Ano (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 42
“ESLOVENIA
j	r*
L IBRE”
'Mi*
BUENOS AIRES, 20. oktobra (octubre) 1960
Ob štiridesetletnici koroškega plebiscita
10.10.1920—10.10.1960
Štirideset let je, kar smo Slovenci že v drugič v zgodovini izgubili plebiscit (prvič leta 1866 v Beneški Sloveniji, ki se je odločila za Italijo!), s katerim smo sedaj izgubili “zibelko svojo” — Koroško. Nemci slave letos svoje zmagoslavje, o katerem danes vemo — po odkritju senzacionalnih dokumentov, ki jih je objavil iz tajnega ameriškega arhiva dr. A. Kuhar v Koledarju-Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1956, 47-79) — da ga niso dosegli s svojim orožjem temveč z nesrečnim ilegalnim protimed-narodiio-pravnim posredovanjem severno amerške komisije na Dunaju prof. Coolidga in njegovega odposlanca polkovnika Milesa. Po sprejetju Karavank za sporno mejo pa tudi italijansko pomočjo, kot vemo že odpred. Naivno zaupanje v ameriško neuradno posredovanje, optimizem v ocenjevanju slovenskega položaja na Koroškem ter vera v zmago pravičnosti, vse to je premamilo Slovence pred štiridesetimi leti, da so odstopili od osvajanja slovenske Koroške, pristali na plebiscit, ki je znova potrdil samo to, da je močnejša zgodovina s svojo kruto realnostjo in politika velikih sil s svojimi spletkami kakor pa romantično navdušenje.
Romantično navdušenje Slovencev je desetega oktobra leta 1920 čakalo, da se prižgo na Karavankah pripravljene grmade in sporoče čez vse naše doline zmago slovenstva v našem starodavnem Korotanu, deželi slovenske politične samostojnosti, pokristjanjenja, prve naše zapisane besede, pa tudi modernega knjižnega razmaha. Toda grmade se niso prižgale, ki bi kot zarja povezale Slovenijo na obeh straneh, temveč je le tema legla na Karavanke, ki so pred našimi očmi zaštrlele kot novi mejniki med dvema državama, kot nagrobni spomeniki Slovencev, ki so za njimi ostali pokopani v — slavnih razvalinah.
Kdo ne pomisli na našo slovensko slavo ob besedi: Koroška? Karantanija! Korotan! Beseda predromanska (verjetno keltska), pa je pomenila v srednjem veku politično samostojnost pod slovenskimi knezi, in še dolga stolet, ja so Slovence imenovali samo Karantance. Zapisano je bilo celo: “regnum Carantanum”: to je ‘kraljestvo Slovencev’ Tedaj smo bili vsi Slovenci Karantanci! Zato tako velika naša bolečina, ko se je odtrgalo od našega živega telesa to, kar je bila naša glava in srce, naša mladost in naša moč, naša slava in — naša zgodovina!
Ta zgodovina pa je zapisana v naših analih in obrobljena s črnim okvirjem.
Ko smo Slovenci v šestem stoletju izmed vseh Slovanov prodirali najdlje za soncem v Italijo, na Zapad, smo se usta--vili ne kot pohlevno hlapčevsko pleme, temveč še vedno napadajoč mogočnejše sosede —- v goratem ozemlju med Donavo na severu (celo preko nje), pa do Jadrana je postala Karantanija središče slovenskega plemena, ki je imelo svoje lastne kneze. Ko smo se otresli obrovskega polzavezništva in polpodanstva, smo stopili v veliko Samovo plemensko zvezo od češke do Jadrana. V njej je bil knez Valuk že mogočen knez, tako mogočen, da se je vzdržala Karantanija edina od vseh članov zveze tudi po Samovi smrti (659). Še nadalje so vladali ti knezi vsaj stoletje suvereno iz prestolnice Krnskega gradu na Gosposvetskem polju, izbirajoč kneze po načinu, ki je za vse čase postal slaven dokument o pravi ljudski demokraciji, ko vladar sprejema svojo oblast iz rok — kmeta, preprostega ljudstva. Takšno staroslovensko kmečko demokracijo izpred tisoč let ni imel tedaj noben narod Evrope. Po besedah papeža Eneja Silvija Piccolominija, “noben drug narod nima takšnega primera državnega simbolizma”, in po mnenju Bodina, francoskega zgodopisca XVI
st.	“nima para na svetu.” To je tisto slavno ustoličenje na Gosposvetskem polju, pri katerem je zbrani narod pel zahvalo Bogu, da je dal “deželi kneza in gospoda po naši volji.” Sedanji zgodovinar pa je zapisal “da ta obred pomeni tudi, “najstarejšo slovensko državno tvorbo sploh, kar jih poznamo po virih”
Prostaštvo sovjetskega nasilnika
Pred odhodom iz New Yorka v Moštvo je Hruščev v Glavni skupščini ZN še enkrat uprizoril pravi teater, ko se je za slovo povzpel na govorniški oder pred 99 delegacijami. Vsa kri mu je zavrela, ko je zrohnel nad filipinskim delegatom Sumulongom, kateri je v svojem govoru objavil, da njegova delegacija odobrava predlog Hruščevu o razpravi v Glavni skupščini o problemu kolonializma, da pa bo treba v to debato vključiti kolonializem Kremlja in s tem problem zasužnjenih vzhodnoevropskih držav.
Hruščev je označil Sumulonga za zvi-jačnika in slabega igralca ter v svoji jezi sezul čevelj in ga nameraval zalučati vanj. Ta njegov izpad in grožnje so povzročile v skupščini bučno vzklikanje proti Hruščevu in komuinstičnim delegacijam, tako da je Bolandu s težavo uspelo pomiriti dvorano.
Pred Sumulongom je Hruščev v svojem govoru pozival afriške narode na vstajo proti kolonialnim silam in celo dejal, da “če ZN ne bodo odobrili načrtov z.a eliminacijo kolonialnih režimov, morajo afriški narodi enostavno zagrabiti za orožje. Mi sovjeti, smo vedno na strani tistih, ki se borijo za svobodo.”
Zadnji govor pa je Hruščev imel v Glavni skupščini pretekli četrtek ter je v njem imenoval Varnostni svet “pljuvalnik”, Hammarskjoelda pa “bedaka”. Prav tako si je tudi tokrat sezul čevelj in grozil z njim razbijati po mizi.
Po tem govoru se je proti Hruščevu postavil nepalski delegat Šaha, ki je izjavil, da “govorim za vse afriške in a-zijske narode in poudarjam, da se ne
bomo pustili zavajati z grožnjami in napadi... Nekatere izjave in kretnje so nas včeraj globoko užalile.”
Nato je skupščina prešla na glasovanje o sovjetskem predlogu o debati o kolonializmu ter ga je sikoro enoglasno odobrila. Za predlog je glasovala tudi USA, vsled česar je Hruščev napadel ameriško delegacijo, češ, da je glasovala zato, da bo zmanjšala njen pomen in jo končno izigrala. Zatem je večina delegacij glasovala proti sovjetskemu predlogu o obsodbi USA zaradi incidenta z U-2.
Hruščev in Gromiko sta skupščino takoj po glasovanju zapustila, naslednji dan pa se je vsa sovjetska delegacija vkrcala na “Baltiko”, razen Hruščeva, ki je z letalom odletel v Moskvo. Na ’’Baltiko” so za Hruščeva naložili tri avtomobile, več televizijskih aparatov, avtomobilskih gum, radijskih aparatov, hladilnikov, avtomobilskih baterij in več zabojev z različnimi ameriškimi produkti.
Na “Baltiki” pa ni bilo enega izmed mornarjev, 29 letnega Estonca Viktorja Jaanimetsa, ki je ameriške oblasti zaprosil za politično zaščito. Izjavil je, da je v samo nekaj dneh v USA ugotovil, da je moskovska propaganda o Zahodu lažnjiva in da “ruskemu prebivalstvu Kremelj neprestano samo laže, laže in laže.” Dejal je tudi, da bi polovica posadke Baltike ostala v USA, če bi mogla.
Z odhodom Hruščeva se je Glavna skupščina znova pomirila in prešla na normalne debate o vrsti problemov, ki jih ima pred seboj za razpravljanje in morebitno rešitev.
Nove Castrove morije na Kubi
Kubanski komunistični diktator Fidel Castro se je znova razbesnel in je po sedemurni seji vlade objavil, da je dal podržaviti skoro 400 domačih in tujih podjetij. Tako so sedaj poleg vrste industrijskih obratov državna last vse kinodvorane, gledališča, najrazličnejše prodajalne, železnice itd. Nepodržavlje-nih je ostalo vsega še ok. 350 do 400 podjetij, med njimi več ameriških.
Med podržavljenimi podjetji je tudi sedaj več ameriških ter je ameriško zu-(nanje ministrstvo objavilo, da ga to dejanje ni presenetilo in da predstavlja nov korak Castrove vlade k popolni kontroli vsega kubanskega gospodarstva.
Castro je nato napel živce kubanske-
Svetovno časopisje
Taktika Hruščeva v ZN je sprožila proti njemu ostre kritike v vsem zahodnem, nekomunističnem svetu, prav tako pa si z njo, kakor kaže, ni pridobil simpatij v tkzv. nevtralnem taboru. Mnogi komentatorji zahodne Evrope menijo, da se je prestiž Hruščeva v o-čeh vsega sveta močno zmanjšal.
V nevtralistični Indiji časopisje riše Hruščeva kot Samsona, ki poskuša po-
mu prebivalstvu z objavo, da je bilo 13 upornikov, med njimi en Amerikanec, ustreljenih. Uporniki da so se pripeljali iz U S A in se izkrcali na Kubi, da bi pripravili protirevolucijo. Te smrtne obsodbe so bile izvršene pretekli četrtek, v nedeljo pa so ustrelili še dva Ameri-kanca. Po neuradnih cenitvah je doslej dal Castro postreliti 576 oseb.
Castrov ugled je znova padel, ko je članica njegove delegacije v ZN, Teresa CasuSo objavila, da izstopa iz delegacije in da je zaprosila za politično zaščito ameriške oblasti. Med revolucijo je bila ena izmed navdušenih Castrovih pristašov, za Castra pa pravi, da je sedaj nasilnik in krvolok.
o Hruščevu v ZN
dreti Združene narodne. Dnevnik “Indian Express” je primerjal poziv Hruščeva na osvoboditev kolonialnih dežel s sovjetskim krvavim divjanjem na Madžarskem. Indijski “Times” je poročal, da so ozračje v ZN komunistični-delegati “namerno okužili z neverjetno podlo in sebično taktiko.”
Kairsko časopisje se je trudilo, da bi ostalo striktno nevtralno, vendar je ted-
Še potem, ko so knezi sprejeli frankovsko nadoblast, ko so po neuspelem uporu s Hrvati in Srbi in Bolgari proti Frankom postali samo provinca nemške države s tujimi grofi, in potem ko so s tako ustoličenim Otokarjem češlkim spet stopili v zvezno državo od 'češke do Jadrana pa do Habsburžanov 1. 1414: 700 let so Slovenci po tem obredu potrjevali svoje oblastnike. Ti so morali slovensko odgovarjati tudi, če so bili tujega rodu, in oblečeni v slovensko narodno nošo so odkupili od svobodnega kmeta svojo oblast. Ob besedi Korotan se spomnimo na to zgodovino naše slave in politične samostojnosti.
