NUEVO OR DIN A RIO DE LA MIŠA
La Conferencia Episcopal Argentina, en su 58» Asamblea Plenaria, realizada enre los dias 3 y 8 de abril pasado, ha resuelto que el Nuevo Or-dinario de la Miša entre en vigen-cia, en nuestro pais, el primer domin-go de Adviento de 1989; la edicion del mismo estara a cargo de la C.E.A.
En este Nuevo Ordinario el text° del Padre Nuestro es el siguiente: Padre nuestro, que estiis en el cie' lo, santificado sea tu Nombre; ve"" ga a nosotros tu reino; hagase tu voluntad en la tierra como en el ci®-lo.
Danos hoy nuestro pan de čada dia; perdona nuestras ofensas, com® tambien nosotros perdonamos a l°s que nos ofenden; no nos dejcs caC en la tentacidn, y libranos del mal-
Jezik
Svoj rodni jezik poznam že od prvih dni,
ko sva skupaj brala Prešerna nekje v onstranskem hribovju, v jasnih pomladnih vztrepetih;
Cankarja v letih iskanja in hrepenenja in Balantiča v zadnji, vojni jeseni.
Že od takrat ga poznam, in potem,
ko sva skupaj delila samoto tolikih dni v velikem mestu.
Tam sem moJil v cerkvah le v svojem jeziku, v tistem, ki ima nekaj Trubarjevega in je včasih malo neokreten, pa vedno smiseln, iskren in poveden.
Kako ga spoštujem, kadar je tak!
<In ker vem, da se ne bom več vrnil, hočem, da me ta jezik spremlja do konca,
da se ne bom nehal pogovarjati v njem,
pozdravljati
in se čuditi.
France Papež
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
leto sg
SEPTEMBER 1989
Slomšek med nami živi in govori
Slomšek med nami živi in nam govori!. — Kako je to mo. Soče, saj bo 24. septembra letolsi minilo 127 let, odkar je umrli? Slomšek živi, ne samo zato, ker je njegova duša neumrljiva in „živi ' božji roki“, kakor pravi Sveto pismo o pravičnih, marveč Slomšek Zlv> med našim ljudstvom po svojih delih in nam govori po svojem nouku, ki ga slovensko ljudstvo presaja iz roda v rod; živi in govori Po svojih knjigah, po slovenski besedi, po pesmih, po vsem, kar je sito. !'l in s čimer je usmeril našo zgodovino na božja pota.
_ L Letos obhajamo 130-letnico, odkar je prenesel škofijski sedež od SL Andraža na Koroškem v Maribor. Za to njegovo delo mu ne bomo Pikoli dovolj hvaležni, ostali bontoi dolžniki. S tem dejanjem je po °žji previdnosti naredili nekaj' preroškega, saj je omogočil, da je Pozneje slovenski narod obdržal slovensko škofijo, ohranil svojo iden-iileto, ae pravi vero, svoj. jezik, kulturo in narodnost.
2.	Slomšek med nami živi in govori poi Mohorjevi družbi'. Z njo da,l slovenskemu človeku v roke knjigo, izkaznico kulture, izobraz-e in enakovrednosti vsem drugim evropskim narodom. »Sveta vera '°di nam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne omike!" Ob tej
knjigi so s? naši predniki učili brati in pi-ati, si utrjevali vero, in P"' glabljalli narodno zavest. Zato so naši predniki hranili knjige Mohorjeve družbe kot domača svetinjo in jih z največjim ;poštovanjem izročal’ mlajšemu rodu.
3.	Slomšek med nami živi in govor: po svojem delu za edinost kristjanov; je prvak ekumenskega d.alla za vso srednjo Evropa, saj je njegova zamisel! o molitvi in delu za edinn-t med kristjani zajela vse sosednje dežele srednje Evrope in prestopila na afriška tla. Ohranjeni zapisi in seznami članov pričajo, da so Slomškovo bratovščino sv-Cirila in Metoda sprejeli kristjani na zahodu v Parizu, na vzhodu v Ma-lkvi, na jugu v Aleksandriji. S tem dejanjem je prestopil mej,? svoje škofije in posegel v zadeve vesoljne Cerkve. Prav zaradi tega je bil” njegovo ime omenjeno med koncilskimi očeti 2. vatikanskega Cerkvenega zbora, ko. je pokojni škof Maksimilijan Držečnik r/zdeli1 vsem udeležencem koncila Slomškov življenjepis v štirih jezikih in ga predstavil vsčlm škofom in s tem vesoljni Cerkvi kot vel ih" ga apaisttla cerkvene edinosti.
4.	Slomšek med nami govori in živi kot misijonar. Že kot kaplan je žezel iti v misijon,?, a tso ga predstojniki poklicali v Celovec za duhovnega voditelja in vzgojitelja novih duhovnikov, čeprav ni šel v misijonske dežele, je med bogoslovci budil misijonskega duh' in podpiral delo misijonarjev, bi! z njimi v tesnih tikih, pos.ebej še z milijonarjem Friderikom Baragom. Z misijon ko dejavne tjo jo seznanjal boigcs.lr.vce, duhovnike im vernike, kar dokazujejo števikne meditacije, pozneje mnoge pridige in članki v takratnem cerkvenem časopisju.
5.	Slomšek med nami živi in govori po svojih pesmih, ki jih naše ljudstvo poje še danes v cerkvi pri svetem bogoslužju a’i doma ali v družbi. Ne moremo si misliti Slomška brez >,;esnii, saj je rad ponavljal, da je maš? zemeljsko življenje uvertura ali uvodni akord v ,,ro,o pesem", ki jo bomo. vsi znali prepevati v poveličanju. To je pesem popolnega odrešenja, pesem vere, k" stal ja naučila naše prednik? solunska brata ev. Ciril in Metod, a Slomšek ja je v prejšmj?m stoletju ponovno in močneje intoniral.
6.	Slomšek med nami živi in govori kot učitelj slovenskega jezika. Dovolite, da preberem odlomek njegov,°ga »poslednjega sporočila,", ki gai je dal svojim duhovnikom na duhovnih vajah v Rogaški Slatini eno Mo pred svojo, smrtjo (1861).
»Pustite Slovencem dve reči, ki sta nam dragi kakor svetle oči: sveto kji tol iško, vero in materno besedo. Naš materni jezik je varuh vere, saj nas v?č kakor tisočletna izkušnja uri, da med nami katoliška vera v toliki meri omaguje, kolikor se slovenski red ponemčuje.
Ljubimo nemščino in jse ja pridno učimo, kakor doslej, toda ne pohabimo, da je slovenščina naša mati, nemščina pa le naša dobra so-s"da, a ne naša gospa, kateri bi svojo mater ,s’avoi‘ prodali, kakor je P*'i nas navada.
Svoje dni je nemščina za miz ra s: dela in še sedi, slovenščina pa za 'vati stala in ji služila... Mi p\ bratje, slovenščino za mizo posadijo in jo počastimo, kakor svojo milo mater s tem, da se bomo radi v slovenski besedi pogovarjali, slovensko besedo povzdigovali na svojih hodih; tako jo boimo spravili na nege, da ji bo v čast vpričo njenih
sester.
Slovenščina ima veliko prijatelj e v in tudi zagovornikov med nami, a večji del le v besedi, r.° pa v dejanju. Mi smo Slovenci, pa sc p n go. Vilrjemn nemško: k nam pridejo Slovenci, pa jih nemško pozdravljajo, kakor da hi bila slovenščina mačeha. Ni mačeha, ri mi ravnamk) z njo, kakor da smo njeni pastorki.
Ljubimo v prihodnje svojo domovino, ljubimci svojo materno besedo, ne le v besedi, marveč v dejanju in resnici, iz čiste ljubezni do Loga in do svojega roda.... Ne pozabite, bratje, na to sporočilo, ki je *ahkt:; poslednje sporočilo vašega starega škofa — Slovenca!“
V teh Slomškovih besedah ne gre za nacionalizem ne za politiko ne Za ideologijo, gre za tisto, kar smo od Boga prejeli, — za vero, dom rod.
Franc Kramberger, škof
Žw|Miiif«jtnkaM.r^flaik Joi,ei9siiji/flkrsstimrl
julija 1989 je v Banja Luki, na povratku iz Medjugorja, umrl za srčno kapjo Jože Jurak, župnik v Gabrjah pri Gorici, sourednik Katoliškega glasa in nekdanji dušni pastir med Slovenci v 'Argentini.
Rajni je bil rojen 26. decembra 1920 v Lendavi v Prekmurju. Njegov oče Jože je bil uradnik, materi pa je bilo ime Neža Anzellj. Srednješolski študij je opravil na realni gimnaziji v Novem mestu.
V	študentskih letih je sodeloval pri listu dijaške Katoliške akcije Mi mladi borci. Bogoslovje je dokončal na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je 1944 diplomiral. Med njegovimi sošolci so bili dr. Mirko Gogala, rajni Franc Jakob, Jože Mausar, Janez Mrvar, Stanislav Jazbec... V duhovnika je bil oosvečen v Ljubljani 11. junija 1944.
Do maja 1945 je bil kaplan v Šmihelu pri Novem mestu, nato je odšel v begunstvo. Nekaj časa je bil v begunskih taboriščih, kjer je poleg dušnopastirskega dela kot dober matematik poučeval matematiko v nižjih razredih srednje šole. Nato je odšel na Južno Tirolsko. V Tlscharsu pri Meranu je do februarja 1948 kaplanova!.
V	marcu 1948 je prišel v Argentino. V Argentini je bil najprej kaplan v mestu Chivilcoy v škofiji Mercedes.
ga pastirja Slovencev v Buenos Airesu Antona Oreharja stopil v slovensko dušno pastirstvo. Tu je sedem let urejal Oznanilo in našo versko revijo Duhovno življenje, kjer je objavil dva obširna potopisa. in sicer Hodil po zemlji sem čilski in Štiri tisoč metrov nad morjem (Bolivija). Za Duhovno življenje je prevedel in v njem objavil tri povesti v nadaljevanjih: William Baret, Usodna preobleka; Jules Pravieux, Brez družine, pa nikdar sam; G. Guare-schi, Don Camilo. Poleg tega pa je seveda kot urednik napisal številne članke in mnoga poročila. Leta 1953 je bil za tri leta po konstituciji Begunska družina, ki je velika listina za dušno pastirstvo zdomcev in izseljencev, imenovan za namestnika direktorja slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Od leta 1960 pa do leta 1962 je bil za Alojzijem Starcem (1958-1960) in svčtnikom Karlom Škuljem (1948-1958) dušni pastir med Slovenci v San Martinu.
Leta 1963 je na povabilo dr. Kazimirja Humarja, urednika Katoliškega glasa, odšel v Gorico. Od prihoda pa do leta 1975 je bil hišni duhovnik v Zavodu sv. Družine, ki ga vodijo slovenske šolske sestre. Oktobra 1972 je bil imenovan za župnijskega upravi-
telja v Gabrjah pri Sovodnjah, kamor se je preselil 1975. Pred nekaj meseci je po dolgih letih dobil državljanstvo in postal žup-Rik. Visa leta goričkega bivanja pa je seveda sourejal Katoliški glas. Prelat dr. Humar je zapisal, da je bil eden najbolj veselih dni njegovega življenja tisti dan, „ko se je g. Jože Jurak odločil, da ostane v Gorici in sprejme skrb za list. g tem mi je bilo odvzeto težko breme." V Katoliškem glasu, ki je letos obhajal svojo 40-letnico, je pisal uvodne in glavne članke ter poročila. Veliko je bilo njegovih nepodpisanih člankov, ostali pa so bili oiznačeni s psevdonimom Josip Dolenc ali s kraticami -ej, ek, -jk. Sodeloval je tudi Pri Koledarju gor iške Mohorjeve družbe. Omembe vredni so njegovi pregledi glavnih dogajanj v Cerkvi in v svetu med letom, npr. Leto dni v življenju narodov in Cerkve (1966), Svet med vrenjem in iskanjem miru (1967), Svet v iskanju sožitja in miru (1972);
pregledi o prosvetni dejavnosti med Slovenci na Goriškem, potopis Češka in Slovaška nekdaj in sedaj, slovo od Amerike Južna A-merika, zbogom! Leta 1987 je v Koledarju GMD napisal lep članek v spomin rajnemu msgr. Antonu Oreharju.
Veliko bi 'še napisal. Imel je lahkoto pisanja in velik dar jezikov. Popolnoma je obvladal italijanščino, nemščino in španščino, pa tudi francoščina mu ni delala težav. V Gorici ga bodo pogrešali. V Argentini je imel številne prijatelje. Trdno je upal, da jih bo mogel prej ali slej znova obiskati.
Pogrebno sv. mašo je za rajnim župnikom Jožetom Jurakom, ki je bila v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, vodil goriški nadškof Anton V. Bomarco. Z njim je soma-Sevalo več duhovnikov in upokojeni nadškof Turk ter ljubljanski pomožni škof Kvas. V cerkvi je spregovoril tudi škofov vikar za Slovence v Gorici dr. Simčič. Ob grobu pa sta se poslovila sovo-denjski župan Primožič in deželna svetovalka iz Gorice Marija Ferletič.
Vsemogočni Bog naj mu bo velik plačnik!
Starc
Alojzij Geržinič
Škof dr. Gregorij Rožman
II. BEGUNEC
Pota njegovega delovanja
N'i prvo soboto 5. maja 1945 je Rožman na povabilo celovškega ordinariata in po pristanku ljubljanskega stolnega kapitlja odšel iz Ljubljane. Po besedah prelata dr. Rodolfa BI timi a je bilo zanj „dol-goletno nekrvavo mučeništvo — ki se je tedaj začelo — (...) neprimerne večja križeva teža, kot pa bi bilo razmeroma v kratkem času dopolnjeno krvavo mučeništvo, ki mu je grozilo."
Od 5. maja 1945 do 11. novembra 1947 je živel v angleški coni na Koroškem in na vzhodnem Tirolskem. Angleške oblasti mu niso dovolile, da bi odšel v Rim Ves čas mu je grozila nevarnost, da ga :zroče Titu. Tako še tiste dni, ko sta njega in nadškofa Šariča dva Amerikanca prepeljala v a-meriško cono. 4. marca 1948 je prišel v Švico, 2. julija 1948 pa je z letalom pristal v New Torku. Poslej je bilo njegovo oporišče Cleveland pri kanoniku Omanu. Odtod je obiskoval slovenske begunce po svetu. 29. julija 1949 je odšel v Kanado. V Argentini je bil trikrat. Prvič ja prišel tja 12. oktobra 1949, nato je poletel v čile in Ekvador. Drugič je bil v Argentini v začetku leta 1952; 13.
januarja je posvetil 11 kandidatov v duhovnike. Tretjič je dospel v Argentino novembra 1956 in ostal tam do 22. aprila 1957. 26. oktobra 1950 je bil v Rimu. V Evropo je spet odpotoval 31. maja 1957. Julija je obiskal Fatimo, 21. tega meseca je v Kevelaarju daroval zlato mašo in jo ponovil v Rimu 4. avgusta. Naslednje leto — 1 urško leto — je bil spet v Evropi, dvakrat v Lurdu. V rodnem Šmihelu je ponovil zlato mašo.
Neutrudno delo
Bil je pravi begunski in misijonski škof. Begunce je začel obiskovati že julija 1. 1945 (v taborišču Peggez). 1. pastirsko pismo jim ie naslovil 24. maja 1945. Božjo besedo, tolažbo in navodila je ljudem dajal z misijoni, duhovnimi vajami, duhovnimi obnovami, različnimi pobožnostmi, pridigami, govori, predavanji. Samo v Združenih državah je imel 28 misijonov, 18 duhovnih vaj, 10 duhovnih obnov 14 40-urnih pobožnosti. V debi begunstva je napisal 558 člankov. Je eden naših najboljših nabožnih pisateljev. Ne-številni so bili njegovi dopisniki, katerim je redno odgovarjal.
1. avgusta 1945 je datirano Ro-žmanovo obširno poročilo sv. sedežu s temi poglavji: Moj polo-
Zai• Begunci iz ljubljanske ško-fi'ie. Sedanji položaj v škofiji. Iz katerih vzrokov so komunisti v Sloveniji, ki je skoro vsa protikomunistično usmerjena, zmagali. Potrebe beguncev. Mfcja lastna zadeva (tu je dal Rožman pape-ZU na razpolago svojo škofovsko h*užbo). V Rim je poslal tudi od-kovor na obtožnico in obsodbo v
Ljubljani.
Od preselitve begunskega seme-ni.šča in fakultete iz San Luisa (v Argentini) v Adrogue 17. avgu-'^a 1951 je njuno vzdrževanje bi-0 predvsem na škofovih ramah.
Za zbiranje potrebnih sredstev je razglasil kampanjo ljubezni po Severni Ameriki že junija 1. 1950. Na katoliškem dnevu v Euclidu (Ohio) je dejal: ,,Moja škofovska dolžnost je, da za ljubljansko škofijo skušam tukaj v svobodnem svetu vzgojiti nove duhovnike." Nekaj tednov pozneje so slovenski duhovniki v Euclidu ustanovili odbor za vzdrževanje begunskega semenišča v Argentini. Prispevali so tudi ameriški duhovniki, med njimi posebno radodarno nadškof v San Franciscu John Joseph Mitty. Rožman je za semenišče dajal iz dohodkov na misijonih in duhovnih vajah. V A-drogue so odprli še učilnico za dijake. Ta škofov zavod je deloval do konca šolskega leta 1977. Do Rožmanove smrti je iz semenišča izšlo 45 duhovnikov; deloma se je tam pripravilo na duhovniški poklic še 27 drugih. Fakulteta je bila 19. decembra 1959 spremenjena v višjo bogoslovno šolo; ta je prenehala 1. 1965.
Bolezen in smrt
Prej krepko zdravje je zadnja leta spodjedla bolezen. Namesto na četrti obisk Južne Amerike je 26. oktobra 1959 moral v bolnišnico sv. Aleša v Clevelandu. Preiskave so dognale raka na mehurju Po operaciji 11. novembra niso zdravniki megli zaustaviti pljučnice in v ponedeljek 16. novembra zgodaj zjutraj je umrl svete smrti.
Žalna slovesnost za vetrinjske žrtve na Zalah
O nrvi žalni slovesnosti v Sloveniji za pomorjene domobrance sta prinesla poro/čilo le Družina (Ljubljana) in Katolitiki glas (Gorica), Mladina pa je objavila nekaj fotografij,
ŠE ODGANJA LIPA SPRAVE
iBila je podoba, da v torek, 27. junija, ne bo odziva na reklamne oglase po raznih časopisih, ki so vabili k žalnemu shodu ob Lipi sprave, ki je bila vsajena na ljubljanskih Žalah v letošnjem maju na jasi pri prehodu s starih na nove Žale. Kljub napovedujoči se nevihti se je zbralo na Žalah k spominu na vetrinjske žrtve vsaj 2500 ljudi. Ob lipi so ljudje prižigali sveče, prilagali k vencem nagelj 6ke, šopke rož, zelenja, predvsem pa jih je z duhcm spomina povezovala ista misel: Bog daj vsem žrtvam naših zmot, vsem krivim in nekrivim, vsem, ki počivajo v nezaznamovanih grobovih in grobiščih po slovenski zemlji, tisočem naših sonarodnjakov, domobrancem, njihovim svojcem, somišljenikom, višem, ki so v maju konec zadnje vojne v Vetrinju na Koroškem bili izročeni našim o-blastem ter na svoji — naši in njihovi — zemlji mučeni in pobiti — Bog daj vsem večni mir in pokoj.
Žalno slovesnost so oblikovali
naši znani pesniki in kulturni delavci s svojimi pesemskimi in proznimi prispevki, predvsem pa množica ljudi, slednji izmed njih bi lahko povedal iz izročila svojega rodu prenekatero bridko izpoved: o ubitem možu. fantu, dekletu, stricu, botru, starem očetu, teti. Izpovedali bi, kot je s hlipajočim in trepetajočim glasom govorila svojemu očetu hčerka, ki je prinesla na začetku žalne slovesnosti dragocen venec ter ga položila k Lipi sprave.
To ni bilo solzavo pospominja-nje o stvareh, ki jih ni mogoče več priklicati k življenju, iz shoda je govorilo srce slovenskega človeka, potem ko se je otrdsel vseh obremenilnih ideologiji, in mu je pmembno samo življenje, ta največja človeška dragotina. Zato je poudaril Stanislav Klep v svojem nastopu : ,,Vsi žrtvovani so imeli svoje matere in očete, mnogi med njimi tudi sinove in hčere, pa brate in sestre ter druge sorodnike, in je zato krog prizadetih nekajkrat večji od števila pomorjenih. Ob tem spoznanju moremo reči, da so nasilno ugasla življenja globoko prizadela vse slovensko občestvo."
Kako odmevni so bili recitali, ki so jih izgovorili pesniki: Veno
Venec z napisom „Sloivenija v sivetu — 1945-1989 — vetrinjskim žrtvam*1 polagata k „liipi sprave** Vera Trampuž in Ivo Žajdela.
Taufer, Dane Zajc, Tone Pavček. Izgovorili so svoje prispevke, ki Jih čas ni porasel in spomin ne zapustil. Za njimi so govorili pesemske in prozne žalostinke o življenju in smrti, krivici v črni orhideji spominov nekateri naši dramski igralci; podoživljali so z enako notranjo silo Kajuha, Bora, Kocbeka, Balantiča in druge.
Dvatisočglava množica — med njimi veliko število naših rojakov iz zamejstva — je na koncu v čudovitem sozvočju glasov zapela pešem Lipa zelenela je, zatem pa Se je spontano porodila najprej
pesem K tebi želim, moj Bog in na koncu Marija, skoz življenje voditi srečno znaš.
