Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Slovenci 2. Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci 2. Kranjska, Primorje Naslov izvirnika: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Auf Anregung und unter Mitwirkung weiland Seiner kaiserl. und königl. Hoheit des durchlauchtigsten Kronprinzen Erzherzog Rudolf begonnen, [fortgesetzt unter dem Protectorate ihrer kaiserl. und königl. Hoheit der durchlauchtigsten Frau Kronprinzessin-Witwe Erzherzogin Stephanie]. K.­ k. Hof- und Staatsdruckerei, Alfred von Hölder, Wien, 1886–1902. Uredili: Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik © Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenta: Jože Hudales in Marija Klobcar Prevod: Alenka Novak Jezikovni pregled: Ingrid Slavec Gradišnik Oblikovanje in prelom: Jernej J. Kropej Izdajatelj: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje Zanj: Ingrid Slavec Gradišnik Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Glavni urednik: Aleš Pogacnik Zanj: Oto Luthar Vse ilustracije v knjigi so presnetki iz izvirnika. Tisk: Birografika BORI d. o. o. Naklada: 400 izvodov 1. izdaja, 1. natis Ljubljana Knjiga je izšla s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost RS za leto 2016. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 39(436-89=163.6) AVSTRO-ogrska monarhija v besedi in podobi : Slovenci. 2, Kranjska, Primorje / uredili Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik ; [prevod Alenka Novak]. ­ 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018 Izbor in prevod iz dela: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild ISBN 978-961- 05-0072- 8 1. Kropej Telban, Monika 294217984 Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610500728 Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi Slovenci 2. Kranjska, Primorje Uredili Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik Ljubljana 2018 Kazalo Uredniška opomba .......................................................................................................7 AVSTRO-OGRSKA MONARHIJA V BESEDI IN PODOBI Fizicne znacilnosti prebivalcev na Koroškem in Kranjskem / Emil Zuckerkandl ............................................................................................................... 11 KRANJSKA ................................................................................................................ 23 K narodopisju Kranjske ...................................................................................... 25 Ljudsko življenje Slovencev / Viljem Urbas................................................ 25 Miti, povedke in ljudske pesmi Slovencev / Johann Scheinigg ................ 59 Kocevje in Kocevarji / Julius Schröer................................................................ 79 Slovenska literatura / Gregor Krek .................................................................... 97 Ljudsko gospodarsko življenje / redigiral Karl Menger................................ 123 Poljedelstvo in gozdarstvo, lov in ribolov / Gustav Pirc.......................... 125 Rudarstvo in metalurgija / Johann Novák ................................................ 147 Industrija, trgovina in promet / Johann Murnik...................................... 159 PRIMORJE ............................................................................................................... 171 O fizicnih znacilnostih prebivalcev Primorja / Emil Zuckerkandl in Karl Vipauz ......................................................................................................... 173 K narodopisju Primorja .................................................................................... 183 Ljudsko življenje na Goriškem in Gradiškem / Franz Coronini-Cronberg ....................................................................................................... 183 Znacilnosti ljudstva v okolici Trsta / Peter Tomasin ............................... 223 Ljudsko življenje Slovanov v Istri / Alois Spincic..................................... 233 O književnosti v Trstu in Istri .......................................................................... 261 Slovanski jezik in književnost / Anton Klodic Sabladovski.................... 261 DODATEK ............................................................................................................... 289 Uvod / Nadvojvoda Rudolf............................................................................... 291 KOMENTAR Janez Bogataj, Za krepitev samozavesti in moc splošne ljubezni do domovine.................................................................................................................. 307 Uredniška opomba D rugi del izdaje prevodov narodopisnih besedil iz Avstro-ogrske mo-narhije v besedi in podobi – Slovenci predstavlja Kranjsko, Kocevje in Primorsko. S prevodi poglavij o Slovencih v teh kronskih deželah tako zaokrožamo celostno predstavitev življenja Slovencev iz enciklopedicne zbirke Die österrechisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, ki je v 24 knjigah izšla na Dunaju med letoma 1887 in 1902 in je bila podrobneje predstavljena v uvodnem poglavju prve knjige (Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci I, 2016, str. 7–25), v kateri so zbrana naro­dopisna poglavja o Slovencih na Štajerskem, v Prekmurju, Porabju in na Koroškem. Na celotno slovensko ozemlje se v tem zvezku nanaša le spis Gregorja Kreka o slovenski literaturi, ki je med prevode uvršcen zaradi povezanosti etnoloških vprašanj z razvojem slovstvenega ustvarjanja in širšega Krekovega pomena v razvoju filološkega narodopisja, pa tudi zaradi kulturnozgodovinske pricevalnosti. S tem namenom je v knjigo uvršceno tudi poglavje o slovanskem jeziku in književnosti v Istri. Zbirko imajo danes nekateri raziskovalci sicer za plod pragmaticnih, imperialisticnih interesov, kar z ozirom na centralno vlogo dunajskega ce­sarskega dvora v tistem casu zagotovo tudi je. Da pa bi bilo obzorje celotne izdaje jasnejše, sva se odlocili, da ga v tej knjigi v Dodatku ponazoriva s prevodom »Uvoda« spod peresa pobudnika zbirke, nadvojvode Rudolfa; be-sedilo je bilo objavljeno na zacetku izdajanja zbirke leta 1887. Z etnološkega vidika je zbirka še danes zanimiva, saj izraža stanje etnološkega znanja tistega casa. Ob pretežno domoznanskih izhodišcih se posamicna poglavja danes berejo kot nekakšne etnografske skice, ki pa po etnološki sporocilnosti med seboj nekoliko nihajo, kar gre pripisati posebej njihovim piscem in njihovi seznanjenosti z raziskovanjem ljudskega življenja na Slovenskem v 19. stole-tju ali še prej. Narodopisna poglavja o Slovencih so zavesten poskus, da bi povzela podobo številnih podrocij slovenske ljudske kulture v regionalnih okvirih. S tega vidika in tudi daljnosežnejših odmevov to knjigo na koncu komentira premislek profesorja dr. Janeza Bogataja. Za zgodovino slovenske etnološke vede predstavljajo poglavja o Slovencih pregled tega, kar so zbirali, zapisali in kar so raziskovali o sloven-skem narodu zgodovinarji, filologi in drugi izobraženci tistega casa. Danes je mogoce reci, da je tudi to delo izraz enega od tokov, ki je sooblikoval slovensko etnologijo kot samostojno znanstveno disciplino, ceprav je na­stajalo vecinoma zunaj takratnih akademskih naporov, ki so si prizadevali, da bi se institucionalizirala kot samostojna veda o specificnostih ljudske/ narodne kulture Slovencev. Prestolonaslednik Rudolf si je želel, da bi imela zbirka kljub strokovnim ambicijam znacaj »ljudske knjige«. Skladno s tem je našla pot v številne domove lojalnih avstrijskih državljanov na naših tleh, na drugi strani pa je bil vsesplošen pomen teh prispevkov v slovenski etnologiji podcenjen in pogosto tudi spregledan. To dejstvo je bilo tudi glavna spodbuda za izdajo prevedenih sestavkov. Marsikatera sestavina snovne in nesnovne kulturne dedišcine, ki je omenjena v tej knjigi, je danes že zatonila v pozabo in so jo spregledali celo poznejši raziskovalci. Zato sva tudi v tej knjigi sledili nacelu iz prve knjige, da jih pojasniva v komentarjih oz. opombah. Za razlago nekaterih starih nemških strokovnih ali pogovornih izrazov, ki poimenujejo danes že pozabljene kulturne pojave, je bila dragocena pomoc kolegic in kolegov, ki raziskujejo podrocja, od koder te sestavine izvirajo in se z njimi po­drobneje ukvarjajo. Zanjo se iskreno zahvaljujeva vsem, ki so nam kakor koli pomagali pojasniti ta vprašanja, še posebej pa prof. dr. Robertu Dapitu, dr. Robertu Frisanu, prof. dr. Veri Smole, dr. Silvu Torkarju, dr. Katarini Šrimpf Vendramin in dr. Lidiji Nikocevic. Urednici P rebivalci kronske dežele K o r o š k e so praviloma videti kot slabše prehranjeni ljudje tršate postave. Kolikor je to mogoce razbrati s seznama nabornikov, so po velikosti podobni Solnograjcem, in so tako približno v sredini med tistimi iz Spodnje Avstrije in Kranjske. Število podmernih je manjše kakor v dunajskem vojaškem okraju, manj je tudi majhnih; pac pa se delež višjih od 170 cm povzpne na skoraj tri desetine nabornikov. – Okolišcino, da ima celovški mejni okraj glede telesne veli­kosti boljše rezultate kot drugi nemški okraji, gre ocitno pripisati številnim Slovencem, ki pridejo na nabor v Celovec. * Prevod poglavja Physische Beschaffenheit der Bevölkerung in Kärnten und Krain. Iz: Die öster­reichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 87–96. N e m c i na Koroškem so enako kakor Nemci na Štajerskem mešano ljudstvo, kar je najbolj razvidno iz raziskave o barvi oci in las in iz opazo­vanja oblike lobanjske zgradbe. Cisti svetli tip (modrooki in svetlolasi) je na Koroškem med šolskimi otroki zastopan s 17,1 odstotki, kar je v primerjavi s severnimi deželami opazno nizek delež. Ce odmislimo cisti svetli tip, ki so ga predniki slavili pri Keltih in Germanih, in upoštevamo le posameznike s svetlimi lasmi ali modrimi ocmi, pripada prvim 44,3, slednjim pa 26,6 odstotkov. Ti podatki pa ne veljajo za odrasle, saj raziskave kažejo, da se v nemalo primerih, in število takšnih primerov narašca, svetla kompleksija1 spremeni v rjavo, pojav, ki jasno potrjuje križanje Nemcev na Koroškem s tujim ljudstvom temne kompleksije. Da so zmagovalni Germani sprejeli kompleksijo premagancev ali vendarle asimiliranih, je mogoce pojasniti z veliko obcutljivostjo na pigment, ki jo kaže organizem z malo pigmenta. Tudi raziskava o oblikah lobanje med Nemci na Koroškem nas poduci, da ni vec mogoce govoriti o cistem tipu; povsod, celo v odrocnih naseljih, se je našlo vec tipov, ceprav so odstotki posamicnih oblik variirali. Po raz­merju med dolžino in širino lobanje je med 1546 lobanjami s Koroškega 34 odstotkov d o l g o g l a v i h , od tega 5,7 odstotkov izrazito dolihokefalnih (razmerje dolžina : širina = 100 : 75 ali nižje), druge so mezokefalne (raz­merje dolžina : širina = 100 : 75,1 do 80); k r a t k o g l a v i h (brahikefalnih) je 66 odstotkov, od tega le 19 odstotkov visoke stopnje (hiperbrahikefalnih, razmerje dolžina : širina = 100 : 85 ali višje). Ob upoštevanju izkljucno nemških okrajev na Koroškem se delež doli­hokefalnih poveca za en odstotek, hiperbrahikefalnih pa upada. Od 981 lobanj iz teh okrajev je 35 odstotkov dolgoglavih (dolihokefalni in mezokefalni) in Skladnost barve las, šarenice in kože. 65 odstotkov kratkoglavih, od tega le 17 odstotkov hiperbrahikefalnih. Ce to primerjamo z rezultati, pridobljenimi v kronski deželi Štajerski, se kakor na dlani pokaže izredno pomembno dejstvo, da se dolgoglava oblika na Koroškem pojavlja za 10 odstotkov pogosteje, hiperbrahikefalna pa znatno manjkrat. Tega pojava ni mogoce zlahka razložiti, ceprav lahko s precejšnjo verjetnostjo domnevamo, da temelji na pogostnejši zastopanosti dolihokefalnega elementa med germanskimi priseljenci na Koroškem. Lahko pa pomislimo tudi na asimilacijo dolihokefalnega ljudstva, ki je naseljevalo Koroško v predgermanskem casu, s cimer bi se ujemalo dejstvo, da pri grobnih najdbah notranje Avstrije prevladujejo dolihokefalne lobanje. Po navedenih številkah bi bili približno le dve tretjini Nemcev na Koroškem kratkoglavi. Odstotek dolgoglavih pa znatno naraste, ce lobanj ne opredeljujemo po obicajni ne­naravni klasifikaciji, temvec pripišemo pomen tudi opazovanju po obcutku. Obstajajo namrec oblike lobanje, ki jih po numericni klasifikaciji (razmerje dolžina : širina = 100 : 80 do 81) uvršcamo med kratkoglave, a bi jih mo-rali, sodec po podolgovatosti, bolj upraviceno prišteti k dolgoglavim. V to skupino lobanj, verjetno mešanih oblik, kamor še lahko uvrstimo izvirni germanski tip, sodi 15 do 20 odstotkov brahikefalnih. – Dolgoglavi tip naj bi bil torej v cisti ali mešani obliki zastopan v vec kakor polovici primerov, pri cemer pa je treba pripomniti, da so vsekakor v manjšini oblike, ki so bile po pravilih stroke priznane kot dolihokefalne (5,7 odstotkov). Dolgoglavi so zastopani v vec razlicicah, in sicer kot tip iz vrstnih grobov, dolge glave z ozkim obrazom, pri katerih je višina lobanje blizu širini ali jo celo presega; nadalje podobne oblike, pri katerih pa v razliki med lobanjsko širino in višino opazno prevlada prva; nadalje mezokefalne in nasploh dolge (dolihokefalne) lobanje iste oblike in naposled s 3,9 odstotki oblike, za katere je za navrh znacilna še precejšnja velikost (mezokefalni ali rahlo brahikefalni indeks). Glede tipa obraza ugotavljamo, da ima vecina dolgoglavih ozko (leptoprozopno2) in ortognatno okostje obraza s široko odprtima ocesnima votlinama in ozko nosno odprtino. Za preostalih 26 odstotkov je znacilna široka oblika obraza (kameprozopija3). Tudi kratkoglavi imajo vec razlicic ali tipov, od katerih so najizrazitejši hiperbrahikefalni. Zanje so vecinoma zna-cilne kratke in široke lobanje z rahlo izbocenim ali ploskim zatiljem. Obraz je v 64 odstotkih primerov ozek (leptoprozopen) in le 36 odstotkov jih ima cokat širok obraz (kameprozopen). Ocesne in nosne votline so oblikovane vecinoma kakor pri dolihokefalnih, prve so namrec široke, slednje ozke. Tako kakor na Štajerskem tudi tu ni mogoce dokazati konstantne kombinacije dveh glavnih tipov barve oci in las z dolocenimi oblikami lobanje. Tudi tu opažamo, da se omenjene telesne znacilnosti socasno pojavljajo druga poleg druge in tudi dokaj neodvisno od telesne velikosti. Ob popolnoma upraviceni domnevi, da so germanska plemena pr-votno predstavljala enovitejši tip in se nagibala k dolihokefalnemu, je pojav brahikefalnega, pogosto rjavolasega tipa in spremembo svetle kompleksije med individualnim razvojem težko pojasniti drugace kakor s križanjem Germanov z rjavolasim ljudstvom. Izvir tega ljudstva še ni nesporen. Stvari še ne pojasni križanje s Slovani, na katero so se pogosto sklicevali, ko se je govorilo o znacilnih razlicnostih med sodobnimi Nemci. Nespodbitno so Slovenci bili in so še danes vir, iz katerega Nemcem dotekajo tuji, po eni strani znacilno slovanski, po drugi pa svetlolasi in rjavolasi elementi, ki so jih absorbirali sami Slovani, kakor to, ne glede na druge dejavnike, izhaja že samo iz številnih slovanskih osebnih imen, ki se pojavljajo med Nemci v 2 Leptoprozopija, dolg in ozek obraz (obrazni indeks 80,0–92,9). 3 Kratek in širok obraz. notranji Avstriji. Vendar vse to še ne zadošca, da bi lahko bistveno jasneje razumeli znacilno spremembo, ki jo opazimo med Nemci. Lahko bi pomislili tudi na ostanke neslovanskega plemena, na katero so Germani trcili pri prodiranju v notranjo Avstrijo, toda trenutno imamo o predgermanski in predslovanski dobi premalo dokazov, da bi bilo mogoce temu pritrditi. A skoraj se zdi, da bi moralo biti pri tem vprašanju naše težišce usmerjeno ne v notranjo Avstrijo, temvec bolj v naziranje, da so bili brahikefalni elementi zastopani že pri priseljujocih se germanskih plemenih. K r a n j s k a je skoraj popolnoma slovenska dežela; delež Nemcev je v mestu Ljubljana omejen na 23 odstotkov, na Kocevskem na 72 odstotkov in v sosednjem sodnem okraju Novo mesto4 na 11 odstotkov. Pri S l o v e n c i h lahko opazimo podobna znacilna nasprotja kakor pri Nemcih. Tudi med Slovenci se poleg rjavolasega tipa pojavlja svetlola­si, in ker je svetla kompleksija pri otrocih pogostejša kakor pri odraslih, ni dvoma o tem, da del svetlolasih naknadno potemni. Ceprav je etnicna podoba bistveno drugacna, v primerjavi s Koroško svetlolasi tip upade le za 1,1 odstotka. Odstotek plavolasih upade za 3 odstotke, medtem ko se število modrookih poveca za 2,2 odstotka. Sivookih je nekoliko vec, in sicer s 34,7 na 35,6 odstotkov. Delež popolnoma plavolasih in svetlolasih je po eni strani prevelik in zadevne razlike med Slovenci in Nemci na Koroškem so premajhne, da bi razmerja na Kranjskem dopušcala drugacno razume­vanje kakor na Koroškem. Sprememba barve las pri kranjskih Slovencih pac prav tako potrjuje, da Slovenci, podobno kakor Nemci na Koroškem, predstavljajo potomce rase, ki je bila prvotno vsekakor svetlolasa, in so s križanjem z rjavolasim ljudstvom doživeli navedeno spremembo. Kar se zdi V izv. Rudolfswerth. zelo pomembno, je, da je število posameznikov s temno kompleksijo (rjavi ali crni lasje, rjave oci) v primerjavi s Koroško upadlo za 2,2 odstotka, s 27,8 odstotkov na Koroškem se je spustilo na 25,6 odstotkov na Kranjskem, medtem ko je pri temni kompleksiji znatno pridobil posebni crni tip. Slovenci pravzaprav niso mnogo bolj rjavolasi od Nemcev, kar prav tako dokazuje, da ni mogoce, da bi glavnina rjavolasih Nemcev na Koroškem izšla izkljucno iz mešanja s Slovenci. Nekoliko drugace je pri popolnoma crnem tipu (crni lasje, rjave oci), ki je z 2,8 odstotka na Koroškem narastel na 4 odstotke na Kranjskem. Enak rezultat dobimo, ce poudarimo samo crnolase, ne da bi upoštevali barvo oci. Kolicnik je potem 4,3 : 7,6 odstotkov. Tu se torej uveljavlja vpliv crnolase rase. Tudi opazovanje oblik lobanj, ki se pojavljajo pri Slovencih, pokaže vrsto upoštevanja vrednih tipov; nikjer ne najdemo samo e n e g a . Med 200 lobanjami, ki vecinoma izvirajo iz zapušcenih kostnic, je 79,7 odstotkov kratkoglavih, od tega 42,5 odstotkov hiperbrahikefalnih, i n l e 2 0 , 3 o d ­s t o t k o v d o l g o g l a v i h (od tega 0,8 odstotka popolnoma dolihokefalnih). Med brahikefalnimi jih ima 13 odstotkov dolgoglavo zgradbo, tako da je dolgoglavih še vedno 33, kratkoglavih pa 67 odstotkov. Zelo opazen je visok delež hiperbrahikefalnih, zlasti ce v primerjavo pritegnemo Koroško, kjer ta oblika predstavlja le 19 odstotkov, torej polnih 23 odstotkov manj. Slovani v tem pogledu prekašajo celo nemško Tirolsko, ki jo oznacuje mocna za­stopanost hiperbrahikefalnih, saj izkazuje 33,6 odstotkov hiperbrahikefalnih. Verjetno so se nekoc hiperbrahikefalni mešali pretežno z rjavolasim tipom, tako kot lahko upraviceno domnevamo, da so se dolihokefalni pojavljali vecinoma med svetlolasimi. Med razlicicami oblike lobanje je najpogostejši mezokefalni tip, 19,5 odstotkov; cisti dolihokefalni so zelo redki, tipa iz vrstnih grobov pa sploh ni. Med brahikefalnimi opažamo prvic leptopro­zopne kratkoglave, ki se pojavljajo tudi med Nemci na Koroškem, drugic neko zelo opazno znacilno obliko in tretjic atipicne oblike, ki so še pogosto približek enemu od obeh navedenih tipov. Razlicica, ki smo jo oznacili za zelo opazno (25,5 odstotkov), se razlikuje po naslednjih lastnostih: gledano od zgoraj je lobanja kratka in široko ovalna, v profilu visoka, v pogledu od zadaj pa široka, visoka in splošcena. Zelo znacilne posebnosti kaže tudi obrazno okostje. Na splošno se oblika obraza pri Slovencih od oblike pri Nemcih razlocuje po prevladi širine v razmerju z višino, po izrazitem licnicnem loku in celjustnici. Med Slovenci je 61,1 odstotkov širokoglavih. Ta širokoglavost se v 11,1 odstotkih primerov kombinira z zgradbo obraza, ki jo poleg prej naštetih širokoglavih lastnosti oznacujejo še mocna prognatija5 obraznih kosti, široki, zaobljeni, mocno izboceni zobni nastavki zgornje celjusti, ozke nizke ocesne votline, štrlec, toda v korenu sedlasto poglobljen nosni greben in široke odprtine nosnih votlin, lastnosti, ki dajejo obrazu nenavaden, temacen in grob izraz in so znacilne za posamicna ljudstva mongolskega izvira. Glede na obliko lobanje se mongolidni tip obraza v 5 odstotkih kombinira z mezokefalni-mi, v 6 odstotkih pa z izcrpno opisanimi razlicicami brahikefalnih. Le ce Poudarjena izbocenost celjusti. upoštevamo popolno kombinacijo, odstotek mongolidnega tipa ni prav po­memben. Ta pa se bistveno zviša, ce upoštevamo tudi posamicno pojavljanje teh atributov; med atipicnimi primeri so namrec kar pogosti. Mongolidni tip se posamic pojavlja tudi med Nemci v notranji Avstriji in bi bil lahko posledica stika s Slovani. Katero od obeh opisanih oblik gre zdaj razumeti kot izvirno slo­vensko? Oblike iz vrstnih grobov med Slovenci sploh ni najti, ekstremni dolihokefalni se pojavljajo le izjemoma, nekoliko pogostejši so dolgoglavi nižje stopnje, a so v primerjavi s kratkoglavimi v ocitni manjšini. Med kratkoglavimi so zelo široke oblike še posebej mocno zastopane, mnogo bolj kakor med dolihokefalnimi. V tem pogledu se nobeno nemško pleme ne more meriti s Slovenci, niti Tirolci, za katere je znacilna hiperbrahike­falnost. To dejstvo lahko govori v prid trditvi, da hiperbrahikefalna oblika predstavlja znacilno slovensko obliko lobanje. Temu ustreza tudi primerjava lobanj iz predzgodovinskega in zgodovinskega casa, saj vidimo, kako se s prodiranjem Slovencev spreminjajo fizicna telesna razmerja Kranjcev. Od p r e d z g o d o v i n s k i h lobanj Kranjske je: dolihokefalnih 41,7, mezo­kefalnih 33,3, brahikefalnih 25,0, hiperbrahikefalnih pa 0,0 odstotkov. Od m o d e r n i h lobanj istega izvira: dolihokefalnih 0,8, mezokefalnih 19,5, brahikefalnih 37,2, hiperbrahikefalnih 42,5 odstotkov. Te številke so izjemno poucne, saj pokažejo, kako bistveno so se od bronaste dobe spremenile razmere na Kranjskem. Sprva prevladujejo dolgoglavi – podobno kakor je bilo tudi v nemških provincah Avstrije – in primanjkuje hiperbrahikefalnih, medtem ko pozneje in tudi zdaj ekstremno kratkoglavi predstavljajo najmoc­nejši odstotek, ekstremno dolgoglavi pa izginjajo. V starejši dobi Kranjske manjka prav oblika, ki je med Slovenci tako pogosta, tako da bi lahko hiperbrahikefalne s precejšnjo upravicenostjo oznacili za znacilne Slovence. Takšno naziranje bistveno podpirajo najdbe iz dokazano slovanskih grobišc iz casa selitve narodov. Ce smo pri tem sklepu vendarle zadržani, je to zato, ker so bile v grobovih iz istega obdobja poleg znacilno slovanskih pridatkov najdene dolihokefalne lobanje. Med Slovenci lahko torej razlikujemo tri razlicne tipe: in sicer, krat­koglave z ozkim in širokim obrazom, ki se deloma ujemajo z brahikefalnimi med Nemci v notranji Avstriji, nato kratkoglave z izrazito mongoloidno obliko obraza, ki bi utegnili biti deloma avarskega izvira, in naposled dolgoglave, ki morda predstavljajo ostanke predslovanskega prebivalstva. O telesni rasti nas statisticni podatki poucijo, da Slovenci predstavljajo vecji kontingent visokoraslih ljudi kakor Nemci. Podatki v vojaško-statisticnem letopisu za leto 1885 kažejo, da je od tisoc pregledanih na naboru delež podmernih na Kranjskem najnižji. Število majhnih (do 160 centimetrov) je na Kranjskem prav tako nižje kot v drugih vojaško-teritorialnih okrajih; število srednje velikih (160 do 170 centimetrov) se ne odmika od rezul­tatov, pridobljenih v drugih okrajih. Nasprotno pa je število velikih (nad 170 centimetrov) znatno naraslo in v tem pogledu Kranjsko prekaša sploh samo še Dalmacija. Primerjava s podatki, ki so jih pridobili v spodnje- in zgornjeavstrijskih mejnih okrajih, pokaže porast velikih za polnih 11 od­stotkov. Ne glede na telesno velikost je opaziti še dve posebnosti v obliki, zlasti pri visokoraslih Kranjcih, namrec po eni strani bolj tršate, gracilne oblike z ostro zarisanimi obraznimi potezami, in na drugi strani krepke, okorne pojave s širokimi, debelimi, grobo oblikovanimi obrazi. Cokato te­lesno rast, ki se pogosto pojavlja med Nemci v notranji Avstriji, je po teh rezultatih komajda mogoce pripisati križanju s Slovenci. K o c e v a r j i . Fizicne znacilnosti tega nenavadnega ljudstveca nem­škega izvira še niso dovolj raziskane. Dozdaj razpolagamo samo s podatki o barvi las in oci, medtem ko o prevladujocih oblikah lobanj med Kocevarji ni znano nic. O barvi las in oci je raziskava o kocevskih šolarjih pokazala, da jih je 45,3 odstotka svetlolasih, od tega je 17,6 odstotkov popolnoma svetlih tipov, 25,9 rjavolasih in 7,6 odstotka crnolasih; preostanek (21,2 odstotka) so mešani tipi. Popolnoma svetli tip in svetlolasci so potemtakem zastopani nekoliko mocneje kot med Nemci na Koroškem, rjavolasi so upadli za 2 odstotka, delež crnolasih pa je znatno zrasel, od 2,8 odstotka na Koroškem na 7,6 odstotkov. V tem pogledu presegajo celo Slovence, od katerih so le 4 odstotki popolnoma crnolasi. Torej lahko sklepamo, da so Kocevarji mocno prežeti z rjavolasimi elementi, celo mocneje od Slovencev, kar jasno potr­juje, da te anatomske posebnosti niso pridobili šele na Kranjskem, temvec so jo uvozili iz svoje prvotne domovine. – Po lobanjskem materialu, ki je bilo doslej dostopno za raziskave, a ga je premalo za zanesljive sklepe, bi lahko Kocevarje uvrstili med leptoprozopne dolgoglavce. Kranjska Pokrivala: ženska avba, moška polhovka in ženski pas (Jurij Šubic) K narodopisju Kranjske Ljudsko življenje slovencev* Wilhelm Urbas S lovenci s Kranjskega, cetudi istega plemena, vendarle niso povsem enaki. V Alpah živeci Gorenjec ni le krepak in energicen, temvec tudi inteligenten in vedoželjen; na vinskih goricah ob Krki veselo životari Dolenjec, ki je navadno šibkejši, a bolj custven, tudi bolj lahkomiseln in manj premišljen; Notranjec, ki odrašca ob sunkih burje neprijaznega Krasa, * Prevod poglavja Zur Volksunde: Das Volksleben der Slovenen. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 353–378. je tako odporen proti vremenskim vplivom kakor odlocen, seveda tudi manj dostopen in bolj pretkano preracunljiv. Da podnebje in hrana bistveno vplivata na vsakogar, je samo po sebi umevno, a prav tako nespodbitno bi utegnilo držati tudi, da se je znacaj prvega oblikoval pod vplivom nem­škega sosedstva, znacaj slednjega pa so zaznamovali stiki z Romani. Kljub temu pa pri vseh treh najdemo še toliko skupnih potez, da moramo to raso nedvomno oznaciti kot svojevrstno. Na splošno so Kranjcu prirojeni obcutek za pobožnost in bogabojecnost, ljubezen do domovine in pripadnost deželnim knezom (vse za vero, domovino in cesarja).1 Vsak tujec, ki prvic pride na Kranjsko, bo gotovo opazil množico cerkva in kapel, ki se mu blešcijo vsepovsod po hribih in dolinah. In ceprav je v deželi le malo višav, z izjemo vrhov v Alpah, kjer ne bi stala kakšna cerkvica – vcasih kar dve ali celo tri druga poleg druge, kot reci-mo na Primskovem –, pa je ravnina še bolj obdarjena z njimi: vsaka vas, vsak zaselek ima svojo božjo hišo, celo na samotnih krajih pogled neredko preseneti cerkvica, medtem ko vse poti in steze zaznamujejo kapele, zna­menja in križi. In ko deželan pošlje sina v mesto, v srednjo šolo, potem je to skoraj vedno gimnazija; kajti kmet želi, da bi sin postal g o s p o d , to pomeni d u h o v n i k , predvsem ta je v njegovih oceh gospod. Kranjski Slovenec tudi o duhovniku, tako kot o ocetu in materi in najbrž tudi o stricu ali teti, vedno govori le v množini: gospod so prišli — mati so rekli. Kako visok ugled uživa duhovniški stan pri preprostem podeželanu, prica primicija2 kmeckega sinu. Kakor nekoc na olimpijskih igrah ni bil odlikovan le zmagovalec, temvec je velik del njegove slave prešel tudi na njegov rod in celo na njegovo rodno mesto, tako se ob visoki casti duhovniške po­svetitve pocuti vzvišeno ne le mladi novomašnik, temvec so pocašceni tudi vsi njegovi sorodniki in celo vsa domaca vas, za njegove starše pa ni vecje blaženosti, kakor da prejmejo sveto obhajilo iz rok svojega sina. Takšna prepricanja se odražajo tudi v pregovorih: »Ce Bog ne iztegne svoje roke, ti tudi vsi svetniki ne morejo pomagati. — Bog zapre ena vrata, vendar odpre sto novih. — Za staro vero, stare ljudi in star denar naj ti bo vedno mar. — Kogar maša zadrži, nicesar ne zamudi.« Zgolj bigotnost3 pa mu je zoprna, saj meni: »Kdor veliko po kolenih drsa, delo kmalu odvec se mu zdi.« 1 Ležece besedilo je tudi v izvirniku v slovenskem jeziku, drugod mestoma med oklepajema sledi nemškemu. 2 Prva, t. i. nova maša po duhovniški posvetitvi. Tudi nacin, kako kranjski Slovenci obhajajo cerkvene praznike, izpricuje njihov verski cut. Treba je seveda priznati, da se je ob tem ohranil kak ostanek nekdanjega poganstva in se je prikradla marsikatera vraževerna šega, vendar je to tu in drugod lahko pojasniti. Na predvecere (24. december, 31. december in 5. januar) treh božicnih praznikov 4 v mnogih krajih poglavar družine s kadilom in molitvijo obide vse prosto-re gospodinjstva, medtem ga spremlja gospodinja in med željami škropi z blagoslovljeno vodo. V kot izbe,5 tam, kjer sicer visi razpelo, so navadno postavljene jaslice, pred katerimi stanovalci zmolijo veseli del rožnega venca, preden se odpravijo spat. Na z belim prtom pogrnjeni mizi že ležijo trije božicni kruhi, eden je iz ržene moke, drugi iz ajdove, tretji (poprtnik) iz pšenicne, slednji z raznovrstnimi okraski v testu. Premožnejši specejo tudi orehove ali medene kolace (povitica, potica) ali nekakšen klecenbrot, ki ima v testu vmešane drobno narezane posušene krhlje. Kuhani suhi krhlji so navadno tudi vecerja na božicni vecer, kruhe pa narežejo drugega za drugim ob treh glavnih praznikih, torej pride poprtnik na vrsto šele na svete tri kralje. Ljudstvo ne pozna slovesnega božicnega drevesca, deloma ga nadomešca šaljivejše Miklavževo obdarovanje. Na trikraljevski vecer pa na vsaka vrata s kredo napišejo prvi dve številki letnice, potem med križcki zacetnice treh modrecev in še zadnji številki letnice (npr. 18+G+M+B+88), ta napis ostane do naslednjega leta. 3 Pobožnjaštvo, licemerje. 4 Pogosteje imenovani »sveti veceri«. 5 Osrednji bivalni prostor v kmecki hiši. Od božicnega vecera pa vse do svecnice hodijo otroci, navadno za­viti v bele rjuhe in v neparnem številu, od hiše do hiše in pojejo pesmi, ki se nanašajo na praznike v tem obdobju, ali nad vsako hišo priklicujejo nebeško bogat blagoslov. Mlade pevce nagradijo s skromnimi darovi, na­vadno v hrani. Po starejših navedbah poganski izvir tega sprevoda poleg navedbe imena dokazuje tudi okolišcina, da so bile v prejšnjih casih te pesmi hudomušnejše. Med Slovenci je splošno razširjeno mnenje, da se na božicno noc vse živali pogovarjajo v preroškem duhu, njihovo govorico pa lahko sliši le pobožen clovek, da svetla, vedra sveta noc kaže na slabo leto, da gre-do duše tistih, ki umrejo na sveti vecer, naravnost v nebesa, in podobno, medtem pa skušajo z nekaterimi, tudi drugod poznanimi navadami raziskati prihodnost ali priklicati sreco. Nikoli ne pozabijo na blagoslov svec (2. februarja),6 pa tudi ce bi bla­goslovili le eno svecko za dva krajcarja, kakor tudi ne pozabijo na blagoslov butaric, ko kranjski Slovenci, ker pac ni palm niti oljcnih vej, prinesejo bu-tarice iz leskovih vej, vrbovih šib ali drugega lesa, z brinovo ali kako drugo Svecnica. 29 Božicno kajenje (Jurij Šubic) zimzeleno vejico v vrhu. Prav tako vneto se udeležujejo Blaževega blagoslova (3. februarja)7 in pepeljenja8 (na pepelnicno sredo), kjer ju še praznujejo. Zdi se, da je bolj kot praznovanje božica za Slovenca pomembno pra­znovanje velike noci. Na pomen, ki ga pripisuje temu prazniku, kaže že to, da zaradi tega temeljito ocisti vso hišo in se tudi sam, ce je le mogoce, pojavi v novi obleki. Ce za božic pozna le izraze: sveti vecer in božic (božji otrok), pa je velika noc9 zanj velika noc, sam velikonocni teden pa veliki teden. Morda ima Slovan, ki je pretrpel vsakršne pritiske in je zaradi tega resneje razpoložen, nasploh vec razumevanja za božjega mucenca na Golgoti kakor za njegovo utelešenje, morda mu zato tudi globlje pomenljivo praznovanje velike noci ustreza bolj kakor vesel božic –, gotovo je, da je praznovanje prve manj obremenjeno s praznovernimi navadami in poganskimi dodatki kakor praznovanje božica in da se zato kršcanska simbolika bolj razmahne. Na veliko soboto si vsaka gospodinja prizadeva za svoje ognjišce priskrbeti blagoslovljena polena, prav tako tudi najrevnejša poišce nekaj živil, meso in kruh, da jih odnese k blagoslovu, bogatejše prinesejo polne cele košare. Tako pripravljena košara mora poleg hlebca kruha in ovcetine vsebovati prekajeno šunko (kraca), klobase, orehov in meden kolac v obliki venca (kolac), rdece pobarvana jajca (pirhi) in nekaj korenin hrena. Kraca pomeni Kristusovo telo, spiralno zvite lupine bele repe (Brassica rapa rapifera) naj 7 Na blaževo hodijo v cerkev k blažanju, tj. po blagoslov sv. Blaža. Z blagoslovljenimi svecami so se drgnili po vratu ali jih ovili okoli vratu, rok in nog (t. i. cuckanje), nesli so jih tudi mimo vrat hleva, da bi zašcitili živino (vec: Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 2. Ljubljana, 1989, 538–540). 8 Verniki so pri maši na pepelnicno sredo (zacetek posta) prišli k pepeljenju: mašnik je vsakega po celu pokrižal s pepelom lanskih oljk, rekoc: »Spominjaj se, da si prah in da se v prah povrneš!« (Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1989, 74). 9 V izv. Ostern, zato se avtorjev argument v nemšcini bere drugace. Velikonocni žegen (Jurij Šubic) bi nakazovale Kristusove okove (posušene na zraku shranijo do postnega casa, ko jih na mizo prinesejo pripravljene kot zelenjavo), kolac pomeni trnovo krono, pirhi kaplje krvi v Getsemaniju10 in na Golgoti, klobase rane in naposled hren, ki predstavlja zadnjo Odrešenikovo osvežitev, kis in žolc. Ta velikonocni blagoslov, ki je prispodoba Kristusovega trpljenja, uživajo posebej pobožno; samo otroci velikonocna jajca uporabijo za razne tekmovalne igre, takšni sta recimo trkanje jajc (turcanje) in sekanje jajc (sekanje). Pri prvi igri pri dveh jajcih preverjajo trdnost lupine. Jajce, ka­terega lupina ob trku z drugim poci, pripade lastniku trdnejšega jajca. Pri sekanju jajc eden položi jajce, drugi pa ga skuša s krajcarjem zadeti tako, da kovanec obtici v njem: ce se mu to posreci, je pridobil jajce, ce je zgrešil, pa je izgubil krajcar. Pri tem se dogajajo razne goljufije; bodisi da je rdece pobarvana jajcna lupina napolnjena s smolo ali pa je rob krajcarja priostren. 10 Vrt ob vznožju Oljske gore v Cedronski dolini, kjer so prijeli Jezusa (Jn 18,1–12). Prezir in slab sloves sta kazen za tistega, ki ga pri tem zasacijo. Kako zelo Kranjec ceni veliko noc, prica tudi okolišcina, da v najrevnejših predelih, kjer sicer nikoli ne jedo mesa, poskrbijo, da ga imajo na velikonocno ne­deljo, pa cetudi le nekaj prekajenih reber. Slovenski pregovor vendar pravi: »Za veliko noc ptic ptica kljuje, samo da jé meso.« Vsemu, kar blagoslovijo na ta praznik, je pripisana posebna moc. Na cvetno nedeljo blagoslovljena vejica butarice, ki jo ob bližajocem se neurju sežgejo v ognjišcu, varuje hišo pred strelo. Prav tako menijo, da hišo pred požarom varuje na veliko soboto posvecena goreca trska, ki jo še tleco prinesejo na domace ognjišce. Za najboljšo zašcito proti mravljam in dru­gemu mrcesu pa veljajo lupine velikonocnih jajc, posute po okenskih zidcih. Zelo spoštujejo tudi praznik svetega Rešnjega telesa,11 od vseh procesij v letu je procesija na ta dan vedno najbolj obiskana, udeležijo se je stari in mladi. Oblecejo najlepše obleke, kar jih premorejo; kjer jih nimajo, si pomagajo s snežno belim perilom. Zato se marsikatera kmetica pojavi samo v beli srajci, cetudi je zrak še tako oster, ali se marsikateri kmet še ogrne s plašcem, pa naj sonce še tako toplo sije. Med obhodi, ki so v deželi sicer obicajni, je na naslednjem mestu najbrž tisti, ki ga v Idriji prirejajo na praznik svetega A h a c i j a (22. junija),12 na dan, 11 Imenovan tudi telovo. Praznuje se v cetrtek, 11. dan po binkoštih (50. dan po veliki noci) oz. po nedelji sv. Trojice. Na ta dan se cerkev spominja evharistije oz. zadnje vecerje, ko je Kristus blagoslovil kruh in vino in ga spremenil v telo in kri (Mr 14,22-26, Mt 26,26-30, Lk 22,15-20, Kor 11,23-25; prim. Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1989, 358–373). 12 Kranjska dežela si je sv. Ahacija izvolila za svojega varuha, kar je ostal vse do leta 1675, dokler je grozila turška nevarnost. Na ta dan leta 1583 se je namrec slovenska vojska pod vodstvom Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja priporocila svetniku pred zmagovito bitko pri Sisku. Premagala je turško vojsko, ki jo je vodil bosanski paša Hasan, in zmago pripisala svetnikovi pomoci. Sv. Ahacij je eden od 14 pomocnikov v sili (Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1989, 484–485). na katerega naj bi leta 1508 (?)13 našli ležišce živega srebra. Že na dan pred praznikom vse rudarsko mesto okrasijo z venci cvetja in mlaji, prav tako so postavljeni oltarji na štirih mestih, ki so posebej znamenita za zgodovino rudnika. Zvecer v cesarsko-kraljevem rudniškem gledališcu14 igrajo in pojejo. Na sam praznik se ob devetih zjutraj zacne slavnostni sprevod, uradniki se pojavijo v uniformi, rudarji v delovni obleki, duhovšcina in ljudstvo pa v praznicnih oblacilih. Sprevod, ki ga spremljajo veterani kot castna straža, se skoz mesto pomika od Barbarine in Ahacijeve cerkve mimo štirih oltarjev, ob vsakem preberejo po en evangelij in predenj v belo oblecena dekleta posujejo cvetje, medtem ko ga blagoslovijo z Najsvetejšim. Slovesna maša sklene dopoldansko praznovanje; popoldne so v cerkvi še praznicne vecernice in nato veselica na travniku rudarskega posestva Zemlja, kjer ni poskrblje-no le za raznovrstno zabavo, temvec tudi za jedaco in pijaco. Praznik se konca z ognjemetom. Žegnanjske praznike, to so dnevi, ko goduje kateri od zavetnikov krajevne cerkve, slovesno obhajajo tudi v drugih krajih – na Gorenjskem za takšne praznike specejo celo poseben kolac (štrukelj), narejen iz pše­nicne moke, rozin in grozdnih jagod15 ali z medom in orehi –, vendar so žegnanjski prazniki pomembnejši le tam, kjer je kakšna zelo obiskana božja pot; to pa je na Kranjskem spet zelo razlicno. Medtem ko se Notranjska ne more pohvaliti z nobeno priznano božjo potjo, se Zapalz, Primskovo in Metlika16 na Dolenjskem uvršcajo med tiste spominske kraje, h katerim romarji priromajo od dalec. Gorenjska je tudi v tem najmocnejša, saj ima pol ducata cerkva, h katerim se pogosto roma (v Dravlje, Dobrovo, na Šmarno goro,17 Crngrob,18 Sveti Jošt,19 Podbrezje). 13 Vprašaj je v izvirniku. Letnica je pravilna, saj so leta 1508 našli v Antonijevem rovu velike kolicine živega srebra. Po legendi pa naj bi bil živo srebro odkril neki kmet Škafar leta 1490. 14 V izv. k. k. Werkstheater. 15 V izv. Rosinen und Weinbeeren. Ni jasno, za kakšno razliko gre, saj sta v sodobni nemšcini sino­nima za posušene grozdne jagode; teh je seveda vec glede na vrsto grozdja in postopek sušenja. K r e s , ki spominja še na stara praznovanja soncevega obrata, je cudovita mešanica poganskih in kršcanskih šeg. Po tleh bivalnih prostorov 23. junija zvecer potresejo praprot, v naoknice vtaknejo veje brestovolistne­ga oslada (spiraea filipendula),20 ob mraku pa na vseh bregovih prižgejo grmade, katerih ogenj se ohrani ure in ure. Zvonjenje in pokanje pištol in možnarjev se pomešata s petjem in vriskanjem mladine, ki iz objestnosti skace tudi skozi plamene in ob tem poje: Sveti, sveti, svetli zubelj, vij veselo do neba se! Tu razvijaj svojo moc in razveseli nas to noc, Toda skromen bodi v hiši, Ne poleti skozi dimnik, ne v vas in ne na streho: usliši vendar naše prošnje!21 Ob Kolpi na kresni vecer hodijo po štiri pevke (kresnice) pod vod­stvom piskaca od vasi do vasi, oblecene so kot koledniki za božic ali pa 16 V izv. Möttling. 17 V izv. Großgallenberg, drugace Cholemperch (leta 1314), Collenperg (18. stoletje) (Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana, 2009), zapisa Gros Gallenberg (1780) in Großs Gallenberg (1826) (Silvo Torkar, Nemško-slovenski stiki v toponimiji. Linguistica 55 (2015) 1: 167). 18 V izv. Ehrengruben. 19 V izv. St. Jodok. 20 Zatikanje kresnih rastlin, npr. tudi bele stelje (medvedjega latja), za okna in vrata je imelo obrambno vlogo pred coprnicami in drugimi nesrecami. 21 V izv. Brenne, brenne, lichte Loh' / Schwing' dich auf zum Himmel froh! / Hier entfalte deine Macht / Und erfreu' uns diese Nacht // Doch bescheiden sei im Haus, / Jahr'z um Schornstei nicht hinaus, / Nicht ins Dorf und nicht aufs Dach: / Gib doch unsern Bitten nach! zavite po šegi vzhodnjaških žensk. Tudi one nerade pojejo zastonj; ko se jim to primeri, se mašcujejo s zbadljivko. Zelo razširjeno je prepricanje, da na v e l i k i š m a r e n (15. avgusta) na vsakem sadnem drevesu sedi kaca; verjamejo pa tudi, da je med šmar­noma (med mašama)22 zrak najcistejši, zato v tem casu (od 15. avgusta do 8. septembra) na zrak razobesijo zimska oblacila, posteljnino in podobno. Morda bi bilo tu primerno omeniti, da ima skoraj polovica ženskega prebivalstva Kranjske krstna imena: Marija (Mica, Micika, Maricka); druga polovica si deli imena: Neža, Uršula (Urša), Katarina (Katra), Elizabeta (Špela), Barbara (Barba), Margareta (Marjeta), Jerica, Helena (Lenka), Lucija, Alojzija (Lojza). – Pri moškemu prebivalstvu so najpogostejša imena: Janez, Jože, Anton (Tone), Matija, Andrej, Martin, Franc (France), Matej (Matevž), šele v drugi vrsti so imena kakor na primer: Štefan, Nikolaj (Miklavž), Mihael (Miha), Peter, Pavel, Gregor (Grega), Blaž, Lovrenc (Lorenc), Florijan. – Ti svetniki predstavljajo poleg navedenih slovesnih praznikov tudi stalne tocke, od katerih kranjski kmet, ko naj bi navedel datum, šteje naprej ali nazaj; ko se ga vpraša po kakšnem dogodku, odgovori, na primer, le, da je bilo na dan pred sveto Katarino ali osem dni po martinovem ali na veliki cetrtek. Mladi praznujejo g o d o v e precej smešno. Na predvecer takšnega dne se vrstniki tiho zberejo pred vrati slavljenca, opremljeni z razpoložljivimi glasbenimi inštrumenti, sicer pa s ponvami, pokrovkami (odmevniki), škafi, pišcalkami in podobnim. Na dogovorjeno znamenje nenadoma s pihanjem in udarjanjem po vseh teh inštrumentih izbruhne tako oglušujoc hrup, da zastaneta sluh in dih. Slavljenec se za to pozornost navadno zahvali s kozarcem vode, ki ga zlije na nepovabljene muzikante, ce seveda kateri od zarotnikov ni prej umaknil vse vode. 22 Med velikim (Marijino vnebovzetje, 15. avgusta) in malim šmarnom (Marijino rojstvo, 8. september). »Macja muzika« na predvecer godu (Jurij Šubic) Takšni macji glasbi pravijo ofreht (verjetno popacenka besede Hofrecht); drugace bi šega utegnila biti poganskega izvira, saj so se na­sploh med slovenskim ljudstvom poleg kršcanstva ohranili še marsikateri ostanki poganskih šeg in poganskega vraževerja. Ne zdi se tudi povsem upraviceno pripisovati praznoverja vremenskim pravilom, ki se navezujejo na omenjene praznike in imena, saj so mnoga plod obsežnih opazovanj; zgolj k praznovernim pogledom nedvomno spada prepricanje, da je petek nesrecen dan. Pravijo, da »kdor se v petek smeji, bo v nedeljo jokal«; nasprotno pa menijo, da se ob petkih dobro posreci striženje las in noh­tov, slednje naj bi celo obvarovalo pred zobobolom. Ob prvem ponovnem zvonjenju na veliko soboto vse hiti k vodi, saj menijo, da je tisti, ki se umije v tem hipu, vse leto odporen proti izpušcajem. Prav posebno mnenje je razširjeno o meteorjih. Ko zažari ognjena krogla, mislijo, da vidijo odprto nebo, in upajo na izpolnitev vsega, kar si medtem zaželijo; v poku meteorja slišijo zapiranje božjih vrat. Ce koga pici strupena kaca, se mora potruditi, da do vode pride pred njo, kajti kdor pride pozneje, mora umreti. Umreti mora tudi tisti, na kogar zapiha podlasica. Nasprotno pa lahko pajek križevec cloveku prinese sreco, ce ga spravi v steklenico, v kateri so na listku napisane številke od 1 do 90; številke, ki jih pajek vplete v svojo mrežo, bodo pri žrebu gotovo izvlecene. Splošno razširjeno je verovanje v povodnega moža (povodni mož, Tatrman), ki se ga morajo paziti zlasti strastne plesalke; verovanje v tavanje duš tistih otrok, ki so umrli pred krstom (movje, navje); v duhove (duhovi, strahovi), med katerimi ima glavno vlogo Trud (mora); v carovnice, ki lahko škodujejo na vse mogoce nacine, zlasti pa s toco; in nazadnje v carodeje, h katerim prištevajo zlasti študente »crne šole« (crne šole dijaki).23 Movje24 nase opozarja z nepojasnljivim javkanjem, ki migota v zraku; kdor takoj k višku brizgne vodo, ga lahko reši. Pred moro se skušajo obvarovati tako, da zamašijo kljucavnico sobnih vrat; duhov nasploh se ubranijo, ko se pokrižajo. Carovnice ne prenesejo zvena blagoslovljenih cerkvenih zvonov; 23 Crnošolci. 24 Duše pred krstom umrlih otrok. zato jih ob bližajocem se neurju še vedno skušajo pregnati s tako imeno­vanim zvonjenjem proti toci. Dijaki »crne šole« so seveda sposobni izniciti vse carovniško strašenje, zato si ljudje prizadevajo pridobiti in ohranjati naklonjenost tistih, ki jih imajo za crnošolce; pred njimi samimi pa se ni mogoce zavarovati, saj so povezani s hudicem. Kranjec ljubi svojo domovino bolj kot kdor koli. Pravi: »Ljubo doma, kdor ga ima«,25 in meni: »Nevarno se je družiti s tistim, ki hoce zapustiti domovino.« Zato jo je tudi vedno branil z najvecjo mocjo, posebej pred Benecani in Turki; vsekakor je pogumen, kajti pravi: »Bolje pošteno umreti, kakor sramotno živeti.« Z vso dušo ne ljubi le svoje ožje ocetnjave, tudi cesarstvo, ki mu pripada: »Avstrija cez vse,« je pel njegov najpriljubljenejši pesnik Vodnik. In da je bil z vsem srcem vdan tudi prednikom vladarske rodbine, je nemalokrat dokazal na bojišcu, tako da je Koseski (psevdonim za Vesel) upraviceno lahko zapisal: »Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.«[26] „Wankt auch Eiche und Berg, des Krainers Treue, die wankt nicht.“ Kranjec ceni svojo ženo, trdi celo: »Žena podpira pri hiši tri vogale, mož samo enega.« Toda tudi pri izbiri svoje življenjske družice je vecinoma zelo previden. Navadno se tisti, ki bi se rad porocil, o tej zadevi posvetuje pri starših, ce jih nima, pa pri starejših sorodnikih; njim prepusti tudi prve ukrepe, to so najprej ogledi, namrec poizvedovanje o tem, kaj bi mlada žena lahko dobila za doto. Koncno se starši ali njihovi namestniki neko nedeljo podajo v hišo izbranke, potem ko so se prepricali, da so vse odlocilne osebe doma. 25 V izv. „Liebes Daheim, wer es recht zu halten weiß“ (Ljubo doma, kdor ga ceniti zna). 26 Pravilno: »ne gine«. Zacetek pogajanja uvede pogovor o vremenu, o delih, ki jih je ravno treba opraviti, in glede na letni cas o obetih za pridelek. To je seveda povod, da spregovorijo o delavcih, ki jih imajo na voljo pri obeh hišah, pri cemer je razumljivo, da se domnevni ženin in nevesta pri delu ne odrežeta slabo. Tisti, ki pridejo v oglede, seveda hvalijo sposobnosti izbranke, njeni svojci pa, ko so že spoznali namen obiska in se strinjajo, pohvalijo priznano upo­rabnost in veselje do dela, solidnost in možatost dozdevnega snubca. Ce se slednje ne zgodi, obiskovalci vedo, da so prišli zaman. Ce pa nagovor in odgovor potekata na nakazan nacin, pogovor zlahka stece; kmalu se zdi, da bi obe dušici odlicno sodili druga k drugi, da bi bila sklenitev zakonske zveze med njima zaželena, da za novo gospodinjstvo ne bi bilo nobenih nepremagljivih ovir itn., dokler ob steklenici vina nacrta ne oznacijo kot povsem neuresnicjivega. Ko stvar pride tako dalec, tudi fant sam stopi na zdaj že utrjeno pot, vendar tudi zdaj nerad sam, temvec najveckrat v spremstvu starejšine, starejšega in zgovornega zaupnika, ki je izbran za urejanje celotne zadeve, posebej za vodenje ženitovanjskih slovesnosti. Z njim gre v sredo ali sobo-to zvecer v hišo izbranke, katere staršem zdaj starejšina brez ovinkarjenja pojasni namen obiska. Ce so starši in njihova hci snubcu naklonjeni, se navadno že na ta vecer doloci, kdaj bi lahko bila poroka, kaj naj bi neve­sta dobila, in tako naprej. Ker so bale vecinoma zelo preproste, ponavadi vecinoma že pripravljene, pri ugodnem odzivu na snubitev že naslednjo sredo ali soboto izkoristijo za to, da se bodoca ženin in nevesta predstavita župniku. Zdaj imata kandidata za zakonski stan navadno vec kot dovolj dela s ponavljanjem že pozabljenega iz katekizma in odgovarjanjem na izpraševanje v župnišcu, zato morata nadaljnje ukrepe prepustiti drugim. Ženin si izbere dva druga (družbi), nevesta dve družici (svatevci), oba še vabovca (pozvacina);27 naposled pa je treba izbrati tudi izkušeno kuharico. Toda zaenkrat imata najpomembnejšo nalogo vabovca. Ta dva zdaj hodita, potem ko so ju v nevestini hiši ozaljšali s cveticami in trakovi in jima dali potrebna navodila, od vasi do vasi, od hiše do hiše. V marsikaterih krajih je še navada, da dajo enemu trobento, drugemu pa boben, da bi v hrupu pritegnila pozornost, ce je ne pritegneta že s svojo opravo in raznimi šalami, ki jih pripovedujeta na poti. Tudi kadar vabita, opravita to šele po raznih burkah in šalah ter posrecenih reklih, nazadnje pa povabljence zaprosita, naj zagotovo pridejo in naj nikar ne išcejo izgovorov kakor povabljenci v evangeliju. Ker vabovca povsod pogostijo, le pocasi na­predujeta; zato traja njuna dolžnost tam, kjer so nacrtovane vecje pojedine, pac vec dni. Ko pa sta koncno izpolnila svoje poslanstvo, njuna naloga s tem še zdalec ni opravljena: poskrbeti morata namrec tudi za zakol živali, katerih meso naj bi jedli na gostiji, priskrbeti vino, ki bi ga ob tem lahko pili, zagotoviti potrebno jedilno orodje, posebej pa priskrbeti potrebne mize in stole; in koncno vabovca strežeta gostom pri gostiji. Na predvecer odlocilnega dne se sosedje zberejo v nevestini hiši, da ugotovijo, koliko voz je potrebnih in kdo bo koga peljal. Na porocni dan je v in pred nevestino hišo zelo živahno; drug za drugim se pripeljejo vozovi s pisano okrašenimi konji, dalec odmeva zvonjenje kraguljckov, tleskanje bicev in pokanje pištol. Zlasti streli iz pištol naj bi sosedom oznanili po-men tega dneva. Nasploh je za Kranjca vsako praznovanje popolno šele, Izraz pozvacin je doma na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju (Boris Orel, Slovenski ljudski obicaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 282; prim. Helena Ložar - Podlogar, Slovenska ljudska kultura v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. V: Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik (ur.), Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Slovenci I. Ljubljana, 2016, 198). ko se pri tem strelja. V prizadevanju, da bi dosegli zares mocno pokanje, pogosto prevec nabašejo top, tako da ga raznese, kar povzroci nemajhne poškodbe opazovalcev. Po zaužitem zajtrku se sprevod razporedi in zdaj pod vodstvom starejšine veselo odidejo k nevestini hiši. Toda ko prispejo do hiše, je ta trdno zaprta, zdi se, da v njej ni žive duše. Po veckratnem trkanju se iz notranjosti vendarle zasliši zlovoljen »Kdo je? Kaj hocete?« Na odgovor vodje, ceš da so dobri prijatelji, ki tu išcejo ovcko, ki jim manjka, - ali da so vrtnarji, ki poizvedujejo za redko cvetlico, ki naj bi cvetela tu, se vrata napol odprejo in pojavi se družinski poglavar, da s prišleki uprizori daljši izpit, sestavljen iz vsemogocih ugank in zahtevnih vprašanj. Videti je, da je z odgovori zadovoljen, saj se pokaže ustrežljiv, vendar snubcem pokaže le staro žensko28 in jih vpraša, ali je to iskana cvetlica. Vodja poseže v šalo, žensko pa dodeli muzikantom ali kateremu od gostov ter še vztraja pri prošnji za tisto, ki jo v resnici išcejo. Seveda tej želji kmalu ugodijo in ves sprevod se zdaj navdušeno pomika proti cerkvi. Po opravljenem porocnem obredu gredo vsi tja, kamor se je eden od obeh porocil. Tudi na tej poti ne manjka težav, posebej ko je treba iti skoz tuje vasi; mladi fantje novoporocencem radi cez cesto položijo tram ali potegnejo vrv,29 na ta nacin postavijo nekakšno tako cestninsko zaporo, ki jo odstranijo šele, ko se potniki odkupijo z darilom. Razposajeni fantje pa obcasno zapojejo kako zbadljivko, na primer: 28 Gre za šego, imenovano lažna nevesta. 29 Šranga. Mici, Mici, Micka, ti si ena macka! Ko bi le umrla, mi kožo zapustila, Kožo bi prodal za kup zlata, denar bi zapravil – bi drugo vzel.30 Ko prispejo, kuharica na pragu novoporocenko sprejme s hlebcem kruha in nožem; ta prime oba in kruh prereže, da pokaže, da bo poslej tu ona pekla in rezala kruh. Nato zakonec priženjenega oz. primoženo predstavi staršem in jih prosi, naj prijazno sprejmejo novega clana gospodinjstva, kar se seveda vedno zgodi, in pogosto sledijo ganljivi prizori. Nato gredo na ženitovanjsko gostijo, na kateri navadno strežejo va­bovci. Na zacetku govorijo o vsakdanjih receh: ko pa je potreba po hrani zadovoljena in vino nekoliko dvigne razpoloženje, si živahno izmenjujejo napitnice, se šalijo in smejejo, pripovedujejo anekdote in zastavljajo uganke, kot na primer: »Koliko klinov ima nebeška lestev? (Odgovor: 10, dekalog.) – Po kateri cesti še ni nihce vozil? (Odgovor: Po rimski cesti.) – Kaj vsi naredimo, preden vstanemo? (Odgovor: Ležemo.) – Kaj manjka dobremu cevlju? (Odgovor: Par.) — Itn.« Pojedino prijetno prekinjata tudi pesem in ples: skratka, vse prevzame sprošceno veselje, ki je tem vecje, kolikor spretneje zmore starejšina, duša zabave, vpeljati vedno kaj novega. Ko se mu zdi razpoloženje najprimernejše, povabi k zbiranju prispevkov za nevesto, za muzikante in za kuharico. Zbiranje za nevesto navadno spremlja muzikant, ki se na goste obraca z verzificiranimi nagovori, na primer: 30 V izv. Witze, Witze, Matze, / Weib, du bist 'ne Katze! / Wolltest du nur sterben, / Mir die Haut vererben; // Möcht' die Haut verkaufen / Wohl um Goldes Haufen, / Und das Geld verschlemmen – / Eine andere nehmen. »Vojarna (nevestina mati)! kar boste podarili, »Tovarš (nevestin oce), ni slab placnik, se bomo prijazno spominjali.« da trd tolar!« itn.31 Ko je noc že trdna, blizu stanujoci poišcejo spanje doma, gostje od dalec pa najdejo miren kraj pocitka v praznicni hiši ali v kakem gospodar­skem poslopju. Naslednje jutro se vsi spet zberejo in pojedina in zabava se nadaljujeta z le redkimi prekinitvami, kajti vse slavje traja pri premožnih ljudeh navadno od nedelje ali ponedeljka do petka. Gostija se sklene s kolacem (pogaca) ali skledo cmokov (štruklji). Pri revnejšem stanu je seveda marsikaj preprosteje, v razlicnih delih dežele se kažejo tudi marsikatere razlicice. Splošna navada je, da moški, ki se želi porociti, pošlje naprej snubaca in se pojavi še sam, le ce ga prijazno sprejmejo. Snubci so vecinoma ozaljšani le s šopki cvetlic in trakovi; v preprostejših okolišcinah opravijo to nalogo ženin z drugom na eni strani, na drugi strani pa nevesta z družico. Tedaj tudi ni vojarne,32 nadomešca jo nevestina ali ženinova rodna mati, nikoli pa ne manjka starej­šina, umirjen, iznajdljiv mož, ki 31 V izv. „Vojarna (Brautmutter)! was ihr schenket, / Man freundlich euch gedenket.“ // „Tovarš (Brautvater), kein schlechter Zahler, / Gibt einen harten Thaler!“ u.s.w. 32 Vojarna je bila ponekod na Štajerskem starešinova spremljevalka; drugace je vojarin plesalec, ki vodi kolo. vodi celotno ženitovanjsko slavje. Nevestina obleka ni bela, temvec vcasih svetlejša, drugic temnejša, vendar praviloma enobarvna, nevestini lasje pa so prepleteni s pisanimi trakci, med katere zataknejo rožmarinove vejice. Bolj ko gremo proti jugu in jugovzhodu Kranjske, bolj je obleka pisana, najbolj ob Kolpi. Medtem ko v notranjosti dežele nevesta navadno poleg rožmarinovih vejic v laseh nosi samo še crn žameten nacelek, pa ima belokranjska nevesta poseben naglavni okras (šapelj) iz zlatih blešcic in steklenih biserov. Kjer sredstva ne dopušcajo, da bi najeli vec muzikantov, se zadovoljijo z godcem, ki obicajno prevzame tudi vlogo zabavljaca, pripoveduje razne smešnice in šale (zato godceva), poje zabavljice, zaigra za ples, tudi v smešni opravi, opremljen z razbitim kuhinjskim posodjem, priredi zbiranje Godec je pri razlicnih praznovanjih istocasno šaljivec (Jurij Šubic) prispevkov za kuharico, med zganjanjem raznoraznih norcij pa navsezadnje tudi darov zase. V takšnih primerih se seveda vse slavje konca v enem dnevu. Ce se kdo poroci drugic, kar se ne zgodi redko, ženina in nevesto na njuni poti spremlja razposajena mladina z macjo muziko. Tudi voglarji, ki postopajo okrog vsake svatbene hiše kot nepovabljeni gostje, uganjajo najrazlicnejše norcije, dokler jih ne zadovoljijo z bogato mero vina. Vendar je pojedina prilagojena razmeram novega zakonskega para, ponekod je kratka in preprosta, drugod dolga in razkošna; vzajemna da­rila so navadno le svilene rute, celo prstana pogosto nista zlata, temvec srebrna. Kajti Slovenec je, ceprav pri hrani in pijaci ni vedno zmeren, sicer na splošno varcen; saj ve: »Po nitih se premoženje nabere, po vrveh se zgubi«; prav tako meni: »Bolje prihranjeno jajce kakor sneden vol.