Leto V. HRASTNIK, 6. 7. 1969 ŠT. 6 Urejuje uredniški odbor: Kozole Drago, Vračun Viljem, Rački Viktor, ing. Tramte Franc, Str-garšek Janko, Janežič Alojz, Gerhard Jože. Odgovorni urednik: Gerhard Jože. Uredništvo in uprava: Steklarna Hrastnik. - Izhaja stalno na 8 straneh vsakega 5. v mesecu. — Naslov: »Steklar« glasilo kolektiva Steklarne Hrastnik, tel. št. 81-622 — interno 19. Tisk in klišeji GP »Celjski tisk« Celje KONJUNKTURA 1969 Od neštetih tem, ki se danes pojavljajo kot pomembne vsakodnevne obravnave, je v gospodarskih krogih pozorno zasledovana beseda KONJUNKTURA, ki daje vsebin sko zelo bogato problematiko našega nadaljnjega razvoja. Ker smo blagovni proizvajalci, je konjunktura ali nekonjunktura za nas življenjsko zelo pomembna stvar. Da bi lažje našli svoje mesto v danes sorazmerno visoki konjunkturi, imam namen v kratkem opisati obstoječe stanje v našem gospodarstvu in gospodarstvih nekaterih držav, s katerimi je tesno povezano tudi naše podjetje. Vsi pokazatelji kažejo, da se visok porast proizvodnje in tudi potrošnje v prvih treh mesecih letošnjega leta nadaljuje tudi v četrtem, petem in šestem mesecu. Naš jugoslovanski izvoz se je povečal v odnosu nd leto 1968 za 16%, uvoz za 29%. Promet v domači trgovini je večji v primerjavi z lanskim letom za IV %, denarni dohodki prebivalstva nekaj več kot 20 %, investicijske naložbe pa so porasle v prvih treh mesecih primerjano z istim obdobjem lanskega leta za 21 %. Razumljivo je, da je takšno stanje imelo za posledico tudi polno izkoriščanje kapacitet, kar je omogočilo racionalnejšo proizvodnjo. Vsi ti pokazatelji dajejo sliko zelo dinamičnega gospodarstva, ki naj bi s tem dokazalo, da je prišlo iz začetnih težav, ki jih je postavila gospodarska reforma. Če pa globlje pogledamo vse te dosežke, vidimo, da je vizuelno gledano gospodarstvo izšlo iz težav, prišli pa so v težavo nekateri koncepti, postavljeni z gospodarsko reformo. Debalans v zunanje-trgovinski menjavi se kljub visokemu porastu izvoza veča, devizne rezerve so nekoliko padle v odnosu na minulo leto, povečuje se zadolženje posameznih gospodarskih organizacij v tujini, splošna potrošnja že presega predvidne okvire, visoka konjunktura je delno pokrita z novimi potrošniškimi krediti, to pa zaradi tega, ker visok porast nominalnih osebnih dohodkov ne more zadostiti porastu cen nekaterih vrst neblagovne in tudi blagovne potrošnje. Velika dinamika v konjunkturi pa je prisotna tudi na tržiščih tradicionalnih poslovnih partnerjev našega podjetja, kot so: ZDA, Velika Britanija, Zah. Nemčija, Francija, Belgija, Švedska, Italija, Avstrija in Holandska. Tudi tu je opaziti, da so države izšle iz rav- novesij v gospodarskih gibanjih, zaradi tega pristopajo k politiki dragega denarja, saj , povečujejo obresti do stopenj preko 8%, ki naj bi zopet vrnile ves razvoj v mirnejše vode. Ker bo jugoslovansko stanje dinamične poti zahtevalo tudi določene ukrepe na področju stabilizacije, lahko pričakujemo, da bo v tej stabilizaciji prihajalo najprej do posegov na področju kreditno monetarne politike, restrikcij uvoza in omejevanja splošne potrošnje na nivo predviden v ekonomski politiki za leto 1969. Ne verjamem, da bo možno pristopiti k omejevanju investicijske potrošnje, saj imamo vrsto zastavljenih projektov v gradnji, od nekaterih novih pa ne moremo iz objektivnih vzrokov odstopiti. Gledano z našega zornega kota nam situacija konjunkture danes odgovarja, če pa pogledamo glob-je, pa vidimo, da smo tudi mi istočasno žrtev takega stanja. Tukaj imam v mislih večni porast poslovnih stroškov in to iz naslova materialne potrošnje ali pa kreditov in njihovih obresti. Velika nelikvidnost, ki je zajela danes gospodarstvo Jugoslavije kljub dokajšnjemu povečanju denarne ma- se v obtoku, ne daje dobre slike obračanja proizvedenega blaga ter vsiljuje sum, da je denar zamrznjen v investicijah, novih neku-rantnih zalogah ali pa v predplačilih visokega uvoza. V našem podjetju vseh teh nazadnje omenjenih stvari ni toliko, da bi lahko bistveno vplivale na našo denarno sposobnost, smo pa kot sestavni del gospodarske verige v Jugoslaviji tudi mi žrtev takega stanja. Postavlja se vprašanje, kaj lahko pri nas v podjetju od nadaljnjega razvoja domače in tuje konjunkture ter domače nestabilnosti v bodoče pričakujemo in kako se moramo postaviti, da ne bi imeli prevelikih težav? Prvo, ukrepi, ki bodo sledili v kratkem, da bi stabilizirali gospodarski razvoj in uravnovesili plačilno bilanco, bodo pritisnili ponovno na razpoložljivo denarno maso in se nam obeta nadaljnji problem v likvidnosti, drugo, bo vse to objektivno zmanjšalo apetite po širokih nabavah in se bo kupovalo le to, kar se lahko hi,tro proda. To pa pomeni, da bomo morali proizvajati le stvari, ki gredo hitro v obtok. Nadaljnja rešitev, da se izognemo predvidevanim težavam, bi bila. v še hitrejšem (Dalje na 2. strani) ■ SKUPŠČINA OBČINE HRASTNIK OBČINSKI SINDIKALNI SVET OBČINSKA KONFERENCA ZKS ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV NOV OBČINSKA KONFERENCA SZDL OBČINSKA KONFERENCA ZMS ter jih obenem vabijo, da se udeleže prireditev, ki bodo 3. julija 1969 popoldan v kinodvorani na Dolu in v gozdiču na Marnem p$\J\ >57 5ž ln>~/ '»-/ lx\^/N»iw/lw/lw/ Nev iw/ Ušp/i> >~/L\\5/!xV/ / !> >57 / !nä?/ !*£?/ iN Poslujmo kot d obri gospodarji Kritični pogled na poslovanje zej obdobje januar — april Že nekajkrat smo imeli priložnost prebrati ta ali oni podatek o poslovanju. Bilo je tudi nekaj člankov o poslovanju posameznih obratov, toda neuradnih, ker se pisci člankov niso posluževali edino priznanih podatkov iz knjigovodstva. Danes prvič objavljamo nekatere osnovne pokazatelje poslovanja za obdobje januar — april s kratkim komentarjem. Na samem začetku moramo pripomniti, da so novi knjigovodstveni predpisi povzročili začasno neažurnost in tako smo precej pozno »zvedeli« za rezultate poslovanja. Predpisi pa dovoljujejo razne interpretacije in tako je možno, da pri prvem periodičnem obračunu (po petih mesecih) izvršimo še kakšno korekcijo. Zaradi lažjega razumevanja podatkov, posebej delitve dohodka, prikazujemo za enkrat podatke po starih predpisih delitve. Kadrovska problematika — gibanje zaposlenih Še nikoli nismo izdelali natančnega plana potrebnega števila zaposlenih. Letni plan predvideva 1829 zaposlenih, toda pri tem planiranju ni bilo nobenega pravega sodelovanja vodij enot, pa tudi ni čutiti zainteresiranosti, da se kdorkoli pozanima s to problematiko. Nimamo urejeno sistematizacijo Konjunktura 1969 (Nadaljevanje s 1. strani) večanju izvoza, vendarle tistih izdelkov, ki imajo še omembe vredno rentabilnost. Omenil sem rentabilnost, ker zaradi nenormalnega rasta cen nekaterih stvari in stroškov sploh kot sem že omenil, ta rentabilnost pada, ker ne moremo več sprejemati uraden kurs dinarja in dolarja kòt realno