- ■s*'- 0 &3r

Salonska Knjižnica
= ix. =

JACOUES DAMOUR.
NAIS MICOULIN.

Dve noveli.

+- yv 1 \

35992 f


IK  -

Jacques Damour.

flouela.

francoski spisal Cmil Zola.

Ko je zrl Jacques Damour tam doli v
Noumeji na pusto morsko obzorje, se mu
je včasih zazdelo, kakor da bi gledal na
njem vso svojo zgodovino: trpljenje med
oblego Pariza, divjanje komune in napo¬
sled tisti udarec, ki ga je iztrgal in vrgel
tako daleč, pobitega, na pol umorjenega.
Slika spominov, ki so ga naslajali in nav¬
dajali z ginjenostjo, pa ni bila čista in
jasna, temveč težko prežvekovanje za-
temnelega uma, vračajočega se rado-
voljno k dejstvom, stoječim v ostrih obri¬
sih sredi razvalin ostale prošlosti.

V svojem šestindvajsetem letu se je
bil Jacques poročil s Felicijo, lepim, ve¬
likim osemnajstletnim dekletom, nečakinjo
trgovke z zelenjavami, ki mu je oddajala
sobo v najem. On je bil kovinski rezbar
in je služil do dvanajst frankov na dan;
ona je bila izprva šivilja, ko pa sta naglo

dobila sinka, je jedva mogla .obenem do¬
jiti njega in opravljati gospodinjstvo. Ev¬
gen je brhko rasteh Čez devet let mu je
sledila deklica, Lujiza, ki pa je bila dolgo
časa tako bolehna, da so izdali lep denar
za zdravnike in zdravila. Navzlic temu
obitelj ni bila nesrečna. Res je Damour
tuintam ponedeljek zalenaril; a vedel se
je pametno, šel spat, kadar se je preveč
napil, in se vrnil drugi dan na delo, ošte¬
vaj e se sam, da je malopridnež. Kakor
hitro je bilo Evgenu dvanajst let, je,mo¬
ral delati tudi on. Fante se je bil jedva
naučil čitati in pisati, ko je skrbel že sam
za svoj kruh. Snagoljubna Felicija je vo¬
dila kot spretna in pametna žena gospo¬
dinjstvo, nemara nekoliko skopo, kuhala je
raje zelenjavo nego meso, da je mogla
spravljati beliče za slabe čase. To je bila
najboljša doba njih življenja. Njihovo sta¬
novanje v Menilmontantu, rue des Envier-
ges, je imelo tri sobe: očetovo in materi¬
no, Evgenovo in obednico, kjer je bila
nameščena delavnica; ne vštevši kuhinje
in sobice za Lujizo. Bilo je v majhni
zgradbi zadej na dvorišču; vendar pa jim
ni manjkalo zraka, ker njih okna so se od-

— 7  —

pirala na skladišče za gradivo podrtih hiš,
kamor so od zore do mraka prihajali vo¬
zovi odlagat kupe ruševin in starih deska.

Ob izbruhu vojne je bilo ravno de¬
set let, odkar so bivali Damourjevi v svo¬
jem stanovanju. Daši se je pomikala Fe-
licija v štirideseto, vendar je bila še ved¬
no mlada, nekoliko odebelela, okroglih
ram in beder, skratka, izmed lepih žensk
tistega dela mesta. Nasprotno pa je bil
Jacques kaj shujšal in osmerica let, ki ju
je ločila, ga je delala že starega ob njeni
strani. Lujiza, tačas že oteta nevarnosti, a
še vedno rahlega zdravja, je bila suhljata
deklica, vsa podobna očetu, dočim je ka¬
zal devetnajstletni Evgen materina široka
pleča in visoki stas. Živ.eli so v tesni druž-
nosti, izvzemši nekatere ponedeljke, ko
sta se oče in sin mudila po vinarnah. Fe-
licija se je ob takih prilikah srdila, nevo¬
ljna nad zapravljenimi soldi. Parkrat so se
tudi stepli, a brez hudih posledic; le vino
je bilo krivo prepira, sicer ni bilo v hiši
vzornejše rodbine: stavili so jih drugim
za zgled in jih priporočevali v posnema¬
nje. Ko so korakali Prusi nad Pariz, so
imeli Damourjevi nad tisoč frankov v hra-

- 8  —

nilnici, gotovo lepo svoto za delavsko
dvojico, ki je vzgojila dvoje otrok.

Prvi meseci oblege torej niso bili po¬
sebno hudi. V obednici, kjer je počivalo
orodje, so jedli še hleb in meso. Damourju
je bilo celo mogoče, da je iz usmiljenja do
njegove revščine tuitam povabil k večerji
soseda, dolgina, stavbenega slikarja z
imenom Berru, ki je umiral glada; in tako
je prišlo kmalu, da je začel prihajati to¬
variš opoldne in zvečer. Bil je šaljivec,
ki je vedel vselej kaj za smeh, tako da je
razorožil celo Felicijo, čeprav je začetka
z nemirom in nevoljo zrla na njegova ši¬
roka usta, ko so požirala najboljše griž-
ljeje. Zvečer so igrali in udarjali po Pru¬
sih. Berru kot domoljub je razlagal, da bi
morali izkopati podzemeljske rove tja do
njihovih baterij pri Chatillonu in Montre-
tontu ter jih pognati v zrak. Zatem se je
spravljal nad vlado, tolpo strahopetcev, ki
je hotela odpreti Bismarcku Pariz, da
spravi Henrika V. na prestol. Zmigoval je
z ramami nad to ljudovlado izdajalcev. Ah,
ljudovlada! Z obema komolcema na mizi
in kratko pipico v ustih je razlagal Da¬
mourju vlado po svojem okusu: vsi naj

— 9  —

bi bili bratje, vsi svobodni, vsi bogati, pod
vsesplošno vlado pravice in enakosti med
nizkimi in visokimi.

»Kakor leta 93.«, je dodajal polneve-
doma s trdnim prepričanjem.

Damour je ostajal resen in zamišljen.
Tudi on je bil republikanec, ker je že od
zibelke slišal govoriti okrog sebe, da bo
ljudovlada nekega dne zmagoslavje de¬
lavca in vir obče sreče. Ni pa imel goto¬
vega nazora o načinu, kako naj se vse
zgodi. Zato je pozorno poslušal Berruja,
pritrjuje mu sam pri sebi, da dobro mo¬
druje in da bo res enkrat ljudovlada, ka-
koršno prerokuje. Oduševljeval se je, v
trdnem prepričanju, da če bi bil ves Pariz,
možje, ženske in otroci, korakal nad Ver¬
sailles ob petju marzeljeze, bi bili lahko
vrgli Pruse nazaj, podali roko deželanom
in ustanovili vlado ljudstva, ki naj bi pla¬
čevala rento vsakemu državljanu.

»Pazi«, je ponavljala Felicija, polna
nezaupnosti, »slab konec vzame tvoj
Berru. Krmi ga, ako te veseli, a pusti ga,
naj si gre sam razbijat glavo«.

Tudi ona je želela ljudovlade. Leta
48. je bi njen oče padel na barikadah. To-

10  —

da ta spomin jej je bistril pamet, mesto da
bi jo slepil. Večkrat je rekla, da bi na
mestu ljudstva vedela, kako prisiliti vlado
k pravičnosti: vedla bi se, kakor se spo¬
dobi. Berrujevi govori so jo nevoljili in
plašili, ker so se jej dozdevali nepošteni.
Opažala je, da se Damour izpreminja, ka¬
že navade in rabi besede, ki jej niso uga¬
jale. Vznemirjalo pa jo je tudi razvneto
in mračno lice njenega sina Evgena, ka¬
dar je poslušal Berruja. Zvečer, ko je Lu-
jiza zadremala ob mizi, je držal Evgen
roke križem, počasi srkal kozarec žganja
in brez besed upiral oči v slikarja, ki je
prinašal iz Pariza vedno kako nenavadno
vest o izdajstvu: kako dajajo Bonapartisti
raz Montmartre Prusom znamenja in ka¬
ko so potopili v Seino cele vreče- moke
in sodce smodnika, da spravijo prestolnico
tem preje v sovražne roke.

»To so lepe reči!« je govorila Felicija
sinu, kadar se je Berru vendar že enkrat
odpravil. »Glej, da ti ne zmeša pameti, saj
veš, da laže.«

»Vem, kar vem«, je odgovarjal Ev¬
gen z ljuto kretnjo.

11  —

Proti sredi grudna so Damourjevim
pošli njihovi prihranki. Za vsako uro so
prerokovali poraz Prusov na deželi ali
zmagovit izpad, ki končno otme Pariz;
zato rodbina izprva ni bila v strahu, na-
dejaje se, da se delo spet začne. Felicija
je delala čudeže: živeli so iz dneva v dan
od tistega črnega kruha oblegancev, ki
ga samo mala Lujiza ni mogla prebavljati.
Takrat sta prišla Damour in .Evgen z
vsem ob pamet, kakor se je izražala mati.
Brezdelna od zore do mraka, odvajena
navadnega življenja in lenih rok, odkar
sta bila odložila orodje, sta živela v bo¬
lestnih in razjarjenih domišljijah, polnih
čudnih in krvavih prikazni. Res sta oba-
dva vstopila v eno izmed stotnij, čakajo¬
čih boja; toda njuna stotnija z mnogimi
drugimi vred niti ni zapustila utrdb, tem¬
več je ostala nastanjena na mestu, kjer je
moštvo po cele dneve kvartalo in popi¬
valo. Tukaj se je Damourju ob praznem
želodcu stiskalo srce v zavesti revščine,
ki je vladala doma; tukaj je, poslušaje
vsakovrstne novice, prišel do spoznanja,
da je vlada zaprisegla ljudstvu pogin, ho¬
teča se polastiti republike. Prav je imel

Berru; vsi so že vedeli, da čaka Henrik
V. v Saint-Germainu, v majhni hišici, nad
katero vihra bela zastava. Toda to je mo¬
ralo nehati. Ne bo dolgo, in postrele jih,
te divjake, ki izpostavljajo delavce gladu
in bombam, samo da bi napravili prostora
za plemenitaše in za pope. Ko sta se Da-
mour in Evgen vračala domov, mrzlična
od brezumja, ki je vladalo zunaj, nista go¬
vorila o .ničemur več, kakor o uboju in
krvoprelitju, in to vpričo Felicije, ki je
bleda in nema stregla mali Lujizi, oboleli
zbog slabe hrane.

In vendar je napočil konec oblege,
sklenilo se je premirje in Prusi so defili-
rali na Champs-Elysees. V Rue des Eu-
vierges so jedli bel kruh, ki ga je bila Fe-
licija prinesla iz Saint-Denisa. Toda obed
je bil žalosten. Evgen, ki je bil šel gledat
Pruse, je pripovedoval podrobnosti, do-
čim je Damour mahal z vilicami in srdito
kričal, da bi bili morali obglaviti vse voj¬
skovodje. Felicija se je raztogotila in mu
vzela vilice iz rok. Naslednje dni, ko se
delo le še ni pričelo, je sklenil poizkusiti
na svoj račun: imel je nekaj ulitih kosov
svečnikov, ki jih je hotel izvršiti, v nadi,

13  —

da jih spravi v denar. Evgen, ki mu srce
ni dalo ostati mirnemu, je pustil delo prvo
uro po začetku. Berru je bil takoj po pre¬
mirju izginil: nedvomno je izsledil kje bo¬
ljšo mizo, da ga je redila. Nekega jutra
pa se je prikazal silno živahne volje in po¬
vedal zgodbo o montmartrskih topovih.
Barikade so se dvigale vsepovsod, ven¬
dar že enkrat se je bližalo zmagoslavje
ljudstva, in Berru je prihajal po Damourja,
češ, da morajo biti vsi dobri državljani na
svojih mestih. Damour je pustil svoje delo,
ne mene se za prepadeno lice Felicije. To
je bila komuna.

Zatem so se odigravali suščevi in
dnevi malega in velikega travna. Kadar
je bil Damour truden in-ga je žena prosila,
naj ostane doma, je odgovarjal:

»Pa mojih trideset soldov? Kdo nam
da kruha?«

Felicija je povešala glavo. Živeli so
zgolj od pičle plače očeta in sina, vsak po
trideset soldov, ki sta jih dobivala kot vo¬
jaka narodne straže, in včasih še vina in
slanega mesa po vrh. Sicer pa je bil Da¬
mour prepričan o svoji pravici; streljal je
na Versailles, kakor bi bil streljal na Pru-

14  —

se, uverjen, da rešuje ljudovlado in zago¬
tavlja srečo naroda. Po trudu in revščini
za časa oblege ga je sedaj divjanje dr¬
žavljanske vojne ogrinjalo z morečimi iz¬
mišljotinami o trinoštvu, proti kateremu
se je boril kot nepoznan junak, odločen
umreti kot branitelj svobode. Ni se spuščal
v teoretične zapletke komunistovske ide¬
je. V njegovih očeh je bila komuna prosto
obljubljena zlata doba in začetek splošne¬
ga blaženstva; pri tem pa je s še večjo
zagrizenostjo veroval, da tam nekje v
Saint-Germainu ali Versaillu čaka kralj,
ki hoče vpeljati inkvizicijo in predpravice
plemenitašev, kakor hitro ga spuste v Pa¬
riz. Doma ni bil zmožen poteptati žužel¬
ko; na prednjih stražah pa je podiral orož¬
nike, ne da bi ga pekla vest. Kadar se je
vrnil domov, spehan in začrnel od znoja
in smodnika, je ostajal po cele ure pri ma¬
li Lujizi in poslušal njeno dihanje. Felicija
ga ni več poizkušala zadrževati; z mir¬
nostjo sluteče ženske je čakala konca
vseh teh zmešnjav.

Nekega dne pa si je vendar upala pri¬
pomniti, da ta dolgi zlodej Berru, ki toli¬
kanj kriči, ni tako neumen, da bi se na-

stavljal krogljam. Njegovi spretnosti se je
posrečilo dobiti dobro službico v inten-
danci; a kadar je prišel na obisk, v uni¬
formi s perjanico in našitki, mu to ni bra¬
nilo, poveličevati Damourjeve nazore v
govorih, kako da treba postreliti ministre,
zbornico in skratka vso druhal, kadar jih
pojdejo zajet v Versailles.

»Čemu ne gre sam, mesto da priganja
druge?« je ugovarjala Felicija.

Toda Damour je menil:

»Molči! Kar delam, je moja dolžnost.
Tem slabše za tiste, ki ne opravljajo
svoje!«

Nekega jutra proti koncu malega
travna so prinesli v Rue des Envierges
Evgena na nosilnicah. Pri Moulineaux ga
je bila zadela kroglja v sredo prs. Izdih¬
nil je na stopnicah, ko so ga nesli navzgor.
Ko je prišel zvečer Damour domov, je na¬
šel Felicijo molčečo ob sinovem truplu.
Udarec je bil strašen: zgrudil se je na tla,
ona pa ga je pustila ihteti, naslanjajočega
se k zidu, ne da bi izpregovorila; ako bi
bila mogla izustiti besedo, bila bi vzklik¬
nila: »Ti si kriv!« Vrata v Lujizino spal¬
nico je bila zaprla in si ni upala delati šu-

— 16  —

ma, da ne bi prestrašila hčerke. Zdajpa-
zdaj je hodila gledat, če očetovo ihtenje ni
zdramilo otroka. Ko je vstal, je stopil pred
zrcalo in dolgo časa gledal Evgenovo fo¬
tografijo, na kateri je bil oblekel uniformo
narodnega stražnika. Vzel je pero in zapi¬
sal spodaj na sliko: »Osvetim te«! z dne¬
vom in svojim podpisom. To ga je neko¬
liko utolažilo. Naslednji dan je mrtvaški
voz, okrašen z velikimi rdečimi zastava¬
mi, peljal mrliča na pokopališče Pere-La-
chaise, ob mnogobrojnem spremstvu mno¬
žice. Gologlav je korakal oče za njim, in
pogled na zastave in njih krvavoškrlatno
barvo, ki je delala črni les voza še tem¬
nejši, je polnil njegovo srce z divjimi mi¬
slimi. Felicija je bila ostala v Rue des
Envierges pri Lujizi. Še tisti večer se je
vrnil Damour na prednje straže streljat
orožnike.

Prišli so naposled dnevi velikega
travna. Versaillska armada je bila v Pa¬
rizu. Damour se ni vrnil dva dni; pridružil
se je bil svoji stotniji in sredi požarov bra¬
nil barikade. Nič več ni vedel, kaj dela;
streljal je slepo v dim, ker je bila taka nje¬
gova dolžnost. Ves razcapan se je prika-


— 17  —

zal na jutro tretjega dne v Rue des En-
vierges, opotekaje se in onemogel kakor
pijanec. Felicija ga je slačila in mu umi¬
vala roke z mokro servijeto, ko je prišla
soseda in povedala, da se komunardi še
vedno drže na Pere-Lachaise in da jih
Versaillanci kar ne morejo pregnati.

»K njim pojdem«, je dejal brez po¬
jasnila.

Oblekel se je in zopet prijel za puško.
Toda poslednji branitelji komune niso
bili na planoti, na nezavarovanem o-
zemlju, kjer je počival Evgen. V svoji
zmešnjavi se je hotel nastaviti krogljam
na sinovem grobu, a niti ni mogel do tja¬
kaj. Granate so letele vsekrižem in rile
po velikih gomilah. Med- drevjem, skrita
za mramornimi spomeniki, ki so se belili
v solncu, je streljala še peščica narodnih
stražnikov na vojake, katerih rdeče hlače
; so se pomikale navkreber. In Damour je
1  prišel ravno o pravem času, da so ga za¬
grabili. Postrelili so sedemintrideset nje¬
govih tovarišev. Čudom je ušel on vse¬
splošni kazni. Ker mu je bila žena ravno¬
kar omila roke in ker ga niso videli stre¬
ljati, so ga hoteli nemara pomilostiti. Si-

2

— 18  —

cer pa se vsled tope lenobe, ki je moreče
padla nanj po tolikih grozotah, nikdar ni
spominjal naslednjih dni; kar je ostalo v
njem, je bilo podobno brezobrazni mori:
dolge ure, pričakane v temnih krajih, tru-
dapolni marši po solncu, kriti streh in zi¬
jajoče tolpe, med katerimi je korakal. Ko
ga je ta duševna onemoglost zapustila, se
je nahajal kot jetnik v Versaillu.

Felicija ga je prišla obiskat, bleda in
mirna, kakor poprej. Ko mu je povedala,
da je Lujizi bolje, sta molčala oba, ne
vede, kaj naj si še povesta. Ko je odhajala,
je dejala, hote ga obodriti, da skrbe drugi
za njegovo reč in ga upajo oteti. Mož je
vprašal:

»Kaj pa Berru?«

»O«, je odgovorila ona, »Berru je na
varnem«. Popihal jo je tri dni pred pri¬
hodom čet, še vznemirjali ga ne bodo«.

Mesec dnij kasneje je Damour odha¬
jal v Novo Kaledonijo, obsojen v navadno
prognanstvo. Ker ni imel nobene šarže, bi
ga bila vojna sodnija nemara oprostila, da
rii mirnega obraza sam priznal, da je stre¬
ljal že od prvega dne. Ob poslednjem svi¬
denju je dejal Feliciji:

1 !) —

»Vrnem se, le počakajta me z malo«.

To so bile besede, ki jih je slišal Da-
mour najbolj jasno v zmešnjavi svojih
spominov, ko je sklanjal težko glavo pred
pustim morskim obzorjem. Tam ga je več¬
krat zalotHa noč, ko se je spuščala na ze¬
mljo. Svetla lisa se je še dolgo videla v
daljavi liki pena, spremljajoča brzo ladijo,
in prodirala gostečo se temino; njemu pa
se je dozdevalo, da mora vstati in se na¬
potiti preko valov, da odide po tej beli
cesti, ker je obljubil vrnitev.

II.

Vedenje Damourjevo v Noumeji je
bilo vrlo. Našel je bil dela in obetalo se mu
je pomiloščenje. Bil je mož prikupljivega
značaja, ki se je rad igral z otroki. Ni se
več bavil s politiko, s tovariši je občeval
le malo in živel je samotno; edina njego¬
va slaba lastnost je bila, da je tuintam pil,
a do dobre, otroške pijanosti: bridko pla-
kaje, je šel spat sam od sebe, ne da bi mu
bilo treba prigovarjati. Tako je bilo nje¬
govo pomiloščenje skoro zagotovljeno,

2 *

- 20  —

kar je nekega dne izginil. Začudenje je za¬
vladalo, ko se je raznesla vest, da je po¬
begnil s štirimi tovariši. V teku dveh let
mu je došlo več Felicijinih pisem, ki so
postajala čimdalje redkejša in so kmalu
prenehala, dočim je pisal on sam dovolj
pogostoma. Pretekli so trije meseci brez
novic od doma. Takrat se ga je polotil
obup, navzlic pomiloščenju, na katero mu
je bilo čakati morda še dve leti; in v eni
tistih ur, ki se jih čez noč skesamo, je
tvegal vse. Teden dnij kasneje so našli
nekaj milj od ondot na morskem bregu
razbito barko in trupla treh begunov, go¬
la in že gnijoča; svedoki so zatrdili, da so
med njimi spoznali Damourja. Rast in
brada sta bili isti. Po kratki preiskavi so
se izvršile formalnosti; sestavili so mr¬
tvaški list in ga odposlali v Francijo, ka¬
kor je zahtevala vdova po prejemu urad¬
nega obvestila. Vse časopisje se je bavilo
s tem dogodkom in dramatska historija o
tistem begu in njegovem žalostnem koncu
je šla po listih celega sveta.

