štev. 13.
V Mariboru 1. julija 1873.
Teoaj II.
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 (;1(1. za pol leta 2 <;l(i. — Za dijake in učitelje celoletno 2 gld. 50 kr.
frančiška iz Rimini.
žalostna igra v petih dejanjih. Spisal Silvio Pellico. (Dalje.)
CJetx'to dejanje. Prvi nastop. Lančot i sluga. Lančot. Al res odhod svoj Gvido pospešuje? Vsekako hočem videti Frančiške, I koj naj dojde k meni tudi Pavel! — Sluga.   Vaš brat? — Lančot. Moj brat ! —
(sluga odide.)
Drugi nastop. LanSot.
Lančot. Moj brat? ~ Da, brat mi je,
Tim groznejša pregreha je njegova! Mrzela ga je ona — o hinavka — ! Jaz tadi sem verjel v sovraštvo to, — Bolelo jo je, ker on bil je daleč — Povabila ga morda sama je. Da v Rimini se vrne. — Brzdaj, brzdaj
13
194
Srce se moje, da ne prekipiš mi,
Da zgrabim še za meč — kako trepečem! —
Tretji nastop.
Gvido i Lan^ot.
t
Lančot. Oditi tvoja hči tedaj namerja? — Brez znanja mojega oditi skuša — Ti željam njenim vstrezaš? —
Gvido. Treba je —
Lančot. Tedaj je vendar kriva tvoja hči? —
Gvido.   Nikakor! — grozna vsem nam je osoda Odsódila britkosti neizmerne! —
Lančot. Ti krivo jo ne zoveš — vendar pa Bezbožen ogenj v prsih jej gori?
Gvido.   I jako tudi obžaluje to —
Ter prosi, da jo ločimo od njega! Komaj se vzbudila je iz nesvesti, Osramotén toliko in razjarjen Izpred oči jo tvojih tiral sem, I pozabivši skor, da sem jej oče, Na tla jo pahnem pred podobo sveto. Potegnem meč i golega jej sučem Klečečej tam nad glavo — oh groze jej. Da jo prebodem al' celo prekolnem, Ak ne pove resnice! — Oh pregrozno Ihte mi pravila je revica.--
Lančot. Pa kaj je rekla? —
Gvido. Glej, obilne solze
Besedo mi duše! — vsaj hči je moja! —
Nagnila grlo je na meč i solzne
Oči je vpirala v obličje moje —
„AI kriva si?" — jej vpijem — ,,daj odgovor,
„AI kriva si?" — Spregovoriti ni
Besedice mi mogla v groznej stiski!
Globoko gänolo me to je v srcu. —
Da ne bi moral gledati sirote.
Od nje poglede krenem v stran.   A ona
Objemši mi koleni — in z obličjem
Pripngnjenim na zemljo, s hripavim
195
umirajočim glasom vpije: „„Oče, „„Nedolžnasem!"" — „Prisezi!" — „„Vam prisegam!"" Skrivaj otrem obličje solzno si — „„Nedolžna sem!"" — ponavlja mi še trikrat. Izpustim meč — jo dvignem, stisnem k srcu Nesrečen oče sem i ža\jen — pa sem oče! — Lančot. Tegota besna! — Ljubi ga — pa vendar Z nedolžnostjo ponaša se i diči! — Od mene daleč upa si nezvesta
V ljubezni Pavlovej še vece sreče?! — Al prazno je to upanje! Obetal
Morda jej je, da pojde ž njo v Raveno ? — Oh izdajalca! — ali zmerom še
V oblasti mojej sta! Gvido. Poštuj priletno
In sivo glavo mi — Dolžnost je moja, Da rešim jo — ti viditi ne smeš je! —
(odide.)
Četrti nastop. Lančot i Pavel.
Lančot. Približaj se, nesrečnež! —
Pavel. Vajen nisem,
Da tako strogo kdo z menoj postopa,
Nad druzimi bi znal se osvetiti,
Na tebi pa poštujem ustrpljivo
Očetovsko oblast. — Al govoriš
Z menoj kot z bratom aH kot s podložnim ?
Lančot. Sedaj kot z bratom.   Odgovori, Pavel, Da ti je ona žena zakonita — Da njeno srce ti kedó ugrabi, Da ti je ta prijatelj bil najslajši. Katerega med tem, ko te je varal, Srčneje še ko brata si na prsa Pritiskal svoja — kaj bi storil z njim ? — Pomisli ! — —
Pavel. Čutim in prepričan sem —
Da biti krotkemu ti težko je! —
Lančot. Al čutiš, brate, koliko me stane?
Govoril si o ranjcem mi očetu —
13
196
Prizanesljiv je bil otrokom svojim, Če tudi menil je, da krivi so — Pavel.   Ti sam si vreden, biti mu naslednik, Kaj reči čem? Potrl si mojo drznost. Pogosto menim, da sem plemenit, Enako tebi vendar nisem ! — Lančot. Reci,
Ko bila bi soproga ti? — Pavel. Frančiška? —
Nikakor ne bi tekmeca vstrpéval — Lančot. Pa da tvoj brat ljubiti jo se drzne? — Pavel.   Imenoval ne bi ga brata več —
Gorje mu — kdor mi kol' jo izneveri — Prisegam — o gorje mu — koj zasadim V srce mu nož — kdorkoli bi se drznol! Lančot. Tudi meni v srcu želja ta divja —
Od meča komaj roko še vzdržujem — Verjemi, komaj roko še vzdržujem — Pa ti vdeležiti se drzneš tega Zločinstva — da zapelješ druzemu Soprogo — bratu lastnemu soprogo?! — Pavel.   Manj krut bi bil ta hip, da z mečem me Prebodeš — ! — Malovrednež nisem jaz -Jaz da zapeljem tega angelja Na zemlji najčistejšega? Nikoli! — Kdor ljubi jo, Frančiško, ni nevrednež ; Ak prej bi bil, ko ljubi jo, ni več! — Uzvišeno bo srce slednjemu. Komur priljubi se ta dična ženska, Odkar posvetil sem ljubezen njej. Želim pobožen biti, blag i hraber. In ker jo ljubim, morda sem to bolj. Kot so navadno vitezi in knezi! — Lančot. Pa tudi najnesramnejši si človek?
