O gluhcu kilavih koščic
Jani Virk: Smeh za leseno pregrado Beletrina, Ljubljana 2000
Avtorji  in  knjige
izvzamemo obvezno virkovsko obsedenost s poltenimi prizori in golimi ženskimi telesi - manj nadaljevanje njegovih literarnih stalnic: pohotnih zapitih moških in prešuštniške spolnosti brez ljubezni v moralno skvar-jenem svetu videza in prevar. Vzorci izrojenih odnosov med moškimi in ženskami se bolj ali manj variirano ponavljajo v njegovih zgodnjih proznih zapisih: v romanu Rahela (1989), zbirki novel Vrata (1991) in Moški nad prepadom (1994) in potem v romanih 1895, potres (1995) inZadnji Sergijevi skušnjavi (1996).
V Smehu za leseno pregrado Virk prvič načne zgodbo otroštva in s kronološko, mestoma dnevniško natančnostjo biografsko popiše sedemletno obdobje odraščanja v povojni Ljubljani, ki s prvoosebnim pripovedovalcem (pri Vir-ku smo ga vajeni že iz Rahele, Vrat in Pogleda na Tycho Brahe) izzveni kot kvaziavtobiografska pripoved (bolj grenkih kot sladkih) spominov.
Napol gluhi in zato za mnoge preprosto bebavi Pavelček se v zmagoslavnem maju 45 rodi materi, ki umre na porodu, in očetu partizanu, ki je -ker iz vojske uide na tvegani porod svoje ljube - ožigosan kot dezerter in se v žalosti izgubi v svet. Bolehno dete odrašča pri nergavem, vase zaprtem dedu čevljarju in skrivnem rez-ljalcu lesenih Kristusov in pri otopeli, med žimnice in nemške romane potun-kani, sicer pa čisto dobrohotni babici.
Ljubljana v petdesetih letih uokvir-ja življenje sveže cvetočega jugoslovanskega socializma, ideologije bratstva in enotnosti, pionirskih čepic in vse-prisotne Titove podobe. Da je Virk izvrsten poznavalec (predvsem domače)
Sodobnost 2001 I 354
Gluhec kilavih koščic je slaboslišni suhec Pavel, na začetku pripovedi -leta 1951 - šestleten pobec, na koncu, čez sedem let, pa napol odrasli skoraj štirinajstletni pubertetnik. Vmes se zgodi roman, že deseta Virkova buk-vica. Ampak drugačna, in to opazno. Virk ni avtor, ki bi ga lahko stlačili v predvidene koordinate, ah vsaj ne povsem; vedno pušča dovolj prostora, da preseneti z novim. V Smehu za leseno pregrado morda še nekoliko bolj. Čeprav so tudi njegovi prejšnji romani in novele zgodbe zase, jih povezujejo prepoznavno podobni tipi oseb in zapletov na različnih ozadjih prostora in časa, Smeh za leseno pregrado pa štrli ven, bolj očitno izstopa in je - če
Avtorji  in knjige
zgodovine, smo se lahko prepričali že v Potresu, in tudi v Smehu je zeitgeist mojstrsko priklican, morda še bolj kot v za dobrih sto let v preteklost pomaknjenem letu 1895, ki se vseeno zdi predaleč in ne more zares zabrisati kontrasta med sodobnimi virkov-skimi junaki (Lapajne) in davno minulim obdobjem. Tokrat se pisec približa lastni predzgodovini in našemu skupnemu vedenju. Ob vseskoznem tkanju historične kulise zgodbo sveži s pogosto zabavnimi faktografskimi drobci - socrealističnimi parolami, časopisnimi naslovi (Kulturna skupščina JLA za vas pripravlja dramsko eno-dejanko o bitki na Sutjeski), športnimi izidi (Jože Šlibar v Obersdorfu poleti 141 metrov) in dogodki kar tako (vzlet ruske psičke Cernuške v vesolje).
