Andreja Žele ORCID: 0000-0002-6477-2590 Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini: v razmerju do konverzije in poenobesedenja Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies 14/2022. 96–116. DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.04 ISSN tiskane izdaje: 1408-2616, ISSN spletne izdaje: 1581-127 https://ojs.zrc-sazu.si/sjsls Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022): 96–116 @language: sl, en, de, it, fr @trans-language: sl, en, de, it, fr @publisher.id: id @doi: 10.3986/00.0.00 @article-type: 0.00 @article-category: category @pages: 96–116 @history-received: dd. mm. yyyy @history-accepted: dd. mm. yyyy * * * Ž u r n a l m e t a * * * @issue: xx @volume: 14 @pub-year: 2022 @pub-date: dd. mm. yyyy * * * O p r e m a * * * @avtorji: Andreja Žele @running-header: Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini Andreja Žele (ORCID: 0000-0002-6477-2590) Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Slovenija DOI: https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.04 Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini: v razmerju do konverzije in Poenobesedenja Namen prispevka je, da poišče in predstavi razločevalne lastnosti med posamostaljenjem oz. substantivizacijo, sprevrženjem oz. konverzijo in poenobesedenjem oz. univerbizacijo, tudi v razmerju do navadne izpeljave. Prispevek pojasnjuje, zakaj posamostaljenja ne moremo enačiti s poenobesedenjem, še manj s kanonično besedotvorno izpeljavo. V prispevku smo poskušali poiskati natančne in dovolj jasne oz. enoumne opredelitve naštetih pojmov, v nadaljevanju pa predstaviti zmožnosti posamostaljenja in zglede njegove rabe v sodobni slovenščini. Ključne besede: posamostaljenje, slovenščina, konverzija, poenobesedenje, izpeljava The aim of this paper is to determine and present the defining features of nominalization as opposed to conversion and univerbation as well as to ordinary derivation. It is shown why nominalization is not identical to univerbation, let alone canonical wordformational derivation. We begin by offering clear and unambiguous definitions of the terms researched, followed by an overview of nominalization possibilities and examples of use in contemporary Slovene. Keywords: nominalization, Slovene, conversion, univerbation, derivation 1 Posamostaljenje Posamostaljenje je primerjalno s popridevljenjem, poprislovljenjem in poglagoljenjem med najproduktivnejšimi in vseobsežnimi pojavi. Znano je stališče, da posamostaljenje kot obsežen in raznolik proces lahko zaobjame praktično vsako besedo (Babić 1988: 28). Pojav Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 97 posamostaljenja zaobseže pridevnike, zaimke in števnike, prislove, glagole, npr. mladi, (pod) razno ‘različne/poljubne vsebine‘, centralna ‘centralna kurjava‘, jaz, oni, kateri, milijon, eden, (ljubo) doma, (boljši) jutri, (večni) zakaj ‘vprašanje‘, minus ‘materialna izguba‘, (veliko dobrega) jesti, (preveč) videti ipd.1 Posamostaljenje poteka na skladenjski ravni in zmožnosti skladenjske/ slovnične izpeljave v enobesedno posamostaljenko prednostno navezuje na konkretno besedno zvezo in v nadaljnji rabi še na stavčni in besedilni kontekst. Pojavlja se torej največkrat sporadično in odvisno tudi od tega, v kolikšni meri se v določenem jeziku lahko leksikalizirajo posamezne oblike znotraj določene besedne vrste, npr. obtoženi, obsojeni, predpostavljeni/nadrejeni, slišeči, stara/stari, dnevna, osebna, bomba -ø (nesklonljiva raba v npr. bomba film) ipd.2 Posamostaljenje z morfološko-skladenjskega vidika pomeni prehajanje besednih vrst in oblik v samostalniško rabo: dežurni, obtoženi ‘pridevnik > samostalnik‘ (Kje je dežurni?, Danes ima dežurno naš oddelek., Obtoženi je priznal.), jaz -a, vsak ‘zaimek > ime‘ (V njem sta dva nasprotujoča si jaza., Vsak je sedel na svoj sedež.). Posamostaljenje in z njim poenobesedenje sodita med skladenjske/ slovnične izpeljavne (z)možnosti iz konkretnih besednih zvez v zgradbeno-pomensko osamosvojene in na novo leksikalizirane izraze. Tako posamostaljenja kot poenobesedenja sploh obravnavamo kot slovnične (pomeno)tvorne vzporednice, ker jih jezik uporablja vzporedno ob siceršnjih drugih pretvorbeno-tvorbenih (z)možnostih, ki jih je sistemsko razvil in tudi algoritemsko ustalil. 1 Pri posamostaljanju, poprislovljanju ipd. je konverzija pomemben slovnični pojav tudi in še zlasti za slovaropisce, ki bi morali vsaj nekatere pogosto rabljene leksikalizirane oblike pomensko opisati v samostojnih slovarskih sestavkih, kot npr. doma, domov, sčasom, dežurni, umrli, siti, lačni ipd. Konverzija kot leksikalizacija besed ali zgolj besednih oblik je slovenjena kot sprevračanje, npr. Katerega (bodo izbrali), dne (tega in tega). 2 Kot glavni gradivni vir je bil uporabljan portal Fran , ki združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Aktualna raba zgledov pa se je potrjevala z besedilnim korpusom Gigafida 2.0 (dostop 2. 9. 2021). 98 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) 1.1 Posamostaljenje PridevniKa V nadaljevanju je podrobneje obravnavano posamostaljenje pridevnikov, ki je v jezikih, ne samo v slovenščini, najobsežnejše.3 Posamostaljenje v ospredje postavlja poimenovalni vidik, ki poimenovanje izpeljuje neposredno iz danih in že postavljenih konkretnih skladenjskih zmožnosti s skladenjsko/slovnično prevedbo, najpogosteje in celo navadno s prevedbo pridevnika, ki je v prvotni vlogi podrejenega lastnostnega določila, v osamosvojeno samostalniško poimenovanje, npr. odgovorni (človek/ljudje).4 Tako je posamostaljenje obravnavano zlasti v kontekstu konverzije in tudi poenobesedenja ali univerbizacije:5 skladenjskopomenski oz. slovnični premik pridevniškega lastnostnega določila v samo- stalniško jedro sproži vzporedni proces poenobesedenja. Posamo- staljenje v ožjem smislu je konverzija s konvertom oz. sprevrženko kot rezultatom, npr. pravični, posamostaljenje v širšem smislu pa je poenobesedenje, tudi s samostalniško (priponsko)obrazilno poenobesedenko, npr. pravičnik ‘pravičen človek‘; raba se je še zlasti v zvezah narodni pravičniki, slovenski pravičniki specializirala v pomen ‘človekoljub‘, pri pravičnež pa v smer ekspresije. Posamostaljenje v ožjem smislu torej ostaja v mejah iste besedne oblike, npr. vodilni, kolesarska, in ta konvert ali sprevrženka z novo leksikalizacijo in z možnostjo vsaj majhne arbitrarnosti zgradbenih sestavin večkrat presega stalnost besednih zvez, npr. pri vodilni (delavec/kolesar), kolesarska (steza). Posamostaljenje v širšem smislu pa z dodajanjem besedotvornih morfemov vsaj stilno-zvrstno širi slovnično-pomensko 3 Za slovenščino in tudi širše naj bi veljalo, da se vse pridevniške besede lahko posamostalijo (Toporišič 2003: 62, Babić 1988: 28). 