Franjo ŠuUlfe:
Is mojii) spominov
II. del

‘-'v-.'	.
' X	^ 5


>‘l
'	: v .-Vr i

'

■
■
■U X 'X/, i,: i’-’f i ; SX- N;;

. >v,
r, xvr.
XXX.
, v
X
- - Y.< i ■ .-V- XX ■■ ’ . : .

v 'V ' 1	/
■-
/ v
■/n,, v ,
■VX: ',w : ' H ’
V k::. • -


V :
. X,. X . V X




:x	).X:,vV .V..,/,;- . ■	^ .■ . *
'
v-; kVjkk.
XiSVuXfv^k.- ksr
- : 'X IV

, :	, ■ ) v V v v. :	1 ; v •
:
• , v , ■■'■.; :/-XV' ' -X : ■	■ v ■
‘	'	: i-Vr-" H K . '■*.&< ■	, x-vv. ;
Iz mojih spominov
II. del
Spisal Franjo Šuklje

V
V Ljubljani, 1929
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani
Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Čeč
IX.	poglavje.
Prevrat v Taaffejevi politiki.
Koncem zadnjega poglavja sem že udejstvil, da je zmaga Mladočehov pri deželnozborskih volitvah julija 1889 imela neizogibno posledico, da je grof T a a f f c bil primoran, svoji politiki dati drug pravec. Pač so Staročehi v zbornici imeli še pretežno večino čeških mandatov, toda zbornica se je že bližala svojemu svršetku, radikalno mišljenje je očividno prevladovalo med prebivalstvom na Češkem in z matematično gotovostjo je mogel vsakdo, ki si namenoma ni zakrival oči pred politično realnostjo, prerokovati, da prineso bodoče državnozborske volitve popolen poraz staročeški stranki.
S to sigurnostjo je moral računati tudi kabinetni šef. »Gouverner c’est prevoir« (»vladati se pravi upoštevati bodoča dejstva«), ta izrek francoskega državnika je moral biti merodajen tudi za T a a f f c j a. Saj je itak že dokaj let imel v svojem ministrstvu dve nasprotujoči si struji. Ono, ki je držala z državnozborsko desnico ter se ogrevala za načela avtonomije in narodne ravnopravnosti, je vodil finančni minister, Poljak D u n a j e w s k i, ž njim so jo potegnili njegov rojak Florijan Ziemialkowski, minister za Galicijo, dalje dr. Pražak, gornjeavstrijski grof F a 1 k e n h a y n in vsaj deloma fevdalec justični minister grof Schonborn. Nasprotnemu krilu je načeloval časti lakomni baron Gautsch, ž njim je večinoma potegnil trgovinski minister marki Baccfuehem, stari grof W elersh eimb, minister za deželno hrambo, pravi tip staroavstrijskega generala, se jima je kaj rad iz srčnega nagona pridružil. Silno naraščanje mladočeških deželnozborskih mandatov je naravno ojačilo vpliv onih ministrov, ki so se bali preozke zveze s slovanskimi in neinškoklerikalnimi strankami ter zagovarjali približanje nemškim liberalcem.
Morda je sedaj pravi trenutek, da si nekoliko bližje ogledamo Taaffejevo ministrstvo. Njegov predsednik, Eduard grof T a a f f e , potomec staroirske rodbine, ki jo je menda v Avstrijo prinesla burja tridesetletne vojske, je imel svoja posestva na Češkem in Moravskem. Kot otrok je bil skupaj vzgojen s cesarjem Francem Jožefom in še izza teh mladih let se je ohranila navada, da sta se s cesarjem tikala.
Ni čuda, da je mož s takimi mladostnimi spomini in takimi zvezami, vstopivši v državno službo, nekoliko hitreje kvišku
splezal po uradniški lestvici nego navaden plebejec. Zlasti ker nikakor ni bil neumen. L. 1867 je bil že v Beustovem kabinetu minister za deželno hrambo. Kot takega ga nahajamo tudi v »meščanskem« ministrstvu. In ko je tu prišlo do razkola, je naenkrat bil na površju ter je postal celo po padcu Kariesa Auersperga predsednik kratkoživega ministrstva. Po svojem odstopu je bil imenovan za namestnika na Tirolskem, a našli so ga zopet, ko sta bili odstranjeni vladi Adolfa Auersperga in Stre m a y r a. Takrat mu je cesar v drugič poveril ministrsko predsedstvo, a sedaj je v svojih rokah držal državno krmilo dolgih 14 let, od 1. 1879 do oktobra 1893. Že to dejstvo, da se mu je posrečilo, navzlic strastnim napadom nemške levice na tem mestu vztrajati toliko časa, je jasen dokaz njegove izredne spretnosti in nenavadne državniške nadarjenosti.
Kajti državnik je bil in nenavaden državnik! Nikako-ga sicer ni kazal v svojem nastopu. Srednje velikosti, v obrazu zelo rdeč, deloma po naravi, deloma po obilnem alkoholu, kateremu pač ni bil sovražen, črnolas, oblečen vedno več nego ležerno, vprav fiakarski cilinder malo po strani, poln dovtipov, dobrih in slabih, nikakor ne velik govornik, a pri vsem tem pameten in premeten, hladnokrven računar in velik poznavalec človeške duše in njenih slabosti! Vsak bi se bil grdo varal, ako bi o njem sodil, da je bil vnet prijatelj Slovanov ali goreč pristaš fevdalnoklerikalnih teženj. Istina je, da nemških levičarjev ni maral. Istina je, da je on razdrobil njih gospodarstvo, ker jih je predobro poznal ter imel za živelj, sovražen avstrijski državi in habsburški dinastiji. O njem se je moglo reči, da je bil »zvest služabnik« svojega cesarskega gospoda ter da kaj drugega nikoli niti ni maral biti. Državnozborska večina nikdar pod Taaffejem ni imela vajeti v rokah, on nas je vodil, rabil, a> čestokrat tudi zlorabljal! In mi sami smo podpirali ta način njegovega vladanja z golim dejstvom, da se do jasnega skupnega programa nikoli nismo mogli dvigniti. Torej se je prekanjeni mešetar vedno pogajal kmalu s to, kmalu z drugo stranko na desnici, izigraval en državnozborski klub proti drugemu, agitiral in laviral ter naposled le dosegel, kar je nameraval. Smelo se lahko trdi, da avstrijski cesar nikdar ni •spal mirnejšega spanja nego takrat, ko mu je T a a f f e vodil vladne posle v avstrijski državni polovici.
S tem ministrskim predsednikom sem dosti občeval in, reči smem, bil je dokaj pristopen mojim željam. Sam sem se včasih čudil, da mi je toliko zaupal. Govoril je čisto prostodušno, (Ocenjal semtertja osebe in dejstva tako rezko, da sem se nehote sam moral vprašati, ali mi res toliko zaupa ali pa je tako lahkomiseln, da tujemu človeku govori reči, ki bi ga povsem gotovo stale ministrski stolček, kakor hitro jih prijavim enemu izmed mnogobrojnih časnikarskih reporterjev, kateri so kakor lačni volkovi vedno oblegali ministrske sobe v državnem parlamentu!
Če je bil Taaffe manj ko srednje vrste govornik, je bil njegov finančni minister Dunajewski eden najsijajnejših debaterjev, kar sem jih sploh poznal. Bil je tem nevarnejši nasprotnik, ker je svoje govore vedno zabelil s pekočim sarkazmom. Poleg redkega govorniškega talenta se je odlikoval po energiji; trd in nepristopen je znal biti proti vsaki zahtevi, kateri ni mogel ugoditi s pogledom na proračun, in te svoje trdovratnosti ni pokazal zgolj poslancem ali kolegom ministrom, Temveč tudi proti cesarju je varoval svoje strokovno stališče. Takrat se je v zborničnih kuloarih raznašala sledeča pripovedka: Vojni minister je zahteval večji kredit, kateremu se je Dunajewski trdovratni upiral. Ž njim je potegnil ogrski kolega in terjatev vojne uprave ni prodrla. Nekega dne je bil Duna-jewski baš pri cesarju, ko se tudi Taaffe oglasi k adijenci. Finančni minister se poslovi in Taaffe vstopi. »No, veličanstvo, saj je bil baš Dunajewski pri tebi?« vpraša Taaffe svojega gospoda. »Da, da, bil je zelo milostljiv, zelo ljudomil napram meni. ali — opravil nisem ničesar!« je bil cesarjev odgovor.
In ravno takega stiskača je trebalo, da se popravijo neurejene avstrijske finance iz one zmedene mizernosti, kamor jih je bilo pahnilo slabo gospodarstvo nemškoliberalne stranke. Vem sicer, da ni bilo nobenih genijalnih potez v Dunajewskijevi finančni politiki, da se ni odlikoval s presenetljivimi novimi idejami, navzlic temu trdim, da Avstrija v mnogostoletni dobi svojega obstanka nikoli ni imela boljšega finančnega ministra nego je bil razvpiti Poljak Dunajewski!
Nasproti njemu zastopnik Nemcem prijazne struje v Taaffe-jevem kabinetu, Pavel plem. G a u t s c h ! Lep mož, visoke elegantne postave, vedno »kakor iz škatlice«, zelo dobro napisan pri cesarju, tako da se je povsod po Dunaju govorilo, da je »Fran Jožefov nezakonski sin«. Drugače si niso mogli tolmačiti dejstva, da je avansiral s tako čudovito hitrostjo. Komaj 35 let star je bil že minister. In nobenih posebnih darov! Pač po celem svojem bistvu vzor — korektnosti, vse uglajeno, prera-čunjeno, ali nič globokega v njem. Navzlic temu je bil nevaren tekmec Taaffe jev, kateremu s svojimi stranskimi skoki nikakor ni lajšal težavnega dela.
Poleg njega gracijozna prikazen trgovskega ministra B a c -q u e h e m a ! Gotovo veliko večja duševna sila nego Gautsch: izboren govornik, ljubezniv v svojem nastopu, je delal name vedno vtis, kakor da bi se bil kak sladek francoski dvornik iz dobe Ludovika XV. ali XVI. izgubil v naše filistejske čase. A pri vsem tem je bil Bacquehem marljiv in resen delavec ter jc dokaj dobro obvladal svoje področje.
Kaj naj povem o grofu F alkenhaynu? Poljedelski minister, bivši kavalerijski častnik, potem srednje bogat veleposestnik na Gornjeavstrijskem, prava dobričina v vsakem pogledu. Zelo se je zavzemal za koristi poljedelstva, seveda kolikor
jih je razumel. Kajti obseg njegovega strokovnega znanja ni bil velik in to je priznal sam z največjo odkritostjo. Meni n. pr. je večkrat, ko sem ga naganjal radi pomoči po trtni uši ogroženemu in začasno uničenemu vinarstvu, naravnost dejal, da o vinoreji ničesar ne razume, ker te poljedelske stroke ne pozna. Imel je pač najboljšo voljo, a kaj, ko je imel v svojem ministrstvu tako malo sposobnih uradnikov! Dobro sem poznal iz parlamentarne prakse vsa avstrijska ministrstva ter drage volje priznavam, da je bila tam cela vrsta visoko naobraženih, darovitih, vestnih uradnikov. A še več jih je bilo malo sposobnih, omejenih, lenih, ki so se na svoja mesta dvignili le s pomočjo one nadvse škodljive sile, one prave kuge za vsako urejeno upravo, katera se zove: p r o t e k c i j a ! Ti »protekci jonisti« so bili pač zelo neenako razdeljeni med raznimi ministrstvi: v finančnem ministrstvu teh gospodov nič ni bilo, kajti tukaj jih je čakalo težko naporno delo in najslabejši avancement. Tem več jih je pa bilo v poljedelskem ministrstvu in tem manj je bilo mogoče F a 1 k e a h a y -n u, v njemu neznanih vprašanjih pri uradnikih dobivati potrebne informacije in primernih nasvetov. Pravi vzorec takega nesposobnega uradnika je bil ministerijalni svetnik Depretis, načelnik oddelka za vinogradništvo. Ko sem ga jaz pri neki priliki pozval na energično obrambo našega vinogradništva, mi je odgovoril, da si je sam ogledal nekatere dolenjske vinograde, da je bil v Gadovi peči, vendar eni izmed najboljših naših vinskih goric, da se je tam uveril o kakovosti našega pridelka ter da bi bilo najpametnejše, ako bi posestniki vinorejci troške za obdelovanje svojih loz rajše nesli v — hranilnico in vinograde opustili! In takemu modrijanu je bila izročena usoda našega vino-rejstva!
O P r a ž a k u , ki je bil minister krajan za Češko ter poleg tega do 11. oktobra 1.1888. tudi vodja pravosodnega ministrstva, sem že govoril. Naš človek je bil, neminljive zasluge si je pridobil za uvedbo slovenskega jezika v sodišča na Slovenskem. Takrat teh zaslug naši »radikali« niso priznali. Iz njegovih ust sem opetovano slišal bridke pritožbe užaljenega poštenjaka radi nezaslužene ostre kritike po našem časopisju, ki je napadalo, moža, kateri je čestokrat tvegal svoj ministrski portfelj, ko je naše pravice branil proti pristranosti predsednika graškega nad-sodišča W a s e r j a !
Tudi njegovega naslednika v justični palači, grofa S c h o n -b orna, sem že označil. O brambovskem ministru grofu W e 1 -sersheimbu in njegovem poljskem kolegu Florijanu Z i e -m i a 1 k o w s k e m ni treba mnogo govoriti. Kar se tiče zadnjega, je posedal mirno na svojem ministrskem sedežu skozi toliko let, le tupatam je spregovoril kako besedo s kakim ožjim rojakom. Kar čudno me je dimilo, da je bil mali možiček s slabotno svojo postavo in delikatnofinimi potezami v svoji mladosti vročekrven upornik ter vsled zarote proti Avstriji celo -— na smrt obsojen!
Takrat je Taaffejeva vlada imela vsega skupaj sedem in po Schdnbornovem vstopu osem ministrov! To število je zadostovalo in zlasti zakonodajno delo je bilo ogromno v 14 ih letih Taaffejevega ministrovanja. Vsaj v tem pogledu, kar se tiče števila ministrskih mest, jih danes v Jugoslaviji daleč prekašamo. Morda nekoliko manj v drugih ozirih!
Dobro sem shajal z vsemi temi gospodi, a najboljše baš z uaučnim ministrom. Sam ne vem, s čim sem se precej ošabnemu Gautschu tako prikupil. Toliko mi je zaupal, da me je celo večkrat za moj svet vprašal, preden je govoril. Saj je bil znamenit govornik, a zelo eleganten v svojem nastopu, je hotel biti sličen v javnem govoru. Takrat smo se še ozirali na akademično obliko parlamentarnih debat, govori so bili uglajeni, tudi v polemiki smo varovali korektnost in vljudnost nasproti protivniku, razprava še ni bila zdivjala kakor kasneje pod vplivom vsenemške stranke in dunajskih krščanski h soci jalcev Schneiderjevega in Bielohlavekovega kova. In tu me je ponovno vprašal za moje mnenje, ali bi ta ali oni odstavek v njegovem govoru ugajal zbornici ali ne? Svoje mnenje sem mu prostodušno povedal in večinoma ga je upošteval.
Ali mi bo kdo očital, da sem to posebno razmerje izkoriščal, ne zase, temveč v prid našim narodnim zahtevam? Suho dejstvo je, da poslanec običajno kaj večjega doseže le kot pristaš vladne stranke. Kruh, ki ga zauživa opozicija, je vedno le trd, grenak in suh in radi tega sem kot star izkušen parlamentarec u ver jen, da mora biti končni cilj vsake opozicije, postati prej ali slej del vladne stranke, seveda kolikor to dopuščajo glavna načela strankinega programa ter strankin politični ugled. V tem smislu sem ravnal in z mirno vestjo lehko rečem, da z dobrim uspehom za slovensko narodno stvar. Posebno se je moj vpliv izkazal pri obnovi okrajnih šolskih nadzornikov, objavljeni 51. decembra 1888 v uradni »Wiener Zeitung«. Dr. Prijatelj navaja v svojem delu o Janku Kersniku iz moje korespondence s tem na j-intimnejšim mojim prijateljem sledeči odlomek: »Kaj porečeš k imenovanju okrajnih šolskih nadzornikov? Kaj tako radikalno narodnega še ni bilo! Sam nisem mislil, da se bo stvar tako snažno čitala v »Wr. Ztg.«. Ni treba ti povedati, da sem i jaz svoje nedolžne krempeljčke imel pri sestavi te liste, katera bode pač razjarila našo nemško gospodo.« Toda niti njemu nisem bil razkril, kako se je rodilo ono imenovanje, ko so vsa mesta okrajnih šolskih nadzornikov mahoma bila zasedena po zanesljivih narodnjakih ter so odfrčali njih nemškonavdahnjeni predniki, slepa orodja v rokah ljubljanske kazine ali pa, kakor litijski nadzornik baron Taufferer, samoposebi markantne politične osebnosti. Stvar je bila namreč taka:
Nekega dne me povabi naučni minister na razgovor k sebi, češ, predloge ljubljanskega deželnega šolskega sveta že imam, mi boste povedali svoje mnenje o teh predlogih! In dostavil je
dobesedno: »Kajti na Vašem mnenju mi je več kakor na vseh poročilih, ki jih dobivam iz Ljubljane!« Tako sem mu sestavil celo listo in Gautsch jo je sprejel nespremenjeno, od prvega do zadnjega. »Prava malenkost!« — so takrat dejali naši radikalni megalomani, toda življenje narodov se vsaj deloma sestavlja iz takih malenkosti, in naposled je bilo vendar nekaj vredno, da so kot okrajni šolski nadzorniki o naših učiteljih poročali narodni možje kakor župnik Aljaž ali Levec itd. namesto kakega Tauffererja ali kakega omahljivca, ki ni bil nič drugega kakor ponižen valpet velemožnega okrajnega glavarja!
Istina je, svojo pozicijo v parlamentu in pri vladi sem si moral bridko zaslužiti s trdim delom! Nisem se sam porival v prve vrste, ali v velikem Hohenwartovem klubu je bilo občutno pomanjkanje delavnih sil in sam načelnik me je, čestokrat navzlic mojemu ugovarjanju, poslal v ta ali oni odsek, v to ali ono debato. Z mirno vestjo lehko rečem, da njegovega zaupanja nikoli nisem varal. Sicer sem sam čutil, da gre prevelika moja zaposlenost premnogokrat na račun temeljitosti, toda vsaj sramote nisem nikoli delal ne ugledu svojega kluba niti slovenskemu imenu.
Tupatam sem dokaj spretno prekrižal levičarske namere. Tako pri oni veliki akciji, s katero je kolovodja nemških liberalcev Ernest p. P len er hotel pridobiti delavstvo s tem, da je z dvornim svetnikom Exnerjem in dunajskim fotografom poslancem W r a b e t z e m vložil načrt zakona za ustanovitev delavskih zbornic. Predlog je bil stavljen 1. februarja 1887, v njegovo pretresanje je bil izvoljen poseben odsek »ad hoc« in ta je po obširni generalni debati celo stvar izročil pododseku, sestavljenemu iz petih članov. V tej petorici smo bili z desnice K a j z 1, duhoviti S c z c p a n o w s k i in jaz, z levice P 1 e n e r in dvorn i svetnik V iljem E x n e r , mož dokaj spreten v debati, toda po mnenju resnih ljudi bolj »švadroner« nego globok znanstvenik. Mene so izbrali za poročevalca. Gotovo sem bil pristaš razširjenja votivne pravice, predvsem ker sem uvideval gorostasno krivico, da je bil delavski stan navzlic splošni šolski dolžnosti, splošni vojaški obveznosti ter navzlic temu, da se je državni budžet že pretežno naslanjal na indirektne davke, vendar dejansko izključen od volišč, toda predlagatelji niso drugega nameravati v svoji kratkovidnosti kakor si s par mandati kupiti delavske simpatije. In ko sem začel študirati načrt njihovega zakona ter ga primerjati z zakonom o trgovskih zbornicah, sem se kmalu uveril o neverjetni plitvosti teh gospodov. Celo njih zakonodajno delo je obstojalo v tem, da so tam, kjer zakon o trgovskih zbornicah govori o teh, prečrtati izraz »trgovska in obrtna zbornica« ter ga nadomestiti z izrazom »delavska zbornica«. Ko sem ustno podajal pododseku svoje poročilo, sem to udejstvil in gospoda predlagatelja nikakor nista mogla ovreči te moje trditve. Potem sem pač naglašal, da bi ustanovitev delavskih zbornic samaposebi bila
nekaj zelo koristnega ali za Boga ne denaturirati take stanovske zasnove s primesjo volivne pravice. »Ali ni dovolj,c — sem argumentiral — »da je nesrečna Schmerlingova ustava pokvarila trgovske in obrtnijske zbornice s tem, da je pretvorila stanovski organ v volilno korporacijo, mari hočete isto napako ponoviti še nasproti delavstvu?!« Sicer sem pa sodil, da bo Plenerjev načrt povsem zgrešil svoj politični namen. Kajti po njegovem predlogu bi se bilo prisodilo vsemu delavstvu — celih devet poslancev, nasproti obstoječemu parlamentu s 555 člani taka smešna malenkost, da noben količkaj brihten delavec ne bi šel na tako vabo! Končno pa sem prišel do zaključka, da treba zaslišati delavstvo. Nasvetoval sem tedaj, naj se skliče in zasliši velika anketa organizovanega in neorganizovanega delavstva, preden se dalje sklepa o predlogu poslanca Plenerja in tovarišev.
Moj predlog je prodrl v pododseku in v odseku, anketa je bila sklicana, in od ogromne večine pozvanih delavcev se je čul odločen glas, in to čestokrat v najkrepkejših izrazih, da odklanjajo ponujano jim drobtinico ter zahtevajo — splošno enako volilno pravico. Naravno, da se Plenerjeva nemškoliberalna politika za tako rešitev nikakor ni navduševala!
In po tej anketi smo svečano pokopali predlog o ustanovitvi delavskih zbornic. Še sem kot poročevalec zahteval od vlade nekaj statističnih preiskav, ki se naj odseku predlože, preden naj nadaljuje svoje delo, — in pogreb je bil gotov! Poudarjam pa, misel na zasnovo delavskih zbornic je samaposebi zdrava, toda ne sme biti potvorjena v volilen manever, kakor je bila sprožena od levičarskega kolovodje.
Bile so se druge prilike, ki so se dale dobro izkoriščati v prilog našim narodnim težnjam. Imenujem tu v prvi vrsti vprašanje novega davka na žganje. Dr. Prijatelj izraža svojo sodbo o moji delavnosti v tem pogledu tako-le: »Da bi sc prikupil vladi, je Šuklje z vso svojo zgovornostjo in z vsem svojim nemajhnim znanjem deloval, da se je vladi dovolil državni davek na žgane pijače.« Zakaj taka motivacija? Skoraj je videti, da je Prijatelj, sigurno najodličnejši izmed slovenskih slovstvenih zgodovinarjev, vsaj v svojem znamenitem delu o Kersniku in njegovi dobi kot povestničar premalo objektiven. Poglavitna ta nedostatnost se kaže jasno v tem slučaju. Ako bi se bil gospod potrudil ter s potrebno temeljitostjo preštudiral tudi stenogra-fična poročila kranjskega deželnega zbora iz leta 1887. in njih priloge, bi se bil lehko uveril, da sem kot poročevalec o samostojni deželni nakladi na žgane pijače ves ta deželni davek zgradil baš na istem temelju, na ko jem je leto kasneje D u n a j e w s K i zasnoval svoje obdačenje špirita. Kako bi tedaj jaz kot zastopnik slovenske delegacije v tej znameniti debati mogel ugovarjati načelom, ki sem jih sam — in ponosno to naglašam, — v največjo korist za deželno gospodarstvo bil uvedel v kranjski deželi?!
»D a bi se vladi prikupil,« mi podtika dr. Prija t c 1 j. Na to očitanje odgovarjam mirno, da sem se od svojih študentovskih let s posebno vnemo bavil z narodno ekonomijo in finančno vedo. Baš te vede so me v prvi vrsti zanimale in naravno se je pomnožil moj interes, ko sem stopil v parlamentarno življenje. Saj bi volilci morali naravnost zahtevati od svojih izvoljencev, da se seznanijo s političnimi vedami, med ko j im i zajema davkoslovje odlično mesto. Ena največjih hib je bila in je še dandanes za naše poslance, da v tem pogledu niso zadostovali ravnokar izraženi terjatvi. In špiritna predloga D u -najewskega, za kojo se je bila tako žestoka borba? Popolnem razumljivo, da so jej strastno nasprotovali rojaki finančnega ministra, poslanci iz Galicije, katerim so sc pridružili njih buko-vinski tovariši. Špiritna industrija in produkcija nafte ste skoro vsa veleobrtnost v teh agrarnih deželah. Izredno povišanje davčnega bremena je torej ogrožalo zelo znamenite obrtne koristi, poleg tega pa so bili prizadeti tudi vitalni interesi kmetijstva. Kajti gališke žganjarne so uporabljale skoro izključno krompir kot surovino, in ko poneha vsled zmanjšanja špiritnega konsuma možnost dobičkonosnega pridelovanja tega sadeža, kaj nastane? Čemu se še baviti s kulturo krompirja, ki bi brez žganjaren moral po velikem delu segniti na polju! In kako s kolobarjenjem v slučaju, da se opusti, oziroma močno zmanjša pridelovanje te okopavinc?!
Toda to so bile skrbi — galiških poslancev, mi Slovenci nismo imeli niti najmanjšega povoda, ugovarjati vladni predlogi. Nasprotno, ker sami ne pridelujemo špirita, je celo v našem interesu, da se njegov konsum v naših pokrajinah kolikor mogoče zmanjša in zabrani. V takih gospodarskih vprašanjih velja »sacro egoismo« in naj g. Prijatelj še tako prezirljivo ocen ja moje postopanje v tej debati, odgovarjam mu povsem mirno, da sem vršil s svojim nastopom le svojo domovinsko dolžnost.
In še več! Neposredno cesar Fran Josip, ki je k sebi povabil načelnika poljskega kluba, Apolinara Javorškega, je pritiskal na poljske poslance, da so končno odnehali v svoji opoziciji. Jaz pa sem v odseku zagovarjal in rešil tiste naše majhne kmetske producente, ki iz sadja, tropin, drožja in brinja žgo svoje žgane pijače. Z jasnimi besedami je to izustil J a w o r s k i v odsekovni razpravi, da bodo Poljaki baš z ozirom na moje argumente umaknili svoje spreminjevalne predloge proti kotlarnam! To je gola istina, kojo v prvič pri tej priliki naglašam proti pristranski Prijateljevi oceni!
Tista doba je bila navzlic srditosti, s kojo je levica napadala vlado in desnico ter navzlic minimalni razliki med glasovi večine in opozicije vendar zelo plodovita v zakonodajnem oziru. Vse je šlo po volji, dokler niso dokazale češke deželnozborske volitve leta 1889., da se je staročeška stranka že preživela ter bo že pri prihodnjih državnozborskih volitvah definitivno izginila iz par-
lamenta. Z Mladočehi jc bilo Taaffeju skoraj nemogoče računati, že radi cesarske mržnje ne, ki je Fran Josip nikakor ni prikrival. Torej je bil Taaffe vsaj moralno primoran, iskati si pomoči drugod, pridobiti za svojo politiko vsaj cn del nemške levice.
Preden pa pojasnim, kako je vlada poskušala ustvariti poravnavo med nasprotujočima si narodnostima na Češkem, naj spregovorim še odkrito besedo o drugem vprašanju, ki je destruktivno vplivalo na sestoj parlamentarne večine. V mislili imam šolski predlog L o j z a princa Liechtensteina.
Ta poslanec, takrat še član desnice, je vložil že 25. januarja 1888 načrt šolskega zakona, ki je hotel postaviti osnovne šole na drugo podlago. Ljudski šoli je dal namen, vzgajati deco po verskih naukih ter jo opremiti z znanjem verozakona in drugih za življenje potrebnih osnovnih znanosti in ročnosti. Šolsko dobo je skrčil načrt na šest det, učitelji bi morali biti istega veroizpove-danja kakor učenci ter bi se morali izkazati z »missio canonica« za verski pouk, t. j. s škofovim dovoljenjem. Cerkvi je Liechten-steinov predlog prisodil sonadzorstvo nad ljudskimi šolami.
Tudi pri tej priliki se je jasno pokazala velika nedostatnost, da desnica ni imela jasnega skupnega programa ter vslcd tega ni bila organična enota. Sicer je bilo suho dejstvo, da uspehi liberalne osnovne šole nikakor niso bili tako sijajni, kakor so jih slikali liberalni njih občudovalci. Brezdvomno je bilo vsekako potrebno, da se prično tudi na tem prevažnem delu narodne prosvete daleč segajoče korenite reforme. Čisto naravno tudi, da so nemški klerikalci nujno želeli, vsaj s temi pridobitvami se vrniti med svoje volivce ter ž njimi opravičiti svoje zavezništvo s slovanskimi strankami. Ali z druge strani sc češki poslanci niso marali z ozirom na svoje volivce izpostavljati za Liechtensteinovce, pa tudi Poljaki so imeli tehtne pomisleke proti predlaganemu načrtu, zlasti ker so hoteli dotično preosnovo odkazati dežclne-m u zakonodajstvu.
Licchtensteinov načrt nikoli ni postal zakon. Po moji sodbi bi bilo njegovo vzakonjenje možno le z okvirnim zakonom, ki bi Posameznim deželnim zborom s »klerikalno« večino pripuščal skleniti tako ureditev. V tej obliki pa, kakor je bil šolski predlog sprožen, jc zgolj razrahljal državnozborsko večino ter pripravljal oni duševni prevrat v krogih katoliškokonservativnili poslancev, ki jih jc sčasoma odcepil od njih starih zaveznikov. Še en nagib več tedaj za Taaffcja, da se ozre po drugih braniteljih svoje vladne politike.
Kje naj jih dobi? Drugje mu ni bilo mogoče kakor na nemški levici. Taaffe, prisiljen po izidu deželnozborskih volitev na beškem, je bil primoran pobotati se vsaj z zmernejšim delom nemškoliberalnih poslancev. Ali taka poravnava je bila izključena, dokler se ne pogodita obe narodnosti v češkem kraljestvu. Vsi poskusi, katere je bil p odvzel višji deželni maršalek na Češkem, knez Jirik Lobko vic, moder in umerjen mož, so sc izjalovili,
vsi njegovi predlogi so bili od Nemcev odklonjeni. Že od leta 1886. se nemška opozicija ni več udeleževala deželnega zbora, naravno, da je njih pasivni odpor škodoval tudi ugledu in delovanju deželnega zastopa. Razmere na Češkem so postale nevzdržne. Z ozirom na ta položaj je T a a f f e odpoklical pri Nemcih skrajno nepriljubljenega cesarskega namestnika barona K r a u s a ter ga nadomestil s članom fevdalnega veleposestva, grofom Francem T h u n o m. Sedaj šele je Taaffe sam vzel stvar v roke ter za 4. januar 1890 sklical konferenco merodajnih politikarjev s Češkega. Pozvani so bili od Čehov Rieger, Mattuš in Z e i t -h a m m e r , iz fevdalnega veleposestva knez Lobkovic, Rihard grof Clam-Martinic in F rid. grof K i n s k y , iz ustavo-tvornega plemstva knez Schonburg, grof O s s y T h u n , od nemških deželnih poslancev dr. H a 11 w i c h , dr. Ernest P 1 e n e r , dr. S c h 1 e s i n g e r in vodja čeških Nemcev dr. Fran Schmeykal. Posvetovanje je vodil Taaffe sam, prisostvovali so ministri Pražak, Gautsch, Bacquehem in justični minister Schonborn.
Kakor se vidi, med povabljenci ni bilo niti enega Mladočeha, navzlic temu, da si je njih stranka pri zadnjih deželnozborskih volitvah od 102 ljudskih mandatov priborila celih 42. Usodna napaka! Nič ne bi bilo škodovalo, ako bi bil Taaffe pozval na razgovor vsaj enega izmed njih, recimo njih starešino dr. T roja n a ! V slučaju, da bi bila mladočeška stranka tudi zastopana na posvetovanju, bi vsaj en del odgovornosti za storjene sklepe obremenjal tudi te politike. Ker so pa bili »a priori« izključeni od dogovorov, so se mogli s tem večjo razvnetostjo spraviti na poravnavo, ki je bila brez njih sklenjena, ter razpaliti po vsej deželi strastno gonjo proti »dunajskim punktacijam«.
»Videnške punktace!« Ali so to bile v istini tako črnozakleti sadovi narodnega izdajstva in vladne perfidnosti, kakor so jih pred 58 leti razkričavali Mladočehi po svojih glasilih in po časnikih ž njimi simpatizujočih slovanskih strank? In ali je v istini stari Rieger, vzor nesebičnega, požrtvovalnega rodoljuba zaslužil tiste strupene napade, obilico nedostojnih psovk, s kojimi so nekdaj oboževanega voditelja češkega naroda lastni rojaki sramotili baš radi teh punktacij? Takrat, v letih 1890—1892, sem pazno premotrival njih vsebino, vsako besedo polagal na zlato tehtnico, a prišel sem do zaključka: »Dunajski dogovori so sad kompromisa in v naravi podobnih dogovorov je, da nudijo obema strankama prednosti in izgube. Vobče pa tudi za češkega kompaciscenta ni bilo nič sklenjenega in podpisanega, kar bi se celo s strogega narodnega stališča moralo obsojati kot škodljivo narodnemu obstoju in napredku!«
Ali moji tedanji sodbi bi se dalo ugovarjati: Naravno, da odobravaš ta skrpucala, saj so jih zakrivili tvoji staročeški zavezniki in naperjeni so bili proti Mladočehom, ki so itak bili za te »bete noire«.
Polagano! Danes, po preteku tolikih let, ko imamo za seboj ves politični metež z njegovimi strastmi in malenkostmi, ko niti sence ni več one aktualnosti, s kojo so bile prežete punktacije v svoji dobi, da še več, ko so vsled svetovne vojne in poloma stare habsburške monarhije korenito predrugačene vse državnopravne in narodnopolitične razmere, izrekam po mirnem poudarku svojo sodbo o dunajskih dogovorih tako-le: Ako so si Čehi hoteli obdržati zgolj svoj obstanek in mirni svoj razvoj na tedanjem ozemlju, so bili po tem dogovoru povsem kriti in zavarovani. Drugače pa, kar se tiče njihove ekspanzivne sile, njihovega stremljenja, zopet si osvojiti one pokrajine, ki so jih bili izgubili vsled katastrofe z dne 8. novembra 1620! V tem pogledu jim je po zakonitem priznanju ločenega nemškega ozemlja, izraženem v dunajskih dogovorih, vsekako bila zabranjena pot, po kateri bi se tega ozemlja mogli zopet polastiti. Z eno besedo: dunajske punktacije so bile za Čehe pač izborna defenziva, obenem pa absolutna ovira glede nadaljnjega prodiranja proti nemškim postojankam!
In njih politična utemeljenost? Mnogokrat sem se s starim li i e g r o m razgovar jal o položaju češkega naroda. Čestokrat mi je tožil, da javno mnenje na Češkem veliko premalo uvažuje zgodovinskega dejstva, da je baš ob mejah češkega kraljestva januarja 1871 nastala kolosalna tvorba Bismarckove Nemčije, morda najsilnejše države, kar jih pozna svetovna zgodovina. Istina je, da je danes in — kar naglašam — začasno zrušena nemška moč, ali kdo bi mogel leta 1890 —91. računati s to možnostjo? Kdo bi bil mogel naprej videti, da bo glupost Viljema II. in njegove kamarile, brezmejno hrepenenje po svetovni nadvladi celi svet združila proti nemškemu imperializmu ter po grozotah skoraj petletne svetovne vojne v prah zdrobila ponosno Bismarckovo stavbo?! Tudi s tega stališča se mi vidi, da Riegrov načrt ni bil neosnovan niti ne protinaroden!
Toda dejstvo je bilo, da je češki narod zapustil zastavo svojega mnogoletnega voditelja. V to svrho sta vsekakor dokaj Pripomagala Taaffejeva počasnost in Plenerjeva nerodnost. Menda so se pri Taaffeju že javljali znaki tiste grozne bolezni, ki ga je nekaj let kasneje spravila s sveta: vsaj gibčnost njegova je bila vidno opešala. Dunajski nagodbeni zapisnik je bil dogotovljen in podpisan že 19. j a n u a r j a 1890, takoj bi tedaj trebalo sklicati češki deželni zbor ter mu predložiti dotične predloge. To se pa ni zgodilo in šele štiri mesece kasneje, na dan 19. maja 1890 se je zbral češki deželni parlament. Dragoceni čas je bil izgubljen, a izkoriščala ga je mladočeška protiagitacija, ki je podžigala javno mnenje ter onemogočila mirno razpravo.
In k vsemu temu še Plenerjeva neroda! Nemci so bili sklicali shod svoje stranke v Toplice na 9. februarja 1890. Poročala sta dr. S c h m e y k a 1 in Ernest P 1 e n e r. Prvi je govoril umerjeno in previdno, a drugi je dal duška svojemu
veselju na pridobljenem uspehu. Naravno, vsak dogovor ima značaj kompromisa, obsega tedaj pozitivne in negativne točke. A parlamentarni vodja nemške levice je prevneto slavil nemške pridobitve ter na ta način sam potisnil orožje v roko mladočeškim nasprotnikom. Odpor med češkim narodom je tako silno vzrastel, da dogovorjena narodna sprava ni mogla prodreti. Z velikim trudom sta bila končno odobrena deželna zakona o razdelitvi deželnega kulturnega sveta in deželnega šolskega sveta, a — dalje ni šlo!
Toda sedaj je pač že skrajni čas, da se z Dunaja podamo v kranjsko deželno zbornico, ki je po zadnjih volitvah z leta 1889. vsaj deloma kazala novo lice. Sicer se številno razmerje posameznih strank in struj ni posebno predrugačilo, ali novi možje so bili vstopili v politično torišče, med njimi nekaj zanimivih osebnosti.
O radikalnih dioskurih, Ivanu Hribarju in dr. 1 vanu Tavčarju sem že govoril, ž njima je vstopil v deželno zbornico J osip Gorup, reški milijonar, mahoma je proslul kot slovenski mecen po ustanovitvi ljubljanskega dekliškega liceja. Kaj je napotilo hladnoračunajočega trgovca, da je naenkrat občutil v sebi poželenje po političnih lavorikah? Morda se mi posreči rešiti to psihologično uganko, vsaj bom kasneje povedal, kako je o tem koraku sodila najina dvojica, Janko Kersnik in jaz.
V	Klunovi stranki Nace Žit n i k in Fran P o v š e ! Prvi, velik in suh, pristna prikazen iz Suhe Krajine, na katere znožju se je rodil, mož v istini poln kipečega idealizma, »verus Izraelitac po besedilu sv. pisma. Čestokrat otroško naiven, a vedno pošten in odkrit. Svojim volivcem vdan in poslužen, celo v veliko večji meri, nego se spodobi zavednemu poslancu. Noben velik politik niti prvovrsten govornik, toda skrajno vesten in vsled tega dobro poraben, z eno besedo, simpatičen kolega, priljubljen celo pri nasprotnikih!
Žitnikove naivnosti pač nismo smeli iskati pri P o v š e t u. Lagati bi se moral, ako bi trdil o tem gospodu, da mi je bil posebno všeč. Menda sploh ni imel preveč prijateljev med onimi, ki smo ga še poznali iz gimnazijske dobe. Zame je bil vedno »presladek«, takih medenih narav sploh nisem maral. Uveljavljal se je na kmetskogospodarskem polju in se sčasoma povzpel do precejšnjega vpliva baš v poljedelskem ministrstvu. Navzlic temu so bila mnenja o njegovi strokovni usposobljenosti zelo različna. Jaz za svojo osebo ne tajim, da sem v tem pogledu vedno spadal med skeptike.
V	deželnem zboru me je predvsem zanimal deželni proračun, zlasti ko sem bil leta 1889. postal poročevalec o deželnem zakladu. Neprestano sem iskal novih virov deželnim dohodkom, ker jasno mi je bilo, da ne smemo kriti deželnih potrebščin zgolj z zvišanjem deželnih doklad na državni davek. Uvedba samostojne deželne naklade na žganje in njeno pobiranje v lastni režiji sta se bila
izborno obnesla. Zakaj ne bi šli za korak dalje ter dotično osebje še uporabljali pri zakupu državne trošarine od vina, vinskega in sadnega mošta ter od mesa? Tembolj ker se je z državno trošarino skupaj pobirala tudi 40 odstotna deželna doklada na to cesarsko davščino! Ali baš v tej točki smo zadeli na protivne interese nekaterih denarnih mogotcev, ki so v najem jemali pobiranje tega davka ne le po večjem delu Kranjske, nego tudi po drugih avstrijskih deželah, kajti glede »iblajtarstva« smo bili Kranjci pravi mojstri. In vse je dišalo po tem, da se je tovariš Gorup, zelo zaposlen v takih kupčijah, vsaj deloma baš z ozirom na to pretečo nevarnost dal voliti v deželni zbor, da prepreči morebitno nakano. Trebalo je tedaj ravnati hitro in skrajno previdno. Obdržal sem svojo misel zase ter o njej obvestil zgolj svoja najzvestejša pristaša Kersnika in Višnikarja. Vse je bilo tedaj sila presenečeno, ko se sredi sicer brezpomembne seje dne 25. oktobra 1889 dvignem ter naznanim, da hočem staviti nujni predlog o državni užitnini in v to s vrh o zahtevam, da se javna seja prekine in stvar razpravlja v tajni seji. Predlog je bil zadostno podprt, občinstvo je moralo ostaviti dvorano in pri zaprtih durih sem utemeljeval svoj nujni predlog, s ko jim se deželnemu odboru naroča, naj se kot ponudnik udeleži javne dražbe 50. oktobra, kjer se bo v zakup dala državna trošarina v sedmih davčnih okrajih. In vnela se je sila zanimiva žarna debata! Kar je bilo narodnonapredne stranke, vse je bilo pokonci in id roti meni. Goreče je nasprotoval dr. Ivan Tavčar, valove svoje vodene zgovornosti je spuščal Hribar in stari S v e t e c je vihtel svoj svinčnik ter z vso svojo logiko dokazoval, da mora tako podjetje biti pogubonosno za deželo in deželno gospodarstvo. Od narodnokonservativne stranke se je dvignil Žitnik, ter po svoji moči podpiral moj predlog. A nemško veleposestvo se ni ganilo, nobenega govornika ni poslalo v debato. Že sem mislil, da gotovo propadem. Navzlic tej bojazni sem v svoji sklepni besedi kot predlagatelj še enkrat zbral vse argumente za svoj predlog, govoril sem ognjevito, v svesti si, da zastopam zdravo misel. In sedaj na enkrat prevrat! Neposredno pred glasovanjem se dvigne Schwegel ter svečano izjavi v svojem in svoje stranke imenu: »Razlogi predlagateljevi in njegovo utemeljevanje so nas prepričali v toliki meri, da bomo glasovali ne le za nujnost njegovega predloga, temveč obenem za njegovo stvarno vsebino!« S tem je bila zmaga dobljena; z veliko večino je obveljal moj predlog in čisti dobiček iz tega zakupa je postal pomembna postojanka v proračunu deželnega zaklada.
Baš ta debata je bila nad vse zanimiva, a ni zapustila nobenih sledov v stenografičnih poročilih kranjskega deželnega zbora. Vse se je vršilo v tajni seji, pri zaprtih durih in občinstvu so se naznanili le sprejeti sklepi. Kar se tiče poslanca Gorupa, se je povsem taktno vzdržal debate in glasovanja. Še j c vztrajal eno leto v deželnem zboru, potem ko je bil deželni zbor sprejel njegovo ponudbo radi odkupa stare bolnice in zasnove dekliškega
liceja, je odložil svoj mandat. Njegov naslednik v skupini notranjskih mest in trgov je bil Josip Lenarčič.
V letu 1890. se je pripetilo dvoje dogodkov, ki nista bila brez pomena. Prvi je bil, da sem se po več nego sedemletni vojski, ki sem jo imel z dr. Tavčarjem, ž njim zopet sprijaznil. Bivajoč z rodbino »na Kamnu«, sem slišal, da je mož prišel v odvetniških poslih v Novo mesto ter ostane tam čez noč. Povabil sem ga na večerjo, — saj sva bila že kolega v deželnem zboru — in on se odzove mojemu povabilu. In tu pri mizi se je znova vzbudila ona osebna simpatija še iz zlatih akademičnih let, ki je še vedno tlela v najinih srcih, dasi jo je zakrivalo in zatiralo toliko časa ono nesrečno politično razdvojenje, posledica nepotrebnega boja med »radikali« in »elastiki«. Vesel sem bil, da sem zopet mogel trčiti s starini prijateljem in menda je isti čut navdajal tudi Tavčarja. Nekaj tednov kasneje pridem v Ljubljano in Tavčar me povabi na obed v kolodvorsko restavracijo. Dolgo je trajal obed, dolgo najin razgovor, ki sva ga pošteno namakala s penečim šampanjcem, ločila sva se kot odkrita prijatelja. Zgodopisec te dobe, prof. Prijatelj, je objavil v svoji knjigi odlomek iz pisma, ki sem ga bil pisal dne 20. februarja 1890 J anku Kersniku: »S Tavčarjem sva obedovala na kolodvoru. Saj itak znaš bržkone, da je dan preje postal srečen oče. Dobro sva se imela, približala sva se osebno in -— mož je postal mirnejši — tudi politično. Skoro ni bilo razlike med nama, tako zmerne nazore je razvijal.«
In tu mi bodo dovoljena opazka »pro domo«. Dr. Prijatelj mi očita, da sem hotel uničiti radikalno stranko, mesto da bi jo izkoriščal v svoje politične namene. Ne tako! Nihče ni mogel bolj pogoditi onega načela previdne politike, da mora vodja zmerne stranke vprav hrepeneti po radikalnem krdelu, ki naj mu služi kot pripravno sredstvo v dosego svojih ciljev. Nepopolno je politično gibanje brez radikalnega življa. In naravnost rečem, z dr. Tavčarjem, ko se je bil polegel prvi val najine ekstremnosti, bi bil vsekdar pripravljen sodelovati in navzlic različnosti najine taktike bi se bila sila lepo dopolnjevala, ali z njegovim sodrugom Ivanom Hribarjem mi je bilo tako sodelovanje nemogoče. Morda je moja sodba o tem politiku preostra, a vedno se mi je dozdevalo, da se ž njim zvezati, oziroma le skupno delovati nikakor ni kazalo.
In baš radi odklanjanja Hribarjeve taktike sem ostal v zatišju tudi pri onem zboru državnih in deželnih poslancev, ki se je na poziv cesarskega svetnika Jan. Murnika vršil v Ljubljani dne 2. oktobra 1892. Udeležilo se ga je 51 državnih in deželnih poslancev iz Slovenije in istrske LIrvatske. Velik aparat in, kakor sem že preje sodil, malo ali nič praktičnega uspeha! Za svojo osebo sem bil precej onega mnenja, ki mi ga je izražal deželni poslanec Oton Detela, ki mi je o nameravanem shodu pisal že teden prej, 25. septembra 1890, kakor sledi: »Meni ni bilo nič
Dr. Karel Slane
znano o shodu. Še ko povabilo dobim, zvedel sem za napornim shod. J c že morda Hribar na Murnika upljival, da je ta v sedanjem položaju nepotrebni shod sklical. Hribar gotovo misli, da si bo s pomočjo shoda slovenskih poslancev pridobil vodstvo narodne stranke v deželnem zboru, ker ga hudo peče, da si je v zadnjem zboru tako malo veljave in upljiva pridobil.«
Ves shod je bil na zunaj pač lepa manifestacija, toda niti ona složnost, ki sc je navidezno zrcalila v debati in v soglasnih sklepih, se ni več dala ohraniti!
A kako je bilo s klubovo organizacijo v novem deželnem zboru? Povsod se je poznalo, da ni bilo na narodnem krilu deželnih poslancev nobene imponujoče osebnosti, ki bi mogla iz nasprotujočih si strankarskih življcv z močno roko ustvariti kolikor toliko zedinjeno parlamentarno skupino. Sicer pa bi bil tak poskus bržkone že nemogoč sam po sebi, kajti preveč smo si že bili narazen po svojem svetovnem in političnem naziranju. A do javne ločitve sprva še ni prišlo: nihče se ni maral izpostavljati očitanju, da je baš on snel in v prah vrgel blestečo firmo z napisom: »Klub narodnih poslancev.« Skupnih posvetovanj skoraj nismo več imeli, zato smo se pa shajali v majhnih gručah in skupinah, po krčmah, kjer smo poslanci jedli, po kavarnah in drugod. Takrat so bili tisti moji in Klunovi shodi pri »Virantu«, kjer sva obdelovala kmetske poslance, kakor to popisuje dr. Prijatelj. Ako pa govori o tem, da sva sc potem na Južnem kolodvoru shajala s Schweglom in njegovo stranko, dela pač krivico kanoniku Klunu. Njega nisem nikoli videl v tej družbi, pač pa skesano priznam, da sva s Kersnikom večkrat tja zašla, že iz tega razloga, ker je »Virantova« hrana začela presedati mojemu razvajenemu želodcu!
Ali pripravljal se je, sprva precej neopaženo, korenit prevrat v katoliškokonservativni stranki. Njen parlamentarni voditelj v državnem in deželnem zboru je bil vsekako kanonik Klun, ki je bil po svojem mišljenju in svoji preteklosti skozinskoz! konservativec, zvest pristaš grofa Hohenwarta, še iz Bleiweisove dobe ozko združen z visokim plemstvom. Toda mladi naraščaj med slovensko duhovščino je začel hoditi po svojih potih. Z jedne strani Mahničevi nauki, z druge vpliv dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je začel razširjati svoje demokratske, s socijalnim duhom prežete nazore med mlajšo duhovščino. In poleg tega še vpliv iz daljave: veliki ljudski tribun z Dunaja, dr. Karel L u e -g e r, je v svojem srditem boju proti židovskemu kapitalizmu našel mnogo občudovalcev med slovenskimi duhovniki, bolj in bolj je ginil iz slovenskih župnišč fevdalnokonservativni »Vater-land«, navzlic temu, da mu je bil Klun zvest dopisnik in sotrud-nik ter polagoma ga je izpodrinila krščansko socijalna »Reichs-Post«.
Pomenljivi prevrat v narodnokatoliški stranki je dobil svoj ofieijelni izraz na I. slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani koncem avgusta leta 1892. Toda o vsem tem kasneje, sedaj osta-
šuklje, Spomini.	2
virno kranjsko deželno zbornico in meglo ljubljansko ter si oglejmo razmere, ki so nastale na Dunaju vsled prevrata v javnem mišljenju na Češkem.
Smernica Taaffejeve politike je začela kazati na levo stran. Vidno znamenje je bil odstop finančnega ministra D u n a j epskega, ki je bil v kabinetu najvplivnejši zastopnik desničarskih nazarov in teženj. Naslednik njegov ni bil vzet iz parlamentarnih krogov. Emil Steinbach, dvorni svetnik v justičnem ministrstvu, bistra glava da malo takih, navdahnjen socijalnih idej, prvovrsten človek tako obširnega znanja, da se je prav kmalu udomačil tudi v posle finančnega ministra, nikakor ne pristaš nemških liberalcev, prej njih nasprotnik, a vendar zlasti nam slovanskim poslancem že po svojem nemškem izviru bolj tuj in za Dunajewskega vsaj v strankarskem pogledu slabo nadomestilo.
Še pred odstopom finančnega ministra je bil državni zbor razpuščen. Kaka pa je bila nova zbornica, ki je nastala po novih volitvah med 27. februarjem do 21. marcem 1. 1891.? Največjo spremembo so kazale vrste čeških zastopnikov. V češkem kraljestvu je val ljudske razvnetosti odnesel celo staročeško stranko, izvoljeni so bili zgolj Mladočehi, od Riegrovih pristašev sta rešila svoje mandate le dunajski odvetnik dr. D o s t a 1 in zastopnik budejeviške trgovske zbornice, židovski žganjar Polak! Na Moravskem so Staročehi ohranili svoje posestno stanje, niso pristopili mladočeškemu klubu, temveč pod vodstvom dvornega svetnika M e z n i k a , potem meni zelo simpatičnega dr. Pande r 1 i k a in dr. Ž a č e k a so si ustvarili svojo lastno parlamentarno skupino.
Ni treba naglašati, da sijajna zmaga Mladočehov ni odstranila načelnih pomislekov, ki sem jih imel proti smernicam njihove politike. Vendar sem se moral, tudi jaz ukloniti dejstvu, da jim je češki narod poveril svoje zastopstvo, s tem dejstvom sem se moral sprijazniti i jaz. Izrečno sem to izrazil v svojem govoru v generalni debati o državnem proračunu. Dejal sem glasom stenografičnega protokola iz seje dne 16. junija 1891 dobesedno: »Denn das Wahlresultat in Bohmen ist ein derartiges gewesen, dah die Abgeordneten der jungčecliischen Partei that-sachlich als die wirklichen Vertreter der groben Majoritat des bohmischen Volkes im Konigreiche Bohmen erscheinen, jenes Volkes, mit welchem das slovenische Volk sich eng verbunden fiihlt durch die Gemeinsamkeit des Blutes (Bravo! und Hande-klatschen seitens der Jungčechen), durch die Gemeinsamkeit der politischen und nationalen Interessen.« Mladočehi so z glasnim odobravanjem sprejeli mojo izjavo. Sicer pa sem bil prijetno iznenaden po obilici izbornih parlamentarcev, ki jih je izid volitev poslal v državno zbornico. Jasno se je videlo, koliko tvornih moči je Riegrova nestrpnost in starikava tesnosrčnost odvračala od parlamentarnega dela. Brezdvomno je tedanji
mladočeški klub, kar se tiče govorniške sposobnosti in strokovne naobraženosti, daleč nadkriljeval vse druge skupine v državni zbornici.
Med niladočeškimi poslanci sem mogel pozdraviti svojega starega znanca in tovariša prof. Jos. K a j z I a. Saj sem že v I. zvezku svojih »Spominov« povedal, da datuje najino znanje še iz 1. 1883 ter da sva bila v tesnem stiku ves čas, dokler je še bil v prejšnjem državnem zboru. Skozi dolgo vrsto let je redno zahajal s svojim stricem na Bled k »Petranu«. Iz teh časov se je mala dogodbica, ki se je nama bila pripetila ter katero omenja K a j z 1 tudi v svojem dnevniku, izdanem po njegovi smrti po dr. T o b o 1 k i. Bilo je menda 1. 1887, ko sva se na Bledu zmenila na kratko potovanje po Gorenjskem. Peljeva se po železnici iz Lesc do Kranja, tam sva prenočila v neki krčmi. Jaz sem še precej dobro spal, a revež Kajzl skoro očesa ni zatisnil, tako so ga mučile mnogobrojne živalce, ki so skakale po njegovem počitka potrebnem telesu. Zjutraj na voz in preko Šenčurja do Mengša, kjer je naju čakala Kersnikova kočija, kajti obvestil sem bil prijatelja o najinem obisku. Bilo je že proti koncu meseca avgusta, precej gosta megla je legla Po prelepi gorenjski ravani. Baš zamaknjena sva bila mlada Politika v intenzivni politični razgovor, kar se voz na enkrat ustavi. Naš kranjski fijakar »Polde« doli s svojega sedeža ter se odmah spravi na delo. Kaj je bilo? Cela cesta je bila pre-strežena s tramovi itd. Še preden sem mogel Kajzlu odgovoriti na vprašanje, kaj da pomeni čudna ta barikada, mu je to razložil Polde, ki je široko se nasmejajoč nama razkladal: »So pa ti hudiči zopet koga čakali!« Češki prijatelj je čudno gledal, jaz pa nikakor nisem bil ponosen nad dokazom fantovske »korajže« svojih Gorenjcev.
Iz Mengša na Brdo h Kersniku, ki je naju gostoljubno sprejel ter svojo gostoljubnost pomnožil s čarom osebne svoje ljubeznivosti. Bilo je že prav kasno, ko sva se z Jankovimi konji peljala do Ljubljane. Prideva v slovensko glavno mesto že po polnoči, a za Boga, nikjer prenočišča! Bile so baš vojaške v^je v ljubljanski okolici, v celem mestu le »Hotel Elefant«, in »Zur Stadt Wien«, potem še par obskurnih gostiln, in povsod vse zasedeno do zadnjega kotička! Še en poskus, še enkrat k »Slonu m na sobarico, ki me je dobro poznala, ker sem med deželno-zborskim zasedanjem takrat vedno stanoval v tem hotelu. In sedaj se brhka punica na nekaj domisli, teče po ključe ter nama Veli, naj greva za njo skozi dvorišče. In kam je naju zapeljala rdečelaska? V — parno kopel. Midva se slečeva, se stegneva vsak na svojem divanu, pokrijeva s koci ter sladko zaspiva. Debelo je gledal v jutro kopališčni sluga, ko vidi dva neznana bradača se spenjati po ležiščih. Ali sedaj je moral nama takoj Prirediti parno kopel in ko sva se v njej pošteno sparila in Potem dobro ohladila pod mrzlo pršnico, v Tivoli na zajutrek.
V svojem dnevniku omenja K a j z 1, kak izreden užitek je bil ta sprehod ob krasnem poletnem jutru po — parni kopeli. A tudi Kersnika ne pozabi in moške njegove lepote!
Največ vsled znanja s K a j z 1 o m sem takrat čestokrat zahajal med mladočeške poslance. Zanimali so me sila razboriti možaki, čudil sem se njihovi duševni potenci. Takrat sem jih ocenjeval, menda precej pravilno, tako: največ znanja med njimi ima K a j z 1, največ državniškega daru prisodil sem poslancu E i m u, ki je iz žurnalistike prišel v parlament, najsijajnejši govornik izmed mladočeškega krdela je bil H e r o 1 d , a naj-globokejši izmed njih po moji sodbi prof. M a s a r v k. Seveda, kdo bi si takrat, pred 37 leti mogel predstavljati, da bo Masaryk. tih učenjak, sprt svoje dni in skregan s svojim narodom, kateremu je raztrgal in uničil njegov slovstveni ponos, kralje-dvorski rokopis, o katerem je s slavistom prof. Gebauer-j e m nepobitno dokazal, da je priprosto ponarejen po falzifi-katorju Hanki, da bo ta mož postal še zmagoviti voditelj svojemu ljudstvu ter s čudovito energijo ustanovil svobodno samostojno češko državo!
Poleg te četverice še dolga vrsta znamenitih mladočeških poslancev! Kramar in P a c a k , dr. E n gel in Brzorad, Kaftan in V o h a n k a in toliko drugih! Ni čuda, da sem se kaj rad gibal med to duševno elito, saj žalibog v slovenski delegaciji tako sijajne družbe nisem imel!
Novembra meseca 1. 1891 smo imeli že budžetno razpravo in takrat je prišlo do povsem nepričakovanega spora med naučnim ministrom in menoj. Že prej sem dejal, da sem posebno dobro shajal z Gautschem. V debati o naučnem proračunu je govoril tudi tovariš Klun ter je v svojem govoru ostro napadal naučim upravo zlasti radi škandaloznih razmer na Koroškem. Njegov govor je bil temeljit, Klun je bil z redko marljivostjo izčrpal bogato gradivo, nabrano iz uradnih aktov ter navajal obilo dokazov za nezakonito postopanje šolskih oblastev zlasti na Koroškem in Primorskem. Morda je bil govor celo prestvaren in vsled tega tupatam malo utrudljiv in enoličen toda po svoji vsebini je vsekako zahteval resno uvaževanje. Slučajno sva sedela skupaj z Gautschem ter poslušala Klunove argumente. Hkrati se pripogne minister k meni ter mi zašepeče: »Temu pa jo bom zasolil!« Jaz mu istotako na uho povem: »Previdni bodite, prevzvišenost!« A on se ne zmeni za moje svarilo, oglasi se za besedo ter začenja mojega tovariša Kluna, zastopnika slovenskih poslancev v tej debati, obdelovati na tak način, da je izvajal iskreno priznanje in splošno veselost pri nemški levici, nas Slovence pa je naravnost smrtno žalil. Kmalu potem je bila sklenjena debata in seja, ter še pred sklepom sta se izvolila oba generalna govornika. Čehi so uvideli, da mora odgovoriti ministru kdo iz slovenske skupine. Od nas je bil že spočetka določen kot klubov govornik za debato dr. Ant. Gre-
gorčic, voditelj goriških Slovencev, mož značajen in poln dobre volje, pošten in pameten, a brez onih govorniških svoj štev, ki jih je trcbalo, da se primerno odbije nekvalifikovan napad na slovensko narodno čast, ki smo ga bili doživeli z ministrske klopi. Živo mi je to stopilo pred dušo, skrajni čas je bil, stopim h Gregorčiču ter ga vprašam: »Ali mi prepustiš besedo?« »Kako rad, pravo uslugo mi storiš!« se glasi odgovor. In v zadnjem trenutku se javi onim mnogobrojnim poslancem, ki so hoteli glasovati z nami, da sem jaz od Slovencev predlagan za generalnega govornika. Listki se izpolnijo z mojim imenom, stari S m o 1 k a izjavi s predsedniškega mesta, da sva v to svrho izbrana z desnice jaz, z levice koroški poslanec G h o n.
Seja se zaključi, kar pristopi k meni pisarniški ravnatelj državne zbornice dvorni svetnik Blumenstock ali kakor se je potem prekrstil: H a 1 b a n. Naznani mi, da me prosi naučili minister k sebi v ministrsko sobo. Ko stopim k njemu, mi Gautsch pove, da je zelo vesel, da sem baš jaz izbran generalnim govornikom, češ »od Las sem prepričan, da boste kakor vselej tudi v tej debati zgolj stvarni.« A tudi mene je bila razburila Gautscheva drzovitost. Prav hladno mu odgovorim, da sicer živo obžalujem, a da bom proti svoji volji primoran, postati v svojem odgovoru semtertja oseben. »Pa kaj boste povedali?« »Počakajte le nekaj uric, ekscelenca, in vse boste izvedeli!« Nisem hotel nadaljevati mučnega razgovora, poklonim se ter zapustim ministrsko sobo.
In drugi dan je prišlo do obračuna! Imel sem izredno srečen dan. Cela zbornica me je obdajala, našel sem primerne besede, da izjavim razburjenost naše delegacije radi ministrove žalitve. Gautsch je napravil nerodnost, da se je postavil prav pred inenoj, naravnost meni nasproti, in kmalu je bil obkoljen z vseh strani od goste trume poslušalcev. Skoraj se mi je smilil. Začetkom je kazal smehljajoče lice, ali smehljaj mu je minil, ko so čim dalje bolj gosto padale moje porogljive besede: barve •le spreminjal, sedaj rdeč in zopet bled v obrazu, take ostrine z moje strani pač nikoli ni pričakoval! Končal sem svoj govor s citatom iz velikega španskega dramatika C a 1 d e r o n a , — bo sem bil pri kraju, s cele desnice gromadno pritrjevanje in Ploskanje! Pohvala se je ponovila in pomnožila, ko so poljski Poslanci korporativno prišli k meni, čestitat mi in stiskat mi roko. Stenografično poročilo zaznamuje: »Stiirmischer, wieder-oolt sich erneuernder Bcifall und Htindeklatschen rechts. Redner wird von vi el en Seiten begliickwiinscht.« Bil je na vsak način rzreden govorniški uspeh!
Priznanje se je nadaljevalo v Hohenwartovem klubu. Drugi dan smo imeli klubovo sejo. Ko načelnik otvori sejo, mi izreče imenom cele parlamentarne skupine klubovo zahvalo za moj »po vsebini in obliki« izvrstni govor ter odredi, da se to pričanje zabeleži tudi v sejnem zapisniku. Bila .je to pač izredna
odlika, vsaj v desetih letih, kar sem bil član Hohenvvartovega kluba, se ni pripetil noben temu podoben slučaj.
Sicer priobčim svoj tedanji govor v »Dodatkih«.* Naj blagohotni čitatelj sam sodi o tem govoru. Vidne posledice mojega energičnega nastopa so se pa pokazale že par dni po mojem govoru. Dr. Prijatelj naglaša: »To je pomagalo. G a u t s c h je 18. novembra (op. torej četrti dan po oni seji) sprejel depu-tacijo koroških Slovencev in mesec dni pozneje ugodno rešil prošnji šentjakobške in tolstovrške občine za slovenske ljudske šole.«
Seveda mojega prijateljstva z naučnim ministrom je bilo sedaj za nekaj časa konec! Par mesecev je minilo, da se niti pogledala nisva. Šla sva včasih eden mimo drugega, na pr. po državnozborskih stopnicah, tako da sva skoro trčila s komolci, a on je ostentativno proč odvrnil svoj pogled in jaz niti pozdravil nisem svojega vrhovnega šefa. To je trajalo toliko časa, da me ni lepega dne vzel grof Hohenwart na stran ter mi rekel, da bi bil sedaj pravi čas se zopet sprijazniti z ministrom Gau-tschem, dostavljajoč: »Jaz sem Tam porok, da boste ministru prav dobro došli!« In res, ravnal sem se po njegovem nasvetu in obiskal Gautscha. V istini, sprejel me je s posebno ljubeznivostjo, izbral zame najdaljšo in najdebelejšo smotko ter se sploh vedel tako, kakor da se nikoli ni nič pripetilo, kar bi moglo kdaj kaliti najino prijateljsko-zaupno razmerje. S svoje strani nisem imel povoda, da bi se upiral tej »povrnitvi v prejšnji stan!«
Ali g. Prijatelj nadaljuje svoj popis kakor sledi:
»Simpatije, ki si jih je bil pridobil Šuklje s tem nastopom, si je kmalu zopet korenito zapravil. Ko se je po novem letu vnovič sešel državni zbor in je pričela dne 12. jan. 1892 razprava o trgovinskih in plovnih pogodbah, se je vpisal Šuklje s Schwe-geljem vred za vladnega progovornika. Odobraval je celo italijansko pogodbo z zloglasnim paragrafom, s katerim se je oškodovala južnoslovanska vinska trgovina.« Nastane tedaj vprašanje: Kaj je bilo s to stvarjo?
Koncem 1. 1891 se je namreč prikazala posebna trgovsko-politična situacija. Prišlo je namreč do korenite spremembe v naši carinski politiki. Pod liberalno vlado je bilo v Avstriji merodajno načelo »proste trgovine« baš tako, kakor v sosedni nemški državi. Ali kmalu so se tudi v Avstriji uverili, da taka načela ne odgovarjajo koristim lastnega gospodarstva, zlasti ne interesom domače veleindustrije, ki naravno ni mogla tekmovati z obrtnostjo gospodarsko neprimerno močnejših držav, v prvi vrsti ne z angleško produkcijo. Vsled tega je od 1. 1878 v Avstriji zavladal »protekcijonizem«, sistem zaščitne carine. Že 1. 1878 je bil izdelan prvi avtonomni carinski tarif, ki je bil 1. 1887 izdatno zvišan v vseh važnejših postojankah. A ni trajalo
Glej »Dodatek II«, št. 1.
dolgo, pa smo se prepričali, da pretirano varstvo tudi ne odgovarja potrebam naših pridobitnih krogov. In tako so se zjedinile vlade onih držav, ki so bile politično združene v trozvezi, tedaj Nemčije, Italije in Avstrije, v to svrho, da potom trgovinskih pogodb omilijo ostrine avtonomnih tarifov. Italijanska trgovska Pogodba je bila odpovedana, z Nemčijo smo itak imeli zgolj Pogodbo »največje pogodnosti« (Meistbegiinstigungsvertrag), torej je bila možnost dana, urediti avstrijsko trgovsko politiko na Podlagi novih dogovorov. Tedaj načelni prevrat v trgovskih odnosa jih: pogodba mesto avtonomnega tarifa! Vse te pogodbe pa so bile med seboj tako notranje zvezane in zve-rižene, da je bilo povsem izključeno, odklanjati jedno in sprejeti ter uveljaviti drugo. Kakor pri takih predlogah vobče, so bili tudi dogovori »a prendre ou a laisser«, »sprejeti jih ali odkloniti«.
L. 1891 že zdavna nisem bil več novinec v presoji te vrste Problemov. Sploh omenjam, da sem bil od 1. 1886 počenši vedno od svojega kluba poslan v vse odseke, ki so se bavili s trgovinsko-Političnimi vprašanji. In po mojem notranjem prepričanju i z stvarnih razlogov nikakor nisem kolebal, za katero stran se bodem odločil.
Iz stvarnih razlogov! Tega nagiba g. dr. Prijatelj v svoji oceni sploh noče priznati. Naj mi oprosti velecenjeni gospod, ako se mi dozdeva, da je vsaj v tem pogledu njegovo umevanje slabo utemeljeno. Njemu velja le en kriterij: 'ali za vlado ali proti njej!« In običajno obsoja poslanca, ki se je odločil, glasovati z vlado! Po mojem mnenju pa je taka tesno-srčnost precej dvomljive vrednosti celo v političnih zadevah, a naravnost nedopustna v gospodarskih pitanjih. Baš v takih debatah morajo vsaj redoma za vestnega poslanca biti merodajni stvarni oziri.
Še več! V trgovinskopolitičnih zadevah se bode zaveden Poslanec moral v prvi vrsti ravnati po gospodarskih razmerah svojega lastnega ozemlja. Ne bodem rekel, da v vseh slučajih, n vendar v njih pretežni večini naj ga vodi v trgovski politiki sacro egoisino«, čeprav ta beseda ne slove bogzna kako lepo! Naravnost rečem, kar sem takrat tudi izrečno naglašal v zbornični debati, da bi kot dalmatinski ali južnotirolski poslanec brez Pomisleka glasoval in govoril proti italijanski trgovinski in Plovni pogodbi, kot zastopnik slovenskega naroda pa sem moral natančno pretehtati, ali mi je dovoljeno z ozirom na važne koristi baš slovenske produkcije pridružiti se dalmatinskim, Južnotirolskim in primorskim poslancem?
Suho dejstvo je namreč, da so Dalmatinci in Primorci vedno bili primorani, »ceho« plačati za sleherno trgovinsko pogodbo, ki jo je Avstrija sklenila z italijansko sosedo. Povsem naravno! Vsak tak mednarodni dogovor je in mora biti zgrajen na podstavi medsebojnih koncesij. »Jaz ugodim tvojim željam in gospodarskim težnjam, ako ti meni ustrežeš glede mojih zahtev!« To
je jedro in bistvo vseh pogajanj, iz kojili nastanejo slični dogovori. Prava nesreča je bila tedaj za Dalmacijo, da so bili baš oni gospodarski pridelki, glede kojih je Italija zahtevala uvozne olajšave, obenem glavni produkti dalmatinskega gospodarstva. Italija je zahtevala zase olajšave pri uvozu vina, olja, zgodnjega sočivja, agrum (pomaranč, limon itd.), in vse to blago prideluje tudi Dalmacija. Vsaka koncesija, storjena Italiji pri teh pridelkih, je ojačila njeno konkurenco na tržiščih avstroogrske monarhije tur škodovala Dalmaciji. Dalje se je italijanska država trudila, omogočiti svojim ribičem iz Chioggie ribolov na avstrijski obali in pritožbe našega prebivalstva na obalah Jadrana v tem pogledu so bile čimdalje hujše. »Čožoti« so ribarili s svojimi globoko segajočimi mrežami na celi naši obali, mirno so prekoračili razdaljo angleške milje od našega obrežja, ki bi že po prejšnjih trgovinskih in plovstvenih dogovorih morala biti meja za njih ribolov in dalmatinski in istrski ribiči so tarnali, da ne morejo tekmovati s takimi brezobzirnimi konkurenti.
Ali glavna kontroverza je nastala radi glasovite vinske klavzule v pogodbenem načrtu. Vladna predloga je namreč določala, da se carina na vino v sodih za Italijo zniža avtomatično od 20 gld. na kvintal (100 kg) na 3 gld. 20 kr., kakor hitro italijanska carina na vinski import pade na 3 frs. 77 cent. To je bil naravno hud udarec za dalmatinsko, južnotirolsko in primorsko vinsko produkcijo. Po vsem razumljivo, da so se dotične pokrajine in njih parlamentarci z vso vnemo dvignili proti dotičnim določbam dogovorjene vladne pogodbe. Vendar pa treba naglašati, da dotična vinska klavzula nikakor ni bila nobena novotarija. Nasprotno, ona se nahaja že v trgovinski pogodbi z Italijo iz 1. 1878, najugodnejši, katero je Avstrija sploh kdaj bila sklenila s sosedno Italijo. Schvveglova zasluga — bil je 1. 1878 prvi sekcijski načelnik v vnanjem ministrstvu — je bila, da smo pri tedanjih pogajanjih z Italijo tako dobro odrezali. Da se ni več obnovila 1. 1887 ta klavzula se je zgodilo zgolj radi tega, ker je Italija z ozirom na svoje carinsko razmerje proti Francoski ni mogla več obnoviti.
A kaj z drugim blagom, ki se je iz Slovenije izvažalo v italijansko kraljestvo?
V tem pogledu je bilo jasno, da je nova pogodba vsebovala celo vrsto dokaj pomembnih pridobitev baš za slovenski eksport v Italijo. Kaj moremo mi Slovenci izvažati v Italijo, ki je sigurno že od nekdaj naše najvažnejše tržišče? Les in živino, glavna naša pridelka! V predloženih trgovinskih pogodbah je bil lesu zasiguran prosti uvoz, pri goveji živini pa je carina bila znižana od 30 lir na 24. Pa še druga pridobitev nam je izvirala iz predloženih pogodb! V onem času morali so se naši lesni trgovci braniti proti gališki konkurenci navzlic razdaljenosti galiških šum. Ker namreč gališka lesna trgovina ni mogla v Nemčijo
ladi carinskih zaprek, se je vrgla z vso silo na italijanski trg, podpirana od tarifne politike naših železnic. To nenaravno tekmovanje je moralo odpasti v trenutku, ko se je z novimi pogodbami omogočil lesni eksport iz Galicije v Nemčijo. Te očitne Pridobitve so tedaj več nego odtehtale izgubo, pretečo naši vinarski produkciji iz razvpite italijanske vinske klavzule.
Sicer pa je bil v tem pogledu velik razloček med slovenskim in dalmatinskim ali južnotirolskim vinogradnikom. Kajti baš v tej dobi so bili naši vinogradi uničeni po trtni uši, dpčim so to pošast v južnih pokrajinah poznali le po imenu. Več nego 58% našega vinogradniškega ozemlja je bilo opustošenega, naša vinska produkcija je rapidno padala, bolj strahopetne duše so se že poslavljale od dolenjskega »cvička« in eden prvih naših vinskih strokovnjakov mi je obupno prerokoval, češ, »odšle j b o trta na Dolenjskem — tepka!« Nevarnost nam takrat ni pretila od italijanskega vina, temveč bati se je bilo, da se domači konzum sploh namesto z vinom ne pomaga z žganjem in pivom. In naša vinska trgovina, o kateri pravi dr. Prijatelj, da je bila »oškodovana z zloglasnim paragrafom« italijanske Pogodbe! Baš nasprotno! Da ni bilo importa cenega italijanskega vina, bi prišli naši vinski trgovci v veliko zadrego. Domačega vina skoraj ni bilo več, cene domačemu blagu so šle sila kvišku in bi se morale dvigniti stoprav neprimerno višje, da ni trgovec mogel uporabljati manj okusnih, ti mnogo bolj alkoholičnih italijanskih vin za »režnjo«.
Ti stvarni razlogi so večino slovenskih poslancev primorali do tega, da smo pritrdili predloženim trgovinskim in plovstvenim Pogodbam. A jaz sem spričo važnosti tega vprašanja, še preden je bila stvar v javni seji, vprašal prizadete svoje volivce za njih mnenje. Sklical sem volivne shode baš v vinarska središča svojega volivnega okraja, v Novo mesto in v Metliko, razložil volivcem ves položaj, dejal jim, kako hočem ravnati in enoglasno so pritrdili mojim nazorom. Vsaj »simpatij« svojih mandantov si tudi s svojim nastopom v debati o trgovinskih pogodbah nikakor nisem bil »korenito zapravil!«
Ali g. dr. Prijatelj mi je očital še večjo zmoto, ko je izustil sledečo obtožbo: »Končno se je povzpel do naslednje usodepolne trditve. Slovensko ljudstvo povsem odobrava sedanji Politični sistem in sedanjo avstrijsko vnanjo politiko ne iz narodnostnih simpatij, temveč, ker se mu vidi potrebna za evropski mir.« Za presojo take izjave, v kateri mora biti premišljena vsaka beseda, je neobhodno potrebno baš točno besedilo. Veliko bolj bi bil ustregel dr. Prijatelj načelu zgodovinske uepristranosti, da je bil namesto svoje varijante kar iz steno-grafičnega poročila dobesedno priobčil dotični odstavek mojega govora. Kaj sem bil namreč dejal? Moje besede so se doslovno glasile:
»Gospoda moja, mi tudi ne nasprotujemo političnim zvezam. Vi sicer od nas ne morete zahtevati, da to delamo iz političnih simpatij. V tem oziru smo hladni še dalje nego do globočine svojega srca. Mi ne nasprotujemo, temveč pritrjujemo zgolj iz tega vzroka in s to nado, ker v teh političnih zvezah vidimo najbolj dragoceni dar narodov, ohranitev evropskega miru. In če nam tedaj pravijo, da te pogodbe še bolj utrjujejo te zveze, to vsaj za nas ni noben vzrok, da bi tem pogodbam oporekali.«
Razloček med istinitim besedilom in Prijateljevo varijanto je vendar le precejšen in tu smem v svojo obrambo uporabljati francosko prislovico: »C’ e st le ton, qui fait la musique« ali slovenski: »Zvok je ono, kar napravlja glasbo!« Sicer pa se ne sme pozabiti, da je tedanjo trodržavno politiko še vodil njen stvaritelj Bismarck in jaz vsaj sem do duše uverjen, vse gorje svetovne vojne bi bilo prihranjeno človeškemu rodu, da bi bil v usodnih julijskih dnevih 1. 1914. politiko nemškega cesarstva vodil veliki državnik Bismarck namesto prismojenega glumača cesarja Viljema II. !
G.	dr. Prijatelj navaja proti meni dobesedno tudi patetični konec »deviškega« govora poslanca dr a. Matka L a g i n j e. Morda bi bilo umestno, da bi pri tej priliki ne zamolčal mojega stvarnega popravka, katerega sem končal, pooblaščen od vse h slovenskih poslancev, s sledečo izjavo:
»Mi slovenski poslanci poznamo dolžnosti, ki smo jih prevzeli s svojim mandatom; mi vemo, kaj dolgujemo koristim svojega naroda in države, ki nam zagotavlja naš narodni obstanek. Pa ravno radi tega se ne uklonimo pred nobenim terorizmom, ravno zaradi tega se tudi volivne borbe ne bojimo in se bomo v njo podali z mirno vestjo in čistimi rokami, prepričani, da je naše ljudstvo dovolj razumno, da bode vedelo, kje najde svoje prave in svoje razumne prijatelje.« Stenografično poročilo dostavlja mojim besedam:	Živahno odobravanje in
ploskanje med tovariši in somišljeniki.«
Kmalu po veliki trgovinskopolitični debati od 12. do 19. jan. 1892 sem govoril pri razpravi o borznem davku. Bi! sem član borznega odseka, prav proti svoji volji, naravnost komandiran od načelnika. Ne morem trditi, da je bila desnica v tem odseku briljantno zastopana. Pač smo imeli izbornega poročevalca v Poljaku Bilinskem, po svojem poklicu univerzitetnem profesorju narodnega gospodarstva in finančne vede, toda izmed ostalih članov večine jih je bilo kaj malo, da bi imeli sploh kak pojem o borzah in borznih kupčijah. Levica naravno je bila v tem pogledu mnogo bolj poučena. Predsedoval je odseku olomuški kanonik dr. W u r m, po svoji pripadnosti Staročeh, gotovo dobro podkovan v bogoslovni vedi, ali o borznih kupčijah pač ni imel niti sence znanja. In revež je moral voditi razprave in urejati glasovanje! Kot zapisnikar odsekov sem
sedel na njegovi levi strani in kar smilil se mi je mož, če se jc nagnil k meni ter mi na uho zašepetal vprašanje: »Kolega, kaj pa je to: ,Pramiengeschaft‘ ali ,Stellage‘?« in podobno. Za svojo osebo sem se pa zanimal za stvar, ker me je sploh vabila vela davčna veda. Bilinski je bil vesel moje podpore. Enkrat me jc vprašal: »Sie kommen ja lieute in den Ausschufi?« In ko mu porečem, da me bržkone ne bo, je dejal: »Da lasse ich die Sitzung absagen, denn ohne Sie gehe ich nicht in die Debatte.« V zbornični debati sem govoril. Strokovnjaki so takrat prav ugodno sodili o tem mojem govoru. Priobčim ga v »Dodatkih«, naj se seznanijo ž njim tudi velecenjeni moji čitatelji, ker ga imam navzlic zmernemu vnanjemu uspehu morda za svoj najboljši govor!
V tisti dobi je postalo moje osebno razmerje s sicer zelo nepristopnim grofom Hohenwartom že prav intimno: dejansko sem bil, skoro bi dejal, nekak generalni pribočnik državnika, ki sem ga nad vse spoštoval kot politika in kot moža. Z menoj se je razgovarjal iskreno, brez pridržka. Pri neki priliki sva začela rešetavati člane našega velikega kluba, ki je tedaj štel okolo 70 članov. Hohenwart je bil tako takten, da je pri oceni najinih klubovih tovarišev izpustil jugoslovanske kolege. Razgovor je imel to obliko, da sem jaz napovedal ime, Hohenwart pa je pristavil svoje kritične opazke. Tako sem navedel med drugimi tirolskega barona Dipaulija, Hohen-Wart ga označi: »Meister in der Intrigue, sonst wenig dahinter.« Jaz: »Baron Morsey.« On: »Horen Sie mir auf, der echte norddeutsche Junker, pafit nicht in unsre Verhaltnisse!« Jaz zopet: »Karl Prinz S c h w a r z e n b e r g.« Na to Hohenwart: »Um Gottes Willen, ich zittere, wenn er sich zum Worte meldet. Er bereitet sich niemals vor und da ist man nie sicher, welchen Unsinn er vorbringen wird!« Sedaj imenujem grofa Silva-Taroucca, Hohenwart pa prezirljivo:	»Hangt ganz von
seinem jeweiligen Privatsekretar ab!« In tako smo pretipali nierodajne osebe v njegovem klubu!
Približanje Taaffejevo k nemški levici je v onih dneh dobilo vidno znamenje, ko si je iz njenih vrt izbral ministrom namesto kakega vodečega politika duševno prav neznatnega, v nobenem pogledu ne znamenitega poslanca, solnograjskega grofa Gandolfa Kuenburga. Bil je šele pred kratkim vstopil v državno zbornico, govoriti ga nisem slišal nikoli, po svojem Poklicu je bil deželne sodnije svetnik. Mož telesno velik in močan, dokaj dovtipen in dober družabnik, starega plemstva, n brez premoženja, se seveda nikakor ni branil, napraviti skok iz VII. uradniškega čina v II. čin. Nemškoliberalna stranka ni mogla ugovarjati novemu ministru, že radi tega ne, ker je bilo v njeni sredini preveč poslancev, ki so naravnost koprneli po ministrskem portfclju ter nestrpno čakali trenutka, ko na njih
duri potrka dvorni gardist z velikim zapečatenim kuvertom, vsebujočim njih ministrsko imenovanje.
Kuenburg je bil torej minister in je zastopal nemško levico v Taaffejevem kabinetu. Med tem pa se je v Kranjski deželi vršila važna osebna sprememba: meseca marca 1891 je zatisnil svoje oči deželni glavar dr. J osip Poklukar. Orjaško truplo njegovo je bilo začelo naenkrat hirati, dnevi njegovi so bili šteti, umrl je malo nad petdeset let star. Gotovo ni bil nobena duševna sila, vendar smo ga pogrešali v deželnem dvorcu, moža tipičnega zastopnika agrarne naše dežele. Kajti pristen predstavnik je bil kranjskega kmeta, tudi v svojih govorih, v katerih je po zgledu Bleiwcisovih »Novic« »ledino oral« ali rabil kako drugo govorniško cvetko, vzeto iz poljedelske sfere. N. pr. »tu pa treba globoke je orati«, če je hotel reči, »o tej stvari se ne sme soditi prenaglo in površno«. Poštenjak pa je le bil skozinskozi!
Nastalo je tedaj po Poklukarjev! smrti vprašanje, kdo mu bode naslednik? Jaz za svojo osebo sem mislil takoj na Kersnika, saj sem vedno sanjal o tem, da svojega ljubljenega prijatelja potisnem v ospredje.
Potrkal sem tedaj takoj potem, ko je bilo izpraznjeno glavarjevo mesto, pri Janku, češ nebi-li morda on hotel v deželni dvorec? Odgovoril mi je takoj, v sila karakterističnem pismu, datovanem s 25. marcem 1891. Med drugim mi piše doslovno: »Vesel sem, jako vesel, da bi, kakor spoznavam, Ti rad videl mene na onem mestu, na katerem bi bil Ti, kakor jaz in mnog drugi ve, Ti edini izmed vsih nas najsposobnejši! Pa kaj bi drugo govoril, laskati se Ti ne treba — samo ene se moram spominjati vedno in vedno, besede, ki si mi jo rekel 1885. Tedaj si enkrat v veseli uri zinil: »Fant, poskusimo! Ti pojdi naprej, jaz bom pa Tvoj »Generalštabšef«! — No, do sedaj si ti hodil naprej — in menda — ah ne menda, ampak gotovo boš hodil tudi odslej, in boš general in generalštabšef, pa samo to priliko imamo, da si prisvojimo izdatno boljšo trdnjavo in pozicijo.«
Kersnik deželni glavar! to je bila moja vroča želja. In dozdevalo se mi je, da združuje mož v sebi vsa svojstva za odlično to mesto. Gospodarsko neodvisen, veleposestnik, po svoji moški krasoti in uglajenih manirah kakor ustvarjen za reprezentanco, po svojem bistvu spravedljiv in zmožen, pomirjevalno vplivati na razburjene strasti in zbližati nasprotujoče si narodne stranke, — v istini, ni ga bilo takrat med slovenskimi politiki na Kranjskem nikogar, ki bi se v tem pogledu mogel meriti ž njim! Naravno, da sem jaz, zvezan ž njim po vprav uzomem prijateljstvu, napel vse sile, da mu pomorem na mesto, kamor je sodil kakor nihče drugi ne, vsaj ne po mojem preudarku.
Barona W inklerja sem takoj pridobil za Kersnika, prav za prav je bil že sam nanj mislil. Govoril sem tudi z grofom Hohemvartom, ki je mojega kandidata itak že poznal
ter imel o njem prav ugodno mnenje. Bal sem se najbolj dveh konkurentov, Kluna in Detele. Slednjemu sem pisal. O Kersniku nisem zinil, hotel sem od Detele, s kojim sem bil v prijateljskih odnošajih, le poizvedeti, ali se on za svojo osebo poteguje za mesto deželnega glavarja. V tem slučaju sem mu lojalno povedal, da ne storim nobenega koraka proti njegovemu imenovanju. Njegov odgovor me je potolažil, odločno se je izjavil, da glavarstva ne mara. Še v drugem listu z dne 26. junija 1891, ki ga slučajno hranim, piše dobesedno: »Da sem jaz tega mnenja kakor prej, je pač naravno, in jako neljubo mi je bilo, ko so me nekateri dunajski časniki proklamirali za bodočega deželnega glavarja. Tudi tu v Ljubljani sploh tako govorijo, čeprav jaz vsakemu povem, da ne kandidujem za to dostojanstvo!« Takrat sem trdno veroval v iskrenost Detelovega skromnega odklanjanja, kasneje pač sem bil manj uverjen o njegovi odkritosti. Vendar sem se mogel, opirajoč se na njegovo izjavo, pri svojih tozadevnih korakih »optima fide« sklicevati na njegove precizne besede, da sam odklanja glavarsko mesto.
Parlamentarni položaj pa je tedaj po »dunajskih punkta-cijah« bil tak, da je pri Taaffeju mnogo odleglo mnenje baš kranjskih veleposestnikov. Imel sem razgovor s S c h w e -g 1 o m, eden drugemu sva si pokazala svoje karte. Schwegel nikakor ni tajil, da bi njemu in njegovi stranki najbolj ugajal Oton Detela kot deželni glavar. Povsem naravno, kajti vsi, ki smo tega kandidata bližje poznali, smo vedeli, da pri vsej njegovi korektnosti vendar še tiči kos pristnega »nemškutarčka« v njegovem srcu. Z druge strani pa mi je Schwegel obljubil, da se sprijazni tudi s Kersnikom ter vsaj proti njemu ne bo delal. Jaz zopet sem se nekako podobno izrazil glede Detele, Pač s pristavkom, da on sam ne mara za dostojanstvo deželnega glavarja. In tako sem se naposled pogajal z ministrskim predsednikom. Iskreno sem pri njem zagovarjal Kersnikovo kandidaturo ter ga živo priporočal, vendar sem lojalno dostavil, da je Detela moj osebni in politični prijatelj ter da proti njemu ne bi hotel nastopati. Zanašal sem se na poročilo deželnega Predsednika, ki je baš radi te sila važne zadeve sam prišel na Dunaj.
T a a f f e je zaslišal deželnega predsednika, precej po njunem razgovoru je prišel baron W i n k 1 e r v kavarno, kjer je bil določen najin sestanek. Prve besede njegove so bile: »V s e v redu, nihče drug ne bo deželni glavar kakor Kersnik!« Tako je bil uverjen o tej stvari, da je žalibog tudi mene zazibal v to sigurnost ter da sem v svesti si, da je zadeva definitivno rešena, zakrivil ominozno napako, Dunaj za nekaj dni ostavil ter se podal k svoji rodbini, ki je takrat bivala »Na Kamnu«. Brzojavno sem povabil Janka Kersnika na osebni sestanek v Krškem. Naposled je moja vera v gotovi uspeh bila dozdevno povsem upravičena. Ako ministrski predsednik s tako
odločnostjo obvesti šefa deželne vlade, da bode zadeva rešena v njegovem smislu in po njegovem poročilu, mora biti stvar pribita ali pa — mora deželni predsednik izvajati posledice iz tega dejstva. In vendar sem si kasneje vedno očital, da nisem ostal na Dunaju, dokler ni uradna »Wiener Zeitung« objavila imenovanja deželnega glavarja. Moral bi ostati »na preži«, vedno paziti na Schwegla in Kluna, niti za trenutek ne izpuščati iz oči grofa Taaffeja, eventuelno se zateči še h grofu Hohen-wartu ter njega poriniti v ospredje. Žal, da tega nisem storil! Prepošten sem bil in preveč zaupljiv nasproti staremu gorjanskemu lisjaku! Dr. Prijatelj navaja iz mojega pisma na Kersnika z dne 9. julija 1891 med drugim tudi ta odstavek' »Razumem se na karte, proti »kozakom« pa vendar le propadem. In »kozaštvo« bilo je tu vmes! Znam tudi, odkod. Mi smo bili ociganjeni in Schwegel je prelomil dano svojo besedo, bržkone tudi Detela ni bil povsem lojalen.«
Zapustil sem Dunaj. O svojem razgovoru z deželnim predsednikom Schweglu nisem nič bil izdal, a vrag je zanesel tisti dan, ko sva se mudila na Krškem, samega Detelo doli, in ker sva se zanašala na njegovo odkritost, razodela sva mu vso tajnost. Kako je Schwegel o tem izvedel, ne znam, ali dejstvo je, da je še enkrat napel vse sile proti Kersniku, obdeloval Taaffeja, češ, Kersnik je »premalo resnoben, preotročji« za glavarstvo in na ta način so zmagali!
V svoji trdni veri sem prepustil torišče nasprotnim strankam in Taaffe si je mogel misliti: Ako se imenuje Detela, ugodim dvema tako vplivnima politikoma kakor sta Klun in Scbvvegel, Šuklje pa se bo potolažil, saj je itak sam priznal, da je Detela njegov — osebni in politični prijatelj! Na barona Winklerja se ni oziral, saj se je morda takrat že bavil z mislijo, tega vestnega služabnika žrtvovati nemški levici ter njegov odstop izigrati kot politično koncesijo.
In zares, med vabami, s kojimi je zviti lisjak T a a f f e vabil in lovil levičarje, je bila tudi odstranitev pri nemških liberalcih nad vse osovraženega deželnega predsednika barona W i n k 1 e r j a. In žal! baš mene je zadela usoda, obvestiti mojega prijatelja in pokrovitelja o tem, da so šteti njegovi dnevi v kranjskem »lontovžu«.
Stvar se je pa vršila tako-le:
Nekega dne pristopi k meni grof H o h e n w a r t ter me začne obdelavati, češ: »Vi ste intimen prijatelj W inklcrjev, pišite mu, naj sam prosi, da ga upokoje, sicer ga zadene uradno umirovljenje!« »Odkod, ekscelenca, imate to novico?« se glasi moj odgovor. »Taaffe mi je to naznanil z vso odločnostjo,« se odzove. Jaz na to: »Vso čast Vaši besedi, toda oprostite, moram se sam uveriti o stvari!« Šel sem nemudoma k ministrskemu predsedniku ter mu povedal, kar sem bil izvedel pri svojem klubovem načelniku. Taaffe mi je vse potrdil. »Istina« — pravi
— »Winkler je postal prestar, dejansko je nemogoč, saj od njega ni dobiti nobene rešitve!« Prizadeval sem se, ohraniti Winklerja na njegovem tako važnem mestu. Naslikal sem grofu Paaffeju razburjenost, ki bo morala nastati med slovenskim narodom vsled Winklerjeve odstranitve; zastonj! mož si je mislil, 100 levičarskih glasov daleč odvaga peščico slovenskih poslancev ter je moje posredovalne poskuse kratkomalo odklanjal, poudarjajoč uradno potrebo!
Ko sem videl, da ne premaknem Taaffeja z njegovega stališča, se mi je zdela naravnost prijateljska dolžnost, da obvestim kranjskega deželnega predsednika o preteči mu usodi. Pisal sem mu, a brez ovinka bodi povedano, nikoli v svojem življenju nisem pisal pisma, ki bi mi prizadevalo toliko srčnega b o 1 a ! Povedal sem mu naravnost, kaj sem bil izvedel pri grofu Idohemvartu in kaj mi je pravil faaffe. Izrečno sem ga pozval, če ne verjame mojemu poročilu, naj pride sam na Dunaj ter naj se uveri o dejanskem položaju. Takoj, z vračujočo se pošto sem prejel vest, da se bo ravnal Po mojem nasvetu. V istini se je podal na Dunaj, našel je stvari, kakor sem mu jih opisal in že je objavila uradna »Wiener Zeitung«, da je cesar deželnemu predsedniku na Kranjskem podelil veliki križ Fran Josipovega reda povodom njegove upokojitve. Med svojimi papirji hranim kot dragocen spomin na blagega moža ganljivo pismo, v katerem se poslavlja od mene ter mi izreka toplo zahvalo za prijateljske usluge, ki sem mu jih storil tekom mnogih let, ki jih je bil preživel v težki svoji Poziciji na Kranjskem!
To je gola istina o umirovljenju barona W i n k 1 e r j a. Moral sem jo pojasniti, tembolj, ker sc v K o 1 m e r j e v e m sicer dokaj zanesljivem delu »Parlament und Verfassung in Oster-reich« čita povsem napačna verzija: »Landesprasident Freiherr von Winkler... schritt im August 1892 um seine Pensionierung ein, da er sich mit den slovenischen Fiihrern nicht verstiindigen konnte.« Nikakor ne! Res je sicer, da mu je čestokrat nagajal »Slov. Narod« in glavni njegov inspirator Ivan Hribar, 'tli vodstvo ■ slovenskega naroda niti od daleč ni bilo v rokah tega gospoda, z istinitimi voditelji našega naroda pa je deželni Predsednik Winkler prav lahko shajal. Odstopiti je moral, ne 'adi osebne nedostatnosti, temveč zgolj iz političnega razloga, ker je Taaffe tačas snubil nemško levico, ki je Winklerja smrtno sovražila in ker ga je torej žrtvoval, levičarjem na ljubo — radi kravje kupčije!
Šlo je po Winklerjevi upokojitvi za njegovega naslednika, oskušal sem prodreti z možem, o katerem sem bil uverjen, da m bil v vsakem pogledu kos svoji nalogi. Sošolec je bil moj v normalki« in na gimnaziji, naš »primus«, v vsakem pogledu Pošten, miren, ljubezniv dečko. »K ari Maria T r u x a aus Prtinn«, tako je stalo njegovo ime v programih ljubljanske
gimnazije. Bil je nemškega pokolenja, sin ženijskega častnika, ki je rano umrl ter ostavil mlado vdovo s štirimi otroki. Našli so zavetje pri materinem očetu, kateri je tedaj v Ljubljani zavzemal mesto gradbenega ravnatelja pri deželni vladi. Z nami skupaj je mladi Truxa maturo prestal, potem je šel na Dunaj kot jurist ter po dovršenih pravoslavnih študijah vstopil v upravno službo na Primorskem. Izboren uradnik, popolnoma vešč slovenskega, hrvatskega in italijanskega jezika, je postal sčasoma okrajni glavar ter bil naposled dvorni svetnik pri dalmatinskem namestništvu. Odkar sva se bila ločila na univerzi, ga nisem več videl. Pozvedoval sem torej pri dalmatinskih poslancih in na svojo radost mi je celo radikalni Biankini Truxo na vse pretege hvalil, češ, kako je nepristranski, pravičen in spreten uradnik. Mogel sem ga torej z mirno vestjo priporočati ministrskemu predsedniku. A T a a f f e je imel že svojega izvoljenca. Začel mi je govoriti o mariborskem okrajnem glavarju baronu H e i n u, dejal mi je, da bo on imenovan v Ljubljano ter pristavil: »Oglejte si ga in uverjen sem, da Vam bo po godu!«
7. oktobra 1892 je nastopil v istini baron H e i n svoje mesto v Ljubljani. Sprva še ne kot deželni predsednik, imenovan je bil le dvornim svetnikom ter se mu je izročilo vodstvo deželne vlade.
Z njegovim nastopom se je pričela velezanimiva doba, polna razburljivih prizorov. Še dokaj se bom moral baviti z oceno H e i n o v e osebnosti in'njegove politike.
Ali kako so pa med tem časom, ko so se doma še bolj ločili duhovi, razvijale stvari na cesarskem Dunaju?
Taaffejeve skrbi so naraščale čezdalje bolj. Stara večina njegova je bila s staročeškim porazom zdrobljena in zrušena, nemške liberalce je sicer bil zvabil v »tiho kamerco«, pridobiti jih je hotel s tem, da je grofa Kuenburga napravil za ministra, a na to stranko, ki so jo ljuto napadali krščanski socijalisti, nemški nacijonalci in nemški radikali, se le ni mogel prav preveč zanašati. Obenem pa se tudi ni hotel ločiti od Hohenwarta, tako da se je oči vidno izjalovil njegov sicer navidezno prav spretni poskus, tem načinom si pridobiti stalno večino. Že to je bilo kaj slabo znamenje, da se v adresnem odseku nismo mogli zediniti za tak odgovor na prestolni govor, ki bi mogel pridobiti zase odsekovno večino. Bil sem član odsekov ter zastopal v njem s posl. Klunom slovensko delegacijo. In prav jaz sem vrgel prvo bombo v razpravo o adresnem načrtu, ki ga je predložil odsekov poročevalec, Poljak Bilinski. Neprijetno nas je Slovane dimilo, da niti prestolni govor niti poročevalčev adresni načrt nič ni zinil o jezikovni ravnoprav-nosti. Skušal sem tedaj, pač nekako sofistično tolmačiti besedilo cesarskega nagovora tako, da se je vsaj neka senca izjave o ustavni ravnopravnosti prikazala iz vladarjevih besed. Pred-
lagal sem tedaj, naj se za 20. odstavkom Bilinskega adrese ustavi nov »passus«, glaseč se tako:
»Sredstvom, s katerimi hi se dal dvigniti blagor dežel ter zasigurati in ščititi narodni mir, je vsekako prištevati uresničenje ravnopravnosti, ki je zajamčena avstrijskim narodom v državnih temeljnih zakonih. Vsled tega pozdravljajo poslanci one besede Vašega veličanstva, ki na to merijo ter se trdno nadejajo, da bode cesarska vlada povsem uvaževala dotična določila temeljnih zakonov.«
Za moj predlog so glasovali poslanci D i p a u 1 i , E b e n -h o c h , Karlon, Klun, Klaič, S t y r c e a , M e z n i k , princa Johan in Karl Schwarzenberg, z menoj vred tedaj 10 odsekovnih članov. Mladočehi niso zame glasovali, ker so bili predložili svoj lastni adresni načrt, ki je bil isto tako odklonjen. Ali slična usoda je zadela vse druge adresne načrte s poročevalčevim vred in po treh dolgih sejah smo šli narazen, nc da bi mogli z večino skleniti kake adrese kot odgovor na cesarski pozdrav. Slabo znamenje in čim dalje slabe je se je razvijala situacija za vladajočega državnika! To se je jasno pokazalo v budžetni razpravi, ki je tokrat nekako nadomeščala adresno debato. V seji dne 16. junija 1891 sem i jaz prišel do besede. V svojem govoru sem se že oziral na pretečo nevarnost, da pride zopet levica na krmilo. Z nekim ponosom sem izustil sledeče besede:
»Bili smo zaostali, toda sedaj stalno napredujemo. Na Kranjskem stojimo tako trdno, da mirno gledamo na eventualnost, ki se prikazuje v bližini, namreč da se levica zopet polasti vlade; tudi ona nas ne bode mogla uničiti. Na Štajerskem se razvijamo hitro in solidno. Velike uspehe smo tam dosegli v kmetskih občinah in če zasledujete volitve zlasti v mestnem volivnem okraju celjskem, se bodete uverili, da tudi v spodnještajerskih mestih lepo napredujemo. Dani se tudi na Koroškem: na istrskem in goriškem krasu pa, napojenem od žarnega solnca, isto tako v tržaškem ozemlju se je slovanski živelj že tako prebudil, da ga ne bo mogel zatreti niti terorizem nasprotnikov niti nerodnost vladnih oblasti!«
In v isti ni, medeni tedni Taaffejevega zakona z nemško-liberalno stranko so bili kmalu pri kraju. Sicer se je bila navidezno utrdila Plenerjeva pozicija, ko je 4. avgusta 1892 P r a ž a k dal svojo ostavko kot minister za Češko ter je resort »ministra rojaka« začasno ostal nezaseden, toda kmalu je baš °J> tej točki prišlo do spora med levico in ministrskim predsednikom. To se je zgodilo v seji 25. novembra 1892, ko je impetuozni Posl. Karel princ Schwarzenberg obsodil imenovanje grofa Kuenburga, s svoje strani pa zahteval nameščen je češkega zaupnika kot Pr ažakovega naslednika. Zelo neprijetno je levičarje dimilo, ko je T a a f f e odgovoril fevdalnemu Princu, da hoče kmalu cesarju predložiti predlog, naj se zasede šiiklje, Spomini,	3
Tražakovo mesto. Govor njegov, dasi nikakor ne vzor parlamentarne zgovornosti, je bil vendar tako svež in poln Taaffejeve originalnosti, da je dr. L u e g e r , čigar vpliv je oči vidno v zbornici in med občinstvom rapidno naraščal, koncem ministrovega govora vzhičeno vzkliknil: »Hvala Bogu, to je bil zopet stari Taaffe!« Ali levica je bila skrajno razburjena po izjavi kabinetnega prvosednika, zlasti ko je čula, da grofa K u e n -b u r g a niti obvestil ni bil o svoji nameri, zopet poklicati v vlado češkega ministra krajana. Takoj drugi dan po Taaffejevem govoru mu je Kuenburg naznanil, da mora zaprositi svojo ostavko, 8. decembra je bila njegova demisija sprejeta, nekaj dni prej so nemški liberalci glasovali proti dispozicijskemu zakladu, ki je bil odklonjen s 167 glasov proti 146. Taaffe jo je bil »polomil« s politiko svojega »sporazuma«.
A kako pa je takrat izgledalo v kranjski deželni sobani? Do razčiščen j a je prišlo v debati o proračunu deželnega zaklada. V jesenskem zasedanju se je vršila dotična debata dne 27. sept. 1892. Govorila sta od katoliško-konservativnih poslancev v tej razpravi Žitnik in Klun. Z napredne strani sta se razkoračila Hribar in Tavčar, vlado je branil W inkler, nemško stališče je zastopal Schvvegel. lvot poročevalec sem imel končno besedo. Svoj govor smatram kot označevalen za tedanje razmere in mentalnost slovenskega posvetnega razumništva.
Govor je bil provzročen v svojem bistvu po pojavih, ki smo jih videli in čuli na prvem katoliškem shodu malo tednov prej. Tolmačiti se da kot odgovor na Mahničeve nazore, še bolj pa kot odpor proti Mahničevemu interpretu dr. Iv. Šušteršiču, ki si je bil s svojim tedanjim vehementnim nastopom prisvojil vodstvo v našem katoliškem gibanju. Govor moj je bil docela nepripravljen, improviziran, kar pri poročevalcu itak drugače biti ne more.
Navzlic temu menda ni bil slab niti v formalnem niti v stvarnem pogledu. Saj sem čestokrat baš z nenaštudiranimi govori dosegel med poslušalci največ efekta! Morda se na njem lehko graja preveč temperamentnosti, z druge strani pa moram naglašati, da je bilo vse, kar sem pri tisti priliki povedal, v istini izliv mojega iskrenega prepričanja in nikakor ne kaka navadna fraza puhlica. Čisto naravno! Odkar sem dozorel kot mož, sem vedno obsojal tesnosrčno kratkovidnost onih liberalnih prenapetežev, ki so hoteli kar izključiti duhovski stan iz političnega gibanja. Obsojal s stališča odkritega demokrata, obsojal tudi s stališča slovenskega rodoljuba, kajti v našem še nerazvitem narodnem organizmu je bila zasidrana ljudska sila predvsem v našem žilavem kmetu in ključ do njegovega srca je imel v rokah baš — slovenski duhovnik! Ne samo grda nehvaležnost proti slovenski duhovščini, prvoboriteljici za narodno probudo. je bila tista liberalna ekskluzivnost, temveč je vsebovala eminentno nevarnost za obstoj in bodočnost našega naroda. In tu
naj vpletem kratko epizodo, razgovor, ki sem ga precej ob isti dobi imel z znamenitim poljskim poslancem svobodomiselnega naziranja. Nekega dne sem stavil v kolegijalnem pomenku s poslancem Bobrzynskem, uglednim zgodovinarjem in politikom, kasneje cesarskim namestnikom v Galiciji, do njega vprašanje, kako bi pač Poljaki sodili o poljskem politiku, ki bi hotel poljski duhovščini zabraniti sodelovanje v politiki? B o -brzynski mi odgovori energično: »Kaj bi mi učinili s takim človekom, vprašate? Obesili bi ga kot narodnega izda j i c o !« Tako je sodil razboriti Poljak in jaz dostavljam, da je bilo navzlic globokosega j očim razlikam med razkosanim slovenskim in razbitim poljskim narodom vendar dokaj sličnosti!
Niso bile tedaj prazne besede, ako sem se v tisti seji z dne 27. septembra 1892 s poročevalskega mesta izjavil to-le:
»Kot pošten mož vas zagotavljam, brez izjeme priznavamo vsi velike zasluge, katere ima slovenska duhovščina za preporod Jiaroda našega, mi vsi brez izjeme odobravamo odlično pozicijo, katero zavzema naša duhovščina, brez izjem spoštujemo in se klanjamo verskemu čutu naroda slovenskega, in če treba smo Pripravljeni z vami vred braniti ga proti napadom, naj pridejo s katerekoli strani; ali s takimi nazori, kakor so se v zadnjem času pojavili, se nikakor ne moremo sprijazniti.« (Živahno odobravanje v središču in med somišljeniki na levi.) »G. m., zakaj Pa gre? Kar se od nas zahteva, to se je sans phrase nam povedalo na znamenitem shodu na ljubljanskem strelišču. Kar se °d nas zahteva, to je nadvlada, diktatura cerkvene oblasti nad vsemi pojavi javnega, slovstvenega, umeteljnega in socijalnega našega življenja.« (Živahno odobravanje in pritrjevanje v središču in med somišljeniki na levi.) »G. m., to je stvar, proti kateri moramo odločno oporekati, ker bi ugonobila in zamorila narodno prihodnost našo in vsak duševni napredek!« (Burno odobravanje v središču in med somišljeniki na levi.)
Namen mojega nastopa se jasno razvidi iz jasnih mojih besed. Poznal sem notranjo slabost širokoustne liberalne stranke, z druge strani pa sem se zbal pretiranosti nove katoliške struje Pod novim, Šušteršiče v im vodstvom; preveč na desno mi Jo krenila slovenska ladja, radi tega sem sedaj hotel krmilariti Nekoliko bolj na levo. In neposredna posledica mojega govora Je bila, da smo mi trije prenehali s »Triglavom« ter se pridružili n a r o d n o n a p r e d n e m u klubu.
Koncem seje je naznanil vladni zastopnik baron W i n k 1 e r zbornici, da je vsled na j višjega cesarskega povelja deželni zbor kianjski, »ki je rešil najnujnejša svoja opravila... odložen.« JJezelni glavar se je pridržal, naznaniti poslancem dan prihodnje SeJo in nje dnevni red.
Dolgo so morali čakati poslanci na glavarjevo povabilo. J nhodnja seja se je vršila stoprav 20. aprila 1893 in takrat ni Več sedel na mestu vladnega zastopnika deželni predsednik baron
W i n k 1 e r , temveč njegov sedež je že zavzemal »dvorni svetnik in voditelj deželne vlade«, baron Viktor H e i n.
Ali že kake štiri mesece prej sem se osebno seznanil s tem možem, ki je skozi trinajst let igral tako pomembno vlogo v kranjski vladni palači. Ko se je začelo jesensko zasedanje v dunajski državni zbornici ter sva se sešla s Taaffejem, je bilo njegovo prvo vprašanje, ali sem že govoril s Heinom? Radovednost z ene strani, z druge pa oči vidna potreba, ki že sili vsakega vestnega deželnega poslanca, da čim prej stopi v stik s šefom lokalne vlade, to oboje me je v istini napotilo do H e i n a takoj, ko sem po božičnih počitnicah prišel v Ljubljano. O tem prvem pomenku z dvornim svetnikom in vodjo deželne vlade sem sporočil 30. dec. 1892 svojemu prijatelju Kersniku na Brdo, kakor se čita v Prijateljevi knjigi, tako-le:
»Oni dan, mudeč se v Ljubljani, sem obiskal barona H e i n a. Prvič sva se videla, ali toliko sva se razgovarjala, da je pogovor trajal skoro tri ure. Popoldne mi je vrnil vizito, pa me ni bil našel doma. Vtis, ki sem ga bil prejel, ni bil neugoden. Mož je darovit, energičen, vsekako bode faktor, s katerim bodemo morali računati. Naši junaki a la Hribar ga ne bodo ugnali v kozji rog.«
To je bil prvi moj vtis, nastane vprašanje, kaka je moja končna usoda? Preden jo izustim, nekaj podrobnosti o Heinovem rodbinskem izviru. Oče njegov, dr. H e i n, odvetnik v Opavi, izvoljen 1. 1861 v prvi Schmerlingov parlament, najprej izbran predsednikom poslanske zbornice, je postal glasovit po rezkosti svojega nastopa proti zbornični manjšini. L. 1865 je bil poklican kot pravosodni minister v Schmerlingov kabinet ter bil kot tak dvignjen v plemiški stan barona. Židovska kri se je pretakala po njegovih žilah, v antisemitskem »Gothaiskem koledarju«, ki so ga v prvem desetletju našega veka objavili nasprotniki židov-stva, sem sam čital genealogijo baronov Heinov. Novi vladni šef na Kranjskem je bil vsekako znamenita prikazen. Natančno moje starosti je bil 1. 1867 z menoj vred vstopil v prvi letnik juridičnih študij na Dunaju. Učil se pač ni preveč in nikakor ni razpolagal s preobilnim znanjem, ali bil je jasna glava, bistroumen, poleg tega, — kar morda največ velja v upravi —. krepke volje in nadvse energičen. Tisti politični uradniki, ki so svoje neslane šale ubijali s »Kotnikom« — tako so bili krstili ti nemškutarski gospodje premehkega Winklerja —, so se kmalu kakor šiba tresli pred novim deželnim predsednikom. H e i n se je živo zanimal za gospodarski položaj naše dežele in v mnogem oziru tvorno sodeloval pri zboljšanju našega gospodarstva. Ali imel je dvojno napako: kakor večina močnih značajev je bil po svojem bistvu avtokrat, ki je le težko in le izjemoma pustil veljati kako drugo mnenje, potem pa. razvil se je prav kmalu v sila nevarnega nasprotnika slovensko-narodnih teženj. Prišel sem po dolgem občevanju z baronom
Heinom do zaključka:	Mož ni sovražil Slovencev,
ker jih j e — preziral in zaničeval ! To pa je veliko hujše kakor<.očitno sovraštvo!
Svojo tozadevno sodbo bodem z dokazili podprl v teku svojih »Spominov«.
Ali poglejmo sedaj zopet na Dunaj, kjer se je baš T a a f f e z vsem bogatim arzenalom svoje državniške premetenosti boril za obstoj svojega političnega sistema.
In tu moram udejstviti, da je Taaffejeva vlada navzlic ne-Povoljnemu položaju, v katerem se je nahajala po porazu Staro-cehov, razvijala čudovito plodovitost v zakonodajnem pogledu. Predvsem nas je presenetila z načrti šesterih zakonov, zadevajočih valutno ureditev. Predloženi so bili parlamentu leta 1892, in mene so izvolili v valutni odsek kot zastopnika slovenske skupine. Vlado je zastopal v prvi vrsti finančni minister Stein-b a c h , naravnost na sijajni način. Ne dovolj, da je v odseku branil svoje predloge z vso razboritostjo, ni se ustrašil truda ter stvari na ljubo je romal od enega kluba do drugega, povsod Pojasnjeval, razlagal, zbiral pristaše za svoj načrt valutne reforme. Sreča mu je bila mila, v odseku smo izbrali kot poročevalca poljskega poslanca Stan. Szcze panovskega in boljšega sodelavca si Steinbach sam ne bi mogel izvoliti.
Kak mož je bil S z c z e p a n o w s k i ! Mnogo, mnogo stotin tovarišev sem imel tekom svoje skoraj 25 letne parlamentarne dobe v avstrijskem parlamentu, pa naravnost rečem, da je bil on med njimi morda najizvirnejši, najrazboritejši. Že njegova preteklost! Nekaj let je bil starejši od mene, tehnik, po svoji stroki kemik. V tedanji zatelebani Avstriji ni bilo mesta za njegov talent, šel J e na Angleško, tam so ga kmalu spoznali ter pozvali v vnanjo službo, v »foreign olfice«, kjer je zdržal dolgih deset let. Od teh Je bil tri leta v Vzhodni Indiji. Vrnivši se z Angleškega v domovino, je ustanovil genijalni mož gališko petrolejsko industrijo ter z njeno zasnovo postal eden največjih dobrotnikov svoji deželi Jn svojemu narodu. Mojo pozornost je izzval že I. 1886. v petrolejski anketi, malo let kasneje je bil moj tovariš v državnem zboru.
Rad sem ga imel, veliko sva občevala, veliko sem se naučil °d moža, ki je združeval v sebi bogato teoretično znanje s preobilico praktičnih skušenj. Visoka, dasi ne prevelika vitka postava, duhovit obraz, telo gibčno in mišičasto ter tako utrjeno, da je tudi v najhujšem zimskem mrazu hodil okolo brez površnika ali zbnnika, zgolj v črni salonski suknji. Kar se tiče značaja, mehka sanjava slovanska duša. Boljšega zastopnika Poljska ni mogla Poslati v dunajski parlament.
Valutni problemi spadajo med najtežavnejše partije narodnogospodarske vede. Posvetil sem jim bil posebno paznost, mnogo Sem se bavil s tem vprašanjem, uverjen sem bil, da je neurejena avstrijska valuta zelo škodljiva tudi slovenskemu gospodarstvu. Jg°lj s tega stališča, ne zmeneč se za svojo pripadnost k vladni
stranki sem odobraval takoj s prvega početka Steinbachove predloge. Zagovarjal sem jih v odseku in v klubu, zagovarjal tudi v javni seji, ko se je vršila znamenita valutna razprava od 11. do 20. julija 1892.
Avstro-ogrska monarhija je bila takrat v prečudnem valutar-uem položaju. Jaz vsaj ne poznam v finančni povestnici nobenega slučaja, ki bi bil sličen tedanji avstrijski papirnati valuti. Navadno je pri državah z neurejeno valuto papirnati denar manj vreden nego kovina, na katero se glasi. V Avstriji pa je bil takrat papirnati goldinar, tedaj obljuba, da se bo isti zamenjal pri denarni banki proti srebrnemu goldinarju, mnogo več vredna nego izpolnjena obljuba. Naša papirnata novčanica je po vrednosti precej visoko nadkriljevala srebrni denar, ki je bil vendar podlaga naši na srebru bazirani valuti. To se le radi tega ni poznalo v vsakdanjem prometu, ker sta obe vladi, naša in ogrska, s skupno dogovorjeno odredbo že aprila 1879 bili prepovedali prosto kovanje srebrnega denarja na račun zasebnikov. Ali to je bila zgolj odredba, ki se vsak dan lehko prekliče.
Kako je prišlo do tega narodno gospodarskega nesmisla?
Z ene strani je cena srebra na svetovnem trgu začela rapidno padati, predvsem radi skrajno pomnožene produkcije, v drugi vrsti radi padajočega nakupa angleške vlade za Indijo. Dočim je pridelovanje srebra na celem svetu znašalo v desetletju 1861—1870 le 120.000 q, se je dvignilo v desetletju 1871—1880 na 220.000 q, v desetletju 1881—1890 pa celo na 350.000 q ali metrskih stotov, in povsem naravno je, da je ta ogromni prirastek silno potlačil ceno srebra na svetovnem denarnem trgu.
Z druge strani pa je poskočila cena avstrijskim menicam. Velika zasluga Dunajewskega in parlamentarne večine je bila. da se je uredil avstrijski budžet. Naše finance so postale aktivne, mesto vsakoletnega primanjkljaja so izkazovali računski zaključki prebitek, ni bilo več treba vsako leto napravljati novih dolgov, poleg tega je bila aktivna ne samo naša trgovska, temveč tudi naša plačilna bilanca in posledica je bila, da je naš svoje dni tako prezirani goldinar prišel do visoke veljave ter bil dokaj-večvreden nego količina srebra, na katero se je glasil. Seveda stabilnosti ni imel, usoda njegova je bila sila negotova in pod to riesigurnostjo je trpelo vse naše gospodarstvo.
Vladni predlogi so bili zelo previdni in umerjeni. Steinbachova valutna reforma nikakor ni uvedla zlate valute, zato tedanja avstro-ogrska monarhija še zdavna ni bila zrela, pač pa je taki monetarni spremembi pot pripravljala že s tem, da je našo nov-čanico odluščil od srebrne podstave ter jo spravil v trdno, stalno razmerje k zlatu. Mesto nekdanje relacije 1 : 15 'A, ki je že zdavna bila povsem anahronistična, se je uvedla relacija 1 : 19 (to je za 1 kg zlata 19 kg srebra), ki je precej točno odgovarjala triletnemu povprečnemu kurzu naših novčanic.
Toda — kam sem zašel! Cenjenim čitatcljcm je pretila nevarnost, da jim postrežem z valutarno razpravo, in to vendar nikakor ni bila njih želja niti ni bil namen mojih »Spominov«. Vsled tega se moram omejiti na golo ugotovitev, da se je generalna debata o predloženih vladnih predlogih, ki se je vodila skupno, v istini odlikovala po svoji stvarnosti, točnosti in razboritosti. Morda bi smel trditi, da nikoli, odkar je obstajal avstrijski parlament, nobena razprava ni nadkriljevala generalne debate o valutnem vprašanju. Otvoril jo je imenom Mladočehov posl. E i m s krasnim govorom, istotako pomenljivim v državniškem kakor strokovnem pogledu. Njemu sta sledila Kramar in K a j z 1 . oba izborna govornika in prvovrstna strokovnjaka. Vsi trije so bili vpisani kot »contragovomiki« ter so z drugimi Mladočehi tudi -contra« glasovali, toda dejansko so vsi zagovarjali upravičenost vladnih predlogov, poudarjali njih potrebo in koristnost ter utemeljevali svoje »proti«-glasovanje zgolj s političnimi motivi, češ, mi nimamo zaupanja v to vlado, torej zametujemo tudi njene valutne predloge.