In Damour je bil vendar živ. Zame¬
njali so ga bili s tovarišem, in to na tem
čudnejši način, čim si nista bila podobna.

— 21  —

Edino je bilo to, da sta imela obadva dol¬
go brado. Damour in četrti begun sta se
ločila, kakor hitro sta dospela na angleška
tla; videla se nista nikdar več. Oni drugi
je umrl bržkone za rmeno mrzlico, ki bi
bila malodane pobrala tudi Damourja. Pr¬
vo, na kar je mislil, je bilo, da pismeno
obvesti Felicijo. Toda po naključju mu je
prišel v roke časopis, kjer je našel vest o
svojem begu in o svoji smrti. Od tistega
trenotka se mu je zdelo pismo neprevid¬
nost, ker bi ga mogli zajeti, čitati in priti
tako resnici na sled. Ali ni bilo bolje, da
ostane mrtev za vsakogar? Nikdo se ne
bo več vznemirjal radi njega; svobodno
se vrne v Francijo, počaka pomiloščenja
in se da šele takrat spoznati. Tisti čas se
k  je zgodilo, da ga je rmena mrzlica za več
tednov vrgla v izgubljeno bolnišnico.

Ko se je začelo Damourjevo zdravje
boljšati, je čutil v svojih udih nepremag¬
ljivo lenobo. Več mesecev je ostal še zelo
slaboten in brez vsake volje. Želel ni ni¬
česar. »Čemu vse to?« se je vpraševal.
Sliki Felicije in Lujize sta se bili zabrisali.
Pač ju je gledal še vedno, a v daljavi
in megli, da ju je večkrat komaj spoznal.

Vrniti se je hotel seveda, kakor hitro
okreva. Nato pa, ko je bi spet krepak, se
je drug načrt polastil vseh njegovih misli j.
Začel je sanjariti, da si pridobi premože¬
nje, predno poišče ženo in hčer. Kaj naj
počne v Parizu? Tam pogine gladu; vr¬
niti se bo moral na delo, pa ga morda niti
ne najde:čutil se je tako strašno postara¬
nega. Nasprotno pa, ako gre v Ameriko,
si nagrabi v kratkih mesecih kakšnih sto-
tisoč frankov; zadovoljil se je s tem skro¬
mnim številom, sredi čudovitih historij o
milijonih, od katerih mu je brnelo po uše¬
sih. Iz nekega zlatokopa, ki so mu ga pri¬
poročali, so se vsi iskalci do najzadnjega
kopača čez pol leta vračali v kočiji. In že
je snoval načrte življenja: vrne se v Fran¬
cijo s svojimi stotisoč franki, kupi hišico
tam kje proti Vincennu in začne živeti s
tremi do štirimi tisoči letne rente med Fe-
licijo in Lujizo, pozabljen, srečen in rešen
politike. Mesec dnij kasneje je bil Damour
v Ameriki.

Takrat se je začelo nestalno življe¬
nje, ki ga je metalo semtertja po morju
pustolovščin, čudnih in obenem vsakda¬
njih. Spoznal je vsakatero revščino, se-

— 23  -

znanil se je z vsakatero usodo. Trikrat
se mu je zazdelo, da naposled drži svojih
stotisoč frankov; toda vse mu je uhajalo
izpod prstov; enkrat so ga okradli, drugič
je v skrajnem naporu sam vse tvegal in
izgubil. Skratka, trpel je, delal mnogo in
ostal naposled brez srajce. Ko se je upe¬
hal na vseh koncih sveta, so ga privedli
dogodki v Anglijo. Ondot je zašel v Bru¬
selj, tik francoske meje. Odkar je bil pri¬
šel v Ameriko, je nehal pisariti Feliciji.
Trije listi so ostali brez odgovora, tako da
je začel ugibati: ali prestrezajo njegova

pisma, ali je žena mrtva, ali pa se je pre¬
selila iz Pariza. Leto dnij kasneje je storil
spet poizkus, ki je bil zaman. Da ne bi
se izdal, ako odpirajo njegova pisma, je
pisal ppd izmišljenim imenom, poročaje
Feliciji o izmišljeni reči, v trdni nadi, da
spozna njegovo pisavo in ga razume. To
trdo molčanje je kar nekako uspavalo
njegove spomine. Bil je mrtev in žive du¬
še ni imel pod solncem. Skoro celo leto je
delal v nekem rudokopu pod zemljo, ne
gledaje solnca, ves potrt, jedel in spal, ne
da bi zaželel česa drugega.

Nekega večera, ko je sedel v pivnici,
je slišal možaka, ki je pripovedoval, da je

— 24  —

sklenjeno splošno pomiloščenje in da se
vsi komunardi povrnejo v domovino. To
ga je zdramilo. Presunilo ga je čustvo
potrebe, da odide z drugimi in se vrne
pogledat domačo ulico, v kateri je sta¬
noval. V prvem trenotku je bila njegova
želja prost pritisk nagona. Šele v želez¬
niškem vozu, ki ga je nesel nazaj, je začel
razpletati svoje misli; zavedel se je, da
zdaj spet lahko prične svoje udobno živ¬
ljenje, ako se mu posreči najti Felicijo in
Lujizo. Nade so mu vstajale v srcu; svo¬
boden je, zdaj ju lahko išče brez ovir; in
naposled se je zaveroval, da ju najde mir¬
no živeči v starem stanovanju v Rue des
Envierges, ob pogrnjeni mizi, kakor bi bili
čakali nanj. Vse se obrazloži s kakšno zelo
navadno pomoto. Na županstvo pojde, da
se javi, in vsa rodbina prične svoje vsak¬
danje življenje.

V Parizu je bil severni kolodvor poln
glasne ljudske množice. Ko so se prika¬
zali popotniki, je vstalo klicanje brezum¬
nega navdušenja; dvignjene roke so ma¬
hale s klobuki, vrata so se odpirala in kli¬
cala neko ime. Damourja se je lotil hipen
strah, ker ni razumel nudeče se mu slike;

mislil je, da je prišla vsa ta množica radi
njega, da ga potoma zasmehuje. Nato je
spoznal ime pozdravljenca, ki se je pri¬
peljal z istim vlakom, sloveč izgnanec, in
ljudstvo mu je prirejalo ovacijo. Damour
ga je videl, ko je šel mimo, precej zrejen,
rosnih oči, smehljaje se in ganjen nad tak¬
šnim sprejemom. Ko je sedel junak v iz-
vozčka, so se zaslišali glasovi, naj bi mu
izpregli konja. Bila je huda gnječa; va-
lovje ljudstva je splalo v Rue Lafayette,
liki morje glav, nad katerim se je še dolgo
videlo izvozčka, vozečega počasi, kakor
voz zmagoslavja. In Damour, pretresen in
pobit, je trudoma dospel do zunanjih bul¬
varjev. Živa duša se ni menila zanj. Vse
njegovo trpljenje, Versailles, vožnja po
morju in Noumea je vstajalo v spominih,
ki so ga polnili med bridkim ihtenjem.

Na zunanjih bulvarjih pa so ga obvla¬
dala mehka čustva. Pozabil je vse; zaz¬
delo se mu je, kakor da je šel oddajat do-
gotovljeno delo nekam v Pariz in se mir¬
no vrača v Rue des Envierges. Deset let
njegovega življenja se je zgnetlo tako pol¬
nih in tako kalnih, da se mu niso videla
daljša nego neznaten podaljšek trotoarja

- 26  -

za njegovim hrbtom. In vendar je čutil ne¬
kako začudenje ob svojih nekdanjih na¬
vadah, ko se je tako zlahkoma vračal do¬
mov. Zunanji bulvarji so mu bili premalo
široki; obstajal je in čital napise, prese¬
nečen, da jih nahaja tam, kjer so. Njegovo
čustvo ni bilo več tisto svobodno veselje,
ko človek stopa po težko pogrešani zem¬
lji; bilo je pol nežnost, v kateri so odme¬
vali pripevki starih pesmi, pol meglen ne¬
mir pred vsemi temi starimi, znanimi reč¬
mi, ki jih je spet nahajal. Njegova zmede¬
nost je narastla, ko se je približal Rue des
Envierges. Čutil je, kako se mu spušča
plahost v srce, najraje bi bil obstal in ne bi
šel dalje, kakor da ga čaka usoda s kru¬
tim udarcem .Čemu bi se vračal? Kaj naj
tam počne?

Trikrat je šel mimo hiše v Rue des
Envierges, ne da bi mogel vstopiti. Trgo¬
vine s premogom, ki je bila prej nasproti,
ni bilo več; na njenem mestu se je naha¬
jala trgovina s sadjem. In ženska, ki je
stala med vrati, se mu je zdela tako polna
udobnosti in čustva domačnosti, da si je
ni upa! vprašati, kakor mu je prišlo v pr¬
vem trenotku na um. Raje je tvegal vse

— 27

in se napotil naravnost k vrataričini loži.
Kolikokrat je nekoč na koncu drevoreda
zavil takole na levo in potrkal na malo
okence!

»Ali je, prosim, gospa Damour doma?«

»Ne poznam.... Tu ni nobene gospe
Damour«.

Odrvenel je. Mesto prejšnje vratarice,
ki je bila obilna, rejena ženska, je gledal
pred seboj majhno, suhljato in čmerikavo
ženico, ki ga je motrila s sumljivimi po¬
gledi. Izpregovoril je vnovič:

»Gospa Damour je stanovala tam za¬
daj: deset let je odtistihdob«.

»Deset let!« je zaupila vratarica.
»Bogme, mnogo vode je steklo od takrat

do danes pod mostovi_Mi smo tu šele

od prosinca.

»Gospa Damour je pustila nemara
svoj naslov«.

»Ne. Ne poznam je.«

In ko je vstrajal, se je razjezila in za¬
pretila, da pokliče moža.

»Ali že enkrat nehate vohuniti po hi¬
ši! .. Marsikdo bi silil skozi tuja vrata..«

Zardel je in se jecljaje umaknil: sram
ga je postalo njegovih razcefranih hlač in

— 28  -

stare umazane bluze. S povešeno glavo
je stopal po trotoarju; nato se je vrnil, ker
mu srce ni dalo, da bi odšel kar tako. Hu- *■
do mu je bilo, kakor bi se poslavljal na
veke. Saj se ga morajo usmiliti in mu po¬
vedati kakšnih podatkov. Dvigal je oči,
motril okna in ogledoval prodajalne, če
bi koga spoznal. V teh ubožnih hišicah,
kjer padajo odpovedi goste kakor toča, je
bilo deset let dovolj, da so izpremenile
malodane vse najemnike. Poleg tega je
ostala v njem nekaka previdnost, pol sra¬
mežljivost, pol plašna boječnost, da ne bi
ga spoznali. Navdajala ga je v toliki meri,
da je drhtel strahu. Ko se je vračal po uli¬
ci nizdol, je začel opažati znane mu obra¬
ze: tobakarnarico, trgovca s špecerijo,
perico in pekovko, pri kateri so kupovali
bivše dni. Četrt ure se je obotavljal in po¬
stopal pred prodajalnami, vprašaje se, v
katero si bo pač upal stopiti in pote se od ±
mučnega boja, ki ga je bila njegova no¬
tranjost sama s seboj. Plahega srca se je
odločil za pekovko, zaspano žensko, ki je
bila vsekdar bela, kakor da se je dvignila
iz vreče napolnjene z moko. Pogledala ga
je, ne da bi se premaknila od svoje mizice.

— 39  —

Nedvomno ga ni spoznala spričo njegove¬
ga zarjavelega obraza, gole glave, ope¬
čene od solčnega žaru, in dolge brade, ki
mu je zakrivala polovico obraza. To mu
je vrnilo nekaj poguma; plačal si je kru¬
hek za en sold, osrčil se in vprašal:

»Ali med vašimi odjemalci ni neke

dame z mlado hčerko?. Gospe Da-

mour?«

Pekovka je ostala zamišljena; nato
je odgovorila s svojim lenim glasom:

»Ah da, bivše dni nemara-Toda

dolgo je odtistihdob. Ne spominjam se
več ....  Človek vidi toliko lic! ....

Moral se je zadovoljiti s tem odgovo¬
rom. Naslednje dni se je vračal smelejši
in izpraševal ljudi, a povsodi je nalete!
na tisto brezbrižnost in pozabljivost in do¬
bival protislovne podatke, ki so mu še bolj
mešali sled. Gotovo se je zdelo naposled
to, da je Felicija ostavila tisti del mesta
kakšni dve leti po njegovem odhodu v
Noumejo, torej ravno takrat, ko je ušel.
In nihče ni poznal njenega naslova: ta je
govoril o Gros-Caillou, oni o Bercy. Niti
male Lujizete se niso več spominjali. Kon¬
čano je bilo; nekega večera je sedel na zu-

— 30  -

nanjih bulvarjih na obcestno klop in se
razjokal, češ, sedaj noče nič več iskati.

Kaj bo iz njega? Pariz se mu je videl pra- .*
zen. Peščica soldov, ki mu je dopuščala
vrnitev v Francijo, je kopnela. V prvem
trenotku je sklenil, da se vrne v Belgijo,
v svoj rudokop, kjer je tako črna tema in
kjer je živel brez spomina, srečen kakor
žival, sredi vničujoče zaspanosti zemlje.

Pa je le ostal, ostal v siromaštvu in gladu,
ne da bi si mogel preskrbeti dela. Povso-
di so ga odklanjali, ker je bil prestar. Bilo *
mu je šele petinpetdeset let, a spričo sle¬
dov njegovega desetletnega trpljenja bi
mu jih bil prisodil sedemdeset. Klatil se je
okoli, kakor volk; posečal je mesta spo¬
menikov, požganih od komune, in iskal
opravil, kakršna dajejo otrokom in slabot¬
nim. Kamnosek, ki je delal pri mestni hiši,
mu je obljubljal, da mu izroči varstvo
svojega orodja; toda ta obljuba se kar ni
hotela izpolniti, dočim je on poginjal
gladu.

Nekega dne, ko je zrl z mosta Notre-
Dame v bežeče valove, s tisto omotico ^
ubožcev, ki zapeljuje k samomorom, se je
šiloma vrgel od ograje nazaj in pri tem

malodane podrl rnimogredočega možaka
visoke rasti in v beli bluzi, ki je začel
zmerjati.

»Prokleta živina!«

Toda Damour je obstal z odprtimi
usti in se srepo zazrl v moža.

»Berru!« je vskliknil naposled.

Zares je bil Berru, ki se je bil izpre-
menil le ugodno, da je bil še bolj cvetočih
lic in še mlajši videti. Damour je po svoji
vrnitvi pogostonia mislil nanj; a kje naj
poišče tovariša, ki je vsaka dva tedna
menjaval svojo sobico? Med tem pa so se
slikarju razširile oči, in ko je neznanec s
tresočim se glasom povedal svoje ime, se
je branil verjeti.

»Ni mogoče! To je šala!«

Naposled ga je pa vendarle spoznal,
med vskliki, ki so začenjali buditi pozor¬
nost srečavajočih.

»Pa si bil mrtev!-Veš, da sem si

mislil kaj takega. Človek ne pozabi

kar tako svojih znancev. No, no, pa si v
resnici živ?«

Damour je govoril tiho in ga zapro¬
sil, naj molči: Berru, ki se mu je zdela
stvar pravzaprav zelo zabavna, ga je na-

— 32  -

posled prijel pod pazduho in ga odvedel
v neko vinarno v Rue Saint-Martin. In ob¬
sipal ga je z vprašanji; vse je hotel vedeti.

»Takoj«, je dejal Damour, ko sta se¬
dela v majhni sobici za mizo. »Pred vsem
pa, kaj je z mojo ženo?«

Berru ga je debelo pogledal.

»Kako, s tvojo ženo?«

»Da, kje je? Ali veš njen naslov?«

Osuplost slikarja je naraščala. Poča¬
si je odgovoril:

»Seveda vem njen naslov_ A ti,

ti ne veš njene historije?«

»Kaj? Kakšne historije?«

Takrat je Berru izbruhnil.

»Ah, to je presneta reč! Kako, torej
ne veš ničesar? Tvoja žena se je vendar
vdrugič omožila, stara sablja!«

Damour, ki je držal kozarec v roki,
ga’je postavil na mizo nazaj: tako se je
pričel tresti, da se mu je vino ulilo po
^ prstih. Obrisal jih je v bluzo in začel po¬
navljati z zamolklim glasom:

»Kaj praviš? Vdrugič omožena, vdru¬
gič omožena ....  Ali veš gotovo?«

»Bogme da! Bil si mrtev, ona pa se
je omožila; ničesar čudnega ni v tem_

— 33  —

Smešno je le, da nenadoma vstaneš od
smrti.«

In dočim je sedel ubogi mož bled in
trepetajočih ustnic pred njim, mu je slikar
pripovedoval podrobneje. Felicija je bila
sedaj zelo srečna. Vzela je bila nekega
mesarja iz Rue des Moines, v Batignokih,
vdovca, ki mu sedaj spretno vodi kupčijo.
Sagnard, tako je bilo mesarju ime, Sag-
nard je bil rejen mož v šestdesetih letih,
a še vedno zelo postavne zunanjosti. Pro¬
dajalna je bila ob oglu Rue Nollet, ena iz¬
med najbolje obiskanih v okolici. Imela
je rdeče pobarvano omrežje in na vsaki
strani nadpisa zlato volovsko glavo.

»Kaj torej nameravaš storiti?« je po¬
navljal Berru za .vsako podrobnostjo.

Nesrečnež, ki ga je opis prodajalne
moril, je odgovarjal z brezizraznim zama¬
hom roke. Trebalo je, da vidi sam.

»Pa Lujiza?« je vprašal nenadoma.

»Mala? Ah, tega ne vem. Sta jo že
kam spravila, da se je odkrižata; pri njiju
je vsaj nisem videl.... To je resnica, da
ti moreta vendarle vrniti otroka, če se sa¬
ma ne menita zanj. Toda kaj hočeš početi
z dvajsetletno punico, ti, ki nimaš ravno

3

— 34  — .

več svatovskega lica? A? Ne da bi te ho¬
tel žaliti, a če bi te srečal na cesti, najraje
bi ti podaril dva solda.«

Damour je povešal glavo; nekaj ga je
davilo, da ni mogel več najti besede. Ber-
ru je naročil nov liter in ga je hotel to¬
lažiti.

»Ej hudiča, bodi dobre volje, ko si
živ. Ni še vse izgubljeno, vsa reč pride v
red....  Kaj nameravaš?«

In možaka sta se zatopila v brez¬
končno razmotrivanje, ki se je vračalo ne¬
prenehoma k istim zaključkom. Tega sli¬
kar seveda ni povedal, da se je takoj po
izgnančevem odhodu poizskusil pridružiti
Feliciji, ker so ga mikale njene krepke ra¬
me. Jezen je bil tudi nanjo, ker si je rajše
izbrala mesarja Sagnarda, zato pač, ker je
bil bogatejši. Ko sta naročila tretji liter,
je vskliknil:

»Jaz na tvojem mestu bi šel k njima
in se ne bi dal odpraviti; če pa bi me ta
Sagnard jezil, bi ga vrgel čez prag. Na¬
posled si ti gospodar: zakon govori za
tebe.«

Damour je postajal polagoma vinjen
in bledo lice se mu je rdečilo od pijače.

— 35  —

Venomer je pravil, da treba pogledati,
kako je. Toda Berru ga je neprestano silil,
► tolkel ga po ramah in ga vpraševal, če je
mož. Nedvomno je bil mož; in tako jo je
ljubil, to žensko! Ljubil jo je še vedno:
Pariz bi bil zažgal, da si jo pridobi nazaj.
Česa naj torej čaka? Ker je bila njegova,
ie trebalo zgolj, da si jo vzame nazaj. Že
Precej vinjena sta upila možaka drug
drugemu tesno v obraz.

»Pa pojdem!« je dejal Damour nena-
r doma in se z naporom vzravnal.

»Prav! Prepodlo je bilo!« je kriknil
Berru. »Jaz pa te spremim«.

