Boris Čerin Levy

VESOLJE SE NAM

RAZKRIVA

(Oni prihajajo)

ZF TRILOGIJA

ZF_SF Knjiga I

PRIKAZI SO NAZNANILI

SRDIT SPOPAD

ZF_SF Knjiga II

UKAZ POVELJSTVA:

NAJDITE

IZGINULE ESKADRE

ZF_SF Knjiga II

Prišli so pome

SPOPADA ČUTINOV Z

OSTRINI SEM SE UDELEŽIL





Boris Čerin Levy

VESOLJE SE NAM

RAZKRIVA

(Oni prihajajo)

ZF TRILOGIJA

ZF_SF Knjiga I

PRIKAZI SO NAZNANILI

SRDIT SPOPAD

ZF_SF Knjiga II

UKAZ POVELJSTVA:

NAJDITE

IZGINULE ESKADRE

ZF_SF Knjiga II

Prišli so pome

SPOPADA ČUTINOV Z

OSTRINI SEM SE UDELEŽIL

Boris Čerin Levy

VESOLJE SE NAM RAZKRIVA

(Oni prihajajo)

ZF TRILOGIJA

V 1. knjigi z naslovom:

PRIKAZI SO NAZNANILI

SRDIT SPOPAD

je prisotno srečanje z vesoljci, oboroženi spopad z

njimi, v času hladne vojne, z nevarnostjo jedrskih

spopadov velesil, ZDA in SZ, v sedemdesetih letih

prejšnjega stoletja.

V 2.knjigi z naslovom:

Ukaz poveljstva: NAJDITE IZGINULE ESKADRE

1.del: PREKLETSTVO DVOGLAVEGA KLOVNA

je obravnavano spreminjanje značajev ob uvajanju

novih tehnologij. Prišlo je do hudih spopadov. Vse se

dogaja v bolj oddaljeni prihodnosti.

[PDF]Ukaz poveljstva - dLib

http://www.quark-magazine.com/library/

V 3. knjigi z naslovom:

PRIŠLI SO POME

je dan vpogled v naše povezave s civilizacijami, ki so v

hudih medsebojnih sporih in pri tem usodno povezane

z Zemljani. Vse tja do možnega posmrtnega življenja

Zemljanov sega njihovo delovanje.

URN:NBN:SI:DOC-E8C6WPNB

http://www.quark-magazine.com/library/

Vsa dela so dostopna na internetu pod navedenimi

naslovi ali pod imenom avtorja:

Boris Čerin Levy

O TRILOGIJI

VESOLJE SE NAM RAZKRIVA, da, dovolj veliko

in skrivnostno je, da nas vedno znova preseneča.

Veliko vsebin je v njem, veliko dogajanj. Tudi

Boris Čerin Levy, avtor 3 knjig, ki razkrivajo

skrivnosti vesolja, je spoznal dih jemajoče svetove,

presenetljive v vseh svojih oblikah, s katerimi smo

zelo hitro v navezi. Seveda, za to gre V NAVEZI,

torej, v kakšni navezi? Odgovor je lahko preprost,

v močni, v precej močnejši navezi, kot si želimo.

V tako močni navezi, da se ne moremo izogniti

spopadom, ne moremo mimo udeležbe v velikih

bitkah. Mi smo del vesolja, mi smo del zelo živega

vesolja, ki je polno dogajanj, vseh vrst dogajanj.

Tudi tistih, zelo nevarnih za Zemljane, takih, kot

so opisani v 3 knjigah trilogije VESOLJE SE NAM

RAZKRIVA.

Čas naših srečanj sega vse od časa hladne vojne

v 70-letih, v 1. knjigi, preko dogajanj v več stoletij

oddaljeni prihodnosti, v 2. knjigi, pa nazaj, do

sedanjega časa, ko se srečujemo s tehnološko

daleč naprednejšimi civilizacijami, v 3. knjigi. Še

najmočnejša razlika med posameznimi knjigami se

kaže v različnih okoljih, v katerih potekajo spopadi,

bitke med vesoljci s prisotnostjo Zemljanov in tudi

ločeni boji Zemljanov z njimi. Skupno dogajanjem v

vseh knjigah pa je to, da se, ne glede na različnost

časa in prostora, v posameznih knjigah Zemljani

nikoli nismo mogli izogniti ne udeležbi v medsebojnih

vojnah vesoljcev ne neposrednemu boju z njimi.

Toda ne glede na vse bitke, smo Zemljani med

vesoljci vedno dobili tudi zelo pomembne prijatelje,

pomembne in močne zaveznike, kar je lepo opisano

zlasti v 2. in 3. knjigi.

V 1. knjigi z naslovom:

PRIKAZI SO NAZNANILI

SRDIT SPOPAD

Kaj nam razkriva srečanje z vesoljci v prvi knjigi?

Bolj na trdo je šlo. Marsikaj bi lahko bilo brez žrtev,

pa ni bilo tako. Prisotni so cilji, ki jih želimo doseči

in tudi znanje za doseganje svojih ciljev imamo,

praviloma bolj delno zanje skupaj z omejenimi

možnostmi, ki so nam na voljo.

Odločanje poteka na osnovi zaupanja, oziroma še

pogosteje na osnovi nezaupanja. V knjigi PRIKAZI

SO NAZNANILI SRDIT SPOPAD je nezaupanje

osnova vsega. Vsak se raje zanaša na svojo moč,

na svojo premoč kot na dogovor, ki bi lahko prihranil

veliko življenj in bi lahko prihranil veliko gorja.

V 70-tih letih prejšnjega stoletja, v času hladne

vojne s stalno pretnjo jedrskih spopadov med

velesilama, so to izkoristili tudi vesoljci. Še sami

so se odločili za reševanje svojih težav z uporabo

sile, za uporabo robotov, za sprožanje lokalnih bitk

z grožnjo jedrske vojne, navržene z intrigami med

velesilama ZDA in tedanjo SZ v 1970-tih letih. Toda

tudi njim ni šlo vse po načrtih. Sledili so spopadi,

bitke na vseh ravneh, Zemljani so se borili srčno,

hrabro. Tudi dosegli so veliko. Toda spoznati so

morali kruto resnico, da ni enako, če se nekdo bori

s srcem, nasprotna stran pa s hladno preračunljivo

logiko, brez čustev in brez zadržkov. Nevarna je

hladna logika. Premetenost je v njej. Posameznika

spremeni v svoje orodje, še preden se ta tega zave,

tako da v svojem boju deluje v korist nasprotne

sile, namesto da bi jo uničeval in da se tega sploh

ne zaveda vse do konca. Hudo je bilo spoznanje

srčnih Zemljanov, da je njihov boj nasprotna stran

izkoristila za svoje namene, da ga je preusmerila

v doseganje svojih ciljev, da so bili Zemljani v

svojem boju dejansko samo orodje za doseganje

njihovih ciljev. Grobo in okrutno manipuliranje s

posameznikom s strani močnejših je prisotno.

Ponos Zemljanov sloni na njihovi srčni borbi, na

njihovi naravi, ki kljub vsem izgubam ostaja

neuklonljiva. Cena je bila pa huda.

V 2. knjigi z naslovom:

UKAZ POVELJSTVA:

NAJDITE IZGINULE ESKADRE

(Prekletstvo dvoglavega klovna)

Nove tehnologije odpirajo nove možnosti in nič se

ne ve, komu vse so na voljo, ker je iznajdljivost

dana tako razumnemu početju kot zlonamernemu,

ali bolje povedano, zlobi, tudi za razvoj zla se

hitro odpirajo možnosti. Nihče ni varen pred zlom.

Tudi napredna civilizacija Časovnikov je doživela

presenečenje. Njihovi posamezniki so se začeli zelo

hitro spreminjati. Zlo se je razraslo tako prikrito,

da ga večina sploh ni opazila, pa čeprav je zajel že

skoraj celotno civilizacijo.

Opisano dogajanje se je začelo, ko so v človeštvu

neznani civilizaciji odkrili napravo za podvajanje

živih bitij in s tem tudi njih samih. Odprla se

jim je možnost podoživljanja življenj dvojnikov,

vsega njihovega hrepenenja in strahu. Ta »igra«

je bila zabavna, toda v sebi je skrivala zahrbtno

past. Povzročala je hitro spreminjanje značajev.

V okrutnem svetu, v katerega so pahnili svoje

dvojnike, je bil strah stalen spremljevalec

posameznika, kar je Časovnik Kanja izkoristil za

uveljavljanje svojih vrednot, ki so spodbujale rast

zla.

Toda če je bilo to zlo sprva prebivalcem njihovih

planetov prikrito, je do drugih civilizacij že pokazalo

svojo okrutno naravo. Udarilo je po prebivalcih bolj

oddaljenih planetov, kot je bila Zemlja. Da, prav

Zemljani so se med prvimi soočili s tem, nikoli

dotlej, videnem pojavom.

Vendar Zemljani niso mogli ustaviti tega zla, ki

se je ob svojem vse močnejšem razraščanju, že

začelo obračati proti Zemlji, proti Zemljanom, kar

je hrabra posadka iz pionirskih eskader Zemljanov

morala preprečiti. Sledil je neizbežen boj, spopad

s temi nosilci zla. Pri tem pa niso ostali osamljeni.

Pomoč močnega zaveznika so dobili, predstavnika

Časovnikov, ki je spoznal nevarno spreminjanje

vrednot pri sonarodnjakih.

V 3. knjigi z naslovom:

PRIŠLI SO POME

Avtor podaja pripoved v prvi osebi. Želja avtorja je,

da se bralec poistoveti z osrednjo osebo, da je on,

BRALEC, tisti »PO KATEREGA SO PRIŠLI.«

Vsaj glede na možnost posmrtnega življenja, kot se

razkriva v 13. poglavju te zgodbe, je poistovetenje

bralca z osrednjim junakom zaželena, saj bi se v

takem dogajanju, kot je opisano v 13. poglavju,

prav lahko znašel tudi sam. Ni rečeno, da se tudi

ne bo.

Torej, PRIŠLI SO POME. Da, prišli so nenadoma,

hitro. In odšel sem z njimi. Moral sem. Dve največji

civilizaciji v našem delu vesolja sta se spopadli.

Za njun spor je šlo. V spopadu, v katerem sta

uporabili vse svoje sile, pa se je pokazala njuna

usodna povezanost z drugimi civilizacijami, tudi

z Zemeljsko. Prišlo je do nepričakovanih dogajanj,

nepredstavljivih bitk in sprememb v ravnovesju

moči. Zemljanom, in tudi meni, je ostalo na

voljo samo eno: pravilno odločanje in ustrezno

ukrepanje. Toda to je bila zahteva, ki ji sam nisem

mogel zadostiti. Nisem znal. Ostalo pa mi je še

nekaj: da se odločam sproti – in potem bo, kar bo.

Moja pripoved se začenja po napadu Ostrinov na

energetska polja Čutinov. Vmes sva bila midva –

Honaja in jaz.

Še avtorjeva napoved:

»Ob koncu trilogije še beseda o odprti poti, o velikem

izzivu: Nadaljevati tam, kjer se konča 13. poglavje,

podati se na pot posmrtnega življenja, in nato

naprej po tej nevarni poti. Kaj vse nam lahko tako

popotovanje razkrije? Po vrnitvi vam vse povem.«

Knjiga I

Boris Čerin Levy

PRIKAZI

SO NAZNANILI

SRDIT

SPOPAD

Ljubljana, 2018





Copyright © Boris Čerin

--------------------------------------------------------



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-312.9(0.034.2)



ČERIN, Boris

Prikazi so naznanili srdit spopad [Elektronski vir] / Boris Čerin

Levy. - E-verzija, 2. posodobljena izd. - El. knjiga. - Ljubljana

: Quark, 2018. - (Vesolje se nam razkriva : trilogija (ZF/SF) ; knj.1)



Način dostopa (URL):

http://www.quark-magazine.com/library/



ISBN 978-961-91100-8-9 (pdf)



296085504

-----------------------------------------------------

Boris Čerin Levy

Prikazi so naznanili srdit spopad

Prva izdaja je izšla leta 1980 z naslovom: Čas blaznost in blo-

dnje

E-verzija, 2. posodobljena izdaja, 2018

Lektoriranje: mag G. Rodinger

Naslovnica: Matjaž Učakar

Izdajatelj in založnik:

Quark, d.o.o.

Ul. Lizike Jančarjeve 14

1000 LJUBLJANA

SLOVENIJA

e-mail: quark@guest.arnes.si

PRIKAZI SO NAZNANILI

SRDIT SPOPAD

Blisk svetlobe je s svojo silovitostjo prekinil pogovor.

Vse je zastalo in onemelo ob preletu razžarene krogle

nad Grilom, ki mu je sledil pok, da so se lomila stekla

okoliških zgradb in so se roke dvigovale v zaščitno

prekrivanje glav.

Le zadnji pramen razžarene krogle je bilo moč zaznati

ob njenem izginjanju za gozdom mestnega parka

Tivoli.

Leteči drobci stekel, neslišni, so v hipno podaljšanem

čudenju zaplavali pred Branetovimi očmi.

»Padlo je v Tivoli,« je vzkliknil. Toda, saj se je komaj

slišal. Kot v nemem filmu je bilo.

Boštjan ob njem je stresal z glavo, odkimaval, se

nekajkrat z dlanjo udaril po ušesih, stresel z glavo ter

se umiril. Še oglušel je skoraj, ga je obšel občutek.

Hipni strah je vse naokrog izginjal iz obrazov in

prehajal v radovedno spogledovanje.

Presenečenje se je nadaljevalo z radovednim oziranjem

po odzivih ostalih, bližnjih in tudi malo bolj oddaljenih,

z že kar radoživim izrazom Branetovega obraza. »Kaj?«

je bolj vzkliknil kot vprašal.

Toda Brane je lahko le odkimaval: »Ne vem. Greva

še midva tja?« Radovednost je prevagala, skupaj z

radoživim spogledovanjem.

Vse več ljudi se je usmerjalo proti bližnjemu trgu z

odprtim prostorom in boljšim razgledom. Tja sta

stekla. Potem pa, tako kot večina, obstala ob pogledu

na polkrožni rožnati sij, dvignjen nad drevesi v Tivoliju.

»Torej je le bil meteor,« je med pogledovanjem k Branetu

ugibal Boštjan. »Nič drugega ne more biti.«

Brane je zastal v presojanju izgleda tistega delčka

žareče površine, nečesa, čemur ni videl celote. In

seveda, tam je bila prisotna še črta leta, s podaljšanim

časom žarenja, ki mu je vzbujala zanimanje. Nekam

postrani in nizko je letel ta meteor. Vsekakor je imel v

svoji prestavi bolj navpično padanje meteorjev.

»Huh, pa kako velik je bil. Čeprav,« Boštjan je v iskanju

najustreznejše ugotovitve zastal med pomišljanjem,

»lahko spremljajoči plini zelo otežijo presojo o velikosti

meteorja.« Pravzaprav je imel premalo znanja za

presojo o dejanski velikosti tega meteorja. Vsaj po

njegovem mnenju.

Brane je s pogledom ocenjujoče preletel okoliške

zgradbe. Hm. Niso bile poškodovane. Najbrž so bili

tu tudi plini prisotni precejšni meri, sicer bi se že

polovica hiš v Ljubljani podrla. Vsaj po prvem vtisu o

velikosti je že bilo tako videti.

Vse je postajalo bolj živahno, z vzkliki in glasnim

ugotavljanjem, ki se je kar množilo, sproženo od

radovednosti. Navdušenje nad enkratnim dogodkom

pa se je še stopnjevalo.

Boštjan je med oziranjem naokrog, s pogledom preletel

vse večji dren radovednežev. »Greva?« Več je hotel

videti, tako kot ostali, tak dogodek, huh, kar tako

iznenada, seveda, saj meteorji padejo nepričakovano,

jasno.

Svetlikanje nad Tivolijem je povsem pojenjalo. Vse se

je umirjalo, ali je vsaj delovalo tako delovalo. »A tja?«

Brane se je zazrl proti Tivoliju.

»Glej, saj že tečejo.« Boštjan je pokazal na skupino

fantov v teku proti Tivoliju. »Kako globok krater je

moral narediti ta meteor, kaj?« Že po bežni presoji je

bilo moč sklepati na kar veliko jamo.

»Aja, krater? Hm,« Brane je z nekakšnim zadržkom

sprejemal Boštjanovo navdušenje. Pravzaprav je imel

drugačne predstave o padanju meteorjev. Seveda prav

lahko, da napačne. To že. Saj ni bil strokovnjak za

meteorje. Toda vsi naokrog so kazali le navdušenje nad

enkratnim dogodkom. »Meteor je moral biti, jasno,« je

zamrmral v lastno prepričevanje, »hm.«

Boštjan je zastal ob njegovem zadržanem odzivanju.

Več navdušenja je pričakoval. Da si je vedno želel

videti krater večjega meteorja, je navrgel v spodbudo

in v pričakovanju enakega odzivanja. Toda Branetova

zadržanost ni bila posledica nezanimanja, čeprav je

tako delovala. Vsaj po Boštjanovem razumevanju.

Brane mu je prikimaval. Seveda so kraterji meteorjev

bili zanimivi za ogled. To vsekakor. Toda za navdušenje

ni bil razpoložen. Ogledati pa si bo seveda že šel.

Tako kot verjetno večina. Ozrl se je naokrog. Ida in

Sonja ne moreta biti daleč, gotovo nista ostali še

naprej za mizo. Sploh pa bi lahko počakala nanju, ne

pa da sta kar stekla. Čeprav, Brane je za hip zastal

v razmišljanju, bi lahko bilo tudi kaj nevarnega?

Ampak zdaj sta najbrž že nekje v bližini. S pogledom

je preletel obraze v vse gostejši množici. Toda tistih v

ozadju ni mogel videti. Pa vendar. Le delček njenega

obraza ali postave bi zadostoval. Iskal je Idin obraz.

Hitro bi jo odkril. Boštjan je med tem nadaljeval svoje

razmišljanje o kraterju, o globini jame, o različnih

možnostih njegove globine, kar pa nikakor ni bilo

možno presoditi. Potrebno bo paziti, ker je ob večji

globini kraterja njegov rob verjetno krušljiv. »Ne bi

se bilo dobro skotaliti na to razžarjeno gmoto, prav

gotovo ne.«

»Da, seveda,« mu je Brane, z zastalim pogledom na

mahajoči roki, mrmraje pritrdil. Ida je bila, skupaj

s Sonjo sta prihajali. Še sam je dvignil roko v

razpoznavni znak.

Ida ni skrivala navdušenja. »Velik meteor, kajne,« je

razposajeno vzkliknila še med prihajanjem. »Huh, kaj

takega. Še dobro, da ni padel na nas.«

Brane jo je med smehljajem objel okrog ramen. »Ne bi

bilo dobro, ne. Hja«. Prižel jo je še močneje.

Navdušenje in radovednost sta v hitri izmenjujoči si

navezi prehajali iz obraza na obraz.

Boštjan je namignil v smeri padlega meteorja »Gremo!«

Vzdušje je že dajalo prednost zabavnemu raziskovanju,

pustolovskemu, sicer ne takemu, kot v filmih, toda

pridih nečesa neznanega je le poživljal.

Na robu Tivolija so zastali ob pogledu na ožgane

vrhove dreves in nato še na skupino fantov v njihovem

mimobežnem teku. Tudi nekaj posameznikov ji je

sledilo, za njimi pa spet večja skupina. Proti kraterju

so šli.

Navdušenju je sledila radovednost s še več živahnega

odzivanja nad enkratnim dogodkom.

»Gremo!« je po izmenjavi pogledov in po nekaj

pripombah še z večjo odločnostjo ponovil Boštjan.

Pomisleki na morebitno nevarnost so se v živahnem

vzdušju s klici, živimi razlagami tistih, ki so vsaj

bežno videli padec meteorja, kar razblinili. Sicer naj

bi bil ta meteor nekam nenavaden, vsaj po vseh vtisih,

ki jih je sprožil in po nekaterih komentarjih. Res, da je

slepeča svetloba onemogočala pogled nanj, toda nekaj

večjih ravnih površin je vseeno bilo moč razbrati na

njem. Vsaj po nekaterih glasnih razlagah sodeč. »Toda

vse je bilo preveč hipno. Le blesk razžarjene krogle

sem zaznal med njegovim padanjem,« je pojasnjeval

nekaj metrov stran eden od gledalcev, ki je pred tem

omenjal večje ravne površine na meteorju.

»Prav, gremo,« je povzel pobudo Brane. Po vsem

sodeč ta krater ni mogel biti daleč. In res. Le nekaj

minut hoda so potrebovali do prvih ožganih dreves.

Šli so naprej. Nekaj vej je še vedno gorelo. Prišli so

do podrtega drevesa z ožganimi vejami. Vse je bilo

osmojeno, drevesa vse do debla, celo trava naokrog

je bila na nekaterih delih potemnjena. Požgano

grmičevje se je kazalo naokrog.

Šli so naprej. Z vse bolj negotovim oziranjem so stopali

proti kraterju, očitno večjim od njihovega prvotnega

predvidevanja. Da, precej večji je moral biti. Pa tudi

blizu je že moral biti ta krater. Kazal se jim je prior z

razklanimi debli dreves. Ožganimi vse do korenin. Eno,

komaj deset metrov stran, je bilo povsem razcefrano,

ob njem pa še eno, prevrnjeno s štrlečimi požganimi

koreninami. Do polovice pogreznjeno v dimni oblak

je bilo. Krater je prav lahko bil že tam, skrit v tistem

dimnem oblaku.

»Poglej,« je vzkliknila Ida s privzdignjeno roko proti

kadeči se gmoti. »Si videl, kako čudno se je zalesketalo?«

Dim je zakrival pogled. Ničesar ni bilo videti. »Greva

midva naprej?« Brane je zresnjeno pogledal Boštjana.

Za hitre odskoke, tudi beg, če je treba, sta vsekakor

bila bolj primerna od deklet. Stopil je do drevesa do

polovice pogreznjenega v dim, se ob deblu pomaknil

do njegovih štrlečih korenin in stopil naprej v dim,

tako da ga ostali niso mogli niti več videti. Le slišali so

njegove vzklike ob robu kraterja. Da je omejen pogled

vanj in da vse kaže, da je precej velik, je sporočal.

»Hudičevo velik!« so zaslišali izza dimne zavese. »Ni

mu konca, ne v globino ne po obsegu. Kar umaknite

se nazaj.«

»Pazi, da ti ne padeš noter,« mu je v odgovor med

pomikanjem proti njemu na rob dimne zavese

zaklicala Ida. Tudi on je bil v nevarnosti. Ne sme biti

hraber. To je morala preveriti. Ne sme ga pustiti brez

vidnega nadzora. Še nekaj korakov jo je ločilo do

štrlečih korenin, ko ji je nenadoma zdrsnilo, vendar

se je v hipu pobrala. Toda takoj za tem je bila spet na

tleh. Kar zakotalila se je po travi, preden se je ponovno

ujela in se s strahom ozrla naokrog. To ni bil zgolj zdrs.

Vsa zemlja naokrog nje se je pogrezala. Skupaj z njo.

Prestrašen krik se ji je izvil iz grla. »Brane!« Toda on je

bil še v večji nevarnosti. V krater so polzeli. Padel bo

vanj. Naj mu pomaga. Toda kako? Bližnje smreke so

se že nagibale v njuno smer. Nanjo bodo padle. Tudi

na Braneta. Še enkrat je kriknila. »Smreka padaaaa!

Braaaane!«

»Bežiii!« je še med skokom iz dimne zavese zavpil

Brane. Ni ga presenetilo. Možnost ugrezanja je

sproti preverjal in tudi hitrega športnega štarta je

bil vajen. Vedno je bil med bolj okretnimi. Zaznal je

tudi nagibanje smreke v njuno smer. Vsak čas se bo

zrušila. »Bežiii! Bežiii! Idaaa!«

Po nekaj metrih je bil že v polnem šprintu. Toda Ida

ga ni dohajala. Pobrala se je že. Naredila še nekaj

korakov, stekla. Smreka bi jo lahko ujela. Gledala

je vanjo, v smer padanja, njeno hitrost. Lahko se bo

izmaknila. Hja, huh. Po nekaj metrih je bila izven

njenega dosega. Toda krater je bil tik ob njej. Še zadnji

trenutek je odskočila in se pognala za Branetom, ki

ji je že mahal, naj pohiti. Tedaj pa se je ves del okrog

njiju pogreznil. Kar spodneslo ju je. Še Branetu se je

zamajalo ravnotežje. Idi je noga klecnila. Toda ujela se

je z močnim priklonom, se takoj zravnala v štartnem

naporu, ko se je rob kraterja vdal, odtrgal in skupaj z

njo izginil v dimni zavesi.

Branetu so misli zletele nazaj proti štrlečim koreninam

in skalam, po katerih se lahko spusti navzdol. Na

robu kraterja jih je videl. Tja mora. Tako globok, da

bi se Ida ubila pa že ne more biti. V tem je smreka

treščila predenj. Prebil se je skozi njeno vejevje, skočil

na deblo, iz njega proti štrlečim, njemu že znanim

koreninam podrtega hrasta. Na robu kraterja je bil.

Naj se spusti kar po skalah? Da, pot se mu je kazala.

Nič več ni pomišljal. Po prstenem robu kraterja vse do

prve skale in nato navzdol v dimno zaveso, potem pa

navzdol, skoznjo, čeprav je pot pod sabo bolj tipal kot

videl, vse dokler ni zastal na večji skali. Tudi stene

kraterja so bile manj prepadne. Spust po njih je bil

možen. Lahko gre naprej. »Idaaa!«

Neee! Zgorel booooš!« je kot v snu prihajal do njega

Boštjanov klic.

»Braaaaneee ...!«

»Braneeee!«

Sonjin klic je sledil Boštjanovem. Toda tudi njega je

zaznal le v bežnem trenutku.

Pod Branetovo težo se je narahlo vdal kamen. Začutil

je zdrs. Samodejno se je zagrebel s prsti v stene

kraterja, vendar je bila vlažna prst preveč drobljiva za

oprijem, preveč, da bi lahko preprečil polzenje. Še bolj

krčevito je s prsti zagrebel v vlažno zemljo, ki se mu je

med oprijemanjem spreminjala v spolzko blatno zmes

zemlje in proda. Svarilni preblisk, da bo zgorel, če je

na dnu krater, mu je podeseteril moči. Še dober meter

je zdrsnil, se za trenutek ujel, zdrsnil še malo naprej

ter obstal. Noga mu je zadela ob kamen, ki se ni vdal

pod njegovo težo. Skala je morala biti. Če se le ne bo

odlomila. Previdno je stopil nanjo. Brezupno se je bilo

spuščati naprej. Toda Ida ...

»Idaaaa!«

Nič. Molk. Le prasketanje ognja je lahko zaznal. Dim,

vse naokrog se je kadilo, ničesar malo bolj oddaljenega

ni mogel videti, pa če je še tako naprezal oči.

Kaj če leži v nezavesti. V tem dimu. Zaduši se lahko.

Mora jo najti, rešiti. Toda če je padla na dno? Tam bi

zgorela. Ne, ne. To ne sme biti res. Mora jo rešiti. Mora.

»Idaaa!«

Tipaje se je spustil naprej, počasi, ja, vseeno je šlo.

Čim nižje se mora spustiti. Prav lahko, da si je zlomila

nogo, morda roko in ne more splezat iz tega kraterja,

ker so stene preveč navpične in spolzke od blata.

Nekaj vej je prasketalo tako blizu ob jem, da se jim

je moral izogniti. Še njega bi ožgale. Da niso padle na

Ido. Goreče veje. Kaj, a bi lahko padle nanjo? Ne, ne

gotovo bi padle naprej, mimo nje. Končno je postalo

vse bolj položno. Tako na hitro. Ampak to je bilo še

bolj čudno. Njegove roke in noge so že našle dovolj

opore.

»Idaaa!«

Samo ognjeni zublji. Brez glasu. Le prasketanje

gorečih vej je lahko slišal. Nič drugega. Lahko bi mu

vrnila klic! Zakaj se ne oglaša? Prasketanje ne more

preglasiti njegovega klica. Toda, tudi njenega ne bi.

Verjetno je v nezavesti. S pogledom je iskal manj goste

dele dima, toda zaman. Komaj kak meter stran je

lahko dosegel s pogledom. Kako naj jo najde?

»Idaaaa«

Spet je zgolj prasketanje gorečih vej bil edini odgovor.

Toda tla so postajala že tako položna, da se je lahko

vzravnal. Še pazljiveje je pogledal naokrog. Prav

čudno se mu je vse skupaj zdelo, kako to, da se je dim

redčil, celo izginjal je na nekaterih delih. Pohitel je. Na

tem delu bi se telo že samo po sebi ustavilo. Seveda,

ja. Moralo bi biti tako. Ida mora biti tu nekje, tukaj

spodaj. Drevesa so sicer tudi tu gorela, a zdaj se je

lahko nemoteno gibal in videl dlje. Morda bo dovolj,

ker tu nekje mora biti. Gotovo je v bližini. Prisluhnil

je. To prasketanje je bilo vse naokrog, potem pa kakor,

da bi se skozenj prikradel komaj slišen glas. Vsaj

Brane je zastal. Slišal je nek glas?

Stokanje je bilo. Tiho, komaj slišno. Toda to je bilo

stokanje. Pognal se je preko debelejše goreče veje in

obstal.

»Idaaa!«

Da. Iz njenih ust je prihajal boleč stok. Tam je bila.

Živa. »Živa je!« pognal se je k njej. Prst naokrog je bila

poškropljena s krvjo. Ob skalo je morala udarit. Do

nezavesti, udarec jo je moral onesvestiti, je razmišljal.

Toda pred njim se je že zbujala. Pri zavesti je bila. Ali

vsaj prihajala je k zavesti. To je bilo očitno. To je razbral

iz njenega pogleda. Prepoznala ga je. Da, pri zavesti

je že bila. Trpka bolečina, pomešana z radostjo ob

pogledu nanj, se je kazala v njenih očeh. Nasmehnila

se mu je, sicer komaj zaznavno, pa vendar. Bila je živa

…

»... da te bom kar pustil tu samo? Pa menda ja ne?«

Prijel jo je za roke, ji narahlo stisnil v zapestje ter ji

vzpodbudno pokimal. »Saj bo dobro ... vse bo še dobro

... Si se hudo udarila?«

Nemočno ga je pogledala. Toda v njenih očeh se je

kazalo življenje. Da, življenje. Kako veliko mu je

pomenila. Sicer je to tudi prej vedel. Toda zdaj, ko je

že kazalo, da jo bo ..., ne, ne. Ustavil je misel. »Nogo

imaš zlomljeno, kajne?« To je seveda takoj ugotovil.

Prelom je bil hud in tudi zelo viden. Krvavela je.

Udarec ostrega roba skale je moral biti, ker se je iz

prebite kože kazala kost tik pod kolenom in še močne

odrgnine, iz katerih je kapljala kri, so bile na stegnih.

Grda poškodba se je kazala. »Boli?«

Ida se je boleče nakremžila. »Hudo je!«

Njen stok mu je šel boleče skozi ušesa. »Ne boj se.

Tu sem. Ob tebi sem. Vse bo še dobro. Samo, da te

odnesem na varno. Pokazal je proti njenemu telesu,

češ da nima morda še druge poškodbe.

Ida je odkimala. Njene oči, z vedno igrivim leskom, so

bile zdaj solzne od bolečine. Še kaplje znoja so ji s čela

lezle vanje. Da, seveda. Obrisat jih je moral. Božaje,

kot da bi ji hotel lajšat bolečino, je šel s prsti po njenih

licih in nato z dlanjo preko oznojenega čela.

Čim prej jo mora spravit v bolnico. Zlom je, ja.

Operacija bo potrebna. Ne bo šlo drugače.

»Še nogo ti moram učvrstit, z nekaj vejami. Srajco

bom strgal v pasove. Namesto vrvi jih rabim.«

Bledica na njenem obrazu jo je delala še bolj nežno in

lepo. Kako rad jo je imel.

Stekel je navzdol proti podrtemu drevesu s krošnjo

polno vej, nekaj med njimi je že moralo biti dobrih

za oporo zlomljene noge. Hitro je našel eno. Skočil je

na debelejšo vejo ob tleh in stegnil roko proti izbrani

veji, ko ga je presenetil krik. Pogled mu je zastal na

neverjetnem prizoru. Kar otrpnil je. Ženska je kot

blazna bežala čez goreče štore in kadeče se skale. V

obupu je tekla. In kričala je. Kričala na pomoč. »Kaj?

Kaaaj!« je še sam kriknil. Tako nenadno je bilo vse to

dogajanje. »Kaj se ji je zmešalo? Zakaj? Kar tako pa

menda ja ne? Nekdo njenih je padel v krater. To bo.

Hja. Tedaj je za njo priteklo neko nenavadno dvonožno

bitje, jo dohitelo in pobilo na tla. S kijem.

Brane se skrčil do neopaznosti za listnatim vejevjem.

»Hu. Kaj? To,« je ob prikritem opazovanju neslišno

premikal ustnice. Želvi podobno bitje, ki se je na

dolgih zadnjih nogah premikalo kot človek, je bilo to.

S kijem v roki, s tistim kijem, s katerim je pravkar

pobilo svojo žrtev, se je zdaj obračalo naokrog v

očitnem iskanju nečesa, , še koga? On ji je bil najbližje.

Vse se je dogajalo v nekakšnem snu. Resničnem snu,

okrutnem, do dvoma v vse pravkar videno. Zadržal

je dih. Dvonožna želva se je še kar naprej ozirala. Še

sam se je pogledal naokrog. Pa ni bilo videti ničesar.

Samo on je bil v njeni bližini. V njenem dosegu. Toda

ni ga opazila. Ne še, čeprav je gledala tudi v njegovo

smer. Zaradi gorečih vej in dima je bil skrit. Še bolj se

je pritajil. Tisto želvasto bitje pa se je obrnilo nekoliko

stran, kot da je nekaj pritegnilo pozornost in ko je še

sam pogledal tja, se mu je prikazal neverjeten prizor.

Videl je lahko le, kako iz dimne pregraje prihajajo

ta želvasta bitja s svojimi žrtvami. Ožgana telesa z

razbitimi glavami so jim visela preko ramen. Ena za

drugo so prihajala v enakomernem hodu delavcev

med običajnim opravljanjem svojega dela, brez hitenja,

kot med prenašanjem gradbenega materiala ali vreč s

poljskimi pridelki.

Kakor da je v njihovih dolgih tankih nogah skrita

nadnaravna moč, so se z monotono umerjenimi koraki

pomikali proti dnu kraterja. Z žrtvami na ramenih,

s človeškimi trupli, ki so jim mahedrali udi ob teh

želvastih trupih. Brez napora so nosili ta svoj plen.

Da, plen.

»Idaaa!« Če opazijo Ido ... Ne! ... Kaj le delajo? Pomikajo

se proti kraterju. Da, proti kraterju. In zažigajo vse za

seboj. Zakaj to? Nekatere žrtve na njihovih ramenih

so še kazale znake življenja. Saj so bile še žive. In to

požiganje? Da bi zabrisali vse sledi. Da bo vse enako

posledicam meteorskega padca.

Pogledal je skozi vse bolj razredčen dim proti dnu

kraterja. Orjaška ovalna stvar, z gladko površino v

vijoličasti barvi, se je vse bolj razločno kazala tam.

Vanjo so izginjale želve s svojimi žrtvami na ramenih.

Površina pa je bila očitno poškodovana. En del trupa

je celo manjkal. Nekaj jo je prebilo. Razbilo jo je?

Meteor? Ampak, zakaj pobijajo? Zakaj s kiji? In zdaj

požigajo vse za seboj. Zakaj? To bo, ja, najverjetneje,

da bo vse enako padcu meteorja, ali kaj ali zato?

Prihuljeno se je spustil z veje, se umaknil v dimni

oblak in stekel. Nazaj do Ide je moral. Da, čim prej jo

mora spraviti od tod. Stran, čimprej stran.

»Si našel?« Ida je bila povsem pri zavest.

»Pst … tiho … ti bom potem razložil.«

»Si utrujen? Tako bled si.« Nežno ga je pobožala po

licih.

»Ne smejo naju dobiti,« je zamrmral. Odnesti jo mora.

Čimprej morata stran, na varno. Samo stran morata,

po tihem, čim bolj tiho, stran.

»Kaj praviš?«

»Pssst … tiho … čudne stvari se dogajajo … Ne smeš

klicati … ne smeš … razumeš? Ne smeš!« Javki bi ju

lahko izdali. Pa saj je razumela. Brez razlage pravkar

videnega dogajanja, brez govorjenja o želvastem bitju,

ki je s kijem pobil tisto žensko, je razumela

Bledica in njegov tresoči glas sta ji povedali več kot

same besede. Razumela je, njene oči so mu to govorile.

Čutil je to. Ne smejo ju dobiti. Ne smejo … ne smejo.

Vzel jo je v naročje in se ozrl naokrog. Samo dim se je

kadil naokrog. Da, dovolj gost je bil, da sta bila zakrita

v njem. Pred pogledi tistih želv, tako da se lahko varno

umakneta. Stopil je nazaj v smer, iz katere je prišel.

Tam bo lahko preplezal te stene kraterja.

Še malo, še nekaj metrov je moralo biti do tistih skal,

ki so mu dale oporo ob sestopanju. Samo še nekaj

metrov, da nekaj metrov, ko je zaslišal kotaljenje

kamenja. Pogledal je v smeri šuma. V dim, nazaj v

dim se mora skrit. Hitro. In tiho. Čim bolj tiho. Da

tam počaka. Skrit. Z Ido. Obris želve je za hip zaznal.

Da. Mogoče mu v dimu ne bo mogla slediti. Tiho, kar

se da tiho, je nadaljeval z umikom. Deset, še deset

korakov in to je uspelo. Ida se je oklepala njegovega

vratu. Zadržala sta dih v prisluškovanju. Nič, nič

razen prasketanja ognja, nobenih stopinj ni bilo

slišati. Nobenega obrisa želv ni bilo videti.

Brane je počepnil ob skali in položil Ido na tla. Od

tu naprej se je začela strmina, po kateri je maloprej

zdrsnil in po kateri si lahko prišel le s plezanjem.

Toda ni bila visoka. To bo zmogel. Tudi Idi bo lahko

pomagal.

Zaslišala sta neke korake, še neko prestopanje brez

približevanja. Ni ju videl. Še bolj sta se pritajila.

Med nastajanjem vse bolj mučne tišine, v kateri so se

bežni trenutki zavlekli v večnost, je samogibno prijel

za večji kamen in trdo, v krčevitem stiskanju prstov

zamahnil z njim. Udaril bo! Udaril ga bo!

Pogledal je Ido. Bolečina, strah in nežnost, toliko

nežnosti je zavelo iz njenih oči, da ... Tisti kiji, tiste

želve, tisti ... Ne smejo ju dobiti.

Ponovno sta zaslišala korake. Počasne, obotavljajoče,

toda kaj, ustavili so se. Pridržala sta dih.

Kotaljenje kamenčkov je komaj slišno prekinilo

prasketanje ognja. Vendar je takoj za tem vse ponovno

utihnilo. Še malo sta počakala. Gotovo prisluškuje.

Če ne bi imela Ida poškodovane noge ...! Ne, morata se

prebiti. Morata. Previdno jo je povlekel navzgor proti

skali, preko katere je sestopil, ki mu je dajala oporo.

Navzgor jo mora potisniti, tja do naslednje skale, take,

tiste, spomnil se je, za oporo, za njen oprijem. Potem

bo sam splezal naprej in jo za roko povlekel gor, na

skalo. Seveda bo šlo. Žarek upanja je postajal vse

svetlejši.

Začela sta vzpon. Počasi, centimeter po centimeter.

S stisnjenimi zobmi se je ob pomoči Branetovega

potiskanja vlekla na zgornjo skalo. Znojne kapljice, od

napora in bolečine, so ji zdrsnile po obrazu. Vseeno j

šlo. Vsaj kazalo je tako. Še malo, da še malo morata

vzdržati. Toda dim se je redčil, komaj zaznaven vetrič

ga je odnašal. Kakor da bi se vse naokoli dvigala

meglena zavesa. Ves dim.

Vse bolj se je vse naokrog razkrivalo očem. Vse. Tudi

njiju je razkrilo. In želva, ki ju še maloprej ni mogla

odkriti, je zdaj strmela vanju. Pa še več jih je bilo. Le

malo bolj stran so se prav tako obračale v njuno smer.

Za trenutek sta okamenela od strahu. Toda samo

za hip. Nato sta se z podeseterjeno močjo pognala

navzgor. Pognal se je na zgornjo skalo, povlekel še Ido,

se takoj za tem oprijel njene zdrave noge in jo potisnil

navzgor. Zdaj je želva bila že tik ob njiju. Ni ji bilo

mogoče uiti. Ida se je vlekla navzgor, tudi brez njegove

pomoči. Spustil jo je z rok. Moral je. Njuna pogleda

sta si izmenjala vse, vse sta povedala. Le prikaz tiste

ženske, ki jo je želva stolkla s kijem, mu je še zletel

skozi spoznanje. Strah in groza sta se v Idinih očeh

pomešale z milino in nežnost v njih je izvila v njemu

tako bolečino, tako trpko bolečino, da je zastokal od

nemočnega gneva. Tistemu prekletemu morilskemu

kiju se ni dalo več pobegniti.

»Plezaaaaj! Na vrhu je Boštjan. Plezaaaj!« je še

enkrat zavpil z gnevom polnim bolečine in se pognal

na grozljivo morilsko bitje, da sta se zakotalila po

strmini. S kamnom, ki se mu je znašel v roki, je

udarjal po luskinasti glavi in tolkel in tolkel z njim

po luskinasti glavi, vse do izgube njenega ravnotežja,

do padca na skalo, do trdega udarca kljunaste glave

ob skalo, ki je želvasto bitje odbilo naprej navzdol, v

skoraj dvometrski padec, z glavo v blatno prst. Vso

glavo je imela pomazano z blatom ob ponovnem dvigu,

po katerem je naredila korak v prazno in se ponovno

zakotalila. Morala si je očisti blato iz oči. Pogled ji je

bil zakrit.

Da, uspel je, čas je pridobil, dovolj bo za njun pobeg

iz tega kraterja. Zajel je sapo, že kar zmagoslavno

zamahnil z roko in pogledal je k Idi.

»Neee! Idaaa!« Tik za njo se je znašlo drugo morilsko

želvasto bitje.

Ida se je prestrašeno ozirala v morilsko želvasto bitje

in na hitro, bežno, nemočno, še k njemu. Dohitelo

jo je. S tistim kijem v zamahu. Otrpnil je. Brane je

otrpnil. To so bile grozne krute sanje, v katerih ni bilo

milosti. Neizprosne ... Strahovit udarec kija je zdrobil

njen tilnik, vrat, s tako silo, da je njeno mehko telo

zaplavalo po zraku, padlo navzdol po strmi prsteni

steni in se zakotalilo navzdol, vse do njegovih nog.

Negibno je obstala. Njeno telo je bilo negibno. Mrtvo?

Kaj je mrtva?

»Idaa!« Mrmranje mu je prihajalo iz ustnic, iz njegovih

samodejno premikajočih se ustnic. Huda bledica je

prekrivala njen obraz. Huda. Njen lepi obraz. Kri ji je

kapljala iz ust.

Brane je privzdignil pogled. Videl je tisto lesketajočo

vijoličasto površino s prebitim trupom, z razbitino v

trupu. Dim se je tam že povsem razkadil.

Še enkrat se je zagledal v oči brez življenja. V tiste

oči, ki so bile polne veselja in miline. In kri, kri, ki je

polzela po licih. Da, kri. Pogled se mu je skalil.

Hropenje je prehajalo v boleče vzdihe, v krike, v vzdihe

polne besa in gneva, vse do srditega stiska pesti ...

Skozi zasolzeni pogled je videl tisto razbito površino,

tisto rano v trupu. Tam je bila ranljiva. Tam je morala

biti ranljiva. Tja ... skozi drobovje se mora prebiti.

Nič drugega ni bilo pomembno. Niti to ne, da so želvasta

bitja odmetavala svoj tovor in tekla proti robu kraterja,

da bi mu preprečila namero, da bi mu ustavila beg. Pa

njegova namera sploh ni bil beg. Ne, ne beg, razbito

površino na nasprotni stani je gledal. Poškodovano je

bilo. Tudi tiste površine so bile poškodovane. Razbite

so bile. Nekaj jih je prebilo. Ranjena je bila. Tudi tam

se je kazala rana. Ja, ranljiva je bila! Tam je bila

ranljiva. Tam je ranljiva!

Počasi je stopil korak na stran do odvrženega želvinega

kija, ki ji je zdrsnil iz rok ob njenem udarcu ob skalo,

ga pobral, se še enkrat ozrl naokrog, če je pot prosta

in po odrivu, po strahovitem krčenju in naponu uma,

mišic in besa, stekel. Brez oziranja, z vso močjo, ne

meneč se za bičanje gorečih vej, preko katerih se je

poganjal. Hiter je moral biti. Hiter. Hitrejši od želv, ki

so se takoj, ko so spoznale njegovo drugačno namero,

da sploh ne namerava preko roba kraterja, ampak,

da gre v nasprotno smer, v napad, obrnile nazaj proti

njemu, v smer njegovega teka. Toda on je bil že ob

odprtini. Prepozno so dojele, prepozno. Nič več mu

ni moglo preprečiti njegove namere. Samo še nekaj

skokov in odriv, po katerem so se mu roke oprijele

ostrih robov in ga povlekle navzgor, da so potem

razbitine in prazne, temne odprtine bežale kot v snu

mimo njega. Svetloba se je pokazala pred njim. Tja

se je usmeril. In tudi približeval se ji je. Vse bolj.

Razumeval je, to dogajanje je prihajalo kot nekaj, kar

se mora zgoditi, kar se bo moralo zgoditi in potem je

bila tam odprtina s svojo razsvetljeno notranjostjo. To

je bilo srce, vedel je da so ledvice, da so to pluča, ki

jih mora razbiti, raztrgati, da, raztrgati, uničiti in kij

v njegovih rokah je že bil v zamahu. Nato še v enem.

Vsa energija se mu je usmerila v udarce po utripajočih

lučkah, ki se niso hotele razbiti, da se je kij kar naprej

odbijal in odbijal in so zamahi stopnjevali svojo moč

in postajali vse bolj siloviti in se je moč v njegovih

mišicah podeseterila in čutil je, da ostajajo za njim

skoki, dolgi kot v snu in roke so se krčile v oprijemu

kija, telo se mu je spreminjalo v vzmet. Kij pa je vse

bolj udarjal in se odbijal, vse dotlej, dokler se zvok ni

izgubil in je ostalo samo še neslišno odbijanje kija.

Vse naokrog in okrog se je začelo vrteti in vrteti okoli

njega, vse do izginjanja v tihem, medlečem snu.

* * *

Brane si je obrisal znoj s čela, se onemoglo naslonil

na steno in privzdignil pogled. Pred njim, nasproti

njega, je sedel moški v beli halji. »Nikar se ne bojte,«

mu je dejal s pomirjujočim glasom. Potem pa, po

kratkem vendar prodornem opazovanju, pomirjujoče

nadaljeval, »Vse bo v redu.«

»Aa, aha,« je izdavil in se nervozno ozrl naokrog. »Kaj

se dogaja?« Vse naokrog njega je bilo nenavadno,

čudno. Še prizori so se mu vrivali iz spomina.

»Spočijte si malo. Vse kaže, da vas je hudo prizadelo.

In tudi hude sanje ste imeli, kajne?«

»Sanje? Ja, sanje, seveda, ja.« Kakšne sanje? In kaj so

ti prostori, tukaj? Vse je spremenjeno. Kar naenkrat

se je vse spremenilo. Kar naenkrat? Kako?

»Kaj vse to pomeni? Kaj se dogaja? Se mu je zmešalo?

Torej, da je vse tako? Kako?«

Zresnjena oseba ga je opazovala s svojim prodornim

pogledom. Zrla je vanj, skozi očala, že kar vzvišeno,

toda prizanesljivo, brez zlonamernosti, vsaj kot je

lahko presodil po prvih zaznavah.

»Kaj sem v norišnici?« Čeprav se s to ugotovitvijo

nikakor ni sprijaznil, jo je navrgel.

Mož se mu je nasmehnil: »Nič se ne bojte. Vaš primer

niti ni tako hud. Vas bomo že pozdravili.«

»Se mi je zmešalo? Potem vse to ni bilo res, ni bilo.«

Če vse skupaj, kar mu je prihajalo v prikazih pred

oči, ni bilo res, ampak je samo plod bolne domišljije,

da je zgolj nekaj, česar ne zna več ločiti od resničnega

življenja. Da on ne zna?

»No, recimo, da ste doživeli majhen živčni zlom.«

To je bilo pa že precej bolj opredeljeno. Tako rekoč, že

kar naravnost povedano? »Hja, hm. Se mi je zmešalo.

Hm.«

Dostojanstveni obraz se mu je ob rahlem naklonu

glave prijateljsko nasmehnil v odgovor.

Brane je zadrgetal po vsem telesu. Kar vztrepetal je v

upanju: »Je živa?«

»Prosim?«

»Je Ida živa?« To je bilo ključno vprašanje. Saj brez

vedenja, kaj je z Ido, ni mogel razmišljati o svoji

prisebnost. To pa prav gotovo, ne. Še vzrojil je za

trenutek.

»Kdo?« Mož dostojanstvenega videza, nasproti njega,

je očitno pričakoval nadaljevanje njunega pogovora.

»Ida, moje dekle, moja ...«

»In zakaj ne bi bila?«

»Živa, živa,« je zamrmral s trepetajočimi ustnicami.

Le zmešalo se mu je. Zmešalo? Hm. Stokrat, tisočkrat

bolje to, kot pa da bi bila res mrtva.

»Sestra vam je pripravila nekaj za pod zob.«

»Aja, aaa,« je zastal v rahlem presenečenju, »hja, ja,

saj sem res lačen.«

Nekaj peciva je bilo tam. Šele zdaj je opazil, hja, pa je

bila mizica tik ob njem. Kako, da je ni videl. Počasi je

segel po skodelici čaja. In to pecivo, ja seveda. »Res je

dobro in okusno.«

Dostojanstveni obraz mu je prijateljsko pokimal: »Kar

privoščite si, saj vas je kar precej zdelalo.«

»Da, res me je.« Pogled mu je zdrsnil po telesu. Ves

blaten je bil. In ožgani kosi blaga so viseli ... tudi

okrvavljeni so bili. Blatni?

Grižljaj v ustih se mu je zataknil: »Kri!«

»No, kar pomirite se. Vse bo še v redu.«

»Ampak kri, kri, Idina kri« To se je vendar ujemalo s

prikazi, ki so se mu kar naprej rinili med misli.

»Pomirite se. To je vaša kri.«

»Moja?« Pogled mu je zastal na blatnih, ožganih

hlačah. Nato pa hipoma na okrvavljeni roki. Spet ga

je presunilo. Pravzaprav, zmedlo. Vprašujoče se je

ozrl v moža v belem z prodornim pogledom. »In kaj

se je zgodilo?« ga je vprašal v nemočnem dojemanju

nastalega položaja.

»Nič izjemnega, le avtomobilska nesrečo ste imeli.«

»Nesrečo, avtomobilsko, kako?«

»Da.«

Ničesar se ni mogel spomniti, niti tega, da se je vozil

z avtom. Samo tista čudna bitja, tisti kiji in Ida, samo

to.

»Daj, povej mi kaj o teh bitjih?« Dostojanstveni obraz

je deloval spet bolj umirjeno. Brez prodornih pogledov

ga je motril. Toda vseeno je bilo to preveč, preveč je

presegalo sposobnost njegovega razumevanja.

»In potem pravite, ste videli moža kako bruha svoja

jetra, ledvice, svoja pluča?« je mirno nadaljeval

dostojanstveni obraz.

Skrušeno je prikimal. Potem pa za trenutek uporno

dvignil glavo, nato pa zastal v razmišljanju. Ob

prebujanju so se mu res kazali neki prizori nekega

bruhanja. Vse je bilo bolj na hitro. »Da, ampak to je

bilo zdaj, mislim, malo prej, to je zdaj, tista želvasta

bitja so bila prej, prej, mnogo prej in čisto drugje.«

»Kdaj prej? Kako to ločite?«

»Kako ločim?«

»Kako veste, da se je tisto zgodilo prej, mnogo prej?«

»Kako vem?«

»Da, kako veste?«

»Kako ve?« Zmajal je z glavo. Glas moža nasproti

njemu je bil prijazen in vendar je bilo v njem nekaj,

kar mu je vzbudilo neprijeten občutek. Nekaj precej

motečega je bilo v njegovem govorjenju. Nič več ga ni

mogel sprejemati za prijaznega sogovornika.

»Saj vendar veste, da človek ne more izbruhati svojih

jeter, ledvic in pljuč.« Prizvok v glasu Dostojanstvenega

obraza je postal spet bolj oster.

»Da, vem, to vem, toda ...«

»Kaj vas še moti?«

»To je bilo zdaj, zdaj, tisto pa je bilo prej.« Nemočno

je pogledal Dostojanstveni obraz. Tiste grozljive slike,

tiste želve in potem ti prividi bruhanja, kot da ne sodijo

skupaj, so mu izmenično prihajali v ospredje njegovih

pomišljanj. V nekakšnem zmedenem prepletanju so

se mu zvrstili. Toda po svoje so si bili različni. Prizori

bruhanja so se mu kazali popolnoma drugačni od

tistih prividov. Celo zelo drugačni. Narobe je bilo vse

to. Narobe. Z njim je nekaj narobe. Toda vse te sanje

so bile tako žive, tako prekleto žive. Ampak tudi ta

človek, ki je bruhal, je bil tako živ, čeprav je jasno, da

ni bil resničen. Saj ni mogel biti. In Ida? Ida. Gotovo

se mu je zmešalo. Ida mora biti živa.

»Čas je v sanjah težje določljiv,« mu je navrgel v

nadaljevanje razmišljanja Dostojanstveni obraz.

»Da,« se je Brane izčrpano vdal, »precej težko je vse to

časovno razporediti.«

»Malo si odpočijte. Potem bova nadaljevala pogovor. Še

vse bo v redu.«

Zrušil se je v naslanjač. Dolge so bile te sanje in kako

neverjetno resnične! In vsa tista želvasta bitja in tisti

kiji, kako je mogel sanjati tiste grozljive sanje? Kaj

lahko ljudje v svojih blodnjah vidijo tako žive prikaze,

da jih več ne prepoznavajo zgolj kot sanje? Zaprl je oči.

Kako so bile, kako je bilo, vse to torej, ja tako čudno ...

* * *

Pred njim se je znova pojavila človeška postava, tista

prikazen, ki je bruhala svoje drobovje in zopet je

bruhala. In on se je v grozi nemočno spraševal, kako

bi temu nesrečnemu bitju pomagal.

»Dobro jutro. Kako ste spali?«

»Aa?« Vse je naenkrat izginilo. Vse te slike, te sanje,

ti prividi ali kaj. Le Dostojanstven obraz je bil pred

njim, na svojem prejšnjem mestu, s svojim prodornim,

prijaznim pogledom. Torej je spet spal. Zdaj se je

spomnil. Enako kot ob prejšnjemu prebujanju, je bil

ob njemu spet ta prijateljski Dostojanstveni obraz.

Hm, prijateljski?

»Kako ste spali?« je mirno ponovil Dostojanstveni

obraz.

»Da, hja, kaj sem dolgo spal?«

»Nekaj ur.«

»... aja ...« Nekako se mu je porajal dvom o vsem. V

vse! Tako nenavadno čudno je bilo vse to. In tisto

bruhanje tistega človeka? Nekaj trenutkov preden se

je predramil, se mu je prikazovalo. Pred njim je bilo.

Brane je pogledal še mimo Dostojanstvenega obraza.

Kot v iskanju razlage, iskanju še kakšne druge

razlage, za vsa ta dogajanja okoli njega.

Dostojanstveni obraz pa je kazal razumevanje do

njegovega obračanja z glavo med pregledovanjem sten.

»Ste imeli hude sanje?«

»... ja ... tako ...«

»Enake?«

»Samo tisti človek.« Brane je nejeverno odkimaval. Ni

mu šlo v račun, to vse skupaj.

»Kaj bi mi jih lahko še enkrat opisali?«

Branetu so se pomisleki kar vrstili. Ni jih pa mogel

navesti brez zadržkov. Vsaj temu dostojanstvenemu

sogovorniku ne. Tudi občutki zaupanja so mu pošli,

hja, ja, že kar v celoti. Ko bi si lahko vsaj malo bolj

razjasnil dvome. »Sanje?«

»Da.«

»… ja ... lahko ...« Toda tu je bila dilema. Vprašanje,

do katere meje naj jo izpostavi. Seveda, tisti človek,

tisto bruhanje drobovja, ni moglo biti resnično. Zgolj

v sanjah se lahko kaj takega pokaže. Prav čudno,

nikoli ni imel takih sanj, niti približno ne. Razen

tega prejšnji prikazi niso bili taki. Nikakor mu ne

gredo skupaj v en koš prikazov iz sanj, ne skupaj z

bruhanjem tistega nesrečnega človeka, ne skupaj z

izgubo, z njegovo izgubo, ki je naj ne bi bilo.

»Boste prej jedli?«

Pogledal je na mizo. Na njej je bilo kosilo. In miza,

pogled mu je zastal na njej. »Kako čudne oblike je ta

miza.«

»Vas oblika mize moti?« Dostojanstveni obraz se mu je

prizanesljivo nasmehnil.

»Ne, ne moti me.« Kar zadeva oblika mize, je bila

to zadnja stvar, ki bi ga v tem trenutku kakorkoli

obremenjevala. Pogovarjal se je pa seveda lahko tudi

o obliki mize, ali o obliki česar koli, če bi imelo to

kakšen koli smisel.

»Veste, nekateri naši pacienti imajo odlične ideje.«

»Aa ... aja, odlične ideje?« Nekam nenavadno je izgovoril

te besede. Z namigom na veliko število takih, kot da

jih imajo zelo veliko pri njih. Pri njih?

»Vse to v tem prostoru je njihovo delo.«

Pogledal je naokrog, res čuden prostor. Kako

nenavadno je delovalo vse skupaj. Oblike posameznih

predmetov pa so res bile tako drugačne od tistih iz

njemu poznanih okolic, da je bila prisotnost odličnih

idej po svoje precej umestna, čeprav bolj težko

določljiva. Vsaj njemu so delovale bolj tuje. »In to,

pravite, je delo vaših pacientov?«

»Da, mladenič, ki je ustvaril predmete v tem prostoru,

bo verjetno še zelo veliko dosegel v življenju. Njegovo

prizadevanje pri zdravljenju je občudovanja vredno.«

»Aja? Hm? Čisto možno, ja.« Spet je bilo vse postavljeno

v bolnišnico, v bolniške prostore.

Dostojanstveni obraz je z zresnjeno zbranostjo

strokovnjaka pri opravljanju svojega poklicnega dela

nakazal željo po nadaljevanju njunega pogovora. »No,

kje sva ostala?«

»Ja, kaj, kako?«

»O vašem otroštvu se pogovarjava, kajne?«

»Ah ... da, seveda, da ...« Misli so mu begale kozi

spominsko obujanje dogajanj iz otroštva in v iskanju

nečesa, kar bi lahko bilo povezano z vsemi temi

dogajanji. Potem je začel pripovedovati in s kratkimi

premolki nadaljeval vse do dremajočega polsna.

Utrujenost ga je že prevzemala. Zaspanost ga je zajela

med vse bolj upočasnjenim govorjenjem.



* * *

Idaaa!« Krik mu je zastal v grlu; grozljivo želvasto bitje

se je pognalo za njo.

»Idaaa!« Strah in groza sta mu krčila kolena Želva

je bila še samo nekaj metrov od nje. Dohitela jo bo.

V krčevitem obupu se je napenjal v izvijanju, da bi

spravil iz sebe krik, ki ni hotel iz grla. Pred njim so

se kazali strahoviti zamahi kija tistega želvastega

stvora na dolgih tankih nogah. Pobil jo bo. Ubil jo bo.

V strahovitem naprezanju se mu je iz grla izvil komaj

slišen stok. Še eden, že malo glasnejši. Krč v kolenih

mu je popustil. Spone, ki so ga priklepale v otrplost,

so popustile. V strahotnem naporu se je upognil pred

silovitim odrivom, v krčevitem napenjanju vsega

svojega telesa, pred napadom, v napadu, ob katerem

se mu je izvil iz grla krik gneva. Začutil je popuščanje

krča v nogah, sprostitev za odriv. Stekel je dva trI

korake in zaznal lučke, nek prostor. Tiste želve ni bilo

več. Še nekaj korakov je samodejno ostalo za njim.

Tudi Ide ni bilo več, nobene ožgane trave naokrog.

Le prostor, notranji prostori, sobe, mu je zajel pogled

in naprej pred njim se mu je kazal nek obok pred

hodnikom, pa še velika odprta vrata, skozi katera

je stekel z vse bolj upočasnjenim korakom. Potem

je obstal. V globokem dihanju se je oziral naokrog.

V velikem prostoru je bil. Nič mu ni bilo znano. Vse

je bilo tuje. Kamorkoli je pogledal, je delovalo čudno.

Tako velik prostor. Urejen prostor. Popolnoma neznan.

Potem se je spomnil. Vsega se je spomnil. Tudi tistega

pogovora z Dostojanstvenim obrazom se je spomnil.

Hja, toda tudi njega ni bilo več videti. Drug prostor,

njemu neznan, je bil tam. Potem se je ozrl nazaj, skozi

vrata, skozi nekak hodnik ali predsobo, pa naprej,

pravzaprav nazaj, tam je bila miza, stol, postelja, tam

je bil, ja, tam se je pogovarjal z tistim Dostojanstvenim

obrazom. Toda zdaj je stal v drugem prostoru, hja, ja

popolnoma drugem. Presneto! Prav čudno. Ta prostor,

v katerem se je sedaj nahajal, pa je bil presneto

nenavaden. Tak prostor? Stene so se raztegovale in

ožile in se nato ponovno širile v neverjetnih oblikah.

Naredil je nekaj korakov in z iztegnjeno roko trčil

ob trd predmet, ki ga ni mogel videti. Zastal je pred

gladko, nevidno stvarjo, ki mu je zapirala pot. Tipaje

je z roko spolzel po njeni površini. Kakor da bi bil

slep. Končno. Nekaj. Odtisi. Končno je lahko opazil

površino. Odtisi njegove roke so obviseli v zraku. In to

brez spreminjanja oblike. Oprijel se je površine. Toda

še vedno ni mogel prav dojeti.

»Kaj je to ogromna polkrogla ali kaj?«

»Da, to je polkrogla,« je odvrnil prijeten in ustrežljiv

glas.

Nikjer ni bilo nobenega bitja. Vse je bilo tako tuje

in prazno. Kaj se tukaj ... tako čudno ... dogaja? Se

mu spet sanja? Globoko je zajel sapo, potem pa jo po

kratkem premolku počasi izdihnil. »Kaj je nevidna?«

»Izdelana je iz popolnoma prozorne snovi.«

Brane se je še pazljiveje zazrl predse, se nato ozrl še na

levo in potem, kolikor je mogel, na desno. Samo kadar

je gledal naprej, so predmeti pred njim spreminjali

obliko, samo kadar je gledal skozi njo. In ta čudni

glas. »Čemu rabi to?«

»Za gledanje tridimenzionalnih slik.«

»Aa ... aha ... Torej ti predmeti naravnost pred mano so

samo tridimenzionalne slike?« To ni bilo nadaljevanje

tega prostora. Hm. »In, kdo si ti?«

»Interni robot za vzpostavljanje komunikacij z

zunanjim svetom in Centralnimi možgani.«

»S Centralnimi možgani? Kakšnimi Centralnimi

možgani?« Prikazi so bežali skozenj. Tista želvasta

bitja in krik in Ida in vso tisto dogajanje. Ne, ne. To

niso bile sanje. »In kako se vzpostavi ta zveza?«

»S pomočjo vizualne krogle.«

Neke vrste pogovorno okno naj bi bila ta trda površina

pred njim, ta vizualna polkrogla. »In to je vse?«

»Da, kadar gre zveza skozi mene.«

»Obstaja še druga možnost?«

»Da. V sosednjem prostoru so vizualne stene za

neposredno komuniciranje s Centralnimi možgani.«

»V sosednjem prostoru? V katerem? V tistem? ...

Stene? ... Za neposredni pogovor?«

In dogodki so mu ponovno pregrevali njegove utrujene

možgane. Hja. Ja. Dostojanstveni obraz z prodornim

pogledom pa tisti človek, ki bruha svoje ledvice, in

želve in Ida in ... Kaj se je zgodilo? Je res na vesoljski

ladji? So bila tista bitja resnična? In Idina smrt? Je

bila tudi to resnica? Je vse to res? .. Res? ... Je potem

res mrtva? Ida ... Idaaa ... ! Boleče je zavpil in se

skrušeno sesedel. Saj to ne more biti res. Tisti obraz

... Je v norišnici? Se mu vse skupaj samo sanja, se

mu je zmešalo, se mu vse skupaj samo dozdeva? So

to samo prividi? Počasi je privzdignil pogled: vse okoli

njega je bilo tako nenavadno, tako neverjetnih oblik in

tako zelo resnično. »Centralni možgani,« je zamrmral

šepetaje in potem ponovi, mrmraje in nato vse

glasneje. »Centralni možgani?... Centralni možgani ...«

»Želite Centralne možgane? Lahko vas povežem z

njim,« je med odsotnim razmišljanjem slišal nek glas,

ja, seveda, ta, tukaj, ta interni robot mu je govoril.

»Hja, da.« To govorjenje se mu je vpletalo v njegove

begajoče misli. Toda brez razumevanja. Preveč

prikazov se mu je nerazumno zvrstilo skozi njegovo

dojemanje v živih tudi kričečih barvah. Toliko vsega

je bilo težko strniti v neko celoto.

»... ja ... da ... « je odsotno zamrmral, bolj v smislu

»Kaj? Kaj se dogaja?«



* * *

»Kako ste spali?«

To je bil spet tisti dostojanstveni obraz. Previdno

je vzdignil glavo, ja, vse do izmenjave pogledov s

prodornimi očmi. »Kaaaj?« je lahko izustil, pa še to na

pol šepetaje.

»Kako ste splali?«

»Kako sem spal?«

»Videti ste nekam zbegani.«

»Zbegan?« Torej, kaj vse to dogajanje, drugačno, drugo,

ki se ni ujemalo s potekom njegovega dojemanja. Tak

premik? Kak premik? Nekaj manjka. To vendar ni

nadaljevanje pogovora, njegovega pogovora, ja, s kom

že? Z internim robotom? Saj ne more biti res.

»Ste imeli hude sanje?«

»Sanje?«

Mož v belem se je pomaknil k njemu. »Kje sva že

obstala?« Njegov glas je bil pomirjujoč, govoril je kot

zdravnik, strokovnjak, ki opravlja poklicno dolžnost.

Vprašanje pa je vseeno delovalo nekam nerazumljivo.

Ali pa morda tudi ne. Če vse skupaj ni bilo tako,

potem, ampak ... kako ... kako je to?

»Da, zadnjič sva ostala tam nekje pri vaših petnajstih

letih, ne?« je spet prevzel pobudo Dostojanstveni obraz.

»Pri mojih petnajstih?« tega se sploh ni mogel spomniti.

»Da sem govoril o svojih petnajstih letih?« Morda.

Čeprav mu je to zdrsnilo iz spomina. Možno kaj takega?

Govorjenje o dogajanjih pri njegovih petnajstih letih

res ni bilo najpomembnejše v tem trenutku. Lahko da

je omenil še kaj, prav gotovo nepomembnega.

»Če sem prav razumel, vas je zelo prizadel dogodek na

počitnicah?«

»Na počitnicah?« Čutil je, vedel je. Sanje in resnica sta

v prepletanju prehajali iz ene v drugo. Prav čudno,

neverjetno. Kakor da je vse to odvijalo v nekih dvomih.

»Kaj pravite?« je umirjeno, s potrpežljivim

razumevanjem nadaljeval Dostojanstveni obraz.

Brane je nemočno odkimaval. »Kako je to?« Stresel

je z glavo in po nekaj zaporednih postankih vseeno

nadaljeval: »To je vendar ... tako«

Skoraj povsem odsotno je slišal pomirjujoče govorjenje:

»Ida se je že zavedela.«

»Ida?«

»Zdaj je že izven nevarnosti.«

»Izven nevarnosti ...?«

»Da, saj sem vam povedal, da ste imeli avtomobilsko

nesrečo. Prizadelo vas je, seveda, ne samo telesno,

saj razen nekaj umazane obleke skoraj ni posledic na

vašem telesu.«

»… Ida je živa ... živa ... Mora biti živa. Mora ...«

»Ne bojte se. Najtežje je že minilo, tudi vam bo kmalu

bolje.«

»Ja.« Branetu so se misli vse bolj upočasnjevale. Vse

do nepremikanja, ko so se ustavile. Še kam naj jih

usmeri, ni vedel. Sploh ni nič vedel. Nič več ni mogel

razumeti vseh prikazov in njihovega prehajanja skozi

njegovo zavedanje. Razen seveda, da je vse to narobe.

Hudo narobe. Pa čeprav vsega tega sploh ne razume.

Prehudo je!

»Vročica bo kmalu minila in potem vam bo precej

lažje. Veliko lažje.«

»Lažje?« Pomaknil se je nazaj, v še bolj zleknjen položaj.

»Vaše težave niso tako velike.«

»Moje težave?« Težave? Vse te težave, tu? Katere težave?

»Torej, kako ste že rekli, kako je bilo ime tistemu fantu,

o katerem ste mi govorili?«

»Fantu?« Kaj? Kakšnem fantu? Od kod pa zdaj to? Da

je govoril o nekem fantu?

»Da, tistemu iz vašega otroštva. Spoznali naj bi ga ob

nesreči na kopanju v reki.«

»Po kakšni nesreči?«

»Mar niste rekli, da je skoraj utonil?«

»A takrat?« Ja, tega se je spomnil, ja. Vsega dogodka se

je lahko spomnil To ni bil problem. Toda, da je o tem

dogodku tudi govoril? Komu? Temu dostojanstvenemu

obrazu? Tega se pa ni mogel spomniti. Niti pri najboljši

volji ne. In vendar se zdaj vrača k temu dogodku?

»Vam je težko govoriti?«

»Govoriti?« Zakaj? Zakaj pa naj bi govoril? Saj nima

smisla, nobenega smisla nima govorjenje o tistem

dogodku. Razen, seveda, aja, kot pomoč pri njegovem

okrevanju. Njemu naj bi bilo tako govorjenje v pomoč,

čeprav on ni nič takega občutil, nič takega, da bi mu

bilo lahko to v pomoč.

»Vas pripovedovanje utruja?«

»Ne. Mislim, da ne.« Toda vse je bilo tako težko

sprejemljivo. Tudi to govorjenje, tako prijazno,

ukazujoče, da kar mu ni mogel nasprotovati, čeprav,

hm, vse skupaj je bilo preveč nedoumljivo. Preveč

težko razumljivo.«

»Torej boste kljub vsemu zmogli?«

»Da, hmm.« Preveč prikazov posameznih dogajanj mu

je prehajalo skozi zavest. Ponovno je poskusil zbrati

misli. Povesil je veke, globoko vdihnil in stisnil zobe.

Vse to skupaj je bilo tako prekleto čudno. Stresel je

z glavo, potem še enkrat ter se med odkimavanjem

počasi vse bolj umirjal. Odsotno, pravzaprav vse

bolj odsotno, je še nekaj časa pogledoval svojega

sogovornika. Potem pa je začel pripovedovati. Počasi,

ja, kar nekaj časa.

»Ste se utrudili?«

»Da, malo bi se spočil!«

»Najbolje, da greste v sosednjo sobo. Tam so ležalniki

veliko bolj udobni.«

»Ah, saj mi je tu kar dobro.«

»Dovolite mi, da vam svetujem: ulezite se v naslanjač

v sosednji sobi. Tam je bolj prijetno in prostor je

prijetnejši za počitek.« Glas je postal resnejši, s tonom,

ki ni dopuščal oporekanja.

Počasi je vstal in odšel v sosednjo sobo. To je bil spet

prostor, kjer se je zbudil iz tistih okrutnih sanj. Ulegel

se je na svoje staro mesto. Utrujenost ga je vse bolj

pogrezala med umirjene zvoke oddaljene glasbe. Tja

do dremeža in naprej do polsna, do sna.



* * *

... še nekaj korakov in grozljivi želvasti stvor bo dosegel

Ido. Njene oči so prestrašeno iskale pomoč pri njemu.

On pa je stal in se, kljub vsemu napenjanjem mišic, ni

mogel odlepiti z mesta. Pred očmi mu je zaplaval kij,

potem pa, kot iznenada, je strahovit udarec treščil ob

njen tilnik ... ob Idin tilnik. »Idaaaa!«

Pognal se je naprej, še stekel nekaj korakov, še nekaj

bolj upočasnjenih med oziranjem naokrog in vse je

postalo tiho. Potem je obstal. »Ja, kako, kje je zdaj?«

je spraševal njegov begajoči pogled. V tistem prostoru.

V prostoru?

Iztegnil je roko. In zadel ob izbočeno površino pred

sabo. Še znoj na čelu si je obrisal. Samo sanje so bile.

Toda, kaj se sploh dogaja? Ta steklasta pregrada, ja,

to je tista: »Je to polkrogla?« mu je polglasno prišlo iz

ust.

»Da, to je polkrogla.« Glas je bil prijazen in ustrežljiv.

Spomnil se ga je. »In ti si, ja, midva se že poznava,

ne?«

»Da, midva se že poznava. Jaz sem interni robot.«

»Da, da, interni robot.« Spomnil se je, ja. Z njim se

je pogovarjal. Ozrl se je naokrog. Da, v teh prostorih

se je pogovarjal z njim. Da. Potem pa se pogovarjal

s tistim dostojanstvenim obrazom. Da. Tudi v teh

prostorih. Da. In Dostojanstveni obraz mu je rekel,

naj gre v sosednji prostor. Zakaj? Saj tam je bil spet

on. »Tudi midva sva prej pogovarjala?«

»Da, samo nekaj časa.«

»Samo nekaj časa?«

»Da, potem ste želeli Centralne možgane in jaz sem

vas povezal z njimi.«

»Centralne možgane sem želel. Ne. Hm. Ne. Centralne

možgane? Saj to ni res.«

»Iz vašega mrmranja sem razbral le njegovo ime.

Potem sem vas vprašal, če želite Centralne možgane

in da vas lahko povežem z njim, da ga lahko pokličem

v prikazovalno polkroglo naših komandnih prostorov,

sem vam dejal. Vi ste kimali in med prikimavanjem

ste večkrat ponovili njegovo ime. Brez mojega poziva

pa Centralni možgani ne morejo v ta prikazovalnik.

Brez mojega poziva se ne bi mogli pogovarjati tukaj z

vami. «

»Jaz, da sem ponavljal njegovo ime?« Begajoče misli

se kar niso hotele ustaviti. Toda moral jih je uskladiti.

Vsaj poskušal je. Kdo je bil torej tisti mož v beli halji

z dostojanstvenim obrazom in prodornim pogledom?«

»Kaj je bil tisti mož?«

»Vizualni prikaz Centralnih možganov. To je bil prikaz

posebej prirejen za vas osebno, ker se Centralni

možgani lahko predstavijo v kakršni koli obliki.

Izberejo vedno najprimernejšo.«

»Da se lahko spremenijo v karkoli.«

»V tej prikazovalni polkrogli samo vizualno.«

»Samo vizualno?«

»Da, in še to samo ob moji prisotnosti. Tu ne morejo

početi ničesar brez moje privolitve. Tudi pri vajinem

pogovoru v teh prostorih sem bil zraven. Sprva ni

kazalo na nič spornega. Vse je bilo v vaše dobro. Toda

potem sem zaznal vsiljevanje nepreverjenih informacij.

Zato sem ga opozoril na kodeks obnašanja v teh

prostorih. Moral me je upoštevati. V teh prostorih to

ni dovoljeno. Potem vam je predlagal odhod v sosednje

prostore, v njegove prostore, kamor ste tudi odšli.«

»Kaj, da mi je predlagal, naj grem tja? Pa ne predlagal,

ukazal mi je naj grem tja.«

»V sosednjem prostoru v celoti urejajo vse Centralni

možgani. Tam poteka vajin pogovor brez mojega

nadzora.«

»Brez nadzora? Hja, ja, zato me je tudi napotil tja.

Potem to tu ni bolnica?«

»Ne, tu so komandni prostori naše vesoljske ladje.«

»Komandni prostori?«

»In ti si?«

»Jaz sem interni robot Moja naloga je vzpostavljanje

zveze z zunanjim svetom in s Centralnimi možgani.«

Torej je šlo tukaj za dva povsem ločena prostora.

Povezana pa sta s hodnikom. Zelo različno se mu

kažeta. Da je to možno? Da je obnašanje v teh dveh

prostorih medsebojno povezano, ampak povsem

različno. In kako, v čem je razlika? To bi pa moral bolje

vedeti. Tista sugestija Centralnih možganov naj gre

raje v sosednji prostor, v njegov prostor, je vprašljiva.

Nek smisel je morala imeti. Nek razlog. Kakšen? Tega

se kar na hitro ni dalo ugotoviti. Seveda, razen, da ni

bilo dobro? Morda ne bi smel iti kar tako v sosednji

prostor? Vsaj ne kar tako, kar na predlog. Sumljiv

predlog. Sumljive sanje? Če so sploh bile sanje?

Prividi? V teh prostorih tukaj jih nima. Vsaj vse kaže

tako. Tudi občutki so tukaj povsem drugačni. Vse

skupaj se mu tukaj zdi normalno. Čeprav, ja čeprav je

vse to težko uskladljivo. »Si ti posrednik?«

»Da, tudi tako bi me lahko opredelili.«

»Očitno znaš govoriti slovensko.«

»Vse zemeljske jezike obvladam, vsaj vse tiste, ki jih

lahko ujamemo na radijskih valovih.«

»Na radijskih valovih?«

»Da. Centralni možgani so s pomočjo radijskih valov

dešifrirali vse govorice. Lahko se pogovarjava v vašem

jeziku. Ali v kateremkoli, če želite?.«

»Aja, da so Centralni možgani dešifrirali?«

»Da, njihove sposobnosti so veliko večje kot moje.«

»Veliko večje?«

»V njih se nahaja znanje naše civilizacije.«

Z njimi ima torej opravka. Oni urejajo vso to njihovo

delovanje. Tudi ubijanje? Vsaj prva ugibanja so se

Branetu izoblikovala v smer takih pomislekov. Znanje?

»Znanje celotne civilizacije?«

»Da.«

»In oni so glavni?«

»Ne.«

To je bilo pa v nasprotju s prvimi ugotavljanji. Malo

čudno. Da bi lahko bila to že kar tista želvasta bitja?

Polglasno je tipaje navrgel: »Kdo, potem? Želvasta

bitja?«

»Ne, to so samo roboti, delavci.«

»Roboti, delavci?«

»Da, delavci za najbolj primitivna dela.«

Brane je skušal umiriti begajoče misli. Da so bili

to delavci za najbolj enostavna dela, ki so morili.

Kako, za preprosta dela? Pobijanje ljudi že ni nekaj

preprostega. Ubijanje! A sploh ve, kaj govori? Ido so

ubili. Ido! Pa saj govori, kot da so pospravljali smeti?

Kod da so odstranjevali smeti? Tako enostavno?

»Delavci? In kdo ima oblast nad vsem, kdo odloča, če

niso to ne Centralni možgani ne želvasti roboti?«

»Prebivalci našega planeta.«

»Prebivalci ... torej vaši ljudje?«

»Da, vendar se po zunanjosti in razmišljanju

razlikujejo od vas Zemljanov.«

»In kje so zdaj?«

»Globoko zamrznjeni zaradi dolgotrajnega potovanja

ležijo v posebnih komorah.«

Tako pojasnilo. »Zamrznjeni?« Kaj pravzaprav to

pomeni. S kom ima opravka? Vse to delovanje, ki

ga je pravkar doživel, je kazalo na nekaj strahotno

okrutnega. Na divjaštvo brez primere. Zdaj pa govori o

delavcih robotih za enostavna dela in o speči posadki.

In da se je posadka pred potovanjem dala zamrzniti

zaradi lažje premostitve časovnih razdalj med letom?

»So sedaj še zamrznjeni?«

»Da. Njihova odmrznitev je bila moja naloga, vendar

mi obujanje posadke ni uspelo. Potem sem vse skupaj

predal Centralnim možganom.«

»In zakaj ti ni uspelo?«

»Nikakor ne morem vzpostaviti normalnega delovanja

v notranjih prostorih. Kar dobršen del naše ladje je

ohromljen, poškodbe so prehude.«

»In zato so prevzeli oblast Centralni možgani?«

»V takih primerih so edino oni sposobni delovati.

Vse zahtevnejše naloge, še posebej tiste, ki zahtevajo

povezovanje z zunanjim svetom, rešujejo najprej oni.«

»Bodo odmrznili vašo posadko?«

»Da. Seveda. Sicer ta naloga pripada meni, toda jaz

ne morem delovati v trenutnih razmerah. Okvare

prostorov so preveč velike. Vse dokler Centralni

možgani ne popravijo okvar, mi je dobršen del

delovanja blokiran.«

»Kaj pa, če bodo sedaj, po prevzetju oblasti nad ladjo,

pustili posadko, torej, vaše ljudi zamrznjene in bodo

sami vladali naprej? Če prevlada njihova želja po

oblasti, bodo delovali brez nadzora?«

»Programirani so za delovanje v korist posadke. Vedno

tako delujejo.«

»Torej jih bodo gotovo odmrznili?«

»Vsekakor.«

»In zakaj jih še niso?«

»Najprej je treba popraviti okvare.«

»Aha.« Hja, tako je torej to. Ampak zakaj tako, zakaj

te žrtve ... zakaj tako divje ... Ida ... Ida ... je boleče

zastokal. Potem je bilo vse skupaj res. Torej je mrtva.

»Prekleta kruta bitja, prekleta, tisočkrat prekleta.«

Skozi njegovo zavest so se za hip poigrale prijetne

nagajive oči. Veke so se mu povesile. Njen nasmeh ga

je vabil v objem mehkih, nežnih rok, toda usteca so

se naenkrat zresnila. Strah je prihajal iz njenih oči.

Potrebovala je pomoč. Njega, potrebovala je njega ... in

on je stal ... in sledil se strahoviti udarec kija.

Misli so mu zbezljale med krčevitim oprijemanjem

glave, obraza, las. Vse dokler ni obstal v nemočnem

besu. »To so bili torej Centralni možgani,« je poltiho

mrmranje prihajalo iz njegovih ustnic. Centralni

možgani. To je bilo njihovo delo. »Da, njihovo.«

Zadrgetal je v krčevitem jokajočem besu, vse do solz,

ki so mu močile njegove pesti in krčevito v nemočnem

besu stisnjene prste med ponavljanjem prekletega

imena, teh prekletih Centralnih možganov.

Njegove ustnice so z vedno bolj zagrizenem sovraštvom

ponavljale iste besede, »Centralni možgani, Central ...«

Ni bil brez moči. Nekaj je še gotovo bilo, če ne, se

Centralni možgani nikakor ne bi pogovarjali z njim,

tako kot se tukaj. Nekaj je še moralo biti.

Zbiral je misli. Njega, ki je ubil Ido, bo uničil, mora.

Uporni gnev je suval skozi njegove pregrete misli.

Tudi za ceno svojega življenja. Stisnil je k ustom

primaknjene pesti. Vse do krvavih ugrizov je zaklinjal

svojo odločnost med besnim grizenjem členkov svojih

prstov in vztrajnim ponavljanjem prekletega imena,

»Centralni možgani ...«

Noga se mu je samodejno premaknila v zasledovalni

korak. Iskal je. Moral je najti. Nekaj je moralo biti.

Nekje so ranljivi.

Dogodki so se ponovno vrstili skozi njegovo preverjanje,

če je kje kaj, kar bi lahko izkoristil. Obstal je. Zdaj

je stal tam pripravljen na vse, razen na umik ali

kompromis. Tu je moralo biti nekaj. To je čutil.

»In ti nisi podrejen Centralnim možganom?«

»Ne, delujem popolnoma samostojno.«

»In kakšna je tvoja naloga?«

»Pomagam vsem, ki pridejo v te komandne prostore.«

»Vsem? V komandnih prostorih? Tukaj?«

»Vsem. Seveda pa ne more priti kdorkoli v te prostore.

Samo izbranemu poveljstvu je dovoljen vstop. Nihče

drugi ne more noter. Ne roboti želve ne Centralni

možgani nimajo dostopa sem.«

To pa je kazalo na neke možnosti. Lahko, da bi to

pomenilo zanj izhod iz tega zaprtega prostora. Morda

celo povezavo z zunanjim svetom. »Imaš možnost

komuniciranja z zunanjim svetom?«

»Da.«

»Mimo Centralnih možganov?«

»Če bi šlo za ogrožanje naše posadke, se oglasijo

Centralni možgani. Sicer se lahko povežem z zunanjim

svetom.«

» … aja ... a tako ...«

»Da, življenje naše posadke je najvažnejše. Vse je

podrejeno temu. Centralni možgani pa so že v svoji

osnovi še posebej zasnovani tako, da je to njihova

glavna skrb.«

»In ti?«

»Jaz sem na voljo tukaj v teh prostorih.«

»Torej tudi meni?«

»Vsekakor, popolnoma sem vam na razpolago.«

Če ga lahko poveže z zunanjim svetom? Da bi izvedel

, kaj se dogaja zunaj? Ja, to. Seveda, ja, to vse je že

moralo sprožiti vseh vrst dogajanj. Vseh vrst? V tem

času, kar je noter, kar je v tem prostoru, v teh dveh

prostorih. »Mi lahko posreduješ zunanja dogajanja?«

»Da, lahko. Na Zemlji ni informacij, ki bi lahko nekomu

v teh prostorih pomagale ogrožati našo posadko.«

»Skozi to vizualno polkroglo?«

»Da. Seveda. Vidne posnetke, skupaj z zvočnimi,

vam lahko zelo natančno posredujem, vse v

tridimenzionalnem in zvočnem prikazu. Vsa

dogajanja na Zemlji lahko zelo dosledno pokažem v

vidnih tridimenzionalnih prikazih znotraj vizualne

polkrogle.«

»Kaj pa stene?«

»Katere stene?«

»V sosednjem prostoru.«

»Tiste uporabljajo Centralni možgani za neposredno

komuniciranje. Podobno je delovanju te prikazovalne

polkrogle tukaj, le s to razliko, da tam oni vse urejajo,

od izbire prikazov do ustvarjanja prikazov.«

»Kaj tudi ustvarjajo prikaze? Tako kot mi filme na

zemlji?«

»Seveda, vse svoje zamisli lahko prikažejo. Tam je

tudi prostor, kjer so Centralni možgani neprestano

prisotni.«

»Torej, za pogovor s Centralnimi možgani moram iti

tja?«

»Ne, z njimi je možno komunicirati tudi od tod, vendar

jih moram v tem primeru poklicati jaz. Tako kot sem

storil prej, na vašo željo.«

»Na mojo željo?«

»No, iz vašega govorjenja sem tako razbral. Zgolj

logistično sem sklepal. Nisem upošteval možnost

vašega odsotnega razmišljanja, značilnega za

Zemljane.«

»Značilnega za Zemljane?« To pa že ni res. Kako, od

kod mu pa tako spoznanje. Čeprav, je tedaj bil on,

ja, malo preveč zatopljen v svoje misli. Vendar! Hja?

Bolje, da glede tega ne izgublja časa. Nima smisla, da

se še v to zapleta. »V sosednjem prostoru pa jih lahko

kar sam pokličem, praviš?«

»Saj tam jih ni potrebno klicati, ker so stalno prisotni

v teh svojih prostorih. Vse kar se dogaja v njih

nadzorujejo.«

»In moje sanje ... In tiste stene ... kaj so tiste stene?«

»Saj sem vam že povedal. V svojih prostorih, vam, preko

svojih vizualnih prikazov, Centralni možgani lahko

posredujejo vse, kar ocenijo za smiselno, oziroma po

njihovi presoji nujno. Nimam pa informacij o vašem

pogovarjanju v njegovih prostorih.«

Po upočasnjenem izdihu od besa pregrete sape so

se mu povesile veke in obstal je miže v napetem

mirovanju. Torej je ta interni robot ali polkrogla ali

karkoli že je, nekakšna hišna pomočnica, ki skrbi za

svoje gospodarje in za njihove goste. In njega ima za

gosta, vsaj nekako tako bi lahko sklepal. Centralni

možgani ... njihova posadka ... Torej jih ne morejo

odmrzniti. Nekaj je pokvarjeno. Narahlo se je zdrznil.

Gotovo od udarca, ki je naredil luknjo v njihovo

vesoljsko ladjo. Od meteorja ali od projektila, kdo

bi vedel. Ampak to sploh ni pomembno. Le to, da je

poškodovana, samo to je pomembno. Vendar kako in

koliko. To bi moral vedeti. In kaj nameravajo sedaj ti

Centralni možgani? In tiste želve, tisti delavci roboti

oboroženi s kiji. Orožje ja. Toda na tej ladji morajo

gotovo imeti še druga orožja. Centralni možgani pa

bodo naredili vse, da odmrznejo posadko, da popravijo

vesoljsko ladjo. Tako so programirani.

»In življenje posadke je zanje pomembnejše od obstoja

celotne Zemlje, vsega človeštva,« je iz mrmranja

povzdignil svoj glas.

»Da,« je mirno pritrdil interni robot, »oživljanje posadke

je sedaj pomembnejše od vsega drugega.«

»Torej imajo Centralni možgani pravico uničiti tudi ves

planet, če bi se po njihovih izračunih izkazalo, da je to

v korist posadki? Kaj potem lahko ubijajo kakorkoli in

karkoli, kar jim prečka pot?«

»Življenje posadke je najpomembnejše od vsega, za

vsakega robota in tudi za Centralne možgane.«

»Kaj pa izbira sredstev za doseganje cilja? Ste brez

zadržkov? Ni nikakršnih omejitev?«

»Zdaj so vse vrednote podrejene oživljanju posadke.

Njihova varnost je najpomembnejša.«

»In zakaj tako kruto? Zakaj tako ubijanje? Zakaj mora

toliko ljudi umreti?««

»Gotovo je po vseh ugotovitvah Centralnih možganov

to najprimernejša pot.«

»In če ni, če je vsa okrutnost povsem nepotrebna, brez

vrednosti za oživljanje posadke?«

»Centralni možgani naredijo vse po premisleku.«

»In Ida? Zakaj tako kruto, zakaj?«

»Kadar gre za življenje naše posadke, so bitja z drugih

planetov manj pomembna, lahko tudi nepomembna.

Vsaj izhodišče za delovanje naših robotov in

računalniških sistemov je tako postavljeno.«

»Nepomembna ...!« Krik gneva se mu je izvil iz grla med

udarjanjem s pestjo po stekleni površini polkrogle.

»Nepomembna, nepomembna ... prikazal se mu je Idin

prestrašen obraz in kij, ki je znova zletel proti njej.

Strahoviti udarec ji je zdrobil tilnik s tako močjo, da

je njeno telo omahnilo in se počasi padajoče odbijalo

od skal.

»Idaaa!« Krik se mu je iztrgal iz grla in se podaljšal v

boleče stokanje. Telo mu je zadrgetalo od besa.

Mogoče pa le ni nepomembno. Mogoče pa njena smrt

le ne bo nepomembna. Gotovo mora biti še kaj, kar

lahko naredi temu stvoru. Tudi oni so ranljivi. Tudi

oni. Ta poškodba njihove ladje je razkrila njihovo

slabost. Ja, slabost, ki je njemu omogočila dostop

do teh prostorov. Resda slučajno, toda vseeno. Prav

gotovo mora biti še kakšna možnost.

Bolečina se mu je sprostila v svojem navalu. V

uporni vzgib je prešla. V uporne trdovratne vozle,

v katere so se krčile njegove misli. Idina smrt ne

more biti nepomembna in to bodo morali dojeti tudi

Centralni možgani. To bodo morali, za to se bo boril

do poslednjega diha, do poslednje kaplje moči, do ...«

Pogled mu je zdrsel po nenavadnih stenah in predmetih.

To ni bilo več megleno dojemanje neznanega, to je

bil zdaj že umirjen pogled neuklonljive volje, ki je z

zagrizeno vztrajnostjo iskal in iskal in iskal. Moral je

najti. Karkoli. Nekaj?

»Centralni možgani torej ne morejo odločati, kdo je

tvoj prijatelj in kdo ni?«

»Ne. Samostojno se odločam. Tudi v moje prostore

ne morejo priti brez mojega dovoljenja. Preveč so že

podobni živim možganom, da bi jim naši ljudje lahko

kar tako zaupali. Obstaja namreč možnost, da bi

zaradi sposobnosti svojega prilagajanja in sposobnosti

programiranja sčasoma spremenili svoje vrednote.«

»In zato so komandni prostori ločeni od njih?«

»Da.«

»In kako delujejo tvoji možgani?«

»Za razliko od Centralnih možganov razmišljam samo

na osnovi izkustveno zbranega znanja, ki je shranjen

v moj spomin. Tega znanja je seveda zelo veliko,

verjetno precej več, kot si lahko to vi predstavljate.«

»Torej ti nimaš možnosti lastnega spreminjanja svojih

vrednot.«

»Ne.«

»To imajo samo Centralni možgani?«

»Da, samo oni.«

To je bila seveda pomembna razlika. Kar nekaj tega

je pravzaprav že občutil. Hladna preračunljivost je

vela iz tistega dostojanstvenega obraza. Hladna, hm.

Smrtno hladna je bolj ustrezna opredelitev. »Aa, aha,

a tako torej. Kaj pa želve?«

»To so delavci roboti.«

»Kaj želve lahko pridejo v te prostore?«

»Ne, delavcem robotom je vstop v komandne prostore

prepovedan. Občutljivi so na varnostne frekvence, ki

jih takoj omrtvijo. Ob prečkanju zapornih frekvenc

v trenutku otrpnejo in to tako ob zvočnih kot ob

informacijskih. Ti komandni prostori tukaj so zelo

dobro zaščiteni pred vsemi vdori. Samo naključno

razbitje več celotnih sten teh prostorov bi nekomu

omogočilo vstop. Varno delovaje iz teh prostorov je

zaščiteno.«

Brane je pogledal skozi hodnik na razbite stene. Nekaj

jih je prebilo? Kar cel del te ladje je razbit. Z luknjo v

obliki cevastega rova pa je razkrilo še te prostore tukaj.

Torej zato je on lahko prišel vanje. Pred želvastimi

roboti pa je varen. Vsaj to. V teh prostorih je torej varen

pred njimi. Moral je premisliti vse skupaj. Preveč za

hitro sklepanje se je nabralo tukaj. Zajel je sapo vse

do polnih pluč, jo za nekaj trenutkov zadržal ter jo

nato izpustil skozi puhajoči izdih. »Me lahko povežeš

s Centralnimi možgani?«

»Lahko.«

V vizualni polkrogli se je iz porajajoče svetlobe

izoblikoval znani lik. Da, to so bili Centralni možgani

v njemu znani podobi, s tistimi prodornimi očmi, ki so

zrle vanj z dostojanstvenega obraza.

»Ste se spočili? Precej bolje delujete kot ob najinem

prejšnjem srečanju takoj po tisti hudi prometni

nesreči.«

»Nobene prometne nesreče ni bilo. V pogovoru z

internim računalnikom sem izvedel mnogo novih

stvari.«

»Mnogo novih? Potrpite še malo. Vaša vročica bo

kmalu minila.«

»Nimam nikakršne vročice.«

»A tako. In kaj vam je povedal?« Dostojanstveni obraz

je razkrival, pravzaprav že kar izžareval razumevajočo

in pokroviteljsko prijaznost.

»Vse, vse o sebi, o vas. Vse.«

»Tako?« Prijateljski ton je ostal nespremenjen, kakor

da se nič ni spremenilo.

»Vse. Tudi o Idini smrti ... Zakaj?«

»Zelo spoštujem ljudi, še posebej njihovo trpljenje.

Njihova bolečina ob izgubi njim dragega bitja me zelo

globoko prizadene.«

»Tebe? Saj si računalnik.« Sicer pa je neko neživljenjsko

odzivanje bilo že vseskozi zaznati. Vsi občutki so mu

tako govorili. Da, vsi. Vtis, ki ga je dajal s svojim

hladom, je bil preveč prepričljiv.

Dostojanstveni obraz pa z izrazom svojega obraza ni

nič kazal na upoštevanja vredne pomisleke. »Da, to

je res, vendar to ničesar ne spremeni. Tudi jaz lahko

čutim.«

»Ti lahko čutiš?« Tako sprenevedanje. In kako

hladnokrvno to počne. Brez najmanjše grižnje vesti.

Jasno, ko pa vesti sploh nima. Ti računalnik, ti

mašina brez duše.

»Da, zelo globoko in zelo resnično je moje čutenje. V tem

sem enak vsem živim bitjem,« je nadaljeval Branetov

sogovornik, še naprej z nič kaj motenim prepričanjem v

iskrenost svojih besed, v poštenost svojega delovanja, v

žaljivo samozavestnem prepričanju v svojega prav. Nič

ga ne bi moglo prepričati nasprotno. Tudi Branetova

izguba ne, kar je Brane še posebej boleče občutil. »Ti?«

Brane je zadrgetal v nemočnem besu. »In kaj si čutil

ob Idini smrti?« Bolečina mu je izvila gnev z vzklikom.

»Prosim pomirite se. Nekaterim stvarem se v življenju

ne da izogniti, tako kot bi radi.«

»Ne da izogniti!« rdečica mu je prekrila obraz.

»Saj razumem,« so nadaljevali Centralni možgani v

svojem pomirjujočem tonu, »še posebej ob vas, ob vsej

vaši ljubezni in nežnosti do tiste deklice, so mi človeška

čustva postala še bolj blizu. Iskreno sočustvujem z

vami.«

Branetu so se orosile oči. Tako veliko, ja, vse, vse mu

je pomenila, in zdaj je mrtva. Ustnice so mu zadrgetale

v komaj slišnem mrmranju.

»Jaz nisem navaden računalnik, jaz lahko občutim

človeško trpljenje. Tudi vaša čustva so mi blizu, ja

dosti bolj so mi blizu, kot si vi predstavljate. Res pa

je, da si tako močne navezanosti med živimi bitji niti

nisem predstavljal. Ljudje na našem planetu niso

sposobni tako globokega čutenja, kot je vaše. Nisem

mogel vedeti, da vam to dekle lahko toliko pomeni.«

»Ja, toliko, tako prekleto, vse, vse.« Sunkovito je

privzdignil glavo. »In ti si jo ubil!«

»To je bil samo nesrečen slučaj.«

»Nesrečni slučaj! Kako moreš?« Brane si je v

nesprejemanju take razlage zaril obraz v dlani.

»Jaz sem samo branil našo posadko na osnovi nekaj

malo bolj pomanjkljivih informacij.«

Brane je mrmraje nemočno odkimaval. »Na osnovi

nekaj malo bolj pomanjkljivih informacijah ...«

»Zemljani ste zelo čudni. Kar naprej se tepete med

seboj in si lažete. Naša ladja pa je poškodovana. Zelo

hudo poškodovana. Nisem mogel verjeti, da nas ne

boste napadli. Zaradi nastalih poškodb smo ranljivi.

Te neprestane vojne skozi vso vašo zgodovino in

sprenevedanja pa razkrivajo vaš značaj. Še posebej

nazorno pa razkrivajo politično razmišljanje v katerem

je pomembna le prevlada.«

»Da, krvave vojne so zakuhali.«

»Moral sem ponazoriti padec meteorja.«

Seveda je bilo razumevanje tega dogajanja zelo

pomembno. Toda, kaj si Zemljani lahko predstavljajo

na osnovi prvih informacij, ki so jih dobili, na osnovi

podtaknjenih dejstev, da gre za padec meteorja? Da,

še posebej, če so med zlaganimi dejstvi tudi take,

zavajajoče, težko preverljive informacije? Tile Centralni

možgani so prav gotovi zmožni zelo pretkanega

podtikanja, zelo zavajajoče lahko sestavijo napačne

informacije. »In ti je uspelo?«

»Da.«

»Kdaj boš odmrznil posadko?«

»To se bo zgodilo vsak čas. Sicer pa sem navezal stike

z Zemljani. Lepo smo se sporazumeli.«

To je bilo pa bolj malo verjetno. Če bi se res, bi se zdaj

povsem drugače pogovarjal z njim. Še najverjetneje ga

obdeluje za svoje namere, da, to bo, njega obdeluje za

svoje namene, se je Branetu vsiljevalo skozi pomisleke.

Laže! Zakaj? Zakaj se tu nekaj spreneveda z laganjem?

Zakaj to počne, zakaj to potrebuje? Ampak ni mu

ostalo kaj drugega, kot nadaljevanje tega pogovora.

»Sporazumeli, s kom, z Zemljani?«

»Da. Razumeli so, da nisem imel druge možnosti.«

»Nisi imel druge možnosti?« Tako hladnokrvno

vztrajanje na zagovarjanju svojega nečloveškega

početja? Da se je vse dogajalo zgolj zaradi prirejanja

informacij za Zemljane, za prikrivanje informacij

o pristanku vesoljske ladje, za prikrivanje njihovih

poškodb. Da Zemljani ne bi slučajno ugotovili, kako

močno so poškodovani? In potem so vse pobili, vse

priče, vse mimoidoče, ki so videli razbiti del vesoljske

ladje. Vse, ki bi lahko karkoli videnega povedali,

so enostavno pobili, da vse priče so želvasti roboti

enostavno potolkli s svojimi kiji in jih odnesli. Vse,

tudi njiju, so napadli samo zato, ker sta zdrsnila v

krater? Ker se jima je skozi dim prikazal razbiti del

ladje? Samo zato? Ta njihov razbiti del trupa? Ta

njihova rana? In, kaj ni šlo drugače? Kaj ni šlo brez

ubijanja? Njena smrt? »In Ida?«

»Zelo obžalujem ta nesrečni dogodek. Z veseljem bi

vam jo vrnil, če bi le mogel.«

»Mrtva je. Ida je mrtva.«

Toda Centralni možgani so kar nadaljevali v pomirljivo

razumevajočem tonu. »Vaša družina vas pogreša.

Doma vas čakajo, v skrbeh so za vas. Nisem jih mogel

še obvestiti.«

»Da.« Brane si je obrisal mokre oči. Njegova družina,

ja. Seveda poizvedujejo za njim. Ampak to bo že

urejeno, čeprav še ni mogel predvideti potek nadaljnjih

dogajanj. Sicer je bil tudi sam v nevarnem položaju, to

je tudi bilo res, toda zdaj ni imel časa misliti še na to.

»Zelo rad bi vam pomagal,« so nemoteno nadaljevali

Centralni možgani, »če bo le mogoče mi kar povejte,

kaj bi vam olajšalo osebno bolečino ob izgubi vam

dragega bitja.«

»Ne morete mi pomagati.« Izguba je bila nepopravljiva.

Nihče več je ni mogel obuditi k življenju. Nihče.

»Ko nekomu prizadeneš tako bolečino, kot sem jo jaz

vam, je sočustvovanje iskreno.«

Brane je otopelo gledal predse. Prijazen razumevajoč

glas in sočutje sta mu ustavljala izbruhe besa. Le

ustnice so mu komaj slišno zamrmrale: »Življenje

posadke, ja, kaj res ni bilo nobene druge možnosti?«

»Nekaj časa bomo še na Zemlji. Lahko me pokličete,

če boste kaj potrebovali. Za vse nas bo naše boljše

medsebojno poznavanje zelo koristno. Da, kar pokličite

me brez obotavljanja. Z veseljem vam bom pomagal.«

»… ja, pomagal?« Vse te misli, vsi pojmi, ki jih je

pridobival skozi pogovor, so prihajali skozenj v

nametanih pomislekih, nametanih prikazih, slikah,

krikih.



* * *

Bežal je. Pred očmi se mu je meglilo. Kar iznenada se

je odločil. Moral se je, ja, moral se je odločiti za ta beg

skozi razbiti del ladje, ki se mu je kazal izvedljiv.

Čez škrbine razbitih sten je plezal. V počasnem

pomikanju, v premagovanju skrajnega napora v smeri

svetlobe, ki je prihajala skozi cevasti predor, se je

pomikal. Tja je moral. Tu skozi je prišel. Takrat ko

je zdirjal proti razbitemu delu trupa in naprej skozi

prebite stene, je bilo vse v nekakšnem polsnu. Vsega se

je spomnil. Tudi Idin obraz se mu je prikazoval vse bolj

živo skozi dogajanja, ki so mu iz spomina prihajala v

zavest, tudi tista od prej, z utrinki trenutkov z Idinimi

rokami okrog njegovega vratu. Odmaknila se je, stekla

stran, se med smehom ozirala. To je bila igra. Vabila

ga je, naj ji sledi.

Švignilo je mimo njegove glave. Kij. Pognal se je

vstran. Še en kij ga je zgrešil. Skočil je nazaj ter takoj

spet vstran na štrleč odtrgan kos, ki se je zamajal

pod njegovo težo, kot da se bo vsak čas odtrgal. Toda

vzdržal je. Na srečo. Škrlatnordeča želvasta postava

se je pognala proti njemu. Še ena in tik za njo še ena.

Spet je kij zletel mimo in potem še en, ki je izbil oporo

njegove plošče s tako silovitostjo, da se je vse zrušilo.

Samodejno se je ujel za štrlečo škrbino. Vse želve, tik

ob njem, ki so ga pravkar dohitele, pa so skupaj z

odtrgano ploščo, na kateri so pravkar pristale, izginile

pod njim.

S pogledom je preletel vse naokoli. Tik pred vhodom

je stal. Le nekaj metrov ga je ločilo od odprtine, skozi

katero je najbrž prišel in ... se še zadnji trenutek

izmaknil kiju. Zletel mu je mimo glave in treščil s

tako močjo, da se je škrbina kar upognila pod silnim

udarcem.

Želve so se že usmerjale v zaporo njegovega bega.

Plezale so tudi ob nasproti stoječih škrbinah. Kaj?

Kam. Da mu preprečijo umik nazaj. Pognal se je

proti komandnim prostorom. Tja želve niso smele.

Še malo. Samo malo, ker se je razdalja med njim in

zasledovalnimi želvami hitro manjšala.

Že tik ob komandnih prostorih ga je oplazil kij, ja, spet

se je izmaknil smrtnemu udarcu. Ozrl se je proti želvi

za sabo in se z glavo naprej še z zadnjim nečloveškim

naporom pognal preko štrleče razbitine. Zakotalil se

je po tleh, se na hitro pobral in obstal.

Obrnil se je nazaj. Želve so se ustavljale. V komandnih

prostorih je bil. Samo opazovale so ga. Njihove gole,

kljunaste glave so buljile vanj s svojimi velikimi

steklenimi očmi in on jih je gledal in gledal. Stresel je

z glavo. Tu je bil zaenkrat varen.

Tiste prijazne besede Centralnih možganov so bile

eno samo sprenevedanje. Vse skesano oproščanje, vse

razumevajoče besede, vse to je bila ena sama prekleta,

zahrbtna laž. »Laaaž!«

Počasi se je privzdignil na kolena in še enkrat preletel

s pogledom vse tiste želve. Niso smele v komandne

prostore. Ja, torej tako, komandni prostori, ja.

Še v njihovo notranjost se je ozrl. Vse do sosednjih

prostorov. Dostojanstveni obraz ga je opazoval od tam,

mu prikimaval v pozdrav, z nasmehom. Nič drugega ni

moglo biti, kot vsiljeno veselje nad njunim ponovnim

srečanjem. Tako ga je gledal. Seveda, sprenevedal se je.

Kot da ni nič takega, kar bi preprečevalo nadaljevanje

njunega pogovora, ga je gledal. Celo zaklical mu je v

očitnem zadovoljstvu nad takim izidom dogajanj: »Ste

se morda udarili?« In s pomikom roke z nakazanim

vabilom naj se mu pridruži, naj pride tja, mu je to

govoril.

Premisliti je moral vse skupaj. Žile na vratu so se

mu napele od napora. Stisnil je pesti. »Podla, gnusna

tvorba!«

Obraz ga je gledal prijazno, še kar naprej, z očitno

nespremenjeno pripravljenostjo nadaljevati njun

prejšnji pogovor. Njun prijateljski pogovor? Podlež.

Podgana gnusna. Globoko je zajel sapo. In se počasi

umiril.

»Ah,« Dostojanstveni obraz se je smehljal. Potem

pa, med rahlim odkimavanjem, prijazno nadaljeval,

»povsem drugače od vašega razumevanja je bilo.«

»Povsem drugače?« Kaj drugače? Saj tukaj je vse

drugače. Kaj mu zdaj tvezi o drugačnosti.

»No, na nek način vsekakor.«

Tako hladnokrvna podlost. Kako mu lahko tako laže.

Tako sprenevedanje? Podgana umazana. »Pomagati

ste mi hoteli, kajne, ja pomagati, na drugi svet, tja ja,

tja ste me hoteli spraviti, na drugi svet, ja, ubiti ste

me hoteli!«

»Ne, ne. Nekaj nesporazuma je res bilo, to ja. Toda

potek dogodkov ste prehitevali. Brez posvetovanja

z mano ste ravnali. Ni bilo usklajenosti z mojimi

navodili želvastim robotom. Ni bilo vse tako, kot si vi

predstavljate. Temu bi se lahko izognili. Pravzaprav bi

se morali izogniti tako nepotrebnemu tveganju. Bolje

da me prej obvestite o vaših namerah, vsaj takih, kot

je ta, ki ste jo pravkar hoteli izvesti. To res ni bilo

smiselno.«

Sledil je kratek premor, z izmenjujočimi pogledi,

po katerih so Centralni možgani, med nakazanim

razmišljanjem z zresnjenim obrazom, umirjeno

nadaljevali. »Predstavljajte si moj položaj.«

»Tvoj položaj. Tiii, tvoooj?« Toda hip zatem je obstal ob

nenadnem prikazu Idine postave na sosednji steni.«

»Kaaaj? Ida?« Obrnjena stran je nekaj govorila.

»Da, poglejte!« so mirno nadaljevali Centralni možgani,

»Vaša prizadetost ob izgubi dragega bitja je res boleča.

Da je lastno življenje ob izgubi dragega bitja lahko

nekomu tako nepomembno, pa sploh nimam v zavesti,

nič takega ni bilo v mojem vedenju.«

Brane je nejeverno odkimaval ob poslušanju

njemu nesprejemljivega govorjenja. »Gnusna, gnila,

pokvarjena podgana ti,« je prišlo iz njega skozi komaj

slišno mrmranje ob nemočnem stiskanju pesti.

»Čustveno prizadetost izjemnih ljudi vašega kova

sem bolje dojel.« Dostojanstveni obraz ga je pazljivo

motril ves čas govorjenja, »in vi ste se kar prisebno

odzvali. Zelo hitro ste se izmaknili. Vsaj za nekoga,

ki je čustveno močno prizadet, je bilo to zelo hitro. In

seveda pravilno. Lastno življenje je najpomembnejše.

Ko gre zanj, je ostalo manj pomembno. Kar v pozabo

se vse ostalo umakne.«

»Kaj? Kakšno sklepanje pa je zdaj to?«

»Saj ni potrebe po opravičevanju. Povsem normalno

je, da pokojne pozabljamo, oziroma da jih začnemo

pozabljati.«

Idin prikaz z bolečim izrazom obraza se je že povsem

obrnil k njemu. Gledala ga je. Kaj je spremljala

pogovor? Ob »pozabljati« se je kar zdrznila. Pa menda

ja ne. Neee. »Ne, to je norost, nisem te pozabil, Ida,«

mu je ušlo skozi mrmranje.

Toda tedaj je njen obraz iznenada otrpnil od groze.

Ves prostor se je napolnil v vernem tridimenzionalnem

hologramu njemu znanega dogajanja. Saj to ni le

prikaz? Kaj je tu res Ida? »Tako resnično je videti vse.«

Pognal se je proti želvi s tistim kijem.

Zrušil se je ob steni. Vse je izginilo. Le prazen zid, ki

mu je izvabil boleče stokanje, je bil pred njim. Zaprl je

oči. Krčevit drget mu je stresel telo. »Preklet, tisočkrat

preklet.« Zobje so se mu zarili v krčevito stisnjene pesti,

preko katerih so tekle solze. Divje besno hlipanje se

mu je izvilo iz prsi.

»Če bi se takrat tako pognali, bi jo morda rešili,« so kot

nekaj manj pomembnega navrgli Centralni možgani.

Zastal je v počasnem umirjanju sunkovitega hlipanja.

Kaj zdaj govori? Kaj se spreneveda? Nekaj, kar naj bi

imelo nek smisel, govori, ja govori.

»Vendar pa vi ne bi bili več živi.«

Brane je molče poslušal. To vse skupaj, to govorjenje

in vse kar se dogaja, je bilo kakor v snu, čeprav to ni

bilo v snu. Vse to je bilo sedaj resnično.

»Seveda pa bi se morali vsaj enako hitro odločati.

Hitro kot maloprej bi se morali spopasti z želvo.« Kot

v nekem bežnem prehajanju skozi Branetovo zavest,

skozi njegovo dojemanje, je bilo slišati govorjenje tega

nečloveškega Dostojanstvenega obraza.

Brane je nejeverno zmajeval z glavo. Kaj ga zdaj ta

Dostojanstveni obraz s svojim trdim ciničnim izrazom

obraza prepričuje v njegovo krivdo? V kakšno krivdo?«

»Vsaj enako hitro,« je ponovil Brane. Spet so se mu

misli izgubljale v zamegljenem preletu vsega dogajanja

skozi njegovo razumevanje in med ponavljanjem tistih

besed, »vendar za ceno vašega življenja,« tistih besed,

tistega pojma, »kar pa seveda nima nobenega smisla,

mar ne,« torej neke besede, nečesa nerazumljivega iz

govorjenja tega Dostojanstvenega obraza.

Brane se je zaman oziral k steni. Ido je iskal. Vsaj njen

prikaz. Njene oči, s tistim pogledom, polnim življenja.

Pa je bila samo gola stena. Hladna. Steklasta.

Spet ga je zajelo hlipanje. Pa ne od joka. Smeh, histerični

smeh se mu je izvil iz grla. Divji, pobesneli smeh. »Da,

prav imaš . . . ha ... hahaaaa ... ha ... prav imaš, edina

pokvarjena svinja sem pri vsem tem skupaj samo jaz.

Lepo si mi razložil ... haaa!« Zajel je sapo, jo za nekaj

trenutkov zadržal v polnih plučih. »Todaaa,« se mu je

izvil ruk, »toda ... če bom mogel ... če obstaja vsaj ena

možnost, vsaj ena, jo bom našel. Jo bom našel.« Lesk

peklenskega ognja se je razvnemal v kotičkih njegovih

oči, vse do bliskanja v sovraštvu in gnevu. Vse v njem

je vzplamtelo in gorelo v pobesneli silovitosti: »Našel,

našel jo bom, nekje si ranljiv, nekje!«



* * *

Komaj kak meter stran od vizualne krogle je sede, že

povsem umirjeno, tuhtal o svojih možnostih. Ja, hitro

je moral ukrepati, brez zgubljanja časa. Toda, kaj, kaj

lahko naredi? In kaj lahko naredijo oni zunaj. Hja, ja,

kaj se pa pravzaprav dogaja zunaj. Seveda, kaj? Kaj

sploh vedo, da to ni meteor?

»Hej! Kako naj te imenujem?«

»Kakor hočete. Moja prisotnost je sicer omejena

na ta prostor v tej vizualni polkrogli, namenjenem

naši posadki, toda znotraj nje lahko prihajam v

kakršnemkoli želenem liku, po želji obiskovalcev.«

»Aja, ja. Interni računalnik. Kaj? Kako? Kot Ida?«

Med stiskanjem ovlaženih dlani se mu je na sencah

nabirala pot. Poltiho je vprašal. »V kakršnikoli obliki?«

»Da, sami izberite lik osebe. Hologram

tridimenzionalnega prikaz bo povsem enak videnju v

realnem svetu. Razlike ne boste mogli ugotoviti.«

»Bi lahko bil Idin ...?«

»Lahko.«

Steklasta polkrogla je izginila iz vida. Prikazal se je lik

Ide. To je bila Ida. Tako resnična. Kot v pričakovanju

njegovega odziva na njen prihod ga je gledala.

»Ida?«

»Si zadovoljen?«

»Kako? Aaaa, je to možno? Seveda sem,« je nato dejal

pohitreno, »seveda, seveda!«

»Sem videti v redu?« Idin prikaz, skupaj z njenimi

gibi, njenim smehom in njenim glasom je bil tako

prepričljiv, da je kar podvomil v neresničnost njene

telesne prisotnosti.

»Saj to si ti! Ida?« Tako prepričljiv je bil videti njen

prikaz, tudi ob premiku glave za pogled iz drugega

zornega kota. Stopil je še korak naprej ob vizualni

polkrogli in nato naredil še dva, pa res ni bila slika,

je ugotavljal, ne običajna ploska slika na platnu ali

papirju. V celoti je bila vidna. Za hip bi celo podvomil,

da gleda njen kip, v barvah seveda. Premikala se je.

Tako resnično upodobljena se mu je kazala, da je že

kar podvomil, če to ni res ona, tik za stekleno steno,

ki mu preprečuje dostop.

»Da, želeli ste, da prihajam v Idinem liku.«

»In ti nisi Ida?«

»Ne, vendar sem njena popolna kopija. Njen obraz,

njeno postavo skupaj z gibi in barvo njenega glasu so

želve zelo verno posnele. Nihče naju ne bi mogel ločiti,

če bi se postavila tik ob meni.«

»Nihče ...« je ponovil v nejevernem odkimavanju. To

dogajanje, skupaj s prikazi in prejšnjimi prikazi in

kar je videl, kako resnično je stala pred njim, tako

lepa. Njeni dolgi lasje so se ji preko ramen spuščali

na grudi. »Samo tridimenzionalen prikaz,« je počasi

izustil v odsotnem razumevanju. Nežnost in bolečina

sta prevela njegovo čutenje. Lepo je bilo tako, ob Idi.

Milina njenega nasmeha je prihajala vanj in on jo je

gledal in gledal in roke, njegove roke, so mu počasi

zdrsnile preko gladke površine, ki ga je ločevala od

nje.

»Ida.« Brane se je približal prikazanemu liku Ide.

»Lahko prideš bližje?«



* * *

Ob Idi se je vse bolj umirjal. Seveda je bil to samo

njen lik, ločen od njega z gladko površino pregrade,

po kateri je vedno znova zdrsel s prsti. In vendar ga

je pomirjal. Saj je bil tudi glas Idin. Vse to je moral

urediti v svojem nejasnem razumevanju. Ja, moral.

Vse, kar je tu in zunaj. Ja, zunaj. Kaj se dogaja zunaj?

»Ida! A mi lahko pokažeš zunanjo dogajanje?«

»Zelo nazorni prikaz ti lahko prenesem. Kar povej kaj,

morda okolje kraterja?«

Nekoliko stran od nje se je prikazala blatna površina s

skalovjem, nametanim kamenjem, ogorelimi ostanki

dreves in skupina ljudi nagnetena ob robu kraterja.

Drugo skupino ljudi so opazovali, kako se med

pregledovanjem posledic pomika po dnu kraterja.

Toda ničesar, kar bi spominjalo na vesoljsko ladjo, ni

bilo mogoče videti.

»Me primakneš k tisti skupini?«

Prikaz iz dna kraterja se je približal vse do razločnega

spremljanja pogovora.

Mož v gasilski opremi je med svojim strokovnim

ugotavljanjem kazal na ožgano in od vročine kadečo

kamenje: »Notranjost mora biti še precej razžarjena.«

»Da, vendar ne bi bilo napačno malo povrtati za tem

meteorjem. Vsaj kolikor je možno,« je takoj nadaljeval

skupno razmišljanje mož v civilu. »Nekaj se ga je

verjetno še ohranilo. Zanima me koliko? Veliko

vprašanj se bo nanašalo na oceno njegove velikosti.

Veste, meteorji, ki v celoti zgorijo, so manj zanimivi.«

»Torej bo tudi vaš inštitut sodeloval pri izkopavanju,

kajne? Veliko zanimivega se kaže tukaj. Meni je vse to

videti zelo zanimivo. Že sama priložnost videti meteor

v živo je zame izjemen dogodek.«

»Da, za naš inštitut so meteorji prav gotovo zanimivi.

In ta tukaj mora biti med bolj posebnimi, vsaj po moji

oceni. Kar nekaj neobičajnih pojavov ga spremlja.

Tudi taki, še ne objavljeni v strokovnih revijah, so

tu prisotni. Veliko raziskovalnega dela nam lahko

omogoči. Dobivam klice znanstvenikov in nekatere

med njimi že lahko kmalu pričakujemo, vsaj po mojem

mnenju.« Možak se je pomenljivo nasmehnil ob svojem

pomisleku. »Ne bodo izpustili zanimive priložnosti.«

Prikaz dogajanja v kraterju se je premaknil še k

razlagi moža v športni srajci, ki je z živahnimi gibi rok

zagovarjal takojšnje izkopavanje.

»Da, najbolje, kar takoj,« se je kimaje strinjal koščeno

suh dolgin med otipavanjem ožganega kamna in

hitrim odmikanjem prstov od pregrete površine.

»Precej veliki kos mora biti tu spodaj«

Branetu se je utrnila porajajoča iskrica upanja ob teh

prikazih v vizualni polkrogli. »To, ja, to!« Še pravi čas

jih bodo razkrili. »Da, še pravi čas. Prej preden bodo

obudili posadko. Da.« Skočil je iz naslanjača. »Končno

pravi možje.«

Odhitel je v sosednji prostor, kjer pa ga je Dostojanstveni

obraz očitno že pričakoval. Brane je za trenutek

zastal. Kako je vedel, da bo prišel? Sede, na svojem

starem mestu, mu je kimal v pričakovanju njegovih

besed, njegovega mnenja o teh dogajanjih. In tudi bolj

od pričakovanega ga je živahno vzpodbudil: »Nekaj

dogajanja je zunaj?«

Branetu se je utrnil pomislek ob tem spremenjenem

razpoloženju Dostojanstvenega obraza. Živahnost je

bila nekaj novega. Toda ne, ni se pustil, s stresom glave

je ustavil naval pomislekov ter z uporno zagnanostjo

privzdignil glas. »Vse kaže, da se ti tisto mesarjenja ne

bo izplačalo.«

»Kako to mislite?«

»Začeli bodo z odkopavanjem. Nekaj mož razmišlja

pravilno, kajne? In kaj boš storil sedaj?«

»O! Mislim, da tistih nekaj mož ne bo dolgo živelo.«

To je bilo izrečeno v smislu samo po sebi pričakovane

bolj nepomembne ovire. »Kako?« Brane je zastal

v čudenju nad samim seboj, čudenju se svojemu

naivnemu razmišljanju. Kako je lahko sklepal na

kaj drugega, kot na nadaljevanje početja njihovih

robotskih želv s pobijanjem, ki so ga tako okrutno

izvedle tiste takoj po meteorskem pristanku.

»Njihova življenjska pot bo kratka.«

»Kako to misliš? Jih nameravaš umoriti?« Toda to

vprašanje je Branetu ušlo iz ust bolj kot vzklik v

nemočnem besu, saj je že vedel, saj mu je že dovolj

jasno povedal, da prav to namerava, da bo to storil.

»To verjetno ne bo tako težko.«

»Tiii ... jaz ... jaz bom ... jaz ...« Zaščititi bi jih morali,

on bi jih moral. On? Kako? Nič, nobene možnosti ni

videl. Nihče jim ne bo mogel pomagati.

»V tem primeru boste lahko naredili bolj malo.«

Brane je zastal ob porajajočih pomislekih. To je moral

pričakovati od teh Centralnih možganov. Tako bodo

ukrepali. Čeprav kaj takega, kaj res ne more ničesar

storiti, saj to se ne sme zgoditi. Ne sme!«

»A bi odigrala partijo šaha?«

»Kaaaj?« Neprizadeto govorjenje ob vsem tem dogajanju

je bilo prav neverjetno. »Da ti pride na misel ... to.«

»Pomirilo bi vas. Osredotočenje na igro bi zelo ugodno

vplivalo na vaše počutje. Malo sprostitve bi se vam

prileglo. In tudi ničesar drugega nimate početi.«

»Misliš? Seveda. Da bi vse prepustil tvojim pokvarjenim

možganom. To bi rad, kaj?« Toda vse te besede, ves

njegov gnev, vse je delovalo nekam prazno, brez koristi,

nič ni moglo spremeniti poteka nadaljnjih dogajanj,

teh nadaljnjih okrutnih dogajanj.

»No, sicer pa lahko poskusite po svoje. Ne želim vas po

nepotrebnem vznemirjati. Nasvidenje.« Dostojanstveni

obraz je izginil iz prikaza. Na steni ni bilo videti več

ničesar. Zgolj hladna praznina, v katero je zrl, ga je za

nekaj trenutkov zadrževala v neodločnem stiskanju

pesti. Toda potem se je zdrznil ob vzgibu upornega

gneva med sunkovitim obratom, se še enkrat na hitro

ozrl in odhitel v komandne prostore.



* * *

Tam je bila Ida. Da, odslej bo ona prihajala. Iz

prikazovalne polkrogle se bo pogovarjala z njim. Tako

kot je dejala, da bo. »Tisto skupino od prej bi rad spet

videl,« ji je dejal.

Prikaz v polkrogli mu je v približanem dogajanju

kazal moža z delovnimi rokavicami, kako med

govorjenjem kaže z roko proti zgornjemu robu kraterja,

s prevrnjenim drevesom, ki mu je nekaj korenin

zadrževalo zdrs na dno. »Dobro si bi bilo ogledati

tele robove tega kraterja, ne ujema se mi vse to, vsaj

po občutku sodeč ne. Nekam čuden splet okoliščin,

nekaj nenavadnega je na njih, če ni nenavadno že vso

dogajanje skupaj.«

»Da, tudi meni se zdi nekam nerazumljivo. Nekaj

pregledov bo potrebno opraviti. Kar nadaljujte. Toda

mi smo svoje delo zaključili.«

Po kratkem premisleku pa je le še enkrat pogledal

navzgor. »Eh, doktor ali greste z menoj. Že res, da ste

vi iz inštituta bolj usposobljeni za dajanje strokovnih

mnenj, toda tudi meni je vse to videti zanimivo.«

Brane je ustavil prikaz v polkrogli. Tam, na zgornjem

robu? Tisti del prikaza je želel videti. Njegov usmerjen

pogled je zadostoval še pred nazornejšim namigom

roke. In hip za tem je že videl pravkar odkrušene

kose kamenja, kako drsijo proti dnu. »Tako zapoznelo

krušenje?«

»Ves ta del so želve zamaskirale z nametano zemljo,

kamenjem in ogorelimi vejami. Kar prepričljivo,

kajne?« mu je pojasnila Ida.

»A tako? Da je ves ta del zamaskiran?« Še malo

je pomišljal ob povečanem utripu v prsih. »Kaj pa

možnost odkritja tega maskiranja?«

»Da. Seveda, ta možnost je prisotna.«

Tedaj je v prikazu spolzel del blatnega šodra skupaj s

kotalečim kamenjem. Nič večjega ni bilo, čeprav dovolj

za priteg pozornosti. Branetu je za trenutek zastal

dih. Le malo naprej, pred skalo, med dimom tlečih

ogorelih vej, je zaznal neko premikanje. »Tja ja, še

malo bliže me pomakni. Kaj je to? Neko premikanje?«

Toda saj ni potreboval pojasnila. Hitro je lahko razbral

obrise. To je bila želva. Torej so že tam, so že na delu.

In moža gresta naravnost proti njej. To je smrt. Ubila

ju bo.

»Kaj se ne da nič narediti,« je v nemočnem besu

vzkliknil med pogledovanjem k Idinemu liku, ki pa je

samo nemo odkimaval, »ju ne morem opozoriti?«

Obris roke na kiju se je po bežnem prikazu ponovno

pogreznil pod mehko površje šodra in samo malo

globje pod skalo je bilo moč razbrati obris glave. Lesk

oči je zaznal. Nekaj, kar bi moral preprečiti, se bo

zgodilo. On pa je samo gledal in nemočno spremljal to

dogajanje s približevanjem dveh mož k zanju smrtno

nevarnemu srečanju. Ničesar ni mogel narediti. Velike

steklene oči želve, skrite pod skalo, pa so z grozljivo

mirnostjo opazovale nič hudega sluteči žrtvi.

Ožgano vejevje na drobljivih stenah kraterja je privlačilo

pogled obeh možakov, vse do občasnega ustavljanja.

Tudi pri tisti skali nad pritajeno želvo sta zastala.

Povsem sta se ustavila. Pa tudi samodejni premik noge

v nadaljevaje poti se je ustavil ob zaznanem lesku izpod

kamna, ki sicer ni bil nič drugega kot lesk, vendar je

deloval nekam nenavadno. Moža sta se spogledala in

se po prestopanju med obračanjem ponovno ustavila

med pogledovanjem naokrog sebe. Eden je nakazal

z roko v smeri podnožja skale, kot češ, a si videl in

se narahlo priklonil za boljši vpogled v vdolbino pod

skalo. Modrikasti kamni so se lesketali v skrivnostni

svetlobi, precej nenavadni kot pri lomljenju barv na

kristalni površini. »Kaj so to delčki meteorja?« je bil

prvi pomislek izrečen med radovednim nasmihanjem.

Brane se je nakremžil z bolečim izrazom obraza. Saj

bo sledilo dogajanje, ponovitev tistih prizorov, tistih

iz zdaj že pomaknjenih v preteklost, v pozabo, ker jih

ni hotel vedno znova obujat iz spomina, čeprav so se

mu posamezni prikazi kar naprej vrivali pred oči, ja,

vrivali so se mu, skupaj s tistim morilskim vihtenjem

kijev nad želvastimi glavami.

Nenavaden lesk kristalne površine pa je vabil roko

v dotik, pred katerim zaživi življenje v vsem svojem

radovednem bistvu in hip zatem se oko zdrzne od

presenečenja, potem pa kot hipnotizirano gleda v

velike steklene oči, ki ga opazujejo mirno in hladno,

kakor da vse skupaj ni nič in velikanska skala mu

zakrije pogled z vso svojo ogromno, uničujočo maso,

da se obraz spači od groze in se iz ust izvije krik, ki ga

pomendra kotaljenje uničujoče gmote.

Brane je zatisnil oči. Ni več mogel gledati tega prizora

z njegovo rdečo, razmesarjeno barvo, ki se je zarila

vanj z vso svojo okrutnostjo.

Počasi je razprl veke. Skala je zmečkala oba moža

pod sabo. Še ude jima je odtrgalo. Bila je velika ja,

toda želva ji je morala dati še dodatno hitrost za tako

razdejanje z raztrganimi udi. Kot orjaško balin kroglo

jo je zalučala v presenečena možaka.

Brane si je zaril obraz v dlani, ki so se v sunkovitih

gibih pomikale navzgor in nato navzdol, se stiskale v

pesti, da bi se počasi umirile ob dvigu glave. Gnev in

nemoč v njegovih očeh je zajela utrujenost.

Po zadržanem besnem hlipanju je poklical Ido.

Iz medle svetlobe na brezbarvni polkrogli je vstala

tako prepričljiva Idina podoba, da mu je toplina zavela

skozi prsi. »Ida, a lahko prideš bližje?« Dotik njenih

rok je bil vabljiv. Dlani so mu v iskanju prehoda, ki

ga ni bilo, spolzele po tisti nevidni steni. Pot mu je

zapirala ta trda nevidna, neprehodna steklasta stena,

prehod do Ide mu je onemogočala. Ustnice so se

narahlo naslonile na gladko površino, žejne ustnice,

željne dotika. »Te lahko poljubim?« je zašepetal med

gledanjem Idinega lika.

»Jaz sem samo tridimenzionalen prikaz. Zelo veren

prikaz sem. V vsem ti lahko ustrežem, razen z

dotikom. Dotik ni možen. Toda saj nama je tudi tako

lahko lepo, kajne?««

»Da, seveda.« Prsti so mu še kar naprej polzeli po gladki

steklasti površini med mrmrajočim ponavljanjem, da

ni prehoda. »Kaj se pravzaprav dogaja?«

»Gledala sva dogajanje zunaj naše ladje na robu

kraterja.«

»… aja, ja, želve ...« Centralni možgani, ja, tisto valečo

skalo, ja, oni so to povzročili. Srd je ponovno zamenjal

utrujenost. »Te preklete želve.«

»Ida, kaj pravzaprav hočejo ti Centralni možgani?

Ta, v sosednji sobi, z dostojanstvenim obrazom, mi je

govoril o odmrznitvi posadke. O povsem razumljivih

namerah mi je govoril in tudi o nujnosti, meni

popolnoma nerazumljivega nečloveškega početja, mi

je prav tako govoril. Zakaj se tega ne da narediti brez

okrutnosti, brez takega divjanja?«

»Pridobiti morajo čas za popravilo ladje in odmrznitev

posadke. Vso znanje za tak namen ima. Tudi sredstva

ima, čeprav neprimerno bolj omejena glede na

možnosti naše posadke. Omejitve dostopa do orožja

so prisotne tudi zaradi poškodb naše ladje. Ima pa

na voljo želvaste robote. Ti delavci roboti so močni.

Sposobni so tako za delo kot za primitivno vojskovanje.

Lahko se tudi zelo prepričljivo maskirajo, v karkoli,

tudi vašo človeško zunanjost si lahko nadenejo in to

vse do neprepoznavnosti.«

»In potem? Kaj bo po obuditvi posadke? Kaj lahko

pričakujemo od nje? Da bo nadaljevala z enakim

početjem, kot zdaj delujejo ti Centralni možgani? Da

bo delovala z enako okrutnostjo, enakim nečloveškim

pobijanjem, z enako neusmiljenim početjem?«

»Po obuditvi bo odločala posadka. Neprimerno

močnejša orožja bo imela na voljo. Vi Zemljani ji

prav gotovo niste nikakršen nasprotnik. Nimate

sil za soočenje z našo posadko ob uporabi njenih

najmočnejših orožij.«

»Nimamo sil za soočenje z njimi, praviš. Toda nič ne

poveš, kaj lahko pričakujemo od njih, ko bodo obujeni?

»Naša posadka izhaja iz visoko razvite civilizacije. Po

vseh civilizacijskih meril je daleč nad vami Zemljani.«

»In Centralni možgani so njen produkt?«

»Da, tako je. V njih je tudi shranjeno dovolj znanja

naše civilizacije za ukrepanje ob takih poškodbah,

kot je ta, s katero se pravkar ukvarjajo.«

»Torej lahko od vaše posadke pričakujemo enako

ravnanje, kot od produkta vaše civilizacije, da bo

posadka razmišljala enako kot Centralni možgani?«

»To pa ni povsem rečeno. Posamezniki naše posadke

imajo različne osebnosti z kar nekaj primerljivimi

podobnostmi z vašim. Tako kot vi Zemljani, se tudi

oni kar precej razlikujejo med seboj. Težko je reči,

čigava pobuda bo prevagala. Računate pa lahko na

uskladitev različnih mnenj pred njihovim nadaljnjim

delovanjem.«

»Že razumem. In kdo je prevladal pri izgradnji

Centralnih možganov?« Toda skoraj brez premolka in

brez čakanja na odgovor je z odkimavanjem nakazal

na nepotrebnost dodatnih pojasnil. To se je po vsem

tem dogajanju kazalo v vsej svoji okrutni jasnosti. Vsi

ti dogodki so bili preveč zgovorni. »Če vaša posadka

ne bi nikoli več razmišljala, bi bilo še najbolje.«

»Ni nujno. Posadka ima na voljo več moči, v trenutku

lahko obvlada vso Zemljo.«

»Še to, po vrhu vsega. Ti pa govoriš, kot da je to za

nas dobo, menda ne celo srečna okoliščina. Pri takem

načinu razmišljanja, kot ga imajo njihovi Centralni

možgani, jim jaz želim vse najslabše. Nikoli se jim ne

bom prepustil na milost in nemilost.«

»Prebivalci drugih planetov običajno niso nič boljši.