In beseda Korotan nam pomeni mesto po kristjan ja poganskih Slovencev. Res da je sprejetje Kristusove vere posledica političnega poraza, bavarsko slovenske zmage nad Obri in oddaje slovenskih talcev Frankom, vendar pa pomeni tudi modrost slovenskih knezov, ki so se prej vključili duhovno v krščansko moderno kulturo, preden bi jih pokončalo nasilno spreobračanje z ognjem in mečem, kakor se je zgodilo s polabskimi slovanskimi plemeni. Leta 744. sta bila krščena na željo kneza Boruta kneževiča Gorazd in Hotimir. Od tedaj že 1200 let sestavljamo Slovenci del zapadno evrop-
ske kulture, v katero smo vstopili kot drugi slovanski narod, ne celih sto let za Hr-vati, toda sto let pred Čehi, Slovaki in Bolgari in dvesto let pred Poljaki! Kljub poganskim odporom, o katerih poje Krst Savici, smo se Slovenci rešili prav s krščanstvom, kajti v vsej naslednji, Slovencem do skrajnosti sovražni zgodovini, smo se ohranili — po besedah dr. J. Kralja “izključno z duhovnim orožjem in krščansko kulturo.”
In ta nam je dala tudi prvo slovensko zapisano besedo, ki je nastala tudi na Koroškem in jo poznamo pod oznako Brižinski (ali freisinski) spomeniki. Nekaj obrednih cerkvenih formul, zapisanih okrog leta 1000, toda nesporno nastalih že par stoletij prej, pomenijo prvo zapisano slovansko besedo sploh, kajti vsi drugi slov. narodi imajo začetke svojega “staroslovanskega dialekta iz poznejših časov na pr. Hrvati sto let pozneje, Rusi pa še kasneje (XII st.) Brižinski spomeniki so celo starejši kot prvi zapisani kasteljanski besedni spomenik iz XI stoletja! Velika naša svetinja iz Koroške, zibelke naše politične samostojnosti, našega krščanstva in naše slovenske besede!
Koroška — naš izvor in naša slava!
td
nik “Al Musawar” kritiziral napad Hruščeva na Hammarskjoelda, Drugo arabsko časopisje je zavzelo nepristransko stališče, toda “Al Siassa” v Libanonu je označil Hruščeva za “deloma razbojnika, deloma klovna.”
Nevtralne evropske države so sovražno gledale na sovjetsko taktiko. Švicarji so bili mnenja, da je Hruščev potisnil nevtralce dalje proč od sebe, namesto da bi jih pritegnil bliže.
V Avstriji je “Die Presse” pisala: “Nobena -sila, razen ZSSR, si ne upa izzivati Združenih narodov, toda samo kriminalci zahtevajo odstavitev sodnikov.”
Švedsko časopisje je odločno branilo svojega državljana Hammarskjoelda ter je na splošno ugotavljalo, da “zmaguje proti Hruščevu.”
Zahodnonemško časopisje je na široko razpravljalo o vprašanju, če je Hruščev resnično nameraval uničiti ZN in
se zaskrbljeno spraševalo, če ne bo USA izgubila položaja v ZN, ki si ga je ustvarila v začetku zasedanja.
V Franciji časopisje zaradi odsotnosti De Gaullea v skupščini ZN na splošno ni komentiralo poteka zasedanja.
Italijansko časopisje je označevalo Ei-senhowerjev govor kot “plemenit govor.”
Norveški dnevnik “Aftenposten” je zapisal: “Rezultati Hruščeva v ZN so doslej zelo majhni, morda povsem negativni. Reakcija nevtralcev ni bila njemu prijazna.”
Britansko časopisje je hvalilo predvsem Macmillana ter smatra njegov govor za veliko zmago. “The Sunday Times” je v uvodniku zapisal o Hruščevu: “Sumničenje ima v krvi in strah je njegovo sredstvo za osvajanje. Ne moremo pričakovati, da bi Hruščev nastopal kot angleški gentleman ali Sovjetska zveza kot zadovoljiva demokracija.”
Nemiri za železno zaveso
Po poročilih zahodnonemškega časopisja in zlasti zahodnoberlinskega dnevnika “Morgenpost”, so v Dresdetiu v Vzhodni Nemčiji pretekli teden izkruh-nili nemiri proti komunističnemu režimu in proti predsedniku Ulbrichtu posebej. Bučne demonstracije so izgredniki uprizorili v Dresdenu zlasti proti nedavni proglasitvi Waltera Ulbrich-ta za predsednika vzhodnonemške države. Komunistične zastave in slike Ulbrichta so raztrgali in uničili ali pa prebarvali s črno barvo. Komunistična oblast je morala proti demonstrantom uporabiti tkzv. “ljudsko policijo”.
Te demonstrancije so bile v Dresdenu letos že najmanj druge, ker je dresdenski časopis “Die Uinon” pretekli teden poročal o procesu proti petim mladim Nemcem, obtoženim nastopov proti ljudski policiji 2. julija t. 1. Obsojeni so bili na 4 do 35 mesecev zapora ter so pripadali skupini 20 mladeni-
čev, ki so se borili s komunistično policijo.
Nemiri so izbruhnili tudi v poljskem pristanišču Gdansk ter je policija aretirala najmanj 19 izgrednikov. Tamkajšnji pristaniški delavci so bili sklicani na komunistično zborovanje, na katerem naj bi izglasovali novo zaupnico poljskemu komunističnemu predsedniku Gomulki za njegove nastope v ZN. Ko je vodja zborovanja začel govor o “našem velikem prijateljstvu z ZSSR in s Hruščevom”, so delavci začeli vzklikati: “Dovolj je že te propagande”, ”Mi vsi hočemo živeti tako, kakor žive na Zahodu” in “Dovolj je komedije v ZN. To je organizacija za ljudi in ne za klovne. Proč s Hruščevom!”
Po teh vzklikih so se delavci začeli razhajati in zapuščati govornika. V to razhajanje je posegla policijska milica in začela aretirati demonstrante.
IZ TEDNA
Predsednik brazilske laboristične stranke Joao Goulart, ki je bil pri zadnjih volitvah izvoljen za podpredsednika republike na vladni listi, je izjavil, da bo njegova stranka v opoziciji proti novemu ¡predsedniku Quadrosu, ki bo 31. januarja prihodnje leto, prevzel predsedniško oblast. Proti njemu bo v opoziciji tudi brazilska socialdemokratska stranka sed. predsednika Kubička.
Ameriški predsednik Eisenhower je te dni dopolnil 70 let življenja. Ob tej priložnosti je dal izjavo, da se dobro počuti, da ima veliko dela in da bo močno zoposlen tudi po vrnitvi v privatno življenje.
Demokratski predsedniški kandidat v Sev. Ameriki, Kennedy je izjavil, da mora Severna Amerika storiti vse, da bo Kubo iztrgala iz komunističnega bloka. Glede severnoameriške baze Gua-tanamo na Kubi je dejal, da jo bo Severna Amerika branila, če bi jo Castro hotel Amerikancem odvzeti.
Predsednik britanske vlade BacMil-lan je na kongresu britanskih konservativcev v mestu Scarborough izjavil, da je po njegovem mnenju potrebno, da bi se spomladi prihodnje leto znova sestala vrhunska konferenca, na kateri naj bi razpravljali o nemškem in1 berlinskem vprašanju. Dejal je, da je v tem pogledu že zadnjič govoril s Hruščevom. V Bonnu nad to MacMillanovo izjavo niso nič navdušeni in nimajo prav nobenega namena podpirati sklicanje vrhunske konference v bližnji bodočnosti, ker je že vnaprej jasno, da vsled sovjetske napadalnosti in nepopustljivosti ne bo dala nobenih rezultatov.
V Bonnu je kancler dr. Adenauer pripravljen seznanjati socialdemokratske opozicionalce z vsemi vprašanji nemške zunanje in obrambne politike. Listi pišejo, da se Bonn tako pripravlja za določitev splošne nemške zunanje in obrambne politike, ki se z morebitnimi spremembami vlad ne bi spreminjala, ker bi jo določevale dve vodilni nemški stranki — krščanski demokrati in socialisti.
Tito se je prejšnji teden vrnil v Beograd. Iz New Yorka je potoval z razkošno italijansko prekooceansko ladjo “Leonardo da Vinci”. V listih je bilo zapisano, da bosta jugoslovanskega rde-
V	TEDEN
čega maršala v Neaplju sprejela predsednik italijanske republike Gronchi ter predsednik vlade Fanfani, pa ni bilo ne prvega ,ne drugega, zato jo je Tito iz Neaplja pobral naravnost domov. Odpeljal se je z letalom, čeprav nikdar z njim ne mara potovati. V Neapelj ga je prišla čakat njegova žena Jovanka. Po vrnitvi v Beograd je pa izjavil, da je Jugoslavija proti temu, da bi ustroj Organizacije združenih narodov kar v naglici spremenili, ker bi to povzročilo v njej kaos. Kot znano, je bil Tito med bivanjem v New Yorku pri vseh glasovanjih na strani Hruščeva.
V	Turčiji je sedanja vlada uprizorila množični proces proti biv. predsedniku republike Dželalu Bayerju, predsedniku vlade dr. Menderesu, zunanjemu ministru Fatimu Zorlu-ju, vsem ostalim ministrom prejšnje turške vlade in proti 377 bivšim poslancem. Drž. tožilec zahteva smrtno kazen za predsednika republike, predsednika vlade, zunanjega ministra in še za 35 funkcionarjec prejšnjega turškega režima.
Na Japonskem je med javno prireditvijo pred predsednikom vlade in ostalimi odličnimi osebnosti desničarski študent umoril socialističnega prvaka Asa-numa ravno, ko je govoril na slavnostni prireditvi. Morilec je pritekel k Asa-numi, ga objel, med tem mu pa potisnil bodalo v prša. Zaradi tega atentata je prišlo v Toki ju do velikih izgredov proti šefu policije, kateremu očitajo, da ni podvzel potrehnih varnostnih ukrepov.
Anastas Mikojan je v Kremlju v nemilosti. To sklepajo po tem, ker njegovo ime v zgodovini sovjetske komunistične stranke na mestih, kjer je govor o komunistični stranki v Armeniji sploh ni omenjeno, med tem, ko so poprej Mi-kojana vedno navajali, med najodličnejšimi armenskimi komunističnimi veljaki.
Severna Koreja je, kot izgleda, nov kamen spodtike med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Severna Koreja je namreč zvest satelit Moskve, kitajski komunisti pa smatrajo, da spada v njihovo vplivnostno področje. Da bi jo priklenili še bolj nase, so ji lani odobrili tudi posojilo 105 milijonov dolarjev. Da Kitajcev ne bi še bolj dražil, je Hruščev odložil svoje potovanje v Severno Korejo za nedoločen čas.
SVOBODNA
__t_------
OBČNI ZBOR DRUŠTVA SLOVENCEV V BUENOS AIRESU
V nedeljo 16. oktobra 1960. je bil po maši v Slovenski hiši na Ramon Falco-nu XIV. redni občni zbor Društva Slovencev v Buenos Airesu. Navzočih je bilo 98 članov, pooblastila pa poslalo 185 članov ter je tako skupno bilo zastopanih 283 članov.
Med drugimi so bili navzoči: oba bivša predsednika DS, Miloš Stare in ing. Albin Mozetič, ki se je pred dvema dnevoma vrnil iz Indonezije v Argentino, Rev. Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev v Argentini, Ruda Jurčec, predsednik Slov. kult. akcije, dr. Leoipold Eiletz, predsednik Slov. kat. akad. starešinstva, Mendoško društvo pa je zastopal Vladimir Smon. Predsednik jih je pozdravil ,kakor tudi vse zbrane člane in zastopnike tiska.