Vso to spontano, a prisrčno in iskreno žalno slovesnost je samoumevno potrjevala Klepova beseda, spodbujevalna in razkrinkavajoča preteklost in sedanjost:
„Zmotno ideologijo nasilja smo v slovenski pomladi sicer prenehali častiti, v svetu pa še ima dovolj svečenikov, da z njihovo pomočjo z jeklom za nekaj časa zatre slo po svobodi. Kot Damoklejev meč visi ta grožnja tudi nad nami... Spominu na vetrinj-
ske žrtve se naj pridruži še tudi spomin na druge žrtve vojne in ■bratomora na obeh straneh, tako na strani poraženih kot na strani zmagovalcev. Obojim smo dolžni spoštovanje, spoštovanje mrtvih. Tisočem pomorjenih, ki nimajo zaznamovanih grobov, pa po evropski kulturni tradiciji primeren spomenik. Slava jim! Z današnjo skromno slovesnostjo in priznanjem velike zmote vsaj delno vračamo dolg civilizaciji in dolg svojemu narodu. Z njo popravljamo negativno oceno iz etike in morale, da bi mogli v sodobno Evropo in v -svet vstopiti s sprejemljivim nravstvenim spričevalom. Lipa sprave, oib kateri smo se zbrali v upainju, da' bo kos tudi viharjem, ki že upogibajo vitko stebelce, naj ne bo 'samo simbol pomiritve, marveč tudi priča, ko si Slovenci, tudi tisti, doslej sprti med seboj, opraščamo v vojni in po njej storjene krivice.’*
(Družina, 2. julija 1989)
KOMEMORACIJA NA ŽALAH
V torek 27. junija ob 17. uri je bila na ljubljanskih Žalah komemoracija za pobitimi domobranci. Šele 44 let po grozovitem poboju domobranske vojske smo se lahko Slovenci v domovini simbolično poklonili v njihov spomin. Celih 44 let je režim v Sloveniji dušil vedenje o masovnih moriščih. In šele sedaj smo si izborili pravico pisanja o takratnih tragičnih dogodkih, začeli pa so se
tudi že prvi javni obiski grobišč. Skupaj s komemoracijo na Žalah so te dni tudi že v SZDL razpravljali o slovenski nacionalni spravi ter o spomeniku vsem žrtvam vojne na Slovenskem. Glavno poročilo na SZDL je imela Spomenka Hribar. Medtem pa je nekdanji partizan Zdenko Zavadlav že pripravil tudi spominsko ploščo, ki se bo v bližnji prihodnosti postavila v spomin vsem žrtvam vojne na Slovenskem.
O komemoraciji na Žalah je skoraj vse uradno slovensko časopisje prineslo obvestilo že v začetku juniju. Celo ena najbolj kontradiktornih osebnosti, odgovorni urednik ljubljanskega Dnevnika Milan Meden, se je na prvi strani Dnevnika zavzel za preživetje „lipe sprave”, in s tem posredno tudi za pravico do komemoracije.
Naslednje dni po komemoraciji ni bilo v nobenem slovenskem dnevniku niti novičke o tem zgodovinskem civilizacijskem dejanju ! ?
Spominski venec
Z velikim pričakovanjem smo nekaj po eni uri 27. junija sprejeli venec Slovencev v svetu, ki ga je naravnost iz Gorice poslal Vinko Levstik, eden izmed vrnjenih iz Vetrinja (29. maja preko Pliberka). Odložili smo ga v Sto-žicah pred gostilno „Pod lipo". Lastnik gostilne, Vezjak, je povsem po lastni iniciativi v začetku maja na Žalah posadil „lipo spra-
Ve“. Prav cn je za komemoracijo °skrbel oizvočenje ter vodil celotno izvedbo priredbe.
Že takoj ob prihodu venca smo opazili nekaj sumljivih avtomobilov, vendar se je kasneje ..ozračje Povsem počistilo". Nekoiliko je motil le besen anahronistični izliv kranjskih borcev tisti dan v Go-Fenjskem glasu, ki zadrto vztrajajo na starih sovražnostih.
Ob lipi sprave
Na Žalah je bilo veličastno Naj-Prej nekaj grmenja ter kapelj dežja, nato pa reke ljudi, ki so prihajale z vseh strani. Začeli so prihajati že uro prej in ob 17. uri je bila jasa na prehodu iz starih na nove Žale popolnoma nabita. Ob „]ipi sprave" se je začela širiti preproga prižganih sveč.
Točno ob uri je iz ozadja zazvenela trobenta, nakar sta Ivo Žajdela, kot pripadnik mlade generacije, in Vera Trampuž, kot sestra izginulega v tistem letu 1945, Položila venec k ,,lipi sprave", na katerem je pisalo SLOVENIJA V SVETU — 1945-1989 — VETRINJSKIM ŽRTVAM. Prvi je spregovoril eden od organizatorja, odvetnik iz Kranja ter bivši Partizan, Stanislav Klep. Viktor Blažič, ki je prav tako sodeloval v najožjem organizacijskem sestavu, je zahteval, da se grobišča o-značijo, odprejo za javnost ter Posvetijo. Nato so se vrstili: gledališka 'gralca Jerca Mrzel in Slavko Cerjak s pesmimi Balanti-
ča, Kajuha in Bora, pesniki Tone Pavček, Veno Tufer in Dane Zajc so brali svoje pesmi, nakar smo vsi skupaj zapeli „Lipa zelenela je". Pred mikrofon je na koncu stopila še neka gospa ter prebrala pismo svojemu ubitemu oče-tu-domobrancu.
Vzdušje je bilo ves čas veličastno napeto, z mnogo prelitih solza, ki so jih morali svojci 44 let zadrževati v prisilnem strahu in molku. Med ljudmi je bilo veliko znanih obrazov, tudi iz zamejstva in daljne Argentine.
Tudi to je bil dan osamozave-ščanja ljudi, ki jim je slepa ideologija pobila na tisoče svojcev, prijateljev oziroma sodržavljanov, celim generacijam pa namesto resnične osvoboditve prinesla vse prej kot to.
Ivo Žajdela
(Katoliški glas, Gorica, 6. 7. 89)
Ko je ob znani Dolomitski izjavi spomladi 1943 partija iz OF izrinila Vse druge organizirane sopotnike in zase dobila pravico do monopola, je vsakdo, ki je stopil v partizane ali se kako drugače vključil v osvobodilno gibanje, avtomatično postal orodje partije in ji omogočil priti na oblast. Kdor se danes vključuje v SZDL, ki naj bi bila naslednica OF, se danes spreminja v orodje, ki naj omogoča partiji, da ostane na oblasti.
France Bučar (Prelomni časi, Ljubljana 89, str. 63)
S spomini na novo pot
V vsakem juniju se nam vrača spomin na tiste črne dni v letu 1945, ko sta domovino zagrnila žalost in trepet, ko smo se mi od nje z grenkobo odtrgali in ko je potem sama doživela najstrašnejše žrtvovanje v vsej svoji zgodovini.
Tudi ve žene in matere se s pietetnim spominom vsako leto vračate k tistim, ki so bili kri naše krvi in dih našega duha. V vas, ki vaš je narava poklicala, da telesno ali duhovno dajete življenje in ga ohranjate, je čustven vzgib premočan, da bi mogle ostajati le pri miselnem obnavljanju in razumski analizi dogodkov, njihovih vzrokov in posledic. Zato vas ti spomini bolj vračajo v žalost in grozo zaradi posekanih življenj, pa tudi v podoživljanje ljubečih odnosov do 'žrtvovanih, ne kot skupnosti igravcev v prizoru zgodovinskega dogajanja, ampak kot mnoštva poedinih človeških bitij, Vsakega s svojo usodo, zmožnega prijateljskih odnosov in opremljenega z lastno voljo za sprejemanje in dajanje dobrega. Tako se vam šele po daljšem času do kraja zacelijo rane srca in izteče zadnja solza. Ta čustvena danost je vaša prednost, saj se ne morete zapirati v mrzlo razumarstvo, ki je pogosto neplodno, in zaradi čustvenosti ste bogatejše, kajti po njej imate več moči za razdajanje samih sebe. Naj torej še speče sta-
ra rana, le naj se utrne solza, naj poleti spomin k drugemu bitju, ki smo ga takrat izgubili., in k vsakemu neznanemu vojaku, da bo imel neviden, a najbolj vreden spomenik v naših hvaležnih čustvih, iz katerih naj privre tudi živa prošnja za božje usmiljenje vsem njim, kolikor so ga še potrebni.
Spomin na naše žrtve pa ne more biti samo čustvena potreba. Misleč človek se sprašuje po smislu in smotru. Ob spominu na žrtvovane se nam postavlja vprašanje, kakšen smisel in kakšen smoter v višjih načrtih je imela za nas danes njihova tedanja poguba in ali predstavlja oporo u-panju na lepšo pot v prihodnosti.
Naše spominjanje torej ne sme biti samo objokovanje, ampak se mora dvigniti v poveličevanje. Ali smo prepričani, da je to smiselno? Proslavljajo se vendar veliki dosežki, pogumne odločitve, slavne zmage! Kako naj slavimo tiste, ki so bili dobesedno zatolčeni v globine kraških jam in je bil celo njihov spomin preklet in prekrit s pokrovom pozabe?
Vendar, ali ne slavimo mučencev iz vseh časov krščanstva? Bolj kot da nas pretresajo strahote rimskih aren in mučil vseli poznejših preganjavcev, smo zavzeti nad moralnim junaštvom pri-čevavcev Duha, ki so zaradi resnice prezirali tudi svoje živije-

Slovenija
^ojadei^
nie. Prav zdaj se izteka šesto sto-*etie, odkar se srbski narod zgleduje ob junaštvu do zadnjega po-Sekanih bojevnikov na Kosovem p°lju. Najhujši poraz v zgodovini daje priložnost, da proslav. ’jajo moralno moč častnega odpo-ra> čeprav z nesrečnim koncem in iz£ubo svobode za dolgo dobo, ne Pa kako zunanje dejstvo slavne Zmage. Tudi mi po pravici lahko davimo moralno veličino tistih, ki sprejeli usodno odločitev, da z Z^vim zidom zaprejo pot sistemu, k* ni naš in ki sploh ni človeški, ^ni ocenjevanju te odločitve pa ne gre upoštevati samo temeljne-ga nagiba. V večini so res gledali v komunizmu neposreden nastop Pn°ti Bogu in krščanstvu. Danes ^kateri ugovarjajo, da se za ve-J*0 sploh ni bilo mogoče bojevati. ^ zunanjo silo vere v človeku ni Mogoče uničiti, zato se tudi ne nhore braniti z orožjem. Bog da ne Potrebuje naše obrambe. Kdor ako razlaga tedanje nagibe, podenju je razumsko dozorelost na-ljudi. Z obrambo vere in Cer-kve je vendar treba razumeti o-
brambo svobode za izpovedovanje vere, za življenje po veri in za idejno razširjanje verskega prepričanja. Kolikor je bilo v mislih tudi vzdrževanje temeljev za tako družbeno ureditev, ki bi se skladala s cerkvenim moralnim naukom, to ni hotelo biti vsiljevanje določene zamisli družbe, posebno ne prenovitvene zamisli, ki je pod tujo okupacijo sploh ni mogoče veljavno sprejeti in še manj obvezno uveljavljati. Šlo je preprosto za obrambo pred nevarnostjo in napadom na versko svobodo in je ta nagib morda prevladoval nad drugimi.
Vendar so tudi tisti, ki so v nastopajočem boljševizmu videli nekai narodu tujega, nekaj, kar se upira naravi, celo tisti, ki jim je bil neposredni nagib varovanje skupnih kulturnih in gospodarskih dobrin ali celo samo družinskega življenja in premoženja, bili branitelji večnega zakona, ki je dejansko proglašen v naravnem redu. Obramba naravnega reda je sama po sebi zadosten razlog, da se sme uporabiti sila. Saj je silobran pravica, obramba drugega je nekaj plemenitega, dati življenje za pravice drugih je pa junaštvo in svetost. Nihče nima večje ljubezni od tistega, ki da življenje za svoje prijatelje. Ne idealiziramo vsakega posameznika in vseh ravnanj. Bogato ceno pa dajemo ftrvi, ki je bila vnaprej darovana za svobodo in blaginjo domovine in vseh njenih otrok.
'Častno je umreti za domovino, a našim padlim ta čast ni bila dana. Zmagovavci, ki so začeli bratomorni boj, so se samolastno proglasili za edine predstavnike naroda, vse, ki niso sprejemali njihovega nauka in nasilja, pa so opečatili za izdajavce, ki jih je treba do kraja uničiti, poteptati njihovo čast in izbrisati vsak spomin. Celemu človeku je čast več kot življenje, zato vsaj notranje častnosti nikoli ne zavrže, če iz višjih nagibov tvega ugled in dobro ime pred svetom, je pa to lahko večja žrtev, kot če daruje kri in življenje. Okoliščine našega boja proti revoluciji smo vedno ocenjevali za nesrečne, a so bile neogibne. Nekatere taktične poteze lahko danes iz zgodovinske perspektive označujemo za manj primerne, nikdar in nikoli i pa ne podvomimo, da se je bilo treba u-preti boljševiški revoluciji. To prepričanje se nam utrjuje ob razvoju v domovini, ob katerem komunistična oblast izgublja ne samo navidezno legitimitetO', ampak se ji rušijo tudi notranji i-dejni temelji. Tako se vse bolj razblinja očitek o narodnem izdajstvu in utrjuje prepričanje o domoljubnih nagibih bojevnikov proti komunizmu in njegovim notranjim zaveznikom. Pasti mora le še konstrukt o objektivni izdajav-ski situaciji, katere po logiki sploh ne more biti.
Misel na naše padle in žrtvovane nas torej spominja na veličino darovanja življenja in časti,
da nas v drugačnih življenjskih okoliščinah nagiba k zvestobi vrednotam in požrtvovalnemu pospeševanju vsega dobrega. Ob tem ni prostora za prazno veličanje vseh nas preživelih, ki še nismo prehodili poti preizkušenj. Ta spomin naj nam bo priložnost za premislek o našem sedanjem ravnanju, o naši duhovni naravnanosti, o odnosih do najbližjih, do celotnega slovenstva, do tistih, ki iskreno iščejo zgodovinsko resnico, a ne morejo v vsem sprejemati naših misli, pa tudi do takih, ki nas še zavračajo, ker so brez krivde ujeti v vezi sistema, saj se tako očitno trgajo iz njega.
Tak smisel lahko dajemo spominu na tedanje žrtve. A dovolite mi še eno misel. Pravijo, da je komunizem mamljiva vaba, katere lažnost se razkrije samo P° lastni skušnji. Tudi na Slovenske se je predstavil kot blagovest, edini naj bi bil sposoben, da pripelje do narodne svobode in v pravičen družbeni red. Nauk i*1 predanost njegovih apostolov tako prevzemata, da se mu ljudje prepustijo kot da z njim stopaj0 v obljubljeno deželo. Za to, da se pričakovanje izjalovi, je treba desetletij. Na Slovenskem je že propadlo zaupanje v sistem, a najo-čitnejši izkaz o tem, kako je v sebi slab, je prav opomin na veh ki pomor v juniju 1945. Tudi če j6 še kdo, ki kaj da na partijo, Čuti nad seboj preganjavico in moro zaradi pošastnega zločina-Dogodek bo ostal kot sramota v
zgodovini naroda, a zgodovina je učiteljica za življenje in bo s to zabeležbo opominjala, česa je zmožen človek, iki se odvrne od Duha in prestopi naravne postave. Tudi v tem učeniškem učinku torej lahko gledamo smisel tiste skupne narodne žrtve.
A dvignimo se še više iz potrtosti in grenkobe! Vremena se jasnijo, z vsem svetom stopamo v novo zgodovinsko dobo. Tudi na Slovenskem vrejo na dan tokovi, izmiti hočejo umazano oblogo, ki duši duhovnost, utesnjuje osebno pobudnost in ovira korak k popolni narodni svobodi. Kot se pa človek v nesreči ne sme predajati obupu, tako ne bi bilo prav, če bi se v sreči napihovali z oholim triumfalizmom. Bolj kot da se postavljamo s svojo zmago, se veselimo zmage resnice in pravice! Ta pa predira na vsej črti in prostor svobode se vse bolj odpira. Spomnimo se na zahteve, da se odkrivajo zgodovinski viri in od-Pro meje za zunanje slovenske publikacije; na pobude, da se nasprotnikom revolucije priznajo do-
moljubni nagibi in se jim izkaže posmrtna čast, javno sredi Ljubljane. Pomislimo na nezaustavljivo teženje mladega rodu, potomcev partizanskih borcev, ki objavljajo zarise kočevskega območja in v njih označujejo morišča domobrancev in ponatilskujejo pričevanja rešencev. Celo sami nekdanji borci, najbrž tisti med njimi, ki so takrat iskreno mislili samo na narodno osvoboditev, so med drugimi tudi svojim nasprotnikom na naši strani postavili simbolen spomenik in jim ponudili posmrtno spravo. Prav močna je težnja po reviziji zgodovine, slovenska narodna samozavest pa prerašča v bojevito navdušenje.
Ali ni to sad milosti, ki jo kliče prelita kri? Saj niti kaplja nedolžno prelite krvi ne pade v prazno. Kri naših bojevnikov in žrtev, pomešana s krvjo tistih poedincev na drugi strani, ki so se iskreno hoteli darovati za resnično dobro, je bila seme novih slovenskih narodnjakov, novih ljudi z bogato človečnostjo in novih božjih otrok. Iz tega semena rastejo obilni poganjki, ki ženejo korenine v zdravo zemljo in iz njenih sokov dvigajo vrhove visoko k Luči. To je moralno zmagovanje, zaradi katerega se mi ne bomo kitili z zma-zmagoslavnimi venci, ampak bomo rajši ponižno dajali hvalo Tistemu, ki hudo obrača v dobro in temu daje moči, da se razrašča.
Naj nam smer razveseljivega razvoja ponazori nekaj odlomkov iz predavanja na lanskem teolo-
škem tečaju v Sloveniji, ki ga je govoril človek, katerega bi njegova preteklost sama ne priporočala za nastop na katoliški študijski prireditvi. Tečaj se je ukvarjal s temo o prelomnih časih in so bila besedila tam objavljena v knjižni obliki. Iz tega predavanja o pogumu kristjana v civilni družbi torej nekaj dobesednih navedb:
Na zunaj sem v tistih dveh letih — med jesenjo 1946 in pomladjo 1948 — vendarle pristal na stalinizem... Veroval sem, da je prav stalinizem absolutna ne le osvoboditev, ampak odrešitev človeštva.
Na klasični gimnaziji sem v tistem času deloval kot skojevski ideolog... Sošolce iz nižjih razredov, ki so veljali za anglofile ali za simpatizerje medvojnega katolicizma, sem hodil po razredih prepričevat o marksizmu. Idejno sem jih spodbijal na sestankih celotne šole, v divjih diskusijah. čez čas sem ugotovil, da so jih ne tako dolgo po naših idejnih konfrontacijah zaprli... Morda so tega ali onega v zaporih zlomili.. . Zadela jih je usoda, da so bili prisiljeni v molk... Moram priznati, da sem se v tistem času nahajal na strani terorja, zla, zgodovinske laži in reakcije. Zaradi tega svojega tedanjega ravnanja delam po-koro že štiri desetletja. Ke-
sam se ga. Tiste,’ ki sem jim prizadejal zle, prosim odpuščanja. . .
Zelo malo ali nič je bilo govora o povojnih procesih zoper duhovnike, o preganjanju katoliške Cerkve... Čaist slovenstva so v tem času reševali preganjani in zvesti kristjani... Ravno ti bi megli biti, trdno sem prepričan, naš današnji in najboljši zgled... nosivci krščanskega poguma.
Mnogi kristjani, ki so se vključili v NOB, so se prenehali imeti za kristjane, kaj šele za katolike. Pritisk partije, zmage komunizma... je bil prevelik.
Ne malo razočarancev je danes na čelu boja za civilno družbo... Tragično za te zdvomljence ali vsaj za nekatere izmed njih je predvsem dejstvo, da jim je postala problematična celo legitimnost lastne medvojne revolucionarne akcije... (in se) jm spodbija celo sam smisel njihovega življenja.., zaslužijo iskreno sočutje in u-smiljenje... Nino in ne morejo pa biti danes pozitiven zgled ravnanja, življenja, vere, smisla... So ljudje pre-tekksti.
O povojnih, morda pa že medvojnih slovenskih katoliških mučencih, med katerimi bo morda kdo kdaj še predlagan za svetnika, morda ce-
lo Lojze Grozde, in prav bo, da bo ^kateri predlagan, bodo Slovenci še pisali umetniška dela, silikali slike in uprizarjali drame... Morda čas, o katerem govorim, ni več daleč.
Brez rekristjanizacije in v konsekvenci rekatolizacije... tudi civilna družba ne more ne trajati ne 'biti dobro utemeljena. . . Kultura, ki ne črpa pri Bogu, se nujno slej ko prej izkaže kot diabolična.
Skratka, gre za novo obliko današnjega krščanskega poguma: za pogum rekristja-nizirati današnje slovenstvo.
Za pogum novega krščanskega apostolata.
Tako torej govori in piše danes človek, ki je prehodil dolgo težko pot v iskanju relsnice in o-sebnega očiščevanja. Mislim, da imamo lahko trdno upanje, da bo tako pot kmalu prehodila slovenska družba in se bomo lahko skupno zahvaljevali za milost, ki jo kliče tudi nedolžno prelita kri, katere se danes s pieteto spominjamo.
Božidar Fink
Govor na spominski proslavi Zveze slovenskih mater in žena v Buenos Airesu, 8. junija 1989.
Villon Stres o Slovenski politični emigraciji
Kar zadeva tako imenovano polico emigracijo, je treba pogledati v zgodovino in opaziti, da nastaja Predvsem ob revolucijah: ljudje, ki se ne strinjajo s prevratom, morajo v tujino, če hočejo ohraniti življe-nJe. Narodnoosvobodilni boji ne roje-'aj° prave emigracije, se pravi izse-^encev, ki bi hoteli ostati to, kar so.
rugi vir političnega izseljenstva pa s° ljudje, ki se sicer izselijo v mir-P601 času, a zato, ker imajo drugač-na Politična stališča in so na izseli-^Cv moralno — ali pa celo fizično — Prisiljeni. Politična emigracija je P°temtakem vedno znamenje, da v czeli ni političnega pluralizma in 0slednega spoštovanja človekovih Pravic. Izrazito demokratične države kimajo politične emigracije. Politič-
na emigracija je na splošno znamenje, da vlada v domovini bolj ali manj avtoritaren, če že ne totalitaren režim. Dejstvo je več kot očitno, pa tudi zgovorno. Politična emigracija potemtakem ne more biti v bistvu res narodno izdajalska, kajti v tem primeru bi se v tujini zlahka odpovedala svojemu narodu in se pustila asimilirati. Če se slovenska emigracija s tolikšno požrtvovalnost, jo trudi ohraniti svojo narodno zavest in kulturo in jo prenaša že v tretji rod, je to tudi zato, da ovrže take očitke. Se pravi, da zahteva tudi malo bolj natančno in manj črno-belo razlago preteklosti. Seveda mora biti v takem ponovnem proučevanju preteklosti pripravljena sprejeti tudi tisti del resnice, ki bi bil
zanjo neprijeten. Po drugi plati pa je zelo verjetno, da ve emigracija marsikaj, česar se doma ne sme vedeti. Samo tako si je mogoče razlagati, da se njen glas doma ne sme slišati. Drugega razloga ne more biti, to misel nam vsiljujejo tisti, ki so za sedanji odnos do emigracije
odgovorni. Če pa so se doma res od' ločili, da bodo na knjigo odgovarja-li s knjigo in ne z represijo, bo mo-ralo enkrat to pravilo obveljati tu' di za naše izseljence. Politične Pa' role je treba preverjati na dejstvih in jim samo toliko verjeti.