« In pri tem je pogosto jajce res prihranjeno, vol pa pojeden. Saj Slovenec ni le prizadeven in trdi: »Dober glas seže v deveto vas«, temvec mu ne gre povsem oprostiti bahavosti, kar pomeni, da raje varcuje pri svojcih, le da bi se lahko pokazal pred drugimi. Slovenci nimajo svojega p l e s a ; kar plešejo na porokah, ob žegnanjih ali sicer po deželi, je polka ali podivjan valcek, ki deloma spominja na cardaš. Le med uskoškim pogorjem in Kolpo srecamo tudi južnoslovansko kolo. Ž e n s k e najveckrat do zadnjega trenutka opravljajo vsakdanje, ne vedno lahko delo, in celo ko pride njihova ura,33 jim navadno pomaga le mati ali kakšna druga starejša ženska. Celo najrevnejši mož pa v tem casu skrbi za to, da otrocnici ne manjka vina. Kranjec ima rad svoje o t r o k e in se ne ustraši niti vecjega števila, saj se tolaži: »Deset umnih otrok, enajst srec«; svojo ženo zato toliko bolj ceni. 33 Cas poroda. Vendar otroci niso deležni kakšne posebne nege, le da so navadno dojeni do prvega leta; pravljicna junaka Klepec in Štempihar naj bi bila dojena celo do sedmega leta. V prvih letih tekajo otroci naokrog le v srajckah; vse, kar se v tem casu naredi zanje, je, da se od matere naucijo moliti. Vendar jih že pri petih, šestih letih uporabijo za pastirje, ce tega posla ne opravi kak starec, ki ne zmore vec težjih del, – obcinski pastirji na Kranjskem namrec niso obicajni. Tako morajo pri delu pomagati otroci in starci; kajti na splošno Slovenec sovraži brezdelje, ki se mu zdi »hudiceva mreža«. Tudi svoje žene ni spoznal na plesišcu, temvec pri delu, kajti v deželi tako ime­novano vasovanje ni v navadi. Nasprotno, fant namrec dekle, na katero je vrgel oko, obišce v prostoru za prejo in ji po možnosti pomaga. Zato tudi kot poglavar družine zahteva, da takrat, ko je veliko dela, vsi poprimejo zanj, tudi otroci. Kljub temu jim ostane še dovolj casa, da lahko uživajo mladost in se zabavajo z vrstniki. Med najpriljubljenejše o t r o š k e i g r e na Kranjskem spadajo: ple­zanje, posebej na mlaj, ki ga navadno postavijo šele na sveto Rešnje telo; igrati se sodnika,34 pri cemer mora tisti, ki ga je nekdo neopaženo udaril, uganiti, kdo ga je; skakanje na eni nogi po crtah, vrisanih na tleh (šóla­nje); igra z žogo (žogo biti); tolcenje po lesu, zašiljenem na obeh koncih (klinckati); igranje s frnikolami (»frnikole« igrati); igra barv, ko je treba uganiti barvo, ki jo je kdo izbral, in podobno. – In ko pride zima, potem je najprej Miklavžev praznik, ki zanima otroke; sicer trepecejo pred par-keljni, ki pridejo rjovec v narobe obrnjenih kožuhih, s crnimi maskami na obrazu in z mogocnimi volovskimi rogovi na glavah in rožljajo z verigami, ki jim oklepajo roke; vsi prestrašeni zmedeno odgovarjajo na vprašanja 34 Igra »rihtarja biti«. castitljivega Nikolaja (Miklavž); šele ko je vrvež mimo, se veselijo obdaro­vanja, ki naj bi se zgodilo med spanjem in za katero ne nastavijo le kro­žnikov in skled, temvec tudi kape in škornje. — Ko potem pride praznik nedolžnih otrok (28. december), gredo otroci s spletenimi vrbovimi šibami od hiše do hiše in šibajo vse, od katerih pricakujejo darilo, in jim vošcijo »Frišni in zdravi!« (tepeškati35). – V pustu36 pa postavijo snežaka (pust) z navidezno tobacno pipo v ustih in palico v roki; kolikor boljše je posneta cloveška figura, toliko vecje je veselje. Miklavž (Jurij Šubic) 35 Pravilno: tepežkati, tepežkanje. Znacilno vošcilo pri tepežkanju, v izv. „Frisch und gesund (geben)!“ 36 Mišljen je pustni cas. A bolj ko fant odrašca, bolj ga pritegujejo k delu. Ceprav mu oce dopušca precej njegove vo­ lje – saj pravi: »Sin moj, glava njegova« – pa mu ne spregledajo nobenega napora, ko je treba ob- delati zemljo, oskrbeti živino ali opraviti kaj drugega, in posebej v tem je Kranjec tako iznajdljiv kakor tudi vzdržljiv. Na tem mestu ne bi govorili o obrtni dejavnosti ljudstva, vendar naj bo dovoljena opomba, da so dalec naokrog raz­ širjeni marsikateri izdelki, ki so plod kranjske obrtne marljivosti, kakor stražiška žimnata sita in ribniški leseni izdelki. Nekateri obrtniki sami krošnjarijo s svojim blagom med sonarodnjaki in res se ponuja nadvse nenavaden pogled, ko je videti, kako Ribnican prihaja s suho robo37 na hrbtu. Razni škafi, rešeta in drugi leseni predmeti so tako zloženi drug v drugega in nagrmadeni ter tako zelo presegajo svojega nosaca, da je ta od dalec videti kakor ogromen potujoci teleskop. 37 V izv. süha roba. Vendar se vzdržljivost Kranjca nikjer ne kaže tako izjemno kakor pri polšjem lovu, ker si mora pri tem lovu pomagati z nocjo, in to prav v jeseni, torej v letnem casu, ko že dan zahteva od njega vec kot dovolj napora. Posebej kadar je leto bogato z žirom, kar se v najboljšem primeru zgodi le vsakih pet let, saj bukev ne obrodi vsako leto, se v notranjskih in dolenjskih gozdovih pojavi tako veliko polhov (mioxus glis), kakor komajda na katerem koli drugem obmocju srednje ali južne Evrope. To pa je pri­ložnost, za katero Kranjec, ki trdi: »Za pridnega je za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamnom krajcar«, ne bi rad, da gre mimo neizrabljena. Ce se posla loti spretno, lahko ulovi nekaj sto živalic, kar pa ni zanemar­ljiv prihodek, saj dobi za kos 10 do 20 krajcarjev. Cena je razumljiva, ce pomislimo, da velja polšja mast na Kranjskem za univerzalno zdravilo proti zunanjim in notranjim poškodbam, celo specificno pri pljucnici, da iz mesa, zlasti skupaj z nekoliko suho koruzno moko, pripravijo priljubljeno jed, ter koncno, da kožušcek cenijo kot izvrstno in obenem ceneno krzno; polhovka vendar že stoletja spada k zimski noši kranjskih kmetov. Zato pa tudi v vseh za polhanje ugodnih letih vneto lovijo te žival­ce, po katerih so poimenovani celo nekateri kraji, recimo Polšnik, Polhov Gradec.38 Nekoliko k tej vnemi najbrž pripomore tudi okolišcina, da ima to samo po sebi netežavno delo, ki zahteva le žrtvovanje nocnega pocitka, car nocne dejavnosti. »Zamislimo si velicastnost bujnega bukovega gozda, z baklami osvetljeno uvelo listje drevesnih krošenj, kolonado v ozadju iz­ginjajocih debel in v ospredju razbohotene šope praproti, ob tem pa divji vrvež polhov, ki skacejo z veje na vejo in krulijo med pohlepnim žretjem, nenehno padanje odlušcenih žirovih lupin in nazadnje postopno prebujajoce 38 V izv. Billichberg, Billichgraz. se srhljivo tleskanje sov« — takšen je celoten prizor, ki obdaja polharja, medtem ko željno prisluškuje zapiranju nastavljenih pasti. Takšna past (samojster39) je v bistvu iz izdolbenega štirioglatega kosa lesa, dolgega pribli­žno 25 in širokega 10 centimetrov. Vdolbina se zapre z zlahka premakljivim zapiralom, ki ga pri postavitvi pasti povlecejo navzgor z vrvico, na njenem koncu je prisekan košcek lesa z vabo, ob dotiku vabe pa se zapre zaradi elasticnega lesenega loka. Vaba je bodisi sveže sadje ali z oljem prepojeno sušeno sadje, pasti pa položijo deloma okrog lukenj v zemlji, ki so poznane kot polšje luknje (polšine), deloma jih pritrjene na palice prislonijo na dre­vesna debla. Uplenjene živalce nanizajo na srobotove vitice, ki jih povlecejo skozi smrcke, in lovec se ob vrnitvi ovesi z njimi, tako da mu polhi visijo z ramen kot kakšen plašc.40 — Kranjec si ne prizadeva le pridobiti, temvec pridobljeno tudi ohraniti, ceprav, kot smo že omenili, pravi: »Po nitih se premoženje nabere, po vrveh se izgubi«; varcen je, ceprav ne skop. Do sebe je skromen in k temu spodbuja tudi svojce; pravi namrec: »Kratka vecerja, dolgo življenje.« Njegovo hrano sestavljajo vecinoma strocnice, gomolji in zelje poleg posebne mocnate juhe (mocnik) in njegove najljubše jedi, ajdo­vih žgancev, podobnih polenti pri južnjakih, pa najbrž tudi že Notranjcih. Vendar ga to ne ovira oziroma mu celo omogoca, da se do tujcev pokaže gostoljuben. Ce že beraca stežka odslovijo brez daru, pa gostu postrežejo z najboljšim, kar premoreta kuhinja in klet. Velja namrec rek: »Za lakoto umreti je huje kakor zgoreti«. Resnicno, kadar je v vinorodnih krajih, posebej 39 Navadno samojstra. 40 Podrobneje o razlicicah polšjega lova gl. Rajko Ložar, Pridobivanje hrane in gospodarstvo. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev 1. Ljubljana, 1944, 105–108; Angelos Baš, Polšji lov na Slovenskem. Traditiones 10–12 (1981–1983), 1984: 35–60. na Dolenjskem, dobra letina, potem tam jeseni ne moreš zlahka mimo odprte vinske kleti. Tedaj tudi tistega, ki ga ne žeja, povabijo na kozarec vina, ceprav navadno ne ostane pri enem. Ce je vino kakovostno, se pac pobahajo: »Poskusite, kaj smo si letos priborili«; ce pa je slabše vrste, se rece le: »Poskusite, s cim nas je obdaril Bog«. O tem, kako takšno letino ali božje darilo vcasih uporabijo, nam nekatere dolenjske krajevne zgodbe41 žal ne povedo nic razveseljivega. Medtem ko se Gorenjec, kakor prebivalci alpskih dolin nasploh, rad ravsa bolj iz naravne potrebe, da bi uporabil svojo moc, pa Dolenjca to zamika, kakor hitro popije vino, in potem kdaj pa kdaj postane kar prevec nasilen. To nesrecno nagnjenje je že mnoge pogubilo bolj kakor druge slabosti, na primer, da Slovenec raje ropa kot krade. Na splošno je odkrit in pošten možak, tako kakor ljubi resnico, sovraži tudi prevaro. Saj vendar ve: »Kjer laž kosi, tam ne vecerja.« Trdi tudi: »Med pravico in krivico ni srednje poti«, in meni: »Mera in vaga v nebesa pomaga«. Toda ceprav je sam pošten, o poštenosti drugih nima najboljšega mnenja; komajda zaupa svojcem, do tujcev je zelo nezaupljiv. Da ga pri trgovanju ne bi ogoljufali, rad vzame preprodajalca (mešetar), ki zbliža kupca in prodajalca, slednjemu svetuje znižanje cene, prvemu zvišanje ponudbe, in oba priganja k sklenitvi kupcije. Pogosto traja ta prizor vec ur, kupec se oddalji, posrednik ga pripelje nazaj in zdaj nagovarja oba, prvemu in drugemu razlaga koristi. Veliko govorjenja ga užeja, obe stranki povabi na vino; prodajalec razume namig in naroci, naj prinesejo vino, ali pa gredo vsi trije v gostilno. Ko tudi kupec naroci vino, tu koncno sklenejo kupcijo. Mešetar je seveda pri tem zapitku (likof) le prisklednik in nazadnje dobi za opravljeno uslugo od obeh še kak kovanec. 41 V izv. Bezirksgeschichte. Ko pa se skuša Kranjec obvarovati pred prevaro, se še mocneje upre vsaki okrnitvi svojih pravic, že samo obcutek ogoljufanosti ga spodbudi k pravemu uporu in s prav posebnim zadošcenjem zavriska, ce se pokaže, da je imel prav (pravica se je skazala!). Ni mogoce reci, da gre za prazno zasvojenost s pravdanjem, bolj za izreden cut za pravicnost, ki Slovenca pogosto sili, da zaposli odvetnika in sodišce, na kocko postavi vse premo­ženje, da bi dosegel svojo domnevno pravico. In kadar meni, da se mu je zgodila krivica, ga tudi ni strah, da si sam pomaga z nasiljem. Do soseda je drugace izredno uslužen; na razpolago mu da vse imetje, posodi mu vola kakor tudi pomoc svojih rok, takole pravi: »Ti zame, jaz zate, Bog za vse.« Pripravljenost, da pomaga, je verjetno stara dedišcina Slovenca, za novosti pa je težko dostopen. Koliko casa je trajalo, preden se je namesto prahe vsaj približno uveljavilo kolobarjenje! Locan že dolgo ni vec tkal sukna za rojake, pa vendar ni nikoli šel zdoma brez majhnega tkalskega grebena v cezramenski vreci. Na Kranjsko je iz drugih dežel z materiali za tkanje prišel tudi marsikateri nov kroj, toda v slovenskem moškem svetu so se dozdaj ohranile usnjene pumparice z visokim cevastimi škornji, kratek, le do ledij segajoc vrhnji suknjic (kamžola) nad telovnikom s številnimi gumbi, pozimi pa ovcja koža in polhovka. Pri ženskah sicer vse poredkeje vidimo avbo s široko crno ali zlato vezeno parto in v loku padajoci pas, sta pa še vedno v rabi velika bela naglavna ruta (peca), ki jo ovijejo okrog glave tako, da dolg konec visi cez hrbet, ter svilena ovratna ruta (ruta), ki pokriva prsi in zatilje. Toda ne le v oblacenje, tudi v šege in navade so se že prikradle marsi­katere spremembe. Humor prejšnjih stoletij se je moral že mnogokrat umakniti resnobi današnjih dni. Najbrž pa še vedno velja: »O pitani svinji reveža in bolezni bogataša se veliko govori«, ali: »Kdor ima strgano sleme, prosi le za lepo vreme«, ali: »Zlato orožje – gotova zmaga«. Zaradi narašcajocega obubožanja ljudstva v pregovoru: »Kruh je drag le tam, kjer ni denarja«, žalostno obvelja le prvi del. Iz istega razloga tudi pregovor: »Zaradi ene muhe si pajek ne splete mreže« velja samo še, ce ga spremenimo v trdilno obliko. – Vsekakor pa Kranjec vcasih še uporablja psovke, kakor na primer: avša (= tepec), šentana para (= prekleto kljuse), božji volek (= božji volicek) itn., ki jih v napadu jeze izrece pridanicem. Le draženje Višnjegorcev s »pri­klenjenim polžem« in Ribnicanov s »konji, izurjenimi za stradanje«, je komajda še slišati. – Sicer terice še vedno rade na mimoidoce­ga obesijo pezdir in na pustni torek še v marsikaterem kraju v cunje ovito slamnato metlo »pokopavajo« kot princa karne­vala (kurent), ga torej sežgejo ali vržejo v vodo. Le obmeta­vanje z jabolki42 in medenjaki,43 42 T. i. jabolcna kanonada, prvic omenjena na zacetku 19. stoletja (Niko Kuret, Praznicno leto Slovencev 1. Ljubljana, 1989, 246). 43 T. i. metanje šiftelcev (lectarskega blaga) pri cerkvi božjega groba v Štepanji vasi je bilo omenjeno s prepovedjo gosposke leta 1749 (Prav tam). ko so na vsak velikonocni ponedeljek v tako imenovani Turški jami, pešceni jami pri Ljubljani (v spomin na tam izbojevano zmago nad Turki), obdarili mladino, je samo od sebe usahnilo z letom 1872, ko so navedeno zemljišce prikljucili k pokopališcu. Prav tako je že povsem izumrla navada, da so na pepelnicno sredo silili samske fante in dekleta vleci hlod (ploh vleci). Na Kranjskem je splošno ohranjen navada, da otroka takoj po rojstvu odnesejo h krstu, da bi ga cim prej vkljucili v kršcansko obcestvo, prav tako krstna gostija osmi dan po rojstvu (sedmina). Zamirajo pa druge šege, ki so bile namenjene ugotavljanju otrokove prihodnosti ali krepitvi njegove odpornosti proti najrazlicnejšemu zlu, povelicanje praznovanja krsta ali spodbujanje utrditve odnosa med starši in botri. A še dandanes živi splošna šega, da se ob smrti sosedje zvecer zberejo v hiši pokojnika, zanj molijo in pojejo svete pesmi, Uskoki še imajo navado mrlica položiti na tisto mesto klopi, kjer je sedel, ko je bil živ, in odhajajocemu v krsti na obraz položijo majhno masko, po pogrebu še povabijo sorodnike na pogrebšcino. Toda tako kakor so že precej izumrle objokovalke pri Uskokih in Belokranjcih, tako se pogosto zgubljajo tudi marsikatere navade, ki pricajo o pokojnikovem dostojanstvu in pomenu njegove izgube ali svojcem izražajo sožalje in naj bi tolažile. Velja le še splošen obicaj, da pokojniku položijo v krsto kar koli ljubega in da vržejo v grob prgišce zemlje, na poti domov pa lahko slišimo: »Po starih smrt kosi, po mladih strelja« ali tudi: »Cloveško življenje je kakor dežna kaplja na veji.« Samski na pepelnicno sredo vlecejo ploh (Jurij Šubic) Ljudske noše s Kranjske (Jurij Šubic) Miti, povedke in ljudske pesmi Slovencev* Johann Scheinigg P ri kranjskih Slovencih pravljice in povedke, dvoje le po obliki razlicnih izdelkov ustvarjalnega ljudskega duha, vsebujejo obili-co mitoloških nazorov, ostankov starega poganskega verovanja v bogove. Znacilno je, da je zmagoslavno kršcanstvo svojo moc usmerjalo proti glavnim božanstvom spreobrnjencev, da jih je bodisi v celoti izrinilo iz ljudskega spomina, ali pa jih je s tem, ko jih je pretvorilo v nekakšne demonske sile, obsodilo na bedno životarjenje v obmocju ljudskega pra­znoverja. Zato v tradicionalni književnosti kranjskih Slovencev najdemo le skopa izrocila, ki nam predstavljajo stare bogove. Nasprotno pa so se nižja miticna bitja, ker jim je Cerkev namenjala manj pozornosti, ohranila v ljudski domišljiji in še danes živijo na vršacih in v gozdovih, v dolinah, v recnih in jezerskih globinah. Najpomembnejše mesto zavzemajo m i t i o S o n c u . Glavna vsebina vseh soncnih mitov je zmagoviti boj svetlobe s temo, ki vedno znova nastopa v treh pojavnih oblikah – kot boj Sonca proti zgrinjajocim se nevihtnim * Prevod poglavja Zur Volksunde: Mythen, Sagen und Volkslieder der Slovenen. Iz: Die österreichi­sch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 378–388. oblakom, kot vsak dan ponavljajoci se boj nebesnega planeta proti temi noci in slednjic kot vsakoletni proces pojemanja Sonceve moci, njenega popolnega zamrtja, ponovne zmage pomladanskega Sonca nad sovražnimi zimskimi demoni. Nebesna svetloba se razkriva v najrazlicnejših cudežnih stvareh, ki jih mora pridobiti vsak mlad junak. Jablana vsak dan obrodi z l a t o j a b o l k o , ki ga ukrade vila (oblak). Namesto vile nastopi zlobna žena ali vsevedna zlatopernata ptica Vedomec. Carobni konj z zlato grivo iz devete dežele in zlata tekocina, s katero si junak zlato obarva lase, sta simbola zlate Sonceve svetlobe. Podobe venecega Soncevega junaka, usihajoce moci tega planeta, predstavljajo u s i h a j o c i g r a j s k i vodnjak, odmirajoca zlata jablana in hirajoca kra­ljicna. Mlad junak nastopa kot vitez v zlato svetlikajoci se o p r a v i , trikrat premaga sovražnike in si pribori prelepo nevesto. Njena lepota je tolikšna, da namesto solz pretaka lesketajoce se diamante, medtem ko iz njenih nasmejanih ust poganjajo cvetlice. Svetlobni pojavi, doslej še cudežne reci in cudežni ljudje, so pred­stavljeni povsem antropomorfizirano. Narava, ki je podrejena moci zime, je deklica, ki jo kot letno žrtev darujejo z m a j u : Marjetico, ki jo maceha daruje zmaju, brat sv. Jurij reši tako, da z z l a t i m pasom, ki ga je vrgla cez pošast, junak nato zveže in pokonca. Deklico u g r a b i j o d e m o n zime Trdoglav 1 in pesoglavci, 2 ki jo v svojem gradu zadržujejo ujeto vse dotlej, dokler je ne reši mlad kraljevic. Kovac, ki je mocan kakor 1 Trdoglav in Marjetica, ljudska pesem (gl. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 142–147, št. 86–89; Zmaga Kumer (idr. ur.), Slovenske ljudske pesmi 1. Ljubljana, 1970, 126–130 , št. 21). 2 Psoglavce so povezovali predvsem z Atilo, Huni in Turki (Monika Kropej, Od ajda do zlatoroga Slovenska bajeslovna bitja. Celovec, 2008, 295–297). dvanajst fantov, se spopade s hudicem, ki je ugrabil dekle, in mu iztrže prelepi plen. Enak motiv se prenaša tudi na zgodovinske osebe. Ugrabitev in rešitev lepih žensk sta postali priljubljeni temi ljudskih pesmi in ljudskih povedk, pri cemer velja opozoriti na Kralja Matjaža. V ugrabitvi zemeljskega dekleta se pojavi nov motiv: o k a m n i t e v ali z a c a r a n j e v žival, v psa, ježa, jelena ali kaco. Ustrezno je njena re-šitev oživitev otrplega kraljestva ali preobrazba v prvotno cloveško podobo. Odcaranje se ne posreci vselej, ker izbranec prej pobegne. Vcasih poteka postopno, medtem ko junak zadržuje najrazlicnejše nocne prikazni, ali pa s ponavljajocimi udarci z l e s k o v o š i b o . Ta je nekakšna bajalica, ki zacara in odcara, odkriva skrite zaklade in razdeljuje vodo, da jo lahko clovek precka po suhem. Zamenjajo jo lahko cudežna in carovna zelišca, izmed katerih velja omeniti koreniko m a n d r a g o l e . Rešitev se okrona s poroko, prastarim miticnim simbolom združitve mladega pomladanskega Sonca z nanovo prebujeno nevesto Zemljo. Svetlobnim bitjem se upirajo druga njim sorodna bitja, ki jih skušajo ugonobiti. M a c e h a preganja pastorko, ji nalaga najtežav­nejša dela, ki jih ta opravi s cudežno pomocjo (živali, Kristusa). T a š c a obrekuje snaho v odsotnosti moža, da mu je namesto lepega fantka rodila crnega macka. C a r o v n i k ( h u d i c ) zasleduje Soncevega junaka, ki beži na mršavem konju in med ježo za sabo odmetava krtaco, cohalo in sol, tako da za njim nastajajo gozdovi, skalnati prepadi in mocvirja, ki zadržijo preganjalca. S e s t r a umori lastnega brata; starejša pametna b r a t a iz za­visti preganjata in ubijeta najmlajšega brata, bebcka, ker se mu vse posreci. Mit o Soncu s tem doseže svojo skrajno mejo in preide v eticno pravljico. Manj številni so miti o Mesecu. Clovek v Mesecu je simbol samega Meseca, ki za kazen nenehno kuje in se mora pomladiti dvanajstkrat na leto, ker si od Gospoda Kristusa izmed treh ponujenih želja ni izprosil nebes. Ena od razlicic so pravljice o kovacu ali Kurentu, ki prelisici smrt in ne dobi vstopa niti v nebesa niti v pekel. Sem sodi tudi pesem o l e p i V i d i , ki jo je v daljno Španijo odpeljal zamorec, žaluje za svojimi dragimi: Vida vsak dan je pri oknu stala, se po sinku, ocu, mož’ jokala.3 Lepa Vida je boginja Meseca, ki potuje od morja do morja. P e r u n , staroslovanski bog groma, živi v legendi o svetem Eliji, ki povzroca grmenje, ko se vozi skoz oblake. Iskre spod kopit njegovih konj so strele, znoj konjev je dež, padajoce grmece gorjace njegovi izstrelki. Nespremenljivi zakon vselej enakega sosledja letnih casov je v prepro-stem cloveku ustvaril predstave o božanstvih usode, pri Slovencih imenovane r o j e n i c e . Nastopajo kot tri sestre, lepe, v belo oblecene ženske. Z gorecimi svecami v rokah, simbolom luci življenja, stopijo k zibelki novorojencka, da mu dolocijo usodo. Izrek zadnje zmanjša ali spremeni v nasprotje, kar sta otroku srecnega zaželeli prvi dve. Izrek rojenic je le redko ugoden. Clovek ne more uiti njihovi sodbi, kolikor bolj si prizadeva izogniti temu, kar mu je usojeno, toliko zanesljiveje mu hiti naproti. Sorodnice rojenic so v i l e , personifikacija oblakov. Ker enako kakor ti privzemajo najrazlicnejše oblike in enako kakor beli oblaki prinašajo zemlji blagodejno vlago ali pa kakor crni nevihtni oblaki v sebi skrivajo grom in strele, so med vilami bela, cloveku naklonjena ženska bitja, in V izv. „Vida steht am Fenster alle Tage, / Weint um Vater, Kind und Mann mit Klage.“ Slov. prevod: France Prešeren, Od lepe Vide, 1832; po ljudskih pesmih o lepi Vidi. (Vec: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 124–131, št. 73–75; Marjetka Golež Kaucic (idr., ur.), Slovenske ljudske pesmi 5. Ljubljana, 2007, 73–90, št. 244). zlobna, pogubna bitja, ki smrtniku pogosto ne prinašajo nicesar drugega kot nesreco. Živijo v zracnih gorskih višavah, zamišljajo si jih kot lepe, vitke deklice v belih oblacilih in z zlatimi lasmi. V ljudskem izrocilu jih kot zlobna bitja zamenjujejo z rojenicami in na Gorenjskem oboje kažejo razlocne poteze, sposojene od belih žen4 pri Nemcih. Pravljice o vilah so domace med Uskoki, ki mnoga izrocila ohranjajo v cistejši obliki. Pesem o slovenski lepi Vidi (Franz Ženišek) V izv. salige Frauen. V nižinskih gozdovih domuje C a t e ž , pan Slovencev. Pol clovek pol kozel se rad sonci na kupih kamenja. Zelo rad pomaga, dokler ga clovek ne zasmehuje. Toda gorje tistemu, ki se mu roga ali pa mu s prsti kaže roge. Razkaceni gozdni duh zacne navzdol valiti kupe skal in pokoplje cele domacije. Prebivalec gozda je tudi Š k r a t ali M a l i k , palcek žimastih las v zelenem suknjicu in z rdeco kapo. Razkazuje podzemeljske zaklade in v hišo prinaša sreco. Na Gorenjskem je doma D i v j i m o ž (Divji Mož, Gorni mož) in besni v kvatrnih casih, kakor v dvanajsterih noceh5 di vji lo v (wilde Jagd), oboje so sem presadili nemški priseljenci, saj sta bila Bohinjska in Zgornja Savinjska dolina nekoc v lasti briksenskih škofov. Enako velja tudi za Perhto, ki kot Perhta baba živi v pravljicah na Gorenjskem vse do Tržica in vzdolž Kamniških Alp. Nic manj živo ohranjeni niso vodni demoni. V Savi, Ljubljanici, v Blejskem in Bohinjskem jezeru živi v o d n i m o ž (Vodni mož). V svojo zeleno lesketajoco se palaco je odpeljal marsikatero dekle. V ljudski pesmi nastopa kot uglajen plesalec pod lipo in v žvižgajocem vrtincu odpelje med valove ponosno vaško lepotico, ki je zavrnila vsakega plesalca.6 Sledijo pripovedke o j e z e r i h . Mitološko pomembno je še zlasti Rajsko jezero. Leži za zelo visoko goro, Stekleno goro, njegovi valovi se lesketajo kakor srebro, na njih se pozibavajo zlati labodi, na nje­govem dnu leži zlati kljuc, ki odpre nebeška vrata in ga lahko z jezerskega dna prinese le zlati labod. P a l c e k popelje cloveka na Stekleno goro in do 5 V izv. Rauchnächten, v slov. tudi divja jaga, dvanajst noci med božicem in svetimi tremi kralji. 6 France Prešeren, Povodni mož, 1830; po ljudskih pesmih. (Vec: Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 139–140, št. 83; Zmaga Kumer (idr., ur.), Slovenske ljudske pesmi 1. Ljubljana, 1970, 146–147, št. 25). Rajskega jezera. Pravljica je tja presadila tudi Indijo Koromandijo. Druge povedke vsebujejo spomine na nastanek in presahnitev jezer. Kršcanstvo jih je spremenilo v eticne pripovedke, ki nastanek jezer predstavljajo kot kazen za clovekovo pregrešnost (Bled, Kamniška Bistrica). Na dnu jezera pociva zvon, v tihih mesecnih noceh je mogoce iz globine slišati njegovo nežno zvenenje. Sveti oce namesto potopljenega zvona pošlje nov zvon s tako mocnim blagoslovom, da se vsakomur, ki potegne za njegovo vrv, izpolnijo prav vse želje: to je vsesplošno poznani zvon želja z Bleda. V zvezi z nastankom Cerkniškega jezera je motiv povezan z enakim o Hero in Leandru.7 Vendar pa v globini jezer domuje tudi z m a j (pozoj). Ko se dvigne iz jezera, nastane mocno neurje. Pripovedke o zmaju najdemo v Kokri pri Tržicu, kjer je sprožil padanje skal in zasul stari trg pod Košuto, v Bohinju in v okolici Logatca. Zelo je razširjeno verovanje v v o l k o d l a k a . Volkodlaki so zacarani ljudje, ki morajo ostati volkovi vse dotlej, dokler jih kdo ne osvobodi, ali pa se v volkove spremenijo le kdaj pa kdaj ponoci, medtem ko podnevi opravljajo svoje obicajne cloveške posle. Odrešiti jih je mogoce z dajanjem kruha, božjega daru. S pripovedkami o volkodlaku je še posebej bogata ribniška okolica. Volkodlak pomeni tudi v a m p i r j a . Z njim ljudstvo razume tiste umrle, ki v grobu ne razpadejo, temvec tu še naprej živijo od krvi, ki jo ponoci pijejo svojim sorodnikom. Ljudje, ki jih ponoci na­pada vampir, pocasi hirajo in tudi sami postanejo vampirji. Vampirja se Mit o Hero in Leandru govori o Afroditini duhovnici, ki je živela na evropski strani Helesponta, in Leandru, mladenicu z druge strani. Zaljubljeni Leander je vsako noc preplaval morje med njima, Hero pa mu je iz svojega stolpa osvetljevala pot. Neke nevihtne noci so valovi ovirali Leandrovo plavanje, veter je odpihnil Herino luc. Leander se je zgubil in utonil. Ko je Hero videla njegovo truplo, se je vrgla s stolpa, da bi bila v smrti z njim. je mogoce ubraniti tako, da se v hrano zameša zemljo z njegovega groba ali njegovo kri in se zaužije. Ce želimo vampirja osvoboditi, moramo srce umrlega prebosti s pušcico iz glogovega lesa. Vampirstvo se je vse do danes ohranilo tako živo, da je moralo v sosednji Istri posredovati celo sodišce. Volkodlak in vampir se ponekod imenujeta tudi P r e m r l (okamneli) in V e d o m e c (znalec). Na splošno je Vedomec personifikacija blodece luci. Enako pogosto je verovanje v carodeje, carodejke in carovnice. Volkodlakova sorodnica je M o r a , pri starih Slovanih boginja smrti, ki se je danes bojijo le še kot prikazni, ki straši v spanju (Alp, Trud). Manj pomembni demoni so še požeruh Netek, Glodež, ki do kosti ogloda ženske, ki na sveto noc predejo po enajsti uri, K u r e n t ali Bakh Slovencev, Torka (ali Torklja), ki pomeša preslice gospodinjam, ki ob kvatrah ne morejo odložiti domacih opravil, J u t e r m a n , ki pred soncnim vzhodom cez travnike raztrosi jutranjo roso, M i t a l o , demon v podobi psa, ki na morju povzroca viharje, itn. Posebna skupina so pravljice o kacah. G o ž (ož, vož), varuje dom pred nesreco. Otroci so zdravi, dokler dobiva svojo merico mleka; ce ga ubijejo, se morajo tudi otroci kmalu posloviti od svojega mladega življenja; je nekakšen hišni duh. V višji obliki je kacja kraljica, mati vseh kac. Nosi diamantno krono, katere cudežna moc povzroci, da nikoli ne zmanjka stvari, poleg katerih jo položimo (žito, preja, denar). Cloveku je naklonjena in svojemu dobrotniku podari carovni prstan, ki imetniku izpolni vse želje. Vendar pa se kot b e l a k a c a neusmiljeno mašcuje preganjalcu kac, ki z zvokom pišcali vse kace zvabi v ognjeni krog in jih pokonca: potegne ga za sabo v strahotno smrt v plamenih. Kaca je naposled tudi z a c a r a n a d e k l i c a in varuje podzemne zaklade. Mnoge pravljice so scasoma povsem izgubile miticni pomen. Postale so oblika, v katero je ljudstvo preoblacilo svoje e t i c n e nazore, seveda pa je v njej izražalo tudi svojo šaljivost in humor. K prvim sodijo p r i p o v e d k e o h u d i c u . Hudic je prišel skupaj s pokristjanjenjem in je nadomestil nevihtnega zmaja. Vendar je to pojmovanje povsem zasencil eticni pomen vladarja pekla. Eticna pravljica se povsod postavi na stran pravice in pri­pelje h koncu, kakršnega terja ljudska morala. Posebno omembo zahtevajo pravljice, ki vidijo izvir predmetov v naravi ali njenih l a s t n o s t i h , npr. o treh sestrskih rekah Dravi, Savi, Soci; o tem, zakaj Slovenci tako radi gojijo ajdo; kako so nastale cebele in zakaj je lipa tako lepo drevo. Vsak clovek ima zvezdo; ta zasije ob njegovem rojstvu in ugasne z njegovo smrtjo: zvezdi Kajna in Abela nista ugasnili, temvec še naprej svetita v ozvezdju Kastorja in Poluksa. Nadvse bogat je tudi vir l e g e n d . V starejših legendarnih pesmih lahko prepoznamo namen, da se iz spomina zbrišejo poganski miti. Neredko so bila zamenjana le imena, na mesto nekdanjih demonov so bili postavljeni kršcanski svetniki, druga vsebina se je le neznatno spremenila. Sveti Elija je nadomestil boga groma Peruna, sveti Jurij je prevzel vlogo ubijalca zmajev, sveti Alojzij nastopa kot clovek na Mesecu, sveti Andrej, ki se je dvakrat rodil, pa spominja na obnavljajocega se soncnega boga Svarožica, medtem ko legenda o svetem Mateju vsebuje odzvene pripo­vedke o Ojdipu. Novejše legende so v službi Marijinega kulta. Poleg tega pa je legendarno pesništvo razvilo skoraj popoln kanon morale, kakor jo je ljudstvu vtisnilo kršcanstvo. Naposled živalske pravljice pripovedujejo o volitvah kralja (župana), o kraljicu, ki je z zvijaco v letenju prekosil štorkljo in celo samega orla,8 o oslu, ki je preslepil leva in postal kralj živali;9 predmet živalskih pravljic je še posebej pogosto zmagoviti boj zvestega domacega psa Belina z volkom,10 medtem ko ljudska pesem predstavlja živalske svatbe in poje o cuku in sovi.11 Povedke v ožjem smislu so novejšega izvira in se v mnogih primerih navezujejo na cas turških vpadov. Ne vsebujejo pa splošnega po­mena. Vecinoma so lokalne povedke. Porocajo o tujih12 iskalcih zlata (Crna prst), junaški obrambi utrjenih cerkva (Tabor) in gradov (Mehovo), ujetih kršcanskih junakih, ki so jih rešila turška dekleta, osvobajanju ugrabljenih deklet iz turškega ujetništva, sovražnih hordah, ki jih je unicevala deželna vojska. Druga vrsta pripovedk, ki je bila doma predvsem na gradovih in v dvorcih, so zgodbe o duhovih in pošastih ali pricujejo, da so bili viteško življenje in viteške navade razširjene tudi v kranjski deželi, saj so njihova vsebina krvavi spopadi, ugrabitve deklet in viteški dvoboji. V teh pripo­vedkah še živijo družine Lueg, Ravbar,13 Schnitzbaum, Lamberg,14 R o ž e k in druge. Posebne priljubljenosti je bila deležna ljudska pesem, ki opisuje dvoboj kranjskega viteza Lamberga z velikanom Pegamom. 8 Motiv ATU 221 Izbiranje pticjega kralja (Monika Kropej Telban, Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Živalske pravljice in basni. Ljubljana, 2015, 366–370). 9 Motiv ATU 125B* Osel navda leva s strahospoštovanjem. 10 Motiva ATU 101+103 Stari pes kot rešitelj otroka in Vojna med domacimi in divjimi živalmi. 11 Medvedova svatba…(gl. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 802–820, št. 972–1006). 12 V izv. die Wälschen, tj. stara germanska oznaka za vse tujce oz. ljudstva rimskega imperija in (romanizirane) Kelte. V nemšcini je oznaka eksonim za v sosedstvu živeca romanska ljudstva; tako izraz velška dežela (Wälschland/Welschland) uporabljajo za Italijane v Švici in na Tirolskem; ustreznica za slovanske Vende. 13 Baron Adam Ravbar z gradu Krumperk na Gorjuši pri Domžalah. 14 Vitez Gašper II. Lamberg z gradu Kamen pri Begunjah. Dvoboj kranjskega junaka Lamberga z velikanom Pegamom (Ferdo Vesel) Podobno zvenijo tudi pripovedke o izredno mocnih ju­n a k i h , ki so bili sposobni s svojo telesno mocjo v zrak dvigniti tovornega konja skupaj s tovorom, obrniti naložen voz ali so bili kos celo medvedu. Takšni junaki so bili Peter Klepec iz Osilnice na Dolenjskem,15 ki je prema-gal pasjeglavega turškega velikana, Štempihar, poznan na Gorenjskem, in iz Peter Klepec je tradicijski junak Zgornje Kolpske doline, prvi zapisi o njem so se ohranili v Korytkovi zapušcini in v rokopisih Matije Ravnikarja - Požencana. katerega izvira po vsem Kranjskem poznano reklo: mocan kot Štempihar;16 Martin Krpan, nekakšen drugi Lamberg, ki je zmagovito potolkel velikana. Že v teh pripovedkah, še bolj pa v drugih pripovedkah in pravljicah, prihajata do izraza ljudski humor in ljudska šaljivost, pri cemer gre omeniti P a v l i h o , slovenskega Eulenspiegla, in T r a p a , dvojnika neumnega Hansa iz nemških pravljic. Za kranjske Slovence so znacilne pripovedi o desetem bratu (deseti brat) in deseti sestri (desetnica). Ljudstvo pravi, da mora tam, kjer se drug za drugim rodi deset fantov, deseti sin zapustiti dom in oditi v svet; enako velja tudi za deseto dekle. Pesoglavci, 17 polkonji (Hippo-Centauren), velikani, ki nalagajo goro na goro, da bi se lahko povzpeli v nebo, p t i c e z železnimi kljuni in kremplji, a m a z o n k e , katerih podobe se presenetljivo vse skupaj drenjajo v eni sami ljudski pesmi, niso nekaj, kar bi nastalo iz notranjosti ljudskega duha, temvec so jih med ljudstvo zanesli samo zunanji vplivi. Izmed njih so se udomacili samo p e s o g l a v c i in so postali sestavni del ljudskega slovstva. Pripovedke o njih so razširjene vsepovsod. Navsezadnje so tujega izvira šembilje (sibile); domujejo v skalnih votlinah, kamor so skrile svoje knjige. Njihove prerokbe se nanašajo na vojno in z njo povezane stiske. S šembiljami so povezane tudi pripovedi o A n t i k r i s t u . Pregovorno kakor lipov les mehki Slovenci so strastno predani petju. Zato ni cudno, da so tudi Slovenci na Kranjskem blagoslovljeni s pevskim darom in da izvir ljudske pesmi nikoli ne presahne. Ljudska pesem je cvet 16 Jože Štempihar z Olševka s konca 18. stoletja je postal ljudski junak in o njem so krožile številne zgodbe (npr.: Matija Valjavec, Štempihar. Slovenija 1848, 176–180). 17 Pasjeglavci (vec: Monika Kropej, Od ajda do zlatoroga. Slovenska bajeslovna bitja. Celovec, Ljubljana in Dunaj, 2008, 325). narodnega življenja. Kjer se to razvija samostojno in posebno, se pojavlja tudi ljudska pesem, in nasprotno, iz bogatega pesniškega zaklada je mogoce sklepati na mnogoterost v izražanju narodnega življenja. Vendar tako kakor narodno življenje razpade na javno in zasebno, tako se pesem ustrezno cleni na versko in zgodovinsko in na drugi strani domaco in liric­n o . Iz poganskega izrocila se v celoti ni ohranila nobena pesem, vse so brez izjeme pomešane s kršcanskimi dodatki. A njihove miticne vsebine ni težko spoznati. Sem sodijo pesmi o Indiji Koromandiji, povodnem možu, Trdoglavu, zacaranem princu, ki ga odcara Vida,18 o lepi Vidi, p e s m i , povezane s šegami, in pesmi o kralju Matjažu.19 S šegami povezana poganska pesem se je po uvedbi kršcanstva ustrezno spremenila. Izgubila je svoj pomen ali pa je postala cerkvena pesem. Ta je povsem liricna, ce se poje med bogoslužjem, epsko-miticna vsebina pa je prešla v legendo. Ljudska pesem spremlja najpomembnejše zgodovinske dogodke, ki so se globoko zarezali v življenje naroda. Takšni so bili za Kranjsko vpadi Turkov. Od združitve dežele s krono Habsburžanov so se sinovi Kranjske borili v vseh bojih in vojnah, ki jih je usoda naložila celotni monarhiji. Toda najslavnejše obdobje vseh Slovencev, kranjskih še posebej, je cas turških bojev. V krvavih bojih proti polmesecu so prispevali ne le pod vodstvom avstrijskih vojskovodij, temvec tudi samostojno pod praporom lastnih de­želnih poveljnikov Kacianerja, Turna, Lenkovica, Ravbarja, grofov Andreja in Herbarta Auersperga. Nalogo, ki je pripadla razširjeni Vzhodni marki, 18 »Lepa Vida proso plela« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 131–133, št. 76, 77). 19 »Kralj Matjaž reši svojo nevesto«, »Kralj Matjaž v turški jeci«, »Smrt kralja Matjaža« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 3–34, št. 1–12; Zmaga Kumer (idr., ur.), Slovenske ljudske pesmi 1. Ljubljana, 1970, 18–26, 28–51, št. 3, 5). da straži pred vpadi kulturo unicujocih trum Osmanov, so pomagali izpol­njevati tudi Kranjci, kar jim je prineslo nemajhno slavo. Njihova dežela je bila zaradi svoje lege bolj kakor vse druge izpostavljena vpadom bosanskih begov. Zato so utrdili mesta in gradove, spremenili cerkve in pokopališca v tabore, imeli pripravljen opozorilni ogenj. Ko je sovražnik dežele prestopil Kolpo, so ognjeni signali, žareci od gore do gore, po vsej deželi oznanili grozeco nevarnost. To je junaški cas Slovencev, sijajno obdobje v zgodovini dežele Kranjske. V njem se je razvijalo lastno narodno in viteško življenje in v povezavi z njim tudi epska ljudska pesem. Iz casa bojev proti Turkom izvirajo b a l a d e in r o m a n c e , iz njih so ljudski pesniki crpali najrazlic­nejše motive. Osebe, katerih dejanja so opevana, so deloma domaci junaki in vitezi, deloma pa so sposojene od južnoslovanskih plemenskih bratov, s katerimi so Slovenci v bojih ob Savi in Kolpi pogosto prihajali v tesne stike. Iz teh bojev so v domovino prinesli lik kraljevica Marka, glavnega junaka v srbskem pesniškem zakladu, in tudi lik vojvode Janka (János H u n y a d i ) , slovitega zmagovalca nad Turki.20 Mnogo bolj ljudski pa je v pesmi in pripovedki opevani k r a l j M a t j á ž . Temu liku je posvecen cel cikel pripovedk. O njem pojejo štiri pesmi. Prva poroca, kako je junak iz turških rok rešil svojo novoporocenko Alencico. Z njo je porocen tri dni. Potem ga vojna poklice na mejo. Med njegovo odsotnostjo mlado Alencico ugrabijo hitri konjeniki. Ko to izve, odhiti na svojem vzdržljivem konju v daljno Turcijo. Tam se Turki »pod tremi zelenimi lipami« z Alencico veselo V izv. Johann Hunyady. János Hunyadi (1407–1456), transilvanski plemic in vojskovodja, oce Matije Korvina in Ladislava Hunyadija. Vodil je protiturške boje na Balkanu, za zasluge je postal sremski ban. Ogrska si je po njegovi zaslugi znova priborila Vlaško in Moldavijo, zavzel je Niš in Sofijo, porazil sultana Murata II. in vodil veliki pohod proti Turkom leta 1444, v katerem je bila sicer križarska vojska poražena pri Varni. vrtijo v plesu. Z zlatim Matjaževim dukatom placa ples in zapleše s svojo Alencico. Med plesom se ji razkrije: Prijel za belo jo roko, Na konjca djal jo pred sabo. Po polju h' Savi ž' njo drci, Ko drobna ptica s' perotmi, In sablo golo v' rok' derži: Od spodaj kaca gor sedi, Per verhu ogenj gre iž nje, Matjaž jo rocno sukat vé.21 V obojo kral pa seka stran, v obojo druža mika stran. Po bliskavo mu sablja gre, za žnico snopje stavka se, za koscam trava v red leti, za njim po vrst pa Turk leži.22 V drugi pesmi izvemo, da so kralja Matjaža na cetrtem bojnem po­hodu ujeli Turki in da ga je osvobodila Marjetica, najmlajša hcerka turškega cesarja. Tretja popelje junaka v podzemlje, kjer z igro na gosli omehca vladarja pekla, da mu dovoli odpeljati svojo ženo. Ker pa je ta kljub pre­povedi na poti zacela govoriti, se je morala vrniti v podzemlje. Prizorišce cetrte pesmi je belo Celje, veselo mestece radoživih Celjskih grofov. Kralj Matjáž s smrtjo placa svoje nedovoljeno poželenje po neki mešcanki. Prve tri pesmi v sebi nedvomno skrivajo miticno vsebino. Ime našega junaka 21 »Kralj Matjaž reši svojo nevesto« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 11 št. 1c, verz 156). V izv. „Er nimmt sie bei der weißen Hand, / Schwingt sie vor sich aufs Pferd gewandt, / Fliegt übers Feld zum Saverein / Wie ein geflügelt Vögelein / Sein Arm den nackten Säbel schwingt. / Am Griff sich eine Schlange ringt, / Der Spitz' entlodert Feuers Glut, / Matjáž weiß ihn zu führen gut.“ 22 »Kralj Matjaž reši svojo nevesto« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana 1895–1898, 11 št. 1a, verz 140; Zmaga Kumer (idr., ur.), Slovenske ljudske pesmi 1. Ljubljana, 1970, 19, št. 3/1, verz 135–140). V izv. „Matjáž haut beider Seiten drein, / Sie duckt sich beider Seiten fein ./ Nach Blitzesart sein Säbel geht, / Zu Schwaden wird das Korn gemäht, / Das Heu sinkt hinterm Mähder ein / Und hinter ihm der Türk in Reih'n.“ je ime velikega madžarskega narodnega kralja Matije Korvina (145823 do 1490), ki mu je slovenski narod pripisal slavne bojne pohode njegovega oceta Jánosa Hunyadija in dejanja mogocnih grofov celjskih (Friderik II., Ulrik II.). Alencica, mlada žena kralja Matjaža, je prav tako miticno bitje. Po pravljici je lepa hci jutranje zarje, rojenice so jo zibale v zlati zibelki. Ni umrla, temvec se je dvignila v svetle oblake, svojo prvotno domovino.24 Miticno podobo tega glavnega lika ljudske pesmi dopolnjujejo v prozaicni obliki ohranjenih povedkah, ki so obravnavane v prispevku o Koroški.25 Od posamicnih izrednih dogodkov iz turških casov pesem povelicuje bitko v pomoc obleganemu Sisku 15. junija 1593, katere sta se udeležila Andrej Turjaški in Adam Ravbar s Kravjeka s svojimi kranjskimi pomožni-mi cetami. Pesem o gospodu Ravbarju šteje med najizvirnejše in najbolje ohranjene zgodovinske pesmi. Prav tako je našlo pesem drugo obleganje Dunaja. Opevane so tudi junaške device, kakor Alenka, ki se je odela v moške obleke in kot v pticjem letu švignila v turški tabor, da bi mašcevala smrt svojega brata Gregorja. In tam: V šotorji dirja, gre v skok, Ko snopja zadej za ženjci; In Turke seka vse okrog, ­ Al drobne trave spod kosa, Za njo lih tol'ko jih leži, Ko Bog nam dobro let’no da.26 23 Pravilno: 1443. 24 Po: Davorin Terstenjak, Mythologicne drobtine: IV Alencica. Slovenski glasnik 3 (2), 15. 1. 1859, 24–25. 25 Gl. Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik (ur.), Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci 1. Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška. Ljubljana, 2016, 166–168. 26 »Deklica vojak« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1, Ljubljana, 1895–1898, 96 št. 53a I, verz 75). V izv. „Sie sprengt im Lager kreuz und quer, / Ihr Säbel trifft die Türken schwer, / Dass hinter ihr sie sinken her, / Wie Korn wohl hinter Schnittern knickt. / Wie Gras wohl hinter Mähdern nickt, / Wenn Gott ein gutes Jahr geschickt.“ Turška nevarnost je zahtevala skrajno uporabo vseh sil. Ko je bila odpravljena, je sledila izcrpanost. Ustvarjalna moc ljudskega duha je zacela pešati in polagoma usihati. Poleg tega so daljne boje proti Turkom izbo­jevale prave vojske, ne vec deželne cete. Pa vendar je duhovno socustvo­vanje ugasnilo šele, ko so se vojne proti dednemu sovražniku koncale pod slovitim Laudonovim27 vodstvom. Pesem »Laudon pred Beogradom« sklepa zgodovinsko pesništvo. V pesmi pa so le skromno odmevali reformacija in protireformacija, kmecko gibanje in pozneje boji proti Francozom. Poleg prave zgodovinsko-epske pesmi je tisti junaški cas ustvaril množico balad in romanc, katerih motivi so vzeti iz domacega življenja. V njih se zrcali dejanje in nehanje plemenitih gospodov in lepih žena v njihovih belo lesketajocih se gradovih. Eden najpogostejših motivov je ljubezensko življenje. Dandanes tudi ta skupina ljudskih pesmi sodi že v preteklost, ohranja se le še pesem, povezana s šegami. Na Gorenjskem se je v novejšem casu namesto starega ljudskega petja, mocno zaznamovanega z narodno posebnostjo, po prehodnem stadiju pod vplivom sosednje Koroške izoblikovala štirivrsticnica, ki ji v ljudskem jeziku recejo viža.28 Pri t e h n i k i slovenske pesmi naj omenimo, da je metrum v vec­stoletnem izrocilu popustil in mestoma povsem razpadel. Najpogostejši so štiristopicni jambi in troheji, redkejši so pet- in tristopicni troheji. Znacilna so plasticna ponavljanja ne le posamicnih izrazov in fraz, temvec kar celih verzov in delov verzov: 27 Ernst Gideon von Laudon (1717–1790), avstrijski feldmaršal in sloviti vojskovodja, mdr. tudi vojaški guverner Srbije. V avstrijsko-turški vojni (1787–1791) je leta 1789 zavzel Beograd. 28 V izv. Viže (Weisen). Leži tam, leži tam lepa ravan, Stoji, stoji tam eno belo mestece, ali: Dolga ravan, široka ravan.29 Celje, veselo, lepo mestece.30 Ocarljive so številne pomanjševalnice, ki se pogosto kar kopicijo: Zdaj kaj stori Alencica Pokaže cerni kiti dve, Sestrica svojga Gregica? Dva lepa bela cuzika.31 Epsko delujejo pridevniki beli grad (Dunaj, pismo, dan, tolar, smrt, roka, cesta), crna noc (kri, zemlja), zlati dukati (sonce, pšenica), svetle solze, široka ravnina, ozka pot itn., kakor tudi pogosta uporaba dolocenih števil, katerih pomen je izvirno mitološki: Crni kos ima devet provinc. V vsaki deželi gradove tri, v vsakem gradu ljubice tri. Od vsake ljubice sinke tri. ali: Vsak sinek ima suknje tri. V vsaki suknji žepe tri. V vsakem žepu dukate tri.32 Sedem let sem cakala, sedem ga bom žal’vala.33 29 V izv. „Liegt dort, liegt dort die schöne Ebne, / Lange Ebne, breite Ebne.“ 30 V izv. „Steht, dort steht ein weißes Städtlein, / Cilli, heitres, schönes Städtlein.“ 31 V izv. „Was tat darauf Alenka sein (Alencica), /Alenka, Gregors Schwesterlein? // Sie zeigt schön schwarze Zäpfchen zwei./Sie zeigt schön weiße Brüstlein zwei.“ Prevod: »Deklica vojak« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 98 št. 53b II, verz 95). 32 V izv. „Schwarzamsel hat Provinzen neun. / In jedem Land der Schlösser drei, / In jedem Schloss der Liebsten drei. / Von jeder Liebsten Söhnlein drei. // Ein jedes Söhnlein Röcke drei, / In jedem Rocke Taschen drei, / in jeder Tasche Ducaten drei.“ Gre za razlicico pesmi »Kos pove lovcu tri ljubice« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 783–785, št. 943–947). 33 V izv. „Geharret Hab' ich sieben Jahr, / Trauern will ich sieben Jahr.“ Najstarejše porocilo o slovenski ljudski pesmi je sestavil furlanski zgodovinopisec Nicoletti, ki je okoli leta 1550 porocal o tem, da Tolminci opevajo kralja Ogrske Matjaža in druge slovite junake svojega plemena. Valvasor omenja pesem o Lambergarju in Pegamu. Prvi znani zbiratelj je bil Dizma Zakotnik (umrl 1793), v njegovi zbirki so pesmi Lambergar in Pegam, Jurij Kobila, Kralj Matjáž, Lepa Vida, Lipa na starem trgu. V. Vodnik, prvi umetni pesnik, je bil tudi vnet zbiratelj in je v letu 1807 izdal »dvoboj med vitezoma Lambergerjem in Pegamom« z nemškim prevodom. Vodnikovemu zgledu so sledili A. Smolč, A. Rudež, M. Ravnikar, knjižni-car Kastelic in pesnik Fr. Prešeren. Svoje rokopise so prepustili v Ljubljani interniranemu Poljaku E. Koritku,34 na njegovo pobudo je izšla prva zbirka ljudskih pesmi v petih zvezkih: »Slovenske pesni krajnskega naroda. V Ljubljani 1839 do 1844.«35 Zbirki, ki je dragocena zaradi svoje bogatosti, manjka kriticni pregled in je odeta v zastarelo bohoricico, zaradi cesar ji je ostala zaprta pot v preostali slovanski svet. Istocasno je izšla strogo na ljudsko omejujoca se zbirka Stanka Vraza: »Narodne pesni etc. V Zagrebu 1839.«36 S pesniško prefinjenim okusom je A. Grün izbral najlepše dišece cvetlice slovenske ljudske poezije v prevodu „Volkslieder aus Krain. Leipzig 1850.“ Velika rokopisna zbirka Stanka Vraza je v lasti »Matice Slovenske« v Ljubljani. Bogat zaklad ljudskih pesmi je raztresen po casopisih in revijah. Trenutno se pripravlja kriticna izdaja vseh slovenskih ljudskih pesmi. 34 Pravilno: Korytku. 35 Slovénske pésmi krajnskiga nar.da. 36 Narodne pesni ilirske. Kamniti zid na Kocevskem Kocevje in Kocevarji* Karl Julius Schröer K ocevska deželica na Kranjskem leži v skalnati, težko dostopni pokrajini. Že oktobra se tam zacne hladna zima in pomlad se pojavi šele sredi maja! Nobena zimska setev ne uspe, zadovoljiti se morajo s poletno. Najvecji del dežele je gozdnat kras, ki ima pogosto najbolj nenavaden znacaj pragozda. Vse naokoli se kakor v vrtincu vlece gorovje. Kotlasto izoblikuje marsikatero lepo dolino in prijetne ravnice, ki pa so tako skope s potoki in izviri, da so prebivalci vecinoma prisiljeni zbirati sneg in deževnico, da si zagotovijo zaloge zase in za živino. Neskoncne gozdne posesti se razprostirajo vse do Hrvaške. Gozd pogosto pretrgajo domišljijsko oblikovani skalnati velikani, pa tudi številne jame in votline. Utrjene poti so nastale šele v novejšem casu. Prej po deželi ni bilo mogoce potovati z vozom. Še zdaj pri takšnih vožnjah raje stopijo z voza in hodijo ob njem, kadar pot vodi mimo prepadov, strmo navkreber ali navzdol. Vse do našega stoletja so tovor prevažali le s tovornimi konji. Redkokatera dolina ima resnicno rodovitno zemljo. Dalec v daljavi vidimo puste pašnike, pokrite s kamenjem, med katerim raste le praprot. Kjer se pokaže kakšna krpica * Prevod poglavja Gottschee und die Gottscheer. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 417–429. rodovitne zemlje, jo skrbno obzidajo s kamni in ustvarijo vrticek za lan in zelenjavo. Na Kocevskem, kjer za lan namesto Flachs uporabljajo še star izraz Har, ki je obicajen le v južnonemških narecjih,1 pravijo takšnim vrtickom »njivice za lan«.2 – V tej deželici s približno 13 kvadratnimi miljami živi zdaj v 171 naseljih in zaselkih 25.000 duš. Nemško ljudstvece, odmaknjeno v pragozdu, že stoletja loceno od nemške­ga duhovnega življenja še vedno ohranja najboljše lastnosti nemškega bistva, je še posebej privlacno zaradi starinskih znacil­nosti, ohranjenih v tej odmaknjenosti. To velja za njihov jezik, njihove šege in navade in posebej za njihove pripovedke in pesmi, v katerih se izpoveduje globoka in iskrena ljudska duša. – Deset ur jugovzhodno od Ljubljane leži mestece Kocevje, ki ga domacini imenujejo samo m e s t o , celotno deželico oziroma d e ž e l o pa imenujejo K o c e v s k o .3 Nanjo ne gledajo kot na del Kranjske. – Vsenaokrog, kamor koli že se Kocevar obrne, so njegovi sosedje Hrvati in Slovenci, tako da se seveda vsiljuje vprašanje: kdaj je to nemško ljudstvece prišlo sem in od kod je prišlo? Pri tem je posebej pomembno dejstvo, da namrec še nikjer v vsej deželici ni bila odkrita kaka predzgodovinska najdba, sploh nobena, ki bi bila starejša od 14. stoletja. Potrjena ni bila nobena domneva o prastarih najdbaj v okolici. 1 V izv. Oberdeutch. Gre za narecno skupino južno od t. i. narecne meje (izoglose) ob reki Maini, ki skupaj s speyersko izogloso loci južne od srednjenemških narecij. 2 V izv. Hargrüblein. 3 V izv. Gotschee oznacuje tako Kocevje kakor Kocevsko. Medtem ko so na vecini obmocij dežele Kranjske, celo na visokogorskem Gorenjskem, našli rimske in predzgodovinske ostanke, da srednjeveških sploh ne omenjamo, na Kocevskem o njih ni sledu. Ta okolišcina postane precej pomembnejša z listino, ki govori o prvi naselbini na Kocevskem in izrecno poudarja, da je to obmocje še do nedavnega veljalo neprimerno za naselitev. Oglejski patriarh je z njo grofu Otu Ortenburškemu 1. maja 1363 podelil patronat nad Kocevjem. V prevodu navajamo odlomek iz latinskega dokumenta: »Mi, Ludvig, oglejski patriarh, želimo v vecen spomin zapisati novico, ki nas je dosegla: da so v nekaterih gajih in gozdovih na meji z Ribnico,4 ki so bili neprimerni za naselitev in neobde-l a n i , nastala številna cloveška bivališca in so gaji in gozdovi obdelani ter Mesto Kocevje danes (Hugo Charlemont) V izv. Reifnitz. se je tam naselilo nemalo ljudstva. V nekaterih krajih ….. so bile nedavno zgrajene cerkve, namrec v Kocevju, Poljanah, Kostelu, Osilnici in Gotenici,5 … s soglasjem in dovoljenjem grofa Ota Ortenburškega, v cigar gospostvu in sodnem okolišu ležijo. Podeljujemo – mu – pravico, da imenuje primerne duhovnike. Izdano na našem gradu v Vidmu 1. maja 1363.« Zgodovina deželice je zdaj jasna. Obmocje je bilo nenaseljena divjina. Nemara so lovci prodirali vanjo in poimenovali posamicne doline, še preden so bile naseljene. Okrog leta 1363 so tod nastale prve naselbine. Predmestje se je, kot izpricujejo listine, že leta 1377 imenovalo »naš kocevski trg«.6 V turškem napadu leta 1469 popolnoma unicen kraj so leta 1471 obnovili in cesar Friedrich IV. ga je povzdignil v mesto. V ustanovnem pismu je opisan grb: »moder šcit spodaj ograja7 v rumeni barvi in v njej utrjena hiša in pred njo stoji Sv. Bartolomej, v eni roki drži knjigo8 in v drugi nož v beli barvi«. – 1492 so Kocevarji prejeli cesarski privilegij, da lahko gredo z živino, lanenim platnom in drugimi pridelki zaradi trgovanja »na Hrvaško« in na druga obmocja. Podobne ugodnosti pri krošnjarstvu9 so sledile 1571, 1596, 1774 in 1780. Revna deželica s tako malo rodovitne zemlje se je mogla ohraniti le s trgovanjem navzven, cemur se je posvetilo skoraj vse moško prebivalstvo, kar je tako znacilno oblikovalo življenje. – Mesto, ki zdaj šteje približno 1500 prebivalcev, je prijazen kraj, v katerem je opaznejši le gosposki Auerspergov grad. Deželica, ki se od leta 1624 imenuje grofija, je pripadla auersperškim knezom, pod njihovo vladavino se leta 1791 koncno pojavi kot vojvodina, ko vladajoci knez Auersperg prejme naziv kocevskega vojvode. 5 V izv. Gottschee, Pölan, Costel, Ossiwniz, Gotteniz. 6 V izv. „unser Markt zu Gottschee“. 7 V izv. "ein plaber (blauer) schilt in des grund ein zaum..."; zaum namesto zaun. 8 V izv. puch. 9 V izv. Haustürhandel. Podobo o stari noši v 17. stoletju nam ponuja že Valvasorjeva upo­dobitev. Zdaj samo še ženski del prebivalstva nosi staro ljudsko nošo. Ob soncevem obratu (na ivanje), ki se na Kocevskem imenuje S c h u m i t t e n ,10 se moški navadno vrnejo domov. Takrat se povsod razlega veselje in doži­vimo nenavaden prizor, namrec moške, vcasih v najmodnejših oblacilih, s prstani na rokah, z zlatimi verižicami za uro, ob ženskah v noši iz prete­klih stoletij, ki ima nekaj nunskega in deluje še posebej nenavadno, kadar ženske prihajajo trumoma. Bela ruta narahlo okrog glave, dolg bel suknen brezrokavnik, spredaj odprt. Pod njim nagubana srajca, zvezana z rdecim pasom. Rdece nogavice, crni cevlji. Te neenake pare vidimo zlasti ob nedeljah, pogosto na strmih po­teh, ko trumoma hodijo v cerkev ali iz nje. Kocevka ostaja vedno enaka v svoji preprosti narodni noši, tudi kot nevesta brez nakita. Ob vsem tem po naravi nikakor ni neuglajena, da bi za marsikatero lahko pomislili, da bi bilo dovolj, ko bi mogla zamenjati obleko z mešcanko, pa je nihce ne bi imel za kmetico. V zadnjem casu so tudi k njim zacela vdirati mestna oblacila. – Kocevar je ponosen na svojo narodnost. Noce biti Kranjec in se hvali z zaupanjem, ki ga lahko vidimo pri vsakem Kocevarju, z zaupanjem, ki ga uživa in upravicuje tudi revež, ki se odpravi na pot brez kapitala. »O Kocevarju ni bilo nikoli slišali nic slabega!«, pogosto samozavestno povedo. Dejansko sta tudi zvestoba in poštenost doma po vsej deželi. 10 Lokalno poimenovanje za poletni soncev obrat (kres, ivanje, janževo, šentjanževo). Iz ljudskega narecja želimo poudariti le nekaj prvin, da bi pokazali, da je kocevsko narecje mešanica razlicnih nemških narecij, ki je zaživela šele na Kocevskem. Ko najdemo izraze, kakršna sta E r t a g za torek in d a n t h za levo, ki so znacilni za bavarsko-avstrijsko narecje, bi lahko kocevsko narecje imeli za bavarsko-avstrijsko. Ko pa potem znova opazimo, da kocevsko narecje ne pozna drugih pristnih bavarsko-avstrijskih oblik, kakor npr. ees wertss za „ihr werdet“,11 saj recejo ihr bert, ko poleg tega vemo tudi, da je rodilniška oblika: w e s s ? d e s Va t e r s 12 v Avstriji izumrla, medtem ko na Kocevskem še živi (Belch bischt? Wütersch! Wessen Stara kocevska noša (17. stoletje) (Hugo Charlemont) 11 Vi boste. 