Ponašaš se celo z ljubavjo svojo ? — Pavel.   Ak grešna bila bi ljubezen moja. Molčati vedel bi — al' neizmerna. Krepostna čista je ljubezen moja. Umrl bi raje stokrat, nego jo Oskrunil ! — Vendar silno je potreba.
197
Da zapustim to mesto.   Žena ti
Ostaja — brata pa zgubiš za večno! —
Lančot. Bezbožna toraj ni ljubezen tvoja? — Po tebi le nesrečen bom na veke — Da brata imel sem, pozabil bom, Pa al iz srca mogel tud' Frančiški Izbrisati ga bom? — in srca nosil Saboj ti njenega ne boš okoli?! — Sovražen živel bodem jej na strani, Iz vsmiljenja mi ne poreče tega. Al čutim, čutim, da sovraži me ! —
Pavel.   Spoznavam da jo ljubim — al' o njej, O Bože — o Frančiški, ne dvojiti!
Lančot. Lokavo varati celo me skušaš? — Bojiš se, da osvetim se kedaj Nad njo, Frančiško — nad ljubimko tvojo? — Sedaj najbolj me k temu želja je — Al nimam k temu mar pravice vsake? — Jaz gospodar sem, mož prevarjen sem, In knez osramotén — O meni sodi Kar če naj svet — o vaju pak poreče : Zvestobo sramno prelomila sta! —
Pavel.    Tako poreče svet: kaj Pavel je
Zakrivil, ako mlad poslan, v Raveno Zaljubil se v najzaljšo je devico? — Odkod pravico imaš ti do nje?! — . Nikoli ni te videla — v korist Državno le v soprogo si jo snubil — Prejeli od narave niso mar Clovečjih čutov tuđ' otroci knežji? —       '. Zakaj pa nisi srca njenega Popraševal prej ko si jo poročil? —
Lančot. Zasramovati me — psovati me
Celo se drzneš? — Ne, ne morem dalje —
(Potegne meo).
(Dalje prih.)
198
s   Blaženka.
Novela. '
¦    ' (Dalje.)
III.
„Ali si se tedaj odločila, Blaženka?" — tako je rekel gospod Deponte hčeri, sede pri oknu male sobe v svojej hiši v Milanu. Hči pak stoje tik njega med njim in materjo, gledala ga je plašno in milo, vsa zgubljena v razne misli.   „Torej, kaj ne, da privoliš . . rada ...?"—
,,Oče moj, kar vi hočete, bile so vedno tudi moje želje.   Vi pak ne morete želeti drugega, nego mojo srečo; — kar se mene tiče, — jaz pri voljujem!" —
„Vem, da si pohlevna ko augeljček, hčerka moja, ali nikakor nečem, da bi v to privolila samo zato, ker te jaz tega prosim. Človek, s katerim bi imela živeti vse svoje življenje, kateri ti vzame moje ime pa ti svoje dade, izvoliti ga moraš ti sama, tvoje srce — potem bodeš gotova, da ga ljubiš, in on ti povrne vse z zvesto srčno ljubeznijo!"
„Bog vari, draga Blaženka" — pristavi mati — „da bi ti menila, da ti najne besede nakladajo kakošno dolžnost, naj ti bodo nasvet naj-skrbneje ljubezni!" —
„In najbolj dozorele skušnje!" — doda gospod Deponte „Ako ti ta gospod J. — kateri te je pred nekolikimi meseci sam snubil i te od naju izprosil si za nevesto, izbravši te za svojo zaročnico — ker pozna tvoje krepostno blago srce — ako ti on — pravim — ni po volji —¦ premisli i odgovori mi! Mlad je, bogat i priljuden, dobrega, plemenitega srca, zdrave pameti i bistrega uma i možkega obnašanja — omikan i prijazen — kratko: častivrednega značaja. Zeli ti dobro — in ti, ki si dobra, gotovo bodeš ga osrečila. Oh kako srečen bi bil tudi jaz, ko bi vaju videl zadovoljna! — Ali kaj ti pravim o njegovem srcu, o njegovih lastnostih — vsaj ga poznaš. Vže je preteklo leto, odkar je počel mladeneč kakor prijatelj naš k nam zahajati!" —
„0h da" — reče mati, — „to gotovo ne bode zveza enaka onim, kakoršne se sklepajo po naključbi, ki so nesložne, brez nade sreče i veselja, kakoršiiih je dandanes, žalibože! ~ tako obilo!" —
„0h oče — oh mila mati moja" — odgovori Blaženka po kratkem molčanji — „da — zadovoljna sem, samo da bodem vedno z vami, zmerom pri vas!" —
I sklonivša se materi na prsa i dolgo poljubovaje jo, zakrije v njeno naročje svoje bledo obličje. Oče vstane, prime jo za roko ter pritisne jo z nepopisljivimi občutki k sebi ter poljubuje jo ko oče najsrečnejši. Tako je bila določena osoda bodočnosti Blaženkine.