Mladina, št. 6/1989
TIHO PISMO DEKLETU, ŽENI
Tri matere
Slomškovi materi je bilo ime Marija, to je 'bridka, grenkosti polna-Na Slomu je bil njen dom, bel hram med sadovnjaki, pašniki in g°-zoom. Ko ji je sedemindvajsetletni vzcvetelo telo in je ugledala sad svoj, dečka Antena Martina — ali ji je bridka žalost presunila srce. Kakor bi islutila, kako bo trpel s trnjem kronani vladar slovenskih src. Pa je hotela dati sinku na pot trajen zaklad: v zimskih večerihi ko je brnel kolovrat, ga je učila moliti in "peti.
Ko je bilo Antonu Martinu šestnajst let, je mati Marija umrla; ■Sin pa je nesel njene molitve in pesmi naprej od hiše do hiše, skozi čisto mladost in moško delo, v častitljivo starost je romal z njimi in k.ier koli se slovenska pesem razlega, moli 'z nami Slomškova mati.
Krekovi materi je 'bilo ime Marija, usmiljena. Ko je petega otroka položila v zibelko, ji je umrl mož, rednik družine. Ta je trdo delala, da je vse prehranila, in v tesni hišici je bilo še prostora zs berače in siromake, za bedne brate božje.
To je bila prva hiša usmiljenja, ki jo je videl deček Janez. Ih je šel in postal oče uibogih in postavil mnogo hiš krščanske ljubezni — zadruge in šole in domove za delavke in delavce. Koliko spomenikov je imela mati Marija Krekova po vsej naši zemlji!
Tretji materi pa ne vem imena. Prišla bo, ni je še. /To si ti deklica, žena, ki to bereš. Nosila bo v 'srcu kakor v dragocenem vrču bridkost in molitev in pesem Marije Slomškove — in usmiljenje življenjski pogum Marije Krekove — pa še nekaj, kar nam je Bog daroval: vdselo zvonjenje božjih zvonov v duši, nebeško radost.
Mati slovenske bodočnosti, bodi pozdravljena.
Dr. Janko Kralj
Materinščina - del doma
Dokazovati, da je prav, po slovenskih družinah — tudi v zdomstvu in izseljenstvu — govoriti slovensko, se zdi tako odveč, kot dokazovati, naj grlica gruli, petelin kikirika ali maček mijavka. To je pač samoposebi umevno.
In vendar po mnogih družinah ne ravnajo tako. Zakaj ne? Zato, ker je nasprotno ravnanje udobnejše, ker ne terja tolikega napera. V tujini je pač vse okolje neslovensko, od šole in ulice prek časopisov do radia in televizijej in najlažje se je temu okolju prilagoditi tudi v govorjenju. Navadno začno s tujo govorico v družini otroci. Starši jih nekaj časa opominjajo, naj govorijo slovensko, počasi se pa stalnega opozarjanja naveličajo in prepustijo vso stvar naravnemu razvoju. Končno začno tudi sami z otroki, velikokrat v dokaj polomljeni govorici, govoriti po tuje.
Da to' ni prav, je sleherniku Precej jasno. Saj s tem usiha slovenska narodna dediščina, s tem Pa narodovo življenje samo.
Nekateri dokazujejo, da je Slovenec tisti, ki se ima za Slovenca, pa čeprav ne zna slovensko. To je sicer res, kot je res, da še ni Slovenec tisti, ki se slovensko nauči, a je takšno slovenstvo le čudno, če ne še kaj več.
Seveda niso stvari z govorico v družini tako preproste, kot bi se
morda zdelo na prvi pogled. Kako npr. naj govorijo v družini, kjer je eden od staršev Slovenec, drugi pa Neslovenec, ko imata oba starša pravico (in dolžnost), da govorijo otroci v njuni materinščini? Koliko je sploh še vredna slovenščina s karlseda skromnim besednim zakladom, kakršno je možno ohranjati v tujini? Kakšen smisel ima porabljati toliko sil za ohranjanje slovenščine po naših družinah na tujem, ko je pa jasno, da bo v nekaj rodovih čisto gotovo poniknila v tujem jeziku ?
Kljub vsem ugovorom ostaja dejstvo, da je sleherna materinščina vrednota, vsako vrednoto pa je treba ohranjati do mej možnega. Nemožnega ni kajpada dolžan nihče delati. Največkrat je v tem vprašanju „greh“ najbrž v tem, da nam postane možno prehitro nemožno.
Naša luč
Moje slovenstvo
V	imenu koga lahko spregovorim in izrazim svoje mnenje o vprašanju slovenstva v Argentini?
V	kolikor si odgovarjam samemu sebi, morda tudi v nekaterih pogledih zastopam generacijo v Argentini rojenih Slovencev.
Sem Slo-venec, ker se čutim Slovenca, ker tako mi je bilo dano in ker to sprejemam in drugih možnosti brez števila nočem.
Družina in šola in versko življenje pa sosedstvo Slovencev sploh so me oblikovali in privedli, da kot Slovenec sprejemam Argentino.
Moje državljanstvo ni v sporu z mojo duhovno navezanostjo.
Slovenstvo mi je bilo dano v dar in dediščino.
Slutim, da vsako omalovaževanje, malomarnost ali celo podcenjevanje tega ni brez moralne škode in resnih intelektualnih zavrtosti.
Slovenska skupnost v Argentini s trdno štiridesetletno zgodovino z veliko izkušnjami, z bogato tradicijo kljubovanja in vraščanja, navideznimi vzponi, padci in zopet vzponi in neprenehne rasti je izhodišče tej moji identiteti, temu mojemu biti Slovence.
Ta naša skupnost v Argentini mi omogoča, da se lahko naslavljam za Slo-venca. Razlaga mi pojem Slovenec in mi ga ohranja
živega, kar bi drugače ne moglo biti.
Še enkrat: Pripadam tej skupnosti, sem Slovenec iz nje in po njej.
Tej naši slovenski skupnosti v Argentini pripadajo najprej vsi Slovenci, ki so prišli iz Evrope in to skupnost začeli graditi, Slovenci, kateri se zavedajo svojega izvora (Slovenije), ki so ostali zvesti temu izvoru, ki se vključujejo ali ne v organizacije, ki delujejo na različnih področjih te skupnosti, ki spremljajo ali morda ne življenje te skupnosti.
Tej skupnosti pripadamo tudi mi, Slovenci rojeni v Argentini!
Tej skupnosti služijo organizacije, različne ustanove in domovi. Tudi posamezniki na kakšen docela samosvoj način.
Veliko vlogo v njej ima dušno pastirstvo.
A nič manjše vloge nimajo v skupnosti politično delo, vse u-pravno delo in na isti ravni učenje slovenščine in sploh vse, kar je s slovenščino v zvezi: znanje in uporaba in pisanje, tisk in branje.
'Tako pridem do slovenstva, ki mi pomeni duh, vsebino in stremljenje, nekako vse, kar se širi od slovenskega.
Naša skupnost v Argentini je zaobsežena v slovenstvu, kajti slovenstvo mi je: vse, kar poznam
0 Sloveniji, Slovencih in zgodovini, ki se jih tiče; vse, kar vemo in kar imamo še zvedeti; kar je dognanega in kar se išče; kar se je že našlo in kar bo ostalo za vselej izgubljeno.
Tudi mi je slovenstvo: vsa nekdanji ozemlja, kjer so živeli predniki, Slovenci, kjer žive njih nasilno potujčeni potomci. Vse, kar so Slovenije vzeli Italijani po združitvi Italije; po prvi in drugi svetovni vojni. Vse, kar je Slovenije v Avstriji po plebiscitu. Vse trpljenje druge svetovne vojne.
Slovenija, ki je prišla v skupno kraljevino Snbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1929 preimenovano v Jugoslavijo. Vključno do današnje, republiške, jugoslovanske.
To slovenstvo tu je brez priseg in brez zaobljub, z eno, čisto, preprosto in nam sveto zastavo, katero spoštujemo in branimo.
To naše slovenstvo iz srca nas kliče k delu.
Kakor zaljubljenost, nas čustva obvarujejo grdega.
Slovenstvo brez izkaznic, ki se izkazuje v Vsem, da drsimo skuhaj, da se ne odtujimo, da kljubujemo.
Težko bi bilo popisati vse čustvovanje, ob napetosti, ki se loteva zaradi jasnosti.
Da. Tudi za še tako zahteven, kritičen in objektiven pristop k našemu vprašanju imamo odgovor, jasnost in trdnost.
Zato nam je tako naravno biti
Slovenec. Zato ne potrebujemo nobenih prisil ali vabečih reklam.
V nekem smislu, vsa naša vpre-žentist in urejenost je nekam a-narhična. Prepušča slovenstvo domišljiji, osebno slovenstvo, brez modela, kalupov, neutesnjenosti.
Slovenstvo, ki vabi k zvestobi. Slovenstvo, tki nas veseli.
Naša slovenska skupnost je navezana na to slovenstvo, ki nam se je lažje spoprijeti z njim, ker je čisto, razbremenjeno in zato nič manj realno. Realno, ker je tu, sedaj.
Veselimo se malih stvari.
Ko pomislim na smeri, proti katerim se pomikamo, se vselej z večjo prepričanostjo oklepam misli, da so edine možne poti že narejene, da ohranimo vse, dokler se ohranjati da.
Da ne skrbimo, kar se skupnosti tiče, za prihodnost.
Da živimo čim krajša obdobja polno slovensko.
Da ni treba nobenih sprememb, ker je vse že tu. Samo treba je na tem, kar že imamo, kar niso starejši dokončali, delati.
Imamo naš prav, ga lahko utemeljimo, se lahko o njem pogovorimo, tudi kritično, in ne bo nehal biti naš prav. Ne opravičilo, ne zagovor, ne izbegavanje.
Smo dediči dolge tradicije, ki sega daleč v zgodovino Slovencev, spoprijemanja s .stvarnostjo, uvidevanja resničnosti in vere, predvsem vere v boljšo prihodnost Slovencev.
Marjan Adamič
Nebesa pod Triglavom
O domovina,
ko te je Bog ustvaril,
te je blagoslovil z obema rokama
in je rekel:
Tod bodo živeli veseli ljudje.
Skopo je meril lepoto,
ko jo je trosil od vzhoda do zahoda;
šel je mimo silnih pokrajin.
pa se ni ozrl nanje —
istrme proti nebu s slepimi očmi
in prosijo milosti.
Nazadnje mu je ostalo ipolno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava pa do Gorjancev in je rekel:
Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih jezik bo vriskanje!
Kakor je rekel, tako se je zgodilo.
Božja setev je pognala Ikal in rodila — zrasla so nebesa pod Triglavom.
Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce »trepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljeno pred vsemi drugimi.
Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki;
(pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo —
ali slovenska beseda
je beseda praznika, petja in vriskanja.
Iz (zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo,
kadar se na isvoji svetli poti ustavijo in se czro
na čudežno deželo pod seboj.
Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!
Ivan Cankar
SLOMŠEK BO DOBIL SPOMENIK V 'MARIBORU
V času od letošnjega septembra septembra leta 1992 bosta slovenska kulturna javnost in Cerkev z več prireditvami počastili spomin na Mariborsko delovanje škofa Antona Martina Slomška, velikega narodnega orosvetitelja, pesnika in pisatelja.
Letošnjega septembra bo namreč Minilo 130' let, kar je prenesel sedež
lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Mariboru, zakoličil s tem našo severovzhodno mejo in nas narodnostno povezal. 180-letnica prenosa škofijskega sedeža pa hkrati pomeni 130-letnico mariborskega visokega šolstva. Že mesec dni po pri. hodu v Mariboru je Slomšek ustanovil semenišče, ki je nato delovalo vse do danes.
Počastitev bodo zaključili septembra leta 1992, na dan 130-letnice Slomškove smrti.
Ena od počastitev je postavitev Slomiškovega spomenika v Mariboru jeseni leta 1©90, ki jo načrtujeta skupaj Kulturna skupnost za območje mesta Maribor in mariborski škofijski ordinariat.
Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od staršev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in zapustiti svojim mlajšim.
V slovenskemu jeziku hočem do svoje poslednje ure hvaliti Boga, v slovenskem jeziku učiti moje ljube brate in sestre.
Anton Martin Slomšek
Kako prav živeti?
ALI JE ČLOVEK V VESTI SVOBODEN?
Brez svobode ni pravega človeškega in nobenega nravnega življenja. V svobodi se najbolj razodeva dostojanstvo človeške osebe. Svoboda pa je osnova za nravno odločanje. Kar se zgodi po naravni nujnosti ali pod zunanjim ali notranjim pritiskom, za etično vrednotenje ne pride v poštev.
Svoboda, o kateri je tu govor, je človeška ali psihološka svoboda, to je zmožnost, da se človek na podilagi lastnega spoznanja in presojanja more sam odločati od znotraj, iz samega sebe. Imenujemo jo tudi svobodo izbiranja.
Ali sme storiti, kar hoče, kar se mu ravno ljubi? Ali sme odločati samovoljno po lastni glavi, brez ozira na vse drugo? če ga ne ovirajo fizični zakoni, ali če ni od zunaj prisiljen ali ga ne ovirajo kaki psihični zakoni, to sicer zmore. Toda, ali to tudi sme? 1A1K sme človek vse, kar zmore?
Tudi tisti, ki zagovarjajo človekovo avtonomijo na nravnem področju in ne priznavajo njegove odvisnosti od Boga, odklanjajo etično samovoljnost posameznika, to, da bi vsak smel delati, kar se mu ravno zahoče, človek je dolžan delati prav, delati to, kar u-streza njegovi osebni in družbeni naravi. Ne sme škodovati ne samemu sebi ne drugim, ne sme
spravljati v nevarnost ne sebe ne drugih.
Na etičnem področju, v svoji vesti, more sicer človek izbirati med dobrim in slabim, a po moralnem zakonu je o'bvezan in dolžan izbrati in delati dobro in se izogibati slabega. Z ozirom na ta splošni moralni zakon človek v vesti ni svoboden, ampak vezan-Moralna vezanost ali dolžnost pa predpostavlja, da človek razlikuje med dobrim in slabim, da se zaveda svoje dolžnosti, in da se more svobodno odločati za dobro. Če se je svobodno odločil za slabo, se je s tem zadolžil, ker svoje dolžnosti ni izpolnil. Nakopal si je krivdo in kazen kot sankcijo za krivdo.
Kar človeka torej v vesti veže, je resnica in nravne norme, ki izvirajo iz resnice, človek ima pravico in dolžnost iskati in spoznati resnico. Le na podlagi čim popolnejšega spoznanja resnice se more človek v vesti svobodno odločati. Vsako drugo vplivanje na vest, vsako prikrivanje ali kratenje resnice nasprotuje dostojanstvu človeka kot osebe. V tem smislu moremo in moramo govoriti o svobodi vesti. To pomeni naj prej, da nihče ne sme človeka ovirati pri iskanju in spoznanju resnice. „Re/snica pa ljudi ne sil* k priznanju drugače kot z močjo resnice same, ki blago in hkrati krenko prodira v duhove," pravi
2' vatikanski koncil. Svoboda ve-s*-i pomeni odsotnost vseh družbenih prisil, tako s strani posameznika kakor tudi s strani družbene skupnosti in katere koli Člo-veške oblasti.
Svoboda vesti pa pomeni dalje, ^a sme človek, kolikor je resnico sPoznal in se zanjo svobodno od-^°2il, po svojem prepričanju tudi ravnati in živeti. Samo notranja svoboda v mislih in željah, predstavah in načrtih ne zadošča, člo-Veku mora biti dana tudi svoboda Vnanjega udejstvovanja.
Ker pa je človek družbeno bit-se mora ozirati pri tem tudi na druge. Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, toga človek v imenu svobode vesti ne sme storiti. Pravo razumevanje in uveljavljanje svobode Vesti na katero je vsakdo po pralci ponosen in se nanjo sklicuje, je v sožitju z drugimi težka in odgovorna naloga. Nihče o sebi ne more trditi, da bi bil v resnici popolnoma odločen le za dobro — Preveč je v vsakem človeku teme, ZrPote, nereda, poželjivosti, oblast-n°sti, sebičnosti. In s tem mora Računati tudi pri drugih. Ljudje ®o v svojem spoznanju in odločanju v mnogočem omejeni in v svo-Jem nravnem prepričanju zelo različni.
Kravi življenjski prostor, v ka-terem se mora razviti svoboda ve. yti> je ljubezen. V ljubezni hoče človek dobro sebi in drugim in skuša praviti v sklad to, kar je
dobro zanj in za druge. Kdor ljubi bližnjega kakor samega sebe, najde pravo rešitev v navideznem nasprotju med uveljavljanjem lastne svobode in ljubezni do bližnjega.
Kdor ljubi, je hkrati svoboden in vezan. Svoboden je, kar se je za ljubezen odločil iz lastnega-prepričanja in mu ljubezen pomeni srečo in popolnost. Vezan je, ker noče izbirati nič drugega kot ljubezen in v njej ostati. Svobodna odločenost v ljubezni je najpopolnejša oblika svobode vesti posebno v zakoniski in družinski skupnosti.
Alojzij Šuštar
Protokol med Filozofsko in Teološko fakulteto v Ljubljani sta 19. junija podpisala dekana obeh fakultet, prof. dr. Dušan Nečak ter prof. dr. Rafko Valenčič, v navzočnosti velikega konclerja Teološke fakultete nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, rektorja univerze prof. dr. Janeza Pe-klenika, predsednika univerzitetnega sveta Cirila Zlobca in drugih.
Oblike sodelovanja so v protokolu sklenjene v 9 točk. Določene so možnosti sodelovanja med znanstvenimi ustanovami, izmenjave predavateljev, mentorstvo pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah, sodelovanje med knjižnicami, izmenjava knjig, revij ter drugega gradiva ter medsebojno obveščanje, u-potštevanje posameznih izpitov in študijske dobe ter akademskih naslovov.
Sveto pismo -
Miselna daljava — ovira na poti do spoznanja svetopisemskega sporočila
Versko sporočilo je glavno pri vseh svetopisemskih pripovedih, posebno čudežih. Noben čudež ni opisan samo zato, ker je izredno dejanje. Podobnih izrednih dejanj je bilo veliko v zgodovini (prim. 2 Mz 7, 11-12. 22) in vendar so prešla v pozabo, pripovedi o Čudežih pa so se ohranile, ker vsebujejo versko sporočilo.
Že njihov zapis spričuje, da ni glavni namen izčrpno poročilo o dogodku, temveč posredovati versko resnico, ki jo vsebuje dogodek. Značilen primer za to je pomirjenje viharja na Galilejskem jezeru (prim. Mt 8, 23-27; Mr 4, 35-41; Lk 8, 22-25).
Dogodek je bil gotovo nadvse razburljiv. Celo apostoli, 'ki so bili po večini ribiči in zato vajeni viharjev, so bili vsi iz sebe, V stiski so se zatekli k Jezusu: „Go-•spod, reši nas! Potapljamo se“ (Mt 8, 25). Kako doživeto in izčrpno bi popisal tako dogajanje sodobni pisatelj! Šlo je za tako nevaren dogodek, kot je bila potopitev Titanika. In kaj vse je bilo že napisano o tem! Kako natančni. in srhljivi so ti zapisi! Iz njih natančno zvemo, kje se je to zgodilo, v katerem letnem in dnevnem času in kako se je zgodilo. V evangeljskih poročilih
moj vsakdan
vsega tega ni. Nasprotno. Napi' sana so tako kratko, da dogodek prej samo ugotavljajo, kot podrobno popisujejo. Njihov zapis je celo slovesen. Posebno Matejevo poročilo je tako izpiljeno, da prej spominja na ep kot na zgodovinsko poročilo o razburljivem dogodku na viharnem jezeru. Evangelisti bi bili najbrž sposobni to tudi drugače popisati. O tem bi lahko pripovedovali z veliko mero umetniške ustvarjalnosti in do-mišljije, vendar to ni bil njihov namen. Dogodek omenjajo le toliko, da iz njega popolnoma jasno razberemo resnico, da je Jezus tudi gospodar narave. Svetopisemski dogodki so nosilci verskih resnic in svetopisemski pisatelji s° jih tudi zapisali zgolj zaradi verskih resnic.
Seveda ne vsebujejo vse svetopisemske pripovedi enako pomembnih verskih resnic, vendar v Svetem pismu ni odlomka, ki nam ne bi imel kaj povedati glede našega zveličanja. Tudi taki odlomki, ki se na prvi pogled zdijo celo grešni in nje njihova vsebina v nasprotju s človeško etiko, vsebujejo določeno versko sporočilo Kakšno versko sporočilo naj vsebuje božji ukaz Izraelcem, naJ pri zavzetju mesta Haj pobijej0 vse prebivalce na polju in pla' njavi, vse do zadnjega moža, tako da je tisti dan padlo dvanajst tisoč mož in žena (prim. Joz 8)?
Takšnega masovnega pobijanja res ni lahko opravičiti in v njem videti kakšnega posebnega verske, ga sporočila, morda prej nasprotno. Mnogi se ob takih besedilih tako spotikajo, da razočarani odložijo Sveto pismo. Versko sporočilo v njem res ni tako jasno, kot je Jezusov govor na gori (prim. Mt 5-7; Lk 6, 20-49), vendar tudi zanj velja Pavlova beseda : ,,Karkoli je bilo napisano Pred nami, je bilo napisano v naše poučenje" (Rim 15, 4).
