Luka Pušnik1, Domen Plut2 Intrapankreatična dodatna vranica – prikaz primera Intrapancreatic Accessory Spleen – A Case Report IZvLEČEK KLJUČNE BESEDE: vranica, intrapankreatična dodatna vranica, ultrazvočna preiskava, doplerska ultrazvočna preiskava, računalniška tomografija, magnetna resonanca Med embrionalnim razvojem vranice lahko pride do številnih nepravilnosti, med drugim do vzporednega razvoja dodatne vranice, ki jo ima približno vsak sedmi človek. Njena pri- sotnost običajno ne povzroča težav, zato jo najpogosteje odkrijemo naključno pri radio- loških preiskavah trebuha, opravljenih zaradi drugih razlogov. S pomočjo preiskav, kot sta CT in MRI, pri katerih se uporablja intravensko kontrastno sredstvo, je postavitev dia- gnoze običajno preprosta in zanesljiva. Z UZ pa je predvsem pri redkejših oblikah, npr. kadar se dodatna vranica nahaja znotraj drugega organa, težko z gotovostjo opredeliti, ali gre pri najdbi za nenevarno dodatno vranico ali drugo patološko tvorbo, ki zahteva zdravljenje. V takšnih primerih je potrebna dodatna radiološka diagnostika. V prispevku predstavljamo primer dekleta z intrapankreatično dodatno vranico. Pri dekletu je bila dodat- na vranica odkrita pri kontrolnem UZ trebuha, ki je bil opravljen zaradi predhodno pri- sotnih ledvičnih kamnov. Pri dotedanjih UZ-pregledih trebuha dodatna vranica ni bila opisana, zato je glede diagnoze obstajal dvom. Za postavitev končne diagnoze intrapan- kreatične dodatne vranice smo uporabili MRI. aBSTRaCT KEY WORDS: spleen, intrapancreatic accessory spleen, ultrasonography, Doppler ultrasonography, computed tomography, nuclear magnetic resonance Several abnormalities can occur during the embryonic development of the spleen, inclu- ding the parallel development of an accessory spleen, which is present in every seventh person. As it is asymptomatic, it is often discovered randomly during radiological exa- minations that have been indicated for other reasons. Accurate diagnosis is usually easy and reliable with radiological methods that use intravenous contrast agents such as com- puted tomography and magnetic resonance imaging. However, when using ultrasono- graphy and when the additional spleen is inside another organ, it is difficult to determine with certainty whether the finding is only a benign additional spleen or another patho- logical formation that needs treatment. In such cases, additional radiological diagnostics 1 Luka Pušnik, štud. med., Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; luka.pusnik7@gmail.com 2 Asist. dr. Domen Plut, dr. med., Katedra za radiologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; Klinični inštitut za radiologijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana 361Med Razgl. 2021; 60 (3): 361–69 • Pregledni članek mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 361 cem in levo ledvico jo povezuje tudi velika peča (lat. omentum majus), ki je podvojitev potrebušnice (6, 8). Najširši vzdolžni del vra- nice pri zdravih odraslih meri 10–12 cm, široka je približno 7 cm, debela pa 3 cm. Njena teža je pri odraslem človeku 150–250g in se s starostjo zmanjšuje, zato lahko pri osebi, stari 80 let, tehta le še tretjino svoje največje teže (9). Vranica je močno prekrva- vljen organ, ki prek vranične arterije prejme okoli 5 % minutnega srčnega volumna. Vranična arterija izvira iz drobovne arteri- je (lat. truncus coeliacus) in oddaja tudi veje za trebušno slinavko. Preden preide v tkivo vranice, se običajno razdeli v štiri veje (2, 10). Vranica je histološko sestavljena iz dveh delov – rdeče pulpe, ki jo gradijo številni bogati venski sinusi, in bele pulpe, ki ima