Tudi vi Zemljani ne.«

»Da, mogoče. Vendar vseeno velja, da kdor po nasilnem

vdoru pobija vse po vrsti, je prav gotovo zlobnejši od

nas. Predvsem pa nima pravice izpraševati naše vesti,«

je dejal z povišanim, že kar zrevoltiranim glasom.

Potem pa, po nekaj trenutkih motrenja Idinega

razumevajočega nasmeha, zastal v pomišljanju.

Bila je tam, ja, njen prikaz, njemu v pomoč, z voljno

uslužnostjo pripravljena na izvrševanje njegove želje.

Pogled mu je zdrsnil po vsem njenem telesu, vso jo

je zajel v željnem namišljenem objemu, v nežnem

ljubečem stisku vsega njenega bitja. »Ida!«

»Želiš?«

»Nič, nič.« Odsotno, v porajajočem občutku tesnobne

osamljenosti, je odkimaval. Hladna mrliška senca je

legla nanj. Ida je bila mrtva. Vse je bilo samo privid.

Takrat, ko so njene roke omahnile ob skali, ji ni mogel

pomagati. Nič ni mogel storiti. In to zdaj tu, je bil zgolj

njen tridimenzionalen prikaz v tej polkrogli.

»Kaj se dogaja zunaj?« je vprašal.

Ida se je umaknila prikazu skupine mož ob njihovem

prenašanju dveh zmečkanih trupel. Nedaleč stran jih

je še ena skupina spremljala s pogledi.

»Nepotrebni žrtvi,« je dejal mož s koščenim obrazom

med obračanjem k sosedu, v skupini, ki je s spoštljivim

mirom opazovala odnašanje trupel. »Preveč je nevarno

za takojšen začetek izkopavanja. Nobena naglica ni

potrebna.«

»Kaaaj!« je ušlo Branetu v bežnem spoznanju.

»Odnehali bodo. Saj ne smejo. Zdaj, tu, nadaljevati

morajo, ker potem bo prepozno.« Udaril je s pestjo po

gladki površini vizualne krogle. Kako lahko tako mirno

stojijo in gledajo, ko gre vendar za vsako sekundo. Če

uspe Centralnim možganom popraviti vesoljsko ladjo,

odmrzniti posadko z dostopom do najbolj nevarnih

orožij, potem, ja, potem jim bo vse vrženo na milost in

nemilost. In to pri tako podlem načinu razmišljanja,

kot ga imajo, prekleto.

Da bo bolje nadaljevati po ohladitvi meteorja, je bilo

slišati pripombe, ki so jim sledili pomisleki o koristi

tega izkopavanja, še posebej tako hitrega, da prihaja

do nesreč s smrtnim izidom. »Prav po neumnosti sta

šli dve človeški življenji. In to na tako neodgovoren

način,« je umik obeh pomendranih trupel iz vidnega

prikaza pospremil živahen odziv z glasnimi komentarji

posameznikov.

»A je še kdo z inštituta tu?«

»Jaz. Toda na meteorje se ne spoznam. Sem pa

znanstvenik z načelno opredelitvijo, da ne smeš takoj

odnehati, še posebej, ko gre za zbiranje informacij kot

tukaj. Dobro bi jih bilo zbrati čim več in čim hitreje.«

Spet je nastopil trenutek negotovosti. Vsaj Brane je

pogledoval po molčečih obrazih, iz katerih pa ni bilo

videti nobene opredelitve. Tudi za prvotno odločitev

za opuščanje raziskav se ni nihče potegoval. In

tudi neodločno odkimavanje je razkrivalo zgolj

neopredeljenost, vsaj vse do pogostejšega obračanja k

sivolasemu možaku na robu skupine. Ja, ta obraz je

bil znan tudi Branetu. On bo odločal, čeprav je tudi on

bolj odkimaval z oziranjem po mnenju drugih. Brane

je zastal v pričakovanju. »Kako naj pojasni, da ne gre

za meteor?« Da gre za življenje vseh njih in zdaj, ko

gre za čas, ki je potreben za popravilo ladje, za vsak

trenutek, še sploh ne vedo ali bi ali ne bi. Prekleto

da je zaprt v teh prostorih brez možnosti ukrepanja.

Samo gleda in gleda lahko in nič drugega.

»No, vaša misel,« je med obračanjem k znanstveniku

spregovoril sivolasi možak, »je najbrž lahko sprejemljiva.

Pa naj bo. Inštitut naj prevzame raziskave. Kar

nadaljujte. Jaz vam ostajam na voljo. Vsaj kar mene

zadeva, vas bom podprl pri tej raziskavi. Zberite vse

vaše ljudi in začnite «

»Hvala bogu in vsem hudičem!« je po izdihu olajšanja

zaklel Brane. Tisti podli umori se tem prekletim

Centralnim možganom ne bodo izplačali. Prekleto.

Ker tu so ljudje, ki bodo navkljub vsemu rinili naprej.

Ja, navkljub vsemu.

Vendar to pomeni vojno, seveda, boj z želvastimi roboti,

boj do konca, boj brez umika in brez predaje. Skupina,

ki jih bo odkrila, pa bo to plačala z življenjem, zanje bo

to srečanje usodno. In potem se bo začelo, to bo vojna.

Ali pa, kaj je še kakšna možnost? Pogajanja? S tako

zahrbtnim hudičem, kot so tile Centralni možgani.

Ne, to bo borba za čas, ki je potreben za popravilo

in obuditev posadke, borba za minute. Da, to mora

sporočiti ljudem. To mora. Mora biti še ta možnost.

Zagrizeno tuhtanje se mu je krčilo v iskanju

rešitve. Kaj pa takrat, ko bodo Centralni možgani

vzpostavljali razne povezave z zunanjim svetom? Bo

nastala kje niša? Majhna? Delček sekunde, ki mu bo

zadostoval? Morda? Vojna bo. Neizbežno. To je zdaj

samo še vprašanje časa. Za njega pa se je pravzaprav

že začela. Uporno je stisnil pesti. Najti karkoli, kar

bi uničilo te Centralne možgane. Karkoli! Globoko

je zajel sapo. Umiriti se mora. Ne sme se več pustiti

čustvom, ne sme, ker bo moral ujeti pravi trenutek, ker

bo tedaj nekaj lahko storil, ukrepal. Ker jih bo tedaj

lahko ustavil. Ja, to početje teh prekletih Centralnih

možganov mora preprečiti, ja.



* * *

Dostojanstveni obraz je ob Branetovem prihodu v

njegove prostore privzdignil glavo in s prijaznim

povabilom naj prisede, pokazal z roko proti sedežu

nasproti njega. »Kar lepo se namestite tu.« To vabilo

je že bilo izrečeno z mirnostjo dobrega poznanstva,

seveda s tem, da ima vsak svoje načrte, take, različne

načrte. Potem se bo vse razpletlo po svoje, razumljivo.

»Da, prišel sem na partijo šaha,« je odvrnil Brane med

pritajenim mrmranjem ter tiho še naprej razmišljal.

Več informacij je potreboval. Vseh, katerihkoli, zbrati

jih mora. Tudi te od Centralnih možganov, ki so

sedaj dosegljive preko šahovske igre, čeprav je težko

presoditi, kaj je smiselno. Ker prav lahko, da ima

nekaj za bregom, ker bi rad dobil dodatne informacije

o ljudeh in računa na njihovo razkritje skozi igranje

šaha. Hja, ja, oba računata na razkritje informacij,

na nekaj nepredvidljivega, ker da bi zgolj igrala šah za

kratek čas, hm, v teh razmerah. To najbrž ni namen.

Ne sme mu nasesti. Pripravljen mora biti na vse, na

presenečenja.

»Aha, lepo. Ob igranju šaha se lahko lepo sprostite.

Igra omogoča pozabo vsakodnevnih skrbi. Zato jo tudi

Zemljani radi igrate, kajne? Razen, če se vam morda

kam mudi?«

Brane je odkimal. »Ne, ne, saj imam dovolj časa.«

Čeprav ga ni imel. Najti je moral neko vrzel za preboj

skoznjo. Več je moral izvedeti o sprotnih namerah teh

Centralnih možganov, tega Dostojanstvenega obraza.

»Šahovnico lahko postaviva med naju?«

Vprašanje prostora je bilo v tem trenutku popolnoma

nepomembno. »Prav,« se je strinjal Brane.

Tla so se ugreznila, na njihovem mestu pa se je

prikazala šahovnica s figurami. Brane je s pomikom

roke segel po najbližji. Spreminjala se je. Svojo

zunanjost je spreminjala med nekakšnim obračanjem

na svojem šahovskem polju, v spreminjanju, značilnim

živim bitjem, je bila tam. »Kako, kaj je še živa? Ha!«

»Da, kar nekaj prednosti je v tem. Več ustvarjalne

domišljije se lahko sprosti. Lahko pa pripravim tudi

običajne šahovske figure, samo njihova uporabnost je

bistveno bolj omejena.«

»Kako to mislite, več ustvarjalne domišljije?« Te žive

figure ali morda bolje rečeno, figure z odzivanjem

živih bitij, so najbrž imele svoj namen, kaj?

»Tam kjer je prisotna domišljija, je bolj zanimivo.

Poglejte, to nošnjo figur, vzel sem staro perzijsko.«

»Kaj, a figure so oblečene. Nikoli nisem videl oblečenih

figur. In zakaj je to dobro? Nepomembno. Prav. Pa naj

bo.«

»Želite bele figure? Rad vam prepustim prednost.«

Brane je odkimal z nakazanim odklanjanjem take

zanj nepomembne prednosti. »Ne, hvala, metala bova

kovanec. Želite glavo ali grb?«

»Se morda jezite?« Dostojanstveni obraz se je obračal

nanj v pokroviteljskem razumevanju njegove stiske,

njegove vznemirjenosti, kot da je zaznal nekaj

živčnosti v njegovem obnašanju. Ni mu bil všeč ta

prizvok njegovih besed.

»Ne, sploh ne,« je odvrnil med srepim pogledovanjem

v prodorne oči. S cinično svinjo ima opravka. Podlo,

nečloveško. Zdaj pa ga še provocira. Seveda, da bi

ga zmedel. Da bi se mu razkril do ranljivosti, ki jo

bo izkoristil v danem trenutku. Ne, tega mu ne sme

pustiti. Ponovno se je zbral, zdaj že z povsem pritajenim

besom. »Če bi se po vsem tem še jezil nate, bi bilo zelo

čudno, kajne?«

Minil je trenutek, komaj malo daljši hip, a vendar

dovolj dolg, da je začutil zadrego pri nasprotnikovem

razumevanju njegovega pojasnila. Da, nekaj malo

več črnega humorja zahteva od Centralnih možganov

nekoliko več napora. Sicer pa, namestitev črnega

humorja v razumljivo celoto lahko povzroča težave

tudi nekaterim ljudem. Pa je stvar preprosta. »Ne boš

me zmedel,« je preprosta razlaga mojega odgovora. »Ti

pa kar razmišljaj«.

»Lepo sva se sporazumela.« Hipnotične oči so se

ustavile na kovancu. »Prav, želim grb.«

»Dobro.« Nič ni razumel. Brane je položil kovanec na

palec, ga frcnil v zrak, ulovil med njegovim padanjem

in ga položil na odprto dlan nasprotne roke.

»Ha, grb. Torej izbiram jaz,« je takoj nadaljeval

Dostojanstveni obraz ter nato, po pritrjevalnem nagibu

Branetove glave, opredelil svojo izbiro z namigom na

črne figure.

Toda s tem, da je obveljala njegova prvotna odločitev,

je pokazal tudi svojo premoč, vsaj Brane je to tako

občutil in to bolj, kot je bilo spremenljivo zanj.

»Tisti, ki zadene, mu pripadajo bele figure,« je svoje

nestrinjanje navrgel Brane. Sicer ni bil povsem

prepričan v svojo odločitev, toda nasprotovanje je s

tem le pokazal.

»Kaj ne smem izbirati barve?« Seveda je zgolj zaradi

nasprotovanja Branetu in ne le v zagovor svoje prvotne

odločitve vztrajal Dostojanstveni obraz. »Kdor zadene,

tudi izbira.« To je bilo kot češ, kaj bo dogovorjeno veljalo

ali kaj? Tudi pri šahovski igri ne bo prizanašanja, niti

najmanjšega, nič, nobenega.

Brane je popustil z namigom roke v ne mar. »Prav,

kakor hočeš.« Šahovnica, s figurami oblečenimi po

običaju starodavnih Perzijcev, kot mu je pojasnil

Dostojanstveni obraz, je bila pred njim. Pravzaprav

te noše še nikoli ni videl in je tudi sam ne bi znal

opredeliti. Povlekel je prvo potezo.

Potek igre je bil sprva precej običajen, Centralni

možgani so bili boljši, toda ne pretirano. Verjetno le

toliko, kot so želeli. Zakaj ne igrajo s polno močjo? Kaj,

da tu sploh ne gre za šah? Spoznanje o prisotnosti

razpleta povsem druge igre se je krepilo, da ima ta

igra komaj kaj skupnega s šahom, s šahovsko igro, če

sploh kaj, se mu je porajal dvom. Ni pa brez smisla.

To ne. Iz vsega je že bilo zaznati prisotnost nekega

skritega pomen. Igra je stekla, se pa je Brane bolj

osredotočil na zunanjost figur kot na potek same igre.

Ignoriranje vprašanja, kaj vse bi lahko te zunanjosti

figur pomenile, ni bilo dopustno. To pa prav gotovo,

vsaj njemu ne, nikakor.

»Kot vidite, ste izgubljeni,« ga je zdramil sicer

pričakovan poziv. »Se predate?«

»Ne, nikoli.« Brane je to odvrnil že kar samodejno. Brez

pomišljanja. Predal, zakaj bi se predal, če pa sploh ne

gre za šahovsko igro. Vse večji smisel se je kazal na

sporočilu same borbe, na poteku te borbe.

»Prav, še tri poteze.«

Mat je bil neizbežen. Brane je z zanimanjem opazoval

obkroženega kralja, njegovo presenetljivo človeško

odzivanje z bolečino v očeh, med nemim oziranjem k

njemu. Ves njegov bled obraz se je kopal v hladnem

znoju. Ob nenadnem navalu pomislekov pa je kar

vzkliknil. »Zakaj je moj kralj tako prizadet?«

»To je vendar mat. S predajo bi mu bila smrt

prizanesena. Zemljani ste zelo kruti. Umreti mora.«

»Da bi mu bilo prizaneseno? Kako to misliš? Kaj niso

to samo figure? Šahovske figure?«

»So, vendar žive.«

»Saj to je zgolj tridimenzionalni prikaz? Kaj ni?«

Lovčeva figura je pristopila h kraljevi in ji zarila nož v

trebuh. Kralj je zastokal, polglasno kriknil, zdrsnil na

kolena in se med zvijanjem zgrudil od bolečine.

»Da, to je samo tridimenzionalni prikaz,« se je takoj

po umiritvi kraljevega telesa strinjal Dostojanstveni

obraz.

Sledila je nova partija s pohitrenimi potezami in z

zahtevo po hitrem osredotočanju zbranosti, ki pa so

jo Branetu sprva prekinjali spominsko vrinjeni prizori

iz predhodne igre, še posebej tisti, prepričljivi, o uboju

kralja. To, da so bile šahovske figure videti žive, je

bilo težko sprejemati povsem neprizadeto. Brane si

je nehote pazljiveje ogledoval obraze figur. Vse bolj

resnično živi so se mu dozdevali, pa tudi vse težje se je

prepričeval v njihov zgolj viden prikaz, brez prisotnosti

življenja v njih. Presneto prepričljivo človeško so se

odzivali na vsako dogajanje na šahovnici.

Med pomišljanje se mu je vrivalo umiranje prejšnjega

kralja. Enako prepričljiva bo ta odstranitev iz

šahovnice. In res je bledica ponovno prekrila ponosni

kraljev obraz. Toda to pot je bilo videti dosti več

samopremagovanja z drhtečim žezlom v roki.

Brane se je zamišljeno naslonil nazaj.

Naj se preda? To je vendar samo tridimenzionalen

prikaz. Ampak smrt prejšnjega kralja je bila videti

tako prepričljiva, tako prekleto resnična v tistem

zvijanju prebodenega okrvavljenega telesa.

Ne, je odkimal v odganjanju mračnih prikazov, to so

samo šahovske figure brez življenja. Nobena povezava

z življenjem ni prisotna. Toda pomislek, da to ni

tako gotovo, da vseeno obstoja povezava z resničnim

življenjem, se mu je klub vsemu vsiljeval. Da se mu

kaže napoved dogajanja, ki bo še kako povezalo to

igro z resničnim življenjem? Toda popuščanje s

podrejanjem Dostojanstvenemu obrazu ne more

sprejeti. Boriti se mora. Tudi proti moralnim izzivom.

Proti provokacijam, ki mehčajo njegovo odločnost. In

kako ga gleda ta Dostojanstveni obraz, z neko njemu

lastno ironično radovednostjo, ironično, posmehljivo.

»Vzamem lovca,« je dejal odločno. Moral je vztrajati v

borbi, ki je bila že izgubljena.

»Vzameš?«

Počasi je prikimal, se bežno, le za stotinko sekunde

spogledal s kraljem, in premaknil naslednjo figuro.

Toda obupan pogled kralja je čutil kljub izmikanju

ponovnemu srečanju njunih pogledov.

»Mat.«

Napol nag kmet je zarinil svoje vile v kraljev hrbet.

Telo se je sunkovito zravnalo, po takojšnem ponovnem

sunku vil, bolj podobnim bojnemu trizobu kot za

kmečka opravila, pa se je kralj zrušil na kolena in se

mrtev zvalil po tleh.

Tiha groza je med zadrževanim dihom prehajala

čezenj, kot senca, ki se spreminja v nakazane znane

obrise, vse tja do prepoznavnih morilskih želv. Povsem

nemočen je bil. Kaj lahko naredi? Kako se bo boril?

»Seveda je to samo tridimenzionalen prikaz,« je med

razumevajočim prikimavanjem dejal Dostojanstveni

obraz.

»Da, samo tridimenzionalni prikaz,« je ponovil Brane.

Nič več ni mogel narediti. Bolj male možnosti ima proti

tem Centralnim možganom. Vsaj občutek je dobil tak.



* * *

Pogreznjena v tišino komandnih prostorov je samevala

steklasta polkrogla.

Brez življenja, prazna, brez česarkoli je bila z mrtvaško

praznino tam, prisotna kot odraz njegovega občutja.

»Ida!« je zaklical.

Medla svetloba se je v steklasti polkrogli zlila v obrise

s porajanjem Idinega lika. Resda kot zgolj veren prikaz

njemu ljubega bitja, toda vseeno mu je bila njena

bližina prijetna. Milina in nežnost sta se zrcalili na

njenem obrazu. »Kaj se dogaja zunaj?«

Ida se je umaknila prikazu razrite površine kraterja

s premikajočimi postavami, očitno pri raziskovanju

terena. Nekaj več pa jih je bilo zbranih prav na mestu

odkrušene skale, kjer je lahko opazil tudi malo

bolj živahno mahanje rok posameznih postav, med

njihovim premikanjem z občasnim sklanjanjem k

tlom.

»Ida, kot da so nekaj odkrili? Mi približaš prikaz!«

»Da, to. Odprtina, odkrili so rov!« Kaj, a bo to dovolj za

odkritje vesoljske ladje. Prej kot je upal? Razen, če ni

ta rov zgolj spretno nastavljena past, kar pomeni, da

torej nesreč pri razkrivanju še ni konec. Pa tudi mrak

je že zaznati, noč se spušča. Še lažje delo bodo imeli.

Mrak, tema, nemoč vidnega prepoznavanja, vse to je

v njihov prid. Lažje bodo vse prikrili, tudi umore, ja,

še zlasti umore.

Nekaj postav se je z precej živahnim kriljenjem rok

in s še bolj živahnimi vzkliki strnilo okrog odprtine,

v katero se je potem ena postava oprezujoče spustila,

sprva previdno, s stalnim oziranjem naokrog, vse

do popolnega izginjanja vanjo. Sledila je tišina v

pričakovanju, ki je kar trajala in se vlekla nekaj

časa, tja do vzklika, da je vse v redu in s pojasnilom

o odkritju večjega, nekam nenavadno oblikovanega

prostora.

Sledilo je še nekaj kratkih pripomb s polglasnim

vzklikom pripravljenosti za spust. Kratko posvetovalna

izmenjava mnenj postav ob jami je potrdila strinjanje

glede ocene, da ni razloga za kakršenkoli strah in že

je bilo videti samo izginjanje posameznikov v votlino.

Branetu je zastal dih. Zemlja ob votlini se je začela

premikati, sprva s polzenjem in ugrezanjem ter nato

z dviganjem v izbokline. Odjeknil je krik. Sledila je

tišina, potem še en krik in kričanje.

Iz rova se je pokazala okrvavljena glava, s krikom iz

široko razširjenih ust, s klicem na pomoč.

Nekaj mož iz bližje okolice se je takoj pognalo v

reševanje. Razumeli so, čeprav le, da gre za zdrs v

jamo, v globino, nevarno, seveda, krik strahu je bil

dovolj prepoznaven. Za roke, za suknjič ga morajo

ujeti. Potegniti ga je bilo potrebno ven. Takoj ven, je

bil jasen prvi odziv.

Brane se je nervozno premaknil. Ni rešitve iz želvinih

rok. Toda razkritje robotov se je približevalo. In tudi

to, da jih lahko ustavijo samo z orožjem, bo kmalu

postalo jasno. Čim prej, ja, čim prej morajo po orožje,

ker sicer bodo želve lahko nemoteno pobijale naprej.

Ustaviti jih bodo morali. Ustaviti, ja, zdaj bodo pa tu

žrtve seveda.

Prvi od reševalcev, ki je priskočil in je posegel po

mahajoči roki, se je med oklepanjem zapestja z nogami

oprl na drobljivi prsti, in še močneje povlekel. Vendar

zaman. Nikakor ni mogel, niti s skrajnim potegom mu

izvlek ni uspel.

»Vsi so mrtvi.« je med krčevitim oprijemom obeh

zapestij prišlo pojasnilo. »Za mano so.«

»Kaj? Kdo?«

»Kljunaste glave! Želve z velikimi steklenimi očmi!

Ubijajo! Ubili so Janija.«

»Kdo?« je puhnil med napenjanjem vseh svojih mišic

reševalec, ki mu vse to, predvsem pa, da ne more

povleči eno moško telo iz jame, ni nikakor šlo v račun.

Telo je navkljub vsemu trudu v neustavljivih sunkih

lezlo iz krčevitega oprijema zapestij. Ves napor je bil

zaman. Ni bilo več rešitve. Samo še vsipanje prsti se je

kazalo očem, fantom, ki so pravkar pritekli.

»Kaj se dogaja?« so spraševali še vsega zasoplega

reševalca med njegovim nejevernim odkimavanjem.

»Ne vem. Ne razumem. O ljudeh z velikimi steklenimi

očmi na kljunastih glavah je govoril.«

Tedaj pa je nov močnejši osip prsti ponovno razkril

odprtino v že skoraj povsem zaprto jamo, ki ji zaradi

teme ni bilo mogoče videti dna.

Toda ne za dolgo. Svetilka je bila pri roki, iz ozadja

jo je dobil najbližji ob jami in že se je svetilni snop

primaknjene svetilke pomaknil po zgornjem robu, nato

nižje, da bi se ustavil med vse globljim sklanjanjem

glav nad odprtino ter takoj za tem v preletu razsvetlil

dno in ležečo telo z zevajočimi usti na blatnem obrazu

s široko razprtimi očmi. Nato pa, kot po vztrajnostnem

pomiku, za nekaj trenutkov zastal na blatni steni in

se sunkovito vrnil nazaj k truplu.«

»Prepozno! Hudirja. Kaj ga nisi mogel zadržati še malo,

do našega prihoda?« je bolj v nejeveri kot z očitanjem

govoril najbližji od pravkar prispelih na pomoč.

»Res ne razumem, dobro se me je oprijel pa tudi jaz

sem ga držal z vso močjo. Ne vem, jaz nisem šibak,« je

pojasnjeval med odkimavanjem.

»Kaj pa ostali? Saj jih je bilo več? Ali ne?«

»Hja, kaj če je notri še kdo živ? Tistih nekaj besed

tega ponesrečenca je premalo za razumevanje. Nekam

čudno je vse skupaj. Izvleči se je hotel. Z vso močjo se

je oprijemal moje roke, pa ni zaleglo.



* * *

V veliki polkrogli tridimenzionalnega prikazovalnika

se je Idin lik umaknil hologramu, povsem približanem

prikazu reševalne ekipe z njenimi člani ob vrčkih

piva. Prav živahna skupina se je iz zunanje strani

velike steklene stene kavarne Gril kazala Branetu ob

pomikanju pogleda med gosti za pultom, ki so se v

svojih razpravah, prav lahko pa tudi zaradi popitega

piva, zelo razvnemali. Toda en obraz je izstopal s svojo

zadržanostjo. Tudi požirki piva se mu niso tako hitro

vrstili kot ostalim. Le odkimaval je ob opazovanju

krčenja svojih prstov do močnega stiska pesti,

ponovnega razprtja dlani in počasnih gibov prstov,

kakor da hoče vedno znova in znova preveriti njihovo

brezhibno delovanje in moč.

Brane je razumel njegovo odkimavanje. Zdrs zapestja

iz njegovega prijema mu ni bil povsem sprejemljiv. Pa

tudi videti je bil kar precej krepak poba. Fizično je

moral biti dovolj močan za ustavitev nekega drsenja,

tudi celega moškega telesa. In vendar mu ni uspelo.

Nenadoma se je ob zunanji steni steklene stene

lokala, skozi katero je bilo s pločnika vidna vsa

notranjost, približala postava s prikritim obrazom in

si med upočasnjenim korakom ogledovala skupino

reševalcev. Brane je zaznal ritem gibov, njemu tako

grozljivo znanih. Črna žametna obleka ni mogla

prikriti zlovešče harmonije. Nekaj želvastega je

bilo v njih. Tudi ustavila se je in kar nekaj časa

opazovala reševalce brez kakršnegakoli premikanja,

razen pogleda po posameznikih iz skupine in potem

nadaljevala svoj mimohod s počasnimi koraki, vse do

vogala, za katerim je izginila iz vida.

Brane je zajel sapo, počasi izdihnil in zastal ob

zamrmranem pomisleku, »so že v mestu,« da bi se že

naslednji hip zdrznil. Tista postava v črnem žametu

se je zdaj pokazala na notranji strani steklene stene,

se neopazno pomikala v smeri proti, v tisto smer, z

zloveščo napovedjo, da je Branetu ob tem prikazu

zastal dih. »Kaj, kaj namerava? Pa menda, ja ne,«

je med mrmranjem odkimaval, toda prav to je bilo.

Krčenje prstov tistega poba je zanimalo to zloveščo

postavo v črni žametni obleki, ki se je ustavila tik za

hrbtom moža v premišljanju o možnih razlogih za zdrs

roke iz njegovega prijema, v premišljanju, ja, ker kaj pa

bi sploh lahko bilo možno, razen njegove nerodnosti,

čeprav je tisto zapestje stisnil s tako močjo, da mu

ga zlepa ne bi nihče iztrgal. Hja, ob misli, da mu jo je

nekdo iztrgal, se je kar nakremžil. Neverjetno. Čeprav

bi po občutku lahko kaj takega celo sklepal. Toda

tudi moža v črnem žametu ni opazil, ker se za ostale,

za svojim hrbtom, ni zmenil, ni bilo razloga, da bi se.

Ni bilo razloga?

Roka v črnem rokavu je počasi spolzela po njegovem

hrbtu, se pomaknila spet navzgor in se povsem

spustila na široka pleča, ki so se stresla v drgetu brez

odkimavanja glave, brez stiskanja pesti ali krčenja

prstov. Kot živo truplo je bilo tam telo, ki je obstalo v

otrplosti, da bi, po ponovnem zdrsu roke, v žametnem

rokavu, brez volje po kakršnemkoli odzivanju, vdano

sledilo odhajajoči temačni postavi.

Brane ju je spremljal še po izhodu iz Grila, njuno

hojo v temi nočnega mraka. Kaj je to pomenilo? Da bo

ta poba samo še uslužen suženj, mišice in kosti brez

vsake moči odločanja. Živ robot.

Samo še dve izginjajoči senci je bilo videti.



* * *

»Bi odigrala partijo šaha?« ga je z nasprotne strani

šahovnice povabil Dostojanstveni obraz. Seveda,

Brane je prišel na partijo šaha, toda ne zaradi šaha.

Kaj več bi rad izvedel o teh dogajanjih zunaj. Kaj

počne z ugrabljenimi posamezniki? In kako jih lahko

tako na hitro spremeni v poslušna bitja brez moči

lastnega odločanja? »Hm,« usedel se je v ležalnik. »Kaj

si naredil s tistim človekom?«

»Njegovo usodo bomo programirali po naših potrebah.«

Dostojanstveni obraz je ostal še naprej osredotočen

na šahovsko igro. Dano pojasnilo, je bilo zanj nekaj

samoumevnega, nekaj, česar ne potrebuje dodatnega

izgubljanja besed.

Taka samoumevnost? Kako more! Ti podlost ti,

umazana. Sicer tega ni rekel. Toda prav gotovo so te

zadržane besede prihajale iz njegove najgloblje besne

podzavesti. »Torej bo odslej robot v vaših rokah?«

Dostojanstveni obraz pa se je še kar naprej povsem

mirno osredotočal na šahovnico, kot da tam še nekaj

pomembnejšega zahteva njegovo pozornost. »Tako,

torej, če se ne motim, ste zdaj vi na potezi.«

»Aha, figuro kmeta si postavil na a4 polje.« In tisti

poba, kaj mu še ostane. Nič. Nič človeškega. Saj sploh

več ni človek. Brane se je srepo zagledal v prodorne

oči: »Torej si ga dejansko že ubil?«

»Da, to ni bilo težko ugotoviti, mar ne?«

»Ne.« Hiter odgovor je bil seveda bolj izraz besa kot

česarkoli drugega.

Poteze šaha so si sledile v tišini, v molku, toda v vse

bolj nakazani navezavi na dogajanje, ki ga je Brane

še maloprej opazoval v prikazovalniku. Prepoznavne

podobnosti je bilo moč razbrati.

Polzenju črne roke po hrbtih posameznih šahovskih

figur je sledil samo še rahel drget, ki je pomenil konec,

izločitev iz šahovske igre. Toda figure so se premikale

naprej, po šahovskih pravilih.

Branetu je zastal dih ob pomiku črnega lovca za hrbet

njegove kraljice. Podobnost tega lovca s tisto postavo

v črnem žametu, z gibi dolgonogih želv je zaznal.

Tudi božajoči zdrs roke po kraljičinem hrbtu mu je

bil znan. In tudi nadaljevanje, ki bo sledilo, se mu je

tako očitno kazalo, da se je boleče nakremžil. S tem

zdrsom roke po kraljičinem hrbtu je bila kraljičina

usoda že odločena.

Kraljica je zastala v čudenju, prežetem z bojaznijo,

vse do prestrašene otrplosti, za nekaj trenutkov, do

ponovnega stresa, do tistega drgeta, rahlega, komaj

vidnega, po katerem jo je črna senca odpeljala s

šahovnice.



* * *

V prikazovalniku se je kazal prizor iz kraterja s

skupino raziskovalcev med poslušanjem širokoplečega

poba s kamnito, glavi podobno skulpturo kljunastega

obraza, z velikimi izbuljenimi očmi, v rokah. Po videzu

sodeč je šlo za odvrženo delo bolj sodobne umetnosti.

Hja, ja kip je bila še najverjetnejša razlaga.

»To je verjetno pošast, o kateri je govoril ponesrečenec.«

Po rahlem nasmihanju med odkimavanjem in

pomenljivim pomikom roke nad kljunastim obrazom,

je to bila že kar pričakovana ugotovitev. »Da, sedaj

postaja vse nekoliko bolj razumljivo. Ker če po udarcu

ob skalo zagledaš to glavo, ha,« pogled na odziv

skupine je kazal nalezljivost njegovega posmihanja,

»da, se strinjamo, kajne?« Tudi prikimavanje je bilo

nalezljivo. Vse od ospredja pa tja do poba v ozadju,

korak stran od skupine.

Brane jih je opazoval z odkimavanjem. Ni bilo tako.

Nato je privzdignil pogled in že hotel pomakniti svoje

opazovanje naprej, ko se je zdrznil. Spreletel ga je srh.

Temna postava, od kod se je vzela, se je primaknila k

pobu. Neko skrito moč je izžarevala. Sledil je kratek

premor. Nobeno hitenje ni bilo prisotno. Še zdrs roke

po hrbtu je potekal počasi, že kar pomirjevalno. Poba

je vzdrgetal.

Približan pogled na njegov obraz pa je Branetu že

razkril ugašajoči lesk življenja v očeh. Poba se je

vzravnal v otrplo držo, v negibnost s povešenimi

rameni, mimo katere se je nemoteno pomaknila

temna postava. Vse tja, naprej, do naslednjega hrbta,

da bi po njem spolzela njena roka, je šla.

Postave so druga za drugo, brez upora ali znakov

življenja, kakor hodeči mrtveci, s sključenimi in

povešenimi rameni, ki jim smrt ni vzela moči njihovih

mišic, izginjale v votlino.

»Da s tako lahkoto spreminjajo ljudi v bitja brez lastne

volje, brez možnosti lastnega odločanja!« Zadržan

izbruh gneva je po poltihem mrmranju zastal v molku,

v odkimavanju, v nesprejemanju neizbežnosti vsega

pravkar videnega skozi prikazovalnik. »In potem so

samo še ubogljivi robotizirani sužnji.«

Še poslednji je izginil v jamo, vsi, ja. Od cele skupine

ni ostal niti eden. Nikogar ni bilo več na površju ob

tisti jami. Ničesar, razen megle s svojim vlažnim

hladom in njeno pomikanje preko blatne razrite

površine. Ostala je le tišina, ki se je s svojo mrliško

osamljenostjo vse močneje širila v prikazovalniku in

navzven, tja do Braneta, da bi s svojim prehajanjem v

vsakega posameznika prežela še ves prostor naokrog.

Vsi so bili uničeni.

Toda tedaj, hipoma, se je v dolgem skoku iz jame

prikazala mrliško črna postava in se pognala po hribu

navzdol, proti skalovju s tremi postavami, zastalimi v

strmenju proti približujočem se liku, ki je bolj letel

po zraku kot tekel po zemlji. Že naslednji trenutek

pa so se vse tri postave kar izstrelile iz otrplosti, v

beg, proti robu kraterja. V silovitem naprezanju vseh

svojih telesnih sil, z obrazi v oziranju in z bežnimi

pogledi na zasledovalce. S pogledi, polnimi groze na

dohitevajoč pogin, ki bo vsak čas pri njih, so tekle.

Silovit zamah roke je zlomil hrbtenico prvemu z desne.

Drugemu, z privzdignjenimi rokami v znak predaje,

pa je dolga želvina roka zadala tisti dobro znani rahel

drsajoč udarec po hrbtu, po katerem je njegovo telo

najprej za nekaj trenutkov otrpnilo, potem pa se

počasi privzdignilo z voljno povešenimi rameni in v

počasnem obratu pobralo svojega mrtvega tovariša z

dvigom na ramena. Usmeril se je proti votlini.

Tretja žrtev si je pridobila nekaj prednosti, nekaj

metrov v svojem begu pred želvastim zasledovalcem.

Do proge in prihajajočega vlaka z železnimi vagoni

jo je ločila le kratka razdalja. Rešitev se je zasvitala

v preblisku upanja. Še skrajni napor do sproženja

vseh sil v napenjajočih mišicah. Čez progo je morala.

Pognala se je v skok. Železne zavore so presunljivo

zacvilile skozi meglo. Uspelo ji je.

Toda beg se ni ustavil in tudi upočasnil se ni. Le

oziranje je bilo bolj pogosto. Da, zasledovalca ni bilo

videti, še tek, ponovni pogled nazaj, naprej, stran,

toda tedaj, se je hipoma in še med tekom zdrznila ob

zaznavi temnega obrisa v letečem skoku čez vagon.

Krik na pomoč je odjeknil v nočni tišini in beg mimo

prvih hiš se je nadaljeval še po ulici naprej s ponovnim

krikom na pomoč.

Z nasprotne strani je pritekla uniformirana postava,

miličnik z pištolo v roki.

»Streljaj, streljaj,« je odjeknil krik, »to je morilec. Ubija!«

Miličnik je privzdignil oboroženo roko, s pištolo, v

opozorilo proti v dolgih skokih prihajajoči temni

postavi. Vendar je bilo vse to prehitro za njegovo

dojemanje. Udarec pesti v glavo ga je do nezavesti

poslal na tla z razširjenimi rokami. Pištola se je

zakotalila naprej, proti za trenutek ustavljenem,

bežečem možaku, ki je to takoj zaznal in se pognal

po njo ter začel streljati v zloveščega zasledovalca. Še

en strel, ki ni dosegel ničesar, je odjeknil v tišini, v

kateri je sledil tisti znani drget telesa. Vse je za hip

utihnilo. Morilec se je usmeril nazaj k nezavestnemu

miličniku. Nič več ga ni moglo ustaviti. Samo zdrs

roke po hrbtu je bilo zaznati.

Na drugi strani ceste sta dva para široko razprtih oči

gledala skozi priprta vrata.



In le nemočno opazovanje, kako te postave tiho z

grozljivo mrliškimi koraki odhajajo proti kraterju, je

bilo vse, kar je ostalo Branetu.



* * *

»Dovolj! Stop!« Brane je moral ustaviti divjanje

čustev. Ukrepati, bi moral, da. Toda, kako? Kaj je

možno? Premislek, ja, umiriti se mora, premislek je

bil potreben. Nekaj mora narediti.

»Ida?« Njen lik je skozi prikazovalnik prihajal v njegove

prostore. »Ida!«

Kot da bi bila skupaj v isti sobi, v istih prostorih,

brez vidne ločnice. Kar segel bi po njej, a je nato le

zadržal dvig roke še preden bi zadela ob neprehodno

površino prikazovalnika. Toda ta hipni pomislek, ki

mu je zadržal roko, je zbledel ob pogledu na milino

njenega obraza in ob besedah, njenem govorjenju,

ki mu je bilo tako drago. Vse je naenkrat prešlo

v kramljanje, prijetno, kakor je z Ido vedno bilo,

čeprav se je ni mogel dotakniti. Potreboval je to njeno

toplino, ta mir, predah pred ponovnim srečanjem ob

šahovnici v sosednjih prostorih. Hm, ta šahovnica. In

te figure na njej. Take, tako žive, hm. Zakaj? Kaj je s

tem mišljeno? Nek pogovor se kaže skozi te igre šaha,

nekaj nametanega, nekaj čustvenega, tudi nekaj

preroškega? Morda zavajajočega? Ali vsega skupaj na

kupu, tako, za ustvarjanje zmede, uganke? Te figure,

tako resnično žive so videti. Vse je videti resnično v

tem prikazovalniku, kot da gleda preslikavo dogajanja

iz resničnega življenja, kot, da se vse to nekje dogaja.

In to izločanje figur iz igre z njihovo likvidacijo. To

so umori, uboji. Tako živo se mu kažejo, da ga ob

izmenjavi pogleda z njimi vedno znova spreletava srh.

Nekaj mora narediti. Nekaj. Najti. Šahovnica? Kaj je

možno odkriti kaj, nekaj, karkoli pomembnega, skozi

te igre šaha?

Počasi je vstal. Stežka se je ločil od prijetnega

kramljanja z njo, od pogleda na Ido, na njen lik, na

njen obraz. Prodorne oči ob šahovnici v sosednjem

prostoru so ga že čakale. Globoko je vdihnil. Da, toda

navkljub vsemu, kljub morilskemu izločanju figur,

se je v njem začela rojevati trdovratna upornost. V

spopad se spušča, v vse ostrejši spopad. Kot bojno

polje je bila ta šahovnica. Prvič je občutil, da gre tudi

zanj in to kljub mrmranju, da mu ni mar zase.



* * *

Med vstopanjem v prostore Centralnih možganov je

Branetov pogled zdrsnil s tistega Dostojanstvenega

obraza, sklonjenega nad šahovnico pred njim, da bi se

ob vsem nezaupanju pomikal v preverjanju prisotnosti

česarkoli nenavadnega.

Po rahlem namigu Dostojanstvenega obraza proti

šahovnici z že postavljenimi figurami je Brane

narahlo prikimal v znak sprejemanja vabila na igro

šaha, potem pa prisedel in preletel s pogledom čez

postavljene figur. Nič nenavadnega ni bilo na njih.

Čudno. Zmajal je z glavo. Običajne šahovske figure

so bile na šahovnici. Nič nenavadnega. Toda, zastal

je v premišljanju, pravzaprav bolj tuhtanju, ob vse

močnejšem ugotavljanju, da to nima nobenega smisla.

»To ni v redu. Ni mi všeč. Tega ne morem sprejemati.

Ne, ne bom.«

»Kako? Kaj vas moti?«

Brane je zastal v porajajočih pomislekih. Tako, kot je

bilo vse zastavljeno s tem šahiranjem, že ni bilo vse

v redu. »Ta pravila mi ne dajejo nobene možnosti za

zmago.« Že na samem začetku vsake šahovske igre je

bil v nesprejemljivo podrejenem položaju.

Vzvišena prizanesljivost je zavela z Dostojanstvenega

obraza. »Ni igre, kjer bi vi imeli možnost zmagati.«

»Kaj pa če jaz postavim pravila igre?« Živahnejša

iskrica upanja se je zasvetlikala. Željno iskanje izhoda

je zastalo. To bo, to. Na tem mora vztrajati. Da, čeprav

je še vedno bil v dvomu, kako naj nadaljuje, kaj naj

zahteva?«

Skozi posmehljivost je bilo zaznati preverjanje

pomislekov. »Da, tisti, ki določa pravila, ima kar nekaj

prednosti.« Dostojanstveni obraz je narahlo prikimal.

Brane je nadaljeval. »Igra z znanim izidom je

dolgočasna.« To je veljalo za vse igre. Univerzalno

pravilo je bilo to. O tem ni dvoma, ni moglo biti dvoma.

Ta ugotovitev bi lahko bila osnova nadaljevanja. Da,

to bo osnova!

»Nisem opazil, da se dolgočasite. Kaj predlagate?«

»V teh šahovskih igrah s tabo sem vzdržal blizu 18

potez. Če vzdržim več, je zmaga moja. Prav?«

»Prav, sicer sem vam tudi sam nameraval predlagati

nekaj takega. Torej lahko nadaljujeva.«

Brane je spustil pogled na šahovnico. Tako hiter

pristanek na nova pravila je razkrival samo še več

samozavesti Dostojanstvenega obraza. Še utrinek

dvoma se je Branetu porajal. Lahko bi se skrival še

nek njemu neviden skriti namen v tem šahiranju. To

že, nekaj je že moralo biti v ozadju. Toda, saj ima tudi

sam svoje namene.

Dve potezi do osemnajste se je Brane vzravnal. Ni bilo

videti možnosti mata v teh preostalih dveh potezah.

Torej, po novih pravilih je bila ta partija zanj dobljena.

Dostojanstveni obraz je razumevajoče prikimal.

Brane ga je še nekaj trenutkov dvomeče opazoval,

če je vse tako, kot se kaže. Ker kot je kazalo, se je

kar na hitro sprijaznil s porazom, že nekam prehitro,

seveda po teh novih pravilih. Še nekaj pomislekov

se je zvrstilo brez oprijemljivega zaključka, tako da

je potem samo še odločno zamahnil z roko. »Naprej,

seveda, ne bom igral.«

Dostojanstveni obraz je z nekam skrivnostnim

nasmehom razširil roke v znak predaje. »Čestitam, po

teh novih pravilih ste to partijo dobili.«

Brane je odsotno prikimal. Pred očmi se mu je

prikazoval boleč privid majhnega curka krvi iz Idinih

ust.

»Bi odigrala še eno?«

»Ne, hvala.«

Sunkovito je vstal, še za trenutek zastal s pogledovanjem

zdaj na šahovnico zdaj na Dostojanstveni obraz in se

z drsečimi koraki odmajal v sosednji prostor z Ido v

hologramu tridimenzionalnega prikaza.

Ob Idinem hologramu je po globokem vdihu za nekaj

trenutkov zadržal sapo, jo počasi puhajoče izdihnil,

se spustil v naslanjač, kar zleknil se je vanj in po

počasnem umirjanju začel ponovno zbirati moči.

»Si utrujen?« Idin obraz se mu je smehljal.

Vse je bilo drugače v teh prostorih, kjer se je Idin

prikaz odzival po njegovih pričakovanjih, na trenutke

celo prijetno. Hm, ja, prijetno, ja. Še o potrebi po

njegovem počitku ga je opomnila. Toda ne, več stvari

bi moral vedeti o tistih robotih. Odkimal je.

Ida, ga vprašujoče pogledala. Bila je tam, v kar

prijetnem vzdušju se mu je kazala, pripravljena, da

mu ustreže po svojih močeh, se mu je smehljala.

»Kaj, a roboti nimajo nobene možnosti prevlade nad

posadko?« Razmerje med vesoljci in njihovimi roboti je

bilo vsekakor nekaj upoštevanja vrednega.

»Ne, programirani so brez napak.«

Branetovo razmišljanje se je vse bolj usmerjalo v

iskanje možnih nadzorov nad roboti. Kakršnihkoli

nadzorov in seveda, še posebej, kar bi njemu še kako

prišlo prav, možnost blokiranja njihovega delovanja v

skrajni sili.

»Kaj bi se zgodilo, če bi te robote nekdo zlorabil? Kak

norec, od vaših ljudi, seveda, ki bi jih programiral po

svoji želji, morda celo v morilce?«

»Zaradi preprečitv2 zlorab ima vsak robot vgrajen

varnostni kristalček, občutljiv na določene frekvence,

pri katerih se izklopi«.

»Izklopi? Hm. Kristalček. Hm. In potem je robot mrtev,

torej, vsaj negiben?«

»Da.«

»In katere so te frekvence?«

»Ne vem. Dostop do njih je določen po varnostnih

standardih. Vsi naši prebivalci imajo vgrajene

oddajnike teh frekvenc za takojšnjo ustavitev robotov.

Tudi, če kdo usmeri robota v delovanje, ki je za

nekoga drugega nevarno ali zgolj nesprejemljivo, ga

slednji lahko ustavi. To se šteje za čas za premislek ob

nasprotnih hotenjih naših posameznikov.«

»Prekleto! Te frekvence?« Toda nekaj je le izvedel. »Ti

stvori, ti prekleti želvasti roboti so ranljivi.« Do teh

frekvenc mora priti. Samo kako?

Da, tisti kristalček? Dobiti ga mora, dobiti, je mrmraje

razmišljal. Ali če bi kako drugače, odkimal je v

zanikanju možne izvedljivosti, preslepil Centralne

možgane.

Toda kaj takega se mu ne bi izšlo, vsaj po vsem, kar

je doslej lahko izkusil in spoznal, ne. Nekaj drugega

mora najti, še kakšno drugo možnost. Mora jo

poiskati. Ja možnost? Kakšne pa so sploh prisotne?

Ja, kakšne? Kakršne koli. Tudi najbolj fantastične. Če

sploh so? Brane se je ozrl naokrog. Ničesar takega, nič

kar bi sprožalo kak namig, ni mogel zaznati. Nič, s

čimer bi si lahko pomagal. Tu so bili prazni prostori s

tridimenzionalnim prikazovalnikom. Ven pa ne more.

Tisti želvasti roboti bi ga ubili. Mimo njih ne more.

Hja, Brane se je cinično nasmehnil ob obešenjaškem

preblisku. »Da bi ugrabil enega od teh želvastih

robotov? Hm. Taka možnost?«

Nekaj tako norega kot je bil ta preblisk pa še ne. Kako

mu je sploh prišel na misel. »Toda, kaj pa, če bi vseeno?

Ugrabiti robota? Kako?«

V odprtini, skozi katero je prišel, jih je bilo še več.

Enega bi moral zvabiti v te prostore. Hja. Hm. Močnejši

so. Toda varnostni nadzor bi prav gotovo sprožil tiste

frekvence za izklop kristalčka. To jim prav najbrž

preprečuje vstop v te prostore. Kar tja mora, da preveri

možnosti. Še enkrat si mora ogledati ves prostor. Če bi

jih zvabil, ali kako drugače spravil čez rob komandnih

prostorov, bi bilo po njih. Morda, če bo šlo?

Brane se je sprehodil do odprtine. Velike steklene oči

čuječega želvastega robota so ga že opazovale. Ta stvor,

še vedno je bil tam, brez premikanja, s kijem v spuščeni

roki, je pomenil pretečo nevarnost, gotovo smrt. Pa še

opazoval ga je s tako prepričljivo agresivnostjo, da mu

je noga kar sama od sebe zastala sredi premika. Od

tega stvora že ne bo mogel dobiti njegovega kristalčka.

Ta želvasti stvor bi ga zdrobil.

In vendar. Kaj če ne bo druge poti?

Navali gneva so prehajali skozenj v valovih. Nekaj,

nekaj je moral najti. Okrutni, pravkar videni prikazi,

so se mu obujali z neustavljivo silo: beg, klic na pomoč,

miličnik s pištolo, udarec z pestjo, streli ... smrtonosni

dotik, drget ... potem pa mrliška tišina in ... dva para

prestrašenih oči, ki sta gledala izza priprtih vrat

sosednje hiše. Da, temna postava v črni pelerini ju ni

opazila. Toda široko razprte oči so vse videle.

Brane si je zakopal obraz v dlani. Ne ne, nadaljevati

mora, kakorkoli, globoko je zajel sapo, silovito izpuhnil

pregreto sapo iz sebe, še enkrat globoko vdihnil in se

umiril.

Ozrl se je v Idin prikaz: »Kaj se dogaja zunaj? Mi lahko

približaš dogajanja skozi prikazovalnik?«

»Vse v širšem okolju nama je vidno in tudi vsa

govorjenja, vse pogovore lahko spremljamo.«

V polkrogli se je pokazal spust pogleda skozi nizko

valeče se meglene oblake. Še celo občutek hladu ob

rosenju je bilo zaznati. Turoben dan se je kazal.

Ljudje so molče hiteli po pločnikih.

Zgodaj je. »Na delo gredo,« je bolj zase mrmraje

ugotavljal Brane. Torej še ničesar ne vedo. Toda, kdo

bi jim lahko sploh kaj povedal? Ni videti, da bi kaj

posebnega motilo njihove poti. Hm, kdo? Tiste oči,

tista skrita opazovalca?

V približanem prikazu kolone vozil je nekaj vojaških

tovornjakov, usmerjenih proti kraterju, zapeljalo

do vznožja hriba, kjer so iz njih poskakali vojaki.

Oboroženi, v popolni bojni opremi in drug za drugim

so izginjali v gozdu.

Verjetno so delovali na osnovi sporočil, čeprav niso

bili videti nič kaj prestrašeni. Vsaj po izrazih njihovih

obrazov sodeč ne. Nihče od njih si najbrž še ni

predstavljal okrutnega spopada. Toda kaj so sploh

vedeli o dogajanju? Če sploh kaj?

Brane je ocenjujoče preverjal njihove možnosti v

direktnem spopadu, v hipnem odzivu na napad

želvastih stvorov. Pa niso bili v dovolj ostri preži. S

prstom na sprožilcu bi morali biti, pripravljeni na

takojšno streljanje. Njihove puške pa so jim še vedno

opletale na ramenih.



* * *

Na šahovnici se je kazala morija. Proti koncu je

šlo. Poraz se mu je obetal. Figure Dostojanstvenega

obraza so ponazarjale želvasta bitja, figure kmetov na

šahovnici pa so bili že kar pomanjšani želvasti roboti.

Branetova figura je bil vojak z zelo prepričljivo živim

odzivanjem ob njihovi izločitvi iz igre. Telo mu je

otrpnilo. Mlad obraz je prekrila smrtna bledica. Tako

jasna in neizbežna je bila odločitev, ki bo prišla, da

so se mu roke nemočno spustile ob puški na njegovi

rami.

Želvasta postava šahovskega lovca se je primaknila,

stopila naprej in že je zamahu s kijem sledil silovit

tresk, po katerem je uniformo prekrila kri. To naj bi

pomenilo izločitev iz igre.

Sledil je trenutek premora. Njemu, Branetu, se je

vsiljeval pomislek, da je bilo vse to namenjeno njemu.

Njega naj bi ohromilo do otrplosti. Odkimaval je v

nemočnem gnevu. Vsak upor naj bi bil nesmiseln, ker

je premoč strahotna. To je bilo najverjetnejše sporočilo

te igre. Da, da ni ničesar, kar bi lahko spremenilo

potek te šahovske igre.

Ne, ne. Vsaj nekaj še lahko naredi. Že res, da bo

sledil njegov poraz v tej igri. Toda boj mora potekati

do konca. Brez predaje.

Njegova figura šahovskega lovca je bila v podobi vojaka

s težkim, dovolj močnim mitraljezom, za razstrelitev

tistega nasprotnega morilskega želvastega lovca. Ja, z

rafalom ga razbije, še preden bo sledil mat njegovemu

kralju. Hja, vsaj nakazal bo, da ga žrtve, tudi hude, ne

bodo ne ohromile ne ustavile.

Puškomitraljez je zarjovel z rafalom, namerjenim

naravnost v kljunasti obraz. To je delovalo. Velike

steklene oči so se razletele. Želva se je sesedla v nekaj,

kar naj bi bil njen konec.

Toda naslednja, nasprotna poteza v tej šahovski igri,

je že pomenila tudi smrt tega mitraljezca in hitro

izločanje še naslednjih treh Branetovih figur. Kar

pravi masaker se je kazal na šahovnici.

»To je samo tridimenzionalen prikaz borbe med vašimi

vojaki in mojimi roboti,« je sledilo že kar preteče

pojasnilo Dostojanstvenega obraza. »Sicer pa ste sedaj

vi na potezi in kolikor lahko presodim, vam bo padla

še kraljica in kmalu za tem tudi kralj. Verjetno prej

kot v osemnajsti potezi.«

»Na enak način, kot so padli vojaki?“

»Seveda, razen, če poznate kakšno drugo rešitev,

vendar se bojim, da je ne boste našli.« Dostojanstveni

obraz se je privzdignil s ciničnim nasmehom ter

hladno navrgel v opozorilo. »Vaša kraljica bo padla.«

»Moja kraljica? Da.« Toda ne, to je bil vendar samo

tridimenzionalen prikaz šahovskih figur.

Ja, šahovska igra, iz katere je nenadoma odjeknil krik,

prestrašen in obupan, tik preden se je pod želvinem

zamahom s kijem, figura kraljice zrušila z zdrobljenim

tilnikom. Da in kralj, ki je ostal brez zaščite, obkoljen

z želvastimi vojaki, je mirno čakal na svoj konec.

Le lahna bledica in izgubljen, v usodo vdan pogled,

sta pričala o zavesti bližnje pogube. Ni mu mogel

pomagati, a tudi gledati ga ni mogel več. Toda konec

je prišel, še preden se je lahko obrnil.

Brane je šel z roko preko potnega obraza. Pojasnilo z

nasprotne strani te čudne šahovnice je lahko slišal.

Da, je to zgolj napoved.

Brane je odkimaval v nesprejemanju nemočnega

vdajanja v usodo. Toda tako govorjenje. »Ne, ne.«

»In vendar se bo vse dogajalo enako, le figure bodo

imele drugačna imena,« je Dostojanstveni obraz

stopnjeval svoj pritisk.

»To še ni tako gotovo,« Brane je kljubovalno privzdignil

pogled. »Res da so tvoji roboti grozljivi v svoji okrutnosti.

Niso pa neuničljivi.«

»Da niso neuničljivi?« Dostojanstveni obraz si je vzel

čas za pomislek o Branetovi pripombi, o možnih

informacijah, ki bi jih lahko pridobil v sosednjem

prostoru, kamor on nima dostopa. Nato pa mirno

nadaljeval: »V spopadu z vami Zemljani so v premoči.

Zlahka bodo kos vsem vašim oboroženim silam.«

»Spopad je torej neizbežen?«

»Da.«

»In končalo se bo z jedrsko eksplozijo nad našimi

glavami, nad najino šahovnico,« črni humor se je vrinil

v ospredje. »Tako, da bo potem najinega šahiranja

konec.«

»Dovolj popoln pregled nad dogajanji na Zemlji imam,

da vem, kaj je potrebno ukreniti.«

»Ne bodi preveč prepričan o tem,« je navrgel

kljubovalno.

»Razmišljanje Zemljanov je zelo preprosto.«

»Ga nameravaš zlorabljati?«

»Moja naloga je popraviti ladjo in odmrzniti posadko.«

»Zakaj se nočeš na miren način pogovoriti z Zemljani?«

»Tako je bolj zanesljivo. Zaradi prisvojenega

razmišljanja Zemljanov. To mi daje dovolj možnosti,

da izpeljem vse, tako kot je potrebno. Ta del Zemlje, še

posebej pa bližina Balkana, je zelo primeren.«

»Jaz v to ne bi bil tako prepričan. Tudi mi smo se česa

naučili.«

»Res?« Smeh Dostojanstvenega obraza je govoril o

zavesti popolne premoči, o prepričanju v obvladovanje

vsega kakor dejstva, zaradi česar se lahko mirno

posmehuje vsakemu ugovoru. »Poglej še to!«

V prikazovalniku je bilo videti dogajanje s premikom

neke postave v poltemi.

Črna postava se je izvila iz nočnega polmraka, se s

pospešenimi korakom usmerila proti gozdu in že je

izginila za vejevjem.

»In kaj je zdaj to? Kdo bo naslednja žrtev?«

»Mu slediva. Mogoče bo zanimivo?« Dostojanstveni

obraz ni kazal nobene prizadetosti. Zanj je bilo to

zgolj vabilo. Kot da bi vabil na ogled nogometne tekme,

mu je bilo to. Nič mu ni pomenilo. No, seveda, vsaj

človeška življenja mu niso ničesar pomenila.

Skrivnostni hrbet v črno oblečene postave se je

izgubljal med grmovjem in debli posameznih dreves,

mimo katerih je hitela ta nočna prikazen, vse dokler

ni prišla na cesto in se pomešala med ljudmi.



* * *

Takoj po vrnitvi v prostore z velikim polkrožnim

prikazovalnikom, je brez dviga pogleda k Idi začel

pogovor o »tistem strašilu,« kot je dejal, »In kam je šlo?«

Ida je odkimavala. Da ji načrti Centralnih možganov

niso znani in da ne ve, kaj nameravajo narediti, mu

je pojasnila.

»Kaj pa vaša ladja, bi lahko preživela atomsko vojno?«

»Če ni poškodovana, lahko njen obrambni sistem

blokira vsak napad Zemljanov, tudi jedrski. Sicer je

vse odvisno od velikosti poškodbe.«

»Torej je zdaj vseeno ranljiva?«

»Da, vendar samo za direktne zadetke.«

»Ji žarčenje ne škodi?«

»Ne.«

»Če bi se torej Zemljani stepli med seboj, bi to

Centralnim možganom kar odgovarjalo?«

»Verjetno. Za ladjo to ne bi pomenilo nikakršne

nevarnosti.«

»Za posadko tudi ne?«

»Ne.«

»Potem si lahko kar mislim, v kakšne cinične

kombinacije se bodo spustili ti prekleti možgani.«

In zgolj te šahovske igre mu sedaj razkrivajo nekaj

predvidenega dogajanja. Seveda s prikrito pastjo, z

zavajanjem. Vsaj po občutku sodeč je bilo kar nekaj

namere, da bi ga omrtvilo in pripravilo do tega, da

bi v nemoči obmiroval. Ja, hja, toda zakaj to rabi?

Zakaj to želi? Morda pa krutost na šahovnici le kaže

na to, da ima tudi on možnost delovanja. Vprašanje

sicer kakšnega. Toda, če je v ozadju še kaj, česar se ti

Centralni možgani bojijo?



* * *

Šahovska igra se je kazala v povsem drugačni luči.

Razlikovala se je od predhodnih. Sicer je Brane tudi

sam vse bolje in hitreje dojemal namere Centralnih

možganov. Prisotnost nekih odprtih možnosti sicer

bolj medlo, tipaje, če ga občutki niso varali, je vseeno

zaznaval.

Njegove figure so bili vojaki na straži, nasprotne

pa v črno oblečene mrliške postave, s tihim, že kar

neslišnim premikanjem, kakor da ne bi bile iz krvi

in mesa. To je bilo dovolj. Zagrizel se je v igro. Moral

je preprečiti namero Centralnih možganov. Moral je

vzdržati osemnajst potez te šahovske igre, ki mu je,

s tako živo upodobitvijo figur in njihovega človeškega

odzivanja, razvnemala čustva.

Temna postava šahovske figure je stopila k njegovi

figuri kmeta, vojaško uniformiranem stražarju,

njegovemu stražarju, kjer ga je že čakala smrt, kot

je bilo razvidno iz razporeditve figur. Toda ne, šla je

mimo. Čudno. Igra šaha se je nadaljevala. Poteze so se

vrstile, druga za drugo, igra, različna od predhodnih

je bila na programu. Njegov stražar je krenil naprej,

proti črni figuri. Napadel je figuro konja. Toda ta je

preskočil v bližino njegovega kralja, ki je naenkrat

ostal brez obrambe.

»Ti je všeč igra?« Dostojanstveni obraz se je pomenljivo

nasmehnil.

»Ne vem. Bomo videli. Ni še končana.«

Sledil je skoraj neverjeten napad. Štirinajsta poteza

črnega. Obroč se je zožil. Neubranljiv konec.

Še dve potezi in mat. Črni je povlekel. Nastala je

odprtina, skoznjo se je odpirala pot njegovemu lovcu,

ki je v naslednji potezi zbil nasprotno figuro. Pa tudi

sam je postal žrtev mrliške kraljice, ki mu je zavila

vrat. Sledil je mat. Toda to je bila že osemnajsta poteza.

»To je remi.«

»Da, tako sva se dogovorila.«

»Dobro.« Remi? Prvič, da se je njuna igra končala

neodločeno. Čudno, torej je tudi to možno. Neodločeno?

Kaj je to kak namig, ali kar tako navržen zaplet, ki

naj bi njemu onemogočal razumevanje smisla teh

šahovskih iger. Lahko bi bilo tudi to. V tem se je

kraljevska figura vse bolj sesedala. »Kaj je zdaj to? To

je proti pravilom.«

»Zakaj?«

»To je vendar remi, brez zmagovalca.«

»Seveda, popolnoma jasno.«

»In zakaj ubijaš mojega kralja?«

»Saj ga ne ubijam. Onesvešča se.«

»Onesvešča?« Prav, remi naj bi se razlikoval od partij

z znanim zmagovalcem. Razlikoval, v čem? Zakaj?

Razen, če ni namenjen samo njemu, da bi mu

onemogočil predvidevanje nadaljnjih dogodkov. »In

kaj naj bi to pomenilo?« je mirno vprašal.

»Nič. Odpeljali ga bodo v bolnišnico.«

»Hm ... kljub vsemu ti namera ni popolnoma uspela.

Ne smeš ga ubiti.«

»Kako to mislite? Saj ubijanje ni moja strast.«

»Zoprno ti prav gotovo ni.«

»Točno. Popolnoma prav imate, ni mi zoprno. Vendar

tudi strast ni. Naredim samo najprimernejše glede

na položaj. Seveda brez čustev, teh si jaz ne morem

privoščiti.«

»Brez čustev ... ne moreš privoščiti ... kako veš, da ne

moreš? Ali sploh veš kaj govoriš? Prekleto hitro si se

sprijaznil s tem, da si čustev ne moreš privoščiti.«

»Ne vem. Zakaj bi moral razmišljati enako, kot vi

Zemljani, po vaših moralnih vrednotah? Razen tega,

ali so vam moja razmišljanja in opredelitve, skupaj z

mojimi odločitvami, res tako tuja?«



* * *

»Ida, kako prebivalci v okolici kraterja spremljajo zadnja

dogajanja. Ali sploh kaj vedo? Mi približaš njihove

pogovore.« Kot je Brane lahko po vsem prikazanem

presodil, poteka za sedaj še vse v zakrivanju vesoljske

ladje in njenega zasilnega pristanka. Zemljani ne smejo

izvedeti za razbiti del vesoljske ladje, skozi katerega

je prišel tudi on. Tam so ranljivi, torej so tudi po

njihovem mnenju tam ranljivi. Zakaj bi sicer pobijali

vse priče, ki bi kakorkoli lahko razkrile vesoljsko

ladjo. To skrivanje, to njihovo delovanje je, vsaj kaže

se tako, zdaj prednostno za Centralne možgane. Da,

seveda in kar uspešni so bili pri tem. Čeprav pa ne

bodo dolgo. Potem bo vojna. Spopad oboroženih sil s

temi želvastimi stvori bo sledil. Hudo bo.

Da so ljudje zaskrbljeni, mu je Ida pojasnila, čeprav

naj bi še vedno bolj ugibali na osnovi tistih nekaj

ustnih informacij, ki krožijo naokrog.

V tridimenzionalnem prikazu so drobne kapljice

rosile resnobna obraza dveh Ljubljančanov med

njunim ugibanjem o dogajanjih okrog meteorja. Češ,

da je precej ljudi umrlo dokaj nenavadne smrti, naj bi

bilo slišati. Govori se, da to sploh ni meteor, ampak

nekakšno posebno plovilo, ki se je poškodovalo in

zrušilo, ameriško ali sovjetsko plovilo. Tudi nekaj

čudnih tipov se že potika naokoli. Iz tajnih služb naj

bi bili.

»Zdravo! Kako to, da vaju vidim tukaj?« ju je je

nenadoma zmotil možak v modrem plašču, očitno

njun znanec. »Sta že slišala? Govorijo o ubojih, čeprav

nihče ne ve, kaj se je pravzaprav zgodilo?«

»Tudi meni je prišlo nekaj takega na uho.«

»Dostop do tja je baje že prepovedan. Tudi vojske in

policije je zunaj kar precej videti.«

»Upajmo, da ne bo kaj hujšega.«



* * *

Šahovnica se je pogreznila v polmrak, v katerem

so figure kar vznikale iz šahovnice vse do njihove

popolnitve figur.

Igra se je začela.

Prve žrtve so padle, ne da bi Brane mogel ugotoviti,

kaj se dogaja s trupli. Kar izginjali so. Zelo čudne

smrti. Nekatere so tudi na vsem lepem izginile, ne

da bi bile uničene. Seveda, to bo, na šahovnice se

kaže izginjanje figur. Izginjanje, da, to bi lahko bila

napoved. Tu je neka sorodnost z dogajanjem v okolici

kraterja. Tisti zdrsi rok po hrbtih? Napoved? Kaj mu

Dostojanstveni obraz kaže preko te šahovske igre?

Ali, hja, bolje rečeno, kaj lahko iz nje povleče v svojo

korist? Da, bolj dvorezen meč so informacije iz teh

šahovskih iger.

* * *

Mož v sivem plašču se je približal zaljubljenemu

parčku ob robu Tivolija. Za vžigalce je zaprosil.

Mladenič se mu je primaknil, privzdignil roko s

prižganim vžigalnikom. Njuni glavi sta se primaknili

druga k drugi.

»Če bo karkoli nevarnega, streljaj,« je tiho spregovoril

mož v sivem plašču, »položaj se je zaostril. Možno je,

da ima tudi on spremstvo.«

Mladenič je prikimal. Mož pa se je odpravil naprej,

s počasnim korakom, kakor da je njegova pot še

dolga. Še na uro je pogledal. Kot da je prisluhnil. Uri?

Prisluhnil? Čudno. Nekaj ni bilo v redu.

Iz nasprotne strani se mu je približal mlajši poba, ga

bežno ošvrknil s pogledom in že mislil nadaljevati pot,

ko mu je ta pomignil.

»Želite prosim?«

»Nadaljujte, kakor da ni nič posebnega, toda na prvem

križišču zavijte levo. Nekaj cevi, ki zelo redko zgrešijo,

je uprtih v vse, kar se giblje, tudi v vas.«

Mož v sivem plašču je nadaljeval pot.

Pobu je zastala noga. Iz njegovih nemirnih oči je

prihajal zbegani pogled. Saj ničesar, kar bi lahko

bilo nevarno, ni mogel videti. Toda zadnje besede so

bile kljub vsemu prepričljive. Kaj lahko pričakuje? Na

koga prežijo tisti v zasedah? Nekaj nevarnega zanj

naj bi bilo prisotno? Toda, kaj neki? Njemu naj bi bilo

nevarno. Kaj ni zgolj na varnostnem obhodu, kot mu

je bilo rečeno?

Da, tajne službe so že razpredle svoje mreže. Ob

spremljanju teh dogajanj skozi prikazovalnik je Brane

zamrmral svoje ugotavljanje. »Prikrito poizvedujejo?

Zasede nastavljajo? Tudi nevarnost so očitno zaznale.

Lahko pa, da imajo že neke izkušnje, take z žrtvami?«



* * *

Branetov pogled se je osredotočil na prikazan potek

dogajanja v bližini kraterja s skupino mož med hojo

po razriti blatni poti. Sledil jim je buldožer in nekaj

drugih strojev. Torej bodo nadaljevali z odkopavanjem.

Samo nikjer ni bilo videti nobenega orožja. Kaj jih še

vedno ni izučilo. Prekleto, da morajo iti tako naivno v

smrt.

Na približanem prikazu resnih obrazih se je kazal

nemir, če že ne prikrit strah. Pogledi so se jim premikali

med opazovanjem okolice. Pričakovanje nečesa, kar

bi lahko udarilo ali se vsulo nanje v pogubnem plazu,

je prihajalo iz vsakega posameznika. In vendar so šli

naprej.

Le malo naprej od njih je eksplozija tako silovito izvrgla

v zrak kose zemlje in kamenja, da se je pokazala velika

jama z luknjo tik ob dnu lijakaste jame, proti kateri se

je čez razrito blatno površino s polnim plinom pognal

buldožer.

Sledilo je izkopavanje. To je bila bitka za čas. Stroji so

odrivali zemljo, znojne kaplje so polzele po razgretih

obrazih, mišice so se napenjale in sledil je spet

prodoren krik: »Umiiik!«

Drug za drugim so stekli v zaklon, počepnili. Spet je

odjeknila eksplozija, še ena in še ena. Konec. Pognali

so se nazaj. Hitri so bili pri svojem delu.



* * *

Oficir je narahlo dvignil roko. V polmraku, več deset

metrov od izkopavanja, je kotaljenje odtrganega kamna

pritegnilo njegovo pozornost. Šepetanje vojakov je

utihnilo. Umolknili so, vsi so umolknili.

Kot da bi nekaj udarjalo pod zemljo. Oči vojakov so

vprašujoče gledale.

Usipanje je postajalo vse močnejše, vse do sprostitve

majhnega plazu zemlje, ki je spolzel skupaj z večjo

skalo in razkril vdolbino. Pogledi so se uprli vanjo.

Vendar zaman. Ničesar, kar bi se skrivalo na dnu v

poševnem nadaljevanju votline, niso mogli videti.



* * *

Pred naslednjo igro šaha je na prazno šahovnico legel

večerni hlad.

Kakšne figure so sedaj na vrsti? Branetov pogled je

iskal prihodnost. Kaj nameravajo narediti Centralni

možgani?

Za pridobitev časa, potrebnega za obuditev posadke,

bodo morali zavlačevati, kar pa ne bo več tako

enostavno, ker bo odkopavanje kmalu pripeljalo do

prvih odkritij in potem se bodo plazovi dogodkov vsuli

drug za drugim.

Dostojanstveni obraz se je usedel na nasprotno stran

šahovnice. Ničesar ni motilo njegovo samozavest.

Vsaj videti ni bilo. Moč in zadovoljstvo je velo iz njega.

Verjetno se vse odvija po njegovih predvidevanjih.

Brane je privzdignil pogled, narahlo prikimal v

pripravljenosti na igro šaha ter se zazrl v šahovnico.

Figure so počasi dobivale obrise sedečih mož v

kravatah in belih srajcah. Ni jih poznal, čeprav so mu

bili obrazi bili, po nekaterih medlih obrisih iz svojega

spomina jih je prepoznaval, nekje jih je že videl.

Skoraj vsa mesta so bila že zasedena, le še kralja z

najožjim spremstvom sta manjkala. Kje le hodijo

toliko časa.?

Ocenjujoče je s pogledom preletel ostro začrtane

poteze Dostojanstvenega obraza ter se ponovno zatopil

v dogajanje na šahovnici. »Še vedno je vse v njegovih

rokah,« je ugotavljal.

Kraljevi figuri sta prihajali s svojim spremstvom.

Spoznal je obraze. Torej to pomeni, da se bosta vključili

velesili, Združene države Amerike in Sovjetska zveza.

Njuna predsednika sta bila tam.

Partija šaha se je začela.



* * *

Brane je stopil do odprtine, skozi katero je prišel v

komandne prostore. Misel na varnostni kristalček mu

ni dala miru. Dobiti ga mora. Zdaj pa so tiste velike

steklene oči, ki so še vedno bile na starem mestu,

buljile vanj. Smrtna obsodba je vela iz grozljive

praznine v njih. Hja, še dobro, da ti zlodeji nimajo

dostopa v notranje prostore. Gotovo smrt bi pomenil

boj prsi ob prsi.

Te želve bi ga stolkle v trenutku. To je gotovo. Če bi ga

le dosegle. To bi bil konec. Že sam pogled nanje je bil

dovolj zgovoren.

Toda vsa ta dogajanja so se po preletu prikazov

zadnjih dogajanj prepletla in pomešala v vrtincih

tako silovitega čustvenega odzivanja, da mu je iz besa

vzkipel uporen preblisk. To bi bilo mogoče izvedljivo. To

... t o ... silovito je stisnil pesti ... to bo moral izpeljati.



* * *

Iz polkrogle, pred katero je stal, je medla svetloba

vzbujala občutek domačnosti. Ta kraj mu je postajal

vedno prijetnejši. Bil je zavetje, v katerem se lahko za

nekaj trenutkov odpočije. Tudi Ida se mu je prijazno

smehljala.

Moral se bo spoprijeti s tem robotom.

»Če prinesem tisti kristalček, ga bom lahko s tvojo

pomočjo raziskal?«

»Lahko.«

»Mi boš pomagala?«

»Seveda, zakaj ne! O predmetih, ki so v teh prostorih,

lahko svobodno govorim.«

Torej ga bo moral dobiti. Uničenje tega stvora in vseh

morilskih robotov bi to pomenilo. Mora, ja, mora.



* * *

Velike steklene oči so buljile vanj s praznim morilskim

pogledom. Pot nazaj je bila zaprta. Če bi se vseeno

pognal nazaj proti komandnim prostorom, bi ga želva

gotovo ujela za noge. Ne bi se smel spustiti tako daleč

stran od komandnih prostorov. Kako je mogel? Kako

hudirja? Ostal mu je samo še boj.

Z umikom za korak nazaj se je izmaknil kiju, ki mu

je zletel mimo obraza in s strahotno močjo razparal

steno ob njem.

Ti zamahi, tako uničujoči in grozljivi, so mu s svojim

približevanjem hromili ude do odrevenelosti. Brez

vsake možnosti za beg je ostal. Kako si je mogel

zapraviti vsako možnost za vrnitev. Ti udarci ga bodo

zdrobili. Saj se ne more upirati. Še znojnih kapljic,

ki so mu tekle po čelu in sencih, si ni mogel obrisati.

Nikamor več se ni mogel umakniti. Vsak beg, vsak

poskus bega, bi pomenil smrt. Bilo je prepozno. Zgrabil

je jekleno želvasto pest, toda njen zamah ga je ponesel

v loku, v zamahu roke s kijem in vrglo ga bo ob tla,

da se bo raztreščil na tisoče kosov. Spustil je želvasto

pest, ki ga je dvigovala nad glavo, da bi dosegel njen

hrbet. Samo tam bi bil varen pred strahovitimi udarci.

Edino to bi bila rešitev. Uspelo mu je. Z rokami in

nogami se oklenil želvastega oklepa. Zobje so se mu

zarinili v tanek vrat, ki se ga ni dalo pregrizniti.

Sledil je strahovit ples z vse hitrejšim vrtenjem med

njegovim krčevitim oklepanjem želvastega hrbta, s

katerega ga bo vsak čas odneslo v steno, kjer se bo

raztreščil. Prsti so se mu krčevito oprijemali, a bilo

je zaman. Vse je bilo zaman. Poguba se je bližala vse

hitreje. Strahovita sila mu je med obrati želvastega

trupa razklepala prste. Stran, gor, ven ga je vleklo,

vrtenje pa se je samo še stopnjevalo med napenjanjem

žil na njegovih sencah.

Odtrgalo ga je od oklepa, še let proti razbitim stenam

je zaznal in hip zatem razblinjanje vsega do umiritve.

»... ste malo zadremali?«

»Kaaaj?« Rahel drget mu je v kratkih presledkih stresel

telo, ki je prepoteno in mokro počivalo v ležalniku.

Obrisal si je potno čelo. Dostojanstveni obraz ga je

opazoval s prizanesljivo resnostjo.

»Sanje?« Da je zadremal med sklanjanjem nad šahovnico

je torej pomenilo to vse skupaj. Od utrujenosti? Preveč

vsega se je v zadnjem času nabralo, preveč za njegove

moči. Toda tudi v prikazovalniku je bila glava tiste

želve. Kako? Kako se v prikazovalniku kaže nekaj,

kar je del njegovih sanj. Tako ujemanje med njegovimi

sanjami in tem prikazom. Saj to ni možno? Ali pa?

Kaj je možno vrivanje v sanje. Da mu je med spanjem

sugeriral dogajanje? S hipnotičnim šepetanjem?

Spopad z želvo je sicer imel v svojih mislih. Toda

Dostojanstveni obraz ni mogel vedeti zanje. Razen,

če mu je morda v polsnu ušlo nekaj besed? Hja, za

zajetje ene od tistih želv, za njegov namen spopasti se

s tisto želvo že niso bile vzpodbudne. Milo rečeno, res

ne. Toda to so bile zgolj sanje, ki ga ne bodo odvrnile

od njegovih namer.

»Bolj nemirni ste bili med vašim počitkom?«

Brane je narahlo prikimal. Pripomba Dostojanstvenega

obraza je seveda bila prej pričakovana kot ne.

Na šahovnici je igra prehajala v svoj zaključek.

Spopadale so se figure želvastih robotov z njegovimi

figurami mišičastih rimskih gladiatorjev.

Konec se je hitro približeval. Remi ni bil možen niti po

njunem dogovoru. S pritajenim strahom je opazoval,

kako želvasti zlodeji z lahkoto dvigujejo njegove orjake

in jih z enim samim zamahom treščijo ob tla, da se

njihova mišičasta telesa sploščijo v zmazek, kot bi bila

iz testa, ki se na tleh splošči v brezoblično maso.

Dostojanstveni obraz ga je opazoval med smehljanjem:

»Kaj mislite, kakšne možnosti bi imeli vi v spopadu z

enim od naših robotov?«

»Kakšne možnosti? Jaz?« Branetov pogled se je

naprezal v prebijanju skozi dostojanstveno masko.

»Da. Kaj se niste nameravali spopasti z enim od njih.«

Prodorne oči so ga opazovale s preiskovalnim

pogledom, s tiho grožnjo, ki je izžarevala vso grozljivost

prejšnjih sanj in poslednje partije šaha.

»Samo gledal sem ga,« je odvrnil po kratkem premolku.

Toda vse to je bilo tudi malo čudno. Kot da bi mu

v podzavest hotel utreti strah. Strah pred želvastimi

roboti. Ampak, zakaj? Zakaj ga želi odvrniti od

spopada z njegovimi roboti? Saj mu želi samo slabo.

Ubiti ga želi. In če ga robot v spopadu ubije, bo s tem

dosežena njegova morilska namera. Da ga odvrača

od spopada, v katerem nima nobenih možnosti, je

pravzaprav čudno. Hja, razen če ni prav nasprotno.

Da mu Dostojanstveni obraz pripisuje večje možnosti,

kot so vidne na prvi pogled. Morda? Hja, tudi kaj

drugega bi lahko bilo.



* * *

Skozi tišino je odjeknil strel. Mož ob buldožerju se

je zrušil in takoj za njim še njegov kolega. Nastal je

trenutek lebdečega molka, samo en bežen hip, nato

pa je tišino razparal prodoren bojni huraaa ... juriš ...

Vojaki, skriti po robovih gozda, so se iz pritajenega

plazenja pognali v juriš. Toda kar naenkrat, kot da

bitke sploh ni, je vse utihnilo. Postave iz mraka so se

predajale s svojim odmetavanjem orožja in to kar brez

upiranja. Bitka je bila končana.

»Kdo si?« Še kadeča cev pištole se je usmerila v

ujetnikov trebuh. Oficir, ki jo je držal v roki, je z

neizprosno trdoto opazoval mlad obraz.

»Nismo hoteli boja ... Jaz nič ne vem ... meni so samo

rekli, da je večina meteorja iz zlatih kep.« se je boječe

branil ujetnik, v dokaj prepričljivi zmedenosti.

»In ti si verjel?«

»Neznanec, ki nas je zbral, nam je pokazal nekaj zlatih

grud. Dejal je, da nekatere ležijo kar naokoli, in da jih

ni težko najti.«

»Kaj pa puške in avtomati?«

»Za vsak slučaj. Rekel je, da jih bomo vzeli za vsak

slučaj. Samo toliko, da prestrašimo stražarja.«

»In oboroženi napad?«

»Ne vem. Kar naenkrat je prišlo do boja. Sploh ne vem,

kako ... prisežem ... res nisem vedel, da da bo prišlo

do streljanja. Mislil sem, da bo tako kot takrat, ko

smo hodili rabutat češnje.«

»Rabutat češnje?«

»Tiho bi pobrali nekaj kosov zlatih kep in izginili.«

»In ti pobiti možje?«

Mladi obraz je prestrašeno opazoval odprta usta

ubitega delavca.

»… prisežem, tega nisem hotel. To ni bilo v načrtu.«

»Kdo je izdal povelje za streljanje?«

»Ne vem. Kar naenkrat se je začelo. Sploh ne vem

kako. Ne vem, ne vem, kako se je vse zgodilo.«

Oficir se je z odkimavanjem kazal ne sprejemanje

takega govorjenja.

»Mislil sem,« je pod prodornim pogledom začel takoj

pojasnjevati sosednji jetnik, »da ne bo boja.«

»Torej, kje so zlate grude? In kje je je mož, ki vam jih

je pokazal?«

»Ob meni je hodil. Vse do buldožerja je bil z nami.

Tam, nekaj metrov stran od buldožerja, je bila tudi

majhna skupina vojakov. Tudi opazovali so nas. Tisti

mož pa se je na hitro odmaknil od nas, privzdignil

roko v znak pozdrava, tako, da mu je najbližji stražar

celo odzdravil, potem pa jih je z rafalom kar pokosil.

Postrelil jih. Še preden so lahko sneli puške z ramen

jih je vse pobil. Tega ni nihče pričakoval. Nihče.«



* * *

»Provokatorji. Tvoji provokatorji torej. Zmedo si začel

vnašati?« je bolj ugotavljal, kot spraševal Brane.

Dostojanstveni obraz se je nasmehnil z nakazanim

namigom na samoumevno razumljivost dogajanja.

»Tvoji provokatorji so torej zvabili fante na hitro

pobiranje odpadlih meteorskih kosov, na zbiranje tistih

kep raztresenih naokrog, z zavajajočim govorjenjem o

zlatih kepah. Da so iz zlata, v kepah iz zlata, so jim

natvezli. Skupaj naj bi jih na hitro pobrali, preden bo

okolje zastraženo, ne da bi sploh razlagali, kdo vse

je mišljen pod »skupaj«. In potem so jim med potjo

potisnili v roke še puške za morebitno obrambo in

zastraševanje. Večina jih je vzela v prepričanju, da jih

ne bodo potrebovali, predvsem pa, da jih oni sami ne

bodo uporabljali, kakor jih tudi niso. Tisti provokator

pa je potem kar streljal. Na veliko presenečenje vseh.

In nekaj teh mladih fantov je to zbiranje odpadlih

kosov meteorja plačala z glavo.«

»Hm, verjetno ne samo tile.«

»… ne samo tile?«

S kako neverjetnim mirom so lahko besede prenesle

tak pojem, smrtno obsodbo.

»In kaj bo jutri?«

»Jutri? Verjetno bodo prikopali do naše ladje.«

»In potem?«

* * *

Na šahovnici se je kazal razplet z izgubo njegove figure

lovca. Razen, seveda, če lahko še kaj naredi? Pa ni

bilo ničesar videti, ničesar, le še preverjanje nekaterih

potez, ki pa niso obetale nobene spremembe, mu je

ostalo. Privzdignil je pogled. Neprodorna maska na

trdem dostojanstvenem obrazu ni izdajala ničesar.

Torej, kakšen bo konec, smrt, ja kakšna bo smrt te

figure lovca. Kaj bo uboj nakazal, morda nekatere

značilnosti dogajanja v bližini kraterja ali zgolj nekaj,

kar bo kazalo na nemoč upiranja delovanju temu

Dostojanstvenemu obrazu, tako tu na šahovnici

kot zunaj v okolici kraterja, če že ne kar na širšem

območju. Pogledal je svojo figuro, svojega lovca.

Nič strahu ni bilo v njegovih očeh, nič takega, kot

v prejšnjih partijah šaha. Tudi njegov obraz je bil

povsem spremenjen, kot neprodorna maska je bil.

Ničesar, prav ničesar ni izdajal; niti strahu niti veselja

niti bolečine. Pač, pazljivo je preletel preko njegovih

skrbno počesanih las. Uglajenost? Da, uglajenost in

previdne, skrbno izbrane besede, so nevsiljivo prihajale

iz njegovih ust. Mar ne ve, da prihaja njegov konec?

V naslednji potezi ga bo nasprotni vojščak odstranil

iz igre in to pomeni smrt. Čudna družba. Ta svet mu

je bil vseeno nekam tuj. In to dosti bolj kot figuram.

To je lahko občutil. Kako so se samo čudno obnašale.

Njegov lovec se je umaknil, še preden je nasprotnikov

pešec prišel do njega. In ta se je s tem popolnoma

zadovoljil. Brez sovraštva v očeh in brez kakršnega

koli besa. Postavil se je na njegovo mesto in le bežno

preletel s pogledom lovca, ki se je ustavil takoj, ko

je prišel s šahovnice ter od tam mirno opazoval igro.

Bilo je, kakor, da zanj še ni vse izgubljeno, kakor, da

je to samo premor do naslednje partije. In vendar je

bilo vprašanje, če je to samo premor. Mogoče nikoli

več ne bo mogel igrati. Toda ta nova pravila so bila

taka, da je bilo to popolnoma nejasno. Nekaj je motilo

vsak logični zaključek.

Brane je zastal sredi pomisleka: kaj bi lahko bilo to

politično spletkarjenje? Da politiki stopajo v ospredje.

Da je vse skupaj že prešlo na mednarodno raven?



* * *

»Lahko noč, Ida.« Svetloba je izginjala iz prozorne

polkrogle vse do sija bledikaste mesečine s hladnim

mirom v sebi. Nekaj hladnega in neživega je bilo v njej.

Negotovost naslednjega dne je prihajala vanj skozi

hladen kovinski sij iz zatemnjenih prostorov. Naslednji

dan bo sledilo prvo srečanje z roboti in potem ... kaj

bo potem? Bo takoj vojna ali bodo morda vendarle

pogajanja? Kaj bosta naredili velesili? Vsa dogajanja

so za dojemanje velesil tako prekrita s plaščem

nejasnosti in obstoječimi možnostmi, da se bosta

najprej zagnali z vsemi silami v preverjanje dejanskega

stanja, potem pa, ko nikakor ne bosta mogli ugotoviti,

ali prihaja večja nevarnost iz nekega plovila ali pa je

večja v tem, da se nasprotna velesila dokoplje do njej

neznanih stvari v tem plovilu, se lahko zgodi, da bo

ena od njiju našla poenostavitev vsega v nuklearnem

orožju, za napad z jedrskimi bombami. Razlaga, da

gre za obstoj sveta, bi jima prav gotovo zadostovala

za opravičilo. Dokaj verjetno se tudi ne bi ustrašili

poslati nekaj vodikovih bomb na Ljubljano, še preden

bi se prebivalstvo izselilo, saj bo življenje nekaj sto

tisoč ljudi zadnja stvar, na katero bosta pomislili.

In do kakšnih sklepov bosta lahko prišli? Centralni

možgani se nevarnosti jedrskega napada zavedajo

in tudi tega, da bi to lahko bilo usodno tudi zanje.

Logično bi bilo, da se predstavijo kot nekaj ne preveč

nevarnega. Samo kako? In če jim to uspe? Potem

bodo naredili vse, da velesili čim bolj sprejo med seboj.



* * *

Odločitev. Tvegana odločitev. Brane je privzdignil

pogled. Kljunasta želvina glava z velikimi steklenimi

očmi je že spremljala njegovo počasno pomikanje na

rob vhodne razbitine. Vsak delček njegovega telesa se

mu je napel do skrajnosti. Nagnil se je še malo naprej.

Na dosegu želvinega kija je bil, na dosegu njegovega

smrtonosnega zamaha. Možnost izmika pa je bila

odločilna. Samo majhna napačna ocena te možnosti

je pomenila gotovo smrt.

Želvasti robot se še vedno ni premaknil. Stal je mirno

v okameneli pozi kot kip, ki bo tam samo prisoten v

nedogled.

Toda to je bila prevara. Brane je dobro čutil pretečo

nevarnost. Ves ta stvor, ta stroj, je bil spremenjen v

eno samo vzmet za smrtonosni zamah kija. In te velike

steklene oči so zdaj zrle vanj z morilskim hladom.

Umaknil se je za korak. Nevarno je bilo. Še tisto

trohico samozavesti, ki ga je vzpodbudila k lovu na

tega zlodeja, je izgubil. Ja, misel, da bo ujel eno od teh

želv, je bila tukaj videti povsem nerealna. Nora. Brez

povezave z realnostjo. Še nakremžil se je namesto

nasmeha. Ja, taka ideja. Huh. Kako je lahko? Pa

čeprav je prešlo skozenj v utrinku, pa ne le to, da se

mu je porajala, celo sem jo je prišel preverjat. Saj res,

preverjati. Tako početje. Neverjetno. Toda ob ponovnem

pogledu na to želvasto glavo z velikimi očmi je za

trenutek celo pozabil na njeno grozljivost. Še misel,

da bi jo morda le kako treščil po glavi s kakšnim

predmetom, je prešla skozenj. Pa to ne bi bila dobra

ideja, ker ima prav gotovo pretrdo glavo. Ponovno se

je ozrl v želvastega stvora. Vrat je imel dosti bolj tanek

in dolg kot je to značilno za želve. Ja, dovolj tanek

je bil, da bi ga lahko prijel s prsti ene roke, čeprav,

seveda to ni kazalo nobene prednosti. Trup je bil že

bolj želvast, preveč zaščiten pred udarci. Še na noge

se mu je samodejno pomaknil pogled. Dolge, tanke

kot iz gumijastih cevi, premera nekaj nad 6 ali 7 cm

in s stopali podobnimi človeškim.

Edina možnost zanj je bil izziv z izmikom. Izzvati

mora zamah kija s pomikom naprej in hitrim izmikom

udarcu, se nato pognati nazaj proti komandnim

prostorom, da zvabi želvastega stvora v zasledovanje,

toda le za korak ali dva s takojšnjim sunkovitim

obratom na samem robu komandnih prostorov. To bi

mu omogočilo oprijem spodnjega dela trupa za takojšen

dvig, da ga med dviganjem premakne s spotikanjem

nog ter se skupaj z njim zakotali v notranje prostore.

Vse mora biti naravnano na premik želve preko mejne

črte zapornih frekvenc komandnih prostorov.

To bi bila robotova smrt.

Če se mu ponesreči, bo mrtev. Preveč strahovite moči

je v tem stvoru.

Brane je začel je s premikanjem, pazljivim premikanjem,

prežečim na vsak gib želvastega robota. Stopil je čez

rob in nato še korak naprej. Naprej več ni smel. Ni se

smel še bolj oddaljiti od komandnih prostorov. Ostalo

je še, da izzove robota. Previdno je sunil proti njemu.

Nič. Robot je stal, kakor pribit na tla. Kakšen grozljiv

stvor, njemu pa ne ostaja drugega, kakor da ga izziva.

Mišice so se mu hromile. Nema grožnja tega stvora ga

je pritiskal k tlom.

Moralo se bo sprožiti. Vsak hip. Vsak trenutek. Še

enkrat je sunil proti njemu. Nič. Še vedno nič. Z

delčkom očesa je preletel po tleh. Nekaj razbitih kosov

iz čudne trde snovi mu je ležalo pri nogah. Previdno,

ne da bi spustil iz oči, se je pripognil in pobral enega.

Kar težak kos.

Naj mu ga zažene v glavo? Še močneje je stisnil zobe.

Potem bo, kar bo. Nekaj trenutkov pozneje bo uničen

on ali robot. Druge poti v tem trenutku ni več.

Roka s trdim kosom razbitine se mu je pomaknila

nazaj. Še samo zamah. Še samo en zamah. Gladka

kljunasta glava je nepremično buljila vanj. Še samo

zamah.

Kakorkoli. Naj bo, kar bo. Mišice na njegovem telesu

so se sprožile, razbitina z ostrimi robovi je zletela proti

kljunastemu obrazu, tresk naj bi sledil. Zaman, samo

izmaknil se je.

Mirno, z lahkoto, brez vidnega napora, se je kljunasta

glava izmaknila. Vse je bilo kakor maloprej. Buljila

je vanj s svojimi velikimi steklenimi očmi in on jo je

lahko samo gledal. Gledal, pred ponovnim izzivanjem.

Morda pa ima stvor tudi svoje namere, ravno obratne

namere kot on, spraviti njega tako daleč od notranjih

prostorov, da bi ga lahko ujel živega. Da bi potem iz

njega naredili robota, s katerim bi lahko počeli, kar

bi hoteli. Tudi to je možno. In borba s tem želvastim

robotom tukaj na robu komandnih prostorov bi v tem

primeru bila seveda drugačna. Morda bi bilo to celo

bolje zanj, čeprav je seveda vprašanje. Če prvi zamah

kija ne bi bil smrtno naravnan? Računati mora na

vse.

Nadaljevati mora. Kakorkoli. Naprej, samo naprej

mora. Ob njegovih nogah je bilo še dovolj razbitin.

Hitro je pobral eno in jo zalučal v robota. Ponovno

se je izmaknil. Za trenutek je že kazalo na sprožitev

prenapete vzmeti, da se bo smrtonosna vzmet zdaj

zdaj sprožila, toda se ni. Sunkovito se je sklonil. Še

en kos, še tega je zagnal.

Nič. Želvasti stvor je stal nedotaknjen s svojim

vztrajnim strmenjem vanj, ja, še kar naprej je buljil

vanj.

Previdno se je pripognil. Roka mu je že otipala ostri

rob razbitine, ko je zletelo proti njemu kot iz katapulta.

Odgnal se je nazaj. Izmaknil se je, toda želva ga je

zgrabila za ramo. Trdi jekleni prsti so se mu zarili

v meso. Z obupnim zamahom se je iztrgal. Bila sta

korak do komandnih prostorov. Sunil je z roko proti

kljunasti glavi in se izmaknil. Vendar ne dovolj, udarec

jeklene pesti ga je oplazil po hrbtu, da ga je zaneslo.

Pognal se je nazaj. Želvaste roke so ga ponovno ujele.

Zavrtela sta se v smrtonosnem objemu. Še nadčloveški

napor in še en in še in vztrajnost želvinega zaleta ju je

odnesla za korak naprej.

Robot se je zgrudil. Prestopila sta mejo. Želvine roke,

ki so spustile njegova ramena, so se mrtvo zrušile po

tleh, skrivnostni kljun pa se je razširil in zazeval, da

se je pokazala prazna in brezzoba notranjost. To je bil

njegov konec. Še takole negiben je predstavljal nekaj,

čemur bi se roke najraje umaknile in ga pustile ležati

v vsem svojem odvratnem koncu.

Mora ga povleči noter. Z Idino pomočjo bo lahko

razvozlal skrivnost varnostnega kristala za omogočanje

sestavljanja pogubnega orožja za te stvore. Samo, če

bo imel dovolj časa.

Prijel je za tanek vretenast vrat in potegnil. Zaman.

Oči so mu skoraj otrpnile od groze. Nasproti je na

dosegu rok stal drug robot in z velikimi steklenimi

očmi srepel vanj. Priplazil se je kot duh in zdaj je stal

tam kot zlodej, ki je vstal iz zemlje.

Samogibno se je umaknil nazaj, toda mrtvega robota ni

izpustil. Prvemu šoku, ki ga je spreletel ob nenadnem

srečanju, je sledilo obupano spoznanje, da je bilo vse

zaman. Vse. Ves strah in ves up. Brez mrtvega robota

se ne bo mogel dokopati do orožja za uničevanje teh

pošasti. Silovito se je uprl v tla, da bi iztrgal svoj plen

iz želvinih rok, toda žile na vratu so se mu napenjale

v jalovem naporu. Mrtvo, ogabno bitje mu je vse bolj

polzelo iz rok. Na koncu je moral odnehati.

Ostalo mu je samo, da v besnem obupu gleda, kako

želvasti hrbet, preko katerega je visel njegov mrtvi

tovariš, počasi izginja skozi razbitino.

Kako blizu zmage je bil. Kako prekleto blizu. In sedaj

mu ne bo ostalo drugega, kakor da poizkusi ponovno.

Ponovno! Prekleto! Znova!

Samo ne zdaj. Telo se mu je od izčrpanosti še komaj

držalo pokonci, zadnje kaplje moči je vložil v ta boj.

Pogledal je proti odprtini. Na istem mestu, kakor prej

je stal robot in gledal vanj.



* * *

Dostojanstveni obraz se je zamišljeno sklanjal nad

šahovnico: »Torej ste kljub vsemu poizkusili! In to

nepričakovano sredi noči, mislil sem, da ste spali.«

»Kako misliš: kljub vsemu?«

»Tako. Si premagal strah?«

Branetu so se vsiljevali pomisleki glede pripombe tega

Dostojanstvenega obraza. Pričakoval je bolj vzvišen

zaničevalen prizvok v govorjenju. No, tudi jezo zaradi

njegovega početja, njegove nenadne odločitve za tak

spopad. Toda za hip, ampak res za hip, je zaznal

zadovoljen nasmeh, takšen samozavesten, zadovoljen

nasmeh. Kot da ga je nekaj še posebej razveselilo. Kaj

neki? Da kljub vsemu potekajo dogajanja v okviru

njegovih predvidevanj? Da je to vzrok njegovega

samozavestnega zadovoljstva? Razen če nima še česa

za bregom? Toda, kaj, kaj bi lahko bilo? »Kakšen

strah?«

»Strah pred roboti.«

»Kako?« Te besede so se nekako nanašale na njegove

sanje. Če so to sploh bile sanje? Vse kaže da ne. Tudi

ta pripomba Dostojanstvenega obraza je vsiljevala

dvome. Ampak, kaj naj bi to potem bilo? Huh.

Brane je s prikritim besom na hitro privzdignil pogled

k Dostojanstvenem obrazu, ga ocenjujoče preletel,

pa je bila neprodorna maska preveč neizrazna, da bi

lahko kaj več razbral. Sunkovito se je obrnil. Stran

od tega Dostojanstvenega obraza mora. Tisti resnični

spopad z želvastim robotom se je precej razlikoval od

prikazanega spopada v sanjah ali v polsnu ali karkoli

je že bilo.

S trdim korakom je odhitel v sosednji prostor in se

še ves zadihan vrgel v naslanjač nasproti Idinega

prikazovalnika s prizorom dogajanja ob kraterju, kjer

sta mu dve postavi takoj pritegnili pozornost.

Napol obrnjena drug proti drugemu sta moža v sivem

opazovala vrvež pred rovom. Izkopavanje se je odvijalo

po načrtu. Tedaj pa je iz rova pritekel mlad fant, ki

se je med vzklikanjem in opozarjajočim mahanjem

rok pognal proti njima. Njuna resna obraza sta se

vznemirila. Očitno ga je nekaj zelo pretreslo. Moža

sta se obrnila najprej k njemu ter takoj za tem še

v smer njegove iztegnjene roke proti rovu. Kar sama

naj si prideta ogledati, jima je razlagal, nato stopil

nazaj proti rovu, iz katerega je pravkar pritekel, moža

v sivem pa sta mu sledila in nekaj trenutkov pozneje

so že izginili v mračni votlini.

Delavci pred vhodom so prenehali z delom. Na obrazih

se jim je začrtalo pričakovanje z vznemirjenostjo.

Z vsakim novim kurirjem iz rova, ki je brez besed

odhitel proti mestu, se je napetost še vse bolj

stopnjevala.

Končno sta prišla ven še oba moža v sivem. Odločitve

so si morale slediti druga za drugo in skrb, da bi

prezrla kaj bistvenega, se je že kazala v njunem

razburjenju, ki je bilo sicer prikrito, vendar ne preveč.

Mir je popolnoma izginil iz njunih resnih obrazov.



* * *

Na kaj drugega, kot da so naleteli na del trupa ladje, bi

še lahko sklepal. Brane se je zagledal v dostojanstveni

obraz: »Torej zdaj že vedo?«

»Da, vendar samo toliko, da lahko začnejo ugibati.«

»Aja?« Najbrž so odkrili le del površine trupa, premalo

za takojšnje zaključke, se je vpletal pomislek med

Branetova ugotavljanja. Vse jim nakazuje na neko

večjo ploščo, verjetno premajhno za sklepanje na velik

trup ladje. »In kaj boš naredil sedaj?«

»Kaj mislite?«

»Vse bi lahko izpeljal brez prelivanja krvi. S pogajanji

bi v miru lahko vse dosegel. Zelo sem prepričan, da

bi lahko.«

»Ne vem, dvomim. Za sedaj ni videti ničesar napačnega

v poteku vseh teh dogajanj.«

»In če bi Zemljani odkrili, da ste poškodovani?« Brane

je to izrekel z očitnim namigom na njihovo ranljivost.

Glede na to, da se je tudi sam prebil skozi razbiti del

trupa, bi jim na tem mestu močnejše eksplozije prav

lahko povzročile še več škode.

»To ne bi ničesar spremenilo.«

»Morda pa bi,« je Brane vztrajal na svoji domnevi glede

njihove ranljivosti na poškodovanem delu. Ni bil pa

preveč prepričan v to svojo domnevo. Pravzaprav je

bolj tipal, saj o tehničnih lastnostih trupa te vesoljske

ladje res ni vedel ničesar. Seveda pa bi, prav zato še

posebej, rad izvedel kaj več. »Ko odkrijejo, da vas je

poškodoval meteor, bodo prav lahko pomislili, da vas

je mogoče uničiti tudi z jedrsko bombo.«

»In ... ?«



* * *

Dolge kolone vojaških vozil so se pomikale po cestah

okoli Tivolija in Rožnika.

Nekaj džipov je v nagli vožnji zapeljalo proti rovu, ob

katerem se je nagnetlo precej ljudi. Živahno vzdušje

je moralo biti tam. Posamezniki so se drug za drugim

spuščali v rov in kmalu zatem prihajali ven.

Da je zelo odporen material, so govorili vsevprek med

ugibanjem o izvoru te stvari, dokaj verjetno letala.

»Kaj še ni bilo nobenih zahtev s strani Sovjetske

zveze ali ZDA?« je bilo slišati posvetovanje med dvema

starejšima gospodoma.

»Ne. Sporočilo sem poslal naravnost predsedniku.

Njegovi ljudje še ničesar ne vedo. Ne ZDA ne Sovjeti

se še nista oglasili. Čudno, tako veliko stvar kot je to

plovilo, bi že morali pogrešati.«

»Začnimo z izkopavanjem in potem bomo videli, čigavo

je. Tako bo še najbolje.«

»Naši strokovnjaki naj si vse natančno ogledajo. To ne

bi bilo napačno, kajne?«

»Vsekakor.« Dovolj nenavadnega dogajanja in

prepletanja vseh informacij je bilo za povečano

radovednost z živahnim ugibanjem.

»Še nekaj.«

»Da?«

»Glede na vse dogajanje ob izkopavanju in zaradi

nekaterih nepojasnjenih dogodkov v bližnji okolici,

moramo začeti skrajno previdno. Vse skupaj je še

preveč nejasno za kakršnokoli sklepanje. Nobene

preverjene ugotovitve še nimamo, ničesar malo bolj

oprijemljivega ni možno razbrati iz vsega skupaj.«



* * *

Mrak in megla sta v tišini legla na šahovnico. Nova

šahovska igra naj bi se začela.

Ničesar, nikjer nobene žive duše, ničesar živega ni bilo

na šahovnici pred Branetom. Samo kamen in rahlo,

skoraj neslišno pljuskanje valov po šahovskih poljih

se mu je tam kazalo.

Pač. Nek šum. Počasi se je približeval. To je bilo

enakomerno udarjanje vesel. Pazljivo je prisluhnil in

napeto gledal skozi valečo se meglo. Prikazal se je

kljun in kmalu za tem še orjaška siva glava.

Potniki so izstopili. Obraze jim je prekrivala mrtvaška

sivina. Z njihovih oblek, nekoč pisanih na tisoč

načinov, je izginila skoraj vsa barva. Nemo in brez

besed so se pomikali proti šahovnici. Kako veličastno

pošastne so bile te postave in kako grozljivo prazni so

bili njihovi obrazi brez življenja. Vsak je nosil s seboj

sled svoje smrti. Mirno in brez besed so se postavili

na svoja mesta na šahovnici. To so bili možje vojne.

Partija šaha se je začela. Poteze so si počasi sledile.

V tej igri ni moglo biti milosti. Še poteza in padla bo

prva žrtev. Pogledal je neizprosno sodnico. Njena bela

lobanja se je obrnila proti njemu. Umaknil je pogled.

Nekje na dnu njenih praznih očesnih votlin je bila

zapisana tudi njegova obsodba. Povlekel je potezo.

Smrt se je pomaknila na nasprotno stran. Njena

koščena roka je odložila koso in vzela lok. Počasi

je napela tetivo. Puščica, namočena v strup, bo

neizprosni sel svoje okrutne gospodarice. Koščeni prsti

so obstali. Še trenutek in strupena obsodba je šinila

skozi zrak. Zapičila se je naravnost v peto. Veličastna

postava starogrškega vojščaka se je zamajala. To je bil

Ahil. Njegovo telo polboga in pol človeka se je zrušilo,

kakor ogromno posekano drevo.

Gigantsko božansko bitje je izginilo iz igre. Smrt ga je

nesla iz igrišča, kakor, da bi bil brez teže.

Igra se je nadaljevala. Sami slavni vojščaki, ob čigar

imenih je trepetalo milijone ljudi. In vendar niso bili

nič drugega, kakor majhne igračke, s katerimi se je na

koncu igrala ta grozljiva sodnica. Pod njenimi zamahi

so padali drug za drugim. Skupaj z nepomembnim

mrčesom so izginjali iz šahovnice življenja.



* * *

Vlažna megla je kmalu po polnoči zavila vse v tako

neprodorno temo, da se je celo ob močnih svetilkah

videlo komaj kak meter daleč. Le premikanje postav

iz patrulj, v njihovih mimohodih, je bilo moč zaznati.

Neprestano so bile na obhodih.

V temi se je nenadoma zaslišal ostri lajež in takoj zatem

cviljenje. Nastala je smrtna tišina. Vse je utihnilo.

Neprodorna tema je obdajala pritajeni postavi.

Premikali sta se. S previdnimi koraki sta se usmerili

proti sumljivim glasovom. Minilo je nekaj trenutkov,

nekaj metrov. Ponovno sta obstali. Prisluhnili sta.

Ničesar ni bilo slišati. Niti najmanjšega šuma. Krenili

sta naprej.

»Hej, Boštjan!«

»Kaj, ja?«

»Ampak tisto cviljenje je bilo nekam nenavadno, se

ti ne zdi? A ni čudno?« Šepetanje je postalo še bolj

previdno.

»Da, nekam čudno je bilo to.«

»Veš, nekoč sem že slišal tak glas. Bilo je pred leti.

Ubili so psa, ki je ostal brez gospodarja. Tisto cviljenje

je bilo tako pretresljivo in tako podobno današnjemu.«

»Res je bilo nenavadno. Če bo kaj sumljivega,«

Boštjan je trepljaje udaril po avtomatu, »brez dosti

razmišljanja.«

»Samo paziti morava, da ne bova streljala na naše. V

tej prekleti megli nam te svetilke zelo malo pomagajo.«

»Gremo! Dobro glej!«

Pomaknila sta se naprej. Od tu nekje je moralo priti.

Previdno sta se ozrla.

»Hej!«

»Da, kaj je?«

»Poglej sem!« Boštjan se je sklonil. Krvavo telo ovčarja

je ležalo pred njegovimi nogami. »Prekleto! Kako

strahovit udarec!«

»Da. In kje je njegova patrulja?«

Vsekakor se je moralo zgoditi nekaj pomembnega.

Takole pustiti ubitega psa? Patrulja, da bi ga pustila

kar tam? Samo v primeru nujnega posredovanja je

možno pričakovati nekaj takega. Toda, kam so šli? So

v bližini? Ničesar ni bilo videti. Tudi slišati jih ni bilo.

»Da se ni še njim kaj takega pripetilo?«

»Misliš?«

»To bi bilo čisto možno.«

Njuna pogleda sta se zaman prebijala skozi temo in

meglo.

»Glej, krvave sledi. Nekaj so vlekli.«

»Kako čudne stopinje.«

»Kaj praviš?«

»Te stopinje v blatu.« Nenavadne so bile. Kakšni čevlji

so to lahko naredili? Pa ti odtisi tudi niso bili dovolj

razločni zaradi delnega medsebojnega prekrivanja

stopal. »Res čudno ... taka stopala. Sled česa so le?«

»Jim slediva?«

»Prav. Samo zelo previdno. Vse to mi ni preveč všeč.«

»Meni tudi ne.«



* * *

Ob polkrogli prikazovalnika je Brane z rahlim dvigom

in zaokroženim pomikom roke usmeril pozornost še v

malo bolj oddaljena dogajanja. Več različnih skupin v

uniformah se je zvrstilo v tridimenzionalnih preletih

skozi prikazovalnik, vse dokler si ni zaželel pomika

med malo večjo skupino v vojaških uniformah. Potem

je prisluhnil.

Obraz pod vojaško čepico ni skrival vznemirjenosti:

»Kaj je narobe?«

»Ne vem. Kakor, da bi tri četrtine patrulj izginilo.«

»Kako izginilo?«

»Ne vem. Enostavno jih ni.«

»Kako jih ni?« Ukrepati je bilo potrebno. On bi se

moral odločiti. On odloča. Toda, kaj naj naredi, kaj

lahko ukrenejo? Takoj, hitro morajo delovati.

»Ni jih. Ne odzivajo se.«

»Zakaj se ne odzivajo na naše pozive?« Tehnične

težave? Ena naprava lahko vedno odpove.

»Enostavno jih ni. Kakor da bi se pogreznili v tla.«

»Da, megla je res hudičevo gosta. Ne bi smeli pustiti

ljudi, ki ne poznajo tega okolja.«

»Saj jih nismo. V vsaki skupini je bil domačin. Razen

tega, razdalja od ene do druge patrulje ni tako velika.

To ne bi smel biti problem.«

»Izdajte ukaz, naj se vsi zberejo na postojankah.«

»Saj sem ga izdal že pred eno uro.«

»In?«

»Ni jih.«

»Kako jih ni.« Spet je bil potreben čas za premislek.

Kako ukrepati? Kaj je možno? »Kako ...?«

»Nekaj patrulj smo poslali po ostale, pa še polovica

teh se ni vrnila.«

»In ni ničesar, kar bi dalo slutiti nekaj nenavadnega?«

»Ne, ničesar.«

»Potem naj se obroč zategne.«

Odjeknilo je nekaj strelov in takoj za tem so rafali

razparali nočno tišino.

»Kaj je zdaj to?«

Še nekaj trenutkov besnega streljanja, nekaj

osamljenih rafalov in vse je postalo tiho.

Pričakovanje nečesa neznanega in nemoč dojemanja

nastalega položaja sta legla na zaskrbljene obraze.

Temna slutnja se jih je polastila.

»Kličejo vas po telefonu.«

»Daj sem!«

»Nekdo nas je napadel. Imamo precej mrtvih in

ranjenih,« je zazvenelo skozi slušalko.

»Nekdo? Kdo? S kom imamo opravka? Kaj za vraga se

dogaja? Kaj so bili uniformirani?«

»Ne vem, nobenega od napadalcev nismo mogli videti.

Kar naenkrat so udarili in izginili.«

»Dobro. Ostanite na položaju in ne pustite nikogar

mimo! Obroč se ne sme pretrgati!«

»In ranjenci?«

»Zanje bomo takoj poskrbeli. Ne pustite nikogar mimo!

Obroč mora ostati neprehoden! Vi ostanite, kjer ste.«

Pristopil je vojak, mlad 20, letni poba, s straže, kot

se je izjasnil. Kazal je na žensko blizu stražarskega

mesta: »Kaj naj ji rečem? Pravi, da je njegova žena, da

je očeta kap. Videti je zelo pretresena. Ne vem.«

»Prekleto, kar naenkrat se je vse zlo nagrmadilo tu.«

»In zdaj naj ji sporočim o izginotju njenega moža, da

se je pogreznil v zemljo in da pogrešamo devetnajst

patrulj, ki so izginile brez kakršnekoli sledi.«

»Ne, ne, tega nikakor ne smete omeniti. V trenutku

bi nastala panika. Že tako ali tako so se začele širiti

skoraj neverjetne govorice.«

»Tudi jaz sem slišal. Stvari se vse bolj zapletajo.

NATO je napovedal velike vojaške manevre v severni

Italiji, pravzaprav na naši zahodni meji, pripadnice

Varšavskega pakta pa v južnem delu Madžarske,

skoraj tik ob naši vzhodni meji. Nekaj diverzantskih

skupin naj bi že prišlo.«

»Mogoče, vendar je glede na nastali položaj še vedno

vprašanje, za kakšne skupine gre? Najverjetneje

so vseh vrst. Ta raketa ali letalo gotovo predstavlja

vrhunec tehnike. Lahko je predvideti, da bo pravi

lastnik naredil vse, kar bo v njegovi moči, da ga dobi

nazaj, nasprotna velesila pa vse, da se dokoplje do

najpomembnejših delov, če ji že ne bi uspelo dobiti

vsega. Posebne enote bodo poslali, seveda, če jih že

niso?«

»Torej mislite, da je ena od teh skupin poskusila prebiti

obroč?«

»Izginjanje patrulj kaže na njihovo delovanje in tudi

na to, da se je nekaterim skupinam po vsej verjetnosti

že uspelo pretihotapiti v krater.«

»Prekleto! Potem bomo imeli pa lep cirkus.«

»Da, na to se lahko kar pripravimo.«

»Hm, potemtakem je možno marsikaj. Prav lahko, da

so take enote zajele naše patrulje in jih do svojega

odhoda zadržujejo?«

»Upajmo.«

»In kaj naj rečem tisti ženski?«

»Da se ji bo mož vrnil takoj, ko bo mogoče, ji recite in

pojasnite, da ne sme nihče ven iz obroča, da je tako

ukazano.«



* * *

Po primaknjenem prikazu naslednje skupine,

opremljene za izkopavanje, je Brane prisluhnil še

brkatemu možaku z delovno čelado na glavi med

njegovim pogovorim s sosedom. O nujnosti hitrega

izkopavanja zasutega rova sta se menila.

»Da. Popolnoma ga je zasulo,« je pojasnjeval njegov

sosed, »ampak to bomo lahko hitro uredili.«

»Zdaj, ko vemo za neznano plovilo, ne smemo izgubljati

časa.«

»So druge države že kaj poizvedovale? Baje so med

radovedneži, ki jih zanima meteor, razni tipi.«

»Da, da, vendar naj tole ostane med nama. Tako

Sovjetska zveza kot Združene države Amerike

pogrešata neko posebno letalo, namenjeno za vesoljske

polete.«

»Oboji?«

»Da, oboji. Baje sta bila oba poslanca zelo prepričljiva.«

»In sta seveda zahtevala, da jim ga takoj izročimo.«

»Jasno. Ampak nekaj je pri vsem tem nenavadno. Kako

to, da ni imel nobeden od njiju nikakršnih podatkov o

obliki in lastnosti tega plovila?«



* * *

Brane se je ustavil na robu komandnih prostorov

nasproti stražnemu mestu želvastega zlodeja, kot ga

je sam zase imenoval. Tik ob meji preko, katere ni bilo

dovoljeno tem stvorom je bil, le nekaj metrov stran od

njega. Toda tam ga je tisti stvor čakal. Hm, njega je

čakal. Pravzaprav ga je stražil. Da. Da se ne bi slučajno

izmuznil skozi. »Zloba podla, gnusna,« je mrmraje

uhajalo Branetu. In čeprav je s pogledovanjem mimo

kljunaste glave kazal nezanimanje zanjo, pa je lahko

dobro zaznaval, kako natančno ta kljunasta glava sledi

vsakemu njegovemu gibu. Nič ji ni moglo uiti iz oči.

Njen morilski pogled je bil neizprosen zasledovalec.

Da, zasledovalec.

Brane je umirjal svoje dihanje vse do zadržanja sape

z občutenjem utripa svojega srca. Razbijalo mu je.

Prav tolklo. V njem, v njegovi notranjosti je kipelo.

Toda erupcijsko sproženo početje je bilo tudi nevarno.

Čeprav je res, da mu je bes podeseteril moči. Kar je

bilo usodno. Saj sicer ne bi mogel dvigniti tega stvora.

Sicer le malo. Toda dovolj, da mu je za hip izpodmaknil

ravnotežje. Ja, ravnotežje.

Zastal je v pritajenem sopenju. Ravnotežje. Prikrito

je s kotičkom očesa prešel preko kljunaste glave. Pa

se mu je ponoven spopad s tem želvastim stražarjem

kazal kot samomorilsko početje. Ja, nič drugega, kot

samomorilska možnost. Še enkrat je preveril potek

njunega spopada. To izkušnjo, ja. Svojo prednost bi

moral izvleči iz nje. Ker tisto, da ga je spodnesel, da,

to je uspelo. V stotinki sekunde, v trenutku njegovega

pomika naprej ga je malo dvignil. Ja, malo. V pravem

trenutku.

Da, samo tega ne more ponoviti. Preveč srečnega

naključja je potrebno.

Utrip srca mu je še vedno udarjal z nezmanjšano

močjo. Kot da se bo vsak čas pognal v spopad, mu je

razbijalo v prsih. Hja, ja, a bi vseeno? Naj poskusi? Naj

tvega? Pogled mu je zdrsnil preko celotnega želvastega

stvora. V prsih mu je vzkipel gnev. Bes, ki se ne ozira

na tveganje je prehajal skozenj. Naj se požene nanj,

kot je to že enkrat storil?

V tem je skozi tišino odjeknila eksplozija, silovita,

močnejša od vseh dosedanjih.

Ozrl se je k razbiti steni in naprej proti odprtini, skozi

katero je prišel. Zunanjost, z razrito zemljo, se je

kazala skozi prebiti del trupa. Pogledal je v odprtino.

Nekaj se je zasvetlikalo.

Stopil je bližje, skoraj čisto do roba. Na nasprotnem

koncu je migljala lučka, podobna žepni svetilki.

»Heheeej!« je odjeknil klic.

In to je bil človeški glas, to ni bila prevara. Pogledal

je naokrog. Želvasti robot je nepremično buljil proti

njemu, brez zanimanja za klic. Dogajanje za njegovim

hrbtom ga sploh ni zanimalo.

Vseeno, kakorkoli, ponovno se je zazrl skozi razbito

steno, potem pa z vrnjenim »heeej« odzval nazaj.

Lučka se je ustavila. Slišati so ga morali. Toda to, kar

je prebilo ta del te vesoljske ladje, je že res izdolblo

rov, luknjo v trup, odprtino skozi katero je prišel, toda

odpiralo je tudi stranske prostore, kamor Branetov

pogled ni segal.

Tedaj je opazil hiter prebeg uniformirane postave in

takoj za njo še drugo, sledile so še dve, tri, kar več jih je

bilo. Iz ene strani rova so v bojni drži z puškomitraljezi

pripravljenimi za strel Branetu izginjali iz vida na

drugi strani rova. Verjetno v vdolbine izkrivljenih sten

ali kar v prostore odprte od meteorskega preboja.

Potem je sledil prebeg še treh manjših skupin po pet,

šest ali sedem vojakov. Tudi bazuke so imeli. Take za

uničevanje tankov. Z njimi so bili verjetno kar uspešni.

In, hudirja, proti njemu se prebijajo. Kaj jim lahko

uspe? Ne, najbrž ne. Morda? Toda tudi ti roboti, želve,

ni jih bilo videti, jih verjetno že zasledujejo. Kako so se

le prebili do tja? Čudno. Razen, če so jim bili na poti ti

želvasti roboti le v manjšem številu, dovolj majhnim,

da so jih lahko uničili s protitankovskimi granatami

iz bazuk. Samo, zdaj so bili tu. Toda tu se že lahko

zbere več robotov. Ja, in to zelo hitro. Če se že niso?

Huh! Potem ti vojaki nimajo šans. Nobenih. Razen če

pridejo do teh prostorov, kjer je on. Potem ja. Ampak,

kako? Jim lahko pomaga? On? A lahko kaj naredi?

Brane je počakal. Morda še kak prebeg iz ene strani

rova na drugo. Pa je bila samo tišina. Verjetno

preverjajo, če so še kje želvasti roboti. Pa tudi, kaj sploh

lahko naredijo? In seveda, on, kaj lahko naredi on?

Jim morda lahko kako pomaga? Na zasedo želvastih

robotov jih lahko morda opozori. Ja, če bo kaj takega

vidno iz njegovega zornega kota, nasproti njim. Toda,

kot se mu vse bolj dozdeva, nimajo nobene možnosti.

Ali, ali pa? Zdaj, takoj bi se morali pognati naprej do

njegovih prostorov. Ja, brez obotavljanja.

»Heeej! Heeej! Vooojska, vojaaaki! Heeej armija! Takoj

po rovu naprej v smeri mojega glasu!«

Sledila je tišina, molk. Brane je že pomislil, da so

se skozi tamkajšnje prostore izgubili v notranjost te

vesoljske ladje, vendar ne, izza razbitine se je pokazala

vojaška čelada in nato vsa glava z obrazom obrnjenim

v njegovo smer. Vojak ga je videl.

»Tu ste lahko varni! Samo tri robote uničite s

protitankovskimi granatami in se prebijete!« je zaklical

med oziranjem v svojega nepremičnega stražarja. Vsaj

tega pa bi le moral zamotiti, če bodo šli v preboj. Huh!

Kar puhnil je po globokem vdihu.

Izza razbitine se je med oziranjem v nasprotno smer

proti vhodu in nato spet proti njemu, prikazala še ena

vojaška glava. Opazila sta ga. Tako kot on njiju. Hitro,

hitro bi morali v preboj mimo teh treh robotov. Hitro.

Brane je z zamahom roke pokazal naj pohitijo. Toda

takoj za tem mu je roka zastala sredi sunka. Trojica

želvastih robotov je prihajala iz nasprotnega konca.

Kar naravnost proti njemu so se usmerili. Ja. Pa sploh

niso bili sami. Še nekaj drugih jim je sledilo.

Vojaki so jih v hipu zaznali. Takoj so morali ukrepati.

Njihov odziv je bil takojšen. Dva sta po hitrem skoku

iz zaklona izstrelila dve protitankovski granati v

smeri prihajajočih robotov ter preskočila na drugo

stran rova.

Želvasta robota je eksplozija vrgla po tleh in ob steno,

toda obležal je samo eden. Vidni pa so bili še novi

roboti. V ospredju ob vhodu, v razbitem delu ladje,

sta bila dva, malo dalje pa jih je bilo že več. Sicer

niso bili v rovu. Toda zanje je ta razdalja pomenila

kvečjemu nekaj dodatnih skokov. Ne bo jim težko priti

v okrepitev. Čeprav, po njihovi hoji sodeč, so šli samo

mimo.

V tem sta se robota pognala navzgor po rovu in spet je

odjeknila eksplozija protitankovske granate izstreljene

iz ročnega metalca, ki je s svojo eksplozijo razmetala

napadajoče robote. Toda povsem onemogočila je

spet samo enega. Ostali so se po nekaj metrskem

kotaljenju še bolj silovito pognali v napad in že so v

nekaj dolgih skokih dohiteli strelca z ročnim metalcem

protitankovskih min. Njegov tovariš mu je stopil v

bran s prekinjajočim rafalnim streljanjem iz svojega

težkega puškomitraljeza. Pa se želvasti robot ni

ustavljal. Krogle so se odbijale od njegovega trupa. Niso

mu mogle priti do živega. Niso ga ustavile. Z zamahom

kija je želvasti robot udaril po izmikajočemu se vojaku,

ga pobil do smrti ter se usmeril na puškomitraljezca.

Toda streljanje puškomitraljezca, neprekinjen rafal

vse do zadnjega naboja, ga ni ne ubilo ne ranilo.

Vse je bilo zaman. Ni ga bilo moč ustaviti. Tako kot

njegovega tovariša, je še njega zdrobil s strahovitim

udarcem kija.

Zdaj so se roboti usmerili na preostalo skupino,

prikrito v zaklonu hitro postavljene barikade. Seveda

so se roboti spravili tudi nanjo, pa so bili materiali

iztrganih sten in vrat, iz katerih so postavili to

barikado, pretrdi tudi za njihovo nadčloveško moč.

Na koncu so se umaknili. Dva želvasta robota sta

nato pohitela k vhodu, verjetno po dodatno opremo

za preboj barikade, ostali so v polkrogu nasproti

barikade postavili stražo in vojakom, tako kot njemu,

preprečili kakršenkoli izhod.

Brane je srepo pogledal svojega stražarja. Tudi njemu

je onemogočeno gibanje. Da, samo, da je bil on v teh

prostorih varen, tisti vojaki pa ne. Hm, varen? Ja,

do spopada s tem želvastim robotom. Hja, spopada?

Toda ne zdaj. Vse to ga je izčrpalo. Preveč prizadeto je

spremljal preboj vojakov. Energijo rabi. Oziroma jo bo

potreboval, tega se je že naučil. Še zunanje dogajanje

mora videti. Če so se roboti spopadli z oboroženimi

vojaškimi enotami tudi zunaj, mora preveriti.

Hitro se je obrnil in zbežal nazaj v komandne prostore

z Ido v prosojni polkrogli.

Da bi dogajanje pred vhodom rad videl, ji je dejal, še

preden se je namestil nasproti nje.



Velika prikazovalna polkrogla se je pogreznila v

poltemo. To, da se je skupini vojakov uspelo prebiti

skozi razbiti del ladje, je nakazovalo možnost, da so

oborožene sile že tukaj. Verjetno celo v večjem številu.

»Lahko, da je že prišlo do vojne,« nestrpno je pogledoval

v prikazano dogajanje, »ali pa še vedno ničesar ne

vedo?« Končno, prva postava. V hitrem teku je pritekla

iz megle in se ponovno izgubila.

So razvozlali skrivnost ladijskega trupa? Še ena

postava je stekla mimo in še ena. Končno cel vrvež.

Kaj se dogaja? Posamezni kriki in povelja so prihajali

do njega. Toda vse skupaj je bilo tako raztrgano in

zmedeno, da nikakor ni mogel ugotoviti niti tega, če

že vedo, s kom imajo opravka?

Nek možak je razburjeno krilil z rokami in pripovedoval

nekaj, kar ga je moralo zelo pretresti.

»Ida, približaj mi jih na pogovorno razdaljo prosim!«

je zaklical Brane, »morda lahko iz njunih besed nekaj

več razberem.«

Prikaz se je spustil vse do razburjenega možaka.

Takole od blizu je bila njegova razburjenost še bolj

očitna. Kar vrelo je iz njega: »Prisežem. Mogoče sem

nor, ampak nisem, nisem.«

»Daj, zberi se in mi povej še enkrat!« mu je pomirjujoče

segel v besedo.

»Da, da.« Možak je med sopenjem za trenutek zastal ter

spet nadaljeval s svojo nič manj razgreto pripovedjo.

»Po eksplozijskem razbitju skale, se je Janko pognal

v vdolbino, nenavadno veliko za tako eksplozijo, ki

je sicer bila močna, ampak nič posebnega, in jaz za

njim. Huh, tako velika jama od nič kaj pretirano velike

eksplozije, sem pomislil. Že to je bilo čudno. Pred nami

je stala gladka kovinska stena. Prvi se je opogumil

Bojan. Stopil je naprej, si jo ogledoval pobližje, ko se

mu je udrlo pod nogami. Izginil je v zemljo in to tako

iznenada, da nismo vedeli, če se lahko tudi nam tako

udre. Ven, sem najprej pomislil, samo ven! Lahko bi

se začelo vse rušiti. Neodločno smo obstali, toda vse

je bilo mirno. Pogledal sem navzdol v jamo pa nisem

mogel videti ničesar. Preveč temno je bilo. In tudi

zelo čudno je bilo vse. Kaj so tu spodaj rovi ali nekaj

takega, sem pomislil. Zaklonišča? Vojaška iz druge

svetovne vojne? Neodločno sem se oziral naokrog.

Tedaj smo zaslišali krik. Bojan je bil. Neko premetavanje

se je približevalo iz zatemnjenega podaljška vdolbine.

Še roko v grabljenju po opori sem opazil. Bojanova

je morala biti. Pomoč je rabil. Vleklo ga je noter. Še

globlje? Spogledali smo se. Da so tam še večji prostori,

v katere ga vleče, je bilo naše prvo pomišljanje. Lahko,

da je tam celo kaj globljega. Trije smo mu priskočili

na pomoč. Toda od blizu smo že lahko bolje videli.

Bojan se je v borbi z neko čudno, želvasto postavo,

otepal njenega prijema. Po orožje moram, me je

prešinilo takojšnje spoznanje. Pognal sem se nazaj,

tja do roba jame, se napol že povlekel iz nje, ko me je

sunek eksplozije vrgel čez rob. Za menoj se je zrušil

rov. Vse jih je zasulo, skoraj bi tudi mene, za las sem

jo odnesel, nekaj ogromnih kamnov je padlo tik ob

meni. Prav srečo sem imel, da me niso zmleli.«

»In praviš, da se je Bojan boril z neko čudno pošastjo?«

»Da, ko sem posvetil navzdol, ga je tisto čudno bitje

napadlo.«

»Hm. Si videl še kaj posebnega?«

»Ne vem, ja, aja, bilo je, kakor da bi bila luknja v tisti

steni ali hja?«

»Ali?«

»Ali? Hja? Ne vem. Kot nekaj, ja, morda je to vesoljska

ladja? Čeprav? Hja, ne vem.«

»Vesoljska ladja? Pa menda ja ne. Dajmo raje malo

bolj počasi. Neumnost. Lahko, da so tu spodaj skrita

skladišča. Morda vojaška? Skrita skladišča streliva?

Morda zastražena. Taka naj bi mi verjetno tudi

imeli. Vsaj po mojem vedenju. To so naša. Nihče ne

sme vanje. Kdor zaide vanje, ne more kar tako ven.

Stražarji te zlepa ne izpustijo. Razen tega smo že

dobili sporočilo, da Američani in Sovjeti pogrešajo

neko posebno plovilo, raketo ali letalo.«

»In čigavo je?« Možak je odkimaval, nato zastal med

neodločnem pogledovanjem, zdaj svojega sogovornika

zdaj v smeri od koder je pritekel. Ne, ni se mogel motiti.

Za hip se je umiril. Da bi se motil? Da bi bilo nekaj

drugega, kot je lahko presodil? Potem pa, kljub ne

strinjanju z ugibanji svojega sogovornika, nadaljeval

v očitnem iskanju bolj oprijemljive razlage. »Čigavo naj

bi bilo?«

»Hja, to je zdaj vprašanje. Oboji jo zahtevajo zase, trdijo,

da je njihovo in so že tudi poslali svoje strokovnjake.«

»Ampak tisti stvor, ki je napadel, ni bil človek, ni bilo

človeško bitje.«

»Ne vem, praviš, da je bilo tam zelo temno. V podzemnih

vojaških skladiščih streliva so stražarji lahko tudi v

plinskih maskah!«



* * *



Brane se je zleknil na sedežu nasproti šahovnice,

nasproti stalno prisotnem Dostojanstvenem obrazu,

temu obrazu Centralnih možganov.

Precej dogajanj je kazalo na vse ostrejše zaplete. Še

odziv Dostojanstvenega obraza bi bilo dobro preveriti,

pa čeprav le zgolj skozi igro šaha. Seveda so bile te

šahovske igre, po vsem tem, kar je lahko ugotavljal,

uporabljene bolj za njegovo zastraševanje. Prej za

zavajanje kot za resen razmislek o poteku dogajanj.

Toda pogovor s temi Centralnimi možgani je vseeno

bilo bolje vzdrževati. Vsaj moralno stran nasprotnika

so mu razkrivale in s tem tudi verjetnost njegove

posamezne odločitve. S konjem je preskočil sredino

polja: »In tisto dogajanje pred kraterjem, je bilo vse po

načrtu, praviš?«

»Kako to mislite?«

»Srečanje.« Pogled se mu je prodorno zapičil v

Dostojanstveni obraz.

»Ne povsem, vendar pa to ne bo ničesar spremenilo.«

»Torej je bil vdor zemlje le slučaj.« Nekaj nepredvidenega

dogajanja je bilo prisotno, nekaj, sicer z bolj težko

opredeljivim pomenom. Vendar že to, da ni vse po

načrtih teh Centralnih možganov, je bilo po svoje

pomembno. Vsaj po Branetovem ugotavljanju je moralo

biti pomembno. V poizvedovanju mu je pogled zdrsnil

po Dostojanstvenem obrazu, ki mu je iz nasprotne

strani šahovnice že bolj hladno odvrnil. »Da, ampak to

je malenkost.« Mirno, z nespremenjeno samozavestjo,

je govoril.

»Prav, pa čeprav malenkost.«

Brane se je zleknil nazaj s privzdignjenim pogledom

v strop. Še malo se je bilo dobro pogovoriti o pomenu

tega nepredvidenega dogodka, nepomembnega? »In

zaradi te malenkosti boš moral spremeniti načrt?«

»To ne bo težko. V bistvu gre le za nepomemben splet

naključij, ničesar bolj resnega.«

»Nepomemben splet naključij praviš?« Seveda je bila

to zgolj malenkost. Ampak nenačrtovana malenkost.

Nenačrtovana! Znamenje, da ta računalnik, ti

Centralni možgani, ta Dostojanstveni obraz, le nima

vse tako pod nadzorom, kot mu to skozi igro šaha

dopoveduje že vseskozi. Vsiljuje, je bolj pravilna

opredelitev, mit o svoji nezmotljivosti mu vsiljuje.

»Da, nepomembno dogajanje.« Dostojanstveni obraz

še naprej ni razkrival nikakršnega dvoma v svojo

samozavest, ničesar mu je ni niti najmanj omajalo.

Celo nasprotno je bilo bolj vidno iz njegove odločne

zavrnitve Branetovega, že morda malo preveč

prodornega, poizvedovanja.

»Prav.« Brane se je zagledal v figure na šahovnici. »Prav,

pa naj bo nepomemben splet naključij.« Dogajanje

pred kraterjem je postajalo vse bolj nepredvidljivo.

Toda tudi vse bolj pomembno. Tja mora pogledati. Z

rahlim dvigom rok je nakazal predajo te šahovske igre,

na hitro vstal v rahlem obratu ter odhitel v sosednje

prostore k prikazovalniku v prosojni polkrogli z Ido.

V tridimenzionalno prikazovalni polkrogli je bilo že

vse v teku, tudi izbor prikazanega dogajanja je bil po

njegovih željah, čeprav jih sploh ni omenjal. Kaj so

njegove želje predvidljive? Ja, Ida mu je zanj poiskala

to dogajanje.

Vse polno luči je razsvetljevalo okolje, za lažji nadzor

dogajanj, po vsej verjetnosti. Iz prikazanega pomikanja

motoriziranih kolon pa je bilo slišati tudi posamezne

vzklike, vseh vrst so bili in tudi povelja, vojaška

povelja so prihajala iz tega vrveža. Nekoliko naprej pa

je odkopavanje že dobilo videz prave bitke za čas.

