64   
Dedova knjiga
iritečejo veselo vnuki, j Ko ded iz skrinje risane Debelo knjigo vzame: lepe Reči so v nji napisane.
Ded k mizi javorovi sede, Razgrne knjigo pred seboj, Stoj^ pozorno vnuki v kiogu In vanj uprejo pogled svoj.
Zamolklo in otožno starčkov Razlega glas po sobi se, Kot duh iz časov bi preteklib. Tožeč oglašal v grobi se.
O dnevih čita ded, ko vžival Slovenec zlato je prostost: Takrat je v polji delal svojetn In v svoj lovit je hodil gozd.
Iz srede domačinov kneze, Župane sam si volil je, Boga, zaščitnika svobode,
V  jeziku svojem molil je.
Boljar in knez v jeziku istem Z družino svojo je kramljal, In tujec blagoglasni govor Slovenca je občudoval.
Ko Turk je pridivjal, polmesec
V  levici in v desnici meč, Kdo je branil vero sveto, Boril se zanjo krvaveč?
Ves svet proslavljal je Slovenca, Ves svet mu pel je čast vesel, Ko vračal se je zrnagonosno, Ko vero sveto je otel . . .
Zamisli ded se in preneha, Otožno dene knjigo v kraj: ,,Da, da, tako je, vnuki, bilo, A vse drugače je sedaj!"
In vnuk pied deda trdo stopi, Srdito stisne v pest roko, Naguba se mu čelo mladff, Oči grozeče zasijo:
    65    
„0 ded, povejte mi, če tudi                  O Jed, zakaj tako zatiran
Ostali svet ima srce?                             Naš rod je, davnih dnij junak?
Zakaj z zatiranjem povrača                   Zakaj pravice sam ne tirja.'
Dobrote nam velike te?                         Ko jaz vže bil bi mož krepak . . ."
Kot zvezde jasne upa, starčku Solze priplavajo v oči, V naročje vnuka ded oklene In boljših dnij se veseli.
St. pl. Orlovič