Namenoma sem izbral težji primer, da bo bolj vidno, kako se v vsakem odlomku Svetega pisma skriva kako versko sporočilo, čeprav res ni vselej enako pomembno in ga ni mogoče vselej enako lahko odkriti. Primer pa tudi pove, da ni vseeno, kje začnemo brati Sveto pismo, ali res kar od začetka do konca in zlasti, kako ga moramo brati.
Najprej moramo vedeti, da se je to zgodilo približno 1200 let pred Kristusom, zato ne smemo tega, kar se je zgodilo pred več kot 3000 leti, presojati z današnjimi etičnimi merili, posebno še zato ne, ker se je medtem poglabljala tudi etika razodetja in dosegla višek v Jezusovem govoru na gori. Že. Vendar je Bog ukazal pobiti prebivalce mesta Ha ja, kar je končno tudi v nasprotju z njegovo zakonodajo, saj je sam dail zapo-ved „Ne ubijaj!" (2 'Mz 20, 13;
5 Mz 5, 17).
Glede tega moramo upoštevati dvoje.
Bog se je v razodetju vedno približal ljudem čisto določene dobe in določene kulturne stopnje. Razodetje je določen način življenja in ne filozofija. Kakor je Božji Sin postal človek in nam v vsem enak, razen v grehu (prim. Heb 4, 15), tako se je Bog v razodetju približal ljudem določene dobe, da so ga lahko razumeli in ob razodetju tudi etično napredovali. Ker pa je bilo takrat v veljavi povračilno pravo-, zob za zob, oko za oko, se je Bog prilagodil tudi temu pravu, vendar tako, da je človeka hkrati učil človeka vrednega življenja; še več, učili ga je takega življenja, da bo človek vreden Boga. Sveto pismo je torej knjiga, ki odslikava čisto določeno življenje, to pa je bilo pred 3000 leti drugačno kakor danes, zato je v njem tak miselni razpon, kakršen je med kameno in moderno atomsko dobo.
In drugo, kar moramo upoštevati, Če hočemo v tako ,,spotakljivih" pripovedih odkriti versko sporočilo, je: Sveto pismo je knjiga, ki vodi človeka k Bogu.
V luči te resnice laže razumemo taka besedila. Prebivalci Haja, kakor vsega Kanaana, so bili mno. božci. Verovali so v bogove in boginje in jih na ogaben način častili. Njihovo življenje je bilo tako o okvar je no, da bi gotovo kvarno vplivalo na Izraelce, kajti ljudje prej posnemamo slabo kakor dobro. V skrbi, da ne bi odpadli od vere v enega Boga in se zato moralno izpridili, Bog naroča, naj
popolnoma prekinejo stike z njimi. Konkretno se je to pokazalo, da so pobijali vse do zadnjega moža. Ne glede na to, prav poročil Jozuetove knjige ne smemo vedno dobesedno razumeti. Kajti, kako naj obstojita sonce in luna pri svojem teku, kakor naj bi ob bitki pri Gabaonu v dolini ajalon-ski, dokler se narod ni maščeval nad sovragi (prim. 10, 12b-13) ? Ta ukaz moremo razumeti z vidika večnosti, kamor nas pravzaprav vodi Sveto pismo. Kaj je hujše za človeka: zaradi brezboštva in grešnega življenja biti za vedno zavržen od Boga ali zgubiti zemeljsko življenje? Ker je obstajala nevarnost, da ljudje zgubijo prvo, je Bog ukazal, da so nekateri zgubili drugo. Zgubiti kratkotrajno zemeljsko življenje pa je gotovo manjše zlo kakor biti za vedno zavržen od Boga. Življenje je končno, večnost pa neskončna.
Miselna daljava pa ima še drugo razsežnost. Kakor je daljna, tako je tudi bližnja. Kakor je verska resnica v svetopisemski pripovedi skrita, tako je tudi očita, čeprav je vezana na tisočletja odmaknjene dogodke, je tudi današnja. Sveto pismo je preteklost in sedanjost. Njegova resnica nikoli ne zastari. Brž ko premagamo miselno daljavo, nas osebno nagovori. Svetopisemske resnice zdaj zadevajo tako nas kakor prve naslovljence. V tem postane miselna daljava najbližja bližnjica. Ko pravi apostol Pavel: „Kakor je torej po enem človeku prišel greh
MOLITVENI NAMEN ZA SEPTEMBER
Splošni in misijonski: Da bi mladina iskala evangeljske vrednote, kot so svoboda, človekove pravice in skupne dobro.
Slovenski: da bi tudi v Cerkvi med Slovenci znali prav ceniti delo naših katehistinj in katehetov.
na svet in po' grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so Vsi grešili" (Rim 5, 12), sega s tem na začetek človekovega življenja na zemlji. V mislih ima njegov prvi greh (1 M z 3, 1-7), zaradi katerega je moral umreti (prim. 1 Mz 2, 17). Davno davno se je to zgodilo. Kdo sploh ve kdaj, vendar je oboje, greh in smrt, tudi naš delež. Tudi nam je ..določeno enkrat umreti" (Hcb 9, 27). Tako davna resnica sega do nas in tako je z vsako resnico v Svetem pismu. Brž ko premagamo miselno daljavo, se pravi, brž ko v njem odkrijemo versko resnico, nas osebno nagovori. Njegova govorica pcstane zdaj tako živa in enkratna, kot bi bila namenjena samo nam. Kar se je zgodilo v preteklosti, nas rešuje v sedanjosti in ker je prav to usodno za naš jutri, moramo poznati njegovo sporočilo, zato ne bo odveč razmisliti, kako naj to knjigo preteklosti beremo danes.
France Rozman
Bogoslužna znamenja pri sveti masi
l>AJANJE
K maši navadno ne pridemo Praznih rok, ampak prinesemo svoj dar, kakor ga zmoremo a/Ii kolikor pač hočemo darovati. Naj bo naš dar še tako majhen, še vedno je več kot nič, če se spomnimo vdove, ki je vrgla v nabiralnik dva novčiča. Naš dar je zunanje znamenje naše notranje pripravljenosti, da Bogu darujemo samega .sebe, da se darujemo nje-niu, ki je naš in smo mi njegovi. Z darovanjskim razpoloženjem že Pridemo v cerkev, saj nosimo s seboj težo. ki bi jo radi z nekom delili; naši domači medsebojni odnosi niso čisto v redu; v službi je tako težko, ker je šef neznosen in sodelavci zlobni, mi pa nimamo moči, da bi te odnose uredili, jih izboljšali. Morda bi jih lahko uredili, če bi bilo v nas več moči in dobre volje. S seboj k maši prinašamo tudi skrbi za družino, morda tudi pekočo bolečino zaradi otroka, ki noče z nami v cerkev in na vljudno ter obzirno Povabilo k molitvi samo zamahne z roko. Včasih imamo tudi vesela doživetja, prinesemo jih pred Gospoda in se mu zanja zahvalimo. Skratka, darujmo se vsega, z vsemi svojimi slabostmi, napakami in krehi, z vsem opuščanjem dobrega, pa tudi z vsem, kar smo dobrega storili.
Vse to vključimo v tisti skrom-
ni dar, ki ga bomo pri darovanju dali v pušico, če smo dali kaj več, se s tem nikar ne razkazujmo, če je naš dar majhen, pa se ga nikar ne sramujmo. Pri vsem tem gre za našo dobro voljo in darovanje samega sebe.
S kako široko kretnjo so bogati ljudje spuščali svoje srebrnike v tempeljsko zakladnico, pa niso imeli nič od tega, ker so s tem, da so se razkazovali, že prejeli svoje plačalo, namreč hvalo ljudi. Bog pa jim ni bil nič dolžan, ker niso darovali njemu, ampak svojemu napuhu.
Pri dajanju ne gre samo za denar, saj je lep dar tudi prijazna beseda pred cerkvijo, ki jo darujemo svojemu znancu in bližnjemu. Lep dar je, kadar se na sedežu pomaknemo malo dalje in damo prostor drugemu, kadar je to potrebno in je bližnjemu udobnejše. Da bližnjega povabimo na sedež, če vidimo, da se obotavlja in ne upa prisesti.
Prav posebno pa damo sebe drugim s stiskom roke ob povabilu : Podajmo si roke. Pri tem nič ne izbirajmo in dajmo roko vsakemu, naj bo starček ali otrok, lepo oblečen ali v ponošeni obleki, negovane roke ali žuljave dlani in se nikar ne bejmo okužbe rok, bel j se bojmo okužbe srca, če do bližnjega ne bi imeli dovolj resnične ljubezni.	(L. Kozar)
Pornografija in nasilje
Listina Papeškega sveta za. sredstva družbenega obveščanja
Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja je 16. maja objavil listino o pornografiji in nasilju. Vsebino je na tiskovni konferenci predstavil predsednik sveta nadškof John Foley, obenem je opozoril na nekatere pogubne posledice, ki jih prinašata ta dva že precej razširjena negativna pojava sedanjega časa.
Katoliška Cerkev obsoja širjenje pornografije in nasilja v sredstvih javnega obveščanja, kjer je solidarna z vsemi ženskami na svetu: ,,Solidarni hočemo biti z vsemi starši na svetu, ki jih skrbi nravna vzgoja otrok, kot tudi z vsemi ženskami, kajti pornografija in nasilje še posebno blatita njihovo dostojanstvo ter dostojanstvo človeškega telesa nasploh."
Nadškof Foley je nato opozoril, da ni niti zadostno niti primerno, da b: Cerkev opravljala cenzuro nad tistim, kar širijo med ljudi sredstva javnega obveščanja. Cerkev si mora namesto tega prizadevati za stalni pogovor z odgovornimi pri teh sredstvih, jim ponuditi svojo pomoč, kjer je to potrebno ali prosijo zanjo in jih o-pogumljati pri njihovem delu.
Pornografija in nasilje zlasti pogubno vplivata na mlade in do-raščajoče ljudi. Tisti otroci, ki po-
gosto gledajo nasilne prizore na televiziji, so lahko potem zbegani, ker še ne morejo jasno razlikovati med domišljijo in resničnostjo. Nasilje pa lahko tudi prebuja željo po posnemanju.
Nadškof Foley je posebno posvaril, da pornografija lahko zasvoji človeka. Kdor se ji pogosto predaja, mu lahko postane navada kot seganje po mamiilu in posameznike privede do tega. da začno segati po vedno ..ostrejši" in perverzni ponudbi.
Kvarni vplivi
Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja opominja tudi zakonodajalce, naj zavarujejo' človekove splošne dobrine in zdravo nravno življenje. „Pbrnografija in sadistično nasilno izživljanje v izkrivljeni spolnosti kvarijo človeške odnose, spodkopavajo zakonsko in družinsko življenje, podpirajo nedružbeno vedenje in slabijo moralno sožitje družbe." Pornografija vodi h grešnosti, prostovoljno sodelovanje pri izdelavi in širjenju pornografskega materiala je ,,resno moralno zlo".
Svet skrbi tudi, ker pogosto gledanje in podoživljanje nasilnih prizorov na zaslonu pri otroku ali doraščajočem lahko spodbuja željo po posnemanju. Tako pornografija kot nasilje vodita do zaničevanja in kršenja človekovega dosto-
janstva. človekovo telo je ponižano na predmet spolne potešit-Ve- ..Pornografija in nasilje lahko odstranjujeta nežnost in usmiljene, krepita pa brezčutnost in krobost," trdi listina.
'Svet vidi bistvo, pogubnih posledic ter širjenja pornografije in nasilja v moralni razbrzdanosti, ti korenini v iskanju osebne potešitve za vsako ceno. Vzroke je treba iskati v dobičkarskem mišljenju, napačnem razumevanju svobode, pomanjkanju „skrbno Pripravljenih zakonov" in nezadostni uporabi že danih zakonov, ^se, ki delajo pri sredstvih jav-nef?a obveščanja, vabi, naj sku-Paj oblikujejo nravna navodila in opravila in te je treba začeti tudi izpolnjevati. Tudi področje reklame mora upoštevati človekovo dostojanstvo. Ta še posebej velja 2a televizijo, ki lahko s svojimi slikami neposredno vdira v hiše, kjer so pogosto, otroci nenadzoro-vani in sami. Najboljša obramba ter hkrati tudi prvi ukrep je, da človek nadzoruje samega sebe in Se tudi sam ustrezno odloča, kar zadeva uporabo sredstev množič-nega obveščanja v lastni hiši.
Dolžnost staršev
'Starši so dolžni skrbeti za zdra-v° nravno vzgojo otrok, ki temeni na zdravem odnosu do človeko-Ve spolnosti, na kreposti čistosti 1° dejanskem samocbvladanju. Pa-Peiški svet za sredstva družbenega 0Wseščanja potem predlaga po-
sebne ustrezne vzgojne in izobraževalne programe po šolah in župnijah.
Cerkev je dolžna oznanjati .Jasen verski nauk" in s tem tudi resnico o človekovi spolni morali. Prizadevati sii mora za stalne stike z odgovornimi pri sredstvih javnega obveščanja, da bodo ti svoje oddaje in druge oblike obveščanja javnosti pripravljali v soglasju z osnovnimi nravnimi načeli.
Težko bo kdaj kdo zares mogel pokazati vse dogajanje povojnih let v naši narodni skupnosti, tisto skrito 'življenje, ki je azijatska toča klestila ipo njem, jz prepričanja nekaterih, da nam s tem pripravljajo ,,raj na zemlji". Uničevanje kmetijstva in naših vasi, naganjanje ljudi v mesta in zgubarske tovarne, ki — z vsem drugim — uničujejo naravo in ljudi, beg množic v svet (Avstralijo in Akriko!), zapore in mučenja za različne ,.krivde", smrti in še in še — to bo moč prikazati celo statistično. Za to ni kriv seve „nihče“ — ker „časi so bili taki in razmere" — ki so jih pa delali ljudje... Toda ne Ibo moč v številkah prikazati ubijanja duha in duše v mladini, ki jim je bila nakazana pot v zločinstvo, uničevanje šolstva, kulturnega razvoja zunaj ..enosmernosti" s primitivnostjo, lažjo, neznanjem itn. Zato tudi ne zaupam kakim pomlajevalnim znakom ,,dokler bo ta rod živ".
Prof. dr. Vilko Novak, Družina 26/27/1989
Pogovor z usmiljenko s. Francko - Cecilijo Rode
Konec junija in v začetku julija je bila na obisku pri sorodnikih v Argentini usmiljenka s. Francka Rode, z redovniškim imenom s. Cecilija. Prišla je iz Irana, od kjer jo je izgnal nestrpni muslimanski režim, od tu pa je odšla v materno hišo Družbe v Pariz. Kje bo njeno novo delovno mesto, še ni vedela, dejala pa je, da ibo orosila predstojništvo, da bi jo poslali v Slovenijo.
S. Cecilija je bila rojena na Rodici pri Domžalah, 8. maja 1945 je z družino odšla v begunstvo, na begunski gimnaziji maturirala, odšla v Argentino decembra 1948, eno leto delala pri neki družini, 27. junija 1950 pa vstopila v Družbo usmiljenk ter leta 1955 napravila redovniške zaobljube.
Na povabilo za pogovor za našo revijo je takoj privolila in se ji za njene odkrite in jasne odgovore toplo zahvalimo.
Sestra Cecilija, kdaj ste se odločili za redovniški poklic? Ali je vplivala nanj kaka zunanja okoliščina? Ali ste ga odkrivali postopoma? In kaj ste želeli uresničiti v svojem redovniškem poklicu?
Ko sem vstopila v Družbo usmiljenih sester v Buenos Airesu (Cocha-barnba 1428), sem napisala prošnjo za vstop v jugoslovansko provinco tole: vzrok mojega poklica so moji star”i, ki so vedno želeli imeti (darovati Bogu) več svojih otrok, še pred poroko (ko sta se spoznavala ata in mama) sta imela te želje. Spolnile so se jima, saj je bil Andrej,
starejši brat, že na poti v duhovništvo, a so mu v Teharjah 19 let staremu prekinili življenje, umrl je mučenec... Mlajši brat Franci je lazarist, ga je tudi sv. Vincencij, nas ustanovitelj, pritegnil k sebi. To se skoraj razume samo po sebi, saj so bili nafii največji prijatelji gg. lazaristi iz Grobelj pri Domžalah. To je bila naša cerkev, čisto blizu doma. To do leta 1945, ko smo vsa družina odšli v begunstvo. Tri leta in pol smo ostali v Avstriji. Blagoslovljena so bila ta leta v taborišču v Spittalu. Koliko smo imeli duhovne oskrbe! 29 duhovnikov se ie ukvarjalo z nami in nam dajalo duhovne dobrine v izobilju. In gospodje profesorji! Ravn' Bajuk, prof. Jeglič, prof. Luskar! — lepa leta pomanjkanja telesnih dobrin, c/bilo polno vsega za vzgojo, za življenje, za božje!
Konec leta 1948 smo prišli vsa družina v Argentino — praznih rok, a z željo, da čimprej začnemo delati in se postaviti na noge. Imela sem 21 let, ko sem povedala atu in mami, da hočem vstopiti v Družbo u-smiljenih sester. G. Ladislav Lenček je bil moj duhovni voditelj; poznala sem ga iz Grobelj. Vstopila sem leta 1950, junija meseca, v noviciat, P° trimesečnem postulatu (dobi preizkušnje). Moja želja je bila že od mladih let pomagati bližnjemu — ubogim. To sem videla že moje starše,
kako so vedno delali dobrodelna dejanja. Doma smo tudi poznali duhovnike misijonarje, ki so odhajali na Kitajsko. Porodila se je v meni želja, da grem tudi jaz v misijone, čeprav nisem razumela v tistih ranih letih, kaj to pomeni.
Kje ste kot redovnica delovali v Argentini ?
Fo enem letu noviciata so me poslali v San Isidro, kjer smo imele sestre šolo (Santa Maria). Zdaj je farna šola. Takoj so me postavili pred razred, čeprav sem bila slabo pripravljena za to. 15 let sem ostala v istem zavodu. Nato so me poslali v Bahia Blanco, kjer sem ostala štiri leta. Ko sem prosila, da odidem v misijone, so me poslali v predmestje Buenos Airesa, v Ramos Mejio, v šolo, da se v enem letu pripravim za odhod.
Ali ste sami zaprosili za misijonsko delo v Iranu? Ali ste tam delo-
vali na različnih misijonskih postojankah v teh 18 letih?
Predstojniki so odločili, da odidem v Iran. Leta 1971 —: januarja meseca — sem odšla iz Argentine najprej v Pariz, v našo materno hišo, da sem se seznanila s francoskim jezikom. Kajti Iran pripada naši Družbi? ki je razdeljena na 73 provinc, v provinco Bližnji Vzhod. Pod to pripadajo Libanon, Sirija, Egipt, Izrael-Palestina ter Iran. Sestre uporabljamo za medsebojne stike in molitve francoski jezik. Po štirih mesecih u-ičenja jezika so me poslali v začetku maja v Teheran v Iranu. Sprejela me je mednarodna družba sester (12) v veliki šoli Jeanne d’Arc — s francoskim in iranskim poukom. Takoj se je bilo treba začeti učiti iranski jezik — čisto novo pisanje od desne proti levi; so arabske črke. Po nekaj mesecih so me pa že poslali na sever v mesto Tabriz v šolo, za začetek šolskega leta 71/712. Začetek je bil težak, čeprav sem bila v otro-kem vrtcu. Usposobljena sem bila za drug predmet: zemljepis.
Leta 1975 sem bila poslana v gobavsko naselje, kjer sem ostala čez osem let. Preje sem že hodila s so-sestro med gobavce, ko sem bila še v šoli. To naselje ie v gorovju, 20 km. od mesta. G. Lenček me je leta 1978 obiskal tam. Moje delo je bilo to, da sem negovala otroke gobavcev, ki so rojeni zdravi. Že od mladih let pa morajo jemati preventivna zdravila, da se ne nalezejo od svojih staršev. Prizadevala sem si, da sem naučila deklice na higienske na-
vade, snažiti svoja stanovanja. To, seveda, so me videle, kako sem sama pospravljala šolsko sobo in so tako potem delale doma. Njih dom je ena soba, ki sluiži za spalnico (spijo na tleh) ter jedilnico, okrog prtiča (plastičnega) se usedejo po tleh; in če imajo obisk, se naslonijo na blazine ob zidu. Vse to je na preprogi, če jo imajo, če ne, pa na odeji. Stoli, mize in postelje so jim odveč, le če so bol. ni v bolnišnici, jih uporabljajo. V tem naselju sem bila tudi odgovorna za sestrinsko mednarodno skupnost (pet sester štirih narodnosti): dve Francozinji, Libanonka, Avstrijka ter I-talijanka.
Iz Irana so vas sedaj izgnali. Kakšen je bil vzrok oziroma pretveza ?
Leta 1983 so me poslali v drugo mesto, južno od Teherana. V tem mestu — Isfahan — sem tudi bila odgovorna za sestrsko skupnost, kjer imamo dom za notranje gojenke — Armenke. Bile smo samo tri sestre: starejša sestra Francozinja je imela dispanzer; za opekline je bila specializirana. Od tod sva bili izgnani s to sosestro Francozinjo leta 1986. 0-stala je tam samo sestra domačinka, Armenka. Vzrok izgona? Niso hoteli več tujcev v tem mestu. Ko sva dospeli s sosestro v Teheran, so naju zadržale cerkvene oblasti; iz nun-ciature je prišel svetovalec nuncija in je rekel, da takoj začnejo s prošnjami, da naju pustijo. Istočasno so izgnali še dvanajst duhovnikov in redovnic. Vsi so odšli, le jaz sem ostala tri leta in malo več. Vedno v pri-
čakovanju, kdaj me bodo končno odslovili. V teh treh letih mi dela ni nič manjkalo. Saj sem bila v hiši, odkjer so izgnali že osem sester (leta 80, ko so podržavili naše šole). Med mojim bivanjem pa še eno, ki je bila odgovorna za skupino. Ostali sva le dve; pridružila se nama je ena sestra druge družbe, kajti ostala je sama, dve njeni sosestri so tudi že izgnali. Cerkev in hiša sester je zelo veliko poslopje; med dnevom sem ostala največkrat sama, ker obe sestri delata zunaj, ena v Domu ostarelih, druga v pisarni kaldejskih vernikov.
Koliko je kristjanov v Iranu? In katoličanov ?