Kako sem jaz zastopal svoje in svojih slovenskih tovarišev stališče, izvoli cenjeni bralec razvideti iz govora, ki ga dobesedno objavim v »Dodatkih«.* Storim to radi tega, ker se je v mene zaletaval v tej debati dr. L n e g e r z nemalim vnanjim uspehom. Veliki dunajski ljudski tribun, čigar vpliv je vidoma naraščal v parlamentu in izven parlamenta, se je bil razljutil, ker sem o dunajskih volivnih shodih rabil pikri izraz, da se je tam govorih) >ad captandam ignorantiam«, »v pridobitev nevednežev«. Ali prihodnost je le dokazala, da sem jaz imel prav in z menoj vred oni govorniki, ki smo branili predloženo reformo. Niti ena izmed Škodljivih posledic, ki sta jih na steno slikala L u e g e r in z drugega stališča dr. S u e B , se ni obistmi la. Dejanski se je Steinbachova reforma docela posrečila. Avstro-Ogrska je dobila s temi zakoni v istini stalno novčanico, ki je bila do leta 1914., torej do početka nesrečne svetovne vojne, z zlatom enakovredna, kajti male oscilacije pod desetino odstotka ne pridejo v Poštev. Potrebna zlata zaloga sc je dobila brez posebnih težav ter ni provzročala nobenega razburjenja na denarnem trgu. Nakopičeno zlato tudi ni odplulo v inozemstvo, kakor so prerokovali nasprotniki, temveč je ostalo v naših shrambah ter niti posebnih varstvenih ukrepov ni trebalo v njegovo obrambo. S u e B o v a teorija o »prekratki zlati odeji«, utemeljevana od tega znamenitega znanstvenika z vsem orodjem velike njegove učenosti, se je docela izjalovila in zlata produkcija se je stalno množila, z eno besedo: Čas, ki je naposled najpravičnejši in najzanesljivejši sodnik, je Pvitrdil nam, ki smo zagovarjali premišljeno delo Steinbachovo. Zlasti še v tem oziru, da se je nabava zlate zaloge vršila brez 'ečjih žrtev od strani davkoplačevalcev. Saj je zgolj konverzija
Glej: »Dodatki« 11.
4'2% rente na 4% prinesla toliko dobička državni blagajni, da so ž njimi bili pokriti malodane vsi troski valutne reforme!
Tudi v deželnem zboru nikakor nisem rok križem držal, temveč trudil sem se, zlasti v gospodarskih vprašanjih koristiti deželi in ljudstvu. »Občila in pitna voda«, v teh besedah se izraža glavna vsebina tedanje moje deželnozborske akcije.
Oboje je bilo v tesni zvezi z mojimi turističnimi nagnjenji. Prišel sem bil v leta, nagajala mi je desna noga, že leta 1871. zlomljena v gležnju ter vsled svoje zraščenosti in negibčnosti nemogoča za drzne hribovske izlete, toda navzlic tem nedostatkom me je še vedno mikala peš-hoja in razširjenje duševnega obzorja po vtisih, neposredno črpanih po stiku z ljudmi in naravo. Nikoli mi ni bilo tako poskočnoveselo okoli srca, ko takrat, ko sem si navalil nahrbtnik na rame ter stisnil potni les v roko. Še iz dijaških let sem si ohranil smisel za samcato potovanje, nikoli me ni dolgočasilo, navadil sem se z bistrim očesom ogledovati si kraje in ljudi, spoznavati potrebe in nedostatke njihovega gospodarstva. In če nisem takoj pogodil kake stvari, sem povpraševal in razgovarjajoč se s prostim narodom se prerinil do kake lastne sodbe. In kake smešne prizore si včasih doživel in kako srčno si se jim smejal! Seveda v vasi oddaljeni od velike ceste takrat mož okolo 45—46 let, v prašni turistovski opremi in obtežen z nahrbtnikom, ki ga je vlačil seboj v potu svojega obraza, ni preveč imponiral občni zvedavosti. Bil sem že pristen dvorni svetnik, ko sem jo nekdaj primahal črez Savo in Vače v prijazni trg Moravče. Prestopim prag domače gostilne, ves pregret od opoldanskega julijskega solnca ter se obrnem do neznansko debele krčmarice z vprašanjem, če bi mogel dobiti kako kosilo? Ona položi svojo obilno desnico na mizo, me pregleda od nog do glave, potem me vpraša: »Od katerega ,kšefta‘ ste pa, da tako po svetu hodite?« Seveda se ji nisem predstavil v svoji uradni popolnosti, ali vendar sem jo v toliko potolažil, da sem bil naposled še dokaj dobro postrežen.
In tako sem bil prehodil celo Kranjsko, kar mi je prav dobro služilo kot poslancu in kasneje kot deželnemu glavarju. Neob-hodno potrebno je za vsakega upravnika, da z lastnega vida pozna izročeno mu pokrajino. Največ vidi, če gre peš, najmanj pač, če gre — z avtomobilom!
In kmalu sem prišel do spoznanja, kako velikanska ovira gospodarskemu in prosvetnemu napredku je pomanjkanje zdrave pitne vode na našem kraškem svetu. Razgovarjal sem sc o stvari z inteligentnim Čehom, ki je takrat bil v naši deželni stavbni službi, inž. H r a s k e m. Po svojem poklicu kulturni inženir se je mnogo bavil z vprašanjem vodne preskrbe. Iz razgovorov, ki sem jih imel s tem strokovnjakom, se mi je rodil načrt, ki sem ga skušal uresničiti v Ljubljani in na Dunaju. Da se mi je to posrečilo vsaj deloma, je zasluga finančnega ministra Steinbacha, ki je bil skozi in skozi moja najtrdnejša opora.
Kako se je vršila stvar?
Dne 10. maja 1893 sem utemeljeval v deželnem zboru samo-stalni predlog:
»Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru se naroča, izposlovati pri visoki vladi, da kar hitro mogoče predloži državnemu zboru načrt zakona o preskrbovanju kraških pokrajin s Pitno vodo, in sicer na tej podstavi, da se pokritje vrši po prispevkih države, dežele in udeležencev.«
Že štiri dni kasneje je bil predlog soglasno sprejet. Toda Povsem jasno mi je bilo, da s takim resolucijskim sklepom, sprejetim v deželni zbornici, niti blizu nismo prišli uresničenju srčne želje toliko tisočev naših ljudi. To je moglo biti le začetek, nadaljeval sem tedaj zapričeto akcijo na najbolj pristojnem mestu, v budžetnem odseku državne zbornice.
In tu sem imel posebno srečo! Pojasnil sem ves položaj, dokazal, da zahteva izčrpna rešitev velevažnega tega vprašanja ogromna sredstva, ki daleč prekašajo moč prizadetih udeležencev, a tudi dežel ter da bo v svrho vodne preskrbe za kraške Pokrajine na vsak način potrebno, da se izda državni zakon, ki ustanovi posebno konkurenco: država, dežela, udeleženci, prav Po analogiji melioracijskega zakona z 30. junija 1884. Govoril sem točno, prepričevalno, odsek me je pazno poslušal navzlic temu, da sem moral govoriti dalje nego je običajno v odsekovnih posvetovanjih. In glej, po seji pristopi k meni finančni minister ter mi naravnost pove: »Čujte, kar ste danes govorili, je bilo skoziinskozi Pametno. Mene ste prepričali, tako ste me pridobili, da s svoje strani prispevam k taki akciji 1 milijon goldinarjev, če dežela Kranjska z udeleženci spravi ravno toliko skupaj, — z dvema milijonoma se že da nekaj storiti! Mene imate, sedaj pa v poljedelsko ministrstvo in glejte, da jih tam spravite na svojo
stran!«
Kdo je bil bolj vesel Steinbachove podpore nego jaz? takoj sem se odločil, da nemudoma pričnem z obdelovanjem gospode v poljedelskem ministrstvu. Ali bil sem že toliko vajen ^Uinisterijalnega parketa, da nisem maral iti sam, da sem hotel uneti seboj pričo in svedoka za razgovore, eventuelno obljube, in sicer po možnosti moža, ki je po svojstvu in nastopu moral goditi Poljedelski gospodi. Naprosil sem tovariša P o v š e t a , naj me spremlja. In zares, tekom enega predpoldneva sva obiskala naj-konrpetentnejše gospode. Uspeh je bil zelo različen, najugodnejši Ua najvišjem mestu, tem nepovoljnejši, čim nižje sva prišla v Uunisterijalni hierarhiji.
Poljedelski minister grof F a 1 k e n h a y n je naju sprejel z fjubeznivo dobrosrčnostjo, ki mu je bila lastna, pozorno je poslušal moja razjasnila, naposled nama obljubil, da se bo lotil stvari z Uajvečjo naklonjenostjo ter naju končno pozval, naj informirava 0 zadevi tudi njegove gospode. A tu je šlo že veliko težje! Že sekmjgki načelnik Blumfeld nikakor ni bil preveč vesel.
ko sem mu razložil svoje težnje in namene, z visokobirokratično skepso se je skušal braniti proti moji parlamentarni vročekrvnosti. In tako je šlo »gradatim« vedno slabeje, dokler se nisva ustavila na zadnji lestvici, pri novopečenem vladnem svetniku inženirju Markušu, ki je bil stoprav pred kratkim pozvan v ministrstvo na službovanje. Ta je pač takoj priznaval, da je nekaj na stvari, toda predpogoj ugodne rešitve mu je bil, da se mora za take naprave v svrho vodne oskrbe ustanoviti v ministrstvu — poseben departement! Na tihem sem si bil mislil pri tej priliki: »In tebe kot dvornega svetnika na čelu novemu oddelku!« Na glas tega pač nisem izustil, toda ko mi je dopovedoval, da bodo ljudje morali biti veseli, ako dobe svoj vodovod po tridesetih letih, posežem mu v besedo, češ, me ne bodo veseli moji volivci, če 'jih pridem tolažit približno tako-le: »Vi pač ne boste imeli še vode, tudi vaši otroci ne, toda zadovoljni bodite, vnuki vaši in vnukinje jo utegnejo že dobiti!« In ozlovoljen sem ostavil poljedelsko ministrstvo, kjer je običajno sv. Birokracij tlačil in mikastil kmetijstvo, kajti saj se res da marsikaj napraviti iz pristnega jurista, vendar — kmeta pa ne ali vsaj le sila izjemoma!
Pridem do Steinbacha, vestno mu sporočim, kaj sem doživel pri »poljedelcih«. Minister dvigne roke proti nebu ter vzklikne: »Daran erkenn‘ ich meine Pappenheimer aus dem Aeker-bauministerium!« Takoj pa dostavi: »Jetzt iiberlassen Sie die Sache mir, ich will sie auf die eine oder die andere Art durch-fiihren.« In v istini, državnik Steinbach, mož z velikim duhom in velikim srcem, je ostal mož beseda. Ni se sicer izdelal državni zakon o vodni preskrbi kraških pokrajin, kakor sem bil jaz nasvetoval, ali že 27. novembra 1893 je prejel deželni odbor vladni dopis, da sta »ministrstvi za poljedelstvo in finance pri pretreso-vanjus vprašanja o državnih podporah za taka podjetja, katerih namen je izkoriščati vode za preskrbovanje pokrajin na deželi, prišli do zaključka, da je tudi za taka podjetja mogoče uporabiti državna zakona z dne 30. junija 1884, drž. zak. št. 116, in z 51. maja 1889, drž. zak. št. 96, da se torej za taka podjetja, kolikor ne spadajo kot malostna pod § 12 prvoimenovanega zakona, morejo dajati podpore iz državnega izboljševalnega zaklada pod zakonitimi pogoji in v zakonito dopuščeni visokosti (v tem oziru je zlasti za Kras treba omeniti § 2. drž. zak. z dne 31. maja 1889) in da tedaj v tem oziru ni treba posebnega državnega zakona«.
Nekako nerodno se čita besedilo tega vladnega dopisa, ali navzlic svoji okornosti je vendar bil odrešilna pesem za toliko tisoč ljudi, ki so stradali pri nas zdrave pitne vode. Istina je, da je bila Steinbachova rešitev »solutio praeter legem«, še več, celo »solutio contra legem«, kajti zakonodajalec nikoli ni mogel misliti, da se bodo vodovodi zidali s podporami iz melioracijskega zaklada, namenjenega povsem drugim potrebam, ali suho dejstvo je, da je cela velikopotezna akcija dežele Kranjske za preskrbo
s pitno vodo bila izvedena na tej podlagi. V dvajsetletni dobi 1895 do 1914 se je na Kranjskem izvršilo okoli 500 vodovodov, velikih in malih, med njimi vodovod za Kranj, Radovljico, Cerknico, Novo mesto itd., in da ni prišla vmes svetovna vojna, ta velika uničevalka Človeške kulture, dogotovili in izvršili bi tudi najdražje in največje projekte in veliki problem vodne preskrbe bi bil v deželi Kranjski rešen na vprav ugleden način!
Medtem se je že med poletjem leta 1895. jasno videlo, da nima T a a f f e več za seboj večine. Nujne predloge so čakale vešitve, med njimi novi zakon o deželni hrambi, in v tem pogledu cesar Franc Josip ni poznal nobenega paktiranja. V tem položaju .le vpihnil finančni minister Emil Steinbach ministrskemu Predsedniku načrt, z volivno reformo primorati uporne stranke do kapitulacije. Stvar se je skuhala povsem tajno: niti najvplivnejši poslanci, najintimnejši zavezniki Taaffejevi niso bili obveščeni o njegovi nameri. Nepopisno je bilo presenečenje, ko je takoj prvi dan, ko se je bila zbornica zbrala, vlada predložila tako daleč segajočo preosnovo volivnega reda.
Njen duševni oče je bil Steinbach. Vsekakor znamenit mož! Saj je bilo v tedanji visoki birokraciji še dokaj bistrih glav, •n Steinbach je vsekako bil med najjasnejšimi. Sigurno je Taaffe se skazal za dobrega poznavalca ljudi in razmer, ko je po D u -ftajevvskijevem odstopu mu naslednika iskal ne med parlamentarci niti med priznanimi strokovnjaki finančnega ministrstva, temveč izbral si ga je med uradniki — pravosodnega ministrstva. S čudovito lehkoto se je Steinbach udomačil v najtežavnejše finančne probleme, takoj je obvladal valutno vprašanje in istotako se je natančno seznanil z davčno reformo. In kar je bilo Posebno važno, Steinbach ni bil noben zakrknjen teoretik niti reakcionarno navdahnjen birokrat, temveč skozinskozi moderni človek, v marsikaterem pogledu prešinjen s socijalnimi nazori!
Njegova izvirnost se razvidi tudi iz njegovega šolanja. Sam mi je to razjasnil pri priliki, ko sem mu v prijateljskem razgovoru povedal svoje prepričanje, da so uspehi učenja klasičnih Jezikov žalibog tako nepovoljni, a to v prvi vrsti radi zgrešene metode sedanjega šolskega pouka. Živahno mi pritrdi, češ, »saj sem sam živ dokaz za istinitost Vaših trditev!« Sploh je bilo znano, da je Steinbach, mož najobsežnejše izomike, še vsak dan čital svojega grškega ali latinskega avtorja. Mimogrede bodi povedano, da je on, dasi je menda precej židovske krvi se pretakalo Po njegovih žilah, bil vendar prepričan katolik ter istotako vsak nan bral odlomek iz Tomaža Kempčana globoke knjige »Hoja Za Kristom«. In Steinbach mi reče: »Saj morda ne veste, da nimam gimnazijskih študij, tla sem absolviral realko ter le po Preteku enega leta prebil dopolnilni zrelostni izpit iz klasičnih jezikov in filozofske propedevtike. Sreča moja je bila, da sem nobil za domačega učitelja visoko nadarjenega filologa, povsem •zvirnega moža. Takoj smo začeli s čitanjem starih pisateljev,
grščino s Ksenofontom. In prečital nisem zgolj za šolo predpisanih avtorjev, temveč veliko več, zabaval sem se z Aristofanom, posebno pa mi je ugajal oni porednež Lukijan. Pridem h gimnazijski maturi! Pismena naloga, prevod iz grščine v nemščino, mi ni delala niti najmanjših težav, pri ustnem izpitu dobim odstavek iz Homerja, jaz sem bil vsega doma že trikrat predelal, naravno da sem odgovarjal izborno. Ali sedaj — grška slovnica! Prvo vprašanje: nič!, pri drugem in tretjem isti nepovoljni uspeh! Profesor začenja grdo gledati, kar poseže vmes predsednik komisije, nepozabni Mih. von der E n k ter odloči: »Da Vi grško znate, to vidim. Vi ste se grščine le učili po drugi metodi, kakor je običajno na gimnaziji. ,Odlično1 Vam pač ne morem dati, ker ste v slovnici popolnoma odrekli, toda ,prav dobro1 Vam zapišem z mirno vestjo!« In tako sem prestal svoj zrelostni izpit, ki bi sicer pod kakim pedantičnim predsednikom se lahko drugače bil končal.«
Ta dogodbica, ki mi jo je Steinbach pravil, ko je bil že rešen ministrskega bremena ter že predsedoval najvišjemu sodnemu dvoru, je deloma značilna za duševnega očeta Taaffejeve volivne reforme.
Kaj pa je bilo tako nečuvenega, tako gorostasnega v tej predlogi Taaffejeve vlade, da je provzročila oni silni odpor velikih parlamentarnih strank, ki je hipoma zrušil Taaffejev sistem? Da je obstoječi volivni red postal docela nemogoč, je moralo biti jasno vsakemu količkaj razumnemu politiku. 555 nas je bilo poslancev, od nas je bilo 21 izvoljenih od trgovskili zbornic, to je od 545 upravičencev, 85 poslancev je zastopalo veleposestva s 4768 veleposestniki, 192.000 mestnih volivcev je izvolilo 116 poslancev, a 1,088.457 volivcev kmečkih občin je imelo pravico, po svojih volivnih možeh, torej po indirektnih volitvah izbrati si 151 zastopnikov! Ves delavski stan pa, ogromna ta plast deloma zelo inteligentnih in zavednih mož, ni imela dostopa do parlamenta, bila je izključena, oropana svojih političnih pravic! Zaman vsi poskusi, odstraniti očividno krivico, nadomestiti preperelo volivno pravo z novimi pravičnejšimi določbami! Od tedanje zbornice in njene inicijative se ni bilo nadejati odreševalnega čina!
V to splošno zmedo je vrgel T a a f f e svoj načrt. Slaba stran njegova je bila, da je bilo polovičarsko delo. ki ni nikogar zadovoljilo. Načelo interesnega zastopa, ona idejna podstava obstoječemu votivnemu redu, je ostalo vsaj na videz nedotaknjeno: Taaffejeva reforma je obdržala še kurijo veleposestva in trgovskih zbornic. V mestni in kmetski kuriji pa so se uvedle korenite spremembe s tem, da se je podelila volivna pravica vsem onim, kateri znajo brati in pisati ali so zadostili svoji vojaški obveznosti ali stanovali v volivnem okraju vsaj šest mesecev pred razpisom volitve ter se izkazali kot davkoplačevalci kakega državnega direktnega davka ali z delavsko ali poselsko knjigo kot stalno zaposleni v gotovem poklicu. Uspeh predlagane reforme bi bil,
da poskoči število volivnih upravičencev od 15% moškega prebivalstva na 54%!
Učinek napovedane zakonske spremembe je bil nepopisen, najbolj razjarjeni pa so bili voditelji velikih strank, v prvi vrsti grof H o h e n w a r t, ki je smatral naravnost za osebno žalitev, da ni bil prej poučen o nameravanem »državnem udaru«. Sklical je predstojništvo našega kluba, ki je takrat štel okolo 70 članov, ker so bili združeni z nami tudi češki veleposestniki. Na razgovoru je bila Taaffejeva volivna reforma. Prvi sem si izprosil besedo jaz. Popisal sem dejanski položaj ter dokazoval, da tedanji volivni red ni več vzdržen. Uvedena je v državi splošna šolska in splošna vojaška dolžnost. Kar se tiče Pokritja državnih potrebščin, se isto vrši že večinoma po posrednih davkih in dajatvah, ki v prvi vrsti obremenjujejo baš one široke mase, katere ne uživajo nobenih političnih pravic. Njih pritisk narašča čim dalje bolj, radi tega kaže vsekakor, da prenehamo z golo negacijo napram opravičenim zahtevam. Nikakor se ne strinjam z vsemi podrobnostmi napovedanega Taaffejevega načrta, marsikaj mi ni po godu, vendar pa sodim, da bi bila velika napaka, odklanjati ga ,a limine*. Naj se izroči odseku, tam ga lehko spremenimo tako, kakor bo ugajalo nam in našim zaveznikom!«
Toda — slabo sem naletel! Od vseh članov kiubovega vodstva je edini voditelj dalmatinskih poslancev K 1 a i č govoril v mojem smislu, vsi drugi so ugovarjali, deloma strastno. Najbolj sta se razljutila proti Taaffejevi predlogi nemškoklerikalna poslanca baron Dipauli in baron Morsey, kar ju pa čisto nič ni motilo, da sta oba nekaj mesecev kasneje v javnih sejah solze Pretakala po Taaffejevi volivni reformi. Odločilno besedo je imel H o h e n w a r t, pobijal je načrt z vso ostrostjo. Debata v klu-bovem vodstvu je bila končana, Taaffejeva usoda je bila zapečatena.
Drugi dan me je med sejo ministrski predsednik naprosil v svojo sobo v parlamentu. Ko vstopim, je ležal na divanu. Oprostil se je pred menoj, češ, ne vstanem iz nevljudnosti, temveč ker se eutim prav slabega. »Kako je v zbornici in predvsem, kako je v Hohemvartovem klubu?« Ničesar mu nisem prikrival. »Slabo stoji,« je bil moj odgovor. »Torej klub se obotavlja?« In jaz naravnost: »Še huje, ekscelenca, odpor ni samo v klubu, temveč odločno proti Vam je klubov načelnik.« Taaffe je razumel ^oje obvestilo, postal je zelo resen. Meni je bilo tesno pri srcu, ko sem mu pri slovesu dal roko. Še tisti dan sem odpotoval domov, »na Kamen«, tam sem ostal toliko, dokler se ni bila Taaffejeva katastrofa odigrala in bil padec njegov dovršen. Nisem ga več videl, po svojem odstopu se je umaknil na svoje posestvo Nalšov 'la Moravskem; ni trajalo dolgo in že leta 1895. je podlegel morilki bolezni, raku. A naj se reče, kar se hoče, Taaffe je bil znamenit državnik in poleg tega, osebno — Pošten in dober človek!
X.	poglavje.
Dolenjske železnice in njih rojstvo.
V teh letih smo dosegli svojo najvažnejšo gospodarsko pridobitev, dolenjsko železnico.
Posvečam njeni zgodovini posebno poglavje radi odlične važnosti tega prometnega sredstva. Iz nje bi se pač Slovenci, ki so dosihmal še pravi abecedniki v tem pogledu, lehko uverili, kako treba v urejeni kulturni državi postopati, da se doseže zgradba kake nove železnice. Danes se drže v Beogradu še drugih metod, ali morda ne na korist države in njenega gospodarstva!
Dolgih 25 let se je govorilo in pisarilo o zvezi Ljubljane s Karlovcem, torej o dolenjski železnici, preden smo se približali njenemu vživotvorjenju. Leta 1864. je izročila ljubljanska trgovska zbornica spomenico trgovskemu ministrstvu, v katerem je nujno priporočala zgradbo železniške proge skozi Dolenjsko. Še tisto leto je za ta načrt v kranjskem deželnem zboru govoril tedanji poslanec belokranjskih kmetskih občin Janez Kapelic. Leta 1866. in 1868. je tudi kranjski deželni zbor sprejel dvoje resolucij, glasečih se v istem smislu. Posebno pomembno pa je bilo. da je eden najboljših mož stare Avstrije, velikopotezni admiral Wiillersdorf d’ U r b a i r v svojem velikem železniškem programu zagovarjal zgradbo železnice, ki bi vezala Ljubljano s Karlovcem. In stvar je bila videti gotova, ko je avstrijska vlada 15. marca 1869 predložila parlamentu načrt zakona o dopolnitvi avstrijskega železniškega omrežja, ki je med drugim tudi obsegal zgradbo dolenjske železnice.
Saj ne smemo pozabiti, da se je tedaj Avstrija veselila navideznega »gospodarskega vzleta« ter da je v isti dobi v tej državi veljala skrajno kratkovidna politika, radi katere se je železnična zgradba omogočila tem načinom, da je država garantirala vso zgradbeno glavnico. Vsak. kdor pozna zgodovino avstrijske denarne krize leta 1875., mi bo pritrdil, da je ta povsem zgrešen sistem mnogo pripomogel k izbruhom divjih spekulacij, katerih konec je bil borzni polom dne 8. maja 1875 ter pogubne njegove posledice.
Vlada je sicer že leta 1869. umaknila gori navedeno predlogo, toda še z dopisom z dne 8. junija 1869 je izjavila kranjskemu deželnemu odboru, da vztraja pri svojem sklepu, zgraditi dolenjsko železnico. Toda vse te obljube so izgubile svojo veljavnost
8 prevratom, ki ga je povzročila gospodarska katastrofa leta 1875. Po vodi je splaval projekt dolenjske železnice in celih dolgih deset let ni nihče več zinil o prepotrebni tej progi.
Leta 1885. je prišel cesar Franc Josip ob šeststoletnici vladanja svoje dinastije v Ljubljano in pri tej priliki sem jaz kot novoizvoljen deželni poslanec vodil k njemu odposlanstvo Dolenjske v zadevah naše železniške zveze. Izročili smo mu Prošnjo, sestavljeno od mene. Utemeljeval sem v njej absolutno Potrebo te prometne zveze, brez katere je cela pokrajina od Ljubljane do Kolpe obsojena na gospodarski pogin. Prošnja je sicer dobila cesarsko signaturo«, morala je tedaj k dotičnim ministrstvom v presojo in poročilo, toda uspeh je bil negativen z °zirom na omejena denarna sredstva.
Toda še preden mi je v roke došla odklonilna rešitev, sem vsaj skrbel za to, da stvar v javnosti ni zaspala. Govoril sem o tem predmetu v deželnem in državnem zboru, razpravljal o njem v celi vrsti uvodnih člankov, nadlegoval ž njim v privatnem stiku vse merodajne osebnosti, ki so imele kako besedo v tem pogledu, la ker sem kmalu sprevidel, da z veliko, tranzitnemu prometu aamenjeno železnico nikakor ne proderemo, ker so se takemu projektu upirali z ene strani Madžari, z druge dunajski gospodje, sem se omejil na to, kar se je v tedanjih razmerah dalo doseči, lla lokalno železnico. Smelo trdim in nihče ne more ovreči te 'noje trditve, že v onih člankih iz leta 1885., o katerih sem obširno Poročal v I. zvezku svojih spominov, sem bil natančno označil P°t, po kateri bi se dal uresničiti reducirani program naše železniške zgradbe. Baš tako in nič drugače so bile >:>D olenjske železnice« pet let kasneje oživo-t v o r j e n e !
Med tem časom se je bil v Ljubljani zasnoval lokalni odbor
zgradbo dolenjske železnice. Deželni zbor je dovolil vsoto 5000 gl d. za pripravljalna dela, naročil se jc generalni projekt, na čelo odbora so postavili tedanjega deželnega glavarja grofa '-•Ustava T h u r n a . duša celemu konsorciju pa je bil cesarski svetnik Murnik. Gospodje so se bavili z rečjo, toda nič se ni Kendo z mesta!
Kar dobim nekdaj poleti leta 1889. vizitko, ki me je radostno Presenetila. Ministrski svetnik iz trgovskega ministrstva, kamor s° še do leta 1897. spadale železnice, Ludevik W r b a, me je namreč povabil na razgovor o dolenjski železnici. Moža sem do tja poznal zgolj po imenu, znal sem pa takoj, da tako povabilo ne more izvirati od njega samega, temveč da je izdano po višjem nalogu. Poln vesele nade se podam o določenem času k njemu 'n moja nada me ni varala. W r b a, priznan strokovnjak, kasnejši železniški minister, me sprejme z besedami: »Also, die Re-Kierung wiire nicht abgeneigt dem Baue der Unterkrainer Bahn, ' Per offen herausgesagt, mit dem gegenwiirtigen Consortium "erden Sie die Bahn nicht bekommen!« In takoj pristavi: »Warum
treten nicht Sie an die Spitze?« Naravnost mu povem, da sicer priznavam nedostatke v sestavi in delovanju dotičnega odbora, da pa iz raznih tehtnih razlogov nikakor ne bi hotel biti član, še manj pa načelnik odborov. In ko me nadalje izprašuje, komu bi jaz za svojo osebo hotel poveriti predsedstvo, sem mu naravnost imenoval našega političnega nasprotnika barona Josipa Schwe-g 1 a. Možu je moj predlog silno ugajal, takoj mi je dejal, da ga bo sporočil ministru Bacquehemu.
Naravno, da sem nemudoma pisal v Ljubljano odboru, oziroma dejanskemu voditelju njegovemu Murniku ter ga nadrobno obvestil o svojem razgovoru z W r b o. Odgovor njegov je karakterističen v mnogem oziru. »Zelo me je zanimal Vaš list o železnici in prečital sem ga večkrat, ker sem komaj verjel po prvem branju, da se je stvar tako obrnila. Zahvaljujem se Vam toplo, da se tako zanimate in delate, da bi se uresničilo to, kar želi vsak zaveden, za koristi naše dežele in tudi Avstrije vneti mož. Bog daj, da bi kmalu dosegli, za kar že toliko let prosimo.« Tako se glasi uvod njegovega pisma. Morda bo po tem vzorcu razumel cenjeni čitatelj, da nisem imel posebnega poželjenja, delati z obstoječim konsorcijem, ki očividno v tedanji svoji sestavi ni bil kos taki težavni nalogi.
Računal sem s sotrudništvom barona S c h w e g 1 a. Vprašanje je bilo seveda, bo li hotel lotiti se tega posla? S pismi se tukaj malo opravi, trebalo je v to svrho osebnega stika. Parlamentarne počitnice so med tem časom nastopile in deloma sem jih preživel v gostoljubni hiši gospe Homanove v Radovljici. Izrabivši to priliko sem jo nekega poletnega jutra na vse zgodaj peš mahal iz Radovljice do Schweglovega gradu pri Rečicah. Pridem do gospoda, razložim mu vso stvar, apelujem na njegov domovinski čut ter ga povabim na skupno delo ter na vstop v konsorcij. Moj poziv ni ostal brezuspešen, le to si je izgovoril, da z ozirom na svoj socialni stalež ne bi hotel biti — podrejen član odborov! Razumem ga ter mu takoj povem, da bo on moral prevzeti breme predsedstva. V roke si seževa, najin pakt je bil storjen. In ponosno smem reči, dolenjska železnica je delo najinih rok. Ali nehvaležno bi bilo, ako pri tej priči ne bi omenil velikih zaslug, ki si jih je za dolenjsko železnico stekel dr. J osip S u p p a n , ravnatelj kranjske hranilnice, eden najboljših in najpoštenejših možakov, kar sem jih sploh spoznal v svojem dolgem življenju.
Ljubljanski konsorcij je na tihoma izginil, edinega Murnika smo prevzeli v novi odbor.
Vrnivši se na Dunaj, sem se nemudoma oglasil v trgovinskem ministrstvu ter predvsem stopil k tedanjemu sekcijskemu načelniku W i 11 e k u. Naznanim mu, da sem za konsorcij pridobil Schwegla. Že drugi dan po najinem razgovoru sem prejel od W i 11 e k a pismo. Po mojem prepričanju je to pismo naravnost »krstni list« dolenjske železnice.
Dr. J un. Mencinger
In tu bi se usojal spregovoriti par načelnih besedi o prevaž-nem predmetu, o pridobitvi kake nove železnice. Govoreč iz mnogoletne skušnje poudarjam, da je železnice zgraditi le iz narodnogospodarskih, a nikoli ne iz strankar-skopolitičnih razlogov ! Le tedaj, ako njeno zgradbo določa narodni gospodar, bo železnica dobra, bo podjetje zdravo, sicer kakor hitro mu je kumica strankarska politika, bo hiralo. Po tem načelu nastajajo železnice v državah z zdravimi Prometnimi razmerami, n. pr. na Angleškem ali v Zedinjenih državah — in tudi mi bi se morali ravnati po teh vzorcih.
Wittekovo pismo se je glasilo:
»Hochgeehrter Iderr Professor!
Se. Excellenz mein Herr Minister, dem ich den Inhalt unserer Unterredung zur hohen Kenntnis gebracht habe, ist mit der von Ihnen in Aussicht genommenen Bcrufung Baron Schwegels als Obmann des Comites fiir die Unterkrainer Bahn ganz einverstan-den und hiilt diese Wahl, namentlich wenn sie von der Rechten angehorigen oder nahestehenden Kreisen ausgeht, fiir eine auch in politischer Hinsicht gliickliche Combination.
Indem ich nicht unterlasse, hievon Euer Hochwolgeboren selbstverstiindlich in ganz vertraulicher Weise Mitteilung zn machen, bitte ich der ausgezeichneten Hochachtung versichert sein zu wollen, mit der ich die Ehre habe zu sein
Euer Hochwolgcboren ergebenster
Wittek, m. p.
Wieu 8. Oktober 1889.
In sedaj se je začelo sila naporno skupno delovanje z baronom S c h w e g 1 o m. Boljšega tovariša ad hoc si nisem mogel izbrati! Vedno sva bila v stiku, povsod sva delala po skupno dogovorjenem načrtu. V vsakem ministrstvu, s katerim sva se morala pogajati, sva izrecno izjavila, da kar se enemu Pove, velja tudi za drugega, kar eden naju izusti ali obljubi, Veže tudi drugega. Bila je to najlepša kampanja, kar sem jih sploh doživel tekom svojega javnega delovanja!
Generalni projekt nameravane proge smo že imeli, istotako smo razpolagali s približnim troškovnikom. Glede finansiranja, ki je naposled glavna in najtežja stvar pri sleherni železniški zgradbi, sva se zmenila s Schweglom, da naj država prevzame Pretežni del glavinskih delnic. Država je pritrdila, toda le z izrecnim pogojem, da se interesentje udeleže dobave delniške glavnice z razmeroma zelo visokim zneskom 600.000 gld. In meni so poverili sitno nalogo, podati se na Dolenjsko, v razvpito siro-
Šuklje, Spomini.	4
mašno pokrajino ter od dolenjskih »beračev« izvleči omenjeno vsoto. Pač se je trboveljska premogovna družba, ki je pred kratkim, nadejajoč se bodoče železnice, bila otvorila premogovnik v Kočevju, toliko vdala, da je prevzela delnic za 100.000 gld., tudi ljubljansko mesto in kranjska hranilnica sta prevzela po 50.000 goldinarjev, ali preostanek 400.000 gld. je še ostal nepokrit in da ga skup spravim, sem moral sredi zime, v hudem mrazu na pot. Prvo postajo sem napravil v Velikih Laščah, uspeh mi nikakor ni bil po volji. Zlasti sem bil potrt, ker v bližnjem Turjaku, pri svojem tovarišu iz deželnega zbora grofu Leonu Auerspergu nisem nič opravil. Pač sem bil sprejet sila ljubeznivo, obed zelo okusen, veselje nad železnico iskreno in gotovo nehlinjeno, ker je imel grof ob železnici svojih 5000 oralov gozda, toda ko sem subskripcijsko polo privlekel, češ, podpišite za kako večjo vsoto delnic, — niti vinarja nisem dobil! Ali nisem se dal prestrašiti po tem grdem fiasku in nadaljeval sem svoje agitacijsko potovanje z vedno rastočim uspehom. Ortnek in okolica, potem ribniška dolina, mesto Kočevje z okolico so se jako čvrsto postavljali in jaz sem, kakor vse kaže, imel dokaj talenta za agentovski posel. Eden mojih »trikov« je bil, da sem vedno brzojavno poročal v že »požete« kraje o dovršenih podpisih z novih postaj. Grešil sem celo na kranjsko »baharijo« in nisem se varal! Za večjimi vsotami drugih krajev prvotni p od pisatelji z občinami vred niso marali zaostajati, češ, »če je Dolenja vas toliko dala. več pa še zmerom zmoremo kakor ti ,lončarji‘!« Telegrami so frčali okolo, da je bilo veselje. Vedno sem zahteval brzojavna poročila o izidu dodatne subskripcije in končni rezultat je bil, da nisem zgolj dosegel od vlade pogojene vsote 600.000 gld., temveč še precej več. In podpisana vsota ni stala zgolj na potrpežljivem papirju, marveč se je kasneje v istini tudi izplačala v gotovem denarju. Upravni svet si je moral v svoji zadregi od kranjske hranilnice iz njenega deleža nakupiti delnic, da je mogel postreči vsem pristopivšim akcijonarjem.
Nikarte pa misliti, da je to nabiranje bila kaka igrača! Združeno je bilo z najsilnejšimi napori. Že potovanje z vozom po zasneženi Dolenjski, zlasti s Kočevja preko Starega loga čez Dvor, Toplice v Novo mesto je bilo hudo. Potem pa dva tedna vsak dan po dva do tri javne govore, sedaj v vroči prekurjeni sobani, sedaj na kakem ledeno mrzlem »podu« — že to je bilo nad vse naporno in utrudljivo. Ali z govorom samim ni bilo veliko doseženo, trebalo je sedaj iti od skupine do skupine, z vsakim posameznim se pogovarjati in kar je bilo najbolj težavno, razložiti ljudem, za kaj gre in čemu se zavežejo. Nekaj drastičnih slučajev! V Šent Vidu pri Stični sem imel shod v ondotni šoli. Ko se prične podpisovanje, stopi k meni korenjaški kmet ter me pozove, naj njega napišem za znesek 1000 gld. Storim to in mu pomolim pero, naj se lastnoročno podpiše na določenem mestu. On z dvema prstoma zagrabi pero, pa ga takoj izpusti. Ko ga
Pa znova povabim na podpis, mi užaljen reče: »Saj sem vendar Prijel za pero!« Sedaj šele sem raz videl, da mož ni »pismen« ter da me je na ta običajni način pooblastil, podpisati v njegovem imenu! Znesek, podpisan od analfabeta, je bil razmeroma visok, vprašam ga tedaj, če ve, k čemu se je zavezal s svojim pooblastilom. »Kaj ne bi vedel,« mi odgovori, »za obligacijon gre!« In sedaj sem mu moral, kar sem sicer bil storil na vseh teh shodih, Pojasniti razloček med delnico (akcijo) in obveznico (obligacijo). Ako kupiš delnico, postaneš kot akcijonar solastnik delniškega podjetja, dočim postaneš kot posestnik obligacije upnik Podjetja. Vse sila jasno in vendar sem naletel na odvetnika, in sicer ne na slabega pravnika, ki me je vprašal za razloček med slavinsko delnico« (Stanimaktie) in »prijoritetno obligacijo«! I’a naj preprost kmet to razume, kar je preglavico delalo celo ujegovemu »jezičnemu dohtarju«!
Vprašanje delniške glavnice je bilo tedaj toliko rešeno, da so bili pokriti deleži interesentov, vse druge delnice je prevzela država. Od cele akcijske glavnice je bilo torej 3/b v lasti velikega delničarja države, dočim je ostala 1/e pripadala interesentom. Ali ker to daleč ni zaleglo za zgradbene stroške, je trebalo izposoditi: si dotični denar, kar sc je zgodilo z izdajo prioritetnih obveznic v skupnem znesku 7,000.000 gld. Toda bomo li mogli na denarnem trgu spečati tako veliko število zadolžnic po količkaj ugodnih Pogojih? Kdo bo porok obligacijonarjem, to je železniškim' upnikom, da se jim bodo obresti redno izplačevale in posojena glavnica pravočasno amortizirala? To garancijsko breme prevzame Uaj po našem načrtu vojvodina Kranjska, torej dežela, katera pa naj dobi svoje protizavarovanje v posebni pogodbi, sklenjeni med trboveljsko družbo, državo in dolenjsko železnico.
Kdo je izumil to vprav umetnostno konstrukcijo? Drage volje Priznavam, da zasluga za to idejo gre baronu S c h w c g 1 u , ki ui bil samo izkušen diplomat, temveč tudi vzoren finančnik, vajen velikih transakcij. Torej dan je bil sledeči položaj! Trbovlje dobavijo državnim železnicam letno 102.000 ton po gotovi ceni, skupilo pa se deli med premogovnikom in dolenjsko železnico tako, da mora železnica prejeti iz tega naslova letno skoraj toliko kakor znašajo troški za obrestovanje in amortizacijo prijoritetnega dolga.
Še preden pa se je rodil ta načrt ter po dolgih pogajanjih z generalno direkcijo državnih železnic z ene in s trboveljsko Premogovno družbo z druge strani postal pravokrepen, smo imeli stvar v železniškem odseku dunajskega parlamenta. Izvolili so Ule poročevalcem, kot tak sem izdelal dotični državni zakon skupaj s tedanjim ministrskim tajnikom, kasnejšim železniškim ministrom Zdenkom F o r s t e r j e m. Odsekovno poročilo sem izdelal sam. Priobčim ga v »Dodatkih«*. Zanimiva je podrobnost, ki se tiče
Glej: »Dodatki« II.
njegovega besedila. Saj je naravno, da je pri izdelovanju takšnih poročil prav umestno, delati sporazumno z dotičnim oddelkom prizadetega ministrstva. Dal sem tedaj svoj opcrat prečitati W rbi. Vse mu je bilo prav, le enemu odstavku je živahno ugovarjal. In kaj mislite, kateremu? Saj sem itak bil »sordino« nastavil na svoje strune, itak oslabil svoj glas do skrajne meje, ko sem v poročilu poudarjal možnost, da se bo tekom časov novomeška proga podaljšala do vozališča s hrvatskimi železnicami ter na ta način iz lokalne črte postala tranzitna linija! Še temu se je protivil, češ, še to je preveč! Sicer me njegov ugovor nikakor ni motil. Mirno mu odgovorim, da poročilo nosi moj podpis, da je izključno moje duševno dete ter da nikomur, tudi visoki vladi ne dovolim, da bi segala v mojo duševno lastnino. Ali ta Wrbova tankočutnost me je uverila, da bo akcija za podaljšanje novomeške proge iz Novega mesta skozi Belo Krajino zadela na največje težave baš v avstrijskem ministrstvu. Tam se je vgnezdila bojazen pred konkurenčnim bojem z »madžarsko« Reko in ta slepi strah je omamil celo tako bistre glave, kakor sta bila brez-dvomno W i 11 e k nič manj kakor W r b a. O posledicah te nenaravne averzije mi bo še prilika govoriti, ko bom razpravljal rojstvo belokranjske železnice.
V državnem zboru je šla stvar še dovolj gladko. Razprava v železniškem odseku je pod predsedstvom starega Apolinara j aworskega dokaj gladko tekla, stari H e r b s t je še nekaj nergal« ali naposled se je vdal tudi on. V zbornici smo rešili zakon brez posebnih težav, bil je sklenjen od obeh zbornic ter predložen v cesarsko odobritev.
Toda s tem voz še ni bil pod varno streho, kajti finansiranje je bilo glasom zakonskega besedila zavisno od prispevka dežele kranjske, katera naj bi ali prevzela za pol milijona goldinarjev glavinskih delnic ali pa se obremenila s poroštvom prijoritetnih obveznic. Med deželnimi poslanci sta bili v tem pogledu dve struji. Kolega K 1 u n ni hotel nič slišati o prijoritetni garanciji, temveč predlagal, naj dežela žrtvuje 500.000 gld. za podpis glavinskih delnic, dočim sva midva, Schwegel in jaz, odločno priporočala deželno poroštvo za prijoritetni dolg. Z ene strani sva bila uver-jena, da garancijska obveznost vsled premogovne pogodbe, dogovorjene s Trbovljami, dejansko ne bo obremenila dežele kranjske, drugič pa je nama bilo popolnoma jasno, da bi se kapital dal dobiti za negarantirane obveznice le pod dokaj neugodnejšimi pogoji celo tedaj, ako bi se vsota glavinske glavnice po Klunovem predlogu pomnožila za pol milijona goldinarjev.
A še preden se je deželni zbor mogel odločiti za eden ali drug način podpore, se je pripetilo nekaj v istini izrednega. Povsem naravno je, da pri izberi železniške trase nihče ne more zadostovati vsem željam prebivalstva in čisto nič se ne bom spotikal, ako interesentje z jedne proge ugovarjajo in protestujejo, da se iz deželnih sredstev podpre konkurenčna črta. Toda da bi ugovarjali
iz pokrajine, ki nikakor ni tangirana po novi projektovani progi, to je bil neki »novissimum«, ki se je mogel pripetiti zgolj na Kranjskem. Vsaj jaz za svojo osebo, ko sem vendar nad 20 let bil član železniškega odseka ter sem sodeloval pri ustvaritvi najmanj 50 železnic, kaj sličnega še nisem bil doživel. Kranjska »fovšarija« je to zmogla: Kajti iz krajev tam ob Cerknice se je začel povsem neutemeljeni krik: »Sedaj bo šel ves lesni izvoz z Loškega potoka in okolice, namenjen v Trst, po — dolenjski železnici in ne več preko Rakeka!« To je bilo pač tarifarno absolutno' nemogoče, ali v slepem strahu so se zatekli dotični interesentje k odvetniku, le-ta jim je za drag denar izdelal ugovor na deželni odbor proti dolenjski železnici, objavil ga po listih ter ga podpisal ® Polnim imenom: dr. Alfonz M o s c h e ! Odkrito rečem, ko sem oital to skrpucalo, sem bil skoraj zadovoljen, da se je bil na njegovo mesto v deželno sobano prerinil — g. Ivan Hribar ! . Ali naši gospodje v novem konsorciju so bili vendar nekoliko vznemirjeni vsled morebitnih učinkov prečudne te proti-agitacije in tedaj sem bil jaz naprošen, naj izdelam protispis nu deželni zbor, ki se naj istotako objavi javnosti. Ugodil sem tej želji, delo pač stvarno ni bilo težko, a vendar le zamudno. In Jaz tedaj zdavna nisem bil več zdrav. Pretirani napori na agitacijskem potovanju za dobavo glavinskih delnic so omajali mojo sicer zelo trdno konstitucijo, pritisnilo je preintenzivno delo v državnem in deželnem zboru, v odsekih in v javnih sejah in — naposled se je zrušil moj zdravstveni organizem. Bil sem že določen za delegacijo v Budim-Pešto, a zdravnik mi je to odločno prepovedal. Nasvetoval mi je absoluten mir v božanski naravi na Gorenjskem; šel sem v Bohinj, čim dalje slabe je mi je Postajalo, peljal sem se v Radovljico, k zdravniku prijatelju dr. Nacetu J e 1 o v š k u , naj ugotovi, kaj mi je. Začne preiska-^ati, čim dalje resnejši postaja, naposled mi reče: »Ni misliti, na bi v takem stanu mogel nazaj v Bohinj, ti si težko bolan, nar pri meni boš legel!« In v istini bil je skrajni čas! Pri meni Je bilo bolno vse: želodec, živčevje in pljuča. Zdravnik, ki mi je r~ to moram hvaležno priznati — s svojim baš tako energičnim kakor človekoljubnim nastopom rešil življenje, se je silno bal, na se ne razpase v meni iz skrajno zanemarjenega pljučnega ka-tara »ta hitra jetika«! Ne da bi znal o tem, so moji ubogi ženi brzojavili, naj takoj z Dunaja pride v Radovljico. Revica je v pesnici pustila celo mnogoštevilno deco pod oskrbo moje hčere, tedaj niti 14 letnega otroka ter silno prestrašena prihitela k možu. t-ezal sem dolge tedne, naposled je zmagala, dobro podpirana od zdravnika, moja žilava narava. Ali pred vsem me je peklo, da y teh mesecih nisem mogel ničesar storiti za svojo železnico. v se delo sem moral prepustiti sodrugu S c h w e g 1 u , ki ga je Pač upravljal zelo vestno. Nekolikokrat me je obiskal v Radoviči. s postelje sem se posvetoval ž njim o potrebnih korakih, bicer me je pa takrat redno pismeno informiral o poteku svoje
akcije. Objavljani v »Dodatkih« njegovo korespondenco, prvič ker bi hotel dolenjskim rojakom pojasniti zasluge »gorenjske prevzvišenosti« za oživotvorjenje eksistenčnega pogoja za dolenjsko stran, potem pa, ker sodim, da nikakor ne bo škodovalo, ako naši politiki, zlasti pa naši poslanci, za katere je vprašanje, kako se pridobe nove železniške proge, naravno še »terra incognita«, po vpogledu v nadrobno zgodovino prevažne železniške proge spoznajo, kako težavna in trnjeva je pot do take ustvaritve.
Tantac moliš crat,« sva smela pač reči Schvvegel in jaz o dolenjski železnici!
Najino delo je bilo pa tem težavnejše, ker naju je Ljubljana, izvzemši pač Kranjsko hranilnico in njenega uglednega ravnatelja, popolnem na cedilu pustila. Zlasti velja ta očitek g. Murniku. Zgodovinarjeva prva naloga je, da pogodi istino, radi tega tudi nisem smel iz Schvveglovih pisem izpuščati onih, čestokrat pikrih opazk o Murnikovem sodelovanju. Naglašati pa moram, da Murnikove hibe niso izvirale iz slabega namena, ne, mož le najinega »koraka« ni bil vajen, točno, hitro in precizno delo je bilo v tedanji trgovski zbornici, kjer je bil on »spiritus regens«, precej nepoznano, koraka z nama ni mogel držati, radi tega je zaostajal in — zaviral!
Dokaj težav nama je delal tudi zastopnik trboveljske družbe dr. Emanuel Reif, tačasni vodilni upravni svetnik, eden najbolj zoprnih, obenem pa tudi nerodnih Židov, kar sem jih kdaj poznal. Saj Trbovlje proti nam niso bile v ugodnem položaju! Odločili so se za izkoriščanje bogatih premogovnih skladov v Kočevju, vtaknili v to podjetje velike vsote, vse je bilo izgubljeno, kakor hitro ne proderemo s svojo železnico. Naravno tedaj, da je moral premogovnik v lastnem interesu dokaj žrtvovati v ta namen. Vsota za nakup 500 glavinskih delnic, ki so jih bili prevzeli Trbovljam, niti od daleč ni odtehtala materijelnega dobička, ki ga je donašala nova zgradba kočevskemu premogovniku. Vsled tega se je sklenila ona premogovna pogodba med Trboveljsko družbo in dolenjsko železnico, ki je poslednji donašala le od dogovorjene količine premogovne dobave za državne železnice letnih 235.640 gld. A kako se je zvijal g. Reif, kako se je obotavljal, preden smo dobili njegov podpis na omenjeno pogodbo! Ali pravi Kranjec je vendar tudi Židu kos in naposled sva bila oba, Schwegel in jaz vendar le — na Kranjskem doma!
Pri teh pogajanjih sem bil sicer za svojo osebo le malo prizadet, kajti moja rckonvalescenca po težki bolezni je trajala mesece in mesece in stoprav avgusta meseca sem bil količkaj za rabo za kakšno naporno delo. Prva stvar, ki sem jo moral prevzeti, je bilo sodelovanje pri sestavi količkaj pametnega računa o rentabiliteti projektovane železnice. Troškovnik smo že imeli, izdelal ga je bil rojak naš, Vrhničan Ferdinand Klemenčič, naš po krvi in mišljenju, umerjen in izkušen mož, odličen strokovnjak. Takrat je bil višji inšpektor pri državnih železnicah,
sedaj so mu iz ministrstva poverili nalogo, voditi to železniško zgradbo. Prava sreča je bila za železnico in za deželo, da se je vodstvo železniške zgradbe izročilo njegovim spretnim rokam.
Rentabilitetni račun je bilo treba korenito pregledati in popraviti. Kako to? Saj ga je vendar trgovska zbornica ljubljanska Predložila pred tolikimi meseci, opremljenega z vsemi podatki, nabranimi neposredno pri dotičnih interesentih baš od g. Murnika, oziroma trgovske zbornice? Ali ti gospodje, navdahnjeni hrepenenja po železnici, so deloma podajali »podatke«, ki so sicer vso čast delali njih bujni fantaziji, ali nikakor niso omajali skepticizma gospodov v ministrstvu. Preveč so bili ti krogi že vajeni Prekipevajočega optimizma interesentov pri novih železničnih Projektih in če so n. pr. iz neke občine v veli kola škcm okraju Javili, da pošljejo na bodočo železnico toliko in toliko vagonov zobotrebnikov, so vzbudili v ministrstvu zgolj bučni smeh ter še p odkop ali vero v one podatke, ki so bili samonasebi istiniti in verjetni. Ves ta ljubljanski op era t se je bil tedaj zavrgel in mi-nrinistrstvo je ravnalo prav pametno, da je poslalo veščaka, višjega nadzornika Karla Storcha na Dolenjsko, da sam stopi v stik z interesenti ter na tej podlagi sestavi resen račun o bodočih železniških prihodkih. Baron Schwegel me je v pismu z dne 5. septembra obvestil o njegovem prihodu ter me naprosil, Caj grem odposlancu trgovskega ministrstva kar se da, na roko. ni sicer na novomeški progi. Ugodil sem želji ter se mu 9. septembra Peljal naproti do Dvora, kamor se je bil gospod pripeljal iz Ljubljane čez Žužemberk. Svoj načrt o poizvedovanju pri interesentih sem si izmislil še pred najinim sestankom, dobro sva ga *e pretehtala na vožnji z Dvora do Novega mesta, mož mu je Pritrdil brez obotavljanja in takoj sva šla pogumno na delo.
Prišedši v Novo mesto sem takoj povabil večji krog delavcih in za železniško zgradbo vnetih mož na posvetovanje na Stemburjevem vrtu. Tam sem jim razjasni svoj namen, da nočeva obiskati celo atrakcijsko ozemlje novomeške proge, v vseh važnejših krajih sklicati večje interesente ter jih pozvati, naJ odgovore na nekoliko vprašanj, pred vsem na ono, koliko ionaže in katerega blaga bi posameznik tekom enega leta mogel sam odposlati po železnici, odnosno, koliko bi utegnil dobiti po nJej. Pola s temi vprašanji se je pomnožila, v naglici smo sestavili seznam dotičnih interesentov in vsak izmed pozvanih ^ovomeščanov je dobil neko število pisem, ki jih je moral Prugo jutro s prvo pošto oddati na dotične naslove. Vsi so natančno izpolnili svojo obveznost, z eno samo izjemo, o kateri hočem takoj govoriti.
Drugi dan sva se peljala s Storchom preko Št. Jerneja v k letarje, odtod do Dobrave pri Kostanlevici, ker sva sodila, da j10 Pri prometni tarifni politiki približno tam meja nasproti konkurenčni postaji Vidmu pri Krškem. Zvečer sva prišla v 'tokronog, drugi dan smo imeli posvetovanje s povabljenimi
interesenti, ki so vmes že bili obveščeni po naših pismih in razgovor je zlasti vsled pametnega posredovanja v mokronoškem okraju priljubljenega graščaka barona B e r g a doprinesel dokaj porabno gradivo.
Potem sva se javila v Mirni, dalje se oglasila v Trebnjem. A tam nobenega človeka, nihče ni nič znal o najinem prihodu. Kako to? Nihče ni bil prejel nobenega obvestila! Pisma namreč, namenjena v Trebanjsko dolino, je bil prevzel prijatelj dr. P o z n i k , prezaslužen novomeški župan, zlata duša, a — neverjetno raztresen in pozabljiv. Na vse zgodaj je mož šel na pošto, da bi radi večje varnosti sam oddal važne te liste, a k vsej nesreči ga sreča med potjo znanec, ki ga ustavi, prične se razgovor, med njim pozabi P o z n i k na svojo obveznost ter se mirno vrne domov, paket pisem dobro zavarovanih v žepu! Ko je bil moj odhod končan ter se vrnem »Na Kamen«, se spravim takoj nad Poznika, češ kaj je s pismi? A na ves glas sem se moral smejati, ko dobričina ves preplašen seže v prsni žep svoje suknje ter iz njega privleče -— konvolut že precej zamazanih pisem!
No, Poznikova pozabljivost ni provzročila posebne škode. Pač sem moral najeti nekaj voz, ki so se v vsej hitrici odpeljali v Veliko Loko in Šent Lorene, v Ponikve in Dobrniče, da so iz teh krajev pritirali dotične može, seveda je bilo veliko zamude, toda naposled sva le pridobila dokaj točnih podatkov in Storch je bil zadovoljen z uspehom ter je tudi sestavil poročilo na ministrstvo z novim rentabilitetnim računom, ki so ga potem kot istinitega potrdile dejanske železniške bilance.
In sedaj je bilo tudi mogoče z mirno vestjo stopiti pred deželni zbor ter zagovarjati tam predlog, naj se dežela obremeni s poroštvom za 7 milijonov gld. prijoritetnih obveznic. Mi smo to lahko storili, ker je vsled ugodne premogovne pogodbe dežela dobila svoje protizavarovanje, tako da je poroštvo »de faeto« ostalo zgolj na papirju. Uspeh je dokazal, da je bil Schweglov in moj račun povsem pravilen. V istini je prejela dežela Kranjska vsled najinih skupnih naporov nad 150 km solidno zidane železnice z voznim parkom vred ter ni za to plačala niti krajcarja. Kajti dasiravno se je v letih 1900—1904 pripetilo, da je dežela zalagala manjše vsote iz naslova deželne garancije, so biti to goli predjemi, ki so se v poznejših ugodnejših letih odplačali z obrestmi vred. Vsaka cestna preložitev na Kranjskem je torej terjala večje žrtve od deželne blagajne nego ustvaritev njene najvažnejše prometne žile!
Stvar je bila tako jasna, da je naposled potihnila tudi K 1 u n o v a opozicija. Njegov prvotni predlog, rajši udeležiti deželo s prispevkom pol milijona goldinarjev za nakup glavinskih delnic, je bil odstranjen že v odseku, v javni seji se je imel poročevalec dr. Tavčar boriti zgolj z notranjskim Hinko Kavčičem in ta boj je bil lahek. Od naju dveh, pravih
zasnovateljev dolenjske železnice, se niti jaz niti Schwegel nisva udeležila razprave v javni seji. Prepuščala sva debato tovarišem, ki so si izprosili besedo, da volivcem lehko dokažejo, da so tudi oni »bili zraven«!
Poročevalec dr. Tavčar je iz svojega dodal predlog, ki Je samoposebi bil vsekako zelo umesten. Nasvetoval je namreč ustanovitev garancijskega zaklada dolenjskih železnic, ki naj nastane s tem, da dežela vsako leto vloži 25.000 gld. v ta fond, dokler ta ne doseže višine 500.000 gld. Videli bomo, da je baš ta sklad 20 let kasneje postal posebne pomemb-uosti za zgodovino dolenjske železnice.
Morda je tu najprikladnejše mesto, nekoliko obširneje S(' baviti s popisom tako markantne osebnosti, kakor je bil Jože Švegelj. In menda sem v tem pogledu jaz posebno poklican, ker sem bil, dasi njegov odločni politični nasprotnik, ž njim oelih 31 let v naj ožjem stiku. Sin kmetske hiše je bil, rojen v ^blejskem kotu«, v Gorjah, na prelestno lepi točki naše Gorenjske. »Balohovi« so bili dokaj trdni kmetje, a vendar se je ruladi Jože več let vzgajal v Alojzijevišču, znameniti ustanovi velikega knezoškofa Ant. Alojzija W o 1 f a. Nadarjeni dečko je bil vedno odličnjak in «praemifer«; v letih zorne mladosti je Premagala tudi njega krasota gorenjske prirode, šel je med slovenske pesnike in pod psevdonimom »Radonijevič« v pesmi slavil slovensko domovino!
Kar tu sledi životopisnih podrobnosti, mi jih je Schvvegel sam v razgovorih povedal, če sva si, utrujena od konstruktivnega (lela, včasih privoščila kak odmor ter si začela praviti svoje osebne in rodbinske stvari. V semenišče ni maral, izstopil je tedaj iz Alojzijevišča še pred osmo šolo. Takrat je bila še navada, da so koncem šolskega leta na »Strelišču« pod ljubljanskim gradom javno in s posebno slovesnostjo najboljšim dijakom delili »premije«. Sam cesarski namestnik, kasneje deželni predsednik, je prisostvoval, na galeriji so godci s turškim bobnom in činelami zasvirali »tuš«, ko je gimn. ravnatelj imenoma klical srečne premijante, naj pridejo po šolska darila, še prej pa je trebalo poslušati tri govore v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku, sestavljene in govorjene od - trojice dijakov iz najvišjih razredov. »Balohov Joža« — tako ga v Gorjah klicali domačini — je imel latinski govor in je z__njim napravil močan vtis na starega grofa Hohenwarta, očeta imenitnega državnika, ki je pri tej priliki zastopal politično ublastvo. Poklical ga je k sebi ter mu obljubil svojo protekcijo.
Schwegel je po izvršenih gimnazijskih študijah prosil za sPrejem v orijcntalsko akademijo, kjer so se šolali bodoči »kon-zuli« in grof Hohenwart ga je toplo priporočil. Ali ker je bil sPrejem zelo negotov, se je hotel Schvvegel posvetiti medicinski ^edi. Imel je starejšega brata, ki je že bil doktor zdravilstva, cinvegel sam mi je dejal o njem, da je bil navdušen Slovan.
naravnost panslavist. l\a tem bratu je visel z izredno ljubeznijo, žaloval je za njim, ko se je kot zdravnik v Vipavi zastrupil pri nekem seciranju ter v par dneh umrl. S c h w e g e 1 je bil že sprejet v »Joscfinum«, kjer so se vežbali vojaški zdravniki, kar lepega dne dobi dekret, s katerim je bil imenovan gojencem orijentalske akademije. Radostno je zamenjal višnjevo uniformo jožefinca s temnozeleno orijentalca, črnožametaste našitke s karmoazinskordečimi in otvorila se je nadarjenemu krepkemu slovenskemu fantu pot do sijajne karijere!
V konzularni službi se je kmalu odlikoval. Ko se je
1.	1868 z blestečim sijajem otvoril sueški prekop, to velikansko delo francoske tehnike in francoskega bogastva, v prisotnosti Napoleona III. in cesarice Evgenije, cesarja Frana Josipa in drugih visokih gostov, je bil Schwegel že generalni konzul v Egiptu ter je naravno tudi sodeloval pri tej svetovni slavnosti. Na parniškem krovu je mnogo občeval z novim ministrom vnanjih zadev avstrijske monarhije, z grofom Andrassyjem. Temu se je nad vse prikupil, vzel ga je iz konzularne službe ter pritegnil k sebi, v vnanje ministrstvo. Tam je kaj hitro postal desna roka ministrova, ki je v njem našel ono darovitost, združeno z diplomatično lokavostjo in z globoko izomiko, katere pač Andrassy — sam ni imel. Malo let je minilo in Schwegel je bil prvi sekcijski načelnik v vnanjem ministrstvu, tajni svetnik, »prevzvišenost«, baron in vitez I. reda železne krone, to vse ko je komaj bil prekoračil 40. leto. Lep avasma za sina borne slovenske kmetske koče!
Obenem pa je nekdanji gojenec Alojzijevišča že bil — sila bogat mož. Odkod to bogastvo? Mnogo se je govorilo slabega o njem baš iz one dobe v Egiptu, dokazalo se mu ni nič. Mene je stvar zanimala in poizvedoval sem pri enem Schweglovih naslednikov, s katerim sem bil v državnem zboru kolega. To vam je bil poljski poslanec vitez W y s o c k i , eden izmed najljubeznivejših tovarišev v dunajskem parlamentu. Na moje vprašanje mi je odgovoril: »Tudi mene je, ko sem bil generalni konzul v Kairu ter sem slišal tako čudne govorice, stvar zanimala. Zasledoval sem jo, a dokazov nisem mogel iztakniti. Ali je vse vkup bilo le prazno natolcevanje in obrekovanje, ali pa je Schwegel tako mojstrsko znal prikrivati, da mu ni bilo mogoče priti na sled.«
Spoznal sem Schwegla stoprav po najini izvolitvi v deželni zbor 1. 1883. Takrat je bil od 1. 1879. sem v dunajskem parlamentu, in sicer v Coronini jevem klubu. Sam mi je pravil, da je sprva ugibal, kateri izmed obeh narodnih strank naj bi se pridružil ter da je celo mislil, najprej javiti se narodnemu volilnemu odboru. »Toda stari Bleiweis mi ni ugajal« in pristopil je ustavovernemu veleposestvu ter od tega bil izvoljen V državno zbornico. Tam je ostentativno glasoval proti vladi
Pri dispozicijskem zakladu, navzlic temu, da je bil takrat še a k t i v e n sekcijski načelnik. A naletel je na Taaffeja, ki jP z energičnim nastopom dosegel, da je bil Schwegel hipoma Upokojen, sicer z izredno visoko pokojnino. Seveda si je prebrisani gospod znal takoj preskrbeti bogato odškodnino. Postal te predsednik dunajske eskomptne banke ter obdržal to mesto do svoje smrti.
Kako pa z njegovo »nemškutarijo«? Izrecno poudarjam, da se mi ono izbiranje med nasprotujočima si narodnima strankama vidi nemožato, malo značajno. Navzlic temu pa uioram resnici na ljubo pribiti, da je Schwegel v razgovoru s fanatičnim Nemcem, posl. dr. Menger jem. vpričo mene čisto jasno označil slovenščino kot svoj materi n j e z i k. ^a noben način ni bil torej eden izmed strastnih narodnih nasprotnikov.
Eno pa stoji:	gorjanska ekscelenca je bila nadvse zani-
miva prikazen! Ni bil visoke postave, prej majhen, a zastaven in širokopleč. Lasje in brada, prej žolti ali bolje povedano. Pšenični, potem snežnobeli, oči svetlosive, pogled oster, obrazni Potezi krepki, sila energični. Znal je mož čudovito veliko, zlasti je bil daleč prvi v celem cesarstvu, kar se tiče carinske in Prometne politike. V tem pogledu je bil vprav mojster, priznana avtoriteta. Kar se tiče značaja, je bil trd, čestokrat do brutalnosti, skrajno natančen v denarnih stvareh, velik »Šparovec«. V Rodbinskem življenju ga je zadela bridka nesreča, da mu je davica pobrala edinega otroka, dražestno sedemletno punčko, svoji soprogi je bil vdan z ginljivo ljubeznijo, tudi tedaj še, no je iz krasotice postala uboga hroma bolnica!
Dolgo, predolgo sem se mudil pri opisu barona Schwegla. mu prepričan sem, da je bil eden največjih Slovencev, kar smo jih imeli v zadnjem stoletju. In dasi njegov političen nasprotnik. ®em ga natančno poznal, ker sem od 1. 1885. do 1. 1914. vedno bil z njim v ozkem stiku. Največ pa sva sodelovala pri pridobitvi dolenjske železnice in v tem pogledu je postal S c h w e g e 1 Pravi dobrotnik naši domovini!
Zgradba dolenjske železnice je pod spretnim vodstvom Ferd. Klemenčiča, vrhniškega rojaka, kaj hitro napredovala. ^elo sem se zanimal zanjo, zlasti ker sva s stavbnim vodjem sklenila trdno prijateljstvo. Kadar so le dovolili parlamentarni Posli, sem bil na progi. Ne rečem preveč, ako trdim, da skoraj ni kamna na celi železnici, na katerega še ne bi bil stopil. Klemenčiču sem drage volje pomagal, kjer sem le mogel. Posebno mu je moja podpora koristila pri pogajanjih za odkup Zemljišč, ki jih je železnica potrebovala. Dejstvo je, da smo °dkupili ves svet za 156 km dolgo progo, ne da bi imeli kaj Posla s sodnijami. Saj Dolenjec je dobričina in zlepa se mnogo doseže pri njem! In oba, Klemenčič in jaz, sva znala govoriti
s kmeti. Naravno, da nisva smela preplačati sveta, ki ga je potrebovala železnica! Včasih je šla trda, zlasti ko je trebalo rezati lepe travnike kakor n. pr. ob Temenici. Pa naposled so nama rekli: »Saj vemo, da imamo škodo, a ker gospoda znata tako »fajn« govoriti, naj pa bo v božjem imenu za vašo ceno!« Potem nekaj litrov na mizo in v roko smo si segli. In kmetje so naposled vendar le napravili dobro kupčijo!
Več težav je bilo pri določanju postaj, nikjer pa ne toliko, kakor v ribniški dolini. Tam so si silno nasprotovali gospodarski interesi. Mi smo hoteli postajo napraviti v središču cele doline, v slavni Ribnici. Ali proti temu je bila močna struja, nastala je huda opozicija, sestavljena iz Sodržanov in Dolenje-vaščanov, katerim se je pridružil največji interesent na celi progi, knez Auersperg, ki je s Schweglom bil sam koncesijonar. Oni so zahtevali eno postajo v Žlebiču, drugo pri Dolenji vasi, dočim so Ribnico hoteli odpraviti z malim postajališčem zgolj za osebni promet. Ž njimi je potegnil moj tovariš, kanonik Klun in njih skupno akcijo je podpiral tedanji okrajni glavar v Kočevju, Ludovik T h o m a n n plem. Montalmar, ki si je mislil na ta način poceni pridobiti protekcijo kneza Auersperga in vplivnega poslanca Kluna. Zastonj sva Klemenčič in jaz delala na to, da bi kolikor moč poravnala nasprotstvo med križajočimi se gospodarskimi interesi. Zastonj sva ponujala Sodržanom postajališče v Žlebiču, primaknila še oddajno »rampo«, — nič ni izdalo, zanašajoč se na močne svoje zaveznike so Sodržani odbili naše ponudbe. Tako je prišlo do »političnega obhoda«, ob katerem se je imelo določiti tudi postajno vprašanje. Naša komisija, ki je imela obhoditi progo od Grosupljega do Kočevja, je bila zelo ugodno sestavljena. Predsedoval ji je vladni svetnik D r a 1 k a , jaz sem zastopal konsorcij in koncesijonar ja, generalna inšpekcija državnih železnic je bila zastopana po izredno prijetnem višjem inšpektorju W ernerju, vojno ministrstvo je delegiralo generalštabnega stotnika Nestroya, nečaka slavnoznanega dunajskega komika in dramatika istega imena, ki je bil menda od rajnkega strica podedoval svojo šegavost, potem iz zastopnika ljubljanske trgovske zbornice trgovca Perdana in še nekaj uradnikov deželne vlade in kočevskega okrajnega glavarstva, ter da najvažnejšega ne pozabim, Ferd. Klemenčiča kot stavbnega vodja in dotične njegove inženirje. Svoje taborišče smo imeli v Ribnici. Trg je spadal v moj volivni okraj, ogrožen je bil v svojem obstanku, nihče mi tedaj ne more zameriti, da sem namignil svojim ribniškim prijateljem in volivcem, naj vso pozornost posvetijo naši komisiji. In kako sijajno so me razumeli navihani Ribničan je! Ko smo se zvečer s proge vrnili v ribniški trg, se je okoli nas kar trlo ribniške gospode in tržanstva. Obširna
gostilniška dvorana je bila vse te večere natrpana občinstva, moški in ženski svet, kar ga le zmore Ribnica, je bil »konsig-Diran«, menda odkar obstoji Arkova gostilna v ribniškem trgu, m videla toliko domačinov — z eno besedo, gospodje iz komisije 8° nehote morali dobiti vtis: »Tak trg, tako živahno družabno življenje in da bi mu prisodili zgolj postajališče?, nemogoče, Postajo mora dobiti!« In tako se je tudi zgodilo, soglasno smo to izrekli za Ribnico v končnem zapisniku, sestavljenem v Kočevju. Še bi nam bil lahko delal zgago deželni glavar, ki se je že kot Klunov intimni prijatelj ter z ozirom na kneza izjavil Za nasprotni načrt, toda mož je prišel v Žlebič, tam hotel podati svojo izjavo, a smo ga poučili, da se tu izjavijo zgolj lokalni interesenti ter da pride dežela do besede stoprav pri končnem protokolu. Ker se je pa to moglo zgoditi le kakih pet dni kasneje, ni mogel čakati tako dolgo ter se je vrnil v Ljubljano. Ribnica je bila rešena, dejanski potek je dokazal, da smo kili pravo zadeli. Škodo so imeli zgolj Sodržani, ki so potem morali čakati nad 20 let na postajališče v Žlebiču, ki smo ga mi jim bili ponujali že pred pričetkom železniške zgradbe!
Morda mi ne zameri cenjeni bralec, ako mu popišem, kako sem enkrat tri svoje otroke peljal ogledat si delo na železnici. A ne naravnost, temveč z velikim ovinkom! Še iz študentovskih let sem si ohranil veselje za peš-hojo, vcepiti sem ga hotel tudi svoji mladini in tako sem vzel trojico svojih otrok, svojo hčerko, ki je tedaj bila v 15. letu, in dva dečka od 11. do 13. leta s seboj na »rajžo«. Krenili smo »s Kamna« čez Hmelnik, Trebelno v Mokronog, kjer je bil takrat moj svak notar. Pri njem smo bili čez noč. Drugi dan smo hoteli na Kum in preko Save na Gorenjsko. Ko to sliši ondotni okrajni sodnik dr. Pfefferer, me vpraša, ali se nam ne bi smel pridružiti s svojo gospo? Drage Volje pritrdim in tako je drugo jutro pomnoženo naše krdelo aastopilo svojo pot. Mi »s Kamna« smo bili kolikor toliko turistično opremljeni, v lodenskih oblekah in z nahrbtniki, sodnikova dvojica pa je na sebi imela le svojo najslabšo obleko; Sospa, sicer naobražena dama, v zelo ponošenem krilu, »podredna« kakor pravimo, gospod pa s povsem nemogočim klobukom širokokraj nikom in s culico, na špagi privezano okolo Prsi. Udarili smo jo preko Cirnika po stezah in stezicah najprej ua Svibno, kjer je takrat pastiroval nekdanji moj součenec, župnik Ramovš, ki sedaj še kot triinosemdesetletni starček svoje °včice pase v veliki dobrepoljski fari. Nisva se bila videla od mature in gostoljubni gospod je z velikim veseljem gostil v fa-l'°vžu našo utrujeno in gladno četo. Še več, ko smo popoldne pot uadaljevali, je nam dal seboj fanta vodnika, ki je nosil v velikem Jerbasu razne jestvine z nami na vrh Kuma. S Svibnega drži tirma steza v dolino Zapote, potem treba baš tako strmo z druge tirani po pobočju na Kum. Imeli smo za seboj morda tretjino
pota na goro, kar nas dohiti na prostem hudo neurje. Bliskalo se je in grmelo, ploha se je usula, nikjer nobenega zavetja, kaj storiti? Jaz kot poveljnik čete sem takoj odločil, »do kože bomo mokri, naj gremo na katero stran hočemo, torej najbolje bo, naprej do vrha!« Nevihta se je oblažila, ploha se je spremenila v pohleven dežek, ko pridemo do neke hišice prav na samem. Pri bajti veliko zanemarjeno gnojišče, kar celo jezero gnojnice, preko katerega je trebalo iti. K sreči je bila tu položena ozka deska, vsi smo jo srečno prekoračili, le zadnji iz naše vrste, obenem največji in najtežji, okrajni sodnik, je padel v to nepopisno tekočino! Neverjetno, kakšen je bil siromak, ko se je naposled z velikim trudom vendar izkobacal ter zopet postavil na noge! A čakati nismo smeli, da bi poskušali ga nekoliko očediti, bati se je bilo, da nas noč ne dohiti in tako smo pogumno hiteli naprej, dokler nismo pač s hudim naporom priromali vrh hriba ter se zatekli v »mežnarijo«, kjer so pripravljena prenočišča za pobožne romarje. Prvo je seveda bilo, da smo se iznebili svojih skoziinskozi premočenih oblek. Mi »s Kamna« smo imeli vsaj suho perilo v svojih nahrbtnikih, a uboga gospoda iz mokronoškega sodišča ni imela nič ter oba sta bila mokra kakor miš. Po vsej sreči je bila moja punca že toliko odrasla, da je mogla s srajco in spodnjim krilom postreči gospe, sodniku sem jaz mogel posoditi srajco in spodnje hlače, — ali drugih rezerv nismo več imeli. Tedaj smo dali vsi svoje obleke in čevlje sušiti k velikemu ognju, mi pa smo čepeli, odeti z raznimi rjuhami, koci in odejami, okolo velike mize, sila dobro razpoloženi smo se šalili in popevali do pozne noči. Zjutraj, najkrasnejše jutro! Obleke so se še precej posušile, a črevljev nismo mogli spraviti na noge, tako so bili premočeni po silnem deževju. A kaj za to, pa smo bosi tekali po rosnati travi ter pasli oči na divnem razgledu, ki ga imate z našega Kuma. Proti 10. uri so se obuvala vsaj toliko posušila, da smo jih mogli, dobro namazana s salom, obuti. In sedaj znova na pot! Naša mokronoška dvojica je bila tako ljubezniva, da nas je hotela spremiti do Zagorja. Ali g. okrajni sodnik je bil čudovito opravljen, kajti svetlosive hlače njegove so, dasi jih je bila skrbna gospa še zvečer dodobra izprala, kazale še vse znake preintimnega stika s črnikasto gnojnico. Čisto razumljivo, da smo ga ves čas zbadali radi njegove toalete. Še sem družbo peljal k »Mitalu«, oni romantični skalnati točki nekaj minut nad malim slapom, ki ga vidite z vlaka med postajama Trbovlje in Zagorje, potem z brodom na levo savsko obrežje. Komaj pa pridemo mimo prvih zagorskih hiš, se zakadi za nami tolpa otrok z glasnim krikom: »Cigani gredo, cigani!« Mi smo se glasno smejali radi te ocene naše vnanjosti, še potem, ko smo se v Medvedovi krčmi okrepčali s prav dobrim kosilom. In tu mi pride posebna misel. Napišem brzojavko, ki se je glasila tako:
»Kersnik, župan
Lukovica.
Novomeški cigani Brajdiči vlomili včeraj v farovž na Svibnem, bati se je, da pridejo k vam.«
Odposlal sem telegram brez podpisa. Nato se ločimo, raokronoška dvojica na postajo, odtod preko Zidanega mosta do Sevnice in z vozom v Mokronog, mi štiri pa v Medijo, kjer smo Se skopali v jamski kopeli in prenočili. Drugo jutro naprej mimo nekdaj Valvasorjevega grada čez Kandrše in Peče gori Ua Limbarsko goro, k cerkvi, posvečeni bratoma sv. Valentinu in ®v- Peregrinu, in potem doli proti Krašnji. Toda prijatelj Janko je takoj pogrurital, kdo utegne biti tisti »novomeški Brajdič«. Že od daleč sem spoznal njegov »brek« in zares, ko se bližamo vozu, stopi k nam Kersnikov sorodnik visokošolec, na prsih veliko znamenje »Poljska straža«, mi položi roko na ramo ter oblastno zagrmi: »V imenu postave, ste aretirani, povelje imam °d župana, privesti vas do njega!« Naravno, vdali smo se pozivu m kmalu sva se objela s prijateljem. Še pri pogrnjeni mizi smo Se zabavali s tem dovtipom, a naša dobra volja prikipi do ^rhunca, ko med obedom dobi Kersnik uradno pismo od kamniškega okrajnega glavarstva, v katerem se on kot župan pouči, kako treba ravnati z zasačenimi cigani, kako mora ločiti deco °d starejših, jo osnažiti mrčesa itd. Podpisan na aktu je bil: »Fridrich, c. kr. okrajni glavar.« Bržkone je poštar, ko je čital telegram, o tej novici takoj obvestil zaudarja in ta je novico Prav svežo sporočil kamniškemu uradu.
Z Brda, Kersnikove graščine, smo šli, seveda ves čas peški, Preko Kamnika k izviru Bistrice, odtod črez Šenturško goro in Cerklje v Kranj in po železnici v Ljubljano, Drugi dan na Gro-suplje, kamor je bila že speljana železnica, potem pa dalje po Progi, Otroke je zanimalo, ko so šli pri Loki po »ruštu« čez viadukt, ki se je baš gradil, odtam skozi predor skozi Peščenik pri visnji gori. Včasih smo se pač moral plaziti skoro po trebuhu, °trokom je bilo to velika zabava, toda jaz sem bil vendar le vesel, ko smo zopet bili na prostem. Kajti znal sem, da je hoja skozi nedograjen tunel, sicer strogo prepovedana pri zgradbi rteudeleženim, zmeraj združena z neko nevarnostjo.
V Višnji gori je nehalo. naše pešpotovanje. Fanta bi sicer ®e rada naprej marširala, toda za dekleta je bilo le preveč. l'isem tedaj odklonil ponudbe stavbnega podjetnika, da me za-Pelje do Trebnjega in tam so nas itak že čakali brzojavno naročeni domači konji.
»A kaj vraga nas mučiš s takimi bedastočami?« bo morda ^zkliknil kak čmcren čitatelj! Naj mi oprosti! Mislil sem namreč, oa bo temu ali onemu izmed občinstva naposled celo ugajalo, ^ko se prekine tok politične pripovedke s tako nedolžno epizodo, ke sem se motil, naj vsaj preveč ne zameri!
Ali proga Ljubljana—Grosuplje—Kočevje je bila dograjena in 27. septembra 1893 svečano otvor jena. Zgodilo se je to s posebnim pompom, sam trgovinski minister marquis Bacquehem se je udeležil otvoritve, ž njim je prišel generalni ravnatelj državnih železnic poslanec Bilinski, sekcijski načelnik W i 11 e k in nebroj visokih uradnikov iz trgovinskega in finančnega ministrstva, od beljaške železniške direkcije itd. Naravno, da so se otvo-rilne vožnje udeležili tudi knezoškof, ki je cerkveno blagoslovil lokomotivo, deželni predsednik baron Hein, deželni glavar Detela z državnimi in dolenjskimi deželnimi poslanci ter vojaški dostojanstveniki. V prvič sem prisostvoval taki slavnosti in to baš na oni železnici, za katero sem toliko let s tako vnemo in tolikim naporom deloval. Čudovit občutek! Še bolj sem bil vzhičen, ko se pozdraviva z ministrom ter mi on čestita z besedami: »Sie konnen auf diesen Tag stolz sein, die Unterkrainer Bahn ist ja Ihr Werkk
Lepa družba je bila, a najbolj impozantno se je prezentiral železniški ravnatelj iz Beljaka, gospod Skala, visok in lep mož v paradni uniformi ter opremljen in ozaljšan z neverjetno obilico domačih in tujih redov in križev. Po njegovi vnanjosti bi ga moral vsakdo imeti za najvišjega dostojanstvenika v celi sijajni družbi. Sicer pa je bil mož v istini redka prikazen v avstrijski birokraciji, po svoji duhovitosti in strokovni spretnosti. Žalibog se je ta izredni človek že leto kasneje sam usmrtil, žalovali so po njem v prvi vrsti železniški uslužbenci cele direkcije, katerim je bil v istini baš tako moder kakor dobrotljiv predstojnik. Njegov naslednik v Beljaku je bil ravnatelj Proške, ki je hipoma postal nepriljubljen. Drastičen izraz svoje mržnje so mu dali beljaški železničarji, ko so neko noč po vogalih nabili lepake s stihi:
»Skala, steli’ auf und regier,
Proške, leg’ dich nieder und krepier’!
Vlak se je začel pomikati, vreme je bilo krasno, vse v radostnem razpoloženju. A kaj bi se mučil s popisom naše vožnje? Janko Kersnik jo je priobčil z živim humorjem v podlistku »Slovenskega Naroda«. Priobčim njegove feljtone. Evo Kersnikove blesteče satire!
S slavnostnim vlakom v Kočevje.
(iz dnevnika neznanega udeleženca.)
Kakor znano, otvorila se je kočevska proga dolenjskih železnic dne 27. t. m. s slavnostnim vlakom, kateri je vozil nad sto odličnih vabljencev. Mi ne vemo, so se li povabili vsi, kateri so mislili ali so bili prepričani, da so v to poklicani ali pa se je morda povabil tudi kedo, katerega »ni bilo treba«; faktum je le, da je ljubljanska policija v noči potem, ko se je bil vrnil okičeni
Uak zopet v našo metropolo, prijela in odpeljala na Studenec gospoda v fraku in beli kravati, kateri je v kavarni v obliž ji Turjaškega trga s svojim vedenjem vznemirjal goste, kazal je Vse znake veledomišljavosti. Trdil je, da se je vozil s slavnostnim ylakom in da je on ustvaril dolenjsko železnico, sedaj pa le oaka, da ga pokličejo k slovesnemu souperju k deželnemu predsedniku, da se mu poklonita Bacquehem in Bilinski. Ker ga nihče ni klical, je postajal vedno bolj nervozen in divji. Na Studencu so mu odvzeli dnevnik, kateri je po srečnem naključju Prišel v roke našemu neumorno delavnemu reporterju. Kakor srno zvedeli, je ušel oni blazni danes zjutraj iz Studenca, sple-zavši čez visoki zid; — od onega trenutka je izginil brez sledu. Imena njegovega tudi nismo mogli poizvedeti; toda dnevnik je °stal in ker smo se domislili stare prislovice o onih, ki vedno resnico govore, se nam je zdelo umestno podati svojini čitateljem njegovo vsebino. Tu je:
Dne 10. septembra.
Od dne do dne, od ure do ure čakam, in čakam, vabila pa k ni! Da bi pozabili name? — Ni mogoče, saj sem jaz vendar Prvi sprožil misel —
Dne 15. septembra.
Nič, ni! Treba bo skoro malo podrezati ter opozoriti gospode, ki sedaj zvonec nosijo!
Dne 20. septembra.
Vendar! pomagalo je! Hvaležnost in priznanje zaslug še nista izumrla v človeštvu! Vabljen sem; — dne 27. t. m. se odpeljemo. Krojač mi popravlja hlače; malo preozke so za sedanjo ^lodo, morda bo mogoče na šivih kaj izpustiti. Belo kravato sem že kupil, rokavice pa treba s svežim kruhom odrgniti.
Dne 25. septembra.
Ha, ha, gospod dvorni svetnik A. ni vabljen; saj sem vedno trdil, da najdejo le prave zasluge — pravi odmev. Dvorni svetnik? Koliko pa je to?
Dne 26. septembra opoldne.
Moj prijatelj, dr. O. me silno zavida. Kaj mu pomaga ves njegov denar, s slavnostnim vlakom se vendar ne bo vozil! Pa naložil mi je vendar silno veliko skrb: rekel je, da bo treba Plačati samo za obed brez pijače vsakomur — petnajst goldinarjev. Da bi te strela! Tega vsa čast ni vredna! Treba poizvedovati.
Dne 26. septembra zvečer.
Ura! Dr. O. je zavisten lažnivec! Vse bo zastonj: vožnja, jod, pijača — vse Sacher z Dunaja, Moet et Chandon, — in po ''-rhu —? No, kedo ve? Morda tudi kaj! Ob takih prilikah križce *ar sipljejo. Kedo ve?
šuklje, Spomini.	5
Dne 27. septembra, Ljubljana, južni kolodvor.
Hu, — to je gneča! Same uniforme in križci — pa kaki in koliko! Uniform ne maram, pa križec, to je kaj druzegal Kedo ve? — Joj — čast je pa le velika: V taki družbi še nisem bil, toda zasluge se vedno priznavajo. Jaz le ne vem, česa ima poslanec Hribar tu opraviti? Zavaroval ne bo nikogar, tu bi bili morali k večjemu Prosenca povabiti! On je za — nezgode, zasluge ima tudi; pravijo, da bo na Notranjskem kandidiral, pa menim, da se bo premislil. Dr. Papež je vedno za ministrom: ravno sedaj sem čul, da mu pripoveduje, kako lepo je bilo zadnjič v Radečah. Minister se smehlja — dobro znamenje, ako se smehlja minister. Povše gleda zavidno vse po strani ter pripoveduje Witteku, kako zanimljiva je njegova — namreč Povšetova — knjiga o kranjski govedini. Wittek se ne smehlja, meni se skoro vidi, da je malo gluh. Deželni glavar je ravnokar povprašal dr. Tavčarja za svet ali naj govori najprvo nemški ali najprvo slovenski. »Samo slovenski,« je dejal Tavčar. »Ste li pametni?« vzkliknil je Oton, Ivan je pa ves zamaknjen zrl v blišč onih štirinajst redov, katere je prinesel ravnokar mimo na svoji višnjevi, pomarančasto obrobljeni suknji prometni ravnatelj Skala. »To bi bilo nekaj!«, je rekel Ivan melanholično. »Ob svojih nazorih ne dobite nikoli kaj tacega,« je zagodrnjal Oton, — Ivan pa je le neprestano gledal — Skalo in njegove rede. Bog zna, kak prevrat bi se izvršil v njegovi duši, da ga ni zmotil v tem trenutku Šukljetov cilinder in pa Kersnikove široke hlače, 11 metrov blaga je v njih, tako je sam pripovedoval. Šukljeta so povpraševali, iz katerega stoletja je cilinder, in rekel je, da je zgodovinsko imeniten, kajti po velikem naporu ga je dobil od dedičev onega narodnjaka, ki se je pred 25 leti prvi potegoval za dolenjsko železnico. To je pijeteta! Pakiž pa stoče, kako bi dobil karto prijatelju Lavrenčiču, katerega je kar sam na svojo pest povabil. Vse zaman! »I nu, pa poglej, kakii se bomo odpeljali,« tolaži naposled žalostnega tovariša.
Sedaj se peljemo! V čudno družbo sem padel; med žurna-liste! Par poslancev je poleg, pa ti so radikalni; hvala Bogu — tu zraven je še Kalan — to me reši! Človek mora danes previden biti — kajti, kdo ve —?
Ljubljana, kol. dol. železnice.
Ko bi bilo malo več ljudi na bregu Gruberjevega kanala in malo več navdušenosti na tem kolodvoru, tudi ne bi škodilo. Ljubljanci, zaspanci! Schaffer mi je dejal: »Ich fiirchtete zuviel »živio« — na, aber es geht an.«
Lavrica.
Narodne zastave, grom topičev. Moji žurnalisti povprašujejo, ima li kdo kaj slivovke, jaz je imam, pa je še ne dam, ker me še po strani gledajo, o priliki pa bo dobra, kajti tudi žurna-
lista je včasih treba pridobiti. Škoda, da je minister tako daleč zadaj.
Škofljica.
Ogorelec, Lenče in —- dvajset ljudi. Schaffer si mane roke v sosednem vozu. Minister slovensko odgovarja, Schaffer tega ne sliši.
Šmarje.
Dolg nagovor, veliko ljudi. »Was Teufel, der Minister spricht slovenisch?« pravi Schaffer. Čudno, res čudno! — Tem slovenskim žurnalistom bom dal vendar malo slivovke, kadar bodo zopet povprašali.
Grosuplje.
Velika množica, dober zajutrek. »Ist hier die Sprachgrenze?« vpraša minister — ne vem zakaj. Grasselli reče, da je »šprach-grenze« tam, kjer ga bodo nemško nagovorili. Schaffer in Schrey sta slabe volje. Tavčar gleda v eno mer Skaline rede, Šukljetov cilinder pa se vidi vedno visoko izza ministrove glave. Povše Pripoveduje, da ga Wittek ne izpusti iz rok; menda hoče vedeti genealogijo vsakega junca, ki se pase ob progi. Ko bi bil jaz tako učen!
Čušperk.
Krasne deklice, krasni šopki! Pa Skalini redi so vendar še lepši! Sedaj sem bil tudi že prav blizu ministra. Vse slovensko! 'doji žurnalisti postajajo zopet žejni — dajmo jim slivovke!
Dobrepolje.
Glavar Thoman je že tukaj, in minister takoj vpraša, so li tu pač Nemci. Župnik je ogovor v žepu pozabil, in potem samo Uemško odgovarja. Moji žurnalisti so že skoro vso slivovko popili. Godba klasična; tisti, ki kline grize, spominja s tem na Ribnico, s svojim žarečim nosom pa na blišč Skalinih redov.
Velike Lašče.
Ko govori župan, leta neka srborita osa vedno okolo njegove in ministrove glave. Kaj, ko bi jednega izmed n ju pičila? Za nrinistra se dam takoj — jaz! Komaj sem si to mislil, bila je že °b moji glavi ter me spremila do kupeja. Morda je to dobro 2uamenje.
Ortnek.
Nobene slovenske zastave. Schaffer in Schrey si sporazumno uianeta roki ter migata proti kupeju, kjer se vozi mladi Kozler.
Žlebič.
— ni postaja, ampak želijo si je! Tako stoji ob slavoloku na progi. Pakiž, tu domačin, — vprašan, kaj to pomeni, reče:
»Kaj je kej blu-uP« Kalan gleda melanholično tja čez pašnike na vas, kjer sedaj krompir koplje ona znana nekdaj zamaknjena Lenčika. Sic transit gloria mundi!
Ribnica.
Velikansko navdušenje, Schaffer pričakoval, da se izroči Schweglju takoj častna diploma, pa se menda »nejso hoteli več kruotiti, ze tu, de bi jih Bug ne bi z debelim pavcem potipal«.
Dolenja vas — Klunov kolodvor —
— ki ga pa tudi ni, ker ga baje ni treba. Minister gleda skozi okno •— menda ga je Klun dregnil. Kako srečni so ti poslanci!
Srednja vas.
Nemška trobojnica, prvi nemški ogovor, prvi »hoch«! Schaffer pravi: »Jctzt gehfs los!« Detela reče ministru: »llier ist alles deutsch!«
Kočevje.
»Hoch, hoch, hoch!« Nobene deželne zastave, krasni šopki, krasne deklice v kočevski noši, vse nemško! Moji žurnalisti so me zapustili. Banket izboren, šampanjec ravno tak, jaz sedim med dvema dvornima svetnikoma. Oba poznata moje zasluge. Takov dvorni svetnik je le nekaj, sicer me ne bi posadili med dva. Izvrstne smotke. Jedno polno pest sem jih v žep vtaknil! — za pot, za spomin. Potem pa — ministru predstavljen! -— Oh, kako krasen je smehljaj ministrov! Pri banketu nisem vedel, ali bi klical »hoch« ali »živio«, zato sem zapored oboje. Človek dandanes ne ve, kaj je pravo!
Vožnja nazaj.
Odpeljali smo se, jaz ne vem kako -— pa temu slavljenju ne more še konca biti! Jaz gledani le na levo stran praznih svojih prsi! Koliko jih gleda danes na svoje, a jaz sem gotovo opravičen! Minister se je smehljal! — Zamudil bi bil kmalu vlak! Ti ljudje se Bilinskega boje in so grozno točni. J eden žurnalist je tekel za menoj — jaz sem ujel stopnice, — oni bore žurnalist pa — ne, in tako je bil prvi dolenjski vlak zanj in za par drugih somučenikov, ki so se predolgo poklanjali kočevskim »Ehrenfraulein« — tudi prvi zamujeni. Kaj mi mar? Jaz ga ne potrebujem več tega bore žurnalista in slivovke tudi nimam več. Vlak brez njega gromi nazaj proti beli Ljubljani. Vse postaje prazne. Vošnjak hoče imeti povsod »živio« in sc jezi, da so ljudje tako malomarni, — saj so res; — jaz pa sanjam v sladkih nadah —
Na južnem kolodvoru pri »Konigu«.
Kiinig je izvrsten mož; on je videl, kako blizu sem bil ministru, in kako prijazno mi je namežikal pri slovesu. Sedaj so šli k Heinu; Konig in jaz pa trdno pričakujeva, da pride še kak sluga po mene ter me odvede k ministru in Bilinskemu. Izpil sem že dvanajst kozarcev piva: izborno je, če si tudi prej pil šampanjec. Še jed en kozarec -— trinajsti bo — pa naj bo, potem Pa hajd na Turjaški trg, če tudi nihče po-me ne pride!«
XI.	poglavje.
»V koaliciji.«
Taaffe je odstopil 11. novembra 1895; ob enem z njegovo demisijo je prijavila uradna »Wiener Zeitung« upostavitev koalicijske vlade z ministrskim predsedništvom Alfredom W i n -dischgratzem. Ves ta čas me ni bilo na Dunaju. Takoj po onem razgovoru z grofom Taaffe jem sem se umaknil na svoj mirni »Kamen«. S tem svojim umikom sem hotel javno pokazati, da se ne strinjam z ukrepom grofa Hohenwarta, ter nikakor ne odobravam dejstva, da je Taaffeja strmoglavil baš o priliki, ko je ugodivši državni potrebi hotel razširiti volivno pravico v prid širokim delavskim masam dosihdob izključenim od političnega življenja.
Koalicijska vlada, sestavljena iz pripadnikov treh klubov, namreč nemškoliberalne levice, Poljakov in Hohenwartovega kluba, je bila imenovana. Kak položaj sem našel v parlamentu, ko sem se vrnil iz svojega dolenjskega bivališča?
Predvsem smo se slovenski poslanci razšli in razdvojili na dva »kampa«. Saj je bila naša skupnost več ali manj razmajana že od one znamenite debate o trgovinskih pogodbah: nova koncepcija zveze s sovražnimi levičarji nas je končno razdvojila in ločila. Še smo se v skupni seji posvetovali o položaju ter o našem postopanju. Šestorica izmed naših tovarišev se je odločila za takojšen izstop iz Hohemvartovega kluba ter za ustanovitev posebnega jugoslovanskega kluba skupaj s hrvatskimi poslanci. Bili so to: grof Alfred Coronini, dr. Ferjančič, Gregorec, dr. Gregorčič, Kušar in Nabergoj. Njih kolovodja je bil dr. Ferjančič, »izboren pevec, a mizeren politik«. Njim nasproti so stali: Globočnik, Klun, Pfeifer, P o v š e , Robič, Šuklje in Miha V o š n j a k. Kanonik Klun in jaz sva predlagala, naj Slovenci začasno še vztrajajo v stari Hohemvartovi parlamentarni skupini.
Kateri nagibi in razlogi so bili zame merodajni?
Zasnova koalicijskega ministrstva je bila dejstvo in s tem 'dejstvom je bilo politiku računati. Poudarjam, da naj bi imela po Hohenwartovem konceptu koalicija zgolj provizoričen značaj. Ker je Hohenwart, sigurno najinteligentnejši državnik, kar jih je imela umirajoča Avstrija v zadnji dobi svojega obstanka, sprevidel, da po staročeškem polomu ni več dobiti zanesljive večine na desni strani naše zbornice, je skušal za nekaj časa ustanoviti neko medmirje ter zjediniti zmerne stranke z
jlesne in leve strani v to svrho, da se reši brambovska predloga, 'udžetni provizorij in potom kompromisa toliko pereča v o 1 i v n a leiorma. In jaz sem dobo tega provizorija hotel izkoriščati v to, C a med tem časom kar največ pridobimo na narodnih in gospodarskih pridobitvah. Kajti jasno kakor beli dan je bilo, da v opoziciji in proti številno tako močni večini, kakor je bila koa-|lc'ija ob svojem nastopu, niti govora ni moglo biti vsaj o poetičnih koncesijah za Slovence.
Od onega skupnega razgovora smo šli mi, ki smo bili ostalina ‘^-lovencev iz Hohenwartove skupine naravnost v klubovo sejo. tovariš Klun mi je po seji povedal, da je prvo vprašanje tlohemvartovo bilo, kaj je z menoj, ali ostanem ali sem pristopil t disidentom? V klubu je bil na dnevnem redu razgovor o vladnem Programu in o razmerju napram Windischgratzovi vladi. Čula s° se različna mnenja, slišale so se ostre besede. Zlasti ni ugajalo Nemškim klerikalcem, da je bila nemško!iberalna levica v kabinetu zastopana po prominentnih osebnostih P 1 e n e r j a in grofa " urmbranda. »Kabinet se zove Windischgratz« ~~ je vzkliknil baron Morsey — »dejansko pa bode P 1 c -11 e r - W u r m b r a n d ! « »Baron M o r s e y , genannt Picard« tak je bil naslov temu aristokratu, privandranemu iz severne y (‘inčije na zeleno Štajersko, odkoder so ga bili pristni ncmško-Stajerski kmetje poslali v dunajski parlament! Odkrito povedano, 'Prav zoprn mi je bil ta prototip pruskega »Junkerja« v državni gornici, nič manj nego v ljubljanskem deželnem zboru naš 'laženi Ivan Hribar! Navadno je bilo, če je v klubu Morsev ^‘Chal, sem se jaz oglasil in ga skušal pobiti! Tako tudi v tej eebati. Ugovarjal sem njegovi trditvi, češ, nikakor se ni bati Politične prepotencc teh dveh državnikov, pač pa sem naglašal strokovno nedostatnost teh dveh ministrov. In pravo sem bil dogodil! Wurmbrandt, »der ungekronte Konig der Steier-l!|urk«, kakor so klicali domišljavega mnogoletnega deželnega var ja, je sicer prav duhovito znal govoriti »de rebus omnibus c* ciuibusdem aliis« ali v trgovinskem ministrstvu je bil kmalu Predmet občega zasmehovanja, pravi minister iz operete, >E r n s t v o n Plene r« pa, prej slovit kot »rojen finančni minister«, je ' izvrševanju finančnih poslov kmalu razočaral tudi najvnetejše Sv°je občudovalce. Teoretično dobro podkovan je povsem odrekel \ Praksi. Poleg tega ga je pa tudi tlačila okolnost. da sta mu nla prednika veliki mojster Dunajewski in genijalni ' t e i n b a c h.
Windischgriitzovo ministrstvo je brojilo osem ministrov z Načelnikom vred. Iz prejšnje vlade sta bila prevzeta Bacque-1 a m, ki je zamenjal trgovsko ministrstvo z notranjim in Neizogibni feldcajgmajster, dolgočasni Welsersheimb. Hohen-Nartov klub je zastopal v vladi dobričina grof F alkenhayn, V.1 J® obdržal poljedelski portefelj, dočim je grof Schonborn ’ 3držal pravosodje. I njega so nam prištevali, čisto po krivici.
kajti ta nemško-češki fevdalec ni bil niti član Hohemvartovega kluba.
Program Windischgratzov mi nikakor ni bil po volji. Podvrgel sem ga v klubovi razpravi prav neugodni kritiki ter zlasti grajal, da se v izjavi kabinetnega šefa popolnoma pogreša beseda »enakopravnost«. Predlagal sem, naj klub desnega centra — to je bil oficijelni naslov Hohenwartove skupine — sklene sledečo resolucijo:
»D er Klub d e r Konservativen erklart, u n -verriickt a n d e r verfassungsmabig Gleichbe-rechtigung a 11 e r osterreichischen V olksstiimme festzuhalten u n d ist entscb lossen, a 11 e s aufzu-b i e t e n , um diesen Grundrechte d er Verfassung z u m D u r c h b r u c h e z u verhelfc n.«
Ta moja resolucija je bila soglasno sprejeta ter oficijelno uvrščena v klubov program.
Tako smo vstopili v dobo glasovite, da. celo slaboglasue koalicije! Ali je bila zares taka državniška monstroznost, pravi parlamentarni nestvor, kakor jo karakterizujejo mnogoštevilni presojevalci in obsojevalci? Med njimi se nahaja tudi naš dr. Prijatelj, ki izreka nad koalicijo in njenim duševnim očetom, starim II o h e n w a r t o m sledečo uničevalno sodbo: »Iz teh treh mož (sc. Hohemvart, Plener, Jaworski) je nastala koalicija, nekaj najbolj nenaravnega in monstroznega, ki je kedaj vladalo v Avstriji. Najprej so bili sami voditelji to, potem so za njimi pricapljale še njihove stranke v koaliciji: konservativni narod plemenitih Poljakov, ki se je dal dobiti za vsako vlado, za plemenitim Jaworskim; nemško liberalna levica, nekdaj kulturno-bojna, največja sovražnica klerikalizma, potem samozavestno kujava, misleča, da v dveh, treh letih strmoglavi Taaffeja, naposled na koncu dvakrat sedmih suhih let T. ministrstva izstradana in naveličana opozicijske hrane, zadovoljujoča se z liberalnim videzom in nazadnje naš nemški grof H. s svojo konservativno čredo, včasih tako sentimentalno federalistično, sedaj pa privolju-jočo v nemško posestno stanje pod tem pogojem, da se bo klerikalizem uvajal tihim upravnim potem v življenje. Česa nemoral-nejšega, kakor je bila koalicija, si sploh ne moremo misliti. Vsi veliki principi so popadali v prah; vsak je imel svoje majhne interese pred očmi: Poljaki vladno korito, Nemci svoje posestno stanje, H. svoj administr. klerikalizem in Slov. v njegovem klubu
H.	lepe oči in vladne drobtinice. (Str. 529—50.)*
Ali je opravičena tako kruta obsodba? Po mojem u ver jen ju je prestroga, pretirana, v marsikaterem pogledu krivična. In zakaj?
Moja kritika je menda tembolj nepristranska, ker sam nisem bil udeležen pri zaroti proti Taaffeju, ker sem celo smatral
Glej Dodatke!
tedanje ravnanje od mene sicer visoko čislanega Hohenwarta za taktično in politično pogreško. Vendar pa moram priznati, da Hohenwartov koncept ni bil povsem ncosnovan. Zgodovina zadnjih desetletij je morala prepričati treznega presojevalca, da pri tedanjem volivncm redu niti desnica, niti levica, niti Slovani s svojimi nemškokonservativnimi zavezniki niti njih levičarski nasprotniki niso bili dovolj jaki, da bi si mogli pridobiti absolutno premoč ter ob tla treščiti svoje zoprnike. Nikakor nima prav dr. Prijatelj, ako proklamuje strah pred povrnitvijo aemškoliberalne vlade za bedastočo. Slovenska pozicija v dunajskem parlamentu je bila vedno nestalna in kočljiva, ker se nikoli nismo mogli trdno zanašati na — Poljake ! jaz za svojo osebo sem imel mnogo osebnega stika s poljskimi poslanci. Jako dobro sem shajal z Bil inskim in Madejskim, intimno sem občeval z duhovitim grofom D z i e d u s z i c z k i m , s S c z e p a -novskim in drugimi veljaki, in uveril sem se, da je Poljak v Prvi vrsti Poljak ter da je v njem bore malo slovanstva. To se je Pa celo poslabšalo, ko so bili poraženi Staročehi ter so na njih mesto prišli mladočeški zmagovalci. Brez izjeme so ti bili rusofili, na Poljake je pa simpatiziranje z Rusijo vplivalo kakor rdeče sukno na razjarjenega bika. Vsak trenutek se je bilo bati, da ne zmaga v poljskem klubu germanofilno krilo, katero je pod vodstvom Madejskega vedno zagovarjalo zvezo z nemško levico.
Kdo more tedaj kamen vreči na starega II o h e n w a r t a , nko se je ob tem položaju poprijel misli, da moramo ustvariti kompromis z nemško levico? Vsaj začasna poravnava do tja, dokler se kompromisnim potom ne reši vprašanje volivne reforme In volivno pravico spravi več ali manj v sklad z dejansko istino in ljudsko statistiko? Avstrija se takrat morda sploh ni več dala vladati drugače kakor s kompromisom in baš tak kompromis Je bila vodilna ideja Hohenwartove koalicije!
Res je sicer, koalicija je nelepo poginila, nečastno se zrušila Preden sta potekli dve leti od njene ustanovitve. A to ni bila neizogibna posledica izgrešenega načrta, temveč krivda, ki zadeva borniranost nemške levice in deloma tudi nerodnost Windisch-griitzove vlade in nekaterih ministrov.
Vzemimo n. pr. trgovinskega ministra grofa \Vurm-b r a n d a ! Ne morem mu odrekati, da je bil spreten govornik, duhovit »causcur«. A že kot deželni glavar na Štajerskem jo jo včasih grdo »polomil«. Evo majhno povestico o taki njegovi blamaži, ki utegne tembolj zanimati cenjenega čitatelja, ker se Je cela stvar vršila na slovenskih tleh, v prelepi Savinski dolini.
Otvorila se je namreč deželna železnica Celje — V e 1 e n j e otvoritveno slavnost je počastil naravno s svojo prisotnostjo deželni glavar grof W u r m b r a n d. K otvoritvi se je peljal s celim štabom višjih deželnih uradnikov in političnih prijateljev. Med potjo so ga informirali, da je Savinska dolina zelo slovensko-
narodna ter da je eden najhujših »windišarskih« hujskačev žalski župan Hausenbichl er«; dočim je župan v Petrovčah Lenko zanesljivo »deutschfreundlich«. »Jih bom že primemo poučil« — reče Wurmbrand svojim informatorjem. A nesreča ne miruje, tudi ne pri tako slovesnih prilikah, kakor so železniške otvoritve! "V Ž a 1 c u na postaji vse lepo pripravljeno: duhovščina, belooblečene device, šolski otroci z zastavicami in šopki, požarne straže in glej •— tam, dični župani iz Žalca in sosednjih občin! Grof-glavar ponosno prikoraka k tej skupini, začne s svojimi nagovori, toda spomin ga zapusti in on zamenja imena dotičnih županov! Ko mu tedaj predstavijo žalskega župana z čistonemškim imenom Hausenbichler, se mu ljubeznivo nasmehi ja, mu poda aristokratično desnico, ga lepo pohvali za njegov politični nastop ter sklene svoje milostljive besede s krepkim pozivom: »Nur so weiter, Herr Biirgermeister!« Vse drugače pa z nesrečnim nemškutarjem županom L en kom! Osorno ga meri od nog do glave, osorno se glase njegove besede, ko mu reče: »Sie be-schaftigen sich zuviel mit der Politik, lassen Sie diese, da Sie von ihr nichts verstehen, erlauben Sie sich keine nationalen Hetze-reien und vor allem — saufen Sie nicht so viel!« Table a u ! In to ni anekdota, izmišljena od Wurmbrandovih nasprotnikov, temveč gola istina. Pravil mi jo je prvič nemško-nacionalen poslanec, kasnejši železniški minister dr. D e r -schatta in med drugimi mi jo je potrdil še sedaj v Ljubljani živeč prijatelj, ugleden in popolnoma verodostojen mož, ki je sam bil svedok in očividec celega dogodka na kolodvoru v Žalcu.
Še hujše ga je pa »lomil« v trgovinskem ministrstvu in kmalu so kurzirale po svetu prav zanimive povestice o njegovi nerodnosti in naivnosti. Eno sem sam doživel, evo je! Komaj je bila docela prometu izročena dolenjska železnica, sem bil že na delu, da dosežem njeno nadaljevanje skozi Belokrajino do hrvat-ske proge. Pred vsem je trebalo pridobiti za to stvar trgovinskega ministra, ki je tedaj še imel v svojem resortu tudi vsa železnična pitanja. Podam se torej k Wurmbrandu, razložim mu celo zadevo; pazno me posluša, potem me pelje do velike železnične karte, viseče na posebnem postamentu ter me vpraša kazoč na karto: »Tedaj za to progo se zanimate?« Dostavi, da bo stvar temeljito preštudiral, naj bom u ver jen, da bo potrebno ukrenil, ako se mu bo videlo primerno!« Poznal sem že dobro ono čudovito narečje, udomačeno menda po ministrstvih vsega sveta ter sem takoj znal, da je ministrov odgovor navzlic vsej svoji uglajenosti in navidezni vljudnosti vendar bistveno negativen. A kaj sem doživel drugi dan v parlamentu? Slučajno se srečava v kuloarU, on me vzame pod pazduho, gre nekaj korakov z menoj ter reče z modrim obrazom: »Pretehtal sem zadevo, ki ste mi jo včeraj priporočali, toda polastila se me je neka bojazen. Kaj počnemo, ako bi Ogri, da nam nagajajo, zgradili svojo železnico iz Karlovca na Reko?!« Začuden ga pogledam, misleč da se šali
2 menoj. Ko pa vidim sveto resnobo na njegovem licu, mu rečem: : £xeellenz, die Strecke, auf die Sic anspielen, steht bereits mehr flls zelin Jalire im Betrieb!« Avstrijski trgovinski minister torej, 'saj trenutno, niti znal ni za ono progo, s katero so Madžari omogočili mali Reki tekmovanje z velikim Trstom!
Pri prvi priliki sem to »storijo« povedal njegovemu prvemu sekcijskemu načelniku, uglednemu strokovnjaku W i 11 e k u ; saj sem znal, da se gledata kakor pes in mačka. Wittek se nasmehne in odgovori: »Die Geschichte ist gut, aber — da komite ich Ihnen noch viel starkere Stiickchen von unserm Minister erzahlen!«
Taka fundamentalna nevednost koalicijskega ministra je sicer kompromitovala celo vlado, vendar drugačne škode ni bilo. Ali z drugo stvarjo je korenito oškodoval naše gospodarstvo. ^ svoji nepremišljeni blebetavosti je v budgetnem odseku dal izjavo, da namerava vlada odkupiti južno in državno železnico. Naravno, da se je borza z ozirom na to neprevidno izjavo takoj potila velike špekulacije v dotičnih železniških papirjih. Skokoma Je poskočil kurz »lombardov« (akcije južne žel.) in »francozov« (akcije državnih žel.), isto se je godilo pri nekaterih drugih železničnih papirjih. Seveda se je mrzlično zvišanje kurzov nemudoma spremenilo v baš tako rapidno padanje, kakor hitro se Je izvedelo, da ministrove besede nikakor niso bile osnovane. Wurmbrandovo brbljavost je plačalo avstrijsko gospodarstvo z l2gubo mnogih milijonov!
Sprva se je kazalo, da se bo koalicija držala navzlic krčevitim napadom opozicije, ki je bila še bolj umetno sestavljena iiego zveza vladnih strank. Proti Windischgratzu so se združili Mladočehi, potem tisti jugoslovanski poslanci, ki so bili izstopili iz H ohemvartovega kluba, nadalje krščanski socijalci Pod vodstvom velikega agitatorja in organizatorja dr. Karla L u e g e r j a , a tudi nemški nacionalci kakor koroški Stein-'v e n d e r in celo peščica nemških radikalcev, katerim je bil Schonerer poglavar in prerok. K vsemu temu pa še plaš-ijivost levičarskih poslancev, tresočih se za svoje mandate in recimo naravnost, neverjetna politična zabitost združene nemške levice.
Kako pa v Sloveniji, zlasti na Kranjskem in v ljubljanskem deželnemu zboru? Ta se je zbral k otvoritveni seji. K 1 u n in j a z sva skušala, ugodivši položaju v dunajskem parlamentu, priti do nekega sporazuma z nemškimi veleposestniki. Povsem logično, kako lice bi to sicer imelo, ako bi bili na Dunaju zavezniki, v Ljubljani pa strastni nasprotniki! Naglašam pa izrecno, vse se je vršilo brez pogajanj in dogovorov. Mirno so tekle razprave v redutni dvorani, kjer je stoloval deželni zbor, ko naenkrat dr. Tavčar prelomi deželnozborsko idilo z dvema Podlistkoma, naperjenima v prvi vrsti proti meni, potem proti Prijatelju posl. Višnikarju, ki ga je zasmehoval ž malo okusnim
naslovom »Wischnicker«. Sprva zelo miren sem pri drugem podlistku zdivjal. Kar se je potem zgodilo, se razvidi najbolj iz pisma, ki sem ga pisal 24. jan. 1894 svoji ljubi ženi. Slučajno sem ga našel v najini korespondenci in usojam se prijaviti ta dokument naše tedanje borbenosti. Pismo na ženo podajam tu. Pismo se glasi:
Moja draga žena!
Zakaj ti včeraj nisem pisal? Priložil sem ti oba podlistka, namenjena moji osebi. Pri prvem sem se smejal, pri drugem skrajno žaljivem in bedastem pa sem zrojil. In prijel sem bika za rogove! Klub sem zahteval, prisotni bili so vsi člani, izvzemši jedinega Tavčarja, kateri se je menda sramoval svoje pisave. In dušo sem si izpraznil! Vtis mojih dveh govorov je bil velik in viden. Jedini Hribar je poskušal braniti Tavčarja, zlasti s tem. da mi je očital, da sem svoje dni še hujše bil pisal baš proti njemu — toda jaz sem si ga enkrat pošteno izposodil! Tako sem ga zmrcvaril in takih resnic kopico sem mu vrgel v lice, da je, videč da je klub na moji strani, srdito se dvignil, izjavil, da izstopi iz kluba ter zapustil dvorano. Vsi drugi člani klubovi so sklenili jednoglasno, da mi mora Tavčar v »Narodu« dati zadoščenje. Kersnik, kateri se je tudi v tej razpravi kremenito obnašal, in Murnik sta dobila nalog, Tavčarju prijaviti klubov sklep. Storila sta to nemudoma in današnji »Narod« prinaša na prvem mestu sledečo
»Izjavo.«
»Ker se zadnji listek v »Slov. Narodu« »Častna dva Ribničana« povsem napačno tolmači, izjavlja podpisano uredništvo, da ne dvoji o integriteti značaja g. posl. Šukljeta, ter odločno priznava njegovo, v vsakem oziru popolno nesebično politično delovanje in da obžaluje, da se v humorističnem feljtonu, kateri nikakor nima namena žaliti, iščeta smoter in podlaga, katerih isti nikakor nima.
Za uredništvo »Slov. Naroda«
Dr. Ivan Tavčar.«
Tako slove izjava, s ko j o sem se zadovolil. Niso naleteli na pravega, zlasti diktator ljubljanski Hribar jih je včeraj skupil.«
Po tej razburljivi epizodi se je kmalu povrnil mir med napredne poslance. Hribar je prosil, naj se zopet sprejme v klub, razprave v deželnem zboru so tekle dokaj mirno in dostojno. Zasedanje z 1.1893/4 je bilo plodovito in jaz za svojo osebo sem se ga udeleževal v obilni meri. Omenjam zlasti dvoje svojih akcij: samostalni svoj predlog o določitvi deželnega deleža na državni doliodarini in minoritetni predlog o deželnem proračunu za 1. 1895.
-Za Boga!« -— saj nas vendar ne boš mučil s kako suhoparno razpravo o davkih in davčni politiki« — utegne vzklikniti ozlo-v°ljen čitatelj! Moj odgovor se glasi: »Žal mi je, a drugače ne uiorem. Sicer pa je davčna veda nekaj tako važnega in žalibog tudi nekaj tako neznanega in zanemarjenega med Slovenci, da tak majhen ekskurs na polje davčne naše zgodovine ne bo škodoval bravcu domačinu.« Za svojo osebo pa moram priznati, da me je od nekdaj ta od mojih slovenskih tovarišev precej zapuščena stran posebno mikala. Za davčnopolitično vprašanje sem imel izrazito nagnjenje, menda tudi nekaj darovitosti, le da sem bil v tem pogledu precej — 1’iskalista!
Pri novi državni dohodarini, ki je bila bistvo in podstava ysej Taaffe-Steinbachovi davčni reformi, je bil neizogiben pogoj povoljnega uspeha, da ostani novi ta davek prost vseh doklad. Zasnovana je bila dohod arina na prosti napovedih Posameznega davkoplačevalca in le-ta je bila mogoča zgolj takrat, uko je dotičnik v naprej znal, da se na njegovo, državi namenjeno dajatev ne bo še navalila množina povsem nepreračun-’jivih deželnih, okrajnih in občinskih doklad. Ker so pa dežele iniele nepobitno in v ustavi zajamčeno pravico do svojih doklad na vse neposredne davke, je bilo samoposebi umljivo, da mora država odpoved te pravice deželam plačati v tej ali oni obliki. Vladna predloga o davčni reformi, katero je koalicijsko ministrstvo bilo prevzelo od svojega prednika, se je prilagodila temu pravnemu položaju ter je ponujala posameznim deželam, ako °puste svoje doklade na dohodarino, celih 20% dohodninskega dohodka.
Bil sem tedaj v državnem zboru član specijelnega odseka za davčno reformo ter tudi član pododseka o novi uredbi pri-dobninskega davka. Intenzivno sem se moral baviti s temi vprašanji, živahno sem se udeleževal dotičnih razprav v odseku in Pododseku, kjer sem se čestokrat moral puliti s strokovnjaki kakor so bili z levice Ernest P1 e n e r in prof. Steinwender, k'eh K a j z 1, Poljak A b r a h a m o w i c z in klerikalni baron k) i p a u 1 i. Poznal sem predlogo novega zakona, zlasti mi je pa kilo jasno, da bi bila gori omenjena državna ponudba, da se naj z 20% odkupi pravica avtonomnih doklad, naravnost pogubna za kranjsko deželo in njene finance. Stavil sem tedaj v seji dne jan. 1894 v deželnem zboru samostalni predlog, ki slove:
Slavni deželni zbor naj sklene:
»Razmotrivati vprašanje, je-li način, po katerem namerava Madna predloga o direktnih personalnih davkih (državnozb. pril. ’80) urediti dotične deleže posameznih dežel (271), primeren za vojvodino Kranjsko ter ugoden deželnim financam.«
Ljubljana, 12. jan. 1894.
Utemeljeval sem svoj predlog 19. jan. 1894; soglasno je bil odkazan posebnemu odseku, ki me je izvolil poročevalcem ter pritrdil mojemu predlogu. Še več, na Dunaju je tudi finančni minister sam izrecno priznal, da je predlog kranjskega dež. zbora utemeljen. Dobro mi je delo, da se je potem na Dunaju vladna predloga predrugačila v smislu od mene nasvetovanih resolucij kranjskega deželnega zbora.
Toda preveč ne smem grešiti na potrpežljivost čislanega čitateljstva. Vsled tega potisnem vse daljne pojasnilo o teto važnem predmetu med »Dodatke«, kjer objavljam svoj uteme-ljevalni govor in svoje odsekovno poročilo.*
V deželnem zboru sem zavzemal že več let mesto poročevalca o deželnem proračunu. Kot tak sem bil do duše prepričan, da odstotek deželnih doklad na državne neposredne davke ni več v pravem razmerju z deželnimi potrebščinami. Šest let prej smo namreč bili zagrešili veliko gospodarsko nekorektnost ali bolje rečeno, veliko budalost. Sklenili smo takrat — referent je bil dr. M o s c h e — naj se vsota 127.000 gld., ki jih je dežela Kranjska skozi sedem let morala dobivati od države vsled sklenjene pogodbe o ureditvi zemljiške odveze, porabi v znižanje deželnih doklad, mesto da bi se s tem denarjem izvajale razne krvavo potrebne investicije! Zakaj? Tisto vražje, toda pri vsakem poslancu več ali manj ukoreninjeno poželenje, prikupiti se volil-cem s tem, da se jim olajša davčno breme, samemu sebi pa utrdi in zasigura mandat! Jasno so se kazale tvarne posledice naše kratkovidnosti in tedaj sem kot poročevalec finančnega odseka hotel sanirati deželne finance s tem, da sem predlagal majhno, a skozi nekaj let trajajoče stopnjevanje deželnih doklad. Za svojo idejo sem delal propagando^ Vsi slovenski poslanci iz vseh treh klubov smo se zbrali k skupnemu posvetovanju o moji nameri, razkladal sem jo in utemeljeval v dolgem govoru in v istini — posrečilo se mi je, pridobiti skoro vse svoje slovenske tovariše. Tudi Nemci so se pridružili, finančni odsek je z veliko večino sprejel moje predloge in v tem smislu sem izdelal tudi poročilo namenjeno deželnemu zboru. Toda kaj se zgodi? Zvišanje doklad, nepopularna stvar, volivec bo nezadovoljno zamrmral — in bojazen za preljubi mandat je tako krepko vplivala na poedine narodne poslance, da se je sklep v finančnem odseku reasumiral in mesto mojega sprejel predlog posl. kanonika Kluna o pokritju deželnega deficita. Jaz na to odložim poročevalstvo za celi odsek ter priglasim svoj predlog kot predlog manjšine. Z menoj sta potegnila moja dva ožja pristaša Kersnik in Višnikar, pridružili so se nato veleposestniki. In tako je prišlo do velike govorniške bitke v deželni zbornici dne 16. febr. 1894.