Po izvolitvi zapisnikarja, overovatelja zapisnika in skrutinatorjev, je društveni predsednik predložil pošiljatev pozdravnih pisem predsedniku NO za Slovenijo dr. Mihi Kreku, predsedniku Argentine dr. Arturju Frondiziju in bue-nosairesškemu nadškofu kardinalu Cag-gianu, kar so člani odobrili s ploskanjem. Prejšnja leta so člani DS vedno pošiljali pozdrave tudi škofu dr. Rožmanu, letos pa je prof. Horvat naprosil direktorja Antona Oreharja naj izmoli Očenaš za pokoj njegove duše. Društveni predsednik se je tudi spomnil v pretekli poslovni dobi umrlih članov. Vse je naprosil naj počaste njihov spomen z molkom in tiho molitvijo.
Poročila odbornikov
Po sprejetju zapisnika zadnjega občnega zbora so bila na dnevnem redu poročila odbornikov. Ker jih bo v celoti objavilo DS v svojem vestniku iz poročil povzemamo samo glavne podatke.
Predsednik društva prof. Horvat: Delo mladinskega odseka se je v pretekli poslovni dobi nadaljevalo. V pripravi je tečaj za vzgojitev učiteljskega naraščaja za poučevanje slov. otrok po šolskih tečajih. DS se je trudilo, da bi slov. mladino čim bolj povezalo z društvom. Udeležba na spominski proslavi in Slovenskem dnevu je pokazala, da rojaki podpirajo delo društva. Obnovljeno je bilo delo komisije za zbiranje zgodovinskega gradiva in tudi delo za izdanje knjige o Slovencih napreduje. Misel o vaditeljskem tečaju se je v toliko spremenila, da je društvo naprosilo prof. Zupana, da bi mu pomagal pri telesno vzgojnem delu za slovensko mladino. Končno je omenjal prijateljske odnose med DS v Bs. Airesu in Mendozi, obisk men-doškega pevskega zbora pod vodstvom ravnatelja M. Bajuka pa označil za velik dogodek v zgodovini Slovencev v Bs. Airesu. Končno je omenjal razloge zakaj DS šele sedaj prireja spominsko proslavo za škofa dr. Rožmana.
Tajnik France Pernišek: Po stanju 31. VIII.60 je imelo DS 1221 članov in članic. članov je bilo 715, članic pa 507. V pretekli poslovni dobi je vstopilo v društvo 37 novih članov, v druge države se se pa izselili trije. Umrli so naslednji člani in članice: Marija Rant, Franc Likozar, Anton Pavlovčič, Pavle Masič, Alojzija Kavka, dr. Ivan Ahčin, Albina Homan, Franc Bončina, Franc Jemec, Franc Janežič, Ljuba Zubržicki, Jakob Pleško in Boleslav Cvetko.
Blagajnik Janez Kralj je navajal, da so stroški DS v pretekli poslovni dobi znašali $ 51.301.25. Tolikšni so bili tudi dohodki. Aktiva DS je bila ob koncu avgusta $75.915.56, pasiva ravno toliko. Stanje posmrtninskega sklada je bilo $ 10.633.10. Dohodki tega sklada so bili $ 61.986.10, izdatki pa $ 51.353.— Izplačane posmrtnine so dosegle višino $ 48.100 pesov. Mladinski sklad je imel dohodkov $ 25.785.— izdatkov 18.105.50. Podporni sklad DS dohodkov $ 37.809.01, izdatkov $ 25.637.—; Fond za izdanje knjige o Slovencih ima $ 2.680.—.
Gospodar DS Nace Grohar je poročal,, da je vrednost društvenega inventarja $ 12.251.
Organizacijski referent Rudolf Smersu je poročal, da bo v smeri pridobivanja mladine treba delati še naprej. Omenjal je stike DS z ostalimi slovenskimi društvi ter njihovo pomoč pri or-ganizuranju Slovenskega dne. V nadal-njih izvajanjih je omenjal delo Slovenske izseljenske zveze, ki je naprosila organizacijskega referenta DS naj bi jo organiziral na področju Argentine. Trenutno so v pripravi pravila Slov. izseljenske zveze. Vsa društva jih bodo dobila na vpogled in dopolnilo, na to bo pa ustanovni občni zbor Slov. izseljenske zveze za Argentino.
Mladinski referent Aleksander Majhen je v daljšem poročilu omenjal, da šteje mladinski odsek poleg referenta 13 učnih moči in 12 katehetov. Na področju Vel. Bs. Airesa deluje 15 slovenskih šolskih tečajev, ki jih obiskuje 630
otrok in sicer 283 dečkov in 347 deklic. V tem številu niso všteti gojenci zavodov, ker obiskujejo tečaje le v počitnicah. Največ slovenskih otrok obiskuje šolski tečaj Franceta Balantiča v San Justu in sicer 104. Omenjal je dalje koristno delovanje krajevnih šolskih svetov, zatem šolsko razstavo za Slomškovo proslavo na Slovenskem dnevu ter razne nastope slovenske mladine.
Poročilo socialnega odseka je podal Albin Magister. Navajal je, da se je število potrebnih med letom stalno spreminjalo. V seznam je bilo treba nanovo vpisati 17 družin z 61 otroci, 4 ostarele osebe, 2 vdovi, 3 umobolne in 3 zasebnike, od že prej izbrisanih pa je bilo treba znova vključiti med podpirance 6 družin z 21 otroci in 3 zasebnike. V istem času pa se je stanje izboljšalo 21 družinam z 59 otroci, 1 vdovi, 5 ostarelim osebam, 3 zasebnikom in eni zapuščeni osebi. Na področju Vel. Bs. Airesa živi 253 podpirancev, ostalih 30 pa v notranjosti Argentine. Denarno pomoč je društvo nakazalo v 66 primerih, z o-butvijo, perilom in obleko je pa DS pomagalo 15 družinam s 73 otroki in 6 bolnikom. Končno je Magister zavračal očitke, češ, da se pomoč deli pristransko in da jo dobivajo takšni, ki je niso potrebni. Poudaril je tudi tesno sodelovanje društvenega socialnega referata z Vincencijevo konferenco.
Kulturni referent Ivan Prijatelj je v svojem kritičnem poročilu omenjal vprašanja ki se nanašajo na kulturno delo društva. Za spominsko proslavo ob 15. letnici protikomunističnih žrtev, je dejal da je bila preskromna z ozirom na žrtev, ki so jo doprinesli slovenski ljudje med kom. revolucijo. V poročilu je dalje navajal obisk mendoškega pevskega zbora pod Bajukovim vodstvom in dejal, da to nista bila običajna koncerta, ampak mnogo več. Pokazala sta, kaj lahko doseže tudi majhna skupina, če je notranje edina in je med njo notranje spoštovanje. Obisk mendoških pevcev nas je oboje še bolj tesno povezal. Kulturni referent želi, da bi ne ostalo samo pri sklepu, da bo vsako leto prišlo do nastopa združenih slovenskih zborov pod vodstvom ravn. Bajuka. Glede škofove proslave je dejal, da je škoda, da društvo ni prebrodilo tistih malenkostnih težav ter proslave priredilo, kakor je bilo napovedano. Glede razpisa leposlovnih nagrad za literarno delo, ki bi ga društvo lahko uporabilo za spominske proslave, pa je poudaril, da v tem pogledu še vedno čakamo na “veliki slovenski tekst”. Na razpisani natečaj je društvo dobilo samo eno delo, ki pa po mnenju komisije na odgovarja zahtevam. Glede osrednje knjižnice je na-glašal nujno potrebo, da društvo dela naprej na njeni spopolnitvi, kajti skupnost, ki svoji mladim ne preskrbi knjig v lastnem maternem jeziku si sama piše sodbo. Omenjal je tudi potrebo po u-stanovitvi gledališkega tečaja, kulturni referent pa naj bi imel tudi več pomočnikov.
Razprava o poročilih
Po poročilih odbornikov je bila razprava o njihovem delu. Prijavilo se je več članov, ki so prosili za pojasnila. Tako glede odnosa DS do krajevnih domov, do ostalih društev itd. Ravn. Prijatelj je omenjal, da sedaj tudi v Cara-pachayu nastaja slovenski dom, ki ga tamošnji rojaki grade s prostovoljnim delom. Lojze Erjavec pa poudarjal potrebo, naj bi se povsod tam, kjer so krajevni odbori, ustanovili tudi pododbori Društva Slovencev.
Razrešnica in volitev novega odbora
Poročilo nadzornega odbora je prebral Lojze Erjavec, člani so ga odobrili ter dali društvenemu odboru razrešnico. Po volitvah novega odbora je bil znova izvoljen za preds. prof. Lojze Horvat, v odbor pa naslednji: Mara Bidovec, Nande češarek, Božidar Fink, Miha Gaser, Tinca Glavan, Nace Grohar, Jože Jonke, Rudolf Keršič, Janez Kralj, Marko Kremžar, Albin Magister st. Aleksander Majhen, Stanko Mehle, Anton Orehar, Franc Pernišek Rudolf Smersu, Edi Škulj, Janez šparhakelj, Božo žužek, Lojze žužek. V nadzorni odbor: dr. Leopold Eiletz, dr. Celenstin Jelenc in Lojze Erjavec. Za predsednika razsodišča pa dr. Franc Logar.
Za gornjo listo je bilo oddanih 270 glasova navzočih članov in s pooblastili, proti 7, praznih glasovnic je pa bilo 6.
Prof. Horvat se je v imenu izvoljenih članov zahvalil za izraženo zaupanje ter zagotavljal, da bodo storili vse za napredek DS.
Predlogi
Po izvolitvi novega odbora je bil sprejet predlog o zvišanju posmrtninskega prispevka na 10 pesov za vsak smrtni primer ter zvišanju posmrtnine na $ 7.500. Zvišanje posmrtninskega prispevka velja od 68 smrtnega primera naprej. Prav tako je bil zvišan prispevek za socialni sklad na $ 2.— Odbor pa je dobil pooblastilo, da uredi vprašanje članstva in plačevanje posmrtninskega prispevka tudi za tiste siromašne rojake, ki sami tega plačila ne zmorejo.
Pri slučajnostih je bilo omenjeno, naj društvo pripravi spremembo pravil v tern smislu, da bodo lahko člani vsi protikomunistični Slovenci, prav tako naj ob priložnosti uredi, da bo naslov društva enak v slovenščini in kasteljanšči-ni.
Konstituiranje novega odbora
Novoizvoljeni odbor je imel po občnem zboru takoj sejo, na kateri se je konti-tuiral takole: (Predsednik prof. Lojze Horvat, I. podpredsednik France Pernišek, II. podpredsednik Robert Petriček, tajnik Božo žužek, blagajnik Janez Kralj, gospodar Nace Grohar, mladinski referent Aleksander Majhen, kulturni referent Miha Gaser, socialni referent Albin Magister st. in organizacijski referent Božo Fink. Odborniki so pa: Mara Bidovec, Nande češarek, Tinca Glavan, Ruda Jurčec ,Jože Jonke, Rudolf Keršič, Marko Kremžar, Stanko Mehle, Anton Orehar, Rudolf Smersu, Edi Škulj, Janez, šparhakelj in Lojze žužek.