osnovo za obračunavanje mednarodne blagovne menjave. So pa še drugi problemi v tej menjavi, ker čvrsto zaprte ekonomske grupacije kot Evropska gospodarska skupnost, EFTA in države Vzhodne Evrope vrše dokaj diskriminacijsko carinsko politiko. Zaradi tega bomo morali slej ko prej našo prodajo na tržišče Evropske gospodarske skupnosti temeljito preanalizirati in iti po nadaljnji poti razporejanja našega izvoza v države Skandinavije in Severne Amerike. Tukaj imamo nekoliko bolj odprto tržišče in bomo lahko s svojimi cenami ob uravnovešen ju kursa naše nacionalne valute dosegli tudi primerno rentabilnost. Za domače tržišče moramo ponovno izvršiti selekcijo asortimana, da bi lahko vzpostavili potrebno akumulacijo, saj s korekturo cen obstoječega asortimana ni pričakovati vidnejših rezultatov. V vsem tem moramo biti dokaj hitri in prožni, da bomo lahko iz visoke konjunkture 1969. leta izšli kot proizvodnja z novo strukturo, ne pa, da bi na valovitem polju te konjunkture zaspali in razbili svoje jambore v njenih valovih. Konjuk-tura 1969 je ohrabrujoča, vendar na današnji stopnji potrebna zdravila skupaj z nami, ker drugače bo ta bolezen postala zelo. nevarna. Martin Mlinar delovnih mest, kar je z zakonom predpisano, niso odrejene kvalifikacije in staž za delovna mesta, ni izvršen opis delovnih mest, urejena odgovornost do dela in .. . lahko bi našteli še marsikaj. Seveda, da po vsem tem nimamo niti kadrovskega razvojnega programa. Absolutno je pričakovati, da bo to naredil posameznik ali kadrovsko pravna služba na primer. Tu se zahteva razumevanje, sodelovanje in akcija vseh odgovornih v podjetju. In kdo so ti odgovorni? Kako naj vemo, če to nikjer nimamo zapisano. Tisti pa, za katere menimo, da so odgovorni, se kaj malo zmenijo za te probleme, pred očmi jim je samo kadrovski problem manjšega dela tovarne oziroma obrata, katerega vodijo, pa še tam skrbijo samo za interese obrata, ne tudi za interese kolektiva kot celote. Med njimi je pa nekaj izvzetkov, ki so pokazali voljo za sodelovanje, toda sistematizacije in ostalih z zakonom predpisanih reči se nihče še ni »dotaknil«. Planiranje števila zaposlenih na akordnih delovnih mestih ni problematično. Saj obstajajo izkustvene časovne norme. Pri režijskih delih je pa povsem drugače, tu pa tudi nimamo nobene kontrole. Samoupravni organi večkrat razpravljajo o številu zaposlenih. Toda do sedaj še nismo zasledili nikake-ga ukrepa. Odločitve so neštudij-ske in kratkoročne. Povprečno stanje zaposlenih za obdobje januar — april je 1.827, razen tega je bilo še 24 honorar-. nih in 28 vajencev. V maju se je zmanjšalo število honorarno zaposlenih. Fluktuacija ni velika; prišlo je 56 oseb, odšlo pa 46 oseb, v glavnem priučenega ali nekvalificiranega kadra. V vsakem primeru smo zdaj nekje na višku potrebnega števila zaposlenih in je potrebna ostra kontrola upravičenosti vsakega eventualnega zvišanja. Proizvodnja Prepogosto obravnavamo rezultate samo kot kilograme vskladi-ščenega stekla. Pri tem pa pozabljamo, da je prav tako važno, kaj vse proizvajamo in s kakšno ceno. Odgovornost do rezultatov proizvodnje je tudi delno zanemarjena. Ponavadi ukrepamo šele takrat, ko so napake že zdavnaj mimo. Ne držimo se pa načela, da je odgovornost potrebno poudarjati istočasno z delovnim nalogom, temveč na odgovornost kličemo šele, ko je prepust že storjen. To seveda velja za vsa področja poslovanja in ne samo za proizvodnjo. V letnem planu je predvidena povprečna proizvodnja 1.487 ton, oziroma 5.946. ton za 4 mesece. Ostvarjeno je 6.301 ton oziroma plan je dosežen s 106%. Toda z ozirom na ugodnejše zimske mesece in glede na razpoložljive kapacitete ter število brigad je operativni plan za obdobje januar — april predvideval višjo proizvodnjo in sicer 6.957 ton, torej smo ta plan dosegli samo z 91 %. Pri tem je notranji obrat izvršil svoj plan s 100 %, avtomatska proizvodnja pa s 83 %. V notranjem obratu so negativna odstopanja žal pri artiklih, kjer dosežemo najvišji finančni efekt, kot so skupine RDBO, MDBO in MDR. To je vsekakor vplivalo na višino realizacije in doseganje planirane prodajne cene. Pri avtomatski proizvodnji nismo dosegli kilogramskega plana niti v eni skupini, največje odstopanje pa je pri avtomatski preši. Toda detaljna analiza proizvodnje tega obrata daje nekoliko drugačno sliko. Odstopanja od plana so izvršena po asortimanu na ta način, da so proizvedeni lažji artikli namesto predvidenih težjih. Gledano z aspekta nove proizvodnje in vrednosti po neto prodajnih cenah lahko zaključimo, da je avtomatska proizvodnja tudi ustvarila plan. Odstopanja pa so seveda imela odraz na doseganje neto prodajne cene, višino realizacije in zaloge. V asortimanu avtomatske proizvodnje imamo nekaj izrazito nerentabilnih artiklov in ker je to visokoserijska proizvodnja, je čutiti njihov vpliv na prodajne cene. Občutne so tudi razlike v »domačih« in »eksportnih« cenah za isti asortiman. Mi sicer nimamo tako dobro izdelane in točne kalkulacije, katere bi opozorile na izgube pri posameznih artiklih, toda tudi grobe računice kažejo na to, da imamo asortiman, ki ga prodajamo s precejšnjo izgubo. Zato moramo naš proizvodni program nujno a-nalizirati po takoimenovani ABC metodi, katera bo s sistemom eliminacije izključila nezaželjeni a-sortiman. Proizvajati pod vsako ceno, samo da se izvrši kilogramski ali komadni plan proizvodnje, še ne pomeni dobro gospodarjenje. Interesantno je, da smo lastno ceno proizvodnje znižali. Predvidevali smo, da nas bo kilogram vskladiščenega stekla stal 450 starih dinarjev, dosegli pa smo ceno 425 S-din, kar pomeni znižanje za gotovo 6 %. Tega bi lahko bili veseli, ko ne bi bila tudi druga plat medalje. Namreč znižanje lastne cene je rezultat hitrejšega rasta kilogramske proizvodnje kot so naraščali stroški, ko pa pogledamo gibanje stroškov v absolutnem znesku v odnosu na doseženi celotni dohodek, dobimo drugo sliko. Toda o tem več pri delitvi dohodka in stroških. Proizvodni odpadek — lom je bil nižji od planiranega kakor tudi od lanskoletnega. V notranjem obratu je znižanje skoraj pri vseh skupinah (razen pri RŠ in MDR) oziroma povprečno za 3,7 %, pri avtomatski proizvodnji pa kar za 18%. Toda pri avtomatski proizvodnji je bil velik presežek pri izdelkih na avtomatih KS — 6 in preši. Razumljivo je, da smo pri posameznih artiklih imeli tudi visoke procente loma in da pri teh komponentih poslovanja še nismo popolnoma zadovoljni, toda tudi doseženih rezultatov ne moremo podcenjevati. Odnos napake stekla in dela je ostal približno na istem nivoju kot leta 1968 in se giblje okrog 5 %. Torej generalna ocena proizvodnje za obdobje januar — april je vsekakor pozitivna, lahko pa dosežemo tudi boljše rezultate ob boljši organizaciji dela, koordinaciji služb in sektorjev, boljšem koriščenju efektivnega delovnega časa, pravilnejši