Kristjani v Iranu so manjšina, niti 1%. Največ je Armencev-gregori-jancev: 200.000, ki so pravoslavni; katoliških Armencev je malo, okrog 5.000. Potem so Kaldejci, tudi pravoslavnih je več; ti se imenujejo ne-storijanci — okrog 50.000. Katoličanov je malo, okrog 15.000. Katoličanov latinskega obreda je najmanj, o-krog 1.000, in so skoraj vsi tujci.
šah Reza Pahlavi je hotel svojo deželo Iran — nekdaj imenovano Perzijo — modernizirati po evropskem vzorcu, ajatola Homeini pa je vzpostavil z železno roko strogi islamski način življenja na vseh področjih. Ali bi nam lahko kaj povedali o razmerah v Iranu?
Iran je po prihodu Homeinija postal teokratska islamska država. Ta je vladal deset let kot pravi diktator. Imel je svojo revolucionarno milico,
ki je nadzorovala vse. Posebna nadzorovalna komisija je imela v rokah vso oblast, nad vsemi institucijami in mi. bistrstvi. Vsa obveščevalna sredstva So (bila) zelo kontrolirana, ni nobe-ne svobode. Ječe so polne drugače mislečih glede te revolucije. Vse de-lajo v Iranu v imenu Boga, tudi kadar bičajo, tiste, ki kršijo zakon, tudi kadar ubijajo, je v imenu Alaha.
Koliko prebivalcev ima sedaj I-ran? Kaj je najbolj značilno za mohamedansko versko in njihovo vsakdanje življenje?
V 18 letih je prebivalstvo narast-i° v Iranu od 35 na več kot 50 milijonov ljudi.
Alkoholne pijače so strogo prepo. vedane, enako svinjsko meso. Od zadetka vojske so ustanovili sistem na "bone" — nakaznice — za nabavo brane. Kar je na bone, je po nizki Ceni, na črno se pa dobi, če imaš denar; na primer za en mesec je na °selbo 1,200 kg sladkorja, ki stane 3 i-oman (denar v deželi), na črno pa 130 to man.
Ženska je bila pod vlado kralja Reze Pahlavija že precej svobodna. Revolucija jo je zopet potisnila na-^aj. Vse morajo biti pokrite, tudi v k°lah, od otroškega vrtca dalje. In to v®dno s temnimi pokrivali, da se lasje ne vidijo, itd.
Za muslimane — kar sem mogla 0lPaziti v teh osemnajstih letih, ki sem preživela v Iranu — je najvažnejše zunanje izpolnjevanje verskih dolžnosti: post=ramazan. Kdor se ne drži posta (lahko jedo pred son-dnim vzhodom in po sončnem zaho-
du), ga lahko bičajo na mestu, če ga dobijo, da je prekršil post bodisi s kajenjem, pijačo ali jedjo. Njih mošeje imajo močne zvočnike, da se sliši njih molitev, petje — kričanje, daleč naokrog. V šolah in v vseh dr. Savn ih uradih imajo sobo za molitev in je skoraj obvezno, da gredo opoldne opravit svojo molitev — v arabščini, nerazumljivi za večino. Vedno se morajo obredno očistiti pred molitvijo. Navadno se sliši med njimi, da prisiljeno ne morejo moliti. Seveda so pa tudi pravi molilci, prepričani, to so pravi muslimani, dobri, Zelo gostoljubni, ljubeznivi. Ljudje so povprečno dobri, imaio lepo navado, da vedno povabijo tujca, naj bo njih gost.
Osebno sem se dobro počutila med ljudmi, nikdar me niso silili, da bi prestopila v njih vero. Za mohame-danca je težko, da bi razumel, kaj pomeni redovno življenje in celibat. Med mohamedanci imajo po več žena, do pet žena en mož. Prvo vprašanje, ki stavi mohamedanec, je, ali ste poročeni, ali imate otroke itd. Ko sem bila v gobavskem naselju in sem šla večkrat na sprehod v mesto z otroki, sem slišala mimogrede: koliko otrok ima. Bog jih blagoslovi! lin ko me je revolucionarni miličar zasliševal, preden so me končno odslovili iz dežele, kateri so moji i-ranski prijatelji, sem mu odgovorila, da kakih 200 otrok iz gobavske-ga naselja. Je pa rekel, tisti ne, kateri drugi. Končno moram reči, da sem bila zadovoljna in srečna v teh osemnajstih letih v Iranu, čeprav sem prestala tudi strahote bombardi-
ranja in misilov; čez samo mesto Teheran smo jih dobili 150. Težko mi je bilo zapustiti sosestro, ki je ostala sama v taki veliki hiši in ima delo zunaj pri starčkih. Tudi mnoge dru. ge, ki smo skupaj delali, molili, peli, ki sem jih vzljubila in jim pomagala, kolikor sem mogla.
Katere so značilne poteze duhovnosti in dela vašega reda?
Značilnosti našega reda usmiljenk sv. Vincencija je karitativno delo, bodisi med bolniki, pri starčkih, otrocih, zapuščenih, umobolnih in vsepovsod, kjer so tisti, ki trpijo bodisi telesno ali duševno. Sv. Vincencij nam je dal kot podlago našega poklica, da si prizadevamo v ponižnosti, preprostosti ter pravi ljubezni, da služimo bližnjemu. — Vedno se je treba prilagoditi novim oblikam slu. ženja — najrevnejšim modernih časov: droge, aids, osamelost...
Še eno zelo osebno vprašanje, na katerega lahko odgovorite ali ne: Ali ste v svojem redovniškem življenju zadovoljni? Ali bi vstopili znova v redovniško življenje, če bi so še enkrat morali odločati?
Sem že skoraj 40 let v Družbi usmiljenk in če bi morala še enkrat začeti, bi se z istim veseljem odločila za ta poklic, čeprav vem, da sem služila zelo nepopolno Gospodu v u-bogih. Sem zelo srečna in gledam z veseljem v bodočnost, vedoč, da je Gospod tisti, ki je delal po mojih rokah, molil z menoj, se daroval, saj je bilo vse storjeno v Njegovi navzočnosti.
,,Hočem ljubiti," sem zapisala nekje v začetku svojega poklica. Go-spod bodi moj mili sodnik, če niše® znala to izpolniti v vsej meri do Njega, ki je vir vse ljubezni, in do bliž' njega, bodisi gobavca, otroka, starčka, ubogega — mojega brata, ki j® vsak človek.
Kaj bi želeli reči dekletom v naši skupnosti?
Gospod ne neha klicati; tudi danes kliče, trka na mlada srca. Le tisti, ki znajo prisluhniti njegovemu glasu in se odločiti, bodo dosegli notranjo srečo, ki je nihče ne more odvzeti.
Pogovarjal se j® Jože škerbec
Poživimo spomine
in jih posredujmo naši mladini!
V zadnjem poglavju svojih zapiskov iz življenjskih spominov in Preskušenj sem že opisal, kako so nas kmalu po prihodu s priznanjem za našo delavnost pohvalno sprejele mendoške javne oblasti in tudi domačini. Izredno pomembni in važni pa so bili in so še vse do danes naši odnosi do tukajšnjih cerkvenih krogov in njenih najvišjih oblasti. Z našim pevskim zborom smo namreč mnogo in pogosto prispevali tudi k tukajšnjemu verskemu in zlasti bogoslužnemu življenju. Kajti prva leta Po našem prihodu je bilo petje po cerkvah silno redko in šibko.
Tukajšnji nadškofje so nas vsi Po vrsti izredno cenili in hvalili naše tradicionalno narodno in versko življenje; imeli smo z vsemi takorekoč redne stike.
Zelo radi so se tudi odzivali vsakokrat našim vabilom za prisostvovanje na naših posebnih Prireditvah.
Ob vseh takih priložnostih so nam dajali izredno dragocene izjave, k- so za naše življenje izven domovine posebno in življenjsko Pomembne. Prepričan sem, da je naša dolžnost, da jih posredujemo svojim mlajšim, ki naj si jih vtisnejo v spomin in ohranijo med svojimi življenjskimi vodili.
Nekaj takih izrednih dogodkov
povzemam iz našega ..Glasnika slovenske skupine v Mendozl" (j. 1984), ki ga le redko občasno izdaja naše Društvo.
Ko je mendoški nadškof msgr. Buteler podelil v kapeli sester frančiškank našim malim prvo sv. obhajilo in sv. birmo, jim je govoril: ..Ponavljam pa vam, sinovi moji: ostanite zvesti svojim svetim tradicijam; ne smete popustiti niti za las!"
In ko je isti nadškof odhajal na zadnji koncil, smo mu izročili pozdravno poslanico za ljubljanskega nadškofa Vovka. Spomnimo se ob tem, da so ga nekaj let preje na poti za birmovanje partizani v Novem mestu na vlaku polili z bencinom in zažgali. Povzročili so mu težke opekline po vratu! O srečanju z njim v Vatikanu nam je msgr. Buteler pismeno po g. Hornu in po povratku o-sebno poročal, kako. se mu je zdelo, da stoji pred živim mučencem; pokleknil je predenj in ga prosi! za blagoslov. „S solzami sem prejel njegov blagoslov in s solzami v očeh me je blagoslovil govoreč: Moli zame! Sprejmi moj nadškofovski blagoslov, ki naj velja hkrati tudi vsej slovenski skupnosti!" G. Hornu pa je msgr Buteler prinesel veliko stensko fotografijo nadškofa Vovka med ude-
leženci na koncilu v baziliki sv. Petra. Jasno je, da je sliko naročil prav za nas!
Ko je msgr. Maresma na lastno pobudo (!) ob potovanju v Rim sklenil obiskati tudi metropolita dr. Pogačnika v Ljubljani, je bi! pri njem tri dni osebni gost. Obiskal je Brezje in Bled. Po povratku nam je v našem domu zbranim govoril o svojih vtisih, ki so mu dokazovali, da je slovenski človek v svojem sto in stoletnem preobrazovanju znal celo naravne pogoje lastne zemlje prilagoditi za svoje vsakdanje praktično versko življenje. Gotovo so ga prevzele pa naših ravninah, gorah, njivah in travnikih številne cerkve, cerkvice, kapelice in znamenja. In še to: naravnost osebno ga je okrepilo spoznanje, kako naš človek v Sloveniji od najvišjih cerkvenih osebnosti pa do zadnjega vernika — v kolikor je pač v bežnih trenutkih mogel dobiti osebnega stika — z globoko vdanostjo in zaupanjem v Boga in Cerkev v trezni umirjenosti ter odločnosti živi svoje tradicionalno pristno versko življenje, ki ga ne bo mogla zbrisati nobena sila.
■In po povratku je v Slovenskem domu, tu med nami govoril naši mladini: „Ne smete prerezati popkovine, po kateri ste povezani s svojo matično domovino! Po tej zvezi črpajte življenjske sile iz bogate tisočletne krščanske tradicije!"
Pa prisluhnimo še enkrat prav posebej pazljivo besedam, ki jih
je naslovil ob blagoslovitvi temeljnega kamna našega novega Slovenskega doma sedanji nadškof msgr. Rubiolo na mlade: ,.Vestno in z ljubeznijo morate gojiti versko in narodno tradicijo v tej novi domovini. Skoraj bi si upal trditi, da bi bila ta opustitev težak greh."
Ali se nista tu srečala on in naš svetniški kandidat Anton Martin Slomšek, ki je v svoji pridigi ob Blatnem jezeru na Koroškem 1. 1838 — torej pred 150 leti! — govoril: „Kdor svoj materinski slovenski jezik pozabi, svoj talent malopridno zakoplje-Bog bo enkrat terjal in vsi zaničevalci svojega poštenega jezika bodo potisnjeni v vnanjo temo"?
Kako izredno naključje! Slomškovo slovensko misel je po 150 letih ponovil — tujec v Mendozi!
In končno: ob obisku ljubljanskega metropolita dr. A. Šuštarja je bil v našem domu na pozdravnem večeru tudi mendoški nadškof msgr. Rubiolo. Po pozdravnem petju našega pevskega zbora je pozdravil ljubljanskega metropolita : ,,Prevzvišeni! Dobrodošli! Priča ste, da je ta skupnost živa in povezana v edinosti, kakor to dokazuje ta dom. Je to skupnost, ki globoko ljubi svojo domovino in svojo vero, kakor izpričuje ta pevski zbor, že dobro poznan med nami..."
Vse to spada med dejstva, ki so jih po mojem prepričanju brez dvoma dolžni starejši posredovati našim mladim, da si jih vtisne-
In življenje leče naprej...
(Iz begunskega dnevnika)
NOVI DOMOVINI IN NOVEMU ŽIVLJENJU NASPROTI
Je barčica pripravljena, na morje je postavljena.
Genova - ponedeljek,
17. januarja 1949
Ob šestih zjutraj je vlak zapeljal naravnost v pristanišče v Genovi. Izstopiti ne smemo. Orožniki so vlak takoj zastražili čakali smo v vozovih in gledali v sivi hrib. Začelo se je dobro daniti. Ob osmih so pristaniški delavci začeli odvažati in nakladati našo prtljago na ladjo Holbrook, ki je usidrana pred našimi očmi. Delo je bilo opravljeno v poldrugi uri. Ukazali so nam, da izstopimo, in uvrstili so nas po številkah, ki so nam jih dajali uradniki IRO. Potem smo se pomaknili do IRO oficirja, ki nam je izročal potne liste, in s temi v rokah smo v strogem vrstnem redu odšli v veliko dvorano, kjer nam je pristaniška policija pregledala potne liste. Srce nam je zastajalo ob tej zadnji policijski kontroli v Evropi. Vse je potekalo mirno
jo v spomin, da jih ne pozabijo ter o njih osebno v svoji notranjosti kdaj pa kdaj pomislijo.
Božidar Bajtih
in zelo vljudno, niso brskali po nobenem seznamu. Ko je policija dala na potni list svoj žig in s tem dovolila vkrcanje, je bila bojazen mimo.
Skozi dolgi hodnik smo stopili na ladjo. Mornarji so nam še enkrat pregledali potne liste, jih primerjali s transportnim spiskom, dali so nam 'ladijsko karto in nas s tem sprejeli za svoje potnike. Vse je poteklo v lepem miru, vljudno, zelo hitro. Takoj so nam izročili vso našo ročno prtljago in nam dali številke od težke prtljage, ki se je že nahajala globoko v trebuhu ladje. Ločili so moške od žensk. Moški smo odšli v moški oddelek, ženske v ženski del ladje, ki ni imela kabin, ampak velike skupne spalnice, o-premljene z udobnimi posteljami in čisto, novo, svežo posteljnino. Odložili smo ročno prtljago, zasedli postelje in se malo odpočili. Zdaj smo torej v novem, u-dobnem, trdnem domu na vodi za nekaj tednov.
Počasi smo zlezli na krov, ki se je vedno bolj polnil in postajal vedno živahnejši, pa tudi na pomolu se je nabralo mnogo ljudi. Čakamo na odhod. Mornarjev ne vidimo, ker so že vsi na svojih mestih in čakajo povelja. Po zvočnikih zadoni kapitanovo povelje ..mornarji na svoja mesta". Gledam, kako pregledujejo debele vrvi, s katerimi je ladja že naveza-
na na vlačilce, ki so že pod polno paro. Zopet povelja: ..zaprite ventile!", in čez nekaj časa „dvig-nite sidra!" Samo peklenski ropot slišimo. Ko ropot težkih verig mine, se začne ladja tresti in zaslišimo ropot ladijskih strojev, ki stresajo ladjo, ta pa prav mirno, počasi drsi iz luke. Pomol se počasi odmika, ljudje nam mahajo v pozdrav. Ura je polštirih popoldne. Ladja komaj opazno, rahlo in počasi drsi. Obrazi so se zresnili, objela jih je žalost, vsem pa solze zalivajo oči. Zbogom, domovina, zbogom, rodna gruda in stari svet zbogom, ljubljeni domači! Počasi, počasi in brez tresenja se ladja pomika in hrib se odmika in postaja še bolj siv. Vlačilci mirno in previdno vlečejo našo velikanko, menjajo smer zdaj v levo, zdaj na desno, eden zmanjša brzino, drugi jo poveča. Precej časa traja ta igra. Potem vlačilci spuste vrvi, se odmikajo od ladje, mornarji potegnejo vrvi na ladjo.
Ladijska sirena zatuli, ladja se močno strese, stroji ropotajo in stresajo ladjo, ki ponosno zdrsi v Genovski zaliv in v Ligurijsko morje. Redkobesedni, mrki in žalostnih obrazov počasi zapuščamo 'krov. Dan bledi, hlad postaja močnejši, noč nas sprejema v svoj objem. Prva noč na morju!
Okrog sedmih zvečer nas kličejo v cbednico k večerji. Obedni-ca je velika, izredno čista, lepo urejena, z lepimi, izredno čistimi mizami, stoli, pribor lep. Lepo
smo postreženi. Vsak dobi jed na bleščečem kovinastem pladnju. Večerja je obilna, okusna in močna. Zelo se nam je prilegla, po u-trudljivem potovanju in brez tople hrane ves dan. Po štirih letih hudega stradanja imamo zadostno hrano, skrbno pripravljeno in z lepo postrežbo. — Po večerji kratek sprehod po krovu, nato pa k počitku.
Nai Holbrooku na Ligurijslkem morju 18. januarja 1949
Zbudil sem se okrog dveh zjutraj. Ladja se močna stresa, čudno škriplje in poka. Morje je nemirno in močno buči, sinko Franci pa na svoji postelji poleg mene trdno in mirno spi. Zjutraj smo k:maj vstajali, mnogi so že ponoči bruhali. V našem oddelku je večina potnikov obležala. K zajtrku nismo šli. Ligurijsko morje je znano kot močno nemirno. Zgrabila nas je morska bolezen. Treba se bo pač privaditi tudi takim nevšečnostim. Sinko je takoj opazil, da sem bolan, in se od mene ni premaknil. Dopoldne sem povračal, presedel sem na krovu; na svežem zraku me je nevšečnost minila. Morje se je šele popoldne umirilo in krov se polni z okrevajočimi. Nekateri pa se še kar naprej naslanjajo na ograjo in gledajo v morje.
Okrog štirih popoldne plujemo mimo Balearskih otokov. Za ladjo se pode jate belih galebov, jo preletavajo in se spuščajo v morje,
se zibljejo na srebrnih valovih kakor majhne barčice. Tako se od-počivajo, ko se bo približala ladja z nasprotne strani, se bodo tudi oni obrnili in jo sledili, čudovito lepo se ta bela telesa o-dražajo od sinjega neba in temnomodre morske gladine, ki jo poljubljajo žarki počasi zahajajočega sonca. Zbogom, prelepa Ma-llorca in Palma. Na vajinih obrežjih se sončijo od lenarjenja utrujeni bogatini. Pred nami se vedno bolj na široko odpira obzorje, •plovemo že po Sredozemskem morju.
Na Sredozemskem morju — v sredo 19. januarja 1949
Ponoči je žena močno zbolela. Zjutraj jo je prišel pogledat IRO-zdravnik, ki spremlja naš transport. Samo pogledal jo je in ji rekel, naj gre na krov na sveži zrak. Je italijanski Jud in se je že znašel v varnem pribežališču v IRO v družbi sebi enakih. Zdaj kot zastonjkarski turist potuje na oglede v novi svet.
Od devetih dopoldne ima žena tako močne krče, da ne more več vzdržati. Lomijo ji prste, roke, noge. šel sem do ladijskega zdravnika in ga prosil, naj jo pride Pogledat. Takoj je ustregel. Skrbno jo je povpraševal in pregledoval, skušal ji je raztegniti prste na rokah, ,pa svinčnika med prste ni mogel spraviti. Takrat je bil slučajno navzoč pri njej tudi dr. Rjahin, ruski begunec, bivši taboriščni zdravnik v Pcggetzu in Spi-
ttalu, kjer je ženo zdravil in je vedel, za kaj gre. Bil je navaden potnik, varovanec IRO kakor mi, in je vedel, da se v zdravniške posle ne sme vmešati. Zato je po Marku Kremžarju, ki je bil zdravniku tolmač, pripovedoval, za kaj in kako je ženo v taborišču zdravil. Mirno in z vso pozornostjo ga je poslušal, ženo pa prijazno tolažil, da ji bo kmalu odleglo. Odšel je in se tudi takoj vrnil, ji dal injekcijo morfija. Dvignili so jo in osebno jo je pomagal nesti v ladijsko bolnišnico. Spravil jo je v posteljo, dobila je v žilo 21 grozdnega seruma in ponovno injekcijo morfija. Ostala je v bolnišnici nekaj dni in iz nje po dobri in skrbni negi odšla ozdravljena. Zdravnik je mlad, ljubezniv in zelo vesten Amerikanec. Ko je žena po odhodu iz bolnišnice posedala na krovu na svežem zraku, jo je še vsak dan prišel pogledat.
Že zgodaj zjutraj se je nebo temno pooblačilo in kmalu smo zavozili v gosto meglo. Sirena je vsakih pet minut tulila, čudno pretrese človeka to tuljenje. Še nam je v spominu in v kosteh iz vojnega časa. Spremlja nas tudi rahel dež. Počasi pa so se megle razpršile in nastal je krasen dan. Morje je mirno. Okrog enajstih dopoldne smo zagledali špansko obalo in daleč v ozadju je v snegu bleščala Sierra Nevada. Poslednji sneg, ki ga gledamo v Evropi. Vidimo mnogo ladij, spremljajo nas jate galebov, saj ves dan plujemo ob španski obali.
Do zdaj smo naše ure pomaknili nazaj za eno uro; nocoj jih bomo pomaknili spet za 1 uro.
Kakšna je ta naša ladja Holbrook? To je ameriška transportna ladja, tipa tiberty, ki je prevažala med drugo svetovno- vojno ameriške vojake in vojno opremo čez Atlantik na evropska bojišča. Je velika, dokaj udobno o-premljena, z velikimi prostori za skupne spalnice in bivanje vojakov, z veliko kuhinjo s štedilniki na gasoil, z zmrzovalniki za živež, najmoderneje urejeno ambulanto (bolnišnico), z obednico za moštvo in posebej za oficirje. Na krovu smo imeli na voljo udobne ležalne stole, bilo jih je veliko in zanje nikoli ni bilo borbe.
Prehrana je bila za sestradane begunce naravnost odlična. Zaj-
trk: ocvrto jajce, pražena prekajena slanina, porcija kosmičev na mleku, mlečna kava ali čaj s kruhom in marmelado in kozarček ohlajenega sadnega soka.