pomembno vlogo v imunskem odzivu organizma (7, 8, 11). Razvoj vranice se začne v petem tednu starosti zarodka, ko se iz splanhničnega mezoderma oblikuje več izboklin mezen- himskega tkiva. Te izbokline sestavljajo celomske epitelijske celice, ki znotraj splah- ničnega mezoderma lobulirajo (6). Sčasoma se lobuli v dorzalnem mezogastriju zdru- žijo, iz njih se razvije vranica, iz dorzalne- ga mezogastrija pa velik del peče. Če se lobuli ne združijo pravilno, to vodi v vzpo- redni razvoj osrednje in dodatne vranice (9). Med razvojem zarodka ostane vranica lobu- lirana, pred rojstvom pa režnji običajno izgi- nejo in vranica dobi gladke robove. Zasuk želodca in dorzalnega mezogastrija v šestem in sedmem tednu razvoja zarodka povzro- či premik vranice iz sredinske ravnine proti njenemu končnemu položaju v levem zgor- njem delu trebušne votline (10). Med plo- dovim razvojem opravlja vranica nalogo 362 Luka Pušnik, Domen Plut Intrapankreatična dodatna vranica – prikaz primera are required. In this article, we present the case of a girl with an intrapancreatic addi- tional spleen, which was detected during a control ultrasound examination of the abdo- men indicated due to previously present kidney stones. Magnetic resonance imaging was utilized to make the final diagnosis of intrapancreatic additional spleen. UvOD Zaradi napredka slikovnih radioloških metod in povečanja njihove dostopnosti v zadnjih desetletjih narašča pojavnost naključnih radioloških najdb, ki jih je treba natančne- je opredeliti (1). Dodatna vranica je pogo- sta razvojna različica, prisotna pri približno vsakem sedmem človeku, in je zato tudi pri radioloških preiskavah trebuha neredka najdba (2). Njena prisotnost običajno ne pov- zroča težav (3). S pomočjo presečnih pre- iskav, kot sta CT in MRI, je postavitev točne diagnoze zaradi uporabe kontrastnega sredstva po navadi preprosta in zanesljiva. Z UZ pa je opredelitev natančne diagnoze težavnejša, predvsem pri redkejših oblikah, npr. kadar se dodatna vranica nahaja zno- traj drugega organa. Če obstaja dvom glede točne diagnoze, jo želimo opredeliti čim bolj neinvazivno. Za to so najuporabnejše dodat- ne radiološke slikovne metode (4, 5). V prispevku predstavljamo normalen razvoj in zgradbo vranice, radiološke meto- de, ki omogočajo postavitev točne diagno- ze dodatne vranice, in klinični primer naključne najdbe intrapankreatične dodat- ne vranice (angl. intrapancreatic accessory spleen, IPAS) pri dekletu, ki smo jo obrav- navali v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. aNaTOMIJa IN EMBRIOLOGIJa vRaNICE Vranica je intraperitonealni organ, ki ga obdaja vezivna ovojnica in se nahaja v levi polovici trebuha, tik pod vlakni trebušne pre- pone (6, 7). Leži na višini devetega, desete- ga in enajstega rebra, dotika pa se zgornje- ga pola leve ledvice, repa trebušne slinavke in levega zavoja debelega črevesa. Z želod- mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 362 krvotvornega organa. Tvorba krvnih celic v vranici poteka do osmega meseca zno- trajmaterničnega razvoja, nato se počasi upočasni in zaustavi (6). Po rojstvu ohra- nijo pomembno vlogo makrofagi rdeče pulpe, ki iz krvi odstranjujejo delce in pomagajo pri razgradnji starih ali poško- dovanih rdečih krvnih celic. Pomembne so tudi celice limfocitne vrste v predelu bele pulpe, ki sodelujejo pri imunskem odgovoru organizma (12). DODaTNa vRaNICa Dodatna vranica je razvojna nepravilnost vranice. Kaže se kot prisotnost enega ali več vozličev tkiva, ki so ločeni od vranice in so posledica nepravilne združitve med njenim razvojem (4, 13). Vikse in sodelavci so v obse- žni metaanalizi ugotovili prisotnost