Poštnina platana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto I. St. 20.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, polletno 30 Din, letno 60 Din, za inozemstvo 90 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Urednik in izdajatelj Ivan Zorec v Ljubljani.
Ljubljana, 2. decembra 1932.
UU19i
1 JA
Upravništvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12 Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
NAZAJ K. PREŠERNU!
Clegia svojim rojakam
Zemlja Kranjska,' draga mati! Kdaj bo vtihnil najni jok?
Al kdej bova vidla vstati,
Bratov jest, ti čast otrok ?
Glej, kak ljubi sreča tebe,
Ti derži odpert svoj rog,
Krajnc! ozrl se okrog sebe,
Nje dari šti krog in krog. .
Skrite šti gora zaklade,
Zmeri polje ti ravnin,
Paš bogatih zelenjade,
Šti domove ti dolin;
In po cestah šti vozove,
In po tergih šti druhal,
Šti, ki nosi jih čolnove Save in Ljubijance val;
Naše čverste šti junake,
Milih deklic cvet poglej,
Uma bistriga rojake Z’ mano šti ino povej:
Kaj de čast očetov glasa Nima v’ pesmah starih dnov,
Kaj de v’ zgodbah zdajn’ga časa Brati slave ni sinov ?
Nazaj k Prešernu!
Vsepravična usoda poklanja, kadar je potreba in stiska največja, od stoletja do stoletja, od dobe do dobe narodom in ljud9tvom, ki jim je prisojena neka bodočnost, može, ki se s svojo osebnostjo pno visoko iznad svojega časa in svoje okolice, ljudi silnega, nadovladujočega duha, da kažejo svojemu narodu pot, da so mu učitelji in voditelji, vogelni kamni in mejniki njegovih usod. V mogočnih svobodnih narodih so to veliki misleci in umetniki, državniki in politiki, imperatorji in vojskovodje.
V	šibkih, maloštevilnih in nesvobodnih ljudstvih so to kulturni in politični delavci, znanstveniki, umetniki in poetje, ki s svojo daljnovidnostjo, s pro-dirnostjo svojega uma, ■/. vseodzivnostjo svoje duševnosti ter s popolno zraslostjo in prepojenostjo lastnega življenjskega smisla in usode s smislom in usodo svojega naroda globoko, naravnost usodno občutijo temeljne potrebe časa, osnovne življenjske nujnosti, ki so potrebne za obstoj in razvoj naroda, katerem so bili poslani. Ti možje, ti izbrani vodniki navadno ne učinkujejo samo s kakimi dejanji, marveč s svojim celokupnim delom, s svojo celotno osvajajočo osebnostjo, ki preobraža čas in mu vtisne pečat svoje sile in volje. Ti so izraz kolektivnih teženj svojega naroda, dasi pogosto te težnje še nevidno in nezavedno počivajo v neprebujenih ljudskih plasteh.
l’rav zategadelj pa se v vseh narodih tako cesto dogaja in je v politično odvisnih, socialno šibkih in neprebujenih ljudstvih malone pravilo, da zakrivajo te prave, usodno dane voditelje in učitelje naroda v dobi njih življenja neke navidezne veličine, majhni, prilagodljivi duhovi, izrabljajoč in
V’ sedem gričih je prebival Volk, in jastrob tankovid, Ko je že Navport umival Več sto let Emone zid.
Caj de ptujc ne ve od mesta, Ko de tu megle je dom,
Ko de skozi pelje cesta,
Kje, kjer val morja se lom’?
Prešeren Vrazu!
služeč koristim dneva s toliko spretnostjo, da učinkujejo na dobo — vsaj vnanje — z neko nesorazmerno, nepravilno, potomstvu le stežka pojmljivo silo, medtem ko stoje resnični duhovni vodniki kakor neopaženi v ozadju. Njih učinek na dobo je navidez podrejenega pomena, opazen in pregledan v vsej svoji razsežnosti samo prodirnejšim in finejšim sodobnikom, zato pa tem trajneje in tem globlje delujoč v bodočnosti. Življenje teh mož, malo priznanih in malo razumljenih v njih času, je skoraj redoma globoko tragičen, težak martinj, neredko-kdaj združen celo s fizičnim pomanjkanjem, preganjanjem, blatenjem i« zasramovanjem, medtem ko se razni gromovniki in majhni praktični duhovi, ti namišljeni, zgolj vnanji reprezentanti, košatijo v obilju ter dičijo z malo zasluženimi zemskimi častmi. Vse življenje teh, ki služijo duhu in se pokore svojemu notranjemu zvanju, je tedaj neprestano samožrtvovanje in ena sama neprekinjena borba z zastopniki neduha, z oboževatelji gmote in majhnih osebnih in tujih koristi, dokler naposled tragično ne izkrvave v tej brezupni borbi, dozdevno poraženi, v resnici pa zmagovalci bodočnosti.
Slovenska preteklost nosi obilo, preobilo sledov takih tragičnih izkrvavitev. Najtragičnejša, še danes najpretresljivejša je izkrvavitev Prešernovega genija.,Usoda tega prekrasnega, svetlega, širokega duha, ki je takorekoč brez priprave v dotlej zaničevani, neizlikani govorici neukih kmetov in hlapcev zapel narodu, malo zavedajočemu se svoje sile in enotnosti, svoje presunljivo lepe stance in sonete, se je zdela usodno pomembna in globoko simbolna za usodo vsega rodu, ki je — zapisan neizbežni smrti — v svoji poslednji bolečini iztisnil svoj labodji spev iz grla, da bo nato onemel,
Kaj de vedno še zakriva Zemljo našo temna noč,
Kaj de slave ljubezniva
Zarja Krajncam ne napoč’?
Itaka ni bla bogata Žita, vina, konj, ljudi,
Tesna, majhina, gorata,
Vunder davno že slovi.
Ker jo ljubil je do smerti,
Vsak ji sin ostal je zvest,
Memu Itake vse čerti,
Kar Odisej vidi mest.
Krajnc! ti le dobička išeš,
Bratov svojih ni ti mar,
Kar ti bereš, kar ti pišeš,
More doti gotov dnar!
Kar ni ptuje, zaničuješ,
Starih šeg se zgublja sled,
Pevcov svojih ne spoštuješ,
Za dežele čast si led! —
Tiho pesem! — bolečine Ne razglašaj naših ran,
Ce nečast te naša gine,
Domu Krajnc moj zvest postan’! — (France Prešeren leta 1833.)
še preden je začel polno živeti, in se bo kakor njegov pevec odel v čimdalje globljo in mrkejšo brez-besednost ter naposled nepovratno zatonil v resignacijo, v smrt. Toda — Usoda sšma ni hotela tako.
Velika žrtev Prešernovega življenja ni bila zaman. Iz nje so kakor iz plodno pognojene njive pognale temu narodu nove kali in novi sokovi, ki so ga osvestili in prebudili v novo, tvorno in razgibano življenje. V Prešernu je našel narod svoje potrdilo.
In kakor se narodom v dobah njih velikih notranjih stisk in potreb rode navadno njih najboljši duhovi, da se znova osvestijo ob njih, da se prerode in okrepe za novo življenje, tako se ti narodi ob urah težkih pretresov, v časih usodnih notranjih zmed in zablod vračajo nazaj k tem svojim osrednjim duhovom, da ob njih znova premerijo svoje sile, globino in moč svojega bistva, veličino svojega duha in možnosti svoje rasti, da se prečistijo in napijo poguma in probojne moči za nov življenjski pogon. Saj vidimo, kako se veliki nemški narod danes, na tem življenjsko-usodnem razpotju svojega življenja, povrača nazaj k svojim osrednjim duhovom, da ob jubileju kakega Goetheja, kakega Gerharta Hauptmanna dokažejo svetu in samemu sebi vso pristno in nepotvorjeno veličino in globino duha svojega ljudstva.