BRALI SMO
MANJŠINE V AVSTRIJI
Buenosaireški jutranjik “Clarin” je v petek z dne 14. oktobra t. 1. na strani 10, ki je določena za objavo pisem, ki jih uredništvo lista dobiva iz Italije v zaglavju “Panorama ¡polotoka” in pod naslovom “Manjšine v Avstriji” ponatisnil zanimive podatke italijanskega časnikarja Dina Frescobaldija, ki jih je objavil o položaju slovenske narodne manjšine v Avstriji. Krivično postopanje avstrijskih oblasti z njo popisuje takole:
“Avstrija se je pritožila na Organizacijo združenih narodov nad postopanjem Italije z italijanskimi državljani, ki govore avstrijski jezik. Nimamo tu namena navajati podrobnosti tega postopanja. Poudariti hočemo samo to, da verjetno v zgodovini ni bilo nikdar narodnih manjšin, ki bi uživale več svobode, celo, nenavadne. Na drugi strani pa ima tudi Avstrija sama na svojem področju tujejezično narodno manjšino. In kaj ji daje ? Naj tu omenimo, da je tu govor o slovenskem ljudstvu, ki je pred sto-Ijetjem štelo še 100.000 duš. Po sedanjih jugoslovanskih podatkih jih je danes še 72.000, avstrijski statistični podatki pa jih naštevajo komaj 42.000. Kakorkoli pregledujemo te številke, je glede položaja Slovencev v Avstriji jasno, da se je Avstrija napram njim posluževala raznarodovalnih metod, če bi se to ne dogajalo, bi slovenska narodna manjšina sledila splošnemu porastu prebivalstva.
Leta 1955 je Avstrija glede Slovencev sprejela več obveznosti. Najvažnejše so naslednje: poučevanje slovenskega jezi-
ka; uporaba slovenskega jezika na sodišču pod enakimi pogoji kot uporaba nemščine; dvojezičnost v javnih uradih; dvojezičnost uličnih napisov; prepoved slehernega avstrijskega nacionalističnega delovanja, ki bi imelo za cilj raznarodovanje. Te obveznosti so bile povsem jasne in odločne. Toda pri vsem tem Slovenci na Koroškem nimajo poslancev ne na Dunaju in ne v deželnem parlamentu, in celo niti ne kakega župana (To dejstvo izgloda neverjetno, ker imajo Slovenci od 62 občin, na področju katerih žive, vsaj v 25 občinah večino). Kako je to sploh mogoče? Slovenci nam to pojasnjujejo, da se to dogaja, ker so kljub obvezam, ki jih je sprejel Dunaj, neprenehoma na delu avstrijski nacionalistični elementi, iki izvajajo pritisk na slovensko narodno manjšino.
Ali Avstrija spoštuje ostale obljube? Med angleško okupacijo so na Koroškem poučevali otroke v slovenskem jeziku v 107 šolah. Kakor hitro je prenehala angleška zasedba Avstrije, se je število, 107 šol s slovenskim učnim jezikom znižalo takoj na 77, ali celo na 55, če upoštevamo dejstvo, da je bil v 22 šolah pouk le delen. Pa še značilnejši primer: čeprav žive Slovenci kot večina ali manjšina v 62 občinah, slovenski jezik uporabljajo samo v 44 občinah. Razen tega je avstrijska vlada v gotovih primerih hotela uvesti še drastično odločitev: pouk naj bo ali samo slovenski ali pa samo nemški.
Kar se pa dvojezičnosti tiče na sodiščih in v javnih uradih, do izvrševa-
PO ZADNJIH DOGODKIH V ARGENTINI
Argentino je prejšnji teden znova pretresala globoka kriza. Kot v prejšnjih, so se glavni dogodki odigravali v vojski. Že v prejšnji številki smo omenili, da so generali argent, vojske na zadnjem sestanku izrazili svoje nezadovoljstvo z razvojem notranjepolitičnega življenja v državi. Zahtevajo odločnejše nastopanje proti komunizmu, so proti temu, da bi vlada še naprej paktirala s peronisti, t. j. izvajala tJkzv. integracionistično politiko ter zahtevajo odstranitev vseh komunistov in njim naklonjenih osebnosti ter peronistov na vplivnih položajih v drž. upravi. Zlasti bi bilo treba nastopiti proti komunistom v sindikatih in na univerzah, posebno na buenosaireški.
Generali so svoje pripombe o vodstvu vladne politike strnili v pismeno zahtevo. Predsedniku jo je izročil vrhovni poveljnik vojske gen. Toranzo Montero, ker se prejšnji drž. tajnik za vojsko, gen. Larcher ni povsem strinjal s nekaterimi mesti v spomenici generalov. Bil je tudi zato, da je treba z izročitvijo spomenice še kak dan počakati, ostali generali so pa bili za takojšnjo vzroči-tev. Gen. Larcher je zaradi nastalega nesoglasja z vrhovnim poveljnikom To-ranzom Monterom in ostalimi generali odstopil.
V	tako nastalem položaju je imel predsednik dr. Frondizi sestanek članov vojaškega kabineta. Obvestil jih je o spomenici, ki jo je dobil od vojske, na-
ZBORNIK-KOLEDAR Svobodne Slovenije za leto 1961 je še v tisku
Kljub izrednim gospodarskim razmeram v Argentini in velikemu porastu cen stane ta obširna in vsebinsko bogata ter lepo ilustrirana knjiga v prednaročilu samo 180 pesov. Za pošiljatev po pošti za priporočnino in ovojnino doplačilo 15 pesov.
Kdor ne more plačati tega zneska naenkrat, lahko plača v obrokih, vendar tako, da bo zadnji obrok plačan do konca novembra t. 1.
Prednaročila in predplačila sprejemajo:
V	Slovenski hiši na Ramon Falconu: Uprava Svobodne Slovenije, Dušnopa-stirska pisarna in Pisarna Društva Slovencev; gdč. Mara Bidovec v San Justu; g. Lojze Erjavec, Av. de Mayo 2480, San Justo; g. Pavle Homan, G. M. C. White 514)1, Carapachay; g. Ivan Žnidar, brivnica in parfumerija Los Alpes, C. Drys-dale 5641, Carapachay; g. Peter Klo-bovs, Castelli 1115, Villa Ballester; g. Andrej Krošelj, Ventura Bustos 1863, Castelar; ga Mimi Martinčič, Lomas del Mirador; g. Danilo Havelka, c. Yayeyu ■5141, San Martin; g. Janez Lužovec, Slovenska vas, ga Pavla Lovše-Korošec, Mercado Bizovik, Calle 1 No. 510, Bera-zategui in g. Slavko Tršinar, Chapadma-lal, Pcia de Bs. Aires, g. Anton Oko-n, Comodoro Rivadavia, g. dr. Vojko Arko, Bariloche in g. Rudolf Hirschegger, Mendoza.
Po pošti naslavljate prednaročila in predplačila na naslov: Eslovenia Libre, Ramón Falcon 4158, Buenos Aires.
nja tega določila nikjer niti v najmanjši meri niti ni prišlo. Da je temu tako, se človek prepriča, če odide na Koroško na področje, kjer žive Slovenci. Poseben zastopnik lista “Corriere della Sera” v Avstriji Dino Frescobaldi je ugotovil naslednjo značilnost. Ko je bilo že gotovo, da se bo Astrija pritožila pred Organizacijo združenih narodov proti Italiji, je v strahu pred kritiko njenega postopanja s slovensko manjšino, dovolila, da lahko slovenska narodna manjšina pošilja svoje vloge na javne urade v slovenskem jeziku.
“In kaj odgovarjajo na to dejstvo Slovenci v Avstriji? Frescobaldi nam to pove: “Bili bi zadovoljni, če bi jim avstrijska vlada dovolila samo polovico pravic, ki jih dovoljuje Italija nemško govorečim prebivalcem v Visokem Poa dižju” .
PRIPRAVA ZA VSEAMERIŠKI MARIJANSKI KONGRES
V nedeljo so v Bs. Airesu z veliko verslto-narodno slavnostjo zaključili veliki misijon, pri katerem je sodelovalo nad 2000 inozemskih misijonarjev V zaključnem govoru je kardinal Caggiano naglašal, da je veliki misijon samo u-vod v I. vseameriški Marijanski kongres, ¡ki ima med drugim namen argentinske katoličane pravilno usmeriti ter usposobiti za učinkovito nastopanje proti komunizmu. Papež je za ta kongres imenoval kot svojega legata kardinala Marcela Mimmi-ja.
kar sta drž. tajnik Za mornarico kontraadmiral Gastón Clement in drž. tajnik za letalstvo brigadir Abrahin povedala svoji mnenji, ki ju je mogoče strniti v ugotovitev: Napake s strani vlade so, jih je ¡pa mogoče in jih je tudi treba popraviti, pri tem pa skrbno paziti, da se ohrani ustavno stanje.
Dr. Frondizi je povabil na razgovor tudi biv. predsednika revolucionarne vlade gen. Aramburu-ja. Ta je po sestanku z dr. Frondizijem izjavil, da ima položaj v rokah dr. Frondizi sam ter da je ohranitev ustavnega stanja odvisna samo od njega. Gen. Aramburu je tudi povedal, da je on za to, da mora vlada prenehati z dvojnostjo svoje politike. Nastopati mora odkrito in jasno, da bodo vsi videli cilj, ki ga hoče doseči.
Gen. Aramburu je nato imel tudi sestanka z drž. tajnikom Larcherjem in vrh. poveljnikom vojske gen. Toranzom Monterom ter ju je pobotal.
Predsednik dr. Frondizi je zatem zavrnil ostavko drž. tajnika za vojsko gen. Larcherja, v izjavi, ki so jo sporočile javnosti radijske postaje, je pa poudaril delo in cilje svoje vlade. Za vlado je dejal, da to ni strankarska vlada, ampak vlada, v kateri so tako njegovi politični prijatelji, kakor tudi osebe, ki se z njim politično ne strinjajo. To da je vlada za vse. V :nad. izvajajih je omenjal glavne namene svoje vlade, med drugim zlasti notranje pomirjenje in ureditev gospodarstva ter povečanje petrolejske proizvodnje ter električne energije in jekla. Povedal dalje kako je vlada dvignila ugled države v svetu in kako se dežela bliža cilju, t. j. zboljšanju gospodarskega položaja. Svojo izjavo je zaključil z odločnim zatrdilom, da v nobenem primeru ne bo odstopil ter bo s svojega položaja branil koristi ljudstva.
Prav tako je vlada objavila sporočilo, da bo z vso odločnostjo nastopala tako proti ¡komunistom, kakor peronistom v njihovem prizadevanju da bi rušili sedanji demokratski sistem ter ga zamenjali z obnovo totalitarističnega režima.
Tako je izglodalo, in to so listi tudi zapisali, da je bilo vse lepo urejeno.
Toda razvoj nadaljnjih dogodkov je pokazal, da temu ni bilo tako, kajti s predsednikovo odločitvijo, da general Larcher ostane še naprej drž. tajnik za vojsko ni bil zadovoljen ne vrhovni poveljnik vojske, niti ne ostali generali, ki zatrjujejo ,da vanj nimajo zaupanja, ker, da jih je zapustil v usodnem trenutku, ko ni bil povsem na njihovi strani, ko so sestavljali resolucijo, se z njo tudi ni povsem strinjal ter je tudi njeno izročitev predsedniku skušal preložiti za kak dan, na kar pa ostali generali niso pristali ter so bili mnenja, da je treba spomenico dr. Frondiziju takoj izročiti. Ti generali so izjavili, da za primer, če bo gen. Larcher ostal še naprej drž. tajnik za vojsko, prosijo za prevedbo v rezervo. Pri takem stanju je gen. Larcher znova dal ostavko. Položaj se je s tem znova zaostril. Dr. Frondizi je ponudil drž. tajništvo za vojsko biv. predsedniku Aramburuju, ki pa tega ni sprejel. Predsednik je nato povabil generale na sestanek v vladno ¡palačo. Tu jim povedal svoje stališče. Generali so zatrjevali, da njihova spomenica nima namena spreminjati u-stavnega položaja, in da hoče samo opozoriti na najvažnejša pereča vprašanja. Povedali so tudi razloge, zaradi katerih po njihovem mnenju gen. Larcher ni več primerna osebnost v drž. tajništvu za vojsko. Za njegovega naslednika so dr. Frondiziju predložili nekaj imen po položaju najvišje stoječih generalov, med katerimi naj svobodno izbira.
