Se pt em be r ok to be r 20 23 1, 2 /8 6. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 2 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 3Vsebina Kolofon Table of Contents 3 Table of Contents 6 Jubilej Devetdeset let revije Proteus Matija Gogala 9 Odlikovanje revije Proteus z redom za zasluge 13 V slovo V službi življenja Luka Pintar (28. aprila 1929 – 20. septembra 2023) Tomaž Sajovic 31 Varstvo narave Vedno na strani narave Daniel Rojšek 51 Iz zgodovine naravoslovja Hallersteinovih četrt tisočletja Stanislav Južnič 63 Nobelove nagrade za leto 2023 Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov Nobelova nagrada za fiziko za leto 2023 Mojca Vilfan, Igor Vaskivskyi 72 Paleontologija O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) iz jame Linija v luči arhivskih dokumentov in fotografij Matija Križnar, Pavel Jamnik 85 Nove knjige Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika Matjaž Kuntner 88 Naše nebo Devetdeset let radijske astronomije Mirko Kokole 7213 88 Contents Anniversary 90 Years of Proteus Magazine Matija Gogala It has been 90 years since the natural science maga- zine Proteus was f irst published in 1933. It seems f itting on the occasion of this jubilee to explain the aim and contents of the magazine and its evolution through the years, to remember its editors, the com- position of the editorial board, and how its circula- tion has changed. Upon the magazine’s 30th and 60th anniversaries its long-time editor Lavo Čermelj noted the contributions of Alija Košir, Ljudevit Kuščer, Božo Škerlj and Lavo Čermelj. When Pavel Grošelj joined the preparation committee they agreed that the most appropriate name for the new natural science magazine was Proteus, the name of the genus of the olm, or “human f ish”, Proteus anguinus. In the f irst issue, its f irst editor Pavel Grošelj welcomed the new magazine: “So much vital power of observation still uncovered in our people! It would be for a good cause, to inspire them to join us in unravelling the mysteries of our beautiful country.” On 21 December 2023 Pro- teus received the Order of Merit, a national decoration conferred by the President of the Republic of Slovenia Nataša Pirc Musar. In memoriam In the Service of Life Luka Pintar (28 April 1929 – 20 September 2023) Tomaž Sajovic Dr. Luk a Pinta r, one of Sloven ia ’s lead ing paediatricians, died on 20 September 2023. “His other true love, apart from medicine, was botany and nature photography, especially plants. Technically f lawless, his photographs exude not only reverence and admiration of nature, but also botanical knowledge of the captured plant and its habitat, always keeping in mind the aesthetic criterion, both in the crop, colours, and contrast, in line with the principle less is better than too much. Luka Pintar submitted his photographs already when the Natural History Society of Slovenia and its Proteus magazine launched the annual competition and exhibition Nature Photography in 1972, and won notable awards in this and almost every subsequent exhibition. For several years he ran the society’s nature photography section, and in Naslovnica: Pisani zebrat (Galeopsis speciosa) je enoletnica, visoka do enega metra, uspeva v listopadnih gozdovih, na posekah, njivah in ob poteh od Evrope do zahodne Sibirije. Foto: Luka Pintar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Se pt em be r ok to be r 20 23 1, 2 /8 6. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 4 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 5Table of ContentsTable of Contents contribute, during my nearly f ifty years of activity, some important pebbles to the mosaic of nature conservation in Slovenia. The human species is just one of many animal species on Earth, and yet we imagine ourselves as its mas- ter. Anton Kuk – Tone Javor made a very meaningful observation in the mid-1960s, upon his f irst meeting with Pavel Medvešček: “In nature, we are all equally important and interdependent, so we can only change nature to the extent that does not threaten others.” Had we held on to this credo, we would truly live in heaven on Earth. My nature conservation efforts have not ended with my retirement and now I continue my work at Zavod Verin institute. From the History of Natural Science Hallestein’s Quarter of a Century Stanislav Južnič It was 320 years ago in Ljubljana that the eminent scholar Ferdinand Augustin Hal lerstein (1703, Ljubljana-1774, Beijing) was born, but he died far from his home 250 years ago, in China. This anniversary seems a good opportunity to remember his achievements. It was our Augustin who revealed the famous Plinius Indicus compiled by German Jesuit polymath Johann Schreck (Terrentius) (1576-1630), which had until then been carefully hidden from Beijing authorities, and thus paved the way for both Lamarckism and Darwinism of the modern age. We are the f irst to discuss his biological research into rhubarb, musk deer, butterf lies … Being a leading Chinese scientist he also headed the famous Beijing research on the electrophorus, which largely enabled the contemporary electronic society. As a leading Chinese scholar Hallerstein delved into nearly every scientif ic discipline. At the time when we are witness to the Chinese technological miracle, he may be the one to serve as a bridge that will take Slovenia towards collaborating with the emerging leading natural science superpower. Nobel Prizes 2023 Generating Attosecond Pulses of Light for the Study of Electron Dynamics Nobel Prize in Physics 2023 Mojca Vilfan, Igor Vaskivskyi The Nobel Prize in Physics 2023 was awarded to three experimental physicists for creating extremely short pulses of light. The prize is shared equally between Pierre Agostini of The Ohio State University, USA, Ferenc Krausz from Max Planck Institute of Quantum Optics in Garching, Germany, and Anne L’Huillier from Lund University, Sweden. The prize was awarded for “experimental methods that generate attosecond pulses of light for the study of electron dynamics in matter”. Paleontology On the Discovery and Research of the European Elk (Alces alces) from Linija Cave in the Light of Archival Documents and Photographs Matija Križnar, Pavel Jamnik For a long time, the remains of the European elk (Al- ces alces) were considered rare in Slovenia and it was not until 1913 that cavers discovered the bones of elk and some other mammals while exploring caves in the vicinity of Glažuta (today known as Linija cave) between Ribnica and Kočevje. With the help of Vi- ennese paleontologists Othenius Abel and Otto An- tonius they identif ied elk bones (skull), which were later studied and exhibited in a museum by Fran Kos. Through archival documents and rare photographs we explored the historical background of the discovery of these interesting large mammals that lived here at le- ast until the Middle Ages. New books Marina Dermastia and Tom Turk: Znansopotnika Matjaž Kuntner Our sky Ninety Years of Radio Astronomy Mirko Kokole The year marking Proteus’s venerable anniversary also celebrates the same anniversary of radio astronomy, a branch of astronomy concerned with the observation of celestia l objects in the radio portion of the electromagnetic spectrum at wavelengths ranging from a few millimetres to one hundred kilometres. Although it may never have enjoyed much public at tention, radio astronomy is one of the most important branches of modern ast ronomy. Its contribution to the knowledge of astronomy and astrophysics has been invaluable, and even though news of radio telescopes and their discoveries only rarely capture media attention, this does not go to show that radio astronomy has lost momentum. New radio telescopes are being constructed the world over, with the shared ambition for scientif ic progress and the vision of a free human civilisation. 2009 the Natural History Society awarded him with the title of the society’s honorary member for this work and for many articles that he contributed to the Proteus magazine,” wrote Stane Peterlin in Pintar’s 2015 book Cvetje slovenske dežele (Florula Slovenica), where Pintar’s f lower photographs were accompanied with written plant descriptions by Andrej Seliškar. This was Pintar’s second book after the photographic botanical almanac that was published in 1990 under the title Rože na Slovenskem (Flowers in Slovenia), which Luka Pintar conceived with Tone Wraber. Some years ago, Pintar told me how his love of plant photography evolved: “I cannot really pinpoint what exactly prompted me to go into photography. The urge developed spontaneously as I was watching nature (excursions to the mountains!). I always wanted to take it (nature) back with me, like a picture that would stay with me forever. Interested in plants, I started to collect them. I wanted to capture certain species on film in their most distinct form, but I wanted the image to be aesthetic in composition as well. I always took my photographs in nature, on site. I never picked plants and took them home to my studio to work on them, and to my mind, this is the true appeal of such photographs. You come across the same species again, but under better growth and light conditions. This is how I got to learn about the “visibilia” in our nature. It would be nice if photographs of taxa in our nature one day evolved into Flora Slovenica, similar to Flora Alpina or Flora Helvetica, which is a project for many hands. It is not a small task, for we have more than three thousand species in Slovenia. As for natural science education, I’d join the appeal […] for more instruction time. Young people should know more about the environment than only snowbells and primroses, in short – they should learn about the “visibilia” that they come across in nature.” Pintar’s feel for the visible image of plants reminds us of the Swiss zoologist Adolf Portmann (1897-1982), whom we got to know a few years back in Proteus in a contribution by Kazimir Tarman. German biologist, biosemiotician, philosopher and journalist Andreas Weber (1967-) described him in the following terms: “At the time when classical Darwinism was at its peak [Portmann] was convinced that appearance, the aesthetic side of animals and plants should be the focus of a scientific description, and even more – that life’s f inal inner purpose was not to win, but to be visible.” Portmann’s scientific focus on the role of the outward appearance of animals and plants in the biosphere also inspired one of the most inf luentia l American thinkers, German-Jewish political theorist and philosopher Hannah Arendt (1906-1975). The “modern-age physical image of nature”, modern science, alienated humans from the world. Humans, Arendt claims, have lost their authentic sensory experience of the world. With this in mind, we can begin to understand what kind of knowledge Portmann – and Luka Pintar – were after. They both knew modern science, but were always aware that we must never lose sight of our authentic sensory experience of the world. In other words – we must not lose sight of the “visibilia”. And Proteus should never lose sight of the authentic sensory experience of the world. Nature Conservation Always Taking Side with Nature Daniel Rojšek I f irst heard about nature conservation in the early 1970s at Ljubljana-Matica Caving Club, today’s Ljubljana Cave Exploration Society. It was Rado Smerdu, a caver and a new associate of the Institute of the Socialist Republic of Slovenia for Monument Conservation, who introduced us to conservation. I became actively involved in nature conservation in 1975, when one Friday evening Rado and I realised that 1: 5000 maps did not show cave footprints, which were a constituent part of the opinion of Institute of the Socialist Republic of Slovenia for Monument Conservation on the Free Industrial Zone Sežana. The Institute had to submit the opinion by Monday, so I spent the Saturday and Sunday drawing footprints of all important caves in the area between Sežana, Li- pica and Orlek into maps. This area was meant for Yugoslavia and Italy to build factories there based on the Osimo Agreements, but fortunately this did not take place. Our work conditions gradual ly improved; I was given my own off ice, we grew in numbers and divided work amongst ourselves. In the last decades I was actively involved mainly in interventions into riverbeds and Karst caves, and I soon discovered that directors promise everything, but on construction sites things tend to take a course of their own. I therefore took it upon myself to make project managers and engineers understand and embrace our recommendations; I showed them how to stack rocks, form dykes, build roadside stonewalls, and similar. All with the aim to do something good for nature and produce something as best they could. For the most part, they kept their side of the bargain. In essence, nature conservation is a cultural activity, and in this world of ours that is so alienated from nature we are among the few who are fully aware of what this means. The law protects va lues, not phenomena, and if we lose these, the values that protect them lose their purpose. I don’t have much to say about nature conservation. We don’t know where nature begins or ends, so how are we, poor little human beings, to preserve it? It makes me extremely happy to have been able to 6 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 7Devetdeset let revije Proteus • JubilejJubilej • Devetdeset let revije Proteus Devetdeset let revije Proteus Matija Gogala Naravoslovna revija Proteus letos slavi že devetdeset let izhajanja, saj je prva številka izšla leta 1933. Prav je, da ob tem jubileju na kratko napišemo, kaj je namen in vsebina te revije, kako se je naklada spreminjala z leti in kdo vse je bil urednik in kakšen je bil sestav uredniškega odbora. Naj omenim, da opuščam vse strokovne in znanstvene nazive, čeprav jih pri taki reviji ni malo. Dolgoletni urednik Lavo Čermelj je v svojem prikazu ob tridesetletnici in šestdesetletnici napisal, da so med pripravljalci bili Alija Košir, Ljudevit Kuščer, Božo Škerlj in Lavo Čermelj. Po pritegnitvi Pavla Grošlja v pripravljalni odbor je prevladalo spoznanje, da je najprimernejše ime naravoslovne revije Proteus, imenovan po rodu človeške ribice Proteus anguinus. Vsebino revije lahko razdelimo na biologijo – splošno biologijo, antropologijo (v smislu biološke véde, ne v današnjem sociološkem pomenu te besede), zoologijo, botaniko, mikologijo, mikrobiologijo, f iziologijo in genetiko, v zadnjem času tudi molekularno biologijo. Sledijo področja medicine, ma- tematike, f izike, kemije, astronomije, me- teorologije, geologije s paleontologijo, nato področja geografije, speleologije in tehnike, astronavtike, varstva narave, biografije pri- znanih osebnosti, od desetega letnika do danes tudi Nobelovih nagrajencev z opisom njihovih dosežkov. K tem področjem sodijo prikazi novih knjig z naravoslovno tematiko, rubrike Mladi pri- rodoslovec, Društvene vesti, Pogovori z bralci, Za bistre glave, in tudi astronomske priloge (od desetega do enaintridesetega letnika kot področje efemerid za Ljubljano). Zanimivo je tudi spreminjanje naklade, od začetnih 2.000 izvodov do absolutnega rekorda v le- tnikih trinajst in štirinajst 15.000 izvodov! S tridesetim letnikom se je naklada znižala na okroglo 8.000 primerkov. Nato se je na- klada z leti zniževala do sedanjih 1.200 iz- vodov. Prvi urednik je bil biolog Pavel Gro- šelj, ki je urejeval revijo od začetka prvega letnika do sedmega zvezka šestega letnika. Takrat ga je dohitela prezgodnja smrt. Znal je zelo lepo in poljudno pisati, kar je pri- znalo veliko število kasnejših ocenjevalcev in urednikov. Poznalo se mu je, da je bil poleg biologa tudi pesnik, zato je pisal dovršeno in zgledno. Naj navedem vsaj nekaj prime- rov njegovih člankov: v prvi številki prvega letnika in ponovno v prvi številki osemdese- tega letnika je objavil članek Kako so odkrili človeško ribico? ali v drugem zvezku prvega letnika članek, ki je posvečen začetniku bio- akustike Ivanu Regnu Človek, ki je muziciral z žuželko. Imel pa je zelo široko zanimanje za vse veje naravoslovja, tako je med dru- gim pisal o astronomiji, o meteorskem roju, pa tudi o valjenju jajc pri ptičih in podob- no. Krmilo revije je po Grošljovem odho- du prevzel fizik Lavo Čermelj, ki je Proteus urejal do prvega zvezka osmega letnika in po presledku zaradi kulturnega molka med drugo svetovno vojno zopet po krajšem po- vojnem obdobju, ko ga je zamenjal za dve številki osmega letnika zdravnik Alija Ko- šir, nekaj dlje pa je bil urednik fizik Anton Peterlin, od četrte do desete številke osmega do vključno devetega letnika. V teh zvez- kih je našlo prostor tudi nekaj prispevkov o letalstvu, skupaj s takrat aktualno temo o nadzvočni hitrosti. Od desetega do ena- intri- desetega letnika, torej uglednih dva- indvajset naslednjih letnikov, je spet urejal Lavo Čermelj. Od devetindvajsetega letnika do prve in tretje številke enaintridesetega letnika mu je kot tehnični urednik poma- gal Marko Aljančič, v zadnjih dveh letnikih (tridesetem in enaintridesetem) pa tudi bo- tanik Tone Wraber. Tudi urednik Čermelj je imel zelo raznovrstno zanimanje, kar se je kazalo v izboru raznolikih naravoslovnih tem, od zoologije in botanike preko me- dicine, kemije in f izike do astronomije. V uredniškem odboru so takrat (na primer pri sedemindvajsetem letniku) poleg urednika Čermelja sedeli tudi Jovan Hadži, Miroslav Kališnik, Alija Košir, Anton Kuhelj, Janez Matjašič, Črtomir Nučič, Hubert Pehani, Anton Ramovš in Aleš Strojnik. Potem je naslednjih šest let urejal revijo ge- olog in paleontolog Anton Ra- movš. Zato se je pod njegovim uredništvom povečalo število geoloških in paleontoloških prispev- kov. Stane Peterlin je v Kazalu šestdesetih le- tnikov Proteusa v prispevku In še naslednjih trideset Proteusovih let navedel, da je z dva- intridesetem letnikom dobila revija Proteus šestnajst barvnih strani, ki jih je ta- krat tiskala nova tiskarna Mladinske knjige, črno-bele strani pa še vedno vsaj nekaj let tiskarna Tone Tomšič iz Ljubljane. Ramo- všu je sledil agronom France Adamič, ki je urejeval od osemintridesetega do enain- štiridesetega letnika, torej štiri leta. Nasle- dnji urednik je bil biolog in botanik Tone Wraber. Že prej je bil tehnični urednik pri Lavu Čermelju in je uredil dvojno, deveto do deseto številko devetindvajsetega letnika. V času rednega uredništva je revijo urejeval od dvainštiridesetega do devetinštiridesetega letnika. Od petdesetega do sedeminpetde- setega letnike revije Proteus sem urejevanje nato prevzel jaz, zoofiziolog in entomolog Matija Gogala. V obdobju svojega uredni- štva sem v petinpetdesetem letniku uvedel angleške povzetke glavnih člankov. Od pet- inpetdesetega letnika naprej je revijo zopet prevzelo Prirodoslovno društvo. Tehnični urednik je bil od pete številke devetintride- setega letnika, torej od januarja leta 1977 in tudi med mojim uredništvom, Andrej Za- jec, ki se je zaradi težke bolezni poslovil od nas leta 1995. Kljub razmeroma kratkemu sodelovanju pri reviji je pustil pri Proteusu značilni pečat. Naslednji v vrsti urednikov je bil biolog in naravovarstvenik Stane Pe- terlin, ki je poleg dveh posebnih zvezkov revije (ob tednu varstva narave leta 1967 in Triglavski narodni park leta 1972) uredil oseminpetdeseti do enainšestdeseti letnik. Z dvainšestdesetim letnikom je glavni urednik postal Ivan Kreft, odgovorni urednik pa je ostal Stane Peterlin, ki je to nalogo opravljal tudi še v štiriinšestdesetem letniku, ko je za eno leto uredništvo prevzel Samo Ribarič. S štiriinšestdesetim letnikom je Prirodoslovno društvo Slovenije prekinilo pogodbo s Ti- skarno Mladinska knjiga in tisk revije zau- palo Tiskarni Delo, d. d. Za prve tri zvez- ke petinšestdesetega letnika sem nato kot odgovorni urednik prevzel jaz, od vključno četrte številke tega letnika pa do danes je to breme prevzel mikrobiolog in molekularni biolog Radovan Komelj. Petinšestdeseti le- tnik je kot v. d. urednika urejala Janja Be- nedik, v tistem času tudi direktorica pisarne Prirodoslovnega društva Slovenije. Večjo tehtnost je dosegla revija Proteus ponovno v šestinšestdesetem in sedeminšestdesetem le- tniku, ko je funkcijo urednika prevzel Ma- tjaž Mastnak. Naslednje kritično obdobje je bilo ob prvih dveh zvezkih oseminšestdese- tega letnika, ko je novi urednik postal fizik Sašo Dolenc, ki pa je radikalno spremenil sestavo uredniškega odbora. Zato in zaradi spremenjenih ciljev revije Proteus so nato v tekočem, oseminšestdesetem letniku soure- dnikovali Tomaž Sajovic, Janja Benedik in Matjaž Mastnak. Od šeste do zadnje dvojne številke istega letnika (oseminšestdesetega) revije do današnjih dni, torej skupaj vsaj 18 let, je ostal glavni urednik slavist in dolgole- tni lektor Tomaž Sajovic, ki je v revijo uve- del daljše uvodnike in v zadnjem času tudi tematske številke, kot so na primer zvezki, posvečeni Muri (78, 6-8), Parku Škocjanske jame (79, 7-9), Karavankam - Globalnemu Geoparku UNESCO (80, 7-9), Pohorju (83, 2-5), Halozam (84, 4-7) in Dravi (85, 6-9). Seveda je pa vprašanje, ali tak način ure- janja revije ne uspava bralcev, čeprav dobijo potem zelo bogato vsebino po treh ali štirih mesecih. Druga posebnost, ki jo je potreb- no omeniti, so razmeroma dolgi komentarji 8 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 9Jubilej • Devetdeset let revije Proteus Odlikovanje revije Proteus z redom za zasluge v uvodih posameznih številk Proteusa, ki pa so zelo čitljivi in smiselno odsevajo vsebine vodilnih člankov. Izdajatelj in založnik naključno izbranega dvainosemdesetega letnika je bilo Prirodo- slovno društvo Slovenije, odgovorni urednik Radovan Komel, glavni urednik Tomaž Sa- jovic, v uredniškem odboru pa so bili Janja Benedik, Milan Brumen, Igor Dakskobler, Andrej Godec, Matija Gogala, Matevž No- vak, Gorazd Planinšič, Mihael Jože Toman, Zvonka Zupanič Slavec in Petra Draškovič Pelc. Lektor je bil Tomaž Sajovic, za obli- kovanje revije je skrbela Eda Pavletič, za angleške prevode je bila odgovorna Andreja Šalamon Verbič, slikovno gradivo je pripra- vljal Marjan Richter, revijo tiskalo podjetje Trajanus d.o.o., v svetu revije pa so bili Ni- na Gunde Cimerman, Lučka Kajfež Boga- taj, Tamara Lah Turnšek, Tomaž Pisanski, Peter Skoberne in Kazimir Tarman. Tehnični urednik je bil od devetindvajsete- ga letnika Primož Schauer in leto kasneje tudi Tone Wraber. Tehnična urednica je bila od dvaintridesetega do vključno četrte številke devetintridesetega letnika Emilija Medveš. Joža Meze je besedila lektorirala od tretje številke štiriintridesetega letnika do vključno enainštiridesetega letnika, za- menjala pa sta jo lektorica Erika Kržišnik (od dvainštiridesetega do sedeminpetde- setega letnika) in lektor Tomaž Sajovic, ki od oseminpetdesetega letnika sam skrbi za čistejši jezik. Kasneje, po oseminšestdesetem letniku do danes, pa je tako in tako prevzel tudi glavno uredništvo revije Proteus. Naj omenim, da sta kazalo za prvih trideset letnikov Proteusa sestavila Marko Aljančič in Primož Schauer, za šestdeset letnikov pa, tudi v digitalni obliki, kar jaz, Matija Go- gala. Danes je revija Proteus na razpolago v digitalni knjižnici dLib.si od štiriinsedem- desetega letnika (leta 2011/2012) do danes. Na spletni strani Prirodoslovnega društva Slovenije, ki izdaja revijo, je v celoti dosto- pen le prvi letnik, ostali letniki so dostopni v arhivu revije www.proteus.si/arhiv/. In kaj naj navedem za konec tega prispev- ka? Sklenem ga naj kar s citatom prvega urednika Pavla Grošlja v prvem članku pr- ve številke prvega letnika: »Koliko zdrave opazovalne sile spi v našem ljudstvu! Bilo bi dobri stvari v korist, da jo pritegnemo k razreševanju čudes svoje lepe domovine.