12 Cigav? Ocetov. bist du? Des Vaters!), in podobno, takoj zacutimo: to ni avstrijsko! Tako kakor nekateri priimki zvenijo švabsko (Rankeli, Singeli, Kesele, Chrise), nekateri frankovsko, celo spodnjenemško (Büttner, Focke, Temme, Koppe), ob pravih avstrijskih (Pachinger, Stampfel, Sumperer, Lampel), tako se tudi v narecju ti razlicni elementi zlivajo v eno. K temu sodijo še posebej opazne narecne znacilnosti, ki spominjajo na znacilnosti iz sette Comuni13 in nem-šcine z Monterose.14 Takšna je sprememba s na zacetku besede v mehki š; to oznacimo s sedijem; npr. Schaele za Seele [duša]; sprememba f ali v v w, npr. Wuter za Vater [oce]; w v b: Bein [noga] za Wein [vino]. Ta menjava glasov tujca zmede; razmišljamo: Wald [gozd]15 pomeni Feld [polje], Bald [kmalu] pomeni Wald [gozd], Barlt pomeni Welt [svét]!; schugen = sagen [povedati], schagen = sägen [žagati], schagen (ostri š) = schauen [gledati], schaagen (mehki š) = saugen [sesati], schân = sehen [videti], schanen = säen [posejati], schainen = sein [bit], schainen = scheinen [sijati]. – Še nenavadnejši je premik pomena pri oznacevanju, npr., delov telesa. Prst [der Finger] se imenuje: Negle, der Nagel [noht]; Schule [šola] Schale [skodelica]; Wingarle pomeni Ring (prstan), der Mund [usta]: Maul [usta, gobec]: Käue Kauen [žvecenje, grizenje] itn. – Slovar kocevšcine, ki ga je avtor tega prispevka izdal leta 1870, ponuja podrobne informacije o jeziku. Kraji so vecji del leta brez moških, malodane vsi so v tujini in potujejo; naši dve sliki prikazujeta potujoce Kocevarje. Na ivanje16 družina hrepenece pricakuje ateja17 (oce), kajti zaloge preteklega leta gredo h koncu. Moški 13 Sette Comuni, planota v današnjih italijanskih provincah Vicenza in Trento, med letoma 1310 in 1807 majhna federalna enota, v kateri so govorili cimbro, posebno narecje germanskega izvira. 14 Gorovje Monte Rosa na meji med Švico in Italijo. 15 Prevedki med oglatima oklepajema so uredniški. 16 V izv. zu Johanni, tj. sv. Janez Krstnik, ki goduje 24. junija, dan im. tudi kres, šentjanževo. prinese denar, ki ga je pridobil na popotovanju. Pomaga tudi pri morebitnem spravilu pridelkov. Uboga ženska se je navadno prebila skoz zimo le s skraj- no varcnostjo in trdim delom z otroki, služincadjo in živino. Iznajdljivost ženske na Kocevskem se povsod visoko ceni. Ganljivo je videti, kako gredo te ženske pogosto tudi vec milj dalec naproti svojim vracajocim se možem, in njihov vzklik veselja, ko ga zagledajo, zadoni dalec naokrog. Ponižno ga pogledujejo, nesejo mu prtljago, izprežejo konja, odpeljejo ga v lepo sobo, v kateri ima pravico bi-vati samo on. – Ker je dežela vecji del leta brez moških, je gojenje pesmi ženska rec. Ta okolišcina je ocitno vplivala na posebnost ljudske pesmi na Kocevskem. Z znacilnim monotonim nape-vom podajajo pretresljive balade. Pozimi, zlasti v zaledju, v sobi, kjer predejo,18 pripovedujejo pri­povedke in pravljice, zastavljajo 17 V izv. der Ate. 18 V izv. Rockenstube. uganke in posebej pojejo tudi balade, ki pogosto prevzamejo vso družbo, da se jim pridruži, tako ni vec slišati nobenega kolovrata, dokler se kmetica ne cuti dolžna, da jih spomni na odhod domov. – Še posebej globok znacaj ponuja vrsta Marijinih pesmi, pogosto s pesniško obcutenimi obrati. Ko npr. besedilo pravi: Nobenega oblaka ni na nebu, pa vendarle se spušca hladna rosa, to ni hladna rosa, to so Marijine solze. V rožni vrt gre, nabere svetlih vrtnic, splete jih v vencek. Le kam hoce z venckom? Obesila ga bo na sveti križ! – Ali: Dan je mimo, noc je tu, moj Jezus ni prišel. – Le kdo tako grozno trka? Odpri, ljuba mati moja! – Z levo roko odpre, z desno ga sprejme: Ljubi otrok, kje si bil? – Ali: Tam na zeleni planini Danica bo vzšla, tam sedi Marija, naša ljuba gospa. – Janez, Janez, ti sveti mož, ali si morda videl Jezusa, sina mojega? Videl sem ga, z vrvmi so ga zvezali, z bici so ga prebicali, na sveti križ so ga pribili, dva žeblja v roke in enega v noge! – Poleg takšnih Marijinih pesmi cvetijo pesmi, ki so namenjene drugim svetim osebam: svetemu Pavlu, sveti Regini, svetemu Martinu, sveti Barbari, svetemu Štefanu itn. Povsod odkrijemo poeticen in cuten znacaj. Na primer: svetega Š t e f a n a kamenjajo in umira; tedaj pridejo njegov oce in njegova mati in njegov brat in ga vprašajo, komu bo zapustil svoje imetje. Pa pride njegova ljubica in ga vpraša, kako je z njegovimi ranami, kako z bolecinami, in on ji odvrne: Tebi in sveti Devici bom zapustil svoje imetje, ti nisi vprašala po mojem imetju, samo po mojih ranah in bolecinah! Kot prehod k pravim baladam navajamo samo še pesem o rekrutu: Prišlo je že pismo, da morajo fantje na vojsko. Eden je imel eno lepo dekle, eno ljubezen,19 ki je hotela iti z njim. »Ti, ljubica, ostani doma!« »Doma ne ostanem; resnicno s teboj grem!« »Kam pa boš šla, ljubica, ko bom moral v boj se podati?« »Ko boš moral v boj se podati, želim ob strani ti stati.« »Kam pa boš šla, ljubica, ce me krogla zadela bo?« »Ce krogla te zadela bo, moje srce pocilo bo.« »Kam pa boš šla, ljubica, ko boben na grobu bo bobnal mi?« »Ko boben na grobu bo bobnal ti, zvonovi na pogrebu bodo zvonili mi.«20 19 Op. v izv.: Ljubezen (die Liebe, der Liebe) je na Kocevskem vedno oznaka za ljubico, ljubcka. 20 V izv. Es ißt heut ein Schreiben kommen, / Daß di Buben ins Heer müssen geh‘n. / Es hatte Einer eine Schöne, eine Liebe. / Die wollte mit ihm geh‘n. /„So bleib‘ du Liebe daheim!“ / Daheim belibe ich nicht; / Ich geh‘ wahrhaftig mit dir!“/ „Wo wirst du, Liebe, denn dann hingeh’n, / Wenn ich ins Feuer muß rücken?“ / „Wenn du ins Feuer mußt geh’n, // An der Seite wll ich steh’n.“ / „Wo wirst du, Liebe, nur dann hingeh’n, / Wenn mich die Kugel wird treffen?“ / „Wenn dir Kugel dich wird treffen / Mein Herze mir wird zerspringen.“ / „Wo wirst du, Liebe, nur dann hingeh’n, / Wenn die Trommel zum Grab mir wird trommeln?“ / „Wenn die Trommel zum Grab dir wird trommeln, / Werden die Glocken zur Grabe mir Läuten.“// „Die Geliebte des Soldaten“ (gl. Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz, 1969, 252–255). Prav tako ganljivo delno razlicico te pesmi poznamo pod naslovom: »O zelenem majaronu«.21 Fant prosi dekle, naj mu za slovo, ker se odpravlja na potovanje, poveže šopek iz majarona. Slovo, locitev prevzame njeno srce in naivno izrazi misel, da ga bo okrasila in da bo potem najbrž ugajal tudi kakemu drugemu dekletu: Ljubica, ljubica, zveži mi šopek, majaronov šopek. Kako ti ga bom zvezala, ko mi tecejo solze iz oci? Pa vendar, pa vendar ti ga bom zvezala, crna svila, srebrna bucika ga bo skupaj držala: da te bodo videla, te bodo nemška dekleta videla. Ponižaj se, visoka gora, dvigni se, dvigni se, globoka dolina! Naj vidim, kje hodi moj najdražji!22 In še kocevska balada: »Poštena maceha« Kako zgodaj vstane mala dekla, h gospodinji se odpravi, »Oh, gospodinja, draga moja, kako cudovite sanje sem imela! Kdo bi mi mogel sanje razložiti! Vsako jutro mi vzideta dve sonci in pred vašim oknom je zastava.« »Dekla mala, draga moja, te sanje sama ti pojasnim: dve sonci na nebu ne moreta biti. Zgodilo se bo, da ti bom hudo zbolela, zbolela in umrla. Porocila se boš z mojim mladim gospodarjem. Zapustila bom sirote male: 21 V izv. „Vom grünen Majoran“. 22 V izv. Liebe, Liebe, bind‘ mir ein Sträußlein, / Ein Sträußlein von Majoran, / Wie will ich dir’s binden, / Wenn mir die Zährlein heruntergeh’n? / Gleichwohl, gleichwohl will ich dir’s binden, / Mit schwarzer Seide wird’s gebunden sein, / Mit einem silbernen Stecknadlein: / Daß dich weden seh’n, / Die deutschen Dirnlein weden seh’n. / So beug‘ dich neder, hohes Berglein, / So heb‘ dich, heb‘ dich, tiefes Thal! / Daß ich sehe, / Wo mein herzliebster wandern wird! // »Li.bai, Li.ba, pint m.r a Peschlain« (gl. Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 3.. Mainz, 1984, 41–43). ti ravnaj z njimi, kakor prav je, kakor prav je in cloveško. Ko boš svojim otrokom dala belega kruha, daj mojim vsaj crnega, ko svojim boš dala rdecega vina, daj mojim le hladno vodo. Ko boš svojim pripravila vzmetnico, za moje postelji slamo!« Zbolela je gospodarica, umrla je gospodarica. Dekla se je porocila z mladim gospodarjem. Ravnala je z njimi, kakor prav je, kakor prav je in cloveško. Sirotam dala beli kruh, lastnim otrokom crni kruh. Sirotam dala rdece vino, lastnim dala hladno vodo. S i r o t a m dala vzmetnico, lastnim posteljo iz slame. Pa njen lepi gospodar ji rece: »Gospodinja moja, moja ljubica, zakaj ne daš vsem enako?« »Samo zato, moj mladi, dragi gospodar: Tvoja prva žena mi je rekla: Naj ravnam, kakor prav je, kakor prav je in cloveško!«23 Kot dokaz za povezanost epske ljudske pesmi na Kocevskem s sta­ronemškimi, romanskimi in slovanskimi pesmimi lahko navedemo balado 23 V izv. Wie früh ist auf klein Lohndirnlein, / Sie begibt sich zur Hauswirthin: / „O Hauswirthin, ihr liebe mein,/ Welch‘ wunderbarer Traum ist mir erschienen! Wer mir den Traum auslegen könnte! / Alle Morgen geh’n mir zwei Sonnen auf / Und vor eurem Fenster eine Fahne steht.“ / „Klein Lohndirnlein, liebes mein, / Den Traum leg‘ ich dir selber aus: / Zwei Sonnen nicht können am Himmel steh’n. / Ich werde dir schwer erkranken tun, / Erkranken thun und sterben thun. / Du wirst heiraten meinen jungen Wirth. / Ich werde verlassen mein Waislein klein: / So mach‘ du ihnen, was gütlich ist / Was gütlich und was menschlich ist / Wenn du deinen Kindern wirst geben weißes Brot, / Gib meinen doch mindestens schwarzes Brot. / Wenn deinen du gibst schwarzer Wein, / So gib meinen doch kühles Wasser nur. / Wenn du deinen bettest ein Federbett, / So gib meinen doch von Stroh eins!“ / Erkranket ist die Hauswirthin, / Gestorben ist die Hauswirthin. / Jenes hat geheiratet den jungen Wirth. / Es hat gethan, was gütlich ist, / Was gütlich und was menschlich ist. / Den Wa i s l e i n gab sie das weiße Brot, / Den eig’nen Kindern das schwarze Brot, / Den W a i s e n gab sie den rothen Wein, / Den eig’nen gab sie das kühle Wasser. / Den Wa i s l e i n hat sie gebettet das Federbett, / Den eig’nen Kindern von Stroh ein Bett. / Da spricht zu ihr ihr schöner Hauswirth: „Meine Hauswirthin, du Geliebte mein, / Warum gibst du nicht allen gleich?“ / „Nur so, mein junger, mein lieber Hauswirth: / Deine erste Frau hat mir gesagt: / Ich soll thun, was gütlich ist, / Was gütlich und was menschlich ist!“/ „Die Brave Stiefmutter“ (gl. Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz, 1969, 404–408). »Mladi Hanzl«,24 njeno vsebino želimo le predstaviti. Mladi Janez je na letnem sejmu videl lepo dekle, zaradi nje ga neizmerno boli srce. Materi potoži o svoji bolecini. Mati ga pomiri: ne skrbi, moj ljubi sin, zgradili bomo mlin. Ko bodo vsi ljudje prišli mlet žito, bo prišlo tudi lepo dekle. Vsi ljudje so prišli mlet žito, lepo dekle pa ni prišlo. – Ne skrbi, moj ljubi sin, zgradili bomo belo cerkvico. Ko bodo vsi ljudje prišli k maši, bo prišlo tudi lepo dekle. Vsi ljudje so prišli k maši, lepo dekle pa ni prišlo. – Ne skrbi, ljubi sin, pripravili bomo snežno belega mrlica. Ko bodo vsi ljudje prišli (z blagoslovljeno vodo) pokropit mrlica, bo prišlo tudi lepo dele. – In res je prišlo. Seveda je Hanzl navidezni mrlic. »Kakšen cudovit mrlic pa je to? Noge drži, kakor da bo vsak hip skocil? Za oci se zdi, da se bodo zdaj zdaj odprle, za roke pa, da bodo zagrabile?« Komaj je spregovorila, že mrlic poskoci in objame dekle. Ta pa se mrtva zgrudi in za njo umre on, kar je povedano z besedami: »Ce si ti umrla zaradi mene, bom jaz umrl zaradi tebe!« Na vsaki strani cerkve so pokopali enega. Iz enega groba je pognala trta, iz drugega vrtnica. Vzpenjata se cez cerkev in ko se zgoraj srecata, se objameta kakor resnicna zakonca. Tako je iz Tristanovega groba rasla trta, iz Izoldinega pa vrtnica in podoben motiv se pojavi tudi v švedskih pesmih. V neki srbski pesmi ra­ste iz njegovega groba jelka, iz njenega pa vrtnica. Naši pesmi najbližja je slovenska pesem: »Navidezni mrlic«, ki jo lahko v nemšcini preberemo v pesmih s Kranjskega25 Anastasiusa Grüna. Je veliko manj popolna in krajša. V celoti manjka ganljiv konec. 24 V izv. Hanschal jung, sicer „Der junge Hans“ (Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz, 1969, 174–178). 25 Zbirka Volkslieder aus Krain, izdana 1850. Neka druga nenavadna balada v grobih obrisih opeva r a z r e š e n o p r e k l e t s t v o . Ljubica je zaklela nezvestega ljubcka, ki ji je povedal, da ima še drugo ljubico, ki sedi ob njegovem vzglavniku. Želi mu bolezni, da bi mu meso strohnelo do kosti in da se duša ne bi mogla lociti od telesa. To se zgodi in pošlje po zapušceno ljubico, naj pride, da ga reši prekletstva. To spominja na Tristana, ki leži ranjen, neguje ga Izolda Beloroka, in pošlje po svojo prvo ljubico, Izoldo Modrolaso. V naši baladi zapušcena zavrne dva klica: on ima že drugo ljubico, ki sedi ob njegovem vzglavniku. Pride šele na tretjo prošnjo, tedaj se njegova duša reši in kakor golob poleti v nebo. Takšna je tudi balada o Ulingerju (Jelengar26), morilcu deklet, na Kocevskem se konca z lepo razlicico, da vitez na vprašanje ugrabljenke: kaj pojejo golobi? (da je namrec vitez ubil že enajst devic), odgovori: pojejo pesem o tem, kaj delate po deželi! – V literarnem pogledu pa je dragocena balada, ki priklice Bürgerjevo Lenoro. Na Kocevskem jo pojejo in ceprav se ime Lenora ne pojavi in se je besedilo seveda razvilo povsem po svoje, ne manjka niti besedna podobnost, sicer pa je kot celota izjemno preprosta in izvirna ljudska pesem, tako da ni mogoce misliti na vpliv Bürgerjeve balade. Bila sta dva zaljubljenca, ljubcka so poklicali v vojsko. V vojsko mora oditi. Tako mu rece ljubica: Ljubcek, pridi le, da mi poveš, bodisi živ ali mrtev, kako se v vojski ti godi. Enkrat potrka ljubcek: Kako, da ljubica ne spiš? Ali, ljubica, bediš? Ljubcek, jaz ne spim, ljubcek, jaz bedim. Pridi ven, pridi ven, ljubica moja. In ljubica pride ven. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi 1. Ljubljana, 1895–1898, 212 – 213, št. 138; „Der Mädchenmörder“. V: Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz, 1969, 111–122. Prime jo za snežno belo roko, Pogoltni, zemlja, mrtveca, dvigne jo na svojega visokega konja; živim pusti, naj ostanejo! – odjezdita, dalec proc. Ko spet prišlo je jutro, Kako to, ljubica, da se ne bojiš? razumela ni nobenega jezika, Ali se, ljubica, bojiš? nobenega cloveka ni poznala. Kako bi se, ljubcek, bala, Vracala se je celih sedem let, ko si ti, ljubcek, pri meni? celih sedem let in tri dni.27 Kako plemenito (za svetle) sveti luna, kako tiho jezdijo mrtveci! Odjezdita tja k cerkvici, seveda tja na veliko pokopališce. Ljubcek tam rece tako: Premakni se, premakni se, marmorni kamen, odpri se, odpri se, ogleno crna zemlja. V izv. Es waren zwei Liebende, / Der Geliebte ist ins Heer Geschrieben. / Ins Heer muß er marschiren. / Also spricht die Geliebte: / So komm nur, Geliebter, zu sagen, / Sei es lebendig oder todter, / Wie’s dir im Kriege wird ergehn. // Einmal klopft an der Geliebte: / So thust du, Geliebte, nicht schlafen? / Oder thust du, Geliebte, wachen? / Ich thu, Geliebter, nicht schlafen. Ich thu, Geliebter, wachen. / Komm heraus, komm heraus, meine Geliebte, / Und heraus kommt die Geliebte. // Er nimmt sie bei schneeweißer Hand, / Er hebt sie auf sein hohes Roß; / Sie reiten dahin, weg. / So thust du, Geliebte, dich nicht fürchten? / Oder thust du, Geliebte, dich fürchten? / Wie wird ich, Geliebter, mich fürchten, / Wenn du, Geliebter, bist bei mir? // Wie edel (für helle) sa scheint der Mond, / Wie leise reiten die Toten! / Sie reiten dahin zum Kirchlein, / Jawohl dahin au den grünen Friedhof. / Also spricht da der Geliebte: / Rück dich, rück dich Marmelstein, / Spalte dich, spalte dich kohlschwarze Erbe. // So verschlinge, du Erde, die Todten, / So laß die Lebenden bleiben! – / Als herum ist kommen der Morgen, / keine Sprache hat sie nicht verstanden, / Keinen Menschen hat sie nicht gekannt. / Sie ist zrückgegangen soeben ganze jahr, Sieben ganze Jahr und drei Tage. – „Der tote Freier“ (gl. Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz 1969, 32–33); prim. »Mrtvec pride po ljubico«. V: Zmaga Kumer (idr., ur.), Slovenske ljudske pesmi I. Ljubljana, 1970, 318–327, št. 59, 60). Pesem ocitno želi povedati: nevesta, ki je po izginotju ženina ostala živa, se je znašla v daljavah, kjer ni razumela jezika, niti ni nikogar po­znala. Za pot, ki jo je bliskovito prejahala v nekaj urah, je potem, ko se je vracala domov, potrebovala sedem let in tri dni. Še precej nenavadnejša je druga balada, ki spominja na Gudrun.28 Pogosto jo prepevajo in na Kocevskem je splošno poznana pod imenom »L ep a P r im o r ka«.29 Pozornost zbudi že izraz »Meererin« za prebivalko ob morju. Vsebina je nepomembna, šele ko pomislimo na Gudrun, dobi pomen in jo sploh lahko razumemo. Kot primer monotonega napeva epskega ljudskega pesništva na Kocevskem navajamo melodijo te zanimive balade, za katero se moramo zahvaliti dobroti gospoda vladnega svetnika dr. Friedricha Keesbacherja. Kako zgodaj vstane Primorka, lepa, mlada Primorka Lepa Primorka Kako zgodaj vstane Primorka, Na morju tam priplava ladjica, lepa, mlada Primorka. v njej sedita dva gospodica. Zjutraj prav rano vstane, Dobro jutro, lepa Primorka, odpravi se prat belo perilo, ti lepa, mlada Primorka! k širokemu morju, h globokemu morju, Lepa hvala, lepa hvala, gospodica, dviga in spušca perilo, lepo pere. dobrih juter je pri meni malo. 28 V slovenskem izrocilu Lepa Vida. 29 V izv. „Die schöne Meererin (Di schéanne Merarin)“. S prsta gospodic prstan potegne: Vzemi ga, lepa Primorka! Jaz nisem lepa Primorka, plenice perem! Nato jo posadita na malo ladjico in odpeljeta cez širno morje. Ti prav tako si lepa Primorka, lepa, mlada Primorka. V roko je vzela robcek in se odpeljala cez široko morje. In ko pride tja, jo pozdravijo in jo objamejo, in poljubijo Primorko, lepo, mlado Primorko!30 Nenavadno dejstvo, da na podrocju, ki ne leži ob morju, prepevajo o Primorki, zbudi premišljanje: cesa takega si clovek ne izmislili, temvec mora izvirati iz dolocenega izrocila. Kocevci so seveda trgovsko povezani s Trstom in Reko, tako da zanje morje ni tako tuje kakor za druge prebi­valce v notranjosti. Ceprav so vsi ti privlacni pojavi v življenju kocevskega ljudstva veci­noma podobni kot v drugih nemških okrožjih, pa se vendarle zdi, da je tu vse ohranjeno v tako starodavni obliki in prežeto s tako dobrim ljudskim duhom, da obiskovalca preseneti in prevzame, pusti nepozaben vtis. V izv. Wie früh ist auf die Meererin, / Die schöne, die junge Meererin. / Sie steht morgen gar früh auf, / Sie geht waschen die weiße Wäsche, / Zum breiten Meer, zur Tiefen See. / Sie hebt an, sie wäscht schön. // Auf dem Meer, da schwimmt ein Schifflein klein, / Darin da sitzen zween junge Herrn. / Guten Morgen, du schöne Meererin! / Schön Dank, schön Dank, ihr junge Herrn, Viel gute Morgen hab ich wenig. // Von dem Finger er zieht ein Ringlein: / Nimm hin, schöne Meererin! Ich bin nicht die schöne Meererin, / Ich bin die Winderwäscherin! / Draus setzen si si aufs Schifflein klein / Und Fahren übers breite Meer. // Du bist gleichwohl die schöne Meererin, / Die schöne, die junge Meererin. / Sie nahm ein Tüchlein in die Hand / und fuhr über's breite Meer. / Und wie sie dann hinn ist gekommenn, / Dort grüßen sie sie und halten sie sie, / Und küssen sie die Meererin, / Die schöne, die junge Meerin! // „Die Meererin“ (Rolf W. Brednich, Zmaga Kumer in Wolfgang Suppan (ur.), Gottscheer Volkslieder 1. Mainz, 1969, 194–228). Kocevka v ljudski noši (Hugo Charlemont) (Rudolf Bernt) Slovenska literatura* Gregor Krek T ako kakor drugi deli široko razvejenega slovan­skega plemena so tudi Slovenci na poti kršcan­stva zaceli uporabljati foneticno pisavo in s tem so se jim potencialno odprla tudi vrata literature. Sicer so imeli neko figurativno pisavo, ceprav, strogo vzeto, o tem niti pri njih niti pri Slovanih nasploh ne vemo nic gotovega, je pa zato utemeljeno v sami naravi stvari, tako kakor tudi ne more biti dvoma o tem, da se je njihova duhovna dejavnost manifestirala v vsakovrstnih produktih tradicionalne literature, le da na tem mestu ne enemu * Prevod poglavja Die slowenische Literatur. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 429–448. ne drugemu ne bomo vec posvecali pozornosti in zadošca, da smo se te snovi mimogrede vsaj dotaknili. Kršcanstvo je prednike Slovencev doseglo najprej s solnograške smeri prek nemških, iz Ogleja pa prek romanskih duhovnikov, pri cemer je bila ljudskosti neofitov1 kaj kmalu prizadejana znatna škoda, ko so se uklonili tuji prevladi in so že po krajšem obdobju povsem izgubili državno individualnost. Križ in mec sta tudi tu delovala skupaj in to sodelovanje je koncno pripeljalo do podjarmljenja, v tem primeru brez dolgotrajnih bojev. Možnost tesnejše povezave s kršcanskim kulturnim svetom in njegovimi ideali, upanje na višjo omiko in izobrazbo in kar je še podobnega, vse je bilo zelo drago placano, toliko bolj, ker re-zultati niti približno niso ustrezali gojenim upom. Vzrok za to je bil najbrž vecinoma v samem bistvu spreobrnjenja, saj ga je vsaj indirektno izvedel tuj posrednik, kar že samo po sebi ni obetalo kakega velikega in trajnega uspeha, potem pa je utrpelo škodo še zaradi tega, ker so se znanilci vere kljub rotecim opominom razsvetljenega in humanega Alkuina2 solnograške-mu nadškofu Arnu3 kaj kmalu izkazali bolj kot izterjevalci desetin kakor oznanjevalci Kristusovega nauka. Ker so katehumeni za navrh opazili, da je v igri njihova politicna svoboda in da je njihova ljudskost ogrožena, se je veckrat uveljavil odpor proti novi veri in njenim oznanjevalcem in bila je potrebna vsa moc domacih vojvod kakor tudi zunanja pomoc, da so 1 Neofit, novokršcenec. 2 Alkuin (Ealhwine, Alhwin or Alchoin) iz Yorka (735–804), angleški teolog, ucenjak in diakon, duhovni spremljevalec Karla Velikega in glavni ucitelj in ucenjak na karolinškem dvoru, oce karolinške renesanse. 3 Arno, Arn ali Aquila (ok. 750–821), salzburški škof in pozneje nadškof, mdr. odposlanec na dvoru Karla Velikega, zaslužen za ustanovitev knjižnice v Salzburgu, širjenje interesa za znanje in utrjevanja cerkve na Bavarskem. Njegovo delovanje je potekalo v stalnem stiku z Alkuinom. kršcanstvo utrdili in mu naposled omogocili trajno veljavo. Ob takšnem stanju stvari ne moremo pricakovati kakega živahnega utripa duhovnega življenja in kakega njegovega mocnega izraza v literarnih spomenikih. Res ga zaman išcemo in zgolj Brižinski spomeniki pomembno izstopajo iz brezupne duhovne pustote vec stoletij, ceprav njihove vrednosti ne gre iskati toliko v cisto literarnozgodovinskem, temvec bolj in posebej v jezikovnem pogledu, v katerem pa je tudi zares utemeljena. Našli so jih v samostanu svetega Korbinijana v Freisingu4 (od tod ime Freisinški spomeniki) in so zdaj uvršceni med rokopise kraljevske knjižnice v Münchnu. Zapisani v la-tinici zajemajo homilijo in dva obrazca splošne ali javne spovedi (confessio generalis), ki so jo kršcanski verniki ponavljali za duhovnikom. S paleo­grafskimi razlogi lahko te vsebinsko deloma homilijske deloma katehetske spise po starosti prav gotovo uvrstimo v deseto, ce ne že v deveto stoletje, in jih gre potemtakem postaviti na sam vrh vseh doslej poznanih s l o v a n ­s k i h literarnih spomenikov. Ta in še naslednja okolišcina, da predstavljajo edini relativno zelo star pisni spomenik karantanske ali noriške s l o v e n š c i n e , dajeta Brižinskim spomenikom pomen, ki mu ni mogoce pripisati dovolj visoke vrednosti. Iz njihove borne vsebine pa ni mogoce opaziti, da je bil na Koroškem zlasti okrog sredine 13. stoletja slovenski jezik že nasploh obicajen, kakor tudi izrecno poudari nemški minezenger Ulrik Lihtenštanjski v svoji pesmi »Frauendienst«, spisani leta 1255. Na romanticni poti iz Benetk, ki jo je opravil zavoljo svoje gospodarice, je bil, preoblecen v kraljico ljubezni (Venero), na koroški meji od deželnih knezov in vitezov deležen dobrodošlice v slovenskem jeziku z besedami »buge waz Anton Janežic je v svoji slovenski slovnici (1854) Freising poslovenil v Brizno, Brižnik, na tej podlagi so se pozneje uveljavila še krajevna imena Brižinje, Brižine, Brižinj. primi gralva Venus!« (Bog vas sprejmi kraljeva Venera), iz skoraj socasnih porocil rimane kronike Otokarja Štajerskega in kronista Janeza Vetrinjskega5 pa jasno izhaja, kakšna predpravica je bila priznana slovenskemu jeziku celo pri obredu prisege in cašcenja ob slovesnosti ustolicevanja koroških vojvod. Po splošnem stanju stvari pa so bili stoletja in stoletja samo duhovniki lahko zastopniki literarne omike in le v tem krogu je bilo pricakovati literarno produkcijo, najprej seveda v smislu zahodne kršcanske kulture. Dejansko jo je v Karantaniji najti že zelo zgodaj, toda organ te, v izdelkih duhovnega pesništva izražene in vseskozi od duhovnikov obvladovane literarne dejav­nosti, je bil nemški jezik in nikjer ni najti niti najrahlejšega namiga na to, da bi bila takšna biblijska ali homilijska ali druga takšna snov obravnavana tudi v slovenskem jeziku. Ce upoštevamo na zacetku receno in se poleg tega spomnimo, kako zgodaj so bili karantanski Slovenci povsem potegnjeni v obmocje oblasti in interesov tujega mogocnega ljudstva in državnosti in so jim bili postopoma odvzeti vsi atributi njihove nekdanje samostojnosti, potem se nam ta pojav ne zdi vec izjemen, temvec kratko malo naraven. Povsem drugacne so razmere kulturnih in literarnih zacetkov pri panonskih Slovencih. Sicer so tudi nje pridobili za kršcanstvo s solnograške smeri in vse pritrjuje, da je bila tudi njihova predanost novemu nauku najprej zgolj zunanja, in torej v intelektualnem in literarnem pogledu ni mogla pokazati opaznih uspehov, toda položaj se je naenkrat spremenil, ko se je v najtesnejši povezavi z blagodatnim delovanjem slovanskih apo­stolov Cirila in Metoda v Panoniji uveljavila n a r o d n a cerkvena ureditev. Kronist je upraviceno pripomnil: »In vriskali so Slovenci, ko so zaslišali božja V izv. Johannes von Biktring (ok. 1270–1347), zgodovinopisec in opat cistercijanskega samostana v Vetrinju pri Celovcu, pisec kronike Koroške v šestih knjigah Liber certarum historiarum (1341). 101 velicastva v svojem jeziku.« Biblijski in liturgicni spisi so bili prevedeni v ljudski jezik in to, kar danes imenujemo najstarejši spomeniki v glagolici in cirilici, korenini v panonskih tleh. Tako je Panonija postala zibelka slo­vanske literature nasploh, panonska stara cerkvena slovanšcina pa sanskrt med drugimi Slovani.6 Tu nam ni dano, da bi obravnavali same spomenike, kakor se moramo tudi glede mnogo spornejšega vprašanja o njihovi jezi- Nova slovenšcina: Iz Brižinskih spomenikov (10. stoletje) kovni pripadnosti zadovoljiti z opombo, da zgodovinski in jezikovni razlogi odlocno kažejo na Panonijo kot njihovo domovino. Preneseno na poznejše in današnje etnografske razmere, lahko sicer, strogo vzeto, lastninsko pravico do teh spomenikov uveljavlja le del Slovencev, naseljen v nekdanji Spodnji Panoniji, medtem ko je bil in je jezik teh Slovencev le narecno drugacen od jezika vseh drugih, in bila bi napaka brez primere, ce ne bi domnevali, da V izv. Slavinen. sta jezika v bistvu identicna, kakor med drugim etnicno okolišcino pravilno dojema tudi neko zadevno eminentno dragoceno salzburško priznanje iz leta 872, ko Karantanijo in Spodnjo Panonijo poimenuje Slavinien. Z imenoma obeh slovanskih apostolov povezani plodoviti literarni in kulturni dejavnosti je bilo dano, da je trajala le kratek cas. Takoj po Metodovi smrti (885) so v Cerkvi kot državi dozorele razmere, ki so tej dejavnosti dolocile hiter cilj in iz nje ustvarile zgolj epizodo, ceprav sijajno. Metodovi ucenci, med njimi Gorazd, katerega je imenoval za naslednika na nadškofovskem položaju, so bili izgnani iz države in gostoljubnega sprejema so bili deležni pri jezikovno sorodnih Bolgarih in pri njih so našli dovzetna tla za svoje duhovno delo. Cerkvene in politicne razmere panonskih Slovencev se zdaj niso v nicemer bistveno razlikovale od karantanskih in tako tu kot tam je sledila duhovna letargija. Vsa naslednja stoletja sicer nikakor niso brez spomenikov, le da njihova kolicina in kakovost nista takšni, da bi bili vredni truda tu o njih premišljati. Izrecno pa želimo pripomniti, da po teh literarnih ostankih in nje dopolnjujocih zgodovinskih porocilih med drugim ni dvoma o dejstvu kontinuitete slovenskega jezika tudi kot uradnega jezika (vsekakor v zmer­nem obsegu). – Iz te letargije pa so bili Slovenci predramljeni, ko se je reformacija v svojem zmagovitem pohodu dotaknila tudi z njimi naseljenega ozemlja in je med njimi nov nauk takoj osvojil plemstvo in vecinoma tudi mešcanstvo. Da bi ta nauk postal splošno dobro vsega ljudstva, ga je bilo treba širiti s posredništvom ljudskega jezika, in to ne le z živo besedo, temvec tudi in predvsem s pisano. Temu spoznanju se v odlocilnih krogih niso upirali niti za trenutek in nasledek je bil razcvet literature, katere namen je bil sprva verski. Tako je prvi reformator med Slovenci, Primož T r u b a r (rojen 8. junija 1508 v Rašici na Dolenjskem, umrl 29. junija 1586 kot protestantski župnik v Derendingenu v Württenbergu), postal hkrati utemeljitelj n o v o s l o v e n s k e literature, Luther svojega ljudskega plemena. Iz njegovih številnih spisov presevata tako neomajna predanost novemu nauku kakor goreca ljubezen do rojakov, med katerimi mu kot izgnancu ni bilo dano trajno muditi se in delovati. Še toliko bolj moramo ceniti njegovo produktivnost, ce upoštevamo raznovrstne nena­klonjene razmere, v katerih je trpela njegova literarna dejavnost, in pomislimo še na to, da si je poleg zavzemanja za interese svojih sonarodnjakov nenehno prizadeval, da si je s podporo in spodbudo nenehno prizadeval tudi za interese bratskega hrva­škega ljudstva. Pri tem nas ne sme prevec motiti enostranski znacaj teh spisov, saj je po eni strani utemeljen v sami naravi stvari, po drugi strani pa ven­darle najdemo tudi dosežke, ki presegajo to raven. Tako je na primer že Primož Trubar pravilno spoznal prevzemajoc vpliv pesmi na srce in dušo in sledec svojemu individualnemu osnovnemu razpoloženju obdaril svoje ljudstvo z bogatim zakladom verskih pesmi, deloma z lastnimi stvaritvami, deloma s prepesnitvami. Z izjemo enega so vsi Trubarjevi spisi izšli v tujini, v Tübingenu. Zatocišce je našel na Württemberškem, kjer so celo nekateri njegovi rojaki zavzeli precej vplivne položaje (eden od njih, magister Michael Tiffernus,7 je bil celo kancler in vojvodov prvi svetova­lec), v vojvodi Krištofu pa velikodušnega podpornika svojih pisateljskih prizadevanj. Poleg tega so številni protestantski nemški državni knezi, svobodna mesta in maticna dežela rade volje materialno darovali za placilo pomembnih izdajateljskih stroškov. Prav pri vrhu je bil kot njegov mecen baron Ivan Ungnad, ki je, potem ko je zaradi edikta iz leta 1557 odstopil z vseh castnih položajev in si za bivanje izbral Württemberg, njegovemu delovanju nudil vsakršno materialno kot tudi duhovno podporo in se ga je še na smrtni postelji spominjal z ganljivimi besedami. Po ustvarjalni moci Trubar prekaša socasno ali nekoliko pozneje delujoce pisce, po ucenosti in poznavanju jezikov (za njegove namene tako potrebni in koristni gršcina in hebrejšcina sta mu bili popolnoma tuji) pa nemalo zaostaja za nekaterimi med njimi. Kakor je naravno za vsak zace­tek, je tudi njegov nacin pisanja še nedovršen in nedosleden, jezik prevec lokalno obarvan, besedno skromen in prepreden s tujimi elementi, dikcija pogosto okorna in nerodna. Spisi Sebastijana K r e l j a (rojen leta 1538 v Vipavi na Kranjskem, umrl 25. decembra 1569 kot superintendent v Ljubljani) in Jurija D a l m a t i n a (rojen neznano kdaj8 v Krškem na Kranjskem, umrl 31. avgusta 1589 v Ljubljani) so vecinoma brez teh tegob in pomanjkljivosti, ceprav oba razen Trubarja nista imela drugih predhodnikov. Dalmatin ni le najbolj ucen in jezikovno najspretnejši med svojimi kolegi, temvec sta za vse njegove spise poleg drugih odlik znacilni nekakšni gibkost in cistost v dikciji, kakršni sicer najdemo le še pri Krelju. Med njegovimi sedmimi spisi se posebej 7 Gl. podrobneje v Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi699556/. 8 Okoli leta 1547. Gl. Slovenska biografija, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi169220/. odlikuje prevod celotne Biblije (Wittenberg 1584) iz izvirnika, velicastno delo, ki še danes zbuja obcudovanje in avtorju za vedno zagotavlja spo­štljiv spomin v slovenski literaturi. Socasno je Adam B o h o r i c , ucenec humanista in reformatorja Philipa Melanchthona, gramaticno opredelil svojo materinšcino (Arcticae horulae, Witebergae 1584) in uredil njeno ortografijo. Ta poskus lahko kot prvi takšen podvig v celoti oznacimo za uspešen, o nemajhni vrednosti Bohoricevega pravopisa pa najbolje govori okolišcina, da se je obdržal vse do štiridesetih let našega stoletja. Po leksikalni strani je slovenski jezik obravnaval najprej zgodovinopisec Hieronim M e g i s e r (Dictionarium Graecii Styriae 1592),9 vendar z nezadostnimi sredstvi in zato ne ravno zadovoljivo. Jezikovni zaklad je provincialno omejen, z obilo netocnosti in napacnih razlag, zlasti pa se v njem odbijajoce bohoti preti­rano uklanjanje tujkam. Omenjeni možje so skupaj z nekaterimi drugimi kolegi, ki jih zaradi manjšega pomena tu ne navajamo, v kratkem casu treh desetletij literaturo razvili do spoštovanja vredne ravni. Vendar razcvet ni trajal dolgo in vse zaceto se je zaradi protireformacije nenadno in tragicno koncalo. Ta je zacela delovati z odlocnim avtodaféjem protestantskih knjig in vecina njih je bila skoraj v nezamisljivi kolicini izrocena plamenom že v letih 1600 in 1601 v Ljubljani in Gradcu, ta postopek se je pozneje ponovil v številnih drugih krajih. Nekaj ostankov je ohranil jezuitski kolegij v Ljubljani, in tiste, ki jih ni sežgal sam, so propadle v požaru zgradbe kolegija leta 1774. Tako je vecina teh del postala tipografska rariteta, druge pa je doletelo popol-no unicenje. Namesto da bi jo uporabili za njene namene, so unicili tudi prvo ljubljansko tiskarno, nastalo leta 1562, in ker je zacela druga delovati Gre za sloviti štirijezicni slovar Dictionarium quattuor linguarum. šele leta 1678, je bilo treba znova poskrbeti za neudobno tiskanje zunaj dežele. Nasilno dejanje je toliko bolj nerazumljivo, ker je bilo prizadevanje protireformacije po lastnem priznanju usmerjeno tudi v to, da bi cim prej sprožila bogato literarno dejavnost v službi katolicizma in bi s tem tudi na tem podrocju uspešno paralizirala velike zasluge nasprotne strani, kolikor se to tako ali tako ni zgodilo že s konfiskacijo in unicenjem njenih knjig. Toda za to je bil vsekakor še cas. Protestantizem je tako ali tako v kratkem casu izgubil svoj trudoma pridobljeni teren, in sicer po lastni kriv­di, pri cemer lahko najvecji in odlocilni delež pripišemo napacni maksimi v njegovem izobraževalnem sistemu. Medtem ko se namrec niso odrekli, da bi v službi verskih idej posegli po ljudskem jeziku, pa so ga ne le pri višjem, temvec tudi pri osnovnem pouku odrinili na stran v korist mrtvega ali tujega jezika in tako raztrgali vez, ki naj bi prihodnjo inteligenco pove­zovala z ljudstvom in jo zlasti usposobila za nosilko literature. Tako so se gibali med nenehnimi nasprotji in tako rekoc niso cenili lastnih stvaritev, ko naceloma niso dopušcali, da bi jezik, v katerem so sami pisateljsko delovali, pridobil vecjo veljavo in razširil njihovo podrocje delovanja. Zaradi enake težave, ki so se ji medtem pridružile še druge, pa je bolehal tudi ucni sistem njihovih naslednikov, jezuitov, in zlasti tej okolišcini pripisujemo, da je bila v vsem 17. in razen zadnjih dveh desetletij tudi v 18. stoletju literarna produkcija tako po kakovosti kot po kolicini zelo uborna. Plemstvo in mešcanstvo, ki sta se pred tem izkazala kot velika podpornika literature, sta zdaj ob vseh nesrecah prekrižala roke, skratka, razmere so se obrnile kar se da v njeno škodo in zlahka pojasnijo njeno naglo dekadenco. Literarno in pedagoško dejavnim, pa tudi vecini drugih clanov jezuitskega reda sploh ni bilo prav nic mar za domaco literaturo, in tudi pri avtorjih, ki so izšli iz jezuitske šole, je bila razen v izjemnih primerih zelo podcenjena in deležna neznatne dejavne podpore. Ne najmanjši dokaz za to je leta 1693 ustanovljena Akademija operozov (Academia Operosorum Labacensium), ki je imela v svojem programu vse drugo razen najnujnejšega in je že s tem v sebi nosila kal razkroja. Popolnoma iztrgana iz osnove lastnega ljudstva ni mogla pricakovati nikakršne splošnejše simpatije in podpore in se je tudi kaj kmalu necastno koncala. Nasledniki so uvideli hudo zmoto in ko je zaradi reform cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II. duhovno življe­nje tudi med Slovenci spet postalo živahnejše in so omenjeno akademijo znova obudili v življenje, hkrati pa postavili na naravno, narodno osnovo, so postali njeni buditelji hkrati najdejavnejši podporniki slovenske literature. Kar je bilo ustvarjeno od protireformacije do tega casa, je vecinoma precej nebistveno, ceprav je bilo pri tem delu udeleženo približno p e t d e s e t piscev: veliko imen, ampak med njimi ni kakega Dalmatina. Za dosežki reformacije se niso ozirali ali pa niti niso vedeli zanje, tako da je bilo npr. zaradi herostratskega ravnanja s sektaškimi knjigami pisateljem dolgo nepoznano celo tako nenevarno in obenem nepogrešljivo delo, kakršno so Bohoriceve „Artciae horulae“, in so ga morali sploh šele odkriti. Dosežki ne izstopajo iz okvira verskih, pridigarskih in nabožnih snovi, jezik je le kdaj pa kdaj deležen tudi gramatikalne ali leksikalne obravnave, pri cemer so prvic opazni tudi avtorji s Koroškega, Štajerskega in Primorja. Ceprav prevladujejo srednji dosežki in tudi versko pesništvo – posvetnega še vedno ni – ne kaže omembe vrednega napredka, se vendarle najde tudi marsikaj, kar do dolocene mere presega to raven. V zvezi s tem si omembo zasluži glavni in pravi motor protireformacije, Thomas C h r ö n , to je H r e n (1560 do 1630), katerega cisti, pri Bohoricu izcišcen jezik se predvsem dobrodejno razlocuje od tujk povelicujoce in nepravilne manire pisanja marsikaterega njegovih naslednikov, med njimi tudi takšnih, ki so si prilastili pravico, da so zboljševali njegov jezik. Ta graja pa ne velja za M. K a s t e l c a (1620 do 1688), ki v številnih nabožnih spisih ne zanemarja zunanje oblike in je pozoren na jezikovno korektnost, ne da bi s tem škodil lahki razumljivosti. Nenavadna osebnost je tudi Joannes Baptista a sancta Cruce (Janez Krstnik od Sv. Križa), ki v svojih homilijah, ki napolnjujejo pet obsežnih zvezkov v cetverki, poleg nenavadne nacitanosti v cerkveni in posvetni literaturi kaže tudi narecno rutino in mocno nagnjenost k refleksiji, vendar so vse te njegove odlike opazno okrnjene zaradi grobih slogovnih in jezikovnih hib. Poln bizarnosti in vsiljive ambicioznosti je pater Marko P o h l i n (1735 do 1801), sicer mnogostrano, a ne temeljito izobražen mož, ki mu je najbolj ugajala vloga jezikovnega informatorja, ceprav je imel prav zanjo najmanj daru. Toda vse njegove slabosti in spodrsljaji se dokaj nadoknadijo, ker je po eni strani s številnimi, vsebinsko pestrimi spisi na novo obudil veselje do branja in pomembno razširil sam krog bralcev, po drugi strani pa je znal pridobiti za literaturo mlade talente in jih s svojimi poljubnimi inovacijami spodbujal k lastnemu mišljenju in k zdravi opoziciji, prav tako pa je zaradi jezikovnih muh in neokusnosti v širših krogih trcil na odpor in doživel preganjanje (mimogrede naj opozo­rimo na odlocno in uspešno dejavnost Ožbalta G u t s m a n n a ), s cimer je povzrocil hitrejši razvoj jezika in njegovo intenzivnejše preucevanje. Na ta nacin je posredno dalec bolj koristil kakor neposredno škodoval. Ne gre, da ne bi omenili še, da se je po njegovem spodbujanju poslej zacelo kultivirati tudi posvetno pesništvo. Del prvih plahih poskusov A. F. Deva, M. Naglica, J. Mihelica, Val. Vo d n i k a in drugih je bil natisnjen v treh zvezkih »Pisanic« (Ljubljana 1779 do 1781), ki jih je izdajal Dev, in med njimi najdemo tudi prvo slovensko operno besedilo (z naslovom »Belin«, uglasbil pa ga je Jakob Zupan). V tem casu si je slovenšcina že utrla tudi pot na oder, saj so pri uprizo­ritvah italijanskih oper v Ljubljani pogosto vkljucevali slovenske samospeve in ti so vedno dosegli mocan ucinek. Kmalu zatem so na istem odru diletanti10 iz najboljših družbenih krogov veckrat uprizarjali dramska dela in sodobna kritika je strnila svoje mnenje v smislu, da so te predstave prepricljiv dokaz, da slovenski jezik premore dovolj gibkosti, voljnosti, ostrine in melodije in se v talijinih ustih kar dobro sliši. Mišljeni sta najprej dve veseloigri, ki ju je prevedel ugleden domovinski zgodovinar Anton L i n h a r t (1756 do 1795) (prva je Beaumarchaisova: »La folle journée ou le mariage de Figaro«, druga pa Richterjev »Die Feldmühle«),11 ki pa nista le mehanska prevoda, temvec svobodni predelavi in nacionalizacija sižeja in natancna prilagoditev navadam in pogledom ljudstva, zato še dozdaj nista povsem izginili iz repertoarja. Pod vplivom omenjenih reform in nato še nacel in idej francoske revolucije se z Linhartom, Bl. Kumerdejem (1738 do 1805) in Jurijem Japljem (1744 do 1807) zacne r e n e s a n s a slovenske lite­rature. Duhovno obzorje se razširi in postopno se izoblikuje zboljšan okus. Jezik postane polnejši, cistejši in glajši, kar je opaziti že v drugem popolnem prevodu Biblije, ki ga je opravil Japelj skupaj s Kumerdejem in drugimi, in kmalu zatem to postane še izrazitejše. Nadalje, ce je bila posebej pesniška produkcija doslej tako po vsebini kot po formi z redkimi izjemami nepopolno izoblikovana, se je tudi tu moralo obrniti na bolje. Japelj poveže ritmicna nacela slovenskega jezika v organsko strukturo, oziroma jo pravzaprav na ucinkovit nacin eksemplificira z lastnimi pesnitvami in prepesnitvami. 10 V pomenu: ljubitelji, amaterji. 11 Gre za Linhartova prevoda s poslovenjenima naslovoma Ta veseli dan ali Maticek se ženi in Županova Micka. Prvi pomembni pesnik je Valentin V o d n i k (rojen 3. februarja 1758 v Šiški pri Ljubljani, umrl 8. januarja 1819 v Ljubljani), eden naj­simpaticnejših pojavov slovenske literature. Po absolviranju gimnazije pri jezuitih v Ljubljani se je posvetil duhovnemu stanu in je dolga leta deloval kot duhovnik v najbolj romanticnem delu svoje domovine, z vsakovrstnimi naravnimi cari bogate Gorenjske, pri cemer se je scela prepustil ucinkom iz narave in jih reflektiral v barvitih podobah, zato je mocan pokrajinski kolorit postal posebnost njegovega pesništva. Z velicastnostjo narave so uglašeni ljudska prvobitnost, moc in svežina, in kristalni izvir ljudskega jezika in ljudske pesmi je na Vodnikovo poezijo deloval osvežujoce, izci­stujoce in oplajajoce. Srecna usoda ga je prav kmalu pripeljala v tesnejši stik z velikim podpornikom vseh literarnih prizadevanj v njegovi domovini, s tenkocutnim in široko izobraženim baronom Žigom Zoisom (1747 do 1819), ki poslej ni bil le njegov mecen, temvec tudi mentor, ko se je tako ljubeznivo kakor tudi skrbno z estetskega in kriticnega vidika posvecal pre­gledovanju njegovih pesniških stvaritev in s tem veliko prispeval k njihovi spopolnitvi. Stiki so postali še živahnejši, ko je Vodnik postal ucitelj na ljubljanski gimnaziji, to službo je dolga leta opravljal zavzeto in preudarno ter po francoski okupaciji dežele in preoblikovanju šolskega sistema pre­vzel mesto ravnatelja latinskih, pozneje tudi umetno-obrtnih šol. Tudi ko so se pozneje zunanje razmere obrnile za Vodnika nadvse žalostno zaradi napacnega razumevanja nekaterih mest njegove odlicne, vsebinsko zahtevne himne »Ilirija oživljena«, mu je Zois tolažilno in spodbujajoce stal ob strani in obvaroval pred utrujenostjo njegov do takrat tako živahen duh. Leta 1806 je Vodnik objavil prvo zbirko svojih pesmi (za kriticna zbrana dela je poskrbel Fr. Levstik leta 1869), ki so upraviceno doživele nedeljeno ugoden sprejem – saj dalec presegajo vse dosedanje produkte te zvrsti, tudi njegove lastne, objavljene v Devovih »Pisanicah«. Tu ni nicesar plehkega ali šibkega, nobenega lažnega patosa ali barocne sentimentalnost in kar je še podobnih reci, vse je odlocno in kleno, vedno naravno in vendarle nikoli robato ali trivialno. Posvecen v ljudsko mišljenje in obcutenje in natancen poznavalec poeticnih izrazov ljudskega duha, pesnik rad izpoveduje razpoloženja, ki so morala odmevati v srcih ljudstva, zato so mnoge njegove pesmi postale Valentin Vodnik (Johann Knecht) kar ljudske. Spet druge nenavadno sveže in zvesto opisujejo deželo in ljudi in so ljubke podobe poeticnega miniaturnega slikarstva. Iz vseh pa govori globoka, žareca ljubezen do domovine in naroda, ki ju pesnik želi videti srecna in spoštovana in jima zato rade volje služi po najboljših moceh. Dejansko tu ni dejaven le poet, temvec tudi predan domoljub, pedagog in izobraženec, ki deluje zavzeto. Ne zavraca mucnega dela z izdajo koledarja, da bi le s poucnimi sestavki izobraževalno in plemenito vplival na ljudstvo. Ustanovi prvi politicni casopis v slovenskem jeziku, napiše znanstvene zahteve upoštevajoco zgodovino svoje ožje domovine in sosednjih ozemelj, kodificira slovnicne pojave materinšcine, išce besedni zaklad v literarnih delih kot tudi v ustih ljudstva, na kratko, poleg svoje plodovite uciteljske dejavnosti razvija vsestransko in neutrudno pisateljsko dejavnost. Druga drugo dopolnjujeta in pomembno stopnjujeta pomen, ki si ga je Vodnik kot pesnik pridobil v tako visoki kakor tudi zasluženi meri. Od Vodnika naprej se literatura tudi bolj in bolj odpoveduje svoje-mu provincialnemu znacaju, periferija se vse živahneje odziva na duhovne pobude centralnega dela. Na Štajerskem nase obetavno opozarjajo pesniki L. Volkmer in Št. Modrinjak, v Primorju Valentin Stanic, na Koroškem pa Urban Jarnik. Najprej pa se spet izraža posebna pozornost jeziku in mož­je, kot so pozneje slavni slavist Jernej Kopitar, J. L. Šmigoc, P. Dajnko, Fr. Serafin Metelko, U. Zarnik in A. J. Murko izcrpno, ponekod bolj drugod manj temeljito, opisujejo njegovo zgradbo oziroma besedni zaklad in ju deloma celo zgodovinsko kriticno analizirajo. Razvnela se je tudi huda vojna o ortografiji, ki je grozila, da bo povzrocila usoden razdor, vendar se je na sreco vsa zagnanost zgubila v pesku in spet enkrat dokazala, da spadajo crkovni reformatorji, kakršna sta bila Vulfila12 ali Ciril, med naj­vecje redkosti. Bohoric je še naprej branil svoje polje, dokler ni leta 1844 njegovega pravopisa, ne da bi se vnel kakšen omembe vreden boj, spodrinil zdaj uveljavljeni preprostejši in preciznejši organski pravopis. 12 Wulfila (lat. Ulfilas, Ulphilas), gotski vladar, škof in misijonar iz 4. stoletja, poznan tudi kot tvorec gotske abecede in prevajalec Svetega pisma v gotski jezik. Vodnik je naredil velik vtis ne le s svojimi pesmimi, tudi s svojo jasno, kleno in jezikovno precišceno prozo, in kmalu so se našli sposobni nasledniki, najsposobnejši Matevž R a v n i k a r (1776 do 1845), ki je njega samega dalec presegel, tudi Metelko in številni drugi, najprej jezikovno in stilno spretni prozaisti, ki so izšli iz zadnje šole. Za pesniško ustvarjanje je na pobudo jezikoslovno izobraženega in duhovitega M. Copa M. Kastelic leta 1830 ustvaril periodicno zbirko »Kranjska Cbelica«, nekakšen pesniški almanah, ki v petih letnikih vsebuje prispevke M. Kastelica, Jakoba Zupana, Fr. Prešerna, Jožefa Žemlje, U. Jarnika, Bl. Potocnika, J. Grabnerja, J. Kosmaca, Jerneja Levicnika, J. Ciglerja, M. Tuška in drugih, in v njem je po Vodnikovem vzoru ustrezno mesto dode­ljeno tudi ljudskim pesmim, od katerih je bila vecina, razen tistih, ki so bile na­tisnjene v zadnjem letniku te knjige, sprejeta v vecje zbirke slovenskih ljudskih pesmi Stanka Vraza (1839) in Em. Korytka (1839 do 1844, pet zvezkov). Umetniški poeticni prispevki se po estetski vrednosti zelo razlikujejo, saj drugace tudi ni mogoce pricakovati, toda posebna odlika vecine med njimi, ki je ne gre podcenjevati, je prizadevanje, da bi se, ce je le mogoce, varovali tuje šablone in namesto tega v mišljenju in cutenju reflektirali cutenje ljudske duše. Sijajna podoba med vzpenjajocimi se pesniki je France P r e š e r e n (rojen kmeckim staršem 3. decembra 1800 v Vrbi pri Bledu na Gorenjskem, umrl 8. februarja 1949 kot odvetnik v Kranju), saj vse dalec presega tako po globini kot po širini svoje duhovne izobrazbe, po naravni nadarjenosti, ustvarjalni moci in oblikovnem mojstrstvu, kakor tudi s pesniško tehniko, dikcijo in jezikom. Presega pa tudi Vodnika v meri, v kakršni lahko genij preseže umetniško povprecno razvit talent. Le nekaj desetletij locuje njuno dejavnost, a kakšna razlika se kaže tako v vsebini kot v obliki njunih pesni­ških proizvodov! Vodnik je izbral pravilno, ko se je po krajšem omahovanju odlocil za akcentuacijsko namesto za kvantitativno ritmiko, toda ker se je pri stihih držal preprostosti ljudske pesmi in se skoraj omejil nanjo, so te pesmi, ter predvsem njihova kiticna arhitektonika, enolicne in na dolgi rok delujejo skoraj dolgocasno, saj ponujajo premalo sprememb in poleg tega vcasih tudi ne ustrezajo najbolje obravnavanemu sižeju. Nasprotno pa pri Prešernu, kakšna raznovrstnost ob umetniški eksaktnosti! V literaturo je vpeljal celo vrsto poeticnih oblik na podlagi izvrstnega poznavanja vzorcev klasicne poezije in poezije številnih drugih kulturnih ljudstev. Najprej je pel v moških in ženskih asonancah, v nibelunški kitici in distihih, v tercinah in oktavah, njegovi so tudi prve gazele in glose, soneti in epigrami, romance in balade, elegije in satire. Pri tem natanko pozna duha vsakega verza in vedno izbere pravega ter carobnost svoje poezije še stopnjuje z brezhibno cisto, raznovrstno rimo in ljubkim narecnim jezikovnim koloritom. Tako umetnost pesniškega upodabljanja v vseh smereh ustrezno zadosti miselno globoki notranji vsebini in vsaka posamicna poeticna tvorba je sama zase organska umetnina, kakršno lahko ustvari le genialna narava. Zato je tudi manj pomembno vprašanje, ali se je pesnikova individualnost do polnosti razvila v neprimerljivem epsko-lirskem »Krstu pri Savici« ali v prikupnih pesmih v 115 Slap Savica (izvir Save Bohinjke na Gorenjskem) (Ladislaus Benesch) ožjem smislu, v sonetih ali gazelah itn. Vse te stvaritve so, ceprav vsaka na svoj nacin, vendarle enako poduhovljene s cisto umetniško lepoto in milino in pesniku zagotavljajo castno mesto prvega klasika slovenske literature. Novo literarno obdobje se zacne leta 1843, ko je J. B l e i w e i s (rojen 19. novembra 1808 na Kranjskem, umrl 29. novembra 1881 v Ljubljani) ustanovil casopis » N o v i c e « , ki izhaja še danes, in z izjemno preudar­nostjo, poznavanjem in rutino skoraj štiri desetletja vodil to podjetje ter ob tem razvijal tudi vsestransko literarno dejavnost. List je postal središce literature in zelo malo je sodobnih pisateljev, ki ga ne bi obogatili s svojimi prispevki. Ceprav je bil sprva namenjen poljedelskim in obrtnim interesom, so vendarle že na samem zacetku imeli prednostno mesto v njem beletri­stika, tradicionalna literatura in narodopisje, kakor tudi skrb za razlicna strokovna znanja s posebnim upoštevanjem narodnih potreb in razmer. Zgodovinske, arheološke, etnografske, lingvisticne, pravne, naravoslovne, kulturno- in literarnozgodovinske razprave in clanki so se izmenjavali z novelami in umetniškimi pesnitvami, ljudskimi pesmimi, pravljicami in po­vedkami, miti in legendami, zbirkami pregovorov, zapisi o šegah in navadah itn. Zlasti v prvih dvajsetih letnikih »Novice« kažejo markanten organski razvoj literature in se kolikor mogoce navezujejo tudi na vse pojave zunaj njenega obmocja. Od nešteto sodelavcev si posebno omembo zaslužijo, zlasti ce so bili tudi drugod pisateljsko dejavni ali so objavljali strokovna dela, M. Vertovec, M. Verne, Požencan (M. Ravnikar), K. Robida, P. Hicinger, Orosl. Caf, Bož. Raic, J. Tušek, Fr. Levstik, M. Majar, Dav. Trstenjak, J. Trdina, J. Navratil, M. Cigale idr.; nadalje zbiralci produktov tradicional­ne literature: G. Kobe, Rodoljub Ledinski (Ant. Žakelj), Jak. Volcic, M. Valjevec, Trstenjak; in nazadnje kot pesniki: Požencan, Rodoljub Ledinski, Bl. Potocnik, Fr. Jeriša, Mirosl. Vilhar, Lovro Toman, Sim. Jenko, A. Umek, Fr. Svetlicic, Fr. Malavašic, Podgorski (L. Svetec), Fr. Cegnar, Matija Valjavec in posebej J. K o s e s k i -Ve s e l (rojen 12. septembra 1789 v Kosezah na Gorenjskem, umrl 26. marca 1884 v Trstu), ki ga radi postavljajo, seveda bolj z individualno simpatijo kakor z umetniško kriticnim razumevanjem, Anton Martin Slomšek (Gustav Frank) ob bok Prešernu ali celo višje od njega. Primerjava ni le neprimerna, temvec je sploh nedopustna, s cimer pa se nikakor ne sme okrniti gotovo ne nepomembnih realnih odlik in zaslug Koseskega. Te so precej manj v njegovih izvirnih stvaritvah, ki le nejasno in enostransko izražajo njegovo pesniško individualnost, kakor v nadvse plodoviti dejavnosti, ki jo je razvil kot prevajalec grških, italijanskih, angleških, nemških in ruskih mojstrovin poezije. Sicer so ga tudi kot takšnega drugi kmalu prehiteli (naj spomnimo le na odlicne Cegnarjeve prevode Schillerjevega Wilhelma Tella, Marije Stuart in trilogije o Wallensteinu), toda ce upoštevamo okolišcino, da je bil prvi, ki se je lotil naloge, povezane z vsakovrstnimi težavami, so videti manjše marsikatere pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri njenem reševanju. Tri leta po ustanovitvi »Novic« je Anton Martin S l o m š e k (rojen 26. novembra 1800 na Slomu v župniji Ponikve na Spodnjem Štajerskem, umrl 24. septembra 1862 kot lavantinski knezoškof v Mariboru) zacel izdajati letopis »Drobtinice«, ki si je takoj utrl pot v najširše kroge in postal prava družinska knjiga. Ceprav so se okrog »Drobtinic« zbirale številne literarne moci (posebej Val. Orožen, Jož. Virk in Jož. Hašnik so poslali veliko pe­sniških prispevkov), pa je bil Slomšek vendarle vse življenje najbolj zagnan sodelavec in najvec in najboljših prispevkov je prišlo spod njegovega peresa. Njegovi intelektualni vsestranosti ustreza neverjetno produktivna dejavnost (zbrana dela so zaenkrat ocenjena na petnajst zajetnih zvezkov, od katerih do zdaj obstajajo štirje), ki se izraža v mojstrski dikciji in v ljudsko sve­žem, cistem jeziku. Kamor koli že je dejavno posegel, povsod je ustvaril vsaj nekaj trajnega, deloma pa tudi izvrstnega in celo klasicnega, prav tako ga posebej kot biografa in mladinskega pisatelja doslej še ni dosegel nihce. Z letom 1848 se v politicnem, socialnem in narodnem življenju po­javijo novi tokovi, v literaturi pa deloma novi, deloma razširjeni interesi. Lovro Toman izda sodobno pesniško zbirko »Glasi domorodni« (1849): svobodnjaške in domoljubne pesmi, polne ognja in viharništva, vendar izražajo vec retoricnega kakor pesniškega poleta in precej pomanjkljivo tehniko. Nastajajo društva s politicnimi in literarnimi težnjami kakor tudi vec novih casopisov, od katerih so se zadnji med njimi, razen takrat 43. letnika »Zgodnje Danice«, povezali z reakcijo, s cimer so kmalu zatem ustvarili prostor drugacnim, boljšim. Poleg tega poseže vmes tako imeno­vano »ilirsko gibanje« in ima veliko tako navdušenih kot nadarjenih in v govorjeni in pisani besedi poucenih privržencev, vendar se ne uveljavi in ne prodre v širše plasti, za seboj ne pusti še kake druge trajne sledi razen obcutka silno prevaranih upov. Sprva kot vnet in skrben slovnicar in leksikograf si je neprecenljive zasluge za literaturo pridobil izvrstni Anton J a n e ž i c (1828 do 1869), ko je neprekinjeno od leta 1852 pa vse do smrti tako požrtvovalno kot tudi neutrudno in zgledno razvijal to dejavnost kot izdajatelj in vodja periodicnih casnikov. Njegov beletristicni in znanstveni mesecnik »Slovenski Glasnik« (1858 do vkljucno 1868) je bil epohalen in je ustvaril zbirališce najboljših avtorjev, predvsem iz mlajše generacije, med katerimi so se nekateri pokazali kot sijajni talenti. Poleg tega je izhajalo tudi njegovo »Cvetje iz domacih in tujih logov«, v katerem so bila objavljena obsežna izvirna dela (romani, zbirke pesmi in epske pesnitve) in prevodi (med njimi Sofoklejev Ajant, Ksenofontovi Spomini na Sokrata, Vergilova Georgika, Schillerjeva Wilhelm Tell in Marija Stuart, kakor tudi ruska, ceška in poljska, italijanska in špan-ska pesniška dela, itn.). »Slovenski Glasnik« je odlicno nadomestil Stritarjev »Zvon« (1870; 1876 do vkljucno 1880), v katerem je beletristika dosegla izje­mno stopnjo dovršenosti, za kar gre levji delež pripisati samemu izdajatelju. Kot naravno nadaljevanje teh prizadevanj z deloma razširjenim programom lahko razumemo Levcev »Ljubljanski zvon«, Sketov »Kres« in Tavcarjev in Hribarjev »Slovan« (prvi slovenski ilustrirani casopis), ki vsebujejo obilico beletristicnih in znanstvenih del in potrjujejo velik razmah literature. Ob tem je omembe vredno, da je poleg tega med približno tridesetimi casopisi danes že veliko strokovnih revij, katerih dejavnost je kot nalašc za posebna podrocja literature. Za namene specialnih literarnih interesov pa so nastale še druge posebne ustanove, ki zelo uspešno izpolnjujejo svojo nalogo. Tako »Slovenska Matica«, ki si je postavila za cilj gojenje znanosti in se pravkar lahko ozre na uspešno 25-letno dejavnost; »Dramaticno društvo« (obstaja od leta 1867), ki je doslej literaturo obogatilo s približno sto gledališkimi igrami (deloma izvirna dela, deloma prevodi) in leta 1852 ustanovljena »Družba sv. Mohora«, ki skrbi, da se obilno steka literatura vseh plasti naroda. Trenutno šteje vec kot 46.000 clanov, od katerih vsak letno prejme šest knjig v skupnem obsegu skoraj sto tiskarskih pol, tako da torej letno pride v roke narocnikov vec kot cetrt milijona knjig – resnicno ustanova, kakršne po razmerju s številom prebivalcev najbrž nima nobena druga li­teratura. Vse te knjige so napisane v najcistejši knjižni slovenšcini, dokaz, da slovenska literatura ni rastlina iz rastlinjaka, in hkrati najprepricljivejša ovržba fraze, ki so jo nepoklicani razglašali do onemoglosti, namrec, da je slovenski jezik ljudstvu nerazumljiv. – Toliko v bežnih obrisih o nastajajo-cih zbirnih središcih zdajšnjega literarnega gibanja. Ceprav smo se morali odpovedati vsakršnim detajlom, naj tu vendar namenimo nekaj prostora vsaj najboljšim pesnikom in pripovednikom iz bližnje preteklosti in sodob­nosti. Med prvimi so po stopnji in nacinu Prešernu kongenialne pesniške nature Sim. Jenko, Fr. Levstik, Krilan (Jos. Pagliaruzzi), Sim. Gregorcic, Jos. Stritar in Gorazd (A. Aškerc). Poleg njih še: Miroslav Vilhar, ki v sebi združuje pesniški in skladateljski talent, Rodoljub Ledinski, A. Umek, Fr. Cegnar, M. Valjavec, brata Franc in Jožef Cimperman, A. Funtek, Luiza Pesjak, J. Jenko (Mirko) in nekateri mocno vzpenjajoci se talenti mlajše pesniške generacije, kot so Jož. Kržišnik, Fr. Gestrin in drugi. Še bogatejša je literatura odlicnih pripovedovalcev, med njimi naj omenimo: Sim. Jenka, Val. Mandelca, Fr. Erjavca, Fr. Levstika, Val. Zarnika, Jos. Ogrinca, Samostala (M. Tonejca), J. Mencingerja, J. Stritarja, J. Trdino, J. Vošnjaka, I. Tavcarja, J. Kersnika, J. Stareta, Fr. Detelo, A. Kodra in kot najodlicnejšega med njimi Jos. J u r c i c a , Prešerna romana in novele, ki je s svojo tragedijo »Tugomer« pokazal sijajno dramsko nadarjenost. Z obcutkom zadovoljstva nas navdaja, ce se nam je posrecilo ustvariti potreben pregled nad sodobno razvojno fazo literature. Na vseh podrocjih duhovnega življenja je opaziti razveseljiv polet. Kakor nikdar poprej povsod vlada živahna ustvarjalnost in število sposobne delovne sile narašca iz leta v leto – same okolišcine, ki hkrati dovoljujejo velicasten pogled v prihodnost. (Rudolf Bernt) Ljudsko gospodarstvo na kranjskem* Redigiral Karl Menger * Razdelek Volkswirtschafliches Leben, ki ga je redigiral Karl Menger, vsebuje tri poglavja: 1. o kmetijstvu, gozdarstvu, lovu in ribolovu; 2. rudarstvu in metalurgiji; 3. industriji, trgovini in prometu. (Rudolf Bernt) Poljedelstvo in gozdarstvo, lov in ribolov* Gustav Pirc R aznovrstnost oblikovanosti tal kakor tudi razlicne podnebne razmere, ki so posledica geografskega položaja in razgibanosti ozemlja, so na Kranjskem razlog za tako razlicno uporabo tal kot le v malokateri deželi Avstrije. Na razmeroma majhni površini deset tisoc kvadratnih kilometrov,1 od katerih je 87,71 odstotkov rodovitnih, so združene najrazlicnejše gospodarske dejavnosti in razlicne uporabe tal, od alpskega pašnika na obmocju ruševja do vinogradniške kulture v dolinah jugozahodne Kranjske, ki ne poznajo snega in kjer zimzeleni lovor spominja na sosedstvo s soncno Goriško grofijo. Razdelitev dežele na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko ustreza sestavi tal, podnebnim razmeram in gospodarski dejavnosti prebivalcev. Gorenjska z gorami in dolinami spada v Alpe; gricevnata Dolenjska vecinoma v vzhodno alpsko predgorje; Notranjska pa ima kraška tla in ceprav vecji del pripada še gozdnatemu Krasu, pa vendarle, kolikor bolj prihajamo na jug, vse bolj dobiva kraški znacaj, za katerega so znacilni viharji burje in poletna suša. * Prevod poglavja Land- und Fortwirtschaft, Jagd und Fischerei. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 475–491. V izv. hundert Quadratmyriametern, pri cemer je 'myriameter' stara oznaka za 10.000 m oz.10 km. Ustrezno položaju tega dela dežele je podnebje Gorenjske alpsko z mocnimi krajevnimi spremembami, a je kljub temu vecinoma naklonjeno poljedelstvu. Dolenjska ima zaradi kratke zime in tople jeseni pretežno vinorodno podnebje, vendar vlažna pomlad s pozebami pogosto povzroci veliko škode. Za Gorenjsko, razen visokogorskih dolin, in za Dolenjsko je posebej pomembna topla jesen, ki kmetovalcu omogoca pridelavo strnišcnih kultur. Kras, in k temu spada dalec najvecji del Notranjske in delcek nanjo mejece Dolenjske, leži vecinoma v obmocju ekvinokcijskega deževja. Ima dolga poletja, kratke in mile zime, z deževjem bogate pomladi in pozne jeseni. Zaradi teh podnebnih razmer mora kmetovalec na Krasu pricakovati poletno sušo kakor tudi skoraj vse leto zaganjanje viharne burje in temu prilagoditi svoje gospodarstvo. Splošno gospodarsko stanje v deželi je bilo povsem dobro prilagojeno prejšnjim krajevnim razmeram, ne ustreza pa vec sodobnim prometnim povezavam. Te zahtevajo napredno preoblikovanje, ki se v deželi tudi cedalje bolj širi. Da se to v ustrezni meri ni zacelo že prej, ni kriv toliko kmecki stan, ki velja za trgovsko in tehnicno zelo nadarjenega, pac pa predvsem splošne razmere. Deželi primanjkuje veleposestev z vzorcnimi gospodarskimi obrati. Za kmetijski napredek je velika ovira tudi razdrobljenost obdeloval­nih površin in gozdov v posamicnih delih dežele, kjer npr. na Gorenjskem, zelo majhna kmecka posestva neredko sestavlja 20 ali vec razpršeno leže-cih parcel. Glede velikosti kmeckih posestev bi lahko na Gorenjskem na »hubo«2 racunali povprecno od 18 do 20 hektarjev, od katerih pa je vec kot polovica gozda. Na Notranjskem posesti obsegajo približno 28 hektar­jev, od katerih pa so najvec tri petine kmetijsko uporabljene površine in Mišljeno je kmecko posestvo. komaj trije hektarji polja. Razmere na Dolenjskem so podobne tistim na Gorenjskem, le da je v tem delu dežele znaten del v zakup danih zemljišc v deželni knjigi vpisan kot veleposest. Kranjske kmetije zaznamuje njihovo okolje in, kolikor je mogoce, so prilagojene vremenskim razmeram. Prijetna gorenjska kmetija z ob-sežnimi prostori je na splošno podobna kmetijam v drugih avstrijskih alpskih dolinah, le da je zanjo znacilna posebej visoka streha na zatrep. Gospodarsko poslopje je navadno enonadstropno. Senik in gumno sta v zgornjem nadstropju; spodaj so lope za orodje in neredko tudi hlev. Da je mogoc dostop do gumna, je stavba zgrajena bodisi na pobocju ali pa ima dovozno klancino. Kleti, ki so namenjene shranjevanju sadnega mošta, mleka in drugih produktov, okopavin, kislega zelja, kisle repe idr., so vedno v dobrem stanju. Nekoc obicajne lesene, s slamo pokrite stavbe se cedalje bolj umikajo trdno zidanim zgradbam, pokritim z opekami ali skrilavcem. Tip gorenjske kmetije se razprostira tudi še na Dolenjsko in Notranjsko, dokler ga zaradi drugacnih gospodarskih razmer postopno ne nadomesti bistveno drugacna gradnja. Ustrezno gospodarjenju v vinorodnih podrocjih gradnja dolenjske kmetije manj upošteva potrebe poljedelstva, ki je v pri­merjavi z vinogradništvom le postranskega pomena. Prostorske razmere so omejene, zato dolenjski vinogradnik svoje zaloge vina in vinarsko orodje hrani vecinoma v lesenih vinogradniških kleteh, imenovanih » z i d a n i c e « . Dolenjska kmetija je najveckrat zgrajena še iz lesa, vendar pogosto pobelje­na, okrašena s pisanimi poslikavami in pokrita s slamo. Notranjska kmetija se, kolikor globlje leži na Krasu v pravem pomenu besede, bolj približuje tipu italijanskih kmeckih stavb, obenem pa je zaradi unicevalske burje izredno trdna. Razen redkih izjem, imajo kraške kmetije trdne zidove, na strani, s katere piha burja, so brez oken in pokrite z nizko in težko streho. Krovni material je lesena opeka, tako imenovani » k o r i t i « ,3 ki so obteženi s kamni. Pri starih stavbah še najdemo vec centimetrov debele, z malto povezane plošce iz apnenca, ki so jih uporabljali kot gradivo za streho in druga poleg druge tesno spojene pocivajo na težkih hrastovih strešnih konstrukcijah. Kraške kmetije sestavlja vecinoma ena sama enonadstropna stavba, v kateri so vsi bivalni in gospodarski prostori. Vinske kleti so v dolini Reke in Vipavski dolini sestavni deli kmetije, zaradi kamnitih tal in oteženega izkopavanja zemlje pa so skoraj vedno nad tlemi, zato obdelava vina med vrocim poletjem zahteva posebno skrbnost. Kmecki inventar, ki služi kmetijski dejavnosti, je na Gorenjskem zelo obsežen, prav tako na Notranjskem, kjer je poleg tega izdelan iz trdnega materiala. Dolenjec se zadovolji s skromnejšim inventarjem, zlasti njegovo poljsko orodje je pomanjkljivo. Zaradi prizadevanja ustreznih služb se kme­tijsko orodje vsepovsod množi in izboljšuje; kmetijski stroji za majhne obrate se vse bolj uveljavljajo, zlasti rezkalniki, mlatilnice in stroji za cišcenje žita. N j i v e zavzemajo 14,42 odstotkov produktivne površine dežele. Na Gorenjskem so skoraj v vsakem kraju obdelane drugace. Kjer je dovolj pašnikov, namrec alpskih pašnikov, skoraj brez premorov pridelujejo žito na maloštevilnih, vendar zelo dobro pognojenih poljih. Na vecini obmocij Gorenjske in Dolenjske, deloma tudi na Notranjskem, žanjejo dvakrat v letu, saj takoj po žetvi na strnišcih posejejo ajdo ali strnišcno repo. V primerjavi s severno ležecimi deželami so posledica tega postopka precejšnji razlocki v gospodarjenju, posebej v razporeditvi dela in v kmeckih stavbah. Ker po­žeto žito zaradi strnišcnih kultur takoj pospravijo s polja, se mora posušiti zunaj polja. Temu je namenjena priprava za sušenje žita, tako imenovani Korci. Gorenjski kozolec za sušenje pridelkov (Bled) (Hugo Charlemont) »kozolec« ali »stok«. Žitni kozolec sesta­vljajo leseni, redko zidani, 5 do 6 metrov visoki, v vrsti stojeci stebri, skoz katere so vstavljene precne letve, ki tvorijo približno pol metra visoka nadstropja. Vse skupaj je pokrito z ozko streho. Pogosto vzporedno postavijo dva takšna kozolca in ju povežejo s prekladami v dvojni kozolec.4 Kozolci stojijo bodisi ob robu njive ali v kmetiji najbližjem sadovnjaku, vcasih tudi ob sami kmetiji. Žitni kozolci služijo tudi za sušenje detelje in sena in so v pozni jeseni zelo koristni pri košenju otave, zlasti pa pri žetvi ajde. Odseki med stebroma žitnega kozolca se imenujejo okna; na Gorenjskem imajo kozolci 20 in vec takšnih oken. Doplar. Proti Dolenjski in Notranjski je vse bolj v rabi kratek dvojni kozolec, ki je pokrit s skupno streho. Zgornji notranji del obenem služi kot skedenj, medtem ko spodnji del uporabljajo kot shrambo za žito. – Na Notranjskem je povsod tam, kjer so tla podobna gorenjskim, tudi nacin obdelave precej podoben; kolikor bolj pa prodiramo na pravo kraško obmocje, in to velja tudi za dolino Reke in Vipavsko dolino, toliko vecje so razlike v obdelavi. Notranjski kmet si prizadeva predvsem za to, da bi požel cim vec koruze; pogosto jo leta in leta sadi na isti njivi. V Vipavski dolini po krompirju, ce je le mogoce, pridelujejo še strnišcno repo. Na precej visoko ležeci planoti reke Pivke je treba omeniti zelo razširjeno pridelovanje krme; krmo, zlasti seno, prodajajo v Trstu. Na splošno na tem podrocju komaj lahko govorimo o rednem kolobarjenju. Na Gorenjskem in Notranjskem zelo skrbno obdelujejo zemljo, pri tem se posebej odlikuje Vipavska dolina. Na splošno so priljubljene ozke gredice, ki so na nekaterih obmocjih zaradi zelo tanke plasti krnice nered­ko široke komaj en meter. V vsakem pogledu posebna je kmetijska izraba Ljubljanskega barja, na katerem zdaj že skoraj povsem prevladujejo kulture in ga njegovi lastniki pridno obdelujejo. Med glavne kranjske poljšcine sodijo pšenica, koruza, oves, ajda, fi­žol, krompir in strnišcna repa. V manjših kolicinah pridelujejo: rž, jecmen, proso, koruzo, sirek,5 grah, leco in krmno peso. Od trgovskih rastlin sta po vsej deželi razširjena samo lan in na Dolenjskem konoplja. Razen fižola in prosa, prodajo vse poljšcine v deželi sami, tako da zadovoljijo lastne potrebe, razen po pšenici in koruzi. Pomembna je produkcija semena detelje, ki ga uspešno izvažajo v tujino. V izv. Sirk, Moorhirse. Sirk je pogosto sopomenka koruze, sirek pa je koruzi podobna kulturna rastlina. Dežela ima razmeroma veliko travnikov; ti zasedajo 17,4 odstotkov rodovitne površine in so glavna opora pomembne pridobitne dejavnosti, živinoreje. Prav tako je dežela bogata tudi z dobrimi, vendar žal premalo kultiviranimi pašniki, ki tvorijo 21,69 odstotkov rodovitne površine. Gorenjska ima poleg tega še zelo obsežne alpske pašnike, katerih nacrtno vzdrževanje se širi z rastocim pomenom mlekarstva. V kranjski deželi so zaradi ugodnih podnebnih razmer dane vse mo-žnosti, da se s a d j a r s t v o razvije v eno od glavnih pridobitnih kmetijskih dejavnosti. Hladne zime, ki so lahko škodljive za sadno drevje, so celo v najhladnejših legah Kranjske zelo redke, še redkejše so spomladanske pozebe, pogubne za pomladno cvetenje sadnega drevja. Dežela je že zdaj bogata z najrazlicnejšim sadnim drevjem. Ceprav je v samem vrhu Notranjska, posebej Vipavska dolina z žlahtnim zgodnjim sadjem, kot so cešnje, mare-lice, grozdje in drugo, tudi drugi deli dežele ne zaostajajo v predelavi sadja (jabolka, hruške in slive). V zadnjem casu se posveca veliko pozornosti tudi namiznemu sadju. Kmetovalci so se z uspešnim izvozom sadja v zadnjih desetletjih zaceli zavedati vrednosti prizadevanja najrazlicnejših kranjskih kmetijskih družb in zdaj se vsepovsod izboljšav v sadjarstvu lotevajo zavzeto in s pravim razumevanjem. Za kmetovalce vzhodnega in jugovzhodnega dela Dolenjske je v i n o ­g r a d n i š t v o glavna pridobitna dejavnost, zlasti v okrajih Krško, Novo mesto in Crnomelj.6 Vinogradništvo je na Notranjskem izjemnega pomena le v Vipavski dolini, kjer se z njim intenzivno ukvarjajo. Gojenju vinske trte je namenjenih 1,02 odstotka rodovitne površine. Podnebje je za vinogra­dništvo vecinoma zelo ugodno, škoda zaradi zmrzali je redka in neznatna. V izv. Gurkenfeld, Rudolfswerth, Cernembl. Ugodno poletje in lepa jesen omogocata, da grozdje vselej dozori, cetudi je vsebnost sladkorja v moštu po letnikih zelo spremenljiva. V tem po­gledu so razmere še precej ugodnejše v Vipavski dolini, v njenem toplem podnebju grozdje z visoko vsebnostjo sladkorja dozori že v prvi polovici septembra. Dolenjskemu vinogradništvu je v zadnjih letih zaradi tuje kon­kurence, bolezni vinske trte in pojava trtne uši donosnost mocno upadla, vendar je upati, da bodo tudi tu vinogradništvo uspešno dvignila na višjo raven prizadevanja oblasti in poklicnih združenj za uvedbo boljših sort trt in izboljšanje kletarstva. Sorte vinskih trt v dolenjskih vinskih goricah so pri kmeckih vinogradih skoraj brez izjeme mešane in vecinoma manj­vredne. Glavne sorte vinske trte so: drobna belina, kraljevina, primoršcica, vipavšcina, lipina, javor, mozlavina, zelenika, ticna, drobna crnina, ticenska crnina7 itn. Vse bolj se širi nacrtno kletarstvo, vendar so ovira nezadostni kletarski prostori. Ti so skoraj izkljucno v vinogradih postavljene lesene hišice domace izdelave, imenovane »zidanice«, ki mlademu moštu ne nudijo dovolj zašcite pred mrazom, poleti pa pred vrocino. Vsekakor pa veliko prispevajo k poeticnosti dolenjskega vinogradništva, so ljubka dekoracija v vinorodnem okolišu in poživijo pokrajino. Prijetno kiselkasto, vendar nekoliko manj kakovostno dolenjsko vino je poznano s trgovskim imenom marvin8 in ga prodajo vecinoma v sami deželi. Na Notranjskem, zlasti v Vipavski dolini, je vinogradništvo opazno napredovalo zaradi delovanja tamkajšnje šole za vinogradništvo. Žal dobro, za okus porabnikov pa vecinoma pretežko vipavsko vino ne gre zlahka v prodajo. V Vipavski dolini vinsko trto gojijo tudi na ravnini, kjer med 7 Sorte so tako navedene v izvirniku. 8 V izv. Marwein, star izraz za dolenjski cvicek. 133 Zelenjavna tržnica v Ljubljani (Adolf Wagner) njivami posadijo vrste trte, imenovane »plante«. Kranjska pridela letno pribl. 200.000 hektolitrov vina, od tega okrog 30.000 na Notranjskem. V r t n a r s t v o je razširjeno po vsej deželi; skoraj vsaka kmetija ima svoj vrt, kjer pridelajo vsaj zelenjavo za domace potrebe. Vecje in lepo obdelane vrtove najdemo v deželnem glavnem mestu Ljubljani ter na go-sposkih podeželskih posestvih. Gojenje zelenjave je kot pridobitna dejavnost bolj razširjeno in na-crtno med prebivalci ljubljanske mestne cetrti »Krakovo«. Posebej je treba omeniti kranjske nasade zelja, ki ga na obširnih zeljnih njivah, imenovanih »zelniki«, gojijo po vsej deželi za lastne potrebe, v okolici Ljubljane pa tudi za izvoz. Ljubljansko kislo zelje, zapakirano v majhne lesene sode, je prav ugleden izvozni artikel in se prodaja celo na Vzhodu. Vipavska dolina prideluje nežnejšo pomladansko zelenjavo. Dežela Kranjska je zaradi oblikovanosti tal, razširjene pridelave krme in zlasti zaradi številnih pašnikov kakor ustvarjena za ž i v i n o r e j o . Kranjski kmetovalec tudi cedalje bolj spoznava koristi smotrnega razvijanja te dejavnosti. Za naše kmetovalce sta postali znaten vir dohodkov mocno izboljšani konjereja in govedoreja. Tudi prašicereja in ovcereja nista zane­marjeni in na Kranjskem se še vedno veliko pozornosti namenja že dolga leta cvetocemu cebelarstvu. Kranjski stalež konj lahko ocenimo na okrog 22.000 konj. Glede k o n j e r e j e se dežela deli na dve vzrejni podrocji. Na Gorenjskem je razširjen izkljucno težki noriški konj, na Notranjskem in Dolenjskem pa dajejo prednost lažjim pasmam. Tudi tuji kupci priznavajo, da je na Gorenjskem obilo dobrega konjerejskega materiala, in vcasih je kar težko zadovoljiti potrebe tirolskih in bavarskih kupcev, ki so za enoletne žrebicke noriške rase pripravljeni placati najvišje cene. To velja tudi za Notranjsko in Dolenjsko, kjer potomce eraricne, vecinoma angleške, orientalske in lipiške pasme, po visokih cenah prodajo v tujino, zlasti v Italijo. Najboljše težke vprežne konje ima politicni okraj Radovljica; lažje delovne konje vzrejajo v politicnem okraju Krško ter v okolici Ljubljane in Postojne. Zaradi vpliva cesarskih dvornih kobilarn v Lipici in Prestranku se odlikuje zlasti kraški konj s trdimi kopiti in mocnim okostjem. Kranjska g o v e d o r e j a , s staležem 225.000 goved, zaradi lokalne sestave tal in izredno razdrobljene posesti nikjer ne kaže enotne pasme. Kranjska goveja pasma je bila prvotno mešanica belih, rumenih in rdecih, iz rase primigenus9 izhajajocih živali. Z vecjo rentabilnostjo govedoreje se je Alpski pašnik na Gorenjskem (Hugo Charlemont) Rod primigenus, prednik današnjega goveda; divje govedo, razširjeno po Evropi. zacelo oplemenjevanje. Dosledno križanje z dobrimi tujimi rasami je bilo v vsej deželi prepricljiv uspeh. Cesarsko-kraljeva Kmetijska družba za Kranjsko je dolocila dve vzrejni podrocji, in sicer alpsko obmocje Gorenjske in druge dele Kranjske. Na prvem obmocju so s pomocjo državnih subvencij upo­rabili bike belanske pasme,10 na drugem pa bike iz doline Mürz,11 tako da zdaj v vsej deželi že vec kot 50 odstotkov goveda kaže zunanje znacilnosti oplemenjevalnega materiala. Uporaba mleka je manj ugodna, saj so ga doslej obravnavali le kot postransko rec, in so govedo redili vecinoma za meso in za vprego. Predelava mleka v sir je bila in je še danes precej preprosta, in sicer vecinoma za domace potrebe. Pri tem pa je bil že narejen prvi korak k izboljšanju, kajti trenutno na Gorenjskem zelo uspešno deluje že enajst sirarskih zadrug. Nadaljnji napredek v tej smeri je toliko bolj pricakovati, ker vasem podobne naselbine na alpskih pašnikih Kranjske izredno lajšajo zadružno predelavo mleka. Predelava mleka je deležna vecjega zanimanja v bližini mest, zlasti v okolici Ljubljane. Med mlecnimi produkti, ki spadajo med kranjske izvozne artikle, je omembe vredno maslo, ki se lahko pohvali z donosno prodajo v pristaniških mestih Avstrije. P r a š i c e r e j a je v deželi manj pomembna. Je pa zato toliko pomemb­nejše pitanje prašicev za domace potrebe in za izvoz. To ponazarja zlasti okolišcina, da je bilo pri zadnjem štetju živine pri staležu 73.130 prašicev le 4952 prašickov. Prevladuje domaca kmecka pasma, ki je pogosto križana 10 V izv. Mölltaler, po dolini reke Molne (Mele, Bele) na avstrijskem Koroškem. To je vrsta pincga­vskega goveda, z mešanjem je na Gorenjskem nastalo cikasto govedo. 11 V izv. Mürzthaler Race, po reki Mürz (pritok Mure, im. tudi Mala Mura) v vzhodnih Alpah na avstrijskem Štajerskem. s hrvaškim prašicem. Zelo redko je uporabljen angleški vzrejni material, saj je ta za obicajno vzrejo v tej deželi mnogo preobcutljiv. Mlade prašice za pitanje uvozijo vecinoma s Hrvaškega. O v a c je v deželi približno 67.000, njihova reja zavzema le podrejeno mesto. Ovcereja je pomembnejša le na Notranjskem, zlasti na Krasu, kjer z ovco izrabijo najrevnejše pašnike. Domaca pasma je izredno skromna avtohtona ovca z grobo volno, ki so jo šele v zadnjem casu nekoliko ople­menitili z jezerskimi ovcami; volno v deželi predelajo v grobe materiale, ovcje mleko pa v ovcji sir, ki se na Kranjskem in na Primorskem prodaja po dobickonosnih cenah. Nekoc zelo pomembna k o z j e r e j a , se zaradi zakonov o gozdovih cedalje bolj umika, ceprav se kranjske koze odlikujejo po skromnosti in visoki mlecnosti. Današnji stalež šteje približno 15.000 koz. Perutninarstvo je pomembno po vsej deželi. Na Dolenjskem poleg obicajne kmecke kokoši v omembe vredni kolicini gojijo tudi purane in gosi. V deželi je pomemben tudi izvoz jajc. C e b e l a r s t v o , ki obsega vec kot 32.000 panjev, se razvija zelo živahno, k cemur nemalo prispeva pridelovanje ajde. Jeseni vec tisoc panjev z gora prenesejo na cebeljo pašo v dolino, kjer jih postavijo v velike cebel­njake. Kranjsko cebelarstvo slovi že od nekdaj: Kranjec Janša12 je že v letih od 1770 do 1773 deloval kot ucitelj cebelarstva v Augartnu na Dunaju. S kranjsko cebelo zaradi njene marljivosti in krotkosti poteka živahna izvozna trgovina v najbolj oddaljene dežele. Kranjski panj je dolga, nizka, prizmasto oblikovana lesena škatla, ki ima v zadnjem casu pogosto premicni okvir. V izv. Janža. Gre seveda za Antona Janšo (1734–1773 ), cebelarja in slikarja, prvega ucitelja cebelarstva na Dunaju. Panji so v cebelnjaku zloženi drugi na drugih. Na celni strani jih vaški umetniki navadno barvito poslikajo s prizori iz ljudskih pripovedk ali svetopisemskih zgodb. Številne vecje in manjše reke, potoki in jezera v deželi so ugodna bivališca za najrazlicnejše vrste r i b . Stalež plemenitih rib je na Kranjskem zelo pomemben in obseg še narašca, kolikor bolj se ribištvo ureja in tudi širše plasti prebivalstva razumejo in priznavajo prizadevanja zainteresiranih krogov. V Savi, najvecji reki v deželi, je na prvem mestu sulec, medtem ko je v gorskih potokih zelo razširjena postrv. Od plemenitih rib je treba omeniti še lipana. Tudi šcuka pri nas ni redka. Zanimivo je ribje bogastvo v Cerkniškem jezeru. Jezero vsako leto odtece po podzemnih kanalih in ob tej priložnosti ulovijo velike kolicine rib, ki jih uporabijo sveže ali jih posušijo. Kranjska slovi po velikih in lepih rakih, zlasti tistih iz Krke in drugih dolenj­skih rek, toda racja kuga je v zadnjih letih mocno zmanjšala njihovo število. S svilogojstvom se ukvarjajo le še v Vipavski dolini in neka­terih kraških krajih, ki mejijo na Primorje. Vendar je ta panoga mocno nazadovala zaradi bolezni gosenic in manjše donosnosti. Kranjski g o z d o v i skoraj brez izjeme rastejo na apnencastih tleh, kar jim daje znacilno podobo. Tako kakor jih nasploh odlikuje bogastvo flore, je zanje znacilen tudi hiter in bogat prirast lesa. Apnencasta kamnina praviloma ni ugodna za ustvarjanje globokih vegetacijskih plasti, ki so se lahko v naših gozdnih hribih nabrale mehansko zaradi visokih in strmih pobocij. Poleg tega so za naša apneniška gorstva znacilni votlinasti sloji v globini in nenavadno ostro, zelo razbrazdano in kotanjasto izoblikovano po­vršje. Gozdna tla apneniškega gorstva so tako na Kranjskem bolj kakor kjer koli drugje odvisna od tega, da se ohranjajo in dopolnjujejo z rastlinskimi snovmi. Ce jim to onemogocimo, s tem da gozd skrcimo ali zmanjšamo, Kranjski cebelnjak (Hugo Charlemont) jih osiromašimo ali znatno unicimo njihovo rodovitnost. Brez gozda razgaljena plitva plast zemlje potem ni izpostavljena le razkrajajocemu vplivu sonca, temvec – zaradi prepustne in votlinaste strukture tal – tudi odnašanju po globini. Zaradi teh posebnosti apneniškega gorstva so dobra polovica rodovitne površine absolutna gozdna tla; tudi velik del naših pašnikov je nastal zgolj z nerazumnim krcenjem gozda. Na pešcenjakovih, pešcenih in prodnatih tleh raste le neznatni del gozdov. Zemeljske plasti teh formacij, ki so znacilne vecinoma za gricevja in ravnine, imajo globlja tla in jih ne prizadenejo omenjene slabosti goz­darstva; pa vendar gozdovi, ki rastejo na takšnih tleh, po rodovitnosti dalec zaostajajo za tistimi na apneniških tleh, okolišcino lahko pojasni pretirano steljarjenje, ki vedno prizadene gozdove, ki ležijo najbližje kmetiji. Na ohranitev gozdov je mocno vplivala zlasti izoblikovanost terena. Ce odmislimo ljubljansko, sorško in krško ravnino, ki jih lahko ocenimo na približno 13 kvadratnih milj, so na Kranjskem samo gore in doline. Gorovje je redko mehko oblikovano, najveckrat je strmo raztrgano, skalnato, razbraz­dano od grap in prekinjeno z mogocnimi masivi skalnatih razbitin, s prepadi v temacno globino; doline so ostro zarezane, ozke, zlasti na Gorenjskem so veckrat izpostavljene poplavljanju divjih voda, na Notranjskem pa pod-zemnim, iz gorskih masivov pritekajocim vodam, in se le redko razširijo v vecje rodovitne ravnine. Glavnina gorenjskih gozdov je na nadmorski višini od 2000 do 5000 cevljev,13 in ceprav lahko na strjene gozdove delno naletimo še višje, na ruševje na predalpskem obmocju tudi nad 6000 cevlji, vendarle ni mogoce spregledati, da se meja lesne vegetacije spušca. Kjer se danes gozdno rastje ohrani le v redki, slabotni hosti, neredko najdemo – od viharja izruvane, najbrž še trdno v golih skalah ukoreninjene – trohnece ali sušece se smreke in macesne, katerih velikost ustvarja nemajhen kontrast z nizkim rastjem ob njih. S pridobivanjem lesa in pašništvom je najbrž za vedno konec tam, kjer je bila v golosekih predalpskega obmocja doma oglarska umetnost, pozneje pa crede ovac, kjer so podtaknjeni pašniški požari unicili alpske gozdove. Zaradi tega n o t r a n j s k i gozdovi presegajo gozdno podrocje le na 5600 cevljev visokem Snežniku. Glavnina gozdov se širi po terasi na 1500 do 4000 cevljev nadmorske višine. Vprašanjem gozdne politike daje univerzalen pomen dejstvo, da ponovna pogozditev kraških podrocij in skrbno ohranjanje njihovih gozdnih ostankov nista pomembna le za prebivalce Krasa, temvec je brez takšne skrbi za gozd nepredstavljiv gospodarski razmah primorskih predelov. 13 Dolžinska mera, okrog 30 cm. D o l e n j s k o hribovje precej zaostaja za zgornjo gozdno mejo, ko s Snežnikom doseže najvišji vrh (4000 cevljev) v goteniškem gozdu, glavnina gozdov pa se širi na višini med 1000 in 2500 cevljev. Prave kraške formacije segajo globoko v dolenjsko hribovje, kjer so se zaradi neugodnih prometnih razmer še ohranili bogati gozdni zakladi. V tukajšnjih bukovih in jelkovih gozdovih zaslutimo, kako veliko izgubo je zaradi izkrcitve gozda utrpela Notranjska in bi jo zaradi podobnega unicenja lahko tudi Dolenjska. Kranjski gozdovi zavzemajo površino 442.309 hektarjev ali 44,4 odstotkov celotne dežele. Štirje odstotki gozdov so državni, 25 odstotkov pripada veleposestnikom, 20 odstotkov je obcinskih in zadružnih gozdov, 51 odstotkov pa jih je v lasti malih posestnikov. Kar 50.878,31 hektarjev spada k fidejkomisnim14 gozdovom, 2489,81 hektarjev pa cerkvenim usta­novam in organizacijam. Glede porazdelitve vrst lesa so listnati gozdovi (s približno tremi pe­tinami) znatno obsežnejši od iglastih. Med listavci prevladujejo bukev, vrste hrasta ceris, robus in pedunculata in žlahtni kostanj. Poleg tega se posamic ali v cistih nasadih v majhnem obsegu pojavljajo še: navadni gaber, crni gaber, jesen, brest, javor, lipa, jelša, crni topol, iva, breza, jerebika in še drugi. Med iglavci prevladujejo smreke, jelke, bori in macesni. Posamic v nasadih ali pomešano na majhnih podrocjih je najti: ruševje, gladki bor in crni bor in posamicne primerke tise. Bukev prevladuje tako v cistih nasa­dih kot tudi v najrazlicnejših mešanicah, zlasti z jelkami in smrekami. Na Kranjskem povsod pripleza do najvišjih gozdnih obronkov. Hrastove vrste srecamo v obsežnih cistih nasadih le v globokih dolenjskih gozdovih, v 14 Dedna posest, ki je nedeljiva, tj. neprodajno rodbinsko premoženje, ki se mora prepustiti dednemu nasledniku. gošcavah pa po ravninah in gricih nižjih delov dežele. Žlahtni kostanj je na Dolenjskem razmeroma mocno razširjen, na vzhodnem pobocju Gorjancev tvori prostrane ciste visokogozdne nasade. V vinskih goricah vsepovsod naletimo nanj kot na dobro negovan nizki gozd. Med iglavci sta smreka in jelka uravnoteženi. Medtem ko prva obvladuje visoke lege Gorenjske, na Notranjskem in Dolenjskem prepricljivo ohranja premoc jelka, priljubljene so ji zlasti nižje lege in sredogorje, manj prijazne kraje pa prepusti bu-kvi. Bor srecamo predvsem na bregovih Save, na aluvialnih in diluvialnih tleh, ter po gricevju, pomešan s hrastovimi vrstami. Macesen je doma na Gorenjskem. Tam je na nadmorski višini od 3000 do 6000 cevljev najraje pomešan z jelko; v cistih nasadih ga nižje od 5000 cevljev nadmorske višine najdemo na severnih straneh Save Dolinke. Na Notranjskem ga je mogoce na naravnih lokacijah videti le v okolici Idrije, na Dolenjskem na Kumu. Od grmicevja, ki ga uvršcamo med iglavce, je najpomembnejše rušev­je; obvladuje najvišje robove gorenjskega alpskega gozdnega pasu, melišca v vznožju gora. Na Notranjskem na kopi Snežnika jasno oznacuje mejo gozdne vegetacije. Crni bor kot kulturo zelo pospešujejo, zlasti na Krasu. Na grofiji Mokrice na Dolenjskem zelo uspešno umetno gojijo gladki bor. Od gozdne površine pripada 72 odstotkov bukvi in jelki, ki imata izrecno radi senco in so zanju znacilna težka semena, to je okolišcina, ki zahteva previdnejšo secnjo in postopno izkorišcanje gozda. Na Notranjskem, na mejah pravega krasa, kjer bukev in jelka zasedata 95 odstotkov gozdne površine, je tudi zaradi talnih razmer že kar nujno popolnoma odpraviti zavržno secnjo na golo. Obremenitev s servituti gozda, pašnikov in stelje do pred nekaj leti, ko je bil vecinoma izveden njihov odkup, ni dopušcala nacrtnega gozdnega gospodarstva. V odtlej razbremenjenih gosposkih gozdovih se torej zdaj že zacenja razcvet gozdnega gospodarstva, ki ob podpori sodobne opreme za to dejavnost lastnikom omogoca dobickonosnejšo in tudi smotrnejše izkorišcanje gozdov. V tem smislu je treba pohvaliti naprave za prevoz lesa Kranjske industrijske družbe na Gorenjskem, te omogocajo spravilo lesa s strmih pobocij Julijskih Alp, ki so se prej zdela skoraj nedostopna. Trajnemu gospodarstvu po zdajšnjem stanju pripada površina 46.194 hektarjev, obcasnemu pa 396.115 hektarjev. Dejavnost je sistematicno urejena na 40.347 hektarjih, poskusno pa na 401.962 hektarjih. Zakon z dne 5. julija 1853, ki predpisuje odkup in ureditev služnosti gozda, pa je po drugi strani tudi neugodno vplival na gozdno gospodarstvo na Kranjskem. Za gozdno gospodarstvo je bila velika nevarnost v razkosanju velikih posesti in unicenju individualno razdeljenih ustreznih deležev. To je leta 1872 preprecilo uspešno narocilo nadzornih organov ministrstva za poljedelstvo. Dejansko je razveseljivo, da je že nekaj let tudi na Kranjskem opaziti prizadevanje, da bi varovali in gojili gozdne kulture. Glede nacina gospodarjenja je treba omeniti, da od celotne gozdne površine 442.309 hektarjev na 398.725 hektarjih gospodarijo z visokim gozdom, na 45.584 hektarjih pa s srednjim ali nizkim gozdom. Povprecni letni prirastek na hektar znaša 1975 kubicnih metrov, v celoti okoli 890.000 kubicnih metrov, od tega je približno 40 odstotkov drv in 60 odstotkov gradbenega les in lesa za obdelavo. Ce upoštevamo, da je lesni prirastek na približno 68.451 hektarjih pašniških površinah 0,50 kubicnega metra na hektar letno, znaša povprecni letni lesni prirastek 920.426 kubicnih metrov. Zaradi ugodne geografske lege Kranjske kot najbližjega zaledja obale in dveh pomembnih pristanišc bo ta dežela v izvozu lesa vedno ohranila izjemen položaj, ce bo s skrbnim gospodarjenjem in premišljeno uporabo dohodkov od gozda znala izkoristiti to prednost. Kako vlada spodbuja kranjsko gozdarstvo, pa lahko razberemo iz tega, da je doslej odredila po­gozditve posekanih gozdov v skupnem obsegu 6788,11 hektarjev, 94.518,17 hektarjev gozdov je bilo zaradi težavne lege razglašenih za zašciteni gozd, 1988,09 hektarjev pa je bilo razglašenih za pred posegi zavarovani gozd za zavarovanje oseb in zasebne posesti proti snežnim plazovom, podorom, zdrsom zemlje ipd. Pogozdovanje Krasa na Kranjskem so deželnoknežji gozdni uradi na državne stroške doslej opravili na vsega skupaj približno 520 hektarjih. Za to so uporabili dveletne crne bore, stroški za vzgojo sadik so znašali 95 krajcarjev, stroški za sajenje pa povprecno 3 goldinarje 50 krajcarjev za tisoc sadik. Za pogozdovanje si prizadevajo tudi posamicne obcine, med drugim Gornje Ležece, Trnovo, Vipava in Postojna,15 ter za­sebni lastniki gozdov. Sadike za pogozdovanje Krasa vzgajajo v 2,90 hektarjev veliki držav­ni drevesnici na Rožniku pri Ljubljani. Število sadik v tej ustanovi lahko ocenimo na 15 milijonov kosov, od katerih jih za pogozdovanje golosekov po Kranjskem uporabijo vsako leto približno 4 ˝ milijonov. Skupne letne stroške za ohranitev drevesnice ocenjujemo na okoli 2500 goldinarjev. Njegovo visocanstvo cesar je svoje zanimanje za to podjetje, ki je za prihodnost našega gozdarstva izjemno pomembno, pokazalo z obiskom drevesnice 13. julija 1883. Z gozdnim gospodarstvom naše dežele je tesno povezano l o v s t v o , ki od nekdaj slovi tako po številu kot po raznovrstnosti divjadi. Ceprav je stalež divjadi zaradi kulturnega napredka in pogosto ne dovolj strokovnega izvajanja lova mocno nazadoval, pa je še vedno pomemben. 15 V izv. Oberlesetsche, Dornegg, Wippach, Adelsberg. Odkar se dosledno uporablja zakon o lovu divjadi, so se v gorenjskih visoko­gorskih Alpah spet namnožili gamsi. Spet pogostejši so tudi srne in zajci. Posebnost dežele je polh notranjskih gozdov. Lov nanj spada med najzanimivejša doživetja. Divja perjad je pri nas bogato zastopana, zlasti divji petelin, kljunac in gozdni jereb in navadna kotorna,16 pa divja raca, prav tako roparice; po prostranih notranjskih gozdovih se še redno potepajo medvedi in volkovi, neredek lovski plen so lisica, kuna, jazbec, vidra in druge male roparice. 16 Kotorna raca – skalna jerebica (Alectoris graeca) Žicnica za transport lesa (Hugo Charlemont) Rudarstvo in metalurgija* Johann Novák C .eprav se marljivost rudarja in metalurga na Kranjskem ne more tako dobro uresniciti kakor na ugodnejših obmocjih monarhije, kjer je bila narava še radodarnejša, ima rudarstvo v gospodarstvu te kron­ske dežele vendarle zelo pomembno vlogo in po svoji rudarsko-železarski industriji Kranjska med avstrijskimi deželami nikakor ni na zadnjem mestu, Medtem ko avstrijsko rudarstvo, razen solin, zaposluje vsega skupaj 104.588 delavcev,1 torej 0,48 odstotka prebivalstva, v tej panogi najde na Kranjskem trajni zaslužek 3028 delavcev, to je 0,64 odstotka prebivalcev; rudarska dejavnost te kronske dežele se torej povzpne nad avstrijsko pov­precje in jo presegajo le v Šleziji, na Koroškem, Štajerskem in Ceškem. Vrednost rude, ki jo nakopljejo in z njo trgujejo, je sorazmerna številu v rudarstvu in metalurgiji zaposlenih delavcev. Medtem ko je vrednost sku­pnih avstrijskih rudarskih in metalurških produktov približno 65 milijonov goldinarjev, je samo vrednost kranjskih približno 2 milijona goldinarjev, ob ugodnejših razmerah na tržišcu kovinskih izdelkov pa je lahko še znatno višja. * Prevod poglavja Bergbau und Hüttenbetrieb. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 492–500. (Op. v izv.) Statisticni podatki se nanašajo na leto 1886. Rudarska dejavnost na Kranjskem poteka na državno dodeljeni površini 4082,8 hektarjev z 997 dovoljenji za rudarjenje vred in zajema pridobivanje živosrebrne, železove, manganove, cinkove in svincene rude, od teh slednja deloma vsebuje tudi opazno vsebnost srebra. Poleg tega dobavlja tudi mine-ralna goriva, posebej zavidljive kolicine in dobre kakovosti rjavega premoga. Metalurški obrati pridobivajo živo srebro, cink, svinec, tekoce surovo železo in lito železo in feromangan. Leta 1886 so v metalurškem obratu za prido­bivanje svinca in živega srebra Litija pridobili tudi 40,9 kilogramov srebra, pri cemer je vsekakor treba pripomniti, da so plemenito kovino pridobili iz rudnih zalog, ki so se pri navedenem obratu kopicile vec let. Srebro, ki v majhnih kolicinah vsebuje svincev sijajnik, pridobivata tudi svincev rudnik Podkraj litijske rudarske družbe in površinski kop pri Pasjeku. Kranjskemu rudarstvu daje še poseben pomen pridobivanje živega sre-bra, te za industrijo in gospodarstvo tako bistvene kovine, ki pa se v naravi pojavlja razmeroma redko. V tem pogledu je Kranjska poleg Madžarske, ki pridobi neznatno kolicino te kovine, v samem vrhu vseh dežel avstro-ogrske monarhije, je edini proizvajalec, saj so nekateri poskusi v Solnogradu in na Koroškem doslej pokazali le skromne rezultate. Kranjsko celo v svetovni produkciji te kovine prekašata le Španija in Kalifornija. Produkcija živega srebra Kranjske, pri kateri je zaposlenih 1500 delavcev, je leta 1886 dosegla pomembno kolicino 5412,8 metrskih stotov2 ali 15.690 steklenic, medtem ko je svetovna produkcija prispevala 100.200 steklenic, tako da je kranjski delež nic manj kakor 15,6 odstotkov. Vrednost pridobljenega živega srebra je 1.177.670 goldinarjev torej 58,8 odstotkov celotne kranjske rudarske in metalurške produkcije; leta 1874 pa se je ob posebej ugodnih cenah povzpela Utežna mera, im. tudi cent, kvintal, za100 kg. celo na 2,5 milijona goldinarjev. Najvecji delež kranjske produkcije živega srebra (5001 metrski stot) ima že dolgo slavni, svetovno znani državni me-talurški obrat v Idriji, preostanek pa pripada obema novejšima združbama v Litiji in Sv. Ani pri Tržicu.3 Da bi prišel v Idrijo, mora popotnik zapustiti vlak na postaji južne železnice Logatec na nadmorski višini 481 m, da potem z vozilom prispe po cesarski cesti Dunaj–Trst najprej do odcepa ceste Logatec–Idrija. Ta vodi po mocno gricevnati, dobro obdelani in z lepim gozdom obkroženi visoki planoti do vasi Godovic, kjer se cesta na odlicno speljani serpentini na višini 595 m spusti v dolino Zale. V ozki, romanticni dolini, obdani s strmimi in lepo pogozdenimi hribi, po polurni vožnji prispemo v dolino Idrijce in potem vzdolž te reke prav kmalu v Idrijo. I d r i j a , s 5000 prebivalci drugo najvecje mesto Kranjske, ima popolnoma upraviceno naziv rudarsko mesto, saj se 85 odstotkov njenih prebivalcev preživlja neposredno z rudarstvom in je torej z njim tesno povezano vse gospodarsko in socialno življenje. Idrija leži na nadmorski višini 333 metrov v majhni kotlini ob izlivu Nikove v Idrijco, obkrožajo jo dobro pogozdeni in obdelani, celo do nadmorske višine 900 metrov strmo vzpenjajoci se hribi, in ponuja mikaven pogled s svojimi mogocnimi stavbami, zgrajenimi tesno skupaj v ravnini doline, ter z delavskimi hišami na okoliških pobocjih. Bogato nahajališce živega srebra so prvic odkrili leta 1497, ko je neki sodar v izviru na severnem pobocju najprej našel kovinsko živo srebro, nato je kmalu nastala družba, ki se je že leta 1500 lotila raziskovanja južnega pobocja in v vznožju Ticnice ustvarila Antonov rov, ki se uporablja še danes. V istem casu je bil izkopan prvi jašek in V izv. Littai, St. Anna bei Neumarktel. potem, ko je bila tamkajšnja rudarska posest prodana rudarski družbi, so 22. junija (na Ahacijev dan) leta 1508 odkrili prvo bogato nahajališce rude. Jašek so poimenovali Ahacijev jašek in so ga opustili šele leta 1837, tako da je služil rudarstvu vec kot tri stoletja. V spomin na srecno najdbo še dandanes castijo svetega Ahacija kot zašcitnika rudarjev in vsako leto 22. junija praznujejo rudarski praznik. Cesar Maksimiljan je leta 1509 narocil graditev jaškov na lastne stro­ške in potem, ko je družbena rudniška posest postopno propadla, je erar4 leta 1575 sprožil trgovska pogajanja z družbami gospodarskih podjetnikov, ki so se koncala leta 1579, tako da je bil od leta 1580 ves idrijski rudnik voden samo še v imenu erarja. Do danes je ostal v državni posesti in je brez vsake prekinitve vselej ustvarjal bogate donose. Le v casu francoskih vojn, v letih 1797 in 1798, nato kratek cas v letu 1805 in od 1809 do 1813 je bilo rudarstvo v Idriji v francoski lasti. Kakor vsak star rudnik je moral tudi idrijski veckrat prestati katastrofe. Tako so se ga leta 1509 nasilno polastili Benecani, a že naslednje leto so jih pregnale cesarjeve cete. Za zašcito pred nadaljnjimi vdori je rudarska družba v letih od 1520 do 1531 zgradila trden rudniški grad »Gewerkenegg«, ki se še danes uporablja kot obcinska stavba. Leta 1525 je mocan podor tako zajezil Idrijco, da je bila poplavljena vsa Idrija in so bili jaški zelo ogroženi. Leta 1832 se je zrušil mogocen predprostor, ki je pod seboj pokopal veliko rudarjev, mnogo jih je umrlo tudi leta 1846 zaradi rudniškega požara. V spomin na to nesreco stoji na idrijskem pokopališcu litoželezni spomenik v obliki obeliska. Leta 1837 je v rudnik vdrla velika kolicina vode, zato so postavili parni stroj, to je bil v Avstriji eden prvih parnih strojev za crpanje Država kot lastnik premoženja. vode iz rudnika. Idrijsko rudarstvo je bilo doslej dejavno izkljucno pod južno ležeco Ticnico, ki jo obrobljata Nikova in Idrijca, in šele v zadnjem casu v Ljubevški dolini pod Idrijco; nikakor torej ne zavzema velike površine, pa vendarle že 380 let neprekinjeno dobavlja pomembne kolicine živega srebra, kar je najboljši dokaz za veliko bogastvo teh rudišc. Predmet rudarskega pridobivanja je cinober, vendar se v manjših kolicinah pojavlja tudi samorodno živo srebro. Nahajališca cinobra so tako v spodnjih kot tudi zgornjih triasnih plasteh. Nastala so z infiltracijo živo­srebrnih raztopin, ki so predrle skoz zemeljske plasti, razpoke in prepade ter deloma celo skoz kamninski masiv in odložile cinober; vzporedno s plastmi se najdejo tudi progaste usedline bogatih cistih rud. Za prevoz pridobljene rude uporabljajo leta 1596 izkopan Barbarin rov in Terezijin iz leta 1738, Jožefov iz leta 1786 in Franciškov jašek iz leta 1792, ki so najstarejše rudniške gradnje, ki bi jih drugod redko našli v takšni poveza­nosti. Iz novejšega casa (1819) je Ferdinandov rov. Za prebiranje in drobljenje rude kot pripravo za talilni postopek uporabljajo sijajno, na osnovi najnovejših izkušenj opremljeno separacijo. Pripravljena ruda, trenutno 680.000 metrskih stotov, se spravi v talilnico, ki se razprostira na desnem bregu reke Idrijce pod Idrijo. Spremembe, ki so bile v stoletjih izvedene na talilnih peceh za živo srebro, od prepro­stega kopa do zdajšnjih popolnih vsipnih lijakov in plavžev, spadajo med najzanimivejše razvojne spremembe v zgodovini rudarjenja. Za obrato­vanje vseh rudarskih in metalurških obratov so že od nekdaj uporabljali vodo reke Idrijce in že Valvasor je leta 1689 opisal cuda vodnih koles in izkopavanje rude v Idriji. Še danes je glavna pogonska moc rudnika voda Zgornje Idrijce, speljana po 4 kilometre dolgem žlebu, ki so ga postavili leta 1596, medtem ko talilnica dobiva pogonsko moc iz spodnjega teka reke. Vendar ta sila ne zadošca vec za povecane potrebe rudnika, tako da je zdaj v rabi tudi 11 parnih strojev z 241 konjskimi mocmi. Kolicina letne produkcije živega srebra je v prvih 250 letih nihala med 600 in 1800 metrskimi stoti, proti koncu 18. stoletja, v obdobju tako imenovanih španskih dobav, je narasla na rekordnih 5000 do 6000 metrskih stotov ter na zacetku tega stoletja padla na povprecnih 1700 metrskih stotov; toda od leta 1867 je znova stalno narašcala, tako da je v zadnjih dveh letih znova dosegla 5000 metrskih stotov. Kolicina živega srebra, ki ga je dozdaj dobavila Idrija, je v celoti ocenjena na 625.800 metrskih stotov v vrednosti približno 150 milijonov goldinarjev. Težko je oceniti, koliko cistega prihodka je do zdaj ustvarila Idrija, vendar pomen rudnika dobro ponazori podatek, da je v 65 letih, od leta 1814 do 1897, znesek dosegel približno 24 milijonov goldinarjev. Približno 8 odstotkov pridobljenega živega srebra v talilnici v Idriji predelajo v cinober in ga trenutno prodajajo v osmih razlicnih barvnih odtenkih, tri od njih proizvedejo po suhem, pet pa po mokrem postopku za pridobivanje cinobra, ki so ga zaceli uporabljati šele leta 1880. Na za-cetku rudarstva v Idriji so cisti mleti naravni cinober prodajali kot barvilo, šele pozneje so to proizvodnjo izboljšali s sublimacijo naravnega cinobra. Še zdaj obicajno pridobivanje cinobra iz cistega živega srebra in žvepla po suhem postopku so vpeljali leta 1782 in Idrija je v tistem casu proizvedla najbrž najvecji delež v Evropi uporabljenega cinobra, medtem ko si zdaj deli mesto s številnimi nemškimi tovarnami. Idrija zaposluje 1200 delavcev in 50 nadzornikov, ki živijo vecinoma v Idriji, le manjši del živi v bližnji okolici. Vsi so Slovenci, ceprav neredki nemški priimki spominjajo na to, da so bili pradedje rudarji, ki so se priselili s Koroškega, Solnograškega in Tirolskega. Idrijske rudarje bi v vecini lahko oznacili kot dobre delavce; zmerni so, vecinoma mocni, visoke sloke postave, inteligentni in spretni za 153 Rudarsko mesto Idrija (Ladislaus Benesch) vsako rocno delo, tako da jih je ob ustreznih navodilih mogoce uporabiti za vsa, tudi težavna dela. Ker je treba dela v jami iz sanitarnih razlogov pogosto menjavati z deli v talilnici, morajo biti vsi delavci hkrati kopaci in talivci. Vec stoletij neprekinjeno obratovanje rudnika je povzrocilo, da je rudarstvo tako zelo prešlo v navade delavcev, da z veseljem in samozave­stno opravljajo svoj težaven in nevaren poklic in se le redko lotijo druge pridobitne dejavnosti. Ljubece so navezani tudi na domovino, ki jo neradi zapustijo, ce pa se to vendarle zgodi, jo vedno znova obiskujejo. Sploh ni treba omenjati, da je dobro poskrbljeno za bolniško in starostno oskrbo delavcev in njihovih družinskih clanov. Rudnik na lastne stroške vzdržuje petletno osnovno šolo, s katero so povezane gospodinjska šola5 za dekleta ter glasbena in risarska šola za decke. Otroci zaposlenih v rudniku obiskujejo brezplacni pouk. Za 150 delavskih družin so zagotovljena tudi zdrava in poceni stanovanja v državnih, posebej za to namenjenih stavbah. Rudnik živega srebra Sv. Ana leži v Lajbu6 na nadmorski višini 800 metrov hriba Ostrog pri kraju Tržic. Že v letih od 1761 do 1770 so tu prvic poskusno kopali rudo, prizadevno so nadaljevali v letih 1837 in 1855 in koncno še leta 1872, tako je pridobivanje živega srebra leta 1886 znašalo že 147,9 metrskih stotov in je rudnik zaposloval 146 delavcev. Podobno kakor v Idriji se tudi tu cinober pojavlja v triasnih plasteh. Da bi rudnik poglobili, so v zadnjem casu investirali v potrebne jaške in opremo in tako poskrbeli za prihodnost tega rudnika. 5 V izv. Industrieschule, vrsta šole, nastala na Ceškem v drugi polovici 18. stoletja, za otroke iz nižjih družbenih plasti, da bi jih izobrazili za delo in pozneje za poklic v razvijajoci se industrij-ski družbi; decki so se ucili tkanja, vrtnarjenja ali skrbi za drevesa, deklice pa pletenja, šivanja, kvackanja in kuhanja. 6 V izv. Loiblthal. T. i. Šentanski rudnik v zaselku Lajb pri Podljubjelju. Poleg pridobivanja živega srebra je najpomembnejše pridobivanje rjave­ ga premoga, saj v 10 obratih zaposluje 666 delavcev, ki dnevno spravijo na površje 1.209.365 metrskih stotov premoga v vednosti 382.962 goldinarjev. Med temi obrati je dalec najpomembnejši tisti v Zagorju ob Savi, ker do-bavi 1.197.125 metrskih stotov premoga. Geografski položaj tega, v južnem delu Avstrije najpomembnejšega premogovnika, je zares ugoden; žal ga je v zadnjem casu mocno prizadela prodorna konkurenca premoga severnih dežel Avstrije. Zdi pa se, da bo za ta del Kranjske postalo pomembno nahajališce rjavega premoga v Trati pri Kocevju, kjer so z raziskovalnim jaškom v globini 43,8 metra izsledili mogocno 22,9 metra dolgo in še ne poglobljeno plast premoga. Pridobivanje svinceve rude je v treh rudarskih obratih, Litiji,7 Podkraju in Savi, doseglo skupno kolicino 12.948 metrskih stotov, od tega je talilnica v Litiji pridobila 8192 metrskih stotov, cinkarna v Zagorju8 (kot stranski produkt) pa 39 merskih stotov svinca v skupni vrednosti 110.387 goldi­narjev, to je 10,2 odstotka celotne avstrijske produkcije svinca, ceprav je Litija obratovanje nekoliko omejila. Pri tej produkciji je bilo zaposlenih 266 delavcev. V Litiji rudarstvo nikakor ni novo, temvec Sitarjevec in njegovo nadaljevanje kažeta vec sledi nekdanje rudarske dejavnosti, katere starost pa ni znana. Trg L i t i j a leži nasproti postaje južne železnice Litija na desnem bregu Save v prijazni Savski dolini. V neposredni bližini se od 230 m nad­morske višine gladine Save do 450 m dviguje Sitarjevec, katerega bogato rudno nahajališce je predmet presenetljivo hitro razvijajocega se litijskega rudarstva. Prevladuje svincev sijajnik, znaten je tudi delež cinobra, ki se 7 V izv. Littai. 8 V izv. Zagor. Raibl, Auronzo, Bleiburg. tu pridobiva rudarsko. Novo rudarstvo se je v Litiji zacelo šele leta 1873, toda vodeno je tako uspešno, da je že leta 1884 ustvarilo pomembno ko-licino 19.000 metrskih stotov svinca, pridobivanje živega srebra pa je leta 1886 naraslo že na 263 metrskih stotov. Rudo kopljejo v rovih in še niso prodrli pod gladino Save; na levem bregu Save ima rudnik poleg talilnice odlicno opremljeno separacijo za svincevo in živosrebrno rudo, rudo iz jame v separacijo pa prevažajo s 364 m dolgo žicnico, drzno napeljano cez reko Savo. Litijski rudarski družbi pripadata tudi v istem rudnem na­hajališcu ležeci manjši rudni plasti srebro vsebujocega svincevega sijajnika v Podkraju in Pasjeku. Cink proizvajajo le v zagorski talilnici z 78 delavci, in sicer kolicino 10.127 metrskih stotov v vrednosti 172.159 goldinarjev ali 26,3 odstotkov vse produkcije v Avstriji. Žal potrebno rudo v deželi za zdaj pridobivajo le v povsem neznatni kolicini (228 metrskih stotov), drugo pa dobivajo iz Rablja, Auronza in Pliberka.9 Tudi pridobivanje rjavega železovca je izdatno, saj v 6 rudnikih z 51 delavci pridobijo 20.429 metrskih stotov, to je 22 odstotkov vse avstrijske produkcije. Najpomembnejša je produkcija Kranjske industrijske družbe, ki v svojih triasnih, na južnem pobocju Karavank ležecih rudišcih Begunjšcice pridobi 17.540 metrskih stotov rjavega železovca in ga deloma pretali v feromangan, deloma pa proda v Italijo, Nemcijo, na Ceško in Moravsko. Na Kranjskem je manj pomembno bogastvo železove rude, zato je tudi njeno izkopavanje razmeroma skromno. Medtem ko so po vsej Avstriji pridobili 7.961.164 metrskih stotov železove rude, je bila ta produkcija na Kranjskem zgolj 102.271 metrskih stotov, to je le 1,2 odstotka skupne produkcije. V izv. Raibl, Auronzo, Bleiburg. Auronzo di Cadore (provinca Belluno) je kraj v Beneciji. Železova ruda so vecinoma siderit, nato limonit,10 pizolit in glinasti železovec in le v neznatnem delu hematitove ali limonitove rudnine. Pri pridobivanju železove rude je v 6 rudnikih zaposlenih 244 rudarjev, pridobljeno rudo talijo v 6 talilnicah z 9 plavži, od katerih jih trenutno obratuje samo 6, pri cemer je zaposlenih 278 delavcev in pridobijo 56.000 metrskih stotov surovega železa v vrednosti 300.000 goldinarjev. Najvec rude Kranjske in-dustrijske družbe dobavijo talilnice na Javorniku, v Savi in Bistrici s skupaj 45.758 metrskimi stoti, vecinoma svežega surovega železa, od tega je 19.886 zrcalovine z 10- do 20-odstotno vsebnostjo mangana. Prav posebej velja omeniti produkcijo feromangana s 37- do 65-od­stotno vsebnostjo mangana v talilnici na Javorniku. Bila je prva, ki je (že leta 1872) ta produkt predstavila v odlicni kakovosti in ga kot dodatek k pripravi železa dobavljala vecini najvecjih livarn doma in v tujini. Današnja produkcija feromangana obsega 5400 metrskih stotov. Približno polovico pridobljenega surovega železa predela Kranjska industrijska družba v la-stnih, s Siemensovimi pecmi opremljenih obratih za rafiniranje v Savi, na Javorniku, v Bistrici in drugih, predvsem v valjano železo, v zelo kakovostno in iskano jeklo, v železo za žeblje, valjane žice, pile in drugo, drugo polovico pa proda tujim talilnicam. Za gorivo uporabljajo vecinoma lesno oglje in samo v plavžih, ki proizvajajo zrcalovino in feromangan, uporabljajo deloma ostravski ali šlezijski koks. Železarna na Dvoru na Dolenjskem, ustanovljena leta 1795, pridobi v peci na oglje 7000 metrskih stotov litega železa, ki ga deloma uporabijo v pomembni lastni delavnici za stroje in strojne dele; zlasti tu proizvedeni trdi valji so iskan izdelek. Najpomembnejši rudnik železove rude tega obrata je v hrastniškem hribovju pri Šentrupertu, kjer 10 V izv. Rasensteine. kopljejo hematit; toda tudi v nasipnih kamninah in diluvialnih naplavinah pridobivajo rjavi in glinasti železnjak. Nikakor ne smemo pozabiti omeniti mineralne posebnosti Kranjske, boksita, ki je po nahajališcu imenovan tudi boksit iz Bohinja.11 Ta ruda – cista glinica – se v tleh nahaja kot usedlina v špranjah in lijakih apneni­ških Julijskih Alp, pridobivajo jo rudarsko, jo izvažajo ter se uporablja kot material za pridobivanje pripravkov iz glinice in aluminija. Kranjsko rudarstvo skupaj obsega 34 delujocih podjetij z 12 talilnicami, za to dejavnost uporabljajo 32.255 metrov rudniške železnice v jamah in 14.151 metrov na površju; od tega na razdalji 8510 metrov konjsko vprego na tirih in 1719 metrov žicnic. Obratovanje omogoca 10 parnih strojev s skupaj 515 konjskimi mocmi; mnogo pogosteje pa motorje poganjajo vodnate reke in alpski potoki in zlasti železarne ob zgornjem toku Save imajo odlicno, cudovito in še dalec ne izrabljeno vodno energijo. Za bolniško in starostno oskrbo delavcev obstaja 9 rudarskih blagajn12 s premoženjem 241.088 goldinarjev, ki 358 zavarovanim delavcem, 502 vdovam in 324 sirotam letno izplacajo 63.000 goldinarjev. 