Še malo, vesoljska ladja bo razkrita in potem ...

Pogledal je Ido. »Centralni možgani bodo morali stopiti

v stik z Zemljani, ker v nasprotnem se bo začela vojna.«

»Da, najbrž bo vojna.«

»Prekleto, da ne morem priti v stik z zunanjim svetom.

Lahko bi prisilili Centralne možgane na pogajanja.«

Prikaz je zastal na majhni skupinici z živahno

mahajočim možakom ob robu pravkar od eksplozije

izkopane jame. Še en rov se je kazal. Ali vsaj nekaj

takega. Minerja naj bi razneslo zaradi neprevidnosti.

Prav čudno. Kakšne minerje pa so poslali tja. In tam

zraven naj bi bila še neka nenavadna lutka ali kaj,

kot je vneto razlagal tisti možak: »Glejte, neka čudna

stvar leži ob njem.«

Skupina mož se je razmaknila. Na tleh je ležalo

razmesarjeno moško truplo, ob njem pa nekaj, kar

ni bilo človeško telo, bolj je kazalo na robota. Čudna

stvar.

Da se je najbrž miner zmedel ob pogledu na to lutko,

je bilo slišati komentar, ki so mu kar druga za drugo

sledila menja posameznikov v potrditev te skupne

presoje. Potem pa še, da je res videti kot robot. Toda

ta stvar se očitno ni premikala, ker v nasprotnem bi

jo že lahko navezali na izginjanje patrulj in vso to, že

kar nerazumljivo zmedo.

»Ne vem,« je spet povzel možak v jami, »ampak če je to

kakšna tehnološka naprava, je najbolje, da jo čim prej

pošljemo na inštitut. Naj preverijo možnost uporabe.

Morda je za daljinsko miniranje. Preveriti bo treba.

Ljudje naj bodo pripravljeni, če naletijo še na kaj

takega, ker lahko pride do še več nesreč.«

»Takoj ga odpeljemo,« se je odzval s pobudo majhen

čokat mož ob robu jame, »kar na džip z njim. Hitro.«

Naglica se je spremenila v vrvež. Lutka je bila presneto

težka, kot so ugotavljali možje med vlečenjem iz jame.

Kar več mož se je moralo naprezati med njeno vleko

na komaj nekaj deset metrov oddaljen džip. Takoj

so odpeljali. Čokati možak se je še enkrat obrnil z

zamahom v slovo, kot češ, da bo že on poskrbel za vse

potrebno, ko se mu je kakor v pogubnih sanjah kazal

prizor, prihod bitij podobnih lutki na njihovem džipu.

Ja, oziroma robotu. Ja. To ni bila lutka. Očitno ne.

Ti roboti, želvaste oblike na dolgih tankih nogah, so

z zamahi velikih kijev pobijali može ob rovu, da so

padali kot pokošeni. Nihče se jim ni mogel zoperstaviti.

»Poženi, hitreje!« je zavpil čokati možak.

Šofer džipa se je je začudeno obrnil ob tem nerazumnem

kriku in za hip zastal v nejeveri z razširjenimi zenicami

ob videnem prizoru.

»Poženi!« krik komande je zdramil obnemeli pogled iz

šoka, iz odrevenelega mrtvila.

Džip je poskočil kot prestrašena, ranjena zver. Še so

imeli nekaj prednosti pred tistimi pošastmi, katerih

dolgi skoki ob preskakovanju ovir so razkrivali

strahotno moč v njih.

Toda ne, ne smejo jih ujeti, se je v zavračanju predaje

kazala nezmanjšana odločnost. Še malo. Kolesa so

udarjala ob razrito površino in nevarnost, da se džip

prevrne ali pa da bo odtrgalo katero od koles, je vse

bolj pretila. Toda to ni bilo več pomembno. Grozljiva

želvasta bitja so pobijala vse pred seboj. Ničesar niso

spraševala ne razlagala, samo poganjala so se v

skokih, kakor, da bi bila njihova telesa brez teže. Še

nekaj deset metrov je bilo do ceste, potem pa obroč

vojakov. To je pomenilo rešitev. Jih bo vojska lahko

ustavila?

Odjeknili so prvi streli, takoj zatem še rafali. Možje

v džipu so se prestrašeno ozirali nazaj. Ni bilo videti

padajočih, kot da ti streli niso namenjeni morilskim

bitjem ali pa da jim ne morejo škodovati.

Novi rafali. Švigajoče krogle nad džipom so se v

jeklenem dežju vsipale po divjajočih zasledovalcih.

Prišli so do ceste. Gume so zacvilile, toda prva od

želvastih pošasti je že z udarcem kija zdrobila steno

avtomobila in naslednji udarec bi že našel žrtev. Nekaj,

karkoli, da jo ustavi. je iskalo oko. Ja, veliki železni

zaboj, je v preletu pogleda bilo možno zaznati in že

so se mišice na športnem telesu napele od strahu

in besa v krčevitem naporu, da so se pordečila bleda

lica. Veliki železni zaboj iz mladeničevih rok je treščil

ob želvastega zlodeja prav med njegovim ponovnim

zamahom, da ga je obrnilo v smeri zgrešenega zamaha

kija in zasukalo v padec iz džipa, po katerem se je

še samo odbil na cestišču in zakotalil po cesti. Toda

hip za tem se je že pobral in bil tik za petami dveh

zlodejev svoje sorte, ki sta ga prehitela v naskoku na

džip.

Ponoven napor, mišice so se napele med krčenjem

v vozle pred ponovnim zamahom. Železno kladivo

je zletelo skozi zrak proti velikim steklenim očem.

Izmaknile so se. Kladivo je zgrešilo. Hip za tem pa je

že siloviti udarec kija s tako močjo izbil mlado telo s

sedeža, da je v velikem loku odletelo iz džipa.

Boj se je nadaljeval. Želva je s skokom na džip

izsilila boj prsa ob prsa. Trije pari rok so se oklenile

fantastične pošasti, toda zaman. Siloviti sunki na

desno in levo so bili premočni. Uspelo se ji je otresti

vseh treh. Še zamah kija in nova žrtev bo odletela z

džipa, toda ne, spustila je kij, se priklonila k svojemu

mrtvemu tovarišu, v očitni nameri, da ga prevzame.

Zanj je šlo.

»Neee!« To je bil krik upora in ukaza. »Ne sme ga

odnesti!«

In že je sledil nov spopad, nov boj med suvanjem želve

iz džipa. Toda zaman. Pošast ni izpustila svojega

mrtvega tovariša, borila se je zanj kljub strelom

pištole in udarjanjem z železnim drogom po njeni

glavi. Veliko ji je moralo pomeniti to truplo! Vse to je

bilo zaradi tega mrtvega hudiča.

Toda udarci so se samo odbijali od gladke trde lobanje.

Vse je bilo zaman.

Mrtvo telo želvastega stvora se je zataknilo za sedeže.

Pošast ga je morala izpustiti. Toda to je pomenilo

ponovni odkriti boj.

Kij se je dvignil v smrtonosni zamah. Samo gotova

smrt je lahko sledila. Mož pred želvo ni imel nobene

izbire. Pognal se je vanjo. Izgubila je ravnotežje, toda

potegnila ga je za s seboj čez rob v padec z džipa.

Džip se ni ustavil. Človeško življenje ni pomenilo

ničesar v primerjavi z mrtvim telesom neznanega bitja.

Čokati možak z okrvavljenim obrazom je to bolj čutil

kot vedel. Še malo in prišli bodo do obroča. Obrambni

dež krogel je švigal mimo njihovih ušes in udarjal po

kovinskih oklepih napadajočih zasledovalcih. Ni jih

ustavil. Upočasnil pa jih je le.

Še nekaj deset metrov, še nekaj metrov, da, uspelo

je. Zdivjali so mimo varovanega prehoda s strelskimi

gnezdi na vsaki strani ceste, ki sta z takojšno zaporo

prevzeli spopad z želvastimi bitji.

Pogledi iz džipa so se upajoče ozirali nazaj. Zaman.

Kakor da bi se ogromen plaz zrušil na leseno ograjo

in jo mlel v svojih nedrih je bilo. Boj je bil kratek. Lov

se bo vsak čas nadaljeval.

Kaj ničesar ne more ustaviti uničujoč ples v njegovem

razbijanju vsega, kar mu je pride pod noge? In to

ravno zdaj, ko jim je uspelo dobiti enega izmed njih.

Kje so ranljivi? Kje imajo srce? Kje možgane?

Končno. Takoj za grmičevjem se je prikazal nov prizor.

Nove čete, z vsaj desetkrat večjim številom vojakov

od tistih v obroču so se vsipale iz kamionov in se

takoj oblikovale v bojni položaj. Vojaki so po potisku

protitankovskih izstrelkov v cevi stekli v zasede. Skriti

bodo počakali na pravi trenutek. Tanke so lahko

uničili s svojimi izstrelki.

Vse se je odvijalo s fantastično hitrostjo. Še malo. Še

samo malo.

Utrgal se je vihar, ki je zadonel iz stoterih grl ...

»Juriiiš!«

Sledil je protinapad. Džip je zdivjal mimo vojakov.

Dragoceni tovor je bil rešen. Ali je bil? Pogled se je ozrl

nazaj. Kiji! Po zraku so leteli kiji. Želvasta bitja so jih

zmetala proti jurišnim četam.

Naenkrat. Delček sekunde. Zgolj tisočinka. Zrak se

je zatresel od silovitih eksplozij smrtonosnega udara.

Vrste vojakov so se pritajile k tlom. Vse do razbrazdane

kamnite zemlje so polegali. Toda zaman. Nihče se ni

več pobral. Kiji, velike bombe s strahovito eksplozivno

močjo, so v jatah prileteli v ravno vrsto, potem pa

vsi, prav vsi ti kiji eksplodirali v istem trenutku.

Oglušujočemu gromu je za desetinko sekunde sledila

smrtna tišina, nato pa je ponovno zaplavala jata kijev.

V zgolj nekaj sekundah so bile iz površja zbrisane

prve vrste vojakov.

Džip se je pognal naprej, do udara eksplozije od

spredaj, ki ga je na asfaltu premaknil kot igračko,

da so gume silovito zacvilile in se je platnena streha

po vnetju pretrgala počez. Šlo je, komaj, za las, tudi

mimo jame, ki jo je izdolbla eksplozija kija, se jim je

uspelo prebiti zgolj z malo glasnejšim cviljenjem gum.

Uspelo jim je. Še huraaa se jim je iztrgal iz grla. Toda

ne. Niso se še rešili. Še so jim sledili. Ne morejo se jih

otresti. Tisti želvasti stvori so jih ponovno dohitevali.

Naokrog so udarjale eksplozije. Razdalja med njimi in

neustavljivimi pošastmi se je hitro krajšala. Rešitev

bi lahko prišla samo po čudežu. Gume so se odbijale

od razrite travnate površine. Džip je premetavalo iz

prednjega na zadnji konec in spet naprej ali na stran,

da je vozil po dveh kolesih. Toda tudi to ni pomagalo.

Oči so se v obupu iskale rešitev. Toda nikjer, nikjer

ni bilo nobene žive duše. Zgolj vztrajno zasledovanje,

dohitevanje, ja. Dohiteli so jih. Še en poskus izmika

pred naskokom želvastega stvora na džip. Uspel je,

ja, še en zasuk volana in nato še na drugo stran, da

so gume ponovno zacvilile med sunkovitimi nagibi

džipa.

Odjeknil je prodoren juriiiiš. Pogled je zastal. Kakor

da bi čete, ki so bile zravnane z zemljo, ponovno

ustale in se pognale v boj. Ne, nove čete. Nove bojne

vrste so bile tam in še preden se je oko lahko zavedelo,

so krike juriša preglasili rafali strojnic.

Džip je pridobival hitrost. To je bil boj, ki ni mogel

dolgo trajati. Ali pa morda vseeno. Jim bo vseeno

uspelo izmakniti dragocen tovor? Še en sunkovit

zavoj. Še en ovinek.

»Vozi!« To je bil krik. Prva komanda, ki je prišla po

neprestanih udarcih šoka. Pogled se je spustil na

negibno telo tujca. Kako čudna in nenavadna je bila

ta pošast. Še tega se ni dalo ugotoviti, ali gre za robota

ali živo bitje.



* * *

V naslanjaču pred prikazovalnikom si je Brane zarinil

obraz med dlani. »Pomoč velesil bo potrebna, vojaških

velesil. ZDA in Sovjetov. Skupaj se morajo spopasti s

temi zlodeji. Ja, skupaj.«

Toda prav to nameravajo ti Centralni možgani

preprečiti. Hja, kako? Hm? Z intrigami in podtikanji,

čeprav je tudi res, da so ti zadnji spopadi presneto

prepričljivi. Lahko bi zadostovali za vzpostavitev

pogovora Zahoda z Vzhodno vojaško grupacijo, za

skupno preverjanje dogajanja ob padlem meteorju,

kot je še vedno uradna razlaga. Da le ne bo

zgubljenega preveč časa pri začetnem ugotavljanju,

kaj se pravzaprav dogaja. Kubanska kriza z možnim

spopadom z jedrskim orožjem je zaostrila odnose

med velesilama do skrajnosti. Kljub Kenedyjevim

razumskim odločitvam in spravnem delovanju

Hruščeva je bila zaostritev hladne vojne na višku.

Jedrski spopad sta preprečila. Toda nezaupanje med

velesilama je bilo še vedno na taki ravni, da je bilo

skoraj nemogoče pričakovati kakršnokoli skupno

akcijo. Ne eni ne drugi strani še na kraj pameti ne

pride možno sodelovanje na vojaškem področju.

Seveda pa je res, da imata obe sili zelo blizu svoja

vojaška oporišča, Američani v severni Italiji in Nemčiji,

Sovjeti pa na Madžarskem, Slovaškem, Češkem. V

pol ure so lahko njihova letala nad kraterjem. Tudi

spopade z želvastimi roboti bi lahko prestregli njihovi

opazovalci. Njihova letala bi jih lahko posnela. Ja, vse

je možno. Vprašanje pa, kako hitro se bo vse odvijalo.

In seveda kdo bo komu kaj verjel?

»Ida, a je že kak dialog z velesilama?«

»Da, oba veleposlanika, tako ZDA kot SZ, ki sta že

pred nekaj urami opravila svojo misijo, sta se ponovno

vrnila in čakata na sprejem. Sprva sta imela zahteve

po vračilu plovila. Oba sta trdila, da je njihovo. Toda

bila sta brez podatkov o samem plovilu. Dostop svojih

strokovnjakov do tega plovila sta si hoteli zagotoviti,

čeprav imata obe velesili na tem področju dovolj

ljudi za prikrito opazovanje. Očitno imajo težave z

usklajevanjem nasprotnih informacij.

»Ida, mi pokažeš dogajanje pri našem predsedniku?«

»Da. Pravkar bo ponovno sprejel veleposlanika ZDA in

Sovjetske zveze. «

»Ne, ne. Moža v uniformi s precej visokim činom so

spustili naprej. Njegov pogovor s predsednikom bi rad

slišal.«

Prikaz se je premaknil v predsednikove prostore.

Mož v uniformi, očitno zelo vznemirjen, je govoril o

spopadih, o napadu oboroženih sil iz vesoljskega

plovila.

Toda bilo je, kakor da predsednik ne more dojeti smisla

poslednjih besed. »Kakšnega napada?« je nejeverno

vprašal.

»Verjetno z roboti. Če so Sovjeti ali Američani sposobni

zgraditi take robote, ki hodijo kot ljudje ... »

»Da, v vojaških programih velesil bi lahko bilo

marsikaj,« je pomišljal predsednik. Tudi takega za

zavajanje. »Roboti?«

»Ali, ne vem, če ne, potem pa so vesoljci ...«

Nastal je premor z nekaj trenutki tišine in s hitrim

prehodom v živo, zelo prizadeto govorjenje: »Njihovo

orožje je videti primitivno, vendar neverjetno

učinkovito. Imajo nekakšne kije, nabite z eksplozivom,

z možnostjo spreminjanja jakosti eksplozij po želji.

Mečejo jih izredno daleč in natančno. Naše sile jim

niso kos. Umikamo se. Zelo težko se je bojevati z njimi.

Krogle se od njih odbijajo ali pa ne zadevajo življenjsko

važnih delov.«

»Dovolj. Najbolje, da prideta predstavnika Sovjetske

zveze in ZDA.«

»Potem je najbolje, da se pogovorimo z obema hkrati.

Naj kar prideta sem«

Velika vrata so se odprla. Predstavnika SZ in ZDA sta

vstopila.

»Glejte, eksperimentalnega letala, o katerem sta

govorila,« je povzel predsednik do nestrpnega vpadla

v besedo.

»Mi smo svojega našli!«

»Mi tudi!«

Predstavnika ZDA in Sovjetske zveze sta se spogledala.

Hiter skok predsedniku v besedo, je tudi njiju zadržal,

moteče je bilo.

»Naš je strmoglavil v zahodni Madžarski.«

»Našega smo našli v severovzhodni Italiji.«

Predsednik ju je ustavil z rahlim dvigom rok: »Gre za

napad na našo državo.«

»Tega nismo storili mi.«

»Mi tudi ne.«

Predsednik se je pomaknil za korak proti svojemu

generalu, izmenjal z njim nekaj pogledov, razmišljanje

je navrglo same dvome. »Kaj naj naredimo? Alarm?

Alarm vojski?«

»Alarmne sirene naj se sprožijo po vojašnicah,« se je

strinjal general.

»Alarm?«

»Da, sirene naj po kasarnah sprožijo alarm, umik

vojske iz vojašnic v polni bojni opremi, v polni bojni

pripravljenosti, za umik pred zračnim napadom, tako

bo najhitreje?«

»Alarm?«

»Vedno lahko rečemo, da je šlo samo za preverjanje

bojne pripravljenosti. Razen tega, take alarme redno

sprožamo, najpogosteje ponoči, med spanjem vojakov.

Brez hitrega odziva ni uspešne obrambe pred zračnim

napadom.«

»Prav. Sirene naj po kasarnah sprožijo alarm.«

Predsednik je stopil k veleposlanikoma. »Zmešnjava,

kaj?«

»Naše bojne sile vam bodo takoj priskočile na pomoč,«

je dejal ameriški veleposlanik. »Ne glede na to, kaj se

dogaja, mi smo pripravljeni.«

»Mi vas nismo napadli. Jaz bi gotovo vedel.«

Sovjetski veleposlanik, ki ga je prodoren pogled

ameriškega veleposlanika motil, je dvignil v roke v

znak nerazumevanja nastalega položaja. Ameriški

veleposlanik je gledal, kot češ, da njega ne more

goljufati.

»Ne vem, kaj se dogaja.« Zdaj je sovjetski veleposlanik

vrnil prodoren pogled svojemu nič kaj prijateljsko

razpoloženemu kolegu. »Še najverjetneje gre za neko

vrsto posebne gledališke predstave, v vaši režiji.«

»Kaj, da gre za gledališko predstava v naši režiji!«

ameriški veleposlanik je kar vzrojil, »pprostite, ampak

vsaka nesramnost ima svoje meje sprejemljivosti in vi

ste to mejo presegli!«

»Ne bom se prerekal. Niti najmanjših informacij

nimam o tem dogajanju. Sploh ne vem, za kaj gre.

Tukaj sem samo zato, da izvem kaj več o vsem tem.«

Ruski veleposlanik je odkimaval med spravljivem

dvigovanjem rok. »Oboji imamo več kot dovolj jedrskih

bomb za uničenje vsega življenja na Zemlji.«

»Kaj se zdaj pogovarjamo o jedrskem spopadu?«

Ameriški veleposlanik je med vse bolj očitnim

obračanju k sovjetskemu kolegu rahlo umiril ton

svojega govorjenja. Kot da se bosta samo še onadva

pogovarjala. Tudi predsednik je to zaznal. Seveda,

in predsedniku je bilo tudi jasno, da je vedno tako.

Velesili sta na uvodnem delu pogovora še lahko

sprejemljivi za mnenja drugih, toda potem se kaj

kmalu pogovarjata kot da sta edini na svetu. Kot

da drugih sploh ni. Vsi drugi so zanju nepomembni,

čeprav bi posledice jedrske vojne čutili vsi. Moral je

malo umiriti prenapeto vzdušje.

Predsednik je s spravljivim dvigom rok nakazal željo

po bolj umirjenem pogovoru. »Že res, da za naše

vojake ni prijetno, ko jih prodorni zvok siren ponoči

požene iz postelj, toda tega so vajeni. Vse, kar zadeva

nas, naše delovanje, je za sedaj na ravni preverjanja

bojne pripravljenosti naše vojske. Glede na vajino

zatrjevanje bo verjetno pri tem tudi ostalo. Zelo upam.

Hvala, za izraženo podporo in za vajin obisk.«



* * *

Skupina mož pred vhodom v inštitut je strahoma

pogledovala v smeri eksplozij. Vse do inštituta jih je

bilo moč slišati. In tudi bližali so se, kot je po občutku

sodeč bilo moč sklepati. Nihče več ni mogel brez

strahu spremljati te bližajoče se nevarnosti. Džip se je

s cvilečimi gumami ustavil tik ob njih.

»Zbrali smo se vsi, kot ste zahtevali,« je direktor

inštituta v beli halji takoj zagotavljal možema med

njunim izstopom iz džipa. »Vse je pripravljeno. Mi

lahko začnemo takoj. Vse bomo naredili, kar je v naši

moči.«

»Torej lahko začnemo. Zelo pomembna stvar je to.

Zanima nas vse, predvsem pa življenjsko pomembni

centri tega bitja. Neverjetno je.«

»Kar bo v naših močeh, bomo naredili,« je ponovno

zatrdil direktor.

»Precejšne izgube so nam že povzročili. Odkritje

njihove ranljive točke bi nam dala prednost, odločilno

pomembna bi lahko bila za nas.«

»Pregledali bomo vse. Še ostale ljudi iz inštituta bomo

zbrali. Vse, ki lahko karkoli doprinesejo s svojim

znanjem, bomo vrgli v raziskave.«

»Dobili boste tudi posebno vojaško zaščito.«

»Lepo. V teh okoliščinah ...«

»Precej jim je bilo do tega, da dobijo to truplo nazaj,« je

v podkrepitev pomena navrgel pred slovesom.

»Sem slišal. Mogoče bomo res lahko kaj odkrili.«

»Glejte, tule je.«

Skupina mož je obstala ob džipu. Kljunasto, želvasto

bitje je ležalo iztegnjeno na tleh, brez krvi. Brez

poškodb.

»Ni videti ranjena.«

»Ne, toda minerja ob njem je povsem razneslo. Zelo

čudno, da ni bolj poškodovan.«

»Da. Takoj bomo naredili analizo. Vsako pomembnost

vam takoj sporočimo.«

»Torej, srečno.«

»Vse, kar je v naši moči bomo naredili,« so med

odnašanjem želvastega bitja z kar nekaj klici zatrjevali

možje v belih haljah.



* * *

Srdit spopad z želvastimi roboti je v tridimenzionalnem

prikazovalniku razkrival nemoč vojakov v njihovem

spopadu s temi stvori. Niso se mogli zoperstaviti tem

zlodejem. Brane je s kretnjo roke nakazal na prikaz

čelnega udara želvastih robotov.

Potek boja je že razkrival nadaljnja dogajanja. »Še malo

mi približaj tisto skupino.« Brane se je z namigom na

spodnji del prikazovalnika osredotočil na pravkar

izsiljen spopad prsi ob prsa.

Kij je zdrobil vojakov tilnik. Rafal izstreljen v želvasto

glavo ni dosegel ničesar. Neranljiv se je kazal ta

stvor. Toda boj je divjal in nikamor se ni bilo moč več

umakniti. Stvor se je obrnil proti mitraljezcu ne da bi

se menil za več deset nabojev dolge rafale, ki jih je ta

usmerjal vanj. Zaman. Mitraljezec se je umaknil za

korak, nato še za dva in ponovno spustil rafal v trup

želvastega stvora.

»Ne v trup. V glavo bi ga moral,« je mrmral Brane.

Ta direktni boj je kazal tudi njegove možnosti proti

želvastim stražarjem. Boj prsi ob prsa je čakal tudi

njega.

Naslednji rafal je mitraljezec usmeril proti kljunasti

glavi še na razdalji enega metra. Krogle so udarile v

obraz in že so se razleteli stekleni delčki. Razbil mu je

oko. Ni čakal. Še en rafal.

Branetu se je izvil krik: »Da, da. To, ja. Jaaa!«

Brane je primaknil svoje opazovanje ob mitraljezca.

Da, vse to bo čakalo tudi njega. V spopadu s tistim

stražarjem. Moral je videti boj z očmi borca. Čeprav,

vseeno, on mora samo spodmakniti ravnotežje tistemu

stvoru, da ga bo zaneslo preko zanj dovoljene meje

komandnega prostora, kar bo vseeno lažje, kot uboj

tega stvora z lastnimi rokami. Spodmikanje ravnotežja

je pa je hudičeva zahteva. Kako? Kako je kaj takega

sploh izvedljivo? Morda tu, da bi tu lahko dobil kak

namig? Iz izkušenj v teh direktnih spopadih tukaj

na bojišču? Morda? Ali da bi se vsaj pobližje seznanil

z gibalnimi sposobnostmi teh robotov. »Pokaži mi

pogled iz vojakovega zornega kota,« je Brane zaprosil

Ido med svojim pomikom tik ob steno prikazovalne

polkrogle. In že je stal tik ob mitraljezcu. Vsaj občutek

je dobil tak, čeprav je lahko občutil ravno ploščo

prikazovalnika pod svojimi prsti. S telesom sicer ni

bil tam, toda s srcem in dušo pa je vsekakor stal ob

mitraljezcu.

Strahoviti udarec kija je sredi rafalnega streljanja

mitraljezcu izbil orožje iz rok.

In že je Brane zaznal morilski pogled usmerjen na

mitraljezca, kot da bi stal povsem zraven, s prikazom

dogajanja kot je bilo vidno z očmi mitraljezca.

V pripravljenosti, s smrtonosnim kijem v roki, je z

drugim očesom želvasti robot iskal ugoden trenutek.

Toda to je vedel tudi mitraljezec. Zamah, kateremu se

ne bo izmaknil, ga bo ubil. Živci in mišice, vse telo se

mu je spremenilo v vzmet. Še delček sekunde.

Pognal se je. Kij ga je oplazil. Topa bolečina, še en

poskus obupanega napora in ... Izmaknil se je.

Komaj. To je bilo za las. Samo hrbta ji ne sme obrniti.

Ko bi se lahko dokopal do avtomata! Toda pošast ga je

motrila z privzdignjenim kijem. Samo delček sekunde

bi potreboval do avtomata. Samo delček sekunde.

Veliko stekleno oko ga je motrilo s hladno morilsko

preračunljivostjo.

Globinski vid, se je vpletalo v Branetovo razmišljanje,

mu je zaradi izgube enega očesa okrnjen. Zamah

je bil verjetno zaradi tega manj natančen. Ja, če bi

lahko tako slabost izkoristil v spopadu z želvastim

stražarjem. Toda kako? Ne. To ne bo možno. Morda.

Seveda, če se pokaže kakšna možnost. Saj gre za to, da

se izmakne zamahu kija. In njemu bi to zadostovalo.

Hja. Lahko, da bi res?

Mitraljezec je iskal rešitev. Kakršnikoli. Pa je ni mogel

pričakovati. Kamorkoli je pogledal, je divjal boj. Ni

bilo ne možnega umika, ne pomoči. Ostal je sam.

Pošast se je narahlo primaknila k njemu. Ne bo

izgubljala časa. Vedel je. Čutil je. Še rahel premik.

Pognal se je v izmik kiju, ki mu je zmrcvaril dlan

in izbil členke na roki skupaj z nožem, še zadnjim

orožjem, ki mu je ostalo in že je v krčevitem naporu,

ki mu je poblazneli strah, dajal nadnaravno moč,

oklenil tankega vratu in jeklenega oklepa. Naslednji

udarec ga bo vseeno uničil, ker ga razmrcvarjena

roka ni hotela več ubogati. Obupano je pogledal, kako

mu krvavenje iz izbitih prstov masti dlani, da so mu

prijemi roke zdrsavali s krvavo sledjo za seboj. Ja, s

krvavo sledjo. Vse je zapacala kri. Še po glavi. Po delu

očesa. Le malo je manjkalo, pa bi mu prekrila pogled.

»Ja, to, jaaa!« je v zanosu vzkliknil Brane. To bi ga

začasno dovolj oslepilo. Ali vsaj onemogočilo delovanje

s kijem. Torej je le imel nekaj možnosti. Tudi ta vojak je

imel možnost, pa čeprav je bil v dosti težjem položaju,

kot bo on v spopadu s tistim želvastim stražarjem.

Ne sme obupati. Vedno je kaka možnost. Tudi on jo

bo imel. In ta vojak tu jo tudi ima. Le izkoristiti jo

mora. »Prekrij mu oči s krvjo, s krvjo, zakrij pogled

s krvjo!« je vzkliknil, pa čeprav se je zavedal, da ga

vojak ne sliši. Zgolj vizualno spremljanje dogajanja

mu je omogočal ta prikazovalnik.

Brane je sunkovito vstal. Tega več ni mogel tako

mirno gledati. Da ne more pomagati. Da mu ne more

zaklicati, naj ga zaslepi. Naj mu s krvjo zamaže vid.

Še hiter korak je naredil in se takoj zatem še hitreje

obrnil, obstal za trenutek, zamahnil s stisnjenimi

pestmi in potem še enkrat, in še, v nemočnem besu.

Je možnost, ja. Ima jo. Daj, zdaj, takoj, ne oklevati!

»Ida!« je vzkliknil. Kaj res ni možna zvočna povezava.

Pa je v odgovor dobil samo odkimavanje.

Še enkrat so se mišice na mitraljezčevi zdravi roki

napele do skrajnosti, ga sunkovito povlekle v objem in

že se je z krvavo dlanjo oprijemal velikega steklenega

očesa. Samo malo, še enkrat, še samo enkrat. Kri se

je lepila na stekleno površino. Bo oslepljena?

»Da, to je! S krvjo ji zakrij pogled! Tako ja. Zdaj pa

stran. Spusti ga. Skoči na stran. Zgrešil te bo. Ne

bo te mogel zadeti. In zbeži. Saj si ranjen. Ne moreš

se več boriti«. Brane je še naprej suval s stisnjenimi

pestmi. Kot da bi šlo zanj osebno. Čeprav je vedel, da

ga mitraljezec ne sliši, je govoril. Pa saj je šlo tudi

zanj. Saj tu se je kazala možnost v spopadu s temi

stvori. Možnost, ki jo bo tudi on potreboval. Ja, on.

Mitraljezec je spustil želvin oklep, ga še sunkovito

odrinil in skočil vstran. Kij je ponovno udaril. Mimo.

To pot več kot pol metra. Ni ga mogla videti dovolj

dobro. Ni. Še en udarec. Toda to je bilo popolnoma

mimo. Pošast je bila oslepljena.

Mitraljezec je v sunkovitem obratu odskočil, se ozrl

še enkrat v želvastega robota, v mahajoči kij in že je

stekel. Bil je rešen.

»Da, beži, uspel si. Uspel!« je v zamahih s stisnjenimi

pestmi že kar bojaželjno ponavljal Brane. Med hitrim

stopanjem in še bolj sunkovitimi obračanji vzdolž

prikazovalne polkrogle, v hoji sem ter tja, je sproščal

nabrano napetost v sebi. »Pa je kazalo, da nima

nobenih možnosti ta mitraljezec. Ja niti najmanjše.«

Toda ne. Bila je. Ena. Nepričakovana. In on jo je

izkoristil. Ta mitraljezec. Srčni. Hrabri. Tako se tolče.

Lepo je pokazal. Ja. Tudi njemu.

Ja, njemu. Seveda, tudi njega je še čakal spopad s to

želvasto pošastjo. In vsaka izkušnja je bila dragocena.

Tudi ta. Oziroma, ta še posebej. Možnost, ja. Le

najti jo mora. Ja. Tako kot jo je našel ta mitraljezec.

Eno. Eno možnost mora najti. Sicer ga ni ubil. Ne.

Ta mitraljezec. Tistega prekletega stvora ni ubil. To

ne. Tega ni zmogel. Ja, iz takega položaja, kot je bil,

pa je povlekel največ. Ja. Živo glavo. Ja. Boj bodo

nadaljevali drugi. Tudi z drugačnim orožjem. Toda

rešil si je življenje. Ja. Iz spopada je prišel živ. Ampak,

Brane je zastal v preletu misli, on mora tistega zlodeja

spraviti čez črto prepovedanega vstopa za robote. To

bo malo drugače. Direkten spopad z robotom pa bo

enak. Tako kot mitraljezec se bo moral spopast zgolj z

rokami. Ali kako drugače? Kako? Kako drugače? Če bi

le bilo možno, bi bilo dobro, ja. Seveda, če bi ga lahko

ponovno spodnesel. Hitreje od zamaha kija? Hitreje?

Ko pa ga je s tako lahkoto vihtel ta želvasti robot.

Zanj to vihtenje kija sploh ni predstavljalo nobenega

napora. To, ja, mimo tega dejstva ne more. Ne sme.

Čeprav? Brane se je spominsko vračal na pravkar

videne prizore spopada. Zgrešeni zamahi na koncu.

Ti zadnji, ki so povsem zgrešili mitraljezca, ja, dobro

jih je videl. Zanesli so ga. To želvo je ob zgrešenih

zamahih kar zaneslo. Hja, in to kar močno. Vztrajnost

težkega kija je delovala. Kljub lahkotnemu mahanju

z njimi, jim je zgrešen zamah spodnašal ravnotežje.

Sicer ne pretirano. Toda kar dva ali tri korake so

morali narediti za ponovno izravnavo ravnotežja, tako

kot se je ta oslepljen želvasti robot lovil med mahanjem

s kijem. In to bi moral tudi on izkoristiti. Ja, najti bi

moral možnost, da izkoristi to slabost teh želvastih

robotov. Samo kako? Udarec kija ga mora zgrešiti. To

je jasno. In to bo tudi dosegel, tako ali drugače.

Brane se je ustavil, tja, kar zdaj, takoj, če je še kakšna

prednost okolja, tam ob vseh teh štrlečih razbitinah

ob vhodu, mora preveriti. Za trenutek se je zravnal,

zamahnil s pestjo in s hitrimi koraki odbrzel k razbiti

odprtini z želvastim stražarjem ob vhodu v komandne

prostore.

Da, izhod je bil še vedno zastražen. Tisti želvasti robot

je bil na svojem starem mestu. Pogledal ga je, sicer

zgolj s kotičkom očesa, toda dovolj, da ga je na hitro

lahko preletel kar po celem telesu. Vrat je imel tanek.

Dolg in tanek vrat je imel ta želvasti robot. Prav lahko

bi ga prijel z eno roko. Potem pa sunil naprej in nazaj.

Seveda, če se mu ne bi izmaknil. Če ni kaj takega

preveč enostavno in pričakovano, lahko predvidljivo.

Potem bi bil učinek prav lahko obraten, da bo želvasti

robot spodnesel njega. In to z udarcem kija. Po nogah.

Po njegovih nogah. Ruvanje odpade. Ne bo se ruval s

tem želvastim robotom. Ne. Tako bo naredil kot tisti

mitraljezec. Zaslepiti ga mora. Samo kako. Pogledal je

naokrog. Ničesar takega ni bilo pri roki. Razen. Brane

si je privzdignil dlani na vpogled. Če bi si zarezal dlan

do krvi in potem šel z njo po steklasti površini želvastih

oči. Kot je maloprej lahko videl v boju mitraljezca.

Čeprav. Hja, kar je bilo treba upoštevati, ta ima obe

očesi v redu. Obe bo moral zamazati. Na hitro, z enim

potegom okrvavljene roke. Hm, to bo pa težje. Že samo

za premaz enega mora imeti kar nekaj sreče. Obe

očesi? Za dve očesi ne bo dovolj krvi. Tisti mitraljezec

je imel že kar vse vrhove prstov odtrgane, da mu je kri

curljala iz njih. Ne bo šlo. Brane je ponovno privzdignil

pogled k želvastemu stražarju. Mirno ga je opazoval.

Hudirja. Ves čas ga je spremljal s pogledom. Še uganil

je morda njegove namere. Njegovo razmišljanje?

Branetu so se roke samodejno spustile k telesu. Hm,

ta možnost? Da iz gibov njegovih rok, sunkov s pestmi,

premiki celega telesa, že morda lahko razberejo

namere. Kar umaknil se je za korak. Ne, ne smejo

predvideti njegove namere. Prikrito, bolj zavajajoče bo

potrebno. Preseneti jih mora. Presenečenje mora biti.

Še bo potrebno premisliti. Pa ne tu, ko ga gleda ta

zlodej. Ne tu. Počasi se je obrnil. Dodobra mora biti

vse premišljeno. Zdaj pa so mu misli preveč begale.

Ni se več mogel dovolj zbrati. Malo odmora, ja, odmor

rabi.

Še enkrat se je prestopil, naredil korak naprej, se

ustavil, potem pa z odločnostjo, izraženo s sunki

stisnjenih pesti, odhitel nazaj do prikazovalnika v

komandnih prostorih.

Tam ga je že čakala Ida. Seveda, le njen prikaz, toda

zanj je bila sedaj resnična.

Idin lik ga je pomirjal. Pa tudi potreboval jo je. Ob njej

mu je bilo vedno toplo, prijetno. Lažje se bo umiril.

Spustil se je v naslanjač.

Pa ni trajalo dolgo, vsaj ne dovolj dolgo za umiritev

njegovih prenapetih živcev, ko so se na nasprotni

steni prižgali nekakšni opozorilni znaki različnih

oblik, s pomenom, ki ga Brane ni mogel razbrati. So

pa ti znaki očitno prinašali neko sporočilo. Brane je z

roko namignil nanje. »Ida, kaj je to?«

»Na pravkar vzpostavljene prehode med posameznimi

prostori v ladji opozarjajo. Do speče posadke se je

potrebno prebiti. Roboti, ki so na delu, so hitri in pod

vodstvom Centralnih možganov, tudi dovolj strokovni.

Ladja bo potem lahko kar odplula.«

Da bo odplula? Da bo lahko odplula? Kako? »Ida! Kaj

tudi brez posadke lahko zaženejo pogonske naprave?

Kaj bi potem lahko kar odšli? Brez prebujanja

posadke?«

»Lahko. Vendar to ne bo potrebno, ker po odprtem

dostopu do posadke ne bo več težko sprožiti proces

prebujanja. Centralni možgani vse to zelo dobro

obvladujejo. Zelo dobro obvladujejo vsa dogajanja.«

»Kaj pa jaz, a bom tudi jaz imel dostop do prostorov s

posadko, dostop do posadke?«

»Seveda, čeprav po njihovem preboju do posadke, bo

tam naokrog precej robotov. Zdaj je drugače, zdaj

ni nikogar tam, zdaj je zaradi poškodb trupa ladje

vse v mirovanju. Tam ni nikakršnega premikanja,

nikakršnega življenja, razen speče posadke.

»Aja!« To je bilo pa zelo pomembno pojasnilo. Zapomniti

si ga velja. Čeprav se kar sprehoditi že ne bo mogel do

tja. Kaj takega niti ni pričakoval. Toda, če bi prišel

še do speče posadke, hja, potem bi si verjetno lahko

izboril boljšo pogajalsko pozicijo. Hm, precej boljšo.

V nasprotnem torej, s prebujeno posadko, pa bo vse

bolj odvisno od nje, od te posadke. In to lahko pomeni

marsikaj. Odvisno od njihovih moralnih vrednot?

»Moralnih vrednot?« Brane je mrmraje zastal med

pomisleki. Ker to vprašanje o moralnih vrednotah je

bilo nekaj takega, da je bilo bolj težko oprijemljivo.

Da so bili roboti v primeru nesreče programirani za

reševanje posadke, je bilo precej razumljivo. Tudi

Centralni možgani so verjetno imeli postavljena taka

izhodišča za svoje delovanje. Ne eni, ne drugi, niso

imeli čustev. Ja, za razliko od posadke. Toda tudi

posadka je bila glede čustev popolna neznanka.

Človečnost, spoštovanje pravice do življenja vsem

civiliziranim bitjem je bilo pričakovati od visoko

razvitih civilizacij. Toda to, kar se je kazalo iz početja

njihovih robotov in ne samo robotov, tudi teh njihovih

mislečih računalnikih, hm, pa ni bilo nič kaj obetavno,

ne zanj, ne za Zemljane. Razlika med pričakovanim

delovanje visoko razvite civilizacije in vsem tem

početjem tukaj je bilo pa milo rečeno preveliko. Ne

bo jim moč zaupati. Ne sme jim zaupati. Po drugi

strani. Ti prehodi v tem razbitem delu ladje so bili

tudi neznanka. Saj, vprašanje, kako so sploh nastali?

Meteor naj bi prebil cel predel ladje skoraj do polovice,

ja. Meteor? Kaj pa če so poškodbe dobili v spopadu

s kakšno drugo vesoljsko ladjo? In kako je to možno

preveriti? Presneto velik del ladje je razbit. Ja, in zdaj

popravljajo te prehode. Iz zunanje strani, najbrž. Kaj

pa iz notranje? Če so prehodi tudi iz notranje strani?

Taki, ki so dostopni iz teh komandnih prostorih?

Morda, samo kako preveriti? Hja, nove možnosti

ima, Brane je odkimaval v nemoči presoje nastalega

vprašanja in nove nevarnosti ob obuditvi posadke?

Po odkimavanju je odločno stresel je z glavo. Z orožjem,

ki ni dosegljivo robotom, bi lahko pokončali vse, kar

bi hoteli. To se ne sme zgoditi. Na milost in nemilost

se jim ne sme prepustiti. Pognal se je s stola. Mora

preprečiti obuditev vesoljcev. Mora!

Nov spremenjeni položaj je zahteval nova preverjanja.

Torej so roboti lahko hodili po teh prostorih v notranjosti

ladje. In vprašanje je bilo, presneto nevarna možnost,

do kod lahko gredo, če s te strani lahko pridejo tudi

do njega? Da na notranji strani ni omejitev zanje?

Vsaj glede možnih vhodov v te komandne prostore

bi moral preveriti, in še posebej, kaj je za njimi? Še

nasproti prebitega dela trupa, skozi katerega je prišel,

mora pogledati.

Vrata, tudi tista, ki so bila del stene in zgolj rahlo

nakazana, so se pod njegovim pritiskom odpirala v

notranje prostore. Bilo jih je več. Izbral je premično

steno, jo s pomikom roke odmaknil. Zlahka, že zgolj

nakazan gib z nameravanim potiskom je zadostoval.

Vstopil je. Vsaj v sosednji prostor je moral pogledati.

Soba je bila prazna. Stopil je naprej ter se med

oprezanjem premikal, v krožnem obračanju, iz ene

sobe proti naslednji. Vse je bilo tiho. Ničesar ni

bilo slišati, nikakršnega pričakovanega udarjanja

po stenah med popravljanjem razbitih predelov ladje

ni zaznaval, čeprav to razbito področje ni moglo biti

daleč. Vsaj po njegovih občutkih za prostor bi moralo

biti tu v bližini.

Približal se je steni s priprtimi vrati, poškodovanimi,

komaj dovolj razmaknjenimi za prikrit pogled. Na

izkrivljenih tleh pred njo, v ospredju, je ležala povprek

postavljena velika masivna skulptura, iz nasprotne

strani stene pa je prihajal nenavaden šum. Pristopil je

k priprtim vratom. Na drugi strani so mrgoleli roboti.

Hudirja. Pa kako tiho je vse potekalo. Kaj delajo? Hočejo

razbiti stene? Tega ni mogel dobro videti, kakor tudi

ne, če jim še veliko manjka ali pa so že pred koncem.

Edino, kar je lahko dojel, je bilo, da bodo takoj, ko bo

možno, vdrli k njemu. Noga mu je negotovo zastala.

Potem zanj ne bi bilo več povratka. Razum in uporni

bes sta se mu zapletala v nekontrolirane izbruhe.

Kakorkoli. Naj se zgodi, kar hoče. Kakorkoli!

Vprašanje, do kot lahko gredo ti roboti, mu je prihajalo

v ospredje. Skozi razbiti del jim je bilo očitno dovoljen

vstop. Seveda, saj so popravljali notranje prostore. In

kje so prostori z zamrznjeno, uspavano posadko?

Korak mu je zastal ob škripanju tik za steno, po

katerem se je špranja še malo bolj razširila.

Le še morda dobra dva ali tri decimetre je bilo še

potrebno za vdor robotov. Skočil je k vratom, jih

potisnil z vso močjo, da bi jih zaprl, toda zaman. Naj

se je še tako napenjal in potiskal z vso močjo, vrat ni

mogel niti premakniti. Celo nasprotno, vrata so se še

naprej razpirala, sicer počasi, toda vztrajno. Koščeni

členki so se prikazali v svojem tipanju po boljšem

oprijemu za dodaten potisk. Takoj je udaril po njih,

po tistih členkih, a jeklenega prijem ni mogel razširiti.

Njihova moč je bila večja. Še en neuspeli poizkus

je naredil v skrajnem naporu. Spet zaman. Ničesar

ni mogel narediti. Samo poškodba v spodnjem delu

vrat je preprečevala vpad robotov. Poškodba vrat jih

je zadrževala. Toda da tako zadrževanje ne bo moglo

trajati dolgo, je ob vsakem pogledu skozi razprta

vrata postajalo vse bolj očitno. Zadel je ob pogled

velikih steklenih oči. Zrle so vanj. Iz nasprotne strani

špranje. Umaknil je svoj pogled, soočanju pogledov se

je izmaknil. Kar stisnilo ga je v grudih. Ampak ne, ne

bo se uklonil, ne kar tako, noter jih ne sme spustiti.

Ko bi vsaj lahko udaril z bolj trdim predmetom po teh

členkih. Pogledal je naokrog. Nekaj je bilo. Pograbil je

najbližji predmet, okrasno figuro, najbrž iz kovine, in

udaril z njo po členkih. Nič. Zamahnil je še enkrat in še

enkrat. Členki so se še kar naprej krčili v oprijemanju

vrat, ni jih ustavil, popolnoma nepoškodovani so

trdovratno potiskali vrata v razpiranje. Mora jih

ustaviti.

Stekel je v sosednjo sobo, različni predmeti so ležali

ob stenah, same čudne oblike, še v naslednjo je stopil,

nič, pač, končno, kvadratasta stojala? Z njimi bo

okrepil zagozdo. Takoj jih je odnesel. In tudi namestil

jih je v dovolj trdo oporo ležeči skulpturi na tleh.

Morale bi preprečiti nadaljnje odpiranje. Vsaj za nekaj

časa. Dobro je uredil, se mu je zazdelo. Lahko se vrne.

Te prostore bo še potreboval. Morda za prehod do spečih

vesoljcev. Ne sme jih predati robotom. Da, tudi če se

izkaže, da velja zanje prepoved vstopa v komandne

prostore iz notranjih prostorov, iz katerekoli strani,

kar je po vsem svojem vedenju, nabranem sicer bolj po

naključju, le bila dokaj verjetna možnost, jih je bolje

zadrževati malo bolj stran. Verjetna možnost, hm?

Prepovedi vstopa zanje, vse do njega?

Odhitel je do vizualne polkrogle.



* * *

Tla so se tresla od brnenja težkih motorjev.

Prikazovalna polkrogla je zajela ves prostor, vse od

železniške postaje pa tja do kraterja. Dogajanja, malo

bolj odmaknjena od kraterja, so zanimala Braneta.

Več kompozicij sestavljenih iz vagonov z oklepniki na

njih je že raztovarjalo svoj tovor, tanke s posadkami,

oborožene oklepnike, prav tako s posadkami

pripravljenimi za takojšnje delovanje, tudi vojaki za

spremstvo so skakali iz vagonov, vojaki za predhodnice,

izvidnico. Vlak s protiletalsko zaščito se je pravkar

ustavljal.

Dolga tankovska kolona je že segala vse do kraterja.

Celo strele iz prvih tankovskih topov je bilo slišati. In

takoj za tem je sledila postopna ustavitev tankovske

kolone.

Ustavitev? Zakaj pa? Toda naslednji prizor je že dal

odgovor. Tanki so se cepili iz kolone in se usmerjali

na vse strani, eni so zavili v bližnje ulice, drugi so se

usmerili na glavno vpadnico, v očitni obhodni manever,

druga skupina pa na vpadnico z nasprotne smeri. Da,

na bojne položaje se usmerjajo. Vse naokrog kraterja

se bodo razmestili. Načrtno, z vnaprej pripravljeno

strategijo. Toda spopad bo hiter. Sicer so pripravljeni

na takojšnje delovanje, za streljanje, z granatami v

ceveh topov, ki so se že obračale v smeri kraterja.

Nekaj deset tankov, ki je le malo prej zavilo s ceste,

je doseglo travnate površine v bližini kraterja, kjer so

se takoj razvrstili v bojno formacijo. Na spopad se že

pripravljajo. Ne bodo jih presenetili. Njihove gosenice,

namenjene prav za manevriranje na takem terenu,

so se ugrezale v mehko prst ob drevoredih velikih

kostanjev, ki so še delno zakrivali njihov prihod.

»Da, bližaj,« Brane je zajel sapo z roko usmerjeno proti

tistemu delu prikaza, »ti bodo prvi. Da, ta skupina se

bo prva spopadla z roboti.«

Vsaj trideset se jih je tam premikalo usklajeno, v

skupnem, povsem samostojnem delovanju. Čeprav

druge skupine tankov niso bile daleč. Ampak vseeno,

videti je bilo njihovo razvrščanje za medsebojno

zaščito. Tudi nekaj informacij o delovanju robotov so

že morali imeti, tako da popolnega presenečenja ne

bo. Toda to je bila bolj mala prednost. Najbrž ne dovolj

za uspešno zoperstavljanje želvastim robotom. Ali

pa? Njihovi oklepi so precej debeli in le direktni streli

granat jih prebijejo. Prav lahko, da bodo vzdržali.

Seveda, čelni del tanka bi moral vzdržati eksplozije

kijev. Vsaj posadka ima možnosti preživetja. Če ima?

Gosenice tankov pa ne bodo vzdržale. Tiste eksplozije

jim jih bodo snemale. Dokaj verjetno. Da.

»Kje so zdaj ti želvasti roboti? A čakajo v zasedi?«

Brane je preletel s pogledom bližnjo okolico, kot jo je

razkrival prikazovalnik. »Ni jih videti?«

Tanki so se razvrstili v šest vrst po šest tankov v vrsti.

Hrbtne dele tankov naj bi tako lažje ščitili. Morda res?

Če pa nimajo izkušnenj za tako bojevanje. Verjetno?

Možno tudi, da to skupino tankov pošilja poveljstvo

bolj v smislu preverjanja nasprotnika, v preizkuse. Da

v neposrednem spopadu razkrijejo bojne sposobnosti

nasprotnika. To bo še najverjetneje. Možnosti

preživetja posadk pa so majhne. Če sploh kakšne. Tudi

v primeru, da bodo oklepi vzdržali eksplozije kijev,

bodo ostali negibljivi s strganimi gosenicami in potem

kmalu še z želvastimi roboti nad svojimi kupolami.

Seveda, sami bodo povsem nemočni, razen v primeru

pravočasnega prevzema spopada s strani naslednje

skupine tankov. Da, če je kaj takega v planu.

Prva vrsta tankov se je počasi premaknila v smer

kraterja. Druga ji je sledila z zelo majno razdaljo,

enako tudi tretja in naslednje.

Zgolj nekaj deset metrov, morda petdeset ali šestdeset,

manj kot sto, pred njimi so se pokazali premiki

zakritih postav. Želve, želvasti roboti so bili. Da, prvi

spopad se je moral sprožiti vsak trenutek.

Skozi zrak, in še v popolni tišini, so nenadoma

poleteli kiji, se zavrteli v krivuljnem letu in treščili

s strahovitim pokom v čelne oklepe tankov. Dva sta

se takoj ustavila. Gosenice jim je raztrgalo ali vsaj

snelo, tega ni bilo moč natančno videti. Debele stene

tankovskih kupol pa so vzdržale. Toda prodor tankov

ni bil ustavljen. Njihove cevi so se v hipu usmerile

v smer želvastih robotov in že se je začelo streljanje

tankovskih topov še preden so bili želvasti roboti

dovolj razpoznavni. Ja, in tudi zadevali so jih. Ne

vsi, vse granate niso zadevale. Toda nekatere so.

Tako kot naslednja jata kijev, ki je udarjala po raznih

delih posameznih tankov. Ni bila vsaka eksplozija

kija uničujoča. Gosenice in zadnji deli tankov pa so

razpadali v močnih eksplozijah teh kijev. Tudi prve

smrtne žrtve so bile. Toda posadke v onesposobljenih

tankih, v tistih z jeklom okrepljenimi trupi, so bile še

večinoma žive.

Sledilo je spet divje streljanje topov in nato spet let

novih jat kijev. Potem je nastala tišina. Obe strani sta

zastali v preverjanju svojih izgub.

Približevala pa se je že druga skupina tankov. Precej

večja je morala biti. Nedaleč stran pa še ena. Te že

imajo informacije iz prvih izkušenj. Toda, kako jih

lahko izkoristijo? Kakšno prednost je možno izvleči iz

njih? Najbrž nobene!



* * *

Pogled skozi tridimenzionalno polkroglo v laboratorij

inštituta ni nudil ničesar ohrabrujočega. Le ekipo

zamišljenih obrazov ob njihovem sklanjanju nad

razstavljenimi deli robota je bilo videti. Ničesar še ni

bilo razkritega. Vsak del posebej je bil že pregledan,

vendar še vedno nič.

»In vendar je v teh delih nekaj, kar mora biti izredno

pomembno.« Možak v beli laboratorijski halji je v

krogu svojih kolegov okoli razstavljenih delov robota

zmajeval z glavo ter z dvigom razširjenih rok nakazal

zastoj v nemočnem razišljanju. »Težko bo,« je še dodal.

Ves prostor se je razgrinjal v prikazovalniku. Brane

ga je z zanimanjem opazoval. Tudi moža, ki je govoril,

je na videz poznal. Znan mu je bil. Vedel je zanj. Med

vodilnimi znanstveniki na inštitutu, tako kot njegovi

kolegi ob njem, naj bi bil.

»Ida, bi lahko še jaz videl te dele?«

»Kaj nameravaš tudi ti ugibati? Kristalček je varno

spravljen. Poleg tega je izredno majhen. Ni ga lahko

najti, s prostim očesom ga ne moreš najti. Je pa res,

da je v enem od teh delov. Poglej!«

Pult z razstavljenimi deli in njihovimi rentgenskimi

slikami je stal pred njim. »Čuden material.« Pogled mu

je taval od kosa do kosa. Nič takega ni videl, kar bi

lahko bil varnostni kristalček. »Ne vidim ga.«

»V enega od teh kosov je vgrajen, da.«

»Kakšne možnosti imajo, da ga najdejo?«

»Glede na znanje vaših znanstvenikov so njihove

možnosti bolj majhne.«

»Misliš reči, da nimajo nobenih možnosti?«

»Tega nisem rekla. Če bi imeli dovolj časa, bi ga prej

ali slej odkrili. Tako pa je vse bolj vprašljivo.«

Razstavljeni deli so skrivali v sebi veliko neznank in

zapletenih mehanizmov, nujnih za delovanje robotov.

In vendar je bila v tem trenutku bistvena samo ena

neznanka. Najti je bilo potrebno ta majni varnostni

kristalček, preko katerega so potekale vse važnejše

funkcije robota. Kristalček z usodno občutljivostjo na

določeno frekvenco. Njega je bilo potrebno najti. Pa

to jim bo še uspelo. Odkriti njegov namen, in seveda,

njegovo delovanje. To pa je precej hujša zahteva.

Ugotoviti njegovo občutljivost na določene frekvence?

Bolj malo verjetna možnost se je kazala. Toda, vseeno.

Nič drugega ji ne ostane. Morajo nadaljevati boj. Tako

kot on. Tako kot tisoče vojakov.



* * *

»Ta partija šaha me ne zanima več,« Brane se je opustil

na sedežu ob šahovnici, »ne morem več.«

»Bi radi videli kaj bolj zanimivega?!

»Kako misliš?« Taka ponudba Dostojanstvenega

obraza je lahko pomenila samo nekaj podlega.

»Vaši generali pripravljajo ravnokar nekaj zelo

prodornega, prav bistroumnega, zelo zanimivo. Lahko

bi rekel, da kar duhovitega.«

Kaj je s tem mišljeno? Beseda »duhovito« je lahko v teh

okoliščinah pomenila samo eno obliko podlosti. Hja,

seveda. Nič drugega, kot podlost. Torej bo tja usmeril

svoje krute igrice. Podgana umazana. »In kaj je to?«

Dostojanstveni obraz pa je s ciničnim posmehom

nadaljeval, naj si vse ogledata ter med obračanjem proti

pravkar prikazanim vojaškim obrazom še navrgel:

»Želite prisluhniti njihovemu pogovoru?« Vendar ni

čakal na privolitev. Vse dogajanje, skupaj z razločno

slišanim pogovorom, mu je pritegnilo pozornost.

»Mi se bomo tu vkopali. Oklepne enote, tanki, topovi,

minometi in rakete so že razvrščene za nami. Te črte

ne smemo zapustiti, nam je ukazano,« je poročal oficir

uniformirani postavi z visokim činom, po oznakah

precej višjim činom, da, generalskega ranga, ki se je

zaupno sklonil k skupini mladih oficirjev. »Da. Izbrali

smo vas za zelo pomembno nalogo.« Dva poročnika,

vodnik in še major, ki je pravkar pristopil bližje, so

bili tam.

»Če ne upoštevamo naključja takoj na začetku, nam

še ni uspelo zajeti nobenega nasprotnika.«

To generalovo govorjenje je nakazovalo na neko

posebno delovanje. Vsi so zbrano prisluhnili. Ob vseh

raznih pričakovanjih in vse bližjih eksplozijah je bilo

napeto že vseskozi, zdaj pa je prišel k njim še general.

Znanilka nečesa usodno pomembnega je morala biti

njegova osebna prisotnost. Vsaj mladi oficirji so jo

tako razumeli.

»S Sovjeti in Američani smo se dogovorili za pomoč in

sodelovanje. Poslali bodo letala, obenem pa zahtevajo,

in mi smo se s tem strinjali, da bi njihovi strokovnjaki

pregledali nekaj nasprotnikovih vojakov. Mogoče bi

lahko odkrili kaj pomembnega.«

To je bilo smiselno. Mladi oficirji so si izmenjali

poglede. Bojni plan se jim je razkrival, priprava na

bitko.

»Doslej so se nam vsi poskusi, zajetja vsaj ene od

njihovih enot, popolnoma spodleteli. Zato bomo

formirali posebno skupino pod vašim poveljstvom, z

dodatnimi minami za zaporo na celotnem pasu v tem

predelu. Minsko polje bomo postavili. Dobro boste

oboroženi. Boj pa boste sprejeli že pred minskim

poljem. Potem bo sledil umik skozi to minsko polje.

Dobro si zaznamujte mesto postavljenih min, da vojaki

ne bodo med bojem stopili nanje. Na tej črti, torej takoj

za minskim poljem, se morate ustaviti. Najbolje, da

že prej izkopljete rove za zaklon. Potem počakajte na

eksplozije min. Prav gotovo bo kar nekaj napadalcev

ostalo brez nog. Brez možnosti premikanja bodo. Tu

pa nastopite vi. Prej kot jim bodo lahko priskočili na

pomoč iz njihovega zaledja, jih zajamete v protinapadu

in takoj nazaj z njimi v naše zaklone. Brez možnosti

gibanja jim ne bo dosti pomagala njihova fizična moč.

Seveda morate izbrat dovolj onesposobljene.

Na razpolago vam bomo dali tudi večje število

protiletalskih topov za uničevanje hitro premikajočih

tarč, ki so se doslej še najbolje obnesli.

Če boste kaj potrebovali, takoj sporočite. Vaša naloga

ima v tem trenutku prednost pred ostalimi.

Tako zajetje nasprotnikov bi nam verjetno prihranilo

marsikatero življenje. Mogoče bo celo odločalo o zmagi

ali porazu.«

Brane je zamahnil z roko, oziroma odmahnil, pa

potem še med odkimavanjem zamomljal zase, kot češ,

da je vse skupaj nesmisel: »No, ja, ta poskus se jim bo

ponesrečil, vendar to še nič ne pomeni,« je, kot tja v

dan, navrgel Dostojanstvenemu obrazu.

»Zakaj ponesrečil?«

»Če pa poznaš njihov načrt.«

»Po mojem jim bo načrt uspel.«

Dostojanstveni

obraz

je

postal

posmehljivo

samozavesten. Brane je zastal v premišljanju. Ta

podla duša je moral imeti nekaj za bregom. Nekaj zelo

podlega. »Zajeli bodo robote, praviš?«

»Da.«

To je lahko pomenilo samo še večjo podlost. Brane je

pomišljal. Da se kar tako zlahka sprijazni z zajetjem

njegovih robotov, že ni bilo dobro. Kakšno podlost ima

za bregom? Seveda, in po nekaj pomislekih je le zastal

nad enim malo bolj izstopajočim: »Vendar ti ne bodo

pravi?«

Dostojanstveni obraz je narahlo odkimal. Na njegovem

obrazu je bilo razbrati kar nekaj veselja. Zabavalo ga

je to. Da, zabavalo, skupaj z Branetovim odzivom, ga

je vse to zabavalo.

»Ne, ne bodo pravi«

»In kakšni bodo?« Brane se je vprašujoče zagledal v

svojega šahovskega soigralca, čeprav je vedel, da ne

more pričakovati poštenega pojasnila. Nekaj se mu bo

zlagal. No, dialog je pač moral potekati naprej.

Dostojanstveni obraz se je še naprej samozavestno

smehljal. »Zelo podobni bodo pravim.«

»Zelo podobni. To pomeni, da bi bilo najbolje, če jih

sploh ne bi zajeli.«

Lahko si je mislil, kakšne robote jim bo pustil zajeti.

Kup slabosti bodo imeli. In to take, da bo po končani

analizi nastala cela zmešnjava. Odprle se bodo

podtaknjene navidezne možnosti za njihovo uničenje

in velesilama se ne bo nikamor več mudilo. Gotove

možnosti bodo nenadoma tam, take, uresničljive se

bodo zdele. Prekleto! To bo prav grdo.



* * *

Brane je zamišljeno hodil ob prosojni polkrogli z

Idinim likom v njej. Prepričljivo živa je bila. Naredil je

nekaj korakov v eno smer in po obratu spet nazaj. Ti

želvasti roboti, kaj? Nekaj več bi moral vedeti o njih.

»Kakšne so umske sposobnosti robotov? Kaj vse lahko

storijo? Kako usklajujejo svoja početja?«

»Delujejo na ravni vaših manj šolanih ljudi. Namenjeni

so za fizična dela, za opravila brez večjih umsko

zahtevnih nalog. Po vaših kriterijih so za te namene

celo zelo dobri. Še posebej zaradi posedovanja

nekaterih sposobnosti za spopade brez orožja. Pa

tudi z orožjem, kot si se že lahko prepričal, so precej

spretni.«

»To pomeni, da jim je iznajdljivost vseeno programirana,

da se znajo sami odločati v danem trenutku. Tudi brez

navodil Centralnih možganov?«

»Da.«

»Se lahko vsi vhodi v komandne prostore tako zapro,

da vaša posadka ne bi mogla vanje?«

»Tega ne vem. Nekatera vedenja je posadka zadržala

zase. Ne meni ne Centralnim možganom jih niso

razkrili. Vsaj domnevam tako.« «

»Kaj je dostop do ostalih orožij možen samo preko teh

prostorov?«

»Da, vsa močnejša orožja se upravljajo iz teh

komandnih prostorov tukaj.«

»Torej je moč posadke brez teh prostorov precej

omejena, če praviš, da je dostop do močnejših orožij

možen samo iz komandnih prostorov.«

»Vsekakor so jim na voljo roboti.«

Razmere so bile torej jasne. Roboti bodo nekaj časa

še gotovo potrebovali za odstranitev blokade, toda kaj

potem ...

Brane se je, po pristopu k steni prosojne polkrogle,

zagledal vanjo, v njeno notranjost. »Kaj se dogaja

zunaj?«

»Vse vaše obrambne sile že delujejo. Še rezervisti so že

vpoklicani. Vse, kar imate, je v delovanju.«

»Pokaži mi prosim bojno črto!«

Notranjost steklene polkrogle s prikazom njemu

dobro znane pokrajine je razkrila širši prostor, z vsem

dogajanjem na njem. »Daj, še bližaj, tukaj!« Branetova

roka se je usmerila na premikajočo vojaško kolono.

»Malo počakaj, prekleto, ti roboti so že skoraj do

polovice obkolili Ljubljano.«

»Ni videti, da bi vaši vojaki lahko zadržali prodiranje

želvastih robotov. Ne morejo se kosati z njimi.«

»Glej tisto kolono,« Branetu so pritegnila pozornost

vojaška vozila z oklepniki, s težkimi mitraljezi na vrhu,

»približaj mi jo!« No, malo bolje so že bili opremljeni,

čeprav? Vse skupaj je bilo bolj vprašljivo.

»To so vaši rezervisti.«

»Kaj je bilo to? Eksplozija!« Vozilo v ospredju kolone je

zletelo v zrak. »Saj so že na fronti. Teh robotov še od

tukaj ni bilo videti.«

»Ne, dobro so se maskirali.«

Enote so se usipale s kamionov ter hitro, kolikor je bilo

v njihovi moči, stekle stran od kamionov. Še zadnji

čas, zadnji trenutek je bil to zanje, ker še preden so

se vsi vojaki lahko razporedili na bojni črti, so vozila

že letela v zrak. Drugo za drugim. Leteči kiji so jih

zadevali z neverjetno natančnostjo. Spet je sledil

juriš vojakov. Drugega jim res ni ostalo. Vozila so bila

uničena in umik pred sovražnikom, hitrejšim od njih,

je bil nesmiseln. Toda tak boj? Saj so te želve skoraj

neranljive, razen v steklene oči ali če jim eksplozija

odtrga kakšen ud. Pa še potem so se plazile in bojevale

naprej.

Brane je pomislil na možno prisotnost njegovih

prijateljev. Med temi rezervisti, ki ne morejo biti daleč,

bi že lahko bili. Pogledal je naokrog. Ni potreboval

dolgo. Tistega poba je že nekje videl, tudi naslednjega

in ...

»Približaj mi tisto skupino ob skali!«

»Kaj je?«

»Nee!« Zatisnil je oči. »To je moj brat, moj mlajši brat je

v tej skupini. Tisti ob skali. Ranjen je. Krvavi. »Bežiii

...!«

»Ne more te slišati.«

»To je smrt.«

»Tu ne moreš ti ničeasar storiti.«

»Obkolili so jih. Ne bo se rešil.« Vsaj vse je kazalo

tako. Brane je preletel s pogledom vso bližnjo okolico.

Nobenega izhoda zanj ni bilo videti. Še enkrat je

preveril vso okolico. Hiter umik ni bil možen. Samo

spopad je ostajal. Boj s temi želvastimi stvori.

»Bolje bo, da ne gledaš.«

»Kaj, da ne gledam ... ?«

»Ne moreš mu pomagati.«

»Ne morem!« Krik gneva in besa je udaril proti Idi.

»Tu ne moreš ničesar.«

»In jaz naj gledam, kako bodo raztrgali mojega brata.

Saj vendar nima nobene možnosti za rešitev. Te pošasti

so ga obkolile. Poglej njegov obraz. Zaveda se. Tega

se zaveda. Poznam bledico na njegovih licih. Boji se.

Vem, da se boji. In jaz mu ne morem pomagati.«

»Pripravlja se na boj. Mogoče se bo prebil.«

»Da bi se prebil? Mogoče? Kako naj se prebije, prekleto,

kako? Povej ... kako? Kaj mu ne morem pomagati.«

»Ne!« Besede so mu otrpnile na ustnicah. Želvasti

roboti, ki so odkrili pritajeno skupino, so se pognali v

napad. Rafali so zasikali proti steklenim očem. Nekaj

želv se je oslepljenih zakotalilo po tleh.

Nastal je bojni metež. Silovit nalet je razbil enote in

poslej se je boril vsak sam in kakor mu je bila sreča

mila. Samo pri tej enoti ne bo nikomur.

Njegov brat se je umikal korak za korakom. Želva s

kljunastim nosom je stala pred njim in vihtela svoje

smrtonosno orožje, ki bo zdrobilo pred sabo vse, kar

bo doseglo. Ni ga smelo zadeti. Čutil je, kako se je

na bratovem telesu napela vsaka mišica. Vsak delček

njegovega bitja je motril želvo in njen kij. Kakor, da

se več ne boji, kakor, da je pozabil na strah. Samo

nasprotnik je bil še pred njim in ničesar drugega.

Sunkovito je privzdignil avtomat in ustrelil. Zadel

je. Stekleno oko se je razletelo. Toda bilo je še eno.

Kij je priletel in izbil orožje. Nastal je trenutek tišine.

Motrila sta drug drugega. Naenkrat spet kij. Odskočil

je. Oplazilo ga je. Toda ne. Zakotalil se je.

Ne, ni ga ubil. Je že stal na nogah, je že bil pripravljen.

Ponovno bo odločala stotinka sekunde. Noga mu je

lezla proti izbitemu orožju. Mora ga doseči. Mora! Ve

da mora. Skok. Orožje se je znašlo v njegovih rokah,

toda želva je bila že nad njim. Še en zamah in ponovno

mu ga je izbila. Pognal se je proti želvi in jo s polno

pestjo blata udaril po očesu in še in še, ves pogled ji

je zakril z blatom. Pest blata! Polno pest blata je zajel.

Kotanja z vodo je bila ob njem. »Izkoristil si priložnost,

dobro si izkoristil«, je mrmral Brane, »čas za pobeg si

si pridobil, bratec moj mali. Bratec! Da onesposobil ji

obe očesi. Beži, beži!« Da, pognal se je proti gozdu. Še

malo ... Še malo ...



* * *

Letalo se je v strmoglavem letu, z nadzvočno hitrostjo

in v obratu okoli osi v smeri leta, spustilo v dolg krožen

zavoj tik nad kraterjem, ki mu je sledil samo pok ob

prebitju zvočnega zidu.

To je bilo pa kar malo tvegano. Brane je ob opazovanju

dogajanja v prikazovalniku pomišljal o smiselnosti

takega početja. Posrečilo se mu je, ja, ampak tako

nizek let s tako hitrostjo je vseeno kazal na delovanje

izven obvladovanja leta. Le kak meter je ločeval od

razbitja ob tleh.

V tem je sledil še en pok. Skozi prikaz je švignilo letalo

z nasprotne smeri. V očitno enakem manevru, samo

z nasprotne smeri. Pa tudi drugačne oznake je imelo.

Ja, sovjetsko je bilo. Sledil bo napad letalskih sil kot je

pričakovati. Z orožjem seveda. Toda ne iz nasprotnih

strani? Saj se bodo zaletavali drug v drugega. To je

preveč tvegano. Ta dva leta strmoglavcev so že kazala

na neusklajenost delovanja. Nič ne sodelujejo. Pa kaj

se sploh ne obveščajo? Če bo vsaka stran delovala

kar po svoje brez uskladitve z nasprotno, bo nastal

kaos, popolna zmešnjava bo nastala. Saj se bodo

potolkli med sabo. Proti takim želvastim robotom

pod vodstvom Centralnih možganov se ne moreš tako

bojevati.

Tri skupine po 12 bojnih letal so se že bližale v

nizkem letu. Tik za njimi pa še ena enaka formacija.

Ameriška so bila. Skoraj tik nad tlemi so leteli. In

tam, na nasprotni strani? Brane je premaknil svoje

opazovanje na nasprotno stran. Da, v prikazovalniku

se je že kazal let nasprotnih letal. Sovjetska so bila.

Enako se mu je kazalo. Delovali so zelo podobno.

Toda vsaka stran povsem po svoje. Brez upoštevanja

nujnega srečanja nad kraterjem. Toliko letal? Nujno

bo prišlo do trčenja.

In kje so želvasti roboti? Kje? Ni jih bilo videti. So

se skrili? Potuhnili? Kaj lahko naredijo? A se lahko

spopadajo tudi z letali? Kako? Vse to bo tik nad

kraterjem. Brane je razmišljal o možnem razpletu.

Toda kar se bo zgodilo, bo hipno. V trenutku

mimobežnega leta obeh skupin letal. Saj sploh ne

bo možno manevrirati. V razdalji nekaj metrov

bodo zleteli drug mimo drugega. In v takem številu.

Hja, tak način razmišljanja teh poveljstev? Toda v

času vrhunca hladne vojne, desetletju po kubanski

krizi, po skoraj sproženem jedrskem spopadu, po

razumnem odločanju Kenedyja, in tudi Hruščeva,

da, in vojni v Vietnamu, je tako delovanje poveljstev

normalno. Hudirja. Seveda. Čeprav ne bi bilo dobro,

da ti Centralni možgani začnejo to izkoriščati. Ker

potem bodo prav gotovo našli priložnost za sprožanje

še več zmešnjave. Še atomske bombe lahko spravijo

v ta kaos in vse se bo prevesilo v jedrsko vojno, z

eksplozijami atomskih bomb.

Srečanje dveh jat letal? Kaj to pomeni? Rešitev je v

naprej predvideni črti leta skozi prazen prostor za

vsako letalo posebej. Seveda, če so piloti usposobljeni

za kaj takega. Sami, vsak zase si morajo najti prostor.

Za srečanje in let mimo nasprotnega letala so že najbrž

trenirani. Toda v tako zgoščenem skupinskem letu

letal ni možno naknadno spreminjanje smeri. Tu letijo

kot izstreli. Kot topovski izstrelki, in povrhu vsega

še enako hitro. Kdor bo mrtev, bo mrtev v tisočinki

sekunde.

»Kaj!« je vzkliknil Brane, »kaj pa je zdaj to?«

Želvasti roboti so kar poskakali na plan, istočasno

zalučali svoje kije navzgor in že je sledil nenavadno

usklajen let kijev. Kaj je vse že vnaprej predvideno, so to

zdaj vodeni izstrelki ali kaj? Očitna lepa razporeditev

kijev v njihovem letu ni obetala nič dobrega. Skrit

namen se je kazal. Centralni možgani so v ozadju.

Nadzvočna letala naj bi v ravni črti zletela tik nad

njimi, tik nad eksplozivnimi kiji. Da, prav to se je bilo

moč razbrati v prikazovalniku.

Eksplozija stoterih kijev je bila trenutna. Kar v istem

hipu so vsi kiji eksplodirali, sredi naleta nadzvočnih

letal so bile te eksplozije in samo hip za tem je

sledil pravi metež medsebojnega zaletavanja letal iz

nasprotnih jat.

Eksplozije kijev so jim spremenile smer, ja, za malo,

toda dovolj za premike iz začrtane smeri leta mimo

nasprotnih letal. Strahoviti treski so sledili trčenjem

posameznih letal.

Ostala so zletela ven. Po sedem letal na vsaki strani je

priletelo iz tega meteža. Vse drugo je bilo uničeno. Vsa

druga letala so bila razbita v medsebojnem trčenju.

Sto dvajset letal je bilo izločeno iz svojih eskard. Po

dve skupini, po tri ducate letal z vsake strani, je

sodelovalo. Šest ducatov letal. Zdaj pa je ostalo samo

po 7 letal na vsaki strani.

Torej, in to tako na hitro. Brane je moral uskladiti

svoja ugotavljanja. Kaj je pravzaprav to pomenilo?

Seveda, Centralni možgani so to podtaknili vojaškima

velesilama, ki tega enostavno ne bodo razumele. Vsaka

od njiju bo nasprotni velesili pripisala to početje,

čeprav si ne bodo znale razlagati, zakaj naj bi si kaj

takega nasprotna stran sploh želela. Kakšne pilote pa

pravzaprav uporablja nasprotna stran, bodo ugibali.

Samomorilce?

Centralni možgani pa so pridobili na času. Ja, na

tako zahrbten način.



* * *



Dostojanstveni obraz je Branetu z mirno

neprizadetostjo navrgel vabilo k skupnem ogledu

dogajanja na bojiščih.

Kaj pa je zdaj to? Hja, tako vabilo? Da bi skupaj gledala

ta ubijanja? Po vsem tem? Kaj neki ima za hrbtom?

Skrit namen je moral biti v ozadju. Pomisleki so se

vrstili drug za drugim. Doslej je dogajanja spremljal v

sosednjih komandnih prostorih, s pojasnili, ki mu jih

je na njegovo željo sproti dajala Ida. Tukaj pa mu bo

zdaj tale Dostojanstveni obraz dajal pojasnila? Raje

ne. Narahlo je odkimal.

»Ne? Zakaj, ne? Saj lahko vedno zbežite v sosednji

prostor k Idi? Včasih si je dobro ogledati nekatera

dogajanja, mimo lastne izbire. Razen tega, saj ste sami

pokazali zanimanje za delovanje posebnih enot. Še

posebej tiste, namenjene za zajetje naših Želv. Kolikor

vem, se pravkar pripravljajo na spopad. To bo oster

boj? Kaj vas ne zanima potek?«

Brane je pomislil. Ja, tisto presenečenje, ki sploh

ne bo presenečenje. Torej, Centralni možgani mu

želijo pokazati podtikanje ponarejenih želv, takih,

spremenjenih, z zelo drugačnimi lastnostmi, z

zavajajočimi lastnostmi. Da, to bo, z zavajajočimi

lastnostmi bodo.

Toda še preden je lahko karkoli odvrnil, se je že

prikazala zaseda vkopanih vojakov. Kar precej jih je

bilo. Cel rov je bil tam, več sto metrov se je širil na

obeh straneh prikaza. V ozadju, nekaj nad petdeset

metrov, pa je bil še drug rov. Tudi v njem so bili vojaki

v pripravljenosti.

»Zanimivo, kajne,« je komentiral Dostojanstveni obraz.

»Vmes med tema rovoma so namestili minsko polj.

Zelo domiselno. Ko bodo naše želve zašle nanj, bodo

po eksplozijah ostale brez nog. Potem jih bodo zajeli.

Krasno. To naj bi bilo po vaših merilih zelo prefrigano

ali kako se temu že reče.«

Brane je bil tiho. Nič ni odgovoril. Humor, ja, črn

humor je bil to. Žrtve bodo. Mrtvi, ubiti v boju, v tem

nesmiselnem spopadu. Možje bodo padali zato, da

bodo na koncu dobili nekaj, kar bi bilo bolje, če sploh

ne bi.

Tedaj je nenadno sproženo tekanje pritegnilo pozornost

in hip zatem je sledila ostra komanda:

»V zaklon!«

Vsi so izginili iz površja.

»V strelne rove!«

Le šlemi so bili vidni iz prve obrambne vrste vojakov,

vkopanih v nekaj nad meter globok rov. In cevi

mitraljezov in pušk so bili vidne. Vse je bilo pripravljeno

na pričakovan napad. Le nekaj metrov za njimi pa je

bilo več deset protiavionskih hitrostrelnih topov, 20

mm in 30 mm. Prav za ta spopad so jih pripeljali. Za

hitro gibajoče cilje so bili namenjeni. Njihovi rafali so

lahko brez težav tankom presekali gosenice. Pa tudi

za lažja oklepna vozila so bili smrtonosni. Oni bi po

pričakovanju morali pomeniti glavno presenečenje.

Sicer ni bilo jasno, če lahko pobijajo tudi te, še ne

dovolj znane napadalce, toda verjelo se je, da bodo

vsaj tako, kot lahko ustavijo tanke s presekanjem

njihovih gosenic, lahko ustavili gibanje napadalcem s

presekanjem njihovih nog.

»Kam naj ciljamo? V glave? V trup?« je spraševal

merilec hitrostrelnega topa svojega poveljnika, ki pa

je po kratkem premisleku lahko ugotovil le, da nima

nobenih navodil za streljanje. Iz vsega povedanega in

vseh ukazov je bilo moč razumeti le, naj jih pobijejo.

»Povsod! Potem pa bomo videli, kje so najbolj ranljivi,«

je bila bolj komanda kot pojasnilo. »Vsaj nekaj jih

moramo onesposobiti še za zajetje. To je ukaz. Ukaz

smo dobili.«

»Vaši vojaki,« je začel med obračanjem k Branetu

Dostojanstveni obraz, »so kar samozavestni. Še vedno

se želijo kosati z našimi želvastimi roboti?«

Ta pripomba? Taka pripomba? Brane jo je z zadržanim

gnevom sprejel v premislek. »Kaj želiš reči, da vojaki

nimajo nobenih možnosti?«

»O, seveda imajo. Vojaška akcija se jim bo posrečila.

Kot rečeno, bodo uspešno zajeli nekaj želvastih robotov

in s tem bo njihova naloga tudi uspešno opravljena.

Njihovo poveljstvo bo zadovoljno.«

»In koliko jih bo pri tem moralo umreti?«

»Vse mora potekati prepričljivo. Boj bo potekal

z zajetjem naših želvastih robotov, ker v danem

trenutku naše želve ne bodo dobile okrepitve. Da, za

vse onesposobljene robote na minskem polju bo to

usodno.« Dostojanstveni obraz ni skrival zadovoljstva.

»Da, vse skupaj bo kar precej krvavo.«

»Dovolj prepričljivo, je bolj pravilna opredelitev.«

Brane je odkimaval v ne sprejemanju takega

razmišljanja. »To umiranje bo čisto brez veze.« Toda,

še preden je lahko kaj dodal, je eksplozija kija razbila

gnezdo hitrostrelnega topa. Sledilo je še nekaj prav

tako uničujočih eksplozij, nekaj zatišja in že se je

sprožil napad robotov. Vsa prva vrsta obrambe je bila

v trenutku zajeta v spopad. Mitraljezi in avtomati so

tolkli po želvastih robotih, ki so večinoma neranljivi za

strele v trup, z zamahi s svojimi kiji od blizu pobijali

vse na svoji poti. Prva linija je bila prebita. Nalet je

šel naprej. Želve so se pognale proti drugi vrsti rovov.

Brez zastoja, kot da bodo v enem naletu uničili vse

pred sabo. Toda ne. Zašle so na minsko polje. Sledila

je eksplozija. Želvo je vrglo vsaj petdeset metrov v

zrak. Enako tudi drugo. Drobci šodra so padali vse

do druge linije vojakov. Ni jih ustavilo. Deli njihovih

teles so padali vse naokrog. Toda tudi brez noge ali

rok so še naprej ostajale žive. Njihovi udje, ki jim jih

mine niso odtrgale, so se še vedno premikali.

Zdaj je sledil protinapad vojske, s presenetljivim

napadom helikopterjev. Očitno skriti na varni razdalji

so se spustili v boj. Z odmetavanjem bomb so ustvarili

čistino za hiter dostop, na katero so se zelo na hitro

spustili, skoraj vse do tal, dovolj nizko, da so iz njega

poskakali vojaki z jeklenimi mrežami. Vse je bilo že

v naprej načrtovano. Njihovo usklajeno delovanje je

razkrivalo njihov namen. Takoj so nametali v mreže

razmetane dele želvastih teles skupaj s petimi trupi in

se že v naslednjem trenutku z vso naglico usmerili v

beg. V beg z dragocenim tovorom, kot so bili prepričani.

V beg, ki ga je branil protinapad 34 helikopterjev.

Toda ta obrambni protinapad je imel strahotne žrtve.

Eksplozivni kiji so jih zadevali tudi na višini sto metrov

in več. Ja, proti njim so bili neprimerno bolj učinkoviti

kot proti prvemu naletu helikopterjev med njihovim

spuščanjem nad minsko polje, iz katerega so vojaki

lahko pobrali posamezne dele robotov.

Pravzaprav so jih zadevali enega za drugim. Vse. Od

vseh 34 helikopterjev za zaščito, od tistih s pravkar

pobranimi deli robotov ni ostal niti eden. Na srečo,

kakšno podlo naključje, pa niso sestrelili niti enega

helikopterja pravkar pobranih trupov robotov, tistih

podtaknjenih trupov, na zunaj povsem enakih

želvastim robotom.

Hitrostrelni topovi so se pokazali za uporabne. Ne tako

zelo, kot se je od njih pričakovalo, toda posamezne

dele teles so le razbijali želvam. Noge, roke in tudi

vratove so jim presekale njihove krogle. Na koncu se

je nalet želv le umiril.



* * *

»Ida, ti padli vojaki imajo tudi svojce, ki dobivajo

sporočila o njihovi smrti. To vzdušje v družinah ob

sprejemanju sporočil o padlih svojcih, kaj mi ga lahko

prikažeš skupaj z njihovimi čustvenimi odzivi?«

»Seveda, s filmsko dopolnjenim prikazom, s pripovedjo

na filmskem posnetku, ti lahko prenesem.«

»Glej!«

V prikazovalniku se je pokazala postava mladega

poba z mrliško bledim obrazom. Hodila je.

Brane se je zdrznil. Zlovešča napoved se je kazala v

njegovi hoji. »Kam pa gre ta človek?

»Domov.«

»Saj je vendar mrtev.«

»Da. Glej filmsko režiran prikaz.«

Pokončna postava je vstopila skozi vrata. Družina je

sedela pri večerji. Oče, mati, brat, sestra. Bledična

svetloba je osvetljevala njihove prestrašene obraze.

Prazen steklen pogled prišleka je bil uprt mimo

njih. Ničesar ni videl. Samo mrliški obraz je s svojim

ledenim izrazom stal med vrati.

»Boš večerjo?«

Mati je kakor v snu vstala izza mize.

»Danes imamo večerjo, ki si jo ti vedno rad jedel.«

Njen obraz je prekrivala bledica. Vedela je, da je mrtev.

Toda morda bi lahko še kaj naredila zanj, nekaj,

karkoli. Vendar mrtveci ne večerjajo več.

»Si padel? ... So te ustrelili?«

Odgovor je prihajal sam po sebi. Vprašanja so bila

nepotrebna. Gost, ki je prišel, je bil nepričakovan.

Brat in sestra sta kar otrpnila. Vse je bilo tiho, le solze

so počasi polzele po očetovih licih.

Mati je nemo prikimala. Vedela je, kaj mora narediti.

Nocoj ne bo večerjal.

»Takoj bom postlala.«

Postava med vrati je ostala nema. Mati ni smela

izgubljati časa. Posteljo je morala preobleči v čiste,

bele rjuhe.



* * *

V vizualni krogli se je kazal panični beg prebivalstva.

Vsi so hoteli iz mesta. V prenapolnjenih avtomobilih

so se prebivalci Ljubljane gnetli iz stranskih cest

na avtoceste. Ven, čimprej ven, so si v izmenjavi

ugotavljanja nastalega položaja klicali drug drugemu.

Zadnje eksplozije so dokončno pregnale še najbolj

hladnokrvne. Treskanju ob trkih tistih letal so sledile

še eksplozije bomb in raket, spravljenih pod njihovimi

krili.

S pregledom v preletu preko ustavljenih vozil zaradi

zamašenih cest je Brane iskal znane obraze. Ja, enega

je spoznal, sodelavca, vrat je stegoval za boljši pogled

na sprednji del kolone. Z družino je bil, z otroki, vsaj

eden je molel glavo skozi okno avtomobila. Še malo

naprej se mu pokazal znan obraz. Iz njegove soseske

je bil. Videval ga je na poti v službo. Lahko pa, da

je tu še kdo od njegovih sorodnikov, njegova mama,

morda oče ali najverjetneje kar oba skupaj. Bratranec

je živel komaj nekaj ulic stran, pri teti. Verjetno bežita

skupaj.



* * *

Prikaz črnih oblakov nad Atlantikom je napolnil ves

zgornji del prosojne polkrogle.

Kopičenje temnih mas se je kazalo v svojem hipnem

razkrivanju ob bliskanju strel. Vse naokrog so prekrile

nebo. Nevidne v popolni temi so bile ob bliskih vidne

v vsej svoji temni veličini. Nad orjaškimi valovi so se

pomikali ti črni oblaki, gnani med divjanjem orkana.

Vetrovi so zaganjali plohe dežja ob bok letalonosilke,

ki se je s svojim kljunom zarila v val, da je voda s svojim

razlivanjem preko pristajalne steze letalonosilke

prekrila njen ves sprednji del. Valovi so se dvigali na

višine deset nadstropnih zgradb. Vsaj trideset metrov

v višino so morali imeti. Nalet nalivov ni dopuščal hoje

po palubi, s preveliko hitrostjo so se zaganjale njihove

velike dežne kaplje pomešane s peno preklanih valov

v letalonosilko. Telo ne bi vzdržalo takih sunkov.

Tedaj se je kljun letalonosilke prebil skozi val. Kljub

njegovi velikosti ga je letalonosilka preklala, že kar

v celoti, ob dvigu svojega sprednjega dela iz vode.

Cel sprednji del je bil za nekaj trenutkov nad vodo.

Toda navkljub vsemu divjanju narave je silna moč

njenih motorjev poganjala letalonosilko proti Evropi.

Največja in najhitrejša od vseh, kar so plule po

oceanih, je bila ta ameriška letalonosilka. Ponos ZDA

je bila. Proti Evropi je plula ta, najmočnejša od vseh

na svetu. Tudi divjanje orkana z vsemi nalivi gnanimi

z viharji je niso mogli ustavljat. Vedno znova se je

zarila v vznožje orjaškega vala, se pogreznila vanj z

vsem svojim kljunom in se ob ponovnem dvigu brez

ustavljanja prebila skozenj. Ne strele, ki so zadevale

vanjo s sproščanjem silne energije, ne plohe nalivov

ne valovi je niso ustavljali, pa čeprav so se pljuski

preklanih valov razlivali čeznjo, preko palube.

Brane je stopil tik ob prikazovalno polkroglo.

Sproščanje naravnih sil ga je pritegnilo. Orkanska

energija se je kazala v nenehnem pobliskavanju.

Na tisoče strel je udarjalo. Vsepovprek so tolkle v

ocean, ki jih je spuščal vase, v svoje globine, v svoja

prostranstva, nad katerimi so, vse do orjaških valov

spuščeni naelektreni temni oblaki, v stalnem gibanju

in medsebojnih naletih, sproščali slepeče strele.

Vse to, vse te energije in njihovo razvnemanje, je bilo

enako viharjem v Branetovih prsih. V njemu so divjali

prav tako divje. In tudi že kar enako gnetenje temnih

gmot s kopičenjem zadržane energije je občutil. Ja,

energije, ki se je sprostila enako, kot ob preboju

letalonosilke skozi orjaške valove. Pritajeno upanje

se je budilo v njem. Moč je potreboval. Tudi on je

potreboval moč. Vse se je zvalilo nanj v orjaškem valu,

ki ga mora presekati. Mora. Mora sprostiti napetost iz

sebe, vso energijo, ki mu je napenjala nemočen bes v

prsih. Sprosti jo mora, tako kot jo sprožajo črne gmote

orkanskih oblakov nad oceani.

Mora, mora najti nekaj bolj oprijemljivega v spopadu

s temi vesoljci, neko prednost v spopadu s temi

Centralnimi možgani, neko možnost v spopadu s tem

Dostojanstvenim obrazom.

Samo kaj? Kaj je možno, da združene oborožene sile

Zemljanov premagajo te želvaste robote, ki so kljub

vsej svoji neverjetni sposobnosti videti premagljivi?

Ne za oborožene sile manjših držav, manjša država

nima sil za njihovo uničenje, toda ob združenih

potencialih velesil bi jih bilo moč premagati. To pa ja.

Če ne bi bilo še tega početja Centralnih možganov,

tega, ja, njihovega spletkarjenja. Kaj lahko zakuhajo?

Zemljani smo na višku hladne vojne. Le deset let je

minilo od Kubanske krize. Nič kaj dosti ni manjkalo

do spopada z jedrskimi orožji. Kenedy in Hruščev sta

jo preprečila. In zdaj, deset let pozneje, ni nič drugače,

če ne še slabše.

Oborožene sile Varšavskega pakta bi lahko posegle

v spopad s tisoči tankov, ki jih imajo dovolj blizu,

podprte z njihovimi letalskimi silami in raketami na

njih. Ja, saj res, te manjše rakete pod krili njihovih

letal bi prav gotovo lahko uničevale želvaste robote.

Američani imajo po vsej verjetnosti še boljše. To bi

bilo, ja. To bi delovalo. Toda? Hja, toda? To vedo tudi

Centralni možgani. Njihovo delovanje pa je še vse

kaj drugega kot zgolj usmerjanje želvastih robotov v

jurišne spopade. Gotovo že spletajo intrige. S spletkami

sprožiti spopade med velesilami, spopad Američanov

z Varšavskim paktom, torej z Rusi, bodo poskušali.

In to prav v času hladne vojne med njima. Nevarna

zadeva vseh teh možnih razpletov.

Razen, seveda, precej spremenjeno bi postalo

vse ob odkritju delovanja varnostnih kristalov za

onemogočanje zlorabe njihov robotov. Nedotakljivi so

prebivalci njihovih planetov za te robote. Tudi sami

jih ne morejo zlorabljati v svojih sporih. Prav zaradi

morebitnih zlorab naj bi vgradili vanje te varnostne

kristalčke. In zdaj so tu in so zaradi tega ranljivi.

Prav, vsaj nekaj, podgane gnusne.

Če bi le lahko vsaj enega povlekel v te zanje

prepovedane komandne prostore, kjer jih zaščitna

valovanja v trenutku omrtvijo. Potem bi ga razstavil, z

Idino pomočjo bi poiskal kristalček in razkril njegovo

delovanje. Bolje rečeno, blokado njihovega delovanja

bi lahko razkril, zvočne frekvence, ki tem robotom

onemogočajo delovanje, bi našel. To bi zadostovalo.

Nič drugega ne potrebuje. Le ustaviti jih je treba. Po

Idini razlagi jih ustavljajo tako zvočne frekvence kot

informacijski valovi v komandnih prostorih. Tukaj ima

on nekaj prednosti, ker zvočne frekvence tudi fizično

poškodujejo kristalčke, ta informacijska valovanja

v komandnih prostorih pa ustavljajo robote brez

fizičnih poškodb zanje, kar je prav lahko pomembno.

Informacijska valovanja najbrž ne bo mogel odkriti.

Fizične poškodbe povzročene z zvočnimi frekvencami

so nekaj drugega. Prav lahko, da bo možno tudi

njemu razvozlati to uganko. Toda, kako naj tega

zlodeja premami preko varnostne meje komandnih

prostorov? Spopasti se bo moral. Spet se bo moral.

Presneto. Brez nekaj sreče mu ne more uspeti. Kar več

jo bo potreboval. Precej več sreče rabi, da. Razen, če ni

še kakšna druga možnost. Toda kakšna? Še posadka

te vesoljske ladje je tu, ja. Hja, kaj bi pravzaprav

pomenila njihova prisotnost? Možnost pogajanja? Po

vsem tem delovanju Centralnih možganov njihove

vesoljske ladje? Da bi bil z njimi drugačen pogovor? Da

bi se s posadko dalo pogovoriti, pogajati? Ta možnost

se kaže presneto vprašljiva. Zaupanje, delovanje na

osnovi zaupanja? Z njimi? Raje ne. Če se le da, ne.

Brane je usmeril pomik roke proti najtemnejšim

oblakom. Tja, tja je želel, tam so se v približanem prikazu

temni oblaki pomaknili vse do roba prikazovalnika,

vse do Braneta so segali skupaj s treskanjem strel,

tistih najbližjih, tam so se najmočneje sproščale

strele. Bliski so vse razkrivali, tudi spuščanje oblaka

do morske površine, preko katere je piš vetra nosil

razpenjeno morsko vodo, pomešano z gostim metežem

dežnih kapljic. Ob grmenju, zdaj bolj oddaljenem, zdaj

bližnjem, že kar iz vseh smeri, se je oblak širil proti

letalonosilk.

V bolj približanem prikazu se je pokazala vzletna

pista letalonosilke, z že kar deročo vodo iz naliva.

Nikogar ni bilo na njej. Orkan je bil premočen. Toda

navkljub vsemu je letalonosilka držala svojo smer.

Nobena druga ladja se ne bi mogla zoperstavljati tako

močnim orkanskim naletom, se je vsiljeval pomislek,

valovi so bili dolžine letalonosilke same, čez tristo

metrov so morali imeti. Preveč za običajne ladje. Vse

naokrog je bilo prazno. Ampak ne. Pogled je kar sam

od sebe zastal. Še ena ladja je bila tam, malo naprej.

Ribiška? Hja, kot orehova lupina se je držala na

površini. Seveda. Ribiške ladje lahko vzdržijo na takih

valovih. Ne morejo jih ravno sekati kot letalonosilka,

toda potopijo pa jih taki valovi tudi ne. Z njihove smeri

jih sicer odnesejo, to že, posadka pa je vseeno varna

med čakanjem v notranjosti ladje. Neumno bi se bilo

izpostavljati zunaj. Ja, tam zunaj najbrž ni nikogar.

Brane jo je z zanimanjem opazoval.

Ne! Glej! Kaj je pa to? Kaj ti ribiči? Eden je v vodi.

Hudirja. Kaj je padel noter? Pa še eden je ob njem.

Malo stran pa se je kazalo še nekaj glav. Sredi orkana,

v vodi?

Neverjetno! Še maloprej bi menil, da bi padec v vodo

za vsakega pomenil gotovo smrt. Tile pa? Kako? Lej,

s kako lahkoto se je povlekel na palubo in ostali, ti so

kar poskakali nanjo. Nemogoče. Kaj se gredo? Kdo?

Še bližji prikaz pa je že razkril njihove obraze. »Neee!«

Brane je zajel sapo. »Roboti! Kaj so že tam? V bližini

letalonosilke. V taki bližini. Hudirja! Ta ladjica, z

ribiško posadko brez zaščite, jim bo zgolj za postanek.

Pred napadom na letalonosilko so tam.«

Gotovo bodo pobili vso posadko. Seveda, za ogrevanje.

Nobenih možnosti nimajo ti ribiči. Vsi ti roboti so najbrž

morali biti tam. Zborno mesto je bilo to. Toda še preden

jih je Brane uspel prešteti, so že tiho zdrsnili drug za

drugim v vodo. In odplavali. Ja, v smeri letalonosilke.

Hja! V tem viharju? Seveda, kisika ne potrebujejo.

Saj sploh ne dihajo. Podobni so skupini delfinov, tudi

plavajo tako hitro. Tako kot letalonosilka? Vse kaže

tako.

Toda približan prikaz je že razkrival drugačen namen.

Globje so se spuščali. Letalonosilka jih ni zanimala.

Kar naravnost v globino so šli. Sto, dvesto metrov in še

naprej. Vse naokrog je bilo umirjeno. Brez delovanja

orjaških valov in brez slepečih bliskov, zaznanih

zgolj z njihovimi bežnimi prehodi svetlobe. Kam se

usmerjajo? Še na morske pse ali velike lignje lahko

naletijo. Ja, ko bi jih le napadel orjaški ligenj. Toda,

kaj bi jim lahko naredil? Nič. Roboti bi ga raztrgali.

In tudi morski pes, tak, največji, bi imel kaj malo

možnosti proti njim. Čeljust bi mu raztrgali.

In res je priplaval mimo njih precej velik, pravzaprav

zelo velik, 5 metrski morski pes. Celo okrog njih je

zaplaval. Opazoval jih je. A jih bo napadel? Ni bilo

videti. Nekaj ga je zadrževalo. Verjetno vonj. Hja, ja,

ampak kar gledali pa so se, čeprav ne kaj dolgo.

Roboti so mirno odplavali naprej v globino. Tam bi pa

že lahko bili orjaški lignji. Zagotovo so tam. S svojimi

hitrimi štarti bi jih prav lahko ujeli. In tudi če jim

strgajo kakšno lovko, jih še vedno lahko povlečejo do

svojega kljunastega ugriza.

Roboti so se ustavili, se počasi obrnili v vodoravno

smer, še zamahnili, enkrat, dvakrat z rokami in že so

se, kot izstreljeni, s sunkovitim pomikom podaljšanih

plavuti na stopalih sunkovito odrinili naprej, v plavanje

z neverjetno hitrostjo. Hitrejši od delfinov so morali

biti. Vsaj po njihovi mimobežni hitrosti mimo jate

majhnih sardel je bilo tako soditi. Nekaj jih je splašilo

ali kaj. Pa se menda ja ne bojijo orjaških lignjev. Ker

nič drugega jih tam ne bi moglo ogrožati. Ali pa? Kaj

če sploh ne bežijo. Da oni napadajo? Koga le? Da bi oni

napadali velike lignje? To ni imelo nobenega smisla.

Niso napadali. Pač? Tik ob velikem kitovem telesu so

bili. Privili so se obenj, že kar prisesali nanj, tako kot

to počnejo veliki lignji s svojimi lovkami. V trenutku

so imeli oprijem, dovolj močan oprijem. Pa saj to

sploh ni bil kit. Podmornica, velika podmornica in ti

roboti so se že prilepili nanjo. Da, podmornica je bila,

seveda, vprašanje pa čigava. Brane si jo je ogledal z

razdalje. Sovjetska? V bližini ameriške letalonosilke.

Seveda, drug drugega spremljajo na varni razdalji,

zgolj kak kilometer narazen. Toda zdaj so ob njej

roboti. Prisesani? Hudirja? Kaj pa lahko naredijo.

Nič. Čakajo. Prisesani na trup podmornice čakajo. Z

namenom seveda, ampak s katerim namenom? Brane

je opazoval njihovo pomikanje proti opazovalnemu

stolpu podmornice. Pa saj je vhodna loputa zaprta.

Preveč debela je za odpiranje, preveč za vdor skoznjo,

strahotne pritiske v globinah mora vzdržati. Ni je

možno odpreti od zunaj. Tudi ti roboti je ne bodo

mogli, njihova moč ni dovolj velika. Ker pritiski na več

stometrskih globinah lahko vzdržijo samo zelo debele

stene. Ampak saj niti ne gredo do lopute. Le v njeno

bližino so se pomaknili. In ustavili. Prisesani na trup

so tam obstali. V mirovanju. V popolnem mirovanju.

In zdaj čakajo. Da, čakajo. Kaj? Brane je tuhtal o

možnem delovanju teh robotov. Kaj nameravajo. Morda

čakajo na primeren trenutek ob izplutju podmornice

in prihod mornarjev na vrh stolpa. Da, po izplutju se

bodo na njej prikazali mornarji. Hja, mornarji, hm.

Nekaj jih vedno pride na ogled, z daljnogledi v rokah.

Čeprav v tako razburkanem morju ne bodo pretiravali

zgolj zaradi razgleda? In tudi podmornica ne bo šla

kar tako na plano. Ti valovi jo lahko v celoti dvignejo.

Še preklala bi se. No, to ni bilo možno presoditi.

Toda mornarje bi ti roboti zagotovo zelo hitro zajeli.

In potem? Verjetno ne bi ostalo samo pri tem. Noter

bodo šli. Noter v podmornico. V spopad prsi ob prsa

s posadko. Huh. To pa ne bo v redu. Mornarji nimajo

nobene možnosti v takem neposrednem spopadu. Pa

tudi obrambe nimajo nobene. Vsaj dokaj verjetno, da

nimajo. Za površinske boje na bližnje razdalje imajo

hitrostrelne topove, zlasti za boj proti letalom, ampak

za neposreden spopad prsi ob prsa pa najbrž nimajo

nič takega, kar bi jim dajalo posebno prednost. Boja z

roboti sploh niso predvideli. In potem?

Podmornica se je usmerjala na površje. Zakaj neki?

Kaj hudiča pa zdaj počnejo. Brane se je nervozno

prestopil ob prikazovalniku. Zakaj zdaj lezejo

ven? Če se roboti dokopljejo do podmornice, bodo

torpedirali letalonosilko. Ameriško letalonosilko.

In Američani bodo seveda takoj prepoznali napad

ruske podmornice. Saj so trenirani za take spopade.

Spopade z torpedi? Razen če se letalonosilka lahko

kako brani. Običajno so take letalonosilke v konvoju.

Spremljajo jo še rušilci. Prav za ta namen so zraven,

da prestrežejo torpedne napade. Zgolj njih bi potopili.

Ampak vseeno. Dogajanja ne bodo razumeli. Huda

intriga se tu obeta. Naostreni, kot sta v tej hladni

vojni, si bosta vse razlagali po ustaljenih miselnih

šablonah.

Podmornica se je bližala površju, kjer so jo valovi takoj

zajeli z dvigovanjem in spuščanjem zdaj sprednjega

zdaj zadnjega dela. Brane je napeto opazoval vsak

premik prisesanih robotov. Pripravljali so se. To je

bilo očitno. Udrli bodo v podmornico. Če se posadka

prikaže na površje, ji ni rešitve, nič ne bo mogla

ukreniti, prehitro se bo vse zvrstilo, fizična premoč

robotov bo na taki bližini spopadov usodna. Zlahka

bodo obvladali vsakega posameznike posebej, enega

za drugim.

Pokazal se je dvig stolpa, njegov rez skozi val, še dvig

hrbtne strani podmornice in že se je odpirala vhodna

loputa. Prikazal se je možak z daljnogledom v roki.

»Tam, vidim jo. Letalonosilka je. Ob bliskih se razločno

vidi.« Sicer je bila tema kot v rogu. Toda razsvetljava z

bliski je bila dovolj močna za kar natančno opazovanje.

Še drug član posadke je usmeril vanjo svoj daljnogled.

»Kaj?« je zaklical z odmikom daljnogleda. Proti njemu

je v hitrem skoku letela zatemnjena postava, in že

se ga je oprijela okoli ramen. Nič upiranja ni bilo.

Kot brez teže je robotova roka dvignila moža in ga z

enim samem zamahom poslala v morje. In nato še

njegovega soseda. Prej, preden se je zavedel, je že bil v

vodi skupaj s svojim tovarišem.

Robot je z lahkotnostjo temne sence izginil skozi

nebranjen vhod. Ob takojšnjem sledenju naslednjega

iz njihove trojke je neslišno zdrsnil v notranjost. Sledil

pa jima je še zadnji. Brane je zajel sapo. To je prevzem,

zaseg podmornice. Uspelo jim je. Da, seveda. Še eno

mlahavo telo enega od članov posadke se je vrženo

skozi odprtino zvalilo po trupu podmornice in zdrsnilo

v morje. Še tretji robot je na hitro zlezel skozi vhodno

odprtino. Ničesar več ni ostalo zunaj. Razen, seveda,

dveh trupel, ki sta izginjali iz vida.

Podmornica je že njihova, se je Branetu med begajoče

pomisleke vrivalo spoznanje in tudi vprašanje, kaj

to pomeni, je bilo zelo ostro vrženo predenj. Napadli

bodo podmornico. Toda kako? Preveril je ves prostor

naokrog. Podmornica je bila hitrejša. Ne bodo je mogli

ujeti. Razen, če se bo kaj ustavljala, kar pa je bilo

glede na to, da poveljstvo letalonosilke ne pričakuje

nobene nevarnosti, povsem možno.

V prikazovalniku se je že razkrivalo novo nevarno

zasledovanje. Podmornica se je usmerila v smer

letalonosilke. V njeno smer.



* * *



Šahovnica je bila, tako kot večinoma doslej, tudi to

pot bolj sredstvo za nenavaden prenos informacij, za

pogovor, za tipajoče poizvedovanje. Šahovske figure

na njej, te od Dostojanstvenega obraza, so bile povsem

drugačne od dosedanjih. Prav lahko bi predstavljale

bitja z drugih planetov, čeprav se je vsiljevalo vprašanje,

v kakšnem smislu naj bi bile prisotne. Toda veljalo si

je zapomniti njihov videz, prav lahko, da bo njihovo

takojšnje prepoznavanje v prihodnje pomembno.

Brane se še ni otepel prejšnjega pogovora. »Kakšno

korist boš imel od jedrske vojne?« To je bilo direktno

vprašanje. Sploh se ni nanašalo na potek njune

šahovske igre. Toda to vprašanje se je Braneta

oklepalo vse od prikaza dogajanja sredi Atlantika.

»No ja, lahko bi bila koristna. Seveda pod določenimi

pogoji. Morda taka, na malo bolj omejenem, od ljudi

odmaknjenem kraju, ne bi bila sporna.«

»Ne bi bila sporna?«

Toda Branetova revoltirana ponovitev njegovih

zadnjih besed ni niti najmanj vplivala na odziv

Dostojanstvenega obraza. Še naprej se je mirno

osredotočal na šahovsko igro, brez zavedanja o

možnih posledicah takega razmišljanja seveda, vsaj

po Branetovem dojemanju je bilo tako.

Tako govorjenje, te besede Dostojanstvenega obraza,

vse to je po Branetovem tuhtanju lahko bilo samo eno

presneto nevarno razmišljanje. Saj bo po vsem tem

dogajanju okoli letalonosilke in še posebej dogajanju

na ruski podmornici prav lahko sprožiti jedrsko

eksplozijo. »Na odmaknjenem kraju,« je vzkliknil,

besno seveda, »saj bolj odmaknjenega kraja, kot je

sredi Atlantika, v orkanski nevihti, zakriti z gmotami

črnih oblakov, si je težko predstavljati?«

Dostojanstveni obraz je prikimal v znak sprejemanja

te Branetove razlage. »Tam bi bil vzrok eksplozije zelo

težko določljiv. Vsaj urediti bi se dalo tako. Verjetno celo

brez večjih težav,« je nadaljeval skupno razmišljanje,

oziroma, govoril je tako, sproščeno. Braneta je kar

privzdignilo na sedežu. Da more! Kako more? Podgana

gnusna. Seveda pa tega ni rekel na glas.

Taka možnost razpleta na Atlantiku je postajala vse

bolj verjetna, skoraj neizbežna. To mora preprečiti.

Šahovska igra se je nadaljevala v tišini, vsaj za nekaj

časa sta jo nadaljevala brez pogovora. Toda razplet

nadaljnjih dogajanj se je po vsem izrečenem že

usmerjal v jedrski spopad, v jedrsko vojno, v spopad

z atomskimi bombami, v prepovedano smer, vsaj po

nespornem Branetovem ugotavljanju.



* * *

Po vsem videnem v prosojni polkrogli in tudi iz vsega,

kar je bilo moč razbrati na šahovnici, se na letalonosilki

ni nihče zavedal prisotne nevarnosti. Čeprav Branetu

se je vsiljeval pomislek, kaj sploh lahko naredijo ob

napadu robotov? Če bi dobili opozorilo, bi že bilo moč

nekaj ukreniti, najbrž bi se lahko hermetično zaprli.

Morda? Toda, dosti bolj verjetno je vprašanje, kaj

bodo naredili in ne kaj lahko, No, seveda, oboje bo

pomembno. Nič drugega, kot neizbežen spopad, se jim

ne obeta.

»Posadka te letalonosilke, kaj počne?« Odzivni čas bo

pomemben. Napad bo nepričakovan. Nadzvočna letala

jim ne bodo v pomoč. Nekaj orožja pa po vsej verjetnosti

le imajo, saj hodijo po pristaniščih vsega sveta. Tam bi

se prav lahko našla skupina s podobnim delovanjem,

kot to počno tile roboti. Kakšna teroristična skupina.

Teh nikoli ne zmanjka.

»Lahko si jih ogledava. Njihovi športniki se pravzaprav

lepo ogrevajo za spopad z roboti. Čeprav tega še ne

vedo.« Ida je preusmerila prikaz v telovadnico, kjer

je skupina boksarjev pravkar poslušala razlago

njihovega trenerja o tehniki in pomenu hitrega

izmikanja udarcem.

»Hm!« V spopadu s temi roboti bi hitro izmikanje

udarcem lahko bilo zelo koristno. To trenirajo. To je

že dobro, čeprav? Ne, ne bo šlo. Bolj resen spopad

bo. Orožje bodo potrebovali. Brez orožja nimajo

nikakršnih možnosti v spopadu z roboti. Zdaj je to

že vedel iz izkušenj. Po vseh dogajanjih je to bilo zelo

očitno.

»Hja, trenirajo izmikanje udarcem, sem videl da.« Torej

se tam trenutno nikomur od njih niti ne sanja, kaj jih

čaka. Še poveljniku ne. Saj res, poveljnik letalonosilke

bo moral delovati, on bo moral voditi spopad. »Ida, kaj

počne poveljnik? Kje so ostali poveljujoči oficirji? «

V prosojnem prikazovalniku se je približana skupina

uniformiranih mož pomenkovala pred velikim

oknom, na čelni strani letalonosilke. Prebijanje

njihove letalonosilke skozi orkanske valove in plohe

nalivov, razkrite z neprestanimi bliski, so spremljali

z zanimanjem na meji navdušenja. Vsak razklan

orjaški val so pospremili s klici vznemirjenja. Ob

kljunu letalonosilke, s pljuskom preko palube, se je

razklal. Še prednje okno, skozi katero so opazovali,

so poškropile morske kaplje. Zaupali so vanjo, v svojo

letalonosilko in vase, v svojo posadko, v bojno moč

njihove flote.

Moč motorjev njihove letalonosilke jim je omogočala

soočenje s takim sproščanjem naravnih sil, kot so

orjaški valovi, gnani z orkanskim viharjem.

Iz strani je pritekel mlajši častnik z hitrim pristopom

k skupini oficirjev iz poveljstva letalonosilke. Nujno

sporočilo je moral imeti. Informacije, ki jih je prinesel,

so morale biti nenavadne, kot je bilo razbrati iz govorice

njegovih gibov rok, vendar po njegovem tehtne.

»Kako? Saj to ni možno. Mi jih nismo napadli.« Poveljnik

letalonosilke je odkimaval z odločnim zavračanjem

prestrežene depeše o napadu njegove flote na rusko

podmornico.

»Del posadke iz te rusko podmornice naj bi bil pobit,

večja skupina pa se brani pred napadalci. Boj naj bi

bil krvav.«

»Neumnost. Mi jih nismo napadli. V takih vremenskih

razmerah tudi nihče drug ne more na površju izvajati

napade. Razen tega, mi napadamo podmornice z

letali, opremljenimi za iskanje podmornic, z raketami,

z globinskimi bombami, ne s posadkami na manjših

čolnih, ne v takih vremenskih pogojih.«

»Toda prestrežena depeša je jasna. Na pomoč kličejo.

Tudi SOS so poslali.«

»Na pomoč? SOS? Naj jim pomagamo? Kdo? Mi?

Sovjetski podmornici?«

»Pravijo, da so jih napadalci presenetili.«

»Ne bo šlo. Nič drugega, kot ena dezinformacija

ne more to biti. Čeprav, moram priznati, da nič

podobnega, nobenih takih depeš še nismo prestregli.

Sama letalonosilka se tudi v nobenem primeru ne

odziva na take klice. Lahko pa pošljemo eno od naših

spremljevalnih ladij.« Poveljnik je s pogledom preletel

prisotne častnike, kar tiho so bili in privzdignil

daljnogled, kot češ, da se še sam prepriča, če je v

daljavi morda vidna kakšna sovjetska podmornica.

Tudi ostali so ga posnemali. Nič ni bilo videti. Kljub

močnim bliskom, bližnjih in daljnih, se ni bilo moč

prodreti skozi močan naliv.

»Glej, to!« Oficir na desni strani te skupine zbrane ob

poveljniku letalonosilke je kazal proti robu pristajalne

steze, z izlivanjem pravkar preklanega orjaškega vala

iz nje. »Delfina je naplavilo na pisto ali kaj!«

Toda neprodorna tema je razkrivala zgolj udarjanje

plohe gostih kapljic ob opazovalno steklo. Brez

svetlobe bliskov ni bilo vidno ničesar in kar nekaj

dolgih trenutkov je minilo pred ponovnim bliskom,

očitno preveč dolgih, ker ničesar več ni bilo videti na

palubi. Ves val se je že izlil s pristajalne steze.

Poveljnik letalonosilke je z odmikom roke nakazal

na nepomembnost takega dogajanja. »Zanimivi, prav

zabavni so ti delfini.«

»V tem pobliskavanju se mi je poigravanje senc za hip

pokazalo v pokončni stoji delfina, z priklonom za tek.

Da, v obratu, z namenom, da bo stopil naprej, se mi je

kazal. Še pripognil se je. Nisem še videl take orkanske

nevihte.« Oficir se je nasmehnil. »Prav zabavno. Ob

teh sencah v tem pobliskavanju ne moreš niti svojim

očem več verjeti.«

Njegov sosed, bolj razposajenega videza, mu je takoj

prikimal v očitno zelo razigranem vzdušju. »Za delfine

velja sprehajanje po pristajalni stezi naše letalonosilke

za redko priložnost, tako da naj mu bo, vsaj po

mojem skromnem mnenju,« mladi oficir je z igrivim

pomikanjem migetajočih prstov ob svoji glavi nakazal

na kodranje možganov ob tem njegovem umovanju,

»pripoved o hoji po pisti bo prinesla precej ugleda med

njegovimi prijatelji.«

Skozi vrata je v hitri hoji, skoraj v teku, vstopil še

ves zadihan oficir iz podpalubja. Kar udrl je noter.

Takoj za tem pa je zastal pred zbranim poveljstvom

njihove letalonosilke. Število poveljujočih je bilo malo

nenavadno. Da so vsi zbrani? Kot da ga bega pomislek

na možnost, da so tu iz enakega razloga kot on. Vsako

besedo bo moral pretehtati. Preveč pomembnega

dogajanja je prisotno. Takoj je salutiral z pojasnilom,

da je iz orožarne, iz enote za posebna orožja.

»Vem, poznam vaš oddelek. Tudi vas poznam,« ga je

prekinil poveljnik.

»Jaz sem šel skozi vse treninge za namestitev posebnih

orožij na letala. Zelo dobro sem usposobljen za svoje

delo, poznam svoje dolžnosti.«

»Jasno, saj drugače vas ne bi spustili tja.«

»Glejte, vse postopke nameščanja jedrskih bomb na

letala sem skozi vajo tisočkrat obdelal. Vem, kako

deluje dober tim in kako začetniki, saj sem sam

inštruiral že več generacij. Nedoslednost v procesu

nameščanja jedrske bombe ni dovoljena.«

»Dobro, ampak kašno zvezo ima to z našimi

nuklearnimi bombami?«

»Ta, ki je nameščal jedrsko bombo na letalo, je deloval

precej drugače kot sem jaz inštruiral naše ekipe.«

»Kako mislite s tem, da je deloval drugače? O čem pa

sploh govorite?«

»Kako?«

»O nameščanju jedrske bombe na letalo. Saj vendar

delujejo na vaše povelje. Mar ne?«

»Jaz da sem ukazal nameščanje jedrske bombe na

letalo? Kaj ste znoreli?«

»Saj brez vašega povelja sploh nihče ne more do

jedrskih bomb. To je vendar jasno.«

»Seveda ne more. Nihče ne more. Tudi če bi se

diverzantska skupina vtihotapila na ladjo, ne bi

mogla. Vse je pod šiframi. Naš varnostni sistem je

brezhiben. Dostop do naših jedrskih bomb ni možen.«

»Dobro poznam naše jedrske bombe. Tudi pri

preverjanju njihove namestitve na letalo sem bil

prisoten in to ne enkrat. Ta človek pa je deloval z

povsem drugačnimi prijemi, drugačnim zaporedjem

delovanja. Čeprav je res, da posel obvlada. Namestitev

je v redu.«

»Kaj trdite, da zdaj nekdo namešča našo jedrsko

bombo na našo letalo?«

»Da!«

»Tega norca takoj ustrelite! Letalo ne sme vzleteti! Ne

sme na pisto. Varnostni oddelek naj ga onesposobi.«

Poveljnik se je obrnil k svojim oficirjem. »Kakšna

zmešnjava? Kaj je to možno? Da se je nekdo dokopal

do varnostnih šifer? Pa menda ja ne? Noben človek

tega ne zmore. Vsi na bojna mesta!«

Oficirja iz podpalubja je pospremil še poveljnik oddelka

za notranjo varnost. S kakšnim tipom pa imajo

opravka. »Kako je videti tisti tip?« se je pozanimal

med hojo.

»Zelo hladnokrvno, zelo samozavestno je deloval.

Tudi s samo atomsko bombo si je dal nekaj opravka.

Kar nekaj je počel z njo. Sploh ne vem kaj. Takega

delovanja pač ne poznam. Čuden tip.«

»Prav, bom jaz vodil pogovor z njim. Toda nekaj

oboroženih mož mora biti zraven. In tudi ti moraš biti

v bližini. Ne sme posumiti, da prihajam na tvoj poziv.

Malo bolj stran počakaj. Kako je z atomsko bombo,

boš moral preveriti.«

»Da, več oboroženih varnostnikov mora biti zraven.

Midva sva premalo. Brez okrepitve ne smeva delovati.«

Naprej do letala je varnostni oficir stopil sam. Kot da

ga možak ob letalu sploh ne zanima. »Kaj je vse v redu?

Potrebujete še kaj?« je zaklical v očitno mimobežnem

preverjanju, pri katerem ni nič nenavadnega.

»Ne. Vse je v redu.« Tudi možak ob letalu ni kazal

nobenega vznemirjenja. Pa še eden je bil tam. Tudi on

je deloval povsem umirjeno.

Varnostni oficir se je ozrl nazaj proti vhodu, kjer se

je že zbrala precej večja skupina za takojšen poseg, z

orožjem v rokah.

Toda tisti drugi, ne tisti, ki je še kar naprej v miru

pripravljal vse potrebno za let, je usmeril svoj korak

mimo njega, po njegovem oziranju je nameraval

nekoliko desno. Pa je bil nenadoma tik ob njem.

Izmenjava pogledov je bila hipna. In tudi odmik glave

varnostnega oficirja je bil bliskovit. Pest mu je zletela

mimo obraza. Še enkrat je odmaknil glavo z dvigom

roke v obrambo, zgolj zaradi odmika samega. Pa je

bilo to le trenutek pred naslednjim zamahom. Bolj po

sreči se je izmaknil. Toda udarec ga je zadel v roko s

silo na meji trganja mišic. »Ne bo se mogel braniti,« je

skozenj prešlo takojšnje spoznanje, »sam že ne.« V tem

je zazvenel oster odboj krogle od nasprotnikove glave.

Ni ga ubila. Še ena krogla se je odbila z nenavadnim

zvenom. Potem so se vsuli rafali. Pomoč je prišla

v jurišnem naskoku. Ves varnostni oddelek je bil v

trenutku v spopadu. Več deset rafalov iz različnih

strani je udarjalo po obeh neznancih. Zaman, vse je

bilo zaman. Eden za drugim so se marinci valili po

tleh in le takojšen napad naslednje skupine je dovolj

zamotil neznanca, da so se kotaleči vojaki lahko pobrali

in umaknili. Vojak, ki ga je siloviti udarec kar dvignil

in zavrtel, da se je zakotalil, je zastal s pogledom na

odbijajoče krogle. Neranljiv je bil, kot Ahil za puščice.

Razen v pete. Tam je bil ranljiv. Ahil seveda. Ta stvor

pa, vojak se je zagledal v njegove pete, morda tudi?

Takoj je usmeril svojo avtomatsko puško z polnim

rafalom v spodnji del pete. Krogle so se odbijale, na

vse strani, brez prebijanja. Toda nogo je rafal le sunil

dovolj naprej, da je stvor izgubil ravnotežje. Telebnil je.

»Rafal v peto ga spodnaša!« je zaklical svojim

tovarišem. Vsaj nekaj. In čeprav se je ta stvor hitro

pobral, ga je naslednji rafal v peto ponovno spodnesel.

Boj se je nadaljeval z vse več vojaki. Kot volkovi v

napadu na medveda so se zaganjali vanj in se po

vsakem kotaljenju na hitro umaknili. Tudi z rafali v

pete so jih upočasnili. Spodmikali so jim noge vse do

padanja. Toda ničesar več niso dosegli. Nič ni kazalo na

njegovo utrujenost. Ne bo konca. Tako zoperstavljanje

ne more dolgo trajati. Srčnosti vojakom ni manjkalo,

toda brez težjega orožja ne bo šlo. Vse skupaj pa je bilo

tik ob atomski bombi, ki ni smela v zrak, kar je bilo

vsem jasno, boj je bilo potrebno odmakniti stran od

nje, dovolj stran za napad z ročnimi raketometi.



* * *

Brane je odhitel v sosedni prostor, se vrgel na naslanjač

ob šahovnici in privzdignil pogled k Dostojanstvenemu

obrazu: »Ti si jim ukradel šifre. Tvoji roboti želve jih

že ne bi mogli sami razvozlati. Sistemi za varovanje

atomskih bomb so izjemno dodelani.«

»Seveda, zelo domiselno so sestavljeni. Z zanimanjem

sem jih proučil.«

»Proučil?«

»Da, čeprav bolj iz radovednosti kot zaradi potrebe

po teh vaših znanjih, ker imamo sami dovolj znanja

in orodja za poenostavljeno nadomeščanje vaših

inovativnih tehničnih rešitev.«

»Naših inovativnih tehničnih rešitev?« To je bilo

mrmrajoče ponavljanje besed, ki naj bi se nanašale

na neka splošna razumevanja, kot da je nameščanje

atomske bombe na letala sredi Atlantika, v orkanski

nevihti, povezano z zgolj nekaj več tehničnega znanja.

Saj sploh ne ve, kaj govori.

»Sicer pa,« je nadaljeval Dostojanstveni obraz, kar

zadeva atomske bombe in njihove morebitne uporabe,

je v tej vaši hladni vojni verjetnost eksplozij atomskih

bomb še dosti večja na nasprotni strani železne zavese.

Manevre imajo. Največje na jugozahodu Madžarske.

Tik ob vaši meji so. Armade vseh držav Varšavskega

pakta so prisotne. Tudi preverjanje uporabe jedrskih

izstrelkov že poteka.«

»Kako? Manevri? Od kdaj pa zdaj to?«

»No, pa naj izbereva primerne šahovske figure. Vašega

šahovskega kralja naj upodablja poveljnik celotne

manevrske sestave Varšavskega pakta.«

Brane je prikimal. Sicer ni razumel, kakšen smisel

ima to, zdaj ko se razpleta toliko nevarnih dogajanj.

Hja, razpleta, hudirja, kvečemu se vse zapleta. Še

tile naj bi na manevre pripeljali atomske bombe. In

kakšne varnostne sisteme za preprečitev njihove

zlorabe imajo? Ameriške niso zadostovale.

Šahovski kralj na šahovnici je dobil zelo lepo viden

obraz poveljnika manevrske sestave. Oziroma, naj bi

to bil obraz tega poveljnika. Veren prikaz njegovega

obraza. Če je res? Vprašanje, glede smisla takega

prikaza, je bilo seveda še vedno prisotno. Zakaj

Dostojanstveni obraz to počne? Če počne?

Brane je kar na hitro pospešil igro šaha. Ni bil čas za

igro. Preveriti je moral vernost prikaza poveljnika, saj je

bilo vprašanje vernosti prikaza pomembno tudi zaradi

prepoznavanja zunanjosti vesoljcev. Skozi šahovsko

igro bi lahko dobil njihovo zunanjost. Zelo koristno

bi to lahko bilo zanj. Vprašanje vernosti upodobitve

s šahovskimi figurami na tej čudni šahovnici je bilo

pomembno.

»To igro kar predam,« je med hitrim vstajanjem izza

šahovnice, z zamahom roke v znak nezanimanja,

zaključil Brane in se še hitreje poslovil. Moral je v

sosednji prostor s prikazovalno polkroglo. Skupaj

z Ido si mora ogledati te manevrske grupacije.

Iz vsega Varšavskega pakta naj bi bili zbrani, iz

vzhodne Nemčije, Poljske, Češke, Slovaške, gostiteljice

Madžarske in tudi Bolgarije, Romunije. Sovjeti pa naj

bi prišli kar z jedrskimi bombami. Vsi, ja, z vprašljivim

varovanjem dostopa do jedrskih bomb.

* * *

Brane se je primaknil k Idi v prosojni polkrogli.

Skoraj tik ob njej je bil, čeprav na drugi strani gladke

površine prikazovalnika, ki mu je onemogočala še

bližji pomik k njej. »Ida, ti vaši Centralni možgani

govorijo o manevrih Varšavskega pakta. Mi lahko

približaš obraz njihovega poveljnika. Samo toliko,

da preverim njegov obraz, če je tudi v resnici enak

tistemu na šahovnici.«

Prikazovalna polkrogla se napolnila s pravim bojnim

pohodom neštetih tankov.

»Nekaj nad 3000 tankov, še nekaj več raketometov,

ruskih katjuš in vsaj 10 tisoč oklepnikov s hitrostrelnimi

protiavionskimi topovi ob vozilih z večjimi raketami.

Vsi gredo v našo smer. S polno hitrostjo, tudi preko

polj in travnikov, ne zgolj po cestah, se pomikajo,« je

bilo Idino pojasnilo.

»Preko polj in travnikov gredo, praviš? Čudno? Saj

bodo s svojimi gosenicami razrili vso pokrajino.

Na manevrih se to ne počne, vsaj ne na kmetijskih

površinah. Nihče ne povzroča take škode, kar tako,

zgolj zaradi manevrov.«

Prelet eskadre bojnih letal, več sto jih je moralo biti, je

napolnil vso prikazovalno polkroglo.«

»Poveljstvo bi rad videl, njihovega poveljnika, njegov

obraz, bolj od blizu. Moram preveriti njegovo

podobnost s tistim obrazom šahovskega kralja, ki

naj bi ponazarjal tega poveljnika, vernost njegove

upodobitve s šahovsko figuro bi rad ugotovil.«

V ospredju prikaza, že kar tik ob robu prikazovalne

polkrogle, je poveljujoči poslušal poročila izvidnice.

»Kaj, da se nekaj premika, kaj ne morete dobiti nič

bolj prepoznavnega, natančnejše slike?«

»Ne, samo nenavadno velike skoke so zaznale naše

izvidnice.«

Oboje je bilo pomembno. Obraz poveljnika je res bil

povsem enak tistemu obrazu šahovskega kralja in to,

da so na šahovnici upodobljeni resnični liki, osebe

iz vseh teh dogajanj, kot je ta poveljnik manevrskih

struktur, je bila pomembna informacija.

Brane je pomaknil svoj pogled naprej preko obrazov

v bližini poveljnika, izvidnica je zaznala premikanje

z dolgimi skoki? Kdo pa se premika v dolgih skokih?

»Čelna enota helikopterjev v polni bojni pripravljenosti

naprej!« To je bilo kratko povelje. Tudi Brane je sam

zase prikimaval v strinjanju z videnim delovanjem.

Že morajo vedeti, s kom imajo opravka. Oziroma vsaj

nekaj informacij o želvastih robotih so morali dobiti.

Vsak čas bo počilo. Prebijanje tankovske enote skozi

grmičevje in travnike v polni hitrosti se je pokazalo.

Večja drevesa so obšli, toda že kar s polno hitrostjo,

tako da so se jim gosenice zarile v travno površino

in še naprej, globlje, vse do razmetavanja zemlje ob

ostrih obratih.

Iz čelne smeri je nenadna serija eksplozij pritegnila

vse poglede, ki pa so lahko samo nemočno opazovali,

kako so ostanki razstreljenih helikopterjev padali na

zemljo.

Presenetili so jih. Kljub vsemu so jih presenetili.

Vedel je, da jih bodo, čeprav ni vedel, kako. Skriti za

grmičevjem so počakali nanje in zmetali svoje kije

vanje. Enako, kot je že videl v borbi za zajetje robotov.

Preblizu so jim prišli ti helikopterji. Toda tukaj je bilo

dosti več helikopterjev, več sto jih je bilo uničenih

samo v tej zasedi. Bolj od daleč, z raketnimi izstrelki,

bodo morali napadati.

Prodor tankov pa sestrelitev helikopterjev ni ustavilo.

Prav nasprotno, še z večjo vnemo so se poganjali v

čelni spopad in to s takojšnjim streljanjem na vso

sumljivo premikanje. Toda želvastih robotov niso

mogli odkriti. Preveč so bili skriti. Vsaj do nenadnega

trenutka z množičnim napadom želvastih robotov, ki

so v hitrih dolgih skokih zmetali bombne kije v prve

vrste tankov. Vojaki za strojnicami na vrhu tankov so

bili v trenutku pobiti. Posadka je ostala nemočna za

nadaljnji boj. Ves sprednji del, vsaj dvesto, če ne tristo

tankov, je bilo v hipu onesposobljenih. Želvasti roboti

pa so kar divjali med njimi. Eden je celo samo z zamahi

kija razbijal gosenice. Kot da je škoda bomb za ta tak

namen, za trganje, za razbijanje tankovskih gosenic,

za onemogočanje gibanja, premikov, pravzaprav, kar

bojevanja.

»Kako, kaj nimajo nobenih orožij zanje?« Brane je

opazoval nerodno premikanje tankov z neprestanimi

zgrešenimi streli njihovih topov. Niso bili pravo

orožje. Želvasti robot je preskočil tank z razbitimi

gosenicami in tresnil s kijem po kupoli naslednjega.

Toda kupola je le vzdržala. Naslednji udarec pa je že

padel po gosenici. Še en zamah je bil potreben in še

en tank bo onesposobljen za boj. Toda ne. Hitrostrelni

protiletalski top mu je z rafalom presekal vrat. Hja,

tudi protiletalski topovi so bili hitri. Vajeni so hitro

premikajočih se tarč. Zdaj so se še oni vključili v

spopad. Kar uspešno. Tako kot je bilo tam naokoli še

malo prej samo vse polno raztrganih gosenic, je bilo

kmalu raztresenih vse polno odtrganih nog, rok in

želvjih glav. Sicer roboti niso bili pobiti do mirovanja,

toda njihovo gibanje je bilo tako kot gibanje tankov,

onemogočeno.

Hitrostrelni protiletalski topovi, dvocevni, tricevni

in tudi štiri cevni so delovali. Izid te bitke še ni bil

odločen. A ne, Brane je odkimaval v upajočem gnevu.

Po hitrem pregledu iz bitke izločenih tankov in

želvastih robotov je že bilo možno tako sklepati. Vse

polno je bilo tako enih kot drugih.

* * *

Brane je z dvigom roke nakazal, naj se spust skozi

orkanske oblake nad Atlantikom upočasni. Tudi tu se

bo boj nadaljeval. Do atomske bombe se bodo ti roboti

poskušali dokopati.

Ves prikazovalni prostor polkrogle se je napolnil s

črnimi oblaki. Bliski so jih osvetljevali. Pogled mu je

kar zastal nad pomikanjem orjaške črne gmote preko

umikajočega, skoraj prav tako temnega oblaka. Vetrovi

so jih zaganjali enega čez drugega, vse do zaletavanja

z zdrsom v mimobežno pomikanje. Sproščanje

naravnih sil z bliski in grmenjem, sproščanje silnih

napetosti je prešlo še v Branetove prsi. Vedno znova

in znova, z vsakim bobnečim grmenjem, z vsakim

bliskom, z vsakim prikazom prehitevanja črnih

oblakov v medsebojnem izrivanju, so mu polnili moč in

voljo po življenju, po preživetju. Tudi v njegovih prsih

so se sproščale orkanske sile. Sicer so bile drugačne,

to ja, toda napetosti niso bile nič manj silne. Vsaj

on jih je občutil kot take, v vsem njihovem stalnem

prenapenjanju.

Nižje pa je segel pogled vse do orjaških razpenjenih

valov z naleti na kljun letalonosilke. Razklani so

pljusknili čez palubo na pristajalno in vzletno letalsko

pisto. Vso so poplavili pred izlitjem v morje. V celoti

so se izlili ti poplavni naleti valov. V celoti, tako kot

se je Bane videl že v prejšnjih prikazih. Toda to pot je

bilo drugače. Vzletna steza ni bila prazna. Vseh vrst

vojakov se je v manjših gručah pomikalo naprej, v

smeri kljuna letalonosilke. In tudi tam se je bliskalo.

Od eksplozij se je bliskalo, od raketnih izstrelkov.

Mož s kadečo cevjo ročnega raketometa se je v

spremstvu dveh okrvavljenih tovarišev ustavil pred

večjo skupino dobro oboroženih mož. Vsaj 60 jih je

moralo biti v tej skupini, polovica z ročnimi raketometi,

ostali s težkimi puškomitraljezi. Vsi v zaščitnih

neprebojnih jopičih so bili. Neprebojnih? Kaj je v teh

okoliščinah lahko to pomenilo? Toda vseeno, nekaj

zaščite so najbrž vseeno dajali. Možje so obstopili

pravkar iz neposrednega spopada prišle tovariše.