Vsa veličina in globina duha slovenskega ljudstva je zaobsežena v Prešernu. V tem pevcu trpke, moške lepote in tragične ljubezni, ki je s svojo pesmijo na mah postavil svoj rod v krog kulturnih evropskih narodov, je vtelešeno najčistejše bistvo slovenskega človeka. Zato bi morala biti vsaka obletnica pesnikovega rojstva slov. kulturnemu človeku njegov največji narodni praznik. Kajti ta blodni slovenski Odisej, ta »najomahljivejši trs v
Že pred sto leti je Prešernov genij, tavajočemu in blodečemu narodu pokazal pot. Tudi danes je čas tavanja in iskanja, ko so mnogi med nami zgrešili smer. Naš današnji čas je prebridko podoben času izza Prešerovih dni. Vrnimo se torej nazaj k svojemu osrlednjemu glasniku, svojemu najvišjemu kažipotu, svojemu najžarkejšemu svetilniku./Tej misli posveča „Slovenija“ pričujočo številko ob Prešernovem
rojstnem dnevu 3. decembra
puščavi kranjske književnosti«, kakor se je imenoval, je nosil v sebi najvernejši in najzanimivejši kompas: čvrsto, neomajno in samoumevno ljubezen do svoje »tesne, majhene, gorate« Itake-Slovenije. Videč pred seboj jasneje nego kdorkoli ob njegovem času vse težke in usodne napake svojega rodu, kakor so nebratstvo, needinost, nejevera vase, nezvestoba rodu, omalovaževanje domačega in občudovanje tujstva, nevelikost razkosanega ozemlja, neznatno število, je vendarle zapel že pred sto leti svojim rojakom bodrilno Elegijo, ki je zlasti danes tako živa, resnična in potrebna kakor le kdaj:
»Itaka n i bla bogata žita, vina, konj, ljudi, tesna, majhena, gorata, vendar davno že slovi, ker jo ljubil je do smrti, vsak ji sin ostal je zvest, mimo Itake vse črti, kar Odisej vidi mest.«
Da, prijatelji maloverni in malodušni, ne silno število duš, ne bogastvo in ogromne zemlje, samo ta verna, globoka, v lastni zemlji zasidrana ljubezen je stvariteljica narodov, netiteljica njih bodočnosti! Samo ta ljubezen je vznašala krila Prešernovemu geniju, da se je vzpel preko svoje dobe in svojega rodu, ter se zapisal v njegovo osrčje kot njegov najosrednejši duh. Samo iz te in take ljubezni bo črpalo slovenstvo svoje sile za bodočnost Zato nazaj k svoji zemlji, nazaj k Prešernu!
Damčarjem.
Dobrovski.
»Perjatel! ki ’z sveta prideš, mi povej po pravici,« Dobrovius modrost praša Kopitarjovo:
»Al Dubrovničanov, serpski, ali mar verli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal?«
Kopitar.
Gaj, daničar, daničarska druhal? svoj pišejo jezik, Slavšine ti južnih so janičarji dežel.«
(France Prešeren.)
—ar;	Pogled čez sto let
Leto 1930 je za nami, leto 1932 hiti h koncu, bliža se leto 1933 in za njimi kulturno pomenljiva leta za tega, ki zna ceniti dejanja onih, ki so nam položili temelje slovenske preroditve — sto let pred nami. Sto let poprej — ! Kako smo se spomnili, kako se vredne izkazali vnuki Prešernovega naroda in časa. v katerem je živel, delal s sotvorci nove naše dobe veliki naš pesnik? Stoletnica rojstva »Čebelice« je šla skoro neslišno mimo nas, stoletnica »Gazel« enako, stoletnica »Sonetnega venca« pojde bržkone tudi. Da bi nas dobilo pripravljene vsaj leto 1935, stoletnica smrti onega Čopa, ki mu je prijatelj Prešeren posvetil najglob-lja svoja dela! Naj bi vsaj leto 1936 bilo veselo leto, začetek tudi za nas tistega »zlatega veka«, o katerem je v Vencu pel, da
Vremena bodo Krajnčani se zjasnile,
Jim milSi zvezde k&kor zde j sijale.
Jim pesmi bolj sloveče se glasile
da prišel zopet nov Orfej bo,
De bi nam serca vnel za čast dežele,
Med nami potolažil razpertije,
In spet zedinil r6d Slovenš’ne cele!
Zbudil in zedinil »rod Slovenš’ne cele«!
Spet zedinil, ker
VESTNIK
Narobe Kato n.
Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, Lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis, placuit, sed victa Catoni;
Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe Katon.
(France Prešeren.)
Med Vrazom in Prešernom
»Nicht mehr wird Oich die alte Wunde brennen, Dass fremd das Vaterland ist seinen S5hnen,
Dass sie sich scheun Slowenen steli zu nennen, Das abhold sie den teuren, siissen Tonen,
In denen sie die Mutter auferzogen,
Nur fremder Sitte, fremder Sprache t'rohneti. (Preš.: Dem Andenken des Matthias Č6|>, 1835.)
Pokrajinska razcepljenost Slovencev v Prešernovi dobi je dala tudi kulturnemu in literarnemu življenju naroda poseben pečat. Neenotnost, pomanjkanje skupnega središča, ki naj bi usmerilo sredobežne sile k enotnemu cilju, vse to je v prvi vrsti le posledica pokrajinske razcepljenosti. Vodnikovo literarno delo ni bilo tako ^ mogočno in silno in ni prodrlo tako daleč, da bi mu bile priznale vse slovenske pokrajine v spornih zadevah odločilnost, ali celo vodilno veljavo. In tudi vezi s preteklostjo, z delom slovenskih protestantov, z njihovim književnim jezikom so bile pretrgane. Delavci Prešernove dobe torej niso imeli in tudi niso mogli imeti skupnega, že določenega in kodificiranega književnega jezika. Stali so praznili rok pred praznimi tablami«.
Samo visoko nadpovprečna umetniška sila bi bila mogla premostiti pokrajinsko razcepljenost in
Viharjov jeznih merzle domačije Bile pokrajne naše so, kar Samo!
Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jžnio Pozabljeno od vnukov veter brije.
Takrat, Samo, je bil »rod Slovenš’ne cele« prvič skupaj pod enim vodstvom, eno vlado, tvojo Knežjo domačo roko. Potem
l
Obložile očetov razprtije Z Pipinovim so jarmom sužno ramo;
Od tod samo kervavi punt pozn&mo,
Boj Vftovca in ropanje Turčije...
In danes? Vsa Primorska do goriških Brd in še čez v beneško ravan, od tam do Zile, Beljaka in Gospe Svete — trpi in čaka velik del Slovenš’ne, da pride drugi Samo in spet zedini slovenski rod v eno narodno celoto, v eno državno skupnost, da bo tako konec tisočletnega robovanja tujcu in pričetek dobe velikegaj samobitnega ustvarjanja na vseh poljih. Toda kot pred sto leti velja še danes to, kar je pisal Čelakovskemu, svojemu češkemu prijatelju, pošiljajoč mu v oceno svoj veliki »Krst pri Savici« dne 22. '^vjrusta 1736: »Živa vnema, ki vlada med Čehi po poročilih gospoda — — , navdaja nas z veseljem Jn upanjem na boljšo bodočnost za Slovane; mi se samo bojimo, da poprej naša narodnost ne propade.« »Der rege Eifer der bei den Czechen nach den Berichten des Herrn Pro-fessors Pressel, H. Maha, Dr. Amerling herrscht, erfiillt uns mit Freude und Hoffnung auf eine bes-sere Zukunft fiir die Slawen; wir fiirchten nur dass nicht eher unsere Nationalitat zu Grunde geht.«
Velja še danes?