Glej Dodatke, utemeljevalni govor in poročilo specijalnega
odseka.
l ista seja pa je bila tembolj zanimiva, ker je deželni zbor iedaj imel svoje prvo zasedanje pod koalicijskim režimom in Se je ves politični del razprave moral sukati okoli tiste preklicane koalicije. Seja je bila skoraj vsa posvečena proračunski razpravi ter je trajala s presledkom za kosilo od pol 11 dopoldne do pol 9 zvečer. Dolgotrajnost je izvirala deloma iz važnosti Predmeta, deloma tudi iz vodene gostobesednosti, s katero je ljubljanski zastopnik Ivan Hribar preplavljal uboge poslušalce. Sicer je pa bila razprava na nenavadno visokem nivo-u. Z nemške strani so govorili L u c k m a n n , dr. Schaffer in baron Schwegel, za radikalce sta sukala bojno kopje Hribar in T avčar, opetovano je posegel v debato vladni zastopnik H e i n in midva poročevalca, Klun in jaz sva se naravno tudi trudila, po svojih močeh kar najbolje braniti svoje Predloge. Dr. Tavčar se je v tej razpravi skazal dokaj zmernega in treznega, njegov tovariš Ivan z ljubljanskega »rotovža« Pa je bil nedostaten v svoji budžetni kritiki, malenkosten in daleč preobširen v nadrobnem naštevanju gotovih malenkosti, ko je je stavljal na račun vladajočemu sistemu. Nemška govornika Schaffer in gorjanska ekscelenca Sch wegel sta z lahkoto odgovarjala nerodnemu nasprotniku in tudi baron H e i n , ki se je v prvič aktivno udeleževal velike politične debate, se je uvedel s pekočim sarkazmom, s kojim je »zafrkaval« župana Hribarja Oi z energičnimi izjavami kot spreten govornik, obenem pa dal slutiti, da se ga je bati kot nasprotnika. Jaz za svojo osebo sem 'mel tokrat ugoden dan, govoril sem sveže, zabavno: sedaj sem l il resen v finančnih, resen tudi v političnih pitanjih, sedaj zopet sem se razposajeno zakadil v tega ali onega predgovornika, zbadal in pobijal, z eno besedo: vsaj moralično sem zmagal z minoritetnim Poročilom. Z največjo pozornostjo je sledila cela zbornica mojemu govoru navzlic njegovi obsežnosti, večkrat je živahno odobravanje Prekinilo moje besede, in ko sem končal, je zadonel na desni in na skrajni levici glasen aplavz in ploskanje!
Moj govor je prijavljen po stenografičnem zapisniku v »Dodatkih«* k temu poglavju. Mislim, da je dokaj informativen za Presojo finančnega stanja dežele Kranjske, nič manj pa tudi za grupacijo slovenskih strank ter za pravično presojanje koalicijske Ideje. Iz mnogovrstne njegove vsebine bi omenjal le dvoje odstavkov: apel na novega deželnega predsednika, naj združi s svojo energijo predvsem naklonjenost našemu narodu in Pravičnost ter poziv na nemške tovariše, naj oni vplivajo na nemške zastopnike sosednih dežel v lem smislu, da postanejo n a p r a m Slovencem spravljivi in pravi c o 1 j u b n i. Ako se spravni duh razširi po celi Avstriji, bo zmagala koalicija, sicer mora propasti.
* Glej »Dodatki« II.
Skoro bi dejal, da sem bil tedaj nekako preroško nadahnjen. H e i n je črez 12 let napornega delovanja skoro sramotno moral zapustiti ljubljansko vladno palačo zbog tega, ker se je nadarjen mož pokazal Slovencem strupenega sovražnika in pristranskega upravnega uradnika, koalicija pa je leto kasneje žalostne smrti poginila baš radi — slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji!
Morda je ob spomladi leta 1894. pravi trenutek, da si nekoliko pobližje ogledamo strankarske homatije v tedanji Avstriji. Koalicija, sprva na videz tako krepka in mnogobrojna, se je kmalu začela krhati. Povsod se je kazalo, da pri vseh avstrijskih narodih konservativne zmerne stranke nazadujejo v prid radikalnemu življu, ki je očividno pridobival vpliv in moč. Pri Čehih so se Staročehi popolnoma umaknili s političnega pozorišča. med Poljaki se je dosihmal vsemogočna aristokracija le še z brutalno silo mogla držati v svojih pozicijah, najhujše pa je bilo med Nemci. Proti stari nemško-liberalni stranki pod Plener-j e v i m vodstvom se je javil odpor na vseh koncih in krajih. V alpiskih pokrajinah, koder niso prevladali klerikalci«, so čimdalje bolj pridobivali moč nemški nacijonalci, ki so se v parlamentu zbirali pod vodstvom prof. Steinwenderja in dr. D e r s c h a 11 a , na Severočeškem so drvele nahujskane množice za nemškimi radikalci, ki so s prevečkrat pijanim vitezom Georg von Schonererjem na čelu javno naglašali svoje protiavstrijsko mnenje ter prepevali slavnostne pesmi na hohencolernsko dinastijo. Naraščala je vidno zlasti med Nemci in Čehi socijalna demokracija navzlic krivičnemu stanovskemu voli vnemu redu. Z Dunaja sem pa se je razširjala krščansko-socijalna stranka, ustvarjena in vodena od genijalnega agitatorja in organizatorja Karla L u e g e r j a. O tem ljudskem tribunu, ki si je v malo letih osvojil najprej Dunaj ter odtod planil zlasti na alpiske pokrajine ter tudi tam vidno pridobival na terenu, bom kasneje še bolj nadrobno govoril, skušajoč v velikih potezah naslikati podobo te zanimive politične prikazni. Vse te nemške stranke, nacijonalci, radikalci, socijalni demokrati in krščanski socijalci so se začeli kruto zaganjati v »združeno nemško levico«. Kmalu se je pokazalo, da so bile nemškoliberalne vrste omajane ter sta se v nemškoliberalnem taboru javila malodušnost in od-padništvo.
Da se zamašijo razpoke v koalicijskem zidovju in ojači njegova konstrukcija, se je izumilo sredstvo povsem svoje vrste: poljski klub jc povabil tovariše iz levičarskega in Hohemvarto-vega kluba v goste k otvoritvi deželne razstave v L w 6 w. In res, odzvali smo se povabilu in nekega lepega junijskega jutra smo se odpeljali povabljenci v separatnem vlaku, sestavljenem iz samih salonskih voz, z dunajskega kolodvora skozi moravsko polje proti Galiciji. Lepa družba nas je bilo, okolo 60 poslancev in članov gosposke zbornice, med njimi najizbranejši zastopniki dotičnih parlamentarnih skupin. In vendar čuden pogled, ti stari
Dr. Toni. Masart/k