Skozi rešeto orientacijskih družbenopolitičnih koordinat, ki iz vloge okvira prehajajo v medvrstično kritiko, Virk bolj ali manj prikrito karikira čas tovarišev in tovarišic in "klanja ilegalno rejenih prašičev", njegovo pa-rodizirano skoraj-norčevanje iz režimske uniformiranosti in čaščenja Tita pa doseže vrh z zgroteskirano (mučiteljico Maro. Soroden kritični podton se odbleskuje tudi v Zadnji SergijeVi skušnjavi, kije nekakšna (v marsičem prepoznavna) preslikava slovenskega novinarskega zakulisja in strankarske scene zgodnjih devetdesetih let.
Pavel je v času največje jugobratske ljubezni vzgajan drugače - s skoraj-samo-nemško govorečo babico Katarino, ki prihaja iz avstro-ogrske družine oficirja Rowenskega (priimek Ro-wenski je Virku očitno nadvse ljub -tako se pišejo tudi Rudi iz novele Na
hribu, osrednji \\kPomladne odštevan-ke in Jošt iz Zadnje Sergijeve skušnjave), in dezerterskim očetom je ožigosan kot nemčur, cerkvena miš in antipionir. Pri tem je zanimivo, da latentno političnonazorsko nestrinja-nje, t. i. "drugo stran", prepoznamo tudi v Sergiju Tramarju iz prej omenjenega romana, vendar je Pavlov položaj neprimerljivo manj angažiran, njegova vernost je celo bolj kot kar koli drugega nekakšna privzgojena danost, diskretna pasivna drugačnost, in celo njegov javno domobranski stric Anton ne izreka svojega mnenja.
Malega vernega Pavla tako v sko-jevskem, "za domovino s Titom naprej" nabitem ozračju ustrahujoče nadzorujejo vsepovsodni božji pogledi, za nameček pa ga kot big brother orwel-lovsko preganjajo še zalezujoče oči Titovih portretov. Sploh se zdi, da se fantič ves čas trese v bojazni in krivdi pred vsakršno avtoriteto. "Nad mano je bilo oko, ki je vse videlo in mi je to prepovedovalo, čutil sem vseprisot-nost prepovedi in tuhtal, kako bi se ji lahko izognil..." (Str. 57.)
V šoli se nad vnukom nemško-po-grkujoče babice izživlja sadistična, vojno travmirana učiteljica, ki ji kot vneti partijki ne zmanjka surovih (predvsem govejih) prispodob - zmerjavk za "idiota", ki verjame v Boga še med samim prekinjanjem diplomatskih stikov z Vatikanom.
Dedek in babica postajata vse bolj samo še kos pohištva male sobe in v samoti se Pavel oprime olivertwistov-skega postopača Leona, se napol posvoji v njegovo razpuščeno družino in srečen prijateljuje, vse do zares žalostnega, skoraj čopovskega konca, ko
Sodobnost 2001 I 355
Avtorji  in knjige
Leon utone v Savi. Potem zaporedoma umreta oba stara starša, Pavla pošljejo k sorodnikom v Novo mesto, in tam pri stricu in sestričnah v skrivni sobici za leseno pregrado preživi veselo poletje 58. Sosedske tekstilne delavke burijo njegove pubertetniške fan-tazme, potem pa ga pošljejo na zdravljenje v ljubljansko gluhonemnico, kjer v morbidni vojaški disciplini užaloščen in prizadet trmasto vztraja v lažni bebavosti. Čez čas ga radostno pohopsa in posvoji samotna teta Amalija brez otrok in ga navdušeno pita predvsem s po-hanimi piškami. Tu se zaključi Pavlovo neuspešno iskanje pravega doma in starševske družine; pri jadrankrtovski starosti 13 in tri četrt želi odrasel na svoje in v izteku romana pobegne v svet. Tako se vsaj zdi.