In odšla sta proti Batignolles.

III.

Na oglu Rue des Moines in Rue Nol-
let je delala mesarija s svojim rdečim om-
' režjem in pozlačenima volovskima glava¬
ma premožen vtis. Četrti živinčet so vi¬
sele na belih prtih, dočim so bile vrste
ianjcev, zavitih v papir, obrobljen s čip¬
kami, videti kakor venci. Celi kupi mesa
so se grmadili na mramornih mizah, pri-

3 *

— 36  —

rezani in nališpani kosci, rožnata teletina,
temnordeča bravina in škrlatna govedina,
obdana z mramornobelo tolščo. Svetili so v
se medeni kotli, vzvod tehtnice in kavlji
obešala. Izobilje je bilo tukaj doma in
zdravje se je razprostiralo po svetli in z
mramorjem tlakovani mesnici, odprti na
široko; zdelo se je, kakor da prijetni duh
svežega mesa pokriva lica vseh domačih
z zdravo rdečico.

V ozadju, sredi svetlobe, ki je bila z
ulice, je sedela Felicija za visokim pisal- ..
nikom, med zrcali, branečimi jo prepiha.
Zelo sveža je bila videti tam. v rdečkasti
luči prodajalne, sveža v tisti polni in zreli >
svežosti žensk, ki so preko štiridesetih let.
Snažna, gladke kože, nakitena s črnimi
trakovi in belim ovratnikom, je kazala
smejočo se in marljivo važnost dobre tr¬
govke, ki z eno v predalu za denar, v
drugi pa pero, predstavlja poštenost in
uspeh svoje tvrdke. Pomagači so sekali,
tehtali in klicali števila; odjemalke so se
vrstile mimo blagajne, ona pa je spreje¬
mala njihov denar in s prijetnim glasom
izmenjavala z njimi novice iz obližja.
Ravnokar je drobna ženica bolehavega

- 87

obraza plačevala dve rebri, motreča ju z
žalostnim pogledom.

► »Petnajst soldov, kaj ne da?« je de¬

jala Felicija. »Torej vam ni nič bolje,
gospa Vernier?«

»Ne, nič ni bolje; vedno ta želodec.
Vse, kar zaužijem, vržem nazaj. Zdravnik
pravi vrli vsega, naj jem meso; pa je tako
drago!_To veste, da je ogljar umrl?«

»Ni mogoče!«

»Pri njem ni bil kriv želodec, temveč

* čreva. Dve rebrci petnajst soldov!

Perutina ni tako draga.«

»Bog pomagaj, to ni naša krivda, go¬
spa Vernier. Saj sami ne vemo, kako naj
si pomagamo_Kaj je, Charle?«

Obenem, dočim je kramljala in me¬
njavala denar, je pazila na prodajalno; za¬
pazila je bila, da se eden izmed pomaga¬
čev pogovarja z dvema možema, ki sto¬
jita na trotoarju. Ker je pomagač ni slišal,
je zaklicala glasneje.

»Charles, česa žele?«

Odgovora ni dočakala. Spoznala je
bila enega izmed prišlecev, ki sta stopila
v prodajalno: tistega, ki je šel spredaj.

»Ah, vi ste, gospod Berru.«

.38

Nič kaj zadovoljna ni bila videti in
ustnice so se ji stiskale v lahno zaničljivo
gubico. Na poti iz Rue Saint-Martin do v
Batignolles sta se možaka večkrat vsta¬
vila po vinarnah, kajti daleč je bilo in usta
so jima bila suha, ker sta glasno govorila
in venomer razpravljala. Tako sta se
zdela precej vinske volje. Damourju se je
streslo srce, ko mu je Berru z nasprotne¬
ga trotoarja pokazal Felicijo, sedečo tako
lepo in mlado med zrcali kontoarja, re¬
koč: »Tako, poglej jo sedaj!« Nemogoče,
to je morala biti Lujiza, podobna svoji ma¬
teri, zakaj Felicija je bila pač gotovo sta¬
rejša. In vsa ta premožna prodajalna, kr¬
vaveči kosci mesa, svetla medenina, lič¬
no oblečena žena meščanskega lica, dr¬
žeča roko v kupu srebra, vse to mu je o-
hladilo srd in drznost in ga navdalo s pra¬
vim pravcatim strahom. Najraje bi bil
zbežal, kar bi ga nesle noge, poln sramu

■dT

in groze se nad mislijo, da je hotel presto¬
piti ta prag. Ta gospa ne bo zdaj nikdar
več voljna, da ga vzame nazaj, njega, ki
je tako revnega lica, tako bradat in nosi
umazano bluzo. Obrnil se je in že jo je ho¬
tel ubrati po Rue des Moines, a Berru ga ^
je pridržal.

- 39  -

»Grom in strela! Torej res nimaš
moške krvi v žilah! Ej, bogme, jaz na
v tvojem mestu bi pokazal meščanki. In nič
prej se ne bi spravil, predno ne bi delila
z menoj: pol koštrunov in pol ostalega ...
Ali pojdeš, ali ne, mevža mevžasta!«

In prisilil je Damourja, da je prekora¬
čil cesto. Nato je vprašal pomagača, če je
gospod Sagnard tu, in ko je slišal, da ima
mesar opravka v klavnici, je stopil naprej,
da pospeši razvoj položaja. Damour je šel
- za njim, tesnega srca in z bebastim obra¬
zom.

»S čim vam postrežem, gospod Ber-
ru?« je izpregovorila Felicija z nič kaj va¬
bljivim glasom.

»Ne jaz«, je odgovoril slikar, »moj to¬
variš bi rad nekaj govoril•« vami.«

Stopil je na stran in zdaj je gledal ^
Bamour Feliciji oko v oko. Tudi ona je
motrila njega, dočim je v strašni zadregi
in neznosni muki povešal oči. Izprva jo
je obšel stud; njeno mirno in srečno ob¬
ličje je pokrila mržnja do starega pi¬
janca, do siromaka, ki je smrdel po beraš-
tvu. A gledala ga je vendar le; in nenado¬
ma, ne da bi bila izpregovorila besedo, je

— 40  —

prebledela, jedva zadržala krik in izpusti¬
la iz roke denar, ki je jasno zazvenel v
miznici.

»Kaj pa je? Ali ste bolni?« je vprašala
gospa Vernier, ki je radovedno obstala.

Felicija je zamahnila z roko, češ, da
naj jo vsi puste v miru. Izustiti ni mogla
besede. Z naporno kretnjo se je vzravna¬
la in se napotila proti obednici, ki je bila
zadaj za prodajalnico. Ne da bi ju bila po¬
vabila, sta moža izginila za njo; Berru se
je rogal, Damour pa je venomer upiral oči
v tla, pokrita z žagovino, kakor bi se bal,
da ne bi padel.

»Čudno je pa vendarle!« je zamrmra¬
la gospa Vernier, ko je bila sama s po¬
močniki.

Ti so bili prenehali sekati in tehtati
in so se začudeno spogledali. A niso se
hoteli pregrešiti, in spet so pričeli delo,
brezbrižnega obraza, ne da bi odgovorili
odjemalki, ki je odšla s svojimi rebrci na
dlani, ogleduje ju z nevoljnim očesom.

Videti je bilo, kakor da se Felicija v
obednici še ne čuti dovolj same. Odprla
je druga vrata in spustila možaka v svojo
spalnico. Bila je zelo čedna, zaprta in mir-

. — 41

na, z belimi zavesami na oknih in nad po¬
steljo, s pozlačeno uro in mahagonijevim
pohištvom, ki ni kazalo niti najmanjšega
praška na svoji blesteče politirani povr¬
šini. Felicija se je spustila v naslonjač,
prevlečen z modrim repsom, ponavljaje
besede: »Čudno je pa vendarle!«

Damour ni mogel izpregovoriti. Ozi¬
ral se je po sobi in ni si upal sesti, ker so
se mu zdeli stoli preveč lepi. Zato je začel
Berru.

»Da, štirinajst dnij vas že išče. Napo¬
sled je srečal mene, pa sem ga privedel
sem.«

In kakor bi čutil potrebo, da se opra¬
viči pred njo, je dodal:

»Saj veste, da nisem mogel drugače.
Star tovariš je, in srce se mi je skrčilo, ko
sem ga videl takole v zagati.«

Felicija se je vendarle nekoliko os¬
vestila. Bila je najrazumnejša in najbolj¬
šega zdravja med vsemi, in ko jo je ne¬
halo dušiti, .je hotela končati ta neznosni
položaj. Otvorila je strašni pomenek.

»Povej, Jacques, česa torej želiš od
mene?«

Ni jej odgovoril.

— 42 —

»Res je,« tako je nadaljevala, »omo¬
žila sem se v drugič. Toda krivda ni moja,
to veš. Mislila sem, da si mrtev, ti pa nisi
storil ničesar, da me rešiš moje zmote«.

Ramour je vendar prekinil svoj molk.

»Pač, pisal sem ti.«

»Prisegam ti, da nisem prejela tvojih
pisem. Poznaš me, in veš, da nisem nikdar

lagala. In glej, tu v miznici imam

mrtvaški list_ «

Odprla je pisalno mizo, z mrzlično na¬
glico poiskala listino in jo dala Damourju,
ki je začel čitati s topim obrazom. Bil je
njegov mrtvaški list. Dodala je:

»Ko sem se čutila nato čisto samo na
svetu, sem se uklonila ponudbi človeka,
ki me je hotel rešiti mojega siromaštva in
mojih muk...  To je bil ves moj greh. Pu¬
stila sem se zapeljati misli, da pridem do
sreče in blagostanja. To ni zločin, kaj
ne 7 «

Poslušal jo je s povešeno glavo,' po-
nižnejši in v večji zadregi, nego ona sama.
Navzlic temu je dvignil oči.

»Pa moja hči?« jo je vprašal.

Felicija je spet začela drhteti. Zajec¬
ljala je:

— 43

»Tvoja hči? ... Ne vem, ni je več pri
meni.«

»Kako?«

»Da, spravila sem jo bila k teti.. Ušla
je, slabo je storila.«

Nekaj časa je ostal Damour ves mi¬
ren in ne da bi odgovoril, kakor da ni ra¬
zumel. Nato pa ga je mahoma minila vsa
zadrega, in udaril je s pestjo po komodi,
s toliko silo, da je zaplesala s školjkami
okrašena škatlja, stoječa sredi mramorne
plošče. Ni pa mu ostalo časa, da bi izpre-
govoril, kajti dva otroka, šestleten deček
in štiriletna deklica, sta baš takrat odprla
vrata in prihitela objet Felicijo, z vsemi
znamenji radosti.

»Dober dan, mamica! Šla sva doli v
vrt, na konec ulice.... Francoise je de¬
jala, da treba iti domov.... Oh, če bi ti
vedela, koliko peska je doli, pa pišlje so
na vodi....«

»Že prav, pustita me«, je dejala mati
neprijazno.

In poklicala je služkinjo:

»Francoise, peljite ju nazaj. Neumno
je, vračati se ob tem času.«

— 41 - -

Otroka sta se odstranila s težkim sr¬
cem, dekla pa ju je rinila pred seboj, ne¬
voljna nad tonom gospodinje. Felicijo je
bil navdal brezumen strah, da Jacques ne
bi ukradel otrok: lahko bi ju vrgel preko
rame in zbežal. Berru se je mirnodušno
zleknil v drugi naslonjač, dasi mu nihče ni
ponudil sedeža, in šepnil prijatelju na uho:

»Mala dva Sagnarda.... kaj ne, kako
naglo se nabere otročad?«

Ko so bila vrata zaprta, je Damour
zopet udaril po komodi in zakričal:

»Ta reč ni kar tako: imeti hočem
svojo hčer, in po tebe sem prišel, da poj-
deš z mano!«

Felicija je bila kakor led.

»Sedi, pa se pomenimo«, je dejala.
»To nima smisla, da bi razgrajal_Pri¬

šel si torej pome?«

»Da, z mano pojdeš, in sicer takoj...
Tvoj mož sem, tvoj edini pravi mož. O,
saj poznam svojo pravico! Kaj ne, Berru,
da je moja pravica taka? ....  Torej, bodi
pametna, vzemi čepico in pojdimo, če no¬
češ, da izvedo vsi, kaj imamo med sabo«.

Zrla je nanj in nehote je pričalo nje¬
no zmedeno lice, da ga ne ljubi več, da jo

— 45  -

plaši in da se jej gnusi do njega in njegove
grde, beraške starosti. Ona, tako snažna
in razvajena, dandanašnji navezana na vse
meščanske udobnosti, naj bi zopet pričela
nekdanje kruto in siromašno življenje ob
strani tega moža, ki se jej zdi kakor po¬
šast?

»Ti nočeš«, je dejal Damour, ki je
umel govorico njenih potez. »O, saj vem,
navajena si igrati damo v kontoarju; jaz
pa nimam niti lepe prodajalne, niti polnega
predala denarja, po katerem bi lahko br¬
skala, kakor bi se ti zljubilo... In potem
si zdaj dobila tudi mala dva, ki sta bila
ravnokar tu, in na katera, zdi se mi, da
bolje paziš, nego si na Lujizo. Kdor je iz¬
gubil hčer, se ne meni več za očeta!

A vse to mi ni mar. Moja.volja je, da greš
z mano; in rečem ti, da pojdeš, če ne, pa
stopim k policijskemu komisarju, da te z
orožniki pritira ....  To je moja pravica;
kaj ni res, Berru?«

Slikar je prikimal. Zelo ga je zabaval
ta prizor. Ko pa je videl Damourja div¬
jega in pijanega lastnih besed, se mu je
vendarle zazdelo, da mora igrati lepo
ulogo, spričo Felicije, ki je bila s svojimi

— 46

močmi pri kraju in čisto na tem, da zaihti
in obnemore. Vmešal se je in zamodroval:

»Da, da res je tvoja pravica; a treba

je premisliti in preudariti.laz sem se

vedel vsekdar dostojno.Predno se

odločimo, bi bilo prav, da se pomeniš z
gospodom Sagnardom, in ker on ni nav¬
zoč« .

Premolknil je, nato pa je nadaljeval
z izpremenjenim glasom, drhtečim od hli¬
njene ganjenosti:

»Seveda, tovarišu se mudi. Težko je
čakati v njegovem položaju ....  Ah, gos¬
pa, ko bi vedeli, koliko je prestal! In zdaj,
niti redkvice nima, gladu poginja, povsod
ga pehajo od sebe.... Ko sem ga ravno¬
kar srečal, je bil še od včeraj tešč.

Felicijin strah se je izprevrgel v ne¬
nadno sočutje in zadušene solze so jo pre¬
magale in jo oblile. Kes in stud pred živ¬
ljenjem sta se ji strnili v neizmerno ža¬
lost. Izvil se jej je krik:

»Odpusti mi, Jacques!«

In ko je mogla spet izpregovoriti, je
nadaljevala:

»Kar je, to je. A tega nočem, da bi bil
nesrečen. Daj, da ti pomorem!«

Damour je srdito odmahnil.

»Pač res,« je živahno vrinil Berru,
»hiša je tu dovolj polna vsega, da te ne
pusti lačnega od sebe. Recimo, da se bra¬
niš denarja, a darilo bi vendarle lahko
sprejel. In če mu ne daste drugega, nego
lonec z mesom, da si zavre nekoliko juhe,
kaj ne, gospa?«

»Oh‘, karkoli bo hotel, gospod Berru.«

On pa je spet začel zbijati po komo¬
di, kriče:

»Hvala, tega kruha ne jem!«

In pogledal je ženi v oči-

»Tebe samo hočem, in moja boš-

Svoje meso pa obdrži!«

Od gnusa in groze se je Felicija uma¬
knila nazaj. Takrat je postal Damour stra¬
šen in začel obetati, da razbije vse, ter jo
obsipati z grozovitimi obtožbami. Zahte¬
val je hčer in naslov, tresel ženo v njenem
naslonjaču in upil nad njo, da je deklico
prodala; ona pa se v svoji osuplosti nad
vsem tem, kar se je godilo z njo, ni bra¬
nila, temveč je ponavljala počasi, da sicer
ne ve Lujizinega naslova, a ga imajo go¬
tovo na policijskem ravnateljstvu. Da¬
mour, ki se je izprva vgnezdil na naslon-

— 48  —

jaču in se zaklel, da ga satan ne spravi
odondot, je planil naposled pokonci, uda¬
ril še enkrat po komodi, krepkeje nego
prej, in zarohnel:

»Strela božja! Torej pojdem. Da, poj¬
dem, ker se mi ljubi tako....  Toda nikari
misliti, da me ne bo nazaj; vrnem se, ka¬
dar bo tvoj mož doma, in takrat gorje te¬
bi, njemu, otročajema in celi prokleti baj¬
ti! Le počakaj, videla boš!«

Še ko je odhajal, jej je žugal s pestjo.
Pravzaprav mu je odleglo, ko se je izvr¬
šilo tako. Berru, ki je ostal za njim, je iz-
pregovoril spravljivo, očaran od zavesti,
da je udeležen v tej historiji.

»Ne bojte se, jaz pojdem z njim. Tre¬
ba je paziti, da se ne zgodi nesreča«.

Opogumil se je celo, da jej je prijel
roko in jo poljubil. Pustila mu je, ker je
bila uničena; da jo je prijel mož za roko,
šla bi bila z njim. Navzlic temu je prisluh¬
nila h korakom možakov, ki sta stopala
skozi mesnico. Pomočnik je s težkimi u-
darci mesarice sekal četrt koštruna. Sli¬
šali so se glasovi, kličoči številke. Takrat
se je zbudila v njej narava skrbne trgovke
in jo vedla nazaj v kontor, tja med svetla


49

zrcala, vso bledo, a jako mirno, kakor da
se ni nič zgodilo.

»Koliko je izplačati?« je vprašala.
»Sedem frankov petindvajset.«

In naštela je denar.

IV.

Damour je imel naslednjega dne sre¬
čo. Kamnosek ga je spravil na stavišče
mestne hiše kot paznika. In tako je prišlo,
da je sedaj stražil stavbo, ki jo je deset
let prej pomagal sežigati. Splošno je bilo
delo lahkotno, izmed tistih topih poslov,
ki delajo človeka brezčutnega. Po noči je
postopal okrog odrov, poslušal razne gla¬
sove in včasih zadremal na vrečah z mav¬
cem. Nič več ni govoril o tem, da se vrne
v Batignolles. In vendar je nekega dne, ko
je prišel Berru in mu plačal kosilo, pri
tretjem litru kričal, da je veliki dogodek
določen za jutrajšnji dan. A drugi dan se
ni ganil s stavišča. Odtistih dob je bila
ta reč v redu; ni se razburjal in le v vi¬
njenosti je še zahteval svoje pravice nazaj.
Kadar je bil tešč, je hodil mračen, zamiš-

»

4

— 50  —

ljen in nekako osramočen. Slikar se je na¬
posled začel norčevati, češ, da ni mož. On
pa je ostajal resen, mrmraje:

»Ubiti ju moram! ... Čakam le, da mi
pride volja«.

Nekega večera se je napotil in šel do
Plače Moncey; ko je tam presedel celo
uro na klopi, se je vrnil nazaj na svoje
•stavjšče. Čez dan se mu je zdelo, da je
videl hčer, ki se je peljala mipio mestne
hiše, vgnezdena v blazinah bogate kočije.
Berru se mu je ponujal v poizvedovanje,
češ, da gotovo najde v štiriindvajsetih u-
rah Lujizin naslov. Pa ni hotel. Čemu naj
bi ga vedel? In vendar mu je bilo srce ob
misli, da je tista krasna, tako lepo oble¬
čena dama, ki jo je videl, ko se je peljala
z dvema velikima belcema, nemara nje¬
gova hči. Njegova žalost je postajala tem
večja. Kupil si je nož in ga pokazal to¬
varišu, češ, da hoče z njim zaklati me¬
sarja. Ta beseda mu je ugajala; nepre¬
stano jo je ponavljal s porogljivim nasme¬
hom.

»Zakoljem ga, mesarja.Na vsa¬

kega pride vrsta, kaj ne?«

Zaradi tega ga je obdelaval Berru po
cele ure v neki vinarni v Rue de Temple,
da mu dokaže, da se ne sme zaklati ni¬
kogar. Neumno je, posebno zato, ker tre¬
ba dati potem svojo lastno glavo. In pri¬
jemal ga je za roke, zahtevaje prisego, da
si ne naprti tako grdega čina. S trdo¬
vratno zlobnostjo je ponavljal Damour:

»Ne, ne, na vsakega pride vrsta.

Mesarja zakoljem, pa je.«

Dnevi so tekli, a ni ga zaklal.