Nasprotniki, ki so se tolikokrat merili na parlamentarnih bojiščih, sedaj v prijateljskem občevanju eden poleg drugega pri bogato ebloženi jedilni mizi ali pri partijah kvartopircev, kateri so se Nli kmalu našli v posameznih salonskih vagonih. Izmed vodilnih Slav skoro nihče ni manjkal. Naše prijetno razpoloženje se je Nied vožnjo še izdatno pomnožilo, ko so se nam na železniški Postaji v moravske Prerovu pridružili stari R i e g e r in Ppkaj staročeških pristašev, med njimi bivši poslanec dovtipni hinanuel T o n n e r in češki izumitel j, znameniti elektrotehnik ran K i- i z i k. Zvečer smo bili v kraljevem Krakovu, kamor seru prišel prvič v svojem življenju. Divil sem se krasotam prestolnega mesta poljskih kraljev, kjer skoro vsak kamen govori
0	slavnih činih minulih vekov. Na velikem trgu impozantna Marijina cerkev in prelepe »Suknjenice«, v mestu stara jagelonska "niverza in muzej, nad vsemi zgodovinski kraljevi grad in svetišče W a w e 1 — in tam doli ob mogočni Visli središče krakovskega židovstva, glasoviti Kaszimirsz ! Koliko spominov "a sijajno poljsko zgodovino in zopet, koliko vzpodbudi ja jev za "ktuelni politični položaj! Nam nasproti so bili prihiteli v Krakov tovariši iz poljskega kluba, gostitelji naši. In v istini, kar zijal som, ko sem se na lastne oči prepričal, kaj pomeni razkošna Poljska gostoljubnost!
, Peljali so nas tudi v svetovnoznani solni rudnik, v Wie-.1 c z k o. Rovi, galerije in hodniki bogato razsvetljeni, zrak čist 1,1 prijeten, nikakor ne pust in zaduhel kakor po vseh drugih ' udnikih, v sredi bogat »buffet«, kjer so kmalu pokale steklenice Penečega pristnega šampanjca — povsod sijaj, povsod razkošje!
1	improvizirane jamske železnice na veliki splav ter po jezercu, "j se nahaja sredi solnega rudnika! In tam sem videl bajni nrizor. k* ga nikoli več ne pozabim! Nad jezercem velikanska odprtina, 'isoka 50 m in ko se spustimo po splavu na jezero, se dvignejo !la primitivno iz hlodov narejenem križu štirje »knapje« v slikoviti rudarski noši, v rokah velike goreče baklje in ko jih ruehanika počasi dviga v silno višino, zapojo oni pretresujočo P°Jiško himno »Iz dima požarov«! Vse to oblito z rdečo bengalsko "cjo — nepopisno lep prizor!
Drugi dan dalje proti vzhodu, a kmalu se ustavimo na Postaji L a n c u t, kjer smo bili gostje grofa Romana P o t očko g a , morda najbogatejšega poljskega kavalirja. Na kolodvoru n"s je čakalo 26 ekvipaž, med njimi dve s štirimi konji. Pred x hodom v grad špalir grofovih logarjev, vsi v lovski opravi, s Puško na rami. Povsod bogastvo in sijaj, tako da mi reče dedni Princ Johann Schwarzenberg, s katerim sem se isti dan bičaj no vozil: »Kaj takega pri nas ne spravimo skupaj!« In Oski Schwarzenbergi vendar nikoli niso bili siromaki!
Toda »pendant« k razkošju? — V neposredni bližini gro-°vskega gradu glej razdrapane koče bednega kmeta in nepopisno
Suklje, Spomini.	6
umazanost židovskih hiš, če se sme tako imenovati bivališče židovske sodrge. Videl sem, primerjal in — srce se mi je stiskalo!
Še eno epizodo iz Lancuta! Obed v velikem vrtnem paviljonu, okoli mize približno 160 oseb, med njimi le dve dami: gazdarica grofica Potočka in grofica Lamberg, rojena princesa Schwarzenberg ter ž njo njen soprog kavalerijski general, ki nam je dal na razpolago popolno vojaško godbo, katera je med obedom svirala razne komade. Poljaki mojstrsko razumejo gostoljubnost, to se kaže tudi v aranžementu takih sprejemov. Razvrstili so nas tako pri omizju, da je kolikor mogoče vedno sedel e n gost med dvema domačinoma. Zunaj na prostem zasvira godba zopet tisto grandijozno pesem: »Iz dima požarov«! Pesem, vprav »ekspiatorij«, razdolžnica za grozoviti pokolj iz leta 1846., ko je perfidna dunajska politika pobunila tolpe poljskih kmetov proti njihovim aristokratskim tlačiteljem! Goreli so takrat gradovi, njih lastniki in njih rodbine je razjarjena kmetska tolpa mučila in poklala! Spomin na ta grozodejstva me je pretresel in obrnem se proti svojemu levemu sosedu, poljskemu poslancu Evgen u A b r a h a m o w i c z u z vprašanjem: »Kolega, ali bi bilo danes mogoče, da se taka dejstva ponove?« On odgovori: »Ali seveda takoj, le pravega okrajnega glavarja nam pošljite in zopet bomo imeli te kmetske kanali je na svojem tilniku!« Presunilo me je, spoznal sem globoki prepad, zevajoč med poljskim plemstvom in poljskim kmetom! Ali bo sploh v doglednem času mogoče, premostiti to globoko razpoko? Od rešitve tega globokega problema je odvisna usoda nove poljske republike!
Iz Lancuta je šla naša pot mimo Premisla, one velikanske trdnjave, s katero je mislila Avstrija pot zapreti ruskemu navalu, dalje do gališke stolice — do L w 6 w a. Na kolodvoru sijajen sprejem! Kot načelnik razstavnega odbora nas je pozdravil stari knez Adam S a p i e h a , elegantna prikazen, prototip dovršenega poljskega kavalirja. Takoj so nas naši poljski gostitelji peljali okolu po mestu. Kakor mi je Krakov imponiral po svojih znamenitih zgodovinskih spomenikih, tako sem se čudil, da je Lvov' po svoji večini moderno mesto, nikakor pa ne ona blatna vas, polna umazanosti, kakor sem si jo prej predstavljal. Še tisti večer smo šli v deželni zbor. Na klopeh, kjer so posedali sicer poljski in maloruski deželni poslanci, smo se šopirili sedaj mi tujci in stari R i e g e r je celo vstal ter spregovoril v češkem jeziku kratek nagovor. Drugi dan smo šli v razstavo, ki je tudi več nudila, nego sem pričakoval. Posebno lep je bil umetniško-zgodovinski del. Zlasti poljsko slikarstvo je bilo sijajno zastopano, od Chodovvieckega, sovrstnika pruskega kralja Friderika II., počenši. Bilo je tukaj zbrano vse, kar je bil krasnega ustvaril čopič poljskih umetnikov. Pretresljive risbe G r o 11 g er j a , zgodovinske slike Siemiradzkega, portreti Košaka in A j d u k i e w i c z a in naposled v posebnem paviljonu ves Mate j ko! Ne vem, s čim se je bila moja
malenkost prikupila staremu knezu S a p i e h i, ali dejstvo je, da se je baš on veliko bavil z menoj, me spremljal ter mi razlagal. Ko stojiva pred ono kolosalno podobo Matejkovo, ki Predstavlja krvavo bitko pri Tannenbergu iz leta 1410.. ko so Poljaki zrušili in za vse večne čase zlomili veliko moč križarskega reda — citate!j pozna gotovo popis te bitke iz Sien-kiewičevega romana »Križarji« — sem začudeno primerjal obraz Poljskega poveljnika Witolda s Sapiehovim obličjem. Obrnem se do njega ter omenim: »Durchlaucht, ich finde eine merkvviirdige ^hnlichkeit zwischen Witold und Ihnen.« On na to: »Ganz Uaturlich, denn ich habe ja M a t e j k o Modeli gesessen!«
Samo po sebi se razume in kdor pozna poljsko gostoljubnost, mi bo rad verjel, da v Lvovu nikakor nismo stradali. Ena pojedina za drugo in ena boljša, kakor druga! Na celem potu skozi Galicijo so me sparili z dr. F a n d e r 1 i k o m , to je, vozila sva se redno skupaj v vozu in najini hotelski sobi sta bili ena poleg druge. Fanderlik je moral biti velik gourmand, ker je po vseh pojedinah zabavljal in rentačil. Ko pa sva bila povabljena Pri deželnem maršalu, knezu S a n g u s z k o , mi je po dineju zadovoljno dejal: »Da, to je bila danes enkrat pojedina, vredna takih državnikov, kakor sva midva!«
Naravno, da je pri teh banketih in gostijah bila preobilica Papitnic in političnih govorov. Posebno gostobesedni so bili gospodje pri poslovilnem banketu, kjer so govorili vsi navzoči strankarski voditelji in še dokaj drugih poslancev. Od vseh strani so pritiskali name, naj spregovorim tudi jaz nekaj besed v imenu Slovencev. Bil sem tako pameten, da sem odklonil, kajti že takrat se nri je dozdevalo, da navzlic vsem navdušenim besedam o skupnem delu koalicije vendar ta ne utegne imeti obstanka. In v istini, nisem se varal! Z gališkega potovanja smo se vrnili zopet v državni zbor, kjer se je v koalicijskem taboru že začelo razburjenje radi celjskih — slovenskih paralelk.
Slovenska zahteva, da se ustanove tudi na celjski gimnaziji slovenske vzporednice, je bila že stara. Še pod Taaffejem smo dobili zagotovilo, da bo vlada ustregla tej naši terjatvi; naravno, da smo takoj po nastopu koalicije zopet urgirali rešitev v tej stvari. Kritično je postalo to vprašanje meseca junija 1894, ko so p0 raznih ministrstvih začeli ugotavljati končne številke proračuna. Bil sem v tem času član budžetnega odseka in kot takemu Uri je bila dana naloga, prodreti s to zahtevo. Pred vsem pa je kilo treba dobiti dotično postavko v državnem proračunu. Hvaležno moram priznati, da me je izven odseka z vso silo svojega velikega vpliva podpiral grof H o h e n w a r t. Nekega dne sva stopila k naučnemu ministru M a d e j s k c m u , Hohcmvart in Jaz, da se dogovorimo o tej poziciji. Madejski, ne samo, da je sam kot naučni minister pristal na našo željo, temveč nam je celo °dločno zatrjeval, da je pridobljen tudi finančni minister Plener ter da bo ta postavka stala tudi v državnem proračunu, jaz si
na to izprosim dovoljenje, da smem to veselo vest objaviti tudi svojim slovenskim tovarišem. Ali zastopnika štajerskih Slovencev, Robič in Miha V o š n j a k nista bila s tem zadovoljna, marveč sta hotela slišati to izjavo neposredno iz ust naučnega ministra. Jaz tedaj nazaj k Madejskemu, ki ga obvestim o želji teh dveh gospodov, češ, naj ju sprejme ter jima isto pove, kakor meni. Madejski je nejevoljno zmajal z glavo in je rekel: »Ihnen zu liebe! Waren nicht Graf Hohenwart und Sie ftir die Sache ein-getreten, so wiirde ich mich mit ihr nicht weiter beschaftigen.« No, vrnil sem se z omenjenima štajerskima kolegoma in ko jima je Madejski ponovil svojo izjavo, sta gospoda zadovoljno pokimala ter se v toplih izrazih zahvaljevala Madejskemu za njegovo naklonjenost.
Na zimo 1.1. je bil zopet sklican kranjski deželni zbor. Zasedanje njegovo je trajalo od 28. decembra 1894 do 16. februarja 1895. Bilo je prezanimivo v marsikaterem pogledu. Važen je bil pojav, da so se v katoliški stranki začele javljati nekatere načelne nesoglasnosti. Dočim je vodja konservativcev Karel Klun še vztrajal pri konservativnih nazorih, se je poslanec Žitnik v debati o deželnem proračunu dne 16. februarja 1895 v znamenitem govoru skliceval na dr. Luegerja ter povzdigoval načela in smernice krščansko-socijalne stranke. Odločno mu je odgovarjal kanonik Klun kot poročevalec finančnega odseka. Glasom steno-grafičnega poročila je dejal: »Gospod dr. Žitnik je rekel o Luegerju. da ga spoštuje, in vsak, kdor ga posluša v državnem zboru, mora reči, da je jako spreten človek in da nas dostikrat zanima; ali če kdo reče: »jaz ga čislam,« s tem še ni izrekel, da je zadovoljen z njegovimi načeli. Na drugi strani je treba ločiti Luegerjeve besede in program krščansko-socijalne stranke. Lueger sam je v tem oziru uganka. On zase pri raznih prilikah poudarja pravo katoliško stališče, kateremu se ne more ugovarjati. Ali jaz se moram prav odločno postaviti zoper krščansko-socijalni program in zoper Luegerja in bi obžaloval, ako bi se pri nas uvedla ta načela in zapustila stara konservativna vodila: krščansko-; oci-jalna načela pri nas nimajo nobenega pomena, in so taka. da jih moram zavračati iz narodnega in verskega stališča. Iz verskega stališča zato, ker so ti ljudje sami svoji in ne poslušajo nobene avtoritete. Le to je prav, kar si sami v glavo vtepejo bodisi v političnem, ali socijalnem ali cerkvenem oziru, in kdor jim nasprotuje, naj bo škof, ali papež, je njihov nasprotnik. Vsi pa vendar vemo, da je prava katoliška stranka oprta na avtoriteto. Ta se ne more odločevati po večini, ampak avtoriteta odločuje. Kdor pa ne samo ne spoštuje te avtoritete, ampak jo celo naravnost izpodbija, gotovo nima pravice, zahtevati, da bi se mogla katoliška konservativna stranka ž njim pajdašiti: zato vidimo, da se je na Koroškem, Gornjeavstrijskem itd. nemška katoliška konservativna stranka odločno izrekla zoper zvezo krščansko-
socijalne stranke. Na tem stališču stojimo tudi mi na Dunaju in meni je vseeno, kaj drugi počenjajo.
Jaz lahko zagovarjam naša načela in še enkrat rečem, da sc v verskem oziru iz omenjenih vzrokov ne morem pridružiti tej stranki.
Ravno tako se ji pa tudi iz narodnih ozirov ne morem Pridružiti, ker pošteni nemško-katoliško konservativni možje, kar bo gospod poslanec Š u k 1 j e pritrdil, vselej odkritosrčno z nami glasujejo, kadar kaj zahtevamo; krščanski socijalisti pa so v tem °ziru naši nasprotniki, zato se moramo jako čuditi, da se je vaša stranka pri shodu v Ljubljani izrekla za krščansko-soeijalni program. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: »Samo oa gospodarskem polju!«) Vi pravite samo na gospodarskem polju, to je vseeno; na gospodarskem polju so samo kopisti katoliško-konservativne stranke, kajti preden so krščanski socijalisti zagledali beli dan, delala je prejšnja katoliška konservativna stranka Po dotičnih načelih. V tem oziru vas spominjam le na lepe in izvrstne spise Vogelsangove v »Vaterlandu«. Ako torej sedaj sprejmete načela krščansko-socijalne stranke, je ravno tako. kakor če greste žido kupovat od mojškre, mesto od trgovca samega.
Tudi iz narodnega ozira, kakor sem že rekel, se ne moremo Pridružiti tej stranki, katera v svojem programu nima nobenih točk, ki bi nas mogle navdušiti, da bi se zedinili z njo (Poslanec tfribar: — Abgeordneter Hribar: »Papež jo je blagoslovil.«) Papež jo je blagoslovil; pa to je prav tako, kakor govorica, da je papež Pij IX. dal blagoslov vernikom, ko so šli leta 1848. v boj proti Avstriji. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Proti papežu se postavljate? Vi smešite njegov blagoslov!«) Jaz se ne postavljam Proti papežu in proti njegovemu blagoslovu. Blagoslov ni veljal načelom. Če gospod poslanec Hribar danes piše po blagoslov. Pa mu ga bo sveti oče ravno tako podelil, ker nima vzroka, da bi mu ga odrekel. Tako je tudi knez Liechtenstein dobil blagoslov, ali s tem ni rečeno, da se sveti oče združuje z njihovimi načeli ali da bi jim želel poseben uspeh.«
Neposredno, preden je kanonik Klun v svojem sklepnem govoru dal predstoječo pomembno izjavo, sem bil jaz pri besedi. 1 isti dan sem moral biti zelo poreden, kajti potem, ko sem sklenil Prvi del svojega govora, ki je bil namenjen finančnemu vprašanju, sem se začel zaletavati v svoje predgovornike ter z veliko hudomušnostjo gristi na obe strani. S posebno zlobo sem se zapičil v Poslanca Hribarja in poslanca Povšeta. Naj sledi daljši odstavek iz tega govora:
»Gospoda moja, preidem na politično polje in tu sem po dveh gospodih predgovornikih primoran, ozirati se nekoliko na hlih argumente. To sta gospoda tovariša Hribar in Žitnik. Gospoda moja, tovariš gospod Hribar je napravil — ne vem, hote sli nehote — jako laskav kompliment oni mali skupini v tej
visoki zbornici, ki se nazivlje s poetičnim imenom »Triglav«. Ne vem, na katerih ramah tiči tista politična glava, o kateri je govoril, ali če je res, da vsi trije premoremo vsaj eno politično glavo, morem reči: Popolnoma zadovoljen sem, kajti poznam precej mnogobrojnejšo politično stranko — tu sem pokazal s prstom na središče, kjer so sedeli gospodje narodno-napredne stranke — pri kateri sem dosedaj zaman iskal sploh katero politično glavo.
Obračam se pa sedaj proti tovarišu dr. Žitniku, kateremu hočem čisto odkrito in jasno odgovoriti. Saj sem prav za prav provociran, ne toliko po današnjem govoru njegovem, ampak po celem postopanju njegove stranke proti moji skromni osebi, proti političnim somišljenikom mojim in proti nazorom, za katere se borimo. Te dni je bilo čitati v Slovencu: »Najhujši in najnevarnejši nasprotnik katoliške stranke na Kranjskem ni nihče drugi, nego dvorni svetnik Šuklje.« Gospoda moja, da bi bila to resnica, bi se lahko tolažil s Tacitovim izrekom: »Oderint, dum metuant.« Ali temu ni tako in lahko vas zagotavljam, da nikakor nisem nasprotnik konservativnih idej, vsaj tudi biti ne morem, ker sem jih dolgih deset let v državnem zboru braniti pomagal s svojimi skromnimi močmi. Nekaj drugega pa je — in to dovolite mi, da vam pojasnim — kar me je v nasprotje spravilo z ono stranko, ki se danes v naši deželi zovc konservativno, o kateri pa zelo dvomim, ali je ta epiteton baš pri njej na pravem mestu.
Gospoda moja, versko mišljenje je pač eden naj dragocenejših biserov. Goethe pravi nekod, da le oni narodi kaj zmorejo v zgodovini, kateri imajo v sebi krepak verski čut. Tega stališča se držim tudi jaz in se ga moram držati zlasti v tej viharni dobi, ko socijalistični naval maje fundamente države in bolj in bolj gine rešpekt pred avtoriteto, pred to važno garancijo vsakega socijalnega in državnega reda. Da bi danes hotel nasprotovati temu stališču, razodeval bi neprimerno kratkovidnost in zaslepljenost, drugič pa bi se mi po vsej pravici očitalo, da direktno grešim proti svojini uradnim dolžnostim.
Gospoda moja, naravnost rečem, krepka, konservativna, versko navdahnjena stranka je na Kranjskem in na Slovenskem sploh absolutno potrebna, in če bi je ne imeli, morali bi jo ustvariti, in sicer kot protiutež nasproti radikalizmu, ki se pojavlja, in to na oni strani! Čislam in spoštujem vsakega pristaša konservativne stranke, ki iz lastnega prepričanja in lastnih notranjih nagibov pripada tem nazorom, ali nosi duhovsko suknjo, ali ne. Ako pa se očita stranki — in jaz mislim, da ne kar tako v en dan, brez sleherne pravice — da se namreč med merodajnimi posvetu jaki »Slovenčeve« stranke nahajajo možje, o katerih se sodi, da veliko več vplivajo na nje posvetni interesi, nego golo hrepenenje po nebeškem kraljestvu. Mi smo v tej dvorani n. pr. čuli zadnjič neki vzklik. Bilo je pri i? 62 v debati o lovskem zakonu, ko se je za menoj čul klic: »Ponosen sem na svojo po-
božnost!« Kaj takega je bilo zame nekaj čisto novega. Jaz sem dosihmal v svoji veliki naivnosti vedno mislil, da sta ponižnost bi pobožnost tako združena, da tisti, ki je v istini pobožen, niti 116 ve za svojo krepost. Ravno tako, kakor vijolica razširja ne-vedoč svojo vonjavo, ravno tako je pobožnost povsem priprost izliv cele notranje narave. Človek ne ve, da je pobožen, to je neprisiljen čut, s katerim se ne bo bahal in ponašal.
Dovolite gospodje, da vam tu povem neko domačo povest iz mladih let, povest o nekem Jožetu Hruški. Ta možak vam je bil vprav vzoren po svojem vedenju, v celi fari se je odlikoval Po svoji pobožnosti. Nikogar ni bilo v fari, da bi bil svoje cerkvene dolžnosti opravljal s tako gorečnostjo, kakor Jože Hruška, m kot vzor ter v spodbudo celi fari so ga vedno postavljali. Nekega dne pride v cerkev, se vsede in hoče odpreti molitvene bukvice, ko naenkrat -— višja sila mu je v tem hipu podelila čeznaravni ta dar — vidi vrh prižnice sedeti — koga pač mislite častiti gospodje? Samega pristnega peklenščka! In kaj je delala ttircina peklenska? Imel je veliko usnjato polo ter gledal okolu Po cerkvi in z debelim svinčnikom je zapisoval imena tistih, ki so se v cerkvi nespodobno obnašali. Tu je dremala stara ženica, tani so fantje šepetali ali zaljubljeno pogledovali na dekleta in Pogled se je vračal itd. Obe strani pole sta bili že popisani. Prostora ni bilo več, ali kako si vrag pomaga? Vzame zgornji kos usnjate pole med zobe, spodnji pa v kremplje in krepko potegne, da se pola raztegne, ali pri tem krčevitem naporu je bil hudič tako neroden, da je z glavo telebnil v strop. Naravno, da je komično vplivalo, videti vraga v takem položaju in pobožni Jože Hruška se je začel vzracloščen smejati. A kaj se je zgodilo? Vrag vzame svoj svinčnik in zapiše na polo: »Jože Hruška se je v cerkvi smejal!« Če bi bil zadnjič peklenšček na galeriji — seveda neviden za profane oči — in da bi bil slišal vzklik:	Ponosen
sem na svojo pobožnost,« ne vem, ali bi ne bil zapisal na tisto tablo: Poslanec ali pa recimo rajše Jože Hruška se je v cerkvi smejal. (Živahna veselost v središču in na desni. Lebhafte Heiter-keit im Centrum und reclits.)
Pomembno je, da Klun, ki je govoril za menoj, ni niti z eno besedico ugovarjal proti mojim izvajanjem zoper Žitnika.
Vesel sem bil, ko sem zopet mogel domov k svoji rodbini na prijazno Dolenjsko. Bivališče moje je bilo na Kamnu, v slavni Kandiji nasproti Novemu mestu. Tupatam sem napravil izlete in krajša popotovanja, večinoma peš, da spoznam deželo in potrebe prebivalstva. Na enem takem popotovanju bi me skoraj doletela nezgoda. Bil sem v Ribnici, katera je spadala v mojo volivno skupino. Od tod sem hotel peš preko sv. Ane v Suho Krajino, v to od Boga in ljudi pozabljeni kos slovenske zemlje, da bi si tam na licu mesta napravil podobo o potrebnih cestnih zvezah, zakaj do tistega časa je bila Suha Krajina brez cest. Nekaj
ribniških tržanov me je spremljalo čez hrib do farne vasi Struga. Med potjo nas zaloti ploha in dolgo smo morali vedriti v ondotni krčmi, kjer smo bili sicer prav dobro postreženi. Ribniška šegavost in dobro metliško vino sta povzročila, da je to kosilo dalj časa trajalo nego sem mislil. Potem pa še izvem, da v Strugi ovčice pase dober znanec iz gimnazijskih let, župnik Matija Prijatelj, Jurčičev sošolec. Še en skok k njemu, ali ni me pustil tako od sebe in pet je že bila ura, ko sem jo iz Struge mahal proti Žvirčam z namenom, iti od tod pc stezi čez Hinje do Fužin ob Krki, kamor sem bil naročil svojo ženo z domačimi konji. Ko drvim skozi Žvirče, vidim pred gostilno kmetski voziček z vpreženim »sircem« in kakega 15—16 letnega fanta pri vozu, ki je očividno bil baš na tem, da se odpelje. Jaz ga vprašam: »Kam?« On odgovori v svojem pevajočem, suhokrajinskem narečju: »Na Fužine.« Jaz vesel, da si skrajšam pot, pravim: »Bom pa še jaz prisedel.« In odpeljala sva se. Vprvič sem bil v teh blaženih krajih, vendar se mi je zdelo, da smer kolovoznega pota ni nič kaj prava. Vprašam tedaj: »Fant, ali voziš čez Male Lašče na Fužine?« Ta me debelo pogleda ter pravi: »Jo.« Tako voziva naprej, kar vidim na enkrat cerkev z dvema stolpoma. Vprašam: »Kaj je ta cerkev?« »To je ambriiška fara!« "V tistem trenutku mi šine v glavo, da je hotel fant reči, da gre v Zagradec, ki ga ljudje tudi imenujejo Stare Fužine, ne pa v tiste Fužine, to je v Dvor, kamor sem jaz hotel. Tedaj me je zapeljal mesto proti Novemu mestu proti Ljubljani! Jaz poskočim z voza, vprašam neko žensko, kam drži steza, ki jo vidim. Rekla je: »Čez Brezov dol in od tam boste mogli priti do Dvora.« Jaz v dir! Do Brezovega dola je šlo še prav dobro, ali kmalu je bila noč tu. Računal sem s polno luno, pa gosti oblaki so jo zakrivali in ko sem bil enkrat v goščavi, sem popolnoma izgubil vsako orijentacijo. Kmalu sem ležal v luži, kmalu na skali. Moje hlače so bile že kar v franžah, ali z neko divjo energijo sem se gnal naprej, češ moram priti do pobočja, s katerim se suho-krajinska planota spušča doli do Krke. Skrajna neprevidnost! To so popolnoma zapuščeni kraji, ne bi bilo treba drugega, kakor da si nogo zvinem in živ krst me ne bi našel! Bilo je morda proti polnoči, ko zaslišim od daleč človeške glasove. Jaz zakričim, kar sem mogel: »Stojte!« Odgovor je bil: »Kdo s" pa. kaj pa češ?« Tako sem priklical moške, ki so na sejmu v Št. Vidu bili prodali svoje vole in sedaj po stezah skozi gozdno goščavo hiteli domov. Taka tema je bila, da eden drugega kar videl ni. Rečem jim, naj me pelje kdo v Žužemberk.^ ker do Fužin ni bilo več mogoče priti. »Mu dam en „finfar (to je pet goldinarjev).« Odrežejo se mi: »li si zašel v takem kraju, da tudi za „finfar“ ne gremo. Najbolje bo, da boš kar pri nas prenočil na senu.« No, gremo naprej. Jaz jih vprašam: »Odkod pa ste?« »Iz Visejca.« Na zadnje vprašam: »Ali imate kako krčmo pri vas, kjer bi se vino dobilo?« »A, stari Pirc ima dobro kapljo.
Res pridemo do te krčme, razbijamo na duri, da se ljudje zbude luč napravijo. Vstopimo v sobo. In zdaj šele vidijo moji spremljevalci, da sem gosposki človek. Krčmar je prinesel »stefan« vina, jaz vzamem iz svojega nahrbtnika pečeno piško, katero mi je dala ljubezniva soproga mojega prijatelja, sodnika »išnikarja s seboj in vse skupaj izročim svojim novim tovarišem. Za svojo osebo sem bil tako utrujen, da drugega nisem mogel zavžiti, kakor nekaj mleka, v katerega sem izlil malo konjaka. Nezaupno me gledajo moji spremljevalci in prvo vPrašanje je bilo: »Ali niso oni morda davčni .sekutar1?« Pa spm jim slovesno zatrjeval, da nimam nič posla z davčno eksekucijo in ko sem jim še dejal, da je moj sošolec njih župnik v riinjah, Franc Zbašnik (živi danes še v visoki starosti 83 let 'et v pokoju pri Kranju), takrat jih je šele zapustilo nezaupanje ‘u rekli so krčmarju Pircu: »To so gospod, on ne sme spati na S('nu, mu boš moral dati kako posteljo.«
In zares, bil sem tako nespameten, da sem se vlcgel mesto v seno, na neko slamnjačo, ki je tam ležala v nedodelanem, starem kotu na tleh. Prekratka je bila za moje dolge noge in ponoči sem čutil neznanske bolečine, za katere nisem vedel odkod so. Sele zjutraj, ko se je dan delal, sem videl, da je kar mrgolelo debelih, krvoločnih stenic! Zjutraj zgodaj me je potem nekdo spremljal do Žužemberka. Pri tej hoji sem šele spoznal, v kaki nevarnosti sem bil to noč. Iz Žužemberka sem z vozom prišel srečno domov k svoji ženi, ki je že bila radi mene v največjem strahu in skrbeh.
XII.	poglavje.
Dvorni svetnik. — Ljubljanski potres in zahvalni koncerti.
Na jesen sem bil zopet na Dunaju v parlamentu. Čim <lalje bolj se je razvijal napad opozicijonalnih strank na koalicijsko vlado, tem bolj se je manjšala odporna sila vladnih strank. Propadanje moralne moči v koalicijskih vrstah sem žalibog moral skušati na svoji lastni koži. Bil sem izbran poročevalcem o vladnem načrtu zakona proti pijančevanju, o predlogi tedaj, ki jo je bila vlada sicer prevzela od svoje prednice, Taaffejeve vlade, ki pa je bila označena celo v prestolnem govoru kot zelo potrebna. Toda glej! Navzlic temu se koalicijska vlada kar nič ni ogrevala za ta zakon. In še več! Ko sem baš kot poročevalec urejal na poročevalčevi tribuni svoj materijal, pristopi k meni finančni minister Pl ene r ter mi reče: »Aber ich hoffe, Sie werden doch nicht mit der Vorlage durchdringen, das wiirde ja unsere Finanzen schadigen!« Takoj nato pa pride grof W u rinil r a n d z opazko: »No, hoffentlich wird die Vorlage noch heute an den Ausschuss zuriickgewiesen werden.« Srdito se mU odrežem: »Excellenz, das wollen wir vorerst sehen! Ich meinesteils Averde alles tun, um diesen Gesetzemvurf, der doch eine Regie-runsvorlage ist, durchzusetzen.« In zares! Že v generalni debati je stavila levica predlog, naj se predloga vrne odseku Ar noAro posvetovanje. Z vso odločnostjo sem pobijal ta predlog in prJ imenskem glasovanju se mi je v istini posrečilo, da smo zmagali-Ali z nobene strani nobene podpore! Zlasti noben minister in noben vladni zastopnik ni priskočil poročevalcu, da bi branil to vladno predlogo. Tudi iz desničarskih strank, ki so bile pristale na koalicijo, je bilo kaj malo podpore. Skozi osem dni sem skoraj edino jaz držal pozicijo in srečno odbijal nasprotne predloge, že sem mislil, da je prepotrebni ta zakon pod varno streho, ko se je na enkrat pripetilo nekaj, kar bi imenoval »parlamentarno iztiranje«. Pri čisto nedolžnem paragrafu, ki je dobesedno povTzet iz gališkega deželnega zakona proti pijančevanju, stavi levičarski poslanec dr. Menger, dasi eden izmed koalicijskih veljakov-predlog, naj gre zakonski načrt nazaj v odsek. Slučajno je bila hiša slabo zasedena. Zlasti od desničarjev jih je mnogo manjkalo-Mladočehi so iz načelne opozicije proti koaliciji glasovali, kakoi'
611 mož, zoper vsako vladno predlogo, in tako je z večino dveh glasov bil sprejet Mengerjev predlog. Naravno, da sem se navzlic vsem prošnjam odsekovne večine odpovedal poročevalčevemu Poslu. In tako se je pripetilo, da tisti zakon proti zlorabi alkoholnih pijač, po katerem so naravnost hrepenele premnoge dežele, Pikoli ni bil več rešen od avstrijskega parlamenta!
Pred seboj sem videl neizbežni pogin koalicijske ideje. V tej duševni dispoziciji sem prejel neko vest iz svojega volivnega okraja, ki me je silno razburila. Sicer je bil moj mandat povsem varen. Zlasti mi je stalo zvesto na strani prebivalstvo Belokranjskih mest. Toda iz Novega mesta, ki je bilo zame vedno manj sigurno, sem dobil na enkrat pismo od prijatelja dr. S 1 a n c a , ki uie je naravnost razkačilo. In zakaj?
Dr. KarelSlanc! "Vsekako svojevrsten mož, vprav »homo sui generis!« \ istini čudna zmes zelo priporočljivih in manj Prijaznih svojstev! Po svojem poklicu je bil odvetnik v dolenjski metropoli, kot tak in kot dober jurist cenjen od svojih pravniških tovarišev, čislan od občinstva. Bil je naobražen ter je neverjetno mnogo čital, morda celo preveč, ker mnogokrat ni prebavil preobilne duševne krme. Da ni bil brez žurnalistienega talenta, je dokazal jasno s svojimi nemško pisanimi članki, prijavljenimi zlasti v »Agramer Tagblattu«. S slovenščino je imel pa vedno Poseben križ — dasiravno je slovenski dobro govoril, slovenski P/sati nikoli ni znal, in njegovih sestavkov ni bilo moč dati v tisk brez natančnih, korenitih korektur. Sicer je bil plemenitega srca, velik dobrotnik revežem, pa radodaren podpornik študentov. Kar ga je posebno dičilo, je bilo njegovo vzorno rodbinsko življenje. Z ginljivo ljubeznijo je bil zlasti vdan blagi soprogi, katero si je kot mlad pravniški začetnik poiskal v imoviti Poto-oinovi hiši, tam s Savskega obrežja pri Zidanem mostu.
Zanimivo ga je bilo gledati, krepkega bradatega moža z markantnim inteligentnim obrazom, ostrim bistrim pogledom, kadar je v visokih škornjih in irhastih hlačah samozavestno kockal po slavnem novomeškem trgu ali jahal po dražestni novomeški okolici. Nezavisen na vse strani se je lotil politike večinoma le bolj sporadično, takrat pa s silno vnemo. Kot Politik se skoraj ni dal opredeliti, tako komplicirana je bila ujegova politična duša. Še iz mladih študentovskih let je ostala njem vsedlina onega liberalizma, kojemu je svobodoljubnost 'hla identična s »farsko gonjo« in neizprosnim bojem proti duhovščini. V tem pogledu je ostal starokopitnež, a z druge strani ga •Te čitanje marksističnega slovstva polagoma zvabilo — kam? — Uied pristne socijalnc demokrate! Sicer stvar ni bila tako resna; Pač je simpatiziral z duševnimi veličinami socialističnega gibanja, ali to navdušenje je veljalo vendar le v suhi teoriji Ui dvakrat bi se bil premislil zelo dobro situirani mož, preden u bil iz socijalističnih naukov izvajal posledice za svoj lastni ui svoje rodbine stalež!
Nikakor ni imel Slane poželenja, sam za svojo osebo vstopiti v parlamentarno življenje, dasi bi si bil vsaj pred 1. 1890. z lehkoto pridobil mandat. V parlament ga nič ni mikalo, ali z največjo slastjo je užival razburjenost volivne borbe. Če je bila razpisana kaka volitev za državni ali za deželni zbor, takrat je bil Slane v svojem življu, takrat je za svojega kandidata stavil na razpolago vse, kar je imel: svojo veliko agitatorsko silo: čas, denar, zdravje! In bil je tembolj nevaren agitator, ker se je v strastnem volivnem metežu brezobzirno posluževal vseh sredstev, ne da bi si bil glavo belil z njihovim izbiranjem.
Hvaležno moram priznati, da navzlic junaštvu zvestih belokranjskih rojakov nikoli ne bi bil mogel zmagati pri svoji prvi izvolitvi, ako bi se nasprotnikom bil pridružil Slane s svojo agitatorsko silo. Rad sem ga imel še iz prekrasnih študentovskih let. rad bi mu vedno bil ostal veren prijatelj — toda mož je bil premuhast za neskaljeno trajno prijateljstvo. Težko mu je bilo ugoditi: tako mi je bil sila zameril, da sem se v svojem govoru z 1. 1889 proti Dumreicherju celo predrznil polemizovati proti visokodonečim frazam mladočeškega posl. dr. Edvarda G r e g r a. Takrat se je pač hitro potolažil, toda ko je prišel Taaffejev padec in koalicijska doba, je zmajeval z glavo nad mojim postopanjem ter jasno izražal svojo nevoljo z mojo taktiko. Naša koalicijska politika naravno ni bila priljubljena, čutil sem potrebo pojasniti svojim volivcem ves položaj. Nameraval sem tedaj sklicati volivne shode ter pričeti z njimi v Novem mestu. Kar dobim od svojega glavnega »korteša« dr. S 1 a n c a presenetljivo pismo, datovano z 21. junija 1894. Njegov uvod se je glasil:
Ljubi prijatelj!
Zvedel sem, da hočeš volilne shode imeti. Jaz ti odsvetujem.
I.	Nij treba. Ali blamaža bi bila, bi ne bilo v Novem mestu več ko 10 volivcev. V Ribnici tudi farji hudo proti Tebi ongavijo. Pri nas so razven Fajdige in Frana Jeraja vsi profesorji proti Tebi. Torej čemu blamaže. Izvoljen boš, ako volilne shode delaš, ali ne. Le ubogaj.«
Slane mi tedaj pove čisto suhoparno, da z mojim shodom neče imeti posla. Odpoved »in optima forma«! V meni je zavrelo. Poznal sem prvovrstno usposobljenost Slančevo za agitacijski posel, poznal omahljivost nepreračunljivih volivcev, v srce me je zbodel odpad osebnega in političnega prijatelja. Baš za Novo mesto sem se največ trudil, zanj sem največ pridobil, sedaj pa — in kakor strela z jasnega — tako plačilo! Obenem pa ozir na moj gmotni položaj in usodo moje obitelji! Istina j c bila, da sem si z velikim trudom pridobil priznanje v parlamentu, toda to m odtehtalo dejstva, da sem bil takrat, 1. 1894., po 21 letnem službovanju vedno še reven uradnik v devetem činu! Ženo in šestero otrok v hiši, nič premoženja, mandat negotov ali pridobljiv le s
Ponižanjem, in klanjanjem pred nestalno volivno maso — ne, take odvisnosti za nobeno ceno ne! Slančevo pismo sem bil dobil z jutranjo pošto, baš svojo skodelico kave sem srebal, sedaj skočim pokonci in naravnost k naučnemu ministru! M adej-s k e m u povem, da hočem izstopiti iz "zbornice ter ga zaprosim, Jmj zame izprazni mesto centralnega ravnatelja šolskih knjižnih zalog, kjer je tedanji vodja, stari dvorni svetnik Hermenegild .1 i l' e č e k že zdavnaj bil goden za upokojitev. M a d e j s k i mi 8 prva odločno odsvetuje, češ zakaj iz parlamenta, ko ste si vendar tom priborili tako lepo pozicijo! Brez ovinkov povem ministru, da "loj mandat ni več varen, ker mnogi volivci ne odobravajo mojega razmerja nap ram vladni koaliciji. Naposled se Madejski vda. ko vidi, da nič ne opravi s svojim prigovarjanjem. Naroči mi, tiaj se domenim o podrobnostih s sekcijskim načelnikom R i 11 -Perjem, znamenitim poljskim učenjakom, ter naj potem še obiščem najmerodajnejšo osebo, ministrskega predsednika kneza Alfreda W i n d i s c h g r a t z a. Isti prizor pri tem gospodu: s prva odsvetovanje, potem obžalovanje in končna pritrditev. Stvar se je vršila z bliskovito hitrostjo! Ob devetih zjutraj sem bil ostavil svoje stanovanje, pol ure po poludnevu sem prišel domov ter pozdravil ženko z besedami: »Mati, dvorni svetnik Postanem!«
Po vsej pravici bi torej mogel trditi, da je imel dr. Slane odločilen delež na mojem imenovanju dvornim svetnikom. Kakor Je mož kumoval ob pričetku moje državnozborske karijere, tako je kot babica posloval pri mojem uradniškem preporodu!
Med počitnicami so se vršila pogajanja, tekli so ustni razgovori in pismene obravnave o nadrobnostih mojega imenovanja. Stoprav 4. oktobra se je čitalo v »\Viener Zeitung«, da je cesar imenoval dva poslanca, grofa Stiirgkha in prof. Šukljeta za dvorna svetnika v naučnem ministrstvu.
Vest o mojem avancementu je bila ugodno sprejeta, zlasti od mojih dolenjskih rojakov ter od osebnih prijateljev. Dobil sem nebroj čestilnih telegramov. Janko Kersnik je poslal brzojavno čestitko:
»Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem skoro upu dal,
na belem črno pa stoji
da svetnik dvorni Francelj si,
zatorej bodi ti poslan
za godov dan, za novi stan
prijateljev pozdrav glasan.« -— »Janko«.
Izrecno poudarjam, da niti M a d e j s k i niti gentlemanski VVindischgratz nista bila zahtevala od mene, naj izstopim iz zbornice. Madejski je le hotel, da odložim svoje mesto v budžetnem odseku, ker bi le bilo nerodno, da bi aktiven dvorni svetnik pri debati o proračunu kritikoval upravo ter krtačil
na učnega ministra. Ali sam sem se nagibal k mnenju, da bi le bilo težko, obdržati mandat in ugoditi dolžnostim novega službenega mesta. Novi delokrog mi je bil tedaj še »terra incognita in trebalo se je poglobiti v stroke, n. pr. tipografijo, razne reprodukcijske metode itd., o katerih prej nikoli nisem nič znal. Celo všeč mi je bilo tedaj, ko je minister ob priliki mojega službenega nastopa izrazil željo, naj vendarle odložim svoj državnozborski mandat, češ: »Sturgkh to stori, skupaj sta imenovana, meni bi bilo tedaj ljubo, ako tudi \ i ostavite parlament, da se ne bi očitalo vladi, da neenako postopa z enim in drugim«. Drage volje sem dne 29. maja 1895 izročil pismo v roke starega predsednika S m o 1 k e , s ko jim odložim svoj državnozborski mandat.
Moj nastop je vzbudil v voli vnem okraju resno obžalovanje. Naj lepše mi je to izrazil dr. Josip Mencinger, župan in odvetnik v Krškem. Ugledni ta možak, po moji sodbi vprav modrijan na Dolenjskem, mi je bil pismeno čestital ob mojem imenovanju. Sedaj, eno leto kasneje, ko sem odložil mandat, mi zopet piše v svojem imenu in imenom velike občine Krške. Obe pismi sta tako karakteristični za moža, obenem pa tudi za tedanje naše razmere, da ju tukaj priobčim v celoti.
Mencingerjev o pismo z dne j 0. oktobra 1894 slove dobesedno:
Prečastiti prijatelj!
Ne zameri, da se oglašam tako pozno!
Čestitam Ti, kakor iskreni prijatelj, da si dosegel dostojanstvo, kakršno je samo izjemoma pristopno Slovencem in gimnazijskim profesorjem.
Kakor Slovenec moram pa odlašati s častitko, ker podelili so Ti mesto preskromnega področja, katerega tesnobe gotovo tudi sam ne maraš dolgo prenašati. — Nadejam se torej, da doživim tisti dan, ko Ti bom mogel čestitati tudi kakor domoljub Slovenec. Bog Ti obvaruj zdravje in Te brani nesreče: sam si boš pa ohranil žilavo voljo dospeti do delokroga, kjer boš imel priliko in moč pokazati kričačem in sanjačem, kako naj se sveto služi domovini in stanovitno koristi svojemu narodu.
Presrčno Te pozdravlja
Krško, 10. oktobra 1894.	Tvoj Dr. J. Mencinger.
In ko sem bil odložil oba svoja mandata, pošlje mi Mencinger, ali kakor sem ga bil krstil: »Modrijan iz Krškega« nastopno z 21. oktobra 1895 datirano pismo:
Častiti prijatelj!
Slučajno sem župan občine Krške, pod katero spada tudi Krško mesto. Prijel sem torej Tvoje prijazno pismo iz dne
18.	oktobra 1895, v katerem slovo jemlješ od svojih volilcev.
Čital sem Tvoje prisrčne besede z nekakim elegičnim čutom: Dvanajst let naš poslanec, in kako kratka je bila ta doba! Brali smo potlej Tvoje slovo v prijateljskih krogih. Sodnik Gregorin, notar dr. Pučko in drugi so obžalovali, da več ne kandiduješ, rekoč, da bi za Te agitovali in Tebi oddali svoje glasove, ako ki hotel zopet kandidovati.
A zdaj bo naš poslanec dr. Tavčar, kakor mi piše dr. Slane iz Novega mesta.
A imenu volilcev iz Krškega Ti izrekam najtoplejšo zahvalo za Tvojo dvanajstletno požrtvovalnost, ki je bila ne samo častna, ampak je Dolenjski strani donesla stalnih neprecenljivih vspehov. Prepričan sem, da bodo vsi Tvoji volilci v Krškem ohrani 1 i hvaležnost do Tebe, do svojega nepozabnega zastopnika in zaščitnika.
Jaz sam pa ne morem misliti, da ostaviš parlamentarno delovanje, zdaj ko Te doseženi vspehi vedno spodbujajo k političnemu napredovanju in zdaj ko je za mladeniško naglostjo nastopila vstrajnost in doslednost naj krepkejše moške dobe.
A7ečkrat so bile moje slovenske narodne teorije v nasprotji s praktiko Tvojega posl anstvo van j a, drugič sem pa zopet prav Pri Tebi videl, da so tudi teorije samo toliko dobre kolikor sn dajo v prakso prestaviti, in da mora marsikatera priti v jrokrustovo posteljo predno se izvede in v dejanji vresniči. Tako sem se včasi nad Teboj jezil in včasi veselil, in naposled sem bil zadovoljen z menoj in s Teboj, ko sem sprevidel, kako si svoj namen, ki se mi je prej zdel suinen, po omotičnih stezah Privedel na trdno, svitlo čisto stališče, ter vresniči 1 to (kar me Je tembolj veselilo), kar prej nisem pričakoval, da boš doseči mogel. Sploh se pa ne smemo spotikati nad posameznostimi, -ubi plurima nitent«.
Nekaj naglo se staram in boleham, vendar se pa nadejam, da bom Tebe še volil; morebiti že bodoče leto in gotovo rajši še večkrat. Deluj na to, da bo to možno.
Pozdravlja Te z iskrenim spoštovanjem Tvoj stari prijatelj
Krško 21. oktobra 1895.	Dr. Mencinger.
Med tem časom pa so se pripravljale velike spremembe na Političnem polju. Na Slovenskem je Kat. narodna stranka popolnoma izgubila konservativni značaj, ki ga je imela še iz Bleiwei-sove in Klunove dobe. Premagal jo je demokratski duh velikega Janeza Ev. Kreka in ž njim skupaj je vodil stranko, priznati se mora z veliko taktično spretnostjo in izrazitim organizatoričnim talentom dr. Ivan Šušteršič. Narodno napredna stranka, hi je zlasti na Kranjskem imela svoje pristaše med takozvano akademično inteligenco ter med trgovci in obrtniki po mestih.
nikakor ni bila kos. Kat. narodni stranki, zasidrani v narodni duši slovenskega kmeta.
Veliko bolj hrupna pa je bila na Dunaju zagrizena borba krščanskih socijalistov, kojim je načeloval dr. Karl L n e g e r • pravi državnik tudi tedaj, če je nastopil v demagoški opremi in se boril s starim skrhanim nemškim liberalizmom. Poznal sem Luegerja še z univerze. Velik, krepak, lep mož, pristen Dunajčan, ki je poznal svoje ljudi ter jih znal navduševati. Strastno so ga napadali njegovi protivniki, a naposled jih je on v kozji rog pognal. Bil je v državni zbor izvoljen, kakor jaz, leta 1885. Takrat še je bil demokrat in komaj 5—4 pristaše je imel v celi zbornici. Kadar je govoril, je levica besnela. Ali ni se jih zbal in običajno zasmehovanje, s katerim so hoteli zadušiti njegov glas pri prvih nastopih, je sčasoma potihnilo, čim pogosteje in s čim večjo energijo je govoril.
Naravno, da je v takih razmerah padec koalicije bil neizogiben. Nerazsodnost nemških liberalnih in narodnih strank je provzročila, da se je koalicija razbila na vprašanju ■— slovenskih paralelk na celjski gimnaziji. Windischgratzov kabinet je odstopil junija 1895. Za njim je prevzel vlado nižje-avstrijski namestnik grof Kielmannsegg. Ali ves svet je znal, da je to le provizorij, da je bil zgolj »Platzhalter« za bodočega moža, gališkega cesarjevega namestnika grofa Kazimirja B a d e n i j a.
Do pričetka leta 1897 sem živel v jako udobnih razmerah svojemu uradniškemu poslu pri svoji rodbini. Morda je ta doba bila najprijetnejša v celem mojem življenju. Toda bližale so se volitve in moji stari volilci so me vedno glasneje zahtevali . nazaj. Ko sem bil mandat odložil, sem si sam prizadeval, da stopi na moje državno-zborsko mesto prijatelj Vi š ni k ar. Prirejal sem volivne shode v nekaterih mestih volilnega okraja ter živo priporočal njegovo kandidaturo, Višnikar nikakor ni bil slab poslanec. Govornik za parlamentarne seje sicer ni bil, toda nad vse vesten in dober strokovnjak. V svoji stroki je prav uspešno delal zlasti v onem permanentnem odseku, ki se je moral posvetovati o vladni predlogi civilno-pravdnega reda, klasičnim delom velikega jurista Franza Klein -a. Sam posl. Baernreither, ki je fungiral kot poročevalec v odseku in v zbornici, mi je večkrat dejal, da so mu stvarne onazke okrajnega sodnika Višnikarja čestokrat prav dobro služile.
In naposled, saj se je parlamentarno delo v avstrijskih parlamentih vršilo v odsekih in ne v zborničnih sejah, kakor bi sicer mogel soditi nepoučeni poslušalec!
In čudo! Baš isti dr. Slane, ki je bil neposredno povod, da sem poldrugo leto prej odložil mandat, je sedaj z vsemi silami svoje impulzivne narave se trudil v to svrho, da se povrnem na svoje staro mesto. Toliko je bilo pojavov iz celega mojega volilnega okraja, da sem smel in moral računati s so-
glasno izvolitvijo, ne da bi mi bilo treba ganiti le z mazinccm. -ui tu se pa pripeti nekaj čudnega!
Vse podrobnosti se najbolje razvidijo iz pisma, ki sem ga liotel poslati glavnemu svojemu kortešu dr. S 1 a n c u v Novo mesto. Evo ga:
»Ljubi prijatelj!
Zahtevaš golo resnico o nagibih mojega definitivnega ukrepa, — podajam ti jo, popolno in neprikrito, zanašajoč se Pa to, da tega zaupnega obvestila ne bodeš obesil na veliki zvon ter neprilik delal staremu prijatelju. Sledeče vrstice Namenjene so tedaj zgolj tebi ad informationem.
Prvič ni res, da se moj uradniški poklic ne bi dal strinjati z mandatom. Nasprotno, skoraj ga ni urada, da bi bil manj združen s politiko nego je moj. To razvidiš tudi iz tega, da sem sam minulo pomlad svojega ministra lojalno opozoril na eventualiteto, da me volilci iz lastnega nagiba, ne da bi se Potezal za to, pošljejo v parlament. Tedaj mi je minister le dejal, da v tem slučaju bi moral poleg mandata opravljati tudi svoj uradniški posel ter ne bi smel ostaviti svoje službe. Odgovoril sem mu, da bi bil kos uradu objednem in mandatu.
Drugič navajam, da prihaja ugovor proti moji povrnitvi v politično gibanje nikakor ne od strani mojega ministra, temveč °d grofa Badenija. In vendar se mora vsakdo vprašati, °dkod njegova opozicija proti meni, opozicija povsem neumljiva Po moji politični preteklosti?!
Razgovora z ministroma pa sta se vršila tako-le:
Decembra meseca mudil sem se v Pragi, kjer sem za °udotni svoj urad bil kupil stavbišče za 170.000 fl. ter poleg tega vodil še veliko uradno preiskavo. Kar dobim pismo iz Prezidijalne pisarne naučnega ministerstva, češ naj se takoj po sVojem povratku na Dunaj oglasim pri ministru. Naravna je bila misel, minister želi imeti poročila radi praških uradnih zadev, tedaj stopim takoj 23. decembra, tako rekoč iz železniškega vagona h Gautschu, oborožen s svojimi akti. A na moje Veliko začudenje odložil je minister razgovor o uradnih stvareh ter začel je razgovarjati se o moji kandidaturi, izrecno poudarjajoč, da je k temu pozvan po ministerskem prvosedniku. Iz zanimivega razgovora navajam le par karakterističnih točk:
Minister: »Die Regierung hat vernommen, dass Sie kandi-dieren, obschon Sie sich bei der Ubernahmne Ihres jetzigen Amtes Verplichtet hatten, als aktiver Beamte kein Mandat anzustreben.«
Jaz:	»Vor allem zwei Berichtigungen, Excellenz! Es ist
zuniichst nicht zutreffend, dass ich seinerzeit cine ahnliche Ver-Pflichtung eingegangen wiire oder dass man etwas ahnliches von tilir auch nur verlangt hiitte. Madejski diirfte es bestiitigen, dass er von mir nur den Austritt aus dem Budgctausschusse Sefordert hat. Allerdings fiigte er hinzu, jedoch unter ausdriick-
7
Šuklje, Spomini.
licher Betonung, dass mein Amt an sich mit dem Mandate gai)Z wohl vereinbar ware, dass er aus personlichen Griinden es gerne sehen wiirde, wenn ich auch aus dem Abgeordnetenhause scliiede. Gleichzeitig mit mir sei Graf S t u r g k h ernannt worden, web cher als Mittelschulreferent unmoglih im Hause bleiben konne-Behielte ich nun mein Mandat, so setze er sich dem Vorwurfe aus, die beiden zu Hofraten ernannten Parlamentarier mit ungleicher Elle zu messen. Daraufhin erklarte ich sofort, die Situation zu wiirdigen und die Weisungen betreffs Niederlegung' des Mandates abzuwarten,
Weiterhin ist es unrichtig, dass ich kandidiere. Es handle sich vielmehr nur darum, dass mir eventuell von den Wahleri* ganz spontan, ohne mein Zuthun, ein Mandat iibertragen werden konnte. Ich miisste um Bekanntgabe der gesetzlichen Bestim-mungen ersuchen, auf Grund deren mir die Annahme eines i» so ehrenvoller Weise anvertrauten Mandates untersagt werdeu konnte.«
Minister je bil v zadregi, govoril je o tem in onem-naglašal tudi, da si v tem slučaju, ako prevzamem tak mandat, pokvarim osigurano svojo uradniško karijero, gotovi svoj avalice men t. Jaz sem mu mirno odgovoril: »Die Konsecpienzen habc ich erwogen, ich fiirchte dieselben durchaus nicht. Als Chef einer grossen staatlichen Erwerbsunternehmung habe ich iibri-gens in den 2/ Jahren, dass ich diese Stelle einnehme, mich fachlich so weit ausbilden miissen, dass ich selbst cine Pensio-nierung aushalten diirfte. Vielleicht wiirde ich bei einer Privat-gesellschaft soviel zu verdienen in der Lage sein, dass sich mein Ausscheiden aus dem Staatsdienste selbst finanziell rentieren konnte.«
Na to minister:	»Ja, sehen Sie, Ihre Landsleute
sind ungemein aufgeregt dariiber, dass Sie in die Politik zuriickkehren wollen, wahrend sie alle gedacht hatteD, dass dies fiir die Zeit ihres aktiven Dienstes nicht mehr zu gewiirtigen sei.«
Razumel sem te besede, mirno sem dejal: »Ich vermuthe, welche Kreise von dieser Aufregung betroffen sind.«
Iz dolgega razgovora le še en stavek, katerega si vprav v čast štejem. Minister mi je namreč dejal: »Ich kenne Sie als Mann von Charakter. Ich weiss, dass Sie der Regierung gegen-iiber als Abgeordneter anders handeln wiirden, als so mancher Beamte, der gleichzeitig Abgeordneter ist. Sie kbnnten unter Umstiinden gegen den Dispositionsfond stimmen« (jaz sem pokimal z glavo ter vmes zinil: »oder gegen den Ausgleich«) »oder ja, gegen den Ausgleich und der Konflikt mit Ihrer StellunŽ ware fertig!« Na to sem odgovoril: »Ja in diesem Falle wiirde ich keinen Augenblick anstehen, unverweilt die Konsequenzen zu ziehen.«
Minister me je slednjič še naprosil, naj govorim o stvari tudi z grofom B a d c n i j e m.
Poslednji razgovor se je vršil 26. decembra. Razgovor je bil živahen in prezanimiv v marsikaterem oziru. Med drugim ®d je očital B a d e n i, da kandidujem v istini ter da ima kot dokazilo pismo v svojih rokah. Jaz na to: »M e i n e Briefe sicherlich nicht. Jch habe iiberhaupt schon viele Monate keinen Brief in meinen alten Wahlbezirk geschickt. In der ganzen Angelegenheit meincr eventuellen Wiederwahl schrieb ich bis jetzt iiberhaupt nur e i n e n Brief nach Laibach, an einen iiber-eifrigen Frcund (Vencajz), den ich dringend ersuchte, sicli in diese Sache nicht einzumengen und die Agitation zu unter-lassen.«
Potem zasuče ministerski prvosednik razgovor na jugoslovanski klub ter pravi: »M a n besorgt, w i e ich v e r -Uehme von Ih n e n eine Štoru n g diese r Politi k.« debelo je gledal, ko mu rečem, da sem baš jaz najvnetejši pristaš take skupine, kajti jasno je, da naši poslanci kot »membra dis-tecta«, razkropljeni v mnogo frakcij, ničesar doseči ne morejo. Ali potem pristavim: »Ich kanu Eucr Ex. nur wiederholen, was ich meinem Minister bereits im Friihjahre gesagt habe, dass die Ubernahme eines Mandates unter den gegebenen Verhaltnissen itir mich ein Opfer bedeutet und vom personlichen Stand-Punkte mir unerwiinscht sein miisste. Dagegen habe ich bis jetzt in dem Irrwahn gclebt — und ich bin Euer Excellenz aufrichtig dankbar dafiir, dass Sie mir diesen Wahn benommen haben — in dem Irrwahn niimlich, der Regierung miisste es nicht ganz Unerwiinscht sein, in der siidslavischen Gruppe einen Abgeord-neten zu haben, der durch eine 10 jahrige ehrenvolle parlamen-tarische Thiitigkeit den Nachvveis crbracht hat, dass er nicht ploss fiir lokale und nationale Interessen, sondern auch lebhaftes ‘erstandniss fiir die gesammtstaatlichen Bediirfnisse besitzt.«
Te besede so vidno vplivale na B a d e n i j a. S čisto drugačnim glasom poreče: »Ach, das ist etwas anderes, Sie glauben dernnach, der Regierung Dienste leisten zu konnen.« Jaz posežem v besedo: »Pardon, Excellenz so war es nicht gemeint. Ich sprach nnsdriicklich vom Staate und nicht von der Regierung, und diese beiden Begriffe sind doch nicht immer identisch.« Mislil Sem si namreč, s to kljuko, na katero je kazal ministerski prvosednik, si parlamentarnih duri ne hom odpiral!
A kaj čem dalje pisariti? Kar ti pišem, je tako gola istina, da sem vsak trenutek pripravljen, potrditi jo pred sodnijo s svojo prisego. Sodi sedaj sam, ali sta ministra proti meni, sta-reniu »vladnemu« poslancu, govorila tako iz lastne inspiracije. ali pa se je vršila proti meni priprosta in prozorna intriga?
Za svojo osebo sem prepričan o zadnjem.
Sedaj pa par besedic o vaši nameri!
Pred vsem prosim, da opustite misel na korake pri B a d e -n i j u ali Gautschu. Bržkone ne bi opravili ničesar, le mene spravite v nemalo zadrego. Po dolgem premišljevanju sem objavil vladi, da na noben način pri teh volitvah ne sprejmem mandata. Nečem, da bi name letel sum: drugače govori, drugače dela!
Še drug razlog govori proti nasvetu prijatelja Mencingerja. V tem slučaju namreč, da se ministrstvo vda vaši želji-vstopim v zbornico kot poslanec po vladni milosti, z verižico okolo vratu, in tega nikakor ne maram, zlasti sedaj ne, ko poznam uradniški in vladni aparat iz vsakdanje prakse mnogo bolj, nego sem ga poznal prej kot neveden poslanec.
Še enkrat iz javljam, da pri teh volitvah nanobennačin ne prevzamem mandata.«
Tega pisma nikoli nisem poslal na njegov naslov. Preden sem ga namreč mogel končati, sem dobil znova poziv, naj pridem k ministru Gautschu. Ko stopim pred njega, mi reče:	»Ich
mochte Si e doch ersuchen, schreiben Sie lhren VVahlern nicht ab! Warten Sie zu! Wenn Ihre Wahl erfolgt, werden wir weiter sehen.« In tako je napočil dan, ko so bili poklicani volilci mestne kurije na Kranjskem na volišče. Bil sem izvoljen soglasno. Podam se zopet k ministru in ta mi sedaj reče: »Ich bitte Sie, das Ihnen von lhren Wahlern iibertragene Mandat ruhig anzunehmen!«
A kdo je intrigiral proti meni in moji zopetni izvolitvi? To tajnost mi je razodel moj srčni prijatelj — Janko Kersnik v pismu, datiranem z dne 7. februarja 1897.
V tem pismu piše doslovno:
»... Kakšen je politični položaj pri nas, to sam dobro veš. Pa tega morda ne znaš, da se ravno zaradi Tebe bije naj-1 jutejši boj pri nezaupnih shodih naših zaupnih mož. Ferjančič je prišel v Ljubljano s triumfalnim naznanilom, da je Tebi pot v parlament zaprl; to pa v zboru naših politikov m vzbudilo nikakega veselja. In Tavčar in Hribar sta mu dejala na glas, da je s tem proti volji eksekutivnega odbora ravnal ter veliko neumnost napravil....
Sedaj se je začelo postavljanje kandidatov v Ljubljani-Oglasili so se Venca jz, Kušar in M o s c h e. O F er-jančiču nihče ni govoril. Notranjski kmetski mandat je zanj tudi izgubljen, torej kam ž njim? V Gorenjska mesta? In Koblar, katerega tudi gospodje nič kaj ne obrajtajo? jNaj poskusi svojo srečo pri notranjskih kmetih! Ta pa je odločno odklonil, ker se boji, da mu škof prepove tam kandidirati ter je izjavil, da bo na svojo pest korteširal po gorenjskih mestih-Na pomoč mu je priskočil Majaron, ki je idrijske volilce pridobil zanj ter tako hotel izvrševalni odbor prisiliti, da prevzame Ferjančiča v Ljubljano. Danes sedi Ferjančič na zraku-
čeravno ni dvoma, da ga potisnejo v gorenjska mesta. Kak bo izid, tega nihče ne ve.
Na Dolenjskem pa hočejo le Tebe in le Tebe in nič ne pomaga, ako se še tako upiraš!«__
S Kersnikovim poročilom so se popolnoma strinjale vesti, ki sem jih prejel od druge strani. F erjančičevega nastopa ne komentiram; moža krije danes hladna gomila. Nikoli nisem bil pristaš znanega rekla: »De mortuis nil nisi bene.« Po poklicu sem bil zgodovinar in vsa zgodovinska kritika bi bila nemogoča, kakor hitro se bi uveljavilo to načelo. Zadoščam pieteti, ako odslej molčim o tej grdi intrigi in onem, ki je bil v tisti zadevi, da rabim izraz, ki se tako pogostoma nahaja v srednjeveških kronikah: »Fautor nequitiae!«
Osebno sem se seznanil z grofom Badenijem že 1. 1894. o priliki našega parlamentarnega izleta v Lvovsko razstavo. Bili smo povabljeni na »raut« v namestniško palačo v Lvovu. Takrat sem bil i jaz mu predstavljen in mož mi ni slabo ugajal. Bil je velik in močan, plešast, živega, ostrega pogleda. Napravil je name vtis, kakor da bi bil kak vitez iz tistih slavnoznanih plc-menitaških huzarskih polkov, ki jih veliki romancier Sien-kiewicz tako drastično slika v svojih zgodovinskih romanih. Na Gališkem se je bil Badeni kot upravni svetnik sijajno obnesel; energičen in lokav je vodil tudi državne volitve tako, da so nadvlado obdržali zopet poljski plemenitaši.
Drugače pa je bilo, kar se tiče njegovega znanja o za-Padno-avstrijskih zadevah. Te razmere so mu bile popolnoma terra incognita. Nikoli ne pozabim ocene, ki mi jo je dal pol leta po njegovem padcu grof Hohemvart. Obiskal sem ga v njegovi samoti v Ravnah, graščini, ki mu je ostala z razmeroma majhnim zemljiščem na Notranjskem blizu Šent Petra. Ko sem tja prišel iz Prestranka v cesarski ekvipaži — saj sem bil gost v ondotni cesarski kobilarni — sem našel že 72 let starega državnika prav bolnega in slabotnega. Vendar se je toliko ohrabril, da je šel z menoj na vrt, kjer sva se razgovarjala od treh popoldne do osmih zvečer. Tedaj mi je rekel: »Badeni hat Von west-osterreichischen Verhaltnissen keine blasse Ahnung gehabt. Ich habe ihn gewarnt vor dem Erlasse seiner Sprachen-verordnungen; ich habe ihm gesagt, Excellenz, Sie wissen nicht, Was ein gelernter Deutschbohm ist, aber alles umsonst. Er horte nicht auf meine Worte und rannte blindlings in sein Verderben.«
Toda iz prvega je šlo čudovito gladko z Badenijevo vlado. Navzlic strastnemu odporu opozicionalnih strank se je Badc-niju posrečilo prodreti v državnem zboru z dvema zelo važnima Predlogoma. Dovršil je davčno reformo, s katero sc je uvedla osebna dohodarina, torej s stvarjo, ki jo je bil predložil že finančni minister Steinbach in katero dovršiti se je bil zaman trudil finančni minister koalicijskega kabineta Ernst plemeniti Plener. Istotako je bila sprejeta njegova volilna reforma. Uvedel
je k obstoječim trem volilnim kurijam še četrto, pri kateri sc je volilo 72 novih poslancev na podlagi splošne enake volilne pravice. Francoski pregovor pravi: »Težak je samo prvi korak«. In povsem jasno je bilo za vsakega resnega politika, da je bila Badenijeva volilna reforma le predigra k uvedbi splošne enake volilne pravice.
Vzpodbujen po prvih svojih uspehih se je lotil Badeni še 'drugega bolj težavnega vprašanja: narodnostnega problema. Predvsem je hotel pomiriti strastno mladočeško opozicijo ter na ta način osigurati rešitev najtežje od cesarja mu poverjene naloge: nagodbe z Ogrsko.
O načinu, kako je Badeni poskušal reševati ono pitanje, ki je bilo baš eksistenčnega vprašanja za staro Avstrijo, narodno vprašanje, o tem hočem kasneje pojasniti historijat, nagibe in začasni svršetek te akcije, ki je strmoglavila poljskega državnika.
Tedaj sem živel v božjem miru, zadovoljen s svojo usodo, srečen v rodbinskem krogu, ko me naenkrat zdrami neko nepričakovano dejstvo iz moje idilične miroljubnosti.
In to dejstvo je bil katastrofalni potres, ki je bil na velikonočno nedeljo 1. 1895. skoraj razdejal našo belo Ljubljano!
Kako sem dobil prve novice o tej veliki nesreči?
Bil je velikonočni ponedeljek, ko sem v spremstvu prijatelja prof. Matije Murka ter dveh svojih fantov napravil prijetno pešpartijo. Šli smo z neke postaje zapadne železnice skozi dunajski les v staroslavno opatijo Sv. Križ pri Badenu. Obiskati sem hotel svoje prijatelje v tem zgodovinskem kulturnem središču. V samostanu smo obedovali v prekrasnem poletnem refektoriju, kojega dičijo imenitne slike Altomon-tove, potem smo nadaljevali svojo pešpot do Badena. Bilo je že precej pozno, ko sem prišel domov. Tu mi pride naproti moja žena ter mi začudena pokaže telegram najinega najstarejšega sina, ki je baš tisto leto bil učenec 8. razreda na ljubljanski gimnaziji. Telegram se je glasil: »Bin gesund telegrafiert wie Euer Befinden. Franc«.
Oba si nisva mogla razjasniti telegrama. Drugo jutro pri zajutrku pa čitam »Neue Freie Presse«, in sedaj sem šele raz-videl, kako huda nezgoda je zadela moje rodno mesto in njegovo okolico. Takoj sem čutil v sebi notranji nagon, da treba kaj storiti v korist ponesrečenim rojakom. Predvsem sem se bal one pogubne duševne depresije, ki je naravna posledica sličnih elementarnih nezgod pri prizadetem prebivalstvu. Naravno je bilo, da sem baš jaz čutil v sebi poklic organizirati pomožno akcijo, pozvan sem bil v to po rojstvu, preteklosti in družabni poziciji. Prve dni sem še nekako taval, ali kmalu sem izrabljajoč obširne svoje stike z družabnimi in parlamentarnimi krogi sklical veliko zborovanje najprominentnejših osebnosti v dvorani
znanstvenega kluba na Dunaju. Predsedstvo je blage volje prevzel sam grof Hohenwart, sam sem fungiral kot poročevalec. V živih barvah sem slikal bedo ubogih potrešencev in srečno sem dosegel uspeh, da se je takoj izvolil veliki pomožni odbor. Nemudoma smo se konstituirali. Za predsednika je bil Per acclamationem izbran tajni svetnik Karol grof H o h e n -w a r t, za podpredsednika sta bila imenovana tajna svetnika Jože baron Schwegel in Jan grof H a r r a c h. Sklenilo se je, da se veliki pomožni odbor obrne s posebnim oklicem na dunajsko prebivalstvo. Besedilo njegovo sem sestavil jaz, podpisalo ga je 70 članov odbora, med njimi dolga vrsta parlamentarnih, finančnih, veleindustrijskih, učenjaških in umetniških veljakov. Število odbornikov se je tekom pomožne akcije pomnožilo na 103 osebe. Dotični seznam je tako zanimiv, da ga Priobčim med »Dodatki« k temu poglavju.
Samo po sebi je umevno, da je tako ogromni aparat preneroden za uspešno delovanje. Izbrali smo tedaj i z v r š e v a 1 n i odbor, kateremu sem bil jaz načelnik. Njegovo število je znašalo sprva 50 glav, tekom akcije je poskočilo na 38. Razdelili smo se na štiri sekcije, izmed katerih sta prevzeli glavno delo finančna in novinarska sekcija. Celo službo sem organiziral Po strogo določenem načrtu. Skozi šest tednov, t. j. od 25. aprila do 6. junija so morali biti najmanj po trije člani izvrševalnega odbora od 9. ure predpoldne do 6. ure zvečer prisotni v službenih prostorih. Stoprav od 7. junija dalje, ko je že vidno pojemalo zanimanje za Ljubljano, sem omilil službeno dobo na čas od 10. ure do 1 dopoldne in od 4. do 6. ure popoldne. S Posebno hvaležnostjo moram naglašati, da je eksekutivni odbor, dasi sestavljen iz mož najrazličnejšega poklica in starosti, najrazličnejšega političnega in narodnega prepričanja, vendar vedno deloval v najlepšem soglasju in z gorečo vnemo. Posebno so se trudili stari gospod vladni svetnik Anton Globočnik pl. Sorodolski, priletna dvorna svetnika Ludvik D i m i t z in Feliks N i t s c h. Dalje župnik nemškega reda Fran Jančar. — šaljivo smo ga vedno klicali »tevtonicus« •—, železniška revi-denta L e r c h e r in Luzar. Slučaj L e r c h e r je bil naravnost ginljiv. Starejši Ljubljančani bodo morda še pomnili, da je Lercherjev oče bil knjigotržec na Glavnem trgu. Kupčija njegova je šla v nič in sin je moral kot majhen uradnik železnice z borno svojo plačo preživljati sebe in svojo rodbino. Pa je bil mož tako požrtvovalen, da se je odpovedal svojemu dopustu le v to svrho, da je smel ves tisti čas porabiti v službi pomožne nkcije zn težko prizadeto rodno mesto!
S posebno pohvalo moram imenovati dva mlada bančna Uradnika Avstro-ogrske banke, ki živita še danes oba v Ljubljani. Eden od teh je sedanji ravnatelj Ljubljanske podružnice -Narodne banke Ivan Gregorič, drugi je P r o k o p Grasselli, sin tedanjega, hvala Bogu, danes še živega ljub-
ljanskega župana. Komaj so nehale uradne ure v Avstro-ogrski banki, sta že pritekla v naš komitetni lokal pri »Zlati krogli na »Hofu«. Tu sta se takoj spravila na računsko delo, napravila bilanco in ko je vse bilo lepo zabeleženo v naših knjigah, sta morala dva druga člana s celim dnevnim dohodkom v sosedno »Nieder-osterreichische Eskomptgesellschaft«. K sreči je bil predsednik tega imenitnega denarnega zavoda naš rojak baron S c h w e g e 1. On je dosegel pri banki, da so se proti navadnim običajem naše vloge obrestovale od dneva vložitve. Le tako je bil mogoč presenetljiv uspeh, da smo naposled več denarja odposlali v Ljubljano, nego smo ga bili sploh nabrali. Kajti skupna vsota obresti je presegala naše troške, kateri so bili vsled izjemne požrtvovalnosti članov izvrševalnega odbora sila majhni I
Posebno zanimiva prikazen v izvrševalnem odboru je bil zame gospod J o h a n n e s Mlakar, rodom Ljubljančan. Po dovršenih vseučiliških študijah ni bil nastopil križevega pota srednješolskega profesorja, temveč je rajši poučeval v bogatih hišah. Prihranil si je toliko, da je tačas že mogel udobno živeti od svojega lastnega kapitala. Saj je znal dobro slovensko, pa je bil vseeno zagrizen nemškutar. In kar vzrojil je, ko sem ga enkrat vprašal, ali naj ga zapišem za Ivana ali za Janeza. Jezno mi je odgovoril: »Jch heisse Johannes Mlakar.« Navzlic temu je bil eden izmed najmarljivejših nabiralcev in čudovito je bilo. kcliko je zalegla njegova beseda pri raznih bogatih, zlasti židovskih rodbinah.
Nisem si mogel pomogati, toda postopal sem kakor avtokrat in zares čudo, ti gospodje, deloma mnogo starejši kakor jaz. mnogi izmed njih na visokih mestih, so me ubogali kakor rekruti svojega stotnika. Ako sem n. pr. rekel dvornemu svetniku Dimitzu: »Prijatelj, jutri zjutraj ob šestih bodi na južnem kolodvoru ter me tam čakaj,« ste lahko stavili, da najkasneje pet minut pred šesto je dvorni svetnik že na južnem kolodvoru gori in doli korakal! Sicer pa je pri vsaki taki organizaciji treba discipline in ene komande.
Vrhovno vodstvo sem si pridržal jaz. Da sem mogel vršiti svojo dolžnost, je bilo treba meni, državnemu uradniku na odgovornosti polnem mestu, dovoljenja mojega ministra. Naravnost sem stopil k M a d e j s k e m u ter sem mu rekel: »Pre-vzvišenost boste oprostili, jaz bom sicer vsak dan pogledal v svoj urad, ali sicer bo cela moja delavnost veljala pomožni akciji za nesrečno Ljubljano.« Madejski, pameten mož, mi odgovori: »Die Arbeit am Wiederaufbau des zerstorten Laibachs ist wich-tiger als der biirokratische Dienst,« in brez vsega mi je dovolil, za kar sem ga bil prosil.
Posebno se mi je posrečilo pri velikih bankah. In tu mi je hodilo na roke, da sem bil iz parlamentarnih anket zlasti iz ankete o valutarnem vprašanju osebno znan skoro z vsemi ravnatelji in predsedniki oziroma guvernerji velikih denarnih za-
vodov. Pričel sem svojo bančno akcijo pri »Bodenkredit-Anstalt«. Prijavim se pri voditelju te velebanke Thaussigu, sila nadarjenem Židu. Komaj vstopim, mi že reče: »Herr Hofrat, ich Weiss schon, weshalb Sie kommen. Wir haben bereits 5000 fl. 1 tir Laibach bestimmt.« Zmajem z glavo in pravim: »Zu wenig, Herr...« On nato: »Ich bitte Sie, wir konnen unmoglich mehr geben. Das stiirkste Geldinstitut, die Austro-ungarische Bank gibt auch nicht mehr, dariiber hinaus honnen wir nicht.« jaz nato: »Und wenn die Austro-ungarische Bank mehr gibt?«
Nun so geben wir ebensoviel.« Poslovim se in takoj v sosedno Avstro-ogrsko banko. Hotel sem k meni osebno znanemu generalnemu tajniku Mecenseffyu, žal nisem ga dobil, tedaj •e oglasim pri njegovem namestniku ogrskem Švabu Pran-Ser ju. Ta me je gledal precej od zgoraj doli ter mi reče: »Der Generalrat h at bereits fiir Laibach 5000 fl. beschlossen.« Ko mu jaz predstavim, da smatram to vsoto za prenizko, se mi odreže Jrečej osorno: »Mehr unmoglich, auch fiir Szegedin haben wir i.icht mehr gegeben.« Ko ga vprašam, ali bi mogel govoriti z guvernerjem, mi nekako zbadljivo poreče: »Sie konnen es pro-Keren, aber erreichen werden Sie nichts.« Grem do guvernerja. T) je bil takrat mala ekselenca K a u t z , rodom Madžar. Stir ljubezniv gospod. Pojasnim mu ves položaj, on mi odgovori, da je že sklep generalnega sveta storjen. Nato vprašam: »Excel-leaz, das wollen Sie ja fiir die Stadt Laibach geben.« On to potrdi in jaz nato: »Aber das Erdbeben hat sich ja nicht auf die Stadt alein beschriinkt, sondern im Umkreis von vielen Kilometern ist eine ganze Reihe von bliihenden Ortschaften durcli das Erdbeben sclnver geschadigt, ja, geradezu zerstort worden.« Nato mi veli madžarska dobričina: »Da komite man ja noch etwas besonderes fiir die Umgebung von Laibach geben. Was meinen Sie? Vielleicht 2000 fl?« Prikimam in on: »Wissen Sie was, da soli das Komitee eine kurze Eingabe machen, direkt zu meinen Hiinden. Ich werde dann den Antrag im Generalrat stel len. Ich kann natiirlich fiir den Erfolg nicht garantieren, aber es ist mir bisher nicht vorgekommen, d as s der Generalrat einen meiner Antrage abgelehnt hiitte.«
Spodobno sem se mu zahvalil in takoj nazaj v Bodenkredit--Vnstalt. Zopet k Thaussigu, kateremu rečem: »Die Oesterr.-ung.-llank gibt 5000 fl.« Nato Thaussigg: »Nun so geben wir gerade-soviel.« Nisem mu dalje kratil dragocenega časa — saj so ti bmčni velikaši silno vpreženi — in tudi meni se je mudilo k drugim velebankam. Moj fijaker me zapelje v Kreditanstalt, k osebno mi znanemu ravnatelju M a u t h n e r j u. Temu sem takoj mogel povedati, da bosta Avstro-ogrska banka in Boden-kieditbank dali po 5000 fl. Seveda že čast takega velikega zavoda ni dopuščala, da bi Kreditanstalt se odzvala z manjšim zneskom. Odtod k Landerbanki h generalnemu ravnatelju Kalinu. Isti uspeh! In tako dalje pri drugih bankah. V tistem
razmerju so dajale srednje banke po 3000, ki bi sicer kvečjemu 2000 11. bile podpisale in kar je majhnih bank, te so primaknile svoj tisočak.
Tako sem tekom par ur za potrešence izvabil iz velikega Žaklja bančnih zavodov, malo rečem 35.000 do 40.000 fl., to je v dinarski valuti 700.000 do 800.000 Din. Kako je nekdaj naš Luka S vet ec dejal: »Znati se mora!« In to velja tudi o »fehtanju« za človekoljubne namene!
Nabiralni posel se je briljantno obnesel. Naj se reče o Dunajčanih, karkoli se hoče, eno treba le priznati, da je Dunajčan po svoji naravi dober in celo srčno dober človek! Bilo je več dni, da smo prejeli po 20.000 fl. in več, tedaj na dan okoli pol milijona dinarjev, to je že nekaj izdalo! Tako se je nekega dne javil neki skromno meščansko oblečen človek r od borovem lokalu ter vprašal prisotne službujoče odbornike, bi li smel izročiti neko darilo za Ljubljano? Vljudno sta mu pritrdila vladni svetnik poslanec Globočnik in naš tevtonicu* župnik Jančar. Pa stari Globočnik je skoraj znak padel, k» mu izroči gospod celih 5000 fl., t. j. blizu 100.000 Din s pripro-stim dostavkom, da je bil sam šel ogledat si potresno Ljubijaio ter se pri tej priliki uveril, da je beda tam doli v istini velika. Velikodušni darovatelj je bil mestni stavbenik Ed. Schmidt, sin znamenitega arhitekta.
Velikodušen dar, a skoraj še bolj me je ganilo majhno darilce uboge delavke. Prišla je borno oblečena žena z malim otrokom v naročju in otroče pomoli službujočemu članu srebrn goldinar. Neznaten dar, toda podarjen iz plemenitega srca in tem več vreden!
Tekom dveh mesecev smo nabrali okroglo 560.000 zl. kron (blizu 5,500.000 Din). Poleg tega smo odposlali v Ljubljano 24 hi vina, 500 hlebcev kruha, 12 »colli« perila in oblete, 480 parov ženskih in 120 otroških nogavic ter dva vagona gradbenega in rezanega lesa. K temu pa je treba še prišteti, da smo s svojo zares velikopotezno akcijo vzbudili toliko zanimanje za usodo nesrečnih potrešencev, da je dokaj več daril iz vseh strani bilo odposlano direktno v Ljubljano nego bi se to bilo zgodile brez našega požrtvovalnega delovanja.
V podrobnosti se ne spuščam. V tem pogledu je zanimivo poročilo, ki sem ga jaz bil sestavil za občni zbor velikega komiteja dne 28. junija 1895. Objavljam to poročilo v »Dodatkih«. Le eno opazko si dovoljujem. Deželni predsednik baron H e in je skrbel za to, da so dobili njegovi sodelavci pri pomožni akciji v Ljubljani dokaj priznanj in odlikovanj. Naravno, da sta bila med odlikovanci tudi on sam in njegova vsega spoštovanja vredna gospa. Ko je baron Schwegel v uradni »Wienerzeitung« čital seznam odlikovancev, mi sarkastično citira pesnikove verze: »Wenn die Rose selbst s i c h schmiickt. schmiickt sie auch den Garten.«
Jaz za svojo osebo se nikoli nisem pehal za odlikovanji in redovi, vendar moram reči, da bi bil rad videl, ako bi tako zasluženi odborovi člani, kakor Jančar, Globočnik, Lercher in drugi, dobili kako vidno znamenje kot priznanje za naporno požrtvovalnost. Mnogo bolj pa me je zaskelelo, ko so 30 let kasneje v nekih slovenskih listih izšli nadrobni spomini na ljubljansko katastrofo, v katerih je bilo pač čitati slavospev na ljubljanski Pomožni odbor, dočim se za dunajski komite živ krst ni zmenil.
Habeant šibi!«
V neki organični zvezi z dunajsko pomožno akcijo so bili zahvalni koncerti ljubljanske Glasbene Matice. V Ljubljani se je sprožila vprav genijalna misel, zahvalo ljubljanskega prebivalstva izražati v zvokih, tedaj v jeziku, ki ga razume ves izobraženi svet, v muziki. Prejel sem pismo datirano iz Ljubljane, Podpisano od dež. sodn. svetnika j. Venca j za in ge. Terezine J e n k o v e imenom obeh pevskih zborov »Glasbene Matice«, v katerem me naprosi imenitni ta zavod, naj mu grem na roko Pri pripravah za nameravana dva zahvalna koncerta. Takoj sem se obrnil na svojo organizacijo. Sklical sem skupaj bivši izvrše-valni odbor ter še pritegnil nekaj veljavnih rojakov, ki še niso bili povabljeni k lanskemu pomožnemu komiteju. Prišli so vsi, vsi so bili navdušeni od namere Glasbene Matice, vsi so dali na razpolago svoje sile tej drugi akciji.
Ali naravnost rečem, nisem znal, kake težave bo treba premagati, da dosežejo Ljubljančani ne samo umetniški, temveč tudi gmotni uspeh. Menda se tudi gospodi v Ljubljani ni sanjalo o ogromnosti teh težav. Takoj v začetku sem stopil v zvezo z jako renomirano koncertno firmo Rose na dunajskem Opern-ringu. Vse je bilo dogovorjeno s to tvrdko, tem bolj sem se začudil, ko mi pri drugem obisku reče lastnik: »Gospod, odpišite Ljubljančanom, da naj nikar ne pridejo.« »Pa zakaj ne?« Zato Pravi »ker bi bilo prehudo, če bi Ljubljančani k vsem svojim naporom morali še pokriti neizogibni deficit koncertov. Glejte — in tu mi pokaže koncertni program — sama slavna imena.
: Alle grossen Hunde sind losgelassen.« In res, uveril sem se, da so bili baš v teh mesecih napovedani koncerti najslavnejših glasbenikov in glasbenic. Torej prvovrstna umetniška konkurenca! Navzlic temu se osmelim ter rečem: »Staviti bi šel, da Ljubljančani ne bodo imeli deficita.« On: »Kaj velja stava?« Nato rečem jaz: »No, par dobrih smotk na primer.« Takrat se javi v tem gospodu bahavost njegovega židovskega pokolenja ter porogljivo se mi odreže: »Pri smotkah se stavi najmanj za 100 komadov.« V meni se pa oglasi tista stara kranjska odpornost in nekako korajžno mu rečem: »No, pa naj bo za 100 importiranih Havana-smotk.«
Stava je bila tedaj sklenjena, naj povem že tu, da sem v istini takoj po prvem koncertu prejel v lepi škatlici onih 100
pristnih havank, ker je g. Rose že po sijajnem uspehu prvega koncerta sprevidel, da je on svojo stavo definitivno izgubil.
In sedaj na delo! V prvi vrsti mi je bilo na tem, da si zagotovim podporo dunajskega časnikarstva. Že pri potresni akciji so nas, to moram hvaležno priznati, silno podpirali dunajski listi. Pričel sem svoje obiske v uredništvu »Neue Freie Presse«, Ta je imela tedaj dva glavna urednika. Gg. Benedikta in Bacherja. Še sedaj sem hvaležen Bacherju za dober svet, ki sem ga od njega dobil. Vprašal me je namreč za program teh dveh koncertov. Ko mu rečem, da bo prvi koncert imel zgodovinsko muzikalen in narodni značaj, za drugi koncert pa da so si izvolili Ljubljančani balado svetovnoznanega češkega komponista Dvoraka »Mrtvi ženin« (Svatbeni košile), je zmajal z glavo rekoč: »Die Laibacher werden einen schweren Stand ha-ben in dieser Saison, ja, wenn sie eine besondere Attraktion hiitten!« Pomisli en trenutek, potem nadaljuje: »Dvorak hat in Wien noch niemals dirigiert. Wenn Sie ihn dazu bestimmen konnten, dass er das zweite Konzert personlich leite, dann wiire der Erfolg gesichert.« Zahvalil sem se mu in takoj tekel v »Slovansko besedo« poizvedet, jeli morda Dvorak v Pragi. Skoraj mi je srce padlo v hlače, ko izvem, da Dvorak baš sedaj biva v Londonu med svojimi angleškimi častilci. Vendar sem mu brzojavil, ali ne bi morda navzlic oddaljenosti hotel priti iz Angleškega dirigirat drugi koncert Glasbene Matice. In skoraj zavriskal sem od veselja, ko dobim brzojavni odgovor sestavljen iz ene same besede »pridem«!
Potem v uredništva drugih velikih dunajskih časnikov. Gospode šef-redakterje je najlažje dobiti zvečer med 10. in polnočjo tedaj v urah, ko se za tisk priredi jutranja izdaja. Ob tem času sem obiskaval glavne urednike. Kajti trebalo je z malimi članki, dnevnimi novicami itd. prikrojenimi slogu dotičnega lista vzbujati in podkuriti pozornost dunajskega občinstva in netiti zanimanje za ljubljanske koncerte. Kmalu sem bil domač v uredništvih vseh glavnih zastopnikov dunajskega javnega mnenja. Tako sem na primer znamenitemu žurnalistu Edgarju Spiegelu na njegovo lastno željo kar narekoval dotične članke in notice. Sploh dunajska žurnalistika mi je bila na razpolago in prav pošteno sem izkoriščal njeno naklonjenost.
Sedaj železnico! Stopil sem k predsedniku južne železnice ekselenci baronu C h 1 u m e c k e m u , ki je drage volje dovolil vse mogoče olajšave, tako da so člani pevskega zbora Glasbene Matice imeli prav udobno vožnjo na Dunaj in nazaj. Tudi s filharmoniki dunajske opere, t. j. s svetovno znanim orkestrom dvorne opere, sem moral stopiti v stik. Istotako je trebalo skrbeti za prenočišča ljubljanskih pevcev in pevk, za omnibuse, ki so prevažali mnogobrojno četo s kolodvora do hotelov, s hotela v veliko dvorano itd. Z eno besedo hvala bodi požrtvo-
valnosti gospodov našega odbora, vse je bilo pripravljeno, ko je separatni vlak pripeljal naše Ljubljančane v avstrijsko pre-stolico.
Ves dunajski odbor jih je čakal na kolodvoru. Ko so izstopili, sem jih nagovoril na stolu stoječ v slovenskem jeziku, Pozdravljajoč jih imenom dunajskih rojakov. In če sem včasih vendar imel pomisleke, bodo-li matičarji zmagali tudi pred kritičnim dunajskim občinstvom v koncertni dvorani — zadnji dvomi so izginili, ko je po dunajskem kolodvoru krepko zaorila slovenska pesem!
In tako je napočil dan prvega koncerta. Hvala Bogu sem bil prisoten pri generalni skušnji. Ljubljančani so peli divno in — redko priznanje, ko so nehali z eno svojih pesmi, je orkester opere odložil instrumente ter burno začel ploskati! ^ eliko izredno priznanje teh umetnikov, slovenski pesmi, izbornemu dirigentu Hubadu in vrli njegovi četi!
Sicer mi je pa bil žalibog prvi koncert docela skažen. Med občinstvom sta bila namreč tudi nadvojvodi Ludvik Viktor in Evgen. Naloga moja je bila tedaj visoka gosta dostojno sprejeti in odsloviti. Čakati sem jih moral pri vhodu s šestimi odborniki, vsi v fraku, s cilindrom in belimi rokavicami. Izbral sem za ta sprejem dvorne svetnike Dimitz-a, Nitsch-a in Urbantschitscha, cesarskega svetnika t 1 o r j a n a Hostnig-a rodom Kamenčana, grofa E r -"T i n a Auersperga in še enega, čigar ime sem pozabil. Dočim sem jaz pozdravil nadvojvodi pri njih prihodu, je morala moja šestorica delati špalir. Spremil sem ju do cesarske looe in potem žalibog moral čakati s svojimi tovariši, dokler ne bi eden ali drugi hotel ostaviti koncert. Oba sta ostala do konca. Pa kak razloček v obnašanju te dvojice! Najprej Je odšel najmlajši cesarski brat nadvojvoda Ludvik Viktor in se mi je, ko sem ga spremljal po predpisih do njegovega voza, zahvaljeval v nosljajočem glasu, prav kakor kak »Serenissimus« iz »Fliegende Blatter«: »Danke recht sehr, es war sehr schon gewesen.« Čisto drugače edino popularni član habsburške cesarske rodbine, nadvojvoda Evgen! Sam je bil pevec, imel je zelo lep bariton ter bil muzikalno temeljito naobražen. Zahvaljeval se mi je v iskrenih besedah. Še več, ko sem ga bil že spremil do kočije, je prišel še enkrat nazaj, stisnil mi roko bi dejal: »Ich danke Ihnen herzlich fiir d en genussreichen Abend. Diese prachtigen Stinnnen und diese wundervollcn ^ olkslieder!« V istini »Glasbena Matica« je mogla biti povsem zadovoljna s sijajnim uspehom prvega koncerta. Ponosen je mogel biti mojster Hubad in naposled tudi jaz sem smel biti zadovoljen, dasi od prvega koncerta niti glasu nisem slišal!
Že pri prvem koncertu so dosegli Ljubljančani sijajen uspeli. Pa v istini, krasno so peli in še nekaj — pevke so sijajno izgledale. Lepo je bilo videti naših 70 cvetočih deklet
in gospa, vse v narodni noši z blestečimi zlatimi avbami ali pa v snežnobelih pečah z imenitnimi »petelini«. To je bilo nekaj čisto novega za dunajsko gospodo in je kolikor toliko pripomoglo h krasnemu izidu.
Pri drugem koncertu je pel pevski zbor Glasbene Matice veliko Dvorakovo balado »Mrtvi ženin«. Mojster Dvorak je res na moj telegram prišel iz Londona, sam dirigiral in velikodušno odklonil vsako odškodnino za dolgo pot, za napore in trud. Nevesto v baladi je pela mlada Ljubljančanka, gospodična V rhunčeva. Krasen glas! Kmalu je bila angažovana na raznih operah v nemškem rajhu. Za solo-partije si je Matica izposodila dva operna pevca iz Prage; pošteno sta rešila svojo nalogo, vendar mi . je član gosposke zbornice Nikolaj Dumba, svoje dni sam sloveči tenor v »Wiener Manner-gesangvereinu«, ko sem pri njem sedel v koncertni loži, napravil opombo:	»Aber warum haben sich die Laibacher die
beiden Herren aus Prag verschrieben, sie haben ja selbst in ihrem Chore bessere Stimmen.« Ko je občinstvo začelo zapuščati dvorano, sem bil še vedno v Dumbovi parterni loži. Mimo lože pride E d w a r d Kremser, znamenit komponist in glasovit dirigent največjega dunajskega pevskega zbora ter reče Dumbi, ko ga zagleda: »Lieber Freund, von den Laiba-chern haben wir heute etwas lernen konnen.« Razume se, da nisem bil malo ponosen na oceno takega glasbenega veljaka!
Zelo zadovoljen z uspehi svoje delavnosti je smel biti tudi dunajski odbor. Zbrali smo se na skupno večerjo v dobro znanem dunajskem restavrantu. Bilo nas je nad 30 odbornikov. Sredi velike mize na predsedniškem mestu sem sedel jaz, na desni strani dvorni svetnik D i m i t z, na levi strani stari dvomi svetnik Felix N i t s c h. In tu se je pripetila na mojo škodo dogodbica, ki je tako zabavna, da se menda tudi cenjeni čitatelj ne bo preveč dolgočasil, ako sedaj povem, kako se je z menoj postopalo na tem slavnostnem večeru.
Že prej sem bil povedal, da mi je koncertni podjetnik Rose takoj po velikem uspehu prvega koncerta poslal tisto veliko škatlo pristnih Havana-smotk, ki jo je bil izgubil pri najini stavi. Prinesel sem jo s seboj z namenom, nekoliko teh tako lahko dobljenih smotk tekom večera razdeliti med deležnike naše pojedine. Ko smo bili utešili prvi glad in žejo, se dvignem ter začnem govoriti zahvalni govor. V lepih besedah sem se spominjal dovršene naše akcije, v vznesenih stavkih slavil sem ljubljanske rojake in iskreno sem se zahvaljeval dunajskemu odboru, ki je s toliko vnemo in vidnim uspehom pripomogel k sijajni izvršitvi. Med govorom sem s pravim veseljem gledal vedno bolj prijazno se smehljajoče obraze svojih poslušalcev. To me je tem bolj podkurilo. Vedno gostejše in iskrenejše so bile moje besede, govorniška vznešenost me je navdajala! Glasno pohvalo na koncu in ponosno se vsedem. Ampak
naenkrat se je neznansko podaljšal moj obraz, ko vidim pred seboj — prazno škatlo. Sedaj glasen smeh na moj račun! Kako sv je to zgodilo?
Vedno šaljivi N i t s c h , ki je bil navzlic svojim 66 letom še poln burk, se je natilioma bil polastil smotk in jih pod mizo dal c-irkulirati, ne da bi jaz v govorniškem ognju tega bil zapazil. Družba je takoj razumela šalo in vsak udeležencev je pobasal kar po 3—4 smotke, tako da od vseh 100 komadov niti ene smotke ni bilo več v škatli, ko je priromala nazaj do mojega sedeža. Z elegičnim glasom vzdihnem: :>Da bi bili vendar vsaj en par smotk mi pustili za današnjo večerjo!« »No,« reče Nitsch, »ker si tako lepo govoril, bomo pa sedaj napravili zbirko, da boš vsaj nekaj nikotina imel za danes!« In tako sem dobil kakih 4—5 smotk, ki sem jih pa še vse tisti večer uničil.
Iz te povsem resnične dogodbice se razvidi tudi, da je pri naših shodih vladalo dobro razpoloženje!
Natančen popis te slavnosti imate v slavnostni razpravi o dunajskih zahvalnih koncertih, katero je izdala Glasbena Matica. Tudi jaz sem dobil svoje plačilo, ki me je bolj razveselilo, kakor najlepši »orden«. Že leto prej me je mestni odbor slovenske prestolice za moje delo v pomožnem odseku imenoval častnim meščanom Ljubljane in sedaj sem jaz »divji pevec«, ki nobene note ne pozna, postal častni član Glasbene Matice!
Slavnostna koncerta sta bila pri kraju in tedaj sem mogel v miru živeti svoji rodbini in svojemu uradu. Naravno pa je, da sem že iz stare navade vedno še ohranil stike s starimi tovariši. Včasih sem šel na kak razgovor v parlament, včasih z njimi v kavarno na tarok in semtertja tudi v krčmo, kjer se je dobila zmeraj družba slovenskih poslancev. Takrat so zahajali gospodje večinoma v gostilno »Zum weissen Hahn« v Jožefovem predmestju. Slučajno je tisti večer kanonik Klun samotaril pri svoji mizi. Vsedem se k njemu in kmalu sva bila v intimnem prijateljskem razgovoru. Klun je bil tedaj zelo nezadovoljen s političnim položajem. Častital mi je, da sem rešen parlamentarnega posla ter naravnost vzkliknil: »Prijatelj, ti ne veš, kako rad bi jaz posnemal tvoj vzgled in se umaknil iz politike! Ali tega storiti ne morem, saj sem prepotreben, da zabranim tupatam kako nerodnost naših mladino v.« Tako sva kramljala pri litru vina skoraj do polnoči. Drugi dan, to je bilo 7. junija 1896 se je Klun odpeljal v Budimpešto k dele-gacijskemu zborovanju. Bilo je jutro 9. junija, ko vzamem pri zajutrku v roke jutranjo izdajo dunajskega lista ter silno razburjen čitam med telegrami tužno vest, da je nekaj ur prej Klun od kapi zadet za vselej zapustil burni ta svet.
Vest me je pretresla, saj sva postala s Klunom, dasi svoje dni ostra politična nasprotnika, tekom časa, ko sva se bolj poznala, naravnost prijatelja. Že je 32 let tega, kar hladna
gomila krije truplo znamenitega politika. In reči moram, krivica se godi zaslužnemu možu, da je ime njegovo skoraj zapadlo pozabljenju. Skušal sem že v prvem delu svojih spominov naslikati interesantni ta značaj. Sedaj morem le poglobiti ono sliko ter konstatovati, da je bil Klun eden izmed najvplivnejših in najagilnejših slovenskih poslancev. Marljiv in vesten, poleg tega zelo lokav, je dosegel marsikaj za svoj narod, oso-bito pa za svojo rodno deželo in svoje volivce. V svojem družabnem nastopu je kazal v odlični meri vsa svojstva, karakteristična za prebivalstvo slavne Ribniške doline. V družbi šegav in vesel je bil povsod priljubljen. V parlamentu je imel dokaj osebnih prijateljev ne le na desnici, marveč tudi med levičarji. Z eno besedo: ni bil eden izmed sijajnih govornikov, katerih je bilo v tedanjem parlamentu še lepo število, navzlic temu pa je s svojo vestnostjo in prikupljivo dobrodušnostjo marsikaj dosegel, kar bi zaman poskušal doseči kak ugledni govornik, ki ni razpolagal s takimi družabnimi darovi!
Srečo je imel. Ne le, da je umrl nagle smrti brez bolečin in brez smrtnega boja, •— umrl j e tudi pravočasno ! Kajti njemu, konservativcu stare BIeiweisove šole, je takrat že odklenkalo enkrat za vselej. Nove ideje so definitivno premagale njegove politične nazore, mlada demokracija, vodena od Kreka in avtokrata Šušteršiča je bila zagospodovala na vsej črti in njemu, akreditovanemu staremu politiku ne bi v tedanjih razmerah preostajalo nič drugega, kakor ostaviti politično pozorišče, ali pa kloniti pod brutalnim gospostvom avtokrata Šušteršiča. Njegova smrt ga je obvarovala te duševne krize.
Naj omenim na tem mestu ginljiv spominski govor, ki ga je imel v kranjski deželni dvorani dne 6. julija 1896 deželni glavar Oton Detela. Govoril je s predsedniškega mesta deželnim poslancem sledeči epilog:
»Velečastiti gospodje poslanci! Danes vidimo na tej strani visoke zbornice sedež prazen, katerega je toliko let zasedal naš dragi tovariš, kanonik Klun. Nikdar več ne bomo gledali v njegovo dobrovoljno jasno lice, nikdar več videli prijaznih njegovih oči. Daleč od domovine, v tuji zemlji, je zatisnil poslanec Klun svoje oči dne 8. junija t. 1.
Kanonik Klun je stal četrt stoletja kot deželni in državni poslanec na braniku za pravice naroda in za blagor domovine. Njegove zasluge so znane gospodom deželnim poslancem. On kot velenadarjen, neumorno delaven in vesten poslanec je bil vzor deželnega in državnega poslanca. Daleč od domovine, katero je toliko ljubil, za katero je živel in neumorno delal, je izdihnil svojo dušo. Vsegamogočni Bog ga je poklical v dobi krepke starosti, a prihranil mu pa tudi s tem marsikatero muko in bridkost, ki čakajo človeka v dobi starosti. Bila mu je v daljni tuji zemlji še zadnja tolažba, ko je čutil, da mu sega
Dr. K nizi
mrzloledena roka do srca, da je prihitel k njemu tovariš in Prijatelj njegov, državni poslanec Nabrgoj na pomoč. Še enkrat, in sicer zadnjikrat je cul besede v jeziku materinem, katerega je toliko ljubil, toliko spoštoval. Sedaj pa počiva v zemlji domači na mirodvoru, kjer počivajo njegovi prijatelji in tovariši iz deželne zbornice Bleiweis, Robič, Zarnik in dr. Poklukar.
Ljubezen, hvaležnost in spoštovanje slovenskega naroda spremila ga je do hladne gomile in obdržala mu bo trajen častni spomin... Danes, ko se bo zadnjikrat zapisalo ime kanonika Kluna v zapisniku deželnega zbora, zabeležilo se bo tudi živo sožalje visoke zbornice ob njegovi nenadomestljivi izgubi.«
Besede tega spominskega govora so tako prežete z elegičnim čutom, da bi ga komaj mogel pripisati pošteni sicer, a vendarle prav prozaični Detelovi duši.
Takrat živel sem prav prijetno in udobno v svoji novi uradni poziciji. Moje notranje zadovoljstvo je še povečalo dejstvo, o katerem sicer nerad govorim, ker vem, da se s tem izročam raznim hudobnim jezikom, ki ga pa vendar zatajiti ne morem, ker brez njega se ne more popolnoma razumeti mojega političnega in duševnega razvoja v življenju. Dogodek je bil ta:
