PanalMla šSev. slane 1*50 Bin.
LgTO i.	UUBUAKA,	7.	OKTOBRA	1S23.	Sf	1¥.	45,
NACIONALISTIČNI ORGAN.
NAROČNINA: Za Jugoslavijo: za tri mesece 12'— Din.j za ceio leto 48'— Din.; za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi po ceniku. — Pcsarmezua štev. stane 1 Din.
IZHAJA VSAKO NEDELJO!
REDAKCIJA IN ADMINISTRACIJA: Atena Nared. doma. Rokopisi se ne vračajo. — Anonimni dopisi se ne sprejemajo. 5333T POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI!
Quouique
e m
f
Na našem velikožupanskem stolu sedi še vedno človek, čegar pojava sama v javnosti in v uradu je izzivanje najhujše vrste. Imeli smo že priliko v našem listu, da smo tega dostojanstvenika razkrinkali in razgalili pred javnostjo in mož ni izvajal iz tega konsekvenc, ki bi jih bil moral izvajati na njegovem mestu vsak, kdor ima še količkaj sramu in kdor čuti le še količkaj odgovornosti, ki jo je dolžan javnosti vslcd svojega visokega mesta.
Mož je prišel na ta stolec po informaciji in priporočilu političnega mrliča g. Hribarja in njegove klike. Beograd je zopet enkrat nasedel informacijam temnih ličnosti in postavil na čelo naše pokrajinske uprave človeka, ki razen svoje zakonito predpisane upravne službe nima baš niti enega kvalifikacijskega atributa.
Dobesedno smo svojčas zapisali,
ie v Sloveniji malo veleposestev, kjer ni še popival, pojedal in veseljačil sedanji veliki župan kot agrarni direktor. Ojnofil, gurmanski gastronom in nimrod se je vozaril po cele tedne križem Slovenije, zanemarjal urad, trošil stotisoče državnega denarja za bencin in avtomobil in si zaračunaval mastne komisijske stroške.
To vse smo zapisali in čakali, da mož udari po nas z mogočno svojo velikožupansko pestjo in nas toži zavoljo obrekovanja. Ni nas bilo strah tožbe: Podatke za resničnost naših besedi smo imeli številčno in kronologično natančno zbrane. G. Lukan je to vedel. Ker pa nima obraza, ni tožil in ni odstopil, ampak se je z vso silo spravil na preganjanje naše organizacije. Ne javno, zato je mož strahopetec, ampak v obliki uradnih poročil, kojih prepise smo vedno dobili v roke in o pravem času paralizirali njegovo ogabno početje.
Ne odobravamo raznih napadov in insultov na velikega župana kot privatnika, obsojati pa jih ne moremo, ker vemo, kako veliko je ogor-
čenje naših članov proti tej korifeji, ki jo je samo nezdrava politična konjunktura vzdignila na vrhunec naše uprave.
Tout comprendre c’est tout par-donner! Ne odobravamo napadov posameznikov na osebo Lukana, toda razumemo jih in jih oproščamo! Od mirnih in treznih mož, rodbinskih očetov in solidnih obrtnikov smo dobivali pozive, da nasilno odstranimo z velikega županskega stolca ta neljubi tip, dobivali smo ponudbe treznih, razsodnih in resnih ljudi, ki so se sami ponujali za ta posel. Nismo sprejeli podobnih ponudb, ker smo hoteli ostati v svojem delovanju vedno in povsod v okviru zakona in naših oblastveno potrjenih pravil.
Nadejali smo se, da bodo merodajni krogi uvideli, da prototip korupcije in koritarskega zajedavstva ne spada na čelo naše uprave, mislili smo, da bo stranka, ki je forsi-rala njegovo imenovanje, sama iz-previdela, da je s tem zadala udarec v obraz vsem poštenim ljudem. Varali smo se in naše pomirjevanje članov ni zaleglo. Poudarjamo, da so se razburjali nad Lukanom naši najboljši člani, kojih življenje je tako vzvišeno nad vsak dvom, da nanje ne more pasti niti senca kakega očitka v moralnem ali narodnem oziru. Ti so najbolj čutili krivico in sramoto, ki se nam je zgodila s tem imenovanjem.
Do besnosti pa je srd proti gosp. Lukanu razpalilo njegovo držanje o priliki stavke trboveljskih rudarjev. Da se je stavka ponesrečila, je v prvi vrsti zasluga g. velikega župana. On je bil tisti, ki je izdal odredbe podrejenim oblastvom, da postopajo z najstrožjimi sredstvi proti stavkujočim, izdal je ta ferman brez vednosti ministrstva, samo zato, ker »ijegov premogokop v Libojah pre-karično uživa ugodnost eksploatacije v terenu, kjer ima izključno pravico, da koplje samo Trboveljska družba. Zato se je veliki župan za-
, vzel za Trboveljsko! Sicer bi mu ! bila lahko odrekla on:enjeno ugod-] nost!
Zato se je ponesrečila delavska stavka, zato je okoli 100 delavskih žrtev v ječah, zato je bilo odpuščenih toliko in toliko delavcev! Ponujeno je bilo g. Lukanu tudi upravno svetništvo v družbi, sprejel ga sicer ni, poizvedeli pa bomo, kako grati-fikacijo je prejel za to kot ekvivalent. Morda bi to vedel povedati g. dr. Benkovič, ki je bil nosilec one ponudbe.
Človek, ki tako izrablja vsako svoje službeno mesto, ne sme zavzemati nikakega važnejšega službenega mesta; ž njim trpi na ugledu državna avtoriteta. Mož, ki velja v cčeh širokiSi plasti naroda takorekoč za kraljevega namestnika, mora biti čistih rok, neomadeževane preteklosti in daleč od očitka korupcije.
Tak inož g. Lukan ni! To ve vsa naša javnost. Vsi vemo, da je možak zgolj koritar in mi le obžalujemo stranko, koje številni pristaši so naši dobri člani, da trpi kot svojega eksponenta na najvišjem mestu tako panamsko eksistenco. Uverjeni smo, da bo stranka sama izčistila svoje vrste in predvsem odstranila moža, ki ji je samo v sramoto, ki se ne more ubraniti najmanjšega očitka, in ki ima tako malo avtoritete in ugleda, da ga svobodno nabada vsakdo, kdor ima čas in komur se ne gnusi mazati si rok in imena v zvezi z osebo velikega župana Lukana!
Pozivamo stranko, da v svojem lastnem interesu strmoglavi človeka, kojega sama pripadnost k stranki odbija druge pristaše. Mi pa bomo v interesu ozdravljenja našega političnega življenja vedno in povsod delovali proti Lukanu, porabili bomo v ta namen vsa sredstva, ki nam jih pravila dovoljujejo, in vse zveze, ki jih imamo, da izbrišemo sramotno ime Lukanovo z velikožu-panskega stolca!
Plim® s„ Stefanovima, glavnega tajnika Ha rodno-radikalne stranke, o dr. Lukanu/
Strogo poverljivo!
Štev. 1954—55.
Glavno tajništvo NRS.
Ljubljana, Wolfova ul. 1/1.
Gospodinu ministru unutrašnjih postava Vujičiču i gospodinu ministru Predsedniku skupštine Ljubi Jovanoviču
Beograd.
Obzirom na kritični položaj Na-rodno-radikalne stranke u Sloveniji, kojega je izazvao g. veliki župan dr. Lukan sa svojom bankokratskom-birokratskom politikom, čast nam je Vam izjaviti u ime glavnoga tajništva sporazumno sa mesnim odbojna občina, sledeče:
Glavno tajništvo Narodno-radi-kalne stranke vodi u smislu programa Narodno - radikalne stranke i u smislu njezinog mentaliteta politiku Knnjaca i opanka, kao je to kazao u
svojim govorima njezin šef Nikola Pašič, te nalazi pri razširjenju ove velike ideje velike, poteškoče usled toga, jer gotovi ljudi niti poznaju mentaliteta naše stranke, niti so či-tali njezin program.
Druga potežkoča je veliki župan dr. Lukan, koji mi je uskratio dne 2. oktobra razjašnjenje u dole navedenim pitanjima i koji je za našu stran-ku velika šteta, te je nužno potrebno, da smesta poda ostavku i to iz sledečih razloga:
1. Za vremena zadnje rudarske stavke v Trbovljah su se zatvarali rudari i to 70 po broju po izjavi dr-žavnog odvetnika i suda na pritisk više oblasti, i da po mom osvedoče-nju ni bilo podano nikakvog pravog pravnoga razloga za zatvaranje.
2. Dr. Lukan ima u Libojah pri Celju rudnik, kojega je dobio po milosti trboveljske premogokopne družbe, te je njegova koncesija odvisna od ove družbe.
3. Dr. Lukanu je bilo ponudjeno od strane dr. Benkoviča mesto upravnog savetnika kod trb. prem. družbe.
Iz ovili fakata je jasno razvidno, da stoji trboveljska prem. družba u uskoj vezi sa dr. Lukanom, te da je bio baš dr. Lukan onaj, koji je išao trb. družbi v zadnjem štrajku protiv interesa države i naše partije uz patnju naših dobrih rudara, na ruke.
4.	Dr. Lukan kao najviši avtoritet i namestnik kralja u Slovenačkoj pohadja po gostionama i kafanama i tako daje priliko Orjuni, da ga inzul-tira usled njegovog nediplomatskog postupanja napram njej j spravlja na ovaj. način avtoritet države u opas-nost i slabo svetlo, što nam dokazuje jedan izmed mnogih slučajeva, i to je, da je dne 2. oktobra kad ga je inženir Krajnc, predsednik Orjune u restavraciji »Zvezde« javno pred pu-nom salom inzultirao sa govorom u kojom ga je izgfrdio na najprostiji
* To pismo prinašamo brez vsakega komentarja, ker ono dovolj jasno potrjuje to, kar smo o temu
velemožu že mi davno pisali, ter opozarjali vlado.	O	r	j	u	n	a.
način i ga poterao na polje, je dapa-če, dotaknuo se ga je sa prstom, te mu kazao: »To je onaj dr. Lukan, kojega več tako dugo tražimo«. Ovo je neverojatna uvreda državnog avtoriteta, koju si je rnorao dr. Lukan pustiti dopasti od predsednika Orjune.
5. Vsled podpune nesposobnosti i vsled nerazumevanja, kako ima da vlada zastupnik pokrajinskog namestnika, postoji kod nas dejstvo, da je biti danas u Slovenačkoj bolje komunista i anarhista, nego radikal, jer se radikalec, i da se vlada nalazi u našim rukaina, progoni po ljudih i državnih funkcijonarih, koji nisu u naši partiji, za koju činjenicu smo spremni da navedemo nešteto dokaza i slučajeva.
6. Dr. Lukan, ne samo da ne razume čuvati avtoritet zastupnika i predstavnika države nego on je i len, jer dolazi u ured u 11. sati do 2. medjutim, kad su njegovi predčas-niki sedeli i vadili u interesu stvari težak posao čitav dan.
7.	Ima još puno sitnica, zbog kojih se kod nas narod zgraža nad vladom dr. Lukana, medju kojim kažemo samo jednu, to je, da je dr. Lukan odmah, kad je nastupio svoje mesto kao veliki župan, uzeo svoju ljubovcu u svoj kabinet, i da je on oženjen čovek i upotrebio svoju 'oblast u ne baš najmoralnijem smislu, šta je izazvalo u pokrajinskoj upravi te u narodu veliku buku.
Za navedena fakta nosimo pod-^unu odgovornost mi, te molimo, da se učini energičnim putem smesta red, da se ne bude dužilo partije, da ona drži takove ljude.
Ovo Vas izveštajemo iz ljubavi prema stvari sami i prema interesu naše partije.
Z narodno radikalnim pozdravom !
Emil Stefanovič, glavni sekretar.
Ljubljana, dne 4. okt. 1923.
Obnavljanje nemčerstva v severni Sloveniji.