Prišel je dogodek, in zdelo se je, da
mora pospešiti katastrofo. Odpustili so -ga
s stavišča, češ, da je nesposoben: v neki
viharni noči je zaspal in si pustil ukrasti
lopato. Odtistihdob je začel trpeti straho¬
vito lakoto in se vlačiti po ulicah, preveč
ponosen še, da bi beračil, iri' svetlo ogle¬
duje prodajalne jestvin. Revščina pa ga ni
izpodbujala, temveč slabila. Njegov hrbet
je bil sključen, obličje pa je pričalo o ža¬
lostnih mislih. Človek bi bil dejal, da se
ne upa več pokazati v Batignolles, odkar
nima snažne bluze, da bi jo oblekel.

V Batignollih je živela Felicija v ne¬
prestanem strahu. Na večer Damourjeve-
ga obiska ni hotela povedati Sagnardu,

4*

kaj se je zgodilo. Drugi dan, ko jo je težilo
njeno molčanje od prejšnjega večera, se
je skesala, a ni imela več moči, da bi iz-
pregovorila. Tako je neprenehoma trepe¬
tala, misleča vsak trenotek, da zdajpazdaj
stopi njen prvi mož pred njo, in slikajoča
si v domišliji strašne prizore. Najhujše je
bilo to, da je moralo prodajalniško osobje
nekaj sumiti, zakaj pomočniki so se po¬
smehovali, in gospa Vernier se je vedla
zelo vznemirljivo, kadar je ob svojih red¬
nih prihodih pobirala drobiž. Nekega ve¬
čera se je naposled vrgla Felicija Sag-
nardu okrog vratu, razjokala se in mu
povedala vse. Ponovila je, kar je bila
rekla Damourju: krivda ni bila njena, saj
ni v navadi, da bi se ljudje vračali, kadar
so mrtvi. Sagnard, ki je bil za svojo šest-
desetorico let še zelo mladosten in vrhu
tega vrl čovek, jo je potolažil. Moj bog,
kajpada je bilo nerodno, a naposled se go¬
tovo pobotajo. Saj se vse popravi na sve¬
tu. On, kot možakar s polno blagajnico in
udobnim mestom v življenju, je čutil pred
vsern radovednost. Videl bo torej tega
čudnega človeka, ki je vstal od smrti, in
govoril bo z njim. Vsa stvar ga je zani-

- 53  —

tnala, zanimala tako zelo, da je teden dnij
kasneje, ko Damourja še vedno ni bilo, re¬
kel svoji ženi:

»Kaj zlomka je neki? Ali naju hoče
pustiti? Ko bi vedela vsaj njegov naslov,
sam bi ga šel poiskat.«

Ko ga je nato začela rotiti, naj bo
miren, je dodal:

»Ne, duša moja, to je zato, da se ti

pomiriš_Saj vidim, kako te teži. Treba

je napraviti stvari konec.«

Felicija je v resnici hujšala spričo
pretečega zla, ki je s čimdalje večjim
strahom čakala nanj. Nekega dne pa, ko
se je mesar hudoval nad pomagačem, ki
je bil pozabil dati telečjo glavo v svežo
vodo, je prihitela vsa bleda k njemu in
zjecljala:

»Je že tu!«

»Ah, izvrstno!« je dejal Sagnard in se
takoj pomiril. »Pelji ga v obednico.«

In brez naglice se je obrnil k pomoč¬
niku:

»Dobro jo izperite z vodo, sicer je
strupena.«

Napotil se je v obednico, kjer je na¬
šel Damourja in Berruja. Berru je bil sre-

— 54

čal Damourja v Rue de Clichy; v zadnjem
času ga ni več tolikrat obiskoval, ker ga
je mrzilo njegovo siromaštvo. Ko pa je
tovariš povedal, da gre v Rue des Moines,
ga je začel srdito oštevati, češ, da briga
zadeva tudi njega. Jel mu je iznova pri-
digovati in kričati, da mu že da hoditi tja
in počenjati budalosti; zastopil mu je tro-
toar in ga hotel prisiliti, da mu izroči svoj
nož. Trmoglavega lica je Damour zmiga¬
va] z ramami; ime je svojo misel, a ni je
povedal. Na vse njfegove ogovore se je
odzival:

»Pojdi z mano, če hočeš, samo ne
draži me.«

V obednici je pustil Sagnard možaka
stati. Felicija je bila zbežala v spalnico
in vzela otroka s seboj; in za dvakrat za¬
klenjenimi vrati je sedela pol nezavestna
in z rokami stiskala otroka k sebi, kakor
bi ju hotela braniti in varovati. Pri tem
je nastavljala ušesa, po katerih jej je šu¬
melo od strahu, a slišala ni še ničesar, za¬
kaj soproga v sosednji sobi sta se čutila
v zadregi in sta se molče merila z očmi.

»Torej ste vi?« je naposled vprašal
Sagnard, da bi vsaj izpregovoril.

»Da, jaz sem,« je odgovoril Damour.

Sagnard je delal nanj ugoden vtis in
čutil je, kako ga srd mineva. Mesarju ni
bilo videti, da bi bil starejši nego šest¬
deset let; bil je lep mož svežega lica, brez
brade in kratko pristriženih las. V samem
telovniku je bil in opasan z velikim snež-
nobelim predpasnikom; vsa njegova zu¬
nanjost je bila vesela in mladostna.

»Stvar je ta,« je povzel - Damour z
obotavljajočim se glasom, »da nimam go¬
voriti z vami, temveč s Felicijo.«

Takrat se je Sagnardu vrnilo njegovo
duševno ravnovesje.

»Dajte, prijatelj, pomeniva se. Kaj
vraga, saj nimava drug drugemu ničesar
očitati! Cernu bi se grdo gledala, ko ni
nobeden kriv?«

Damour je povešal glavo in trdo¬
vratno motril eno izmed miznih nog. Z
zamolklim glasom je zamrmral:

»Z vami nimam opravka; pustite me
v miru, hodite.S Felicijo hočem go¬

voriti.«

»Kar se tiče tega, pa ne; z njo ne bo¬
ste govorili«, je dejal mesar mirnodušno.
»Nič me ne mika, da bi mi jo spet napra-

— 56  —

vili bolno, kakor zadnjikrat. Brez nje se
lahko razgovarjamo_Sicer pa, če ho¬

čete biti pametni, pojde vse dobro. Ker
pravite, da jo ljubite še vedno, premislite
položaj, preudarite in storite to, kar je v
njeno srečo.«

»Molčite!« ga je prekinil Damour v
izbruhu nenadnega srda. »Ne brigajte se
za ničesar, če ne, bo slaba!«

Misleč, da potegne nož iz žepa, se je
vrgel Berru med njiju in začel miriti. Da¬
mour pa ga je pahnil od sebe.

»Tudi ti me pusti v miru! ... Česa se
bojiš? Neumen si!«

»Pomirite se!« je ponavljal Sagnard.
»Kadar je človek v jezi, ne ve nič več,
kaj dela. Poslušajte: ako pokličem Feli-
cijo, obljubite mi, da boste mirni, saj veste
vi, kakor jaz, kako je občutljiva. Umoriti
pa je vendar nočeva, kaj ne? ....  Ali se
boste vedli, kakor treba?«

»Če bi bil prišel zato, da se vedem
slabo, bi vam bil v prvem trenotku zavil
vrat, vam z vašimi praznimi besedami
vred!«

Te besede je izustil tako odkrito in
bolestno, da se je zdel mesar zelo ganjen.

»Torej,« je dejal, »poklicati hočem

Felicijo_A, kar se mene tiče, jaz sem

zelo pravičen človek in razumem, da se
hočete pobotati z njo. To je vaša pravica.«

Stopil je k vratom spalnice in potrkal.

»Felicija! Felicija!«

Nič se ni ganilo. Felicija, vsa trda od
strahu pred samo mislijo na to svidenje,
je sedela na svojem stolu kakor pribita
in je le še krepkeje pritiskovala otroka na
svoje prsi. Sagnard se je začel vznemir¬
jati.

»Felicija, pridi vendar, ne bodi ne¬
spametna. Saj je obljubil, da hoče biti
miren.«

Naposled se je vendarle zavrtel ključ
v ključavnici; ona se je pojavila na pragu
in skrbno spet zaprla vrata" da bi bila
otroka na varnem. Nastopilo je novo mol¬
čanje, polno tesnobe. Bila je vražja mi¬
nuta, kakor je rad rekel Berru.

Damour je govoril v počasnih, zaple-
tavajočih se stavkih, dočim je stal Sag¬
nard pri oknu in s prstom dvigal enega
izmed obeh kratkih belih zastorov, kakor
da gleda na prosto: bržkone je hotel po¬
kazati, da je zelo rahločutnega značaja.

f

— 58  —

»Poslušaj, Felicija, ti veš, da nisem
bil nikdar zloben človek. Ti sama mi mo¬
raš pritrditi_No, vidiš, in tudi danes

se ne nameravam pokazati takšnega, ka-
koršen nisem. Najprej sem vas hotel vse
pobiti. Nato sem se vprašal, k čemu bi mi

to pomoglo.Raje ti dam na prosto

voljo, da izbereš, kar ti drago. Kar boš ti
hotela, to naj se zgodi. Da, ker nama
sodnije s svojo pravico ne morejo poma¬
gati, odloči ti, kar ti je najbolj pogodu.
Odgovori_S kom hočeš iti, Felicija?«

Ona pa ni mogla odgovoriti. Raz¬
burjenje jo je davilo za grlo.

»Prav«, je povzel besedo Damour, še
vedno s tistim zamolklim glasom, »že

vem, da hočeš ostati pri njem.Med

potjo že mi je nekaj pravilo, kako se vse
izteče. Ne štejem ti v zlo, naposled imaš še
prav. Jaz sem uničen in nimam ničesar,
torej me ne ljubiš več; on pa te osrečuje,
ne glede na to, da imaš poleg njega še
mala dva ....«

Felicija je plakala od razburjenja.

»Nimaš prav, da plakaš, saj ti ne oči¬
tam. Reči so se zasukale tako, kakor so,
to je vse. In zato mi je prišlo na um, da te

59  —

obiščem še enkrat ter ti povem, da lahko
spiš brez skrbi. Zdaj, ko si se odločila, te
nočem več trpinčiti... Velja torej; nikdar
več ne boš slišala govoriti o meni.«

Obrnil se je k vratom; Sagnard pa, ki
je bil zelo ganjen, ga je ustavil, kličoč:

»Ah, vi ste vrl človek, boga mi, da je
resnica! To ne gre, da se ločimo kar ta¬
ko. Obedujte z rTama!«

»Ne, hvala,« je odgovoril Damour.

Berru, ki se je že čudil, kako veselo
se je izvršila vsa reč, ni mogel prikriti
svojega ogorčenja, ko je tovariš odklonil
vabilo.

»Pa vsaj kozarec vina pijte z nama,«
je povzel mesar. »Kaj vraga, požirka se
vendar ne boste branili pri nas?«

Damour ni takoj sprejel-. Počasi se je
ozrl naokrog po obednici, ki je bila tako
snažna in vesela s svojim belohrastovim
pohištvom; nato je uprl pogled na Felicijin
solzni obraz, ki je izražal gorko, nemo
prošnjo, in dejal:

»Da, naj bo vseeno.«

Sagnard je bil ves srečen. Vskliknil je:

»Brž kozarce, Felicija! Ni treba de¬
kle.Štiri kozarce. Tudi ti moraš tr-

— 60  -

čiti, tudi ti...  Ah, prijatelj, to je lepo, da
ste sprejeli; ne veste, koliko veselje mi
napravljate. Jaz imam rad dobra srca; in
vaše srce je dobro. Kdor ne verjame, mu
jaz povem.«

Med tem je Felicija z drhtečimi ro¬
kami iskala v bufetu kozarcev in litra.
Bila je tako zmedena, da ni mogla najti
ničesar. Sagnard jej je moral pomagati.
Ko so bili vsi kozarci polni, je trčila druž¬
ba okrog mize.

»Na zdravje!«

Damour, ki je sedel Feliciji nasproti,
je moral iztegniti roko, da je dosegel njen
kozarec. Nemo sta se pogledala, z vso
prošlostjo v očeh. Ona se je tako tresla,
da je bil žvenket kristala podoben drobne¬
mu škepetanju zob ob hudi mrzlici. Nič
več se nista tikala; bila sta kakor mrtva,
živeča odsihdob naprej le še v spominih.

»Na zdravje.«

In dočim so vsi štirje pili, sta se
sredi grobne tišine zaslišala iz sosednje
sobe glasova otrok. Začela sta se bila
igrati in sta se preganjala, kričeča in sme¬
joča se. Nato sta jela tolči po vratih in kli¬
cati :

— 61  —

»Mama! Mama!«

»Tako! Pa srečno vsi skupaj!« je de¬
jal Damour in postavil kozarec nazaj na
mizo.

Odšel je. Felicija je stala pokonci in
'vsa bleda gledala za njim, dočim je Sag-
nard spoštljivo spremil gospoda do vrat.

V.

Na ulici je začel Damour tako naglo
korakati, da mu je Berru komaj sledil.
Slikar je bil ves divji. Na bulvarju Des
Batignolles, ko je videl, kako so se tova¬
rišu sklecnile noge, da se je bledih lic se¬
sedel na klop in se srepo zazrl pred sebe,
je razsul vse, kar je imel na srcu. On na
njegovem mestu bi bil meščana in meš¬
čanko vsaj oklofutal. Z ogorčenjem je gle¬
dal takole moža odstopati svojo ženo dru¬
gemu, brez vsakega ugovora. Lep osel
mora biti človek, da tako ravna; da, osel,
da ne rečem česa hujšega! In navedel je
primero, nekega drugega komunarda, ki
je našel svojo ženo kot ljubimko nekega
zasebnika; no, in oba dva moža sta živela

— 62  -

v družbi s svojo ženo in v najlepši slogi.
Vse se naposled uredi, samo da se človek
ne da voditi za nos; on pa se je dal v tej
komediji speljati, to je očitno!

»Ne razumeš me,« je ugovarjal Da-
mour. »Še ti me pusti, ti nisi moj prija¬
telj.«

»Jaz da nisem tvoj prijatelj? Čemu
pa sem storil toliko zate? Pomisli vendar
malo. Kaj bo s teboj? Žive duše nimaš, na
cesti si, pogineš kakor pes, ako se jaz ne

(fr

zavzamem zate_Jaz ne tvoj prijatelj!

Če te pustim tukajle, ti ne preostaja dru¬
gega, nego da vtakneš glavo pod pazdu¬
ho, kakor kure, ki so se naveličale živ¬
ljenja.«

Damour je obupno zamahnil z roko.
Preostajalo mu je res edinole še to, da
skoči v vodo, ali pa počaka, da ga pobero
stražniki.

»Torej!« je nadaljeval slikar. »Jaz
pa sem tako zelo tvoj prijatelj, da te po¬
peljem nekam, kjer boš imel postelj in
skledo zastonj.«

In vstal je, kakor da se je nenadoma
odločil. Nato je šiloma potegnil za sabo
tovariša, ki je jecljal:

— 63  —

»Kam pa? Kam? Kam?«

»Boš že videl... Ker nisi hotel obe¬
dovati pri ženi, boš obedoval drugje.

To si le zapiši v glavo, da te ne pustim
napraviti dveh bedarij v enem dnevu.«

Živahno je korakal po Rue d’Amster-
dain navzdol. V Reu de Berlin je obstal
pred majhnim hotelom, pozvonil in vpra¬
šal lakaja, ki je prišel odpirat, če je gospa
de Souvigny doma. In ker se je sluga
obotavljal, je dodal:

»Recite jej, da je Berru.«

Damour je šel mehanično za njim. Ta
nepričakovani poset in ta razkošni hotel
sta mu popolnoma zmešala glavo. Šel je
po stopnicah navzgor. Nato pa se je zna¬
šel mahoma v objemu dražestne mlade
plavolaske, oblečene jedva v čfesalni plašč
iz čipkaste tkanine. In ta ženska je klicala:

»Papa, to je papa! ....  Ah, kako ste
ljubeznivi, da ste ga pregovorili!«

Dobra hči je bila in ni je motila star¬
čeva bluza, ko je radostno ploskala z ro¬
kami v nenadnem izbruhu otroške ljubez¬
ni. Njen ganjeni oče je niti ni več spoznal.

»To je vendar Lujiza!« je dejal Berru.

Takrat je zajecljal:

— 64  —

»Ah, da ... Preveč ste ljubezniva.«

Ni si je upal tikati. Lujiza ga je posa¬
dila na kanapej, pozvonila in ukazala, da
ni doma za nikogar. Ta čas pa je on ogle¬
doval sobo, prevlečeno s kašmirjem in
opravljeno z nežno razkošnostjo, ki ga je
navdajala z mehkobo. Ves v zmagoslavju
ga je tolkel Berru po ramah in mu po¬
navljal:

»No, ali še kdaj porečeš, da nisem

tvoj prijatelj?_ O, dobro sem vedel,

da ti bo treba tvoje hčerke. Zato sem si
preskrbel njen naslov in sem jej šel pove¬
dat tvojo zgodbo. Takoj mi je dejala: Pri¬
peljite ga k meni!«

»Seveda, očka moj ubogi!« je šepnila
Lujiza z laskavim glasom. »O, ti veš, ka¬
ko me je groza tiste tvoje ljudovlade. Sa¬
mi capini so ti komunardi, in ves svet bi
upropastili, ko bi jim pustili! A ti, ti si
moj mili papa. Spominjam se, kako dober
si bil, ko sem bila še čisto majhna in bol¬
na. Videl boš, izvrstno se bova razumela,
samo če se nikoli ne bova pogovarjala o
politiki-Pred vsem pa dajmo obedo¬

vati, vsi trije! Ah, kako je to ljubeznjivo!«

— 65  -

Sedela je toliko da ne na delavčevih
kolenih, smejoča se z jasnimi očmi in me¬
hkimi bledimi lasmi, sirečimi se okrog
ušes. On bi bil rad odklonil, kajti ni se mu
zdelo pošteno, sesti pod to streho k mizi.
A ravnokaršnja moč, ki ga je še spremila
od mesarja, ga je bila zapustila. Preveč
sladka je bila njegova hči in njene bele ro¬
čice, ležeče na njegovih, so ga vezale ka¬
kor z okovi.

»Kaj ne da sprejmeš?« je ponavljala
Lujiza.

»Da,« je dejal naposled in dve solzi
sta se mu pocedili čez lici, vpadli od po¬
manjkanja.

Berruju se je zdelo njegovo ravnanje
zelo pametno. Ko so se odpravljali v
obednico, je prišel sluga in naznanil gospe,
da je zunaj gospod.

»Ne morem ga sprejeti«, je odgovori¬
la mirno. »Recite mu, da je oče pri meni...
Jutri ob šestih, ako mu drago.«

Obed je bil prelesten. Berru je skrbel
za zabavo z vsakovrstnimi dovtipi, in Lu¬
jiza se jim je smejala do solz. Zdelo se jej
je, da je spet v Rue des Envierges; kako
srečna je bila v tem čustvu! Damour je

- 66  -

mnogo jedel in od trudnosti in jedi ga je
obhajala lenoba; a nepopisna ljubezen je
odsevala iz njegovih očij, kadar so se sre¬
čale s hčerinim pogledom. K desertu so
pili sladko vino, peneče se liki šampanjec,
ki je stopilo vsem trem v glavo. Služin¬
čad ni bila več navzoča; in tako so se
naslonili s komolci ob mizo in začeli go¬
voriti o prošlosti, z otožnostjo svoje vin¬
ske volje. Berru je zvil svalčico, Lujiza
pa jo je kadila, polzaprtih oči in solznega
obraza. Obdajala se je s svojimi spomini;
ravnokar je nehala govoriti o svojih lju¬
bimcih, o prvem izmed njih, velikem mla¬
deniču, ki je kaj dobro opravil svoje delo.
Nato se je spustila v neizprosne sodbe o
materi.