dodat- ne vranice pri 14,5 % populacije; približno enako pogosto je najdena pri moških in žen- skah. Njena najpogostejša lokacija je v bli- žini vraničnega hilusa (67,3 %). Med druge, manj pogoste lokacije dodatne vranice sodijo rep trebušne slinavke, peči, vranična arterija, želodčno-vranični ligament ali prostor med potrebušnico in zadnjo trebu- šno steno (14). Srednji premer dodatne vranice je 15 mm. Najpogosteje je okrogle, redkeje ovalne ali trikotne oblike (15, 16). Prisotnost dodatne vranice je običajno kli- nično nepomembna, razen kadar njen videz posnema patološko povečano bezgavko ali tumor v drugem trebušnem organu, npr. v trebušni slinavki, nadledvični žlezi ali led- vici. Občasno lahko postane tudi simpto- matična zaradi zasuka, spontanega razpoka, krvavitve ali zaradi tvorbe ciste, ki lahko pri- tiska na druge organe ali strukture (15, 17). Simptomatična lahko postane tudi po odstranitvi vranice, saj se prilagoditveno poveča (18). INTRaPaNKREaTIČNa DODaTNa vRaNICa IPAS je druga najpogostejša oblika dodat- ne vranice, ki je skoraj vedno brezsimpto- matska in najdena naključno (7). Zaradi neobičajne lege jo lahko zamenjamo za maligno novotvorbo v trebušni slinavki. Posnema lahko nevroendokrini tumor tre- bušne slinavke, hipervaskularno metasta- zo ali drugo novotvorbo, kar lahko vodi v nepotrebne kirurške posege in za bolni- ka predstavlja dodatno tveganje (7, 16). Histološka zgradba IPAS je podobna kot pri osrednjem delu vranice – sestavljena je iz rdeče in bele pulpe, obdaja pa jo vezivna ovojnica. Arterijsko jo pogosto oskrbuje vranična arterija, kar izkoriščamo pri dia- gnostiki (17). DIaGNOSTIKa INTRaPaNKREaTIČNE DODaTNE vRaNICE Ultrazvočna preiskava UZ je razširjena in zanesljiva radiološka pre- iskovalna metoda za oceno trebušnih orga- nov (17). Zaradi varnosti njene uporabe je najpogostejša izbira za ocenjevanje tre- bušnih organov pri otrocih, zato IPAS pogo- sto sprva odkrijemo ravno s to preiskavo (19). Slabost UZ je, da z njim povsem zane- sljiva dokončna postavitev diagnoze IPAS ni mogoča (20). Poleg tega je preiskava precej odvisna od izkušenosti operaterja. Možnost prikaza trebušne slinavke in z njo morebitne IPAS je zato težavnejša, pred- vsem pri debelejših bolnikih in bolnikih, ki pri UZ-pregledu slabše sodelujejo (21). Pri UZ se intrapankreatična vranica prikaže kot dobro zamejena okrogla homogena tvor- ba višje ali nižje ehogenosti v primerjavi z okolnim tkivom trebušne slinavke (22). V pomoč pri postavitvi diagnoze je lahko doplerski UZ, saj včasih omogoča prikaz dovodne arterije, ki vodi iz vranične arte- rije do dodatne vranice. Občutljivost te metode, ki zaznava žilje dodatne vranice, je skoraj 90 % (21, 23). V zadnjih letih je vse bolj razširjena uporaba intravenskega UZ- kontrastnega sredstva, ki omogoča dokon- čno postavitev točne diagnoze dodatne vranice (22, 24). 363Med Razgl. 2021; 60 (3): mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 363 Računalniška tomografija CT je ena izmed najpogosteje uporabljenih slikovnih metod za oceno trebušnih orga- nov (15). Pri CT se dodatna intrapankreati- čna vranica prikaže kot okrogla in dobro omejena tvorba, ki se nahaja neposredno v tkivu trebušne slinavke. Tvorba ima zna- čilno homogeno gostoto, ki je nižja (torej nižjih vrednosti Hounsfieldovih enot) od gostote okoliškega tkiva trebušne slinavke. Redko je njena gostota enaka ali višja od gostote tkiva trebušne slinavke (2). Mortelé in sodelavci opisujejo, da ima pri CT tre- tjina dodatnih vranic nižjo gostoto v pri- merjavi z normalno vranico. Predvidevajo, da je vzrok za nižjo gostoto dodatne vra- nice pri slikanju njena majhna velikost