4 Pri skladenjskem premiku oz. slovnični prevedbi pridevniške besede iz mesta pridevniškega določila v skladenjsko vlogo samostalniškega jedra se pridevniški besedi spremenijo pomenske lastnosti: prvotnim pridevniškim razločevalnim lastnostim se dodajo še samostalniške kategorialne lastnosti, ki omogočijo osamosvojitev novonastale posamostaljenke. 5 Razvojna povezava med posamostaljenjem in poenobesedenjem, ki je izpričana v vseh slovanskih jezikih, je bila in je še podrobneje obravnavana v vsakem jeziku posebej, tudi glede na njegove še druge pomensko-izrazne posebnosti (Николаев 2012, Петрухина 2018). Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 99 vrednost poimenovanja na celotno stalno besedno zvezo, v kateri se poobrazili pomensko splošnejše samostalniško jedro; hkrati pa ostaja aktualno rabljena tudi sinonimna besednozvezna ustreznica, ta je navadno dvobesedna, lahko pa tudi večbesedna. Rezultat je samostalniška poenobesedenka, npr. kolesarka ‘kolesarska stezaneživo‘ ali ‘ženska na kolesuživo‘,6 kolesarke ‘kolesarske hlače‘ vs. kolesarska pot, masovka ‘masovna prireditev‘ ali ‘masovna scena‘, Perzijka ‘prebivalka Perzije‘ vs. perzijka ‘perzijska mačka‘, Primorka ‘prebivalka Primorske‘ vs. primorka ‘primorska avtocesta‘, daljinec ‘daljinski upravljalec‘, mobilec – mobilnik – mobitel ‘mobilni telefon‘, zdolgočasenec ‘zdolgočasen človek‘, celovečerec ‘celovečerni film‘, starodobnik ‘avto (iz) stare dobe / starodobni avto‘, dolgoprogaš ‘tekač na dolge proge‘, ipd. Tako posamostaljenje s pomenotvorno zamejitvijo na nosilca lastnosti lahko dopolnilno združuje konverzijo (s poudarjenim skladenjskopomenskim oz. slovničnim premikom) in poenobesedenje (s pretvorbeno-tvorbenim vidikom, ki ga vključuje možno obraziljenje jedra v samostalniški zvezi). Lahko tudi ugotavljamo, da gre posamostaljenje s slovnično prevedbo oz. prekategoriziranjem v smer pomenskega posplošenja, obratno pa gre posamostaljenje z obraziljenjem (priponskim) v smer večje pomenske konkretizacije. Tako sta si konverzno posamostaljenje in obrazilno posamostaljenje v slovanskih jezikih v obratnem sorazmerju, pri čemer je bistven in odločilen dejavnik tudi stilno- zvrstna opredelitev besedil (Петрухина 2018: 345, 348). Upravičenost obojesmernega povezovanja posamostaljenja s poenobesedenjem potrjuje tudi sintagma »sufiksalna substantivizacija« (Otašević 1997: 52), ki je v slovanskem jezikoslovju pogosto uporabljana. V nasprotju z obrazilnim poenobesedenjem pa navadna izpeljava z motivirajočo stavčno podstavo vodi v izpeljanke in tvorjenke z več 6 Poenobesedenje je, kot je že povedano, pomenotvorno omejeno na nosilca lastnosti in tudi zato lahko vezano na konkretni govorni dogodek in konkretno situacijo, npr. kolesarka kot ‘ženska na kolesu‘, medtem ko je s pretvorbeno-tvorbenega vidika kolesarka lahko tudi navadna izpeljava z besedotvornim pomenom vršilke dejanja ‘tista, ki kolesari‘. In z možnostjo tudi navadne izpeljave je ta tvorjenka tudi del slovenskega besedotvornega sistema, ki omogoča še tvorjenke kolesarjenje, kolesarstvo, kolesarnica, kolesnica ipd. 100 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) besedotvornimi pomeni, npr. starec/starka, starina, starosta, starostnik/ starostnica, starost, staranje. 1.1.1 Posamostaljenje lastnih imen Neposredno povezavo posamostaljenja z vedno aktualno in živo rabo najbolj očitno izkazujejo lastnoimenska poimenovanja,7 in sicer poimenovanja ulic, pokrajin, krajev, priimki, imena, poimenovanja praznikov, hišna imena, tudi stvarna lastna imena: Dunajska, Tržaška, Koroška, Štajerska, Gorenjska, Bela, Črna, Globoko, Visoko, Kidričevo, Moder, Čuden, Draga, Jasna, Zlata, Ljuba, Gregorjevo, Štefanovo, Ivančkovi, (časopis) Nedeljski ipd. V primerih lastnih imen Hrvaška, Češka ipd. gre v vsakem primeru za posamostaljenje, poenobesedenje in konverzijo hkrati, kar potrjuje tudi razločevalna skladenjska raba Grem na Hrvaško : Grem v Hrvaško republiko, Grem na Češko : Grem v Češko republiko ipd.8 Če povzamemo: posamostaljenje je prvenstveno slovnični proces, pomenotvorno vezan na nosilca lastnosti:9 s konverzijo omogoča nastanek novih pomensko osamosvojenih leksemov na eni strani in s hkratnim poenobesedenjem aktualno rabljenih stalnih besednih zvez omogoča tudi soobstoj sinonimnih samostalniških poenobesedenk, neobrazilnih, npr. sladkorna, obsojeni, rdeča ‘mesečno perilo‘, rdeči ‘pripadniki določene ideološke usmeritve‘, ali obrazilnih, npr. črnjava, črnina, črno. 7 O t. i. »flektivni derivaciji« v slovenskih krajevnih imenih piše tudi Silvo Torkar (2008). 8 Sklonska izjema v teh primerih je mestnik, kjer je namesto oblike za ženski spol v rabi oblika srednjega spola, npr. na Hrvaškem, na Češkem, verjetno po naliki iz zvez ‘na hrvaškem ozemlju‘, ‘na češkem ozemlju‘. 9 Posamostaljenje oz. nominalizacija je jezikoslovno označena tudi kot najmočnejši samostojni mehanizem za ustvarjanje t. i. »slovnične metafore«, ki je opisana kot »variacija v izražanju pomena«, ker se udejanja z nenavadnim/zaznamovanim izborom besed, torej ubeseditev ni skladna s pomenom. Tako na nek način dopolnjuje leksikalno metaforo, kjer gre za »variacijo v pomenu in uporabi besed«. Zgornje je pri obravnavi posamostaljenja v kontekstu prevodoslovnih vprašanj povzela T. Mikolič Južnič (2017: 22−63). Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 101 Pri posamostaljenju pridevnikov iz motivirajoče stalne besedne zveze imamo torej dva možna načina vključevanja specifičnega pridevni- škega določila v nanovo posamostaljeno poimenovanje: a) s skladenjskopomensko oz. slovnično premestitvijo pridevniškega določila v vlogo samostalniškega jedra (= konverzija) ali b) z obraziljenjem samostalniškega jedra na pridevniško podstavo (= poenobesedenje); eno je a) konverzno posamostaljenje s slovničnim prekategoriziranjem, drugo pa b) posamostaljenje z obraziljenjem. S tem pa, ko posamostaljenje poleg konverzije omogoča tudi obrazilno poenobesedenje, vsaj posredno izpostavlja razmerje med dvema poimenovalnima postopkoma: pomenotvorje vs. besedotvorje (o tem prim. Vidovič Muha 2011: 20), in tudi nujno ločevanje med njima. Posamostaljenje je torej del pomenotvorja, pomenotvorje pa je posledica skladenjskega premika/spremembe oz. funkcionalne transpozicije s slovnično prevedbo, kar v ospredje postavlja konverzijo, vključeno pa je tudi poenobesedenje z besedotvorjem. 2 Posamostaljenje vs. Konverzija vs. Poenobesedenje Za dovolj natančne in razločevalne opredelitve naštetih osnovnih pojmov je bistveno vzpostaviti in opisati tudi razmerja med njimi. 2.1 Posamostaljenje oz. substantivizacija Za posamostaljenje/substantivizacijo oz. preobrazbo iz znaka za lastnost v znak za nosilca lastnosti imamo dve možnosti: konverzijo in univerbizacijo oz. poenobesedenje, in obe s skladenjskopomensko stalno ali nestalno oz. sestavinsko bolj odprto besedno zvezo; besedna zveza posamostaljenje povezuje tudi z obrazilnim poenobesedenjem, ki za motivirajočo skladenjsko podstavo zahteva stalno besedno zvezo. Pravo posamostaljenje pa je zlasti konverzija, ki je kot slovnična oz. skladenjska izpeljava hkrati pomensko širša in bolj abstraktna od poenobesedenja,10 ker zaradi izbirne možnosti oz. arbitrarnosti samostalniškega jedra v motivirajoči besedni zvezi, npr. vodilni, 10 J. Toporišič (2006: 141, 146) s konverzijo opredeljuje le poseben tip izpeljave s svojim algoritmom, »ko besedi spremenimo slovnične lastnosti«. V konverznem 102 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) odgovorni, dežurni, nadrejeni, ne predvideva sinonimne povezave z ustaljeno/stalno besedno zvezo. Kot pomenotvorno omejeno je posamostaljenje usmerjeno na nosilca lastnosti (ž+/−), npr. osebna, patronažna, tudi priponskoobrazilno v kolesarka ‘ženska na kolesu‘, ‘kolesarska steza‘, fotokopirec ‘fotokopirni stroj‘, fotokopirnica ‘fotokopirna delavnica‘, in izraža lahko tudi kontekstno skonkretizirano pojmovno vsebino, npr. (vse) bistveno, (vse) obljubljeno. Pri posamostaljenju in poenobesedenju gre v primerjavi s kanoničnim tvorjenjem, kot je npr. navadna izpeljava v primerih kot kolesarjenje ‘to, da se kolesari‘, kolesarnica ‘tam, kjer so kolesa‘, kolesnica ‘to, kar je od kolesa‘, za ravno nasprotnosmerno oz. obratnosmerno izbesedilno tvorjenje, ki prav zaradi vsakokratne konkretizirane rabe v posameznem besedilu ne more biti jezikovnosistemsko vseobsežno in celovito. Šele vsaka konkretna raba namreč pokaže možnost skladenjskega premika v drugo skladenjsko vlogo in zato lahko omejeno in selektivno zajame samo del samostalniških tvorjenk, npr. pokojni vs. pokojnik, obtoženi vs. obtoženec, obsojeni vs. obsojenec, izbrisani vs. izbrisanec. 2.1.1 Posamostaljenje v ožjem smislu vs. Posamostaljenje v širšem smislu Posamostaljenje v ožjem smislu je zlasti slovnični pomenotvorni pojav znotraj iste besede, posamostaljenje v širšem smislu pa je tudi besedotvorni pojav. Obe vrsti posamostaljenja pa sodita v poenobesedenje, ki združuje tako posplošitev pomena v smeri konverzije kot specializacijo pomena v smeri besedotvornega obraziljenja. Znotraj posamostaljenja v ožjem smislu je produktivni skladenjsko- pomenotvorni tip nastajanja leksike konverzija. Konverzija je prevedba ali sprevračanje iz ene besedne vrste v drugo.11 Glede na različno algoritmu so uvedeni pojmi kot »obrazilna končnica«, »obrazilo pri konverziji ali sprevračanju« (146) ipd. 11 Po dosedanji slovenski jezikoslovni teoriji je konverzija »le poseben tip izpeljave« (prim. Toporišič 2006: 141), po hrvaški slovnici (Barić idr. 32003) imamo opravka s »preobrazbo« ene besedne vrste v drugo s spreminjanjem slovničnih oz. kategorialnih lastnosti, po srbski slovnici (Пипер, Клајн 2013) govorimo o »tvorjenju s spremembo Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 103 stopnjo skladenjskopomenske povezave s prvotnim motivirajočim leksemom ločujemo različne tipe konverzij.12 Primeri popolne leksikalne osamosvojitve se delijo na tiste 1) ki imajo še aktivne vzporedne besednozvezne ustreznice, npr. samopostrežna, centralna, trajna, kranjska, mineralna, turška, (trgovina) na drobno/debelo (t. i. izpustno posamostaljenje oz. »eliptická substantivizace«), in na tiste 2) ki so že izgubile motivirajočo povezavo s konkretnim samostalniškim jedrom potencialne prvotne besedne zveze, npr. moški, ženska, starši → starš-a, mladi, ročna, osebna, (vknjižba) v dobro, v dobro (drugih), avto, solo (t. i. neposredno posamostaljenje oz. »přímá (neeliptická) substantivizace«), tudi že leva − levi, desna − desni,13 pa še na tiste 3) pri katerih se ne dá (več) iskati morebitne povezave s homonimnim pridevniškim prilastkom, npr. pravo, kriplje (posamostaljeni primernik, sicer v ustaljeni rabi (na) vse kriplje), smetana (ostanek pridevniškosti z glagolsko motivacijo je še nakazan v zvezah kot smetana (kremna) obleka), prim. tudi M. Dokulil (1962; 1986: 491). besedne vrste«, v ruščini in češčini poleg konverzije kot »tvorjenja s spremembo besedne vrste brez spremenjenih ali dodanih obrazil oz. brez vsakršne spremembe oblike« (Cvrček idr. 2010: 104) govorimo tudi o transpoziciji na ravni besedotvorja (Васильева, Виноградов 1995). Čeprav bi sploh težko govorili o možni spremembi na ravni besedotvorja, ker gre za t. i. ničto izpeljavo (»zero derivation«) s poudarjenim funkcijskim premikom ali funkcijsko spremembo (»functional shift/change«) leksema na skladenjski ravni, kar potrjujejo tudi zahodno jezikoslovje (npr. Spears 1991; Crystal 41997). 