izbiri asortimana itd. Še vedno ostane sporno vprašanje delovnih norm. S tem ne mislim na raven prekoračitev, ki se je gibala med 20 in 40 %, temveč na neusklajenost norm posameznih skupin in artiklov, kljub temu da je bilo že pri sprejemanju novega Pravilnika o delitvi osebnih dohodkov izrecno zahtevano, da se to uredi. Prav tako ugotavljamo, da se tudi načina obračuna osebnih dohodkov ne držimo povsod striktno po Pravilniku in je ta zadeva v raziskovanju. Prodaja Kilogramska odprema se bistveno ne razlikuje od proizvodnje in je dosežena s 109 % v primerjavi s 4/12 letnega plana. V primerjavi z operativnimi plani odprema ni dosežena za 5 %. Prodaja je bila višja od proizvodnje za 380 ton in so se za toliko zmanjšale zaloge, od tega 144 ton artiklov ročne in polavtomatske proizvodnje in 236 ton avtomatsko izdelanih artiklov. Neto prodajne cene niso dosežene za 9 %. Ker se v komercialni službi trdi, da niso odstopali od planskih prodajnih cen in da se prodaja planirani asortiman, se raziskujejo vzroki odstopanj. Posebej pri prešanih izdelkih. Vrednost prodaje stekla znaša 2.994 milijonov S-din, kar je za 3 %, nad 4/12 letnega plana in 1,5 % pod operativnim planom. Na višino realizacije so v precejšnji meri vplivali prevozni stroški go-(Dalje na 3. strani) Kontrola avtomatske proizvodnje — kontrolorke pri delu »STEKLAR Stran 3 Hrastnik, 3. 7. 1969 Kolektivno zavarovanje Na podlagi sklepa centralnega delavskega sveta je Steklarna Hrastnik sklenila z zavarovalnico Sava Ljubljana kolektivno zavarovanje. Po tem zavarovanju so zavarovani vsi člani delovne skupnosti, ki so na plačilni listi v posameznem mesecu. Za nezgodo se šteje vsak nenaden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno delovno nezmožnost ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč. Zlasti se šteje naslednje: (Nadaljevanje z 2. strani) tovih izdelkov (ki so višji od lanskoletnih) in reklamacije. Od celotne realizacije znaša izvoz 750.118 dolarjev, kar je za 3 % več od planiranega izvoza. Dosegli smo tudi večjo prodajno ceno. Izvoz je bil v države s konvertibilnega področja, največ v Zahodno Nemčijo 361.750 dolarjev, v ZDA 130.495 dolarjev, Italijo 74.627 dolarjev, Belgijo 73.043 dolarjev itd. Kljub temu še vedno zaostajamo za planirano odpremo v ZRN in ZDA za nekaj odstotkov. Celotni dohodek Upoštevajoč ostale realizacije (materiala, uslug) ter izredne dohodke smo ustvarili celotni dohodek v višini 3.052 milij. S-din in s tem izpolnili 34,67 % letnega plana. To pomeni, da smo 4 mesečni letni plan presegli za 4 %. Toda stroški poslovanja so še hitreje naraščali in znašajo 1.793 milijonov S-din ali 36,38 % od letnega plana in jih presegli za 9 %. Kljub temu, da smo v planu računali z letnimi stroški 4.930 milijonov S-din, kar je za pol milijarde več kot leta 1968, in smo predvidevali stroške 56 din na vsakih 100 din realizacije, smo dosegli skoraj 59 din na vsakih 100 din. Stroški so podvrženi analizi in kritiki. Prostor nam ne dovoljuje, da razlagamo vsa odstopanja. Lahko samo povemo, da je bilo objektivnih in subjektivnih vzrokov, da so odstopanja največja pri pomožnem materialu, energetiki ter mazivu za avtomate. Nekajkrat je bilo vodstvo obratov opozorjeno, naj zasleduje stroške in jih analizira. Pa priporočilo ni zaleglo. Verjetno bo treba ostreje ukrepati. Še vedno prevladuje mnenje, da mora obrato-vodstvo skrbeti samo za proizvodnjo in da se morajo z ekonomiko pečati »oni drugi«. Pa verjetno ni treba posebej razlagati, da je to napačno stališče. Sodobna organizacija dela zahteva, da v vsakem momentu in za vsak rezultat nekdo odgovarja. Torej tudi za direktne materialne stroške morajo odgovarjati tisti, ki vodijo obrate, kjer nastajajo ti stroški. Dvig stroškov je nepričakovano vplival na dohodek, torej tudi na osebne dohodke in sklade. Dohodek je ustvarjen v višini 27,5 % od letnega plana in 94 % od operativnega plana. Pri delitvi 80 % za osebne dohodke in 20 % za sklade smo ostvarili 1.007 milijonov S-din za osebne dohodke in 252 milijonov za sklade. To pomeni malenkostni zaostanek v odnosu na plan. Toda v svojih progno- povozitev, trčenje, udarec s kakim predmetom ali ob kak predmet, udar električnega toka ali strele, padec, spodrsljaj, strmoglavljenje, ranitev z orožjem ali raznimi drugimi predmeti ali eksplozivnimi snovmi, vzbod ali s kakim predmetom, udarec ali ugriz živali, zastrupitev prebavnih organov s kemičnimi sredstvi ali s hrano, zastrupitev zaradi vdihavanja plinov ali pare (razen poklicnih bolezni), okužba poškodbe, ki je nastala zaradi nezgode, opekline z ognjem ali elektriko, vročimi predmeti, tekočinami ali paro, s kislinami, lužninami itd., zadavi- zah smo predvidevali boljše rezultate in večjo akumulacijo, posebej ko smo v januarju in februarju u-stvarili še pozitivno razliko v osebnih dohodkih z 20,9 milijonov. Na osnovi tega smo se odločili za izplačilo nadomestila za K-15, ki je znašalo 94 milijonov in smo predvidevali, da bo to izplačilo pokrito s poslovanjem za prvih 5 mesecev. Kdo bi takrat pričakoval, da marec s svojimi 796 milijoni realizacije (kar je bil rekord po višini realizacije) ne bo pokril iz-p’ačane osebne dohodke. Tako smo po šitrih mesecih pokrili samo del nadomestila za K-15 in je ostalo nepokritih še 63,7 milijonov, kar moramo pokriti v naslednjih mesecih. Zdaj je popolnoma razvidno, kam so nas pripeljali zvišani stroški poslovanja. Sicer pa so osebni dohodki izplačani za 11% več kot je planirano, upoštevajoč tudi K-15. Povprečni mesečni neto osebni dohodek na zaposlenega je znašal 103.012 S-din, če pa odštejemo K-15, je znašal okrog 90.000 S-din. Povprečna vrednost točke za obdobje januar — maj je točno na višini plana, to je 140 din. Zaključek Vsekakor je v današnjem članku zajeto samo nekaj pokazateljev poslovanja. So še taki, ki jih je treba redno zasledovati, analizirati in izboljšati: zaloge, terjatve, obračanje obratnih sredstev itd. Do sedaj narejene analize kažejo na to, da imamo precej pomanjkljivosti, ki jih moramo nemudoma odpraviti. Pomanjkljiva organizacija, neustrezne kalkulacije, neizdelan sistem razmejitve odgovornosti itd. so prispevali k marsikateremu slabšemu rezultatu. Čas je že, da se tudi tem področjem posveti potrebna pozornost. Organi upravljanja in kolegij so seznanjeni s problemi. Torej pričakujemo njihove odločitve in ukrepe — zdaj so oni na potezi. Dodajmo še, da že razmišljamo o uvedbi organizacije poslovanja in obračuna po sistemu direct costing, kar daje enostavnejšo sliko poslovanja in možnost hitrega poslovnega odločanja, da so vodje dobili nalogo, da zasledujejo stroške, da nas bo zakon o sistematizaciji delovnih mest prisilil, da uredimo tudi to zahtevo in s tem upamo, da smo že naredili prvi korak za dosego še boljših poslovnih rezultatov. Rezultati niso alarmantni, toda spomnimo se ljudskega