« Po tem lepem zaključku nas je prijetno presenetilo vabilo na svečanost 21. decem- bra leta 2023 v kompleksu Brdo, kjer je predsednica države doktorica Nataša Pirc Musar podelila reviji Proteus državno odli- kovanje red za zasluge. O tem si oglejte dokumente na naslednjih straneh! 10 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 11Odlikovanje revije Proteus z redom za zaslugeOdlikovanje revije Proteus z redom za zasluge 12 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 13Odlikovanje revije Proteus z redom za zasluge V službi življenja • V slovo V službi življenja Luka Pintar (28. aprila 1929 – 20. septembra 2023) Tomaž Sajovic Dr. Luka Pintar je bil eden od vodilnih otroških zdravnikov pri nas. »Ob njegovem strokovnem delu pa mu je bila druga veli- ka ljubezen botanika, ki jo je nadgradil še s fotografiranjem rastlin in narave. Njegove tehnično brezhibne posnetke preveva najprej spoštovanje in občudovanje narave, nato botanično poznavanje upodobljene rastline in njenega življenjskega okolja, vselej pa je prisotno tudi estetsko merilo tako v izrezu posnetka, barvah in kontrastu ter načelo: ra- je manj kot preveč. Ko sta se leta 1972 pod okriljem Prirodoslovnega društva Sloveni- je ter njegovega Proteusa začela vsakoletni natečaj in razstava Naravoslovna fotografija, najdemo med sodelujočimi tudi Luko Pin- tarja. Na tej in skoraj vsaki naslednji razsta- vi je bil nagrajen z visokimi priznanji. Nekaj let je vodil društveno sekcijo za naravoslov- no fotografijo. Za to in za številne članke v reviji Proteus mu je Prirodoslovno društvo Slovenije leta 2009 podelilo naslov častnega člana društva«, je zapisal Stane Peterlin v knjigi Pintarjevih fotografij Cvetje slovenske 14 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 15V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja dežele (Florula Slovenica), s strokovnimi opisi cvetja je pri njej sodeloval tudi mag. Andrej Seliškar. Knjiga je izšla leta 2015, ni pa bila Pintarjeva edina, saj je leta 1990 izšel ve- liki fotografsko-botanični almanah Rože na Slovenskem, ki ga je Luka Pintar pripravil skupaj z dr. Tonetom Wraberjem. Leta 2018 sem v prvi številki 81. letnika Proteusa že pisal o Luki Pintarju, in sicer v prispevku z naslovom Luka Pintar, sopotnik Proteusa in človek, ki je poznal Pavla Grošlja. 20. septembra  leta 2023 je Luka Pintar umrl. Ko sem tistega dne odprl svoj telefon – pri svojem pisanju ga imam najraje izklo- pljenega -, se mi je na zaslonu izpisalo, da me čaka sporočilo … V njem mi je dolgo- letna tajnica Prirodoslovnega društva Slo- venije Marjana Peterlin zapisala, da Luke Pintarja ni več … Razmišljanje o nekrologu, razmišljanje o smrti Nebeški tesar teše mrtvaško posteljo in zibel obenem (Ivan Cankar: Podobe iz sanj) Pred 20. septembrom sem načrtoval, da bom v slavnostni številki Proteusa pisal o Luki Pintarju, najstarejšem naročniku re- vije. Ko ga je njegov oče leta 1933 naročil na takrat popolnoma novo revijo, je bil njen najmlajši naročnik. Zdaj pišem nekrolog. Bolje, začenjam ga pisati. Vsak, ki piše, ve, da je najtežje zapisati prvo besedo – nobe- na nikoli noče biti »prava«. »[B]eseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noče na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo luč; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba siloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri,« je v Podobah iz sanj (1917) pisal Ivan Cankar. Pri nekrologu pa so težave še neizmerno večje. Vsak, ki ga piše, stoji - naj se tega zaveda ali ne – pred paradoksno nalogo, ka- ko porajati popolnoma novo besedilo o smrti nekoga, ki smo ga poznali, o nekom, ki je umrl, o človeku, ki ga nepreklicno več ne bo - kako pisati popolnoma novo besedilo o nepreklicnem koncu, o totalnem razrušenju in zanikanju življenja. Kot da bi nekrolog do- ločala skrivnostna prerokba iz Delfov: vsak konec je hkrati začetek in vsaka smrt je tudi rojstvo … Ivan Cankar je v črtici Konec v Podobah iz sanj – v njej se pisatelju v sanjah prikaže smrt sáma – umetniško preoblikoval sveto- pisemsko priliko o pšeničnem zrnu v meta- forično pripoved (požeto klasje metaforično predstavlja padle vojake v brezsmiselni voj- ni) in njen paradoksni pomen položil v usta Smrti: »Žela sem veličastno žetev, na brez- mejnih njivah sem jo žela, kjer je bil člo- vek sam sejal. Tako dolga je bila ta žetev od jutra do večera in še od večera do jutra, da mi je bila roka že obnemogla, da se je kosa že krhala. Po kolovozu kraj njive si prišel ti in si se ozrl postrani na črno deklo bož- jo. Zasmilil se ti je ta in oni zlati klas, ki je padel; napol iz strahu, napol iz nečimrne hinavščine si potočil papirno solzo za tem in za onim, za Milavcem, za Valenčičem, za Bercetom in še za nekaterimi; nase, nase edinega pa si mislil ves čas. Na nič drugega nisi pomislil! Nisi pomislil, da to zlato klas- je, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življe- nje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem.« (Poševni poudarek je moj.) Brez groze smrti bi življenje ne bilo nobena slast, radost in sreča (po Dušanu Pirjevcu v spremni študiji k romanu Dostojevskega Bratje Karamazovi) Cankarjevi paradoksni misli o smrti, ki po- raja življenje, se je morda najbolj približal in jo morda tudi najbolje razumel literarni zgo- dovinar in teoretik Dušan Pirjevec (1921- 1977). Svoje razmišljanje o njej je zapisal v študiji Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu (besedilo je kot spremna študija k romanu Dostojevskega Bratje Karamazovi izšla leta 1976 v zbirki Sto romanov). Da bi bralke in bralci lažje dojeli Cankarjevo misel, moram Pirjevčevo razlago navesti dobesedno: »Na kaj pesnik ni bil še nikoli pomislil? Pomislil ni, da smrt ni zgolj klinična smrt in ni zgolj okrutni in brezsmiselni razpad živega bitja, marveč je zgolj-smrt, ki edina lahko razja- sni to, kar človek s svojo človeško besedo imenuje življenje. [Zgolj-smrt Pirjevec raz- laga takole. Smrt kot naravni pojav živemu človeku sploh ni dostopna, saj vanjo stopi šele, ko je že mrtev. Po drugi strani pa je le človek tisti, ki se zaveda smrti, samo človek »doume« neki naravni pojav kot smrt, dou- Turška lilija. (Lilium martagon). Foto: Luka Pintar. 16 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 17V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja me pa ga v grozi in muki. Šele tako sploh je na svetu nekaj takega kot smrt. Zgolj-smrt je torej hkratna s človekovo odprtostjo za- njo, ki sta groza in muka.] Vsaka dejanska smrt je konec nekega življenja, a je hkrati tudi prostor razkritja zgolj-smrti in s tem razkritja življenja kot sveta žive ljubezni. V tem smislu ni nobena kaplja krvi prelita za- stonj. Smrt je mati.« Črtica se sklene takole: »‚Vsega tega ti ni bilo már, mislil si náse, bal si se záse, zato ker si gledal poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe strah! Strah te je bilo vprašanja: čemu si živel, človek, kómu živiš? Povej mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe in ura posvečenja: ko pridem k tebi, da pojdeš z menoj na poslednjo pot, – kóga boš klical na pomoč, da ti bo v trplje- nju stal ob strani, da bo tvoj besednik pred pravičnim sodnikom?‘  Ukazujoč in trd je bil ob teh besedah glas matere Smrti in vsa moja duša, ves moj ubogi, ponižani jaz je bil vklenjen jetnik njenih oči, teh temnih plamenov.« Pisatelj se najprej sklicuje na mati, nato na domovino. A vse zaman! Odgovor je drugje: »Takrat se je v grozi in bolesti razklalo moje srce, da je dalo, kar je še imelo: ‚Bog!‘  V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehljá otroku, ki je ozdravel. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen.« Smrt prihaja v grozi in bolesti. Groza in bolest razkoljeta pesnikovo srce, vendar to razklano srce ne umre, marveč oživi. Pirjev- čeve besede k sklepnim vrstica Cankarjeve črtice navajam dobesedno, v njih se namreč zlijeta in jezikovno prekrijeta njegovo in Cankarjevo razumevanje smrti in življenja: »Groza in bolest sta to srce razklali, da bi se odprli bogu in tako tudi Življenju, Mladosti in Ljubezni, ki jih zmore srce ravno zato, ker je razklano. Smrt razkolje srce, a ga ne usmrti, marveč mu prav s tem prinese Ži- vljenje, Mladost in Ljubezen in je zato smrt tudi svetnica odrešenica.« Odprto ostaja vprašanje boga - šele ob sklicevanju nanj se je Smrt pisatelju razkrila kot nekaj popolnoma nasprotnega, kot Življenje, Mladost in Ljubezen. Odgovor je presenetljiv. Pirjevčev in Cankarjev bog, ki je tudi bog Dostojevskega, ni metafizični bog, ni teološki bog, ni nič absolutno bivajočega, »marveč kvečjemu drugo ime za zgolj-bit [zgolj-bit je samó to, kar govori v glagolu biti; razlaga je Pirjevčeva] in se razodeva v dejavni ljubezni [do drugega] […]: […] zato se njena opredelitev glasi: sem in ljubim; ljubim za nič«. Pirjevec je v razpravi Bog ateistov (1977) to izkušnjo boga, ki ni niti teistična niti ateistična, opisal z besedami: samo na podlagi niča se razodene čudež nad čudeži, da bivajoče je, ali bolj razumljivo, brez groze smrti bi za človeka življenje ne bilo nobena slast, radost in sreča, ne bi bila »najvišja vrednota«. To pa tudi pomeni, da se groza smrti in radost življenja človeku razkrivata hkrati - brez groze smrti ni radosti življenja, kakor se tudi človek ne more veseliti življenja, če ga ni groza ob misli na smrt. Predstavitev Cankarjevega in Pirjevčevega paradoksnega razumevanja razmerja med smrtjo in življenjem je bila nujno potreb- na, da bi vsaj približno razumeli, zakaj o pisanju nekrologa sploh velja razmišljati. V grobem bi nekrologe – z vso dolžno spoštlji- vostjo do tovrstnih besedil, predvsem pa do umrlih, ki so jim namenjena - lahko shema- tično delili v dve skupini. V prvo bi lahko uvrstili tiste nekrologe, ki so »blizu« načinu opredelitve nekrologa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Opredelitev se glasi takole: »kratek članek o delu in življenju nedavno umrlega.« V skladu s slovaropisnimi pravili je razlaga napisana v skopem in neprizadetem jeziku, vsebinsko pa je nekrolog opisan kot nekakšen »uradni« življenjepis umrlega. Na kratko, jezikovni način opredelitve nekrologa v Slovarju je, kot se spodobi za strokovna in znanstvena besedila, neoseben, nekakšna »neosebnost« pa obvladuje tudi nekrologe, ki jih uvrščam v prvo skupino: pisci takih nekrologov večinoma naštejejo čim več tega, kar je umrli dosegel v življenju, nekrolog pa sklenejo na tak ali drugačen način stereotipno, na primer tudi s stavkom, ki ga najdemo že kot stalno besedno zvezo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: »ohranili ga bomo v lepem spominu«. Izvor te »neosebnosti« moramo iskati v razumevanju smrti, ki pa ni takšno, kakršnega smo našli pri Cankarju, Pirjevcu in Dostojevskem. Pisci nekrologov iz prve skupine razumejo smrt po vsej verjetnosti bolj kot zgolj naravni, klinični pojav, kot taka pa je tudi predmet znanstvenega raziskovanja. Vendar – po Pirjevcu -: »Če še tako natanko pregledujemo dejstva, ki jih ob klinični smrti ugotavljajo in analizirajo znanosti [medicinska znanost k linično smrt opredeljuje kot prekinitev  krvnega obtoka  in  dihanja; razlago sem povzel iz Slovenskega medicinskega slovarja], ne bomo nikjer našli ničesar, ob čemer bi smeli in mogli reči: to je smrt. V klinični smrti smrti ni.« [Poševni poudarek zadnjega stavka v navedku je moj.] Zato je popolnoma mogoče razumeti vsakdanjo izkušnjo, »ki pravi, da je človek ob klinični smrti lahko tudi docela brezbrižen ali vsaj ravnodušen«. Človekova ravnodušnost do naravne, klinične smrti ima svoj izvor lahko v odnosu same novoveške znanosti do narave. Francis Bacon (1561- 1626), oče moderne znanosti, je ta odnos V hvali védenja (1592) opredelil takole: »Premoč človeka tiči v védenju […]. […] Naravi moramo pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.« Zapovedovati naravi v praksi pomeni spreminjati jo. Ker je smrt tudi naravni pojav, se človeku zdi, da jo bo nekoč z znanostjo mogoče premagati in tako doseči nesmrtnost. Dokler pa naravna smrt ni premagana, človeka vedno lahko obide tudi groza pred njo kot tistim strahotnim naravnim pojavom, ki neusmiljeno konča življenje. Gospa Hohlakova, oseba iz Bratov Karamazovih, lahko samo še obupana vzklika: »Umrem in naenkrat ni ničesar več, samo repinec bo rasel na grobu.« Za pisce nekrologov iz druge skupine pa smrt ni zgolj naravna smrt. Za njih je smrt zgolj-smrt, ki jo je treba še dodatno oprede- liti s Pirjevčevim povzemanjem pomenov iz tistih izredno prepričljivih stavkov literarne- ga in gledališkega kritika, dramaturga, pre- vajalca, esejista  in  politika Josipa Vidmarja (1895-1992), »ki dokazujejo, da prevzameta človeka muka in groza šele, ko mu ‚misel na smrt‘ uide iz ‚tehtajočega razuma v zavest in čut vsega telesa‘, tako da se svoje smrti za- veda z ‚vsem svojim bitjem‘. ‚Misel na smrt‘ v tem primeru torej ni nikakršno védenje na način tehtajočega razuma. […] Ta groza je eksistencialna pretresenost človeka kot ce- lote.« Le taka mučna izkušnja smrti pa mu lahko razkrije, da življenje »je« in »obstaja«, da je slast, radost in sreča ter »najvišja vre- dnota«. Toda kaj sploh je življenje? Ključna Pirjev- čeva misel je, »da je človek prav zaradi svoje smrtnosti [tu ni govor o naravni smrti, am- pak o zgolj-smrti; opomba je moja] že vedno slovo od bivajočega in je tako že vedno nič, [ki razkriva bivajoče glede na njegovo bit - glede na to, da je]. Ali z drugimi besedami: samo v svetlobi svoje smrtnosti odkrije člo- vek nekaj takega, kar se imenuje življenje, da je tedaj nekaj takega, kar se pač imenuje življenje, sploh možno življenje, pa […] ni zgolj človekovo življenje in še manj je to ži- vljenje določenega posameznika, marveč je življenje kot življenje, pa zato ni čisto točno, če rečemo, da je človek živo bitje, marveč je treba reči, da je človek prostor življenja kot življenja. To pa je človek le, ker in koli- kor je smrten. Človek živi kot smrtnik in je kot smrtnik prostor življenja. Prav kot smr- tno bitje je človek prostor razodetja življenja kot življenja in kolikor tedaj človek omogo- ča, da se življenje razodeva kot življenje, je nesmrten, ker je v ‚službi‘ življenja. Človek je nesmrten s svojo smrtjo. Umreti pomeni izpolniti dolžnost do življenja kot življenja. 18 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 19V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja Življenje je le tako, da človek umre. Eno ži- vljenje mora biti dano, darovano in žrtvova- no, da bi življenje bilo.« Na kratko povedano: življenje, ki se razkriva v luči smrti, ni zgolj človekovo življenje, ni življenje določenega posameznika, marveč je življenje kot življenje. Človek kot smrtnik je prostor razodetja življenja kot življenja, drugače povedano, človek kot smrtnik je v »službi« življenja. Človek mora umreti, da življenje sploh lahko je. S tem nočem reči, da pšenice ne bi bilo treba požeti. To bi bila škoda. Hudo je, da proizva- jalec ne vidi lepote (Dušan Pirjevec v zgod- bi o kmetu in slikarju v študiji k Bratom Karamazovim) Vse povedano se bo marsikomu zdelo precej »odmaknjeno« od resničnost i . Morda pa je »resničnost«, od katere naj bi bilo vse povedano precej »odmaknjeno«, sama »odmaknjena« od resničnosti? Da vse Pirjevčevo razmišljanje ni abstraktno, kaže nazorna zgodba o kmetu in slikarju v njegovi študiji k Bratom Karamazovi: »Ko stoji kmet, ki mu danes pravimo poljedelski proizvajalec, sredi sončnega poletnega dne pred poljem dozorele pšenice, mu ni ničesar drugega v mislih kot količina denarja, ki ga bo iztržil. A na kaj naj bi poljedelski proizvajalec še mislil, kaj naj bi še videl? To se odkrije, ko pride umetnik in reče: ‚Lepo je! Naslikal bom!‘ S tem nočem reči, da pšenice ne bi bilo treba požeti. To bi bila škoda. Hudo je, da proizvajalec ne vidi lepote.« Kmetova »zgodba« je ekonomska logika: po- lje pšenice samo po sebi ne pomeni nič, je le sredstvo za pridobivanje denarja. Umetniko- va »zgodba« je popolnoma drugačna: polje pšenice ima pomen samo po sebi, umetni- ku se razkriva kot lepota, kar pomeni, da se umetniku polje pšenice razkriva v svoji zgolj-biti, v tistem, kar lahko izrazimo le z besedo je. Po Pirjevcu bi oba pogleda na polje žita – kmetovega in umetnikovega - morali združiti: poljedelski proizvajalec bi moral misliti tudi na lepoto polja žita, na njegovo zgolj-bit, na to, da žitno polje pre- prosto je. Ključno vprašanje je, zakaj Pir- jevec vztraja na združitvi obeh pogledov. Kmetov pogled na polje žita je omejujoč in izključujoč, pravimo, da je metafizičen: po- lje žita je le sredstvo za pridobivanje denar- ja, njegova lepota, ki bi na primer navduše- vala sprehajalce, ne pomeni nič. Pirjevec tak pogled opisuje takole: »Metafizični pogled je uničevalski. Vendar to uničevanje ni de- jansko in fizično uničevanje, čeprav ga tudi na svoj način opredeljuje. Bistvo tega uni- čevanja je v tem, da nobena stvar, pa tudi človek sam ne, sama na sebi nič ne pome- ni, marveč je kar a priori zgolj predmet in sredstvo in ima le toliko pomena, se pravi, da sploh je, le toliko, kolikor je zmožna slu- žiti in biti instrument nekim višjem ciljem« – v našem primeru le pridobivanju denar- ja. Uničevalni metafizični pogled je danes splošen pojav, naj omenim le izkoriščanje in uničevanje človeka in narave. Človeštvo lahko tak uničevalski pogled omeji in mu postavi mejo le z »umetnikovim« pogledom, tistim pogledom, ki razkriva, da vse živo in neživo na svetu ni samo sredstvo za tako ali drugačno »uporabo«, Brstična lilija (Lilium bulbiferum). Foto: Luka Pintar. Luka Pintar v službi narave. Na Pokljuki leta 1980. Foto: Stane Peterlin. 20 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 21V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja ampak nekaj neprecenljivega samo po sebi. Le v tem pogledu je življenje samo po sebi najve- čja vrednota. To pa ne pomeni, da bi človek stvari ne smel uporabljati, predelovati, po- uživati in celo uničevati. Gre za to, da bi v vseh teh svojih dejanjih skusil vedno tudi razkritje zgolj-biti ter tako sprejel to stvar, ki jo použije, kot dar in darovanje.« S to mislijo je Pirjevec samo posplošil trditev iz »zgodbe« o kmetu in umetniku: »S tem no- čem reči, da pšenice ne bi bilo treba požeti. To bi bila škoda. Hudo je, da proizvajalec ne vidi lepote.« Dejavna ljubezen je osvoboditev iz trinoštva stvari in navad, osvoboditev od potreb kot edinega določila in edinega smisla človeka in njegovega življenja (Dušan Pirjevec v štu- diji k Bratom Karamazovim) Dejavna ljubezen do drugega kot »ude- janjenje« zgolj-biti, čudeža, da vse je, ko sem in ljubim in ljubim za nič, po Pirjevcu »ni kakšno asketsko zanikovanje potreb in njihovega zadovoljevanja, pač pa je […] osvoboditev iz trinoštva stvari in navad, je osvoboditev iz neomejenega kopičenja de- narja in moči. Je tedaj osvoboditev od potreb kot edinega določila in edinega smisla človeka in njegovega življenja. Reči smemo, da je uveljavljanje distance do potreb in predmetov njihove zadovoljitve.« (Poševni poudarki so moji.) Osvobajanje od metafizike, po kateri so vse stvari s človekom vred zgolj predmet in sredstvo, že pomeni razkrivanje tistega, kar je metafiziki »skrito« in »nedosegljivo«: da stvari in človek niso samo predmet in sredstvo, ampak da v prvi vrsti predvsem in preprosto so - drugače povedano, meta- fiziki je »skrita« in »nedosegljiva« zgolj-bit. Vse povedano zgošča in povzema sklepno spoznanje, ki ga je Pirjevec izluščil iz ro- mana Fjodora Mihajloviča Dostojevskega Bratje Karamazovi, pri čemer je treba do- dati Pirjevčevo prepričanje, da Dostojevski zvesto odgovarja samemu bistvu sodobnega sveta: »Temeljno vprašanje tehnike, znanosti in revolucije kot bistvenih določil sodobnega človeštva je vprašanje zgolj-biti,« čudeža nad čudeži, da vse živo in neživo je. V romanu Dostojevskega se po Pirjevcu tisti zgodovin- ski svet, ki ga je s »tehniko, znanostjo in re- volucijo« vred zasnovala metafizika, dokon- čuje, odpira pa se vprašanje novega sveta. Kako nepojmljivo drugačen bi bil novi svet, ki bi temeljil na zgolj-biti, kaže razmišljanje starca Zosima, lika iz Bratov Karamazovih, o gospodi in služabnikih ter sodnikih in zločincih. Po Zosimu brez služabnikov si- cer ni mogoče živeti, vendar bi moral biti gospodar služabnik lastnim služabnikom. To preprosto pomeni, da človek, ki opravlja vlogo služabnika, ni le služabnik, ampak je v prvi vrsti človek. Bodoče »veličastno zedi- njenje ljudi« bi moralo temeljiti na načelu, da je človek služabnik vsem ljudem. Še bolj nedoumljivo pa bi bilo razmerje med sodni- kom in zločincem. Zosim je bil prepričan, da bi sodnik zločinca moral odpustiti brez graje. Glavni problem ni ustrezna kazen za zločin, ampak to, da bi se v zločincu pre- budila »odgovornost« za zgolj-bit, drugače povedano, da se mu razkrije življenje kot najvišja vrednota. Samo tako se lahko raz- reši edini resnični problem slehernega zlo- činca in se dogodi prerojenje. Kruto kazen bi zločinec doumel le kot maščevanje, kar bi mu zaprlo pot do zgolj-biti. Samo kot zanimivost velja omeniti, da so pravni teo- retiki po oktobrski revoluciji v Rusiji popol- noma resno razpravljali o ukinjanju prava. »Komunizem ne pomeni,« je pisal Peteris Stučka, predsednik vrhovnega sodišča Sov- jetske zveze, leta 1927, »zmage socialistič- nega prava, ampak zmago socializma nad vsakim pravom, kajti z odpravo razredov z njihovimi antagonističnimi interesi bo pravo popolnoma izginilo.« Prav kot smrtno bitje je človek prostor razo- detja življenja kot življenja (Dušan Pirjevec) Izogniti se moramo dolgočasno arogantnim ref leksijam o pomenu, ki ga maj revoluci- onarnega leta 1968 še vedno ima za nas, in se vprašati: kako je videti sedanjost skozi oči leta 1968? (Slavoj Žižek: Mi smo tisti, na katere smo čakali) Kdo si, bralec, ki boš bral moje pesmi čez sto let? / Ne morem ti poslati ne ene rože od tega bogastva pomladi, […]. / Odpri svoje duri in poglej naokoli. Iz svojega cvetočega vrta na- beri duhteče spomine na rože, ovenele pred sto leti. (Rabindranath Tagore: Vrtnar) Daleč nas je pripeljalo paradoksno Pirjevče- vo spoznanje (nastajalo je »na ramenih« Aristotela, Heideggerja, Dostojevskega in še koga): »samo na podlagi niča se razodene čudež nad čudeži, da vse, kar biva, je« – ali drugače povedano, »šele ko človeka zaradi smrti presune najhujša groza, se mu razpre življenje kot najvišja slast«. Pri Pirjevcu se to spoznanje na koncu prevesi v hvalnico življenju: »življenje, ki se razkriva v luči smrti, ni zgolj človekovo življenje, ni življenje določenega posameznika, marveč je življenje kot življenje«, »človek« je prav »kot smrtnik«, kot bitje, ki umira in umre, »prostor razodetja življenja kot življenja«, je torej »v ‚službi ‘ življenja«. Paradoksno rečeno: »Človek mora umreti, da življenje sploh lahko je.