199
Po tem dnevu upokojilo se je srce njenim roditeljem. Toliko so se bali, dvomili i tresli se za drago svojo hčerko, posebno v onem letu, ko so zasledili Blaženki na licu prve znake neke tihe bolezni, ki je bila toliko groznejša, ker je bila neznana i skrita, i ker je protila prikrajšati jej življenje. IJdali so se tedaj rairnej nadi, da jim je zagotovljen i varen mir, katerega jasnega obnebja ne bi kalila nikdar več nobena megla. —
Mislili so, kakor so jim zdravniki davali upanje, da se jej bode o-krepil i utrdil za zmirom slaboten život v novem življenji, ko devica postane soproga i da se povrne čvrstost i čilost rahljej osobici, ko pokusi sladkosti, kakoršne uživa nevesta i mati, i nežne skrbi i rahla ljubezen i tajno hrepenenje, ki obuja novo življenje. — Mislite si tedaj , v kako-vem veselji so se zibali roditelji njeni, kako so tolažili drug druzega, ter še menili, da so srečni! —
Stirnajst dni potem prihajali so prijatelji g. Deponta i redki sorodniki družine zaporedoma, kakor je navada srečo voščit Blaženki k srečnemu zakonu z g. J— m. Zares veseli bili so vsi, neprenehoma vrstila so se voščila, vrstili se darovi, i ponavljale se želje, naj bi bila njima srečna bodočnost. —
Blaženka ni v onih dneh skoraj sama sebi verjela. — Ona, ki je s tolikim strahom pričakovala onega trenotka, ona, ki je tako močno občutila v svojem srcu tajno žrtvo, žrtvo , ktero je prinesla ljubezni i volji očetovej, bila je sedaj popolnoma udana, okusila je nek pokoj, kterega se ni nikoli nadejala, neko unauje, dosedaj neznano, neko radostno čuvstvo obvzelo jo je vso ! —
Med tem pak se je približal večer pred svatbenim dnevom. —
Ko so prijatelji i znanci očetovi, možje poštenjaki i stare korenine, ki imajo o vsakej veselici jednaka čuvstva in voščila, za vsako žalost i nevoljo enolično pomilovanje, ponavljali jej mencaje z rokami i smehljaje se, nekakošne skrivnostne in dovtipne fraze (marne), po katerih je rahla rudečica sramežljivosti polila krasnej deklici deviško obličje, dasi se sumila ni, kaj bi pomenile one priliznjene besede, ono prijetno laskanje — začutila je na enkrat nekako tesnobo, nekp nevoljo neizgovorljivo !
Sedaj se jej je vzbujal v prsih nek svet spomin, spomin na njeni sestri, ki jej je vzbujal hlepenje po čistejši radosti, katere ne ogreni nobeden strah in nobeno čakanje tega, kar ima priti. In bolj kakor nikoli poprej obhajalo jo je neko čuvstvo, skoraj bi rekel, hrepenenje, da bi mogla kmalo videti svoji sestri, Ančiko i Franjo, ter živeti z njima v večnej nedolžnosti.
Odtegnila se je vzbadljivim besedam onih osob, katerih lice kaže vedno jednako radovedno priljudnost ter podala se je v najbolj odstranjeno sobo, da bi tii premišljevala nesrečno svojo osodo ter milo jokala.
200
Tukaj najde jo njen zaročnik. Sedši se k njej prime jo rahlo i ljubeznjiv za roko, katero mu je sedaj prvikrat Blaženka pripustila. — Deklica molči nekoliko časa — potem dvignivši^ glavico reče mu tako natihoma, da jo je zaročnik komaj slišal : „Blagi gospod, prositi vas imam ene milosti, milosti, katere mi vaša ljubezen ne bode odrekla, i katero naj vam povrne Bog namesti mene. Nadejam se, da me ne bodete grajali — toliko dobrega pravili so mi o vas —".
„Mila i draga Blaženka, srečen sem, ako morem kaj ... ."
„Dolgo že zakrivam v srcu prašauje, katero imam sedaj izreči. Ker pa vse svoje upanje stavljam v moža, kateri hoče z menoj deliti živenje i srečo svojo, hočem izreči ga vam v tem slovesnem trenotji. O prosim vas, gospod, ne zametujte, ne zaničujte me in milujte me!" —
„Blaženka zapoveduje mi — v svojih rokah nosi mojo prihodnjo srečo!" —
„Dobro tedaj, ako ste toliko veledušni i sočutni, prosim vas, da,
prosim vas solznih oči, kajti srce mi teži neznansko breme---.
„Bog, kaj mi imaš povedati?"
„Jaz — ne, ne nie — gospod — jutri vas poprosim, jutri te dobrote. Pa vsaj tudi stvar ni toliko znamenita. Torej jutri! Vrniva, vrniva se skup v dvorano, gotovo naju še čakajo. Glejte, mati, oče me iščejo, ozirajo se po meni, skrbe za me. — Oprostite, blagi gospod!" —
Trepet in skoraj neverjetna groza prešine Blaženki srce, ko pelje v sobo svojega zaročnika. — Tukaj so ju vže čakali in popraševali za nju.