Bilo je 5. julija 1896, na dan tridesetletnice bitke pri Kraljevem gradcu, ko sem se šetal po dunajskem VIII. okraju, v neposredni bližini one lepe cerkve v Lerchenfeldu. Mislil sem na usodne tiste ure na bojišču in kar vrglo me je v cerkev. Po dolgih letih sem zopet molil in se zahvaljeval Bogu, da me je rešil iz velike smrtne nevarnosti, da mi ni dal poginiti na moji skoro smrtni rani. Vtis te ure je bil zame odločilen. Takoj drugi dan sem šel k spovedi k jezuitom. Spovedniku sem odkrito priznal, da prihajam v spovednico po dolgih 50 letih. Mož, uvideven duhovnik, mi navzlic dolgemu registru grehov ni naložil nobene druge pokore, kakor enkrat resno prečitati oni prelepi stari liimnus: »Te Deum laudamus.«
Tako sem postal, bogzna da ne iz sebičnih nagibov, temveč Po svojem lastnem duševnem razvoju iz materijalista, kakor sem bil kot študent na visoki šoli, potem iz skeptika, verskega rnlačneža — naposled veren katolik. Opravljal sem svoje verske dolžnosti že v tistih letih, ko me je včasih »Slovenec« še napadal kot nevarnega nasprotnika verskega mišljenja.
Dobro znam, da bo marsikateri čitatelj se spotikal nad to javno izpovedjo ter nezadovoljno zarentačil: »Kaj nas briga ta tvoja duševna metamorfoza!« Ne tako! Teh stvari, ki jih nisem nikoli na veliki zvon obešal, moram povedati v svojih spominih. Kajti, le tedaj bodo razumeli moji rojaki, da so me po vsej krivici pristaši narodno napredne stranke krstili odpadnikom, ko sem bil sedem let po ravnokar opisanem duševnem prevratu izvoljen na podlagi programa Slovenske Ljudske Stranke.
Šuklje, Spomini.
8
Moja nova služba kot centralni ravnatelj šolskoknjižnih skladov je bila za moža, kateri je v sebi imel živ nagon udejstvovati se v svojem delokrogu, mnogo zanimivejša, nego se je splošno sodilo. Prevzel sem svoj urad v dokaj zanemarjenem stanju. Moj prednik H e r m e n e g i 1 d J i r e č e k , odličen učenjak, vendar ni posebno sodil med uradnike, še manj pa med upravitelje velikega trgovskega in obrtnega podjetja, kakor je zaloga šolskih knjig. Da uredim zavoženi urad in dvignem zalogo, je bilo treba predvsem pomnožiti moje znanje zlasti v nekaterih strokah, katere so bile do tja zame popolnoma neznan svet. Tako n. pr. sem se moral seznaniti s tipografijo in raznimi načini reprodukcijskega postopanja. Dunajska zaloga sicer ni sama tiskala svojih knjig, temveč jih je dajala tiskati v stari Gorischkovi tiskarni. V Pragi pa smo imeli svojo lastno tiskarno, katero je moral centralni ravnatelj, ako je hotel zadostovati svojim službenim dolžnostim, redno nadzorovati/ Da se tedaj vsaj površno seznanim s to obrtno stroko, sem najprej redno zahajal v veliko dvorno in državno tiskarno ter se dal tamkaj poučevati v »črni umetnosti mojstra Gutenberga«. Nato sein nadaljeval v državni strokovni šoli za tipografijo in reprodukcijo, izbornem zavodu, kateremu je bil dolgo let kot vodja načeloval znameniti fizik univ. prof. dvor. svet. E d e r. Ko sem se dal približno pol leta šolati v teh prvovrstnih zavodih, sem vsaj toliko razumel o stvari, da sem si mogel napraviti lastno sodbo ter nisem bil več slepo odvisen od dobre ali slabe volje podrejenih mi uradnikov. Zelo dobro je bilo tudi, da je bila zaloga šolskih knjig, ustanovljena po cesarici Mariji Tereziji, edini v istini veliki osebnosti med vsemi habsburškimi vladarji, v denarnem oziru jako aktivna. Posledica je bila, da smo bili popolnoma neodvisni od finančnega ministrstva. Če je n. pr. bil potreben večji izdatek, zadostovalo je kratko poročilo na ministrstvo s prošnjo, naj se v to ali ono svrho dovoli pokritje z lastnih sredstev. Stalna formula se je glasila: »Aus den Mit-teln des Schulbiicherverlags«.
Le na ta način je bilo mogoče, da sem napravil večja službena potovanja tudi v inozemstvo. Dvakrat, 1. 1895. in 1. 1898. sem se dal poslati na Nemško, da tam proučim ono obrtno stroko, ki jo Nemec označi z besedo: »Buchgewerbe«. Najprej sem potoval na južno Nemško, kjer sem se mudil štiri tedne obiskujoč vse večje tiskarne, zlasti one v Monakovein in v Stuttgartu.
V Monakovem sem najprej videl električni obrat v Olden-burgovi tiskarni. Ta način obratovanja se mi je silno prikupil. Ko sem potem v Stuttgartu obiskal znamenitega tipografa Graf-feja, me je isti še potrdil v mojem mnenju, da je za tiskarsko industrijo pripraven edinole električni pogon. Kmalu sem imel priliko dejansko izkoriščati to svoje prepričanje.
Kot centralni ravnatelj šolskoknjižnih zalog sem bil takrat Primoran misliti na, zgradbo novega uradnega poslopja za praško direkcijo. Ta je bila tedaj nastanjena v starem samostanu v Konviktski ulici, v temnem, zlasti za tiskarno povsem neprimernem poslopju, v katerem tudi ni bilo dovolj skladišč za ogromno količino založenih šolskih knjig. Stavbišče se mi je posrečilo dobiti na zelo ugodnem prostoru v Smetanovi ulici, le Par korakov od glavne prometne žile praškega mesta, od cesar Ferdinandove tride«. To stavbišče je bilo zelo veliko in znal sem, da so ga lastnikovi dediči hoteli prodati. Naročil sem bil torej svojemu arhitektu, naj skrbno zasleduje vse, kar bi bilo v zvezi s tem nakupom ter naj me natančno o tem obvešča. Stala je na tem prostoru velikanska enonadstropna stavba »Zlati soudek«, pravo gnezdo nemških, zlasti študentovskih društev. Moj zaupnik mi naenkrat brzojavno sporoči, da se za nakup dotične parcele poteguje »Deutscher Handwerkerverein«, ki je imel svojo zaslombo v Prvi praški hranilnici, v velikem nemškem denarnem zavodu. Znal sem, da je sedaj »periculum in mora«, da ne smem zamuditi niti trenutka, ker bi bila sicer ta Prilika za šolski sklad zamujena. Takoj se odpravim k ministru Gautschu, ki me pa ni mogel poslušati, ker je moral na važno sejo v državni zbor. Napotil me je do sekcijskega načelnika grofa B y 1 a n d t - a. Toda njega ni bilo v pisarni. Kontuma-ciran je bil radi kužne bolezni v svoji hiši. Vprašam, kje je gospod nastanjen. Rekli so mi, da začasno v »Residenzhotelu«. Jaz takoj v hotel, a tudi tam ga nisem dobil. Na moje vprašanje mi je odgovorila grofinja, da je gospod v »Jockeyklubu«. Odšel sem za njim v ta klub, ki je bil zbirališče visokorodne in finančne aristokracije. Prosim ga za razgovor ter mu pojasnim celo zadevo. Sprva se je branil, toda ko sem mu naslikal nujnost takšne akcije, sva se končno dogovorila, da bo on takoj šifrirano brzojavil cesarskemu namestniku v Prago ter ga vprašal, ali je nakupna cena, ki so jo zahtevali dediči v znesku 170.000 goldinarjev za stavbišče, primerna ali ne. Ob petih popoldne je bil tozadevni šifrirani odgovor iz Prage že tu. Glasil se je Pritrjevalno. Takoj sem dobil pooblastilo, da smem nemudoma Pozvati svojega zaupnika, naj sklene kupčijo s pravim zastopnikom dedičev in položi iz svojih sredstev »aro« v znesku 10.000 goldinarjev. Na vse zgodaj je bil moj zaupnik že pri odvetniku, sklene ž njim pogodbo in založi omenjeno vsoto kot aro. Še je bil pri odvetniku, ko se oglasi odposlanstvo »Deutscher Hand-'verkervereina« ter javi, da je to društvo, ki se je sprva pogajalo radi navidezno previsoke cene, sedaj odločeno pogodbo skleniti. Z obžalovanjem je odvetnik — sam deželni poslanec in hud Nemec — odgovoril, da prihaja odposlanstvo prepozno, ker je stavbišče baš kupila šolska zaloga.
Naravnost rečem, da nisem bil malo ponosen na ta dogodek, ki sigurno nima para v zgodovini državne birokracije.
Isto tako pa moram poudarjati, da je taka »huzarska« ataka bila mogoča le pri tako uvidevnem in visokopoteznem uradniku, kakor je bil grof B y 1 a n d t.
Zgradba je že stala ter je še danes pravi kras praškega mesta. Sedaj mi je pa šlo za vpeljavo električnega pogona. Pridem v Prago in povem arhitektu in onemu nadinženjerju, ki ga je cesarsko namestništvo oz. njegova stavbna direkcija postavila za gradbenega vodjo, da hočem imeti moderni, to je električni obrat v tiskarni. Oba sta mi odločno odsvetovala, češ, da grozi z ozirom na to, da ima Praga samo eno centralo in ako se tam kaj pripeti, nevarnost, da bo morala tiskarna dalj časa, morda cele tedne stati, morebiti celo v strogi sezoni, ko je največ dela pred pričetkom šolskega leta. Sprva sem se moral vdati. Baš takrat pa sem bil v drugič poslan na Nemško, da se tam seznanim z velikimi zalogami in industrijskimi zavodi, ki služijo izdelovanju knjig. Med drugim sem bil v Leipzigu cel teden, ves dan v tiskarnah, knjigoveznicah itd. Natančno sem si ogledal bibliografični institut, tiskarno Brockhausovo in druge. Povsod sem videl električni obrat in milo se mi je storilo, da po izjavi svojih tehnikov kaj takega ne bi mogli imeti v Pragi. Pridem tudi v Tauchnitz-ovo tiskarno, ki je bila po svoji velikosti nasproti onim velikanom le tiskarna srednje velikosti. Tudi tam elektrika! Jaz nekako elegično vzkliknem: »Škoda, da tega obrata ne morem uvesti v zavod, ki ga vodim!« Prokurist, ki me je spremljal, me vpraša, zakaj ne? Ko mu potožim neprilike glede centrale, me vpraša, koliko strojev ima praška tiskarna in v kolikih izvodih se tiskajo najbolj razširjene knjige. Ko mu odgovorim na to vprašanje, mi reče: »Bei dieser Anzahl von Schnellpressen und bei der angegebenen Auflagshohe, konnen Sie ruhig fiir sich eine eigene Zentrale errichten.« Potem mi je dal naslov znamenitega elektrotehnika, ki sem ga v istini takoj drugi dan obiskal. Le-ta začne na podlagi mojih podatkov računati ter mi nato pove svoje strokovno mnenje, da je namreč lastna centrala povsem mogoča in priporočljiva. Vrnivši se v Prago, pokličem svoja tehnika ter rečem arhitektu: »Vi boste takoj šli na lastne stroške v Leipzig«, državnemu nadinženjerju, stavbnemu vodji pa: »Vi boste šli na stroške šolske zaloge.« Čez dva dni sta se gospoda vrnila ter mi prinesla vest, da umakneta svoj ugovor, ker sta se prepričala, da je električni obrat v lastni tiskarni mogoč.
Pripominjam, da gotovo ni bilo veliko državnih zgradb, ki bi se mogle meriti z zgradbo novega poslopja za praško šolsko zalogo. Prihranili smo namreč proti proračunu, ki ga je določila stavbna direkcija praškega namestništva, celih 66.000 K, s katerimi sem lahko pokril vse potrebščine za električno inštalacijo z vsemi dvigali itd., za kar vse v prvotnem proračunu niti vinarja nismo imeli.
Ne bom več govoril o svoji uradni delavnosti kot centralni ravnatelj. Le to naj še omenim, da sem z uspehom skušal nadomestiti zastarele šolske knjige z novimi, po vsebini in zunanjosti popolnoma modernimi. Tako sem n. pr. za češke šole vpeljal nove čitanke, ki so se kmalu sploh prikupile in se vzdržale toliko časa, dokler ni sredi svetovne vojne tedanji namestnik grof C o u d e n h o v e šel naravnost na Dunaj v naučno ministrstvo ter zahteval, da se te čitanke nemudoma odpravijo, češ, da so veliko preveč prežete z narodnim slovanskim duhom! Tudi za slovenske šole so se vršile važne in reči smem koristne spremembe. Le z eno prevažno in prepotrebno publikacijo sem imel smolo. Ko sem namreč videl popolno anarhijo v pravopisu slovenskih šolskih knjig, sem predlagal ministrstvu, naj se izda za šolsko slovstvo obvezen pravopis ter poveri njegova sestava tako veščemu strokovnjaku, kakor je bil moj prijatelj Franc Levce. Ministrstvo je takoj ugodilo mojemu Predlogu. Ali po naši stari navadi so se pisatelji začeli prepirati in se zaganjati v L e v č e v proizvod in moja namera, utrditi in ustaliti pravopisno enotnost, je splavala po vodi!
Zveza med narodno napredno stranko
in Nemci.
Nenaravna ta zveza je tako pomembna za razvoj slovenske notranje politike, da ji posvečam posebno poglavje.
Prava duševna očeta dotičnega pakta sta bila lokava gorjanska ekscelenca baron Joža S c h w e g e 1 in premeteni deželni predsednik baron H e i n.
Že v devetem poglavju sem pojasnil, kako je bil baron W i n k 1 e r upokojen in kako je tedanji ministrski predsednik grof T a a f f e vztrajal pri svoji nameri nadomestiti rodoljubnega Winklerja z nemškim birokratom baronom Heinom. Toda, ko sem bil napisal tisto poglavje, nisem še poznal pre-važne publikacije: »Der politische Nachlass des Grafen Eduard Taaffe.« Debela, skoro 800 strani obsegajoča knjiga vsebuje Taaffe-jevo bogato politično korespondenco, dalje zapisnike posebno važnih sej ministrskega sveta in nekatera prednašanja neposredno namenjena cesarju Francu Jožefu. Ni dolgo tega kar je izšla ta knjiga, izdana po poslancu in univerzitetnem profesorju dr. Arthurju S k e d 1 u s sodelovanjem profesorja dr. Egona Weissa.
In kaj izvem iz te knjige? Da sem popolnoma pravilno pogodil vzrok Winklerjeve upokojitve, ko sem ga označil kot žrtev one kombinacije, s katero je Taaffe hotel pritegniti zmernejši del nemške levice v podporo svoji politiki. To raz-vidim sedaj čisto jasno z vsemi dokazili iz Taaffe-jeve politične zapuščine. Tu se nahaja nad vse karakteristično pismo ministra grofa lv u e n b u r g a , datirano z Wolfsegga na Gor. Avstrijskem z dne 14. k lil. 1892. Pismo je tako važno, da prijavljam v dobesednem slovenskem prevodu ona mesta, ki se tičejo deželnega predsednika kV i n k 1 e r j a.
K u e n b u r g piše Taaffe-ju med drugim tole:
»Pod 2/ vračam pismo barona kVinlclerja, katero mi je pred kratkim P 1 e n e r doposlal s prošnjo, naj izrazim Vaši Prevzvi-šenosti njegovo najiskrenejšo zahvalo, ker ste mu blagovolili dati omenjeno pismo na vpogled. Kar se tiče točke glede oddaje penzijske prošnje barona kVinklerja, ponavljata C h 1 u m e c k v in tudi P1 e n e r v svojih zadnjih pismih ono mnenje, katero
sem si jaz dovolil Vaši ekscelenci predložiti že v svojem pismu z dne 6. t. m.
Ako bi sicer Vaša ekscelenca iz utemeljenih humanitetnih razlogov hoteli odložiti dotično demisijsko prošnjo do konca tega mesca, kar razvidim iz Vašega telegrama z dne 8. t. m., mislim za svojo osebo, da iz tega ne bi utegnile nastati težkoče, toda po mojem na [iskrenejšem uverjenju le tedaj, ako Vaša ekscelenca vztraja pri sedanji kandidaturi b a -r ona H e i n a. Usojam se to še enkrat naj nujne j e priporočati. Naj ne zameri Vaša ekscelenca, če Vam povem v tem slučaju svoje mnenje povsem iskreno in pošteno. Predvsem ni baron Hein od nobene stranke takorekoč postavljen ali »ab ovo« favoriziran kandidat, temveč on je osebnost, ki ga vlada uvaža je, sicer ne samo radi tega, ker je slovenščine popolnoma zmožen (sic! op. pis.), temveč predvsem, ker je že v težkih razmerah dokazal svojo zmernost.
On ni bil nikoli kandidat nemških liberalcev. Tak je bil spočetka, kakor znano, baron S c h w e g e 1 in kasneje grof G o e s s. Edino to bi se moglo navajati proti njemu, da so ga vodilni krogi baš omenjene stranke sprejeli — to se je zvedelo Po neumnih indiskrecijah — ter je naravno že zadostovalo, da so ga odklanjale slovenske stranke. Ako bi se zgolj radi tega Pustil pasti baron Hein ter kdo drug imenoval na njegovo mesto, bi se to razkričalo kot očividcu uspeli Slovencev ter se obenem tolmačilo kot očividcu poraz Nemcev. Imeli bi drugega dvornega svetnika Abram a1, le v povečani meri. Z vso strastnostjo bi se zatrjevalo, da je to namenoma oškodovanje nemških interesov in zopet bi bujno naraslo ono nesrečno nezaupanje, ki zastruplja vse naše razmere. Vse to pa se gotovo ne zgodi, če vlada ne oziraje se na strankarsko prerekanje, odločno uvažuje svojega dosedanjega kandidata barona Hein a. Da ne bo Peščica zmernih Slovencev, ki jih ima danes še državni zbor. ladi tega niti stopila iz parlamenta, niti iz H o h e n w a r t-ovega kluba, tega ne bo treba posebej dokazovati tako natančnemu Poznavalcu obstoječih razmer, kakor je to Vaša prevzvišenost.«
Ono pismo, katero omenja grof Kuenburg in ki ga je moral po T a a f f' e - j e v e m ukazu poslati na vpogled tudi •Mene r ju, je datirano z Dunaja dne 27. julija 1892. Glavna vsebina njegova je, da poživlja grof T a a f f e kranjskega deželnega predsednika, naj vloži svojo prošnjo za upokojitev v Prvi polovici meseca avgusta. Baron W i n k 1 e r je odgovoril v pismu, ki nosi datum iz Bele peči na Gorenjskem dne 50. julija 1892. Tudi to pismo je tako karakteristično za osebo barona ” i n k 1 e r j a , da ga objavljam v slovenskem prevodu v celoti.
1 Dvorni svetnik Abram, goriški Slovenec, je bil na veliko nejevoljo levičarjev od grofa S c h 6 n b o r n a pozvan v justično ministrstvo.
»Visokorodni grof!
Velemožni gospod ministrski predsednik!
Na velecenjeno pismo s 27. t. m., s kojim me je odlikovala Vaša prevzvišenost, se usojam odgovarjati, kakor sledi:
Opirajoč se na Vašo pritrditev, ki ste mi jo dali, ko sem bil zadnjič na Dunaju, da smem svojo prošnjo za upokojen je izročiti koncem septembra, sem uredil svoje dispozicije glede razpustitve svojega gospodarstva v Ljubljani in preselitve v Gorico.
V stanovanje, določeno v Gorici za mojo rodbino, ne bi mogel priti pred 10. oktobrom, ker bi ga mogla ona stranka, ki ga ima dosedaj, po odpovedi izprazniti stoprav koncem septembra in ker se bodo potem morale še izvršiti v stanovanju neke male adaptacije. Do tega termina upam, bi mogel tudi vnovčiti za primerno ceno svoje konje in vozove z opremo, česar ne bi maral dati za slep denar. Tudi moje razmerje s služinčadjo, ki mi je zvesto služila, se bi do tega roka dalo urediti na primeren, pošten način. Zelo hvaležen sem Vaši ekscelenci za dobrohotno zasiguranje, da bom mogel do 1. oktobra in morda še dalje obdržati neomejeno dispozicijo nad svoje sedanje ljubljansko stanovanje. Ali ta ugodnost — naj mi dovoli Vaša ekscelenca to pripombo — bi imela zame le tedaj dejansko vrednost, če bi mogel ne kot navaden zasebnik z zmanjšanjem svojega gospodarstva živeti v Ljubljani, morda ko sem že upokojen, če bi me prav pustili do tistega termina v moji sedanji funkciji in obenem s sedanjo aktivitetno doklado, ker sem si ves čas svoje dvanajstinpolletne službene dobe kot deželni predsednik na Kranjskem prizadeval, da sem vlado vsekdar zastopal na dostojen način. To se mi je posrečilo le s tem, da sem pritegnil tudi svoje privatno premoženje ter s pripomočjo moje žene, ki je bila v stanu skrbno voditi hišno gospodinjstvo. To mi je tudi, tako smem soditi, popolnoma uspelo, ali prihranil si s tem nisem ničesar. Sicer bi pa tudi za slučaj, da se me prej upokoji, smatral kot častno dolžnost, da odpustim svojo služinčad šele po mesecu septembru, ker sem, vrnivši se z Dunaja v mesecu maju ob govoricah, ki so nastale o mojem umiku, v zaupnih krogih izjavil, da bom koncem septembra predal svojo prošnjo za upokojitev. Torej, če bi me prej odslovili iz moje službe, bi se to smatralo kot oči vidna nezaupnica, kot neka kazen, kar bi me moralo globoko užaliti, tembolj ker mislim, da sem vedno ravnal po inten-cijah Vaše ekscelence; saj mi Vaša ekscelenca nikoli ni dala slutiti, da nisem pravilno postopal v svoji službeni dobi. Vedno mi je bil kažipot zakon in po mojem prepričanju pravilna sodba o danih razmerah, sicer se ne bi nikakor mogel obdržati več kakor dvanajst let na posebno težavnem službenem mestu, kjer sem vendarle tudi uspešno deloval za svojo deželo.
Vaša ekcelenca je sama namignila, da ste zgolj radi najnovejše spremembe cele situacije, nikakor pa ne iz razlogov izvirajočih iz moje službene delavnosti, morali želeti, da bi pred Prvotnim terminom izročil svojo prošnjo za upokojitev. Popolnoma razumem, da se morate ozirati na politične okolnosti, ki Jih bo Vaša ekscelenca vsekakor bolje mogla presoditi nego jaz. Vendar se usojam naglašati, da bi se ta namen dal doseči tudi tako, da bi kmalu po 15. avgustu, ko si bom preskrbel še nekatere dokumente, izročil svojo prošnjo Vaši ekscelenci. S tem bi bila Jasno izražena moja namera, da se umaknem. Moja odpustitev iz službe pa bi se mogla tudi v slučaju, ako bi bila moja prošnja rešena, vendar še odgoditi iz prej omenjenih razlogov do onega roka, ki sem ga prej označil. Tako obzirnost kot star državni uslužbenec, ki more Samozavestno gledati na svojo dolgo, čestokrat s trnjem posuto pot, vendar zaslužim; saj v tem kratkem Presledku vendar ne bom mogel v nobenem pogledu ničesar skvariti.
Končno prosim, ne zamerite, da sem dragoceni čas Vaše ekscelence nad mero zlorabil ter ostajam zatrjujoč Vaši ekscelenci najodličnejše velespoštovan j e,
hvaležno udani
Andrej baron Winkler.«
laaffe-jev odgovor na to možato pismo je datiran z Dunaja dne 21. avgusta. V njem zagotavlja grof Taaffe kranjskemu deželnemu predsedniku, da se bo njegova penzijska Prošnja rešila tekom meseca septembra.
Kaj sledi iz teh dokumentov? Da je baron H e i n prišel ^ Ljubljano direktno kot zaupni mož nemških levičarjev, katerim se je silno mudilo spraviti v ljubljansko deželno palačo moža, zmožnega in spretnega, da k tlom pritisne Slovenstvo v deželi Kranjski.
In z nerazumljivo politično zaslepljenostjo se je dala narodno napredna stranka od tega skrajno nevarnega narodnega nasprotnika zapeljati k usodni zvezi z nemškim veleposestvom in z nemško stranko 11 a Kranjskem!
Do novega deželnega zbora tudi Hein ni mogel nič uspešnega doseči za svoje nemške liberalce. V starem zboru bi jaz in Klun Popolnoma zadostovala, da bi preprečila alianco nemškega veleposestva in slovenskih naprednjakov. Toda ko naju dveh ni bilo več v deželnem zboru, takrat je šele Hein-ova pšenica šla v klasje. Cele situacije ne morem bolj popisati, nego jo popisuje nioj srčni prijatelj Janko Kersnik v svojem pismu z dne 30. decembra 1895. Dotični odstavek se glasi takole:
... Pa dovolj! Če ne še porečeš, da se mi že pozna vpliv Jednodnevnega sestanka z novimi deželno-zborskimi tovariši! Ljubi Franc! Kaka škoda, da Tebe ni tu med nami! Sedaj bi
bil pravi moment, da pokažeš svoje prednosti: Vlogo bi igral, kakršne še nikdar nisi in cela čreda plahih, brez voditelja begajočih ovac, kar smo mi »liberalci«, stikala bi glave med Tvoji koleni. Jaz Ti hočem predvsem suho poročati, kakšen je bil prvi dan našega deželnega zbora.
Najprej bi se bili skoro stepli za sedeže. Detela je hotel imeti svojih 15 pristašev pred seboj v središču in priklopiti jih tako prav ozko Nemcem. Mi pa smo hoteli tudi zadnje, namreč bližino Nemcev. In ako že to ne bi bilo doseženo, vendar smo nameravali biti neka zagozda med onimi. Detela bi bil kmalu zmagal, da ni pritisnil v zadnjem trenutku Tavčar z znano grobostjo, kateri Detela ni bil več kos. Obsedeli smo torej prav v sredi. Spredaj od desne na levo: Tavčar, Lenarčič, Murnik, Hribar, zadaj Grasselli, Perdan, Majaron. Kersnik, Globočnik. Tavčarja »flankuje« Langer, Hribarja pa Zelen, Grassellija Auersperg Leo, Globočnika pa Švajger. Tako smo lepo zavarovani-Pri volitvah v odseke so se pokazali prvi rožički. Za upravni odsek smo hoteli mi štiri zastopnike, ko so nam klerikalci, kakor tudi za finančni odsek, hoteli dovoliti samo tri. Vse pogajanje je bilo zaman. A pomagali so nam Nemci, ki so z nami vred črtali Zelena in volili Globočnika. Osveta pa ni izostala. Klerikalci ponudijo takoj po tem Nemcem načelništvo v upravnem odseku, ako jim isti dovolijo Kluna na čelu finančnega odseka. In tako se je zgodilo. Iz vsega dosedanjega je razvidno, da bo vse zasedanje le vodeno v obeh narodnih strankah za prijateljstvo Nemcev. In veruj mi na besedo, da sta Hribar in Tavčar bolj željna te ljubezni, nego Putifarka — Jožefa. Sic transit — ne, ne, sic tempora mutantur!
Gotovo je danes le to, da se Nemci ne vežejo na nobeno stran in da bo treba vse naše previdnosti, da se jih pridobi za volitev deželnega odbora. Za pogajanja ž njim, pomisli — desig-niran sem jaz!
V našem taboru se je v istini zmernost naselila; za koliko časa, tega pa sami ne vemo. Pozabil bi Ti skoro čestitati, ko si tak vedež: Povše se je res nastanil na Tvojem sedežu ter jako oblastno gleda po dvorani. A sedaj k Tebi!«
— In v takem položaju slovenske napredne stranke nasproti takim sovražnikom, staremu diplomatu Schweglu in baš tako pametnemu kakor odločnemu deželnemu predsedniku! A narodno naprednem klubu je bilo sicer dokaj pametnih mož: Grasselli, Lenarčič, dr. Majaron, Ivan Šubic in notar Globočnik, sami ljudje bistrega pogleda in nemale darovitosti! Toda videti je, da so se slepo vdajali strankinemu vodstvu. In to je bilo povsem nezadostno! Dr. Tavčar, izboren govornik, odličen jurist, dobro podkovan tudi v narodno gospodarskih vprašanjih, vendar nikoli ni sodil v politiko. Še danes velja Goethejev izrek in morda bolj, nego kedaj: »Politisch Lied cin garstig Lied! Politika ni nobeno snažno rokodelstvo in Tavčarjev talent.
mehka in romantična duša sta mu očividno odkazali mesto med Pesniki. Oni pa, ki je bil dejansko voditelj narodno napredne stranke, je bil g. Ivan Hribar. Po moji slutnji je bil baš ta politična neroda, ki je zapeljal narodno napredno stranko v tako zagato.
Pakt z Nemci, sklenjen in blagoslovljen po baronu H e i n u , se jc obelodanil v seji dne 51. januarja 1896 pri volitvi deželnega odbora. Šlo je za izvolitev deželnega odbornika iz cele zbornice. Slovenski katoliški poslanci so oddali svoje glasove za dotedanjega deželnega odbornika dr. Papeža, ki jc bil obenem načelnik njihovega kluba. Čisto jasno, da so oni zastopali ogromno večino prebivalstva dežele Kranjske, kljub temu pa so zmagali naprednjaki s svojim kandidatom dr. Tavčarjem, za katerega so glasovali tudi Nemci. Tavčar je bil izvoljen z 19 glasovi proti 15. ki jih je dobil dr. Papež.
In za to beračijo ter za borih 6000 goldinarjev letne subvencije za slovenske gledališke predstave so se zavezali zastopniki narodno napredne stranke s svojim podpisom, da ne bodo sprožili nobene narodne akcije drugače nego sporazumno z Nemci! In ta pakt je držal od leta 1896. do leta 1905.!
Lahko se je v pest smejal stari lisjak baron Schwegel in lahko se je s tem uspehom ponašal nasproti dunajskemu ministrstvu baron Viktor H e i n. In vendar sta se oba gospoda navzlic svoji prefriganosti zmotila v bistvu cele zadeve. Pozabila sta, da njun trenutni uspeli vendar ne zaleže, ker so si pač pridobili numerično večino v deželnem zboru, kjer jc od tega trenutka sem Nemec postal dejanski gospodar v deželnem zboru, da pa ta zveza ni mogla imeti stalnosti, ker slovenski narod v svoji ogromni večini tej zvezi nikakor in nikoli ni pritrdil, temveč zvest ostal narodnemu programu, ki so ga žalibog takrat zatajili zastopniki narodno napredne inteligence!
Pa mi bodo očitali nekateri površni presojevalci: »Kaj govoriš, kaj se vsajaš, saj so vendar Tvoji radikalni nasprotniki iz prejšnjih let, Ivan Hribar in dr. Tavčar, izvrševali le Tvoj Program!« Nikakor ne, glasno ugovarjam!
Pač je istina, da sem od svojega vstopa v parlament, po-čenši z letom 1883 vedno zagovarjal pomirjenje z Nemci. Hotel šeni pritegniti nemško stranko, ki je pod avstrijskim režimom razpolagala na Kranjskem z razmeroma velikim duševnim in finančnim kapitalom, k skupnemu praktičnemu delovanju v gmotnih vprašanjih. Zdavnaj sem že dal slovo tisti popolnoma napačni misli, da bo jezikovno vprašanje rešilo slovenski narod pretečega mu pogina; že zdavnaj sem vedel, da gre želodcu prednost pred jezikom, da se materijelno dobro situirani narod nikoli ne more iznaroditi, dočhn se beraški narod v svoji niaterijelni bedi nikoli ne more vzdržati. Tedaj sem bil odločno za pomirjenje, toda krčevito bi se v bran postavil vsaki narodni kapitulaciji. Dolgih 51 let sem bil v najožjem stiku s Schweglom:
in zasigural sem si njegovo sodelovanje pri celi vrsti samostalnik predlogov in mnogokrat sem zmagal pri glasovanju s pomočjo nemških glasov. Ali javno pozivam svoje nasprotnike, neizvzemši g. Ivana Hribarja, ki si je takrat prilastil monopol narodnega radikalizma, naj mi povejo le najmanjšo narodno koncesijo, katero bi bil kdaj ponudil ali dal nemški stranki na Kranjskem! Če se še toliko trudijo, ne bodo mogli iztakniti niti toliko, kolikor ima g. Hribar črnega za svojimi nohti.
In tako sem mogel svojemu prijatelju Kersniku, ki me je natančno obveščal o vseh dogodkih v tedanjem kranjskem deželnem zboru, pisati ono pismo, katero objavlja dr. Ivan Prijatelj v svoji tako zaslužni knjigi »Ivan Kersnik in njegova doba«.
9. maja 1896.
»Tvojemu pismu sem se bil prav dobro smejal ne le radi zdravega humorja tvojega, temveč še bolj radi glavne vsebine njegove. Svet je vendar le okrogel, dejal sem sam pri sebi, zlobno muzajoč se. Kam smo prišli — sedaj uporabljajo radikalci mojega oprodo, da jim gre paktirat z Nemci! Sicer sem bil že preje izvedel o vseh teh spletkah, po Schw6glu sem bil vedno dobro poučen. A posebno mi niso imponirali vaši uspehi. Bog me varuj prevzetnosti, vendar pa mislim, da bi z menoj vred bil več pozitivnega dosegel od starega lisjaka nego z dr. Tavčarjem in ljubljanskimi ultra-elastiki!«
Toda še nekaj! Bil sem sicer o poteku .pogajanj narodne napredne stranke z Nemci v kranjskem deželnem zboru dokaj dobro poučen po Kersnikovih informacijah in po razgovorih z baronom Schweglom, vendar pa je cela zadeva prevažna, da bi se bil smel preveč zanašati na svoj spomin o stvareh, ki so se godile pred 32 leti. Obrnil sem se tedaj na sila natančno poučenega gospoda, čigar absolutna verodostojnost je vzvišena nad vsakim dvomom. Naprosil sem ga, naj mi sedaj, ko ima stvar vendar zgolj zgodovinski pomen, brez ovinkov pove golo resnico. Drage volje je dotični gospod ustregel mojemu pozivu ter mi javlja v dopisu, datiranem z dne 30. novembra 1928, da je bil baron H e i n poskušal najprej svojo srečo pri »klerikalnih« poslancih ter hotel to stranko zvezati z nemškim veleposestvom. V to svrho je povabil deželni predsednik k sebi na večerjo gospode: deželnega glavarja Otona Detelo in kanonika Kluna za slovensko katoliško stranko ter barona Schwegla, grofa Barba in viteza Franca Lange r j a. Toda ti preklicani klerikalci niso marali in tudi nemški veleposestniki, med katerimi je prevladovala liberalna struja, se niso kazali preveč vneti za tako zvezo. Ker ni bilo mogoče pri klerikalcih, je baron H e i n poskušal doseči pri narodno
napredni stranki, ki je brez vsakega obotavljanja drage volje šla k nemškemu veleposestvu v »tiho kamric o«. Moj izvesti-telj mi piše dobesedno tako: » ... Wenige Tage darauf schlossen wir mit der liberalen Partei einen Vertrag (eine grosse Dummheit von uns), dessen Punkte warcn: Beide Parteien garantieren ein-ander die Subvention des slovenischen und deutsclien Theaters im bisherigen Ausmasse, die Wahlen in alle Ausschiisse nach dem Schliissel der Abgeordnetenzahl — 12er Ausschuss: 5 Kleri-kale, 4 Grossgrundbesitzer, 5 Liberale; Beibehaltung der 600 Gulden fiir den deutsclien Unterricht an den slovenischen Volks-schulen (Judeže vi groši). K eine nationalen Vorstosse v o n Seite der slovenischen liberalen Partei und s o 111 e n s o 1 c h e von der dritten Seite k o m m e n , vorhergehende V erstandigung w e g e n der e i n -zunehmenden Haltung mit uns. Wir wahlen aus dem ganzen Hanse das Mitglied der slovenischen liberal en Partei, w e 1 c h e s d i e s e fiir den Landesausschuss Uominiert.
Nocli in derselben Session wurde die Verabredung von der slov. liberalen Partei gebrochen. Der Anlass hiefiir ist mir nicht tnehr in Erinnerung. Ich glaube jedoch, es war wegen der Subvention von 600 Gulden, deren Streichung die klerikale Partei beantragte und fiir die danil die liberale ohne weiteres stimmte. F a v č a r , dem »entre nous« Hribar — cin Bein stellte, wo er konnte, war wiitend iiber die Wortbruchigkeit seiner Partei (er wurde im Klub mit einer Stimme iiberstimmt) und erklarte Uns, dass er aus dieser Haltung die Konscquenzen ziehe und uns sein Mandat (gotovo le deželnoodborski mandat, op. pis.) zur Verfiigung stelle, was wir nicht annahmen und die Sache iiberhaupt nicht tragisch nahmen, da wir auf diese Subvention ohnehin wenig Gewicht legten. Unbegreiflicherweise erneuerten wir doch ein Jahr spiiter unseren Vertrag mit der slov. liberalen Partei und zwar genau praezisiert und schriftlich. Unterschrie-ben wurde er von Tavčar und Hribar, unserseits unter-schrieben Schwegel, Dr. Schaffer und i c h. Bekannt-lich h at Hribar spiiter behauptet, dass er nicht unterschrie-ben hiitte, was ihm jedoch in der Handelskammer von P amer* durch Vorweisen des Schriftstiickes mit seiner Unterschrift be-wiesen wurdc. Da ich das Schriftstiick Pamer gegeben hatte, bat mich Hribar in der Zeitung angeflegelt — sein e ganze Rechtfertigung! Wie Ihnen bekannt sein wird, wurde die Ver-einbarung gelegentlich der Attaken gegen das deutsche Protokoli wieder gebrochen und nachdem wir die ganze Zeit des grossen Kampfes mit der Obstruktion die liberale Partei schiitz-ten, gegen alle Anerbictungen und Verabredungen von Seite
* Op. Pamer je bil takrat član trgovske zbornice.
der Regierung absolut ablehnend waren und erkliirten. auf eine WahIreform nur im Einverstandnis mit den Liberalen einzu-gehen. Ich speziell wu rde von H e in und in Wien von P a c e* bearbeitet. Nach dem Vertragsbruch erklarten wir 'unser Biind-nis liiemit als gelost und stimmten einer Wahlreform zn, welcbe ftir die Liberalen viel ungunstiger war als die friiher von uns gestellten Antrage.«
Tako moj informator! Jasno je sedaj dokazano, da je podpisana zveza v istini obstajala med nemškim veleposestvom in slovensko napredno stranko ter da se je slednja v nepopisni zaslepljenosti zavezala z Nemci, ne samo da ne bodo stavljali nobenega predloga v narodnem smislu, temveč celo. da se za slučaj, ako se tak predlog stavi od tretje, to je katoliške strani, ne bodo smeli strinjati ž njimi drugače kakor sporazumno z Nemci, to j e z nemškim dovoljenjem! In ta nesrečni pakt je obveljal skozi dolgih devet let do leta 1905., ko je Krek z naravnost geni-jalno potezo vrgel v deželni zbor svoj predlog glede zapisniko-vega jezika in glede nemških govorov deželnega predsednika H e i n a. Komentarja k temu ni treba!
Ne bi o tej stvari dalje govoril, ko ne bi baš v teli dneh razpravljal g. Ivan Hribar v svojih memoarah, objavljenih v -Trgovskem listu«, isto zadevo. Ker imenuje pri tej priliki tudi mene, sem prisiljen vsaj nekoliko reagirati na njegove »Spomine«, na katere se sicer nikoli ne bi bil oziral. »Non ti curar di loro, ma guarda e passa,« pravi Dante. Vsled izzivanj omenjenega gospoda pa, ki je imel tedaj vodilno mesto v napredni stranki, sem se obrnil na prej označenega svojega informatorja v vprašanjem, ali se smem sklicevati nanj, ako se poslužim njegovih podatkov. V svojem odgovoru od 7. decembra 1928 me direktno pooblašča ter pravi: »In diesem Falle vor Gericht als Zeuge gefiihrt werde ich mi eh nicht im mindesten scheuen, die Wahrheit zu sagen... Dass Sie der Urheber des Bundes zwischen uns und den liberalen Slowenen waren, kann wohl nur einem H r i b a r einfallen.« Le toliko v odgovor na zavijanja bivšega deželnega poslanca. Za sedaj je to moja zadnja beseda.
In ta povsem neosnovana vest je našla odmev celo v najnovejši publikaciji:	»Franc Erjavec:	Zgodovina katoli-
škega gibanja na Slovenskem.« V tej knjigi, ki je resno delo resnega moža, čitamo dobesedno: »... In tedaj so storili oni. nekoč tako radikalno narodni liberalci, ki so proglašali zadnja leta ves nacijonalizem za svoj monopol in vsakemu ob vsaki
* Grof P a c e, zet barona W i n k 1 e r j a , deželni predsednik v Bukovini, kesneje podpredsednik najvišjega računskega dvora in končno sekc. načelnik v notranjem ministrstvu. Mož je bil součcnec Kersnikov in Levec je bil njegov inštruktor. Skozinskozi poštenjak in nadvse simpatična oseba!
Priliki očitali narodno izdajstvo, oni usodepolni narodni in politični greli, ki je potem toliko let po eni plati oviral organski napredek vse dežele, po drugi pa izpremenil nekoč res napredno liberalno stranko v inkarnacijo vsega reakcijonarstva na Slovenskem. Samo da obdrže oblast, so namreč sklenili na Šuklje-tovo inicijativo in s Kersnikovim posredovanjem meseca januarja leta 1896 pogodbi z Nemci.«
Z mirno vestjo izjavljam, da je ta očitek popolnoma ne-osnovan. Nikoli se nisem branil javno zastopati, kar sem storil. Resnicoljubje pri možu je v mojih očeh najlepša krepost, nasprotno najgrša grehota — strahopetnost. Vedno sem skušal zadostiti tej kreposti in se skrbno izogniti zadnji lastnosti. Niti na smrtni postelji ne bi mogel spovedniku izreči kaj drugega, nego da se mi niti sanjalo ni o nameri voditeljev narodno napredne stranke, da hočejo napraviti tako »kravjo kupčijo« s prej tako osovraženimi in napadovanimi Nemci. Kersnikovo pismo, kakor že kaže besedilo njegovo, me je naravnost presenetilo: šele potem, ko je bila pogodba dogovorjena in sklenjena, me je baron Schwegel obvestil o dejstvu in njegovih podrobnostih. Ako bi jaz hotel v dobi, ko sem bil še aktivni poslanec, imeti zvezo z Nemci, bi jo, kadar bi hotel, lahko igraje dosegel. Jstina je, da sem se pričetkom koalicije leta 1894. tedaj v prvih mesecih njenega obstanka bavil z mislijo, da bi se tudi v deželnem zboru kranjskem moralo doseči tako razmerje, kakor smo ga bili ustanovili v dunajskem parlamentu. Kako lice pa bi imelo, ako bi se na Dunaju pokazali kot parlamentarni zavezniki, v deželni sobani ljubljanski pa kot stari, liuti nasprotniki? Toda tudi takrat niti sence ni bilo kakih pogajanj z nemškimi poslanci in menoj v kranjskem deželnem zboru!
Sicer mi pa potrjuje v na prejšnji strani navedenem pismu oni nemški politik, ki je pač izmed vseh živih najbolje informiran, vse podrobnosti tega pakta.
Torej gola resnica! Kar se tiče dr. Tavčarja in mojega Prijatelja Janka Kersnika, je to le nov dokaz, da sta bila oba moža pesniški naravi ter nikakor ne ustvarjena za ono grdo rokodelstvo,'ki se imenuje politika. Drugače z gospodom Ivanom Hribarjem, ki si menda še danes domišljuje, da je ne-le velik Politik, temveč obenem znamenit državnik. Jaz vsaj za svojo osebo ga nikoli nisem imel za to. Ali eno moram reči! Mar ne bi bilo vprav izborno gradivo za kakega nadarjenega satirika, kakega Aristofanesa ali Beaumarchaisa, naslikati ono veličino, ki si je sam prisvojil monopol neskaljenega narodnega rodo-Ijubja, ki se je pri premnogih prilikah pogrezal v valovih vseslovanske frazeologije tudi — v oni dolgi devetletni dobi, ko je ob istem času v deželnem parlamentu moral hoditi okoli s Pasjo torbico na ustih, ki mu jo je bil privezal ominozni podpisani pakt z nemškim smrtnim sovražnikom!
Pred viharjem.
Kaka pa je bila notranja politična situacija na Dunaju, ko se je zbrala novo izbrana poslanska zbornica k svoji otvorilni seji. Ministrski predsednik je govoril v svoji programatični izjavi sila samozavestno in odločno. S posebnim naglasom je izjavil, da stoji njegova vlada povsem prosto nad strankami ter da hoče i v naprej varovati svojo prosto roko. Spregovoril je znamenite besede: »Wenn icli sage, dass die Regierung den Parteien gegeniiber frei dasteht und auch fiir die Zukunft frei zu bleiben gedenkt, so bedeuten diese Worte, dass w i r z u firliren und nicht u n s fiihren zu 1 a s s e n gedenken!«
Gotovo se niti sanjalo ni pogumnemu Poljaku, da bo pet tednov kesneje po nečuvenih prizorih v parlamentu in velikih pouličnih izgredih moral za vedno zapustiti vladno palačo in ministrski sedež!
Oglejmo si najprej, kako je izgledal parlament.
Po Badeni jevi volilni reformi, ki je pomnožila število poslancev na 72 glav, izvoljenih iz nove pete kurije na podlagi splošno enake volilne pravice, je prišlo v zbornico krdelo kakih petnajst socialdemokratov, med njimi tako karakteristične osebnosti, kakor vodja avstro-socijalne demokracije, poljski Daszynski. Med Slovenci smo videli poleg dr. Šušteršiča, ki je bil že leto prej kot naslednik Klunov poslan od Ljubljanske okolice v državni zbor, dr. Janeza Ev. Kreka, Naceta Žitnika in Jožeta Pogačnika.
Dr. Ivan Šušteršič! Ni lahka naloga poglobiti se v njegov značaj ter naslikati ga takega, kakor se danes kaže resnemu opazovalcu. Kaj lahko je tako delo pri plitvih možeh, veliko bolj težavno pa je pogoditi tako komplicirano osebnost, kakor je bil dr. Šušteršič. Brezdvomno je bil dr. Šušteršič široka, velika narav. To priznavam tudi jaz, dasi moram po vestnem opazovanju in preiskavanju ugotoviti mnogo temnih strani tega veljaka. Ne morem zanikati, da se Šušteršič nikakor ni odlikoval po obširnem znanju. Kot govornik je imel pač velike uspehe v deželni sobani kranjski, dočim ga v državnem zboru nikakor ni bilo prištevati prvovrstnim govornikom. Najjačja stran v njegovem značaju je bila potencirana samozavestnost, energična volja in skrajna brezobzirnost, nika-
kor izbirčna v sredstvih. Mož je bil avtokrat ter ni trpel nobenega mu enakega poleg sebe, kaj še koga nad seboj. Pri tem je bil skrajno lokav in spreten. V parlamentu z urejenimi razmerami najbrže ne bi bil nikoli igral posebno znamenite vloge. To se je videlo tudi v Hohenwart-ovem klubu, ko j ega član je bil skoro eno leto. V onem parlamentu pa, od B a d e n i j e v i h časov sem razdrapanem, demoraliziranem in Podivjanem, se je mož njegove baže in njegove duševne kapacitete kmalu dvignil na površje ter postal eden izmed najbolj znamenitih in najbolj vplivnih poslancev.
Kaj naj porečem o Janezu Ev. Kreku! Še danes ga vidim pred seboj milega svojega prijatelja, vprav ženijalnega moža, silno redko prikazen v borbah smrti zapisanega avstrijskega cesarstva, moža odlične svetovne naobrazbe ■— sijajen intelekt in zlato srce, velikopotezen v vsakem pogledu, človek, ki je živel le javnemu blagru, vse za druge, nič zase! Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat še imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, izvzemši vodjo avstrijske socijalne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko Prikazen Tom. Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!
O Žitniku sem povedal svojo sodbo že v enem prejšnjih Poglavij. Istotako, kakor v kranjskem deželnem zboru, se je kazal tudi v dunajskem parlamentu.
In sedaj Pogačnik! Že dolgo let sem njegov osebni in odkriti prijatelj. Pa mi gotovo ne bo zameril, ako rečem, da se nikoli ni preveč trudil z učenjem ter se nikoli ni pre-nategnil pri težavnem parlamentarnem delu. Ali odlikoval se je z darom, ki ga žalibog tako redkokdaj najdem med slovenskimi naobraženci. Manire je imel, družabno omiko. Znal se je obnašati kakor socijalno izobražen človek. Poleg tega Pa je razpolagal z eno lastnostjo, ki jo jaz po dolgih skušnjah naposled stavi jam nad učenjaški balast, to je s pristno zdravo gorenjsko pametjo. To je pokazal v brambovskem odseku, čigar načelnik je bil in s tem zdravim razumom se je odlikoval tudi kot mnogoletni podpredsednik dunajske zbornice. O tem priča razgovor, ki sem ga imel leta 1917 v Bad Gastein-u z bivšim predsednikom dr. Sylvestrom. Slučajno sem prišel skupaj s starim kolegom ter sem ga med drugim vprašal, kako je on kot predsednik zadovoljen s podpredsednikom Pogačnikom. Takrat namreč dunajski parlament ni imel nič manj nego osem podpredsednikov. Pa mi je odgovoril Syl-v e s t e r : sGanz vorzuglich! Wenn ein schvvieriger Gegenstand 'n Verhandlung ist und ich nicht personlich die ganze Debatte iuhren kann, so vertraue ich den V orsitz keinem anderen, als lhrem Pogačnik. Ich bin iiberzeugt, dass es unter seiner Leitung keine Entgleisung gibt!« Nikoli nisem bil na glasu, da potratno razsipavam svoje komplimente, navzlic temu rečem naravnost,
šuklje, Spomini.	9
da je v Sloveniji bore malo tako finih političnih glav, kakor jo ima čestokrat premalo uvaževani Pogačnik iz Podnarta!
Da nisem osamljen s svojo vobče ugodno oceno o politični delavnosti Jos. Pogačnika, jasno kaže sodba narodnega nasprotnika, nemškonacijonalnega predsednika poslanske zbornice dra. Julija Sylvestra, kateri se v svoji pred kratkim objavljeni publikaciji* o svojem namestniku izraža tako-le:
»V i t e z Pogačnik je bil zelo prijetno prikupljiva osebnost, priljubljena v celi zbornici. Zlasti kot podpredsednika so ga cenili, ker je svoje posle opravljal povsem objektivno in nepristransko. Tudi v težavnih slučajih in pri važnih glasovanjih je bil kos svoji nalogi. Nikoli se ni dal zapeljati k pristranostim, tudi če so razgrajali pripadniki njegove stranke in se nad njim spotikali. V političnem občevanju je vedno varoval svoje slovensko stališče, obenem pa je skušal razumeti razne taktične poteze drugih strank ter je bil vedno pripravljen za mirno stvarno razpravljanje vsakokratnega položaja. Nemški jezik je popolnoma obvladal, vendar se ni nikdar odlikoval kot govornik, tumultuaričnih nastopov svoje stranke se ni udeleževal, temveč ostal je vseskozi mirni opazovalec.«
Tako Sylvester o Pogačniku. Mnogo manj ugodna je njegova ocenitev dra. Šušteršiča.
Grof Kazimir Badeni!
Ali je bil poljski plemič, ki je bil iz cesarske namestniške palače v Lvovu pozvan na mesto ministrskega prvosednika. res tista neroda, za katerega so ga razkričali nemški liberalci in nemški nacijonalni politiki in časnikarji po njegovi katastrofi?
Po moji sodbi, nikakor ne! Nasprotno, mož se je izkazal na svojih prejšnjih službenih mestih izbornim upravnim uradnikom. Tudi kot ministrski predsednik je z nemalo spretnostjo dosegel od parlamenta, da je rešil celo vrsto važnih zakonskih predlog, med njimi zakon o personalnih davkih, ki je bil še izdelan in predložen zbornici od T a a f f e j a in ga koalicijsko ministrstvo navzlic vsem naporom tedanjega finančnega ministra Plenerja nikakor ni moglo dobiti od parlamenta.
Badenijev značaj in način postopanja drastično označuje sledeča epizoda, ki mi jo je povedal najvplivnejši dostojanstvenik iz notranjega ministrstva, baron Erb. Čudna prikazen ta prvi sekcijski načelnik v notranjem ministrstvu, kojega vodstvo si je vedno pridržal Taaffe sam! Tudi Badeni je poleg ministrskega predsedstva še prevzel posle ministra notranjih zadev. Pod Taaffe-jem je bil baron Erb vsegamogočen v notranjem resortu. Sam ne vem, kako sem prišel do tega, da je bil baron Erb meni posebno naklonjen. Večkrat sem v zadevah, ne samo svojih volivcev, tem-
* »Vom toten Parlament und seinen letzten Tragern«, Wien 192s.
več tudi za slovenske stranke iz drugih volilnih okrajev, interveniral pri Erbu. Če je le mogel, je ugodil mojim željam in priporočilom. Poleg tega je bil mož, dasiravno po svojem rojstvu trd Nemec, dober poznavatelj slovanskih jezikov. Bil je Miklošičev učenec. Enkrat mi je naravnost povedal, da bi on, ako bi šlo po njegovi volji, ne sedel kot jurist v ministrstvu, temveč bi bil na kaki nemški univerzi profesor slavistike. Ko je bil B a d e n i še cesarski namestnik v Lvovu, je imel E r b ž njim marsikatero Prasko. Zlasti sta se sprla v dobi kolere, ki je tedaj hudo razsajala Po Galiciji. V Erbovo sekcijo je spadal tedaj tudi zdravstveni oddelek in tu je prišlo do ostre kontroverzc med gališkim namestništvom in notranjim ministrstvom. Druga prilika, kjer sta si prišla ta dva fnukcijonarja navzkriž, je bilo vprašanje novega maloruskega pravopisja. Iz političnih razlogov, da bi se protivil velikoruski propagandi, se je Badeni kot cesarski namestnik v Galiciji krepko zavzel za vpeljavo nove fonetične ortografije, dočim je baron Erb zagovarjal stari zgodovinski pravopis. Ni čuda tedaj, da je baron Erb po polomu koalicijske vlade in med kratkim Kielmanseggovim medvladjem, ko se je sploh imenoval Badeni kot bodoči ministrski prvosednik, takoj sklenil vložiti svojo Prošnjo za upokojitev. Kielmannsegg je temu odločno ugovarjal ter ni hotel sprejeti demisije tako izurjenega in izkušenega sodelavca. Celo cesar Franc Jožef je osebno pritiskal na Erba, kateri se je končno vdal ter umaknil svojo penzijsko prošnjo. Vse to mi je baron Erb, ki me je po svoji upokojitvi večkrat obiskal v mojem uradu, sam pripovedoval. In kako se je vršila njegova upokojitev? Badeni postane šef vlade in baron Erb stopi takoj k njemu ter mu veli: »Ekscelenca, sedaj je treba pričeti s pogajanji z ogrsko vlado radi nagodbe, mene zadeva naloga pogajati se z ogrskimi zastopniki o veterinarnih določbah. Delo je težko in jaz se ga nočem lotiti prej, dokler nimam gotovosti, da morem v istini tudi pod Vami dalje služiti in dovršiti to svojo nalogo. Prosim za jasen odgovor.« Badeni mu izrecno naglasa, da se ne bi mogel odpovedati podpori tako verziranega sodelavca ter ga Uujno prosi, naj nadaljuje svoje delo. Baron Erb mu je verjel ter je začel svoje dogovore z ogrskim poljedelskim ministrom in drugimi zastopniki budimpeštanske vlade. Nekega jutra, ko je ravno sedel pri kavi, prihiti njegov sin ter mu reče: »Papa, ti si ja penzioniran!« Na njegovo vprašanje, odkod ima to vest, mu sin odgovori, da stoji to v jutranji izdaji »Neue Freie Presse« med osebnimi novicami. »Izmišljeno,« pravi baron Erb, »novinarska raca,« ter se mirno odpelje v svoji ekvipaži iz svoje vile v Grinzingu —- baron Erb je bil že od doma zelo bogat — v notranje ministrstvo. Baš je bila neka stranka pri njem, ko mu sluga Prijavi ministrskega prvosednika. Tudi to ni bilo nič posebnega, ker je bil Badeni že večkrat poseti 1 svojega sekcijskega načelnika v pisarni. Erb pa je takoj pri Badcnijevem vstopu zapazil, da je ujegov obraz nekako čuden. Badeni mu je s tisto eleganco, ki jo
imajo poljski plemiči, čestital, češ: »Njegovo Veličanstvo Vam je, ekscelenca, podelilo veliki križ Franc Jožefovega reda povodom —- Vaše upokojitve!«
Vsa lokavost in energična brezobzirnost Badenijeva se razvidi iz tega slučaja.
Kaka pa je bila situacija v dunajskem parlamentu? Tu sem prisiljen popraviti neko pomoto, katera se je pripetila avtorju »Zgodovine katoliškega gibanja na Slovenskem« g. Franu Erjavcu. Govoreč o sestavi poslanske zbornice, ki je bila izšla iz volitev leta 1897, popisuje ta zgodopisec delavnost dr. Ivana Šušteršiča ter pravi o njem dobesedno: »Ko so prišli koncem meseca marca poslanci na Dunaj, se je takoj opazilo, da ima slovenska delegacija v svoji sredini moža, ki je kljub svoji mladosti in parlamentarni neizkušenosti pokazal nenavadno diplomatično spretnost in taktično okretnost. To je bil ambicijozni dr. Ivan Šušteršič.« In nadalje pravi, »da je on preprečil ustvaritev parlamentarne večine, katere središče bi bili liberalno nemški naci-jonalci«.
Žal, da je ta pripovedka docela neosnovana. »Amicus mihi Plato, sed magis amica mihi veritas!« Obžalujem, če je g. Erjavec pri vestnem in stvarnem obdelovanju dotičnega gradiva ali premalo natančno čital ali pa morda celo ni poznal velikega dela dr. Gustava Kolmerja: »Parlament und Verfassung in Oster-reich.« VI. zvezek te skoro brezhibne publikacije popisuje Bade-nijevo katastrofo: avtor, ki je bil skozi več desetletij parlamentarni poročevalec »Neue Freie Presse«, obdeluje z izredno vestnostjo avstrijsko parlamentarno zgodovino, tako da je pisava njegova dokaj nepristranska ter le tu pa tam prodre avtorjeva nemška miselnost. Jasno dokazuje, kar je bilo dobro znano vsakemu izmed nas starih parlamentarcev, da so volitve leta 1897 močno ojačile pozicijo slovanskih narodov v dunajski zbornici in zelo zmanjšale vpliv tedaj razklane in razdrapane nemške levice. Kaj malo je manjkalo, da bi Slovani in ž njimi zvezani nemški konservativci, fevdalno veleposestvo in njih italijanski in romunski zavezniki razpolagali z nadpolovično večino. Poleg tega so krščanski socijalci pod vodstvom dr. Karla Luegerja, ki so formirali dobro disciplinirano skupino 29 glasov, že iz sovraštva proti nemškemu liberalizmu se močno nagibali na Badenijevo stran. Tedaj se je zopet obnovil tisti glasoviti »Železni obroč«, brez vsake intervencije dr. Šušteršiča, ki je imel takrat kot mlad in neizkušen parlamentarec mnogo premalo vpliva, da bi sploh mogel poseči v ustvaritev parlamentarne večine. Šušteršičev veliki vpliv je bil mogoč šele po Badenijevih kravalih, po poginu njegove vlade ter se je uveljavil stoprav poldrugo leto kesneje, ko je bil prevzel vlado grof Franc T h u n. Šele tedaj je šla šusteršičeva pšenica v klasje!
Vsa slabost tedanje nemške levice se je jasno kazala pri volitvah predsedstva. Predsednikom zbornice je bil izbran desni-
tarski kandidat, tirolski konservativec dr. Kathrein, mož, na katerem je bila odlična le njegova izredna — grobost, z 258 glasovi Proti levičarskemu kandidatu grofu Attemsu, ki je nase združil le bornih 114 glasov. Za podpredsednika sta bila izvoljena boljak David Abrahamovicz z 251 in Mladočeh dr. K a -i' e 1 Krama r z 253 glasovi. Levičarska protikandidata sta dobila le 75, ozir. 76 glasov.
Na videz tedaj ogromna vladna večina!
Vendar je zagrešil Badeni navzlic svoji nadarjenosti dve veliki taktični napaki; prvo z odklonilnim stališčem nasproti dun. kršč. socijalcem in dr. Karlu Luegerju, kojega izvolitev mestnim županom na Dunaju z ozirom na avstrijski episkopat ni hotel predložiti cesarju v najvišjo sankcijo. Naravnost nečuveno, da jc bil tak mož, kakor L u e g e r , skozi vse svoje življenje črno-žolti politik, šele, ko je bil v petič izvoljen županom, potrjen od cesarja!
In kje tiči druga usodna pogreška Badeni jeva? Naravnost rečem? v Badenijevih jezikovnih naredbah !
In zakaj? Kak namen je zasledoval ministrski predsednik z naredbami, ki jih je izdal za Češko in Moravsko pričetkom meseca aprila 1897.
Troje velikih nalog je moral izvršiti: državni proračun, dovolitev rekrutov in predvsem nagodbo z Ogrsko. Za vse te stvari je potreboval večino v poslanski zbornici. Precej jasno pa je bilo, da brez privoljenja mladočeške opozicije te večine ne dobi ali vsaj, da bo odpor čeških poslancev prejak, da bi ga mogel ministrski predsednik premagati. Ker pa je bilo očividno, da narodni prepir v sudetskih deželah, zlasti pa v češkem kraljestvu, tako slabi moči in politični ugled avstrijske države, da je absolutno treba doseči sporazum med češko in nemško narodnostjo, je hotel Badeni najprej potom naredb rešiti jezikovno vprašanje in Potem, ko je enkrat bil zamašil glavni ta vir narodnega prepira, doseči sporazum tudi’ v drugih visečih vprašanjih. Močno je v tem pogledu na Badeni ja vplival mladočeški poslanec dr. Karel Kramar, mož velike naobraženosti, sijajen govornik, poln talenta, a morda preveč temperamenten politik. Badeni je bil popolnoma u ver jen, da bodo tudi Nemci na Češkem sprva sicer nekoliko godrnjali in se upirali, nazadnje pa vendar uvidevali, da se jim ne godi nobena krivica ter — se vdali! Javna tajnost je bila med nami, da so ga v tem mnenju utrdile izjave nekaterih znamenitih nemških poslancev. Kesnejc mi je v zaupnem razgovoru povedal dvorni svetnik W i e n e r , tedanji predstojnik badenijeve prezidialne pisarne, da sta bila med temi nemškimi Poslanci tudi veleposestnik dr. Josef Maria Barnreither in koroški, poslanec prof. S t e i n w en d e r.
Toda izkazalo še je, da je bila diagnoza teh zaupnih svetovalcev skoz in skoz napačna. Nemška javnost na Češkem je sprejela jezikovne naredbe z izbruhom narodne razburjenosti, razvnel
se je vihar najresnejšega odpora, kateri je naraščal z vsakim dnevom ter kmalu segal iz Češkega in Moravskega tudi v nemške planinske dežele.
Kaj za to, če so bile Badenijeve jezikovne naredbe po svoji vsebini povsem pravične, ko so določale, da mora v celem obsegu češkega kraljestva in moravske mejne grofije vsak državljan pri vsakem državnem uradu dobiti svojo pravico v svojem lastnem jeziku! Niti za pičico niso bili prikrajšani Nemci v svojih pravicah, niti najmanj ni bil ogrožen njih narodni obstanek! Toda vsi liberalni in nacijonalni nemški časniki so čim dalje bolj hujskali svoje čitatelje; tudi na številnih ljudskih shodih se je nemškemu filistru trobilo v uho, da je njegova narodnost v skrajni nevarnosti, da nemškemu življu v deželah vaclavske krone žuga pogin in posledica je bila skrajna razkačenost nemškega prebivalstva. V takem položaju ni izdala prav nič nobena pomirjevalna pametna beseda. Saj v istini so se skrčile vse mogoče pritožbe zgolj na nemške uradnike in druge državne uslužbence, kateri bi po novih Badenijevih naredbah pač morali dokazati popolno znanje drugega deželnega jezika v besedi in pisavi, a za položitev dotičnega izpita se jim je privolil triletni termin. Naposled je bila taka določba le v korist dotičnim uradnikom. Nehote se mora trezen presojevalec spominjati onih časov, ko so celo v absolutistični dobi pod cesarjema Francom in Ferdinandom nemške mestne občine, n. pr. Litomirice ali Žatec v svojih natečajih za mestne občinske uradnike izrecno zahtevale znanje češkega jezika, ko so po svojem zdravem razumu Nemci pošiljali svojo deco k češkemu kmetu, obratno češki kmet svojega otroka k nemškemu kmetu zgolj s tem namenom, da se privadijo drugemu deželnemu jeziku! Ali kaj so izdale podobne trezne misli nasproti strupenim tiradam, s katerimi so nemški narodni politiki a la Karl Hermann W o 1 f in drugi dan za dnevom zastrupljali dušo svojih rojakov! In danes, če povprašate kakega starejšega češkega Nemca, ki je še doživljal tiste burne čase, kako on sedaj sodi o onih dogodkih, ki so pomenjali za staro avstrijsko državo začetek pogina, bo moral, ako je količkaj razsoden in odkrit, na glas zaklicati: »Kako neumni smo bili tedaj!«
In vendar je bil Badeni v veliki zmoti, ko je izdal svoje naredbe! Žalibog v politiki ni merodajno, ali je kaka določitev •sama po sebi dobra in pravična, temveč merodajen je učinek. Prav je imel Hohenwart, kateri je, kakor sem že bil povedal v XII. poglavju, bil svaril Badenija pred temi naredbami, češ, da ne zna, kako bitje je — »cin gelernter Deutsch-b o h m!«
Z napadom je pričela ostalina stare nemško liberalne stranke. Kako globoko je padla ta nekdaj omnipotentna skupina! Še v koalicijskem parlamentu je štela združena levica celih 110 poslancev. Sedaj po novih volitvah so izginili iz poslanske zbornice nemško-liberalni voditelji. Ernest P1 e n e r je zamenjal nehva-
ležno delo v poslanski zbornici z mestom predsednika skupnega vrhovnega računskega dvora in s sedežem v gosposki zbornici, iudi nadvse lokavi baron Clilumecky in grof Gandolf Kuenburg sta se preselila v stari kot gosposke zbornice. Kar je Še ostalo, se je skrčilo na 53 poslancev; celo svoj stari pridevek so odložili nemški liberalci ter so si nadeli ime nemško-napredne stranke, kajti pojma »liberalci« in »liberalizem« sta bila že preveč osovražena med ljudstvom. S psihologičncga stališča je umevno, da so se baš ti žalostni ostanki onemogle velike liberalne stranke sedaj z obema rokama poprijeli ugodne prilike ter se v svojo rehabilitacijo pri odpadajočih volivcih vrgli v divji napad na grofa Badenija in njegove jezikovne naredbe!
Toda, preden pričnem s popisovanjem burnih prizorov, ki so bili smrtni udarec nele za avstrijski parlamentarizem, temveč naravnost za celo avstrijsko državo, se hočem pečati z jugoslovansko delegacijo v dunajskem parlamentu. Najprej se je vršil boj radi naslova in programa, nato je šlo za to, kdo postane klubov predsednik. Po dolgotrajni debati se je združilo 55 poslancev v en klub pod imenom »Slovanska krščanska zveza«; pristopili so vsi slovenski poslanci, potem hrvaški poslanci iz Dalmacije in Istre, katerim se je pridružilo nekaj vladnih maloruskih poslancev, izmed katerih imenujem predvsem B a r w i h s k e g a in W a c h n i a n y n a. Kakor za naslov in program, nič manj gladko ni šlo pri izvolitvi klubovega predsedstva. Nekateri izmed slovenskih poslancev so se odločno protivili. da bi bil Šušteršič izbran za klubovega načelnika, zlasti dr. Gregorčič je z vso silo agitiral za P o v š e t a. Morda sem se jaz odločil za dr. Šušteršiča, ker sem veliko rajši videl ■— navzlic svojemu osebnemu razmerju nap ram dr. Šušteršiču, — da si klub postavi na čelo darovitega moža nego za predsedniški posel kaj malo sposobnega P o v š e t a. Po številu je bil naš klub četrti izmed sedemnajstih klubov, na katere se je razcepila povsem razdrapana Poslanska zbornica. Naša skupina jc bila tembolj pomembna, ker je znal Šušteršič s svojo veliko energijo vzdržati izborno disciplino med klubovimi člani.
Kmalu sem pa sprevidel, da bom imel v parlamentu jako težko stališče. O samem sebi smem reči, da sem bil tedaj eden izmed delavnih in izkušenih poslancev. Bil sem priznan govornik, ninogo sem se bil učil, verziran sem bil v vseh parlamentarnih Poslih in pozicija moja v voli vnem okraju je bila nad vse trdna. Po oni duševni evoluciji, katera je bila napravila iz mene vernega katoličana, tudi ni bilo nobenega stvarnega povoda za nesoglasje s poslanci katoliško-narodne stranke. Ali vse to skupaj ni nič izdalo. Na več ali manj odkrito mržnjo, ki mi jo je karal dr. Ferjančič, se ni bilo treba preveč ozirati; toda močnega nasprotnika sem imel v dr. Šušteršiču. In zakaj? Danes lahko Tečem: »Dr. Šušteršič me j e sovražil, ker se me j e t> a 1.«
In tu moram eno naglašati o tem možu. Bil je utelešena neomajna častihlepnost, bil je skoz in skoz avtokrat. Tlačil je vsakega, o katerem je sumil, da bi mu utegnil postati pri tej ali oni priliki tekmec. Danes vem, česar tedaj nisem vedel, da je v klubu sovražil ne samo mene, temveč tudi dr. Kreka, ki ga je visoko nadkriljeval po znanju in genijalnosti. Kmalu pa je začel počaščati s svojim intimnim sovraštvom tudi tedaj še popolnoma neznatnega poslanca Pogačnika, ko je namreč opazil, da si je mož pridobil veliko prijateljstva v vojaških krogih, ki so bili pod cesarjem Franc Jožefom vedno zelo pomemben faktor.
Kmalu sem se moral uveriti, kaka je moja pozicija v našem klubu. Pričetkom vsakega novega zasedanja se izvolijo odseki; med drugim nam je bilo voliti v železniški odsek. Od leta 1886 počenši sem bil vedno član tega odseka, nazadnje sem zavzemal mesto načelnikovega namestnika. Intenzivno sem se udeleževal ondotnih del, fungiral sem med drugim kot poročevalec o »Dolenjski železnici« in tedaj sem bil baš na delu, da dosežem nadaljevanje novomeške proge do vozališča z železnico, ki drži iz Zagreba preko Karlovca in Ogulina na Reko. Naravno tedaj, da sem se čisto sigurno zanašal na to, da me bo klub znova odposlal v železniški odsek. Volitev je bila na dnevnem redu in kar debelo sem gledal, ko se je oglasil k besedi južno-štajerski poslanec vitez Berk s ter predlagal v ta odsek — novinca Žitnika! In v istini, volilo se je izjemoma z glasovnicami in se je večina izrekla proti meni ter volila Žitnika.
Kdo je bil Reichsritter v o n Berks in kaj ga je napotilo k temu predlogu? Bil je to eden iz tiste kategorije, ki smo jo včasih v prijateljskem krogu imenovali: »Gefiilligkeits-slovenen.« Po rojstvu je bil Nemec, že nad 60 let star, bivši častnik in potem lastnik graščine na Spod. Štajerskem. Kakor se je govorilo je živel v precej tesnih gmotnih razmerah ter si je hotel z mandatom, ki mu ga je poverila dobrohotnost slovenskih volivcev, popraviti svoj položaj na ta ali oni način. Soproga njegova je bila pisateljica Mara Tschopp, ki je imela dokaj vplivne zveze, zlasti z dunajskimi časnikarji. Odkrito rečem, mož mi ni bil simpatičen in tega tudi nisem prikrival. Ni nemogoče, da je najino osebno razmerje vplivalo na neposredni napad na moj parlamen-tarični ugled, a veliko bolj verjetno je, kar se mi je mnogo kesneje pojasnilo od natančnih poznavalcev strankinega položaja, da vitez Berks v tem slučaju ni bil nič drugega nego izvršitelj Šuster-š i č e v e avtokratične volje. Dr. Šušteršič me je hotel dvigniti iz kluba in — posrečilo se mu je!
Globoko sem bil užaljen po tem povsem nezasluženem afrontu. Prijavil sem svoj izstop iz kluba in postal tako zvani »divjak«. Z menoj vred nas je bilo tedaj v parlamentu 17 poslancev »divjakov«, ki nismo pripadali nobenemu klubu. Ali predobro sem znal, da je tak »divjak« še veliko manj kot peto kolo pri vozu. Povsem osamljen, brez zveze, brez znanja o zakulisnih
tajnih namenih in namerah, ki se rode, pripravljajo, obelodanijo, je v istini pravi siromak v parlamentarni skupščini. Tudi v noben odsek ne more priti, ker se je v avstrijskem parlamentu število odsekovnih članov razdelilo po gotovem ključu med klube. To sem takoj čutil in — kaj mi je prišlo na misel? Zasnoval sem klub »divjakov«. Pomagal mi je pri tem zelo nadarjeni poslanec S t e -lanovvicz, zelo bogat graščak armeno-poljskega pokolenja. Hodila sva okoli naših »divjakov« in posrečilo se nama je, da smo jih združili v eno celoto. Mene so izvolili načelnikom, Ste-ianowicz je postal moj namestnik. Čudna družba, znešena z vseh vetrov, a končno niso bili najslabši poslanci pri nas! Bil je med Hami sila pameten predarlski kmet J o d o k F i n k , ki je kes-neje postal podpredsednik velike krščanske socijalne stranke in njegov rojak in somišljenik mnogoletni poslanec Thurnher. Zelo agilen član kluba »divjakov« je bil dunajski demokrat dr. K r o n a w e 11 e r. Poleg njega je sedel edini zionist v zbornici, dr. Benjamin Straucher, Žid iz Bukovine in staroruski poslanec, doktor medicine itd. Organiziral sem svoj klub tako, da smo imeli pač stvarne, temeljite, zanimive debate o raznih Predlogah, toda glasovali seveda nismo o nobeni stvari. Dosegli smo pa le svoj namen, da smo se v medsebojni razpravi poglobili v gradivo ter merili med seboj svoje duševne moči, kar je bilo tembolj zanimivo zlasti z ozirom na tako različne elemente, združene v naši skupini. Dosegli smo dalje, da so nas kot klub upoštevali in da smo dobili svoje mandate v raznih odsekih. K o 1 m e r pravi:
»Die Zersplitterung des IJauses in so vici c Klubs und Par-teien hatte einen neuen Seliliissel zur Aufteilung der Ausschuss-mandate notig gemacht, liber den man sich am 29. April rechnungs-niassig einigte. Die verhaltni ssmassig grosse Zahl der »Wilden« sah sich hiedurch benachteiligt, erhob Beschwcrde und half sich schliesslich damit, dass sich samtliehe partcilose Abgeordneten unter Fiihrung der Abgeordneten Stcfanowicz und Š u k 1 j e beirn Brasidium als »Freie Vereinigung der Klubloscn« anmeldeten und cine ihrer Zahl nach entsprechende Vertretung bei der Aufteilung der Ausschussmandate durchsctzten.«
Tedaj sem mogel misliti, da sem na varnem. Klub »divjakov«, kateremu sem bil načelnik, bi me bil poslal v vse odseke, kamor bi hotel priti. V narodnih zadevah bi bil itak vedno glasoval z drugimi jugoslovanskimi poslanci, bil bi pa prost klubovih spon in nikakor ne bi bilo treba brigati se za čestokrat nečedne klu-bove intrige. Vendar pa ni bil usojen dolg obstanek »divjaškemu« klubu. Preden pa govorim o tistih viharjih, ki so zakrivili našo razdružitev, naj povem še kratkočasnico, ki se je pripetila članu našega kluba ter bila objavljena tudi v velikem dunajskem listu »Neue Freie Presse«.
Povedal sem že, da je bil med »divjaki« prezanimivi dunajski poslanec dr. K r o n a w c 11 e r. Po svojem poklicu — svetnik
bb dunajskem magistratu, mož zelo obširnega znanja, bister jurist, pristen Dunajčan, a zateleban demokrat in čudak v marsikaterem pogledu. Govoril je v najizrazitejšem lerchenfeldskem narečju, ki je posebno pristojal živahnemu njegovemu humorju. Kadar je govoril, je imel vedno okoli sebe mnogobrojno občinstvo. Mož je pa bil skrajno kratkoviden. Nekoč pridrvi v sobo, kjer so se baš posvetovali češki fevdalni veleposestniki. Eden izmed njih ga opozori, rekoč: »Herr Doctor, Sie haben sich geirrt, Sie sind nicbt in unserem Klub. Dr. Kronawetter se ozre, obriše svoje velike naočnike in reče: »Entschuldigens, i hab gdenkt, dos is der Klub der Wiilden.« Spremljan od glasnega smeha fevdalnega kluba je stopical dalje, dokler ni našel našega kluba.
Dodatki k IX. poglavju.
Tukaj objavljam svoj govor proti naučnemu ministru baronu Gautschu z dne 14. novembra 1891. Energični ta protest Proti ministrovi porogljivosti, s lcojo se je bil hotel posebno Prikupiti nemški levici, je prečrtal Gautschovo namero ter ogrožal njegovo pozicijo v Taaffejevi vladi. Tudi sicer je ta govor važen za presojo mojega političnega značaja in moje taktike, nič manj tudi za razmere v slovenski delegaciji.
1.
Abgeordneter Šuklje: Heine verehrten Ilerren! Noch vor wenigen Stunden hatte ich mir niclit traumen lassen, dass ich als Sprecher in dieser Debatte, zum allerwenigstens als Generalredner im Namen von vielen eingeschriebenen Herren Collegen fungiren werde. Die Wahl, die ja unter allen Umstanden fiir mich etwas uberaus ehrendes bat, ist viclleicht melir als ein bloBer Zufall. und ein groBes Blatt, das leitende Organ der Linken, bat heute die Sache vielleicht richtig daliin Pracisirt, daB ich als einer derjenigen gelte, der unter meinen Con-nationalen im Parlamente in Beziehung auf die nationale Gesinnung den gemafligtesten Anschauungen huldige. (Sehr richtig! reclits.) Gerade deshalb viclleicht wurde ich ausersehen, um, trotz dieser Gesinnung (Beifall rechts), trotz dieser MiiBigung (Lebhafter Beifall rechts) namens des verletzten Volksthumes (Erneuerter lebhafter Beifall rechts) und Hamens unseres heiligen Rechtsbewusstseins Worte der Abwehr zn buden gegen Ausfiihrungen, wie wir sie gestern von der Regierungsbnnk aus gehort haben, gegen Ausfiihrungen, von denen ich behaupten kann, die slovenisclien Abgeordneten haben sie wcder erwartet, noch viel weniger um diese Regierung verdient. (Beifall rechts.)
Heine Herren! Ich werde mich bestreben, so ruhig als moglich zu sein und ich werde das umsomehr thun, als gestern Seine Excellenz der Herr Unterrichtsminister das nicht gerade angenehme Bild grofier und niclit motivirter, ich mochte viclleicht sagen leidenschaftlicher Aufregung geboten hat (Sehr richtig! rechts), ein Schauspiel, das man zum Gliick nicht alle Tage von einem derartigen Platze aus zu horeii gewohnt ist.
In sachlicher Beziehung werde ich nicht besonders ausfiihrlich zu sein brauchen und es ist auch nicht meine Schuld; der Herr Unter-Hchtsminister hat auBerordentlich wenig Sachliches gesagt (Selir richtig! rechts), er war thatsachlich an allen anderen Anregungen, an denen es im Laufe der Debatte ja nicht gefehlt hat — ich verweise namentlich auf die schwerwiegenden Fragen, die seitens des verehrten Abgeordneten Kohler aufgeworfen wurden, und auf die Polemik, die dies-beziiglich seitens des Abgeordneten Dr. v. Kraus entfesselt wurde (So ist es! rechts) — achtlos voriibergegangen, diese grundlegenden Probleme haben ihn nicht touchirt, seine Ausfiihrungen waren gestern so, als ob thatsachlich der Herr Abgeordnete der Laibacher Landge-meinden der einzige Sprecher in dieser Debatte gewesen ware, und auch da muss ich sagen, dass er mit einem ganz eigenthiimlichen Eklekticismus vorgegangen ist.
Uer Herr Abgeordncte Klun liatte ja in seiner Rede viele Momente geliabt, denen ein gewisser sachlicher Charakter nicht abge-sprochen werden kann (So ist es! rechts), und kaum eines davon hat der Herr Unterrichtsminister besprochen. Ich verweise diesbezuglicb nur auf jene Stelle, die da handelt von den Volksschulen in Triest, eine Frage, die schliefilich ein osterreichischer Unterrichtsminister doch auch vom staatlichen Gesichtspunkte aus betrachten solite. Der Herr Abgeordnete Klun hat darauf hingevviesen, dass die vielen Tau-sende Slovenen, die in der Stadt Triest wohnen, bis auf den heutigen Tag keine offentliche Volksschule haben, obschon sie in einer Petition, die von melir als 1400 Eltern gefertigt war, um dieselbe bittlich ge-worden sind und obschon das klare Bediirfnis derselben hinlanglich erwiesen zu sein scheint durch den bloden Umstand, dass eine Privat-schule, die wir vor wenigen Jahren aus unseren karglichen Mitteln in Triest aufgebracht haben, nach dieser kurzen Zeit ihres Bestandes sc hoti vier Classen und melir als 400 Schiller zahlt! (Hort! rechts.) Der Herr Unterrichtsminister ist achtlos an dieser Sachlage voriiberge-gangen, ohne auch nur ein Sterbenswortchen dariiber zu verlieren; in seinen olympischen Hiihen hat er sich auch nicht durch die Erwii-gung alteriren lassen, ob es an sich und vom osterreichischen Stand-punkte aus angezeigt ist, wenn das slovenische Element in seinem harten Daseinskampfe an den Gestaden der Adria hilflos untersinkt im Kampfe gegen die italienisclie Brandung. (Sehr richtig! rechts,)
Der Herr Abgeordnete Klun ist auch mit concreten Daten ge-koramen und hat an der Hand eines actenmafiigen Materiales mit ziffermalligen Belegen gesprochen liber die sprachliche Einrichtung der kartnerischen Volksschulen, liber die mangelhafte sprachliche Heranbildung der Lelirer, iiber den Umstand, den ganz horrenden Ubelstand, dass an den fiir Slovenen bestiminten Volksschulen in Karaten ein grofici' Theil der Lehrerschaft fungirt, ohne der Mutter-sprache dieser Kinder hinreichend machtig zu sein. Der Herr Minister glaubte, der Muhe iiberhoben zu sein, auch auf diese stricten Daten zu antivorten. Was hat er denn eigentlich dagegen vorgebrachtP
Meine Ilerren! Wenn Sie sich diese ganz e Rede analvsiren, so entfallt ein Drittheil davon auf einige Ausfiihrungen iiber Nebensach-lichkeiten, die vom Abgeordneten Klun vorgebracht worden sind, ge-sclimiickt mit einigen recht tvohlfeilen Witzen, dann kommen gewisse Gemeinplatze, welche zum Theil nichts sagen, theils fiir die osterreichischen nichtdeutschen Volker verletzend sind (Lebhafter Beifali rechts) und der Rest, der kargliche Rest sind Dinge, iiber die der Schulmann nur die Achsel zucken kann, ivelchen gegeniiber aber der Politiker das Brefremden nicht wird unterdriicken konnen, dass in einem Rechtsstaate, wie es Osterreich ist (Rufe rechts: Sein soli!), das in seiner Verfassung die Gleichberechtigung aller Volksstamme ver-biirgt und verbrieft, seitens eines Regierungsvertreters Anschauungen liier aufgestellt werden konnen, welche das Rechtsgefiihl der osterreichischen Volker auf das tiefste verletzen. (Lebhafter Beifali rechts.)
Nun, meine Herren, was war denn eigentlich das Um und Auf, was der Abgeordnete Klun vorgebracht hat und was diese tiefe Erre-gung bei Seiner Excellenz hervorzurufen imstande war? Ist denn der Abgeordnete Klun von einer gewissen mafilosen Begehrlichkeit, einein nationalen Heillhunger gewesen, hat er fiir die kčirntnerischen Slovenen wer weifl wie viele Hochschulen, Akademien der Wissenschaften verlangt?
Nein, er hat nichts anderes haben wol!en, als dass auch den karntnerischen Slovenen gegeniiber ivenigstens auf dem Gebiete der Volksschule der Artikel 19 des Staatsgrundgesetzes zur Anvvendung komme und dass man in den Volksschulen vorgehe auf Grand der Mutterspraclie, dass die Muttersprache auch in den Volksschulen als Unterrichtssprache gelte.
Nun, icli bin Schulmann; ich riilnne niicli, es zu seiu und ich muss gestehen, ich wiirde mich schamen, geradezu von mir selbst und in nieinem padagogischcn Bew usstsein, wenn icli d en iSatz in einer so iUustren Versammlung zu beweisen brauchte, dass ein gedeihlicher Unterricht in der Volksschule iiberhaupt nur moglich ist auf Grund der Muttersprache. Wir haben das Lehrziel in unserem Volksschul-gesetze so hoch gesteckt, dass es nur dann erreieht werden kann, wenn der Unterricht auf Basis jenes Idioms erfolgt, dass die Kinder ver-stehen, in dem sich das begriffliche Leben der Kinder vollzieht. Ich 'verde also dariiber gar keinen Beweis fiihren.
Was die staatsrechtliche Frage betrifft, so bin ich auch jeder Ueduction iiberhoben. Ich frage einfach den Ilerrn Unterrichtsminister, ihm das dritte Alinea des Artikels 19 des Staatsgrundgesetzes, wie ich voraussetzen muss, bekannt ist.
Da heifit es (liest): »In Landern, in welchen mehrere Volksstamme vohu en, sollen die offentlichen Unterrichtsanstalten derart eingerichtet sein, dass ohne Amvendung eines Zwanges zur Erlernung einer ziveiten Landessprache jeder dieser Volksstamme die erfor-derlichen Mittel zur Ausbildung in seiner Sprache erhalt.«
Karnten ist zweife!los ein Land, in welchem mehrere Volksstamme ivohnen und die offentlichen Volksschulen sind offentliche Unterrichtsanstalten. Ich frage den Herrn Unterrichtsminister und berufe jnich auf seine eigene Darlegung: ist die sprachliche Organisation der karntnerischen Volksschulen in der That eine derartige, wie sie das Gesetz vorschreibt und sind diese Schulen thatsachlich so eingerichtet, (lass unsere Connationalen in Karnten ohne Anwendung eines Zwanges ?Ur Erlernung der zweiten Landessprache die Mittel zur Ausbildung Hi ihrer eigenen Sprache erhalten?
Ich geli e an die sacldichen Argumente, die der TTerr Unterrichts-Biinister vorgebracht lmt und ich bedaure, dah icli dariiber nicht inehr Veranlassung liabe zu sprechen, es war eben herzlich wenig geboten.
Es ist gesprochen worden von dem Recurse der Gemeinde Sankt Jakob im Rosenthale. Nun, wer mich genauer kennt, diirfte wissen, dass ich nicht eine sentimentale Natur bin. Ich gestehe aber ganz offen, dass der Leidensgang dieser Gemeinde, iiber die merkwiirdigerweise Dele Herren, die sich liberal nennen, Verlassung zu billigen Witzen zu finden glaubten, ihr 13 jahriger Kampf um ein verfassungsmafiig 'erbrieftes Recht in mir stets ein Gefiihl der Ergriffenheit hervor-Serufen hat. Nicht so beim Herrn Unterrichtsminister; die Thatsache lasst ihn kalt, dass eine Gemeinde sich 13 Jahre um etwas einsetzt, was j lir verfassungsmafiig zukommt, er findet kein Wort dariiber, ja, er hat noch cinige Witze dariiber gemacht, wobei es ihm gegliickt ist, das lebhafte Behagcn des Herrn Abgeordneten Swoboda zu erregen. (Hei-lerkeit rechts.)
Er hat aber bei dieser Gelegenheit auch ein Wort gebraucht, dass Hlir besonders eigenthiimlich erscheint angesichts der Thatsache, dass ®ine Gemeinde durch 13 Jahre, um Gerechtigkeit zu erlangen, den Pesetzmafiigen Weg betreten und alle Anstrengungen gemacht hat, und dass infolge einer Fiille von unbegreiflichen und unglaublichen Chi-kanen die Unterrichtsverwaltung nicht einmal in die Lage gekoni m en lsL in diesem Falle zu judiciren. Angesichts dieser Thatsache glaubt der Herr Unterrichtsminister berechtigt zu sein, dem Abgeordneten dei Laibacher Landgemeinden, der diese Angelegenheit zur Sprache ge-hracht hat, einen Vorwurf maclien und es zuriickweisen zu miissen, enn von vomherein« — ich citire wortlich — »diesen Organen oder dieser Behorde eine parteimafiige Behandlung der Schulangelegenheiten zur Last gelegt wird.« (Geliichter rechts.) Von vornherein!
Meine Herren! Ich bin gewohnt, in einem osterreichischen Minister den Hiiter der Gcsetze zu sehen. Es handelt sich um eine flagrante
Gesetzesverletzung, und Seine Excellenz hat den Abgeordneten zuriick-gewiesen unter der Zumuthung, dass »von vornherein den Behorden eine parteimallige Behandlung in Schulangelegenheiten zur Last ge-legt wird«.
Es ist jedoch nicht bei dieser einen Gemeinde geblieben, nicht bloB die Gemeinde St. Jakob im Rosenthal, auch die zweite Gemeinde Moos und Fettengupf, welche gegen die deutsche Unterrichtssprache protestirt hat, kornmt hier nicht in Betracht. Aber Seine Excellenz hat gestern etwas gesagt, wofiir ich ihm von meinem Standpunkte dank-bar bin. Wir horen so oft das alte Lied und ich besorge, der verehrte Generalredner pro, der Herr Collega aus Kiirnten, wird diese schone Gelegenheit nicht voriiber gehen lassen und wird behaupten, dass die slovenische Bevolkerung in Karnten von der ^egenwartigen Lage der Dinge entziickt ist. (Heiterkeit rechts.) Aber Seine Excellenz hat gestern den Beweis dagegen erbraclit, indem er anfiihrte, dass ihm auf anderem Wege 33 Beschwerden seitens anderer karntnerisehen Gemeinden zugeltommen seien. Eigenthiimlich hat es mich jedoch beriihrt, dass er sich nicht um den Inhalt dieser Beschwerden kiim-merte, sondern an ein Moment nebensachlicher Art sich klammerte. (Sehr richtig! rechts.) Es ist von ihm vorgebracht worden, dass diese 33 Gemeinden eine Sammelstelle suchten und dass der katholisch-politisch-landwirtschaftIiche Verein sich zu dieser Sammelstelle hergibt.
Es ist dies mit Absiehtlichkeit gesagt worden, denn Seine Ex-cellenz hat das Wort »landvvirtschaftlieh« mit Nachdruck betont; aber ich bin der Ansicht, dass dieses Kriterium Seine Excellenz den Herrn Unterrichtsminister herzlich wenig angeht; er hat sich darum zu kiimmern, ob der Inhalt der Beschwerde begriindet ist (Zustimmung rechts), er hat sich darum zu kiimmern, ob die Gemeindebeschliisse von den competenten Factoren zustande gekommen und im geeigneten Wege iibermittelt worden sind. Wer sie iiberreicht, das ist ja von nebensachlicher Bedeutung, es ist etwas, das an der Sache nichts zu iindern vermag; ob es ein politischer Verein ist — und zu dessen Agenden gehoren ja auch derlei Angelegenheiten — oder ein Abge-ordneter, oder ein Privatmann, oder die betreffenden Gemeinden selbst, kanu fiir die rechtliche Entscheidung nicht von Bedeutung sein. (So ist es! rechts.) Seine Excellenz hat aber einige Worte daran ge-kniipft, deren Sinn mir eigentlich nicht ganz klar ist.
Er hat in seiner Rede eine Frage aufgeworfen und gesagt (liest): »Vielleicht wiire die Frage nicht ganz unpassend: Wie kommt es denn, das der katholisch-politisch-landwirtschaftliche Verein fiir Slovenen in Klagenfurt zur Sammelstelle fiir die Gesuche von 33 Gemeinden hinsichtlich der Organisation des Schulwesens geworden ist? Ich werde diese Frage nicht stellen. Ich vermuthe, dass diese Frage an einem anderen Orte gestellt werden wird (Hort! Hort! rechts), wo man nicht bloB in der Lage ist, darauf die richtige Antwort zu geben, sondern dann auch das Entsprechende zu verfiigen.« (Rufe rechts: Polizei!)
Der Sinn dieser Worte ist mir nicht recht erfindlich. Wenn diese Worte iiberhaupt einen Sinn haben, dann sind sie nichts weiter, als eine gew6hnliche Drohung, und ich kann Seiner Excellenz die Ver-sicherung geben, dah Droliungen und Gewaltmafiregeln uns in unserem Vorgehen nicht im mindesten abschrecken. (Lebhafter Beifall und Handeklatschen seitens der Parteigenossen.)
Seine Excellenz hat auch ein anderes Wort gebraucht und das ist das einzige, worin ich ihm beiplichte. Er hat namlich gesprochen von einem plannnifiigen Vorgehen unsererseits. Ich stimme dem zu und sage ganz offen: In unserem Verhaltnisse zu unseren Connationalen in Karnten werden wir alle ganz ohne Unterrschied der Parteirichtung tatsachlich planmaBig vorgehen. (Bravo! Bravo! rechts.)
Nicht unsere Schuld ist es, es ist die Schuld derjenigen. welche den karntnerisehen Slovenen ihr Recht versagen, wenn wir in dieser
Prage geeint dastehen, verbunden durch das Bewusstsein, dass wir ein-treten fiir die Rechte unseres Volkstliumes, dass wir eintreten und handeln auch im Sinne jener Verfassung, welche Seine Excellenz beschworen bat, vor der wir aber in seiner gestrigen Rede herzlich 'venig gespurt haben. (Beifall seitens der Parteigenossen.)
Meine Herren! Icli werde mit der Auslese sehr bald zn Ende sein; jeli inochte fast sagen, die Fettaugen sind von der Wassersuppe ziendich hald abgeschopft. (Heiterkeit rechts.)
Ich babe eigentlich nur noch Stellung zu nehmen gegen das Eeitmotiv, welches in den Schluhbemerkungen aufgetaucht ist. Es ist das ein Leitmotiv, welches, mit einer gewissen Einschrankung und auf seinen richtigen Wert reduziert, eine ziemlich allgemein anerkannte Wahrheit ist.
In der Form, wic gestern Seine Excellenz der Herr Unterrichts-niinister dieselbe citirt bat, ist es freilicb eine Ubertreibung. Der Herr Unterrichtsminister bat gesprochen von jener Kenntnis der deutschen Sprache, die fiir jeden Gebildeten in Osterreich eine unabweisbare Vothwendigkeit ist. Icb bin bereit, dies auch in dieser Ausdehnung fiir den Moment zu concediren. Was mich, meine Gesinnungsgenossen und Kleine Landleute betrifft, so stehen wir ja auf diesem Standpunkte: Wir sind keine Feinde der deutschen Sprache, wir wollen, dass die Gebildeten bei uns imstande sind, in deutscher Spraclie sich in Wort und Schrift vollkommen gelaufig auszudriicken. (So ist es! seitens dei Parteigenossen.)
Aber meine Herren, was bat dies mit der Organisation der karnt-Uerischen Volksschule zu thun? Wie kommt die dazu? Will der Herr Unterrichtsminister wirklich den Standpunkt vertreten, dass jeder, der die karntnerische Volksschule absolviert, dahin gebracht werden soli, dass er auch der zweiten Landessprache, des Deutschen vollkom-'nen machtig ist, und dass der Bauer, der in einem abgelegenen Alpen-tnal seine Scholle bebaut, seine Existenz nicht finden konne ohne die Paar deutschen Brocken, die ihm in der Schule aufgehalst vverden?
Es kommt mir vor, der Herr Unterrichtsminister verkennt hier die Aufgabe der Volksschule, er degradirt dieses so hochwichtige, oedeutsame Institut zu einer reinen Sprachschule (So ist es! seitens der Parteigenossen) und vergisst, welche erhabene Aufgabe demselben Vorgezeichnet ist im § 1 des Volksscliulgesetzes, eine Aufgabe, welche sich dahin zusammenfassen lasst, dass die Volksschule zum Ziele h at die religios-sittliche Erziehung der Kinder, die Bildung derselben, das Kraftigen des religiosen und sittlichen Bewusstseins, die Entwicklung der Geistesthatigkeit, mit einem Worte die Heranbildung der Jugend ZU Menschen und tauglichen Staatsbiirgern. Wenn ich an ali das denke, so frage ich Sie: Wie kann das erreicht werden in einer Sprache, die dem Kinde fremd ist, von deren Worten das Kind nichts anderes hat als den leeren Scliall, der an das Ohr schlagt, ohne einen Begriff, ohne cine klare Vorstellung damit zu verbinden.
Ich liatte gewiinscht, dass Seine Excellenz dieses Argument dem verchrten Herrn Abgeordneten aus Karaten, der heute nach mir sprechen wird, iiberlassen hatte. Es war mir im hochsten Grade pein-ich, von dem Clief der Unterrichtsvervvaltung, dem die osterreichische pevolkerung ilire Bildungsanstalten anvertraut hat, derartige Motive 'n der Debatte angefiilirt zu finden. (Lebhafte Zustimmung rechts.)
Ich bin nun mit den wenigen sachlichen Gegenbemerkungen zu Unde und werde mir nur noch einen kurzen politischen Riickblick criauben. Est ist ein eigenthiimliches Verhiingnis um dieses Osterreich Und wir slovenische Abgeordneten fiihlen in diesem Momente das Walten desselben. Als sich heuer im Friihjahre diese Riiume der neu-?ewahlten Volksvertrctung offneten, wurden wir mit einer Ansprache Unseres Kaisers und Herrn begriilžt, welche die Aufforderung an uns cnthielt, die wie immer gearteten Sonderbestrebungen vorlaufig
/uriickzustelleii, um unsere Krilite den grofien, gemeinsamen Ange-legenheiten zu wldmen. Die slovenisclien Abgeordneten — und kein Gerechter wird uns dieses Zeugnis versagen konnen •— haben sich aul diesen Standpunkt gestellt und mit riickhaltloser patriotischer Hin-gebung sind wir den Wiinschen unseres Monarchen gefolgt. Wir sind merkwtirdig kleinlaut geworden in der letzten Zeit. Ich weifl nicht. wie es um die Nachtruhe des Herrn Ministerprassidenten bestellt ist, ich Jiolte gut, aber Sie werden mir zugeben, dah ihm das Drangen der Slovenen in den letzten Monaten nur aufierordentlich rvenig schlaf-lose Stunden bereitet haben diirfte. (Sehr gut! rechts.)
Wir haben das nicht leichten Herzens gethan; es ist ein schwerer Kampi, in dem wir stehen. Der Herr Unterrichtsminister scheint nicht zu wissen, dass wir unsere melir zuriickhaltende, nrehr passive Rolle, die wir in dem lrohen Hause spielen, durchlilhren aul Kosten unserer Popularitiit (Lebhafte Zustimmung rechts), dass wir sie durchlilhren tn einem aufierordentlich schweren Kample gegen die offentliche Mei-nung, welche von uns mit immer grofierem Nachdrucke verlangt, dass wir iibergehen sollen in das Lager der jungčechen, dass wir jung-čecliische Politik treiben sollen. (Sehr gut! rechts.) Wir haben bishei gegen alle diese Angrille Stand gehalten. Unser Aultreten lielert den tieweis daliir. Da kommt nun die gestrige Rede und wir vernehmen merkwiirdigerweise von der Regierungsbank Ausfiihrungen, welche ja lormlich Briel und Siegel geben fiir jene Action, fiir jenes Drangen, unter dem wir in letzter Zeit so viel zu leiden haben, fiir die Aus-fiihrung clerjenigen, die uns gegeniiber belmupten, dass von der gegemvartigen Regierung fiir die Slovenen nichts zu erhoffen ist (So ist es! rechts), und dass die slovenisclien Abgeordneten keinen anderen Piatz haben diirfen, als an der Seite einer extremen, einer riickhalt-losen Opposition.
Seine Excellenz der Herr Unterrichtsminister — ich hoffe, er wird einen Biographen finden (Sehr gut! und Heiterkeit rechts) und es diinkt mich, dass dieser Biograph diesen einen merkwiirdigen Um-stand nicht wird iibergehen konnen — hat neben zalilreichen anderen Verdiensten, die ich ihm bereitwillig concedire, ein Verdienst, aul das ich besonders aufmerksam machen mochte, und das ist das Verdienst. die extremen Parteien mit einem ganz eigenthiimlichen Nachdruck und einem ganz eigenthiimlichen Erfolge in die Hohe zu bringen. (Sehr gut! und Heiterkeit rechts.) Sehen wir uns die Dinge an, wie sie sich in Bohmen vollzogen liaben. Die Ilerren aus Bohmen werden es mir nicht verargen, sie sind mir sehr liebe Collegen, ich schatze jederzeit ihre Fiille an hervorragenden Talenten, namentlich aber jene erstaunliche Ruhrigkeit, welche diese Partei an den Tag legt; aber ich habe nie ein Hehl daraus gemaclit, dass ich ihre Parteirichtung nicht goutire. dass ich mit ihr nicht einverstanden bin. Nun, gleichwohl mochte ich das Eine betonen: es solite die Sache nicht so leicht genommen werden: ich bin iiberzeugt, diese Partei mit ihren kraftigen Impulsen und gerade mit ihren manchmal etwas schrillen Tonen, wie sie hin und wieder vorkommen, wurzelt in der offentlichen Meinung ihres Volkes und dominirt heute die ollentliche Meinung. (Beifall seitens der Jungčechen.)
Wie aber, meine Herren. ist es dazu gekommen? Wer den Din ven gefolgt ist, wie sie sich in Bohmen vollzogen haben, wird meiner Be-hauptung nicht widersprechen konnen. dass die Peripetie der all-čechischen Partei mit jeneni ungliickseligen Dislocationserlass begon-nen hat.
Der Unwille, der insbesonders durch diese Mafinahme hervorge-rufen wurde, hat in dem bohmischen Volke jene Stimmung gezeitigt. aus welclier als Product die jungčechischcn Wahlen mit Folgerichtig-lceit hervorgegangen sind. Ich frage Seine Excellenz den Herrn Unterrichtsminister: hat er an diesern von ihm allerdings nicht gewollten
Dr. Jan. En. Krek