in posledično sorazmerno debelejša vezivna ovojnica, ki jo obdaja. V njihovi raziskavi so namreč vse dodatne vranice v premeru merile manj kot 1cm (15). Pri CT se po intra- venski aplikaciji kontrastnega sredstva dodatna vranica obarva podobno kot tkivo normalne vranice. Ker je vranica grajena iz rdeče in bele pulpe, ki imata različno pre- krvavitev, v arterijski fazi opazimo hetero- geno obarvanje, v venski fazi pa je obarvanje homogeno (2, 3, 25). Magnetna resonanca IPAS je pri MRI podobnega videza kot nor- malna vranica. Na T1-poudarjenih sekven- cah je hipointenzivnega signala in na T2- -poudarjenih sekvencah hiperintenzivne- ga signala v primerjavi z okoliškim tkivom trebušne slinavke, v katerem se nahaja (2, 18). Po aplikaciji intravenskega kontrast- nega sredstva je okrepitev signala dodatne vranice podobno kot pri CT – v arterijski fazi je heterogeno, v venski fazi pa homo- geno (2, 25). V diagnostiki se vse pogosteje upora- blja tudi difuzijsko obteženo slikanje (angl. diffusion-weighted imaging, DWI), ki teme- lji na naključnem gibanju molekul in z upo- rabo bipolarnih gradientnih sunkov omo- goča zaznavo premikov (26). Številni avtorji navajajo, da ima DWI pomembno mesto v diagnostiki IPAS (2, 13, 16). V pomoč pri ločevanju različnih tkiv nam je izračun navi- deznega difuzijskega koeficienta (angl. appa- rent diffusion coefficient map, ADC). Dobimo ga z uporabo dveh različno poudarjenih slik oz. različnih b-vrednosti (angl. b-value), ki označujeta vpliv bipolarnega gradienta na zmanjšanje signala (26). Dodatno vranico lahko prikažemo z različnimi poudarki sli- kanja, saj je njen ADC podoben kot ADC obi- čajne vranice in se pomembno razlikuje od vrednosti ADC trebušne slinavke (2). Z upo- rabo visokih b-vrednosti, ki omogočijo bolj- ši kontrast mehkih tkiv, lahko dodatno vra- nico pogosto zanesljivo ločimo od tkiva trebušne slinavke ali nevroendokrinega tumorja (2, 16). PRIKaZ PRIMERa Maja 2018 je bilo 17-letno dekle napoteno na kontrolni UZ-pregled trebušnih orga- nov zaradi predhodno prisotnih kamnov v sečnem mehurju in obeh ledvicah. Kamne v sečnem mehurju so drobili in cisto- skopsko odstranili leta 2017. Pri zadnjem predhodnem kontrolnem UZ-pregledu niso bili več prisotni, prav tako pa ni bilo posebnosti pri UZ trebušnih organov. Pri tokratnem UZ-pregledu smo v repu tre- bušne slinavke prikazali dobro zamejeno okroglo tvorbo, ki je v premeru merila pri- bližno 2,1 cm. Po strukturi je bila tvorba homogena, višje ehogenosti kot paren- him trebušne slinavke in podobne ehoge- nosti kot parenhim vranice. Pri doplerski preiskavi ni bilo znakov izrazitejše prekr- vavitve tvorbe, prav tako pa ni bilo jasno videti dovodne arterije (slika 1). Postavljen je bil sum na IPAS. Tvorbe pri predhodnih UZ-pregledih niso opisovali, zato smo zara- di varnosti in točne opredelitve svetovali MRI (slike 2–4). Slikanje je potrdilo dia- gnozo dodatne vranice, obravnava pa je bila s tem končana, saj je dodatna vranica nor- malna anatomska različica, ki ne potrebuje zdravljenja. 364 Luka Pušnik, Domen Plut Intrapankreatična dodatna vranica – prikaz primera mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 364 365Med Razgl. 