izreka: »po toči je prepozno zvoniti«. Kralj Boris, ecc. tev ali utopitev, dušitev ali zadušitev zaradi zasipanja, mrčesni pik, preteg mišic, izpah, zvin, zlom kosti, ki nastanejo zaradi naglih telesnih kretenj ali nenadnih naporov, delovanje svetlobe, sončnih žarkov, temperature ali slabega vremena, če je bil zavarovanec takšnemu delovanju izpostavljen zaradi nezgode, ki se je neposredno pred tem zgodila, ali mu je bil izpostavljen zaradi reševanja človeškega življenja. Za nezgodo pa se ne štejejo: vse navadne, nalezljive ali poklicne bolezni, bolezni, ki nastanejo zaradi psihičnih vplivov, trebušne, pop-kovne, vodne in podobne kile, razen tistih, ki nastanejo zaradi poškodbe trebušne stene po neposrednem delovanju zunanje mehanične sile, infekcije in obolenja, ki nastanejo zaradi raznih oblik alergije, zaradi rezanja in trganja žuljev in drugih izrastkov trde kože, delovanje rentgenskih, radijskih, nuklearnih in podobnih žarkov, posledice medicinskih operativnih posegov, ki se opravijo zaradi zdravljenja itd. Zavarovane so osebe od 15. leta starosti, katerih splošna delovna zmožnost ni zmanjšana. Duševno bolne osebe so brezpogojno nesposobne za zavarovanje. Po sklenjenem sporazumu so člani zavarovani za smrt in invalidnost. Zavarovanje je razvrščeno v nevarnostne razrede. Opredelitev za varnostni razred pa je odvisna od rizika zavarovančevega poklica. Če je rizik nesreče večji, je zavarovanec opredeljen v višji nevarnostni razred. Vsekakor pa višina izplačane zavarovalne vsote zavisi tudi od višine plačila premije. Po dogovoru z zavarovalnico in sklepu centralnega delavskega sveta Steklarna Hrastnik iz sredstev podjetja, ki bremenijo materialne stroške, plačuje premijo za vsakega člana delovne skupnosti v višini 2 din. Na podlagi takega plačevanja bi se v primerih nezgode, ki povzroči smrt ali invalidnost po nevarnostnih razredih izplačale naslednje zavarovalne vsote: Smrt Invalidnost I. 1,350.000 2,700.000 II. 900.000 1,080.000 III. 675.000 1,350.000 VI. 540.000 1,080.000 v. 450.000 900.000 Pri invalidnosti se višina izplačila daje na podlagi odstotka, ki je ugotovljen po končanem zdravljenju. Za 100 % invalidnost se izplača celotna vsota, v kolikor pa je nastopila manjša invalidnost pa v višini, kot je to določeno po posebni tabeli, npr. za izgubo palca in kazalca desne roke se izplača 35 %, za izgubo palca, sredinca ali prstanca ter mezinca 30 %, omejena gibljivost palca 13 %,, mezinca 6 %, izguba celega palca 20 %, izguba vseh prstov ene roke 50 %, izguba 1 pesti 50 %, izguba roke v podlahti 60 %, izguba 1 noge nad kolenom 50 %, pod kolenom 40 %, otrdelost skočnega sklepa 30—40 % itd. Iz sklenjenega sporazuma izhaja, da lahko vsak član delovne skupnosti, ki je od 1. 1. 1969 utrpel takšno nezgodo, ki ima za posledico smrtj popolno ali delno invalidnost uveljavlja s pravilnikom določeno zavarovalno vsoto preko Steklarne Hrastnik pri zavarovalnici Sava. Posebej je treba poudariti, da je popolnoma vseeno ali se je nezgoda zgodila na delu ali izven dela, to je na poti na delo, na domu, na letnem dopustu, na kakršnem koli potovanju, pri domačem delu itd., skratka zavarovani so vsi primeri, čeprav je sklenitelj pogodbe Steklarna Hrastnik. Posebej opozarjamo vse člane delovne skupnosti, zlasti pa vodje enot, ki zvedo za nezgodni primer, da to sporočijo službi varstva pri delu, da bo lahko Steklarna Hrastnik uveljavljala zahtevek iz naslova kolektivnega zavarovanja pri Zavarovalnici Sava. OBVESTILO Clane kolektiva obveščamo, da bo naslednja številka Steklarja izšla 5. septembra 1969. Številka za mesec avgust ne bo izšla zaradi prošnje Tiskarne, ker imajo večji remont in kolektivne dopuste. Prosimo vas, da to sprejmete z razumevanjem. Uredništvo Člani brusilnice na volitvah Poslujmo kot dobri gospodarji »STEKLAR« Iz dela občinske skupščine Hrastnik OKVIRNI PROGRAM ZA DELO SKUPŠČINE OBČINE HRASTNIK IN NJENIH ORGANOV ZA RAZDOBJE JULIJ—DECEMBER 1969 Po določilih statuta občine Hrastnik si skupščina za svoje in za delo njenih organov (komisije, sveti in upravni odbori) predpiše okvirni program za delo, in to polletno. I. IZPOLNITEV PROGRAMA ZA RAZDOBJE JANUAR—JUNIJ 1969 Okvirni program za delo v I. poletju 1969 je bil v glavnih točkah izpolnjen. Nekatere nerešene probleme se po predlogu prenaša v razpravo in odločanje v II. polletje 1969. Med njimi predvsem: 1. Zaradi sprememb, ki so nastale po sprejetju urbanističnega načrta Hrastnik (rudarjenje oziroma prestavitev varnostnega stebra) in podobno, je potrebno sprejeti spreminjevalne predpise, predvsem spremembo odloka o urbanističnem programu in urbanističnem redu. Te spremembe naj bi bile opravljene že v prvem polletju 1969, vendar se je zadeva odlagala zaradi nekaterih neurejenih zadev s strani delovne organizacije Zasavskih premogovnikov ter nekaterih republiških upravnih organov. 2. Zaradi predvidenih sprememb s sprejetjem ustavnih amandmajev k republiški in zvezni ustavi (Uradni list SFRJ 13 in SRS 5/69) se v I. polletju 1969 ni pristopilo k spreminjanju in dopolnjevanju statuta občine Hrastnik, kar bo moralo biti opravljeno v II. polletju 1969. Prav tako ni bil pripravljen predlog predpisa, s katerim bi se nekatere pristojnosti iz skupščine preneslo na druge skupščinske organe. Obenem pa naj bi se točneje določile pristojnosti svetov. Ker je zadeva aktualna v celi Sloveniji, se pripravlja enotnejši predpis v medobčinskem oziroma republiškem merilu ter bo predlog predvidoma na dnevnem redu v II. polletju. II. VAŽNEJŠE NALOGE V II. POLLETJU 1969 Izpolnjevanje akcijskega programa občinske skupščine, posebnega programa na področju narodne obrambe, izvajanje srednjeročnega programa razvoja občine ter sprejeta načela za delo v bodoče, ki so določena v poročilih o delu prejšnje skupščine in sprejeta kot naloga na prvi seji skupščine novega sklica, so osnova, na katerih se bo organiziralo delo skupščine in njenih organov v naslednjem obdobju. Nekatera izmed teh so: — Predvsem bo potrebno skupno z delovnimi organizacijami in zavodi proučiti možnosti za zaposlovanje nove delovne sile v Hrastniku, predvsem mladine. Problem sicer zaenkrat ni posebno pereč, lahko pa se zaostri, v kolikor pristojni organi tej nalogi ne bi posvetili posebne pozornosti. — Realizirati novosprejeti način štipendiranja ter poskrbeti, da se po sprejetih načelih izvaja štipendiranje že v šolskem letu 1969/70. — Sprejeti ustrezna merila za reševanje stanovanjskih problemov borcev ter v smislu določil republiškega zakona pristopiti k dodeljevanju razpoložljivih finančnih sredstev za te namene. — Proučiti možnosti za razširitev in financiranje novih kapacitet otroškega varstva, za kar je ustrezni predlog programa že pripravljen, problemi otroškega varstva pa postajajo iz dneva v dan večji (zaposlene žene in premalo organizirano varstvo, predvsem