Zadnje čase se naše časopisje mnogo bavi z dejstvom, da se nem-čurstvo v severnem delu Slovenije znova ošabno dviga in pripravlja na novo ofenzivo. Tudi »Slovenski Narod« je v par zadnjih številkah posvetil pažnio temu res žalostnemu pojavu ter napoveduje osobito za Maribor presenečenja. O novi nevarnosti nemčurstva se je govorilo tudi na Ciril-Metodovi skupščini v Ptuju in govori se na vseli sestankih in zborih narodnih društev in organizacij. Tudi nasvetov, kako odpomoči nemčurski nevarnosti, ne manjka. Pojavljajo se razni modrijani, ki z visokega svetujejo to in ono ter poučujejo na levo in desno, kakor je pri nas Slovencih in Jugo-slovenih sploh v navadi. Ravno to svetovanje pa smatram za veliko napako našega plemena in celega naroda, ker odkrivamo s tem prezgodaj karte svojim nasprotnikom ter jih celo vzpodbujamo, čeprav seveda nehote. Če bi le bilo pri nas več dejanj in manj besed, potem bi bilo v vsakem oziru drugače. Nemci malo govore, zato pa tembolj delajo; enako postopajo tudi drugi narodi. Italijani si nad našim Primorjem ne belijo glav in prav nič ali vsaj zelo malo razpravljajo v javnosti, kako bi se dal naš tamkajšnji živelj »asimilirati«. Oni vedo prav dobro, kako se dajo take reči najbolje urediti. Imajo svoj preizkusen sistem in tega se drže ter po njem delajo. Kakšne uspehe pri tem delu dosezajo, vemo predobro vsi. Na Primorskem kmalu ne bo nobenega slovenskega uradnika več, nobena šola kmalu ne bo več slovenska in v petih letih bomo zavedne in res zanesljive Slovence po Primorju lahko iskali z lučjo ob belem dnevu. Enake uspehe dosezajo Nemci na Koroškem in vendar je položaj Italijanov na Primorskem in Nemcev na Koroškem pri »asimiliranju« stokrat težavnejši nego je naš v Sloveniji, ker oni imajo tamkaj pred seboj kompaktne mase autohtonega slovenskega prebivalstva, mi pa imamo tu med našim narodom pomešane peščice potujčencev in priseljenih tujcev, če bi bili na našem mestu Italijani, Nemci ali katerikoli drugi narod, bi zanje problem iredente že davno več ne obstojal; samo mi, slabiči, si belimo glave s ta-
kimi problemi in s strahom gledamo v bodočnost, kaj bo.
Eno našo napako sem omenil že zgoraj, to je naše obilno in prazno razpravljanje in sklepanje, ki ostaja vedno jalovo, brez potrebnih dejanj. Druga velika napaka je naša »kulturnost«. Kulturen narod hočemo biti, zato moramo svetu pokazati, da smo »kulturni«, to kulturnost pa kažemo s tem, da »kulturno« nastopamo napram tujcem, ki nas v lastni hiši izpodjedajo. Kaj bi rekel svet, če bi tega ali onega hujskača prijeli za vrat ali pa ga pognali preko meje? Smatral bi nas za barbare! Tako mislimo in pri tem sklepamo, kako je treba s kulturnim in prosvetnim delom pridobivati nein-škutarijo in Nemce za nas. Veliki kulturni svet pa se nam ravno radi tega smeje in nas ravno radi tega še z večjim veseljem in končno tudi pravom smatra za barbare. Saj si tudi divji narodi v Afriki ne upajo nastopati odkrito proti tujcem, Evropejcem, ki jih uvažujejo, toda ne zato, ker so morda kulturni, ampak zato, ker so neoboroženi slabiči, Evropejci pa samozavestni in do zob oboroženi s topovi in strojnimi puškami. »Kulturno« postopanje proti tujim zajedalcem torej ne znači kulturnosti, ampak slabost, barbarstvo. Zadnje čase sem čital v nekem listu nasvet, naj bi se v našem severnem ozemlju ne osnavljale Orjune; da, celo Ciril-Metodova družba da je preveč izrazito nacijonalna. Na našo mejo naj bi šli z brezbarvno limonadarsko prosveto, morda s kitaro in tamburico ter svirali nemškutariji in Nemcem, toda ne »Hej Slovani«, bog ne daj, ampak ono nedolžno »Je pa davi slanca pala...« ali pa »Tam za goro, tam za goro...« To da bi nemškutarje in Nemce tako prevzelo, da bi se zjokali same miline in pričeli kričati »Živio Jugoslavija!« O sancta sim-plicitas! Kdor pozna naš nemčurski in nemški element ob meji, ta ve, da je ta element skrajno surov. Pro-staštvo in surovost sta bistveni last' nosti nemčurstva in slovenski pevec s prosvetno kitaro, ki bi prišel med’ ta element, bi se vrnil najbrže z razbito kitaro in glavo, nemčurstvo pa' bi triumfiralo še bolj. Njemu impo-nira samo samozavest in sila, rešpekt ima samo pred onim, ki mu
$ IS*& B IB Plf B	VSI	m	■	BI	■	«	Dobijo	se	povsod	In	pri	se”«™lnem	zastopstvu	i
WRIGLEY-|evi{ zve^ini^mi bon @nlfDr0gerya Adrlfaw
2* »n*.     r    t i i. urumiTV ci	j___......   x..r„   ^ . A, . • _i„ui a
Prvovrstnih originalnih amerlSklh d»I>- Šflli telo pred utru<UjTvo(.tjq In z
merlSklh mipil bonbonov WHIGLEY bI prihranile mnogo denarja In doeeiole slcdefc utluke: Pospešuje prebavo. OilnUai,. . -. r zaspanostjo. Varuje zob« pred gnilobo In jlli obdrži zdrave. Pospešuje silno. Pilliranl so alkohol ln tobak. — V službi «1 In bo tori j najbolJSo nadomestilo „\VIiIGLEY,IEVI ŽVEČILNI GUMI - BONHONl*.
i-jo. Odstrani Blabl dovoljeno kod Iti
LJUBLJANA, Selenburgova ulica štev. 5.
132KH
»O R
—.-=~r=-.=^:
-• i&r, &$&&? mk
m
5-LiiSBBSRS&*1 ^
*ltU*xX
Vljudno naznanjam da se je moja trvdka
J, MAČEK
največja zaloga oblek za gospode in otroke
preselila na Aleksandrovi cesti iz h- žt s na h. it. 11
v hišo Pokojn. zavoda in se priporočam cenj. odjemalcem in p. n. občinstvu za nadaljnjo naklonjenost, z zatrdilom najsolidnejše postrežbe.
I
na »Auf biks!« odgovori z »Biks auf!« Nemčurstvo in iredentistično Nemštvo na meji zaniore zatreti in odpraviti samo — močna roka. Toda močna roka, pravijo naši »kulturni« modrijani, rodi samo odpor in le škoduje, a ne koristi. Popolne pravilnosti tej trditvi ne odrekam, toda to velja le tedaj, kadar je močna roka polovičarska, kakor je polovičarsko vse kar mi počnemo.
. Kjer je v delu sistem, moč, volja in celota, tam ni odpora, ker novi pritisk zatre vsak poizkus odpora že v kali. Kadar se pritisk prične izvajati, se ga mora izvajati do konca in do skrajnih konsekvenc. Tako delajo Italijani na Primorskem, zato tam nikjer ni odpora in ga nikoli ne bo, ampak bo nasprotno naše ljudstvo v nekaj letih sploh pozabilo na potrebo odpora. Kdor tega ne verjame, naj se sam potrudi v Primorje, toda naj ne govori preveč, kajti sicer bo kmalu v rokah karabinjerjev ali fašistov, toda ne po njihovi zaslugi, ampak po zaslugi — naših ljudi .samih, ki ga bodo izdali in ovadili. Pritisk, če je sistematičen, demoralizira in nacijonalna demorali-zacija je predpogoj zmage.
Ce bi bila naša vlada uvedla v našem severnem ozemlju že takoj spočetka v nacijonalnem oziru režim močne roke, bi danes sploh ne bilo treba več govoriti o kakem nemčurstvu, še manj pa o nemčur-
■	ki nevanosti. Toda na odločilnih mestih so že spočetka sedeli in večinoma še vedno sedijo ljudje, ki nemškutarijo ne samo tolerizirajo, ampak jo celo podpirajo. Če kak neinčur ali Nemec zaprosi za kako obrtno, trgovsko ali drugo koncesijo, jo bo gotovo dobil, če zaprosi za to ali ono ugodnost, se mu bo gotovo ustreglo, če v uradu govori nemško, se mu bo gotovo odgovorilo, kajti »kultura« to zahteva. Na-pram Slovencem te obzirnosti ni, ker barbar govori z barbarom lahko tudi barbarsko... Močno, zavedno uradništvo in orožništvo bi
bilo s primernimi navodili lahko že davno zatrlo nemčursko nevarnost, ne da bi očito kršilo zakone, kajti zakoni so zelo elastični in imajo dva konca — dobrega in slabega, enega, ki daje pravico, drugega pa, ki jo jemlje. In nihče se ne more pritožiti. Če pa se ni hotelo poseči po tem sredstvu, ki je običajno v vseh kulturnih zemljah, naj bi se bi] pustil svoboden razmah Orjuni. če bi Orjuna imela svobodne roke napram nemškutarji, bi nihče niti našemu uradništvu niti naši upravi in oblasti ne mogel očitati ničesar, ker bi bila to stvar privatnikov s privatniki. S svobodnim delom bi Orjuna napravila v par mesecih na Štajerskem tak red, da bi lahko z lučjo ob belem dnevu iskali nemčurje, pa bi jih ne našli in po mariborskih, ptujskih, celjskih ulicah bi zaman nategovali ušesa, nemškutarjema bi ne bilo nikjer. Na vsem severnem ozemlju bi ne bilo človeka, ki bi si upal zabavljati čez naš narod in našo državo in to ne samo javno, ampak tudi privatno. Vse to pa bi dosegla Orjuna brez kakih posebnih »nasilij«. Nemškutarja je ob prvem nastopu Orjune to tudi pričakovala, zato je za trenutek utihnila in se poskrila, ko pa je videla, da jo pred Oijuno ščiti ves državni aparat, je postala še bolj ohola in predrzna. Prišlo je celo že tako daleč, da nemškutarja vodi vso našo upravo, kateri so njene želje ukazi. Na samo željo ali zahtevo tega ali onega nemčurja ali Nemca vtakne naša oblast takoj v zapor tudi najboljšega nacijonalista, tudi če ni ničesar zakrivil. Ta uslužnost gre celo tako daleč, da notranji minister noče vzpostaviti mariborske in ptujske Orjune samo zato, ker so proti teinu
—	nemčurji in Nemci. Na ljubo lepim očem nemčurskih frajl, za par kniksov raznih nemčurskih in nemških magnatov, ki so obogateli od slovenskih žuljev, in za par piškavih glasov nemčurskih poslancev v narodni skupščini, se ustvarja na našem severu položaj, ki nas vedno bolj približuje stanju pred osvoboje-njem. Žalostno toda resnično!
»Slovenski Narod« se med vsemi našimi listi razmeroma največ peča s problemom nemčurstva in nemške nevarnosti v našem obmejnem ozemlju, »Slovenski Narod« pa je režimski list in zato naj, če misli res iskreno to kar piše, upliva na svoj režim, da spremeni taktiko, če tega. ne stori, potem naj sploh več
BEN ABEBA:
Dva "set let pom je.
(Pravljica.)
(Dalje.)
Obrnil sem se k prijatelju Trobentarju ter mu naročil, naj takoj sestavi ministrsko listo, da jo potrdim, Na to sem sedel.
Prijatelj je stopil k predsedniku parlamenta ter se ž njim posvetoval radi sestave liste. Pozvala sta k sebi kandidate-prosilce in v 10 minutah je bila bila lista gotova in predložena v podpis. Pregledal scin imena, pozval kandidate k sebi, se ž njimi porazgovoril in na to podpisal listo.
Po pedpisu sem vstal in začel predstavni govor.
