vD.; /v <''4 -'.V-K>,.k ViT- PAVLA GORICA 192S ŠTEV. 1 S. H1VATYSZY1V @ Priporočamo častiti duhovščini @ @ RESTAURANT g 1 „PRI TREH KRONAH" ® ^ (Lastnik Anton Malnič) ^ * GOBICA, VIA CAKDUCCI ŠT. 10 ® ™ Izvrstna kuhinja, w vipavska, briška, w @ in kraška vina. @ (§^ Točna in domača postrežba. CVETLIČARNA GORICA Piazza della Vittoria N. 6 Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci. L’ U n i o n Naša zavarovalnica se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2. A. RAVNIK. Katoliška knjigarna je založila podobice za pobožnost 9 prvih petkov. Prodajajo se na drobno po 20 stotink. — Cena za 50 izvodov lir 7.50 Podobice z besedilom so tiskane na 3 stranicah v mali obliki za molitvenik, slednji obrazec: Izgledajo tako kakor Velika obljuba presv. Srca Jezusovega sv. M. M. Alakok. BObljubljam ti v prevelikem usmiljenju svojega Srca, da bo moja vsemogočna ljubezen tistim, ki bodo devet prvih petkov v mesecu zaporedoma prejeli sv. obhajilo, podelila milost končne spokornosti; le - ti ne bodo u-mrli v moji nemilosti in ne brez sv. zakramentov: moje Srce jim bo varno zavetje zadnji čas*. Pogoji: 1. Prejeti sv. obhajilo devetkrat. 2. Nadanprve^apeTAravmesecu. 3. Devetkrat zaporedoma. 4. Vredno — v milosti božji. Namen: „ V zadoščenje presv. Srcu Jezusovemu, za nehvaležnost ljudi in za njegovo zapuščenost v sv. hostiji". am kaže tu na- Podpisan sem opravil pobožnost 9 prvih petkov v zadoščenje presv. Srcu Jezusovemu in sem prejel sv. obhajilo: I. Prvi petek meseca : n it n n n n 6. „ „ 7 • n n » Danes................ sem končal. in mirno in trdno pričakujem, da bo Srce Jezusovo ostalo zvesto svoji veliki obljubi. Po d pi?: ZBORNIK SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA _ Janka Žagar: Dušnopastirska skrb za fante. Kako priti našim fantom1) do srca, kako jim dati smisla za vero* in življenje po veri, kako jih pridobiti za Kristusa in Cerkev, to vprašanje je načel Kraševec v našem glasilu. Naj se oglasi še njegov mejaš, da počasi razpihamo pepel nad žerjavico in spoznamo, da je vprašanje nujno in je vsako odlašanje rešitve v ve* liko škodo naši bližnji in daljni bodoč* nosti. Na osatu ne boš bral dobrega sa* du! Slab fant — slab mož — slab go* spodar — slaba družina, slabi fantje — slabi očetje — slaba župnija — občina in družba. Naj se trudiva za vzgojo deklet, ko jih pa en slab fant v slabo potegne kar pet? Vem, da moja razmišljanja ne bodo nič novega, a dolžan sem odzvati se po* vabilu sobrata urednika, in naj bodo vsaj povod, da sobratje povedo svoje misli in načrte za pastoracijo naše moš* ke mladine. Veliko skušenj imajo mno* gi sobratje in škodo, če bi o njih ne spregovorili v Zborniku vsem duhovni* kom v svet, pogum in tolažbo. I. Bolezen. Pravični živi iz vere, a prav v veri hira naša moška mladina kar na debelo. So fantje, ki je njih vera močna, razum* na in je tudi njih življenje zgledno, uravnano po postavi Gospodovi, a reči moramo, da večina naših fantov nadna* ravno le životari. Redko so posejani J) Predlagal bi, da rabimo nasplošno izraz fant in ne mladenič. Kdor je poskušal z obema »na» slovoma«, bo vedel iz izkušnje, da hočejo biti fantje le fantje in gredo »mladeniči« s prižnice ali v družbi kar mimo ušes. Sicer pa: omnia probate, šoli, pa smo samo rekli, da ne vemo, če bo ravno zadružni način pravi. In pa zlasti to smo želeli oz. izrazili, da pričnite v malem obsegu, ki se bo potem sam ob sebi večal, kakor bodo prilike dopuščale. Nismo pa tukaj nikakor proti ustano* vitvi kot taki. Bog ne daj in tudi tako nespametni nismo. Bog ti daj, obilo po= moči, da vse izvedeš, kar nameravaš. Ceterum antem censeo, da vprašanja orglaske šole ne smemo več odložiti z dnevnega reda, dokler ne bo njena usta* novitev dejstvo! D. Doktorič. Cerkveni uslužbenci. Nekateri podestati ali občinski tajniki so proti vsem pogodbam ali navadam iz= ločili iz občinskih proračunov postavke za cerkvene uslužbence. »Zbor« je napra= vil potrebne korake potom ordinarijata. Tudi g. posl. Besednjak je posredoval pri prefekturi gledč predmeta. Prevzvišeni je sporočil »Zboru«, »da ni mogoče ob= ravnavati splošno tega vprašanja (občim ski prispevki za bogočastje), kajti mogo; či so različni slučaji: ali je občina dolžna prispevati radi oblastno potrjene po* godbe ali pa vsled sklepa konkurenčne^ ga odbora ali vsled tradicije, v katerem slučaju more biti dajatev le prostovoljna (fakultativna), ne pravno obvezna, — ali pa so dolžni samo Občinarji (hiše) in ne občina kot taka, plačevati cerkvene dav? ‘) Jan. Marijan (Kalan): Fantič, le gor vstan! Kranj 1924, str. 25. ke itd.... Podpisani (Prevzvišeni) svetuje, da se vsak posamezen slučaj posebej predlaga.« G. posl. dr. Besednjaku pa je g. pre* fekt dal povoljen odgovor in sicer »per« chè gl’interessi della chiesa sono sotto la mia speciale tuttela.« Starešinstvo »Zbora« se je topredmet« no osebno podalo h g. prefektu in mu predložilo tozadevno utemeljeno sporne* nico. — Odgovor je bil ugoden; dobili smo zagotovilo, da bodo vse občine, ki so že pred vojno imele v proračunu iz* datke za kult in cerkvene uslužbence, tudi v bodoče morale tako> napraviti. Zato naj vsak sobrat pregleda občin* ski proračun. Če niso dajatve cerkvi v proračunu, naj se vloži pismen ugovor na županstvo, ki bo ugovor ali vpošte* vaio ali zavrnilo. V zadnjem slučaju je potem napraviti utemeljen ugovor na kr. prefekturo, kjer izpodbijaš ugovore od strani županstva. Na vsak način je treba vse poizku* siti, da se pri županstvu vse uredi mir* nim potom. F. Š. Načrti za aitarne slike in kipe. Komisarijat v Trevižu je voljan po* vzdigniti lepoto naših cerkva ter nam je obljubil poleg stranskih altarjev tudi aitarne slike ozir. kipe. Ker so bile slike in kipi v naših cerkvah docela uničeni, potrudite se, da si naročite načrt dela pri kakem umetniku, ki mora biti pa domačin. — Slikar in kipar Tone Kralj, ki je menda Tržačan, je prejel zagoto* vilo, da mu bo izročeno slikanje nekih cerkva na Goriškem. — V zadnjem (de* cemberskem) »Zborniku« pa se nam pri* poroča, akademični slikar in kipar Fran Goršč v Trstu. — Načrte je poslati na sledeči naslov: Commissione Artistica presso la Regia Sopraintendenza all’Ar* te Medioevale e Moderna di Trieste. — Seveda je treba načrt najprej predložiti ordinarijatu v odobritev. F. Š. Kolavdacija orgel po škofijskih kolav* datorjih. Ako se ne motim, je Prevzvišeni že zdavno imenoval preč. gospode Vinka Vodopivca, Franca Setničarja in Emila — 4 Komela za kolavdatorje novih orgel, ki se z veliko naglico postavljajo po naših popravljenih cerkvah. Ako se dalje nc motim, niso bili dotični gospodje še od nobenega cerkvenega predstojnika na? prošeni za skupno kolavdacijo. Za vsako večje delo zahtevamo uradno kolavda? cijo, le za orgle, ki vendar stanejo nekaj tisočakov, se nič ne pobrigamo, da bi jih izkušeni veščaki natančno pregledali in podali o njih končno strokovno sodbo. Cerkvi sami bo v korist, ako bodo gg. kolavdatorji pred definitivno odobrit? vijo' zahtevali od orglarskega mojstra morebitne poprave, dali razne nasvete itd. Zato si dovoljujem sprožiti sledeče misli: 1) Vsak cerkveni predstojnik, ki je dal vpostaviti nove orgle ali dal popraviti stare, naj po njih popolni vpostavitvi uradno* naprosi vse 3 gospode kolavda? torje, naj pridejo na skupno določeni dan in uro kolavdirat orgle. 2) Gg. kolavdatorji naj po vestnem in natančem pregledu in preizkusu vseh de? lov orgel izdajo* pismeno spričevalo o or? glah. Izvirnik naj se shrani v cerkveni arhiv, en prepis naj se pošlje ordinaria? tu, drugi pa uredništvu »Zbornika« za objavo. 3) V slučaju, da orgle ne odgovarjajo določbam pogodbe, naj gg. kolavdatorji sestavijo* začasno izjavo, v kateri naj se zahteva jo «ventuelne poprave, ki jih mo? ra mojster v določenem času izvršiti. Šele nato se izda definitivno spričevalo. Stroške za pot kolavdatorjev nosi se? veda cerkveno predstojništvo*, ki jih bo gotovo radevolje žrtvovalo, da bodo or? gle res vredne poveličevati slavo božjo. J. B. Podružnice. Vsi prizadeti sobrat je naj naznanijo »Zboru« vsled vojne poškodovane po? druižnice. Poskusili bomo vse, da se to vprašanje ugodno reši. Naslov: Fran Švara, vikar, Vertoiba in Campisanti (Gorizia). Mons. Mihael Arko: Spomini iz pastirstva. in. Na čepovanski planoti so granate pa? dale v bolnišnico. Naglo so spraznili in brzojavili v Idrijo, naj pripravimo pr o? štor za kakih 700 ranjencev. Hitro so znesli šolske klopi po hodnikih ali pod streho, nastlali po tleh nekaj slame in tako za prvo silo uredili. Vojaški kurat, redom Oger, ki je za silo govoril nem? ško in razumel romunsko, nas je prosil, naj mu pomagamo. Gotovo je več hudo ranjenih in dolga pot do nas jih bo še bolj oslabila. Nevarno bolne naj previ? dimo, nobenega se ne sme siliti, ali dru? govercu prigovarjati, naj svojo vero opusti. Bili smo vsi pripravljeni, a gg. tovariši s šolo precej zaposleni, jaz sem bil še najbolj prost. Določili smo takole: vojni kurat naj prvo skrbi za Ogre, Ro? mune in tudi Nemce, jaz prevzamem Italijane, Francoze in Čehe, drugi go? spodje kakor bo naneslo. Zdravniki in sanitejci bodo že pokazali, katerega naj previdimo. Kmalu me pokličejo v telovadnico, tam v kotu leži italijanski vojak nevar? no ranjen. V zid je obrnjen in nepre? mično leži, morda je mrtev. Rahlo po? ložirn roko na njegovo ramo in vpra? šam: »Come sta, camerata?