« V luči teh spoznanj se mi je utrnila misel: ali ne bi nekrolog moral biti pravzaprav hvalnica življenja? Na neki način to kaže tudi začetek besedila Mi smo tisti, na kate- re smo čakali, ki ga je napisal filozof Slavoj Žižek (1949-) v spomin (zveza je napisana namenoma, saj so tudi nekrologi napisani v spomin) na znamenito leto študentskih in delavskih uporov 1968 in ga objavil v Mla- dini leta 2008: »Adorno začne Tri študije k Heglu z ovržbo tradicionalnega vprašanja v zvezi s Heglom, ki ga odlično ponazarja na- slov knjige Benedetta Croceja Kaj je živega in kaj mrtvega pri Heglu?: takšno vprašanje predvideva arogantno pozicijo, kjer samega sebe postavimo v vlogo razsodnika preteklosti. Kadar imamo opraviti z resnično velikim fi- lozofom, se ne smemo spraševati, kaj se danes še lahko naučimo od njega, kaj nam pomeni, ampak prej nasprotno, vprašati se je treba, kaj smo MI, naš trenutni položaj, v njegovih očeh, kako bi on mislil našo dobo. In enako je treba storiti z majem ‚68, s tem poslednjim poskusom radikalnega preizpraševanja naše globalne kapitalistične civilizacije, ki skupaj s kitajsko kulturno revolucijo sklene celotno dobo, ki se je začela z oktobrsko revoluci- jo. Izogniti se moramo dolgočasno arogantnim refleksijam o pomenu, ki ga maj ‚68 še vedno ima za nas, in se vprašati: kako je videti se- danjost skozi oči leta ‚68?« (Poševni poudarek je moj.) Žižek - sklicujoč se na nemškega f ilozofa Theodorja W. Adorna (1903-1969) - tradi- cionalno vprašanje, ki ga ponazarja naslov knjige Benedetta Croceja Kaj je živega in kaj mrtvega pri Heglu?, zavrača kot »arogantno pozicijo, kjer samega sebe postavimo v vlogo razsodnika preteklosti« - drugače povedano, v nobenem primeru si ne smemo prisvajati vlogo razsodnika preteklosti oziroma zgo- dovine. Po Žižku sta produktivni in edino smiselni vprašanji, kaj smo mi, naš trenutni položaj, v očeh nemškega f ilozofa Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1770-1831), kako bi on mislil našo dobo, in kako je videti sedanjost skozi leto 1968. Rabindranath Tagore (1861-1941), bengalski polihistor, pesnik, pisatelj, skladatelj, sli- kar, f ilozof, družbeni prenovitelj, pedagog in Nobelov nagrajenec za književnost, je razmišljal podobno. Svojo pesniško zbirko Vrtnar (1913) je zaključil s sledečo pesmijo, prevedel jo je Alojz Gradnik: Kdo si, bralec, ki boš bral moje pesmi čez sto let? Ne morem ti poslati ne ene rože od tega boga- stva pomladi, ne enega pramena zlata iz obla- kov tam gori. Odpri svoje duri in poglej naokoli. Iz svojega cvetočega vrta naberi duhteče spomine na rože, ovenele pred sto leti. V radosti svojega srca čuti živo radost, ki je pela neko pomladno jutro in pošiljala vese- li glas preko stoletja. 22 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 23V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja Pesnik bralcu, ki bo pesem bral »čez sto let«, sporoča, da mu ne bo mogel »poslati niti ene rože« s svojega vrta. Bralec bo mo- ral poiskati »rože« na svojem vrtu. Rože – v bistvu pa vsa pesem - so pomensko odpr- ti simbol, vsak jih lahko razume po svoje. Osnovno sporočilo pa je kljub vsemu vsa- komur dovolj jasno: preteklost – taka, kot je bila - ni več mogoča v sedanjosti, se pa sedanjost lahko »naveže nanjo«, vendar ve- dno le »skozi sebe«. Bra lec res ne more nabrat i »rož« iz pesnikovega vrta, lahko pa se jih spominja, tako da nabere »rože« v svojem vrtu. Bralec tudi ne more čutiti »žive radosti«, kakršno je čutil pesnik pred sto leti, lahko pa jo »čuti« v »radosti svojega srca«. Drugače povedano, bralec res ne more čutiti »pesnikove žive radosti« izpred stotih let, lahko pa čuti »svojo živo radost«, ko pa bo čutil »svojo živo radost«, bo (morda) lahko na svoj način »podoživel« - ali vsaj razumel - tudi »pesnikovo živo radost«. Vendar ti »živi radosti« nikakor ne moreta biti več enaki. Preteklosti »ni več«, jo pa lahko v sedanjosti »skozi sebe« »nadgradimo«. Pirjevčevo, Žižkovo in Tagorejevo razmi- šljanje nam dovolj nazorno sporoča tudi, kako naj pišemo nekrologe: pokojnika lah- ko najbolj pristno častimo, če njegovo delo nadgradimo z delom in spoznanji drugih, ki ustvarjajo na tak ali drugačen način seda- njost. Le tako je lahko pokojnik – po Pir- jevcu – »v službi življenja kot življenja«. S to mislijo in na tak način se tudi spominjam Luke Pintarja … Luka Pintar in njegova »visibilia« Pred leti mi je Pintar o svoji ljubezni do fotografiranja rastlin v naravi pripovedoval takole: »Kaj je ključni razlog za mojo foto- grafijo, ne bi vedel povedati. Razvila se je kar sama od sebe ob opazovanju narave (iz- leti v gore!). Vedno sem si jo (naravo) želel odnesti s seboj kot sliko, ki mi bo ostala. Ker so me rastline same zanimale, sem jih začel zbirati. Trudil sem se posamezne vrste čim bolj prepoznavno ujeti na film z željo, da bi bila slika tudi estetsko grajena. Fo- tografiral sem vedno v naravi, na rastišču. Rastlin nisem nikoli trgal in odnašal do- mov, da bi jih obdeloval ateljejsko. V tem tudi vidim čar te fotografije. Isto vrsto po- novno srečaš v ugodnejši rasti in eventual- no tudi boljših svetlobnih razmerah. Tako sem spoznaval ‚visibilia‘ v naši naravi. Le- po bi bilo, če bi fotografiranje taksonov v naši naravi nekoč v prihodnosti omogočilo videti Floro Slovenico po zgledu Flore Alpine ali Flore Helveticae. To bi seveda zahtevalo veliko sodelavcev. Naloga ni enostavna. Saj je v Sloveniji več kot tri tisoč vrst. Glede naravoslovnega izobraževanja bi se priključil apelu […], da je tega pouka premalo. Mladi naj bi poznali o svojem okolju malo več kot samo zvonček in trobentico. Skratka, spo- znavali naj bi ‚visibilia‘, ki jih v naravi ob- dajajo.« Pintarjev odnos do rastlin v naravi je bil kontemplativen, opazovalen, rastlin ni nikoli trgal, ampak samo fotografiral – kot umetnik iz Pirjevčeve študije, ki je slikal ži- tno polje zgolj zaradi njegove lepote, zgolj zato, ker je. Na tak način je spoznaval, kot je pravil, »visibilia« v naravi. »Visibilia« je latinski samostalniško rabljeni pridevnik visibilis v imenovalniku množine srednjega spola in pomeni »tisto, kar je vidno«. Portmannovo znanstveno poudarjanje vloge zunanje podobe živali in rastlin v biosferi ter njegov vpliv na Hannah Arendt Ta Pintarjev občutek za vidno podobo rastlin nas spomni na švicarskega zoologa Adolfa Portmanna (1897-1982), o katerem je pred leti v Proteusu pisal tudi Kazimir Tarman. O Portmannovem raziskovalnem delu je nemški biolog, biosemiotik, f ilozof in no- vinar Andreas Weber (1967-) pisal takole: »Med razcvetom klasičnega darvinizma je [Portmann] neomajno verjel, da mora bi- ti pojavnost, estetska plat živali in rastlin, osrednji del znanstvenega opisa, še več – da globlji namen, ki prepreda biosfero, ni zma- gati, temveč postati viden.« Postati viden pa pomeni, da te opazijo - opazijo, da si, da bivaš in obstajaš. Portmannovo znanstveno poudarjanje vloge zunanje podobe živali in rastlin v biosferi je pomembno vplivalo tudi na znamenito ameriško politično teoretičar- ko in filozofinjo nemško-judovskega izvo- ra Hannah Arendt (1906-1975). O vplivu Adolfa Portmanna na Hannah Arendt je pisala f ilozofinja Anne O’Byrne v izredno zanimivem besedilu Naloga razgledane lju- bezni: Arendt in Portmann v iskanju smisla (The Task of Knowledgeable Love: Arendt and Portmann in Search of Meaning). Besedilo je izšlo leta 2017 v zborniku prispevkov Ar- teakti mišljenja: Branje Miselnega dnevnika Hannah Arendt (Artifacts of Thinking: Rea- ding Hannah Arendt’s Denktagebuch), ki sta ga uredila Roger Berkowitz in Ian Storey. Besedilo Anne O’Byrne je pomembno za naše razmišljanje, zato velja povzeti iz njega nekatera najpomembnejša spoznanja. Leta 1966 so se v Miselnem dnevniku: 1950-1973 Hannah Arendt začele pojavljati opombe o šv icarskem zoologu Adolfu Por tmannu in njegov ih raziskavah o morfologiji, o vidnih podobah živali. Ena od njegovih zgodnjih raziskav, Lepota metuljev iz leta 1936, je bila namenjena velikosti, obliki in barvi metuljev. Že sam naslov knjige je pričal, da gre za nenavadnega znanstvenika. Knjiga se začenja s čudenjem in čudenje jo spremlja do zadnje strani (opozoriti velja, da je že Aristotel v svoji Metaf iziki zapisal, da je izvor vsakega f i lozof iranja čudenje). Namesto da bi Portmann to pestrost – in zanj so bili metulji samo najbolj čudovit primer iz naravnega sveta – podredi l zahtevam naravne in spolne selekcije, torej zahtevam prevladujoče evolucijske teorije, je v vzorcu in barvi prepoznaval aristotelsko željo po Brstična lilija (Lilium bulbiferum subsp. croceum). Foto: Luka Pintar. 24 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 25V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja pojavnosti. Funkcionalizem, prevladujoči pristop v njegovi védi, bi od njega zahteval, da si zastavi kar nekaj vprašanj: zakaj bi taka pestrost sploh obstajala, kakšna je njena funkcija, kako prispeva k evolucijskemu razvoju vrst, kaj se izraža v teh barvah? Vendar je Portmann vztrajal pri lepoti in ostajal pri vidni podobi. Portmannovo nasprotovanje fetišiziranju teorije funkcionalizma v naravoslovju in odpor Hannah Arendt do instrumentalizacije v političnem delovanju Portmann je v svojem času doživljal znan- stveno »revolucijo«, preobrat od opazovanja in opisovanja vidnih življenjskih oblik k raziskovanju »nevidnega« v fiziki, kemiji in biologiji. Zakaj sta f izika osnovnih delcev in molekularna biologija začeli prevlado- vati? Po Portmannu zato, ker je prevladalo prepričanje, da se v svetu nevidnega skriva ključ za obvladovanje narave. Portmann se ni slepil, da bi njegov način morfološkega raziskovanja lahko nadomestil p r e v l a du j o č o o b l i k o z n a n s t v e ne g a raziskovanja. Jasno pa se je zavedal sil, ki ženejo znanost, da se ukvarja z vprašanji splošnih funkcij življenja in da skuša odkrivati splošne biološke zakone. Toda v Živalskih oblikah in vzorcih (1948) se takega razvoja v znanosti ni prav nič veselil. Res je, da smo z znanstvenim védenjem, ki se je s to metodo širilo in poglabljalo, lahko zdravili bolne in povečevali našo produktivnost, vendar pa smo po drugi strani zagospodovali materialnim stvarem in razvili uničevalne tehnologije. Opozarjal je na razliko med primarnimi in sekundarnimi pogledi na naravni svet in zagovarja l primarnega kot korektiv prevladujočega znanstvenega pristopa. Njegovi argumenti so tudi spoznavnoteoretski. V Živalskih oblikah in vzorcih opozarja, da je »iskanje splošnih zakonov življenja proizvedlo več dejstev, kot jih lahko razumemo«. Že sama obilica dejstev preprečuje, da bi jih lahko razumeli. Portmann tako piše: S tem, ko smo si ves čas prizadevali odkrivati vedno nove naravne zakone, smo pozabili na enega najpomembnejših splošnih zakonov, na enega najbolj univerzalnih pojavov sploh: na stalno nastajanje novega organskega življenja v Zemljini zgodovini. Zaradi nenehno spreminjajoče se raznolikosti življenjskih pojavov so naravni zakoni, ki obljubljajo nespremenljivost - a l i vsaj relat ivno stabilnost -, sicer privlačni. Kot bi rekla Hannah Arendt, so to nekakšne »stopniščne ograje«, ki znanstvenikom pomagajo, da »se povzpnejo« do resničnih trditev o svetu. Ali kot pravi Portmann: pomagajo ustvarjati znanstveno védenje, k i ga je mogoče uporabiti pri »številnih uporabnih nalogah, povezanih z razvojem človeške civilizacije in nadzorom naravnih sil«. Težava nastane, ko se znajdemo med dvema stoloma, med obilico nerazložljivih dejstev in izmuzljivimi splošnimi zakoni, in pozabimo na vrednost pozornega opazovanja stvari v svetu, ki so same po sebi vir pomena. Pri tem ne gre za kakršno koli opazovanje. Če dovolimo, da funkcija začne pojasnjevati, kar vidimo, se začne dozdevati, da (vsa) naša opažanja potrjujejo evolucijska načela naravne in spolne selekcije. Tako je oblika delf ina primerna za hitrega plavalca; dolge noge antilope so primerne za tek po travnikih; krilo ptice je popolnoma prilagojeno letenju. Portmann piše: »Ta skrajna namenskost, to popolno ujemanje med obliko in funkcijo, velja zdaj za način, kako narava deluje.« Toda to je »vzvratno« razmišljanje. To razmišljanje je »vzvratno« zato, ker ujemanje med obliko in funkcijo postane privzeto, torej ideološko, vrhovno načelo, po katerem naj bi se »ravnala« narava; znanstveniki se več ne sprašujejo o tem načelu, ga torej ne mislijo, ampak v naravi samo iščejo tiste značilnosti, ki to načelo »potrjujejo«. Tako razmišljanje našo pozornost usmerja skoraj izključno k tem tehničnim oblikam življenja, pri čemer nenehno krepi pomen vsega, kar se ujema s funkcijo. Posledica je, da zanemarjamo »ogromno živalskih oblik, ki našemu tehničnemu čutu pomenijo malo ali nič«. Portmannovo razmišljanje je odkrita kritika teorije funkcionalizma in ne skriva tudi moralnega nestrinjanja. Pri Hannah Arendt odpor do instrumen- talnosti izvira tudi iz njenega razumevanja političnega. Če je politično področje pro- stor dejavnosti, ki jih določajo le sredstva in cilji, ne more biti več področje delova- nja. Delovanje se izmika temu vzorcu, saj je odprt proces, ki presega vsak namen ali uporabo. Za Grke delovanje in govor nista imela nobenega cilja zunaj sebe: dogajala sta se vedno le v sedanjosti, le »tu in zdaj«, in sta zato bila najvišji dejavnosti političnega življenja. Tako kot zdravljenje, igranje na f lavto in uprizarjanje dramskih besedil sta tudi govor in delovanje dejavnosti, pri kate- rih je izdelek izvedba, izvajanje oziroma de- lovanje samo, to pa zahteva gledalce, tiste, ki znajo gledati in pri tem ne iščejo sredstev in ciljev. Raziskovanje ima različne cilje, ne samo gospodovanja nad naravnimi silami Po r t m a n n p r e t i r a n o d o l o č e n e g a , tehnološkega opazovanja ni želel zamenjati z zgolj č ist im, naivnim opazovanjem sveta, kakršen se nam preprosto zgolj kaže (Portmann je le bil znanstvenik in ni bil zadovoljen »le« s Pirjevčevo zgolj- Kovačnik (Lonicera caprifolium). Foto: Luka Pintar. 26 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 27V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja bitjo, tistim je sveta). Opazovanje živega sveta je za Portmanna bilo smiselno le, če smo na živi svet zrli skozi nekakšno k a tegor i a l no m re ž o . Por t ma n n n i nasprotoval taksonomiji a l i hierarhiji, nikakor pa ni odobraval hierarhičnega razmerja med zunanjo podobo in skrito resničnostjo. Portmann je bil prepričan, da obstaja pomembna razlika med temačnim življenjem preprostih morskih živali na eni strani in »višjo vrsto bivanja« na drugi. Zanj je bila pomembna intenzivnost življenja, natančneje, intenzivnost skupnega življenja. Portmann je zapisal, da na primer vitičnjaki, ki naseljujejo bibavična območja skalnatih obal, oblikujejo revno in nemo vrsto živalske združbe - v nasprotju z jatami rib, ali še bolje, glasno kolonijo gnezdečih ptic, kjer skupno življenje kaže mnoge značilnosti, ki jih srečamo v življenju višjih živali kakor tudi v naši človeški družbi. Ugovor je sicer lahko podoben, kot ga je imel Portmann do funkcionalistov: če izberemo tehnično učinkovitost kot pomembno vrednoto, bomo dobili hierarhijo funkcionalnih oblik; če izberemo intenzivnost skupnega življenja kot našo vrednoto, bo to postalo hierarhično n a j p o m e m b n e j š e m e r i l o s k u p n e g a življenja. Portmann se je gotovo zavedal tega, toda ni dovolil, da bi to omajalo njegovo prepr ičanje. Por tmann svojo alternativno taksonomijo predlaga v duhu svobodomiselnega nasprotovanja hegemoniji instrumentalnega mišljenja, k i podreja znanstveno raziskovanje ciljem tehnologije. Prostora je dovolj za oboje. Ne gre pa samo za nasprotovanje. Portmannovo zagovarjanje intenzivnost i ž ivljenja izv ira iz želje po  »polnejšem, bogatejšem konceptu živih oblik«, kar ima tudi izrazito znanstveno vrednost. Portmann je prepričan, da »ima raziskovanje različne cilje, ne samo [danes tako cenjenega] gospodovanja nad naravnimi silami«. Bogatejši koncept nam omogoča, da vemo več, hkrati pa tudi, da se približujemo mejam védenja. Znanstveno raziskovanje nas vodi v skrivnost. Ponižnost, ki jo v nas vzbuja izkušnja te meje, pa je protistrup za prevzetnost, ki ga prinaša tehnološka učinkovitost in arogantnost. S stališča tehnologije tak koncept nima uporabne vrednosti. V kantovskih izrazih, ki jih Hannah Arendt uporablja v Življenju uma, se funkcionalizem predstavlja kot stvar uma (Vernunft): ukvarjal naj bi se s smislom vidnih pojavov, vendar dejansko nikoli ne seže dlje od védnosti in zaznavanja, torej razuma (Verstand). Nasprotno pa je prav Portmannovo vztrajanje pri vrednosti vzorcev in površine, natančno povedano, pri smislu vidne pojavnosti, delo uma. (Na tem mestu je treba vsaj približno pojasniti razliko med umom in razumom. Oboje se ujema z razliko med dvema popolnoma različnima miselnima dejavnostima, med misliti - iskanjem smisla - in védeti.) Po Portmannu je tehnološko neuporabnost treba samo pozdraviti. V zaključku Živalskih oblik znanstvenik postane družbeni kritik: »Ko proizvodnih moči ne bodo več organizirali in povečevali z namenom uničevanja, ko si bodo mnogi lahko privoščili svobodno preživljanje prostega časa, se bo neusahljiva želja po delu usmerila tudi na tista področja, kjer bo mogoče dosegati le ‚nekoristne‘ vrednosti; kjer ne bo odločal občutek moči, ki izvira iz prevlade, ampak bo prevladovalo strahospoštovanje, ki obdaja skrivnost. Če je največja vrednota krepitev življenja v skupnosti, bomo morda lahko gledali na svet tako, kot gleda nanj umetnik, si dovolili, da nas bodo ganile okrog nas vznikajoče oblike življenja, ki so drugačne od nas, in doživljali nekaj, ‚kar se včasih zdi podobno vezem bratstva, čeprav je to težko doumeti‘. Vse to nam omogočajo vidne pojavnosti, vidne podobe.« Naučiti se moramo videti in ljubiti Ha nna h A rendt s Por tma nnom n i deli la njegovega nagnjenja do bratstva ali skrivnostnosti, si je pa želela, da bi védenje, ustvarjeno z opazovanjem sveta, kot je to počel Portmann, lahko uporabila pri razmišljanju o naši človeški usodi. V Miselnem dnevniku je zapisala: »Namen zunanjih podob je, da so vidne: to pomeni, da je zunanja podoba del sveta. Smo ‚družbena‘ bitja, kolikor se pojavljamo, se kažemo in smo vidni.« V knjigi Vita activa (v angleščini je z naslovom The Human Condition izšla leta 1958, v nemščini z naslovom Vita activa oder Vom tätigen Leben leta 1960, v slovenščino je prevedena leta 1996) je bilo prvo rojstvo, biološki dogodek pojavljanja v svetu, znamenje našega drugega rojstva, to je, naše sposobnosti spontanega delovanja. Zdaj pojavljanje kaže, da smo del sveta. Ne gre zato, da bi biologija predstavlja la metaforo za razumevanje našega obstoja. Prav tako ne gre za to, da bi znanstvene raziskave prinesle neizpodbitne resnice, s katerimi se je treba preprosto le strinjati. Niti ni stvar, da Talesa (ukvarjal se je z naravo) nadomestimo s Sokratom (zanimala so ga predvsem etična vprašanja, ki jih je reševal s someščani) kot modelom mišljenja. Prej gre za nekaj podobnega Heidegger jevemu načinu razmišljanja. Heidegger je v svojih predavanjih leta 1919 in v začetku dvajsetih let spodbujal svoje študente, da uporabijo lastno izkušnjo in poiščejo v njej izhodišča, ki bi spodbudila fenomenološko raziskovanje (fenomenološko raziskovanje je kvalitativni raziskovalni pr istop, k i je namenjen raziskovanju doživljanja ; to raziskovanje namesto (objektivnih) tretjeosebnih opisov in teorij Skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata). Foto: Luka Pintar. 28 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 29V službi življenja • V slovoV slovo • V službi življenja (»od zunaj«) zanima človekovo živo izkustvo oziroma doživljanje (»od znotraj«). (Hannah Arendt je pri njem začela študirati leta 1924.) Namesto da bi svet jemali kot zgolj danost z njegovimi zakoni in podrobnostmi ter da bi se takoj lotili abstrakcije, morajo preučiti svojo izkušnjo in jo opisati na način, ki bo pripeljal do fenomenološko razumljene resnice. Za Hannah Arendt in Portmanna je ta pristop pomenil način gledanja na svet, ki anganžira in spreminja gledalca. Po Portmannu naša izkušnja pestrosti metuljevih barv odpira razmislek o tistem, kar vidimo, in tistem, ki vidi, ter nas od naivnega - otroškega - uživanja v barvah preusmerja k vprašanjih, kaj pomeni vsaka od njih posebej in kaj lahko pomeni pestrost barv sama – in, končno, kaj lahko to pomeni za metulje in kaj za nas. V Heideggerjevi terminologiji je to premikanje od ontične informacije (ta se nanaša na tako imenovana bistva stvari, drugače povedano, kaj stvari so) k ontološkemu pomenu (ta se nanaša na eksistenco, bivanjskost stvari, na to, da stvari so). Portmanna si lahko predstavljamo na njegovem miselnem in doživljajskem potovanju. Radovednost, ki jo po lastnih besedah čuti že od malih nog, ga vodi k naravnemu svetu, ki ga navdaja s čudenjem, kar ga spodbuja k še bolj skrbnemu in pozornemu opazovanju. Kopiči znanje, postane strokovnjak za nekatere obl ike morskega življenja v Baltskem morju, išče še nekaj, nato še več in tako naprej. Vidne podobe se še naprej pojavljajo in njihovo vedno večje razumevanje ni posledica prodiranja pod površino v skrito notranjost ali preseganja zgolj vidne podobe na poti k bistvu stvari. Gre predvsem za to, da se naučimo videti. In za to, da se naučimo ljubiti. Ljubezen in védenje Hannah Arendt si najbolj žel i, da bi razmišljanje mislecu preprečilo, da bi delal zlo, in da bi to lahko zahtevali od vseh. Ko jo vprašanje »Kako se pojavlja mišljenje?« pripelje do razmišljanja o življenju, ni naključje, da prepozna vzorno življenje kot tisto, ki najbolj popolno izpolnjuje ta upanja. Sokrat je bil prepričan, da nihče ne more zavestno delati zla, zato je v svojem življenju moral razmišljati o vseh, ki jih je srečal. Pri tem ni šlo za predpisovanje. V Apologiji opisuje, da je vse življenje grajal svoje atenske sodržavljane, in zadnja usluga, ki jo je od njih zahteval, je bila, da grajajo svoje sinove, »če ti cenijo bogastvo ali kaj drugega bolj kot kreposti ali če mislijo, da so nekaj, čeprav niso nič«. Zahteva po razmišljanju torej ni zakon, ki bi ga bilo treba uveljaviti, temveč praksa, ki jo je treba gojiti med izobraževanjem in življenjem v polisu. Sokratovo življenje je izjemno vplivalo na Arendtino raziskovanje življenja uma: odpira razpravo o mišljenju kot pogovoru dveh v enem; Sokratov demon je model vesti; njegova navada preživljanja časa na agori prinaša razmišljanje v javno življenje, kjer razmišljanje postane nekaj, pri čemer lahko vsi sodelujemo, tako kot vsi sodelujemo pri življenju mesta. Sokrat se je posvetil razmišljanju, vendar se ni želel imeti za strokovnjaka. Z eno izjemo. Prepričan je namreč bil, da je nekaj vedel o ljubezni: »Tako al i drugače sem od nebes prejel dar, da lahko na prvi pogled zaznam tako ljubimca kot ljubljeno osebo.