12 Glede na stopnjo leksikalizacije oz. pridobitev vseh ali le nekaterih kategorialnih sestavin in lastnosti druge besedne vrste, odvisno od možnosti skladenjskega premika v drugo skladenjsko vlogo, ločujemo popolno ali nepopolno/delno konverzijo: popolna konverzija je npr. pri bomba film (← Film je bomba ‘zelo uspešen‘ ← bomba ‘presenečenje‘ ← avto bomba ‘eksplozivno telo‘), vikend hiša (hiša kot vikend ← Hiša je vikend ‘počitniška‘ ← hiša vikend ← vikend ‘prost konec tedna‘), nepopolna konverzija je npr. zakon (ker ni (še) izkazane rabe *zakon film oz. se raba konča pri povedkovodoločilni rabi Film je zakon ‘zelo dober‘ < zakon ‘pravilo‘ < zakon ‘pravni predpis‘). 13 Kaže, da se kot izpustno samostalniško jedro, ki hkrati ukinja vzporedno rabo samostalniške besednozvezne ustreznice, lahko vedejo okoliščinski samostalniki kot stran, smer v npr. leva/desna (stran/smer) ali vreme v toplo/vroče/mrzlo vreme v npr. Danes pa je bilo toplo (vreme). 104 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) V bistvu je konverzija interpretirana kot končni člen v procesu nastajanja novega leksema: degramatikalizacija določene besedne oblike > leksikalizacija > konverzija (Tafra 2005: 117). Pri konverziji kot skladenjski oz. slovnični izpeljavi so slovničnokategorialne spremembe lahko morfemsko izražene, npr. jaz -a, bomba -ø, ali pa so neizražene oz. ostanejo glede na motivirajoči leksem nespremenjene, npr. dežurni, kateri, tvoj, eden, veliko, dosti, in so izražene samo s skladenjskim premikom/spremembo oz. transpozicijo.14 Kot skladenjskopomenska prevedba dá vsaki besedni vrsti možnost drugotne skladenjskopomenske rabe. Ko tako slovnična kategorialna lastnost prehaja v kategorialno pomensko sestavino, pride do nove leksikalizacije obstoječe besede oz. njene oblike, ki ni posebej morfemsko izražena ali pa je izražena (zgolj) s slovničnim morfemom. Znotraj posamostaljenja v širšem smislu pa imamo poleg osrednjih konverznih poenobesedenk še obrazilne poenobesedenke, ki nastanejo iz aktualno rabljenih stalnih besednih zvez z obraziljenjem njihovega samostalniškega jedra in se ob teh stalnih samostalniških zvezah vzporedno uporabljajo kot njihove sinonimne samostalniške poenobesedenke, npr. mikrovalovka ← mikrovalovna pečica. 2.2 Konverzija v razmerju do Poenobesedenja oz. univerbizacije Tako poenobesedenje kot konverzijo druži izrazna gospodarnost, vendar poenobesedenje zahteva tudi popolno ohranitev pomena, npr. osebna (izkaznica), trajna (ondulacija), šolska (naloga), dnevna (soba), erazmus (izmenjava), vozniško (dovoljenje), piši-briši (sistem), vzemi-pusti (sistem), daj-dam (načelo), ujemi-spusti (lov) ipd., medtem ko konverzija z leksikalizacijo lahko izgubi del motivirajočega pomena, in gre v primerjalno navadno pomensko bolj razširjeno leksikalizacijo, 14 Opredelitev v Slovenski slovnici (Toporišič 42000: 157) je: »Konverzija ali sprevrženje je ena vrsta izpeljave, tj. prevedba določene besedne vrste v drugo s pomočjo slovničnih morfemov oz. skladenjskih značilnosti, iz sam. v prisl. v sila živahen /…/ krško mesto → Krško, iz zaimka jaz mene v sam. jaz -a.« Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 105 npr. odgovorni, vpoklicani, socialna; zato vsaka konverzija ni oz. ne more biti že poenobesedenje v smislu enobesedne sopomenke. Konverzija je tudi z možnostjo t. i. skladenjske izpeljave eden izmed možnih rezultatov poenobesedenja, saj se jedro besedne zveze izraženo ali neizraženo morfemizira v smislu kategorialne pomenske sestavine. Npr. števnost je pridobljena s prevedbo pojmovnega samostalnika v predmetnega, kar nakazujejo zgledi kot lepote Ljubljane, dve železi ipd. Konverzija je torej lahko obravnavana kot možen zaključni del poenobesedenja z izpustom in hkrati popolno leksikalizacijo v primerih kot vas Bani Bani15 (Toporišič 42000: 158), podobno še lepota ženska z lepoto, železo kos železa, zlato kos zlata. V razmerju konverzija vs. poenobesedenje vs. izpeljava lahko trdimo, da je rezultat konverzije oz. konvert pravični bolj posplošeni nosilec lastnosti kot npr. pravičnik, ki je priponskoobrazilna poenobesedenka, in še nasproti pravičnežu ‘tisti, ki se zavzema za / ravna pravično‘, ki je izpeljava, podobno še brezposelni vs. brezposelnež, slepi vs. slepec, suhi vs. suhec, debeli vs. debeluh, črni vs. črnec vs. črnuh; vsekakor besedotvorni morfemi navadno vnašajo bolj specializirane pomene, tudi konotativne pomene. 2.2.1 Poenobesedenje oz. univerbizacija Poenobesedenje je nesistemsko oz. nepredvidljivo, ker ne nastaja le besedotvorno, čeprav je ta način najpogostejši: poleg a) besedotvorne izpeljave, ko se brez izgube sporočilnosti lahko obrazili široko- in hkrati splošnopomensko jedro besedne zveze, npr. sušilnik, prenosnik, razvojnik, terenec, plašilka, anonimka, popačenka ipd.,16 omogoča tudi b) skladenjsko oz. slovnično izpeljavo (z izpustom), ko se namesto besedotvornih morfemov uporabljajo oblikospreminjevalni morfemi, 15 Primer vas Novaki oz. Novaki je v Slovenski slovnici J. Toporišiča (Toporišič 42000: 158) napačno razlagan. Izkazana je celo dvakratna oz. dvoja konverzija vas novakov ‘novincev‘ > vas Novakov > vas Novaki > Novaki. 16 S poenobesedenjem v sodobni slovenščini se slovensko jezikoslovje ni prav posebej ukvarjalo, nanj, zlasti kot na aktualen pomenotvorni pojav, se je začelo bolj opozarjati v zadnjih desetletjih (Vidovič Muha 2000: 100, Stramljič Breznik 2018). 