Rezultat tega sestanka je bil, da je dr. Frondizi ostavko gen. Larcherja sprejal, za njegovega naslednika pa imenoval generala Rosendo Fraga, sedanjega poveljnika vojaške ustanove Campo de Mayo, glavnega direktorja vseh vojaških zavodov ter ravnatelja Vojaške akademije. Da bi se pa v bodoče take stvari več ne ponavljale je bilo sklenjeno, da bo v min. za narodno obrambo ustanovljena posebna komisija, ki bo razvpravljala o vseh vprašanjih, ki bi se pojavila v vojski.
Tako je bila rešena kriza, med katero je tudi kardinal Caggiano pozival vse, da nobeno vprašanje ni tako težko, da bi ga ne bi bilo mogoče rešiti in da mora biti domovina vsem nad vse, novi drž. tajnik za vojsko gen. Rosendo Fraga je bil slovesno zaprisežen, za njegovega pomočnika pa imenovan general Carlos Peralta. Po zaprisegi je bila kratka seja vlade, na kateri je dr. Frondizi predstavil gen. Frago ostalim članom vlade, nato pa izjavil, da vsi ostali ministri in državni tajniki ostajajo na svojih položajih.
Ilovice Lz Slovenije-
«n*-3
V	Ljubljani je bil nedavno I. kongres psihologov FLRJ. Za to priložnost je izšla pomembna publikacija “Prispevki k psihologiji”.
Na seji Sveta za znanost LRS so nedavno razpravljali o ustanovitvi štirih znanstvenih inštitutov in sicer inštituta za biologijo, inštituta za geologijo, inštitut za matematiko, fizdko in mehaniko ter inštituta za kemijo in to z združitvijo ustreznih že delujočih učnih oziroma znanstveno-raziskovalnih organov na posameznih fakultetah.
Vojska je začela graditi sodobno ob-savsko cesto, ki bo povezala trboveljski okraj z Ljubljansko kotlino. Cesta se bo začela med krajem Sava in Renke ter bo izpeljana na desnem bregu Save. Gotova bo v dveh letih.
Gledališki svet Slov. narodnega gledališča v Mariboru je sklenil temeljito prenoviti gledališko poslopje, ki je obnove nujno potrebno, saj je staro že 100 let. V letošnji sezoni je mariborsko gledališče povabilo na gostovanje gledališči iz Pule z dvema predstavama ter novosadsko gledališče, iz Skoplja pa balet, mariborska opera je pa v letnih mesecih gostovala z “Istrsko svadbo” v Piranu, Kopru in Puli, s predstavo “Šola ze žene“ pa v Sarajevu.
Središče Ljubljane bo v nekaj letih povsem drugačno. Zavod za stanovanjsko izgradnjo je namreč sklenil tu zgraditi več nebotičnikov, ali kakor jim doma pravijo stolpnice. Tako že gradi poslopje za novi hotel “Slon”, in poslopje za Jugobanko v Titovi, prej Tyrše-vi odn. Dunajski cesti. V Dalmatinovi ulici so tudi že začeli s pripravljalnimi deli za 14 nadstropno palačo Metalke, palača v Pražakovi ulic bo pa imela kar 22 nadstropij.
Med Jugoslavijo in Italijo je bil sklenjen dogovor o medsebojnem pomaganju z električno energijo. Po dogovoru bo Jugoslavija sprejemala električno energijo iz Italije v avgustu, septembru in oktobru, sama jo bo pa dajala Italiji v januarju in februarju.
V	Zveznem zavodu za statistiko so u-stanovili 24 članski svet tega zavoda. Njegova naloga bo obravnavanje in po-
BLED
PRVI HLADILNIK S SLOVENSKIM IMENOM!
Sedaj v štirih velikostih, najmodernejših oblikah in opremi.
V kvaliteti prekaša najboljše, v cenah naj cenej še. Dvojna garancija za dobo 5 leti Oglej in nabavi si ga pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
trjevanje osnutkov statističnih raziskav v državi, določanje programa in metodologije statističnih razprav, presojanje popravljanja teh poslov po družbeni koristi, šolanje strokovnih kadrov ter sodelovanje s statističnimi ustanovami v inozemstvu. Prvo delo sveta bo pa pripraviti vse potrebno za popis prebivalstva Jugoslavije v letu 1961. 1
Društvo za raziskavanje jam v Ljubljani je v proslavo 50 letnice svojega delovanja odprlo v ljubljanski vseučili-ški knjižnici speleološko razstavo z različnimi jamskimi živalmi in rastlinami. Razstavo je odprl predsednik društva dr. Valter Bohinec.
V	Ljubljani je umrl v starosti 71 let operni pevec Emil Rumpel.. Pevsko kariero je začal leta 1919 ter je v ljubljanski Operi do pred leti pel basovske partije v najrazličnejših operah. Zad-bo izšla 10 krat na leto, urejujeta jo pa dalj časa na srcu.
Uprizoritev drame Mateja Bora “Zvezde so večne” je bila najboljša predstava na letošnjem festivalu jug. dramatike v Sterijinem pozorju v Novem Sadu. To je ugotovila posebna komisija, ki je članom Slov. narodnega gledališka iz Ljubljane izročila diplomo in pozlačeno plaketo.
Zveza likovnih umetnikov Jugoslavije ima 1102 člana. Največ članov, likovnih umetnikov ima Hrvatska in sicer 383, za njo je Srbija s 380, na tretjem mestu Slovenija s 193 člani, za njo pa so Makedonija s 61, Bosna in Hercegovina s 51 in črna gora s 34 člani.
V	Sloveniji je že več mesecev občutno pomanjkanje ženskih nogavic iz sintetičnih vlaken, t. j. nylonskih nogavic. Pomanjkanje teh nogavic je tako v Ljubljani, kakor tudi ostalih slovenskih mestih in seveda tudi v podeželju. Na sestanku trgovskih podjetij ter tovarn za izdelovanje nylon nogavic v Polzeli in Tenosi so ugotovoli, da pomanjkanju nylon nogavic ni krivo pomanjkanje surovin, pač po dejstvo, da je povpraševanje po ženskih nylon nogavicah tako veliko 'po vsej Sloveniji, da omenjeni tovarni več ne moreta kriti vseh potreb. Stanje v preskrbi trga z nylon nogavicami se bo zboljšalo šele tedaj, ko bo tovarna za izdelovanje takih nogavic v Polzeli dobila iz inozemstva 35 novih strojev.
SLOVENCI V
MENDOZA
Prosvetni večeri Društva Slovencev
Naše društvo se je že več časa ukvarjalo z mislijo, da bi tudi v Mendozi nudilo ljudem nekaj sličnega, kot so bili svoje čase bralni večeri v taboriščih na Koroškem.
Letos se je odbor na pobudo ravn.
M.	Bajuka opogumil in se z vso dobro voljo vrgel na uresničenje misli. V načrtu ima redne prosvetne večere, ki naj bi tudi poleg vseh drugih verskih in kul-
V Mestnem gledališču v Ljubljani so prvikrat igrali na Slovenskem dramo “Tetovirana roža” od Tennesseeja Wil-liamsa. Osrednji vlogi sta imela Nika Juvanova in Daro Ulaga.
Letos poteka 42 let odkar je začela na Dravi delovati prva hidroelektrarna na Fali. Tedaj je bila to najmodernejša elektrarna v Srednji Evropi, ki naj bi s svojimi sedmerimi agregati proizvajala električni tok zlasti za področja Srednje štajerske. V 42 letih je ta elektrarna proizvedla 6143 milijonov kilovatnih ur električnega toka. V 42 letih so se strojne naprave že močno izrabile ter jih je bilo treba večkrat obnavljati. Sedaj so izdelali nove načrte za obnovo te elektrarne. Ob tej priložnosti jo bodo tudi še razširili s postavitvijo osmega agregata na desnem bregu Drave ter bodo na ta način zvišali letno proizvodnjo električnega toka v Fali za 40 milijonov kilovatnih ur. Celotni stroški za obnovo falske elektrarne in za postavitev osmega agregata so preračunani na eno milijardo in 567 milijonov dinarjev.
Umrli so. Marija Lavrič, upok., Peter Mori, upok. Malči Belina Franc Krašovec, mesarski mojster v p., Ivan Lam-bergar, steklarski mojster v p., Jože Brajer, poštni uslužbenec v p., Lucija Kejc, upok. Tob. tovarne, Matilda Perič, roj. Pahor, Jože Vevč, upok., Mirko Belihar, biv. trgovec, Marija Matelič, Ivana Kres, Jakob Nerad, upok., Malči Golob, Pavlina Repenšek, vdova Zužič, roj. čičigoj, Marija Longyka, Milka Geršak, roj. Bračun Franc Sark, biv. trgovec, Ivan Gregorec žel. upok., Matija Jankovič in Ivan Vozi, rudar v Zagorju, Anton Antonič, upok. na Jesenicah, Ivan Kregar, mizarski mojster in strokovni učitelj v Vižmarjih, Ivan Arko, upok. v Sodražici, Jože Skok v Rečici ob Savinji, Jože Algro, pos. v Go-lobinjeku, Marija Repar, roj. Rekavec, vdova po trgovcu v Jami pri Dvoru, Matija Leskovec v Zagrebu, Leopold Raj-mer, krojač v Novem mestu, Ivan Rems, mizar v Trbovljah, Josipina Smole, učit. v p. v šent Janžu .na Dol., Anton Kajt-na v Celju, Frančiška čekada, roj. Hribar v Trbovljah, Frančiška Škerbec v Trbovljah, Franc Sevšek, upok. v Zalogu, Vasja Škrlj v Ilirski Bistrici, Franc Zupan v Cerkljah, dr. Melanija Gorup, prof. v Ptuju, Angela Badovinac ,roj. Šajatovič v Črnomlju, Fani Terce, roj. Kveder v Celju, Poldi Gril v Dekanih," Tine Berlisk elektromojster v Zidanem mostu in Frančiška Grebenšek, roj. Breznik v Kranju.
ARGENTINI
turnih prireditev v našem Domu zajeli čim širšo javnost, zlasti še naš mlajši rod ter nudili po temeljito pretehtanem načrtu poslušalcem zanimivo snov iz naše preteklosti in sedanjosti.
Prvi prosvetni večer je bil v nedeljo 9. t. m. v dvorani Slovenskega doma. V uvodni besedi je društveni predsednik g. Luka Grintal orisal namen in okvir večerov ter svoje misli naslonil na pre-zanimiv članek, ki je izšel v zadnji številki “Svobodne Slovenije” o nalo-
gah naših domov v izseljenstvu. Dejal je, da pač temu članku, ki nam ga je prebral, nima dodati drugega kot obljubo društva, da bo skrbelo v našem domu za neokrnjeno ohranitev teh ciljev. Nato je predal besedo ravn. M. Bajuku, ki je v svojem govoru obrazložil naloge in namene teh prosvetnih večerov. Navedel je samo nekaj glavnih misli, ki naj bodo predmet sestankov. Predvsem ne smemo pozabiti, da nas mora duhovnost dvigati nad materializem, in da je prav duhovna kultura, skozi vse čase človeške zgodovine reševala narode njihovega zatona, ne izvzemši naš mali slovenski narod.