« Toda kako se ljubezen pojavi? Dialog - v dobrem sokratskem načinu - ne podaja nobene definicije ljubezni ali prijateljstva, temveč bra lce in posluša lce na koncu pusti bolj zmedene, kot so bili na začetku. Med pogovorom se nam ljubezen kaže v pogledih, ki prehajajo med moškimi, rdečicah, šepetanih pogovorih, pogledih, skratka v pozornostih, k i jih namenja ljubezen. In nihče ni bil tako pozoren kot Sokrat. Hannah Arendt v Krizi v izobraževanju (1954) opisuje izobraževanje kot dejavnost, ki od nas zahteva, da se odločimo, ali imamo svet dovolj radi, da zanj prevzamemo odgovornost. Svet, ki ga ima v mislih, je človeški svet, ki je nastal z delom naših rok, in to, za kar naj bi bili odgovorni, je akumulacija človeške zgodovine, ki je svet naredila takšnega, kot je. Vzgojitelj ta svet pokaže novi generaciji in od nje zahteva, da se zanj zavzame in ga s skupno odgovornostjo tudi neguje. Sokrat je v tem smislu izjemno navdihujoča osebnost. Predmet njegove pozornosti, središče njegovega spraševanja in jedro vseživljenskega preiskovanja je bilo življenje, kakršnega živijo ljudje v polisu. Pisanje Hannah Arendt o Portmannu nas vabi, da si predstavljamo sokratskega naravoslovca, nekoga, ki širi svojo pozornost Rdeči slizek (Silene dioica). Foto: Luka Pintar. 30 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 31V slovo • V službi življenja Vedno na strani narave • Varstvo narave onkraj zadev mesta tudi na naravni svet, misleca, za kogar raziskovano življenje vsebuje raziskovanje življenj nečloveških živečih bitij, s katerimi delimo planet. To nas vabi, da si predstavljamo sokratski način srečevanja bitij, k i se zanaša na fenomenološko, do ž iv l ja j sko pra k so opazovanja/gledanja. Portmann sam je bil tak učitelj in naravoslovec. Njegov sodelavec v Baslu nemško-švicarski psihiater in filozof Karl Jaspers (1883-1969) je bil prepričan, da bi univerzitetni učitelj pri študentih moral povzročiti notranjo spremembo. Portmann, ki je govoril ob isti priložnosti – petstoletnici ustanovitve Baselske univerze -, je zaključil svoje predavanje Naravoslovna znanost in č loveštvo s pogledom na prihodnost: »To je potem moja želja za prihodnje delovanje naše univerze: da mladi ljudje, ki prihajajo sem iskat, kar potrebujejo za svoj razvoj, na eni strani in njihovi učitelji na drugi nikoli ne bodo izgubili duha, ki je ključen, če želimo, da paradoksni mozaik našega življenja postane naša temeljna naloga: v mislih imam veliki dar razgledane ljubezni.« Razgledana ljubezen po Portmannu pomeni, da je ljubezen do narave neločljivo poveza- na z razgledanostjo človeka, torej z véde- njem o naravi. Toda s kakšnim védenjem? Hannah Arendt je o tem razmišljala v svoji knjigi Vita activa. »Moderna f izikalna sli- ka narave, katere začetke je mogoče najti pri Galileju in ki je nastala z dvomom v sposobnost človeškega čutnega aparata, da poseduje dejanskost, nam končno kaže na univerzum, o katerem ne vemo nič več kot to, da deluje na naše merske instrumente in da nam to, kar lahko preberemo z naših aparatov, o njegovih dejanskih lastnostih ne pove nič več – če rečemo z Eddingtonovo metaforo [Arthur Eddington, 1882-1944, je bil angleški astronom, fizik in matema- tik ter filozof znanosti in njen populariza- tor] – kot pove telefonska številka o tistem, ki se nam oglasi, potem ko jo zavrtimo. Z drugimi besedami namesto z objektivnimi lastnostmi smo soočeni z aparati, ki smo jih izdelali sami in namesto narave ali uni- verzuma srečujemo ‚nekako vedno le same sebe‘.« Z »moderno fizikalno sliko narave«, posplošeno povedano, z novoveško znano- stjo, se je človek odtujil od sveta. Človek je izgubil, kot pravi Hannah Arendt, pristno čutno izkustvo sveta. Zdaj začenjamo počasi doumevati, kakšno védenje je imel v mislih Portmann – in tudi Luka Pintar. Oba sta poznala moderno znanost, zavedala pa sta tudi se, da nikoli ne smemo pozabiti na našo pristno čutno izkustvo sveta. Drugače povedano, ne smemo ne videti »visibilij«. Nemški f i lozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002) je v svoji knjigi Resnica in me- toda (v izvirniku je izšla leta 1960, v sloven- skem prevodu pa leta 2001) to misel izrazil na prepričljiv način: »Sonce tako za nas še vedno zahaja, čeprav je Kopernikova razla- ga sveta postala sestavni del našega védenja. Očitno je povsem združljivo med seboj, da se oklepamo videza, obenem pa v svetu ra- zuma vemo za njegovo sprevrnjenost. In ali ni tako, da pri teh slojevitih življenj- skih razmerjih kot dejavnik pomiritve in posredovanja dejansko sodeluje jezik? Naše govorjenje o sončnem zahodu gotovo ni sa- movoljno, temveč izreka to, kar je dejansko videti. Tako se stvar kaže nekomu, ki se ne premika. Sonce je tisto, ki nas obsije s svo- jimi žarki in nato zatone. Zato je sončni za- hod za naš pogled resničnost. (Je ‚bivanjsko relativen‘.) Od te razvidnosti pogleda pa se lahko misleč osvobodimo s konstruiranjem nekega drugega modela, in ker to zmoremo, lahko izrečemo tudi razumski uvid Koper- nikove teorije. Toda z ‚očmi‘ tega znanstve- nega razuma ne moremo odpraviti ali zavr- niti naravnega videza. To je nesmiselno ne le zato, ker je videz za nas pristna realnost, temveč tudi zato, ker je resnica, ki nam jo govori znanost, tudi sama relativna glede na določeno razmerje do sveta in si nikakor ne more lastiti, da je celotna resnica.« Pristnega čutnega izkustva sveta pa ne bi smel nikoli pozabiti niti Proteus. Vedno na strani narave Daniel Rojšek Za varstvo narave sem izvedel v Jamarskem k lubu Ljubl jana-Mat ica , dana šnjem Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, v prvi polovici sedemdesetih let. Rado Smerdu je bil jamar in sveži sodelavec Zavoda Socialistične republike Slovenije za spomeniško varstvo in prav on nas je seznanil z varstveno dejavnostjo. Z varstvom narave sem se začel ukvarja- ti leta 1975, ko sva z Radom v petek zve- čer videla, da na zemljevidih v merilu 1 : 5.000 ni tlorisov jam, ti pa so bili del mnenja Zavoda Socialistične republike Slovenije za spomeniško varstvo o Prosti industrijski coni Sežana. Mnenje so morali oddati v ponedeljek in tako sem v soboto in nedeljo narisal na zemljevide tlorise vseh pomembnih jam na območju med Sežano, Lipico in Orlekom. Tam naj bi Jugoslavija in Ita l ija zgradi l i tovarne na podlagi Osimskih sporazumov. Na srečo se to ni zgodilo (Ravbar, 1978: 81-84). Značilni pogled na Sežanski Kras, kjer naj bi zgradili tovarne na podlagi Osimskih sporazumov. Foto: Daniel Rojšek. 32 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 33Vedno na strani narave • Varstvo naraveVarstvo narave • Vedno na strani narave Vhod v Golokratno jamo je osemdeset metrov globoko brezno s premerom več kot šestdeset metrov. Kako bi bilo z njo, če bi okoli stale tovarne? Foto: Daniel Rojšek. Vhod v Škamprlovo jamo je petdeset metrov globoko brezno. Jama je izredno lepo zasigana. Posebnost je do deset centimetrov visoki »smrekov in listnati gozd«, tvorba v delno zasigani ilovici. Foto: Daniel Rojšek. 34 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • NN • U 35 Plezanje v kamin okoli leta 1977, ko smo želeli najti prehoda v sosednjo Jamo na Brundovem partu in Ukmarjevo jamo, pa je vse zasigano. Foto: Anton Brancelj. 36 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 37Vedno na strani narave • Varstvo naraveVarstvo narave • Vedno na strani narave Potem sem občasno sodeloval pri različnih poročilih Zavoda Socialistične republike Slovenije za spomeniško varstvo kot prosto- voljec in ob tem je dozorevala odločitev, da bo varstvo narave moj kruh. Na Oddelku za geograf ijo Filozofske fa- kultete smo leta 1978 na željo študentov obravnavali predvideno gradnjo hidroe- lektrarne Kobarid. Profesorji se do gra- dnje niso opredelili, kajti varstva nara- ve niso razumeli niti prepoznali pome- na reke Soče. Bil sem precej razočaran. Na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dedišči- ne sva s Polono Vrhunc leta 1981 in 1982 popisovala naravno dediščino za občin- ske prostorske načrte. Sodeloval sem tu- di pri pripravi strokovnih mnenj o različ- nih gradnjah in drugih posegih v naravo. Z Mirjam Gorkič sem julija leta 1983 po zaposlitvi na Hidrometeorološkem zavodu Socialistične republike Slovenije sodeloval pri pripravi poročila Zavoda za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gorici o vplivih mo- rebitne Hidroelektrarne Trebuša na naravno dediščino. Za gradnjo hidroelektrarne se ni- so odločili, verjetno zaradi potresno »žive« idrijske prelomnice in upora domačinov ter zavodovega nasprotujočega mnenja. Naslednje leto so me 1. februarja zaposlili na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gorici. Dobil sem nizko mizico za pi- salni stroj na hodniku, blizu vhodnih vrat, kajti na zavodu je bila takrat velika prostor- ska stiska. Razmere za delo so bile obupne, vzdušje pa odlično. Z Mirjam sva bila edina zadolžena za varstvo narave in pri tem orala ledino. Delali pa smo vsi vse, kajti takšni so bi- li časi. Premski grad na primer smo rešili pred propadom z veliko iznajdljivostjo. De- nar, ki smo ga dobili od Kulturne skupno- sti Slovenije za obnovo naravne in kulturne dediščine, smo vezali pri novi Banki Vipa. Obnovili so grajsko streho, vendar so bili novi korci (žlebasti strešniki) slabe kakovo- sti, zgornja plast se je pozimi zaradi zmrzali odluščila. Goriške opekarne so slabe korce prodajale doma, dobre pa izvozile. Direktor zavoda me je prosil, če bi kot jamar splezal na streho in poročal o njenem stanju. Vse je bilo treba zamenjati. Z obrestmi smo v Gorici (v Italiji) kupovali dobre korce z dnevnicami, ki smo jih zamenjali v lire, in korce s prepustnicami vozili čez mejo. Z dobrimi korci je zidar prekril streho, ki še danes drži. Premski grad je sedaj za Občino Ilirska Bistrica zelo pomemben, v njem je poročna dvorana, imeniten prostor za po- gostitve, muzejska zbirka in še marsikaj. Z obrestmi smo leta 1988 v sodelovanju z divaškimi jamarji očistili mahov in alg tu- di odkopani kapnik v Lipjih jamah ter ga prepojili s silikonskim premazom. Vrh or- jaškega stalagmita je Nando Škaber iz Re- pna odkopal med pridobivanjem vrnika iz brezstropne jame v predelu Lipje jame pri Doljnih Ležečah. Vrnik je kremenčev pesek, pomešan s kraško ilovico (Pleničar). Še da- nes je na kapniku malo mahov. Najpomembneje naloge na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici in nasledniku Razglasitve naravnih in kulturnozgodo- vinskih spomenikov Na začetku so mi dali v prebiranje cele kupe samoupravnih predpisov. Seveda me to nikakor ni veselilo, v bistvu me je morilo. Želel sem si delati v naravi in pisati strokovne prispevke, ne mnenj v uradniški latovščini. Tej sem se uspešno upiral. Zavod je deloval na območju sedmih velikih občin oziroma na območju petine Slovenije. Zanje smo pripravljali popise naravne in kulturne dediščine ter strokovne podlage za razglasitev naravnih znamenitostih in kulturnozgodovinsk ih spomenikov ter območij. To sem delal z velikim veseljem. Napisali smo tudi odloke in jih posredovali skupščinam občin v sprejem ter jih na javnih obravnavah tudi pojasnjevali. Zelo zanimivo in naporno delo, ki se je zavleklo Heliktiti z nastavki makarončkov v Gustinčičevi jami pri Lokvi. Jamo so našli, ko je bila grožnja s tovarnami mimo. Jama je zaradi izjemnih sigovih tvorb zaprta za obisk. Foto: Daniel Rojšek. 38 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 39Vedno na strani narave • Varstvo naraveVarstvo narave • Vedno na strani narave tudi prek polnoči. Skoraj vse občine so odloke sprejele. Tolminski je še danes zelo uporaben, predvsem varuje reko Sočo. To delo me zelo veselilo, čeprav je bilo velikokrat zelo težko. Otona, najlepši tolmuni v strugi zgornje Soče. Na njeno razglasitev za naravni spomenik smo bili zelo ponosni. Odlok je še zdaj zelo uporaben. Foto: Daniel Rojšek. Izvir Boka. V njem živi po verovanju pravercev vodni duh. K njem so hodili prosit za dež med hudimi sušami. Za njim se odpira delno zalita, 1.425 metrov dolga jama, ki se dvigne za štiriinosemdeset metrov. Z odlokom so Boka in več pritokov Soče razglašeni za naravne spomenike. Foto: Daniel Rojšek. 41Vedno na strani narave • Varstvo narave V Ilirski Bistrici odloka o razglasitvi niso sprejeli. Javnost je zahtevala prenehanje izpuščanja odplak njihov ih tovarn v Velko vodo - Reko. Ustanovili so odbor za očiščenje Reke in zavod povabili k sodelovanju. Na prvem sestanku sem predlagal ustrezne čisti lne naprave za tovarne, predvsem pa uvedbo suhega postopka za proizvodnjo vlaknenih plošč, kajti v Šumeči jami pod Škocjanom so se nabirali več kot deset metrov visoki kupi pen, poleti pa je tudi obupno smrdelo. Voda v strugi Velke vode - Reke je bila do sotočja s Padežem brez kisika, kjer ni bilo primernih razmer za vodni živelj. Vse so lepo napisali in sprejeli ustrezne sklepe. Predlagal sem tudi podporo odloku za raz- glasitev in tu se je zalomilo. Predsednik od- bora je bil poveljnik bistriških vojašnic in ta predlog ga je vrgel iz tira. Posvetoval se je z vodstvom odbora in zahteval, naj predlog umaknem, česar nisem storil. Predlog so si- cer napisali, zgodilo pa se ni nič. Kamnolom Lokvica Takoj po zaposlit v i je »zagorelo«. Na Dobrdobškem Krasu so zaradi okoljskih zahtev zaprl i kamnolome. Ita l ijanske železnice (FS) so iskale nov kamnolom za apnenčev gramoz in našle podjetnike na naši strani. Z vso ihto so se zaleteli v odprtje kamnoloma Lokvica na severozahodnem pobočju Goriškega Krasa nad Mirnom. Naša naloga sta bila popis naravne in kulturne dediščine ter priprava mnenja na podlagi zakona o naravni in kulturni Slap Boka je visok sto štiri metre, najvišji v Sloveniji. K njemu sodi tudi trideset metrov visoka poševna slapova stopnja pod njim. Foto: Daniel Rojšek. Soteska Boka in prodnata struga pred sotočjem s Sočo. Na zgornjem delu slike vidimo Čezsoške Prode in Vrbulje. Foto: Daniel Rojšek. 42 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 43Varstvo narave • Vedno na strani narave dediščini. Seveda se s kamnolomom nismo strinjali. Odkrili smo namreč Leopardovo jamo (tedaj Jamo pod Pečino) z izjemno zakapanimi rovi, dvorano s kalcitnimi k r ista l i čokoladne bar ve in okost jem jamskega leoparda (Panthera pardus). Čudovita jama, z največjim heliktitom daleč naokrog, dolgim več kot en meter. Naše mnenje ni zaleglo, kamnoloma pa le niso odprli. Škocjanski Kras Prva velika naloga je bila priprava gradi- va za vpis Škocjanskega Krasa v Seznam svetovne dediščine pri Unescu. Bilo je ze- lo naporno, saj je bil čas kratko odmerjen, dela pa ogromno. Z Matjažem Pucem, no- silcem naloge, ter sodelavkami in sodelav- ci različnih strok smo odlično sodelovali. Rado Smerdu je bil pobudnik za vpis, za- čel je zbirati gradivo, vendar je avgusta leta 1984 utonil v Predoslju, koritih Kamniške Bistrice. Zelo smo ga pogrešali, osebno ga še vedno. Zapletlo se je s Postojnskim Kra- som. V tistih časih so v Postojni namreč zahtevali vpis v Seznam svetovne dedišči- ne tako Škocjanskega Krasa kot Postojn- skega Krasa z jamami. Za Postojnskega ni bilo ustreznih zakonskih podlag, pa tudi jamski vlak in izjemno množični obisk ni- sta bila v prid vpisu. Škocjanski Kras bi šel za las skozi. Akademik Ivan Gams je imel ključno vlogo pri odločitvi, da vpišemo v seznam le Škocjanski Kras. S svojo proni- Orjaški približno meter dolgi heliktit v Leopardovi jami, največji daleč naokoli. Z razstreljevanjem apnenca v predvidenem kamnolomu Lokvica bi se zaradi udarnih valov zrušil. Na srečo se to ni zgodilo. Foto: Peter Gedei. Zadnji ponor Velke vode - Reke v Veliki dolini. Voda izgine v Šumečo jamo pod Škocjanom. Foto: Daniel Rojšek. V Dežni dvoranici Šumeče jame se siga izredno hitro odlaga. Leta 1975 je bilo med steno in zasigano jeklenico blizu Primoževe roke še za ped prostora. Foto: Jaka Jakofčič. 44 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 45Varstvo narave • Vedno na strani narave cljivostjo je utišal Postojnčane in dosegli smo končno odločitev o vpisu Škocjanskega Krasa v Seznam svetovne dediščine ali nič. Ocenjevalca (Mednarodne zveze za varstvo narave, IUCN) sta bila Jim Torsell in Danny Elder. Jamski splet in njegove razsežnosti so nanju naredili izjemen vtis. Pomembno dej- stvo je bila tudi desettisočletna stalna pose- ljenost Škocjanskega Krasa. Marijan Kolarič, tedanji direktor Zavoda Socialistične repu- blike Slovenije za varstvo naravne in kul- turne dediščine, je na večerjah prepričeval ocenjevalca, da prižgeta zeleno luč. V Parizu so 28. novembra leta 1986 Škocjanski Kras z jamami vpisali v Seznam svetovne dediščine. Hidroelektrarna Učja Učja je tretji povirni krak Soče (Rojšek, 2012). V drugi polovici osemdesetih let so začeli s pripravami za gradnjo hidroelek- trarne. Velik izziv je bila priprava poročila o varstvu naravne in kulturne dediščine v postopku za morebitno gradnjo hidroe- lektrarne. V kratkem času in s skromnimi Dobrih oseminštirideset let kasneje se je na steni odložilo več kot deset centimetrov sige. Jeklenica je postala del stene. Foto: Daniel Rojšek. Ozka dolina in soteska Učje. Tu so načrtovali enega od jezov hidroelektrarne. Foto: Daniel Rojšek. 46 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023N • U 47Vedno na strani narave • Varstvo narave denarnimi sredstvi smo zbrali najboljše na- ravoslovce. Delali so za varstvo narave, ne za denar. Pokrili smo jim le stroške. Dobili smo se na kraju samem, si ogledali divjo so- tesko in korita ter uspeli pripraviti poročilo v ustreznem času. Naročnik ni bil zadovoljen s poročilom, ker smo gradnjo zavrnili. Zadnjo tretjino stroškov so plačali šele po mučnem sestanku leta 1991, kjer so izsilili ponovno presojo pogojev. Najeli so tri ocenjevalce, ki so izpodbijali naše ugotovitve. Po presoji smo pri zavrnitvi gradnje vztrajali. Na Inštitutu za potresno inženirstvo in in- ženirsko seizmologijo iz Skopja so pripravili za meter gradiva (računalniške izpise) o po- tresni varnosti jezov. Na javni obravnavi je prof. dr. Jože Čar vprašal predstavnika tega inštituta, ali so upoštevali idrijsko prelomni- co, ki ravno pri predvidenem spodnjem jezu izgine v Kaninsko pogorje. Tam se stalno premikajo kamninske plasti in se meli ska- lovje. Odgovoril je, da so svoje delo opravili po naročilu, brez raziskav na kraju samem, in predlagal nadaljnje raziskave. Zanje se oblast ni odločila, kajti postopek za gradnjo hidroelektrarne je ustavila. Na začetku enaindvajsetega stoletja so po- novno poskusili z gradnjo Hidroelektrarne Učja, vendar so zaradi silovitega odpora domače in mednarodne javnosti ta namen opustili. Varstvo rastlinskih in živalskih vrst Začel sem z venerinimi laski (Adiantum ca- pillus-veneris L.). Poznali smo nahajališče Močila v Avčah, Vitomir Mikuletič pa je nama z Mirjam omenil še eno, ki ga sam ni poznal, je pa na zemljevidu opazil piki- Zadnja Korita Učje na Žagi. Z obratne strani jih lahko občudujemo z mosta državne ceste v vasi. Foto: Daniel Rojšek. Dvocvetni žafran (Crocus bif lorus) na Ladišču pri Plaveh. Foto: Daniel Rojšek. 48 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 49Vedno na strani narave • Varstvo naraveVarstvo narave • Vedno na strani narave co, ki jo je narisal območni gozdar Baške grape, preden je odšel iz službe. Sledila sva pikici in našla laske ob poti pri Brizni gra- pi, kasneje sem jih opazil tudi v njej (Roj- šek, 2015: 403-404). Po štirih desetletjih poznamo v Posočju petindvajset nahajališč. Rebrinčevolistna hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) je ena od najbolj imenitnih rastlin pri nas, paleoendemit, ki raste le na južnih in severnih obronkih Trnovskega gozda. Sodelovanje med naročnikom in izvajalcem del ter ajdovsko občinsko upravo lahko služi za zgled dobrih odnosov in uspešnega obvarovanja redke, ogrožene in zavarovane rastline (Rojšek, 2022-1). Veliko dela sem posveti l dvocvetnemu žafranu (Crocus bif lorus). Zelo sem vesel, da nam je uspelo ohraniti nahaja l išče pod Morskem, kjer so žafrani zaradi zaraščanja skoraj izginili, s košnjo pa se je število z enajst v enem letu povečalo na deveinštirideset rastlin (Rojšek, 2022-2). Upam, da bo nova občinska uprava s košnjo nadaljevala. Čebelar (Merops apiaster) je v Sloveniji redek ptič. Čisto slučajno sem izvedel za njegovo gnezdenje v desnem bregu Soče pod Idr- skem leta 2021. Poklical me je domačin in me nanj opozoril tik pred začetkom zavaro- vanja tega brega. Dela smo ustavili, dokler se mladiči niso speljali in čebelarji odleteli. Naslednje leto jim nove razmere niso ustre- zale, preselili so se petsto metrov više v levi breg. Maja leta 2023 sem videl nad mestom lanskega gnezdenja jato več desetin ptičev, vendar se za gnezda niso odločili in so od- leteli drugam. Seveda sem se ukvarjal z varstvom tudi drugih rastlinskih in živalskih vrst, v članku sem se omejil le na najpomembnejše. Nasilje nad naravnimi pojavi Jamarji smo se najprej srečali z metanjem odpadkov v kraške jame in ga poskusili pre- prečiti. Poklicno sem bil pri tem kar uspe- šen, še posebej z odstranjevanjem iz števil- nih jam. Za reke so najhujše hidroelektrarne, dve so na Soči zgradili pod Italijo, eno pod Jugo- slavijo. Vse tri spremenijo reko v umetna jezera z obilico alg poleti. Te in drugo plav- je so vir močvirskega plina, ki prispeva k ogrevanju ozračja. Tudi premalo premišljeni vodarski posegi so struge razvrednotili. Na začetku leta 2022 je kobariška občina očistila opuščeno cesto proti Otonam, naj- lepšim tolmunom v strugi Soče. Vse skalov- je in grušč ter drevesa so zmetali v strugo. Česa podobnega še nisem videl. Zaključek Razmere za delo so se z leti izboljševale, dobil sem svojo pisarno, številčno smo se okrepili in si naloge razdelili. Zadnja desetletja sem se ukvarja l predvsem s posegi v struge in kraške jame. Hitro sem Ostanek preperelih kosti pod vhodnim breznom Jame na Brundlovem partu je bil enainštirideset let po zasutju vhoda debel več metrov. Foto: Jaka Jakofčič. Majhen vhod v Jamo na Brundlovem partu, kamor so s tovornjaka stresali klavniške odpadke pršutarne iz Lokve v drugi polovici šestdesetih let dvajsetega stoletja. Jamar Vili iz Sežane je leta 1971 razstrelil škraplje nad vhodom. Tega je skalovje zasulo in odpadkov niso mogli več odlagati v jamo. Foto: Daniel Rojšek. 50 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 51Varstvo narave • Vedno na strani narave Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja ugotovil, da direktorji vse obljubijo, na gradbiščih pa gredo stvari po svoje. Lotil sem se prepričevanj delovodij in strojnikov, naj upoštevajo naša mnenja , ter jim pokazal, kako naj zlagajo skale, oblikujejo sipine, gradijo kamnite zidove ob cestah in podobno. S tem bodo opravili dobro delo za naravo in izboljšali končno podobo svojega dela. Večinoma so se držali dogovorov. Varstvo narave je v svojem bistvu kulturna dejavnost, v tem naravi odtujenem svetu smo eni od redkih, ki se zavedamo tega pomena. Zakon varuje vrednote, ne pojavov, če te izgubimo, tudi z njimi povezane vrednote nimajo smisla. O ohranjanju narave ne izgubljam besed. Ne vemo, kje se narava začne in konča. Le kako jo bomo uboga človeška bitja ohranjala? Zelo sem zadovoljen, da sem v skoraj polstoletnem delovanju prispeval pomembne kamenčke v mozaiku varstva narave v Sloveniji. Človek je le ena izmed številnih živalskih vrst na Zemlji. Žal si domišlja, da je njen gospodar. Izjemno pomembna je misel An- tona Kuka - Toneta Javorja, ki jo je Pavlu Medveščku sredi šestdesetih let povedal ob prvem srečanju: »V naravi smo vsi enako pomembni in odvisni drug od drugega. Za- to lahko naravo spreminjamo le toliko, da ne ogrožamo drugih.