»Veš, da je ne morem več videti,« je
dejala očetu, »pregrdo se vede. Ako ho¬
češ, jej pojdem povedat, kar je moje
mnenje o tem, da te je tako umazano za¬
pustila.«

Toda Damour je odločno izjavil, da
žena zanj več ne živi. Nenadoma se je
Lujiza dvignila, rekoč:

»Čakaj, pokažem ti nekaj, kar te bo
veselilo.«

— 07

Izginila je in se vrnila takoj nato, še
vedno s svalčico v ustih, in pomolela
očetu staro zarumenelo fotografijo z ob-
lomljeni ogli. Delavca je presunilo; uprl
je svoje skaljene oči na sliko in jeknil:

»Evgen, ubogi moj Evgen!«

Pomolel je karto Berruju, ki je z oči-
vidno ganjenostjo zamrmral:

»Zelo je podoben.«

Prišla je vrsta na Lujizo. Hipec je ob¬
držala fotografijo v rokah; toda solze so
jo posilile in vrnila jo je, rekoč:

O, spominjam se ga.Bil je tako

mil!«

Vsi trije so se vdali svoji ganjenosti
in jokali skupaj. Še dvakrat je šla slika
med najnežnejšimi opombami okrog mize.
Čas jo je bil zelo izbrisal: ubogi Evgen
je bil videti v svoji uniformi narodnega
stražnika liki senca vstaša, izgubljena v
Pravljici. Ko pa je oče obrnil karto in či-
tal besede: Osvetim te! ki jih je nekoč na¬
pisal nanjo, je zavihtel nož nad glavo in
ponovil svojo prisego:

»Da, da, osvetim te!«

»Ko sem videla, da hodi mama po sla¬
bili potih,« je pripovedovala Lujiza, »jej

08  -

nisem hotela pustiti slike ubogega brata.
Izmaknila sem jo bila neki večer-Bi¬

lo je zate, papa. Dam ti jo.«

Damour je bil naslonil fotografijo na
svoj kozarec in je venomer gledal nanjo.
Naposled se je pogovor vrnil k pametnim
rečem. Mehkosrčna Lujiza je hotela rešiti
očeta njegove stiske. Izprva je govorila,
da bi ga vzela k sebi; a to ni bilo lahko
mogoče. Naposled jej je prišla dobra mi¬
sel; vprašala ga je, če bi hotel nadzoro¬
vati posestvo, ki jej ga je nedavno kupil
neki gospod, v manteški okolici. Hišica
je bila tam, in prav lahko bi živel ob me¬
sečni plači dvesto frankov,

»Kajpada! To je pravcati paradiž!«
je vskliknil Berru, sprejemaje v imenu to¬
variša. »Če sam ne gre rad gledat, poj¬
dem jaz.«

»Drugi teden je bil Damour že nameš¬
čen v Bel-Air, na posestvu svoje hčere,
in tam živi sedaj v pokoju, ki mu ga je
previdnost božja po vseh nezgodah, ki ga
je obložila z njimi, pač dolgovala. Debeli
se, spet se razcveta, oblečen po meščan¬
skem kroju in kažoč dobrodušno lice po¬
štenega starega vojaka. Kmetje ga po-

- 69  -

zdravljajo z veliko spoštljivostjo. Na lov
hodi in ribe lovi. Srečavaš ga na solncu
med njivami, ko gleda, kako raste žito, z
mirno vestjo človeka, ki ni nikogar okra¬
del in živi ob trdo prisluženih rentah. Ka¬
dar pride njegova hči v družbi gospodov,
se ve obnašati, kakor pristoja njegovi
službi. Njegovo največje veselje so dnevi,
kadar je njej mogoče, da pride sama, in da
obedujeta skupaj v njegovi mali hišici.
Takrat jo ogovarja po otročje, kakor do¬
jilja. Z oboževanjem gleda njene toalete:
in obedi so izborni, polni vsakovrstnih do¬
brih rečij, ki jih daja prirejati on sam, ne
vštevši deserta, tort in bombonov, ki jih
prinese Lujiza v svojih žepih.

Damour ni nikdar iskal svidenja s
svojo ženo. Samo hčer še ima, hčer, ki
sočustvuje s svojim starim očetom in je
njegov ponos in veselje. Ravnotako
se je branil storiti najmanjši korak, da se
uradno vrne v življenje. Čemu bi človek
motil vladne pisarije? Tem mirneje je ta¬
ko okrog njega. Izgubljen in pozabljen tiči
v svojem brlogu; on zdaj ni nihče več in
ne zardeva nad hčerimini darili; ako pa
bi ga spet poklicali od smrti, bi nevoščlji-

- 70  —

vci nemara govorili slabo o njegovem po¬
ložaju, kar bi mu naposled postalo muč¬
no. —

Včasih pa je v hišici vendar velik šum
in hrup. To je takrat, kadar pride Berru
za štiri ali pet dni na deželo. Pri Damo-
urju je naposled našel kotiček udobnosti,
o kakršnem je sanjaril. Na lov hodi s pri¬
jateljem, in s trnkom k reki. Cele dneve
prelezi znak na bregu. Nato pa, zvečer,
se tovariša pomenkujeta o politiki. Berru
prinaša iz Pariza anarhistovske liste, in -
ko jih prečitata, ukrepata obadva o radi¬
kalnih korakih, ki bi jih trebalo storiti:
postreliti vlado, poobesiti meščane in za-
paliti Pariz, da ga zgradijo iznova, kot
pravo mesto ljudstva. Vedno sta še pri
svoji vseobči sreči, doseženi po splošnem
uničenju. Nazadnje pa, predno odide v
spalnico, stopi Damour k Evgenovi foto¬
grafiji, ki jo je dal v okvir, zagleda se
vanjo, zavihti pipo in vzklikne:

»Da, da, osvetim te!«

Drugi dan pa se izpočitega obraza
vrne na ribji lov, dočim se zlekne Berru
na trebuh po obrežni trati, skrije nos med
travo in zaspi.

flais micoolln

Slouela.

K

francoski spisal Cmil Zola.



Ob sadnem času je prihajala deklica
rjave polti in košatih črnih las vsak me¬
sec k odvetniku Rostandu v Aix, noseča
tako ogromno košaro marelic ali breskev,
da jo je komaj držala. Obstala je v široki
veži, in ko je rodbina slišala, da je prišla,
jej je šla polnoštevilno naproti.

»Ah, ti si, Nais,« je dejal odvetnik.
»Pa sadja nam prinašaš? Glej*, glej, vrla
deklica si...  kako se ima oče Micoulin?«

»Dobro; hvala, gospod,« je odgovori¬
la mala in pokazala bele zobke.

Nato jo je peljala gospa Rostandova
v kuhinjo, kjer jo je izpraševala o oljčnih
in mandljevih nasadih in o vinogradih.
Najvažnejše je bilo, da izve, če je deže¬
valo v Estaque, kosu pomorja, kjer so
imeli Rostandovi svoje posestvo Blancar-

74

*

de. Daši ni rastlo tam več nego par du¬
catov mandeljnikov in oljk, vendar je bilo
in je ostalo vprašanje o dežju poglavitno,
v tistem kraju, ki mrje od suše.

»Je škropilo nekaj kapljic,« je odgo¬
varjala Nais. »Trti bi bilo treba še vode.«

Ko je tako povedala novice in pojed¬
la kos kruha z ostankom mesa, se je vrni¬
la v Estaque na vozičku mesarja, ki je
vsakih štirinajst dnij prihajal v Aix. Po-
gostoma je prinesla školjk, langusto ali
lepo ribo, kajti oče Micoulin je ribaril še
več, nego je delal. Ce je prišla med po¬
čitnicami, je odvetnikov sin Frederic sko¬
koma pritekel v kuhinjo, da jej naznani
skorajšnji prihod rodbine v Blancarde in
jej priporočil, naj pripravi njegove mreže
in trnke. Tikal jo je, ker se je igral ž njo,
ko sta bila še čisto majhna. Šele odkar
mu je bilo dvanajst let, ga je nazivala »go¬
spod Frederic,« iz vljudnosti. Oče Mi¬
coulin jo je vselej klofutal, kadarkoli jo je
slišal tikati sina svojega gospodarja. Toda
otroka sta bila navzlic temu najboljša pri¬
jatelja.

»In ne pozabi popraviti mreže,« je po¬
navljal gimnazijec.

»Ne bojte se, gospod Frederic,« je po¬
navljala Nais. »Pridete lahko brez skrbi.«

Gospod Rostand je bil zelo bogat.
Kupil je bil po ceni krasno hišo v Rue de
College. Ta hiša, Hotel de Coiron, zgra¬
jena v zadnjih letih sedemnajstega veka,
je' kazala pročelje z dvanajstimi okni in je
imela sob dovolj za celo župnijo. Sredi teh
ogromnih prostorov je bila družina, ob¬
stoječa iz petih oseb, vštevši dve stari de¬
kli, kakor izgubljena. Odvetnik je zavze¬
mal samo prvo nadstropje. Deset let je
neprenehoma obešal listek, da je pritličje
in drugo nadstropje oddati v najem, ne
da bi našel stanovalcev. Nato je sklenil
pozapreti vrata in prepustiti pajkom dve
tretjini poslopja. Ob najmanjšem šumu, ki
je nastal v veži, so šli po prazni hiši od¬
mevi kakor po katedrali. In v Veži sami,
ogromni veži z monumentalnim stopniš¬
čem, bi bili z lahkoto postavili celo mo¬
derno hišo.

Drugi dan po nakupu je postavil go¬
spod Rostand v velikem dvanajst metrov
dolgem in osem širokem salonu, ki ga je
razsvetljevalo šest oken, predelno steno

in ga razdelil na dvoje. Nato je namestil
v enem izmed teh dveh oddelkov svojo
pisarno in v drugem pisarno svojih usluž¬
bencev. Poleg drugega je obsegalo prvo
nadstropje štiri sobe, izmed katerih je me¬
rila najmanjša sedem metrov dolžine in
pet širine. Gospa Rostandova, Frederic in
obedve stari dekli so prebivali v sobah,
visokih kakor kapele. Odvetnik se je vdal,
dal prirediti star budoar za kuhinjo, da na¬
pravi postrežbo priročnejšo; prej, dokler
so se posluževali kuhinje v pritličju, so pri¬
hajala jedila popolnoma mrzla na mizo, po
dolgi poti skozi ledenovlažno vežo in po
stopnicah. Najhujše pa je bilo, da je bilo
to obsežno stanovanje silno površno pre¬
skrbljeno z opravo. V kabinetu je stal
star kanapej in šestero stolov v okornem
in žalobnem lesu, opremljenem z zelenim
utrechtskim baržunom; majhna mizica iz
iste dobe se je zdela sredi velikanske so¬
be kakor igrača; na kaminu je stala samo
grda ura v modernem mramorju, med
dvema vazama, dočim se je svetil rdeče
pobarvani in likani tlak v trdem blesku.
Spalnice so bile še bolj prazne. Tu se je
kazalo mirno preziranje tudi najbogatejših

rodbin francoskega juga do udobnosti in
razkošja, v teh srečnih krajih, kjer teče
življenje na prostem. Rostandovi pač niso
čutili otožnosti in mrtvaškohladne samote,
ki je bila po teh velikih sobanah, še ža-
lostnejših videti spričo redkosti in ubor¬
nosti pohištva.

Pri tem pa je bil odvetnik kaj spreten
mož. Oče mu je bil zapustil eno izmed
najboljših pisaren v Aixu, njemu pa se je
posrečilo, pomnožiti število svojih pove-
riteljev z delavnostjo, kakršna je redka
v tej deželi lenobe. Majhen, gibčen in fi¬
nega obraza liki podlasica, je posvečal
svoji pisarni strastno marljivost. Sicer pa
ga je navdajala edina skrb za premoženje;
niti v časopis ni pogledal v tistih redkih
urah brezdelja, ki si jih je dovolil v klubu.
Nasprotno je veljala njegova soproga za
eno izmed razboritih in odličnih dam v
tistem mestu. Bila je rojena de Villebone,
kar jo je navzlic neplemeniti možitvi do¬
dajalo s sijem dostojanstva. Toda kazala
je tako pretirano strogost in opravljala
svoje verske dolžnosti s toli tesnosrčno
trmo, da se je vsa izsušila v metodičnem
življenju, ki ga je živela.

Frederic je doraščal med tem toli
podjetnim očetom in med toli strogo ma¬
terjo. Njegova šolska leta ga niso ravno
obsipala z lavorikami; pred materjo je
trepetal, a delo ga je tako mrzilo, da je
zvečer v salonu pogostoma cele ure bulil
v knjige, a ni čital niti vrstice, temveč
blodil v svojih mislih kdovekod, dočim so
stariši menili, da se uči nalog. V skrbeh
zaradi njegove lenobe sta ga dala v za¬
vod v odgojo in oskrbo. A tam je bil še
manj nadzorovan in ni delal več nego do¬
ma, vesel, da mu ni bilo več treba prena¬
šati tistih strogih pogledov. Ker je posta¬
jalo njegovo vedenje vznemirljivo samo¬
stojno, sta ga vzela domov, da sta ga ime¬
la spet pod svojo oblastjo. Dovršil je drugi
razred in retoriko, nadzorovan tako neiz¬
prosno, da je bil naposled primoran de¬
lati; mati je pregledavala njegove zvezke,
silila ga je ponavljati naloge in stala veno¬
mer za njim, kakor birič. Na hvalo temu
nadzorstvu je Frederic samo dvakrat pa¬
del pri zrelostnem izpitu.

Aix ima slovečo pravno fakulto, ka¬
mor se je seveda zapisal mladi Rostand.
V tem starodavnem parlamentnem mestu

79

so skoro sami odvetniki, notarji in sodni
zastopniki, ki se zbirajo ob sodnem dvo¬
ru. Tam študiraš pravo, bodisi da ga ra¬
biš ali ne, nato pa živiš mirno na deželi.
On je seveda nadaljeval svoje srednje¬
šolsko življenje, delal kar mogoče malo,
se izkušal samo pritvarjati, kakor da je
zelo priden. V svoje največje obžalovanje
mu je morala dati gospa Rostand več pro¬
stosti. Zdaj je smel od doma, kadar je
hotel, samo da je prihajal k obedu; zve¬
čer je moral biti ob devetih doma, iz-
vzemši dneve, ko so mu dovolili gledišče.
Tako se je začelo zanj tisto življenje ma¬
lomestnega dijaka, ki je tako monotono in
tako polno grehov, kadar ni docela posve¬
čeno delu.

Treba je poznati Aix, mirnost tamo-
šnjih ulic, po katerih poganja trava, in
spanec, ki ziblje celo mesto, da človek ra¬
zume, kakšno je tamkaj dijaško življenje.
Tisti, ki delajo, imajo vsaj možnost, da
ubijajo svoj čas pri knjigah. Tisti pa, ki ne
marajo resno gojiti svoje vede, nimajo
drugega pomočka proti dolgemu času, ka¬
kor kavarne, kjer se igra, in izvestne hi¬
še, kjer se počenjajo še hujše reči. V mla-

- 80  —

deniču se je razvila silna strast do igre:
večino svojih večerov je preigral, dokon-
čaval pa jih je drugje. Poltnost mladiča,
ki je jedva pogledal iz gimnazije, ga je
pehala v edino razuzdanost, ki jo mora
nuditi mesto, pogrešajoče svobodnih de¬
klet, kakršnih je polno v pariški latinski
četrti. Ko mu večeri niso več zadoščali,
si je uredil tako, da so mu ostajale tudi
noči: izmaknil je hišni ključ. Na ta način
je srečno preživel svoja pravniška leta.

Sicer pa je Frederic vedel, da se ve¬
lja kazati poslušnega sina. Vsa hinavščina
otroka, navajenega strahu, se ga je bila
polastila. Mati sedaj ni skrivala svoje za¬
dovoljnosti: spremljal jo je v cerkev, ve¬
del se pravilno, pripovedoval jej mirno
ogromne laži, ki jih je spričo njegovega
nedolžnega lica rada verjela. In tolika mu
je postala spretnost, da se nikdar ni dal
zalotiti; vedno je našel izgovor in v na¬
prej si je izmišljal čudovite historije, da se
preskrbi z dokazi. Svoje igralske dolgove
je plačeval z denarjem, izposojenim od
bratrancev. Vodil je cele račune, ki so
bili silno zamotani. Po nekem nepričako¬
vanem dobitku je vresničil celo svojo

— 81  -

davno željo, da je šel za teden dni v Pa¬
riz; v ta namen se je dal povabiti od pri¬
jatelja, ki je imel posestvo v bližini Du-
rance.

Sicer je bil Frederic lep mladenič, ve¬
lik, pravilnega lica in krepke črne brade.
Njegove napake so ga delale ljubeznive¬
ga, vzlasti do žensk. Navajali so ga za
vzgled vsled njegovega lepega vedenja.
Ljudje, ki so poznali njegove skoke, so se
nasmehovali; a ker je bil toli spodoben,
da je skrival to sumljivo polovico svojega
življenja, so mu morali biti še hvaležni,
da ni javno kazal svoje razburjenosti,
kakor nekateri surovi dijaki, ki so polnili
mesto s škandali.

Frederic se je bližal svojemu edenin-
dvajsetemu letu. Kmalu mu je bilo polo¬
žiti slednji izpit. Njegov oče, ki je bil še
mlad in mu je želel takoj odstopiti svojo
pisarno, je rad govoril, da ga hoče spra¬
viti na dobro mesto v uradu. V Parizu je
imel prijatelje, po katerih je hotel doseči
imenovanje sinovo za pristava. Mladenič
se ni branil, saj se nikdar ni odkrito pro-
tivil starišem; toda v njegovem rahlem
usmevu se je skrival trden namen, da hoče

6

— 82

nadaljevati srečno brezdelnost ki mu je ta¬
ko dobro prijala. Vedel je, da ima bogatega
očeta in da je njegov edini sin; čemu bi
se torej le količkaj potrudil? Med čaka¬
njem je pušil smotke nad učno knjigo, ho¬
dil igrat v soseščino, posečal vsak dan
zloglasne hiše in bil navzlic temu vedno
pokoren svoji materi ter jo obsipal z vs-
trežljivostjo. Kadar mu je kakšna svatba,
razuzdanejša od njegovih navadnih, po¬
trla ude in pokvarila želodec, se je vrnil
v veliko, hladno hišo v Rue de College,
in užival naslado počitka. Praznota pro¬
storov in strogi dolgčas, ki se je spuščal
od stropa, sta se mu zdela sveža in po¬
mirljiva. Zatekal se je k njima in navdajal
mater z mislijo, da zaradi nje ostaja doma,
dokler se mu nista vrnila zdravje in tek,
da je začel misliti na nove pustolovščine.

V celoti je bil najboljši fant na svetu, sa-

«

mo da se nisi dotaknil njegovih zabav.

Nais pa je prihajala s svojim sadjem
in svojimi ribami leto za letom k Rostan-
dovim, in leto za letom je bila večja. Rav¬
no iste starosti je bila, kakor Frederic,
kakšne tri mesece starejša. Gospa Ro-
standova ji je rekla vsakikrat:

- 83  -

»Kako rasteš, Nais!«

In Nais se je smehljala in kazala bele
zobke. Najčešče Frederic ni bil navzoč.
Nekega dne pa, ko je bil zadnje leto prav¬
nik, je ravno hotel od doma, kar sreča
Nais, ki je stala s svojim jerbasom v veži.
Obstal je od začudenja. Toliko da je poz¬
nal veliko, vitko in šibko dekle, ki jo je
videl prejšnje poletje v Blancardi. Krasna
je bila Nais s svojo zagorelo glavo pod
temno težo gostih črnih las; imela je
krepka pleča, okrogel pas in krasne roke,
ki so kazale gola zapestja. Leto dni je je
bilo potegnilo kvišku liki mlado drevesce.

»Ti si!« je izpregovoril Fredčric ma¬
lodane jecljaje.

»Seveda sem, gospod Fredčric«, je
odgovorila ona in ga pogledala v lica s
svojimi velikimi očmi, v katerih je gorel
temen ogenj. »Morskih ježev sem pri¬
nesla.... Kdaj pridete? Ali treba pripra¬
viti mreže?«

Gledal jo je neprestano in mrmral,
kakor da je ni slišal:

»Kako si lepa, Nais!-Odkod neki

to?«

n*

— 84  —

Zasmejala se je temu poklonu. Ko pa
jo je nato prijel za roke, kakor bi hotel
igrati, kakor sta se igrala nekdanje čase,
je postala resna; nagloma ga je zatikala
in dejala čisto tiho, z nekoliko hripavim
glasom:

»Ne, ne! Ne tukaj, pazi! Tvoja mati
gre!«

II.

Štirinajst dnij kasneje so Rostandovi
odhajali v Blancarde. Odvetnik je moral
počakati sodnijskih počitnic; vrhu tega je
bil mesec kimovec na morskem obrežju
prelesten. Vročina je ponehavala in pri-
jetnosveže so bile noči.

Posestvo Blancarde se ni nahajalo v
Estaqui sami, vasi, ki leži na meji marzilj-
ske okolice, v ozadju zaprte stalne ulice,
pred katero se končava zaliv. Hiša se je
dvigala onstran vasi na pečini; po celem
zalivu se je videlo njeno rumeno pročelje
sredi mogočnih smrek. Bila je štiriogelno,
nerodno poslopje, predrto z nepravilnimi
okni, poslopje, kakršna veljajo v Provenci

- 85  —

<V

za gradove. Pred hišo se je vlekla dolga
poševna terasa na ozki podlagi, zgrajeni
, v  iz kremena. Za hišo je bil zaprt in prazen
prostor, suha zemlja, kjer je jedva rastlo
nekaj trt, mandeljnikov in oljk. Neprilično
in celo nevarno pa je bilo za Blancarde
to, da je morje neprestano izpodmivalo
znožje brega, dočim so se namakale te
mase skal in ilovice v svoji notranjosti z
vodo bližnjih studencev; in vsako leto se
je dogajalo, da so se odtrgali ogromni ko¬
si in se s strašnim ropotom rušili v vodo.
Tako se je po malem kršilo posestvo.
Celo nekaj smrek je bilo že požrlo morje.