za predšolske otroke). — Odločiti se o nadaljnjem sofinanciranju gradenj novih ljubljanskih bolnišnic z ozirom na različna neenotna stališča občin do te izgradnje. — Pomagati delovnim in drugim organizacijam pri sprejemanju notranjih samoupravnih aktov po sprejetih ustavnih amandmajih (Uradni list SFRJ, št. 13/69 in SRS 5/69). — Da bi olajšali delo samoupravnim organom v delovnih organizacijah, naj pristojni upravni in drugi organi do konca leta 1969 pripravijo za leto 1970 skupne obveznosti delovnih organizacij, ki so že bile ali naj bi bile sprejete po načelu družbenega dogovarjanja, oziroma kot pogodbene obveznosti. Med njimi predvsem: prispevek za negospodarske investicije, sofinanciranje narodne obrambe, prispevki za izgradnjo kinodvorane, skupno štipendiranje in podobno. Na ta način bi se delovne organizacije lažje odločile, ker bi že v začetku leta vedele za svoje obveznosti, skupščina pa bi tudi lažje usklajevala svoje finančne in druge bilance. — Kot posebno važno nalogo velja opozoriti na potrebne predpriprave za izdelavo srednjeročnega programa razvoja občine za naslednjih pet let, kot bo to sprejeto tudi v republiškem in zveznem merilu. V ta namen naj bi se delovne organizacije in ostale službe v občini pričele organizirano ukvarjati z zbiranjem podatkov, pripravo analiz ter drugimi pokazatelji, ki bi bili prvi pogoj za solidno in pravočasno opravljeno delo v letu 1970. To so le nekatere važnejše naloge, ki so verjetno preobširne, da bi bile opravljene do konca leta 1969 ter se bo del le-teh prenesel tudi v leto 1970. Poleg tega bo skupščina in njeni organi obravnavala še druga vprašanja, ki izhajajo iz zakonitih določil, iz statuta občine ali po lastni presoji. Med njimi predvsem: — spremljala bo realizacijo sprejete resolucije o razvoju gospodarstva v letu 1969 ter o realizaciji proračuna; — problem stanovanjske izgradnje ter s tem v zvezi zbiranje sredstev; — neurejeno vprašanje organizacije in financiranje zdravstva in s tem sploh financiranje družbenih služb; — priprava predlogov bilance splošne potrošnje za leto 1970 in drugo. III. POLEG TEGA NAJ BI V DRUGEM POLLETJU 1969 SKUPŠČINI POROČALI O SVOJEM DELU: — pravosodni organi (občinsko sodišče, javno tožilstvo, javno pravobranilstvo ), — zavod za izmero in kataster zemljišč; — šolski zavodi o učnih uspehih ob zaključku šolskega leta 1968-69; — komunalno obrtno podjetje in stanovanjsko, podjetje o Skupščina SR Slovenije je v letu 1968 sprejela zakon o namenskem izločanju dela sredstev stanovanjskega prispevka za reševanje stanovanjskih problemov borcev NOV v Sloveniji. Po tem zakonu in pa po odloku o delitvi sredstev, zbranih s tem prispevkom, bo občina Hrastnik za reševanje teh problemov dobila do konca leta 1969 približno 115 milijonov S-din. Po predlogu meril za razdeljevanje teh sredstev naj bi se le-ta uporabila po istem razmerju, kot so borci prikazali svoje potrebe ob popisu v letu 1968, in sicer v razmerju okrog 80:20% v korist odkupa oziroma gradnje družbenih stanovanj. Ob popisu je bilo prikazanih potreb v višini 380 miljonov S-din ter bo s temi sredstvi možno pokriti le del zahtevkov. Po predvidevanjih naj bi se del sredstev dodelilo borcem za adaptacije lastnih stanovanj, drugi del pa za odkup stanovanj v družbeni lastnini. V kolikor bodo uspeli že začeti razgovori s predstavniki društva upokojencev, da bi sredstva upokojencev za stanovanjsko izgradnjo združili s temi sredstvi, ter na ta sredstva najeli ustrezne kredite, bi bilo možno v sorazmerno kratkem roku zgraditi namensko za bor- stanju komunalnih služb ter o gospodarjenju s stanovanjskim fondom; — oddelek za občo upravo in družbene službe naj bi pripravil poročilo o stanju in problemih požarne varnosti v občini Hrastnik. Predvidevamo, da bi se gradivo obravnavalo na petih skupnih sejah obeh zborov ter na eni ločeni seji zbora delovnih skupnosti. Predlog programa je bil obravnavan na sestanku kolegija pri tajniku skupščine občine Hrastnik dne 27. maja 1969 in na sestanku s predstavniki svetov, komisij in upravnih odborov dne 29. 5. 1969 s predlogom, da se ga da v dokončno obravnavo in sprejem obema zborama skupščine občine Hrastnik. Urad tajnika ce in upokojence od 40 do 50 stanovanj. O predlogih za delitev sredstev in o merilih, ki jih pripravlja komisija za zadeve borcev pri skupščini občine Hrastnik, bo razpravljala na prvi seji občinska skupščina, ki bo predvidoma 24. 6. 1969. Urad tajnika PREDLOG ZA VRNITEV PLAČANIH KOMUNALNIH TAKS NA MOTORNA VOZILA IZ LETA 1968 Po predlogu tega odloka, ki ga je pripravil za odločanje na občinski skupščini svet za družbeni plan in finance, naj bi se vsem lastnikom motornih vozil, ki so v letu 1968 vplačali komunalno takso na podlagi republiškega predpisa, vrnila plačnikom. Ker je skupščina občine Hrastnik ta sredstva v letu 1968 porabila za vzdrževanje cest, bi se po tem predlogu takse vrnile iz proračuna občine Hrastnik za leto 1969. Znesek vrnjenih taks bo približno 5,000.000 S-din ter bo vrnjen koristnikom, v kolikor bo predlog na skupščini sprejet, že v mesecu juliju 1969. Urad tajnika Lidija Šentjurc med govorom na Mrzlici REŠEVANJE STANOVANJSKIH PROBLEMOV BORCEV NOV OBČINE HRASTNIK BENEFICIRANI DELOVNI STAŽ NE MORE BITI ZAMENJAVA ZA POMANJKLJIVOSTI Ko govorimo o dobrih in slabih pogojih dela, je treba povedati, da obstajajo velike razlike med delovnimi organizacijami. To razliko na eni strani povzročajo različni tehnološki procesi, na drugi strani pa neizpolnjevanje dolžnosti glede izvajanja predpisov varstva pri delu in težnja za napredkom, za boljšimi pogoji dela. Manjši ali še vedno velik del delovnih organizacij pa ne posveča dovolj skrbi izpolnjevanju zakonskih obvez, niti se ne brigajo, da bi sanirali slabe pogoje dela, ki že vrsto let obstajajo v teh delovnih organizacijah. Služba varstva pri delu pa pri teh problemih ostaja nemočna, ker ji ni omogočeno s strani vodstva podjetja sodelovanje pri planiranju sredstev za proizvodnjo in razvoj podjetja, niti pri nabavi in opremi le-teh. Tako že v zasnovi pri rekonstrukciji podjetja naredijo veliko napak, katerih posledice nosijo ljudje — člani kolektivov, ki delajo v takšnih neprimernih objektih, pri strojih s podobnimi pomanjkljivostmi kot so odvečni ropot iznad dovoljenih stopenj in števila deciblov ter sevanj od segretih strojev in talilnih objekov. Na koncu pa je vrsta na službah varstva pri delu, da odpravljajo in študirajo odpravo pomanklji-vosti, pri katerih niso sodelovali niti pri zasnovi, še manj pa pri sami opremi delovnih objektov. Vse te podatke beležijo trimesečni ali letni pregledi republiške inšpekcije za delo, ki ugotavljajo v določenem številu podjetij, pretežno istih gospodarskih panog, nenormalno visoko število nezgod pri delu in profesionalnih obolenj ter izgubljenih delovnih dni zaradi težkih in slabih