Gospod Deponte prime hčerko za roko i pelje jo k mizi. Zaročnik njima sledi zamišljen i nekoliko vznemirjen. Prebrali so ženitno pismo i podpisali je. Trije ali štirje starčki, domači prijatelji, ki so v kotu sede motrili mlada zaročnika,, niso si mogli kaj, da ne bi zadovoljno ploskali z rokami.
Bila je polnoč, ko se je razšla vesela družba. Med ostalimi pa se vname srčneje i veseleje radovanje. Gospod J.— poslovi se od svoje za-ročnice. Skrivaj jo še spomni one obljube, da mu jutri pove (odkrije) ono tajnost, katera ji toliko srce teži. —
Blaženka pobledi, spusti se materi v naročje i poda se koj z njo v svojo malo izbico. —
Bilo je slednjikrat. Nasloni se ljubljeni materi na rame, postoji, molče ozira se okoli s plahimi očmi. Ko zagleda na klopeh, mizah i stoleh razgrnjeno obleko iz tanjčice, naličja i ogrinjala in nevestin venec — prihaja jej slabo — pred očmi se jej temni, i malo da ne omahne. Pa vendar se osrči, dvigne k materi prelepo obličje, na kterem se je sedaj še videlo čisto i nepopisljivo milo smehljanje.
Mati njena je morebiti umela vsa ta preobila čuvstva, ktera so pre-
201
tresala to nedolžno sramežljivo dušo. Objemši jo se je tesno oklene, iz globočine srca pa jej kipe goreče prošnje i molitve k Bogu. I med to molitvijo spominja se tolikih stvari —. Zadnjič odtrga se od hčerke, ali predno odide, obrne se še enkrat ter reče: „Bog bodi vedno s teboj, draga Blaženka!" — In vrne se, da jo poljubi. — (Daljeprih.)
Dalmacija, cvet književnosti hrvatske XV — XVIII.
veka.
Hrabroslav P«konja.
Prava književnost hrvatska počimlje v XV. stoletju v brdovitoj Dalmaciji, kajti je deloval tu na jugu blagotvorno vek humanizma, pomagajoč v istino dignoti narodno književnost i v ovoj zemlji. Do te dobe živel je slavfenski element nekako bezsvestno. Tuji duh zavladal je bil na toliko, da so hrvatski jezik smatrali prostačkim, a italijanski plemičkim. No to se je v kratkoj dobi usled humanizma promenilo. Narodna samosvest se je probudila, a moževi, koji so sloveli kot pesnici latinski i italijanski, počeli so pevati i hrvatski ter malo po malo uverili se, da ne velja ljubiti tuje, nego gojiti svoje, domače. Največa i prava slava ide Splet i Dubrovnik, kot go-jitelja hrvatske književnosti, da-si je Dubrovnik kasnije prigrlil narodno knjigo.
Kdo je v Spletu prvi pokušal hrvatski pevati, ne zna se. Pet pesnikov pojavi se tu v narodnem jeziku na jeden krat, med kojimi najvažniji je
Marko M ar u lic, iz obiteli vlastelske, porodiv se 18. avg. 1450. Otec mu Nikola bil je vrlo pameten i vreden človek, a mati mu Dobrica izvrstna i bogoljubna gospoja, sestra slavnega viteza i plemiča Janka Lava Albertiča. Ova narodila je Nikoli šest sinov i jedno hčer, med kojimi prvorodjeni Marko odlikoval se zreloj pametjo i globokim naukom ter blagim i svetim življenjem. Učitelj mu bil je na Padovanskem vseučelišču slavni Picentin. Več od mladosti pa tja do smrti poleg vse svoje modrosti i plemenitosti malo je govoril; bil je stidljiv, niti se ponosil, a svoje znanje više tajil nego odkrival. Pri starosti, da izbeži svetovnoj buki i smetnji ter mirnije i pobožnije sprovodi svojo dobo, ukloni se v samostan sv. Petra v Nečuju v Solti ; a posle dveh let moral se povratiti v Splet zbog ondašnjih pomorskih gusarov (piratov). Na občo žalost premine Marko tihoj smrtjo 5. jul. 1524. Ukopali ga, kakor je bil odločil v oporoci, v cerkvi sv. Franje v Spletu. — Marulić ne samo v prošlosti, nego i sada je povsod po svetu na glasu, ter v vsakoj knjizi, kder so izložena slavnih dela, sveti se njegovo ime. — Pored neizmernih zaslug, koje si ovi izvanredni um stekel v
202
% -.-
obče na književnem polju, najvažnije je to, da je on prvi v jugoslovanskem naroda probudil sveto ljubav za svoj materinski jezik i za narodno učenost. Med njegovimi spisi v narodnem jeziku tiskana je: „Historia sv. udovice Judite, u versib, hrvatski složena ... u Mletcih 1,521"; o kojoj piše Fr. Natalie: „Historia Judith literis illyricis exornata ac concinne translata adeo, ut in eadem lingua periti nihil gratius nihilque acceptius legere queant, libris sex". Razve Judite navaja Ivan Kukuljević rokopise Maru-lićeve XV. veka: 1. „Svarh muke Isukarstove, versi"; 2. „Prikazanje hi-storie svetoga Panucia"; 3. „Od sedam smartnih gribov"; 4. „Govorenje glave mrtvačke"; 5. „Govorenje duse osudjene"; 6. „Urehe duhovne"; 7. ,,Dobri nauci'; 8. „Stumačenje Kata. Pisne polag mudrih izreka Kato-novih"; 9. „Stumačenje psalma Davidovog: Miserere mei Deus"; 10. „Tu-ženje grada Hieruzolima" ; 11. „Versi od suda božjega i druge pobožne pisne"; 12. „Šest pisan blažene dive Marije"; 13. „Pisne od grišnika i svete pokore"; 14. Molitva grišnika gospoji"; 15. „Molitva suprotiva Turkom"; 16. „Pisan suprotiva slasti do blaga"; 17. „Razum. Prigovaranje razuma s človikom"; 18. „Ispovidi sv. Bernarda" (v prozi); 19. „Spovid koludric od sedam glavnih grihov"'; 20. „Borba fratrov"; 21. „Život sv. Jerolima" (v prozi) ; 22. „Historia Susane". Tri teh spisov izdal je Kukuljević ; a akademija jugoslavenska nastoja o tem, da izgledajo vsa hrvatska dela Marulićeva beli svet tiskom.