Za Slovane so res prišli boljši časi: pred sto leti je bila le ena sama neodvisna slovanska država; Poljaki imajo danes svojo veliko državo 32 milijonov (vključivši Ukrajince v sedanji Poljski), Čehi in Slovaki imajo svojo republiko, Slovenci smo s Hrvati in Srbi združeni v eni državi, Bolgari imajo svoje lastno kraljestvo in morda ni daleč čas, ko se združita obe v eno državno skupnost, kar bi bilo za vse Slovane na jugu velika dobrota, za cel Balkan pa podlaga za balkansko veliko federacijo, ki bi šele mogla kljubovati vsem intrigam zapad-nih velesil ter postati od njih nele politično, nego tudi finančno in gospodarsko nezavisna.
Stoletni razvoj Evrope je do danes za' slovansko narodno bilanco vkljub vsem sodobnim težavam vendarle zelo aktiven, dasi se dobro zavedamo nevarnosti, ki pretijo od vseh strani, nele vsemu obstoječemu političnemu, narodnemu in socialnemu redu Evrope, nego tudi poedinim državam, zlasti mladim, z letom 1918 rojenim slovanskim državam.	.a,
In prav te dni, ko se črni glasovi širijo o nekih sovražnih načrtih, kako bi prijazni sosedi radi ponovno sebi v korist izpremenili evropski zemljevid, je dobro, da premerimo vso dolgo dobo od »Ilirije oživljene« preko »Krsta pri Savici«, »Zdravice« in Poezij«; precenimo leta 1848, 1866/7, 1878 itd., vse do leta 1918 in danes. Premislimo dobro, kaj se je vse v tej stoletni dobi preobrnilo, razbilo in za večno izginilo, kar se je pred svetovno vojno zdelo neverjetno in nemožno, in potem hladno zaključimo svoj račun. In ta račun pravi: Slovan je postal svoboden gospodar svoje usode, odločuje o svojem življenju končno sam, nastopa v zgodovini kot tvorec lastnih narodnih držav kot še nikoli poprej. In to je nekaj v okoliščinah, ki zahtevajo od njega ves duševni, gospodarski in — vojaški napor prav radi zemlje lačnih sosedov! Kdor se tega do dobra ne zaveda, naj premisli le to, kar izpoveduje grof
združiti krajevne komponente v skupno slovensko poslednjico.
Pomanjkanje priznane visoko nadpovprečne umetniške sile in radi tega pomanjkanje že kodificiranega književnega jezika, je moralo roditi med pokrajinskimi pisatelji dvome in iskanje. Natur-nemu uveljavljanju jezikovnih posebnosti pokrajinskih narečij ni nikjer nasprotoval že priznan književni jezik, ki bi bil v tem primeru posebnosti narečij brez škode vsesa; in jih porabil v svojo lastno obogatitev. Tako je smel ali vsaj mogel vsak pokrajinski pisec smatrati svoje narečje, ki mu je bilo najbližje in ki ga je najbolje poznal, za izhodišče svojega literarnega udejstvovanja.
V	primerih, kjer niso bile jezikovne razlike prevelike, je bil sporazum med pokrajinskimi središči lažji, lahek na primer med Celovcem in Ljubljano. Težje pa je bilo med Ljubljano in Gradcem. Tu so tvorili najaktivnejši krožek možje iz Malega Štajerja, ki je bil jezikovno bližji sosednji hrvaški kajkavščini kakor gorenjski slovenščini in ki je bil tudi geografsko bližji Varaždinu in Zagrebu kakor Ljubljani. A še predno je mogel graški krog Malih Štajercev stopiti z večjim delom v javnost, je že dobila Ljubljana odločilno premoč.
Štiri bukvice »Kranjske Čbclic<v s Prešernovimi pesnitvami so postale centripetalna sila, ki se ji niso mogli pokrajinski pisci odtegovati. Za graški krog in njega najvidnejšega člana, Stanka Vraza, je postala nujna potreba bližati se Ljubljani in čbeličarjem. Vraz se je zavedal ogromnega pomena, ki ga je imela »Čbelica za vse Slovence in napisal M. Čopu slovensko pismo:
... Ako se Vam leti list zameri, prosim ne mene kriviti, ampak Vašo čbelico , ktera me je se svojoj krasotoj začurila, ter še bolj Vašega pri-jatla, ki nji to krasoto podavle. Ah Vaša čbelica!
Bethlen, veliki Madjar, prav te dni v uvodni svoji besedi v dveh zvezkih izišlih političnih govorov, kjer trdi, da bi se bila usodna katastrofa ob koncu svetovne vojne za Madjare dokaj drugače zaključila, če bi bili Madjari poprej vodili drugačno narodnostno politiko. »Madjarska opozicija« piše »je bila kriva, da je pred letom 1914 napačno presojala življenjske pogoje svojega naroda in razvoj svetovnih dogodkov. Zapazila ni, da se je bilo v mednarodnih zvezah že načelo vprašanje o politični pripadnosti nekaterih jezikovno mešanih ogrskih krajev in da je bil položaj v teh krajih živečih plemen dinamičen problem, da se je bil v resnici pričel boj v bojnih rovih, v katerem se je dnevno rušil kos zemlje, tako da je morala pri psihološki obravnavi tega vprašanja biti bitka izgubljena tekom pol stoletja.
Istočasno so zleteli v zrak ogrski obrambni okopi radi načina, kako so bili rešeni veliki problemi. Če bi bili mi od leta 1867 dalje uporabili le en sam del onih bojnih sredstev, ki se dajo v sklad spraviti z dostojnostjo, pravnim redom in osnovnim načelom enakopravnosti, bi bilo vprašanje narodnostno leta 1914 po svojem bistvu rešeno in našim sosedom bi bilo težkoda vredno pričeti vojno. iMesto tega pa stojimo danes pred svetom kot tlačitelji narodov, ki jih je zadela zaslužena kazen. Taka usoda more biti prisojena samo narodu, ki ima malo čuta za resnične nujnosti življenja, čigar inteligenca se podi za goljufivimi načrti in je pri^ pravljena žrtvovati velike interese naroda brezmejnim narodnim ničemurnostim.