« Počasi se obrne in začudeno gleda, kdo ga ogo? varja v materinem jeziku, katerega že teden dni ni slišal. — Tiho odgovori: »Male.« — »Sei ferito, hai molto dolo? re?« ga sočutno vprašam. Takrat mi pa pokaže zdrobljeno ro? ko, ob strani na prsih za pest globoko in slabo obvezano rano, in na laseh je strjena kri. Vprašam ga, ima li kako željo? »Da, materi bi rad sporočil, da sem ranjen, že 3 mesece ji nisem pisal.« »Nič se ne boj, pa bom jaz mesto tebe storil.« — Hitim v pisarno, tam imajo vojne dopisnice. Napišem, kar se je ta? krat smelo napisati, in mu preberem. Pri zadnjem stavku »Cara mia mamma, ti saluto cordialmente« mu priteko dve solzi. Vprašam ga, želi li prejeti sv. za* kramente? »Zakaj ne?« odgovori. Spovedal sem ga, za obhajilo ni bil. dejal v sv. olje, mazilil le na čelu »per omnes senisus«, dal poljubiti križ, odpu; stek za zadnjo uro. Razložil sem mu, da so pri odvezi odpuščeni vsjr grehi, za časne kazni naj daruje svoje trpljenje, sv. olje mu bo polajšalo bolečine, da bode lažje prenašal, in papežev blago* slov mu nakloni popolni odpustek za zadnjo uro, če daruje Bogu svojo' bole* zen, reče večkrat ime Jezus in ima na* men tudi na zadnjo uro ga izreči. Vprašam ga: »Hai capito tutto?« Odgovori: »La guardi! Il mio corpo è tutto lacerato, ma 1’ anima mia è adesso perfettamente sana.« Tega odgovora bi ne pozabil, naj bi še 100 let živel. Razlagal sem otrokom v šoli, pridigoval o sv. zakramentih, a tako odločno in kategorično še nisem čul odgovora. Zapustil sem ga in hitel drugam. Ker so tesno na tleh ležali, sem moral tudi jaz poklekniti ali se na pol vleči pri spo* vedovanju, da sva lahko sama zase opra* vila. Že prvi dan se mi je čudno zdelo, da so nekateri ranjenci vzdigovali glavo, opazovali mene, in ko sem šel stran, tu* di tovariša, s katerim sem se ravnokar pogovarjal. To se je ponavljalo nekaj dni in kmalu sem spoznal, zakaj me ta* ko opazujejo. Čez par dni pride več vojnih kuratov v Idrijo. Došel je protestantovski pa* štor, židovski rabinec, tudi turški ule* ma. Obiskali so ranjence, a le one njih vere, za druge se niso menili. Seveda so bili vsi v vojaški opravi kot stotniki. Po* kazali so mu ranjenca, ki ga želi, in mo* ško je korakal proti njemu in za njim so nesli stol. Sedel je poleg reveža in z njim govoril v njegovem jeziku. Pastor mu je lahko rekel: Le trdno veruj! Kri* stus je za nas zadostil, da so vsi naši grehi pokriti. Le trdno veruj! Rabinar sè je skliceval, da smo izvoljeno ljud* stvo, kateroga Jehova ne zapusti, in ulema je moslimu obetal nebesa, ker se je vojskoval. — Dotični ranjenec je bil vesel, da je lahko govoril v svojem ma* ternem jeziku, celo ponosen, da je stot* nik prijazno ž njim govoril. Tudi te kurate so vojaki opazovali, gledali tudi na tovarša, ko ga je kurat zapustil. Videli so res za en čas neko veselje, a dušni nepokoj se jim je le še kazal na obrazu. Drugače je bilo pri ka* toliških vojakih. Ko je prejel sv. zakra* mente, je bil trdno prepričan, da mu je Bog odpustil, popolnoma zbrisal in po* zabil vse prestopke. Neki dušni mir se mu je razlil po licih, srčna zadovoljnost se mu je brala na obrazu in naj je trpel hude bolečine, jih je vdano in mirno prenašal. To' razliko so naglo pogodili tovariši, ker sem jih jaz obiskoval v navadni ob* leki, so vprašali strežaje domačine, kdo sem, koliko sem študiral, kako čast mi skazujejo. Ko so zvedeli, so rekli: ta vera ima nekaj posebnega, srečeh je ti* sti, ki je v njej. Tak dostojanstvenik pa poklekne poleg prostaka, kjer je bilo precej nesnage, na kolenih smo videli mokro in umazano. Da je delil svetotaj* stva ni gledal na svoje dostojanstvo ne na svojo- obleko, mar mu je le .di dušo. Od tega časa so me tudi drugi verniki s spoštovanjem opazovali, šL radi z me* noj pogovarjali in še rajši sprejemali cigarete. One, ki niso bili v smrtni ne* varnosti, smo le tolažili, se z njimi ša* lili ali pogovarjali. Na obrazu si lahko spoznal, kak vojak da je. »Ein Deutscher, nicht wahr?« vpra* šam prvega pri vratih. »A Wianer bin i.« — Sem Dunajčan. No vidiš, jaz sem po>znal že stari Du* naj, ko so- še konji vozili cestno železnico, od Opern Ringa do- Schonbrunna smo rabili dobro uro. In cesta Wien ka* ko nesnago- je kazala! Sedaj je pa vse zazidano in tam so najlepši nasadi. Kaj Vam je Dr. Lueger napravil! (Dalje prihodnjič.) Književnost. Der Kreuzweg des Kranken von Otto Hophan O. Cap. Herder <£ Co. Freiburg im Breisgau. Ì927. Sedem ur podučljivega in tolažljivega berila, ki ga čitaš kot roman. Bolnik, duhovnik, redovnik piše za se in za sotrpine, da lajša, oslaja in po» veličuje skrivnost križa. In vendar je knjiga vse priporočbe vredna tudi za zdrave, da vedo ceniti zdravje, da vedo umevati bolnike in z njimi po» trpeti, da jih ne najde križ nepripravljenih. Vze» mi in beri. (Prof. dr. Ivan Tul, Gorica.) Der Rembranddeutsche (Julius Langbehn). Benedikt Momme Nissan, Herder & Co. Freiburg im Breisgau. Konvertit Julij Langbehn je mož zdravih načel, ki želi z njimi spraviti zopet vse tiste v pravi tir, ki so zapustili resnico in tavajo v zmoti — glede verstva, nravnosti, narodnosti, umetnosti in zdravstva. V njem se zrcali neizprosna načelnost, ki sprej» me boj proti vsakemu in proti vsem, ki niso na pravi poti. Ta lastnost ga je spravila iz Lutrove vere po dolgih bojih v naročje sv. katoliške cerkve. (Prof. dr. Ivan Tul, Gorica.) ZVEZDE IN CVETICE. Knjiga o hvaležnosti. Spisal profesor Anton Kržič. V Ljubljani 1927. Izdal Alojzij Stroj. Na» tisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 304. Cena 25 Din. Knjiga je izšla v komisijski za» logi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani . V lepi opremi je izšla te dni pomembna knji» ga, o hvaležnosti. Pokojni Kržič, ki je napisal celo vrsto vzgojnih in sestavkov, ki je vse svoje živ» Ijenje posvetil vzgoji mladine in naroda, se je lo» til težavnega, a hvalevrednega dela, katero bo, upajmo, rodilo bogate sadove iz roda v rod v ve» selje, zadovoljnost in srečo našega človeka. Legenda nam pripoveduje: Čednosti so se vrni» le z zemlje k Bogu. Vse so prijazno kramljale med seboj, saj so si bile dobre znanke. Samo dve, pri katerih bi človek pričakoval, da si morata biti še posebno znani, sta šli tiho kot nepoznani tujki druga poleg druge po nebeški cesti. Šele v nebesih ju dobri nebeški Oče predstavi drugo drugih dobrota — hvaležnost! (Str. 42.) Kar je napravil nebeški Oče v legendi, toisto je dosegel Kržič v »Zvezdah in cveticah«, govo» reč o dobroti in hvaležnosti tako lepo po domače in nazorno, da mu z zanimanjem slediš po vseh poteh in stezah ob oživljajočem vonju bajne cvetice, čudežnerože , ki ima moč, preustvariti in osrečiti svet. Ko spoznaš pravo podlago hvaležnosti in se zaveš, da je hvaležnost naša dolžnost in veš, v čem se razodeva, zažari pred teboj v vsej lepoti in tedaj se šele prav zgroziš nad ostudnostjo ne» hvaležnosti in njenimi vzroki. Menda ne obupaš, ker tudi nehvaležnost lahko s hvaležnostjo pre» ženeš, ako slediš vzornikom. (Str. 7—65.) Prvi del je zanimiv, a drugi še vse bolj, ker ko te pisatelj seznanja z dobroto, te vodi z veščo roko učenega vodnika po vesoljstvu in ti s svo« jim znanjem, ki ga podčrtuje z obilnimi citati, opisuje zemljo in solnce in zvezde, da se kar ču» diš in strmiš in se sproti zavedaš svoje nevedno» sti in — nehvaležnosti, ki se pa umika kakor me» gla pred solncem. Važen odgovor na važno pismo. Ti me vikaš, bom pa še jaz Vas! Poslušajte moj odgovor: ad 1. Seznam dni in krajev za celodnevno čc» ščenje bo ordinariat sestavil po dopisih, ki jih dobi od vseh dušnih pastirjev. ad 2. Bratovščina sv. R. T. dobi najbrž v sre» dišču pomočnika, ki bo imel nalogo uvesti agita» cijo za razširjanje bratovščine v slovenskem delu škofije. Sicer pa začne vsako delo »ab ego.« ad 3. Moja velika postava in moj rezki glas bi bila za kaj takega vedno na razpolago, toda sem že oboje izgubil pri še manjših načrtih nego je ta. Da Vas pa le nekoliko potolažim, Vam na uho povem, da je Vaš poziv na str. 11. lanskega let» nika našel odziv med pisatelji in časnikarji. Letos se bo pa le zgodilo, kar tam želite! Urednik. Listnica uredništva. 1. Sobratje! V decembru ste nekateri dobili prošnjo za sodelovanje. Odziva ni bilo nobenega. Homiletična priloga je pa kljub temu izšla na izrecno željo Prevzvišenega. Prva številka ni taka, kakor bi morala biti. Krivda ni na urednikovih ramenih, ampak v pomanjkanju gradiva. Kakor ognjegasci ob požaru Vam kličem: »Na pomoč!« Gotovo imate stare rokopise doma. Pošljite jih nujno uredniku! 2. Gosp. J. Žagarju: Dobrodošlo! Le loti se in točno pošiljaj! Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici. VERBVM DEI i : -.: HOMILETIČNA PRILOGA ZA FEBRUAR .. 'm,/:"::—zr: Uvodna beseda. Pozdravljeni, glasniki božje besede! — Katero delo more biti vzvišenejše od našega! »Pro Christo . . . legatione jun; gimur, tamquam deo exhortante per nos.