Vse skupaj se godi predvsem na ljubljanskih, čisto malo pa tudi novomeških ulicah, vseskozi pa v izrazitem in izključno mestnem okolju, kar sploh velja za večino Virkovih proznih del; njegovi junaki se potikajo po Dunaju {Ljubezen na Dunaju), Moskvi (Zapiski iz podzemlja), K0benhavnu (Pogled na Tycho Brahe), Barceloni (Pomladna odštevanka) in še kje.
Virk malemu Pavlu seveda zeroti-zira misli že na samem začetku, ko si šestleten s sosedo Lizo obredno zamenjavata nogavice ter z njimi vonj in toploto svojih teles. Rajcljive fantazije se stopnjujejo s filmsko rusko princeso Vasilico in zakipijo v sanjarije z Leonovo "po službeni dolžnosti" razuzdano sestro Vando, v Novem mestu preidejo v pohotno zalezovanje tekstilnih delavk, naskrivajnim voaverskim oprezanjem za Amahjinimi služabnicami in na koncu obtičijo na Mileni, ki
je tudi ena od Pavlovih soubežnic v samostojno odraslo prostost. Obsedenost z ženskami je popolna in vseskoz-na, zamenjujejo se samo imena imet-nic oblinastih mesenih užitkov.
Roman ob Pavlu naseljuje še cel kup bolj ali manj čudaških figur (spro-stituirana Vanda, gluhonema deklica Bruna, vzgojiteljica Mara, stricAnton, Zdravko in Amalija), ki vsaka zase učinkovito popači samotni svet njegovega odraščanja. Kot ponavadi Virk tudi tu ne ustvari ločljivo dobrih in slabih likov; gluhec Pavel nikakor ni vsemvšečen in v bralcu ne vzbudi kli-šejskega usmiljenja, kvečjemu občasno naklonjenost.
Zabavno je, da Pavel (morda tudi zato, ker slabo sliši) izrazito občuti duh ljudi in prostorov. Tako se bralci skupaj z njim prešnjofamo skozi njegove številne domove in izvohamo razpoloženja. "Stric je vedno dišal po ceneni brivski vodici in vojaškem golažu." (Str. 116.) Ali pa: "Pod prevladujočim vonjem tobaka, odišavljene ženske kože in svežega kruha se je skrivalo še na desetine pritajenih vonjav, ki so začele prodirati vame." (Str. 58.)
Ob tem dejanskem živi Pavel še neki samosvoj notranji svet in morda lesena pregrada simbolizira prestop v njegove sanjavosti, njegove premisleke o smrti, njegova monologizira-nja z Bogom, ki jih s prihajajočo pu-bertetnostjo vse bolj izrinjajo perver-zije o ženskih hlebčkih, gričkih in drugih vzpetinah. Posebno mesto v Pavlovih intimnih refleksijah imajo njegove večne bojazni in preganjavice, podkrepljene z občutkom neizmuzlji-ve izpostavljenosti božjim očem. Zlasti ga plaši in straši "prekleto" 13. leto in
Sodobnost 2001 I 356
Avtorji  in  knjige
komaj čaka na odrešilni štirinajsti rojstni dan. "O Pavel, nekega jutra se boš zbudil in se ne boš več prepoznal, to bo tista tvoja trinajstletna smrt." (Str. 143.)
Se pogosteje so njegovi samogovori samouničujoči, obtožujoči in posmehljivi: "Slabo slabo, Pavel, zelo neumno od tebe, kar si storil, imajo že prav tisti, ki pravijo, da iz tebe ne bo nikoli nič, ampak prav čisto nič ...," (str. 111) s čimer se še krepi občutek manjvrednosti in bralca naravnost prepričuje o lastni gnilosti. Le redko je Pavel s seboj prijazen in takrat si spodbudno prigovarja, se tolaži, ljubkuje: "Pavel-ček bo golman, s prsti na rokah in nogah bo odbijal žoge; na desetine, na tisoče žog bo prestregel in odbil [...] vsi ga bodo hodili gledat in mu ploskat." (Str. 65.)