« (Medvešček, 2015: 108.) Raj bi bil na Zemlji, če bi se tega dr- žali. Z upokojitvijo z varstvom narave nisem pre- nehal, saj svoje delo nadaljujem na Zavodu Verin. Zahvala Število ljudi, s katerimi sem tako ali dru- gače sodeloval, je zelo veliko. Posame- zne omenjam v članku, vseh žal ne mo- rem navesti, ker bi bil seznam predolg. Zahvaljujem se sodelavkam in sodelavcem na goriškem, republiškem in drugih zavodih za varstvo naravne in kulturne dediščine ter sedanjem Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, Triglavskega narodnega parka, Regijskega parka Škocjanske jame, ribiških družin Idrija, Tolmin in Soča ter Zavoda za ribištvo Slovenije, Znanstveno- raziskovalnega centra SAZU, različnim inšpektoricam in inšpektorjem ter številnim prijateljicam in prijateljem, znankam ter znancem. Še posebej ženi Katji in hčeri Vidi za podporo. Dr. Igorja Dakskoblerja in Dušana Jesenška iz Tolmina moram izpostaviti. Izbrano slovstvo: Dakskobler, I., Martinčič, A., Rojšek, D., 2017: New localities of Adiantum capillus-veneris  in the river-basin of Volarje/Volarnik (the Julian Alps) and phytosociological analysis of its sites = Nova nahajališča vrste Adiantum capillus-veneris v porečju Volarje/Volarnika (Julijske Alpe) in fitocenološka analiza njenih rastišč. Folia biologica et geologica, 58 (1): 31-45. Ljubljana. Medvešček, P., 2015: Iz nevidne strani neba. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Pleničar, M., 1954: Vrnik. Proteus, 17: 89-90. Ljubljana. Ravbar, M., 1978: Nekateri geografski vidiki proste industrijske cone na Krasu. Zbornik Socialnogeografski aspekti obmejnih območij Slovenije: 81-84. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Rojšek, D., 2012: Učja. http://dar.zrsvn.si/slike/rphj/s/ spi.html. Rojšek, D., 2015: Dvocvetni žafran (Crocus biflorus). http://dar.zrsvn.si/slike/ras/cro/dvc/index.html. Rojšek, D., 2015: Venerini laski (Adiantum capillus- veneris L.) v Posočju (prvi del). Proteus, 77 (9/10): 399- 408, 488. Ljubljana. Rojšek, D., 2015: Venerini laski (Adiantum capillus- veneris L.) v Posočju (drugi del). Proteus, 78 (1): 24-34, 47. Ljubljana. Rojšek, D., 2022-1: Varstvo rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia) v Čavnu oziroma Mačjem kotu. Proteus, 84 (8): 383-393. Ljubljana. Rojšek, D., 2022-2: Dvocvetni žafran (Crocus biflorus L.). Most, 69: 52. Kanal. Hallersteinovih četrt tisočletja Stanislav Južnič Pred dobrimi tristo dvajsetimi leti so v Lju- bljani povili slovitega kitajskega učenjaka Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703, Ljubljana-1774, Peking); preminil je daleč od domačega ognjišča pred četrtino tisočle- tja. Zato se kaže spomniti na njegova deja- nja in nehanja. Zasluge Prav naš Avguštin je obelodanil znameniti pred pekinškimi oblastmi skrbno prikriva- ni Plinius Indicus (Indijski Plinij) nemškega jezuita in polihistorja Johanna Schrecka (Terrentiusa) (1576-1630) in s tem omogočil tako lamarkizem kot darvinizem sodobnih dni. Prvi izpostavljamo njegove biološke raziskave rabarbare, pižmarja, metuljev … Kot vodilni kitajski znanstvenik je načeloval znamenitemu pekinškemu raziskovanju ele- ktroforja, ki je v veliki meri podlaga sodob- ne elektronsko naravnane družbe. Zemljevid Paragvaja Avguštinovega strica Inocenca Erberga (1694-1766). Vir: avtor in splet. 52 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 53Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovjaIz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinov kitajski Plinij Avguštin je tudi v ponos slovenski biologi- ji. 2. novembra leta 1747 je njegov pekin- ški prijatelj francoski jezuit in botanik Pi- erre Noël Chéron d’Incarville (1706-1757) poročal francoskemu botaniku Parižanu Bernardu de Jussieuju (1699-1777), kako mu je Hallerstein dal Indijskega Plinija (Pliniusa Indicusa) Johanna Schrecka z ra- stlinami, minerali in živalmi, narisanimi v naravnih barvah v srečnejši dobi, ko so se jezuiti pod oblastjo Mingov še smeli pro- sto gibati po Kitajski in sosednjih deželah. Schreck je nabiral svoje rastline v Macau, Indiji, v notranji Aziji vključno z njeni- mi kitajskimi deli, v Bengaliji, Maleziji in celo na Sumatri v zahodni Indoneziji. Sorodnik avstrijskega jezuita, hidrotehni- ka in arhitekta Gabrijela Gruberja (1740- 1805), načrtovalca Gruberjevega kanala v Ljubljani, avstrijski jezuit Johann Grüber (1623-1680) je Schreckovo knjigo opisal nemškemu jezuitu in polihistorju Athanasi- usu Kircherju (1602-1680), da jo je povzel v svoj opis Kitajske, ki so ga brali vsi, od Valvasorja na Bogenšperku do Hallersteina v Pekingu. Schreck je zbirko zasnoval po Hernándezo- vem mehiškem vzoru: tako kot je Schreck načrtoval, ko je za vedno zapustil našo do- bro staro Evropo. Kot Galilejev sodelavec v njuni akademiji dei Lincei je Schreck po- magal njenemu ustanovitelju naravoslovcu Federicu Cesiju (1585-1630) pri rimski ob- javi zapiskov španskega zdravnika Francisca Hernándeza (1515-1587). Žal Schreckova zbirka, ki jo je Kranjec Hallerstein skrbno čuval po smrti nemškega jezuita Ignaza Köglerja (1680-1746) marca leta 1746, ni bila deležna žlahtne usode: še danes jo iščemo. Hallerstein je Schreckove zasluge dobro poznal, saj je nemški astro- nom in matematik Johannes Kepler (1571- 1630) objavil Schreckovo pismo v svoji op- tiki Ad Vitellionem, ki jo je Hallerstein po- dedoval od kolega misijonarja. Schreck je opisal približno štiristo kitajskih rastlin, uporabnih v medicini: te so bile predstavljene že v zeliščarski knjigi kitaj- skega učenjaka Li Shizhena (李時珍) (1518- 1593). Schreck je zbral kar osem tisoč vrst zdravilnih rastlin, vplivajoč na različico Li Shizhenovega dela Qianben (Qian ben, 錢 本), ki je izšla leta 1640 v mestu Hangzhou s tisoč sto devetimi ilustracijami, medtem ko je imelo Schreckovo delo samo sto se- demnajst. 3. maja leta 1621 je Schreck po- ročal svojemu evropskemu prijatelju nem- škemu zdravniku in botaniku Johannu Fabru (1574-1629) o svojem potovanju v legendarno mesto Marca Pola Hangzhou, kjer je Schreck poskrbel za tisk: kruta uso- da je preprečila, da bi ga videl dokončane- ga. Nesrečna kovačeva kobila je vedno bosa, tako da se je prvovrstni poznavalec rastlin z vseh celin, Schreck, zastrupil po zaužitju rastlinskega zvarka v napačni veri, da gre za jasmin. Italijanski jezuit Milančan Giacomo Rho (1593-1638) je v Pekingu odobraval Schreckovo delo, ki je slonelo na idejah ku- stosa papeških vrtov Fabra, lekarnarja Fer- ranteja Imperata (1525?-1615?) iz Neaplja in na bolonjskih herbarijih italijanskega nara- voslovca Ulisseja Aldrovandija (1522-1605). Schreckov rokopis je romal kot vroč kostanj med vsakokratnimi pekinškimi jezuitski- mi predstojniki: tik pred svojo smrtjo so ga skrivoma predajali nasledniku kot stro- go zaupni zaklad, dokler ni prišel v roke našemu podjetnemu Avguštinu. Plinius In- dicus je vključeval kitajske alkimistične vi- re: zato so se jezuiti bali cesarjeve jeze, če bi te skrivnosti izvedeli tujci. Hallerstein je d ‘Incarvillu zarotniško dovolil kopira- ti Schreckovo knjigo, tako da so nastali vsaj trije izvodi Schreckovega rokopisa. D’Incarville je prepis poslal Jussieuju v pi- smih, datiranih zaporedoma leta 1747, 1748, in 1751, Avguštin pa je izvirnik na skrivaj poslal v Collegio Romano. Jussieu je zbirko predal francoskemu lekarnarju, botaniku in kemiku Claudu-Josephu Geoffroyu (1685- 1752): ta je umrl, preden je končal primer- jave z dotlej znanimi evropskimi rastlinami. Zato je Schreckove kitajske herbarije Jussieu zaupal svojemu študentu biologu Jean-Bap- tistu Lamarcku (1744-1829), da bi vplival na Lamarckov alkimistični evolucijski pristop znotraj Lamarckovih primerjalnih študij. Ti »herbariji« so gotovo vključevali Schreckov Plinius Indicus. Lamarck je študiral botaniko pri Jussieuju od leta 1768 do leta 1778, da je lahko izdelal svojo obsežno Francosko floro: vanjo je vključil tudi Schreckove orientalske podatke. Lamarckova transmutacija vrst, ki jo je navdihnila Hallersteinova radodarnost, ni spoštovala neminljivih avtoritet: vse se je razvilo po Lamarckovih pravilih, vključno s takratnim francoskim cesarstvom, Napole- onu navkljub. Z meteorologijo je Lamarck opisal naravni svet in snov pod vplivom delovanja organizmov: njegova živa bitja so nenehno ustvarjala in preoblikovala svet okoli sebe. Toda njegove letne meteorolo- Avguštinovo štetje Kitajcev. Vir: pariška posmrtna objava leta 1780. Avguštinov praded, ki ga na wikipediji po nemarnem ponujajo za Avguština samega. Vir: splet. 54 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 55Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja ške napovedi so bile nujno netočne, kar je spodbudilo kritike francoskega polihistorja Pierra-Simona Laplacea (1749-1827). To- vrstni letni koledarji so se običajno dobro prodajali, vendar je bila Lamarcku poslov- na žilica deveta skrb: umrl je skoraj natan- ko dve stoletji po Schrecku, reven in skoraj slep. Pred smrtjo sta zanj skrbeli njegovi poslušni hčerki. Lamarckove knjige so bi- le z domačo šaro vred prodane na dražbi, saj je njegovi družini grozilo pomanjkanje. Schreckovi zapiski so morda tedaj romali na dražbo. Hallerstein ni našel dragih kamnov, da bi izpolnil želje svojega brata, vendar je razkril še več skrivnosti Schreckove obsežne dediščine v prid Lamarckove evolucije. Pižmar ob Temzi Ob Francozih je Hallerstein z nič manjšo vnemo sodeloval z Angleži, čeprav sta si bila oba naroda njega dni pogosto v laseh. Februarja leta 1746 je angleški zdravnik in tajnik londonske Kraljeve družbe Cromwell Mortimer (1702-1752) prosil kitajske jezuite, naj mu pošljejo metulje in njihove ličinke: Hallerstein je v ta namen zadolžil urarja in cesarskega vrtnarja d‘Incarvilla, kot je poročal Mortimerju v pismu 18. septembra leta 1750. Hkrati je opisal opremo pekin- škega observatorija, zemljevide Kitajske in slovarje kitajščine. D‘Incarville je v Pariz pošiljal zbirke žuželk, metuljev in školjk, zato je podoben paket Hallerstein poslal še v London leta 1749 za objavo v Philosophi- cal Transactions leta 1754. D‘Incarville je 15. novembra leta 1751 v Evropo poslal seme visokega pajesena (božjega drevesa, Ailant- hus altissima), ki je samorasel na Kitajskem in na Moluških otokih. Konec stoletja so ga zanesli v Ameriko. Nekaj časa so ga veliko sadili kot okrasno drevo za gojenje posebne vrste sviloprejk. Poslal je tudi liste in cve- tje japonskega drevesa, gojenega v kitajski provinci Nanking, iz katerega so pridobivali lak: razlikovalo se je od drevesa v pariških kraljevih vrtovih. Opisal je tudi beli vosek, ki so ga uporabljali v cesarski palači, in ra- stlino, iz katere so proizvajali indigo. Zani- mal se je za fosilne najdbe v kitajskih hribih in pridobivanje cinobra v pokrajini Junan: tu mu je prav prišel Hallersteinov nasvet, saj je bila kranjska Idrija tisti čas največji rudnik živega srebra v Evropi. Avguštin je Angležem zatrdil, da se samci pižmarja z visokih gora notranje Azije bra- nijo z zgornjimi zobmi: zelo dolgi podočniki štrlijo iz zgornje čeljusti. Ramena imajo pol metra ali več visoko: krasijo jih dolgi udje in posebno močne zadnje noge. Imajo dol- ga ušesa, zametek repa in dolgo, ostro rjavo dlako. Živijo v gozdovih Himalaje v severni Indiji, Tibetu, Sibiriji in jugovzhodni Aziji. V visokih predelih zunaj krdela se pižmar hrani z listi in travo. Južna vrsta v vzhodni Kitajski se razlikuje po dolgih črnih ušesih. Iz samčevih žlez velikosti pomaranče prido- bivajo dišavo prodornega vonja mošus, ki jo uporabljajo za parfume in tuše: sestavljajo jo večinoma dušikove spojine. Najboljšega pridobivajo na Kitajskem in v Tibetu pod imenom Tonkin, ki se ga je verjetno prijel po vietnamskih pristaniščih za izvoz. Par- fum so tovorili lepote željnim Evropejkam, zapečatenega v majhnih okrašenih čajnicah z oblogami iz svinca ali kositra. Dišavo naj bi odkrili kitajski mandarini. Evropejci so o njej pisali že v 10. in 11. stoletju, vendar živali pred Avguštinovo razlago niso po- znali. Mošus je bilo glavno izvozno blago v Kantonu, kjer so ga pakirali v vreče in ga v začetku 19. stoletja prodajali po 65 do 80 ameriških dolarjev. Stopnjo njegove čistosti so določali po nekajdnevnem namakanju v špiritu. Prvo skico pižmarja je narisal češki jezuitski slikar Ignac Sickelbarth (1708-1780) po mr- tvi samici, ki so jo prinesli v kolegij. Hal- lerstein je opisal razlike, opazne pri samcu. Sodoben opis pižmarja je objavil angleški naravoslovec in etnolog Brian Houghton Hodgson (1800-1894) v Katmanduju. Avguštinova skica Pekinga, objavljena pri Angležih. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, 1753 (1751-1752) 47: tabla s sliko XIV. Pižmar našega Avguština. Vir: Philosophical Transactions of the Royal Society of London, London 1750. 56 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 57Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Sodelovanje z Jelačićem Ob zahodnjaških je naš vrli Avguštin sta- vil tudi na ruske karte: tesno je sodeloval z dvema peterburškima zdravnikoma, Hr- vatom Franjom Luko Jelačićem (1720-1776) in Portugalcem Antonio-Nunesom Ribei- rom Sanchezom (1699-1783), ki je bil tudi filozof in enciklopedist. Hallerstein in nje- govi sodelavci so si izmenjavali astronomske podatke in knjige z baronom Johannom Al- brechtom von Korffom (1697-1766), ki je bil predsednik peterburške akademije in obe- nem posebni minister v Köbenhavnu. Avguštinovo sodelovanje s Korffom ne pre- seneča, saj je bil Korff med največjimi zbi- ratelji knjig svojega časa. Njegova kolekcija trideset tisoč tiskov in rokopisov je pozneje postala temelj akademske knjižnice v Peter- burgu. Korff je pekinškim jezuitom podaril tri izvode peterburških akademskih spisov, za vsak pekinški kolegij po enega. Jezuiti so se mu oddolžili z različnimi knjigami, ki so jih sami objavili v kitajščini. Nato so jim peterburški akademiki podarili več knjig in novi zemljevid Sibirije. Plodno Hallersteinovo sodelovanje s pe- terburškimi akademiki se je nadaljevalo tudi pod predsednikom akademije grofom Kirilom Razumovskim (1728-1803): mož pomenljivega imena je korenito posodobil akademijo, čeprav sam nikakor ni bil znan- stvenik. Bil je potomec ukrajinskih Koza- kov, ki so služili poljski državi; kot zadnji hetman Ukrajine je postal general feldmar- šal. Njegov zdravnik du Fay je po študiju v Montpellieru prijateljeval s francoskim ki- rurgom, naravoslovcem in etnologom Balta- zarjem Hacquetom (okoli 1750-1815), da sta lahko družno zagovarjala Linnéjeve ideje. Starejši brat predsednika akademije, vojaški poveljnik Aleksej Grigorjevič Razumovski (1709-1771), se je izkazal kot skrivni soprog carice Elizabete Petrovne Romanove (1709- 1762). Kiril Razumovski je organiziral odpravo, ki je obiskala Peking leta 1747. Karavani se je pridružil tudi zdravnik hrvaškega rodu Je- lačić, ki se je sedem let prej preselil v Pe- terburg: bil je stari stric slovitega hrvaškega bana Josipa Jelačića. Leta 1743 je zaključil študij medicine v splošni bolnišnici v Peter- burgu, kjer je sodeloval tudi s Sanchezom. Udeležil se je treh odprav na Kitajsko, na- slednjih dveh še v letih od 1754 do 1756 in od 1757 do 1764. O obisku »ogrskega zdravnika« Jelačića v Pekingu je poročal Avguštinov sosed fran- coski jezuit Antoine Gaubil (1689-1759) v pismu Delislu 3. novembra leta 1755. Od- pravo je vodil Aleksej Vladikin, pisma in knjige za pekinške jezuite pa so zaupali Jelačiću. Med obiskom v Pekingu je Jela- čić sodeloval s Hallersteinom pri zbiranju astronomskih opazovanj, podatkov o ki- tajskem rastlinstvu in živalstvu ter pri na- kupu dvainštiridesetih kitajskih knjig za peterburško akademijo. Med njimi so bile knjige o zgodovini, medicini, astronomiji in matematiki. Pet knjig so Jelačiću podarili pekinški jezuiti vključno z zvezdnim atla- som, starim zemljevidom Kitajske in splo- šnim opisom province Junan. Zvezni atlas je bil gotovo Avguštinov katalog tri tisoč tri- inosemdesetih zvezd, ki je bil sicer uradno natisnjen šele nekaj mesecev pozneje. Danes je v Peterburgu med kitajskimi knjigami iz 18. stoletja popisanih devet »matematičnih« del, povezanih z astronomijo, geometrijo in arhitekturo: verjetno prav tistih, ki jih je za Jelačića nabavil Hallerstein. Medicinski oddelek peterburške akademije je naročil Jelačiću, naj prinese slovito ko- renino ginseng, zdravilno rastlino iz rodu bršljanovk, in naj razišče njene lastnosti. Korenino je opisal že francoski jezuit, ma- tematik in kartograf Pierre Jartoux (1669- 1720). Poročal je, da ji Kitajci in Tatari ob mongolski meji pripisujejo velike zdravilne moči. Korenino je tudi narisal in njene dele opisal v aktih pariške akademije. Hallerste- in in francoski jezuiti so Jelačiću priskrbeli opis rastline in mu pomagali dobiti nekaj korenin. Vendar je vodja karavane Vladikin pozneje Jelačiću korenine odvzel. Jelačić je po vrnitvi z drugega potovanja po Kitajski leta 1756 postal kirurg v glavni mo- skovski bolnišnici, po vrnitvi s tretjega po- tovanja pa leta 1764 kirurg v glavni peter- burški bolnišnici. Njegovi potomci še danes živijo. Sorodstva s slovitim hrvaškim banom Jelačićem se dobro zavedajo. Poskusi z elektriko Jelačić je postal glavni posrednik pekinških elektromagnetnih dognanj. Že med potjo na Kitajsko je Hallerstein meril deklinacijo kompasa, s podobnimi meritvami pa je na- daljeval tudi v Pekingu. Bogati član londonske Kraljeve družbe, botanik, vrtnar in hortikulturnik Peter Collinson (1694-1768), je poslal leidensko steklenico z navodili za uporabo in nekaj najnovejšimi objavami Književni družbi Be- njamina Franklina v Filadelf iji. Collinson je objavil dopisovanja s Franklinom, ki so opredelila sodobna razmišljanja o elektriki. Leto dni za Franklinom je Collinson v Hallersteinov pekinški portugalski kolegij sv. Jožefa po posredovanju Sancheza poslal električno napravo in pripomočke za opa- zovanje mrkov leta 1747. Hallerstein jih je dobil pred letom 1750: pri dostavi je po- sredoval pekinški škof Polikarp de Souza. Portugalski zdravnik, filozof in enciklope- dist Antonio-Nunes Ribeiro Sanchez je na- prave nabavil s pomočjo svojih prijateljev v Londonu in na Nizozemskem. Narava elek- trične naprave v ohranjenih dokumentih ni bila zapisana. Morda je bil elektrostatični generator ali pa nedavno izumljena leyden- ska steklenica. Sanchez je študiral v Leidnu, zato je dobro poznal leidensko steklenico, ki jo je izumil nizozemski znanstvenik Pieter van Musschenbroek (1692-1761). Sanchez si je dopisoval s Collinsonom; po- sredoval mu je sadiko rabarbare, ki jo je dobil od Hallersteinovih jezuitov. Žal so se sadike po poti pokvarile in je rabarbara znova prispela v Anglijo šele nekaj let po- zneje. Ker so Angleži tako dobili rabarba- ro pred Kranjci, so se iz nje naučili delati tudi kolače, medtem ko pri nas zaenkrat ostajamo predvsem pri kompotih. Collinson je rabarbaro dostavil tudi ameriškemu poli- historju Franklinu (1705-1790) v Ameriko. 25. oktobra leta 1753 je Collinson poslal cvet mimoze d’Incarvillu. Majhni debelušni kvekerski trgovec Collison je tako poskrbel za priboljške širom sveta: Franklin si je z njegovo pomočjo omislil strelovod, Avgušti- nova skupina pa elektrofor. Pri raziskovanju v Pekingu je Hallerste- in sodeloval z Amiotem, ki se je posebno zanimal za poskuse z elektriko. Francoski jezuitski misijonar in jezikoslovec Jean-Jo- seph-Maria Amiot (1718-1793) je imel v francoskem kolegiju svoje naprave, raje pa je meril z boljšimi Hallersteinovimi pripomoč- ki. Njega dni so Amiot, Hallerstein in nje- gov bavarski pomočnik jezuitski misijonar in matematik Anton Gogeisl (1701-1771) sodelovali pri meritvah višine zvezde Ga- ma v ozvezdju Andromeda. Opazovanje je naročil francoski jezuit, astronom, hidrograf in matematik Esprit Pézenas (1692-1776), ki je skupaj z dvema drugima jezuitoma opra- vil enake meritve v Marseillu. Leta 1755 so v Pekingu jezuiti tanko stekle- no ploščo naelektrili s trenjem in jo postavi- li na stekleni pokrov magnetnega kompasa. Igla kompasa se je takoj vzdignila in se z notranje strani za nekaj ur prilepila na ste- klo, nato pa se je vrnila v začetni položaj. Ko so stekleno ploščo odstranili, se je igla spet vzdignila in se prilepila na pokrov. Ko pa so ploščo vrnili, je igla znova padla. Po- skus so lahko znova in znova ponavljali. 12. januarja leta 1755 je Jelačić v Pekingu dostavil Gaubilu nedatirano pismo ruskega fizika Georga Wilhelma Richmanna (1711- 1753), dopis nemškega zdravnika, fizika in inženirja Christiana Gottlieba Kratzenstei- na (1723-1795), datiran 12. aprila leta 1753, pisma Razumovskega in ruskega naravoslov- ca in botanika Étienna Stepana Petroviča Krašeninnikova (1711-1755). 11. februarja leta 1755 je prinesel tudi zvezke peterbur- ške akademije znanosti in brošuro o teoriji 58 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 59Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja Lune. Gaubil je 30. aprila leta 1755 opisal in odposlal Amioteve poskuse z elektriko v odgovoru peterburškim akademikom Ri- chmannu in Christianu Gottliebu Kratzen- steinu. Gaubil se je pritoževal, da Kitajcev poskusi z elektriko v primerjavi s tedanjimi Evropejci in Američani ne zanimajo preveč. Okoli avgusta leta 1755 je Gaubil poslal no- ve pošiljke Razumovskemu, med njimi dva Amioteva paketa. Richmann in Kratzen- stein sta oba objavljala razprave o elektriki, vendar Gaubil ni vedel, da se je Richmann ponesrečil 3. avgusta leta 1753. Kmalu nato, 13. avgusta leta 1753, je Kratzenstein zapu- stil peterburško akademijo in postal profe- sor medicine in fizike na univerzi v Köben- havnu. Nemški matematik in fizik Johann Ernst Zeiher (1720-1784) je zamenjal Kra- tzensteina leta 1756 in odgovoril Gaubilu s poročilom o Richmannovi smrti. Zato je pekinške poskuse Avguštinove sku- pine leta 1758 povzel nemški matematik, znanstvenik in filozof narave Franz Ulrich Theodor Aepinus (1724-1802) kot novi pro- fesor fizike na peterburški akademiji. Sku- paj s švedskim študentom fizikom Johan- nom Karlom Wilckejem (1732-1796) sta se- stavila kondenzator, ki ga je italijanski fizik in kemik Alessandro Volta (1745-1827) leta 1775 na gimnaziji Como razvil v elektrofor. Po službovanju v Berlinu je bil Aepinus leta 1756 imenovan za člana peterburške akade- mije namesto ponesrečenega Richmanna. Nekaj mesecev po prihodu v Peterburg je Aepinus že poročal akademiji o pekinškem poskusu. Svoj prispevek je prebral 9. marca leta 1758. Pekinški poskus je pojasnil z na- bojem, induciranim na steklenem pokrovu kompasa, in njegovim počasnim prehodom v stikajočo se iglo kompasa. Prav tako po- časna je bila vrnitev naboja iz igle v stekleni pokrov po odstranitvi steklene plošče kot vira induciranega naboja. Aepinus je upora- bil Franklinovo teorijo, ki je bila po njego- vem edina utemeljena na poskusih. Ponovil je poskuse pekinških jezuitov in dodal nove. Torinski zdravnik in kemik Gian Francesco Cigna (1734-1790) je komentiral Aepinuso- vo analizo poskusov pekinških jezuitov. Za pekinški poskus se je zanimal tudi Cignajev sorodnik in učitelj, piarist Giacomo Battista Beccaria (1716-1781), od leta 1747 profesor eksperimentalne fizike na univerzi v Tori- nu. Leta 1766 je Beccaria pekinške poskuse izpopolnil za londonsko objavo: poskus je lahko ponavljal tudi petstokrat, potem ko je uvodoma naelektril ploščo. Beccaria je leta 1769 povzel pekinško po- ročilo, omenil Aepinusovo razlago kot ne- zadostno in ponudil lastne ideje. Celov- čan Josef Herbert je kot dunajski jezuitski Prva med našimi v kitajščini tiskanimi knjigami je izšla v Šanghaju pod mojim kitajskim imenom Sitannisilafu Yecinike (斯坦尼斯拉夫· 叶茨尼克): Liu Songling: jiu Yesu hui zai Jing zui hou yi wei wei da de tian wen xue jia = Hallerstein, zadnji veliki jezuitski astronom v Pekingu (刘松龄 : 旧耶稣会在京最后一位伟大的天文学 家). Vir: avtor in https://searchworks-lb.stanford.edu/ view/10746060. Hallersteinovi akademski predniki. 