Kosilo: šunka s kruhom in solato, mesna omaka s krompirjem, puding in sveže sadje.
Večerja: klobasa, pečen krompir in stročji fižol, šunka, solata, kruh puding in kava. Za žejo pri jedi vina nismo imeli, pač pa je bil na mizi vedno- čaj. Sladko pitno vodo smo imeli vedno na voljo, pač pa so nam stalno priporočali, naj s pitno vodo varčujemo. Vedno je bila hladna. Za umivanje, kopanje in pomivanje smo u-porabljali le morsko vodo.
Nocoj spet pomaknemo ure za 1 uro nazaj.
France Pernišek
Zgodba o gorenjskem „Tarziciju
V	tem mesecu septembru poteka deset let, odkar smo pokopali zvestega dosmrtnega mendoškega mežnarja Janeza Šterna. Pa ne samo našega mežnarja, marveč tudi gorenjskega „Tarcizija“ Doma je bil v Hrastju pod Kranjem ob Savi.
V	družabnem razgovarjanju, ko sva obujala pred mnogimi leti spomine na domovino, mi je tudi omenil svojo dogodivščino- iz časov, ko je Hitler zasedel Gorenjsko in so gestapovci preganjali ne
samo naše ljudi, ampak tudi duhovnike. Isto usodo je doživel tudi upokojeni dekan, pri katerem je rajni Janez tudi mežnaril.
Neko nedeljo sem si vzel čas in ga šel obiskat z namenom, da mi podrobno opiše dogodek.
Opisoval mi ga je in sem si podatke sproti zapisoval. Pripovedoval je nekako takole.
„Bilo je takrat, ko je nemška gestapo preganjala in preseljevala tudi duhovnike. Prišla je vrsta tudi na našega dekana Podvinske-
ga, k' je bil upokojen pri cerkvi av- Marjete v Hrastju.
Bil sem ravno navzoč, ko ga je kestapo prišla iskat. Ker sem biil Za mežnarja, sem čutil dolžnost, da povprašam g. dekana za svet, kaj naj napravim s posvečenimi hostijami v ciboriju, ki ne sme.
biti več kot 14 dni stare. Računal sem seveda, da gospoda v 14 dneh gotovo ne bo nazaj. Kaj naJ torej storim?
Približati sem se mu hotel, da ka povprašam. Pa me je gestapo-Vec brž porinil nazaj. Še enkrat Sem poskusil, da bi se gospodu Vendarle približal in ga povprašal. Gestapovec pa je zavpil: "Marš!" z brzostrelko proti meni. Povprašal sem nato od daleč. Go-apod dekan mi je naročil: „Na-Pravi. kakor veš in znaš!"
Vedel sem pa, da je v Trbojah ae gospod doma. Takoj sem se napotil k njemu in ga prosil, da bi Prišel k nam maševat in bi izpraznil ciborij. Pa mi je gospod v Trbojah razložil, da ne sme nikamor, ker je pod kontrolo. Narodi mi je, da naj jaz vzamem iz tabernaklja hostije in mu jih pridem. Razložil mi je takole: "Vzemi kakšno lepo košarico in he] prtiček. Hostije lepo zavij, tabernakelj pa počasi in lepo odpiraj |n vse tako napravi, kot je to de-al gospod dekan." Vse sem tako storil in odnesel hostije v Trboje."
Zanimivo je, kako mi je podrob-110 n spoštljivo razlagal, kako je s tresočo roko pred tabernakljem
razgrnil prtiček, stresel posvečene hostije nazaj iz ciborija in zaveza] culico, ki jo je nato na kolesu odpeljal v Trboje.
„Gospod župnik mi je vrnil prazno košarico.
In prišli so težki časi, ko smo se morali umakniti od doma. Naložil sem na voz vse potrebno in dva otroka in vse peljal proti Sv. Ani nad Tržičem. Tam se je pa kolona ustavila in nismo mogli nikamor naprej. Vzel sem z voza oba otroka in materi rekel, naj vzame še vrečo, kjer je bilo nekaj hrane za otroka. Mati pa niso vzeli z voza vreče, ampak so mi dali košarico, ki sem v njej peljal hostije v Trboje. Bila je pa seveda prazna.
Po poti so mati že pešali. Dobri ljudje so jim pomagali in dajali hrane, da niso omagali. A košarice niso dali iz rok. In tako je še danes shranjena pri nas doma v Mendozi."
Pretresljiva zgodba iz časov, ko se je za naš narod začela najhujša tragedija!
Pogovarjal se je in zapisal
Božidar Bajuk .
Jože Krivec
V dolini belega c velja
V toplem opoldanskem soncu se voziva s Francetom po glavni cesti proti Bariločam. Okrog 460 km bi bilo do tja. Ampak zadovoljiva se z bližnjim ciljem: El Chocon. Toliko zanimivega in obetajočega smo zadnja leta brali o tej največji dokončani argentinski e-lektrarni, da pač ne bi storil prav. če je ne bi šel pogledat. Samo 101 km nas loči.
Bolj ko se oddaljujeva od Ci-pollettija, bolj izginjata svežina in zelenje. Spet nas objemata timi rajo ča zemlja in usahlo grmovje. Kjer preneha namakajoča žila z vodo, preneha zelena podoba. Padavin je zdaleka premalo, da bi vzdrževale življenje.
Ko se čez dolgo enolično vožnjo prevrže hrib, se odpre pred očmi — El Chocon. Globoko spodaj sanjari sinje jezero z obširnim umirjenim vodovjem, po katerem plava nekaj igrivih parov vodnih rac. Nad njimi pa se prepeljavajo beli galebi. Tam izza skalnatega obrežja se približuje čoln z veslači. Na ceisti motijo tišino le rediki avtomobili: ni še čas poletnih izletniških radovednežev. Tudi ptiči to dobro vedo. Brez skrbi nabirajo mehka pereščka za svoja domovanja.
Tu je bivališčni del z vsemi modernimi zahtevami za nameščen-
ce: bolnišnice, osnovna in srednja šola, cerkev, telefon, trgovine vseh zahtev in okusov, kino, športne naprave...
V kačjih zavojih drži prihod proti jezeru in elektrarni. Zdaj šele občutiš ogromno razsežnost zgradbe, ko si pravzaprav le majhna bolna na bregu velikanskega jeza, ki se vleče v dolžino 2500 metrov in se dviga v višino 86 metrov, držečega tja na drugi breg Rezervno jezero oklepa 816 km vodne površine. Varnostni kanali za odtok odvisne vode iz jezera pomagajo k sigurnosti gradbenih naprav.
Prav ob začetku jeza sva se spustila po kamnitem stopnišču v bližino gladine vode, da bi ujela kak dragocen posnetek bližnjih zatvornic. Vendar le za kratek čas: zamolkel odmev strojnih naprav in nenehno premikanje vrtinčaste vode te požene kmalu nazaj, odkoder si prišel.
Zamudila sva film o gradnji hiti roče n tral e v pclsebnem kino-salo-nu. To nudijo vsaki večji izletniški skupini, da razgrnejo pred njimi neizmerne gradbene napore je orjaške hidrocentrale. Vendar iznajdljivi France se je predstavil prikupni gospodični kot sodelavec pri poskusih materiala, mene Pa koit profesorja iz Capitala. To nam
je odprlo brez težav vrata v kino-salon in do čez polurnega filma o Nastanku BI Ghocona, čeprav le Samo za naju dva. Do strojnih haprav pa navaden človek nima vstopa.
V informativno-propagandnih izdajah berem, da je El Chocon dvignilo 2300 delavcev v petih letih, Planicie-Banderita in Arrc-^ito pa v istem času 1700. „una Potencia inistalada de 1770 MV y u0a generacion de energia de 540 GWh al ano“. (preračunanje pvenuščam sposobnejšim kot sem jaz). Zakaj manjka električna e-^evgija v Argentin, da je treba ^Porabljati prekinitve — naj pojasnijo tehnični veščaki!
Od vseh početkov, kar so začeti misliti, študirati in preračuna-vati načrte za te velikanske elektrarne, so oblasti imele pred očmi predvsem naslednje obče narodne 'a provincialne cilje:
1.	kontrolo ali popolno odstranitev poplav, ki naj človeku zasi-gura, da ne bo izgubil dela, naporov in investicij mnogih let v nekaj kratkih razdiralnih trenutkih.
2.	Možnost reguliranja rek za namakanje velikega kompleksa o-zemlja.
3.	Proizvodnja električne energije.
4.	Morebitna plovba po reki Rio Negro.
5.	Nastanek umetnih jezer in jezov in njihove uporabe v turistične cilje.
6.	Uporaba energije po nižjih stroških za porast manjših industrij v posameznih domačih provincah.
Leta in desetletja so študirali načrte, jih spreminjali, dodajali, odvzemali. Mnogo važnega je bilo skoraj docela pozabljenega (npr. namakanje, kar bi bilo koristilo razširitvi naseljevanja in spremembi mrtve v živo zemljo.
Tisto sončno, a sveže jutro, sva odšla še do vodovodne črpalke za pitno vodo. Med potjo je odločil, da skočiva še na chacro mojega sopotnika iz Capitala. Ta me je takoj spoznal in mi prišel naproti. Bil je res presenečen nad obiskom.
„Sem vam obljubil, da vam ga pripeljem,“ je France pojasnil veselo.
„Prav! Prav! Dobrodošla! Vstopita, da bomo poskušali zadnjo pijačo!" je povabil brž na žga-
nje, iki ga je sam pripravil. Poklical je hčerko, ki sem jo srečal že na postaji ob prihodu. Tisto srečanje je pripomoglo do domačnosti.
»Tvoja študentka," sem mu dejal. „čudno, da še ni pozabila srečanja v šolskih klopeh. Profesorji se trdneje spominjajo svojih študentov."
..Morebiti. Kar pa je res, da hud profesor tudi dolgo rogovili po glavah študentov."
Heine, ime dobrodušnega gospodarja, je že polnil kozarčke s kristalno pijačo. Trčili smo in se globoko oddahnili.
„Močan je. Za zjutraj premočan!" sem ga pohvalil.
„Ta vsaj požene kri po žilah!" ga je Heine zagovarjal. „Kako bomo ,pa za jodlali brez take pomoči in dobre volje!" Zvito me je pogledal in se zasmejal ob spominu na vožnjo.
„Danes ste vi na vrsti," sem ga opomnil. „Jaz sem zadnjič pokazal korajžo."
„Moj prijatelj je hotel videti cvetenje drevja," je pojasnjeval France. „V Capitalu tega ni."
„Še kaj drugega bi me zanimalo. Recimo, kako ste prišli v te kraje in se zrasli z zemljo."
»Glejte! Različne govorice krožijo: da so prvi priseljenci prišli, zgrabili za delo in ostali. Niso poznali povratka. Najbrže se niso imeli kam zateči. Drugi so nato že izkoristili položaj: bili so iznajdljivejši: nekdo se je okoraj-žil za prvo trgovinico, odprl ho-
telček, zgradil pekarno. Videli s6 tudi potrebo mesarije in krčme 9 pijačico. Nato se je pojavil 96 kovač za kovanje konjev in p°' pravilo voz, lekarnar, ki je kuhal zdravila in varil strupe. Seveda ni moglo manjkati poštarja, če je kdo komu pisal ali kaj kam P°* slal. Za red in pošteno življenj6 sta skrbela po en kaplar in narednik s sedežem v neuporabnem železniškem vozu, prepuščenem od železniške uprave... Enkrat tedensko je tudi prihajal zdravnik-
Prvi priseljenci — kdor prej pride, prej melje — so posedli zemljo okrog postaje: Španci, nekaj Italijanov, Francozov, Nemcev in Čilencev. Gojili so krompir, f-1' žol, čebulo, trs je — vse za domačo uporabo. Mislite si te omahujoče začetke, vendar ne brez upa, da bi zapuščali zemljo. Tako se je življenje boljšalo, urejalo-Blizu središča so bile kinte po 3 in 4 hektarje, ob robu pa 12 do 20, seveda do tja, kamor je segala voda."
»Gotovo so tudi bolj na veliko menjavali kakor pa prodajali zemljišča."
»Seveda! Iskali so primernejše lege, večje kinte, boljše možnosti-Povem vam, kako je moj oče kupoval kinto. Ni se oprijel prye ponudbe. Ob prihodu se je najprej nastanil v hotelu in poizvedoval po življenju in po kakovosti zemlje. Najel je fijakarja, da ga je vozil po ozkih poteh in si je vse natanko ogledal. Fijakai mu je moral pokazati vso tisto
zemljo, ki se je zadnje čase prodala. Potem je stopil še k nekemu Amonsu, ki je vodil veliko preizkusno chacro, da mu je postregel iz svojih izkustev. Ta ga je dokončno navdušil in mu pokazal mlade nasade jabolk in hrušk pri sebi. Videl je tudi druge prišlece, predvsem Angleže, začeti z delom in je dobil zaupanje. Kupil je zemljo in ostal. Še prav dobro se spomnim, čeprav šolarček, ko smo se selili. Kjer je zdaj hiša, je stala koliba iz blata, zadaj pod bambusovo streho dve kobili in en konj, ki so mi ga dovolili jahati. Prejšnji lastnik, neki Perez, se je preselil v center in ,s seboj odpeljal tudi psa in mačka. A ta dva sta v prijateljstvu premagala šestkilometrsko razdaljo in se vrnila na staro mesto. Oče ju je gledal in ni mogel razumeti, kako sta se vrnila v stari dom, ne pa ostala pri svojih ljudeh. Hotel ju je vrniti Perezu. Na prigovarjanje nas otrok se je oče vdal: pobožal je mačka, ki mu je odgovoril s predenjem, od ipsa pa sprejel tačko, ki mu jo je ponujal...
Začrtali smo prostor za novo hišo in shrambo za orodje. Prišla sta dva delavca, potegnila linije za sadne nasade in spomladi so pognala že mlada dreve-ščka:	Rome Beauty, Granny
Smith, Golden delicious, Red de-licious...“
,,'Zanimiva zgodba!" se je oglasil France.
..Čestitamo k napredku in sreči! Vsakdo tako hitro ni mogel
uspeti! Trčimo! Dobre želje naj še povečajo uspeh!" Dvignili smo kozarčke. Hčerka Lili pa je razdeljevala dišečo kavo in pristavila vabeče pecivo.
Po zanimivem razgovoru sva se pripravila na odhod. Vendar Heine o tem ni hotel nič vedeti. Želel je, da bi ostala čez poldne. Težko smo se pogodili. Bil je tole majhen obisk, povabilo pa naj ostane za drugič — če Bog da!
„Za gotovo prideva, če nam bodo stregle 'mlade roke," sem se pošalil. Na vsak način pa so hotele naplačilo: moral sem še enkrat zajodlati. Heine mi je odgovoril, ko sva že lezla s Francetom v avto.
Počasi se pomikamo med hišami v Cipolletiju. Občudujem to čisto mesto z večinoma novimi stavbami. Pravijo, da se je mesto zadnja leta zmoderniziralo in dvignilo ter v marsičem prekosilo celo sadež province: Neuquen.
Komaj se ustavi naše vozilo pred hišo, že se odprejo vrata in nam pride naproti on — prijatelj Polde. Visok človek, umirjenih potez v licu in možatega nasmeha. Ustaviva se drug proti drugemu in se ogledujeva. Iščeva razlike drug na drugem. Imava pravico, čez 30 let se nisva videla. Soseda v 8'oveniji: on eno faro zahodno od Ptujske gore, jaz eno faro vzhodno. Po prihodu se je kot ve-ščak za hmelj lotil svojega posla: odšel na hmelj-ske nasade ter
se tam uveljavil. Mi smo ostali v sivem Buenos Airesu.
„Pridi, dragi, da si te ogledam. Še od zadaj!" mi je smejoč se zapovedal. Urno sem se obrnil. „Bog-me, ostal si kakor si bil! Se nič ne staraš?“
„Gotovo se. Še prav močno. Le ti tega ne vidiš v brljavi luči. Poglej mojo glavo: jesen jo krije čez in čez. Ni več pšeničnih kodrov, kakcr so bili nekoč v pomladi. Opazuj korake: počasni so in omahljivi. Da ti ne razkrijem srca: rahlejše tolče in plavi tolmun-čki ga ne vznemirjajo več, če govorim v Balantičevem jeziku," sem mu pojasnjeval.
„Kaj bi ti še rad ? Pri teh letih je važno, da moreš rabiti še svoje noge za hojo in da pokriješ še čelado z lastnim mahom," mi je odvrnil.
„Vidva pa govorita svoj jezik!" se je vmešala Marija.
..Glavno je, da se razumeta, ne?"
Sfsnila sva se v topel objem, ki je veljal za vsa izgubljena desetletja. Tudi z ženo, gospo Branko, sva se vljudno pozdravila.
„Vstopi, moj nocojšnji dragi gost!"
Polno zlate luči se pretaka v razkošnem prostoru: sonce je že počasi lezlo za nepoznano suho hribovje.
Med vrati onemim pred široko steno do stropa natrpano s knjigami. Gledam kakor v oltar, ko ga oči oživijo iz mraka.
„Kaka knjinica! V resnici se
moreš postavljati z njo," sem ga odkrito pohvalil. Sedel sem v udobni naslanjač prav nasproti knjigam, da so se moje oči z lahkoto pasle po njih.
Polde takoj ponudi cigarete. Potem postavi na mizico whisky in končno še neki grenko-sladki liker.
Vse se vsem ponuja in priča, da ima Polde brez dvoma dober okus.
..Ugotavljam, da beremo vedno manj, zato smo tudi vedno revnejši. Narod, ki ne bere, pa se hitro duhovno pogreza in izgublja na kulturni težnosti."
,,Meni je knjiga še vedno zvesta prijateljica. Posebno ob večerih. če je nimam, mi mnogo manjka. Ne boš verjel, da sem se v času bolezni povrnil k branju in prebral tedaj kopico knjig: tudi obe tvoji in še kup drugih," je razlagal. „Tudi Župančičevo Dumo, ki smo se jo v šoli gulili na pamet: Siv dan je prišel, razšli smo se v prek in šir, / kakor gnala je sila življenja in srca nemir... Se je še spomniš?“
,,Ali ti Prešernov Krst še kaj zveni: Največ sveta otrokom sliši Slave: / tja bomo našli pot, kjer nje sinovi / si prosti vol’jo vero in postave!"
„Kaj mi ne bi zvenel ? Zaradi svobode smo zdaj v Neuquenu!“ je poudaril. „Preveč smo se je nasrkali, da bi jo mogli zadušiti v sebi. Vrgli smo vrečo čez ramo in odšli od doma. Na pot brezdomca ...“
Kam daleč je prišla slovenska
*cnJi^a z nami! Zvesta človeku, ki 11111 govori v materinem jeziku in °hranja v njem nikdar izgubljeno Podobo in lepoto domovine. Koli-*° let je ne gledajo več naše oči knjiga znova in znova oživlja ePoto in ljubezen lačnim dušam.
»Kako si jih vendar mogel toliko Pobrati ?“
»,Lep del sem jih kupil. Računaj, da sem bil nekajkrat v Slo-veniji. Približaj se, boš našel mar-Slkaj) kar je težko dobiti!"
»Vedno pogosteje razmišljam, kaj bo nekega dne s temi knjigami, ki jih mi tako čuvamo in se Ponašamo z njimi. Kdo jim bo pi-sal poslednjo sodbo? Vem, da to 8e ne bo kmalu. Ali tudi že ob 8ami misli na to se zgrozim. Naša gladina izgublja jezik. Z izgubo jezika pade vse, kar ga je držalo Pokonci, čemu neki naj jim bo kojiga, če ne bodo poznali več je-8lka, v katerem jim govori! Lju-^ie pač še kupijo knjigo, da se dokažejo z njo. Ne dajo pa ji več tiste vrednosti, ki jo je nekoč •Piela. Razen tistih, ki hodijo s Pokončno glavo."
»Kot vidiš, imam tudi ogromno strokovne literature. O hmelju so 8e napisale debele knjige, a še Vedno ni vsega v njih. Kakor sa-j^ika hmelja raste, se spreminja,
, yi, tako se bo o njenem razvo-še mnogo dognalo."
, »Ti si sc s hmeljem postavil. Bil ^ je v pravo življenjsko srečo!"
»Ne pritožujem se! Res mi je Pomagal. Poznajo me tu in v svetil."
„In tvoja fanta?" sem ga pobaral kar naravnost.
,,Eden že uči na univerzi v Neu-quenu. Obenem je ves v šahu. Igra za prvenstva na mednarodnih deskah. Kolikokrat ga omenjajo v časopisih! Drugi s štipendijo v ZDA končuje doktorat iz agronomije."
„Upam, da še oba krepko govorita slovenski. Drugače: koga naj čakajo te lepe knjige? Kdo bo zajemal iz njih?"
„Bereta še, govorita tudi. A zmanjkuje jima slovenskega besednega zaklada. Nič se ne gibljeta v slovenski družbi. Doma pa rada pokramljata po domače, seveda pomešata tudi kaj materinega vmes Saj veš, da je Branka Hrvatica."
„Takim bi bile prav dobrodošle počitnice v Hanželičevem domu v Cordobi. Tam bi našli dobro in veselo slovensko družbo. Morebiti tudi kako dopadljivo deklico!"
„V resnici imaš prav! Na take važne stike pozabljamo."
„Mladi skušajo napake popravljati, vsaj nekoliko, s taborjenjem."
„Na tvoje zdravje! Vedel sem, da se bova še srečala, nisem pa te pričakoval v Cipollettiju." Visoko je dvignil napitek.
„Pa še enkrat: na zdravje nas vseh!" sem mu napil v odgovor. .Taki večeri so nekaj izrednega. Kakor tisti kaktusi, ki jim je dano cveteti le vsakih 30 let. Bog vas živi! Da bi se to pogosto ponavljale!" Korajžno smo zapeli: „Kol’kor kapljic, tol’ko let." To-
plota nekaj let stare kapljice nas je v hipu posivila. Postali smo zgovorni kot klopotci v vetru.
Polde nam je, nevednežem, razlagal o hmeljarstvu in o svojih o-biskih v domovini. Tudi o strokovnih srečanjih, kjer je zastopal Argentino. Dotaknil se je srečanj z bivšimi sošolci v Mariboru, in o obisku pri sestri na domačiji. Predvsem pa, kako se je osmešil pri 'košnji z ročno koso, ki je ni znal več voditi... K Mariji na Ptujsko goro je pogledal. Izza njenega, še iz turških čalsov stoječega obzidja, se je nagledal lepote sosednjega Pohorja dremajočih Slovenskih goric, vinskih haloških gričev in s prstom začrtava! posamezne vasi po žitnem Ptujskem polju. Vse mi je poskušal približati in pričarati, za vsako besedo sem čutil košček domače zemlje.