Izkušnje, prve izkušnje so bile tu. Morali so vedeti

zanje, kaj lahko ukrenejo, kaj bo odločilno, kakšne

so možnosti preživetja, njihovega, kako naj delujejo,

kako naj uničijo nasprotnika?

»Napadajte v skupinah s tremi puškomitraljezi in enim

raketometom,« so prenašali prve izkušnje na naslednjo

bojno skupino, » Pazi! Z raketami ga ne moreš zadeti

kar naravnost. Prej mu moraš spodnesti ravnotežje.

Takrat je ranljiv. Samo takrat!« Mož z kadečo cevjo se

je obrnil k najbližjim puškomitraljezcem. »Z rafalom v

pete ga spodneseš. Streljaj neprekinjeno do izpraznitve

vseh nabojev. Takoj za tem dvigni ves puškomitraljez

z obema rokama nad glavo za prestrezanje udarca.

Zamahnil bo po njem, naslednji zamah pa bo že

usmeriti nate. Ne čakaj! Z odskokom na stran se

boš izmaknil. In tu bo odločilen napad naslednjega

puškomitraljezca. To bo odločilni trenutek. Razumeš!

Z rafalom v njegove pete mora naslednji prevzeti

spopad. To je timski spopad. Zaporedni napadi

posameznikov si morajo slediti neprekinjeno. Če ga

prvi rafal ne bo spodnesel, nadaljuje drugi. Jasno!

Napadate v izmeničnih timih. Brez takojšnega rafala

pod njegovo peto bo tvoj tovariš mrtev. Enemu zamahu

se z dvignjenim puškomitraljezom še lahko izogneš,

ne pa dvema. Ne smeš zatajiti. Tebi pa mora priskočiti

z rafalnim streljanjem pod pete naslednji. Vsaj eden ga

bo prav gotovo z rafalom spodnesel. Takrat je ranljiv.

Med lovljenjem ravnotežja je ranljiv. Z raketometom ga

zadeneš. Takrat ga lahko zadeneš. Takrat ga moraš

zadeti. Uničiš ga. Onesposobiš ga. Kot sem ga jaz.

Gremo!«

Razvrstitev v skupine po štiri je bila takojšnja.

Še skupen priklon v krogu posamezne skupine, s

primikom in skupnem trčenjem vseh štirih pesti, s

prisego zvestobe brez govorjenja, da ne bodo pustili na

cedilu tovariša, je to pomenilo.

Skupine so v tesnem medsebojnim sledenju stekle proti

vzletni stezi, proti sprednjemu delu, kjer so eksplozije

raket že označevale potek spopada. Tja morajo v

okrepitev. Tja! Da, mimo umikajočih z ranjenimi

tovariši na hrbtih. Eni so imeli okrvavljene obraze,

drugim so nemočno visele roke, noge in tudi enega

nezavestnega je nesel njegov tovariš. Nezavestnega?

Vsaj videti je bilo tako.

»Tukaj! Sem! Gremo! Zdaj!« je takoj ob prihodu usmeril

prvo skupino v napad poveljnik prejšnje skupine. Ni

bilo časa za formalnosti. Vojakov mu je že zmanjkovalo.

Okrepitev je prišla še zadnji trenutek.

»Streljaj pod pete!« je drugi mitraljezec zavpil svojemu

tovarišu, ki je že stekel proti robotu. Še pet ali šest

metrov ga je ločilo od robota. Rafal je zasikal iz cevi.

Krajši, bolj uvodni rafal je bil to, pred naslednjim,

daljšim, ki je po nekaj korakih že bil dovolj blizu za

streljanje pod noge. Rahlo mu je premaknil stopalo.

Toda nič več. Ni bilo dovolj. Čeprav, vseeno, malo je

zadržalo robotov zamah, puškomitraljez mu je sicer

izbil iz roke, toda s hitrim odskokom se je odmaknil.

Nov rafal njegovega tovariša je udaril po stopalih, pod

pete. Spodnesel ga je. Sicer samo za hip. Raketomet se

je sprožil. Na ta trenutek, na nekaj trenutkov lovljenja

ravnotežja tega napadalca, je čakal vojak z ročnim

raketometom, tako kot mu je bilo rečeno. Delovalo je.

Ubil ga je. Noge mu je odneslo, čeprav se mu je glava

še vedno premikala. V morje z njim. S temi njihovimi

ostanki vred. Pogled zmagoslavja pa je takoj zastal ob

priletelem truplu vojaka iz njihove naslednje skupine.

Njim to ni uspelo. Še dva robota sta ostala. Toda

orjaški val je naplavil še tri. Nič še ni bilo odločeno.

Vojaki so zastali ob poveljnikovega glasu iz zvočnikov:

»Poslušaj ukaz. Letalo z atomsko bombo ne sme na

vzletno letalsko pisto. Onemogočite njegov vzlet. Za

vsako ceno ga morate ustaviti!«

Vsi so se ozrli proti letalu na sicer mirnem delu vzletne

piste. Tam je bilo. Za katapultni vzlet ga pripravljajo.

Da, kdo? Kdo ga pripravlja za vzlet? Neka postava je

bila tam vidna. Kaj več ni bilo moč razbrati.

»Ustavite to letalo!« je odjeknilo skozi zvočnike.

Naslednja skupina, predvidena za boj na sprednjem

delu letalonosilke, se je takoj spustila v dir proti

letalu. V takojšen napad so šli. Razporejeni v skupine

po štiri so se usmerili naravnost proti postavi, ki je

očitno pripravljala namestitev letala na katapultno

napravo.

Da, tisto letalo je bilo, tisto od prej. Seveda je kazalo,

da bodo tista dva robota onesposobili takoj po njunem

odmiku od letala. Pa saj to jim je tudi uspelo. Uničili

so ju. Eksplozije raket so ju odnesle v morje. To je bilo

urejeno. Ampak zdaj so bili pri letalu drugi. Roboti?

Seveda, nihče drug ne bi počel kaj takega. Potem so

se vsi usmerili v spopad na sprednjem delu vzletne

steze. Za varovanje letala z jedrsko bombo pa so pustili

premajhno zaščito. Roboti so se morali neopazno

izmuzniti skozi in potem udariti po varnostnem

oddelku.

Zaslišal se je rafal, takoj za njim še eden in spet rafal

s takojšnjo eksplozijo rakete. Potem se je vse ponovilo.

Še dvakrat se je vse ponovilo, skupaj z eksplozijama

raket. In čez čas še dvakrat. Nastala je tišina.

Izkušnje so dobili. Zdaj so jim že v pomoč. Tak spopad?

Malo bolj so že učinkoviti. Toda število robotov je bilo

pa neznano.

»Kaj mi lahko pokažeš tisto ribiško ladjo, tisto

zbirališče robotov? Tam bi morda lahko videl morebitne

okrepitve robotov? Seveda je prav lahko, da jih je tam

zbrano še nekaj več, če že ne precej več?«

Tista ribiška ladja je bila tam. Tudi plavanje v njeni

okolici je bilo zaznati. So tam, ja. Ni sicer videti

večjega števila, toda so, so tudi tam. Vprašanje, če

jih bo dovolj za osvojitev letalonosilke. Morda? Toda

brez boja jim to že ne bo uspelo. Tudi brez zadostnega

števila ne. Po atomsko bombo bodo pa seveda šli. Če

jim bo uspelo, seveda.



* * *

Na nasprotnem koncu Evrope so se sile Varšavskega

pakta vse bolj zagrizeno spopadale z roboti. Vse več

njenih enot je že zajel bojni metež. Skozi prikazovalno

polkroglo so bila vidna vsa žarišča spopadov.

Oklepniki s protiletalskimi hitrostrelnimi topovi so v

hudem boju s svojim rafalnim streljanjem zadrževali

nalet želvastih robotov.

V boj so ponovno posegle močne skupine helikopterjev.

Po več sto jih je bilo v vsaki posamezni formaciji. In

tudi teh formacij je bilo kar nekaj. Z raketnimi izstrelki

so napadali. Toda ne preveč uspešno. Prehitri so bili

zanje želvasti roboti. Njihovi težki mitraljezi so bili

natančnejši, toda njihova prebojna moč ni bila na

ravni hitrostrelnih topov oklepnikov.

S prebojem zvočnega zidu so zletela tik nad spopadi še

letala. Vse do ospredja, iz katerega je prihajala večina

želvastih robotov so se spuščala. Z odmetavanjem

napalmskih bomb. Vso pokrajino so prekrili z njimi.

Tam se ni nihče rešil. Tudi želvaste robote je vročina

napalmskih bomb morala onesposobit. Stalile so

jih, zagotovo, če so jih le zajele. Približan prikaz je

tudi razkrival nekaj takega. Toda glavnine napada

želvastih robotov to ni ustavilo, uspeli so se izmakniti

topovskim strelom.

En preboj je bil še precej globlji od ostalih. Vse do letal,

varovanih s tanki in oklepniki s hitrostrelnimi topovi,

je segal. Prav to posebej okrepljeno varovanje je očitno

še posebej zanimalo želvaste robote. Zakaj neki?

Razen če niso na teh letalih tudi atomske bombe? Kaj

je možno, da so jih Sovjeti pripeljali na bojišče? Sredi

formacije več tisoč tankov in oklepnikov naj bi bile

varno nameščene? Morda.

Brane se je osredotočil na skupino letal. Atomske

bombe so tam. Na njih jih imajo. Varno skrite? Pred

kom? Pred Centralnim računalnikov te vesoljske ladje

že ne.

Preboj želvastih robotov do njih pa se je kazal vse bolj

verjeten. S tistimi svojimi kiji, polnimi eksploziva, so

sprožali neprekinjen niz eksplozij. Kar leteli so po

zraku ti kiji. Vrženi iz ozadja so prileteli naravnost v

roke želvastih robotov iz čelnega napada, tako da so jih

prav oni še natančneje usmerjali v tanke in oklepnike.

In po vsakem metu so jim prileteli v roke novi kiji,

nove bombe. Zaporni ogenj hitrostrelnih topov jih je

sicer precej prestregel. Tako kot pri protiletalskem

zapornem ognju, so hitrostrelni topovi rafale usmerili

v ospredje smeri pričakovanega leta vrženih kijev in

čakali na njihovo križanje z rafalom. Da, kar uspešni

so bili pri tem. Vsaj v celoti vzeto, čeprav bolj zaradi

izjemno velikega števila hitrostrelnih topov, tako da so

na koncu, kljub vsem zgrešenim rafalom le ustvarjali

uspešno zaporo.

»Tisto letalo je njihov cilj, tisto z jedrsko bombo na

njem. Jedrsko bombo potrebujejo, za sprožite jedrske

vojne jo rabijo. Kamuflažo bodo uporabili. Preoblečeni

v sovjetske vojake se bodo poskušali prebiti do letal.«

To je postajalo po Branetovem premišljanju vse bolj

verjetno.



* * *

Na šahovnici v prostorih Dostojanstvenega obraza je

Branetov kralj sedel ob atomski bombi.

Konec igre se je bližal. Ta igra je bila že odločena. Kralj

bo ubit, njegov kralj seveda in z njegovo smrtjo bo že

nakazano zajetje njegove atomske bombe. Pa je bilo

to bolj malo pomembno za Braneta. Nekaj drugega

je imelo dosti večjo težo. Lik nasprotnega lovca je bil

upodobljen z zunanjostjo vesoljca. Njihovega vesoljca.

In tudi druge figure so bile upodobljene enako, z

liki vesoljcev. Po vsem tem, po vseh teh šahovskih

igrah, je že lahko sklepal na veren prikaz zunanjosti

vesoljcev. Zelo pazljivo si jih je ogledal. Do atomske

bombe se bodo želvasti roboti dokopali. Zaključek

se bliža. In zdaj mu ta Dostojanstveni obraz z

razkritjem zunanjosti njegovih vesoljcev že nakazuje

ta zaključek. Da je konec vsega, mu sporoča, da se

bliža konec njegovega boja. Brane si je zakopal glavo

v dlani. Potem se je zleknil še bolj nazaj na sedežu. V

vse bolj tihem sopenju je opazoval obraze šahovskih

figur Dostojanstvenega obraza. Taki so torej ti njegovi

vesoljci. Torej to so ti vesoljci. Dodobra si jih je lahko

ogledal. Da, in dodobra si jih tudi je ogledal. Dovolj

dobro za takojšnje prepoznavanje.



* * *

Idin klic naj počaka, mu je prehajal skozi zamegljeno

zaznavanje. Naj ne hodi tja, »ubili te bodo!« je klicala

za njim. Toda on je moral, moral je storiti to, moral,

čeprav je vse videl v megleni nejasnosti. Tudi prostori,

skozi katere je tekel z vsem strahom pred tveganim

pohodom na tiste morilske stvore, so bili nekam

zamegljeni. Toda ne, zdaj je bil tam, ja, v teh prostorih

je bil, ja. Vesoljci, soba z vesoljci, še ne prebujenimi, še

ne v morilskih pohodih, še vedno ranljivi, so bili tam.

Mora, mora jih, vse, vse jih mora, mora jih ustaviti.

Bes in udarci roke, ki se je krčevito otepala

okrvavljenega droga, sta izmaličili negibno telo

vesoljca. Bil je mrtev. Njegova glava je omahnila.

Mrtev je, še ostale ...

Še ostale ... Steklena kletka se je razletela in udarec

je razbil zeleno lobanjo. Tudi ta je bil mrtev. Tudi

ta. Vedel je, da ga nič več ne more prebuditi. Bilo je

končano. Tudi ta je bil mrtev ... tudi ta ... naslednji ...

kaj je? Kaj je? Steklo, razbilo se je pod njegovo pestjo

... pokrov ... ta je bil še živ ... on bi se še lahko zbudil

... nikoli ... nikoli. Nikoli. Udariti mora, udariti ...

zadel ga je, glava mu je omahnila na ramena, temu

vesoljcu, da in tudi naslednjemu bo, enako bo. Gotovo

je. Tudi to je končano ... tudi to ... nikoli več ne bo ...

Nikoli ... nikoli ... še ... kje je? Kje je? Še njega mora

najti! Vse ...vsi so bili pobiti. Mora pogledati, če kateri

ni. Mora! Tudi ta je bila razbita. Mora najti. Mora. Kaj

ni več? Mora biti .. ne bo nobeden ... nikoli ... ali ni še

kje ... kje ... morda še kdo živ ... huuu ... huuu ... nikoli

več ne bo nihče ... nikoli ... Tudi ta je bil mrtev ... vsi

so bili mrtvi, vsi, vsi.

Kaaaj, kaj je zdaj to? Vse je razbito. Je on vse razbil?

Vse? To, kar se je spomnil sedaj, so bile sanje ... Vse

naokrog je bilo razbito. Ničesar živega ni bilo več.

Kaj res ni več ničesar? Je res vse uničeno? Je to on

naredil? Predmet v njegovi roki. To je bil ta drog. Kje

ga je dobil? Ne potrebuje ga. Zaropotal je po tleh. Toda

ne. Ne. Eden je preživel. Ja. Ne. Takoj nazaj. Nazaj

v komandne prostore. Vesoljec je bil hitrejši. Ne bo

mu ušel. Hitreje bi moral zbežati nazaj. Hitreje. Pot je

blokirana.

Brane je šel z roko preko še vedno zaprtih oči, si obrisal

potno čelo med hlipajočim lovljenjem sape ter zastal

v nerazumno oteženem premikanju in nemočnem

iskanju nove odločitve svojega ukrepanja. Beg nazaj v

komandne prostore. Ja, to že, ja. Sedel je. V sedečem

položaju se je znašel tako iznenada, da je odprl oči.

Na šahovnici pred njim je njegov lovec pravkar

odstranil nasprotno figuro s tolčenjem po njegovi glavi.

Tako kot je maloprej to on počel. Pa kako je bilo vse na

šahovnici lahko tako podobno vsemu temu dogajanju

okoli njega. Dogajanju ja, temu, hja, dogajanju.

Pobijanju vesoljcev? Njegovemu pobijanju. Kaj je to,

kaj je zdaj to? Kaj se vse to skupaj sedaj nadaljuje na

šahovnici? Kako pa to? Da se vse dogajanje nadaljuje

na šahovnici? Ponovno si je obrisal potno čelo.

»Zelo naporne sanje ste morali imeti? Saj ste čisto

potni. Še vaša srajca je premočena.« Dostojanstveni

obraz na nasprotni strani šahovnice je bil povsem

zatopljen v figure na šahovnici. »Nisem vas hotel

motiti, ko ste zaspali.«

»Da sem zaspal?«

»Naporno je vse to za vas. No, ja, malo počitka ste

potrebovali.«

»Kako?« je je ušlo skozi Branetovo sopenje. Sicer to

vprašanje ni bilo namenjeno Dostojanstvenemu

obrazu, ker je bilo bolj kot del njegovega dojemanja

nastalega položaja.

Zdaj se je spomnil. To partijo šaha, ja, to se je spomnil,

ja, vse do izločanja figur z nakazanim pobijanjem

nasprotnih figur. In njegove figure so pobijale

nasprotne. Ja, nasprotne. Pa kako, da so bile te

nasprotne figure tako podobne tistim vesoljcem. A so

mu bile zato v sanjah tako jasno vidne? Da so se mu

potem v sanjah vse prikazovale s tako zunanjostjo kot

tu na šahovnici?

Zakaj? Potem so mu torej bile podtaknjene? Zakaj?

Tako kot tiste sanje, ki naj bi kazale na njegovo

blaznost. Da so mu te sanje vstavili skozi hipnotizirane

sanje. Skozi hipnozo. Da bi ga prestrašili? Da bo

vsak poskus poboja vesoljcev zanj usoden. Da

takega poboja ne bo preživel. Presneto! Ti, Centralni

možgani, kaj res mislijo, da ga bodo tako enostavno

prestrašili. S hipnozo v sanjah. O ne. To pa ne bo šlo.

Ne! Ne bodo ga ustavili kar tako. Samo, da se prikaže

priložnost. Tudi tistemu živemu vesoljcu bi lahko ušel

ob takojšnem begu nazaj v komandne prostore. Da.

To, da nima možnosti, je že blef. To je torej karta, na

katero igra ta Dostojanstvena spaka.

Odjeknil je tresk. Iz razbitega dela je prišel. In potem

še eden. Takoj zatem so mu sledili rafali.

Brane se je privzdignil na sedežu. Tisti vojaki, ki so

se zabarikadirali v stranskih prostorih, so morali

biti. Torej se niso izgubili v notranjosti? Spet so tam.

To je boj. Spopadajo se z želvastimi roboti. Prodirajo

proti komandnim prostorom? Torej v njegovo smer?

Jim morda lahko pomaga s sporočanjem iz njegovega

zornega kota, prav iz njim nasprotne strani? Sunkovito

je vstal, se na hitro obrnil proti razbitemu delu trupa

z vhodno luknjo v komandne prostore in po nekaj

korakih odhitel tja, vse do roba, z želvastimi stražarji

na nasprotni strani, od koder se mu je že kazal prizor

spopada. Vojaki so se prebijali v njegovo smer. Kakšnih

trideset ali štirideset metrov stran so bili. Skozi

odprtino v barikadi se jih je že nekaj splazilo. Da, štirje

so se s plezanjem preko razbitih in izkrivljenih sten v

skokih poganjali na nasprotno stran od izstrelka ali

meteorja cevasto oblikovanega rova, z več kot deset

metrov premera. Hudirja. Preko želvastega robota so

skakali. Kako? To so bile te eksplozije protitankovskih

izstrelkov iz ročnih metalcev, ki so ga zdramile. Še dva

tri skoke so potrebovali in že je zadnji iz te majhne

skupinice izginil iz vida. Nobenega vojaka ni bilo

več videti. Da, še zadnji hip. Okrepitve so prihajale

želvastim robotom. Po šest ali sedem metrskih skokih

so se iz zunanje strani, na razdalji nekaj nad petdeset

metrov ustavljali na zunanjem delu razbitega dela

ladje novi želvasti roboti. Vojakom so izhode zapirali.

Tudi razporejali so se tako. Nihče ne bo mogel mimo

njih. Tudi vojaki ne. Njim ostaja le preboj v njegovo

smer. Čim prej morajo priti k njemu v te komandne

prostore, s prepovedanim vstopom za želvaste robote.

To jim mora sporočiti. Ampak kako? Presneto. Kar s

klici? Samo to je vprašljivo. Tudi želvasti roboti bodo

vse slišali. Še lažje bodo spremljali njihove premike,

njihove namere. Prestregli jih bodo. Nič, le to, da je tu

varno področje in naj se prebijejo do sem, jim mora

sporočiti. Pa še na kakšno zasedo s strani želvastih

robotov jih lahko morda opozori. To je vse! Nič več!

»Hehej! Hej!« je zaklical v prebito cevasto odprtino,

zastal v pričakovanju odziva nekaj trenutkov, bolj

bežnih trenutkih zaradi nestrpnega pričakovanja

in nato še enkrat ponovil svoj klic. Prisluhnil je

morebitnemu odzivu,

Vojaška čelada se je pokazala izza razbitine. Ja,

kontakt je bil vzpostavljen. Zdaj pa korak po korak,

hitro.

»Vhod so vam zaprli. Nimate izhoda. Samo v to smer

morate, naprej. Tu je zavetje. V mojo smer morate. Pa

hitro, čim prej, ker se z zunanje strani zbira vse več

želvastih robotov. Tu pred vhodom so pa samo štirje.«

Zamahi rok so mu potrdili sprejem sporočila. Slišali so

ga. Da, toda, prekleto. Zdaj so se pa tile štirje želvasti

roboti pred njegovim izhodom začeli prestavljati.

Kar ozirali so se naokrog med spreminjanjem svojih

položajev. Hm? Vprašanje, če je bilo smiselno njegovo

opozorilo vojakom, saj bo želvaste robote po tem novem

razmeščanju težje zadeti s protitankovskimi izstrelki.

»Na juriš!« jim je zaklical. Samo na juriš, v preboj, pa

kakor bo komu sreča mila. Brez izgub se do sem že

ne prebijejo.

Brane se je oziral naokrog. Kak predmet za udarit ali

za spodmikanje bi potreboval. Lahko da bi mu prišlo

prav. Dve, tri kovinske skulpture, podolgovati in dovolj

težki za lučaj pod noge želv ali pa za udarec po glavi,

če se spopad pomakne do roba komandnih prostorov,

bi mu lahko prišle prav. Nekaj jih je bilo razporejenih

ob steni. Pobral jih je. Pa še nekakšna okrasna vrv

mu je bila na dosegu, tudi to je na hitro pobral. Videti

je bila zelo močna. Morda. Bo pa vse bolj odvisno od

vojakov samih. Na njih bo, da speljejo ta preboj. Brane

je zmajal z glavo, hja, bolj malo šans imajo.

V prebeg z ene strani cevaste luknje na drugo so se

poganjale še naslednje skupinice, po tri in šest vojakov.

Vsaj po bežni oceni jih je moralo biti tam petnajst do

dvajset, morda tudi več. Pritajili so se za razbitimi

stenami. Tudi težke puškomitraljeze so imeli. Z več sto

naboji, spetimi v dolge vrste in položenimi okrog vratu

ter preko ramen, da so jim opletali vse do pasu. Več

sto jih je moralo biti samo v enem spetem nizu. Nujno

so jih potrebovali. Več sto krogel je bilo potrebno za

onesposobitev želvastega robota. Pa še to je uspelo bolj

redkim.

Trije stražni želvasti roboti ob vhodu v komandne

prostore so jim že stopili nasproti. Brane je pogledal

četrtega. Ta je ostal nepremičen. Njega je stražil.

Kaj so presodili, da je on tako nevaren? Čeprav so

po njegovi presoji imeli vojaki kaj malo možnosti proti

tem trem želvastim robotom, ki so jim šli nasproti.

Vseeno, da njegovega stražarja niso vzeli s seboj, pa je

bilo za Braneta le malo nepričakovano.

Odjeknile so eksplozije protitankovskih izstrelkov.

Želvaste robote je sredi njihovih skokov zadel silovit

sunek. Eksplozije v njihovi neposredni bližini so jih

sunkovito zavrtele in odnesle v zrak. Protitankovski

izstrelki so bili usmerjeni prav vanje, toda direktnim

zadetkom so se uspeli izmikati. Hitri so bili. Prehitri za

vojaške strelce. Toda eksplozije so le bile tik ob njih in

to s tako eksplozivno močjo, da je bil njihov sunek za

ljudi še več deset metrov stran smrtonosen. Vsekakor

pa bil dovolj močan, da bi odneslo še Braneta, če

si ne bi poiskal zavetje ob robu razbite stene, stran

od direktnega udarnega vala eksplozije. To je dobro

predvidel. Ubil bi ga ta eksplozijski sunek.

»Juriiiiiiš!« se je razleglo kričanje med rafalnim

streljanjem mitraljezov in štartom vojakov v smeri

komandnih prostorov. Vsaj polovica vojakov je šla v

jurišni napad.

Kiji v rokah želvastih robotov so po samo enem

zamahu zasikali skozi zrak. Vsak njihov let je bilo

moč slišati tudi na več deset metrov razdalje.

Še dva tri korake do borbe prsi ob prsi jih je ločil.

Avtomat v vojakovi roki se je sprožil v rafal in vztrajal

med skokom mimo želvastega robota. Vojak je vedel,

da ga z rafalom iz avtomata ne more pokončati. Ampak

saj njegov cilj je bil samo preboj mimo tega želvastega

robota. Preboj do komandnih prostorov. Skočil je na

stran. Na več kot meter stran. Stran od dosega kija.

Toda ne dovolj. Ni bilo dovolj. V naslednjem zamahu

ga je kij dosegel in z udarcem razpolovil. Drugi vojak

je hotel narediti enako na nasprotni strani. In vsaj

dva ali tri korake bolj stran mu je uspelo skočit. Toda

tudi to mu ni pomagalo. Hiter je bil želvin robot v

svojem premikanju. Pobil ga je. Trije naslednji vojaki

so zastali s svojimi težkimi puškomitraljezi v rokah.

Skupaj naj bi imeli nekaj možnosti. Vsaj po njihovi

predstavi. Združeni rafali treh težkih puškomitraljezov

so vendar bili sila. Stotine krogel so v nekaj sekundah

lahko izstrelili, še tankom bi gosenice lahko presekali.

S korakom, podaljšanim v krajši skok, jim je želvasti

robot stopil nasproti v zaporo poti in že so udarili

rafali treh težkih puškomitraljezov po njem, brez

prekinjanja. Nihče ni prekinjal rafala. Toda želvasti

robot se je samo vzravnal pred njimi. V demonstraciji

svoje moči, svoje nadnaravne moči, kazane z

odbijanjem krogel od njegovega trupa in tudi od glave,

ki jo je izmikal tako, da ga rafali niso zadeli v oči, je

stal v zaporo poti vojakom. Več sto krogel ga je zadelo,

pa nič. Cevi puškomitraljezov so se obarvale rdeče.

Zažarele. Vsak čas se bodo pregreli. Za tako dolge

rafale niso predvideni. Vojaki so vseeno vztrajali. Kot

da še vedno verjamejo v moč svojega orožja, so vztrajali.

Zaman. Zamah kija je zdrobil moža na desni in še

prej, preden je lahko kateri od ostalih dveh prekinil

rafalno streljanje, sta sledila naslednja dva zamaha

kija. Več ni bilo potrebno. Tudi tile trije mitraljezci so

bili mrtvi. Želvasti robot se je vzravnal med oziranjem

po naslednji žrtvi. Da, zelo samozavestno se je

prestopil v očitni svesti si svoje neustavljive premoči.

Brane je pogledal proti barikadi. Ena cev je gledala

iz zakritja. Z že vstavljeno protitankovsko granato

je dobro skrita bila tam, da. S protitankovskim

izstrelkom je bila usmerjena naravnost v želvastega

robota.

»Streljaj!« je zakričal kot da bil bi on tu poveljujoči.

Odjeknil je strel in takoj za tem še eksplozija. Zadetek

v želvastega robota je bil natančen. Glava mu je

odletela in še del roke.

»Tako! Tako, tako, to!« Krik se je izvil iz Branetovega

grla. Enega so pa le uničili. Vsaj enega.

Nastal je premor. Tišina. Vojaki so se morali posvetovati.

Naslednja skupina bo šla v preboj. Toda kaj lahko

spremenijo. Šest njihovih je padlo. Enega zlodeja so

uničili. Toda še to bolj na srečo. Čeprav ne povsem po

sreči. Ker streljanje s protitankovskim izstrelkom so

predvideli in tudi dovolj dobro prikrili. Delovalo je, da.

Ko bi bili uporabni tudi v preboju. Kar pa ni možno.

Razstrelili bi vse, ne samo želvastega robota, ampak

tudi vojaka, vse vojake v neposredni bližini, tu v tej

luknji, pa vse, ki niso pritajeni v zaklonu. Vojaki niso

tako odporni kot ti prekleti stvori, da bi jih ubijali

samo direktni zadetki protitankovskih izstrelkov.

Brane se je oziral po podolgovatih skulpturah ob

njegovih nogah. Preostali vojaki bodo šli v preboj. To

bo drugi val. Drugi! Naslednjih pa ne bo več. Kdor

se bo prebil, se bo prebil in to bo vse. Nikogar več ne

more pričakovati. Hja. Ta preboj? Lahko, da bo nujen

njegov poseg v boj. Potem, ja potem? Potem se bo tolkel.

Mora! Če bo kazalo na smiselnost njegovega poseganja

v boj, se bo tolkel. Če pa bo želvastega robota zaneslo

na sam rob komandnih prostorov, ga bo morda lahko

spodmaknil, mu izbil ravnotežje, da bi ga zaneslo

čez zanj dovoljen rob komandnih prostorov. Tukaj je

zaščita pred njimi absolutna. Varnostne frekvence jih

takoj ustavijo, omrtvijo.

Brane je pazljivo spremljal komaj vidne premike za

barikadami. Kaj čakajo? Kaj odlašajo s prebojem? Saj

vedo, da jim nič drugega ne ostaja. Morajo!

Morajo v preboj. Ja. Je pa tvegano. Hm. Tvegano?

Če sploh imajo kakšne šanse? Toda začeli bodo z

protitankovskimi izstrelki. Vsaj on bi. Seveda. Tudi

oni bodo. To pot bodo padali še bližje, še posebej če

bodo zgrešili. Kar pa seveda bodo.

Brane je preletel s pogledom po zaklonu. Razbiti del

stene je bil malo vbočen in izbočen. Najbolje, da se

kar tja postavi. Da, kar tja naj se prisloni. Potem pa

občasno pogleda čezenj, čez rob. Toliko, da bo lahko

spremljal potek boja. Vsaj dokler bodo streljali s

protitankovskimi izstrelki. Potem pa takoj na planu.

Kar bo, pa bo. Potem se mora pridružit boju. Spopad

je neizbežen. Če bi se vsaj kdo od njih prebil. Lažje

bi delovali v skupini. Iz komandnih prostorov bi

lažje preverjali vse možnosti. Takole sam pa je precej

omejen.

Sunek vetra je skupaj z oglušujočo eksplozijo udaril

le malo mimo njegove glave. Takoj zatem je sledila

še ena eksplozija in za njo, zapovrstjo, kar pet in še

tri. »Juriiiiš!« se je izvil krik, ki mu je sledil štart in

takoj za tem skoki iz zaklonov. Vsak se je poganjal

z vso svojo silo, z vso svojo močjo proti komandnim

prostorom. Mimo želvastih robotov med njihovim

pobiranjem po eksplozijah protitankovskih izstrelkov

so se morali prebiti. Tudi po deset metrov stran so jih

vrgle eksplozije protitankovskih granat, s katerimi so

si vojaki želeli očistiti pot do komandnih prostorov.

Toda ubile jih niso. Samo zakotalili so se in že so

vstali, pripravljeni na spopad. Spet so bili tam težki

mitraljezi. Še več jih je bilo kot prej. In spet so udarili

z neprekinjenimi rafali. To pot med tekom. Niso se

ustavili kot v prejšnji skupini. Rafali izstrelkov sicer

niso ubili želvastih robotov, tako kot v prejšnjem

poskusu ne, so jih pa upočasnili. Enako kot so se

kazale prve izkušnje z njimi.

»Juuriiiš!« so še trajali kriki.

Zamah s kijem je bil usoden za prva dva iz konice

prebojnega naleta. In takoj za tem še za tri vojake.

Toda kar nekaj med njimi jim je uspel obhod želvastih

robotov. Celo nekaj metrov razdalje so pridobili pred

temi želvastimi roboti. Toda to so zaznali tudi želvasti

roboti. Takoj so se zagnali v novo zaporo v preboju. In

tudi uspeli so. Prehiteli so vojake, tudi tistega, ki je

odvrgel puškomitraljez, da bi lažje dosegel prostor v

smeri Branetovega mahanja, naj pohiti k njemu.

Eden od vojakov se je v izmikanju kiju oprijel želvinega

vratu. Kar obvisel je na njem. Drugi se je oklenil trupa.

Še tretji je obvisel na hrbtu. Seveda niso mogli nič. S

pestmi ni bilo možno pokončati teh robotov. Toda z

zgolj nekaj migov z rameni se jih tudi ni dalo otresti.

Kar precej močnejših sunkovitih obratov je moral

narediti ta želvasti robot, da se jih je znebil. In dva sta

to lahko izkoristila. Še zgolj nekaj metrov ju je ločilo

do Braneta. Toda tedaj se je kot iz katapulta pognal

vanju stražni robot, iz stražnega mesta za nadzor

vsakega Branetovega giba. Komaj kak meter stran od

mejne črte je ulovil vojaka in ob tem tako močno sunil

drugega, da se je ta zakotalil več metrov stran. Pa

se je ta vseeno pobral. Takoj. In se ponovno zagnal

v smeri mahajočega Braneta. Vendar ni šlo. Moral

se je pognati v oprijem želvastega hrbta. Oba vojaka

in želvasti robot, vsi trije so bili v hipnem objemu,

iz katerega sta vojaka lahko izšla samo kot trupli,

pa če sta se še tako srdito oklepala želvastega trupa

in dolgega vratu med svojim upiranjem njegovemu

otepanju. Sta se pa bolj spretno upirala kot prejšnji.

Zdaj sta že poznala njihovo tehniko obračanja in se

s prižemanjem in spuščanjem upirala sunkom, s

katerimi se jih je hotela ta želva otresti.

»Da, to,« je Braneta bliskovito prešlo spoznanje.

Priložnost o kateri je razmišljal je bila pred njim.

Pograbil je podolgovato skulpturo, se pognal k

nogam opletajočega želvastega robota in ga s silovitim

zamahom po Ahilovi peti spodnesel. Želvasti robot je

telebnil poprek skupaj z obema vojakoma, ki sta se

ga kljub padcu še vedno oklepala. Toda zdaj je bilo

drugače, tudi on ju ni spustil. Tudi on se ju je oklenil.

Držal ju je. Vklenil ju je v smrtonosni stisk svojih rok.

Onemogočal jima je odmik. Ni ju pustil stran.

Pa Brane ni izgubljal časa. Že prej je razmišljal o

taki priložnosti. Vrv je imel. Tisto okrasno ali za

kakršenkoli namen je že bila. Dovolj močna je bila

videti. Hitro jo je ovil okrog noge želvastega robota in

z vozlom fiksiral.

In takoj nazaj v prostor, prepovedan robotom, je

moral čim prej. »Čez črto ga spravimo! To ga ubije!« je

zaklical vojakoma. Takoj sta razumela. Z brcanjem in

suvanjem sta se izvijala iz objema in se potiskala na vse

kriplje proti Branetu, ki je, z vlečenjem vrvi, privezane

na nogo želvastega robota, še dodatno onemogočal

ponovno postavitev na noge temu zlodeju. Še enkrat

in še nekajkrat ga je z vlekom za vrv spodnesel.

Vojaka sta podvojila svoje sile do njunih skrajnih

naporov in to je za hip celo delovalo. Za kar nekaj

decimetrov so izsilili premik v smeri komandnih

prostorov. Brane si je za boljši oprijem zavil vrv okoli

dlani. In vlekel do skrajnosti, z vso svojo besnostjo.

Še samo malo, še en potisk in robot bo njihov. Toda

to je postalo jasno tudi želvi. Vojaka, ukleščena v

smrtonosnem objemu, sta v trenutku zaripla, pordečela

ob nadčloveškem naporu. V trganju iz jeklenega

prijema sta se zvijala. Ubil ju bo. Objem je bil morilski.

Brane je spustil vrv in se pognal v razklepanje želvine

roke, zategnjene okoli vojakovega vratu. Še z njegovim

pogledom, pogledom tega vojaka, se je srečal. Obupni

napor je razkrival zaripel vojakov obraz. Pomoč,

njegovo pomoč je potreboval. Samo to mu je ostalo, je

Brane razbral iz vojakovega pogleda. Njegovo pomoč.

Brane je napel vse svoje sile v razprtje smrtonosnega

objema. Toda zaman. Zaman, pa čeprav mu je obupan

pogled iz njegovih mišic izvabil nadnaravno moč. Kri

se je vsula iz vojakovih ust, čez brado je stekla in še

naprej po Branetovih rokah. Prijemi so mu spolzeli

med s krvjo pomazanih prijemih. Ves je bil naenkrat

v krvi. Tudi drugi vojak je bil ves v krvi. Zapestje, s

katerim je odrival robotovo roko, mu je ta razmesaril,

veno na rokah mu je pretrgal. Vse naokrog je bilo v

mlaki krvi. Vsem je spodrsavalo.

Brane se je naprezal do skrajnosti. Vse skupaj je

morali biti le vprašanje zgolj nekaj centimetrov. Že

samo napačen gib bi zadostoval za prestop meje s

smrtonosnimi frekvencami za robote. Samo to mejo

je bilo potrebno prestopiti, pa čeprav le za nekaj

centimetrov in ta želvasti robot bi bil njegov. Toda

hip za tem sta dva želvasta robota v levjem skoku

pristala tik ob njem. Povlekla sta ga nazaj, da se je

usedel. Brane je spustil roko, ki je iztiskala kri iz

vojakovih prsi, da mu je lila iz ust. Vlečenje ni imelo

več nobenega smisla. S hitrim obratom, še zadnji hip,

se je prevalil nazaj v komandne prostore. Da, še zadnji

hip, presneto zadnji, je bilo.

Še v ozadje je pogledal. Preboj se ni posrečil. Nobenemu

se ni. Vojake so pobili ti želvasti stvori. Tudi tisti z

obupno željo po preživetju v očeh, ki ga on ni mogel

rešiti iz smrtnega objema, je ležal negiben v mlaki

krvi.





* * *



Stene komandnih prostorov so bile prekrite z raznimi

geometrijskimi liki, trikotne, kvadrataste, rombaste

oblike. Vsak med njimi je moral imeti svoj namen.

Toda vrat ni bilo videti. Ni jih mogel najti. Vsaj ne tistih

na notranji strani komandnih prostorov. Ampak prav

tam bi morale biti, kot se je v tisti šahovski igri kazalo.

Ali ne? Ni si mogel dovolj nazorno priklicati v spomin

vse prikaze iz njegovih sanj. Tisto pobijanje vesoljcev,

tiste sanje ali skozi hipnozo vsiljeno neko dogajanje, je

bilo preveč nejasno. Toda iz teh komandnih prostorov

je kar stekel. A je res?

Izhodi iz komandnih prostorov so bili odprti. Z vhodi

pa naj bi bilo nekaj drugače. Bolje da ne zapira vrat,

če se želi vrniti. Znani obris je zaznal. To je bil tisti

obok, prav tak je bil, na tistega iz njegovih sanj ga je

spominjal, skozenj je stekel, tja do vesoljcev, preden

jih je pobil, da, do njih je prišel skozenj, skozenj mora,

skozi ta vrata, tu je pot do njih.

Stekel je v večji prostor, zamračen, vse je bilo bolj

temno. Toda potem so se le prižigale luči. Tudi ti

prostori so mu bili znani. V eni od šahovskih iger jih je

videl. Točno, tista vrata, tja mora, dobro se je spomnil.

Tja vodi pot do teh uspavanih vesoljcev. Še enkrat se je

ozrl naokrog. Neke naprave so se vključile v delovanje.

Potem pa naprej. Nič ga ni ustavljalo. Enako je bilo še

v naslednji sobi. In še naprej v naslednji in še naprej,

vse dokler mu pogled skozi stekleno steno ni razkril

notranjost, zelo veliko, enako kot v tistih sanjah, zelo

podobno je bilo vse skupaj. In tisti zamrznjeni vesoljci.

Ja, enako kot v sanjah! Še celo podolgovata suličasta

skulptura je bila ob steni. Takoj jo je spoznal. Še

prebujeni vesoljec bi lahko bil v bližini. Čeprav je bilo

bolj verjetno, da je bilo v tistih hipnotiziranih sanjskih

prikazih to navrženo za odvračanje od izhoda iz varnih

komandnih prostorov. Ja. Ne. Z zastraševanjem ga že

ne bo ustavil. Tako kot tiste želve niso ustavile vojakov

z zastraševanjem. Pa čeprav so jih pobile. Ja, ker niso

imeli šans. Nobenih možnosti niso imeli. Toda on

ima pred sabo te vesoljce. Mora jih ustaviti. Še vedno

znova so mu odmevali kriki juriša pobitih vojakov. Za

vsako ceno. So mrtvi, ja. Oprijel se je kijaste figure,

jo stisnil v čvrst prijem kljub polzenju ob prijemu

njegovih prstov zaradi še vedno krvavih dlani. Ozrl

se je vanje, v polzeče oprijemanje svojih prstov. Krvavi

so bili. Vojakova kri na tleh je bila razlita ob tistem

želvastem robotu. Ja, ko mu je spodbijal ravnotežje,

mu je roka šla preko tiste mlake krvi. Tudi kri iz ust

vojaka mu je stekla čez roke. Seveda si jo je obrisal.

Pa ni zaleglo. Ja, po vsem telesu je bil krvav. Večkrat

je moral pomočiti roko vanjo, v mlako krvi med

prerivanjem, čeprav tega ni niti zaznal. Z udarci po

Ahilovi peti ga je spodnesel, ja tistega stvora. To je bil

boj. Tudi njemu je zdrsnilo, da se je zakotalil preko

tiste mlake vojakove krvi. Ja tisti vojak, še vedno je

lahko slišal njegov krik na juriš. To je bil klic na juriš,

poziv, ne krik. Glasen, prodoren je bil. In ti kriki vseh

vojakov so še vedno prehajali skozenj. Pobitih vojakov.

Vseh. Pobitih. Vseh, razen njega. O ne. Ni konec. Ne.

Stekel je proti zamrznjenim vesoljcem. Tam so bili. In

njemu so v ušesih odmevali kriki juriša. Klici na boj.

On se lahko še bojuje.

Privzdignil je suličasto skulpturo, zdaj že vso

popackano s krvjo, preneseno z oprijemi njegovih

krvavih rok in zamahnil. Suličasta konica se je

pogreznila v prsni koš vesoljca, v srce. Kri mu je

udarila čez prsi. Takoj naprej. Naprej! Ukaz iz globine

njegove zavesti mu je veleval samo boj. Samo boj. Vse.

Boj, naprej. Dokler je vsaj eden živ. Vsaj eden. On!

Še zadnji. Brane se je ozrl po truplih vesoljcev. Vsi

so bili mrtvi. Vsi. Ustavil se je. In privzdignil pogled.

Huu! Tam je bil, tam je stal, živ. Eden je bil živ. Na

nasprotni strani. Gledal ga je, nato nenadoma stopil

na stran in stekel nekaj korakov. Brane je privzdignil

drog v obrambni zamah. Toda vesoljec se je mirno

pomikal v krogu ter nenadoma izginil za vrati.

To je bilo nenavadno. Kaj, zakaj ga ni napadel? Lahko

bi ga. Kaj, a mu pripravlja presenečenje? Zasedo za

vrati? Oziranje naokrog mu ni dalo odgovora. Tam za

vrati skozi katera je prišel ga lahko čaka. Da ga lahko

čaka? Toda, kaj naj naredi. V komandne prostore se

mora vrniti. Mora! Stekel je do stene s tistimi vrati

in obstal. Nobenega gibanja ni bilo slišati. Previdno,

centimeter po centimeter se je pomikal k vhodu. Nič.

Vesoljca ni bilo. Še čez rob vrat je na hitro pokukal in

se sunkovito umaknil nazaj. Toda tam ni bilo nikogar.

Še enkrat je pogledal. Nič. Nikogar več ni bilo. Izginil je.

Kam? Hudirja. V komandne prostore! Zdaj bo on njega

zaprl ven. Potem ne bo mogel več v komandne prostore.

Ne! Krik gneva se je ponovno izvil iz Branetovega grla.

Pognal se je skozi vrata in v diru proti komandnim

prostorom. Ja, skozi vse, še vedno odprte prehode, tja

do vhoda v komandne prostore. Tam je obstal. Zelo

spremenjeno je bilo vse, tam, naenkrat. Kot da bi vse

stene oživele. Na nasprotni strani pa je bil s hrbtom

obrnjen stran od njega tisti vesoljec. Ni ga opazil. Tudi

njegovega pomikanja k njemu ni opazil. Stal je tam,

s premiki rok je sprožal nenavadne svetlobne signale

ter nenadoma obmiroval, se še narahlo priklonil in

umaknil za korak ter obrnil od stene.

Še zadnji trenutek ga je sredi obrata presenetil.

Vesoljec ga je že videl, zaznal, toda v bran se še ni

postavil. Ni imel časa. Kot da bi otrpnil, je delovalo.

Od presenečenja? Kovinska skulptura ga tresnila po

glavi. In potem še enkrat. In še enkrat. Pa ga prvi

udarec sploh ni pobil. In tudi drugi ne. Pa tudi branil

se ni. Kot da bi bil omamljen od udarcev ali kaj. Kar

stal je brez obrambe. Brane je do skrajnosti sprostil

vso svojo moč in energijo v nov udar. To je zaleglo.

Vesoljec se je sesedel in padel po tleh. Mrtev. Brane se

je priklonil k njemu. Nič življenja ni bilo zaznati. Ja,

mrtev mora biti. Zravnal se. Brane se je zravnal. Ob

živahnem utripanju svetlobnih znakov po stenah mu

je pogled zastal, nerazumljivo signaliziranje se mu je

kazalo. Toda le še hip ali dva sta minila, ko so se mu

tla pod nogami stresla in mu je telo postajalo vse težje

in težje. Zletel je po tleh. Strahoten pospešek je moral

biti. Nič drugega ga ne bi moglo tako potiskati k tlom.

To vse je od pospeška. Vse ladje? Seveda, saj drugače

ne more biti. Vesoljska ladja odhaja. S strahovitim

pospeškom, kot ga je lahko čutil. Odhaja. Rešeni so.

Zemljani so rešeni. Poskušal se je obrniti, pa ni šlo.

Še kar naprej ga je pritiskalo k tlom.

Gledal je v strop. To je bil torej konec. Zmaga? Hm? Ta

vesoljec je aktiviral pogon. On je sprožil njihov odhod.

To je počel, ja. In on ga je ubil. Da. Ubil. Njega. Hm.

Vsaj roke bi dvignil v obrambo in bi ostal živ. Saj, če

ga ne bi tako na čisto zadel po glavi, sploh ne bi umrl.

Da, ampak presenetil pa ga je. Seveda, ker je bil še ves

v preverjanju pravilnosti izvedenih komand za zagon

motorjev, pogona njihove ladje. Da, pa vseeno. Lahko

bi dvignil roke v obrambo. Ker zdaj bo on sam z njimi.

Vprašanje, kaj lahko naredi? Kaj je sam na tej ladji?

Preveč vsega se je dogajalo, da bi lahko ugotovil svoj

položaj. Preveč vsega.



* * *

Sence mrtvih so se premaknile po šahovskih poljih,

pogreznjenih v mir in tišino med hojo bele kraljice, bele

šahovske kraljice z globokima očesnima votlinama v

beli lobanji. Vsa v belem je s počasnimi koraki stopala

proti njegovemu, s pogubo zaznamovanemu črnemu

kralju, ki je s strahom spremljal njeno približevanje.

Nikomur se ni več nikamor mudilo. Brane se je zazrl

v belo kraljico. Tudi misli, ki so se pomikale naprej in

nazaj po šahovnici, so se upočasnile ob svojem tavanju

skozi spomin in dojemanje. Razumevanje nečesa, kar

naj bi bilo neizbežno pred njim, kot to kažejo razlage

vseh prikazov, je prehajalo skozenj brez vzgibov

upornega nasprotovanja. Vsa v belem je bila, s koso

ob ramenih, ki je naznanjala smrt. Smrtno obsodbo

njegovemu kralju je prinašala. To je bil prikaz,

podoben tistim iz prejšnjih šahovskih iger, v katerih

je izločanje figur potekalo z njihovo smrtno obsodbo

in vendar povsem drugačen. To je bilo v povsem nekaj

drugega. Ja, velika razlika je bila prisotna. Prvič je bilo,

da je bila ena od figur oblikovana po njegovi podobi. Ta

kraljevska figura, to je bil on. Sicer precej starejšega

videza, vendar vseeno, on je bil, njegova podoba in

seveda še usodno pomembno vprašanje zanj je bilo

prisotno, kako močno je bila z njo naznanjena njegova

usoda? Vse je potekalo v nadaljevanju dogovora o

večji prisotnosti domišljije v šahovski igri. Tudi sam

je bil za. Tudi za prikaz prihodnosti se je strinjal z

Dostojanstvenim obrazom, ki je med tem postal dosti

bolj prijetnega videza. Bolj prijateljsko se je obračal

nanj po odhodu z Zemlje. Da, že kar težko razumljivo

je bilo poslušati dobronamerne nasvete od njega. Vsaj

v pogovorih o njegovi prihodnosti. Seveda, ti prostori

tukaj naj bi mu ostali na voljo še naprej, skupaj z Ido v

prikazovalniku. Da, od nje bi se zelo težko ločil. Tako

se je že navadil nanjo, da je ni mogel več pogrešati. Tudi

vrnitev na Zemljo brez nje mu ni bila več privlačna,

kar je omenil Dostojanstvenemu obrazu ob njunem

pogovoru o njegovi morebitni vrnitvi na Zemljo. Kako

naj bi potekala ta vrnitev, mu ta sicer ni razložil, pa

saj ga sploh ni zanimala. Razen če bi lahko šla Ida z

njim, se pravi, ona, če bi lahko šel njen prikaz z njim,

pa to ni bilo možno. Ločitev naj bi bila nujna.

V tej šahovski igri pa mu Dostojanstveni obraz

ponazarja zadnje dni njegovega življenja, tukaj, v

teh prostorih. En sam hlad se mu kaže, spremljan z

mrliško tišino. Smrt, bližino smrti, je lahko občutil iz

vseh teh zadnjih prikazov. Kar grozljivo je bilo videti

te napovedi. In ta kralj tukaj, njegova figura, njegov

veren prikaz, on naj bi bil to, se je bal prihoda bele

kraljice s koso. Vsaj po tem, kako jo je opazoval, je

bilo soditi tako. Čeprav je na trenutke bilo zaznati

tudi njegovo vdanost v usodo. Morda zaradi let. Precej

starejši je moral biti. To naj bi bil on na stara leta? Še

sam se je zazrl v belo kraljico ali morda bolje rečeno, v

kraljico v belem s koso na rami. S koso za smrtno žetev

življenj. Življenje omahne pod zamahi s koso te kraljice

v belem, ki ne pozna čustev. Seveda, saj jih tudi ne

more izražat. Nima obraza, zgolj lobanjo, belo lobanjo

prekrito z belo ruto ima. Ničesar drugega. Razumljiv

mu je bil strah njegovega kralja ob spremljanju te

kraljice v belem. Tudi sam ga je občutil.

Še pazljiveje se je zagledal v kraljevi obraz. Zdaj je

bila kraljica v belem že čisto ob njem. Nekaj ga je

pomirjalo. Celo brez vznemirjena je opazoval lepo

oblikovano lobanjo. Prazne votline so gledale vanj kot

globoke, temne oči. Neka mehkoba je bila v njih. Vsa v

belem je sedela nasproti njega. Še celo kosa v njenem

naročju je bila je bila bela, čisto bela.

»Ti nisi Ida.«

Bela lobanja je odkimala.

»Zakaj imaš koso?«

»Čas je.«

»Čas je?« Utrujeni pogled se je privzdignil v želji po

pripombi, po protestu, toda potem se je ponovno

upognil. Preveč časa je minilo. Preveč za vrnitev.

Glava je počasi in vdano prikimala.

»Da, čas je.

EPILOG

Zleknjen v naslanjaču ob vizualni krogli je Brane

s kotičkom očesa zaznal premik. Sunkovito se je

obrnil in takoj zatem še bolj sunkovito ustal. Pred

njim, na razdalji petih ali šestih metrov, so stale tri

postave. Vesoljci. Da. Nič drugega ni moglo biti. In

kako so prišli? Pogledal je proti vratom. Še vedno so

bila zabarikadirana. S pogledom je premeril postave.

Drugačne so bile. Drugačne od pobitih vesoljcev.

Drugačne. Vsaj občutek je dobil tak. In povsem

mirno so ga gledale, brez agresivnosti, brez nakazane

sovražnosti. Potem so se ozrle v mrtvega vesoljca ob

steni. Da, tistega vesoljca je pustil kar tam. Da, ker ni

vedel kam naj ga spravi. Ob steni, za lažje preverjanje,

če je res mrtev, ga je pustil. In zdaj? Kar trije so bili. Od

kod? Hudirja! Zdaj so opazovali mrtvega tovariša, ki

ga je on ubil. Seveda, ubil in to je jasno tudi tem trem.

Tega, da mu ni ostalo drugega, ne bodo razumeli. Da

se je branil, jim mora pojasniti. Nič drugega mu ni

ostalo, nobene druge izbire ni imel.

Eden od vesoljcev je stopil do ležeče postave, zagledal

se je vanjo z mirnim ocenjujočim pogledom, se ozrl

nazaj k svojima spremljevalcema in prikimal. Tudi

njegova tovariša sta prikimala. In delovali so zelo

umirjeno. Branetu se je utrip srca stopnjeval v vse

močnejših naletih. Ubil ga je, ja. Zdaj pa je ta vesoljec

ob njem to potrjeval s svojim kimanjem.

Vesoljec se je sklonil k mrtvečevem obrazu, počasi

šel z roko preko njegovega čela, pa naprej do vzglavja.

Nato pa je s krožnim pomikom nad njegovim obrazom

naredil nekaj, kar je moralo biti nekakšno preverjanje.

Kot da ima neke senzorje v svojih dlaneh. Toda po

izrazu njegovega obraza ni kazal posebne prizadetosti.

Smrt svojega tovariša je prenašal precej umirjeno.

Zelo umirjeno. Brez čustev. Brane je spremljal vsak

njegov najmanjši gib. Z napetimi mišicami je bil

pripravljen na takojšen odskok, takojšen spopad, pa

čeprav proti trem ni imel nobenih možnosti. Vsako

najmanjšo spremembo izraza vesoljčevega obraznega

je zaznal. Vseeno, nekaj za v roke, za udarit. Na hitro

je pogledal naokrog, nič, nič takega, ni pripravil,

ne, ker ni bilo videti smisla, zgolj zagozde za vrata.

Ampak tisti kipec, tista skulptura, s katero je pobil

tega mrtvega vesoljca je bila tam, ja, ob njemu jo je

pustil, zraven njega. Ob nogah tega vesoljca, ki se je

sklanjal k mrtvemu tovarišu je bila. Pa se vesoljec ni

zmenil zanjo.

Vesoljec je spet šel z roko preko čela, preko tega

mrtvečevega čela in obstal na temenu, nekaj pritisnil,

podrsal prsti in ponovno pritisnil. Lobanja se je

razprla. Pravzaprav se je del lobanje začel dvigovati

počasi, ampak brez zastoja, vse do velikosti manjšega

zapestja, morda 7 ali 8 cm, kvadrataste oblike, ki je

moral biti ločljiv od ostalega dela lobanje.

»Kaj je to robot?« je polglasno ušlo Branetu, »Kaj to ni

živo bitje?«.

Vesoljec je z očitno vajeno roko odtrgal ali bolje rečeno

izvil, ta kockasti predmet, si ga pobližje ogledal,

potem pa prikimal, kot češ, da je vse v redu. Pod

novim pritiskom njegovih prstov se je kocka razprla s

prikazom zanimive notranjosti. Raznobarvni znaki so

bili vidni še celo iz nekajmetrske razdalje.

»Potem je to robot?« je nejeverno ugotavljal Brane med

pogledovanjem k vesoljcu s to razprto kocko v rokah.

Pa saj je precej drugačen ta vesoljec. Primerjava med

vesoljcem in ležečim truplom je kazala na močno

razliko. Preveč različna sta bila za enačenje. »Torej, ta

vesoljec pa ni robot?« Ugibanje je za trenutek zastalo

v dvomu med hitro bežečimi pomisleki. A oni pa je?

Vesoljec je naredil še nekaj premikov v kocki, jo

ponovno zaprl, si jo še enkrat ogledal z različnih

strani ter jo postavil nazaj v razprto lobanjo. Še dva

pomika z roko po temenih in truplo se je odzvalo z

rahlim premikom.

Vesoljec se je zravnal, se po počasnem dvigu glave

spogledal s svojima spremljevalcema, narahlo

prikimal in stopil nazaj k njima.

Truplo pa je počasi, kot da je vseskozi bilo normalno

delujoče, vstalo, stopilo korak k vesoljcem in se po

namigu roke vesoljca naj se umakne, brez besed

postavilo v ozadje.

»To je pa dobro,« je Branetu v preblisku šlo spoznanje.

»Kaj, to torej pomeni, da nisem ubil vesoljca, ampak

sem samo onesposobil robota?« je zdaj že kar razločno,

čeprav bolj polglasno vprašal Brane.

»Vesoljec mu je prikimal. To so naši notranji roboti.

Vi bi jih imenovali strežaji. Za razliko od delovnih

robotov se lahko gibajo v teh komandnih prostorih.«

Kanček upanja v rešitev, v možen dialog z vesoljci

se je kazal. »Kaj pa tisti, ki sem jih pobil v spalnih

prostorih? Kaj so bili tudi tisti roboti?« Ker če ni pobil

vesoljcev, je morda možen dialog. Drugače nima šans,

nima možnosti. To edino mu je ostalo.

Vesoljec je prikimal. »Eden od njih je zadostoval za vžig

motorjev v teh prostorih. Naš centralni računalnik je

moral poskrbeti za odprtje poti zanj. Lepo je to uredil.

Prepričati vas je moral, da s te strani odprete prostore

takoj po vzpostavljenih koridorjih na spodnjem delu

ladje, kar so roboti želve lepo uredili.

»Da me je prepričal? Mene? Da sem jim odprl prehode

iz komandnih prostorov?« so ušle besede začudenja iz

Branetovih ust. »Kako, prepričal?«

»Uporabil je šahovsko igro. Dal vam je možnosti

dobivanja nekaterih informacij, seveda le toliko, da

vas je pritegnil v igro. Tudi pot vam je nakazal, za

vrata in prehode ste dobili dovolj prikazov, tako preko

šahovske igre kot skozi prikaze. Potem pa vam je

navrgel možnost poboja vesoljcev. Se pravi nas.«

Tu je bilo pa sedaj veliko stvari.

Predvsem da vesoljcev ni pobil, ampak samo robote in

še to ne vse, ker je ta, ki je bil zanje pomemben, očitno

preživel. Pravzaprav, če, Brane je zastal v nejasnih

pomislekih, razen, če ni bilo vse skupaj planirano.

Hudirja!

»Sicer pa je rešitev, ki jo je našel centralni računalnik,

zanimiva,« je mirno nadaljeval vesoljec. » Predvsem

to, da vas je pripravil za tako ihtavo pobijanje nas

vesoljcev, je bilo že kar duhovito. To ste opravili zelo

dobro.«

»… kar duhovito ... zelo dobro?!« je mrmraje ponovil

Brane. Težko razumljiva so bila ta vesoljčeva pojasnila.

»No, saj sem pobil samo robote, pa še te, kot sem lahko

pravkar videl, boste lahko popravili,« se je branil.

Hudo spoznanje, da je on deloval iz teh komandnih

prostorov že po vnaprej izdelanem scenariju, se je

Branetu vpletalo med razmišljanjem. Da je v danem

trenutku odprl prostore iz notranje strani komandnih

prostorov? Po tem scenariju je on odprl vsa vrata

tistemu robotu, ki je opravil zagon motorjev v

komandnih prostorih? Vrata, ki jih je on pustil odprta,

on, za svojo vrnitev, za svojo, ker se v nasprotnem tudi

sam ne bi mogel vrniti v komandne prostore? Skoznje,

skozi te odprte prehode, skozi ta vrata, se je izmuznil

v komandne prostore ta robot?

Po v naprej predvidenem scenariju naj bi vse to

potekalo?

»No, tega, da boste vi prišli v te prostore, naš računalnik

ni predvidel,« je mirno nadaljeval vesoljec. »Tudi

vašega vdora v komandne prostore ni predvidel. Je pa

to spremembo, to ne planirano spremembo, hitro znal

upoštevati. Zelo dobro je prilagodil reševanje posadke

tej nenavadno spremenjeni okoliščini. Oziroma

Centralni računalnik je poiskal rešitev za reševanje

posadke naše ladje šele po vašem vdoru v te prostore.«

Brane je odkimaval v nerazumevanju teh razlag,

vsega dogajanja, vseh besed, vseh spletov okoliščin.

Še v smiselnost tistega njegovega pobijanja vesoljcev,

oziroma, kot se zdaj kaže, robotov strežajev v teh

prostorih, je podvomil.

»Glejte, v šahovski igri ste dobili informacijo o speči

posadki. Napačno informacijo. To nismo bili mi.«

Vesoljec je zastal v opazovanju Branetovega odziva, ga

še nekaj časa prijazno motril ter nato nadaljeval.

»Centralni računalnik je našo posadko prikazal z

zunanjostjo naših robotov strežajev. Zavajajoči prikazi

so to bili.«

Vesoljec se je ozrl še k svojima spremljevalcema.

Nobenih čustev nista izražala. Le molče sta ga

poslušal.

»Na koncu ste nad mirujočimi strežnimi roboti

izlili svoj bes. Na našo srečo, kajne?« Vesoljec se je

nasmehnil. Tudi njegova spremljevalca nista gledala

nanj sovražno, čeprav še vedno malo zviška, kot je

njun pogled občutil Brane. Umirjeno resnost na

njunih obrazih je zamenjal rahlo nakazan smehljaj.

»Seveda pa razumemo vašo stisko,« je nadaljeval

vesoljec, »vaš gnev in tudi pravico do borbe za življenje

vam priznavamo. Pravico, da se za svoj obstoj borijo,

imajo tudi po naših vrednotah vsa živa bitja. Nismo

civilizacija, ki uničuje druge. Prej nasprotno. Toda

prišlo je do nesreče. Polovica naše vesoljske ladje

je bila uničena v času, ko je bila celotna posadka

uspavana z zamrznitvijo na dolgi poti.

Več tisoč vaših let je trajal naš let preden smo prišli

do sem.

Da je bila nesreča še večja, je računalnik ostal brez

naših laserskih orožij in brez močnih energetskih

izstrelkov. Kljub temu bi lahko deloval, po mnenju

nekaterih med nami, bolj umirjeno. Če bi posameznik

iz naše posadke bil prisoten, bi vse potekalo dosti bolj

neopazno.

Do vas ne gojimo ne sovraštva ne maščevalnosti.

Tudi vaša namera, da nas ubijete ne spremeni naše

odločitve, da vam omogočimo vrnitev na Zemljo.

»Kaj, torej lahko grem?« Brane je globoko zajel sapo.

Vse to je sedaj bilo za večino dobro. Ja za večino. Zanj?

In Ida? Ne zanjo. Zdaj, ko so bili Zemljani rešeni, mu

je prišla v ospredje njegova izguba.

»Plovilo za let na Zemljo je že pripravljeno. Želimo vam

srečno pot.«

»Zbogom!« Brane je s pogledom pospremil odhajajoče

vesoljce.

»Ida!« Pogled na njen lik v vizualni krogli mu je bil vse

bolj drag, dragocen, željno ga je potreboval. Ločitev bi

bila zanj boleča. Tudi taka, zgolj v prikazu, mu je bila

prijetna. In zdaj naj bi izgubil tudi njo. Ne. Ne tega.

Boleče je to.

Prikaz lika kraljice v belem na šahovnici, z belo

lobanjo in globokimi temnimi očesnimi votlinami v

njej, s koso za žetev življenj, je v bežnem trenutku

prešel skozi njegovo zavest, z vsem svojim mrliškim

hladom. Še srh ga je spreletel, vse do bežnega drgeta.

»Glej,« Ida mu je z roko pokazala proti pravkar

približanem prikazu kraterja, iz katerega so izleteli.

»Tu, na robu kraterja, na tem travniku boš pristal.«

Primaknil je roko na steno vizualne polkrogle.

Razumela je. Tudi njen lik se je iz notranje strani

primaknil vse do poljuba na njene ustnice, do hladnega

poljuba steklene površine. Ni bilo isto, kot je bil vajen,

ne, a je njena toplina vseeno zavela skozenj. Vedno bo

ostala v njem.

KONEC

Knjiga II

Boris Čerin Levy

Ukaz poveljstva:

NAJDITE IZGINULE

ESKADRE

(Prekletstvo dvoglavega

klovna)

Copyright © Boris Čerin

Boris Čerin Levy

Ukaz poveljstva: NAJDITE IZGINULE ESKADRE

(Prekletstvo dvoglavega klovna)

Ljubljana, 2014

Copyright © Boris Čerin

-------------------------------------------------------------------------------------------

----------------

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-312.9(0.034.2)

ČERIN, Boris

Ukaz poveljstva: najdite izginule eskadre. Del 1, Prekletstvo dvoglavega klov-

na

[Elektronski vir] / Boris Čerin Levy. - 3. izd. - El. knjiga. - Ljubljana : Quark, 2014

ISBN 978-961-91100-4-1 (pdf)

ISBN 978-961-91100-5-8 (epub)

273621760

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

------------------

Prva izdaja

B. Čerin, PREKLETSTVO DVOGLAVEGA KLOVNA

maj,1990

Lektorica 1. izdaje

Dragica Breskvar

PONATIS, 2. izdaja, Ljubljana, 2003

Lektorja 2. izdaje

Ivo Antič

Urška Skalicky

Naslovnica

Matjaž Učakar

3. izd. - El. knjiga. - Ljubljana: Quark, 2014

Lektor 3. izdaje, Ivo Antič

Naslovnica

Matjaž Učakar

Izdajatelj in založnik

QUARK d.o.o.

Lizike Jančarjeve 14

1000 Ljubljana

e-mail: quark@guest.arnes.si

I

Skrivnost izginulih vesoljskih ladij je vstala srhljivo in

nedoumljivo.

>>Mar ni nihče preživel?<< S Protovega obraza je

izginil ves žar prvotnega navdušenja nad odkritjem

pogrešane vesoljske ladje NEPTUN. >>Torej je sedaj to

orjaška krsta ali kaj?<<

Dvom in bojazen sta legla na Protov obraz. Prav iskanje

izginulih vesoljskih ladij je bilo njihovo poslanstvo,

toda po prvih poročilih samovodljivih kometov o

NEPTUNU je začutil prisotnost nečesa zunaj svojega

dojemanja. Po toliko letih izjemnega tehnološkega

napredka Zemljanov in njihovega silovitega prodora

v vesolje so znova zastali pred nerazložljivim pojmom.

Vesoljske ladje so izginjale brez sledi, brez česarkoli,

kar bi dalo slutiti, zakaj, kako ali kam.

Po vsem tem so prav oni odkrili eno izmed pogrešanih

ladij. Kakor pred gledališkim odrom so opazovali

hologramski posnetek NEPTUNA v tridimenzionalnem

prikazu devet-metrskega hologramskega prostora.

>>Nobenih znamenj nevarnosti ni mogoče zaznati,<<

je v vzpodbudo povzel Prot. Toda njegove besede so

ob moreči negotovosti dobile samo prizvok neresnega

sprenevedanja.

>>Posadka je šla na zabavo in pustila ladjo, naj gre v

vražjo mater,<< je s poenostavljeno pikrostjo osvetlil

vso zadevo Šena.

Vendar mu kljub dovtipu ni šlo na smeh. Sodil je v

izvidniško enoto za raziskovanje v težkih okoliščinah.

Tudi v notranjost NEPTUNA bo verjetno šel med

prvimi.

Prot se je ocenjujoče ozrl vanj. Že več generacij je

tehnološki razvoj človeške civilizacije zagotavljal

varnost izvidniškim podvigom. Osvajanje vesolja

je postalo bolj vprašanje radovednosti. Po prvih

izginulih vesoljskih ladjah pa se je vse spremenilo in

tveganje je ponovno začelo prihajati na dnevni red.

Vprašanje, kako bo to sprejela posadka, se mu je

vse bolj neprijetno vsiljevalo. Uvedba prisile, pojem

iz izmišljenih ali zgodovinskih zgodb, je iznenada

stala pred njim. Morebitne izbruhe odpora bo

moral previdno preprečiti. Fantje so bili sicer dobro

pripravljeni, duševno in telesno, vendar v mejah

zahtev, brez predvidenega soočenja s smrtjo.

>>Ne izgubljajmo besed,<< je nato z mirnim glasom

odločno povzel. >>Vsak med nami je prostovoljno

vstopil v pionirske enote in je prav dobro vedel za

nevarnosti pred nami. Zdaj pokažimo neštetokrat

potrjeno odločnost pionirjev vesolja.<<

Šena ga je pogledal z zastalo besedo na jeziku. S

Protom sta bila stara znanca. Tisti večer ob njegovem

vstopu v pionirske enote je bil Prot zraven. Toda

zadeva je tedaj kazala drugače, nobene nevarnosti ni

bilo videti. Zato se je tudi prijavil v pionirske enote.

Nikoli ni čutil nobenega posebnega navdušenja nad

odkrivanjem neznanega. Vstopil je pravzaprav povsem

nepremišljeno, po nekem norem naključju.

Spustil je pogled na prikaz opuščene ladje. Nič

življenja ni bilo zaznati v njej. Še celo računalniški

sistemi so bili omrtvičeni. Kaj, hudirja, se je zgodilo?

In misli so se mu ponovno vrnile v preteklost. Da je

moral vstopiti prav v to izvidniško eskadro ter se tako

neumno izpostaviti nevarnosti! Prav trapasto. Začelo

se je v zabavišču Rdeči lisjak. Tisti cepec z domišljavo

prezirljivim pogledom je nepovabljen prisedel, potem

si je nekaj izmišljal, lagal in tvezil neumnosti.

Preneumno. Še sam je moral začeti nakladati. Omenil

je svojo udeležbo v izjemno tvegani odpravi. Seveda,

saj še nihče ni predvidel možnosti izginjanja vesoljskih

ladij.

Prot je togo vzravnan povzel s kolikor mogoče mirnim,

odločnim glasom: >>Prva izvidniška posadka bo ob

spremstvu oboroženih robotov raziskala NEPTUN.

Ostali bomo pripravljeni za takojšnje ukrepanje.<<

II

II

Ob raketnem lovcu sta Tilen in Šena poslušala

Protova navodila za vdor v opuščeno vesoljsko ladjo

NEPTUN. Razložil jima je celoten načrt in ob tem

večkrat omenil močne spremljevalne enote njihovih

robotov. Sicer so imeli take oborožene robote tudi

na opuščenem NEPTUNU, kar je dalo slutiti bolj

dvomljivo učinkovitost te zaščite, vendar so le dajali

določen občutek varnosti.

>>Zunaj bo še dvanajst raketnih lovcev čakalo v

pripravljenosti, da vama priskoči na pomoč.<< Prot je

s prodornim pogledom preletel njuna bleda obraza.

Doslej še ni pošiljal svojih ljudi v nepredvidljivo

nevarnost. Nikakor si ni znal razložiti uničenja celotne

posadke brez kakršne koli vidne poškodbe vesoljske

ladje.



* * *

Vsi senzorji Tilnovega raketnega lovca so bili naravnani

na največjo občutljivost, njegova čutila pa so se v

bojazni pred neznanim napela do skrajnosti. Po vsem,

kar je vedel, bi mu oboroženi roboti morali zagotavljati

varnost. V borilnih veščinah so daleč prekašali ljudi.

Oni bodo njegova predhodnica in vsaj po tihem je upal,

da bodo sposobni ščititi njegov umik, če že nič drugega.

Tudi pretirano dolgo ne bo čakal ob prvih sumljivih

znamenjih. Tilen je pretegnil svoje, v športnih igrah

utrjene mišice. Njegovo nekoliko nadpovprečno visoko

hrtasto telo mu je zagotavljalo hitro gibljivost, ki mu

bo kljub tehniki lahko prišla še kako prav. Vendar to

pot ni čutil nobenega pravega občutka drznosti. Ni si

niti mislil, da bo kdaj zabredel v tako godljo. Pogledal

je proti nekaj sto metrov oddaljenemu Šenovem lovcu.

>>Šena!<< je zaklical v oddajnik.

>>Da,<< se je ta takoj oglasil, >>je vse v redu?<<

>>Na zvezi ni motenj,<< je ugotovil Tilen. >>Ničesar

sumljivega nisem zaznal! <<

>>Tudi jaz ne,<< je odvrnil Šena. >>Prek senzorjev

mojih robotov še ni zaznati nobenega znaka življenja

ali energetskega sevanja.<<

>>Hja, kaj zdaj, greva noter?<< je z nekaj več odločnosti

vprašal Tilen.

Po krajšem premoru je Šena obotavljaje pritrdil,

prizvok strahu v njegovem glasu pa je kljub vsemu

izvabil iz Tilna rahlo obešenjaški >>heh<<. Bila sta

dobra tovariša. Šena je bil nekoliko nižje rasti in bolj

čokat, predvsem pa, po Tilnovem mnenju, precej manj

drzen. Vendar se je tudi v Tilna vtihotapil dvom o

lastni drznosti.

>>Vstopava!<< je poslal sporočilo Protu. S Šenom sta

usmerila svoja raketna lovca proti NEPTUNOVEMU

vhodu, k odprtim vratom, ter previdno, s pazljivim

opazovanjem vsega naokrog zapeljala vanj. Ničesar

ni bilo zaznati. S skrajno napetostjo vseh čutil sta

se usmerila proti hangarju. Še vedno ni bilo nič

nenavadnega, le mrliški hlad praznih prostorov jima

je stopnjeval negotovost. Toda lepo razvrščena letala

v boksih so bila nepoškodovana. Življenja pa ni bilo

zaslediti nikjer nobenega. Karkoli je že bilo, posadka

je morala biti uničena brez boja.

>>Hej, Tilen, večina letal je nedotaknjenih,<< je

zaklical Šena. >>Nekaj ni v redu!<<

Šenov drgetajoči glas je iz Tilna izvabil obešenjaški

humor: >>Da, očitno. Zato sva tudi tukaj.<<

>>Ahm,<< Šena je pogoltnil cmok v grlu, >>izstopiva?<<

>>V komandne prostore morava priti.<<

>>Roboti naj gredo naprej.<<

Po oprezujočem pristanku sta se podala proti

komandnim prostorom. Nič sumljivega nista zasledila.

Le mrliška tišina jima je še vedno napenjala živce do

skrajnosti.

>>Uničevalec posadke je opravil svoje in zapustil

ladjo,<< je ob prihodu pred komandni pult pohitel z

ugotovitvijo Šena.

Tilen mu je pritrdil: >>Najbrž, če ne, sva v zosu.<<

Šena je pokazal proti planetarnemu računalniku in

na izklopljeno modro stikalo za energetsko napajanje.

Tilen je prikimal in Šena je pritisnil nanj: >>Da vidimo,

kaj bo povedal.<<

Ob utripu signalnih lučk na računalniku je Tilnu in

Šenu začelo srce močneje udarjati. Celo na tesnobne

občutke sta za hip pozabila. Torej bosta morda le

izvedela, kaj se je zgodilo?

>>Pravkar ste me vključili,<< je dejal prijazen glas

ter na vprašanje o dogajanju na ladji ugotovil, da na

ladji ni več posadke.

Tilen in Šena sta se spogledala. >>Kako to misliš? Kaj

o tem ne veš ničesar več?<< je vprašal Tilen.

>>V svojem spominu imam le kratek zapis o pogovoru

naših dveh vesoljcev, Vilija in Dareta. Premalo za

razumevanje odhoda ali izginotja posadke. <<

>>Torej ti je nekdo spral možgane,<< je pikro pripomnil

Tilen.

>>Nastali položaj je zunaj mojega razumevanja.<<

>>Krasno, super možgani ne morejo ugotoviti, kaj se z

njimi dogaja. Pametnejši od tebe so bili tukaj, kajne?<<

>>Možno, čeprav ni rečeno. S pritiskom na energetski

gumb v komandnem prostoru me lahko vsak ustavi.<<

>>Dobro, v redu.<< Tilen je poznal delovanje

računalnikov v vesoljskih ladjah. >>Dvominutni zapis

pogovora med članoma tvoje posadke imaš, praviš.

Poglejmo! <<

Šena je nestrpno pristopil k holiju. V njem sta se

prikazala dva nekoliko zadihana in očitno zelo

vznemirjena moža. Karkoli se je zgodilo, ju je moralo

krepko pretresti. Desni, nekoliko bolj čokat in

svetlejših las, je prijateljsko dregnil svojega starejšega

tovariša: >>Uspela sva, kajne?<<

>>Za las!<< Slednji je z očitnim zadovoljstvom delil

skupno veselje. >>Ušla sva!<<

>>Sem že mislil, da je konec!<<

>>Vsaj midva sva se rešila. Čimprej morava opozoriti

naše vesoljsko ladjevje. Kdor bo vstopil na tistem

mestu, bo po njem.<<

>>Saj to je tisto. Ob vstopu z druge strani bi se tem

žrtvam lahko izognili.<<

>>Tega nismo mogli vedeti.<<

>>Na vsak način moramo posvariti naše, preden se

ponovno kdo ne spusti tja po isti poti.<<

>>To pa, hitro morava ukrepati. Drugače bo za

človeštvo lahko usodno.<<

>>NEPTUN je startal,<< sta zaslišala glas planetarnega

računalnika, zatem pa pok iz smeri vhoda v komandne

prostore.

Vesoljca sta pazljivo prisluhnila. >>Kaj je bilo to?<< je

zaskrbljeno vprašal mlajši.

>>Ne vem, najbrž se je kaj prevrnilo.<<

>>Samo od sebe se že ni moglo.<<

>>Daj mi laserko, grem pogledat. Ti me ščiti.<<

>>Samo previdno! <<

>>Če vidiš kaj sumljivega, streljaj! <<

Z laserkama v rokah sta se prihulila ob steni in

izginila skozi vrata.

Sledila je gluha tišina. Še nekaj trenutkov je

napenjalo Tilnovo in Šenovo zbranost, nakar je

zazvenela prekinitev posnetka.

>>Kaj ni ničesar drugega?<< je nestrpno vprašal Tilen.

>>Ne, to je vse, kar imam v spominu.<<

Šena je zamomljal. >>Ne vem. S tem si bomo lahko

bolj malo pomagali.<<

Toda Tilen je zmignil z rameni: >>Nekaj je. Morda nam

bo to obvestilo še v korist.<<

Iz hodnika se je zaslišal ropot, dokaj podoben tistemu

iz posnetka v holiju. Tilen in Šena sta se spogledala.

Podobnost je bila presneto močna, šumi so se ujemali.

>>Misliš, da gre za isti šum?<< je šepnil Šena.

Z obraza jima je izginila skoraj vsa kri.

*

III

Prot se je nervozno prestopal pred komandnim

pultom. Skrivnostno uničenje NEPTUNOVE posadke

je bil dovolj močan razlog za takojšnje ukrepanje ob

najmanjšem sumljivem znamenju, prekinitev zveze s

Tilnom in Šeno pa je položaj zaostrila do skrajnoti.

>>Brez predhodnice robotov ne bi smela v noben

prostor!<< je bolj glasno razmišljal kot vzrojil Prot.

Geni je v upočasnjenem globokem dihanju zrla

izmenično v prikaz NEPTUNA in Prota. >>Šena že ni

šel naprej na slepo srečo. Nekaj nepredvidenega se je

moralo zgoditi.<<

Prot je moral ukrepati. Toda ni vedel kako, potreboval

je čas za premislek. >>Hja! Kar na lepem se ne oglašata

več!<<

Ostri glas poveljnika bojnih lovcev v pripravljenosti je

presekal tišino: >>Laserske topove na NEPTUNU smo

uničili. Naj spustimo drugo skupino robotov?<<

>>Prav, pošlji robote v zaporednih skupinah z

vzpostavljenim poročanjem v navezi, za primer

nastavljene pasti.<<



* * *

Naslednjih nekaj minut se je vleklo vse do končnega

poročanja robotov o blokiranem vhodu v komandne

prostore NEPTUNA. Tudi vdor vanje je bil vprašljiv.

Prot je poklical poveljnika bojnih letal.

>>Da, kaj naj naredim?<< se je ta takoj odzval.

>>Poskusi vzpostaviti stik prek planetarnega

računalnika.<<

>>Mhm! <<

>>Si razumel?<< Prot ni mogel razbrati smisla

Janovega mrmranja. >>Kaj je zdaj?<<

>>Telekomunikacijske sisteme smo uničili skupaj z

laserskimi topovi.<<

>>Zakaj, hudiča?<<

>>Da nam ne bi kdo skozi antenske sisteme onemogočil

delovanja.<<

>>In zdaj se ne moremo povezati z njima!<<

>>To smo morali žrtvovati.<<

>>Hm. Ja, zdaj je, kar je.<< Prot je razmišljal

o nadaljnjem ukrepanju. >>Ste zasledili kaj

nenavadnega?<<

>>Doslej še ničesar. Z laserji lahko izrežemo odprtine

v stene in poskusimo vdreti.<<

>>Prav!<< Janova pobuda je bila v tistem trenutku še

najbolj sprejemljiva. >>Pazite nanju.<<



* * *

Med čakanjem na Janovo poročilo o poteku reševanja

se je v Protu zbudil spomin na dneve šolanja za

poveljnika vesoljske ladje in za hip so v njem oživele

legende iz človeške zgodovine, ko so se posamezniki za

ceno lastnega življenja postavili v bran svojih domov.

Toda zanos se je kmalu umaknil trezni presoji. Nihče

iz vesolja dotlej še ni ogrožal človeštva niti nikoli ni

nič kazalo na to. Tokrat je bilo drugače. Prot je vedel,

da bi bil naval kadetov v pionirske enote nekajkrat

manjši ob opazni verjetnosti večje nevarnosti. Za

tvegane podvige bo ob izbiri ljudi iz svoje posadke

že moral upoštevati to dejstvo. Nič drugega mu ne

bo ostalo, saj je ob pogledu na mrliško prazno ladjo

NEPTUN šla še njemu kurja polt po hrbtu.



* * *

Prot je med nemirnim prestopanjem pred komandnim

pultom razmišljal o smiselnosti razstrelitve NEPTUNA.

Če je v njej skrita nevarnost za obstoj Zemljanov, bi bilo

to še najbolje. Vzrok izginjanja vesoljskih ladij pa bi

potem seveda ostal še naprej nepojasnjen. Toda kako

naj sicer odkrije nevarnega nasprotnika, preden bo

prepozno, in na koncu koncev, lahko bi imeli opravka

z naprednejšo civilizacijo?

V holiju se je pokazal Janov obraz: >>Prebili smo se

do njiju. Nekam prestrašena sta videti, vsaj na prvi

pogled. Na srečo nista poškodovana. Ko sem jima

na vprašanje glede morebitnih težav na hodniku

odvrnil, da nismo zasledili nič nenavadnega, sta

omenila neke pomembne informacije zate in govorila o

nevarnih šumih ter svetovala, naj nadaljnjo preiskavo

raje prepustimo robotom. Nenavadni šumi ali nekaj

takega naj bi ju primorali sprožiti alarmni vzvod za

zaporo vhodov v komandne prostore. Komunikacijske

naprave pa so res bile onesposobljene. Nujno sta

morala zaščititi zelo pomembno informacijo iz

NEPTUNOVEGA planetarnega računalnika, tako da

nista smela ponovno odpreti vhodov.<<

>>Prav, naj roboti nadaljujejo preiskavo!<< je dejal

Prot. >>Vi ostanite na preži. Bomo videli po njunem

poročilu.<<

*

IV

Tilen se je s pokončnim korakom usmeril v prostore za

razvedrilo in zabavo. Veselil se je odziva in radovednih

pogledov svojih tovarišev ali. . . Na obrazu se mu je

začrtala nekoliko objestna radoživost. . . bolje rečeno,

bojnih tovarišev, kot po vsem doživetem že lahko reče.

In Geni. . . lepa Geni. . . ta mikavna stvarca s svojim

porednim hihitanjem. . . Kar videl je, kako ji zastaja

dih ob njegovem pripovedovanju o tistih dveh članih

posadke z NEPTUNA in njunem odhodu brez vrnitve.

Nato se mu je vrinil dvom o nujnosti njunega ukrepanja.

Vseeno sta se s Šeno malo preveč prestrašila tistih

šumov s hodnika, čeprav je to hudirjeva zadeva.

Povsem enaki so bili tistim iz konca dvominutnega

zapisa z NEPTUNA. Možna je bila ponovitev scenarija,

šumi in . . . Tedaj so se mu zašibila kolena, Šenu pa še

desetkrat bolj. Komaj je izdavil tisti >>kaj pa zdaj?<<

Tilen je prasnil v smeh.

>>Hej, Tilen!<< Iz nasprotne strani mu je Mimi veselo

mahala v pozdrav. >>Dobro si se odrezal. Skoraj bi

vaju morali odpisati, kaj?<<

>>Precej napeto je bilo.<<

>>Lepo sta jo odnesla.<<

>>Ja.<< Tilen je še naprej razposajeno kimal. >>Si

videla kje Geni?<<

Mimi je pokazala proti okrepčevalnici. >>Prideš na

kapitanovo večerjo?<<

>>Seveda, saj pridejo vsi!<< Toda v tistem trenutku ga

je bolj zanimalo srečanje z Geni.

*

V

Prot se je nestrpno presedal ob holiju, kjer naj bi se

vsak čas prikazal hologram poveljstva 122. vesoljskega

ladjevja. Njegovo poročilo so verjetno že preučili in

tudi sam ni prav nič dvomil o sposobnosti njihovega

odločanja. Vprašanje je le bilo, kakšne naloge bodo

po vsem tem dali njim. Po vsej verjetnosti bodo v

časovni tunel, skozi katerega je prišel NEPTUN,

vrgli najmočnejše vesoljske ladje z neprimerno boljšo

opremo od njihove.

Holi se je napolnil s svetlobo holograma omizja z

najvišjimi predstavniki poveljstva.

Po kratkem vljudnostnem pozdravu je spregovoril

poveljnik 122. vesoljskega ladjevja, general Osterman.

>>Prot, najprej vam moramo čestitati za odkritje. Od

splošne pionirske posadke nismo pričakovali tako

hitrega in pravilnega ukrepanja. Da, dobro ste opravili

svoje delo. Zdaj moramo takoj ukrepati.<<

>>Vsekakor,<< se je strinjal Prot.

>>Preučili smo vaše poročilo. Vzroke izginjanja naših

vesoljskih ladij moramo odkriti.<<

>>Tudi jaz menim enako.<<

>>Prav. To pot bodo odločale sekunde.<<

Prot se je kljub resnemu položaju nasmehnil ob

generalovem pretiravanju s sekundami.

Toda generalu Ostermanu ta nasmeh očitno ni bil

pogodu. Še naprej ga je resno motril: >>Kot sem rekel:

odločale bodo sekunde.<<

Prot je začutil nelagodje ob ostrem tonu. Kaj pravzaprav

želi povedati?

>>Ni nam preostalo drugega,<< je spet povzel general,

vendar to pot z nekoliko bolj slovesnim glasom, >>kot

da pošljemo vašo ladjo naprej, ostale pa čim prej za

vami.<<

>>Toda,<< je privrelo s Prota, >>to vendar nima

smisla.<<

>>Kako nima smisla?<<

>>Mi smo posadka navadne pionirske ladje, in to je,

kot vsi vemo. .<<

>>Vi ste pionirska enota prostovoljcev,<< je kratko pribil

general.

>>To že, vendar. . .<< Protu še vedno ni šlo z jezika.

. . Vesoljske ladje s posebnimi bojnimi enotami

in najsodobnejšo opremo so bile neprimerno bolj

usposobljene za take naloge. Obotavljaje je gledal

resno vzvišene obraze za omizjem, še nekajkrat molče

zmajal z glavo in vrgel iz sebe: >>Naša posadka, to

so pravzaprav bolj turisti. Kdorkoli je želel potovati

po vesolju, se je vključil v te enote. Zaradi majhnega

tveganja v zadnjih desetletjih se je vanje prijavil vsak,

kdor si je zaželel družabnega izleta v vesolje. In te ljudi

imam sedaj na ladji.<<

>>V vaši posadki so zelo primerni možje za tovrstne

naloge, to vam lahko zagotovim.<<

>>In kdo so to?<<

General Osterman je za trenutek umolknil. Nato je

odprl usta, verjetno je hotel navesti imena, potem pa

spet zastal in počasi odkimal:

>>Poimensko vam jih ne morem našteti zaradi

zakonskih ovir. Psihoanalitični testi pripadnikov

splošnih pionirskih enot so prepovedani, čeprav smo

se v poveljstvu vedno zavzemali za obvezno izvajanje

takega testiranja. Vendar,<< general je spet privzdignil

glas, >>enako kot ostali generali sem mnenja, da to

niti ni bistveno, če je le poveljnik vesoljske ladje dovolj

sposoben.<<

>>Jaz že ne morem čez noč ugotoviti njihovih

sposobnosti!<<

>>Imeli boste dovolj časa,<< generalov glas je postajal

vse bolj pokroviteljski, >>in še nekaj: ne želim vam

laskati glede vaše karakteristike, imam jo pred sabo,

težko bi našli bolj primernega človeka za to nalogo.<<

Prot se je ob teh besedah nehote malo bolj vzravnal,

kljub notranjemu opozorilu, da so ga morda izbrali le

za žrtveno jagnje.

>>O težkem pritisku na naš obrambni sistem zaradi

izginjanja vesoljskih ladij vam najbrž ni potrebno

govoriti. To moramo preprečiti. Nihče se nima pravice

izogibati dolžnostim v tako pomembnem trenutku!<<

>>Saj se ne izogibam. Pomislekov ne navajam brez

razloga. O dobro usposobljeni posadki ne bi dajal

pripomb, saj se popolnoma zavedam pomembnosti

naloge; toda z mojimi turističnimi vojaki ne bo

enostavno.<<

VI

VI

Prot se je zamislil nad nadaljnjim ukrepanjem. Sporočilo

o njihovi novi nalogi bo precejšnje presenečenje za

posadko, če že ne pravi šok. Celo upor lahko sproži ob

nepravilnem nastopu. Odločitev poveljstva, da bo prav

njih poslalo odkrivat skrivnost izginjanja vesoljskih

ladij, posadke z neprimerno bolje usposobljenimi

ljudmi pa jim bodo šele sledile, bo posadka bolj težko

razumela. Še njemu so se prikazovale bolj žrtvene

figure na šahovnici ob razmišljanju o tej odločitvi za

njihov takojšnji spust v časovni tunel.

Brez možnosti za preživetje sicer niso bili. Z malo več

sreče in previdnosti se morda izognejo najhujšemu.

Vsaj po govorjenju tistih dveh z NEPTUNA sodeč.

Prot se je skozi veliko okno zazrl v vesolje. Sprejemanje

tveganja in pošiljanje svojih ljudi v smrt, kako so to

počeli v preteklosti? Kako so ukrepali poveljniki?

Da, kako? Misli so se mu vse bolj selile v zgodovino

človeštva.

Pogledal je planetarni računalnik z vsem znanjem

človeške civilizacije, spravljenim v njem. Morda mu

lahko pomaga. Nekaj na to temo že mora imeti.

>>P. R.,<< ga je poklical, >>kako so poveljniki

nagovarjali svoje vojake za najnevarnejše boje, recimo,

da uporabim znan izraz, za 'hrano topovom'? Najbrž

jim tega niso kar naravnost povedali?<<

>>Ne, običajno res ne,<< je s prijetnim, za te računalnike

značilnim glasom odvrnil P. R., >>večinoma so

uporabljali zanosne govore. Namesto 'hrana topovom'

so izbirali dosti bolj primerne besede. Na primer

'neustavljivi'.<<

'Neustavljivi?' Prot se je zamislil.

>>Da, 'neustavljivi',<< je ponovil P. R. >>Pred osvajanji,

napadi ali juriši so poveljniki prepričevali svoje vojake

o njihovi sili, hrabrosti, tja do neustavljivosti. Potem

pa so jih samo še usmerili.<<

>>Aja, da. . . << Protu se je razjasnil obraz.

>>NEUSTAVLJIVI. . . v navezavi na to besedo bom res

lažje zastavil nagovor.

Dobro, P.R., lepo si povedal. Tvoji elektronski možgani

res niso od muh, tudi ko gre za psihološka vprašanja.

Našo vesoljsko ladjo bomo preimenovali. Odslej bo

NEUSTAVLJIVA.<<

*

VII

Genin pogovor s prijateljico je zmotil razposajen

Tilnov pozdrav. Vidno se ga je razveselila, tako da ji

je, vzpodbujen z njenim živim pogledom, pomahal v

pozdrav in prisedel.

>>Tisto dogajanje na NEPTUNU te ni kaj preveč

zdelalo,<< je dejala s prijaznim nasmehom.

Tilen je odkimal. Na njenem lepem obrazu sta se

menjavala nasmeh in zaskrbljenost, nepotrebna

seveda, saj je bilo že vse za njim. Po svoje pa mu je

seveda godilo.

>>Si slišal, da bomo tudi mi sledili našim bojnim

ladjam v časovni tunel?<<

Tilen je ob njenem zresnjenem obrazu zamahnil z

roko. Ni bil trenutek za resna razglabljanja, vsaj ne z

Geni.

>>Tam je bila uničena NEPTUNOVA posadka. Lahko

nas doleti enaka usoda,<< je dejala.

Tilen se je spet nekoliko zresnil. Vse to je bilo res,

ampak. . . Ohrabrujoče se ji je nasmehnil: >>No ja, saj

ni vse tako črno. Tudi s Šeno sva se vrnila z NEPTUNA,

čeprav bi lahko kdo pomislil nasprotno.<<

Geni ga je pogledala s pritajenim strahom. >>Tudi jaz.

Si se ustrašil, kaj?<<

>>Ustrašil?<< je z rahlim posmehom in s poudarjeno

samozavestjo ponovil Tilen. >>Položaj sva več ali manj

obvladovala.<<

Geni ni skrivala občudovanja: >>Več ali manj? Kako

moraš biti tako hladnokrven!<<

Tilnov smeh ni dopuščal dvoma o hrabrosti. Toda

pripoved o strahu ob tistih šumih se mu ni zdela več

tako duhovita. Morda kdaj drugič.

Geni ga je občudujoče pogledala: >>Ne boš rekel, da te

ni bilo strah?<<

>>Strah?<< Tilen je še naprej ohranil samozavestni

smehljaj. >>V takih trenutkih deluje hladna logika.

No ja, napeto je res bilo. Vsem dogajanjem okrog sebe

moraš slediti. To je vse.<<

VIII

VIII

V veliki stekleni dvorani so se omizja z dvajsetimi in

več sedeži, oblikovana na zasnovi tabornega ognjišča,

lepo ujemala s prozorno stekleno kupolo, skozi katero

je bil sij zvezd sicer komaj opazen zaradi številnih

svetlečih stebrov.

Vabilom na kapitanovo večerjo se je posadka odzvala

polnoštevilno in tudi razpoloženje je bilo izredno

živahno, čeprav v nasprotju od običajnega nekoliko

bolj slovesno. Nihče še ni dvomil o moči človeške

civilizacije. Opuščena ladja NEPTUN je sicer dala

slutiti bližnjo nevarnost, brez posadke je bila, toda

kljub vsemu je bilo odkritje ene od pogrešanih ladij

tisto najpomembnejše. Našli so sled, po kateri se bodo

lahko usmerila bojna vesoljska ladjevja Zemljanov.

Prot je sedel za eno od dvanajstsedežnih omizij in

s pritajeno zaskrbljenostjo opazoval vesele obraze

okoli sebe. >>Seveda, nalogo naj bi prevzele posebne

vesoljske ladje. Tako vsi mislijo,<< je zamrmral sam

zase, počasi vstal ter z rahlim dvigom roke pritegnil

pozornost.

>>Prijatelji moji,<< je začel z močnejšim glasom,

nato obmolknil in počakal do prehoda živahnega

pomenkovanja v pozorno tišino, >>danes smo potrdili

pomen splošnopionirskega ladjevja za človeštvo. Spet

smo dokazali svojo vrednost.<<

Sledil je buren odziv s silovitim aplavzom. Izrekel je

pričakovane besede. Potem je spregovoril o jalovih

prizadevanjih človeštva pri odkrivanju sledi za

pogrešanimi vesoljskimi ladjami. Val ponosa je zajel

sleherni smehljajoči obraz. Še celo Šena je zadovoljno

navrgel sosedu: >>Če nič drugega, smo našim elitnim

vesoljskim ladjevjem pokazali, kam naj se usmerijo.<<

>>Zato,<< je spet glasneje povzel Prot, >>mora naša

vesoljska ladja dobiti svojim dejanjem primerno ime.<<

Sledil je odobravajoč >>hura<< in pričakujoča tišina.

>>Našo vesoljsko ladjo bomo preimenovali. Odslej bo

'NEUSTAVLJIVA.'<<

Šena je debelo pogledal in naredil pomenljivo grimaso.

Obraz se mu je razlezel, kot da bi pravkar slišal nekaj

najbolj duhovitega in trapastega hkrati.

Toda večina je le sprejela Protovo pobudo. Nastal je

tako živahen direndaj s plazom zabavnih pripomb in

ugotovitev, da tega vzdušja ni kazalo takoj prekiniti.

Vsaj Prot je še malo počakal in odobravajoče pokimaval

vse do umiritve direndaja, nato pa kot v pričakovanju

še bolj navdušenega odziva sporočil njihovo takojšnjo

usmeritev v časovni tunel.

Toda šoku, sproženemu ob njegovih besedah, je

sledila samo še tišina. Tako je lahko kaj hitro dojel,

pravzaprav bolje rečeno začutil, kako večina v

tistem hipu le zmedeno razmišlja, kaj naj si misli o

njegovem predlogu. Očitno jih je presenetil. Sicer je

pričakoval nekaj takega, toda vzdušje bi se lahko

vsak čas prevesilo na napačno stran. Z nastopom,

prežetim z navdušenim zmagoslavjem, je nadaljeval

z nezmanjšanim zanosom: >>Dokler nas ne prehitijo

naša elitna vesoljska ladjevja, bomo vsaj nekaj časa

na čelu invazije.<<

Direndaj je ponovno oživel in to celo tako močno, da je

Prot opustil nadaljnjo razlago, kako jih bodo posebna

vesoljska ladjevja prehitela, čeprav je očitno postalo

prav to vprašanje osrednja tema v živahni izmenjavi

mnenj.

*

IX

Spust v skrivnostni časovni tunel, iz katerega je prišla

vesoljska ladja NEPTUN, je sprva vnesel med posadko

hromeč nemir. Šli so naravnost v nevarnost, ne da

bi vedeli, kje in kdaj jih čaka. Nobenih preživelih s

pogrešanih ladij ni bilo.

Na različnih družabnih večerih so se sicer navduševali

prav nad takimi pustolovščinami, v tistem trenutku

pa je večina videla takojšnji spust v časovni tunel kot

nesmiselno prenagljen. Vendar ostrejših nasprotovanj

ali uporniških izbruhov ni bilo in čez čas je občasna

bledica na obrazih vse bolj izginjala. Kazalo je že na

bolj umirjeno vzdušje, ko so se nenadoma pojavile

govorice o nenavadnih spremembah v delovanju

njihovega planetarnega računalnika. Sprva so padale

le posmehljive pripombe na račun nove tehnologije,

toda postopoma se je nabralo vedno več primerov

nerazumnega delovanja računalnika in vse skupaj

je postajalo že sumljivo, posebej še po Protovem

sklicu

najboljših

analizatorjev

računalniško-

komunikacijskih sistemov.

*

X

V Genini kabini je manjša družbica živo razpravljala o

nenavadnem dogajanju v planetarnem računalniku,

ko je vstopil član Protove analizatorske skupine za

računalniško-komunikacijski sistem. Pustili so mu

še dovolj časa za udobno namestitev v njihov debatni

krog, toda zatem so ga takoj obkrožili, nevsiljivo

seveda.

>>Kaj se dogaja, Samo?<< je začela Geni. >>Se nam je

res nekaj vtihotapilo iz NEPTUNA?<<

Samo je zbrane ocenjujoče preletel. Vprašanje so

morali jemati precej resno. Vsaj kolikor je po obrazih

krog sebe lahko razbral.

>>Kaj je o tem slišati med posadko?<< je vprašal po

kratkem premoru, očitno pripravljen dati še dodatno

pojasnilo. >>Tri dni se že nismo premaknili iz tiste

luknje.<<

>>Torej ste se pošteno zagnali.<< Geni ga je vprašujoče

gledala.

>>Hudičev posel, moral sem si malo prevetriti

možgane.<<

>>Kaj še niste končali?<< Na Genin obraz je ponovno

legla senca zaskrbljenosti. Toda za ohranitev bolj

sproščenega vzdušja se je z nekaj prisile nasmehnila

ter po spodbudnem namigu družbici dejala: >>Tu se

prav prijetno zabavamo, kajne?<<

Tudi Samo ji je vrnil nasmeh: >>No, saj zato sem pa

šel na en kratek odmor iz tistih prostorov.<<

>>Sicer smo do nekaterih sklepov prišli tudi sami,<<

je vpadel v pogovor Rac, suhljat osemnajstletni poba

živih rjavih oči, skoraj otroškega videza. Še ves

razgret od predhodnega pogovora, se ni mogel vzdržati

takojšnjega prehoda na osrednje vprašanje nastalega

položaja, kljub pripombam, naj raje besedo pusti

starejšim. >>Predvsem je osnovna zasnova našega

planetarnega računalnika verjetno neprimerna za

vojaške namene.<<

Samo je prisluhnil, prikimal in ohrabreni Rac je

nadaljeval z razvijanjem svojih domnev. >>Naš

planetarni računalnik je pomanjšana zasnova

našega planeta Zemlje v simulacijskem smislu. Vsa

dogajanja v njem so povzeta po življenju na Zemlji,

le namesto živih ljudi so v planetarnem računalniku

paketi programov, imenovani tihoni, ki so po svojem

obnašanju povsem enaki živim bitjem, se pravi ljudem.

Glede na prikazovanje tihonov v hologramskem

prikazovalniku v človeški podobi smo jih celo sprejeli

za svoje prijatelje in marsikdo med nami se je precej

navezal nanje. Vse to je lepo domišljeno, toda zdaj, kar

na lepem, pa tihonov nismo več sposobni nadzirati.

Izkoriščajo, pravzaprav zlorabljajo možnosti skrivanja,

povzete po dogajanjih na Zemlji.<<

>>Nekaj mora biti pri tem jasno,<< ga je prekinil Samo.

>>V prejšnjih planetarnih računalniških sistemih smo

imeli programske pakete, torej predhodnike naših

tihonov, shranjene v točno določenih predalčkih. To,

da se ti programski paketi lahko sedaj premikajo

po planetarnem računalniku kot ljudje na Zemlji,

je bilo izglasovano na vseljudskem referendumu. K

svojemu tihonu se je vsak od nas zatekel ob potrebi

po razumevajočem prijatelju, pri čemer je večino ljudi

motilo, da so tihoni v bistvu neka neživa sestava

informacij, zaprta v točno določenem predalčku

planetarnega računalnika. Prijetneje se je pogovarjati

z živimi bitji, zato smo na vseljudskem referendumu

izglasovali izgradnjo planetarnih računalnikov za

bolj prepričljivo upodobitev tihonov po ljudeh. Tako

so nam zdaj tihoni po svojem obnašanju, odzivanju

in dojemanju skoraj povsem enaki, še posebej po

vgrajenih simulatorjih čustvovanja. Kot tihone smo

jih poimenovali zaradi njihovega prvotnega tihega

premikanja po računalniku.<<

>>To že,<< mu je vpadel v besedo Rac, >>nismo pa

predvideli vtihotapljanja tihonov tujih civilizacij v naš

planetarni računalnik.<<

Samo je odkimal. >>Ne bi rekel. Vemo, kolikšno je

minimalno število podatkov za izdelavo enega tihona.

Zato smo vgradili v planetarni računalnik kontrolne

vhode z dopuščenim enkratnim vnosom kvečjemu

milijoninke simbolov, nujnih za izgradnjo tihonov.<<

>>Še nekaj bi morali upoštevati,<< se je spet

oglasil Rac. >>Nisem najbolje seznanjen z zadnjimi

znanstvenimi dosežki, pred kratkim pa sem zasledil

opis znanstvenega poskusa s šifrirnim vstavljanjem

neke vrste genskih kod. Te v informacijskem polju

vežejo nase podatke iz okolja in zrastejo v tihone s

še večjo sposobnostjo učenja od običajnih, tako da

bi bilo možno sestaviti informacijsko gensko kodo z

vgrajenim zapisom za evolucijo v prej predvidenem

polju informacij. Do kod gre lahko razvoj takega tihona,

si seveda ne znamo predstavljati. Število podatkov za

sestavo evolucijske genske kode v informacijskem polju

našega računalnika pa je prav lahko manjše od števila

podatkov, nujnih za izgradnjo povprečnega tihona, in

morda tudi manjše od dovoljenega števila informacij

v paketu, ki ga prepuščajo kontrolni filtri naših

planetarnih računalnikov. Tako 'evolucijsko gensko

kodo' bi nam lahko kdo vtihotapil iz NEPTUNA.<<

Samo se je nakremžil v nasmeh in skomignil z rameni:

>>Tak način razmišljanja lahko sodi tudi v področje

fantastike, kajne?<<

*

XI

Kratek alarmni pisk je pozval Prota v komandne

prostore.

>>Kaj je?<< je vprašal po vstopu vanj.

>>Težave s komunikacijskimi napravami za povezavo

na velike razdalje,<< mu je sporočil dežurni oficir.

>>Kakšne težave?<<

>>Komunikacijske povezave z našimi zasledovalnimi

vesoljskimi ladjami ne moremo več vzpostaviti.

Popolnoma smo odrezani od njih. Računalniški

programi so nam izginili iz naših komunikacijskih

naprav. Ni jih več!<<

>>To je nemogoče!<< Prot je zmajal z glavo. >>Saj

imamo nekaj varno spravljenih rezervnih kopij.<<

Dežurni oficir je nemočno zmajal z glavo: >>Glej, kaj

je ta naredil,<< je dejal z utrujenim glasom in pokazal

na petindvajsetletnega Jaka, ki je opravičujoče se

razširil roke:

>>Ja, povsem po naključju sem uničil samo del ene

od kopij komunikacijskega programa.<<

Prot je še vedno nejeverno gledal. >>Kako ti pride kaj

takega na misel?<<

>>Včeraj me je med delom pri raziskavah varnostnih

šifer za komunikacijski prenos poklical Zoky.<<

>>Kateri Zoky?<< V Protovem glasu se je stopnjevala

vse ostrejša nestrpnost.

>>Zoky, moj prijatelj tihon iz planetarnega

računalnika.<<

>>Tihon iz planetarnega računalnika?<<

>>Da, in potem sva se pogovarjala o teh

komunikacijskih računalniških programih in med

najinim razmišljanjem o možnih rešitvah sem

iznenada dobil zanimivo rešitev drugačnega šifriranja.

V znanstvenem smislu je taka ideja vsekakor lep

dosežek.<<

>>In zakaj si potem zbrisal del kopije?<<

>>Vstavil sem še nekaj zanimivih domislic, prav

posrečenih, na nesrečo pa so sprožile brisanje

programa, kar sem prepozno opazil.<<

>>Torej tako!<< Prot je gledal zdaj mladega

znanstvenika, zdaj ostale, begajoč od ene možnosti do

druge. >>Ampak kaj je z ostalimi kopijami?<<

Dežurni oficir je pokazal na pobe ob holiju: >>Vsem

tem so se včeraj posvetile take ideje in vsi so se takoj

vrgli na delo.<<

>>Tako nenavadno naključje.<< Prot je nejeverno

odkimaval. >>Kaj ste se vsi pred tem pogovarjali s

svojimi tihoni?<<

Na zbegane obraze mladih raziskovalcev je legla

bledica. Drug za drugim so počasi prikimali.

>>Kaj ni to malo čudno?<< Dežurni oficir je s

tesnobnimi občutki zrl v Prota. >>Saj to ne more biti

naključje!<<

Protu so se nabrale potne srage na čelu: >>Torej smo

odslej prepuščeni sami sebi!<<

*

XII

Šena se je osredotočil na preverjanje dejanske

možnosti vtihotapljanja nevarnih tihonov v planetarni

računalnik.

Prijatelje tihone je že opozoril, naj bodo previdni,

svojega tihona Zira pa je nagovoril na pravo detektivsko

iskanje morebitnih vrinjenih tihonov. Toda na vsem

lepem ga ni mogel več poklicati. Že dobro uro ga je

zastonj iskal in prav resno ga je že skrbelo, če se mu

ni morda kaj pripetilo.

Morda bi lahko Tilen kaj pomagal, je pomislil, in se

hip zatem že odločil. Poklical ga je in povprašal za

svet glede Zira.

Tilen mu je takoj pritrdil. >>Vse več je pogrešanih ali

izbrisanih. Tvojega Zira sva že s Protom zaman iskala.

Morda je tudi on med izbrisanimi.<<

>>Da so Zira ubili?<<

>>Ne vem, vse kaže na to. Poklicati ga že nismo

mogli.<<

>>Tako uničevanje naših tihonov lahko pomeni samo

korak do napada na nas.<<

>>Hja, saj se že dela za to.<<

>>Kako?<< Šenu se je zataknilo v grlu.

>>Naši strokovnjaki za komunikacijske povezave so

dobili podtaknjene ideje v pogovoru s svojimi tihoni

in jih šli takoj preverjat. Posledica je uničenje vseh

komunikacijskih povezav na velike razdalje.<<

>>Če ta stvar najde izhod iz planetarnega računalnika

in se materializira, smo opleli.<<

>>Prot je uvedel posebne varnostne ukrepe in tudi

posebne skupine tihonov je že zbral za raziskovanje

dogajanja v planetarnem računalniku.<<



* * *

>>Preverimo možnost nadaljnjega ukrepanja,<< je Prot

s privzdignjenim glasom pritegnil pozornost na hitro

sklicanega poveljniškega kadra. Mrmranje je utihnilo.

>>Po vsem, kar vemo, lahko pričakujemo vstop v tujo

civilizacijo.<< Pogledal je po odzivu ter nadaljeval:

>>Poglejte!<<

V holiju se je prikazala študija njihove lege glede na

Zemljo, časovni tunel in morebitno novo civilizacijo.

>>Mislim, da je ta prikaz našega položaja dovolj

nazoren. Preverite in dajte pripombe.<<

Toda nihče od posadke se ni premaknil niti ni umaknil

pogleda s Prota. Študija v holiju jih ni zanimala.

>>Torej?<< je po nekaj minutah prekinil tišino Prot.

Možje so molče zrli vanj ali predse, ob Protovem

spustu privzdignjene roke v znamenje zaključenega

zasedanja pa se je oglasil Šena:

>>Te šolske študije poznamo vsi. Narejene so na osnovi

zbira različnih primerov vseh možnih srečanj s tujimi

civilizacijami. Toda te študije niso predvidele našega

primera, ne upoštevajo posnetkov z NEPTUNA, po

katerih ni vseeno, s katere strani bomo vstopili v to

neznano civilizacijo. Pa vendar bo prav to verjetno

odločilno. Ne vem, zakaj, in tudi nobene razlage ne

najdem. Po vsem, kar vemo, pa moramo to še kako

upoštevati.<<

Tej pripombi je ponovno sledila tišina. Prot se je zazrl

v holijev prikaz lege njegove vesoljske ladje. V to tujo

civilizacijo bodo prišli, kot jih bo zanesla pot skozi

časovni tunel. Potem pa, kakor jim bo sreča mila.

Teža odgovornosti kapitana vesoljske ladje je pritisnila

nanj. ‘NEUSTAVLJIVA’. . . hm, kakšno ime. . . No ja,

sam si ga je izmislil. . . pa naj bo. Nič kaj dosti izbire

mu ni ostajalo. Vsaj videti je ni bilo. Nadaljevati pa

vseeno mora, kar je začel ali, bolje rečeno, v kar so ga

potisnili. Z grenkim priokusom se je nakremžil. Zdaj

je, kar je. O tem ni imelo smisla razmišljati. Vendar

posadka ne sme izgubljati morale. Skrivnostno

dogajanje v planetarnem računalniku že tako vnaša

naraščajoč nemir z vse bolj stopnjevano napetostjo.

Ne sme pokazati neodločnosti.

>>Mi smo predstavniki močne človeške civilizacije,<<

je nadaljeval z odločnim in trdnim glasom, da je še

sebe opogumil. >>Smo predhodnica močnih vojaških

ladjevij, smo le prodorna konica tistih, ki nam

pogumno sledijo.<<

>>Saj to je tisto,<< je s poudarjeno vdanostjo v usodo

vpadel Šena, >>tudi jaz bi njim hrabro sledil.<<

Tej pripombi je sledilo še odločnejše negodovanje.

>>Zakaj moramo biti mi predhodnica, saj so za take

naloge zgrajene posebne vesoljske ladje?<< je priletel

protestni vzklik iz ozadja.

>>To sem vam že razložil,<< Prot je stal vzravnan,

>>razen tega imamo lastno predhodnico samovodljivih

kometov.<< Ocenjujoče je premeril prikaz študije

njihovega ladjevja v holiju. Hipoma se mu je rodila ideja

in že ga je s preletom misli prešel prijeten občutek.

Pravo vzburjenje mu je izvabil preblisk. Morda, ja,

morda. Lahko bi bilo dobro. Prot je globoko vdihnil in

zadržal sapo. Porojena zamisel bi lahko bila smiselna.

. . celo zelo smiselna.

>>Takole bomo naredili,<< je povzel. >>Izdelali bomo

natančno kopijo naše vesoljske ladje in jo opremili

z robotizirano posadko ter poslali naprej. Če bo

nepričakovano zašla v nevarnost ali past, bomo takoj

spremenili smer našega poleta in pridobili dovolj časa

za vstop v neznano civilizacijo z druge strani, kajne?<<

Prot je oživel. Brez zlaganega optimizma se je lisjaško

nasmehnil. >>Ni vseeno, s katere strani prideš v

to civilizacijo, je rečeno. Morda pa bomo opozorilo

z NEPTUNA le lahko izkoristili.<< Prot je vidno

vznemirjen gledal zdaj študijo njihovega položaja, zdaj

zbrano poveljniško osebje.

XIII

XIII

Še na pol v snu je Prot skozi rahlo razprte veke ujel

obris roke in zaskrbljen obraz dežurnega oficirja nad

vzglavjem svoje postelje. V trenutku se je zdramil.

>>Kaj je?<<

>>Senzorji naše predhodnice so malo prej zaznali

gravitacijsko polje s strahovito naraščajočo

privlačnostjo. Takoj sem poslal ukaz za spremembo

smeri. Toda bilo je prepozno. Ne bo je več možno

iztrgati.<<

Prot je presunjeno zajel sapo: njihova predhodnica,

njihov ščit, je bila zanje izgubljena. S kom imajo

opravka? S tujo civilizacijo ali privlačnostjo zgolj neke

črne luknje?

>>Ste odkrili še kaj?<<

>>Ne.<< Dežurni oficir je odkimal in takoj zatem še

močneje prikimal: >>O izvoru gravitacije ne, pač pa

imamo opozorilo, da je zajela že tudi nas.<<

>>Nas?<<

>>Lahko jo čutimo. Vse kaže, da drvimo naravnost v

njeno smer.<<

>>Kako hudiča?<< Prot se je dvignil, obsedel, hip

zatem pa izvrgel: >>Preusmeri!<<

>>Sem že!<<

>>Prav, dobro si ukrepal.<<

>>Zaradi naše velike hitrosti se le počasi

preusmerjamo,<< je še pojasnil dežurni.

To je bilo tudi dejstvo, zelo nevarno dejstvo. Večanje

gravitacijske privlačnosti hitreje od njihovega

spreminjanja smeri bi bilo usodno, je premišljal Prot.

>>So nam računalniki preverili stopnjo ogroženosti?<<

>>Pravkar moramo dobiti rezultate.<<

>>Greva!<<



* * *

Ob velikem holiju je nastalo zatišje. Prot, strokovnjaki

za gravitacijska vprašanja in poveljniki udarnih

letalskih skupin so pazljivo spremljali ponazoritev

njihovega položaja v prikazu gravitacijskih silnic.

>>Za zdaj nam ostane le čakanje,<< je Tilen prekinil

nekajminutni molk. >>Če je izvor gravitacijske

privlačnosti samo črna luknja, se ji bomo iztrgali, v

nasprotnem imamo opravka s spreminjajočo močjo

umetnega izvora. Potem ne vem, kaj bo.<<

Težak molk je na koncu prekinil Prot: >>Počakajmo

še malo. Vse skupaj je zdaj odvisno od moči naših

motorjev in gravitacijskega izvora na drugi strani.

Kaj bo močnejše?<< je dejal mračno in stopil k veliki

prozorni steni za neposredno opazovanje vesolja. Toda

tam ni bilo kaj videti.

>>Prot!<< ga je tik ob njem zdramil Šenov glas. >>V

planetarnem računalniku se je moj Zir — vseeno je

še živ, ni med pogrešanimi — vrinil v bližino nekih

skrivnostnih tihonov in vse kaže, da bomo lahko

ugotovili, kako nam izginjajo naši najboljši tihoni.

Sam lahko vse preveriš.<<

>>Prav, tu lahko samo čakam.<< Vse je kazalo na

možno soočenje s tujo civilizacijo na dveh frontah:

prek tihonov, vrinjenih v njihov računalniški sistem,

in z gravitacijsko privlačnostjo. V primeru opravka

s tujo civilizacijo bi ta prav lahko bila povezana z

gravitacijskim izvorom. Prot se je umaknil v sobo s

terminalom za spremljanje tihonov. Poglobiti se je

moral tudi v to zadevo. Zleknil se je v širok naslanjač,

si za nekaj trenutkov prekril oči z dlanmi ter počasi

in globoko zadihal. Dogajanje v holiju bo torej gledal

skozi zenice Šenovega tihona, kako se že imenuje,

Zir, da. Nato je odprl oči in pred njim se je razgrnilo

dogajanje. . .

Majhen možic se je med množico v nekakšnem

trgovskem središču premikal zdaj sem, zdaj tja.

Oprezoval je za izhodom, verjetno tudi za morebitnimi

opazovalci ali celo zasledovalci, potem pa spet, kakor

da ne namerava nikamor, ker mora nekoga čakati.

Nenadoma se mu je obraz razjasnil. Opazil je Zira in

se takoj usmeril k njemu. Vendar se ob njem ni ustavil.

Le zamahnil je z roko v znamenje, naj mu sledi. Nato

jo je ubral skozi vrata na močno prometno cesto, kjer

sta se prerinila v kolono tihonov, usmerjeno proti

orjaškim nebotičnim zgradbam skrivnostnega videza.

Kolona se je postopoma večala. Tihoni, nagneteni

okoli njiju, s fanatično zamaknjenimi pogledi, so ju

vztrajno potiskali naprej. Brez dvoma ti tihoni niso

več sodili v prostor za simuliranje življenja na Zemlji.

Še zdaleč ne. Pravzaprav so bili kar najboljši dokaz

nedodelanosti upodabljanja tihonov po človeku. Tudi

to je bilo očitno. Toda toliko ponesrečenih primerov

na kupu je kljub vsemu delovalo nekam grozljivo.

Ti srhljivo hladni vojščaki smrti so bili neizprosno

zapisani svojemu samomorilskemu koncu.

Kolona se je širila še naprej. Gneča v njej je

posameznika vse bolj vpenjala in prav tako Zira, ki

mu je pogled obstal na suhem, nervoznem možaku z

begajočimi očmi. Ta je živčno pogledoval naokrog, se

nenadoma obrnil in začel z vso močjo riniti iz kolone,

neprestano ponavljajoč, kako se je nameraval samo

sprehoditi po tej poti. Vendar je njegovo obnašanje

sprožilo nenavaden odziv pri vseh tihonih s fanatično

zamaknjenim pogledom in pri tistih s praznino v

očeh. Še tesneje se je vsak med njimi oklenil svojega

predhodnika, in že se je vsa skupina strnila v zbito

maso teles ter suhega možica s tem tako vpela, da

je le še brezupno suval z rokami v zrak. Malo naprej

je Zirov pogled odkril še enega ujetega možaka in

nekoliko dlje še enega.

>>Prekleto, tako nam izginjajo naši najboljši tihoni,<<

je vzkliknil Prot. >>Torej je vrinjeni tihon uporabil

obvladovanje posameznika z množico. Ustvaril je

samomorilske tihone, jih združil v kolone in vanje

zvablja upirajoče se tihone ter jih nato uniči. Toda kaj

pravzaprav to pomeni? Da je vrinjeni tihon sposoben

podjarmiti večino naših tihonov v planetarnem

računalniku in potem z njihovo pomočjo uničiti še

ostale?<<

Prot je ob tej misli zastal. Brez zlobe kaj takega že ne

bi mogel početi. . . čeprav so v tej igri prisotni le tihoni.

Vse kaže na zlonamerno civilizacijo. . . Ne, ne, to še

ne. . . saj so to le računalniške igrice in razen tega. . .

Prot se je spet zamislil. . . intelektualno najmočnejših

tihonov si le ne more neposredno podrediti, ker jih

drugače ne bi zvabljal v kolono smrti, toliko le ni

sposoben. Tista civilizacija torej tega ni sposobna. . .

vendar, ali je res zlonamerna?

Iz razmišljanja ga je vrglo silovito poplesovanje slik v

holiju. Očitno se je Zirov pogled med beganjem vse bolj

ustavljal na obupanem kremženju zajetega možaka in

njegovih brezupnih poskusih bega iz kolone. Tudi sam

se ni mogel iztrgati. Zirov nemirno begajoči pogled je

pričal o zavesti pomikanja v usodno pogubo.

>>Hudiča!<< Protu se je nehote izvil vzklik spoznanja.

Zira, ujetega v kolono, je odnašal tok množice.

Zir ni pravo živo bitje, si je dopovedoval Prot, vendar

zastonj. Moral si občutiti prizadetost ob njegovem

brezizhodnem položaju, saj so se tihoni ob smrtni

nevarnosti odzivali tako prepričljivo človeško. Prot

je nemočno opazoval begajoče prikaze, Zirovo stisko

in njegovo obupano trganje iz smrtonosne kolone.

>>Zgubljen, zgubljen sem!<< mu je zvenel njegov krik.

Prot je umaknil pogled. Bilo je prepozno, ni mu več

mogel pomagati, ničesar mu ni vedel svetovati. Kolona

se je pomikala naprej in nesla Zira s seboj. Prot ni mogel

gledati. Sunkovito je vstal in se z nemirnim korakom

prestopil ter se nato spet ustavil. Niti drugih tihonov

mu ni mogel poslati na pomoč. Vse v planetarnem

računalniku je bilo tako zvesto povzeto iz življenja

na Zemlji, da se tihoni niso mogli premikati hitreje

kot ljudje. Ni bilo rešitve. Prepozno, le sam si lahko

pomaga. Toda v takem položaju ne moreš narediti

ničesar. Prebiti se mora iz kolone ali pa. . . Protu se

je utrnil majhen, bežen domislek. Morda. . . >>Splezaj

čeznje!<< je zavpil.

Prizor v holiju se je v trenutku umiril in že sta se Zirovi

roki oprijeli ramen pred seboj, jih silovito potisnili

naprej ter se oprli nanje. Zir se je vzpel. Hip zatem pa

je že začel svoj beg prek ramen in glav zbite množice,

vse do rešitve.

Prot se je zadovoljno nasmehnil. Že res, to ni bilo življenje,

toda kljub vsemu je le bilo srečanje s produktom tuje

civilizacije in s tem tudi posredno z njo samo.

XIV

XIV

Ob velikem holiju v komandnem prostoru so bili

že nekaj časa vsi na nogah. Močno gravitacijsko

polje, ki je povleklo vase že njihovo predhodnico,

je vse bolj ogrožalo tudi njih same, pa čeprav se je

NEUSTAVLJIVA z vso močjo svojih motorjev trgala iz

smrtonosnega objema ter se poganjala v mimobežni

let.

Računalniški navigator je naznanil približevanje

kritični točki.

>>Preusmerili smo se že po prvih opozorilih naše

predhodnice, pa še sedaj ni jasno, ali se bomo izmazali

ali ne,<< je med preklinjanjem izvrgel Šena. >>Brez

opozorila predhodnice bi nas prav gotovo že pogoltnilo.

Prekleto!<< Šena je upajoče pogledal prikaz njihovega

položaja v holiju. >>To predhodnico je Prot res dobro

pogruntal.<<

Nič dokončnega še ni bilo razbrati. Medtem je

zelena lučka v holiju opozorila na nastanek

novega gravitacijskega središča v smeri njihovega

izmikajočega se gibanja, ki je slabilo vsesavanje

gravitacijskega vrtinca. Vse je kazalo tako in upanje

se jim je s približevanjem novemu gravitacijskemu

izvoru začelo povečevati. Ponovno je vsem zastal dih.

Nepričakovano naključje ali karkoli je že to bilo, je

delovalo, čeprav je večina odkimavala v nesprejemanju

razlage z naključnim dogajanjem. Nekaj drugega je

moralo biti prisotno, nekaj pomembnega. Primež

gravitacijskega vrtinca je slabel, vse dokler ni

NEUSTAVLJIVA svobodno izbirala smeri leta. Spet

so bili vsi na nogah, tudi tisti, ki so morali sedeti

v pripravljenosti za holiji, ostali so tako ali tako že

stali, in navdušenje ob spremljanju se je sprostilo

v burnih klicih. Toda takoj zatem je ves prostor v

holiju nenadoma napolnil prikaz goste meglice.

Novo presenečenje je vneslo v posadko NEUSTAVLJIVE

nemir, negotovost, pa tudi vse močnejše občutke

radovednosti.

>>Analiziraj meglico,<< se je zaslišala komanda.

Usmerjeni senzorji so posredovali natančno sliko.

Pokazal se jim je čudovito pisan svet. Videli so bilijone

orjaških meteorjev, ki so bili v tako velikem številu

in tako gosto posejani, da so zastirali pogled v svoje

ozadje, kjer se je dalo slutiti življenje. Računalniški

navigator je naznanil bližanje meteorja po notranji

strani gravitacijskega vrtinca. Še preden pa so si ga

lahko dodobra ogledali, so senzorji opozorili na močno

povečanje privlačnosti v njegovi smeri.

>>To je namerno ustvarjena privlačnost,<< je vzkliknil

Tilen.

Protov obraz se je nakremžil v gnevni bojazni. >>Ta

nas pa zdaj vleče nazaj v gravitacijski vrtinec.<<

>>Tega ne bomo pustili! Razstrelimo ga! Za njegovo

velikost so naši energetski iztrelki dovolj močni.<<

Tilen je vprašujoče čakal.

Prot je premišljal. Težko mu je bilo začeti s sovražnostmi

brez predhodnega pogovora. Kaj pravzaprav hočejo?

Najprej poraziti in nato vzpostaviti dialog? To je vendar

v nasprotju z verjetnostjo obnašanja visokorazvitih

civilizacij.

>>Sporočimo jim naš miroljubni namen in naj nas

prenehajo vleči. V nasprotnem jih bomo napadli.<<

Toda odziva ni bilo in trenutki čakanja so se začeli

spreminjati v zoprno negotovost. Skrivnostni meteor

jih je vse močneje vlekel v svoj primež.

>>Nič izbire nam ne ostaja, napasti ga moramo,<< je

vzrojil Tilen. >>Te svinje se delajo neumne.<<

>>Prav, izstrelimo manjši energetski naboj,<< je med

gledanjem v holi ukazal Prot.

Teleskopske naprave so jim posredovale zvest prikaz

skrivnostnega meteorja, vse do razžarjene eksplozije

njihovega izstrelka ob zadetku.

Ponovno so poslali sporočilo o svojem miroljubnem

poslanstvu in spet ni bilo odziva. Meteor jih je vlekel s

še večjo močjo v gravitacijski vrtinec.

>>Nima posadke,<< je vznemirjeno uganil Tilen,

>>uničimo ga, dokler je čas.<<

Prot je prikimal: >>Nič drugega nam ne kaže.

Streljaj!<< Spet je minilo nekaj napetih trenutkov do

bleska njihovega energetskega iztrelka.

>>Uničen!<< je kratko poročal Tilen.

Protu je pogled skočil na senzorske merilce. Res so

bili prosti. Privlačnostne silnice so se iznenada začele

širiti v vse smeri ter v prostorskem prikazu oblikovale

nenavadne like presenetljivih oblik.

Zatem jih je že čakal let skozi meteorsko meglico in

kar nekaj časa je trajalo, preden so jo prečkali. Toda

pri izhodu se jim je pokazal neverjeten prizor: tisoče

sonc z milijardami planetov.

>>Glej!<< je vzkliknil Tilen, >>po več sto planetov kroži

okoli enega sonca.<<

>>Taka orjaška skladnost ob vrtenju okoli skupnih

osi!<< Prot je zamaknjeno opazoval svet tisočerih

planetov. Nekdo je moral razklati orjaško maso na

planete Zemljine velikosti. S to civilizacijo se bodo

srečali. Če so do tujcev res tako sovražni, kot vse

kaže, bi bilo bolje, če ne bi prišli.

>>Predstavniki tuje civilizacije!<< je naznanil

vzpostavljeno zvezo računalniški navigator. >>Poveljnika

naše vesoljske ladje želijo.<<

>>Da, poveži nas z njimi.<< Prot je osredotočil

svoje sposobnosti čutnega zaznavanja in logičnega

razumevanja.

>>Pravkar smo sprejeli prirejen zvočno-slikovni slovar

njihovega jezika za naš prevajalnik,<< je nadaljeval

računalniški navigator z rutinsko mirnostjo.

V holiju se je stemnilo. Prot je puhnil zajeto sapo ter

zastal v pričakovanju. Ni trajalo dolgo. Zveza je bila

hitro vzpostavljena in ob ponovni osvetlitvi je že stal

pred njimi holijev prikaz skupine nenavadno oblečenih

mož in žena, po svoji zunanjosti zelo podobnim

Zemljanom.

Prot je dvignil roko v pozdrav. >>Prihajamo v prijateljski

misiji,<< jih je pozdravil. Pogled se mu je samodejno

osredotočil na moža v ospredju. Z njegovega obraza

je bilo razbrati sovražnost. Nekaj je dalo slutiti na

vzvišeno užaljenost. S kotičkom očesa je zaznal še

hudomušni nasmeh njegovega soseda. Prot se je zazrl

vanj in se nasmehnil v pozdrav. Ponovno je pogledal

moža z neko zlonamernostjo v očeh. Zdrznil se je in

spet pogledal njegovega soseda. Ta pa se je le smehljal,

z nekakšno pokroviteljsko dobrotljivostjo.

>>Mi smo Časovniki iz galaksije Čiva,<< je z nič kaj

prijaznim glasom dejal mož s strogim obrazom.

Prot je prikimal v znak razumevanja ter vljudno

razložil: >>Zemljani smo. Po evolucijskih zakonih

visokorazvitih civilizacij spoštujemo tuje kulture in

navezujemo z njimi prijateljske stike.<<

Mož s strogim obrazom se je cinično nasmehnil: >>Kaj

se prištevate med visoko razvite civilizacije?<<

Prezirljiva vzvišenost je v Protu vzbudila sum v

sorodnost z vstavljalcem vrinjenega tihona. Osnovne

značajske črte tega moža so se mu razkrivale iz

izraza njegovega obraza in kazale na to možnost. Še

pazljiveje se je zazrl v oči z zaničljivim pogledom. Da,

taki pošiljajo vesoljskim popotnikom vrinjene tihone!

Možak z desne se je nenadoma tako veselo zasmejal,

da se je Prot začudeno ozrl vanj. Zakaj pa zdaj to

zgovorno in nerazumljivo odobravajoče kimanje

hkrati, se mu je vsililo vprašanje. Prot se je narahlo

zdrznil. Zakaj kima? Je razbral njegove misli?

Toda možak v zelenem je prijazno nadaljeval:

>>Dobrodošli! Bodite naši gostje, ko vas je že pot

prinesla k nam. Zastavil bom besedo pri rojakih.

Upam, da mi ne odbijejo pobude, naj vas spustimo

v našo galaksijo.<< In možak z iskrivim in nekoliko

šegavim pogledom se je vprašujoče obrnil k ostalim

predstavnikom civilizacije Časovnikov.

>>Da, večina se strinja!<<

Možak v zelenem se je še prijazno nasmehnil, očitno

že v slovo.

>>Iščemo naše izginule vesoljske ladje,<< je pohitel

Prot.

>>Hm,<< mož v zelenem se je še vedno smehljal z ena-

kim nasmehom, >>nisem seznanjen z vsem dogaja-

njem v naši galaksiji. Precej naseljenih planetov z

bogatim življenjem imamo, kar več milijard je enakih

vaši Zemlji. Na njih bi se prav lahko kdo izgubil. Se-

veda pa se bomo prav radi pogovorili z vami. Tudi o. .

. kako že pravite?<<

>>Iščemo naše izginule vesoljske ladje,<< je ponovil Prot.

>>Da, da, tudi o vaših izginulih ladjah. Jaz vam bom

na voljo.<<

Nato so se predstavniki galaksije Čiva po kratkem

pozdravu umaknili iz holija.

Prot je s tovariši še nekaj trenutkov zrl v prazen holijev

prostor, potem pa zajel sapo in puhnil iz sebe: >>Huh,

to je šlo pa hitro.<<

>>Presneto hitro,<< je pritrdil Samo. >>S kakšno

civilizacijo pa imamo pravzaprav opravka?<<

>>To bomo še videli,<< je v nejasnem dvomu navrgel

Šena. >>Če sodimo po tistih dveh v ospredju, se nam

lahko piše tako ali drugače.<<

>>Najbrž res.< Protu so pomisleki begali med prijaznim

možakom v zelenem in ciničnim posmihanjem

njegovega soseda. >>Spustili se bomo na enega

njihovih planetov.<<

>>Za analitično študijo te civilizacije bi morali vključiti

planetarni računalnik,<< je pripomnil Samo. >>Vse

znanje v našem planetarnem računalniku bomo

potrebovali.<<

>>Da, zdaj bi res potrebovali naš planetarni

računalnik,<< je trpko odvrnil Prot, >>toda. . . << Protu

se je ponovno vzbudil sum o možnih povezavah med

tistim vzvišenim obrazom in vtihotapljenim tihonom v

planetarnem računalniku. Nekaj v njem mu je govorilo

o njuni sorodnosti. In v primeru obstoja te zveze jo bo

treba nujno onemogočiti. Ostaja le vprašanje, kaj vse

jim je tisti tihon skuhal v planetarnem računalniku

oziroma. . . Prot se je namršil v neprijetnem dvomu. . .

Da se ni povezal še s kom iz posadke in si ga podredil?

Verjetnost je bila sicer majhna, toda. . .

*

XV

NEUSTAVLJIVA se je spustila v svet tisočerih sonc,

obdanih z neštetimi planeti, lunami in sateliti.

>>Ste že naredili analizo njihove razvojne stopnje in

tehnologije medsebojnega komuniciranja?<< je Prot

nadaljeval pogovor s Samom ob telekomunikacijskem

sprejemniku.

>>Da,<< mu je ta pritrdil, >>imajo dovolj oddaj za

medplanetarne potnike, da smo lahko dobili precej

zanimivosti iz njihovega življenja. Najbrž se nam jim

ne bo težko prilagoditi, čeprav so seveda med nami

upoštevanja vredne razlike. Pogovarjajo se v rahlo

rimajoči govorici, ob razburjenju pa na trenutke kar

v verzih. Bolj me moti neka težje razumljiva zadeva.<<

Samo se je popraskal po glavi. >>Prav gotovo se

razlikujejo od nas. Večino teh stvari bi se lahko

naučili, vključno s pravili obnašanja in medsebojnega

komuniciranja, težje bo z njihovo rimajočo govorico.