Erfolg niclit genug, will er par force neben den unbequemen Jung-čechen noch Jungslovenen liaben, an Stelle von uns gemafiigteren slovenischen Abgeordneten, die im Dienste fiir dieses System — ich bedanrc, es sagen zn mtissen — sicii abgebraucht nnd abgeniitzt haben (Heiterkeit), denen der Boden, namentlieh n a eh der gestrigen Rede zn heilt unter den Fiifien geworden ist?
Die bescheidenen Forderungen in Bezug auf die karntnerisehen Slovenen, die der Herr Abgeordnete Klun gestern formulirt hat, haben Seine Excellenz den Herrn Unterrichtsminister bereits so aus dem Hauschen gebraucht; was wird er anfangen, wenn von unseren Nach-folgern von diesen Banken aus Forderungen formuliert werden, die sich auf das Programm des siidslavischen Staatsrechtes stiitzen? (Wider-spruch links. — Rufe rechts: Wird schon kommen!) Wir werden es niclit thun, davon konnen Sie iiberzeugt sein, es konnen alier andere nach uns kommen, die es thun werden.
Nun, rneine Herren, man wird es unserein Volke niclit verargen konnen, wenn nach der gestrigen Rede in allen unseren Kreisen der Ruf laut wird: Was habt ilir noch auf Seite der Regierung zu suclien? 'Varum gelit ihr niclit in eine Stellung, wo ihr die nationalen Be-schwerden in ganz anderer, in viel freierer Weise priicisieren konnt? Die Situation ist fiir uns, fiir micli insbesondere schmerzlich, wir haben niir den einen Trost, dass wir sie niclit verschuldet haben.
Ich rufe diesbeziiglich nicht das ganze Haus zu Zeugen an, die Zeugenschaft der Linken wiirde vielleicht wenig objectiv sein, wenig-stens nach den AuBerungen der Blattcr zu urtheilen, welche ja die gestrigen Expectorationen Seiner Excellenz mit einem formlichen Lie-bestaumel aufgenommen haben. Ich vvende micli aber an unsere alten Verbiindeten auf der Rechten. Ich mochte bei dieser Gelegenheit die Worte in Erinnerung bringen, die vor wenigen Monaten aus dem Munde eines hervorragenden Mitgliedes der polnischen Delegation gesprochen worden sind. Der verehrte Herr Abgeordnete Dr. v. Ma-deyski wird mir verzeihen, wenn ich seine Worte citire. Er hatte die Giite gehabt, mit meiner Wenigkeit und unseren Angelegenheiten sich zu besclhiftigen und sagte (liest): »Mit Befriedigung habe ich zugehort, als der Vertreter der Siidslaven das Wort ergriff. Der Herr Abgeord-nete Šuklje stelit, wie ich es gewifi nicht anders von ihm erwartete, auf dem Standpunkte eines vollstandigen Vertrauens zu den Polen. Er hat Recht: Sympathien oder Antipathien zwischen den Volkern simi nicht so selu- eine Grundlage fiir politische Freundschaften, als Riicksichten auf die Politik selbst und namentlieh auf das Staatsinter-esse. Es liegt nach unserer Anscliauung im Interesse des bsterreiclii-schen Staates, dali das Heim fiir die Siidslaven in diesem Staate und innerhalb desselben fiir sie befriedigend und sie an den osterreichi-schen Staat fesselnd gestaltet wird.«
Ich begniige micli da mit, diese staatsmannischen Worte eines der bedeutendsten Mitglieder dieses hohen Hauses jenen Worten gegeniiber zu stellen, die ich gestern zu unserem schmerzlichen Bedauern von der Regierungsbank gehort habe. Und nun, meine Herren, bin ich zu Ende.
Sie werden es begreifen, dass wir diese Auseinandersetzungen nicht hinnehmen konnen, ohne gewisse Consequenzen zu ziehen; die "erden gezogen werden, in dem einen oder dem andereri Sinne; er-folglos wird diese gestrige Rede auf keiiien Fali sein. Ich weih nicht, inwieweit das Cabinet gexvillt ist, die Anschauungen, wie sie uns gestern der Herr Unterrichtsminister entwickelt hat, mit seiner Auto-ritiit zu decken, es ist moglich, dah uns cin Karnpf aufgenothigt wird; 'vir werden ihn nicht scheuen (Bravo! Bravo! rechts), wir werden in den Kampf eintreten ohne Leichtsinn, aber auch ohne jede Špur von Eurcht, von Kleinmuth. (Beifall rechts.) Mir fiillt liier das Wort ein, 'velches ein groller spanischer Dichter. es ist Calderon, einem seiner
šuklje. Spomini.	10
Ilelden in člen Mund legt, ein Wort, welches icli als Maxime aufstelleu moclite, fiir da s Individium sowohl, wie fiir ganze Volker: dieses Worth lan tet: »E lire ist d as Heiligthum der Seele, und der Seele Heer ist Gott.c Wohlan, meine Herren, wir slovenische Abgeordneten werden so handeln, — und unser ganzes Volk wird geeint wie ein Mann liinter uns stehen — wir werden so handeln, wie es unsere nationale Ehre gebictet. Der Rest ist Gott befolilen, und icli lioffe, er wird unser tiichtiges Volk nicht untergehen lassen. (Stiirmischer, wiederho!t sich erneuernder Beifall und Handeklatschen rechts.)
»Slov. Narod« 14. nov. 1891 poroča o G. govoru in Šulcljetovem v telegramu:
»Vsa zbornica silno razjarena, zlasti slovenski poslanci, ki so ministru odločno ugovarjali in protestovali proti njega izvajanju. Kot glavni govornik proti G. govoril danes ti. Moralni uspeli njegovega govora bil velik. Mej našimi poslanci in levičarji imela se huda debata, ki še vedno traja. Ta seja je najvažnejši moment tega zasedanja in odločilne važnosti.« — (Konec telegrama se ne da citati. \ se tiskano z mastnimi črkami.)
Kako se je »Slov. N a r o d«, ki nikoli ni bil preveč ugodno ocenjeval moje delovanje v državnem zboru, izrazil o mojem nastopu proti Gautschu? V številki z dne 17. novembra 1891 piše dobesedno:
»Mislil si je pač g. minister, da se navzočni zastopniki slovenskega naroda, v vladni službi odgojeni, končno tudi za takšne govore in če izrečno hoče v nas postaviti svoje kraljestvo nemškega jezika. Motil se je baron Gautsch! Odkrito priznamo, da se je motil v naših slovenskih poslancih, da so ti začeli proti njemu akcijo, katera je razvedrila tudi našo potrto dušo. Pogum na-padanca se je tu meril s pogumom napadovalčevim, odločnost besede gospoda Š. je v kot potisnila ministrov napad in reči moramo, da je govor g. Š. rešil biser ustavne svobode in čast slovenskega naroda na najsijajnejši način. Zmaga je na naši preprosti strani, a ne na strani ministra barona Gautscha.«
2.
Takrat sem govoril skoro v vsaki važnejši debati, večinoma me je H o h e n w a r t o v klub ali pa sam njegov načelnik določil za govornika imenom kluba. Imel sem včasih nenavadne govorniške uspehe. Navzlic temu dejstvu ne morem prikrivati, da imam za svoj najboljši govor oni, ki sem ga imel v debati o borznem davku januarja meseca 1892, d asi je bil vnanji njegov učinek dokaj skromen. Evo ga po stenografičnem besedilu:
Abgeordneter Šuklje: Unter die Beweggriinde, meine verehrten Herren, welche mich veranlasst haben, zum Gegenstande das Wort zu ergreifen, ziililt mit ein Motiv, das icli auf eine Art pietatvoller Erinnerungen ziiriickfiihren moclite. Das Wort »Borsensteuer« ist ja gegenwartig in Osterreich aufierordentlich popular, und der Ruf nach Einfiihrung derselben ist ein so lauter und allgemeiner, dass selbst die betroffenen Borsenkreise den Widerstand gegen eine derartige Besteuerung als nutzlos und erfolglos aufgeben. Angesiclits dieser Situation aber wird man es mir nicht veriibeln, wenn ich nicht olme ein gewisses Selbstgefiihl darauf verweise, dass der erste Initiativ-
antrag auf Erlassung eines Borsensteuergesetzes im osterreichischen Parlamente gerade aus der kleinen Gruppe der slovenisclien Abge-ordneten hervorgegangen ist, dass es der Abgeordnete Obresa, der uns leider zn friih durch den Tod entrissen wurde, war, der im Jahre 1881 einen solehen Entwurf einbrachte und ausfuhrlich begriindete.
Meine Herren! Von diesem sclilichtcn, einfachen Manne kann man nicht behaupten, dass er es getlian hat, um bloss ein Schlagwort miter die Massen zn werfen und der Agitation cine Ilandhabe melir zn bieten. Nein, wie ernst es ihm um die Sache gewesen ist, dafiir spridit am besten ein Vergleich zwischen der Begriindung seines Antrages im Jahre 1881 und der Rede, welche er fiinf Jahre spiiter, im Jahre 1886, zum Gegenstande gehalten hat, und ich wiirde den umnittelbaren Herrn Vorredner gerade auf die Differenz zwischen diesen licidcn Reden aufmerksam machen, weil aus denselben her-vorgeht, dass speciell unser Landsmann Obresa in demselben Mahe, in 'velchem er sicli melir in die sprbde Materie vertiefte und mit dem Gegenstande mehr vertraut wurde, gleichzeitig zuriicklialtender in seinen Anspriichen auf die Leistungsfahigkeit der Borse geworden ist, gerade deswegen und nur deswegen, weil es ihm zu thun war um eine wirklich praktilcable, durchfiihrbare Borsensteuer. (Abgeordneter Klun: Bravo!)
Meine Ilerren! Unter dem Eindrucke dieser Erinnerung liabe ich den vorliegenden Bericht des Gebiirenausschusses zur Hand genommen und liabe ihn erwogen und bin selil ielllich zu dem Resultate gelangt, dass ungeaehtet aller denkbaren, zum Tlieil begriindeter Einwendun-gen, trotz aller »wenn« und »aber< schlielMich der Antrag cin der-artiger ist, dass man fiir denselben stimmen kann. Ich acceptire zu-Uachst den weiten Umfang, in welchem diese Steuer gedacht ist, Und es freut micli, dass von der Linken, welche sich im Anfange im alten Borsensteuerausschusse nicht auf diesen Standpunkt gestellt hat, lieute cine pracise Erklarung in dem Sinne abgegeben wurde, dass auch sie dieser Grundlage zustimmt. Es ist der Entwurf, wie er vor-liegt, thatsachlich keineswegs eine reine Borsensteuer, sondern er be-deutet nicht mehr und nicht weniger als eine Belastung des gesammten Effectenumsatzes, soweit er iiberhaupt controlirbar ist. Mit gutem Grunde, meine Herren, deim wenn es sich um eine Kritik einer der-artigen neuen Steuer handelt, wird man schliefilich immer zuerst nach der inneren Rechtfertigung und Begriindung derselben fragen.
Man kann die Borsensteuer hinstellen als eine Steuer auf auher-ordentlichen Gewinn, als eine Gewiun- und Conjunctursteuer; indes sclion der Umstand, dass man in demselben Augenblick absehen muss von der Heranziehung jener zahlreichen Biirsengeschafte, die mit A erlust verbunden sind, geniigt, um diese Auffassung als unhaltbai eisclieinen zu lassen.
Man kann, was sehr haufig geschieht und auch lieute gerade Vom umnittelbaren Herrn Vorredner gescliehen ist, hinweisen auf den Unterschied, der in der That vorhanden ist zwischen den effectiven Gescliaften und den reinen Differenzgeschaften. Man will consequent vor allem diese Differenzgeschafte, in denen man die eigentliche bete Uoire erblickt, zur scharferen Besteuerung heranziehen. Der Gedanke ist ganz riclitig; aber, meine Herren, wie ist er durchfiihrbar?
Wie ist ein solehes Differenzgeschaft erkennbar? Was sich auf der Borse vollzieht, vollzieht sich durchaus in der Form von Kauf Und Verkauf. Ob die Absicht thatsachlich auf die Erfullung oder nur auf ein Spiel, eine Wette, gerichtet ist, liisst sich in dieser Form nicht orkennen, und es ist daher eine Sonderung, eine differentielle Be-handlung von Hans aus vollkommen unmoglich. Es bleibt also nichts anderes iibrig, als diese Steuer als eine Verkehrssteucr auf den Umsatz von Effecten, als eine Besitzwechselgebtir vom mobilen Capital auf-zufassen.
Speciell in Osterreick ist eine derartige Besitzwechselgebiir mekr begriindet als iiberall anderswo, den alten Professorenstreit, ob eine derartige Verkehrssteuer zulassig ist, kann man ruhig beiseite lassen.
Wir in Osterreick sind einmal mit einer Menge von Besitz-iveckselgebtiren fiir den immobilen Besitz begnadet, und es ist nur gerecht, wenn man einmal aucli dem mobilen Capital gegeniiber mit einer derartigen Gebiir vorgeht. (Sehr richtig!) Wenn fiir die kleinste Eigenthumsiibertragung, wenn fiir jede Spanne breit Erde, fiir jede Hiitte, welche ihren Besitzer wechselt, gleich eine koke Vergebiirung eintritt, dann ist die Frage gerecktfertigt: wie kommt der Umsatz des beweglicken Capitales, der Hunderttausende betriigt, dazu, vollkommen gebiirenfrei auszugehen?
Aus diesem Grande glaube ich, dass wir diese Verkekrssteuer ganz ruliig votiren konnen, und icli gelie diesbeziiglicli nock weiter als der geekrte Herr Redner der Linken, der als erster Pro-Redner in der Debatte gesprochen kat, und der die Freilassung eines gewissen Minimums anstrebt.
Der Aussckuss kat im § 3 diesem Gedanken insofern Recknung getragen, als bei dem aullerborsliclien Verkekre der Umsatz von ver-zinsliclien Staatssckuldversclireibungen bis zum Nominale von 500 fl. nur mit der halben Steuer, mit fiinf Kreuzern belastet werden soli. An und fiir sich ist dies sehr belanglos und selbst wenn man nur mit dem kleinen Manne oder der armen Kocliin kommt, die sich eim. Rente in der Wechselstube erwirbt, so wird aucli dieser kiiliere Satz, diese Differenz von fiinf Kreuzern, wenn sie aucli thatsachlich die be-treffende Partei vollkommen treffen solite, nock immer niclit als eine unertriigliclie Belastung liiiigestellt werden konnen. Es kommt mir vor, als ob aucli der llerr Berickterstatter von der Triftigkeit seines Argumentes niclit so vollkommen iiberzeugt wiire, da er auf Seite 1 des Berichtes die Saclie clamit motivirte, »diese MaBnahme konne zur Popularisirung der Staatspapiere beitragen«. Dazu ist die Frage viel zu belanglos, allein diese Ausnahme verstollt mir gegen die Systematik des Gesetzes, sie verstollt gegen die theoretische Grundlage desselben, und icli erkliire unuimvunden, dass ich dem ursprunglichen Initiativ-antrage des verehrten Herrn Bericliterstatters weitaus den Vorzug gebe vor dieser Abanderung, wie sie im Gebiirenaussckusse nach-traglick beliebt wurde.
Daraus ergibt sich mir sofort eine weitere Consequenz. Denn bei diesem Umsatze an mobilen Werten ist es ja von llaus aus ausge-schlossen, dass wir diese unbedingt sehr steuerkraftige Ansammlung, welche sich in einem derartigen Effectenumsatze aullert, durch eine Verkehrsabgabe vollkommen werden heranziehen konnen.
Diesen Dienst leistet ilinen keine Verkehrssteuer. Das ist niclit moglich. Dazu braucht man ganz andere Reguisiten, dazu brauchen wir vor allem eine gerechte, Progressive allgemeine Personaleinkommen-steuer, und icli spreche auch bei dieser Gelegenheit, wie sclion des 81'teren, die Hoffnung aus, dass wir endlich einmal dahin lcommen werden, diese Einkommensteuer einzufiihren und mittels derselben die schreienden Uarten und Ungleichmalligkeiten nnserer Ertragsbesteu-erung abstellen zu konnen. Soweit die Personaleinlcommensteuer zur vollen Erfassung besonders steuerkraftiger Ansammlungen niclit hin-reicht, miisste die Verlassensclmftsgebiir eingreifen, da miissten derartige Ansammlungen im Erbgange getroffen werden.
Was jedoch die Verkehrsabgabe betrifft, so ist ilir Steuerobjekt eigentlick nur die Thatsache des einzelnen Verkehrsactes. Da erlaube ich mir die Frage: Ist denn ein derartiger Umsatz an Effecten, sagen wir der Ankauf einer Post Renten oder Eisenbahn-papieren steuerkraftiger und leistungsfahiger deswegen, weil er etwa auf dem Schottenring im Borsensaale abgeschlossen wird, oder verliert
er an Leistungsfahigkeit, wemi er sicli in einer Wechselstube, in einem Bankcomptoir vollzogen hat? Ich finde hier keinen Unterschied.
Ich citire niclit gerne, aber ich mochte mir doch bei dieser Ge-legenlieit ein Citat aus einem Autor erlauben, einerseits deswegen„ Weil der Mann in der Fachliteratur lioch angesehen ist, und dann, Weil man gerade ihm sicher am wenigsten den Vorvvurf besonderer Connivenz gegeniiber der Bdrse machen konnte.
In seinem ganz ausgezeichneten Werke iiber Steuerpolitik sagt Schaffle wortlich folgendes (liest): »Es ist audi consequent, in und a u fi e r dem Bdrsensaale den Effectenumsatz im Bank- oder Privatverkehr zu belasten, da hier Wucherer und Nichtwucherer haufig betrachtlichen Extraerwerb machen und Ansammlungen aucli privatim ausleihen werden.« Auf diesem Stand-punkte stehe auch ich, auf diesen Standpunkt hat sich der verehrte Herr Bericliterstatter im Gebiirenausschusse gestellt und ich glaube daher, dass diese Ausdehnung auch auf die Geschiifte aufierhalb der Borse mit Befriedigung zu begriifien ist. (Bravo! rechts.)
Aber, meine Herren, noch eine weitere Consequenz folgere ich daraus. Die Natur des mobilen Capitals und vor allem die Rapiditat, mit welcher sich der Umsatz im Borsenverkehr vollzielit, hat zur Folge, dass man an ein derartiges Steuerobject nur mit einem s e h r n i e d r i g e n Steuerfufle herantreten kann.
Der Ausschuss proponirt 10 kr. fiir den einfachen Schluss. Was der einfache Borsenschluss ist, das sagt ganz klar § 15 der »Bedin-gungen fiir den Handel in Effecten, Devdsen und Valuten« an der Wiener Borse, welcher lautet: »Ein Borsenschluss in Effecten betragt bei den in Procenten gehandelten 5000 fl. Nominale und bei den nach Stiicken gehandelten 25 Stiick.«
Nelimen wir die erste Kategorie, wo der Schluss 5000 fl. Nominale betragt, so sind 10 kr. = Vso pro mille.
Dagegen hat sich nun mein verehrter unmittelbarer Ilerr Vor-redner ausgesprochen, er hat gefunden, dass dieser Steucrfuti weitaus zn niedrig ist. Wir konnen iiberzeugt sein, seine Stiinme wird nicht eine vereinzelte bleiben, und namentlich auflerhalb dieser Raumlich-keiten, wo man ja nicht an die Formen parlamentarischer Urbanitat gebunden ist, wird man nocli viel weiter gehen, man wird vielleicht die Folgerung daraus ziehen, dass das Parlament, indem es diesen Steuerfufi votirt, die Borsenkorruption unter seine Fittige nimmt, den Borsenschwindel protegirt. Das ist die offentliche Meinung, ich mochte bei dieser Frage vielleicht sagen, die sogenannte offentliche Meinung (Abgeordneter Dr. Lueger: Die berechtigste offentliche Meinung!), denn es ist unglaublich, was fiir ungemessene Vorstellungen oft iiber das Wesen und die Bedentung der Borse im grofien Publicum vorhandcn sind.
Es gibt zalilreiche Lente — mir sind selbst viele bekannt — dnrchaus ehrlich, d ure ha us intelligent, berufen, in der Politik ein Wort mitzureden, welche sich die Borse vorstellen als einen Ort, wo das Geld nur so herumliegt wie der Mist auf der Strnile, wo man sich eigentlich nur zu biicken braucht, um die Tausender aufzulesen, und Wo der Borsianer eigentlich nur die Miilie hat, zu schauen, dass nicht sein Nachbar ihm dasjenige, was er eben eingesteekt hat, bei der nachsten Gelegenheit wieder aus der Tasche ziehe. (Lebhafte Ileiter-keit. — Abgeordneter Dr. Lueger: Ja! Ja!) Der Herr Abgeordnete Dr. Lueger scheint diese Ansicht auch zu theilen; aber ich fiir meine Person lialte diese Auffassung nicht fiir vollkommen zutreffend. Es konimt mir vor, dass die wirtschaftlich so bedeutungsvolle Function der Borse zu wenig crkannt wird, und das es daher unsere Aufgabc ist, diese Ansicht zu bericlitigen. Ich halte fest an dieser meiner An-schauung, obwohl ich ja alle Missbrauche zugebe, die mit dem Borsen-
leben verbunden sind, und obschon diese Missbriiuche niemand scharfer verurtheilen kann, als ich es time.
Es kann eben niclit Aufgabe einer Steuer sein, das Stener-subject zn vernichten, und es kann dahe v aucli nicht Aufgabe des Parlamentes sein, eine Borsensteuer zn schaffen, welche den Umsatz an der Boise untergraben, unterbinden und beseitigen will. Ich werde mir erlauben, diese meine Ansicht iiber den Steuersatz so klar als moglich zur Darstellung zn bringen. Ich liabe dem alten Borsensteuer-ausschusse angehort, und dort haben wir den SteuerfuB mit 10 kr. per 5000 fl. Nominale damit motivirt, dass wir zn Deutschland einen Ver-gleich zogen, und sagten: in Deutschland hebt man fiir 10.000 Mark I Mark ein, das ist Vio pro mille; bei uns in Osterreicli sind jedoch die Liquidationstermine andere; in Deutschland liat man die Ultimo-liquidation; bei uns lindet die Liquidation zweimal ivochentlich, folglich achtmal im Monate statt. Infolgedessen war man der Ansicht, die auch der verehrte Herr Bericliterstatter in seinem seinerzeitigen Berichte ausdrtickte, dass eigentlich die osterreichische Steuer 80 kr. pro Monat betrage, wogegen die deutsche Steuer nur 50 kr. ausmache, und der verehrte Collega Baron Sommaruga hat gleichfalls mit diesem Argumente diesen Ansatz vertheidigeu zn miissen geglaubt. Ich bin aber der Meinung, dass die Sache nicht melir so durchaus zutrifft, und dass der verehrte Ilerr Bericliterstatter, der ja einen ausgezeichneten Namen in der Fachliteratur hat, wenn er heute diese Partie des Be-richtes neuerdings niederzusclireiben hatte, wahrscheinlich nach einem anderen Argumente hiitte langen miissen. Warum, meine verehrten Herren?
Im Jalne 1889 hat bekanntlich eine theihveise Anderung der Terminliquidation an der Wiener Borse stattgefunden — man braucht ja bloh von dieser zu sprechen und kann die Triester und Prager Borse aufieracht lassen.
Seit dem Jalirc 1889 wird auch per ultimo gehandelt, allerdings nur in fiinf Effecten, aber dies sind gerade solche, in denen sich die grofiten Umsatze vollziehen, niimlich die Creditactiv, die ungarische Goldrente, Lombarden, Franzosen und Elbethal. Wer wurde nun deshalb, weil diese Effecten nur einmal im Monat zur Liquidation gelangen konnen, den Schluss ziehen, sie waren mit dem Aclitfachen zu ver-steuernP Ich bin uberzeugt, niemand, der lialbwegs mit den Verhalt-nissen des Wiener Geldmarktes vertraut ist. Denn es ist moglich, dass die Banquiers, die grossen Hauser eine derartige Steuer ertragen konnen; derjenige aber, der diese Steuer absolut nicht ertragen kann, ist die Bdrsencoulisse; die wiirde durch einen wesentlich hoheren SteuerfuB ganz einfach beseitigt werden. (Abgeordneter Ritter v. Troll: Kein Schade!)
Ich war auf den Einwand gefasst; der verehrte College Troll hat mir soeben zugerufen: Kein Schade um die Coulisse! Nun, ich gosteh e selbst, ich kann mir sehr viel reputirlichere Corporationen vorstellen, als es eine derartige Coulisse ist.
Man braucht nur einigemale auf die Borse zu gehen und sich in das Coulisscntreiben hineinzustellen. Ich habe es selbst getlian, na-tiirlich nur als Mitglied des Borsensteuerausschusses, wohlgemerkt, in gar keiner anderen Absicht, lediglich als Abgeordneter, als Beobaehter, und zwar aus mehreren Riicksichten. Einerseits, weil mich der Gegen-stand an sich angezogen hat, und dann, weil es Dinge gibt, die sich aus den Biichern nie lernen lassen, und weil ich mir gar keine klaglichere Position denken kann als die eines Mitgliedes in einem Fachausschusse, das von der Frage so eigentlich gar nichts versteht. Infolgedessen bin ich ofters direct auf die Borse gegangen, und ich gestehe es offen, so eine Coulissengruppe — der Wiener Borsenjargon hat dafiir die Bezeiclinung »Kratzel« (Heiterkeit) — ein solches Kratzel ist keineswegs — wie soli ich mich ausdriicken? — eine Versammlung
von, sagen wir, besonders imponirendem, iibenvaltigendem Ansehen, nicht im mindesten, meine Herren, und der Herr Berichterstatter hat des Guten eigentlich zu viel gethan, er liat einen Euphemismus be-gangen, wenn er sagi, die Coulissiers seien Speculanten. Nein, meine Herren, mit voller Uberzeugung spreche icli es aus: das Gros der Coulissiers ist nicht anderes als der r e i n professionsma-Bige Borsenspieler.
Keiner von diesen Spielern denkt daran, effectiv zu erwerben, jeder von ihnen muss schauen, sowie er bei Schluss der Borse den Saal verlasst, glatt gestellt zu sein, soviele Stiicke gekauft und eben-soviele verkauft zu haben; es liandelt sicli bei ilmen stets iiur um die minimale Differenz, die sie bei diesem raschen Kaufe a la minute einheimsen konnen. Und dennoch, meine Herren, das alles zugegeben, 'viirde ich behaupten, es sind das Organisationsformen der Wiener Borse, fiir die man allerdings eine Besserung dringend wunschen muss, die man a b e r nicht im H a n d u m d r e h e n ii n d e r n kan n. Wenn ich die Organisation der Wiener Borse vergleiche mit der Orga-nisation anderer Geldmarkte, so ist mir zuin Bcispiel die Londoncr Effectensocietat zweifelsohnc ungleich lieber. An dieser kennt man nar den Makler und den Handler. Es vollzieht sich also der ganze A erkehr unter fachkundigen Kaufleuten, die einen geivissen Corps-geist und gewisse Traditionen haben, was lici uns sicli natiirlich gar nicht entwickeln lcann.
Allein die Sache ist nacli meinem Dafiihrhalten doch so: Wir in Wien brauchen vorderhand n o c h die C o u 1 i s s e ; es gibt in Wien eben auflerordentlich wenig Banquiers, die diesen Namen verdienen, und gerade fiir den Mangel dieser Bancjuiers hat die zalil-reiche Coulisse aufzukommen. Nur durcli sie wird es ermdglicht, jene starken Coursfluctuationen zu vermeiden, soweit dies iiberhaupt nioglicli ist, und eine wenigstens annahernde Ausgleichung lierbei-zuftihren.
Dami aber denlcen wir uns einmal, die Coulisse wiirde beseitigt! Die Banquiers lassen sich ja nicht so aus der Erde stampfen. In welche Bosition wiirde zum Beispiel der Private gelangen, der genotliigt ist. einen groBeren Posten des einen oder des anderen Papieres einmal auf die Borse zu bringen? Wie viole Abnehmer wiirde er dann finden? kili oder zwei Kaufer vielleicht und diese hatten ihn in der Hand, sie wiirden ilirn jenen Preis dictircn, welchen sie als annchmbar finden, deslialb behaupte ich, mit der tugendliaften Entriistung gegen die Coulisse ist noch niemandem gedient. Derartige Abanderungen lassen sich nicht so im Handumdrehen herbeifiihren.
Die Coulisse wie sie gcgenwii rtig ist, ist jedenfalls ein tlbel, nber bei dem gegenwartigen Stande der Dinge kann ich nur mit Bedauern constatiren: sie ist m o m e n t a n noch ein nothwen-d i g e s tl b e 1. Wenn man diese iibelberufene Coulisse sofort abthun Und iliren Leichnam zu Grabe tragen wiirde, meine Herren, ich iveiB nicht, ob nicht der erste Leidtragende, der hinter dem Sarge einlier-schritte, gerade der osterreichische Finanzminister ware!
Ich glaube dalier, dass mit Riicksiclit auf diese Umstiinde die Steuer nicht zu niedrig gewahlt ist; ich mochte aber dabei noch ein anderes Argument geltend maclien.
Meine Herren! Wir stehen ja erst im A n f a n g e. Es handelt sich uns darum, dass wir iiberhaupt einmal mit dieser Borsesteuer neginnen. AVarten wir ab die finanziellcn Ergebnisse, warten wir ab die Ruckwirkungen auf die ivirtschaftliclien Verhiiltnisse, wie sie sich m den ersten Jahren zeigen werden, und dann bleibt uns ja unbenom-uien, nn eine Abanderung des Gesetzes zu schreiten und auch den ^teuerfufi so zu erhohen, wie es die thatsachlich gegebenen Voraus-setzungen dann angezeigt erscheinen lassen.
Wenn icli, meine Herren, dem Steuerfufle mir bedingt und vor-behaltlich zustimme, namlich mit dem Vorbehalte einer eventuellen spiiteren Erhohung desselben, so kann ich dafiir um so riickhaltloser dem verehrten Herrn Berichterstatter meine Anerkennung fiir die Construction, fiir die Veranlagung der Steuer aussprechen.
Mir gefiillt — abgesehen von dem, was bereits in der Debatte bemerkt wurde, dass die geschiiftlichen Usanzen so wenig als moglich tangirt werden — an dem Entwurfe vor allem der Unterscliied gegen-iiber dem deutschen Gesetze. Das deutsche Gesetz vom 29. Mai 1885 erfasst das Steuerobject, namlicli das gebiirenpflichtige Umsatzgeschaft in dem Momente, wo es eingegangen wird, im Momente des A b -schlusses und infolgc dessen ist der von unseren Experten mit Redit perliorrescirte Sclilusszettelzwang das natiirliche Correlat z um deutschen Gesetze.
Unser Berichterstatter aber hat einen anderen Gedanken zu-grunde gelegt und mit einer gewissen Consequenz durcligefiihrt. Ich habe diesen Gedanken in der Literatur zuerst getroffen in Friedberg: »Versuch einer prozentualen Besteuerung der Borsen« und ich goutire ihn vollkommen, den Gedanken namlich, das Geschžift im Momente der Abwicklung, im Momente der Tradition des Obje c t e s — natiirlich in des Wortes weitester Bedeutung — zu er-greifen. Dies wird sicli bei den borslichen Gescliiiften sehr leicht einleben, insbesondere bei denjenigen, welche das Arrangementbureau passirt haben. Das Arrangementbureau wird zur Hebestelle fiir die Steuer. Der einzige Unterschied wird der sein, dass die Arrangement-bogen dann je nach der Zahl der einfachen Borseschliisse mit den entsprechenden Stempelzeichen versehen sein werden. Nebenbei mochte ich da nur einen Gedanken anregen, wobei ich es vollkommen anheimgestellt sein lasse, ob diesem Gedanken im Gesetzgebungswege oder, was vielleicht noch besser ware, im Verordnungswege Rechnung getragen werden moge. Nach den Paragraphen 4 und 5 des Entwurfes haben die Contrahcnten je zur Ilalfte fiir die Steuer aufzukommen, wogegen das Arrangementbureau die Entrichtung der Steuer iiberwaclit und fiir dieselbe liaftet. Nun wiirde es mir zweckdienlich erscheinen, wenn das Arrangementbureau auch die Abstempelung selbst vornehmen und dafiir von den Kunden sicli die betreffenden Betriige verabfolgen liehe. Dadurch wiirde der Verkclir erleichtert und die Sache selbst gefordert werden. Ich bemerke jedoch nochmals ausdriicklich, dass ich die Anregung nicht in die Form eines Antrages kleiden will, sondern zufrieden sein werde, wenn im Verodnungswege ctwas iihnliches verfugt wird.
Ich bin am Schlusse. Es ware zwar verlockend. in der einen oder anderen Riclitung auch mit dem ersten Herrn Redner in der Debatte, mit dem Abgeordueten Prade inich zu bescliiiftigen und vielleicht auch darauf zu reagiren, was von demselben in Bezug auf die Besteuerung der Devisen- und Valutengescliiifte gesagt wurde, von denen ich der Meinung bin. dass sie mit vollem Redite dieser Besteuerung entzogen werden; allein die Zeit ist vorgeriickt und ich will nicht langer auf die Geduld des holien Ilauses siindigen.
Nur ein paar Bemerkungcn mochte icli mir noch in Bezug aul den voraussichtlichen Ertrag erlauben. Von Ziffern kann liier eigentlich nicht die Rede sein.
Es fehlen uns alle Anhaltspunkte, um nur iiber die vagsten Calculationen hinauszugchen; vor allem sind wir nicht in der Lage, jene Umsiitze, die sicli aufierhalb der Borse vollziehen, halliwegs zu constatiren, derzeit ein Urtheil dariiber zu fallen, vvieviel sich in den Wechselstuben, bei den Kaufleuten und Hiindlern abgewickelt hat. Was die Borse betrifft, ist die einzige sehr diirftige Quelle, die eine Auskunft geben kann, der Geschiiftsbericht des Wiener Giro- und Kassenvereines, der ja bekanntlich das Arrangementbureau zu besorgen
hat. Aus diesem Geschaftsbciichte ersehen sie in Tabelle 15 und 16, dass das Jahresrevirement beispielsweise fiir das Jahr 1890 3409 Millio-nen Gulden betragen hat. Ich bemerke aber, meine Herren, dass eigentlich auch diese Ziffern wenig, sehr wenig besagen, da es sich hier doch nur um jene Geschafte handelt, wo es thatsachlich eine Ablieferung gegeben hat, wo Effecten ubernommen oder geliefert vurden. Dagegen sind in dieser Summe nicht inbegriffen jene Schliisse, velche arrangirt, welche durcli Compcnsation erledigt worden sind. Die sogenannten directen Geschafte sind durchaus nicht zu erfassen. Ich glaube daher, dass man ničli t gut daran thut, seine Erwartungen diesbeziiglicli in die Form einer Ziffer zu kleiden.
Nur vor einem mochte ich warnen: v o r eine m ubertrie-b e n e n Optimismus. Sehen wir uns an, wie sich die Borsen-steuer in Deutschland entwickelt hat. Sie ist allerdings vom Jahre 1884—1885, vo sie nicht mehr als 2,364.000 Mark getragen hat, nach dem neuen Gesetze von 1885 schliefllich auf Liber 15,000.000 Mark, also 7/4 Millionen Gulden gestiegen.
Indes, meine Herren, ist da zu bedenken, dah man erstens in Deutschland einen weit hoheren Steuerfufi hat, dali zweitens auch das Warengeschiift, fiir welches wir ein eigenes Gesetz werden schaffen miissen, weil die Einbeziehung in dieses Gesetz mit Riicksicht auf die Structur desselbcn nicht tunlicli ist, in Deutschland miteinbezogen ist, und schliefllich, was die Hauptsache ist, dati sich unser Borsenverkehr nicht entfernt mit dem so entwickelten Bbrsenleben in Deutschland messeir kann, speciell mit dem Verkehr, wie er sich in Berlin, Hamburg, Frankfurt am Main abspielt.
Ich glaube also, meine Herren, es liciflt: maflig sein in den Erwartungen, nicht etva annelimen, dafl aus der Borsensteuer sich ein formlicher Goldregen in unser Finanzministerium ergieflen werde. Allein ein kleiner Anfang ist in der Sache immerhin gemacht; wir Ver den die Angelegenheit verfolgen und trachten miissen, dass vir diese neuerschlossene Einnahmsquelle fiir den Staat fruchtbringend gestalten. Und vas fiir mich vor allem vichtig ist, vir haben endlich einmal vieder ein Gesetz, vodurch gegeniiber jenen Lasten, die den immobilen Besitz treffen, auch das mobile Capital an seine Pflichten gegeniiber dem Staate erinnert vird. Meine Herren, damit schliefie ich; vir verden fiir das Eingehen in die Specialdebatte stimmen. (Beifall rechts.)
V Ljubljani, 16. julija 1889.
3.
O vprašanju Poklukar j evega nasledništva kot deželnega glavarja na Kranjskem objavljam tukaj Kersnikovo karakteristično pismo, s ko j im mi naznani, da bi bil pripravljen Potezati se za to mesto.
Odgovor Janka Kersnika na moje pismo, v katerem Poizvedavam, ali se ne bi hotel on potruditi za izpraznjeno mesto deželnega glavarja na Kranjskem? Označevalen dokument za moža, kakor tudi za idealno razmerje, ki je vladalo med nama do prerane njegove smrti.
25. III. 91.
Dragi moj!
Pred vsem vsprejmi mojo najsrčnejšo zahvalo za Tvoj trud. Vedel sem vedno, da si mi odkrit prijatelj, in da si tudi v vsem vedno odkrit mož. Ej — saj bi tudi ne bilo mogoče v nasprotnem slučaji, da
bi bila toliko časa vkupe hodila, kakor sva, ako bi drug o drugem ne sodila tako, kakor sodiva še danes in kakor sem prepričan, bodeva tudi odslej.
Pa sedaj ad lem!
Na kratko Ti predvsem povem,- da prevzamem deželno glavarstvo, ako Sem imenovan, oziroma ■— ako se mi ponudi, ter se preselim potem v Ljubljano. Toda s prvega le s a m. Doma imam lehko sub-stituta, katerega bi pa moral v Ljubljani tudi imeti, ako bi bil tamkaj notar, ker ob enem bi vendar ne mogel biti deželni glavar in pa »Gerichtsbiittel« Kočevarjev, kar morajo biti ljubljanski notarji. Ako pa imam doma na Brdu substituta, hranim si svoje mesto za poznejše slučaje, sam sem pa popolnoma neodvisen, kajti substitut je odgovoren za vso pisarno, za njega pa jamči samo moja kavcija. Tudi moji ženščini, — saj veš, da imam dve, ženo in mater, — katerima sem šele včeraj povedal o svoji nameri, bi bili zadovoljni s tem, toda s pogojem, da prihajam v nedeljo domov. Financijelnega dobička bi ne imel, znatnega zgubička pa tudi ne. Računati mi je sedaj le s temi tremi leti našega deželnozborskega mandata, ki leži še pred nami. Pozneje bi bilo treba novega prevdarka — pa kedo sploh ve, kaj nanese položaj, osoda, — in recimo zdravje? Pa kaj je glavni motiv, ki vpliva name, da se podajem v to nevarno vrsto tekmecev? Poglej, dragi, jaz bi rad prišel enkrat v drug delokrog. Malo več raznovrstnega dela, malo širše meje, malo več nemira, kakor ga imam doma. Tu imam sicer mnogo, česar marsikateri nema: ženo, ki mi je najdražje na svetu, mater, kakoršnc nema nihče, otroke, ki so hvala Bogu zdravi kakor postrvi, —> skrbi, kolikor jih je ravno treba, — pa izven tega bi imel rad še nekaj drugega, — priliko, govoriti z drugimi, ki vedo več, ki so drugih misli, — no recimo skratka, med ljudi bi prišel rad in sušil bi se ne več rad nadalje doma. Na Dunaj me moji dve niste pustili, a v Ljubljano bi me pač, morda me pozneje naprej puste!
Pred par meseci, ko se je Poklukarju vže silo na slabo obrnilo, bil je dober znanec moj pri Winklerju, in ta ga je vprašal, zakaj vendar jaz nisem prosil premeščenja v Ljubljano ter je potem izrecno pristavil: »er solite doch auf den Landeshauptmannsposten denken!« Ravno tako, se ve da bolj prikrito izrazil se je tekom zadnjih let večkrat proti meni samemu. Tako je on sam zasadil to misel v mojo glavo, in zadnje čase mi je večkrat rojila po njej.
Ko je ubogi Poklukar umiral, dobil sem pa par pisem iz Ljubljane, naj se vendar potegnem za to mesto — glavarsko — in sicer so prišla ta pisma iz radikalnega tabora, in poudarjalo se je, da bi bil jaz tam najprijetnejši mož. Odgovoril nisem ničesar, ker z radikalci po Tvojem receptu le bolj platonično občujem; hotel pa sem pred vsem T v o j e mnenje vedeti.
Z Holienwartom sem se pri zadnjem sestanku seznanil, in morebiti ne bo težko pritegniti ga. Jaz saj mislim, da sem napravil pri zadnjem shodu ugoden utis nanj; on me je že druzega dne — pred svojim odohodom iz volitvene sobane poiskal v nekem kotu, ter me povpraševal več o naših razmerah, vzlasti pa o Povšetu. Potem pa mi je naročil, naj skrbimo, da se mej našimi »velikimi posestniki« vprizori malo boljša organizacija. »Nehmen Sie das in die Hand und bilden Sie sobald als moglich ein Comite, das neue Parlament diirfte so nicht lange leben,« je dejal. Omeniti morem, da smo imeli na predvečer živahen razgovor in sem le jaz pobil misel Trbuhovičevo, ki je hotel Schwegelna kandidovati tudi pri nas v priznanje njegovih zaslug za dolenjski železnici. Možje kakor Ahačič, Sevnig etc se ve — so bili ž njim, pa le ko je Hoheinvart pritrdil moji opoziciji, sklenilo se je opustiti ta nezmiselni predlog. To bodi mimogrede omenjeno. Pa Hohen-wart se morda spomni na me, ako Ti kaj omeniš o meni, česar Te prosim. Kakor se mi vidi, bi imel jaz nasprotnike le — klerikalce in še teh ne vseh, in pa — sokandidate!
Kaj pa M o s c h e ? Ga-li ne bodo klerikalci na Gorenjskem kandidovali in potem potiskali na glavarjev sedež? Pa dovolj!
Vesel sem, jako vesel, da bi, kakor spoznavam, Ti rad videl mene na onem mestu, na katerem bi bil Ti, kakor jaz in mnog drugi Ve, Ti edini izmed vsili nas najsposobnejši! Pa kaj bi drugo govoril, laskati se Ti ni treba — samo ene besede Tvoje se moram spominjati vedno in vedno, besede, ki si mi jo rekel 1883. — Tedaj si enkrat v veseli uri zinil: »Fant, poskusimo! Ti pojdi naprej, jaz bom pa Tvoj Generalstabsšef!« No — do sedaj si Ti hodil naprej — in menda — ah ne menda, ampak gotovo boš hodil tudi odslej, in boš general in generalstabsšef, pa samo to priliko imamo, da si prisvojimo izdatno boljšo trdnjavo in pozicijo.
Stori pa po svoji previdnosti in svetuj mi o eventualnih korakih od moje strani!
Želim Ti in Tvojim in z menoj vred vsi moji najveselše praznike, klanjam se osobito Tvoji častiti gospej in bodi uverjen, da sem vedno in vedno
Tvoj stari
Janko.
Dodatki k X. poglavju.
Kako nevarno je v politiki prerokovati, kaže sledeči slučaj:
Bilo je v strastni volivni borbi za državnozborski mandat v dolenjskih mestih 1. 1885, ko je »Slovan« objavil proti meni sledečo filipiko izpod Tavčarjevega peresa:
Slovan, II. 1. 1885, str. 175: »Volitev po dolenjskih mestih«: Konec:	... »Vse to je avtentično, gospodje volilci! Ako si
dvignete na ščit gosp. prof. Šukljeta, imeli bodete v drž. zboru Statista, tako imenovanega »divjaka«, brez vsake zaslombe, brez vsakega vpliva. Upati, da bi tak statist izposloval Dolenjcem železnico, j e pa več kot predrzno! Ako si hočete škodovati sebi in svojim zahteva m, ako hočete dolenjsko železnico za dolgo pokopati, potem Dolenjci, zberite si prof. Šukljeta za svojega poslanca, ki bode imel v drž. zboru in pri ministrih morda toliko vpliva, kot ga j e imela »stranka« Schonerer-F iirnkranz !
In kaj se dejanski obistinilo? Baš jaz sem dosegel dolenjsko železnico, ki je bila ustvarjena in finansirana čisto po mojem načrtu! In kaj sledi iz tega? Da je mnogo lažje, izustiti vremensko prognozo nego v politiki prerokovati o bodočih dejstvih!
Tukaj podajam cenjenemu čitatelju nekaj pisem, iz katerih se bo mogel poučiti, s kakimi težavami se je rodila dolenjska železnica. Pričenjam z Murnikovi m pismom, ki je bil odgovor na moj dopis o toliko pomembnem razgovoru z ministerijalnim svetnikom W r b o. Pismo samo označuje s svojo frazeologijo moža, ki je bil tedaj duša obstoječega prvega železničnega konsorcija, nič manj pa tudi središče gospodarskega gibanja v deželi in najvplivnejša osebnost v tedanjem deželnem odboru. Murnikovo pismo se glasi:
Prečastiti gospod!
Zelo me je zanimal Vaš list o železnici in prečital sem ga večkrat, ker sem komaj verjel po prvem branju, da bi mogoče bilo, da se je stvar tako obrnila. Zahvaljujem se Vam toplo, da se tako zelo zanimate in delate, da bi se uresničilo to, kar želi vsak zaveden, za koristi naše dežele in tudi Avstrije vneti mož. Bog daj, da bi kmalu dosegli, za kar že toliko let prosimo.
Prej, ko Vam svoje mnenje o pogovoru z gosp. ministerijalnim svetnikom Wrbo povem, odgovarjam Vam na Vaša vprašanja naslednje: ad a) Za zdaj mislim, da ne potrebujemo Prašnikarja ali
Lazarinija. Vzroke povedal Vam bom ustno. Obrnil sem se pa do »Trifailer Kohlcmverksgesellschaft«, da bi vstopila v konzorcij. Dobim pa tudi lahko druge stavbene podjetnike, kateri bi morda še bolje vgajali, ko imenovana. Po dogovoru z Vami bom pa morda vendar tudi za Prašnikarja ali Lazarinija dobil druge člane konsorcija, med katerimi so tudi taki, da bi se lahko pogajalo ž njimi. Luckmann Karol, Kotnik Fran sta gotovo sposobna za dogovore, katerih bi bilo treba. Pozvedite, ali bi Josef Ritter von Wenuscli ali A. C. Lemach iz Troppau tudi vgajal. — Prosim tedaj na znanje vzeti, da bom še le potem nasvetoval konsorciju druge člane, ko zvem natančneje Vaše mnenje.
Kar se Vas tiče, sva z gosp. dr. Poklukarjem mnenja, da Vi stvari lože koristite, ako niste član konsorcija. Veseli me, da ste tudi sami tega mnenja.
a d b) Veselilo nas bo, ako govorite pri bankah o tej zadevi. — Morda bi bilo dobro, ko bi se potem konsorcij ali deželni odbor do bank obrnil? — Gosp. min. svetnik imenoval je konsorcij platoničen. Zelo enako izrazil se je proti meni gosp. sekcijski chef Wittek. Morda še niste pozabili, da sem jaz po dogovoru z gosp. bar. Pinom tadanjim trgovinskim ministrom, imel nalogo konsorcij sestaviti tak, kakor je Pogoj je bil, da nikdo ne sme misliti na dobiček. Ako se pa želi, da ga preosnovam, se to lahko zgodi in v konsorcij se lahko možje sprejmo, kateri bodo tudi na to gledali, da bi podjetje prevzeli. — Jaz sem uže gosp. sek. chefu Witteku povedal, da poznam dobro vsa pota, po katerih bo treba hoditi, ko zvem, koliko kapitala bo dežela, interesent je in država pokrila. Ker se zdaj kaže, da bi država še le Potem izrekla se, koliko da, ko bode vedla, koliko bi dobili prioritat, bo pa treba pred to dognati. Jaz se nad jam, da bomo letos dognali obravnave z interesent ji in potem bo račun uže loži. Al dokler tega ni, je težko za gotovo svoto se izreči. — Prosim Vas tedaj uljudno, mi naznaniti, kaj misli gosp. min. svetnik, da moramo narprej storiti in zgodilo se bo. Luckmann in jaz in morda Emerich Mayer bi prišli tudi Ua Dunaj, ko bi bilo treba.
JCarto Vam vračam in prosim ne misliti, da sem zanemaril to reč, al’ volitve dale so mi toliko dela in mi mnogo sitnih ur napravile, Potem pa ne morem sam odgovarjati, temveč sem mogel to stvar z večimi gospodi pogovoriti, ker nočem, da bi le svoje mnenje o tej stvari Vam pisal. — Volitve v Ljubljani in okolici niso se tako zvršile, kakor sem mislil, a kriva sta v prvi vrsti poslanca sama, ker nista hotela nič za-se storiti.
Pozdravljam Vas srčno in ostajem z odličnim spoštovanjem
Vam udani
Murnik.
Sedaj objavljam nekaj S c h w e g 1 o v i h pisem, katera sem prejel med svojo težko boleznijo.
Licber Freund!
Grimschitz, 6. Juli 1890.
Prosit zu Ihrer fortschreitenden Genesung! Mit einer guten Nachricht 'Hodite ich zur Befestigung derselben audi meinen Theil beitragen.
Am 17. Juni erhielt ich eine amtliclie Zuschrift Baron Czedicks Ms Antwort auf meine in Wien gemachte Evposition. Ohne in Details einzugehen, bemerke ich, dah man mir als Nutzen fiir unsere Bahn 'nit dieser Zuschrift nur 171.000 fl. offerirte! Sie konnen sich vorstellen, "je erfreulich diese Mittlieilung wirkte. Ich liefi micli jedoch nicht dnschiichtern, sondern verfasste eine entsprechende Gegenschrift, die lc'h, um den Prasidenten der Staatsbahncn nicht zu verletzen, zuerst
in vertraulicher Weise zn seiner Kenutnis l)i'ingen liess. Der Erfolg blieb nicht aus und ain 1. d. erhielt ich nunmehr eine zweite offizielle Zuschrift der Staatsbahnen, durch die mir endlich der Bezug von 120.000 Tonnen Kohle u. fiir die Unterkrainerbahn die aus diesem Gescliiifte resultirenden Nutzen von f. 234.000 garantirt wird. Nun schreibe icli an Dr. Reif, um mich auch seiner Zustimmung zu versichern und sobald ich auch diese erhalte, denke ich, dali wichtigste Theil der Frage gliicklich gelost sein wird.
Naturlich war ich auch nach anderer Richtung tliatig und betrieb zuerst eindringlich die Sanktion des Gesetzes und dann die vereinbarte Erledigung. Hofrath Wrba theilte mir nun am 30. v. M. mit, dati die Erledi-gung ganz meinem Wunsclic entsprecliend in der Ausfertigung begriffen ist, vorerst aber nocli vom Finanzministerium und wegen Ihrer Bestellung zum Verwaltungsrathe auch vom Untevrichtsministerimn vidirt werden mtifie, was Zeit in Anspruch nimmt. Hoffentlich bekomme ich diesen Erlass doch audi nicht zu spiit: er bildet, wie Sie wissen, den Ausgangs-punkt fiir die weitere offizielle Action. Da Wrba jetzt von Wien abwesend ist und erst am 15. d. nach Wien zuriickkehrt, Dr. Reif aber am 15. d. auf sechs Woclien Wien verlasst, ergeben sich darum verschiedene neue Schivierigkeiten, die womoglich iiberwimden werden miissten: ohne Hin-dernisse geht es aber nicht und ich wiirde niclits sagen, wenn ich nur nicht in allen Dingen jetzt auf mich allein angewiesen ware: es geht aber nicht anders und in Laibach fand ich keine Unterstiitzung, auch wenn ich sie suclite, sondern siclierlich nur Schwierigkeiten neuer und iirgerlieher, erbiirmliclier Art.
Sie iibersiedeln nachster Tage. Gliickliche Rcise! Sobald Sie daheini installiert sind, verstiindigen Sie mich davon und wo Sie Briefe treffen.
Mit herzlichen Griissen
Ilir ergebener
Scliwegel.