« Od Boga postavljeni učitelji na; rodov smo, ne za resnice o zemeljskih stvareh, marveč za nauk, po katerem naj bi postali vsi ljudje »conformes ima? ginis Filii sui« (Dei) ter bili tako v čast in slavo troedinemu Bogu. — Druge ho; čemo dvigati in osrečevati. Prav! Ali vprav s sejanjem besede božje polagamo v ljudska srca edino prave in zdrave te> melje njih časni sreči in večni blaženo? sti. — Če nas mika slava, kje dosežemo večje, slavo, ki nas bo venčala vso več? n.ost, kakor če smo »operarii nconfusibi? les, rede tradantes verbum veritatis«! Toda nudimo dušam res besedo božjo! Zajemajmo globoko iz sv. pisma, iz sv. očetov, iz bogoslovja! Vsa pridiga bodi res dobro podana in od vseh strani skrbno osvetljena beseda božja. V ta namen moramo — prvič — dotično re? snico bogoslovsko pravilno in popolno? ma doumeti — vkolikor je mogoče —, drugič pa dodobra preudariti, kako to povedati, ut veritas pateat, placeat mo? veat. Ne da bi »buccis crepantibus« po? nujah in kazali svojo spretnost in duho? vitost, ampak: čim preprosteje, tem bo? Ije! Globoko in preprosto, a s prepros? tostjo, ki ni trivialnost, ampak jasnost in ki išče samo Boga in neumrljivih duš, ne pa svoje »gloriolae« in sebične vetr? naste popularnosti. Zajemajmo globoko iz meditacije! Osvojimo si verske resnice ne samo z razumom, tudi s srcem, vzljubimo jih z navdušenjem, potem — pectus facit di? sertum. Ordo ducit ad deum, tudi red v pridigi je pot do spoznanja, do src in tako do Boga. Zato se držimo zvesto pravil ho? miletike. Saj so to pravila modre tradi? cije, ki so zrasla iz globokega psihološ? k ega znanja, iz skušnje, iz živega kon? takta pridigarja s poslušavci, iz praknč? nega dela za duše. Seveda ne samo »che? tores«, marveč »praedicatores«, ki jim je retorika »ancilla«, »annuntiatio Christi« pa »regina«. Duhovne očete nas imenuje ljudstvo in prav pravi. Če očetje, potem pa mo? ramo dajati življenje. Življenje vsake živi pa je v tem, da ima sama v sebi po? čelo svojega imanentnega delovanja. Globoko v duše moramo torej vsejati besedo božjo, tako da bo postala duša duš, imanenten princip, globoko zasidra? no, močno, bogato počelo krščanskega mišljenja, čustvovanja, hotenja in delo? vanja. Obdelujmo zlasti v današnjem času dogmatične in apologetične resnice in tudi pri moralnih ne prezrimo nikoli apologetičnih momentov. Preučujmo ugovore, ki begajo ljudi in ki mrgolé na dan iz knjige, časopisa, druščine, neved? posti in lastne neredne samotjubhosti, ter znajmo pokazati vso njih praznoto in goloto: Zajemajmo pobude in pravcev zlasti iz obeh zlatih okrožnic Pija X. »Sacro? rum antistitum« (V. sept. 1910) in Bene? dikta XV. »Humani generis« (15. jun. 1917), kojih vodilne misli podaia goriški »Folium ecclesiasticum« l. 1923 (str. 39, 57 in 64). Na delo, brat je, saj so na delu, tako intenzivnem delu tudi moči teme, te strašne zaveznice naše pokvarjene člo? veške narave. Samo dela zahteva od nas Kristus: »Laxate retia vostra ad captu? ram«. A da mreže zajmejo, to pa daje, to bo dal Bog! - 8 — Svečnica. Liturgične pripomnje. Po dogodku, kateri je svečnici za pod* lago, je ta praznik v zvezi z Gospodo* vim rojstvom. Po Mozesovi postavi je morala mati, ki je porodila dečka, na štirideseti dan iti v tempelj, da je žrtvo* vala dar očiščevanja in, ako je bil otrok prvorojeni deček, da je tega tam Gospo* du poklonila ter ga s predpisanim dari* lom odkupila. Zato se v zapadni Cerkvi ta praznik imenuje tudi: očiščevanje De* vice Marije ali darovanje Gospoda. Izvor mu je pa na Vzhodu. Ako ga šte* jemo k Marijinim nraznikom, je med te* mi brzda najstarejši. Toda po vsebini obredov in molitev sodi bolj med Go* spodove praznike. Zaradi dogodka s Si* meonom in Ano so ga Grki nazvali hy* papante tu Kyriu = srečanje Gospoda (occursus Domini). Galijska romarica Silvia v svojem opi* sovanju (okoli 385.) pripoveduje, da se je v Jeruzalemu svečnica tačas obhajala z največiim sijajem kakor velika noč. S procesijo so šli v cerkev Vstajenja, kjer se je pel in razložil evangelij o po* kjonitvi Gospoda v templju in se je da* rovala sv. maša. Iz Jeruzalema se je praznovanje razširilo križem sveta. V Rimu se je bržda vpeljalo že v 5. veku. A procesija s svečami v mesecu svečanu je bila v Rimu še starejšega izvora. Vpe* liala se je bila namesto paganskih očiš* čevavnih sprevodov (lustracij), ki so bik za tiste letne dobe v Rimu v navadi. Zato je procesija pač imela od začetka spravni značaj, na kar še spominja raba vijobčne barve pri vsem obredu. S tem se tudi strinia, da so neki stari rimski obredniki (ordines) predpisovali, naj pa* pež v tei procesiji gre bos. Blagoslov sveča je pa izpričan šele izza 10. veka, odkadar izvirate naj starejši (prvi dve) molitvi blagoslovnega obreda. Ostale molitve so za stoletje mlajše. Blagoslov* Ijene sveče je Ijbdstvu razdeljeval papež, sedeč pred vrati cerkve sv. Martina, v kateri se je vršil blagoslov. Prva in najstarejša blagoslovna moli* tev prosi, naj Bog blagoslovi sveče »v rabo ljudem, v zdravje telesa in duše na suhem in na morju.« Baš na tej mo* litvi sloni veliko zaupanje, ki ga ima kr* ščansko' ljudstvo (in naši dedje so imeli še večje!) v svečo od svečnice. Še je ne* kaj tistega zaupanja, kakor ga riše Franc (Die kirchlichen Benediktionen im Mit* telalter I 456): »Poskrbeli so, da je na svečnico vsaka hiša dobila svojo svečo. Če se je bližala nevihta, če so kužne bo* lezni življenje ogražale. če so žene leža* le v porodnih bolečinah, če je duhovnik prinesel bolniku sv. popotnico, če se je zdelo, da hočejo hudobni duhovi spra* viti hišo ob mir in srečo; so prižigali sve* čo od svečnice v upanju, da bo uresni* čila blagoslovne besede, ki jih je duhov* nik molil.. . Blagoslovljena sveča je bila v krščanski hiši dragocen irnetek, bram* ba v hudi uri in tolažba v smrtni uri«. Ostale blagoslovne molitve se nanaša* jo na simbolični pomen sveče, ki znači Kristusa — luč sveta — in njegovo mi* lost: naj bi v nas vžgal ogenj božie lju* bežni, da bi se kdaj poklonili Gospodu v svetišču slave (2. molitev): naj se naša srca razsvetlé po luči Sv. Duha, katera naj nas otmi slepote grešnosti. da spre* gledamo, kaj nam je v zveličanje, tako da skozi temo tega sveta dospemo k ne* minljivi luči (3. molitev). Da duhovnik vernikom luči podaje, naj pomeni, da smo vsi deležni milosti v Kristusu in samega Kristusa, ki je vsem postal raz* svetijujoča luč. Procesija s svečami sim* bolično znači vhod modrih devic v ne* besa. kamor jih vodi ženin Jezus, ker so ga pričakovale, pripravljene z oliem do* brih del in srčne čistosti. Jezus — kralj in središče vseh src — utegne biti vodivna misel blagoslovnih in mašnih molitev na svečnico: naj bi on. naš Zveličar, nas nekoč poklonil nebes* kemu Očetu: to je ta praznik naša proš* nja. Zbirna molitev se glasi: Vsemogoč* ni, večni Bog. Tvoje veličastvo klečč prosimo: da kakor ie bil edinorojeni Sin Tvoj današnji dan v templju po* klon jen v bitnosti našega telesa; tako daj, naj se mi Tebi z očiščenim duhom poklonimo. Govor. Jezus, kralj in središče vseh src. Jezušček v naročju Simeonovem: kako ljubezniv prizor! Koliko let je pravični in bogaboječi starec hrepenel, da bi za« gledal Zveličarja sveta in zdaj ga je pri® tisnil na srce! Srečnejši od Simeona si ti, kadar v sv. obhajilu sprejemaš Gospoda Jezusa vase, tako! da se skrivnostno dru® ži s tvojo dušo. In hkrati s teboj hrepe® neče hite k Jezusu ter ga objemljejo mi® lijoni drugih ljubečih duš. Gospod pa si vse te duše osvaja za svoje kraljestvo ter si jih prilikuje. Vendar odmerja Go® spod svojo usmiljeno ljubezen tudi po tem, kako duše®neveste sodelujejo. Zato se često vzbujaj, premišljujoč skrivnosti svojega nebeškega ženina, da ti bo srce razsvetljeno hrepenelo kakor nevesta Visoke pesmi: »Vleci me! Za te® boj pohitimo za vonjem tvojih mazil. Kralj me pelje v svoj hram: radujmo in veselimo' se v tebi. Vsi dobri naj te lju® bijo!« (Cant. 1, 3). In kadar je Jezus tvo® jemu hrepenenju ustregel, lahko občutiš s sv. Cerkvijo, kakor se začenja danes sv. maša (introit): »Prejeli smo, Bog, notri v tvojem svetišču tvoje usmiljenje«. I. Jezus je kralj in središče že vsem ver® nim in dobrim srcem stare zaveze. Kdaj se je prvič obrnilo katero človeško srce k njemu? Storili ste to prvi nesrečni srci na svetu: srci prvi grešnikov — Adama in Eve. O, kakšna groza in tema je ta nesrečneža zagrnila, ko so se jima oči od® urie in sta videla, da ju je greh iz raja bož;ih otrok vrgel v solzno' puščavo trp® Ben ja in smrti, kier ju čaka končno po® gubi i en je! In v to nesrečo sta zapletla s sabo vred vse svoje potomstvo, ki je vse hkrati v Adamu grešilo. Ob tej prvi in naigrozne’si človeški nesreči se je Srce Sina božiega prvič usmililo': pomi® dilo se je za Odrešenika. In Bog Oče se ie enako usmilil, je Sinovo ponudbo snre® jel ter jo začetniku nesreče, nevoščljiv® cu satanu, pa Adamu in Evi objavil. — Ne bo obstala tvoja zmaga, hudobni ne® voščliivec! »Sovraštvo postavim med te® boj in ženo, med tvojim zarodom in nje® nim zarodom: ona« — Marija — »ti bo« s svojim zarodom Jezusom »glavo strla«. Odrešenik je bil obljubljen, a ne še dan; Odrešenik se ni takoj dal, a brez odloga je dal svoje usmiljenje. O, no® bena rosa nikoli ni tako' blagodejno' na® pojila izsušene zemlje, kakor je tista prva milost usmiljeno ozdravila nesrečni srci Adama in Eve! Posvetila je v temo njune pameti, da sta umela pomen ob® ljubljene žene in njenega zaroda, ki ju morata rešiti iz satanove sužnosti. Po® slej sta v zavesti človeštva ostala neraz® družno zvezana Zveličar in njegova Mati. Vsi dobri so' se obračali k Zveli® čarju in ta si je že od začetka iz njih zbiral svoje večno kraljestvo. »Gospod je naš kralj«, izjavlja prerok Izaija, »on nas bo rešil« (Iz 33, 22). Z usmiljenjem si je Bog zbiral in pripravljal kraljestvo pravičnih, kakor živo opisuje psalmist: »Hvali, moja duša Gospoda, in nikar ne pozabljaj vseh niegovih dobrot: ki ti odpušča vse grehe in ti ozdravlja vse slabosti, ki oteva pogina tvoje življa® nje, ki te venča z milostjo in usmilje® njem; ki tvommu hrepenenju z dobro® tami ustreza, da se tvoia mladost ob® navija kakor orlu« (Ps, 102, 233). Res, vse človeštvo je bilo po grehu postalo kakor bolnik, ki se mu je bolezen hujšala in huišala, a ni imel upanja zdravja, ako ne po božjem usmilieniu. A bolno človeš® tvo se ni dalo utešiti s posamičnimi deli božiega usmiljenja in zdravljenja, hre® penelo je po naivečiem daru: da bi nre® jelo med se pooseblieno božie usmilje® nje. Boga®Odrešenika v človeški naravi. Fon ie od svoie strani to hrepenenie poživljal z obljubami, danimi očakom, in z razločnimi napovedmi prerokov. A hkrati z Odrešenikom se je obetala niegova deviška Mati »Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila, ki mu bo ime Bog z nami (Emanuel)« (Iz 7. 