Obstoj ogrskega naroda je danes zavisen samo od tega, če bomo mogli tudi še dalje primerno zavarovati na tem prostoru, ki ga obsega podolje med Donavo in Tiso, svoje gospodstvo. Zgoditi se mora to tudi za ceno največjih žrtev, sicer bomo prej ali slej zginili s površja. Szob (čop) in Szabadka (Sobotica, Maria-Theresiopel) sta severni in južni mejnik slovanskih klešč, ki se bodo sklenile tega dne, ko bo na nebu slovanskega naroda zopet v polnem siju — Rusija. 0 tem ne more biti nikakega dvoma, da ta dan tudi zares pride. More se li dvomiti o tem, da ima ruski velikan še veliko poslanstvo v bodočnosti? Če ne bomo do tedaj zavarovali svojega narodnega obstoja, je popolnoma gotova stvar, da se bo zgrnilo valovje slovanskega morja nad našimi glavami. Usoda je naklonila našemu življenju nov moratorij. Kako dolgo bo trajalo, ne more nihče vedeti. Vse bo zaviselo od tega, če ta moratorij dobro izrabimo.«
Tako mož, ki je zadnjih deset let vodil usodo sedanje Ogrske in še danes odločilno vpli%Ta na
politiko svoje dežele ter more gotovo dobro vedeti, kako je z vprašanji, o katerih danes govori vse drugače, kot so zadnje stoletje govorili ogrski grofje in baroni v Avstro-ogrski monarhiji: Slovanom! Ne vemo, kaj bo in kaj ne bo ; to pa vemo, kaj je sledilo tedaj, ko je Napoleon omagal tik pred Moskvo in kaj je on rekel o usodi Evrope po tem porazu.
Naj prečitajo Bethlen in njegovi še enkrat in prav temeljito misli, ki jih je zapisal Kollar 1.1837 o slovanski vzajemnosti, pretehtajo zahteve manifesta, ki so ga slovanski politiki na svojem praškem kongresu 1. 1848 sklenili poslati v svet na naslov vseh narodov, zlasti onih v okviru Avstro-ogrske monarhije, naj prečitajo predhodnico tega manifesta, »Zdravljico« Prešernovo, in reko poboljšani vsaj zadnji hip: »Grešili smo, veliko smo grešili in zato bodi pokora velika v korist vse Ev-
(ne vupam reči naša de sem ne Kranjec), kde še je od lani se zamudila? ... Nas slovenske Štajerce žeja po njenem lanjskem in letošnem sladkem medu ...« (1834. 1.)
Ali ni bilo samo občudovanje Prešernove poezije, ki je narekovalo Vrazu to pismo, njega in njegove graške prijatelje je postavila »Čbelica pred nov problem. Urediti je bilo treba odnose do jezika Prešernovega in čbeličarjev ter najti pota spraviti v jezik čbeličarjev one štajerske glasovne in oblikovne posebnosti, ki jih niso hoteli žrtvovati, odnosno, ki jih tudi niso mogli žrtvovati brez škode za svoje čitatelje-rojake.
Te pravice je zagovarjal Vraz kmalu na to na prvem sestanku v Ljubljani, ko sta se s Čopom pogovarjala v Prešernovi navzočnosti o posebnostih štajerske govorice. In še pozneje je Vraz obširno razložil prijatelju Prešernu, naj bi v dvomljivih slučajih odločala štajerščina in ogrska slovenščina. Žal, da je Čopova smrt (183o) preprečila njegov namen, da bi razpravljal podrobneje o teh vprašanjih. Tako je bil onemogočen sporazum v zadevah, ki so bile za Vraza načelne važnosti.
Načelne važnosti je bilo tedaj Vrazu vprašanje enotnega književnega jezika, ki naj bi ga popolnoma razumeli tudi štajerski in ogrski Slovenci: narod lahko obvarujemo pred popolno izprijenostjo samo z njegovim jezikom ... brez vpo-števanja jezika in nacionalnega čustvovanja in brez narodne zavednosti ni čednosti — kvečjemu ponižnost in slepi strah pred Bogom ... Izobraziti ljudstvo v tujem jeziku je ravno tako brezmiselno, kakor cepiti na trto orehovo ali jablanovo vejico. .. Narod lahko izobražujemo samo v materinščini ...«
Tako je pisal Vraz 1837. leta v popolnem soglasju s Prešernovimi nazori in želel, naj bi
rope v zvezi s sosedi, sicer nas pogoltnejo Erinije iz let 1848/49 in 1866/67 za večno!«
Pogled nazaj — v dobo, v kateri je rastel, se šolal doma in na Dunaju Prešeren dobro poznati, se pravi poeta Prešerna prav umeti. In tu je treba seči še dalje nazaj do Herderja in vso miselnost, ki je rodila francosko revolucijo, prinesla Napo-poleona in boje ž njim, dvig nemškega in po njem slovanskega nacionalizma. Zamisliti se treba v dobo Vodnikove »Ilirije«, Metternichove »svete alianse« in vse reakcije, ki se je zbrala okrog tega voditelja nasprotnikov gibanja, ki ga je povzročila francoska revolucija. Zakaj brez globljega poznavanja političnih dogodkov in razmer dobe, v kateri se je razvijal študent pravoslovja in poet mislec Prešeren, ni mogoče pronikniti do korenin idejam, ki trepečejo skozi vse verze s politično narodno barvo. Dodati pa je k temu treba še nekaj, okoliščine, v katerih so pesmi neposredno nastajale, zlasti boj s cenzur« pod Metternichovim absolutizmom, ki je zadrževal vse sapice novega časa vse do marca 1848. Od tu kot osi nove dobe za Slovence se pričenja vpliv Prešernovih verzov na prednamce, tvorce naše slovenske misli. Če katero delo, je silno vplival »Krst pri Savici« na vse duhove, zlasti s svojim »Uvodom«, kjer se borita dve stranki na življenje in smrt: staroverci in novo-verci, tujci z novoverei na eni in osamljeni staroverci okrog Črtomira, zadnjega vodja poganskih Slovencev, na drugi strani. Ta Črtomir — podoba Prešerna samega, ta borec je vplival in bo vplival, dokler bo živel Prešernov rod.
Ni bila torej prazna beseda Prešernovega Črtomira borca v »Ajdovskem gradcu« ob uri najhujše stiske bratom borcem:
Ne meč, pregnala bo nas sre?« kriva.
Le malo vam jedila, bratje! hranim,
Branili smo se dolgo brez podpore,
Kdor h6če se pod&ti, mu ne branim;
Kdor hoče vas dočakat’ Ifemne zore,
Neproste dni živet’, nočem enake.
Ne br&nim mu, al jutra čakat’ more.
S seboj povabim druge vas junake,
Vas, kterih ržna se vkloniti ndče;
Temna jo n<5č, in strčsa grom oblake;
Sovražnik se podal bo v svdje koče,
Le mdjhin prSstor je tje do gotmve;
To n6č nam jo dosčči je mogoče.
Nar več sveta otrokom sliši Slave,
Tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi Si prčsti vol’jo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smfert Bogovi,
Manj strašna noč je v Černe zštnlje krili.
Ko so pod svetlim soncam sužni dnovi!
Take verze je mogel napisati samo videc romantik, Slovan iz cele duše, Slovenec, kot ga je dala Slovencem sama Velika Previdnost v dobi sužnih dni, ko »na tleh ležali so Slovenstva stebri stari, v domačih šžgah vtšrjene postave« in »v deželi parski Tesel gospodaril je, ječžli pod težkim jarmom sini Slave«, bilo je tisti čas, ko »le ptuj-cam sreče svit se v Krajni je žaril, ošabno ti nosili po konci glave ...«
Take verze je mogel napisati samo on, ki je bil prepoln hrepenenja po svobodi in pravici, on učenec— francoske revolucije, on — sin zasužnjene Ilirije, v katere glavnem mestu je tiste dni v gu-bernijski palači znal s Slovenci »kranjsko« govoriti samo en sam svetnik, kakor piše par let prej Čelakovskemu 29. aprila 1833: »Ta (Pavšek) je šel zato h guvernerju, ki je radi okolnosti, da pri vsem guberniju noben gubernijski svetnik kranjskega ne zna, predlagal corpus delicti... na Dunaj poslati ...«
Kranjci samo vpoštevali nektere posebnosti štajerskega in ogrsko-slovenskega narečja:
»Ako nočemo cepiti svojih moči brez potrebe, moramo skupno delati in uvesti v jezik — vsaj v oblikoslovje — enotnost. Rekla in besede so važne za celoto in jih moramo priznati in rabiti z obojestransko liberalnostjo. Združitev nam je tem bolj potrebna, ker nas ni po najbolj sanguiničnem računu niti en miljon ...