Nekdo je brez usmiljenja naznanil polnočno uro. Kam ,so tako naglo zbežale prelepe ure tega večera? Kratke, pa nepovratne! Bili smo vsi zamaknjeni v svet na oni strani morja. Naš razgovor se začenja in končuje vedno tam. Kjer čutimo, da smo doma!
Preden smo se razšli, mi je Polde poklonil Almanah „100 anos desnues" s posebnim posvetilom. V njem sta spis o Benigarju od Mirte Raggio in njegov članek o hmeljarstvu. Pa tudi vse, kar bi kdo želel vedeti o- zgodovini, rasti in bodočnosti doline Rio Ne-gro.
Bil je večer prvega petika. Hlad-
na svežina je vdirala na prazne ulice in se zlivala s poslednjo toploto sončnega popoldneva.
Visoko na pročelju cerkve Je stal osvetljeni Don Bosco z dvema učencema. Farni patron je Še vedno on, nenadkriljivi učitelj in vodnik mladine, čeprav so mu od-kazali njegov kraj izven cerkve. Na častno mesto z lesom odete stene za glavnim oltarjem pa s° ustoličili velikega obtesanega Kristusa. ki kraljuje božjemu hramu-Mogočnost je v njegovi podobi) prevzame te velična vladarja sveta. Tu si na tehtnici: ali veruješ vanj in je tvoja molitev iskrena prošnja k pravemu živemu Kristusu, ali pa ti predstavlja podoba le nekega nikoli vstalega zveličarja. Ni druge izbire!
Sveče drhtijo v rahlem plapolanju. Spomin zadnje večerje se obnavlja na oltarju. Skušam se zbrati in biti iskren v tem novem kraju, v družbi nepoznan® in preprostih ljudi, čutim, da m* sam Bog vidi v dušo. Molim zaupno, vdano, kakor mi narekuje srce! Zase in za druge, za vse, 1° pričakujejo božje dobrote.
Vedno so mi bila prijetna taka srečanja z Bogom. Zvečer, ko dan odhaja in se vse umiri ter me nune moti, sem najbliže svojemu Stvarniku. Tedaj mu povem, kar me teži, ga poprosim, kar potrebujem, in se mu zahvaljujem) kar mi je dal.
V tej cerkvi so dolga leta pomagale tudi Francetove in Mariji' ne roke. Oba vesta, da jima J
Goispod povračal po svoje. Zato še danes ne prenehata s svojim delom. Pri Bogu je vse zapisano.
Po maši stopim še v župnijski salon, kjer se srečam z Njim na Podobi Zadnje večerje. Znamenita preproga visi čez vso steno. Gospod je med apostoli. Močne barve me ganejo, da bi stopil bliže in se mu ponudili: Gospod, ti lahko tudi jaz kaj storim? četudi ne, že sama iskrena ponudba je kaj vredna v današnjih dneh, saj že ni skoraj več nikogar, ki bi se prostovoljno postavil komu v pomoč.
Rodilo se je izredno sončno jutro. Pod hladno sapico je drhtelo listje topolov, ki je vzbrstelo' in pokrilo veje v teh zadnjih toplih dneh. Šli smo na bližnjo chacro nekega Italijana, katera slovi kot najlepše urejena in vzdrževana.
„Boš videl, kaj je to!“ me je opozarjal France.
Precej smo se podali med drevje. Mlada drevesa bujno poganjajo. Prepolni beli prt cvetja visi čez veje...
„To bo treba škropiti, da se bo sadje razredčilo..
Že je pripravljen aparat, da posnamemo še nekaj zadnjih slik. Bili smo kot v raju same nebeške lepote. Ampak cvetenje je že kon-čavalo. Vsaka lahna sapica je odnesla na tisoče dozorelih cvetnih lističev in jih v plešočih vrtincih polagala na zemljo. Te podobe se ne nagledaš. Preredko se ti nudi!
..Stopita pod drevo: tudi plavajoči lističi bodo na sliki. Kador
padajoči sneg. Pa prav zares!" nama je obljubljal.
Vse bolj so vetrovni vrtinci trgali zrelo' cvetno belino in se z njo poigravali kakor s snežinkami. „Be!i ,jorgovan‘!“ je radostno vzkliknila gospa Marija. Vam ne bo žal po tako lepi pomladi?"
„Brez dvoma! Kako pa ste se spomnila na jorgovan?"
„To je bil najlepši film v dalj-njih študentovskih letih. Beli jasmin je na koncu zakril ganljivo mlado ljubezen in posipaval cvetje na pot srečnim zaljubljencem .
„Vse mine, čar cvetja, ljubezen in sončni dnevi. Videl sem rast popja, občudoval odprtje razcvetij in tožil po razsulu bele pomladi. Zdaj čutim, da moram Uidi jaz domov. Delček veličastne pomladi bo šel z mano. Ne le v besedi, v občutju, ki mi bo oživljeno ostalo v srcu.
Žalostni pripis
Kar sem doživel tiste pomladne dni pod nebom Neuquena, sem zapisal v posebno knjigo spominov. V tako, ki je živa in nič ne zamolči, ne spregleda, nič ne pozabi. Vse stoji zapovrstno v njej.
Dober mesec po mojem povratku, mi je France kratko sporočil: „Slik pa ne pričakuj. Pri fotografu so vse počrnele."
Presneti fotograf! Kako naj o-življam tiste dni, če ne tudi s slikami ?
Če še kdaj pridem, me boš spo-
znal po visečem aparatu čez ramo. Pa s svežim filmom v njem!
Obetajoče sanje
Nekega hladnega večera nam je France prižgal celo peči in u-živali smo prijetno toploto, ki nam je klicala dremavico v oči.
Pred menoj na mizi leži album Gasparijevih mojstrovin. Odprtje prav pri podobi: Bod’ moja, bod’ moja, t’bom lešnikov dal. Nad njo
sem obtičal lep čas negiben. Rdečelično dekle sedi na zemlji in tišči zvrhan klobuk lešnikov v naročju. Fant pa kleči čisto ob njej in ji je že ukradel medeni poljubček.
Čez dolgo me France pobara: ,,Občudujesš Gasparijeve barve?"
„Ne! Ne! To ne! čakam, kdaj jo bo nehal poljubovati."
„To boš pa še dolgo čakal."
Res, še danes čakam!
„Plenum katoliških izobražencev1' — prvi po revoluciji — je sklical Med-škofijski odlbor za izobražence 27. maja na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Predsednik odbora dipl. inž. Jože Strgar je pojasnil njihove cilje: povezovanje verskih občestev izobražencev in ustanavljanje novih, poglabljanje krščanske miselnosti med člani in drugimi izobraženci, uveljavljanje načel krščanske etike med izobraženci, širjenje in poglabljanje krščanskega pogleda na družbena vprašanja, nadaljevanje krščansko kulturnega izročila v celotnem narodnem prostoru.
Za uresničenje teh ciljev prirejajo predavanja, seminarje in okrogle mize, posvetovanja o pomembnih vprašanjih, publikacije, družabna srečanja, izlete, sodelovanje s slovenskimi in verskimi občestvi ter njihovimi organizacijami v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu.
Novi postulator za Baragovo bea-
tifikacijo in kanonizacijo je postal frančiškan prof. dr. p. Bruno Korošak, ki je že doslej največ delal pri Baragovem procesu tako v Rimu kot v Marquettu. Imenoval ga je mar-quettski škof Schmitt. Za vicepo-stulatorja za Slovenijo je p. Korošak potrdil dosedanjega vicepostu-latorja dr. Jošta Martelanca.
Srečanje slovenskih škofov z redovnimi predstojniki je bilo na Dobrovi pri Ljubljani 6. junija. Dr. Anton Stres je imel referat o vlogi redovnikov in redovnic v Cerkvi na Slovenskem v luči škofijskih zborov.
Papeški slovenski zavod Slovenik v Rimu ima za glavno zavetnico Marijo Pomagaj, za drugotne zavetnike pa sv. Cirila in Metoda in sv. Tomaža Akvinskega.
Mladinsko škofijsko romanje mariborske škofije na Ptujsko goro je bilo 1. julija.
Sergej Kurdakov
Odpusti mi..Natalal
»Kralj“ v Bariševu
Vzgojitelji niso skrbeli za po-samezne gojence, temveč so nas obravnavali kot skupino. Ker so Oa splošno prezirali svoj poklic, smo bili prepuščeni sami sebi in tako tudi svojim lastnim nagibom. Vse dokler nismo poškodovali stavb ali popolnoma ohromili utečenega reda v zavetišču, se niso Posebno zanimali za nas.
Svoje življenje smo si urejali 'Povsem svobodno, ob najmanjšem možnem vplivu odraslih, in si take. ustvarili svoj lastni mali svet. Sestavljen je bil tako kakor vse družbene oblike zunanjega sveta. Stanovalci v otroškem zavetišču so bili razvrščeni v tri različne sloje: sužnji, polkovniki in tla vrhu kralj.
Sužnji so bili mlajši otroci, manjši in šibkejši od drugih. Odgovorni so bili za izvedbo nalog, ki so jim jih nalagali starejši. S težaškim delom in s hlapčevanjem, ki jim je bilo dodeljeno, so bili Prisiljeni služiti vsem nad seboj. Večina otrok je pripadala temu sloju.
Polkovniki so bili v manjšini in
povsem izločeni; sužnjem so določali opravila in nadzirali njihovo delo. Bili so elitni ukazovalni odred, ki je užival v svojem nadrejenem položaju. Nad polkovniki in nad vsemi pa je neomajno vladal kralj. Bil je nesporni vladar nad vsemi otroki v zavetišču. Izbran je bil potem, ko je opravil dva preizkusa: fizičnega in psihološkega. Moral je biti velik in močan. Svojo fizično premoč je moral dokazati s tem, da je lahk» premagal kateregakoli dečka v zavetišču, ki bi sam želel postati kralj. Po psihološki strani pa je moral pri vseh otrocih vzbujati spoštovanje in strah hkrati. Biti je moral tudi tako premeten, da je kljuboval osovraženemu redu zavetišča.
Kraljevo življenje je bilo sorazmerno lahko, saj je imel polkovnike, ki so prenašali njegove u-kaze, ter končno vse sužnje v šoli, ki so skrbeli zanj in izvrševali vsak njegov ukaz.
Ne spominjam se kralja iz časa, ko sem prišel v Bariševo. Bil je dosti starejši od mene in pripravljen, da kmalu zapusti zavetišče. Njegov naslednik je bil
Nikolaj Povalejev, jaz pa sem bil samo suženj.
Moje prvo suženjsko opravilo v Bar Sevu je bilo čiščenje kraljevih čevljev. Ko sem opravil delo, sem moral stati v pozoru in čakati, da je kralj presodil, ali so čevlji dobro očiščeni. Skrbno in kritično jih je pregledoval, jaz pa sem trepetaje stal poleg in upal, da sem mu ustregel. Po navadi je bilo vse v redu, ker sem bil dober čistilec čevljev. Nikoli nisem bil tepen ali okregan zaradi slabo opravljenega dela.
Včasih se je kralj odločil leči v posteljo in je poklical enega izmed svojih sužnjev, da mu je skrbno počesal lase zato, da bi bil urejen potem, ko bo vstal. Tudi njegova obleka je morala biti skrbno položena, škornji pa zloščeni in vedno pripravljeni, da jih obuje. Postreči smo mu morali z zajtrkom. Vse je moralo biti postorjeno tako, da je živel v razmerah, ki so pritikale le kralju. Potem ko je kralj vstal in bil u-rejen, je navadno poklical svoje polkovnike in pričel dajati ukaze in navodila. Nato jih je odslovil, da so razporedili sužnje po njihovih dnevnih opravilih.
Vsak prepir med sužnji je razreševal kralj sam in je naročal polkovnikom le to, da odpadnike privedejo predenj. Nato jih je poslušal, včasih prijazno in potrpežljivo, drugič pa jezno. Ko je slišal obojestranske pripovedi in navedbe, je razglasil obsodbo. Bila je dokončna.
Toda kraljevi prestol je bil kaj negotov. Vedno je kakšen polkovnik kralja skrbno opazoval in skušal odkriti najmanjše znamenje slabosti v upanju, da ga bo strmoglavil in zavzel njegovo mesto.
Ko sem se zavedel družbene u-reditve, ki so jo ustvarili otroci, sem ugibal, kaj bi ukrenila stric Niči in Velika Irena, če bi odkrila kralja, njegove polkovnike in ves sistem. Na svoje veliko začudenje pa sem nekega dne zagledal strica Ničija v pogovoru s kraljem. Razpravljala sta o pravilih, ki jih je stric Niči hotel uveljaviti. Tedaj sem doumel! Za strica Ničija in Veliko Ireno ta ureditev ni bila nobena skrivnost. Z njo sta bila celo podrobno seznanjena in sta jo izkoriščala za sporočanje svojih zahtev kralju. Prek njega sta potem vodila zavetišče.
Suženj sem bil le malo časa. Ko sem zrasel in postal močnejši, sem izzval enega od polkovnikov, ga v pretepu premagal in zavzel njegov položaj. Kmalu zatem sem postal eden vodilnih polkovnikov v zavetišču. Večina mojih prijateljev iz notranjega kroga, tako Boris, Aleks in drugi, so postali vodilni polkovniki tedaj, ko je bil Nikolaj kralj, in skupaj smo si lahko privoščili marsikaj, kar smo si pač v zavetišču izsmislili.
Trdno sem se odločil, da postanem najmočnejši fant v zavetišču in morebiti tudi kralj. To je bil moj cilj in nihče, niti Nikolaj, me ne bi mogel odvrniti od tega! Kei
Pa je bil Nikolaj moj prijatelj, Sem samo upal, da mi ga ne bo Potrebno spraviti s položaja.
Nekega dne konec leta 1965, ko •hi je bilo štirinajst let, me je Nikolaj poklical in dejal: »Sergej, Premestili me bodo v drugo zavetišče. Ti bi moral postati kralj v Bariševu. Imaš vse, kar je za to Potrebno." Nisem mu izdal, da sem prav to želel, temveč sem mu rekel, kako težko mi je, ker odhaja: »Nikar ne skrbi, Sergej," mi je dejal, „saj ne bom daleč. Odhajam v zavetišče blizu Novosibirska."
»Izvrstno," sem odgovoril. »Sestaniva se torej kdaj v mestu."
»Seveda," je dejal, »tam te bom seznanil z nekaterimi svojimi prijatelji." V Bariševu se je šušljalo, ia kliče Nikolaj morilce in prenrodajalce mamil kar po imenih. Pomislil sem na priložnost, da mi jih bo predstavil. Dečki v Bariševu ismo nadvse občudovali kriminalce kot posameznike, ki lahko zrušijo sistem.
Poslovil sem se od Nikolaja, ki je odšel v drugo zavetišče. Tam je Prav kmalu postal kralj, kakor sem tudi pričakoval. Zelo pa me je veselilo, da mi Nikolaja ni bilo potrebno pretepsti, da bi jaz sam postal kralj v Bariševu.
Toda kljub temu sem se zavedal, da prestola, ki ga je Nikolaj zasedal v Bariševu, ne bo lahko zavzeti. Tudi štirje drugi dečki so nameravali postati kralji. Drugega za drugim sem izzval in jih vse pretolkel. Samo eden mi je
delal preglavice, vendar sem ga odpravil tako, da sem mu zmečkal obraz.
Kmalu je postalo vsem jasno, kdo je novi kralj. Borili smo se po pravilih naše družbe in jaz sem zmagal. Kadarkoli bi si eden od polkovnikov zamislil, da me lahko pretepe, je imel pravico poskusiti. Toda zaenkrat sem bil zmagovalec jaz in okronali so me za novega kralja v Bariševu. Za štirinajstletnika pa je to že veliko pomenilo!
Za svoje vodilne polkovnike sem imenoval prijatelje iz našega notranjega kroga. Z njihovo pomočjo sem lahko obvladoval in vodil večji del zavetišča. Boris, Mihajl Kirilin, Aleks in drugi v moji skupini so bili pripravljeni izvršiti vsako mojo zahtevo. Kadar sem potreboval denar, sem samo omenil Aleksandru, našemu žeparskemu »Zakladniku", da potrebujem do večera petdeset rubljev. Aleksander se je zvečer zagotovo vrnil iz Novosibirska z denarjem, ki sem ga zahteval. Prepričan sem, da je zadržal zase vsaj tolikšno vsoto, če ne še več.
Najbolj neprijetna kraljevska dolžnost pa je bila v tem, da sem imel opravka s stricem Ničijem in z Veliko Ireno, ki sem ju preziral. To sta tudi sama čutila in bila zelo zadržana v stikih z menoj. Povedal sem Borisu, da bom imel z njima kar se da malo o-pravka. »Hočem, da se ti pogo. varjaš z njima. Zelo ju sovražim!" Boris je sprejel moj ukaz,
čeprav si tudi on ni želel stikov z njima.
Na splošno se je torej življenje v Bariševu zame uredilo nadvse dobro. Bil sem včlanjen v mladinsko komunistično partijo v šoli in kralj v otroškem zavetišču. Z višem tem sem bi‘1 povsem zadovoljen.
Ko so gojenci dopolnili šestnajst, sedemnajst ali osemnajst let, so morali zapustiti zavetišče, namesto njih pa so jih prihajali novi otroci, ki jih nismo poznali. Niti pojma nismo imeli o njihovi zanesljivosti, prav tako pa tudi nismo ničesar vedeli o njih. Zato smo jih morali hitro preizkusiti z »žarnico", kar je pred leti doletelo tudi mene. če je dečko kaj izčvekal tetam in stricem, si ni nikoli pridobil našega zaupanja. Označili smo ga za vohuna. če pa je držal jezik za zobmi, smo ga sprejeli kot dovolj zanesljivega.
Ker so nas težave, ki bi jih u-tegnili povzročiti vohuni, nadvse skrbele, smo izdelali poseben postopek za vsakogar, ki hi ga zasačili pri obveščanju ali vohunjenju. Nekoč je neki tovariš tako razjaril drugega, da ga je ta zatožil stricu Ničiju. Stric Niči je žaljivca pretepel, mi pa smo takoj odkrili tožljivca. Po pravilih našega malega sveta je moral biti zato kaznovan. Naučiti smo ga morali kozjih molitvic!
Poslal sem Borisa in Mihajla, da bi ga prijela. Med spanjem sta mu zamašila usta in ga med div-
jim brcanjem spravila ven. Dva druga dečka sta medtem izpraznila omarico ob vznožju njegove postelje in raztresla njegovo zobno ščetko, obleko in druge P°’ trebščine vsepovsod po tleh. Odvlekli smo ga z njegovo omarico vred do grape blizu zavetišča.
,,Odprite omarico", sem ukazal-,,Stlačite ga noter." Boris in Miha ji sta stlačila dečka v omarico, jo zaprla in zaklenila, nato pa sta jo odnesla prav na rob grape. Ko smo jo dvignili na eni strani, sem zaklical:	„V redu.
Spustite jo!“ Zatem smo jo močno sunili in omarica se je z vohunom vred skotalila po strmem pobočju, odskakovala, se odbijala in se hreščeče lomila vso pot, dokler ni končno obstala daleč na dnu soteiske.
„V redu. Zdaj naj gre nekdo dol in ga spravi ven," sem ukazal. ,,'Menda je dobil svoje."
Tista burka je vohunu takoj zavezala jezik. Ubožec je komaj hodil naslednjih štirinajst dni. Bil je ves potolčen, toda moral se je naučiti naših pravil. V našem svetu nasprotij, ki so vladala v otroškem zavetišču v Bariševu, ni bilo prostora za vohuna.
Bil sem strog vladar, toda hotel sem prepričati otroke, da so vse =krbi in strah odveč, če bodo le pravilno ravnali in bili pošteni drug do drugega. Poizkušal sem jim vliti zaupanje v to, da ne bom nikoli zlorabljal svojega položaja, svoje moči ali avtoritete.
Kot kralj sem si naložil dol-
žnost, da zvem čimveč o otrocih v zavetišču. Skoraj tretjina je bila staršem odvzeta in poslana v Ba-riševo. Zato sem bil radoveden, iz kakšnih razlogov se je to zgodilo. Vprašanje me je dolgo časa vznemirjalo.
Nad svojim odkritjem sem o-supnil. Nekateri otroci so bili tam zato ker so bile njihove matere pocestnice, ker so se njihovi o-Četje vdajali pijančevanju ali ker so bili njihovi starši verni. Taki starši so bili razglašeni za neprimerne, vzeli so jim roditeljske pravice in njihove otroke poslali v Bariševo.
Neki trinajstletni deček je bil med tistimi, ki so prišli tja zaradi vernih staršev. Ves čas je bil nekam skrivnosten in se je zelo razlikoval od drugih. Bil je majhne rasti, zelo bister in je vedno Čepel pri knjigah. Suženjske dolžnosti je opravljal brez ugovarjanja, nato pa se je umaknil v samoto. Kadarkoli je govoril z drugimi otroki, je vedno razlagal o Bogu. Ko sem zvedel zanj, sem bi] ves prevzet. Nikoli ni še nihče govoril o Bogu v Bariševu — ali kjerkoli sem bil dotllej. Nekdo je na zidu upodobil ubogega fantiča kot duhovnika, z gloriolo okrog temena in z brado, pod sliko pa je nekdo drug s svinčnikom pripisal Diakon".
Ime se ga je prijelo in odtlej smo ga klicali le še tako. ,,Hej, Diakon," sem nekoč zaklical, ko sem ga zagledal, „pridi sem!" Bi-
lo je kar pomenljivo, da ga je poklical kralj, zato je takoj pritekel. ,.Mar je res, kar slišim o tebi, da pripoveduješ okoli o Bogu? Ali je to res?"