60 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 61Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Hallersteinovih četrt tisočletja • Iz zgodovine naravoslovja profesor poznejšega ljubljanskega rektorja ogrskega matematika, f izika in astronoma Antona Ambschlla ponovil pekinški dose- žek: »Pojasnjujem poskus iz poročila, ki so ga posredovali očetje jezuiti iz Pekinga. Tu povzamem bistvo: elektrificirano steklo ška- tle z magnetno iglo so postavili na steklo. Iglo je potegnilo navzgor in jo zataknilo za dve uri, nato je z določenim impulzom padla navzdol in po več zamahih počivala: ko se je elektrika stekla obnovila, se je (igla) spet hitro dvignila in znova se je prilepila na steklo kot prej […]. Poskus sem večkrat ponovil in ni nobene razlike razen v traja- nju, ko ga ponavljamo tu v (dunajski) vlagi ali pa pod pekinškim nebom.« Tako je vr-Avguštinovi učitelji in učenci (narisal avtor). Poskus z elektroforjem Celovčana Herberta (1725-1794). Vir: Herbert, Joseph, 1772: Theoria phaenomenorum electricorum … Dunaj: Trattner. Ponatis: 1778. Dunaj: Kurtzbök, slika 10 na tabli 5. 62 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 63Iz zgodovine naravoslovja • Hallersteinovih četrt tisočletja Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023 li Celovčan zasukal polni krog elektroforja pekinškega Mengšana Hallersteina, vračajoč ga med Slovence. V tedanji prav tako naši habsburški Lom- bardiji Volta ni bil zadovoljen: prav iskanje drugačne poti ga je kmalu pripeljalo do izuma sodobnega elektroforja. Z njim smo končno dobili stalni vir elektrike, brez ka- terega bi si težko zamislili vaše branje teh vrstic. Slava Naš Hallerstein je kot vodilni kitajski uče- njak posegel domala v vse znanstvene véde. Ob sodobnem kitajskem tehnološkem čude- žu je prav on most za slovensko sodelovanje z nastajajočo vodilno naravoslovno velesilo. Žal se v Mengeš ni vrnil zaradi morske bolezni: med svojimi tisočerimi izumi je namreč »pozabil« patentirati – letalo. Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov Nobelova nagrada za fiziko za leto 2023 Mojca Vilfan, Igor Vaskivskyi Nobelova nagrada za fiziko za leto 2023 je bila podeljena trem eksperimentalnim f i- zikom za ustvarjanje izredno kratkih sun- kov svetlobe. V enakovrednih deležih so jo prejeli Pierre Agostini z Državne univerze Ohio v Združenih državah Amerike, Ferenc Krausz z Inštituta Maxa Plancka za kvan- tno optiko v Garchingu v Nemčiji in Anne L’Huillier z Univerze v Lundu na Šved- skem. Obrazložitev ob prejemu nagrade je zelo kratka: »za eksperimentalne metode, ki ustvarjajo atosekundne sunke svetlobe za preučevanje dinamike elektronov v snovi«. Pierre Agostini je francoski fizik, rojen leta 1941 v današnji Tuniziji. Doštudiral in doktoriral je na Univerzi Aix-Marseille v Franciji, po doktoratu leta 1968 pa se je zaposlil na CEA Saclay blizu Pariza, kjer je ostal vse do leta 2002. V tem času je opravil raziskave, ki so mu prinesle Nobelovo nagrado. Leta 2005 se je pridružil Državni univerzi Ohio v Združenih državah Amerike, od leta 2018 ima mesto zaslužnega profesorja. Ferenc Krausz je bil rojen leta 1962 na Madžarskem. Tam je doštudiral teoretično fiziko in elektrotehniko, doktoriral pa leta 1991 na Dunaju. Na Tehnični univerzi na Dunaju je ostal do leta 2003, ko je prevzel vodenje Inštituta Maxa Plancka za kvantno optiko v Garchingu blizu Münchna. Leto pozneje je postal tudi vodja skupine za eksperimentalno lasersko fiziko na Univerzi Ludwiga Maximilliana v Münchnu. Delo, ki je vodilo do Nobelove nagrade, je opravil na Dunaju. Anne L‘Huillier se je rodila leta 1958 v Parizu, kjer je tudi študirala teoretično fiziko in matematiko ter doktorirala leta 1986 iz eksperimentalne fizike. Po doktoratu se je zaposlila na CEA Saclay blizu Pariza, kjer je začela preučevati kratke sunke svetlobe, delo pa nadaljevala na Univerzi v Lundu na Švedskem, kamor se je preselila leta 1995. Še vedno je aktivna profesorica za atomsko fiziko na tamkajšnji univerzi. Fotografije: Wikipedia. Avguštinov brat Janez Vajkard (1706-1780) iz Bruslja sporoča bratrancu baronu Erbergu v Dol pri Ljubljana, da je Avguštin preminil. Vir: Arhiv Republike Slovenije. 64 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 65Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe Zakaj kratki sunki svetlobe? Marsikdo od nas že ima izkušnje s fotogra- firanjem premikajočih se stvari, pa naj gre za tekajoče otroke, leteče ptice, padajoči slap ali drveči avto. Ključen pri fotografiji premikajočih se predmetov je čas zajemanja slike oziroma čas osvetlitve. Če je čas zaje- manja slike dolg, je sprememba lege pred- meta v tem času velika in nastala slika je povsem razmazana. Po drugi strani je slika, posneta z zelo kratkim osvetlitvenim časom, kljub premikanju ostra, saj se v času osvetli- tve predmet skoraj nič ne premakne. Hitreje kot se giblje predmet, krajši osvetlitveni čas je potreben za ostro sliko. Za fotografiranje hitrih dogodkov pogosto uporabimo stro- boskopski način, pri katerem premikajoči se predmet, ki je sicer v temi, osvetlimo s kratkim sunkom svetlobe. Tudi v tem pri- meru je ostrina slike povezana z dolžino osvetljevanja – krajši kot je sunek svetlobe, hitrejše dogodke lahko razločimo. Dolgo je veljalo, da so najkrajši možni sunki svetlobe, ki jih lahko ustvarimo, dolgi nekaj femtosekund, to je milijonink milijardinke sekunde. Laserji, ki oddajajo femtosekundne sunke svetlobe, omogočajo spremljanje dina- mike atomov v snovi. Za preučevanje pre- mikanja atomov med kemijskimi reakcijami in odkritje nastanka prehodnih stanj je bila že leta 1999 podeljena Nobelova nagrada za kemijo Ahmedu Zewailu, za ustvarjanje močnih femtosekundnih sunkov svetlobe pa sta Nobelovo nagrado za f iziko leta 2018 prejela Donna Strickland in Gérard Mo- urou, o čemer je poročal tudi Proteus. Ko govorimo o dinamiki atomov, govorimo o premikanju njihovih jeder, saj je prispevek jeder k skupni masi atoma daleč največji. Elektroni so več kot tisočkrat lažji od jeder, njihova dinamika pa je približno tisočkrat hitrejša. Za opazovanje dinamike elektro- nov zato femtosekundni sunki svetlobe ne zadoščajo, potrebujemo še krajše, atose- kundne sunke svetlobe. Ena atosekunda je ena tisočinka femtosekunde, torej ena mi- lijardinka milijardinke sekunde. Prvi, ki so uspeli ustvariti tako kratke sunke svetlobe, so letošnji Nobelovi nagrajenci. Višji harmoniki Svetloba je elektromagnetno valovanje, ki se širi po prostoru. Njeno barvo določa valovna dolžina valovanja, ki je približno 700 nano- metrov (milijardink metra) za rdečo svetlo- bo in približno 400 nanometrov za vijolič- no. Valovanje z daljšimi valovnimi dolžina- mi oziroma nižjimi frekvencami (infrardeče valovanje) človeku ni vidno, prav tako ne vidimo valovanja s krajšimi valovnimi dol- žinami in višjimi frekvencami (ultravijolično valovanje). Še krajše valovne dolžine in višje frekvence ima rentgenska svetloba. Svetloba je navadno sestavljena iz več va- lovanj z različnimi frekvencami, ki jih se- štejemo v skupno valovanje. Vsota je seveda odvisna od frekvenc posameznih prispev- kov, njihove amplitude in tudi faznega za- mika med posameznimi delnimi valovanji. Posebej zanimiva so valovanja, katerih fre- kvence so enake večkratnikom frekvence nekega osnovnega valovanja. Imenujemo jih višji harmoniki in jih poznamo predvsem iz glasbe, saj so višji harmoniki tisti, ki pri isti zaigrani noti dodajo barvo zvoka. Tako nam omogočijo, da ločimo isto noto, zaigrano na klavirju, f lavti ali kitari. Poglejmo primer, ko valovanje poleg osnov- nega valovanja sestavlja več višjih harmo- nikov, amplitude in faze vseh delnih valo- vanj pa naj bodo enake (slika spodaj). Vsota osnovnega valovanja in višjih harmonikov ni enakomerno valovanje, temveč se delna va- lovanja seštejejo v zaporedje močnih kratkih sunkov. Več kot je delnih valovanj v vsoti, krajši in višji so sunki v skupnem valovanju. Če torej nekako uspemo pridobiti veliko število višjih harmonikov, ki imajo pribli- žno enako fazo in frekvenco, znamo ustva- riti zelo kratke sunke svetlobe. Prvi korak v tej smeri je leta 1988 naredila Anne L’Huillier s sodelavci, ko je z infrar- dečim laserjem posvetila na atome žlahtnih plinov (argona, kriptona in ksenona). Od- krila je, da omenjeni plini, osvetljeni z zelo močnim laserskim snopom, oddajajo svetlo- bo pri večkratnikih frekvence vpadne sve- tlobe, torej višjih harmonikih. Za razliko od Fotografije vrteče se vetrnice, posnete z različnimi časi osvetlitve. Kadar je čas osvetlitve dolg v primerjavi s časom, ki ga vetrnica potrebuje za en obrat, je slika povsem razmazana (levo). Pri krajšem času osvetlitve razločimo posamezna krila (sredina), ostro sliko pa kljub hitremu vrtenju dobimo pri zelo kratkem času osvetlitve (desno). Časi osvetlitve: 1/25 sekunde, 1/60 sekunde in 1/800 sekunde. Valovanja, katerih frekvenca je večkratnik frekvence osnovnega valovanja, imenujemo višji harmoniki. Na vrhu slike je osnovno valovanje, pod njim štirje višji harmoniki z enako amplitudo in fazo, spodaj pa vsota vseh petih delnih valovanj v obliki zaporedja močnih kratkih sunkov. 66 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 67Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe ostalih raziskovalcev, ki so visoke frekvence poskušali doseči z visoko osnovno frekven- co, je Anne L’Huillier uporabila infrardeči laser z razmeroma nizko osnovno frekvenco. Z nekajkrat šibkejšim vpadnim snopom je uspela vzbuditi veliko število višjih harmo- nikov – vse do 33. harmonika. Tako visoki harmonik uvrščamo v ekstremno ultravijo- lično svetlobo, saj je njegova valovna dolžina le približno 32 nanometrov. Iz simetrijskih razlogov so bili vzbujeni le lihi harmoniki. Proti pričakovanjem je bila jakost izsevanih harmonikov v širokem območju frekvenc skoraj stalna. Ključno vprašanje je bilo, za- kaj lahko z infrardečo svetlobo vzbudimo tako veliko število harmonikov s približno enako jakostjo. Skoraj pobegli elektroni Teoretični model, sprva semiklasični in le- ta 1994 tudi kvantni, je podal razlago opa- ženega pojava. Vemo, da električno polje drži negativno nabite elektrone vezane na pozitivno nabito jedro atomov. Svetloba kot elektromagnetno valovanje ob vpadu na atom to električno polje spremeni. Ka- dar je vpadna svetloba razmeroma šibka, je motnja majhna. Pri velikih jakostih vpadne svetlobe, ki jih dosežemo z močnimi laserji, pa je jakost električnega polja svetlobe pri- merljiva z jakostjo električnega polja znotraj atoma. Močno vpadno polje elektron tako pospeši, da elektron zapusti atom. Vendar je električno polje vpadne svetlobe oscilirajoče: pol periode polje elektron potiska stran od jedra in pol periode nazaj k jedru. Elektron, ki znotraj prve pol periode pobegne jedru, se znotraj druge pol periode vrne k istemu jedru. Ob ponovni vezavi mora oddati vso kinetično energijo, ki jo je pridobil od ele- ktričnega polja vpadne svetlobe. Odvečno energijo izseva v obliki višjih harmonikov vpadne svetlobe (slika spodaj). Pri tem je pomembno, koliko kinetične energije pridobi elektron med svojim »izle- tom«. Daljši kot je izlet, več energije lahko elektron pridobi in višje harmonike izseva ob povratku. Tukaj vidimo pomembnost uporabe vpadne infrardeče svetlobe: valo- vanje z nižjo frekvenco počasneje preklaplja med privlačnim in odbojnim delom periode, zato lahko elektron pobegne dlje in ob po- vratku pridobi več kinetične energije, ki jo nato izseva v obliki višjih harmonikov. Če so višji harmoniki v fazi, je skupno izsevano valovanje, ki nastane kot vsota velikega šte- vila višjih harmonikov, v obliki zelo kratkih – atosekundnih – sunkov svetlobe. Fotoni in fotoelektroni Čeprav je bilo znano in tudi s teoretičnim modelom opisano, da atomi žlahtnega pli- na, na katere posvetimo z zelo močnim infrardečim snopom svetlobe, oddajajo ato- sekundne sunke svetlobe, je ostalo odprto praktično vprašanje, kako izmeriti njihovo dolžino. Za nadaljnjo obravnavo in razlago moramo stopiti v svet kvantne fizike in spo- znati dualni opis svetlobe. V klasični sliki svetlobo obravnavamo kot elektromagnetno valovanje, kar odlično opiše pojave, kakršni so interferenca, uklon, odboj ali lom. Pri- mer pojava, ki ga valovni pristop ne more pravilno pojasniti, je fotoefekt. Fotoefekt je pojav, pri katerem vpadna svetloba iz snovi, navadno iz kovine, izbi- je elektrone. Ključni parameter, ki določa, ali svetloba izbije elektrone ali ne, je nje- na valovna dolžina. Zgolj valovanja z dovolj kratko valovno dolžino in ustrezno visoko frekvenco lahko izbijejo elektrone iz snovi. Če je valovna dolžina predolga, elektronov ne izbije še tako močna vpadna svetloba. Skrivnost izbitih elektronov, ki jih imenu- jemo tudi fotoelektroni, je torej v valovni dolžini in ne, kot bi mogoče pričakovali, v moči vpadne svetlobe. Razlago pojava je leta 1905 predlagal Al- bert Einstein in bil zato leta 1921 nagrajen z Nobelovo nagrado. Zanimivo, da za teo- rijo relativnosti, po kateri je danes najbolj znan, Nobelove nagrade ni nikoli prejel. Einstein je fotoefekt pojasnil s preprostim, a revolucionarnim dualnim modelom: svetlo- ba je elektromagnetno valovanje, hkrati pa jo lahko opišemo kot sestavljeno iz diskre- tnih paketkov energije – fotonov. Pri tem je energija posameznega fotona sorazmerna s frekvenco pripadajočega elektromagnetnega valovanja. Fotoni, ki ustrezajo rdeči svetlo- bi, tako nosijo manj energije kot fotoni vijo- lične svetlobe. Še več energije nosijo fotoni ultravijoličnega ali rentgenskega valovanja. Le kadar je energija posameznega fotona vpadne svetlobe dovolj velika in večja od ve- zavne energije elektrona v snovi, lahko foton elektron izbije iz snovi. Če je energija foto- na premajhna, elektrona ne izbije, če pa je energija fotona večja od vezavne energije, se ostala energija spremeni v kinetično energijo izbitega elektrona. Podoben pojav opazimo tudi pri elektronih, ki so izbiti iz posame- znih atomov v plinu, vendar takrat navadno govorimo o fotoionizaciji. Atosekundni sunki svetlobe Prav na fotoionizaciji temeljijo meritve dol- žine atosekundnih sunkov svetlobe. Prve take meritve je opravil Pierre Agostini s sodelavci leta 2001, pri čemer je upora- bil metodo, ki jo danes imenujemo RAB- BIT (reconstruction of attosecond beating by interference of two-photon transitions – rekonstrukcija atosekundnega utripanja z interferenco dvofotonskih prehodov). Za osnovno svetlobo je izbral infrardečo svetlo- bo, ki je iz laserja izhajala v obliki 40 fem- tosekund dolgih sunkov, in z njo posvetil na argon. Izhodna svetloba je vključevala veli- ko število višjih harmonikov, ki so se zdru- žili v zaporedje atosekundnih sunkov sve- tlobe. Nastalo zaporedje sunkov je ponovno usmeril na argon, hkrati pa je na isto mesto posvetil tudi z osnovnim infrardečim laser- jem. Z dodatnimi zrcali je lahko spreminjal časovno zakasnitev infrardeče svetlobe. Princip meritve je sledeč: ko na atome argo- na vpada močna svetloba ustrezne valovne dolžine, iz atomov izbije fotoelektrone. Pri tem je energija fotonov osnovne infrardeče svetlobe prenizka, da bi izbijala elektrone, energije fotonov visokih harmonikov pa za- doščajo za fotoionizacijo. Energijo izbitih elektronov lahko natančno merimo in iz nje določimo energijo fotonov, ki so elektrone izbili. Po pričakovanju energije fotoelektro- nov zavzemajo diskretne vrednosti – vsaka vrednost ustreza fotonom enega vpadnega harmonika. Kadar je zakasnitev med osnov- no infrardečo svetlobo in atosekundnim sunkom tako majhna, da na atom hkrati vpadajo tako fotoni infrardečega valova- nja kot tudi fotoni visokih harmonikov, pa Shema atoma in električnega potenciala v njem ter vpliv električnega polja močne vpadne svetlobe. Slika prirejena po izvirniku iz obrazložitve Nobelovega odbora za fiziko © Johan Jarnestad/The Royal Swedish Academy of Sciences. https://www.nobelprize.org/uploads/2023/10/fig4_fy_en_23.pdf. 68 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 69Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe lahko dva fotona »združita moči« in skupaj ionizirata atom. Na detektorju tako poleg elektronov, ki so jih izbili posamezni visoki harmoniki, zaradi teh dvofotonskih pojavov opazimo tudi elektrone z vmesnimi vre- dnostmi energij. Njihova energija je enaka vsoti ali razliki energij fotona visokega har- monika in osnovne infrardeče svetlobe. Na ta način je Agostini s soavtorji pokazal, da so višji harmoniki večinoma v fazi in iz podatkov o fazi določil obliko sunkov sve- tlobe. Sunki, ki jih je izmeril, so bili dol- gi 250 atosekund, razmik med dvema za- porednima sunkoma pa je znašal približno petkrat toliko, 1,35 femtosekunde. Čeprav so bili sunki izredno kratki in jasno ločeni med seboj, je bilo njihovo ponavljanje prehi- tro in čas med njimi prekratek, da bi lahko opazovali dinamiko elektronov. Prvi, ki je uspel ustvariti posamezni atose- kundni sunek svetlobe, je bil Ferenc Krausz. Za razliko od Agostinija je višje harmoni- ke, ki so nastali ob osvetljevanju kriptona s femtosekundnimi sunki infrardeče svetlobe, dodatno filtriral in obdržal le tistega z naj- višjo energijo. Namesto gostega zaporedja sunkov je tako na vsak vpadni sunek in- frardeče svetlobe dobil en sam atosekundni sunek v ekstremni ultravijolični oziroma že mehki rentgenski svetlobi. S spreminjanjem faznega zamika med osnovnim infrardečim sunkom in višjim harmonikom je z opazo- vanjem energije izbitih fotoelektronov do- ločil dolžino teh posameznih sunkov: 650 +/- 150 atosekund. Meritve dinamike elektronov Z natančno analizo in karakterizacijo nasta- lih atosekundnih sunkov je bila omogočena njihova uporaba za raziskovalne namene. Krausz s sodelavci je kot prvi uporabil ato- sekundne sunke in opazoval časovni potek procesa fotoionizacije – izbitja elektrona iz prostega atoma. Procesa fotoionizacije in fo- toefekta sta bila do tedaj vedno obravnavana kot neskončno hitra. Izdelava atosekundnih sunkov je omogočila spremljanje fotoioniza- cije tudi na časovni lestvici (slika spodaj). Krausz je uporabil atosekundne sunke sve- tlobe za merjenje časovnih zamikov med elektroni, izbitimi iz različnih orbital ato- mov neona. Izmeril je, da je časovni za- mik med elektroni, izbitimi iz 2s-orbitale, in tistimi, ki so izbiti iz 2p-orbitale, 21 atosekund, pri čemer je 2p-elektron poča- snejši. Vendar se izmerjene vrednosti niso povsem ujemale s teoretičnimi napovedmi, ki so napovedovale približno dvakrat kraj- ši čas. Preučevanja časovnega zamika med fotoelektroni se je zato lotila tudi Anne L'Huillier. Z večjo ločljivostjo detekcije je opazovala prehode v neonu in namesto dveh zaznala tri različne procese: izbitje 2s-ele- ktronov, izbitje 2p-elektronov in prehod iz 2p- v 3p-orbitalo. Z upoštevanjem tretjega procesa je pravilno določila časovne zamike med izbitjema elektronov iz različnih orbital in dosegla ujemanje s teoretično napovedjo. Drugi primer uporabe atosekundnih sunkov je preučevanje dinamike nastanka vezi med atomi v molekulah. Molekule so sestavljene iz atomov, vez pa tvorijo elektroni, ki si jih atomi delijo. Če je do nedavnega veljalo, da je nastanek kemijske vezi takojšnji proces, je opazovanje z atosekundnimi sunki svetlobe pokazalo, da izmenjava elektronov, ki vodi do nastanka molekule, ni neskončno hitra. Začetne meritve so bile opravljene na pre- prostih molekulah, kot so N2, O2 in CO2, raziskave pa se nadaljujejo na vedno bolj zapletenih molekulah, na primer aminoki- slinah. Metoda, ki omogoča spremljanje dogajanja znotraj atomov med tvorbo molekule, je zelo podobna načinu pridobivanja atosekundnih sunkov svetlobe v žlahtnih plinih. Najprej z zelo močno lasersko svetlobo iz atoma ali molekule izbijemo elektron. V času, ko se elektron oddaljuje od atoma ali molekule, se drugi elektroni začnejo preurejati ali mole- kula preoblikovati, lahko se celo prekine vez med atomi (disociacija). Ko oscilirajoče ele- ktrično polje vpadne svetlobe potisne prosti elektron nazaj proti atomu, je lahko njegovo mesto že zasedeno ali molekula spremenjena na način, ki ne omogoča več vezave doda- tnega elektrona. Take dogodke lahko zazna- vamo in iz meritev določimo vrsto in hitrost spremembe v molekuli. Višji harmoniki za spektroskopijo Odkritje metode za ustvarjanje visokih har- monikov ni prineslo le vpogleda v najhitrej- še elektronske procese na atosekundni le- stvici, temveč odpira številne nove možnosti tudi na počasnejši, femtosekundni lestvici. Že skoraj tri desetletja sodijo femtosekundni laserji v standardno opremo optičnih labo- ratorijev. So komercialno dostopni, robustni in enostavni za uporabo. Nekateri sodobni femtosekundni laserji so že tako majhni, da jih lahko spravimo v šolsko peresnico. Njihova pomembnost se kaže v zelo širo- ki uporabnosti v raziskavah, saj omogočajo razmeroma preprosto spremljanje procesov, ki so prehitri za katero koli kamero ali ele- ktronski detektor. Z njimi lahko tako opa- zujemo gibanje elektronov v snovi in preu- čujemo njihove lastnosti. V realnem času je na primer mogoče spremljati prehode med cis in trans konfiguracijo molekul beljako- vin ali preučevati premikanje elektronov v preprostejših snoveh, kakršne so kovine in nekateri polprevodniki, in razumeti, zakaj nastopijo edinstveni pojavi, kakršna je su- perprevodnost. Z uporabo femtosekundne spektroskopije že več desetletij preučujemo trdne snovi tudi v Sloveniji, na Institutu »Jožef Stefan« v skupini prof. dr. Dragana Mihailovića. Posebej odmevno je bilo od- kritje skritih topoloških kvantnih stanj v elektronskem kristalu TaS2 v neravnovesnih razmerah, ki vodi do rekordno hitrih spo- minskih elementov. Vendar imajo femtosekundni laserji ključno pomanjkljivost: vsi delujejo v infrardečem delu spektra. Vse eksperimentalne tehnike, ki uporabljajo femtosekundne laserje, zato temeljijo na merjenju absorpcije, prepustno- sti ali odbojnosti snovi v precej ozkem spek- tralnem območju infrardeče svetlobe. To je podobno, kot bi skušali preučiti strukturo neke kompleksne snovi zgolj z opazovanjem njene barve – precej zapletena ali celo ne- mogoča naloga! Raziskovalci so dolgo iskali selektivnejšo metodo, s katero bi lahko loče- no vzbujali in preučevali različne dele snovi ter na podlagi odziva pridobili informacijo o strukturi snovi in o procesih, ki potekajo znotraj nje. Rešitev je prineslo odkritje Anne L‘Huillier, da ob vpadu infrardeče svetlobe na žlahtni plin nastanejo višji harmoniki. Z uporabo razmeroma kompaktnega femtosekundne- ga laserja tako dosežemo različna izhodna valovanja z dovolj visoko frekvenco oziroma izhodne fotone z dovolj visoko energijo za selektivne ali resonančne raziskave. Zaradi Atosekundni sunki omogočajo spremljanje časovnega procesa fotoionizacije, to je izbitja elektrona iz atoma. Meritve kažejo, da je izbitje elektrona iz 2p-orbitale za 21 atosekund počasnejše od izbitja elektrona iz 2s-orbitale. 