2021; 60 (3): Slika 1. UZ-posnetka. Slika A prikazuje intrapankreatično dodatno vranico (bela puščica brez obrobe), ki jo obdaja rep trebušne slinavke (črni puščici). Prikazana je tudi normalna vranica (bela obrobljena puščica). Slika B prikazuje doplerski UZ, s katerim je bilo zaznanih le nekaj posameznih signalov arterijskega krvnega pretoka – ni znakov, da bi šlo za dobro prekrvavljeno tvorbo, kar je skladno z diagnozo dodatne intrapan- kreatične vranice. Dovodne arterije, ki bi jasno vodila od tvorbe do vranične arterije, nismo zaznali. Slika 2. MR-posnetek v koronalni ravnini. Sliki prikazujeta intrapankreatično dodatno vranico (zvezdica), ki jo obdaja tkivo repa trebušne slinavke (bele tanke puščice). Na sliki so označeni še drugi priležni orga- ni: želodec (bela obrobljena puščica), vranica (bela debela puščica) in leva ledvica (črna debela puščica). A – T1-poudarjena sekvenca in B – T2-poudarjena sekvenca. A B A B RaZPRava Pogosta in razširjena uporaba slikovnih diagnostičnih metod z visoko ločljivostjo omogoča odkritje sprememb trebušne sli- navke, ki jih je bilo v preteklosti težje zazna- ti (3). Ena izmed teh najdb je vse pogosteje tudi IPAS. Najdba je običajno naključna, saj so njeni simptomi redki, prisotnost pa kli- nično nepomembna in ne zahteva kirurške odstranitve, zato jo je treba čim bolj nein- vazivno ločiti od klinično pomembnih pato- loških sprememb trebušne slinavke (2, 7). Ob odkritju samostojne tvorbe v repu tre- bušne slinavke je IPAS pomembna dife- rencialno diagnostična možnost (27). V primeru, ki smo ga predstavili, je šlo za dodatno vranico znotraj drugega organa, ki pri dekletu kljub številnim predhodnim mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 365 UZ-pregledom prej ni bila ugotovljena. Novoodkrita tvorba v repu trebušne slinavke je imela značilen videz IPAS: bila je majh- na, okrogla, dobro omejena in homogene strukture, ki je bila podobna tkivu normalne vranice (24). Tvorba pri predhodnih pre- gledih ni bila opisovana, zato jo je bilo nujno natančneje opredeliti in izključiti pojav novotvorbe. Opravljena je bila MRI, s kate- rim smo potrdili diagnozo dodatne vrani- ce znotraj trebušne slinavke. Okoliščine našega primera potrjujejo navedbe iz lite- rature, da je prikaz repa trebušne slinavke in morebitnih sprememb v tem področju z UZ močno odvisen od izvajalca in okoli- ščin pregleda (24). Pri mladostnikih, kot v našem primeru, je pomembno, da IPAS ločimo predvsem od psevdopapilarnega tumorja trebušne slinavke. Za zadnjega je značilno, da je ob diagnosticiranju običaj- 366 Luka Pušnik, Domen Plut Intrapankreatična dodatna vranica – prikaz primera Slika 3. MR-posnetek, T1-poudarjena sekvenca v koronalni ravnini po uporabi kontrastnega sredstva. Slika A prikazuje uporabo kontrasta v arterijski, slika B pa v venski fazi. Sliki prikazujeta enako intenziteto signa- la dodatne intrapankreatične vranice (bela tanka puščica) in normalne vranice (bela debela puščica), kar potrjuje diagnozo. Pri slikanju v arterijski fazi imata intrapankreatična in normalna vranica nekoliko hete- rogeno strukturo, pri slikanju v venski fazi pa je struktura obeh homogena. Slika 4. Difuzijsko obteženo slikanje (DWI). Slika A prikazuje DWI-posnetek, slika B pa izračunane difuzij- ske konstante. Sliki prikazujeta, da ima dodatna vranica v trebušni slinavki podobne lastnosti kot normalna vranica, kar potrjuje diagnozo. A B A B mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 366 no večji in bolj heterogene strukture, pri preiskavah z uporabo kontrastnega sredstva pa je njegovo obarvanje šibkejše in hete- rogeno (27). Pri odraslih je dodatno vrani- co diferencialno diagnostično najpo- membneje razločevati od pankreatičnega nevroendokrinega tumorja (PNET) ali meta- staz. PNET se pogosteje nahaja v glavi tre- bušne slinavke, vendar je lahko redkeje pri- soten tudi v repu (18). Osher in sodelavci navajajo, da je pojavnost PNET veliko manj- ša od pojavnosti IPAS, vendar je zadnja veli- ko redkeje odkrita in opisana (3). Ti tumor- ji so lahko pri UZ-preiskavi zelo podobnega videza kot IPAS, a so pri doplerski preiskavi