To je bil kulturni in filološki program Vrazov. 0 opustitvi slovenskega književnega jezika torej niti govora ne! Tako je bilo'še julija 1837. leta!
A že kmalu nato je odšel Vraz k Ilircem, kar je Prešernu javil in motiviral takple:
... Pričakoval sem, da se boš pridružil mojim nazorom in zanašajoč se na to, sen! smatral vegetiranje slovenske književnosti za možno. Ker ''se pa to ni zgodilo (t. j. ker Prešeren ni sprejel Vrazovega filološkega programa, oziroma nanj do tedaj še ni odgovoril!) sem zapustil nehvaležno polje, ki sem ga obdeloval pet let... in sem se pridružil mladim Ilircem ... S Slovenijo sem opravil, zlasti ker sem zgubil vse svoje slovenske spise... zdaj pišem le ilirski ...
In leto pozneje:
edini ozir na številčno inferiornost našega slovenskega narodiča ... nas prepričuje o potrebi, da se pridružimo sosednemu in sorodnemu narodu ...
In dve leti pozneje (1840):
Novoilirsko literarno delovanje ne gre za tem, da bi oviralo ali celo zatiralo provincialnoilirsko (l. j. slovensko) književno delo ... samo dvomi, da bi se moglo posledn je bohotno razviti.. . Povej mi, koliko kupcev je med enim miljonom Slovencev za znanstveno ali leposlovno deio v domačem narečju ... in koliko jih bo v bodočnosti? Nikdar to-
Nele ti verzi, ves »Krst pri Savici« je prepoln tega, kar je Prešernu vlilo v srce poleg drugih sodobnih »nevarnih« misli sodobno čtivo. Zlasti pa se čuti vpliv znamenitega dela slovitega ameriškega borca za svobodo narodov in člana francoskega konventa, Tomaža Paine-ja; dela, ki je proti konservativnemu bratu Angležu Burkeju branilo — francosko revolucijo in »pravice človeka«.*
Ob tem dejstvu se vse drugače čitajo in umejo oni silni verzi:
Nar več sveta otrokom sliši Slave,
Tje bomo najdli p6t, kjer ijje sinovi Si prosti vol’jo vero in postave.
Pravice človeka, postave in prostost — to so bile stvari, ki niso zanimale le Prešerna advokata, nego tudi političnega misclca. Kako živo je bilo njegovo zanimanje za svobodne politične probleme, zlasti za potek in razvoj francoske revolucije, nam priča še drugo delo iz njegove borne ostaline, spisano od Johna Moore-ja: »Nazori o vzrokih in razvoju francoske revolucije« (A. vievv of the causes and progres of the Frenclr Revolution, London 1795).
Kakšne verze bi nam ^lapftal on, ki je doživel 1848. leto in bil narodni stražar, danes, če bi razmišljal o vzrokih in razvoju ruske revolucije, ki je z letom 1917/18 zaključila velika ljudska gibanja v preteklosti ter otvorila na široko vrata novemu ljudskemu razvoju, ki ga bo, kakor vse kaže, vodilo slovansko pleme, kot je oil napovedal že Nemec Ilerder tik pred francosko revolucijo?
Žal, da je tudi Cankar 1.1918 doživel podobno usodo kot Prešeren, da je ob svitu nove dobe moral v prezgodnji grob, on, ki bi bil edini pravi naslednik Prešernov, primeren za novo socialno dobo ob nastopu ruske revolucije.
Ko se spominjamo svojega velikega pesnika, ne pozabimo njegove politične miselnosti, pomnimo pa tudi, da se meri zgodovina narodov le po stoletjih in vekovih in da trdno drži Prešernov izrek Nar več sveta otrokom sliši Slave.
Zato pa tudi velja:
Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva!<
Kvišku glave, ker prišlo je naše slovansko stoletje! Okovi so padli in prosta je pot slovanski vzajemnosti. Bethlen gleda prav, zato načrti, ki naj bi	preprečili,	kar je na pohodu —.
Dobro bi	bilo misliti na to, kako	bomo	slavili
stoletnico »Krsta pri Savici«, tega slavospeva trpljenju in usodi našega naroda, vsaj leto dni pred Kollarjevo znamenito razpravo o — slovanski vzajemnosti, ako ne na sam predvečer tega velikega mejnika v stoletnem razvoju slovanske misli.
Toda tudi	to je veliko vprašanje	danes:	ali je
v nas vnukih	še kaj Prešernovega in	Kollarjevega
duha?
* V Prešernovi ostulini so dobili med drugimi to knjigo v angleščini: Rights ot Man: being an Ansver to Mr. Burke attack on the French Revalutfon by Thomas Paine, London 1791.
Bahači žvetero množnih Slave rodov.
Čeh, Poljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik,
Njih le mogočni ga rod ima pravico pisat’;
Beli Hrovat, Rusnjak ne, Slovak ne, s Slovenci
ne drugi,
Tim gre Slave pešam, lajati, tace lizat’.
(France Prešeren.)
liko, da bi bili plačani tiskovni stroški, koliko raa-nje še, da bi mogel slovenski pisatelj dostojno živeti ob svojem zaslužku. Dokler pa nimajo literati' enega jezika vsaj tega upanja, tudi ni govora o literaturi. Kultura vsakega jezika, ki hoče med svetom kaj veljati, se mora opirati na ljudstvo 5 do 6 miljonov ...«	,
Vsi Vrazovi ugovori proti slovenski književnosti izvirajo iz zgolj mehaničnega številčnega gledanja in razsojanja kulturnih vrednot. Bil je Vraz veren učenec pesnika Jana Kollarja, ki je pod vplivom nemškega ideala »matere Germanije« ustvaril ideal »matere Slave« in nauk o književni vzajemnosti Slovanov, dopuščajoč le štiri glavne slovanske^ jezike, namreč ruščino, poljščino, češčino in ilirščino. Stavba J. Kollarja, ki mu sicer nikakor ne odrekamo zaslug za narodno prebujenje, pa je bila stavba brez temeljev in brez vsebine. Saj so bile socialne in kulturne razmere v slovanskih zemljah dokaj različne od nemških razmer.
Kako je Prešeren gledal na te razmere, kako sodil o Kollarjevem nauku, kako odgovoril Vrazu in njegovemu prestopu k Ilircem?
Kollarjev nauk o štirih glavnih slovanskih književnih jezikih je ostro zavrnil z epigramom »Bahači čvetero množnih Slave rodov«; Po ukazu Kolarjevega vseslovanstva so Beli Hrvati, Rusini, Slovaki in Slovenci obsojeni, da ne smejo izobraževati svojega jezika; njim, Slave pešam«, gre samo pravica lajati, tace lizat’ , ostati morajo nepismeni, nekulturni.
In odgovor Vrazu:
... Tendenca naših pesmi in ostalega literarnega delovanja ni druga, kakor gojiti našo materinščino; ako imate drug cilj, ga boste težko dosegli. Združitev vseh Slovanov v en književni jezik bo ostala najbrže pobožna želja . ..« (1837. leta).