Že štirideset let so bili Micoulinovi
oskrbniki na Blancardi. Po provensalski
navadi so obdelovali posestvo in delili le¬
tino z gospodarjem. Ker je bila ta letina le
» pičla, bi bili gladu pomrli, da niso poleti
nekoliko ribarili. Med oranjem in sejanjem
se je vrstilo metanje mrež. Družina je
^ obstojala iz očeta Micoulina, trdega star¬
ca črnih in vpadlih lic, pred katerim se je
tresla vsa hiša, matere Micoulinke, velike
ženske, otopele od obdelovanja zemlje
sredi solnčni pripek, sina, ki je služil tisti¬
krat na ladji J’ A r r o g a n t e, in Nais, ki

♦

i

jo je oče pošiljal delat v tvornico za ope¬
ko, pri vseh opravilih, kakršnih nikdar ni
manjkalo v hiši. Redko le je smeh ali pe¬
sem razjasnila oskrbnikovo bivališče, si¬
romašno gnezdo, prizidano h graščini. Mi-
coulin se je obdajal z molčanjem starega
divjaka, zaglobljen v premišljevanje svo¬
jih izkušenj. Ženski sta čutili do njega
tisto strahopolno spoštovanje, ki ga ka¬
žejo južnofrancoske hčere in soproge do
poglavarja rodbine. In mir so kalili na¬
vadno le.ljuti klici matere, ki si je upirala
pesti v boke, napenjala grlo, da bi se jej
kmalu raztrgalo, in kričala* ime Nais na
vse vetrove, kakor hitro jej je šla hči iz¬
pred očij. Nais jo je čula kilometer daleč
in se je vrnila, vsa bleda od pritajene jeze.

Nič ni bila srečna lepa Nais, kakor so
jo imenovali v Estaqui. Šestnajst let jej je
bilo, ko jo je Micoulin za najmanjšo stvar
obrisal po obrazu, da jej je lila kri iz nosa,
in še sedaj, dasi je bila že preko dvajse¬
tega leta, je nosila po cele tedne na plečih
modre znake očetove strogosti. In vendar
ni bil zloben, le v rabi svoje najvišje ob¬
lasti je bil tako strog. Hotel je pokorščine,
ki jo je tirjalo v njegovi krvi staro latin-

87  -

sko dostojanstvo rodbinskega poglavarja
in njegova pravica nad življenjem in smr¬
tjo podložnikov. Nekega dne se je Nais,
ko je bila že vsa modra od udarcev, dr¬
znila dvigniti roko v obrambo: toliko da
je ni ubil. Po takšnih kaznih je dekle kar
trepetalo. Sedla je na tla, v temen kot,
in tamkaj suhih očij požirala žalitev. Mra¬
čen srd jej tako po cele ure ni dal izpre-
govoriti, dočim je kovala maščevalne na¬
klepe, ki jih ni mogla uresničiti. Njena
lastna kri, kri njenega očeta, se je upirala
v nji, slepa razburjenost in potreba, da bi
bila najmočnejša. Kadar je videla mater
trepetajočo in vdano, kako se je krivila
pred Micoulinom, jo je merila s pogledom,
polnim zaničevanja. Pogostoma.je dejala:
»Da imam jaz takšnega moža, ga ubijem«.

Navzlic temu je imela še najrajša
dneve, ko je bila tepena, zakaj silovitostjo
je pretresala. Njeno življenje je bilo sicer
tako tesno in zaprto, da je umirala od dol¬
gočasja. Oče jej ni puščal v Estaque, tem¬
več jo je z neprestanimi opravki zadrže¬
val doma. Celo takrat, kadar ni imela no¬
benega dela, je hotel, da ostane pri njem,
pred njegovimi očmi. Zato je nestrpno ča-

- 88

kala kimovca, kajti med bivanjem gospo¬
de na Blancardi je Micoulinovo nadzor¬
stvo odnehalo, kar je bilo čisto naravno.
Nais, ki je opravljala pota za gospo Ro-
standovo, se je oškodovala za celo leto.

Nekega jutra je prišlo očetu Micou-
linu na um, da mu ta velika punica lahko
zasluži trideset soldov na dan. Pustil jo
je izpod svoje oblasti in jo poslal delat
v neko opekarno. Daši je bilo delo tam
zelo težko, je bila Nais vsa vzradoščena.
Odpravljala se je zarana in hodila na dru¬
go stran Estaque, kjer je ostajala do ve¬
čera in obračala sušečo se opeko sredi
žgočega solnca. Njene roke so trpele pri
tem suženjskem delu, a vsaj očeta ni več
čutila za hrbtom in svobodno se je mogla
zabavati s fanti. Pod vplivom tega toli tr¬
dega napora se je šele razvila in postala
lepotica. Solčna pripeka jej je zlatila polt
in jej obdajala vrat s širokim rjavim pa¬
som; črni lasje so jej poganjali krepkeje
in bogateje, kakor da jo hočejo ščititi s
svojimi letečimi prameni. Med nepresta¬
nim sklanjanjem in kolebanjem njenega
opravila se je telo razvijalo do mehke či-
losti mlade amazonke. Kadar se je zrav-

— 89  —

nala sredi zbitih tal, med rdečo opeko, je
bila podobna starodavni junakinji ali pa
kakšni mogočni terakoti, ki jej je plame¬
neča ploha, lijoča z nebes, nenadoma
vdahnila življenje. Micoulin je prežal za
njo s svojimi malimi očesci, ko je videl,
kako se lepoti. Preveč se je smejala, in
njemu se je zdelo nenaravno, da je vi¬
del deklico tako veselo. Obljubil si je, da
zadafvi prvega ljubimca, ki ga najde okrog
njenih kril.

4  Nais bi bila lahko imela na tucate

fantov, a jemala jim je ves pogum. Nor¬
čevala se je iz vseh. Njen edini dobri pri¬
jatelj je bil grbec, ki je delal v isti ope¬
karni, majhen človek z imenom Toine.
Najdenišnica ga je bila poslala vEstapue,
in tam je ostal, ker ga je občina sprejela
za svojega. S prijetnim smehom se je
smejal ta grbec, dasi je imel lice kakor
polišinel. Nais ga je trpela zaradi njegove
pohlevnosti. Delala je z njim, karkoli je
hotela; pogostoma je bila surova z njim,
kadar jo je gnalo, da se osveti nad ko¬
murkoli za očetovo okrutnost. Posledic
stvar ni imela nobenih. V okolici so se
smejali Toinu, a Nicoulin je dejal nekoč:

- 90  —

»Grbca jej dovoljujem; poznam jo, da je
preponosna!«

Tisto leto, ko se je gospa Rostandova
nastanila na Blancardi, je zaprosila Mi-
coulina, naj jej posodi Nais, ker je ena iz¬
med dekel obolela. Opekarna je počivala,
kakor nalašč. Sicer pa je bil Micoulin pri
vsi svoji trmoglavosti do svojcev politi-
tičen v vsem, kar se je tikalo gospode;
tudi če bi mu ta prošnja ne bila povšeč, ne
bi bil odrekel hčere. Gospod Rostand je
moral po važnih opravkih v Pariz, in ta¬
ko je bil Frederic z materjo sam na počit¬
nicah. Iz navade je navdajala mladeniča
prve dni velika strast do telesne vaje;
pijan obmorskega zraka, je hodil v Mi-
coulinovi družbi nastavljat in dvigat mre¬
že in delal dolge izprehode po soteskah,
ki se strinjajo okrog Estaque. Ko se je
kasneje to lepo navdušenje poleglo, je le¬
žal po cele dneve vznak pod smrekami
na robu terase, pol speč, pol zroč na
morje, ki ga je v svoji monotoni sinjini
navdajalo z mrtvaškim dolgočasjem. Bi¬
vanje v Blancardi ga je po preteku štiri¬
najstih dnij navadno umorilo, tako da si je
jel vsak dan izmišljati pretveze, da je mo¬
gel popihati v Marzilijo.

— 91

Drugi dan po prihodu gospode je ML-
coulin zarana poklical Frederica. Trebalo
je iti dvigat »jambine», dolge košare s
tesno odprtino liki mišja luknja, v katerem
se lovijo ribe, ki ne hodijo na vrh. Toda
mladenič se je napravil gluhega. Zdelo se
je, da ga ribji lov ne mika. Ko je vstal, je
šel pod smreko, zleknil se na hrbet in se
izgubljeno zagledal v nebo. Mati je bila
vsa začudena, da ga ni videla odhajati na
enega izmed tistih dolgih izletov, s katerih
je lačen prihajal domov.

»Ali ne pojdeš nikamor?« ga je vpra¬
šala.

»Ne, mati,« jej je odgovoril. »Ker
papa ni doma, ostanem pri vas.«

Oskrbnik, ki je slišal ta 'bdgovor, je
zamrmral v narečju:

»Hmhm, potem gotovo ne bo dolgo,
da se odpravi gospod Frederic v Mar-
zilijo.«

A Frederic vendar ni šel v Marzilijo.
Teden je potekal; on je ležal venomer, le
mesto je preminjal, kadar ga je došlo
solnce. Zaradi videza si je vzel knjigo, a
čital je le malo; večinoma se je valjala
knjiga med igličevjem smrek, sušečim se

- 92  -

na trdi zemlji. Mladenič niti ni gledal na
morje; obrnjen z obrazom proti hiši, se je
navidezno zanimal za opravke in opazo¬
val dekle, ki so hodile semintja in veno¬
mer švigale po terasi; kadar pa je prišla
Nais mimo njega, so se kresali nagli bliski
v njegovih gosposko pohotnih mladih
očeh. Tistekrati je stopala Nais počasneje
in se oddaljila med umerjenim kolebanjem
svoje postave, ne da bi se le enkrat ozrla
nanj.

Ta igra je trajala več dnij. V materini
navzočnosti je ravnal Frederic z Nais
skoro odurno, kakor z nespretno služab¬
nico. Karana deklica je povešala oči v
potuhnjeni radosti, kakor da jo to zba¬
danje osrečuje.

Nekega dne je Nais pri kosilu strla
skledo s salato. Frederic se je razjezil.

»Ali je bedasta!« je zavpil. »Kje imaš
glavo?«

In razljuten je vstal, rekoč, da so nje¬
gove hlače izgubljene. Kapljica olja ga je
bila zadela na koleno; on pa je napravil
zaradi nje cel prizor.

»Kdaj boš vendar pazila na človeka.
Daj mi servijeto in vode. Pomagaj

mi.«

— 93  —

Nais je vlila vode v skledo in pokle¬
knila pred Frederica, da mu podrgne ma¬
dež.

»Pusti,« je ponavljala gospa Rostan-
dova. »Saj itak ne pomaga.«

Toda deklica ni izpustila gospodarje¬
ve noge, temveč jo je drgnila na vso moč
s svojimi lepimi rokami. On jo je še vedno
karal s strogimi besedami.

»Kdo je videl kdaj takšno nerodnost.
Da jo je napravila nalašč, bi se salatnica
ne bila mogla razbiti bliže pri meni. Hva¬
la bogu, da nam ne streže v Aixu: potem
bi bil naš porcelan kmalu pri vragu!«

Ta graja je bila v tako neenakem raz¬
merju do pregreška, da se je.„ gospe Ro-
standovi zdelo, da mora pomiriti sina, ko
Nais ni bila več navzoča.

»Kaj vendar imaš proti ubogemu de¬
kletu? Vidi se, kakor je ne bi mogel trpeti.
Bodi prijaznejši z njo, prosim te. Tvoja
stara tovarišica je in se ne nahaja pri nas
kot navadna služabnica.«

»Eh, jezi me,« je odgovoril Frederic
s prihlinjeno odurnostjo.

Še tisti večer, ko je padla noč, sta se
srečala Nais in Fredčric v senci, na koncu

— 94  —

terase. Dotlej še nista bila govorila na sa¬
mem. Od hiše ju ni bilo mogoče slišati.
Smreke so razsipale v mrtvi zrak vroč
vonj po smoli. Tistikrat ga je vprašala s
tihim glasom in ga zatikala kakor v mla¬
dosti:

»Zakaj si me karal, Frederic?.

Kako si zel!«

Brez odgovora jo je prijel za roke,
pritegnil si jo na prsi in jo poljubil na
ustnice. Pustila mu je in odšla nato, do-
čim je sedel on na ograjo, da ne bi se po¬
kazal materi in ves drhteč od razburjenja.
Deset minut kasneje mu je stregla pri mi¬
zi, s svojo veliko, nekoliko ponosno mir¬
nostjo.

Frederic in Nais si nista napovedala
sestanka. In zgodilo se je neko noč, da sta
se našla pod oljkinim drevesom kraj obali.
Ze jned večerjo so se večkrat srečali njuni
gorečesrepi pogledi. Noč je bila nenavad¬
no topla; Frederic je slonel do ene popol-
noči na oknu, pušil svalčice in prežal v
mrak. Proti eni je zapazil nejasno po¬
stavo, ki se je plazila ob terasi. Ni se več
obotavljal. Spustil se je na streho ute, ki
je stala pod njegovim oknom, odondot pa

— 95  —

ria zemljo, opiraje se na dolge drogove,
ki so sloneli v kotu; na ta način se mu ni
bilo treba bati, da zdrami mater iz spanja.
Ko je bil spodaj, se je napotil naravnost k
stari oljki v bližini, dobro vedoč, da ga
Nais pričakuje.

»Ali si tu?« je vprašal polglasno.

»Da,« je odgovorila prosto.

In sedel je k nji med suho travo; pri¬
jel jo je okrog pasu, ona pa mu je na¬
slonila glavo na ramo. Nekaj časa sta os¬
tala tako in molčala. Stara grčata oljka
ju je ščitila s svojim sivkastim listjem. Čr¬
no in nepremično se je širilo morje pred
njima in zvezde so visele nad njim. V
ozadju zaliva se je Marzilija skjivala v
megli, samo na levi se je vrtel planierski
svetilnik in se pajavljal minuto za mi¬
nuto, prodiraje temo z rumenim žarkom,
ki je nagloma ugašal; in nič ni bilo pri¬
jetnejše od te luči, ko se je neprestano iz¬
gubljala na obzorju in neprestano priha¬
jala nazaj.

»Tvojega očeta torej ni doma?« je
vprašal Frčderic.

»Skočila sem skozi okno,« je odgovo¬
rila z važnim glasom.

— 96  —

O svoji ljubezni nista govorila, zakaj
od daleč je prihajala ta ljubezen, iz prve
njune mladosti. Zdaj sta se spominjala >
iger, ko je poželjenje prodiralo že v de-
tinstvu. Naravno se jima je zdelo, spustiti
se v ljubkovanje. Povedati si nista vedela
ničesar, čutila sta edinole potrebo, ona bi¬
ti njegova, in on biti njen. Njemu se je vi¬
dela krasna in mamljiva v svoji vročini
in svojim vonjem po zemlji, ona pa je ču¬
tila ponos tepene hčeri, ko postaja ljubim¬
ka mladega gospodarja. Darovala se mu
je. Že se je bližala jutranja zarja, ko sta se
obadva vrnila v svoji izbi, vsakateri po
isti poti, po kateri je prišel.

III.

Kak božanski mesec! Niti enega dne
ni bilo, da bi deževalo. Neprestano sinje ^
nebo se je širilo kakor svilen šotor, in no¬
bena meglica ga ni skalila. Kakor rožnat
kristal je vstajalo solnce in zahajalo v
oblaku zlatega prahu. Navzlic temu ni bilo
prehude vročine; morski veter je prihajal
s solncem, s solncem je nehaval; noči so

I

— 97  —

bile prelestno sveže, polne aromatskega
vonja rastlin, ki so se razgrevale med
dnevom in so ponoči dišale.

Dežela je krasna. Od obeh stranij za¬
liva mole skale v morje, dočim se v dalji
širijo otoki, kakor bi zapirali obzorje; in
morje se zdi le široko jezero z globoko
modro vodo, kadar je vreme lepo. Ob
znožju hribov razgrinja v daljavi Marzilija
svoje hiše po nizkem gričevju. Kadar je
zrak čist, se vidi od Estaque sivi ključ Jo-
liette s tenkimi jambori ladij, ki počivajo
v pristanu; dalje zadaj se vidijo izmed
gostega drevja pročelja poslopij in kapela
Notre-Dame-de-la-Garde se beli pred si¬
njino na griču. In breg se vleče od Mar-
zilije, se loči in kroži v širokih zobeh, pre-
dno pride do Estaque, obdane od tvornic,
ki zdajpazdaj izpuščajo visoke perjanice
dima. Kadar zaide solnce popolnoma, leži
morje skoro črno in kakor speče med
skalnima rtoma, ki grejeta svojo belo bar¬
vo z rumeno in rjavo. Kakor temnozelene
lise so smreke na rdečkastih tleh. Vse to
tvori postransko sliko, kakor kotiček ju-
trove dežele, ki izgine v slepečem trepe¬
tanju dneva.

f

7

— 98  —

Toda Estaque ni le ta proga ob morju.
Skozi vas, naslonjeno na hribovje, vodijo
ceste in se gube v kaosu razbitih tal. Vlak
iz Marzilije v Lyon vozi med ogromnimi
pečinami, po mostovih preko jarkov in
nagloma sam izgine pod skalo, kjer ostane
poldrugo miljo, v tistem predoru De la
Nerte, ki je najdaljši v Franciji. Nič se ne
more meriti z divjim veličanstvom teh so¬
tesk, ki se režejo med griče, teh ozkih
stez, vijočih se po dnu jarkov in teh suhih
pobočij, obraščenih s smrekami, dvigajo¬
čimi se liki rjaste in okrvavljene stene.
Tuintam se okolica razširi, suh oljčin na¬
sad se razprostira na dnu dolinice, in kak¬
šna izgubljena hiša kaže svoje slikano
pročelje z zaprtimi okni. Poleg tega nale¬
tavaš na steze, zaraščene z ostrožnicami,
nepredirno grmičje, kupe kremena in stru¬
ge posušenih hudournikov, — kratko, na
vsakatero iznenadenje, ki čaka potujočega
v puščavi. Zgoraj, pod črnim robom
smrek razprega nebo svoj nepretrgani
trak Čistosinje svile.

Tu vidiš tudi ozko obrežje med ska¬
lami in med morjem in rdečo zemljo, kjer
so opekarne, največja obrt te okolice, iz-

— 99

greble ogromne jame, da pridobivajo ilo¬
vico. Razrovana in razrita zemlja je to,
jedva posajena z redkimi, slabotnimi dre¬
vesi, in zdi se, da je dih goreče strasti
izrušil njene studence. Na stezah se člo¬
veku zdi, kakor bi hodil po mavcu, kajti
vgreza se mu do gležnjev; in ob najmanj¬
šem dihu vetra se razsipajo po grmovju
veliki oblaki prahu. Ob zidovih, ki odse¬
vajo blesk žarilnic, spe sivkasti martin¬
čki, dočim vstajajo iz vroče zarjavele tra¬
ve cele megle kobilic, kakor bi prasketale
iskre nevidnega ognja. V tem mirnem in
težkem zraku, sredi te južne zaspanosti ni
drugega življenja, kot monotona pesem
murnov.

V tem plamenečem kraju sta se lju¬
bila Nais in Frederic cel mesec dnij. Zdelo
se je, da se je res nebeški ogenj izlil v
njuno kri. Prvih osem dnij sta bila zado¬
voljna, da sta se sestajala ponoči, pod tis¬
to oljko tam na morski obali. Uživala sta
nepopisne radosti. Svežost noči je mirila
njuno vročico; večkrat sta nastavljala
svoji razpaljeni lici in roke vetrovom, ki
so bežali mimo njih, da se ohladita, kakor
v mrzlem studencu. Leno in sladkostrast-

7 *

no je plakalo morje ob skalah pod njunimi
nogami. Presunljivi vonj obmorskih rast¬
lin ju je opajal s poželjenjem. V naročju
drug drugega, upehana od blaženih napo¬
rov, sta zrla nato na ponočno svetlikanje
Marzilije onstran vode, rdeče ognje ob
vhodu pristanišča in na iskrice plinovih
svetilk, ki so na desni in levi risale po-
dolgaste loke predmestij; v sredi, nad
mestom, je bilo živo migljanje lučij, dočim
je bil vrt na griču Bonaparte ostro začr-
•tan z dvema plotoma svetlobe, dvigajo¬
čima se kraj neba. Zdelo se je, da vse te
luči onkraj spečega zaliva svetijo neka¬
kemu zasanjanemu mestu, ki ob jutranji
zori izgine. In nebo, razprostrto nad črnim
kaosom obzorja, ju je mikalo z mogočnim
čustvom, polnim nemira, ki ju je sklepal
v še tesnejši objem. Zvezd je deževalo.
Podobe na nebu so bile v teh svetlih pro-
vensalskih nočeh liki živi plameni. Trepe¬
tajoča pod neizmernim prostranstvom sta
povešala glavo, zanimajoča se le še za
samotno zvezdo planierskega svetilnika;
njena plešoča luč ju je polnila z mehkobo,
dočim so se njiju ustnice iskale v poljubih.