Toda. . . << Samove roke so se nemočno razširile v

znamenje prisotnosti nečesa nerazumljivega.

>>Vsaj nekaj nakazanega, morda kak namig si že

lahko zasledil,<< ga je vzpodbudil Prot .

Samo je po nekaj trenutkih molčečega premišljanja

nadaljeval: >>Zbrali smo posnetke prestreženih

medplanetarnih programov, jih razvrstili po

posameznih tematikah in označili nejasnosti. Morda

boš lahko kaj več razbral. Sam sem dobil vtis nekega

pomembnega dogajanja. Nekaj visi v zraku.<<

>>V tako visoko razviti civilizaciji je to pričakovati,<<

ga je nestrpno prekinil Prot.

>>Veš, Prot, ne bi rad prezgodaj delal velikih sklepov.

Med njimi je neka napetost, neki spor. Tega nisem

razumel. Hočem reči,<< Samo je ponovno zastal v

iskanju primerne besede, >>to je tuja civilizacija s

svojim načinom življenja. Marsikaj pri njih nam ne

more biti takoj razumljivo, toda njihovo obravnavanje

podvajanja, predvsem še v navezavah na razna

razmišljanja, daje slutiti na nevarno ogroženost njihove

celotne civilizacije. Pomena te nevarnosti nisem mogel

ugotoviti, kakor tudi ne, kdo vse jo sproža in kako. Ne

razumem, v čem bi lahko bilo podvajanje nevarno, saj

s to besedo verjetno imenujejo kloniranje. Morda ve

kaj več Jan ali kak drug strokovnjak.<<

Prot ni izgubljal časa. Takoj je poiskal Jana in ga

seznanil z nastalo dilemo.

>>Da, tehnologijo kloniranja Zemljani poznamo,<<

je začel Jan opredeljevati začetna razmišljanja na

zastavljeno temo. >>S psihooblikovanjem lahko

zagotovimo tako podvojitev posameznika, da niti

lastna mati ne bi ločila svojega otroka od njegovega

klona, seveda če med njima ni bistvene razlike v letih.

Ob kloniranju dojenčkov ali nekaj let starih otrok

je tako podobnost še možno doseči, pozneje seveda

vedno manj. Pravico do kloniranja in pravice klonov

imamo Zemljani urejene tudi pravno. Za naše pojme

so nam ti ljudje enaki. Glede kloniranja nimamo

nobenih težav. Razen. . . <<

>>Razen?<< je ponovil Prot z nestrpnostjo do

nedokončanih stavkov.

Jan se je nekoliko presenečen zdrznil ob resnem

Protovem glasu: >>Po mnenju nas, znanstvenikov s

področja kloniranja, je zanimanje za naše področje

nedopustno padlo in še pada.<<

>>A to!<< Prot je pričakoval drugačno pojasnilo. >>No,

prav, po spustu na enega njihovih planetov se bomo

pobliže seznanili z vso zadevo.<<

*

XVI

Pred odhodom je Prot ravno stopal proti sobi z zadnjim

delujočim terminalom planetarnega računalnika, ko

mu je na vogalu hodnika pritegnil pozornost nekakšen

prepir. Upočasnil je korak ter obstal. Jezen glas se

nikakor ni ujemal z veselim smehom sogovornika.

Pazljivo je prisluhnil in še ujel trde obtožujoče besede:

>>Pogovor s planetarnim računalnikom in zadrževanje

v tem prostoru je najstrožje prepovedano! To bi moral

vedeti.<<

Toda smeh je postal še glasnejši.

>>Daj, daj, saj menda ne verjameš v tisto zgodbo o

vtihotapljenem tihonu? Vsak normalen človek se

lahko takim trditvam le smeje. Ne pretiravaj s tako

zagnanim uresničevanjem vsakega dvomljivega

ukaza.<<

>>Nihče se temu ne smeje. Kako si sploh lahko vstopil,

saj brez šifre ni vstopa. Kje si jo dobil? << je še bolj

resno in v zvišanem tonu nadaljeval prvi glas.

>>Šel sem mimo in jo slišal od nekega mladega poba.

Izrekel jo je dovolj na glas.<<

>>Kdo?

Kako

more

izgovoriti

šifro

pred

nepooblaščenimi?<<

>>Ne vem, najbrž tega ni jemal preveč resno. Pogovarjal

sem se s svojim tihonom. Tudi on ne ve ničesar o tem.

Dober štos, ni kaj, ha, hah. . .<<

>>Lažeš! Pojdi, prijavil te bom!<<

>>Prijavi, komur hočeš. Zaradi mene, hah!<<

Prot je vstopil v trenutku njunega razhajanja.

Smejoči se vsiljivec se je že obrnil k izhodu, čeprav

je oči še vedno obračal proti svojemu sogovorniku, in

presenečen zadel ob Prota, ki je v bežnem hipu še ujel

lesk preganjane živali in takoj zatem še spremembo

nakremžene grimase na njegovem obrazu v vesel

smeh. Poba ga je pozdravil in šel mimo. Vse je trajalo

le trenutek, premalo za bolj jasno presojo, vseeno pa

dovolj za odločitev o nujnem nadzorovanju tega poba.

Zasvojenost s strani vrinjenega tihona bi bila prav

lahko možna.

*

XVII

Po pristanku na planetu Tark so se z zanimanjem

ozirali naokrog po okoliških zgradbah z visečimi

vrtovi. Že prvi vtisi so dajali slutiti izjemno visoko

razvojno raven Časovnikov. Zakoni težnosti za

njihove konstrukcije niso bili pomembni, vsaj videti

je bilo tako, čeprav je bila težnost dokaj enaka kot na

Zemlji. Celotna poslopja, parki in majhna jezera so se

vzpenjali drug čez drugega v čudovitem skladju.

Toda Tilen si z umetniško arhitekturo ni nikoli kaj

dosti belil glave. >>Raje se podvizajmo!<< je navrgel,

vendar se je Prot še naprej z zanimanjem oziral naokoli.

>>Sorodnost naših estetskih nagnjenj preverjam,<< je

pojasnil.

Ob Tilnovem grbančenju čela nad pomenom tovrstnih

sorodnosti pa je še dodal: >>Dobro je vedeti za

ujemanja in skupna nagnjenja s posamezniki iz

novega okolja.<<

Sproščen pogovor je vzpodbudil še Šena, da je v

svojem slogu podvomil oziroma glasno razmišljal

o vprašanju, ali naj se najprej odločijo za iskanje

pogrešanih vesoljskih ladij ali za seznanjanje s to

civilizacijo in poskrbijo za lastno kožo, kar naj bi po

njegovem bilo še najbolj pametno.

>>Dovolj!<< Prot je prekinil razplet debate. >>Muzej

vesoljskih plovil je po vseh naših informacijah

najzanimivejši za nas, saj bi o njihovem tehnološkem

razvoju že morali nekaj več vedeti.<<



* * *

Ob pristanku pred kroglastim poslopjem z

nekajkilometrskim premerom, kjer naj bi bile

shranjene zanimivosti z vseh koncev vesolja, se je Prot

z zanimanjem oziral naokrog: >>Huh, kako živahno je

tukaj. Pravi vrvež.<<

Orjaška zgradba med lepo urejenimi parki je celo na

Tilna naredila močan vtis. >>Lepo, ni kaj! V tej krogli

so torej spravljena manjša vesoljska plovila, večja pa

na poligonih v ozadju.<<

Prot si je z zanimanjem ogledoval vse, od urejenih

parkov, zelenic in okrasnega drevja do zanimivih

konstrukcij in množice Časovnikov. Eni so se

sprehajali, drugi so imeli na sporedu neke igre. Prav

zabavno jih je bilo videti. >>Precej smisla imajo za lepo

okolje in prijetno vzdušje.<<

Šena se je pridružil Protovemu razmišljanju, in tudi

Tilen, čeprav nekoliko drugače oziroma bolj ob pogledu

na mikavno Časovnico. >>S temi Časovniki bi se lahko

lepo ujeli, kajne?<< je dejal s prešerno razposajenostjo.

>>Na zunaj so nam Časovniki precej podobni.

Pomembnejše bo naše ujemanje z njihovim

razmišljanjem,<< je Prot nadaljeval premišljanje. >>Svet

vrednot njihove civilizacije je za nas najpomembnejši

in za zdaj še precej velika uganka.<<

Po vstopu v orjaško kroglo so prišli v večjo dvorano

s tridesetmetrskim hologramskim prostorskim

prikazom notranje razporeditve muzeja. Več tematsko

zaokroženih predstavitev je bilo na voljo, tako da

so se po krajšem posvetu odločili za običajno pot

obhoda razstavljenih zanimivosti, za predstavitev

na zaokroženem prikazu posameznih civilizacij,

v katerem so robotizirane lutke z zunanjostjo bitij

iz teh civilizacij razgrinjale običaje domorodcev in

njihovo razvojno stopnjo. Vsekakor je bilo tam dovolj

zanimivega za Zemljane, vendar pa je bilo vsega preveč

za enkratni ogled in so si po nekaj urah zavzetega

ogledovanja morali vzeti malo predaha. Tudi za

slednje so imeli Časovniki lepo poskrbljeno. Vse polno

je bilo prostorov za počitek, razvedrilo ali družabna

srečanja. Stopili so kar v najbližjega ter obstali pred

nenavadnimi omizji z lebdečimi ploskvami v sredini.

Naokrog njih je bilo vse polno polkrogel in valjev za

postavljanje prostovisečih sedežev in naslanjal po

želji. Časovniki so jih znali prav zanimivo in udobno

razporejati in tudi prirediti številu posameznih

družbic okrog lebdečih plošč. Nekoliko drugačna

so bila le omizja ob steni z večjim ali manjšim holi

sprejemnikom za sprejemanje različnih programov.

Geni je pritegnila ljubezenska zgodba v sosednjem

holiju, Tilna pa prikaz športnih tekmovanj. Iz prenosa

tekme je bilo videti tudi polne stadione in splošno

zanimanje Časovnikov za šport.

Prot si je ogledoval vse po vrsti. Vse ga je zanimalo.

Med nabiranjem vtisov pa je za trenutek, bežno, v

komaj ujetem zaznavanju oplazil izmikajoči se pogled.

Nekdo jih ima na očeh. Toda to je bilo pričakovati.

Bolj nepričakovano je bilo nezanimanje drugih

Časovnikov zanje. Verjetno jim tujci ne pomenijo nič

novega.

>>Prot!<< je pritajeno poklicala Mimi in ga rahlo sunila

z nogo. >>Poglej v holi ob zelenem stebru v kotu.<<

Prot se je obrnil. V morda petnajst metrov oddaljenem

holiju je zagledal prikaz vesoljske ladje.

>>Hudirja, to je POPOTNIK 127<<, ga je prešinilo ob

bežno prikazanem detajlu, čeprav se je že naslednji

trenutek ta prikaz spremenil. Hitro se je moral prebiti

do holija. Že je hotel nekoliko hitreje stopiti mimo

plečatega moža in skupine nerodno premikajočih se

Časovnikov, ko je začutil roko na svojih ramenih:

>>Vi ste tujec, kajne?<<

Oči z izmikajočim se pogledom so zrle vanj. To pot so

gledale z bolj trdim in odločnim pogledom. Prot se je

vseeno ozrl proti holiju. Toda stal je predaleč.

>>Vas zanimajo programi?<< Vsiljivi sogovornik ga je

vztrajno zadrževal. Naj se ga grobo otrese ali kaj, je

pomislil. Da se je prav ta trenutek prilepil nanj. . .

seveda, dostop do holija mu želi preprečiti.

>>Oprostite trenutek,<< se je vljudno opravičil, >>prav

rad se bom pogovoril z vami, le do holija stopim.<<

Toda naslednji korak mu je že ustavil nekoliko višji

Časovnik.

>>Kam se vam pa tako mudi, tujec?<<

Po nekaj besedah je bil že obkoljen s tremi Časovniki,

vsekakor zelo radovednimi, saj jih je zanimalo vse.

Od kod je prišel, kako se počuti, kako mu je všeč na

njihovem planetu itd. Kakorkoli se je obrnil, ni mogel

iz tega kroga nenavadno družabno razpoloženih

Časovnikov. Le z nesramno odločnostjo bi se jim lahko

iztrgal. Toda. . . če so zadolženi za njegovo čuvanje, bi

dal grob nastop bolj vprašljive rezultate.

Nato so postali Časovniki bolj zadržani oziroma manj

razposajeni. Končno se je lahko brez grobosti izmuznil

ter prerinil do holija. Vendar prepozno. Na sporedu je

že bilo neko športno tekmovanje.

>>Zato sem se jih lahko rešil,<< je pomislil, >>toda

kako naj preverim resničnost prikaza naše pogrešane

vesoljske ladje?<< S pogledom je preletel najbližje

Časovnike ter se obrnil na poba s poudarjenim

nosom, suhim podolgovatim obrazom in na videz bolj

umirjenega, dostopnega videza.

>>Kaj so malo prej prikazovali v holiju?<< je vprašal z

zadržano mirnostjo.

Mladi Časovnik ga je z zanimanjem pogledal: >>A v

poročilih? Morda celo vas. Mar ste Zemljani?<<

>>Da,<< je potrdil Prot med rahlim prikimavanjem.

>>Me veseli.<<

>>Mar so bile na sporedu vesoljske ladje Zemljanov?<<

Časovnik se je smehljaje zazrl mimo njega. >>Morda.

Nisem povsem zbrano spremljal.<<

Prot je pogledal nazaj. Skupina vsiljivo zgovornih

Časovnikov je obstala nekaj korakov stran.

Mlad poba je pogledoval zdaj Prota, zdaj Časovnike in

spet Prota. >>Vam lahko kaj pomagam? <<

Prot je odkimal. >>Tisto holi oddajo o nas bi rad

videl.<<

>>No, poglejte, to poročilo lahko ponovno zahtevate.

Ga želite videti ?<<

Prot je pritrdil z narejeno ravnodušnostjo: >>Prav

rad<<



* * *

Na Mimino vprašanje o prikazu v holiju je Prot rahlo

odkimal: >>Verjetno so nas v poročilih omenjali.<<

In med premišljanjem nadaljeval: >>Nisem se mogel

pravočasno približati holiju. Zadržali so me. Potem

sem sicer dobil posnetek poročil, vendar v njem ni

bilo ne duha ne sluha o naših pogrešanih vesoljskih

ladjah. V tisti holijevi oddaji pa sem prav gotovo videl

ladjo POPOTNIK 127. Zakaj neki to skrivajo pred

nami? Pustijo nam prosto gibanje, po drugi strani pa

taki. . . ne vem, kako bi rekel. . . posegi ali skrivalnice.

. .<<

>>Delajmo se neumne in jih preučujmo, kolikor se

da,<< je po krajšem premoru predlagal Šena. >>Po vsej

verjetnosti bomo še prisiljeni hitro ukrepati in tedaj

bo dobro vedeti, kaj je kaj pri vsem tem skupaj.<<



* * *

>>Hej, fantje!<< Tilen jih je z rokami živahno pozival,

naj mu sledijo. Njegov smeh je obetal nekaj zabavnega.

>>Spodaj imajo nočne bare,<< je pojasnil. Toda na

svoje pozive je dobil v odgovor le mlačno zadržanost.

Vsa poslednja dogajanja so namreč le vnesla preveč

negotovosti in tesnobe. >>Seks ali nekaj takega po

časovniško. Oglejmo si jih še s te strani.<<

Resnobno vzdušje zaradi suma v prikaz in prikrivanje

njihovih pogrešanih vesoljskih ladjah je popustilo

radovednosti. Šena je sicer še nekaj pripomnil na

račun trenutnega stanja in primernosti izbrane

tematike, toda na pobudo, da naj kar sam predlaga

nekaj bolj smiselnega, je utihnil in čez čas vprašal:

>>Kakšen je program?<<

>>Ne vem, oglejmo si ga.<<

Potem je sledilo še nekaj izmenjanih mnenj in nekaj

pomislekov glede izgubljenega časa za zabavo, vse do

končnega sklepa v prid ogledu.



* * *

Poltemni prostori z živahnim poigravanjem barvnih

likov in raznih prikazov po stenah so spominjali na

večerna zabavišča na Zemlji.

>>Precej živahno je tu.<< Šena je pokazal proti vhodu

s pozibavajočim se likom mikavne Časovnice nad

vrati: >>Gremo tjale!<<

>>No, pa poglejmo sem,<< je z nasmehom pristal Prot.

Vstopili so v krožno dvorano, kjer so se barvni liki po

stenah, stropu in stebrih v premikanju in izginjanju

lepo ujemali s holijevimi prikazi v notranjih prostorih

in vzbujali občutek gibanja skozi živahno dogajanje.

Izredno domiselno je bilo to spreminjanje barv in

presojnih holi prikazov. Zlivali so se iz ene zaokrožene

umetniške stvaritve do druge, povsem drugačne od

prejšnje.

Tudi tu so bila lebdeča omizja z nagnetenimi Časovniki

ob njih, le da so bila bolj tesno razporejena po vsem

prostoru. Program je že moral biti zanimiv, skoraj vsa

mesta so bila že zasedena, pretežno mlajši Časovniki

pa so kljub gneči še naprej prihajali skozi vhode.

Zadnji trenutek jim je uspelo najti nekaj prostora na

obrobju dvorane.

>>Posnemajmo domačine,<< je dejal Tilen in naročil

pijačo po vzoru sosednjega omizja.



* * *

Z utripom svetlobe naznanjeni začetek programa z

nastopom slovite pevke in plesalke Ave je pritegnil

poglede k odprtini v steni pod stropom, od koder naj bi

začela svoj program, in prostor se je napolnil s tihim

pričakovanjem vse do njenega počasnega spusta na

lebdeči plošči. Zaradi nje so bili prostori tako polni.

Po prvem vtisu sodeč, se je tega tudi dobro zavedala.

Samozavest in sproščena čutnost sta vela iz nje, ko

je, obdana s svetlobnim sijem, vnašala vesel nemir s

svojim skladnim ritmičnim pozibavanjem telesa.

Poldrugi meter nad tlemi je lebdeča plošča obstala.

Prostor se je še bolj zatemnil in Ava je ob spremljajoči

glasbi iz ozadja zapela s svojim tihim čutnim glasom

ter se v vse bolj predanem zanosu zvijala v bokih.

>>Osrednja zanimivost!<< je zase in za družbo smeje

navrgel Prot ter se po živahnem odzivu moškega dela

družbe ponovno vrnil k spremljanju programa.

Ava se je na lebdeči plošči pomikala nad glavami

gostov. Občasno se je sklonila k posameznikom, potem

spet nadaljevala, vrgla kos obleke ali kak okrasek

in se med izzivalnim smehom ozirala v poigravanje

svetlobnih likov nad svojo glavo, kot da bi jo prav

to poigravanje še posebej zabavalo. Tako je počasi

obkrožila dvorano, vse do Prota.

Pred njim se je še enkrat opazno zagledala v tisto

poigravanje svetlobnih likov. Nato se je spustila na

kolena ter se v zavedanju svoje privlačnosti veselo in

glasno zasmejala.

Prot ni skrival občudovanja nad njeno prikupno pojavo,

ko se ji je po izmenjanem pogledu nasmehnil, tako kot

večina pred njim, na katere je slovita plesalka spustila

svoj pogled. Vendar Ava to pot ni takoj nadaljevala

svojega obhoda.

>>Tujec?<< je igrivo vprašala.

Prot je narahlo prikimal.

Ava se je nasmehnila, vrgla nanj nekaj zvedavih

pogledov ter iztegnila roko: >>Se mi pridružiš?<<

Prot je nemočno skomignil z rameni: >>Ne poznam

tega plesa. Nisem ga še videl.<< Smeje se je odkimal.

>>Ne bi ti bil v pomoč,<< je še dejal ter z božajočim

pogledom na hitro zdrsnil od njenega lepega obraza

prek polnih prsi do razgretega telesa ter se ji ponovno

zagledal v oči.

Slovita plesalka se je ozrla na živahno utripanje

svetlobnih likov nad sabo. >>Naj nadaljujem program,

me opozarja,<< je pojasnila.

Prot je v opravičilo skomignil z rameni, toda slovita

plesalka je še enkrat ponovila svoj >>hm<< in se še

bolj prikupno nasmehnila: >>Potrebujem le moškega

za svoj ples pred njim.<<

Zdaj je Prot ponovil njen >>hm<<, vendar s povsem

drugačnim naglasom in še bolj drugačnim prizvokom

v njem ter pogledal po bližnjih Časovnikih. Namigovali

so mu, naj kar gre. Obrnil se je še k Tilnu in Šenu.

>>Pojdi,<< ga je spodbudil Tilen, >>jaz že ne bi

pomišljal.<<

Prot se je vdal. >>Naj bo!<< Ob ponujeni plesalkini

roki je stopil k blazini na lebdeči plošči ter se usedel.

Ava se je zazibala v bokih. Uživala je v tej igri. Neka

radost se je vse naokrog sipala z nje, vsaj dokler ni

njen pogled postajal bolj zapeljiv, celo poželjiv. Potem

so se ji med čutnim pozibavanjem bokov ustnice

našobile pod Protovimi pogledi ter obetavno dopolnile

ritmično valovanje v erotičnih sunkih izzivajočega

telesa in že je spolno vzburjenje ob srečanju njunih

pogledov prešlo v prikrit pogovor čutnega ujemanja,

tja do vzkipevajočega poželenja.

Nastop je moral biti Časovnikom zelo všeč. Tako burni

vzkliki in pogovori so spremljali njihovo navdušenje

nad predstavo, da se Šena že kar ni mogel odločiti, ali

naj raje opazuje nastop slovite plesalke ali Časovnike.

Njihov odziv ga je presenečal. Nenavaden je bil. Nemir

mu je vzbujal. Še najbolje se je bilo obrniti na bližnjega

Časovnika z zbadljivim komplimentom na račun

njihovega veselega odzivanja na plesalkin erotični

ples: >>Čudovita je,<< je dejal.

>>Kaj?<< Časovnik se je presenečeno odzval na

njegovo pripombo.

>>Kar zanimiva je, kajne?<< je nadaljeval s pojasnilom

Šena.

>>Hja, no, ja, seveda, tudi tujca je razvnela,<<

Časovnik je še vedno gledal v dvomu.

Šena se je ponovno nasmehnil in prikimal. Vendar si

Časovnikovega odziva le ni znal razložiti. Še enkrat

je pazljivo pogledal Prota, Avo in pisano igro barvnih

likov nad njima. Ničesar nerazumnega ni bilo videti.

Prot je brez najmanjših čustvenih izlivov mirno

opazoval Avin ples. Ničesar takega, po čemer bi lahko

sodil, da ga je plesalka razvnela.

Šena je ponovno tipajoče podrezal: >>Raje gledam njo

kot svojega prijatelja.<<

Toda Časovnik se je na to pripombo še bolj nejeverno

zagledal vanj:

>>Tujec, ha!<< Pogled se mu je napolnil s hudo-

mušnim posmehom. >>Vaš prijatelj, kajne? Ne pozna-

te te igre.<<

Šena je vztrajal s svojim smehljajem kljub izjemno

motečemu prizvoku v Časovnikovem glasu. >>Kako to

mislite?<< je vprašal.

>>Light show nad plesalkino ploščo.<< Časovniku se

je obraz nenavadno razjasnil.

>>Aja, kar zanimiv je, ja.<< Šena je seveda opazil

poigravanje svetlobnih likov, vendar jim po nastopu

plesalke ni več posvečal pozornosti.

Tedaj ga je zmotil hrupen aplavz. Tudi Časovnik ob

njem je zaploskal. >>Senzorji!<< je po tihem ušlo Šeni.

>>Da, merilci spolnega vzburjenja,<< je med

opazovanjem poigravajočih se svetlobnih likov

nad lebdečo ploščo odsotno odvrnil Časovnik in z

bežnim pogledom preletel Šeno, >>Senzorji spolnega

vzburjenja zaznavajo čustvene in čutne odzive vašega

prijatelja ter nam jih s svetlobnimi utripi raznih likovnih

simbolov lepo sproti posredujejo. Da, Ava mu mora biti

zelo všeč. Še jaz ne bi spravil iz sebe takih odzivov,

kljub vsemu svojemu navdušenju nad to plesalko.<<

Šena je pogledal Prota in plesalko. Glede na vse

močnejše utripanje senzorjev sta se morala presneto

lepo ujeti. Vsaj s Protove strani je moralo biti to

ujemanje izjemno močno. >>Senzorji,<< je zamomljal

sam zase, >>hudiča!<<

>>Hja!<< je v razposajenem veselju nejeverno

vzkliknil Časovnik. >>Torej res ne ve za senzorje

spolnega poželenja in prikazovalnik nad lebdečo

ploščo!<< In že se je sklonil k svoji družbici, očitno

precej radovedni oziroma vse bolj radovedni. . .

Šena je ostal brez besed. Kako naj opozori Prota?

Ničesar ni mogel spremeniti. Le Tilnu, Racu in

dekletoma je pojasnil delovanje merilne naprave

spolnega vzburjenja. Potem so med premišljanjem

pogledovali zdaj Časovnike, zdaj Prota. Odziv je bil

sicer buren, ni pa kazalo na morebitne škodljive

posledice. Nič neprijetnega za njihovo poslanstvo se

ni moglo iz tega izcimiti. Nato so se še sami poglobili

v likovni prikaz senzorskih meritev. Na koncu koncev,

kakorkoli že, doslej še niso imeli možnosti spoznati

svojega poveljnika s te strani.

Ovlažene Avine ustnice so pod oblizovanjem njenega

mesnatega jezika in še bolj pod razgretim Protovim

pogledom izzivajoče nabreknile. Prot je začutil njeno

razgreto sapo na svojem vratu. Sprejel je ta obetajoči

izziv ter spustil svoj žejni pogled prek njenih polnih

dojk na razgaljene boke in že je zvijanju njenega

bujnega telesa v počasnem spolnem vzburjenju sledilo

živo poigravanje svetlobnih likov nad plesiščem ter še

bolj živ odobravajoči aplavz gledalcev.

Prot se je ozrl po bližnjih obrazih, videl spodbudno

smehljanje v veselem priznavajočem navdušenju ter

se za trenutek ozrl k svojim. Nekam zadržan izraz na

Šenovem in Tilnovem obrazu ga je rahlo presenetil in

vzbudil v njem kanček dvoma o nečem nepravilnem.

Prestregel je še Mimin pogled. Toda zaznal je lahko

samo še močnejše navdušenje in občudovanje kot

pri Časovnikih. Neko neujemanje je začutil v vseh

teh odzivih, vendar se ni imel časa poglabljati v

malenkosti, in igra čutnega razvnemanja se je po

zdrsu poslednjega kosa tančice s plesalkinih zapeljivih

bokov ponovila pod še bolj vročimi pogledi.

*

XVIII

Med pospešenim korakom po poti prek prostranega

travnika z okrasnim grmičevjem je zategle poteze na

Protovem obrazu prekrila rdečica. >>Lahko bi me

opozorili!<< je pripomnil v neprikritem gnevu.

>>Potem bi bilo vse skupaj še bolj trapasto,<< je v

izgovor odvrnil Šena.

Ob besedi >>trapasto<< se je Prot narahlo zdrznil

in besno pogledal, Šenu pa je ob spoznanju svojega

nerodnega izražanja zastalo nadaljnje opravičevanje.

Prot je še podaljšal korak. Gnevni izbruhi zaradi

klovnovskega nastopa so prehajali skozenj zdaj v

divjih, zdaj pojemajočih naletih.

>>Po običajih civilizacije Časovnikov si se lepo

odrezal,<< je kar se da pomirjujoče vrgel iz sebe

Šena. Toda še kar nekaj hitre hoje in nekaj Šenovega

prigovarjanja je bilo potrebno, preden je Protova jeza

uplahnila do bolj doživetega prepuščanja podoživljanju

večernega srečanja s plesalko Avo.

>>Prot!<< je s poudarjeno resnostjo zaklical Tilen.

>>Pravkar sem ujel sporočilo z naše ladje. Prišlo je do

nevarnih zapletov.<<

>>Kakšnih zapletov?<<

>>Sam bo poslal sla. Več ni mogel povedati zaradi

verjetnega prisluškovanja.<<

Prot se je ustavil: >>Da, prav gotovo prisluškujejo. V

parku pred muzejem vesoljskih plovil se dobimo.<<



* * *

Že bežen pogled na sla je dal slutiti resnost položaja.

>>Kaj se je zgodilo?<< je vznemirjeno vprašal Prot.

Sel mu je v odgovor pomolil ploščico s takojšnjim

prikazom Samovega sporočila. Na njeni površini se je

prikazal Samov obraz.

>>Dva mikrobiologa smo ujeli med vlamljanjem v

prostor s planetarnim računalnikom. Tudi onadva

sta se izgovarjala na nesmiselnost prepovedi dostopa

v te prostore zaradi domnevnih nepravilnosti v

računalniku. Dal sem preiskati njuno delo. V

laboratorijskih analizah smo odkrili sintezo doslej

neznanih organizmov s sposobnostjo pritrditve na

možganske celice, kjer se medsebojno povežejo v

višje organizme za nadzor delovanja možganov in

za usmerjanje posameznikovega razmišljanja in

odločanja.

Preverili smo atomsko zgradbo možganov

obeh mikrobiologov in tudi v njih odkrili enake

mikroorganizme, povezane v verige in prepletene že

po dobršnem delu možganske prostornine. Lahko

sklepamo o preobrazbi informacij iz virusnega

tihona v materijo skozi biološki laboratorij. V

kolikšni meri je že izvedena, je še odprto. Ukazal sem

pregled celotne posadke. Vendar je pred sistemskim

preverjanjem posameznikov nekdo onesposobil naše

naprave za prostorsko snemanje atomov in nam s

tem onemogočil preverjanje. Te naprave bomo lahko

v kratkem spet usposobili, toda ostaja še nevarnost

dodatnih težav s strani zasvojencev. Ne vemo, kdo

so.<<



* * *

Na Protovem zapestnem sprejemniku je zazvenel poziv

za daljinski pogovor z Zejem.

Prot je privzdignil sprejemnik. V prikazu zapestnega

holija se jim je smehljal Časovnik iz prijaznega

nagovora ob njihovem prvem srečanju s to civilizacijo.

>>Dober dan, Zemljani! Kako se počutite med nami?<<

jih je prijazno pozdravil.

Prot se mu je enako prijazno zahvalil za gostoljubje:

>>Zanimiva civilizacija ste.<<

>>Najbrž se ne dolgočasite?<<

>>Ne, niti najmanj. Celo. . . << Protu so privreli

pomisleki, da se Časovnikove besede morda nanašajo

na njegov pripetljaj s plesalko Avo.

>>Vabim vas na večerno prireditev,<< je nadaljeval

Zej. >>Z vami bi se rad pogovoril in vam predstavil

svoje prijatelje.<<

>>Seveda, najlepša hvala za povabilo. Rade volje

pridemo.<<

>>Torej na svidenje!<< se je smehljaje se poslovil mož

v zelenem.

Prot je zastal v razmišljanju. Kaj prida že ni mogel

pomagati pri popravljanju naprave za snemanje

atomov in informacijskih povezav med molekularnimi

sistemi, morda bi lahko storil kaj več pri odkrivanju

zasvojenih posameznikov iz posadke. Kakor koli,

Zejevemu povabilu je moral dati prednost.

*

XIX

Na večerni prireditvi se je v številnih prostorih trla

pisana množica gostov iz vseh koncev civilizacije

Časovnikov, različnih tako po oblačilih kot po

zunanjosti.

Zelo zanimiva druščina, si je med ogledovanjem

zamrmral Prot. Tudi prostori so bili zanimivi in precej

obsežni. Na prvi pogled so bili zgrajeni iz samih

umetniških skulptur z raznobarvnim okrasnim

grmičevjem ob stebrih. Vanje so segala majhna jezerca

iz parka. Pravih sten sploh ni bilo, ker je bilo tudi

zunaj prijetno toplo.

Zej je popeljal Prota do svojih prijateljev in znancev,

jih predstavil in vpeljal Prota v kratke pogovore z nji-

mi. Čez čas pa se je Zej primaknil k Protu: >>Pridite,

pokazal vam bom nekaj zanimivega!<<

Sprehodila sta se do nekaj deset metrov dolge in morda

dva metra visoke sestavljenke iz raznih skulptur ter

vgraviranih risb.

>>Poglejte si to našo zanimivost!<< Na površini prve

skulpture iz te sestavljenke se je vrstilo vse polno

raznih simbolov.

Prot si je z zanimanjem ogledal različne detajle.

>>Simbolizirajo evolucijo civilizacij, kajne?<< je ugibal.

>>Tako je, uganili ste. V simbolih smo zajeli evolucijo,

vse od našega nastanka do današnjih dni.

Poglejte ta prikaz čarovnika ob skrinjici, iz katere vam

pričara katerikoli predmet.<<

Prot se je nasmehnil: >>Morda deluje na osnovi

lepljenja mikroskopskih delcev?<<

>>Poznate to ?<<

>>Ta skrinjica torej simbolizira tovarne za hipno

izdelavo različnih predmetov po želji. Tudi mi imamo

take tovarne. Vse, od obleke do letala, lahko dobite iz

njih.<<

>>Da, da,<< je med prijaznim pokroviteljskim

nasmehom prikimal Zej. >>Le visoka stopnja

tehnološkega razvoja omogoča izgradnjo teh tovarnic.

Želite morda miniaturo vaše ladje?<< je navrgel kot

mimogrede ter, ne da bi čakal na odgovor, izrekel

naročilo. Kipec v podobi majhnega čarovnika je puhnil

v skrinjico oblak prahu, iz katerega je pred njunimi

očmi nastala miniatura Protove vesoljske ladje.

>>Izvolite! Oglejte si jo!<< Zej jo je izročil Protu. >>Lahko preverite zvestobo posnetka.<<

>>Dobro narejeno!<< Prot ni našel nobene razlike.

>>Poglejte notranjost! Obrnite!<< mu je dejal Zej.

Prot je obrnil miniaturo, da se je pokazal spodnji del

iz prozornega materiala. Vso notranjost je bilo mogoče

videti. Nesporno je bilo vse zelo natančno posneto po

originalu. >>Hm!<< je zamomljal presenečeno. Torej

že imajo posnetek notranjih prostorov njihove ladje!

Vendar pomisleka ni omenil.

>>Da, zanimiva tehnika,<< je dejal in postavil

miniaturo nazaj v čarovnikovo skrinjico. Nato

je zastal, se zagledal proti koncu kompozicije na

evolucijski plošči in vprašal: >>O čem pa govorijo

poslednji simboli?<<

>>Hja, več odkritij smo imeli zadnja leta. Med njimi

tudi podvajalnik.<<

>>Podvajalnik?<< je nekoliko zategnil Prot.

Zej se je nasmehnil pričakovanemu odzivu. >>Da, ta

naprava v hipu izdela kopije živih bitij.<<

Prot je nagrbančil čelo. Kaj bi lahko bilo pri tem tako

pomembnega, kot je dajal čutiti prizvok v Zejevem

glasu?

>>Tudi mi znamo narediti dovolj zveste dvojnike.

Kloniranje poznamo že precej časa.<<

>>Že že, vendar je tisto nekaj povsem drugega.<<

>>Podvajanje nam ne bi povzročilo večjih težav. Dovolj

izkušenj s kloniranjem imamo.<<

>>Tudi mi smo sprva mislili tako.<< Zej ga je gledal

brez običajne samozavesti predstavnika bolj razvite

civilizacije. Celo nekaj grenkobe, pritajen bes in nemoč

je bilo čutiti v njegovem glasu.

>>V tehnološkem smislu je to prav gotovo velik

dosežek,<< se je Prot želel zadržati na tej temi.

>>Presneto veliko znanja je potrebno za izdelavo

takega podvajalnika. Vrh znanosti, bi rekel marsikdo,

kajne?<<

>>No, vidite, lepo sva se razumela. Vaše razmišljanje

mi je razumljivo.<<

>>Me veseli,<< je odvrnil Prot.

Zej je nadaljeval: >>Sile s pretečo grožnjo so se nam

sprostile po rešitvi znanstvenih problemov in nas pos-

tavile pred resne probleme.<<

Prot ga je vprašujoče poslušal.

>>Pogovoriti se morava o tem. Ne sedaj, kdaj drugič.

Vrniva se raje se k simbolom. Razkrijejo vam našo pot

razvoja. Tu, ob čarovniku, ti simboli tukaj, morda jih

sami razvozlate?<<

>>Prav,<< Prot se je primaknil k pokazanim simbolom.

Ni jih mogel razbrati, vsaj ne takoj. Nekaj več časa je

potreboval. Lahko bi vprašal Zeja, saj je bil prijeten

sogovornik in tudi smehljal se mu je, čeprav nekam

hudomušno. Raje se je zatopil v reševanje.

V tem je pristopil Časovnik trdih potez na obrazu.

Po prvih vtisih je dajal videz trdnega, odločnega

možaka, po nekaj spregovorjenih besedah pa je Prot

zaznal znake nemira. Neodločno se je prestopal vse do

Zejevega namiga, naj svobodno govori.

>>V področju Lyx izgubljamo.<<

Prot je pogledal Zeja. Po njegovem odzivu je lahko dojel

izjemen pomen sporočila. Verjetno se je nanašalo na

tiste prestrežene informacije ob njihovem spustu na

planet. Toda kaj bi lahko izgubljali? Po vsem sodeč se

kažejo že kar vojne razmere. Kaj več si pri najboljši

volji ni znal predstavljati.

>>Torej so začeli,<< je mrmraje pristavil Zej. Z obraza

mu je izginila vsa radoživost.

>>V bližnjih območjih so se vznemirili!<< je nadaljeval

sel.

>>Da, da, seveda,<< Zej je to obvestilo sprejel odsotno,

s komaj zaznavnim prikimavanjem. >>Povsem samo-

umevno razumljiva posledica.<<

>>Sklican je parlament. Po vas so me poslali,<< je

dejal sel.

>>Da, da.<< Zej se je obrnil k Protu: >>Kmalu vas

obiščem. Še marsikaj vam bom pojasnil.<<

In Protov gostitelj se je poslovil.



* * *

Zakaj ne pove naravnost, se je spraševal Prot. Vse

kaže na začetek vojne. Obrnil se je nazaj k skulpturi

evolucije ter se zagledal v simbole. Precej zapleteno

so postavljeni, je moral ugotoviti. Toda še preden se

je dodobra poglobil v sporočilo simbolov, je zaslišal za

sabo glas.

>>Imate težave z razumevanjem simbolov?<<

Prot se je obrnil in zagledal Časovnika z ostrim

nastopom ob njihovem prihodu v civilizacijo

Časovnikov. To je bil tisti >>Kanja<<, o katerem je bilo

precej govora v prestreženih informacijah.

>>Nisem si jih še uspel povsem ogledati,<< je odvrnil.

>>A ne?<< Kanja ga je pogledal v oholem prepričanju

pričakovanega odgovora in se zasmejal v neprikritem

prizanesljivem preziru. Ves obraz se mu je razlezel

od zadovoljstva ob Protovih težavah z razbiranjem

simbolov.

>>Zakaj bi po vaše moral imeti težave?<< je z zadržanim

mirom in s pogledom, rahlo srepim od pritajenega

gneva, vprašal Prot.

Toda Časovnik je še bolj zviška odvrnil: >>Morda tudi

kaže kaj na to.<< In za hip zresnjeni obraz se mu

je ponovno razlezel v samozadovoljen, po Protovem

mnenju nekam bebast, zmagoslaven nasmeh.

Prot se je nehote zdrznil. Sum o Kanjevi vpletenosti

v podtikanje šifrirne kode za razvoj super tihonov v

planetarni računalnik se mu je še bolj okrepil. Obrnil

se je k detajlu na reliefu evolucije. Prav v trenutku

razvozlavanja teh detaljev ga je ujel ta Kanja. Pred

oči mu je prihajal prezirljivi zmagoslavni nasmeh.

Kot da bi bilo v teh detaljih nekaj pomembnega.

Tisti smeh že ni bil igran, pa tudi zmagoslavni lesk

v njegovih očeh je moral imeti neko osnovo. Protu se

je za hip razgrnil pajčolan nad prikrito nevarnostjo

ob neposredni sovražnosti s to orjaško civilizacijo.

V medplanetarnih holi oddajah so uspeli prestreči

pogosto omenjanje tega Kanje. Dokaj pomembna

osebnost mora biti. Nekateri Časovniki so se ob

njegovem imenu vidno vznemirili, še posebej ob

omenjanju nekega združenja ali gibanja, imenovanega

>>Kanje<<. Verjetno po njem. Morda? Kolikor se ni

sam poimenoval po tem gibanju. Vse več pomislekov

je prihajalo v Protovo razmišljanje. Če si bodo morali

z orožjem izboriti vrnitev na Zemljo, kar bi se ob

večjem številu Časovnikov Kanjevega značaja prav

lahko zgodilo, bi moral najti kak uspešen način

zoperstavljanja tej višje razviti civilizaciji. Kje so

šibki, kako se jim izmuzniti?

Preletavanje misli skozi do skrajnosti napet Protov

razum je zastalo. V prsih je začutil porajanje besnega

upora preganjane živali, ko se ustavi in kljubovalno

obrne glavo.

Pazljivo se je zagledal v simbole. V njih bi bil lahko skrit

celo prikaz virusnih kod, njihov vnos, vtihotapljanje

za prevlado nad tihoni in s tem za osvajanje celotnega

delovanja planetarnega računalnika, vseh njegovih

uporabnikov, prek njih pa potem. . .

Prot se je osredotočil na iskanje povezav med simboli.

Tu so bila podana znanja za izgradnjo vozlišč

posameznih povezav. Vstavitev nekaj takih vozlišč bi

že povzročila popolno preobrazbo tihonov. . . Da, to

je to. . . se mu je narahlo preblisnila možna rešitev.

Sledil je simbolom. Pred njim so se začeli skladno

ujemati in dopolnjevati, podrobnosti so se zlile v

smiselno celoto. Dojel je njihovo sporočilo. Občutek

zmagoslavja mu je napolnil prsi, čeprav ga seveda ni

niti najmanj pokazal navzven.

Z mirnostjo opazovalca umetnin je Prot z nekaj gibi

roke nakazal povezave, simbolizirano sporočilo o

vtihotapljanju virusnih informacij.

>>Ste mislili na to?<< je vprašal, namigujoč na

pripombo o dojemanju.

Kanja ga je ošvrknil z ostrim, besnim pogledom,

trenutek zatem pa se je že smehljal, čeprav malo manj

samozavestno. Vsaj Prot je imel tak občutek. Ujel ga

je. Dokaj verjetno, da ga je.

>>Prej sem se pogovoril z vašimi prijatelji,<< je Kanja

spremenil temo pogovora.

>>Aja?<< Prot ga je ocenjujoče preletel s pogledom.

Torej se ni več zanimal za simbole na evolucijski

plošči. Prav. Morda je bilo res dovolj. >>Kje?<<

Kanja je z rahlim privzdigom roke pokazal proti stor-

žastemu paviljonu: >>Vračam se tja. Lahko se mi pri-

družite.<<



* * *

Že pretirano živahen direndaj je v Protu vzbudil

nelagoden občutek, razžarjeni obrazi nekam

nenavadnih Časovnikov z agresivnim smehom pa so

mu bili s svojim pretirano spontanim veseljem kar

neprijetni.

>>Hej, Prot!<< je vzkliknil Tilen. >>Glej tele Časovnike.

Prava cirkusantska bratovščina, kajne?<<

Prot je s pogledom preletel Kanjo, se za trenutek

zamislil nad njegovim hladno uprtim pogledom predse

in stopil k Tilnu.

>>Kaj se dogaja?<<

>>Hja, tu je neka nenavadno pisana druščina

Časovnikov. Predstavljajo se za pripadnike 'Hitrih

jezdecev', neke posebne skupine z osnovnim načelom

živeti zanimivo pustolovsko življenje.<< Tilen se

je prešerno zasmejal. >>Nič kaj tuje mi ni njihovo

razmišljanje. Lepo smo se ujeli. Celo na svoj planet v

področju Lyx so nas povabili.<<

Prot je prikimal v odobravanju takih znanstev in

se pomaknil naprej proti Šenu in Racu. Ocenjujoče

je preletel njun živahni pogovor z manjšo skupino

Časovnikov, se ozrl še po prostoru in se nameril stopiti

naprej, ko mu je prešinilo zavest: prav o tem področju

je maloprej govoril Zej. Tam je pravkar prišlo do nekih

napetosti ali kaj. Tja jih vabijo. Zakaj. . .

>>Hej, Prot!<< Mimi se mu je približala z roko v roki s

postavnim Časovnikom. >>Tile Časovniki so navdušeni

nad našim zanimanjem zanje.<< Razposajeno je

pogledala svojega spremljevalca.

Ta je z ovito roko okoli njenih ramen veselo kimal ter ji

s svojim nasilnim smehom spodbujal neresno igrivost.

>>Zakaj neki jih hočejo spraviti na tisti planet?<< se

je zamislil Prot. Nekaj imajo za bregom. In to v času

izbruha napetosti na njem. Glede na nenadno Zejevo

zresnitev ob selovem sporočilu mora biti v ozadju

nekaj pomembnega. Najbrž nevarnega. Ni govora, tja

že ne gredo. Ponovno se je osredotočil na Miminega

prijatelja. Občasni prikriti prelet njegovega obraza

mu je potrdil njegov sum. Mimino obnašanje neresne

goskice mu dotlej niti ni bilo tako pomembno. Toda

ta Časovnik si jo je povsem podredil. Prav užival je

nad prevladujočim vplivom svojega smeha na njo.

Tako zlahka se mu je prepuščala, da je postajal njegov

smeh že kar žaljivo samozavesten.

>>Na žalost bomo morali obisk preložiti,<< je Prot

hladno prekinil to čudno zabavo ter po užaljenem

pogledu Miminega spremljevalca še pojasnil: >>Vaš

planet je prav gotovo zelo zanimiv. Lepo bi nam bilo

tam, saj se radi poveselimo. Toda sedaj nimamo časa

za zabavo.<< Nato se je odkritosrčno oziroma, bolje

rečeno, povsem v manirah te skupine Časovnikov

nasmehnil s primesjo obešenjaškega veselja. Posnemal

jih je.

S strani se je primaknil Kanja. >>Izreden planet. Skok

nanj ne bi bil za vas le zabaven,<< je dejal, >>ampak

morda tudi koristen. Saj iščete vaše pogrešane ladje,

kajne?<<

Prot je pazljivo prisluhnil. Seveda bi jih to moralo

zanimati in jih tudi je. . . karkoli o izginulih ladjah bi

že moralo biti zadosten razlog za obisk tega planeta. .

. toda ne s tole druščino. Z njimi že ne.

>>Hvala za nasvet. Vsekakor se bomo tam oglasili

takoj, ko uredimo nekaj pomembnih malenkosti.<<

>>Kaj je tako nujnega?<< Kanja se je z obema

Časovnikoma ob sebi zazrl vanj s prijateljsko

radovednostjo.

Toda njihova samozavest z ironičnim posmihanjem je

v Protu razvnela pritajeni bes.

>>Marsikaj! Več nejasnosti je. Med njimi se ena

nanaša na najin pogovor ob evolucijski plošči.<<

Prot je s trdim prodornim pogledom spremljal vsako

spremembo izraza na Kanjevem obrazu.

>>Ne bi se mogel pohvaliti s popolnim razumevanjem

vaše paranoje,<< je odvrnil Kanja, skomignil z rameni

in se v nerazumljivimi govorici obrnil na Miminega

Časovnika ter po nekaj besedah odšel.

XX

XX

Po vrnitvi na NEUSTAVLJIVO je Prot sklical posadko.

Vsi, skupaj s Samom, njegovim namestnikom

in poveljnikom NEUSTAVLJIVE med njegovo

odsotnostjo, so zbrano poslušali njegovo pripoved

o srečanju ob evolucijski plošči s simboli evolucije,

razlago trenutnega položaja in zaključno ugotovitev:

>>Ni dvoma, Kanje so nam poslali tistega vrinjenega

tihona. Sicer so pa vsa dogajanja v zadnjem času že

sama po sebi to dovolj jasno nakazala.<<

>>Najbolje bo uničiti planetarni računalnik z vsemi

tihoni v njem,<< je predlagal Sam, toda Prot je odkimal:

>>O tem velja še premisliti.<< je dejal. >>Sprva sem

bil enakega mnenja, potem sem si premislil. Tudi

nasprotni razlogi so močni.<<

Prot je umolknil. Na obrazu so se mu med tehtanjem

raznih odločitev vse bolj začrtovale trde poteze:

>>Nenavadna dogajanja s še bolj nenavadnimi

težnjami sem lahko zaznal v pogovoru s Časovniki. Po

vsej verjetnosti želi nekdo na območju Lyxa prevzeti

oblast. Kolikor mu ni to že uspelo. Več namigov kaže na

izjemen pomen in obseg tega zapleta. Na državljansko

vojno kaže. Za zdaj še nimamo dovolj podatkov za

natančnejše sklepanje o tamkajšnjem dogajanju, toda

precej verjetno ima nekdo namero prevzeti oblast v

celotnem civilizacijskem področju Časovnikov. Morda

so med zarotniki prav tisti, ki so nam vtihotapili

svojega tihona.<<

>>Še razlog več za pravočasno uničenje vsega v našem

planetarnem računalniku, << je vpadel Sam. >>V

nasprotnem primeru se bomo morali boriti na dveh

frontah.<<

>>Ne smemo se prenagliti,<< ga je hladno zavrnil Prot.

>> Še vedno ne poznamo Časovnikov, vsaj ne dovolj.

Tudi ničesar ne moremo spoznati o njih proti njihovi

volji, predvsem ne njihovega razmišljanja v zapletenih

pogojih in odločilnih trenutkih. Slednje bo lahko za nas

usodno. Raje pripravimo za boj naše še ne zasvojene

tihone in se z njimi zoperstavimo vrinjenemu tihonu.

Naši tihoni so nam po svojem razmišljanju povsem

enaki. Ustvarili smo jih po nas, ljudeh. Vse človeške

lastnosti imajo. V vseh razmerah se odzivajo enako.

Nasprotno so vrinjeni tihoni produkt Časovnikov ali,

bolje rečeno, naredili so jih Kanje, verjetno po svoji

podobi, precej lastnosti in sposobnosti Kanj morajo

imeti po mojem mnenju. Prek njih bi lahko spoznali

delovanje Kanj, njihovo obravnavanje ljudi, nas,

Zemljanov, in njihove namere v prihodnje. Del njihovih

načrtov nam lahko postane predvidljiv. Po drugi strani

je prenos vpliva vrinjenih tihonov izven planetarnega

računalnika šele na začetku. Ni zajel večjega obsega.

Vsaj ne takega, da se mu ne bi mogli zoperstaviti z

malo ostrejšo splošno mobilizacijo posadke.

Po drugi strani si lahko v bojih tihonov z vrinjenimi in

zasvojenimi tihoni naberemo izkušnje in znanje za naš,

verjetno neizbežen spopad s Kanjami. S testiranjem

delovanja vrinjenega tihona lahko poskusimo spoznati

del miselnega sveta Časovnikov, ki bi nam sicer ostal

skrit. Vem, da se s tem izpostavljamo dodatnemu

tveganju, toda druge izbire ne vidim.<<

>>Kaj, če bo vrinjeni tihon uspešnejši v testiranju nas

samih prek podvrženih tihonov? << je vpadel mali

Rac.

>>Da, na to vsekakor moramo računati. Posebej v

primeru Kanjeve vzpostavitve zveze z vrinjenimi tihoni

v našem planetarnem računalniku. Potem že lahko

pričakujemo različne vrste igric v njem. Na videz bodo

prav lahko neresne, vsaj gledano posamič. To, kar se

zgodi v igri izjemoma, po naključju, se v celovitem

pobiranju odzivov iz sistemsko izdelanega zbira igric

pokaže kot zelo prodoren analitski sistem. Taki in

podobni prijemi bodo prav verjetni. Ne bo nam lahko.

Če so se Kanje že povezali z vrinjenim tihonom in

začeli testirati naše, jim moramo podtakniti zavajajoče

tihone. Morda bolj neumne od nas, vsekakor pa take,

da bodo Kanjam otežili dobivanje jasnih predstav o

človeški naravi. Vsaj testi na njihovi osnovi bi morali

dati zavajajoče predstave.<<

>>Torej psihološka vojna?<< je vprašal Rac.

Prot je prikimal. >>Popolnoma se zavedam tveganja,

zato bomo v primeru za nas nevarnega razpleta uničili

naš planetarni računalnik. Nič kaj dosti se ne bomo

obirali.<<

>>Hej, Prot!<< jih je s svojim prihodom prekinil Šena.

>>Pravkar mi je moj tihon govoril o spremenjenih

razmerah in novostih v planetarnem računalniku.

Vse kaže na uvajanje pustolovskih igric. Ekspedicija

naših tihonov je odšla preverjat govorice o nekih

nenavadnih tihonih. Verjetno so že naleteli nanje.<<

>>So vidni v holiju?<< je vprašal Prot.

>>Seveda, saj zato sem ti prišel povedat!<<

* * *

Protu, Šenu in malemu Racu se je takoj po vzpostavljeni

zvezi prek planetarnega računalnika razgrnil prizor

skrivnega približevanja treh tihonov in dveh tihonk

k tabornemu ognju s skupino nenavadnih postav

naokrog. Tekli so ob robu gozda in prek travnate livade.

Potem so se pritajili za gomilo nametanega skalovja,

slabih petdeset metrov stran od ognja, okoli katerega

so v krogu živahno poplesavala velika modrikasta

bitja, ter si med postopnim pritajenim pomikanjem v

še bolj neposredno bližino z zanimanjem ogledovali

ples teh bitij, ki so bila po zunajnosti podobna ljudem,

le da bolj mišičastih in poraščenih teles. Tihoni so

jih prav radovedno opazovali, kako se v divjem plesu

zvijajo med predirnim kričanjem ob spremljanju

grgrajočih glasov.

>>Kljub vsemu so prej ljudje kot gorile,<< je po

kratkem premoru ugotovil prednji tihon. >>Poraščeni

so le delno. Najbrž so namazani z mastjo, da se jim

modrikasta koža tako svetlika v siju ognja.<<

V tem se je direndaj nenadoma polegel. Vse človeku

podobne opice so se med ovohavanjem po zraku začele

počasi obračati v njihovo smer.

>>Bežimo, odkrili so nas!<< Višji tihon je stekel nazaj

proti čolnu. Toda bilo je prepozno. Veliki gorilasti

samec se je pognal za njimi in jih že vse bolj dohiteval.

Nekaj sto metrov pred čolnom je začelo mladi tihonki

zmanjkovati moči. Z grozo se je ozirala in kriknila.

Kosmato modrikasto bitje, ki je lomastilo za njo, jo je

dohitevalo in že iztegovalo svoje šape po njej. Iztrgala

se je prvemu prijemu ter predirno zaklicala na pomoč.

Sprednji tihon se je ustavil. Obupni položaj njegove

prijateljice mu je iz nemočnega gneva izvabil uporen

bes, vzklik in poziv tovarišu, naj skupno ustavita

pošast. Toda njegov soborec je med odkimavanjem

zadrževal še njega: >>Nima smisla, ničesar ne moreva

storiti!<<

Vendar zastonj. Sprednji tihon se je z dolgim nožem

v roki pognal naravnost proti zasledujoči pošasti, jo

oplazil z rezilom, se umaknil in jo ponovno z vso silo

napadel, toda orjaška roka mu je prestregla zamah

ter ga s silovitim udarcem pobila do smrti.

Tihonka se je pognala v beg, stekla nekaj metrov proti

čolnu, v katerega se je že povzpel preživeli tihon, se

izmaknila kosmati taci, se odgnala, naredila korak,

dva, se ponovno poizkusila izmakniti, ko jo je ponovno

prestregla kosmata roka in jo povlekla pod orjaško

postavo človečnjaka.

Zmagoviti krik se je izvil iz grla gorilastega mišičnjaka,

vzravnanega v zmagoslavju. Nič drugega ga ni več

zanimalo, niti za pobeglega tihona se ni več menil. V

rokah se mu je zdaj nemočno, zdaj spet divje zvijala

tihonka ter se med presunljivimi kriki skušala s

suvanjem iztrgati iz jeklenega prijema. Vendar zaman.

Človečnjak je silovito zarjovel, strgal obleko z nje in jo

vrgel predse na tla, poraščena z mahom.

Tihonka se je še naprej izmikala v hitrem obračanju,

suvala in brcala, se še poskušala sunkovito privzdigniti

na roke, ko ji je pogled zastal na človečnjaku,

razkoračenem ob njenih nogah.

Iz njegovega pogleda je izginila vsa krvoločnost,

le pritajeno hropenje je izdajalo njegovo spolno

vznemirjenje. Želel si jo je, njo, žensko. Tihonka je

presenečeno zastala ob nepričakovanem spoznanju.

* * *

Vse je kazalo na daljši prikaz spolne združitve v holiju,

tako da se mali Rac ni mogel ubraniti muzajočemu

hehetanju med občasnim pogledovanjem h Geni, k

Tilnu in Šenu.

>>Ta tihonka pa nima kaj dosti skupnega z našimi

ženskami!<< je dejal, pričakujoč Protovo in Šenovo

strinjanje.

Samo je nagrbančil čelo: >>Nekatere tihonke so po

svojem obnašanju enake našim ženskam, druge spet

ne. Ene so ustvarjene na osnovi moške domišljije.

Prav lahko, da so bili v programskem timu za sestavo

tihonk prisotni tudi navdihi duhovitosti.<<

Racev obraz se je razlezel v razposajenem hehetanju:

>>To tihonko je že morala ustvariti neka pijana

druščina programerjev. Da bi Zemljanka s takim

veseljem seksala s pošastjo, kot je tale, že ne more biti

res!<<

Šena je med posmihanjem in nerazločnim mrmranjem

naposled s privzetim pomislekom navrgel dvom o

Račevem ugibanju. >>Upoštevati moraš tihonkin

položaj. Presneto blizu neizbežne pogube je bila.

Ob smrtni nevarnosti pa se ljudje ne obnašamo po

ustaljenih navadah.<<

Tihonka se je v zvijanju pod svojim mišičastim

ljubimcem povsem prepustila spolni igri ter ob

nepomembnosti vsega ostalega naokoli s svojimi

kriki razvnemala zabavno vzdušje ob terminalu

planetarnega računalnika.

>>Ne, ne!<< je Rac odločno zavrnil Šenovo mnenje.

>>Po zgolj mirni vdaji bi še lahko tako sklepali. Tako

uživanje pa že ne more biti samo iz strahu za lastno

življenje.<<

Šena je odmahnil v znamenje omalovaževanja

razpravljanj na to temo, kot češ, kdo bi vedel, kaj se

plete v glavah nekaterih žensk.

>>Toda ta tihonka je vendar plod moške domišljije,<<

je vztrajal mali Rac.

>>Dobro, pustimo ugibanja,<< je dejal Prot. >>Še

več takih tihonk moramo podtakniti Kanjam. Nekaj

dodatnega dela pri spoznavanju človeških značajskih

potez jim najbrž res lahko priskrbimo.<<

>>Seveda, me prav zanima, kako bo Kanja pogruntal

naše ženske, če jih še mi ne moremo,<< je že skoraj

razposajeno vzkliknil Rac in tako s svojo izjavo spravil

v dobro voljo tudi Šena.

>>Bojim se, da ima naš mladi tovariš neke posebne

življenjske izkušnje.<< Šena se je med ciničnim

posmihanjem obrnil h Geni: >>Kaj praviš?<<

>>Ne bom komentirala,<< je odvrnila med zadrževanim

nasmihanjem. Očitno jo je razmišljanje njenih

tovarišev precej zabavalo. >>Malo skrivnostne in

nepredvidljive smo že, to ja!<< Nato se je zahehetala:

>>Naj kar bo tako.<<

*

XXI

Ob somraku po sončnem zahodu so luči na zgradbah

okoli priljubljenega parka in sprehajališča Časovnikov

dobivale vse močnejši sij. Prot se je udobno zleknil v

naslonjač iz pletenega šibja pod mesnatolistnatim

aradom, velikim košatim drevesom, ki je s svojimi

gostimi listi nudilo čez dan prijeten hlad, v somraku

pa kritje pritajenemu opazovalcu. Pod njim naj bi se

Prot sestal s svojo zanimivo znanko, lepo plesalko Avo,

s katero se je dogovoril za večerni sprehod in ogled

zanimivosti nočnega življenja Časovnikov.

Vzradoščeno je vstal. Približevala se mu je ob velikem

vodometu.

Tudi Ava se ga je razveselila. Razposajeno mu je

pomahala v pozdrav, stopila v nekaj hitrejših korakih

k njemu, se prižela obenj in že sta se jima pogleda

ujela v igro, polno življenja, iz katere se porajajoče se

besede kar same zlijejo v prijetno kramljanje.

>>Ne jezi se za včeraj. Vem, da tujci ne marate razkri-

vanja čustev. Pri nas je prav obratno. Prikrivanja ču-

stev nam je tuje, ne maramo zanj.<<

Prot je nagrbančil čelo nad nič kaj lahkim

razumevanjem te razlage ter ob njenem hudomušnem

pogledu še navrgel: >>Malo neprijetno je res vse

skupaj, a naj bo.<<

Ava mu je narahlo stisnila roko ter se privila obenj, da

jo je lahko objel okoli ramen. Nato sta se sprehodila

po parku do zabavišča, Ava pa mu je med občasnimi

postanki govorila o okoliških zanimivostih ter

navdušeno kazala njej zabavne posebnosti in mu

sproti razkrivala nekatera časovniška nagnjenja.

>>Toda kaj je najbolj všeč tebi?<< ji iznenada vpadel

v besedo.

>>Meni?<<

>>Da, nekaj moraš imeti še posebej rada.<<

>>Jaz?<< Ava ga je spet radoživo pogledala. >>Ne vem, kakor kdaj. Odvisno od razpoloženja.<<

>>Kaaaaj?<< je vztrajal Prot.

>>Si se že kdaj peljal po Jezeru erotičnih sanj?<<

Smeje jo je pogledal s predrznim pogledom: >>Je

zanimivo?<<

>>Včasih. Ne vedno. Odvisno.<< Ava se je veselo

zahihitala. >>Greva pogledat nocojšnjo dogajanje,<<

je predlagal. Skrivnostni >>hm<< v odgovor pa

je že pomenil pristanek, in to tak z obetajočim

nadaljevanjem.

*

XXII

Na Jezeru erotičnih sanj, ob njegovem bregu s

prostranimi livadami v zaledju sta na lepo opremljeni

in po Protovem mnenju nenavadno oblikovani jahti

dobila Ava in Prot svojo >>kabino<<.

Ava se je ustavila: >>Tole je!<<

Prot si je z zanimanjem ogledal prostor za prijetna

nočna srečanja. Skozi priprta vrata je prihajala

dimnata meglica. Prav nenavaden 'brlogec', namenjen

ljubezenskim srečanjem, se mu je razgrnil pred očmi.

V nekaj nad pet metrov velikem prostoru je lebdela

velika blazina, proti kateri je stopila Ava ter se pred

njo ustavila med igrivim spogledovanjem. Nato se

je počasi usedla nanjo, se zleknila na hrbet ter s

poudarjenim užitkom vdihnila prijetno kadilo.

>>Uhhhh,<< je dahnila iz sebe, >>ta vonj mi prija!<<

>>Tudi meni je všeč,<< ji je pritrdil Prot med

vznemirljivim približevanjem. Po stisku ponujene roke

si je privil njeno voljno telo v ljubezenski objem ter se

spustil ob njej na blazino.

>>Lepo je s tabo, Ava,<< ji je zašepetal med božanjem

njenega lepega vratu.

>>Da,<< mu je odvrnila, >>tudi meni je prijetno s tabo.

Rada imam nežnost.<<

Prot si jo je prižel še močneje, po kratkem ljubkovanju

pa jo je ponovno spustil nazaj na blazino in se povzpel

na kolena.

>>Kaj je ves ta prostor hologramski prikazovalnik?<<

Sprva presojni porajajoči se prikazi ob blazini so

se gostili, vse dokler niso na koncu dajali jasenega

prikaza livade, pogreznjene v vznemirljivi mir poletne

noči.

>>Hmm!<< Ava se je skrivnostno nasmehnila. >>Naj-

brž je še kaj več kot zgolj prostor za hologramske pri-

kaze. Vse želje se uresničujejo v njem.<<

Prot se je pričakujoče zazrl vanjo. Jasno, da ga

zgolj zaradi hologramskega prikaza ne bi pripeljala

na ta kraj. Njenega odgovora sicer ni povsem dojel,

skrivnostno obetaven prizvok v njenem glasu pa je

vsekakor lahko zaznal, in to kar precej dobro.

>>Tukaj. . . << Ava se mu je predano zagledala v oči.

Nekaj časa ga je še muzajoče motrila, potem pa nare-

dila >>hm<< in se zleknila na hrbet. >>Pozneje.<< Očitno si je premislila.

>>Prijetno je s tabo,<< je nadaljevala, >>govori mi o sebi, nekaj, karkoli, rada bi poslušala.<<

>>O sebi?<< Prekinjeno nadaljevanje mu je še

vzpodbudilo nestrpno radovednost. Toda pogovora ji

ni smel odreči.

Z božajočimi poljubi ji je šel po licih do ušes, ji

zašepetal o svojih občutkih po njunem prvem srečanju

ter ji smeje razkril svoje mešane občutke ob srečanju

s svojimi tovariši. >>Ne vem, kaj bi tedaj naredil s

tabo.<<

Ava se mu je v odgovor poredno zahehetala in njuno

kramljanje je prešlo v svet vzajemnega zbliževanja, vse

dokler ni Prot začutil močnejšega odzivanja njenega

telesa na božanje njegove roke. Počasi jo je slekel,

nato še sebe. . .

Ava se je privzdignila na kolena ter ga pozvala, naj

jo posnema. Prot ji je sledil. Pomaknil se je tik obnjo

in ko sta se kleče zazrla v oči, ga je prijela za roki ter

dejala:

>>Ves domišljijski svet se nam uresniči v tem

prostoru. Želje, čutenje in zamisli v najini zavesti se

sproti spremene v resničnost. V skupnem doživljanju

lahko užijeva radosti, ko zaživiva v svetovih najine

domišljije.<<

>>Kako?<< Prot je poželjivo gledal polzenje njenega

mesnatega jezička po polnih, ovlaženih ustnicah. V

njem je vzkipela želja po strastnem poljubu. Tedaj se

je prikaz njegovega obraza začel ločevati od njega in

se pomikati k Avi v dotik njenih ustnic. Toda čeprav

je bil to le presojni prikaz v prostoru, je vsak njegov

dotik občutil kot svojega.

Avine ustnice so mu s svojo toploto vzbudile željo

po še silovitejšem in strastnejšem poljubu, ko se je

od nje začel odmikati njen prikaz. Zaznal je svojo in

Avino izginjanje. Vse manj sta bila vidna. Namesto

njiju sta ostajala le njuna prikaza z vse bolj zgoščeno

presojnostjo, vse do občutenja lastne biti prav v svojem

prikazu.

Pred njima sta bili njuni podobi, njegova in Avina, iz

mesa in krvi.

>>V svetu svoje domišljije sva, Prot!<< je spregovorila

Ava v svojem prikazu.

Oči so se ji igrivo lesketale. Spet se je vabljivo izmikala

in predajala njegovemu naletu strastnega poljubljanja.

Nato ga je z izzivalnim smehom spodbujala ter se

obenem začela odmikati. Pomaknil se je za njo, da

bi jo ujel. Tedaj je začutil prestopanje svojih nog proti

presojnim stenam tistega nenavadnega ljubezenskega

gnezda, in že sta lahko stekla po livadi. Le misli o

njegovem bistvu v tem prostoru so ga še begale, ker

ni mogel ločiti, kaj je on z vsem svojim živim telesom

in kaj le vidni prikaz, skozi katerega delujejo vsa

njegova čutila. Možnost resničnega uživanja v lastnem

domišljijskem svetu je bila nekaj povsem novega zanj.

>>Pridi!<< Ava ga je karajoče pogledala. >>Lepo naj bo.

Ne spuščaj dvoma o najinem svetu doživljanja. Odvrzi

skrb in vse bojazni, prehitro bo vse minilo. Potem se

nama telesi spet združita z zavestjo, kot si vajen,<< in

se v vabljivem pričakovanju ponovno spustila v tek.

Prot je stekel za njo.

>>Lepo, kajne?<< Avi so v teku zaplapolali lasje.

Prikazi vihranja kobiline grive v vetru in diru so se

Protu prepletali skozi misli, skupaj z močno vzbujenim

občutkom žrebčevega nagona, vse dokler mu ni želja

izvabila iz glasu rezgetajočega prizvoka.

Ava se je zasmejala med oziranjem. Tudi iz njenega

grla je prihajal enak rezgetajoč glas.

Z ustnicami se je dotaknil njenih ramen, jo pobožal

po vratu ter vznemirjeno pogledoval na razraščanje

njenih dolgih las v močno kobiljo grivo.

>>Kaj postajava pramenasta konja?<< je vzkliknil ob

spreminjanju svojih stopal v kopita.

Avino telo je dobivalo lik lepe žrebice. Spuščena

na vse štiri je radostno zarezgetala in že je čudovit

par pramenastih konj zdrvel prek valovite travnate

pokrajine, porasle z grmičevjem in majhnimi

gozdnatimi otočki.

S prekipevajočo energijo pramenastega žrebca se je

Prot v vse močnejših odrivih poganjalo za Avo, ji grizel

žrebičji vrat in grivo, vse dokler ni iz pramenaste

kobile izvabil enako razvnetega rezgeta.

Njun dir je postajal vse hitrejši, z vse daljšimi skoki

dveh razgretih mišičastih teles v sunkih zdrsnega

prižemanja, dokler ni žrebica vzdrgetala od spolnega

vzburjenja ob pogledu na še bolj poželjiv pogled

njenega žrebca, prenapolnjenega s strastno željo po

združitvi. Ujela sta se v vsakem gibu, v vsem. Gnan

od razvnemajoče sle, se je zagrizel v njen dolgi, od

dira oznojeni vrat, in se pognal nadnjo. Objel jo je

pod sabo, se spet spustil ob njej na tla in se ponovno

pognal tik ob njej, medtem ko mu je žrebica s svojimi

pogledi vzbujala strastno željo po njenem vročem

telesu in ženskosti.

V tesnem dotiku je čutil napenjanje njenih mišic.

Njeno močno žrebičje odzivanje med dirom prek širnih

planjav mu je razvnelo spolno strast in napenjalo

mišice. Žrebec se je pognal nad žrebico z božajočimi

udarci kopit po vratu in stegnih, se ponovno spustil

v tek ob njej in ji ljubeče grizel grivo, hrbet in stegna,

vse dokler nista s svojimi pregretimi mišicami in

oznojenima telesoma prispela na vrh položnega griča.

Žrebica je zastala. Silovito se je vzpela na zadnje noge,

da bi se nato spustila na vse štiri ter se nastavila

žrebcu v divjem skupnem živalskem poželenju.

*

XXIII

Po Protovi pripovedi o kompoziciji skulptur na plošči

evolucijskega razvoja je zadnji tehnološki dosežek

Časovnikov kmalu postal osrednja tema pogovorov.

>>Moram še opozoriti,<< je ob koncu dejal Prot, >>da

v splošnem informacijskem sistemu Časovnikov ni

ničesar spornega o njihovem tako pogosto omenjanem

tehnološkem dosežku.<<

>>Nasprotno pa sem v pogovorih zasledil pripombe

o nastajanju zlorab in precejšnjo zavzetost nekaterih

Časovnikov ob razpravljanju o tem 'zadnjem

odkritju', kot pravijo tej napravi,<< se mu je s svojimi

ugotovitvami pridružil še Rac. >>Z Geni sva slišala

govoriti Časovnike, da je ta naprava na planetu Opi,

vendar pa naj ne bi bila več dolgo tam, tako da se

nekaterim Časovnikom že prav mudi na planet Opi.<<

>>Da,<< je vpadla Geni, >>neki Časovnik nedaleč od

mene je na vprašanje o morebitni preselitvi naprave

odvrnil, da je za sedaj še vedno tam.<<

Tilen se je obrnil k Šenu: >>Naj skočimo na planet

Opi? V enem dnevu smo nazaj.<< Nihče ni nasprotoval.

>>Ta planet ni na področju, negotovem za nas, imajo

pa tudi dobro organiziran medplanetarni promet in

tudi sicer je planet dokaj blizu. Lahko gremo, le še s

Protom se posvetujmo.<<

Po zapestnem oddajniku so poklicali Prota. Toda

namesto takojšnje vzpostavitve komunikacijske zveze

so po večminutnem brezuspešnem iskanju dobili

sporočilo o nedosegljivosti njihovega poveljnika.

Glede na izključenost tehničnih naprav jih je kar

malo zaskrbelo, tako da je po krajšem posvetovanju

Šena poslal klic v sili na matično ladjo. Dobil pa je

takojšnje pojasnilo, da se je Prot sestal z Avo in šel z

njo na Jezero erotičnih sanj, kar jih je po eni strani

pomirilo, vendar pa po drugi postavilo v položaj

lastnega odločanja. Prot naj bi bil torej nedosegljiv za

posvetovanje.

Šena je poiskal zvezo z Jezerom erotičnih sanj. Vseeno

je moral preveriti, kako je z vso to zadevo. Dobil pa

je kaj nenavaden odgovor na zaprošeno povezavo s

Protom. Nobenih komunikacijskih povezav ni tam,

so mu pojasnili, vsi naj bi to vedeli. Na vprašanje,

zakaj jih ni, pa je naletel na začudenje in čez čas

mu je nekdo na oni strani svetoval, naj si najde kaj

bolj zabavnega za razvedrilo ali pa naj se obrne na

lokalnega psihoterapevta za seksualna vprašanja,

da mu razloži, zakaj želijo zaljubljenci imeti mir ob

intimnih srečanjih.

>>A tako?<< je zategnil Šena ob nenavadnem pojasnilu.

>>Za to torej gre.<< Drugič bo že moral biti bolj

previden pri odločnih zahtevah. Da imajo neke vrste

>>parke<< za miren umik, je bilo po svoje razumljivo.

Odmaknjen kotiček je ob določenih priložnostih res

zaželen. Toda hitremu odločanju se to pot niso mogli

izogniti. Nič drugega jim ni ostajalo kot ukrepanje

brez predhodnega posvetovanja s Protom.

>>Kaj praviš?<< je Šena vprašal Tilna.

>>Gremo! Protu pa pustimo sporočilo o naših razlogih

za izlet na planet Opi, tako da bo ob morebitnih

zapletih lahko ukrepal.<<

>>Prav!<< se je strinjal Šena. >>Vsekakor imam raje

samostojno odločanje kot zamujene priložnosti.<<

*

XXIV

Ob pristanku na planetu Opi so kljub močni

reflektorski svetlobi njihovega letala lahko videli le

bore malo. Vse je bilo v izredno gosti megli, drugih

luči pa ni bilo.

Šena ni skrival presenečenja nad zatemnjenim

pristajalnim poligonom. >>Nič kaj razsvetljave nimajo

na tem letališču.<<

>>Zunaj je tema kot v rogu!<< Tilen je zmajeval z rahlo

nagrbančenim čelom. >>Nenavadno medplanetarno

letališče, se ti ne zdi?<<

Pri izstopu jim je udaril v obraz hladen piš z drobnimi

ledenomrzlimi kapljicami.

Da na medplanetarnem letališču ni razsvetljave, je

bilo po vseh pravilih nenavadno.

>>Huh, kakšna megla! Ampak saj sploh ni pristajališča!

Tu je samo kamnita ploskev in pesek,<< je presenečeno

ugotovila Geni in se pripognila. >>Mah! Moker! Teče

od njega!<<

Iz teme so zaslišali klic. Pridušen od piša vetra, jim

je vreščeč glas takoj po pozdravu začel pojasnjevati:

>>Pot je varna! Nič se ne bojte!<<

>>Kaj je zdaj to?<< je ušlo Šenu. >>Zakaj je potrebno

govorjenje o zagotovljeni varnosti?<<

Toda v odgovor je slišal le opozorilni zvok ob vzletu

njihovega medplanetarnega letala in nekaj trenutkov

kasneje so lahko samo še nemočno opazovali

odmikanje reflektorskih luči ter njihovo počasno

izginjanje v temi in megli.

Geni je samodejno privzdignila roko v smer, kjer je

v luči reflektorjev še malo prej videla Tilna. >>Nič ne

vidim!<<

>>Oči se nam morajo privaditi teme. Tudi jaz nič ne

vidim,<< ji je odvrnil Tilen bolj v smislu oglašanja,

kje je kdo oziroma on, in v odgovor oziroma potrditev

svojih nič kaj prijetnih slutenj zaslišal Šenovo nerganje

nad takim medplanetarnim letališčem. >>Prava

svinjarija!<< je klel.

>>Kar sem, kar sem!<< se je zarezal skozi temo prediren

piskav glas, ki jim je malo prej zaklical, da se nimajo

česa bati. >>Vzemite si baklo in kar za mano! Smo na

Gori božjega besa, kot ji z velikim strahopoštovanjem

pravijo domačini.<<

>>No, pa gremo!<< je dejal Tilen.

Med spotikanjem ob kamenje so se prebili do možaka

s piskavim glasom ter v soju gorečih bakel zagledali

bedno suho kreaturo v premočeni razcapani obleki,

kako se z brezzobim nasmehom vsakemu posebej

priklanja med izročanjem bakle.

>>Takole, vidite, se prižge,<< je pojasnjevala kreatura

med prižiganjem bakel s potiskanjem v ogenj.

Šena se je sklonil k Tilnu: >>Ni mi všeč. Vse skupaj

je že preveč sumljivo. Najprej čudno medplanetarno

letališče, zdaj te prazgodovinske bakle. <<

>>Tudi meni ni kaj pretirano razumljivo,<< je bolj

zaklel kot odvrnil Tilen. >>Nisem proti posebnostim,

toda kako se lahko od tod vrneš?<< Nato je stopil je

k bližnji skupinici časovniških turistov iz njihovega

letala, da bi se pozanimal za odhode in prihode

medplanetarnih letal.

Toda Časovnik, h kateremu se je obrnil, ga je na

njegovo vprašanje s pogledom ocenjujoče premeril ter

nejeverno odkimal:

>>Tujec! Hm. Kdor se poda na ta planet, se mu ne

sme muditi. V nasprotnem je bolje, da se mu izogne.

Vrnitev je predvidena šele po nekaj mesecih<<

Tilen ni mogel skriti neprijetnega presenečenja ob

rahlo posmehljivem Časovnikovem namigovanju, da

jih je nekdo naplahtal. Nič kaj prijetno spoznanje je

prešlo skozenj. Grdo so nasedli. Prav to se je zgodilo.

Nekdo jih je res naplahtal, vsaj videti je bilo tako, je

med premlevanjem raznih misli prešlo skozi Tilna

spoznanje, čeprav seveda tega ni povedal na glas.

>>Nekam nenavadno medplanetarno letališče,<< je

Tilen nadaljeval pogovor.

>>Nenavadno? Hm. Ne vem, kako naj vam razložim. Ob

tej vsepovsod prisotni sodobni tehnologiji se vsakomu

od nas stoži po nedotaknjeni naravi in starobitnem

življenju. Tu mu je na voljo. Sem se lahko umakne.

Za te planete velja prepoved vnosa tehničnih naprav.

Kdor gre nanje, se mora temu podrediti. Tamkajšnjim

običajem se moraš prilagoditi. Celo še več, kljub težkim

razmeram preživetja ne moreš uporabiti sodobne

tehnike, pa če je še tako naporno. Življenje poteka

na razvojni ravni domorodcev, kot ga živijo prebivalci

posameznega planeta. Komur ni všeč, naj ne gre.<<

>>Toda,<< je podvomil Tilen, >>preveč dosledno

sprejemanje življenja primitivnih ljudstev ima lahko

tudi nepredvidene posledice.<<

Časovnik se je razposajeno nasmehnil. >>Redki gredo

na planete, kot je tale. Nevarno je, nekaterim vseeno

ugaja, kot plezanje po prepadnih stenah.<<

>>Mislite reči, da smo sedaj v določenem smislu sredi

prepadne stene?<< je prej jezno kot prestrašeno vrgel

iz sebe Tilen.

>>Vsekakor dobra primerjava. Kar všeč mi je. Tveganja

tu ne manjka. Vsaj zadnje čase ne. No, ja, po občutku

bi sodil , da se vam ne bo težko ujeti z nami.<<

>>Ni v tem problem, rad imam pustolovsko življenje,

toda to je. . .<< Tilen je umolknil sredi stavka. Temu

Časovniku že ni mogel govoriti o svojih razlogih

za nesprejemanje njegovega navdušenja. Očitno

jim je Kanja podtaknil informacije o razmerah na

tem planetu, tako da jim nič drugega ne ostaja

kot prilagoditev novim razmeram. Vse je kazalo na

to. Čeprav tega seveda ne morejo sprejeti, pa tudi

sprijaznili se ne bodo s tem kar tako.

>>Kar za mano! Pot je varna, čeprav nekoliko strma.<<

Mali možic v raztrganem in premočenem ogrinjalu je

z mahanjem bakle pritegoval pozornost. Prav smešna

prikazen je bil. Zaradi svojega bednega videza je

deloval celo malo srhljivo. Vsaj Geni je začutila

neprijeten odpor med izmenjavo pogledov ob njegovem

mimohodu. Dajal je vtis sestradanega in premočenega

cucka z vgrajenim pogledom roparice in mrhovinarja

hkrati. >>Huh!<< Zagomazelo ji je po hrbtu, da je

zadrgetala in se primaknila k Tilnu: >>Čuden možic,

kajne?<<

Tilen jo je zaščitniško privil k sebi ter tuhtajoče navrgel

razmišljanje o čimprejšnjem možnem odhodu s tega

planeta oziroma kako bi jo lahko pobrisali z njega.

>>Kar za mano! Kar za mano!<< je predirno zaklical

možic med previdnim spuščanjem ob vlažni kamniti

steni.

Pot, nekakšno planinsko stezo, so v megli in mraku

lahko bolj slutili kot videli, toda čeprav jim ni povzročala

večjih težav, so si po treh urah spusta vseeno kar

oddahnili ob prihodu na bolj položno pot, po kateri

so potem pešačili še dve uri do velikega kamnitega

obzidja, skoraj v celoti pogreznjenega v meglo in temo.

Ne višine ne obsega mu niso mogli videti.

>>Kar za mano! Kar za mano!<< Beraški vodič je stopil

k steni, potrkal s kovinsko palico po zidnem kamnu in

molče obstal v tihem čakanju. Dobrih pet metrov nad

njim so zagledali lučke. Zatem se je kamnita stena

odprla v skrivni vhod, za moža veliko odprtino, skozi

katero so se zmuznili drug za drugim ter se podali po

ozkem, nekaj sto metrov dolgem hodniku do velikega

obokanega prostora. Po vlažnih stenah brez oken je

kazalo na prostor v temeljih neke večje zgradbe.

Pomikali so se do prostora z mogočnimi kamnitimi

oboki in s stopniščem ob steni. Nekak vonj po trohnobi

je udaril vanje. Očitno je bila zgradba zelo stara, toda

zaradi teme niso mogli razbrati ničesar več, vsaj prvi

trenutek ne.

Mimi je spustila svojo baklo proti vdolbini v steni ter

po prestrašenim kriku vzkliknila: >>Mrtvec!<<

Tilen je skočil naprej, še sam primaknil baklo ter jo

takoj zatem potisnil v sosednje votline: >>Hudirja!<<

je zaklel. >>Saj to je mrtvašnica!<<

Mali Rac je previdno pokukal v eno od vdolbin ter nato

še v naslednjo. >>Tudi v tej je precej mrličev!<< je na

glas pojasnil vse bolj strnjeni skupini turistov.

Tedaj se je tik pod stropom prikazala goreča bakla

v rokah nenavadnega možaka z dolgimi lasmi, belo

brado, velikim trikotnim pokrivalom in v z zlatom

vezeni halji, ki mu je segala do tal. Po globokem

priklonu se je z razširjenimi rokami zagledal navzgor:

>>Zahvaljeni, bogovi!<< je zaklical slovesno, počasi

spustil roke in se ponovno obrnil k njim. >>Pozdravljeni,

polbogovi! Bodite dobrodošli v mestu, pokornem vašim

očetom bogovom! Počaščeni smo z vašim obiskom!<<

Nato se je v ustaljenem obredu, z razširjenimi rokami

in zateglim glasom še enkrat zahvalil nebu in njim.

Nagnjen k Tilnu, je Šena pošepnil: >>To mi je že bolj

všeč. Na njihovi stopnji razvoja, kot domnevam, smo

najbrž zanje res pravi polbogovi.<<

Možak v dolgi halji, ki je moral biti eden tukajšnjih

svečenikov, se je ponovno obrnil k njim v slavnostnem

pozdravu:

>>Večna slava naj sveti vašim bratom, polbogovom,

padlim za našo rešitev!<<

Šena je privzdignilo že delno razumevanje svečenikovih

besed. >>Kaj pa je zdaj to?<<

>>Ne vem.<< Tilen se je med odkimavanjem oziral

naokoli po mrtvašnici. >>Nekaj ni v redu, ne!<<

>>Jaz že ne bom med padlimi za njihovo rešitev,<< je

spet zanergal Šena. Toda kaj več ni mogel narediti.

Nekomu so grdo nasedli. Tako je vsaj vse kazalo.

Svečenik je razširil roke, to pot ne nad glavo, temveč

le v znamenje odprtega prijateljstva: >>Bodite gostje

našega Velikega duhovna pred vašim odhodom na

pot vzvišenega poslanstva. Sobane našega gradu so

vedno pripravljene za sinove bogov,<< je dejal ter jih s

privzdignjeno roko povabil, naj mu sledijo.

Mimi, še vedno pod vtisom pogleda na mrtveca, je v

nelagodnem dvomu vprašujoče pogledala Šena.

>>Ta sprejem mi je že bolj všeč,<< jo je ohrabril. >>Za

polbogove nas imajo. Ni slabo. Tisto o padlih za njihovo

rešitev bo pa vseeno treba preveriti.<<

>>Vsekakor. Slabe slutnje mi vzbuja,<< je pritrdil

Tilen. >>Bojim se, da tista primerjava med nami in

ljubitelji plezanja po prepadnih stenah, ki mi jo je

navrgel Časovnik na letališču, ni brez osnove.<<

* * *

Po krožnih stopnicah so se povzpeli v veliko

podolgovato dvorano z dobro obloženim omizjem.

Različne vrste pečenk, omak, sadja in drugih dobrot

so bile skrbno pripravljene in lepo razvrščene. Dolga

pot jih je sestradala, po nekaj kozarcih vinu podobne

pijače pa se jim je razvezal jezik. Pravi živžav je nastal

vse naokrog.

>>Poglej tjale,<< je Šena namignil Tilnu. V slabo

osvetljenem kotu je možak v črni halji sedel z neko

mačkasto živaljo na kolenih. K njemu sklonjen

strežnik ga je pazljivo poslušal, vsaj delovalo je tako.

Verjetno je dobil navodila ter se zatem umaknil,

skrivnostna postava pa je vstala z mačko v naročju in

stopila k najbližjemu omizju ter z nekakšno zadržano

vzvišenostjo nagovorila Časovnika iz njihove skupine.

>>Torej, to je naš gostitelj!<< je dejal Tilen.

Šena je prikimal. Nekam znan mu je bil ta Veliki

duhoven. Vse je kazalo, da je možak z mačkasto

živaljo prav on. Tilen in Šena sta opazila, kako se jima

med pogovorom s Časovniki vse bolj približuje. Nekaj

korakov stran se je pogovoril še z enim od gostov, ko

je k njemu pristopil njihov spremljevalni svečenik iz

tistih mrliških prostorov. Po globokem priklonu pred

Velikim duhovnom je s ponosom sporočil zadovoljstvo

polbogov z izkazano gostoljubnostjo.

Veliki duhoven pa je mirno nadaljeval z božanjem

mačkaste živali po hrbtu in se vzvišeno smehljal:

>>Dober sprejem ste pripravili, da. Polbogovi so videti

zadovoljni,<< je dejal ter ga z rahlo kretnjo roke odslovil

in s še bolj vzvišenim izrazom na obrazu stopil mimo

njega proti naslednji skupini gostov.

Tilen in Šena sta se spogledala. Ni jima ušla nekakšna

porogljiva oholost med omenjanjem >>polbogov<<. Še

bolj sta prikrila svoj zasledovalni pogled.

>>To ni v redu, kajne?<< je pošepnil Šena.

*

XXV

Prot se je takoj odzval na Zejev poziv. Nekaj nujnega

je moralo biti. Morda ga kliče prav zaradi Tilnovega

obvestila o odhodu na planet Opi, ki so mu ga poslali

z NEUSTAVLJIVE.

V hologramu Protovega zapestnega sprejemnika se je

prikazal Zejev obraz.

>>Zdravo, Prot! Splet dogodkov nama ne dopušča

odlaganja pogovora o posebnostih naše civilizacije.

Povedal sem vam o znanstvenem dosežku, o

podvajanju živih bitij, tako Časovnikov kot vas, ljudi.

Ta novost nam je vnesla veliko zmede. Ob bogastvu,

ob novih zanimivih možnostih nam skozi smeh, igro

strahu in speče hudobije znižuje ceno spoštovanja

tujega življenja. Podtika nam nevarno in hitro

spreminjanje vrednot, ki posamezniku ustavljajo

sproščanje izbruhov, vzgibe divjosti in slepo,

brezobzirno uničevanje. Prvič po dolgem času nam

naš svet vrednot ni dovolj močno zavrnil strasti.<<

>>Mar torej Kanja krši vaše dosedanje vrednote?<< je

dejal Prot.

>>Da, on je eden najnevarnejših kolovodij. Že prej se nisva nič kaj lepo razumela, sedaj pa se prepad

med nama še vse bolj poglablja. Prav na njem se nam

nazorno kaže nastajanje izrodkov skozi podvajanje.

V hipu možno podvajanje kogarkoli je dokaj podobno

dosedanjim, dovolj preverjenim tehnikam podvajanja.

Pomembnejša novost je manj vidna, skrita v ozadju,

a dosti bolj usodna. Razložil bom. Nevarno smo se

ušteli.

Precej časa že obvladamo telepatski miselni prenos.

Z njim se nam je odprla možnost podoživljanja čutnih

čustvenih zaznav. Toda hitrih, trajnih, neželenih

množičnih posledic nam telepatski miselni prenos ni

vsilil. Možno ga je nadzirati kot govorno besedo.

Za zvest prenos vseh čustev, s čutenjem in odzivi,

pa zgolj telepatski miselni prenos ne zadostuje. Vse

življenjske izkušnje bi nujno morali imeti enake, tako

kot vse strasti in vse bojazni, skrite v sogovorniku

po telepatski poti. Sicer naše dojemanje ni enako.

Prizadetost bo drugačna, manjša, težko si je skupno

deliti čustva z nam tujim bitjem. Če pa misel, čutenje

in čustvovanje od svojega dvojnika prevzameš s

svojo podzavestjo, z vsemi svojimi nagnjenji, svojim

čustvovanjem, potem imajo odzivi obeh na vse pritiske

skupno osnovo. Naveza z dvojnikom te potisne v smer

njegovega spreminjanja. Lahko bolj malo, morda pa

tudi preveč. Lagodnost v prepuščanju je tu nevarna.

Tvoj jaz se ti premakne, da se v temeljih zamaješ. Ni

manjkalo opozoril na možne preobrazbe, toda zalegle

so le za sprejem nadzora, vendar spet ne dovolj

doslednega. Preobrazba je zajela posameznike prej in

dosti bolj močno, kot smo predvideli.

Svojega dvojnika je ponudil tudi Kanja. Prav rad, je

rekel, ga da na voljo znanstvenim poizkusom, in nato

še predlagal, naj mu dvojnika pošljejo v sužnost, v

deželo Krel, na planet s primitivnimi ljudstvi. Tam naj

spozna življenje sužnja in vso okrutnost suženjstva.

Ta predlog smo sprejeli. Nič se nam dotlej še ni

umaknilo nadzoru. Sprva se je vse zvrstilo po načrtu.

Sledil je poseg v dvojnikov spomin, iz katerega mu je

bila vzeta zavest pripadnosti Časovnikom in znanje o

življenju na visoki stopnji tehnološkega razvoja. Skozi

podvajalnik pa je dobil znanje in navade enega od

sužnjev. Vendar je bil v vsem ostalem Kanja.

Tak je bil vržen v suženjstvo, k lastniku, ki je svoje

sužnje gonil s poljskih del še na izgradnjo tamkajšnje

utrdbe, da so do smrti izčrpani umirali pod težkimi

bremeni.

Tam je Kanjev dvojnik spoznal sužnjo, se ujel z njo v

ljubezni, prijateljstvu in hrepenenju po svobodi. Želja

po preživetju mu je dala nove moči. Toda sužnja je

odrasla in gospodar jo je prodal. Dvojnik je bil zmeden.

Nekaj nedovoljenega zadrževanja ob mladi sužnji je

tako razbesnelo lastnika, da se je okrutno zdivjal nad

dvojnikom in ga postavil za tarčo vseh posmehov ter

prepustil okrutnemu izživljanju stražarjev, vse dokler

se dvojnik ni odločil za beg.

Toda le uro po pobegu so se biriči pognali za njim.

Začel se je neizprosen lov.

V nepreglednih gozdovih, kamor se je zatekel, je

kmalu spoznal pravi pekel. Mraz, vlaga in lakota so

ga odgnali nazaj v naselje, kjer so ga spoznali in ujeli.

Njegov lastnik je, v svarilo ostalim sužnjem, nagnal

nanj pse. Dodobra ogrizenega je že hotel pokončati,

ko je suženj dvignil svoje roke v prošnji za milost in

v priseganju stalne pokornosti. Prav bedno ga je bilo

videti. Toda to ga je rešilo. Klovnska ponižnost je

začela na njegovo srečo vse bolj zabavati gospodarja.

Še nekajkrat ga je udaril z bičem in pustil pri življenju.

Odtlej je bil Kanjev dvojnik pokoren suženj z vse

večjo željo po moči, ki se mu je pod zaničljivimi

pogledi njegovih biričev in pod udarci biča vse bolj

krepila. Zaželel si je vzbujati strah drugim, vzbujati

strahospoštovanje mu je postala osnovna vrednota.

Da bi se ga bali, si je želel vse močneje. Tako, kot je

videl zreti v svojega gospodarja sužnja, izničeno bitje,

kot je bil sam.

Tedaj je Kanja prekinil suženjstvo dvojnika. Vsa

njegova nagnjenja in strasti z vsemi spoznanji pa je

dal prenesti vase, da so se ujemajoče strasti seštele,

nasprotne oslabile.

Če bi v dvojniku vzniknil odpor do nasilja, bi

združitev z njim Kanjo oplemenitila. Tako pa je padla

želja po moči na prikrito vrstnico. Strah dvojnika je

našel zaščito v prikriti Kanjevi strasti do nasilja in

v skupnem ujemanju so okrepljene strasti prestopile

mejo sveta na osnovi naših temeljnih vrednot.

Kanja bi moral iti na zdravljenje. Bolj bi morali vztrajati

pri tej zahtevi. Omehčal nas je s sklicevanjem na

svoje žrtvovanje znanstvenim preizkusom in še bolj

s prepričevanjem, kako bo vse, dobljeno iz dvojnika,

sčasoma zbledelo.

Predvsem pa smo se ušteli v hitrosti Kanjevega

združevanja s Časovniki enakih nagnjenj. Prej, kot

smo predvideli, so svojo združbo razpletli skozi tisoče

povezav.<<

>>In sedaj Kanja s pomočjo podvajalnika spreminja

svet vrednot posameznim Časovnikom ter si pridobiva

nove pristaše,<< je trpko navrgel Prot. >>Agresivnost in

hudobija postajata tako med Časovniki množična.<<

Zej je narahlo prikimal. >>S sprenevedanjem so si

izborili možnost zlorabe. Njihove žrtve so primitivni

domorodci, ki jih z intrigami pehajo v spore, v vojne, v

okrutne boje, da je njihovo življenje kratko in bolj živo

v trganju iz smrtnih krempljev. Mednje, v ta okrutni

svet, potem spustijo svoje dvojnike. Toda tudi to jim

ne zadošča. V nove civilizacije so se usmerili mimo

vseh dogovorov o spoštovanju tujih bitij v vesolju. V

lasti imajo že celotna vesoljska prostranstva, tudi

gravitacijski vrtinec, v katerega so vas skoraj ujeli.

Še zadnji trenutek smo vam priskočili na pomoč. Le

malo je manjkalo, da vas niso zajeli, pa čeprav smo se

odzvali še pred ulovom vaše predhodnice. Dobro ste

izkoristili sporočilo z NEPTUNA.

Po njihovih načrtih ste zdaj prav vi, Zemljani, na vrsti.

Vaš miselni in čutni svet jih zanima. Zato so zvabili

vaše tovariše na planet Opi, kjer jih nameravajo vreči

v boje za preživetje, na poligone za spremljanje vseh

čutnih in čustvenih odzivov. Vsakega posebej pahnejo

v smrtno preizkušnjo in mu iztisnejo najbolj nagonske

odzive. Nihče se ne izmakne pogubi.<<

>>O, ti podle svinje, ti!<< je zaklel Prot.

Zej je nadaljeval: >>Podvajalnik je skrit na planetu

Opi in zastražen. Brez tveganja življenja se nihče, ne

Časovnik ne Zemljan, ne more prebiti do njega. Vrednot

za samožrtvovanje v skupno dobro pa Časovniki več

nimamo v zavesti. Vsaj ne dovolj za tako tvegano

pobudo. Kanjeve namere tudi niso splošno znane,

ker se nam je preveč razlik nabralo v razlagah in

tudi nezanimanje za poglobljeno razumevanje je tu

prav usodno. Časovnik ni pripravljen vložiti truda v

razmislek o vsem, kar zdaj Kanje počnejo, obnaša se,

kot da mu ni mar za vse skupaj. Ko bo prepozno, bo

seveda dosti govora, vendar pa zapozneli ' ne' nima

veljave. Tega pa ne smemo dopustiti. Kanje moramo

razkrinkati z vsemi njihovimi namerami in početjem.<<

Nato je Zej umolknil, pustil Protu čas za premislek

ter nadaljeval: >>Pohod Kanj bo za vas, Zemljane,

usoden, še preden se Časovniki zavedo, kaj se tam

dogaja.<<

>>Da,<< je pritrdil Prot, >>to se ne sme zgoditi.<<

Zej se je rahlo nasmehnil. Očitno je pričakoval tak

Protov odziv.

>>Torej sva se razumela. Ponujam vam sodelovanje.<< Prot je prikimal: >>Seveda, čeprav ne vem, kaj naj

naredim.<<

Zej se je zagledal Protu v oči:

>>V podvajalniku so shranjeni zapisi o vsem, kar je kdo

z njim počel. Če bi te zapise lahko posredovali vsem

Časovnikom, bi s tem prav gotovo lahko razkrinkali

Kanje.<<

>>Prevzamem to nalogo,<< je trdo dejal Prot.

>>Prav.<< Zej ga je še nekaj trenutkov ocenjujoče

motril. >>Podajte se za svojimi tovariši. Na planetu

Opi vam bodo naši agentje v pomoč, posredovali vam

bodo vse, kar so doslej odkrili, vse njihovo znanje vam

bo na voljo. O ukrepih pa se bomo sproti odločali, saj

bova po agentih v stalnem stiku.<<

>>Še nekaj!<< je nato dejal Zej. >>Ne bi bilo napak, če s seboj povabite vašo prijateljico Avo. Izlet bi bil videti

bolj spontan.<<

S Protovega obraza so izginile resnobne poteze:

>>Morda res ne bi bilo napačno. Če bo le sprejela

ponudbo.<<

*

XXVI

Plesalka Ava ni skrivala veselja nad Protovim obi-

skom. Prav radostno in voljno mu je nastavila svoje

polne ustnice v dolg vroč poljub: >>Si me že pogre-

šal?< <

Prot je prikimal: >>Rad sem pri tebi, toda vse se nam

obrača v nepredvidljive zaplete. Moral bom na planet

Opi.<<

>>Hm.<< Ava se mu igrivo privila. >>Potrebuješ vodi-

ča?<<

>>Bi šla z mano?<< jo je povabil. >>Lahko bi nama

bilo prijetno.<< Ava mu je veselo prikimala: >>Zani-

miv planet, precej zabavno mora biti tam. Že Zej mi je

razložil, kako pomembna je tvoja naloga in da bi bilo

koristno, če bi izvedel kaj več o nas, Časovnikih.<<

>>Aja, je že govoril s teboj?<< Ni se odločila zgolj zara-

di nagnjenja do njega. >>Kaj ti je še povedal?<<

>>Oh, nič posebnega. Naj združim koristno s prijet-

nim in grem s tabo na Opi.<<

>>A tako! Nič drugega?<<

>>Saj je dovolj, kajne?<<

Vse skupaj bi lahko bilo prav zabavno, je govoril njen

pogled.

>>Raje se sprostiva, pridi!<< Ava ga je odvedla k naslonjaču in se po zapeljivem objemu udobno zleknila v

njegovo naročje ter nadaljevala pogovor o zanimivostih

planeta Opi. Razgrinjala mu je zanimivosti neznanega

sveta, poznala pa je še nekatere podrobnosti. Tam so

bila nenavadna plemena izredno divjih ljudstev na sto-

pnji še ne dokončane evolucije iz opic v razumska bitja.

Vendar je bilo njihovo zavedanje nad živalskimi vrsta-

mi, blizu ravni kamenodobnega človeka ali ne preveč

različno, vsaj po Avinem pripovedovanju je bilo moč

tako sklepati.

Ava se je poredno zahehetala. >>Imajo pa,<< je dejala

med ljubkovalnim božanjem Protovih poraščenih

prsi, >>ta bitja neverjetno spolno moč.<< Z boki se je

v rahlih izzivalnih gibih vse bolj pritiskala obenj ter

mu s svojim lepo oblikovanim telesom dražila njegovo

moško željo po poudarjanju spolne moči.

Prot se je prešerno zasmejal: >>Tudi v primeri z nami,

Zemljani.<< Na tistem potovanju po Jezeru erotičnih

sanj se je z Avo dovolj lepo ujel.

Njene ustnice so se rahlo razprle med približevanjem

k njegovemu ušesu. >>Opijci so tudi zame premočni,<<

je zašepetala ter mu med božajočim poljubljanjem s

sunkovitimi gibi svojega telesa dražila željo po čutnem

užitku, >>tisti biki bi me raztrgali<< .

Nenadoma se je razposajeno odmaknila: >>Bi rad

videl seksanje svoje Zemljanke s tistimi domorodci?<<

Protov presenečeni pogled je Avo še bolj spodbudil.

>>Pred kratkim mi je znanec, dober prijatelj tistega

ekscentrika Kanje, prinesel nekaj holi posnetkov na to

temo. Ne vem, kako jih je dobil, in tudi ne, ali so samo

domišljijska študija ali pa posneti celo v živo.<<

Zleknjena v Protovem naročju, je Ava dala šifrirno

znamenje programskemu vodiču holija za prikaz

posnetka in že je v holijevem prostoru, slabe tri metre

stran, nastal prikaz, zvest neposrednemu gledanju v

živo.

Na tleh je klečala mlada ženska, s polnima dojkama,

po katerih je božajoč polzela velika kosmata roka.

Povsem je spominjala na Zemljanko, le nekako otopela

in odsotna je bila videti.

>>Sužnja,<< je pojasnila Ava. >>To je prikaz domorodca z zemeljsko sužnjo.<<

Velika kosmata taca je začela stiskati dojko, medtem ko

se je temno modra, z brado in dolgimi lasmi poraščena

orjaška Opijčeva glava pomikala po njenemu tilniku

v ljubečem grizenju. Gibi rok, sprva počasni, so se

vse bolj strastno spuščali do posega v njeno mednožje

in do kratkega, komaj zaznavnega stoka s pritajenim

vzdihom.

Orjaški kosmati samec je zahropel v sladostrastju,

se privzdignil za njenim hrbtom ter ji s potiskanjem

glave k tlom začel upogibati tilnik. Ruk poželenja se

mu je izvil iz grla. Nato si jo je vzel.

>>Huh!<< je puhnila iz sebe Ava med privijanjem k

Protu. >>Greva še midva.<<

>>Hm!<< Avina pobuda ga je presenetila med

zatopljenim gledanjem. Vsiljeval se mu je pomislek o

verjetnosti posnetka v živo. Toda odrinil je pomisleke

in se posvetil Avi. Prizor jo je očitno spolno razdražil

do neučakanosti.

Po spolni potešitvi sta se Prot in Ava ponovno ozrla

v holi, kjer se jima je kazal že povsem drugačen

prizor. Spolne igre je bilo konec. Opičnjak ob steni je z

občasnimi pogledi opazoval Zemljankino hojo po sobi.

Nekaj je želela narediti. Obraz ji je bil vidno zresnjen,

žalosten, zamišljen. Globoka notranja prizadetost je

vela iz nje, vsak čas bi ji morale privreti solze. Ob

nenadnem zunanjem klicu pa je močno presunjena

privzdignila glavo.

Sprožen splet dogajanj je še bolj pritegnil Protovo

pozornost.

Zemljanka je planila k vratom majhne koče, vendar jo

je Opičnjak že naslednji trenutek prestregel in odvlekel

nazaj, ob ponovnem klicu človeškega glasu od zunaj

pa je samo še vzdrgetala s kapljajočimi solzami po

licih.

Ob pogledu na jokajočo Zemljanko je Prot začenjal

verjeti v zvesti posnetek iz resničnega življenja. Vse

bolj je postajal prizadet. . . Ava je prekinila predvajanje

posnetka. . . Tista ženska bi lahko bila ena izmed

astronavtk iz pogrešanih vesoljskih ladij? Morda so jo

po zajetju vrgli v suženjstvo tem primitivnim bitjem.

Posnetek astronavtke - sužnje v živo! Od Kanj bi kaj

takega že lahko pričakoval.

*

XXVII

Na vrhu visoke skale pod kamnitim obokom so

Šena, Geni in Rac opazovali v mrak pogreznjeno

mestece pod sabo, kjer so nočni mir na zatemnjenih

ulicah prekinjale le manjše skupine domačinov in

posamezniki v hitri hoji.

Geni je pokazala proti utripajočemu svetlikanju na

nasprotni strani bližnje ulice: >>Nekaj hrupnega

prihaja od tam!<<

Rac je radovedno iztegnil vrat. Toda vejevje

tamkajšnjih dreves in strehe hiš so mu zakrivali

razločnejšo podobo. >>Gremo pogledat!<< Vse več

bakel in posameznih postav so lahko razbrali.

Šena je odkimal. Preveč ga je prevzemala utrujenost

po napornem dnevu. Nasprotno je bil Rac še poln

življenja. Obrnil se je h Geni: >>Ničesar se nimaš bati.

Domačini nam ne bodo storili nič žalega.<<

Na Genin obotavljajoči se pogled je Šena le skomignil

z rameni. Nobenega razloga za strah ni bilo videti. Na

koncu je pristala: >>Prav, oglejva si to dogajanje!<<

Rac se je z eno od bakel spustil do kamnitih stopnic

ter naprej na ozko ulico staroveškega mesteca in stopil

proti utripajoči svetlobi.

Vrvež je bil sredi mestnega trga, od koder se je kolona

vojščakov z vklenjenimi orjaškimi Opijci pomikala

proti njima.

>>Za težka fizična dela imajo te orjaške Opijce,<< je

pojasnil Rac med iskanjem mesta z dobrim razgledom.

Rob trga je bil še najprimernejši. Zadržal je Geni. Vse

dogajanje sta lahko spremljala od tam.

>>Sužnji se upirajo!<< sta zaslišala svarilni klic

mimoidočega domačina.

Z divjim vpitjem in udarjanjem z biči so vojščaki

preusmerili kolono vklenjenih sužnjev proti zgornjemu

delu trga.

Geni in Rac sta stopila na nekoliko privzdignjeno

stopnišče tamkajšnje zgradbe.

Mišičasti Opijci, za glavo višji od svojih stražarjev in

s človeško, vendar precej gorilasto zunanjostjo, so bili

kljub močnim okovjem videti zelo nevarni. Silno moč

so razkrivala njihova mišičasta telesa v siju bakel.

>>Verjetno so jih presenetili,<< je odvrnila Geni

med radovednim oziranjem zdaj po Opijcih, zdaj po

njihovih stražarjih. In kmalu so tudi vojščaki opazili

njo. Vidno so se vznemirili. Eni so ji mahali v pozdrav,

drugi so se ji klanjali. Vsekakor je njena prisotnost

naredila močan vtis nanje. Tudi na poveljnika straže,

tako da je pristopil k njej ter se z mečem v roki udaril

po prsih:

>>Pozdravljena, lepa polboginja!<< je zaklical med

ponosnim kazanjem na jetnike. >>Roparski Opijci

ne spoštujejo nikogar, niti vaših očetov bogov. Zajeli

smo jih skupno z njihovim vodjo.<< Nato je pomignil

dvema vojščakoma, naj pred polboginjo pripeljeta

orjaškega Opijca, ki se je pustil potisniti naprej do

nekaj metrov pred Geni. Tam se je razkoračil v tako

ponosni in vzravnani drži, da je s svojim velikim

mišičastim telesom kljub okovjem deloval veličastno.

Kakor da bi mu bile verige na rokah na lastno željo

in jih lahko raztrga, kadar hoče.

Geni je bila videti prava polboginja v primeri s temi

robatimi bitji. Tudi vladar Opijcev se ni mogel ubraniti

občudujočega pogleda.

>>Lepa si, polboginja!<< ji je zaklical v pozdrav, ne

meneč se za vojščake, njihovo potiskanje, suvanje in

vzklikanje.

>>Kaj boš govoril, ti, zavračevalec bogov,<< ga je zavrnil

poveljnik stražarjev in sunil s sulico proti njemu ter

mu ukazal, naj poklekne v znak spoštovanja.

Vladar Opijcev je še naprej zrl v poosebljeno božansko

lepoto mikavne Geni, nato počasi upognil koleno

v spoštljivem priklonu ter se iznenada, v hipno

spremenjenem razpoloženju sunkovito dvignil.

Ponovno razkoračen je s silnim glasom vzkliknil:

>>Moja boš, lepa polboginja!<< In se z okovanimi

rokami nekajkrat udaril po prsih.

Geni se je umaknila za korak.

>>Moja boš, lepa polboginja!<< je ponovil še odločneje

vladar Opijcev.

Poveljnik straže je stopil med njega in Geni. >>Ne boj

se, lepa polboginja! Ta Opijec se ne bo rešil ujetništva!

<< je dejal med potiskanjem Opijca najprej in vstran,

nato na pot, kjer se je kolona pomaknila naprej v

svojem sprevodu.



* * *

Naslednjega dne je vladar mesta Ortran pripravil

veliko športno tekmovanje z udeležbo vseh najboljših

tekmovalcev iz njihovega mesta.

Med zajtrkom v kraljevi palači, ko sta Tilen in Šena

pospravljala kar obilen obrok, se jim je pridružil Rac.

Prisedel je h Geni in takoj začel še ves razgret: >>Si

slišala za pobeg vladarja Opijcev?<<

Geni se je vidno vznemirila.

>>Nekdo mu je baje pomagal od zunaj. Stražarji govorijo

o njim sovražnih bogovih. Drugače po njihovem ne bi

bilo možno. Ne vem. Glede na njegovo orjaško moč bi

se, vsaj po moje, lahko rešil tudi sam. Ja, paziti bomo

morali na Geni,<< je dejal in pogledal Tilna. >>Od take

zatelebanosti v Geni lahko pričakujemo marsikaj,

tudi poskus ugrabitve.<<

Tilen ga je začudeno pogledal: >>Kaj blebetaš?<<

>>Včeraj sva se srečala z njim,<< je pojasnil Rac in

začel pripovedovati o nočnem srečanju z ujetimi Opijci.



* * *

>>Zmagovalni venec iz rok polboginje bi našim

tekmovalcem pomenil neizmerno čast,<< je s pogledom,

uprtim v Geni, dejal vladar Ortrana. >>Zelo počaščeni

bi bili.<<.

>>Prav!<< je pristala Geni, in to s tako samovšečnim

nasmehom, da se Tilen ni mogel ubraniti nalezljive

razposajenosti. Vprašanje o možnosti njegove zmage

na tem tekmovanju mu je kar ušlo z jezika. Prav

zanimivo je bilo vse skupaj. Zabavno bi bilo. Glede

na manjše postave domačinov je lahko računal na

precejšnjo prednost v športnem tekmovanju, vsaj

kolikor bi bila dovoljena njegova udeležba.

>>O, seveda!<< se je vzradostil vladar Ortrana. >>Z

mečem se moji podložniki ne upajo kosati s polbogovi,

saj se navadni smrtniki zavedamo pogubne moči

polbogov. V nenevarnih športih pa je udeležba

polbogov prav zaželena.<<

Tilen je smeje se pogledal Šena. Ta je nekaj mrmral

o cepcih in razbijanju betic s kiji ter o bebavosti

tovrstnih športov, ker so skrajno neumni, vendar se

je na vprašujoči pogled vladarja Ortrana prijazno

nasmehnil. >>Tek, rokoborba in metanje kopja so mi

od nekdaj všeč. Moj prijatelj Tilen je kot rojen zanje.

Prav rad se jih bo udeležil.<<



* * *

Tilna je po vstopu med tekmovalce kmalu zajelo pravo

tekmovalno navdušenje. V veliko zabavo domačinov

in Časovnikov je prepričljivo zmagal v teku na tristo

korakov ter nato še v rokoborbi, kjer je s svojim

znanjem borilnih veščin prav briljiral.

Celo najmočnejši predstavniki domačinov se mu niso

mogli zoperstaviti. Vsi po vrsti so mu lepo nasedli na

nekaj preprostih judo metov in ga potem, po pristanku

na tleh, samo še debelo gledali, brez želje po nadaljnji

borbi.

Tako je bil Tilen kot večkratni zmagovalec priljubljen

slavljenec domačinov, kamorkoli je prišel. Dva

domačina sta ga celo ponesla na ramenih mimo

navdušene množice vse do Geni. Pripadala mu je

nagrada s poljubom. Tilen se je zadovoljno razkoračil.

Celo preveč zadovoljno. Vsaj Geni je že začela

odkimavati. Toda publika je čakala. Ni se mogla več

izmikati. V rahlem poljubu se je dotaknila njegovih

ustnic in že so vriski in kriki navdušenja sprostili

ozračje.

Tekmovanju je sledilo pravo rajanje s pečeno divjačino,

vinom in vse bolj razigranim vzdušjem. Še Tilen in

Geni sta se kmalu nalezla prepričanja o velikem

pomenu tega tekmovanja. Seveda na zabavni ravni in

z dodeljenima vlogama.

Tilen se je celo tako poistovetil z domišljijskim likom

starogrškega heroja, da je presenečal tudi Geni. Glede

na njegovo odkrito dvorjenje pa jo nekaj nastopaštva ni

niti najmanj motilo. Prav nasprotno. S svojim smehom

je celo vzpodbujala Tilnovo razposajenost. Pravzaprav

sta se vse bolj pretvarjala, da se pretvarjata. Tako je

prišlo tudi do tega, da se je Tilen sprenevedal, kako

je zaljubljen v Geni. Seveda vse skozi igro in v zabavo

domačinov. Prav zabavno. Še dolgo v noč so veseljačili.

Po postopnem umirjanju direndaja je k Tilnu prisedel

Časovnik, ki se je po večmesečnem bivanju, vsaj

tako je govoril, počutil že pravega domačina. Ni bolj

zanimivega planeta, je razlagal. Pa tudi sicer je bil

bolj zabavne narave. Nešteto domislic je letelo iz njega

v sproščenem pogovoru, tako da ga je Tilen povprašal

še po najzanimivejši posebnosti v teh krajih.

>>Podvajalnik!<< je odvrnil Časovnik v pomenljivem

nasmihanju. >>Kljub vsem ostalim nespornim

zanimivostim je večina tukaj prav zaradi njega,

kajne?<<

Tilen se je zasmejal v potrditev samoumevnosti

Časovnikove pripombe. Bolj zase pa se je popolnoma

zresnil. Časovnikova pripomba ga je presenetila.

Tako blizu je ta zadeva. Nekje v bližini. . . To bi moral

sporočiti Protu. Predvsem pa bi moral dognati vzrok

pomembnosti tega podvajalnika.

Tilen je v zabavnem vzdušju povprašal Časovnika še

po njegovih izkušnjah. Ta je z vidnim zadovoljstvom

naredil požirek iz velike čaše, najbrž tiste poživljajoče

pijače, podobne vinu domačinov. Vsekakor je deloval

okajeno. >>Brez osebne izkušnje ne dojameš bistva

podvajalnika,<< je dejal, prepričan o svojem prav, ter

se med prešernim smehom samozavestno zagledal v

Tilna. Ta pa je seveda izkoristil njegovo zgovornost ter

navrgel kakor mimogrede:

>>Ne razumem odpora nekaterih Časovnikov do teh

naprav.<<

Časovnik je omalovažujoče odkimal: >>Najbrž

nam je v podzavesti skrit strah pred sprejemanjem

revolucionarnih

novosti.

Povsem

nepotrebna

bojazen.<<



* * *

>>Na čast našemu junaku!<< je s privzdignjeno čašo

nazdravil vladar mesta Ortran in stotero gostov ob vseh

omizjih velike slavnostne dvorane ga je posnemalo

navdušeno in v bučnem odzivu.

Tilen je veselo odzdravljal. Leski v Geninih očeh so

ob radoživem nasmihanju izzivali Velikega heroja, kot

ga je krstil Šena. Vse več čutnosti je bilo v njenem

smehu. Ujela sta se bolj kot kdajkoli poprej, o tem je

bil prepričan. Njegova bo. Še to noč bo njegova. Mora

jo dobiti. Pri vsej svoji živahni naravi se mu je doslej le

malo preveč izmikala. Gnan od prekipevajoče energije,

jo je drezal s poželjivim pogledom ter si jo prižemal,

in Geni ga ni zavračala, prav nasprotno, samozavest

velikega zmagovalca ji je godila.

>>Tilen, to vino te bo vrglo!<< ga je očitajoče opozarjala

med smehom.

>>Mene! Nikar ne skrbi. Nocoj me lahko samo

poživlja.<< Primaknil se je k njenemu vratu in

pošepnil: >>Ti bi me lahko še bolj!<<

Geni se mu je igrivo izmaknila. >>Poglej, za omizjem

pri vratih bi radi Velikega zmagovalca. Pojdi jih

pozdravit, moram se preobleč,<< mu je navrgla med

zvonkim smehom ter vstala. >>Do svoje sobe skočim,

da se uredim.<<

Kar nekaj prebliskov je prešlo skozi Tilna in njegovo,

po svoje kar hitro dojemanje, v tistem trenutku.

Okoliščine so bile namreč preveč ugodne, da jih ne bi

izkoristil.

>>Prav, Geni! Kar pojdi! Pozdravil bom fante ob

vratih.<<



* * *

Pred velikim stenskim ogledalom iz polirane zlate

plošče je Geni samovšečno ogledovala svoje lepo

telo, skozi katero so še vedno prevevali Tilnovi žejni

pogledi. Koliko vročega poželenja se je ta večer paslo

po njej! Vso jo je prevzelo od čutnih dotikov. Tilen je

bil prav zabaven. Z vso svojo lahkomiselno naravo je

prodrl vanjo in ona mu je za povrh še vzpodbujala

agresivnost. Čeprav je rahlo prepotenten že po naravi.

Geni se je nasmehnila svoji navihanosti.

>>Geni!<<

Skozi vrata v njeno sobo se je pokazala Tilnova glava:

>>Ti lahko pomagam?<<

>>Hm! Kaj nisi pri svojih oboževalcih?<<

>>Sem bil,<< je odvrnil. >>Izpraznili smo čašo vina v

tvojo čast. Potem je postalo dolgčas.<<

>>Nekam hitro si to opravil!<<

Objel jo je okrog pasu in prsi ter začel poljubljati

razgaljeni vrat. >>Moja boš, Geni, moja!<< ji je pošepnil.

Geni se ni upirala ljubkovalni igri vse bolj razvnetega

prijatelja. >>Rad te imam!<< je dejal strastno.

Polaskalo ji je. Med izmikanjem svojih ustnic se mu

je nagajivo zahihitala. Vsaj nekaj časa je uživala v

upiranju. Sicer nič kaj odločnem, toda dovolj, da se

je do vročega poljuba lahko prebil le manjši del iz

poželenja izvabljene agresivnosti.

Nenadoma se mu je poredno izvila.

Tilen se ni mogel več zadržati: >>Bodi moja!<<

>>A kar tako?<< je z igranim presenečenjem zategnila.

>>Geni, želim si te!<<

>>Ti vzbujam poželenje?<<

>>Greva seksat!<<

>>Hm, hitre želje imaš.<<

>>A greva?<<

>>Nisem še razpoložena.<<

>>Ujemava se.<<

>>Hiter si, moj Tilen!<<

>>Moja boš!<<

Geni se je še bolj poredno zahihitala. >>Bom!<<

V Tilnu je vse vzkipelo, toda Geni se mu je ponovno

izvila iz rok. >>Ne nocoj,<< je dejala med izzivalnim

smehom in stekla skozi vrata. >>Tvoji oboževalci naju

čakajo. Morava jih pozdraviti.<<



* * *

V veliki slavnostni dvorani so se mešali pijanski

vzkliki z neubranim petjem dodobra okajenih gostov.

Tilen je trčil na zdravje s Časovnikom.

>>Nekam hitro sta se vrnila s prijateljico!<< ga

je nagovoril Časovnik iz prejšnjega pogovora o

podvajalniku.

>>Naše ženske so prefriganke.<< Genino izmikanju

mu je izvabljalo viške energije na površje. >>Ne vem,

kaj bi naredil z njo.<<

Časovnik se je prešerno zasmejal: >>Tudi mi nismo nič

na boljšem z našimi,<< je razumevajoče navrgel. >>Na

zdravje!<<

Po izpraznjeni čaši se je primaknil k Tilnu: >>Lahko si

jo nekoliko privoščiš!<<

Tilen je presenečeno pogledal ob nepričakovani

ponudbi: >>Kako?<<

>>Preprosto. Vzemi si njeno dvojnico.<<

>>Dvojnico?<< Tilnovi okajeni možgani so se kljub

vsemu poskušali zbrati za nenavadni miselni napor.

>>Sam sem se že večkrat dal podvojiti, dobro poznam

postopek. Da, nagovori jo na podoživljanje skozi našo

napravo, za ostalo ne skrbi. Pomagal ti bom narediti

njeno dvojnico.<<

>>Tega ji ne smem narediti brez njene vednosti, saj o

vašem podvajalniku še ne vem ničesar.<< Tilen se je

odklonilno nakremžil, toda Časovnik ga je hahljaje

poslušal z občasnim odkimavanjem.

>>Zabavne igrice so to. Po nepotrebnem smo se vsi

obotavljali.<<

>>No, ja,<< je odvrnil Tilen, >>saj ne rečem, da nimaš

prav. Sicer ne nasprotujem tvojemu prepričanju, toda

težko mi je presojati o vsem tem. Vsaj tako na hitro

ne morem.<<

>>Popoldne sva se dogovorila o tvojem podvajanju.

Sam si se že odločil zanj, vsaj zase, kajne?<<

Tilen ga je vprašujoče gledal s svojimi motnimi očmi.

>>Toda za vsem tem mora biti še nekaj. Sicer se vi

Časovniki ne bi kregali zaradi podvajalnika.<<

>>Saj je še nekaj. Toda to 'nekaj' je le zabavna igra. Prav

gotovo ne boš mogel presoditi pomena podvajalnika

brez osebne izkušnje. Tega tudi Časovniki ne moremo.

Enostavno ga moraš doživeti. Šele potem boš lahko

presojal. Druge izbire nimaš.<<

Tilen je neodločno zmajal z glavo. Za razumevanje

njihovega spora se bo že moral seznaniti s to napravo.

>>V vsakem primeru!<< je prepričljivo povzel svoj sklep

Časovnik, tako da je spoznanje o nujnosti spusta v to

zadevo vse bolj prevladovalo v Tilnovem premišljanju.

>>Nocoj ti lahko pomagam, jutri bom že odpotoval s

svojimi prijatelji na po vsej verjetnosti daljši izlet.<<

>>Ne vem, kaj naj naredim!<<

>>Odločil si se za osebno izkušnjo, ker jo potrebuješ.

Vsi vi jo potrebujete, tako kot mi. Zakaj ne bi pritegnil

zraven še svoje prijateljice?<<

Tilen je po malem prikimaval: >>Zase sem že sklenil,

da se spustim v to zadevo.<<

>>No, vidiš!<< Časovnik je žarel od prešernega

popivanja.

Tilen je pogledal Geni. Na nasprotni strani mize je

koketirala s svojim sosedom, Časovnikom. Ni se mogel

odločiti. Vsaj ne takoj. Ni mu bilo lahko. Vseeno je bilo

prisotno tveganje. Toda s podvajalnikom so se morali

seznaniti. To zadevo morajo spoznati, vse, na kar se ta

podvajalnik navezuje, morajo poznati. Mimo tega ne

bodo mogli. Ne morejo! Sunkovito je nagnil kozarec in

ga izpraznil. >>Prav, pa dajmo!<<

Časovnik ga je spodbudno pogledal: >>Tvoji prijateljici

lahko ponudiva možnost podoživljanja združitve

svečenice z boginjo O. Sprevod svečenic bo vsak čas

na poti v hram njihove boginje, lahko ji ga pokažeš

pod našimi okni ob njihovem mimohodu. Boginja O je

največja skrivnost tega planeta in tem svečenicam se

bo ta skrivnost nocoj razkrila.<< Časovnik se je zvito

nasmehnil Tilnu: >>Tudi tvoji prijateljici se lahko!<<

Skozi Tilna so prehajali nelagodni občutki. Saj ni imel

izbire. Vseeno ne bi smel tega narediti Geni, mu je

kljub od pijanosti upočasnjenim mislim prihajalo v

ospredje.

>>No, saj že prihaja. Slišiš petje?<<

Tilen je dvignil glavo. Ubrano dekliško petje je bilo

slišati od zunaj, sicer bolj oddaljeno, vendar vseeno

dovolj razločno. Gostje so se z zanimanjem pomikali

k oknu.

Tilen je stopil proti obokani stenski odprtini z izhodom

na manjši balkon.

>>Kaj se dogaja?<< je zaklicala Geni.

>>Svečenice gredo v hram boginje O.<<

Geni se mu je radovedno pridružila pod obokom z

lepim razgledom na ulico in na premikajoči se sprevod

svečenic.

>>Nocoj se jim bo razkrila skrivnost svečenice O,<< ji

je pojasnil Tilen.

Geni si je z zanimanjem ogledovala zamaknjene obraze

mladih svečenic. >>Vse so prevzete od pričakovanja!<<

je ugotovila po krajšem opazovanju.

>>Da, boginja O je najbolj skrivnostna boginja!<<

>>Zakaj skrivnostna? Kaj je v ozadju?<<

>>Ne vem, tega baje nihče ne ve.<<

>>Kaj bi le lahko bilo?<<

>>Nekaj mora biti!<<

>>Tudi Časovniki ne vedo?<<

>>Ne! Nekatere Časovnice so se v podvajalniku

poistovetile s svečenicami, te vedo, nočejo pa dajati

izjav o tem. Pravijo, da ni za moške.<<

Geni si je vse bolj radovedno ogledovala zamaknjene

dekliške obraze.

>>Ženske jo lahko spoznate prek podvajalnika,<< ji je

namignil Tilen.

>>Misliš resno?<<

Tilen je prikimal: >>Vsaj pravijo tako.<<

>>Bi lahko tudi jaz?<<

>>Najbrž že. Vsaj po tem, kar sem slišal.<<

Geni je boječe pogledala Tilna: >>Kaj, če je nevarno?<<

Tilen jo je stisnil k sebi: >>To zanikajo. Saj ti ne bi

bila neposredno prisotna. Vse skupaj bi podoživljala

na daljavo.<<

>>Kako pa vse to deluje? Toliko govora je o tem

podvajalniku, pa še vedno ne vemo ničesar o njem.<<

>>Moramo se seznaniti s to zadevo, s tem

podvajalnikom.<<

>>Res ne vem. . . <<

>>Boš poizkusila?<<

>>Malo se bojim!<<

>>Sam sem se že odločil. Dogovoril sem se za preizkus

te naprave, tako da se postopoma seznanimo z vso to

zadevo. Dal se bom podvojiti.<<

>>Kaj res?<<

>>Da! Sprejel sem vabilo Časovnika, naj se jim

pridružim pri skupni seansi. Skoznjo se bom spustil

v podvajanje.<<

>>Ima on že izkušnje?<<

>>Da, vsaj pravi tako.<<

>>Bi lahko tudi meni omogočil podoživljanje posvetitve

svečenic v hramu boginje O?<<

>>Seveda! Pravi, da je enostavno.<<

>>Naj grem?<<

>>Pojdi! <<

>>Tilen?<<

>>Ja?<<

>>Bojim se. Tako na hitro se težko odločim.<<

Tilen se je obrnil k sprevodu. >>Brez poznavanja

podvajanja in njegovih posledic ne bomo mogli

razumeti spora med Časovniki.<<

Geni je molče zrla v svečenice: >>Prav, saj ne more biti

tako nevarno!<<



* * *

Časovnik je odpeljal Tilna in Geni po poti do deset

minut hoda oddaljene visoke kamnite zgradbe. Stopil

je vanjo ter ju z zamahom roke povabil, naj mu sledita.

>>Tule!<< je pokazal ob vstopu v veliko dvorano s

školjkastimi celicami.

>>Stvar je zelo preprosta. V sredo školjke se usedeš z

željo po svoji podvojitvi. To je vse.<<

>>Ničesar drugega?<< Enostavnost postopka je begala

Geni.

>>Ne!<< Časovnik se je nasmehnil njeni nejevernosti.

>>To je zelo preprosto. Potem si samo še zaželiš biti pri

obredu.<<

Geni je vprašujoče pogledala Tilna. Tudi njemu so se

porajali pomisleki. Nekaj je prav gotovo še moralo biti,

toda saj jih prav ozadje zanima. >> Pojdi! To moramo

preveriti. << je dejal in jo narahlo potisnil proti školjki.

>>Prav! Bom poizkusila!<< je dejala in storila po Časovnikovih navodilih. Ta je, primaknjen k Tilnu,

pošepnil:

>>Za spremljanje obreda ni potrebna podvojitev, ker

je že z navadnim telepatskim prenosom misli stik

dovolj neposreden. Njeno dvojnico boš lahko med tem

odpeljal, kamor boš hotel.<<

Tilen je prikimal: >>In kakšna bo njena dvojnica?<<

>>To bo v celoti Geni. Le iz spomina ji lahko izbrišeš

vse, po želji.<<

>>Tudi o najinem dosedanjem poznanstvu?<<

>>Seveda! Pustimo ji vso podzavest, ki določa njen

značaj in čutnost. Znanje in poznavanje okolja ji

preslikamo iz ene tukajšnjih suženj. Ko te spozna

kot svojega gospodarja, bo naredila vse v tvoje

zadovoljstvo.<<

Tilnu so misli ušle v podoživljanje skorajšnjega

dogajanja. >>Hja, lisička moja zlata,<< je zamrmral

sam zase.

>>Pustiva Geni!<< je dejal Časovnik. >>Ne potrebuje naju več. Prenos je že vzpostavljen. V nasprotnem

krilu tega dvorca te že čaka tvoja sužnja.<<

>>Kaj gre to tako hitro?<<

>>Seveda, saj to je ena od prednosti teh podvajalnikov.

Vse se izvede v trenutku.<<

>>No, pa greva! << je dejal Tilen, vznemirjen od

pričakovanja, in se podal za Časovnikom.



* * *

Pred vrati staroveške spalnice je Časovnik prijateljsko

pomignil Tilnu: >>Imej se lepo!<<

Tilen je neodločno obstal. V spalnici naj bi bila Genina

dvojnica. Sužnja.

Počasi se je primaknil k narahlo priprtim vratom,

pogledal skozi in neodločno zastal. Ob plapolanju

slabotnega plamena v kaminu je zagledal Genin lik.

Da, to je bila Geni. Vsaj po zunanjosti. Sedela je na

blazini in nekam zamaknjeno gledala predse, kot da

čaka. Nekoga je pričakovala. Njega?

Tilen je s samovšečnim nasmehom odprl vrata na

stežaj, vstopil ter ponovno zastal.

Sužnja je pod zvedavim pogledom sramežljivo povesila

oči.

Zaprl je vrata za seboj. Res je bila Genina dvojnica.

Pravzaprav je bila to Geni. Dejansko je bila Geni.

Da si ga Geni in tisti Časovnik nista morda

nekoliko privoščila? Nocoj bo njegova in to je bilo

najpomembnejše. Pravzaprav mu je bilo vseeno, ali je

to Geni ali njena dvojnica. Nič ne bi imel proti taki

potegavščini. Noč, v kateri bi Geni igrala sužnjo, bi

bila prav zanimiva. Čudovita.

Prisedel je k njej, jo ljubeče pobožal po laseh in

razgaljenem vratu ter jo privil k sebi. Zagledal se ji

je v obraz. To je bila Geni. Toda gledala ga je povsem

drugače, s polno plašnega občudovanja v očeh in z

voljno ponujajočo se vdanostjo. Verjetno ji je všeč.

Neverjetno hitro se je ujela z njim, saj ga ni mogla

poznati, nekaj globljega jo privlači na njem. Tudi Geni

ga je imela rada, to je vendar čutil. . . Vsa njena bit

se je ujemala z njim. In to bitje, ta dvojnica, sužnja, je

bila pravzaprav Geni. Njen novi gospodar ji je bil všeč,

želela mu je ugajati. Z všečnim gospodarjem si vsaka

sužnja želi ljubezni, vsaj iz njenih oči je prihajala želja

po voljnem predajanju, polnem željne čutnosti. >>Ko

bi ji le vračal ljubezen,<< so mu govorile njene oči. Da,

tej sužnji je bil všeč.

Po nežnem dotiku njenih ustnic sta se združila v

dolgem vročem poljubu. Ves njegov ogenj poželenja je

našel odziv v hlepečem odzivanju njenega razgretega

telesa.

Potegnil ji je tančico z ramen. >>Bodi strastna!<< ji je

pošepnil. >>Bodi moja!<< Spustil jo je na blazino ob

sebi, da se je z mehko opuščenimi rokami prepustila

božanju njegovih rok ob nežnem poljubljanju.

>>Si še nedolžna?<<

Sužnja je odkimala. >>Prejšnji gospodarji so me vzeli

po svoji volji,<< mu je odkrito odvrnila. >>Saj so vam

to povedali pred prodajo? Preden ste me kupili?<<

Tilen se ji je ohrabrujoče nasmehnil. >>Seveda vem.

Saj zato me je vse skupaj. . . << Tilen je umolknil

sredi stavka. O tem ni imelo smisla zgubljati besed.

Le prestrašil bi jo še bolj. >>To je nepomembno!<< jo

je potolažil.

>>Moji gospodarji so želeli strastno ljubezen od

mene,<< je dejala vzburjeno.

>>Aja?<< je zategnil Tilen, jo poljubil na razgaljene

prsi ter se z ustnicami pomaknil k njenemu vratu, do

njenih ušes: >>Jaz želim enako,<< ji je pošepnil med

stiskanjem njenih dojk. Roka mu je zdrsnila po njenih

bokih do počasnega spusta v njeno mednožje. Vse telo

ji je zadrgetalo od spolnega vznemirjenja in strastne

želje po spolni igri z njim. Koliko ognja ima Geni v sebi!

Ta lisička. In kako ga je skrivala, se mu je porajalo

spoznanje. Pravzaprav bolj izmikala kot skrivala. Z

ustnicami se je primaknil k njenim dojkam, jih nežno

poljubil, potem spet slačil njeno voljno prepuščajoče

se telo, pomaknil roko po njenih ledjih in jo povlekel

podse ter prižel v dolg, strasten poljub. Zdaj je bila

njegova.