70 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 71Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe za preučevanje dinamike elektronov • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Ustvarjanje atosekundnih sunkov svetlobe potrebe po zelo močnem femtosekundnem laserskem viru svetlobe za vzbujanje žlah- tnega plina je ta metoda postala splošno uveljavljena šele v zadnjih dveh desetletjih, odkar so postali femtosekundni laserji do- stopnejši. Za razliko od ustvarjanja atosekundnih sun- kov, ki jih dosežemo s superpozicijo višjih harmonikov, za resonančno femtosekundno spektroskopijo višje harmonike med seboj ločimo s spektrometrom ali uklonsko mre- žico. Podobno kot se vidna bela svetloba na uklonski mrežici razkloni v mavrico, se po- samezni višji harmoniki razklonijo in ustva- rijo rentgensko ali ultravijolično »mavrico«. Valovanja z različnimi valovnimi dolžinami tako ne interferirajo več med seboj in iz ši- rokega spektra valovnih dolžin lahko izbe- remo tisto valovanje, ki selektivno vzbuja le določene elektrone v snovi. Opisana resonančna metoda je uporabna za razvoj številnih novih magnetnih snovi. Na Institutu »Jožef Stefan« tako preučuje- mo zlitino kobalta in platine, ki jo upora- bljamo v nekaterih spominskih trdih diskih. Zanimivo je, da je čista platina nemagne- tna, čisti kobalt pa je tudi neprimeren za sodobni magnetni spomin, saj bi moral biti posamezen spominski element (bit) bistveno večji od obstoječih. Presenetljivo ima njuna zlitina edinstvene lastnosti, s katerimi lah- ko znatno povečamo gostoto podatkov pri shranjevanju na magnetnem disku. Z reso- nančno femtosekundno spektroskopijo loče- no vzbujamo elektrone v bližini kobalta in elektrone v bližini platine ter tako raziskuje- mo, zakaj in kako vsaka od komponent pri- speva k magnetnim lastnostim zlitine. Raz- iskovalci iščemo izvor magnetnih lastnosti, mikroskopsko razlago pojava in morebitne spremembe snovi, ki bi njeno uporabnost še povečale. In kako naprej? Ustvarjanje atosekundnih sunkov in mer- jenje njihove dolžine sta bili prvi korak na področju atosekundne fizike, kmalu so mu sledili prvi primeri uporabe. Vendar je ato- sekundna fizika šele v povojih. Čeprav ne vemo, kam nas bo pot pripeljala, je že zdaj jasno, da bodo metode, ki so jih odkrili le- tošnji Nobelovi nagrajenci, pripomogle k boljšemu razumevanju sveta na subnano- metrski lestvici. Ko bomo enkrat razumeli procese na časovni lestvici dinamike elek- tronov, bomo lahko naredili naslednji korak, to je uporabili pridobljeno znanje, na primer v elektroniki za manipulacijo in nadzorova- nje gibanja elektronov v snovi ter ultrahi- trega preklapljanja med lastnostmi snovi ali v medicinski diagnostiki za prepoznavanje različnih molekul. Literatura: Ferray, M., L‘Huillier, A., Li, X. F., Lompré, L. A., Mainfray, G., Manus, C., 1988: Multiple-harmonic conversion of 1064 nm radiation in rare gases. The Journal of Physics B: Atomic, Molecular and Optical Physics, 21: L31-L35. Hentschel M., Kienberger, R., Spielmann, Ch., Reider, G. A., Milosevic, N., Brabec, T., Corkum, P., Heinzmann, U., Drescher, M., Krausz, F., 2001: Attosecond metrology. Nature, 414: 509-513. Lewenstein, M., Balcou, Ph., Ivanov, M. Yu., L‘Huillier, A., Corkum, P. B., 1994: Theory of high-harmonic generation by low-frequency laser fields. Physical Review A, 49: 2117-2132. Paul, P. M., Toma, E. S., Breger, P., Mullot, G., Augé, F., Balcou, Ph., Muller, H. G., Agostini, P., 2001: Observation of a train of attosecond pulses from high harmonic generation. Science, 292: 1689-1692. Stojchevska, L., Vaskivskyi, I., Mertelj, T., Kušar, P., Svetin, D., Brazovskii, S., Mihailović, D., 2014: Ultrafast switching to a stable hidden quantum state in an electronic crystal. Science, 344: 177-180. Press release: The Nobel Prize in Physics 2023: https:// www.nobelprize.org/prizes/physics/2023/press-release/. Shema postavitve resonančne femtosekundne spektroskopije. Snop, ki izhaja iz femtosekundnega laserskega izvora, razdelimo v dva dela. Prvi del snopa z ogledali vodimo in zberemo v komori z žlahtnim plinom, kjer nastajajo višji harmoniki. Harmonike na poti proti vzorcu dodatno filtriramo. Drugi del infrardečega laserskega snopa potuje skozi optično zakasnitveno linijo in ga zberemo na istem mestu vzorca. Z merjenjem spektra prepuščene svetlobe lahko prepoznamo procese, ki se dogajajo v vzorcu. Mojca Vilfan je raziskovalka na Institutu »Jožef Stefan« in docentka na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja z eksperimentalno fiziko mehke snovi s poudarkom na tekočekristalnih, mikrofluidičnih, aktivnih in biomimetičnih koloidnih sistemih. V zadnjem času preučuje obnašanje feromagnetnih nematikov. Je soavtorica dveh obširnih knjig Optika in Fotonika ter dveh osnovnošolskih učbenikov. Igor Vaskivskyi je raziskovalec na Institutu »Jožef Stefan« in Centru odličnosti Nanocenter. Ukvarja se z eksperimentalno fiziko trdne snovi, pri čemer se osredotoča na raziskave fotoinduciranih faznih prehodov v elektronsko in spinsko urejenih sistemih. Razvija nove metode za resonančno časovno ločljivo spektroskopijo. Trenutno največjo pozornost namenja preučevanju metastabilnih skritih stanj v snoveh z valovi gostote naboja in nadzorovanju ultrahitre dinamike v kompozitnih feromagnetih. osnovni infrardeči snop 72 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 73O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • PaleontologijaPaleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) iz jame Linija v luči arhivskih dokumentov in fotografij Matija Križnar, Pavel Jamnik Raziskovanje jam na Slovenskem je staro že več kot dve stoletji. Med odkrivanjem te- mačnih rovov in brezen so takratni jamarji pogosto naleteli tudi na ostanke živali, ra- stlin in celo arheoloških predmetov. Z bolj sistematičnim raziskovanjem podzemnih jam pa se je povečala tudi možnost za bolj zanimiva in enkratna odkritja. Semkaj so- di tudi odkritje kostnih ostankov evropskih losov (Alces alces), ki so jih jamarji našli leta 1913 v enem izmed brezen blizu Glažute na zakraselem območju jugozahodno od Rib- nice. Čeprav so ostanke glažutarskih losov že večkrat raziskali in predstavili javnosti, pa želimo v tem prispevku še bolj podrobno predstaviti nekatera nova spoznanja, tudi s fotografijami in arhivskimi dokumenti. Odkritje kosti, ime jame in muzej Ko so avgusta leta 1913 jamarji Društva za raziskovanje podzemnih jam iz Ljubljane raziskovali okolico Glažute, so naleteli tudi na vhod v jamo z večjo dvorano, visoko štiri metre in dolgo šestnajst metrov. Vodja ta- kratnih jamarjev je bil Pavel Kunaver, ki je vrsto let kasneje tudi opisal odkritje (Kuna- ver, 1932): »Komaj pet minut pred Glažuto pa smo opazili na desni vhod v jamo. Ena stran vhoda je bila strma, mahovita stena, po drugi strani pa smo malone stekli doli v dno, nasuto s skalami in tramovjem.« Kmalu ob vstopu so jamarji naleteli na prve kostne ostanke, ki jih v tistem trenutku še niso prepozna- li kot losove. Kasneje pa ob odkritju Pavel Kunaver sicer zapiše: »Vesel krik enega izmed tovarišev nas je privabil v bližino vhoda. Tam je bilo na tleh precej grušiča in skal. Med nji- mi je našel tovariš del širokega losovega roga. Levo: Jamarji iz Društva za raziskavanje podzemnih jam iz Ljubljane leta 1913, ko so izkopavali ostanke losa v novoodkriti jami pri Glažuti. Vir: www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar. Spodaj: Prerez jame, kot jo je narisal Fran Kos leta 1923, ko je preučeval losove ostanke. Po Kunaverju, 1932 (jamarji), in Kosu, 1923 (prerez jame). 74 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • NN • U 75 Fotografija jamarjev pri izkopavanju losovih ostankov iz okolice Glažute. Ta fotografija je bila dolgo časa napačno interpretirana, toda na njej prepoznamo Frana Dobovška (kleči skrajno desno spodaj). Prav tako so lepo vidni ostanki lobanje, čeljustnice in drugih kosti losov (med jamarji ob steni). Fotografija je nastala med izkopavanjem in iznosom kostnih ostankov losov pozno poleti leta 1913. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (oznaka N19029). 76 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 77Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) Navalili smo se na skalovje in odmetali vstran prvo plast udrtin. Pokazale so se prve kosti, a uvideli smo, da nismo za tako delo, ki potre- buje mnogo časa in strokovne izkušenosti. Rog smo vzeli s seboj in ga naslednjega dne oddali muzejskemu ravnatelju v Ljubljani, ki je takoj poslal svojega zoologa in preparatorja doli. Ta dva sta s pomočjo naših tovarišev spravila iz jame — okostje evropskega losa!« (Kunaver, 1932: 294.) Po nekaterih informacijah naj bi kostne ostanke v jami prvi opazil in našel jamar in takrat še študent Jože Rus, kasne- je priznani doktor geografije in zgodovinar ter domačin iz Ribnice. Nekateri arhivski dokumenti navajajo, da jama leži ob cesti 31,1 kilometra od Ribnice. (Arhiv NMS, 1914/422; glej tudi Kos, 1923; Rakovec, 1956.) Nekaj kostnih ostankov losov iz jame je ta- ko kmalu prišlo v takratni Deželni muzej za Kranjsko Rudolfinum, kjer je bil muzejski ravnatelj Josip Mantuani, tudi celo podpred- sednik omenjenega Društva za raziskovanje podzemnih jam, kar očitno ni naključje. Omenjeni zoolog je bil takrat Gvidon Sa- jovic, zadolžen tudi za preučevanje naravo- slovnih muzejskih zbirk in skrb za njih. Bolj zanimiv pa je tretji muzealec, ki je bil tudi muzejski fotograf. To je bil Fran Dobovšek (Križnar, 2021a). O obisku jame pri Glažuti in izkopavanju kostnih ostankov priča tudi redka fotograf ija (Arhiv NMS, fototeka, N19029), ki jo danes hrani Narodni muzej Slovenije. Napačna letnica nastanka in av- torja fotograf ije ter posledično tudi njena napačna interpretacija so bili razlog, da v njej niso prepoznali pravega pomena. Naš pregled omenjene fotografije razkrije, da je nastala prav v času zbiranja kostnega gra- diva v jami pri Glažuti. Avtor fotografije je bil seveda že omenjeni Fran Dobovšek, ki ga lahko na fotografiji zasledimo klečečega skrajno desno. Prav tako pa lahko na spo- dnji desni strani fotografije vidimo kostne ostanke, med drugimi spodnje čeljustnice losa, lobanjo, rebra in še nekaj večjih kosti. Po naših predvidevanjih so torej zbrane ko- stne ostanke že v drugi polovici leta 1913 prenesli in shranili v ljubljanskem muzeju. Drugih jamarjev na fotografiji ne prepozna- mo, čeprav so bili gotovo člani Društva za raziskovanje podzemnih jam. Ob omenjanju jame z ostanki losov smo na- leteli tudi še na eno nedoslednost, in sicer poimenovanje jame. Med prvimi zapisi naj- demo njeno nemško ime Höhle bei Glasshütte in der Gottscheer Waldungen (Arhiv NMS, 1914/422), kot ga zapiše Josip Mantuani. Manj kot desetletje kasneje Fran Kos, na- slednik Sajovica, ponovno razišče kosti losov in jamo poimenuje jama »pri Glažuti« (zapi- še v narekovajih, očitno takrat še brez ura- dnega imena), kar je kasneje nepravilno kot Jama pri Glažuti uporabil tudi paleontolog Ivan Rakovec, ko je opisoval ostanke losov v Jugoslaviji (Rakovec, 1956: 6). Tako se je, čeprav nepravilno, kot najdišče in ime jame ohranilo še zelo dolgo. Kljub temu pa je bi- lo ime jame znano že ob objavi Pavla Kuna- verja leta 1932, ki je jamo jasno poimenoval kot jama Linija (Kunaver, 1932: 293). Na to sta desetletja kasneje opozorila tudi jamarja Pavel Jamnik in Franc Kljun, ko sta opiso- vala novo najdbo ostankov losa iz bližnje- ga Franc-Losovega brezna (Jamnik, Kljun, 2004; Jamnik, 2004). Kaj je z jamo Linija pri Glažuti danes? Čla- ni Društva za raziskovanje jam Ribnica so večkrat sistematično pregledali območje, kjer naj bi se jama nahajala, vendar brez uspeha ( Jamnik, Velušček, 2011: 52). Na mestu, ki ustreza podatkom o kraju jame, je danes opazna le vrtača, nadaljevanje v jamo na njenem dnu pa je nemogoče. Po sledeh na robu vrtače domnevajo, da je bil vhod v jamo miniran in s tem zaprt. Obstaja velika verjetnost, da je bila jama Linija v juniju ali juliju leta 1945 uporabljena kot ena od jam, pred katero je povojna oblast izvedla enega od množičnih pobojev in trupla žrtev pome- tala v jamo. Ta domneva se kaže kot zelo verjetna zaradi neposredne bližine bolj po- znanih povojnih prikritih grobišč (Jamnik, 2008). Naše letošnje iskanje jame na terenu Pismo Josipa Mantuanija, ravnatelja Deželnega muzeja za Kranjsko, profesorju Otheniu Abelu na Dunaj, ki je spremljalo pošiljko kostnih ostankov nekaterih sesalcev, med njimi tudi kosti (losov) iz jame pri Glažuti (pod številko 3). Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/422). Foto: Matija Križnar. 78 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 79Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija in primerjava z eno izmed Kunaverjevih fo- tografij jame (brezna) Linija je potrdila naše domneve o jami (slika spodaj). Na žalost je danes vhodni del jame popolnoma zasut s smetmi, ki so jih vsipali neposredno s ce- ste v vhodno brezno. Prav zasutje jame pa je verjetno pripomoglo tudi k temu, da ostaja jama še neregistrirana, torej tudi neprimer- na raziskana (razen ogledov in načrtov pr- vopristopnikov). Avtorji upamo in želimo, da bodo ob predhodnem očiščenju jame to v prihodnosti storili krajevni jamarji, hkrati pa mogoče tudi ohranili že izbrano ime za jamo Linija. Los na Dunaju in nazaj v ljubljanski muzej Prve, in sicer subfosilne ostanke evropskih losov so pod vodstvom Karla Dežmana iz- kopali v letih 1876 in 1877 na koliščih bli- zu Iga (Rakovec, 1956). Nova odkritja leta 1913 iz jame Linija pri Glažuti pa so po- stregla z novimi ostanki tega velikega se- salca. Izkopane kosti, za katere še niso bili prepričani, kateri živali pripadajo, so iz De- želnega muzeja za Kranjsko na prošnjo ta- kratnega ravnatelja Josipa Mantuanija posla- li na Dunaj. Tam naj bi jih prejel paleonto- log Othenio Abel, ki je za muzej pred tem že preiskoval in določeval ostanke čeljustnic Primerjava vhoda v jamo Linija leta 1913 in današnji pogled na zasuti jamski vhod. Pokazalo se je, da ta jama danes še vedno ni registrirana. Foto: Pavel Jamnik. širokočelnega losa (Cervalces gallicus) iz zgo- dnjepleistocenske gline opekarne na Viču pri Ljubljani (Seidl, 1912; Križnar, 2021b: 81). Na Dunaj so maja leta 1914 poslali zaboj z le nekaj kostmi iz jame pri Glažuti, med katerimi sta bili tudi lobanji losa in konja. Abel je določitev ostankov očitno zaupal svojemu asistentu Helmutu Otto Antoniu- su, kar je tudi zapisal v svojem pismenem odgovoru muzejskemu ravnatelju Mantuani- ju konec leta 1914. Očitno je prva svetovna vojna prekinila stike med ustanovama vse do poletja 1921, ko naj bi bili zgoraj omenjeni lobanji vrnjeni v ljubljanski muzej. Shranje- ne kostne ostanke iz jame Linija pri Glažuti je istega leta ponovno pričel raziskovati mu- zejski naravoslovec Fran Kos, ki je želel iz skeletnih ostankov, najdenih v jami, sesta- viti eno okostje za razstavne prostore (Kos, 1923). V arhivskih dokumentih smo zasledi- li, da so za posredovanje pri Otheniu Abe- lu zaprosili Augusta Žiberno, bibliotekarja na Dunaju, ki je tudi uspel pri vračanju kostnih ostankov (Arhiv NMS, 1921/482, 1921/485). Fran Kos je nato celotno zbirko kosti iz jame preučil in ugotovil, da ostan- ki losa pripadajo trem osebkom, med ske- letnimi ostanki, iznesenimi iz jame, pa je poleg konja določil tudi ostanke srnjakov in jelena. Iz kostnih ostankov losov je na- to sestavil in razstavil eno losovo okostje in ga spomladi leta 1922 postavil v eno izmed razstavnih dvoran (Kos, 1923). Kljub skoraj v celoti ohranjenim skeletom treh losov pa se je od rogovja ohranilo zgolj nekaj parož- kov. Najbolje o pomanjkljivostih rogovja za- piše Fran Kos: »Ker iz teh fragmentov ni bilo mogoče rekonstruirati montiranemu losu takih oblik rogovja, da bi si ustvaril gledalec pravo sliko lobanje losa — samca, sem se odločil za posnetek, ki nam ga je dobro napravil g. prof. Repič po desni veji losovega rogovja, ki jo hrani muzej.« (Kos, 1923: 31.) Razstavljeno oko- stje losa iz jame Linija pri Glažuti je bilo na ogled do konca petdesetih let dvajsetega stoletja, nato pa so ga razstavili in shranili v depo, kjer je še danes. Odgovor paleontologa Othenia Abela (njegov portret na desni) o določevanju prejetih kostnih ostankov s konca leta 1914. V pismu večkrat omeni svojega asistenta Otta Antoniusa, ki je dejansko tudi določil in pripisal prejeto lobanjo evropskemu losu (nemško Elch) iz jame pri Glažuti. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1914/808). Foto: Matija Križnar. 80 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 81Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija Vsi raziskovalci so se izogibali določitvi sta- rosti losovih ostankov ali kot je spretno za- pisal Fran Kos: »Zaenkrat smo navezani le na poljubne dedukcije, ki so pa relativne vrednosti z ozirom na starost drugih najdišč in zadevnih fosilnih, oziroma subfosilnih predmetov.« (Kos, 1923: 28.) Pri določanju starosti se očitno ni bilo mogoče opreti na kosti drugih, prav tako v jami najdenih ostankov živali, saj je tudi z ohranjenih fotograf ij vidno, da so kosti ležale na površju jamske dvorane. Z gotovostjo pa so bili ostanki losov iz jame Linija najstarejši med odkritimi, saj so bili že delno prekriti z gruščem (Kos, 1923: 27). O starosti losovih ostankov pri Glažuti je prvi predvideval Ivan Rakovec, ki je zapisal, da ostanki glede na položaj v jami sodijo v postglacialno oziroma že holocensko obdo- bje (Rakovec, 1956). Do danes se je od prvih holocenskih (ba- krenodobnih) ostankov losov z Dežmano- vih kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju in v tem besedilu opisanih najdb iz jame Li- nija nad Glažuto zbirka najdenih kostnih ostankov losa zelo povečala. Sistematična raziskovanja po drugi svetovni vojni so pri- spevala tudi pleistocenske ostanke, med ka- terimi so najstarejši iz Betalovega spodmola pri Postojni. Mlajše ledenodobne ostanke so izkopali še v Parski golobini blizu Piv- ke, Matjaževih kamrah med Žirmi in Lo- gatcem, Županovem spodmolu, Lukanjski Leta 1921 je losove ostanke, shranjene v ljubljanskem muzeju, preučeval Fran Kos. Za posredovanje oziroma vrnitev nekaterih ostankov z Dunaja je zaprosil Augusta Žiberno (pismo spredaj), naj posreduje pri paleontologu Otheniu Abelu. Očitno so zaradi vojne kostni ostanki vse od leta 1914 ostali na Dunaju. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/482; NMS 1921/485). Foto: Matija Križnar. Izvirna fotografija skeleta, sestavljenega iz ostankov evropskih losov iz jame Linija. Fotografijo je uporabil Fran Kos v svoji razpravi o losih. Ohranjen je tudi negativ na stekleni plošči, ki ga hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. 82 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 83Paleontologija • O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) O odkritju in raziskovanju evropskega losa (Alces alces) • Paleontologija jami in še drugod (Pohar, 1984). S pomočjo jamarjev so iz Losovega brezna na Soriški planini in Franc- -losovega brezna pri Gla- žuti odkri l i in ohrani l i skeletne dele holocenskih losov, kar dokazuje, da so se ti veliki sesalci ohrani- li še dolgo v zgodovinskih obdobjih (Krivic, 1985; Ja- mnik, Kljun, 2004). Losa s Soriške planine na podlagi opravljene analize z izoto- pom ogljik-14 lahko ume- stimo v čas okoli leta 400 našega štetja (Krivic, 1985; Jamnik, 2004: 293). Kar je pri tej najdbi še posebej zanimivo, je osta- nek zarasle poškodbe, ki je vidna na desni losovi lopatici in ki jo je los preživel ( Ja- mnik, Klun, 2004: 268). Posebej zanimiva je tudi najdba losa v le približno kilometer in pol oddaljenem Franc-losovem breznu. Živel je še v holocenu in bi lahko bil iz pri- bližno istega obdobja kot losi iz jame Li- nija. V to brezno je los brez dvoma padel in v njem poginil. Po najnovejših raziska- vah naj bi se evropski losi v Vzhodnih Al- pah zadržali vse do sredine srednjega veka (Schmölcke, Zachos, 2005). Še bolj prese- netljivo je, da so leta 2011 v Avstriji našteli več kot dvajset prostoživečih osebkov losa (Neuer, Spötl, 2020). Ostaja torej upanje, da k nam z vzhoda prilomasti tudi kateri izmed teh orjakov. Literatura: Jamnik, P., 2004: Nenavadna poškodba na losovi čeljustnici iz Franc-losovega brezna nad Glažuto pri Ribnici. Acta carsologica, 33 (1): 291-299. Jamnik, P., Kljun, F., 2004: Nova najdba kosti evropskega losa v novoodkriti jami nad Glažuto pri Ribnici. Proteus, 66 (6): 264-268. Jamnik, P., 2008: Ugotavljanje identitete žrtev iz brezna pri Konfinu I v arhivskih virih. V: Dežman, J., (ur.): Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008. Družina: 99-118. Jamnik, P., Velušček, A., 2011: Arheološka in paleontološka jamska najdišča s širšega območja Ribniške in Struške doline ter Kočevske. V: Velušček, A., (ur.): Spaha. Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 22: 33- 64. Kos, F., 1923: Evropski los Alces alces L. iz jame »pri Glažuti«. Glasnik Muzejskega društva Slovenija, 1-4, II/III: 25-33. Križnar, M., 2021a: Fran Dobovšek (1876-1915), spregledani naravoslovec. Proteus, 83 (6): 264-270. Križnar, M., 2021b: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. 200 let Prirodoslovnega muzeja I. Scopolia, 100: 15-126. Krivic, K., 1985: Los tudi na Soriški planini, Loški razgledi, 32: 93-97. Kunaver. P., 1932: V prepadih. Mladika, družinski list s podobami, 13: 292-295. Neuner, W., Spötl, C., 2020: The presence of elk (Alces alces) in Austria since the upper Pleistocene. Austrian Journal of Earth Sciences, 113 (1): 111-124. Pohar, V., 1984: Poznoglacialna favna iz Lukenjske jame. Geologija, 26: 71-107. Rakovec, I., 1956: O ostankih evropskega losa v Jugoslaviji. Geološki anali Balkanskoga poluostrva, 24: 1-13. Schmölcke, U., Zachos, F., 2005: Holocene distribution and extinction of the moose (Alces alces, Cervidae) in Central Europe. Mammalian Biology-Zeitschrift für Saugetierkunde, 70 (6): 329-344. Seidl, F., 1912: Širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvijalni naplavini Ljubljanskega barja. Carniola, 4: 261-274. Viri (arhiv in fotoarhiv): Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS) (pisma in fotografije). Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) (fotografije). www.dzrjl.si/drustvo-za-raziskovanje-jam-ljubljana/ zgodovina-dzrjl (o zgodovini DZRJL). www.kamra.si/digitalne-zbirke/jamar (V jami - izvirna fotografija jamarjev v jami Linija). Etikete in lističi, ko so bili pritrjeni na zaboj s kostnimi ostanki losov (in drugih živali), odkritih v jami pri Glažuti. Na spodnjem lističu je tudi izvirni zapis Otta Antoniusa ob določitvi lobanje losa in dela lobanje konja. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS 1921/483). Foto: Matija Križnar. Pogled v razstavni prostor Deželnega muzeja za Kranjsko Rudolfinum z montiranim skeletom evropskega losa (na desni) in ostanki subfosilnih ostankov kosti sesalcev v kotni omari. Na omari so razstavljeni tudi deli lobanje in rogovja ter čeljustnica losa, ki jih je izkopal Karl Dežman iz kolišč pri Igu na Ljubljanskem barju. Vsi omenjeni losovi ostanki so bili dolgo časa tudi edini odkriti na Kranjskem. Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 85Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika • Nove knjige Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika Matjaž Kuntner Tik pred prelomom tisočletja, v začetku ja- nuarja leta 1999, sem spakiral dva nahrbtni- ka in se odpravil na doktorski študij evolu- cijske biologije v Združene države Amerike. Na pot sem šel sam, s ključnimi knjigami v enem nahrbtniku in s pajki v etanolu v drugem, po mnogih premislekih s pokojnim prijateljem Andrejem, s katerim sva sesta- vljala sezname »za« in »proti« podiplomske- mu študiju v tujini. O podobnih dilemah, življenjskih odločitvah, sopotnikih, kolegih, prijateljstvu, ljubezni, raziskovanju, deljenju znanja in ohranjanju planeta govori knjiga, ki je pred nami. Avtorja, profesorja Marina Dermastia in Tom Turk, sta večkrat nagrajena znanstve- nika, pedagoga in promotorja, razširjevalca znanosti. Kot je značilno za njeno pisanje, je Marina tudi tokrat skovala nov izraz, ki kot naslov knjige ponazarja to, da sta s Tomom povezana ne samo kot življenjska partnerja, torej sopotnika, temveč tudi kot znanstvena sodelavca. Izraz »znansopotni- ka«, četudi ni razložen nikjer v knjigi, je logično razumljiv. V poglavjih, kjer se kot avtorja izmenjujeta, se kronološko pomika- mo skozi njuni povezani življenji in poklicni poti, od precej brezskrbnih dijaških in štu- dentskih dni v Ljubljani, preko naravoslov- Sestavljeno okostje losa iz ostankov treh oseb- kov, ki so jih našli v jami Linija (»jami pri Glažuti«) in je bilo postavljeno v naravoslovnih razstavnih dvoranah muzeja v Ljubljani. Ilu- stracijo evropskega losa, vidno na podstavku, je izdelal Vlado Jordan (1913-1986), sicer inženir in umetnik. Fotografijo hrani arhiv Prirodo- slovnega muzeja Slovenije. 86 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 87Nove knjige • Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika Marina Dermastia in Tom Turk: Znansopotnika • Nove knjige nih odprav v Nepal in na Šri Lanko, kasnej- ših ekskurzij po Sredozemlju, med katerimi preide njuna platonična vez v nekaj globljega in trajnega, pa skozi zgodnja leta improvi- zirane jugoslovansko slovenske biologije in biokemije do njunih znanstvenih in pedago- ških poklicnih izzivov tako doma kot v tu- jini, posebej v Združenih državah Amerike, ter mnogih, mnogih potovanj na vse konce sveta. Med temi potovanji se bralki in bral- cu odstira svet kritičnega razmišljanja obeh avtorjev, očaranosti nad velikim svetom in neomejenimi viri znanstvenih navdihov, pa ljubezni do vsega živega, od bakterij preko gliv do živali in rastlin, ki sta jim namenja- la svoj raziskovalni navdih. Z odstrinjanjem povezav med milijoni vrstami tega planeta nam avtorja sporočata o nujnosti ohranjanja biotske raznovrstnosti za nas in zanamce. Zgodbe nas popeljejo tudi v intimo družin, ki so tesno povezane med generacijami, ter odstrnejo nekatere podrobnosti, ki so zazna- movale Marinine in Tomove predhodnike, predvsem pa njuna otroka in njune vnuke. Podobne knjige v slovenski poljudni zna- nosti doslej ni bilo. Znansopotnika ni le le- poslovje, čeprav ima mnoge njegove prvine. Tudi ni zgolj znanstvena literatura, čeprav je polna strokovnih in lepo razloženih in utemeljenih vsebin. Prav tako ni nujno kri- tika slovenske in svetovnih družb, četudi vsebuje mnogo polemičnih elementov in ja- snih pozivov proti antiintelektualizmu. Je pa za slovenske biologe in druge naravoslovce nekakšna kronologija dogodkov od osem- desetih let, preko osamosvojitvenih vojn v Jugoslaviji do novega tisočletja, v katerem se nam hitro dogajajo napredki v družbi, tehnologiji in znanosti. Skozi to zanimivo kronologijo Marina in Tom povesta mno- go osebnih zgodb, ki slovenskih biologov ne morejo pustiti ravnodušnih. Mnoge med njimi so poimenske anekdote naših kolegic in kolegov, ki nas dodobra nasmejijo, hkrati pa do nikogar niso žaljive. Branje je po eni strani torej preprosto v smislu lahkotnega požiranja strani zelo kakovostno tiskane knjige založbe Rokus Klett. Vsekakor pa so poglavja, nekatera zelo kratka, druga daljša, večinoma izra- zito poglobljena, iz katerih lahko izlušči- mo nekaj glavnih sporočil avtorjev. Eno od sporočil je, da je treba zaupati znanosti in znanstvenikom in četudi je to popolnoma jasno večini intelektualcev, je mantro treba ponavljati in ponavljati slehernikom, ki so se izgubili v neresnicah in posploševanju družbenih medijev. Drugi pomembni spo- ročili avtorjev sta poznavanje naravnih za- konitosti in ohranjanje narave. Avtorja sta v tem pogledu izrazito angažirana, na primer z vodenjem odprav v tropske ekosisteme in promocijo znanj in znanosti v vseh medijih, vključno z nagrajeno publicistiko in doku- mentarnim filmom. Tretji poudarek knjige je namenjen pomenu družinskih vezi, par- tnerskih odnosov in medčloveškega razume- vanja. In nazadnje, knjiga poudarja pomen prenašanja znanj na nove generacije: poleg plodne raziskovalne poklicne poti sta oba avtorja izrazito angažirana kot učitelja na vseh ravneh izobraževanja ter avtorja vrste učbenikov, ki so prevajani v tuje jezike. Bi lahko izdelek uredniško izboljšali? Zgod- be bi lahko še bolj zaživele in se bralcem približale z vključitvijo slikovnega gradiva. Knjiga je namreč brez fotografij z izjemo naslovnice, kar je težko razumeti, če vemo, da je Tom strasten fotograf, ki svoja dela objavlja in razstavlja. Urednikom bi tudi težko spregledal pomanjkanje strogosti pri poenotenju poglavij. Nekatera poglavja so zelo poglobljena v tematiko razmišljanja in s tem dolga, medtem ko so druga bolj tele- grafska, podobna kratkim prebliskom. Vča- sih se pripovedovanje vsidra v družbenoak- tualne dogodke, kjer pogrevanje slovenskih polemik iz časopisja ne služi brezčasnosti sporočil te knjige. Kot kaže, je urednik Marjan Žiberna avtorjema načrtno puščal popolno svobodo pri dolžini in vsebini kro- nološko zastavljenega narativa, vendar bi nekaj več okvira in kritičnega pregleda pred tiskom izboljšalo potek zgodb, enako velja za sicer maloštevilne lektorske zdrse. Te kritike so namenjene izboljšanju morebitnih ponatisov knjige, vsekakor pa se je skupno prizadevanje izkušenih avtorjev in urednika izrazilo v strokovno čisti in pripovedno svo- bodni, tekoči prozi. Če povzamem svoje misli po branju Znan- sopotnikov. Knjigo priporočam vsem ljubite- ljem našega planeta in njegovih prebivalcev, ki jih kot biološke vrste štejemo v milijonih, po številčnosti pa v milijardah. Kdor pa je organsko povezan s slovenskimi biološkimi védami, mora knjigo ne samo prebrati, am- pak lasten izvod postaviti v svojo knjižnico, pred tem pa ga ponuditi Marini in Tomu v podpis. Lepo bi bilo imeti več podobnih knjig v slovenskem prostoru. Če se vrnem k svojemu potovanju preko Atlantika, se je moje bivanje tam zavleklo nekaj let dlje, kot sem prvotno načrtoval, obenem pa sem uspel ohraniti čustvene, prijateljske in družinske vezi z domovino ter nadaljevati znanstveno kariero doma. Kljub mnogim težkim izzivom preživetja v tujini mi nikoli ni bilo žal teh izkušenj, ki so me, zdaj vem, izklesale v bolj kritičnega misleca in bolj pozornega državljana. Verjetno bi se znansopotnika strinjala, da so naše izkušnje iz tujine ključne za napredek slovenske bi- ologije, saj znanje, ki smo ga prinesli nazaj v Slovenijo, zdaj prenašamo na študente, ki jim je podobna pot, četudi spodbujana, ven- darle večinoma prihranjena. Po drugi strani so tako meni kot avtorjema knjige prav te izkušnje iz sveta razširile osebna obzorja ter nas in naše otroke, upam, naredile za boljše najemnike in varuhe našega planeta. 88 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 89Naše nebo • Devetdeset let radijske astronomije Devetdeset let radijske astronomije • Naše nebo Devetdeset let radijske astronomije Mirko Kokole V letu, ko revija Proteus praznuje častitlji- vo obletnico, praznuje enako obletnico tu- di veja astronomije, ki ji pravimo radijska astronomija. Radijska astronomija se ukvar- ja z opazovanjem astronomskih objektov v radijskem delu spektra elektromagnetnega sevanja z valovnimi dolžinami od nekaj mi- limetrov do sto kilometrov. Na sevanje astronomskih objektov tudi v ra- dijskem delu elektromagnetnega spektra so astronomi pomislili takoj, ko je leta 1860 James Clerk Maxwell zapisal svoje slavne enačbe, ki opisujejo elektromagnetno polje. Prvi poskusi opazovanja so bili že v letih od 1896 do 1900, a so vsi spodleteli. Leta 1933 pa je Karl Guthe Jansky med preučevanjem radijskega šuma, ki je motil radijske teleko- munikacije med Evropo in Ameriko, ugo- tovil, da ima ta šum periodo približno 24 ur. Najprej je seveda pomislil, da je zaznal radijski signal s Sonca. A je hitro ugotovil, da to ni res. Signal se ni pojavljal s periodo 24 ur, ampak 23 ur in 56 minut. O tem se je pogovoril s svojim prijateljem astrofizi- kom Albertom Melvinom Skellettom, ki ga je takoj opomnil, da je to natanko perioda siderskega dneva. Siderski dan je čas, ko od- daljeno nebesno telo naredi natanko en na- videzni obrat na nebu. Nadaljnja preučevanja so pokazala, da je Jansky zaznal signal, ki se nahaja v ozvezdju Strelca. Prav tam, kjer je Rimska cesta najgostejša. Danes ta radijski izvor imenujemo Sagitarius A* in prihaja iz središča naše galaksije, Rimske ceste. Jansky je svoje odkritje prvič naznanil aprila leta 1933 in oktobra istega leta objavil članek z naslovom Electrical disturbances apparently of extraterrestrial origin (Električne motnje pred- vidoma nezemeljskega izvora). Z objavo tega članka lahko štejemo, da se je začela nova veja astronomije, radijska astronomija. Kot smo že povedali, se radijska astronomija ukvarja z opazovanjem nebesnih objektov v radijskem delu elektromagnetnega spektra. Za astronome so najbolj zanimive frekven- ce valovanja od treh kilohercev do devetsto gigahercev. Zaradi absorpcije Zemeljskega ozračja pa so opazovanja večinoma omeje- na na valovne dolžine od nekaj centimetrov do nekaj deset metrov oziroma frekvence od približno tristo megahercev do trideset gigahercev. Radijska astronomija je med mlajšimi vejami astronomije in je večinoma ostala v rokah profesionalnih astronomov. Amaterski opazovalci je večinoma niso po- svojili. Najbolj verjetno iz dveh razlogov. Prvi je visoka cena radijskih teleskopov. Drugi, verjetno pomembnejši razlog pa je gotovo tehnična zahtevnost opazovanja in obdelave podatkov, ki jih pridobimo z radij- skim teleskopom. Za razliko od optičnega teleskopa radijskega teleskopa ne moremo preprosto postaviti in takoj opazovati lepe podobe Jupitra ali pa Sonca in drugih nebe- snih objektov. Vse, kar »vidimo« z radijskim teleskopom, je električni šum, ki šele po razmeroma zahtevni obdelavi postane razu- mljiv. Taka opazovanja seveda niso najbolj zanimiva za amaterskega opazovalca. Za razliko od optičnih teleskopov, ki so si med seboj po izdelavi zelo podobni, se ra- dijski teleskopi med seboj zelo razlikujejo, kar je odvisno od tega, katere radijske fre- kvence opazujemo. Prvi radijski teleskop, ki ga je uporabil Jansky, je bi sestavljen iz za- poredja preprostih dipolnih anten. Teleskop, s katerim so odkril kozmično mi- krovalovno ozadje, je imel obliko troblje. Vsem najbolj prepoznavni radijski teleskopi so seveda teleskopi z obliko velikega kro- žnika. Taki teleskopi so pogosto postavlje- ni tudi v gručah, kot na primer VLA (Ve- ry Large Array, Zelo velika mreža) v Novi Prvi radijski teleskop, s katerim je leta 1933 Karl Jansky zaznal signal iz središča naše galaksije, Rimske ceste. Danes ta radijski izvor imenujemo Sagitarus A*. Povezan je z orjaško črno luknjo v središču galaksije, ki seva tudi radijske valove. Radijski teleskop, ki ga prikazuje fotografija, je sestavljen iz skupine preprostih anten na vrtljivem ogrodju. Z njim je Jansky zaznaval radijske valove s frekvenco 20,5 megaherca oziroma valovno dolžino 14,6 metra. Celotni teleskop je imel premer trideset metrov in je bil visok šest metrov. Postavljen je bil na kolesa, tako da se je lahko vrtel. To je omogočilo, da so dokaj natančno določili smer, iz katere je signal prihajal. Zaradi svoje konstrukcije so teleskop ljubkovalno imenovali Janskyjev vrtiljak. Foto: NRAO/AUI. Mehiki oziroma novejši teleskop ALMA (Atacama Large Millimeter Array, Atacama velika milimetrska mreža) v Čilu. Poznamo tudi nepremične teleskope v obli- ki krožnikov, ki so napeti preko celotnih kotanj. Med najslavnejšimi je teleskop ob- servatorija Arecibo v Portoriku. Na žalost se je ta pred kratkim zaradi nevzdrževanja porušil. Največji teleskop te vrste je FAST (Five-hundred-meter Aperture Spherical Telescope, Sferični teleskop s premerom petsto metrov), ki se nahaja na jugozahodu Kitajske. Radijski teleskopi imajo pred optičnimi kar nekaj prednosti. Z njimi lahko vzorčimo vse lastnosti elektromagnetnega sevanja: am- 90 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 U • N 91 Skupina anten, ki so del radijskega teleskopa ALMA (Atacama Large Millimeter Array, Velika milimetrska mreža Atacama). Teleskop je sestavljen iz množice manjših teleskopov z obliko krožnika, ki zaznavajo milimetrske radijske valove. Zaznava lahko radijske valove s frekvencami od petintrideset do devetsto petdeset gigahercev. Pri tako visokih frekvencah elektromagnetnega sevanja je absorpcija sevanja v ozračju, predvsem zaradi prisotnosti vodnih molekul, zelo velika. Zato so astronomi izbrali puščavo Atacama v Čilu kot idealni kraj za postavitev tega teleskopa. Puščava Atacama se nahaja na nadmorski višini dva tisoč petsto metrov in velja za najbolj suho območje na Zemlji. Foto: ALMA (ESO/NAOJ/NRAO). 92 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 93Devetdeset let radijske astronomije • Naše neboNaše nebo • Devetdeset let radijske astronomije plitudo, fazo in polarizacijo. Pri optičnih lahko zaznamo le gostoto pretoka sevanja in polarizacijo. Ker z radijskimi teleskopi opazujemo sevanje z zelo dolgimi valovnimi dolžinami, imajo samostojni radijski tele- skopi slabo občutljivost ter izjemno majhno prostorsko ločljivost. Občutljivost teleskopa in prostorska ločljivost sta namreč odvisni od valovne dolžine sevanja, ki ga opazuje- mo, in od premera teleskopa oziroma povr- šine, s katero ujamemo sevanje. Bolj natanč- no, ločljivost je odvisna od razmerja med opazovano valovno dolžino in premerom te- leskopa. V resnici pa je ta navidezna slabost radijskega teleskopa zaradi sposobnosti za- znavanja faze in amplitude sevanja njegova največja prednost, saj lahko razmeroma pre- prosto izvedemo interferometrične meritve in aperturno sintezo. Pri interferometričnih meritvah sestavimo oziroma naredimo su- perpozicijo meritev elektromagnetnega po- lja iz dveh ali več detektorjev. Ti zaznavajo valovanje z različnim časovnim zamikom, ki je odvisen od razdalje med detektorji. Aperturna sinteza pa je numerična tehnika, ki nadgradi interferometrične meritve tako, da iz njih virtualno sestavimo večji teleskop. Tak teleskop ima takšno ločljivost, kot bi jo imel realni teleskop, ki bi imel premer enak razdalji med najbolj oddaljenima detektorje- ma v mreži teleskopov. Drugače povedano, ti dve tehniki nam omogočata, da lahko z opazovanjem z več mest hkrati navidezno sestavimo teleskop, ki ima zelo velik pre- mer. V skrajnem primeru je lahko enak pre- meru Zemlje. Tak teleskopa lahko doseže ločljivost, ki je veliko večja od ločljivosti najboljših optičnih teleskopov. Tak teleskop je EHT (Event Horizon Telescope, Tele- skop za opazovanje dogodkovnega obzorja), ki je pred nedavnim uspešno posnel sliko orjaške črne luknje v središču galaksije M87. Radijska astronomija je v svojih devetdesetih letih astronomom in astrofizikom prinesla pomembna odkritja in spoznanja. Med po- membnejšimi so odkritja pulzarjev, kvazar- jev in kozmičnega mikrovalovnega ozadja. Prvi pulzar je odkrila astronomka Jocelyn Bell 6. avgusta leta 1967, ko je pregledovala meritve, ki jih je posnel scintilacijski tele- skop observatorija MRAO (Mullard Radio Astronomy Observatory, Mullardov obser- vatorij za radijsko astronomijo). (Ta teleskop je bil namenjen meritvam hitrega spremi- njanja oziroma bliskov elektromagnetnega valovanja. Temu pojavu pravimo medplane- tarna scintilacija in je posledica spreminjanja gostote elektronov in protonov v medplane- tarnem prostoru.) Signal pulzarja je pred tem opazil že njen takratni mentor Antony Hewish, a ga je zanemaril kot šum. 28. no- vembra istega leta sta s skupnimi močmi potrdila obstoj ponavljajočega signala s pe- riodo 1,3373 sekunde. Na začetku sta imela kar nekaj težav, kako razložiti takšen signal iz vesolja. Kot pri vseh neznanih signalih iz vesolja so pomislili tudi na sporočilo neze- meljske civilizacije. Bolj za šalo kot zares so signal poimenovali LGM-1 (Little Green Men, Mali zeleni možje). Danes vemo, da takšen signal izvira iz izjemno hitro vrteče se nevtronske zvezde, iz katere izhaja ozek snop plazme, ki se giba s hitrostmi, primer- ljivimi s hitrostjo svetlobe. Tak snop snovi seva tudi v radijskem spektru elektromagne- tnega sevanja. Ime pulzar se je v literaturi prvič pojavilo leta 1968. Kvazarje so prvič začeli omenjati v petde- Antene ACA (Atacama Compact Array, Kompaktna mreža Atacama) imajo premer krožnika sedem metrov in so postavljene tesno skupaj. Z njimi lahko astronomi opazujejo radijske valove z valovnimi dolžinama od tri desetine do tri milimetre. Kompaktna mreža Atacama se nahaja na nadmorski višini pet tisoč metrov in je sestavljena iz dvanajstih krožnikov, ki lahko delujejo samostojno ali skupaj kot interferometer. Foto: ALMA(ESO/NAOJ/NRAO). Observatorij Arecibo v Portoriku iz leta 2018. Ta teleskop je eden od najbolj ikoničnih radijskih teleskopov. Do nedavnega je veljal za teleskop z največjim premerom zbiralnega krožnika, ki je bil napet preko celotne doline in je imel v premeru kar tristo pet metrov. Gradnja teleskopa se je začela leta 1960, leta 1963 pa je teleskop začel delovati. Leta 2017 ga je orkan Maria močno poškodoval. Začelo se je obdobje, ko so upravljalci teleskopa začeli razmišljati, da bi teleskop razgradili. Avgusta in novembra leta 2020 sta se strgala dva nosila kabla in 1. decembra leta 2020 se je teleskop sam porušil. Danes je največji radijski teleskop takega tipa FAST (Five-hundred-meter Aperture Spherical Telescope, Sferični teleskop s premerom petsto metrov) na jugozahodu Kitajske. Premer njegovega krožnika je kar petsto metrov. Vendar ta teleskop zaradi svoje konstrukcije ne more uporabiti celotne površine krožnika za zajem signala, ampak le del s premerom tristo metrov, tako da je po občutljivosti primerljiv s teleskopom Arecibo. Observatorij Arecibo je veliko prispeval tudi pri projektu SETI. Leta 1973 so preko njega v vesolje oddali tudi radijsko sporočilo, ki je namenjeno nezemeljski civilizaciji. Sporočilo je sestavil Frank Drake, poznan predvsem po enačbi, ki predvideva, koliko nezemeljskih civilizacij bi lahko obstajalo v naši galaksiji. Foto: University of Central Florida. 94 ■ Proteus 86/1, 2 • September, oktober 2023 95Devetdeset let radijske astronomije • Naše neboNaše nebo • Devetdeset let radijske astronomije setih letih prejšnjega stoletja kot okrajšavo za kvazizvezdne objekte (QSO, quasi-stellar objects). To so bili izvori izjemno močnega radijskega sevanja, ki so prihajali iz točk- ovnih nebesnih objektov. Optično so bili ti objekti videti kot zvezde, njihov izsev pa je mnogokrat presegal izsev celo celotne gala- ksije. Prvič se ime kvazar v članku pojavi leta 1964. Danes vemo, da so kvazarji ak- tivna galaktična jedra, iz katerih izhaja ele- ktromagnetno sevanje z izjemno veliko mo- čjo. Njihov izsev večtisočkrat presega izsev celotne naše galaksije. Kozmično mikrovalovno ozadje so prvič napovedali že leta 1948. Prva sta ga po srečnem naključju zaznala 20. maja 1964 Arno Penzias and Robert Woodrow Wil- son na observatoriju Crawford Hill v bli- žini Holmdela v zvezni državi New Jersey v Združenih državah Amerike. Leta 1978 sta za svoje odkritje dobila tudi Nobelovo nagrado. Kozmično mikrovalovno ozadje je termično elektromagnetno sevanje, se pra- vi, da ima značilni spekter črnega telesa s temperaturo približno 2,7 kelvina. Njegova značilnost je, da prihaja iz vseh smeri ena- komerno, kar pomeni, da se nahajamo zno- traj izvora sevanja. Odkritje mikrovalovnega ozadja je eno od najpomembnejših potrditev teorije velikega poka in nastanka vesolja. Opazovanje kozmičnega ozadja nam omo- goča tudi vpogled v najzgodnejše obdobje nastanka vesolja. Pomemben del radijske astronomije je bilo tudi iskanje signalov morebitne nezemeljske civilizacije oziroma SETI (search for extra- terrestrial intelligence, iskanje nezemeljske inteligence). Astronomi so poskušali v arhi- vu vseh radijskih meritev, predvsem tistih, ki jih je posnel radijski teleskop observatori- ja Arecibo, poiskati ponavljajoče se signale, ki bi lahko bili nenaravni. Odkrivanje take- ga signala je bilo neuspešno. Je pa predvsem projekt SETI@Home močno pripomogel pri prepoznavnosti radijske astronomije ter pomembno prispeval k postavitvi računal- niške infrastrukture, ki uporablja računsko moč zelo velikega števila osebnih računal- nikov. SETI@Home je bil namreč računal- niški program in sistem strežnikov, ki sta omogočala, da je uporabnik navadnega do- mačega osebnega računalnika lahko naložil program, ki je v ozadju preko spleta prido- bival podatke in jih nato obdelal ter iskal v njih nenaravne signale. SETI@Home je bil tudi prvi znanstveni projekt, v katerem je sodelovala tudi nestrokovna javnost. Danes infrastrukturo, ki jo je vzpostavil SETI@ Home, uporablja vrsta projektov, ki vklju- čujejo biologijo, matematiko, okoljevarstvo, medicino ter druge znanstvene véde. Radijska astronomija morda v očeh javno- sti nikoli ni imela posebnega pomena, a je vendar ena od najpomembnejših vej moder- ne astronomije. Njen prispevek k današnje- mu poznavanju astronomije in astrof izike je izjemen. In čeprav se v medijih novice o radijskih teleskopih in njihovih odkritjih le redko pojavijo, to še ne pomeni, da je radij- ska astronomija zamrla. Po vsem svetu gra- dijo nove radijske teleskope, ki predstavljajo skupno željo po znanstvenem napredku in vizijo svobodne človeške civilizacije. Datum: 15. 2. 2024. Čas: 21:00. Kraj: Ljubljana. 6. februarja letos je bil na Grudnovem nabrežju ob Šentjakobskem mostu v Ljubljani odkrit spomenik dvornemu astronomu kitajskega cesarja slovenskega rodu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu (27. 8. 1703, Mengeš – 29. 10. 1774, Peking). Spomenik je replika njegovega zvezdnega opazovalnika v Pekingu. Foto: Sebastjan Kovač.