Lieber Freund!
Grimschitz, 14. Juli 1890.
Besten Dank fiir Ilircu Brief vom 12. d. zugleich mit meinen herzlichen Gliickwiinschen zu Ihrer fortfahrenden Erliolung.
Noch immer bin ich ohne Verstandigung seitens des Handels-ministeriums, was meine Action nacli allen Richtungen hemmt. Wrba kommt erst inorgen in sein Buveau zuriick. Die Antriige der General-direction liaben bei der Trifailer Gesellschaft neue Priitensionen wach-gerufen, Dr. Reif verlangt in seiner Antwort vom 7. d. ein groBeres (juantum und hohere Preise, auch mackelt er an der uns gemachteu Goncession. Obwolil mich Alles das selir emport, iiberrascht es mich nicht, 1’ appetit vient en mangeant. Die bureaukratische Verzogerung des Handelsministeriums tragt daran sowie an dem Umstand Schuld, daB wir wahrscheinlich ein Baujahr verlieren werden. Ich habe heute an Baron Czedik offiziell gesclirieben und diese Thatsachen unverbliimt constatirt, sowie jede Verantivortung fiir die Folgen dieser Verschlep-pungen entschieden abgelehnt. Sie konnen sich vorstellen, wie unangenelnn mich alle diese Dinge beriihren; leider stehe ich dieser Thatsache wie machtlos gegeniiber. Solange der Ministerialerlass nicht da ist, kanu ich nach den wenigsten Richtungen h in nachdriicklich wirken; noch habe ich Lust dazn und den besten guten Willen, den die albernen Maehenschaf-ten der Herren in Laibach noch nicht tangieren: es hat aber Alles ein Endc und die Geduld auch. O heiliger Bureaukratisnms, — Gott be-wahre uns vor diesem Geiste!
Sie verstehen und entschuldigen meinen Zorn: d as Scliandwctter des Juli dazu, — damit konnen Sie sich genau die Stimmung ausmalen, die augenblicklich beherrscht
Ih ren ergebensten
Scbwegcl.
Lieber Freund!
Grimschitz, 1. Sept. 1890.
Die Urlaubszeit — die schreckliche ftir ali e Gesclilifte — gelit end-lich Ihrem Abschlusse entgegen. lleute kelirt Dr. Reif und ubermorgen Dr. Liharzik nach Wien zuriick. Ich babe beiden heute gesclirieben, um unsere Sache doch endlich wieder in Fluh zu bringen. Icli fiirclite, wir haben eiue kostbare Zeit versaumt, nicht ich, — auch Sie niclit, — aber versaumt wurde doch zu viel! Sie erinnern sich wohl, wic selu- icli den kais. Ratli gebeten hatte, mir Klemenčič zu schicken, dessen ich micli bedienen wollte, um die Frage zu urgieren: der kais. Rath sitzt aber gemachlich in Rad-mannsdorf u. lailt sich niclit eininal die Briefe aus Laibacli nachsenden, dali ich vergeblich auf Klemenčič und iiberhaupt auf eiue Antwort liarre!
Meine Absicht, da s Comite in den ersten Ta gen dieses Monates einzuberufen, wird durcli diese und andere ahnliche Miseren vereitelt. Noch kanu icli niclit abselien, wann diese Einberufung practisch aus-fiihrbar sein wird. Von rechts und links erwarte ich noch Antworten, v or deren Einlangen jede Action unmoglich ist. Sobald icli die Moglichkeit eines Zusammentrittes erkenne, weixle ich Sie sofort rechtzeitig' davon verstandigen. Sie werden unter diesen Umstanden begreifen und verzeihen, dah ich Ihnen nicht telegrafi rt habe: um schlechte Nachrichten zu iiber-niitteln, — und solche erblicke ich in den von uns nicht verschuldeten Verzogerungen jeder Art, — kommt auch jeder Brief noch zu friih.
Was den Ersatz der Rcisekosten anlangt, finde ich Ihre Anschau-Ungen dariiber vollkommen gereclitfertigt, aber ich halte mich nicht fiir ermachtigt, liber diesen Punkt irgend etwas zu bestimmen. Sollten Sie es wiinschen, werde ich die Sache im Comite vorbringen, kanu, wenn Sie wollen, auch die Regierung dariiber interpelliren, mochte aber nichts olme Ihre ausdriickliche Zustimmung thun.
1. Sept. — Aegidi — Lostag — Sehniirlregen und 10° R: Sie konnen sich sonach Alles vorstcllen und meine erfrorne Stimmung dazu.
I le rz lich
Ilir ergebenster
Schwegel.
Lieber Freund!
Grimschitz, 2. Sept. 1890.
Noch ein Straufichen! Wrba schrieb mir gestern, dali er vom L Septbr. ca. einen einnionatliclien Urlaub antrete, in der Zwischenzeit 'verde in seinem Ressort nichts von Bedeutnng in Betreff der Unter-krainerbahn vorfallen, vom 1. Oktober an stelle er sich mir aber Wieder zur Verfiigung. Einen eigenthiimlichen Bcigesclimack liat die Bemerkung:	»Bei der bekannten Gewandtheit u. Agilitat des H.
Hofraths v. Liharzik sei auch in der Zwischenzeit das Bestc zu hoffen, Sie wissen, dafi die beiden Hofrathe — Wrba u. Liharzik sich niclit iveniger als freundlich gesinnt sind. Mein letzter Brief hat sich Ulit Ihren beiden Episteln vom 51. v. u. 1. d. M. gekreuzt. Sie kennen nun besser u. wiirdigen wohI auch die Griinde, die mir bisher jede Ein-berufung des Comites und jede Action unmoglich gemacht haben. Die
Sparkasse wird wahrscheinlich am 5. d. ihren Vertreter ernennen. Obwohl der Herr kais. Rath, o line meine schriftlichen Mitteilungen abzuwarten oder um dieselben zu anticipiren, bereits liingst im Landes-ausschusse iiber die Beschliissc des Comsontiums referirt bat, ist mir bis heute docli weder dariibcr, noch auf meinen in dieser Angelegenheit an ilm gericliteten Brief irgend eine Antwort zugekommen n. icb schreibe deslialb nochmals amtlicli an den Landesaussclmii, um die Ernennung und Namhaftmachung eines Vertreters des Landes im Comite, respective im zukunftigen Verwaltungsrathe zu urgieren. Wer die Schuld an dieser Verzogerung tragt, brauche icb wohl niclit zu betonen: der Mann, der sich in Krain jedes Verdienst ausschliehlich vindicirt! — Also daher auch das Verdienst der Verschleppungen!
Le Prince de Polignac floht mir nach dem, was ich von ilim bore, kein Vertrauen ein; er soli selbst lcein Vermbgen besitzen u. gilt als rein problematische Natur, deren Geheimnisse zu erforschen ich keine besondere Lust empfinde. Midi bat der Mann bisher — trotz der Nahe von Podwein — niclit aufgesuclit. Den Lockvogeln des billigen aus-landischen Geldes sitzt man lieut’ zu Tage, wo das 20 Francstiick 8'85 notirt, niclit leicht auf. Um eine Saharabalin und um irgend welche wabrnebmbare franzosische Interessen bandelt es sicli in dieser Sache niclit, und ich verstehe auch niclit wie ein espatriierter Polignac fiir Frankreichs Interesse zu ivachen berufen sein kbnne. Gare aux Bbntoux!
Herzlich
Ilir ergebenster
Sclnvegel.
Lieber Freimd!
Wien, 21. Sept. 1890.
Von Liharzik erfuhr ich, dali die Dinge niclit nur nicht vorwarts-gelien, sondcrn sich zu compliciren drohen. Darauf hin brach ich sofort meinen Landaufeuthalt ab, begleitete meine Frau bei ilirer Ubersiedlung auf ein paar Stunden nach Abbazia u. reiste dami iiber Laibach hieher, um nach unseren Bahnen zu sehen. In Laibach hatte ich noch mit Storcli eine Besprecliung, die wir verabredet hatten; von dort ging er dann nach Reifnitz. Ich denlce, sein Operat wird einiges Licht in die Rentabilitatsfrage bringen u. die naiven Hvperbeln unse-rer Landsleute etwas corrigiren; im ubrigen kanu die Sache im Flug nicht grundlich gemacht werden u. zu einer durchaus ernsten Studie bat der Mann nicht Zeit. Dali er gegen meinen Rath zuerst nach Gottschee statt nach Rudolfsiverth gegangen ist, habe ich bedauert und er selbst hat es empfunden. Bin neugierig, was Višnikar zu Stande bringt: ich versprcche mir nicht viel. Dali die Beamten des Fursten Auersperg eine geivisse Reserve beobachten ist mir erklarlich: ilire Stellung bringt es mit sich. Storcli hatte mit diesen Herren nach meiner Ansicht anders verkehren miissen, — ich hatte ihm auch einen anderen Vorgang empfohlen. Docli, — aber Alles tliut nichts: der Bericht wird nicht ungiinstig sein; das aber, was damit lieziveckt wurde, namlich die auf dieser Balin zu beobachtende zukiinftige Tarifpolitik, habe ich bereits gestern mit der Generaldirection, ich glaube in befriedigender Weise, geordnet oder wenigstens eingehend besprochen: es sollen im Allgemeinen sehr billige Tarife eingefiihrt werden, weil Aussicht vor-handen ist, dah eine entsprecliende Rentabilitiit in anderer Weise gesichert wird. Ich denke, dah wenn dem Unterlande ivirksam geholfeii werden soli, dies nur durch billige Tarife moglich ist. Diese Idee habe ich inuner vertreten u. nur deslialb, um sie verwirklichen zu konnen. strebe ich so sehr darnach, die Bahn ebenso billig und solid zu bauen.
als zu verhindern, dafi »nichts abfalle«. — Dcr Bericht des II. Storcli wird meine Ansicliten unterstiitzen; besonders liabe ich ihm ein-gescharft, die Peagefrage als conditio sine qua non zu behandeln.
Hier stehe ich iiber Hals und Kopf in Geschaften. Die Dinge sind schwieriger getvorden, hoffentlich gelingt es aber doch, in ein paar Ta gen die erforderliclie Verstiindigung mit Trifail zu erzielen. Die Verhandlungen nehmen mir den ganzen Tag, Ausarbeitungen die halbe Nacht weg. Unter der Voraussetzung, dati ich bis iibermorgen zu einer Verstandigung gelange, liabe icli mit der Generaldirection bereits vereinbart, dah am 1. October die Detailarbeiten auf der ganzen Strecke aufgenommen wurden, um alle Elaborate bis Miirz fertig zu bekommen. Es wird fl 50.000 kosten. — olme die besonderen Arbeiten fiir die spatere Vergebung u. die Aufsicht beim Baue, was beidcs wolil aucli noch ebensoviel kosten wird. Die ersten Millionen erhalten wir von der Sparcasse.
Liharzik reist am 24. nach Rumanien. Bevor er zuriickkommt, ist eine Constituirung des Comites nicht gut moglich, weil er dabei sein rnochte; nicht um die Formalitat, sondern darum wird es sich dann handeln, verschiedene Bescliliisse beziiglicli des Betriebsvertrages, sowie der Abmaclmngen mit der Trifailer Gesellschaft zu fassen. Nur das Geschaft mit der Sparcasse mufi bald perfekt werden; Sie stim-uren wohl bei, dafi diese darum ersuclit wird, auf ihren Stammactien-beitrag hin den Credit von 50.000 fl. fiir die Detailaufnahmen fliissig zu machen. Wenn alles klappt, moclite ich annehmen, dafi wir in den ersten Tagen des October in Laibach zusammentretcn; dann komme ich nochmals her, — um die Vertrage formell abzuschliefien U. das Materiale fiir den Landtag zusammen zu stellen. Nur mufi mir die Abmachung mit Dr. Reif bis iibermorgen gelingen: sonst geht es gar nicht weiter.
Herzlieli
Ilir ergebenster
Schwegel.
Lieber Freund!
Wien, 24. Sept. 1890.
Ich verlasse heutc abends Wien. Das Abkommen mit der Trifailer Gesellschaft ist noch nicht perfekt und infolge dessen unter-bleiben auch alle weiteren Mafinahmen. Gestern glaubten wir schon, dafi die Abmachungen unterfertigt rverden wiirden; es bestehen keine 'vesentlichen Differenzen und ich liatte die Punktationen bereits ent-'vorfen. Da blieb gestern Dr. Reif von der fiir 11 Uhr anberaumten ^ erliandlung aus, oline triftige Entschuldigung. Es ware sehr gefehlt, dem Manne nachzulaufen, der offenbar noch irgend einen Vortheil erhalten will. Ich habe daher nach reiflicher Erwagung der Sachlage Und nach Riicksprache mit Czedik und Wittek, — der Minister ist abwesend, — lieute Dr. Reif geschrieben, dafi ich unter den obwaI-tenden Umstandcn abreise und dem Ministerium iiber den Stand der Angelegenheit Bericht erstatte, darnit dasselbe, wie es angezeigt erachtct wird, die iveiteren Dispositionen treffen kann. Thatsachlich uberreichte ich aucli lieute vormittag einen ein geli end en Bcricht und legte die Punktationen vor; ich stellte das Ansuchen, in diesem Stadium fordernd eingreifen zu wol!en.
Entweder will Dr. Reif die Saclie oder will er sie nicht. Im ersten F alle wird er bald zu Kreuz kriechen und in die Laube gehen, 'vili er aber nunmehr, was ich nicht glaube, die Saclie nicht. dann 'vare es lacherlich sich mit ihm weiter herumzuschlagen, weil er ja jloch bei dem ersten besten Anlasse ausspringt. Das Ministerium besitzt 'u der offiziellen Offerte vom April d. J. eine nicht zu unterschiitzende
Šuklje, Spomini.
11
Waffe, die icli zu gebrauelien empfohlen habe. Wrba lcommt Ende dieses Monates vom Urlaube zuriick, — ebenso Liharzik von seme1' rumanischen Mission, dann soli die Action in entsprechender Form wieder beginnen. Ich bin bereit jeden Moment, und gesonnen, gegen den 7. October jedenfalls wieder Iliche r zuriickzukehren: E in beson-deres Vergniigen dieser Kampf mit Leuten, bei denen die Ehrenhaftig-keit und Manneswort nicht die Grundlagen des Erfolges zu sein scheinen. Leid thut es mir nur, dali die Arbeiten, die am 1. October aufgcnom-men werden sollten, nun suspendiert bleiben miissen. Aber — chi dura vince — lautet ein gutes Spricliwort.
Schreiben Sie mir nach Veldes.
Ilerzlich
Ihr Schwegel.
Lieber Freund!
Grimschitz, 28. Sept. 1890.
Mein letzter Brief aus Wien vom 24. Sept. kat sich mit Ihrein Schreiben vom 25. gekreuzt. Sie wissen die Griinde, die mich zur Abreise von Wien bestimmten, ich denke, sie waren richtig. Inzwischen hat mir Dr. Reif Pater peccavi gesagt und um Verzeihung gebeten, ich werde ilnn wahrscheinlicli heute antworten und entsprechend auch Liharzik und Wittelc informiren. Bis zum 3. October bleibe ich hier, — bis zum 6. werde ich wahrscheinlich in Abbazia sein und dann nach Wieu fahren, wo ich bis zum 13. bleibe. Sie wissen, wo Sie mich finden, bitte schreiben Sie mir.
Hcrzlich
Ihr ergebenster
Schwegel.
Evo moje poročilo o dolenjski železnici. Bilo je soglasno sprejeto v železniškem odseku ter istotako v javni seji poslanske zbornice. Njegovo besedilo se je glasilo:
Bericht des Eisenbalinausschusses iiber die Regicrungsvorlage, be-treffend die Zugcstandnisse und Begiinstigungen 1'iir den Ban der Unterkrainer Bahnen (1037 der Beilagen).
Der Bau einer Balin, welche den Zweck hat, Unterkrain mit der Landeshauptstadt Laibach zu verbinden, bildet bereits Decennien hin-durch den sehnlichen Wunsch der Bevolkerung des krainischen Unter-landes und ist in seiner Berechtigung und Begriinduug von dem krainischen Landtage sowolil. wie von anderen autonomen Corporationen des Landes jederzeit erkannt und uiiterstutzt worden. Bereits im Jahre 1864 erstattete die krainische Handels- und Gewerbekammer ein Gutachten an das k. k. Handelsministerium, in welchem die No tli-wendigkeit einer Unterkrain durchziehenden und Laibach mit Karl-stadt verkniipfenden Bahnverbindung hervorgehoben und deren Bau dringend befiinvortet wurde. Der Landtag des Herzogthums krain folgte mit einer Resolution im Jahre 1866, welche im Jahre 1868 wie-derholt wurde. Auch die Regierung acceptirte diesen Standpunkt. In dem Gesetzentwurfe, betreffend die Vervollstandigung des osterreichi-schen Eisenbahnnetzes, ivelcher am 15. Marž 1869 im Abgeordneten-hause als Regierungsvorlage eingebracht wurde, erscheint auch die sogenannte Unterkrainer Bahn (Laibach — Karlstadt) beriicksichtigt. Der unmittelbar bevorstehende Sessionsschluss veranlasste damals die Regierung, diesen Gesetzentivurf zuriickzuziehen, nichtsdestoweniger
erlclarte der damalige Handelsminister dem krainischen Landesaus-schusse mit Zuschrift vom 8. Juni 1869, Z. 9251, dass die Regierung a n dem in der Vorlage entwickelten Programme festhalte und somit auch auf der Durclifiihrung des Projectes der Eisenbahn Laibach—Karlstadt beharrc. Es verdient wohl hervorgehoben zu werden, dass von allen in jener Regierungsvorlage angefiihrten Bahnprojecten die mehr-gedachte, Unterkrain durchziehende Rahnlinie die einzige ist, welche ihrer Verwirklichung noch bis anf den heutigen Tag, somit seit vollen 21 Jahren entgegensieht.
Die verheerende Krise des Jahres 1873 erklart es, dass trotz dieser principiellen Anerkennung der Wichtigkeit des gedachten Balin-baues, und obschon bereits die technisch-militarische Revision dei verschiedenen Tračen am 8. Juli 1872 und den darauf folgenden Tagen stattgefunden hatte, die ganze Era ge ins Stocken gerieth und trotz aller Bemiihungen der Bevolkerung und der krainischen Landesvertretung nicht vonvarts gebracht werden konnte.
Erst mit dem Jahre 1883 trat eine Wendung zum Besseren ein. Sie kniipft sich an eine bedeutungsvolle Umwandlung des ganzen Projectes. Denn wahrend man seinerzeit nur an den Bau einer fiir die Leistungsfahigkeit einer Hauptbahn ersten Ranges anzulegenden und auszuriistenden Transitlinie dachte, welche von Laibach als dem Endpunkte der Kronprinz Rudolf-Bahn ausgeliend durcli Unterkrain bis zum Anschlusse an einem Punkt der kroatischen Bahnen ftihren solite, trug man jetzt den geiinderten Umstanden Rechnung und be-gniigte sich vorcrst damit, den Bediirfnissen des Localverkehres zu geniigen und einen Schienenweg zu schaffen, welcher einerseits den Hauptort des Unterlandes, Rudolfswerth, mit der Hauptstadt verbin-den, anderseiits die wald- und kohlcnreichcn Timi landschaften von Reifnitz und Gottschee erschliellen solite, der Zukunft es uberlassend, dass die erstere dieser Linien im Verlaufe der Zeit ihre Fortsetzung bis an die kroatischen Bahnen finden und ihre unleugbare eisenbahn-politische Bedeutung fiir den Weltverlcehr hiedurch erlangen werde.
Auf dieseu Standpunkt stellte sich der krainischc Landtag, als er in der Sitzung vom 17. October 1883 den Landesausschuss mit der Zusammensetzung eines Comites beauftragte, welches die Vorarbeiten zur Durchfiihrung des derart restringirten Projectes in die Hand zu nehmen berufen ware. Fiir diese Vorarbeiten wurde im darauf folgenden Jahre ein Consortium gebildet und demselben zunachst aus Landesmitteln ein Beitrag von 5000 fl. zur Verfugung gestellt. Die Thatigkeit dieses Consortiums erhielt vesentliche Forderung durch da s k. k. Uandelsministerium, welches in anerkennenswerter Bereit-willigkeit seine technischen Organe beistellte, um die Abfassung eines Generalprojectes zu ermoglichen. Im Jahre 1886 fand die commissio-nelle Begehung der Strecke statt und wurde hiebei auch liber die Tracefiihrung ein definitiver Beschluss gefasst. Endlich ist hervorzu-heben, dass der Landtag des 1 lerzogthumes Krain in der Sitzung vom
19.	October 1888 den Beschluss gefasst hat, an der Capitalsbeschaffung fiir den Bau der Unterkrainer Bahnen mit einem in mchrerep Jahres-raten auszuzahlenden Betrage von 500.000 fl. in Stammactieri sich zu betheiligen. Nachdem des weiteren die Interessenten um entsprechende Beitragsleistung angegangen wurden, und sich hiebei die Opferwil-ligkeit der Bevolkerung in einem Ausmahe erwies, welches beredtes Zeugnis ablegt von der vitalen Wichtigkeit dieser Bahnlinien, konnte das Consortium an die Regierung mit einer motivirten Eingabe und conereten Antragen herantreten. Die letzteren sind die Grundlagen fiir die am 28. April im hohen Abgeordnetenhause zur verfassungs-niafiigen Behancllung eingebrachte Regierungsvorlage, betreffend die Zugestandnisse und Bedingungen fiir den Bau der Unterkraine)-Bahnen, welche den Gegenstand dieses Berichtes bildet.
Zu dem in Verhandlung stehenden Bahnprojecte selbst iiber-gehend, ist zu bemerken, dass die Gesammtlange der Unterkrainei' Bahnen 131.5 Kilometer betriigt. Von diesen entfallen auf die Haupt-linie Laibach-Grofilupp-Treffen-Rudolfswerth-Straža 82.5 Kilometer, wogegen der bei der Station Grolllupp abzweigende Fliigel Grofilupp-Reifnitz-Gottschee eine Lange von 49 Kilometern aufweist.
Hervorzuheben ist ferner ein bezeichnender Unterschied zwischen den eben genannten, in Aussiclit genommenen Projectstrecken in Beziehung auf Bahntypus und allgemeinen Charakter. Wahrend niimlich die Fliigelbalin Grofilupp-Gottschee vermoge ihrer secundaren Bedeutung und des zu ervvartenden Verkehres nur als eine normal-spurige Localbahn unter Verwertung aller bei derartigen Bahnen bisher zugestandenen Erleichterungen hinsichtlich ihrer Anlage und Aus-riistung geplant ist, soli der Strecke Laibach-Rudolfswertli-Straža in Riicksicht der zu erhoffenden seinerzeitigen Fortsetzung bis zum Anschlusse an die kroatisehen Eisenbahnen die Moglichkeit ihrer Um-gestaltung in eine Transitlinie gewahrt bleiben. Dieses Moment findet Beriicksichtigung in den Richtungs- und Neigungsverhaltnissen der bezeichneten Theilstrecke, wogegen allerdings in Bezug auf Ein-richtung und Ausriistung fiir die Zeit ihres Bestandes als Sackbahn aucli bei dieser Linie zur Ermoglichung der thunlichsten Bauokonomie die weitestgehenden Erleichterungen in Aussiclit genommen werden sollen.
Die Tracenfiihrung anlangend ist zu bemerken, dali die pro-jectirten Unterkrainer Bahnen bei Laibach, ostlich von der dortigen Siidbahnstation, beginnen und als eine ungetheilte Linie bis Grolllupp (22-5 Kilometer) gefiihrt werden. Bei Grolllupp erfolgt die Gabelung. Die Trače der Hauptlinie ist gerichtet iiber Weixelburg, dann in das Temenicthal iiber Treffen und Honigstein nach Beršlin, wo die Station fiir die Stadt Rudolfswerth, welche aus technischen Griinden nicht direct beriihrt werden kann, zu errichten ist. Dem linken Gurkufer folgend, wendet sich dann die Bahn aufwarts bis Ober-Straža, wo sie vorderhand ihren Abschlull findet. Die Linie Grofilupp-Gottschee zweigt ostlich der erstgenannten Anschlusstation ab und fiihrt durch die Thalmulde von Gutenfeld nach Grofi-Laschitz, Reifnitz und Mitter-dorf, um an der Nordseite von Gottschee mit der gleichnamigen Station zu enden.
Nicht unerwahnt diirfen die Griinde gelassen werden, welche fiir die Wahl der Tracenfiihrung durch das Temenicthal seinerzeit bestimmend waren. Von manchcr, keinesivegs zu unterschatzenden Seite wurde niimlich vorgeschlagen, statt des Temenicthales lieber das obere Gurkthal aufzusuchen und durch dasselbe die Bahn iiber Sagraz, Seisenberg und Einod nach Rudolfswerth zu fiihren. Es soli nicht verkannt werden, dafi die s e Meinung nicht wenig fiir sich hat. Die obere Gurk ist vor allem eine Wasserkraft ersten Ranges. Ilir Wasser-reichtum, ihre nie versagende Triebkraft, gesteigert durch eine ganze Reihe von natiirlichen Cascaden wird bereits gegemviirtig von mehreren industriellen Unternehmungen, darunter dem bedeutenden fiirstlich Auersperg’schen Gufiwerk in Hof, ausgeniitzt. und es unter-liegt lceinem Zweifel, dafi der Aufschlufi dieses Thales durch eine Bahn die Entstehung einer namhaften Industrie zur Folge haben wiirde. Ferner sind zu beachten die ausgedehnten, im besten Stande befindlichen Waldungen, welche das rechte Gurkufer begleiten; auch in dieser Hinsiclit soli nicht geleugnet werden, dafi die Verwertung der massenhaften Forstproducte gleiclifalls dem F rachtenverkehre aufierordentlich zugute kommen miifite. Allein diesen Vorziigen stehen andere, und zwar uberwiegende Nachtheile gegeniiber. Vor allem wiirden im Falle, dafi die Variante1 durch das obere Gurkthal vor-gezogen wiirde, die beiden Linien der Haupt- und der Fliigelbalin zu nalie aneinander geriickt werden, indem nur die unter dem Namen
der »Suha krajina« (»Diirren-Krain«) bekannte arine und unwirtliche Hochflache die Rudolfswerther von d er Gottschee-Strecke trennen wiirde. Mahgebend fiir die Wahl der Trače durch das Temenicthal erscheint ferner, dali das enge obere Gurkthal diinn bevolkert und zur Agricultur wenig' geeignet ist. wogegen die Variante durch das * Temenicthal Gegenden durchschneidet, welche zu den fruchtbarsten des Landes Krain gehorcn und cine relativ dichte und ziemlich wohl-habende Bevolkerung aufweisen. Nebenbei mag der Vorrath an nutz-baren Mineralien ervvahnt werden, tiber den diese Landstriche ver-fiigen. Aufier den namhaften Erzfunden in den Hohenriicken bei Treffen, Honigstein u. s. w„ welche schon derzeit zur Verhiittung in Hof gelangen, werden in der Umgebung von Neudegg Kohlenlager angetroffen, und obschon die mindere Qualitat dieser Braunlcohle einen Export kaum vertragen diirfte, so ist doch die Verwertbarkeit der-selben zu Zwecken einer localen Industrie jedenfalls nicht zu unter-schatzen. Wenn nocli hinzugefiigt wird, dati die Weiterfiihrung der Balin von Rudolfswert nach Straža speeiell den Zweck verfolgt, auch den Verkehrsinteressen des oberen Gurkthales moglichst gerecht zu Werden, so erscheint es wohl begriindet, dah bei der im November 1886 abgehaltenen Tracenrevision nebst den Vertretern des k. und k. Reichs-kriegsministeriums auch alle mit den localen Verkehrsinteressen ver-trauten, mahgebenden Factoren sich fiir den Tracenzug tiber Treffen ausgesprochen haben und in diesem Sin lie auch die Regierung ent-schieden hat.
Uber die volkswirtschaftliche Bedeutung der Unterkrainer Bahnen Ware folgendes zu bemerken:
Wenn das Land Krain im allgemeinen zu jenen Gebieten der Monarchie gerechnet werden muh, welche mit Eisenbahnen ara spiir-lichsten bedacht sind, so ergibt sicli ein weiterer Ubelstand fiir dasselbe aus dem Umstande, dah die vorhandenen Bahnen nur den Norden und Westen des Landes durchziehen, wiihrend gerade der beste und er-gicbigste Landestheil, der Osten und Siiden von jeder directen Bahn-verbindung ausgeschlossen blieli und hauptsachlich aus diesem Grande dem rapiden wirtschaftlichen Niedergange und einem bereits seit .Tahren bestehenden, immer weiter um sich greifenden Nothstande verfiel. Durch den Ausbau der in Rede stehenden Eisenbahnen, welche ein Attractionsgebiet von mehr als 200.000 Seelen umfassen, soli diesen vom volkswirtschaftlichen Standpunkte auf die Dauer geiviss unlialt-baren Zustanden ein Ende gemacht und durch die Einbeziehung dieser in Bezug auf Land- und Forstwirtschaft schon heute sehr beachtens-'verten Productionsgebiete in den allgemeinen Eisenbahnverkehr ihre Entwicklung ermoglicht werden.
Denn wie die Regierungsvorlage, iibereinstimmend mit wieder-holten Auheruugen der krainischen Landesvertetung, mit Redit her-vorhebt, ist es die weite Entfernung der meisten unterkrainischen Pro-ductionisstatten von den nachsten bedeutenderen Absatzpliitzeii und die theuere Achsfracht, welche unter den bestehenden Verhiiltnissen eine rationelle Verwertung der in reichem Mahe vorhandenen Roh-stoffe und Naturproducte des Landes unmoglich macht. Dies gilt liamentlich in Bezug auf den nahezu unerschopflichen Reichthum an Borstproducten, ivelcher in den ausgedehnten Waldbestiinden enthalten ist, sowie hinsichtlich der machtigen Braunkohlenlager bei Gottschee, }velche derzeit nur dem Localbedarfe an Brennmaterial dienen, aber im Falle der Einbeziehung in das Eisenbahnnetz fiir die Ausbeutung im grohen Mahe und die Forderung sehr namhafter Kohlenquantitaten aufgeschlossen werden sollen.
Weiters wiirde durch den Ausbau der projectirten Localbahnen auch die Moglichkeit geboten, die Feldwirtschaft, den vielverheihenden Dbstbau und die betrachtliche Viehzucht, welch letztere trotz der bestehenden ungiinstigen Verkehrsverlialtnisse einen namhaften Export
ins Ausland bereits gegemvartig rentabel erscheinen lafit, sowie (len mit anerkennenswertein Eriolge in mehreren Bezirken gepflegten AVeinbau in ausgedehnterem Malte und mit begriindeter Aussicht auf reicheren Ertrag zn betreiben.
Das hiiufige Vorkommen von Eisenerzen bester Qualitat liiftt auch einen Auf seli wung der Eisenindustrie ervvarten, welche bei den schwierigen und kostspieligen Transportverhaltnissen derzeit nicht wohl aufkommen kann. Und ebenso ist das Entstehen und die rasche Entwicklung einer regen industriellen Erwerbsthatigkeit auch in anderer Beziehung zu erhoffen, da die Etablirung diverser Industrien durch das Vorhandensein der gunstigsten Vorbedingungen, namlich billigen Brennstoffes, geniigender AVasserkrafte und insbesondere einer zahlreichen in hohem Malte geeigneten Arbeiterbevolkerung hochst wahrscheinlich erscheint. Dieser Umstand aber, wie gleichfalls in der Regierungsvorlage mit gutem Grunde geltend gemaclit wird, diirfte auch in hervorragendcr AVeise dem Handel und Verkehr Triests zu-gute kommen, welches bisher der Vortheile eines industriellen Hinter-landes leider entbehren mufi.
Besonders eingreifend aber diirfte sich der durch den pro-jectirten Bahnbau gegebene Impuls zu erhohter wirtschaftlicher Tha-tigkeit fiir das sogenannte »Gottscheer Liindchen« erweisen. Dasselbe ist liekanntlich ein rauhes liochgelegenes Berglami, dessen meist ste-riler Boden den Kornerbau nicht lohnt. Die Gottscheer Bevolkerung, welclie von dem Ertrage der Landwirtschaft nicht leben kann, hat nun bisher, wie gleichfalls allgemein bekannt, in dem Hausirgewerbe ihre vichtigste Erwerbsquelle gefunden. Nachdem aber infolge der allenthalben zutage getretenen Bewegung gegen den Hausirbetrieb und der hiedurch hervorgerufenen legislativen und administrativen Mafi-nahmen diese Erwerbsquelle zu versiegen droht, ist die regsame Bevolkerung Gottschees einer wirtschaftlichen Katastrophc rettungslos verfallen, woferne nicht reclitzeitig durch geeignete Mittel, worunter in erster Linie die Einbeziehung des wald- und kohlenreichen Gottscheer Districts in den Bahnverkelir zu nennen ist, fiir die Er-offnung neuer Erwerbsquellen Vorsorge getroffen wird.
Im Bericlite ist ferner bereits erwahnt worden, dafi fiir den Cha-rakter der Strecke Laibach-Rudolfswert mafigebend war die Eventualitat einqr Fortsetzung derselben bis zum Anschlusse an das lcroatische Eisen-balmnetz, wodurch diesclbe in ein e wiclitige Transitlinie umgevvandelt wiirde. Fiir eine solche, allerdings der Zukunft vorbehaltene Umgestaltung sprechen die triftigsten Grunde militarischer und verkehrspolitischer Natur. Der Wert, den diese Linie imFalle ihrer Verbindung mit den kroatischen Bahnen fiir die Kriegsverwaltung bekiime. ist von selbst einleuchtend, indem die Unterkrain durchquerende und an die kroatischen Bahnen anschlieltende Eisenbahn eine militarisch-strategische Verbindu ngslinie darstellen wiirde, welche schon wegen der durch sie erzielten Abkurzung der Distanzen unter Umstanden von der allergrofiten Bedeutung sein diirfte. Anderseits darf auch die commercielle Wichtigkeit dieser Fortsetzung nicht verkannt weixlen. Die directe Verbindung von Sissek mit :Semlin—Belgrad ist namlich derzeit bereits eine vollzogene Thatsache. Es handelt sich demnacli nur um das relativ kurze Stiick Rudolfswert-iKarlstadt-Sissek, durch dessen Ausbau eine Linie erstellt wiirde, welche die directeste Verbindung zwischen dem Siidvvesten des Reiches einerseits, Serbien und dem Osten der Balkanhalbinsel anderseits darstellt. Es braucht dieses Moment nur tangiert zu werden, um die verkehrspolitische Bedeutung dieses Scliienemveges sofort einleuchtend zu machen, und kann sohin die Hoffnung auspesproclien werden, dafi die gegenwartig beantragte Sicherstellung des Baues der Theilstrecke Laibacli-Rudolfs-wert-Straža nur den ersten Schritt zur scinerzeitigen Ausfiihrung der Torbesprochenen wichtigen Translitlinie bilden werde.
Der angedeuteten wirtschaftlichen und verkehrspolitischen Wichtig-keit der Unterkrainer Bahnen diirfte aber naeh den gepflogenen Erhebungen auch dcren zn erhoffende Rcntabilitat entsprechen.
Es wurden namlich seinerzeit, wie in dem Bericlite des krainischen Landesausschusses an den Landtag bei der beziiglichen Verhandlung' in der Herbstsaisson des Jahres 1888 ausfiihrlich dargestellt worden ist, die Ertragnisse aus dem Personen- und Gepackverkehre mit 700 fl. per Kilometer, sonach fiir die Gesammtlange von 132 Kilometer mit 92.400 fl., jene des Frachtenverkehrs hingegen mit 420.100 fl. veranschlagt, so dali einc Gesammtbruttoeinnahme von rund 512.000 fl. und nach Abschlag der da-mals mit 1800 fl. per Kilometer, sonach im Ganzen mit 237.000 fl. ange-nommen Betriebskosten cin Reinertrag von 274.100 fl. oder rund 275.000 fl. resultieren wiirde. Bei dicsen Ermittlungen war aber auf den Localverkehr, ferner auf die Transporte von Eržen, Steinen, Kallc und Ziegeln, endlich auf die zu gewartigenden Kohlenfrachten aus dem Gottscheer Revierc keine Riicksicht genommen worden.
Nach neuerlichen approximativen Ermittlungen kann jedoch der Brut-toertrag der Bahnen nach entsprechender AufschlieJBung der Gottscheer Kolilenwerke und mit Berucksichtigung der friiher nicht cinbezogcnen Verkehre mindestens mit 100.000 fl. hbher angenommen werden, so dali auch bei entsprechender Erhohung der Betriebskosten ein Reinertrag von rund 350.000 fl. auf alle Fiille resultieren wiirde. Eine weitere sehr erheb-liche Einnalime wtirde aber dem Bahnunternehmen dann zufallen, wenn es, wie zu erhoffen, gelingen solite, die in der Regierungsvorlage ange-deutete Transaction mit der an dem Bahnunternehmen in hohem Grade interessirten Trifailer Kohlengewerkschaft als der dermaligen Besitzerin der Gottscheer Kohlenfelder wegen Lieferung bedeutender Kohlenmengen fiir Regiezwecke der k. k. Staatsbahnen, wie auch der Unterkrainer Balin selbst, zum Selbstkostenpreise oder doch zu erheblich reducirten Preisen z usta n de zu bringen, was jedoch nach der Regierungsvorlage noch von veiteren Erhebungen und Verhandlungen abhangig erscheint.
Ungeachtet der hieraus sich ergebenden giinstigen Aussichten fiir die voraussichtliche Rentabilitat der projectirten Bahnen ist es jedoch •aufliegend, dali den Interessenten bei der geringen Capitalskraft derselben und den bekannten Schwierigkeiten, nicht garantirte Titres von Local-bahnunternehmungen unter entsprechenden Bedingungen zu begeben, nicht moglich ist, das urspriinglicli mit 9,347.000 fl., derzeit — oline Berucksichtigung der Escomptezinsen — mit 9,650.000 fl. veranschlagte effeptive Anlagecapital ohne staatliche Beiliilfe aufzubringen. Zur Bedeckung des-sellien stehen bislicr au lici' der, wie erwahnt, bereits besclilossenen Landes-subvention von 500.000 fl. mir Interessentenbeitrage im Betrage von circa 600.000 fl. zur Verfiigung. Allerdings komite bei der bisher bewiesenen Opferwilligkeit der Interessenten cine Erhohung der Interessentenbeitrage noch immerhin gewiirtigt werden, und erscheint es auch nicht ausgeschlos-sen dali das Land Krain an Stelle der bewilligten Landessulivention im Interesse der leichteren Geldbeschaffung eine dem Erfordernisse fiir Verzinsung und Tilgung des in Prioritiitstitres auszugebenden Capitals angemessene Garantieleistung libernehme, was in erster Linie von dem Ergebnisse der vorgedachten Verhandlungen wegen des Abschlusses eines Kohlenlieferungsvertrages mit der Trifailer Kohlengewerkschaft abhangig erscheint. Trotzdem kann jedoch nicht daran gezweifelt werden, dali die Verivirklichung dieses ebenso wichtigen wie dringenden Bahnprojectes eine verhiiltnismaJBige staatliche Betheiligung an der Capitalbeschaffung zur unerlalžlichen Voraussetzung hat.
In der gegenwiirtigen Vorlage wird von der Regierung die lcgislative Ermachtigung angesprochen, dem Unternehmen der Unterkrainer Bahnen eine Staatssubvention in der Plohe von 2fžMillionen Gulden in der Form der Erwerbung des gleichen Nominalbetrages in von den Concessioniiren volleinzuzalilenden Stammactien einer zu bildenden Actieugesellschaft ge-gen Zahlung des Kaufpreises in fiinf, nicht vor Ablauf des Jahres 1892
beginnenden Raten z ti je 500.000 fl. unter der Bedingung zuzmvenden, dah das restliche Erfordernis von 7 14 Millionen Gulden z ur Bedeckung des ein-schliefilich der Kosten fiir die Escomptierung des Staatsbeitrages mit dem Maximalbetrage von 10 Millionen Gulden veranschlagten effectiven Bau-kosten oline Belastung des Staatsscliatzes durcli Ausgabe von 4 procentigen Prioritatsobligationen, Prioritatsactien mit einer 4 procentigen Vorzugsdrvi-dende und von Stammactien, von welchen die Interessenten mindestens 600.00 fl. zn iibernehmen haben, sicliergestellt werde (Artikel I, II und IV). Der Ausschufi war der Ansiclit, dali zunachst ausdriicklicli hervorgehoben werden miisse, dali die Prioritatsobligationen auf osterreichische Wahrung zu lautcn haben. Ferner liielt er es fiir angezeigt, dali die entspre-chende Mitwirkung des Landes, welclie in der Regierungsvorlage aller-dings stillschweigend vorausgesetzt wird, im Gesetze auch ausdriicklicli bestimmt werde. Es wurde liibei, conform dem Besclilusse des krainisclien Landtages vom 19. October 1888, entweder die tlbernahme von Stammactien z um Paricurse im Mindestbetrage von 500.000 fl. festgesetzt, oder an ihrer Stelle die Garantie fiir die Verzinsung und Tilgung der auszu-gebenden Prioritatsobligationen, eventuell auch Prioritatsactien angenom-inen. Von einer Seite im Ausschusse wurde darauf verwiesen, dass die Garantie a Is gleichwertig der Stammactieniibernahme wohl nur danil erachtet werden konne, wenn dieselbe die 4 procentige Verzinsung des gesammten bevorrechteten Capitals umfasse, wogegen von anderer Seite diese Anforderung als zu weitgehend bezeichnet wurde. Schlielllich einigte man sich im Ausschusse auf eine Fassung, welche es dem Ermessen der Regierung iiberlallt, eine der Stanimactieniibernahme annalierungs-w e i s e gleichwertige Garantie fiir die Verzinsung und Tilgung der Prioritatentitres festzustellen.
Ferner wurde vom Ausschusse die in der Regierungsvorlage, Artikel II, Z. 5. iufolge eiues offenbaren Versehens gebrauchte Bezeichnnng »Besitzer von Stammactien« in »Besitzer von Prioritatsactien« umgewandelt und hiedurch richtiggestellt.
Schlielllich wird vom Ausschusse beim Artikel III der Wegfall des zwciten Absatzes beantragt, um der von einer Seite geiiullerten Besorgnis einer daraus ervvachsenden Ersclnvernis der Prioritatenbegebung Rechnung zu tragen.
Alle iibrigen Bestinimungen des Gesetzentwurfes wurden unveran-dert angenommen. Mit Riicksicht auf dieselbe n vvare noch zu bemerken, dass Artikel VII liber die staatliche Betriebsfiilirung auf den Unterkrainer Bahnen, eventuell gegen Pauschalirung der Betriebskostenvergiitung den analogen Bestinimungen des Gesetzentivurfes, betreffend die Localbahn Fiirstenfeld-Hartberg, entspricht, welche voui liohen Abgeordnetenhause jiingst beschlossen worden sind.
Von besonderer Wichtigkeit fiir die solide und moglichst okonomische Durchfiihrung des Bahnprojectes ist die der analogen Anordnung im Artikel VI, Absatz 1 und 2 des Gesetzes vom 5. Juli 1888, R. G. BI. Nr. 110, betreffend die vom Staate garantierte Localbahn Eisenerz-Vordernberg, nachgebildete Bestimmung im Artikel VI des vorliegenden Gesetzentwurfes, rvonach in diesem Falle, obschon sich der Staat am Bahnunternehmen nur mit einer Capitalssubvention und nicht durch tlbernahme einer Ertraguisgarantie bethciligt, gleichtvohl die Bauvergebung getrennt von der Geldbescliaffung unter unmittelbarer Ingerenz der Staatsorgane und unter den bei Staatseisenbahnbauten iiblichen Modalitiiten im Offertwege erfolgen soli. Durch diese Bestimmung werden dem in Frage stehenden Bahnunternehmen alle Vortheile des Staatsbaues zu-gewendet und die bekannten, in manchen Fallen freilich nicht wolil zu vermeidenden Nachtheile der mit der Geldbeschaffung verbundenen Pauschalbauvergebung vermieden.
Die iibrigen im Beriehte nicht naher beriihrten Bestinimungen des vorliegenden Gesetzentwurfes bediirfen wolil keiner besonderen Begriin-dung oder Erliiuterung.
Mit Riicksicht auf die vorstchenden Ausfiihrungen stellt demnach der Eisenbahnausschufi den Antrag:
»Das liohe Abgeordnetenhaus wolle dem anruhenden Gesetzentwnrfe die verfassimgsmafiige Zustimmung ertlieilen.«
Iliemit findet auch die Pctition der Handels- und Gewerbekammer fiir Krain in Laibach, Z. 550? et 1889, ilire Erledigung.
W i e n , 3. Mai 1890.
J a w o r s k i,
Obmann.
Š u k 1 j e ,
Berichterstatter.
Dodatki k XI. poglavju.
Važni svoj predlog o deležu kranjske dežele na državni dohodarini in njegovo utemeljevanje v deželni zbornici objavljam dobesedno po stenografičnih zapisnikih. Istotako tudi poročilo specijalnega odseka, ki je mene izbral referentom. Stvar je bila tembolj pomembna, ker je finančni minister P 1 e n e r sprejel moj načrt ter se je vladna predloga v tem smislu spremenila.
Govor, s katerim sem utemeljeval svoj samostalni predlog o deželnem deležu na državni dohodarini v seji deželnega zbora z dne 19. januarja 1894, slove:
Častiti gospodje tovariši! V formalnem oziru je pravna podstava mojemu današnjemu predlogu član 19. deželnega reda, ki daje našemu deželnemu zboru pravico, posvetovati se in nasvete stavljati tudi o takih splošnih zakonih, katere je izdati, ako to namreč zahteva potreba in korist dežele, in meni se vidi, da mi nihče ne bode zanikal, da je pre-osnova naših direktnih davkov prištevati najznamenitejšim zadevam, katere neposredno in jako intenzivno vplivajo na upravo dežele in na blagor njenega prebivalstva.
V meritoričnem oziru pa se naslanja moj predlog na § 22. deželnega reda, ki določuje, da sine dežela, oziroma deželni zastop v pokritje deželnih potrebščin priklade nalagati na direktne cesarske davke, in sicer jih smemo do 10% nalagati in pobirati tudi brez Najvišjega potrjenja. To je pravni položaj, v katerem se nahajajo deželni zastopi nasproti osrednji vladi, ki je pred dobrim letom predložila državnemu zboru obširno vladno predlogo in načrt o preosnovi direktnih davkov naših.
S tem načrtom namerava vlada poleg drugih sprememb sedanje davčne sisteme tudi vpeljati čisto nov davek, osebni dohodninski davek — Personaleinkommensteuer — in iz jako umljivih razlogov, o katerih spregovorim kasneje, hoče vlada novo dohodarino oprostiti vseh priklad od strani avtonomnih korporacij. Ker pa ne more kršiti po deželnih redih zagotovljene pravice deželnih zborov, ponuja jim v § 271. dotične zakonske predloge kompromis in pravi: deželni zakladi onih v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel, katere se potom posebnih deželnih zakonov — »Im Wege dcr Landesgesetzgebung« — odpovedo pravici do avtonomnih priklad na novi osebni dohodninski davek, onim dam jaz 20% tistega doneska, ki se je v dotičnem letu in v dotični deželi dejansko bil dosegel pri novi osebni dohodarini.
Gospoda moja, tu pa nastane vprašanje, bi li kazalo deželi Kranjski privoliti v tako ponudbo, ter ali je ponudba sploh primerna razmeram dežele Kranjske?
Predno pa o tem govorim, hočem mimogrede tangirati neko prcd-vprašanje, ki je velike načelne važnosti. Glasi se, ali je reforma naših direktnih davkov v istini potrebna postala? Gospoda moja, brez najmanjšega pomisleka rečem in poudarjam odločno, da je preosnova naših direktnih davkov ne le potrebna, temveč neizogibna. To vprašanje je rešeno, rekel bi, communi consensu omnium, je rešeno od avtoritativnih strani. Če si pa poiščemo glavni povod nedostatnosti sedanje davčne sisteme, vidi se mi, da največ teh nedostatkov izvira iz tega, ker je sedanja sistema naših direktnih davkov sestavljena zgolj iz pri-
nosnih davkov, — Ertragssteuern — kajti sedanjo dohodarino tudi prištevam le nominelno dohodninskim davkom in zaradi tega, ker je davčna sistema naša tako sestavljena, zgrešimo mi prav za prav in moramo zgrešiti pravi objekt, pravi predmet državnemu obdačenju. Kajti gospoda moja, kje pa tiči objekt davkom? Tudi to vprašanje je dandanes uže določeno. Teorija in praksa priznavata, da je davčna zmožnost — die Leistungsfahigkeit — posameznih davkoplačevalcev istiniti objekt in ob jednem merilo, po katerem naj razdeli država svoje davke. To načelo sedaj tudi v praksi zmagovito prodira. Za to je le en dokaz! Tisti gospodje, ki se bavijo s primerjanjem davčnih sistem, mi bodo potrdili, da so direktni davki pruskega kraljestva gotovo uzorni, in kaj pravi pruski finančni minister Miquel v spomenici z dne 2. novembra 1891, s katero je predložil novo davčno predlogo poslanski zbornici berolinski? V tem nagibnem poročilu čitate sledeči stavek: »Wie der gegenwartig fast allseitig anerltannte Grundsatz der Besteuerung nach der Leistungs-fiihigkeit dem Begriffe und dem Wesen des Staates am meisten ent-sprieht, so muss er aucli vom Standpunkte der praktisclien Steuerpolitik als der a 11 ein durchfiihrbare bezeichnet werden.«
Gospoda moja, kako se pa pri nas obdači davčna zmožnost? Skrajno nejednako obdačena davčna zmožnost je neizogibna posledica pravomočnih davčnih zakonov avstrijskih. Navajal bi lahko dokaj kompliciranih slučajev, hočem pa navesti le najprostejše. Vzemite na primer dva davkoplačevalca, pri katerih obstoje dohodki zgolj iz najemščine dveh hiš, podvrženih hišno-najemninskemu davku. Oba imata po eno veliko hišo, ki vrže, recimo, po 10.000 K brutto dohodka, toda eden teh hišnih posestnikov ima prosto nezadolženo hišo, čisto gruntno knjigo, drugi pa ima 150.000 gld. hipoteke na svoji hiši. Gospoda moja, ali je davčna zmožnost pri obeli teh hišnih posestnikih ista? In vendar, ker nimamo drugega davka, nego prinosni davek, država n e jednako postopa nasproti tema dvema davkoplačevalcema. Tista pravica, ki podeljuje § 12. novele z dne 9. februvarija leta 1882. dolžniku, da se sme regresirati pri upniku za plačani davek, tista pravica je tako le na papirji in nima praktičnega pomena. Torej vidite, da smo mi po bistveni naravi naše davčne sisteme prisiljeni, z nejednakim merilom stopiti pred davčno zmožnost.
Pa še nekaj drugega bi omenil izmed mnogih nedostatlcov. Naša davčna sistema je taka, da nam uhajajo leto za letom najboljše davčne sile, akoravno, kakor veste, davčni erar ni prepolileven. Pred mano stoji tovariš Pfeifer, ki leto za letom peva tisto tužno pesem o grabežljivosti davčnega fiskusa; toda vsa ta grabežljivost nič ne izda v tem slučaji, davčni erar ne more do premnogih davčnih sil zaradi sestave davčne sisteme. Le vzemite premični kapital, vsaj ste lahko milijonarji, imate lahko 100.000 gld. dohodka na leto, in vendar se utegne pripetiti, da niti krajcarja ne bodete imeli plačevati direktnih davkov. Varovati se Vam je le treba, da ne vtaknete svojega denarja v nepremična posestva ali v kako obrtno podjetje, potem pa lahko mirno v božjem strahu režete kupone iz papirjev, ki so davka prosti, in posledica je, da se take krepke davčne sile ne morejo pritegniti obdačenju! Torej gospoda moja, meni se vidi, če hočemo to predrugačiti, se nam že po naravi teh nedostatkov odkaže prava pot, prava smer. Jaz sodim, da je vlada pametno postopala, ko je predložila državnemu zboru načrt zakona, s katerim hoče vpeljti nov osebni dohodninski davek na progresivni podlagi. Le tako bode mogoče služiti vzvišenemu namenu, zadeti davčno zmožnost in zjednačiti davčna bremena, razbremeniti one, ki so preveč obremenjeni z davki in ostreje pritegniti one, ki dosedaj premalo davkov plačujejo ali se obdačenju popolnoma odtegujejo.
Toda gospoda moja, osebni dohodninski davek, ki ima ta velevažni namen, more zvršiti odmerjeno mu funkcijo le z nekim pogojem. Kakor hitro ga ne oprostite vseh avtonomnih priklad, mora zgrešiti svojo funkcijo. To izvira iz bistva njegovega, in — če psihologično govorim -—
utemeljena je tudi v slabotni človeški naravi. Podstava temu davku more biti vedno le davčna izpovedba, davčna fasija, ali človeška narava je enkrat taka, da je davčna morala preslaba nasproti previsoki in celo negotovi davčni meri. Ljudje ne bodo pravilno fatirali, če ne vedo, kaj jih čaka, koliko breme se jim bode naložilo od strani dežele, občin itd., in ta negotovost mora neugodno vplivati na fasijo. Vzemite na primer, da prebiva v kaki kmetijski občini iinovit kapitalist sredi samih revnih malih davkoplačevalcev. On nikdar ne bode vedel, koliko mu bode odmerjenega dohodninskega davka, in lahko se mu pripeti, da bode na njegov račun občina sklenila kako neprimerno drago zgradbo, ker si bodo občinci mislili: »mi itak plačujemo le malo in potrebščino bomo' pokrili s priklado, katera bo večinoma padla na dotičnega bogatina.«: Glede na to eventualiteto sem prepričan, da iz gole bojazni ne bode pravilno fatiral svojih dohodkov. Vsled tega je torej država primorana siliti na to, da ostane osebni dohodninski davek prost avtonomnih pri-klad, da se ga ne dotaknejo dežele, okraji, občine itd. Reči moramo, da finančni ministri običajno niso na glasu, da bi potratno sipali svoje darove, in ako je torej v tem slučaji finančni ministri deželam ponudil 20% novega dohodninskega davka kot odškodnino, če se odpovedo pravici do priklad na novo dohodarino, znal je dobro, zakaj je storil deželnim zakladom to ponudbo. In sedaj gospoda moja, oglejmo si nekoliko-bližje to ponudbo. Vlada pravi: »20% tistega dohodka, katerega dobim potom osobnega dohodninskega davka v dotičnem letu in v dotični deželi, Vam ponujam, če se odrečete pravici do vseh avtonomnih priklad na ta davek.« V tem hipu, ko se nam stavi označena ponudba, nastane za nas vprašanje, ali bi pač kazalo privoliti v tako zameno, in ali je ponujena odškodnina primerna razmeram in gospodarstvu dežele Kranjske.
Na prvi pogled je ta ponudba jako ugodna za nas, ka jti član X. uvodilnega zakona — des Einfiihrungsgesetzes •— konštruira to stvar tako, da se bodo stari prinosni davki predpisavali kakor dosedaj — prikladna podstava ostane torej nespremenjena, dežele, okraji, občine itd. bodo po prikladah dobivale ravno toliko, kakor dosedaj, in 20% tangenta iz dohodkov novega osobnega dohodninskega davka, videti je kot čisti dobiček.
Motivno poročilo govori ravno tako in se izraža sila optimistično. Na strani 58. in 59. nagibnega poročila čitate: »Indem die Lander durch diese ilinen eroffnete neue Einnalime die Deckung fiir einen nicht un-erheblichen Theil ihrer Landesbediirfnisse finden werden, werden sie oline Zweifel in die Lage kommen, das Ausmass der zu den staatlichen Extrasteuern erliobenen Landeszuschlage herabzusetzen, wodurch als Schlusswirkung eine zwar indirecte, aber danim nicht weniger wirksame Erleichterung der Ertragssteuer erzielt wird.<
Ja, da bi to res bilo na Kranjskem. Pa ne bode tako. Gospoda moja, če tudi ostane zakon, kakor ga je vlada predložila, če ga ne spremenimo v državnem zboru tako, da se takoj definitivno znižajo stari davki, tudi v tem slučaji traje veselje naše le kratke dve leti, kajti že po članu X. istega navodilnega zakona je izrečno določeno, da stopi dve leti po pravokrepnosti novih davčnih zakonov namesto davčnih dopustkov, definitivno znižanje starih državnih davkov, in kaj to za nas pomeni? V istem hipu skrči se Vam prikladna podstava — die Zuschlagbasis —, odstotek deželnih priklad zaleže torej manj nego dosedaj, in mesto, da bodemo mogli znižati prikladno odstotje, kakor trdi nagibno poročilo, primorani bi bili celo zvišati ga. Pri nas -pa pritisne še druga reč. Delež deželni pri novi dohodarini bode tangenta one davčne vsote, katera se je v istini bila nabrala v dotični deželi. Pa mi smo revna dežela, in pri nas ne bodete dobili Bog zna koliko osobnega dohodninskega davka. Kar se pa tiče starih prinosnih davkov, znižali se bodo več ali manj enakomerno po vseh deželah cele države, in vsled tega bode izguba deželnega zaklada našega veliko večja, nego zboljšanje potom teh odstotkov pri dohodarini, ki se nam ponujajo.
Rekel sem, da na Kranjskem uspeli osebnega dohodninskega davka ne bode izdaten. Siromašna dežela smo, in poleg tega pride tu v poštev še druga okolnost. Da jo prav ocenimo, ozirati se nam je na § 211. vladnega načrta, kateri določa kraj davčnega predpisa — Ort dcr Steuer-vorschreibung. — V zmislu § 211. predpisati je novi dohodninski davek v oni občini, kjer ima davkoplačevalec svoje stanoval išče — seinen AVohnsitz — ali ako takega nima — in Ermanglung desselbcn — potem v isti občini, kjer ima svoje stalno bivališče — seinen dauernden Auf-enthalt. — Mogoče je, in tudi na to se ozira § 211., da prebiva dotični davkoplačevalec v več občinah. Glede davčnega predpisa ozirati se je v tem slučaji na vse te občine, vendar s pridržkom, da to bivanje ne sme trajati manj nego dva meseca. Gospoda moja, kaj pa vidite na prvi pogled, če to določilo aplicirate na Kranjske razmere? Ne bodem navajal imen, izjemoma hočem enkrat posnemati tovariša Povšeta, katerega vselej preleti sveta groza, kadar bi moral spregovoriti kako ime. Vprašam Vas pa, kje so pa naši največji zemljiški posestniki? Ne stanujejo v deželi, gospoda moja, oni bivajo drugod, v naših občinah ti kavalirji niso niti dva meseca ne, in kaj je posledica temu? Njih osobni dohodninski davek se jim predpiše drugod, na Gorenje Avstrijskem, na Češkem, na Dunaju ali kjer si bodi, in dežela naša, katera vendar tudi za te davkoplačevalce marsikaj žrtvuje iz svoje blagajnice, kajti različne vodne zgradbe, ceste, šole itd. pridejo tudi njim v korist, ne bo si mogla poiskati regresa pri dotični dohodarini. In vzemite največjega trgovca ljubljanskega, kje biva? Izven dežele naše, gospoda moja. Na Kranjskem mu pač cvete trgovina, dohodke svoje pač dobiva od tod, ali uživa jih drugod in ne v Ljubljani — do česar ima seveda pravico — ali deželni zaklad nima regresa pri njem, pri nas se mu ne bode predpisal dohodninski davek, in torej nam odpade dotični delež. Ravno tako povedati bi se dalo še o drugih krepkih davčnih silah, pa ni mi jih treba dalje navajati. Gospoda moja, misliti moramo na bodočnost. Jaz imam nado, da se bode na Kranjskem vendar enkrat tudi pričela razvijati velika obrtnija v večji meri kakor sedaj. Vsaj imamo zadosti naravnih pogojev za tak razvoj, imamo velikanske vodne sile, bogate zaklade premoga, tudi geografična lega proti Balkanu je ugodna, in naposled kranjski delavec je izboren, in torej se vendar smemo nadejati, da se bodo prej ali slej naselili tudi pri nas tuji kapitalisti, ki bodo te naravne pogoje izkoriščevali in osnovali velike industrije. Gospoda moja, mimogrede bodi to omenjeno, jaz smatram to za veliko kratkovidnost, ako se razvoju velike obrtni je v naši deželi delajo ovire. Recimo, da pride danes ali jutri iz kake druge avstrijske dežele kak kapitalist in si v naših krajih da napraviti kako veliko tovarno. On bode stanoval na Dunaju, tovarno mu bode opravljal ravnatelj, in le tu in tam bode prišel nekoliko pogledat. Podjetje njegovo ne bi moglo prospevati brez onih žrtev, katere do prinašajo dežela, okraj in občine za šole, ceste, vodne zgradbe itd., ali dohodkov svojih ne bo užival pri nas, dohodninski davek se mu ne bode predpisal pri nas in torej dežela zopet ne bode imela nobenega regresa.
Gospoda moja, dokazano je s tem, da treba dobro uvaževati. kaj porečeta §§ 211. in 271. Mislim, da vsakdo izmed Vas čuti, da omenjeni določili nista v interesu naših deželnih financ, in torej poslužujmo se dane nam pravice, posvetujmo se o tej stvari, povejmo potem svoje mnenje, kako želimo predrugačiti ta določila.
S tem, gospoda moja, sem prav za prav že rešil svojo nalogo ter Upam, da se bode moj predlog odseku odkazal v posvetovanje. Toda gospoda moja, čas nam je kratko odmerjen in davčno vprašanje je težavno in zamotano, je cel kompleks najtežavnejših vprašanj in zato se mi vidi, da ne bode odveč, ako že danes v utemeljevalnem govoru svojem povem, kako si mislim to spremembo.
Ena težava je pač pri celi stvari, ta namreč, da niti približno ne znamo, koliko utegne vreči nova doliodarina tekom prvih let. Tudi
vlada si v svojem sicer jako dobro sestavljenem poročilu ni mogla pomagati drugače, nego pritegnila je v svoje kombinacije analogijo prusko, primerjala je imovitost obeh držav in število prebivalstva in prišla do zaključka, da bode novi dohodninski davek vrgel najmanj
14.325.000	gld. in maximum 21,480.000 gld. in a raison tega računa preliminiran je dohodek dežel iz te dohodarine minimum 2,865.000 gld. in maximum 4,296.000 gld.
Gospoda moja, v državnem zboru je bilo pač mnenje precej splošno, da je ta račun nekoliko prepesimističen, da bi več utegnilo prihajati od nove dohodarine; pa navzlic temu in ne glede na to so se takoj pri prvem branju tega načrta čuli pomisleki, je-li pač pravilen ta način odškodovanja dežel ali ne. Prvi poslanec, ki je napravil protipredlog je bil clrž. poslanec Poljak David Abrahamovi c z, mož, o katerem naravnost rečem, da je jeden najbolj verziranih avtoritet v davčnih vprašanjih. Poslanec Abrahamowicz je bil mnenja, naj si vzame država ves dohodninski davek brez vsakih priklad avtonomnih korporacij, v zameno za to pa naj odstopi deželam hišno-razredni davek, da bi ž njim razpolagale. Gospoda moja, hišnorazredni davek vrže po proračunu za leto 1894. v vsej državi vsega skupaj
5.589.000	gld. Kar se tiče dežele Kranjske, ako bi bilo to mogoče, da ga dobimo, danes Vam svetujem, pustimo urno tistih 20 odstotkov in zadovoljni bodimo z hišnorazrednim davkom; kajti preliminirana vsota hišnorazrednega davka znaša za leto 1894. 140.000 gld., kar bi bil pač lep dohodek za deželni zaklad. Toda vprašanje je, ali morejo privoliti nekatere druge dežele v tako zameno? Vsaj je naravna prikazen, da je ta davek v nasprotni proporciji z imovitostjo dotične dežele. Imo-vite dežele, katere imajo razvito obrtnijo, mnogo bogatinov, ki dosti prispevajo k dohodarini, imajo malo hišnorazrednega davka in ravno te dežele Iti bile prikrajšane, če bi privolile takemu kompromisu med državnim in deželnim gospodarstvom. Navesti hočem par zgledov in primerjati, recimo, Šlezijo s Kranjsko. Šlczija je za polovico manjša nego kronovina Kranjska, pa broji za 107.000 prebivalcev več, plača pa za 1,000.000 gld. več direktnih davkov, kakor Kranjska. Naravno torej, da bode veliko bolj pritegnjena k uspehu dohodninskega davka, nego dežela naša in kaj znaša hišnorazredni davek v Šleziji? 118 tisoč goldinarjev, to je 22.000 gld. manj nego pri nas na Kranjskem. Ali torej mislite, da bode deželni zbor Šlezijski privolil v tako zameno? Še bolj drastična je stvar pri Nižjeavstrijski.
Nižjeavstrijska ima več nego petkrat toliko prebivalcev, kakor dežela Kranjska in plačuje jeden in dvajsetkrat toliko direktnih davkov, in gospoda moja, ves hišnorazredni davek v Nižji Avstriji znaša le 420.000 gld. Gospoda moja, jaz mislim, noben poslanec nižjeavstrijski ne bi se mogel zadovoljiti, da bi se deželi za to, da se odpove svojim dohodarinskim prikladam, dalo v zameno le tistih siromašnih 420 tisoč goldinarjev, ki jih vrže hišnorazredni davek. In še neka stvar kaže evidentno, da je nemogoče, prodreti s takim nasvetom. Trst z okolico reprezentira deželo zase, in Trst plačuje dosti direktnih davkov ter ima mnogo bogatinov. Gotovo je, da bode Trst tudi imel izdaten delež pri novi dohodarini. Ali koliko plačuje hišnorazrednega davka? Vzemite detailni proračun direktnih davkov za Trst za leto 1894.. in videli bodete, da plačuje hišnorazrednega davka siromašnih 9000 gld. (Klici: — Rufe: »Čujte!«) Iz tega se razvidi, da je predlog, nadomestiti te odstotke, ki nam jih ponuja vlada s hišnorazrednim davkom, neiz-vršljiv. Ugajal bi nam, a ni mogoč.
Drug predlog bi bil, da bi se državi prepustil ves dohodek nove dohodarine, toda da si dežele za to izgovore pri državi alilcvoten primeren del skupnih direktnih davkov, plačanih v dotični deželi-Gospoda moja, takemu nasvetu bi jaz moral odločno ugovarjati, in sicer iz dvojnega razloga. Med skupnimi direktnimi davki imate za-popaden tudi stari dohodninski davek, ki ga plačujejo delniške družbe,
železnice in sploh vsa podjetja, katera so primorana do javnih računov. Od skupne vsote 27,664.000 gld., s katero se za leto 1894. preliminira vsa stara dohodarina, spada nad 16,075.000 gld. v to davčno kategorijo, torej veliko več nego polovica. Če bi se torej na ta način odmerila odškodnina, bi bil to pač silni dobiček za Nižjeavstrijsko, kajti tam Dunaj odločuje, tam je sedež velikih društev in tam se tudi predpisuje ta davek, za silo bi mogli ž njim shajati še Trst, Češka in Moravska, vse druge dežele pa bi glasno morale oporekati. Nižjeavstrijska z Dunajem vred plačuje dohodninskega davka I. razreda 11,382.000 gld., in cela velika Galicija ga plačuje le 1,590.000 gld. Že iz tega je razvidno, da taka razdelitev ne bi bila praktična, in sicer ravno radi omenjenih velikih društev ne, katera raztezajo svoj obrat ne le čez eno deželo, temveč čez mnoge, dostikrat čez vse dežele; povsodi deželnim zakladom provzročajo troške po raznih deželnih napravah, katere izkoriščajo, ali davčni predpis je drugačna stvar. Berite zakon z dne 8. maja leta 1869. o davčnem predpisu železniških društev, in precej bodete videli, da bi taka računska podstava našim deželnim financam ne mogla ugajati in da bi tudi ne bila pravična.
In še neki drug razlog, gospoda moja, me je napotil do tega, da ne bi mogel sprijazniti se s tako zameno. Glavni smoter davčne pre-osnove, etična tendenca novih davčnih zakonov je ta, da hočemo pravično razdelitev naših davkov po davčni zmožnosti, da hočemo ostreje pritegniti krepke davčne sile ter razbremeniti slabotne davkoplačevalce. Gospoda moja, mi zanikujemo to načelo, kakor hitro je aplicirano samo na pojedine davkoplačevalce, kajti to načelo treba raztegniti tudi na dežele in deželne zaklade. Tudi med njimi je mnogo razločka glede davčne zmožnosti, tudi tu mora previdna in modra finančna uprava ozir jemati na dežele, ki omagujejo pod bremeni potrebščin za javnopravne naloge, katere jim je odkazala država sama. Ali ravno ta moment se popolnoma prezira, če se odškodnina odmeri deželam le po razmerji skupnega direktnega davka.
Nisem torej mogel priti do drugega zaključka, nego da bi bilo najboljše sredstvo to, pustimo državi ves osebni dohodninski davek, pa zahtevajmo v zameno kot odškodnino za priklade, katerim se odpovemo, primeren aliquoten delež realnega davka, realni davek, to je gruntni davek in davek na poslopja, torej hišnorazredni in hišno-najemninski davek. Če si ogledate razvrstitev realnega davka v po sameznih deželah, našli bodete neko posebno prikazen. Namreč stvar je taka: v imovitih deželah prevladuje hišno-najemninski davek, v revnih pa gruntni in hišnorazredni davek. Vzemite na primer zopet Nižjo Avstrijo in Galicijo in videli bodete, da znaša v Galiciji gruntni davek 5,064.000 gld., v Nižji Avstriji pa 4,378.000 gld; hišnorazredni davek znaša v Galiciji 1,570.000 gld, v Nižji Avstriji pa le 420.000 gld. Oglejte si pa hišno-najemninski davek, pa bodete videli, da znaša v Galiciji 1,680.000 gld., v Nižji Avstriji pa nič manj nego 11,600.000 gld. Tukaj se da doseči neka kompenzacija. Če računate na tej podlagi, našli bodete, da dobi Galicija polovico tega. kakor Nižja Avstrija, če pa povprek po skupni vsoti vseh direktnih davkov računate, pa je posledica take razdelitve odškodnin, da bi dobila Nižja Avstrija trikrat t eč, nego celo razprostrano Gališko kraljestvo. Isto prikazen, dasiravno ne v tako ekscentričnem razmerju, nahajamo tudi pri naši Kranjski. Iz vsega se torej jasno vidi, katero pot nam kaže gospodarski interes naše ožje domovine, in lahko jo ukrenemo, vsaj nam jo narekuje tista davčna justitia distributiva, katera ima v razbremenjenju slabotnih davčnih sil svoj končni smoter.
Ker sodim, da se bode moj predlog odkazal davčnemu odseku v posvetovanje, danes ne bodem več govoril. Upam, da bodem imel Pozneje priliko, bolj natančno razvijati svoje nazore, za sedaj pa bi končno napravil samo še eno opazko. Mogoče, da me kdo vpraša, zakaj pa ravno danes in v tem zasedanji staviš tak nasvet? Gospoda
moja, odgovoriti hočem brez ovinkov. Da bi bil deželni zbor sklican meseca septembra, kakor smo mislili, uverjeni bodite, da ne bi bil zinil besedice, kajti takrat je bilo na Dunaju v naših krogih mnenje o rešitvi tega zakona silno pesimistično. Gospodje tovariši iz državnega zbora mi bodo pritrdili, če rečem, da je bilo pravo Sisyphusovo delo, baviti se v odsekih državnega zbora s tem težavnim vprašanjem. Danes ima stvar drugo lice, predbacivajte novi parlamentarni konstelaciji, kar hočete, nekaj jej ne morete odreči. Lice Dunajskega parlamenta se je popolnoma spremenilo. Prej smo imeli onemogel, marastičen in za vsako večje in resno delo nesposoben parlament in sicer že skozi celo leto. Da bi bila pri nas vkorenjena navada, ki je bila na Angleškem v 17. in 18. stoletji, ko so dajali parlamentu posebne priimke, in da bi hotel s priimkom označiti prejšnji naš parlament, bi mu jaz ne mogel dati drugega naslova, nego da ga imenujem: »le parlement faineant«, »leni parlament!«
Dandanes imate bolj sveže ozračje, sedanji parlament zadobil je zopet upanje, da rešimo vladni načrt. Če ste lani vprašali kakega izmed tovarišev iz davčnega odseka, kedaj bodemo pač dogotovili svoje delo, smejali so se Vam. Vprašajte ga danes in odgovoril Vam bode: »mi lahko doženemo davčno preosnovo do julija v odseku in v jeseni se že lahko prične posvetovanje in pleno.« Sedaj je torej pravi in skrajni čas, da deželni zbor vojvodine Kranjske v zmislu deželnega reda dvigne svojo besedo o tem preeminentnem vprašanji, in jasno izreče, kar se mu vidi primerno v blagor naše dežele. Toplo priporočam svoj predlog, v formalnem oziru pa nasvetujem, da se odkaže posebnemu odseku, sestavljenem iz 7 članov, katerega naj voli visoka zbornica. (Občna živahna pohvala. — Allgemeiner lebhafter Beifall.)
Specijalni odsek me je izbral poročevalcem. Kot tak sem izdelal nastopno poročilo, ki je bilo soglasno sprejeto v odseku kakor tudi v plenarni seji. Evo ga!
Poročilo
odseka o deželnih deležih pri projektouani osebni dohodarini.
Slavni deželni zbor!
Specijalni odsek bavil se je z izročenim predmetom ter poroča o njem slavnemu deželnemu zboru tako-le:
I.	Pred vsem je konštatovati, da se je pri razpravi dotičnega predloga soglasno poudarjala nujna potreba preosnove naših direktnih davkov. Odsek izraža svoje prepričanje, da mora pravičnejša razdelitev davčnih bremen po merilu davčne zmožnosti biti glavni smoter davčne reforme. S tega stališča pozdravlja akcijo visoke vlade, katera namerava potom organične uvrstitve pravega osebnega dohodninskega davka v naš davčni sistem pridobiti si ona sredstva, s kojimi se bode dalo doseči razbremenjen j e tistih davčnih sil, katere sedaj omagujejo pod neprimerno butaro naloženih jim direktnih davkov.
II.	Z druge strani jasno je pa bilo odseku, da tak dohodninski davek, osnovan na progresivni ali na degresivni podstavi, more pro-spcvati le tedaj, ako se oprosti avtonomnih priklad. Kakor hitro se državni dohodarini pridružijo deželne, okrajne, občinske priklade, mora to usodno vplivati na davčna izpovedan ja (davčne fasije). Davčna mera bode previsoka ter ob jednetn povsem negotova: preveč povoda davkoplačevalcem, da se na dan ne bodo upali s pravilnimi izpovedbami! Toda pravica do priklad na cesarske davke osigurana je deželnim zborom zakonitim potom, in sicer s § 22 deželn. reda. Naravni ozir na deželno gospodarstvo in njegove prihodke absolutno veže deželne za-stope, da branijo ustavno svojo pravico. Iz tega sledi, da odstraniti to
Josip baron Schmegel
zapreko bode le mogoče tedaj, ako se glede tega vprašanja posreči poravnava med državo z jedrn: in deželnim zastopom z druge strani. Dr-ž a v a ni o r a dežel a m ponuditi primeren k o m p e n z a -cijski objekt, kateri poravna izgubo, povzročeno financam avtonomnih oblastei v sled odpovedi do priklad na omenjeni novi cesarski davek.
Visoka vlada v istini tudi ponuja tako poravnavo. S 271 vladnega načrta o direktnih osebnih davkih (državnozb. pril. 380,) veleva namreč, da je deželnim zakladom onih v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel, katera potoni deželnega zakonodavstva določijo, da avtonomnim korporacijam ni pobirati priklad na osebni dohodninski davek, odkazati vsako leto v deželne namene 20% onega zneska, ki se je zadobil v do-tični deželi in dotičnem letu iz osebne clohodarine.
Toda odsek, resno preudarjajoč znamenito to vprašanje, strinjal se je s predlagateljem dotičnega samostalnega predloga v tem, da bi bila taka zamena odločno na kvar in škodo deželnim financam vojvodine Kranjske. Merodajni so bili sledeči razlogi:
a)	Da se S 271. navedenega načrta pravilno tolmači, pritegniti je S 211 istega načrta, s ko j im se določa k r a j d a v č n e g a p r e d p i s a. Y smislu tega določila predpisati je osebni dohodninski davek v oni občini, k jer ima davkoplačevalec svoje stanovališče, oz. kjer stalno biva. Ako pride več občin v poštev, razdeliti je med nje davčno vsoto po razmerju časa bivanja dotičnega davkoplačevalca v občini. Ali na bivanje, trajajoče manj kot dva meseca, se n i ozirati. Posledice tega določila za deželo Kranjsko pa so povsem jasne. Deželni deleži se ne odmerijo več po notranjem ko-neksu, kateri obstoji med zasebnimi dohodki in med troški, ki jih provzročuje posameznik oni deželi, od koder prejema svoje dohodke. marveč slučajnost odločuje, ali mu bivališče v tej deželi bolj ugaja ali v kaki drugi. Povsem naravno je, da imajo zlasti velika mesta, znamenita kopališča in letovišča i. t. d. neko posebno privlačno silo baš na najimovitejše davkoplačevalce. Manj razvite dežele zaostajajo v tem oziru. Za Kranjsko je očivestno, da ravno najzmožnejši cen z. iti, kateri največ dohodkov zadobivajo iz te dežele, tam niti svojega stanov ališča niti dvomesečnega bivališča nimajo. V sled tega se jim predpiše dohodninski davek izven Kranjske, in dežela naša, katera je vendar mnogo žrtvovala tudi na posredno ali neposredno korist tem davkoplačevalcem, od njihove dohodarinc v smislu § 271 ničesar ne bi prejela!
b)	Ali § 27.1 primerjati je tudi s čl. IV.. V., VI. in X. uvodilnega zakona. Drage volje priznava odsek blagohotno namero visoke vlade. Izražal jih je prejšnji finančni minister eksc. dr. Ste i n b a c h v svojem govoru, s kojim je bil dne 19. februarja 1892 predložil vladne predloge o davčni preosnovi državnemu zboru.
Isto tako čitamo v motivnem poročilu vladne predloge sledeči odstavek:	... indem die liinder dureli diese ilinen erbffnete neue
Einnahme die Decktmg fiir einen nicht unerheblichen Thcil ilirer Landesbediirfnisse findeu vverden, vverden sie ohne Zvveifel in die Lage kommen, das Ausmass der zu den staatlichen Ertragssteuern erhobenen Landeszuschlage herabznsetzen. vvodurch als Schluli-vvirkung cine zvvar direete aber danim nicht vv v n iger vv irksame Erleicliterung' der llrtiagsteuertrager erzielt vvird.« (Motivenbcricht, pag. 38—39.)
Vladne intenci je so torej povsem ugodne, a navzlic temu prepričan je odsek, da se na podstavi § 271. vsaj za Kranjsko ob-istiniti ne morejo. I.ehko je dokazati, da bi se po novem zakonu celo zmanjšali deželni prihodki, nikakor pa ne pomnožili. Pii svojem umovanju se odsek niti s tem vprašanjem baviti noče, da bode morda državni zbor predrugačil vladne predloge v tem smislu,
šuklje, Spomini,	1 2
da se mesto davčnih odpustov takoj definitivno znižajo stari pri-nosni davki.
Torej celo v najugodnejšem slučaju, ako obvelja uvodilni zakon v svoji sedanji obliki ter v polnem obsegu, bati se je ne-povoljnih finančnih posledic za deželo Kranjsko. Istina je, da se sprva vzdrži sedanja prikladna podstava ter dežela zadobi iz dohodkov osebne dohodarine 20% tangento kot čisti dobiček. Ali to more trajati le malo časa, kajti po čl. X odstranijo se davčni odpusti po preteku dveh let ter se nadomestijo z definitivnim znižanjem v čl. VII zaznamovanih davkov, t. j. zemljišnega davka, hišnega davka (izvzemši petodstotni davek od davka prostih poslopij) in občnega pridobninskega davka (izvzemši krošnja-rino). Davčni odpusti in isto tako definitivno znižanje omenjenih davkov vršilo se pa bode j e d n a k o m e r n o po celi državi, dočim se deželni delež pri novi dohodarini odmeri po dejanskem uspehu dohodninskega davka v d o t i č n i deželi. Istina je sicer, da dandanes nihče tudi približno ne more proračunati, koliko utegne novi dohodninski davek vreči v tej ali oni deželi. Ali odsek je skušal izračunati denarni efekt znižanja prinosnik davkov, in sicer na podlagi podatkov v prilogi 7. motivnega poročila ter je prišel do zaključka, da mora definitivno znižanje prinosnik davkov na Kranjskem daleč presegati denarni uspeh, ki se da pričakovati po novi osebni dohodarini v naši deželi. Vsled tega se bode z jedne strani izdatno skrčila podlaga za deželno priklado. Kakor hitro se namreč definitivno urede prinosni davki v smislu čl. X., bo odstotek deželnih priklad deželnemu zakladu manj zalegel »ego dosedaj, dejanska ta izguba pa se nikakor ne more nadomestiti z 20% deležem pri osebnem dohodninskem davku. Odtod izvira mučna posledica, da bode dežela Kranjska po davčni preosnovi morala celo zvišati svoje priklade, mesto da bi jih po blagohotnih intencijah visoke vlade zamogla zmanjšati! Torej se je odseku vsililo prepričanje, da § 271. po svojem sedanjem slovu pač ugaja onim imovitim deželam, v katerih biva mnogo bogatih kapitalistov ter se bode dosti dohodarine predpisalo, nasprotno pa je uver jen, da mora biti le na veliko škodo siromašnim deželam, katerim j e v s e k a k o prištevati tudi vojvodino Kranjsko.
c)	Ali odsek ugovarja določilu §-a 271. tudi z onega načelnega stališča, katero je in ostane prava ratio legis davčne preosnove. Radi tega se lotimo davčne reforme in iz tega razloga so jo tako željno pričakovali ter tako nujno zahtevali avstrijski narodi, ker čim dalje bolj prodira spoznanje, da je davčna bremena odmerjati in odrejati po davčni zmožnosti. Pravično obdačen je zahteva, da se razbremeni slabotni davkoplačevalec ter ostreje pritegne imoviti cenzit. To načelo davčne pravičnosti pa se po mnenju odsekovem ne sme omejiti zgolj na pojedince, temveč bo le tedaj zmagovito nadvladalo, ako se raztegne tudi na avtonomne korporacije, zlasti na dežele in deželno gospodarstvo. Saj tudi javna bremena niso omejena zgolj na cesarske davke! Država je odstopila en del svojih javnih funkcij deželni samoupravi, dežele so morale deloma prevzeti dolžnosti, katere bi sicer morala opravljati država sama, in deželna priklada ima isti značaj javnega bremena kakor cesarski davek. Veliko protislovje bi torej bilo, ako bi se država pri razdelitvi državnih neposrednih davkov pač ozirala na davčno zmožnost pojedinih davkoplačevalcev, uredivši svoj davek po tem merilu, z druge strani pa bi po vsem prezirala nejednako davčno zmožnost posameznih dežel, zlasti onih, katere uže omagujejo pod težkim bremenom izročenih jim javnih poslov. Logična posledica sedanje oblike §-a 271. je, da se vsled priznanega jim deleža pri osebnem
dohodninskem davku pomnože sredstva imovitim, zmanjšajo siromašnim deželam. Iz tega sledi, da treba temu določilu dati drugo vsebino.
III.	In v to svrho nasvetuje odsek, naj se državi popolnem prepusti osebna dohodarina, oproščena vseli avtonomnih priklati, proti temu, da se deželam kot odškodnina za te priklade v zameno izroči en del starih prinosnik davkov. Merodajen bodi v tem oziru vzgled pruskega davčnega zakonodavstva, kjer so se sploh vsi prinosni davki odkazali občinskim zvezam. Istina je, da bi bil tak skok prehud za naše avstrijske razmere, toda po tem končnem smotru težiti je tudi v naši državi ter počasi se je i nam bližati istemu cilju. Ako država odstopi en del prinosnik davkov deželnim zakladom v deželne namene, storjen je začetni korak po pravi poti! Odsek je razmotrival tudi vprašanje, kateri prinosni davki bi pač ugajali v to svrho. Pred vsem se je bavil z mislijo, kot odškodnino za avtonomne priklade na dohodninski davek zahtevati hišnorazredni davek, kateri je 1. 1894. za Kranjsko predpisan s 140.000 gld. Odklonil je to misel, ker sam priznava, da baš najimovi-tejšim deželam, v katerih se razmerno malo plačuje hišnorazrednega davka, nikakor ne bi bilo mogoče privoliti v tako zameno. Razmotrival je potem drugo eventualiteto, da država odstopi deželnim zakladom primerno kvoto skupnega zneska direktnih davkov, nabranih v dotični deželi in dotičnem letu. Tudi ta pot se je odseku videla neprimerna, prvič radi tega, ker je v tem skupnem znesku zapopaden tudi stari dohodninski davek delniških društev in drugih podjetij, podvrženih javnemu računu, ter veljajo posebni oziri glede predpisa tega davka, potem pa, ker pri tem načinu razdelitve deželnih deležev ni moč upoštevati različno davčno zmožnost posameznih kraljestev in dežel. Končno je odsek soglasno pritrdil predlagatelju samostalnega predloga, da je ni boljše poravnave in pravičnejše razdelitve, nego da država odstopi deželam primeren delež realnih davkov, nabranih v dotični deželi in dotičnem letu v deželne namene proti temu, da se potom deželnega zakonodavstva nova dohodarina povsem oprosti avtonomnih priklati.
Soglasno prepričanje odsekovo se naslanja v prvi vrsti na jasno istino, razodevajočo se pri razvrstitvi teh davkov. Ne da se zanikati, da se pri tem načinu nekako zravnajo nasprotujoči si interesi raznih dežel. Realni davek obseza zemljiščni davek in davek na poslopja, poslednji v obeh kategorijah njegovih, kot hišnonajemninski in hišnorazredni davek. Razdelitev realnih davkov po posameznih deželah pa kaže, da imovite dežele pač prevagujejo po hišni najemarini, dočim v neimovitili deželah z manj razvitim gospodarstvom prevaga zemljiščni in hišnorazredni davek. Vse to kaže, da se bode na tej poti najložje dala doseči poravnava mej posameznimi deželami.
Odsek torej izreka, da je kompenzacijo za odpoved dohodninskim prikladam iskati po primernem deležu realnih davkov. Preko te splošne izjave spustiti se, ne bi priporočal deželnemu zboru. Zlasti se mu ne bi videlo umestno, ako bi deželni zbor hotel uže danes izjaviti se za gotov odstotek, izražen s to ali ono številko. Razlogov tej previdnosti ni treba posebej navajati. Le v toliko dopolnjuje svoj nasvet, da priporoča deželnemu zboru, naj v dotični svoji izjavi izreče željo, da je potom državnega zakonodavstva določiti odstotje, ki se pri realnih davkih prepusti deželam, sprva le provizorno ter stoprav po preteku krajše dobe, n. pr. dve leti po pravokrepnosti novih davčnih zakonov, in sicer zopet po državnem zakonu, definitivno. Tudi v tem oziru so razlogi tako prozorni, da ne trebajo posebnega razjasnila.
Opirajoč se na predstoječe umovanje nasvetuje torej odsek: Slavni deželni zbor naj sklene:
I. Deželni zbor priznava nujno potrebo preosnove direktnih davkov ter smatra organično uvrstitev uspešno urejenega osebnega dohodninskega
davka v davčno sistemo primcvnim sredstvom, da se zravnajo davčna bremena davkoplačevalcem ter po tej poti zadosti zahtevam pravičnega in razmernega obdačenja.
II. Deželni zbor pa se ne more iznebiti bojazni, da ne bode mogel shajati z 20% kvoto, katero je v smislu S 271. načrta, zadevajočega direktne osebne davke, pojedin im deželam v pokritje potrebščin deželnega gospodarstva od kazati iz dohodkov osebnega dohodninskega davka. Načeloma odklanjajoč sistemo priklad na cesarske davke kot škodljivo državni upravi in upravi deželni, kar skušnja dokazuje, izjavlja deželni zbor, da vidi odškodnino za odpoved na priklade na osebni dohodninski davek le v tem. da se primerni odstotni deleži cesarskih realnih davkov, izterjanih v deželi, isti o Ukažejo.
Odstotje teh deležev naj se določi po državnem zakonodavstvu s prva provizorno, potem po preteku dveh let po pravomočnosti davčne preosnove pa definitivno.
\ L j u 1) 1 j a n i . 14. februvarija 1894.
Klun. načelnik.
Šuklje, poročevalec.
^ zelo lepi debati o proračunu deželnega zaklada za 1. 1894 sem jaz kot poročevalec manjšine finančnega odseka branil svoje stališče v seji dne 16. februarja 1894 v obširnem govoru, ki ga priobčujem po stenografičnem besedilu. Govor je bil karakterističen v finančnem in v političnem pogledu.
Gospoda moja! Pozicija moja ni lahka. Leta in leta že zaupala mi je visoka zbornica najvažnejši svoj referat, poročilo o deželnem zakladu. Tudi letos namenjena mi je bila tista čast. Napravil sem svoje poročilo, finančni odsek ga je potrdil, in priloga 60. bila je pred več nego 14 dnevi razdeljena, toda. gospoda moja, hipoma se je predrugačila scenerija. Parlamentaričnim patologom prepuščam, naj razsodijo, od kod se je v našo zbornico za plode! tisti »baccillus re-assumptionis«. (klici: — Rufe: »Ste tudi reasnmirali!«) Jaz prej vem. zakaj glasujem, torej ne treba, da bi reasumiral, ali faktu m je, da je finančni odsek naenkrat eno najznamenitejših pozicij deželnega zaklada predrugačil, in hipoma je deželni proračun dobil vse drugačno lice. Z ozirom na teorijo budgetiranja in na tiste skušnje, ki sem si jih pridobil tekom svoje enajstletne parlamentarne prakse, sem si moral reči: Tak način pokritja, kakor ga predlaga sedanja večina finančnega odseka, pač za nekoliko časa pomaga ter Vas reši iz zadrege, ali ravno tako jasno mi je. da tak način gospodarstva v svojih posledicah kvarno vpliva na deželne interese! Zato se in odložil mesto poročevalčevo in objavil svoj votlim kot minoritetm votlim. Izrekam zahvalo tistim štirim gospodom tovarišem, ki so v finančnem odseku blagovolili pridružiti sc mojim nazorom ter izbrati me za poročevalca manjšine finančne komisije.
kje pa tiči glavna kontroverza, glavna diskrcpanca mej nami!' Za to gre, gospoda moja, ali je treba že letos povišati odstotje deželne priklade na cesarske davke, ali pa še lahko pri starih nizkih odstotkili ostanemo. Hočem nekoliko natančneje pojasniti to stvar. Mislim, da storim s tem gospodu poročevalcu večine finančnega odseka posebno uslugo, kajti naposled glavna naloga njegova je, baviti sc s poročevalcem manjšine. V prvi vrsti se bode moral na me, na moje razloge ozirati in mene pobijati in zato mu bode gotovo ugajalo, <iko
tiste pozicije posebno naglašam,- o katerih sodim, da so načelne važnosti.
Pričenjam z nekim načelom, o katerem sva različnega mnenja moja malenkost in gospod poročevalec večine finančnega odseka. To je sicer načelo, ki je dandanes rešeno v finančni vedi. Kar Vas je juristov tukaj v tej visoki zbornici, vsi ste se svoje dni tako učili na visoki šoli, in če danes stopi največja pravniška luč »Slovenčeve« stranke — sam gospod dr. Papež (veselost — lleiterkeit), ali kdo drug, m.' vem, koga še imate — pred izpraševalno komisijo za tretji državni izpit, navzlic najboljši volji ne bode mogel in smel pridružiti se do~ tičnim nazorom g. poročevalca odsekove večine. On ne bode smel reči z g. kanonikom Klunom: »Da le pokrijemo redno potrebščino s pri-klado, ostalo pokritje si lahko preskrbim s posojili.« Ne, gospoda moja! Njegov odgovor se bode moral glasiti tako-le: »Kar je po-t r e b š č i n e pri javne m gospodarstvu, mora se, v kolikor ne zadostujejo dohodki iz 1 a s t n c g a p re može n j a, pokriti po davkih in le investicijski stroški, torej tisti, ki i m a jo na m en, da se sami iz sebe reproducirajo, le tisti smejo pokriti se po posojilih.« To načelo naj mi pred vsem ovrže gospod poročevalec večine finančnega odseka in jaz mu bodem hvaležen, hvaležna pa mu bode tudi finančna veda, kajti nekaj tehtnega in povsem novega se bode naučila od njega.
Gospoda! še neko drugo stvar! V svojem poročilu v prilogi 66. sem se skliceval na to, da pokritje po davkih, po prikladah ni več v nobenem pravem razmerju proti rastoči redni potrebščini. Leta 1890. smo imeli 565.000 gld. redne potrebščine, in danes je imamo 752.000 gld., in jutri bržkone bodemo še nekoliko pritisnili, tako da bode znašala redna potrebščina vsega skupaj 755.000 gld. Diferenca v redni potrebščini primerjajo leto 1890. z letom 1894. znaša torej 190.000 gld., in jaz torej vprašam, kako je mogoče, da hočete vztrajati pri istem odstotku, pri isti 28 % nakladi n a direktne davke?
Poglejmo si stvar nekoliko bližje! Vzemimo v roko več proračunov'. Računajmo s preliminar ji zadnjih let, in tukaj bi jaz dal gospodu poročevalcu večine finančnega odseka neki dober svet. Ne sme mi tega zameriti, vendar sodim, da sem ravno po parlamentarnem poslu, ki sem ga imel toliko let, nekoliko več se bavil s proračuni in zlasti tudi z računskimi zaključki. Ti so pač največje važnosti, ali pred vsem za proračunanje posameznih detailiranih pozicij. Po računskem zaključku bodete spoznali, ali je nastavek približno pravilen ali ne. Pri končnem računu pa. kakor ga sedaj imamo, nima računski sklep nič opraviti, tu odločuje le proračun. Nečem Vas utruditi, ne bodem veliko govoril, kajti to bi bila krvoločnost po taki obsežni dolgotrajni debati, torej izberem si le zadnja tri leta in pogledam, koliko je znašala proračunjena redna potrebščina leta 1892., 1895. in 1894. Poleg redne preliminirane svotc treba gledati na tri momente. I. na skupno potrebščino, 2. na efektivni znesek 28% priklade na cesarske davke in 3. na končni saldo. Oglejmo si torej stvar nekoliko bližje. Leta 1892. preliminirali smo skupno potrebščino z
838.000	gld. okroglo, 28% pri klada na direktne davke bila je računjena s 430.000 gld. in končni saldo je bil presežek 5759 gld. Leta 1893. pa je bila proračunjena skupna potrebščina 837.000 gld., 441.000 gld. je vrgla po našem računu tista 28% priklada na cesarske davke in zopet je končni aktivni saldo bil presežek 6465 gld.; in letos, gospoda moja? Vzemite prilogo 77. v roke in uverili se boste po računu, kateri je bil v finančnem odseku enoglasno sprejet, da znaša skupna potrebščina 1,180.751 gld., da 28% priklada na direktne davke ne vrže več 441.000 gld.. ampak le še 430.000 gld., torej za celih 11.000 gld.
manj, in tudi da ne končamo s presežkom, temveč da imamo nepokrit primanjkljaj v kolosalnem znesku 304563 g 1 d. ! Gospoda, vprašam Vas, ali ne razumete neizprosne logike teh številk, da hočete vedno še vztrajati pri odstotku deželne priklade, ki v nobenem razmerju ni več z našo potrebščino! (Odobravnaje na desni in med somišljeniki na levi. -— Beifall rechts und unter den Gesinnungs-genossen links.)
jaz sem si pogledal program odsekove večine — (poslanec dr. Vošnjak: — Abdeordneter Dr. Vošnjak: »Kaj pa je z izrednimi troški?«) — bom govoril tudi o izrednih troskih, le lepo počasi (veselost Heiterkeit) — ogledal sem si torej finančni program odsekove večine, in reči moram, uprav hrepenel sem, dobiti v tem programu kako misel. Verjemite mi, meni ne gre za šalo, vsaj davek narod boli in težko mi je delo, ko sem prišel pri računu do tega, da treba že letos povišati deželno priklado; ali oprostite, program odsekove večine me živo opominja na priprosti program nemških buršov v »Fliegende Blatter«, na program, kateri se glasi: »Pivo in dolgovi.« (Veselost. — Heiterkeit.) Tudi tu gre za pivo in za dolgove. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordne-ter Dr. Tavčar: »Vsaj manjšina dela tudi dolgove!«) Meni se vidi, da je tovariša dr. Tavčarja to nekoliko zbodlo, naj se pomiri, pridem še do tega. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: »Le počasi, vsaj čakajmo!«) Torej naprej o dolgu, ker dolg je gotov, in potem o pivu, kajti tista naklada o pivu še plava po zraku! Dolg torej, gospoda moja! Ta stvar ima svojo posebno zgodovino v finančnem odseku. Večina finančnega odseka je vedela, da ga mora napraviti, pa ni takoj znala izmisliti si primerni način takega kredita. Najprej se je reklo, napravimo fundiran dolg, in ko se je od strani manjšine cula opozicija: Ja za božjo voljo, ne oškodovajte deželnega kredita, je bil gospod tovariš Hribar, zastopnik mesta ljubljanskega, drugo misel zastopal. Priporočal je namreč plavajoč dolg, kakor bi jaz imenoval »Scliwebende Schuld«, obrestovati ga je hotel po 4 ali 4k>%, pozneje pa je opustil ta projekt, in prav je imel, kajti kvarnej-šega nasveta ni, nego priporočati mali deželici, da se obremeni s plavajočim dolgom. Kaj je to za državo, kažejo italijanske finance, in pri državi je vendar to čisto drugačno nego pri deželi. Ta predlog se je torej pozneje umaknil in torej mi ni treba dalje o tej stvari govoriti. Končno si je večina izmislila, naj bi se dobilo potom kreditne operacije posojilo 250.000 gld„ in to je tisto, o čemer je prej tovariš dr. Tavčar mislil, da je identično z našim nasvetom, in da je razločka le »um lumpige 100.000 fk« Toda, gospoda moja! on je nekaj bistvenega pri tem prezrl. Mi smo ob jed nem tudi skrbeli vsaj deloma za pokritje s tem, da hočemo zvišati deželno priklado na cesarske davke za 4%, kar vrže 61.000 gld. in poleg tega ostane še zmiraj tisti pomenljivi razloček v višini dolga 100.000 gld. več ali manj pri nefundiranem dolgu, kar pri tako malem gospodarstvu, kakor ga ima dežela Kranjska, pač ni malenkost!
Ali sedaj se moram obračati proti kvarnemu meglenemu optimizmu, ki se razodeva v poročilu večine finančnega odseka, in ki ga je, rožnato kakor vselej, izražal v debati tudi tovariš gospod Hribar. Vi pravite črno na belem, kadar bode bolnica gotova, smo pri kraji s temi troški, in tista izredna potrebščina, katero je tovariš gospod dr. Vošnjak omenil, zgine in zopet bodemo na dobrem. Žal mi je, da moram odklanjati ta optimizem. Gospoda moja, napravite si račun le za prihodnje leto. Kake bodo deželne finance v prihodnjem letu, in sicer pred vsem pri izredni potrebščini? Gospoda moja, danes je izpre-govoril gospod tovariš iz velikega posestva ekscelenca baron Sclnvegel besedo, ki bi jo jaz odobraval pač le »cum grano salis«. Ne bi segal tako daleč, da bi rekel: cela potrebščina je ordinarij. Ne, gospoda moja. To je preveč rečeno. Od tistih 124.000 gld., ki jih deželni odbor preračunava kot skupno izredno potrebščino, spada 30.000 gld. na
radeški most. To vsak ve, da je to res elcstraordinarium, in takih stvari je še dosti v našem preliminaru; vender pa kakih 60.000 gld. je najmanj postavljenih v izredno potrebščino, o katerih se da absolutno trditi, da bodemo vedno morali računati s takimi krediti. Kaj pa pride še zraven! Za bolnico bodete tudi drugo leto morali kaj dati. Če teh 125.000 gld. postavite nasproti onim prispevkom 108.000 gld., ki pridejo drugo leto v izplačilo, imate še vedno lepo številko 17.000 gld. Priznavam, da se to da predplačiloma, ali priti mora v proračun prihodnjega leta, in kar se tiče refundiranja teh 17.000 gld., se dandanes še reči ne more pri mestu ljubljanskem, kedaj se nam povrne ta znesek. Torej 17.000 gld. za bolnico. Potem, gospoda moja, — tudi jaz govorim le o takih svotah, ki so že dovoljene ali po sklepih deželnega zbora ali po zakonu — trebalo bode za deželno razstavo
15.000	gld., za vodovod črnomel jski prvi stavbni obrok v znesku 14.290 gld., za vodovod ambruški 15.000 gld., potem za uravnavo vipavskih voda najmanj 15.000 goldinarjev, in še ne vem, če bo tovariš gospod Lavrenčič zadovoljen, končno za nakup glavinskih delnic železniške proge Kranj—Tržič 50.000 gld. Jaz sem mislil že letos postaviti ta znesek v proračun, drugo leto pa gotovo pride notri. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: »Kamniške pridejo nazaj!«) Jih bodemo še letos krvavo potrebovali, gospod doktor! Dalje bode nekoliko treba za razširjenje blaznice, kajti razmere, kakor sta jih opisavala tovariša gospod vitez dr. Bleivveis in ekscelenca baron Schwegel in kakor smo jih čuli popisati zlasti iz ust vladnega zastopnika gospoda barona Heina, take razmere so povsem nemogoče in jaz ne kontiram prepesimistično, ako pravim, da bode treba računati za prihodnje leto s 60.000 gld. za blaznične namene. Če seštejete te svote, gospoda moja, imate uže 230 do
250.000	gld. izredne potrebščine, pa še niste pri kraji, še Vas čaka cela kopa cest, za podpore za vodovode se bodo oglašali, in kolikor poznam akte deželnega stavbnega urada, lahko računam, da bode vsega skupaj znašala izredna potrebščina 280.000 gld. Sedaj pa vzemite svinčnik v roke in računajte, koliko bo znašala redna potrebščina. Tovariš gospod dr. Schaffer se kruto vara, ako misli, da bode znašala le 770.000 gld., večja bode, večja vsled reorganizacije deželnih uradov, večja vsled dolga, ki ga bodemo letos morali najeti in ki ga bodemo morali obrestovati, večja bode zaradi večjih režijskih troškov v novi bolnici, večja pri šolstvu, ako kontirate, da šolski trošek redno vsako leto narašča za 8000 gld. Skupna redna potrebščina bode torej znašala gotovo nad 800.000 gld., in sedaj pa vzemite še 280.000 gld. izredne potrebščine, pa se zopet sučete okolu 1,100.000 gld. in ste zopet tam, kjer stojimo letos! Nasproti tej potrebščini pa znaša pokritje le okolu 865.000 gld., torej imeli bodemo tudi 1. 1895. deficit 230.000 do
240.000	gld. Ja, če hočete letos vse z dolgovi pokriti, kam bodete pa drugo leto in prihodnja leta hodili na kredo? (Živahno odobravanje med somišljeniki. — Lebhafter Beifall unter den Gesinnungsgenossen.) Ali hočete zadnjo deželno obligacijo nesti v zastavnico? Dvignem torej glas svoj v interesu razsodnega gospodarstva, ako priporočam uže za tekoče leto zmerno zvišanje deželne naklade. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: »Kredo pa moramo vender le v roke vzeti!«)
Toda, gospoda moja, finančnega odseka večina Vam ne priporoča samo posojilo, temveč uljudno Vas vabi tudi na pivo. (Veselost. — Heiterkeit.) Imam proti temu povabilu načelne pomisleke, in težko bode jih razveljaviti. Na eno stran bi apeliral na neki posebni čut, o katerem upam, da je še živ v tej zbornici. Gospoda moja, je en ozir, ki je v prvi vrsti merodajen v parlamentarnem življenju. Jaz obžalujem, pa žalostna istina je, da na Kranjskem mogočno gospoduje in napreduje prazna fraza in oprostite, gospodje tovariši iz te (leve — linken) strani, morda nikjer tako ne gospoduje kakor pri Vas. (Ugovor
na levi. — AVklerspruch lin k s.) Hočem torej dokazati to svojo trditev. Poznam med drugim poslanca, ki sv odlikuje po dveli karakterističnih lastnostih, prvič, da je velik v napačnih citatih — nabiram jih in imam že prav lepe cksemplare v svoji zbirki — in drugič, da nisem še čili govora iz njegovih ust, v ko jem se ne bi našel podoben stavek kakor: »Jaz kot kmet, kot ekonom, kot zastopnik interesov kmetskega stanu, ki je steber socijalnemu in državnemu življenju itd.« Ta gospod misli, da ima monopol za obrambo kmetskih interesov, ravno tako se pa čuje od teli gospodov z neko zmagonosno samosvestjo govoriti o socijalnem vprašanju. Gospoda moja, bojim sc tega oblaka, ki zatem-nujc obzorje naše, in priznavam, katoliška cerkev, ki je največja duševna potenca tega sveta, ima imenitno in važno vlogo nasproti temu socijalnemu vprašanju, če mi kaj imponuje na velikanski prikazni Leona XIII., ki ga je prištevati prvini veleumom človeštva, je to energija, s katero se je sveti oče socijalncga pitanja polotil. Toda pri nas gospoda moja, se ta stvar čudno razmotrivu in mlad kaplančck. ki morda še nikdar ni bil v nobeni tovarni, postopa Vam včasih tako, kakor da bi res že imel v žepu recept za rešitev socijalncga vprašanja. Sedaj pa vprašam, mari mislite, da bode blagodejno vplivalo na soeijal-na nasprotstva, a ko Vi v deželnem gospodarstvu na kladate polovico bremena na rame široke mase, kateri potom deželne pri klade podražite nedolžni užitek, kakor je pivo, ki je neki antidot proti žganju?!
Gospoda moja, že sedaj je dežela kranjska daleč pred drugimi deželami, kar se tiče indirektnih davkov. Vzemite deželne naklade drugih dežel in prepričajte se, kako je tam razmerje med prikladami na direktne in na indirektne davke. Na Češkem znaša priklada na direktni davek 11,500.000 gld., na indirektne davke — krajcarja ne; tam nimajo nobenih priklati na indirektne davke. Na Nižje-avstrijskem znaša priklada na direktne davke 6,800.000 gld., na indirektne zopet — krajcarja ne. Na Moravskem znaša priklada na direktne davke 4,500.000 gld. in zopet ne krajcarja na indirektne davke. Na Štajerskem, katera dežela se nam tolikokrat navaja kot vzgled, kjer imajo pri klado na pivo in žganje, tam znaša pri klada na direktne davke 2,400.000 gld. in na indirektne davke le 545.000 gld., in na Tirolskem imate 545.000 gld. na direktne in h' 118.000 gld. na indirektne davke. Sedaj si pa oglejte Koroško, katera ima približno toliko direktnega davka kakor Kranjska — na Kranjskem znaša namreč po letošnjem davčnem predpisu ves direktni davek 1,586.000 gld., na Koroškem pa 1,551.000 gld., torej 55.000 gld. manj, in veste kako je na koroškem? Tam nimate 28% priklade na direktne davke v pokritje skupne potrebščine, temveč Vi imate tam 60% priklado na direktne davke — če se ne motim celo 61% po izkazu za zadnje leto — namreč 45% v pokritje potrebščine pri deželnem zakladu in 16% priklado za zemljiško odvezo. Po proračunu za leto 1892. imate na Koroškem pri deželnem zakladu pokritja pri nakladi na direktne davke 682.500 gld. in po indirektnih davkih le 107.000 gld. Ja, gospoda moja, na Kranjskem imamo sedaj naklade na indirektne davke že 550.000 gld. proti
450.000	gld. priklade na direktne davke, in če bi šlo tako naprej — in vsaj bode šlo, vem da govorim badavo — če bo šlo po receptu tovariša gospoda kanonika Kluna, bode pri nas na Kranjskem kmalu več indirektnega kakor direktnega davka. (Odobravanje med somišljeniki. — Ileifall miter d en Gesinnungsgenossen.) Če je taka gospodarska politika dandanes opravičena in primerna v očigled socijalni agitaciji, je to uganka za me (odobravanje med somišljeniki — Beifall miter den Gesinnungsgenossen), kajti s takim postopanjem potiskamo kruto orožje v pest socijalistični propagandi, ki utegne kmalu tudi pojaviti se na Kranjskem. (Poslanec ekscelenca baron Scdnvegcl: — Abgeordneter Evcellenz Freiherr von Sclnvcgel: »Selir richtig!«)
Naposled bi človek res vprašal, vsaj ti oziri so uvaževanja vredni, kako je mogoče, da se toliko nadarjenih mož iz narodno
napredne stranke, ki sede v središči te zbornice, podvržejo takemu nasvetu?! Danes je že skušal tovariš gospod dr. Schaffer rešiti to uganko in pomagal mu jo tovariš ekscelenca gospod baron Selnvcgel. Dovolite torej, da tudi jaz, ki sem enkrat enfant ter ribic narodne stranke (veselost — Ileiterkcit), povem svoje mnenje. Gospoda predgovornika se nista preveč zmotila. Stvar je precej taka: »Slovenčeva< stranka hoče izkoristiti zvišanje deželne priklade v volilne namene (ugovor na levi —• Widersprucli links) in stranka »Slovenskega Naroda« se teh manevrov boji. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Čisto nič!« Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: »Nikoli v štirih dobah, kar sem poslanec, še nisem agitiral!«) Brez Vas in Vaše agitacije, gospod Pakiž, bi deželni zbor naposled tudi še lahko obstal. — Sklicujem se v tem oziru zlasti na znani članek v »Slovencu«, iz katerega se da bojni načrt te stranke precej jasno posneti. Vsaj je jasno, volilci bodo nekako nevoljni, če zvišamo deželno priklado in »Slovenčevi« stranki bode torej ugajalo, ako sc postavi pred volilee ter pravi: »Mi smo preprečili, da se vam ni povišala priklada na davke« in nekaj glasov več se bode dalo dobiti s takim argumentom. Če pride potem ta stranka do nadvlade v visoki zbornici, sodim, da se jej bode že posrečilo umakniti se iz vsake zagate. Vi bodete prisiljeni —■ ne počasi — temveč skokoma dvigniti odstotek deželne naklade, ali takrat se bode reklo iz poročevalčevega odra in bržkone bode tam zopet sedel gospod kanonik Klun, ki bode hladnodušno razpravljal, da to ni krivda njegove stranke, temveč žalostna zapuščina iz prejšnjih časov, iz one dobe, ko so slovenski naprednjaki še tukaj imeli odločilno besedo. Ta vojni strategom je priprost in ne impouuje mi po konceptu, preveč ste prozorni, ker ste premalo globoki!
In sedaj bi jaz, ko sem toliko kritikoval nasvete večine finančnega odseka, povedal tudi nekoliko pozitivnega. Napaka je bila. da smo po konvertovan j i zeml j išč n ood vez n ega dolga z deželno priklado padli za 6% in slabo je bilo to gospodarstvo. Mene tudi zadeva ta krivda, kakor vsakega izmed Vas. Ko sem jaz kasneje referat o deželnemu zakladu bil prevzel, se to ni dalo zlepa več predrugačiti. Napaka je bila že storjena, in če sc pomisli, kaka je bila situacija, potem je ta napaka še bolj usodna. Tisti letni državni prispevek
127.000	gl d. nameravali smo rabiti za investicije, pa kaj smo storili? Mesto investirati ta denar, znižali smo deželno priklado za letnih
90.000	gld. — toliko je znašalo tistih 6% — in le 55.000 gld. nam je ostalo na razpolago. Vzemite upravni svet kake delniške družbe, ako bi ta tako postopal, da bi delil dividende, mesto da bi skrbel za potrebne investicije — ali veste kam drži ta pot? (Poslanec ekscelenca baron Selnvcgel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Selnvcgel: »Einpesperrt vverden sic!« Poslanec Kersnik: — Abgeordneter Kersnik: »Na Žabjek!«) Da, na Žabjek ali pa na Grad. je tako, gospoda moja! Torej, gospoda moja, mi moramo misliti o pravem času, da pridemo na bolj razumno gospodarstvo, in jaz bi nasvetoval, v prvi vrsti počasi zvišati deželno naklado, počasi, pravim, sukce-sivno, kajti pomislite, leta 1896. odpade tisti državni prispevek letnih
127.000	gld., potrebščina deželna pa raste. Potem pa, gospoda moja, najeti treba v e č j e p o s o j i 1 o za dežel n e investicije, pri tem strogo premišljati, kake investicije bi bilo zvršiti ter jih razdeliti na več let. Misliti je na to, da se bodo deloma refundirali troški vsled povišanja davčne možnosti onih pokrajin, kamor se bo denar investiral.
S teni sem s finančno oceno pri kraji in prepuščam gospodu poročevalcu večine finančnega odseka, da ovrže in pobija moje argumente.
Gospoda moja, sedaj pa še nekoliko besed o politiki. Skušal sem kot poročevalec odsekove manjšine zvršiti svojo dolžnost v polni meri in začel sem torej zapisavati si razne trditve in argumente,
katere sem čul tekom današnje debate, toda naposled sem omagal. Le na par glavnih reči bi Vas opozoril, kajti reči moram, da se ne strinjam s preblagorodnim gospodom deželnim predsednikom, ki je dejal, da politike ne treba pri debati o deželnem proračunu in da tudi povoda nimamo, baviti se z državno upravo. In merito ima prav tovariš Hribar, ako je ugovarjal temu nazoru, samo s takimi argumenti ne sme priti, kakor da bi bili troski za javno varnost, žandarmerijski troški, neki dispozicijslci zaklad za državo. (Veselost na desni. — Heiterkeit links.) Je vender nekoliko razločka. Če Vi, kar se je včasih že zgodilo, v državnem zboru vladi ne dovolite dispozicijskega zaklada, radi tega ne pogine, mirno se dalje vlada, nič se ne bode poznalo — ako pa troske za žandarmerijo izpustite ali prečrtate, niti za poslanca Hribarja ne bi hotel biti porok, da bi tako miren ostal ter da mu stvar vender ne bi delala nobene preglavice.
Govorilo se je dosti o gospodu deželnem predsedniku. Ne bom se spuščal v nadrobno preiskavanje dotičnega detaila, meni ta deta il večinoma ni znan, sodim pa, da je deloma vsaj zajet iz naših listov, in naša domača žurnalistika mi ne imponuje preveč, predostikrat se čitajo preklici v domačih listih. (Živahna veselost. — Lebhafte Heiterkeit.) Samo eno opazko bi si dovolil. Gospoda deželnega predsednika smo spoznali — in to se ne bode tolmačilo kot laskanje poslanca nevredno — iz odsekovih obravnav kot moža, ki se zanima zlasti za gospodarska vprašanja v naši deželi. Vidite, gospod deželni predsednik, vsaj se da vladati s kranjskim Slovencem, ali kranjski Slovenec je samosvoj, kakor zemlja njegova. Od Vas bode odvisno, mehak je kakor vosek v spretnih rokah in ježevito uporen v nerodnih. Troje reči potrebuje, da izhajate ž njim. Jedna je, energične roke — te mu treba! Ne pozabimo narodnega izreka, ki govori cele folijante, prišlo vice naše: Dobrota sirota«; energičnega vodstva mu treba; poleg tega mora se ž njim postopati pravično, in tretjič tako, da vidi naš človek, da je oni, ki je nad njim, v istini mu naklonjen, da ima srce zanj in za duševne in materijelne interese njegove. Oglejte si pri naših vojakih, pri naših Janezih —■ oprostite domači izraz — častnika, ki strogo gleda na to, da vsak stori dolžnost, ki pa je pravičen in naklonjen vojakom; za tacega častnika gre naš vojak brez vsakega pomisleka v nevarnost, in smrt ga ne loči od njega! Isto velja tudi o političnem uradniku. Mi smo dosedaj videli pri gospodu deželnem predsedniku zlasti energijo, lastnost torej, ki je prepotrebna političnemu šefu, jaz ga torej naprosim in poživljam, naj povsodi in zmirom na Kranjskem dokaže tudi pravičnost svojo in naklonjenost nasproti deželi in narodu našemu v gmotnem in duševnem oziru, in prepričan naj bode, da mu bode lahko vladati zvesti rod kranjskih Slovencev. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Frei-herr von Schwegel: Bravo! bravo!«)
Grem dalje. Nisem se mislil baviti z volilnim vprašanjem, ker se mi vidi, da tako velikega problema ne gre razpravljati tako mimogrede, en passant, ali govorilo se je dosti o volilni reformi, o najvažnejšem problemu, kar jili imamo dandanes na dnevnem redu. Da označim svoje stališče, reči moram, da se ne strinjam v tem oziru niti s tovarišem ekscelenco gospodom baronom Schweglom, pa tudi ne s tovarišem, zastopnikom mesta Ljubljanskega. Ekscelenca gospod baron Schwegel je tako definiral stališče svoje, da je dejal, ali splošno volilno pravico ali pa interesne zastope — jedno ali drugo — in rekel je, da bi splošna volilna pravica duri odprla navalu socijalnih mas. Tovariš gospod Hribar zopet se temu nasproti brez ovinkov postavlja na stališče splošne volilne pravice »suffrage universel«. Ali, gospoda moja, to stališče ima za našo državo veliko nevarnost in te se ne demen-tuje in ne odstrani z nobenim citatom, tudi z Bismarckovim ne. Je še vprašanje, ali bi bil Bismarck po zadnjih nemških volitvah tako
govoril! (Veselost. — Heiterkeit.) Pri nas v Avstriji so pa razmere drugačne. Dovolite, da skušam jasno povedati svoje mnenje. Kultura je naposled zavisna pred vsem od srednjega stanu. Delavci ne tvorijo kulture; kar je napredkov, izvira večinoma iz srednjega stanu in to je stvar, ki mora tudi pri narodnem zastopu nekako razodevati se. Na Nemškem, Francoskem, v Švici, tam, koder imajo splošno volilno pravico, tam je srednji stan čisto drugačen faktor kakor pri nas. Vzemite krepki nemški srednji stan in videli bodete, to je druga potenca, in na Francoskem bodete našli na milijone malih kapitalistov, ker je ves veliki dolg domiciliran v deželi, vsak boljši delavec skoraj ima svojo rento. Tam je splošna volilna pravica torej mnogo manj nevarna, kar so zadnje volitve posebno pokazale. V Avstriji pa imate razprostrane dežele brez srednjega stanu. V Galiciji ni pravega meščanstva, njegov surogat, tisti poljski žid, ne more nadomestiti srednjega stanu. Zato pa bi bila splošna volilna pravica v naši državi prava nevarnost!
Druga napaka, o kateri sodim, da jo je napravil tovariš Hribar, je tembolj čudna, ker se on strinja v tem oziru z najbolj doktrinarnim liberalcem stare šole. Tista stara liberalna doktrina je smatrala celo človeštvo le kot kopo posameznih pojedincev, le individuum je bil odvažcn za tisto šolo; temu nasproti pa, gospoda moja, je uvaže-vati, da je človeštvo zlasti v kulturnih državah umeten organizem, ki se je genetičnim potom razvijal, organizem, ki se nekako razčla-nuje, »gegliederter Organismus«. Zaradi tega sodim, da bi tudi to moralo razodevati se v sistemu volilnega prava naše države. Kakor hitro se pa postavite na stališče, naj se uvede brez vsake kavtele splošna volilna pravica, potem se pregrešite tudi proti temu drugemu oziru.
Dovolite mi, gospoda moja, sedaj par osobnih opazk, ki sem jih dolžan dvema možema, katerima sem — nikakor se ne sramujem, tega povedati — enemu in drugemu do zadnjih dni bil pristaš. Te opazke obračajo se proti ekscelenci gospodu baronu Schweglu. On je govoril v hudih izrazih proti grofu Taaffeju in v ravno tako hudih besedah proti bivšemu deželnemu predsedniku našemu. O grofu Taaffeju izustil je, da je Avstrijo spravil »an den Rand des Ver-derbens«. Poglejte vender državni budget z leta 1879., primerjajte ga z biulgetom leta 1894. (odobravanje v središči — Beifall im Centrum) in uvažujte prikazen, da morda dandanes v Evropi ni države, ki bi imela tako urejene finance, kakor jih ima naša Avstrija! Če je bila Taaffejeva politika res tako slaba, potem ne razumem, kako smo prišli do tako ugodnega finančnega položaja.
In še nekaj druzega. Ekscelenca gospod baron Schwegel je sam dokazal istinitost moje trditve. Veste, kaj je najvažnejša posledica poli-litičnega sistema Taaffejevega? Da j e s e d a j bilo mogoče misliti na koalicijo. Pred desetimi, štirinajstimi leti naj bi kdo iz Holiemvartovega kluba stopil pred sedanjo levico in nasvetoval: »Dajmo se sporazumeti«, kak odgovor bi mu bil donel na uho! Situacija se je izdatno spremenila. In tudi to je znamenje, da Taaffe ni vladal na škodo Avstriji.
In kar se tiče gospoda barona Winklerja, veže me dolžnost osobne hvaležnosti, in jaz mislim, cela narodna stranka se mi v tem pridružuje, da branim spomin moža, ki je veliko delal za deželo našo in vedno imel najboljši namen, služiti domovinskim interesom. Prej sem govoril o treh lastnostih, katere mora pred vsem imeti šef deželne uprave v tej kronovini. Da je bil Winkler pravičen do skrajnosti, posebno tudi nemški stranki nasproti (poslanec Hribar: —■ Abge-ordneter Hribar:	»Še preveč!«) smo dostikrat čutili, in da je bil
naklonjen deželi naši, to istotako vemo; ena lastnost je bila premalo razvita v njegovem značaju, to je že tovariš Hribar povedal, in jaz
bi to rad še nekoliko bolj drastično naglasni, in sicer v Hribarjevem parlamentarnem jargonu. Winkler se je premalo »osokolil«, kajti da l)i bil imel nekoliko več sokolskih krempljev in jih pokazal na vse strani, bolje bi bilo. Toda to moramo vsi reči, mož je vse svoje duševne sile zastavil, da je zvesto služil cesarju in domovini. To mislim, da sem bil dolžan povedati in naglašati v obrambo njegovega spomina. (Živahno odobravanje na levi in v središči. — Lebhafter Beifall links iind im Centrum.)
In sedaj, gospoda moja! se je imenovalo še neko tretje ime, ime onega državnika, ki ga jaz spoštujem pred vsemi in čegar parlamentarnemu vodstvu se jaz rad udam, grofa Iloliemvarta namreč. Malo je politikov v Avstriji, še manj pa državnikov. Da je pa grof llohenvvart zares državnik v pravem pomenu besede, vidite, če greste v državni zbor na Dunaj i, kadar Hohemvart govori, in prepričali se bodete, kako hitro se spraznijo kuloarji in buffet in kako se gn ječi j o poslanci od vseli strani okrog njega, da nobene besede ne izgube iz njegovih ust. Ta mož obhajal je ta teden sedemdesetletnico svojo, in kako vezi!o je prejel iz jednega dela svojega volilnega okraja? Gospoda moja, živo obžalujem dotično izjavo, vender sem tega mnenja, da ta čin, ki ni na čast deželi naši, ne bode imel in ne more imeti nobenih posledic. Premalo se je podpisalo pravih volilcev, in še ti so bili zapeljani. Prepričan sem, da jim je že danes žal in da jih je sram onega koraka. (Poslanec Luckmann: — Abgeordnctcr Luckmann: »Ites je!«j Ali neka druga stvar je pri tem, in tu se zopet sklicujem na to, da sem »enfant terrible« narodne stranke in temu pristaja odkritost. Vsaj veste, katera je glavna napaka pri nas. Pred vsem boleha javno mnenje na tem, da je veliko preveč neodkritosti med nami. Odkod i je prišla tista nezaupnica? Iz najbolj klerikalnega okraja cele dežele, kjer se še nikoli ni pripetilo, da bi bil kdo izvoljen proti volji duhovščine. Kako je rešiti to uganjko? Gospod poročevalec večine finančnega odseka, če bi hotel reagirati na to vprašanje, vender ne bode rekel, da v tem duhovni niso nič vedeli, po noči je prišel hudič in je luliko zasejal med pšenico. (Živahna veselost. — Lebhafte Heiterkeit.) Vsaj duhovščina naša tako silno vpliva na zasebno življenje, da bi skoro rekel, če kdo na posten dan zaužije košček mesa, takoj sc to izve v farovži, in takoj poreko, glejte, meso je jedel na kvaterno sredo! ja, ali je potem verjetno, da duhovščina v istini ničesar vedla ni za to agitacijo, ki je mesece in mesece trajala, da duhovščina v kraji samem ni znala za to stvar?! Vi gospodje, ki ste generalni štab te stranke, Vi ste vse dobro poznali, in jaz vprašam, kaj ste storili, v koliko ste uporabili svoj vpliv, da bi zatrli tisto agitacijo, kako je pisal »Slovenec«, kako ste poučevali maso, da bi bili odvrnili to narodno sramoto? Vi, ki bi bili lahko z mazincem zatrli celo stvar! In naposled, kaj se Hohemvartu očita? Pred vsem to, da je on ustvaritelj koalicije, ki je strmoglavila Taaffeja. Ja, gospoda, čuda se gode, sedaj se po Taaffeju solze pretakajo v krogih, kjer ste prej vedno slišali, da je grof Ta alfe naj večja poguba za nas, le proč v opozicijo, le strmoglavite ga! To so logični skoki, ki se pripete pri nas. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgcordneter Dr. Tavčar: »Sedaj je prišlo še nekaj slabšega za njim!«)
Tanile je padel torej, in koalicija je stopila na njegovo mesto. Za svojo osebo sem čisto nedolžen pri njeni osnovi. Ali rečem in prosim, da me ovržete, ne poznam drugega pota, po katerem bi bilo mogoče priti iz neznosne sitnvacije, kamor smo bili zabredli. Dovolite pa, da govorim še par besed z višjega stališča, potem sem pri kraju. Ites je z jed ne strani to, da sc sedanjim momentanim potrebam zadostuje s to obliko, toda ali ne tiči še nekaj bolj znamenitega v ozadju? Tovariš gospod Hribar je dobro naglašal tisto silno nevarnost, ki nam
preti od socijalistične propagande. Če bi bil kdo rekel še pred tremi ali štirimi leti, da se bodo godili taki atentati, kakor se dandanes pripete vsak teden skorej, smejal bi se mu bil vsakdo, in če je Giskra leta 1869. rekel: »Die sociale Frage librt in Bodenbach auf«. rad bi vedel, kaj bi on danes dejal. Da, socijalni problem sc diskutuje dandanes in za ideje se vnemajo široke mase, o katerih smo še pred 10 leti sodili, da se bavi ž njim k večjemu le tu in tam kak učen samotar. Ta nevarnost jc evidentna, in mi, ki resno razmotrivamo take prikazni, in vidimo, kaj se godi po širnem svetu, mi vsi bi morali pristopni biti jedili misli. Pustimo, gospoda moja, kar sc da, stare naše prepire, in postavimo se po konci nasproti novim in nevarnim nazorom. Danes — imam slabo navado, da vmes kako zinem — je gospod poslanec Hribar me citiral, da nisem na sumu, biti prehud naroden radikalec, in jaz sem mu radostno pritrjeval. Ali vzemite me z napakami, kakor sem, ene reči pa mi nihče odreči in zanikati ne sme, da ljubim svoj narod in zemljo, kjer sem rojen, kakor kdorkoli izmed Vas, in Bog čuvaj, da bi iz mojega rodu postal kedo narodni renegat. Navzlic temu pa poudarjam, tako se mi vidi, da se bode v sedanjem času narodno vprašanje nekoliko \ stran potisnilo ter da se socijalno vprašanje pojavlja čimdalje močnejše. Pri nas morda še ne ali kmalu, morda v 20 do 25 letih — o številkah se ne more govoriti — gotovo pa bolj urno nego danes mislimo, razdeljeni bodemo le v dva tabora, eni, ki imajo kaj ter hočejo braniti svoje imetje in braniti staro našo kulturo, in drugi, ki nič nimajo, pa s pohlepno roko segajo po vsem. Jaz mislim, kar je zmernih in resnih elementov, bavimo se s tem vprašanjem in glejmo, da omiko branimo proti sovražnim navalom, v primeri s katerimi so bili navali krutih srednjeveških barbarov prava igrača. (Poslanec Hribar:	—
Abgeordneter Hribar: »To je res!«) Tudi to je stvar, ki je moralno dosti pripomogla, da je prišlo do koalicije in ki bode vplivala, da se bode koalicija vzdrževala.
In sedaj le še par besed. Kar se mene tiče. nihče me ne more imeti na sumu, da se načeloma protivim koaliciji. Moje stališče je tisto, kakor tovariša gospoda dr. Tavčarja. On pravi, počakajmo, da vidimo, kaj bodemo od koalicije dobili, kak sad bode rodila, želim pa, da bi rodila povoljni sad. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Pa ga ne bode!«) Vederemo! Jaz stojim danes še na stališči besed, katere sem pred več kakor 10 leti dne 6. oktobra 1. 1885. izustil v tisti pomenljivi seji, ko se je rešilo vprašanje volitve dveh poslancev iz veleposestva. Silen hrup jc bil, vikali so tovariši in galerija, ki danes pazno posluša (veselost — Heiterkeit) in takrat sem dejal: »Mi vsi v tej slavni zbornici smo strankarji, ali vendar če v mirnih trenutkih, kedar strankam strast ne moti jasnega pogleda, si ogledamo razmere v naši domovini, videli bodemo, da politični razkol, da strastni prepir, ki med nami že razsaja 25 let, jc le v kvar našemu narodu in našej deželi.«
Gospoda, tega načela sem se držal, odkar sem v tej zbornici in na tem stališču stojim tudi danes. Vem, da koalicija ni popularna, pa jaz jo zagovarjam, ker sem merjen, da mora poslanec imeti toliko poguma, postaviti se včasih tudi na nepopularno stališče (odobravanje na desni — Beifall reclits), ali da se utrdi koalicija, jc veliko za-visno od nemške stranke in od vlade. Poživljam častite gospode tovariše z nemške strani, s katerimi smo našli v socijalnem občevanju prijeten modus vivendi, naj uporabljajo svoj vpliv na svoje somišljenike (odobravanje — Beifall), naj se kažejo odjenljivi nasproti pravičnim terjatvam naroda našega na Kranjskem in uporabljajo svoj upliv tudi v sosednih deželah, naj tudi naši nemški sosedje postanejo pravični nasproti narodu slovenskemu, in če se bode vlada ravnala
po istem receptu, če nam bode dala one pravice, katere smemo zahtevati iz naravnega in iz zakonitega stališča, potem bodite uverjeni, da se bode čez leto dni, ko se bode vnovič vršila proračunska debata, vsaj v političnem oziru pokazala ugodnejša bilanca, nego danes in da se bode v koaliciji povoljnejše sodilo nego danes. Pri kraju sem, toplo priporočam visoki zbornici nasvete manjšine finančnega odseka. (Živahno in trajno odobravanje na desni in med somišljeniki na levi. — Lebhafter und andauernder Beifall rechts und unter d en Gesin-nungsgenossen links.)
Dodatki k XIL poglavju.
Objavljam poročilo dunajskega pomožnega odbora, ki smo ga predložili občnemu zboru velikega komiteja dne 28. junija 1895. Pri tej priliki naj omenjam, da so se koncem potresne akcije od predsedstva našega odbora meni v last izročile vse knjige, ki smo jih bili vodili v izvrševal nem odboru. Ker imajo te knjige vse-kako dokaj važnosti za ljubljansko mesto, sem jih : brevi manu« bil izročil za mestni arhiv bivšemu mestnemu županu g. clr. Pucu. To se je zgodilo pričetkom meseca decembra 1. 1928. Izrecno sem naprosil tega gospoda, naj mi potrdi sprejem tega za Ljubljano vendar dokaj znamenitega gradiva. Bila je sicer moja osebna lastnina, vendar sem se čutil vsaj moralno obvezanega, da se je moje darilo v istini izročilo mestnemu arhivu kot spomin na najkrutejšo dobo, ki je bila zadela slovensko stolico. To potrdilo sem prejel, javilo se mi je, da se je dotično gradivo shranilo v mestnem arhivu, kjer bo specijalist za ljubljansko lokalno zgodovino mogel v božjem miru predelavati s pomočjo teh zanimivih podatkov del povestnice teh usodnih dni.
Dotično poročilo o poslovanju dunajskega pomožnega odbora se glasi:
D er Prases dcs Hilfscomites, Evcellenz Graf H o li e n w a r t eroffnet die Sitzung, begriifit die zahlreich erschienenen Comitemitglieder und er-theilt dem Obmanne des Executivcomites, Ilofrath šuklje das Wori zur Erstattung des Geschaftsberichtes und entsprechender Antragstellung.
Hofrath Šuklje triigt sonacli den Bericht vor, welcher lautet:
I.
Das Wiener Hilfscomite fiir Laibach und Umgebung constituierte sich am 23. April 1. J. Der Aufruf, mit welcliem sich das Comite sofort nach seiner Bildung an die Bevblkerung von Wien wendete, trug 70 Unter-schriften. Es spridit fiir die allgemeine Theilnahme, weldie unserem Unter-nehmen entgegengebracht wurde, dass die Zahl der Comitemitglieder infolge nachtragliclier Beitrittserklarungen auf 102 gestiegen ist. Nicht anders kanu die weitere Thatsadic gedeutet werden, dass sich in dem Comite Miinner der verschiedensten Berufszweige und der mannigfaltigsten politischen und nationalen Richtungen zu eintrachtigem Zusammenwirken im Dienste der Menschenliebe vereinigt haben.
Ein Zeichner des ersten Aufrufes lebt leider nicht mehr.
R. von Olschbauer, der allverehrte Vorstand des Wiener Manner-Gesangvereines hatte gleichfalls zu den Unsern geliort! Das lebendige Mit-gefiihl, das der edle Mann fremdem Leid entgegengebracht, offenbarte sich aucli darili, dass er, obschon bereits todbringender Kranklieit vcrfallen, dennocli dem Comite beitrat und es ermachtigte, seinen popularen Namen miter den Aufruf zu setzen. Er ist dahingegangen in eine bessere Welt; der innigen Theilnahme des Comites an dem Verluste Olsclibauers wurdc dadurch Ausdruck gegeben, dass das Executivcomite eine Deputation zum
Leickenbegangnisse abordnete und cinen K ra n z auf den Sarg des Dakin-geschienenen niederlegen lici!.
AVorin bestand jedocli die eigentliclie Aufgabe des Wiener 1 lilfs-comites? Der Cliarakter d er Wiener Bevolkerung ist a n sic-li ausgczeiclmct durck regen AVokltkatigkeitssinn, — es galt nun, dieses seli cine, celit menschliche Ccfiihl audi in diesem Falle wachzurufen, die bffentlichc Wohltlnitigkeit zn organi s iercn und derselben in dem Comite einen sickt-baren Mittelpunkt zn geben.
Aufierordentlick gefordert wurde nnser Vorhabcn durcli d as leuck-tende Beispicl linseres Kaiser s. Die Volker der oster reicliisck-ungari-sclien Monarhie wisscn es ja mir zn wohl, dass der erliabene Trager der Krone gleichzeitig der erste AVokltkater ist in nerhalb der Gemarkungen seines weiten Reiclies. So war denn audi bei der erschiitternden Kata-stropke von Lailiaeli der Kaiser der jenige, wclcher mit groflartiger Frei-gebigkeit seinen bcdrangten Unterthanen zuliilfe eilte. Sein Vorbild fand liocklierzige Naclialimung seitens Seiner allerdurcklauchtigsten (lemaldin und anderer Mitglieder des Allerhbchsten Kaiserbauses. Die Tkeilnalime des Monarchen iiulierte sieli aber weiters in dem Allerhbchstcn Besuche der Ungliieksstadt Laibach und seine trostreichcn Aorte brachten neue Hoffnung der verzweifelnden Bevolkerung. Audi dem Wicucr Comite wurde anlasslich der Woldthiitigkeitsakademie im Ronadiersaale ein kaiserlidier Bei t ra g von fiinflumdert Gulden zutlieil. Dieses unmittelbare Eingreifen unsers Kaisers und llerrn zn G n usten der durcli da s Erdbeben gcschiidigten Gegenden komite denn ničli t anders a Is impulsiv auf die offentlicke Mildthiitigkeit wirken, inbesondere aber musste es in der Residenz der Tlnitigkeit des I lilfscomites die Wege vimen.
Das \Vicncr Comite vermag dcmnack mit einer gewissen Befriedi-gung auf die bisherigen Erfolge zn riickblicken. Um so f o rt die ganze bei den verschiedenen Zalilstellen des Comites bar eingegangene Sunime zu n en ne n — vorbehaltlich der spiiteren Detaillierung — so belief sieli die-selbe Mittwodi den 26. Jani auf 160.160 II. 85 kr.
Bevor jedocli im Bericlite a n die Darlegung der Gebarung des Comites gegangen wird, geziemt es sieli, dass wir dankend jene Factoren envakuen, \velche u n sere Action stiitz.cn und forderten.
Zunachts gebiirt volle Anerkennung der hauptstiidtisclien Publicistik. Die AViener Presse bat sieli tliatsiiclilich in diesen AVodicli dauernden Ansprudi auf die Dankbarkeit der voni Erdbeben lieim-gesucliten krainisclien Landestlieile envorben. Durcli walirlieitsgetreue und eben deskalb doppelt ergreifende Schilderungen verstand sie es. das menscklidi Interesse fiir die Opfcr der Katastropke zu ueeken und lebendig zu erlialten. Die beri orragendsten J ournale eroffneten z n Gu listen der Beschadigten Sammlungen, weldie mitunter — so namentlich bei der »Neuen Freien Presse« — seli r namhafte Ergebnisse abwarfen. Den zmneist seli i' umfangreiclien Spenderverzeichnissen, som ie den son-stigen Piiblicationen des I lilfscomies wurde in den Spalten der J ournale jederzeit liercit\villigste Aufuahme geivahrt — der Ausspruch ist dem-nach liereclitigt: Unsere Tliiitigkeit liiitte MTohl kauni ienials anniiliernd solclie Erfolge gezeigt, wenn sieli die AViener Publicistik niclit mit so nacJi-haltiger Bereitn illigkeit in den Dienst der luunanen Sacke gestellt liiitte!
Mit leblia ftem Danke spil a nek des kocka ngeselienen Institutcs ge-daclit werden, in dessen Riiumen die verelirte A ersammlung keute tagt. Die Niederosterreickiscke E s c o m p t e - G e s e 11 s c k a f t kat sieli nickt nur mit eiuem seli r bedeutenden Bet ra ge bei unseren Saram lu u-gen eingef nuden, sondern sie erbot sick aucli ga n z spontan, siimmtliche Cassa- und Bankgeschiifte fiir uns zu ubernekmen und die Verwaltung unserer Gelder zu fiikren, oline fiir diese aulicrordentličke MiilieM altung irgend ein Entgelt zu beansprucken.
In derselben iineigenniitzigen Weisc fungierte aucli das Bankhaus C ž j ž e k als cine der Zalilstellen des Comites, vvofiir ihm der gebiirende Dank gezollt werden muss.
Die Natur (Ter Gesanimtaction des Wiener Ililfscomites bediugtc eiiien gewaltigen Verhrauch von Dnicksorten. Es ergab sic-li ja die Notli-wendigkeit, viole l ausende von Aufrufen, Saminelbiigen, Placaten, Pro-grainmen u. s. w. in verschiederien Griifien and Formaten herstellen zu iassen. Da komite es das Comite mit besonderer Befriedigung begriiflen, dass t ran Ih e res e Gorischek, Inhaberin d er Buchdruckcrei-firma Karl Gorischek sicli anheischig machte, nicht mir den Satz mid Druck dieser Dnicksorten uncntgeltlich zu besorgen, sondern aucli das Drackpapier fiir dieselben zu beschaffen. Tliatsaclilich ist denn auch ilie iveitaus iiberwiegende Mehrheit der benothigten Dnicksorten von der Firma Gorischek aus eigenem beigestellt worden. Diese ganz besondere Leistung verdient jedenfalls, dass besagter Wohlthiiterin seitens des gc-sammten ( omites warmer Dank and liolic Anerkennung ansgesprochen werde.
Gleiehe Anerkennung gebiirt den Bcsitzern der Piestauration »Zur goldenen Kugel«, Herren Gebriidern Abel, welche deni Comite ein vollkommen entsprechendes Loeale, bestehend aus zwei Zimmern, durch volle zelm Wochen unentgeltlich zur Verfiigung stellten.
Derart gefordert and allseitig unterstiitzt ging das llilfscomite an die Erfiillung seiner Aufgabe. Die Besorgung der laufenden Gescluifte einvcrnehmlicli mit dem Prasidium war von der constituierenden Plenar-versamndung' cinein Executivcomite anvertraut worden, dessen Mitglie-derzahl durch Cooptation allinahlieh nat 38 angewachsen ist. Nach dem Principe dnrchgreifender Arbeitstlieilung gliederte sicli dieser Vollzags-ausschuss in mehrere Sectionen, unter denen die Finanz- und Pressection liervorragendc Tiiiitigkeit entwickeiten. Abgesehen liievon wurde behufs ordmmgsmtifiiger Entgegennalime der cinlaufcnden Spendcn im Comite-locale ein Permanenzdienst eingerichtet. Durch 6 AVochen, d. i. in der Zeit vom 25. /April liis 6. Jtmi, waren zum mindesten drei Mitglieder tiiglich von 9 Uhr morgens bis 6 Uhr abends im Gomitelocale dienstlich amvesend, um die einlaufenden Betriige zu empfangen, ordnungsmiiilig za. Imchcn und zu bestiitigen. Erst vom 7. Jani ab, als die Spenden siclitlich nachliefien. ivurde der Permanenzdienst ant die Stunden von 10 bis 1 Ulir and von 4 liis 6 Uhr restringieit. Mit 18. Jani wurde auch dieser reduciertc Dienst eingestellt and das Puhlicam gebeten, allfallige Betriige bci der Niederosterreichschen Escompte-Gesellschaft oder bei der Postsparcasse zu hinterlegen. Soba Id sicli ein grofierer Betrag in der Casse, des Ililfscomites angesammelt hatte, gelangte dersclbe unverziiglicli zur Abiuhr an die Escompte-Gesellschaft. um daselbst frachtbringend angelegt zu werden. Ferner erschien es im Verlaufe der Action ratlilich, fur das AViener llilfcomite ein eigenes Conto bci der Postsparcasse zu eroffnen. Zn Evidenzzwecken wurde iiberdies ein eigenes alphabetisch geordnetes Verzeichnis der Spcnder angelegt, die richtigc Gebarnng mit den einlaufenden Beitragen nber durch genaue Fiiliriing des I lanpt- und Cassabuches und der Hilfsbiicher Tag fiir Tag controlliert.
Zn bemerken ist. dass sammtliche Agenden von den Mitglieder n des Executivcomites mit grofiter Bereitwilligkeit besorgt warden. Nar fiir ge\vissc Copierarbeiten und besondere Ztisammenstcllungcn warden Schreibkrafte gegen maflige Entlohnung voriibergehend aufgenommen.
Die vorstehend ausgewiesene Gesammtsumme der Iris zum 26. Jani (incl.) bar eingegangenen Spenden im Betrage von 160.160 fl. 85 kr. vertheilt sicli nach dem Ortc der Einzahlung auf folgende Posten:
1.	Tm Gomitelocale gingen	ein.................... 97.946	fl.	41	kr.
2.	Bei der Niederosterreichischen Escompte-Gesellschaft	57.191	„	03	„
3.	Im Bankhaus Čzjžek.............................. 3.647	.._
4 Im Postsparcasseiiamte........................... 1.376	,.	41
Zusaijimen	.	.	160.160	fl.	85	kr.
Šukljc, Spomini.
15
In eine Detaillierung der Spenden kanu naturgemali nicht einge-gangen werden. Es geniige der Hinweis, dass die grofien Geldinstitute der Residenz, die wichtigsten Transportunternehmungen, ferner die ver-schiedenen offentlichen Corporationen geistlichen und weltlichen Cha-rakters, ebenso wie Vereine, Einzelfirmen und Private mit namhaften Betriigen sich einstelltcn, dass aber aucli die unbemittelte Classe sich einfand, um mit ilirem Scherflein die nothleidenden Mitmenschen zu unterstiitzen.
Es fehlte auch nicht an mannigfachen Veranstaltungen, welche den humanen Zweck verfolgten, Beitriige zur Linderung des durch die Erd-beben-Katastrophe hervorgerufenen Elends aufzubringen.
Bei der Aufzahlung jener Veranstaltungen, welche dem Comite-zwecke grofiere Summen zufiihrten, muss an erster Stelle dankend der edlen Frauen gedaclit werden, welche die Muhe auf sich nalimen, der-artige Wohlthatigkeitsfestc zu arrangieren. So brachte das Fest im Cur-salon, um welches sich Prinzessin A 1 e x a n d r i n e z u Windisch-G r ii t z liervorragend verdicnt gemacht hatte, dem Hilfcomite die Summe von 8400 fl. und steht ein weiterer Betrag vielleiclit noch in Aussicht. Eine von Grafin Anton W o d z i c k a in Krakau veranstaltete Tombola fiihrtc dem Hilfscomite die relativ selu- holie Einnahme von 2000 fl. zu, — in beiden Fiillen liat das Ergelmis die zu so edlcm Zwecke aufge-wendete Miihe vollauf gelohnt!
Dankend ist ferner zu erwahnen, dass die Dircction des englischen Gartens den halben Reinertrag des Eroffnungsabendes von »Venedig in Wien« im Betrage von 673 fl. 85 kr. dem Hilfscomite widmete und dass der Wiener »Slavische Miinner-Gcsangverien« die Einnahme der šafarik-Eeier per 323 fl. 35 kr. der gleichen Bestinunung zufiihrte.
In allen diesen Fiillen konnte das Comite, das Risico des Aufbrin-gens und die Miihen desselben den Veranstaltern iiberlassend, auf die ebenso einfache als dankbare Rolle des Percipienten sich beschranken.
Eine Ausnahme wurde gcmacht mit der grofien Wohltliiitigkeits-Akademie, welche zu gunsten Laibaichs unter der Firma des Hilfscomites am 1. Juni 1. J. in Ronacher’s Theatersaal gegeben wurde. Der kiinstle-rische Erfolg des Abends war ein gliinzender und die hervorragenden Kiinstler, welche insgesammt mit nicht genug anzuerkennender Bereit-v/illikeit unentgeltlich mitwirktcn, theiltcn sich redlich in die hohen Ehren desselben. Gleiclnvohl blieb das materiellc Resni tat hinter den Erwartungen zuriick. Die vorgeruckte Saison sowie das herrliche Friih-lingswetter, welches gerade an diesem Abende das Residenzpublicum formlich aus der Stadt hinauszog in die freie Gottesnatur, trugcn \vohl die hauptsaclilichste Schuld daran, dass trotz der allerhochsten Spendc von 500 fl. und des Beitrages Sr. kaiserlichen Hoheit des durchlauchtig-sten Herrn Erzherzogs Otto das Reinertriignis doch nur 1295 fl. 62 kr. betrug.
Das Executivcomite betrachtete es jedoch auch als im Bereiche seiner Aufgabe gelegen, die Ililfsaction wombglich auch fiir das Weich-bild der Residenz, insbesondere auf die Curorte und Sommerfrischen auszudehnen. Die Hoffnung ist nicht ganz unbegriindet, dass die diesfalls unternommenen Schritte nicht erfolglos bleiben werden.
Noch einer Action soli dankbar gedacht werden, welche seitens der Wiener Kiinstlergenossenschaft zu Gunsten Laibachs eingeleitet worden ist. Die Wiener Kiinstler liaben den Aufruf unseres Hilfscomite damit beantvortet, dass sie die Herausgabe einer Publication, ausgestattet mit Originalzeichnungen der renommiertesten heimischen Kunstkrafte und mit Textbeitragen der angesehenstcn vaterlandischen Schriftsteller in Vor-bereitung nalimen. Das Unternehmen an sich ist iiberaus vielverspreehend: Provenienz und Destination desselben rechtfertigen die Erwartung, dass hiedurch den durch das Erdbeben Getroffenen namhafte Unterstiitzung zufliefien wird.
Aufler den Geldspenden kamen dem Hilfscomite noch reichliche Beitrage in natura zu, n. zw.: 24 hi Wein, 500 Laib Brot, 12 Golli mit Wasche und Kleidern, cine Sendung mit 480 Paar Frauen- und 120 Paar Kinderstriimpfen, zwei Paar Schuhe, endlich zwei Waggons mit Bau-und Schnittholz.
Die Waggonladungen Holz wurden vom Comite an den Landes-prasidenten Baron II e i n adressiert, wahrend die iibrigen Natural-spendcn an dessen Fran Gemahlin gelcitet wurden. Die Spedition be-sorgte vollkommen unentgeltlich die Speditionsfirma Carl Wassers Nachfolgcr, wofiir derselben der verbindlichste Dank des Comite ge-spendet werden soli. Hervorzuheben ist ferner, dass die k. k. privile-gierte Siidbahngesellschaft, welchc iiberhaupt in dieser Zeit des Schreckens fiir die vom Erdbeben lieimgesuchtcn Bewohner Laibachs ganz AuBerordcn tlichcs leistete, die Sendungen des Hilfscomites vollig kostenfrei befbrderte und aucli fiir die Beistellung von Baumaterialien im allgemeinen einen 50 percentigen Frachtnachlass gewahrte.
Bei der auherordentlich angestrengten, mehr als zweimonatigen Tbatigkeit des hiesigen Hilfscomites ist es wohl selbstverstiindlich, dass trotz aller Aufopferung der Comitemitglieder gewisse Auslagen nicht vermieden werden konnten. Eine Bruttoeinnahme von rund 160.100 fl. liisst sich eben nicht erzielen, ohne dass ein gewisser Percentsaz auf die Kosten entfiele. Indem an die Detaillierung derselben geschritten wird, sollen behufs groJlerer Ubersichtliclikeit hiebei vier Kategorien unterschie-den werden. Die Auslagen lassen sich namlich gruppieren:
A.	in Kanzleispesen,
B.	in Wagenspesen,
C.	in Spcsen fiir Post- und Telegraphengebiiren,
D.	verschiedene Spesen.
ad A. Die Auslagen fiir die Kanzlei umfassen a) die Entlohnung von Sclireib-
kriiften mit...............158 fl. — kr.
/i) Bescliaffung von Schreibre-guisiten und sonstigen Kanz-
leierfordernissen..........129 fl. 86 kr.
y) Zeitungsabonnement fiir einen Monat.....................25 fl. 40 kr.
Zusammen.............515 fl. 26 kr.
ad B. Die Wagenspesen beliefen sich auf ....	172 fl. 52 kr.
ad C. Die Post- und Telegraphengebiiren, relativ selir namhaft wegen der vielen Tausende von Briefen, Einladungen u. s. w. und der ziemlich leblmften telegraphischen Correspondenz ma-
chen aus...................................210 fl. 16 kr.
ad D. Die Hauptpost in dieser Subrubrik wird ge-bildet durch die Ervverbung von Federzeich-nungen und Photographien, welche letztere gehorig adjustiert und in Eichenumralimung, offcntlich ausgestellt wurden und das Ilirige dazu beitrugen, um die Hilfsaction lebendig zu erhalten. Mit den sonstigen Auslagen gibt
diese Subrubrik die Summe von . . . . . 165 fl. 27 kr.
Somit erhalten wir . . 859 fl. 01 kr.
an Gesammtauslagen, welche Summe sich voraussichtlich nur unbedeu-tend erhbhen wird.
Als Gegenpbst stehen jedoch dicsem Erforderuis gcgeniiber dic ziireifendeu Zinsen aus den Erlagen bei der Niederostcrreichischen Es-compte-Gesel 1 schaft und der Postsparcassa. Die erštereu betrugen bei der besonders giinstigen Verzinsung vod 4%, welehe dic Escompte-Gesellschaft im Hinblick auf den humanitaren Zweck der Fructificate in coulantester Weise bewilligte, mit 26. Juni bereits 817 fl. 71 kr., es stelit somit bereits gegenwiirtig lest, dass die eingelaufenen Spenden imgcsclimiilert ilirci' Bestimmimg zugefulirt werdcn konncn.
Das Wiener Hilfcomite bezw. dessen vollziehende Organe: Prasi-dium und Executivcomite liielten unverruckt fest an dem einmal als richtig erkannten Grundsatz, dass es unmoglich unsere Aufgabe sei konne. in cine iudividuelle Vertheilung der gesammten Gelder miter die Hilfs-bediirftigen sich einzulassen. Die Gesuche claher, welc!ie dem Comite zukamen, wurden samtlich an die competente Stelle nach Laibach ge-leitet, etliche davon, wie z. B. jenes des »Collegium Marianum« und der »Glasbena Matica«, im Hinblick auf ilire innere Begriindung, warm be-furwortet. Sonach sind die vom AViener Comite angesammelten Gelder (selbstverstandlich abziiglich der Spesen) von dem Beginne der Sammlung bis heute dnrchaus intact bei der Escompte-Gesellschaft in fruchtbrin-gender Anlage verblieben, mit der einzigen Ausnahme eines Betrages von 2000 fl., welchcr entsprechend dem ausdriicklichen Willcn des Spenders sofort seiner aparten Widmung gemiiti vcnvendet werden musste. Dem-zufolge ergibt sich die finanzielle Situation des AViener 1 lilfscomites nach dem Stančič vom 26. Juni 1895 aus folgender Aufstellung:
Soli	Haben
			fl. kr.					»■	kr.
Juni	26.	An gesaminelten Spenden beim VVicner llilfs-Co-			Juni	26.	I’er (Jberweisung an den Landesprasidenten von		
		mite fiir Laib .eh und	97946				Krain, 1 lerrn Victor Ba-		
		Umgebung			41			ron 1 lein, am 29. Mai .	2000	-
		Au gesaminelten Spenden					Per Spesen des llilfs-Co-		
		J>ei der niederoster-					mites fiir Laibacli und		
		reichisclieu Escompte-Gesellschaft 		57191	03			Umgebung	 Per Saldo		859 158119	26 30
		An gesaminelten Spenden beim BankhausCžjžek	3(»47	-					
		An eingelaufenen Spen-							
		den beim Postsparcns-sen-Amt auf Conto des Wicner llilfs-Comitcs fiir Laibach und Um-gebung 		1376	41					
		An4°/0 Zinsen bis 25./G.	817	71					
			16097S 56				j 16C978| 56		
		An somit noch verfug-							
		barein Saldo		158119	30					
Dicser Saldo von 158.119 fl. 30 kr. reprasentiert den derzeit verfiigbareu Barbestand des AAriener 1 lilfscomites.
Tm Hinblick auf die vorstehenden vVuseinandersetzungen wird demnach beantragt,
dic geehrte Plenarversammlung des AViener Hilfscomites wollc beschliellen:
1.	Der Belici it liber d en bi s berigen Verlauf d er Wiener llilfsaction /n Gunsten von Laibach und Umgebung wird genehmigt;
2.	das Prasidium wird eriniichtigt, den im Berichte besonders her-vorgehobenen Forderern der llilfsaction in geeigneter Weise den gelni-renden Dank d c s Hilfscomites abzustatten.
ir.
Hiemit ist die Action des AViener Hilfscomites zn einem wenigsteiis vorlaufigen Abschlusse gedichen. Es ist holie Zeit, in den vom Erdbeben lieimgesuchten Gegenden mit aller Energie a n die Reconstruction der zerstorten Behansungen zu schreiten. Dieselbe bedingt jedoch die Fliissig-machung grofier Geldbetriige und gegeniiber dieser dringenden Noth-\v'cndigkeit d ti if te es sich kcineswegs empfeblen, die dnrcli das Gomitč angesammelten Hilfsgelder nocli weiterhin unbeniitzt liegen zu lassen. Das Comite ist somit vor die Frage geste!11. in vvelcher AVeise die dem-selben zugekoinmenen Spenden ani besten ihrer Bestimmung zugefiibrt werden koiinteii?
Nun nnterliegt es allerdings k cine m Zweifel, dass das AViener Comite formell vollkommen berechtigt ware, die Vertbeilung seiner Bestande selbstiindig vorzunebnien. Allein dieses formale Redit liilft ničlit liber das Bedenken hinweg, dass dem Comite z ur gedeililichen Erfiillung einer solclieu Function ebenso der hiezu erforderliebe selir coniplicierte Apparat als die beiiufs gercclitcr Distribution unerlafiliclien genauen Local- und Personalkenntnisse abgelien. Anderseits kan n ničli t geleugnet werdcn, dass es geradezu die natiirliclie Voraussetzung einer mbglichst gerechten Verteilung bildet, dass dieselbe n a c h e i n h e i 11 i c h e n Gesichts-punkten in s y s t e m a t i s c h e r AA7 e i s e erfolge. Concentration der Verteilung und einheitliche Leitnng derselben ist wolil einc Aor-bedingung fUr den gedeililichen Abschluss des Rettnngswerkes. Dieser Gesiclitspunkt war in dem Mafie bestimmend f lir das Prasidium soivohl wie fiir den Vollzugsaussehuss, dass nacli reiflicher Erwagung aller liiebei in Betraelit kommenden Momente keine bessere Losung der geelirten Ple-narversammluiig vorgeschlagen werden kanu, als s a m m 11 i c h e dem Comite z n r Verfiigung ste h e n den M it tel dem berufenen Leiter der staatlichen llilfsaction fiir das Lan d Krain, L a n d e s p r ii siri e n t e n V i c t o r Frči h. v. Hein zu ii b c r w e i s e n. Allerdings ware die Ansiclit anfechtbar, dass cine einfache Tradition der gesam-melten Spenden uns von je n er moralisclien Verpfliclitung entbinden konne, welche uns den Spendern gegeniiber hinsiclitlicli der entsprechčuden Venvendung der Sammelgelder obliegt. Gleicliwohl kanu diesem be-griindeten Bedenken auf andere AVeise abgeholfen werden. In der Natur der Saclic ist es ja gelegen, dass die gewaltige Verantwortung, vicle Millionen von Gulden nacli arbitrtirein Ermessen zu verthcilen, fiir j eden offentliclien Functionar eine geradezu niederdriickende sein miisste. Die Annalime ist daher vollauf gereclitfertigt, iiberdies in jiingster Zeit durcii officielle Enuntiation im Parlamente durcliaus beglaubigt, dass nudi bei Verteilung der rund vier Millionen betragenden staatlichen Hilfsgelder die Heranziehung eines corporativen Organes mit consultativen Befug-nissen nicht unterbleiben werde.
Deshalb sin d wir der Ansiclit. dass ein AVunsch des AViener Hilfscomites nacli entsprechender Ingerenz bezuglich der Verteilung der durcii dasselbe aufgebrachten Geldmittel nicht unerfiillt bleiben werde.
Demnach wird der geelirten Plenarversammlung nachstehender An-trag z ur geneigten Besclilussf assun g und Annalime empfohlcn:
»Die d u r c h das AV i c n e r II i 1 f s c o lil i t e g e s a m m e 11 e n G e 1 d e r im d er zeit ver f ii g bar en B e t r a g e von 158.119 II. 50 kr. w e r d e n a n den L a n d e s p r ii s i d e n t e n in Krain, V i c t o r F r e i h e r r n von Ilein ii b e r w i e s e n , mit der B i 11 e ,
dieselben unter Z u z i e h u n g j e n e s corporativen Or ganeš, welches behufs geeigneter Vertheilung der staatlichen Hilfsgelder heran-gezogen werden wird, unter die Beschadigten nach Mafi-gabe ihrer Nothlage und Hilfsbedurftigkeit v e r -t h e i 1 e n zu w o 11 e n.
Unter einem spridit das Wiener Hilfscomite den Wunscli aus. es wol!e deniselben die Moglichkeit geboten werden, durcli cine vom Praši din m a d hoc zu designierende Vertretung auf die Vertheilung der vom Comite abgefiilirten G e 1 d -spenden die entsprechende I n g e r e n z zu nehme n.c
III.
Was die Hilfsaction selbst betrifft, ware ein sofortiger Abschluss derselben entsdiicden verfriiht, da immerhin nocli namhaftere Eingiinge zu ervvarten sind, welche vielleicht unterbleiben wiirden, wenn das Hilfscomite heute eine Auflosung beschliehen wollte. Anderseits diirfte es sich aber kaum cmpfeblen, den ganzen umfangreichen Apparat, welcher das Gros der Action bisher besorgt bat, auch fiir diese jNachschiibe in Fune-tion zu belassen. Auf diese Erwagungen griindet sich der Antrag, welchen wir nachstehend der geehrten Plenarversammlung zu unterbreiten uns erlauben. Uerselbe lautet:
»Das Priisidium wird ermachtigt, im Einvernehmen mit einer aus dem Executivcomite zu bildenden Vertretung sammtliche weiterhin sich ergebcnden Geschiifte zu besorgen, insbesondere die erforderlichen Cor-respodenzen zu versehen, die eintreffenden Spenden auf dem im Abs. II. dieses Berichtes bezeiclineten Wege ihrer Bestimmung zuzufiihren und im geeigneten Momente die Hilfsaction formell abziiscliliefien.«
Die Antriige sub I und lil wurden oline Debatte einstimmig an-genommen. Bei dem Antrage sub II entspann sich dagegen eine Dis-cussion, an welcher sich die Comitemitglieder Dr. Pajk, Regierungs-rath Winternitz, Mlakar und der Berichterstatter betheiligten. Der erste unter den genannten Rednem proponierte statt der Entsendung von Vertrauensmannern in die zu Vertheilungszwecken zu bildende Corporation die Vereinbarung bestimmter Directiven, durch welche, wenn auch nur in Wunschform, ein Schliissel behufs Auftheilung der liicsigen Sammelgelder fixiert wiirde. Diese Anregung wurde vom Comitemitgliede W i n t e r n i t z unterstiitzt. Comitemitglied Mlakar beantragte eine abweichende Fassung des ersten Alineas, wonach die Vertheilung der Comitegelder sich an jene der staatlichen nicht riickzahlbaren Unter-stiitzungen anzulehnen liatte. Der Berichterstatter vertheidigte seinen Antrag, welcher hierauf mit iiberwiegender Majoritiit zum Beschlusse erhoben wurde.
Hiemit war die Tagesordnung erschopft. Der Vorsitzende driickte in warmen Worten Dank und Anerkennung dem Executivcomite und dessen Obmanne aus, worauf Comitemitglied Baron Bom eine Dankes-kundgebung fiir das Prasidium beantragte, welche von der Versammlung, ebenso wie die erstere mit lebhafter Acclamation votiert wurde.
Sonach wurde die Sitzung geschlossen.
Mitglieder des Ililfs-Comites fiir Laibach und Umgebung:
Karl Graf Ilohenmart, Geh.-Rath, als Obmann.
Johann Graf Harrach, Geh.-Rath, Josef Baron Schmegel, Geh.-Rath, als Obmann-Stellvertreter.
Albert Eduard, k. k. Hofrath und Universitatsprofessor.
Auersperg Karl, Fiirst v., Herzog von G o 11 s c h e e.
Auersperg Ermin, Graf, Reichsraths-Abgeordneter.
Borkenau M., Ritter v., Generaldirector der n.-o. Escompte-Ges. Bom Julius, Freiherr von.
Bouchal Leonhard, Banquier.
Buschmann Franz, Freih. v., Hof- n. Ministerial-Secretar. Chlumecky Johann, Freiherr von, Geh.-Rath, Prasident des Abgc-ordnetenhauses.
Chorinsky Karl, Graf, Geheimer Ratli, OLG.-Prasidenf.
Chorinsky Rudolf, Graf, Ministerial-Concipist.
Czjžek Anton, Borsenrath und Banquicr.
Deininger Julius, k. k. Baurath.
Dimitz Luclrvig, k. k. Ministerialratli.
Dumba Nikolaus, Guts- und Realitatenbesitzer.
Endlicher August, Inspector der »Slavia«.
Ferjančič Andreas, Dr., Reichsraths-Abgeordneter.
Globočnik Ant., Edi. v. Soro dolski, k. k. Regierungsrath. Globočnik Vladimir, Dr., Edler von Sorodolski, k. k. Ministerial-Secretar.
Gniemosz-Olexom Vladimir, Ritter v., Reichsraths-Abgeordneter. Gosti Franz, Cand. med.
Grafleli Prokop, Bankbeamter.
Gregorič Johann, Bankbeamter.
Griibl Raimund, J.-Dr., Biirgermeistcr von Wicn.
Guttenberg Adolf, Ritter von, Forstrath.
Habit Gustav, Inspector der Siidbahn i. P.
Herz Leo, Ritter von, k. k. Ministerialratli.
Ilerzmanomsky Emil, Ritter von, Dr., Sectionsrath.
Homanu Alois, Dr., Advocaturscandidat.
Ilostnig Flor., kais. Ratli.
Jančar Franz, Pfarrer des deutschen Ritterordens.
Jagič Vatroslav, Ph.-Dr., k. k. Hofrath.
Jedrzejomicz, Ritter von, Reiclisraths-Abgeordneter.
Klun Karl, Čanonicus, Reichraths-Abgeordneter.
Kment J. A., Fabrikant.
Kosler Josef, Beamter der »Assicurazioni generali«.
Kraus Franz, k. k. Regierungsrath.
Kremser Ed., Chormeister d. Wr. Manner-Gesangvereines.
Kušar Josef, Reichsraths-Abgeordneter.
Luber Karl, Fabrikant.
Leitenberger Friedr., Freih. v., Mitglied d. Herrenhauses.
Lercher Josef, Revident der Osterr. Nordwestbahn.
Luzar Joh., Revident der Siidbahn.
Marschall Gottfr., Ritt. v., Director d. k. k. pr. Creditanstalt.
Miller zu Aichholz Vinz., Ritter von.
Mlakar Johannes, Privat.
Muhr Adolf, Grofihandler und Gutsbesitzer.
Musil Eduard, Edler v. Mollenbruck, Commerzialrath.
Nitsch Felix, k. k. Regierungsrath.
Noot Hugo, Fabrikant.
f Olschbauer Karl, Ritter von, Vorstand des Wiener Manner-Gesangvereines.
Pace Ant., Graf, Vice-Prasident d. obersten Rcchmingshofes.
Pa jk Johann, Dr., k. k. Professor.
Pascotini Ferdinand, Freiherr von.
Penn Iieinrich, Schriftsteller.
Pfeifer IV., Reichsraths-Abgeordneter.
Pitreich Anton, Ritter von, k. u. k. F.-M.-L.
Ploj Friedrich, Dr., Ministerial-Vice-Secrater.
Pollak Alois, P., Minoriten-Provincial.
Possanner Benjamin, Freiherr von Ehrenthal.
Pooše Fran/, Reichsratlis-Abgeordneter.
Primožič Franz A., Dr., Professor.
Pukl Jakob, k. k. Oberlieutenant uncl Realitatenbesitzer. Rešetal■ Milan, von, Dr., Redacteur d. Reichsgesetzblattcs. Robič Franz, Reich smths-Abgeordneter.
Rufi Victor, Dr., Reichsraths-Abgeordneter.
Saoinschegg Josef, Ritter von, Dr., Truchsess.
Schak Franz Otto, Superintendent.
Schindler Karl, Oberforstrath.
Schmid Julius, k. k. Professor and akad. Maler.
Schneider Rud., Besitzer d. 2. Kaffeehauses im k. k. Frater. Schoeller Philipp, Ritter von, Groflindustridler.
Scliramek Franz, Ingenieur der k. k. Staatsbahnen.
S eh rep Eduarcl, Edler von R e d 1 w e r t h , k. k. Ilofrath. Seshun Clemeivi, j.-Dr., Advocat.
Stejskal Vdelan, k. u. k. Rechnungsrath.
Stritar Josef, k. k. Gymnasial-Professor.
Struszkiemicz L., k. k. Regierungsratli.
Sturm Josef, Professor n ud akad. Maler.
Šubic Alois, akad. Maler.
Ni tki je Franz, k. k. Ilofrath.
Szczepanski Alfred, Priisidial-Secretiir der Landerbank. Szczepanomski St., Ritter v., Reichsratlis-Abgeordneter.
Taussig Theodor, Ritter von.
'Fonla Franz, Dr., Prorector der technischen Hochschule. Tschopp Anton, k. k. Ministerial-Vice-Secretiir.
Tuschek Albert, Braiihauscassier.
Urbantschitsch Eduard, Dr., M i ni sten" a I -Sec ret ii r. lirbantschitsch Victor, Dr., Universitats-Professor.
I išnikar Franz, Reichsratlis-Abgeordneter.
IVindisch-Gratz Ernst. Eiirst zn, Oboist a. D.
IVindisch-Gratz Hugo, Eiirst zn, Geheimer Ratli. IVindisch-Gratz Robert, Eiirst zn. k. u. k. Kammerer.
IVinternitz J., k. k. Regierungsratli.
IVodzicki Anton, Graf, Reichsratlis-Abgeordneter.
Z aleski P Ii., Ritter von, Geheimer Ratli.
/aleski TVenzel, Ritter von, k. k. Ministerial-Concipist.
Zdekauer Konrad, Ritter v., J.-Dr., I lof- u. Ministerial-Secretar.
Seznam oseb
Abel 193.
Abrahamowicz David 153. \brahamowicz Eugcn 77, 82. Abram 119.
Adler Viktor dr. 129. Aidukiervicz 82.
Aljaž Jak. 8.
Altomonte 102.
Andrassy, grof 58.
Aristofanes 127.
Attems, grof 135.
Auersperg Adolf 3.
Auersperg, grof Ervin 109. Auersperg, knez Karel 3, 60, 61. Auersperg, grof Leo 50, 122. Bacher dr. 108.
Bacquehem, mark. Oliv. 5, 5, 12, 48, 64, 65, 71.
Badeni, grof Kazimir 96. 97, 99, 100, 101, 102. 128, 129, 130. 131, 132, 135, 154.
Baernreither Jos. Maria 96. 135. Barbo, grof Jos. 124.
Barwinski 155.
Beaumarchais 127.
Benedikt dr. 108.
Berg, baron 56, 136.
Beust 5.
Blank ini 32.
Biclohlawek 7.
Bilinski 26, 27, 32, 33, 64, 65, 68, 69, 73.
Bismarck 13, 26.
Bleiweis 17, 28, 58, 95, 112, 113. Blumenstock-Ifalban 21.
BI umf el d 41.
Bobrzvnski 55.
Bom, baron 198.
Brajdič 62.
Brockliaus 116.
Brzorad dr. 20.
Bylandt-Rheidt, grof 115, 116. Calderon 21, 145.
Clilumecky 108, 118, 135.
( iiodowieeki 82.
Clam-Martinic, grof Rihard 12. Coronini, grof Alfred 70. Coronini, grof Fran 58. Coudenhove, grof 117.
Czedik, baron 158, 159, 162.
Dante 126.
Daszynski 128.
Depretis, baron 6.
Derschatta dr. Julij 74, 80. Detela Oton 16. 29, 50, 55. 61. 64, 66, 68, 112, 113, 122, 124.
Dimitz 103, 104, 109, 110.
I lipanli, baron 27, 35, 45, 77. Dostal dr. 18.
Drallca 60.
Dumba 110.
Duinreicher 92.
Dunajewski 5, 5, 9. 10, 18, 38, 45, 71.
Dzieduszicki 73.
Ebenhoch d r, 35.
Eller, univ. prof. 114.
Eim Gustav 20, 59.
Engel dr. 20.
Enlc Mili. von der 44.
Erb, baron 150, 131. 132.
Erjavec Fran 126, 152.
Evgen, nadvojvoda 109.
Evgenija, cesarica 58.
Exner dr. Viljem 8.
Fajdiga 92.
Falkenhayn, grof 3, 5, 6, 41, 71. Fanderlik dr. Gustav 18, 83. Ferdinand, cesar 154.
Ferjančič dr. Andrej 70,	100.
101. 135.
Fink Jodok 137.
Forster dr. Zdenko 51.
Fran Josip T. 3, 4, 5, 10, 11, 31, 32, 53, 35, 43, 47. 58, 118, 131. 136.
Franc, cesar 154.
Fridricli 65.
Friderik TI. 82.
Fiirnkranz 156.
Gautscli, bar. Pavel 3. 5, 7, 8, 12.
20,	21, 22, 97, 98, 90, 100, 115. Gebauer 20.
Ghon 21.
Giskra 189.
Globočnik pl. Sorodolski 70, 105, 106, 107.
Globočnik Viktor 122.
Goefi, grof 119.
Gothe 86, 122.
Gorischek 1J 4.
Gorup 14, 15.
Grasselli Peter 67, 105, 122. Grasselli P rok op 103.
Gregorec dr. Lav. 70.
Gregorčič dr. 20, 21, 70, 135. Gregorič 103.
Gregorin 95.
Gregr dr. Ed. 92.
Grottger 82.
Gutenberg 114.
Halin 105.
Halhvicli dr. 12.
Hanka 20.
Harracli, grof 103.
Hausenbichlcr 74.
Ilein, baron Viktor 32, 36. 37, 64. 69, 79, 80, 106. 118, 119, 121, 122, 123, 124, 126.
Ilein dr. 36.
Herbst dr. 52.
Ilcrold dr. 20.
Hohemvart, grof And. 57.
I lohenvvart, grof Karel 8, 17, 21, 22, 27, 28, 50, 31, 32, 45, 70, 71, 72, 73, 80, 83, 84, 101, 103, 119. 129, 134.
Homanova 48.
Hostnig Flor. 109.
Hrasky ing. 40.
Hribar Ivan 14, 15, 16, 17, 31, 34. 56, 53, 66, 71, 76, 79, 85, 100, 122, 123, 124, 125, 126, 127. Hruška Jože 87.
Hubad Matija 109.
Jančar, župnik 103, 106. 107. Jaworski Apolinar 10, 52, 72. Jelovšek dr. Ign. 53.
Jenkova Terezina 107.
Jeraj Fran 92.
Jireček dr. ILermenegild 93, 114. Jurčič 88.
Kaftan ing. 20.
Kaizl dr. Jos. 8, 19, 20, 39, 77. Kalan Andr. 66, 68.
Kapelle Janez 46.
Karlon, kanonik 33.
Kathrein dr. 133.
Kautz 105.
Kavčič Hinko 56.
Kersnik Janko 7, 9, 14, 15; 16, 17, 19, 20, 28, 29, 30, 36, 65, 64, 66, 76, 93, 100, 121, 122, 124, 127. Kielmannsegg, grof 96, 131. Kinsky, grof 12.
Klaič 33, 45.
Klein dr. Franc 96.
Klemenčič Ferd. ing. 54, 59, 60. Klun Karel 14, 17, 20, 29, 30, 32, 33, 34, 52, 56, 60, 61, 68, 70, 71,
75, 79, 84, 85, 87, 95, 111, 112, 115, 121, 122, 124, 128.
Konig 69.
Kobler 139.
Kolmer 31, 132, 137.
Košak 82.
Kotnik Fran 157.
Kosler 67.
Kramar dr. 20, 59, 135.
Kraus, baron 12.
Kraus dr. 139.
Krek dr. Janez 17, 95, 112. 126.
128, 129, 136.
Kremser 110.
Krizik ing. 81.
Kronawetter dr. 137, 138. Kucnburg, grof 27, 28, 32, 33, 34, 118, 119, 135.
Kušar 70, 100.
Laginja dr. Matko 26.
Lamberg, grof, general 82. Lamberg, grofica 82. Langer-Podgoro 122, 124. Lazarini 157.
Lavrenčič 66.
Lemach A. C. 157.
Lenče 67.
Lenko 74.
Leon XIII., papež 184.
Lerclier 103, 107.
Levec 8, 117.
Liechtenstein Alojz 11, 85. Liliarzik 159, 160, 161.
1 obkovic, knez Jirik 11, 12. Luckmann 79.
Ludvik Viktor, nadvojvoda 109. Lueger Karl dr. 17, 34, 39, 75. 80, 84, 96, 132, 133.
Luzar 103.
Madejski 73, 85, 84, 93, 94, 97, 104.
Mahnič 17, 34.
Majaron 100, 122.
Marija Terezija, cesarica 114. Markuš 42.
Masaryk 20, 129.
Matcjko 82, 83.
Mayer Emericli 157.
Mattuš dr. 12.
Mauthner 105.
Mecenseffy 105.
Medved 62.
Mencinger dr. 94, 95, 100.
Menger dr. Maks 59, 90, 91. Meznik dr. 18, 33.
Miklošič 131.
Miquel 171.
Mlakar Job. 104.
Morsey, baron 27, 45, 71.
Mosche dr. Alf. 53, 78, 100.
Murko dr. Mat. 102.
Murnik Janez 16, 17, 47, 48, 54, 55, 76, 122.
Nabergoj Janko 70, 115. Napoleon III. 58.
Nestroy 60.
Nitsch Feliks 105, 109, 110, 111. Obreza 147.
Ogorelec 67.
Oto, nadvojvoda 194.
Pacale dr. 20.
Pace, grof Anton 126.
Pajk dr. 198.
Pakiž 66, 125.
Papež dr. 66, 125.
Perdan 60, 122.
Pfefferer dr. 61, 62.
Pfeifer 70.
Pij IX., papež 85.
Pirc 88, 89.
Plener Ernest 8, 9, 12, 15, 55, 71, 72, 77, 80, 85, 90, 101, 118, 119,
154.
Pogačnik, vitez Jos. 128, 129, 150. 156.
Poklukar dr. Jos. 28, 115.
Polak 18.
Polignac 160.
Potočin 91.
Potočki Roman, grof 81.
Potočka, grofica 82.
Povše 14, 41, 66, 67, 70, 85, 122,
155.
Poznik dr. 56.
Pranger 105.
Prašnikar 156.
Pražak dr. 5, 6, 12, 55, 54. Prijatelj dr. Iv. 7, 9, 10, 16, 17, 22, 25, 25, 26, 50, 56, 72, 75, 124. Prijatelj Mat. 88.
Proške 64.
Pučko 95.
Ramovš Andr. 61.
Reif dr. Em. 54.
Ilieger dr. Fran Lad. 12, 15, 18, 81, 82.
Rittner 95.
Robič 70, 84, 115.
Rose 107, 108, 110.
Sanmiszko, knez 85.
Saoieha, knez Adam 85. Sezepanowski 8, 57, 75, 82. Siemradzki 82.
Sienkievvicz 85, 101. Silva-Taroucca, grof 27.
Skala 64, 66, 67.
Skedl dr. Artur 118.
Slane dr. Karel 91, 92, 95, 95, 96, 97.
Smolka 21, 94.
Sonnnaruga, baron 150.
Spiegel Edgar 108.
Stefanorvicz 157.
Steinbach dr. Emil 18, 56, 58, 59, 40, 41, 42, 45, 44, 71, 77, 101. Steimvender dr. 75, 77, 80, 155. otorch 55.
Straucher dr. 157.
Stremayr 5.
Sliirsrkh 95, 94, 98.
Styrcea 55.
Suefi prof. 59.
Suppan dr. Jos. 48.
S\etec Luka 15, 106.
Srvoboda 141.
Sylvester dr. 129, 150.
Schaffle dr. 148.
Schaffer dr. 66, 67, 68, 79, 125. Schlesinger dr. 12.
Schmerling 9, 56.
Schmeykal dr. 12, 15.
Schmidt Ed. 106.
Schneider Ernest 7.
Schdnborn, grof Frid. 5, 6, 7, 12, 71, 72, 119.
Schonburg, knez 12.
Schonerer, vit. Georg 75, 80. Schrey dr. 67.
Štembur 55.
Šubic Ivan 122.
Šuklje Fran 102.
Šušteršič dr. Ivan 54, 55, 95, 112, 128, 129, 150, 152, 155, 156. Švajger, župnik 122. Selrvvarzenberg, princ Jan. 55, 81. Srhwarzenberg, princ Karel 27, 55.
Schrvegel, bar. Jos. 15, 17, 22, 24, 29, 50, 54, 48, 49, 51, 52, 55, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 68, 79, 105, 104, 106, 118, 119, 122, 125, 124, Schwegel dr. 57, 58.
Taaffe, grof Ed. 5, 4, 5, 7, 11, 12, 15, 18, 27, 28, 29, 50, 51, 52, 55, 54, 56, 57, 45, 44, 45, 59, 70, 72, 77, 85, 90, 92, 118, 119, 120, 121, 150.
Tacitus 86.
Tauchnitz 116.
Taufferer, bar., Benj. 7, 8. Taussig 105.
Tavčar dr. Ivan 14, 15, 16, 54, 56, 57, 66, 67, 75, 76, 79, 85, 95, 100, 122, 125, 124, 125, 127.
Thomann pl. Montalmar 60, 67. Thun, grof Fran 12, 152.
Tliun, grof Ossy 12.
Thurn, grof 47.
Thurnher 157.
Tobolka dr. 19.
Tomaž Kempčan 43.
Tonner Em. 81.
Trojan dr. 12.
I roli, vitez 150.
Trnka Karl Maria 31, 32. Tschopp Mara 136. Urbantschitsch 109.
Venca jz 99, 100, 107.
Viljem II. 15, 26.
Višmiikar 15, 75, 76, 96.
Vogelsang 85.
Aošnjak Miha 68, 70, 84. Vrhnnčcva 110.
Wachnianyn 155.
Waser 6.
AVasser Carl, Sped. 195.
Weiss Egon dr. 118. AVelsersheimb, grof 5, 6. 71. AVenusch, vitez Jos. 157.
AVenicr, insp. 60.
AViener 133.
AVindischgriitz, knez Alf. 70, 71.
72, 73, 75, 93, 96. \Vindischgratz, princeza Alexan-drina 194.
AVinkler, bar. 28. 29, 50, 51. "4.
35, 36, 118. 119, 120, 121. AVinternitz 198.
AVitold 83.
AVittck 48, 49, 52, 64, 66. 67. 68, 75.
AVodzicka, grofica 194.
AVohanka 20.
AVolf Ant. Alojz 57.
WoIf Karel Herman 154.
AVTabetz 8.
Wrba 47, 48. 52.
AVTiillersdorf-Urbair 46.
AVurm dr., kanonik 26. AVnnnbrand, grof 71, 73, 74. 75. 90.
\Vysocki, vitez 58.
Zarnik dr. Val. 113.
Zbašnik, župnik 89.
Zeitliammer 12.
Ziemialkowski 5, 6.
Zelen 122.
Žaček dr. 18.
Žitnik Nace 14, 15, 54. 84, 85. 86-87, 128, 129, 156.
iz6teio'?o-iy
I