»Cenjena skupščina! Dvajset dol-gih let je uživala naša jugosiovenska zemlja blagoslov federalizma in avtonomizma, toda vseh teh dvajset dolgih let smo zaman čakali, da se naše zeleno Pohorje pretvori v sir, zaman smo čakali, da se umazana voda v Dravi spremeni v mleko, zaman smo čakali, da nam avtonomni in federativni bog pošlje izpod neba iti ambrozijo ter pečene pi-škc. Na našem velikem ozemlju je nastalo tisoč in tisoč avtonomnih in -federativnih republik, ki so nam princ ie mesto sreče —• nesrečo. Kaj P iif) samo mi v Mariboru? Reveži, i’a ni večjih na svetu. Mesto tobaka liios amo rušiti in žvečiti kostanjevo
listje, hraniti se moramo s travo in krompir in repo poznamo komaj še po imenu; oboje si privoščimo komaj lahko ob velikih praznikih. To nam je prinesel avtonomizem in federalizem. In kaj ste vi, poslanci mariborske republike? Reveži! Poslancev, ministrov in prezidentov je
v naši domovini danes lahko kakor stenic v starih hišah. Kdo se še briga za vas, kdo da kaj na vaše lepo zveneče, toda pulile in prazne naslove? Nihče! Prišel je torej čas, da pošljemo v zaslužen pokoj vso avtonomijo in ves federalizem ter da se zopet ujedinimo v eno samo veliko in mogočno državo, kjer ne bo več toliko stotisoč in milijonov raznih poslancev, ministrov in prezidentov, bo pa toliko in toliko milijonov srečnih in zadovoljnih državljanov. Gledal sem bedo svojega naroda iz daljave, srce me je bolelo in ni mi bilo obstanka, dokler nisem vstal in šel, da vas izpeljem iz te noči v jutro novega življenja. Vreči hočem vse vlade republik in avtonomij na zemlji Jngoslovenov ter vzpostaviti eno samo vlado, močno in veliko, ki bo imela veliko besedo tudi v koncertu ostalih evropskih držav. To je moj program, kakor tudi program mojega ministrskega predsednika in nove naše vlade. Podpirajte me pri izvajanju tega programa, če ste dorasli svoji nalogi in sc zavedate veličine te misli in tega trenutka. Če niste, potem se lahko postavite proti meni in mojemu programu, toda vedite, da bi me to ne zadržalo, da bi me to ne oviralo in bi ne pre-
ne pisari o tem predmetu, kajti sicer bomo prisiljeni smatrati ga za hinavca, ki žalostno stanje na Štajerskem eksploatira samo v gotove dobro znane namene, ki streme po udušitvi Mariborske oblasti in ohranitvi nedeljive Slovenije. Sicer pa si nemčurji in Nemci z obnavljanjem svojega rovarskega dela in z očito-vanjem svoje doslej prikrivane pre-potence ne delajo prevelikih uslug. Če bi ostali v mejah, za katere so se umaknili leta 1918. po prevratu, bi jim morda še danes verjeli, da so se spokorili in spreobrnili in bi jih, ko bo zapihal drugačen veter, morda celo pustili na miru, tako pa nam odkrivajo kaj so in kaj hočejo, zato bo naše delo ob svojem času tem lažje. Kajti če nemčurji in Nemci mislijo, da bo ostalo vedno tako kakor je danes, se prokleto varajo. Prišel bo čas, ko bodo še bridko obžalovali svojo sedanjo nepremišljeno oholost in prepotenco, toda tedaj bo prepozno. Režimi bodo padali in se novi porajali, to je zakon parlamentarizma, Orjuna pa ni odvisna od parlamentarizma, ona bo ostala in živela dalje in tudi prej ali slej doživela — svoj dan.
Dr liga zmaga Francije.
Francija more beležiti svojo drugo zmago, ki si jo je priborila braneč odločno in samozavestno svoje pravice napram stalnemu izigravanju s strani Berlina. Uspeh je velik, danes še nepregleden, vsekakor pa odločujoč za desetletja evropske politike.
Januarja 1923 se je začelo. V Porurju, ki so ga francoske in belgijske čete zasedle v svrho zavarovanja terjatev napram Nemčiji izvirajočih iz mirovne pogodbe, so stopili v štrajk vsi industrijski delavci, rudarji, železničarji, pošta, brzojav, ves gospodarski in državni aparat, da protestirajo proti zasedbi. Cuno-Ro-senbergova vlada je pograbila to orožje, organizirala ga kot oficijelen odpor proti okupacijskim oblastim, ga uradno zaukazala, finansirala ter podpirala v vsakem oziru. In odpor se je vlekel mesece ... Napadi na vlake, osebne in tovorne, bombni atentati na mostove, potapljanje ladij v prekopili in rekah, atentati na zasedbene oblasti, poleg tega križem roke — to naj bi bilo sredstvo, ki bi moglo izigrati mednarodne obveznosti Nemčije, nakloniti ji simpatije ne vem koga, pridobiti intervencijo od bogve kje. Taki so namreč bili nem-
prečilo mojega dela, kajti trpeči narod je za menoj.«
Po mojem govoru, katerega je poslušala zbornica molče, je vstal Lojzek Doležal. »Cenjeni tovariši!« je začel. »Zgodilo se je nekaj čudnega, zdi se mi da sanjam. Kaj mislite, ali je sploh vse to res ali le sen?«
»Vščipni se v stegno,« je zaklical na te besede ministrski predsednik Janez Trobentar, »pa boš videl če sanjaš ali bediš. Če te ne bo bolelo, spiš, če te bo bolelo, pa bediš in je vse res!«
»Predlagam torej,« je nadaljeval Lojzek Doležal, »da se vsi vščipne-mo v stegno, da se tako prepričamo, če spimo ali bedimo. Kdo je za ta predlog, naj vzdigne roko!«
Vsi poslanci so dvignili svoje desnice.
»Vščipnimo se torej!« je nadaljeval Lojzek Doležal ter segnil z desnico proti stegnu. Tako so storili tudi vsi enoglasno ostali. 1-renutek na to vsi enoglasno zacvilili: »Joj, boli, boli, živimo, res je!«
»Torej je vse res!« je rekel Lojzek ter naročil slugi, naj mu prinese vazelina, da si namaže vščjpnjeno stegno. »Živimo in smo živeči dočakali konec republike. Že pred par dnevi se mi je sanjalo, da sem hodil po mestu v orjunski uniformi. Stopil sem takoj zjutraj k slavni vedeže-valki naše republike gospodični Idi, h kateri se vedno zatečem, kadar se mi kaj čudnega sanja ter jo vprašal, kaj naj bi to pomenilo. Gospodična Ida je zmajala z glavo ter rekla, da
ški računi, sestavljeni s pristno nemško trmo, besno jezo in otročjena-ivno kratkovidnostjo.
Skoro osem mesecev je trajal odpor, potem se pa začel krhati. Ne morda v Porurju, saj je delavstvo živelo brez dela, saj so nudile državne podpore obilno priliko za goljufije ter postranske svrhe. 80% vsega prebivalstva je vzdrževala nemška vlada in zadnji Panama v Porurju je vrgel žarko luč v vrste porurskih »bojevnikov«. Dnevna potreba 40.000.000 zlatih mark je začela presegati zmožnost sicer pokornega stroja za tiskanje bankovcev, ki je bruhal papir v Nemčijo, ko so zlate marke romale v Porurje. Zlata mu-nicija je začela pohajati, marka je postajala papir in — nemški kanclar je začel iskati teren, kako bi se dalo rešiti rurski konflikt.
Poleg finančnega poloma je drugi udarec nemški politiki prizadejal 2U. september, ki je uničil upanje, na katero so zidali nemški krogi. Izprevi-deli so, da so gradili na pesek, ko se je sestal Baldwin s Poincarejem ter je uradni komunike, jasno naslovljen na Berlin, ugotovil, da je v prav vseh točkah dosežen popolen sporazum, posebno kar se tiče tega, da je treba Nemčijo pripraviti k izvrševanju obveznosti. S tem je bil tudi z angleške strani priznan francoski uspeh porurski akciji in zopet je izpadla postavka iz nemškega računa.
Neuspeh za neuspehom je prisilil Stresemanna, da je moral vzpričo zastopnikov vseh strank ugotoviti, da ni z nadaljevanjem pasivnega odpora pričakovati nobenega izboljšanja političnega položaja, da je pasivni odpor, eno izmed taktičnih sredstev proti nepravični zasedbi Porurja, vsled finančne izčrpanosti zlomljen in bi se mogel obrniti proti lastnemu narodu. Obenem javlja svoje pogoje za ukinitev odpora, namreč povratek izgnanih in oprostitev ujetih v Porurju, zahteve čisto sentimentalnega značaja. Iz Pariza je nato prišel glas, da bo Francija po uki-njenju odpora zelo dobrohotno uva-ževala nemške predloge ...
Popolen poraz dosedanje politike je javila nemška vlada narodu v pro-klamaciji z dne 26. septembra. Niti sedaj ne govori resnice, niti sedaj ne uvidi položaja: takoj uvodoma obrca Francijo in Belgijo z »Ein-bruchsmachte«, poveličuje delo nemške trme in jeze ter obljublja izdajo izvršilnih naredb o ukinjenju pasivnega odpora. Jasno je, da je izzvala
proklamacija v Parizu skrajno neugoden vtis, posebno ker vsebuje prikrite pretnje in pridržke, nikjer pa jasne besede o tem, za kar pravzaprav gre: o izpolnjevanju prevzetih obveznosti. Tudi poloficijelne nemške izjave o storniranju mirovnega dogovora so pripomogle k temu, da Francija skeptično motri vse nemško prizadevanje za ukinjenje odpora.
Kapitulacija pred Francijo je izzvala v nemškem narodu viharje ogorčenja. Veter, ki so ga sejali od leta 1918. do 1923. govoreč narodu o krivici, ki se mu godi, vbijajoč mu besno sovraštvo do zmagovite Francije, bodreč ga, naj se ne ukloni, rodi sedaj viharje, ki so zajeli Nemčijo samo in v katerih se ruši mogočna stavba redu, discipline in ponosa. Oborožene tolpe monarhistov in de-< sničarjev, proletarske stotnije, diktatorji, generali, Ludendorf in Kron-princ, vsi so pripravljeni. Desnica zahteva prelom s Fracijo ter odločitev s silo.
Kako, tega niso povedali. Bilo bi pa zelo zanimivo. Tudi šaljivec mora • imeti svoje mesto v tragediji!
Vlada je padla in diktatura desnice je na pohodu. Obeta se kaos, kakršnega še ne pozna zgodovina ...
Poražena, popolnoma izmozgana je morala tokrat Nemčija položiti
■	orožje, ki ga je dvignila brez potrebe, lahkomiselno in brezizgledno proti zmagovalcu, ki je, iščoč si svo-
i	je po mednarodnem dogovoru ustanovljene pravice, segel po sredstvu, ki naj mu pomore do nje, orožje, ki se je obrnilo proti njej sami, in ji za-dejalo udarec, kakršnega še ni doživela. 7000 biljonov mark, ki jih je. vrgla v Porurje, da je obstalo tam vse delo, da so se uničevale prometne, gospodarske naprave, počivali rudniki in tovarne, priča jasno
o	lažni nemški plačilni nezmožnosti, dokazuje, da jih je Nemčija raje uničila, kot da bi mogel priti pfenig v francoske roke. Delo je zločinsko in se maščuje samo po sebi.
Francija je izpopolnila to, kar je leta 1918. ostalo neizrabljeno: Nemčija leži na tleh, vijoča se v državljanski vojni. V Avstriji so popolnoma potihnili glasovi za združitev z Nemčijo: glasni so pa bili, ko je bila močna in bodo zopet, če bo močna. Takrat se more zgoditi, da se pojavi pikelhauba na Karavankah, odkoder se ob lepih dnevih vidi naša modra Adrija...
Francoski vojak v Porurju varuje naše interese.	S.	B.
pomenja to konec avtonomije in federacije. »Vstal bo mož,« je rekla, »ki že dolgo spi in ki nihče ne misli več nanj in ta mož bo podrl vse naše repblike in avtonomije ter združil vse Jugoslovence v eno samo veliko in mogočno jugoslovensko državo.« Ko je pričel gospod prezi-dent dr. Zlatorepec govoriti, sem takoj vedel, da je 011 tisti in da je vse res, da pa je tudi v resnici vse res pričajo naša vščipnjena stegna.«
»U-u-uh!« so zavzdihnili poslanci ter se prijeli za boleča stegna.