Neko noč pa sta našla na obzorju ve¬
liko luno, ki ju je gledala s svojim rume-

101

nim obrazom. V morju se je svetil steber
luči, kakor da je ogromna riba, pač kakšna
jegulja iz globokega dna, nasejala brez
konca prstanov od svojih zlatih luskin; in-
popoldnevna svetloba je gasila soj Mar-
zilije ter oblivala griče in razjedeni breg.
Čim se je dvigala luna na nebosklonu, je
postajala luč jasnejša in sence razločnejše.
Odtistihdob jima je bila ta priča napoti.
Bala sta se, da ne bi ju kdo zalotil, ako
ostaneta tako blizu Blancarde. Pri na¬
slednjem sestanku sta zapustila posestvo
skozi razpoklino porušenega obzidja in
nosila svojo ljubezen po vseh skrivališčih,
ki jih je nudila okolica. Izprva sta se za¬
tekla v varstvo zapuščene opekarne; raz¬
padla zgradba se je dvigala tam nad kle¬
tjo, kjer je še vedno zijalo dvoje peči. To¬
da ta brlog jima je bil prežalosten; raje
bi se bila čutila pod svobodnim nebom.
Potikala sta se po rdečih glinokopih in
odkrivala prelestna skrivališča, pravcate
puščavice v obsegu par štirjaških metrov,
kjer sta slišala samo lajanje psov, straže-
čih oddaljene koče. Šla sta dalje, na brez¬
končne izprehode ob skalnatem bregu,
proti niolonski strani, sledila tudi ozkim

— 102  —

stezam po soteskah in iskala oddaljenih
jam in špranj. Celih štirinajst dnij so tra¬
jale te noči, polne iger in ljubezni. Mesec
je bil izginil in nebo je spet postalo črno;
a zdaj se jima je dozdevala Blancarda
premajhna, da bi ju sprejemala vase: ču¬
tila sta potrebo, darovati se drug druge¬
mu po celem prostoru okolice.

Neko noč, ko sta stopala nad Estaque
proti soteskam De la Nerte, se jima je za¬
zdelo, da ju spremljajo oprezni koraki, za
majhnim smrekovim gozdičkom, ki je ra-
stel ob cesti. Nemir ju je obšel in obstala
sta.

»Ali slišiš?« je vprašal Frederic.

»Da, kak izgubljen pes«, je zamrmra¬
la Nais.

In nadaljevala sta svojo pot. Toda ob
prvem ovinku, kjer se je nehaval goz¬
diček, sta razločno videla črno postavo,
plazečo se za skalami. Imela sta vso go¬
tovost, da je ta postava človeško bitje:
čudna je bila videti in kakor grbasta. Nais
je lahno vskliknila.

»Počakaj me,« je dejala naglo.

In stekla je za senco. Kmalu je slišal
Frederic naglo šepetanje. Nato se je vr¬
nila, mirna in nekoliko bleda.

— 103  —

»Kaj pa je?« je vprašal Frederic.

»Ničesar ni,« je odgovorila ona.

Po kratkem molku je povzela:

»Ako zaslišiš korake, se nič ne boj.
Toine je, veš, tisti grbec. Čuvati hoče nad
nama.«

Zares je slišal Frederic včasih v temi,
da jima nekdo sledi. Nekako varstvo ju je
obdajalo. Nais je ponovno hotela zapoditi
grbca, toda ubogo bitje jo je prosilo zgolj
dovoljenja, da sme biti njen pes: nihče ga
ne bo slišal, nihče videl; čemu bi mu ne
dovolila ravnati po njegovi želji? In da
sta ljubimca odtistihdob prislušknila, ka¬
dar sta se strastno poljubljala v razpadlih
opekarnah, sredi zapuščenih jam ali na
dnu izgubljenih sotesk, bi bila slišala za
seboj zadušene glasove ihtenja. Bil je
Toine, njiju pes čuvaj, ki je plakal v svoje
stisnjene pesti.

In ne le noči so bile njiju last. Zdaj
sta postajala smelejša in sta izkoriščala
vse priložnosti. Pogostoma sta na hodniku
v Blancardi ali v sobi, kjer sta se srečala,
izmenjala dolg poljub. Gelo pri mizi, ka¬
dar je ona stregla in je on zahteval krož¬
nik ali kruha, je našel priliko, da jej je sti-

— 104  -

snil prste. Stroga gospa Rostandova, ki ni
videla ničesar, je še vedno očitala sinu,
da je prehud s svojo nekdanjo tovarišico.
Nekega dne ni mnogo majkalo, pa bi ju
bila zalotila; toda ko je deklica zaslišala
šumenje njene obleke, se je naglo sklonila
in začela brisati s svojim robcem noge
mladega gospodarja, ki so bile vse bele
od prahu.

Nais in Frederic sta okušala še tiso¬
čero majhnih radostij. Kadar je bil večer
hladen, je šla gospa Rostandova po večerji
pogostoma na izprehod. Segla je sinu pod
pazduho in se napotila z njim proti Es-
taque, Nais pa je ukazala, naj jej iz pre¬
vidnosti nese šal. Tako so šli vsi trije gle¬
dat prihod sardinolovcev. Na morju so
plesale luči; kmalu je bilo razločiti temne
trupe ladij, bližajočih se bregovom z
zamolklim pljuskanjem vesel. Ob dnevih
dobrega lova so se dvigali veseli glasovi;
prihitevale so ženske, obložene s košara¬
mi, in trije možje — toliko jih je sedelo v
vsaki barki — so začeli prazniti mrežo,
ki so jo bili polnd pustili pod klopmi. Bila
je podobna širokemu temnemu traku, vsa
prepletena s srebrnimi pegami; sardine.

- 105

viseče v zanjkah, so se še zibale in zasi¬
pale kovinaste odseve. Nato so jele padati
-*■ v košare liki toča Srebrnjakov ob bledi lu¬
či svetilk. Pogostoma je gospa Rostan-
dova obstala pred kakšnim čolnom, vese¬
leča se tega prizora; izpustila sinovo roko
in se razgovarjala z ribiči, dočim je stal
Frederic zunaj žarka luči pri Nais in jej
stikal zapestja, kakor da jih hoče streti.

Oče Micoulin med vsem tem ni pre¬
kinil svojega molčanja trmaste in preka¬
njene zverine. Hodil je na morje in se vra¬
čal domov, da je prijel za lopato, ako je
bilo treba, in se vedel potuhnjeno, kakor
vedno. Toda njegovi sivi očesi sta bili že
nekaj časa polni nemira. Po strani se je
oziral na hčer, ne da bi ka j pregovoril.
Zdela se mu je izpremenjena; slutil je v
njenem srcu dogodke, ki jih ni mogel raz¬
ložiti. Nekega dne se mu je drznila po-
»• staviti po robu. Micoulin jej je pripeljal
takšno zaušnico, da se jej je preklala us-
nica.

Zvečer, ko je Frederic poljubil Nais
in začutil, da ima otekla usta, jo je nemu¬
doma vprašal, zakaj.

— 106  —

»Nič ni,« je dejala. »To je od klofute, ki
sem jo dobila od očeta.«

Glas se jej je zmračil. Ko je bil mla¬
denič jezen in je dejal, da hoče spraviti
zadevo v red, se je uprla:

»Ne, le pusti; moja reč je. Oh,

tudi tega bo konec!«

Nikdar mu ni pravila o udarcih, ki so
padali po njej. Samo še z večjo goreč¬
nostjo se je obešala ljubimcu okrog vratu,
kadar jo je stari pretepal, kakor da se
hoče maščevati nad njim.

2e tri tedne je hodila Nais skoro vsa¬
ko noč od doma. Izprva je bila zelo pre¬
vidna, kasneje pa jo je navdala hladna
smelost, da si je upala vse. Ko je opazila,
da oče nekaj sluti, je postala zopet pa¬
metna. Izostala je pri dveh sestankih.
Mati jej je bila povedala, da oče nič več
ne spi: vstaja in hodi iz sobe v sobo. To¬
da ob prosečih Frčdčricovih pogledih je
Nais iznova pozabila vsakršno previdnot.
Odšla je okrog enajstih, z namenom, da
ne ostane zunaj dalje nego eno uro; in
nadejala se je, da je oče v prvem spancu
ne zasliši.

— 107  —

Frederic jo je čakal pod oljkami. Ne
da bi mu razkrila svoj strah, je dejala, da
ne gre dalje proč. Rekla je, da se čuti pre¬
več trudno; in to je bilo resnica, ker ni
mogla spati čez dan, kakor on. Legla sta
na svoj običajni kraj, tam nad morjem,
razsvetljeni Marziliji nasproti. Planierski
svetilnik se je lesketal. Poslušajoča ga, je
Nais zadremala na Fredericovi rami. Ta
se ni več ganil; popolnoma je obvladala
trudnost tudi njega in zaprle so se mu oči.
V medsebojnem objemu sta mešala sope¬
nje svojega spanca.

Nobenega šuma; slišati je bilo le os¬
tre glasove zelenih kobilic. Morje je spalo,
kakor zaljubljenca. Takrat je stopila iz
teme črna postava in se približevala. Bil
je Micoulin; zbudilo ga je škripanje okna,
in ko je pogledal za Nais, je ni našel v
njeni sobi. Šel je na prosto in vzel za vsak
slučaj majhno sekirico s seboj. Ko je za¬
pazil pod oljko nekaj temnega, je stisnil
ročaj sekirice. Toda otroka se nista ga¬
nila; z lahkoto je prišel tako blizo, da se
je sklonil in jima pogledal v obraz. Ušel
mu je polglasen vsklik začudenja: spoznal
je mladega gospoda. Ne, ne, tako ga ni

108

mogel ubiti: kri, razlita po zemlji, ki bi
ohranila njeno sled, bi ga stala predrago.
Vzravnal se je; dve gubi mrkle odločnosti
sta mu rezali staro, usnjato lice, okame-
nelo od zadržanega srda. Kmet ne ubije
očitno svojega gospodarja, ker gospodar
je vselej močnejši, če je prav pokopan.
In oče Micoulin je odšel z voljčjimi koraki,
majaje z glavo, in pustil zaljubljenca mir¬
no spati.

Ko se je Nais nekoliko pred zoro vr¬
nila domov, zelo vzmemirjena nad svojo
dolgo odsotnostjo, je našla svoje okno, ka¬
kor ga je pustila. Pri zajutrku jo je oče
Micoulin mirno gledal, ko je jedla svoj
kos kruha. Pomirila se je: vse je kazalo,
da oče ne ve ničesar.

IV.

»Torej ne greste nič več na morje,
gospod Frederic?« je vprašal oče Micou¬
lin nekega večera.

Gospa Rostandova je sedela v senci
smrek na terasi, vezla žepen robec, njen

109  —

sin pa je ležal poleg nje in se zabaval z
metanjem kamenčkov.

»Bogme, da ne«, je odgovoril mla¬
denič. »Len postajam«.

»Pa nimate prav«, je menil oskrbnik.
Včeraj so bili vsi koši polni rib. Tale čas

vjamete, kar vam drago.Zabavalo bi

vas. Spremite me jutri zjutraj.«

Njegov obraz je bil toli dobrodušen,
da je Frederic, ki je mislil na Nais in ga
ni hotel vznevoljiti, naposled dejal:

»Prav, pa pojdem-Samo zbuditi

me bo treba. Povem vam, da ob petih še
spim kakor hlod«.

Gospa Postand. nekoliko vznemirje¬
na, je bila nehala vezti.

»A pred vsem, bodita previdna«, je
dejala polglasno. »Kadar sta na morju, se
vselej tresem strahu«.

Drugo jutro je Micoulin zaman klical
gospoda Frederica, mladeničevo okno je
ostalo zaprto. Zato je dejal hčeri, ki ni
zapazila divje ironije njegovega glasu:

»Pojdi ti k njemu-Nemara te bo

, slišal«.

Tisto jutro je torej Nais zbudila Frč-
derica. Še ves zaspan, jo je potegnil v

— 110

gorkoto svoje postelje. Ona pa mu je brzo
vrnila poljub in zbežala. Deset minut kas¬
neje se je mladenič pokazal, oblečen ves
v sivo platno. Oče Micoulin ga je čakal
potrpežljivo, sedeč na ograji terase.

»Hladno je že; dobro bi bilo, da si de-
nete ruto okrog vratu«, je dejal.

Nais je šla iskat ruto. Nato' sta se
spustila moža po stopnicah, po trdih pra¬
govih, ki so vodili do morja, dočim jima
je dekle, ki je stalo zgoraj, sledilo z očmi.
Spodaj je oče Micoulin dvignil glavo in
pogledal Nais; in dve veliki gubi sta se
zarisali v njegovih ustih.

Že pet dnij je pihal strašni severo-
vztočni veter, ki mu pravijo mistral.
Prejšnji večer je na noč ponehal. Ko pa
je vstalo solnce, se je dvignil iznova, če¬
prav od kraja ni bil hud. Ob tej rani uri
se je morje, nemirno od krutih sunkov
vetra, ki so bili po njem, prepregalo s tem¬
no modrino; in v poševnem soju prvih
žarkov je valilo plamenčke vrhu slednjega
vala. Nebo je bilo malodane belo in čisto
kakor kristal. Marzilja v ozadju se je vi¬
dela tako razločno, da si mogel šteti okna
na pročeljih hiš, dočim so se na skalah ob

— 111

zalivu vžigale rožnate, nepopisno nežne
barve.

»Majalo naju bo na povratku«, je de¬
jal Frederic.

»Mogoče*, je odgovoril Micoulin pre¬
prosto.

Veslal je molče, ne da bi obrnil glavo.
Za hip je mladenič premotril njegov okro¬
gli hrbet in se spomnil Nais; vse, kar je
videl od starca, je bil od pripeke opaljeni
tilnik in dva konca rdečih ušes, v katerih
so viseli zlati uhani. Nato se je sklonil,
zanimaje se za morske globine, ki šo be¬
žale pod barko. Voda se je kalila; le ve¬
like, polrazločne rastline so plale liki la¬
sje utopljencev. To ga je spravilo v slabo
voljo in celo nekoliko v strah.

»Veste kaj, oče Micoulin«, se je ogla¬
sil po dolgem molčanju, »ali čutite, kako
postaja veter močnejši? Bodite previdni..
Saj vam je znano, da plavam kakor svi¬
nec.«

»Da, da, že vem«, je dejal starec s
svojim suhim glasom.

In z mehaničnimi kretnjami je veslal
naprej. Barka je začenjala plesati in mali
plamenčki na grebenih valov so se iz-

preminjali v pljuske pen, ki so letele pred
vetrom. Frederic ni hotel pokazati svo¬
jega strahu, a potolažen ni bil posebno, in
marsikaj bi bil dal, da se spet približa ko¬
pnini. Postajal je nemiren in vskliknil je:

»Kam vraga ste danes zavlekli svoje
koše?-Ali se peljeva v Alžir?«

Toda oče Micoulin je odgovoril izno-
va, brez naglice:

»Že prideva do njih«.

Naenkrat je izpustil vesla, vstal v
čolnu pokonci in poiskal z očmi na bregu
obe točki, ki si jih je zapomnil v ravnanje;
in še je moral veslati pet minut, predno
je dospel med kose plute, ki so kazali
mesta košev. Predno je potegnil posode
na površino, je obstal še nekaj hipov, obr¬
njen proti Blancardi. Frederic je sledil z
očmi njegovemu pogledu in razločno za¬
pazil pod smrekami belo liso. Bila je Nais,
ki je še vedno slonela na terasi; in bela
lisa je bila njena obleka.

»Koliko košev imate?« je vprašal
Frederic.

»Petintrideset.Lenariti ne bova

smela«.

113

Prijel je za najbližjo pluto in dvignil
prvi koš. Globina je bila strahovita, zakaj
vrv se kar ni hotela nehati. Naposled se
je prikazal koš, z velikim kamenom, ki
ga je držal na dnu; in kakor hitro je bil
zunaj vode, so začele tri ribe skakati ka¬
kor ptice v kletki. Človek bi bil rekel, da
sliši prhutanje s krili. V naslednjem košu
ni bilo ničesar. V tretjega pa je bil za¬
peljal dovolj redek slučaj majhno langus-
to, ki je srdito otepavala z repom. Sedaj
se je polotila Frederica ribiška strast; po¬
zabil je svoj strah, sklanjaje se čez bar-
kin krov in pričakuje jerbasov z utripajo¬
čim srcem. Kadar je slišal tisto prhutanje,
ga je navdal nemir, podoben tistemu, ki
prevzame lovca, kadar položi kos divja¬
čine. Med tem so se drug za "drugim vsi
koši vrnili na barko; voda je curljala, in
kmalu je bilo vseh petintrideset na var¬
nem. Lov je dal torej najmanj petnajst
funtov ribe, kar je redka sreča v marzilj-
skem zalivu, ki se vsled večih vzrokov,
posebno pa zaradi rabe pregostih mrež,
od leta do leta prazni.

»Končano je,« je rekel oče Micoulin.
»Zdaj se lahko vrneva«.

8

— 114  -

Skrbno je razvrstil svoje jerbase na
krmi. Ko pa ga je Frederic videl priprav¬
ljati jadro, se je vznemiril iznova in dejal,
da bi bilo pametneje, vrniti se veslaje,
spričo tako silnega vetra. Starec je zmi¬
gnil z ramami. On je že znal, kaj počenja.
In predno je razpel jadro, se je zadnjikrat
ozrl na Blancarde. Nais v svoji beli obleki
je bila še vedno na istem mestu.

Nato je nenadoma prišla katastrofa
kakor blisk. Ko si je hotel Frederic kas¬
neje razložiti stvari, se je spomnil, da se
je veter nepričakovano vrgel v jadro, na¬
kar se je prevrnilo vse. In spominjal se ni
ničesar drugega, nego hudega mraza in
silnega straha, ki ga je sunkoma prešinil.
Le čudežu se je imel zahvaliti za življenje,
padel je na jadro, ki ga je držalo. Ribiči,
zapazivši nezgodo, so prihiteli in ga po¬
brali, kakor tudi očeta Micoulina, ki je že
plaval proti bregu.

Gospa Rostandova je spala. Prikrili so
ji nevarriosC ki jo je sin prestal. Frederic
in Micoulin, raz katera je curljala voda,
sta ob znožju terase našla Nais, ki je opa¬
zovala dramo.

— 115  —

»Prokleta smola!« je kričal starec.
, »Pobrala sva koše in sva se hotela vr¬
niti . Ni sreče«.

Nais, ki je bila vsa bleda, je nepremič¬
no gledala očeta.

»Da da,« je zamrmrala, »res je, ni sre¬
če; a kdor obrača proti vetru, ta že ve,
česa mu je pričakovati.«

Micoulin se je razjezil.

»Lenoba, kaj se vtikaš? ... Saj vidiš,

kako trese gospoda Fredčrica mraz.

Pomagaj mu gor.«

Posledica dogodka je bila, da je mo¬
ral mladenič ostati do večera v postelji.
Materi je rekel, da ga boli glava. Drugi
dan je našel Nais zelo zamišljeno. Branila
se je sestankov; in ko ga je nekega ve¬
čera srečala v veži, ga je objela sama od
sebe in ga strastno poljubila. Nikdar mu
ni zaupala sumov, ki so navdajali njeno
srce. Samo čuvala ga je od tistega dne.
Nato, čez teden dnij, je začela dvomiti.
Oče je hodil za delom, kakor po navadi;
zdel se je celo prijaznejši in*jo je tepel
manj pogostoma, nego prej.

Eden izmed izletov rodbine Rostan-
, dovih je bil vsako leto ta, da so šli jest

8 *

— 11 « —

ribjo juho na morsko obrežje, proti nio-
lonski strani, v.,neko skalno dolinico. Ker
je bilo po sosednjih gričih nekaj jerebic,
so gospodje zatem oddali par strelov. Ti¬
sto leto je hotela gospa Rostandova vzeti
Nais s seboj, da bi stregla; in ni se brigala
za opazke oskrbnika, čegar lice starega
divjaka je kazalo živ odpor.