Smeh za leseno pregrado je predvsem ženski smeh, žgečkljivo hihita-nje tekstilnih delavk in s tem za Pavla spet predvsem simbol hrepenenja; še ena od mnogih podob sle in hotenja, ki jih razbiramo na dečkovi poti od enega do drugega, a nikoli pravega doma. Na daleč spominja na osvajača iz Skvoreckvjeve Prima sezone, le da sicer mlajši Pavel (mimogrede - izb^r imena je izvrsten) ne prileze niti do nedolžnih prvih zmenkov, kaj šele do pravih ljubezenskih poskusov.
V nasprotju s izpolnjenim hrepenenjem v podobi Marie de Majo (1895, potres) ali Rahele je Pavlova neoprijemljiva, izmuzljiva predstava o ženski in materinski ljubezni.
Tako kot se ponuja primerjava Rahele s (sicer mnogo slabšim) romanom Klara Mira Gavrana, lahko Pavlovo zgodbo na videz hitro povežemo tudi
z njegovim pred kratkim prevedenim Pozabljenim sinom, a vzporejanje ne vzdrži, saj naracija v Smehu za leseno pregrado ni zares otroška - niti formalno, niti vsebinsko. Pavla otroka morda še najbolj začutimo v njegovem čudečem opazovanju in pogosto napačnem ali preveč dobesednem razumevanju, ki ga nihče ne razjasni oziroma korigira, ker sogovornikov preprosto nima, ali pa so takšni, da tega ne znajo, ne zmorejo, nočejo. Fanti-čevo samorazlaganje dogodkov je zato mestoma fatalistično, kot pravična kazen za njegovo vsesplošno kilavost in grešnost.
Preprostost in otroškost ostaja v motivih, v Pavlovih samoigrarijah, ki odgovarjajo na neodgovorljiva vprašanja - "ali Bog zares obstaja, če je od te stopnice do veže število korakov parno, potem obstaja ..." - (tako se igra tudi lik iz novele Pod vodo), in predvsem v njegovih mislih in strahovih, ki, okrepljeni z nevidno grožnjo, preraščajo v občutke krivde in slabe vesti. A zaradi vsega tega branje ni lahkotno ali celo lahkotnejše; čeprav se še vedno bere hitro in tekoče, je v primerjavi s piščevo zgodnejšo prozo mnogo manj dialoško, leksično zahtevnejše in nikakor ne "instant" čtivo.
S pretanjenimi stilizmi in ustvarjanjem razpoloženj je Smeh za leseno pregrado slogovno blizu kvečjemu nekaterim novelam Virkove zdaj predzadnje knjige, Pogled na Tycho Brahe, in sicer Zapiskom iz podzemlja in naslovni zgodbi, kjer besede prav tako izstopajo in dogodkovnost tone za refleksijami.
Morda je še prezgodaj, a vendarle se zdi, da se v proznem opusu Janija Virka zarisuje ločnica med Smehom
Sodobnost 2001 I 357
za leseno pregrado z omenjenima prvima dvema novelama najnovejše zbirke kratkih zgodb in ostalo prozo na drugi strani, ki se bolj ali manj vsa plete okoli Virkovih motivnih konstant: predvsem skoraj-odpor-vzbuja-jočih moških (pogosto novinarjih) in večinoma ne-prav-srečnih razmerij z ženskami, pri čemer je Virkovo zdajšnje pisanje nedvomno mnogo bolj prepričljivo, samosvoje in kot zahtevnejše kompleksno besedilo ponudi več.
Pomembna drugačnost v Smehu za leseno pregrado v primerjavi z Vir-kovimi prejšnjimi proznimi deli zadeva stil, ki zrelejši in bogatejši tu mnogo bolj navduši. Vzporejano z me-lodramatskimi, mestoma celo trivia-liziranimi zgodbami v jedrnatem in pustem asketskem slogu, je pisanje tu razrahljano, omiljeno, subtilnejše. S skrbno izb(i)ranimi besedami tekst ovije z nekakšno poetično kopreno, ki ga skrha, prediha, oplemeniti in raz-mehča. Tako učinkujejo predvsem prislovi (gmotasto, cmokasto, vijakasto, pohuljeno) in pridevniki (gravžljiv, zdrizast, pokljajoč, ostržkast), pa tudi nekatere glagolske in samostalniške besede (trkljanje in odkotrljati, prasket-ljati, zapokljati), še bolj pa prefinjeno zvozlane, mestoma celo onomatopoet-sko zveneče besedne zveze in primerjave: prhneče razpoke, migotavo vrvenje, gomazeče grgranje, ostružek glasu, pesknat priokus.