,,No, ja,.... ja, res je,“ je zajecljal
„Ali si vernik?" sem ga vprašal. Res sem bil radoveden, saj nisem še nikoli videl vernika od blizu. Počutil sem se tako, kot bi spraševal nekoga, ki prihaja z Marsa ali z Lune. Nekaj sem že slišal o vernikih, cello to, da je bila moja mati ena izmed njih. Položil sem mu roko čez ramena in med pogovorom sva odšla na sprehod. Odkril sem, da je bil Diakon pravi misijonar, čeprav čemeren in vedno potrtega videza, je kar oživel, ko je pričel govoriti o Bogu. Obraz se mu je razjasnil in nisem ga mogel prekiniti! Razlagal je prilike in zgodbe o Bogu in o človeku, svoje pripovedovanje po je podkrepil s svetopisemskimi primeri. Bil sem osupel. Vzbujal mi je veliko radovednost, zato sem ga vzel pod svoje okrilje in se veliko pogovarjal z njim.
Nekega zimskega dne, po močnem snežnem metežu, smo bili vsi veseli, saj smo se lahko smučali po strmih pobočjih. Diakon je bil tudi tam in nas je opazoval, jaz pa sem mu zaklical: „Hej, Diakon, ali tvoj Bog sfliši naše molitve?"
„Seveda jih," mi je odvrnil. O-pazil sem, da mu je obraz zažarel
in vedel sem, da mi bo povedal zopet kakšne božje oznanilo.
„Počakaj,“ sem hitro rekel, „zdajle nisem pripravljen za pridigo. Vse, kar me zanima, je le to, ali tvoj Beg usliši molitve ?"
„Seveda jih.“
„No,“ sem odvrnil, ,,misliš, da me bo uslišal, če ga poprosim, da bi bolje smučal, preden se spustim po strmini?"
»Seveda te bo,“ je dejal Diakon.
»Celo, če se bom spustil tamle?" sem vprašal in pokazal na najbolj strmo in najnevarnejše pobočje v globeli. »Tamle, kjer ni doslej še nihče smučal?"
»Da, celo tam. Bog bo uslišal tvoje molitve, Sergej."
»Potem bom pa poskusil," sem odvrnil.
Vsi so me. opazovali, ko sem krenili po robu globeli do pobočja) ki se je grozeče strmo spuščalo v globino. Postal sem na vrhu, s pripetimi smučmi, pripravljen, da se poženem navzdol. Debelo sem požrl slino. Pobočje je bilo bolj strmo cd vseh, po katerih sem se dotlej upal spustiti. Postalo me je strah.
»Kar začni moliti!" sem zaklical Diakonu in se odrinil. Kot puščica sem letel naravnost navzdol. Na svoje veliko začudenje sem se obdržal na nogah in se mirno ustavil ob vznožju strmine. Pogledal sem navzgor in zaklical: »Hej, Diakon, uspelo je! Uspelo je!" Ponesel sem smuči navzgor po pobočju, lopnil Diakona po hrbtu in
mu dejal: ,,Ni slabo, dečko. Midva morava držati skupaj, Diakon. Ti boš molili, jaz pa bom postal smučarski prvak."
Poln zaupanja sem se ponovno spustil po pobočju, povečal hitrost, potem pa se prekucnil in padel plosko na obraz. Od tam naprej sem smučal bolj po nosu kakor na nogah in se na dnu soteske ustavil ves polomljen. Vsi so planili v smeh, ko pa sem se ozrl navzgor, so utihnili. Diakon je bil malce prestrašen.
»Hej, Diakon," sem zavpil, »kaj pa se je tokrat zgodilo? Ali je šel Bog spat?"
Splezal sem nazaj na hrib, povzdignil roke in dejal: »No, zdi se mi, da tudi Bog vedno ne sliši dobro, kaj, Diakon?" Olajšano me je pogledal.
Nekateri dečki v otroškem zavetišču so sovražili Diakona, ker se je tako dobro učil v šoli in s tem vse v razredu potisnil v o-zadje. Na srečo ni bil v mojem razredu, sicer tudi meni mogoče ne bi bil všeč. Ko so se nekateri dečki spravili nadenj in ga nekajkrat pretepli, sem to zvedel in ukazal, naj odnehajo. Toda kljub temu so mu še vedno nagajali in ga mučili.
Nekega dne sem ga vprašal, kaj želi postati.
»Veš," mi je odgovoril, »vse življenje si želim oditi v semenišče in podrobneje študirati sveto pismo. Tega se na vso moč nadejam, Sergej, in molim, da bi mi Bog
nekega dne naklonil to priložnost."
O svoji družini ni pripovedo-Val- Nekoč sem slišal, kako ga je neki deček spraševal: ,,Kje imaš °^eta in mater? Zakaj si tu?" Diakon se je razžalostil in ne spo. dinjam se, da bi kdaj v življenju v*del bolj žallostne oči. Imel je ndisoten pogled in v grlu ga je stisnilo. Ni m o ge1! spregovoriti, *ar»o vstal je in odšel v spalnico.
sem za njim in ga našel hlipajočega na postelji, z obrazom nav-zdol in z blazino čez glavo.
Pozneje sem zvedel, da so bili njegovi starši verni in da so ži-veli v Ogurcovu, le petindvajset kilometrov daleč. Ker so bili verni in ker so tudi Diakona poučeni o Begu, so jih ovadili sodišču, ki jih je razglasilo za ne-Mmerne .starše in jim za vse živ-ijenje odvzelo, roditelljske pravice, žalega Diakona so uradno razglasili za siroto, država pa je 1'fevzela nad njim varuštvo do polnoletnosti. Nikoli več ni smel vi-
ti svojih staršev, čeprav so ži-^6li tako blizu. To je bilo hudo nneme za dečka, breme, ki se je sPrevrglo v tragedijo.
Prav tedaj pa je moral prena-snti §e druga bremena. Strici in tete so ga strogo preganjali za-^adi njegove vere in ga mučili na palcem koraku. Zaradi najmanjša vzroka so vpili nanj in grdo z njim ravnali. Posebno pa ga je 80 v raž il stric Niči. Velikokrat je Ves razjarjen vstopil in kričal: "Rje je Diakon? Kje je ta mafli
vrag? Zanj imam nekaj vitamina P." Diakon je zlezel s svojega pograda in se približal stricu Ni-čiju, ta pa ga je surovo zgrabil za ovratnik in ga vlekel ven, kjer mu je naložil brutalen obrok vitamina P.
Nikoli nisem zvedel, kaj se je Diakonu kasneje pripetilo, toda vedel isem, da nikjer v Rusiji ni prostora za takšne ljudi, kakršen je bil on. Pozneje sem odkril, da je bilo v državi na stotine takšnih otroških zavetišč kot v Ba-riševu in na. stotine drugih Diakonov, ki .so jih vzeli staršem. Nikoli ne bom pozabil malega Diakona, saj sem prišel prvič v stik z nekom, ki je veroval v Boga.
SKLEPI PASTORALNEGA OBČNEGA ZBORA LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE
5. Zakramentalno življenj,"
Krščansko življenje oblikuje vera, z njo prejemamo zakramente, da se vraščamo v odrešenjsko Kristusovo skrivnost. Toda sodobno nezaupanje do institucije je oslabilo tudi zavest o potrebnosti zakramentalnega življenja. Osebno spoved in krščansko sklepanje zakona imajo nekateri za nepotrebno, podobno velja celo za evharistijo in za zakrament bolniškega maziljenja. Z druge strani pa sta zakramenta krsta in birme pri mnogih le še zunanja in tradicionalna obreda brez pravega pojmovanja njune vsebine.
Duhovniki se večinoma zavedajo tega stanja in si ga prizadevajo z oznanjevanjem in pripravo na zakramente zboljšati. Pri tem nastaja med njimi sorazmerno velika in moteča različnost v.nauku in praksi. Oznanjevalci naj se pogosteje vračajo k tem vprašanjem in podajo čutenju sodobnega človeka primerno razlago zakramentov, njihovega pomena in vsebine. Pri tem naj velja posebna pozornost skrivnosti evharistije in krščanskemu obhajanju nedelje. Na prejemanje zakramentov je treba temeljito pripravljati. Potrebno e-notnost v delitvi in prejemanju ter pogojev zanj pa bo moč doseči z medsebojnim zaupanjem in ja-
snimi določili, ki jih naj s sodelovanjem duhovnikov izdelajo Pr*' stojne škofijske službe in jih P0-trdijo škofije, tako da so obvezne za vse pastoralne delavce.
Smernice:
a)	Obhajanje zakramentov mora vedno spremljati primerna priprava in razlaga. V ta namen naj se sestavijo primerne brošure, pri njihovi sestavi naj sodelujejo tudi laiki.
b)	V primeru očitne nepripravlje-nosti prosilcev naj se duhovnik ne boji z dobrim pojasnilom podelitv* zakramenta odložiti, dokiler prejem-nika ne pripravi.
c)	Kriteriji za obhajanje zakramentov naj bodo jasno določeni, duhovniki pa so se zaradi pastoralno nujno potrebne enotnosti po njih dolžni ravnati, vendar s potrebnim upoštevanjem določenih okoliščin.
č) Zakrament sprave in mazilj6-nja bolnikov je treba vedno znova osvetljevati, nanju pripravljati in j° tudi občestveno obhajati.
d)	Veliko pozornost je treba P°' svečati krščanskemu pojmovanju nedelje in velikih praznikov ter skrbi, da bi nedelja ne postajala vedno bolj navaden delavnik. Člani celotnega občestva naj dostojno obhajajo evharistično bogoslužje. Skrbijo Pil naj tudi za druge oblike bogoslužju in ljudskega obredja.

med nami v Argentini
naš verski tednik,
je praznoval svojo 40-letnico
Oznanilo, tedensko glasilo Slovenskega d učnega pastirstva v Argentini, ki je vsem rojakom, od najstarejših pa do osnovnošolskih otrok, hajbolj poznan list, je praznoval svojo štiridesetletnico.
31. julija 1940 je izšla prva številka. Od tedaj pa do konca julija 1989 že 2080 številk. Ker ima vsaka številka naklado 2000, je tako do sedaj izlo 4.150.000 tiskanih izvodov.
Oznanilo pošiljamo vsem slovenskim družinam in seveda tudi posameznikom, ki ne žive v družini. Po Pošti pošiljamo okrog 500 izvodov; okrog 1.500 pa po raznašalcih; teh je okrog 120.
Nad 200 izvodov gre v okraj Ca-stelar, prav toliko tudi v Ramos Me-jia in nekoliko več v San Justo.
Več kot 150 izvodov pošiljamo po Capitalu, v okraj Carapachay, ki po Oašem štetju obsega vso škofijo San 1'sidro, in v Slovensko vas. Okraj San Martin pa se zelo približuje številki 200.
V notranjosti države pošiljamo Največ izvodov Oznanila v Mendozo in bariloče. V Mendozo pošiljamo nad
100 Oznanil, v Bariloče pa 66. Po nekaj desetin izvodov pa gre skoraj po vseh provincah, od Salte do Santa Cruz, od Misionesa pa do Neu-quena.
Naši glavni raznašalci so Jože Korošec (Carapachay), Polde Golob ('Castelar), Lojze Sedej (Ramos Me-jia), Dora Bidovec (San Justo), Janez Dimnik (San Martin), Lenčka Božinar (Mendoza), Marjana Marn (Bariloče) in Branko Štancer (Slovenska vas).
Oznanilo je začel izdajati msgr. Anton Orehar. Urejevali so ga prva tri leta: msgr. Orehar, Lado Lenček in Lovro Jan. Nato ga je 7 let urejal pred kratkim umrli župnik Jože Jurak. Od leta 1960 pa do danes 'skrbi zanj sedanji delegat dr. Alojzij Starc. Upravo pa je dolga leta — skoraj ves čas — vodila Zdenka Gornik.
List prinaša uvodnik, ki se nanaša na cerkveno leto, na važnejše dogodke v naši skupnosti, v Cerkvi in na aktualna vprašanja. Poleg nedeljskega evangelija je vedno še kratka misel. Kratke novice nas seznanjajo
z življenjem Cerkve v Sloveniji, v Argentini in po svetu. Za nas so tudi važne napovedi slovenskih maš po naših središčih in vseh prireditev raznih organizacij in ustanov v osrednji Slovenski hiSi in po krajevnih domovih. Prav tako obvestila o krstih, porokah in smrtih v naši skupnosti. In še druge, drobne novice.
V nedeljo 23. julija je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša za vse žive in rajne sodelavce in raznašal-ce lista, po maši pa v mali dvorani Slovenske hilše prijateljsko srečanje sodelavcev in raznašalcev.
Občni zbor DS v Mendozi
Društvo Slovencev v Mendozi je imelo 2'b 5. svoj 40. redni občni zbor. Pri volitvah ie bil izvoljen naslednji odbor: predsednik inž. Jože Šmon, 1. podpredsednik Davorin Hirschegger, 2. podpredsednik dr. Jure Bajuk, 1. tajnik inž. agr. Janez Grintal, 2. tajnik Ivan Bajuk, blagajničarka Matilda Petrena, knjigovodja Lado Šmon, kulturni referent Miha Bajda, gospodarji Pavle Pajda, Jaka Mlinar, Janko Štirn in Maks Ovčjak, odborniki arh. Božidar Bajuk, Stane Grebenc, Miha Hirschegger in Janez Štirn, voditeljica šolskega tečaja Lenčka Bož-nar, člani nadzornega odbora Marko Milač, Peter Slovea in Jože Kralj, za razsodišče Ernest Hirschegger in Mirko Šmon.
IZ NAŠE KRONIKE
Na duhovniškem sestanku v juni-
ju je govoril dr. Franc Gnidovec 0 Jezusovem pogrebu in vstajenju v luči Janezovega evangelija.
Turnir namiznega tenisa (pinfL ponga) je bil v Slomškovem domu v nedeljo 2. julija popoldne.
Akad. kipar France Ahčin (69), ki je oblikoval tudi spomenik na-šiP’ žrtvam revolucije jn doprsni kip msgr. Antona Oreharja v Slovenski hilši, jo umrl 21. junija.
Na sestanku Zveze slovenskih mater in žena je 5. julija govoril zdravnik dr. Miha Stariha o vprašanju, ali je stres bolezen.
Na sestanku staršev učencev Balantičeve šole je v nedeljo 9. julija v Našem domu v govoril Marjan Loboda o slovenstvu naših otrok. V ne" daljo 30. ju'ija pa na sestanku staršev učencev Slonrkove šole.
Duhovna obnova za srednješolke ,ie
bila v Slovenski hiši v soboto- 15. julija od 14.30 do 19.30, za srednješolce pa naslednjo soboto. Obe je v°' dil delegat dr. Alojzij Starc. Srednješolk je prišlo 32, fantov pa 18.
Duhovne vaje za dekleta z Dom11 duhovnih vaj Marija Pomočnica v San Miguelu je od petka 21. julij® zvečer do nedelje popoldne vodil P-dr. Lojze Kukoviča DJ.
Za fante so bile v Domu duhovnih vaj Nazareth v San Miguelu v sobo to in nedeljo 21. in 22. julija. Vodil jih je prelat dr. Mirko Gogala-
Duhovne vaje je delalo 36 deklet in 20 fantov.
Srečanje mladcev in mladenk iz
vseh slovenskih središč Velikega Buenos Airesa je bilo v nedeljo 9. julija v Slovenski vasi v Lanusu. Po maši 'n zajtrku jim je govoril pisatelj Zorko Simčič o prijateljstvu.
Na sestanku Slovenske ljudske stranke v Slovenskem domu v San 'Martiinu je 1. julija govoril dr. Marka Kremžar o sedanjih dogajanjih v Argentini, v Jugoslaviji in po svetu.
Študijski dan učiteljskega osebja
šolskega odseka Zedinjene Slovenije je bil v soboto 8. julija v Slovenski hiši. Govorili so o učnem programu v vrtcu in v prvih 4 razredih ljudske šole.
Prtdavanje o vulkanu Lonquimayu
v Čilu z diapozitivi je bilo 8. julija Zvečer v Nadeni domu v San Martinu, potem pa domače koline.
Ponovitev Linhartove veseloigre županova Micka v izvedbi karapačaj-ske igralske skupine in režiji Tineta Kovačiča "e bila v soboto IS. julija v Našem domu v San Justu.
Članica SNO Danica Kanale Pe-tričkeva je 3. julija umrla v New Yorku.
Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju in v spomin našim junakom je bila Ž5. junija v Slovenski hiši. Na spore, du je bila maša, počastitev junakov in poetični prizor v slikah ,,Ciciban
od jutra do večera*' po zamisli in v režiji Luka Debevca in v izvedbi
Prešernove šole iz Castelarja. Prizor so ponovili na Pristavi v nedeljo 2. julija.
20. mladinski dan je bil 16. julija v Slovenskem domu v Sam Martinu.
Na 6. kulturnem večeru SKA je v petek 28. julija predaval dr. France Rede, tajnik Tajništva za dialog z nevernimi, o somraku ideologij in vlogi Cerkve.
Na julijskem duhovniškem sestanku je govoril dr. France Rode o papeškem svetu za dialog z neverujočimi.
Na srečanju SKAS-a je 26. julija dr. France Rode govoril o sodobnih miselnih tcikovih v svetu.
Na srečanju mladine je v nedeljo 6. avgusta po mladinski maši v Slovenski hiši govoril dr. Lojze Kukoviča o sektah in okultizmu v Argentini.
Zborovanje Zveze katoliških fantov (KA) je bilo v nedeljo 6. avgusta v Slovenski hiši, enako občni zbor Zveze katoliških deklet (KA).
IZ KRONIKE CERKVE V SLOVENIJI
Oh 750-lefcnici minoritskega samostana sv. Petra in Pavla v Ptuju je
'škof Kramlberger 29. junija posvetil gotski oltar sv. Petra in Pavla.
Pasijonske igre o Kristusovem tr. pljenju so uprizorili 18., 24. in 25. junija na župnijskem dvorišču v Laškem.
LETO 56
SEPTEMBER 1989
UVODNIK
t J. JURAK
ŠKOF ROŽMAN
V SPOMIN NA VETRINJSKO TRAGEDIJO
NAŠE
SLOVENSTVO
ZA NAŠE
KRŠČANSKO
ŽIVLJENJE
LISTINA
POGOVOR
NAŠA
ZGODBA
PODLISTEK
IZ KRONIKE
Slomšek med nami živi in govori (Franc
Kramberger, škof) .......................
Župnik in urednik Jože Jurak — umrl (A-
lojzij Starc) ...........................
Škof dr. Gregorij Rožman — begunec (A-
lojzij Geržinič) ........................
Žalna slovesnost za vetrinjske žrtve na Žalah (Družina, Katoliški glas) .............
S spomini na novo pot (Božidar Fink) .... Anton Stres o slovenski politični emigraciji (Mladina) ...............................
Tri matere (Janko Kralj) ..................
Materinščina — del doma (Naša luč) ........
Moje slovenstvo (Marjan Adamič) ...........
Nebesa pod Triglavom (Ivan Cankar) ........
SlomSek bo dobil spomenik v Mariboru ....
Ali je človek v vesti svoboden (Alojzij Šuštar) .....................................
Sveto pismo — moj vsakdan (France Rozman) .....................................
Darovanje pri sveti maši (Lojze Kozar) .. Pornografija in nasilje (Papeški svet za družbena občila) ..............................
Pogovor z usmiljenko s. Franoko-Cecilijo Rode (Jože Škerbec) .......................
Poživimo spomine in jih posredujmo našim
mladim! (Božidar Bajuk) .................
In življenje teče naprej... (France Perni-
šek) ................................
Zgodba o gorenjskem ,,Tarziciju“ (Božidar
Bajuk) ..................................
V dolini belega cvetja (Jože Krivec) ......
Odpusti mi, Nataša! (Sergej Kurdakov) . • Sklepi pastoralnega občnega zbora ljubljanskega nadškofije .......................
Med nami v Argentini ......................
449
458
464
466
460
456
466
467
468
470
471
472
474
477
478 480
485
487
490
492
501
508
509
Malo za šalo...
Škof obišče zavod za vzgojo fantov in kot zgled poguma postavi fanta, ki zvečer v skupni spalnici poklekne in odmoli večerno molitev. Potem vpraša fante, če vejo za kakšen podoben zgled.
Tedaj se oglasi Gregor: „Pogu-men je škof, ki v spalnici, polni škofov, gre spat brez večerne molitve."
Na sodišču. „Priča, ali se zavedate, kaj vas čaka, če ne boste govorili resnice?"
„Ja, gospod sodnik, kajti obtoženi mi je že obljubil nov avtomobil."
Pacient, poln hvaležnosti in navdušenja, steče naproti glavnemu zdravniku na hodniku bolnišnice: „Gospod doktor, iz vsega srca sem vam hvaležen — rešili ste mi življenje!"
„Kdo pa ste?" odvrne zdravnik. ,,Brez rentgenskih slik vas žal ne morem spoznati."
„Zdaj pa zagotovo vem, da bom dobila zapuščinsko pravdo," reče Majda svoji zaupni prijateljici.
„Kako moreš vedeti, saj pravda vendar še ni končana!"
„To je sicer res, vendar pa me je mej advokat že zaprosil za roko!"
Rupnik bi s svojim avtom kmalu povozil pešca. Ves jezen ustavi in zavpije: ,/Malo bolj pazite!"
Pešec pa odvrne: „Zakaj? Ali se boste vrnili?"
Uvoženo od doniu
V socializmu stokamo, v komunizmu bomo tulili.
Do grla smo v socializmu.
Če bi ljudstvo vrednotili po predstavnikih, bi lahko rekli, da ni kaj prida.
Naša zunanja politika je popolnoma neodvisna. (Od volje ljudstva.)
Tisti, ki ustvarjajo pekel, živijo vedno v raju.
Naši funkcionarji postanejo demokrati, brž ko so ob položaje.
Treba bo razmisliti, kje bomo imeli svoj Nurnberg.
Država krade, ne da bi vlamljala.
Intervenirati morajo organi za notranje zadeve, ker prihajajo misli iz g’ave.
Butal je z glavo ob zid. Vedno s kakšno drugo.
Bratstvo in enotnost škripljeta. Pa tako mažemo!
Obljuba dela dolg. Res je — preveč so obljubljali, zdaj imamo pa dolgove!
Radenska in zadolžena Jugoslavija — na vseh koncih sveta.
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propie-dad Intelectual No. 90877. — Tiska VILKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. —AVSTRIJA: Naročnino ooailjajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1989: A 6.800.. in izdatki za pošto; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catčlica Eslovena (dr. Luis Starc); direetor: Jose škerbec - Ramon L. Fai-con 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Na,c. de la Prop. Intelectual No. 90877. — Talleres Graficos "Vilko" S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.