EMILIJAN CEVC »SOPOTNIŠKI REZBAR« IZ XV. STOLETJA V prvem letniku Loških razjrledov' sein omenil, da nam loško ozemlje ni ohranilo mnogo spomenikov naše srednjeveške plastike, čeprav je v Loki vsaj ob koncu 15. iii v začetku 16. stoletja podobarska obrt lepo cvetela, saj je prav v tem času eden najvažnejših kranjskih rezbarjev. Jakob iz Ijoke. izvrševal kiparska naročila ne samo za loške, ampak tudi za ljubljanske in celo za štajerske naročnike. Toda o tem mojstru bom pisal drugod, na tem mestu pa naj opomnim le na tri lesene gotske plastike, ki sicer po kvaliteti v našem gradivu ne prednjačijo, so pa v svoji stilni kompleksnosti izredno vabljive. Dve od teh — stoječi sv. Florijan in sedeča Marija z Detetom — izvirata iz cerkve sv. Florijana nad Sopotnico, tretja, ki predstavlja sv. Jurija v borbi z zmajem, pa iz cerkve na Gaberski gori nad Litijo.^ Kip z Gaberske gore je v tej vrsti najstarejši. Danes je shranjen v Narodni galeriji v Ljubljani (si. 1).^ Svetnik zabada (danes izgubljeno) sulico v žrelo velikega zmaja, na čigar hrbtu stoji, zinaj sam pa se mn krotoviči I>od nogami, otepa z debelimi, krampljastimi šapami okoli sebe ter nokvirja spodnji del svetnikove figure na eni strani z dolgim kačastim vratom, na drugi strani pa z zvrtinčenim repom; noge, vrat in rep mu sličijo rebrasti cevi. Svetnik stoji rahlo razkoračeno in nagnjen na svojo levo stran. Oblečen je v viteški oklep, kakršen je značilen za sredino in tretjo četrtino 15. stoletja.'' Prsni del mu je poživljen z rebri, ki se radialno stekajo proti pasu, nad pasom pa se oklep zalomljeno boči navzven: bočni del oklepa se razširja kot krilo ter je spodaj ločno izrezan (konjeniški oklep) in prav tako nabrazdan. Izpod vrhnjega oklepa sega svetniku malo nad kolena Se verižna srajca, ki se končuje spodaj nazobčano. Cez ramena si je ogrnil plašček, čigar »rokavi« se v lepih slapovih spuščajo na obeh straneh figure do srede goleni. Noge tiče v oklepnih golenicah, »železno« obuvalo pa se na moč šiljasto podaljšuje. Na kodrastih laseh ima svetnik turbanasto prevezo. Slogovni vtis. ki ga kip na prvi pogled vzbuja, nas spominja še popolnoma na značilnosti mehkega sloga prve tretjine 15. stoletja. Sopotniška kipa pa sta doživela posebno usodo. Iz Sopotnice sta priromala v Škof jo Loko, odtod v Ljubljano, kjer ista bila ukradena. Nekdanjemu Spomeniškemu uradu se je posrečilo zaslediti le ukradeni Marijin kip, za sv. Florijanom pa je izginila vsaka sled, tako da nam njegovo podobo lahko posreduje le fotografija, ki jo je prof. F. Štele posnel v Sopotnici še pred prvo sveto^mo vojno." Marijin kip je bil nato — s pridržkom sopotniške lastninske pravice — razstavljen v ljubljanskem Narodnem muzeju, pozneje deponiran v Narodni galeriji, pred kratkim pa ga je prevzel v varstvo Škofjeloški muzej. 127 SI. 1. Sv. Jurij z Gabrske gore nad Lilijo Kip sv. Florijana (si. 2) že na prvi pogled kaže, da je nedvomno delo iste roke kot sv. Jurij z Gaberske gore, le da razodeva njegova stilna obdelava nekoliko mlajši datum nastanka. Vite. ški oklep se mu v vsem .strinja z oklepom sv. Juija, le boke mu oklepa značilni »spuščeni« pas. Cez oklep je svetnik ogrnjen s plaščem, ki je pod vratom spet z rosetno sponko, nakar mu ohlapno valovi preko prsi in rok do lal, kjer se, kot je posebno lepo videti na svetiiikovi levi strani, zgiba v zavihane gube. Izpod oklepa sega spet verižna srajca, ki se pod brado končuje v značilen visok ovratnik. Podolgovati in bradati obraz obrobljajo polžasto nakodrani lasje, ki jih pokriva menda nekakšna bareta. V (odbiti) desnici je svetnik držal posodo, iz katere je izlival vodo, v predse dvignjeni levici pa je