pogojev dela. Iz statističnih podatkov je razvidno, kakšne delovne organizacije pritiskajo na socialne zavode in njihove fonde zaradi urejanja začasnih in invalidskih pokojnin za svoje delavce, ki se izčrpavajo s težkim in zdravju škodljivim delom. Predvsem takšna podjetja, ki so v počasni fazi rekonstrukcij delovnih objektov ali takšna, ki niso v skladu s potrebami tehnoloških procesov, kjer se dela pri nezaščitenih in tehnično neopremljenih strojih in orodjih, ki povzročajo velik ropot in onečišču-jejo zrak, so nosilci težjih delovnih poškodb in obolenj na organih zaposlenih delavcev. Marsikje pa delovna klima, v kateri so različni delci, odločno uničujejo organizem zaposlenih. Torej tudi v naši tovarni, pa čeprav so se delovni pogoji v marsikaterem pogledu zelo izboljšali, še vedno nismo dosegli tistih delovnih pogojev, ki so delovnemu človeku zagotovljeni z zakonom o delovnih razmerjih in po temeljnem ter republiškem zakonu, ki služi prvemu kot izdatno zakonsko dopolnilo. Seveda se samoupravni organi in vodstvo podjetja trudijo, da v okviru svojih razpoložljivih sredstev odpravljajo omenjene pomanjkljivosti. S tem, da podjetja dajejo delavcem, ki so zaposleni na težkih in podobnih zdravju škodljivih delovnih mestih, razne dodatke na plačo zaradi pomanjkljivosti na njihovih delovnih mestih in na koncu z invalidsko komisijo, s tem res niso kolektivi dosegli zaželenega cilja. Zakaj? Saj se isti član kolektiva po določeni preventivi vrača nazaj na prejšnje delovno mesto in ciklus se ponavlja kljub vsem dodatkom itd. Slej ko prej pa so delavci s takšnih delovišč na invalidski ali poti za prekvalifikacijo. Ker pa podjetja nimajo na voljo toliko delovnih mest za lažja dela ali prekvalifikacijo, se postavlja vprašanje, kje je meja tej praksi reševanja omenjenih problemov. V podjetjih in njihovih organih upravljanja naj prevladuje razumna rešitev teh in podobnih problemov, da ne bodo obstajale rešitve samo v benefikaciji, ki ne pomeni veliko, če delavec že gre v pokoj na pol in še več invalid, potem tudi kaj dolgo takšen delavec ne more uživati plodove svojega dela, tako kot bi jih lahko sicer. Delo v zdravem in varnem delovnem okolju v ugodnih delovnih pogojih, s sodobno opremljenimi stroji in orodji, to naj bo cilj slehernega delovnega kolektiva in njihovih vodstev ter samoupravnih organov in sindikatov. Torej naj se sredstva, ki jih sedaj podjetja dajejo kot razne dodatke zaradi težkih nezdravih pogojev dela, akumulirajo in investirajo v obstoječe delovne objekte in delovne priprave, za odpravo sedanjih pomanjkljivosti, ker bodo na ta način vložena sredstva bogato amortizirana v zadovoljstvo vseh zaposlenih, ki bodo lahko dočakali poznejša leta svojega življenja zdravi in sposobni ter še dolgo časa uživali trud svojega dolgoletnega dela v primerni življenjski razpoloženosti, ki danes primanjkuje večini delovnih ljudi ob priliki redne ali izredne upokojitve. Tako samo težnja po benefikaciji in po nekaterih dodatkih na plače za nezdravo in težko delo in po splošnem skrajšanju delovnega časa, ki je zelo dobra preventiva, še ni v dovoljni meri povezana z napori, da se izboljšajo pogoji dela in življenja zaposlenih. Mislim, da takšna orientacija ni v interesu delavcev, ker oni ne želijo relativno mladi zaradi onemoglosti oditi v pokoj, ampak delati v čim boljših delovnih pogojih in si zdravi pridobiti oziroma ustvariti čim boljšo in večjo pokojnino. O teh in podobnih problemih se tudi vedno več razpravlja na posvetovanjih inšpektorjev dela, za katera se zelo zanima zvezna uprava in predsedstvo sindikata Jugoslavije. (Izjavil predsednik zveznega sveta za delo Anton Poljane). In še mišljenje o zniževanju nezgod pri delu in profesionalnih obolenj, ki so v stagnaciji. Tudi za zmanjšanje teh je najboljša preventiva. Res pa se ta pri nas precej zapostavlja in to predvsem s strani zaposlenih, ki bi morali biti zanjo najbolj zainteresirani. Seveda toliko časa, dokler član kolektiva sam ne doživi delovno nezgodo; takrat pa naenkrat vidi in predlaga cel seznam preventivnih ukrepov, ki bi bili potrebni na njegovem delovnem mestu, čeprav jih sam prej ni upošteval. Po končanem bolniškem staležu zara- di nezgode pa v praksi pretežna večina poškodovancev nadaljuje s prejšnjim odnosom do dela, do delovnih priprav in naprav in do varstva pri delu. Potem se lahko upravičeno vprašamo, komu je namenjeno varstvo pri delu, ali članom kolektivov na delovnih mestih v tehnoloških procesih in v pomožnih obratih ali samo organom upravljanja, ki sprejemajo predpisane zakonske osnove o varnem in zdravem delu in svoje interne akte podjetja. Glede na vse večji porast invalidov in pritisk delovnih organizacij, da se beneficira delovni staž za veliko delovnih mest, se postavlja vprašanje, kje ležijo vzroki za slabo zdravstveno stanje in izčrpanost delavcev v industriji na posameznih delovnih mestih. Beneficiran delovni staž naj bo samo v upravičenih primerih, ko ne obstajajo objektivni preventivni ukrepi. Bili smo na izletu v Dne 21. maja smo se ob 9. uri zjutraj odpeljali proti cilju našega izleta, majhnemu prijaznemu kraju Mirni na Dolenjskem. Nehote je naš izlet postal še bolj zanimiv, mogoče ne za vse. Iz Hrastnika namreč nismo mogli priti, ker je bila cesta Dol—Šmarjeta poškodovana. Zato je bila smer našega potovanja malce drugačna. Odpeljali smo se proti Zagorju in nato preko Podkuma najprej po dolini Sopote proti Mimi. Prijazni in vedno nasmejani šofer Stane je vso pot skrbel, da ni bil nihče slabe volje. V Mimo smo prispeli ob 11. uri. Sam kraj je približno tako velik kot Dol pri Hrastniku. Leži ob rečici Mirni, ki je pravi raj za strastne ribiče. Zato se nismo nič čudili, ko sta Milan in Franci takoj pobrala svoj »cajg« in hitela namakat. Na račun tega smo se potem celo popoldne zabavali. Zelo prijazni direktor tovarne »Dana« nas je takoj ob prihodu pozdravil in nas nato vodil skozi vse obrate. Ogledali smo si žganjarno, polnilnico, klet in avtomatsko polnilnico brezalkoholnih pijač. Najdlje smo ostali v kleti, kjer smo si ogledali velike sode, v katerih zori vsaka pijača. Tovariš direktor nam je razložil tehnološki postopek za nekaj žganih pijač. Izdelujejo jih toliko vrst, da si vseh nismo mogli niti zapomniti. Vsaka pijača bi morala zoreti vsaj Za ilustracijo: ni normalno, da je bilo število invalidskih upokojencev konec leta 1968 (400.553) večje od števila starostnih upokojencev (390.558). Poleg drugih okolnosti so na to vplivali tudi nezadostna zainteresiranost za iz-izboljšanje delovnih pogojev samih delovnih organizacij in zakonski predpisi, ki so komaj pred nekaj leti reformirali dotedanje predpise iz področja delovne zakonodaje. Torej nihče ne more biti zoper beneficiran delovni staž za delovna mesta in njihova dela, ki so težka in zdravju škodljiva zaradi prirode tehnološkega