»Torej vidite,« je nadaljeval Lojzek, »prišla je ura usode in zaman bi se bilo upirati. Predlagam torej, da se sprejmejo vsi predlogi in govori gospoda prezidenta Zlatorepca. Kdor je za to naj dvigne roko!«
Vsi poslanci so dvignili desnice.
Poklical sem prijatelja Trobentarja ter mu naročil naj skliče takoj ministrsko sejo, Lojzeku pa, naj nadaljuje s sejo parlamenta, da se določijo podrobnosti glede združitve raznih republik in mobilizacije. Nato sem odšel na balkon ter pogledal na trg, na katerem je bilo zbranih več tisoč ljudi, ki so od slug že izvedeli, kaj se godi v zbornici in nestrpno pričakovali izida. Ko sem se nagnil preko ograje, me je spoznal nek sluga parlamenta, ki jc ravno oznanjal svojim prijateljem najnovejše vesti ter zaklical z gromkim glasom: »Živio naš novi prezident, naš rešitelj!« Ko je množica to čula, je nastalo na trgu gromko klicanje »Živio! Živio! Živio S«
»Teren je ugoden,« sem zašepetal sam sebi, »izrabimo situacijo.« Zamahnil sem z roko ter se poklonil zbrani množici; nato sem spregovoril: »Od tega momenta dalje, bratje, stopamo v novo življenje. Dovolj je bilo laži o avtonomističnem in federalističnem raju, strašne laži, ki nas jc spravila v bedo, ki nas je naterala v glad. Oni lopovi, ki so pred dvajsetimi leti obljubljali nebesa na zemlji, ki so agitirali za republiko, fede^ racijo in avtonomijo, so delali togsa-1110 zato, da bi se dokopali do udobnih in mastnih mest. Ljudstvo jim je verjelo, šlo je za njimi, postavilo jim je spomenike, imenovalo po njih ulice, proglasilo jih za svetnike, med tem pa je padalo od dne do dne globlje v prepad. Ti ljudje so bili zločinci, zato se podira danes njihova slava, pokajo njihovi spomeniki in naš narod meče s sebe suženjske verige avtonomizma in federalizma. Nič več ni mej med Mariborom in Pobrežjem, med Studenci in ostalimi kraji. Svobodno gre vsakdo lahko kamor hoče, ni več potnih listov, ni več carine. Kmetje z Dravskega polja in s Slovenskih goric lahko zopet dovažajo v Maribor živila. Mesto listja bomo odslej pušili pristen tobak; mesto trave bomo jedli pečenko in tudi vina bo zopet dovolj. Prišel sem, da vas osvobodim in osvobojeni ste in ujedinjcni. Od tega trenutka dalje obstoja samo ena država, ki 'druži v sebi vse Jugoslovene. Vem, čakali ste nestrpno tega trenutka. Prišel jc; veselite se!«
(Konec prihodnjič.)
Stev. 45.
*Q R J U H S«
Siran 3.
j s u pu ‘vNvnflnn	3IA01VN&1S 'i	5L	mmmm j
Tipičen način rešitve stanovanjskega vprašanja.
Kako naj bi se rešila sedanja stanovanjska kriza in zakaj pri nas v Sloveniji še vedno bolj ogroža eksistenco domačinov — o vsem tem se je pisalo mnogo in mnogo. Tudi nešteta »plačana Poslana«, ki so jih prizadeti pisali preje iz obupa kakor pa morebiti iz hudomušnosti ali pa škodoželjnosti, niso imela pričakovanega uspeha. Pri nas v Sloveniji je namrč to dejstvo, da vsak od številnih gospodov, katerim je bila poverjena naloga »odstraniti čim prej stanovanjsko bedo«, to vprašanje skuša rešiti na svoj »špe-cijalni način«.
Tako smo zvedeli, da je dne 28. avgusta t. 1. g. dr. Goršič, predsednik stanovanjskega sodišča v Ljubljani, zavrnil pritožbo pritožnika g. dr. Zaletela, zdravnika v Ljubljani s sledečimi razlogi:
1. Stanovanje g. dr. Černeta je priznal mestni magistrat poštnemu ravnatelju g. Gregoriču radi tega, ker mu je bilo stanovanje v vili hčerke g. Ivana Hribarja sodno odpovedano in ker se je hišni lastnik lekarnar Mayer izjavil, naj dobi stanovanje g. dr. Černeta g. Gregorič, če bi ga ne smel dobiti g. dr. Kreč, odvetnik v Ljubljani.
2. Stanovanjsko sodišče se sklicuje na zgoraj navedene razloge, ki ustrezajo stvarnemu in pravnemu položaju.
3. »Pritožniku g. dr. Zaletelu ne more nič pomagati dejstvo: da je on Prvi prijavil to stanovanje, on (dr. Zaletel; ni državni nameščenec ter se mora v vrstnem redu umakniti, f ozirom na pritožnika g. dr. Zaletela je treba še pripomniti, da se je hišni lastnik izrekel proti najemniku, ki bi v teh prostorih izvrševal svoj Poklic«.
V	odgovor je ad 1. treba pripomniti — kar je iz razloga samega že razvidno in za kar imamo avtentične podatke s pričami — da je bila dodelitev stanovanja g. dr. Černeta na Aleksandrovi cesti 10 gospodu Gregoriču Un fait accoinpli, Pripomniti hočemo le to dejstvo, da bi se g. Gregorič nikdar ne vselil v novo stanovanje na Aleksandrovi cesti 10, če bi mu g. Ivan Hribar Pred svojim odhodom v Belgrad — Po dvakratnem obisku pri njem z avtomobilom — ne bil prinesel pičenega zagotovila, da dobi on (g. Gregorič) sigurno stanovanje g. dr. Perneta. V sklepu stanovanjskega sodišča je zelo previdno rečeno, da ie mestni magistrat priznal stanovanja na Aleksandrovi cesti 10 gospodu Gregoriču, mi pa lahko odkrito javnosti povemo, da je pismeno zagotovilo dal na svoj lasten ri-ziko g. dr. L. Perič, župan mesta Ljubljane. Ker pa je g. dr. Goršič že Preje kot predsednik stanovanjske °blasti II. stopnje zagovarjal stališče
S.	Ivana Hribarja, da ima on (g. I. "ribar) pravico na dvoje stanovanj in to radi številnih zaslug, ki sl jih *e Pridobil za Jugoslovanstvo (sic) j*1 se je g. dr. Goršič tudi neštetokrat javno izrazil, da ne bodo polagale proti temu nobene pritožbe, -ato je njegov Plaidoyer v korist ga. Jregoriča dovolj logično prozoren
ter razumljiv. Pri vsem tem pa moramo spomniti g. dr. Goršiča, da bi on kot predsednik stanovanjskega sodišča moral vedeti, da pri teh težkih socijalnih razmerah nikakor ne more odločevati hišni lastnik Nemec, kdo bo dobil stanovanje; saj je vendar še vedno več hišnih last-nikov, ki v lastno hišo sploh priti ne morejo ali pa so le podnajemniki kake stranke bogvekje.
Ad 2. je tudi več kakor čudno, da more sodnik in jurist g. dr. Goršič odobravati stališče, da hišni lastnik lahko odpove meni nič tebi nič stanovanje najemniku iz enostavnega razloga: ker hišni lastnik hoče ali mora imeti dvoje stanovanj. Kje pa je vendar zakon o zaščiti najemnikov? Tudi v tem razlogu sklepa se jasno vidi, da sodnik g. dr. Goršič nikakor ni hotel upoštevati praktično socijalnega stališča kompetentov, ampak je komplicirano stanovanjsko zadevo hotel prikriti s tipičnim sod-no logičnim plaščem. Ravnanje g. Goršiča kot predsednika stanovanjskega sodišča bo za celokupno javnost še bolj razumljivo, če pomislimo, da g. dr. Goršič nikakor ni vedel dejstva: da nobena stranka pri današnji stanovanjski bedi nima pravice na dvoje stanovanj v enem mestu, pa makar da je ta stranka sam g. Ivan Hribar, ex ministre plenipo-tentiaire a Prague, ex — veliki župan v Ljubljani ter sedanji podrav-natelj podržavljene južne železnice.
Ad 3. pravi sldep, da g. dr. Zaletel ni državni nameščenec in radi tega ne more priti v poštev pri dodelitvi stanovanja na Aleksandrovi cesti 10. K temu hočemo pripomniti le dejstvo, da ima g. dr. Zaletel kot zdravnik in domačin glasom stanovanjskega pravilnika za leto 1923. pravico na nakazano stanovanje, kjer je pasus: da se imajo poleg državnih nameščencev stanovanjske oblasti ozirati posebno še na zdravnike ter lekarnarje kot državi koristne elemente. Vam g. dr. Perič pa moramo povedati le ta fakt, da je g. dr. Zaletel sin pokojnega mestnega uslužbenca, ki je preko 40 let delal v korist mestne občine in bi se ga moralo tudi že radi tega upoštevati.
Hišnemu lastniku g. lekarnarju Mayerju pa moramo povedati dejstvo, da si je on denar nabral od receptov, katere so pisali gg. zdravniki. Zato je tembolj nerazumljivo njegovo nekulantno postopanje na-pram zdravnikom, na drugi strani pa škodi s takim postopanjem ugledu lekarnarjev, ki bi lahko utrpeli vsled takega postopanja tudi še materijel-no škodo.
In ti — javnost — kaj praviš k takemu postopanju? Je-11 mogoče rešiti g. veliki župan dr. Lukan sedanjo stanovanjsko krizo na tak način, kakoršnega upotrebljavajo gospodje stanovanjskega sodišča?
Uverjeni, da v kratkem izgine s stolčkov, kar je nezmožnega in ne-zreleg, bomo stali še dalje na straži v boju za pravico ter smo pripravljeni tudi z aktivno močjo odstraniti vsako vnebovpijočo krivico, ki se danes prakticira nad lastnimi domačini in jih tira v obup.
Kronika.
Prenos kosti vojvode Vuka. V ^edeljo, 30. septembra je bil Beograd priča velike nacijonalne manifestacije ter pobratimstva četnikov ln O nune. Prepeljani so bili v Beo-pad iz solunskega pokopališča te-esni ostanki četniškega junaka voj-, SVuka, pešadijskega podpukov-
1 va Sojina Popoviča. Rakcv s trup-
2 n.v'ojvodeVuka je prispela na beo-t ‘USKi kolodvor že v petek ter bila x J1Vložena med častno stražo on ,ov *n Orjunašev. Na postaji je
uivil cerkveni obred ob 7. uri zju-bitoljski vladika Josif Cvijovič. 0 cerkvenem obredu so četniki in kaJl,lnaŠj dvignili krsto vojvode Vu-(1„/fr. i° prenesli na topovski voz rji	tei priliki je prvi govo-
2a ^stopniic dobrovoljcev, nato pa Vič 013nik°v četnikov Petar Lazare-
2	>" -e zastopniki drugih organi-
niUi’--v*,.nenu vseh nad 500 orga-Vor 'J Pune te govoril sijajen go-ohl-,,.* poc*Predsednik beograjskega Ivn ‘AnCffa odbora Orjune brat dr.
zalivan °r(?vič’ ki se ie Pokojniku * v imenu celokupne Orjune
za njegove napore in žrtve za osvo-bojenje in ujedinjenje. Ob koncu govora je položil prisego, da hoče Or-juna ostati zvesta nesmrtni ideji junaka vojvode Vuka. Za njim sta govorila še narodni guslar brat Perun Perunovič in zastopnik bosanskih četnikov Hasan Rebac. Nato se je razvil po mestu sprevod, katerega se je udeležilo okrog 20.000 ljudi. Bil ie to največji pogrebni sprevod v Beogradu. Pred saborno cerkvijo se je poslovil od mrtvega junaka sivolasi predsednik četniškega udru-ženja dr. M. Šuškalovič, ki je v svojem govoru ocenil Vukove zasluge za osvobojenje in ujedinjenje vsega naroda. Na Terazijah se je množica poslovila od junaka, katerega so nato spremili na pokopališče samo četniki, Orjunaši in Sokoli. Ob grobu je častna četa oddala poslovilno salvo, govoril pa je še četnik Ilič. Po pogrebu so četniki in Orjunaši obiskali še grob pokojnega komitskega vojvode Voje Tankosiča, mu izkazali počast z zastavami ter se nato vrnili v mesfo in razšli. Pogrebna
svečanost je trajala od 7. ure zjutraj do 15. ure popoldan.