imel verjetno sulico ali prapor, danes pa je tudi ta roka od komolca dalje odloniljena. Tudi sicer je kip precej poškodovan: razen obeh rok mu manjka tudi večji del podstavka, na katerem svetnik stoji in prav po sredi glave mu poteka velika razpoka. Tretji je kip sedeče Marije z golim Detetom v naročju (si. 3). V desnici je Marija nekoč držala najbrž žezlo, z levico pa opira Dete ob boku. Suknja ji je visoko prepasana ter pada od pasu navzdol v navpičnih, cevastih gubah, ki se nato nabirajo v naročju. Potek teh gub se prelije v gube plašča, ki se spušča z Marijinih ramen do tal, kjer se v cikcaku zalamlja, pod naročjem pa se ureja spet v ostre, cevaste gube, ki vzbujajo izredno tog vtis. Na Marijini desni strani se vertikalni sistem gubanja vznemiri ter se kar nekako črevasto kopiči, v čemer sponiinja na gube plašča sv. Florijana na levi strani pri tleh. Pod vratom spenja Marijin plašč rosetna sponka, slična oni pri sv. Florijanu. Tudi pas ji poživlja vrsta roset. Debelušen obraz s poudarjeno bradico in z izbuljenimi očmi obkrožajo vzvalovaui kodri las, ki jih na pol pokriva na videz mehko, v resnici pa pločevinasto togo učinkujoči peplnm (oglavnica), ki pada Mariji na ramena, nekdanjo gotsko krono pa je zamenjala novejša baročna krona, ki je na naši reprodukciji še vidna, na originalu pa je odstranjena. Orjaško Dete, ki s starikavim obrazom sponiinja na obrazni tip sv. Jurija z Gaberske gore, je nekoč držalo v levici najbrž jabolko, desnico pa stiska v pest. Zadaj je kip izvotljen. Stilno so vse tri plastike izredno konservativno občutene. Posebno velja lo za sv. Jurija, ki s slapo\ntimi rokavi korenini še popolnoma v tradiciji 5-mehkega sloga« prve polovice 15. stoletja, tako da bi ga brez primerjalnega gradiva — in če bi ne poznali sopotniških kipov — resnično lahko uvrstili še v drugo četrtino 15. stoletja, n. pr. v trideseta leta. V resnici pa gre za 128 mlajši izdelek, le da se je njegov rezbar naslonil na neko starejšo predlogo. Na ta način se naš kip izredno poučno vključuje v manieristično skupino tako imenovane »temne dober, to je stilnega razdobja, ki traja nekako od leta 1450 do 1470 ter ne kaže nobenih slogovno naprednih prizadevanj. — Nekoliko bolj »moderen« je kip sv. Florijana. ki v gubanju plašča kaže že lahne zarodke »baročne smeri., ki v srednjeevropski plastiki po letu 1430 začenja močno preglašati — prim. posebno plastike avstrijskega kiparja Jakoba Kaschauerja! — ter naznanja že tisti bogati razcvet slikovitih oblikovnih elementov, ki po letu 1470 popolnoma prevladajo. \ skupini naših kipov pa odloča ostra, manieristična poteza, lo nam kaže posebno Marijin kip, ki zadobiva kar tektonski značaj, tako da se mi zdi, kakor bi se kipar, ki je na eni strani ikonografsko tudi pri tem kipu še posnemal vzore prve ])olovice stoletja, zatekal sicer že v ^»baročno« reševanje plastične površine, obenem pa se ni mogel oblikovno sprostiti, tako da zdaj ni tektoniziral zadnjih sledov »mehkega sloga«, ampak že impulze naprednejšega »baročnega « stilnega izraza. Pri vseh ireh kipih, prav posebno pa še ob Marijinem, nas njihova čokatost naravnost začudi, saj duši sleherni lirični prizvok, tako da bi lahko govorili kar o rustifikaciji stilne govorice, ki od kipa do kipa vedno bolj narašča Naš kipar — imenujmo ga »Sopotniški rezbar« — ni bil prvorazreden mojster. Bil je obrtnik, ki ni mogel polnovredno premagati zakonov lesene delavniške klade ter se mu forme niso mog^le preliti v muzikalni, za gotiko tako značilni izraz. Seveda pa pri tem ni odločala samo njegova tehnična in oblikovna zmogljivost, ampak tudi delavniški krog, v katerem se je izšolal in v katerem je