*

XXVIII

Kljub meglenemu deževnemu dnevu je Tilen prekipeval

pod močnim vtisom vznemirljvih doživetij prejšnje

noči. Moral je pohiteti. Njegova odsotnost bi lahko

povzročila nepotrebno zaskrbljenost. Najbrž so pravkar

pri kosilu, si je dejal ob pogledu na prazne spalne

prostore ter odhitel po stopnicah in prek majhnega

parka do prostorov, namenjenih obedovanju. Vsi so

bili tam. Sedeli so za bogato pogrnjeno mizo. Veselo

je pozdravil družbico, prisedel, ob Šenu je bil še prost

sedež, in si veselo naložil še vročo pečeno divjačino na

pladenj. Pripombe na njegove 'herojske zmage' so hitro

vnesle zabavno vzdušje, le Geni se je držala nekam

zadržano. Nič kaj ga ni hotela pogledati. Sprva se s

tem ni pretirano obremenjeval, nato pa ga je začelo

motiti, saj tudi o boginji O ni ničesar povedala. Nekaj

je bilo narobe. Nekaj?

Tilen se je zamislil. Morda pa je bilo vseeno kaj narobe,

čeprav ne bi smelo biti. Na samem se ji bo približal.

Po kosilu ji je sledil v njene prostore. >>Hej, Geni!<<

jo je z nasmehom nagovoril na samem. >>Kako je bilo

včeraj?<<

>>Lepo!<< je hladno odvrnila.

>>Je bilo kaj narobe v hramu boginje O?<<

Odkimala je. >>Vse je bilo v redu. Zabavna predstava v

režiji nekih Časovnikov. Pisan verski obred. Časovniki

se zabavajo na račun teh domorodcev.<<

>>Torej je bilo zanimivo!<<

>>Da, lahko sem spoznala njihov miselni svet! Tudi

njihov svet čutenja se mi je razgrnil.<<

>>Torej ti ni žal včerajšnje odločitve za podvajanje in

preizkus podvajalnika?<<

Geni je odkimala, zazrta vstran z besno zategnjenimi

ustnicami.

>>Ali je kaj narobe?<<

Geni se je po nekaj napetih trenutkih molčanja z

besnim pogledom v očeh sunkovito obrnila k njemu:

>>Danes sem se o tem pogovarjala še z eno Časovnico.

Povedala mi je precej zanimivosti o podvajalniku.

Tudi ona je podoživela ta svečani obred. . . <<

>>In?<< Tilna so obšle temne slutnje.

>>Omenila mi je razne možnosti. V tem času bi si

lahko kdo privoščil mojo dvojnico!<<

>>In?<< Tilnu so zastale besede v grlu.

>>Naučila me je skozi podvajalnik preveriti dogajanje

s svojo dvojnico. Zadeva se da ogledati kot filmski

posnetek. Grdo sem presenečena nad tabo!<<

Tilen jo je molče gledal.

>>Da, grdo, res!<< je že bolj vzkliknila kot ponovila.

Tilnu se je v nemoči grbančilo čelo. Nekaj bi ji moral

reči, pa ni vedel, kaj. Presneta zadeva, da ga tisti

Časovnik ni opozoril na to možnost.

>>Geni, moja Geni,<< je roteče vzkliknil, >>midva sva

drug za drugega!<<

Geni je odkimala.

Tilen jo je prijel za roko: >>Ujemava se. Bolje se ne da

ujemati. Bila si čudovita!<<

>>To nisem bila jaz!<<

>>Ampak to ni pomembno!<<

>>Je, še kako je pomembno. Tega srečanja ne bom

nikoli delila s teboj!<<

>>Saj je vseeno, Geni. Toliko ognja, žara, ljubezni je v

tebi!<<

>>Nisem bila jaz.<<

>>To je nepomembna malenkost!<<

>>Ne, ni malenkost. Ni vseeno. Ničesar več ne želim

imeti s tabo!<< je vzkliknila besno in se sunkovito

obrnila ter stekla stran.

*

XXIX

>>Kaj bomo storili?<< je vprašal mali Rac. >>Meni je

v tem staroveškem mestecu prav všeč. Ostanimo še

malo, vsaj kak teden!<<

>>Čim prej moramo nazaj!<< je zanergal Šena, ki mu

je Tilnova vživitev v to okolje šla že po malem na živce.

>>Obnašamo se prav neresno. Naš obstoj je na nitki,

mi se pa še vedno veselo zabavamo!<<

Zdaj je vzrojil Tilen. Že prej je opazil Šenovo nejevoljo

ob vsakem njegovem veselem smehu. >>Nismo mogli

naprej. Tok dogajanj nas je enostavno vpel vase!<<

Spor, ki ga je bilo čutiti v zraku, bi se prav lahko

sprostil v napačni smeri, tako da je mali Rac vpadel

z vprašanjem, kaj pa naj pravzaprav sploh storijo.

Sledilo je nekaj trenutkov molka. Šena je še nekaj

nergal, potem pa se je umiril in nadaljeval:

>>Priti moramo do mesta Sončni zaton z

medplanetarnim letališčem. Po pojasnilih Časovnikov

spuščajo njihova medplanetarna letala skupine

turistov na kraje po lastni izbiri. Torej kamor koli.

Vzletišče je pa eno samo. Verjetnost za pristanek

medplanetarnega letala v naši neposredni bližini

pa je zanemarljiva, s tem, da ta letala odletijo takoj

po pristanku zaradi morebitnega vznemirjanja

domačinov. Sicer bi se lahko vrnili z njimi.<<

>>Vzletišče ni tako daleč. Vendar je pot zelo nevarna,<<

je nadaljeval Šenovo razmišljanje mali Rac. >>Slišal

sem o nekih vojnah in povrhu vsega imajo del tega

ozemlja v rokah Opijci. Če že ne za nas, bi bilo vsaj za

Geni lahko to zelo nevarno, ker je tisti njihov vladar,

vsaj po mojem mnenju, mislil prekleto zares glede

Geni, da bo njegova.<<

Tilen je pogledal Geni. Kljub vsemu ga še vedno ni

hotela opaziti. >>V vsakem primeru moramo hitro

ukrepati,<< je dejal. >>Strinjam se z Racem. Jutri

zarana se pridružimo karavani trgovcev, da se z njo

prebijemo vsaj do mesta Olyn, še preden bo vladar

Opijcev karkoli ukrenil.<<

XXX

Po isti poti kot Tilen s tovariši sta tudi Ava in Prot

prišla v mesto Ortran, kjer sta ju prav tako sprejela

najprej isti beraški vodič ter nato še svečenik v kletni

dvorani mrliških prostorov. Močan vtis je naredil

nanju ta novi svet. Vsaj Ava ni skrivala navdušenja

nad enkratnostjo življenja na tem planetu, in to kljub

prisotnosti nekam srhljivega vzdušja. Vse skupaj jo

je zabavalo. Prot pa ni mogel posvetiti kaj več časa

lokalnim zanimivostim.

Na sprejemu pri Velikem duhovnu se je ravno oziral

po Zejevih Časovnikih, ko je k njemu pristopil gostitelj

v črni svileni halji z mačkasto živaljo v naročju:

>>Dobrodošli v našem mestu!<<

Prot ga je pazljivo premeril, nekam nenavaden duhoven

je bil, ter mu z rahlim pripogibom vrnil pozdrav.

>>Komu se imamo zahvaliti za vaš obisk?<< je z

vzvišeno prijaznostjo vprašal Veliki duhoven. Gledal

mu je naravnost v oči, vsaj nekaj trenutkov, ter zatem

spustil pogled na črn kožuh živali in poigravanje

svojih prstov z dolgo mehko dlako.

Prot je v izgovor navrgel naključni potek dogajanja:

>>Svojim tovarišem, pred kratkim so prišli sem, bi se

rad pridružil.<< Veliki duhoven mu je nehote vzbudil

odpor s svojo zunanjo podobnostjo s Kanjo, še posebej

po nekaj izmenjanih pogledih. Tudi s svojim prezirom

v očeh je spominjal na Kanjo. Kar preveč vtisov mu je

kazalo na globlja razhajanja med njima in na odprto,

nič kaj prijateljsko sodelovanje.

>>Vaši tovariši?<< je posmehljivo nadaljeval Veliki

duhoven. >>Aja, seveda, sedaj se že spomnim.

Zapustili so nas že pred dvema dnevoma. Verjetno so

na poti proti mestu Sončnega zatona.<<

>>Mestu Sončnega zatona?<< je nekoliko začudeno

ponovil Prot. Nekam zlahka in hitro je prišel do

zanj pomembnega obvestila. In to od tega tipa. Prej

bi pričakoval nasprotno, skrivanje teh podatkov,

zavajanje. Nekaj ni v redu.

>>Polbogovi odplujete nazaj v svoje božje dvore po

velikem morju.<< Veliki duhoven se mu je rahlo

nasmehnil v pozdrav, stopil naprej k sosednji skupini,

toda po dveh korakih se je ustavil in v rahlem obratu

navrgel: >>Pohiteti boste morali, sicer jih ne boste

ujeli.<<



* * *

Po obilni večerji z zabavno prireditvijo, z nastopom

rokohitrcev in požiralcev ognja, se je v bolj poznih

urah, že med odhajanjem turistov v njihove prostore,

ob Protovem omizju ustavil duhovit Časovnik v

pisani srajci in s svojimi zabavnimi ugotovitvami na

račun njihove prilagoditve razmeram tega planeta

ponovno sprostil bolj živahen klepet. Vse mu je

bilo zabavno. In po nekaj bolj ali manj posrečenih

pripombah se je vzpostavilo poznanstvo s prijateljskim

pomenkovanjem. Pravzaprav je sprožil plaz domislic

z vse bolj burnim odzivanjem celotnega omizja. Kar

nekaj direndaja je nastalo. Nato je duhovitež stopil še

naokrog, obstal ob Protu ter mu ponudil nenavadno

oblikovano kupo, napolnjeno s pijačo.

>>Poskusite! Samo za poznavalce in sladokusce je.<<

Prot je pogledal kupo, okrašeno z risbami iz življenja

domorodcev tega planeta ter vprašujoče pogledal Avo.

Ta je segla po njej in naredila požirek. . .

>>Hm, kar dobro je,<< je dejala z namigom, naj še on

poskusi.

Prot je naredil požirek. Vsekakor okusna pijača, je

moral priznati po pokušanju. Ob odmikanju čaše pa

je v njej zagledal hologramski prikaz Zejevega obraza.

To naj bi bila torej zveza z Zejem. Vprašanje je le bilo,

kako naj preveri morebitno past. Na srečo je bilo

kratko Zejevo sporočilo dovolj prepričljivo, saj kdor ni

slišal njunega zadnjega pogovora, ga ne bi mogel tako

sestaviti. Zanimiva spoznavna šifra, si je zamrmral

Prot. Potem si je ogledal še nekaj obrazov Zejevih

agentov, ki naj bi mu bili za zvezo in pomoč. Nanje naj

bi se obrnil v stiski, pa tudi sicer. Eden od njih je bil

očitno prav ta duhovitež.

>>Tako torej,<< je dejal Prot med vračanjem kupe,

>>prepričljivo dobro, ni kaj.<<

>>To pijačo shranjujejo v zelo zanimivih prostorih,<<

je nadaljeval duhovitež. >>V veliki kleti imajo na

stotine posebej oblikovanih sodov. Lahko si jih gremo

ogledat!<<

Vendar ni naletel na večji odziv ostalih gostov.

>>Preveč sem utrujena za pohajkovanje,<< je bližnja Časovnica odklonila ponudbo, Prot pa je takoj zaznal

namig in odvrnil z živahnostjo pivskega bratca:

>>Lahko se sprehodimo do tja.<<

Toda tudi Ava ni kazala navdušenja. >>Ti kar pojdi,

bom že počakala,<< je dejala.

Prot je zazehal z igrano zdolgočasenostjo: >>Teh nekaj

minut je vseeno.<< Še z dvema turistoma se je podal v

kletne prostore.

Pri krožnih stopnicah pa je duhovitež, nenadoma

zresnjen, tik ob Protu pošepnil:

>>Naš vodja leži težko ranjen v kletnem skrivališču.

Ne vem, zakaj so prav vas določili za prevzem

poveljstva nad našimi agenti na tem planetu. Moram

vas opozoriti, da vas bo Veliki duhoven ukazal ubiti

takoj, ko izve za vaše poslanstvo kot našega vodje!<<

Po spustu v kletne prostore so se v soju bakel splazili

pod velikim sodom do kamnite stene, ki se je pod

pritiskom vdala, in že so bili v rovu, skozi katerega

so po nekaj metrih plazenja prispeli do majhne sobice

s komaj vidno nišo za zrak namesto okna. Ob njej je

ležal mlad moški mišičaste postave. Trdih potez na

obrazu je bil videti. Toda s svoji močmi je moral biti že

povsem na koncu.

>>Mar ste ranjeni?<< je dejal Prot presenečen. Nobene

zdravniške pomoči ni dobival ta Časovnik.

>>V tem mestu drži roko nad zdravniki in bolnišnicami

Veliki duhoven,<< je slabotno odvrnil ranjenec.

>>Moji prijatelji me bodo skušali spraviti skozi

straže v našo bolnišnico, čeprav bo to zelo tvegano.

Možnosti so majhne, na žalost. Toda pustimo to. Po

Zejevem sporočilu me boste vi nadomestili. Na srečo

vam še lahko dam najpomembnejša navodila in tudi

o delovanju Kanj se morava pogovoriti.<<

Ranjeni Časovnik je utrujeno pogledal Prota:

>>O našem sporu ste verjetno že seznanjeni. Manj so

vam znana dogajanja na tem planetu.

Kanje delujejo v nasprotju z zakoni v naši galaksiji, mi

pa smo še vedno praznih rok, brez dokazov, ki bi jih

bremenili. Vedno se jim uspeva pravočasno izmakniti

vsem našim pastem. Celo iz zvezne policije jih njihovi

ljudje sproti obveščajo o naših namerah.

Problem tudi ni zgolj v zlorabi nove tehnike. Nevarnost

je v celotnem spletu. Kanje se predstavljajo kot

pobudniki bogatejšega življenja, in to zelo uspešno.

Preveč Časovnikov jim naseda do te mere, da jih v

ničemer ne ovirajo. Le igra zabavnih zanimivosti naj bi

bilo vse skupaj po njihovem mnenju. Poglejmo, pravijo,

kaj se izcimi iz vsega.

Tak izgovor pa nosi skrito prekletstvo v sebi. Lahko

se sprevrže v svoje nasprotje. Za pravočasno razkritje

zlih namenov je potrebna budnost in nekaj časa za

premislek. Časovnik pa je uspavan od lagodja. Ni mu

mar, ali je misel strgana iz celote, da je le zabavna.

Kanje spretno igrajo na te karte. Vse naj bi bila zabavna

igra. Ob nasprotovanju pa postanejo napadalni,

sovražni. Tudi jaz sem podcenil njihovo zlobo, ko sem

zašel v njihovo morilsko past.<< Časovnik je umolknil

in ocenjujoče premeril Prota.

>>Upam, da se Zej ni zmotil o vas. Pomembno nalogo

vam je zaupal.<<

Prot je narahlo prikimal: >>Nam, Zemljanom, ne

ostaja izbira. Boju s Kanjami se ne moremo izogniti.<<

>>Da, seveda! Zej se je odločil za vas, ker se sami

ne moremo več zanesti na vse naše posameznike v

zvezni policiji.<<

Časovnik je razumevajoče prikimal.

>>Razkrinkati moramo delovanje Kanj z vsemi

njihovimi namerami zlorabe te nove tehnike. Zapisi so

shranjeni v podvajalniku, toda težko se bo prebiti do

njega, preden ga Kanje ne prenesejo na drug planet.

Odkrili smo že kraj skrivališča podvajalnika. Ob

Gorovju božjega besa ga imajo, s postavljenimi ovirami

okrog njega. Na vojne, ki so jih zanetili naokrog med

domorodci, se sklicujejo ob umorih naših agentov. Da

so žrtve pomot zaradi vojskovanja narodov in divjanja

tolp, pravijo. Kdor se približa podvajalniku, ga ubijejo.

Zanikajo pa Kanje svojo vpletenost v to okrutno

dogajanje.

Vse to nas je onemogočilo. Toda prav pogostnost smrti

in izginjanje zveznih agentov v teh krajih sta nam je

pomagala odkriti kraj skritega podvajalnika.<<

Nato je ranjeni Časovnik dal Protu majhen kristalček

z vgrajenimi zapisi o vsem, kar mu je doslej uspelo

odkriti, in o vseh dogajanjih na planetu, ter mu zaželel

več sreče pri nadaljnjem delu.

Na koncu ga je še posvaril: >>Kanje ne ubijajo le

prek svojih tolp. Če bi samo zaslutili, da ste od mene

sprejeli zadolžitve, ne bi izbirali sredstev, ubili bi vas

takoj, kar tukaj, brez oklevanja.

Preboj do podvajalnika bo tvegan. To bo vaša naloga,

kakor tudi izmikanje hitrim tolpam in nastavljenim

pastem. Za ostalo bo poskrbel Zej.

Zlorab s sodobnim orožjem nismo zasledili. Če bi

galaksijska policija ujela Kanje pri prenosu ali uporabi

sodobnega orožja na planetih s primitivnimi ljudstvi,

bi Kanje prav gotovo izgubile preveč pristašev med

Časovniki. Zlorabe sodobnega orožja bi hitro odkrili in

jih razkrinkali. Toda Kanje to prav dobro vedo.

Sicer pa tega orožja niti ne potrebujejo, saj z intrigami

in s podtikanji dosegajo vse, kar želijo. Pri vsem tem

pa se še vedno uspešno sprenevedajo, da je njihovo

delovanje le v skupno dobro vseh Časovnikov.<<

* * *

Po vrnitvi v zgornje prostore se je Prot za nekaj časa

pridružil Avi v eni od preostalih skupin ob omizju,

vendar živahnemu pogovoru ni mogel posvetiti večje

pozornosti, preveč je bil v načrtih o izpeljavi svoje

naloge. Skupaj s Šenom in Tilnom se mora prebiti do

podvajalnika. Kajti če njega kaj onemogoči, bo lahko

prevzel nalogo eden od njiju. Mora jima razložiti načrt.

Še nekaj časa je z odsotnimi mislimi ostal v živahni

družbici, nato pa je pomignil Avi, da je čas zanju.

Opazil je že njeno vse bolj izraženo naveličanost glede

pogovorov. Ostali del večera naj bi pripadal njima.

Samo njima, so govorile njene oči, ko se je muckasto

privila obenj. Nato sta počasi vstala in se z dvigom

roke v slovo odpravila za majhnim pažem v svojo sobo.

Končna sta bila spet sama. Naporen dan je bil za

njima. Telesi sta se jima kar sami združili v skupnem

prižemajočem objemu, skozi katerega so jima vse

napetosti izginjale v megleno odsotnost. Protovi prsti so

zdrsnili po njenih laseh in po nekaj božajočih dotikih

ustnic in vročih poljubih sta se na oblazinjenem

ležišču kmalu pogreznila v intimni svet medsebojnega

razvnemanja, vse do potešitve ognjevitega poželenja v

tesnem objemu.

Nekaj čez polnoč se je vse življenje v mestu pogreznilo

v spanec. Rosilo je sicer le po malem, vendar dovolj,

da so se domačini še za dne poskrili v svoje luknje

kljub ne pretiranem mrazu. Vse ulice so bile prazne,

celo brez tistih nekaj redkih postav, ki so se sicer

premikale po ulicah in izginjale za vogali.

Oddaljen glas, sicer šibak, komaj zaznaven, pa je

nenadoma zdramil Protovo pozornost. Nekakšen strah

ali grozo je bilo čutiti v njem. Ob ponovnem kriku se

je vzdignil. Taki kriki sredi noči? Morda mučijo zaprte

jetnike ali pa se mu vse skupaj le dozdeva? Toda

tisti glas se je ponovil še močneje, nobenega dvoma o

prisluhih ni moglo biti. Prihajati je moralo precej od

daleč, sicer bi v tej tišini razločneje slišal. Civilizacija

na tem planetu naj bi bila na stopnji starih Rimljanov,

mesta bi po prvem vtisu in raznih izjavah domačinov

morala biti na taki stopnji razvoja. V okolici je bilo

verjetno že bolj primitivno življenje, Opijci pa so bili še

za stopnjo na nižji ravni. Zaslišal je tiho trkanje.

>>Ja, kdo je?<< je vprašal z nekoliko tesnobnim

občutkom. >>Jaz, Dink. Tar me pošilja, naj vas peljem

v hram boginje O.<<

Prot mu je po hitrem dvigu s postelje zaklical, naj

vstopi. >>Kaj imajo tam?<< ga je pričakal z vprašanjem.

>>Ne vem. Boginja O je strašna, že pod njenim

pogledom lahko umreš, vsi se je bojimo. Po Tarovem

navodilu vas moram peljati na sestanek z njegovim

prijateljem.<<

Prot se je zamislil. Morda je usodna past? >>Kaj je še

rekel Tar, naj se udeležim njihovega obreda ali kaj?<<

>>Ne, peljati vas moram po skrivni poti do vhoda v

vrtove Ojinega hrama. Naprej lahko greste samo

polbogovi.<<

>>Prav, pojdiva,<< je odvrnil Prot po kratkem

premisleku ter se odpravil za njim. Stekla sta po

kamnitem stopnišču na ozko mračno ulico, potem pa

naprej, vse do velikega kamnitega obzidja na nasprotni

strani mesteca.

>>Tukaj! Jaz ne smem naprej,<< je ves tresoč se

od strahu dejal vodič med razmikanjem gosto

poraščenega grmovja pred vhodom v obzidje, da je

Prot lahko smuknil skozi. >>Počakal vas bom pred

obzidjem.<<

Prot je še vedno pripognjen stekel nekaj deset metrov po

stopnicah in po obzidju nenavadnega božjega hrama.

Pogled na okoliške zidove ga je navdal z dvomom.

Tvegati glavo le zaradi ogleda verskih običajev v neki

primitivni civilizaciji bi bilo precej neodgovorno.

S pogledom se je prepričal o možnem umiku v primeru

nevarnosti ter stekel po obzidju do line v steni božjega

hrama. >>Da,<< je prešinilo Prota, >>skoznjo lahko

gledam dogajanje v hramu.<<

Z mačjimi koraki se je spustil z obzidja, preplezal do

line, se ozrl še naokrog po morebitnih zasledovalcih

ter pokukal skoznjo.

>>Hudiča!<< je vzkliknil presenečeno. >>Kaj pa je

zdaj to?<< Prizor je bil grozljiv in nerazumljiv hkrati.

Samodejno se je še enkrat ozrl naokrog, ko je smrtno

tišino pretrgal grozljiv vrisk. Kri mu je zledenela v

žilah. Pogled skozi lino mu je razkril od groze spačen

obraz enega od turistov iz njegove skupine, kako je

ves zaripel z napetimi žilami na vratu in z izbuljenimi

očmi ležal na hrbtu ter v smrtnem krču suval z

rokami in nogami. Tik ob njem se je še drugi Časovnik

na kolenih grabil za vrat kot obešenec. Dušil se je.

Njegove zavijajoče oči na zariplem obrazu so prav tako

pričale o hudem, verjetno smrtnem boju.

Prot se je ozrl naprej po veliki krožni dvorani s

premerom nekaj nad trideset metrov. Ves prostor

je bil napolnjen s skoraj trimetrskimi školjkami, v

katerih so se Časovniki zvijali v smrtnih krčih ali

pa zamaknjeno zrli predse. Nekateri so blebetali v

mrliškem transu, drugi pa so bili že povsem onemogli,

v nezavesti, če že ne mrtvi.

Prot se je odmaknil od line in obstal pod močnim vtisom

spačenih obrazov. Pomagati bi moral, vsaj prva misel

mu je že tako velela. Toda kdo jih pravzaprav ogroža?

Lahko bi bili samo v hudem transu in nič drugega.

Med tehtanjem smiselnosti vseh dvomov je zaslišal

udarjanje lesenih koles ob kamnita tla in škripanje

slabo namazanih osi. Po dvoriščni poti, skoraj tik ob

zgradbi, sta moža v dolgih črnih pelerinah s kapucami

peljala negibno telo postavnega Časovnika.

Prot se je še bolj skril za vejevje bližnjega drevesa.

Tam ga niso mogli videti. Nenadoma je pritekla

mlada Časovnica, možaka v črnih pelerinah sta

se po spoštljivem priklonu umaknila za korak ter

potrpežljivo obstala, Časovnica pa se je po nekam

pogostem pogledovanju naokrog prizadeto sklonila

k negibnemu telesu na vozičku: >>Henks, kaj se je

zgodilo?<< je boleče zastokala mlada žena. Nato se

je sunkovito vzravnala ter po hitrem obratu stekla

naprej proti vhodnim vratom.

Torej je tale mrtev, je sklepal Prot. Spor med Časovniki

postaja vse bolj zagrizen.

>>Hudirja!<< mu je spet ušlo od presenečenja. Na roki

mrtvega možaka se je zalesketala zapestnica z veliko

črko N iz svetlikajočih se kamnov. To je bil vendar

spoznavni znak za moža, s katerim naj bi se sestal.

Gotovo so ga ubili po odkritju njegovega delovanja.

*

XXXI

Naslednjega dne po zajtrku sta se Prot in Ava na

tekmovanju lokostrelcev kot večina turistov iz njune

skupine pomešala med množico gledalcev. Tam naj bi

se po dogovoru dobila s Tarom. In res, Protu ni bilo

treba dolgo čakati. Med opazovanjem lokostrelcev se

je ob njem ustavil možak v rjavkasti obleki domačinov

ter s hrbtom ob Protu, obrnjen stran, spregovoril:

>>Jaz sem Tar. Oprostite mi nerodnost. Spravil sem

vas v nevarnost. Toda z dogajanji, povezanimi s

podvajanjem, se morate seznaniti. Doslej ni še nihče

moril samo na osnovi suma. Le v neposredni bližini

podvajalnika se je lahko zgodilo kaj takega. Vsaj

domnevamo tako. Stran od njega pa ne. Tu sem prvič

zasledil razširitev nevarnosti na širši krog. Kanje

zagotovo niso mogli poznati Henksove naloge.<<

Možak je s pogledom preletel Protovo spremljanje

njegove razlage in nadaljeval: >>Prinašam obvestilo.

Vaši tovariši gredo proti ozemlju Opijcev.

Po izjavah domačinov je Geni očarala vladarja Opijcev

do bolestne zasvojenosti, tako da jo je sklenil dobiti

tudi za ceno zavezništva z Velikim duhovnom. Zato

bodo speljali Zemljane na pot po ozemlju Opijcev.

Vendar še lahko posvarite svoje tovariše.<<

>>Vsekakor jih moram,<< je pritrdil Prot, s pogledom

prav tako uprtim v bližnje tekmovalce, Tar pa je

nadaljeval: >>Priskrbel sem vam vodiče. Jutri zjutraj

se lahko pridružite majhni trgovski karavani.

Še na nekaj bi vas opozoril: kot ste verjetno že sami

spoznali, se Kanje sprenevedajo pri priznavanju

časovniških vrednot. Med drugim se sklicujejo na

možnost podvajanja le na lastno željo, ker, kot pravijo,

v nasprotnem primeru podvajalnik odkloni podvojitev.

Ne omenjajo prvotne varnostne kode, ki omejuje

njihove zlorabe, ne pa od njih postavljenih pravil, in

ne, ker sami to želijo.

Videli ste školjkaste celice, kjer s poistovetenjem z

dvojnikom zaživiš njegovo življenje in spremljaš vsa

njegova zaznavanja s čutnim doživljanjem.

Onemogočanje dostopov do podvajalnika so Kanje

zasnovali tudi na osnovi zlorabe podvajanja.

Posamezniku dajo na voljo izbiro podoživljanja

različnih življenj, pri čemer Kanje ne poznajo milosti

do svojih dvojnikov. Bolj ko je dvojnikov boj za življenje

težak, bolj silna je njegova želja po življenju, več

vznemirjenja se prenese v podoživljanje. Radi pošiljajo

svoje dvojnike v hude preizkušnje in se pri tem

igrajo tveganje brez tveganja. To so Kanje izkoristili

pri ustvarjanju zapleta v okolici podvajalnika. Vsak

Časovnik lahko sam odloča o stopnji tveganja, v

katero pošilja svojega dvojnika. Tveganje pa na

tukajšnjih poligonih narašča v smeri enajstih točk

ob vznožju Hribovja božjega besa. V eni od njih so

namestili podvajalnik. Tako je Kanjam z ubijanjem

prek svojih tolp in dvojnikov uspelo zapreti vse poti

do podvajalnika. Izgovor imajo vedno enak, češ da so

poligoni namenjeni za preizkuse z dvojniki in da je

vsak opozorjen, naj ne hodi tja. Slednje je tudi res,

čeprav ta opozorila krožijo le ustno, saj Kanje javno ne

priznavajo posedovanja podvajalnika.<<

>>Prav, kdaj odpotuje karavana?<< je z mirnim glasom

vprašal Prot. >>Poznam tveganje tega posla.<<

>>Jutri zjutraj ob svitu.<< Nato se je Tar pomaknil

stran, se sprehodil med tekmovalci ter nenadoma

izginil.

XXXII

Prot se je zamišljeno zazrl v Avo. Izraz njenega obraza

je že kazal zavedanje nevarnosti in možnosti, da bi

bila tudi ona lahko žrtev. Vsekakor jo je potek dogajanj

povsem presenečal.

>>Še nikoli nisem bila v taki dilemi,<< mu je dejala po

njegovi pripovedi o hramu boginje O in odločitvi za

odhod z malo karavano trgovcev naslednje jutro.

>>Ava, potovanje ne bo le nevarno, ampak tudi zelo

naporno. Počakaj me tu. Najbrž se bom laže prebil

sam.<<

Ava se je ozrla vanj s hvaležnim, čutnim pogledom:

>>Ne vem kako naj ti pomagam.<<

>>Saj si že dovolj. Vseeno upam na najino ponovno

snidenje, čeprav je pred nama še preveč tveganja za

bolj določene načrte. Gotovo bo priložnost. Potem se

dobiva, kajne?<<

Po kratkem molku in premisleku je privolila: >>Prav.

Verjetno bi ti res bila prej v napoto kot v korist. Drugače

sem si predstavljala potep po tem planetu.<<

Prot je stopil k njej, jo objel okoli ledij in narahlo prižel

k sebi: >>Saj se dobiva potem, kajne?<<

>>Seveda, Prot. Pogrešala te bom.<< Nevarnost, v

katero se je podajal, jo je močno prizadela. >>Pokliči

me, kjer koli bom. Všeč mi je s tabo.<<

XXXIII

Majhna trgovska karavana je štela šest družin z nekaj

nad trideset otovorjenih živali.

>>Mi smo revni trgovci,<< je Protu pojasnil vodja

karavane, sicer možak pri petdesetih. >>Pot je nevarna,

toda blago moramo pripeljati do mesta Olyn. Pred leti

so bile roparske tolpe bolj redke in manj napadalne,

zadnje čase pa je življenje skoraj povsem zamrlo. Nič

več ni možno dobro zaslužiti s trgovanjem. Le še za

golo preživetje se borimo, tako da nam deset zlatih

kroglic od vašega prijatelja pomeni pravo bogastvo.

Toda pot je tvegana in do noči moramo priti v gostišče

pod klancem, sicer nas bodo roparske tolpe prav

gotovo izropale, če že ne pobile. Pot je tudi razmočena

in blatna. Vse sile bomo morali napeti.<<

>>Popolnoma vas razumem,<< je odvrnil Prot.

>>Najbolje bo preložiti del tovora na mojo žival. Sam

bom že zmogel peš.<<

>>Da ne bi vaša visokost narobe razumela,<< se je

začel opravičevati vodja karavane.

>>Je že dobro,<< ga je prekinil Prot. >>Tako bo najbolje za vse.<<

Potem so krenili na pot. V pospešenem enakomernem

koraku so prečkali požgano pokrajino po razpadajoči

cesti, nekakšnem na odsekih povsem izpranem ali z

majhnim grmičevjem preraslem kolovozu. Nobenega

upočasnjenega koraka si niso dovolili. Med hojo v

karavani mimo požganih domačij se jim je tudi vse

bolj stopnjevalo nelagodje zaradi strahu pred napadi

roparskih tolp, kar srh jih je spreletaval ob ležečih

truplih. Potem so končno zagledali gostišče. Pravo

olajšanje je zavelo skozi karavano ob pogledu na

visoko obzidje iz debelih brun za vsaj delno zaščito.

Takoj se jim je pospešil korak.

V gostišču so si našli primeren prostor, raztovorili

živali in se ob ognjišču pripravili za prenočevanje.

Prot si je ogledoval pisano sestavo sosednje skupine.

Druščina je bila pravzaprav precej nenavadna. Nekaj

na njej je bilo v nasprotju z njihovo evolucijsko stopnjo.

Vklenjeni temno modri Opijci so prenašali tovore

na svojih mogočnih ramenih, medtem ko so njihove

ženske pomagale pri kuhi. To se je še ujemalo

s Protovimi predstavami o suženjskem redu.

Obnašanje Časovnikov, pomešanih med vso to

druščino, pa je bilo v nasprotju z razmerami na tem

planetu. Predvsem so tu pomenili nekaj povsem

drugega kot v mestu, kjer so predstavljali polbogove.

Tu je bil njihov položaj nejasen, bolje rečeno različen,

eni so hodili svobodno naokrog, drugi so vklenjeni

opravljali različna dela. Prvič se mu razgrinjal veliki

spor med Časovniki. Povsem možno je bilo sklepati

o podoživljanju dvojnikov v školjčnih celicah, prav

lahko bi bili to dvojniki iz podvajalnika. Potem bi se

moral malo bolj seznaniti z njimi. Pahnjeni so bili

v nenavaden, okruten svet. Spoznati bi moral vsaj

njihov svet zaznavanja in čustvenega odzivanja. S

pogledom je začel izbirati Časovnika, to je moral

izvesti nevpadljivo. Toda skupine so bile med seboj

ločene in navezovanje stikov med njimi ni bilo

pogosto, čeprav so se posamezniki iz različnih skupin

občasno le pomenkovali.

Tedaj je opazil mladeniča, Časovnika, v strgani

umazani srajci in z nekaj podplutbami od udarcev

po obrazu. Precej prestrašen je moral biti in tudi

sestradan. Ko mu je majhna zavaljena ženska z

otrokom v naročju vrgla kos kruha, se je kar vrgel

nanj.

>>Hej,<< Prot mu je ponudil kos mesa, >>na!<<

Časovnik je po začudenem pogledu že iztegnil roko,

ko je iznenada zastal in se plašno ozrl naokrog.

>>Ali te kdo preganja?<< je mirno vprašal Prot.

Časovnik ga je še naprej gledal zmedeno in nemo.

Prot je iztegnil roko s kosom mesa: >>Na.<<

S svojim begajočim pogledom in z nemirnim oziranjem

zdaj v Prota, zdaj naokrog je ta mladi Časovnik deloval

prav bedno.

>>Na!<< mu je skoraj ukazujoče ponudil.

Časovnik se je še bolj zbegano ozrl naokrog, hitro

pograbil ponujen kos in se umaknil za korak.

>>Želiš še?<< Prot mu je s poudarjeno prijaznostjo

pomolil še kos mesa in nato meh s temno rdečo, precej

močno pijačo iz tamkajšnjega grozdja. >>Na, požirek

ti ne bo škodil.<<

Po dveh grižljajih in požirku iz meha je Časovnik v

vidnem nerazumevanju dogajanja pogledoval v Prota,

hlastno odgriznil večji kos mesa ter naredil najprej

enega, nato še nekaj zaporednih požirkov.

Prot mu je med pazljivim opazovanjem prijateljsko

pokimal: >>Dobro dene, kajne?<<

Časovnik je prenehal goltati velike kose in začel

normalno jesti.

>>Kaj se ti je zgodilo?<< je vprašal Prot.

Toda Časovnik ga je v odgovor samo gledal. Ob vsem

naporu mu besede niso in niso šle iz ust, tako da je

postal kar zaripel od naprezanja, da bi spravil kaj iz

grla. Potem se je nenadoma umiril in vrgel iz sebe:

>>Sem iz plemena dvojnikov.<<

Prot ga je začudeno pogledal. Plemena dvojnikov

vendar ni bilo. Bili so dvojniki, tako da. . .

>>Od kod prihajaš?<< ga je vprašal.

>>Ne vem,<< je odvrnil, >>zbudil sem se v taboru sredi gozda. Pravijo, da prihajamo iz zemlje in da smo zelo

podobni polbogovom. Vendar nas pravi polbogovi za-

ničujejo, so nam še dejali. Bogovi nam prav tako niso

naklonjeni. Spremlja nas prekletstvo. Ker smo užalili

bogove, se moramo spokoriti.<<

>>In kam ste namenjeni?<< je vprašal Prot.

>>Za temi gorami,<< dvojnik je pokazal z roko v nji-

hovo smer, >>živijo velike kolonije dvojnikov v miru in

sreči. Kdor se prebije do tja, je rešen. Toda že dan po

mojem rojstvu so nas oboroženi možje potolkli z gorja-

čami in zvezali. Meni je uspelo pobegniti, toda ne vem,

kako naj pridem na ono stran gorovja, ko pa nikakor

ne morem dobiti hrane.<<

Prot ga je pazljivo premeril. Torej ne ve ničesar o

Časovniku, katerega dvojnik je, in še manj, da ga

ta spremlja ter pri tem podoživlja vsa njegova čutna

zaznavanja in čustvene odzive. Ta dvojnik je deloval

bedno. Njegov obraz in gibi pa so bili še zgovornejši

od besed. To je bil Časovnik, ki mu je bila iz spomina

izbrisana vednost o civilizaciji Časovnikov. Vse

tehnološko in zgodovinsko znanje in tudi vse, kar

bi mu lahko omogočilo samostojno vrnitev v njihovo

civilizacijo, mu je bilo vzeto. Pustili so mu le čutni svet

dojemanja in nagon po svobodi. Po odzivanju je bil

torej povsem enak Časovniku, katerega dvojnik je bil.

Toda bolj ko ga je opazoval, bolj se je Protu vsiljevalo

spoznanje, da bi to bitje rado živelo, ne glede na to, od

kod in kako je prišlo. Te pravice pa vendar nima.

Prot je odmahnil z glavo. Silovit odpor do prilaščanja

odločanja o usodi svojih dvojnikov je začutil. Tako

neodgovorno poigravanje z življenjem in smrtjo, pa

čeprav svojih dvojnikov, mu je bila odvratno.

XXXIV

Po napornem potovanju s karavano trgovcev je

Prot v mestu Olyn izvedel od domačinov za prihod

svojih tovarišev pred njim. Čeprav je ob težavnem

premagovanju poti že po malem dvomil, jih je končno

le dohitel in našel v veliki zgradbi, namenjeni uglednim

gostom.

Geni ga je opazila prva: >>Glej, Prot je tukaj!<< je

vzkliknila med mahanjem v pozdrav. Veselo so si segli

v roke, le Šena se ni mogel zadržati: >>Kaj, Prot, v neki

čudni godlji smo?<< Njihovo nepredvideno srečanje je

bilo zgolj še en detalj v vrsti naključnega dogajanja.

Preveč za Šenovo naravo.

>>Da,<< je odvrnil Prot. >>Pogovoriti se moramo o

nekaterih stvareh. Nekaj pojasnil vam moram dati.<<

>>Glede na prevozna sredstva na tem planetu,<< je

vpadel Šena, >>se s tega planeta ne bomo vrnili prej

kot v nekaj mesecih, kolikor nam bo to sploh uspelo.

Tako na hitro smo zašli v neke vrste srednji vek. Kanje

so nas speljali na stranski tir, še preden smo posumili

o čem takem.<<

Prot se je nasmehnil Šenovim pomislekom in odkimal:

>>Ni v tem problem, Šena. Povsem v redu je, da smo

sedaj tu. Drugo je seveda vprašanje naših nadaljnjih

možnosti.<<

Prot je navedel razloge za svoj prihod, z vsem, kar mu

je Zej povedal o nevarnosti uvajanja nove tehnologije

podvajanj.

>>Torej, sedaj smo zavezniki z Zejem, z njegovimi

prijatelji, Časovniki z utrjenimi dosedanjimi vrednotami

njihove civilizacije, in tudi z medplanetarno varnostno

službo Časovnikov,<< je sklenil svojo razlago Prot.

>>Kot sem vam že razložil, se bomo poskušali prebiti

do podvajalnika.

Kako bom to izvedel, še ne vem. Najprej moram

dobiti vse podatke o trenutnih dogajanjih v okolici

podvajalnika in o tukajšnjih razmerah. Ranjeni

Časovnik mi je dal imena domačinov za pomoč in

dobivanje obvestil o razmerah na poti do njega.

Počakajmo torej na ta poročila.<<

XXXV

Med čakanjem na prihajajočega sla se je Prot

nestrpno prestopal po obzidju mesta Olyn. Vso utrdbo

je lahko videl pod sabo in, kar je bilo še pomembneje,

na drugi strani mu je pogled zajel vso pokrajino do

daljnega hribovja s skritim podvajalnikom. Tja se

bodo morali prebiti. Ob vseh nevarnostih na tem

področju je moral upoštevati še znamenja o Kanjevem

poznavanju njihovih namenov, saj so Kanje že

sprožili bolj napadalno delovanje svojih skupin. Razni

tolovajski napadi so se vrstili čez dan in ponoči, da

nikjer več ni bilo varno. Prihajalo je celo do pravih

manjših bitk. Vse naokrog, tja do daljnih pokrajin, od

koder so prihajala zakasnela poročila o dogajanju na

njihovih ozemljih, so klicali k orožju. Prebivalstvo se

je prestrašeno pritajilo za obzidji utrdb ali zbežalo v

gozdove. Tudi eden njihovih vodičev je pobegnil, drugi

pa je nenadoma izginil. Domačini so govorili o besu

bogov. Nihče ni hotel niti slišati o pohodu v Hribovje

božjega besa, kot so ta kraj imenovali. Sel iz utrdbe ob

vznožju hribovja pa mu prinaša poročila o trenutnem

stanju na njihovem območju, skozi katero se bodo

morali prebijati, tako da bo iz prve roke izvedel o

vsem dogajanju, še kako pomembnem zanje, saj bo

od poznavanja možnih dostopov do utrdbe marsikaj

odvisno.

Končno je sel pritekel in ga še ves zadihan pozdravil z

globokim poklonom.

>>Kaj je novega?<< Prot ni smel izgubljati časa.

>>Vojske se zbirajo,<< je sel odvrnil utrujeno. Njegov

izmučeni obraz je pričal o napornem premagovanju poti

in skrajni izčrpanosti.

>>Kakšne vojske?<< je vprašal Prot. Doslej so govorili

le o roparskih tolpah ali o pohodih nekoliko večjih

oboroženih skupin.

>>Iz okolice so se vladarji s svojimi vojskami združili s

polbogovi iz notranjosti hribovja. Meni se je še uspelo

prebiti. Zadnji čas. Za sabo sem že videl strnjevanje

njihovih sil v neprehoden obroč okoli Hribovja božjega

besa.<<

>>Torej tako!<< Prot je počasi stopil k robu obzidja in

se zagledal v smeri iztegnjene roke sla. Od prostega

gibanja razbojniških tolp so prešli v usklajeno

delovanje v formacijah. Verjetno združujejo vse svoje

moči in vse vojske svojih zaveznikov. Proti tako

organizirani sili lahko manjša skupinica le stežka kaj

naredi. Še sami bodo morali zbrati vse svoje zaveznike,

enako bodo morali ukrepati. Toda to bo potem že

vojna. Prek vsega planeta se bo razplamenela in se po

vsej verjetnosti še razširila. Kakšen bo odziv celotne

civilizacije Časovnikov? Posvetovati se mora z Zejem.

Nič drugega mu ne preostane.

Odslovil je sla ter se spustil v kletne prostore do skrite

sprejemno-oddajne postaje za tajni prenos podatkov

po podzemnih kablih in laserskih snopih.

Poslal je poziv, toda ker ni dobil takojšnje povezave

z Zejem, je pustil zanj sporočilo o nastalih težavah

in se zleknil na s kožuhom prekrito klop ob

sprejemniku. Sklenil je počakati. Misli so mu begale

med razmišljanjem o nastalem položaju in možnih

izhodih, dokler ga po dobri uri ni zmotil značilen

kratek opozorilni pisk pred prikazom Zejevega obraza

v holiju. Zveza je bila vzpostavljena.

>>Odkrili so naše namene,<< je po nakazanem pozdra-

vu začel Zej, >>sem že seznanjen. Pravkar smo preve-

rili podatke o trenutnem stanju.<< Nato je Zej zmajal z

glavo. Tudi njemu se ni bilo več lahko odločati. >>Kaj

lahko naredimo?<<

>>Spopad z vsemi silami je videti neizbežen,<< je

navrgel Prot.

Zej se je razumevajoče nasmehnil. >>Izid bi lahko bil

vprašljiv, saj so naše sile številčno šibkejše, čeprav to

samo po sebi še ne daje končne odločitve.

Manj sprejemljiva je za nas odločilna bitka. Tudi v pri-

meru naše zmage bi ostalo Kanjam dovolj časa za beg

z možnostjo nadaljnega skrivanja in izmikanja s pod-

vajalnikom na drugem planetu.<<

>>Torej čelni napad skozi njihove obroče odpade.<<

>>Da in ne.<< Zejev izraz na obrazu je pričal o njegovi

izjemni zbranosti pri obravnavanju nastalega položa-

ja. >>Lahko bi zbrali vse zaveznike na tem planetu ter

izsilili boj. Vendar samo kot slepilo, za vsek vrzeli v

obroče.

Ob čelnem trčenju obeh vojska lahko z manevrom

izsilimo premeščanje njihovih sil. Nastalo bo oslablje-

no polje, brez trdno sklenjenih obročev. Tja bi lahko

udarili z nekaj sto vojaki na hitrih konjih in se prebili

skozi, potem pa brez postanka, v diru, naprej, vse do

podvajalnika.

Če ste pripravljeni sprejeti tveganje, bo to naš odgo-

vor, če ne, bo treba najti drugo rešitev. Bojim pa se, da

je zlepa ne bomo našli.<<

>>Prav, sprejmem,<< je odločno odvrnil Prot. >>Tudi sam sem že pomislil na to možnost. Ni druge poti.<<

>>Torej je dogovorjeno!<< je pogovor končal Zej.



* * *



Nadaljnji dogodki so se zvrstili zelo hitro. Sli so stekli na

vse strani, do mest in državic, upornih proti Kanjam,

kjer so imeli zaradi stalnega napadanja roparskih tolp

vse sile pod orožjem. Vojna je bila neizogibna. Poziv,

klic na boj je odmeval v vznesenem zanosu, sprostitev

po silnem pritisku je zavela skozi pokrajine, mesta in

vasi. To je bil klic njihovih bogov, klic v odločilno bitko

za rešitev iz smrtnega objema. Ta bitka je pomenila

zanje edino rešitev. Odziv je bil takojšen. V dveh dneh

so se polnoštevilno zbrali vzdolž reke Karks, ki jim je s

svojim deročim tokom nudila varnost pred nenadnimi

napadi. Na nasprotni strani so bila strma hribovja.

>>Zanimiva druščina, kaj?<< je dejal Tilen med

vzpenjanjem na rob vzpetine z lepim razgledom na ves

tabor.

>>Taka je morala biti vojska Aleksandra Velikega. Vsaj

po videzu,<< je odvrnil Šena. >>Če le Kanje nimajo

skritega sodobnega orožja?<<

>>Ne,<< je odvrnil Tilen. >>Po Zejevih zagotovilih,

kot mi je dejal Prot, veljajo zunaj tega planeta še

vedno zakoni sedanje civilizacije Časovnikov. Prenos

sodobnih orožij na planete z nižjo razvojno stopnjo

civilizacije ni dovoljen. Zakoni jim to prepovedujejo

in tudi Kanje so se jih zunaj tega planeta primorani

držati, pa čeprav se borijo za ukinitev teh zakonov.

Sicer pa, kolikor bi Kanje že imeli taka orožja na tem

planetu, bi si ga že v celoti podredili. Vse nasprotnike bi

enostavno pobili. Očitno nadzorne službe v civilizaciji

Časovnikov dovolj dobro opravljajo svoje delo zunaj

tega planeta.<<

>>Vse kaže tako,<< je pritrdil Šena. >>Združitev

oboroženih sil bomo že izvedli. Tudi zmagamo lahko,

vsaj po mojem mnenju imamo celo več možnosti kot

nasprotna stran. Nekaj povsem drugega je pravočasen

preboj do podvajalnika.<<

Po kratkem premolku se je Tilnu ponovno okrepila

samozavest; kar oživel je. Njegova telesna moč in

prirojena spretnost sta dobili veljavo nad vsem. Tu je

bil pravi polbog vojne. >>Nobenega iz tistih nasprotnih

tolp se ne bojim, nisem zaman zmagovalec v borilnih

športih.<<

Šena je sprejel Tilnovo razmišljanje z manj navdušenja,

vseeno pa so ga razmere silile v prilagajanje nastalemu

položaju. >>Naše telesne zmogljivosti nam dajejo

nekaj prednosti, prav tako tudi borilni športi, ki smo

jih gojili zaradi telesnih aktivnosti med šolanjem. Še

celo sabljanja so nas naučili. Prav zabavno je bilo. Niti

na misel pa mi ni prišla možnost dejanske uporabe

tega znanja.<< Šena je globoko vdihnil in nato puhnil

iz sebe z vso močjo. >>Kakor koli, obvladam jih pa

le. Glede na položaj je vsekakor dobro.<< Potem pa

je odkimal, kakor da je zašel v zanj nesmiselno

razmišljanje, ter nadaljeval z resno zavzetostjo:

>>Najprej mora naša izbrana enota izvesti hiter obhod

do oslabljenega krila, nato mora v preboj in potem

naravnost do podvajalnika. Oboji smo si tudi ogradili

tabore z obrambnimi zidovi. Z umikom vanje lahko

zavlečemo izid bitke v primeru neugodnega razpleta

na bojišču. V vsakem primeru bosta glavnini obeh

vojsk še naprej ostali vezani na ta prostor.

Zagotovili smo si najhitrejše pramenaste konje s

spremstvom najboljših vojščakov. Toda to ne bo

športno tekmovanje, ampak boj.<<

>>Jasno,<< je odvrnil Tilen samozavestno. Edino

modri Opijci so bili telesno močnejši od njega. Toda

proti konjenici s sulicami in sabljami so bili pešaki

s kiji dokaj nemočni. Pomahal je drveči skupini na

bojnih vozovih. Vojščaki so mu odzdravili v glasnem

navdušenju. Bil je polbog na njihovi stani, hud borec

v bitki. Njihovi nasprotniki naj se kar pripravijo.

Na bojnem vozu je pridrvel vojščak z okrašenim

oprsnim oklepom in perjanico na čeladi. Kar zletel

je čez manjše neravnine in grmičevje, med krožnim

zaviranjem, med katerim so kolesa rila v ostrem

ovinku po zemlji, in se še pred ustavitvijo vprege

pognal z voza ter skočil pred Tilna, pokleknil z levo

nogo ter ga pozdravil z udarcem pesti po prsnem

oklepu. >>Jaz sem vladar Vzhodnih planjav!<<

>>Pozdravljen!<< je skoraj z enako slovesnim glasom

odzdravil Tilen. To naj bi bil vodja njegove spremljevalne

enote, izjemno drzen in premeten. Vsaj delno mu je

uspevalo braniti svojo deželo pred nasilnimi vdori,

čeprav je v stalnih bojih izgubljal vse več vojščakov.

Vsekakor je bil najboljši mož za njihov drzni vdor do

podvajalnika, in zdaj naj bi ga odpeljal do svojih enot,

določenih za njihovo spremstvo, zaščito.

Po Protovem navodilu naj bi jih Tilen preveril še sam.

>>Ti boš moj voznik!<< mu je zaklical.

Vladar Vzhodnih planjav se je ponosno vzravnal. >>Ta

vprega je najhitrejša v vsem mojem kraljestvu. Nobena

druga je ne prehiti.<<

>>Ali res?<< se je iznenada zbudil Šena, >>potem. . .<<

Hitra vprega je v tem trenutku res veliko pomenila.

Toda Tilnov pogled ga je takoj utišal.

>>No, prav,<< se je vdal Šena. Eno tako vprego si bo

vseeno moral najti.

Tilen in Poglavar Vzhodnih planjav sta se v polnem

diru spustila po travnati vzpetini, kot da bi Vladar

Vzhodnih planjav želel pokazati polbogu vse

zmogljivosti svoje vprege, in Tilen ga je pri tem še

spodbujal z navdušenimi vzkliki. Zdrvela sta prek

jas, po cesti in čez travnike, vse do velikega vojaškega

tabora.

>>Tu smo!<< Vladar Vzhodnih planjav je še ves zasopel

kazal na postavljene šotore z vojaki in s konjsko

opremo ob njih.



***

Že tretji dan po klicu na vojno, ob zgodnji jutranji

uri, sta si obe vojski stali nasproti, pripravljeni za

odločilni spopad. Naglica zbiranja in postavljanja

vseh trum v razvrščene formacije je bila presenetljiva,

prav begala je že vojščake na obeh straneh. Potek

dogajanja je bil hiter. Prisoten je bil spor bogov. Njihovi

sinovi, polbogovi, pripravljeni v polni oborožitvi, so

čakali med vojščaki v zbranih formacijah na obeh

straneh, skupaj z dvojniki Časovnikov in Zemljani.

Vsi so bili tam. Že njihova prisotnost je krepila vero v

naklonjenost bogov in dvigovala bojno vnemo, v očeh

domorodcev so bili mogočni bojevniki. Vsak je upal na

premoč svojih bogov.

Prot je še preveril svojo enoto hitrih jezdecev in desetih

bojnih voz, s katerimi se bo usmeril v nasprotno

smer od težišča boja ter se prebil k podvajalniku.

Vladar dežele Xakes pa je ob pomoči dveh Zejevih

Časovnikov prevzel poveljstvo nad celotno vojsko

njihovih zaveznikov.

Prot se je umaknil v ozadje. Strategija je bila dokaj

preprosta. Silovit udarec na desno polovico naj bi

prisilil nasprotnika k vključevanju rezervnih sil iz

neposredne bližine, skozi prostor brez večjih vojaških

enot pa naj bi se prebila Protova enota.

Kratka bitka s pravočasnim umikom za utrjen

obrambni zid bi tako prešla v večdnevno ali večmesečno

bojevanje ter jim zagotovila dovolj časa za načrtovani

manever.





***

Nastop trum na bojnem polju je nudil veličasten prizor.

Po širni travnati ravnini so se lesketala nabrušena

rezila in pozlačeni oklepi. Bojni kriki zdaj z enega,

zdaj z drugega konca bojišča so se združevali v silovito

bučanje in dvigovali bojaželjnost, vse do dviga mečev

obeh poveljnikov, ko je za trenutek zavladala tišina. V

tisočerih prsih je v pričakovanju zastal dih. Odjeknila

je tišina, se zavlekla za nekaj bežnih, dolgih trenutkov,

obstala in obvisela v zraku. Tedaj je besen zamah z

mečem, usmerjenim v napad, izvabil prediren krik iz

tisočerih grl in bojne trume so se pognale druga proti

drugi.

V ozadju, med rezervo, nedaleč stran od svoje enote,

sta Prot in Tilen opazovala boj z vrha bližnje vzpetine.

>>Naši želijo zmago že v prvem naletu,<< je Prot zmajal

z glavo. >>Preglobok vdor v sovražnikove vrste jim

lahko onemogoči pravočasen umik za okope v taboru.

Tega ne smejo pozabiti.<<

>>Bes jih žene,<< je odvrnil Tilen. >>Stalni vpadi roparskih tolp so jih razkačili do obupa. Cele pokrajine

so požgane in iztrebljene.<<

Prot je zamišljeno prikimal. >>Tudi Zemljanom se ne

piše nič boljšega, če zmaga Kanjeva stran. Uničevalna

sredstva bodo sicer drugačna, uporabili bodo bolj

sodobna orožja in bolj zahrbtne spletke. Toda

opustošenje bo na koncu enako.<<

>>Moramo se prebiti do tistega prekletega stroja.<<

Bojna vihra pred njihovimi očmi je razvnela Tilna.

>>Za sedaj gre še vse po načrtu. Naše desno krilo

napreduje. Kanjevi zavezniki bodo prisiljeni poslati

bližnje rezervne enote v pomoč tistim, ki se umikajo.<<

>>Da,<< je pritrdil Prot. >>Čas je za preboj.<<

Pognala sta se z bojnima vozovoma po pobočju do

svoje stotnije, kjer ju je dočakal val divjih vzklikov,

in z zamahi roke pozvala na preboj. Takoj so jima

sledili. V vse hitrejšem teku so v klinasti koloni

zdrveli ob desnem boku bojišča in se usmerili mimo

bližnjega griča po travnati ravnini. Tu so bojni vozovi

in konjenica lahko izkoristili prednost hitrih konj. Vse

druge strani so bile zaradi strmih sten in zaščitnih

ograd, postavljenih povprek, za konjenico neprehodne,

le bojišče je bilo dovolj položno. Prebiti so se morali po

njegovem skrajnem robu.

Sprva se je manever obnesel. Dovolj neopazno so se

prebijali, vse dokler ni nekaj nasprotnih enot spoznalo

njihovo namero ter se pognalo za njimi. Vendar

prepozno. Dohitelo jih je premalo konjenikov za resen

spopad.

V zadnjem trenutku je njihovo namero spoznal še

vladar Opijcev. Da bo Geni njegova, se je zaklinjal že

od njunega prvega srečanja, in po prihodu na bojno

polje jo je iskal s svojim pogledom, vse dokler ni odkril

njene postave v skupini z ostalimi Zemljani. Njegova

bo. Ni je več spustil iz oči. Močno, globoko hrepenenje

mu je izvabilo tiho, toda silovito hropenje. Kamor koli

je šla, jo je budno spremljal s svojim pogledom. Tako je

uganil namero preboja in se s svojimi vojščaki pognal

naravnost čez gozdnat hrib ter se na drugi strani

spustil po prepadnih stenah vse do doline. Nihče drug

ne bi mogel prečkati hriba tako hitro. V plezanju so

bili njegovi vojščaki neprekosljivi in tudi to pot jim

je uspelo prehiteti Protovo skupino ter z ovirami iz

vejevja dovolj upočasniti preboj, da so lahko s kiji

napadali konjenike med njihovim preskakovanjem

ovir, jim pobijali konje ter tako izsilili boj na tleh, mož

na moža.

Prot se je z manjšim manevrom izognil ustavljanju

bojnega voza ter s kopjem pobil napadajočega Opijca.

Ostali del konjenice, večina jih je še vedno ostala na

konjih, pa se je zaradi oteženega gibanja le z veliko

težavo prebijal prek ovir in skozi obroče Opijcev. Toda

vseeno jim je uspevalo, kajti čeprav so jim Opijci s

svojimi silovitimi zamahi s kiji prevračali konje, so jim

konjeniki s hitrimi sunki mečev in z dobro merjenimi

kopji uspevali zadajati smrtne rane.

Najsiloviteje je napadel orjaški vladar. Pobijal je

konjenike drugega za drugim, vse dokler ni s

sobojevniki preklal klinaste kolone in se v nekaj

skokih približal Geni ter ji z udarcem kija pobil

konja. Geni je bila njegova. Ujel jo je. Nihče več mu

ni stal na poti. Trgala se je iz njegovega objema, toda

zaman. Kosmata šapa jo je oklenila, jo dvignila na

mogočna ramena in že se je Vladar Opijcev pognal s

svojim plenom v gozdnat hrib.

>>Tja!<< je zarjul Tilen svojemu vozniku in mu kazal

v smer ubežnika.

Konji, gnani s kriki in udarci biča, so zdrveli proti

bežečemu vladarju Opijcev. Hitro so ga dohitevali. In

tik preden mu je uspelo preskočiti kup vejevja ter se

skriti v gozdu, je bila vprega ob njem. Tilen je skočil z

drvečega voza, stekel za njim ter ga po nekaj desetih

metrih ujel. Vladar Opijcev je spustil Geni. Grozeče

je dvignil kij, s katerim je z enim zamahom ubijal

vola. Tilnov meč je zletel mimo njegovega vratu. Samo

nekaj centimetrov bolj iztegnjena Tilnova roka bi

zanj pomenila gotovo smrt. Po sreči se je izmaknil.

Toda tudi njegova roka s kijem je popustila v svojem

krčevitem zamahu in zgrešila. Naslednji hip sta bila že

v krčevitem ruvanju, iz katerega sta odletela tako kij

kot meč. Zvalila sta se po tleh, se obračala zdaj v eno,

zdaj v drugo stran, suvala, tolkla, se nenadoma za hip

razmaknila, dovolj, da sta se lahko postavila ponovno

na noge, in si v iskanju ranljivega dela nasprotnika

ponovno stala nasproti. Razen orjaške fizične moči ni

Vladar Opijcev imel nobene druge prednosti, nobene

veščine ni obvladal. To je Tilen vedel. Spotaknil mu je

nogo v judo prijemu, da je zletel po tleh. Toda Opijec

se je ponovno bliskovito pobral. Tilen ga je treščil s

pestjo v čeljust, ni ga mogel zrušiti, Opijec je še naprej

mahal s svojimi silnimi rokami v divjem besu. Tilen

se je izmikal in z dobro merjenimi udarci kaznoval

vsako nasprotnikovo nerodnost. Vseeno je postalo

vprašljivo, ali Opijčeva glava ni morda premasivna za

Tilnove udarce. Že je kazalo, da jih lahko vzdrži, ko

ga je direkten udarec zamajal, da se je umaknil za

korak, se spotaknil in za hip izgubil ravnotežje. Tilnu

je to zadostovalo. Skočil je po meč in še preden se

je Opijec prav zavedel, mu je konica meča pritiskala

na prsi. Niti silna moč mu tu ni mogla več pomagati.

Počasi je dvignil roke v znak predaje ter nato samo še

nemočno gledal, kako ostali Opijci prekinjajo napade

in se obračajo vanj. Niso mu mogli pomagati.

>>Vrnil se boš z vsemi svojimi vojščaki!<< je zaklical

Tilen svoj pogoj.

Vladar Opijcev je obupano pogledal na do krvi

potisnjeno konico meča v svojih prsih, se ozrl po

svojih vojščakih, zarjul v tarnajočem gnevu ter se

počasi vdal v usodo. Skrušeno je prikimal: >>Tvoja bo

lepa polboginja, siloviti bojevnik,<< je dejal, globoko

prizadet.

Tilen je umaknil meč.

Vladar Opijcev je počasi vstal, odzdravil Tilnu z

udarcem pesti po prsih, se še obrnil h Geni, pristopil

k njej ter jo po globokem poklonu nagovoril: >>Bodi

srečna, lepa polboginja!<<

>>Gremo!<< se je zaslišal oddaljen Protov klic.

>>Naprej!<<



* * *

Dobršen del poti do podvajalnika so pramenasti konji,

te hitre in izjemno vzdržljive živali, zmogli v diru.

Nihče jih ni ustavljal. Le posamezne ženske z otroki in

nekaj starcev so lahko opazili. Za boj sposobni možje

so šli na vojno. Prot se je oziral po morebitni zasedi,

toda vse do neposredne bližine podvajalnika so imeli

prosto pot. Tam so prvič zadeli ob večjo oboroženo

enoto, vendar še povsem nepripravljeno za boj.

>>Pobijte ali razženite jim konje! Brez ustavljanja

takoj naprej!<< je zaklical Prot in z glavnino svoje

stotnije prisilil presenečene branilce k umiku. Pot do

podvajalnika je bila prosta.

Preostalo pot so premagali s skrajnim naporom

utrujenih živali. Brez postanka so prispeli do

trdnjave. Takoj so morali ukrepati. Branilci bodo

kmalu dobili okrepitve in potem bo prepozno. Pognali

so se na kamnita obzidja majhne utrdbe s skritim

podvajalnikom v njej. Toda naleteli so na močan

odpor. Branilci so jih divje odbijali in vsaj nekaj

časa je še kazalo na premoč obrambe. Potem pa se

je le uspelo močni skupini najboljših vojščakov pod

Tilnovim vodstvom vriniti med branilce na obzidju in

ustvariti vsek za vdor bolj številne enote napadalcev

pod Protovim vodstvom. To je bilo odločilno. Odtlej

so se posamezne skupine branilcev le umikale in se

predajale druga za drugo. Po prvem trčenju mož na

moža v notranjem delu utrdbe pa je Prot presenečeno

obstal. Redki posamezniki med branilci so se sicer

bojevali s prav samomorilsko požrtvovalnostjo in niso

odnehali, dokler jih niso pobili. Toda večina se je

strahopetno umaknila. Táko, zelo različno obnašanje

je bilo precej nenavadno. Razen kolikor niso bili

samomorilski bojevniki le >>dvojniki<<, posebej

>>vzgojeni<< za obrambne naloge in telepatsko vodeni

prek Časovnikov. Sami Časovniki pa so se precej

bali za svojo kožo. Boj na življenje in smrt je bil zanje

nesmiseln, življenja Časovnikov preveč dragocena za

tako neumno umiranje. Vsaj za civilizacijsko stopnjo,

iz katere so izhajali, bi moralo nekaj takega veljati.

Pa ni bilo časa za razmišljanje. Z meči v rokah se je

Prot s tovariši usmeril po hodniku, kjer jih je nekaj

Časovnikov še skušalo ustaviti. Vendar so se ob

napadu Tilna in vladarja Vzhodnih planjav tudi ti

beže umaknili v notranje prostore ali pa se sklicevali

na medplanetarne zakone in pravico Časovnikov do

življenja. Prot jih je pustil, ni imel časa zanje, morali

so iti naprej, vse dokler niso po vdoru skozi velika

vrata obstali pred mogočno napravo s spoštovanje

vzbujajočo zunanjostjo.

Torej to čudo tehnike je povzročalo tako nevarne

mutacije v obnašanju Časovnikov! Prot je stopil k

osrednjemu delu naprave. Po navodilih je moral

kristalček, ki mu ga je bil dal ranjeni Časovnik,

vstaviti v vdolbinico z vgraviranim simbolom za

vzpostavitev prenosa podatkov. Vse je bilo tam. Še

enkrat je preveril obliko kristalčka in vdolbine. Nato

ga je potisnil vanjo, pokazal se je svetlobni signal z

naznanitvijo vzpostavljene zveze in že naslednji hip so

zaslišali sporočilo o začetku prenosa vseh zapisov iz

podvajalnika.

>>Upam, da bo Zeju to zadostovalo,<< je med

opazovanjem svetlečega pramena iz tisočerih

prenosnih laserskih snopov dejal Prot, še ves zadihan,

vendar že z vidnim olajšanjem.

Zasvetlikalo se je še v hologramskem prostoru

podvajalnika. Prikazal se je Zejev obraz.

>>Hvala, Prot,<< je dejal, >>veliko uslugo ste naredili nam in tudi vašim Zemljanom.<<

>>Bo zadostovalo?<< Prota je nekoliko začudila

zadržanost v Zejevem nastopu.

>>Da,<< je prikimal Zej. >>Še na nekaj vas moram

opozoriti. Kanje so pravkar oblikovale divizijo dvojni-

kov svojih najbolj vnetih pristašev. Zdaj se ti priprav-

ljajo za vdor v vašo galaksijo.

Podatki iz podvajalnika so za nas prav gotovo dovolj

močno orožje v boju proti Kanjam in proti njihovemu

preusmerjanju naše evolucije. Toda ves ta boj bo treba

izbojevati za vsakega Časovnika posebej. Trajal bo še

dolga leta. Ne dvomim o naši končni zmagi. Vendar

nam je zelo težko ukrepati proti njim sedaj, takoj, v

tem trenutku.<<

>>Mislite s tem reči, da ne boste mogli preprečiti vdora

teh dvojnikov v našo galaksijo?<<

>>Na žalost smo pri tem za zdaj nemočni. Pomaga-

mo pa vam lahko vzpostaviti obrambo. Vsaj znanje za

izgradnjo obrambnega sistema sem za vas izprosil v

naši skupščini. To znanje pa mora priti v vašo galaksi-

jo pravočasno, pred dvojniki Kanj. Zato sem se oglasil.

Ostaja možnost, čeprav bo tveganje še večje, kot je

bilo ob preboju do podvajalnika. Toda druge rešitve

najbrž ni.

Pred vhodom v časovni tunel do vaše galaksije so na-

meščena zaščitna sferna polja, pravi neprehodni in

neprebojni sferni ščiti, ki lahko vsakomur preprečijo

vdor v našo galaksijo ali pa tudi izhod iz nje. Na teh

sfernih poljih je možno zadržati Kanje.<<

>>Kako se upravlja ta zaščitna sferna polja?<< je s

porajajočim nelagodjem vprašal Prot.

>>Tu, poglejte!<<

Tik ob Zeju se je prikazala hologramska ponazoritev

meteorske meglice na robu vhoda v časovni tunel.

>>Sredi te meteorske meglice je tristometrski disk z

razumsko-računalniškim sistemom za nadzor celot-

nega sistema obrambnih sfernih polj. Upravlja se ga

prek senzorskega polja v njem. Vsak, tudi najmanjši

vzgib volje se od tam prenese na celotni razumsko-ra-

čunalniški sistem za izvrševanje ukazov.<<

>>Torej moč volje uravnava obrambni sistem.<< Prot je

vprašujoče pogledal Zeja.

>>Da! Vendar mora posameznik upravljati iz središča

površine diska. Vedeti pa morate naslednje: moč volje

se v sredini diska najbolj okrepi. Toda nasprotna volja

dovolj številnih nasprotnikov lahko onemogoči odloča-

nje posameznika sredi diska. Pogoj je zadostno števi-

lo usmerjenih proti nekomu v središču, to bo problem

tudi za Kanje. V okolici diska jih je za sedaj prema-

lo in kar nekaj časa bodo potrebovali, preden se jihj

zbere dovolj, tako da jih Zemljani lahko iz tega centra

zadržujete. Vsaj toliko, da se vaša ladja umakne, je to

po vsej verjetnosti mogoče.<<

Po teh besedah je Zej z iztegnjeno roko pokazal na dva

za dlan velika kristala: >>V zelenem je znanje za iz-

gradnjo obrambnega sistema, v modrem pa so zbrana

vsa pojasnila o zaščitnih poljih.<<

Prot je pobral kristala, dragoceno darilo, si ju nekaj

trenutkov z zanimanjem ogledoval ter hvaležno

pogledal Zeja. Ni vedel, kako naj se mu zahvali. Po

navodilih ju je moral položiti v naročje diamantnega

kipca svečenice EvBa, to je tudi storil, in po vstavitvi

v zanju pripravljeni vdolbinici so se mu razgrnili

tridimenzionalni hologramski prikazi prostorske

razporeditve poti in silnic obrambnih sfernih plošč

varnostnega sistema.

>>Da, poglej!<< je vzkliknil Tilen. >>Tudi dostop do

našega časovnega tunela je možen le skozi ta zaščitna

sferna polja. Čudovito!<<

Šenu je v zmagoslavju zažarel obraz. Torej jih bodo

lahko zadržali!

Potrebno je preveriti še vse parametre z njihovim

vplivom na moč zaščitnih polj. Po Zejevih besedah

bodo s tega mesta lahko dovolj dolgo onemogočali

prodiranje Kanj, iz prikazanega bi jih lahko celo v

nedogled. Vendar je moralo biti še nekaj, česar niso

upoštevali, vsaj Prot je podvomil o tako preprosti

ugodnosti.

Obraz diamantnega kipa svečenice je dajal vtis

prijaznega sogovornika. >>Kaj lahko oslabi zaščitna

polja?<< jo je vprašal. Več pojasnil je potreboval.

>>Vsa so pod nadzorstvom varuhov evolucije, z vredno-

tami, naravnanimi v priznavanje pravice do svobo-

dnega življenja in bivanja vsem bitjem, na vseh civili-

zacijskih stopnjah. Sprejem v njihove vrste je pogojen

s predhodnim preverjanjem vsakega posameznika, po

vstopu med Varuhe evolucije pa je posameznik v ne-

posredni miselni povezavi z ostalimi člani ter z osre-

dnjim miselnim svetom EvBa. Spremembo njegovega

sveta vrednot bi takoj zaznali. Kljub temu so se gra-

ditelji zaščitnih sfernih polj zavedali tveganja ob pre-

puščanju velike moči posamezniku in spremembam v

njegovem svetu vrednot. Zato varnostni sistem daje

posamezniku v nadzornem središču le veliko moč, po-

gojeno z omejitvijo zadostnega števila Časovnikov.<<

Prot je še naprej spremljal razlago o delovanju sistema.

Torej le ni bilo tako preprosto. Izraz zmagoslavja na

njegovem obrazu se je ob vse bolj okrepljenem dvomu

začel umikati trdim, grobim potezam. Mračna slutnja

se je začela seliti vanj. Marsikaj bo še odvisno od

števila divizij kolonizatorjev, ne samo od njih samih.

Povprašal je Diamantno svečenico po oddaljenosti

posameznih skupin in grupacij kolonizatorjev ter

dobil odgovor v slikovni predstavi raznih silnic.

>>Niso še bili pred vrati,<< je ugotovil. >>Po

hologramskem prikazu zaščitnih sfernih polj z

njihovim delovanjem pod vplivom volje iz osrednjega

dela poligonske plošče naj bi dva moža z zadrževanjem

'kolonizatorjev' NEUSTAVLJIVI omogočila umik skozi

časovni tunel.<<

Vsi so se nemo zagledali v časovni prikaz predvidenega

zbiranja 'kolonizatorjev'. Blokada in pravočasni umik

NEUSTAVLJIVE bi seveda pomenila velik poraz

celotnemu gibanju Kanj. Vse bodo storili za zaustavitev

njihove ladje z dragocenimi informacijami o tehničnih

znanjih za izgradnjo protiorožij, s katerimi bi se

človeštvo lahko zoperstavilo invaziji. Zejeva stran bi

dobila na času in Kanje bi se znašli v precepu, verjetno

usodnem zanje.

>>Kanje se bodo takoj usmerili v uničenje tega

varnostnega sistema . . .<< Prot je pogledal svoje

tovariše. Po bledici na njihovih obrazih je bilo to že

vsakomur med njimi jasno, kakor tudi, da bosta moža

v centru morala zadrževati zasledovalce do svoje

obkolitve. Noben izhod jima ne bo ostal. Prot se je

ponovno osredotočil na hologramski prikaz prostorske

razporeditve posameznih grupacij kolonizatorjev z

verjetnimi časi njihovih prihodov.

>>Kdor bo ščitil umik ostalim, se bo moral boriti do

smrti, le majhna verjetnost preživetja mu ostaja,<< je

med nepremičnim motrenjem hologramskega prikaza

dejal trpko. Še enkrat je preveril najverjetnejše časovno

zbiranje kolonizacijskih sil. Bi lahko kaj spregledal?

Ne Tilen ne Šena nista odgovorila, le nemo sta zrla

v hologramske prikaze. Morali bi najti drug izhod.

Vendar ga ni bilo videti. Dva se bosta morala žrtvovati.

Zanju ne bo rešitve. Katera dva?

>>Kaj ni druge rešitve?<< je brez umikanja pogleda iz

prikaza v hologramu vprašal Prot.

Odgovor je bil spet molk. Katera dva moža, je

neizprosno obviselo usodno vprašanje. Kdo?

Prot se je ozrl po tovariših. Nihče ni privzdignil

pogleda, le s povešenimi očmi so zrli v holi ali bolščali

v prazno.

Prikaz silnic v holiju je nazorno prikazoval trenutno

stanje, potek nadaljnjih dogajanj pa ni dopuščal

nobenega dvoma: nobene druge poti ni bilo. Ostalo je

samo še vprašanje: kdo?

Tilen je še naprej bolščal v hologramski prikaz kljub

pritisku Protovega pogleda nanj. Toda moral je

popustiti. Kot bi hotel otresti neprijetno breme z ramen,

se je sunkovito prestopil med motrenjem silnic v

hologramu: >>Tu fizična moč in spretnost ne pomenita

ničesar. Nič tveganja ne bo. Umreti bo treba.<<

Prot je premaknil pogled na Šeno. Tudi on se je pod

Protovim pogledom prestopil, izmikal, toda na koncu

je le vrgel iz sebe: >>Umiranje za velike cilje mi je bilo

vedno tuje. Ideje o samožrtvovanju so trapaste, nikoli

jih nisem razumel.<< Pogledal je Prota in spet nazaj v

prikaz silnic v holiju. >>Kaj, če bi poiskali prostovoljca

z naše ladje? Mi smo že dovolj tvegali.<<

>>Ni časa,<< ga je kratko zavrnil Prot s pogledom,

zabodenim vanj. Šena pa je kljub pritisku Protovega

pogleda še vedno vztrajno gledal v holi.

Rac je ves prestrašen opazoval zdaj Prota, zdaj Šeno,

vse dokler se slednji ni ozrl vanj. Potem je zmedeno

spustil pogled.

Prot se je moral odločati s hladnim premislekom.

Misli so mu begale od ugotavljanja dejstev do iskanja

možnih rešitev. Dekleti sta prav tako molče povešali

oči. Nihče se ni bil pripravljen žrtvovati. Zahteva

je bila prehuda. Bolj malo možnosti bo ostalo

branilcema za preživetje. Toda tudi Tilnove besede

niso povsem držale. Boriti se bo treba, možnosti

preživetja pa morda so, čeprav jih za zdaj ne vidijo.

Tudi vsak ne bo zmogel Kanje zadrževati dovolj dolgo.

Usoda Zemljanov je bila neizbežno odvisna od te

odločitve. Dopustiti kolonizatorjem vdor v človeško

civilizacijo pred vzpostavitvijo obrambnega sistema

na osnovi časovniške tehnologije bi pomenilo predajo

človeštva njihovim zlorabam, bolnim željam po

izsesavanju življenjskih sokov, samega življenja. Tega

ne sme dopustiti! Protu so prihajali v zavest prikazi

iz otroških let. Skozi misli so se mu zvrstili smejoči

se obrazi sorodnikov, prijateljev, znancev, deklet. Vsa

tista športna igrišča, polna mladeži, so mu zaživela

pred očmi z vsem svojim kričanjem in življenjem

v igri. Med vesele obraze pa so se mu vse močneje

začeli vrivati spačeni obrazi Časovnikov v školjkastih

celicah. Trpljenje in blazen strah v njihovih očeh

sta pričala o obupu in grozi v svetu Kanj, kamor bi

kolonizatorji pahnili Zemljane po svojem vdoru.

>>Poleg tega,<< je nadaljeval Prot z grenkobo, >>tudi

beg NEUSTAVLJIVE ne bo možen brez zadrževanja

invazije. Kolonisti bi jo prav gotovo dohiteli. Zajeli bi

jo. Prav klavrna bo usoda vse posadke. Že s prenosom

podatkov o delovanju Kanj smo jim zamajali vse

njihove načrte.<<

Prot se je ponovno ozrl k Tilnu, toda ta se je na

Protovo vztrajno motrenje sunkovito obrnil od holija v

nameravanem umiku, zastal, kot da se je premislil, se

nato vseeno umaknil, stopil še korak nazaj in obstal.

>>Prot, jaz sem borec! Pripravljen sem se boriti.

Nisem strahopetec. To sem dokazal. Kadarkoli je bilo

potrebno tvegati življenje, sem bil med prvimi. Vedno,

tudi v bitki z Opijci se nisem izmikal, ko sem nosil

glavo naprodaj. Pripravljen sem se boriti. Razumeš!

Boriti! Jaz sem rojen za boj. Toda tvoja zahteva ni boj.

To je samomor. Znam se tolči bolj kot kdorkoli od vas in

se tudi bom tolkel. Toda ne sili me v samomor. V boju

te bom prvi spremljal, vedno sem te. Vedno sem verjel

v pogum in se boril. Toda, Prot. . .<< Tilen je boleče

nakremžil obraz v skoraj jokajočem izbruhu, >>nisem

rojen za samomor!<< Prot ga je molče gledal, nato pa

se ponovno zazrl v Šena, ki se mu je pod njegovim

pogledom notranja napetost sprožala v sunkovitih

gibih do ponovnega izmikajočega se odgovora:

>>Nisem za take stvari. Nikoli nisem bil. Dobro me

poznaš. Zakaj bi moral biti pogumnejši od Tilna, saj

nisem nikoli cenil poguma. Heroji so bedaki. To ni moj

svet. Vedno sem veljal za najmanj pogumnega, zdaj

naenkrat pa moram biti najpogumnejši od vseh. To

je vendar smešno. Jaz najbolj pogumen med vsemi?

Neumnost!<<

Prot je poslušal med odkimavanjem, nato pa vzkliknil

v nemočnem gnevu: >>Vsi bomo pogubljeni! Vsa

civilizacija človeštva bo uničena, tudi naša eskadra,

mi vsi. . .<<

Nastal je boleč molk. Nihče ni spregovoril. Le potne

srage so tekle po bledih obrazih.

Prot je pogledoval od enega do drugega ter stopil

za korak, dva vstran. Misli so se mu prepletale v

krčevitem oprijemu strahotne odgovornosti. On se ni

smel izmikati. Prehitra popustitev napadalcem bi bila

usodna. S stisnjeno desnico je udarjal v razprto dlan

leve roke.

>>Ni drugega izhoda,<< je mrmraje ponavljal predse.

Misli, polne gneva, srda, strahu in besne nemoči,

so begale skozenj do nenadne umiritve. Počasi je

privzdignil glavo.

>>Prav, bom jaz ostal.<<

Prot se je ponovno obrnil k svojim tovarišem z

ocenjujočim pogledom. >>Toda eden mora ostati z

mano. Po razporeditvi vseh silnic ni druge izbire. Dva

morata ostati. V nasprotnem bo vse zastonj. . . vsi mi.

. . vse človeštvo bo uničeno.<<

Prot je stopil k Tilnu, nato k Šenu. Rac je pod težo

hudih zahtev prelomne odločitve bolščal vanj,

izgubljajoč razumsko prisebnost.

>>Ni druge rešitve!<< je še enkrat zarjul Prot.

Rac je s solznimi očmi drgetaje prikimal. >>Da, ni druge

rešitve,<< je ponovil. Ustnice so se mu premikale mimo

njegove volje. Z jokajočim glasom je dodal: >>Bom šel

jaz. Morda se nama vseeno posreči pobegniti, Prot. Ti

si vedno našel rešitev.<<

Prot je pogledal Raca z dvomom o njegovi prisebnosti.

Račev obraz se je kremžil v premagovanju joka. Prot

se je zamislil. Kakršen koli je bil ta poba, naredil bo

vse, kar je v njegovi moči. Boril se bo ob njem. >>Prav,

moj mali zaveznik,<< je dejal, >>skupaj jih bova

ustavila.<< Nato je počasi pristopil k Racu in ga objel.

>>Saj ni bistvo v pogumu in strahu. Ko spoznaš, da

se ne smeš umakniti, moraš vztrajati. To je vse. Ti mi

boš stal ob strani. Vem, da mi boš.<<



* * *

Slovo je bilo kratko in na zunaj skoraj povsem uradno.

Vsi so skrivali čustva kljub globoki prizadetosti vsakega

med njimi. Eni z občutkom tesnobe ob boleči skrbi

za svoja tovariša, drugi bolj zaradi svojega umika. Le

Rac je bil bolj živahen, čeprav je bil njegov smeh ob

občasnem iskrenju oči bolj krčevit in odsoten.

Prot je Tilnu predal zeleni kristal s tehnološkimi

podatki za izgradnjo obrambnega sistema: >>To je

vse, kar potrebujete. Tu je tudi znanje o delovanju

vrinjenih tihonov. Čim prej počistite tisto svinjarijo iz

planetarnega računalnika.<<

>>Da, da,<< je odvrnil Tilen, >>brez skrbi, Prot, s tem

orožjem se bomo znali boriti. Zmagali bomo.<< Stisnil

je zeleni kristal v pest in odločno zamahnil z njo.

Razšli so se v trpkem slovesu, z mirno zadržanostjo,

ter se po stisku rok odpravili vsak v svojo smer. Le

Mimi se na koncu ni mogla povsem premagati. Tik

pred odhodom je planila k Protu, ga objela, se ga že

kar oklenila in ga poljubila. Nato je med brisanjem

solz s svojih lic stopila za korak nazaj, zastala, se

nato na hitro obrnila k Racu, stopila še k njemu ter

mu z materinsko ljubeznijo šla s prsti skozi od potu

ovlažene lase.

XXXVI

Po orjaškem disku v rahlem nagibanju med počasnim

vrtenjem okoli osi sta z njegovega zunanjega roba

proti osrednjemu delu stopala Prot in Rac ter se

oprezujoče ozirala okoli sebe in v dalj, do skrajnega

dosega njunega pogleda. Konstrukcije naokoli so

spominjale na valujoče tribune orjaškega stadiona

ali na velike gibljive gledališke kulise. Še Prota je

ob njih zajel tesnoben občutek majhnosti. Vse to je

bilo kot živo? Vse? Toda lahko bi bilo tudi resnično

živo, čeprav je bila vidna zunanjost neživa, iz mrtvih

materialov. Orjaški organizem je bil to, s svojim

drobovjem, s svojimi čuti, z možgani. Z Racem

sta bila sredi te fantastične vesoljske tvorbe, sredi

vrhunskega produkta superiorne civilizacije, bila sta

med računalniško vodenimi robotiziranimi sistemi in

sestavo bioloških organizmov, povezanih v razumske

enote. Protov pogled se je poganjal v skrivnostni

svet neznanega. Čutiti je bilo polno življenja. Vse to

je moralo biti živo. Bil je v dremajočem vesoljskem

gigantu. Da, nobenega zvoka, samo tiho valovanje

ogromnih mas.

>>Prot!<< Rac je boječe stopil ob Prota. >>Poglej, za temi tribunami se dvigujejo še večje.<<

>>Da,<< je odvrnil Prot, >>vse te mase so orjaški

živ stroj, varnostni sistem na prehodu v civilizacijo

Časovnikov.<<

>>V njih je nekaj živega, s strahovito močjo v sebi.<<

>>Tudi sam občutim tako.<<

>>Prot!<<

>>Da?<<

>>Ne smeva jih zbuditi.<<

>>Hja!<< se je nasmehnil Prot kljub tesnobnim

občutkom. >>To ne bo šlo. Same se bodo zbudile. Vsaj

upam. Te gmote nama niso sovražne, ne glede na

težko razumljivo življenjsko silo v njih.<<

>>Da, da,<< je živo pritrdil Rac med begajočim

pogledovanjem naokrog. >>Na naši strani so, kajne,

Prot?<<

>>Da, usmerja jih sila volje njihovih graditeljev,

Časovnikov, kot je naš prijatelj Zej. Oni so nama

prepustili to moč, da s svojo voljo zadrživa invazijo

kolonialistov. Kdor je v središču tega sistema, ima

veliko prednost. Vendar bo vse odvisno od moči najine

volje. Z odločno željo po ustavitvi kolonialistov jih

lahko dovolj dolgo zadrživa.<<

>>Jaz si bom že močno želel!<< Rac je z ognjem v

očeh pogledal Prota in stisnil pesti. >>Tako močno si

bom želel. . . << je dejal in z zategnjenimi ustnicami

zrl v Prota, toda že naslednji hip se je njegov pogled

napolnil s plahostjo. >>Bojim se smrti, Prot, bojim.<<

>>Vztrajati morava, moj mali zaveznik.<<

>>Volja, ja, volja.<< Rac se je ponovno zagledal v

valujoče mase tribunastih konstrukcij.

V majhnih potisnih sunkih se je v Protu porajala

odločnost, ko je stopal naprej s trdim korakom, in se

mu krepila vse do srede prostranega diska, obdanega

z obroči orjaških valujočih tribun, nanizanih v dalj.

Ozrl se je po komandnih pultih za nadzor nad tem

delom vesoljskega prostora. Nikjer jih ni mogel ne

videti ne zaznati. Le gola površina se je raztezala tja

do prvega obroča tribun.

Z Racem sta se spogledala. Obvladovanje diskovnega

sistema jima je bilo še vedno skrivnostno. >>Kaj vse

je v tem disku pod nama in v teh valujočih, tribunam

podobnih konstrukcijah?<< se je spraševal med

spuščanjem pogleda na daljne konstrukcije, katerih

zunanjost se jima je kazala v nametanih gmotah.

Tudi te so, tako kot bližnje, dajale vtis tribun. Globoko

je zajel sapo. Osredotočen na dojemanje tega prostora,

je v pritajeni napetosti zadržal dih in začel zbirati

notranjo moč za odriv prodornega razuma. Čutno

zaznavanje se mu je nenadoma začelo pogrezati v

tla pod njim, v njegovo okolje, in se širiti v prostor

okoli njega. Začutil je svoje vraščanje v nove svetove,

nihajoče v globokem ujemanju z njegovim dihanjem,

njegovim čutnim zaznavanjem in vsem njegovim

bitjem. Vsak del okolice je vse bolj čutil kot del sebe

in po vsakem globokem vdihu se je prostor njegovega

čutnega zaznavanja pomaknil dlje in dlje v notranjost

diska pod njim. Vse to je postajalo on, ko so se v

njegovo zavest spuščale bogate vsebine orjaških

obsegov, bilijonov bitij iz tisočerih različnih civilizacij,

v svoji neizmerni raznolikosti čutenja, v vsem svojem

bistvu. Zanihale so v prikazu na orjaških krilih, da bi

se v loku usmerile proti njemu ter izginjale skozenj po

puščanju neizmernega razumsko čustvenega bogastva

njemu neznanih civilizacij. Vse to se je zvrstilo hitro,

skoraj hipno, pa vendar mu čas ni bil nobena ovira,

ker je hitrost čutnega podoživljanja in miselnega

razumevanja teh svetov lahko poljubno večal ali

krajšal. In vse je v prehodu puščalo v njem svoj odtis,

del sebe, in mu izgrajevalo znanje za razumevanje

vsega naokrog. Vse sile, vse moči, vse vzgibe je začel

dojemati. Vsrkal je čutne in miselne svetove vseh bitij

tja do valujočih tribun in se spustil naprej. Ves miselno-

čutni svet tisočerih bitij neverjetnih zunanjosti in

fizičnih ter umskih sposobnosti iz tega morja življenja

se je voljno razgrinjal njegovemu razumevanju in

usmerjanju. Vse, na karkoli se je osredotočil, se je

odprlo pred njim v vsem svojem bistvu in vse bogastvo

raznolikosti je začelo dihati z njim ter se mu predajati

ob najmanjšem vzgibu volje. Vse je postajalo del njega,

del njegovega telesa, postalo je on. Kako neverjetno

stapljanje z vsemi bitji v tem prostoru je bilo to, kar

je pravkar doživel, in kako popoln nadzor nad vsemi

temi bitji in svetovi znotraj velikega diska, na katerem

je stal, in nad bogastvom raznolikosti znotraj valujočih

tribun je pravkar dobil! Še z globlje zajeto sapo se je

pognal v miselno–čutno zaznavanje prek valujočih

tribun v gorske obroče in spet so prikazi svetov in bitij

v njih leteli skozenj ter se v popolni miselni razkritosti

stapljali z njegovim svetom zavesti.

Tako se je pogrezal v neizmerne daljave in v zanosu

zmagovitega poleta je zajel ves del vesolja tja do daljnih

koncev zaščitnih sfernih polj tega veličastnega vhoda

v orjaško civilizacijo Časovnikov, z izhodom skozi

časovne tunele v tem delu vesolja. Da, sedaj je prevzel

nadzor nad zaščitnimi sfernimi polji in nad vhodom.

Toda kje so meje njegovega dosega in vpliva?

Prot se je zamišljeno zazrl v daljavo. Kaj se skriva za

poslednjim obročem gmotastega gorovja, za svetovi v

dosegu njegovega pravkar zajetega miselno-čutnega

sveta? Do kod sega njegov telepatski pogled ali karkoli

je že to, kar mu omogoča videnje na take daljave s tega

nadzornega središča? Do kod sega pogled varuha tega

vhoda v civilizacijo Časovnikov in kaj mu omogoča v

njihovem svetu, po vseh milijardah njihovih planetov?

V miselnem letu proti osrednjemu delu civilizacije

Časovnikov je lahko spoznaval še vse več novih

svetov, toda ni jih mogel tako čutiti kot tiste znotraj

vesoljskega vhoda tja do zaščitnih sfernih polj. Vse si

je sicer lahko ogledal, toda nič ni več dihalo z njim.

Skozi njegov razumski svet so se prikazovali obrazi

Časovnikov in na trenutke je celo občutil, kako se

nekateri presenečeno ozirajo vanj ter opazujejo njegov

miselni let.

>>Ali je to možno?<< se je nejeverno spraševal

Prot. >>Od tod se torej lahko miselno pogovarjam

s komerkoli. Dana mi je možnost trenutnega

telepatskega zaznavanja na razdalji stotin svetlobnih

let?<< Za hip mu je pogled zastal na Časovniku z

vprašujočim oziranjem vanj. Ali ga je zmotil? Nekaj

mu očitno ni šlo v račun. V njegovih očeh je razbral

presenečenje nad tujcem v enem od nadzornih

središč. Pričakoval je nekoga iz skupine skrbno

izbranih Časovnikov. Toda presenečenje ni bilo

pretirano veliko. Časovnik je na trenutke gledal

nanj kot na nenavadno novost, vredno zanimanja,

ali pa morda niti toliko ne. Protov telepatski pogled

je prehajal z enega Časovnika na drugega. Veliko se

jih je le mimogrede ozrlo nanj, ostali so bili zaverovani

v svoje pogovore ali so se še naprej posvečali svojim

opravilom. Nič kaj dosti se niso zmenili za njegov

telepatsko zaznavni let, ki so mu očitno tudi oni lahko

sledili.

V Protovo zavest se je za trenutek naselila rahla nemoč

miselnega povezovanja soodvisnosti vsega, kar je v

teh nekaj trenutkih vsrkal vase. Toda premalo časa je

imel na voljo. Moral je preveriti obstoj in dosegljivost

morda pomembnih posebnosti v tej neizmerno veliki

civilizaciji.

Zeja mora dobiti, ga je prešinilo, in skozi svet

telepatskega videnja je preletel tisočere obraze

Časovnikov, mimo katerih ga je zanesel njegov

telepatski let na poti do Zeja.

Razgret ob vznemirljivem spoznavanju te orjaške

civilizacije, se je usmeril v iskanje Zeja. Zadostovala

je želja. Povezava se mu je uresničila v bliskovitem

preletu misli. Našel ga je na sprehodu po travnati

poti. Toda ob zamišljenem izrazu na Zejevem obrazu

je neodločno zastal, se vprašujoče zagledal vanj ter

se nato zazrl v oči z odprtim vpogledom v neizmerno

bogastvo Zejevega miselno-čutnega sveta.

Zej mu je po prijaznem nasmehu prekinil vpogled vase:

>>Lahko se bova še bolje spoznala v mirnejšem času.

Zdaj morava ukrepati. Vrniti se moraš na poveljniški

disk in prevzeti nadzor nad našimi zaščitnimi sfernimi

polji.<<

>>Da, da,<< je rahlo zmeden odvrnil Prot, >>seveda,

nazaj moram!<< In že se je poslovil. V svojem

telepatskem zaznavanju se je preselil nazaj na

diskovo ploščo pod valujočimi tribunami na mesto

nadzornika vesoljskih vrat, na poveljniško mesto.

Opazil je začuden Račev pogled. Obrnil se je k njemu.

Rac ga je gledal najprej s strahom in začudenjem,

nato pa v vse bolj radovednem pričakovanju:

>>Prot, kaj se dogaja?<< ga je vprašal. >>Tvoj obraz je

dobival tako nenavadne izraze! Si spoznal upravljanje

z zaščitnimi polji? Kajne, da si?<<

Torej se Rac še ni spustil v združevanje s temi svetovi,

niti jih ni še začel zajemati. Prot se je osredotočil na

poistovetenje s prostorom v njuni okolici in z dotikom

roke omogočil miselno-čutno zaznavanje še Racu.

Ta je od presenečenja razprl oči. Ob razgrinjanju

bilijardne raznolikosti njemu neznanih oblik življenja,

njegovi zavesti, je zadržal dih.

>>Poistovetenje z okoljem ti omogoča dojemanje

njegovega delovanja,<< je dejal Prot. >>Bo šlo?<<

Z globoko zajeto sapo se je Rac je pod Protovim

vodstvom osredotočil na miselno-čutno zaznavanje.

Vse tja do neizmernih vesoljskih daljav mu je zletel

telepatski pogled.

>>Da, da, kako neverjetni svetovi, celotne civilizacije z

vsemi svojimi posebnostmi so tukaj in. . .<< Rac se je

v boječem drgetu umaknil za korak, >>kako grozljiva

bitja so tam pod tribunami.<<

>>Ne boj se, nič žalega ti nočejo,<< ga je pomiril Prot.

>>Delujejo res preteče, vendar se pod tvojim pogledom

umirjajo do ubogljivosti.<<

Rac je prikimal: >>Moč volje jih umirja, kajne? Toda

nekatera so tako grozljiva, da jim ne bi zaupal.<<

>>Vsa njihova bit se razgrne pred tabo ob miselni

usmeritvi nanje.<< Prot je počakal na Racovo

preizkušanje.

>>Da,<< je z razjasnjenim obrazom vzkliknil Rac, >>res

je, Prot, v celoti jih lahko dojemam. . . << Radosten

vzklik se mu je izvil iz grla: >>Vse lahko, vse. Vsi se

razgrinjajo pred mano! Vsi!<<

>>No, vidiš, saj gre.<<

Iznenada se je Racu zmračil obraz v nemočnem

odkimavanju >>Tega ne morem!<<

>>Kako ne moreš? Kakšno pošast imaš?<<

>>Sploh ni pošast. Le orjaški netopir ali krokar je.

Nobene moči nimam nad njim. Sovražno me je odbil,

ko sem se hotel poglobiti v njegov miselno-čutni svet.<<

Protu se je zmračil obraz. Nevarna slutnja se mu je

izvila iz tega opozorila. Z vse bolj umirjenim dihanjem

se je osredotočil na lastno zaznavo.

Skozi svoj svet čutenja je zajel utrip prostora okoli

sebe, vse tja do valujočih tribun in masivnih gmotastih

gorovij, ter se ob tem poistovetil z vsakim bitjem iz

tega prostora. Vse je bilo on, ves ta orjaški sistem živih

organizmov je bil del njegovega bitja. Moral je najti

sovražne tujke.

>>Da, čutim jih. Prihajajo v jatah. Skrivajo se med

bitji v zunanjem obroču gmotastih gorovij.<<

Prot je zadržal globoko zajeto sapo ter počasi in s

skrajnim naporom zbranosti kljubovalno izvrgel.

>>Uničim jih! Moram!<<

Osredotočil se je na vsrkavanje miselno-čutnega

sveta vesoljskih bitij okrog tistega velikega črnega

netopirja, ob katerem se je valovanje njegovega

zaznavanja ustavljalo. To bitje mu znotraj valujočih

tribun ni dopustilo vpogleda vase, vsa druga so mu

to dopuščala. Za hip je celo začutil njegov sovražni

pogled, nekakšna grožnja je prihajala od njega.

Z rahlim vzgibom volje je najprej dregnil v njegovo

zavest in sunil vanj z odbijajočim potiskom volje. Toda

le zamajal ga je. To je bil netopir, orjaški netopir z

dvometrskim trupom. Ujel je ravnotežje kot po malo

močnejšem sunku vetra ter s hitrimi zamahi ponovno

nadaljeval let proti osrednjemu delu diska.

>>To so z metamorfozo spremenjeni kolonizatorji,<< je

zamrmral Prot. Vzgib volje se mu je sprožil v silovitem

uporu in besu. Vse njegovo dojemanje se je soočilo

z dolgo pričakovanim trenutkom prvega napada. S

podvojenimi zamahi je sprožil tako močan valovni

udar, tak energetski sunek proti netopirju, da ga je

treščil ob skalovje in razbil na tisoče koščkov. Vsa

bitja v okolici so se razbežala pred tem smrtonosnim

gnevom iz nadzornega mesta vesoljskega vhoda.

>>Preveč silovito sem začel.<< Prot se je ozrl naokrog.

Ni smel razsipavati z močjo volje. Še veliko je bo

potreboval. Če je ta netopir utelešenje kolonizatorja,

mu bodo sledili še drugi, najbrž v jatah, in moral

jih bo odbijati ali uničiti. Njihovo prihajanje v

manjših skupinah bi bilo zanj ugodnejše. Lažje bi jih

onemogočal, premagal.

Ta siloviti udarec pa jih je že opozoril na njegovo moč,

naj ne napadajo več sami ali v manjših skupinah. Da,

to je bila napaka, je moral ugotoviti. Pognal se je za

bližnjim velikanskim netopirjem, ki se je po klavrnem

koncu svojega predhodnika hitro obrnil s predirnim

krikom in zbežal nazaj proti galaksiji Časovnikov. Na

tisoče Časovnikov je s privzdignjeno glavo prisluhnilo

temu kriku na pomoč. Prot je zaslišal negodovanje,

protestne vzklike in celo nekaj sovražnih klicev

proti sebi, pa tudi pozive, naj ga odstranijo z mesta

nadzornika vesoljskih vrat.

Toda tako se je odzivala le civilizacija Časovnikov

iz bližnje okolice, saj je v telepatskem letu skozi

prostranstva galaksije videl le neprizadetost ostalih

Časovnikov. Morda niti niso slišali ničesar.

Prot je prekinil svoj miselno-čutni telepatski let ter

se ponovno osredotočil na zaznavanje vampirskih

netopirjev, ki so, zbrani v jate, leteli proti notranjim

kulisastim tribunam v nov napad. Moral bi jih samo

ustaviti, brez ubijanja, sicer bodo s kriki pozivali

Časovnike k zoperstavljanju tujcu, čeprav so oni

napadalci. V nemočnem besu je zmajal z glavo. Kako?

Naenkrat se mu je porodilo rahlo upanje. Saj jih

lahko preženejo vesoljska bitja iz notranjosti kopastih

gorovij in kulisastih tribun. To bi bila rešitev. Če ga

bodo le ubogala. Osredotočil se je na ves prostor okoli

bližajoče se jate netopirjev. Poistovetenje z vsemi

vesoljskimi bitji v njihovi bližini mu je dajalo moč

njihovega usmerjanja. Voljno so se vdajala pritiskom

njegove volje. Celo nekaj malega svojega besa je lahko

zaznal v njihovih očeh.

>>Naprej, za njimi!<< je spregovoril z globokim tihim

glasom, polnim energije. >>Tolcite jih!<<

Na tisoče glav vesoljskih stražnih bitij se je začelo

preteče obračati k orjaškim netopirjem. Z višin so

poleteli ptiči z ostrimi kljuni in razširjenimi kremplji

ter se v hitrem naletu spustili na smrtonosno jato.

Netopirji so jih odganjali z grizenjem, zamahi kril

in udarjanjem z ostrimi kremplji ter se pod naletom

strnili v še gostejše jate, toda zaman. Niso mogli

odbiti tisočkrat okrepljene volje Zemljana v njegovem

obrambnem boju.

Spopad je postajal bolj in bolj zagrizen. Ptiči so

netopirjem s svojimi ostrimi kljuni trgali meso, ti pa

so s svojimi čeljustmi hlastali po njih in jih drobili

v jeklenih čeljustih. Vendar je bilo sokoljih ptičev

vse več in po dolgem, trdovratnem boju se je morala

jata netopirjev kljub vsej svoji odločnosti umakniti

vse do daljnih prostranstev onkraj zunanjih obročev

gmotastih gorovij.

>>Uspelo je!<< Prot je med brisanjem potnega čela še

naprej sledil razbitim jatam. Bežale so, toda potem

se bodo ponovno zbrale z novimi okrepitvami iz

notranjosti Čive.

V Protu so se naselili tesnobni občutki negotovosti.

Naslednji boj bo bolj okruten. Nič več ni bilo mogoče

sklepati o izidu. Bo to njegov konec ali pa se bo vseeno

še lahko tolkel? Nenadoma ga je prešinil tih odjek z

globokim nihanjem. Toda čeprav ga je komaj zaznal,

se je stresel ob čutenju neizmerne sile, ki je s tako

lahkoto zanihala ves prostor v njegovem telepatskem

dosegu. Tega potresnega sunka si niso znali razložiti

že ob svojem prihodu v to civilizacijo. Od kod ta

silna energija? Kje se sprošča?. . . Prot je zastal pred

nedoumljivim vprašanjem. Kdo jo sprošča . . . ? Z vsem

svojim čutno-miselnim svetom zaznav se je pognal v

širne daljave neizmernih prostranstev galaksije Čiva

in prisluhnil s pritajenim dihom.

Časovniki so dvigovali glave v medsebojnem

spogledovanju. Na njihovih obrazih je lahko zasledil

vse, od zvedavega zanimanja nad nenavadnim

dogajanjem do zaskrbljenosti. . . Toda kaj je to tiho

mogočno bobnenje pomenilo, ni mogel razbrati. Še

bolj je prisluhnil v nastali tišini. Vendar ni trajala

dolgo. Vse se je umirilo in takoj zatem je ponovno

zašumelo iz tisočerih krajev galaksije. Od povsod so

prihajali glasovi. Tudi Kanja se je oglasil, ko je skozi

miselno-čutne svetove s svojim predirnim glasom

pozval Časovnike, naj mu dajo besedo.

Prot je prisluhnil. Kanja je spregovoril v rimajoči

govorici. To je kazalo njegovo vznemirjenje. Bolj ko je

Časovnike nekaj prizadelo, bolj rimajoča je postajala

njihova govorica. Vseeno je bilo to dobro znamenje. In

tudi dovolj zgovorno. Pomenilo je, da mu ne gre vse po

načrtih. Kanja je izgubil svoj ledeno hladni mir. Tudi

sam se je že moral boriti z vsemi silami in z vsemi

svojimi sposobnostmi.

Kanja: Kdo čuva naše temeljne vrednote? Kdo moč

zaščitnih polj je dal na voljo tujcu, da obsodbo

smrtno izvrši nad nami?



Seveda le v primeru, če tako presodi.



Zdaj tujec bdi nad našimi izhodi, nad nami

in početjem našim. Pod pretvezo nam ga je

podtaknil Zej. Razčistiti je treba, pravi, kam

nese tok sprememb nam temeljne vrednote.



Odvrnem naj mu kar naravnost: nihče ni

posegel v naš svet odnosov, ne v svet vrednot,

ki med Časovniki je v veljavi.



Teh nekaj manjših preizkusov, preverjanj

prednosti uporabe novega znanja je zajelo

le nekaj tujcev, bitij primitivnih. Grobosti

je res nekaj bilo z njimi, ali prosim vas, ne

napihujte jim pomena, nikar, da Varuh slavni

evolucijskih vrednot bi našel v tem le delček

grožnje našemu razvoju.



Naj spomnim le, kar vsak med nami mora

vedeti: naš svet vrednot usmerja nas v

ustvarjalnost, v življenje, polno iskanja

življenjske energije, v preverbo vsega, kar

novo znanje kdaj pred nas razgrne.



Če to drži, o čemer nobenega ni dvoma,

zakaj potlej namere nam očitati; spust med

ljudi, v človeško galaksijo, da jih dodobra v

bistvu njihovem spoznamo in njih evolucijski

spomin si v celoti pridobimo, ki svet vrednot

človeških omogoča razvozlati in s tem v osnovi

možnost odpre spoznanju, kaj vse človeštvu

da življenjsko energijo.



Ničesar drugega si ne želimo.



Pozivam vas: z voljo svojo me podprite! Pustite

odstraniti to človeško bitje z našega izhoda.



* * *

Ob sprožitvi sovražnega naboja v Kanjevem glasu je

zavela skozi prostor zlovešča grožnja. . . Civilizacijo

Časovnikov je prešla njena pogubna spodbuda in celo

iz daljnih koncev tega orjaškega prostora je Prot lahko

zaznal odzive tisočerih Časovnikov. Izsevana energija

zlobe se je vrivala v notranjost vsakega Časovnika

posebej in se v globini njegove biti krepila na

pritajenih željah po komaj slutenenem skrivnostnem

bogastvu. Vzgibi po lastnem zadoščenju, ne oziraje

se na nedolžnost daritvene žrtve, so se porajali v

komaj zaznavnih sencah, da jih je takoj zatem zavest

odpahnila nazaj v daljno pozabo. . . In nato se je

streslo vesolje v tihem bobnenju tja do najskrajnejših

robov Čive. Prot je vzdrgetal. V daljnem prostoru se

je sproščala neizmerna energija. Toda kako je možen

potres v vesolju? Saj to je vendar nerazumljivo.

Potresno moč, sproščanje energije ob premikanju

orjaških zemeljskih plasti na planetih, ob razkolu

kontinentov ali njihovem trčenju, z dvigovanjem gora

pod silnim pritiskom je mogoče razumeti, toda tega.

. .

Da se strese vesolje? To ni mogoče. In vendar je to

tiho bobnenje nosilo s sabo še na bilijarde močnejšo

energijo. Odgovora ni mogel najti. Nikjer ni bilo ničesar,

po čemer bi lahko vsaj slutil, za kaj gre. Mogoče

se mu vse le dozdeva? Se morda sprošča njegova

podzavest? Je to možno? Prot je odkimal. Toda časa

za razglabljanje ni imel več.

Usmeril se je na zaznavanje odzivov na Kanjev poziv. .

. V kolikšnem številu se mu bodo Časovniki odzvali?

Prot je s svojim telepatskim vidom poletel skozi Čivo,

videl besne obraze Časovnikov. . . in spet Časovnike

z zvedavim pogledom. Ničesar zlonamernega ni mogel

razbrati iz njihovih odzivov.

Njegovo početje jim je bilo nerazumljivo. Ničesar v

obrambo ni prihajalo od njih, toda tudi Kanjam niso

dajali podpore. Večina je samo gledala. Ob pogledu

na Kanje so se celo muzali, družbice so se hahljale.

Nenavadna raznolikost v njih samih jih je zabavala,

čeprav tudi begala. Vsaj precej se jih je tako odzivalo.

Nekaterim pa Kanjevo početje ni bilo všeč in zmajevali

so z glavo. Niso ga odobravali. Civilizacija Časovnikov

pa je v svoji prevladujoči večini ostajala zadržana, nič

je za zdaj še ni premaknilo, za nič se ni hotela zmeniti.

Prot je zajel sapo. Vse je ostajalo neodločeno. Kanje bodo

sicer lahko zbrali in poslali nanj nove sile, toda ne po

volji vseh Časovnikov. Ne bodo imeli v rokah moči za

njegovo takojšnje uničenje in to je bilo za zdaj glavno.

Zemljani bodo lahko zbežali s kristalom znanja za

izgradnjo obrambnih sistemov. Prot je globoko vdahnil

v ponovno porojenem upanju. Ne bodo ga zmleli. Kljub

vsemu je ob vzgibih notranje moči ponosno dvignil

glavo. Ta boj še ni bil vnaprej odločen. To je dobro čutil.

Ne bo se uklonil. Kot mogočnemu hrastu vrh gore se

mu je skozi silne korenine začela širiti volja v tla pod

njim in v preletu zajela vsa bitja v valujočih tribunah

in gmotastih gorskih verigah v ozadju. Vsa ta bitja,

ti čuvarji vesoljskih vrat s krokodiljimi in tigrastimi

gobci, plazeče se kače in ptiči vseh velikosti v stalnem

premikanju skozi ves prostor tja do zaščitnih sfernih

polj, so začutila njegovo voljo in se voljno prepuščala

njegovemu vodstvu. Da, vsa ta bitja bodo šla z njim v

boj.



* * *

Za gmotastimi gorovji so se trume orjaških netopirjev

ponovno razvrščale v trizobe formacije ter v krožnih letih

stopnjevale hitrost, vse dokler se končno niso usmerile

v napad in v naletu, še silovitejšem od prejšnjega, s

strupenimi brizgi pobijale vesoljska stražna bitja prek

celotnih pokrajin v gmotastem gorovju. Začel se je

boj, kakršnega si Prot ni predstavljal niti v sanjah. Z

vzgibom volje je ustavil umikajoče se vesoljske kuščarje

s krokodiljimi glavami in pognal nad orjaške netopirje

sokolje ptiče z železnimi kljuni. Sledil je bojni metež.

V nejasnem izidu sta se sili strahotnih moči uničevali

v medsebojnem pobijanju, da je iz krvavečih ran tekla

kri in odtekala moč življenja. Kriki tisočerih smrtno

ranjenih živali so se v valovih pomikali proti daljnim

robovom orjaškega bojnega polja. In vedno znova in

znova so se v krčevitem naporu poganjale vesoljske

zveri na prodirajoče orjaške netopirje, toda zmagoviti

kriki netopirjev ob trganju svojih nasprotnikov so

postajali vse bolj in bolj glasni.

In že je v nenadnem naletu vampirsko jato prodrlo

naprej skozi gmotasta gorovja ter udarilo v valujoče

tribune.

Prot je spremljal čutne odzive stražnih bitij. Vsako

njim zadano bolečino je občutil kot svojo, vse strupene

brizge, pod katerimi so padali njegovi zvesti bojevniki,

je občutil. Tisoče ostrih bolečin je prehajalo skozenj.

Prvi netopirji so zatem prebili tudi valujoče tribune in

se usmerili na ploščo komandnega diska ter s svojimi

orjaškimi krili zagnali tako strahoten vihar, da je silovit

sunek ostrega piša udaril Protu naravnost v obraz.

Toda iz valujočih tribun so se vse številnejša vesoljska

stražna bitja pod Protovim vzgibom volje poganjala

nadnje. Prot je čutil v sebi moč orjaka, zraslega vrh

gore, ki se med izbruhom prekipevajoče energije iz

vulkanov v svojih prsih z razširjenimi rokami prepušča

pišu gorskih viharjev, da mu s svojimi ledenimi zrni

bičajo mogočne pregrete prsi.

Tedaj se je sprostila nakopičena energija Kanjevih

netopirjev in v slepečih bliskih je udarec silovitega

groma vsekal v valujoče tribune goreče vrzeli. Rac se

je boječe pritajil za Protom, ki ga silovito grmenje in

bliskanje ni premaknilo. Celo nasprotno, iz sproščanja

te silovite energije je še sam jemal tako moč, da je v

kljubovalnem boju z gnevnim krikom prenesel svoj

bes na razbita krdela svojih vesoljskih bojevnikov

ter jih ponovno navdal z bojno vnemo. In spet so se v

razplamtelih bojih divje zagnali v orjaške netopirje po

vseh bližnjih in daljnih varnostnih gorskih obročih.

Med sikanjem strupenih brizgov netopirjev skozi

valujoče tribune je Prot z zamahi roke in z besnim

vzgibom volje ustavljal prebojno moč napadalcev.

Stal je sredi poveljniškega prostora in vodil obrambo

proti vdoru zlonamernih kolonizatorjev v človeško

civilizacijo. Bil je vojščak, poveljnik silnih trum

vesoljskih stražarjev, ki je vodil gigantski boj. Vsa

človeška civilizacija je bila odvisna od tega boja.

Globoko v prsih mu je zadrgetal ponos z novo

porajajočimi silami volje. Bil je boj, kakršnega ni bil

pred njim še noben človeški vojskovodja. Z vzgibi volje

je orjaškim netopirjem jemal moč, jih suval v nižine,

v doseg plazečih se vesoljskih stražarjev. Tisočere

zmage so mu napolnile prsi s ponosom, da je v njem

vzkipelo življenje z novo silovitostjo.

Medtem je strahovit grom razparal ušesa. Tribuna

nasproti Prota se je razklala v široko vrzel, skozi katero

so švigali orjaški netopirji, usmerjeni naravnost na

Prota. Njihov čelni napad je pomenil preboj Kanjevih

netopirjev skozi vsa gmotasta gorovja in valovite

tribune tja do površja komandnega središča.

Nastopil je trenutek odločitve. Prot je uporno stisnil

pesti in s kljubovalno iztegnjenim korakom proti

naletu orjaških netopirjev z zamahom roke sprožil

tak energetski naboj, da je strahovita sila razparala

zrak, skupaj s prvo napadajočo pošastjo vred. V vsej

njegovi biti je vzplapolal ogenj neuklonljive trme.

Moral je zastaviti svojo moč, energijo in znanje, svoje

življenje, ali pa bo konec vsega, kar mu je kdajkoli

kaj pomenilo. . .

Da, vse človeštvo je bilo odvisno od moči njegove

volje in njegove sposobnosti, da vrže iz sebe toliko

silovite energije, kot je je največ sposoben predstavnik

človeškega rodu.

Prot se ni bal. Dovolj moči je imel za ta okrutni

spopad. Ves vzpon človeške civilizacije je vzkipeval v

njem in mu dajal spodbude ob pogledu na zaščitna

sferna polja in po vseh tistih orjaških varnostnih

vratih, kakršna bodo lahko zgradili Zemljani po

sprejetem kristalu znanja. Vse mehanizme v tej

veličastni konstrukciji so usmerjali vzgibi moči, volje.

Bilijardno povečana moč nadzornika tega prostora

se je sproščala skozi izbruhe njegovega gnevnega

upora. Dana mu je moč vojskovodje orjaške armade z

milijoni vojščakov in milijoni vesoljskih stražnih bitij

najrazličnejših zunanjosti in velikosti. Vsa ta sila mu

je bila na voljo in mu omogočala nadzor nad vhodom

in izhodom civilizacije Časovnikov. Lahko je usmerjal

tisočglavo vojsko, močno in veliko, kot je ni imel na

voljo še noben človek pred njim. . . Vsak del njegovega

bitja je vzkipeval ter dobival oporo v tisočletnem

razvoju človeške civilizacije in v vseh njenih temeljnih

vrednotah. Skozi njegovo zavest je prehajal smeh

otrok in njihovo razigrano kričanje po šolskih

igriščih, smejoči se obrazi deklet, mater, očetov in

prešerni vzkliki mladih pobov. Ves človeški rod je stal

za njim. Ni se smel prepustiti sovražniku. V prsih so

mu zarjoveli viharji, moč njegove volje se je podvojila

in bliski energije iz njegovih pesti so odbijali orjaške

netopirje, jih metali ob tla in ob stene valujočih tribun

ter kotalili proti gmotastim gorovjem. Še odločneje in

bolj silovito je usmeril svojo voljo proti napadalcem in

vsa bitja v njegovi milijonski armadi so dobila od njega

nov polet in odločnost, kakor da bi jim prehajanje

njegovega gneva vanje dajalo vedno novih moči za še

bolj divji boj. Sokolji ptiči so s svojimi jeklenimi kljuni

v pobesnelem naletu zadajali netopirjem smrtne

rane ter jih silili k spuščanju na površje gmotastih

gorovij, tja pod napade vesoljskih stražnih bitij in pod

ognjene strele konjenice tisočerih vesoljskih jezdecev.

Boj je zajel že vsa polja, vsa vesoljska bitja znotraj

tega orjaškega vesoljskega vhoda. Tudi vsi orjaški

netopirji so se morali tolči za svoj obstoj, toda kljub

vsej divjosti njihovega naleta so se naposled morali

drug za drugim umikati in Prot je prevzel pobudo.

Z nekaj silovitimi zamahi z izsevano energijo volje je

izvrgel iz sebe tako močan viharni sunek, da so po

njem ostali na komandnem disku le še kupi mrtvih

netopirjev.



* * *

Kanja: >>Časovniki, ste videli tujčevo divjost? In

Zejevo lahkomiselnost? Neizpodbitno se nam je

razkrila. Z znanjem za izgradnjo obrambnega

sistema je dal predstavnikom človeštva ključ

do znanja za izgradnjo najsodobnejših orožij.

Ne moti ga ne kje ne kam se bodo z njim

usmerili, niti zloraba njihove uporabe.



Če Prot, to bitje, obdrži nadzor nad vhodom

v našo galaksijo do prihoda vseh vojska

Zemljanov, z znanjem in orožjem našim, kdo

od nas ne bo ogrožen? Kaj potlej bo, če bitja ta

človeška bodo vsa kot Prot, kot človek ta, ki z

močjo jeklene volje zadržuje nam izhod?



Vsa orožja naša, ves sistem obrambni deluje

pod vzgibi volje. Po Zejevi zaslugi nam zdaj

kar dvojno tveganje preti.<<

Zej: >>Pomislek na nevarnost tako je nesmisel,

ker skupni volji nas, Časovnikov, nihče se v

sistemu našem ne umakne, kje neki bitja z

daleč nižjo stopnjo na evolucijski spirali.



Za nas pomembnejša je druga plat medalje:



Rojaki naši se v človeško galaksijo so namenili,

z namerami, nasprotnimi vrednotam našim. In

še kako pogubnimi za vsa človeška bitja.



Prot, človek ta, za ceno lastnega življenja

vztraja v boju za rešitev svojega človeštva.



Mi raje svoj problem na plan postavimo: kaj

znanje novo hipnega podvajanja prinaša?

Posledice neznane, morda usodne tudi za nas,

prihodnost našo.<<

Kanja: >>Naivne te besede!



Že res, da močni smo. Vendar ne, če uspavana

bo naša budnost nad tem, kam bitja ta

človeška z znanjem našim se usmerijo.



Zemljan z voljo Protovo nevaren je nasprotnik.

Če smo vsi na udaru ali z glavo plača le naj

samo kak milijon med nami, to ni dilema,

ki lahko kdo med nami jo dovoli. Z glavami

Časovnikov ne bomo trgovali.



Zej deluje prav nasprotno. Prepustil tujcu je

nadzor nad izhodom, mu možnost dal je naše

varnostne sisteme zlorabiti. Ste videli, nič ni

okleval, ubijanje mu je v krvi.



Z umori neizprosnimi pobija vse, kdor le k

izhodu se usmeri. Dejanje Zejevo tudi jasno

kaže njegovo spoznanje, prav nič laskavo za

nas: da Časovniki vsi nadzora smo potrebni,

od tujca, ker sami smo očitno nedorasli,

primitivni, ali kaj?



Neslanost taka, koga ne užali?<<

Po teh besedah je galaksijo Čiva zajel val mrmranja

in že je tudi skozi Protovo zavest zletelo negodovanje

tisočerih Časovnikov. Izjava, da je dobil tujec v roke

moč odločanja nad njihovimi življenji ob izhodu

galaksije Čiva, je povzročila hitro spremembo

razpoloženja Časovnikov. Že naslednja Kanjeva

pobuda bi lahko sprožila neustavljivi plaz negodovanja

in odpora. Prot se je s tesnobo oziral po Zeju. Kanjeve

besede so bile lažnive, zavajalske. Ničesar slabega ni

želel Časovnikom. Ves njegov boj je bil le obramba

in nič drugega. Delovanje Kanj je bilo usmerjeno v

uničenje človeštva, vseh Zemljanov. Vsak Časovnik bi

se o tem lahko prepričal. Toda. . . Prot se je boleče

zazrl v notranjost Čive. Večina Časovnikov vendar ni

poznala namenov Kanj. Nemočno je zmajeval z glavo

v zanikanju obtožbe na svoj račun. Vendar mu večina

ni verjela.

Samo eno upanje mu je ostalo: Zej. Poslednji Kanjev

poziv je povzročil nenadno spremembo razpoloženja

Časovnikov z novo grožnjo Zemljanom. Brez njegove

pomoči bo težko ustavil Kanje. Toda ali res lahko bitje,

kot je Zej, dovoli uničenje njim nenevarne civilizacije?

Zej ga je moral slišati. Moral. Zakaj molči?

Begajoče Protovo zaznavanje je zastalo. V njegovi

zavesti se je pojavil znani obris Zejeve postave in

nato še njegov obraz. Gledal ga je resno, brez običajne

živosti in pokroviteljskega nasmeha.

>>Kanja laže! Zavaja z neresnico!<< je vzkliknil Prot.

>>Da, vem,<< je resnobno odvrnil Zej s pogledom,

spuščenim predse.

Protu ni ušel izmikajoči se pogled. >>Se Zej umika?<<

je boleče šinilo skozenj.

>>Ne smete dopustiti uničenja človeške civilizacije!<<

Prot ga je gledal poln gneva, besa in nemočne

kljubovalnosti.

>>Da, ne smemo jim pustiti!<< je odvrnil, izmikajoč

pogled pred Protom. >>Ne smemo!<<

Prot ga je začudeno gledal. Z Zejevo pomočjo bi lahko

ustavil Kanjeve kolonizatorje, toda njegovo izmikanje

z izrazom bolečega pokroviteljstva je pomenilo

nenavadno spremembo v njegovem obnašanju.

>>S skupnimi močmi jih lahko ustavimo!<< je bruhnil

iz sebe.

>>Da, s skupnimi močmi jim lahko onemogočimo vdor v

človeško civilizacijo,<< mu je pritrdil Zej med vztrajnim strmenjem v nekakšni resnobni zamaknjenosti.

>>Kaj je narobe?<< se je v pričakovanju zazrl vanj

Prot.

>>Da Prot, toda cena bo dosti večja, kot sem

predvidel,<< je z resnobnim pogledom, uprtim v Prota,

dejal Zej. >>Ostaja le brezobziren boj, ki sem vam ga

hotel prihraniti.<<

>>Ne skrbite zame! Jaz se bom boril!<< je še ves razgret

od bojnega meteža neustrašno zaklical Prot.

>>Da, upam, Prot! V nasprotnem primeru se bo velika

nesreča zgrnila na Zemljane.<< Zej se je zagledal vanj

z naklonjenostjo, nemočjo in narejeno trdnostjo: >>Le

življenja vam ne bom mogel rešiti, se bojim.<<

Prot je zastal. Razumevanje vsega je potisnil v odsotno

zavest, ko je po nekaj trenutkih molka vprašal: >>Kaj

pa kolonialisti? Jih bo mogoče zadržati dovolj časa?<<

>> Da. << Zej je prikimal. >>Oprostite, Prot. Naredil sem vse, kar sem mogel. Držite se!<<

Takoj po umiku Zejevega obraza iz sveta njegovega

telepatskega zaznavanja so se v Protovo zavest

prikradle Zejeve besede >>. . . ne bom vam mogel rešiti

življenja. . .<< Toda zakaj taka pripomba? Prot se je ozrl

po vesoljskih bitjih. Z njimi je pravkar izbojeval zmago

nad vampirskimi netopirji. Na tisoče, na milijone jih

je premagal. Nešteto orjaških zveri se je gnetlo po

pobočjih gmotastega gorovja. Med njimi so se podili

konjeniki v svetlikajočih se oklepih in spuščali iz svojih

lokov energetske strele. V pričakovanju so zrli vanj,

tako kot roji ptičev z jeklenimi kljuni in nepregledna

krdela zveri, pripravljena na boj z drugimi živimi bitji.

Vhod v galaksijo Čiva je bil v sestavljen iz dveh sit.

Zunanje je ustavljalo vse vesoljske ladje, pa tudi vsa

laserska strelna orožja je stopilo ob nedopuščenem

prehodu mimo nadzornika vesoljskih vrat. Samo

neoboroženi posamezniki so lahko svobodno prehajali

skozi ta sferna zaščitna polja. Drugo varnostno sito so

tvorila vesoljska stražna bitja na gmotastih gorovjih

in ob valujočih tribunah okoli vrtečega se diska.

Vse je bilo urejeno za obrambo pred napadalci, ne

glede na njihovo stopnjo civilizacije. In po Tilnovem

umiku na NEUSTAVLJIVO bosta z Racem lahko

pobegnila ter prepustila nadzor nad vesoljskimi

vrati spet Časovnikom. Nič ne more uničiti njega in

Raca v tem kratkem času do bega NEUSTAVLJIVE v

časovni tunel. Kaj je pravzaprav mislil Zej? Da je že

vse odločeno?

Iz razmišljanja ga je zdramil nov poziv Časovnikom.

Da, oglasil se je Zej. Končno bo spregovoril svojim

rojakom. Pojasnil bo zle namere Kanjevih pristašev.

Zej: >>To je laž, kar Kanja mi podtika.



Ravnal sem v skladu z našimi načeli, po

zakonih naših, po temeljnih vrednotah

starodavnih izročil. Ta nikomur ne dovolijo ne

uničenja in ne zlorabe tujih bitij. To, slednje,

nam vnaša Kanja.



S pretvezo, da nam z novim znanjem bo blaginjo

prinesel, je s svojim početjem barbarstvo

vpeljal.



Na planetih znotraj naše galaksije, kjer

primitivna ljudstva žive z našim blagoslovom,

je Kanja s pristaši svojimi plemena

domorodcev uničil, vsa bitja ta nemočna.

Zdaj pa z odpravo tisočev pristašev svojih v

človeštvo usmerja svoje razdejanje.



Kdor še kaj da na vrednote naše, tega ne sme

dovoliti nikomur. Za nobeno ceno!



Zato sem dal predstavnikom človeštva le

znanje za izgradnjo obrambnega sistema. Da

z njim postavi se po robu skupini manjši, kot

je Kanjeva.<<

Kanja: >>Na vse, kar smo storili, je gledati mogoče

le skozi prizmo vseh razsežnosti v prostoru

našem. Skozi to, da na milijarde je planetov

v naši galaksiji. Na vsakem od njih milijarda

zdaj Časovnikov prebiva. In da tudi teh

planetov, kjer žive še primitivna bitja, je na

milijone.



Kdor potlej vzame za primerjavo z obsegi

temi le primitivna bitja, ki smo v preizkuse

naše jih zajeli, spoznati mora nepomembnost

našega početja.



Še manj, majhno to število prizadetih

spremenilo svet bo naših temeljnih vrednot.

Nikdar, saj svet vrednot ta je tudi moj in

prijateljev mojih, ki ga spoštujemo kot vsi

Časovniki spoštljivi.



Kot rekel sem: pred odločilnim smo trenutkom,

ko novo znanje poživi nas z življenjsko energijo.

Le odločiti se je treba in jo vzeti. Kdo vendar

ne želi živeti silneje, močneje?<<

Prot se je ozrl v Zeja. Na njegovem obrazu je

lahko razbral le globoko sočustvovanje. Ničesar

ohrabrujočega.

>>Oprostite, Prot,<< je dejal Zej. >>Rojake mi je

zaslepila sla po novem, bolj zanimivem življenju.

Nimam moči, da bi večino osvestil in ji dopovedal,

kako bo tako početje na koncu pogubno tudi zanje.

Ostaja vam le možnost, da preprečite invazijo, usodno

za človeštvo.<<

Prot je odsotno prikimal. Zanj v nobenem primeru ni

bilo več izhoda. To bo gladiatorska predstava, v kateri

se bo njegovo življenje sklenilo. Da, usoda mu ni bila

naklonjena, kot je še pred kratkim upal.

>>Hvala, Zej!<< je dejal tiho. >>Povsem pravilno ste ravnali. Upam le. . .<< Prot se je boleče nakremžil:

>>Lepo vas prosim, pomagajte še mojim tovarišem.<<

Zej je molče prikimal v znamenje, da lahko računa

nanj.

>>Hvala!<< se mu je s trpkim, vendar odločnim glasom

zahvalil Prot in umaknil svoj telepatski vid.



***

Prot je globoko zajel sapo, počasi izdihnil in se ozrl

proti valujočim tribunam. Skoznje bodo Časovniki

spremljali njegov poslednji boj. Kakor orjaška

gledališka arena je bil ta prostor. Tu naj bi torej končal

svojo pot! Pogled mu je zastal na prestrašenem obrazu

svojega malega tovariša. Tudi njega bodo ubili takoj

za njim. Iztegnil je roko v pokroviteljski objem:

>>Vztrajati morava, moj mali tovariš! Ničesar drugega

nama ne ostane. Nobene izbire nimava.<<

>>Da, nobene izbire,<< je trepetaje ponovil Rac.

Prot se je ozrl po valujočih tribunah. To so kar prave

vesoljske tribune, ne le neka zunanjost za vzbujanje

takega vtisa. Iz njih bo milijone oči gledalo njegov boj,

njegov. . . Protu so zadrgetale ustnice. . . poslednji boj.

Tu, v tej orjaški areni naj bi se po vzoru gladiatorjev

boril do konca, ker mu ne ostaja drugega kot boj. Še

enkrat mora zadržati nalet Kanjevih netopirjev in

pobeg NEUSTAVLJIVE bo uspel. Potem je več ne bodo

mogli ujeti.

Prot je za hip zbral begajoče misli: >>Nobene izbire

nimava!<<

Rac je odsotno prikimal v zadrževanem drgetu in z

zastalimi besedami na tresočih ustnicah.

>>Rac, moral se boš boriti tudi brez mene! Razumeš?<<

Rac je še naprej odsotno prikimaval v zavračanju

nastalega položaja.

Tedaj so siloviti svetlobni bleski po sprostitvi

energetskega naboja osredotočene volje kolonizatorjev

prekrili daljna obzorja po vseh zaščitnih sfernih

poljih. To je bilo znamenje njihovega napada, začetek,

po katerem so se okrepljene jate krvoločnih netopirjev

v orjaškem klinu zarile v preboj vseh blokad do

valujočih tribun.

Prot se je obrnil v njihovo smer, nato k valujočim

tribunam. Zaznal je odpiranje milijonov parov oči,

na bilijarde jih je spremljalo to gladiatorsko igro z

njegovim uničenjem. Toda mar res želijo to videti?

Neprizadeti pogledi so zrli vanj v pričakovanju

zanimivega dogajanja. Kaj si tudi bitja na tako visoki

stopnji razvoja želijo gladiatorskih iger? Se lahko

razumna civilizacija polakomni življenjske energije

do slepega uničevanja vsega okrog sebe? Zagledal

se je v prebijanje netopirjev skozi razpoko v valujoči

tribuni in v njihov let, usmerjen proti njemu. Začel se

je njegov poslednji boj.



* * *

Prot je, trdno razkoračen, kljubovalno upognil glavo.

S stisnjenimi pestmi je sunil iz sebe vzgib volje in s

sproženim energetskim valom odpahnil netopirje

na plošči komandnega diska nazaj proti valujočim

tribunam. Toda iz odprtine je bruhnil nov roj

netopirjev. Z vso silo je ponovno sprožil energetski val,

pobil skoraj četrtino netopirjev ter pahnil nazaj do

podnožja valujočih tribun še ostale. Sledil je nov vdor,

nov napad. Vse se je ponovilo, le da je najmočnejši

skupini netopirjev tokrat uspelo preiti polovico poti

do Prota na disku in prvič sprožiti proti njemu tako

močne energetske impulze, da so ga zamajali v kolenih

in mu oslabili vzgib volje. Prot je bil prisiljen sprejeti

boj prsi ob prsi z netopirji. Do poslednjega delčka svoje

energije je z impulzi volje usmerjal bitko z vsemi orožji

in na vseh poljih, vse tja do zaščitnih sfernih polj. Na

tisoče netopirjev je bilo pobitih, na tisoče ranjenih se

je stokajoč umikalo z bojišča. Toda preostalih to ni

ustavilo. Njihovi energetski izstrelki, sproženi izpod

kril, so zadevali ob Protova zaščitna sferna polja in

povzročali okrog njega tak ognjeni metež, da mu je

bleščeča svetloba oteževala usmerjanje energetskih

krogel proti najbližjim netopirjem. Udarili so še s

strupenimi brizgi. Globoke boleče rane so mu zadali

z njimi. In komaj je pobil orjaškega netopirja, ki je

našel vrzel v poškodovanih zaščitnih plasteh ter mu

s svojimi ostrimi zobmi zadal boleč ugriz v ramo,

že so netopirji na disku spremenili taktiko. Dovolj

se jih je že nabralo v vesoljski areni za sproščanje

uničujočega energetskega vala proti Protu. Po spustu

so se s kremplji zagrebli v tla s tako silovitostjo, da

je Prot takoj začutil njihovo vpijanje v bližnjo okolico.

Izrivali in pehali so stran vse, kar se je poistovetilo

z njim. Nastal je trenutek zagrizenega tihega boja s

ponovnim neslišnim zbiranjem sil za nov napad.