procesa in kjer res ni mogoče v dovoljni meri sanirati in izboljšati delovnih pogojev, nikakor pa ne more biti benefikacija zamenjava za pomanjkljivosti, ki pogojujejo delovno nezmožnost, kot to nekateri ljudje v industriji včasih mislijo. Mirni na Dolenjskem eno leto v velikih sodih, od katerih vsak drži 5500 litrov, v celi kleti pa je prostora za 54 vagonov raznih pijač. Skoraj nobena od pijač pa ne dozori, ker gre prej v prodajo. Samo ne po krivdi tovarne, ampak zaradi kupcev, ki hočejo imeti robo. Sam direktor je dejal, da se ne bojijo, da ne bi imeli dela, saj vse prodajo, kar naredijo. Za polnitev na avtomatski liniji uporabljajo steklenice, izdelane pri nas; tako smo lahko videli vsaj postopek polnjenja ob popolni avtomatizaciji. Zaposlenih je okoli 200 ljudi, imajo 2—3 milijarde starih din realizacije, povprečna plača pa znaša okrog 110.000 din. V kratkem bodo prešli na popolno avtomatizirano proizvodnjo, zato tudi stremijo, da bi pridobili čimveč strokovnjakov s fakultetno izobrazbo. Ogled je bil tako hitro pri kraju, ogledali smo si še okolico Mirne z gradom. Pod gradom je lep park z bazenom, ki ga dograjujejo. Čeprav ni bilo preveč vroče, sta se našla dva junaka, ki sta se okopala v precej hladni vodi. Tudi naši ribiči so imeli srečo in so dobili nekaj lepih kosov. Vsi zadovoljni smo se proti večeru vračali po že popravljeni cesti proti Hrastniku, vsak s svojimi mislimi o samem izletu, ki bodo prav gotovo vsakemu še dolgo ostale v spominu. Uredništvo Steklarja čestita občanom Hrastnika k občinskemu prazniku in dnevu rudarjev DELAVSKI SVET PO JAVORŠEK MIHA Že nekaj let nazaj so se člani centralnega delavskega sveta, ki so sodelovali pri vseh sejah in omogočili podjetju perspektivnejši razvoj, udeleževali izletov ob zaključku mandatne dobe. Tudi letos smo se člani centralnega delavskega sveta odločili za zanimiv izlet po Italiji, Švici in Avstriji v organizaciji SAP Ljubljana. Čeprav smo se ves čas tega izleta veselili, se je na dan odhoda nehote vsiljeval pomislek, to pa predvsem zaradi močne ohladitve in dežja, ki je zajelo naše kraje. Bali smo se, da ne bomo kaj dosti imeli od izleta, vendar ni bilo tako. Iz Hrastnika smo se odpeljali 5. 6. v nočnih urah brez postanka vse do državne meje v Sežani. Tu so se marsikomu zatresle hlače, ko je zagledal može po- stave v rjavih uniformah, vendar smo kmalu brez težav prestopili državno mejo ter se zapeljali mimo Trsta, Tržiča na prekrasno avtomobilsko cesto, s katero je povezana skoraj vsa Italija. Pred vstopom na to cesto smo morali plačati cestnino, katero pobirajo na vseh modernih cestah. Cestnine niso niti tako majhne, seveda kar zavisi od dolžine prevoženega odseka in znaša od 1000 do 4000 lir. Vsekakor pa se takšno cestnino splača odšteti, ker so ceste resnično hitre in kvalitetne. Baje pobrano cestnino uporabljajo za modernizacijo cest, kar je vsekakor pametno in umestno. Žal pri nas ne gre niti tako niti drugače, tudi benzin so namensko podražili, pa še vedno vozimo po slabih cestah. No, kmalu po prestopu državne meje je pričelo deževati in nas je deževje spremljajo vso nočno vožnjo, večkrat so bili pravi nalivi, vendar nas to ni preveč motilo, želeli pa smo si lepšega vremena podnevi. Vozili smo se prek tržaškega ozemlja in še nekaj časa po Benečiji, kjer smo že lahko občudovali skrbno obdelane nasade vinske trte, katero vino je znano daleč po svetu kot zelo dobro. Nekaj 10 km pred Milanom smo se ustavili, kjer smo imeli zajtrk v zelo domiselnem in posrečenem motelu, ki je zgrajen kot viadukt nad avtomobilsko cesto. Motel je prekrasno opremljen, celo s trgovino z raznoraznimi zanimivostmi in spominki. Zanimivo je morda še to, da mora vsak obiskovalec motela čez trgovino v restavracijo oziroma iz nje prav tako čez trgovino. S tem je prav gotovo zagotovljen večji promet trgovine, ker je gost skoraj prisiljen, da si ogleda zanimive stvari in jih kupi. Po zajtrku, ki je bil zelo »izdaten«, smo morali imeti še daljši odmor pri avtobusu, da smo si lahko dopolnili prazne želodce iz svojih potovalnih torb. Vreme se je nekoliko zboljšalo in prispeli smo v največje severnoitalijansko mesto Milano, kjer smo z vodičem, ki smo ga imeli s seboj, obiskali nekaj glavnih znamenitosti Milana. Prav gotovo je ena večjih znamenitosti prav milanska katedrala. To je čudovita cerkev, ki jo obdaja 366 stolpov (tomov), katerega vsak nosi svoje ime in s tem ime svetnika. Tudi notranjost katedrale je čudovita in izredno velika. Nosi jo 52 ogromnih stebrov. Vsi prostori so bogato poslikani in opremljeni. Ogledali smo si tudi posmrtno masko sv. Antonia, ki je polože- na v stekleno krsto, okovano z briljanti. Katedrala je bila zgrajena v 16. stol. in so jo gradili 500 let. Takoj ob katedrali smo obiskali tudi znamenito ulico, ki je vsa pokrita. Dolga je 193 m in ima na sredini križišče še z eno ulico in nad tem križiščem je ogromna in prekrasna kupola, visoka 50 m. Ta ulica je vedno polna obiskovalcev in živahnost na njej ne zamre niti v poznih nočnih urah. Lokali, predvsem trgovine v tej ulici pa se lahko pohvalijo kot naj dražje v Milanu. Bežno smo si ogledali še nekaj znamenitih stavb, predvsem pa znamenito milansko Scalo, ki pa na zunaj razen velikosti ni posebno zanimiva. Notranjost smo si ogledali le na slikah, kar nam je dalo skromno podobo notranjosti. Ker smo imeli še veliko kilometrov pred seboj, smo morali hiteti z ogledi in brž nadaljevati potovanje po izredno lepi dolini Aoste do mesta Aoste, kjer smo imeli kosilo. Kosilo smo imeli pri slovenskih izseljencih in smo bili resnično dobro in izdatno postreženi. Najbolj žejni so se brez težav odžejali s pristnim in zelo dobrim vinom, po za naše žepe ugodnih cenah od 8—10 din. Ker smo imeli s seboj precej dobrih pevcev, smo za zahvalo in slovo zapeli nekaj slovenskih narodnih pesmi, ki so povzročile obilico domotožnih solza pri gostiteljih. Pot smo nadaljevali še po dolini Aoste in imeli čudovit in prekrasen pogled po pogorju Alp in tudi na najvišji vrh Mont Blanc, visok 4810 m. Nebo se je zjasnilo in sonce je odsevalo v fantastičnih barvah po gorah in se lesketalo v snežnih kristalih. Povzpeli smo se 1500 m visoko do največjega cestnega predora pod Mont Bianconi, kjer smo imeli kratek postanek zaradi carinskega pregleda in plačila cestnine, ki je tu izredno visoka, 19.0000 lir ah 380 din. Zapeljali smo v predor, ki je dolg 11.600m in širok 7 m. Znamenitost predora je mogoče ta, da so v njem ventilacijske naprave, ki odsesujejo izpušne pline neštetih avtomobilov in da so po vsej njegovi dolžini nameščene TV kamere, s katerimi kontrolirajo in nadzorujejo promet v njem. Predor je bil zgrajen leta 1964 in je terjal velike finančne izdatke, saj je vsekan v živo skalo. Vsekakor pa je to velika prednost za voznike avtomobilov, ki gorskega prelaza zlasti v zimskih mesecih