44). In pre® rok riše veličino tega Devičinega Sinu: »Dete se nam je rodilo. Sin nam je dan: na njegovi rami ie poglavarstvo in ime mu je: Prečudni, Svgtovavec, Bog, Moč® — io- ni, Oče prihodnjega veka, Knez miru« (Iz 9, 6). Ko se je čas pričakovanja vie* kel in vlekel, so se Izraelci, prejemniki božjih obljub in varuhi prave vere, po s hujševali ob pogledu na sosedne pagane, češ: Malikovavcem se bolje godi! Tedaj jih je prerok Malahija tolažil, da se bo obljuba kmalu izvršila: »Zdajci bo prh šel k svojemu templju Gospodovavec, katerega iščete, in AngeTPoslanec za« veze, ki si ga želite.« Toda ali ste pri« pravljeni? Ker čudovit bo njegov prihod in njegovo delo bo — sodba in prečišče« vanje. »Kdo bo obstal ob njegovem: po« gledu? Zakaj on je kakor raztapljajoči ogenj,« ki loči v žgalnici čisto zlato in srebro od troskve (žlindre). Kristusovo rojstvo je ustreglo hrepe« nenju svetih očakov ter izpolnilo napo« vedi prerokov. Starec Simeon, ki jemlje v naročje Božje Dete, je utelešena stara zaveza, ki se sreča z Jezusom, Angelom nove zaveze. Ta je tisti dan prvič prišel v svoj tempelj: saj je On pravi Gospo« dar te hiše. Res, vesel praznik srečanja Gospoda, kakor mu pravijo Grki! Še lepše se ti srečuješ s svojim Gospo« dom in Zveličarjem: tebi je od mladosti naklonil lepšo srečo, ko te je v sv. krstu prerodil v otroka božjega ter ustanovil v tebi kraljestvo milosti in čednosti. Ako varuješ te darove božje, lahko izjavljaš z apostolom: »Živim pač, toda ne jaz; živi pa v meni Kristus..., kateri me je ljubil in dal sam sebe zame« (Gal 2, 20). A ne pozabljaj, kristjan, Malahijeve prerokbe, da je srečanje s Kristusom hkrati sodba! Kdo bo obstal ob n j ego« vem pogledu? Ta pogled prodira vse taj« ne življenja in vesti. Kristus « Kralj in Sodnik vabi v kraljestvo milosti: to »kra« Ijestvo božje je v vas,« (Luk 17, 21) pri« čtije svojim učencem. A kdor bo vreden podložnik kraljestva milosti, se mu to onstran spremeni v kraljestvo slave. Saj »voda, ki io bom komu jaz dal,« izjavlja Jezus o milosti, »bo postala v njem stu« denec vode, tekoče v večno življenje« (Iv 4, 14). Kristus « Kralj in Sodnik je središče vseh človeških src. »Glej, ta je postav« Ijen v padec in vstajenje mnogih v Izrae« lu.... da se razodenejo misli iz mnogih src. »Tako govori Simeon Mariji o nje« nem Sinu. Res, mimo Jezusa Kristusa nihče ne more brezbrižno, ob njem se loči vera in nevera, čednost in grešnost, pokora in nespokornost, zveličanje in pogubljenje. II. Najzmagoviteje si Kristus v novi za« vezi osvaja srca ter si gradi v njih kra« Ijestvo milosti s sv. obhajilom. Takrat najpopolneje »prejemamo poosebljeno usmiljenje božje notri v božjem sveti« šču.« Ta zakrament daje kristjanu sta« novitnost v boju za božje kraljestvo, ki je v njem, in mu daje rasti »v mero pol« ne starosti Kristusove.« »Jed sem veli« kih,« obnavlja sv. Avguštin Kristusov nauk (Conf lib. 7 c. 10); »rasti in užival me boš. A ne boš me ti spremenil vase kakor svojo telesno jed, marveč ti se boš spremenil v mene.« In ni drugače mogo« če, kot da sprejeti in zaužiti Kristus de« luje na obhajančevo naravo, saj je On o sebi rekel: »Kdor jé moje meso in mojo kri pije, ostane v meni in jaz v njem.... Kdor mene jé, bo živel po meni.« (Iv 6, 57, 58). Za tako najtesneje srečanje in druže« nje z Kristusom je pa treba dostojne pri« prave, da se izvrši v duši čimvečje delo za izgraditev in ustalitev Kristusovega kraljestva. Ni je za sv. obhajilo boliše priprave mimo skrbne in ljubeče ude« ležbe pri sv. maši. Današnje darovanje Gospoda, kakor tudi imenujemo ta praz« nik, naravnost vsiljuje spomin na sv. mašo, pri kateri se daruje isti Gospod. Ali ni Jezus prav posebno zato pooseb« Ijeno usmiljenje božje, ker ga nam je n^« beški Oče poklonil za Jagnje božje, ki je naša žrtev, naš dar v novozakonski daritvi? Jezus, v naročju deviške Mate« re v temnliu poklonjen nebeškemu Oče« tu, je začetek tiste daritve, ki se je krva« vo izvršila na križu in se nekrvavo po« navija na oltariu. Na oltarju Gospod Jezus po mašni« kovi besedi spreminja darove kruha in vina, katere mi v svojem imenu pokla« -11 — njamo, v svoje najsvetejše živo telo in v svojo1 presveto živo kri ter obenem sebe pod zakramentalnima podobama pokla> nja nebeškemu Očetu. Vse bogastvo svojega božjesčloveškega dostojanstva in zaslužen j a prinaša na oltar ter ga iz« roča večnemu Očetu za nas: za nas daje Očetu dostojno čast in zahvalo, za naše grehe mu poklanja vredno zadoščenje; za naše potrebe in stiske dviga k njemu prošnje in molitve. Res, o sv. maši naj« polneje velja apostolova zahvala: »Hva« Ijen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri nas je oblagoda« ril z vsem duhovnim blagodaropi, z ne« beškimi darovi v Kristusu« (Ef 1, 3). A dobro pomnimo, da pri sv. maši da« rovi kruha in vina, ki se spremene v Kri« stusa, darujočega se Očetu, pomenijo nas, Kristusove vernike. Kruh in vino sta značilna hrana, ki gradi in ohranjuje naše telo, posodo naše duše. Od te svoje hrane prinašamo na oltar za daritev sv. maše, kakor da hočemo od svojega bitja dati, celò sebe dati za tisto daritveno snov ali tvarino, ki jo bo Kristus vase spremenil. Ta daritvena snov znači nas, nadomešča ali zastopa nas. Ko zajme Gospod Kristus bitnost kruha in vina ter jo menja vase, naj hkrati zgrabi nas ter nas sebi prilasti, osvoji ter skuša va« se spremeniti. To je skrivnost, ki bolj od vsake druge očiščuje in popravlja na« še duše ter jih pripravlja za vredno združitev s Kristusom v sv. obhajilu. Po tej skrivnosti se gradi in utrjuje v nas kraljestvo božje milosti ter pripravlja kraljestvo slave, ki se bo kdaj razodelo nad nami. Po teh skrivnostih se priliku« jemo Kristusu: On nas spremlja v svoje skrivnostno telo za ude, ki se bolj in bolj krepijo in lepšajo ter več in več življenja Prejemajo iz Kristusa, ki je svojemu skrivnostnemu telesu glava in srce. Res, najtesneje se pri sv. maši in sv. obhajilu srečavamo z Gospodom Jezu« som in tu najpopolneje »prejemamo po« osebljeno usmiljenje božje notri v bo« žjem svetišču.« Tačas ne pozabljajmo Marije, ki nam je Jagnje božje porodila in zredila, in je mati božje milosti. Tako so svetniki doživljali sv. mašo in sv. obhajilo. Sv. Magdalena Pačiška je nekoč pri sv. obhajilu zagledala svojo dušo po tej nebeški jedi čudovito s Kri« stusom združeno in vanj spremenjeno. »Nisem vedela,« je kesneje priznala, »ali sem bila živa ali mrtva, pri sebi ali zunaj telesa, na zemlji ali v nebesih; nič nisem videla kot le Boga.« Sv. Roza Limanska se je pa izrazila: »Zdi se mi, da pri sv. obhajilu sonce sprejmem v srce. Zakaj, kar vidno sonce v svetu vrši, ko vse raz« svetliuje in ogreva, zemljo s cvetjem in sadjem venča, rastline in živali poživlja: to vrši navzočnost Kristusova v duši.« (Bolland. « Linden). Verniki! Sv. maša in sv. obhajilo bo« dita studenca moči in oblike našega živ« Ijenja! Kristusa, ki se v bitnosti naše na« rave poklanja Očetu, jemajmo1 vase! Ta Kristus nam je porok, da bo s sabo vred tudi nas kdaj no taki pobožni vaji oči« ščene in obnovljene poklonil Očetu v ne« beški slavi. I. predpostna nedelja. Pokora v mišljenju in življenju. Radostni božični pozdravi, s kakšnimi je Cerkev sprejemala Kristusa « Kralja, ki se je rodil, z današnjo nedeljo utih« ne j o in Cerkev stopi pred nas z znaki resnobe in žalosti. Oltarji so preprosto opravljeni, obredna barva je vijolična, »Glorija« in »aleluja« ste onemeli. Božje Dete, ta »mirotvorni Kralj« in Oče pri« hodnjega veka, je v mističnem spominu cerkvenega leta dorastel v moža ter zdaj gre na delo in na voisko zn božie kralie« stvo in na tolsto delo kliče tudi nas. Predvsem z orodjem pokore. Sai se je On, ki je hotel učiti najprej z zgledom, v začetku iavnega nastona za 40 dni umaknil v divjo puščavo, da je tam molil in se postil. Spckornost je državlianu božiega kraljestva bistvčna, tako dn mu mora zajeti mišljenje in življenje. Prva legitimaciia je za vstop v božie krni je-stva: »Delajte pokoro, zakaj božje kra« 12 - Ijestvo se je približalo!