Posebno je poudaril neprecenljive vrednote in bogastvo naše narodne tradicije v šegah in navadah; orisal je potrebo spoznavanja naše narodne preteklosti, ki nam vzbuja ponos in nam kaže vzore za bodoče življenje.. Omenil je potrebo po nobnavijanju spominov na prirodne lepote naše domovine in končno na vzore velikih mož slovenskega naroda. O vsem tem bodo skušali seznaniti svoje obiskovalce prosvetni večeri, ki se bodo pri obravnavanju posameznih vprašanj po možnosti naslanjali na prikaze te snovi iz odlomkov v naših književnih umetninah.
In končno je namen teh večerov, da se v neoviranem družabnem razgovoru pomenimo tudi o vseh sodobnih vprašanjih ,ki utegnejo s tekom časovnih dogodkov zanimati naše ljudi.
Besede g. ravnatelja so navzoči sprejeli z glasnim odobravanjem; saj jim jih je znal tudi zabeliti z živahnimi zanimivostmi iz svojih dolgoletnih izkušenj v javnem prosvetnem delu.
Sledil je nato kot uvod v bližnje mladinske dneve še govor g. R. Hirscheg-gerja, ki pripravlja za ta praznik na odru Miklovo Zalo in je navzočim v boljše razumevanje razložil glavni potek in pomen igre. Posebno je bila zanimiva primerjava dramatizacije ravn. M. Bajuka, ki jo pripravljajo naši igralci in je veren odsev izvirne povesti prof. Šketa, ter nove Žižkove priredbe v Sloveniji, ki se je vprav z opustitvijo in popolno spremembo bistvenih točk vsebine povesti, ki kažejo našo versko tradicijo in zakoreninjenost, oddaljila od izvirnika in snov prikazala pač v duhu časovnih in političnih okoliščin.
Večer je dosegel svoj namen in društvu samo častitamo s prošnjo, da hodi vztrajno po začrtani poti za našimi jasnimi cilji.	.	Bb.
BARILOČE
Društveno življenje
Desete slovenske smučarske tekme dne
2.	X. na vrhu catedralskih smučišč so pomenile že tretjo društveno prireditev v letošnji zimski sezoni. Druge dve, dne
12.	8. in 24. 9. sta imeli prosvetni in družabni značaj, kajti SPD kot edino bariloško slovensko društvo služi vsem slovenskim skupnim potrebam v našem kraju.
Tako je v avgustu France Jerman predvajal vrsto diapozitivov z. letošnje zimske olimpiade, ki se je je udeležil kot zastopnik Argentine. Pestre slike so odlično ponazorile pomembno tekmo-
Vsak teden ena
V KRESNI NOČI, SVETI NOČI... Leopold Turšič
V	kresni noči, sveti noči, stopi z neba sveti Janez na prelepo zemljico.
V	rokah ima sveto knjigo, v knjigi blagoslove svete, ob njegovi strani stopa angel zlat s kropilnico.
In pred njima zlat oblaček v sveto kresno noč blešči se — zbor kresnic pred njima sveti, da se ne spotakneta.
Sveti Janez gre čez polje pa se pogovarja z vetrom pa se pogovarja z žitom in ga tiho blagoslavlja:
"Rasti, zori, težko klasje,
Bog ti prizanašaj s točo, da boš lepše obrodilo, daj ti samih solčnih dni..."
vanje v Squaw Valley v Kaliforniji, kjer so se zbrali zastopniki vseh narodov, ki se ukvarjajo z belim športom. Po predavanju je čilo nastopil z dvema pesmima novi — lahko rečemo “čisto sveži” — kvartet. Za tukajšnje slovensko občinstvo je bil to dogodek, ker je na žalost smotrna gojitev naše pesmi v Patagoniji povsem zamrla in pričakujemo od dirigenta Frica Omerzuja in od vseh pevcev da se bodo tudi v bodoče potrudili in nam postregli z dobrim slovenskim petjem.
V septembru smo doživeli nov prikaz slovenskega ljudskega gledališča. Prav kot 1. 1956, ko smo prvikrat postavili o-,der v Planinskem stanu tako je tudi zdaj Tone Zidar z vnemo in požrtvovalnostjo pripravil kratek dramatski prizorček in sicer Vombergarjeve “čudne snubce”, ki so menda s tem doživeli svojo krstno predstavo. Kulise je poslikal Slavko Adamič. On in Zidar sta prevzela tudi poglavitni moški vlogi. Ženske vloge So prav dobro izpeljale Lojzka Skopčeva, Vida Zidar in Ana Simčič, in fantiča je prav tako dobro predstavil Jadran Zidar.
Oba večera sta se zaključila s prijetno družabnostjo, ki je prinesla nekaj tisočakov za kritje društvenih dolgov.
Ob smučarskih tekmah 2. 10. se je naša nadebudna mladina pomerila s tistimi starejšimi člani, ki se nikakor ne mislijo posloviti od “dilc”. Bertonclju in Jermanu fantje in dekleta še niso bili kos in sta stala na čelu tabele. Kot tretji se je plasiral Peter Habjan, četrti je bil Peter Bavdaž in peti Janko Grzetič. Imena zastopnikov starejše generacije, ki so ostali pri repu, brez škode lahko zamolčim.
Na splošno je treba torej ugotoviti, da je društvena delavnost preteklo zimo presegla normalno stopnjo. Da bi še dvignili njeno kvaliteto in kvantiteto, je potrebno predvsem dvoje: še večjega sodelovanja tukajšnjih Slovencev, kajti ob našem številu se takoj občuti vsaka odsotnost, in pa ureditev in izboljanje Stana, ki je pač nujno središče vsega našega društvenega življenja. VA
JANKO JAZBlEC:	(1)
Spomini koroškega borra
Uvod
Te dni se spominjamo 40 letnice nesrečnega plebiscita koroških Slovencev, ki je bil v območju plebiscitne cone A in je izpadel z majhno večino v korist Avstrijcev.
To je bil hud udarec za vse Slovence, saj smo izgubili tisti delček slovenskega ozemlja, ki ga radi imenujemo zibelko slovenskega prebujenja. Vsi dokazi o krivičnosti tega plebiscita, ki so bili doprinešeni s strani naših činite-ljev, niso zalegli, kajti mirovna konferenca je sprejela poročilo preiskovalne komisije — nam nenaklanjene, o narodnostnih razmerah na Koroškem — kot merodajno in končno veljavno. (Dr. Kuhar: Poglavje iz tragedije koroških Slovencev. Zbornik Sv. Slov. za 1. 1956). S tem aktom so bili pahnjeni naši rojaki na Koroškem v skrajno brezupen položaj. Že poprej so imeli od vseh Slovencev najbolj zagrenjeno narodno življenje, ker jih je njihova deželna samoupravna oblast prikrajševala pri sleherni drobtinici na področju ravnoprav-nosti, a poleg tega so imeli naperjeno napram sebi strahovito ost, z vsemi sredstva oborožene in brezobzirne nemške sile, ki je težila za tem, da iztrebi iz Koroške vsako sled za slovenskim življem.
Slovenci na Koroškem so šteli še za «asa “spomladi narodov” (1. 1848) do-
bro tretjino koroškega prebivalstva. Široki sloji pa se takrat tega niso zavedali. To zavest je bilo treba pri njih še le vzbuditi. Pri Nemcih je šlo hitreje, ker so imeli mogočno zaledje in vso oblast v državi v svojih rokah. Oni so namenoma odpirali samo nemške šole, ker /“vindišarjev” itak niso priznavali a(a del nekega naroda. Da pa kljub takšnemu naziranju in postopanju vladajoče gosposke na Koroškem naš živelj ni podlegel ponemčevanju prej, predno bi se prebudil, se moramo zahvaliti nekaterim velikim buditeljem našega naroda, ki so takrat živeli med koroškim ljudstvom in pravočasno spoznali, kakšna nevarnost mu preti, če mu ne bodo preskrbeli šolskega pouka v materinem jeziku. (Prav je torej, da se tudi ob tej priliki spomimo velikega vzornika naših narodnih buditeljev, škofa Antona Martina Slomška, ki je dal prvi pobudo za zasebno šolsko vzgojo naše mladine in je tudi spisal vrsto pomožnih knjig v ta namen. On je bil tisti, ki je dal tudi pobudo za ustanovitev Mohorjeve družbe, ki naj bi izdajala poljudne knjige za širjenje narodne prosvete. Ta družba je začela s svojim delom 1. 1852 v Celovcu, ter je zbrala v prvem letu 600 udov, od teh je bilo 456 duhovnikov. Začetne težave so povzročile pešanje in materialno zgubo te važne družbe, ter je padlo število družbenikov I. 1859 na
263. Upravni odbor pa ni odnehal, zlasti sta žrtvovala vse svoje moči temu delu velika rodoljuba Einspieler in Janežič. In res se je posrečilo odstraniti ovire in premostiti finančne težave. Uspeh tega dela je pomembno olajšal napore za reševanje slovenske stvari na Koroškem. Pa tudi drugod po slovenskih krajih so Mohorjeve knjige močno prispevale k širjenju narodne zavesti. Zlasti velik vzpon je doživela družba pod vodstvom tajnika prof. dr. Jakoba Šketa, ki je v 16 letih dvignil število udov od 40 na 80 tisoč, a njegov naslednik, ugledni narodni duhovnik Valentin Pod-gorc je to število zvišal na 95 tisoč. Podgorc je bil tudi odličen organizator gospodarskih zadrug, ter je s svojim uspešnim delovanjem na zadružnem polju olajšal premnogim svojim rojakom njihovo gospodarsko stanje. Vzornega zadrugarja so jemali celo Nemci za vzgled.
Znatno pomoč v svoji naporni borbi za obstanek so imeli koroški Slovenci tudi v svojem zgledno urejevanem tedniku “Mir”, ki je zelo pozorno vodil pregled narodne delavnosti po vsem njihovem ozemlju.
S skupnimi močmi so le končno dosegli 1. 1891., da je deželni šolski svet dovolil v osnovnih šolah med Slovenci nekaj šolskega pouka tudi v slovenščini.
Pri vsem trpljenju, ki so ga prenašali naši bratje na Koroškem že desetletja, zaradi nemškega pritiska, pa so doživeli in preboleli še strahovita razoča-
ranja ob koncu obeh svetovnih vojska. Pri prvi, ker jih ni zajelo narodno o-svobojenje v okviru slovenskega narodnega oz.emlja, a pri drugi, ker je vsemu slovenskemu narodu ob koncu vojne, krivica požrla pravico. Pa niso obupali, bore se naprej. Upano, da ne zaman.
Koroški Slovenci, ki so nam dali z Mohorjevo družbo tako važno pomožno sredstvo pri splošnem narodnem delu, so zaslužili več pozornosti s strani o-stalega slovenskega življa, ki je živel v razmerno boljših gospodarskih in kulturnih razmerah, ko je šlo za rešitev njihovih narodnih interesov. Na njihove klice ob razpadu monarhije, ni bilo uspešnega odziva. Vse se je zavleklo in še potem slabo izvedlo. Zato je sledil porazen izid. Razjasnitev takratnih naših napak naj se dožene do kraja. Naj se pojasni in oceni vse, kar je ostalo za zagrinjalom. Temu naj služijo tudi moji skromni spomini.