Te opazno manj običajne, redkeje slišane in drugače zveneče besedne domislice, ki se zgostijo predvsem v drugi tretjini romana, se mestoma spetljajo v cele večvrstične stavke, ki se močno oddaljijo od kratkih odsekanih iz Virkovih prvih del.
Sodobnost 2001 I 358
Ana Vogrinčič je leta 2000 diplomirala iz primerjalne književnosti (Filozofska fakulteta) in novinarstva (Fakulteta za družbene vede), zdaj pa študira na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH) v Ljubljani, smer medijski študiji. Redno sodeluje z raziskovalnim Inštitutom za civilizacijo in kulturo (ICK). Študira, raziskuje, piše. Literarne kritike in članke objavlja v revijah Sodobnost in Literatura.
Branje vizualno svežijo z znakcem za in (&) povezani besedni pari, ki so posuti po straneh (od 37. dalje!) in kot da označujejo oziroma krepijo idejo hkratnosti in (včasih tudi protislovno) kombiniranost pomenov: "sem se hlačasto zagnal&opotekel" (str. 40); "željno&pritajeno čakal" (str. 41); "pri-kimal&odkimal" (str. 47).
Del teksta Virk postavi v kurzivo in tako (ponovno tudi formalno) od-dvoji tiste odstavke, ki največkrat v zbarokiziranem stilu pretiravanja in z igrivimi nadrealističnimi preigrava-nji povzemajo ali parafrazirajo izjave oziroma direktne nagovore drugih.
Avtorji  in  knjige
Avtorji  in  knjige
Posebej pogosto so tako podajana eks-klamacijska rjovenja učiteljice Mare - "Uničiti, potolči, iztrebiti gadjo zalego propadlega semena, provokatorsko gobezdalo skruniteljskega mrčesa, izkoreninjeno uš šepave ničevosti" (str. 67) - in večne Pavlove izmišljije: "neustrašni morilec volkov Pavelček, divji vitez, ki z mečem razseka palico šice Mare in zapleše kazačok po pionirskih čepicah ..." (Str. 61.)
Kljub vsem - predvsem stilnim -kvalitetam romana in uspelem priča-ranju atmosfere časoprostorja pa Pavlova pripoved izzveni medlo, mestoma skoraj dolgočasno. Na račun umika zgodbe za zaveso refleksij in umetelnih besedovanj pomembnejše dogodke, ki bi lahko funkcionirali kot učinkovit, celo dramatičen zaplet, zakrijejo male pozornosti - te prispevajo predvsem k ustvarjanju razpoloženja,
a obenem razrahljajo napetost, t. i. bralni suspenz, zato zgodba bralca ne "drži" in pravzaprav nikoli zares ne zagrabi. Brez posebnega vznemirjenja se tako pomikamo skozi reciklažo re-dundantnih Pavlovih premlevanj, ves čas se ponavljajo njegova erotična blodenja in mučna razglabljanja o Bogu in smrti. Razen selitev in Leona se mu nič zares ne zgodi, skoraj vse se začne in konča v njegovih mislih, za katere pa niti ni povsem jasno, od kod jih jemlje in na kakšni osnovi tako silno globokoumi. Slabotna nara-tivnost je s tem daleč od dogajalne zgoščenosti Rahele, Potresa in Zadnje Sergijeve skušnjave, nedvomno pa je Smeh za leseno pregrado (ne samo za deseto knjigo) hvalevredno izvirno delo, če ne celo Virkovo najboljše doslej.
Ana Vogrinčič