11 V izv. Wocheinit. 12 Im. tudi bratovske skladnice. Industrija, trgovina in promet* Johann Murnik K ranjska je zaradi geografske lege, pomembne vodne energije in razmeroma poceni delovne sile izredno primerna za razvoj in-dustrije. Tudi prebivalstvo se je od nekdaj živahno zanimalo za industrijo in trgovino. Že v casu rimske oblasti so na Gorenjskem obsta­jali železarski obrati, na Dolenjskem izdelava sukna; v 9. stoletju je bilo v loški okolici1 razširjeno izdelovanje lodna in platna, trgovina s kranjskimi železarskimi izdelki in tkaninami v Italijo pa je cvetela že v 12. stoletju. V 13. in 14. stoletju so se v Železnikih2 in Tržicu živahno ukvarjali z železar­stvom, v 16. stoletju je Ljubljana imela steklarno, Fužine pri Ljubljani3 pa pomemben mlin in žago; jeklo iz Save je bilo že v tistem casu dalec naokoli poznano kot najboljše. V istem casu so fužine obratovale tudi v Kamniku. V Ljubljani so v 17. stoletju zgradili papirnico, tovarno sukna, tovarno žametnih in svilenih izdelkov, na Kranjskem so tkali platno na damastni * Prevod poglavja Industrie, Handel und Verhker. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Kärnten und Krain. [Bd. 8]. Erstes Heft. Dunaj, 1891, 500–508. 1 V okolici Škofje Loke. 2 V izv. Eisern. 3 V izv. Kaltenbrunn bei Laibach. nacin ter izdelovali nizozemske in beneške cipke. Nastali sta tudi zvonarna in tobacna tovarna. Usnjarska industrija je bila razširjena v Ložu, Tržicu in Šmartnem pri Litiji,4 v Vipavi je delovala tovarna sukna in papirja. V 18. stoletju je bilo v Ljubljani 14 tovarn sukna, od katerih je bila ena deželna, druga pa je zaposlovala približno 1000 delavcev. V istem obdobju so v Ljubljani delovale tovarne cokolade, kandiranega sadja in marmelad, svile, lojenih svec in loncenine, pomembna pa je bila tudi trgovina z razlicnimi kranjskimi pridelki in deželnimi izdelki. Poleg tega je bila na Kranjskem od nekdaj razširjena domaca obrt, ki ji je bila še posebej naklonjena ne­pozabna cesarica M a r i j a Te r e z i j a . Žal današnje stanje industrije na Kranjskem ne ustreza povsem pricakovanjem, ki bi se morebiti navezovala na preteklost. Sicer je na Gorenjskem in na nekaterih obmocjih Dolenjske in Notranjske razmeroma veliko ustvarjalne obrti. Ob prebivalstvu 481.243 duš je mogoce prešteti 5503 takšnih obrtnih delavnic. Tovarniška dejavnost pa na Kranjskem ni tako razširjena, kakor bi lahko bila glede na ugodne naravne razmere in preteklost dežele. Industrija ni enako razvita v vseh delih. Medtem ko se na Gorenjskem, ki jo prepreda Sava s pritoki, ter v deželnem glavnem mestu in njegovi okolici nahaja industrija skoraj vseh vrst, to ni tako na Dolenjskem, kjer lahko omenimo le rudarjenje rjavega premoga, produkcijo cinka in stekla v Zagorju, bombažno predilnico in tkalnico ter rudarski ceh svinca in ži­vega srebra v Litiji, tovarno dokumentnega papirja in kartona v Radecah,5 livarno in kovacnico železarskih izdelkov na Dvoru6 ter nekaj vecjih parnih in vodnih žag. Še manj je industrija pomembna na Notranjskem, kar si v prvi vrsti lahko pojasnimo z okolišcino, da je tam razmeroma malo vodne energije. Pomembni so samo rudnik živega srebra in metalurški obrat ci­nobra v Idriji in še nekaj vecjih parnih in vodnih žag. 4 V izv. Laas, Neumarktl, St. Martin bei Littai. 5 V izv. Ratschach. 6 V izv. Hof. Domaca lesna, platnarska in suknarska obrt je razširjena v vseh delih dežele, vendar sta za prodajo pomembna samo domaca lesna obrt in cip­karstvo v Idriji. Na Gorenjskem je 8 topilnic železa, vendar 4 ne obratujejo, ena livarna železa in tovarna strojev, 17 kovacnic železa in obratov za ob-delavo ter rafiniranje železa, 8 kovacnic jekla, 2 tovarni pil, 8 tovarn kos. V Ljubljani so livarna železa in strojna delavnica, tovarna žice in žebljev, na Dvoru na Dolenjskem pa livarna železa, strojna delavnica in obrat za rafiniranje železa z livarno. Izdelki teh železarskih in jeklarskih obratov, v katerih je bilo leta 1885 zaposlenih 712 delavcev, so bili v istem obdobju vredni okrogel milijon goldinarjev. Izvoz teh, posebej izdelkov iz jekla, je usmerjen v Italijo, na Jutrovo, deloma celo v Indijo. Poleg navedenih obratov na Gorenjskem, in sicer v Železnikih, Kropi in Kamni Gorici,7 ob navedenih železarskih obratih obratuje 30 žebljarskih kovacnic, ki štejejo 160 žebljarskokovaških ognjišc s 736 panji z nakovali, vendar vsa ne obra­tujejo. Odkar pomnimo, se je skoraj vse prebivalstvo teh krajev ukvarjalo z izdelavo kovanih žebljev. Zdaj ni vec tako, saj je prodaja precej slabša. Še leta 1885 se je 1200 delavcev (moških, žensk in otrok) ukvarjalo z izdelavo žebljev in izdelalo za okrog 250.000 goldinarjev podkovnih, ladijskih in drugih žebljev. Ob vsakem panju po navadi delata dve osebi. Jedi vecinoma skuhajo sami na ognjišcu, kar mimogrede med delom. Za industrijo Kranjske je od nekdaj pomembna stara u m e t n o s t u l i ­v a n j a z v o n o v , ki se je od 18. stoletja vedno bolj razvijala. Harmonicno zvonjenje v novi cerkvi sv. Antona v Trstu, pa v Krki, Slovenskih Konjicah,8 v Heiligenbergu, Maria Trost, v Smichovu, Sarajevu kot tudi v vecini cerkva na Kranjskem najbolje prica o odlicni kakovosti izdelkov c. in kr. dvornega zvonarja Alberta Samasse iz Ljubljane. Od leta 1808 so v dvorni zvonarni v Ljubljani ulili 3912 cerkvenih zvonov s skupno težo 1.573.000 kilogramov, domala polovico so izvozili (celo v Egipt!). Oltarna oprema in umetniški bron iz tovarne kovinskih izdelkov Alberta Samasse iz Ljubljane so zaradi slogovno skladne izdelave zelo sloviti in jih prodajajo po vsej monarhiji, predvsem na Ceškem, Moravskem in v Šleziji, deloma tudi v tujini. Kranjska ima 4 papirnice in 3 mline za celulozo. V tej industrijski veji je zaposlenih prek 1100 delavcev, ki izdelajo za okrog 1,25 milijona goldinarjev blaga in ga deloma prodajo na Jutrovo, v Indijo in Anglijo. 7 V izv. Eisern, Kropp, Steinbüchel. 8 V izv. Gurk, Gonobiz. 163 Med razlicnimi vejami tekstilne industrije se še posebej odlikujeta predenje in tkanje bombaža s tremi podjetji v Ljubljani, Litiji in Tržicu, ki zaposlujejo vec kot 1000 delavcev. Industrijo izdelkov iz ovcje volne zastopata tovarni na Vodmatu pri Ljubljani in v Škofji Loki.9 Tudi Gorenjska ima vec suknarskih obratov, prav tako Kocevje in Notranjska. Te tovarne poganja vodna energija in izdelajo blago v približni vrednosti 250.000 goldinarjev. Izdelava vate poteka v enem podjetju. Kamnoseštvo, pridobivanje prsti, gline in steklarstvo zastopajo steklarna v Toplicah blizu gradu Medija10 (nekoc v lasti kranjskega zgodovinarja Valvasorja), pa tudi tovarna rimskega in portlandskega cementa v Kamniku11 pri Ljubljani, tovarna kaolina in bele prsti, ljubljanska tovarna keramike in vec kot 14 opekarn na ljubljanskem obmocju. Izdelava keramike se razvija tudi kot mala obrt, razširjena je na obmocju Ribnice, Krškega, Radovljice12 in Kamnika, kjer je v krajih Gmajnica, Mlaka in Podboršt od 496 duš 46 samostojnih loncarjev. Izdelava pohištva se je precej razmahnila v deželnem glavnem mestu in njegovi najbližji okolici. Zložljivo pohištvo izdelujejo v lastni tovarni na Bledu, lesene žeblje in zatice pa v tovarni v Šiški pri Ljubljani. Z izdelavo parketa se na ljubljanskem in kranjskem obmocju ukvarja veliko ljudi, ki svoje izdelke prodajajo ne le v Avstro-Ogrski, temvec tudi v tujini. Žage na vodni pogon obratujejo v vseh delih dežele in ceprav so v zadnjem casu obratovanje v nekaterih podjetjih opustili zaradi manjše prodaje žaganega lesa, še vedno deluje 605 obratov z 9 parnimi stroji in 718 vodnimi kolesi. 9 V izv. Udmat bei Laibach, Bischoflak. 10 V izv. Töplitz, in der Nähe des Schlosses Gallenegg. 11 V izv. Stein. 12 V izv. Reifniz, Gurkfeld, Radmannsdorf. 165 Usnjarsko industrijo predstavlja 183 obratov, od katerih je le eden uvršcen v kategorijo tovarn, nekoc cvetoce galunsko strojenje pa zdaj opravlja 12 obrtnih delavnic. Nasprotno pa je v vsej Avstro-Ogrski najpomembnejša industrija žimnatih sit dežele Kranjske. Sedež ima v Kranju, Stražišcu13 in njuni sosešcini. Prištevajo jo k najstarejšim manufakturam na Kranjskem, saj je na omenjenih obmocjih dokazano cvetela že v 16. stoletju. S to in-dustrijsko panogo se danes ukvarja prek 1000 ljudi in v zadnjih letih so izdelali povprecno 470 metrskih stotov žimnatih dnov za sita in prek 600 metrskih stotov kodrave žime (za žimnice). Od konca prejšnjega stoletja Kranjsko loncarstvo (Hugo Charlemont) 13 V izv. Krainburg, Strasisch. do leta 1830 so izdelovali tudi žimnato blago za pohištvene prevleke. Sita imajo razlicna imena: ogrsko, nemško, rumeno-crno, linško itn., izdelujejo jih v razlicnih oblikah in velikostih, bolj grobih in finejših. Žimo v šopih, ki jo dobivajo z Madžarske, Poljske, Nemcije in Rusije, je treba ocistiti, zvezati, oprati in posušiti, zmikati, zravnati, razvrstiti, po potrebi tudi po­barvati, šele nato jo lahko obdelujejo na lesenih statvah. Žima je razlicno dolga, od 0,24 m do 1 m. Za tkanje sit uporabljajo dolžino od 0,3 m do 0,8 m, daljšo žimo, t. i. »stralsundsko14 žimo«, pa prek Hamburga ali Trsta vecinoma izvozijo v Ameriko in Anglijo. Prodajajo jo tudi na Dunaju. Pri izdelavi sit uporabljajo lesene statve in lesene grebene ter valj, na katerem je navito žimnato pletivo. Slednji tkalcu opazno olajša delo. Glavna trži-šca za prodajo žimnatih sit so Italija in Jutrovo, nato Španija, Francija in Nizozemska. Kupci pa so tudi z vse avstro-ogrske monarhije. Kodravo žimo vecinoma prodajajo v Trst, Italijo in na Jutrovo. Industrija oblacil in obutve obsega osem tovarn slamnikov na kamniškem obmocju, dve tovarni obutve v obrtno zelo dejavnem Tržicu in tovarno perila v Ljubljani. Slamnike izdelujejo iz kranjskih, florentinskih, beneških, švicarskih in kitajskih slamnatih pletiv v krajih Domžale, Vir, Stob in Mengeš, letno izdelajo približno 1,5 milijona slamnikov. Letno izdelajo tudi od 900.000 do 1.000.000 parov cevljev iz usnja ali z zgornjim delom iz blaga. S pletenjem slame se poleg delavcev, zaposlenih v tovarnah, ukvarja vec tisoc mož, žena in otrok s kamniškega obmocja, ki pletivo vecinoma prodajajo tovarnam, deloma tudi malim obrtnikom. Obrtniško poleg sla­mnikov izdelujejo tudi namizne prte, razne košare in košarice, npr. košarice za kruh, košare za sejanje. Slamnikarstvo, ki na obmocju Kamnika obstaja 14 Po hanzeatskem mestu Stralsund na severovzhodu Nemcije ob Vzhodnem oz. Baltskem morju. Tkalnica žimnatih sit (Hugo Charlemont) že vec kot sto let, je svoje natancne izdelke že na zacetku tega stoletja prodajalo v Nemcijo. Tovarniška izdelava pa je pomembna šele od leta 1867, ko so se v ome­njenih krajih naselili Tirolci in ustanovili tovarne. Prehrambna industrija in industrija poživil sta pomembni tudi še danes, ceprav mlevska industrija in trgovina z žitom, ki sta pred nekaj de­setletji zelo cveteli, nazadujeta iz razlicnih razlogov, kot so tarife tovornin, komunikacijske težave in konkurenca drugih držav. Od nekdaj številnih trgovskih mlinov je zdaj pomembnih le še pet. Drugih 1515 mlinov je vecinoma dodelavnih. Vrednost proizvodnje moke iz omenjenih petih ve­likih obratov je okrog 1,5 milijona goldinarjev letno, medtem ko vrednost izdelkov iz drugih mlinov ocenjujejo na približno 5,5 milijona. Poleg mlinov je treba na Kranjskem omeniti tudi osem pivovarn, od katerih imata dve industrijsko produkcijo, tovarno bonbonov in kavnih nadomestkov, tovarno salam in tobacno tovarno v Ljubljani. V skupini kemicne industrije, ki ustvarja izdelke v vrednosti vec kot milijon goldinarjev, je upoštevanja vredno izdelovanje barv, smodnika in cistilnih praškov, kostne moke, kleja, svec in mil, pepelike, vžigalnih naprav in svetilnega plina. O visoki starosti trgovine in prometa na Kranjskem pricajo številne predzgodovinske najdbe, še posebej jantarja in steklenega nakita. Glavna najdišca na Gorenjskem in Dolenjskem obenem kažejo smeri najstarejših vodnih in deželnih cest, ki se jih je pozneje držal tudi prakticni Rimljan in jih dopolnil z odcepi. Rimljani so po Savi in Ljubljanici prevažali deželne izdelke za vzdr­ževanje svojih legij, toda tudi v trgovske namene. Ob trdnih širokih cestah v glavnih smereh Celeja–Emona–Akvileja in Emona–Siscia je bilo mnogo sejmišc, ki so se obdržala še v srednjem veku, vendar se je promet zaradi spremenjene glavne trgovske poti od Benetk v južno Nemcijo hkrati v smeri Celje–Ljubljana zelo zmanjšal, preusmeril pa se je na crto Kranj–Škofja Loka–Ljubljana. Posebna skrb, ki jo je cesar Karel VI. namenil cestnemu prometu, je na Kranjskem najprej koristila odprtju državne ceste, ki je prek Semmeringa in Štajerske povezala Dunaj z Jadranskim morjem, nato pa lepi serpentinasti cesti prek Ljubelja. Južna železnica, ki je potekala v isti smeri prek Semmeringa skoz Štajersko in Kranjsko, toda s težavno in potratno umetno graditvijo prek Ljubljanskega barja,15 je ohranjala dote­ Proga je bila speljana po tedaj najdaljšem akvaduktu pri Brezovici, ki je bil porušen med 2. svetovno vojno. danjo trgovsko pot, obenem pa jo še okrepila z državno železniško progo Trbiž–Ljubljana ter omogocila nadaljnji razvoj s progo v gradnji Ljubljana– Kamnik in nacrtovano progo Ljubljana–Novo mesto z razcepom Grosuplje prek Ribnice v Kocevje. Trgovina Kranjske se danes, razen z uvozom obicajnih sodobnih trgovskih izdelkov, zaposluje predvsem z izvozom kmetijskih izdelkov in izdelkov domace obrtniške marljivosti. Na Kranjskem lahko naštejemo 3838 komercialnih trgovskih podjetij. Med njimi ima najvecje število le lokalni pomen. Veletrgovina je zastopana z nekaj trgovskimi podjetji, ki so veci­noma v deželnem glavnem mestu. V glavnem mestu Ljubljana je bilo leta 1808 le 28 trgovcev, vendar z lastnim trgovskim kazinojem »za pospeševanje domovinske trgovine«. Na Kranjskem je 564 letnih in živinskih sejmov, ki so, z izjemo ljubljanskega in nekaterih živinskih sejmov na Dolenjskem, le lokalnega pomena. Med tedenskimi sejmi je pomemben zlasti ljubljanski, saj tja pri­peljejo posebej cenjeno zelenjavo. Vsako leto deželo Kranjsko, bogato z izrednimi podzemnimi jamami in drugimi naravnimi znamenitostmi, obišce vec tujcev. V njej so tudi poletna letovišca, ki – pomislite na Bled! – jih prištevajo med najlepše znamenitosti avstrijskih alpskih dežel, bogatih z naravnimi cari. Lahko upamo, da se bo že zdaj velik obisk z razcvetom hotelirstva še okrepil in se bo vir dohodka naše dežele precej povecal. Kranjska pletarka (Hugo Charlemont) Primorje Cica (moški in ženska) in Slovenka iz okolice Trsta (Hugo Charlemont) O fizicnih znacilnostih prebivalcev Primorja* Emil Zuckerkandl in Karl Vipauz V Primorju – zajema Gorico, Gradiško,1 mesto Trst z zaledjem in Istro z njenimi otoki –, ki ga na jugu obliva Jadransko morje, drugod pa nanj mejijo in vplivajo sosednje dežele Dalmacija, Hrvaška, Kranjska in Benecija (Italija), prebivajo števil­na ljudstva, ki pripadajo velikim slovanskim, romanskim in germanskim plemenom. Tu najdemo druge poleg drugih Slovence, Hrvate, Srbe, Cice, italijanske Ladine, Furlane in druge; * Prevod poglavja Zur physischen Beschaffenheit der Bevölkerung des Küstenlandes. Iz: Die österreichisch--ungarische Monarchie in Wort und Bild: Küstenland und Dalmatien. [Bd. 11]. Zweites Heft. Dunaj, 1891, 153–160. Ital. Gradisca d'Isonzo, Gradiška ob Soci. ti so dejavni v najrazlicnejših poklicih, glede na obmocje dežele, ki ga naseljujejo. Tod se prepletajo poljedelstvo in gozdarstvo, trgovina, obrt in industrija, ladjedelništvo, ribištvo in rudarstvo ter omogocajo dozorevanje ljudstvu, ki duševno in telesno v nobenem pogledu ne zaostaja za drugimi prebivalci monarhije. Ko se vsestransko odlocno zavzema za razvoj, prekaljen v nenehnem boju z naravo, tudi z duhovnimi produkti uresnicuje stari rek: v zdravem telesu biva tudi zdrava duša. Najbolje to dokazujejo stvaritve s podrocij upodabljajoce umetnosti, slovanske in italijanske literature, iznajdbe, ki so pospešile razvoj tr-govine, ladjedelstva itn. Gorica in Gradiška. – V tej deželi drugo na drugo trcijo tri glavna ljudstva Evrope: Slovani, Romani in Germani. Vecino prebival­stva tvorijo Slovenci (63 odstotkov), 36 odstotkov je italijanskih Ladinov, le en odstotek pa Germanov. Medtem ko so prvi podobni svojim sosednjim plemenskim bratom, je o romanskem delu prebivalcev, ki pripada vecinoma furlanskemu plemenu, nekoliko težje navesti povsem zanesljive številke, zlasti ker ta v publikacijah o barvi oci in las avstrijskih šolarjev, kot tudi v delih, ki upoštevajo telesno konstitucijo, ni obravnavan loceno. Furlani so krepki ljudje. Med njimi pogosto srecamo srednje visok, plecat, rjavolas tip, opazen po temnem koloritu in hkrati posebej mocni porašcenosti. Tudi oci pogosto kažejo žareco rjavo barvo kot pri drugih Romanih in polt je neredko bro-nasta. Opisani rjavolasi tip verjetno predstavlja najcistejšo podobo Furlana. 175 Svetlolasi med njimi so ocitno tuj element, s katerim pa so Furlani že mocno prežeti, kakor se to jasno kaže iz dokazanega prehajanja svetle kompleksije2 v temno. V primerjavi s Koroško so cisto svetlolasi upadli za 10, v pri­merjavi s Kranjsko pa za 8 odstotkov. Rjavolasi so s 27 in 25 odstotkov na Koroškem in Kranjskem zrasli na 34 odstotkov, crni tip pa je v primerjavi s Koroško pridobil za vec kot polovico, z 2,8 odstotka na Koroškem in 4,0 odstotkov na Kranjskem se je povzpel na 6,4 odstotkov. O oblike lobanje Furlanov skro­mno, komaj zanesljivo, do zdaj za raziskavo dosegljivo gradivo kaže, da je vecina lobanj (73 odstotkov) hiperbrahikefalnih in leptoprozo­pnih.3 20 odstotkov jih spada v sku­pino brahikefalnih, 7 odstotkov pa k mezokefalnim. Med temi oblikami je posebnost le ena, za katero je poleg izredno kratke in široke lobanje zna-cilen strm, plošcat tilnik. V to skupino sodi 30 odstotkov hiperbrahikefalnih Furlanov. Slednje je vredno pozornosti zlasti zato, ker so enak tip lobanje našli pri potomcih Retijcev tako v Švici kot na Tirolskem in je furlansko vejo vendarle mogoce razumeti kot izhajajoco iz ladinskih Tirolcev. 2 Skladnost barve las, šarenice in polti. 3 Dolg in ozek obraz, z indeksom med 88,00 in 92,9 (meritev glave) oz. med 90,0 in 94,9 (meritev lobanje). T r s t i n I s t r a . Prebivalci Trsta in Istre, h kateri prištevamo tudi otoke Cres, Krk in Lošinj,4 predstavljajo mozaik narodov, v katerem pre­vladujejo slovanski in romanski elementi. Medtem ko je v Trstu in zaledju vecina, 0,8 odstotka, italijansko-ladinska in je Slovencev le 0,2 odstotka, ima Istra 0,6 odstotka Slovanov (Slovenci, Hrvati, Srbi) in 0,4 odstotka Romanov.5 Do zanimivih primerjav nas pripeljejo raziskave o barvi oci, las in polti pri šolarjih. Pokažejo namrec, da se je na primer v mestu Trst med 1000 šoloobveznimi otroki cisti plavolasi tip (modre oci, svetli lasje in bela polt) pojavil 133-krat, v slovenski okolici pa 171-krat, cisti rjavi tip (rjave oci in rjavi ali crni lasje) v mestu 357-krat, v okolici pa le 219-krat. Tip Slovenca iz okolice Trsta (Hugo Charlemont) 4 V izv. Cherso, Veglia, Lussin. 5 V tem stavku gre ocitno za pomoto: razmerja so v Trstu in zaledju 80 % z italijansko-ladinskimi elementi in 20 % s slovenskimi, v Istri pa 60 % slovanskih in 40 % romanskih. Drugacno je razmerje v Istri, kjer kljub temu da Slovani tvorijo vecino, popolnoma plavolasemu tipu pripada le 160, rjavolasemu pa 296 od 1000 otrok. Pojasnilo je v okolišcini, da so Cici na severu in potomci Romanov, živeci v zgornjih cepiških dolinah6 severovzhodne Istre, ceprav medtem povsem slavizirani, verjetno ohranili znacilne fizicne posebnosti svojega izvirnega plemena. Ekstremne primere najdemo v šolskih okrajih Rovinj in Pazin,7 saj v rovinjskem le 94 od 1000 otrok pripade cistemu plavolasemu tip, 416 pa rjavolasemu tipu (od tega 114 s crnimi lasmi in rjavo poltjo), medtem ko v pazinskem 228 od 1000 otrok spada v skupino cistega plavolasega tipa nasproti rjavolasemu. Tip Slovenke iz Istre (Hugo Charlemont) 6 V izv. Cepich-Thäler. V hrv. Polje Cepic pod jugozahodnimi obronki Ucke, v današnji obcini Kršan. 7 V izv. Rovigno, Mitterburg. Telesna konstitucija vecine prebivalcev mesta Trst ima nezamenljive znacilnosti tistih zaviralnih vplivov, ki jih navadno v fizicni razvoj vtisne nenehni pritisk poslovnega življenja v vseh pomembnih trgovskih središcih. Vecina je srednje, vendar ne posebno mocne telesne rasti – in ce so vendarle po vojaško-statisticnem letopisu za leto 1857 pri tržaški vojaški komandi ugotovili, da je v treh letnikih od 1000 zdravniško pregledanih vojaških ob-veznikov za vojaško službo sposobnih 275, od 1000 visokoraslih (1,70 metra visokih in cez) le 296, 963 pa jih je doseglo najnižjo predpisano višino 1,55 metra8 (vec kakor v kateri koli drugi kronski deželi monarhije), je treba to ugodno številcno razmerje najbrž pripisati zlasti telesni konstituciji sloven-skega prebivalstva iz okolice Trsta, ki zahvalo za razvoj in ohranitev svojih podedovanih prednosti dolguje ugodnim zunanjim življenjskim razmeram (podnebje, sestava tal, nacin življenja in zaposlitev). Mesto Trst z zaledjem ima torej za opravljanje vojaške službe razmeroma vec sposobnih visoke rasti kot Ceška in Tirolska in glede tega zaostaja le za kronovino Dalmacijo. V nasprotju s tem je temna tocka, ki se nanaša na Trst, iz poucnih podatkov vojaško-statisticnega letopisa razmeroma veliko število moških, ki so bili ob pregledu na naboru zavrnjeni zaradi malarijske kaheksije,9 njihov delež trajno znaša 10,64 od 1000 vojaških obveznikov. Tudi v tem Trst prekaša samo Dalmacija. Istra je v omenjenih statisticnih letopisih obravnavana vedno skupaj z drugim Primorjem in je zaradi tega nemogoce, da bi o njej loceno navedli 8 Številke gre jemati statisticno: število visokoraslih ni absolutno, z njim želi pisec le poudariti, da je nekoliko vec vojaško sposobnih med visokoraslimi; število 963 pa se nanaša na 1000 pregledanih nabornikov. 9 Podhranjenost, shiranost. zanesljive številke; ce pa smemo po umrljivosti, posebej zaradi dolocenih bolezni, sklepati o vecji ali manjši odpornosti in vitalnosti ljudstva, nam številni pregledi za pet let (1881 do vkljucno 1885) dopušcajo globlji uvid. Iz njih razberemo, da je bila v Trstu z okolico med civilnim prebivalstvom v tem casu povprecno 3,45-odstotna smrtnost, ceprav se v Trstu v zdra­vstvenih ustanovah zdravi eden od 16, v Istri pa eden od 177 prebivalcev. Nadalje tudi izvemo, da je od 10.000 prebivalcev v Trstu z okolico zaradi pljucne tuberkuloze umrlo 549 (Galicija 373, Bukovina 375), v Istri le 286 ljudi, zaradi starostne oslabelosti pa jih je v Trstu umrlo 234 in v Istri 309. Trst z zaledjem se torej po umrljivosti uvršca ob bok Galiciji in Bukovini, prekaša pa ju, kakor tudi vse druge kronske dežele, po umrljivosti zaradi pljucne tuberkuloze, medtem ko si v vsakem pogledu revnejša Istra z ugodnejšimi številcnimi razmerji zagotovi mesto za v cesarstvu najdlje živecimi prebivalci v provincah Dalmacija, Predarlsko in Tirolska. Znacilno je, da ima v Istri najnižjo umrljivost okraj Lošinj, katerega prebivalci so dalmatinskega izvira. Medtem ko je srednjevisoki rjavolasi tip tržaških mešcanov obdan s plemenom vecinoma plavolasih slovenskih rojakov, pa kolonisti, živeci v mestih zahodnega istrskega obrežja in vsekakor rjavolasemu tipu pripada­joci potomci, ki so se stoletja priseljevali iz najrazlicnejših obmocij narecno bogate Italije, povsod trcijo na vecinoma plavolase in svetlooke slovanske rojake, na severu v Slovence, v srednji Istri v Hrvate, na jugu v Srbo-Hrvate, katerih košceno telo, vse leto ovito v tesno prilegajoce se volnene obleke, crpa vedno nove moci iz nenehnega boja z zemljo in podnebjem. Njihove lepe zdrave ženske pogosto delajo kot dojilje v Trstu in na Reki. Tržaški in istrski Slovani kot tudi Ladini imajo roke krajše kot noge, Tržacani, Rovinjcani in Lošinjci sploh najkrajše, Cici pa najdaljše. Fizicna vzdržljivost istrskega podeželskega kakor tudi kvarnerskega prebivalstva je naravnost pravljicna. Naj jo ponazori naslednji resnicni zgled: mlad kmet obicajne konstitucije z otoka Cres je šel med trgatvijo trikrat v istem dnevu dve uri hoda dalec po meh, poln mošta. Ob dvanajsturni hoji je šest ur nosil približno 60 do 70 kilogramov težak tovor. Zvecer je šel ribarit in veslal je do polnoci; naslednji dan je spet delal od petih zjutraj do treh popoldne, zvecer pa si je oddahnil pri ljubici, pri kateri je v slad­kem klepetu ostal pozno v noc. Le kdo bi se zgodaj poslovil od ljubice? Oblika izmerjenih lobanj tržaških mešcanov je vecinoma – skoraj dve tretjini – zelo kratkoglava (hiperbrahikefalna, dolžina : širina = 100 : 85 ali višje), obraz ozek (leptoprozopen) z ravno celjustjo (ortognaten). Ostali so kratkoglavi (brahikefalni, razmerje dolžina : širina = 100 : 80 do 85) ali mezokefalni (razmerje dolžina : širina = 100 : 75 do 80). Obrazni izraz je pri moškem najveckrat plemenit, pri ženski pogosto lep. Hiperbrahikefalnost, leptoprozopnost in ortognatija so znacilne tudi za na zahodnem obrežju Istre živece, italijansko govorece prebivalstvo, medtem ko je oblika lobanje Slovencev iz okolice Trsta in severne Istre primerljiva z obliko lobanje kranjskih Slovencev. 75 odstotkov kratkoglavih (od tega 40 odstotkov hiperbrahikefalnih) nasproti 25,0 odstotkom dolgoglavih. Na jugu, kakor tudi na vzhodnem obrežju Istre in na kvarnerskih otokih, se oblika lobanje in obraza skoraj popolnoma ujema z dalmatinsko. Približno 66,5 odstotkov je kratkoglavih (od tega 22,0 odstotkov hiperbra­hikefalnih). Od ostalih je 23,0 odstotkov mezokefalnih in 10,5 odstotkov dolihokefalnih. Za obliko obraza Slovencev v Trstu in Istri je znacilna prevladujoca širina (kameprozopija10); ker pa so štirioglati (ortognatija), 10 Nizek širok obraz z obraznim indeksom 90 ali nižjim. imajo odprte, blage oci in lepe, zdrave zobe, ženske tudi svež inkarnat,11 tako da je celotni vtis izredno simpaticen. Tako ugodno pa ne moremo oceniti sicer telesno mocno razvitih Cicev. Njihovo nizko, izboceno celo, štrlece licnice, globoko ležece oci, v grebenu udrt in pogosto navzgor zavihan nos, vzamejo fiziognomiji vso privlacnost in napeljujejo k sklepanju na brezcutnost in surovost, ceprav gre v resnici za ravnodušnost. Po tipu obraza so od Slovencev manj drugacni dobrodušni Hrvati iz okrajev Volosko in Pazin in otokov Cres in Krk; pac pa se pomembno razlikujejo od slovanskih prebivalcev iz puljskega okraja in otoka Lošinj, ki ne morejo skriti svojega junaškega uskoškega rodu. Ženske s kvarnerskih otokov imajo lep ovalen obraz, crne oci, pre­ Predica (Hugo Charlemont) 11 Obarvanost polti. Kmecki nevestin voz (Janez Šubic) K narodopisju primorja Ljudsko življenje na Goriškem in Gradiškem* Franz grof Coronini-Cromberg D ežela, o katere prebivalcih naj bi tu porocali, ne zbudi pozornosti le s tem, da kljub skromni razsežnosti nosi dve imeni. Tudi sicer preseneca z raznovrstnostjo pojavov, da, z bogastvom nasprotij, ki jih ponuja tako površnemu gledalcu kakor temeljitemu raziskovalcu. To velja zlasti za njeno ljudsko življenje, kajti prebivalci dežele, ki je od nek­daj služila kot cesta za armade ljudstev, ne pripadajo le enemu plemenu. * Prevod poglavja Zur Volkskunde des Küstenlandes: Volksleben in Görz und Gradiška. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 10, Zweites Heft] Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien). Dunaj, 1891, 161–190. Z zahoda sem sega cez deželno mejo, ki se tu ujema z mejo cesarstva, latinska rasa z dvema locenima vejama. Vzdolž obrežja so bivališca pravih Italijanov, ki so v tesnem sorodu z Benecani. Razširijo se potem na po­drocju, ki ga obkrožajo najspodnjejši tok Soce od Zagraja1 navzdol, proti zahodu zadnje kraške vzpetine in najsevernejši zaliv Jadranskega morja, na tako imenovanem Territorio,2 naprej v notranjosti in tam govorijo tako imenovano bizjaško narecje,3 ki vsebuje raznovrstne odzvene furlanšcine. Furlani imajo preostali del dežele, do koder je ravnina. Izjema je le površje, ki se razteza ob levem bregu Soce od izliva Vipave vanjo navzgor vse do Gorice in še naprej. Med Furlani sicer prvotni jezik postopoma spodriva italijanšcina, ki jo vsi izobraženci obvladajo in v kateri poucujejo na vseh osnovnih šolah, ceprav župnik s prižnice svojim faranom vecinoma še govori v njem. Na vzhodu, povezani s plemenskimi tovariši, ki naseljujejo druge dežele monarhije, v visokogorju, hribovju in gricevju in tam, kjer se, kot smo zgoraj omenili, Soška in Vipavska dolina južno od Gorice strmo spustita na obmocje, ki predstavlja zadnji zakljucek velike gornje italijanske ravnine, prebivajo Slovenci, sinovi tistega ljudstva, ki je zadnji clen v dolgi verigi selitev ljudstev, katerim je mogocni hunski kralj Atila4 prav v tej de­želi v ruševinah Ogleja postavil grozljiv spomenik, ki obiskovalca še danes globoko pretrese. Slovenec po razlikah v izgovoru izdaja, kateremu delu dežele, celo kateri dolini pripada, ne bi pa mogli govoriti o vec narecjih njegovega jezika. Število Nemcev v deželi je zelo neznatno. To so posamicni obrtniki in industrialci, državni namešcenci, bodisi zaposleni ali uživajoci pokojnino, in clani plemiških rodbin. Kakor je že mogoce iz tega sklepati, so raztreseni po vsej deželi, tako da v njej ni nobene nemške obcine. To pa je posledica sprememb, ki so potekale v razlicnih casih. 1 V izv. Sagrado. 2 Ozemlje, obmocje. 3 V izv. Bisiacco. Bizjaki oz. Bezjaki so bili priseljenci slovanskega izvira, ki so se v 15. in 16. stoletju poromanili (vec: Silvo Torkar, Bizjaki. Goriški letnik 28: 133–140). 4 V izv. Etzel. Na visokogorski planoti Trnovskega gozda5 so se pod vladavino ce­sarice Marije Terezije na zahtevo gozdne uprave naselili nemški drvarji iz Spodnje Avstrije. Naselbina se imenuje Pri Nemcih,6 toda ce odmislimo izkljucno nemške priimke, nic vec ne opozarja na izvir njenih prebivalcev. Vecja nemška priseljevanja so v 14. stoletju iz Pustriške doline,7 ki je bila takrat pod gospostvom Goriških grofov in povezana z oglejskimi patriarhi, na pobudo slednjih potekala v Baško dolino in na južna pobocja gorskega hrbta, ki dolino locuje od kranjskega Bohinja. Naselili so kraje Nemški Rut, Stržišce in Podbrdo.8 Njihovi prebivalci so sicer z veliko vztrajnostjo ostajali zvesti izvirnemu rodu, danes pa so, ce odmislimo mnoga imena, v celoti postali Slovenci. Kljub temu še vedno številne predmete za dnevno rabo oznacujejo z nemškimi izrazi in njihova slovenska izgovarjava se nekoliko razlikuje od izvirnih Slovencev v sosešcini, ki sami sebe imenujejo »pravi Slovenci«. Ne glede na to je znanje nemškega jezika v deželi splošno raz­širjeno. Nemci skupaj živijo najbolj zgošceno v deželnem glavnem mestu Gorica, po njenih cestah vsevprek odzvanja mešanica italijanskih, furlanskih, nemških in slovanskih glasov. 5 V izv. Ternovaner Wald. 6 Danes zaselek Nemci. 7 V izv. Pustertal, dolina na vzhodu Južne Tirolske v Italiji (ital. Val Pusteria, ladinsko Val de Puste). 8 V izv. Deutschruth, Staržišce, Podberda. Velika množica mešcanstva, vse, kar vtisne nekemu mestu nacionalni pecat, moramo v Gorici oznaciti za italijansko, ceprav se zna zelo veliko mešcanov sporazumevati v navedenih štirih jezikih. Še pred dvema genera-cijama je bila raba furlanšcine prav v višjih plasteh mestnega prebivalstva v pravem razcvetu; danes jo ti govorijo skoraj samo še pri šaljenju, za kar je izjemno primerna. Vecinoma se ob robu obmestja med tamkajšnjimi prebivalci s kmeckimi opravili ohranja uporaba slovenskega jezika, ki si v zadnjem casu prizadeva za vecjo veljavo. Vendar pa tujec, ki prvic pride v Gorico in opazuje vrvenje po ulicah, po katerih se tarejo množice ljudi, živahno življenje v kavarnah, lekarnah in brivnicah ali hrupno množico, ki pa nikakor ne moti reda, ko se na nekatere praznike tesno zbrana na glavnem trgu udeleži tombole, niti za trenutek ne bo podvomil o tem, da se je v mestu, ki je po svojem bistvu italijansko, zlasti ko ribici govorijo o morskem obrežju, prodajalci o karamelah (s slad­korjem posuto sadje),9 pettoralih (pecena jabolka) in maronih ali ko vsakovrstni drobni kramarji hvalijo in ponujajo svoje blago z najrazlicnejšimi italijanskimi in furlanskimi klici. Mehkejši ali trši bonbon iz kuhanega sladkorja, glukoznega sirupa in dodatkov. Ceprav je izvir pripadnikov naše deželice tako razlicen, njihovi zna-caji vendarle kažejo številne skupne znacilnosti. Gorican ima kot pravi sin soncnega juga zlasti lastnosti, ki se med prebivalci podobnih podnebnih znacilnosti bolj ali manj izrazito razvijejo tudi drugod. Podnebne razme-re ga pogosto zvabijo, da stopi iz hiše, ki celo med premožnimi plastmi družbe ni vedno udobno urejena, in ga torej zapeljejo k druženju bodisi s sosedi ali z mimoidocimi tujci, je družaben, zgovoren in skoraj vedno srcno dober, rad pripravljen priskociti na pomoc tuji bedi. Izliv te pri­srcne dobrodušnosti je opazno mocna ljubezen staršev do otrok, lahko bi rekli vseh odraslih do mladih bitij sploh. Opremljen z zdravim cloveškim razumom in redko povsem nenadarjen, je zelo dovzeten za zunanje vtise; tuja mu je vsakršna okornost, zato živahno dojema vse novo, ki se mu zna prilagoditi brez težav. Pri resnih zadevah, ki prevzamejo srce, pa vse­kakor vecinoma pokaže vztrajnost in trdnost. Neomajno je zvest svojemu cesarskemu vladarju in veliki avstrijski ocetnjavi, dobrim navadam in govorici ocetov kakor tudi podedovanim verskim prepricanjem, le da se izrocila ne oklepa z nerazumno trmoglavostjo zgolj iz navade, ce se mu ponuja kaj boljšega. Drugace od pripadnikov številnih drugih dežel, ki se jim zdi narav­nost ponižujoce in neprimerno stanu lotiti se poklica, ki v hiši prednikov ni bil domac že vec generacij, izbere in tudi odlocno zamenja svoj poklic, glede na prednosti, ki si jih obeta od tega. Vedno nagnjen k temu, da živi v sedanjosti, namesto da bi s pametjo razmišljal o prihodnosti, se mu ni treba ravno hudo premagovati, da ne seže po popotni palici, da bi v širnem svetu poiskal boljše preživetje, kakor mu ga lahko ponudi rodna gruda, ceprav se nikoli zares ne znebi svoje vznesene ljubezni do kraja, kjer je stala njegova zibelka, in si vedno znova prizadeva, da bi se vrnil. Šele zadnji cas in z njim povezan težaven gospodarski položaj, ki se je, kakor se zdi, ustalil predvsem v ravninskem, nekdaj cvetocem delu de­žele, sta mocno prebudila gon po izselitvi cez ocean. Iz leta v leto vidimo vse vecje trume furlanskih kmetov, ki se odpravljajo v novi svet, pogosto navdušene z varljivim upanjem, da jih tam caka prijaznejša usoda. Drugo, res obžalovanja vredno izseljevanje poteka, in sicer ne le šele v zadnjem casu, na sreco pa ni enako obsežno, iz slovenskih naselij v okolici Gorice in podrocja Tolmina. Iz teh krajev se precejšen del ženskega prebivalstva tako samskega kot porocenega stanu navadno le za nekaj let odpravi v Egipt,10 tako da nikakor ni nenavadno, da tam srecamo kmetice, ki se znajo vsaj za silo izražati v italijanskem, francoskem, angleškem in arabskem jeziku. Zdi se, da te ptice selivke v eldoradu evropske izkorišce­valske sle v vseh mogocih storitvah najdejo donosen zaslužek, saj se neredko zgodi, da pošljejo domov staršem ali soprogom za njihove razmere velike denarne vsote. Ne moremo pa zanikati, da marsikatera opravlja pošteno delo, za posamicna dekleta trdijo celo, da so v cudežni deželi piramid našle premožne domacine, s katerimi so ustanovile castivredno gospodinjstvo. Toda ce odmislimo, da so to le posamicne izjeme, so opisane razmere takšne, da pogubno rahljajo družinske vezi. Ce smo prej govorili o lastnostih, ki so skupne vsem prebivalcem dežele, pa je vendarle samoumevno, da se glede na njihovo plemensko pri­padnost pokažejo posebnosti, ki jih tudi drugod ohranjajo kot razlocevalne znacilnosti. Tudi tu se Roman nenadoma navduši za cilj, ki je njegovemu 10 Aleksandrinke, zdomske Slovenke, vecinoma Primorke pa tudi Ziljanke, ki so od druge polovice 19. stoletja pa do 2. svetovne vojne odhajale v Egipt, kjer so bile hišne pomocnice in dojilje (vec: Dorica Makuc, Aleksandrinke. Gorica, 1993; Daša Koprivec, Dedišcina aleksandrink in spomini njihovih potomcev. Ljubljana, 2013). duhu predstavljen v prikupnih barvah. Zlahka podleže svoji burni domišljiji, s silnim poželenjem si prizadeva za dosego cilja, vendar kaj kmalu tudi popusti, in se temu, cesar si tako vroce želi, odpove, ce se mu ne posreci v prvem poskusu. Roman tudi tu visoko ceni materialne dobrine, ne boji se pogosto velike varcnosti, da ohrani ali poveca posest, ceprav povprecno manj kot Italijan sosednjega kraljestva. Slovan tudi tu ni vedno gospodar družine, ki s trdo roko ohranja svoje premoženje, cetudi ga razmere še tako silijo v skromnost, ki je drugod znana bolj poredkoma. Tudi tu se Slovan le stežka odpove zamisli, za katero se je nekoc zavzel, in cetudi mu na zacetku še tako spodleteva, mu to ne vzame poguma, ga ne odvrne od tega, da se ne bi znova lotil dela s trdoživo vztrajnostjo. Vendarle je treba poudariti, da je med narodnostmi v deželi veliko mešane krvi in je zato to, kar locuje, pogosto v ozadju tega, kar je skupno. V jezikovno mešanih deželah je dokaj pogost pojav, da mnoga imena niso v skladu z narodnostjo njihovih nosilcev ali da se otroci pod pritiskom obdajajocih razmer opredelijo za drugo narodnost, kot jo imajo starši; da pa se na primer med brati, ki so odrasli in bili vzgojeni v povsem enakih življenjskih okolišcinah, eden cuti Italijan, drugi pa Slovenec, bi v drugih krajih našli le stežka. To vzajemno prežemanje razlicnih ljudskih plemen se ne kaže le v izrazih duševnega življenja, kaže se tudi v fizicnih zna-cilnostih prebivalcev dežele. Pogosto v cisto slovenskih obcinah srecamo posameznike, pri katerih bi po temni barvi kože, crnih laseh in ostro izrezanem profilu lahko sklepali na pristno romanski izvir. Ali pa kakemu moškemu, ki bi ga kakršen koli dvom o njegovi italijanski narodnosti hudo užalil, iz svetlo modrih oci žarijo nemški predniki, spet pri drugih pa je govorica v izrazitem nasprotju z obliko obraza in barvo kože, ki sta sicer ocitna znaka slovenskega rodu. Zaradi tega nas ne sme cuditi, da je bera le skromna, ko se lotimo zbiranja pripovedk ali znacilnih šeg in navad v deželi. Prve so vecinoma izginile iz spomina prebivalstva, slednje pa so se z nekdanjimi lepo pristajajocimi nošami malodane povsem izgubile. Vse to se je do sedanjega casa neokrnjeno ohranilo le na obmocjih, ki ležijo dalec od pogosto uporabljenih prometnih poti in se jih niso dotaknile velike spremembe. Kljub temu se v naši deželi najde še marsikaj, kar je omembe vredno. V njenem najsevernejšem delu, okrog gorskega masiva Triglava, najdemo eno njenih najlepših pripovedk, ki je s pesnitvijo Rudolfa Baumbacha že postala javno dobro. To je pripovedka o Zlatorogu, snežno belem gamsu z zlatimi peresi, ki ženejo srce vsakega lovca.11 Ce ga zadene puškina kro­gla, tam, kjer se zruši, iz njegove krvi nenadoma požene cudežno lepa, sladko dišeca triglavska roža, ki ozdravi obstreljeno divjad takoj, ko mu je bila za pašo. Srecnemu lovcu pa grozi poguba, kajti Zlatoroga varujejo mašcevalne sile. Ta pripovedka je sicer doma na obeh straneh Julijskih Alp, tako na severnovzhodni kranjski kot na nasprotni primorski, a njeno pravo prizorišce je tam, kjer si Soca v ozki skalnati strugi v penah utira pot proti jugu. Nedalec od Triglava v istem pogorju skriva konicasto štr-lecemu jedru najbližji Bogatin neizmerne zaklade,12 da bi jih natovorili, ne bi zadošcalo sedemsto voz. Toda njegova okolica in okolica visokogorskih jezer ob njegovem vznožju je prevec negostoljubna, da bi se kdaj kakšen iskalec zakladov lotil njihovega izkopa. To bi zlahka zmogel le drzen lovec, ki bi uplenil Zlatoroga. Doslej se to ni posrecilo še nikomur. Pa vendarle je Zlatoroga zadel strel, ki mu ga je ozdravila triglavska roža. Besen je tako poteptal cudoviti vrt ob Triglavu, v katerem se je navadno pasel, da je na tem mestu nastala pustota. Rojenice, ki so negovale ta vrt, se mu odtlej izogibajo. Cez sedemsto let bo iz kamnitih polj Triglava zrasla jelka; pose-kali jo bodo, da bi iz njenega lesa naredili zibelko, in otroku, ki bo ležal v njej, naj bi nekoc pripadlo Bogatinovo bogastvo. 11 Povedko o Zlatorogu je objavil Karel Dežman (Karl Deschmann, Die Sage vom Goldkrikel (Zlatorog). Laibacher Zeitung 43, 21. 2. 1868, 325–327, Fueilleton). 12 Vec o tem izrocilu gl. v Janez Dolenc, Zlati Bogatin. Tolminske povedke. Ljubljana, 1992 (Glasovi; 4). Ce sledimo toku Soce navzdol, pridemo v Kobarid.13 V bližini tega trga naj bi stala poslednja svetinja poganskih prebivalcev te dežele, mogo-cen hrast, med katerega grcavimi koreninami vre izvir.14 Trdijo, da je to drevo, ki so ga še v kršcanski dobi castili dalec naokrog, šele v 14. stoletju padlo pod udarci sekir versko zagnanih duhovnikov. Tik ob Kobaridu stoji cerkvica, o kateri pripovedujejo, da se je še zrcalila v valovih jezera, ki je pred casi napolnilo vso tam razširjeno dolino Soce. Še naprej po dolini navzdol leži Tolmin.15 Popotnik, ki se iz tega kraja napoti navzgor po obrežju Tolminke, pritoka Soce, po kakšni uri hoda prispe do izliva Cadre16 v Tolminko.17 Ce še kratek cas sledi poti, ki se v kacastih zavojih strmo vije po previsu navzgor, se znajde pred ozkim vhodom v votlino, ki se ljudsko imenuje Dantejeva jama. Govorijo, da se je tavajoci pesnik cez dan skrival v njej, medtem ko je v družbi milih žensk in plemenitih vitezov noci preživljal v gradu Kozlov rob18 nad Tolminom, ki je bil podrejen oglejskemu patriarhu Paganu della Tore. Pravijo tudi, da je imel pri marsikateri prispodobi, ki jo je uporabil v svoji Božanski komediji, pred ocmi cudovito alpsko naravo, v kateri se je zadrževal po sili razmer. Pastir, ki ga ob poznem mraku ali nocni uri pot vodi mimo tistega gro­zljivo lepega kraja, plaho pospeši korak in strahoma pogleduje vstran, kajti vznemirja ga, da bi lahko veliki ubežnik v nagubanem valujocem škrlatnem oblacilu danes spet premišljujoce pocival na skali pred svojim nekdanjim skrivališcem, kakor so ga po trditvah starih pogosto videvali. Ne glede na neverjetnost, da bi mogocni gibelin pri cerkvenem dostojanstveniku s tako izrazito gvelfskim prepricanjem, kakršnega je bil Pagano della Torre, iskal in našel zatocišce, tudi vsa razpoložljiva zgodovinska dejstva govorijo proti domnevi, da bi Dante kadar koli stopil na ozemlje te dežele, bodisi v Tolminu kakor pravkar navedeno, bodisi kot gost po strankarski pripadnosti bližjega Huga von Tybeina (Devin). Potemtakem je skoraj gotovo, da si je tu pripovedka pac prilastila eno od najplemenitejših podob v sodobnem razvoju cloveškega duha. Pri tem je omembe vredno, da si slovensko prebivalstvo iz sosednje dežele drugacnega jezika ni sposodilo od vojaškega junaka, temvec od mojstra besede in misli, da bi z njim preskusilo svojo moc ustvarjanja mitov. Vsekakor je treba za delno pojasnitev dodati, da so bili nekoc med Tolminom in zgornjo dolino Soce nasploh in italijansko Furlanijo živahni stiki. To se kaže tudi v neki drugi pripovedi, v kateri se lahko poleg tega zlahka prepozna podobnost z nemško pripovedko o Faustu. Ta pripoved izvira iz Drežnice pod Krnom. 13 V izv. Karfreit. 14 Cašcenje svetega drevesa pri Kobaridu je med drugimi omenil Anton von Mailly v knjigi Mythen, Sagen, Märchen vom alten Granzland am Isonzo. Volkskundliche Streifzüge. München 1916, 33–34. Prim. tudi: Zmago Šmitek, Poetika in logika slovenskih mitov. Kljuci kraljestva. Ljubljana 2012, 83. Ohranjena je listina iz Cedada (16. 8. 1331), v kateri inkvizitor Franciscus de Clugia pošilja križarje v Kobarid posekat drevo in zasut izvir, ki so ju castili tamkajšnji domacini. 15 V izv. Tolmein. Vcasih Tomin ali Tmin. 16 Potok Podpasica, ki so mu domacini rekli Šakatc, izvira nad Cadrgom, izliva pa se v Tolminko. 17 Po domace reka Tminka. 18 V izv. Pockenstein. Kmetje iz Trente, nedalec od izvirov Soce, so poslali sina študirat v Videm in ga iz ocetove hiše oskrbovali z živili. Nekoc pa je v gorovju zapadlo toliko snega, da so bile vse povezave prekinjene. Potem ko je študent dolgo zaman cakal na podporo, ki je je bil vajen, si ni znal pomagati drugace, kakor da se je zapisal hudicu, ki mu je priskocil na pomoc. Razmerje s hudicem pa mu je postalo breme in je, da bi se ga rešil, za nasvet zapro­sil sveto Sibilo. Ta mu je dala sredstvo, da bi ušel gospostvu zla, ter mu podelila tudi dar prerokovanja; vendar mu je bilo prepovedano, da bi se posvetil duhovniškemu stanu, kakor si je želel. Med drugim je študent iz Trente napovedal, da bodo nekoc na Tolminsko z zahoda vdrle brezštevilne trume sovražnikov s kozjimi bradami, popolnoma ga bodo opustošile in od tam odpeljale vse može, tako da bo za tiste, ki bodo ostali, vec kakor zadošcala senca enega samega oreha. Ženske bodo potem tako silno hre­penele po moških, da bodo hitele s hriba na hrib, ker se jim bo zdelo, da vidijo, kako nekje na tleh leži moška suknja. Ko pa bodo prišle na tisto mesto, bodo našle samo strohnel štor.19 Iz Hude Južne ob Baci na Tolminskem porocajo o naslednji povesti: Neki vojak je moral v vojno in je svojo ljubico zapustil z obljubo, da se bo vrnil, ce mu bo ostala zvesta. Vojna se je koncala, pa je neke noci na vratih ljubice pozvonilo. Skoplje se iz postelje in plane ven, kjer jo ljubi posadi za seboj na konja in nato z njo bliskovito oddirja. Ob tem ji govori: »Samo poglej, ljuba moja, kako svetlo sveti mesec in kako hitro jezdijo mrtveci.« Koncno par prispe na pokopališce. On skoci s konja in se vrže v grob, vanj skuša potegniti tudi svojo ljubo. Toda posreci se ji, da se iztrga Povedko »Trentarski študent« je objavil Simon Rutar v Ljubljanskem zvonu (1882, 536) (prim. Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje, 1930, 86–87, št. 33). iz njegovih rok in zbeži v mrliško vežico, kjer se naposled popolnoma osvobodi s pomocjo nekega drugega mrlica, ki je ležal na parah. Odpravi se na pot v domovino in ko prispe, se zave, da je bila dolgo, dolgo casa zdoma, kajti nikogar vec ne najde, ki bi jo spoznal ali ki bi ga sama po­znala pred nasilno ugrabitvijo. Le kdo ne bi v gornji pripovedi našel iste snovi, ki je Bürgerju služila za predlogo njegove Lenore, in še dokaz vec za to, da imajo vsa ljudstva arijskega izvira skupen pripovedni krog. Nasproti Tolmina, na desnem bregu reke Soce, stoji sredi razkošnih livad Volcanskega polja20 cerkev, ki se imenuje Sv. Danijel v Crnem logu.21 Že ime kaže na prazgodovinski cas, ko je gost gozd segal od hribov vse do dna doline. Zanjo dejansko pravijo, da je najstarejša kršcanska božja hiša na vsem obmocju in da so takrat, ko so na drugi strani gora v sosednjem kranjskem Bohinju22 žrtvovali še poganskim božanstvom, trupla tam pre­minulih posameznih vernikov na hrbtih tovorne živine prenašali sem cez težko prehodne alpske prelaze, da bi bili lahko pokopani v posveceni zemlji. A tako kakor se višavje spušca proti dolini, tako pojenja tudi moc ljudskega duha, da bi ohranila stare pripovedke. Ponekod se še pojavijo spomini na unicujoce turške vpade, denimo pri Turškem križu v sote-ski pod Podselami, med Volcami in Kanalom23 ali na Turškem klancu v Trnovskem gozdu. V obeh krajih naj bi divjim turškim hordam pripravili sprejem, ki jih je odvrnil od misli, da bi se še kdaj vrnili. Zadnje strmine tega gorovja, južnega pobocja Cavna, pa se navsezadnje drži izrocilo, ki se veckrat pojavlja v deželah, ki so jih naselili južni Slovani, namrec, da so visoko nad današnjo morsko gladino v pecinah vzidani mogocni železni obroci, na katere naj bi pred davnimi casi pomoršcaki privezovali ladje. 20 Woltschacher Feld. 21 V izv. St. Daniel im Schwarzwald. Gre za cerkev v Volcah. 22 V izv. Wochein. 23 V izv. Woltschach, Canale. Sicer pa tako dalec, kakor Slovenci naseljujejo deželo, od Triglava pa do tam, kjer se Kras s svojim obrežnim robom strmo spušca v morje, še živi bleda slutnja verovanja njihovih prednikov o vplivu, ki ga lahko imajo na clovekovo usodo rojenice in vile. Rojenic, slovenskih boginj uso­de, se ne spominjajo brez strahu. Predstavljajo si jih kot tri lepe, v belo oblecene sestre, ki ob rojstvu otroka stopijo k njegovi zibki, da bi mu napovedale prihodnjo usodo. Tisti dve, ki najprej napovesta prihodnost, obljubljata vecinoma le dobro; odlocilno pa je, kar pove tretja, kajti ta razkrije zlo usodo, ki se izpolni in vse preveckrat vsebuje kaj hudega. V tem se pokaže pesimisticna poteza, ki v celoti z otožnostjo prežema naravo Južnih Slovanov. Nasprotno pa vile, ki jih slavijo tudi v hrvaških in srb­skih ljudskih pesmih, rade razprostrejo svojo varujoco roko nad smrtnike in se jih ljudje zato redkokdaj bojijo. Porojene iz soncnih žarkov in od samega zacetka prebivalke oblakov, se pozneje v službi Boga luci spustijo na zemljo. Breztelesna in ogrnjena v tanka bela oblacila, nežne postave, bledega obraza z žarecimi ocmi in zlato valujocimi lasmi, v katerih je njena moc, z ljubko zvenecim glasom in neminljivo mladostjo in lepo-to – tako je videti vila v predstavni moci ljudstva. Šumec izvir, gozdnat gorski vrh, sencen gaj, vsi so pod varstvom posebnih, zanje znacilnih vil. Vile ljubijo igro, ples in glasbo in kdor je kdaj prisluhnil njihovemu petju, mu cloveški glas ne more vec zares ugajati. Zdravijo bolezni in zmorejo celo pokojne obuditi k življenju. Prav posebej so naklonjene pesnikom in junakom. Slednje varujejo med bojem kakor valkire nemške bojevnike. Na tistega, ki jih je užalil, pa mecejo krogle iz blešcecega orožja, ki so ga same skovale, in ga vedno smrtno zadenejo. Srecen pa je lahko, kdor je deležen njihove naklonjenosti. Poleg teh ostankov prastarih plemenskih izrocil najdemo še posa­micne sledi prepricanja novejšega izvira, ki je pred približno tremi stoletji imelo številne privržence med Slovenci, ki so danes vsekakor vneti katoliki. Tu in tam na domacijah v Vipavski dolini naj bi se še vse do nedavnega kot zaklad, varovan z globokim spoštovanjem, ohranil kak izvod Luthrove Biblije, ki jo je Primož Trubar v casu reformacije prevedel v slovenšcino in jo dal natisniti v Tübingenu. Ne sme nas zacuditi, da med podeželani obeh narodnosti še pogosto naletimo na praznoverje. Kar drugod velja za znamenje dobrega ali zla, se tudi tu razume enako, omeniti je treba le, da zdajšnjim služabnikom Cerkve pripisujejo moci, ki z njihovim poklicem nimajo nicesar skupnega. Pogosto menijo, da imajo duhovniki moc, da po svoji volji usmerjajo oblake in da jo nekateri med njimi uporabijo, da bi toca prizadela župnije, kjer so dušni pastirji stanovski bratje, do katerih gojijo sovražna custva. Obstajajo pa tudi župniki, do katerih so podeželani še posebej zaupljivi, ker o njih mislijo, da imajo posebno mocne molitvene izreke, ki vsakršno škodo od pridelka svojih varovancev odvrnejo zanesljiveje od navadnega zvonjenja proti slabemu vremenu in sežiganja blagoslovljenih oljcnih vejic. Splošno razširjeno je tudi mnenje, da sanjske more povzrocajo ljudje, ki jih vrojena potreba sili, da ponoci nezavedno nemirno blodijo naokrog in mucijo soljudi. Takšno bitje se pri Slovencih imenuje vedomec ali vešca,24 odvisno od tega, ali je moški ali ženska, pri Furlanih pa Chialchiut ali mora, 24 V izv. Vijedomac, Vošca. in obstaja zanesljivo znamenje, po katerem se ob rojstvu otroka spozna, ali je dolocen zanjo. Da bi otroka odrešili tega uroka, ga morajo podati skoz okno, ko ga nesejo h krstu. Drugi pravijo, da je zato treba sedmi dan po rojstvu, po dopolnjenem sedmem tednu in po dopolnjenem sedmem letu starosti nad njim izrekati dolocene molitve. Na Tolminskem trdijo, da se vedomci in vešce ponoci zberejo na razpotjih in se z gorecimi ostružki tako pretepajo, da roke, noge, ušesa in udi popadejo po tleh. Pred svitom so vsi spet celi. Nekoc jim je prisluškoval nekdo, ki se mu je posrecilo pobrati odsekano roko dekleta. Ko so opazili izgubo, so iz lesa bezgovega grma urno oblikovali novo roko, ki je popolnoma nadomestila manjkajoci ud. Mori pripisujejo hudo zlobo; iz novorojencev izsesa vse sokove, dokler ne umrejo. Zdaj se bomo od Slovencev za nekaj casa poslovili, zato naj omenimo le še to, da med goriškimi Slovenci prebivalci Šebrelj v Idrijski dolini veljajo za butalce. Nekoc so hoteli s trnkom potegniti iz Idrijce lunin odsev, za katerega so mislili, da je velik hlebec sira. Drugic so razpravljali o tem, kako bi z majhnimi stroški razširili cerkev. Pa se je med njimi pojavil neki tujec in menil, da je stvar zelo preprosta; samo suknjice naj odložijo, nato naj se v cerkvi z rameni uprejo ob zid, dokler jim ne bo zavpil, da je dovolj. Nasvet je bil všecen in takoj so ga zaceli uresnicevati. Dolgo so cakali na dogovorjeni klic in ko jih je nestrpnost prignala iz cerkve, so zaman iskali zvitega stavbarja in svoje suknjice. Takšne in podobne cudaške zgodbe se jim podtikajo. Mesta, zlasti sodobna mesta, kakršno je Gorica, niso primerno pri­zorišce za prikazovanje duhov in miticno izrocilo. V srednjeveškem gradu goriških grofov ob najstarejših mestnih zgradb, ki jih po višini presega, pa naj bi obcasno še strašilo. Ob polnocni uri se stražam v spremstvu kužka prikaže mladostna, cudežno lepa ženska podoba z ogromnim obrocem s kljuci v roki. Na njihova vprašanja pojasni, da ne bo mogla najti miru prej, dokler ne bo stesana zibka iz enega od dreves, ki rastejo v gradu. Po ljudskem izrocilu se ta prikazen imenuje grofica Stellina, za katero pa vedo le še ostareli prebivalci zgornjega starega mesta.25 Poleg te si šepetaje pripovedujejo naslednjo grozljivo pravljico. Pred mnogimi, mnogimi leti je na goriškem gradu ukazovala naravnost okrutna in pohlepna grofica Katarina, ki je imela najetih veliko hlapcev in sedem ogromnih dog, izurjenih, da slehernega cloveka na mah raztrgajo. Pa se je nekoc v viharni noci na vratih pojavil sel, odposlan s težko vreco zlata iz Ogleja v sosednji grad, in zavoljo hudega neurja zaprosil za sprejem. Gospodarica je ugodila njegovi prošnji, vendar je, vznemirjena zaradi kopice zlata, enemu od svojih zaupnikov narocila, naj naslednje jutro, ko bo sel odhajal, nanj našcuva pse. Sel je v neenakem boju hitro podlegel in zdaj je grofica truplu odvzela dragoceni tovor, da bi ga lastnorocno priložila k številnim, v podzemnih sobanah nakopicenim zakladom. Služabnik, nic manj prevzet od pohlepa kakor njegova gospodarica, ji je sledil in jo ubil, ko je hotela zapustiti skrivališce. Toda tudi drugi umor je bil storjen zaman. Naj je nezvesti hlapec še tako prizadevno iskal, se mu nikakor ni posrecilo najti kraja, kjer so bili skriti zakladi. Odtlej se vsakih sedem let pojavlja groficin duh s plapolajocimi lasmi, ovit v belo rjuho in obkrožen s psi, ki grozljivo tulijo. Ce bi se našel neustrašen junak, ki bi vprašal duha za kraj, kjer je shranjeno zlato, bi duh naposled našel svoj mir. Do danes se še ni našel nihce; 25 Obj. v opombi Milka Maticetovega v Milko Maticetov (ur.), Anton von Mailly, Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie. Gorizia, 1989, 235. Nekaj pripovedi o goriških gradovih je objavil Carl von Czoernig, Das Land Görz und Gradiska I-II. Viena, 1873–74, 526. stražar pa, ki je nekoc streljal na prikazen, je nezavesten padel na tla in se v istem hipu za vedno poslovil.26 Naj omenimo še mikavno zgodbico, ki si jo pripoveduje goriško ljud­stvo. To je »resnicna zgodba o Tonettu Bursettu«. Nekoc je živel cevljar, ki je že dolga leta složno živel s svojo boljšo polovico, ceprav njuna zveza ni bila obdarjena z otroki. Nekoc sta se odpravila v gozd, da bi skupaj pobrala les, pred tem pa sta na ogenj pristavila lonec s fižolom, da bi imela ob vrnitvi skromen obed. Ko sta se vrnila, sta ugotovila, da fižol sploh še ni kuhan; tedaj se je strogi poglavar družine, ki ni prenesel, da ne bi šlo vse po njegovih željah, silno razjezil in izbruhnil besede: »Ko bi le iz tega fižola nastalo prav toliko otrok, ki bi nama lahko pomagali pri delu!« In glej – komaj je izrekel te nepremišljene besede, že so se fižolova zrna spremenila v otroke, ki so drug za drugim skakali cez rob lonca na štedilnik. Mojster nakolenka27 in njegova vrla polovica sta se pošteno ustrašila tega izdatnega blagoslova in ker do teh bitij nista mogla cutiti pravih ocetovskih in ma-terinskih custev, se bosta zdela popolnoma necloveška, ker sta posegla po palicah in hitro potolkla ves zarod, ki ga pac ne bi mogla prehraniti. Kakor se pogosto primeri pri naglem dejanju, je tudi tokrat takoj sledilo kesanje. Komaj je bilo storjeno, že je par enoglasno zavzdihnil: »Oh, ko bi nama vsaj eden ostal, lahko bi cuval našo lepo hruško!