Odpravili so se zgodaj. Dopoldne je
bilo prijetno in toplo. Ravno liki zrcalo
pod rumenim solncem, se je razgrinjalo
morje, podobno sinjemu prtu; koder so
vladali morski toki, se je grbančilo in mo¬
drina je temnela do rahlo vijolčaste barve,
dočim je na mrtvih krajih bledela in po¬
stajala mlečnoprozorna. Tja do čistega
obzorja se je širilo, podobno neizmernemu
kosu razprostrte svile v menjavajočih se
barvah. Mehko je drčala barka po tem
spečem jezeru.

Ozka obal, ob kateri so pristali, je le¬
žala ob vhodu neke soteske; tam so se
namestili sredi med kamenjem, na plohi
opaljene trave, ki je imela služiti kot miza.

Ta ribja juha na prostem ni bila na¬
vadna reč. Najprej se je Micoulin povrnil
v svojo barko in šel sam dvigat svoje

— 117

mreže, ki jih je nastavil na predvečer. Ko
se je spet pojavil, je bila Nais že natrgala
tinijana in majarona in nabrala kup suhega
dračja, ki je zadoščal za velik ogenj. Ta
dan je imel stari nalogo, da zvari »bouil-
labaisse«, tisto klasično ribjo juho, ki si
obmorski ribiči od roda do roda sporočajo
njen recept. Bila je to strahovita ribja ju¬
ha, močno opoprana in hudo začinjena s
stolčenim česnom. Pripravljanje te juhe
je bilo Rostandovim v veliko zabavo.

»Oče Micoulin«, je dejala gospa Ro-
standova, ki se je ob tej priliki ponižala
in se pošalila, »ali se vam letos tudi tako
posreči, kakor zadnje leto?«

Micoulin se je zdel zelo vesel. Naj¬
prej je osnažil ribo v morski vodi, dočim
je privlekla Nais iz barke velik kotel. Os¬
talo je bilo kmalu storjeno: ribo na dno
kotla, polito s čisto vodo, s čebulo, čes¬
nom, peščico popra, eno tomato in pol ko¬
zarca olja; nato pa kotel na ogenj, ka¬
kršen bi zadoščal za celega koštruna. Ri¬
biči pravijo, da je vrednost ribje juhe v
tem, kako je skuhana; treba je, da kotel
izginja v plamenu. Dokler se je kuhala, je
oskrbnik resnobno rezal kruh v salatno

118  —

skledo. Čez pol ure je zlil juho na režnje
in ponudil ribe posebej.

»Začnimo!« je dejal. »Dobra je samo,
dokler je vrela«.

In med običajnimi šalami so pojedli
ribjo juho.

»Veste kaj, Micoulin, smodnika ste
dali vanj o. »

»Dobra je, samo da bi imel človek že¬
lezno grlo.«

On je mirnodušno jedel in založil re¬
ženj, kolikorkrat je nesel žlico do ust.
Držal se je nekoliko pri strani, a prikrival
ni, kako je ponosen, da obeduje z go¬
spodo.

Po obedu so ostali na mestu, da po¬
čakajo konca najhujše vročine. Skale so
se blestele v luči, oblite z rjavordečimi
toni, in širile črno senco. Zeleno hrastovo
grmičje jih je pokrivalo tuintam s temnimi
progami, dočim so se dvigali na pobočjih
smrekovi gozdi, vsi pravilni in podobni
celi armadi majhnih vojakov na maršu.
Težak molk se je spuščal po vročem
zraku.

Gospa Rostandova si je bila prinesla
tisto večno vezivo, ki ga ni nikdar dala iz

— 119  —

rok. Nais, ki je sedela v njeni bližini, je
navidezno opazovala beganje iglice, toda
njen pogled je prežal na očeta. Počival je,
zleknjen nekoliko korakov od nje po tleh.
Malo dalje proč je spal Fredčric pod svo¬
jim odvihanim slamnikom, ki mu je zakri¬
val lica.

Proti štirim so se zbudili. Micoulin se
je zaklel, da ve za družino jerebic v oza¬
dju soteske. Še pred tremi dnevi jih je bil
videl. Frederic se je vdal izkušnjavi, in
obadva sta prijela za puški.

»Prosim te«, je vpila gospa Rostan-
dova, »bodi previden_Noga se ti lah¬

ko spotakne, pa se raniš sam od sebe.«

»Ah, vse se pripeti«, je dejal Micoulin
mirno.

Odpravila sta se in izginila za ska¬
lami. Nais je nagloma vstala in šla od da¬
leč za njima. Zamrmrala je:

»Pogledat pojdem«.

Mesto da ostane na stezi, na dnu so¬
teske, se je obrnila na levo, med grmo¬
vjem, previdnih korakov in pazeča, da ni
prožila kamenja. Naposled je zapazila
Frederica, za ovinkom. Nedvomno je bil
že spodil jerebice, ker hodil je naglo, na-

pol sklonjen in pripravljen, da vsak hip
dvigne puško k licu. Očeta še vedno ni
videla. Nenadoma pa ga je zapazila na
drugi strani soteske, na pobočju, koder je
hodila ona sama: čepel je, kakor da ne¬
česa čaka. Dvakrat je dvignil orožje. Ako
bi se bile dvignile jarebice nad njim in
Fredericom, bi bila mogla lovca zadeti
drug drugega, da sta ustrelila. Nais, ki se
je plazila od grma do grma, je v silnem
strahu dospela do starca in obstala za
njim.

Minute so tekle. Na nasprotni strani
je Frederic izginil na nevarnem ozemlju.
Pojavil se je spet in ostal par hipov ne¬
premičen. Takrat je Micoulin, še vedno
čepe, dvignil puško in dolgo pomeril na
mladeniča. Toda Nais mu je z nogo izpod¬
bila cev in strel je s silovitim pokom treš¬
čil v zrak, da je široko odmevalo med
skalovjem.

Starec je vstal. Ko je zapazil Nais, je
zgrabil svojo še kadečo se puško za cev,
kakor da jo hoče ubiti s kopitom. Deklica
je stala vzravnana, vsa bleda, in ga gle¬
dala s plamenečimi očmi. Ni si upal uda-

— 121  —

riti, temveč trepetaje od srda je zajecljal
* v narečju.

»Ne boj se, saj ga ubijem«.

Ob oskrbnikovem strelu so jarebice
zletele in Frederic je ustrelil dve. Proti
šesti uri so se Rostandovi vračali v Blan-
carde. Oče Micoulin je veslal, mirnega
lica, kakor trmasta zverina.

V.

Kimovec je potekel. Po hudi nevihti
je postalo ozračje zelo hladno. Dnevi so
postajali krajši in Nais se je branila priha¬
jati na sestanke s Fredericom ponoči, iz-
govarjaje se, da je preveč trudna in da se
prehladita pod obilno roso, ki je močila
zemljo. Ker pa je prihajala vsako jutro,
predno je bila gospa Rostandova pokonci,
ob šestih, dočim je vstajala gospa navad¬
no šele tri ure kasneje, je prihajala v mla¬
deničevo spalnico in ostala pri njem nekaj
trenotkov, nastavljaje uho in prisluškuje k
vratom, ki jih je puščala odprta.

To je bila tista doba njune ljubezni,
ko je kazala Nais največ nežnosti do Fre-

— 122  —

derica. Objemala ga je, približevala se mu
z licem, gledala ga iz tesne bližine s stra¬
stjo, od katere so se ji solzile oči. Vedno
se jej je zdelo, kakor da ga vidi poslednji-
krat. Nato mu je naglo pokrila obraz s
celo ploho poljubov, kakor bi hotela ugo¬
varjati in priseči, da ga bo znala braniti.

»Kaj je neki z Nais?« je rekla pogo-
stoma gospa Rostandova. »Vsak dan se
izpreminja.«

Postajala je v resnici čimdalje bolj
suha in lici sta jej vpadali. Ogenj njenih
pogledov je zatemnel. Pogrezala se je v
dolgo molčanje, iz katerega se je dramila
sunkoma, z vznemirljivim obrazom dekli¬
ce, ki je pravkar spala in sanjala.

»Dete moje, ako si bolna, te bo treba
zdraviti«, je ponavljala gospa.

Takšnekrati pa se je Nais nasmehnila.

»O ne, gospa, dobro se počutim in
srečna sem ... Nikdar še nisem bila tako
srečna.«

Nekega jutra, ko jej je pomagala šteti
perilo, se je osmelila in jo vprašala:

»Potemtakem ostanete to leto dolgo
v Blancardi?«

— 123

»Do konca vinotoka,« je odgovorila
gospa Rostandova.

Nais je za trenotek obstala; njene oči
so bile kakor izgubljene. Nato je dejala na
glas, ne da bi vedela:

»Še dvajset dnij«.

Neprestan boj je bil v njeni duši. Ra¬
da bi bila obdržala Frederica pri sebi, ob¬
enem pa jo je sililo, da mu vsako uro za¬
kliče: »Idi!« Zanjo je bil izgubljen; da se
tisti zaljubljeni čas nikdar več ne prične,
tega se je zavedala že od prvega sestan¬
ka. Neki večer, ki je bil poln mračne otož¬
nosti, se je vprašala celo, če naj ne pusti,
da oče ubije Frederica, da vsaj ne bo mo¬
gel hoditi z drugimi; toda misel, da bi ga
videla mrtvega, njega, ki je’"tako bel in
nežen, bolj gospodična kot ona sama, jo
je navdala z grozo, in prestrašila se je
svoje slabe misli. Ne, rešiti ga hoče, tako
da on nikdar ne izve ničesar, on, ki je
kmalu ne bo več ljubil; samo ona bo
srečna ob misli, da je živ.

Pogostoma mu je zjutraj dejala:

»Ne hodi z doma, ne hodi na morje;
zrak je slab.«

124  —

Drugekrati mu je priporočala, naj gre
od hiše.

»Dolgočasiti se moraš, nehal me boš
ljubiti. Pojdi vendar za nekaj dnij v me¬
sto«.

On se jej je začenjal čuditi, da se jej
tako izpreminja volja. Že se mu je dozde¬
vala kmetska deklica manj lepa, odkar se
jej je vdiral obraz, in začela ga je obhajati
nekaka sitost za to vročo ljubeznijo. To¬
žilo se mu je po kolonijski vodici in riže¬
vem pudru deklet v Aixu in Marziliji.

Nais so neprestano šumele po ušesih
očetove besede: »Ubijem ga....  Ubijem
ga ....«  Ponoči se je plašila iz sna, kadar
se jej je sanjalo, da sliši streljanje. Posta¬
jala je plašljiva in vskriknila je nad vsa¬
kim kamenčkom, ki se jej je zatikal iz¬
pod nog. Venomer, kadarkoli jej je izginil
izpred očij, se je vznemirjala zaradi go¬
spoda Frederica. In kar jo je polnilo z
grozo, je bilo to, da je slišala od zore do
mraka trmasto molčanje Micoulinovo po¬
navljati besede: »Ubijem ga«. Ničesar ni
bil več omenil, niti z besedo, niti z mig¬
ljajem; toda nji so govorili starčevi pogle¬
di, vsakatera njegovih kretenj in vsa nje-

— 125  —

gova oseba, da ubije mladega gospodarja
ob prvi priliki, samo da se mu ne bo bati
preganjanja od strani pravice. Nato se loti
Nais. Doslej jo je brcal z nogo, kakor ži¬
val, ki je nekaj pregrešila.

»In tvoj oče, ali je še vedno surov?«
jo je prašal nekega jutra Frederic, ki je v
postelji kadil svalčice, dočim je hodila ona
semtertja in nekoliko pospravljala.

»Da,« je odgovorila, »blazen postaja«.

Pokazala mu je noge, ki so bile črne
od udarcev. Nato je zamrmrala tiste be¬
sede, ki jih je pogostoma izpuščala z za¬
molklim glasom:

»Vsega bo konec, vsega bo konec«.

V prvih dneh vinotoka je postala še
mračnejša. Izostajala je tuintam in gibala
ustnice, kakor bi govorila s tihim, tihim
glasom. Frederic jo je večkrat videl stati
na bregu, kakor bi motrila drevesa na¬
okrog in merila z očmi globino prepada.
Nekaj dnij kasneje jo je našel, kako je z
grbastim Toinom trgala smokve v odda¬
ljenem kotu posestva. Toine je hodil po¬
magat Micoulinu, kadar je bilo preveč
dela. Stal je pod smokvo, Nais pa, ki je
bila zlezla na debelo vejo, se je šalila;

— 120  —

klicala mu je, naj odpre usta, in mu metala
plodove, da so se razbijali na njegovem
obrazu. Ubogo bitje je z naslado odpiralo
usta in zapiralo oči; in njegovo široko
obličje je izražalo brezmejno blaženost.
Res, da Frederic ni bi ljubosumen, a hu¬
domušne šale se ni mogel zdržati.

»Toine bi si za naju odrezal roko«,
mu je odgovorila ona s svojim kratkim
glasom. »Ne smeš grdo ravnati z njim;
lahko nama še koristi«.

Grbec je tudi nadalje vsak dan pri¬
hajal v Blancarde. Delal je na bregu in
kopal ozek prekop, po katerem se je imela
voda napeljati do konca vrta, ki so mu
hoteli pridodejati še vrt za zelenjavo.
Včasih je prišla Nais k njemu, in med obe¬
ma se je razvnemal živahen pogovor. On
je tako zavlekel svoje delo, da ga je začel
oče Micoulin oštevati z lenuhom in mu
deliti brce, kakor hčeri.

Dva dni je deževalo. Fredčric, ki se
je imel naslednji teden vrniti v Aix, je bil
sklenil, da se pelje še enkrat pred odho¬
dom z očetom Micoulinom na morje, na
ribji lov. Ko je Nais prebledela, se je za¬
čel smejati, češ, da si to pot ne izbere

127  —

dneva, 'ko bo pihal Mistral. Nato mu je
hotela deklica dovoliti še en ponočni se¬
stanek, ker je imel kmalu oditi. Zmenila
sta se, da se proti eni popolnoči dobita na
terasi. Zemlja je bila izprana od dežja in
krepak duh se je dvigal iz pokrepčanega
zelenja. Kadar se ta tako izsušena pokra¬
jina do dobra premoči, postane silna v
barvah in vonjavah: rdeča prst zakrvavi,
smreke kažejo smaragdnozelene odseve,
in skale se bleste kakor sveže oprano pe¬
rilo. Toda ljubimca ponoči nista čutila
drugega, kakor podeseterjene dišave ti¬
mijana in majorana.

Navada ju je gnala pod oljke. Frčde-
ric se je napotil proti tisti, ki je običajno
ščitila njuno ljubezen; a kakor u da se je
nenadoma zavedla kdovekakšne preteče
resnice, ga je zgrabila Nais za roko, pote¬
gnila ga daleč proč od roba in dejala z
drhtečim glasom:

»Ne, ne; ne tukaj!«

»Kaj ti je vendar?« je prašal on.

Zajecljala je in odgovorila‘naposled,
da po dežju, kakršen je padel sinoči, breg
ni varen. Dodala je:

»Lansko zimo se je tukaj udrla zemlja«.

Sedla sta bolj zadaj, pod drugo oljko, k
To je bila njiju zadnja noč ljubezni. Ob- IV
jemi Nais so bili polni nemira. Nenadoma s 1
se je razjokala, ne da bi hotela priznati, g
čemu je tako pretresena. Nato se je po¬
greznila v hladno molčanje. In ko jo je n
Frederic podražil, da se sedaj dolgočasi
z njim, ga je objela z brezumno strastjo, n
mrmraje: l

»Ne, ne reci tega. Preveč te ljubim ...

A saj vidiš, bolna sem. In naposled, saj je c

končano, ko pojdeš odtod.Ah, moj 1

bog, končano je_ « 1

Zaman jo je skušal potolažiti, ponav¬
ljaje jej, da se bo od časa do časa vra¬
čal k njej in da ju čakata v prihodnji jeseni
zopet dva meseca; majala je z glavo, do¬
bro vedoča, da je vse pri kraju. Njiju se¬
stanek se je končal v molčanju, polnem
zadrege; zrla sta na morje, na iskrečo se
Marzilijo in na planierski svetilnik, ki se
je žarel v otožni samoti. Ko jo je proti
tretji uri zapustil in jo poljubil na ustnice,
jo je čutil'vso trepetajočo in ledeno v svo¬
jem naročju.

Frederic ni mogel spati. Čital je do
jutra; in mrzličen od brezspanca, je stopil

129  —

;o. k oknu, kakor hitro se je prikazala zarja,
b- Micoulin se je ravnokar odpravljal dvigat
la svoje koše. Ko je šel preko terase, je dvi-
ti, gnil glavo.

> »Kaj, gospod Frederic, ali greste da¬
je nes z menoj?« ga je vprašal,
si »Ah ne, oče Micoulin«, je odgovoril

d, mladenič, »preveč slabo sem spal-Naj

pa velja za jutri.«

Oskrbnik se je odpravil. Moral je na
e obrežje, da poišče svojo barko, privezano
ij ravno pod tisto oljko, kjer je nekoč zalotil
hčer. Ko je izginil in je Frederic pogledal
na okoli, se je začudil, vide Toina že na
delu; grbec je kopal z motiko v bližini
i oljke in popravljal ozki prekop, ki ga je
bilo deževje izmilo. Zrak je bil svež in pri¬
jetno je bilo pri oknu. Mladenič se je..vrnil
v sobo, da si zvije svalčico. Ko pa se je
počasi napravljal, da se nasloni nazaj, mu
je udaril na ušesa strašen ropot, podoben
rohnenju groma, planil je in pogledal.

Zemlja se je bila udrla. Razločil je
samo Toina, ki je bežal skozi oblak rdeče
prsti in vihtel lopato. Na robu strmine se
je pogrezala stara krivovejnata oljka in
žalostno padala v morje. Morska pena je

9

130  —

silno brizgala kvišku. Toda strašen krik
je bil pretresel ozračje. In takrat je Fre-
deric zapazil Nais, ki se je opirala na od¬
reveneli roki in se z naporom vsega ži¬
vota sklanjala čez ograjo na terasi, da vi¬
di, kaj se godi pod bregom. Nepremično
je slonela na nji, kakor da so jej pesti pri¬
kovane na kamen. A nedvomno je čutila,
da jo nekdo gleda, kajti obrnila se je, za¬
gledala Frederica in kriknila:

»Moj oče! Moj oče!«

Uro kasneje so našli pod kamenjem
strašno razmesarjeno truplo starega Mi-
coulina. Ves mrzličen je pripovedoval To-
ine, da bi bilo kmalu potegnilo še njega v
pogubo; in vsa okolica je izjavljala, da
zaradi odmakanja zemlje ne bi bili smeli
napeljavati vode po tistem kraju. Mati
Micoulinova je zelo plakala; Nais pa je
spremila očeta na pokopališče suhih in
razpaljenih očij, ne da bi našla solzo zanj.

Drugi dan po nesreči se je hotela go¬
spa Rostandova za vsako ceno vrniti v
Aix. Frederic je bil zelo vesel tega odho¬
da, ko je videl svoje ljubavno razmerje
prekinjeno od strašne drame; sicer pa
kmetice zares niso bile vredne mestnih

— 131

deklet. Začel je spet svoje staro življenje.
Mati, ganjena vsled marljive pozornosti,
ki jej jo je izkazoval v Blancardi, mu je
dovolila več prostosti. Tako je imel pre¬
lestno zimo: naročeval je dekleta iz Mar-
zilje in jih prenočeval v sobi, ki jo je imel
najeto v predmestju; spal je večinoma zu¬
naj doma in se samo ob časih, kadar je
bila njegova navzočnost neizogibno po¬
trebna, vračal v veliko, hladno hišo v
Rue du College, nadejaje se, da bo teklo
njegovo življenje vedno po tem tiru.

O Veliki noči je moral gospod Rostand
v Blancarde. Frederic si je izmislil izgo¬
vor, da mu ni bilo treba za njim. Po svoji
vrnitvi je dejal odvetnik pri kosilu:

»Nais se moži.«

»Ni mogoče!« je vskliknif Frederic
osupel.

»In ne moreta si misliti, s kom«, je
nadaljeval gospod Rostand«. Navedla mi
je tako tehtnih vzrokov.«

Nais se je možila z grbastim Toinom.
Na ta način ostane na Blancardi vse v
starem redu. Toina obdrže za oskrbnika,
ko je že po smrti očeta Micoulina začel
paziti na posestvo.

9*


132  —

Mladenič je poslušal z nerodnim us-
mevom. Nato je uvidel sam od sebe, da je
ta ukrep udoben za vse prizadete.

»Nais se je zelo postarala in grša je
postala«, je povzel gospod Rostand. »Nič
več je nisem poznal. Čudno je, kako hitro
gine v obmorskih krajih dekletom lepo¬
ta. Zelo lepa je bila nekdaj, ta Nais.«

»Oh, zajutrek za solnce!« je rekel
Frederic, ki je mirno použival svojo ko-
teleto.