dozorel. Ne samo oblikovni, ampak tudi ikonografski elementi nam kažejo, kje se je naš kipar utegnil šolati. Kip sv. Jurija je namreč po kompoziciji zelo podoben kipu istega svetnika v St. Georgenu v Schnandersn na Južnem Tirolskem, le da zadnjemu manjkajo slapoviti rokavi,' kar priča jnorda o njegovem nekoliko mlajšem nastanku. Vsekakor pa smemo domnevati vsaj i o. da se obe plastiki naslanjata na neke skupne vzore iz prve četrtine 15. stoletja, katerih korenine utegnejo segati prav na vzhodni rob alpskega sveta, tja proti Štajerskemu. O tem nas še bolj prepriča kip sv. Florijana, ki se mi skoraj zdi kot skrajno pokroetena ponovitev kipov sv. vitezov, ki so nastali v krogu Hansa iz Judenburga na Štajerskem, Koroškem in Tirolskem.' Omenjeni kip iz Schnandersa spada v brixenški umetnostni krog. Še bolj zgovoren je Marijin kip. kajti tudi temu lahko najdemo stilne si. 2. Sv. rionjan iz Sopomiie 129 sorodnike v plastikah brixenške šole tretje četrtine 15. stoletja, na primer v kipu sv. Barbare iz St. Georgena v .Schnandersti' ali v Marijinem kipu iz znamenja v .Schrambachu.' Posebno zajemljivo je primerjati gubanje plašča na prsih, rosetno sponko, kodranje las pa tudi Marijino oglavnico in gube na suknji. Masivna kubičnost sopotniške Marije je značilna prav za tirolsko brixenško plastiko, ki pozna tudi herkulsko oblikovano Dete v Marijinem naročju, kakršno smo srečali na sopotniškem kipu. J. Garber* ugotavlja, da so za brixenško poznogotsko plastiko značilni polni, meščanski obrazi, prav tako pa je zanjo značilno tudi shematizirano gubanje, ki se porazdeljuje po oblačilu v določenih pravilnih, cevastih sistemih, obenem pa brixenška šola rada prekriva z navzdol visečo draperijo tudi podstavke kipov. Ena/ko poudarja C. Th. MiiUer pri brixenški skupini p r a r njen »kladasti « značaj ter govori zato kar o »kubističnem slogu«. Gre torej za tisti umetnostni krog, iz katerega je izšel kot najmarkantnejša osebnost mojster, ki smo ga doslej enačili z imenom slikarja Jakoba Sunterja, novejše raziskovanje pa je dokazalo, da se je ta osrednji brixenški umetnik tretje četrtine 15. stoletja imenoval Leonhard iz Brixena in da se je ukvarjal tako s slikarstvom kot s kiparstvom. Vse kaže, da se je ob svojih zgodnejših delih zgledoval tudi ob češki umetnosti zgodnjega 15. stoletja, relief Marijine smrti v innsbruškem Ferdinandeumu pa dokazuje, da mu tudi vzori mojstra Sigismundovega oltarja iz Pustertala niso bili tuji. S tem pa se nam odpira že most proti tradicijam Hansa iz Judenburga, čigar prav daljni odmev lahko zaslutimo tudi na naših plastikah sv. Jurija in sv. Florijna.'" Kaj zgovorna bi bila, na primer, primerjava sopotniške Marije z Leonhajdovo plastično skupino Marijinega kronanja iz Velturnsa (Brixen, Diec. muzej)'' ali s kipom Kristusa iz Sabena.'^ Tako se nam plastike »Sopotniškega rezbarja« razkrivajo kot odvod od centralne tirolske kiparske šole pred nastopom Michaela Pacherja. Toda kljub temu imajo naši kipi nek poseben značaj, ki končno ni niti tirolski niti severnjaški, ampak severnoitalski, furlanski. Povedali smo že, da so se gube v Sopotnici, posebno na Marijinem kipu, spremenile kar v nekake paličaste, ali bolje cevaste motive, ki se ostro zalam- Ijajo ter zato izgubljajo realno prepričljivost. Ni težko spoznati, da so to sicer »brixenške« gube, ki pa so otrdele ter se po robovih tako zaastrilc, da nas skoraj oči zabole OJD njih. Dinamična napetost, ki utriplje v bri.teuških plastikah, se je tu umaknila rustikalni grafičnosti, ki ji je glavni namen le dekorativna poživitev plastične SI. 3. Marija 7 Detetom iz Sopotnico površine. Od tu naprej ni bil več uio- 130 žen plo