Nekdaj in sedaj. Iz dnevnika nekega starega učitelja. Poslovcnil Jože Jeroni. Drugo majnikovo nedeljo 18.. I. je popoldne po božji službi stalo veliko moških pod košata lipo, pomenkovaje se o marsikteri reči; pa kmali se razidejo, in vsak gre proti svojemu domu; samo trije fantalini se danps nočejo Iočiti od lipe, ter pijejo tobak iz lepo ozališanih pip in spuščajo dim visoko v zrak, kakor bi delali za stavo, ceravno se kremžijo in pljujejo, tako da se jim vidi, da se še le uče te škodljive navade. ,,Pojrao!" pravi Boštjan, mlad, krepak kovač; ,,čemu? mi ostanemo zadnji", odgovori Tine, ,,saj imamo pravico in smo že fantje, kdo nam kaj more?" ;,Prav imaš", pristavi Peter, ^sej je ta sužnost že dovolj dolgo terpela; oj! fanta, ko bi bila vidva danes zjutraj vidila, kako so nas nedeljski učenci nevošljivo gledali! pa le poterpimo, ob cerkvenem sejmi bomo pokazali, kdo smo; ali ne vesta kako smo vlani na žegnansko nedeljo še ves popoldan sedeli na griču, in smo iz za germa žalostno gledali v gostilnico, ali letos pa gremo na ravnost vanjo". ,,Sej bibiljaz že vlani šel notri, ko bi ne bili gospod fajmošter tako prek .... pazili na nedeljske učence, pa tudi hudi . . . šolmajster in njegov pomočnik", pristavi kovač. ^Počasi, le počasi", pravi Tine, ,,učenec , pa ne pomočnik". ^Zakaj !" pravi Peter nsej je že izveršil spraševanje in še dobro, kakor pravijo njegov oče". Tine se prepira, in pravi: ,,Vsak berač hvali svojo mavho, ravno tako tudi njegov oče njega; jaz pa za gotovo vem, da mu |e spodletelo in bo mogel zopet voziti in orati, kakor jaz delam*. — Šolski pomočnik pride od cerkve proti fantalinom. Tine začne še glasneje rogoviliti in zabavljati, in ko pride poinočnik bližpje knjim, reče na glas: ^Vsakemu lahko spodleti, kakor je spodletelo temu gospodku" i. t. d. — Mladeneč pride mimo njih, jih prijazno pozdravi, in stori', kakor bi od tega nič ne sli.šal, ter gre ves zamišljen naprej. Kar zasliši predobro znani, mili glas; njegova mati so ga klicali, ki so z velikim zapečatenim pismom stali na pragu. Luka radovedno zagrabi pismo, ga hitro razppčati in strahoma bere dekret, v kterpm je zapisano, da je postavljen za začasnega učitelja v Z »Kje so oče?* praša veseli Luka. ,,Xa vertu", odgovore mati. liiika teče k očetu, in veselo pripoveduje preveliko srečo. ^Ljubi oče, nič ne čakajoio, berž bom pobral svoja kopita, in že jutri grem v novo službo, kjer sedaj sem presrečen, ker sem vendar enkrat učitelj". Drugi dan zjutraj je bila vsa hiša že zgodaj po koncu, pospbno so inieli skerbna mali vpliko opraviti, da so bisago polnili z vspm potrebnim. Ko mladi učitelj odhaja od doma, sc mati solzijo, oče pa mu skerbno naročajo, da najbozvestin pridpn v svojpm stanu i. t. d. Xa cesti paga čakajo sosedje, mu podajajo roke in mu vošijo srečo; še cnkrat seLuka obprne k svojemu dragpniu domu, in gre s hlapcem dalje. Solnce je lepo sijalo, spoiuladanske cvetice in veseli ptički ju prijazno pozdravljajo. Tako gre naš učitelj na svojo pervo službo, poln veselili nad v zlato prihodnost, in preden solnce z zadnjimi žarki obseva hiše in zvonike, že pride do Z . . . . — Prav pogumno stopa Luka po ulicah, in se veseli, ko vidi, kako se okna sedaj lukaj, spdaj tam odpirajo, in da ga Ijudje od nog do glave pregledujejo; on pa jili prijazno pozdravlja, pa le malokleri mu kaj odgovon'. Kdo bi se pa čudil ljudpm, da so ga tako gledali! takega gospoda še nikoli niso vidili. Uganjevali so, kdo je ta nilad gospodič. Xekteri so mislili, da bi bil morebiti ta njih prihodnji učitelj; toda zdel se jitn je preveč gosposki. Otroci so bili bolj pametni od starih, in so že čutili nekak slrah, zakaj, kjer koli ga je kak otrok zagledal, se je skrival in bežal, in učitelj ni mogel nobenega dobiti, da bi bil kaj ž njim govoril. Ko pride na sredo vasi, vidi pri potoku neko dekle, in jo praša po kaki gostilnici, in kje je šola. Prijazno dekle mu pokaže gostilnico, potem pa šolo, in pravi: ^Viditp, šola pa je na griču una le koča z razstergano streho; v nji stanuje čednik, ki tudi otroke uči; pa sedaj bo že drugače, ko pride novi učitelj; gosposka je že zapovedala, da niora soseska zidati novo hišo za šolo; toda bo težko kaj!" — Učitelj bi se bil prav rad dal spoznati, toda vender se premaga in deklico praša, kje stanuje župan. ,,Oj! to so pa naš oče, tam le na vasi pri Iipi je naea hiša", odgovori prijazno dekle! Učitelj se de- klici vljudno zahvali, in potem gre v gostilnico, da bi se s hlapcem nekoliko očedila in poživila po trudnem potovanji. Kmali za njima pa pridejo tudi drugi gosli v gostilnico, pa ne zadnji možje v soseski, ker naj starjega so imenovali očeta župana, drugega pa gemeinderata; drugim se je pa že na obrazu bralo, da tudi niso iz zadnje moke. Jeli so se pogovarjati od šole in zabavljati gosposki in čertiti nove postave, čeravnojim mati kerčmarica z roko kaže, da naj bodo tiho, vender še bolj rogovilijo, in župan beseduje: wŠo!a je poslednja reč; druge čase se je s tem čednik pečal, sedaj pa nam gosposka hoče zapovedovati, da bi še posebej hišo za šolo zidali, pa kje je denar? gosposka lahko zapoveduje, pisač pa pi.še, kdo bo pa plačal, ali bo hiša sama iz tal zrastla? Jaz vam povem, možje, da \x srenjske denarnice za to ne bo šlo vinarja; popred je bil pastir dober, da je otroke podučeval, in so se ga tudi precej bali, sedaj nam pa hočejo dati učenika, kdo ga bo pa plačeval? pri nas ne ho dobil nič"! Svetovavec pa se oglasi: ,,Kaj nuca kmetu študiran biti, rajtali se bo že na tergu navadil, in če kmet več zna, kakor svoje ime podpisati, je že preučen; ali ni tako, možje?" wMolči, molči", pravi župan, Bdobro je vse eno če kdo več zna, kakor sarao podpisati se; pa takih reči, ki se jih otroci sedaj uče po šolali, od zemlje, od živali, rastlin, voda, dežel in Bog ve, kaj še, to je pa neumno in nespametno". (Dalje prih.)