106 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) npr. kateri človek kateri, dežurni človek dežurni, kot tudi obmejna (propustnica), operacijska (soba) ipd. 3 s Posamostaljenjem Pridobljena določnost V posamostaljanju, ki je prvenstveno skladenjskopomenski proces, pridevniki pridobijo tudi pomensko določnost, ki je sicer inherentna lastnost samostalnikov. V konkretni ubesedeni situaciji se možnost posamostaljenja pridevnikov poveča s skladenjsko možnostjo izpusta jedrnega samostalnika in z uporabo določnega člena ta. Člen ta se s kazalno vlogo približa pridevniškemu kazalnemu zaimku17 in uvaja najprej skladenjsko določnost, npr. ta star. Skladenjska določnost oz. določnostna aktualizacija v besedilu, ki se je v slovanskem jezikoslovju uveljavila kot neke vrste »sintetična substantivizacija«, v procesu posamostaljanja preide v pomensko določnost ali t. i. »semantično substantivizacijo«, npr. stari; celotni potek je ta star ta stari stari ipd.18 Pri skladenjski obpridevniški rabi določnega člena ta, ki kot besedilni morfem opravlja kazalno vlogo deikta in je v besedilu vezan na konkretno predmetnostno referenco, npr. ta stara, ta mlada, si v ednini moškega spola konkurirata ta star in ta stari, kar pomeni, da je težišče pomenske določnosti na določnem členu ta. Na koncu pa konverzija iz pridevniške določne oblike v samostalnik povzroči, da je oblikotvorni -i homonimen še s končniškim -i-jem in to se z opuščanjem jedra človek razširi še na rabo zvez najhitrejši (človek), najstarejši (človek) ipd. Vloga konkretnega ubesedenega konteksta pa je označena kot »sintaktična substantivizacija«.19 Ravno konkretno besedilo v smislu 17 V slovenščini določni člen ta ni (več) spolsko razločevalen in tudi ne ločuje števnosti, npr. ta mladi, ta stari, ta stara, ta stare ipd. 18 O tem J. Toporišič (1978: 292) v razpravi Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku, kjer med drugim govori o imenski določnosti, o sprevračanju v vrstnost in o posamostaljanju, na besedilni ravni pa o »kategoriji »seznanjenosti ali poznanosti«. 19 To poimenovalno trodelnost posamostaljenja, ki vključuje tako leksikalni kot skladenjski segment, povzemam po F. Jakopinu (1973), ki je pojav posamostaljenja prikazal v širšem primerjalno-kontrastivnem kontekstu. Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 107 besedilne aktualizacije povzroča tudi stilne omejitve na prevladujočo pogovornost ali žargonskost v strokah. Pogostejše stilne omejitve so lahko izražene tudi s pogovornimi sklopi tamlada, tastara20 ipd., ki zelo jasno ubesedijo očitni prehod skladenjske določnosti v pomensko določnost in s tem leksikalizacijo pridevnika v samostalnik. Pogosto sta navedena primera zapisana v narekovajih, kar je pomenljiv znak, da se tvorec zaveda zaznamovane rabe, npr. Res je fajn punca in vsaka tašča bi jo rada imela za tamlado (Internet 2010), Tvoja tastara je po mojem mnenju že do sedaj precej znosila v cerkev (Internet 2010). 4 Posamostaljenje z vidiKa aKtualne rabe Pri analizi slovenskega gradiva izhajamo iz dosedanje predpostavke, da proces posamostaljenja pridevnikov sicer zajema vse slovanske jezike, vendar neenakomerno; v južnoslovanskih jezikih naj bi bilo manj intenzivno kot v severnoslovanskih jezikih (Jakopin 1973: 266). Raba tudi dovolj jasno ločuje osamosvojena posamostaljenja od še nesamostojnih (zgolj besedilnih) posamostaljenj, pri katerih je besedilni izpust samostalniškega jedra še očiten,21 npr. zdravstvena (služba/izkaznica/kartica/zavarovalnica/blagajna), interventna (služba/ številka/vožnja/pot), požarna (služba/zaščita/straža), nasproti npr. množinskih tipa požarne, ki nedvoumno izražajo ‘požarne stopnice‘. Je pa tudi nekaj splošnejših dejavnikov, ki posamostaljenje ohranjajo znotraj konverzije: a. Pomenska posplošenost posamostaljenega pridevnika se kaže tudi z omejitvijo na človeka oz. človeške lastnosti in na en spol, in deloma tudi samo na eno število; b. Raba posamostaljenih pridevnikov je pogosta tudi zaradi njihove večje stilne nevtralnosti nasproti obrazilnim poenobesedenkam, 20 Izrazito pogovorno prevlado rabe potrjujejo pretežno primeri z interneta, vir je Gigafida 2.0 (dostop 2. 9. 2021). 21 Elipsa v stalni besedni zvezi ali arbitrarni besedni zvezi lahko posamostaljenje potrjuje zlasti kot konverzijo, ki dopušča elipso tako v stalnih besednih zvezah kot tudi v bolj arbitrarnih besednih zvezah z večjo variabilnostjo samostalniškega jedra, ki je odvisna od konkretnega besedila in konteksta. 108 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) ki s priponskim obrazilom lahko pridobijo še zvrstno-stilsko zaznamovanost, npr. slepi : slepec (tudi ekspresivno), brezposelni : brezposelnež, debeli : debeluh (slabšalno), bolni : bolnik; c. Zlasti v strokah so pogosti tudi pojmovni samostalniki tipa bistveno, novo, dobro, potrebno, domače, definitivno, absolutno, neminljivo, trajno, obljubljeno, napredno. 4.1 analiza gradiva Po Pojmovnih Področjih Posamostaljenje je v razvojnem procesu sodobne slovenščine poseglo na vsa najbolj vitalna področja vsakdanjega življenja, še zlasti je živo v pogovorni slovenščini, kar je na strokovnih področjih navadno zaznamovano kot žargonska raba, npr. ročna, nočna, operacijska, samopostrežna, vodilni, obtoženi. Konverzne poenobesedenke so kot bolj ali manj osamosvojena samostalniška poimenovanja v rabi za: dokumente: osebna, vozniška, prometno, zdravstvena, obmejna, dvolastniška, mesečna, tedenska, letna, dnevna, celodnevna; denarne enote: cankar ‘bankovec s podobo Ivana Cankarja‘, tako še kobilca, plečnik, prešeren, trubar; različna obdobja delovanja: socialna, predvojaška, porodniška, bolniška, nočna, dnevna, pripravniška, invalidska, borčevska, starostna; poklicno ali družbeno delovanje ali razmerje, stanje (pretežno v množini): dežurni, brezposelni, zaposleni, patronažna, socialna, hišna, nočna, generalni, prevzvišeni, prečastiti, vsemogočni, blaženi, prizadeti, ranjeni, poraženi, obsojeni, obtoženi, ovdoveli; sosedovi, mladi, stari, modri, starejši, mlajši, gluhi, živi, bolni, mrtvi, nerazviti, neuvrščeni, moji; ustanove, dejavnosti, opravila: filozofska, pevska, frizerska, glasbena, srednja, osnovna, šolska, domača, ročna, leva, desna, Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 