Uradni jezik na železnicah.
Kljub jasnim določbam, da je uradni jezile povsod v naši državi srbohrvaščina, oziroma slovenščina, so naši nemČurji in vojvodinski madža-roni zahtevali po naših kolodvorih vozne listke v nemščini in madžarščini ter izzivali z raznimi Agrarni, Laibachi, Marburgi itd., in našli so se žalibog tudi uradniki, sicer redko-številni, ki so jim na take ogovore ustregli. Pa tudi sicer se je na naših železnicah rado odgovarjalo na nemška in madžarska vprašanja. Proti temu so tudi naše organizacije, posebno v Vojvodini večkrat nastopile in sedaj končno vendar dosegle, da je prometni minister izdal odredbo, s katero se vsemu železniškemu uradništvu prepoveduje posluževati se v službi vsakega nedržavnega jezika. Uslužbenci, ki bi se proti temu pregrešili, bodo kaznovani oziroma odpuščeni.
Obnova procesa proti bratu Ivanu Škerjancu v Mariboru. Radi incidenta s policijskim šefom g. Ker-ševanom v restavraciji »Črni orel« sta bila svoječasno aretirana brat Ivan Škerjanc in Vuga ter sta presedela mesec dni v zaporu, na kar sta bila radi nevarne grožnje sicer oproščena, obsojena pa radi žaljenja uradne oblasti po srbskem § 104., na mesec dni zapora, kar sta pa že odsedela v preiskovalnem zaporu. Ob-držanje v zaporu je bilo očividno kršenje zakona, pa tudi obsodba po § 104. je bila predrakonična, radi česar se je brat Škerjanc pritožil na pravosodno ministrstvo, ki je sedaj obsodbo razveljavilo, zahtevalo akt v Beograd in odredilo obnovo procesa. Upamo, da bo pri obnovljenem procesu zmagala pravica nad krivico.
Smrtna kosa. Umrla je dne 2. t. m. obče znana gospa Katarina Jakša-Bernatovič, lastnica konfekcijske trgovine na Mestnem trgu in hišna posestnica. Zastrupila si je pred kakimi 14 dnevi z iglo pri šivanju prst na roki. Rano je sprva negovala sama, šele kasneje je poklicala zdravnika. Bilo je že prepozno. Zastrupljenje krvi je tako napredovalo, da ni pomagalo nobeno sredstvo več. Po tedenskem trpljenju je izdilmila. Znana je bila po svoji srčni dobroti, zato ni imela sovražnikov. Nedavno tega se je poročila z g. Jakšo, lesnim trgovcem v Radečah. Blag ji spomin, težko prizadeti rodbini naše sožalje!
Opozarjamo, da se je tvrdka I. Maček, stara, priznano solidna trgovina z oblekami, preselila v hišo Pokojninskega zavoda na Aleksandrovi cesti 12, kjer prodaja še nadalje po izdatno znižanih ceah.
Soareja »Jadranske Straže, ki je bila napovedana za 13. oktober, se je z ozirom na prireditev Akademije Saveza dobrovoljcev, ki se ima vršiti isti večer, odgodila na soboto, 20. t. m. Vrši se, kot je bilo že objavljeno, v veliki dvorani »Uniona«.
Na svatbi našega somišljenika br. Avgusta Korenjaka in sestre Zorke Kremžar v Domžalah se je nabralo za »Orjuno« v Domžalah 608 Din, za Sokolsko društvo v Domžalah 455 Din in za Ciril-Metodovo družbo 135 Din.
Trri/\W zobna pasta odstranjuje 5511	neprijeten duh iz ust.
Zahtevajte po vseh restavracijah in kavarnah prvovrstna špecijalna vina v steklenicah tvrdke GJURO VAUAK, Maribor, Grajska klet.
DepSsi.
Trbovlje. V zadnjem času se je pričelo preganjanje na zelo nesramni način tudi proti nacijonallstom v Trbovljah. Zelo krasna ideja se ja pojavila v glavah nekaterih gospodov, ki so protežirani in zato tudi imenitno plačani samo zato, da šikanirajo naše že do kosti izčrpano delavstvo, jih črnijo pred ravnateljstvom, ter jih postavljajo brez vsake krivde na cesto, Izročene milosti in nemilosti. Seveda dokler ni obstojala še naša organizacija, so bui na vrsti samo komunisti, za katere so Imeli povsod lep izgovor in s'' jih lr1iko motali na
cesto kolikor jim je bilo pač ljubo. Usojamo si sedaj vprašati naše delodajalce in predpostavljene uradnike v Trbovljah, zakaj so pričeli gonjo tudi nap ram Or-ju-ni?
Ker vemo, da vam je nemogoče rešiti to vprašanje, smo pripravljeni odgovoriti mi »Orjunaši«. Vi veste dobro, da se je ustanovila naša organizacija samo zato, da čuva dobrobit naroda in države. To sta naša glavna paragrafa, katerih se bomo držali in jih branili, če treba tudi s svojim življenjem. Opazujemo že dolgo našo velespoštovano gospodo v Trbovljah, kako je započela s svojimi izdajalskimi rokami posegati tudi po naši sveti ideji, katero smo si priborili z nepopisnimi žrtvami in smo tudi še danes pripravljeni za njo poginiti. Toda priljubljena gospoda nemčurska, čifutska, madžaronska itd., sedaj ste pa enkrat zagazila, če še nikoli niste na peklensko cesto, katera vas bo kmalu pripeljala tja, kamor spadate že precej časa. Takrat vas pa ne bomo vozili v kočijah, kakor se je to godilo v preokretu, ampak imeli boste vsak svojo dvokolico na razpolago in si boste medsebojno napovedali tekmo, kdo izmed vas če dospeti prvi na kolodvor.
Tem gospodom n i mogoče ugoditi ne s komunizmom, ne socijaliz-mom in najmanj pa še z nacijonaliz-mom. Vemo prav dobro, da želi ta gospoda, da bi prej ali slej vzel hudič našo državo in ž njo našega kralja in da bi se takoj spremenila naša država v bivšo Avstrijo na prestolu s Habsburžani. Toda če ni do danes izsledila nobena stranka v Trbovljah vašega izdajniškega pokreta, to smo storili mi »Orjunaši« in hočemo razkrinkati vaše škodljivo delovanje napram narodu in državi celi javnosti. Ker javnost dobro ve, da imamo pri nas le par oseb, od katerih je odvisna cela trboveljska dolina in kar eden izmed teh tujcev poželi, to se mora tudi prej ali slej zgoditi. Vemo tudi prav dobro, da so vseh izgredov in drugih nemirov krivi le nekaj te gospode, ki mogoče delujejo še na to, da bi prišlo do kakšnega revolucijonarnega pokreta in da bi nezavedno ljudstvo začelo glasovati za vse kaj druzega, samo za našo državo ne.
To nam je bil najbolj jasni dokaz pri ustanovljenju naše organizacije, kako so nam takoj pričeli ti gospodje pretiti z odpustom iz službe, kdor se bo dal orgainzirati pri Or-ju-ni in zakaj? Ali smo mogoče tudi mi nevarni protidržavni elementi? Ne! Ali smo mogoče preveč pošteni in bomo gledali v državi na red in mir. kakor tudi na vse one tolpe, ki so protidržavne, ki pospešujejo razne nemire in delujejo za našim hrbtom na vso moč, da poginemo najprvo mi kot dobri in zvesti državni elementi in za nami 8 krvjo pridobljena država? Da, da In stokrat, da..., samo zato ste začeli preganjati tudi nas, ker že danes ste zgubili vso moč proti naciji, čeravno obstoja naša organizacija v Trbovljah le par mesecev, pognala je pa belo neomadeževano lilijo Iz prs pravih trboveljskih mož in mladeničev, kateri ne bodo pripustili nikdar, da jo oblatite vi ničvredneži, kateri nimate srca in ne morete čutiti z našo sveto Idejo, katera je preplavila in napolnila nepopisno hitro našo dolino in srca vseh mož, mladeničev, žen in mladenk, ki so še zdravi na duši in na telesu. Zato vam kličemo neustrašeno iz oči v oči, da prej boste morali gaziti čez mrtva naša trupla, predno vam bo mogoče razrušiti našo državo in naš pokret ter kličemo živela naša kraljevska trojica, naša država in vsi Trbovelj'« čani. — Prihodnjič dalje.
Planina pri Rakeku. Zares čudne razmere so zavladale na Haasber-gu — t. j. pri državni upravi Win-dischgraetzovega posestva, odkar se je pojavil tu ekonom, g. J. Zdovo. Ta možakar je kar dvakratni eko* nom: pri knezu Windlschgraetzu ln pri državni upravi. Po njegovi izjavi je državni upravitelj tukaj le »pro forma«, a glavni gospodar in upravitelj je on, gosp. ekonom. Nehote vpraša človek, kako je to mogoče? Pravijo, da dvema gospodarjema nihče ne more služiti. Pa to naj bi končno bilo; če ima mož sposobnost in če ima mogo&e pri W. kakšne posebne nacijonalne zasluge — švabčari n. pr. zelo rad —, potem
naj miruje in naj bode zadovoljen, če ima dober košček kruha, a na-rodno-zavedne stare uslužbence naj glede lista »Orjune« pusti v najlepšem miru. Slišimo veliko in znano nam je tudi, kako je g. Zdovc svaril nekega 40 let uslužbenega moža, naj ne čita »Orjune«, ker je »nevarna«?! Komu? Ali ima kdo strah? Ali naj bi bila to agitacija proti Orjuni? Skupno z gg. Krofličem in Ziherlovim Andrejčkom? Smešno!
Nismo takrat reagirali, a ko sc je mera napolnila in ko je ta gosp. ekonom začel daviti ljudi, ko se je postavil sam za absolutnega gospodarja državne uprave, vprašamo: kdo je upravitelj, ekonom, ali tisti, ki ga je postavila država??
V	pojasnilo: Pred par dnevi se je ta g. ekonom vrnil iz Vrhnike v precej dobrem vinskem razpoloženju. Nadomestoval ga je v odsotnosti kot nadzor nad delavci knjigovodja državne uprave, kar pa g. Zdovcu ni bilo po volji. Znesel se je nad knjigovodjo v pisarni na pravi »ptujski« način s tem, da ga je začel f i z i č -n o daviti in butati ob vrata, kar je čula in videla neka zelo ugledna dama, ki se je pri vidu na vse — onesvestila! Na klic »pomoč« se je javil v zaščito knjigovodje član, ki uživa imuniteto, a gosp. ekonom v svoji navdušenosti ni prenehal, a šel tako daleč, da je žalil dotičnega z besedo in gesto. Radovedni smo, kaj bodo povedale ničle, o katerih je imel polna usta naš ekonom.
Ako je naš »slavljenec« v svojem švabskem duhu zagrizen, naj vsaj spoštuje ljudi, katerim smo dolžni čast in — gostoljubnost, da bodo lahko ponesli s seboj sliko brat-stva.ane — Švabe! Pozor!
Studeuo pri Postojni. (Zasedeno ozemlje.) Dvatisočletna italijanska kultura je pokazala svojo dvatisočletno nazadnjaško kulturo. Čez mrtva trupla pokojnih naših vojakov očetov in sinov je napravila sramoten korak in pokazala vsemu civiliziranemu svetu, da je onečastila svojo zastavo, svoj čut do spomina mrtvih, svoje poštenje, in se vrgla v močvirje grde politične mržnje proti padlim našim vojakom, ki nosijo — če tudi mrtvi — še vedno velik zločin na sebi — da so bili Slovenci. Dne 26. m. m. naj bi se vršilo v Stu-denem slovesno odkritje spominske plošče padlim vojakom studenske fare. Hoteli smo izročiti zadnje pozdrave našim junakom, ki ležijo raztreseni po vsih svetovnih bojiščih. Povabljeni so bili sorodniki in razna društva, da položijo s poslovilnimi besedami cvetje pred spominsko ploščo, vzidano v steno župne cerkve.