Skrbi koroških Slovencev ob razpadu monarhije
Ko je bila 29. oktobra proklamirana na Kongresnem trgu v Ljubljani svobodna Slovenija v okviru skupne države s Hrvati in Srbi, tedaj pač ni nihče dvomil, da bi ne mogli doseči pravične razmejitve napram premagani A. O. monarhiji, tembolj, ker se je ista nahajala v popolnem razkroju. Kdo bi sedal motiti pri ogromnem navdušenju ob osvoboditvi izpod tisočletnega jarma, s skrbmi za varnost naših bodočih meja. In vendar bi bilo umestno, če bi bili tudi na to takoj intenzivno mislili.
Zdi se, da so se prvi streznili od prazničnega razpoloženja naši na Koroškem. Nestrpno so pričakovali, da bodo vkorakale slovenske čete na njihovo narodno posest. Motiti jih je začelo zbiranje koroških Nemcev v varnostne straže. Dnevi so minili, ali naših nikjer na vidiku. V “Vestniku” protikom. borcev, št. 5 - 7 leta 1959 piše kap. Radivoj Riiegler v svojem tehtnem članku, da so koroški vodilni krogi že 5. nov. poslali v Ljubljano odposlanstvo pod vodstvom Dr. Pirnata prosit pomoči. Po istem viru je bil odposlan takoj naslednji dan stotnik Lavrič na Koroško, da tam organizira med domačini oborožene oddelke za prevzem, oblasti, pa ni uspel, ter se je vrnil. Kar neverjetno zveni da ni bilo mogoče najti večje skupine ali voda vojakov, ki bi ga spremljali in mu pomagali pri tej akciji. Primemo opremljeni bi napravili dober vtis med Korošci in vzbudil zaupanje. Popolnoma ista napaka je bila napravljena dva tedna pozneje z odposlanstvom treh o-seb, da organizirajo posadke domačinov v Rožu. četrtega, ki se je hotel prostovoljno pridružiti tej mali skupini, so odbili, ker je povelje izrecno določalo: samo trije! Napram skrajno predrznim avstrijskim Nemcem bi zalegel edino močnejši nastop. Storjene so bile napake, ki jih je težko opravičitil! Zakaj nekaj tednov pozneje, ob našem porazu v Rožu, kar tisoči prostovoljcev, ki tiščijo v boj? Zdi se, da je nekdo imel namen, zavirati našo akcijo na Koroškem, Moji poznejši doživljaji to potrjujejo!
SLOVENCI
AVSTRALIJA
Občni zbor Slovenskega kluba v Melbournu
Melbourski Slovenci so med seboj lepo povezani, čeprav jih ni ravno veliko, pa le dosti dosežejo in napravijo, ker drže skupaj. To priča njihovo dru-društvo Slovenski klub Melbourne, njihov pevski zbor, pa tudi gledališka skupina se je že uveljavila, največji ponos melbouskih Slovencev je pa njihov lastni dom. iSedaj imajo možnost za nemoten razvoj kulturnega, organizacijskega in družabnega življenja.
V	začetku junija je bila VI. redna skupščina Slovenskega kluba v Melbournu. Kako veliko zanimanje za delo organizirane slovenske skupnosti je med tamošnjimi rojaki, najbolj zgovorno pove udeležba na občnem zboru: Okoli 100 članov je bilo navzočih, kar je za Melbourne veliko in je tako visoka u-deležba tamošnjim Slovencem samo lahko v ponos in čast.
Na občnem zboru je bilo sprejetih več koristnih sklepov. Med glavnimi je pač ta, naj bi vsak član kluba posodil 20 funtov, da bi lahko še to leto plačali ostanek dolga na domu in si tako prihranili plačevanje obresti.
Pri volitvi novega odbora so bili izvoljeni: predsednik Vinko Molan, podpredsednik Simon Špacapan, tajnik Ivan Majcen, blagajnik Jože Novak, gospodar Martin Adamič, pom. gospodarja Jože Kralj, načelnik članstva Leopold Jauk, njegov pomočnik Jože Janežič, načelnik prireditev Vladimir Kos, kulturni referent Bogomil Jesenko, socialni referent p. Bazilij Valentin OFM, u-rednik “Vestnika” Jože Kapušin, kot odborniki pa Maks Hartman, Franc Hartman, Stanko Hartman, Viktor Lau-ko in Franc Janežič, člani nadzornega odbora so Marjan Oppelt, Marijan Lau-ko jn Tone Slavič.
V	julijski številki društvenega gla-
P O SVETU
sila melbourskih Slovencev “Vestnik” beremo v uvodnem članku “V nove zarje” lepe misli, ki jih je ob občnem zboru Slovenskega kluba napisal Stane Zupan. Med drugim pravi: Ne bom ibe-sedjačil niti o preteklosti niti o pomembnosti nedavnega dneva, ki s svojo veličino še dolgo ne bo pozabljen. Sadovi so pred nami; saj ni sedanjost nič drugega kot dober ali slab izhod iz preteklosti. Za nas vsekakor dober. Zakaj? Videl sem s pogledi tihega opozovalca in čutil s srcem mnogih izgovorjenih misli: da v Viktoriji odrašča nov rod, ki ima svojo mladost — mladost, kakršne niso poznali naši dosedanji vodniki v Avstraliji. S težko priborjenim Domom smo prebrodili grenke musili o stotinah in tisočih naših ljudi, ki bodo prišli med nas, ali pa še žive na tej prostrani avstralski zemlji v najrazličnejših okoliščinah, kjer je njihovo življenje razpeto v brezupni praznoti brezdomcev med udobjem in umirjenostjo že ustaljenih posameznikov. Premostili smo velike skrajnosti, ki Se brez lastnega zatočišča in krova ne bi nikjer spojile, tako dolgotrajno oviro skupnemu harmoničnemu življenju, ki naj bi se zrcalilo povsod, pa tudi v življenju novih generacij. Resničnost spoznanja skupščine je bila tudi v tem, da ima vsaka poslovna doba tudi svoje značilnosti. Le-te so enake dobi: brez ali z vsebino. Za mnoge izmed nas je bila bridka šola spoznanje, da je življenje velikokrat krivično ter ga je treba marsikje spremeniti. Da, mislim, o namenu društva: kulturno, prosvetno, socialno in družabno delovanje. Zadnja dva sta uspela, vsaj delno, pač kolikor so okolnosti dovoljevale. Kaj pa kulturno-prosvetno delo? Ali se bomo morali res še nepotrebno dolgo in mučno izživljati na mnogih zabavah? Morda pa je bilo bistvo tega vprašanja skrito ravno v enem izmed sprejetih Sklepov: v spremenitivi klub-
NAŠ DOM V SAN JUSTU VABI SLOVENCE NA
4. OBLETNICO OTVORITVE
v nedeljo dne 23. oktobra 1960.
PROGRAM: 10.00 — dviganje zastav pozdrav
venček slovenskih pesmi (pevski zbor San Justo)
12.00	— Kosilo
16.00	— Nastop otrok slov. šolskega tečaja
Nastop skavtov pogostitev otrok.
Sledi prosta zabava, srečolov, strelišče. Na razpolago dobra pijača in topla in mrzla jedila.
Obračamo se na vse prijatelje, da darujejo dobitke za srečolov, prav tako na gospodinje, da darujejo, kakor vsako leto, pecivo, čisti dobiček prireditve namenjen v sklad za gradjo novih prostorov.
Sodeluje orkester MOULIN ROUGE.
Prireditev se vrši ob vsakem vremenu.
Naš dom, Hipólito Irigoyen 2756, San Justo
P. BAZILIJ, OFM, Avstralija
MOJ OBIS
V Queenstownu
Župnik naju je lepo sprejel. Že poročna in krstna knjiga mi je razodela nekaj slovenskih imen. P. Rok je imel sicer več sreče, a tudi jaz nisem prišel tako daleč zastonj. V barakah za samce sem našel Jeklarjevega Franca z Bleda, v naselju samem pa Vadnjalove-ga Janka iz Ilirske Bistrice. Gorenjec France mi je pravil, da je že vse vrhove obredel, ki mu vsaj delno nadomeščajo gorato domovino. Nato sem zvedel za brata Jožeta in Franca Gašperšiča (iz premske župnije), ki sta si, poročena s tasmanskima sestrama, tukaj ustanovila lastno ognjišče. In vsakdo je vedel povedati še za koga, ki je bil tu, pa je zdaj menda tam in tam. Za nekatere sem dobil samo krstno ime, a morda bo prišel čas, ko jih bom našel. Vsekakor danes vem, da je že precej Slovencev šlo preko Queenstowna in se spet izgubilo nekje na tasmanskem otoku. Katere pa sem srečal, sem jih s slovensko besedo prijetno presenetil.
Naslednji dan je hitro potekal, saj iskanje vzame neverjetno dosti časa. In slučajno sem zvedel še za enega Slovenia. Samo to so vedeli, da mu je ime Franc, da ima avstralsko ženo in da je cestar med Queenstownom in Straha-nom.
Strahan leži južno od Queenstowna ob morskem zalivu Macquarie Harbour. Gesta ni dolga, a zavojev spet, da je strah. Pa sem kar laže vozil po njej v mislih, da jo slovenska roka neguje in popravlja. Za vsakim ovinkom sem pričakoval, da bom videl cestarjevo karavano ali pa srečal celo njega samega. Pa nič! Končno smo imeli le še nekaj milj do Strahana, ko je izza grmičja prišel mož z lopato in zaprosil, ako bi ga potegnili proti naselju. Seveda sem ga, med potjo pa pobaral, če pozna “novega Avstralca Franceta” in kje ga do-
K V TASMANIJI
bim. Seveda ga pozna, samo ta teden je na drugi cesti: ravno na drugi strani Queenstowna. Na poti proti Zeehanu ga bi dobil...
Ni kazalo takoj obrniti, ker sem možu obljubil, da ga peljem v Strahan. Tildi sem hotel poizvedeti, če je tod še kaj naših. Brez uspeha. Nato pa: brž naprej, oziroma: nazaj! Sicer pa je bil krasen razgled na naselje in zaliv. A sonce je že skoraj zahajalo ter me priganjalo, da se vrnem. Tako je bilo treba vzeti spet to strašno ovinkasto pot pod kolesa, nazaj proti Queenstownu. Trud je bil poplačan s krasnim sončnim zatonom, ¡ki sem ga ujel tudi na filmski trak.
Poplačan je bil pa trud tudi s tem, da sem končno že v gosti temi kakih petnajst milj od Queenstwna proti Zeehanu zagledal ob cesti brleti lanterno. V njeni skromni svetlobi sem ujel obrise karavane in ustavil avto. Kar korajžno sem stopil k lesnim stopničkam v vagon in vprašal po slovensko: “Kaj si ti France?”
Razumeli boste, da se je France skoraj sesedel od začudenja. Jaz pa tudi, ko mi je prikinal, obenem pa povedal svoj priimek, ki se od mojega ne razlikuje niti za eno črko. Navsezadnje bom še sorodnike odkril v tej deveti deželi!
Precej časa sva posedela in se raz-govarjala. France je po dolgem času spet govoril svoj jezik. Vesel je bil domačega koledarčka in molitvenika. Občudoval je fotografije naših melbournskih narodnih noš, ki sem mu jih pokazal.
Med pogovorom je začel tuliti tak veter, da je karavano skoraj prevrnil. Moral sem se posloviti, da me ne zaloti kak vihar. Slovo je bilo prisrčno in vem, da s Francetom ne bova pozabila tega nepričakovanega srečanja sredi tasmanske samote. Obljubil sem mu, da se vidiva spet drugo leto. Velja? (Konec)
skih pravil ali povišanju članarine”.