Čini se, da je vse prve Spiccane nadkrilil : Hanibal Lučić, porodiv se ok. 1480 v Starem Gradu na hvarskem otoku od vlastelske i imovite obiteli, koja je imela svoja dobra i hiše v Starem i Novem građu i na otoku Visu, kako on sam veli: „Sad me Vis, sad Stari, sad ima Novi Hvar". Kaže se, da je dosta potoval po svetu, valjda kot upravitelj svoje ladje. No domače nesreče zaprečile mu i tu posel. Leta 1510. pobuni se Ijud hvarski proti vlastelstvu ter je deloma prožene a deloma uniči, dobra pa i hiše popleni i popali. Ko mletačka vlada povrati mir, ostavši plemiči, koji se bili odtegnoli večinoj v Trogir, povrno se na dom. Med ovimi i Hanibal, koji se umah spremi, da si popravi stane i vinograde:
„Vargal sam sve na stran razkoše, nestojim
U linost, nego stan podignut nastojim. Razrušen ki je bil malo ne sasvima
Od množtva, koje dil razbora neima. Ter po sva godišća drugo i ne radim.
Neg sgibla vinišća ponavljam i sadim". Leto smrti Lucićeve nije uprav znano.
Poznata njegova dela so: 1. „Piesni Ijuvene"; 2. Poslanica Pariza Jeleni", prevod iz Ovidove Heroide XVI; 3. „Robinja", igrokaz v jednem
203
činu ; 4. „Piesni od pohvale i nadgrobnice". Pesni ljubezne polne so živa ognja i snage, dapače pesma „Milici Koriolanovićevoj" odlikuje se divnoj krasotoj i nežnostjo opisivanja. V prevodu Paridove poslanice nije se tvrdo držal ni rečij ni mislij Ovidovih, nego jo je povse slobodno izradil. Predmet „Robinji" vzel je Lučić iz narodne povesti, a to nje ceno dakako uzveličuje. Činjenje biva v Dubrovniku. Osobe so Derenčin, sinovec bana Ivana Derenčina, koji je 11. sept. 1493. v bitki kod Modruša pai v turske šake, ter v robstvuumrl; Robinja, nećakinja bana Magjara ali Maj era Blaža, koji je banoval 1. 1481; Matijaš, Derenčinov sluga; Gusar, Mara, Pera, Anica, Knez dubrovački i jeden dubrovački vlastelin. Turci zarobe Robinjo. Sada ogrski kralj pošlje Derenčina s mnogimi dvorjaniki, da jo po svetu išče i odkupi. Derenčin preobleče se v trgovca, ide s družboj v svet, ter jo najde kod nekih gusarov, koji mu jo dajo za novce, a on s njoj v Dubrovnik, gde ga lepo sprejmo i goste. Da je Hanibal dosta bil vešč ne samo narodnemu i latinskemu nego i italijanskemu pesničtvu, to nam dokazuje njegova knjiga tiskana 1556 v Mletcih: „Soneti di Messer Anibal Lucio Lesignano, scriti a diversi. Con privilegio. In Venetia per Frane. Mar-colini 1556.
Iste dobe počelo se razvijati hrvatsko pesničtvo tudi v Dubrovniku, y toj „jugoslavenskoj Atheni''. Da je tu pesničtvo popelo se na svoj vršek, da je ta grad tako dolgo bil središčem znanosti i umetnosti, to se ima po najviše pripisovati političkim okolnostim. Najprije pojavljajo se trije pesnici : Marin Krističević, Šiško Minčetić i Gjore Držić.
Marin Krističević, po vsoj prilici Dubrovčanin, sovremenik Držićev i Vetranićev. Sebastian Sladic veli o njem, da je početkom 15. veka slovel med pesnici hrvatskimi, i da so mu neki epigrami sačuvani med Minčetiće-vimi pesmami. Safafik pa kaže po Bašiću, da so nekoje njegove pesni ohranile se med Vetranićevimi ; ali do njih še nije došel nikdo.