« Tako je začel Janez Krstnik svoje oznanjevanje o Kra= IjinZveličarju in njegovem kraljestvu. I. Ko smo danes culi izjavo sv. Pavla, velikega svetnika in apostola: »Tarem svoje telo ter ga v sužnost devam, da, ko drugim pridigam, sam ne bom zavr= žen« ko torej čujemo o tej Pavlovi go» rečnosti za pokoro iz strahu za zveliča* nje: kdo izmed nas bi se po pameti ho* tel iznebiti dolžnosti pokore? Kakšno je stanje tvoje duše? Ali si v smrtnem grehu? Če si, nimaš nujnejšega opravka mimo pokore: »Ako krivičnež za vse svoje storjene grehe pokoro dela... naj živi, dà, živi in naj ne umrje« (Ec. 18. 21). In kakor prerok, tako določno Kristus: »Ako se ne spokorite, boste vsi pokončani« (Luk. 13, 3). — Kralj David ie bil izvršil velika dela za čast božjo, ki so ves izraelski narod približala Bogu, a ne zaradi teh mu Bog ni spregledal pre* šuštva in umora; ko je pa na opomin preroka Natana greh svoj spoznal in pri* znal ter se s potrtim srcem obrnil k Bo* gu, mu je prerok zagotovil: »Bog je tvoj greh odvzel.« — Marija Magdalena, jav* no znana grešnica, se je skesano zjokala pri Jezusovih nogah: in ta ji je pri tej priči izjavil: »Odpuščeni so ti tvoji gre* hi... Poidi v miru!« — Eden izmed hudo* delcev, ki sta bila križana z Jezusom, je v tisti smrtni bridkosti Gospoda zapro* sai: »Gospod, spomni se me, kadar pri* deš v svoie kraljestvo!« Jezus mu je re= kel: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju.« Da. predragi verniki, ta je naravnost božji uspeh pokore, v kateri se skriv* nostno družita človeška volja do božje ljubezni in pa božja milost: nemudoma grešnika opraviči. On, ki je bil pred tre* nutkom še otrok jeze, vreden pekla, v hipu, ko se mu v srcu dovrši pokora z ljubeznijo do Boga — postane otrok božji in dedič nebes. Lepo razlaga »Katehizem po tridentin* skem koncilu«, kako zori grešnikova pokora do tega nebeškega sadu. »Naj* prej torej nam pride naproti božje usmi* Ijenje ter obrne naša srca k sebi. Tega prosi prerok: »Obrni nas. Gospod, k sebi in spreobrnili se bomo!« (1 Phren. 5, 21). Ta luč nas potem razsvetljuje, da po veri težimo k Bogu. »Zakaj kdor hoče h Bogu pristopiti,« uči sv. Pavel, »mora verovati, da je, in da je njim, ki ga iščejo, plačnik« (Hebr. 11, 6). Nato sledi nagib strahu: duša si pred* stavi strogost božjih kazni ter se obrne od grehov. Sem tiče, se zdi, začetek (in* troit) današnje maše: »Smrtne bridkosti so me obdale, peklenske bolečine so me zajele« — psalmistove besede (ps. 17. 5, 6, 7) si usvaja Cerkev, da izraža moč in nesrečo greha. Tedaj se pridruži upa* nje, da najdemo pri Bogu usmiljenje, kar nas dvigne, da sklenemo življenje poboljšati. Končno se nam vžgejo srca v sveti ljubezni, iz katere se rodi tisti plemeniti strah, ki je vreden dobrih in velikodušnih otrok: le*ti se samo enega bojé, da ne bi kako žalili božjega veli* častva; in to nas že povsem loči od greš* ne navade. Taka z ljubeznijo do Boga združena spokornost nas z Bogom spra* vi ter nam zadobi njegovo milost še pre* den smo prejeli tudi zunanji zakrament sv. pokore. To je da moramo smrtne grehe, ki so nam po spokorni ljubezni ali popolnem kesanju izbrisani, pri prvi na* slednji izpovedi še v to postavljenemu mašniku razodeti, da prejmemo* tudi sv. odvezo, ker je izpoved smrtnih grehov postava za vse katoliške kristjane. O, kako velik studenec sreče je greš* niku resnična pokora! Sv. Duh, ki je Duh otrok božiih, se mu razlije v srce in mu daje sladko zavest, da je postai otrok božji, ter ga uči klicati: »Abba — Oče!« O, kako srečna zmaga, ki jo ie s pomočjo božje milosti izvojeval areš* nik nad satanom in mehom, osvobodivši se njegove sužnosti! To blaženo snekor* nikovo občutje drpoveduie sv. Cerkev v začetku (introitu) današnje sv. maše s psalmistovimi besedami: »V svoji stiski sem Gospoda klical in uslišal ie moj glas iz svojega svetišča. Naj te ljubim. Gospod, moja moč; Gospod, trdnjava 13 — moja in moje pribežališče in moj osvo* boditeli!« Meseca marca 1863 je bil v stajer* skem mestu Knittelfeldu misijon. Med udeleženci je bilo tudi dekle, ki je ime? lo z nekim fantom grešno razmerje. Pa je slišala v pridigi o pokori, kako trden mora biti sklep poboljšani a, ako naj je pravi. »Rajše umreti kot grešiti,« je po* navijal misijonar. Beseda je z božjo milostjo dekletu segla v dušo. Izpovedala se je in tisto znanje razdrla. A mladenič je stregel nanjo ter jo na samem zalotil. Ona ga zavrne: »Rajše umrem, kot bi grešila!« On potegne nož ter ji jame groziti. A ona je stanovitno odgovar* iala: »Rajši umrem, kot bi grešila!« In res io smrtno zabode, da se zgrudi na tla. Še dve uri je živela in med tem večkrat ponavljala: »Rajši umreti, kot gre* šiti!« Njen pogreb je bil kakor zmago* slaven sprevod in ni bilo dvoma, da je njena duša že zmagoslavno vnišla v ne* besa. (Hattler — Linden.) Nad vsakim grehom in nad katero si bodi grešno strastjo je resna pokora junak, da zmaga. Grešnik, kateri obu* nuje nad zmago, meri to nravstveno nalogo po svoji slabosti, a ne vpošteva dovoli vsemogočne božje milosti. Apo* stol nam je porok, da »vse zmoremo v njem, ki nas krepča«. II. To je da: enako velika, ali raje še več* ja naloga kot pred spreobrnjenjem čaka kristjana po spreobrnitvi: da namreč stanovitno zmaguje skušnjave ter raste k popolnosti v Kristusu. To veliko delo mora neprestano vršiti pokora z Ijubez* ni j o združena — do srečne zvršitve v večnem življenju. Ta veličastni cilj si z neumornim navdušenjem obnavlja sv. Pavel ter spodbuja zanj sebe in vernike. »Vse sem izgubil,« govori Filipljanom (3, 8 ss), »in vse smatram za blato, da le Kristusa pridobim.... da spoznam njega in moč njegovega vstajenja in deležnost njegovega trpljenja in da bom podoben njegovi smrti in tako pridem v vstajenje od mrtvih.« Ta isti cilj postavlja sv. Cerkev nam, zlasti za veliko noč, na katero nas zače* n ja danes pripravljati. S pokoro posebno v štiridesetdanskem postu, naj se udele* žimo Kristusovega trpljenja in njegove smrti, da za veliko* noč z njim vstanemo zaenkrat k večji milosti in boljši čedno* sti, končno pa k večni slavi. »Kar je za menoj, sem pozabil,« izjav* Ija apostol Filipi j. (3, 13), »in se iztegu* jem po tem ,kar je pred menoj, in se že* nem doseči cilj: odločeno plačilo višnje* ga poklica božjega v Kristusu Jezusu.« Sv. Cerkev, ki nas brez nehanja vzgaja k temu vse presegajočemu koncu, nas hoče obvarovati dvojne nesrečne zmote in prevare; da ne bi radi svoje šibkosti obnemogli, zato nas neprenekoma vodi k studencem krepilne milosti: a zopet nas svari, da ne bi si lahkomiselno utajevali silne moči, ki jo še ima greh do nas, zato nas živo kliče, naj napnemo vse moči s smotrno pokoro. Kristus je sicer dal obil* no odrešen je za ves svet in pripravil ne* izčrpen zaklad milosti, vkljub temu se greh in njega kraljestvo: strast in zmota, zapeljevanje in pohujšanje — nasoroti posameznim vernikom uveljavlja s tako silo. da nas mora biti vedno strah za se* danjo stanovitnost in končno zveličanje. Zato moramo »s strahom in trepetom delati za zveličanje (Fil. 2, 12) ter nepre* stano »čuti in moliti, da ne pademo v skušnjavo.« Kako nazorno slika sv. Pavel svojo no* koro in njen cilj v danes prebranem li* stu! Svoj napor za zveličanje primerja z borbo športnih tekmovalcev. »Ne veste li, da tisti, kateri v tekališču teko, vsi si* cer tečejo, pa le eden venec zmave dobi? Tako tecite, da ga dosežete!« To ie: po vseh pravilih in zapovedih bogoljubnega krščanskega življenja. Med temi je na osnovno nravilo pokore. Apostol na da* Huje s primero šnorta: »Vsak. kateri se na nremago skuša« kdor za prvenstvo ali celo za rekord tekmuje, »se vsega zdrži« se podloži neverjetno tudi disciplini tre* nhma: »in oni sicer, da trohljiv venec prejmó. mi pa netrohljivega.« V vseh življenjskih dobah je človek 14 — Doklican, da dela s pokoro in ljubeznijo za svo jo rast v Kristusu in za svoje zveš ličanje: ob vseh urah dneva hodi gospo» dar vinograda delavcev klicat. A najži» veje se za vzvišeno nalogo navduši ne» popačena mladost. Kdo ne pozna Janeza Krstnika in evangelista, Alojzija in Sta» nislava in stotin drugih mladeničev, ki so brezmadežno nedolžnost družili s samo strastjo pokore, ter so ono baš s to obva» rovali? A nič manj vabljive niso postave mladih spokornikov: Savla, Avguština in toliko drugih. Sv. Avguštin, ki je tako velike reči izvršil za božje kraljestvo, je često ponavljal učencem: »Nihče, ki je krščen, naj se brez primerne pokore ne loči iz tega življenia!« Sam je v poslednji bolezni zopet in zopet molil spokorne psalme, prelivajoč obilo solza. Svetnikom ni bilo nokore nikoli do» volj. Te se ogibljejo le prevzetneži, ka» teri teže svojih grehov ne spoznajo; lah» komiselneži, kateri se nevarnosti grehov ne zavedajo: lenuhi, kateri se truda po» kore bojijo. Nam pa bodi resno mar zve» ličanja, zato radi delajmo pokoro, saj po njej upamo rešitve, kakor moli danes pri maši sv. Cerkev (collecta): »Milostno usliši, Te prosimo, Gospod, prošnje svo» jega ljudstva: nai bomo vsi, kateri po pravici za svoje grehe trpimo, zavoljo slave Tvojega imena usmiljeno oteti!