« »Tu sem, ocka, tu sem,« se je zaslišal svetel otroški glas. Veselo vznemirjena sta se zakonca lotila iskanja in koncno našla edinega preživelega, skritega v škornju. Z objemi bi 26 Prim.: »Die Grafen von Görz« v Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen. Leipzig, 1922, št. 127/II. Slovenski prevod: »Duh z goriškega gradu« v Monika Kropej in Roberto Dapit (ur.), Stoji, stoji tam beli grad. Slovenske ljudske pripovedi o naseljih, naravnih znamenitostih, cerkvah in gradovih. Radovljica, 2014, 21–22, št. 6. 27 Nakolenek, kneftra, tj. jermen, s katerim si cevljar med delom cevelj trdno pritrdi na kolena. ga skoraj zadušila, a sta se vendarle zadržala, poimenovala sta ga Tonetto Busetto28 in mu nemudoma zaupala cuvanje svoje priljubljene hruške. Ko je nekoc pri opravljanju svoje dolžnosti ždel visoko na drevesu, se je približala stara carovnica in mu zaklicala: Tonetto Busetto Gettami un peretto Con la tua manina d'oro; Sii benedetto Mio bel tesoro. »Etko Buzetko, vrzi mi hruško s svojo zlato rocico; bodi blagoslovljen, lepi moj zaklad!« Etko, ki je bil dobrega srca, je starki vrgel hruško in se nazadnje sam spustil z drevesa, kajti trdila je, da ne najde sadeža. Toda carovnica je zgrabila ubogega otroka, ga vtaknila v vreco in odnesla. Med potjo se je domislila, da bi nabrala les, zato je vreco odložila na rob ceste. Etko, ki ni bil butcek, je izrabil ugodno priložnost, z nožickom, ki ga je imel pri sebi, je odprl vreco, jo napolnil s kamni in se povzpel nazaj na svoje drevo. Ko je carovnica opazila zamenjavo, se je vrnila, a ker je Etko že vedel, kaj namerava, so bila neuspešna vsa njena prizadevanja, da bi ga znova dobila v roke. Etko pa se je navsezadnje navelical tega nenehnega zasledovanja in je z dovoljenjem staršev sklenil, da bo odšel v širni svet. Na potovanju je prispel v veliko mesto, kjer je prestoloval kralj Dominitufč. Kralj je ravno iskal hlevskega hlapca. Etko, ne bodi len, je zaprosil za službo, ki jo je dobil in jo izpolnjeval v popolno zadovoljstvo svojega kraljevskega gospodarja. Nekega dne je šel kralj v konjušnico, kjer je želel govoriti z Etkom. 28 Prim.: Etko Buzetko. V: Giulia Sandrin, Storie e filastrocche senza confini nelle parlate delle terre del Carso e dell'Isonzo. Monfalcone, 2010, 44–46. Toda Etka ni bilo tam. Iskali so ga po vseh kotih, spraševali, ga klicali – vse zaman. Nenadoma so zaslišali zamolkel glas, za katerega se je zdelo, da prihaja iz telesa enega od konj, kako je spregovoril: »Tu sem, gospod kralj!« Resnicno je Etka skupaj s krmo pogoltnil konj, ki je neobicajno hrano kmalu spet izbruhal. Ta pustolovšcina je Etku Buzetku seveda ne­koliko pokvarila hlevsko službo. Sklenil je, upajoc na boljšo usodo, da se bo lotil novega poklica, se poslovil od kralja in s spominom na svojega krušnega oceta odprl cevljarsko delavnico. Za izvesek je naslikal figov list, okrog katerega je napisal: “Scarpe per le mosche e scarponi per mosconi” – »Cevlji za muhe in težki cevlji za brenclje.« Bil je cevljar, da ga je bilo veselje videti, in odtlej je živel srecno in zadovoljno. Ko se povsem spustimo v furlansko nižino, stopimo na tla, katerih kultura se šteje v tisocletjih in ki je z zunanjimi podobami pozidave tega prostora ocarala že rimske legije, ko so se prvic pojavile na tem obmocju. Razumljiva posledica tega sta duhovna treznost in ostra razsodnost pre­bivalcev. V sosledju rodov so se nabrale bogate izkušnje, prave življenjske modrosti, pogosto zapisane v šaljivih furlanskih življenjskih pregovorih. Sicer pa se še danes v naši Furlaniji sliši vseh vrst klepetanje, ko se kmetje v mrzlih zimskih vecerih ob pomanjkanju toplih izb zberejo v hlevih ali ko stojijo ženske v vrsti in ko v krogu predejo ob ognjišcu. Enkrat govorijo o carovnicah, ki so prizadejale njihovim otrokom in domacim živalim, ali o Mazzariulu, v rdece oblecenem, prijaznem škratu, drugic o Orgnonu clocu, nekakšnem Pavlihi, ki v svoji preprošcini vsa narocila izvede dobesedno in tako vse naredi narobe, ali o Zuanu senze paure – neustrašnem Janezu, ki ga ne prestrašijo niti krste niti mrtvaške glave, spet drugic pripovedujejo legende o svetnikih ali o hudicu. Njihov hudic kaže germanske znacilnosti, le obcasno je zloben šaljivec, ki nedolžnim otrokom uganja raznovrstne norcije, vsakic pa potegne krajši konec, brž ko trci na neomajno vero in pobožne izreke. Ko pozimi besno divjajo viharji s severa in juga, ljudje pravijo, da carovnice s te in one strani Alp v oblakih bijejo hude boje za oblast; pogosto pa tam tudi ponoci vidijo bojevnika na pošastnem belem konju, kako dirja po produ Socine struge, da se kar iskri ob trdem srecanju kopita in prodnika. Pripovedke o svetopisemskih osebnostih se skoraj vedno sukajo okrog reci, ki so tesno povezane s kmetovimi interesi, s poljšcinami, drugimi kmetijskimi pridelki ali oplojujocim dežjem, od katerega zacetka je v deželi s poletno sušo vsako leto odvisno, ali bo zemlja bogato obrodila. Božjemu usmiljenju nad Jobovo bedo pripisujejo nastanek sviloprejke. Ko je ta clovek, ki je doživel hude preskušnje, ležal prekrit s crvi in se je njegovo trpljenje stopnjevalo do skrajnih meja, je ljubi Bog ocenil, da je prišel trenutek, da mu koncno doloci cilj. Naredil je, da je iz Jobove glave hitro zacela rasti murva, in crvi, ki jim je šla v slast hrana njenega zelenja, so, kakor hitro so mogli, splezali na drevo in poslej postali sviloprejke, dragoceni božji dar, posebej za revnega furlanskega kolona, ki mu spomladi prinesejo prvi denar, ce uspevajo, kakor si želi. Kristus Gospod je rad, vecinoma v spremstvu svetega Petra, vcasih tudi z Janezom, nespoznaven hodil po deželi in izkazoval dobroto tistim, ki so se je pokazali vredni. Ce je suša grozila, da bo pokvarila setev, je poslal osvežujoc dež na polje hiše, v kateri je bil gostoljubno sprejet in kjer je kmetica dokazala neomajno zaupanje v Boga. Pogosto pa je bil tudi blag, kjer bi imel razlog za jezo, in ob takšni priložnosti je celo deželo obdaril s kakšno novo vrsto plodu. To se je zgodilo, ko je nekoc s Petrom in Janezom zavil na kmetijo, kjer so mu le neradi ponudili gostoljubje ob obljubi, da bo naslednji dan pomagal pri mlatvi žita. Vecerja ni bila obilna, ležišce trdo, 203 Prebivalci Gradeža v colnih na božji poti proti Barbani (Jurij Šubic) za navrh pa jih tudi zjutraj niso prav vljudno opomnili na delo. Kristus je prišel na dvorišce, v grozo zbranih je okrog na kup nametanega žita zanetil ogenj, a glej, kako so vsi ostrmeli, ko sta se med prasketanjem plamenov, ne da bi kaj požrli, zrnje in slama locevala in delo je bilo v kratkem opra­vljeno brez truda. Vdova, ki je vodila hišo, je, ne da bi se zahvalila, nato Kristusu s spremljevalci pustila oditi. Menila je, da bo to lahko ponovila, toda zdaj so plodovi zares goreli. Gospod, ki je ni hotel prehudo kaznovati, je poskrbel, da so zoglenela, skrcena pšenicna zrna ostala užitna in kaljiva, in od takrat v deželi pridelujejo ajdo, ki omogoca drugo žetev na isti njivi, potem ko je žito že pobrano. Hudic je nekaj casa uganjal grdobije na Medejskem hribu, ki se nedalec od meje kraljevine Italije popolnoma osamljen dviga iz brezkrajno proti zaho­du razprostirajoce se ravnine. Nenehno je dražil tam zaposlene kamnolomce, ko je na vse mogoce nacine motil njihovo delo. Ko so prišli, je bil bodisi kamnolom napolnjen z vodo ali dostop zastavljen s kamnitimi bloki ali pa je bilo orodje, ki so ga pustili, raztreseno po vsem hribu. Uganili so povzrocitelja teh neumnosti in sklenili, da bodo na vrhu hriba postavili cerkvico svetemu Antonu, v cigar varstvo so se izrocili. Hudica je grizla rešitev, ki bi njegovo pocetje ucinkovito motila, in storil je vse, kar je bilo v njegovi moci, da bi preprecil graditev. Kar so zidarji podnevi zgradili, je ponoci unicil; toda sveti Anton se je zavzel za svoje varovance in je ob zori vsak dan znova postavil, kar je bil zli duh unicil. Kar se ni posrecilo s silo, je zdaj hudic skušal doseci z zvijaco. Ovit v dolgo oblacilo, ki naj bi mu dalo castitljiv videz, je svetemu Antonu zaprl pot in dejal: »Jaz sem si že prej prisvojil košcek zemlje na hribu, zdaj pa pridete vi in daste zidati cerkev na njem. Vendar predlagam, da se o zadevi ne prepirava, temvec pustiva nakljucju, da odloci, komu od naju naj pripade majhno zemljišce. Sveti Anton je ravnal, kakor da ne bi opazil, s kom ima opraviti, in je bil zadovoljen. Nato je hudic predlagal, da se oba povzpneta na streho pravkar pokrite cerkve in tvegata skok dol. Kdor bo pristal dlje, bo lahko obdržal zemljišce. Tudi to je bilo svetniku pogodu. Naredil je velicasten skok, hudic pa se je zapletel v nenavadno dolgo oblacilo in klavrno padel na tla. Osramocen se je pobral in tam ga niso nikdar vec videli. Cerkvica svetega Antona še vedno gleda dol v dolino in stare mamice trdijo, da je na trdih skalah pod njo še mogoce videti nožne odtise skoka svetnika in sled nerodnega padca hudica. Na najvecjo zgodovinsko katastrofo, ki je prizadela deželo, spominja v Ogleju izrocilo o zlatem vodnjaku,29 o globokem vodnjaku, v katerem so premožni domacini tega mesta na predvecer, preden so ga zavzeli Atilovi Huni, poskrili neizmerne zaklade, da bi jih lahko odkopali v boljših casih, cim bo minila poplava osvajalcev. Oglej ni vec vstal iz pepela, njegovi me-šcani so bodisi padli pod sovražnimi meci ali zbežali in se niso vrnili, tako zlatega vodnjaka še ni našel nihce. Toda prepricanje o tem, da obstaja, še ni izumrlo in ni dolgo tega, ko je bil zlati vodnjak v primeru odkritja izrecno izkljucen iz prodaje v vseh kupoprodajnih pogodbah za nakup zemljišca v Ogleju ali njegovi okolici. Utrdbe v Tržicu,30 katere zgraditev pripisujejo Amalerju Dietrichu iz Berna, velikemu vzhodnogotskemu kralju, ne opevajo pravljicne pesnitve, ki v okoliškem pustem kraškem kamenju ne uspevajo, kakor zdaj ne more uspevati bujen gozd s skrivnostnim šumenjem vrhov dreves, in tudi pono­snemu Devinskemu gradu, ki se je utrdil okrog visoko štrlecega rimskega stolpa, manjka to in ono okrasje. 29 V izv. Pozzo d'oro. 30 V izv. Monfalcone. Z Medejskim hribom so spet povezani spomini na propad Ogleja. Pravijo, da naj bi na njegovem vrhu Atila postavil šotore in medtem ko je ogenj, ki je v Ogleju požrl nešteto življenj in cudovita dela cloveških rok, še v daljavi rdecil nocno nebo, naj bi se on med divjimi požrtijami s svojimi tovariši, pogledujoc navzgor naslajal ob grozljivem prizorišcu. Ta hrib pa nam priklice v spomin še starejše case. Z njim in s skrivnostno reko Timavo, ki z mocnim tokom pridere iz kraških jam, da po kratkem teku svojo vodo pomeša z jadranskimi valovi, so tesno prepleteni nasploh najstarejši evropski miti. V nedrjih hriba prebiva mogocna ženska. Že ime kraja ob njegovem vznožju nakazuje ime dobre poznavalke vseh carnih vešcin, kraljeve hcerke iz Kolhide, ki je tatu svojega srca in zlatega runa iz ocetovega kraljestva sledila vse do sem, in rdeca zemlja, ki zapolnjuje razpoke v kamenju, naj bi dobila svojo opazno barvo na dan, ko je pila kri Jazonovih otrok, ki jih je zaklala Medeja. A na obrežjih Timave so argonavti, ki jih je vodil Jazon, s svojimi ladjami znova zapluli v valove, potem ko so jih bili iz Emone sem pripeljali po kopnem z neizmernim trudom; na obrežjih Timave je pristal iz Troje bežeci Antenor s spremstvom Venetov31 in potem spet truma anatolskih Grkov, ki jih je slabo vreme zaneslo semkaj, ko so se vracali domov iz trojanske vojne in so na tem mestu postavili svetišce svojemu med blode­njem preminulemu kralju Diomedu. Iz njegovih razvalin naj bi sezidali v zgodovini pogosto omenjeno cerkev Svetega Janeza Timavskega.32 Tako najdemo na tesnem prostoru tesno skupaj hkrati najstarejše juna­ške pripovedke vecno mladega helenstva, sledi rimske velicine in nejasnega poznavanja posamicnih likov nemške nibelunške pesnitve. 31 V izv. Heneter. 32 V izv. St. Giovanni di Tuba. Zdaj pa se iz te sive prazgodovine vrnimo v današnji cas. V mirni laguni med Oglejem in Gradežem leži majhen otok s casti­tljivo božjo hišo, Sveto Marijo Barbansko.33 V prvih stoletjih kršcanskega štetja se je nekoc zgodilo, da je ob unicujoci poplavi priplavala Marijina slika in se zapletla v drevesne veje, ki so štrlele iz vode. To drevo mogocne rasti so danes živeci še videli in šele pred približno štiridesetimi leti ga je podrl nenavadno mocan vihar. Podoba in cerkev, ki se boci nad njo, sta kmalu postali predmet pobožnega cašcenja in vsako leto na Gospejina dneva34 laguno oživijo pritoki romarjev iz te in sosednje italijanske dežele, celo z oddaljenih obmocij Istre, Koroške in Kranjske. Slikovito lepa, pisano živahna podoba se ponuja zlasti na praznik, ko verna gradeška skupnost, zvesta stari navadi, s cudodelno sliko valovi proti B a r b a n i . Laguno pokrivajo brezštevilni colni, ki ob enakomernih zavesljajih živahno drsijo po gladini, spredaj so duhovniki v ornatu, s pla­polajocimi cerkvenimi zastavami, medtem ko se proti nebu dvigajo preproste melodije ljudske cerkvene pesmi. Ko se sprevod približa Barbani, nesejo tamkajšnjo podobo Gospe naproti prihajajocim v pozdrav vse do obrežja, pri cemer nenavadno pobožne duše trdijo, da lahko opazijo, kako pokima sestrski podobi v trenutku, ko ta doseže otoška tla. Kmecko prebivalstvo je zelo verno, kar pa ni ovira, da ne bi praznikov zašcitnikov in drugih cerkvenih praznikov v Furlaniji, v okolici Tržica in onkraj Gorice že globoko na slovenskem obmocju praznovali s posvetnim, pogosto celo pretiranim veseljem. S pravo strastjo se predajajo plesu na takšni šagri,35 kamor se od dalec naokrog zliva številno ljudstvo. Na pro-stem, navadno sredi kraja, postavijo pod iz desk, in kljub vroci sopari, ki jo širijo julijski soncni žarki, se od konca popoldanske maše, vcasih pa od še zgodnejših ur, tu vse malodane brez prestanka vrti v veselem rajanju ob pesmi in vriskanju, ki postaja toliko bolj hripavo in divje, kolikor bolj se približuje polnoc. Iz navade je že šlo, da so nekoc prvi ples zaplesale posestnikove žene in hcere s prireditelji praznovanja. Pac pa obcasno, ko pade mrak, na podeželsko plesišce še zaide kak mešcan, da bi nadoknadil veselje, ki mu je bilo preskopo odmerjeno na karnevalu. 33 V izv. Sta. Maria di Barbana. 34 Mišljena sta 15. avgust (veliki šmaren, Marijino vnebovzetje) in 8. september (mali šmaren, Marijino rojstvo). Ljudski ples, ples v krogu, pri katerem se pari zdaj locijo, zdaj zdru­žijo, je pri Furlanih in Slovencih enak in se imenuje tako »furlana« kakor »schiava«. Plešejo ga le še izjemoma, zato ga bodo sodobni plesi postopno docela spodrinili. Resnicno razveseljivo je, da ljudstvo ob naporih, pomanj­kanju in trdem delu, ki mu ga nalaga usoda, ima in ohranja nagnjenje k zabavi in odprtost za veselje, ki ga ta prinaša; obžalovanja vredno pa je, da se v številnih krajih plesne zabave vse prevec množijo in postajajo izvir moralne in gospodarske pogube. Priprave na ples in njegove bolece posle-dice ukradejo marsikateri dan dela, ki se ga mladina zlahka odvadi, težko prisluženi denar pa je zapravljen v nekaj urah. Pri tem pa ob cedalje vecjih podražitvah vina, ki ga je še pred eno generacijo dovolj dajala domaca trta, cezmerno uživajo alkoholne pijace, žal cedalje bolj žganice, kar povzroci razpoloženje, ki se pogosto konca krvavo s spori in prepiri. Naj na kratko omenimo še ljudske igre, ki so plesom najbližje. Po vsej deželi je priljubljeno zlasti balinanje, po izviru italijanska igra, ki jo dve strani igrata s sedmimi kroglami. Zadošca že srednje velik, za silo raven prostor V izv. „Sagra“. Žegnanje, praznovanje godu cerkvenega zavetnika. 209 kakršne koli oblike, tako da niso potrebne nikakršne priprave. Sama igra nikoli ne more postati monotona, saj nastanejo raznovrstne kombinacije, in ponuja priložnost, da se pokažejo spretnost in moc, pa tudi premišljenost in pravi obcutek za mero. V severnem delu dežele je precej razširjeno tudi kegljanje. Italijani in Furlani se vcasih zabavajo s poznano igro mora,36 ki so jo igrali že stari Rimljani. To je pravzaprav igra na sreco, saj je treba uganiti število prstov, ki jih igralca hitro izmenjujoce stegujeta drug pred drugega. Posebno privlacna je tombola, ki jo v vecjih italijanskih skupnostih enkrat letno javno priredijo v dobrodelne namene. Od starih šeg se je vse do današnjih dni neokrnjeno ohranilo pra­znovanje junijskega praznika,37 poletnega soncevega obrata, ki so ga tako Italijani kot Slovenci prevzeli iz arijske pradomovine. Ce se na predvecer šentjanževega povzpnemo na kako razgledno tocko v bližini Gorice, brž ko sonce potone na daljnem zahodu, vidimo, kako na vseh gricih in vrhovih hribov zaplapola ogenj. Celo na razpotjih v ravnini in krajevnih trgih zložijo ogromne skladovnice dracja in jih zanetijo, in samozavestni fantje, katerih pogled pospeši srcni utrip vaških lepotic, pogumno skacejo skoz plapolajoce zublje. Ta prizor ima pogosto predigro prejšnji vecer in se najveckrat ponovi na samo šentjanževo in v pojemajocem obsegu v nekaj naslednjih vecerih. Omembe vredne so vsekakor še ženitovanjske šege. Na dan poroke nekdo od bolj oddaljenih svojcev na vozu z volovsko vprego, ki ne sme biti last nevestinih staršev ali sorojencev, odpelje nevestino balo v ženinovo hišo, tako da lahko vse pripravijo za sprejem nove gospodinje. 36 Mora je družabna igra s prsti, priljubljena tudi v Istri, pri kateri zmaga tisti izmed dveh igralcev, ki ugane seštevek pokazanih prstov. 37 V izv. Julfest; to je v resnici praznovanje zimskega solsticija v nordijskih deželah. Kolikor premožnejša je nevesta, toliko višje se na vozu grmadijo postelje, omare in pisano poslikane ali kako drugace okrašene skrinje, polne perila, oblek in vsakovrstne gospodinjske opreme. Kar pa nikjer ne sme manjkati, je živa kokoš, ki jo privežejo na vrh ojnice in jo verjetno lahko razumemo Gorjanca s košem in vreco (Janez Šubic). kot simbol pricakovane plodnosti. Kadar pa se jemlje za ženo dedinja in se soprog vseli v hišo svoje izbranke, je na vozu, ki pelje njegovo opravo v novo bivališce, namesto kokoši privezan petelin. Na dan poroke se pri nevesti na eni in pri ženinu na drugi strani zberejo sorodniki, prijatelji in hišni gostje in v vsakem od obeh zborov po en samski fant in po en že porocen moški – nevestin spremljevalec38 in starešina39 – prevzameta vodilno vlogo v burki, ki navadno sledi. Po nastopu godcev se ob nenehnem streljanju in veselem petju odpravijo tovariši ženina, ki mora biti popolnoma tiho, proti nevestini hiši. Tam pa, kakor da bi bili popolnoma nepripravljeni in si ne bi znali pojasniti razloga za sprevod, prišleke sprejmejo z vprašanjem, kaj pomeni ves ta hrup. Ti odgovorijo, da išcejo goloba, ki ga opišejo tako, da kar najbolj polaskajo nevesti. Zdaj iz nevestine hiše ženinovemu spre­vodu po vrsti predstavijo najstarejše ženske, ti pa jih zavrnejo z ne vedno prizanesljivimi šalami. Med pogajanjem pokažejo košcek svile, iz katere je izdelana nevestina obleka in so si ga priskrbeli že prej, in nanj navežejo pripombo, da so krila iskanega goloba v barvi tega blaga. Potem ko pred­stavijo še majhne deklice, se pojavi družica.40 Pozdravijo jo z veselimi vzkliti in pojasnilom, da mora biti zaželeni golob, ki ga išcejo, v njeni neposredni bližini. Koncno hišni prah prestopi sama nevesta. Tedaj zadoni splošno veselje, s katerim jo pospremijo v cerkev, po opravljeni poroki pa k plesu in neskoncni pojedini. Ce novoporocenka odide s svojim možem v tuj kraj, fantje iz njene vasi mlademu paru zaprejo pot, cim zapusti cerkev, ponudijo mu pijaco, hkrati pa od soproga zahtevajo denarno darilo, s katerim mora najprej od njih tako rekoc odkupiti svojo žensko. Ce je eden od zakoncev ovdovel, vse uredijo brez zbujanja pozorno­sti, da, ce je mogoce, dan poroke mine neopažen; sicer caka zakonca tri vecere zapored tako imenovana macja muzika, ki se je lahko rešita le tako, da podarita denar ali vino. Starši se sploh ne udeležijo svatbe svojih otrok, kakor to predpisuje celo pri višjih družbenih plasteh spoštovana navada, da namrec najbližji pokojnikovi svojci niso navzoci na njegovem pogrebu. 38 V izv. Brautführer, nevestin voditelj. 39 V izv. Brautvater. 40 V itv. Brautjungfer, nevestina družica. Nekdanje raznovrstne in slikovite noše, katerih sestavne dele so bo­disi izdelali na kmetijah ali pa so bile plod domace drobne obrti, so se morale umakniti cenenim tovarniškim izdelkom novega casa. Le izjemoma, na kakem od teže let ukrivljenem možicku ali ženici, še vidimo oblacilo, ki so ga znali ohraniti s skrbno navezanostjo na starodavni izvir. Celotna podoba in zlasti razlicna vozila, katerih izdelava je pac odvisna od krajevnih razmer, pa vendarle izdajajo pripadnost enemu ali drugemu delu dežele, ki se bistveno razlikujejo tudi po zasnovi bivališc. Naselja Italijanov in Furlanov so bolj ali manj mešcanskega videza. V vsaki vasi so dvorci, katerih gradbeni slog se ne zdi skromen. Zunaj zaprtih naselij skoraj samo v tako imenovani ravnini,41 pasu tik ob morju, vidimo tudi samostojne stavbe za poljedelske namene, ki so precej široko razprostrte. Ce odmislimo uborna stanovanja dninarjev in obrtnikov, povsod vlada prijetna izraba prostora. Na Krasu in v Brdih,42 gricevju, ki ga zahodno od Gorice med Soco in Idrijo pokrivajo vinogradi in sadna drevesa, stojijo manj prostorna bivališca, tesno stisnjena okrog cerkev in ostankov gradov, navadno na vrhovih gricev, pogosto obdana z razvalinami starih obrambnih zidov. Ta nacin gradnitve so prebivalstvu vsilili sovražni vdori v preteklih stoletjih, nazadnje Turkov na eni in Benecanov na drugi strani. Okrog Gorice in v Vipavski dolini lahko v vseh pogledih opazimo splošen prehod furlanskega nacina v posebnosti Krasa. Tu so namrec zara­di razdelitve vecine nekdanjih obcinskih pašnikov nastale posamic stojece stanovanjske hiše, za kar se zdi, da je izredno ustrezalo slovanskim na­gnjenjem. Zgornja Goriška je seveda v omenjenem razmerju zaznamovana z znacajem gorske dežele in s tem deloma z znacilnostmi, ki so skupne vsemu avstrijskemu alpskemu obmocju. Poleg majhnih strnjenih naselij so tam od nekdaj številne razdrobljene kmecke posesti, ki s svojimi z mahom porašcenimi slamnatimi strehami, navadno obrobljenimi s kamnitimi plo-šcami, ponekod segajo precej visoko. Izrazito je pomanjkanje starih gradov, v vsej dolini Soce nikdar nista bila vec kot dva, tolminski grad in dolinska pregrada trdnjave Bovške kluže. 41 V izv. in der sogenannten Bassa. 42 V izv. Coglio, Berda Poleg Devina in Tržica bi bilo tu poleg razvalin zgodovinsko znamenitega gradu na Krminski gori vredno omeniti še mogocni, dobro ohranjeni grad Branik,43 ki s strme višine gleda navzdol v Braniško dolino. Tovorna živina, ki je bila še pred eno generacijo edino prevozno sredstvo v Idrijski in Baški dolini in na višavju, ki ga obrobljata, je zdaj z razvojem prevoznih cest izginila. Težki tovorni vozovi prevozijo vse doline, da v deželnem glavnem mestu zamenjajo živinorejske in sadjarske produkte za krušno žito in trgovsko blago. Kmet, v casu pobiranja sena vajen prenašati velik tovor po strmih kamnitih poteh v dolino, prihaja naproti z mogocnim 43 V izv. Burg Reifenberg. korakom, z okovano palico v desnici in k o š e m , ki si ga je zavihtel cez ramena, ali pa nosi neko posebno, iz ustrojene cele ovcje ali koštrunove kože narejeno vreco. A ker zna s cevlji, okovanimi z žeblji in narejenimi iz licja in lesenega podplata, tudi urno skakati s skale na skalo, zalezuje bežece gamse ali plašne srne, ce ne gre drugace celo brez orožne­ga lista in na tujem lovišcu. — Mimo s sadjem in senom široko in težko obloženih voz, ki se zibajoce premikajo naprej v vpregi štirih mogocnih go-ved, po zgledno vzdrževanih cestah furlanske ravnine urno kot blisk drvijo enojne vprege s konji, katerih pametne oci zrcalijo plemenito kri furlanske rase, ki jo odlikujeta hitrost in vzdržljivost. Ženske med živahnim klepetom odhajajo mimo vodnjaka proti domu, z okrog glave slikovito zavezano ruto, na ramenih pa palica, s katere koncev visita bakrena kotlicka. Navsezgodaj jih po­ tem vidimo, kako namesto kotlickov za vodo nosijo bucaste košare, polne perutnine, in gredo, deloma v gruci z urnim korakom, deloma pocivajoce na širokih vozovih, na pogosto oddaljeno tržnico, celo v Trst. Na Krasu pa je mocno razširjena navada, da z a v p r e g o uporabijo o s l a . Pri tem uporabljeni vozicki so tako nizki kakor tudi kratki in ozki, da se ponuja smešen prizor, ko vidimo moškega krepke postave, vcasih tudi dva, cisto skrcena na vrhu vozicka, kako ju urno prevaža sivcek, nenehno spodbujan k živahnem teku. Spet v Brdih pa vinogradnik z d v o k o l e s n i m vozickom, v katerega sta najveckrat vprežena slabo hranjena vola, po slabih poteh mukoma vozi svoj tovor navzgor po strmih terasah. Na obeh nazadnje omenjenih obmo-cjih in v vsej o k o l i c i G o r i c e ponujajo prav ljubek prizor ženska, ki zelo spretno nosi na glavi, in dekleta, pogosto visoke in vitke postave, ki s strumnimi prožnimi koraki nosijo v mesto proizvode z vrta in kurnika, varno položene v široko košaro na glavi. Ni treba posebej zagotavljati, da ljudstvece, ki smo ga skušali popisa-ti, rado in dobro poje. Južni Slovani nasploh imajo številne zelo poeticne ljudske pesmi z ocarljivimi melodijami za svoje, in zlasti Slovenci v tem pogledu med njimi niso na zadnjem mestu. Odkar se je okrepil narodni duh, marljivo zbirajo ljudske napeve in pripadajoce besede. Številna pevska društva, tam, kjer ta manjkajo, pa bralna društva z veliko vnemo poucujejo in negujejo petje, tako da pogosto, ko bi najmanj pricakovali, presenetijo dobro uglašeni mocni moški zbori. Ljudsko petje je morda izgubilo izvir­nost, nesporno pa je pridobilo umetniško dovršenost v izvajanju, odkar se pesem in beseda, prehajaje od starih na mlade, ne širita vec od ust do ust, temvec se ohranjata z zapisanimi znaki in prenašata z notnim zvezkom in libretom. To pa obenem pomeni, da do tod, kjer prebivajo Slovenci, danes povsod zvenijo iste pesmi. Kljub temu še obstajajo posamicne ljudske pesmi, ki še niso zapisane. Naj na tem mestu omenimo eno od njih, ki izvira iz Ronzine – Rocinja – v srednji Soški dolini: Lahko noc Ljubica v zelenem vrtu sedi, Fantic gre mimo, se veseli. »Trgaj mi rožice, Delaj mi pušelce, Ce sem še fantic kaj tvoj!« »Rožice že vtrgane imam, Pušelca delat pa ne znam. Žido kupila bom, Pušelc povila bom, Fantic, le pridi drev po-nj!« Komaj sem cakal, da se stri mrak, Šel sem tja pod oknice stat; »Gor’ ustan’ ljubica, Glej! sveti lunica Lepše ko solnce cez dan.« Ljubica ni hot’la gori ustat’ Jn mi ni hot’la pušelca dat’. »Molci ti ljubica, Še se boš jokala, Jaz se bom fantic smejal.« »Zdaj pa adijo ljubica, Bog ti daj eno lahko noc: Bog ti daj eno lahko noc, Meni pa do vinca kljuc, Pil ga bodem celo noc.«44 Gute Nacht Liebchen sitzt im grünen Garten, Bursche läßt nicht auf sich warten. „Pflücke Blumen mir, Bind’s ein Sträußchen hier, Bin ich dir noch etwas werth!“ „Blumen hab’ ich schon gefunden, Sträußchen doch noch nie gebunden, Kauf ’ ich erst ein Band, Ist der Strauß zur Hand, Bursche hol’ ihn abend dir.“ Das es dämmert, wart’ ich bange, Lausch’ an ihrem Fenster Lange. „Heb’ dich Liebchen mein, Sieh den Mondenschein, heller noch als Tageslicht.“ Liebchen ließ sich nicht erweichen, Wollte nicht den Strauß mir reichen. „Schweig’ nur, wenn’s dich freut, Sollst noch weinen heut; Lachen wird dein Bursch dazu.“ „Werde heimwärts nun mich wenden, Möge Gott dir Schlummer senden, Wünscht’ dir gute Nacht; hab’ mir ausgedacht, Zu vertinken diese Nacht.“ Varianta ljudske pesmi »Deklica v vrticu rože sadi« (Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi II. Ljubljana, 1900–1903, 453–454, št. 2044). 219 Ni treba posebej poudarjati, da Furlani in Italijani ne pojejo nic manj kot Slovenci, vendar so bolj priljubljene pesmi iz romanskega grla. Njihovo petje je še cisto prvobitno. Enkrat jih slišimo peti tenkocutno ustvarjeno in globoko doživeto custveno pesem, ki je doma iz južne Italije, in mogoce je dokazati njeno hitro ustno širjenje vse do našega obmocja, drugic spet poulicno popevko, v kateri so novo besedilo prilagodili dobro znani melodiji. Še v zadnjem casu pri njih nastajajo pesmi izrecno domoljubne vsebine, tako na primer pesem, ki so jo v petih letih med 1882 in 1887, ko je domaci regiment št. 97 zasedel Pulj, pogosto peli naborniki ali vojaki, in vsebuje naslednji refren: Andiam tre anni a Pola Cesarju gremo služit Servir l'imperator! v Pulj za tri leta!45 Te italijanske in furlanske pesmi prodrejo tudi vse do slovenskih vasi, ki ležijo na jezikovni meji. Prava furlanska ljudska pesem kaže posebne znacilnosti. V toplih poletnih noceh se dekleta zberejo ob vodnjakih ali ozarah, nasproti njih fantje, da z izmenicnim petjem ubirajo pesmi, katerih besedila pogosto spretno improvizirajo glede na trenutne okolišcine in navzoce osebe. 45 V izv. Wir gehen dem Kaiser dienen / Nach Pola auf drei Jahr! Vsebina teh improviziranih pesmi je najveckrat eroticna, s kako dodano bodico, ki le redko ostane brez ostrega odgovora. Priljubljena snov za obdelavo je bolecina zaljubljencev ob locitvi zaradi vpoklica izbranca k služenju vojski. Tu navajamo zgled takšnega izmenicnega petja pri furlan­skem kmeckem prebivalstvu. Villotte furlane46 Lis fantatis I fantaz Dugg mi dis, che soi allegre Ma'l mio cur nissun mel viod, La passion, che io hai lal stomi, Nissun mai no me la viod. Dul di mé, dul de me vite, Dul di mé tant zovinin, Doi la muort a mé morose, Se’o tiri il numar prin! Ind'hai trattis tantis lagrimis, Che inviŕvin un mulin, La me vite si consume Comme il ueli tal lumin. Fuŕrs domŕn partis, voi vie, Poarin disfortunat: II miň cur a ti tel doni, E tu tenlu conservat. Chel ninim color di rose, Ch’al sarŕ Iontan di me, Che se lui al mi bandone, Oh, ce’ mai sarŕ di me. Fantazzinis fait crosettis, Che i fantaz s’in van soldaz Avvodaisi a zuez e gobbos, Chialzumiz e struppiaz. Se savessis, o chiars zovins, Ce che son suspirs d’amor: E si mur, si va sott tiare, E anchiamo si sint dolor. Ce suspirs di lontananze: E l’amor ce mai sarŕ: Se da te sarŕ costanze, Ca di me non manchiarŕ.47 46 V izv. Friaulische Dorfgesang. 47 Prim.: Saggio di canti popolari friulani raccolti e coordinati da Giovanni Gortani. Udine 1867, 5–9. Furlanska vaška pesem48 Dekleta Fantje Vsak mi rece, da sem vedra, Milost meni, mojemu življenju, a ne vidi mi v srce; mladost moja, reši me! bolecine mi v globini, Ce bom padel v vrstah prvi, ne opazi to gorje. dekle moja mi umre. Vse te solze pretecene, Res mogoce, da odidem, že pognale mlinsko bi kolo. oh, življenje kruto je, nemilo. Kakor olje v svetilki, Svoje ti srce zastavim, mi usahnilo življenje bo. zvesto cuvaj to vezilo. Tisti fant, rdecelicni, Zdaj se dekle ti, pokrižaj, dalec proc od mene bo! kajti fant bo zdaj soldat, Ce še on me bo zapustil, zdaj bo snubil tudi hromi, tudi slepi, kaj potem iz mene bo? ki ne more vasovat. Ko bi vedeli vi fantje, Kakšni vzdihi iz daljave! kaj nam vzdih ljubezni govori! Kaj iz ljubezni tvoje bo? Clovek umre, ga dajo v jamo, Ce zvestobo boš držala, a bol nikdar ne premini! srce moje zvesto bo. Op. v izv.: Prevedel Karl Graf Coronini. V izv.: Die Mädchen: Alles sagt mir, ich sei heiter, / Aber niemand sieht mein Herz; / Meinen Kummer tief im Innern / Niemand sieht ihn, diesen Schmerz. // All die Tränen, die ich weinte, / Trieben einer Mühle Rad. / Gleich dem Öle in der Lampe / Zehrt sich auf mein Lebenspfad. // Jener Junge, rot an Wangen, / Ferne wird er sein von mir! / Wenn auch er mich erst verlassen, / Was soll werden dann aus mir? // Wüsstet Ihr doch, teure Jungen, / Was der Liebe Seufzer spricht! / Ach, man stirbt und wird begraben, / Doch die Schmerzen sterben nicht! – Die Bursche: Mitleid mir und meinem Leben, / Mitleid, da so jung ich bin! / Ziehe ich der Zahlen erste. / Stirbt mein Liebchen, ach, dahin. // Möglich, dass ich morgen scheide, / Ach, ich ärmstes Unglückskind, / Geb' mein Herze dir zum Pfande, / Treu bewahr's als Angebind. // Macht das Kreuz jetzt, junge Mädchen, / Denn der Bursche wird Soldat, / Freit nun Lahme, freit nun Krüppel, / Freit, wer einen Höcker hat. // Welche Seufzer aus der Ferne! / Was wird aus der Liebe dein? / Willst die Treue du mir halten, / Soll sie dir gehalten sein. Ce njihova vsebina ni verska, so furlanske pesmi vecinoma grobo realisticne in pogosto polne drznih šal. Neusahljivi vir pristne ljudske poezije je vedno morje, pa naj leži v velicastnem miru, neskoncno do daljnega obzorja, kjer se združi z nebom, ali ko razburkano od viharja drznemu jadralcu grozi s pogubo na skalnatem obrežju, ki mu ga je narava postavila za mejo, ali visoko penece se buta ob obrežje na kamnitem nasipu, ki ga je cloveška roka naredila za lastno varnost. Tako naj ta opis sklenemo s pesmico, ki jo ribic iz Gradeža rad sanjaje zapoje, ko po opravljenem delu v svetli mesecni noci privesla do mesteca in misli na ljubo, ki ga caka v pristanu: Canzone gradese Lisetta guarda, bella č la luna, Argento piove sulla laguna; Non č una nuvola, quieto č il mar. Lisetta, in gondola ti voi menar? La bavisella, che va soffiando, Con quel bei viso, di quando in quando I biondi boccoli te li fa far. Lisetta, in gondola ti voi menar? Ljudska pesem iz Gradeža49 Lisetta, glej to mesecino, kako v laguni se spreminja v srebrnino; oblaka ni, na morje legel je spokoj, Lisetta, bi šla v gondolo z menoj? Ko z zahoda blaga sapica prihaja, oblicje tvoje nežno ti obdaja, ljubkuje svetlih kitk ti nežen soj. Lisetta, bi šla v gondolo z menoj? 49 V izv. Volksklied aus Grado: Lisette schau, der Mond gießt rein / Auf die Lagune Silberschein, / Es ruht die See, sein Wölkchen hier, / Fährst in der Gondel du mit mir? // Das Lüftchen, das im West ersteht, / Dein schönes Antlitz sanft umweht, / Und kost die blonden Locken dir. / Lisette, fährst du wohl mit mir? Znacilnosti ljudstva v okolici Trsta* Peter Tomasin N ajbližja okolica Trsta, njegovo obmocje ali teritorij, kakor to ime­nujemo dandanes, je bila v srednjem veku le skromno naseljena. Velik del je bil pokrit z obširnimi hrastovimi gozdovi, ki se v najstarejših obcinskih statutih mesta imenujejo farneta in so dali ime vasi Škedenj1 (Sylvula, gozdicek), vendar so bila tudi tam zemljišca in letovišca tržaških patricijskih družin, na primer Ustia na Opcinah in v Banah, Rossi v Greti, Bajardi v Kolonji in Kadinju, Rapicio v Carboli, Burlo in Leo v Proseku , Kontovelu in Barkovljah, Bonomo, Conti in Marenzi v obeh nazadnje navedenih vaseh in v Trsteniku. Ce verjamemo našemu prvemu zgodovino­piscu bratu Ireneju de Cruceju, so tržaški teritorij od 12. stoletja postopno zasedali najprej romunski begunci, ki jih imenuje Rumieri, potem pa Vendi ali Slovenci. Na splošno so bili pastirji, zato tudi ime mandriere,2 s katerim oznacujemo kmete v naši okolici in je izpeljano iz besede mandra,3 creda. * Prevod poglavja Volkscharakteristik in der Umgebung von Triest. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 10, Zweites Heft] Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien). Dunaj, 1891, 190–197. 1 V ital. Servola. 2 V slov. mandrijer, prebivalec v tržaški okolici (Pleteršnik). 3 Ital. mandria, creda; v slov. (primor.) mandrija, kmetija z gospodarskimi poslopji v zaledju Trsta; mandra (star.), prostor za živino (Pleteršnik). Število slovenskih naseljencev, ki so bili vedno podložni tržaški ob­cini in so se razporedili v že omenjenih naseljih, v Lonjeru, na Katinari, v Bazovici in Svetem Križu, je bilo še ob zacetku tega stoletja zelo majhno, kajti šele pod vladavino Jožefa II. so jim tu in tam odobrili lastne samostojne župnije, medtem ko so bili v prejšnjih casih v duhovnem pogledu odvisni od tržaškega stolnega kapitlja ali pa so zanje odprli nekaj šol, na primer v Škednju in Proseku. Ce so torej prebivalci našega državnega ozemlja zdaj tudi Slovenci in uporabljajo slovenski jezik, pa so vendarle zaradi dnevnih stikov z italijanskimi prebivalci po šegah in navadah nasploh bolj podobni Italijanom kakor Slovanom. Ponekod se sicer razlikujejo od njih; ker pa grozi nevarnost, da bodo njihove stare navade in izvirne noše v našem casu postopno izumrle, je vredno truda, da jih na tem mestu opišemo. Poglejmo si nekoliko pobliže našega rojaka ali, kakor ga navadno imenujemo, našega mandrijerja. Predvsem sta globoko v njegovem srcu zasidrani trdna vera in iskrena pobožnost. Ko v njegovi župniji zazvoni avemarija ali navcek, prekine pogovor, odloži delo; sleherni odkrije glavo in moli. Preden zjutraj odide iz hiše in ko se zabliska ali zagrmi, se pokriža, prekriža tudi kruh, preden ga zacne rezati, usta, ko zazeha, zemljo, preden po njej povlece plug. Med seboj se navadno pozdravijo s: »Hvaljen bodi, Jezus Kristus«. Gospodarje in neznance vljudno pozdravijo z besedami: »Dober dan, dober vecer, lahko noc«, vedno pa dodajo še: »Bog daj«. S skrbno posušenimi cvetlicami praznika svetega Rešnjega telesa okadi svojo hišo, brž ko se bliža neurje. Na velikonocno nedeljo ne zaužije jedi, dokler je njegov dušni pastir ne blagoslovi, in se pri spovedi vestno obtoži, ce je na nedeljo ali praznik pozabil na pridigo ali kršcanski nauk in blagoslov. Veliko da na splošno cerkveno zapoved in tako je vcasih njegov dušni pastir, ki ga navadno nagovarja z »gospod«, po pridigi ali kršcanskem nauku prisiljen zmoliti nešteto ocenašev in avemarij, prošenj, za razlicne ljudi in iz razlicnih razlogov. Poglavar družine je najvišji gospodar v družini, žena ga pozna le pod imenom »gospod, gospodar«. Ce sta bila brat ali sestra krstna botra njegovemu otroku, ce sta prevzela botrovo nalogo pri birmi ali sta bila njegovi porocni prici (compari de San Zuane),4 potem si ju ne upa vec nagovoriti s »ti«. Ne poklice ju vec z njunimi imeni. Ne pozdravi ju vec z besedama: brat, sestra. Nagovarja ju z »vi, on, ona«, imenuje ju: »boter, botra, compare, comare«. Vlada patriarhalna navada, da prvorojeni sin po ocetovi smrti dobi vse premoženje. Drugi sinovi in hcere so izplacani, dobijo doto. Ce v ne­deljo obišce osterio,5 mora prej k prvi jutranji ali popoldanski maši. Ce se poroci, morajo to izvedeti njegovi gospodarji, delodajalci, stranke in znanci v mestu. Nevesta jim v veliki košari razkaže »buzolai«6 in konfete, da bi dobila darila. Na porocni dan je navzoc pri maši, ženin in nevesta, pomocniki, sorodniki in spremstvo se udeležijo darovanja. Ce umre kdo od njegovih najdražjih, ga sam oblece; pospremi ga do groba in v zemljo skupaj z njim zakoplje majhne vošcene svece, ki so bile prižgane v cerkvi med blagoslovom pokojnega. V nobeni hiši ne sme manjkati blagoslovljena voda velikonocne in bin-koštne sobote. Na slednjo mu njegov dušni pastir blagoslovi vse premoženje, tudi kadilo in kredo. S kadilom potem okadi stanovanje, s kredo napiše na vhodna vrata letnico in zacetnice imen svetih treh kraljev ter vmes nariše križce G + M + B (Gašper, Miha in Boltežar). Vse to pa ne brez smisla in pomena. Z zažiganjem kadila izraža prošnjo: naj Bog tako napolni njegovo bivališce z milostjo in blagoslovom, kakor ga kadilo napolni s prijetnim vonjem. Letnico napišejo, da bi bilo prihodnje leto v vsakem pogledu srec­no. Križci in crke izražajo prošnjo: naj Bog po zaslugah Jezusa Kristusa in priprošnjah svetih treh kraljev obvaruje stanovalce pred vsemi nesrecami. 4 Botra sv. Janeza Krstnika. 5 Gostilna, gostišce. 6 Kolac z luknjo v sredini, v obliki obrockov. Mandrijer (Ludwig Passini) Pobožno se udeležuje prošnjih procesij – saj so vendar pomembne za uspevanje njegovih poljšcin in trte in za bogato letino. Za vse svete njegov dušni pastir blagoslovi grobove njegovih najdražjih in se obcasno odpravi tudi na romanje »na sveto goro« pri Gorici ali celo v Barbano. Natanko pozna posamicne zapovedane praznike, zlasti sveto Rešnje telo in veliko gospo, veliko ženo in mater – Marijino vnebovzetje. Pri tem mu namrec pomagata mala pratika in zdaj še koledar družbe svetega Mohorja, Mohorjev koledar. Ko se znoci in zazvonijo zvonovi v cast svetemu Florijanu, zavetniku pred požarom, svojo hišo priporoci Gospodu. Vsako leto, ko se približuje velika noc, gre h kršcanskemu nauku, in povrne z darilom spovedni listek, ki ga prejme od svojega dušnega pastirja. Naš mandrijer je tudi skromen clovek. Ne pritožuje se, cetudi je njegova postelja preprosta slamnjaca – kajti vzmetnice ne pozna. Tudi pri hrani ni ravno izbircen. Med tednom je zadovoljen z joto, fižolovo juho s kislim zeljem, z nekaj krompirja ali s polento, ko mu njegov koledar kaže zapovedane praznike, si lahko privošci kaj boljšega: ob krstu, poroki, na božic, veliko noc, sveto Rešnje telo, žegnanje in na martinovo. Ni zelo zgovoren in le redko preklinja. Kadar to stori, rad verjame, da se potem zacne pripravljati nevihta ali toca. Toda to se zgodi le v navalu jeze, med prepirom ali ce njegovi glavi zagospodari vino. Ceprav je ponosen na svojo telesno moc, pa jo izrabi kvecjemu za porcijo batin – izjemno redko namrec zagreši zlocin. Ker je praznoveren, pripisuje nocno tesnobo mori in je preprican o obstoju coprnic, ki se po njegovem mnenju dobivajo v štirih kvaternih tednih na hudicevem plesu in naj bi imele celo pomagace in pomagacke. Slednje, držec se za roke, vadijo »slabo, hudo oko«, hudoben pogled, s katerim lahko škodujejo ljudem, živalim, vrtovom in poljšcinam. Zato ima pri sebi domnevno protisredstvo v obliki amuleta. Ali pa vsaj, v sili celo na skrivaj, s prsti stran od sebe zariše rog.7 Pomagalo naj bi mu tudi nekaj kadila ali voska velikonocne svece in velikonocnega triangla,8 nekdaj pa so verjeli, da je posebej ucinkovito, ce stare ženske blagoslovijo zacoprano osebo in predmete, ki jih je uporabljala. Pravi mandrijer pozna le malo zabave. Pri njih je – tako kot pri Nemcih, o cemer v knjigi De ritu ignis in natali sancti Joannis accensi 9 (Dunaj 1759) piše J. Kautz – , v navadi, da 23. junija, na predvecer praznika svetega Janeza Krstnika, zanetijo kresove in skacejo ceznje. V predmestnih cetrtih Rena nuova in Pegolotta pa to zabavo kot tudi spušcanje balonov policija prepoveduje. Mandrijer noce niti slišati o pitju piva, je pa dober poznavalec vina in zelo dobro razlikuje veselje po pitju, »dobro voljo«, in pijanost, »pijan biti«. Za dobro vino ima tudi imena: teran, refošk, merzamin, mašcena, muškat. Ce pa za spremembo zavijemo v gostilno ali žganjarno, v liquorerio10 ali petesserio,11 na žalost med »negri« ali »divjimi«, ki s kajenjem, preklinjanjem in igranjem zapravljajo denar, medtem ko doma uboga družina trpi lakoto, zelo pogosto srecamo tudi mandrijerje. Toda odvrnimo pogled od te motne slike in ga namenimo pomladnim radostim, ki so dane tudi mandrijerju. To so predvsem »sagre«, cerkveni prazniki, navadno se praznujejo na nedeljo v oktavi zavetnika dolocenega praznika; ponujajo mu najboljšo priložnost, da se napleše, pogosto poveseli do razposajenosti, proti kateri se upraviceno borijo dušni pastirji. Na dolo-ceno nedeljo se torej že okrog poldneva zacnejo potepati naokoli z glasbo in da bi dobili denarno darilo, igrajo pred hišami veljakov: krajevnega dušnega pastirja, župana in bogatih kmetov, ter od treh do pozno v noc pojejo, razgrajajo, pijejo in ropotajo po plesišcu. 7 Povezano z ljudskim verjetjem, da si hudi duh na rogu spraska dušo. 8 V izv. Ostertriangel, tj. liturgicni trikotnik s svecami, ki so ga v cerkvah obesili v svetem veliko- nocnem tednu, v navadi do druge polovice 20. stoletja (za pojasnilo se zahvaljujemo furlanskemu etnomuzikologu, prof. Robertu Frisanu). 9 »O obredu ognja ob rojstvu sv. Janeza«. 10 Prodajalna likerjev. 11 Pivnica. Mandrijerka (Ludwig Passini) Za konec naj še pripomnimo, da se tudi mladi mandrijer po nedelj-ski in praznicni maši s svojo Juzo (Marijo) in Juzko (Maricko)12 pokaže na korzu, tako kakor nemalo tržaških fantov in deklet ob nedeljah in praznikih hodi na tako imenovani »liston«13 – to pomeni, da se od dvanajstih do dveh popoldan sprehajajo gor in dol po korzu, da bi zbujali obcudovanje do sebe in svojih oblek. Nekdaj je bila mandrijerjeva noša resnicno lepa in slikovita. Na dolgem telovniku so nosili velike visece srebrne gumbe, kratke, ob kolenu odprte crne hlace in kratek oprijet enakobarven suknjic. Poleti so pokrili glavo s klobukom s širokimi krajevci, pozimi z dragoceno kapo iz bobrovega kožuha v obliki naslanjaca, zato so jih posmehljivo imenova­li »caregon« (naslanjac), navadno jo je vnuk podedoval od starega oceta. Ženske, Juze, Juzke, so nosile široka krila s pisanim obšivom, kratko, težko sukneno jopo, in si pokrile glavo z belo, z dragocenimi cipkami okrašeno platneno ruto, ki se na hrbtu spušca dalec navzdol. Bili so varcni, pošteni, pobožni, vrli, delovni podeželani. Toda tempora mutantur! Žal vse, kar smo povedali o prebivalcih okolice Trsta, na splošno pripada preteklosti. Mladi mandrijerji in Juzke se dandanes oblacijo že kakor mešcani. Okolišcina, da mandrijer najveckrat ne zaprosi za roko dekleta iz svoje vasi, temvec iz tujine, je precej prispevala k temu, da so stare šege in navade kmetov zatonile v pozabo. Zemljiška posest ni vec tako lepo obdelana in ne daje tega, kar bi pricakovali. Niso vec custveno navezani na domovino, sicer je v današnjem casu ne bi zapušcali z neodpustljivo lahkomiselnostjo in s takšno otroško nepremišljenostjo prodajali svojega ubornega imetja, da bi v daljni neznani 12 Pomanjševalnici od Ivana/ Giovanna in Marija/Maria. 13 Sprehajališce, promenada, sprehod. Braziliji kot priseljenci iskali svojo sreco ali, bolje, nesreco. Ce izvzamemo morda vas Škedenj, so med mladimi mandrijerji, ki so ostali, kmetje prav redki. Vecina jih dela v Trstu – kot zidarji, kamnoseki, tlakovalci cestnega tlaka, celo kot fakini.14 Vdajajo se pijaci in igram, medtem ko so Juze in Juzke v našem mestu prodajalke cvetlic ali nam služijo kot perice in nas oskrbujejo z mlekom in zelenjavo. 14 Iz ital. facchino, nosac, težak. Ljudsko življenje Slovanov v Istri* Alois Spincic I strski Slovani so povecini Hrvati, ki na vzhodu mejijo na rodovne tovariše v sosednjih provincah; v severozahodnem delu Istre pa živijo sorodni Slovenci, ki mejijo na svoje brate na Kranjskem, Goriškem in Tržaškem. Obe plemeni, Hrvati in Slovenci, živijo v vaseh in zaselkih v raztre­seno stojecih hišah. V mestih na zahodnem obrežju jih najdemo le malo, vec jih je v mestih srednje Istre; v vzhodnem delu province pa v mestih in trgih tvorijo vecino prebivalstva. Takšna naselitev izvira že iz casa nji­hovega poseljevanja Istre. Imamo dve veliki priseljevanji. V casu splošne selitve narodov v Evropi v prvi polovici 6. stoletja so se Hrvati in Slovenci, katerih prva evropska domovina je bila za Karpati, selili proti jugovzhodu, preckali so Karpate in Donavo, se naselili v Podravju in Posavju, prišli do vzhodnega obrežja Jadranskega morja in se tam ustalili že v prvih dese­tletjih 7. stoletja. Tako so torej v Istro, kakor tudi na Goriško in Tržaško, prihajali deloma z vzhoda, deloma s severa. Število prvotnih prebivalcev * Prevod poglavja Volksleben der Slaven in Istrien. Iz: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 10, Zweites Heft] Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien). Dunaj, 1891, 208–230. dežele se je postopno zelo zmanjšalo deloma zaradi preganjanja kristjanov, najvec pa zaradi politicnih nemirov, ki jih je sprožila selitev narodov. Stari prebivalci Istre so ostali skoraj izkljucno v mestih zahodnega obrežja, kamor so pribežali tudi prebivalci iz notranjosti province, medtem ko so Hrvati in Slovenci zasedli preostalo deželo. Prvotni mešcani še dandanes Slovane radi imenujejo »Schiavi«,1 medtem ko slednji nje imenujejo »Latinci«.2 Kakor pravi Prokopij,3 je bila ureditev starih Slovanov demokraticna; cesar Mavricij omenja, da so cenili svobodo, obdelovali polja in stanovali v majhnih, slabo zaprtih in raztresenih, pritlicnih ali enonadstropnih hišah s kamnitimi zunanjimi stopnicami, navadno so imele le eno sobo in v Istri jih lahko vidimo še danes. Zbirali so se le na posvetih, ob bogoslužju ali za obrambo na gradovih, ki so najveckrat stali na vzpetinah. Posamicne družine v ožjem pomenu besede so scasoma zrasle v vecje družine, v tako imenovane hišne skupnosti (zadruge). Iz njih so se razvile sorodstvene skupnosti (bratstva), ki so spet tvorile vecje plemenske skupnosti. Na ta nacin so nastali skupki hiš, vasi in županije (današnje davcne obcine) z županom in podžupanom,4 svoje ime pa so dobili po ustanovitelju prve hišne skupnosti. V gradovih se je postopno naseljevala posvetna in cerkvena gosposka; pridružili so se jim še marsikateri drugi in tako je nastalo tako imenovano mestno prebivalstvo, ki se je scasoma in zaradi politicnih razmer jeziku okoliškega ljudstva odtujilo vsaj do te mere, da je poleg tega jezika razumelo še drugega in ga tudi pogosteje uporabljalo. 1 Iz lat. sclavus, suženj; enako v bizant. gr. sklavos. 2 V izv. Latiner. 3 Prokopij iz Cezareje je bil glavni zgodovinopisec cesarja Justinijana. Živel je v prvi polovici 6. stoletja. 4 V izv. župan und podžup. Hrvatih, ki so se naselili v tej deželi v 16. in 17. stoletju, v casu, ko je bila Istra deloma izpraznjena. Številne vojne Beneške republike proti posamic­nim mestom in deloma med Genovo in Benetkami ter kužne bolezni, ki so prišle z beneškim trgovanjem z vzhoda in so v 15., 16. in 17. stoletju silno pustošile, so skoraj unicile prebivalce Umaga, Novigrada, Poreca, Pulja5 in V izv. Umago, Cittanova, Parenzo, Pola. sosednjih vasi. Zaradi tega je vlada Beneške republike povabila vecinoma Hrvate iz Dalmacije, Bosne in Hercegovine, deloma tudi prebivalce pazinske grofije, da se pod dolocenimi pogoji naselijo na ta zapušcena obmocja, za kar so bili izredno pripravljeni zlasti Hrvati, saj so v njihovih domovališcih nanje pritiskali Turki. V izpraznjenih delih Istre so osnovali in obnovili vasi in dali mestom novo življenje. Tedanji in poznejši »provveditori«6 jih hvalijo kot miroljubne, zveste, zmerne, zlasti pa kot pridne, marljive in spretne poljedelce. Ne dosti prej kot nazadnje omenjeni Hrvati se je iz svoje domovine – med morjem, reko Uno in reko Vrbas, po Velebitu in v gorovja, ki se razprostirajo severno in južno od tod – na istrski Kras priselilo ljudstvo, ki so ga domacini poimenovali »Cici« (verjetno po besedi »cica« = bratra­nec, po drugih = stric, s katerim se pozdravijo), ne glede na to, ali so bili Hrvati ali z njimi priseljeni Romuni. Domnevno so v nekaterih vaseh našli ostanke starega rimskega ali romanskega prebivalstva. Na Krasu danes samo še prebivalci vasi Žejane, poznani pod imenom »Ciribirci«, v svojih hišah še uporabljalo »romunski« (ciribirski) jezik, ki vsebuje vec kot tretjino hrvaških besed, medtem ko sicer prav dobro govorijo hrvaško. »Cici« iz drugih istrskih vasi ciribirskega jezika niti ne razumejo in uporabljajo zgolj hrvaškega. Le v njihovem jeziku je še opaziti nekakšno mešanico z romanskim plemenom. Podobno je z »Romuni« ob zahodnem vznožju Ucke (Monte Maggiore), ki sami sebe imenujejo »Vlahi«, njihovi sosedje pa jim pravijo »Ciribirci«, ti so se, pomešani s Hrvati, priselili iz Dalmacije in njihovi priimki so skoraj izkljucno hrvaški, kakor v Žejanah. Živijo v vaseh Šušnjevica, Nova vas, Brdo in Grobnik, kjer doma, zlasti z otroki, ki na splošno s sedmimi Upravitelji, nadzorniki. Ovcji pastir z obmocja Vodnjana (Paul Joanowits) leti že znajo tudi hrvaško, še bolj kakor v Žejanah govori­jo pomešan »romanski« jezik (sami pravijo: mi govorimo vlaški) in poleg tega uporablja­jo samo hrvaškega. V svojem vlaškem jeziku sploh nimajo izrazov za abstraktne pojme; pojejo samo hrvaške ljudske pesmi in že za število osem in devet imajo hrvaško oznako (osam, devet). Nacin življenja, zaposlitev, noša (celo imena za razlicne obleke), šege in navade Ciribircev, tako v Žejanah kot v Šušnjevici, Novi vasi, Brdu in Grobniku, so enaki ali podobni hrvaškim, ki jih obdajajo. Naslednji opis se zato nanaša tudi nanje. Še dandanes se Hrvati in Slovenci, potomci tako prvih kot tudi drugih priseljencev, ukvarjajo vecinoma s poljedelstvom. Moški, stari in mladi, in vecina žensk so tako rekoc nerazdružljivo povezani s poljem. Pogosto jedo na polju in potem še kako urici pocivajo, pozimi na soncu, poleti v senci. Delo na polju radi spremljajo zdaj z vedrim, zdaj z otožnim napevom. Poleg poljedelstva je najpomembnejša zaposlitev istrskih Slovanov nasploh ovcereja in malodane izkljucna tistih, ki živijo na zahodnem delu polotoka. Povsod po vsem cicovskem obmocju vse do Premanture, od Savudrije do Snežnika7 in na otokih srecamo istrske pastirje z opankami in ozkimi suknenimi hlacami, dolgim volnenim brezrokavnikom (krožat 8), z istrsko cepico ali klobukom na glavi, z narodno dvojno pišcalko (blizni, dvojnice) v ustih, s katero na svojevrsten nacin izrazijo vesele in žalostne obcutke, zabavajo sebe in svojo vdano družbo, credo in psa ovcarja. Ko hribe pokrije sneg, se pastirji s credo spustijo do morskega obrežja in se tam zadržijo vso zimo. Slovani zahodne Istre se obrti oprimejo le v skrajni sili; tuji obrtniki jim gradijo hiše in hleve, izdelajo nekaj malega hišne opreme in potrebno posodo, obutev in obleko. Ženske so pridne delavke, saj ne le pomagajo moškim na polju in travniku, pripravljajo jedi in poskrbijo za hišna opravila, temvec od rane mladosti pripravljajo vse potrebno za izdelavo lanenih in volnenih moških in ženskih oblacil. Obleka skoraj vseh Slovanov istrskega polotoka je bila pred nekaj desetletji in je še danes v odrocnih vaseh zahodne Istre in pri Cicih iz­delana iz domacega platna ali volnenega sukna. Vsa vrhnja oblacila so ob nedeljah in praznikih iz volnenega sukna, tako moška – bele, do gležnjev segajoce hlace, temen telovnik, temen dolg suknjic brez rokavov, temen 7 V izv. Promontore, Salvore, Schneeberg. 8 Moški brezrokavnik iz volnenega sukna, razširjen v Istri. kratek suknjic z rokavi, tu in tam bele pumparice in crne gamaše – kakor tudi ženska – jecerma,9 gosto vezeno, dežnemu plašcu podobno oblacilo s pasom z medeninastimi gumbi. Kmetica iz Martinšcice na Cresu na praznicni dan in kmet z otoka Krka (Paul Joanowits) Jecerma ali cerma, acerma je dolg volnen ženski brezrokavnik na preklop. Nosile so ga žene v vaseh južne Istre. Nacin življenja na otokih živecih Hrvatov se od opisanega razlocuje le toliko, kolikor je tam poleg pridnih poljedelcev tudi precej mornarjev in ribicev, in da ženske, zlasti s Cresa,10 ovcje volne ne pripravljajo toliko za sukno, temvec jo vedno porabijo za pletenje nogavic in jop, tako za lastne potrebe kot tudi za prodajo. Tako moški kakor ženske na otoku Krku11 nosijo obleke iz domacega platna, vrhnja oblacila so crne barve. Pri mo-ških so pogosti še široke hlace in kratek, ozek rjav suknjic. Ženske nosijo krila in životce, na glavi pa klobuk s širokimi robovi. Na otoku Cresu je noša drugacna, v nekaterih krajih je zlasti ženska prav slikovita. Prebivalka Cresa v venec spletene lase poveže z rdeco naglavno ruto; nosi belo srajco z vezeno obrobo na rokavih, ceznjo rdec telovnik in kratko pisano srajco, okrog vratu tri do štiri nize biserov, na prsih pa šopek rožmarina. Podobne dejavnosti kot pri otocanih je opaziti pri prebivalcih vzhodne­ga obrežja istrskega polotoka, v Brsecu, Mošcenicah, Lovranu in Veprincu, kjer ženske obdelujejo polje, pripravljajo in porabljajo volno, medtem ko se moški vecinoma podajo na morje. Od Voloska12 do Opatije so bili nekdaj skoraj vsi izkljucno mornarji; tako je vecinoma še danes, drugi pa si služijo vsakdanji kruh na drug nacin. Med istrskimi Hrvati je najvec obrtnikov v Kastvu. Vendar to ni njihova edina zaposlitev, skoraj vedno so tudi poljedel­ ci. Seveda so tla, kjer izkoristijo tako rekoc vsako ped zemlje, sicer dobro obdelana, vendar kamnita in tako skopo odmerjena, da pridelek zadošca komaj za pol leta, in se morajo zaradi tega ukvarjati tudi z obrtjo. Zaradi pridnosti in poštenosti so povsod priljubljeni; mnogi se udinjajo kot sodarji, ki v Volosku natovarjajo ladje z vinskimi sodi in jih razvažajo v razlicne dele zahodne Istre in v Dalmacijo. Doma opravljajo najtežja poljska dela in lažja prepušcajo ženam in hceram, ki po eni strani po pridnosti celo prekašajo moške, po drugi strani pa so ob nedeljah in praznikih oblecene tako mestno, da v njih skoraj ne spoznamo delavk in prenašalk tovorov. 