niso mogli uporabljati. Zima na Mont Blan-cu je pa tako rekoč večna, saj ga pokrivajo velikanski ledeniki, ki so visoki do 90 m in več. Po izstopu iz predora smo bili na francoskih tleh. Vreme je bilo tu zelo oblačno in temno in tega skoraj nismo mogli razumeti, ker je na italijanski strani bilo čudovito jasno in sončno. Spustili smo se do znanega zimsko športnega središča Chamonix, kjer smo imeli krajši postanek. Žal nismo mogli občudovati prekrasne pokrajine zaradi nizke oblačnosti. Samo naselje tega središča je prava industrija hotelov in vikendov, zato ni čudno, da so cene skoraj nedostopne. Potem smo potovali še 80 km po francoski pokrajini in to po dolini reke Savoje, kjer so nas na obeh straneh obdajale visoke Savojske Alpe. Potovali smo po cesti, ki je v pretežni večini vsekana v skale, globoko pod nami pa smo tu in tam videli progo gorske železnice. Ker nismo prodrli v notranjost Francije, ne morem oceniti njihovega cestnega omrežja, vendar ceste, po katerih smo se vozili, so prav gotovo daleč za italijanskimi in mogoče prav nič pred našimi. Mogoče še ena znamenitost, ki je trenutnega značaja za Francijo, da smo videli v vseh naseljih in mestih, skozi katera smo se vozili, močno predvolilno kampanjo za njihovega novega predsednika. Videli smo ogromno velikih lepakov s fotografijami kandidatov, vendar je vse dalo slutiti za Pompidoua, katerega ime je bilo z velikimi črkami izpisano po mnogih zidovih, zgradbah in celo na cesti. Precej pozno smo prešli državno mejo Švice in po 5 km dolgi poti prišli v Ženevo, kjer je bil predviden prvi počitek, ki smo ga bili vsi močno potrebni, saj smo imeli za seboj preko 1000 km dolgo pot brez večjega postanka ali celo počitka. Po večerji, ki smo jo skoraj vsi dodobra skritizirali, smo imeli predviden počitek, vendar ga skoraj ni bilo med nami, ki bi bil »že« ob 22. uri potreben počitka. Posedali smo po kavarnah, si privoščili precej draga vina (7 Sfr. = 21 din), najdrznejši pa so riskirali celo noč za igranje kart. Torej počitka je bilo za nekatere malo, za druge pa celo nič. Sicer pa kdo bi daleč od doma mislil na spanje. Že ob 8. uri zjutraj po »obilnem« zajtrku smo morali na pot. Ko smo zasedli avtobus, nam je vodič voščil lep dan, prav tako pa nas je pozdravil naš vestni šofer, ki je zlasti pohvalil »stanovalce« zadnjega dela avtobusa, ker je lahko odstranil nekaj ITALIJI, ŠVICI IN AVSTRIJI praznih steklenic od piva, vina in žganih pijač, ki smo jih morali prejšnji dan sprazniti. Sicer pa, kaj bi naj delali, ko smo pa ves čas potovali pol ure za prednjim delom avtobusa, poleg tega pa smo skoraj vedno potovali navzgor in so se steklenice iz prednjega dela kar same po podu valile k nam zadaj, kjer so se ustavljale. Razumeti pa je treba tudi, da je bil motor avtobusa zadaj, ki nam je zadajal precej vročine in žeje, hladiti pa smo morali tudi saln motor, da se ne bi »pregrel«. Z avtobusom smo imeli krožno vožnjo po Ženevi, delno pa smo si tudi ogledali znamenitosti kot so stari del mesta z znamenitim magistratom, v katerem je bila podpisana konvencija o solidarnosti in mednarodni organizaciji RK. Po ogledu mesta smo imeli nekaj časa prosto za morebitni nakup spominkov. Pri nakupu se je predvsem izkazal naš sopotnik tov. Vili, ki je »toliko nakupil«, da je zamudil odhod avtobusa, za katerim je moral teči po mestu. Na poti iz mesta smo videli še znamenito palačo OZN, ki je velike razsežnosti, vendar je videti, da je še vedno premajhna, ker jo vztrajno povečujejo. Katedrala v Milanu Takoj iz mesta smo zavili k enemu največjih jezer v Švici, to je Ženevsko jezero, ki je dolgo 72 km, široko 14 km in globoko 300 m. Ob jezeru smo se vozili po vsej njegovi dolžini in občudovali lepote te dežele. Švica je ena izmed majhnih državic v Evropi in šteje okrog 5 milijonov prebivalcev. Je gorata država, ki ima nekaj nižinskih predelov le ob znamenitih jezerih, katerih je precej po vsej Švici. Obdaja jo gorovje, ki je visoko okrog 4000 m. Zaradi marljivosti tamkajšnjega prebivalstva je vsak najmanjši rodoviten kos zemlje skrbno obdelan. Švica sicer nima rudnega bogastva in surovin za industrijo, vendar je kljub temu industrija zelo razvita, zlasti pa industrija ur in finih instrumentov, kateri arti- kli žanjejo velik sloves po vsem svetu. Samo v tej industrijski panogi je zaposlena ena petina vsega zaposlenega prebivalstva. Švica je znana tudi kot zelo razvita turistična dežela. Turizem je doma zlasti ob jezerih in tudi v gorskem svetu, kjer so čudoviti tereni za zimski šport. V ta namen je zgrajenih veliko žičnic in gorskih železnic. Švica nima glavnega mesta, ker nočejo zamere med mesti. Vsa mesta so po svoje glavna. Le mesto Zürich ima naziv največjega mesta in pa mesto Bern naziv zveznega mesta, kjer se nahaja njihov parlament, ki šteje 15 članov, od katerih je voljen predsednik za dobo enega leta. Zanimivo je, da predsednik ne sme zapustiti države ves čas svojega predsednikovanja. Švica je razdeljena v tri narodnostne skupine: italijansko, francosko in nemško, zato so tudi vsi trije jeziki priznani kot uradni in ne poznajo nasprotij, kar se tega tiče. Po novi avtomobilski cesti smo se pripeljali v mesto LAUSANNE. Tu smo lahko občudovali zlasti fantastično speljana križišča, ki so kar v treh nadstropjih. Kaj takšnega smo do sedaj občudovali samo v filmih. Mesto samo je čudovito. Hiše v ulicah^ niso stisnjene med seboj, temveč ima vsaka skrbno negovan vrtiček, kar daje mestu izredno lepoto. Po nadaljevanju vožnje smo se vozili po goratem predelu Švice. Zaradi oblačnega vremena nismo mogli videti lepot Bernskega pogorja, v katerem so znameniti vrhovi Jungfrau, Eigen itn. Po prispetju v zvezno mesto Bern smo po krožnem ogledu mesta videli znamenitosti, zlasti parlament, v katerega je možen vstop obiskovalcem, in zanimivo celo v same pisarne. Za kratek čas smo se ustavili tudi ob atrakciji zveznega mesta, bernskih medvedih. Ker nas je preganjal čas in pa tudi prazni želodci, smo brž nadaljevali vožnjo ob Thunskem jezeru skozi mesto Thun in v kraju Spier imeli kosilo že v poznih popoldanskih urah. Kosilo je bilo izdatno, vendar žal kot na vsej poti z zelo minimalno količino kruha. Ker nekateri izmed lačnih le nismo mogli pojesti vsega in se nam je tožilo kaj pustiti, smo hoteli kremo iz sladoleda kar zaviti v papir, vendar žal ni šlo. Pri kosilu so nas obiskali tudi tovariši iz Hrastnika, ki so na delu v tem kraju, to so: tovariš Mlakar Rudi, Posrorevc in Vertot. Vsi smo bili snidenja zelo veseli, zlasti pa še omenieni tovariši, katerim smo predstavliali košček s voi era kraja — domovine. Slovo ie bilo hitro in utesnili so le še izročiti nozdrave za znance in priiatelie in že smo brzeli na-Drei nroti mestu Luzern ob vrsti čudovitih iezer. (Mosoče samo ena. znamenitost vseh iezer v Svici ie ta. da so vsa ledeniškega izvora). O-t tu