Orisi meja Slovenije, ki jih je videl Prešeren
Megla je še ležala nad slovensko zemljo, ko je prvič zazvenela Prešernova .beseda v prvi tretjini 19. stoletja v »Kranjski čbelici«. Slovenija je še dremala kot njiva spomladi, ko čaka oračev. Bilo je spanje pred jutrom. Meje Slovenije so bile široke, nedotaknjene. Klicarji so upali, da vstane Slovenija velika, močna, neokrnjena. Upali so, da bo prihajajoča »spomlad narodov« razgnala mrak absolutizma in bo vzbudila Slovenijo, le malo manjšo kot je bila sosednja Hrvaška s Slavonijo, ko je bila še druga hrvaška zemlja pod turškim jarmom in madžarsko oblastjo.
V jutranjem spanju počivajoča Slovenija je obsegala
dosti nad 30.000 km2.	/
Bila je večja kot 1. 1830. ustanovljena Belgija, ko je 25. avgusta 1830. izbruhnila v Bruxellesu vstaja pri predstavi »Mutcev iz Portici« in je zbežalo holandsko vojaštvo ter je konferenca velesil že 20. decembra 1830. priznala samostojnost nove države, ki meri 29.000 km2.
Za časa Prešerna, in sicer v Prešernovi najlepši življenjski dobi, je bil še živ spomin
na Napoleonovo Ilirijo,
katere prestolica je bila Ljubljana in ki je obsegala vso Kranjsko, Zgornjo in Spodnjo Koroško, celo Istro, Trst, in celo Goriško, del Hrvaške in Dalmacijo. Slovenska Štajerska se je prebujala in celo iz Gradca so širili siovenski rojaki slovensko misel, ravno tako kot iz Ljubljane.
Po Napoleonovih vojskah je ustanovila Avstrija
»Ilirski gubernij«.
V »Ilirskem guberniju« je bilo glavno mesto Ljubljana, kjer so se 4. oktobra 1814. poklonili koroški poslanci cesarskemu namestniku grofu Sau-rauvu. V »Ilirski gubernij« je spadala razen Kranjske, Gornja in Spodnja Koroška, cela Primorska in majhen del Hrvaške. Beneški Slovenci so bili v avstrijski državi kot ostali Slovenci, čeprav pod drugo upravno oblastjo. Slovenska Štajerska, čeprav podložna Gradcu, se je čutila kot enota z ostalimi Slovenci.
Prešeren je živel in se je razvijal in dosegel svoj vrhunec v »Ilirskem guberniju«. Zanj je bilo vse to ozemlje domača dežela. Šele v letu Prešernove smrti, 1. 1849., je bila oklicana Koroška za samostojno kronovino.
Prešeren je služboval v Celovcu, ko je bil
Celovec še trdno slovensko mesto,
kajti še I. 1857. je naštel Czoernig v Celovcu 6000 Slovencev in le 3419 Nemcev, tedaj 8 let po Prešernovi smrti.
Še 1.1856 je šla slovenska meja 10 km severno nad Celovcem, kakor jo je ugotovil in narisal Czoernig; na zahodu je šla meja Slovenije nad Šmohorjem, kajti še sredi 18. stoletja so naleteli nemški gledališki igralci, ki so popotovali iz Bavarske v Ljubljano, v Zgornjem Dravogradu na slovensko prebivalstvo.
Od 1.1827. ko ga je imenoval ljubljanski gubernij za župnika, do smrti 1.1844. je živel in delal
v Blatnem gradu, visoko nad Celovcem,
slovenski pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik, ki je priobčeval v Carinthiji slovenske pesmi in že
»... Zdi se, da imajo Gaj in drugi slovanski književniki resen namen, naj bi se združila slovenščina z ilirsko-srbščino v en jezik, oziroma, naj bi slovensko narečje kot književni jezik izginilo in naj bi pisali odsiej samo srbsko. Jaz sem o ne-izvedljivosti te ideje subjektivno prepričan.../ (1838.)
>\ .. Mi Gornji Ilirci (t. j. Slovenci) sm6 glede književnega jezika še zelo mladi, zato je prav, da počakamo na rezultate tujih izkušenj. Španščina menda ni bolj tuja italijanščini, kakor slovenščina srbščini, kakor češčina poljščini, kakor francoščina italijanščini ali španščini. Kadar se bodo ti združili v eno narečje, tedaj, upam, da bomo govorili češčino, poljščino, ruščino in tem lažje srbščino, in če jih ne bomo govorili, jih bomo vsaj razumeli brez posebnega učenja... Sicer pa ne želim samo panslavizmu ampak tudi panilirizmu vse najbolje; sem pa vendar mnenja, da bi pustili do žetve vse, kar je vzklilo, da bo lahko Gospod ločil na sodni dan dobro od slabega...« (1840.) ,	»
Kar nas pri Prešernovih odgovorih začudi, je to, da Vrazovemu argumentu o številčni inferiornosti slovenskega narodiča nikjer direktno ne odgovarja in da tudi zanemarja Vrazovo vprašanje o zaslužku slovenskih pisateljev. Na ta argument je odgovoril šele v »Poezijah«- (1847) s stihom: Lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam ...
Argument o »številčni inferiornosti slovenskega narodiča« je Prešeren tedaj dovolj jasno odklonil in s tem odklonil ves Vrazov nazor, ki je izviral iz prepričanja, da ovira številčna inferiornost kulturni razvoj naroda in da ga celo onemogočuje.
V	pismih in pesmih je postavil Prešeren nasproti ilirizmu svoj jezikovni in kulturni program. Zamislil se je v preteklost in pretehtal sodobnost, premislil možnost kulturnega razvoja slovenskega
1.1811. zaklical v Carinthiji v pesmi »Na Slovence«: »Zarja lepa se razliva čez slovenji Gorotan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan.«
Na škofovski sedež v St. Andražu,
visoko severno od Drave se je vsedel 1. 1846. Prešernov znanec in tovariš v Apolonu veliki
slovenski buditelj, vzgojevalec in pesnik A. M. Slomšek
ter je v škofovskem ornatu imel znamenito pridigo o slovenskem jeziku in domovini v svoji stolnici.
Ko je ban Jelačič zbral narodno vojsko iz hrvaške zemlje, ki sama ni bila večja kot speča Slovenija, ter udaril na Madžare 1.1848., je začelo zbirati za njegovo vojsko darove tudi »Siovensko društvo v Celovcu«.
Za predsednika revolucionarnega narodnega odbora v
Trstu je bil marca 1.1848. izvoljen slovenski pesnik Vesel-Koseski
v dokaz, da je Trst v marčni revoluciji čutil slovensko.
»Za nogradi laškimi
je zahajalo sonce«, globoko v Furlaniji, ob Vidmu, Sloveniji še v Prešernovih časih, ko še slovenska Benečija ni bila odsekana od slovenskega telesa.
Slovenski učenjak svetovnega slovesa, Jernej Kopitar
je bil osredje slavistike
in njegova beseda je segala iz Dunaja na Češko in v Rusijo ter na Balkan do njegovega učenca Vuka Karadžiča.
Matija Čop, najboljši prijatelj Prešernov, ki mu je »pokazal pot v pravo deželo duhov«, ki nam je »otel čolnič in krmo popravil« je bil mož,
»kot jih je bilo tedaj malo v Evropi in malo jih je bilo v Evropi, ki bi se mogli meriti z njim po obsežnosti in globini literarno estetske naobrazbe.«
Obračali so se nanj za ocene in literarne nasvete Poljaki, Nemci in Italijani.