Svoje misli je zaključil z besedami: Novoizvoljeni predsednik nas je z mno-goobetajočimi obljubami prepričal, da ni nikjer tistih skrajnosti, ki jih ne bi mogli doseči in so tako nujna podlaga za harmonično življenje; kjer je vsakemu brez razlike odprta pot naprej. Prav zato, ker je temu tako, bo naša pot naprej polna bridkih ur, pa tudi radosti, je poudaril novoizvoljeni predsednik, mladosti, načrtov in dela ter še mnogo česa drugega. Pred nami je vsa sedanjost, ustvarjena iz sil spoznanja preteklosti, in vsa bodočnost. Ena prehaja v drugo, kakor sončen večer v jasno jutro. Iz zarje v zarje.”
KANADA
Poročili so se: Jože Grenc in Nežka Verderver; Alojz ¡Šerbinek in Ida Brus; Jože Fortuna in Marija Košiček; Leopold Flisar in Ivanka Benko; Jože Dren-šek in Frančiška Sivec in Janez Stipa-nič ter Katarina Trunkelj.
Krščeni so bili: Anton Rudolf Zdešar, sin Antona in Marije, roj. Marinko; Marija Bernardka Por, hčerka Jožeta in Marije, roj. Majerič; Ana Marija Flegar, hčerka Antona in Fride, roj. čon-tala; Ana Marija Lončar, hčerka Stefana in Elizabete, roj. Kolarič; Marko Andrej Ovčjak, sin Jožeta in Angele, roj. Kočješ; Silvana Poropat, hčerka Mirijana in Valerije, roj. Šego; Gabriel John Ažman, sin Gabriela in Ane, roj. Jerič; Roza Marija Štekar, hčerka Ivana in Kristine, roj. Srebrnič; Mira Marija Jančar, hčerka Franceta in Rozine, roj. Kustec; Valentin Strah, sin Valentina in Frančiške, roj. Plevel.
Prodiiiti:
ŠIVALNI STROJ SINGER KREDENCO ZA JEDILNICO (zgornji del vetrina)
OMARO ZA KNJIGE (zgoraj predeljena za bar) MIZO 75 x 75
MIZICO in POLICO ZA KNJIGE Klicati na telefon 5 4 - 9 7 3 6
Iščem
KUHARICO
ali
HIŠNO POMOČNICO k srbski družini. Dobra plača.
Tel. 792-3187
Av. Lib. Gral. San Martin 12950 Martinez
Potrebuješ denar?
Poizve j pri Slovenski hranilnici!
Bi rad varno naložil svoj denar? Stori to pri Slovenski hranilnici! Uradne ure: Ob sobotah od 16. do 20. ure.
Alvarado 350, Ramos Mejia.
Sociedad
anónima
en la Capital Federal
NECESITA
empleado(a) administrativo
con práctica Cartas a este diario
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Ste mislili na dober električni hladilnik, TV aparat, radio combinado, ali na katerikoli aparat, ki ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
B untar, SRE
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejia T. E.: 658 - 7083
nudi slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov .brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatov, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio apartov, radio combinadov, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu. Pridem tudi na dom.
PO ŠPORTNEM SVETU
Šved G. Anderson je zmagal v zadnji stapi IV. mednarodne avtomobilske dirke po Argentini, čeprav je zmagal samo v tej etapi, je že do predtedanje etape nabral nad eno uro prednosti pred drugo-plasiranim Perkinsem. Argentinec San-cha, ki se je uvrstil na peto mesto, pa je imel izredno smolo: Tako je pred Cordobo zgrešil pot in izgubil zmago v etapi. Podobno se mu je pripetilo v zadnji etapi: Bil je v vodstvu, pa se mu je v San Justu, tik pred ciljem, zlomila os in je izgubil avto prednje kolo. Kljub temu je Sancba privozil na cilj samo s tremi kolesi.
Pot dirke je bila dolga 4617,7 km in je bila razdeljena na 6 etap. Zmagovalec Anderson je pot prevozil v 39h56 17 s, s povprečno hitrostjo 115,6 km na uro.
V Leipzigu v Vzbodnji Nemčiji se je pričela XIV. šahovska olimpiada za pokal Hamiltona Russella. Nastopajočih držav je 40, ki so razdeljene v 4 skupine, prve tri iz posameznih skupin se bodo uvrstile v finale. Jugoslavija igra v prvi skupini in ima nadvse ugodno priliko za vstop v finale. Argentina pa igra v skupini 2, za rivale ima ZSSR, Italijo, Poljsko, Holandijo, Avstrijo in nekaj manj nevarnih tekmecev.
Za to priliko so tam pripravili “ljudsko šahovsko razstavo” in so tudi “zre-volucionirali” šahovske figure: V propagandni razstavni brošuri so “marksistične šahovske figure” takole opisane: Kralj je sedaj delavec, ki bere ekonomski plan, ki predočuje ustvarjalno moč delavskega razreda; kraljica se je preobrazila v resno ženo, znanstvenico, ¡ki podpira delavski razred ,tekača predstavlja lahkoatlet v štafetnih tekih; konj je sedaj bolj krepak — obe figuri sta simbola komunističnih uspehov v športu—; trdnjavo so zamenjali z delavcem z brzostrelko — kot miličnik v tovarni kaže na sposobnost komunistov za obrambo, kmetje pa so sedaj samo delavci (eden ima v rokah srp, drugi kladivo, ostali predstavljajo rudarja, mizarja, zidarja, tesarja).
NOTICE IZ SLOVENIJE
Komunistični oblastniki doma dajeja velika sredstva za širjenje svoje politične ideologije in marksistične literature. Težki milijoni gredo v te namene. Da bodo pa za ta namene imeli še več predstev, so v Ljubljani ustanovili poseben sklad za pospeševanje založništva politične, ideološke, znanstvene, poljud-noznastvene in strokovne literature.
Na občnem zboru Zveze za socialno zavarovanje v Beogradu so navajali, da je bilo lani v Jugoslaviji socialno zavarovanih 8,4 milijona ljudi.
OBVESTILA
XII. kulturni večer SKA bo v soboto 22. t. m. ob 7. uri pri Bullrichu, Saran-di 41, Capital. Dr. Milan Pavlovčič iz, Clevelanda bo v prvem delu predvajal dolenjsko ohcet iz Dobrepolj in prleško gostuvanje, nato pa odlomke iz “Gorenjskega slavčka”, vse po posnetkih iz domovine. V drugem delu bo govoril o slovenskem kulturnem življenju v Clevelandu.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión NV I77i
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 8814
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino ? 340.—.
Študijski dan Slov. kat. akad. starešinstva bo v nedeljo dne 23. oktobra v pro-' štorih Slovenske hiše, Ramon Falcon 41158. Začetek s sv. mašo ob 9.30. Posvečen bo problemom sodobne mladine. Predaval bo č. g. dr. L. Starc.
Dijakinje! Dijaki! Vabljeni ste na skupni sestanek, ki bo v nedeljo 23. oktobra po sv. maši na Ramon Falconu. Na programu predavanje g. dr. Savellija o slovenski narodni pesmi. — Odbor.
Gospodarsko-prosvetni večer, ki ga
prireja Slovenska hranilnica, bo v soboto 29. oktobra ob pol osmih zvečer v Gallusovi sobi, Castelli 371 (sanatorij), Ramos Mejia. Predaval bo č. g. Lado Lenček C. M. o vstisih s potovanja po Evropi. Vstop prost. Vljudno vabljeni.
Slov. kat. akad. društvo vabi vse svoje člane in .prijatelje na obisk razstave izvirnih del italijanskih umetnikov iz vseh dob 22. t. m. ob 15. uri. Zbrali se bomo pred pravno fakulteto, nato se pa skupno cdeležili prireditve Kulturne akcije. Istočasno priporočamo vsem udeležbo na študijskem dnevu Slov. kat. akad. starešinstva, dne 23. t. m. v Slov. hiši.
X. Misijonska jubilejna veletombola. Ko smo v prejšnji številki Oznanila objavili datum in kraj vsakoletne misijonske prireditve, je med rojaki nastalo veliko zanimanje, kakšni b odo glavni dobitki, zlasti, ker vsi vedo, da so na vele-tomboli izredno bogati in številni. Ža danes ponovno obveščamo, da bo dne 8. januarja 1961 celodnevna prireditev na prostranem in senčnatem vrtu salezijanskega zavoda v Don Bosco, Ramos Mejia. Prihodnjič pa presenečenje za vse! Nestrpneži naj počakajo še en teden!
DARILNE PAKETE " C I T R U S "
in
DENAR IZ TRSTA najhitreje pošilja
Oton Fresl
Maipu 735/1.
T. E. 31-5142	Capital
123. oktober 1960
I River Plate : SFZ Morón
UDELEŽBA NI ČASTNA DOLŽNOST,
je pa nujno potrebna stoodstotna čast vsakega, ki bo v nedeljo, dne 23. oktobra, prisostvoval veliki in edinstveni prireditvi, ki nam jo pripravljajo štiri naše organizacije, pod skupnim okriljem slovenske Pristave v Mo-ronu. Ker je čast vsakega izmed nas, predvsem pa naše slovenske skupnosti v tem okolju, še vedno visoko nadpovprečna, zato bomo v nedeljo vsi, pa brez kakršnegakoli poudarjanja “častne dolžnosti”, prisostvovali temu našemu “malemu” slovenskemu dnevu, ki nam ga pripravlja predvsem mladina in katerega namen je: poleg naše lastne združitve in poleg naše uveljavitve pred tukajšnimi športnimi zastopniki: podpreti, izboljšati in dvigniti našo slovensko Pristavo.
River Plate je brez dvoma eden največjih in najpomembnejših argen-instih klubov: odbojka je brez. dvoma eden najlepših in najelegantnejših panog športa; veselje in dobrodušnost pa sta brez dvoma dve naši veliki narodni lastnosti. Vse to bomo imeli v nedeljo na Pristavi in vsak bo po svoje lahko zadovoljen. Predvsem tisti, ki jih zanima športni del programa, bodo presenečeni, kajti poleg šestork, je sedaj ;na sporedu tudi borba trojk, kjer bosta morali obe moštvi prikazati res svoje prave sile in zmožnosti ter zadnje odpornosti. Ge smo vzasih nekoliko zagledani sami vase in mislimo, da smo v igranju odbojke prav mi največji mojstri in da tukajšnji odbojkaši ne pomenijo dosti, bomo v nedeljo precej streznjeni, kajti videli bomo stvari, ki so nam potrebne, da se jih šele priučimo. Morda se borno morali prav v nedeljo priučiti tudi na ponosen in dostojanstven poraz, brez nerganja in brez ugovora. Pričakujemo tudi častno in pravilno zadržanje “navijačev“. Torej: v nedeljo vsi v Mofon, kajti prireditev je za vse in vsak bo v celotnem sporedu našel točko, ki ga ho zonimala in radi katere mu ne bo žal, da je na Pristavo prišel.
| Pristava - Moron
Veselica
- PiesJ
Vsa v nedelj® II. nov^1------------
V Morón na
8. MLADINSKO PRIREDITEV SFZ in SDO
Za vso slovensko mladino začetek že dne ob deseti uri z zborno mašo. Po maši mladinsko zborovanje.
Po zborovanju: Skupno kosilo. Nastopi.
Zelo bogat srečolov. 1. dobitek Radio combinado. Razne zabavne igre. Srčki. Prosta zabava in veliko slovenske glasbe.
Z dobro pijačo in jedili Vam bodo v obilni meri postregli fantje in dekleta. Hvaležni bomo za dobitke in pecivo.