109 krepka, lovska, častna, javna, tajna, prvoaprilska, božična, partizanska, zelena, rdeča, trajna, vodna; namenskost prevozov, prostorov: potniški, tovorni, brzi, pospešeni, večerni, nočni, jutranji, delavski, šolski, centralna, operacijska, samopostrežna, podzemna; prehrano: belo, rdeče, črno, turška, laško, kranjska, mineralna, goveje, svinjsko, telečje, kilo rženega, mleto, faširano, točeno, odprto. Med novejšo leksiko, ki je v rabi zadnjih trideset let, pa prevladujejo obrazilne poenobesedenke in teh je največ za področja:22 tehnika: (naprave, deli naprav): antivirusnik ‘antivirusni program‘, dlančnik ‘dlančni računalnik‘, elanka/elanovka, mikrovalovka ‘mikrovalovna pečica‘, terenec ‘terensko vozilo‘; ceste: dolenjka ‘dolenjska avtocesta‘, dvopasovnica ‘dvopasovna cesta‘, regionalka ‘regionalna cesta‘; prehrana: dunajec ‘dunajski zrezek‘, pehtranka ‘pehtranova potica‘; oblačila: plisirka ‘plisirano krilo‘ (pog.), žametke ‘žametne hlače‘ (pog.); poklici: razvojnik ‘razvojni inženir, svetovalec‘, specialec ‘specialni policist, vojak‘, dopoldanec ‘dopoldanski uslužbenec‘; bolezni: bazedovka ‘bazedova bolezen‘, rdečke ‘rdeči izpuščaji‘; družbeni status, pripadnost določenemu gibanju: socialec ‘prejemnik socialne podpore‘, stigmatiziranec ‘stigmatiziran človek‘, totalitarec ‘totalitaren človek‘, režimec ‘režimski človek‘. V gradivu za novejše besedje najdemo tudi obrazilne poenobeseditve prostih besednih zvez. To so priložnostnice z neustaljeno/prosto besednozvezno ustreznico, sproti povzete neposredno iz govora in zato označujejo trenutno opazne lastnosti, ki so navadno tudi sicer bolj poudarjene: emocionalec ‘emocionalen človek‘, kampanjec ‘kampanjski učenec‘, marginalec ‘marginalen človek‘, pozitivec, pozitivka 22 Pojav poenobesedenja v novejši leksiki je podrobneje obravnavan v monografiji Š. Petric (2018: 41−46). 110 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) ‘pozitiven človek, ženska‘, zafrustriranec ‘zafrustriran človek‘, tudi japonec ‘japonski avto‘, korejec ‘korejski avto‘ ipd. 5 za sKleP Posamostaljenje lahko vzpostavi razmerje med slovnično kategorialnostjo, tj. med možno skladenjsko prerazvrstitvijo določenega poimenovanja, in med njegovo slovarsko vrednostjo, tj. pomenotvornimi zmožnostmi tega istega poimenovanja. Posamostaljenje v širšem smislu pa je tudi besedotvorni pojav, vendar priponskoobrazilno zamejen na nosilca lastnosti. Poimenovalni vidik z upoštevanjem besedilne in kontekstne rabe omogoča soobstoj tako posamostaljene kot neposamostaljene rabe, soobstoj tudi poenobesedene in nepoenobesedene rabe, znotraj poenobesedenega posamostaljenja pa širšepomensko ali bolj specializirano poimenovanje. Ta soodvisni odnos posamostaljenja z besedilom in njegovim kontekstom uvršča pojav posamostaljenja med vitalne načine ubeseditve in med opažene poimenovalne zmožnosti v posameznem jeziku. bibliografija Babić, Stjepan. 1988. Vrste riječi i preobrazba. Filologija 16: 25–33. Barić, Eugenija, Lončarić, Mijo, Malić, Dragica, Pavešić, Slavko, Peti, Mirko, Zečević, Vesna, Znika, Marija. 32003. Hrvatska gramatika. Zagreb: Školska knjiga. Crystal, David. 41997. A Dictionary of Linguistics and Phonetics. Oxford: Blackwell. Cvrček, Václav a kol. 2010. Mluvnice současné češtiny. Jak se píše a jak se mluví. Praha: Univerzita Karlova v Praze, Nakladatelství Karolinum. Daneš, František, Dokulil, Miloš, Kuchař, Jaroslav. 1967. Tvoření slov v češtině 2. Odvozování podstatných jmen. Praha: Nakladatelství ČAV. Dokulil, Miloš. 1962. Tvoření slov v češtině 1. Teorie odvozování slov. Praha. Dokulil, Miloš. 1986. Zpodstatňování jmen přídavných (substantivizace adjektiv). Mluvnice češtiny 1. Praha: Academia. 488–498. Fran: slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Na spletu: www.fran.si (10. 9. 2021). Gigafida 2.0: Korpus pisne standardne slovenščine. Na spletu: viri.cjvt.si/ gigafida (2. 9. 2021). Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 111 Jakopin, Franc. 1973. K vprašanju substantivizacije pridevniških besed v Slovanskih jezikih. Slavistična revija 21/2: 265–277. Mikolič Južnič, Tamara. 2017. Nominalizacija; korpusni pristop h konstrastivnim in prevodoslovnim vprašanjem. Zbirka prevodoslovje in uporabno jezikoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL. Николаев, А. Геннадий. 2012. Универбаты и субстантиваты в истории русского словообразования. Творба речи и њени ресурси у словенским jезицима: Зборник радова са четрнаесте међународне научне конференциjе Комисиjе за творбу речи при Међународном комитету слависта. Драгићевић Рајна (гл. ур.) Београд: Филолошки факултет. [Nikolaev, A. Gennadij. 2012. Univerbaty i substantivaty v istorii russkogo slovoobrazovanija. Tvorba reči i njeni resursi u slovenskim jezicima: Zbornik radova sa četrnaeste međunarodne naučne konferencije Komisije za tvorbu reči pri Međunarodnom komitetu slavista. Dragićević Rajna (gl. ur.) Beograd: Filološki fakultet.] Otašević, Đorđe. 1997. Univerbacija. Naš jezik. 32/1–2: 52–64. Petric, Špela. 2018. Slovenski večbesedni leksemi z vidika slovaropisja. Lingua Slovenica 12. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. DOI: 10.3986/9789610504207 ПиПер, Предраг, Клајн, Иван. 2013. Нормативна граматика српског језика. Нови Сад: Матица српска. [Piper, Predrag, Klajn, Ivan. 2013. Normativna gramatika srpskog jezika. Novi Sad: Matica srpska.] Петрухина, Елена. 2018. Семантические и стилистические свойства универбатов и субстантивов в русском языке. [Petruhina, Elena. 2018. Semantičeskie i stilističeskie svojstva univerbatov i substantivov v russkom jazyke.] Univerbacija/Univerbizacija u slavenskim jezicima. Zbornik radova Osamnaeste međunarodne naučne konferencije Komisije za tvorbu riječi Međunarodnog komiteta slavista. Amela Šehović, (ur.). Sarajevo: Slavistički komitet. Spears, A. Richard. 1991. NTC‘s Dictionary of Grammar Terminology. Lincolowood: National Textbook Company. Stramljič Breznik, Irena. 