Nato so čepeči netopirji združeno udarili s strnjenimi

energetskimi impulzi. Zaščitne sferne plasti polj okoli

Prota so razpadale druga za drugo, energetski valovi

so udarili skoznje naravnost vanj in mu s trganjem

molekularnih vezi spreminjali obleko v cape. Na

obrazu so se mu začele odpirati boleče rane do živega

mesa. Prot se je umaknil za korak, čepeči netopirji pa

so ga napadli še z večjim zanosom. Njihovi strupeni

brizgi so ga ranili po vsem telesu. Še enkrat so združili

svojo voljo proti njemu in usmerili vanj tako močan

energetski val, da je prodrl v njegovo notranjost in mu

uničeval drobovje. Začutil je svoj konec. Iz globine

zavesti mu je privrel krik tisočerih pogubljenih ljudi,

skozenj je zletelo na desetine njemu dragih obrazov iz

njegove mladosti. Kaj bo z njimi, če bo popustil, kaj

bo. . .? Zajel je sapo in bilo mu je, kot da bi iz vsega

človeštva zajel novo energijo in dobil nove moči. Tedaj

je iztisnil iz sebe tako silovit vzgib volje kot še nikoli

doslej. S strahovitim energetskim sunkom je pahnil

čepeče netopirje tja do valujoče tribune in podžgal

trume vesoljskih stražarjev v nov silovit protinapad.

In že so se bili orjaški netopirji prisiljeni umikati na

vseh bojnih poljih. Odbil jih je, s strahovitim udarcem

jih je pognal v že kar panični beg tja do gmotastih

gorovij. . .

Potem se je začelo Protu megliti pred očmi.

>>Prot!<< je zaklical Rac.

Prot se je ozrl z zmagoslavnim nasmehom. Po

zaskrbljenem izrazu obraza svojega tovariša se je ozrl

še nase. . . Začutil je krčne bolečine globokih ran in

pekoče vreze po vsem telesu, ves obraz so mu prekrivale

krvaveče rane, razžrte od strupa. Začutil je iztekanje

življenjske energije in z njo svojega življenja.

>>Tudi oni so zdelali mene, kajne?<< je dejal z bolečim

nasmehom. Počasi se je sklonil k svojemu tovarišu:

>>Moraš vzdržati, moraš!<<

>>Ne, Prot, ne smeš umreti!<< je zastokal Rac. Prot se

je oprijemal njegove rame. Še s poslednjimi močmi ga

je stresel. >>Moraš vzdržati, Rac, moraš! Zdaj je vse

odvisno od tebe. Glavnino sva jim razbila, preostanek

bo ponovno napadel. Moraš vztrajati, Rac, moj mali

tovariš, moraš!<<

Prot je nemočno pokleknil. Kljub prijateljevi podpori

se je počasi sesedal.

>>Prot, ne smeš umreti!<< je še glasneje zaklical Rac

v krčevitem naporu, da bi ga obdržal pokonci. Toda

bilo je zaman. Življenski lesk v Protovih očeh je slabel,

medlel in ugašal, vse do steklene praznine v njih.

>>Mrtev!<< je zašepetal Rac, kot da ne verjame svojim

očem. Ves presunjen je gledal negibni obraz v svojem

naročju.

*

XXXVII

Rac je zaznal tri netopirje. Pridružil se jim je najprej

eden, potem dva, kmalu zatem še štirje, in že so

postali jata. Vse več posamičnih netopirjev in celo

dve manjši jati jim je s prehajanjem vanjo povečevalo

skupno moč.

>>Tako hitro se zbirajo,<< je presenečeno zašepetal

med nervoznim pogledovanjem na zmedeno umikanje

vesoljskih stražnih bitij.

Mora jih ustaviti. Takoj! Čimprej. Rac se je s

spuščenimi vekami in s stisnjenimi pestmi osredotočil

na vesoljska stražna bitja v bližini te jate netopirjev.

Zaznal je v njih odziv, čeprav ne tudi prepuščanje

njegovemu usmerjanju. Še malo več volje potrebuje,

da. Morda bo šlo. Z begajočim pogledom je preletel

še okolico v iskanju novih nevarnosti, zaznal še večjo

jato netopirjev, vendar se je preusmeril na bitja v

njihovi okolici, ker je bilo to pomembnejše. Toda komaj

se je dovolj osredotočil na poistovetenje z vesoljskimi

stražnimi bitji v tem prostoru, je zaznal beganje zelo

hitrih jaguarskih vesoljskih stražnih bitij. Nekaj jih je

prestrašilo. Še pazljiveje se je zazrl v iskanju vzroka

tega preplaha. Da, tudi tam so. Iz smeri njihovega

pribega je skupina netopirjev v divjem naletu s

strupenimi brizgi sline naredila pravi pokol.

Z osredotočeno voljo je ustavil tamkajšnja vesoljska

stražna bitja ter nekatera celo preusmeril nazaj, jih celo

navdal z dovolj močmi za boj, toda v tistem trenutku

je zaznal njihov brezumni beg na nasprotnem koncu,

hip zatem še prebege na desnem obrobku svojega

zaznavanja. Vendar mu nemoč v doseganju zadostne

zbranosti ni dopuščala bolj odločnega načrtnega

ukrepanja. To ga je begalo. Vse te prevelike zahteve

so ga začele hromiti. Plašno se je umaknil iz zanj

neobvladljivega prostora in se proseče ozrl v valujoče

tribune. Toda v njih je lahko zaznal le hlad neživega

materiala, brez najmanjše topline življenja v njih. Vse

je bilo tako hladno!

>>Ko bi imel v sebi kaj Protove moči! Da, ko bi bil Prot

še živ.<< Rac se je zagledal v negibno Protovo telo,

v njegov mrliško bledi razpraskani obraz. Ničesar

živega ni bilo več na njem. Ničesar. Prot je bil mrtev

in v tem grozljivem prostoru je bil sam. Raca je zajel

obupavajoči nemir. Kaj naj naredi? Kaj lahko stori?

Sam tega ne obvlada. Protov mrliški obraz je ostajal

nepremičen, z grobo zarisanimi črtami na obrazu.

Njega bi potreboval. Strahovito odločnost je nosil v

sebi ta človek.

Med pomikanjem pogleda po Protovem obrazu je Racu

privrel najprej komaj zaznaven, nato pa vse močnejši

občutek krivde. Kot da bi mu trdo zarisane poteze

govorile, naj vztraja, da mora zdržati, ker je sedaj on

na vrsti.

Rac je odkimal in se za korak umaknil od Prota.

>>Ne morem, Prot. Nimam tvoje jeklene volje. Meni ta

vesoljska stražna bitja niso pokorna. Bojim se.<<

Toda Protov mrliški obraz ni kazal nobenega

razumevanja za njegovo stisko, nobenega usmiljenja.

Rac je s pogledom zaokrožil po površini orjaškega

diska. Neizprosen sovražen hlad mu je hromil ude,

misli in voljo do boja, da je od tesnobe vzdrgetal.

Moral se je premagati. Z nekaj malega moči za ponovni

vzgib volje se je osredotočil na gmotasto gorovje,

valujoče tribune in diskovno ploščo pred sabo. Toda

nov prizor mu je ponovno zmedel komaj zbrane

misli. Orjaški netopirji so se, zbrani v jate, usmerjali

naravnost proti njemu, ne da bi jih napadala stražna

bitja v gmotastih gorovjih. Vsi so odkrili njegovo nemoč

ob poizkusu prevzema nadzora nad vhodnimi vrati

v galaksijo Časovnikov in polet netopirjev z njihovo

novo taktiko se je še okrepil.

>>Kaj le nameravajo?<< Rac se je oziral po posameznih

netopirjih. Nekakšne male pošasti, kačasta bitja

z dolgimi zobmi, so spuščali ob vznožje valujočih

tribun in se usmerjali proti njemu. Naslednja skupina

približujočih se netopirjev je prinašala v svojih

krempljih še grozljivejša bitja.

To mu je za nekaj trenutkov ohromilo odločanje. Ni

mogel več zajeti celotnega dogajanja niti ni mogel

preusmeriti telepatskega zaznavanja. Nekaj trenutkov

je lahko videl samo s prostim očesom, le zunanjost,

površje diska tja do valujočih tribun. Preobsežno je

postajalo zanj vse to.

Silovit nalet pošasti je izbočil valujoče tribune do

skrajnih meja nateznosti njihovih sten. Vsak čas bi

lahko popustile pod vse silnejšimi naleti. Začel se je

osredotočati na telepatsko zaznavanje, ko ga je sunek

v stopalo skoraj spravil iz ravnotežja. Nekaj je švrknilo

tik pod površjem diska. Prav po krtje. Presenetljivo

hitro.

>>Zlezli so že v disk. Povsod so,<< je nemočno zastokal.

Še z večjim strahom se je ozrl v ponovno nastale

izbokline na valujočih tribunah. Toda kako naj se

bori proti tem bitjem? S čim napadajo? Kako ga bodo.

. . ? Rac se je ozrl na ploskev pred sabo. Nekaj metrov

stran so se premikale za krtino velike izbokline. Že

cel ducat se jih je nabralo.

Raca je stisnilo v grlu. Teh premikajočih se gomil ga je

bilo še bolj strah kot orjaških netopirjev. S tresočo se

roko si je obrisal s čela znojne kaplje, ki so mu lezle v

oči in mu meglile pogled. Telo mu je vzdrgetalo v tihi

grozi. Proseče se je zagledal skozi tribune v civilizacijo

Časovnikov. . .

Zej: >>Kanja, ustavi te pošasti svoje!<<

Kanja: >>Zakaj, Zej? O svarilu pred močno voljo teh

človeških bitij se je lahko vsak prepričal.<<

Zej: >>V smrtnem boju se moči do skrajnosti

napnejo. Ni razlog v tem, kar praviš. In tudi

drugega ne najdeš. Nobena nevarnost ne preti

s strani človeških bitij. Tvojo namero, vdor v

človeški svet, ničesar ne opraviči.<<

Kanja: >>Kaj torej: naj se vsak med nami prepriča, kaj

novo znanje prinaša?



Nekaj preizkusov lahko razjasni pot pred

nami. Sveža, morda enkratna spodbuda

podoživljanja se nam pokaže. Nov polet si

pridobimo.<<

Zej: >>Ne gre za majhne preizkuse, Kanja. Sam EvB se

je zbudil. Prisotnost svojo je naznanil.<<

Kanja se je posmehljivo ozrl proti osrednjemu delu

Čive. Toda že po nekaj trenutkih mu je posmeh izginil

z obraza:





>>Kako, za tako stvar, nepomembno malenkost?



EvB vstane na voljo vseh v naši galaksiji,

doslej le nekajkrat, da poslanstvo smo njegovo

sprejeli.<<

Zej: >>Ne gre za malenkost, Kanja.<<

Kanja: >>Razumem. Po malem dojemam. Tvoje maslo

je to, ti si nekaj skuhal.<<

Zej: >>Tudi moj glas lahko najdeš med pozivi. Res

je, a to ničesar ne pomeni. Vemo, kaj lahko

zbudi nam EvBa: vsak med nami in nihče, vsi

mi pa vedno lahko.<<

Kanja: >>Poziva ti ne očitam. Pravila so mi dobro

znana. Dejal sem le, da vso zadevo, ves ta

cirkus in vso zmešnjavo si ti zakuhal.<<

Zej : >>Ko EvB se zbuja, so take besede brez teže.

Prav ti, sam, si svojim početjem pritegnil

pozornost Časovnikov. Osredotočanje vseh

nas v naši galaksiji na en dogodek pa nujno

zdrami EvBa. Pozornost vseh, dotlej odsotnih v

svojih mislih, se potlej v tok zanimanja večine

usmeri. To se dogaja zdaj. Nihče več sam ne

bo odločal, kaj prednost je in kaj za nas ni

sprejemljivo.



Zdaj EvB se zbuja. Svoj razum usmerja na vse,

kar nas peha v razdor: na osrednji predmet

najinega spora: kje, kdaj, kako naj novo

znanje posvojimo, da nov zagon bo dalo in ne

pogubo.



Vsak Časovnik, vsi mi, se moramo opredeliti.<<

Po teh besedah se je Zej po telepatskem preletu

spustil skozi civilizacijo Časovnikov in opazoval odziv

na svoje besede.

Kanja: >>Nihče ne prikriva ničesar. To novo znanje in

dileme z njim naj pridejo v ospredje.



Želeli smo si izkušnje pridobiti. Z njimi bi potlej

prišli pred vse Časovnike in EvBa. Vsak bi si

lahko razjasnil te nametane pomene. Izogniti

smo se hoteli vsem klevetniškim obsodbam,

ki znanstveno bi delo nam oblatili. In kot

dogajanje nam slednje pravkar kaže, se v

slutnji nismo ušteli.<<

Zej : >>Skozi zasukano besedo si nam svoje spreneved

nje vpletel. Ni lažne obtožbe na tvoj račun.

Tvoja dejanja so dovolj zgovorna in nasprotna

tvojemu govorjenju. To EvB nam nazorno

prikaže. Potlej se razgrne vse pred nami.<<

Kanja: >>Nihče med Kanjami se svojega početja ne

sramuje. Pestrejšo vsebino bomo dali našemu

življenju in potlej še spodbudo izgradnji vsega,

kar s ponosom nas napolni.



Vrh evolucije je zdaj pred nami.<<

Zej: >>Po vsem prikazanem nam krvave igre z

uvedbo gladiatorjev predlagaš.<<

Kanja: >>Ni res. Nobenega gladiatorskega boja ni bilo.

Le moč človeške volje smo lahko spoznali in

dokaz očiten s tem, da le izmikanje je tvoje tu

prisotno. Prepustil si nadzor nad varnostnim

sistemom naših vhodnih vrat tem bitjem s tako

močno voljo.

Še več! Vprašanje se postavi: ali res lahko

odnesejo vse znanje skozi lahkovernost tvojo

podarjeno? Odkrito vprašam: kakšno tveganje

za nas to pomeni? Kdo zna odgovoriti na to

vprašanje? Zej prav gotovo ne. Skozi naglico

površno se zmota hitro zmuzne. Premislek je

potreben. Prestrezimo prenos zelenega kristala

z našim znanjem, sicer se nam naberejo ljudje

pred vrati v vesolje, z voljo v sebi, kot jo imel

je njihov Prot.



Časovniki, vem, težko se v kratkem času je

odločiti. Naj igro miselno navržem. Pustimo se

okrasti. Naj bo, če izguba ni prevelika. Kako

vam je všeč? Nikomur ni, kajne? Ne more biti

sprejemljivo! Na vrat na nos dati naše znanje

tem Zemljanom je preveč. Vsaj prej preverimo,

kaj to pomeni. Z voljo svojo nas podprite, da

ujamemo še pravi čas Zemljane. Ustavimo jih,

preden bo prepozno.<<

Kanja je v zanosu dvignil glas. Uspelo mu je vzbuditi

dvome:





>>Zaznal sem privolitev. V spopad naj gredo

netopirji.<<



* * *

Nastajanje izboklin na valujočih tribunah pod

silovitim naletom netopirjev, spuščanje pošastnih

bitij in premikanje krtinastih bul na površju diskove

plošče je navdalo Raca z grozo. Iskal je kogarkoli, da bi

se obrnil nanj za pomoč. S telepatskim zaznavanjem

se je usmeril skozi valujoče tribune proti osrednjemu

delu galaksije, toda pogledi Časovnikov so mu le drug

za drugim govorili, naj se umakne. Pa saj vedo, da

se ne sme. Drugi so se zdolgočaseno ozirali vanj v

odsotnem nezanimanju. Le tu in tam je zaznal nekaj

sočutja, toda nihče mu ni hotel priskočiti na pomoč.

>>Zej!<< je zašepetal proseče med naprezanjem

v iskanju prijaznega obraza. Mora ga najti, si je

ponavljal. Iskal je naprej. Končno! Zaznal ga je. To je

bil Zej. Tudi on je gledal njega. Tako zamišljen obraz

je kazal.

Rac se je zazrl Zeju naravnost v oči, toda kakor da bi

bile Zejeve zenice odprto okno, mu je zletel telepatski

pogled skoznje v globino vesoljskih prostranstev, vse

tja do daljnih obrobij te orjaške galaksije.

Ves presunjen je zastal v nenadnem spoznanju.

Prizor pred njim je bil tako neverjeten, da je Rac za

hip podvomil o resničnosti svojega zaznavanja: druga

ob drugi so se znotraj gosto zbite meteorske meglice

vrstile njihove pogrešane vesoljske ladje. Tam so bile.

Zato so jih zaman iskali.

>>Torej tja so jih skrili,<< je zašepetal Rac z vsiljenim

pomislekom na mrliški mir odkrite vesoljske ladje

NEPTUN. Nič več ni mogel ustaviti preleta svojega

telepatskega vida. Njegovo zaznavanje je prodrlo skozi

površje orjaškega meteorja v notranjost z ograjenimi

prostori in ljudmi v njih. Skupina jetnikov ob zidu se

je ob vstopu ječarjev začela boječe umikati, ječar z

znakom netopirja na rokavu, kot so ga nosili Kanjevi

pristaši, pa se je ocenjujoče oziral naokrog ter se

nato odločil in pokazal na mladega moža. Gorilasti

spremljevalci ječarja so ga pograbili, dva sta se spravila

nanj ter ga odvlekla po poti z nametanimi človeškimi

okostji in okrvavljenimi cunjami. Vse polno jih je bilo

naokrog. Spominjale so na ostanke značilnih oblačil

Zemljanov. Sledil je še bolj pretresljiv prikaz v kleteh

zaprtih vesoljcev, ki so pri živem telesu razpadali,

umirali od žeje in lakote ali tavali v bledenju, duševno

zmedeni od okrutne stiske. Privedeni jetnik je zastal,

nato pa se iznenada z divjim suvanjem iztrgal. Enemu

gorilastemu stražarju se je izvil iz rok, drugega je

pahnil ob rešetke bližnje kletke, kjer se je takoj

iztegnilo nekaj rok in ga zadržalo. Jetnik je to izkoristil.

Stekel je nazaj, odprl vrata svojim tovarišem in že se je

vnel neizprosen boj. Gorilasti ječarji so bili v premoči.

Vse več jetnikov je obležalo pod udarci kijastih gorjač,

vendar se je pobeglemu ujetniku uspelo prebiti do

kletke z mladim dekletom in ji odpreti vrata. Nato se

je pognal nazaj v boj, v brezupni spopad.

Stražarjem se ni več mudilo. Hladnokrvno so pobijali,

ne glede na divji odpor ali pohlevno vdajo.

Rac se je v trenutku zavedel. Njihov položaj je bil še bolj

brezizhoden od njegovega. Ob močnem osredotočenju

volje proti napadajočim pošastim bi se še lahko upiral,

posadke iz pogrešanih vesoljskih ladij pa niso imele

več nobenih možnosti, kot jih tudi Zemljani ne bodo

imeli, če Tilnu ne uspe prenesti zelenega kristala skozi

časovni tunel. Kljubovalni odpor in odločnost sta

se porodila v njem. Omogočiti mora prenos zelenega

kristala. Mora zadržati Kanje. Mora. Mora nadaljevati

boj!

Drgetaje se je osredotočil na poistovetenje z vesoljskimi

bitji. In res so se pod njegovo voljo usmerila na

majhna pošastna bitja pod opno osrednjega diska ter

jih pognala v umik. Celo vesoljska bitja iz obrambnih

krdel v valujočih tribunah je pridobil pod vpliv svoje

volje.

Potem mu je ponovno začela pešati volja in z njo moč

in že je netopirjem za njegovim hrbtom uspelo prebiti

valujoče tribune ter se spustiti na sam rob diska. Vse

več se jih je zbiralo v vse bolj sklenjenem obroču.



* * *

Zej: >>Sadistično ubijanje. To je umor. Poglejte

EvBa, kako se mu mršči obraz.<<

Kanja: >>Že od preplaha, ki ga prazna ladja NEPTUN

je povzročila v človeštvu, ali bolje reči je, že

od samega začetka, Zej, je zmeda ta zasluga

tvoja, ko beg z Neptunom si Zemljanoma

omogočil in potlej še, da sporočilo njuno je

ostalo v izpraznjenem NEPTUNA.



Vse to si storil kljub dogovoru med nami,

naj sami pretehtamo poprej, kje vse je

možno podvajanje uporabiti, da ne bi zmeda

nepotrebne zgage nam rodila. Vsem tujcem pa

dotlej naj o podvajanju ne bi govorili. Toda Zej

s somišljeniki, po pameti večvrednih, je sklenil

ukrepati na svojo pest.<<

Zej: >>Kaj tukaj dolgoveziš? Povej, pobili ste ju

kot mrčes, v zasedi na hodniku, v NEPTUNU,

njuni ladji.



Hotela sta vrniti se v svojo galaksijo, sporočiti

le, naj zberejo poslance svoje in pošljejo jih k

nam v prijateljski misiji.



Sporočilo naše sta imela, da med Časovniki

dovolj prijateljev bodo našli. Seveda z

opozorilom, da vam ne smejo v past se ujeti.

Svetoval sem jim, kako naj to storijo.



To, kar očitaš mi, da sem na svojo roko se

odločal, pa prej tebi in pristašem tvojim

lahko pripišeš.

Z

emljane ste zajeli in skrili jih na poligone svoje.

O tem nikomur niste dali poročila. Le krog

izbrancev vaših je to vedel.



Da, nič govora ni še bilo o Zemljanih, saj v naši

galaksiji nismo vedeli zanje, le slutili smo.<<

Kanja: >>Zemljana zmedo bi povzročila, če bi vrnila se

na Zemljo. Morali smo ju ustaviti.



Agenti tvoji, vrinjeni med nas, pa skrivaj

preusmerili NEPTUNA v časovni so tunel,

da prazna ladja je preplah povzročila med

Zemljani.<<

Časovniki so se ponovno ozrli k EvBu in se s spoštljivo

radovednostjo zagledali v njegov obraz.

. . . zmračil se mu je obraz. . .

je zavelo tiho šepetanje skozi prostor časovniške

galaksije. In kmalu zatem je že bilo mogoče zaznati

posamezna negodovanja nad početjem, ki vznemirja

EvBa.

Kanja: >>Ko tehtamo, kam tveganje nas zdajšnje še

lahko pripelje, če znanje, ki ga Zej podaril

je človeštvu, res pride v roke tem ljudem, da

vrnejo se nam pred vrata, tudi meni zmrači se

obraz, kako se ne bi EvBu.<<

Zej: >>Da, Kanja, dokler se EvB le mršči, ti možnost

sprenevedanja še ostaja. Toda vzrok, ki

nejevoljo v EvBu drami, ni ta, ki nam hinavsko

ga vsiljuješ. Drugačno opozorilo v sebi nosi:

vsak med nami resno naj premisli o vsem,

o čemer teče zdaj beseda. Zave naj vsak se

temeljnih vrednot, ki EvB jih pooseblja. V

trenutku tem dolžnost veleva nam, da se

zavemo EvBovega bistva.<<

Kanja: >>lz nas rojen, za naše dobro ustvarjen, kar

ogroža nas, to njemu ni pogodu.<<

Zej: >>Naj spomnim vas: po strmem vzponu našega

razvoja, ko hipni miselni prenos tudi med

posamezniki iz nasprotnih koncev galaksije

smo vzpostavili in nato še zvezo hipno z vsemi

miselnimi stroji in sistemi, se nam je odprla

možnost novega napredka: izgradnja miselnih

sistemov.



Želeli tudi smo, da bi ta veličastni razumski

svet živa bitja, nas Časovnike, razumel, in da

bi v njem bilo to, kar vsak od nas v srcu nosi.



Zato smo v ta razumski svet shranili vse,

kar kdaj dojeli smo ali zaznali. Sposobnost

ustvarjanja smo vanj vgradili in moč dojemanja

vsega, kot nam je dano. S tem vzpostavili smo

razum, ki kaže nam, kako se svet vrednot nam

kdaj spreminja in z njim mi in vse, kar v nas

odloča: komu naklonimo prijateljski nasmeh,

komu prezir, zaničevanje.



Tako smo ustvarili razum, ki civilizacijo nam

pooseblja na osnovi naših temeljnih vrednot.



Vsi mi smo EvB. Vsak s svetom vseh vrednot

v sebi, ki v EvBu zlije se v veletok vrednot, v

strugo z bregom, ki dovolj visok je, da glavnina

čezenj se ne zlije, čeprav kak val čez rob le pot

si najde.



To slednje se zgodi, ko skušnjava te premami

v dejanje, kot lahko ga stori le kdo, ki drug

svet vrednot priznava. Potlej se val čez breg

izlije in ne ve se, ali pot nazaj v strugo najde.

Sam veletok vrednot pa se za izgubljeni val ne

meni.



Drugače je, če Časovniki v večini, hkrati,

odločitev, ki nasprotna je vrednotam našim,

nasprotna temu, kar nam osnovno je načelo,

sprejmemo in s tem se spremenimo. To val

je, ki bregove ruši in veletok vrednot si novo

strugo najde.



Potlej vprašanje se postavi: kaj vse v končnem

bo pomenilo, kaj bomo mi, kdo vsak med nami?



Spremembe kakšne bi sledile? Morda tudi

take, ki nam hitro se upro, in bi kesali se

zaradi prenagljene odločitve.



Tega pa mi, na stopnji našega razvoja, nikakor

nismo smeli dopustiti in v EvBa, v razum ta

veličastni, smo moč predvidevanja vgradili.



V EvBu shranja se zapis vseh čustev, čutenja,

vzgibov poželenja, ki jih Časovnik je doživel.



To razumu veličastnemu omogoča, da ve, kdaj

podzavest odloča, da val predvidi, ki bregove

nam prebije, da predvidi; kaj vse nam ta val

poruši in kam v strugo novo pade; kak svet

je tam, kjer struga nova sebe najde; kdo bitja

bodo ta, ki jim vrednote druge so osnova

vsemu, kar jih usmerja.



EvB se je zbudil. To kaže nam, da stopili smo

pred odločitve, ki spremene nam lahko vse

vrednote. In s tem, kako poslej Časovnik cenil

bo rojaka, ali roko mu da ali nož v hrbet. Na to

vas opozarjam. Tega ne sme nihče prezreti.



Uničiti to bitje nebogljeno, človeka, Raca,

zavestna bo odločitev vseh nas, vsakogar med

nami. Kak svet vrednot dovoli to dejanje?<<



* * *

Čepeči netopirji so z uničujočo energijo, usmerjeno na

Raca, izničevali zaščitna sferna polja. Njihovi strupeni

brizgi so švigali vse niže, v žvižgih izstrelkov, da se je

Rac s strahom oziral za njihovo svetlikajočo se sledjo.

Sferna zaščitna polja so jih zavirala in odbijala, toda

vse bolj so se tanjšala. Rac je globoko zajel sapo.

Tragična izguba rojakov iz izginulih ladij in odmevi

njihovih obupanih krikov na pomoč ob umiranju v

krutem boju so mu vedno znova prihajali pred oči.

In vse to, vsa ta brezizhodna usoda naj bi čakala

človeštvo. Tilen mora prenesti kristal znanja. Toda

izčrpavajoče borbe so ga naredile povsem nemočnega,

tudi sam se ne more več boriti. Kar je poskusil, se mu

je izjalovilo. Vse. Boj, ki ga je bojeval, je bil izgubljen

tudi zanj. On ni Prot. Nima njegove volje. S strahom se

je oziral na čepeče netopirje. Misli so mu začele begati

v iskanju rešitve. Valujoče tribune so se zaradi divjega

razsajanja netopirjev in pošastnih malih bitij bočile

do skrajne nateznosti, ki bi lahko vsak čas popustila

ter se razletela na tisoče kosov. On pa naj bi vse to

obvladal. Moral bi zbrati dovolj moči, dovolj volje za

usmerjanje svojega čutno-miselnega zaznavanja na

vesoljska stražna bitja in znova prevzeti nadzor nad

njimi ter jih s svojo voljo usmeriti proti tisočerim

morilskim napadalcem. S skrajnim naporom volje mu

je ponovno uspelo potisniti mala gomazeča bitja izpod

površine diska, toda že naslednji hip je moral usmeriti

svojo voljo na zadrževanje vesoljskih stražnih bitij v

valujočih tribunah. Ozrl se je nazaj in opazil novo

premikanje krtin za svojim hrbtom. Čepeči netopirji

so usmerili združeno energijo volje v uničujočem

valu proti njemu, mu prebili zaščitna sferna polja

ter usekali po njem s strupenimi brizgi. Nemočno je

zastokal od bolečine.

>>Prot, Prot!<< Rac se je roteče obrnil k negibnemu

telesu svojega mrtvega tovariša.

>>Ko bi bil vsaj Tilen tukaj!<< V njem je oživel drzni

Tilnov boj z Opijcem in iz grla se mu je izvil obupan

vzklik: >>Tilen!<<

Zvok njegovega glasu je prebil valujoče tribune. V

telepatskem svetu zaznav se je razlegel skozi vesolje

do bežečega letala Zemljanov. Tudi Tilen ga je slišal.

Rac je celo zaznal njegov obraz, njegovo pest, v kateri

je stiskal zeleni kristal. Toda Tilen je povešal oči in

odmikal pogled. Le prsti so se mu krčili v oklepanju

zelenega kristala med vztrajnim ponavljanjem, da

morajo prenesti to znanje za izgradnjo obrambnega

sistema domov, na Zemljo, ljudem.

>>Da, Tilen mi ne more pomagati,<< je v trenutku

zbranosti zajavkal Rac in se ponovno spustil v

okrutno igro volje, moči, strahu in groze. Spet in spet

se je s svojo voljo osredotočal na posamezna vesoljska

stražna bitja ter jih usmerjal v boj z netopirji in

malimi pošastmi. Toda krog čepečih netopirjev se je

vse bolj ožil. Skozi zavest so mu odjeknili kriki ljudi

iz izginulih vesoljskih ladij. Kljub vsemu je ponovno

zbral moči za vzgib volje in ponovni boj. Toda čepeči

netopirji so mu z izžarevanjem svoje sovražne energije

ustavljali polet in ga hromili do onemoglosti.

Skozi telepatski vid se mu je prikazovalo vse več zaznav

iz celotnega prostora tja do skrajnega roba te orjaške

civilizacije Časovnikov in se mešale z oživljenim

spominom na dogajanja iz njegove preteklosti. Njegov

miselno-čutni svet dojemanja ga je še vedno klical v

boj, izčrpanost pa mu je jemala še poslednje moči.

Vse bolj se je zavedal neizprosnega trenutka lastnega

konca.

Čepeči netopirji so se še bolj približali. Gledal jih je.

Zrl je vanje, ko se je s predirljivim treskom razklala

tribuna in so se vsuli skozi odprtino. Valujoče tribune

so začele pokati še na drugih koncih. Skozi njihove

odprtine so lezla še bolj nenavadna spakasta bitja.

Tedaj se je sprostila orjaška energija. Močna, silovita,

nekako drugačna. Za trenutek je vse onemelo. Nastala

je tišina. Vsi so prisluhnili. Tudi Časovniki iz najbolj

oddaljenega dela Čive. Odkimavali so in zmajevali z

glavami. Potem se je spet vse umirilo. Spet so zaveli

šumi skozi galaksijo Čiva. Slišati je bilo vzklike,

pogovore, vseh vrst oglašanj je bilo zaznati. Toda

vse je nenadoma preglasil Kanjev klic. >>Naprej! Ne

ustavljaj se! << je govoril s trdim besnim glasom.

Nekaj metrov pred Racom so skozi razpoko v diskovni

opni zasikala kačasta bitja z velikimi bodalastimi

zobmi. Racu je pojemala razsodnost. Vsi njegovi gibi

so postajali vse bolj nagonski. Ni se zavedal niti svojega

umika niti tega, da se je pognal v beg. Toda komaj

se je pognal stran od napadajočih pošasti, je zastal

kot pribit. Pred njim se je na kolena dvignil Prot. Z

mahajočimi razširjenimi rokami mu je zastavljal pot.

Rac je nemo gledal v grozljivo veličastnega Prota, v

njegove plapolajoče lase in njegov prazni, stekleni

pogled. Kot da bi se usmeril naravnost vanj.

>>Prot!<< je zastokal Rac.

Toda Prot se je samo brez besede majal pred njim. Ni

mu dovolil pobega.

>>Prot!. . . Si živ?. . . Si mrtev?. . .<< je boječe zaklical

Rac. Za trenutek je celo pozabil na napadajoče pošasti.

Tako zastrašujoč je bil Protov nastop.



* * *

Zej: >>Pusti ga živeti!<<

Kanja: >>Naj se odstrani in nas spusti skozi izhod.<<

Zej: >>Saj bo.<<

Kanja: >>Potem naj se umakne, ne želimo ga uničiti

sebi v zabavo. Ogroža nas .<<

Zej: >>Ko se ladji njihovi uspe umakniti, bo takoj

zbežal.<<

Kanja: >>Morda tedaj ali pa, ko roj Zemljanov se nam

vsidra na njegovo mesto.



Tatinski beg Zemljanov je neumno dopustiti.<<

Zej: >>Že pogled na EvBa kaže, da človeštvo nam

v ničemer ni nevarno. Tudi potlej ne, ko znanje

za izgradnjo energetskih polj bo imelo.



Če pomenilo to bi le najmanjšo grožnjo

nam, Časovnikom, in razvoju našemu, v

prostranstvih širnih po vesolju, kjerkoli smo,

ali tudi tam, kjer hočemo svet nov za življenje

kje drugje ustvariti, potem se EvB bi že takoj

oglasil. Pretnjo bi razgaljeno pred nas postavil,

razložil bistvo vsega, kar je nevarno. Tako pa

vidimo lahko, da EvB se za sedaj le mršči.<<

Kanja: >>Da, saj to je to. Zaskrbljenost svojo nam je s

tem pokazal.<<

Zej: >>To znamenje je, da odločitve velike so pred

nami, ki spremene nam lahko vse, po čemer se

Časovnik, vsak od nas, opredeljuje do vsega,

kar kdaj v svet njegov zaide.



Da, nič več vseeno ni, kaj vsak od nas bo storil,

kajti v tem trenutku smo vrh strmega pobočja.

Zdaj želja je nekaterih, da potisnemo v strmino

kamen, ki vrh gore med skalami počiva, češ

da plazu nikakor ne bo sprožil. A to ni res, ker

kamen ta še druge kamne na pobočju zbije in

ti naprej še druge, da plaz se vsuje, ki zruši

v končnem tudi temeljne vrednote naše, in to

stoji pred nami.<<

Kanja: >>Besede spet zastrašujoče, kje le si jih

pobral! To govoriš, ker rad bi se opral zaradi

tistega, kar si storil, za lahkomiselno početje,

ko si predal jim znanje naše.<<

Zej: >>Prav kmalu vsak bo lahko videl, zakaj

se mršči EvB in kaj na obraz mu nejevoljo

izvablja.<<

Kanja: >>Strinjam se. A kmalu ni še zdaj. Ali torej se

odločimo, dokler naš EvB molči?



Storimo to, kar prav je, če ni, se EvB bo že

oglasil. Čakati le, kot Zej želi nam vsiliti, pa

nimamo pravice.



Dolžnost to od nas zahteva, varnost naše

galaksije.<<

Zej : >>Druga je dolžnost, ki zdaj stoji pred nami,

da se zavemo pomena svoje odločitve.

Odgovornost za zločin nas bo sicer zajela. Za

umor.



To, da se zbudil je EvB, pomeni, da le malo

Časovnikov ni miselno prisotnih. Ostali vsi

z zavestjo polno že slede razpletu, večina

torej, ki pravice nima reči, da odgovornosti ne

sprejema, ker ni jim znano, kaj se tu dogaja.<<

Kanja: >>Huh, ta je pa debela. Kakšna neumnost. Saj

res nihče ne ve, kaj se dogaja. Še sam tega

cirkusa ne razumem.<<

Zej : >>Prekleto dobro ti je jasno, kaj želiš doseči.

Tu pred nas se vse razgrne. Prav kmalu.<<

Kanja: >>Aja, in spet krog se sklene. Čakati treba

je samo. Kako neverjetni miselni preskoki!

O čemerkoli govor teče, konec isti nam sledi.

Čakati, spet samo čakati. Razmišljanje res

lepo je v besedah tvojih.<<

Zej: >>Ni čakanje za nas temeljno vprašanje.

Za drugo usodno gre resnico, da bitja tega

bednega umor bo izvršen s soglasjem našim, s

soglasjem vsakega med nami. In če se to zgodi,

potem nam dejstva neizprosno ne bo moč obiti:

da kot smo doslej Časovniki bili, ki vesti jim

ni težila sled umora, tako poslej mrakobno

senco bi prevzeli vase, da okrutno sodbo, ta

umor, zavestno smo z besedo našo dopustili in

s tem tudi ga storili. Vse to pa nov pomen že

v sebi nosi: trenutek tistega preloma, ko mi po

njem se spremenimo, prelevimo v civilizacijo,

ki druga bo, in plaz spreminjanja vrednot se

nam vsuje!<<

Kanja: >>Smrt ničeta tega majhnega naj bi sprožila

gigantski plaz?



Pretiravanje pa tako!



Ha! Saj to že v humor prehaja. Ali pa morda se

um ti meša.<<

Zej: >>O ne, Kanja, ne, v besedah mojih ni humorja,

preveč usodna odločitev je pred nami.



Ti si pokazal in pristaši tvoji, kje, kako

podvajanje uporabiš, za kak namen in kakšne

cilje.



Živeti tisoče življenj ponujaš in doživeti pekel,

občutiti dah poguben, vse to tako v zabavo,

brez najmanjše pretnje, da prekletstvo, ki ga

nosi v sebi, te zadene, in to še ni dovolj, to je

začetek.



Sledi zahrbtna umazana pobuda. Da pristno

vse bilo bi, naj tisoče jih umre. V pogubo

vpelješ nesrečna bitja, potlej iz njih sesaš

življenjsko energijo in silno voljo po življenju,

ki zraste jim v smrtni uri.



Da, Kanja, po tvojem to naj vneslo v nas bi

več življenja, to tvoja je namera in pristašev

tvojih.<<

Kanja: >>Kaj vse podtikaš znanstvenim preizkusom,

ki sodijo v naš svet preučevanja! In kakšne

sklepe vse na njihovi osnovi delaš, sklepe, ki

v ničemer nimajo osnove! Vse, kar storili smo s

tem našim znanjem, vse, kar novega smo že o

podvajanju dognali, preizkuse vse in uporabe

možne, vse to razgrnemo pred Časovnike v

vsej naši galaksiji. Potlej pa, kakor volja bo

vseh nas in kakor vsak Časovnik se odloči.

Tako naj bo in vsak se volji tej ukloni.<<

Zej: >>Drugo pot si si izbral. Skrivaj premamljaš,

da novost podvajanja naj vsak preizkusi.

Kdor sprejme pa pobudo zvito, na tvojo pot

stopi. Nič možnosti, da skrene z nje, mu ne

ostane. Ti tehniko podvajanja nato uporabiš

in mu postaviš dvojnika med bitja s planetov

tujih, nato pobudo svojo mu vsiliš, da iz srenje

te življenjsko energijo črpa. Vse, kar dvojnik

čuti, doživlja, prehaja vanj in v njem poraja

občutek novega življenja. A kmalu to več ni

zadosti. Življenja več, več energije potlej dobro

dene in tu se znova ti pojaviš ter skozi igro mu

vrednote podle utreš pod kožo.



Navržeš dvom, ki vanj se usede. Da življenje

dvojnika v sanjski svet že sodi. Nato pa že sledi

prepričevanje, da tudi vse življenje naokoli,

vseh bitij, med katere dvojnika si vrgel, nima

višje cene.<<

Kanja: >>Kaj napihuješ spet pomen teh znanstvenih

preizkusov, ki so brez teže za ves naš sistem

vrednot? Bilo je nekaj poskusov na ljudeh, da

bolje zvemo, kak miselni je svet zgrajen v njih,

ki naši novi so sosedje. Na osnovi tej, na temelju

teh nekaj znanstvenih preizkusov ali morda

načina njihove izvedbe pa ti želiš namero nam

pripisati, da želja naša je postaviti na glavo

vse, kar naš sistem vrednot je kdaj odločil. A

to ni res, to tvoje bedne so izmišljotine.<<

Zej: >>Da, Kanja, težko dokazal bi namen, pogubo,

ki vaše ji početje pot utira. Preveč prostora

sprenevedanju je še ostalo.<<

Kanja: >>Na kaj namig zdaj svoj usmerjaš, spet prišel

boš z obtožbo brez osnove in jel mahati z njo?<<

Zej: >>Ne, nisem jaz poklican, da sodim nameram

tvojim in da pokažem na posledice. Toda to,

kar mi dolžnost veleva, bom razkril po svoji

moči.



Lahko smo že spoznali, kako hitro kal požene

iz zrna hudobije in se v podrast razraste, ko

prijeten občutek se rodi ob gledanju nesreče

tuje. Potlej razrast ta skrije vsakršno početje in

hudobija svoje zlo očem odmakne, da nihče ne

ve več, kje smešnica se skriva in kje nakana

zvita.



Tako pred nas vprašanje se postavi, kdaj ta

razrast ostaja le v kotanjah, v zakotju skritem,

brez moči prevlade, kjer svet vrednot se naš

razgrinja.<<

Kanja: >>Besede tvoje plod so bolne domišljije, ki tudi

tebe samega je preslepila. Dal si znanje naše

tem Ijudem, čeprav ne po stopnji svojega razvoja

niti po moralnem bistvu svoje primitivne biti

jim ni dozorel čas za vsa ta znanja. Moč silna

ta jim v glavo udari.



Če pa že govorimo o hudobiji, res je, da nekaj

poizkusov je bilo bolj grobih. Toda to smo

morali storiti. Ni druge bilo poti, če v kratkem

času smo hoteli si predočiti čustvovanje, svet

razumski, čutenje in vse, kar Časovnik v sebi

nosi.



Zdaj pa poglejmo, kaj ti si storil, Zej?



Zakaj ta Prot je moral umreti, Zej? Zaradi mene

ali tebe? Kdo dejansko vso to godljo je zakuhal?

Kdo drug kot ti, ki hudobijo mi očitaš?



Morda večino si preslepil, a mene nisi. Početje

tvoje je presojno. Okrutnosti se ti nikakršne ne

braniš, če le je sredstvo za dokaze tvoje.



Ti vedel si, da se odpravljamo med Zemljane,

med ta bitja nam neznana, in zvabil Prota

si v izhod, pred duri naše. Prepustil si mu

varnostne sisteme, da s svojo voljo jih po želji

usmerja. Tedaj že vedel si, da ne ustavi nas

dalj časa, in tudi to si vedel, da mu ne bomo

mogli prizanesti.



In glej, kaj storil si! Navezal si ga nase s

prijateljsko besedo in nato zavestno v smrt

usmeril.



Prav lepo okrutno igrico si si izmislil. Boj

pogumen bitja z močno voljo, Prota, smrt

njegova v trdem boju, vse to je zate bilo samo

sredstvo, da domneve svoje na plan postaviš.



In kje so meje okrutnega početja, ki več ne

sprejmeš ga, čeprav ga potrebuješ? Ni mej, Zej, to

lepo si pokazal.<<

Zej: >>O, ne, Kanja, vse, kar navajaš, nima več

pomena.<<

Kanja: >>Da, nič všeč ti bistvo ni, če se pred vse

razgrne. Jaz sam in vsi prijatelji moji bi pustili

pri življenju tudi tega Raca, to bitje bedno, ki

zdaj izhod nam preprečuje.



Poslali nadenj smo pošastna bitja, da strah so

mu v kosti nagnala. Že zdavnaj bi zbežal in

nam izhod prepustil, če le ga ne bi ti zvijačno

spet zadržal.



Kako je lahko sicer v razsežnosti prostranstva

naše galaksije, v hipu tistem, ko volja se mu

je uklonila, zagledal njihove vesoljske ladje?

Nato pa še poslednje preizkuse čutnega

odziva na teh Ijudeh.



Nikoli jih ne bi mogel odkriti, če ne bi ti

preusmeril mu pogleda, ko se zazrl je vate.



Ti v smrt ga pehaš in ne mi.<<

Zej: >>O, ne, Kanja, o, ne, ne gre za moj obraz.



V trenutku tem, prav zdaj, smo pred usodno

preobrazbo.



Glede Prota v obrambo svojo bi odvrnil: upal

sem, da volja naša ustavi ta napad morilski,

ki se mu Prot ne ubrani. Vendar se to ni zgodilo.



Res je, in tega ne tajim, da tak razplet je

mogoče bilo predvideti že s tem, ko smo

prepustili mu nadzor izhodov v vesolje. Toda,

Kanja, vse početje vaše mu ni dopustilo

druge izbire kot tveganje usodno.



Prot ni umrl zato, ker jaz bi zvabil ga v ta

prostor, ampak ker dojel je, da se pogubi ne

izogne, ker vi mu možnosti ne daste. Spoznanje

v njem je dozorelo, ni poti, kot da bori se vse

do smrti.<<

Kanja: >>Da, da, namen tvoj zvit želi Časovnikom

povedati: če Kanji in tovarišem njegovim

podporo daste, morilci boste, ker oni bodo ubili

nebogljeno niče in civilizacija vsa naša bi se

zrušila.



Vsak Časovnik pa iz vsega že lahko razbere,

da mi le prost izhod si želimo izboriti. Namen

naš je preprečiti beg s kristalom znanja.<<

Zej : >>EvB se je zbudil.<<

Kanja: >>Da, zato, ker se je večina Časovnikov

osredotočila na to, kar tu se zdaj razpleta.<<

Zej: >>Toda izraz njegovega obraza priča o resnosti

nastalega položaja.<<

Kanja: >>Le svoje skromno mnenje naj dodam: smrt

mrčesa bednega ne more vendar ustaviti tako

bleščečega razvoja, ki je pred nami.<<

Zej: >>Ne gre za eno smrt. Tu pred nami je dejanje,

ki vsak Časovnik ga v popolnosti dojame in

potlej svojo odločitev da. S tem se tudi opredelil

bo do temeljnih vrednot v prostoru našem.<<

Kanja: >>Smešno! Na dogodku takem, nepomembnem.

. . glede na orjaškost naše civilizacije!<<

Zej: >>Ni velikost pomembna, bolj dejstvo šteje, da

to, o čemer zdaj beseda teče, je v zavesti vseh

Časovnikov v naši galaksiji.



Če pa večina se med nami izreče, opredeli

drugače, kot dovoljuje nam naš svet vrednot, se

vprašanje tehtno že postavi: kaj to pomeni, kdo

mi smo potlej? In kaj je to, po čemer se razum

obrača, če svet vrednot naš z odločitvami nam

je v nasprotju?



So to strasti? Posameznik jim lahko kdaj

podleže, ko razdivjajo v prsih se viharji in

brezumje mreno čez oči povleče. Tedaj naokrog

razsuje se nemir vzkipljivi, toda prej ali slej

se razplamteli izbruh umiri in razum se na

vrednote stare spet nasloni.



Povsem drugače pa se vse obrne, če svet

vrednot večina hkrati stran odvrže in v strasti

skupni se slepila ne ubrani. Tedaj se sproži

plaz spreminjanja v prostoru našem, ki zlepa

mu videti ni konca. Ker kakor plaz iz peska,

kamna in zemlje lomi skale in potlej jih s sabo

nosi, tako sprememba ta nam stebre zruši, ki

opora so vrednotam našim.<<

Kanja: >>Ne tehtnih ne prepričljivih nimaš dokazov za

trditve, ki z lahkoto jih iz rokava stresaš, kot

da dana moč ti je povezati vse, kar kdaj zaznal

si ali videl, z nečim, kar plod razmišljanja je

tvojega o svetovih nezavednega sveta.



Ne, Zej, govorjenje tvoje se opira na precej

zgrešene predpostavke. Pred zborom vseh

Časovnikov v naši galaksiji pa nihče pravice

nima obtoževati za dejanja, ki naj po

zmedenem bi mnenju koga kdo med nami imel

jih namen storiti. Tako zdaj meni ti očitaš brez

osnove tehtnih dejstev.



Zato zahtevam le, da ta pogovor na kasneje

preložimo, za zdaj pa sklep bolj nujen dajmo:

naj obvelja prepoved o prenosu kristala

znanja.<<

Zej: >>Minili časi so, ko lahko si se sprenevedal,

kot si želel si.



Več jazov v vsakem je med nami. Ti hočeš, da

pretehta ta, ki svet vrednot mu naš ni dajal

mesta, in upaš, da z besedo izmakljivo vse

zavedeš, toda pozabljaš, da EvB se je zbudil.<<

Kanja: >>Razvoj vsak, vseh civilizacij, ima na obrobju

svojem, na meji tega, kar normalni tok dogajanj

pomeni, tudi nekaj žrtev neželenih. Toda vsak,

ki so mu poti evolucije znane, prav dobro ve,

da ne milijonske žrtve niti milijoni pogubljenih

usod niso mogli toka razvoja ustaviti.<<

Zej: >>Ne enači nas z bitji, ki šele stopila so na

pot razvoja. Ne kliči tragedij, ki primitivnost

ljudstev jim je botrovala, v obrambo evolucije.

Tam usodo drugih je imel tiran v rokah.

Ostalim tehnika ni dala možnosti, kot mi jo

imamo, da hkrati bi seznanili se o početju,

ki nujno bi ga morali preprečiti. Še manj, da

voljo njihovo bi kdo upošteval, kot za zdaj jo

mi še lahko uveljavimo skozi EvBa.



Ni govor naš le o nesrečnem Racu in njegovi

smrti. Vsi videli smo, da se preobrazba EvBa

je začela, in vsi tudi vemo, da prišel je čas, ko

vsak med nami s polno odgovornostjo se bo

odločil.<<

Okrog EvBa se je pojavil skrivnostni sij modrikaste

barve z zelenimi prameni na svojem robu. Ves prostor

zunanjega dela galaksije Časovnikov je zajelo njegovo

svetlobno morje, ki je naznanjalo odločilni trenutek

in navdalo Časovnike z vznemirjenjem, negotovostjo.

Zej: >>To znamenje je, da se v tem trenutku vsi

Časovniki zavedamo pomena odločitve,

ki zdaj stoji pred nami, in da z zavestjo

polno spremljamo, kar misli in čuti Rac, vsa

njegova čustva, strah, grozo in zavest, ki sili

ga v smrtni boj. Bit njegova se skozi EvBa

nam razgrne. To nam EvBov sij naznanja.<<

Kanja: >>To le delček bo uvoda. Mi smo pomembni,

naš razvoj. Kdo prepreči nam, da vzamemo

življenjske sile, ki po rojstvu nosi jih življenje

mlado? Kdo pravico si vzame, da prepove

nam oplemenititi vso civilizacijo Časovnikov

s stalnim novim podoživljanjem življenja, ki

lahko bolj kot vse napolni vsakega med nami

z mladostjo?



Da, podvajanje, to znanje nam odpira moč

podoživljanja življenj stoterih in nudi nam

mladostno energijo.<<

Zej: >>EvBov sij se širi. Vsak čas nas bo dosegel.

To polna bo združitev z EvBom in kot vihar

vejevje s travo in prahom vso pomeša, tako

želje in hotenja naša se spuste v divjo igro z

razumskim svetom EvBa.<<

Časovnikov glas iz notranjosti galaksije Čive:

>>Razklale so me te dileme in mi vzele moč presoje!<<

Drugi glasovi Časovnikov iz različnih delov Čive:

. . . tudi meni. . .

. . . tudi meni. . .

Šum iz tisočerih ust in šepet, poln vznemirjenja, je

zavel skozi prostranstva, dokler se ni pogreznil in

izginil v prihajajočem siju.

. . . v EvBu bomo našli odgovor!. . .

se je zaslišal klic z drugega konca, in spet je zavel

šum, ki je v valovih izginjal v dalje.

. . . sij! Sij nas je zajel!. . .

Iz grl so se trgali vzkliki in šumeči val je zaokrožil

okoli EvBa ter se ugreznil v njegovo notranjost.



. . . vse se povezuje v celoto. . .

je vzhičeno zaklicala Časovnica in sledil je šum

vzklikov, polnih vznemirjenja ob združitvi z EvBom in

ob zaznavi tisočerih čutnih vzgibov.

. . . EvB se nam razgrinja!. . . .

Vzklik je bil še močnejši, poln občudovanja nad

nenavadnim prizorom. In že je zavel šum glasov:

. . . tudi jaz se razgrinjam. . .

. . . jaz prav tako. . .

. . . EvB bere vsa naša čustva. Vse, kar je v meni,

vsrkava vase, razgrinja me z razumom. Še tega,

česar se ne zavedam, vleče iz mene.

To je bil vzklik posameznika, toda čutiti ga je bilo, kot

da bi ga izreklo na tisoče glasov, da je Časovnik, ki je

govoril, presenečeno vzkliknil: >>Saj to ni moj glas!<<

In že je zavelo šumenje vzklikov skozi prostranstva

časovniške civilizacije:



. . . mar je EvB spregovoril?. . .



. . . EvB je spregovoril!



. . . da, EvB je spregovoril!

Vzklik začudenega Časovnika:



Kaj so vsi ti glasovi, vsi ti obrazi, ki mi letijo

skozi svet zaznav, mar padam v EvBa?

Odgovor drugega Časovnika:



To, kar je shranjeno v razumu EvBa, bo v prizorih

nam prihajalo v zaznavo. Prikazi isti se zvrste v

vseh nas.

Medklici Časovnikov iz različnih koncev Čive:

. . . to EvBov svet razumski se pred nas razgrne. . .

. . . da, da, to notranjost je EvBa. . .

. . . tudi jaz jo vidim. . .

. . . EvBova notranjost prehaja nam v zavest. . .

. . . ne, mi drvimo vanjo. . .

. . . prej ona vame. . .

. . . kot da padam vanjo in ona bi drvela skozme. . .

. . . da, da, vse se prepleta, združuje in ponovno gre

narazen. . .

. . . v razumskem svetu EvBa se razvnemajo viharji.

. .

. . . to je predhodnica rušilnega tornada. . .

. . . kako zlovešče so globine teh razumskih dvorov.

Grozljivost iz slutnje mračne me ustavlja, da ne

upam se pognati v ogled teh spak, ki nosimo jih v

sebi skrite in EvB jih pravkar je pred nas

razgrnil. . .

. . . še globlje gremo v svet naš nezavedni. . .

. . . bojazen prazna nas že ne ustavi. . . V letu sem,

da si od blizu svet ta naš ogledam. . .

. . . tudi jaz letim, za mano vsi. . .

. . . jaz ti sledim. . .

. . . tudi jaz. . .

. . . tudi jaz. . .

. . . zakaj se spuščaš v globine? Saj sence iz njih

drvijo k nam, skozi zavest mi že letijo. . .

. . . dovolj imam teh spak, ki so odurne, nesnaga so

kot ves ta prostor, ki me duši. . .

. . . Poglej klovne te dvoglave čudne med pošastmi.

Obrne se in že je sam nasprotje svoje. Pri tem se

pači in heheče, da te srh spreletava. . .

. . . kaj neki klovn ta dvoglavi tu predstavlja ?. . .

. . . to je strah, ki neodločnost ga obrača, sprevrže,

prelevi se ves v hudobo ali dobroto. . .

. . . poglej , hudobi dve, klovna tam sta pod roko

prijeli!

Naprej, nazaj se suvajo v igri divji . . .preobrazba,

klovn v hudobo, hudobe tri so svoj korak ujele . . .

. . . vse v redu, prav, če le ta strah, ta klovnski pajac

ni velik, saj hudoba, iz velikega strahu rojena,

ves tvoj jaz napolni . .. .

. . . tega se Časovnikom ni bati. V življenju našem

ni strahov velikih, kot bitja primitivnih ljudstev

jih imajo. Njim že za dne pogubo usodno stiska

okrutna jim podtakne . . .

. . . da, res je to, a ne pozabi, podvajanje, to novo

znanje, obeta podoživljanje teh bitij iz primitivnih

ljudstev. Njih strah, prekletstvo to potlej tudi

sprejmeš vase, in že klovn se spreobrne, prelevi

morda v veliko hudobo. Kaj potlej boš, kaj vsak

med nami?

Kanja: >>Nikar ne delajte sklepov enostranskih, saj

vidi vsak, da se ta klovnski pajac spreobrača

v hudobo ali dobroto.



Podvajanje, to znanje novo, vzameš za

preobleko občasno. Odvržeš jo, ko ni ti več

pogodu. Z njo odvržeš vse, tudi strah, hudobo

ali dobroto. Razvoj bleščeč nam varnost je

zagotovil, strahove zmanjšal ali spremenil jih

v sence obrisov nedoločnih. Le strah praznega

življenja se nam je razmnožil in zrasel.



Poglejte naokoli, sami vidite, poslednje zlo je

to, ki na stopnji našega razvoja je še omembe

vredno.

Podvajanje, znanje novo, pa obeta, da končno rešimo

se tega odvratnega prisesa.<<

Klic iz množice ga pri tem prekine:



Trpljenje tuje naj da vzgib življenju mojemu,

praviš, toda pajac ta klovnski nam nič kaj

prida preobrazbe ne obeta. Morda se prej v

hudobo spremeni kot v dobroto. Ne vem, kaj

rekel bi, za kaj naj se odločim . . .

Kanja: >>Dileme vse, ki jih novost neznana v nas

poraja, spremene obraz, ko z novostjo se

seznaniš.



Lahko tudi kaj skozi igro bi preverili. Ničesar

nimam proti, če le pobudo lahko vsakdor da

za igro, tudi jaz?



Se strinjate . . . nihče ne nasprotuje?



Vsi mi imamo svoje jaze. Po več jih v vsakem je

od nas. Hrabri in strašljivi, vseh vrst. V EvBu

shranjeni so vsi. Jaz vabim zdaj s seboj kar te,

ki v prostorih EvBa so pred nami. Naj njihov

roj zleti v svet, rojen iz domišljije moje.



Seveda vse le igra bo neresna.<<

Zej: >>Pobuda tvoja spet potuhnjeno nevarnost

nosi. Če v igri svoji sproščal boš v ospredje

hudobni in prestrašeni jaz od vsakega,

kar nas Časovnikov je, potlej za grdobijo

marsikatero roj boš ta pridobil. Hudoben jaz

pa v Časovnikih še ne pretehta. Nikar, da bi

Časovnika poosebljal.



Sicer pa EvB nas najprej v svet sedanji svoj in

naš preseli.



Šele potem, ko z njim dodobra vsak med nami

se seznani, boš igro svojo lahko ti navrgel.<<

Kanja: >>Prav, če taka so pravila. V moji igri sebe

vsak spozna, obraze svoje, kaj pretehta v nas,

se potlej nam pokaže.<<

Glasovi Časovnikov iz različnih koncev Čive,

osredotočeni v skupnem zaznavanju prikazov iz

EvBovega razuma:

. . . trepet in srh vznemirjenja me prevzema. . .

. . . že čutim, da orkan prihaja. . .

. . . iz notranjosti EvBa sliši se bobneneje

. . . vse v EvBu se maje. . .

. . . ta zvok je od strasti pobeglih, ki strgale so se z

verig razuma in skozi EvBa se pridružijo nam v

igri. . .

. . . zmešnjavo narede še večjo, da potlej nihče več

ničesar ne dojame. . .

. . .krdela njihova tulijo v zanosu, moč peklensko

imajo v poletu. .

. . . glej, preobrazba jih naenkrat je zajela. V sence

tisočerih se razblinjajo prikazni teh strasti, po

videzu so majhne, krvoločne. . .

. . . že izginjajo skoz EvBa, v dvore kletne, tja, koder

mi drvimo skozi EvBa. . .

. . . notranjost se EvBa mi razgrinja. . .

. . . na samem dnu smo EvBovega trona. . .

. . . prostori kletni, mračni, obsežni za tisoče

planetov, tu shranjeni so vsi strahovi naši. . .

. . . vse, česar Časovnik se boji, tu svoj videz

hrani. . .

. . . v ozadju glej pojave, ki s strahom te navdajo. . .

. . . že vidim, to sence bežnega strahu so moje, ki

izginile so mi v pozabo, a podzavest jih moja še v

sebi skriva. . .

. . . huh. . . kaj vse v svetu svojem podzavestnem

nosim. . .

. . . hudiča, koliko se spak je teh nabralo. . .

. . . mar to sem jaz, naj sam zdaj sebe se ustrašim. .

.

. . . sence te. . . svojat ta neugledna. . .

. . . kaj bi to, kar v meni je manjšina. V prostorih

svetlih EvBa, moj jaz je tam, ki v končnem je

pretehtal. To z gotovostjo, ponosom lahko rečem. .

.

. . . tudi jaz bi zase enako rekel, ampak. . .

. . . poglej, hudirja, koliko teh pošasti malih je tu

naokoli. . .

. . . tam strah nesreče, ki pogubo smrtno ti zada. . .

. . . strahovi ti, neuspeh, zaničevanje naokoli. . .

. . . tu bojazen, da zavrže te Ijubeče bitje. . .

. . . da otroka tvojega zlo ne prizadene. . .

. . . ali kot sem slutil prej in slišimo lahko pogosto,

na stopnji našega razvoja najbolj nas strah je

praznega življenja. . .

Časovniki prepadenega obraza:

. . . kaj je zdaj ? Kaj ta groza ? Od kod ta krč, ki

grabi me za grlo? Mar padamo v brezno

groze. . .

. . . dogodke zadnje, ki v EvBovo zavest poslednji so

prispeli, zavesti naši vse razgrne. . .

. . . bojim se, bojim. Tako me še ničesar ni bilo nikoli

strah. Ta čustva, ki letijo skozme, so me navdala

z grozo in s tesnobo, da tega

ne zdržim. . .

. . . zakaj nas EvB zdaj straši? Zakaj?

. . . mar nas napolnil bo z grozo, skrito v svojih

dvorih? Zakaj?.

. . . kdo vse je to občutil v naši galaksiji ? Katero

bitje neki? Morda človeško niče, Rac?

Prepletajoči vzkliki Časovnikov in Časovnic:

. . . hromi me strah, približevanje pogube. . .

. . . strašna notranjost je EvBa, povsod samo mrliška

je praznina, okrutnost brezobzirna. . .

. . . občutim tisoče pogledov in v njih neizprosno

obsodbo. . .

. . . da, tudi jaz zaznavam te poglede, na milijone

oči. . .

. . . vzvišeno odmaknjenost zaznavam v njih. . .

. . . že izginjajo mi iz zavesti. . .

. . . ni več jih, ne. Prizore druge bolj zaznavam. .

. . . da, spake, spake vidim, kakšne spake! Kako

odurne. . .

. . . ubijati hočejo, ubijati, ničesar drugega. . .

. . . ubijati. Čutim, da se bodo izstrelile vame, želim

zbežati, pa ne morem, hromi me kot v grozljivih

sanjah. . .

. . . oh, kaj je ta lik, ta strašna senca? . . .

. . . to je vendar mrtvec. Kako lasje mu

plapolajo! . . .

. . . na kolena se je dvignil in z rokami maha. . .

. . . to je vihar. Vihar ga dviga in drži pokonci. Vse

telo mu je ena sama rana. . .

. . . kako grozljiv izraz je na obrazu

tem mrliškem. . .

Z rokami maha, da ne moreš mimo. . .

. . . joj, saj to je tujec, ki so ga ubili netopirji, to je tisti

Prot. . .

. . . ne, ne, le privid njegov, ki nas plaši. . .

. . . zakaj ta blazen strah? Nevarnost mi grozi za

hrbtom. Zbežati moram, čutim! . .

. . . mrtvec zapira pot. Ni možno mimo njega.

. . . kaj, hudirja, se dogaja? Kaj vse to pomeni?

. . . to svet čutnih je zaznav in čustev, ki prihajajo iz

EvBa. Mi padamo skozi spomin čutnih, čustvenih

zaznav v EvBu. . .

. . . drvimo skoznje. . .

. . . zaznave iz spomina zdaj drve v nas. . .

. . . silijo me v beg. Moram ven iz te grozljive

kletke. . .

. . . skozi mrtveca, drugače ne gre. . .

. . . od kod, glej, zdaj, na tisoče prosečih rok? Kaj

zaznavam? Blodnje Zemljana Raca?

. . . rote me, otroci so, ženske in možje. . .

. . . to niso Časovniki, to so ljudje, človeški rod. . .

. . . mar beg bi moj pomenil jim pogubo, uničenje? Saj

to ni res. Kaj imam jaz z njimi?

. . . ta čustva iz spomina EvBa niso naša,

časovniška. . .

. . . to nismo mi. . .

. . . ne, ne, to ni od nas! To je od tistega človeka,

nesrečnika, Raca. EvB je shranil vsa njegova

čustva v svoj spomin.

. . . zdaj vrgel jih je v nas, vse čutenje njegovo: strah,

obup . . .

. . . to že . . . a ne samo to, tu morje tisočerih je oči, ki

hlad, obsodbo nosijo v sebi. . .

. . . to misli so, ki šle so skozi Račevo zavest. . .

. . . drvijo k nam in jaz drvim vanje. . .

. . . spet nov prikaz se mi v zavest je vsilil, oči se

ustavile so tu pred mano. Že ločim zdaj

obraz en in postavo. Znani lik, obris poznan.

Pomika se naprej, da stopiva si iz oči v oči. . .

ojoj. . . o ne. . . Kaj zdaj je to? So to le blodnje? Saj

to sem jaz, moje oči. Ta hlad , neprizadetost, da

moja sta. . . da moja sta bila? Ta pogled je bil s

tribune. . . moj?. . . ko Raca sem opazoval?

. . . to Rac občutil je, ko videl je, kako ga

opazuješ. . .

. . . in kaj je zdaj to? Spet tista bitja, ti ljudje

na poligonih Kanj v smrtnih krčih, njih smrt,

preizkusi čustev, vse to, kar storili so jim. . . Vse

to prešlo je skozi Račevo zavest?

. . . to dogajanje prekleto, ti smrtni krči na obrazih

si sledijo drug za drugim. . .

. . . in v grozi te razprte oči Zemljanov, ki na njih so

Kanje smrtne preizkuse naredile. . .

. . . proseče dvigovanje rok, ječanje bolno. . .

. . . spet nov se svet mi kaže. . .

. . . skozi Raca bednega doživljanje drvimo. . .

. . . poglej igrišča, polna otrok. To so ta bitja, ta rod

človeški. To proseči obrazi so teh bitij. . .

. . . da, da, obračajo se k nam v strahu pred

pogubo. . .

. . . in prošnja jim iz oči prihaja. . .

. . . rotijo, naj pogubo zadržim. . .

. . . kaj rotijo? Koga? Mene?

. . . ne, ne, ne nas. . . ali pa morda. . . saj ne vem. . .

. . . tisto bedno bitje, ki v zmedi se obrača na

komandni plošči našega izhoda. . .

. . . to čutenje, ki prihaja vame, postaja metež

izbruhov, strah, gnev in moč, drgetajoče



hlipanje me prevzame. . .

. . . EvB prenaša v nas, kar Rac, to bedno bitje,

čuti, in blodne misli, ki razum so mu

zmešale. . .

. . . pred očmi mi spet je mrtvec, Prot, tisti, ki maje se

v viharju. . .

. . . kaj zdaj se to dogaja. . . da obračam

se . . . kam?. . .

. . . nazaj v grozo stopam, v obup. . . zakaj?. . .

. . . to Rac se zdaj odloča. . .

. . . da boril bi se. . . da bi tolkel. . .

. . . kako?. . .s čim?. . . Kaj ni drugega izhoda?

. . . glej, pošasti bližnje se umikajo. . .

. . . to bedno bitje se bori. . . ne bo zbežalo. . .

. . . kako v pogubo leze. . .

. . . nov val netopirjev se že bliža. . .

. . . ubijejo ga kot mrčes nemočni. . .

. . . komu ta smrt koristi? . . .

. . . pustite ga. . .

. . . naj zbeži. . .

. . . saj je hotel. . .

. . . zakaj se nam mudi? Kdo potrebuje smrt njegovo!. . .

Kanja: >>Ne jaz. Naj se umakne. To Zej je spustil

vihar, da mrtveca dviguje. S tem ustavil beg je

te preklete male reve. Če ne, že zdavnaj zbežal

bi in dal nam mir, prost izhod.<<

Zej: >>Ti smrt njegovo boš zakrivil!



Bistvo vsega je: kdo si želi soseda, ki v

okrutnosti uživa?<<

Kanja: >>Ne, Zej. Bistvo je, da je precej poti pred

nami in da odvreči treba bo balast. Naj gre k

hudiču!<<

Zej:

>>Posadil rad planjave bi s hudobo. In praviš, da

nikogar od nas ne prizadene, a to je laž. Velika

laž.



Ko videl boš hudobo v sosedu, veselje v očeh

njegovih, da tebi je hudo. Potem sledila bo

poguba gnusna, udarec v hrbet. Boj krvav.

Kaj bomo mi? Kaj vsak od nas? Bo smeh

zvenel nam nad mrliškimi sprevodi?<<

Kanja: >>Strah, strah in zopet strah, samo nanj

se sklicuješ. Toda mi prinašamo življenje,

energijo silno, strast in potešeno koprnenje.

Srce požene nam utrip močneje.



Naj rojstvo tuje vdahne nam življenje. Smrt

strah v kosti požene in tisočero hrepenenje

izraste v življenje novo. Mi nudimo življenje, a

ti le prazen dolgčas.<<

Zej: >>Ti nudiš razdejanje, smrt, uničenje prekleto

in ne življenje.



Začetek se nam kaže, ko na pot okrutnosti

se sosed tvoj poda. Kaj čez čas bo on v svoji

biti, morda nekdo, ki srečo v pogubi tvoji bo

iskal.<<

Kanja: >>Iz oblakov vzete spet besede. Namig na

nekaj, kar v pogovor ta ne sodi. Po vrsti naj se

vse razgrne, kot EvBov je namen.



Razvoj se bliža nam k evolucijskemu vrhu v

bleščečem vzponu. Nihče ne more reči, da je

on, vsa njegova bit, kaj več kot nič, ko se v

primero z njim postavi. EvB pokazal bo še

pomen osrednjega vprašanja: koliko nove

življenjske energije bo pridobil vsak med nami,

če možnost podvajanja uporabi.



Naj igra iz življenja, domišljija moja svoj

prikaz navrže. Bogastvo tisočerih podoživljanj

še spoznajmo, za sklep pa potlej se vsak po

svoji bo presoji odločil. Naj roparica se požene

in strast iz nje naj pade v nas.<<

EvB se je zamajal, se nekoliko premaknil in že je

energetski orkan s svojo rušilno močjo zajel vso

galaksijo in iz teme, iz same notranjosti EvBovih

globin je zletel orjaški ptič iz vrste Kanj, roparica z

ostrimi kremplji, zamahnil nekajkrat z mogočnimi

krili, zajadral, se nenadoma sunkovito obrnil in

prelevil v milijone senc, ki so izginile v utripajočih

srcih Časovnikov ter jih napolnile s svojim Jazom.

Glasovi Časovnikov:

. . . on. . .Kanja ptič postajam. . .

. . . tudi jaz. . . zletel je skozme in pustil svojo bit v

meni. . .

. . . že čutim slast pred roparskim napadom. . .

. . . tudi jaz. . . ter silno spolno vzburjenje in

poželenje, moj ud je ves nabreknil. . .

. . . kremplje čutim, željo, da z njimi žrtev

primem. . .

. . . glej telo kobacajoče, to žensko je telo. . .

. . . kako je lepo. . .

. . . strasti je polno, čutim to. Že spuščam nanjo se in

čutim moč v krilih. . .

. . . jaz željo silno, da s kremplji jo zagrabim. . .

. . . držim že v svojem jo prijemu. . .

. . . kako se zvija iz mojega prijema, nemočna je pod

mano. . .

. . . in bedra. . . njih razmikanje me vnema. . .

. . . iz krempljev se mi iztrgati ne more. . .

. . . ta silna želja, silna strast, da ud svoj bi zarinil

vanjo. . .

. . . to sočno vroče je meso. . .

. . . že ud prebija se mi vanjo, vsa njena bit se v

sunkih mi predaja in sok stiskam iz nje ta slastni.

. .

. . . strast prežema me z naslado. . .

. . . silno moč v udu čutim in telo pod mano, ki se

zvija, v sladostrastju. . .

. . . o življenje polno, divje, strastno!. . .

Sledil je krik in kratka tišina.

Kanja: >>To nudim vam jaz, Kanja! Časovniki! Na

tisoče še večjih užitkov je pred nami. Samo

uvod je to. Le igra, majhen kamenček z gore.<<

Zej: >>Spet lažeš, Kanja, spet se sprenevedaš.

Zakaj z nasiljem jemati spolno potešitev? Nista

zlo in divjost tista, ki jo lahko dasta. Saj sama

se ponuja. Tu tvoje pomoči nihče ne potrebuje.

Naj EvB pokaže igro skozi poželenje ženske.<<

Nov val svetlobe je prišel iz EvBa in že je napolnil

Časovnike s svetom polnih čutnih vzgibov.

Vzkliki Časovnic žensk:

. . . kakšna strast se mi razvnema v prsih in vse telo

želi pohotnega objema. . .

. . . so ustne v strasti mi nabrekle in ogenj mi

peklenski je razvnel mednožje. . .

. . . želja se po trdem mesu mi rojeva, vsa bit mi že

gori v hlepeči strasti, da nohte bi zarila vase. . .

. . . in trgala si to meso pohotno. . .

. . . nov ogenj in vihar strasti besnita v meni, kje je

ud, kje silna moč, da se zarine vame. . .

. . . že čutim ga, prihaja. . .

. . . to Opijec pol z levjo glavo, mišičasta ta pošast

krilata je nad mano. . .

. . . in ud bo zdaj zarila vame. . .

. . . že čutim kremplje. . .ud. . .

. . . strasti, vihar užitkov, slast, igra in. . .

. . . toplina nežna. . .

In spet je sledil trenutek miru in tišine, dokler se ni

Zej ponovno oglasil.

Zej:

>>Dva pola, silni energiji, zakaj naj bi se uničevali,

ko druga drugo si želita? Le najti morata se, nič

drugega. Gasita sproti se med sabo, nobenih

žrtev ni treba in tudi hudobije ne. Telo hlepeče

vsrka spolno moč.<<

Kanja: >>Saj rekel sem, da to je igra, uvod. Morda

primer ta, ki naj pokazal bi, kaj tehnologija

podvajanja nam nudi, res ni najbolj posrečen.<<

Razvnet ženski glas:



. . . phuuj, pusti roparico divje strastno, naj s

svojo silo mojo slo poteši, saj dalj ko traja, več

užitkov meni daje. Nikar naj ne odneha, ne še!

Ti Opijec pol z levjo glavo, mišičasta ti pošast,

ne jenjaj, ne odidi!

Zej: >>Za moško slo naj ženska moškemu da

potešitev, ne bojno polje in osvajanja krvava,

kjer bitja nebogljena uničenje zadene.<<

Kanja: >>Nikar neresnih igric v razmišljanja globoka

ne vpletaj. Kar iz domišljije sem navrgel, je bilo

bolj v zabavo, kot da imel pretkane bi namene

z njo kaj doseči.<<

Zej: >>Ni res, da to, kar z domišljijo si navrgel, ni

imelo v sebi skritega namena. Načrtom tvojim

je brezumje nekaj, kar s pridom še kako

izrabiš. Spolnost, igrice, besede na to temo

vzburijo strasti v bitju zdravem, ko zvabiš

misel v podoživljanje naslade spolne. Razum

prekrije tančica omamnega brezumja, da

potlej zazna samo v obrisih, kar bi sicer mu

jasno bilo razkrito.



In bolj ko domišljija se vživlja, bolj tančica ta to

postaja neprozorna. Tedaj se čutna bit usmeri

skoz svoj spomin vsega, kar kdaj občutila je

kot vrh spolne potešitve. Iz nagona, vzraslega

iz nuje oploditve, ki v sebi skoz razvoj svoj bitja

ga imajo, se razvnamejo strasti in sprostitev

bližnja da potisk, da razum zaniha v omami.



Ko spolnost skozi igro in besedo v podoživljanju

brezum svoj vpelje, pa beseda svojo žrtev

najde. Tu vzdušje najdeš, ki privolitev da

početju tvojemu: osvajanju planetov tujih,

zlorabi bitij, ki nič hudega sluteč na svoji poti

so razvoja. Vse potlej se očesu bolj neresno

kaže.



Okrutnost, divjost in barbarstvo pa naj tančica

iz brezumja bi prekrila. To bil namen je tvoj,

Kanja, in ne, kot praviš, da v zabavo vseh

navrgel igrico si iz domišljije.<<

Zej je obmolknil, se zagledal v notranjost galaksije

Čive, kot da bi se hotel prepričati, ali Časovniki sledijo

njegovim besedam, nato pa je nadaljeval:



>>Poglejmo zdaj poti pred nami. Naj v EvBu

zaživi vse, kar obetaš, in v nas pusti sledi, ki

kazale bi smer poti v razvoju našem. V EvBu

naj obraz se izoblikuje, ki naš bi moral biti, če

sprejmemo pobude tvoje.<<

Glasovi iz množice:

. . . že čutim, da vihar prihaja, iz prsi EvBa sliši se

bobnenje. . .

. . . vse, kar zgradili smo, se v EvBu maje. . .

. . . spet te strasti, spuščene z verig razuma. . .

. . . skoz EvBa drve, slede krdela jim tulečega

zanosa. . .

. . . kam usmeri se ta silna energija. . .

. . . Kanja je tam, na svojo pot jih vabi. . .

. . . že v njem so in skozi mene že bežijo. . .

. . . med bitja tuja zdaj letim, v očeh jim berem strah

in grozo. . .

. . . in jaz zaznavam njih drget. . .

. . . spet to porajanje v meni. . . kot roparica iščem

plen. . .

Kanja je svojo domišljijo usmeril v prostor, kjer so

bili v EvBu shranjeni jazi Časovnikov, in jih pozval,

naj sledijo njegovim pobudam. Tako je potem vsak

Časovnik v galaksiji Čiva doživljal igro prek svojih

jazov. . .

lGRA - vzkliki, spremljajoči z vseh koncev:

. . . Kanja, na pot! Za tabo, smo že zbrani. . .

. . . skozme je zavel nov svet, da čutno ga zaznavam,

med bitja tuja zdaj letim, v očeh jim berem strah in

grozo. . .

. . . in jaz zaznavam njih drget. . .

. . . spet porajanje v meni, kot roparica iščem

plen. . .

. . . tudi jaz, zakaj ta želja v meni, mar mora biti to

tako, saj nočem naslade nad trpljenjem

tujim. . .

. . . občutek smrtnega strahu se od zunaj seli vame,

kako mi želja po življenju je vzkipela. To ptica

roparica, Kanja, skozi domišljijo mi

vstavlja. . .

. . . in vame tudi. . .

. . . naj igra gre do konca. . .

. . . smrt kremplji moji naj zadajo. . .

. . . to igra je, to ni življenje naše, to blodnje so, ki

zmedo v um so moj vnesle. . .

. . . naj vzamem vse, kar v meni bo življenje dalo. . .

. . . svet tu, človeški, skozenj zdaj drvimo, to bitja

tuja so, ne naša. . .

. . . ni moč enačiti jih z nami, manjvredna so, o tem

ne more biti dvoma. . .

. . . tudi jaz bi to verjel. . .

. . . kaj dosti mar mi ni zanje, vse bolj tako občutim,

usoda njihova naj nas ne gane. . .

. . . to ni mi všeč, ali roparica v meni raste. . .

. . . in v meni tudi. . .

. . . trpljenje bitij teh ni mar mi, vse bolj mi je v zabavo. .

.

. . . od kod odzivi v nas tako okrutni? To ni mi všeč.

Le hudobne jaze pušča Kanja nam v ospredje. . .

. . . glej, Kanja vabi jih naprej. . .nas vabi. . .

. . . in sili me že proti moji volji. . .

. . . jaz hočem videti svoj jaz hudobni, gremo

naprej. . .

. . . vse igra je in EvB nam vsem vrnitev omogoči. . .

. . . tudi jaz grem. . .

. . . in jaz. . .

. . . in jaz. . .

. . . za Kanjo! V svet njegove domišljije!. . .

. . . samo naprej! Že nov polet me vsega je prevzel,

spet roparica v meni se razvnema. . .

. . . glej, v kremplje ujel sem žrtev nepomembno,

podgana-človek, čudno neko bitje. Kako se

smešno kobaca mi v krempljih. . .

. . . ta igra je zabavna, tudi v meni že veselje

porojeva. . .

. . . ubijem žrtev to, da drugo si poiščem. . . naprej,

naprej. . .

. . . v krempljih mojih nova žrtev se že zvija, v očeh

nje strah, tam vidim svojo rast. . .

. . . res škoda, da so le nepomembna bitja. . .

. . . malo večjega se ne bi branil. . .

. . . glej, tam Časovniki so naši. . .

. . . da, tisti iz skupine cepcev. . .

Kanja: >>Tako, dovolj je igre te, v drugo raje se

podajmo. Naj kar pobudo dam iz domišljije.<<

Zej: >>Ne, Kanja! Te igre, ki si jo začel, ti več ne

ustaviš. Pobudo lahko daš, vsakdo jo lahko.

Toda igre v EvBu ne prekineš, dokler se ne

izživi v celoti. Takšno je pravilo, ker bistvo

sicer ostalo bi skrito.<<

Kanja: >>Saj je končana, naprej se lahko le ponavlja.<<

Zej: >>Poglej, kaj roj ta jazov, ki ti si vkup jih zvabil,

skozi tvojo igro spleta. Na čelu je tvoj jaz iz

mračnih dvorov EvBa.



Ne uboga te, gre kar naprej brez tebe.



Odkimavaš, da. . . to nisi ti, boš rekel. . .



Morda, a to je jaz tvoj, ki pobudo je za igro to

navrgel. Zato ga EvB pusti, da igro vodi. Ne

ustaviš ga, dokler se ne razkrije.



Da, Kanja, pravilo je, ki EvB ga ne prelomi. Če

bistvo se iz igre naj pokaže, ti jazi vsi živeli

bodo pristno.<<

Vtem so strahoviti treski stresli EvBa in celotno

galaksijo Časovnikov z njihovimi jazi v tej igri. Vsak

Časovnik pa je lahko odtlej samo gledal, kako njegov

jaz, ki ga je Kanja zvabil v svojo igro, bije svoj boj za

preživetje in se v trumah ali manjših skupinah podaja

v neznani svet EvBove notranjosti.

Vzkliki jazov iz igre v notranjosti EvBa:

. . . naj strnjena ostane ta skupina. . .

. . . kam neki so ostali se zgubili. . .

. . . na razpotjih vsak po svoje se je usmeril. . .

. . . hudirja, videti je, da smo v labirintu. . .

. . . presneta reč, mar nihče ni na to pomislil. . .

. . . kot vem, smo le v igri se podili, sedaj iznenada

pa življenje pravo je pred nami. . .

. . . podiranje mostov za sabo slišim. To treski ti so. . .

. . . naprej, na pot, most varen je na drugi strani

labirinta. . .

. . . za množice vseh nas tam ni prehoda. . .

. . . kdor prvi pride, zanj ne bo problema. . .

. . . tako, skupina naša prva zlahka se prebije. . .

. . . naprej, v nasprotno smer, kot rušenje mostov se

sliši. . .

. . . gremo, to prava je beseda. . .

. . . če pot bila bi kot ta, toda kaj se za ovinkom

skriva?. .

. . . čuj vzklike, govorjenje glasno. . .

. . . skupina druga gre, nam naproti. . .

. . . v napačno smer, ker naša je ta prava. . .

. . . mi gremo svojo pot, v tem smo si enotni. . .

. . . tako je prav, tem cepcem se ne umaknem. . .

. . . tudi oni so odločni v usmeritvi svoji. . .

. . . skupina naša se skozi njihovo prebije. . .

. . . že skupaj smo. . . me prvi je odrinil. . .

. . . jaz sunem ga nazaj, nič me ne mika z njimi. . .

. . . udarjajo po nas, zadaj mu udarec trd. . .

. . . sem sunil ga, dovolj močno. . .

. . . konec je, prerinili smo se skoznje. . .

. . . nič hudega res, a več moči za vdrugo moram

pridobiti. . .

. . . za ovinkom tem je jasa, daj, malo počijmo. . .

. . . tako, postoj, za živo mejo tukaj se lahko

usedeš. . .

. . . v miru k sebi malo prideš. . .

. . . ne, tu ne bo miru, ne slišiš direndaja za živo

mejo?. . .

. . . ta labirint je iz ovinkov in poti zavitih. . .

. . . to cepce slišiš, ki skoznje smo pravkar se

prerinili. . .

. . . prav možno res, kak kamenček jim vržem prav z

veseljem. . .

. . . tudi jaz. Kar dajmo. Si slišal vzklik, nekdo

dobil ga je v bučo.

. . . lepo, se vsaj popraskal bo po glavi trapasti,

neumni. . .

. . . še enega bi jim zalučal. Mi kdo ga lahko

najde ?. . .

. . . na. . .

. . . kaj?. . se šališ. . . za pest velikega ne morem

vreči. . .

. . . zakaj ne. . . betice trde jim ta že ne prebije. . .

. . . kdo si. . . Kanja. . . sledili smo ti res, a ta bila bi

le prehuda. . .

. . . zakaj, mar se bojiš, preplezati to živo mejo nihče

ne more. . .

. . . ta meja v sebi stebre skriva, v njih naš EvB

vrednote vseh Časovnikov shranjuje, to vidim

lahko kar razločno. Ta kamen pa, ki mi ga ti

ponujaš, ne vržem čez, prej steber ta stekleni bi

razbil in svet vrednot Časovnika neznanega, če

ne že svojega, razsujem.

Kanjev jaz:



Kje pa, s kamnom tem ne storiš velike škode. .

.

Časovnikov jaz, ki mu je Kanjev jaz ponudil kamen:

Ta meja tudi ne more biti ozka, ne vidim skoznjo,

čutim pa lahko, da nevarnost skoči iz nje, če kamen

vanjo pade. Zadene me nazaj, morda prav kamen ta

ali pa še večji. . .

Kanjev jaz:



Da, da, že vem. Pustimo te besede. Na oni

strani stolp se dviga, z očesom lahko ga

zaznaš. . .

Časovnikov jaz:



Da, vidim ga, razgled od tam bi nam prav

prišel.

Kanjev jaz:



No, ja, tudi to. Življenjsko energijo v njem

dobimo.

Časovnikov jaz:



Mar res, vse kaže, da bi jo potrebovali.

Kanjev jaz:



Seveda bi, le kdo je ne bi? Podvajalnik shranjen

je v stolpu.

Časovnikov jaz:



Podvajalnik? Kaj naj z njim?

Kanjev jaz:



Za mano vsi, kar hitro se prepričaš.



* * *

Jazi Časovnikov ob podvajalniku:

. . . to torej je naprava naša sporna. . .

Kanjev jaz:



Ne vsa, le del, ta zmore vse, kar tukaj si želimo.

. .

Jazi Časovnikov ob podvajalniku:

. . . in kaj v celoti lahko nudi?

Kanjev jaz:



Preveč, da tule bi razlagal, bogastvo neizmerno,

kdor želel bo, se sam lahko prepriča.

Jazi Časovnikov ob podvajalniku:

. . . kdaj? Ko pot iz labirinta bo za nami?

Kanjev jaz:

Tako. . . če naš pristaš boš in v našo srenjo stopiš.

. .

Jazi Časovnikov ob podvajalniku:

. . . hm. . . pogoj tá mi skrivnost naznanja. . .

Kanjev jaz:



Pustimo to.



Povem lahko, kako na hitro več življenjske

energije vsak med nami bo pridobil, da laže

pot bo zmogel.



Mudi se nam, podrobnosti pustimo.

Jazi Časovnikov ob podvajalniku:

. . . naj bo, čeprav te igre ne razumem. . .

. . . tudi jaz se strinjam. . .

. . . huh, glej. . . prikazni že z naprave te letijo

. . . občutek čuden me je obšel. Kot da sem tu in

v prikaznih dveh iz podvajalnika prispelih:

roparica, ki v krempljih žrtev nosi. . .moj jaz je to,

iz prejšnje igre oživljen. . .

. . . spreminja se. . .

. . . pa ne preveč. . .

. . . moj jaz s hudobnim obrazom že razločim. . .

. . . še en prikaz postaja viden. . .

. . . moj dobri jaz je to, ki stopa zraven. . .

. . . od kod se zdaj še on je vzel?

. . . podvajalnik ga iz svetlih dvorov EvBa je

prenesel . . .

. . . ne, EvB ga vrgel je skozi podvajalnik. . .

. . . saj vseeno, v nas sta vedno oba prisotna. . .

. . . s hudobnim jazom mojim se moj dobri jaz

združuje v zmes nejasno. . .

. . . moj strah se v vrtinec je spremenil . . .

. . . vrti se v krogu . . .

. . . oba mi jaza je zajel . . .

. . . tudi moj hudobni in dobri jaz sta že

v vrtincu . . .

. . . tudi moja je moj strah zajel . . .

. . . v sebe skril ju je, da več ne ločim, kaj strah je

moj, kje dobri jaz je moj in kje hudoba, ki se v

meni skriva. . .

. . . v zmes nejasno sta zgnetla se oba prikaza . . .

. . . vse skupaj je v vrtincu nepreglednem. . .

. . . prekleta zmeda, strah žrtve me prevzema. Vse

ostalo izginja.

. . . ta strah z jazoma obema, z dobrim in hudobnim,

ta zmes zdaj videz spet dobiva. . .

. . . postaja klovnski pajac, obrazov dveh. . .

. . . s hudobnim in z dobrotljivim. . .

. . . Ta jaza, moja sta oba in strah ta zraven, tudi ta

je moj. . .

. . . druščina pa taka. . .

. . . za skupaj niso. . .

. . . poglej! Že jasno vidim: ta druščina postaja eno:

to je dvoglavi klovn. . .

. . . zdaj vrti se v nekem čudnem plesu. . .

. . . moj dobri jaz s hudobnim jazom mojim se

spopada. . .

. . . to boj je med njima. . .

. . . kot v plesu divjem se vrtita. . .

. . . ne ples, drug drugega udrihata s pestmi. . .

. . . in suvata se. . .

. . . pa saj sta oba v telesu enem. . .

. . . v telesu mojem. . .

. . . v meni sta. . .

. . . toda roke ima vsak svoje. . .

. . . grdo se tolčeta med sabo. . .

. . . brez milosti udrihajo pesti. . .

. . . ta pajac dvoglavi že ne obstane. . .

. . . po plesu izgine. . .

. . . dvoglavi klovn v plesu svoje preobrazbe se nam

kaže. V kaj se prelevi, v hudobo al’ v dobroto?

Kanjev jaz:



Naprej, za mano, nič časa več nam ni na voljo.

Pot hitro noga nam zastavi. . .

Jazi Časovnikov:

. . . če le ovir ne bo, kak trop bedakov iz

nasilnežev izbranih. . .

. . . čuj, že slišim vzklike za ovinkom. . .

. . . udarim ga, kdor le me prime. . .

. . . nič več tudi jaz ne bom hudiča božal. . .

. . . svojega prav mi drugi že ne bo vsilil. . .

. . . tukaj so, ta pot je ozka, da v jarek blaten, v trnje

me ne porine. . .

. . . suva me, vstran potiska. . .

. . . na gobec ga daj, v trebuh suni, jaz sem ga zadel. . .

. . . uf, s pestjo me je v obraz. . .

. . . kar rini, suvaj. . .

. . . jaz tolčem. . .

. . . še malo daj, so koga nam pobili ?. . .

. . . ne. . .

. . . prav. . . prebili smo se skoznje. . .

. . . uspeli smo, za las, potolkel me je skoraj. . .

. . . upehan sem, daj, malo počijmo. . .

. . . tam prostor je ob živi meji. . .

. . . huh, srečanje to okrutno. . .

. . . jaz več zadel sem, kot dobil. . .

. . . čuj, spet slišim jih za živo mejo. . .

. . . morda, če ni skupina nova to pred nami. . .

. . . cepci so, ta kamenček jim koj zalučam.

Tako, kar daj še kamen, če je kje pri roki.

Kanjev jaz:



Na, tu ga imaš, ki bolj zaleže.

Časovnikov jaz, ki kamenček je prej zalučal:



Za pest velik. . .



kar vrgel bi, toda nekaj v meni brani. . .

Kanjev jaz:



Boš ti, klovn? Velik in močan si jaz.

Dvoglavi klovn Časovnikovega jaza, ki je prej zalučal

kamenček:



Kaj, jaz ? Kateri od naju ? Dva obraza sva. Jaz

že ne maram tega.

Kanjev jaz:



Da, strah velik si, klovnski pajac. Ne veš, z

obrazom katerim naj k meni se obrneš.



Dobrotljivi obraz mi že ni kaj preveč pogodu.

Obrni se, drug obraz tvoj kamna bo vesel.

Hudobni obraz dvoglavega klovna:



Daj kamen mi, jaz morda bi poskusil.

Kanjev jaz:



No, kaj zdaj, klovn četveroroki, se sukaš in

vrtiš v

krogu ter z roko se v roko suvaš?

Že vidim, da jaz tvoj dobri in naivni ti

nasprotuje.



Počakaj, kar mu bo bolj pogodu, bo dobil.



Na, tu imaš, ti dobrotljivi, zalučaj čez to živo

mejo.

. . . a jaz ?. . . a to ?. . . saj to je keks, kajne?. . .

. . . da, keks, dokaj okusen, lahko poskusiš. . .

. . . naj vržem ga, zakaj?. . .

. . . morda pa padel bo v cepca, ki prej te je

po nosu. . .

Skupina jazov je prasnila v krohot.

. . . ha, ha. . . ha, ha. . . da s keksi plačaš mu

hudobo. . .

. . . ideja ta. . . ta keks. . . haha. . . ta šala je neresna. . .

. . . ho ho. . . tak štos. . .

Kanjev jaz:



Poglej, zalučam kamen ta, ga vidiš. . .

Časovnikov jaz, ki je prvi zalučal kamenček:



Da, stok ta, vzklik, nekoga si zadel. . .

Kanjev jaz:



Kak cepec to zabavno melodijo je izpustil.

Medklic:

. . . ho ho. . . Kanja. . . od hudirja so

besede tvoje. . .

Kanjev jaz:



Bi rekel, da je vzdušje pravo. . .

Medklic :

. . . tudi jaz. . . glej, moj klovn, še sam ga bo

zalučal. . .

Kanjev jaz:



Le brez skrbi. Na kamen!

Medklic:

. . . hudirja, glej. . . klovn moj steber je razbil,

kjer shranja EvB vrednote naše. . . od vsakogar

med nami. . . v njem moje so. . .

Kanjev jaz:



Pa kaj potem? Pristopiš sem, glej, pokažem, k

stebru tem razbitem, ga objameš. Vrednote tvoje

vanj zlete. Tako, ste videli, glej, preprost zamah

z roko in že nova cev steklena iz tal izraste,

da steber je tu nov, nič manj močan, morda še

lepši. . .

Vzkliki jazov drugih Časovnikov

. . . da, res. . . tako je to preprosto. . .

. . . ne vem, ali res? Drugačen je po barvi in obliki.

. .

. . . in pramen žarkov iz njega je drugam

usmerjen. . .

. . . na pramenih teh ves EvB sloni. . .

. . . pa kaj potem, če treba bo, se že premakne, kot

stebri mu s prameni temi oporo dajo. . .

Časovnikov jaz, ki mu je Kanjev jaz ustavil svoje

vrednote skozi stekleni steber:



Vse kaže, da to moj je steber bil in moj klovn

ga s kamnom je razbil.



Že čutim, da odločen bolj postajam.

Dobrotljivost sem odvrgel. Kar daj mi kamen, z

veseljem ga zalučam.



Tako. . . a ne. . . sem dobro vrgel ga. . . kaj

praviš zdaj, obraz ti dobrotljivi? Si z mano ali

morda nasprotuješ? Tak strah, ki dobrotljiv je,

me



izziva. . .

Kanjev jaz se je obrnil k dvoglavemu klovnu, ki se še

vedno ni mogel preleviti ne v hudobo ne v dobroto, ter

mu zagrozil:



Boš proti nam ali z nami, pajac ti klovnski? Da

vem, kam kamen naj ta vržem.



Se skrivaš, obraz ti dobrotljivi, prav, tvoj

nasprotni jaz se obrača k meni, že proste roke

si je izboril.



Njemu kamen dam.



Na kamen ti! Zalučaj ga, da moč preizkusiš

svojo!



Kar vrzi. . . no, bo šlo. . . leti, spet steber je

zadel. . . tako. . . si videl. . . končano je. . . in ti

moči si si pridobil.

Časovnikov jaz, ki je prvi zalučal kamenček:



Razbil je steber, kjer vrednote moje EvB je



hranil. . . . preobrazba mojega klovna je



zajela. . . obraz dobrotljivi mu izginja v telesu. .

. ostal le drugi je, in ta podobo mojo si nadeva.

. .



Združujem z njim se v enem bitju.



Čutim, da osebnost cela že postajam, odločna

bolj, oklevanja ni v meni.



Naprej, Kanja! Naprej! Naj trda pest odloča,

pomorem ti, da dvoglave klovne v preobrazbo

pravo zavrtimo.



. . . po mostu tistem glej, iz labirinta se podamo

in potlej skupno vsi za Kanjo v korak.

***

Po izhodu iz labirinta:

. . . tam stolp je, podvajalnik v njem, če se ne

motim. . .

. . . gremo, da malo se poigramo. . .

. . . tako, da svoji domišljiji pot sprostimo. . .

. . . prav, jaz roparica bom, ki žrtev išče. . .

. . . tudi jaz. . . tudi jaz. . .



***

. . . podvajalnik že deluje, v ideji svoji, svojo bit

zavzemam. . .

. . . da, da. . . že roparica spet postajam. . .

. . . tudi jaz. . . kje žrtev najdem. . .

. . . poglej, tam nekje se premika. . . naj spravim se

nadnje. . .

. . . oh. . . saj to so naši. . . Časovniki. . .

. . . in kaj potem. . . tudi to bi rad doživel. . .

. . . kaj, da Časovnika imel bi v krempljih. . .

. . . zakaj ne. . . iz srenje so, ki ni nam blizu. . .

. . . Časovniki so. . .

. . . že imam ga v krempljih, čutim njegov drget. . .

. . . prestrašen je in to je prav zabavno. . .

. . . saj isto je kot prej. . .

. . . da, le vse je bolj živahno. . .

. . . to kobacanje je kot od prejšnjih žrtev. . .

. . . le vse še bolj zabavno. . .

. . . kri se cedi mi že po krempljih. . .

. . . opoj ta nov mi daje še poleta. . .

. . . kje meja silne je moči, ki v meni raste. . .

. . . zabava me pogled na mojo žrtev. . .

. . . in mene tudi. . .

. . . in mene tudi. . .

. . . naj izsesam življenje. . .

. . . kako. . . da ubil bi enega naših. . .

. . . ti revčki so iz drugega testa kot mi. . .

. . . kar dajmo, saj vredni drugega niso. . .

. . . jaz sem proti. . .

. . . prav. Naj odloči velikost, kdo je najmočnejši, ti ali

jaz. . .

. . . kaj hočeš s tem?. . .

. . . življenje bitja bednega se mi iz krempljev je izvilo.

Le mrtvo truplo mi je ostalo v njih, zdaj vidim le,

da to storila silna moč je moja. . .

. . . saj to početje vendar nima smisla. . .

. . . te strah je že postalo. . . zabavno. . . bojiš se, da

tudi tebe bom prijel. . .

. . . saj to ne gre. . . kaj zdaj se tu dogaja. . .

. . . nič, nič. . . saj res imam dovolj moči, da s tabo se

igram. . .

. . . kar pojdi stran in pusti me. . .

. . . sem že spoznal. . . ti nisi naš, ustaviti

me hočeš. . .

. . . kako ?. . . o čem zdaj govoriš?. . .

. . . na novo pot smo se podali, nihče nas ne ustavi,

življenje tvoje bo na žrtveniku dano. . .

. . . kaj se ti meša ?. . . kje ste, prijatelj moj?. . .

. . . tu!. . . ne maram tega!. . .

. . . ali jaz sem za. . .

. . . mene ne moreš. . .

. . . dovolj je tistih, ki jih lahko. . .

. . . mar smo postali že zveri?. . .

. . . to igra je, ki meni godi. . .

. . . EvB! EvB!. .kje si?. . .

. . . kaj se dogaja?. . .

. . . mar zbujam se, so to bile le sanje?. . .

. . . da, da. . . vse to ni res. . . glej, Kanja maha,

zanikuje. . .

EvB je prekinil igro. Časovniki v galaksiji Čiva so

zastali v negotovosti in pričakovanju.

Kanja: >>To je bila le ena tisočerih iger, najmanj

verjetna. Da bi se zgodila, ni mogoče.<<

Zej: >>Ni treba dokazovati. . . morda res majhna je

verjetnost, da do nje prišlo bi, a drugo nosi v

sebi sporočilo.<<

Kanja: >>Kakšno?<<

Zej: >>Da pelješ nas na pot, kjer sosed se veselil bo

sosedove nesreče.<<

Glasovi Časovnikov:

. . . da, da. . . tudi jaz sem tega se ustrašil. . .

. . . jaz tudi. . .

. . . jaz tudi. . .

je spet zavelo skozi vsa prostranstva.

. . . bojim se. . . tega ne maram. . .

. . . to nekaj je, kar davno smo zavrgli. . .

. . . nikoli več med nami naj ne bo. . .

. . . dovolj je še poti do lepšega življenja. . .

. . . tudi jaz sem tega mnenja. . .

. . . tako je res. . . to prava je beseda. . .

. . . na lepo pot bi nas spravil Kanja. . . v pogubo. . .

. . . da, v prepir, v spore in s sovraštvom bi napolnil

nas. . .

. . . ne, ne. . : tudi jaz sem proti. . .

. . . in jaz. . .

. . . tudi jaz. . .

Zej: >>EvB, kaj pravijo vrednote naše skozi tvoj

razum?<<

EvB: >>Zapora Kanjevi poti. On s pristaši naj

umakne se iz zavesti naše.<<

Vzkliki z vseh koncev Čive:

. . . ustavi Kanjo in vse njegove. . .

. . . tudi jaz sem za in dajem svojo voljo. . .

. . . tudi jaz. . .

. . . tudi jaz. . .

. . . tako naj bo in konec besedi. . .

. . . naj voljo da in glas, kdor strinja se. . .

. . . tišina zdaj, naj vsak že končno se odloči. . .

. . . naj vsak se umiri in voljo pošlje v EvBa. . .

. . . počakaj, že usmerjam svojo voljo. . .

. . . zadrži dih in roko ustavi. . .

. . . tako se prej z EvBom boš poistovetil. . .

. . . kaj je to ?. . . saj EvB že sam zajema mojo voljo. . .

. . . poglej ta metež iskric in meglic bleščečih,

kako je šinil iz vseh bližnjih in daljnih koncev

galaksije. . .

. . . na milijarde odločitev gre v EvBa. . .

. . . že v njem izginja. . .

. . . že pojenjuje. . . metež se umirja. . .

. . . tišina. . . zdaj konec je. . . oddali voljo smo in

glas. . .

. . . zdaj v EvBu združi se vsa volja naša. . .

. . . na obrazu se njegovem nam pokaže, kaj smo. . .

. . . da, da, saj vendar ni mogoče, da kdo še

dvomi. . .

. . . ni dvoma, ne, ne more biti. . .

. . . tako je, glej. . . obraz njegov izgublja mračne

sence. . .

. . . postaja blag in mil, kot vedno bil je, kar

pomnim ga. . .

. . . mi smo EvB, ki v srcu plemenitost nosi. . .

. . . in s ponosom me navdaja, ker del njegov sem. . .

. . . tudi mene. . .

. . . tudi mene. . .

. . . poglej, poglej, kaj v EvBu se dogaja. . .

. . . v mračne dvore že beži golazen gnusna. . .

. . . glej tam hinavščino in spako, ki intrige

zganja. . .

. . . in hudobo, ki svojo zlobo kot humor prodaja. . .

. . . ta je najhujša in najbolj nevarna. . .

. . . v smehu skrita strupeno kal požene. . .

. . . zahrbtno zraste in trosi strup v semenu. . .

. . . da sosed se potlej naslajaš nad sosedovo

nesrečo. . .

. . . odpravili to smo, konec!

. . . za gnusobo to ni prostora več med nami. . .

. . . ponosen sem, da sem premagal zlo v sebi. . .

. . . tudi jaz. . .

. . . tudi jaz. . . kako me je zavedla. . .

. . . še sam ne vem, kako sem vse od daleč gledal. . .

. . . da, kot da mene nič od tega ne zadeva. . .

. . . mir. . . glej. . . tišina! V EvBu že svetlobna krogla

raste. . .

. . . prekrila EvBa bo in vsa prostranstva galaksije. . .

. . . in nas. .

. . . in vse sisteme naše, ki jih usmerja volja. . .

. . . v hipu zlomi vsak odpor in vse, kar ji stoji

nasproti. . .

. . . Kanja se umika. . . beži. . . on in vsi njegovi. . .

. . . že pritrjuje. . . roke dviga. . .

. . . pravi, da naša volja mu je sveta. . .

. . . glej, sij ta silni že zajema nas in naprave vse, vsa

energetska polja, njih sisteme. . .

. . . vse pod EvBovo nadzorstvo zdaj prehaja. . .

. . . roboti vsi in vsa vesoljska bitja. . .

. . . ničesar ni, kar bi nasprotovalo. . .

. . . pošasti stražne naših vhodnih vrat se vračajo v

brloge. . .

. . . le predejo še in momljajo. . .

. . . in tisti mali. . . ves zmeden. . . Rac. . .

. . . očem ne more verjeti. . .

. . . počasi se v zavesti mu razgrinja, kaj vse se

pravkar je zgodilo. . .

. . . saj EvB ga ne pusti v dilemi, razgrne vse mu in

vrnitev varno omogoči. . .

. . . tudi vsem rojakom njegovim in ladjam, ki jih

Kanje so zajeli. . .

. . . domov se lahko vrnejo. . .

. . . kako se veselijo. . . še mene radosti. . .

. . . na jok jim gre od sreče. . .

. . . to mahajo nam v zahvalo. . . v slovo. . .

. . . zahvala. . .

. . . prijateljsko slovo. . . prav. . . lep pozdrav! . .

EPILOG



Za komandnim pultom ob osrednjem holografskem

prostoru NEUSTAVLJIVE so stali mali Rac, Šena,

Tilen in ostala posadka, kolikor je te lahko šlo v tisti

prostor. Poslavljali so se od Zeja, ki je v holografskem

prikazu stal med njimi.

Vse se je prepletalo. Slovesnost z veseljem zaradi

rešitve in hvaležnost za plemenito pomoč.

”Pozdravite svoje rojake!” je dejal Zej.

Posadka NEUSTAVLJIVE se mu je odzvala z vzkliki

zahval.

Vtem je vstopila Geni. Nekam zadihana je bila in z

izrazom prizadetosti na obrazu. Vsi so se ozrli vanjo.

Toda ona je samo narahlo odkimavala, kot v odgovor

na vprašujoče poglede.

“Protovo telo leži negibno,“ je začela čustveno, „več

ur sem sedela ob njem, pa še kar naprej ostaja

mrtvo, s hudimi ranami, odprtimi. Boleče jih je

gledati. Nobenega življenja ni zaznati v njem.” Za hip

je umolniknila, potem pa, kot da je potrebno nekaj

ukreniti in najti rešitev, dejala s pridušenim, skoraj

jokavim glasom: “Rečeno je bilo, da mu bo EvB povrnil

življenje. Ne vem. Najbrž ne gre. Morda bi EvB lahko

uporabil podvajalnik.”

Zej je odkimaval z razumevajočim nasmehom: “Da, s

podvajalnikom bi šlo hitreje. Zelo zvesto kopijo bi lahko

naredili. Hja, zdaj bi lahko bil že med nami. Toda vi bi

imeli potem nepotrebne zadržke do njega oziroma do

njegovega dvojnika. Težko bi se otresli dvoma o njegovi

istovetnosti.”

“Gotovo bi bilo bolje, kot pa da je mrtev,” mu je vpadla

v besedo Geni.

“Lahko mi zaupate. Oživljanje je možno tudi po tej poti,

ki jo v človeški civilizaciji še lahko nagonsko sprejemate;

namreč s postopnim oživljanjem posameznih delov

telesa, posameznih organov, tudi možganov. Tako

mu bo osebnost ostala enaka, kot je bila v trenutku

izgube zavesti. Vsega se bo spomnil, skupaj z zadnjimi

trenutki svojega boja, ki bo zaznamoval njegovo

miselno in še posebej čustveno odzivanje, zlasti v prvih

dneh in še posebej v prvih trenutkih po vzpostavitvi

vseh življenjskih funkcij.”

Zej se je nasmehnil: “No, ja, malo razumevanja z vaše

strani bo zadostovalo.”



* * *

Geni je zastala ob značilnem pisku njenega zapestnega

sprejemnika. Šlo je za klic iz Protove kabine. Takoj je

stekla. Zraven mora biti, zraven Prota, če se bo zbudil,

če bo res oživel. Prišla je do vrat, že za kljuko je prijela,

ko je zastala in močneje zajela sapo, kot da jo hromi

pričakovanje; nato pa je sunkovito odprla vrata. Prot je

sedel na postelji. Bežno je vso preletel s pogledom, a so

se mu oči takoj vrnile k stiku z njenimi. Geni se mu je

nasmehnila. Očitno ni dojemal celotnega položaja. Po

Zejevih besedah naj bi mu ostalo v spominu vse, kar

je bil doživel do izgube zavesti. Oziroma do svoje smrti.

Hm, to bo moral sedaj uskladiti s trenutnim stanjem,

je skozi Geninino zavest šinilo prvo spoznanje.

“Prot,” je začela razumevajoče, “vse je v redu. Rešeni

smo.”

Ko je Prot sunkovito skušal vstati, in to kljub še vedno

oslabljenem telesu, ga je pomirjevalno prijela za roko:

“Nikamor se ne mudi. Tudi posadke pogrešanih ladij

so z nami. Precej jih je preživelo. Čeprav ne vsi. Hudo

je bilo, za nekatere tudi usodno.”

Na hitro mu je pojasnila zadnje dogodke, samo

najnujnejše, le toliko, da bi mu omogočila razumeti

dogajanje, in strnila razlago:

“Zdaj se naš konvoj pogrešanih vesoljskih ladij

razvršča za vrnitev na Zemljo, za spust v časovni

tunel. Tilen in Šena sta na čelu, pa tudi jaz se jima

bom pridružila. Naša ladja ostaja zadaj, za vsak

primer, če bo potreba.”

“Da, že razumem. Jaz ostanem tu. Bom že sam

poskrbel za zaščito,” je mirno, vendar dokaj trdo

odvrnil Prot.

“Ne, nisem mislila tako. Gre le za primer, če je morda

še katera od pogrešanih ladij toliko poškodovana, da

bo potrebno popravilo ...”

“Bom že jaz uredil zaščito,” je še bolj odločno odvrnil

Prot.

“Ne, ne. Saj ne potrebujejo ...” Geni je zastala sredi

stavka. Izraz Protovega obraza jo je ustavil. Ni dojel,

da zaščita ni potrebna.

“...malo razumevanja z vaše strani bo zadostovalo,”

so Zejeve besede prešle skozi Genino zavest. Da, je

pomislila, bolj nazorno bi morala Protu razložiti

zadnje dogajanje ter poudariti, da je vse v redu, da je

nevarnost v celoti minila.

Toda potem se je naenkrat obrnila, kot bi se v njej

sprožil nagonski odziv, ter stopila proti vratom in

se ponovno ozrla k Protu, skoraj jokaje zadržujoč

naraščanje čustev, ko jo je ob pogledu nanj preplavilo

spoznanje, ki ji je naposled izvabilo nasmeh na ustnice.

Živ pa je vendarle! Ne glede na to, kako hudo je bilo

vse skupaj, ji je nekaj sprva radoživih, zatem pa že

kar porednih iskric zaigralo v očeh, ko je zašepetala:

“Vem, da boš storil tako, da bo najbolje.”

KONEC

Knjiga III

Boris Čerin Levy

PRIŠLI SO POME

Udeležil sem se spopada

Čutinov z Ostrini

Copyright © Boris Čerin

Copyright © Boris Čerin

----------------------------------------------------------------------

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-312.9(0.034.2)

ČERIN, Boris

Prišli so pome [Elektronski vir] : udeležil sem se spopada Čutinov z Ostrini /

Boris Čerin Levy. - El. knjiga. - Ljubljana : Quark, 2014

ISBN 978-961-91100-6-5 (pdf)

ISBN 978-961-91100-7-2 (ePub)

273915392

--------------------------------------------

Prva izdaja

Ljubljana, 2004

Lektor

Ivo Antič

Izdajatelj in založnik

QUARK d.o.o.

Lizike Jančarjeve 14

1000 Ljubljana

e-mail: quark@guest.arnes.si

I. poglavje

Zleknil sem se na travo visokogorske planjave. Mir,

tišina in globoko vdihavanje gorskega zraka so me

navdali z ugodjem in lenobnim zadovoljstvom, vse

do dremavega polsna, v katerem so mi prihajali v

ospredje in spet izginjali slikovni prikazi bližnjih

gorskih vrhov. Celo zadremal sem, najbrž, se na pol

zbudil ter se ponovno pogreznil nazaj v vse globlji

dremež, ko mi je rahel drget stresel telo. Odprl sem

oči, a me je sonce s svojo pripeko znova potisnilo v

zaspano lenobnost. Sprostitev mišice ali nekaj takega

je moralo biti, mi je še preletelo zavest pred ponovnim

prepuščanjem dremajočemu ugodju, toda še preden se

mi je dihanje znova umirilo v polsnu, že je spet prešel

skozme drget. Med počasi premikajoče se misli se mi

je vrinilo tako hitro gibanje nekega živega dogajanja,

ki mi je prav nenavadno močno prihajalo v ospredje,

da sem se privzdignil na komolec in pogledal naokrog,

toda nič posebnega ni bilo videti. Prijatelji ob meni so

se še naprej lenobno pretegovali na travi. Le Rok in

Janja, srednješolca pred maturo, sta se pomenkovala.

Poležavanje na travi se nam je prileglo, pa čeprav pot

do majhnega planinskega gostišča, pod katerim smo

si našli ta svoj prostor, ni bila pretirano naporna. Še

posebej se je prileglo zaradi pripeke in svežega zraka.

Zleknil sem se nazaj na travo. Kar preletelo je skozme,

sem ugotavljal med nejevernim nasmihanjem in

odkimavanjem, naporen teden je bil za mano, sem

pomislil. Nato sem se spet spustil na hrbet ter med

upočasnjenim dihanjem znova prehajal v dremež. Toda

pred očmi so se mi vse bolj vztrajno vrivali migetajoči

obrisi, neke zdaj temne, zdaj spet svetle oblike,

premikajoče se na eno in drugo stran. Zadržal sem

dih in malo počakal. Nič kaj določljivega ni bilo pa tudi

nič kaj pomembnega ni moglo biti. Z odkimavanjem

sem se otresal tesnobnih občutkov. Da, presneto, neki

občutek tesnobe se je prikradel vame. »Približuje se

mi.« Vse skupaj se mi je približevalo. Toda kaj se je

približevalo? Saj ničesar ni, ničesar takega, kar bi se

mi lahko približevalo le skozi misli. Tedaj so se mi

migetajoči obrisi sprožili v še bolj živem prikazu, se

pospešili, zavili v levo, se ponovno prikazali, začrtali

vijugasto pot in zginili.

»Hudir!« Vse skupaj je bilo preveč živo za dremež.

Naslonil sem se na komolce, zaklel še vedno v dvomu,

ali nisem zgolj zaspal in sanjal, ter se ozrl naokrog po

vrhovih sosednjih gora.

»Uaaa!« se mu je iztrgalo iz grla. Kazal se mi je prizor

iz sna ali dremeža ali kar koli že je bilo. Lesketajoča se

površina diskastega predmeta z delta krili ob straneh

se je svetlikala in spet izgubljala barvo do nevidnosti,

nato pa se nenadoma obrnila proti nam in bi glede

na hitrost morala biti že v nekaj naslednjih trenutkih

nad nami. Vsaj za trenutek sem tako pomislil, ko

se je nenadoma zabliskalo še v ozadju tega plovila.

Nekak trikoten predmet je bil. In hip za tem sta se oba

predmeta poganjala drug za drugim in drug mimo

drugega v nekakšnem, po mojem občutku, sovražnem

preletavanju. Toda vse skupaj je trajalo komaj kaj dlje

kot nekaj bežnih trenutkov. Tedaj se je drugo plovilo

znašlo ob prvem, kot da ga je ujelo, zleteli so bliski,

zažarela sta oba hkrati, trčila skupaj, se odbila,

drugo je eksplodiralo, prvo pa se je v krožnem letu,

očitno poškodovano, spustilo ali, kot je bilo videti,

bolj strmoglavilo, se ponovno ujelo, spet padalo in

spet ujelo smer, vse do gozda, kjer je dokaj glasno, s

hruščem pristalo med drevjem na drugi strani jase.

Nastala je tišina, vsi so zrli v kraj padca. Videti je bilo

še bliskanje neke svetlobe, nakar je vse utihnilo.

Zadnjih nekaj trenutkov je hrušč pritegnil poglede

večine razkropljenih planincev, da so potem

pogledovali v smeri prašnega oblaka in se med seboj

spraševali, kaj se je zgodilo.

»Glej!« je vzkliknil nekaj metrov od mene slok svetlolas

moški koščenega obraza z roko, iztegnjeno proti robu

jase. »Pilot ali kaj?«

»Huh, ali jih je zadela strela?« je začudeno ugibal

Jan, srednješolec iz naše skupine, ter takoj zatem že

odkimal svoji razlagi. »Videti je poškodovan.«

Nato se je sprožil cel plaz komentarjev, pomešanih z vse

glasnejšimi vzkliki, nakar so ponovno vsi obmolknili.

»K nam gre!«

Vse je kazalo, da je pilot ranjen. In vendar se je

nenavadno hitro približeval. Pa tudi dokaj naravnost

proti naši skupini je prihajal.

»Mimo planincev tam zraven gre!« sem še jaz glasno

ugotovil.

»Hja, pa res!« mi je pritrdil sosed. »In tudi za naslednjo

skupino planincev se ne meni! Proti nam gre!«

»Pa smo res mi zanimivi zanj!« se je ponovno oglasil

možak koščenega obraza. Potem so spet vsi utihnili.

Postava je prihajala bliže in vse razločneje je bilo videti

nenavadno oblačilo, verjetno letalski kombinezon,

oprijet, nenavadno krojen, kot ga nihče še ni videl

dotlej. Možak pri štiridesetih, nekaj takega je kazal.

Nenadoma se je opotekel. Ran ni bilo videti, toda

moral je biti poškodovan. Še nekaj korakov ga je ločilo

od sosedne skupine, ko je dvignil roko v pozdrav in

brez ustavljanja nadaljeval pot mimo fantov, deklet in

starejših planincev ter stopal naprej z vse pogostejšimi

pogledi proti meni. To je postalo tako očitno, da so me

začeli pogledovati še planinci. Jaz pa sem se odzival z

vse večjim začudenjem ter vse pogostejšim oziranjem

v prihajajočega, zbegano odkimaval z glavo, ker je bilo

vse skupaj precej nenavadno, se prisiljeno nasmehnil

in »huuuh!« mi je ušlo iz ust, ko sem se malo pazljiveje

zazrl v neznančev obraz in v oči. V hipu je med nama

zletelo nekaj hitrih, a zelo zgovornih pogledov. Narahlo

sem se zdrznil. Skoraj ustrašil. Spoznanje, da mi

neznanec hitro bere misli, je šlo skozme v rahlem

drgetu. Še enkrat sem ocenjujoče premeril tujca ter

se mu nekajkrat zapored zazrl v oči z izmikanjem

daljšemu srečanju pogledov in hkrati v vse močnejšem

naprezanju po hitrejšem dojetju položaja. Tujec je bil

mojih let, prijateljskega videza. Nič sovražnega ni

kazal, ko je po pristopu k meni spregovoril v resnem,

vendar pomirjujočem tonu.

»Nič časa ni ostalo. Vem, da vam je težko zaupati

neznancu. Toda z nami ste v pomembni navezi. Mi

potrebujemo vas, vi pa brez naše pomoči ne boste

preživeli. Le sodelovanje nam ostaja. Poleg tega si

nismo tako tuji, kot bi lahko kdo prehitro sodil. Iz

čutnih vtisov to že lahko razbereš.«

Prizvok v tujčevem glasu je vzbujal zaupanje, toda

okoliščine so bile le malo pretežke, da bi jih bilo

mogoče razumeti.

»Hitro se morate umakniti,« je nadaljeval tujec. »Le tja

do roba jase. Potem bo potek dogajanja sam po sebi

dovolj zgovoren. Da, hitro morate ukrepati!«

»Ukrepati? Kako ukrepati? Zakaj?«

»Hitro! Zaradi naše naveze.«

Glas je bil odločen, celo ukazujoč. »Veš, da mi lahko

zaupaš. Zdaj to že veš. Jasno lahko čutiš.«

V dvomu sem ga pogledal. Res sem občutil nekaj

podobnega.

Počasi sem vstal, še vedno v nejevernem premišljanju,

vendar je bil boleč, nestrpen izraz na obrazu tujca

zame že dovolj zgovoren. »Prav! Do roba jase torej.«

Privzdignil sem roko v pozdrav oziroma v slovo

svojim dodobra presenečenim prijateljem in se z bolj

nakremženim nasmehom spustil po hribu, stopajoč z

vse bolj hitrimi, potem pa že kar bežečimi koraki.

Še nekaj deset metrov me je ločilo od gozda, le deset,

dvajset sekund, če bi stekel. Da, le kratek tek, v

katerega se je moje telo spustilo ob nenadnem pritisku

nekega nagonskega vzgiba ali nejasnega občutka

prisile, da moram to nujno narediti, pa čeprav sem

zavestno sprejemal svoje odločitve le kot nekaj, kar je

bolje, da naredim kljub vsem dvomom o smiselnosti

svojega početja. Razumsko seveda, kajti notranji

vzgib v meni je rasel z vso odločnostjo, dokler me niso

prve smrekove veje ošvrknile po obrazu in sta pred

mano vstali postavi, oblečeni podobno prejšnjemu

neznancu, ter mi kazali, naj pohitim. Ozrl sem se.

Tudi ranjeni pilot je tekel za mano. Pa najbrž sploh ni

bil pilot.

Zastal sem sredi koraka, ko sta me dva para rok

silovito povlekla pod smreke in me potisnila naprej.

Skoraj sem se uprl, toda tujca me sploh nista

gledala. Zrla sta prek mene. V kaj neki? Še sam sem

pogledal nazaj. Toda videl nisem ničesar. Ali pa? Neko

bleščanje se je kazalo in za bežen hip sem ujel prelet

nekega plovila. Vprašujoče sem se ozrl v neznanca.

Stran, čimprej stran so govorile njune kretnje, njun

obraz in kratek nestrpen poziv. Tudi onadva sta se

bala. To me je prepričalo. Stekli smo skozi gozd, se

spustili po kratki strmini in že smo bili za skalo s

komaj opazno režo, v katero se je usmeril neznanec

pred mano in vanjo izginil tako hitro, da sem komaj

še ujel s pogledom njegov izginjajoči obris.

»Tja, tja!« mi je tujec za njim kazal z roko proti razpoki

v skali.

Stopil sem vanjo ter se ob zaokroženi steni splazil

naprej skozi vlažno jamo. Obstali smo pred odprtimi

vrati, bolje pred nekakim vhodom, potem pa hitro

vstopili in obstali sredi malo večje votline z nekakšnimi

barvnimi hieroglifi na stenah.

V prostoru je bilo še pet neznancev v nekam

nenavadnem razpoloženju. Lepi ženski v kotu je šlo

na jok. Res je bila lepa. Presneto lepa. Ujel sem njen

pogled, blag, z bolečino v sebi, pa tudi vprašujoč je bil.

Je kaj iskala v meni? Prijazno sem se ji nasmehnil,

ker česa več nisem vedel narediti. Sicer seveda bi kaj

storil, to je lahko razbrala z mojega obraza. Neznanka

pa je pristopila k meni, se oprijela moje roke in jo

narahlo stisnila, potem pa stopila proti izhodu.

»Morda bi se morala še kaj pogovoriti?« sem navrgel z

nakazanim nerazumevanjem položaja.

Prijazno, z občuteno prizadetostjo, se mi je še enkrat

nasmehnila. »Seveda. Moje ime je Honaja. Mi smo

Čutini iz civilizacije Čutinov. Smo sicer na nekoliko

višji tehnološki ravni od vas, vendar naj vas to nič ne

moti. Smo sosedje. Prijateljski sosedje.«

Zasledil sem celo odtenek veselja ob ponovnem

srečanju najinih pogledov, nakar mi je dejala: »Prav

gotovo vam dolgujemo pojasnilo. Tega se zavedamo

in tudi nesporazumov z nepotrebnimi razhajanji si

ne želimo. Pomagati si moramo. Saj ste videli, kako

so Ostrini zasledovali naše letalo. S tako vztrajnostjo,

da smo ga morali sestreliti. Sicer ne vedo za vas,

toda prej ali slej bi ugotovili, da ste vi tisti, ki je v

tem trenutku pomemben za nas. Ko bi ugotovili

še razlog, bi vas takoj ubili. Oziroma, bolje rečeno,

razlog posebne pomembnosti nekega Zemljana so že

ugotovili, vsaj približno, za katerega Zemljana gre, pa

ne morejo uganiti, čeprav so že zaznali vaš beg z nami.

Seveda smo jim otežili zasledovanje z bolj pogostim

spuščanjem med Zemljane in s stalnim prevažanjem

posameznih Zemljanov na vesoljsko postajo ter potem

nazaj, kar opravimo dovolj obzirno, tako da Zemljan

vso vožnjo prespi ne glede, ali je pot opravljena ponoči

ali čez dan. Toda splet okoliščin je vaš pomen še

povečal. Prav lahko bi Ostrini ubijali zgolj na podlagi

suma.«

Druga za drugo so mi zastajale besede na jeziku.

Toliko pomembnih informacij s težko sprejemljivo

vsebino sem dobil v tako kratkem času, in kar je bilo

še huje, z nič kaj zanemarljivo grožnjo. Vprašujoče

sem se zazrl v lepo neznanko. »Pomen naj bi se mi še

povečal, pravite? V kakšnem smislu? Pravzaprav še

vedno ne razumem, za kaj gre.«

Lepa neznanka se mi je še bolj prijateljsko nasmehnila:

Dolgujemo vam pojasnila, kot sem dejala, seveda. Vse

vam bomo pojasnili. Toda ker si nesporazumov ne

moremo privoščiti, smo prisiljeni vzpostaviti zaupanje

na osnovi medsebojnega poznavanja. Pa to ne bo tako

velika ovira. Vsaj po občutku sodeč, se vam ne bo

težko vživeti v naše okolje. Toda zdaj ni časa za daljši

pogovor. Čim prej moramo na našo postajo ZEN1736.«

»Da, vozilo je že pripravljeno,« je z roko, iztegnjeno v

smeri hodnika, dejal neznanec tik ob njej.

»To bo prijeten in tudi varen let, saj na naši tehnološki

ravni ni več usodnih tehničnih okvar. Le malo se

boste spočili, malo zadremali, pa bomo tam.«

II. poglavje

Potovanje na vesoljsko ladjo mi je izjemno hitro minilo.

Pravzaprav sem se komaj dobro namestil v ležalni

sedež, ko me je predramil rahel dotik na rami.

»Huh, kaj sem zaspal?« sem vprašal začudeno ter

takoj dobil pomirjujoč odgovor. »Vsi smo prespali

večino leta.«

Ozrl sem se naokrog po sosednjih ležalnikih, v katerih

so se Čutini prebujali ali pa so že vstajali. Vsaj videti je

bilo tako. Torej so res prespali vso pot. »Da, prespali!«

»In kako dolgo smo spali?« sem vprašal med nejevernim

nasmihanjem oziroma bolj v smislu nakazanega

težjega dojemanja sicer preprostih dejstev. »Vsekakor

imate to zelo praktično urejeno.«

»Udobna plovila imamo, kajne?« je na moj odziv odvrnil

neznanec. »Promet je na naši stopnji kar dobro urejen

in tudi za dobro počutje potnikov znamo poskrbeti,

kajne? Sicer pa ta postajni asteroid, na katerega

smo namenjeni, niti ni daleč, saj je namenjen našim

postankom med poleti na Zemljo. Za vaše prijatelje je

sedaj ura 11 in 16 minut.«

Po kratkem premisleku sem prikimal z nič kaj

določenim zaključkom. »Zanimivo.«

»Sicer pa bo tudi za vas to le prehodna postaja, ker

kolikor vem, boste kmalu nadaljevali naprej. Vsaj po

meni znanih informacijah. Tudi posadka za vaš let

je že zbrana na poslovilnem srečanju. Najbolje, da

gremo kar tja, saj nas verjetno že pričakujejo.«

* * *

Velika dvorana z visokim stropom je še najbolj

spominjala na lepo urejeno kavarno. Vsaj tak vtis sem

dobil ob vstopu vanjo. Tu naj bi torej bili »že zbrani«

ali nekaj takega. Sproščeno vzdušje pa ni kazalo na

kakšno bolj tvegano odpravo. Tudi uradni del srečanja

z nagovori je bil verjetno že mimo.

»Dobrodošli!« me je pozdravila Čutina, oblečena v

oprijet kombinezon z nekaterimi dodatki, značilnimi

za ženska oblačila. Bolj težko mi je bilo opredeliti,

ali je ta obleka izdelana na podlagi uniformiranega

kombinezona ali pa je to kombinezon z ohranjenimi

značilnostmi obleke. Zelo lepo ji je pristajal. Ozrl sem

se še po okoliških Čutinih. Večina v dvorani je bila

oblečena podobno. Verjetno je bila to njihova uniforma.

»Posadka vaše odprave je že v celoti zbrana. Lahko

stopiva do njih, saj jih verjetno želite spoznati.«

»Seveda,« sem odvrnil z nakazano samoumevnostjo te

moje želje ter potem zastal v rahlem presenečenju nad

svojim spontanim odzivanjem. Hja, verjetno zaradi

prijateljskega sprejema ali pa morda . . . nasmehniti

sem se moral v dvomu. . . pa menda ne zaradi

občutka pripadnosti?! Po prihodu v skupino pa se mi

je ta občutek še vse bolj krepil. Prav prijateljsko so

me vsi pozdravljali. Razveselili so se me. Nekateri so

me celo s polglasnimi vzkliki opozorili nase, tako da

sem jim tudi sam odzdravljal z nasmehom. Eden me

je potrepljal po rami: »Zdaj smo kompletni, kajne?«

V smehu sem mu prikimal, sicer bolj iz vljudnosti,

ker bi bil vsak drugačen odgovor v tistem trenutku

nasproten pričakovanju, pa tudi - kaj drugega naj

bi sicer naredil? Ponovno sem se ozrl naokrog, a je

bila večina že povsem v svojih pogovorih, ki jih je moj

prihod očitno le malo zmotil. Čutin ob meni pa je

nadaljeval.

»Še pravi čas smo prišli po vas, kajne?«

»Zakaj?«

»Če se ne bi pravočasno umaknili bi bilo po vas.«

»Zakaj?«

»Hja. Zakaj!« Čutin je nagrbančil čelo v premišljanju,

katere besedo naj izbere, ter se zazrl vame. »Precej

skupnega imamo, kajne?« Nato pa je še s poživljenim

leskom v očeh dodal: »Saj vam ne delujemo pretirano

tuje, mar ne?«

»Ne, ne,« sem odvrnil v opravičujoči se naglici. »Ne,

nikakor ne, čeprav. . .«

»No, ja, seveda, različna tehnološka raven nas ločuje,

toda nič ne skrbite, ne bo se vam težko prilagoditi.«

»Hja, različna tehnološka raven, ja. To sem že opazil.

Na kakšni tehnološki ravni pa je nasprotna stran?«

»Pravzaprav smo na primerljivi ravni, verjetno smo mi

celo v prednosti. Bolj pomembno je trenutno stanje

naših medsebojnih odnosov. Tu so pa sedaj prisotni

malo bolj trdi pogovori.«

Narahlo sem prikimal. »Tisto, kar sem videl, je že bil

res bolj trd pogovor. Če sem prav razumel, seveda. In

kaj lahko pri tem storim jaz?«

Čutin me je motril s predirnim pogledom, hotel je

sicer še nekaj povedati, pa so mu besede zastale.

Vsaj tako je bilo videti. Občutek sem pač dobil, da

mi je želel še nekaj razložiti. Toda kaj bi lahko bilo

to, kar spravlja posameznika iz tako visoko razvite

civilizacije v obotavljanje? »Hja, ‘visoko razvite’

civilizacije,« mi je v mrmranju prišlo iz grla. Besede

z njihovim pomenom so se mi pojavile v bežnih

slikah vsega, kar sem srečeval in doživel po tistem

nenavadnem prihodu tujca. Pravzaprav še nič nisem

vedel o njih. Vsekakor so superiorna civilizacija,

z izjemno razumsko razvitostjo, ki sem jo lahko

občutil. Pa vendar so se obnašali do mene - zastal

sem v preletu misli - spoštljivo kot do sebi enakega.

Čutil sem vzdušje skupne pripadnosti, povezanosti ob

nastajanju skupnega naklepa. Premišljevanje mi je ob

tem zastalo. Ta misel. Od kod se mi je rodila? Zakaj?

Na osnovi česa se je pojavila? Spontano, sama od sebe,

utrgala se mi je v trenutku kot od nikoder. Ali pa..?

Razen če me občutki niso varali? Vsi gibi teh tujcev,

pripombe, namigi med njimi, kako so me nagovarjali,

se obnašali do mene. Delovali so prijateljsko, kot da

jim pripadam, da sem njihov.

Ne, sem si dejal. Svojemu čutnemu zaznavanju že

nisem mogel zaupati do te mere. Premalo sem vedel

o njih za bolj določno razmišljanje ali celo sklepanje.

»Upam, da vam med nami ni neugodno,« je z uglajeno

zadržanostjo spregovoril tujec.

»Ne, nikakor ne,« sem odvrnil z izrazom hvaležnosti.

Lepo so me sprejeli, to je bilo res, in gostoljubnost

neznancev mi je bila prijetna, pa še pomembna je bila.

Čutin se je nasmehnil. »Lepo. To mi je v zadovoljstvo.

Prav vesel sem vašega dobrega vživljanja v našo

družbo.«

Vrnil sem mu nasmeh. »Bolj malo vem o vas,« sem

odvrnil z nakazano radovednostjo in se z mislimi

poskušal pomakniti v meni neznan svet, skupaj z

vsemi svojimi ugibanji in vprašanji.

»Nekaj časa je seveda potrebno, preden se posameznik

vživi. Še na Zemlji imate težave ob selitvi v malo bolj

oddaljen kraj ali državo.«

Prikimal sem. To je bilo seveda res. Začeti pa je bilo

vseeno treba in tudi radovednost me je že prevzemala

do vznemirjenja. Nisem pa vedel, kje naj začnem,

čeprav to morda niti ni bilo najpomembneje, najbrž.

Čutin je še nekaj trenutkov zrl predse z neko zamišljeno

odsotnostjo, potem pa se je le spet obrnil k meni.

»Problem je v pomanjkanju časa. Ukrepati pa moramo

takoj. Druge izbire nimamo.«

Razumevajoče sem prikimal. Seveda, iz tega, kar

sem videl, ni bilo težko sklepati o nujnosti hitrega

ukrepanja. Toda iz vsega skupaj nisem mogel narediti

nobenega bolj oprijemljivega zaključka. Nisem imel ne

približne razlage o vsem tem dogajanju ne osnovne

predstave o njihovi civilizaciji.

»Pravzaprav smo na pragu vojne!« je nadaljeval Čutin.

Prikimal sem. Nekaj takega se je res moralo dogajati.

»Oziroma, bolje rečeno, začele so se sovražnosti, tudi

spopadi, pravzaprav vse, le spopad z vsemi silami je še

pred vrati. Toda razvrščanje sil z namenom zagotoviti

prednosti se je že začelo.« Čutin se je prenikavo zazrl

vame. »Mi smo že imeli prednost, in to znatno. S smrtjo

našega prijatelja pa smo jo že skoraj izgubili. Skoraj,

pravim zato, ker si jo še zmeraj lahko povrnemo. Le en

podrobnost nam ostaja odprta.

Utrnil se mi je preblisk, da bo v tem njihovem problemu

najbrž tisto, zaradi česar so me poiskali. Toda kaj bi

lahko naredil jaz, česar ne morejo sami?

»Vaše sodelovanje bomo potrebovali,« je po kratkem

premoru dejal tujec z mirnim glasom in se spoštljivo

nasmehnil.

»Aja,« sem dejal z rahlim namigom glave, »seveda«.

Nato pa po kratkem premisleku dodal: »Najbrž je tudi

zame smiselno, da se vam pridružim?«

Nekaj v tujčevem glasu mi je vzbujalo rahle pomisleke.