Peter Kozler je pripravil že za maj 1. 1848.
zemljevid Slovenije
ter je izdal zoper levičarje v avstrijskem državnem zboru, ki so hoteli Avstrijo razbili in se združiti z Nemčijo, brošuro ter zahteval za Slovenijo
slovenski del Štajerske in Koroško, Kranjsko, go-riško in istrsko okrožje z otoki ter dokazal, da Trst ni italijanski.
Ljubljana je ležala v sredi tiste Slovenije, katere meja se je v orisih prikazovala Prešernovim sovrstnikom in Prešernu samemu.
Zračna črta iz Ljubljane do meja Slovenije v Furlaniji je bila dolga 100 km proti zahodu, na jug je pa merila zračna črta iz Ljubljane do južnega rta Istre 150 km, na sever pa iz Ljubljane do St. Urške gore nad Celovcem 72 km.
Dobrih 80 let po Prešernovi smrti meri pa zračna črta iz Ljubljane na sever do današnje državne meje 30 km, do zahodne meje okoli 30 km, na jug proti Snežniku okoli 50 km.
naroda, razmotril njegov socialni položaj in iz teh spoznanj začrtal pota in cilje.
Prva ovira je bila nezavednost že skoro docela potujčene inteligence:
>... Dass sie sich scheu’n Slowenen sich xu
nennen .. .<
Druga ovira kulturnemu razvoju je bil socialni problem, ki ga je označil Prešeren v stihih:
»Deutsch sprechen in dar Hegel hi'er zu Lande Die Herrinnen und Herren, die befehlen, Siowenisch die, so von dem Dienerstande.«
Iz teh realnih spoznanj je moral Prešeren odkloniti vse^ zračne in umetne stavbe kakršen je bil panslavizem in literarni ilirizem. Vseslovansko zanešenjaštvo je moglo sicer v naših razmerah zbuditi narodno zavednost onih izobražencev, ki so potrebovali kot ravnotežje svoji nemški vzgoji imaginarno hrbtenico. Nikakor pa nista mogla vseslo-vanstvo in literarni ilirizem rešiti drugega problema: pritegniti v kulturno življenje slovenskega kmeta. Ta problem je bil težji, ker je hiral slovenski kmet v fevdalni odvisnosti (»Dienerstande«). Kulturni razmah enomilijonskega narodiča nikakor ne more sloneti samo na izobražencih, nasloniti se nvora na najširše plasti ljudstva.
Vrazova zahteva po 5 do 6milijonskem l judstvu, ki naj bo zaledje in kupec pišočim literatom, bi bila upravičena le tedaj, če bi bil predmarčni fevdalni sistem sankcioniran iz vekov v veke. A ta sistem se je tedaj že krhal in v kulturno življenje je bilo treba pozvati kmeta:
»... Zdaj delam kranjske pesmi, ki naj bi ugajale kmečkim fantom, ko bom imel kaj ,komponiranih1, bom izdal svoja carmina ... (Prešeren 1843. 1.)
Vrazova ilirščina bi bila izobražencem prav tako neumljiva, kakor slovenskemu kmetu. Prvega bi bila ilirščina potisnila še globlje v objem nemške kulture, kmeta pa bi izločila od vseh kulturnih pridobitev. — Ostala bi mu samo še pravica lajati, tace lizat!«
Tako so ^osvobodile« »pravične« mirovne pogodbe Slovence, ko so se zmagovalci vojskovali za »osvoboditev« zatiranih malih narodov. Tako smo Slovenci »osvobojeni«!
Prešernov neumrjoči duh pa gleda na nas, kar nas je med mejami in kar nas je za mejami ter čaka, da vstane zarja čistega slovenstva in slovenske svobode.
Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov Gorenci moji; knjige mi berimo,
In kar nam všeč bo, uzmat’ se učimo Od bogmejev na meji Otomanov!
Iz kotov vsih od Skjaptrov do Šamanov Tak, kakor srake gnjezda vkup nosimo Besede ptuje, z njim’ obogatimo Slovenskih novi jezik Ilirjanov.
Prekosili resvbomo vse narode,
Nar starši 'med jeziki jezik bode, ki se iz te čobodre bo naredil,
' •
Ker bomo tak govorili o Emoni,
Ko žlubodrali so tam v Babiloni,
Ko bil jim Bog je govorico zmedil.
(France Prešeren.)
Prešeren in Kazina
Ljubljanski .Kazino«, dvonadstropna hiša, ki stoji na iepo izbrani točki ob »Zvezdi«, je za okus današnjih časov dokaj zastarelo poslopje. Saj je bilo sezidano 1.1838. in bo kmalu že sto let od tega. Če pa pomislimo, da so štele še dvajset let poprej, za slavnega ljubljanskega kongresa, poleg škofije hiše v Gosposld ulici, pa na,Novem trgu in Bregu med najudobnejše stanovanjske objekte Ljubljane in da razen gledališča ni bilo nobene sami društvenosti posvečene hiše, moramo reči, da je pomenil kazino vendarle velik napredek. Predstavljati si smemo, da je bil novo otvorjeni kazino Ljubljančanom pred sto leti prav takšna senzacija, kakor je nam danes »Donebnik« (nebotičnik je grda skovanka v duhu nemškega jezika).
Naš veliki pesnik France Prešeren je živel v letih 1828—46 v Ljubljani kot odvetniški kandidat. Zato se je kazinska hiša najprej zidala pred njegovimi očmi, potem pa mu nudila tudi mnogo prilike, da jo spozna znotraj od vseh njenih dobrih in slabih stranj. Tedanja Ljubljana namreč še ni poznala nobenega razlikovanja po narodnostih, zato je bilo poslopje društva Casino , kakor povsod po tedanji Evropi, svobodno zbirališče in zabavišče vse takrat kaj maloštevilne »boljše družbe«. In poleg ostalih »jezičnih dohtarjev« najdemo tudi dr. Prešerna med člani tega društva v tehle dostopnih nam tiskanih seznamih: iz leta 1834, 35, 38, 39, 41, 43, in 44.
Na čelu pravil društva »Casino« v Ljubljani iz 1. 1843. — začetki društva segajo v 1. 1799. in je bil že Vodnik njegov član (LZ 1.912, 167) — stoji tale stavek: »Vsakdo, ki stremi po višji izobrazbi, čuti potrebo, da se z zanimivim branjem seznani z vsemi znamenitimi dogodki v političnem in liberalnem svetu ..nič manj mu je tudi potrebno, da resnobo poslovnega življenja dobrodejno izmenjava v krogu dostojno veselih ljudi z družabnimi razvedrili različne vrste in načina«. Vsakdanja zabava v tedanji Kazini so bile dovoljene družabne igre, dva biljarda, godba in ples, za zabavo ob narodnih praznikih, predpustu itd. je seveda skrbel direktorij še posebej. Da ob teh in takšnih prilikah navadno ni bilo brez kakšnega romančka ali škandalčka, je umljivo; posebno še, če pomislimo, da je bila tedanja Ljubljana dolga vas še v neprimerno večji meri, kakor je danes. To se da sklepati tudi iz Prešernovih poezij, kjer si je pesnik privoščil Kazino kar na treh mestih.