Šiško Minčetić, porodil se 1. 1475. v Dubrovniku od vlastelinaŠimuna, nazvanega Vlahovića od otca mu Vlaha. Posveti se lepim znanostim ter obljubi več v naji*anijoj mladosti modroslovje Platonovo, kakor nam svedoči Dinko Ranjina v posveti svojih pesem Mihi Minčetiću, i kako nam potvrd-juje ona njegova pesma, kojo reč po reč izvadi iz Platona, ter tako počimlje :
„Ah, da te bog stvori po sridi kako svit" itd. Ovo filosofijo smatral je najboljoj učiteljicoj i nravi i vsake druge modrosti. Hrvatska poezija, o kojoj takrat nikdo nije imel ina pojma, nego iz ljudskih pevanij, prinuka (privabi) mu kmalu vso pozornost na-se. Študiral je posebnoj marljivostjo latinske uzorne pesnike, da se tem usavrši spovele-pevcem v materinščini. Zajemal je iz neusahljivega nje vrela ona predstva, koja zajemali so vsi ini pesnici prvaci novijih jezikov.  Mnogi so izpevali
204
Siškove pohvale, ter ga smatrali otcem umetnega pesničtva hrvatskega v Dubrovniku. Tako Marin Držić, Dinko Ranjina i dr., a slavni Ignjat Gjor-gjić rekel je i to, da, kar je za Italijane Boccaccio i Petrarca, to je Slavjanom Menčetić i Držić.   Po Safafiku umri je Šiško 1. 1524.
Njegova so dela: 1. „Razlike pesni Ijubovne" (365); 2. „Eiegiah knjige troje", poleg teh 10 pesnij „o Isusu visećem na križu". — Šiška Minčetića delovanje spada v dobo razvijanja dubrovačke književnosti. Trpljenje i križanje Kristovo, poetičko pripovedanje v dvanajstoslovčnih stihih ne more imenovati se uprav pesnijo, ker manjka pesničkega pore-danja i izvršivanja.   Ipak se jedrnatega jezika radi jako ceni.
(Dalje prih.)
V noternjoj Srbiji.
Potopisna crtica.
A. S. _
(Dalje.)
Proti severu se razprostira lepa ravnina, a proti jugu vrsti se visoko gorovje, počenše s Kopaonikom daleč na jugu, kojemu sosednje veliki gorski sklop Stolov i Kobasice, a k njim se redajo proti zapadu Triglav, Jelica i. t. d. — Na podnožju pređgranja Triglavovega stoji starodavni managtir Žica. Solnčni žarki so se odbijali na tornju, tako da si ga daleč videl izmed goste zelenjave, ki jo delajo mnogi drevoredi, vodeči k manastiru. Žica je v Srbiji za Studenico najstariji manastir, kojega da je po-dignol sv. Sava še v petnajstem stoletju. Od takrat so se tukaj kronali srbski carevi. Ko so Dušana Silnoga napadli Madjari, pričestil je on v Žice svojo vojsko, vodeči jo proti sovražniku, ter skoro zatim potolkel do glave oholega Azijata v rudničkem okrožju.
Od Karanovca pa do Oačka pelje cesta večim delom po malo obdelanem, brežujkastem kraju, ki mu sicer ne manjka jiaravue lepote, koji vendar oko potnika nekako utrudi. Mnogi štorovi na okrog ceste kažejo, da so se morale šs ne ravno pred dolgim časom tukaj razprostirati krasne šume, ki pa zdaj še le tu i tam imajo kake ostanke. To je menda tudi krivo, da je cela ta okolica prav slabo nastanjena; večih vasi ne najdeš nigde; le posamezne hiše sede razbacane na okolo. Vendar čim se više približavaš Čačku, tim obdelaniji i obludjeniji postaja kraj, pa tudi roman-tičneji, ker se bregovje z desne i leve strani vedno bolje približava se svojimi predstražami : z zeleno goščavo obraslimi hribi. Kako uro hoda pred Čačkom postane moj postiljon pred mehano, ki stoji kraj ceste. Pozabil sem jej sicer ime, vendar mi je drugači ostala v spominu, ker mi je žeja prav lepega jesenskega dneva celo izsušila grlo, pa mi je kapljica do-
205
brega Moravčana prav dišala. Menda so se tudi postiljona polastile enake želje, ter mu navdahnole misel, postati malo tukaj. Ker me je prav hitro vozil od Karanovca, pogostil sem ga z merico vina, ker više ga popiti se je odločno branil; zato sem mu velel popiti še „črnu kafu", koja mu je bila mnogo ljubša od vina. V vsakej mehani najdeš v enem kotu gostilne sobe ognjišče, gde uz lonec kave gori „večni ogenj" i iz kojega se odta-čejo male šalice pridošlim gostom, ki navadno najpred pijo kavo. Vino i žganje pijo le redki. Kava pa je tudi prav cena, ker šalica, ki po naših kavanah povsodi stoji lOnovčičev, prodaja se v srbskih mehanah po 5 par, t. j. naša dva i pol krajcarja. Ko stopim v sobo, koja je za od-ličnije goste pripravljena, pozdravi me prav uljudno neki že priletni gospod. Vedel sem za skoro, ko sem mu tudi jaz povedal, kdo sem, da se zove kapetan V...., zdaj v miru; služil je pod vlado knjeza Miloša. Ce. sem se tudi branil, naročil je vendar proti mojoj volji kave i vina, ter me prav prijazno zaprosil, da naj bodem tukaj za kratki čas njegov gost. — Prav ga je zanimalo, kair sem mu pripovedal o svojej domovini i o bra-tinskoj Hrvatskoj. Tudi on je, tako mi je pravil, v svojoj mladosti v Zagrebu študiral prava. V kratkem času sva se celo sprijaznila i kot prijatelj sem se ^očil od dobrega i kako se mi vidi poštenega starca, obložen z mnogimi pozdravi, koje naj nosim, kako me je prosil, „braći Hrvatom i Slovencem".