■
.

■















4
Cesarjeva soba ŠUKLJE F.
Iz mojih/2
12
? P 1
S M
S- S
201403793
= S 1
! -
n

s

COBISS o S



-	- r ■ v ■ -
j
■v r - • v ; '
:	' v .\ x. .
'
-

sedaj so mu iz ministrstva poverili nalogo, voditi to železniško zgradbo. Prava sreča je bila za železnico in za deželo, da se je vodstvo železniške zgradbe izročilo njegovim spretnim rokam.
Rentabilitetni račun je bilo treba korenito pregledati in popraviti. Ivako to? Saj ga je vendar trgovska zbornica ljubljanska Predložila pred tolikimi meseci, opremljenega z vsemi podatki, nabranimi neposredno pri dotičnih interesentih baš od g. Murnika, oziroma trgovske zbornice? Ali ti gospodje, navdahnjeni hrepenenja po železnici, so deloma podajali »podatke«, ki so sicer vso čast delali njih bujni fantaziji, ali nikakor niso omajali skepticizma gospodov v ministrstvu. Preveč so bili ti krogi že vajeni Prekipevajočega optimizma interesentov pri novih železničnih Projektih in če so n. pr. iz neke občine v velikolaškem okraju javili, da pošljejo na bodočo železnico toliko in toliko vagonov ~ zobotrebnikov, so vzbudili v ministrstvu zgolj bučni smeh ter še podkopali vero v one podatke, ki so bili samonasebi istiniti in verjetni. Ves ta ljubljanski operat se je bil tedaj zavrgel in mi-niinistrstvo je ravnalo prav pametno, da je poslalo veščaka, višjega nadzornika Karla Storcha na Dolenjsko, da sam stopi v stik z interesenti ter na tej podlagi sestavi resen račun o bodočih železniških prihodkih. Baron Schwegel me je v pismu z dne 5. septembra obvestil o njegovem prihodu ter me naprosil, Caj grem odposlancu trgovskega ministrstva kar se da. na roko. ln sicer na novomeški progi. Ugodil sem želji ter se mu 9. septembra Peljal naproti do Dvora, kamor se je bil gospod pripeljal iz Ljubljane čez Žužemberk. Svoj načrt o poizvedovanju pri interesentih sem si izmislil še pred najinim sestankom, dobro sva ga ®e pretehtala na vožnji z Dvora do Novega mesta, mož mu je Pritrdil brez obotavljanja in takoj sva šla pogumno na delo.
Prišedši v Novo mesto sem takoj povabil večji krog delavcih in za železniško zgradbo vnetih mož na posvetovanje na Štemburjevem vrtu. Tam sem jim razjasni svoj namen, da hočeva obiskati celo atrakcijsko ozemlje novomeške proge, v vseh važnejših krajih sklicati večje interesente ter jih pozvati, naj odgovore na nekoliko vprašanj, pred vsem na ono, koliko ronaže in katerega blaga bi posameznik tekom enega leta mogel sam odposlati po železnici, odnosno, koliko bi utegnil dobiti po njej. Pola s temi vprašanji se je pomnožila, v naglici smo sestavili seznam dotičnih interesentov in vsak izmed pozvanih ^ovomeščanov je dobil neko število pisem, ki jih je moral drugo jutro s prvo pošto oddati na dotične naslove. Vsi so natančno izpolnili svojo obveznost, z eno samo izjemo, o kateri hočem takoj govoriti.
Drugi dan sva se peljala s Storchom preko Št. Jerneja v , rje, odtod do Dobrave pri Kostanjevici, ker sva sodila, da r° Pri prometni tarifni politiki približno tam meja nasproti konkurenčni postaji Vidmu pri Krškem. Zvečer sva prišla v fokronog, drugi dan smo imeli posvetovanje s povabljenimi