2018. Univerbizacija (poenobesedenje) v slovenskem besedotvornem sistemu. Slavistična revija 66/3: 369–382. Tafra, Branka. 2005. Od riječi do rječnika. Zagreb: Školska knjiga Toporišič, Jože. 1978. Imenska določnost v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija 26/3: 287−307. Toporišič, Jože. 42000. Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Toporišič, Jože. 2003. Oblikoslovne razprave. Linguistica et philologica 10. Ljubljana: Založba ZRC. 112 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) Toporišič, Jože. 2006. Besedjeslovne razprave. Linguistica et philologica 13. Ljubljana: Založba ZRC. Torkar, Silvo. 2008. Flektivna derivacija v slovenskih krajevnih imenih (Jezikovnozgodovinski vidik). Slavistična revija 56/57: 411–419. Васильева, В. Наталия, Виноградов, А. Виктор. 1995. Краткий словарь лингвистических терминов. Москва: Русский язык. [Vasil’eva, V. Natalija, Vinogradov, A. Viktor. 1995. Kratkij slovar’ lingvističeskih terminov. Moskva: Russkij jazyk.] Vidovič Muha, Ada. 2000, 22012. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada. 22011. Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Prispelo oktobra 2021, sprejeto decembra 2021. Received October 2021, accepted December 2021. zahvale Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. PovzeteK Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini: v razmerju do Konverzije in Poenobesedenja Posamostaljenje je primerjalno s popridevljenjem, poprislovljenjem in poglagoljenjem med najproduktivnejšimi in vseobsežnimi pojavi. Znano je stališče, da posamostaljenje kot obsežen in raznolik proces lahko zaobjame praktično vsako besedo. Pojav posamostaljenja zaobseže pridevnike, zaimke in števnike, prislove, glagole, npr. mladi, (pod) razno, centralna, jaz, oni, kateri, milijon, eden, (ljubo) doma, (boljši) jutri, (večni) zakaj, minus, (veliko dobrega) jesti, (preveč) videti ipd. Tu je obravnavano samo posamostaljenje pridevnikov, ki je v jezikih, ne samo v slovenščini, najobsežnejše. Posamostaljenje je prvenstveno slovnični proces, pomenotvorno vezan na nosilca lastnosti: s konverzijo omogoča nastanek novih pomensko osamosvojenih leksemov in s hkratnim poenobesedenjem aktualno rabljenih stalnih besednih zvez omogoča tudi soobstoj sinonimnih samostalniških Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 113 poenobesedenk, neobrazilnih, npr. sladkorna, obsojeni, rdeča, rdeči, ali obrazilnih, npr. črnjava, črnina, črno. Pri posamostaljenju pridevnikov iz motivirajoče stalne besedne zveze imamo dva možna načina vključevanja specifičnega pridevniškega določila v nanovo posamostaljeno poimenovanje: a) s skladenjskopomensko oz. slovnično premestitvijo pridevniškega določila v vlogo samostalniškega jedra (= konverzija) ali b) z obraziljenjem samostalniškega jedra na pridevniško podstavo (= poenobesedenje); eno je a) konverzno posamostaljenje s slovničnim prekategoriziranjem, drugo pa b) posamostaljenje z obraziljenjem. Konverzija se pojavlja največkrat sporadično in odvisno tudi od tega, v kolikšni meri se v določenem jeziku lahko leksikalizirajo posamezne oblike znotraj določene besedne vrste, npr. obtoženi, obsojeni, predpostavljeni/nadrejeni, slišeči, stara/stari, dnevna, osebna, bomba-ø ipd. S tem, ko posamostaljenje konverziji dodaja tudi možnosti obrazilnega poenobesedenja, vsaj posredno izpostavlja razmerje med dvema poimenovalnima postopkoma: pomenotvorje vs. besedotvorje. Znotraj posamostaljenja lahko v razmerju konverzija vs. poenobesedenje vs. izpeljava zatrdimo, da je rezultat konverzije oz. konvert bolj posplošeni nosilec lastnosti, npr. pravični, nasproti pravičniku, ki je priponskoobrazilna poenobesedenka, in pravičnežu ‘tisti, ki se zavzema za / ravna pravično‘, ki je izpeljava; podobno še brezposelni vs. brezposelnež, slepi vs. slepec, črni vs. črnec vs. črnuh. Če besedotvorni morfemi navadno vnašajo bolj specializirane pomene, tudi konotativne pomene, pa konverzija z leksikalizacijo lahko izgubi del motivirajočega pomena in gre v pomensko bolj razširjeno leksikalizacijo, npr. odgovorni, vpoklicani, socialna; zato vsaka konverzija ni oz. ne more biti že poenobesedenje v smislu enobesedne sopomenke. Znotraj posamostaljenja v širšem smislu imamo poleg osrednjih konverznih poenobesedenk še obrazilne poenobesedenke, ki nastanejo iz aktualno rabljenih stalnih besednih zvez z obraziljenjem njihovega samostalniškega jedra in se ob teh stalnih samostalniških zvezah vzporedno uporabljajo kot njihove sinonimne samostalniške poenobesedenke, npr. sušilnik, prenosnik, razvojnik, terenec, pri katerih se brez izgube sporočilnosti lahko obrazili široko- in hkrati splošnopomensko jedro besedne zveze. V konkretni ubesedeni situaciji se možnost posamostaljenja pridevnikov poveča s skladenjsko možnostjo izpusta jedrnega samostalnika in z uporabo določnega člena ta, ki se s kazalno vlogo približa pridevniškemu kazalnemu zaimku in uvaja najprej skladenjsko določnost, npr. ta star. Skladenjska določnost, ki je neke vrste določnostna aktualizacija v besedilu, v procesu posamostaljanja in z rabo preide v pomensko določnost, npr. stari; celotni potek je ta star → ta stari → stari, v pogovorni rabi je tudi sklop 114 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) tastari. Raba tudi dovolj jasno ločuje osamosvojena posamostaljenja od še nesamostojnih (zgolj besedilnih) posamostaljenj, pri katerih je besedilni izpust samostalniškega jedra še očiten, npr. zdravstvena (služba/izkaznica/ kartica/zavarovalnica/blagajna), interventna (služba/številka/vožnja/pot), požarna (služba/zaščita/straža), nasproti npr. množinskih tipa požarne, ki nedvoumno izražajo ‘požarne stopnice‘. Posamostaljenje je v razvojnem procesu sodobne slovenščine poseglo na vsa najbolj vitalna področja vsakdanjega življenja. V zadnjih tridesetih letih v rabi pred konverznimi poenobesedenkami tipa bolniška, mineralna prevladujejo obrazilne