Slovesno odkritje pa je bilo 24. m. m. prepovedano od podprefekture v Postojni. Nihče drugi ni smel biti navzoč kakor ožji sorodniki padlih vojakov. Prepovedan je bil celo cerkveni govor. Slovesnega odkritja ni bilo. In vendar je bil Rim baje med prvimi, ki se je poklonil- in izkazal
*
lit-ii
menka
Ml " lili!
prt
JmpEx"
Ljntiliasa, Krtov tis St. io
Telefon 70, S49.
^SSS^sSl PooblaiJeni dobavitelj vseh uniformsklh potrebfcin Or. Ju. Na.
PETER CAPUDER, LJUBLJANA
čast neznanemu vojaku, in bo romanje na redipuljsko grobišče zgodovinsko. Studenski slučaj je za veliko Italijo zgodovinsko sramoten. Naši sinovi niso vredni skromne domače svečanosti zato, ker so bili Slovenci! O Italija! bo li znala oprati ta svoj madež? — Ali si ga boš ponavadi zapisala v svoj črni in zamazani »Album«, kateri je že polen z grozodejstvi nad tem nesrečnim in zasužnjenim ljudstvom.
PREDRZNOST UPOKOJENEGA OROŽNIŠKEGA NAREDNIKA FONA.
Zvedeli smo, da je vložil upokojeni orožniški narednik gospod Fon oferto za podelitev glavne tobačne zaloge v Radovljici. Ker je to tobačno zalogo imel sedaj v zakupu gospod Franc Jaklič, voj. invalid 70% dela nezmožen brez roke in ker je Fon sedanji njegov konkurent! podajamo sledeče poročilo o tem:
Ko je služil g. Fon še leta 1922 kot orožniški narednik v Radovljici, se je obnašal tako, da ga obsoja lahko vsa jugoslovanska javnost. Ko se je vršil shod Dr. Korošca lanskega leta, ko so ga pristaši naprednih vrst razbili prvič glede tega kar se je napadalo poslance SKS, in sicer zato, ker so glasovali za ustavo, in padali klici od nahujskane množice »prodane srbske duše«, in ko je to branil Ažman, ni branil Fon teh, ampak z nasajenimi bajoneti razganjal one, kateri niso pretepali tako, da je imela masa proste roke za razganjanje ljudi, ki so zahtevali popolnoma mirno da dobe besedo, da napade reagirajo. Vsled tega nastopa, katerega je videl slučajno takrat mimo idoči takratni okrajni glavar vladni svetnik Mencinger, je dal shod zaključiti. Vsled tega nastopa je bil g. Fon prestavljen v Šenčur pri Kranju. Zato prestavitev je delal vzrok Ažmana in Puclja, ki pa nista imela s tem nobenega posla. Takoj ko je zvedel za prestavitev je zbolel, bil toliko časa bolan, da je bil upokojen in še predno je zapustil orožniško postajo v Radovljici, je podal uradno tajno akt, na razpolago tajništvu SLS, da je bil Ažman med vojno avstrijski konfident, kar pa so že prve tožbe pokazale, da je neresnica in v kratkem še ena, ki bo do dna razgalila delo obrekovalcev. Vsled oddaje tega akta, je tudi blamiral celokupno orožništvo, ker ljudstvo dvomi o nadaljnji tajnosti orožništva.
Ker nam je znano, da Fon iz lastnega namena ni vložil oferte, kakor se je že sam izrazil nasproti Jakliču, da se ima zahvaliti, da konkurira Ažmanu in Puclju, ker sta mu tri službe snedla. Oferta je podana na ukaz onih, ki kupujejo orlovske kroje in ki so tudi najbrže v ta namen dali denar, kot kavcijo, da onemogočijo eksistenco ubogemu vojnemu invalidu z ženo in dvemi otroci, ga vreči na cesto, vsled tega ker ni slučajno pristaš Radovljiške grupe. Ponos države in pravičnost že za-hleva, da se v prvi vrsti podpirajo vojni invalidi z neotnadeževano preteklostjo nove države v tem ko oni, kateri so vršili službo na tako dvomljiv način presliševali vse klice protidržavnih elementov, na dan shoda in izdajali akte le radi tega! da duševno ubijejo one, katerim je že dokazana ljubezen do sedanje države že v medvojni dobi. Obenem tudi zahtevamo proti njemu preiskavo, s kakšnega vzroka si je dovolil vzeti akt z orožniške postaje v Ra-
Vidovdanska cesta šfiv« 2.
Zahtevajte brezplačen ce&ik, navodila sa mero £n pga&lne pogoje.
dovljici, in ga dati na razpolago tajništvu SLS. Obenem naj se obvesti Monopolska uprava v Beogradu o tem možu in naj take oferte zavrne, ker imamo na razpolago može potrebne služb, zlasti vojne invalide, katere je država dolžna podpirati, ne pa izročati zalog takim, ki jim je narodnost le zaslužek, in škandali države bi bil, če bi dobil tobačno zalogo mesto invalida tak človek.
Tu si pridrži gorenjska Orjutia proste roke če bi se podelila državna trafika takemu možu. Ker je on močan in povsem zmožen vsakega dela, pa naj si bo to karkoli hoče. Ker vsak začudeno gleda kako je mogoče tako čvrstega orožnika upokojiti, še bolj pa je bilo dvomljivo njegovo postopanje že v službi. Saj ni čuda, ker je prišel v našo državo iz skrajne granice Italije, v prejšnji Avstrijski državi. Prinesel seboj le kup zabavljanja, kar se je čulo iz njegovih ust vedno že v gostilnah, ko je bil še službujoči organ, vodja žandarmerije v Radovljici. Ker mu pa le nekateri radovljiški mogotci hočejo za uslugo, ki jim jo je storil z omenjenim aktom v plačilo dati tobačno zalogo, si pa mi pridržimo kakor že omenjeno prosto roko. Oferte takih gosp. zavreči, pokažejo naj prej ljubezen do države, potem če ne bo potrebnih vojnih invalidov, bi šele imela priti na vrsto kakšna taka oseba, ki pa še danes lažje preklada hlode, kakor pa ubogi vojni invalid prodaja tobak.
V	živo ie zadel naš zadnji članek ptujskega fotografa oz. krojača Schretterja. Da smo poročali resnico, nam priča mali oglas v »Jutru« od 25. t. m. Pod štev. 10819 prodaja mizar Valentin v Ptuju, Ljutomerska c. 16 glasovir, »Puch-motor s priklopnim vozom ter šivalni stroj. Ker pa dobro vemo, da je g. Valentin ubog železničar in le Schretterjev sosed v Ljutom. c. št. 18, ki nikoli ni žagal in strugal desk s »Singerjevim šivalnim strojem«, še manj se pa bavil z igranjem glasovirja ali vožnjo na motornem kolesu s priklopnim vozom, ker vobče ničesar od navedenih stvari nima, smo takoj uganili, da je g. Valentin le posredovalec za g. »schneider-fotografa« Schretterja, kateri je mislil, da mu bo njegov posredovalec vse lepo prodal, a on sam pa trdil, da ni res, kar je »Orjuna« pisala, češ da ima on take stvari. Da ga pa ne bi šivalni stroj izdal strankam, da je bil nekdaj oziroma bi naj bil še zdaj le »Schneider - gehilfe«, je moral ubogi stroj v »Jutro« na oglas. — Nervozni ste postali gospod Schrot-ter! Pa smolo imate! Priporočamo vam še nujno, da izginejo razne izložne omarice z vašim imenom po mestu in da si priskrbite kmalu potni list za blaženo Avstrijo, kajti sicer bi bili prisiljeni mi, vam to preskrbeti na drug način.
Iz Šoštanja. V Šoštanju kapla-nuje koroški begunec g. Gril, sicer strasten klerikalni agitator, toda v narodnem oziru čist. V zadnjem času pa je začel pridno zahajati v znano velegerrnansko Woschnaggovo liišo ter se celo voziti z njegovim avtomobilom. Zanimivo bi bilo zvedeti, kaj je vzrok temu nenadnemu pre-okretu in prijateljstvu; ali dobre Woschnaggove večerje, ali pa samo sovraštvo do Orjune. G. Grilu bodi povedano, da je hiša Woschnaggova zbirališče vseh švabskih gadov, kateri so sicer osebno največji strahopetci, ali svoj strup vbrizgavajo ne-
zavednemu delavstvu, jih potem opajajo z vinom, da napadajo mirne Orjunaše in celo otroke navajajo k hajlanju po gostilnah. Dalje, da se tamkaj kujejo tudi drugi načrti, proti narodnim interesom, katerih on kot koroški Slovenec — ako je v resnici — nikakor ne more in ne sme odobravati; če pa jih, potem naj se nemudoma vrne v tužno domovino, kjer je dosti Woschnaggov in kjer bo žel pri Heimatsdienstu čast in pohvalo, pri onih pa, katere je vodil ob plebiscitu; preziranje, ki ga zasluži Efijalt. Pomnite gosp. Gril, da strankarstvo še daleko ne opravičuje narodnega izdajstva.
Iz Celja. Pri obrtni oblasti v Celju je vložil neki Edvard Jonke prošnjo za obrtni list za izvrševanje trgovine z lesom, apnom in dr. Imenovani je v Gradec pristojen, je torej avstrijski državljan. Pristojno oblast se je na to opozorilo, priložilo se je tudi tozadevna potrdila, iz katerih je razvidna avstrijska pripadnost. V Celju je obrti te vrste več ko preveč, zato se tembolj čudimo, da si drznejo priti inozemci s takimi prošnjami. Gosp. Jonke ostane v naši evidenci in bodemo razvoj te zadeve marljivo zasledovali. Našim ljudem gre itak trda za zaslužek, sedaj naj pa še pridejo tujci in to one vrste ljudje, ki našo državo najbolj sovražijo. Upamo, da bodo imele naše oblasti toliko uvidevnosti in se iznebile nadležnih tujcev, dasiravno je pri današnjih razmerah vse mogoče.
Tvrdka Pertinač v Celju odgovarja na slovenske dopise naših domačih tvrdk izključno v nemškem jeziku. Gospoda Pertinača sicer poznamo, da ni eden izmed zavednih Jugoslovanov, vendar mu pripisujemo še toliko poštenosti, da povelje do izključno nemškega dopisovanja ne izvira od njegove strani. Bržkone bode glavni provzročitelj tega izzivalnega postopanja njegov knjigovodja Neckennann, ki se je nekoč napram praktikantu izjavil, da je zahteva po slovenskem dopisovanju »nationaler Blodsinn«. Mož se oči-vidno ne mara prilagoditi temu, da živi v nacijonalni jugoslovanski državi. Obdržali ga_ bodemo v hvaležnem spominu. Čez sedem let vse prav pride.
Iz Slov. Bistrice. V naši okolici gospodari na graščini Vinarje okrutni »Ungarischer Schwab«. Politične stranke izkorišča v razne svoje namene. Tako je ob priliki birme na Prihovi gostil škofa in celo četo župnikov. Drugekrati si pripelje zopet kakšnega eksministra ter razne dobičkanosne živalce. Njegovi uslužbenci so tujezemci in kar je najhuje
—	zagrizeni nemškutarji, kakor sam gospodar s svojimi bivšimi Rittmei-stri in z glavnim junakom g. Ober-leutnantorn Stiegerjem. Pred nedavnim je ta v. Sch\veichhart odpustil Iz službe zadnja dva slovenska na-stavljenca, ki so bili njemu in njegovemu nemškemu personalu trn v peti, na prav zverski — švabski način. Bivše oskrbništvo nam poroča, da je vrtnarja primorskega begunca kar čez noč odgnal ta tiran z ženo starko in tremi otroci od 4—6 let. Vzrok je bil ta, da je bivši oskrbnik iz usmiljenja do naših zatiranih Primorcev vzel tega vrtnarja v službo. Seveda, ker je bil vrtnar Slovenec in je njegova revna deca prosila v slovenskem jeziku pri sonastavljencu za kruh, je moralo oskrbništvo »Windische Bande« sofort entlas-
sen. Na pritisk nemškega prsonala moral je iti tudi oskrbnik, ki je kazal javno nacijonalno prepričanje.