običajno močno prekrvavljeni (18). Razlo- čevanje dodatne vranice od metastaz je pomembno predvsem, kadar obravnava- mo bolnika z znanim primarnim maligno- mom. Metastaze v trebušni slinavki so redke, najpogosteje pa se pojavijo pri led- vičnoceličnem karcinomu, malignem mela- nomu, karcinomu dojke ali pljuč (28). Kot že predhodno navedeno, so za raz- ločevanje med vrstami tvorb v trebušnih organih najbolj uporabne presečne radio- loške metode z uporabo kontrastnega sred- stva, kot sta CT in MRI, za katere so pri dodatni vranici značilni enaki vzorci obar- vanja kot pri normalni vranici. Pri razloče- vanju med vrstami tvorb si pri MRI lahko pomagamo tudi z DWI, pri čemer imajo tumorji višje vrednosti ADC kot dodatna vranica (16). Nadomestna metoda MRI s kontrastnim sredstvom je lahko tudi UZ s kontrastnim sredstvom, ki prav tako omo- goča spremljanje razporeditve kontrastne- ga sredstva v tvorbi, hkrati pa je stroškovno učinkovitejša in njena izvedba hitrejša. To metodo omejuje predvsem težji prikaz nekaterih delov trebušne slinavke, ki je odvisen od okoliščin pri pregledu in izku- šenosti izvajalca, zato MRI s kontrastnim sredstvom ostaja zlati standard za potrdi- tev diagnoze IPAS (29–31). V našem primeru smo za postavitev končne diagnoze poleg UZ uporabili MRI s kontrastnim sredstvom, ki je v tvorbi potrdil enak vzorec obarvanja kot v normalni vranici. ZaKLJUČEK Predstavili smo primer dekleta, pri katerem je bila naključno odkrita IPAS. Diferencialna diagnoza samostojne novotvorbe v repu tre- bušne slinavke vključuje poleg dodatne vra- nice tudi primarne ali metastatske tumorske spremembe. Predstavili smo radiološke metode, ki omogočajo razločevanje med njimi. Postavitev točne diagnoze je pomemb- na, saj dodatna vranica običajno ne povzroča težav in za bolnika ne predstavlja tveganja. Pri obravnavi je treba pravilno izbrati dia- gnostične metode, da bolnika ne izposta- vljamo nepotrebnim invazivnim diagno- stičnim ali operativnim posegom. 367Med Razgl. 2021; 60 (3): mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 367 LITERaTURa 1. Vandekerckhove E, Ameloot E, Hoorens A, et al. Intrapancreatic accessory spleen mimicking pancreatic NET: Can unnecessary surgery be avoided? Acta Clin Belg. 2020; 1–4. 2. Ding Q, Ren Z, Wang J, et al. Intrapancreatic accessory spleen: Evaluation with CT and MRI. Exp Ther Med. 2018; 16 (4): 3623–31. 3. Osher E, Scapa E, Klausner J, et al. Pancreatic incidentaloma: Differentiating nonfunctioning pancreatic neu- roendocrine tumors from intrapancreatic accessory spleen. Endocr Pract. 2016; 22 (7): 773–9. 4. Le D, Schierloh U, Nieuwenhuyse JP Van, et al. Magnetic resonance imaging findings of intrapancreatic accessory spleen. J Belgian Soc Radiol. 2016; 100 (1): 1–2. 5. Luchini C, Fassan M, Doglioni C, et al. Inflammatory and tumor-like lesions of the pancreas. Pathologica. 2020; 112 (3): 197–209. 6. Varga I, Babala J, Kachlik D. Anatomic variations of the spleen: Current state of terminology, classification, and embryological background. Surg Radiol Anat. 2018; 40 (1): 21–9. 7. Kyung Mi Jang, MD Seong Hyun Kim, MD Soon Jin Lee, et al. Differentiation of an intrapancreatic accessory spleen from a small (<3-cm) solid pancreatic tumor: Value of diffusion-weighted MR imaging. Radiology. 2013; 266 (1): 159–67. 8. Kobe V, Dekleva A, Kordaš I, et al. Anatomija: skripta za študente medicine, 4. del. Ljubljana: Medicinska fakulteta; 1997. 9. Chadburn A. The spleen: Anatomy and anatomical function. Semin Hematol. 2000; 37 SUPPL. 1: 13–21. 10. Dodds WJ, Taylor AJ, Erickson SJ, et al. Radiologic imaging of splenic anomalies. AJR Am J Roentgenol. 