10 V izv. Cherso. 11 V izv. Veglia. 12 V izv. Voloska. Tudi prebivalci kraškega dela, tako imenovani Cici, so iz istega razlo­ga odvisni od drugih virov zaslužka. Medtem ko ženske obdelujejo redke doline, so moški ovcji pastirji ali oglarji v ostankih gozdov. Oglje prodajajo v mestih, predvsem v Trstu in na Reki. Z vrecami oglja obložene mule gonijo štiri do šest, tudi osem ur. Zaradi pomanjkanja lesa so v zadnjih desetletjih zaceli trgovati s kisom v bližnjih in daljnih provincah monarhije, celo vse do Nemcije. Cic na trgu vodi mulo (Paul Joanowits) Tu je treba omeniti še slovenske Šavrinke iz sodnih okrajev Piran in Koper ter prebivalke iz okolice Trsta. Vsak dan jih lahko vidimo v Piranu in Bujah, najvec pa v Kopru in Trstu. Gospodinja, ki ne gre rada ali ne gre vsak dan na tržnico, velja za nemarno. Šavrinka vstane že ob treh ali štirih, da se s svojim blagom – sadjem, drvmi, mlekom in kruhom – , ki ga naprti oslu ali sami sebi, odpravi na pogosto vec ur dolgo pot. Najveckrat se vrne pozno in potem globoko v noc pripravlja za naslednji dan, naredi droži in spece kruh, da bo ja vstala dovolj zgodaj in odšla na pot. Zaradi te njihove nikakor ne tradicionalne zaposlitve nosijo posebna lahka oblacila in se po tem razlikujejo od drugih Istrank, ceprav pri starejših ženskah še vedno lahko vidimo volnene jecerme. Preidimo zdaj k življenju istrskih Slovanov ob nedeljah in praznikih, ob romanjih in drugih slovesnostih. Ceprav ima vecina dalec do cerkve, vendarle vsako nedeljo in na praznik odidejo k maši. Iz razpršenih zaselkov hitijo k župnijski cerkvi cisti in urejeni, kolikor mogoce lepo obleceni, s šopki na prsih, na kapi ali v roki. Tako moški kakor ženske se pred bogoslužjem in po njem pozdravijo z besedami ali (posebno v južni Istri) tudi z rokovanjem in poljubom. V cerkvi so zbrano navzoci pri bogoslužju, s posebnim zado­voljstvom poslušajo berilo in evangelij, na nekaterih obmocjih tudi vse, kar duhovnik »po prastari navadi« zapoje v staroslovanskem oziroma hrvaškem jeziku; pozorno prisluhnejo pridigi, ki je za mnoge, posebej za priletne, skoraj edina duhovna hrana. Tisti, ki ne znajo brati, v cerkvi v roki držijo rožni venec. Ce so se naucili brati, najveckrat vzamejo molitvenik »Otce budi volja tvoja«, ki ga je izdal škof Jurij Dobrila. Zdajšnja mladina bi se sramovala, ce ne bi imela tega molitvenika. Na neki nacin, cetudi mehansko, se toliko naucijo branja, da lahko sodelujejo v cerkvi. Le eno dekle, ki zna brati, je dovolj za vso vas, da se ob nedeljah od nje ucijo tudi drugi. Po dopoldanski maši moški ostanejo pred cerkvijo ali se zberejo na kakem drugem kraju, da bi slišali klic, namrec razglase posvetnih oblasti o razmejitvi gozdov, pregledu rekrutov in sploh vsem, kar spada k obveznosti do obcine. To je potem glavni predmet pogovora, preudarjanja in razlag, med prizadetimi prebivalci vcasih tudi prepira. Mnogi se vrnejo domov, da se popoldne znova prikažejo pri blagoslovu ali vecernici. Tisti iz oddaljenej­ših krajev ostanejo, navadno si na javnem prostoru pod lipo pripovedujejo prigode in nezgode ter izvedo dnevne novice iz ust kakega mešcana; mo-rebiti izkoristijo cas za opravke pri župniku, pri posvetni oblasti, ce je v tem kraju, ali za zasebne posle. Nekateri gredo v gostilno in pricakajo tam celo vecernico. Tu in tam je navada, da popoldne balinajo, z italijanskimi kartami igrajo »briškolo« ali »tresette«13 ali zaplešejo. Radovedni se zberejo v citaonici14 ali pri tistih, ki berejo »Našo slogo«, casopis za istrske Hrvate, ki izhaja v Trstu, ali »Edinost«, ki ga za Slovence prav tako urejajo v Trstu. V citalnico pride tudi veliko rojakov, bodisi da bi poslušali lepo pesem, deklamacijo ali govor, nasploh da bi si vzgojili srce in obogatili znanje, pa tudi zaradi zabave. Z nedeljami so pogosto povezani žegnanja15 in letni sejmi. Takrat pridejo trgovci iz bližnjih in daljnih mest; domacini se zlivajo z vseh strani, da bi kaj kupili ali prodali; mnogi tudi, da bi bili navzoci pri bogoslužju ali da bi si ogledali tržnico, srecali sorodnike, pozdravili prijatelje in znance in z njimi izpraznili kozarec na svoje in njihovo zdravje, pokramljali in prepevali dvoglasne junaške pesmi (bugarija). Za mlade pa je glavna zabava ples, brez katerega si žegnanja ali letnega sejma ne morejo predstavljati. Navadno plešejo na prostem, in sicer najpogosteje priljubljen hrvaški na­rodni ples »kolo«, pri cemer glasbeniki igrajo na višje, drugi pa na nižje uglašen, klarinetu podoben inštrument (sopila16) ali na meh;17 tu in tam lahko vidimo tudi že violino. Par se enkrat vrti na mestu, drugic plesalec prime plesalkino desnico in jo zasuka v levo; enkrat plešejo posamic, da se potem spet združijo v par ali vec parov ali pa vsi oblikujejo krog. Poleg »kola« ponekod plešejo tudi polko in valcek. Praviloma plešejo le podnevi, saj mora biti ženska mladina zvecer doma, vcasih pa tudi v noc, vecinoma pod kako streho. 13 Ena najbolj priljubljenih italijanskih iger s kartami v tistem casu, v Istri im. trešet. 14 Citalnica, bralno društvo. 15 Na obravnavanem obmocju im. opasilo, šagra. Po maši ponujajo jedi in pijaco. Na prostem pecejo cele koštrune, prodajajo kruh, sadje, slašcice, tocijo vino; v krogu posedejo na tla, brez vilic in noža uživajo pecenega koštruna s kruhom, pijejo vino iz skupnega vrca, ki si ga podajajo iz rok v roke. Ce se jim kdo na novo pridruži, pijejo na njegovo zdravje in mu izrocijo vrc, ki ga ta potem hvaležno postavi nazaj v krog. Tudi posamicne skupine se pozdravljajo z izmenjavo vrcev. Mladina le kratek cas ostane v teh skupinah, glasba jih povlece v plesni krog. Zabava postaja vse živahnejša, vesele pesmi in bugarije18 zadonijo z vseh strani. Marsikatera navada teh Slovanov je povezana s kroženjem cerkvenih praznikov, kakor tudi s podelitvijo in prejemom svetih zakramentov. V adventnem casu gredo zelo radi k roratam (zornice).19 Kakor pri drugih kršcanskih ljudstvih je tudi pri njih najvecji praznik praznovanje Kristusovega rojstva (božic), božicni praznik. Priprave nanj se zacnejo že vec dni prej. Šivajo, pomivajo, pripravljajo obleko in perilo, pocistijo hišo in dvorišce ter poskrbijo za boljšo in obilnejšo hrano. Najmarljiveje delajo na božicni vecer. 16 Sopela ali roženice, leseno pihalo z dvojnim trsnim jezickom. 17 V Istri im. mih, istrske dude. 18 Bugarija, hrvaško ljudsko brenkalo, srednje velika tamburica. 19 Zgodnje jutranje maše v adventu, im. tudi svitnice, v cast Mariji. Simbolizirajo budnost vernikov v casu priprav na božic in adventno odrekanje oz. post od številnih dejavnosti, tudi spanja. Kmetica z obmocja Kopra s košaro in posodo za mleko (Paul Joanowits) Pred soncnim vzhodom okrasijo hišo in dvorišce z lovorovimi ali oljcnimi vejicami ali nasploh z necim zelenim, kajti menijo, da to varuje pred stre-lo. Ta šega in poimenovanje božicnega vecera, badnjak iz bdjeti-vigilare,20 bi utegnila izvirati še iz poganstva. Sonce, ki so ga stari Slovani castili po 20 Ital. vigilare, bdeti. božje, se na ta dan tako rekoc prebudi iz sna in dan zacne rasti. Oce sonca pa je bil Perun, bog groma. Temu bogu, ki ga vsaj zdaj v ljudskih pesmih zamenjujejo s svetim Elijo, je bil posvecen hrast, in še danes se je ohranila navada, da na božicni vecer na ognjišce položijo veliko hrastovo poleno (božicnjak ali badnjak) in ga zanetijo za pripravo vecerje. Potem gori ali tli vso noc, ves naslednji dan, v mnogih krajih ga tlecega celo skušajo ohraniti polnih osem dni. »Badnjaku« vsi, vsak družinski clan, darujejo vse, kar pride na mizo na božicni vecer, medtem ko drug drugemu prigovarjajo: »daj mu, daj«. Pred vecerjo in po njej na poti v cerkev in nazaj streljajo s pištolami. Okrog hrastovega polena, gorecega na ognjišcu, starega poganskega žrtvenika, kuhajo, cvrejo in pecejo; tudi kadar je na voljo vec stanovanjskih prostorov, se vsi, ki živijo v hiši, zberejo k skupni molitvi ob ognjišcu ali v njegovi neposredni bližini, vsekakor pa v kuhinji; nato obilno jedo, saj so se ves dan postili. Na sredini mize leži hlebec kruha, v katerega so vtaknjene tri svecke, ki gorijo do poznega vecera ali vso noc. Ta poprtnik21 (didnjak), kakor ga imenujejo, shranijo in ga po drobtinicah dajejo ovcam in kravam, ko povržejo ali telijo ali ce zbolijo. Po jedi pojejo: »Brezmadežna Devica Marija je rodila nebeškega kralja«, mladi pa uprizorijo znacilne božicne igre. Oblikujejo majhne moknate hiške in v eno od njih skrijejo kovanec. Tisti, ki ugane pravo hišico, dobi tudi kovanec. Na božicni dan jedo obil­neje in bolje in velja šega, da ne obiskujejo niti sorodnikov niti sosedov, to naredijo v naslednjih dneh. Na praznicni dan opoldne pa kot gostja k svojim staršem pride z možem in morebitnimi otroki porocena hci, ki ne živi vec doma, potem ko je na božicni vecer materi prinesla boljši, ocetu pa navaden hlebec kruha, seveda kolikor mogoce velik. 21 V izv. Ahnenbrod. Med božicnimi dnevi, zlasti na dan svetega Štefana in svetih treh kraljev, prirejajo »kolede«. Ena ali vec skupin, vecinoma odrasla mladina, tu in tam tudi moški, hodijo po vasi od hiše do hiše in pred vsakimi vrati zapojejo božicno pesem, za kar jih bogato obdarijo in jim postrežejo z vi-nom. Eden od pevcev se zahvali in zaželi družini bogato vinsko in oljcno bero in sploh obilo plodov in trajno sreco. Drugi pospremijo njegov govor s »Tako bodi!«22 Nekaj podobnega pocnejo na novoletni dan tudi otroci. V jabolko, v katerem so krajcar ali kovanci za deset krajcarjev, vtaknejo rožmarinovo vejico in z njim hodijo od hiše do hiše, želijo sreco in prosijo za darove. Na dan nedolžnih otrok ponekod pošljejo otroke v vinograde, kjer s šibami tolcejo po trti in zraven pojejo: »Rodi, rodi, lepa trta, drugace te obglavim.« Na dan svetih treh kraljev duhovnik poškropi vse, še tako raztresene hiše v svoji fari z blagoslovljeno vodo, za kar prejme darila. Sicer pa na ta dan skuša vsaka hiša dobiti blagoslovljeno vodo in v nekaterih krajih družinski poglavar z njo poškropi hišo, hlev in polje. Preostanek vode skrbno shranijo, da ga ob priložnosti uporabijo za bolnike ali umrle. Star praznik, ki ni povezan z nobenim kršcanskim praznovanjem, je pust (poklade, pust), ki ga bolj ali manj praznujejo po vsej Istri, vcasih kar pretirano. Na pustni ponedeljek gredo skoz vasi skupine moških plesalcev, nekateri lepo maskirani, drugi iznakaženi, z rogovi na glavi ali s tri do štiri kilograme težkimi zvonci okrog pasu, zato jih imenujejo zvoncarji (zvoncari), v eni roki imajo robato palico, v drugi vrecko pepela. Plešejo, uganjajo norcije, se ravsajo z grucami, ki jih srecajo, s pepelom obsipa­vajo ženske in pred njimi bežece otroke. Eden od njih navadno vlece v grde cunje oblecen cloveku podoben stvor – pusta, ki ga naslednji dan ali 22 V izv. »Tako budi!«. na pepelnicno sredo pokopljejo ali sežgejo. (Okrog Gorice in Zagreba ga vržejo v vodo.) Tudi to je verjetno poganskega izvira in spominja na nek­danji pokop, sežig ali utopitev Morane ali More, boginje noci, teme, zime in smrti,23 ki še dandanes živi med ljudstvom kot tista, ki ponoci sedi na ljudeh, pritiska nanje, jih davi in pije njihovo kri, in njen pomocnik Mrak staršem prinaša ob mraku ukradene majhne otroke. Moci te boginje zacnejo pojemati že na božicni vecer, luc in sonce pa prevladata v spomladanskem enakonocju, ki je približno ob koncu pusta. Na nekaterih obmocjih, zlasti pri »Romunih« na zahodnem vznožju gore Ucka, praznujejo konec zime na polovici postnega casa, poznanega pod imenom »pilibaba«. Posta se strogo držijo. Mnogi od Glorie in excelsis 24 na veliki ce-trtek do Glorie in excelsis na veliko soboto ne zaužijejo prav nicesar ali se zadovoljijo s postom ob vodi in kruhu. Ko na veliko soboto zazvonijo zvonovi, tisti, ki niso pri maši, odložijo vsako delo in pohitijo k najbližji vodi, da si umijejo obraz. »Sonce ogreje in nam spere grehe«, pravi ljudska pesem, in kar je bilo nekoc sonce, je zdaj praznik vstajenja (uskrs). Ves veliki teden vidimo v cerkvi številne pobožneže, zlasti pri petju pasijona (muka), ki poteka v ljudskem jeziku, pri jutranjicah (jutrnje) in vecernicah (vecrnje), v zadnjih treh dneh pa pred svetim grobom. Pred veliko nocjo se vsi odrasli spovejo. Na vstajenje je praviloma zgodaj zjutraj videti zlasti veliko deklet in fantov, okrašenih s cvetlicami. Po službi božji je posvetitev 23 Morena, Marena je v slovenskem izrocilu poosebljala zimo. Na jurjevo so jo v podobi suhe (pogosto brezove) veje vrgli v vodo in s tem simbolicno pripeljali pomlad v deželo. Ime izvira iz praslovanskega korena »mar«, ki oznacuje smrt in bolezen, in tudi iz indoevropskega korena »mer«, ki pomeni umreti, od tod tudi latinsko »mors«. Izraz »mora« je izpeljan iz istega korena in pomeni nocno moro in njeno personifikacijo. 24 »Slava Bogu na višavah«, ki je del zacetnega dela mašnega obreda. kruha (pogaca), kuhane svinjske gnjati, ovcje pecenke in pecenih mladih puranov, cesna ali hrena, prvih poljskih pridelkov, na splošno morajo biti tudi ovcji in puranji mladici, ki so jih, kakor nam pripovedujejo ljudske pesmi, v starih casih ob pomladnem enakonocju žrtvovali soncnemu bogu. Po blagoslovu kruha in mladicev se vsi družinski clani zberejo k molitvi in se pogostijo z blagoslovljenimi jedmi. Ostanke, kot so kosti, jajcne lupine, drobtine, vržejo v ogenj, da zgorijo, ali v vodo, da jo ocistijo, ali na zelnik, da zelje bolje uspeva. Na dan svetega Rešnjega telesa (tielova) gredo, razen gospodinje, vsi, ki jim noge kolikor toliko služijo, na procesijo, ozaljšani s cveticami, ženske s šopki vseh vrst cvetlic in trav. V sprevodu klece in trkajoc se po prsih raztrosijo šopke po cerkvi in pred njo, kjer se giblje duhovnik z zakramen-tom v spremstvu ljudstva, da bi stopil nanje ali se jih vsaj dotaknil in s tem blagoslovil. Potem jih skrbno poberejo, z njimi okadijo bolnike in jih ob grozeci nevihti raztrosijo pred hišnimi vrati. Enako naredijo z oljcnimi vejicami, ki jih od blagoslova na cvetno nedeljo prinesejo domov, kjer eno navadno obesijo nad zakonsko posteljo. Zadnja letna praznika sta ivanje25 in Peter in Pavel, cas letnega solsticija, ko so v poganskem obdobju najbolj slavili sonce. Na predvecer ali tisti vecer vsaka vas na hribu prižge kres, za kar fantje že nekaj tednov prej zbirajo kurivo. Ljudstvo, zlasti mladi, se zberejo okrog ognja, vriskajo, pojejo in skacejo cezenj, ko se plameni nekoliko poležejo. Zdaj pa si poglejmo navade posameznikov od zibeli do groba. Najpregledneje nas bo vodil prejem svetih zakramentov. Neplodnost slo­vanske ženske v Istri razumejo kot božjo kazen in ni vecjega zla, kakor 25 Praznik sv. Janeza Krstnika, poletni kres. da je brez otrok. Toda to se redko primeri. Ko zacuti, da se približuje cas poroda, gre navadno k spovedi in obhajilu ter moli k Materi Božji za sre-cen porod. Ko se zacnejo popadki, leže v posteljo, ki jo zastrejo, ce je v izbi. Tja potem nima dostopa nihce, niti mož, le in samo izkušena ženska iz vasi – navadno ni izprašana babica, saj Slovanke teh ne marajo –, ki ji streže. Ce je novorojenec decek, se ga razveseli zlasti mož; brž ko je mo­goce, tudi pozimi in v deževnem vremenu, ga nesejo h krstu, pogosto tudi v zelo oddaljeno cerkev, spremljajo pa ga oce in botri. Boter je navadno sorodnik; ce ni tako, se sklene duhovno sorodstvo in ga po krstu za vse življenje potrdi poljub med otrokovim ocetom in novim botrom. Pri krstni pojedini nazdravijo otrocnici in otroku, ki mu želijo, da bi postal dober in vreden starega oceta oziroma stare matere; pravijo mu angel in ga obdarujejo, kamor ga prinesejo. K mizi prisede tudi otrocnica z otrokom, zahvali se botru in medtem ko pokaže na otroka, rece: »Brez njega danes ne bi bili tako veseli.« Uživa najboljše, kar je pri hiši, in pije najboljše vino. Nekaj tednov hodi le v nogavicah, brez cevljev, samo po hiši, in ne gre ven; ko se koncno pocuti dovolj krepka za opravljanje hišnih del, se z darili odpravi k župniku, ki jo blagoslovi in povabi v cerkev, kjer je navzoca pri maši in v cast Materi Božji prižge sveco.26 Najznacilnejše so ženitovanjske šege. Decek z osemnajstim letom na mnogih obmocjih Istre vstopi v krog zrelih mladenicev, da z njimi varuje vas in zlasti dekleta pred mladenici sosednjih vasi, da zvecer s tovariši obiskuje dekleta v vasi in ob navzocnosti staršev z njimi klepeta, se šali in poje. Da si pridobi to pravico, mora en vecer pogostiti vaške fante, drugace ga, 26 Porodnica štirinajst dni po porodu ni smela stopiti iz hiše. Verjeli so namrec, da pred vpeljevanjem v cerkvi vlece nase neurje, toco in drugo zlo ter s tem vso sosešcino spravlja v nevarnost. ce ga zalotijo pri obiskovanju deklet, obravnavajo kot nezrelega otroka in pošljejo domov. Sprejem v krog zrelih fantov v nekaterih vaseh imenujejo bratovšcina, novinca od tega dne imenujejo »mladi brat«, in šele pozneje »brat«, ko mu nekdo od starejših razloži pravice in dolžnosti. Že pri omenjenih hišnih obiskih ali ob drugih priložnostih si fant izbere bodoco družico, najraje med sebi enakimi, kakor pravi pesem: »Cresanka ne vzame plemica in Lošinjec da domacinki prednost pred vsako beneško damo.« Dekletu svojih namenov ne oznani fant sam, in nekoc se je dogajalo celo, da je mati, kakor se glasi tudi v ljudski pesmi, svojo hcer zarocila že v zibelki. Najprej se zaupa svojim staršem, katerih soglasje se zelo ceni, ti pa so pozorni na to, da je dekle »zdrave krvi in dobre mate-re«, kajti, »kakor mati prede, tako hci tke«, ali »pri konju se vidi po hoji, pri dekletu pa po rodu«, ali se lepo vede in pridno dela. Potem se zacne snubljenje, pri cemer so zdaj dekletovi starši pozorni predvsem na »zdravo družinsko kri«. Navadno najprej kaka stara oddaljena fantova sorodnica previdno razišce teren. Ce je po njenem mnenju primeren, se nekaj sta­rejših sorodnikov, praviloma ujec ali tudi oce, odpravi v dekletovo hišo, da neposredno povprašajo. Ponekod ženitovanjski posredniki pridejo na nedeljo in pred hišo povprašajo, ne da bi razjahali. Naslednjo sredo fantu prispe že nekakšen odgovor s šopkom, ce je dekle privolilo, drugace pa prejme pelinovo vejico. Pri ugodnem odgovoru se naslednjo nedeljo ženitovanj-ski posredniki z mladenicem spet prikažejo in vstopijo v hišo, kjer se ob obilnem obedu pogovorijo o vsem potrebnem. Gospodinje ni za mizo, le obcasno se pozanima, ali je vse v redu, niti neveste, ki se prizadevno suka okrog in se navidez ne meni za stvar. Tudi ženin malo govori. Pri obedu se dolocita dan poroke in dota, ki jo navadno sestavljajo zaboj oblek in perila, nov suknjic in ženinova darila. Že zdaj ji podari rutico ali srebrn spominek, ki ga nosi na prsih, medtem ko ona nekoliko v zadregi ovenca zarocenca in ženitovanjske posrednike s suhimi cvetlicami, ki jih nosijo do konca poroke. Ponekod ženin in nevesta izpraznita vsak svoj kozarec vina in potem z njima tako mocno trcita, da se razletita v crepinje; temu pravijo zaroka (vjeritba). V okolici Kastva nevesta namesto zaboja z oble­ko dobi omaro za obleko, zakonsko posteljo, posteljnino in obleko, vcasih tudi denar. Tu je tudi v navadi, da nevesti kupijo prstan, in imajo ob tej priložnosti zarocko (obecki).27 Vcasih pride nevesta pred poroko v hišo zaro-cenca na oglede. Na predvecer poroke pridejo po nevestino balo, ki jo zdaj v navzocnosti porocnih pric ocenijo šivilje. Vrednosti desetih goldinarjev so nekoc zarezovali v rovaš s križci (deseticami), za vsako stran je bila na voljo polovica rovaša; zdaj jih navadno zapisujejo. In že se poje, strelja, vsi se veselijo, kajti zacela se je poroka, ki povsod, odvisno od sredstev, traja dan ali vec. Le pri vdovah in vdovcih je vse preprosteje. Razlicno okrašeni ženinovi gostje pridejo na porocno jutro po nevesto peš ali na konju, pri cemer pojejo: »Hodimo in potujemo, na konju in na dobrih nogah.« Posebno lep prihod po nevesto še zdaj lahko vidimo pri Slovanih na obmocju Pulja in Poreca. Spredaj hodi najstarejši (stari svat) ali zastavonoša (barjaktar), praviloma neporocen ženinov sorodnik. Na dolgem drogu nosi zastavo, sešito iz raznobarvnega platna (barjak, od tod njegovo ime), na njej pa hišni kolac (kruh v obliki kolesa) z velikim jabolkom na vrhu. Ko gostje, zlasti barjaktar, prispejo do nevestine hiše, veckrat potrkajo na vrata; toda notri pojejo, kar se da glasno govorijo, se smejijo, hrupno hodijo sem in tja, meljejo z mlincki, da bi ja preslišali trkanje in klicanje. Ker trkanje in klici ne prenehajo, koncno nekdo vpraša, kdo je tam in kaj hoce. 27 Zarocka je gostija ob zaroki. Eden od gostov, praviloma najstarejši ali barjaktar, odgovori, da želijo vrtnico z vrta ali košuto iz gaja. Tako se zacnejo pogajanja med gosti znotraj in tistimi zunaj in se nadaljujejo, dokler ne pošljejo ven najprej kake starejše ženske, pozneje mlajše, na koncu tudi družice (podruka); vse z veseljem sprejmejo, vendar hocejo imeti še eno. »Ena bosa je še tu,« jim odvrnejo. Koncno se pojavi nevesta. »Ta je prava, obuli jo bomo,« zadoni proti njej, in nevestin drug ji ponudi nogavice in finejše cevlje (pogosto je v njih srebrnik), ki si jih sama obuje. Ženin tudi nevestino mater in vse domace obdari s cevlji ali podobnim darilom. Eden od ženinovih porocnih gostov meri na jabolko, nasajeno na drog nad streho ali na vrh drevesa; sramota za vse je, ce zgreši. Zdaj se prikaže nevesta z venckom na glavi in enim, ponekod s tremi jabolki v roki, ter jih vrže v ženina, ki se skuša navidez zašcititi z zastavo. Ne glede na to, ali ga je zadela ali ne, pobere jabolka, da jih po poroki zaužije skupaj s poroceno ženo. Zdaj on prevzame njeno vodenje, prej je vodil nevestin drug, najveckrat brat, medtem ko je šel sam z nevestino družico (botrovo ženo ali sestro) v cerkev. Cez streho cerkve ali hiše, kamor peljejo mlado ženo, vcasih vržejo kolac, pred cerkvijo ali ko se vracajo, vcasih trosijo hlebcke ali drobtine, za katere se ruvajo otroci. Ljudi obmetavajo s konfeti, streljajo, pojejo, igrajo na priljubljeno narodno dvojno flavto, in v farni vasi se zacne ples. Starešina (domacina ali starješina), starejši gost, ki ga iz sorodstva izbere hišni gospodar, zdaj moli, blagoslovi jedi, dvigne vrc k prvi zdravici, ga poda naslednjemu in vsakdo pije na zdravje (zdravica) mladoporocencev. S to zdravico se dolžnost starešine konca; vod­stvo prevzame »stari gost« (stari svat) in ob podpori namestnika (nastacija) skrbi za napitnice, živahnost in red. Vcasih prinesejo na mizo tudi šopek in hlebec, v katerem so zasajeni nož in vilice. Oboje stoji pred mladopo-rocencema, drug in družica pa morata paziti, da ga noben gost ne ukrade. Veseli so, ce se jim to posreci; sicer pa ju cuvarji na vsak nacin skušajo dobiti nazaj. To se ponovi tudi zvecer, bodisi v nevestini ali ženinovi hiši; nazadnje pa šopek raztrgajo – roža je zgubljena. Po obedu gre nevesta v spremstvu nekaj prijateljic v vas, pozdravi in poljubi svoje dosedanje sosede in jih obdari s kolaci. Tik preden se razidejo, se mladi par s starši odpravi v sobo, poklekne na platneno rjuho, pogrnjeno na sredini sobe, in, zlasti mlada žena, prejme dobre nauke za prihodnost. Nazadnje prejmeta blagoslov in se poljubita. Ob slovesu dobi nevesta žlico, nož in vilice, vrc vina in preslico z velikim snopom lanu kot znak, da bo tudi ona po zgledu svoje matere predla za domace. Pozno ponoci se razidejo, peš ali na konju, s spremstvom sorodnikov ali brez njih. Barjaktar znova prevzame vodenje ženitovanjskih gostov, stari gost pa nosi vrc z vinom, ustavi vsakogar na poti in mu ga ponudi, enako kakor zjutraj, ko so šli po nevesto, je ženska obdarila s kruhom vsakogar, ki ji je prišel naproti. Ce mlado ženo odpeljejo iz vasi, v marsikaterem kraju trcijo na ovire. Na ožini ob izhodu iz vasi fantje zažgejo slamo in zaprejo pot; hocejo namrec, da nekako odkupijo mlado žensko, ki so jo odpeljali iz vasi. Drugod postavijo na sredo ceste mizo z vinom in cigarami, z njimi pogostijo goste, posebej mladega moža, kar ta poplaca z denarjem, »stari gost« pa z vinom. V cast mladoporocencev med potjo pojejo razlicne ljudske in junaške pesmi, v bližini bivališca in pred njim pa vedno: »Veseli se, junaška mati, tvoj sin ti prinaša zelene borovce in rdec obrazek.« V hiši nihce, ne mati ne kdo drug, noce slišati, noce vedeti, kaj se dogaja pred zaprtimi vrati. Tisti zu­naj prosijo za prenocišce: na poti so našli enoleten ovcji par, ki po vseh znakih pripada hiši. Odvrnejo, da za tako veliko ljudi ni prostora, ter se prepirajo na podoben nacin kakor prej, ko so prišli po nevesto, dokler se vrata naposled ne odprejo. Ženinova mati, ce ni vec živa, pa gospodinja, odpre vrata, kot prvo darilo okrog vratu mladega para zaveže ruto, oba hkrati povlece k sebi in ju poljubi. Drugod gospodinja nevesto pozdravi že na hišnem pragu. Ta pije iz ponujenega kozarca, vrže vanj kovanec (»hiti u kupu«), vstopi v kuhinjo, prime za roko najbližjega otroka, sede z njim na štedilnik in ga objame in obdari. »Stari gost« ji potem razkaže prostore, poljsko orodje, mlin, in jo nasploh opozori na vsako hišno delo. Ženin pa ponekod stopi na preprogo, pod katero so nož, pištola in sekira, in slovesno obljubi, da bo s tem orožjem do smrti branil svojo ženo, da ga nikoli ne bo uporabil zoper njo. Po vecerji, med katero starejši radi zapojejo priljubljeno pesem »Oj igralo zlato jabuko« ali »Pojela je nevjestica prvi vecerak« ali si pripovedujejo o dejanjih starih narodnih junakov, mla­dina pa znova pleše, se odpravijo k pocitku. Naslednje jutro mora mladi par vstati prvi, brez vencka, namesto škrlatno rdecega v modrem suknjicu (modrina) in nasploh preprosteje oblecen. Redko, pa vendarle se zgodi, prejme mlada žena usnjen pas, okovan z medeninastimi žeblji, na katerem je kot znamenje gospodinje obrocek s kljuci. V navzocnosti gostov mora iti po vodo, vedrega obraza veckrat pomesti sobo, saj jo gostje vedno znova umažejo, da preskušajo njeno potrpežljivost. Enako kakor njen mož mora že na ta dan služiti drugim, z gosti mora obiskati svoje nove sorodnike, cetudi so oddaljeni vec ur dalec. Povsod poljubi gospodinjo in ji izroci kolac z obicajnimi besedami: »Dar je skromen, pa naj bo ljubezen vecja.« Tako sklenejo prijateljstvo in si obljubijo vzajemno podporo. Ob koncu poroke mlada žena vse goste obdari z okusnimi kolaci, za kar dobi od vsakogar kovance – najveckrat srebrnike. Drugod na vilicah krožita jabolki; v eno gostje vtaknejo srebrn kovanec, drugo vzamejo s seboj ali ga zamenjajo s pomaranco. Tu in tam zarocencema pred poroko prinesejo darila, kot so meso, kruh, pšenica ali druga živila. Takšna darila dobi tudi novomašnik za prvo sveto mašo, saj se, kakor pravijo, poroci s cerkvijo. Nova maša je nekaj posebno veselega za slovan­skega Istrana, pa tudi velika redkost, zlasti za zahodne dele Istre. Zato je tudi razumljivo, da ob primiciji priredijo velike slovesnosti. Zbere se na stotine gostov; novomašnika obdarijo in spremljajo, ko s šopkom v roki v procesiji odide v cerkev. Od dalec naokrog se stekajo ljudje v prepricanju, da je molitev na takšne dni ucinkovitejša, ter da bi slišali lepo pridigo. Primicija je praviloma v nedeljo, slovesnosti pa se zacnejo že dan prej in vcasih trajajo ves teden. Tedaj nazdravljajo, pojejo in plešejo, novomašnik pa mora prvi ples zaplesati z materjo ali kako sorodnico. Ob vsej vedrini, ki jo Slovani pokažejo ob mnogih priložnostih, pa so vendarle izrazito mirni, ko se jim približuje zadnja ura. Zadnja navodila o premoženju dajo v navzocnosti pric, najveckrat še ustno. Le redko zahtevajo zdravniško pomoc; zatecejo se k domacim sredstvom ali se posvetujejo s preprostim zdravilcem ali zdravilko. Skrušeni prejmejo zakramente svete spo­vedi, svetega obhajila in poslednjega maziljenja. K bolniku pridejo sorodniki in sosedje, da bi ga še enkrat poljubili, da bi molili zanj in ga poškropili z blagoslovljeno vodo. Ko umirajoci izdihne, molijo in ga poškropijo ter o nje­govi smrti obvestijo župnika in vse sorodstvo, ki se v velikem številu udeleži pogreba. Ceprav morda sorodniki ne nosijo vedno suknenih oblek, pa morajo biti, cetudi je visoko poletje, v pogrebnem sprevodu tako obleceni, in bližnji sorodniki jih nosijo vse leto, bolj oddaljeni in vašcani pa le nekaj tednov. Žensko sorodstvo si cez suknen plašc položi crn ali temen, od glave do nog segajoc pajcolan. V Juršicih v puljskem okrožju si ženske v znamenje žalovanja okrog hrbta ogrnejo plet; tam pa, kjer so že sprejeli mešcansko nošo, nosijo crne obleke in crne naglavne rute. Že ko bolnik leži v zadnjih zdihljajih, ženske v sobi jokajo, sprva tiho; ko pa dotrpi, postane objokovanje glasno, mrlica umijejo, ga oblecejo v najboljšo obleko, se vržejo nanj in ga prekrijejo s poljubi. Dokler preminuli leži na smrtni postelji, se objokovanje od casa do casa ponovi, razen ponoci. Glasen jok zadoni tudi, ko mrlica položijo v krsto, ko zabijejo zadnji žebelj in potem na poti povsod tam, kjer se sprevod ustavi, in koncno pri pogrebni slovesnosti v cerkvi, vendar ne med mašo. H grobu gredo le moški, na krsto mecejo grude zemlje in ponavljajo: »Gospod, usmili se ga,« medtem ko ženske na poti domov objokovanje rajnika navadno nadaljujejo v pesmih, v katerih poudarjajo zlasti njegove odlike in ga prosijo, naj pozdravi vse preminule. Tudi pri obicajni pogrebšcini eden od navzocih v daljšem govoru slavi odlike preminulega; obenem ga priporocajo molitvi revežev, ki na take dni prejmejo obilo darov. Ponekod imajo navadne vo­šcene svece za posebej blagoslovljene, luc oljenke, ki je gorela pri mrlicu, pa pustijo v hiši pokojnika goreti še nekaj dni. Ostanke olja pogosto pomešajo z blagoslovljeno vodo in kruhom in vržejo v ogenj, kar se zdi, da kaže na starodavno daritev umrlemu. Globoko je zakoreninjeno ljudsko prepricanje, da se preminuli navadno vracajo, da komu kaj svetujejo, mu grozijo ali ga prosijo. Zelo razširjeno je prepricanje, da je število 13 nesrecno, da naj ne bi nicesar zaceli v petek ali ob eni ali drugi lunini meni, da pojav kometov, soncev ali lunin mrk pomenijo nesreco, da cloveku ob rojstvu sveti srecna ali nesrecna zvezda, da hudoben pogled škoduje, da je to ali ono cloveku vnaprej doloceno in zoper to ni pomoci, da lahko z zvonjenjem ali ce prevrnemo trinožnik pred hišo, odvrnemo neurje ali toco. Slednjo povzrocijo carovnice, ki na hribu plešejo kolo, nato se razpršijo, da posejejo toco in povzrocijo drugo nesreco, in zoper te se lahko uspešno borijo le »kriesnici«,28 ljudje, 28 Kresnik je po ljudskem izrocilu bodisi soncno božanstvo, bodisi clovek z nadnaravnimi sposob­nostmi, ki skrbi za blaginjo svojega kraja in se bojuje z nasprotnim kresnikom ali vedomcem. ki se rodijo z nekakšno kapico.29 Menijo tudi, da zacaranega in urocenega lahko rešijo le dolocene ženske s prahom kapucinke ali posveceno obleko, da mora tlaci, mrak krade otoke, da škratje (malici) kot decki z rdecimi kapicami in volkodlaki (vukodlaci) povzrocijo veliko zla, da se na razpotjih valjajo macke, crni psi in druge živali ter strašijo ljudi. Istrski Slovani, Hrvati in Slovenci, se med seboj na splošno ne razlikujejo; vsekakor so mocni, živahni, krepki in v nekaterih skupnostih dosežejo zelo visoko starost. Nasploh so marljivi, bistri in vedoželjni; med njimi so samouki in ljudski pesniki. Med njimi so tesne sorodstvene vezi in, kakor da jim lastni sorodniki za izpovedovanje custev ne zadošcajo, sklepajo še razlicna duhovna sorod­stva, kakor smo že navedli. Zanje se odlocijo po globokem premisleku in se redko zmotijo v svoji izbiri. Gorje pa tistemu, ki bi pod plašcem duhovnega sorodstva onecastil hišo svojega botra. Takšno sorodstvo ostane praviloma neskaljeno vse do smrti. Krvni in duhovni sorodniki priložnostno drug drugega pogostijo. Slovanska gostoljubnost pa ni razširjena le med sorodniki, temvec je brezmejna. Ko kdo pride pred njihovo hišo, ga povabijo noter in ga ne spustijo, dokler ni okusil njihovega kruha in vina. Vedenje do tujih beracev (domaci so redkost) moramo oznaciti kot nekakšno gostoljubje. Ce so v takšnem stiku s tujci, ni nenavadno, da po eni strani na služincad gledajo kot na družinske clane, po drugi strani pa si štejejo tudi v posebno cast, ce v njihovo hišo stopi duhovnik, ucitelj, obcinski predstojnik (župan) ali nasploh duhovni ali posvetni poglavar. Cesarju in kralju niso le zvesti, temvec tudi predani z dušo in telesom. Svoji veri, svojemu narodu, svoji domovini posvecajo posebno ljubezen. 29 Srajcka, placenta. Kot slabost pa jim moramo pripisati prirejanje pretiranih gostij ob raznih priložnostih, ki pa postajajo skromnejše, verjetno zaradi manjšanja blaginje. Vsaj tu in tam se namesto tega širijo popivanja, ki se neredko koncajo s krvavim pretepom. Sposobni so tudi mašcevalnih dejanj, bolj kakor na ljudeh jih zagrešijo na živini, ki jo ubijejo, ali na rastlinah, ko jih posekajo, na primer vinsko trto. Toda popolnoma neutemeljen je ocitek, da so surovi, nezaupljivi in neiskreni. V pogovoru z gospodi v dolgi suknji (velada30), ki jih ne poznajo in kakršni so jih že veckrat prevarali, ravnajo po reku: »Nezvest clovek ni vreden zvestobe.« Ko pa nekoga spoznajo za pravicnega in castnega moža, se z njim pogovarjajo iskreno in odkrito. Pastirica (Paul Joanowits) 30 Dolg moški suknjic. O književnosti v Trstu in Istri Slovanski jezik in književnost* Anton Klodic von Sabladoski I stra, ceprav je tako majhna, spada v etnografskem pogledu med najzanimivejše dežele avstro-ogrske mo-narhije. Deželico napolnjujejo delcki dveh slovanskih in dveh romanskih plemen, kakor jih je drugega ob drugem naplavila ali potisnila skupaj mogocna sila ljudskega toka, ki se je v prejšnjih stoletjih vil mimo polotoka in se deloma izlil vanj. – Odlocilno vecino istrskega prebivalstva tvorijo Slovani: Srbo-Hrvati in Slovenci. Slednji bivajo v politicnem okrožju Koper1 in v severozahodnem delu politicnega okrožja Volosko;2 Hrvati zasedajo preostali del okrožja Volosko, majhen * Prevod poglavja Slavische Sprache und Literatur. Iz: Die österreichisch-ungari­sche Monarchie in Wort und Bild. [Bd. 10, Zweites Heft] Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien). Dunaj, 1891, 231–249. 1 V izv. Capodistria. 2 V izv. Volosca. Volosko je staro naselje, danes združeno z Opatijo. del okrožja Koper in vecji del okrožja Pazin,3 kakor tudi otok Krk,4 v ostalih okrožjih tvorijo skoraj izkljucno podeželsko prebivalstvo, na zahodu, jugu in vzhodu polotoka segajo do morja, naselili so se tudi na otokih Cres, Lošinj, Unije in Susak,5 njihove najjužnejše naselbine so na otoku Sveti Peter.6 Med Hrvati in Slovenci ni ostro zarisane jezikovne meje, kakor je naravno pri dveh tako sorodnih sosednjih plemenih, ki med seboj nenehno sodelujeta, temvec je prehod od enega do drugega idioma tako neopazen, da se Slovencu, tudi ko je pripotoval že dalec dol med Hrvate, zdi, da sliši domace zvoke, le nekoliko neciste, medtem ko je Hrvat nagnjen k temu, da slovenske vasi, ko v njih trci na hrvaške besede in rekla, pripiše hrvaško govorecemu jezikovnemu podrocju. Ce želimo med Hrvati in Slovenci potegniti jezikovno mejo, bi jo lahko najbolje zacrtali vzdolž toka Dragonje vse do morja in od izvira te recice po Cicariji vse do Podgrada,7 tako da ta kraj spada na obmocje Slovencev. Prebivalstvo, ki živi severno od te crte in zaseda deželo vse do desnega brega Dragonje, spada k slovenskemu plemenu, prebivalce levega brega Dragonje in naprej proti jugu živece sosede pa moramo prišteti k hrvaškemu plemenu. Slovenci imajo severozahodni, Hrvati pa severovzhodni, srednji in južni del celine in kvarnerske otoke, prvi živijo torej v sodnih okrajih Piran in Koper in v severozahodnem delu sodnega okraja Podgrad, slednji v jugozahodnem delu navedenih in v vseh drugih sodnih okrajih. Najjužnejši slovenski kraji so Krkavce, Koštabona, Truške, Socerga, Movraž, Rakitovec,8 zadnji še zunaj zarisane crte, Podgrad (Castelnuovo), Studena gora in Jelšane, Novokracine, Sušak, Zabice in Podgraje. Najsevernejši hrvaški kraji so Kaštel,9 Merišce, Oskoruš, Topolovac, Gradinje, Jelovice, Golac, Poljane, Racice, Malobrdce, Rupa in Lisac. Kakor nakazano, je jezik v nekaterih krajih na eni strani zelo podoben jeziku v krajih na nasprotni strani (kot primer naj omenimo Krkavce na slovenski in Kaštel na hrvaški strani). – Hrvati se glede na to, ali govorijo ca ali što (kaj), delijo na tako imenovane cakavce ali štokavce. Istrske Hrvate je treba prišteti k cakavcem in le del hrvaškega prebivalstva okrožja Pulj in okrožja Porec je treba prišteti k štokavcem. 3 V izv. Mitterburg. 4 V izv. Veglia. 5 V izv. Cherso, Unie, Lussin, Sansego. 6 V izv. St. Pietro dei Nembi. Sv. Peter leži severovzhodno od Ilovika. 7 V izv. Castelnuovo, Podgrad pri Ilirski Bistrici. Slovani prebivajo vecinoma v vaseh ali posamicnih zaselkih. Le na vzhodnem obrežju dežele zasedajo izkljucno ali skoraj izkljucno mesta in trge (Volosko z Opatijo, Lovran, Mošcenice) in od obrežja nekoliko odmaknjen Kastav.10 V notranjosti imajo hrvaško prebivalstvo trg Kanfanar, na otoku Krku pa trgi Baška (Besca), Vrbenik, Omišalj in Dobrinj.11 V mestih na zahodnem obrežju Istre, kot so Milje, Koper, Izola, Piran, Umag, Novigrad, Porec in Rovinj,12 in tudi v nekaterih mestih v notranjosti, kakor v Bujah, Motovunu, Vodnjanu, Buzetu, Oprtalju,13 so le maloštevilni ali jih sploh ni. Toda ceprav prebivalcem nekaterih od navedenih mest hrvašcina oziroma slovenšcina nista tuji, se po drugi strani v vecini italijanskih mest navedeno jezikovno obmocje konca, kjer se zacne mesto. V Labinu14 in njegovih predmestjih so Hrvati že številni; v Pulju dosegajo skoraj cetrtino vsega prebivalstva. Vecino prebivalstva tvorijo v Pazinu, na Cresu, na Velikem Lošinju15 (Velo selo) in na Malem Lošinju16 (Malo selo). 8 V izv. Malvovraza (Movraž), Rakitovic. 9 V izv. Castelvenere. 10 V izv. Volosca, Abbazia (Opatija), Lovrana, Mošcenice, Castua (Kastav). 11 V izv. Canfanaro, Baška (Besca), Vrbenik, Omišalj (Castelmuschio), Dobrinj (Dobrigno). 12 V izv. Muggia, Capodistria, Isola, Pirano, Umago, Cittanova, Parenzo, Rovigno. 13 V izv. Buje, Montona, Dignano, Pinguente, Portole. Slovani so v Istro prodrli na zacetku 7. stoletja, v vecjih množicah pa so prihajali tudi v 16. in 17. stoletju. Podrobnejše razpravljanje o tem je dalec od tega razdelka, v katerem gre za to, kolikšen je prispevek istr­skih Hrvatov in Slovencev in njihovih plemenskih tovarišev v preostalem Primorju v razvoju hrvaške oziroma slovenske književnosti. Tega deleža pa glede na njihovo skromno obmocje bivanja in maloštevilnost ter na neugodnost razmer, v katerih so živeli v razlicnih obdobjih od poselitve dežele, ne moremo oznaciti niti kot majhnega niti kot nepomembnega. Pisni spomeniki Hrvatov segajo dalec v srednji vek. In tako kot je svetloba kršcanstva svoje kulturne žarke razširjala od jugovzhoda proti severu Evrope, tako je bila tudi jugovzhodu današnje province Istre dana slava, da ima najstarejše pisne spomenike Slovanov te dežele. Morda so cudovita modrina Kvarnerja in njegovi zalivi ali vecinoma vedro, presojno nebo, ki se boci nad ocarljivo lepo scenerijo skupine otokov, ki ga obdaja, tako spodbudno vplivali na prebivalce – dejstvo je, da so ti tudi v literarnih receh, posebej na podrocju glagolske cerkvene književnosti, zelo zgodaj razvili izjemno in hvalevredno dejavnost. Stara pripovedka pravi, da je sam Bog svetemu Cirilu pokazal pisne znake za glasove tega jezika, ki po njihovi množici presega grški kot tudi romanske in germanske jezike. Glagolskega pismenstva si sicer ne moremo razlagati s svetim Hieronimom kot iznajditeljem, vendar je zelo staro, saj sta glagolske fonetske znake uporabljala slovanska apostola Ciril in Metod. 14 V izv. Albona (Labin). 15 V izv. Lussingrande. 16 V izv. Lussinpiccolo. Slovani na kvarnerskih otokih in na polotoku Istra so od srednjega veka uporabljali skoraj izkljucno glagolico in v nekaterih krajih malodane do izteka 18. stoletja. Kakor trdijo nekateri, si druge starejše pisave, tako imenovane cirilice, ni izmislil sveti Ciril, temvec ucenec svetega Metoda, sveti Klement, bolgarski škof za casa cesarja Simeona (893 do 927).17 Drugi pojasnjujejo, da sta cirilica in glagolica enaki, njuno razmerje je takšno kakor med unicialo in kurzivo. Cirilico dandanes uporabljajo še vsi pravoslavni Slovani, medtem ko je glagolica omejena na cerkveno rabo pri katoliških južnih Slovanih. Papež Janez VIII. je namrec leta 880 privolil, da Slovani vpeljejo slovansko liturgijo. Za lažji pregled glagolskega pismenstva lahko razdelimo spise po namenu, ki so mu služili, na a) spise cerkvene vsebine, in sicer katoliške in protestantske, b) na spise s posvetno vsebino. Najstarejši glagolski jezikovni spomenik s cerkveno vsebino, z njim se lahko ponaša otok Krk, je tako imenovani Glagolita Clozianus. Kodeks, ki izvira iz druge polovice 10. stoletja ali iz prve polovice 11. stoletja, je nekoc, dokler je bil nepoškodovan, ležal v zakladu Frangipanijev, vladarjev otoka Krka, ali – kakor trdi neki ucenjak – v knjižnici samostana Košljun18 pri Krku. Ko je v Benetkah umrl poslednji vladar otoka Johann Frangipani in so kodeksu odstranili z zlatom in s srebrom okrašeni ovitek, je njegov del pridobil duhovnik iz dieceze Krk, Lucas de Raynaldis, ki je bil leta 1501 izvoljen za tržaškega škofa. Dva zvezka kodeksa je podaril vitezu Marquartu von Breisachu, odposlancu nadvojvode Sigismunda za Beneško republiko, ki je bil lastnik posestva Maria Stein pri Kufsteinu na Tirolskem. Po Breisachovi smrti (1509) je to posestvo najprej prešlo na grofa Schnurffa, nato pa na grofa Parisa Cloza iz Trienta, po katerem se kodeks zdaj imenuje. 17 Gre za sv. Klimenta Ohridskega (rojen 830–840, umrl 916), med drugim zaslužnega za širjenje glagolice in cirilice med pokristjanjenimi Slovani. 18 V izv. Cassione (Košljun). Leži na istoimenskem otocku v zalivu pred Punatom. Slavist Jernej Kopitar je ta stari pisni spomenik leta 1836 na Dunaju objavil v cirilskih crkah pod naslovom Glagolita Clozianus. Kodeks na dvanajstih pergamentnih listih vsebuje prevod štirih cerkvenih govorov grških cerkvenih ocetov, dveh svetega Krisostomusa, enega pa svetega Atanazija in enega svetega Epifanija. Fragment istega pisnega spomenika se je pozneje našel v zapušcini bivšega profesorja Rescha v Innsbrucku in ga je profesor Franc Miklošic objavil prav tako v cirilskih crkah na Dunaju leta 1860. Kje in kako so se izgubili drugi deli te glagolske stvaritve, ne ve porocati nihce. Kakor smo že omenili, je bilo glagolsko pismenstvo v prejšnjih stole-tjih na kvarnerskih otokih zelo razširjeno in na njih še zdaj lahko najdemo številne rokopise. Zlasti je treba omeniti, da je v vrbniški cerkvi na otoku Krku še šest glagolskih rokopisov, dva misala, okrašena s cudovitimi inici­alkami, ki jih tu objavljamo za vzorec, in štirje brevirji. En misal je iz leta 1456, drugi iz leta 1463; brevirji so bili napisani v 14. stoletju. Cerkev poleg navedenih rokopisov hrani fragment brevirja, ki ga uvršcajo v 12. stoletje. Fragmenti cerkvenega spisa iz istega stoletja so v lasti stolnega kanonika Petrisa na Krku, enega od njih je Ivan Bercic vkljucil v svojo citanko, ki jo je leta 1864 izdal v Pragi. Tudi Omišalj in Dobrinj na tem otoku sta imela glagolska misala, ki so ju pozneje prenesli v knjižnico Propagande v Rim. Ena je bila napisana leta 1387, druga med letoma 1435 in 1450. Faksimile strani z inicialkami iz misala iz leta 1463 v Vrbniku Takšni cerkveni rokopisi so bili razširjeni tudi na istrskem poloto­ku. Tako v Dvorni knjižnici na Dunaju najdemo razlago psaltra (saltir) iz leta 1463, ki jo je napisal duhovnik Peter Frasic v Lindarju pri Pazinu, in misal, ki ga je leta 1368 napisal knez Novak, vitez (palace vitez) madžar­skega kralja Ludvika, in so ga leta 1405 nabavili za cerkev svete Helene in svetega Petra v Nugli.19 Starost navedenih rokopisov in okolišcina, da so na glagolski evange-liar, tako imenovani Texte du sacre, prisegali francoski kralji ob kronanju v Rheimsu, sta vsekakor primerni, da glagolici priznamo veliko cast in ugled, zlasti ker je papež Inocenc IV. leta 1248 potrdil njegovo uporabo pri bo­goslužju. Zato je bilo naravno, da so kmalu po izumu umetnosti tiskanja ustanovili glagolske tiskarne. Prva je nastala v Benetkah. To mesto je namrec po propadu srbske in bosanske države in po podreditvi teh dežel Turkom postalo tako rekoc središce srbohrvaških prizadevanj v umetnosti in znanosti. Že trideset let po izumu tiska, leta 1483, so verjetno v Benetkah natisnili prvo glagolsko knjigo z zelo lepimi, razlocnimi crkami, Missale romanum glagoliticum, njen skoraj popolnoma ohranjen izvod je v cerkvi v Ricmanjah v bližini Trsta. Kdo je pripravil knjigo za tisk, na cigave stroške je bila natisnjena, žal ni mogoce ugotoviti niti iz izvoda tega lepega, rdece in crno tiskanega misala, ki ga hranijo v univerzitetni knjižnici v Zagrebu. Misal so izdali veckrat; drugic leta 1509 v Senju20 na pobudo tamkajšnjega arhidiakona in škofovskega vikarja Silvestra Bedricica. Vendar se od te izdaje ni ohranil noben popoln izvod. Tretjo izdajo je leta 1528 priskrbel franciškan Pavel iz Modruše v tiskarni 19 Naselje v bližini Buzeta. 20 V izv. Sengg. Franca Bindonija in Masia Passina iz Benetk. Sledile so izdaje na Reki leta 1531, od te je en izvod v knjižnici tamkajšnjega kapucinskega samostana in v Rimu v ustanovi de propaganda fide iz let 1631, 1706 in 1741. Lepo ohranjen izvod izdaje iz leta 1631 Missale Romanum slavonico idiomate, jussu S. D. M. Urbani octavi, editum Romae, typis et impensis Sac. Cong. de propaganda fide21 je v zapušcini preminulega škofa Juraja Dobrile, zelo zaslužnega za slovanstvo in cerkev v Istri, najprej v poreško-puljski, po­tem pa še v tržaško-koprski škofiji. Cerkev v Kastvu ima dva glagolska misala, en izvod je dobro ohranjen, drugi nekoliko poškodovan. Prvi je iz leta 1706, drugi iz leta 1741. Poleg tega ima ta cerkev tri izvode Rituale Romanum z latinskimi crkami v »ilirskem« jeziku, ki so bili natisnjeni leta 1640 v Rimu. Tudi cerkve v Brsecu,22 Krkavcah in Taru imajo celo vrsto glagolskih cerkvenih knjig. Tako imenovani schiavetti, to so izvlecki tistih delov rimskega misa-la, ki so jih peli pri maši in so v starejšem hrvaškem jeziku natisnjeni v latinici, so skoraj v vseh cerkvah v notranjosti Istre. Tako ima cerkev v Sv. Lovrecu23 v poreškem okrožju dobro ohranjen, z lepimi arabeskami okrašen izvod, ki je bil leta 1665 natisnjen v Benetkah. Drugi v omenjeni cerkvi hranjeni izvod nosi podatek Fiume, 1824. To je zadnji izvod iz nove izdaje znacilnega schiavetta iz leta 1665. 21 »Rimska mašna knjiga v slovanskem jeziku, narocil S.D.M. Urban osmi, izšlo v Rimu, založila in natisnila Sveta kongregacija za razširjanje vere«. 22 V izv. Beršec. 23 V izv. St. Lorenzo del Pesenatico. Pesenatico (societas Paysanatici terrarum) je srednjeveška beneška institucija za urejanje vojaških zadev zunaj jurisdikcije posamicnih mest, vodil jo je kapetan; v Istri je prvi nastopil leta 1301, sedež je imel v Porecu, vojaški garnizon pa v Sv. Lovrecu. Deset let po natisu prve glagolske knjige, torej leta 1493, so v Benetkah v tiskarni Andreasa de Toresanisa natisnili prvo cirilsko knjigo, in sicer brevir (Casoslov), vendar se žal od te izdaje do danes ni ohranil noben izvod. Leta 1495 je v Benetkah tiskar Damian, po rodu Milancan, koncal natis prvega schiavetta: Evangelia et epistole com prephationibus ed benedictionibus per anni circulum,24 od katerega, kolikor vemo, obstajata le dva izvoda, vendar noben ni ohranjen v celoti. Eden je v univerzitetni knjižnici v Odesi, drugi v gimnazijski knjižnici v Zadru. Iz na koncu knjige natisnjenega naslova zvemo, da je za tisk z gotskimi crkami poskrbel splitski brat Bernardinus. Izdajo odlikuje izredno cist in preprost jezik, zato jo je prišteti med najpomembnejše hrvaške jezikovne spomenike. Za poznavanje razvoja jezika je zaradi starosti pomembnih le 36 strani spovednih obrazcev v formatu male osmerke, ki jih je iz latinšcine v cakavski dialekt prevedel Jakob Blazilovic iz Vrbnika, natisnjeni so bili leta 1496 v Benetkah, franciškan Ivancic pa je našel en sam izvod, pripet na neki rokopisni glagolski kodeks, ki je zdaj pri profesorju Milceticu25 na Reki. Glagolsko pismenstvo se je v bogoslužne namene širilo med 12. in 16. stoletjem, ne le po Istri, temvec tudi po vsej Dalmaciji, po vecini Bosne in po Hrvaškem. Lahko recemo, da je bila glagolica v tistem casu edino sredstvo pisnega obcevanja Hrvatov. Zelo zavzeto so jo negovali posebej franciškanski in benediktinski menihi. Še živahneje se je cerkvena literatura 24 Evangeliji in pisma z uvodi in blagoslovi za vse leto. 25 Mišljen je najverjetneje Ivan Milcetic (1853–1921), na Krku rojeni filolog, ki je v strokovnem pogledu sledil Vatroslavu Jagicu. Mdr. je obdelal je stare glagolske rokopise, posebej tudi v Istri. Njegovo najpomembnejše delo je Hrvatska glagoljska biografija (1911).  zacela razvijati v casu reformacije, katere odlicni zastopniki v Istri so Peter Pavel Vergerij, Stjepan Konzul26 in Matija Frankovic.27 Pavel Vergerij je bil dvakrat papeški nuncij v Nemciji, pod vladavino Klemna VII. leta 1533 in Pavla III. leta 1535, da bi pomiril verske spore zaradi reformatorskih zamisli Martina Luthra. Decembra leta 1535 se je v Wittenbergu srecal z Martinom Luthrom. Po vrnitvi iz Nemcije je postal modruški28 škof, nato koprski (1536). Leta 1540 je deloval v wormškem parlamentu in odlicno služil papeškemu sedežu. Po razpustitvi parlamenta je prišel v Rim, a ni prejel želene kardinalske casti, ker je že bil osumljen strinjanja s protestanti. Leta 1549 je bil razrešen škofovske službe, leta 1550 je prestopil v protestantizem in vse do smrti leta 1565 ostal eden najvnetejših borcev za reformacijo. Prizadeval si je za izdajo slovenskega in hrvaškega prevoda Biblije, v upanju, da bo s tem južnim Slovanom približal protestantizem. Za ta podvig je izdal potrebne uredbe, pridobival sodelavce, organiziral zbiranje denarja in kot bivši vplivni papežev legat je za podjetje zainteresiral nemške kneze, zlasti vojvodo Krištofa Württemberškega, njegovo namero je navdušeno podpiral Ivan Ungnad baron Sovneški, veliki župan Varaždina, nekdanji vrhovni poveljnik »nižjeavstrijske, slovenske in hrvaške dežele«, ki se je, da bi se izognil verski prisili, izselil v Württemberg in se 26 Stjepan Konzul Istranin (1521–1579), hrvaški pisec, prevajalec, dejaven v Starem Pazinu, glago­ljaški pop, ki se je pozneje pridružil protestantizmu. Ko se je lotil prevajanja Biblije, je sodeloval tudi s Primožem Trubarjem (Konzul Istranin, Stjepan. V: Hrvatska enciklopedija, http://www. enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=33009). 27 Matija (Frankovic) Vlacic Ilirik (1520–1575), luteranski reformator, teolog, jezikoslovec, filozof in zgodovinar cerkve (http://www.flacius.org/index.php?option=com_content&view=article&id=104%3 Amatija-frankovi-vlai-ilirik-&catid=49%3Aivot-i-djelo&Itemid=63&lang=hr). 28 Modruš, kraj na vzhodnih obronkih Vele Kapele v severni Liki. nastanil v mestecu Urach. Okrog njega se je zbiral vecji del protestantskih beguncev iz slovenskih in hrvaških dežel. Med njimi ima odlicno mesto Istran Stjepan Konzul kot prevajalec Biblije in avtor vrste del kršcanske vsebine. Rojen je bil v Buzetu29 v tržaški škofiji, kjer je bil tudi imenovan, da deluje kot duhovnik. Ker so v buzetski cerkvi uporabljali glagolico, je to pisavo poznal že od mladosti, kar mu je pri poznejšem delu izredno kori­stilo. Ko sta bila v letih 1545 do 1549 s škofovskega položaja odstavljena koprski škof Pavel Vergerij in tržaški škof Franc Jožefic, je kot privrženec Luthrovega nauka Istro zapustil tudi Stjepan Konzul. Kot pridigar in ucitelj je deset let živel v razlicnih nemških krajih, dokler ga ni po priporocilu Pavla Vergerija pod svoje okrilje vzel vojvoda Krištof Württemberški. Tudi on je prišel v Urach in Ivan Ungnad ga je odposlal v Nürnberg, da bi nadzoroval izdelavo glagolskih crk, ki naj bi jih priskrbela crkorezca Johann Hartwich in Simon Auer. Crke so bile izdelane leta 1560 in tiskanje hrva­ških del se je lahko zacelo. Leta 1561 so pod nadzorom Stjepana Konzula in Antona Dalmatina iz Nürnberga odposlani mojstri v Urachu ulili tudi cirilske crke, tako da so lahko tiskali dela v glagolski in cirilski pisavi. Že leta 1560 je Stjepan Konzul izdal »Poskusni list«30 v glagolici, ki so ga iz Nürnberga poslali v Ljubljano, na Dunaj in v druge kraje, da bi od izveden­cev pridobili mnenje in morebitne predloge za zboljšave. Po narocilu barona Ungnada je leta 1561 tiskarno prenesel v Tübingen. Tam je skupaj z Jurijem Dalmatinom nadzoroval tiskanje štirih del verske vsebine. Eno teh knjig je Ungnad poslal nadvojvodu Maksimilijanu, sinu cesarja Ferdinanda I., in 29 V izv. Pinguente. 30 V izv. Probezettel, izvirni naslov Crabatischer Probzedl. od njega je za nadaljnje vodenje tiskarne prejel 400 goldinarjev31 podpore. Leta 1562 sta Stjepan Konzul in Dalmatin koncala osem knjig, od katerih jih je v Tübingenu izšlo šest v glagolski, dve pa v cirilski pisavi. Za hrva­ško književnost je med njimi najpomembnejši hrvaški prevod prvega dela Nove zaveze, ki je izšel v 2000 izvodih. Natisu osmih omenjenih knjig je leta 1563 sledil natis še sedmih, in sicer štirih v glagolici in treh v cirilici, med prvimi je prevod drugega dela Nove zaveze, med drugimi prevod pr-vega in drugega dela Nove zaveze. Leta 1564 so v Tübingenu natisnili še pet hrvaških knjig, deloma z glagolskimi, deloma s cirilskimi crkami. Ko pa je decembra leta 1546 barona Ungnada na poti na Ceško doletela smrt, sta prevajanje in tiskanje slovanskih knjig zastala. Stjepan Konzul in Anton Dalmatin sta leta 1565 ostala v Urachu, pri vojvodi Krištofu sta si izprosila še, da ju je odpustil, in se preselila v Regensburg, kjer sta leta 1568 na vojvodove stroške narocila natis svojega zadnjega dela v latinici: Parvi del posztille Evangelijov. Poznejša usoda Stjepana Konzula ni znana. Verjetno je, da je do konca življenja ostal v Nemciji.32 Njegov hrvaški prevod Biblije ni bil natisnjen, ostal je v rokopisu, ki se je žal izgubil. Ker Stjepan Konzul in Anton Dalmatin nista zmogla izpolnjevati velikih zahtev po prevodih, sta k sodelovanju povabila druge prevajalce, med njimi Matijo Frankovica (Flaccius Illyricus), Matijo Garbica (Garbitius), Jurija Svecica in Jurija Jurisica iz Kastva v Istri, Matija Fabijancic iz Pazina pa je obljubil, da bo prevajal doma. Toda Frankovic je bil prevec zaposlen drugje, tako da je delo skoraj izkljucno bremenilo Konzulova in Dalmatinova pleca. 31 V izv. Gulden, goldinar nemške vrednosti ali renski goldinar, na južnem Nemškem in tudi na Slovenskem v 16. stoletju najbolj razširjena denarna enota (1 goldinar = 60 krajcarjev). 