« II. predpostna nedelja. Sejavci božje besede. Ljubezniva je prilika današnjega evan» gelila, zlasti zato, ker nam je ni treba dosti razlagati. Razložil jo je Gospod sam. Bilo je ob Genezareškem jezeru. Na obrežju se vzdigujejo' skale pa tudi plod» na polja vmes. Velika množica ljudi je bila tamkaj zbrana. Gospod Jezus pa je stopil v čoln, ukazal odpeljati nekoliko od brega in začel učiti množice v prili» kah. Prvo je povedal priliko današnjega evangelija. Sejavec je Bog, seme je božja beseda, njiva po kateri se seme seje, so pa ljudje. Pa vendar, ali ni že ta njiva božja po» sejana, ali ni Kristus Gospod svoja zlata semena, svoje božje nauke posejal po naši zemlji? Da, ali svet se prenavlja, ljudstva pridejo in gredo, seme božje besede ima svoje sovražnike, zato je treba vedno in vedno znova sejati; zato je Gospod Jezus poslal svoje delavce» sejavce med svet. Kdo pa so ti sejavci božje besede med nami. Ti sejavci so: I. duhovniki v svojih duhovnijah. II. starši v svojih družinah. I. Jezus Kristus je hodil po svoji do» mo vini iz kraja v kraj, zbiral vernike okrog sebe in jih učil; izmed njih je zbral dvanajst apostolov, jim dal ključe ne» beškega kraljestva in ukazal: »Pojdite in učite vse narode!« Glejte, to je učeča cerkev, to je papež in z njim združeni škofje. Od škofov poslani duhovniki pa kot njihovi namestniki še danes izvršu» jejo med nami to božje povelje: »Poj» dite in učite vse narode!« Duhovnik je torej med vami sejavec božje besede. Vsak pridigar, od sv. cerkve postavljen, je sejavec božje besede. Tako tudi jaz stojim sedaj pred vami — sejavec, seme je božja beseda, ki jo oznanjam, njiva pa ste vi, predragi verniki. Toda, če je njiva pohojena, če je skalo vita, če je s trnjem zarastla, je vsaka setev zastonj! Nastane vprašanje, da li ste vi taka njiva, ali ne? Ako pridige ne poslušate z dobrim in najboljšim srcem, vas smem šteti za tako njivo. Zakaj sem to rekel? Dobro srce — je dober namen, ki ga moramo imeti, ko v cerkev pridemo. So pa ljudje, ki pridejo v cerkev samo iz neke navade, brez zavesti, da je pri» diga sveta, za dušo koristna in za zveli» Čanje potrebna reč. Drugi pridejo za kratek čas. Kaj ho» čem doma delati, no, pa grem v cerkev, tam je večja družba in zato večja za» bava. Nekaterim ni toliko za pridigo in sv. mašo, pač pa zato, da se postavijo, mor» da s svojo obleko, ali lepoto, ali de» nar jem. 15 — Zopet drugi pridejo semkaj bolj iz sile, kakor iz potrebe. V cerkev jih mor« da ni prignal strah božji, pač pa človeški, oče, mati ali Bog ve kdo. So tudi taki, ki pridejo semkaj vsi za« mišljeni, zatopljeni v posvetne skrbi in misli, zato malo poslušajo in božja be« seda gre mimo njih brez sadu. Dobe se tudi, kateri vse opomine, vse nauke na druge obračajo in nikoli nase. Še slabši so pa tisti, ki pridige ne po« slušajo, kakor da so to že stokrat slišali, ali pa kakor, da bi bili že preveč po« učeni, da bi jih še kdo smel učiti ali opo« minjati. O tistih, ki se love samo za besedami in kretnjami pridigarja, sploh ne go« vorim. Glejte, predragi v Gospodu, sejavec je tu, seme je tu, a ljudje, ki ne pridejo k pridigi z najboljšim namenom, so le trnje in osat ter suša na prodnati zemlji. Sejavec je tu — seme je tu — a onih, ki bi seme sprejeli — teh ni! Odtod, čujte, je ta čudna prikazen, da se toliko bo« žjega semena poseje — toliko pridiga — žetve pa tako malo, tako malo! Da sprej« memo božjo besedo, nam je treba do« brega srca, dobrega namena, nam je tre« ba tiste velike zavesti, ki nas prepričuje, da duhovnik na prižnici ne oznanja sebe, ampak Jezusa Kristusa Gospoda našega edinega, ki nas je odrešil ter sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega ter bo prišel nekoč sodit žive in mrtve. Treba nam je stalne zavesti, ki naj pre« šine vse naše življenje, da je Kristus Gospod, edina naša pot, resnica in živ« Ijenje. S to zavestjo v srcu bomo tudi besedo božjo vestno sprejemali. S to zavestjo v srcu se bomo tudi lažje otresli posvetnih skrbi in misli med pri« digo in v cerkvi sploh. Kadar stopiš v cerkev, spomni se, da je Bog ukazal Mojzesu sezuti svoje čevlje, preden se je približal gorečemu grmu, da bi poslu« šal Boga svojega Gospoda. Tvoji čevlji so posvetnost — z njo ne hodi v cerkev, sezuj jo s sebe kakor Mojzes svoje čevlje pred gorečim gr« mom, obleci pa dobro volje in zavest, ki ti povesta, da je svet kraj, na katerem stojiš in sveta beseda, katero poslušaš. Ne bodimo podobni oskrbniku Fe« liksu, ki je hotel iz radovednosti poslu« šati apostola Pavla, a je bilo njegovo srce vdano posvetnosti. »Ko pa je Pavel go« voril o pravičnosti in čistosti in o pri« hodnji sodbi, se je Feliks prestrašil in odgovoril: Za sedaj pojdi; ob prigod« nem času pa te bom dal poklicati.« (D. ap. 24, 21—26). Podobni bodimo Mariji iz Betanije, ki je sedla k Jezusovim no« gam in poslušala njegovo besedo. O njej je rekel Jezus takole: »Marija je izvolila najboljši del, ki se ji ne bo odvzel« (Lk 10; 42). * ❖ * .II. Slišali smo do> zdaj, da imajo duhov« niki župnijo za svojo njivo, na kateri sejejo seme božje besede in so tako ne« kakšni duševni sejavci in gospodarji svoje duhovni j e — njive. Poznam pa še neko manjšo duhovni jo ali njivo, ki ima tudi svojega sejavca « gospodarja. Kje je neki ta mala njiva, kdo' je neki tam sejavec « gospodar? Ta njiva je vajina družina, oče in mati; sejavca « gospo« darja sta pa vidva. Sejavci božje besede so starši — njiva so otroci! Prosim vas, bodite pametni sejavci! Pameten sejavec ima svojo njivo rad blizu svojega doma, da jo laže obdeluje, vidi in brani. Tako skrbi tudi za svojo duhovno setev, za svoje otroke, da jih boš imel, po možnosti seveda, vedno blizu doma pred očmi: Tako jih boš lažje učil, branil in vzgajal. Če ima pameten gospodar svojo njivo ob prometnem potu, ali ob pašniku, jo ogradi, da jo tako zavaruje zoper po« škodbo. Tako tudi starši ne pustite svo« jih otrok pohajati brez nadzorstva, po« tepati se po cestah in tujih nezanesljivih hišah. Skrbi, da bo tvoj otrok doma in na potu v tuji hiši in povsod v dobrih rokah, takorckoč ograjen pred vsemi ne« varnostmi, kakor tvoja žitna njiva. Pameten sejavec seje o pravem 'času. Ako je setev prepozna, sta trud in seme zavržena. Tudi mladina se mora pouče« — 16 vati o pravem času. Boljše je zgodaj, nego prepozno! Mlado drevo se upogne, staro se zlomi. Vidiš, tako je treba tudi otroke na vse zgodaj učiti Boga spoznaš vati m moliti ter k dobremu navajati. Otroka je treba v nežni mladosti utrditi, za poznejše boje. Takrat je ura sejanja, ko je dete sprejemljivo za vse dobre in blage nauke, ko še tako rado in zaupno moli, ko z veseljem in rado v cerkev hodi. Pameten sejavec tudi ve, da ima vsaka setev tudi sovražnike, Razno= vrstni ptiči, domači in tuji, ter razne druge živali često škodujejo setvi. Tako tudi tvoji domači setvi, dobri vzgoji otrok, škodujejo različni pohujšljivci, čestokrat že starejši bratje in sestre, po* sebno pa tuja slaba tovarišija. Ena be* seda, eno dejanje in vse dobro seme je uničeno! Na žitno njivo postaviš moža iz slame — strašilo in ptice škodijivke se ga boje. V svoji hiši bodi ti tako stras šilo vsem pohujšljivcem svoje dece! Vsako dobro seme pa ima poleg zu; nanj ih tudi notranj e sovražnike. Zarede se v semenu kaj rade različne glivice, ki uničijo semensko kal. Taka golazen v človeškem srcu so* strasti, ki v otroku rade zadušijo vse seme božje besede. Vsak človek je k slabemu nagnjen, tako tudi tvoj otrok. Zato moraš vse slabe lastnosti na otroku grajati. Napredovati, sam pa z lepim zgledom pravo pot kas zati. Vse to pa ni zadosti! Najboljše zdravilo za to človeško notranjo bolezen sta sv. spoved in sv. obhajilo. Črva, ki gloje korenine dobre setve, more pos polnoma zadušiti le kruh nebeški. Zato pošiljaj otroke pogosto k mizi Gospos dovi! Vendar sejavci božji, jaz in vi vsi, za* pomnimo si o koncu eno resnico. Ves naš trud je zastonj, če Bog svojega bla* goslova ne da. Slomšek pravi: Naše delo je prazno zares brez božjega žegna z nebes. Zato pa vsi brez izjeme moramo prvič moliti, drugič moliti in tretjič ... moliti. Tako, dragi verniki, spoznali smo* das nes, kdo je sejavec božje besede. Dus hovnik za svojo župnijo, starši za svoje družine. Vi bodite meni razorana njiva, ki božjo besedo sprejema in plodi, sami pa bodite svoje njive pametni sejavci. Jaz sem duhovni oče te župnije, vi ste očetje in matere svojih družin, držimo skupaj, delajmo skupaj za božje kra* Ijestvo na zemlji in naše seme bo obro* dilo stoteren sad. Amen. III. predpostna nedelja. t Ciril Metod Vuga: Strah pred ljudmi. »Tisti, ki so pred njim šli, so ga sva» rili, naj molči. On pa je vpil še bolj.« Predragi kristjani! Slepec se ne zmeni za svet, če tudi ga napadajo in mu uka» zujejo, naj molči, naj bo* vendarle tih. »On je vpil še bolj.« Prav imaš, ubogi slepec, le kriči, le vpij, če tudi te nekateri med ljudmi zmerjajo in te silijo, da molči. Kaj bi se brigal za to! Saj oni te vendar ne morejo rešiti tvoje nesreče, ki te sili, da moraš beračiti, oni vendar ne more jo storiti, da bi zopet spregledal. Le kriči: »Jezus, sin Davidov, usmili se me!« Le pri njem je tvoje ozdravljenje, le pri njem je tvoja rešitev. Ne nehaj klicati ga na pomoč, naj tudi cel svet čez te zabavlja! »In on je vpil še bolj.