1990; 155 (4): 805–10. 11. Chaudhry SR, Luskin V, Panuganti KK. Anatomy, Abdomen and Pelvis, Spleen. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2020 [citirano 2020 Dec 8]. Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ books/NBK482235/ 12. Cesta MF. Normal structure, function, and histology of the spleen. Toxicol Pathol. 2006; 34 (5): 455–65. 13. Li BQ, Xu XQ, Guo JC. Intrapancreatic accessory spleen: A diagnostic dilemma. HPB (Oxford). 2018; 20 (11): 1004–11. 14. Vikse J, Sanna B, Henry BM, et al. The prevalence and morphometry of an accessory spleen: A meta-analysis and systematic review of 22,487 patients. Int J Surg. 2017; 45: 18–28. 15. Mortelé KJ, Mortelé B, Silverman SG. CT Features of the accessory spleen. AJR Am J Roentgenol. 2004; 183 (6): 1653–7. 16. Zurek Munk-Madsen M, Zakarian K, Sandor Oturai P, et al. Intrapancreatic accessory spleen mimicking malignant tumor: Three case reports. Acta Radiol Open. 2019; 8 (6). 17. Landmann A, Johnson JJ, Webb KM, et al. Accessory spleen presenting as acute abdomen: A case report and operative management. J Pediatr Surg Case Reports. 2016; 12: 9–10. 18. Bhutiani N, Egger ME, Doughtie CA, et al. Intrapancreatic accessory spleen (IPAS): A single-institution experience and review of the literature. Am J Surg. 2017; 213 (4): 816–20. 19. Pilhatsch A, Riccabona M. Role and potential of modern ultrasound in pediatric abdominal imaging. Imaging Med. 2011; 3 (4): 393–410. 20. Ge N, Sun SY. Endoscopic ultrasonography elastography in the diagnosis of intrapancreatic ectopic spleen: A case report. World J Clin Cases. 2020; 8 (9): 1729–34. 21. Kykalos S, Machairas N, Molmenti EP, et al. Intrapancreatic accessory spleen: Two case reports of a rare entity. Cureus. 2020; 12 (6): e8797. 22. Torres US, Matsumoto C, de Macedo Neto AC, et al. common and uncommon benign pancreatic lesions mimicking malignancy: Imaging update and review. Semin Ultrasound CT MRI. 2018; 39 (2): 206–19. 23. Teoh KH, Balraj S, Navarasi SR. Intrapancreatic accessory spleen: An eluding diagnosis. Med J Malaysia. 2017; 72 (1): 68–70. 24. Baugh KA, Villafane N, Farinas C, et al. Pancreatic incidentalomas: A management algorithm for identifying ectopic spleens. J Surg Res. 2019; 236: 144–52. 25. Vancauwenberghe T, Snoeckx A, Vanbeckevoort D, et al. Imaging of the spleen: What the clinician needs to know. Singapore Med J. 2015; 56 (3): 133–44. 26. Serša I. Magnetnoresonančne preiskave. In: Jevtič V, Matela J, Šurlan M, eds. Diagnostična in intervencijska radiologija: Splošni del. Maribor: Založba Pivec; 2014. p. 103–4. 368 Luka Pušnik, Domen Plut Intrapankreatična dodatna vranica – prikaz primera mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 368 27. Chung EM, Travis MD, Conran RM. Pancreatic tumors in children: Radiologic-pathologic correlation. RadioGraphics. 2006; 26 (4): 1211–38. 28. Scatarige JC, Horton KM, Sheth S, et al. Pancreatic parenchymal metastases: Observations on helical CT. AJR Am J Roentgenol. 2001; 176 (3): 695–9. 29. Kim SH, Lee JM, Lee JY, et al. Contrast-enhanced sonography of intrapancreatic accessory spleen in six patients. AJR Am J Roentgenol. 2007; 188 (2): 422–8. 30. Kim SH, Lee JM, Han JK, et al. Intrapancreatic accessory spleen: findings on MR Imaging, CT, US and scintigraphy, and the pathologic analysis. Korean J Radiol. 2008; 9 (2): 162–74. 31. Yang B, Valluru B, Guo YR, et al. Significance of imaging findings in the diagnosis of heterotopic spleen-an intrapancreatic accessory spleen (IPAS): Case report. Medicine (Baltimore). 2017; 96 (52): e9040. Prispelo 19. 1. 2021 369Med Razgl. 2021; 60 (3): mr21_3_Mr10_2.qxd 20.9.2021 8:06 Page 369