Kmalu za tim, prevalivši gosto hladilno šumico, ugleda oko Cačak. Za uro vožnje po vijugajočej se na podnožju s šumo obraslega hribovja cesti ušli smo v dolge, nepravilne ulice mesta, ki leži v velikoj plodnoj, ali prav nizkoj, tedaj od Morave večkrat poplavljenoj ravnini. Ce ravno za tega voljo položaj Cačka nije najbolji, pa tudi nezdrav, to mu je vendar okolica veličanstvena. Na jugozapadu strmi v nebo Jelica planina, ki se hvata na jugoizhodu Triglava, ter zapira moravsko dolino pri Čačku na jug, nastavljaje se dalje proti zapadu z razširjenimi Klinovi, okolo kojih se Morava vijuga najpred proti severu, za tim še le proti iztoku. Na Klinove naslanja se visoki, okroglo kapasti Ovčar, kopaje svoje noge v desnih valovih Morave ; njemu za soseda pa se je pridružil na levoj obali reke Kablar. Med tema dvema orjakoma vije se Morava po ozkem, kli-surastem koritu, a na levoj i desnoj njenoj tukajšnjoj obali med pečina-stim tamnim i z velikimi logovi obraslim bregovjem skrit je srbski Atos : zadruga sedem starodavnih manastirov, med kojimi so uajznameniteji : Bla-govještenije, Preobraženije , Nikelje, Jovanje i drugi. Najstariji tih manastirov, Preobraženije, da je sezidan leta 1600. Vendar nije poznano prav, kdo i kda ga je zidal. Vsakako spada postanek tih kloštrov v prastaro dobo srbstva. Med tema čuvaroma narodnega svetišča, Kablarom i Ovčarom, pa tudi Jelico, prostire  se  lepa  dolina  proti jugozapadu,
206
Čez kojo vodi cesta proti Užici. Daljni sivi hrbti bregovja zapro pogled očesu. —
Tudi v zgodovinskem oziru je Cačak znamenit ; posebno iz časov, ko je hrabri srbski junak otresal raz ramena svojega stoletne turske verige. Na polju, koje se prostira na južnoj strani Čačka, bila je leta 1813 med Jelico i Klinovi osodepolna bitka med Turki i srbskimi junaki. Leta 1815 potolklo je tri jezer Srbov pod vodstvom Miloša tukaj tursko vojsko, ki je brojila čez trideset momkov. V bitki, ki je bila ena najkrvavijih, ostalo je sicer od tri jezer samo sto i osemdeset Srbov zdravih i živih, vendar turska vojska bila je celo uničena. Ostanki razbijenih čet tražili so spas v begu skoz mesto čez Moravo v rudničkem bregovju; ali največ se jih je potopilo že v reki, ali ostali, koji so zdrave pete odnesli, poginuli vsi v bregovju. Poubijale so jih žene srbske, ki so ostale doma, ko je slednji mož odšel proti zakletemu dušmanu.
Čačak, ki je bil še pred kojimi desetimi leti malo mestece, z bornimi, najviše v turškem slogu sagrajenimi kočami, je dan danes že eno najvećih mest v Srbiji, z večino v evropejskem slogu sezidanimi hišami, ¦ ter broji blizo tri jezer duš. Sedež je načelnika i drugih okrožnih činov-nikov, ter poseduje malo „gimnazijsku realku". Najznamenitija pa je vsa-kako katedrala, lepo v bizantinskem slogu sezidana na lik križa. Trikrat se je lesketal na vrhu njene kupe polomesec. Kako krščanstvo, tako je tudi Islam zapustil po njenih stenah više ornamentičkih i geometričkih likov. Zdaj je cerkva, ki je videla toliko važnih dogodkov v srbskoj zgodovini, ponovljena i pobeljena.
Nije mi bilo dano dolgo si ogledovati Čačka, ker nisem še ga celo obšel i že je novi postiljon trobil k odhodu. Moral sem se zato požuriti, da me pošta neostavi. Na mestu, gde se je leta 1815 večina begajočih Turkov potopila, vodi zdaj čez Moravo pontonski most. Obale reke so tukaj prav nizke i peskovite. Morala sva s postilonom stopiti iz kol, ter peš iti čez most, ker tako glasi naredba pri vseh mostovih. Prekoračivši reko, vsel sem se spet na kola z nekako bojazno za svoje kosti iz že pred namenjenih vzrokov. Se en pogled nazaj na mesto, zatim pa proti zapadu na sivi Ovčar i Kablar, nad kojima so se začeli zbirati črni oblaki godrnjajo svojo gromovito pesem — postiljon pa je podkuril z bičem konju, menda ga je na to spominjala preteča nevihta — i ko sem se spet ogledal, že smo projurili široko i lepo obdelano polje, ki se prostira ob levoj obali reke. (Dalje prih.)   -
207
Literarni pogovori in odpisi. J. p.
VI.