Opozarjamo našo Orjuno v Slov. Bistrici na te junake in pisano družbo eksoficirjev ter vojnih dobičkarjev. Obenem prosimo Orjuno, ki je edina organizacija, koja brani in dviga nacijonalni duh, da poseže v tej zadevi vmes.
Opozorimo še posebno na tamoš-njo vzgojiteljico Anna Schneider, ki popeva z deco »Glorija Wiktoria« in »Lieb Vateriand« in »Unsere Waffen ruhen nicht«. O tem je obveščeno že tudi okrajno glavarstvo v Konjicah, ki pa še ni radi nemškega inozemskega personala pri graščini Vinarje ničesar ukrenilo.
Prekmurje. V Cankovi poleg avstrijske meje živi tudi eden tistih predvojnih beračev, ki so danes v tej »frfluhten« Jugoslaviji tako obogateli, da kar dnevno menjujejo avtomobile. Ta mož sliši na ime Karel Vogler; Nemec seveda, kakor vsi takozvani boljši. Pred nedavnim je kupil vinograde pri Kapeli v bivši Štajerski za 3 milijone naših kron. Da bi imel večjo srečo, je povabil na praznik kralja Štefana Ogrskega vso madžarsko — madžaronsko gospodo iz Murske Sobote, med njimi zloglasnega espereša Szlepeza v klet, kjer se je izvršila posvetitev novega bogastva. Število te praznujoče gospode je presegalo 30 ljudi. Ne moremo ugotoviti, jeli bil ta dan gori tudi obriti g. carinik, ki stanuje na Cankovi pri g. Vogler ju, ki se večkrat kaj rad fura z omenjenim gospodom. Finančni komisar iz Nemške Avstrije, ki službuje nedaleč Cankove, g. Petermul, je naznanil našim oblastem precej obtežilnih stvari glede službovanja naših organov, pa do danes se nič ne čuje. Prosimo torej, da se prične ovadba tega gospoda raziskovati, sicer jo priobčimo dobesedno v eni prihodnjih številk našega lista!
Na naše granice bodemo strogo pozorni, ker nam ni vseeno, kdo tam službuje.
Beltinci so večja vas, trgu podobna. Kakor povsod v Prekmurju, so se tudi v tem najbolj zavednem slovenskem okraju naselili nekateri Madžari, ki so kmalu pritegnili nase nekaj omahljivcev, da so počeli mad-žaroniti. Po osvoboditvi Prekmurja po naših četah se je vršil tu največji naš tabor, kar jih je kedaj videlo Prekmurje sploh. Glavni prejšnji tirani so jo popihali na Madžarsko, ostalo je tu le še nekaj takih, ki so se znali prilizniti našim oblastem. Preje krotki, počeli so danes že dvigati glave, osobito prečastita v župnišču postajata mogočna in kažeta svoje madžarsko lice. Naposled je prišel tja tudi neki milostno sprejeti učitelj, ki prav ostentativno madžari po Beltincih. Čudimo se, kako se je moglo sploh sprejeti človeka za poučevanje dece v našem jeziku, če sam le za silo lomi prekmursko narečje. Tej madžaronski gospodi, pa tudi kaplanu Deliju, ki jc čistokrven Madžar, povemo, naj ne pozabijo, da žive v Jugoslaviji, sicer obračunamo z njimi. Zavednim fantom v Bratoncih, bivšim prostovoljcem za osvobojenje te krajine pa priporočamo, da pazijo na svoje sosede v Beltincih.
Na naš zadnji dopis »Blasfemija« Slavno uredništvo!
Prosim cenjeno uredništvo »Orjune«, da priobči sledeče: V obram-
bo svoje časti napram javnosti, smatram za svojo dolžnost, da odgovorim piscu, ki me je med dopisi pod »Blasfemija« v št. 42. »Orjune« napadel, naslednje: Da se nisem nikdar in nikjer sramoval svojega Slovenstva, ampak ravno nasprotno se nikdar bal pokazati ga, naj navedem le tri dejstva: Prvič: Da sem kot gimnazijec telovadil že nekaj let pred vojno pri celjskem »Sokolu« pri trgovsko-obrtnem naraščaju in to v onih časih, ko nam je bilo v šoli z žuganjem consilii ab-eu.ndi« najstrožje prepovedano zahajati k »Sokolu« in sta poleg mene vztrajala pri »Sokolu« le 2 tovariša-gimnazijca do izbruha vojne. Eden teh tovarišev je že umrl, drugi pa lahko vsak čas skupno z vaditelji celjskega Sokola priča o tem dejstvu. Drugič: Da sem za časa vojne, ko sem služil pri polku, ki se je rekrutiral iz več kot dve tretjini Italijanov, imel že v zaledju mnogo prestati radi svoje slovenske narodnosti in še dobil v častniški šoli in na bojišču zato primerno kvalifikacijo. Kaj sem moral pretrpeti, ko sem bil v disciplinarni preiskavi radi propagiranja jugoslovanske ideje med slovenskim moštvom v mesecih julij in avgust 1918. leta, o tem lahko priča moj takratni stotnijski poveljnik, Hrbek, rodom Čeh, ki živi danes kot inženir v Pragi. Tretjič: Da sem takoj ob prevratu vstopil v jugoslovansko vojsko in hitel najprej v Maribor in od tam na Koroško ter bil tam Malgajev četnik. Kakšno zaupanje sem užival pri pokojnem Malgaju, kaže legitimacija, ki mi jo je izstavil v Velikovcu lastnoročno in ki jo lahko vsak čas pokažem piscu, ki govori v tem svojem napadu name o one-, čaščenju spomina na naše vrle omladince. Priznam pa, da sem z največjim navdušenjem hitel kot tisoč in tisoč drugih dobrih Slovencev, na bojišče, toda ne v navdušenju za Avstrijo, ampak iz navdušenja, da se bom boril proti Italijanu, v katerem sem videl že izza mladih nog zakletega sovražnika Slovencev. Žalibog mi avstrijska vojaška oblast ni dala prilike pokazati svoje »av-strofilsko« mišllčnje na srbski ali ruski fronti. Služil sem tudi nekaj časa v zaledju prostovoljno vojake, to pa zgolj iz gmotnih ozirov. Nosil pa sem tudi prostovoljno na jugoslovanski trg svojo kožo prodajat ob koroški ofenzivi in ob plebiscitu. Priznam nadalje, da sem kot še ne petnajstletni fantič pošepnil svojemu tovarišu, ki ga je profesor v šoli vprašal, kaj je to Krf: »Reci profesorju, da je to »Entlausungsanstalt der Serben«. Kar sem v svoji fanti-ški nepremišljenosti in šaljivosti izjavil, me ne more nihče klicati danes na odgovor, ko se zavedam pomena teh besed in jih obžalujem. Da je drugače moje ponašanje tako v gimnaziji kakor pri vojakih bilo vsikdar in povsod korektno in mnogokrat eksponirano, o tem imaifl tudi dovolj živili dokazov na razpolago. Toliko smatram za potrebno, da zavrnem obrekovanja pisca, ki me pa prav nič ne bodo motila, da svoje doslej še vedno uspešno kulturno delo, ki mi je postalo že nekaka notranja potreba, nadaljuj 3in. Kar se tiče vsebine mojega v »Novi Dobi« priobčenega članka, moram omeniti, da pač nisem napadel naših iredentističnih društev radi nedelavnosti, temveč sem le povdarjal, kako majhno je danes število onih idealistov, ki vrše tako važno in
IMA VEDNO V ZALOGI IN IZDELUJE
KUVERTA
PO NAROČILU VSE VRSTE KUVERT
d. z o. z. konfekcijska tvornica LJUBLJANA, VOŽARSK1 POT 1
!! NA ŽELJO POŠLJEMO VZORCE !!
»O R J U N A«
saarr. ■ ■ '---------.	■■	■
ogromno delo jugoslov. Iredente. Dokazati sem hotel, kaj je storil klub naprednih slovenskih akademikov v Celju tekom let na narodnoobrambnem polju in kakšen je delovni program kluba tozadevno v bližnji bodočnosti. — Zopet ima naša javnost priliko videti, kako se skuša ubijati ljudem, ki imajo se kaj idealizma v sebi in veselja do kulturnega dela, to oboje. Če bi bil pisec onih vrstic pošteno ravnal, bi se bil pač podpisal tako, da bi mi bilo mogoče si iskati tudi pri sodišču zadoščenja. — Mejak, cand. iur. — Celje.
Hal pokret.
Izredni občni zbor Orjune v Celju se vrši v ponedeljek, 8. oktobra ob 8. uri zvečer v mali dvorani »Narodnega doma«. Na dnevnem redu je med drugim tudi volitev novega odbora. Članice in člane pozivamo, da se tega važnega občnega zbora zanesljivo udeleže. — Mesni odbor Orjune v Celju.
Informativni sestanek v Poljčanah. V petek, dne 28. septembra se je vršil v Poljčanah informativni sestanek, na katerem je poročal brat Radivoj Rehar iz Maribora. Na sestanku je bil izvoljen pripravljalni odbor, ki bo vodil priprave za ustanovitev mestne Orjune v Poljčanah.
Razvitje prapora Orjune Osijek.
V	nedeljo, dne 14. oktobra ob 10. uri dopoldan, ob prvi obletnici ustanovitve, se vrši v Osijeku na slove-
sen način razvitje prapora tamkajšnje naše organizacije. Svečanostne-mu razvitju bodo prisostvovali tudi podpredsednik beograjskega oblastnega odbora brat dr. Ivo Mogorovič, oblastni tajnik brat Dobroslav Jev-djevič iz Novega Sada, zastopnik di-rektorija in zastopnik zagrebškega oblastnega odbora ter številni zastopniki okoliških organizacij. Popoldne se bo vršil redni letni občni zbor, zvečer pa bo velika ljudska veselica Orjune.
Orjuna Trbovlje. Prva redna mestna skupščina se vrši v nedeljo, dne 14. t. m. ob 3. uri popoldne v dvorani gospe A. Forte na Vodah. Poživljamo članstvo, da se je polnoštevilno udeleži.	Odbor.
Orjuna pri odkritju spomenika kralju Petru I. Velikemu Osvoboditelju. V nedeljo, 30. septembra se je vršilo v Dardi v Baranji odkritje spomenika kralju Petru 1. Velikemu, Osvoboditelju, kateremu je prisostvoval tudi sam kralj Aleksander. V zelo velikem številu je prisostvovala odkritju tudi Orjuna iz Osijeka in okolice.
Posnemajte! V fond Orjune so darovali: Neimenovan Ljubljančan 100 Din, g. sodni svetnik Potočnik, Rogatec 100 Din, g. notar Sevnik 30 Din, g. I. Kette, trgovec, Ljubljana 50 Din. Skupaj 280 Din. Iskrena hvala!
Razmnoževalni papir (pijoči).
THE REX CO., Ljubljana.
ZRNA.
BRZOJAV.
Benetke, dne 5. oktobra 1923. Danes je dospel neki dr. Fritz Lukan. Ker se izdaja za velikega župana Slovenije in ker ne stanuje v hotelu, ampak se sprehaja noč in dan po »mostu vzdihljajev«, se nam zdi zelo sumljiv. Sporočite nam, če se v Sloveniji pogreša veliki župan, ker ga bomo sicer zaprli.
Questura di Venezia.
G. dr. Triller je govoril na pozdravnem večeru sokolstva v Kazini o sokolski borbenosti. Vprašamo g. Trillerja, kakšna borbenost ga je vodila, ko je zagovarjal in javno branil presvetlega »firšta« Windisch-gratza v prosluli aferi, ki je dvignila (ogromno prahu.
Mnenja smo, da se na tak način ne gradi železen obroč proti Italiji, o katerem je govoril Sokol Triller.
Sramotni ©dar.
Prošnja! Prejeli smo: Poskrbite vendar, da sosedi hiše štev. 2 na Turjaškem trgu ne bomo dan na dan poslušali italijanskih pesmi in to še povrhutega revolucijonarnih. Zadnji čas je, da policija poseže .vmes. — Stanovalci hiše na Bregu štev 2. — To prepevanje italijanskih pesmi smo slišali že tudi mi in bomo krepko udarili vmes, če se policija noče zmeniti za to izzivanje.