32 S. Konzul je zadnja leta življenja deloval med Hrvati na Gradišcanskem in tam v Železnem tudi umrl. Ceprav je bilo v Istri še vec privržencev Luthrovega nauka, pa je to gibanje, ki ga je sprožil Vergerij, z vsemi mocmi pa podpiral Stjepan Konzul, v južnoslovanskih deželah ostalo brez trajnega uspeha. Glagolske in cirilske tiskarne v Tübingenu in Urachu so po Ungnadovi smrti prenehale z delom, glagolske in cirilske crke pa so, verjetno na prošnjo kranjskih stanov, poslali v Ljubljano, od tam pa po direktivi vlade v Gradec. Leta 1620 si je Franc Glavinic, franciškanski dresdenski provincial, rojen v Kanfanarju v Istri, ki je nameraval izdati hrvaške cerkvene knjige v glagolici, od ce­sarja Ferdinanda II. izprosil potrebni tiskarski material in narocil, naj mu ga prenesejo na Reko, kjer je hotel ustanoviti glagolsko tiskarno, kakršna je tam obstajala že leta 1530. Ko je to izvedel Ivan Tomko Marnavic, ki je tudi sam razmišljal o tisku glagolskih knjig, je nagovoril Propagando v Rimu, da si je od cesarja Ferdinanda II. izprosila crke. Cesar je uslišal prošnjo in znova podaril že darovane crke. Glavinic jih je moral leta 1621 po Rafaelu Levakovicu poslati v Rim. S temi crkami so pozneje v Rimu natisnili veliko glagolskih knjig. – Kakor omenjeno, je bilo glagolsko bo­goslužje v 14., 15., in 16. stoletju obicajno po istrskih farah, v katerih je prevladoval slovanski element. V Vižinadi, tudi v Kopru in v Novigradu so franciškani brali mašo v glagolici, v poreški diecezi pa je bilo v 18. stoletju 19 župnijskih skupnosti. Sinoda, ki je bila v mestu Porec leta 1733, je za glagolico imenovala sedem izpraševalnih komisarjev. Leta 1783 je novigrajski škof Dominik Stratik33 menihom priporocil, naj zavzeto gojijo glagolico in leta 1762 je v Momjanu tamkajšnji župan Burin novigrajskega škofa Leonija zaprosil, naj duhovniku Brajkovicu prepove petje nedeljske maše v latinšcini. V izv. Dominik Stratico. Ivan Dominik Stratik, ital. Giovanni Domenico Stratico (1732–1799), italijanski in hrvaški škof in književnik. Toda glagolica je imela v Istri kljub podpori papežev Hadrijana II. (868), Janeza VIII. (880), Inocenca IV. (1243 do 1254), Urbana VIII. (1623 do 1643), utemeljitelja zavoda Collegium de propaganda fide, in Benedikta XIV., tudi zelo ostre nasprotnike, tako da je danes na istrski celini omejena na veliko ožje podrocje. Uporaba glagolice ni bila omejena le na cerkev, temvec se je razširila tudi na pravne in zgodovinske vsebine, na odloke, oporoke in napise. Izreden jezikovni spomenik te vrste je tako imenovani Razvod istrianski, zapis o dolocitvi meje iz leta 1275, ki je ohranjen v prepisu iz leta 1546, zelo obsežna listina, s katero so bile na podlagi komisijskih pogajanj na kraju samem dolocene sporne meje nekaterih obcin v notranjosti Istre, ki so ležale deloma na obmocju pazinskih grofov, de­loma na obmocju oglejskih patriarhov in beneške republi­ke. Pri teh pogajanjih navzoci trije notarji so imeli nalogo, da so za gospodo listino na­pisali v nemšcini, za »latince« v latinšcini, za ljudstvo pa v hrvašcini. Razvod kaže na dvanajst takšnih starejših listin, najstarejša je celo iz leta 1027. Dokument ni izredno pomemben le zaradi pravno-zgodovinske vsebine, ki dokazuje obstoj prastarih slovanskih obcin v Istri in njihove meje, temvec tudi kot jezikovni spomenik, kot vir poznavanja takratnih šeg in navad, stanja cerkva in seznamov krajevnih in družinskih imen. Ohranjen je tudi drugi Razvod, zapis o dolocitvi meja med Mošcenicami in Kožljakom iz leta 1395. Po posebni cistosti jezika, ki jo skali le nekaj italijanskih besed, se odlikuje tako imenovani Statut otoka Krka iz leta 1388, kazenski zakonik, ki je zelo pomemben za poznavanje duha takratne kazenske zakonodaje. Tudi mesto Kastav je imelo lasten statut iz leta 1400, ki je bil v izvirniku gotovo napisan v glagolici. Hranijo ga v muzejskem arhivu v Zagrebu. Omembe vredna je boljunska glagolska kronika, ne toliko zaradi vsebine kot zaradi jezika. Vsebuje naštevanje najpomembnejših dogodkov od leta 1451 pa do leta 1622. Izvirnik te kronike je zdaj v muzeju v Zagrebu. Zanimiv je tudi statut kastavskega kapitlja (Zakon kapitula Kastve), ki je v prepisu iz leta 1678 shranjen v arhivu kastavske župnijske cerkve. Glagolico so uporabljali tudi za pisanje pravnih listin. V Raklju naj-demo glagolsko oporoko tamkajšnjega župnika iz leta 1551, v arhivu obcine Barbana pa dve oporoki župnika Juraja Bedrinica iz sredine 16. stoletja. V inventarju tamkajšnje cerkve lahko preberemo navedbo iz leta 1640: »štiri velike na pergament napisane ilirske knjige«, ki žal ne obstajajo vec. Glagolski pravni dokumenti so še v župnijskih arhivih Doline in Lovrana, v slednjem je inventar imetja lovranskega kapitlja iz leta 1574. Takšne do-kumente imajo tudi zasebniki, na primer v Kraju, majhni vasici mošcenicke župnije, iz let 1521 in 1585, v Veprincu iz let 1625, 1627, 1629, 1641. Ob koncu 18. stoletja se glagolski pravni dokumenti ne pojavljajo vec, ker je v tem casu v javnih notarskih pisarnah latinska pisava nadomestila glagolsko. Tudi cerkvene maticne knjige so vodili v glagolici: tako na Lošinju do leta 1732, v Vrbniku do 1807, v Krkavceh do leta 1706, v Dolini do leta 1619. Tudi kastavski dekanatski arhiv hrani glagolske maticne knjige, ki se zacnejo leta 1654. Zadnji zvezki manjkajo, tako da ni mogoce dolociti, do katerega leta so knjige vodili v tej pisavi. Tudi v župnijski cerkvi v Taru so poleg misalov in brevirjev v glagolici tudi maticne knjige. Koncno omenimo v tej pisavi še urbarje v Sv. Antonu iz leta 1548, v Sv. Roku iz leta 1603, v Boljuncu iz let 1576 in 1604, v Sv. Mariji iz leta 1605, v Škednju iz let od 1583 do 1680. Od napisov je najstarejši tisti, ki ga lahko preberemo na kamniti plošci v cerkvi svete Lucije v Baški na otoku Krku. Napis je iz 11. stoletja in omenja hrvaškega kralja Zvonimirja, ki je kot vladar otoka tej cerkvi dodelil nekaj posesti. Glagolske napise sicer lahko najdemo v vseh delih Istre, na obmocju Trsta in na Goriškem. Medtem ko je ljudski duh ustvarjal svojo poezijo in jo prenašal iz roda v rod, so turški vpadi tako zaposlili pozornost južnih Slovanov, da se je razvoj hrvaške književnosti za dolgo casa ustavil tudi v Istri. Dela Frana Glavinica iz Kanfanarja: Življenje svetnikov (Benetke 1628), O štirih posle­dnjih receh (Benetke 1637);34 spovedni obrazci, ki sta jih napisala Lošinjca Butterini leta 1725, Bunicelli pa leta 1762, nekaj glagolskih liturgicnih knjig franciškana Antuna Juranica iz Baške,35 njegov Kršcanski nauk iz leta 1789, Katekizem Petra Rakamarica,36 osorskega škofa (Benetke 1804), obsežen hrvaško-italijansko-nemški slovar z Voltiggijevo uvodno slovnico, ki je leta 1802 izšel pri Kurzböcku na Dunaju, katekizem, izdan leta 1828 v hrvaškem jeziku: Kratak nauk karstjanski istrskega Plutarha Petra Stankovica,37 ki je v treh knjigah (v italijanšcini) opisal življenje izjemnih istrskih mož ne glede na narodnost, pa vendar pricajo o nadaljnjem življenju književnega gibanja tudi v casu, za katerega se zdi, da so istrski Slovani duhovno zaspali. 34 V izv. Das leben der Heiligen, Von vier letzten Dingen. 35 V izv. Besca. 36 V izv. Rekamaric. 37 V izv. Stancovicha. Ker je glagolica postopno tonila v pozabo in še niso ugotovili, katera ortografija bi ustrezala bogastvu slovanskih zvokov v hrvašcini, so skušali, kolikor je bilo mogoce, italijansko ortografijo prilagoditi slovanskemu jezi­ku. Ko pa se je leta 1835 splošno uveljavila nova ortografija, gajica, in je ljudstvo iz sna predramil veter novega casa, se je med istrskimi Slovani tudi na književnem podrocju zacelo prebujati novo, odlocnejše življenje. Na tem mestu velja omeniti moža, ki si je nemalo prizadeval, da bi svoje ljudstvo duhovno predramil, namrec Frana Volarica, ki se je rodil v Vrbniku leta 1805, umrl pa kot prošt krške katedralne cerkve leta 1877. Napisal je berilo za odrasle, Trst 1850, in ilirsko slovnico za osnovne šole, Trst 1852,38 ter prevedel Galurovo delo O dobri kršcanski vzgoji, Trst 1852.39 Poleg njega naj omenimo še njegovega rojaka in sodobnika, Mateja Volarica, nazadnje je bil župnik na Cresu, sicer pa oster satirik. Kakor smo nakazali, narodna zavest istrskih Slovencev, niti v obrav­navanem, književno skoraj neplodovitem casu ni ugasnila, ceprav se je tam uveljavilo italijansko prebivalstvo, marvec so se po vseh delih dežele razpirali cudoviti cvetovi ljudske poezije, ki so, potem ko so jih postopno zbrali, drug za drugim našli mesto v leta 1870 nastalem casopisu Naša sloga in jih je leta 1879 uredništvo tega casopisa zbralo v venec ter jih izdalo v enem zvezku. Možje, ki so poskrbeli za to zbirko, so zelo zaslužni za hrvaško 38 Izv. naslov Ilirska slovnica za pocetne ucionice. Sastavljena po Franu Volaricu. 39 Bernhard Galura (1764–1856), Lehrbuch der christlichen Wohlgezogenheit (vec izdaj). književnost, med njimi zlasti Jakob Volcic.40 Rojen je bil 14. julija 1815 v Gorjancah pri Škofji Loki na Gorenjskem.41 Leta 1842 je bil posvecen v duhovnika, polnih 46 let je deloval v osmih istrskih župnijah in tako imel priložnost, da je v razlicnih krajih dežele zbiral sadove ljudske poezije in spomenike slovanskega pismenstva. Z velikim razumevanjem in zanimanjem za lepote ljudske poezije je zbiral glagolske napise, pripovedke, pregovore in uganke ter jih objavil v slovenskih casopisih Novice, Slovenska bcela in Glasnik slovenski. Trajen spomenik si je postavil z zbirko ljudske poezije, ki jo je uredništvo »Sloge« sprejelo v zamišljeno knjigo. Poleg Volcica so pri zbiranju ljudske poezije, ki jo vsebuje ta knjiga, sodelovali: Mihael Laginja, K. Jelušic, Bl. Orlic, M. Karabaic, Anton Fabris, Nikolaj Lukacic, A. Stanger, M. Pavic, Bl. Košara, Peter Uravic, G. Jederlinic, M. Trinajstic, Peter Bogovic, G. Poljanin. Zbirka, kakor si jo je zamislilo in izdalo uredništvo »Sloge«, vsebuje nic manj kot 288 pesmi razlicnih vsebin. Pesmi so razclenjene na epske ali pripovedne (junaške pjesmi), ženske pesmi (ženske pjesmi), napitnice, mladinske pesmi, žalostinke, svatbene in novoletne pesmi. Prispevki za zbirko so prišli iz krajev na kvarnerskih otokih in vseh okrajev istrskega polotoka, na celini predvsem iz Lovrana in Premanture, na otokih pred­vsem iz Vrbnika in Dobrinja. Jezik nekaterih ljudskih pesnitev je sicer tako 40 Jakob Volcic je bil duhovnik, narodni buditelj in zbiralec narodopisnega gradiva, umrl je 10. novembra 1888 v Zarecju pri Pazinu. Zbral je veliko narodopisnega gradiva, najvec povedk in pesmi, pregovore in ljudsko besedišce. Gradivo je objavljal v casopisih, nekaj pa ga je ostalo tudi v rokopisu (vec v: Jurij Fikfak (ur.), Jakob Volcic in njegovo delo / Jakov Volcic i njegovo djelo. Zbornik prispevkov in gradiva. Pazin in Ljubljana, 1988). 41 Slovenski biografski leksikon kot rojstni kraj navaja Gorenjo vas pri Retecah oz. Sv. Andrej pri Škofji Loki. prežet z italijanizmi, da so si izdajatelji knjige z drobnim slovarckom v dodatku prizadevali olajšati njeno razumevanje. Po drugi strani pa je tako neizumetnicen, tako naraven, da bo zbirka vedno ostala zakladnica pristno slovanskega ljudskega izražanja in oblikovanja. Oblika pesmi je izredno preprosta, verzi v trohejskem ritmu brez rime tecejo lahkotno, sveže in jasno. Upodobitev v junaških pesmih je preprosta, nazorna in plasticna, liricne pesnitve pa preveva »pridih osvajajoce prisrcnosti«, ce uporabimo izraz Johannesa Scherra, ki odlicno oznacuje srbske ljudske pesmi. Pesmi v tej zbirki tudi ne izražajo prostaških ali nizkotnih vzgibov. Cetudi so istrski Srbo-Hrvati prostorsko zelo oddaljeni od Srbov, v junaških pesmih vendarle odzvanjajo srbske junaške pesnitve, ki opisujejo junaštva kraljevica Marka. V vec takšnih pesmih se izražajo povezave istr­skih Slovanov z Orientom, spet v drugih pa z Zahodom, zlasti z Benetkami, na primer v pesmi »Tožba Ivana Frankopana«, zadnjega vladarja otoka Krka, ki so ga Benecani zahrbtno zvabili na galejo in ugrabili. V lirskih pesnitvah se nazorno izražajo vsi odtenki custvovanja: plahost dekleta, ki si komaj upa dvigniti pogled k ljubemu, strast, ki za ljubljenega zastavi življenje, žalost zaradi minevanja mladosti, sestrska in bratska ljubezen, ki raje preboli izgubo ljubljenega kot izgubo brata, globoko cašcenje staršev, brezskrbna anakreontska vedrina; v njih se uveljavi tudi nekakšen humor, ne da bi prešel v robatost ali grobost. Zbirka vsebuje tudi pesmi, polne globoke življenjske modrosti. Poleg cudovitih podob narave, ki se zdi, da so utelešene v Vrbniku na Krku, na Cresu, Lošinju in zlasti na Košljunu, biseru kvarnerskih otokov v punatskem zalivu pri Krku, ne manjka humoristicnih upodobitev slabosti in odlik de­klet in fantov posamicnih krajev. Veliko je ženitovanjskih pesmi, napitnic in novoletnih pesmi (koledve). Ob igri ali za uspavanje otrok pojejo otroške pesmi, ob pogrebu pokojnih žalostinke (naricaljke), podobno kakor pri sta­rih Rimljanih, pojejo samo ženske, »praeficae«,42 pogosto jih ustvarjajo ex tempore. Poudarek verza je najveckrat na naglašenem predpredzadnjem zlogu Jakob Volcic (po fotografiji Wilhelma Hechta) imena objokovane osebe ali na njej dodanem ljubezenskem pridevku, ki ga v vsakem naslednjem verzu zamenja drug. Verske pesmi izražajo custveno globino in zaupanje v Boga. Knjigo torej lahko oznacimo kot zakladnico prave, v vsakem pogledu zanimive ljudske poezije. 42 Lat. prefica, ženska, placana za objokovanje na pogrebih; poznana tudi v starem Egiptu. Improvizatorji so tudi v Vrbniku in Dubašnici43 na otoku Krku, na celini pa v Brgudu44 in Tinjanu,45 Volosku in Premanturi. Od tistih, katerih sloves je presegel njihov rojstni kraj, naj omenimo tri: Gerstovic-Rosica iz Vrbnika, Mateja Brajkovca iz Brguda in Martina Pavica, slepega pevca iz Premanture. Bogata je bera ljudskih pregovorov, ki jih je Jakob Volcic marljivo zbiral in objavil v razlicnih casopisih. Potem ko so bile poti za izobraževanje v Istri utrte tudi Slovanom, je v novejšem casu med njimi tudi umetna poezija našla priznane zastopnike, med njimi lirika Mateja Bastiana,46 katerega pesnitve so raztresene v razlic­nih letnikih casopisa Naša sloga in jih zdaj zbirajo za samostojno knjigo. Odlikuje se po pomembni ustvarjalnosti, po spontanosti in iskrenosti izraza. Ob njem sta kot lirika pomembna Petar Studenac47 in Anton Kalac,48 ki je poleg cele vrste živahnih liricnih pesnitev, objavljenih v casopisu Nova sloga, izdal tudi 30 cerkvenih pesmi, Marijinih pesmi za mesec maj. Spod njegovega gibkega peresa sta pritekli tudi dve zelo poucni pripovedki za ljudstvo: Pop Marko, ljudski svetovalec, in Josip Žudih Razfulovic. Uspešno se je preskusil tudi kot prevajalec Schillerjevega »Zvona« in Rapiccijeve »Istre«. Za ljudstvo je napisal življenje svetih Cirila in Metoda. 43 V izv. Verdenico, Dobašnica. 44 V izv. Bergudac; zdaj Veli Brgud v obcini Matulji. 45 V izv. Antignano, Tinjan pri Kopru. 46 Mate Bastian (1828–1885), narodni buditelj hrvaških Istranov (Primorski biografski leksikon, http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003770/). 47 Petar Studenac (1811–1898), pesnik in duhovnik (Istarska enciklopedija, http://istra.lzmk.hr/clanak. aspx?id=2609). 48 Antun Kalac (1849–1919), književnik in duhovnik (https://hr.wikipedia.org/wiki/Antun_Kalac). Medtem ko so navedeni deloma sledili svojim liricnim zgibom, deloma pa s pripovedkami skušali izobraževalno vplivati na slovansko prebivalstvo v Istri, sta si pouk med ljudstvom prizadevala širiti družba Hrvatskih lju­di49 s koledarjem50 in dr. Matko Laginja z izdajo tridesetih basni v verzih. Prvo mesto med tistimi, ki so izdajali spise za poucevanje ljudstva, zavzema opatijski opat Ivan Fiamin. Njegovi spisi so predvsem pedagoško--moralne vsebine. To so vecinoma prevodi izvrstnih del italijanske, franco­ske, nemške literature in latinskih klasikov, in sicer prevodi trajne literarne vrednosti. Izvirni spis »Delo je clovekova dolžnost in blagoslov« sodi med najboljša tovrstna dela, ki jih lahko pokaže hrvaška nacionalna književnost. Tudi podrocje romana v najnovejšem casu ni ostalo prazno. Plodovit je bil zlasti Eugen Kumicic (Jenio Sisolski) iz Brseca. Castno mesto med hrvaškimi pisatelji mu zagotavljajo romani Olga in Lina, Gospodja Sabina, Zacudjeni svatovi, Sirota, Preko mora, katerih snov je vzel iz ljudskega življenja v Istri, in Jelkin bošiljak, pripovedke iz življenja obmorskih pre­bivalcev. Kot romanopisec izstopa tudi Josip Gržetic51 iz Dobrinja. Objavil je vrsto zgodovinskih romanov v razlicnih casopisih, najvec v zagrebškem Viencu. Gržetic opisuje ljudsko življenje z zvestim posnemanjem resnicnosti in tako živo, da so mu prijatelji nadeli pridevek »Zlatoust«. 49 Gre za Bratovšcino hrvatskih ljudi u Istri, ki so jo ustanovili v Kastvu v 70. letih 19. stoletja, da bi pomagali hrvaškim ucencem iz Istre in kvarnerskih otokov. 50 V iz. Kalender, tj. Istran, narodni koledar, ki je prvic izšel leta 1869 v Ljubljani, drugi pa leta 1870, urejal ga je prof. Franjo Ravnik iz Kopra. Potem ga je na pobudo J. Dobrile nadomestila Naša sloga. 51 Josip Gržetic Krasanin (1837–1895), bogoslovec in plodovit pisatelj, pesnik in prozaist. Bil je sourednik casopisov, npr. Hrvatski koledar, Hrvatska vila Dragoljub in Naša sloga. Objavljal je tudi v Slovenskem glasniku. Napisal je povesti Na parobrodu (1870), Bodulka (1873), Lice laže, krv ne laže (1875), Roko (1885) in roman Urotnici. Izvorna historicko-narodna pripovijest (Hrvatska vila 1881–1883). Kot raziskovalec na cerkvenem podrocju se je izkazal dr. Ivan Crncic iz Dobrinja, rektor Ilirskega kolegija v Rimu. Po njegovi zaslugi je izšla cela vrste monografij v publikacijah južnoslovanske akademije v Zagrebu in drugih literarnih casopisih, na primer njegova razlaga že omenjenega napisa o Zvonimirju. Odlicno je njegovo delo: Najstarejša zgodovina škofij Krk, Osor, Rab, Senj in Krbava.52 Veliko sta vredni njegovi skrbno pregledani izdaji almanaha »Popa Dukljanina«53 in Asemanovega evangelija z uvodom, ki dokazuje obsežno preucevanje in globoko poznavanje stare slovanšcine. Kot kršcanskega pisca moramo omeniti tudi franciškana Stjepana Ivancica54 zaradi njegovega spisa »Raba glagolice pri franciškanih v Dalmaciji, Istri in na kvarnerskih otokih«,55 ki prinaša marsikateri upoštevanja vreden zapis o zgodovini glagoljaštva. Preminuli tržaško-koprski škof Juraj Dobrila56 sicer ni zapustil nobenega zgodovinskega dela, je pa z jezikovno cistim in s pristno pobožnostjo prežetim molitvenikom Oce budi volja tvoja,57 ki je izšel v peti izdaji s 4500 izvodi in ga najdemo skoraj v vsaki istrski slo­vanski družini, ter z manjšim molitvenikom Mladi bogoljub58 pomembno prispeval k dvigu ne le bralne vešcine pri kmeckem prebivalstvu, temvec tudi h krepitvi verskih in moralnih custev. Življenjepis omenjenega škofa, ki ga je napisal Florian Rubetic, si zasluži, da ga oznacimo za vzor biograf­ske upodobitve. Kot biografa naj omenimo tudi creškega župnika Mateja Oršica, ki je napisal biografijo dveh izvrstnih šolnikov, že omenjenih Frana in Mateja Volarica. 52 Izv. Najstarija poviest krckoj, osorskoj, rabskoj, senjskoj i krbavskoj biskupiji (1867). 53 Izv. Popa Dukljanina letopis po latinsku i toga nekoliko i još nešto po hrvatsku po prepisu popa Jerolima Kaletica (1874). 54 Stjepan Marija Ivancic (1852–1925), na Cresu rojeni duhovnik in cerkveni zgodovinar (Hrvatski biografski leksikon, http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=8638). 55 Izv. Poraba glagolice kod redovnika III. reda sv. Franje u Dalmaciji, Istri i na Kvarnerskim otocima (1887). 56 Juraj Dobrila (1812–1882), osrednja osebnost hrvaškega preporoda v Istri (Hrvatski biografski leksikon, http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=4940). 57 Izv. Otce, budi volja Tvoja! Molitvena knjiga s poducenjem i naputjenjem na bogoljubno življenje, vecim delom polag knjige: Isus moja želja od Dra. Alojzija Schlör-a. Trst, 1854. 58 Izv. Mladi Bogoljub. Molitvena knjiga s poukami i naputci na bogoljuban život. Trst, 1889. Kot leksikograf je zaslužen zlasti franciškan O. Karl Parcic iz Vrbnika na otoku Krku, ki je izdal italijansko-hrvaški in hrvaško-italijanski slovar v dveh zvezkih. Živi v Collegiumu Illyricum v Rimu.59 Vprašanja, kolikšen delež so imeli istrski Slovenci v razvoju slovenske literature glede na to, da le droben delcek tega plemena živi v Istri in v stalnem stiku s Slovenci s sosednjega tržaškega in goriško-gradiškega obmo-cja, brez ozira na slednje pac ni mogoce obravnavati. Vendar na podrocju literature niti iz casa pred cerkveno reformacijo niti po njej vse do zacetka tega stoletja ni nicesar, kar bi bilo vredno omenjati. Prihod reformatorja Primoža Trubarja leta 1563 na Goriško ni poživil literarnega delovanja primorskih Slovencev. Jurij Japelj, leta 1807 imenovan za tržaškega škofa in poznan kot katoliški prevajalec Svetega pisma, je sicer dvanajst let deloval v Trstu kot kaplan, vendar ni eden tistih mož, ki bi ga šlo tu omeniti, saj je bil rojen Kranjcan in je umrl, preden je izvedel, da je bil imenovan za tržaškega škofa. Dragutin Antun Parcic / Carlo A. Parcic (1832–1902) je koncal študij bogoslovja, sicer pa je bil vsestranski izobraženec, ki se je mdr. ukvarjal s tiskarstvom, botaniko, zemljepisom, preva­janjem in bil pionir fotografije na Hrvaškem. V italijanšcini je napisal slovnico hrvaškega jezika (Grammatica della lingua slava (Illirica), ), Rjecnik talijansko-slovinski / Vocabolario croato-italiano (1968), Rjecnik hrvatsko-talijanski / Vocabolario croato-italiano (1974) (Hrvatska enciklopedija, http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=46672; Igor Gostl, Dragutin Antun Parcic. Život i djelo. Zagreb: Matica Hrvatska, 1998). Prehod iz literarno tihega v novi plodoviti cas predstavljajo dr. Franul von Weissenthurn, Johann Ernst, baron Raven, Šilertabora in Momjana,60 ter Matevž Ravnikar, ki je bil od 1830 do 1845 tržaški in koprski škof. Janezu Veselu - Koseskemu bo treba v slovenski literarni zgodovini posvetiti ca-stni list kot pesniku in prevajalcu klasicnih del iz drugih literatur, recimo Bayronove Mazeppe, vec spevov iz Homerjeve Iliade, Schillerjeve Pesmi o zvonu, Device Orleanske, Neveste iz Messine, Dantejeve Božanske komedije in cele vrste krajših pesnitev. Iz najnovejšega casa je treba navesti: Franca Kosca kot pomembnega teološkega pisatelja, Jerneja Križaja kot prevajalca Danteja in Manzonija, Jožefa Križmana kot prevajalca Alfierijevih dram, Janeza Šusta kot prevajalca Fabiole kardinala Wisemana, Janeza Jesenka kot prevajalca vec romanov iz francošcine in anglešcine, dr. Franca Glaserja kot prevajalca indijskih dram, Franca Cegnarja kot pesnika in kot prevajalca vec Schillerjevih dram, zlasti Wallensteinovi si upraviceno zaslužijo, da jih oznacimo kot izredno posrecen prevod. Na Goriško-Gradiškem je kapucinar Janez Svetokriški61 s pridigami v petih zvezkih, natisnjenimi deloma v Benetkah (1691), deloma v Ljubljani (1700, 1707), Slovencem zapustil pomemben jezikovni spomenik. Potem na tem obmocju zavlada vec kot stoletje trajajoce literarno mrtvilo, ki ga leta 1822 prekine izdaja ganljivih custvenih pesmi za »kmecko ljudstvo in mladino« Valentina Stanica, ustanovitelja goriškega Inštituta za gluhoneme (preminul leta 1847 kot stolni kanonik). Omembe vreden je tudi leta 1883 preminuli Štefan Kociancic,62 ne sicer kot pesnik, pac pa kot cerkveni pisec in prevajalec Soavejevih pripovedk63 in avtor številnih sestavkov razlicne vsebine. Kot plodovitega cerkvenega pisca ne smemo prezreti Filipa Jakoba Kafola (umrl leta 1864). Zelo plodovit kot pisatelj na naravoslovnem podro-cju in kot novelist je bil Fran Erjavec (umrl leta 1886 v Gorici), izvrsten tudi kot stilist. Na zgodovinskem podrocju je uspešno deloval gimnazijski profesor Simon Rutar. 60 V izv. Baron von Raunach, Schillertabor und Momiano. 61 V izv. Johann a S. Croce. 62 V izv. Stefan Kocijancic. Pravo pesniško naravo prepoznamo v Simonu Gregorcicu in Josipu Pagliaruzziju (Krilan).64 Prvi je do zdaj objavil dve zbirki vecinoma lirskih pesnitev, iz zapušcine slednjega pa je bila doslej izdana le ena zbirka pesmi. Pagliaruzzi kot pesnik romanc in balad med slovenskimi pesniki zavzema odlicno mesto. 63 Izv. Poducne povesti. Spisal v laškem jeziku Fr. Soave. Gorica, 1851, 1870, 1876. 64 Josip Pagliaruzzi (1859–1885), po izobrazbi pravnik, pesnik, sošolec Karla Štreklja v Gorici, ucenec Frana Levca, na njegovo pesnjenje je mocno vplival Simon Gregorcic (France Koblar, Pagliaruzzi, Josip (1859–1885). V: Franc Ksaver Lukman (ur.),. Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi400775/#slovenski-biografski-leksikon). Dodatek Uvod* Nadvojvoda Rudolf A vstro-ogrska monarhija kljub nekaterim dobrim preddelom pogreša etnografsko delo, ki na ravni sodobnega znanstvenega raziskovanja in s pomocjo dopolnjujocih umetniških reprodukcij, hkrati spodbujajoce in poucno ponuja vseobsegajoco splošno podobo naše domovine in njenih ljudskih plemen.1 Študij v mejah te monarhije živecih ljudstev ni le po­sebej pomembno polje dejavnosti izobražencev, temvec ima tudi prakticno vrednost za dvig splošne ljubezni do ocetnjave. Z rastocim pogledom na odlike in posebnosti posamic­nih etnografskih skupin in njihovo vzajemno in materialno odvisnost se mora bistveno okrepiti obcutje solidarnosti, ki naj povezuje vsa ljudstva naše ocetnjave. * Prevod poglavja Ehrherzog Rudolf, Einleitung. V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Bd. 2: Übersichtsband, 1. Abtheilung: Naturgeschichtlicher Theil. Wien, 1887, 5–17. V izv. Volksstämme. Vsako ljudstvo,2 ki se po jeziku, šegi in deloma locenem zgodovinskem razvoju cuti loceno od drugih ljudstev, bo povsem pomirjeno z dejstvom, da je njegova indi­vidualnost v znanstveni literaturi monarhije našla ustrezno razumevanje in priznanje; hkrati pa ga bo to spodbudilo, da bo iskalo svoje duhovno težišce v Avstro-Ogrski. Zato je še posebej v naši ocetnjavi zelo pomembno gojiti etnografijo in njene pomožne vede, ker te neodvisno od vseh nezrelih teorij in stran­karskih strasti zbirajo gradivo, iz katerega lahko izhajata objektivna primerjava in vrednotenje razlicnih ljudstev. To se doslej še ni zgodilo ali vsaj ne v nakazani smeri. Ne smemo si prikrivati, da je prav v Avstro-Ogrski etnografija precej manj podprta kakor v Nemciji, Angliji in Franciji in v zadnjem casu tudi v Rusiji, ceprav imamo najbrž tako kakor v drugih državah enako množico takšnih specialistov, ki bi bili za to povsem primerni. O posamicnih ljudskih plemenih je izšlo precej dragocenih del, toda vecinoma so neovrednotena obležala v ucenih strokovnih 2 V izv. Volksgruppe. listih in periodicnem casopisju ali so, žal, vse prepogosto odromala v publi­kacije iz tujine. Zato se vsiljuje zamisel, da bi to bogato, za nas še neizkorišceno gradi­vo v Avstro-Ogrski povezali in s tem omogocili nastanek dela, ki bi v mejah te monarhije upošteval znanstveno in umetniško samozavest po­samicnih narodov, v cast vsej monarhiji in vsem njenim delom. In kje je še država, tako bogata z nasprotji v oblikovanosti ozemlja, ki v svojih mejah združuje tako cudovito naravnozgodo­vinsko, pokrajinsko in podnebno raznovrstnost in lahko v etno­grafski sestavi razlicnih ljudstev prispeva tako zanimive podobe k velikemu delu? Takšna premišljanja so nas spodbudila, da smo se lotili tega dela, in tako bo množica avstrijskih in madžarskih piscev in umetnikov v besedi in podobi opisala drago skupno ocetnjavo ter povabila bralstvo na potovanje po širni, širni deželi, med vecjezic­nimi narodi sredi nenehno se spreminjajocih podob. Dunaj, cudovito velemesto z razkošnimi zgradbami, s staro stolnico svetega Štefana, simbolom stoletne velicine v svojem sredi-šcu, je, ležec ob mogocni reki Donavi, obdan z vencem ocarljivih hribov, z vinsko trto blagoslovljenih gricev in šumecih gozdov, med plodovitima ravninama – tako lep, tako castitljiv, pa vendarle vecno mlad in cvetoc – podoba, kakršne ne premore nobena druga prestolnica na Zemlji. Vendar nadaljujemo pot po ljubki Spodnji Avstriji: valujoca žitna polja, bogate nižine se izmenjujejo z bujno porašcenimi rokavi Donave. Poglejmo v Dunajski gozd: med sencnimi hrastovimi in bukovimi gozdovi dosežemo vse višje jelke in smreke, ozke doli­ne, visoke hribe, mimo gorskih vasi vse do štrlecega dunajskega Snežnika3 z golimi rebri in rušnato gošcavo. 3 V izv. Schneeberg. Sledimo gorski verigi: apneniško gorstvo Zgornje Avstrije z nazobcanimi oblikami, divjimi dolinami in soteskami, modrimi je­zeri, zelenimi travniki, spredaj cvetoca dežela, prepredena z Donavo, posejana z bogatimi mesti in vasmi. Pred nami se dviga Solnograd, staro škofovsko mesto s sivimi hišami in cerkvami, umetnostni spomenik prejšnjih casov. Gore so vedno višje. Pred nami leži skalni grad Tirolske; ledeniki, prastari gorski masivi, severna vegetacija na eni, južna vrocina na drugi strani Alp; ustavimo se na Predarlskem, na bregu lepega Bodenskega jezera. Sledec pogorju se najprej vzdolž blešcece zasnežene verige Tur podamo na cudovito zeleno Štajersko, deželo, ki združuje v sebi marsikaj: visoke gorske verige, brezmejne gozdove, ocarljive hribe, bogate doline, ki jih ljubkuje toplo sonce. Prehodimo Koroško, lepo deželo, kakor tudi Kranjsko, z njunimi jezeri in apneniškim gorstvom, zaslepljujoce belim in grotesknih oblik, po vegetaciji in po vsem napol severni napol južni, in prek Gorice dosežemo Kras, skalnata pobocja s piclim zelenjem, vrsto pokrajine, ki je tako posebna in enkratna. Z golega belega skalovja popotnik uzre lep bogat Trst med južnimi bujnimi vrtovi, ob obrežju modrega Jadrana, našega morja, v njegovem globoko zarezanem zalivu gozd jamborov s plahutajocimi jadri in plapolajocimi zastavami naše in drugih držav, – in zdaj gre navzdol med številnimi otoki ob obrežju velicastno lepe Dalmacije vse do cudovitega Kotorskega zaliva, kjer se kot mogocen mejnik dviguje resnicno velicasten gorski masiv Crne gore. Naš pogled se zazre proti severu. Moravska, bogata dežela z ljubkim gricevjem je za nami, in pred nami razprostrta leži Ceška, premožna visoka planota, obdana z vencem gozdnatega pogorja; naš pogled razveseljujejo jelkovi in smrekovi gozdovi, šumeci potoki, z ribami bogate reke, lepo obdelane, mocno industrializirane ravnine in mesta, sredi vsega tega stara zlata Praga s kvišku štrlecimi Hradcani. Ko prepotujemo šlezijske gorske doline in bogate ravnine, pridemo mimo zgodovinsko castitljivega Krakova s starim Vavelskim gradom v galicijsko pokrajino; globoko v dolino segajo obronki Karpatov z brezmejnimi pragozdovi, in ko pustimo za sabo mesta in vasi, rodovitno visoko planoto, globoko zarezane reke in veletoke, ki se vijejo proti seve­ru, dospemo do gozdnate, majhne mejne dežele, lepe Bukovine, ki ustvarja prehod med mogocno gorsko verigo Karpatov in neskoncno sarmatsko ravnino. Od tam pa naprej na obmocje svete Štefanove krone,4 tako obsežno, tako razkošno z lepoto in spremenljivimi podobami narave, obdano z vencem Karpatov, ki skrivajo plemenito rudo, z gozdnatim pogorjem, ki tu in tam doseže visokogorsko višino, v njegovih doli­nah pa ležijo praizviri velikih domacih rek. In južneje se razprostira Poimenovanje za obmocje ogrskega kraljestva, imenovano po apostolskem kralju Štefanu I. Ogrskem. Krono, ki je upodobljena tudi na sodobnem madžarskem grbu, mu je tik pred kronanjem leta 1000 podaril papež Silvester II. dežela, kjer popotnikovo oko v cudovitem zaporedju razveseljujejo gozdnato gricevje, bogata vinorodna zemljišca, velika jezera, mogocne reke, razsežna mocvirja, pisane kulturne poteze, bujna vegetacija in v otožni lepoti velicastna pusta, razsežna mesta. Sredi dežele se ob bregovih mogocne Donave, življenjske žile monarhije, dviguje glavno mesto, tako lepo in vitalno, v polnem razcvetu središce politicnega življenja, duhovne kulture in obrtnega ustvarjanja. Naprej gremo prek dobro obdelanih, toplih južnih hrvaških pokrajin v cudovit reški zaliv,5 od tod pa med slavonskimi nižinami mimo hribovja gozdnate Fruške gore ob Savi znova k Donavi. Levo cudovita ravnina, desno visoko srbsko obrežje; naprej pa gremo med cedalje bolj strmimi gorskimi masivi vse do Železnih vrat, kjer se naš mogocni veletok prebija skoz ostre ceri. Mimo Mehadije, starih rimskih toplic, se potovanje nadaljuje po visokogorju nekdanjega romanskega Banata; od tam prodremo v lepo deželo Sedmograško,6 biser v stari Štefanovi kroni. Zagledamo velicastne transilvanske Alpe, ki, podobne visokem zidu, tvorijo deželno mejo in mejo monarhije. Goli vršaci, ki ne zaostajajo za Turami, po 5 Kvarnerski zaliv. 6 V izv. Land Siebenbürgern, tj. Sedmograška oz. Transilvanija. dolinah in pobocjih pa jih krasijo šumeci pragozdovi, po njihovih obronkih se bohotijo vinogradi, v globinah skrivajo sol in zlato; potem starodavna mesta, price stare kulture, in v vseh pokrajinah slikovito lepoto spremljajo naravoslovne zanimivosti. Hitro preidemo notranjost dežele z ljubkimi ravninami in gricevjem, in tako je ko­nec potovanja, na katerem smo nameravali bralce popeljati skoz to monarhijo, tako veliko in lepo, tako bogato z naravnimi lepotami, tako raznovrstno po vrstah7 in favni. Galicija s svojimi severovzhodnimi vrstami, severna Ceška s srednjeevropsko favno, najvecji del Alp, Karpati, madžarska pusta, južna Tirolska in Dalmacija s pravo južno vegetacijo – vse to, ta raznovrstnost je združena v eni monarhiji. Ruševje se vije navzgor ob ledeniku, breza blesti v severnem mocvirju, hrast šumi v temnem gozdu poleg jelke, vinska trta in lovor, ciprese in palme, vsi lepšajo eno ocetnjavo – našo. Mišljene so rastlinske vrste. Našim bralcem bomo v podobah pokazali in v besedah raz­krili ljudi, kako živijo in ustvarjajo, z vsemi njihovimi navadami in z bogastvom pestrih noš. Mimo nas gredo ljudstvo Dunaja v svoji radoživosti in dovzetnosti za umetnost, spodnji Avstrijec iz ravnine in oni z gora, zgornji Avstrijec in Solnograjec z visokih Alp, ki se trdo prebija skoz življenje v boju z elementi sredi velicastne narave, premožen kmet iz sadjerodnih krajev, Tirolec v ozkih dolinah, v lepih vasicah, kjer se še najdejo stare šege in slikovite noše, na južnem pobocju Alp pa velški Tirolci8 in Ladinci, nato Štajerci iz vseh delov Štajerske, Korošci in Kranjci, Slovenci v pisanih nošah, Istrani – barve so vse živahnejše: Dalmatinci v bogatih nošah, z blešcecim orožjem. Na Ceškem je podoba preprostejša, na severu in zahodu Nemci, Cehi v osrcju dežele, Moravci s Hanaki poskrbijo spet za barvito mešanico, tu so še Šlezijci germanskega plemena, pa tisti slovanskega izvira, Poljaki v Galiciji in Rusini se izmenjujejo v spreminjajocem se zaporedju. V izv. Wälschtiroler, v sodobnem zapisu Welschtiroler, oznaka za južne Tirolce, ki zdaj živijo v italijanski provinci Trento. Gre za poimenovanje drugace (ne german­sko) govorecega prebivalstva keltskega izvira (Volcae). Galsko pleme je naseljevalo obmocje od Turingije do Rena, pozneje je bilo romanizirano. Tudi Švicarji francoski del Švice imenujejo Welschschweiz. In zdaj je na vrsti Ogrska, madžarska Ogrska s tako živahnim ljudskim življenjem, Sekeljci, svojevrstno sorodno pleme; potem Slovaki s severa, Romani, potomci starih Rimljanov, Srbi in Hrvati in manjša ljudstva, ki živijo v kolonijah, Sasi na Sedmograškem s stoletja ohranjenimi šegami in obicaji, Armenci, bolgarski priseljen­ci, Judje, ki so se deloma zlili s sosednjimi ljudstvi, deloma pa so ohranili posebnost svoje rase, razkropljeni po skoraj vsej monarhiji; Cigani kot potujoce ljudstvo in glasbeniki ter navsezadnje stalni prebivalci madžarskih vasi. Vsa ta ljudstva in plemena, posamicni tipi, tako razlicna narecja in navade, nacin življenja, bivališca, viri zaslužka, njihovi prazniki, razvedrila in navade, stare noše in orožje, njihova izobrazba, narodno pesništvo, njihov razcvet in napredek v mejah monarhije – vse to bomo skušali v tem delu podati zvesto poteku življenju. Ljudsko življenje in posebnosti ljudstev, kakor so nastale in se ohranile, skupaj z znacajem dežele, s podnebjem, z naravo in oblikovanostjo tal – to je prava snov tega dela. Ne bomo pa opisovali le sedanjosti, temvec si bomo dovolili tudi pogled v preteklost, vse do dni rimske nadvlade, ko so se pri Vindoboni9 legije bojevale s Kvadi in Markomani in so v Panoniji in Dakiji zmagovito postavili rimske orle. In še dlje nazaj bomo sledili toku zgodovine: kako so prihajala posamicna ljudstva, kako so si Germani priborili svoje dežele, Slovani na jugu, Cehi na se­veru, kako so Madžari pod Arpadovim vodstvom prek Karpatov vdrli v bogato nižino. Sledijo dolga obdobja; sreca in nesreca, boji in burni casi; in tu vidimo, kako se nizajo drug ob drugega, ljudstvo za ljudstvom, dežela za deželo, cedalje tesneje se stiskajo plemena, moc jih zdru­žuje v interesno skupnost in njihova globoko obcutena povezanost je naravni zakon, in tako se pred nami razgrinja sedanjost, mocna velika Avstro-ogrska monarhija, nas vseh ocetnjava! To je namen našega dela; Avstro-Ogrska v besedi in podobi naj v znanstvenem in umetniškem pogledu in obenem kot prava ljudska knjiga doseže resen domoljubni pomen. 9 Današnji Dunaj. Literarni in umetniški krogi vseh ljudstev monarhije so se združili za skupno delo, in to delo naj domovini in tujini pokaže, kako bogato duhovno moc imamo v vseh deželah in ljudstvih in kako so se vsa povezala v lepo stvaritev, ki naj krepi samozavest in moc splošne ljubezni do ocetnjave. In tako kakor se bodo v nadaljevanju tega dela druga za drugo vrstile dežele, bodo k sodelovanju pritegnjeni vedno novi sodelav­ci in novi umetniki iz njihovih domacih dežel; ti se bodo svojim predhodnikom pridružili z enako predanostjo in nezmanjšanim navdušenjem, in ko bo delo po letih dokoncano, se bo predstavilo kot spomenik duhovne ustvarjalne moci sodobnosti, kot spomenik za vso prihodnost, kot: »Avstro-Ogrska v besedi in podobi.« Komentar Za krepitev samozavesti in moc splošne ljubezni do domovine P isanje o pomenu in obsegu slovenske zastopanosti v monumental-nem enciklopedicnem domoznanskem delu Avstro-ogrska monar­hija v besedi in podobi (Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild) ni pomembno samo z vidika zgodovine etnološke vede, temvec tudi širše, z vsemi posledicami in primerjavami z današnjimi raz­merami. Zato naj že takoj na zacetku tega uvoda izrecem vse priznanje in pohvalo ZRC SAZU, Inštitutu za slovensko narodopisje in urednicama Moniki Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik, da so poskrbeli tudi za izdajo druge knjige s prevodi in komentarji besedil o Slovencih. Ti v zbirki o takratni monarhiji niso bili predstavljeni v skupni knjigi, ampak so Slovence, Kranjce, Primorce, Goricane, Tržacane, Istrane oz. Slovane v Istri, Štajerce, Prekmurce, Korošce, Porabce in Kocevarje razdelili kar v štiri knjige in še v eno od sedmih knjig o Madžarski. Od Trubarjevega prvega poimenovanja »lubi Slovenci«, s katerim je oznacil svoje »pleme«, ce uporabimo oznako Gregorja Kreka, ki je v tej enciklopedicni zbirki pisal o slovenski književnosti, je sicer minilo kar nekaj stoletij. Casovno sta se z izdajanjem knjig enciklopedije ujemala tudi še vedno pretežno roman-ticno usmerjena etnološka dejavnost in proces nacionalnega ozavešcanja. Torej nam enciklopedicni prispevki še vedno upodabljajo posamicne površine slovenskega mozaika in temeljijo na regionalnih in lokalnih omejitvah, ki jih še danes ne zmoremo preseci, ceprav so bili motivi za »ne-enotni« prikaz Slovencev v okviru monarhije seveda drugacni od sodobne nezmožnosti, da bi presegli lokalne in regionalne zaprtosti. Helena Ložar - Podlogar je v komentarju k prvi knjigi prevodov prispevkov v enciklopediji opozorila, da so npr. Hrvati »svoj del izdali v hr-vaškem jeziku, Slovenci, vse tako kaže, na to nismo nikoli mislili«.1 Morda ne bo odvec, da v zvezi s tem obudim spomin na zgodnja osemdeseta leta 20. stoletja. Takrat se je snovala nova knjižna zbirka prevodne znanstvene literature Studia humanitatis, ki naj bi v Sloveniji širila poti v omikano humanisticno družbo. Pobudniki zbirke so pripravljali predlog nacrta za knjižne prevode. Tudi etnologi smo bili povabljeni, da z vidika etnološke vede podpremo knjižno zbirko in s tem pokažemo na »širši družbeni interes«. S kolegico Mojco Ravnik in sodelovanjem Ingrid Slavec smo pripravili razmeroma ob-sežen spisek starejših, t. i. klasicnih etnoloških del, ki so izvirno izšla v tujih jezikih, bi pa v prevodu in s komentarji pomembno osvetlila zgodovino naše vede ter obogatila naše vedenje o posamicnih kulturnih podrocjih in življenju v slovenskem kulturnem prostoru v celoti. K tej odlocitvi so nas spodbujale tudi raziskave našega profesorja Vilka Novaka, ki je s podrobnimi analizami že osvetlil dela nekaterih starejših avtorjev (npr. Balthasarja Hacqueta). Na seznamu so bili tako npr. Ivan Merhar s prvo doktorsko disertacijo v naši vedi (Valvasor als Ethnograph, skrajšana objava, Trst 1910) kot tudi vsi prispevki Helena Ložar - Podlogar, Slovenska ljudska kultura v delu Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. V: Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik (ur.), Avstro - ogrska monarhija v besedi in podobi. Slovenci I. Ljubljana, 2016, 173. o Slovencih v enciklopediji Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi. Do izdajanja etnološko pomembnih del ni prišlo, saj so se uredniki knjižne zbirke Studia humanitatis, ki je naposled zacela izhajati 1985, odlocili za drugac­no zasnovo, tj. izdajanje prevodov tuje znanstvene klasike in sodobnih del. S tega vidika izdaja etnoloških prispevkov iz tega enciklopedicnega dela v obeh knjigah vsaj deloma zapolnjuje ta primanjkljaj v slovenski humanistiki. Zaradi tega sta prevod in izdaja besedil v drugi knjigi, ki govori o Slovencih, natancneje o fizicnih znacilnostih Korošcev in Kranjcev, sicer pa o življenju na Kranjskem, Kocevskem, Primorskem in v Istri, dra­gocen prispevek k poznavanju zgodovinskega razvoja etnološke vede na Slovenskem, ki mora temeljiti na branju izvirnih besedil. Poleg tega je na koncu te knjige dodan prevod Uvoda v zbirko, ki ga je prispeval »oce« ambiciozne enciklopedije, kronski princ in prestolonaslednik Rudolf, in je v marsikaterem pogledu lahko dobro ucno gradivo tudi za današnje politike in njihovo razumevanje družbenih procesov, predvsem pa tudi za premislek o ustreznih ukrepih in dejanjih. Druga knjiga ne zaokroža le prikaza življenja Slovencev v monarhiji in njihove kulturne dedišcine, kakor sta predstavljena v enciklopedicnih pri­spevkih, ampak lahko pozornejše branje vsaj v nekaterih od njih podrobneje razkrije posebnosti v etnološki misli na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko si je etnologija postopoma zacela postavljati trdnejše realisticne teoretske in metodicne temelje. Prav zato verjetno zbuja najvec pricakovanj med vsemi pisci in njihovimi poglavji o Slovencih prispevek Viljema Urbasa »Ljudsko življenje Slovencev« – to navsezadnje tudi po zaslugi Marije Stanonik, ki je s tehtno analizo njegovega dela2 postavila zacetek realizma slovenske etnološke Marija Stanonik, Viljem Urbas. Slovenski etnograf 30 (1977), 27–36. misli kar 25 let pred Matijo Murka oz. njegovo porocilo o narodopisni razstavi ceškoslovanski v Pragi. Naslov Urbasovega prispevka napovedu­je predstavitev ljudskega življenja Slovencev, vendar navaja podatke le o »Slovencih s Kranjskega«, ki »cetudi istega plemena, vendarle niso povsem enaki«. Govori torej o »v Alpah živecem Gorenjcu,… [n]a vinskih goricah ob Krki veselo životari Dolenjec, … Notranjec … [pa] odrašca ob sunkih burje neprijaznega Krasa«. Predmet prispevka, tj. ljudsko življenje, je zelo ozko pojmovan in vkljucuje predvsem šege in navade (obsežnejše piše o porocnih), karakterološke znacilnosti in le nekaj odstavkov o gospodarskih dejavnostih, pri katerih se omejuje na stražiško sitarstvo in izdelovanje ribniške lesne galanterije. Obsežnejši od navedenih je opis polšjega lova, le nekaj vrstic je namenjenih prehrani in oblacilnemu videzu. Zelo obsežen je prispevek o ljudskem gospodarstvu na Kranjskem, ki ga je redigiral Karl Menger, in se je omejil predvsem na poljedelstvo, gozdarstvo, lov in ribolov, rudarstvo in metalurgijo, industrijo, trgovino in promet. Poglavje ima izrazito pregledni, zgodovinopisno podatkovni znacaj. Urbasov prispevek moramo primerjati z zasnovami in vsebinami prispevkov »Ljudsko življenje na Goriškem in Gradiškem« (avtor Franz Coronini-Cronberg), »Ljudske znacilnosti v oklici Trsta« (avtor Peter Tomasin) in »Ljudsko življenje Slovanov v Istri« (avtor Alois Spincic), ki sestavljajo narodopisno podobo Primorske. Že Coronini-Cronbergov prispevek o deželi, ki »kljub skromni raz­sežnosti nosi dve imeni,« Goriška in Gradiška, preseneti z razumevanjem avtorja, kaj vse sodi v opis ljudskega življenja. Na zacetku se sicer spušca v podrobnosti iz zgodovinskega razvoja in skuša s pomocjo navajanja razlicnih pripovedi z zgodovinsko, mitološko ali svetopisemsko tematiko predstaviti »sivo prazgodovino«. V nadaljevanju se iz tega casovnega okvira vraca v »današnji cas«. Ljudsko življenje podaja v prikazu pestrosti razlicnih kultur. Veliko pozornosti namenja šegam in praznikom, govori tudi o prometu in transportu, petju in plesih in nekaterih karakteroloških posebnostih. Za našo sedanjost je poucno zelo zanimivo regionalno razmejevanje, ko npr. pravi, da »[o]krog Gorice in v Vipavski dolini lahko v vseh pogle­dih opazimo splošen prehod furlanskega nacina v posebnosti Krasa. Tu so namrec zaradi razdelitve vecine nekdanjih obcinskih pašnikov nastale posamic stojece stanovanjske hiše, za kar se zdi, da je izredno ustrezalo slovanskim nagnjenjem. Zgornja Goriška je seveda v omenjenem razmerju zaznamovana z znacajem gorske dežele in s tem deloma z znacilnostmi, ki so skupne celotnemu avstrijskemu alpskemu obmocju.« Ob tej zelo jasni locnici se nehote vsiljujejo primerjave s pogostimi sodobnimi razpravljanji o regijah Slovenije. Prav zadnja regionalna razdelitev za potrebe turizma je ponovno pokazala, kako slabo poznamo in predvsem razumemo svojo lastno državo in ugotovitve o razmejitvah med njenimi regijami, med katere brez pomislekov lahko štejemo tudi argumente iz dela o avstro-ogrski monarhiji. Ljudske znacilnosti v okolici Trsta je predstavil Peter Tomasin. Besedilo je po dolžini in vsebini nekoliko skromnejše. Casovna postavitev vsebine zapisa govori sicer o prebivalcih okolice Trsta, vendar povedano »na splošno pripada preteklosti. Mladi mandrijerji in Juzke se dandanes oblacijo že kakor mešcani. Okolišcina, da mandrijer najveckrat ne zaprosi za roko dekleta iz svoje vasi, temvec iz tujine, je precej prispevala k temu, da so stare šege in navade kmetov zatonile v pozabo.« Primerjava med t. i. preteklostjo in Tomasinovo sodobnostjo okolice Trsta je žal predvsem nacelna, saj se pri­spevek prav tam, kjer je najzanimivejši, tudi konca s splošno ugotovitvijo, da »[z]emljiška posest ni vec tako lepo obdelana in ne daje tega, kar bi pricakovali. Niso vec custveno navezani na domovino, sicer je v današnjem casu ne bi zapušcali z neodpustljivo lahkomiselnostjo in s takšno otroško nepremišljenostjo prodajali svojega ubornega imetja, da bi v daljni neznani Braziliji kot priseljenci iskali svojo sreco ali, bolje, nesreco. Ce izvzamemo morda vas Škedenj, so med mladimi mandrijerji, ki so ostali, kmetje prav redki. Vecina jih dela v Trstu – kot zidarji, kamnoseki, tlakovalci cestnega tlaka, celo kot fakini oz. nosaci. Vdajajo se pijaci in igram, medtem ko so Juze in Juzke v našem mestu prodajalke cvetlic ali nam služijo kot perice in nas oskrbujejo z mlekom in zelenjavo.« Tudi opis ljudskega življenja Slovanov v Istri, ki je delo Aloisa Spincica, po vsebini in predmetu prekaša Urbasov opis ljudskega življenja Slovencev (na Kranjskem). V Spincicevem opisu je tudi precejšnja mera realizma, predvsem pa odlicna deskripcija predstavljenih kulturnih oblik. Vsebinsko so najobsežneje opisane šege in navade ob praznikih in pomembnih mejnikih clovekovega življenja in iz opisov lahko razberemo tudi podatke o druž­benih razmerjih, kot so npr. sorodstvo, oblike gostoljubnosti, dobrodelnost idr. Slovani na ozemlju celotne Istre »so povecini Hrvati, ki na vzhodu mejijo na rodovne tovariše v sosednjih provincah; v severozahodnem delu Istre pa živijo sorodni Slovenci, ki mejijo na svoje brate na Kranjskem, Goriškem in Tržaškem.« Poleg navedenih Spincic govori tudi o starih pre­bivalcih istrskih obmorskih mest in Cicih, ki so se priselili na istrski Kras. Priselilo se je torej »ljudstvo, ki so ga domacini poimenovali 'Cici' (verjetno po besedi 'cica' = bratranec, po drugih = stric, s katerim se pozdravijo), ne glede na to, ali so bili Hrvati ali z njimi priseljeni Romuni.« Navaja zanimiv podatek, da le v vasi Žejane za sporazumevanje še uporabljajo »'romunski' (ciribirski) jezik, ki vsebuje vec kot tretjino hrvaških besed, medtem ko sicer prav dobro govorijo hrvaško. 'Cici' v drugih istrskih vaseh ciribirskega jezika niti ne razumejo in uporabljajo zgolj hrvaškega. Le v njihovem jeziku je še opaziti nekakšno mešanico z romanskim plemenom. Podobno je z 'Romuni' ob zahodnem vznožju Ucke (Monte Maggiore), ki sami sebe imenujejo 'Vlahi', njihovi sosedje pa jim pravijo 'Ciribirci', ti so se, pomešani s Hrvati, priselili iz Dalmacije in njihovi priimki so skoraj izkljucno hrvaški.« V nadaljevanju je govor o gospodarskih dejavnostih (poljedelstvo, ovcereja, obrti) in oblacilnem videzu. Avtor navaja primerjave življenja otoških Hrvatov in prebivalcev zahodnega brega istrskega polotoka, tudi prebivalcev kraškega dela oz. Cicev. Posebej so poudarjene »slovenske Šavrinke iz sodnih okrajev Piran in Koper ter prebivalke iz okolice Trsta«, ki so razvile pestre oblike dnevnega kupcevanja v obmorskih mestih, zlasti še v Kopru in Trstu. Od splošnih regionalnih opisov ljudskega življenja moramo omeniti še prispevek Juliusa Schröerja o Kocevskem in Kocevarjih, obmocju in nje­govih prebivalcih, za katere tudi sodobnejša slovenska etnologija ni kazala posebnega raziskovalnega zanimanja kljub upoštevanju posebnih razmer na tem delu slovenskega ozemlja od konca druge svetovne vojne. Schröerjev pregled v marsicem po zasnovi, tehtnosti in vsebini presega Urbasovega o Slovencih na Kranjskem, tako kakor je bilo že ugotovljeno za Tomasinov prispevek o prebivalcih v okolici Trsta in Spincicev o Slovanih v Istri. Vsi trije veliko bolj povezujejo ljudsko življenje z zgodovinskim razvojem, medtem ko Urbas v svojem prispevku še vedno sledi folkloristicni filološki usmeritvi, ceprav je nekatere svoje razprave že oznacil kot zavestno etno­grafske. Enakovrednosti obravnavanih kulturnih sestavin vsaj v prispevku za Avstro-ogrsko monarhijo v besedi in podobi ni zaznati. Pri Schröerjevem pregledu lahko govorimo o sintezi ljudskega življenja na Kocevskem. Vanjo je vpletel tudi podnebne in naravne razmere in specificno sestavo prebivalstva, ki je zelo jasno pojasnjena tudi s krajšim zgodovinskim orisom naselitve. Ugotavlja, da to »[n]emško ljudstvece, …že stoletja loceno od nemškega duhovnega življenja, še vedno ohranja najboljše lastnosti nemškega bistva« in je »še posebej privlacno zaradi starinskih znacilnosti, ohranjenih v tej odmaknjenosti. To velja za njihov jezik, njihove šege in navade in posebej za njihove pripovedke in pesmi, v katerih se izpoveduje globoka in iskrena duša.« S tem izhodišcem je pisec povezal dobršen del svojega pregleda, najvec prostora je namenil prav jezikovni podobi, pesmim in baladam. Vendar je v podajanju jezikovne podobe ali pesmi vpletel v besedilo tudi podatke o oblacilnem videzu, sezonskem zaposlovanju, trgovanju, šegah, karakteroloških posebnostih in verovanju. Na primer: »Kocevar je pono-sen na svojo narodnost. Noce biti Kranjec in se hvali z zaupanjem, ki ga lahko vidimo na vsakem Kocevarju, z zaupanjem, ki ga uživa in upravicuje tudi revež, ki se odpravi na pot brez kapitala. 'O Kocevarju nikoli ni bilo slišati nic slabega!' radi samozavestno povedo. Dejansko sta tudi zvestoba in poštenost doma po vsej deželi.« Med samostojnimi pregledi posamicnih tematik po obsegu in enci­klopedicni preglednosti izstopa prispevek o mitih, pripovedkah in ljudskih pesmih, ki ga je napisal Janez Scheinigg in poudaril, da »pri kranjskih Slovencih pravljice in povedke, dvoje le po obliki razlicnih proizvodov ustvarjalnega ljudskega duha, vsebujejo obilico mitoloških nazorov, ostankov starega poganskega verovanja v bogove. Znacilno je, da je zmagoslavno kršcanstvo svojo moc usmerjalo proti glavnim božanstvom spreobrnjencev, da jih je ali v celoti izrinilo iz ljudskega spomina ali pa jih je s tem, ko jih je pretvorilo v nekakšne demonske sile, obsodilo na bedno životarjenje v obmocju ljudskega praznoverja. Zato v tradicionalni književnosti kranjskih Slovencev najdemo le skopa izrocila, ki nam predstavljajo stare bogove. Nasprotno pa so se nižja miticna bitja, ker jim je Cerkev namenjala manj pozornosti, ohranila v ljudski domišljiji in še danes živijo na vršacih in v gozdovih, v dolinah, v recnih in jezerskih globinah.« Posebna vrednost Scheiniggovega prispevka je na njegovem koncu strnjen pregled zbirk slo­venskih ljudskih pesmi. V drugem zvezku Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi sta ob-javljena še prispevka o fizicnih znacilnostih prebivalstva na Koroškem in Kranjskem (avtor je Emil Zuckerkandl) in fizicnih znacilnostih prebivalstva na Primorskem (avtorja Emil Zuckerkandl in Karl Vipauz). Vkljucitev te tematike ne preseneca, saj so bile vsebine fizicne antropologije stalnica enciklopedicnih, domoznanskih in drugih preglednih del. Trdoživost teh vsebin dokazuje tudi podatek, da so bila predavanja iz fizicne antropologije na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ukinjena šele s študijskim letom 1966/67(!). Glavni predstavnik romanticne Kresove dobe Gregor Krek je prispe-val pregled slovenske književnosti, Anton Klodic Sabladovski pa pregled slovanskega jezika in književnosti v Trstu in Istri. Oba le omenjam, njuno strokovno tehtnost pa bi moral presoditi strokovnjak za književnost. Vsekakor pa je posebne pozornosti vreden »Uvod« v zbirko Avstro­ogrska monarhija v besedi in podobi, ki ga je prispeval nadvojvoda Rudolf. Prevod uvoda sta urednici vkljucili kot dodatek na konec druge knjige. V tem besedilu najbolj preseneca monarhovo široko poznavanje monarhije in vseh »ljudstev« in »plemen« v njej. Ceprav dopušcamo možnost, da je besedilo nastalo z zunanjo pomocjo (hkrati pa utegne biti ta misel morda pretirano pod vplivom današnjih razmer!), nas preseneti s svojimi mislimi in pogledi na pomen in poslanstvo tega enciklopedicnega dela. Poudaril je, da preucevanje »v mejah te monarhije živecih ljudstev ni le zelo pomembno polje dejavnosti izobražencev, temvec ima tudi prakticno vrednost za dvig splošne ljubezen do ocetnjave.« V sodobni Sloveniji je poudarjanje ljubezni do domovine kaj hitro oznaceno za nacionalizem. Nadvojvoda preseneca s pestrim opisovanjem vseh predelov monarhije in njenih prebivalcev. Pri tem ne pozabi na Slovence, ceprav jim nameni razmeroma malo oznak in pravi, da se bodo v delu zvrstili »Štajerci iz vseh delov Štajerske, Korošci in Kranjci, Slovenci v pisanih nošah, Istrijani …« Poudarja: »[v]sa ta ljudstva in plemena, posamicni tipi, tako razlicna narecja in navade, nacin življenja, bivališca, viri zaslužka, njihovi prazniki, razvedrila in navade, stare noše in orožje, njihova izobrazba, narodno pesništvo, njihov razcvet in napredek v mejah monarhije – vse to bomo skušali v tem delu podati zvesto poteku življenja.« Objavljeni prispevki o Slovencih potrjujejo, da se je glavnemu »ure­dniku« to posrecilo v zelo razlicnih vsebinskih poudarkih in metodoloških pogledih, kar je povezano z množico piscev. Nadvojvoda opozori tudi na casovno komponento prispevkov. Tako pravi: »Ne bomo pa opisovali le seda­njosti, temvec si bomo dovolili tudi pogled v preteklost, vse do dni rimske nadvlade, ko so se pri Vindoboni legije bojevale s Kvadi in Markomani in so v Panoniji in Dakiji zmagovito postavili rimske orle. In še dlje nazaj bomo sledili toku zgodovine: kako so prihajala posamicna ljudstva, kako so si Germani priborili svoje dežele, Slovani na jugu, Cehi na severu, kako so Madžari pod Arpadovim vodstvom prek Karpatov vdrli v bogato nižino.« V nadaljevanju nadvojvoda govori o pomenu tega obsežnega dela in njegovem poslanstvu: »naj v znanstvenem in umetniškem pogledu in obenem kot prava ljudska knjiga doseže resen domoljubni pomen. … in to delo naj domovini in tujini pokaže, kako bogato duhovno moc imamo v vseh deželah in ljudstvih in kako so se vsa povezala v lepo stvaritev, ki naj krepi samozavest in moc splošne ljubezni do ocetnjave.« Kljub temu, da je bil eden od namenov tega obsežnega projekta v »iskanju duhovnega težišca v Avstro-Ogrski«, ne moremo mimo premisleka, koliko današnjih politikov bi znalo o svoji deželi napisati tako tehtne misli. Glede na vse vecjo aktualnost in predvsem ucinke regionalizma v Evropi in še posebej v Sloveniji, pa se lahko vprašamo tudi, ali je etnologija danes zmožna sinteticno predstaviti sodobne slovenske pokrajine in predvsem ži­vljenje v njih. To polje je danes pretežno v domeni geografije, ljubiteljskih politicnih špekulacij in pogledov državne birokracije. Vse to ljudi odmika od ustreznega razumevanja razvojnih, gospodarskih, družbenih in duhovnih razlik. Zato v izdaji obeh knjig s prevodi del o Slovencih v Avstro-ogrski monarhiji v besedi in podobi ne vidim le gradivskega (viroslovnega) pomena, marvec tudi izziv tako za premislek o nalogah etnološke vede kakor tudi državne politike pri razumevanju razlicnosti sodobne Slovenije.