V	pesmi »Nebeška procesija« imenuje Prešeren to hišo satanovo ustanovo; v Kazini naj bi se skazila po satanovem načrtu s plesom ljubljanska nadobudna mladina pod vodstvom gardnih dam. V epigramu »Božje in hudičeve hiše je omenjen Kazino kar na prvem mestu redute, kolizeja, gledališča in strelišča. V tretji pesmi ji je Prešeren posvetil dolgo zastavico v obliki besedne igre: Casino-asino (osel) — sino (pustim) — ino (in) — no — o. Kakor se vidi iz tega, Prešeren o zabavnem delu Kazine ni imel baš visokega mnenja. Kazinskim zabavam se pa prešerni pesnik kljub temu ni ogibal. In če se mu je prismolil v družbo veseljaški bratec Andrej, tedaj sta po pripovedi Janeza Trdine uganjala Prešeren in Smole v kazinski dvorani na račun zabavajočih se deklet in fantov in spletkarskih mamic svoje včasih prav debele šale.
No, to se je godilo le ob .večerih. Povsem resna pa je bila kazinska hiša podnevi. V čitalnico Kazine si je želel zastran samoizobrazbe vsak resen ljubljanski inteligent, saj tam je ležalo na mizah n. pr. 1.1837. kar 13 političnih in 29 drugih časopisov, med njimi celo francoskih, kar je bilo za one čase slabega prometa izredno mnogo. Če pa je privedla pot v naše mesto odličnega tujca, ga je vsak domačin napotil v Kazino, ker v njej je bilo mogoče najti za vsakogar primerno družbo, oziroma zanesljivega mentorja v smeri interesov dotičnika. V tem pogledu imamo v okusno opremljeni spominski
knjigi »Gedenkbuch der Casino - Gesellschaft in Laibach« ohranjen za leta 1839—1865 sila dragocen zgodovinski vir.
V	spominsko knjigo so se pod eno rubriko vpi-savali gostje, pod drugo člani, ki so uvedli dotič-nega gosta. Kot prvi se je podpisal dne 16. septembra 1839. popularni nadvojvoda Johann. Med pod-pisanci najdemo dr. Janeza Bleiweisa, »očeta slovenskega naroda- , prvič 19. sept. 1845., ko vpelje gosta, ki se je kot prvi vpisal tudi s slovensko legendo: Matia Majer, Kaplan pri stolnej cerkvi u Celovcu. Dne 15. julija 1844. je z Bleiweisom podpisan Dr. Franz Miklošič, Beamter der k. k. Hofbi-bliothek in Wien, sredi maja 1846. pa: dr. Fr. Mi-klosich iz Beča, vpeljan po Fr. Rudeschu. 22. oktobra 1848. je posetil Kazino v družbi ljubljanskega župana dr. Hradeckega g. St. Vraz iz Zagreba, 25. maja 1845. je bil v nj§j »Anton Slomschek, d. Sch. Ob. Auf. von Lavant«, z dvema drugima duhovnikoma in domačinom dr. Ladinigom. Sploh so gostje in domačini, vpisani v tej knjigi, prav različnih stanov, znanstveniki, uradniki, duhovniki, častniki in trgovci. Iz nje bi se n. pr. dal napraviti celoten seznam tujih prirodoslovcev, ki so na potu skozi Ljubljano obiskali v šiški Erjavčevega Schnacksschnepperleina, Ferd. Schmidta! No, nas zanima pesnik Fr. Prešeren.
Tudi Prešeren je igral kot član Kazine vlogo vpeljevalca gostov, in sicer ob četvero prilikah. Dvakrat, med 6. in 8. okt. 1839., oziroma 21. septembra 1840. je bil v družbi slovenskih gostov, prvič svojega najožjega rojaka in dunajskega kolega Matije GolImayerja, tedaj okr. komisarja iz Sežane, drugič pa z Matijo Debeljakom, profesorjem nemškega jezika in literature na c. kr. liceju v Benetkah, po rojstvu iz Poljanske doline pri Loki. Dvakrat pa je privedel Prešeren v Kazino znamenita moža, ki sta prišla po znanstvenem potu kar iz srede daljnega ruskega naroda. Dne 2. maja 1841. je namreč vpisan v njegovem spremstvu P. Preis, mož, ki je napravil pot iz Maribora do Ljubljane večidel peš in se pri tem za naše kraje in ljudi silno navdušil (ČZN 1915, 47), med 17. in 31. majem 1846. pa: Viktor Grigorovič, M. Ph-aus Kazan in Russland, ki je izmed slovanskih jezikoslovcev prišel prvi študirat Slovane na Turškem.
Sam pesnik se je trikrat podpisal v bohoričici kot Dr. Preshern«, zadnjikrat pa že v gajici kot Dr. Prešerin«. Glede njegove osebnosti pa se da tudi iz teh zvez pridobiti važno dejstvo, da on ni posedal samo po raznih majhnih gostilnicah, n. pr. v Peklu na nasprotni strani »Zvezde«, in pri poliču vina samotno koval svoje nesmrtne verze, kakor nam vesta poročati ljudska tradicija in legenda: Prešeren je vršil tudi veliko in važno delo slovenske zunanje propagande. Sprejemal je v Ljubljano došle prijatelje slovenskega naroda, jim dajal zaželjenih pojasnil, nasprotno pa dobival od njih dragoccne pobude za praktično reševanje slovenskega narodnega problema, ki je postal prav tedaj, ob vrhuncu hrvaškega ilirizma, toliko pereč.
Kakor vidimo, vloga prvotne Kazine glede slovenske stvari ni bila majhna (prim. SN 1919, št. 46 in J 1926, št. 34). Ali dvignil se je val nacionalizma, dosegel tudi Ljubljano in ločil duhove našega mesta v dve čedalje bolj nasprotujoči si stranki, nemško in slovensko. Tedaj se je zgodilo, da za Janeza Bleiweisa v Kazini ni bilo več prostora; 1. 1861. je še med člani, tri leta pozneje ga pa že ni več. in ako bi bil advokat dr. Prešeren vodil pravdo svojega življenja srečno vsaj do kakega 65. leta starosti, bi se tudi on, mimo Kazine gredoč, obračal od nje. Saj bi ga skozi okna kavarne bodla z izbuljenimi očmi in pikrimi oppzkami izbrana družba nadutih nemškutarskih prvakov in plehkih nemških oficirjev prav tako, kakor smo morali mi to doživljati dan za dnem do poloma Avstrije.
Tudi napihnjena žaba ljubljanskega nemštva se je končno razpočila, dosežen je bil naš jugoslovanski politični smoter. Toda zc^aj so nastopili »proti-kulturni apostoli vrazovanja< in spravili »brez vzroka in povoda v zvezo s političnirr jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik«. Naši do omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo, ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje 'ime in na svojo domovino^ (Iv. Cankar v Mestnem domu dne 12. aprila 1913.). Zato kulturno društvo »Kazino« v njihovih rokah ni moglo postati slovensko, ampak je dobilo v smislu Prešernovih časov ilirsko, ali po njihovo >jugoslo-vensko naličje.
Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov, tako se je potožil Ivan Cankar v istem predavanju. Če pa se °b takšnih razmerah danes vrnil veliki Prešeren na , naše lepo domače slovensko polje« in bi se hotel vpisati zopet med člane starega' svojega društva, bi se mu utegnilo pripetiti, da bi ga direktorij indignirano zavrnil, češ, da njegova osebna legitimacija ne ustreza duhu v današnji Kazini...	s.
Ker nam je zmanjkalo prostora, srno morali odložiti en sestavek o Prešernu in več drugih, zlasti povest o Napoleonu, na prihodnjo številka.