Krainische Alpenholz - Zahnsto-cher Erzeugung Carl Leo Wondra, Laibach — Krain, razpošilja svojo korespondenco v nemških kuvertah in baje v istem jeziku tudi dopisuje. Menda se mu ne zdi vredno naučiti se našega jezika, Dobro, da vemo. Trgovci, maščujte 20. september!
Kolinska tovarna cikorije razpošilja ljubljanskim trgovcem račune za dobavljeno blago na formularjih s popolnoma italijansko glavo. Izgovor s staro zalogo tiskovin ne more služiti v noben izgovor, najmanj pa še pri tovarni, ki dela ogromni promet v Jugoslaviji in še pri vsaki priliki povdarja svoje slovanstvo. Ne da bi izvajali konsekvence, zahtevamo, da vodstvo te nedostatke takoj odpravi. »In Lubiana« ne poznamo cikorije »da fabrica da Colin!«
Iz Ptuja. Pred nekaj časom se je osnovala v Mariboru Slavenska amerikanska petrolejska družba. Ta je poverila zastopstvo najbolj zagrizenemu pripadniku nemško-renegat-ske klike Sch\vabu v Ptuju. Sch\vab razpošilja še danes vse cenike v nemškem jeziku, čeravno je dobil že dosti vrnjenih. Tudi okrožnico, da je prevzel zastopstvo gori omenjene tvrdke je razpošiljal samo v nemškem jeziku. Če ga kateri od potnikov slovensko nagovori, ga takoj nahruli:	»Bei mir miissen Sie nur
deutsch reden!« Cenjenim trgovcem, ki se še spominjajo, kako smo trpeli pod prejšnjim režimom, se priporoča, da gori omenjeno družbo bojkotirajo tako dolgo, dokler ne odda
zastopstva enemu naših narodnjakov. Dosti takih je za to mesto takoj od začetka prosilo, njih prošnje so pa bile v korist tujerodcu odklonjene.
~~PmT
Več otroških vozičkov, kolesa z gomo se poceni prodajo že od Din 250'— Ljubljana, Zvonarska ulica štev. 1
4SF&&a messs&esma&ss&gm nsumuai r~—	 —i
itiuOfeflj
<4*9— «s£*>
TRADE MARK t
mm
i
itilM
fTiM3UMJ'i hH-m-hi ar-)u.«urt,»ur3.ar_ttfii.
Priporoča se terpentinovo čistilo (krema) za čevlje tvrdke „SOČA“ v Poljčanah.
Zahtevajte povsod samo
„IDES“ antracen črnilo
katero je v korist »Jugoslovenske Matice".
Ugodil je vsem zahtevam modernega pisalnega stroja edino le „STOE}VER“. Zastopstvo Ljubljana, Šelenburgova ulica 6/1.
DEŽNE PLAŠČE v veliki izberi najceneje pri JAKOB LAH, Maribor, Glavni trg 2.
Lastnik inf. F. Kranjec.
Odgovorni urednik VI. I. Galzinja.
G O
~ č
03 >co
Ba
03 T3
>cn UJ 03 J-
> ..
73
‘3 I
• r-H »r—j
S*
O S-4
c a
H Cfi
- ©
> o nzs <B g
> § O
> CL,
a
S S
ert p—<
J? s
CO
p « p?
® ts ±J >3
s
&
<5 S5 D
# 'S
°*šr
lili j
Carinske - Posrednički - Bureaux Podružnice s 4*8% gZagreb, Maribor,
Uvoz	iivoz	Jesenica,	Boh.	Bi-
strica, Čakovec,
Centrala LJUBLJANA Kolo d v. ul. 41. Rakek.
Autosarala
auftoctelavnlca
LJUBLJANA
GLINCE 37.
Priporočamo za nakup
pisarniških in šolskih potrebščin tvrdko
M. Tičar
Ljubljana,
Šeleaburgova ulica It. 1 in Sv. Petra cesta.
Manufaktura, moda, konfekcija
DRAGO
SCHWAB
UH jan. M m 3
v zalogi špecijelno angleško i češko sukno, vseh vrst obleke, dežni plašči, usnjeni suknjiči, pelerine, zimniki, ra-glani etc.
Izdelava oblek v lastnem modernem salonu!
je najmodernejše urejena in izvršuje vsa tiskarniška dela od najpriprostejšega do najmodernejšega.
Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige. — Ilustrirane knjige v eno- ali večbarvnem tisku. — Brošure in knjige v malih in tudi največjih nakladah. — Časopise, revije in mladinske liste.
Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov.
Lastna tvornica šolskih zvezkov.
Šolski zvezki za bsnovne šole in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnice.
f
V"
J. Baloh MARIBOR
■onranrann Grajski trg 3
priporoča v nakup razne toaletne potrebščine, kakor mila, kolinske vode, olja za lase itd.
Nadalje nogavice, košare za potovanja in pleteno pohištvo.
Na drobno! §S Na debelo!
Neizprosna smrt, ki ne prizanaša nikomur, nam je iztrgala iz naše srede nepričakovano našo nad vse ljubljeno, predobro mamico in soprogo, • sestro, staro mamo in teto, gospo
soprogo veletrgovca,
ki se je danes ob 5. uri popoldne, previdena s tolažili sv. vere, vsled za-strupljenja krvi, nenadoma ločila od nas, zapuščajoč nas v brezmejni tugi.
Predrago pokojnico bomo spremili na njeni zadnji poti iz Tiiše žalosti, Mestni trg 5, k sv. Križu v četrtek, dne 4. oktobra 1923 ob polpetih popoldne v rodbinsko grobnico.
Maša zadušnica se bo darovala v petek ob 9. uri dop. v stolni cerkvi. V LJUBLJANI, dne 2. oktobra 1923.
Ivan Jakša, soprog.
Elza vd. Mix!ch roj. Bernatovič, hčerka. Pavao Oršič, župnik, brat.
V imenu vseh ostalih sorodnikov.
Slavnemu p. n. občinstvu In mojim dosedanjim cenj. gostom nnjuljudneje sporočam, da sem prevzel od svojih staršev dobro poznano staro gostilno pri „KRČON“
na TRŽAŠKI CESTI št. 5.
Skrbel bodem, da moje cenj. goste zadovoljim in postrežem z najboljše kuhinjo in prvovrstnim vinom, katero točim po zelo nizkih cenah. Se priporočam za obilen obisk In beležim z odi. spoštovanjem
VIKTOR BIZJAK gostilničar.
3
■
UH
V«H ZNAMK 7A
AVToMoBiL^-
IN KOLEBA
ICOttC
ljubldana :
PALAČA lD*KR*8Nk
B
NKA
D
Odvetnik
dr. Vladimir Knaflič
posluje skupno z dosedanjo odvetniško pisarno
g. dr. Josipa Klepca
LJUBLJANA
Janeza Trdine ulica št. 8 (blizu sodišča, poleg „Zveze slovenskih zadrug".
Telefon št. 575.
mmMmmtiiuuHmimimmtmiiuumiitminumminmmmmmmmnmmniummuumuumuHmi
Uradne ure: Od pol 9. do 12. dopoldne in od 3. do 6. popoldne (ob delavnikih).
uiUttlMHHiunnntim« |
LJUBLJANA
Podružnice:
Maribor Novo mesto Rakek
Slovenjgradec Slovenska Bistrica
SELENBURGOVA ULICA STEV. 1.
Brzojavi:
TRGOVSKA.
(PREJ SLOVENSKA ESKOMPTNA BANKA)
Kapital In rezerve Din. 17.500.000-
Telefoni: 130, 146, 458.
J
Izvršuje vse bančne posle najtočneje in najkulantneje.
Ekspoziture:
Konjice
Meža-Dravograd Ljubljana (menjalnica v Kolodvorski ulici).
'MfblBUS
rensmisile
Armature
Sesaljke
Zvonovi
Strojne tovarne in livarne d. d., Ljubljana
fojl za obae-Sovanje lesa
Zobna pasta A ikadont
AUTOMOBILE
kcSesa, motorje, pnevmatsko vseh ^rsfi, ofje, bencin in druge potrebščine
ima vedno v zalegi
a pi • v*v
UOGRAD
MODNA TRGOVINA
A, Sinkovič
NASL. K. SOSS
LJUBLJANA Mestni trg 19,
CENE ZMERNE!
več vrst. DVOKOLESA raznih ir.odelov, najnovejši motorčki amerikan-skega tipa 5,EVAMS“« Velika zaloga pneuma-tike in delov po najnižji ceni. Sprejemamo tudi vsa popravila, emaili-ranje in ponildanje,
„TGiiBUNA“ F. B ,L
tovarne dvokoles in otroških
vožičkov
Ljubljana, Karlovška 4.
v SsBoibah oblačilne InglustHI©
Ustna
najnovejše raglane
njih nedosežn;? Eepi kroj in cene pri izvrstnem blagu I
Frankopanska ulica 151,
Izvršuje: stanovanjske hiše, trgovska poslopja, moderne industrijske zgradbe, betonske in železobetonske konstrukcije, vse vrste vodnih naprav na podlagi 25letnih izkušenj. Specialiteta: železobetonske cevi za vodne naprave in vodovod.
Zastopa: Patent Dr. inž. Emperger-a za izvrševanje konstrukcij iz armiranega betona z litoželeznimi vložkami za visoke tlačne napetosti (kakor pri skladiščih, „silo“-mostovih in podobno). Izdeluje: vse vrste tehničnih projektov in statičnih proračunov. Parna žaga.
ing. V. Nikolič
Kraljev, dvorski liferant
Ljubljana - Moste
Telefon št. 562.
IVAN ZAKOTNIK
mestni tesarski mojster
Ljubll&eia, Dunajska c, 46. Tel. 379
Vsakovrstna tesarska dela, moderne lesene stavbe, ostrešja za palače, hiše, vile, tovarne, cerkve in zvonike; stropi, razna tla, stopnice, ledenice, paviljoni, verande, lesene ograje i. t. d.
Gradba lesenih mostov, jezov in mlinov.
Parna Saga.	Tovarna	furnirja.
d. d. ZAGREB
Delniška glavnica Din 50,000.000.— in rezerve preko Din 12,500.000.—
Podružnice:
Begrad, Bjelovar, Brod n./S,, Celje, Dubrovnik, Gornja Radgona, Kranj, Maribor, Murska Sobota, Novi Sad, Osijek, Sarajevo, Sombor, Sušak, Šibenik, Šabac, Vršac, Wien.
Ekspoziture:
Rogaška Slatina (sezonska), Škofja Loka, Jesenice.
Agencije:
Buenos Aires, Rosario de Santa Fe.
Afilijacije:
Slovenska banka, Ljubljana; Jugoslaveuska industrijska banka d. d., Split.
Izvršuje vse bančne posle najkulantneje.
v Ljubljani
barve, mastila, lake
prodaja
kit, klel, emalBe, žo
PREMOG
pile in ziiamiei%o
iz slovenskih premogovnikov
vseh kakovosti, v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov, za domačo uporabo, kakor tudi za industrijska podjetja in razpečava na debelo
Inozemski premog in koks vsake* vrste in vsakega izvora
ter priporoča posebno
listi firstel
nsjfeolJSe vrste mudi tovarna
LJUBLJANA, Gosposvetska cesta l
Šivalni stroji &tb2a
konstrukcija iz tovarne v Linču. - Ustanovljena 1. 1867.
Pisalni stroji
ADLER in URANIA
Ceniki zastonj in franko.
Kolesa iz prvih tovarn in motorete za prvo kolo:
Diirkopp, Waffeorad —■ (orožno kolo), Styria.
10letna garancija!
di. x ©, s.
Maribor Ljubljana Novisad
podružnica.	centrala.	skladišče.
Tovarne:
UUBIJANA-MEDVODE
NASLOV:
Miti zavod za pran, d. d. centrala v Lipljani
Miklošičeva cesta 15/11.
Gradbeno podjetje
se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela
Bohoričeva 24
MANUFAKTURNA VELETRGOVINA
HEDŽET & KORITNIK
LJUBLJANA, Frančiškanska ulica štev. 6.
BRZOJAVI: HEDŽET.	TELEFON	ŠTEV.	75.
[Tiska Učiteljska tiskarna X Ljubljani.