poenobesedenke kot mikrovalovka, totalka, regionalka ipd. V novejši leksiki je tudi precej poenobesedenk iz prostih besednih zvez, npr. pozitivec, marginalec, suhica. nominalization versus conversion and univerbation in slovene Compared to adjectivalization, adverbialization, and verbalization, nominalization must be considered among the most productive and ubiquitous phenomena. As is well known, nominalization is so widely spread, indiscriminate and multifarious that practically any word can be subjected to it. Thus, it is adjectives, pronouns and numerals, adverbs, verbs, etc. that can be nominalized; cf. mladi ‘youth’, (pod) razno ‘miscellaneous’, centralna ‘the central’, jaz ‘the I’, oni ‘that one’, kateri ‘which’, miljon ‘a million’, eden ‘one’, (ljubo) doma ‘home sweet home’, (boljši) jutri ‘a (better) tomorrow’, (večni) zakaj ‘the (eternal) why’, minus ‘the minus’, (veliko dobrega) jesti ‘eat (many good things’, (preveč) videti ‘see (too much)’. In this paper, attention is focussed on adjective nominalization – the type found most commonly not just in Slovene, but also in other languages. Nominalization is above all a grammatical process pertaining to the semantic role of the experiencer. Together with conversion it creates novel, semantically independent lexemes; with simultaneous univerbation of actively used phraseological strings it creates their either non-wordformational (sladkorna ‘diabetes’, obsojeni ‘accused man’, rdeča, rdeči ‘the reds’) or wordformational (črnjava, črnina, črno ‘the black, blackness’) single-word nominal equivalents. With adjective nominalization, there are two ways of including an adjectival specifier from a motivating phraseological string into a newly nominalized lexeme, namely a) syntactic-semantic (grammatical) transposition of the adjectival specifier to the nominal head role, i.e. conversion; and b) wordformational derivation of a nominal head from the adjectival base, i.e. univerbation. The former process is conversional nominalization based on grammatical recategorizing while the latter is a case of wordformational Andreja Žele, Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini 115 nominalization. The rate of conversion is often sporadic and also depends on language-specific lexicalization possibilities of paradigm members within parts of speech; cf. obtoženi ‘accused man’, obsojeni ‘convicted man’, predpostavljeni/nadrejeni ‘a superior’, slišeči ‘a hearing man’, stara/stari ‘old woman/man; dude’, dnevna ‘living room’, osebna ‘personal ID’, bomba-ø ‘bomb’, etc. Because nominalization adds the option of wordformational univerbation to ordinary conversion, it is reasonable to claim that it highlights the relation between two different designating procedures: meaning formation and word formation. Comparing conversion, univerbation and derivation in terms of nominalization, one can see that the result of a conversion is an experiencer of a more generalized property, as in pravični ‘righteous man’ VS pravičnik, a result of suffixational univerbation, VS pravičnež, ‘one who advocates righteousness’, which is a result of derivation. Similar differences can be observed in groups of words such as brezposelni VS brezposelnež ‘jobless man’, slepi VS slepec ‘blind man’, črni VS črnec VS črnuh ‘black man’. Whereas derivational morphemes typically add a narrower or connotational meaning to the base, conversion may result in partial loss of motivating meaning and lexicalization of a more general sense; cf. odgovorni ‘the man responsible’, vpoklicani ‘man drafted into the military’, socialna ‘welfare’. For this reason, it is not the case that each and every conversion is a case of univerbation, nor does it result in a single-word synonym. Alongside more central instances of univerbal conversions, cases of nominalization also include examples of affixational univerbation, which are created by deriving the nominal heads of actively used phraseological strings and are used alongside these strings as their nominal single-word equivalents: sušilnik ‘dryer’, prenosnik ‘laptop’, razvojnik ‘development team member’, terenec ‘all-terrain vehicle’. With these, both the wider and the general core meaning of the original string may be derived without losing any of the message. In actual acts of verbal communication, nominalization potential for adjectives increases if the nominal head an adjective was modifying is dropped and the definite article ta is added. Because of the latter’s demonstrative force akin to that of the adjectival demonstrative pronoun, the syntax of the nominalization becomes definite: ta star ‘old man, i.e. father’. As nominalization progresses and frequency of use increases, the definiteness of this syntax expands to semantics as well; cf. the arc of ta star → ta stari → stari ‘old folks; parents’ which is rendered into the compound tastari in non-standard use. There is also a well-established differentiation between dependent (discourse) nominalization, in which the nominal head is obviously ellipted, e.g. zdravstvena ‘health (office/identity card/insurance/ service)’, interventna ‘emergency (service/number/corridor)’ and požarna 116 Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14 (2022) ‘fire (escape/service/watch)’, and completely independent nominalizations such as the plural požarne where it is požarne stopnice ‘fire escape’ which is unambiguously designated. Following the developments in contemporary Slovene, nominalisation was integrated into every productive aspect of everyday life. In the previous thirty years, wordformational univerbation such as mikrovalovka ‘microwave’, totalka ‘car wreckage’, regionalka ‘trunk road’ has outperformed conversional univerbation such as bolniška ‘sick leave’, mineralna ‘mineral water’. Recent additions also include numerous examples of free combination univerbation such as pozitivec ‘a positive thinker’, marginalec ‘pariah’, suhica ‘gaunt woman’.