« Glejte, predragi, Jezusu je ugajala ta njegova neustrašenost in stanovitnost, ki se ni dala omajati po nobeni grožnji, s svojo vsemogočno besedo je dal slepcu to, za kar ga je prosil, dal mu je, da je s svo jimi očmi zopet videl. Ljubi moji, na vzgledu tega slepca učite se tudi vi premagovati strah pred ljudmi. Strah pred ljudmi je, ki vam do» stikrat brani, da si ne upate jasno in po* polnoma pokazati in izvrševati krščan» skih dolžnosti. Koliko dobrega se je opustilo zaradi zabavljanja ljudi, iz stra» hu pred ljudmi? __ 17 Zato vam kličem: premagajte ta strah pred ljudmi! Ne brigajte se za govorice hudobnih jezikov! Pustite jih, naj govo> re, kar hočejo in ne odstopite zaradi njih niti za ped od poti krščanskega življem nja! Kako srečni boste, če to storite! Veliko greha bo' manj in vi sami boste bolj utrjeni v krščanskih čednostih! Strah pred ljudmi! Koliko zla je že na* pravil na svetu! Da to spoznate, poglejte le nekoliko na trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa! Farizeji in veliki duhovni judovski so večkrat skušali po svojih privržencih Je* zusa ujeti. A več nego enkrat so se ti-vr* nili, ne da bi bili kaj opravili. Vzvišena beseda Jezusa Kristusa jih je tako' pre? magala, da so svojim predstojnikom do; ma naznanili: »Še nikoli ni kak človek tako govoril, kakor ta človek!« Zaradi teh besed so judovski duhovni sumili, da so1 morebiti njih lastni služabniki skrivni učenci Gospodovi in zato so jim rekli: »Ali ste tudi vi zapeljani?« Slednjič se je njih delo posrečilo. Hlapci so pripeljali Jezusa z Oljske gore v mesto v hišo Kajfeževo. Med hlapci je bil tudi eden, kateremu je bil Peter uho odsekal, pa mu ga je Kristus zopet čudežno ozdravil. To je bilo velikemu dm hovnu znano in^zato je lahko iznova sm mil, da bo ta ali oni hlapec radi tega Je= zusu, če ne radi vere pa radi dobrote, vdan. Kaj so storili hlapci, da bi sum od* vrnili od sebe? Kaj so storili, da bi do* kazali, da nimajo z Jezusom nič opra* viti? Prvi udarec pred velikim duhovni* kom je dal Kristusu hlapec in prav so* rodnik tistega hlapca, kateremu je Jezus uho ozdravil, je na dvorišču izdal Petra. In kaj se vam zdi, prijatelji moji, zakaj so ti hlapci kazali tako mržnjo proti Je* zusu? Zakaj? Zato, ker so se bali zame* riti se svojim gospodarjem. »Če ne po* kažemo sovraštva proti Jezusu, bodo morda mislili, da na skrivnem z njim držimo,« so mislili. Vprašam vas, ali ne ravnajo tako sra* motno tudi tisti kristjani, ki bijejo svo* jega Zveličarja v obraz, to se pravi, ki grešijo zato, da bi bili ljudem všeč? Pa to ni še vse. Še hujša krivica se je zgodila nad Jezusom zaradi strahu pred ljudmi. Poncij Pilat je jasno spoznal, da je Jezus Kristus nedolžen, da ga Judje tožijo po krivici, in zato je vse poskušal, da bi ga rešil. Da bi vsemu svetu poka* zal, kako svéta mu je pravičnost, je skle* nil, da Jezusa izpusti. — Pa kaj je storila besna judovska druhal? Začela je hru* meti in kričati: »Če tega izpustiš, tedaj nisi prijatelj cesarjev!« — In te besede so zmajale Pilata, zagovornik pravice je postal izdajalec pravičnosti, odprl je svoja usta — in Kristusa obsodil k smrti! Kako žalostno in kako čudno! Drugače je bil Poncij Pilat v svojih sklepih neu* pogljiv, neizprosen. Ko so namreč po* zneje farizeji zahtevali od njega, naj spremeni na križu napis: »Jezus Naza* reški, kralj judovski,« — tedaj se jim je zoperstavil; in naj sp še tako silili vanj, on jim je odločno odgovarjal: »Kar sem zapisal, sem zapisal!« in ni se vdal. — Čudno to! Zakaj se prej ni bal, Kristusa po krivici obsoditi k smrti, zdaj se pa brani, spremeniti napis, kar bi ne bila no* bena krivica? — Prej SO' mu Judje grozili s cesarjem; »če tega izpustiš, tedaj nisi prijatelj cesarjev!« To ga je splašilo, da bi se zameril cesarju, in zato se jim je vdal, da je nedolžnega Jezusa obsodil k smrti. Ker mu pa pri napisu na križu ni* so nič grozili, zato je ostal trden! — O strah pred ljudmi! Kake krivice izvršu* ješ celo nad Najsvetejšim! Zdaj se obračam do tebe, predragi kristjan, in te vprašam: Če je strah pred ljudmi, ki je nedolžnega Jezusa treščil v obraz in ga po krivici obsodil k naj sr a* motnejši smrti — ali se boš ti potem rav* nal po strahu pred ljudmi? Ali se boš odpovedal pobožnostim sv. vere in se vdal grehu zaradi ljudi, zato, da bi se ljudem ne zameril? Če tako misliš, če ho* češ gledati le na to, kar svetu ugaja, po* tem le vrzi od sebe vsako čednost in daj srce pregrehi v naročje. Zakaj vse* mu, kar boš dobrega in pobožnega sto* ril, vsemu se bo svet smejal, vse ti bodo ljudje ometali z blatom. Če večkrat prej* meš svete zakramente, porečejo, da si — 18 — hinavec. Če se ne potepaš okoli in si rajši doma, porečejo, da si čudak. Če manj piješ, nego drugi, porečejo, da si skopuh in stiskač. Če drugemu razža* Ijenje odpustiš, rečejo, da si šema in bojazljivec. —- Ali bomo ta in druga de; la pobožnosti opustili zato, ker se strm peni jeziki norčujejo iz njih? Nikakor ne! Ti udariš Kristusa vnovič v obraz, ti ga vnovič križaš, če privoliš v greh iz strahu pred ljudmi; če opuščaš to, kar ukazuje Kristus in delaš to, kar hvali svet. Luna ne spremeni svojega potu, četu; di psi nanjo lajajo. V starih cerkvah se dobe tupatam slike svetnikov še iz pra; starih časov, ki niso Bog ve kaj umetno narejene. Obraz je popačen, telo nerodno, postava grda; kdo ve kak mojster;skaza je mazal okoli njih? Pa ali ti svetniki nehajo biti svetniki, zato ker so te njih podobe tako slabo napravljene? Ne! Tako tudi pošten kristjan ne ne; ha biti pošten kristjan, četudi ga hu; dobni jeziki delajo slabega in ga slikajo z najgršimi barvami. Ne pozabimo be; sed sv. Frančiška, ki je rekel: »Vsak človek je toliko vreden, kolikor je pred Bogom vreden!« Pa porečeš, to je vendar hudo, da je človek od drugih zmiraj pikan in zbadan in zaničevan. Res je to hudo in to tudi boli pošteno dušo. Pa, ali je mogoče tej bolečini se odtegniti! Svet je bil zmiraj tak, in takšen je in takšen ostane, da namreč zaničuje in preganja dobre in pobožne ljudi. Ko so šli Izraelci iz E; gipta, iz te brezverske dežele v obljub; Ijene dežele, so se morali na poti v ob; ljubljeno deželo zmiraj vojskovati s so; vražnimi narodi, z Egipčani, z Amoniti in Amalekiti. In še, ko’ so že prišli na mejo obljubljene dežele in celo pred zi; dovi jeruzalemskega mesta, so imeli še boje s Kananiti in Jebuziti. — In tako je v vseh časih. Bodi kateregakoli spola in stanu, ti, pozemeljski romar, ki si za; pustil kraj brezvercev in hitiš naprej v obljubljeno deželo nebeško, na poti v nebeški Jeruzalem prežijo sovražniki povsod na tebe, da te ranijo s svojimi strupenimi jeziki! In pismo pravi: »Brez; božneži sovražijo tiste, ki so na pravi poti!« Zakaj neki to? Zato, ker življenje pravičnih sramoti življenje brezbožne; žev! Življenje pravičnih jih zbada, ker stoji pred njimi kakor živo očitanje njih pregrešnosti, in to jih jezi in zato jih sovražijo! Ne morejo ljubiti na bliž; njem, kar delajo oni ravno nasprotno! — O velblodu ali kameli se pripovedu; je, če pride do čiste vode, da jo z nogami poprej skali, preden pije; kamela nam; reč da se boji, videti v čisti vodi svojo grdo podobo. — Kaj se torej tako bojiš zaničevanja ljudi, preljubi kristjan! Glej, tvoji zasmehovalci nočejo videti le svoje lastne pregrešnosti in ostudno; sti! — Misli na to, kar je rekel sv. apo« stol Pavel: »Vsi, ki hočejo pobožno ži; veti z Jezusom Kristusom, bodo prega; njanje trpeli.« Kako dolgo pa boš prenašal to trplje; nje? Ali vekomaj? Ne! Prišel bo dan, tisti dan, o katerem pravi sv. pismo: »Pravični bodo poveličani stali pred ob; ličjem svojih preganjalcev.« Kako ve; lika bo takrat tvoja čast, kako veliko tvoje veselje! Nehote se človek tukaj spomni na Noeta in njegovo barko. Če je bil kdo zaničevan, je bil Noe zaničevan in za; smehovan. Noe je živel med ljudstvom, katerega grehi in hudobije so vpile do nebes za maščevanje. Noe pa je bil pra; vičen mož in je storil vse, karkoli mu je Bog zapovedal. Zato’ je dosegel milost pri Bogu, da mu je bilo dano že naprej videti stvari, katerih svet ni slutil, do; godke polne gorjà in groze. Na božje povelje je tesal barko in je obenem na; znanjal sodbo božjo, ki ima kmalu na svet priti. V začetku je to ljudi morda presunilo in pretreslo; ko je pa več let prešlo in se Noetovo prerokovanje ni izpolnilo, tedaj pa — ubogi Noe — tedaj se je cela ploha posmehovanja in norče; vanja nanj vsula. In to je dolgo trajalo. Ko so se pa otvorile nebeške zatvornice in je kakor iz škafa lilo 40 dni in 40 noči, in ko so hkrati iz zemlje udarjale vode od vseh strani, ko je voda nagloma — 19 — rastla in vse pred sabo podirala, tedaj1 se je pa zaničevanje spremenilo v bridko žalovanje in klicanje na pomoč. In ko je slednjič utihnil zadnji klic v tem straš* nem potopu, tedaj je povsod bilo vse mrtvo, povsod le — morje brez kraja! — Samo Noetova barka, ki so* jo vode dvig* nile in so jo angeli božji varovali, je mir? no plavala nad vodami, in Noe je bil re? šen smrti, on je slavil zmagoslavje nad smrtjo. Če bi ne bil svet mož, bi bil zdaj lako z bogatimi obrestmi povračeval svo? jim posmehljivcem njih zaničevanje. Ta prizor, samo še veliko strašnejši, se bo ponovil še enkrat, in sicer na dan poslednje sodbe. Zdaj se ljudje smejejo tvoji pobožnosti, tvoji sramežljivosti itd., in pravijo, da si prismojen, da si »nazaj«. Pa pride dan, ko se bo to spremenilo in obrnilo. Kakor je Noe, v barki dobro spravljen, poslušal kričanje tistih, ki so se potapljali, in s hvaležnostjo do Boga gledal na srdito morje, tako boš enkrat tudi ti, krščanska duša, dobro spravijo? na v Jezusovem srcu, poslušala jok in škripanje z zobmi tistih, ki bodo padali v pekel, gledala boš na ognjeno morje, ki jih bo požiralo. Ali te ta misel, ali te to upanje ne bo potrdilo, da ostaneš stanoviten! Pusti jih, naj govore, pusti jih, naj zabav? Ijajo! Enkrat bodo iz peklenskega pr e? pada gledali v nebeške prostore, tam bodo videli zveličane in govorili bodo z besedami sv. pisma: »To so oni, ki smo jih nekdaj zasmehovali in zaničevali! Mi nespametni, smo imeli njih življenje za neumnost in njih konec za sramoto. Glejte, zdaj so prišteti med otroke božje in njih delež je med svetniki!