Mnogo je tega, kar se v dobrej pesni združuje : ideja, umetna oblika, pesniški predmet. Predmet je tvarina, oblika umetniško delo, ideja smisel, pomen, različnost in osobnost celote. Deklica gleda (po nar. slov. pesni) danico; sprehajajo hrepenenje po ljubem; nagovori „daniöico" in misli, kako bi jo v sredstvo rabila, ljubega si privabiti. „Vkovala bi te v prstan zlat", dala bi prstan ljubemu, da bi v ranem jutru kazal ljubemu „gaz". Predmet tej čudovito poetičkej narodnej pesni je „dani-čica, zvezdičica" ; oblika dvovrstična kitica (narodnim slov. pesnim jako priljubljena); ideja: zmišljeno izpolnjenie želje. Želja, hrepenenje jo je vstvarilo : pCsen je 1 i r i Č k a ; predmet, kakor navadno tem pesnim, vzet iz proste prirode, ali psihologično rečeno: iz prirodnih utiskov na dušo. — •
O kakovosti pesniških predmetov, jih izviru, jih upotreblje-vanj) dal bi se glede na naše umetno pesništvo dolg sermon imeti. Omejimo si stvar! Naše nar. pesništvo jemlje predmete iz notranjosti duše: lirička poezija ; iz domače preteklosti: junačke pesni (n. p. o turških bojih) ; iz svetovne p o v e s t n i c e (n. pr. francoska vojska) ; iz verske preteklosti: cerkovne dobe, iz verskih nagledov (n. pr. vraže, legende, paganske povesti, cerkvene pesni);*) iz morale (pr. basni in polulirične pesni z naukom). Narod naš poje in je peval, kar se ga je neposredno dotikalo, kar ga je čisto posebno zanimalo. — Delajo li naši umetni pesniki tako? — Kar je naših dobrih pesnikov, reči smejemo, da so glede predmetov kot liriki večidel izvirni ; prim. nepre-sežene Preširnove lirične pesni ! Takisto smejemo globokočutečega Mirana,-rahločutnega in dosetljivega (umnega) S. Jenka, kolikor se lirike tiče, dosti izvirne imenovati. Jaz omejujem to izvirnost a dostavki: "večidel", „dosti", s čem jim ne jemljem slave, nego hočem opomenoti, kako težavno je dandanes biti kakor v pesništvu tako sploh izvirnemu. Česa se slovenski literat ne načita? Tega mami Lah, onega lehko-krvna francoska literatura, drugega težki in globokomiselni Nemec, zopet drugega gostokrvni Anglež i. t. d. Žalibože slovanska poezija (kakor slov. literatura sploh) nij pri nas šče tako ukorenjena kakor moderna zapadna; okolnosti, ne naši literati so tega .krivi. Mi poznavamo srbske, hrvatske umotvore za silo; menj zapadnoslavjanske; ruski so nam jako nepristopni. Ne da se tajiti, mi smo šče nekoliko tuji v svojej slovanskej pesniškej domovini ; imamo blaga, a ne znamo ga ; in zato smo v poeziji
*j O pesnili iz pagauskili časov nisom v goričkej mojej razpravi „0 nar. slov, peen." govoril ; naj se to tu dopolni. ' Pis,
208
jaki posnemalci, — kakor ne menje v drugih stvareh. V tem jako zaostajamo za drugim svojim narodnim dviženjem ! Kako bi se mladi naš pesniški prijatelj v oziru na predmete naj obrazoval in ravnal, povemo v enem bodočih listov.
Vabilo
k predpiačenju in naro6enju „Zore" in „Vestnika".
v kratkem pretekla je prva polovica drugega letnika našega lepoznanshega lista. Obila naročba osvedočuje nam, ka se našemit podvzetju nagiblje pozornost slovenskih rodoljubov ; kajti so med naročniki razmerno zastopani vsi stališi nagega naroda. Tudi je stopilo v kolo našega delovanja uže lepo Število najboljših književnih nioČij ; a ce se list tudi mlajšim pisateljem odpira, dela se to ozirom na bodočnost naše literature in na načelo : da je bodočemu književniku za rana treba uriti in vezbati se v pismu. — y^Zo r i'' namera je, gojiti lepo literaturo, belletristiko; „Vestniku", obdelovati polje globlj-Šega znanja in načel umetnostij. ,^Zora^ naj bi razkrivala mogočni svet človeških čuvstev, iz kterih se porajajo čini v zasobnem in občinskem življenji; „ Vestnik" naj bi vodil k poznavanju glavnih istin stvarjenja in mišljenja, oba pak k ukrepljenju in pooblaženju našega naroda. Posebno pak si prizadevata oba lista, seznaniti Slovence z ene strani s slovanskim čuvstvovanjem in mišljenjem, z druge pak z mišljenjem in delovanjem obrazovanih narodov vsega sveta. Kajti poznavanje s I o v an s t v a t. j. neizmerno velikega, čisto posebno zanimivega in prevažnega slovanskega sveta povrača naŠ čut k svojemu izviru in početku, a seznavanje z napredkom sveta dela nas za javni život in za izvrševanje naŠe svetovne zadače sposobnejše ter nas čem dalje bolj vvrstjuje med obrazovane narode naše zemlje. — Zato pak prosimo slov. občinstva vedno vece udeležitve ; kajti le po tej nam bode mogoče, velike žrtve, sklopljene z izdajo teh listov, prenašati in postavljenemu se cilju približevati. Naj nam torej blago slovensko občinstvo brez razlike stami in političkega mišljenja svojo čem večo podporo nakloni, ker to, kar osnovatelji teh listov na tem polji delajo, nij samopridnost in dobičkarija, nego občinsko blago in občinska korist vsega naroda   slovenskega.   Zato se nadejamo obilih predplat in naročil.,
Listnica. One gg. naročnilie, ki so za lani kakor tudi za ravno preteklo polletje z naročnino na dolgu, opravništvo najuljudneje prosi za čem brže pobotanje za-ostaline.
Izdajatelj i odgovorni urednili: Martin Jelovšek. Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.