« Zato pa, kristjan, bodi srečen, ne boj se ljudi, stoj trdno! Ker ti je določeno, da se moraš na svetu vojskovati in tr? peti, kakor so se vojskovali in trpeli svetniki, zato oboroži se s potrpežlji? v ostjo. Da potrpežljvosti ti je treba združene z odločnostjo! Ko je sv. Brigiti umrl njen mož, tedaj je celo premoženie razdala med uboge. Čeprav je bila plemenitega stanu, se je revno oblačila ter revežem in bolnikom stregla in noč in dan z molitvami in do? brimi deli Bogu služila. Zaradi tega so jo njene sovrstnice hudo napadale, pa tudi nižje ljudstvo jo je zaničevalo. Kaj pa je svetnca storila proti tolikim na? padom od vseh strani? Tako le je vedno odgovarjala: »Za? radi vas nisem začela, zaradi vas tudi ne bom končala!« Ravno tako, kakor slepec v današnjem evangelju. To priporočam tudi tebi, predragi kri? stjan! Če te hudobni jeziki napadajo in zaničujejo, pusti jih, naj govore in kle? petajo, ti veseli se v svojem srcu in reci: »Zaradi vas nisem začel, zaradi vas tudi ne bom končal!« Bodi podoben slepcu iz današnjega evangelija, o katerem smo slišali: »In on je vpil še bolj!« Amen. I. postna nedelja. O postu in postnem času. (Razprava po P. Scherorsju, Bibliothek fiir Pre? diger II 172.) Postiti se najsplošneje pomeni: zdr? žati se vsega, kar prijetno draži čute, zlasti pa se zdržati jedi in pijače. Dà, katekizem šteje k postu vsa dela pokore, mrtvenja in zatajevanja. Zakaj trem osnovnim grešljivostim, ki so »poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja«, se postavljajo tri vrste dobrih del: mo? litev, post in miloščina«. Zato sveti oče? tje pogosto in krepko govore o »jeju? nare a vitiis« (držati post od grešnih na? vad) kot o najodličnejšem postu. Komur je pa resno mar, da bi se pri? boril k popolnosti, bo vprav spokorni zdržljivosti od užitkov dajal važno me? sto; zakaj če se je že prvi odpad od Boga zgodil s pregrešnim užitkom, ali ni Čisto naravno, da se mu zopet bližamo z odpovedjo nasladju? Kjer je pokvara prvo napadla in se najbolj razpasla, tam je tudi najbolj treba obnove; tam, kjer se je krivda začela in je najhuje rasla, je — 20 — tudi klic po zadoščenju najglasnejši. To misel so že Judi in pagani razločno ali le nejasno sluteč spoznali ter so posvetili post v bogoslužno delo; modrijani pa so ga smatrali za vajo, ki prija duhu in telesu. Mozesov post Ex. 34, 28, Deut. 9, 9; Samuelove matere 1 Kr. 1, 7; Davidov 2 Kr. 1, 7; in sicer ps. 118, 25; Tob. 3, 12; 12, 8; Jud. 8, 6; Dan. 9, 3. Strogo so se postili nazirejci, med katerimi je naj= znamenitejši Janez Krstnik (Mark 1, 6). A šele krščanstvo je post v njegovem pomenu najgloblje doumelo ter ga naj j popolneje uporabilo. Jezus se je s 40= danskim postom posvetil za javno uče= nje, je razodel učencem moč posta (Mt 17, 20) in njega pravi način, ko jih svari pred farizejskim izpridkom (Mt 6, 16 ss.); napoveduje, da se bodo tudi učenci postili, kadar jim bo ženin vzet (Mt 9, 15). In res so tudi apostoli vernikom post priporočali (2 Kor 6, 5) ter se sami često postili, zlasti ob važnih opravilih (2 Kor 11, 27; Ap. dela 13, 2, 3; 14, 22). Kaj čuda torej, da so se te svete vaje, čim se je krščanstvo v narodih ukore* ninilo, nasploh goreče oprijeli. Že sv. Polikarp opominja Filipljane, naj »bodo trezni v molitvi in naj se silijo k postu«, da se bodo lažje ustavljali skušnjavam. Dà, kar je cerkvenih očetov in učiteljev, toliko je prič o vnemi za post pri prvih kristjanih, zlasti pri mučencih in pu= ščavnikih. Ako je tedaj Cerkev pola* goma izdala določne odredbe o postu, ni nič novega vpeljala, marveč je le mno* goštevilne lepe cvetke, ki jih je bil vrt božji že iz svoje plodovitosti obrodil, povila v lepo urejen venec. Zlasti si prizadeva Cerkev, da bi v postnem času vernike nagnila k vnete* mu, bogoljubnemu postenju. Evangelij na pepelnico svari pred hinavščino, tisti od prve postne nedelje kaže na Jezusov zgled. List na pepelnico (Joel 2, 12 ss.) podaje najčvrstejše spodbude. Postni čas je čas resnobe in pokore. Zveličar se nam ne javlja več kot lju* beznivo dete, ampak stoji pred nami v visokosti in resnobi moške dobe. Na* pori življenja se mu poznajo. Njegovo delo je raslo iz dneva v dan in stoji kot velikansk spomenik pred očmi vse ju* dovske dežele. A zbudil je tudi zagrizen odpor sovražnikov. Pomlad se je smehljala v deželi, ko je šel Jezus, prehitevajoč učence, pred ve* liko nočjo v Jeruzalem. Palme so mu cvele ob potu; na cvetno nedeljo so se mu usipale njih veje pod noge, ko je imel slovesen kraljevski vhod v mesto; na veliki petek mu je dala palma tra* move za križ, da so nanj v smrt razpeli zavrženega Kralja. To je občutje svetega postnega časa. In kristjani, ki jim je najslajše opravilo, da doživljajo Gospodove skrivnosti, voljno in rado gredo za njim, če ne v smrt, pa vsaj »v tabor krščanskega vo* jevanja«, kakor značilno pravi o postu sv. Cerkev. Res je post kakor velika, iz* redna vojna in orožna vaja, ki naj ar* mado krščanskih vojakov znova izuri k ročnosti in spretnosti krščanskega živ* Ijenja. Vsa pobožna dela te dobe: po* množena molitev, več božje besede, predpisani post in dolžni prejem sv. za* kramentov. že po naravi poživljajo krščansko življenje, budč veselje in pri* pravnost zanje. Tako pripravlja Cerkev v svojem naročju vstajenje in življenje, kakor zunaj priroda s svojim tihim in tajnim snovanjem iz smrti budi pomlad in blagoslov poletja, in kakor je sam Zveličar dal, da je iz križa, iz orodja in znamenja smrti, vzčšlo njemu in nam novo življenje. Qua vita mortem per* tulit et morte vitam protulit. Zbornik svečenikov sv. Pavla Izhaja mesečno s homiletično prilogo „Verbum Dei“ UredništvorSfafl&oStoHČjfera^Piedimonte vudnini „Zborasvečenikov",ki znaša251irlet-del Calvario (Gorizia). no- Udnino pošljite na blagajnika, Mons. Anton Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. Uprava: Tipografia Catto lica, Goxma- Riva ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: Piazzutta 18. stane „Zborniku 20 lir— 60 Din. — 8 šilingov. Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana Naročnina: Za/ta///o je naročnina vključena 20.441, Wien 60.107. V KRISTUSOVI ŠOLI HEMŠKI SPISAL «. KASIJAN RARG KAP. REDA ..... PRVI ZVEZEK: .. MALA SKRIVNOST VSEBINA: Predgovor - Navodilo za ta tečaj—1. poglavje: Žari naj v srcu, žari naj v roki!—2.poglavje: Mala skrivnost notranjega življenja. — 3. poglavje : Mala skrivnost vtisnjena z ognjenimi črkami.— 4. poglavje: Kako so se nekateri naučili male skrivnosti.-----5. poglavje: Krepka beseda, mala skrivnost hudo skušanih in zelo zaposlenih. — Tolažba v hudih skušnjavah. — 6. poglavje:Mala skrivnost na različnih stopnjah notranjega življenja. — 7. poglavje: Mala skrivnost po- stane velika.— 8. poglavje: Velika skrivnost in njeno delovanje v du-....... šah. — Dodatek. = ■ . SLOVENCEM PRIREDIL 0. HERMAN VODENIK REF. CISTERCIJAN Ta Knjižica na poseben način uvaja v duhovno življenje ljudi, ki žive meri svetom, preproste iri na-Ptaražene, starejše in mlade. Obsega 72 strani. Cena gjiri. Naročite v KATOLIŠKI KNJIGARNI v Gorici 'tZAkAà.&AAk&.k&Aj® JOSIP KERSEVANI Gorica - Piazza Cavour 9 — - - Stolni trg 9 desno Zaloga šiualnjh strojev, dvokoles, gramafonov, samokresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim predmetom iGLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „ BIANCHI f Brata Abuja - Gorica f 4 ulica sv. Antona 4 ^ 4 Zaloga vipavskih, briških ^ 4 ----in istrskih vin.-- ► wv ww w w zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni Gorica, Travnik 5-11 — Od 9-12 in 3-5 Dr. L MERMOLJA ' JOSIP LIPICER ’ JOSIPIM PODGORNIK RESTAVRACIJA CENTRAL to rmi izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev ' v Gorici v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom. — ulico Morelli štev. 17 Posrebruje in pozlačuje v 1 \ ••••••••••••«•••••••••••••••••e ; Andrej Golja, Gorica j °gniu in prenavlja stare : Travnik 22 S predmete po kar se da njzki ceni. Splošno lastni : « • trgovina hišnih kuhinjskih izdelek. • j potrebščin. J ^ J ••••••••••«•••••••••••••••••••S AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAASS Andrej Fiegel ! Restavracija in gostilna s prenočiščem. TRAVNIK TRAVNIK » » #- ^ ^ Moderna tvrdka ^ ^ in skladišče cerkvenih predmetov FRANC LEBAN GORICA - VIA DUOMO št. 7 f..........—------------------ ----- JOSIP CULOT GORICA - RAŠTEL 2 Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij.-Specialitete športnih oprem in sandalov. tL-nr-------iirT^STiiT ~iTiS~TiTTTi ■ "1 «-- Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦♦♦♦ Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju. ^ ^ Delo solidno. Cene brez konkurence. ^ f