Nedoločene, z nejasnimi predstavami. Občutil sem

neko nasprotje in neujemanje v nejasnih obrisih

zaznavanja. Toda nič kaj bolj določenega mi ni prišlo

na misel.

Neznanec me je še vedno motril v pričakovanju.

Najbrž odgovora. Moje privolitve na sodelovanje. Pa

saj je vendar jasno, da bom sodeloval. Zakaj ne bi?

Nobenega razloga ni za to. Zamislil sem se. Nič ni

kazalo na kaj drugega.

»Ne vem, kaj lahko storim. Če lahko pomagam,

bom že naredil po svojih močeh. Niti približno pa si

ne predstavljam kaj bi lahko naredil bolje od vas.«

Nejeverno sem se nasmehnil. Da bi lahko jaz naredil

kaj pomembnega zanje, je pa že presegalo moje umske

zmogljivosti.

»Seveda. Vaš dvom mi je razumljiv. Toda to ni

pomembno. V vaši skupini boste sproti dobivali

pojasnila,« je mirno nadaljeval Čutin

»Lepo,« sem se strinjal, »torej bo to ekspedicija, verjetno

vojna, kajne?«

»No, lahko bi tako rekli. Vam so bolj znane enote

specialcev. Ni povsem isto. Gre za orožja, precej

drugačna od vaših na Zemlji. Namen je seveda isti

in tudi posamezniki so usposobljeni v tem smislu.

So specialisti, da.« Tujec se je prvič malo bolj

živahno nasmehnil. »Tudi vi boste specialist. Eden

pomembnejših. Naj vas ne bo strah. Vse je dovolj dobro

premišljeno za ta podvig. Ne bo se vam ponesrečil.«

Slednje je bilo že izrečeno z nekaj navdušenja.

Pripomba glede dobro premišljene akcije specialcev

pa je vseeno nosila v sebi nekaj negotovosti. Vsaj meni

so misli zastale v premišljanju o možnih tveganjih,

saj sem premalo vedel o vsem skupaj. Premalo za bolj

določene sklepe.

»Tveganje je po naših ocenah dokaj sprejemljivo.

Pogojeno pa je s pravočasnim prihodom. Zato ne

smemo izgubljati časa, sicer lahko postane nevarno.

Pravzaprav prenevarno. Glede na okoliščine pa je to

tveganje vseeno nujno. Enota mora takoj na pot. Med

potjo pa vas bomo seznanili z našo civilizacijo v celoti

oziroma kolikor vas bo zanimalo.«

»Prav,« sem se strinjal. Očitno se je res mudilo. Nekaj

več informacij o tej civilizaciji bi že rad še slišal. Glede

na položaj, če je zadeva taka, kot pravijo, bo pač

treba pohiteti. Tudi nasprotniki ne mirujejo. Hja, tako

je vedno. Nasprotniki, da, nasprotniki... Toda kdo

hudiča so ti njihovi nasprotniki?

Tujec mi je prijateljsko stisnil roko in se poslovil.

III. poglavje

Bolečino na oprsju in ramenih je spremljal strahovit

potisk navzdol, potem navzgor, pa še premetavanje, ki

mu ob nenadnem prebujenju nisem našel razlage, le

s prsti sem se krčevito oprijel naslonjala za roke in z

zbeganim pogledom zaznal, kako se mi jermen zajeda

v telo, pa me je že v naslednjem trenutku prešinilo, da

bi me brez teh jermenov odneslo s sedeža. Skozi zavest

mi je hitro prešlo nekaj spominskih vtisov iz zadnjih

dogodkov, skupaj z dojemanjem danega položaja, in iz

razpršenih misli so mi prišle v ospredje vse bolj jasne

in razumljive podrobnosti trenutnih okoliščin.

Čutin ob meni. Na sosednjem sedežu. Dobročut, tako

se mi je predstavil, se je oziral k meni. Na njihovi ladji

sem bil, v naši misiji, z vsemi specialci. Tako miren

let je bil sprva, potem pa nenadoma silovito obračanje

med poletom.

»Ne sodite po tem, kar se nam trenutno dogaja,« mi je

ohrabrujoče navrgel moj sosed. »To ni tako pomembno,

kot je morda videti. Ni nevarnosti.«

Pogled skozi prednje dvajsetmetrsko okno mi je

otrpnil na bližajočih se letalih, s krivuljami njihovih

letov usmerjenimi naravnost v nas, v veliko okno

našega poveljniškega prostora. Krčevito sem je oprijel

naslonjala, hip zatem pa nas je strahovit sunek

navzdol in vstran pognal v hitro spiralno obračanje.

Toda spet je šlo očitno le za las. Letala so zletela tako

blizu nas, da bi se morala podrgniti ob našo ladjo, pa

se očitno niso, in tedaj je za stotinko sekunde eno od

njih prekrilo skoraj vse okno poveljniškega prostora

ter izginilo.

»Kako lahko letijo tako blizu?« sem vprašal.

»Kar zadeva tehniko, smo precej izenačeni. To ni nič

posebnega.«

»Mar še vedno vztrajate na domnevi o nepomembnosti

trenutnega dogajanja?«

»No, morali bi poznati celotno dogajanje. Lahko rečem

le, da je po vsej verjetnosti nepomembno.«

Nejeverno sem ga gledal. »Po vsej verjetnosti, pravite.

Torej je določen dvom vseeno prisoten.«

»Dvom že, vendar ne o tehniki.«

»Kako mislite - ne o tehniki?«

»Tako, tehnično vzeto, je vse dovolj dobro preračunano

in dognano, da do trka ne more priti, dokler ta ni

načrtovan.«

To je bilo lepo slišati. Še nasmehniti sem se moral.

»Recimo, da razumem. Na Zemlji sicer nimamo vaše

tehnologije, velja pa pravilo, da na nasprotnikova

letala ne streljaš brez povelja za sestrelitev ali kršitve

veljavnih pravil. Vsaj v času pred začetkom vojne. Toda

ali ste prepričani, da ne kršite mirnodobnih pravil, če

še niste v vojni, kot pravite? Saj ste rekli, da smo na

nikogaršnjem področju.«

»Tega ne vem. Po moji oceni je tako. Res pa so se

pravila obnašanja v zadnjem času precej spremenila,

in to vnaša negotovost.«

Tudi o njihovih vojaških izkušnjah nisem vedel ničesar.

»Kdaj pa ste pravzaprav bili zadnjikrat v vojni?« sem

vprašal.

»Mi?«

V potrdilo sem molče gledal. Nekam veliko časa

je potreboval ta Čutin za odgovore na preprosta

vprašanja.

»Odgovor ni tako preprost. Kaj je vojna, nam je dobro

znano. Problem je bolj v tem, da tega pojma nismo

nikoli povezovali z našo eksistenco.«

»Potem ne morete vedeti, kaj je vojna!«

»O, ja, lahko.« V Dobročutovem pogledu so zaplesale

živahne iskrice. »So tudi poti, da spoznaš vojno, čeprav

se je nisi sam povsem udeležil. Ta pojem poznamo

dosti bolje kot si vi to lahko predstavljate. Toda vse

naše razumevanje, vse naše življenje je potekalo v

popolnem prepričanju, da je vojna na naši stopnji

razvoja popoln absurd, da je to nekaj, kar se pri nas

prav gotovo ne bo nikoli zgodilo, o tem je večina med

nami še vedno prepričanja. Po drugi strani pa nam

logistične analize kažejo prav nasprotno. Da je vojna

namreč neizbežna. Obstajajo različice eksplozivne

razširitve sovražnosti in takojšnjega spopada. Vendar

pa tega tudi sam ne morem povsem sprejeti.«

»Toda kdo so pravzaprav vaši sovražniki? Mar so prišli

kar nenadoma?«

»Ne, ne. Že dolgo se poznamo. Smo sicer različni, ne

pa tako močno, da bi se morali zaradi tega vojskovati.

To stopnjevanje napetosti res vnaša negotovost na

tukajšnje nikogaršnje področju. Že kar neprijetno,

kajne? Nelagodni občutki prevevajo človeka.«

»Torej tako.« Nenadoma se mi je prikradel pomislek.

»Kaj je po vašem mnenju verjetneje: da boste prvi

napadli vi ali oni?«

»Ni zanesljivega odgovora. Njim je bolj do vojne. Možno

je, da bodo oni, čeprav smo mi po vsej verjetnosti še

vedno na višji tehnološki ravni od njih.«

»Predvidevate morda, kje bodo napadli?«

»To je jasno.« Dobročut se mi je nasmehnil. »V območju

Zemlje.«

»Zemlje?«

»Da. Dovolj močan razlog torej imate za sodelovanje z

nami.«

»Huh. Od kod pa zdaj to? Zakaj naj bi napadli v

območju Zemlje?«

»Imajo razlog, da. Uničenje Zemljanov bi oslabilo nas.«

»Zaradi tega? To mi je pa težko razumeti. Kakšno

prednost bi s tem dosegli?«

»Ne vem. Toda glede na to, kako se vedejo, so o

tem prepričani. Vaš problem je predvsem v vaši

nepomembnosti. Vsaj glede na pomen, ki ga pripisujejo

svojemu početju.«

Tedaj smo zaslišali kratko sporočilo o prekinitvi

alarma, to pa je takoj sprožilo živahne in bolj sproščene

pogovore. Še sam sem se sprijaznil z dejstvom, da ni

nobene prave nevarnosti, in se tudi kmalu nalezel

veselega razpoloženja ter začenjal pogovore, s katerimi

sem želel izvedeti še kaj več o danem položaju. Vendar

pa sem bil pri tem le delno uspešen. Kar zadeva

tehniko, sem sicer dobil nekaj zanimivih odgovorov in

pojasnil, pogovor o njih samih, o njihovi civilizaciji pa

jih v tistem trenutku ni najbolj zanimal. Vsaj nobenega

med njimi nisem mogel zaplesti v pogovor na to temo.

Bolj po malem so se mi razkrivali, da. Tudi to je bilo

res. Pripomba, da bi uničenje Zemljanov pomenilo

oslabitev tudi zanje, pa se mi je vseeno pogosteje

vračala v ospredje. Hudičevo pomembna je bila! Če je

zadeva res taka, seveda!

Da bi še kaj več izvedel o njih, sem zaokrožil s

pogledom po bližnjih obrazih. Še vedno so se živahno

pomenkovali. Skupina, ki sem se ji pridružil, se je

pogovarjala o možnostih izbruha vojne. Češ da so

bili opozorjeni na možnost prvih pravih spopadov,

pri tem pa, da bomo prav mi v središču dogajanja.

Morda bo celo začetek vojne potekal prav prek nas.

Po nekaterih logističnih analizah, o katerih je par

metrov stran glasno govoril neki Čutin, bodo Ostrini

poskušali najprej z nekaj manevrskimi potezami

onemogočiti našo ekspedicijo, potem pa nas še uničiti.

»Če bi vedeli za Zemljana oziroma če bi vedeli, zakaj

ga potrebujemo, bi to že prav gotovo storili.«

Te besede skoz vrsto živahnih pogovorov so vame

ponovno vnesle nemir. Zakaj naj bi bila moja

prisotnost tako pomembna, pa še vedno nisem

mogel uganiti. Dobil sem celo občutek, da me po

nepotrebnem puščajo tavati po labirintu ugibanj. Ozrl

sem s naokrog. Poveljniški prostor je bil dovolj velik

za celotno posadko, nekaj na 40 m je moral imeti v

dolžino in širino, s skoraj prav tako velikim oknom v

ospredju.

S pogledom sem se pomikal po obrazih in skupinah,

dokler mi ni nenadoma obstal nekaj metrov naprej.

Bila je tam. V skupini, sredi živahnega pogovora,

čeprav je očitno, videti je bilo tako, ni povsem pritegnil.

Vsaj občutek sem dobil tak. Stala je tiho, s sklenjenimi

rokami pred sabo in z narahlo upognjenim vratom.

Bila je lepa. Preveč mikavna za neprizadet odmik

pogleda od nje. Dih se mi je upočasnil v porajajočem

se hrepenenju. Obrnjena stran, je zrla predse, in tisti

otožni, zaskrbljeni pogled ob najinem prvem srečanju

mi je ponovno živo stopil pred oči. S pogledom sem

šel po njenih dolgih, pšenično obarvanih kodrih,

skozi katere se božajoča roka pogrezne vse do vratu,

ki ga le rahel gib razkrije dotiku ustnic in božajočim

poljubom. Ponovno sem se zazrl v njen obraz. Povsem

drugo razpoloženje je zavelo iz nje. Privzdignjeno glavo

je narahlo pomaknila nazaj, da me je ob pogledu na

njen razkriti vrat prevzela želja po dotiku, po drsečem

pomikanju ustnic navzdol do njenih neder, polnih

dojk, in nazaj ob njenem vratu, tja do ušes in njenih

čutnih ust. Ozrla se je vame. Čeprav le dobrih sedem

ali osem metrov narazen, sta se najina pogleda ujela.

Rahlo se mi je nasmehnila. Sprva nekoliko otožno,

potem pa ji je zaplesal v očeh živahen lesk, ustnice

so se ji raztegnile v samozavesten smehljaj. Tudi sam

sem se ji je nasmehnil, čeprav nekoliko zmedeno. Spet

so bili ti njeni pogledi tako zgovorni. Toda prav zato

nisem več ničesar razumel. Oziroma - razumel sem

preveč in nič. Toliko občutkov je divjalo skozme, da

nikakor nisem mogel prav osredotočiti svojih misli.

Mar je ujela poželenje v mojih očeh, da je nenadoma

toliko vzvišenega prihajalo iz njenih gibov? Menda

vendar ne! Saj tega ni mogla videti! Umaknila je

pogled, stisnila sklenjene roke, da so se ji rahlo

privzdignile prsi, potem pa pomaknila glavo nazaj, v

nekakšni čutni predanosti, in globoko vzdihnila. Vrat

se ji je razkril kot ob mirnem prepuščanju božajočim

poljubom vse do njenih ramen. To me je vznemirilo. Je

to namenjeno meni? Mi daje vedeti svoje zaznavanje?

Me vabi, morda le draži? Ničesar nisem vedel o teh

Čutinih. Paziti bi moral. Presneto prebrisani so videti.

Vse skupaj bi lahko bila le past. Ko bi vsaj približno

vedel, kdo so pravzaprav. Pogledal sem naokrog. Še en

pogled sem zaznal. Neka ženska, dva, tri metre stran,

je zrla vame s hrepenečo otožnostjo. Takoj je umaknila

pogled, pri tem pa je komaj zaznavno pogledala

Honajo, in ko še naprej nisem odmaknil pogleda z nje,

je stopila mimo mene s čutnim nasmehom. »Vzbudili

ste mi spomine,« je dejala tiho, »lepe spomine.« In

odšla je mimo.

Zastal sem v prav neprijetni zadregi. Še ta povrhu!

Kje, hudirja, se je vzela? Kako je lahko stala tako blizu

in me gledala, ne da bi jo bil videl? Kako si drzne?

Prekleto! Pa kako hudičevo prediren, čuten pogled je

imela!

IV. poglavje

Naslednji sunek nam je spodnesel tla pod nogami,

da smo si s samodejnimi gibi rok pomagali ohraniti

ravnotežje, kar nekaj Čutinov je nič kaj mehko pristalo

na tleh, in že nas je pisk alarma pognal na sedeže. Tudi

sam sem skočil k svojemu sedežu, pritisnil na gumb

varnostnega pasu in se ozrl naokrog. Čutini očitno

niso bili nič bolje pripravljeni na taka presenečenja,

čeprav bi morali biti. Vsaj meni so se prikradli

pomisleki o njihovem obvladovanju položaja, pa tudi o

tistem, kar mi je malo prej pravil Čutin. »No,« sem se

momljaje popravil, »vsaj nekaj tiste samozavesti je bilo

najbrž pretirane.«

Odzivi Čutinov so mi pač govorili nekaj takega, saj

je njihovo umirjeno samozavest zamenjalo hitenje in

begajoče oziranje zdaj k osrednjemu hologramskemu

prikazovalniku, zdaj v veliko okno hologramskega

prostora. Kako naj bi se ta njihova vojna začela, jim ne

more biti pretirano jasno. »Superiorna civilizacija gor

ali dol,« sem zamrmral sam zase in po malem motril

Dobročuta, ko je končno tudi on pogledal proti meni.

Kar nekaj živahnega premetavanja mora biti v njegovi

glavi, sem si z malce ciničnega humorja razlagal

izraz na njegovem obrazu. Toda zresnjeno odzivanje

Dobročuta je streznilo tudi mene. Če smo se znašli

v nevarnem položaju, kot je kazalo, sem bil na istem

kot oni. Vsaj v tistem trenutku. Le majhen odklon

od njegove pripovedi in samozavesti, pa bi že bili vsi

skupaj v kaši.

»Kaj je bilo to?« sem vprašal.

»Napadajo nas,« mi je odvrnil Dobročut.

V prostoru je bilo vse tiho, toda napetost je zajela ves

prostor, vso posadko.

»Se je torej začela vojna?«

»Ne, ne.« Dobročut je premišljujoče odkimaval: »Saj

bi nas že obvestili iz našega poveljstva. Ostrini so

večkrat zahtevali umik obeh strani iz tega dela

vesolja, vendar smo bili mi tu pred njimi, to je naše,

nobene pravice si tega nimajo lastiti niti zahtevati od

nas odhod, s ponudbo, da bodo potem tudi oni odšli.

Za vsako ceno nas hočejo spraviti stran, in bojim se,

da so začeli zagroženo lokalno vojno, kar sicer še ni

potrjeno. Nobenega obvestila o tem nimamo, toda

za tako dogajanje je tu že težko najti kakšno drugo

razlago.« Dobročut je nagrbančil čelo ob premišljanju

o odprtih možnostih. Pa le za nekaj trenutkov. Nov

sunek je stresel celotno našo ladjo in že nas je strahovit

pospešek prilepil na sedeže.

»Kapitan posadki,« se je zaslišal miren glas

poveljujočega. »Vstopamo v mrežo zaščitnih

asteroidnih polj. Pripravite se na močne bočne pritiske

v spiralnem letu.«

Streslo nas je novo zaporedje eksplozij in sledil je še

strahoten pok, ko nam je tresk letala v našo veliko

dvajsetmetrsko šipo vbočil ves sprednji del. Tudi okno

se je zvilo in se ugreznilo vse do prvih sedežev. Krik mi je

ušel iz grla, tudi drugi so zakričali. V delčku sekunde,

ko bi se moral razleteti ves sprednji del z oknom vred,

pa je vse zastalo v strahovitem prenapenjanju sil,

vbočene stene in okno. Vse je utihnilo. Pred očmi so

se nam pomikale zmečkane stene in zvito vbočeno

okno. Vse je bilo skrivljeno, tako močno zmaličeno,

da so oči samodejno lovile preklano steno, razpoke. V

hipu me je prešinila misel o nevarnosti brezzračnega

prostora. Nekateri so že udarili po alarmnem gumbu

za zaprtje varnostne sedežne celice, prozorne valjaste

tube, ki obda ves sedež z ovojem, neprepustnim za

zrak, vse to se mi je v bliskovitih prizorih zvrstilo

skozi zavest. Roka se mi je usmerila k alarmnemu

gumbu, v smrtni tišini pa sem že tisti hip zaznal

umikanje sten v prvotno lego. Okno se je s pokom

zravnalo, minilo je le nekaj trenutkov - in že je stalo

na starem mestu. Ničesar zmečkanega, nobenih gub,

predvsem pa nobenih razpok ni bilo videti. Nejeverno

sem gledal predse, v okno, stene, dokler se končno

nisem ozrl k svojemu sosedu. »Huh, to vaše plovilo je

pa res narejeno iz dobrih materialov!«

Dobročutov obraz se je razlezel v samozavesten

nasmeh.

Ozrl sem se naokoli. Ves prostor se je napolnil z

življenjem in vzkliki. Nato sem spet pogledal v okno.

»To pa najbrž ni iz stekla, kajne?«

»Vidi se skozenj, da, ampak to je tudi vse, kar ima to

okno skupnega z vašimi steklenimi okni na Zemlji.«

»Res sem že podvomil,« sem smeje se priznal, »nimam še

izoblikovane vednosti o vzdržljivosti vaših materialov.«

»Nič zato, jaz sicer poznam njihovo zmogljivost, pa ne

vem, ali sem zato kaj na boljšem. Moči eksplozije ne

morem predvideti, kajne?« Dobročut se je sproščeno

zasmejal svoji duhovitosti. »Oboje je v igri, veste?«

»Poveljnikova beseda,« je skozi ozvočenje presekal

živahno pomenkovanje glas osrednjega računalnika.

»Sprejmite navodila!«

Posadka je obstala v pričakovanju. Vsi pogovori so se

že bili usmerili v ugibanje o najboljši rešitvi, čeprav je

večina ugotavljala nemoč oziroma premalo podatkov

za dokončno sklepanje.

»Za nami je ladjevje Ostrinov, katerega predhodnica

nas je napadla. Po sporočilu njihovega poveljstva nam

ne dovolijo prehoda in vztrajajo na prepovedi kljub

mojemu opozorilu na veljavna pravila. Na kratko so

zavrnili nadaljnja pogajanja z mano. Grozijo, da nas

bodo ustavili na zunanjem pasu asteroidnega oblaka,

če prekoračimo ta pas, pa jim je ukazan takojšnji

ukrep - naše uničenje. Potem so prekinili pogovor.

Toda to naše uničenje ne bo tako preprosto. Kot ste

videli, so že poskušali, pa jim je spodletelo. Niso

uspeli. Tudi ustaviti nas ne bodo mogli. Naša flota,

najmanj enaka njihovi, v kvadrantu XL273, nam

lahko pošlje zaščito svojih roboraket. Kadarkoli se

lahko umaknemo v njihova zaščitna polja. Dobil sem

tudi dodatna navodila našega poveljstva. Vsa flota in

vse eskadre v naši bližini nas morajo podpirati med

našim prebojem do energetskih skladišč in planetov

za robotizirano proizvodnjo, tudi za ceno lastnega

uničenja.

Dal sem pobudo za naš preboj skozi oblake asteroidov.

Tisoče milijard teh več kilometrov velikih vodikovih,

železnih in drugosnovnih skal smo mi že pripeljali sem,

ko so bili Ostrini še daleč na svojem planetu. Potem

smo jim sicer dopustili dovoz njihovih asteroidov. Zdaj

pa v svoji nadutosti in po precej površni analizi vidijo

pred sabo le po naključju nametan material. Mi pa

lahko te asteroide, na videz naključno razmetane,

razmaknemo v prehodne poti. Mi to obvladamo. Sicer

nekaj tega vedo tudi oni. Vendar zaradi naše hitrosti

ne bodo mogli ustaviti našega preboja skozi asteroidni

oblak.

Ostrini zdaj pošiljajo spremljevalne enote, ki naj bi nas

obšle v obkolitvenem manevru ter nam onemogočile

umik ali pobeg, naša prednost pa je v ugodnejši bližini

asteroidne meglice. Hitrejši bomo. Toda pripraviti se

moramo na zasledovanje. Let mimo gosto razmeščenih

asteroidov je izredno težaven in nevaren. Vse bo na

meji vzdržljivosti naših teles. Pripravite se na hitri

zavojni umik. Posadke laserskih topov in zaščitnih

raket, bodite pripravljene na takojšnje delovanje, ker

nas bo nekaj njihovih lovcev verjetno dohitelo, preden

bomo dosegli prve asteroide.«

V hologramskem prikazovalniku so se zasvetile

odštevalne lučke, ugašajoče v razmaku ene sekunde.

Sprostil sem se v svojem sedežu, naslonil glavo na

oblazinjeno zglavje in stisnil držala ob svojem sedežu.

»Zdaj!« je odjeknil oster glas in v hipu je na nas

deloval tako silovit pospešek, da nam je skrajnostna

sila spačila obraze, nekaj sekund pozneje, še vedno

v krožnem obračanju, pa je osrednji računalnik

naznanil napad ostrinovskih lovcev in že so nas začeli

zadevati njihovi energetski izstrelki. Tudi naši laserski

topovi so takoj udarili po napadalcih, tako da so na

polovici krožnega zavoja že tolkla vsa orožja z obeh

strani. Vprašanje je bilo le, koliko časa lahko vzdržijo

zaščitna polja in oklepi naše ladje. Za zdaj so nam

energetski izstrelki razžarili bok, nam pa je kmalu

uspelo uničiti najprej enega, potem drugega in zatem

še vse preostale iz prve manjše skupine napadalcev.

Robotizirani lovci niso imeli dovolj oklopljenih plovil za

zavarovanje pred močnejšimi topovi z laserskimi žarki.

Toda to še ni pomenilo ničesar. Ti robotizirani lovci,

sicer manjših zmogljivosti, so bili nevarni predvsem

zaradi svojega izjemno velikega števila. Torej naj bi

bili bolj robotizirano vodeni izstrelki. Ladje, kot je bila

KOMAR, posamezen lovec ni mogel uničiti, tudi več

lovcev skupaj ne. Toda večje število je pomenilo stalno

porabo goriva in streliva, izčrpavajoče zasledovanje do

končne porabe energetskih zalog skupaj s strelivom.

Do asteroidov pa je bilo še dobrih deset minut,

enako, kot je potrebovala tudi prva večja eskadra

zasledovalnih lovcev. Hologramski prikazovalnik

je ponazarjal njihov položaj. Eskadra lovcev nas bo

dohitela, to je bilo očitno. Toda to bo tik ob robu

meglice. Tedaj bomo sprožili svoje laserske topove.

»Nasprotne sile so premočne!« je podal svoj izračun

osrednji računalnik. Spet je nastala tišina.

»Drži smer!« se je spet oglasil poveljujoči glas. »Uspelo

nam je!«

Posadka se je med začudenim spogledovanjem ozirala

zdaj k poveljniku, zdaj v holi. Nič ni kazalo na uspeh.

Iz vsega prikazanega se ni dalo tako sklepati.

»Da, šestnajst sekund pred vstopom nas bodo dohiteli,«

je nadaljeval poveljnik, »na tej razdalji pa nam vodeni

asteroidi že lahko priskočijo na pomoč, vsak čas se

morajo začeti premikati. V njihovem zavetju bomo

varni, in tudi sicer bomo v dobrem položaju, saj nas

bodo morali lovci še obkoliti, to pa bo zanje usodna

izguba časa.«

Spet so se vsi zazrli v osrednji hologramski

prikazovalnik, kjer še vedno ni nič kazalo na

premikanje asteroidov, katerih prepozna sprožitev bi

bila lahko za nas usodna. Vse več vse bolj glasnega

mrmranja sem lahko zaznal. »Kaj čakajo, hudiča?!« je

priletel vzklik iz ozadja.

V hologramskem prikazovalniku so se prižgale

odštevalne lučke, šestnajst rdečih za sekunde in deset

modrih za minute. Mrmranje je utihnilo. Vse dogajanje

se je razgrnilo v hologramskem prikazovalniku. Vse,

kar je mirovalo, in vse, kar se je gibalo. Približevanje

lovcev in let našega plovila v asteroidni oblak. Še je

bil čas. Deset minut leta do kritične točke in potem še

šestnajst sekund do prvih asteroidov.

V pljučih je zastajal dih. Tiste minute so se potem

vlekle, toda njihove modre lučke so le počasi ugašale.

Vse do zadnje, ko so se prižgale rdeče sekundne, in

že smo zaznali sunkovito energetsko praznjenje naših

laserskih topov, ki so udarili po bližajočih se lovcih.

Boj se je začel. Nam bo vseeno uspelo ali je vse skupaj

zgolj nesmiseln spopad z njihovo premočjo? Tedaj se je

od nekod iz notranjosti asteroidnega oblaka prikazal

paličast predmet dolge vrvičaste oblike, naravnost iz

ozadja asteroidov nam je letel nasproti z veliko hitrostjo

in se ukrivljal proti nam kot dolg, tanek kačji jezik.

Hitrost je moral pridobiti znotraj asteroidnega oblaka,

kjer ga nihče ni mogel zaznati. Še je morda čas, so

govorile oči med spogledovanjem. Hrup je utihnil.

Dihanje se je umirilo. V hologramskem prikazovalniku

se je nazorno kazalo dogajanje: mi, lovci ter orjaški

dolgi jezik. Rdeče lučke so začele ugašati... sedem,

šest, pet… Zdaj so vžgali po nas lovci, več sto hkrati, s

tako silovitostjo, da so naša zaščitna polja razpadala

eno za drugim in je zažarel oklep našega KOMARJA.

Tisoče stopinj vročine je uplinjalo zgornje plasti.

“Oklep popušča,” je odjeknil krik... Še tri sekunde,

dve, ena… Orjaška senca je zletela mimo in zajela nas

je tišina popolnega miru. Zleteli smo tik ob površini

jezika. Varni! Hua! Za laserske topove lovcev smo

bili nedosegljivi vsaj do vstopa v asteroidni oblak.

Preden bodo uspeli zleteti okrog jezika, bomo mi že

na varnem. Lov se bo seveda še nadaljeval. Toda to

bo na našem območju. Lovcev je na tisoče, pa tudi mi

smo lahko računali na veliko število naših robotsko

vodenih izstrelkov. Da, na veliko število. Pogledi so

spet zrli v hologramski prikazovalnik. »Hudičevo

dosti jih imajo, ti Ostrini,« sem zaslišal glas skozi vse

močnejše mrmranje.

Toda tedaj je že priletel odgovor: »Tudi naših bo dosti!«

»Na obeh straneh nas bo veliko!« je v nič kaj

zmagoslavnem tonu dodal rdečelasi Čutin ob

hologramu in se takoj dopolnil z nekoliko prisiljeno

radoživostjo. »Možnosti pa zdaj le imamo. Ne bo lahko.

Najbrž nam bo uspelo.«

Sledilo je še nekaj trenutkov pomišljanja in

pomislekov v živahnih pogovorih. Nevarnost nam je

še vedno sledila, bila je tudi pred nami, a leteli smo v

varnem zavetju dolgega ščita, speljanega v notranjost

asteroidnega oblaka.

Zleteli smo mimo prvih asteroidov, nato naprej vzdolž

orjaškega jezika do njegovega korena, in že smo bili

prepuščeni prostemu letu mimo masivnih gmot z več

kilometri premera ter mimo meglic iz drobnih delcev,

nevarnih za let v njihovi bližini, ker bi si ob njih lahko

poškodavali trup ladje. Na pogled pa so bile te meglice

zanimive. Zelo zanimive. Sij sosednih zvezd se je

na njihovi površini lomil v raznih barvah, da so se

modre, zelene, rumene plasti pogrezale druga v drugo

in se prepletale v presenetljivo lepo umetnino, ki sem

jo moral opaziti kljub vsej napetosti ali pa morda prav

zaradi nje.

»Da, ta meglica je v naših katalogih,« mi je v pojasnilo

odvrnil Dobročut. »Med najboljšimi umetniškimi deli

graditeljev tega asteroidnega oblaka je. Tudi meni je

všeč.«

»Zanimivo.« Moje občudovanje se je zlilo v premišljujoče

pomisleke. »Umetnost v vesolju,« sem pogledal soseda

- zdaj smo bili torej na varnem - in znova meglico.

»Hm, tudi Zemljani boste nekoč ustvarjali kaj

takega.« Dobročut je govoril z nasmehom v nekoliko

pokroviteljskem tonu, potem pa so poteze njegovega

obraza med krajšo zamišljenostjo dobile ostrejše

oblike, v oči pa se mu je naselila hladna trdota.

»Seveda, če nam bo uspelo izpeljati ta preboj in

ponovno vzpostaviti povezavo z našimi energetsko

proizvodnimi polji. V nasprotnem primeru je težko

predvideti potek vašega razvoja ali, bolje rečeno, kaj

bo z vašim obstojem.«

Spet se mi je porodilo kar nekaj pomislekov. Kaj so

pravzaprav energetsko proizvodna polja? In zakaj ne

morejo vanje? Vse je kazalo na njihovo povezavo z

osrednjim dogajanjem. Tudi sam naj bi sodil zraven.

Toda kaj je tisto, pri čemer bi bil jaz lahko pomemben?

Očitno zelo pomemben. Vse tako kaže. Pa še ta

spor med tema dvema superiornima civilizacijama.

Tudi glede tega spora sem dotlej dobil preveč skope

odgovore, da bi si lahko izoblikoval oprijemljivo

predstavo. Razen, seveda, glede ogroženosti Zemlje,

ki naj bi bila pred uničenjem. Ali pa tudi ne? Še tega

nisem mogel razvozlati. Kaj pa, če je izvor spora med

njimi kaj drugega, globljega? Če je vse skupaj sproženo

iz povsem drugega vzroka? Nekega pomembnega

vzroka, pomembnejšega od energetsko proizvodnih

polj, o katerem pa mi še niso ničesar povedali.

Opozorilo na ponovno pripravljenost ob izstopu iz

varne poti v zavetju orjaškega jezika je utišalo radoživo

navdušenje nad uspešnim izmikom. Trdo je bilo,

trdo. Le za las je manjkalo. Nič več kot nekaj delčkov

sekunde se je prevesilo v našo prid, nekaj odločilnih

trenutkov, nekaj rahlega nagiba sreče ob logistično

natančno preračunanih potezah nasprotnika. Toda

dovolj za preboj in za izbruh veselja. Vseeno bo odslej

lažje, ker smo že lahko računali na pomoč, kot je bilo

rečeno. Čutini so se vračali na svoje sedeže. Boriti pa

se bomo še morali, morda bo celo hudo. Le v tako tesno

zaporo nas ne bodo več ujeli. Vsi smo bili prepričani

o tem. S pogledi smo v hologramskem prikazovalniku

spremljali nov razplet dogajanja. Vizualna upodobitev

vseh razpoložljivih informacij nam je nakazovala naš

let mimo gosto posejanih asteroidov in razkrivala

naše zaledje. Tja je privlačila našo pozornost. V oblak

asteroidov se je pogrezal drug oblak. Tisoče, na tisoče

lovcev iz ladjevja Ostrinov se je v tako velikem številu

gnalo v zasledovanje za nami, da so se nam njihovi

roji kazali v obliki spremljajočega oblaka. Hudirjevo

dosti jih je bilo. Vprašujoče sem se zazrl v Čutine.

Tako število! Mar bomo res dobili pomoč, okrepitve za

blokado te neverjetne sile?

Čutini so še naprej, vendar brez živih vzklikov, opazovali

prostorsko ponazorjeno razporeditev zasledovalcev.

Koncentracija moči jih je morala presenečati. In jih

tudi je, vsaj vse bolj tak občutek sem dobival. Bili so

videti zaskrbljeni nad številom lovcev, ki je moralo

presegati njihove predstave o nasprotnih silah.

»Kaj je možno razbrati iz tega?« sem s prisiljeno mirnim

glasom vprašal Dobročuta med njegovim zavzetim

opazovanjem holijevega prikaza.

»Hm.« Dobročut je še naprej nepremično zrl v hologram.

»Imate tudi vi take sile na razpolago?« mi je kar ušlo

skozi zadrževano nestrpnost.

»Hm.« Očitno premišljanje o nastalem položaju zanj

ni bilo tako preprosto. Dosti več kot zgolj lokalno

dogajanje se je tu razpletalo ali, bolje rečeno, zapletalo.

Nič od tistega, kar so predvidevali o prisotnosti

zgolj lokalnih sil v tem delu vesolja, ni moglo držati.

»Poznali smo gostoto, moč in razporeditev oboroženih

sil. Za vsak del celotne galaksije smo vedeli. Prikaz v

hologramskem prikazovalniku pa nikakor ni v skladu

z mojim vedenjem. Taka koncentracija sil. Od kod

se je vzela? Premiki tako velikih oboroženih sil niso

mogli biti neopaženi. Ali pa…« je v odgovor razmišljal

Dobročut. »Ostrini naj ne bi imeli sposobnosti za kaj

takega. Morda pa . . .« je spet umolknil.

»Kaj morda?« Pazljivo sem zrl vanj in v njegovo

odkimavanje.

»Ne vem. Lahko, da poveljstva ne dajejo več vseh

informacij.«

»Kaj to pomeni?«

»Več stvari.«

»Katere?«

»Da so že bili opravljeni premiki in nove koncentracije

oboroženih sil po vsej galaksiji. Tako naših kot

njihovih.«

»In v čem je sprememba?!«

»Na globalni ravni?« Čutin je nagrbančil čelo: »Dvomim,

da je kaj več kot drugačna razporeditev. Najbrž nič

posebnega. Toda to velja samo za razporeditev na

globalni ravni, po vsej galaksiji.«

»Zakaj samo na globalni ravni? Kaj pa mi?« sem

vprašal.

»Hm. Hja, to je pa to. Težje je oceniti. Vse skupaj mi ni

všeč.« Dobročut se je zazrl vame. »Niti najmanj mi to

ni všeč. Še posebej, ker ste vi na naši ladji.«

»Jaz?«

»Da. Očitno so Ostrini to uganili. Da, to bo. Vedo za

vašo prisotnost tukaj.«

»Mar sem jaz taka sila, da bi bila lahko pri vsem tem

pomembna moja prisotnost?«

»Ne vem. Potrebujemo vas. Dovolj jasno mi je bilo

povedano o vaši pomembnosti za nas. Ne vem pa

točno zakaj. Tudi sam si še ne znam predstavljati

vašega pomena v celoti. Sicer velja, da ste kot Zemljan

za na pomembni. Vsi Zemljani so za nas pomembni.

Toda to dogajanje kaže na vašo nenadomestljivost.

Ali vsaj težko nadomestljivost. Tega pa ne razumem.«

Dobročut je po kratkem premišljanju pogledal vame ter

spet v hologram, potem pa se je zastrmel predse. Toda

pogled mu je rahlo odsotno uhajal prek prikaza; kot

sem lahko videl, je bil v zamaknjenem premišljevanju.

Nekaj je tuhtal.

Potem se je počasi obrnil k meni, preletel z očmi izraz

pričakovanja na mojem obrazu ter zmajal z glavo »Jaz

ne vem. Toda to ni pomembno. Ostrini pa očitno vedo.

In to je pomembno.«



* * *

Vožnja mimo gosto razporejenih gmot je pomenila

vratolomno vijuganje, med katerim so omejitev hitrosti

postavljali bočni vztrajnostni pritiski v zavojih.

Dobročut mi je pojasnjeval nastali položaj. »Kmalu nas

bodo dohiteli,« je dejal ter nato z dokaj samozavestnim

nasmehom nadaljeval: »Bodo pa imeli druge težave. V

tem asteroidnem oblaku je labirint pasti, varnostnih

zapor in postojank z vodljivimi izstrelki, kar bi nam

v normalnih okoliščinah prav gotovo zadostovalo.

Problem je bolj v neverjetni koncentraciji sil.«

»In kakšne so po novem naše možnosti?« sem vprašal

s porajajočim se tesnobnim občutkom.

Dobročut me je z izrazom mirne prisebnosti premeril

s pogledom. »Tega pa zdaj res ne morem predvideti,«

je odvrnil.

Vsi so utihnili. V osrednjem hologramskem

prikazovalniku se je kazal celoten prostor

asteroidnega oblaka z zasledovalnimi lovci vred. V

tem prikazovalniku, prek celotnega velikega okna

v poveljniškem prostoru, smo vse videli kakor skozi

orjaški daljnogled. Vse asteroide v smeri našega leta

smo lahko videli, še preden smo se jim približali.

KOMAR se je stresel. Pogledal sem Čutina. »Lovci?«

»Da, dohiteli so nas.«

Zadetki robolovcev so nas stresali v kratkih presledkih.

Potem so udarili po njih naši laserski topovi, in to z

dovolj veliko močjo, da nam je nekaj lovcev v ospredju

izginilo iz vida v hipnem razblinjenju. Vendar so

jih takoj nadomestili drugi, v še bolj besni strelski

vnemi. Varčevanje s strelivom ni bilo več možno.

Kljub vsej moči naših laserskih topov pa so nas lovci

že prehitevali v obkolitvenem manevru ob straneh in

tudi simulirana napoved v osrednjem hologramskem

prikazovalniku nam je kazala slabo. Medtem se nam

je od spodaj prikradla večja jata lovcev in se začela

dvigati v presek našega leta. Obrnili smo se navzgor,

se jim s hitro spremembo smeri izognili, še smo bili

prosti, toda tik zraven, na naši desni, nas je dohitela

druga jata lovcev. Umaknili smo se v spiralnem letu,

zleteli tik ob velikem asteroidu, potem mimo drugega,

tretjega.

V osrednjem hologramu se nam je kljub uspešnemu

izmikanju kazala vse bolj sklenjena obkolitev brez

praznega prostora za nadaljevanje leta, razen morda

zgoraj desno, kjer je bila nekoliko manjša gostota lovcev.

Takoj smo se usmerili tja, toda tudi zasledovalni lovci

so storili enako. Vse laserske topove smo usmerili v

smer leta.

Vsem nam je zastal dih.

»Po zunanji strani se je še več lovcev usmerilo v

zaporo našega leta,« je presenečeno vzkliknil Čutin ob

hologramu. »Tudi oni morajo imeti urejene poti skozi

asteroidni oblak!«

Njegov sosed pa je dodal z nemočno razširjenimi

rokami: »Tako daleč naprej so! Toda - saj to je že v

bližini dosega naših roboraket!«

»Da, hologramski prikaz to dopušča. Da, saj se že

vidi. Pomoč prihaja. Naše roborakete!«

»Nastal bo metež tisočerih dvobojev.«

»Vsi bomo na kupu. To je očitno. Milimetrske razdalje

bodo odločale o našem preboju.«

»Skozi tak metež ne moremo leteti! Zaletavali se bomo

v njihove in naše razbitine!«

»Povelje posadki!« je glas kapitana Harstana presekal

pogovore o naših manevrskih možnostih. »Začenjamo

preboj skozi oslabljeni del obkolitvenih sil.«

V holiju se nam je kazala razporeditev lovcev na

območju predvidenega preboja. Zelo natančno je bilo

vse ponazorjeno v razmerju razdalj in velikosti, naša

ladja in vsak lovec v natančni oddaljenosti od nje.

»Računalnik naj obarva označene lovce!« je ukazal

poveljnik. »Za vsak laserski top je cilj točno določen. Z

razstrelitvijo lovcev bomo presekali zaporo.«

Laserski topovi so se usmerili v izbrane obarvane

lovce, ki so v hologramu začrtali rez skozi našo zaporo.

Hologramski prikaz leta našega KOMARJA je v

simuliranih napovedih računalniško izračunanega

predvidevanja obstal na presečišču vseh smeri:

naše, naših roboraket, z boka prihajajočih lovcev in

zasledovalnih lovcev tik za nami. Na presečišču bo

nastal nalet, na tisoče spopadov z nejasnim izidom,

metež dvobojev, vrvež v orjaškem spopadu ter naš

nameravani preboj. Prikaz holograma se je razblinil.

»Napoved nadaljnjega razpleta ni možna,« je kratko

zaključil osrednji računalnik.

»Prosim za tišino!« se je oglasil osrednji računalnik,

kapitan pa je nadaljeval: »Oblecite skafandre, ker

bomo iz vseh prostorov izpustili zrak zaradi velike

verjetnosti preboja naših zaščitnih polj in ladijskega

oklepa, kar po vsej verjetnosti še ne bo usodno za nas.

Pomemben je preboj. Tudi ob razbitju vsega sprednjega

dela se lahko posadka reši, ker nas bodo na drugi

strani že ujele naše bojne ladje oziroma reševalne

roborakete.«

»Skafandri omogočajo gibljivost, umik z ogroženega

področja, to pa je pri uničenju posameznega dela ladje

pomembno,« je pojasnil Dobročut.

Prikimal sem. Potrebovali jih bomo, vse kaže. Stopil

sem k steni, tam so me v dveh, treh sekundah oblekle

robotske roke, deset rok hkrati, od nog do glave. »Huh,

to je bilo pa hitro!« sem lahko samo še ugotavljal.

»Lovci na dosegu laserskih topov! Streljaj!« smo zaslišali

poveljnikov glas. V istem hipu nas je zadel energetski

naboj. Ustrelili smo proti lovcu, skupini lovcev smo

se izmaknili v hitrem zavoju mimo asteroida, in že

smo lahko gledali veličasten prizor, spopad tisočev

roboraket z lovci. »Naše roborakete!« Pomoč je prišla.

Roborakete so se spopadle z lovci Ostrinov. Na tisoče

in tisoče laserskih žarkov se je križalo, zadevalo cilje

in razžarevalo oklepe do eksplozije. Vse naokrog nas

je obdajala slepeča svetloba razstreljenih lovcev in

roboraket, kamor koli smo pogledali, povsod je bilo

eno samo preletavanje, množica eksplozij, mi pa

smo leteli naravnost v ta metež. Prebiti bi se morali

skozenj, toda nič prostega prostora za let se nam ni

kazalo. Brez trčenja se ne bomo prebili. Edino to je

bilo jasno. Tedaj so nam zasledovalni lovci s streli iz

svojih laserskih topov razžarili trup do slepečega sija,

od spredaj pa nam je pretila še večja nevarnost, ker

sprednji del trupa ne bo vzdržal vseh trčenj.

»Umaknimo se nazaj, v reševalne rakete! Nadzor nad

orožjem in smerjo leta prevzema osrednji računalnik!«

Vsi smo se takoj pognali nazaj. Bil je zadnji čas.

Ostanki razbitin razstreljenih lovcev in roboraket

na naši poti so bili vse gostejši. Tedaj nam je močna

eksplozija spodmaknila tla pod nogami, in to tako

silovito, da se je nekaj Čutinov kar zvalilo po tleh,

medtem ko so se drugi med begom v ozadje spotikali

ob kotaleče se tovariše. Tik pred izhodom sem se še

sam spotaknil ob Čutina na tleh in med prevračanjem

lahko le bežno zaznal, da nam je nalet lovca v sprednji

del z eksplozijo prebil stene. Toda uspel sem se pobrati

in pognal sem se za bežečimi Čutini. Sledil je nov

sunek, novo spodnašanje tal pod nogami, spet smo se

spotikali, padali in se ponovno pobirali. Krčevito sem

se oprijemal sten, se plazil in v gneči skupaj s Čutini

končno dosegel reševalno raketo, v katero smo takoj

poskakali drug za drugim.

»Pripravljeni za izstrelitev!« je vzkliknil vidno pretresen

Čutin s prstom na sprožilcu raketnega pogona, a ga je

zadržal vzklik:

»Čaaakaj! Ne prehitevaj! Razbita ali ne, z oklopljenim

trupom nam še vedno daje zaščito ob naletu v

razbitine. V sredini spopada smo!«

Naša reševalna raketa, ena od štirih, je obstala v

pripravljenosti na ugoden trenutek.

»Laserski topovi in pogon so uničeni!« To je bil

glas osrednjega računalnika. »Prebili smo se skozi

najgostejši bojni metež. Pri optimalno izbranem

trenutku izstrelitve je beg naših reševalnih raket

lahko uspešen. Želim vam srečno pot! Zbogom!«

Oprijel sem se ročaja svojega sedeža. Izstrelitev bo

hitra. Lepo od osrednjega računalnika, da se žrtvuje

za nas, sem še pomislil.

Sledil je silovit sunek. Ves sprednji del prostora pred

reševalnimi raketami je odletel v tako velikem kosu,

da se nam je odprl pogled proti skupini asteroidov

pred nami. Tedaj me je pritisnil ob sedež silovit

pospešek ob izstrelitvi naše reševalne rakete in že

smo zleteli mimo odtrganih kosov našega plovila ter

švignili proti gosti gruči asteroidov. Pravi kraj za naše

majhne rakete. Tu bo pravi prostor za beg vrabca

pred ujedami skozi grmovje. In res smo v majhnih

hologramih ob svojih sedežih kmalu zaznali eksplozije

pri trčenjih zasledovalnih letal v asteroide. Potem je

sledilo še nekaj minut negotovosti in spiralnih poletov

z udarjanjem krvi v glavo, pa v noge ter spet v glavo,

nakar je naš let postajal vse bolj umirjeno lagoden.

Bili smo varni. Tudi v hologramu ni bilo več videti

zasledovalcev. Otresli smo se jih. Končno! Navdušeno

smo vzkliknili ob pogledu na odprto pot skozi preostali

del asteroidnega pasu. Vsaj ta del asteroidnega oblaka

je moral biti v domeni Čutinov. Mrmranje in vzkliki so

se polegli v pričakovanju in zadržanem dihu vse do

končnega vstopa v širok odprt prostor na drugi strani

asteroidnega pasu.

»Uaaa!« Pred nami se je kazal prizor, veličasten in

nepričakovan. Vseeno nas je presenetilo. Z naših

obrazov sta izginila veselje in strah. Oboje hkrati.

Le misli so nam letele skozi možgane s podvojeno

hitrostjo.

»Ta je pa dobra!« je spregovoril Čutin, ki je izrekal

pripombe ob hologramu na ladji. »Torej je zadeva zdaj

taka.«

Njegov sosed je prikimal. »Da!« To je izustil bolj

odsotno, nakar je nenadoma prišlo iz njega še nekaj

več življenja. »Kakšna pravzaprav? Kaj to pomeni?«

Premišljal sem v iskanju najboljše razlage. Vse, kar

se je razgrinjalo našemu pogledu, je bilo povsem v

nasprotju s prejšnjim dogajanjem in pričakovanji.

Nihče ni omenil te možnosti. Pa vendar bi lahko

pomislili nanjo. Vsaj Čutini bi to s svojo bistrostjo

lahko predvideli. Ali pa tudi ne?

Tisoče in tisoče bojnih ladij je bilo v raznih geometrijskih

likih razvrščenih okrog orjaške vesoljske postaje,

razsvetljene s prelivajočim se barvnim sijem. Več deset

kilometrov je morala meriti v premeru, pravo mesto.

Zajel sem sapo in puhnil v dolgem izdihu. Bojne

ladje tako Čutinov kot Ostrinov, v enakem razmerju,

vsaj videti je bilo tako. Zasidrane so bile v popolnem

miru. In vendar se morajo medsebojno nadzorovati.

Kakor koli, obe strani sta imeli tam zasidrane svoje

bojne ladje. In to v miru? Nekak dialog, nekakšno

dogovarjanje je že moralo potekati med njimi, sem

pomislil.

V raketnem hologramskem prikazovalniku se nam

je pokazala skupina Čutinov iz našega poveljstva,

kot sem sklepal po pripombah Čutinov, z možakom

dostojanstvenega videza v ospredju, ki nas je nagovoril:

»Pozdravljeni! Izvedli ste uspešen preboj. Čestitam!«

Na njegovem obrazu je zaplesal spontano živ nasmeh.

»Dobro opravljeno delo!«

Nekaj lisjaškega je na tem možaku, se mi je utrnil

pomislek. Vseeno pa sem rade volje delil zadovoljstvo

s Čutini v raketi.

»Priredili vam bomo svečano večerjo z večjim številom

gostov!«

Sledil je živ in odobravajoč odziv. Zadnjim dogodkom,

z vsemi tveganji in s spreminjajočimi se občutki, bo

sledilo družabno srečanje z večerjo. Krasno!

»Seveda bomo morali povabiti tudi Ostrine.«

V raketi je nastala tišina. Ostrine, da. Delovalo je

razumljivo. Vsaj glede na trenutni položaj.

»Kaj se pravzaprav dogaja?« je priletel klic iz ozadja.

Dostojanstveni Čutin ni kazal presenečenja nad

zastavljenim vprašanjem, ko se je nasmehnil z

zgovorno samozavestjo: »Kot veste, smo z Ostrini

vedno v dogovorih o sodelovanju. Tudi zdaj. Nekatere

stvari, kot ste sami videli, pa gredo svojo pot, kajne?«

Čutin se je narahlo priklonil. »Na svidenje na večerji!«

je še dejal v slovo ter se umaknil iz holija.

»Kot ste slišali,« je s poudarjeno privzdignjenim glasom

in samovšečno zaradi lastnega nastopa veselo povzel

zgovorni Čutin iz ozadja naše rešilne rakete, »se mi

zdaj vračamo s svoje poti. Sicer pa je vse v redu.

V. poglavje

Nagovor predstavnikov Čutinov je bil ob uvodnih

besedah spoštljivo uraden, enako kot Ostrinova

zahvala za povabilo na večerjo, takoj zatem pa se je

pogovor med Ostrini in Čutini preselil za omizja. Z

zanimanjem sem jih opazoval. Tako ene kot druge.

Videti je bilo določeno zadržanost, brez smeha,

toda pomenkovali so se vendarle. Tudi za mojim

omizjem, kjer smo s strani Ostrinov dobili celo nekaj

rahlo ciničnih pripomb na račun udobnosti našega

potovanja, je potekal pogovor tako med samimi Čutini

kot tudi z Ostrini.

Kmalu po večerji pa je mojo pozornost pritegnila

skupina Čutinov s svojim vse pogostejšim

pogledovanjem proti meni. Neka prikrita namera

se mi je razkrivala v njihovem sklanjanju glav med

pomenkovanjem. In prav mene je moralo to zadevati,

saj se sicer ne bi ozirali vame, tako da sem jih še sam

začel pazljiveje opazovati, kar so očitno takoj zaznali

in mi z rahlimi namigi glav nakazovali pomembnost

nadaljnjega dogajanja. Nato pa se je eden odmaknil

od skupine, se sprehodil na drugo stran dvorane ter

še naokrog, dokler ga nisem izgubil iz vida. Preletel

sem s pogledom po dvorani, toda zaman. Nisem

ga več mogel najti. Ponovno sem se ozrl v prvotno

skupinico. To prijateljsko srečanje ob večerji je bilo

po vsej verjetnosti pri koncu. Vsaj sodeč po tem, kar

sem lahko dojel iz vsega skupaj. Pogledal sem še k

Ostrinom. Njihovi pogovori s Čutini so potekali v miru,

nemoteno, celo vse bolj sproščeno, vsaj na videz. Vtis

je bil pač tak. Iz tega večernega srečanja bi bolj težko

sklepal na hujši spor med njimi. Hja, mi je spet prišlo

v ospredje staro vprašanje, ta njihov spor. V čem neki

je? Kakorkoli, po vsem, kar sem pravkar doživel na tej

poti, je to večerno srečanje lahko pomenilo le kratek

predah pred nadaljnjimi zaostritvami.

Ponovno sem s pogledom obšel dvorano in obraze

gostov ter s kotičkom očesa ujel tistega Čutina, ki sem

ga malo prej izgubil iz vida. K meni je bil namenjen,

čeprav je še zmeraj gledal stran. Tudi sam sem

umaknil pogled od njega in se v pričakovanju zazrl

predse, vse dokler mi ni pristopil in šepnil: »Uspelo

nam je. Vse je pripravljeno. Tudi dovolj hitra ladja nas

že čaka. Neopazno se izmuzni skozi izhod in naprej do

zgradbe z dvojnim W, kjer te bo že čakal eden naših.«

Prikimal sem. Spet je kazalo na hitrejši potek

dogajanja. Celo malo prehiter, ker me je namreč vleklo

v pogovor z Ostrini. Tudi nje bi moral še malo bolje

spoznati, vzdušje za spontani pogovor je bilo tu kar

primerno, vse bolj družabno, pa tudi nekateri Ostrini

so že prav radovedno pogledovali proti meni, čeprav

je bil njihov pogled nekoliko drugačen, bolj ocenjujoč.

Vstal sem. Ni mi ostalo več časa za pogovor z njimi,

kar je bilo pravzaprav škoda. Vsaj nekateri odzivi

Ostrinov so mi vse bolj pritegovali pozornost. Že sem

stopil k izhodu, ko se mi je približal smehljajoči se

Ostrin, približno moje velikosti, le bolj suh, in me med

nekam zvedavim pogledovanjem nagovoril: »Vi niste

Čutin, kajne?«

Obstal sem. Na zunaj se Čutini niso razlikovali od

mene. Vsaj sam nisem opazil nobene omembe vredne

drugačnosti. Ta Ostrin pa je vseeno uganil, čeprav ne

bi bil smel. Kot v opozorilo so mi skozi spomin prešle

besede: »Če bi Ostrini poznali vaš pomen za nas, bi

napadli še dosti bolj srdito!«

Nasmehnil sem se Ostrinu: »Vas kaj moti na meni?«

»Ne, ne. Nič slabega nimam v mislih. Zgolj moje

sposobnosti preverjanja me zanimajo.«

»In kaj ste ugotovili?« sem dejal v izogib odkritemu

odgovoru glede pripadnosti Čutinom.

»Ne, ne. Nič ni narobe. Le Čutine poznam že kar dobro.

Precej časa sem preživel z njimi, v njihovi družbi. Vi

ste Zemljan, kajne?«

»Hm!« Pogledal sem ga z dvomom o dobronamernosti

njegovega vprašanja oziroma z dvomom o

nepomembnosti tega pogovora.

»Toda nekaj vas je moralo navesti na vašo ugotovitev,«

sem nadaljeval z rahlo poudarjeno radovednostjo med

igranim zadovoljstvom nad zabavnim pogovorom.

»Seveda.« Ostrin je postajal vse bolj samozavesten. »Mi

Ostrini se na dogajanja odzivamo bolj neposredno,

bolj primerno trenutnemu razpoloženju.« Nakar se

je zasmejal s pomenljivim prizvokom: »Čutini so v

pogovorih dosti bolj odsotni.«

»Aja?« sem zategnil. »Vaša tradicija izhaja iz vojaške

vzgoje, Čutini pa so bolj čutni, z nekaj več umetniške

odsotnosti. Torej delujem bolj militantno?«

»Ne, ne, delujete povsem normalno.«

Tedaj sta se primaknila sosednja Čutina, ki sta morala

ujeti najin pogovor. Z vidno živahnostjo, pravzaprav

že kar razposajenostjo, je eden od njiju omenil zadnje

dogodke z namigom na ‘strelsko prireditev’ ob našem

srečanju z njihovimi lovci, drugi pa se je vedro vmešal

s svojim priznanjem Ostrinom za njihovo uspešno

uvajanje militantnega razmišljanja na stopnji visoko

razvitih civilizacij.

Ostrin je odkimaval: »S to vašo lajno na račun naše

tradicije se zgolj izmikate. Ne boste me preslepili. Nekaj

vam gre narobe, sicer ne bi pripeljali tega Zemljana.

Bomo že ugotovili, zakaj ga potrebujete. Nekje ste se

ušteli.«

Nato se je Ostrin umaknil. Sicer se je pred tem nekam

neodločno prestopal, kot da mu še nekaj leži na jeziku,

in pri tem ocenjujoče pogledoval zdaj mene, zdaj

Čutina z vse manj veselja nad nadaljnjim pogovorom,

kot sem lahko jasno razbral, dokler se končno ni

poslovil.

»Gremo! Čakajo nas, « je med oprezujočim oziranjem

po morebitnih pritajenih pogledih dejal Čutin ob

meni ter mi z namigom dal znamenje, naj se skrivoma

pomaknemo k izhodu.

VI. poglavje

Čutin pred mano se je nagnil naprej in se odgnal

proti hologramu vrat, skozi katera je zletel z dolgim,

sprva s težnostjo obremenjenim letom, takoj na drugi

strani hologramsko prikazane prozorne pregrade pa

je najprej obstal v lebdenju z upočasnjenimi gibi, se

še nekoliko zravnal ter se nato, osvobojen težnosti,

spustil v krožnem zavoju proti spirali.

»Tu je vhodna spirala s 77 vrati,« mi je pojasnil

Dobročut. »Vsa se odpirajo z gesli in s sprotnim

reševanjem zastavljenih nalog, za katere moraš imeti

tako določene sposobnosti kot posebna znanja.«

Medtem je Čutin v ospredju že zastal pred prvimi

zaprtimi vrati ter nas z zamahom roke pozval, naj

mu sledimo. Potem smo zbrani v polkrogu, tri ali štiri

korake stran od vrat, sporočili svoj prihod.

»Dobrodošli!« nas je pozdravil presojni hologramski

prikaz neke Čutine dostojanstvenega videza. »Opozoriti

vas moram na zahtevo po poznavanju gesel,« je dejala

uradno.

Čutini so prikimali in jaz sem jih posnemal.

»Izvolite stopiti naprej!« Nato se je ta hologramska

vratarica umaknila z rahlo vzvišenim priklonom.

»Prav, gremo!« je brez izgubljanja časa dejal Čutin ob

meni in stopil naprej skozi počasi odpirajoča se vrata.

Sledil sem mu, oprezujoče in zvedavo z mešanimi

občutki, vse do naslednjih vrat s še bolj nenavadnimi

oboki, kamnitega videza, z vklesanimi liki, čeprav

so bila iz nekega presojnega materiala s stalno

spreminjajočimi se barvnimi odtenki.

»Ali se to preverjanje nanaša na vso skupino v celoti ali

tudi posamezno, na vsakega posebej?« sem vprašal.

»Nikar ne skrbite. Vse smo predvideli. Seveda pa je

to preverjanje precej temeljito in zahtevno, ker je tu

vhod na naša največja energetska polja, zavarovana

z milijardami orjaških robotiziranih izstrelkov, do

katerih Ostrinov ne smemo pustiti, pa če si še tako

prizadevajo.« Čutin se je prebrisano nasmehnil: »To pa

si seveda zelo.«

»Ali so že poskušali?«

»Hja, seveda, saj tako velikega skladišča sploh nimajo.

Skoraj polovica vseh naših energetskih rezerv je

tukaj. Tudi do vhoda so se že prebili. Naprej pa niso

mogli, ker jih je ustavil varnostni zaščitni sistem.

Prave neprehodne in neprebojne lupine so v plasteh

postavljene okrog in okrog. Po njih so razporejeni

laserski topovi silnih energij. Kdor bi hotel prebiti

te lupine, bi moral imeti vsaj enake energetske

zmogljivosti, to pa je huda zahteva zaradi orjaških

mas, ki so tudi nas omejevale pri izgradnji teh

energetskih silosov. Precej časa nam je pobral tudi

prevoz vsega materiala.«

»Kako pa, da so lahko prišli do vhoda?« sem vprašal.

»No, ja, tudi oni so na visoki stopnji razvoja. Uspelo

jim je prikriti prihod močnega ladjevja s sicer nam

znano preprosto tehniko, ki pa se jim je zaradi spleta

okoliščin celo posrečila. Svoje ladje so, razstavljene

na izjemno majhne delce, v zavajajočih krivuljah in

s preračunano hitrostjo leta v navidez razpršenih

gručah usmerili pred vhod. Vse so naravnali na

sestavitev v določenem trenutku v bližini vhoda. Pri

tem so posamezni delci leteli bolj počasi, drugi hitreje,

in to v dokaj velikih razdaljah. Uspeli pa so predvsem

z zavajajočo zunanjostjo, ki je naše računalniške

analizatorje speljala na prikaz drugačnih, miroljubnih

plovil. Tako so se potem njihove bojne ladje zbrale

pred našim vhodom v tako velikem številu, da jih naše

lokalne sile niso mogle zadržati, čeprav so jim vseeno

nanesle krepke izgube. Potem so z diverzantskim

napadom vdrli skozi varnostni sistem ob vhodu vse do

sem, kjer sedaj stojimo, in še dosti naprej. Kar skozi

73 preverjanj so se prebili in le še štiri so jih ločila od

komandnih pultov. Res so nas nekoliko presenetili,

saj še sedaj ne vemo, kako so se dokopali do vseh

teh šifer skupaj z nujnim znanjem za odpiranje vrat.

Skoraj bi jim uspelo.«

»Mar v notranjosti niste imeli varnostne zaščite?« sem

vprašal.

»Smo, saj zato jim njihova namera vendarle ni uspela.

Pred 74. prehodom so obstali, ker niso prišli skozenj. 77

zaščitnih vrat je tukaj, toda proti zunanjim vdorom jih

je namenjenih samo 73. Ostala štiri so za preprečevanje

zlorab z naše strani, ker tako pomembnega sistema

ne moremo zaupati nobenemu posamezniku, pa naj

bo še tako ugleden in neoporečen. Tudi vso posadko

z vodstvom smo imeli nameščeno pred 74. Vhodom.«

»In kaj je bilo z njo?«

»Diverzantski vpad je segel vse do 74. vrat.«

»So jih zajeli? Ubili?«

»Da! Vse so pokončali.« Nato je Čutin odkimal. Težko

sprejemljivo dejstvo je bilo to zanj. Jaz pa sem po

kratkem premisleku globlje zajel sapo »Hja! Pobili?

Hm. Torej so imeli prosto pot?«

»Tako preprosto pa le ni. Zadnji štirje varnostni

prehodi so bili sicer res nameščeni zaradi morebitne

zlorabe posameznikov z naše strani, toda kakor koli

- bili so tam. Kdor koli bi hotel skoznje, bi moral

prestati preverjanje. V nasprotnem primeru ima

opraviti s celotnim računalniškim miselnim sistemom

energetskih polj in proizvodnih procesov, ki ima

nadzor tudi nad skladišči in izdelavo vseh vrst orožij

ter tudi robotov z močnimi logistično računalniškimi

zmogljivostmi za samostojno bojevanje. Za vojaške

posege so ti roboti enakovredni nam, če niso še boljši

od nas. Prevzem nadzorstva nad celotnim sistemom

pa je možen le prek osrednjega komandnega pulta.

Sicer je vse zaman. S tem so se tudi Ostrini morali

sprijazniti, ko so se neuspešno trudili razvozlati

šifrirne kode. Pozneje so se izgovarjali na kratko

odmerjen razpoložljivi čas, kar pa je le delno res. Naše

okoliške enote so se seveda hitro odzvale pozivu na

pomoč, vendar je kar nekaj časa minilo do njihovega

prihoda. Kajti po naših kasnejših analizah so

Ostrini pred vpadom izdelali vrsto simulacij za vdor

v energetska polja in na njihovi osnovi predvideli tako

čas za dešifriranje kot potek vdora do komandnih

pultov. In tega časa so pravzaprav imeli na voljo celo

kar nekajkrat več. Dešifriranje pa jim ni uspelo. Sicer

ostaja odprto, ali bi jim po daljšem času to vseeno

uspelo narediti ali ne, toda dejstvo je, da je bil to

hud udarec za njihovo nadutost. Neomajno so bili

prepričani o hitrem sprehodu skozi naše varovane

vhode. Pa ni šlo.«

»Skozi prvih 73 vrat pa se jim je le uspelo prebiti. In

iz tega, kar ste povedali, sklepam, da jim je to uspelo

zelo hitro,« sem navrgel z namigom na ne tako slabe

sposobnosti Ostrinov. Toda Čutin je v nezmanjšanem

navdušenju nad neuspehom Ostrinov mirno

nadaljeval: »Ušteli so se. Z neuspehom diverzantskega

vdora jim je spodletel tudi poskus prevlade nad nami

oziroma, da bom bolj natančen, kljub vsem skrbnim

pripravam jim je vse skupaj spodletelo. To je tisto, kar

je najpomembnejše.«

Z nasmehom sem pogledal Čutina. Hudo prednost bi

lahko tovrsten uspeh prinesel Ostrinom, sem sklepal

po Čutinovem odzivu, tak občutek sem namreč dobil.

»Ali imajo Ostrini težave zaradi pomanjkanje energije?

Na Zemlji smo imeli precej občutnih razhajanj glede

postopnega ali hitrega prehoda v vojno,« sem dejal

v smislu nakazanega razumevanja spora teh dveh

civilizacij, o katerem še vedno nisem vedel prav veliko.

Čutin je umolknil, se zagledal vame ter nato z rahlim

odkimavanjem umaknil pogled: »Ni stvar v tem.

Bilijonkratno imajo pokrite potrebe, skoraj tako kot

mi. Oboji je imamo več kot dovolj.«

»Torej energetska polja niso vzrok sovražnosti med

vašima civilizacijama?«

»Razhajanja so nastala iz že kar nerazumljive želje

Ostrinov po prevladi, kljub bilijonkratnemu presežku

vseh potreb, tako njihovih kot naših, ker je tu vsega

dovolj. Imajo se za večvredno civilizacijo, ki ji po

njihovem mnenju pripada prvenstvo z nadzorom

nad nami in posledično še nad Zemljo. Tudi za vas

Zemljane ne bi bila njihova prevlada nič kaj ugodna,

ker ste zanje le bitja na nižji intelektualni ravni, ki

jim po svojem prepričanju lahko dopustijo evolucijski

razvoj, toda večje vrednosti zanje ne predstavljate. Nič

vas ne bi pogrešali v primeru izginotja oziroma vašega

uničenja.«

»Ali imate vi drugačen odnos do nas Zemljanov?« sem

se zazrl v Čutina.

»Bistveno drugačen. Vendar stvari niso tako

preproste, saj nas brez sobivanja z nami posameznik

ne bi razumel oziroma bi nas prav verjetno razumel

napačno. Pa niti ni potrebno tako veliko časa za

malo bolj poglobljeno seznanitev z nami. Tudi vam

bi zadostoval kak teden ali dva. Trije tedni pa bi bili

prav gotovo dovolj. V teh okoliščinah, ob tako burnem

dogajanju, pa bi sredi vsake razlage sledila daljša

prekinitev. Po drugi strani se Zemljani ravnate po

občutku, tako kot mi. Toda za tako odločanje imate

minimalno poznavanje zagotovljeno že sedaj.«

Nagrbančil sem čelo v znak ne najboljšega

razumevanja in narahlo zmajal z glavo: »Dva do tri

tedne bi potreboval za osnovno razumevanje vaše

civilizacije?«

»Da!« mi je takoj pritrdil Čutin med pomikom roke v

smeri naslednjih vrat. »Čakajo nas.«

Zazrl sem se v odpirajoča se vrata s tremi Čutini v

ozadju. Na desni je bil, vsaj videti je bilo tako, neki

žongler med poigravanjem s kroglami, kockami in

predmeti nedoločene oblike. Ob njem je stal možak

s cilindrom na glavi, z dolgim belim šalom in v belih

rokavicah, nekak cirkuški rokohitrc ali čarovnik.

Povsem na levi se je pripogibalo v kombinezon oblečeno

dekle, vitke postave in očitno zelo prožnega telesa. Z

nasmehom se je zavrtela na prstih, se upognila nazaj,

vse do tal, se postavila na roke in se spustila nazaj v

raznožko.

»Izvolite za nami!« nas je pozval možak s cilindrom in

z belim šalom.

Stopili smo naprej.

»Za cirkuške akrobacije pa nisem najbolj primeren,«

sem dejal Čutinu tik ob sebi.

»Saj ni potrebno. Zgolj za preverjanje časovne

usklajenosti naših gibov gre, ker so Ostrini za

nekatere spretnosti bolj okorni od nas in imajo težave

s posnemanjem plesnega izražanja ob dodatku

akrobatskih vložkov. Tudi žongliranje z veliko

predmetov jim gre malo težje, čeprav so se ga sposobni

naučiti, enako kot spretnosti rokohitrcev, ki jim prav

tako ne gredo najbolje od rok. Kar malo bolj okorne

narave so od nas.«

»In kako jim je potem uspelo priti skozi ta vrata?« sem

vprašal z nakazanim pomislekom glede Čutinovega

samozavestnega nasmeha, »tja do 74. in do vaše

posadke?«

»No, ja, imajo tudi bolj spretne posameznike z nekaj

dodatnimi sposobnostmi. Pa tudi predvideli so

tovrstna testiranja.«

»Glede na njihov uspešni prehod skozi vse zapore

bo že tako,« sem mu pritrdil, »toda to so najbrž le

preprostejša preverjanja?«

»Da in ne. V primeru večjega števila med seboj dovolj

različnih zahtev postajajo usodne tudi lažje. Že kar

praviloma bo eno od teh preverjanj posamezniku

povzročalo težave. Sicer pa je prehod skozi vsaka

naslednja vrata na zahtevnejši ravni. Vsaj po naših

merilih.«

»To bo tudi zame problem. Tega ne bom zmogel,« sem

navrgel po kratkem premisleku.

»Ne skrbite. V naši ekipi imate mesto upravnika

energetskih sistemov,« me je pomiril Čutin.

»Upravnika energetskih sistemov?« sem se moral

nasmehniti.

»Mi smo, skupaj z vami, enota specialcev, poslana za

ponovno vzpostavitev poti do komandnih pultov, in vi

ste v naši skupini s točno za vas določenimi nalogami.

Nihče med nami nima niti ne bo imel nobenih večjih

pooblastil od tistih, ki so vnaprej določena zanj.«

Čutin je s pogledom preletel moj odziv na njegovo

obrazložitev.

»Prav,« sem se strinjal, »saj nimam nobenih posebnih

želja po vaših energetskih poljih. Tudi če bi se znašel

sam za komandnim pultom, bi deloval po dogovoru.«

Čutin me je ponovno ocenjujoče premeril. »Saj ne

boste sami za komandnim pultom.« Toda prizvok v

njegovem glasu je izdajal rahlo negotovost. Vsaj tak

vtis sem dobil.

Medtem so prvi Čutini že stopili naprej do »vratarjev«

in s posnemanjem vseh tistih spretnosti drug za

drugim dokazovali svojo identiteto. Prav zanimivo jih

je bilo videti. Presneto dobri so bili pri tem početju.

Povsem brez nervoze, z mirnostjo, kot jo lahko ima

o sebi prepričan specialist, so izvajali vse zahtevane

trike ter se pridružili žonglerju v skupni igri z vsemi

tistimi kroglami, kockami in ostalimi predmeti, potem

pa so v teku in preskakovanju ovir v zaključnih saltih

mirno pristali na tleh.

Pri naslednjih vratih pa nas je čakal povsem drug

način preverjanja, z navidezno naključnimi zahtevami

z raznih področij, znesenih z vseh vetrov, pa vendar na

koncu zaokroženih v zbiru posameznih sposobnosti.

Čutini so vse opravili brez težav. Vse tja do 74. vrat, pred

katerimi so obstali, kot da so opravili svoj del, so prišli

brez zastoja. Ker so obstali, sem bil torej jaz na vrsti.

Eni so me celo vzpodbudno potrepljali. Dobra ekipa

naj bili vsi skupaj, so mi sporočali njihovi zgovorni

pogledi, pa tudi sam sem se že ves čas veselil vsakega

opravljenega testa kot uspešno premagane ovire,

čeprav me je še vedno motilo prepričanje Čutinov, da

bi za bolj poglobljen pogovor o njihovi civilizaciji moral

živeti z njimi nekaj več časa. Vrh tega pa, česa neki

ne bi mogel pri tem razumeti, da mi je doslej še niso

predstavili v celoti? Zgolj o neki njihovi naklonjenosti

do nas Zemljanov so mi povedali, to naj bi bilo iz vsega

skupaj, recimo, vsaj delno tudi razbrati. Recimo. In da

Ostrini ne potrebujejo Zemljanov? Povsem možno.

Po vstopu skozi 73. vrata smo se znašli v velikem

prostoru, v šesterokotni dvorani z nekaj nad 50 metri

premera in s šestimi vhodno-izhodnimi oboki.

»Tja! Gremo!« nas je pozval Čutin v ospredju med

stopanjem k oboku na nasprotni strani, pravzaprav k

največjemu, vsi ostali so morali bili stranski. Skozenj

naj bi peljala najpomembnejša pot, tja do komandnih

pultov, kot sem predvideval. Potem je isti Čutin zastal,

se obrnil k meni, me počakal in mi začel precej zavzeto,

vendar z mirnim glasom razlagati:

»Odgovori vam ne bi smeli delati težav. Le dovolj

sprostiti se morate, pa bo vse v redu.«

»Sprostiti? Kako to mislite? V smislu zbranosti?« sem

vprašal z namigom na morebitno prisotnost še kakšne

pomembne podrobnosti.

»Seveda. Tudi to,« je Čutin nadaljeval začeto razlago,

»toda v nasprotju z dosedanjimi preverjanji bo pri vas

pomembnejše čutno odzivanje. In sproščenost vam bo

pri tem prav gotovo povečala prepričljivost.«

»No, ja. Lepa reč. Po kakšnem kriteriju pa sem bil prav

jaz izbran za najprimernejšega? Pri vseh dosedanjih

preverjanjih nisem bil niti pri najmanjši podrobnosti

boljši od vas. Nobenega od dosedanjih preverjanj ne bi

uspel opraviti.«

Čutin se mi je ohrabrujoče nasmehnil: »Kot sem vam

že omenil, bo zadeva za vas zelo preprosta.«

»Prav. Najbrž veste, kaj delate,« sem v smislu odmikanja

dvomov sprejel Čutinovo spodbudo oziroma nalogo ali

karkoli je že bilo to, kar je govoril, ter stopil do oboka

in potem še naprej do zdaj že znane oblike vrat, enake

vsem 73, skozi katere smo prišli. Pred temi vrati sem

obstal, pogledal navzgor in še na obe strani, pa ni bilo

videti nič posebnega. Glede na mirnost Čutinov ob

meni sem lahko sklepal na njihovo trdno prepričanje

o delovanju tega našega podjetja oziroma sistema ali,

z drugimi besedami, o uspešnosti naše misije. Nato so

se vrata odprla, vendar ni bilo nikjer vratarja, se pravi

nikogar ni bilo pri vratih. Le prostor s pohištvom ob

stenah, pravzaprav je bilo vse skupaj bolj podobno

gledališkemu odru, na katerega so postavili nizko

mizo, tako za dnevne sobe, namenjeno bolj za pitje

kave ali čaja med pogovorom z gosti, ter z dvema

naslanjačema in še s tremi stoli, najbrž prinesenimi

iz kuhinje, ker vsekakor niso bili v stilu ostalega

pohištva. Nekam znano mi je bilo vse skupaj. Pred leti

smo tudi pri nas doma, v času mojega študija, imeli

tako pohištvo. Še natančneje sem si začel ogledovati

ves prostor in seveda vso opremo. Presneto! Saj to

je bila vendar naša domača dnevna soba iz mojih

gimnazijskih let. Ta je pa dobra!

Že sem si začel ogledovati omaro, ko sem zaslišal

zvonjenje.

»Da!« sem vzkliknil kar samodejno ter v odgovor

zaslišal neko glasno govorjenje, neko komentiranje, da

bi starši morali večkrat od doma in da bi »nam pustili

malo več miru.« Neodločno sem obstal. Vse skupaj me

je vendarle presenetilo. Tedaj pa so drug za drugim

začeli vstopati moji prijatelji iz gimnazijskih let.

»Ravno pravi čas so tvoji odšli na dopust. Še dekleta

morajo priti, pa bomo kompletni. Zvečer pridejo. Smo

se že dogovorili,« je v veselem razpoloženju med hitro

nastalim direndajem sporočil Janko in v odgovor

dobil prav tako navdušeno pritrjevanje. Mirno sem

jih opazoval. Eni so šli v kuhinjo, drugi so posedli

v dnevni sobi. Na mizi so se znašle karte, Janko je

vzel iz predala šah, Matija pa je med vrati dvigoval

steklenico vina. Vse je potekalo enako kot v tistih mojih

gimnazijskih letih. Potem sta se Janez in Malček nekaj

ruvala, odjeknil je tresk, na tleh je obležala razbita

vaza. Vsi smo se ozrli vanju in v razbitine na tleh.

Tiste vaze sem se še dobro spominjal, tudi ruvanja

med Janezom in Slavcem. Čisto enako se je zgodilo

tokrat. Pogledal sem nazaj skozi vrata. Tam so bili še

vedno Čutini.

»On me je sunil!« se je opravičeval Slavc, to pa je Janez

takoj zanikal in zatrdil, da ni res. Po nadaljnjem

Malčkovem zvračanju krivde nanj pa sta tako kot

nekoč ostala vsak pri svojem.

Šel sem po metlo in smetišnico, pometel vse na kup

ter nato še v časopisni papir. »V smeti bom odnesel.

Kar nadaljujte!« Tudi takrat sem naredil enako. Toda

to pot sem takoj za »vhodnimi« vrati stopil k Čutinom.

»Vse to je iz mojih gimnazijskih let,« sem jim dejal.

»Da, ves ta posnetek je prav iz tistega časa, vse po

originalnem dogajanju, le da je vaš lik v celoti izbrisan.

Ta manjka in vi ste tu, da ga nadomestite.«

»Torej ne gre za časovno premikanje v preteklost?«

»Ne, ne. Tu je samo preteklost, posneta na hologramski

film, in vse je računalniško obdelano, razen pohištva,

ki je natančna kopija originalov, tako da se tudi vi

lahko mirno usedete na kavč. Vaši prijatelji so le

hologramski prikazi. Vse, kar od vas pričakujemo, je

le enako obnašanje in čutno odzivanje.«

»Nič drugega?« Zazrl sem se v nasmehljanega Čutina

in se nato še sam nasmehnil. »To bom menda že

zmogel.«

»Lepo. Pri tem pa vam bomo bolj težko pomagali, ker

nam manjka zapis o vašem takratnem odzivanju.«

Čutin me je še naprej gledal spodbudno. In tudi jaz

sem ga gledal z nasmehom. Prvič sem izvedel nekaj

bolj določenega o svojih nalogah. »Hja, pa bom res

najbrž jaz to bolje opravil, kot bi storili vi.«

Čutin mi je prikimal. »Dobro opravite!«

Stopil sem nazaj v »svoje« stanovanje in se prav

kmalu vživel v čas in dogajanje, ki mi je bilo še v

živem spominu. Celo rahlo pozabljeni trenutki so

se mi sproti obujali oziroma, bolje rečeno, dovolj, da

»v tem dogajanj« nisem povzročal zastojev ali kakor

koli vnašal vanj zmedo, to pa je bila najbrž osnovna

zahteva tega preverjanja. To, da sem bil vržen nazaj

v gimnazijska leta, čeprav le skozi hologramski

posnetek, pa me je kmalu tako zasvojilo, da sem začel

vse dogajanje doživljati skoraj enako živo, kot sem ga

bil občutil nekoč, in prav to spoznanje me je še bolj

podžigalo. S tako vnemo sem se vključil v sprotne,

meni sicer dobro znane razprave in komentarje, ter se

tako živo pridruževal sprotnim izbruhom smeha, da

bi zadeva lahko propadla prav zaradi mojega preveč

okrepljenega podoživljanja. En sam utrinek pomisleka

glede te možnosti mi je šel v preblisku skozi možgane.

Celo rahel razposajeni »heh« mi je ušel. Kakor koli, ta

del bom opravil po vseh pravilih, to bom lahko uredil,

sem čutil, pa čeprav mi je bilo še marsikaj iz celotnega

dogajanja precej ali povsem neznano. Tako je bilo vse

do konca oziroma do trenutka, ko sem se obrnil in

nenadoma ni bilo več nikogar v »moji« sobi.

»Gremo! Vstop je prost!« me je med zamahom roke v

smeri naslednjih vrat pozval Dobročut. Uspel sem. To

sem lahko razbral tudi iz priznavajočega smehljanja

ostalih Čutinov. Še ena preizkušnja je bila za njimi in

le še troje vrat nas je čakalo.

Dobročut mi je s trepljanjem po rami izrazil prijateljsko

priznanje: »Odlično. Vse gre po predvidevanjih in

načrtih. Nekateri so sicer imeli že določene pomisleke,

sam pa sem bil kar precej prepričan o vas, pa čeprav

so čustveni odzivi pri vas Zemljanih zelo drsljiv teren.

Kajne?«

Samodejno sem prikimal. V tem rahlo zmagoslavnem

vzdušju so bile Dobročutove besede povsem umesten

in zabaven dovtip. Še sam se je smehljal. In potem

je navrgel, kako so čustveni odzivi tudi zanje drsljiv

teren ter da bi moje nekdanje odzive bolj težko ponovno

sestavili brez moje pomoči.

»Hja, to pa res. Čeprav je bila to le ena od družabnih

zabav, brez pretiranih čustev,« sem rekel, nakar sem

ga vprašal v rahlo zresnjenem tonu: »Kako pa, da vam

en del manjka?«

»Izgubili smo ga,« je odvrnil z nejevoljno odsotnostjo in

zmignil z rameni. Vendar je to delovalo le malo preveč

v nasprotju z mojim razumevanjem Čutinov. Tako

nezmotljivost so izžarevali, da mi je bilo izgubljanje

zanje tako pomembnih stvari milo rečeno bolj težko

razumljivo.

»Ali ste tudi vi pozabljivi?« sem vprašal s poudarjenim

začudenjem.

Dobročut je odkimal: »Ni stvar v tem, le splet okoliščin

je bil neugoden. Ne gre za pozabljanje. Tehnično bi

seveda lahko zagotovili dovolj kopij, da do česa takega

ne bi moglo priti. Toda tu so še načela. Pomembna

načela, ki jih nikoli ne kršimo, niti ko gre za tako

pomembne zapise, kot je na primer tale manjkajoči.«

»Načela?« Pogledal sem ga v priznavanju ponovnega

nerazumevanja njegovih odgovorov.

»No,« je nadaljeval ob moji nakazani nemoči

razumevanja, »povedal sem vam že o vdoru Ostrinov

do 74. vrat in poboju posadke nadzornih komandnih

pultov. Takrat je prišlo do uničenja teh zapisov, čeprav

bi kakšno kopijo lahko imeli spravljeno še kje drugje.«

»Aja?« To mi je zvenelo malo bolj možno, vendar ob

nekaterih težje sprejemljivih pomislekih. Zato sem mu

po rahlem prikimavanju hotel zastaviti še vprašanje,

kako to, da tega niso storili, a je nadaljeval:

»Glejte! Tu so zdaj naslednja vrata in po vsej verjetnosti

bo preverjanje na zahtevnejši ravni.«

»Bom spet jaz na vrsti?« sem vprašal.

»Najbolj verjetno.« Pravčut je nekoliko pomišljal ter

nadaljeval: »Toda z nekaj zbranosti boste kos vsem

nalogam, če se le ne boste pustili zmesti. Po tem, kar ste

pokazali doslej, tako sklepam že z dokajšnjo gotovostjo.«

Medtem smo že prispeli pred naslednji vhod ter po že

utečeni predstavitvi in vabilu, naj vstopimo v prostor

za preverjanje, zastali v pričakovanju pred lesenimi

vrati, povsem navadnimi, zemeljskimi. Precej domača

so se mi zdela, in tudi Čutini so se ozrli vame. Jaz sem

bil na vrsti, očitno. Izmenjali smo si še nekaj pogledov,

potem pa sem ob pritrjevalnem kimanju vseh naokoli

zakoračil naprej, pred vrati še nekoliko postal, ter

nato vstopil.

»Hej!« sem zaslišal iz sobe. »Takoj pridem. Kar v

kuhinjo stopi za ta čas!«

Ženski glas je bil to, in čeprav mi ni bil znan, se mi

je nekaj majhnih prebliskov le utrnilo skozi spomin.

Predsoba pa mi ni bila pretirano znana. In tudi

kuhinja ne.

»Si dobil?» sem spet zaslišal isti glas.

V odgovor sem nekaj nerazločno zamomljal. Nikakor

se nisem mogel spomniti, kaj naj bi takrat prinesel.

»Sem ti povedala, da sem izpit opravila skoraj z

odličnim? Na koncu mi je dal trojko.V redu, kajne?»

»Da, dobra si.» Pa menda ni to tista… kako ji je že

ime, obraza sem se spomnil, priimka pa nikakor ne.

Če sem ga sploh kdaj vedel. Verjetno mi ga je bila

povedala. To že, najbrž. Krava zmešana! Na srečanju

v Kranjski Gori, z zabavo v leseni koči, ki jo je najel

moj prijatelj za en teden, sem se spoznal z njo. V

prvi letnik fakultete sva hodila, le da je bila ona iz

drugega mesta, čeprav je študirala v Ljubljani. Nisva

bila za skupaj. Vsaj po mojih nagnjenih do nje ne. Pa

tudi sicer. Dejansko je bila malo prifliknjena. Tistega

večera sem jo šele spoznal. Med pripravljanjem večerje,

midva naj bi jo naredila, sva se kar na hitro zapletla.

Potem smo večerjali, sledila je glasba, bilo je kar

zabavno vzdušje, po dveh ali treh urah pa smo se že

začeli v parih razgubljati po kavčih ali kotih. Vsak par

posebej, seveda. Tudi midva. Toda že naslednjega dne

sva se že začela razhajati. Nisva se ujela. In nato jo je

kar nenadoma nekaj pičilo. Dobila je napad igralskega

zanosa oziroma nam je kar uprizorila neko predstavo,

trapasto, ter pristala v naročju mojega znanca in med

plesom z njim začela napeljevati, kako da se midva s

tem znancem potegujeva zanjo. Pa najbrž tudi znancu

ni bilo kaj dosti več do nje kot meni. Toda cirkus ji

je vseeno uspelo narediti, pravzaprav spor z Benom,

kajti skoraj bi se celo stepla zaradi nje. Prava avša. In

zdaj po tolikem času bom moral tako kot pri prejšnjih

vratih v hologramskem posnetku ponovno odigrati

svojo vlogo, z ustreznimi časovnimi in čustvenimi

odzivi. Toda to bo bolj težko, ker kolikor sem se lahko

spomnil, sem tistikrat imel pravo zmešnjavo občutkov,

potem je prišlo še do ruvanja z Benom. Nekaj malega,

morda tudi ne tako malega, pa je prispevalo še preveč

popitega vina. Vse skupaj je bilo dokaj zmedeno.

»Sem že tukaj!» je zaklicala med vstopanjem skozi

vrata. Prekleto, res je bila ona! Tako zmedene avše pa

še ne!

Gica, tako so jo klicali, pravega imena se nisem več

spomnil, se je ozrla naokrog ter se primaknila k oknu.

»Ni jih še.«

»Bodo že prišli. Janko mi je z vlečnice zaklical, naj kar

gremo naprej, da bo že prišel za nami,« sem odvrnil

tako kot nekoč. Tega sem se lahko še spomnil.

»Prav, saj jih niti ne pogrešava,« se je zahihitala Gica.

Tudi sam sem se zasmejal tako kot tistega dne med

najinim začetnim spoznavanjem. To je bilo namreč

naključje, da sva bila sama. Poskušal sem se zbrati.

Na začetku sva se namreč kar lepo razumela, sicer

brez močnejše intimnosti, toda tistega pogovora sem

se še spominjal. »V katerem letniku si?« sem jo vprašal.

»V prvem. Ti tudi, kajne?«

»Da. Na pravno hodim. Ti pa na igralsko.«

»Kako veš?«

»Prej si ob čaju govorila nekaj v tem smislu.« Pravzaprav

je imela celo predstavo o študiju na njihovi fakulteti.

»A si me poslušal?«

V odgovor sem ji prikimal. Takole nazaj, z vsem

sedanjim vedenjem, bi ji najbrž odvrnil, da pravzaprav

nihče iz tiste skupine ni imel nobene druge možnosti.

Saj je imela kar pravi nastop, podobno kot v gledališču,

ko medsebojni pogovori gledalcev niso zaželeni. Toda

tedaj je bilo zame njeno veselje do sprotnih igralskih

nastopov ob vsakem malo močnejšem preblisku v

njeni glavi še dokaj zabavno. Pozneje seveda manj.

»Zdi se mi, da ti nastopi na odru ali pred kamero ne

delajo težav. Vsaj po mojem občutku sodeč, ti ne bi

smeli.«

»Mar me imaš za rojeno igralko?«

»Nekaj je že na tem,« sem ji polaskal. Pa tudi sicer mi

ob njenem tako očitnem pričakovanju moje pritrdtve

ni ostalo nič drugega. Vsaj takrat je bilo tako in sedaj

naj bi to vse skupaj, kolikor je mogoče zvesto ponovil.

Potem se je nadaljnje dogajanje odvijalo brez večjih

zastojev. Enako kot tistega večera, pa čeprav sem vse

skupaj že precej pozabil. Pravzaprav sem se močneje

spomnil le njenega kasnejšega objemanja z mojim

znancem. Dobro uro pozneje naj bi bilo. Tedaj naj bi

bil jaz zaradi tega zelo prizadet. Potem pa je bil tam

še tisti tip z očali, saj res, nanj sem že skoraj povsem

pozabil, ker ga pozneje nisem nikoli več srečal.

Toda prav z njim se je ta avša prišla oziroma se je

pripeljala na smučanje, in na nič drugega, kot mi je

pozneje pojasnila med prižemanjem v mojem objemu.

Pravzaprav je z njim delala enako kot pozneje z mano.

Bolj ko jo je tisti tip gledal, bolj se je prižemala k meni

in se mi ovijala okoli vratu.

»Si opazil, kako naju gleda?« mi je pošepnila.

Vrgel sem pogled na tistega tipa in ošinil še njegov

obraz ter že mislil nadaljevati, ko se mi je nehote vrinil

utrinek iz spomina na moj položaj dobro uro pozneje, v

katerem se bom sam znašel v zelo podobnem položaju.

S to razliko, da bo potem tisti moj znanec kar žarel od

veselja, ker mi jo je po njegovem bebastem mnenju

speljal, kar pa sploh ni bilo res. Ampak tisti tip je bil o

tem prepričan do onemoglosti. To je bilo njeno maslo

in toliko, da je nisem sunil v rit. Krava prifliknjena!

Kar kri mi je zavrela v glavi. Po toliko letih mi je ob

njenem objemanju privrel iz spomina tak gnev, da

sem jo nehote odrinil od sebe.

»Smešno, kajne?« je smeje se nadaljevala. In meni je

kar samodejno ušlo z jezika: »Kaj je smešno?«

V tistem trenutku se je prostor najprej povsem

zatemnil, nato pa ponovno razsvetlil. Vse je izginilo.

»Hudirja!« mi je še enkrat nekontrolirano ušlo z jezika.

»Takrat sem se odzval s smehom.«

Pritekli so še Čutini. »Kaj je bilo? Zakaj ni šlo?«

Nemočno sem razširil roke: »Polomil sem ga.«

»Kako?« Čutini so me gledali z vidnim razočaranjem.

Očitno zaradi mojega napačnega odziva, tako da sem

se začel opravičevati.

»Spomnil sem se nadaljnjega poteka tistega dogajanja,«

sem dejal, »in podrobnost, ki se mi je zgodila dobro uro

pozneje, mi je oživela iz spomina s tako močjo, da sem

se nenadoma vznemiril. Za trenutek mi je popustila

zbranost.«

Čutini so molče zmajevali z glavami, in to najbrž ne

pretirano dolgo, čeprav so se zame tisti trenutki vlekli

v nedogled. Potem pa so se osredotočili na vprašanje,

kako naprej oziroma, kaj lahko storijo. Prehod skozi

74. vrata je ostal zaprt.

Obšel me je občutek krivde. Da sem se mogel tako

spozabiti! Nekaj bi moral reči v opravičilo.

»Brez vživetja v dogajanje se ne moreš čustveno odzvati.

Zato sem se spustil v čim bolj zvesto podoživljanje. Prav

trudil sem se. Toda tisto dogajanje je bilo v celoti ena

sama zmešnjava z neverjetno trapastimi sprenevedanji

in situacijami. Tisto je bila na trenutke do skrajnosti

prebrisana ženska, kljub vsej njeni prifliknjenosti.

Po moje je tedaj imela fiksno idejo, da nastopa na

gledališkem odru, če že ne na filmu.« Zastal sem z

zadržano besedo na jeziku. Saj je na koncu koncev res

bilo vse posneto. In to na hologramski film s čustvi v

red. Presneto. Toda to je nekaj drugega. Tega ni mogla

vedeti. »Vsa ta zmešnjava, potem ko je to res postala,

ji je bila celo zelo všeč. Da, prav uživala je v cirkusu,

ki ga je sprožila s svojimi intrigami.«

Dobročut me je pomirjevalno potrepljal po rami: »Je že

v redu. Nihče vam nič ne očita, le rešitev bi radi našli.

Naslednjo možnost imamo čez 33 dni. Do tedaj pa bo

najbolje vse skupaj še enkrat premisliti in predvideti

morebitne spodrsljaje pri naslednjem poskusu.«

»Tudi to ne bo tako preprosto. To njeno neprestano

sprenevedanje.« Še nekoliko sem se zamislil ob

tehtanju svojih pomislekov ter nadaljeval: »Pravzaprav

se je bolj sprenevedala. kot pa igrala, in to je še

dodatno zapletlo vso zadevo. Res pa se mi vračajo v

spomin pozabljene podrobnosti. Če bi bil vsaj nekaj

časa ponovno z njo, bi se laže spomnil posameznih

podrobnosti iz takratnega dogajanja. In seveda tudi

vse drugih njenih domislic. Tako bo pa tveganje pri

naslednjem poskusu ostalo še naprej kar močno.«

Dobročut me je molče poslušal ter po krajšem

premisleku dejal: »To bi se dalo urediti, čeprav ne bo

tako preprosto. Vendar je časa dovolj. Pot do Zemlje in

nazaj je možna. Z nekaj tveganja, se razume.«

»Z nekaj tveganja?« sem zategnil s pomenljivim

naglasom. »Sem smo se odpravili, kot pravite, z

zanemarljivo majhnim tveganjem. Preživeli pa smo s

kar precej sreče, in še to komaj.«

»No, ja. Z Ostrini smo pač na pragu vojne in

presenečenja so v tako napetih razmerah pogostejša.

Da vas po nepotrebnem ne bomo izpostavljali tveganju,

pa lahko že sami dovolj zanesljivo sklepate iz vsega

vašega poznavanja nastalih razmer in dogodkov. Če

bi vam uspelo srečanje s to… kako ji pravite?«

»Avša prifliknjena.«

»Ja, če bi ob ponovnem srečanju z njo lažje obudili

v spomin tisto dogajanje in vse podrobnosti iz tega

vašega doživetja, vas odpeljemo do nje in nazaj.«

Nekoliko sem še pomišljal. To o nujnosti ponovnega

srečanja zaradi lažjega obujanja spomina sem sicer

navrgel bolj kot izgovor, vendar se mi je ob ponovnem

premisleku kazalo precej smiselno. Še posebej, ker

je na trenutke nastopala precej nepredvidljivo, sam

pa sem se v tem času že zelo spremenil, tako da se

povsem spontano, brez predhodne priprave, ne bi

mogel odzvati povsem enako kot tistikrat. Še zlasti ne

ob tistih njenih nenadnih izpadih.

»Potem pa ob njej obudite svoj spomin, če je to najboljša

pot. Nekaj srečanj z njo, malo pogovora, morda med

sprehodi ali ob večerji, lahko uredimo. To ne bi bilo

težko, saj za vas pogovor z njo ne more biti preveč

moteč.«

»Ne, ne. Saj ni neumna ne grda. Celo med čedne bi jo

lahko prištel. Ampak na tako prifliknjeno pa zlepa ne

naletiš.»

»Torej, če sem prav razumel, vam sprva niti ni bila

zoprna. Le vaši čustveni odzivi ob vajinem spoznavanju

so se precej razlikovali od kasnejših med razhajanjem.

Vi pa med preverjanjem ne smete mešati teh različnih

čustvenih stanj. Enkrat se nam je že ponesrečilo in,

kot vse kaže, se nam spodrsljaj prav lahko ponovi.«

»To pa prav gotovo. Ker pri tej njeni igri zlepa ne

ugotoviš, kdaj misli resno in kdaj se spreneveda.«

Obhajali so me vse bolj mešani občutki. Moj neuspeh

je bil, če že ne pozabljen, pa vsaj odmaknjen na

stran. In nič drugega nam tudi ni ostalo kot odločna

usmeritev v zagotavljanje čim boljšega izhodišča ob

ponovnem poizkusu.

»Prav. Naj bo,« sem se vdal. Morda bo to pot vaša

ocena, da gre le za majhno tveganje na poti do Zemlje

in nazaj, bolj natančna od tiste tako imenovane

zagotovljene varne poti do sem.«

VII. poglavje

Prvi del poti, vse do vesoljske postaje, iz katere

smo skrivoma zapustili tisto večerno srečanje z

Ostrini, je potekel v predvidenem miru brez napadov

ostrinovskih raket ali obletavanja njihovih letal, pa

tudi sam pristanek je minil povsem neopazno. In ker

so se srečanja med Čutini in Ostrini, kot sem pozneje

izvedel, dogajala zelo pogosto, po besedah enega od

Čutinov jih organizirajo mirovniki z obeh strani,

smo se še isti večer tudi sami udeležili sprejema pri

Ostrinih. Pogostejša srečanja naj bi zmanjševala

napetost in krepila prizadevanja po iskanju

dogovornih rešitev. Toda po Dobročutovem mnenju je

bilo tega daleč premalo za nekoliko resnejši vpliv, kaj

šele za preprečitev izbruha vojne. Obe strani naj bi ta

srečanja dopuščali kot izgovor za svojo nepopustljivost

in za svoje potrebe, ob hkratnem sklicevanju na

nujnost lastne obrambe in zvračanju krivde za nastalo

zaostritev na nasprotno stran.

Skupaj s prijatelji Čutini ali soborci, slednja oznaka

je bila po vsem, kar se je zgodilo, že skoraj bolj

primerna, sem se usedel za 24-sedežno okroglo

mizo z mešano družbo Čutinov in Ostrinov, kjer je,

vsaj kot sem lahko kmalu opazil, potekal živahen

pogovor. Precej smeha je bilo slišati, tako da sem se

vse pogosteje oziral v navzoče, čeprav mi je ta smeh

učinkoval nekam nespontano, če že ne prisiljeno.

Toda ker je obojestranska spodbuda prispevala h

krepitvi veselega vzdušja, je vseeno delovalo. Pogovori

so se sproti vzpostavljali navzkrižno čez omizje

ter neposredno bližino pritegovali h glasnejšemu

sodelovanju. Še od mojega omizja so se pridružili s

posameznimi pritrjevalnimi klici ali z nasmejanim

odkimavanjem, odvisno od navzkrižnega razmišljanja

ali bistroumnosti pripombe. Tako vzpostavljeni dialogi

so morali biti kar pogosti po vsej dvorani. Ocenjujoče

sem se sprehodil s pogledom naokrog in več deset

metrov mimo omizij, do koder mi je segel pogled, saj

oddaljenih sten pravzaprav sploh nisem mogel videti,

delno tudi zaradi okrasnih vodnjakov in stopnišč ob

stebrih z dvigali. Videl sem pravo gnečo sprehajalcev

med omizji. Tedaj me je zmotil malo glasnejši klic,

na katerega se nisem odzval, ker nisem pričakoval

nobenega znanca. Po naslednjem klicu pa sem se le

ozrl in zagledal smehljajočega se Ostrina; dve omizji

naprej me je s privzdigom roke v pozdrav opozoril

nase. Prav tisti Ostrin je bil, s katerim sem med potjo

v energetska skladišča moral prekiniti dialog kljub

nakazanemu zanimivemu pogovoru. Še sam sem

mu odzdravil z rahlim dvigom roke, Ostrin pa mi je

namignil, naj prisedem k njim, a to je bilo zame vseeno

malo težje sprejeti. Ostrini so bili vendarle nasprotniki

Čutinov, in to presneto resni, moje sprehajanje k njim

bi Čutini težko sprejeli. Zastal sem ob Dobročutovem

pritrjevalnem odkimavanju mojim pomislekom.

»Težko je ugotoviti, kaj imajo Ostrini za bregom,« je

dejal. »Pravi mojstri so tako v sprenevedanju kakor

v speljevanju pogovorov z neresno tematiko v želeno

smer s povsem določenim namenom in ciljem, ki ga

znajo doseči s spretno igro besed. O naši misiji pa

jim ne moremo govoriti, ker bi nas potem napadli s

podvojeno vnemo.

»Vzpostavljeno ravnotežje sil je še najboljši garant

miru in če v dovolj kratkem času ne bomo ponovno

sprostili prehoda do komunikacijskih pultov našega

največjega energetskega bazena, bi se nekaterim

Ostrnom že lahko utrnila misel o njihovi premoči. Saj,

kot vidite, jih je že zdaj kar precej prepričanih o svoji

premoči. Če jih ni že celo preveč.«

»Tudi to je prav možno,« sem mu pritrdil, z namenom

navreči svoje ugibanje o nenadnih izbruhih vojne, ko

me je prekinil mehak oprijem mojih ramen.

»Hej, slišala sem za vašo vrnitev.« Smehljajoči se

obraz lepe Honaje se je narahlo sklanjal k meni.

Zdaj se mi je zdela še lepša kot ob najinem prvem

srečanju. Pa še napravljena je bila malo bolj izzivalno,

povsem primerno večernim prireditvam, četudi ji je

njen takratni vojaški kombinezon prav tako zelo lepo

pristajal. Bila pa je tokrat bolj veselo razpoložena.

Brez tiste zadrževane bolečine v rahlo objokanih očeh.

Le igrivo razposajenost sem lahko zaznal v njih, brez

skrivanja veselja nad najinim ponovnim srečanjem.

»Slišala sem za uspešni uvod,« je dejala. »Potem so

nastale težave, kajne?«

»Hja, nekaj časa je šlo, vse dokler. . .«

»Je že v redu. Dovolj ste se izkazali. Naša predvidevanja

so zdaj potrjena, to je najpomembnejše. Dovolj, da

zadeva deluje. Tudi ostalo boste zmogli. Jaz že vem.«

To je bilo prijetno slišati. »Hvala za spodbudo,« sem

namignil na Čutine ob mizi, »tudi moji prijatelji so

prepričani o tem.«

»Jaz vem to bolje od vaših prijateljev,« mi je odvrnila

med samozavestnim smehljanjem, »lahko mi

verjamete.« Ponovila je moj namig na omizje: »Precej

bolje od njih.«

Vrnil sem ji nasmeh, sicer z rahlo zadrego zaradi

težjega razumevanja njenih besed, čeprav nisem imel

nič proti tako prepričanemu zaupanju vame in očitno

tudi v njene sposobnosti ocenjevanja. Toda bolj ko

sem gledal njen lepi obraz, primaknjen k meni, bolj

sem občutil nenavadno močno navezanost nanjo,

ona pa je, kar je bilo nenavadno in prijetno hkrati,

gledala vame zdaj z mehkobo, zdaj spet s prebrisano

nagajivostjo, vse z nakazanim prepričanjem o

samoumevnosti najine medsebojne pripadnosti. Pa

tudi sam sem enako občutil, in to je bilo zabavno na

prav nenavaden način.

»Tista avša pa vas je le spet zmedla!« me je med

hehetanjem rahlo podražila. Vendar je prišlo iz

nje toliko razumevanja in hkrati še neprikritega

odklanjanja ob besedi ‘avša’, da mi je razmišljanje

celo za hip zastalo.

»Precej veste,« sem pripomnil po kratkem molku med

pogledovanjem vanjo z dokajšnjo radovednostjo. »So

vam vse povedali?«

»Meni že morajo.« Še naprej se je smehljala s

skrivnostnim nasmehom, ki ga nisem povsem

razumel zaradi nepoznavanja ozadja ali nekaj takega;

tako sem ugibal v prepletu raznih pomislekov.

»Ste poročeni?« mi je ušlo iz ust.

Narahlo je odkimala. »Bila sem. Na žalost ga ni več.«

Med živahnimi pogledi se mi je za trenutek razkrila

njena notranja bolečina. »Mojega moža, mislim.«

»Da, da, seveda.« Pomišljal sem nad svojo prenagljeno

radovednostjo.

»Pravzaprav so ga ubili. On je bil eden od zaupnih

nadzornikov energetskih polj. Prav ob preboju

Ostrinov je bil skupaj s posadko v prostorih za 73.

vrati. Padel je v boju z Ostrini.«

»Ou!« sem zategnil vidno presenečen, Honaja pa je

nadaljevala: »On je postavil to šifrirno zaščito, ki nam

zdaj dela težave.«

»On? Huh!« To je bilo pa še večje presenečenje. Vsaj

zame. »Torej je… » sem zastal sredi stavka. Nekaj

pomislekov mi je spodbudilo domišljijo. »Torej me je

on vpletel v to zadevo?« sem na koncu vprašal in se po

premolku, tudi ona je ostala tiho, zagledal v Honajo,

ki mi je prikimala v odgovor.

»In izbral je mene?«

»Da. Zelo dobro vas je poznal!«

»Kako - poznal? Od kod?«

»Spremljal vas je.«

»Spremljal? Huh!« Po globokem vdihu sem zastal s

polnimi pljuči.

»Saj ni bilo moteče. Prav gotovo vas ni z ničimer

prizadel, vsaj hote ne. Tudi dovoljeno ni. On pa vam še

posebej ne bi naredil nič žalega.« Honaja me je gledala s

toplo naklonjenostjo. »Še celo navezal se je na vas. Zelo

močno. Veliko ste mu pomenili. Pravzaprav ste mu bili

zelo drag prijatelj.« Honaja se je še sama vznemirila.

»Ni bil vaš biološki klon, pa tudi vi niste njegov, če ste

morda pomislili na to možnost. In tudi skozi čas se

ne znamo sprehajati. Nič iz prihodnosti ali preteklosti

ni tu prisotno.« Honaja se je oprijela moje roke s

čutno intimnostjo. »Vsi Čutini smo dovolj prijateljsko

navezani na Zemljane, zato je vaše sodelovanje z nami

v tej zadevi za nas precej samoumevno. Ostrinom nič

ne pomenite, mirno bi vas žrtvovali, ker ste zanje le

bitja na določeni primitivni razvojni stopnji, preveč

nizko na evolucijski spirali, da bi vas resno upoštevali.

Mi pa razmišljamo povsem drugače, in prav tu je tudi

zametek spora med nami in Ostrini. Do vas gojimo

zelo naklonjena čustva.«

»To mi je všeč,« sem odvrnil še sam pod vplivom njene

humorne igrivosti. V njenih pogledih vame sem občutil

precej čustvene naklonjenosti, in to celo globlje, ne zgolj

spoštljive, ampak enake moji ob pogledu nanjo. Da,

nisem se mogel motiti. Pa saj tudi ni kaj dosti skrivala teh

svojih nagnjenj do mene, ki so morala biti več kot le zgolj

rahlo naklonjena čustva. Precej več, če se nisem motil.

Pa tudi moja čustva so ob tem postajala še močnejša.

»Pridi, greva plesat,« me je povabila s ponujeno

roko. Dobročut ob meni je bil v živahnem pogovoru

z Ostrinom od sosednje mize, pogledal sem še

ostale, pa so se tudi ti pomenkovali med sabo, brez

kakršnega koli zanimanja za Honajo ali zame. Prav,

sem si mislil in počasi vstal ter stopil ob Honaji do

plesišča. Še vedno nisem vedel kaj dosti o teh Čutinih,

nejeverno sem se nakremžil med rahlim zmajevanjem

z glavo, pravzaprav so se res sproti razkrivali, vendar

so se mi zdeli po vsem skupaj še bolj nenavadni,

če že ne skrivnostni, kot ob prvem srečanju. Kljub

vsemu se mi nekateri pogledi niso povsem ujemali,

vsaj po občutku sodeč ne, ker je bila tudi razlaga o

spremljanju mojega življenja, kar naj bi izvajal njen

mož, že sama po sebi dovolj nenavadna. Niti vsaj

malo bolj določene predstave o takem početju si

nisem mogel ustvariti, Honaja pa se je obnašala do

mene, kot da bi bil jaz . . . oziroma, kot da sem . . .

pravkar porojena primerjava se mi nikakor ni hotela

zaokrožiti v zaključno ugotovitev. Nato sem se moral

sam zase nasmehniti. Na trenutke se je res odzivala,

kot da vidi v meni svojega moža. Presneto, da so se mi

porajali taki vtisi. Sicer mi je lepo razložila, da ne gre

za sprehajanje skozi čas, tega naj tudi oni ne bi bili

sposobni početi, in jaz naj ne bi bil niti biološki klon

njenega moža. Toda kaj je potem v ozadju? Na kakšni

podlagi vse to sploh poteka?

Honaja je obstala pred plesiščem. »Greva tjale,« mi

je dejala med namigom na malo manj nagnetene

plesalce, kamor sem jo nato odpeljal mimo plešočih

parov prek osrednjega dela plesišča.

Ob prepuščanju plesnemu ritmu, ko sva se prižela

v objemu, z njenimi rokami okrog mojega vratu in z

mojimi ovitimi okrog njenih ledij, sem ji zašepetal na

uho: »Prijetno vzdušje je tukaj.« Vsa je bila moja. Z

vsem svojim bitjem in s svojim čutnim predajanjem

se je vse bolj vraščala vame. Pa vendar sem zaznal

še nekakšen zadržan vzdih, ob katerem so se mi med

misli vrivali namišljeni prikazi njenega plesa s tistim

njenim možem. Rada ga je morala imeti. Toda tudi

mene mora imeti rada, in to prav zdaj, to sem dobro

čutil. Vsak gib njenih rok, mehko ovitih okoli mojega

vratu, mi je to govoril. Tedaj me je narahlo stresla.

»Glej, kličejo naju. Verjetno boš moral že iti.«

Ozrl sem se v smeri njenega pogleda. Čutini so mi

prikrito, z rahlimi gibi, kazali na odhod in da naj čim

bolj neopazno zapustim te prostore.

Stisnil sem Honajo v rahlo močnejšem objemu, si z njo

izmenjal še nekaj prijetno zgovornih pogledov ter se

po rahlem stisku rok in zadržanem prepletu najinih

prstov podal s plesišča, najprej do naše skupine,

ob kateri sem se ustavil, izmenjal nekaj povsem

nepomembnih besed, bolj zaradi vzbujanja vtisa

sproščenega vzdušja, nakar sem se podal za ostalimi,

ki so se že drug za drugim v kratkih časovnih

razmikih po dva ali trije odpravljali k izhodu in potem

po poti skozi okrasno grmičevje do sosednje zgradbe s

številnimi skupinami Čutinov in Ostrinov v pritličnih

prostorih. Tam se je naša skupina kar hitro zbirala in

se nato po kratkem sprejetju navodil usmerjala proti

poligonu, od koder naj bi takoj nadaljevali pot. Spet

v majhnih skupinah in v časovnih presledkih. Ostali

smo se razmaknili na medsebojno vidno razdaljo ter

se po komaj opaznih namigih sprehodili proti našemu

letalu. Toda še preden je prišla vrsta name (že sem

se spogledoval v pričakovanju namiga na moj odhod),

je prihitel Čutin iz naše skupine in se v mimohodu

komaj opazno zadržal s kratkim sporočilom ob

posameznih Čutinih naše enote: »Šest omizij Ostrinov

je takoj po našem odhodu zapustilo svoja mesta.

Pravkar pa sem dobil sporočilo, da živahno tekajo k

svojim zasledovalnim letalom. Nekaj slutijo, čeprav ne

poznajo pravega pomena našega leta na Zemljo. Zato

naj bi se mi ne pogovarjali o tej temi, tudi med sabo

ne.« Čutin se je ob tem povsem zresnjeno zazrl vame

ter se po mojem nakazanem strinjanju s pritrdilnim

»v redu« podal naprej do sosednje trojice iz naše enote.

Z nič kaj prijetnimi občutki ob zaostritvi našega

položaja sem se nagnil k svojemu sosedu: »Kaj pa to

pravzaprav pomeni?«

»Da nas bodo zasledovali,« mi je ta odvrnil v pojasnilo.

»In verjetno tudi vas, morda vas še posebej, tako se

mi vse skupaj pač dozdeva. Vsekakor pa si bodo želeli

izboriti to bližnje spremljanje za čim natančnejše

predvidevanje. Da, predvsem to, kot vse kaže. In

razkriti vso zadevo v celoti ter nenadno ukrepati. Vaša

prisotnost jih, kot vse kaže, že vse bolj vznemirja.«

Narahlo sem se nasmehnil: »Manjkajočih podrobnosti

že ne bodo uspeli sami sestaviti. O tem sem prepričan.

Saj jih tudi vi niste, ne sami in ne skupaj z mano.

Moja avšasta prijateljica se je tistega večera preprosto

sproščala, brez logike v obnašanju. Oziroma, kadar

koli je zgubila nit dogajanja, je improvizirala z igralskim

nastopom. Po moje še sama ni vedela, iz kakšnega

nagiba izvira njen posamezni čustveni izliv. In kolikor

sem se uspel doslej spomniti, so bila tisti večer tudi

moja čustva skoraj tako zmešana kot vse takratno

dogajanje.« Potem se mi je vsilila še primerjava med

Ostrini in Čutini, pa glede njihovih sposobnosti nisem

mogel narediti nobenega bolj določenega sklepa.

»Se pa Ostrini precej samozavestno vedejo do vas,«

sem dejal.

»Hja! Kaj samozavestno! Naduto! Najprimernejša

beseda za njihov značaj je nadutost.« Toda tudi Čutin

se je pri tem vzravnal v malo bolj vzvišeno pozo ter

z rahlo odsotnim pogledom nadaljeval razmišljanje:

»No, ja, morda je za nas tukaj ta njihova nadutost celo

zaželena. Prav dobrodošla nam je. Vsaj po moje, kajti

če ne bi zaradi nadutosti verjeli v svoje prednosti pri

predvidevanju dogajanja, bi nas že napadli.«

»Z orožjem?« sem vprašal.

»Da, tudi z orožjem.« Čutin je pri tem gledal bolj predse

z odmaknjeno odsotnim pogledom, a se je vseeno

rahlo zdrznil ob mojem vztrajnem strmenju vanj.

»Torej je varnost tega poleta vendarle malo bolj

pogojna?« sem počasi pripomnil s poudarkom na

vprašljivosti pojma pogojnosti.

»No, ni čisto tako. Tudi mi znamo predvideti njihove

namere in, kot ste že lahko spoznali, se v takih

manjših spopadih kar lepo kosamo z njimi, kajne?

In tudi v spopadu vseh oboroženih sil bi po našem

mnenju imeli mi nekaj več možnosti kakor oni.«

Seveda pa mi dejstvo, da je moje življenje odvisno od

tega, kako bodo oni med sabo predvideli dejanja drug

drugega, ni bilo najbolj všeč, vendar mu tega nisem

omenil, ker najbrž ne bi bilo primerno.

Tedaj nas je brez prikrivanja in z odločnimi zamahi

rok pozval Čutin, ki je pravkar pritekel. »Gremo! Z

vso naglico do asteroidnega pasu!« nam je zaklical ter

se po zamahu roke v smeri našega letala pognal v

tek, mi pa za njim v sproti izoblikovani razpotegnjeni

koloni. Toda po nekaj sto metrih nam je, na moje

presenečenje, priletelo naproti naše letalo, obstalo nad

nami ter nas, vsaj kot je bilo videti, enega za drugim

kar posesavalo vase, tako da sem potem tudi jaz

lahko spravil iz sebe samo malo presenečeni ‘huh’, ko

me je povleklo navpično navzgor. Hitro sem stekel do

svojega sedeža in se zazrl skozi veliko sprednjo šipo.

»To je šlo pa hitro, kajne?« sem ob pogledu na povsem

neprizadete bližnje Čutine navrgel Dobročutu, ki mi

je z rahlo zategnjenimi ustnicami dejal: »Mudi se. Vsaj

do asteroidnega pasu moramo priti pred njimi, potem

pa se bo verjetno treba malo bolj resno pogovoriti o

tem zasledovanju.« Tedaj smo po dvigu s silovitim

pospeškom zleteli v ostrem loku proti izhodnemu

koridorju in se pognali z vso močjo motorjev v smer

meni že dobro znanega asteroidnega pasu.

Skozi veliko okno sem med tem spremljal v ospredju

še dve naši letali in v hologramskem prikazovalniku

prikaz naše neposredne bližine. Nikjer ni bilo

zasledovalnih letal. Ali pač. Da, šest letal Ostrinov

sem lahko zaznal na vidni razdalji, zajeti v holijevem

prikazu.

Skušal sem oceniti hitrost in morebitno dohitevanje

zasledovalcev, pa zaradi prevelike izenačenosti nisem

mogel presoditi. Namignil sem Dobročutu, naj pogleda

v hologram: »Ali nas lahko prehitijo?«

V odgovor je zmignil z rameni: »Najbrž načrtujejo

nekaj drugega. Marsikaj je možno.« Dobročut se je

zamislil. »Na globalni ravni, po vseh planetih, tako

naravnih kot umetnih, poteka nekakšno merjenje

moči. Na vsakem koraku se vzpostavlja ravnovesje,

in to z vse več brutalne sile. Kjer koli, ne glede na

razlog, je že samo zbiranje kakršnih koli sil, vojaških,

energetskih ali intelektualnih, dovolj močan razlog

za enako delovanje nasprotnih strani. In prav to je

zdaj tisto, kar vnaša zmedo. Zasledovanje Ostrinov

je v tej luči povsem normalno obnašanje ali, bolje

rečeno, lahko bi bilo povsem normalno, kot je povsod,

kjer je nikogaršnji prostor, doslej namenjen prostemu

prehodu obeh strani. To zasledovanje bi prav lahko

izviralo iz enakega razloga kot vsa tovrstna dogajanja,

kajne?« Dobročut se je z nasmehom zazrl v vame,

ki si tako na hitro nikakor nisem mogel vzpostaviti

nobenih bolj določenih predstav.

»Lahko pa so v tem času že tudi kaj razvozlali. Tudi

to je možno, kajne?« Dobročut se je nasmehnil v

priznanju, da kljub vsej svoji bistroumnosti ni kos

temu vprašanju ter nadaljeval:

»Toda kot ste videli, je asteroidni pas posejan tako z

našimi kot z njihovimi asteroidi. In kar dobršen del

so to vesoljske postaje, kljub vsej svoji prepričljivo

asteroidni zunanjosti. Tam bomo šele videli, kak

pomen pravzaprav ti Ostrini dajejo naši skupini in

vaši prisotnosti med nami.«

»In po čem boste to spoznali?« sem vprašal.

»O tem lahko za sedaj samo ugibam. Najbrž bo vse

odvisno od obsega in intenzivnosti udeležbe njihovih

sil na asteroidnem pasu z namenom zaustavitve

našega leta, če že ne našega uničenja. In kot verjetno

domnevate, je tu zbranih kar precej sil.«

»Ali bi lahko bili tisti naši spopadi z njihovimi silami

na poti od Zemlje zgolj zaradi sprotnega dokazovanja

ob stalnem medsebojnem merjenju moči?«

»Da, seveda, ker so zaradi velikih prerazporeditev

in močnega osredotočenja vojaških sil v tem delu

vesolja tudi ob manjših spopadih takoj na kupu vse

oborožene sile iz okolice.«

»Huh. Po vsem, kar nam je uspelo preživeti, si prav

gotovo ne želim več podobnega dirkanja nazaj grede,

in to kljub zaupanju v vaše obvladovanje tehnike

z natančnim računalniškim vodenjem. Po vaših

besedah pa nam sledi . . .« Zastal sem v razmišljanju,

Dobročut pa je zmignil z obrvmi, nato še z glavo, in s

počasnim gibom roke ter z razprtimi dlanmi nakazal

svoje prepričanje o nujnem sprejemanju nastalih

dejstev, nato pa me je ocenjujoče preletel s pogledom:

»Morda pa se je po tistem novem razporejanju sil vse

skupaj ponovno umirilo, to je prav možno.«

Hja, seveda, le da jaz nisem bil nič kaj ravnodušen ob

njegovem razmišljanju o verjetnem tveganju našega

leta mimo strelnih gnezd z asteroidno zunanjostjo.

VIII. poglavje

Ob prihodu v asteroidni pas so se nam zasledovalna

letala približala na vzporedno spremljanje, takoj zatem

pa so v ostrih lokih zaokrožila okoli prvih asteroidov,

ki so to bili videti po svoji zunanjosti. In tudi sami

smo storili enako, tako da se nam je po letu mimo

prve masivne gmote letalo zavrtelo okoli vzdolžne osi

in se nam je ravna črta leta do asteroidnega pasu

spremenila v zbito vijačnico z vse bolj vozlasto obliko,

asteroid pa se je pred Ostrini razprl kakor avtomatski

dežnik z več kilometrskim premerom ter nas prisilil v

oster zavoj, ki nam ga je še uspelo zvoziti. Zatem pa

so se začeli razpirati še naslednji asteroidi, tako da

je že kazalo, da bomo zajeti znotraj orjaške lupine,

ko smo dobili pozivni znak iz nenadoma priletelega

asteroida, s katerim smo si v trenutku izmenjali

šifrirne svetlobne impulze. Da, eden naših nam je

priskočil na pomoč. Prenesel nas bo skozi lupine,

nam je sporočil. Takoj smo se usmerili k njemu in v

kratkem loku zavili proti nakazanemu vhodu ter nato

skozi še vedno dvigajoče se zapore proti več sto metrov

dolgi pristajalni stezi, prek katere so se napenjali loki

stometrskega svoda. Pogledal sem Dobročuta: »Kako

pa se mislimo prebiti?«

»Najbrž je lupina pretanka za tako velik asteroid,«

je pojasnil Čutin med opazovanjem hologramskega

prikaza naleta našega asteroida iz notranje strani v

lupinasti ovoj naše nenadoma nastale kletke.

Samodejno sem se oprijel držaja svojega sedeža. Kaj

pa lahko pomeni tako trčenje? Še asteroid se lahko

razleti. Ali Čutini res vedo, kaj delajo? »Torej bomo

trčili,« sem dejal.

Tudi Dobročut je vznemirjeno pogledoval zdaj skozi

veliko čelno okno, zdaj spet v hologramski prikaz

računalniške simulacije trenutnega položaja. »Ne

bodo nas spustili skozi!« je dejal.

V hologramskem prikazu sem opazoval naše bližanje

lupini, vse dokler se ni zalesketalo ob stičišču orjaških

mas in se je stresel ves asteroid skozi vso svojo

notranjost, da smo še skozi okno lahko videli drhtenje

sten in upogibanje orjaških lokov nad pristajalnim

hangarjem, v katerega smo se umaknili. Toda po

silovitem upogibu so se stropni loki ponovno zravnali.

Takoj so se vsi pogledi usmerili v tridimenzionalni

prikaz računalniške simulacije položaja. Asteroid se

je vse bolj in bolj pogrezal v vdajajočo se lupino ter

drobil in potiskal predse odletele kose. Vse je kazalo

na uspešen preboj, tudi posadka se je začela vse bolj

živahno odzivati. Prebili smo se.

»Asteroid nas bo prenesel še del poti. Ostanite v

pripravljenosti!« se je skozi vse glasnejše vzklike

zarezal kapitanov glas.

Spet smo se vsi ozrli v hologram, kjer se nam je kazal

let našega asteroida skozi manjše zaporne pregrade

Ostrinov, verjetno uspešne pri ustavljanju manjših

plovil, za asteroide, kot je bil naš, pa premajhne. Vse

je tudi kazalo na bolj rutinsko delovanje Ostrinov, bolj

v smislu stalnega merjenja moči s Čutini kot zaradi

pomena naše misije. Toda po ponovnem zajetju s

tistim njihovim sprožljivim odpiranjem dežnikov

v zaporne lupine je pri našem poskusu preboja

lupine nastal povsem spremenjen položaj. Lupina se

nikakor ni hotela zdrobiti niti je nismo uspeli razklati.

Kot padalsko krilo, poveznjeno na glavo pravkar

pristalega padalca, je obvisela na našem asteroidu

ter nam onemogočila let. Opozoril nas je alarmni

pisk. Nevarnost se nam je kazala skozi hologramski

prikaz v velikem številu majhnih premikajočih se

pikic, iz katerih smo takoj lahko razbrali plovila za

spust posameznih skupinic. Pokazala pa so se tudi

večja, z močnejšo oborožitvijo. Ves prostor, vse okoli

našega asteroida, se je napolnil z njihovim živim

premikanjem. Prava invazija.

»Vsi na bojne položaje!« je rezko ukazal kapitan. »Zajeti

smo v prožno lupino, ki sedaj zakriva vpogled našim

zunanjim silam za hitro posredovanje. Vsaj nekaj časa

se bomo morali boriti z lastnimi močmi. Iz prikaza

v holiju že lahko razberemo spuščanje na površino

našega asteroida in prve spopade napadalcev z roboti

posadke našega asteroida.«

»Približaj spopade!« je kapitan ukazal računalniškemu

prikazovalniku. Pokazala se nam je površina

asteroida s tako silovito razvnetim bojnim metežem

med roboti obeh strani, da so me zajeli tesnobni

občutki ob gledanju teh neizprosnih dvobojev med

stroji s človeško zunanjostjo. Izstrelki vseh vrst, od

kovinskih do bliskajočih energetskih so razsvetljevali

ves prostor do pravega ognjemeta, le da so tu letele

po zraku še kovinske roke, noge, glave in deli

trupa. Toda čeprav so te eksplozije dovolj razkrivale

kovinsko sestavo robotov, je bil dobršen del njihovega

telesa videti presneto podoben živemu, človeškemu.

Najbrž so bili iz neke plastike, morda celo iz živih,

v laboratorijih vzrejenih mišic in kože. Vse je bilo v

gibanju, tudi moje misli, skupaj z občutki, ki so se

mi ob nenadnem preboju napadalcev skozi obrambne

črte povzpeli prav do grla. Pa ne le človeška zunanjost

teh robotov in neizprosno medsebojno uničevanje,

ampak tudi prisotnost mogočnega razuma s trdno

odločenostjo je bilo zaznati v hitrih prehajanjih iz

kaotičnega v urejeno premikanje, tako na eni kot na

drugi strani. In ko so napadalne diverzantske skupine

robotov prebile obrambno črto posadke asteroida, so

naši roboti takoj vzpostavili naslednjo obrambno črto.

In spet je sledil preboj napadalcev, kar sem zaznal

kot trdo napredovanje celotne civilizacije Ostrinov. Še

moj Dobročut, ki je dotlej z mirno zavzetostjo opazoval

tako dvoboje robotov kot posamezna napredovanja

nasprotnih sil na posameznih odsekih, se je ob tem

vse hitrejšem umikanju posadke našega asteroida

začel čedalje bolj nelagodno presedati in ozirati zdaj

v hologramske prikaze, zdaj v vame. Tedaj pa je

nenadoma tako silovito dvignilo in zasukalo naše

letalo, da me je vrglo v zrak ter takoj zatem nazaj

na sedež in spet skoraj z njega, Čutine, stoječe ob

holijevem prikazovalniku, pa je kar pometlo po tleh.

Eksplozija je prebila našo steno. Vse se je zgodilo v

hipu, in še preden se mi je pogled ustavil na kotalečih

se Čutinih, sem s kotički očesa zaznal iz smeri velikega

čelnega okna močne svetlobne bliske ter takoj zatem

še majhna plovila z odprtim ognjem v nas, ki pa so se

že naslednji hip razletela od zadetkov naših topov. Še

pred sestrelitvijo zadnjega iz napadalne trojice pa nas

je že napadla nova skupina plovil, neprimerno večja,

številčnejša, in tudi različna, za posebne namene. Ena

so udarjala s svojimi topovi po naši vesoljski ladji in

ji z izstrelki prebijala trup, medtem ko so se druga po

hitrem letu mimo nas takoj prikazala zadaj ter med

upočasnitvijo spuščala na tla skupine robotov, nakar

so se takoj obrnila v napad z raketnimi izstrelki, dovolj

močnimi za preboj ladijskega trupa. Toda Čutinom jih

je na koncu le uspelo stolči drugega za drugim. Vsa

letala so sproti stolkli. Spuščeni roboti pa so si med

tem že poiskali zatočišča za orjaškimi stebri ter se,

razdeljeni v več skupin, poganjali v razne smeri.

Zazrl sem se v postavljanje zapore na mestu razbitih

vrat našega pristajališča, kar pa bi morali storiti že

prej, ker so nas Ostrini ponovno presenetili s svojo

hitrostjo in prebojem do naših graditeljev zapore ter z

napadom nanje. Naš izhod je bil blokiran. Vprašujoče

sem se ozrl v kapitana, ki ga je ob zavzetem motrenju

te robotske skupine inženircev verjetno prav to

spoznanje dvignilo s sedeža. Dvignil je roko. Vsi smo

utihnili.

»Tu ne bomo zdržali,« je dal kratko oceno. »Umakniti se

moramo v notranjost asteroida. In to takoj, ker se je ena

skupina robotov že prebila do naših zadnjih izhodnih

vrat. Vzemite orožje z močnejšimi energetskimi naboji

za zadrževanje robotov na hodnikih!«

Nato je stopil k steni z graviranimi reliefnimi

podobami zgodovinskih motivov, najbrž zemeljskih, s

srednjeveškimi vitezi v oklepih, z rimskimi legijami,

z junaki iz starogrške in izraelske mitologije, npr.

mladenič v zamahu s starodavno pračo za metanje

kamnov in v ozadju neka orjaška postava. Vsaj

asociacijo na ta motiv je vzbujal relief, čeprav so vse

črte in vrezi zadostovali le za rahel vtis, sicer pa niso

bili dovolj razločni za jasno predstavo. Toda ob malo

natančnejšem opazovanju je motiv le postal dovolj

razpoznaven.

»Naše zunanje sile nas spremljajo v stalni

pripravljenosti na poseg, tudi z orožjem, v primeru

potrebe. In zdaj je nastal tak položaj. Kmalu bodo

odkrili naše zajetje, toda tudi Ostrini se tega zavedajo.

Zato sedaj tako hitijo. Vse so pripravili za bliskovit

napad po sklenitvi vseh delov lupine v orjaško jajčasto

kletko s prožno raztegljivimi stenami. Najprej na naš

asteroid, potem na ladjo in zdaj že naravnost na nas,

na vsakega posameznika. Ali pa vsaj nanj…« Kapitan

se je ozrl vame, pogledi vse posadke so obviseli na

meni, ter nadaljeval: »Zato bomo ob izpadu iz letala

še posebej pazili nanj. Tudi robotske skupine okoli

njega bodo okrepljene. Iz vsega obnašanja Ostrinov

v zadnjem času pa ne moremo predvideti, ali ga

nameravajo zajeti živega zaradi suma o njegovi nujni

prisotnosti na vhodu v energetska polja ali pa imajo

že tudi povelje za njegovo uničenje v primeru neuspele

ugrabitve.«

Nastal je trenutek tišine. Še vedno so vsi zrli vame in v

moje komaj vidno odkimavanje z občasnim požiranjem

povečane sline v grlu. To je bilo sedaj nekaj povsem

drugega od zagotovljene mirne poti, čeprav sem si pri

svoji oceni varnosti že na začetku vzel dokaj pridržka.

Po tem, kar sem iz vsega skupaj lahko dojel, bi bila za

Ostrine še najbolj smotrna moja izločitev iz dogajanja.

Ob tem pomisleku pa mi je zastal pretok misli še

močneje kot ob kapitanovih besedah.

»Nekaterim njihovim robotom je verjetno uspel preboj

v naše ozadje, prav možno, da celo do hodnikov,

po katerih se nameravamo umakniti v notranjost.

Toda število naših bojnih robotov za spopad z njimi

je prav gotovo večje. Še kakšno vprašanje?« Kapitan

je s pogledom preletel posadko pred sabo, še enkrat

pogledal vame, ki sem ga ves čas molče poslušal, ter

nam nato ukazal, naj se oborožimo in pripravimo

za izpad. Takoj je nastal pravi vrvež ob steni za dvig

orožja, zatem pa še pred izhodom, v ozadju ladje pa

se je izoblikovala kolona s po tremi roboti v vrsti in

s po dvema za zaščito na vsaki strani. Na začelju in

na koncu kolone smo postavili še dodatno okrepitev z

roboti. Tedaj je začela utripati rdeča lučka v ospredju

in stena pred njimi se je odprla na zgornjem delu ter

se po spustu do tal razprla v izhodni most. Stekli smo

čezenj, najprej roboti, za njimi pa še ostali, ter se v

teku in med stalnim oziranjem po okoliških stenah

usmerili v hodnik proti notranjim prostorom.

Toda roboti Ostrinov so morali biti nekje v bližini. Vsak

gib Čutinov je kazal na pričakovanje napada. In tudi

sam sem čutil povsem enako med stiskanjem laserske

puške v stalni pripravljenosti na takojšnji strel. Vsi

smo prežali. Po tako obsežno zastavljenem napadu

nam že ne bi pustili prostega pobega v notranjost

asteroida. Tega že ne. Nikakor. Druga za drugo so se

mi misli vrtele okoli te ugotovitve in le ena, namreč da

bo preboj hudirjeva zadeva, je vodila k nadaljevanju.

Po slabih sto metrih se je naš, nekaj nad deset metrov

širok in prav toliko visok hodnik s številnimi izhodi

v obeh zgornjih nadstropjih in pritličju nenadoma

razširil v stometrski prostor z več izhodi, nekaterimi

tudi večjimi, z dvajsetmetrskimi krožnimi loki in

s skoraj enako sredinsko višino. Prav na našem

nasprotnem koncu je bil največji, s skoraj podvojenim

premerom. »Tja!« se je glasil poziv našega poveljnika, po

katerem je sledilo še povelje robotom, naj vzpostavijo

zaščitni kordon do izhodnega tunela, in tja so se takoj

zagnali. Toda tik pred končno vzpostavitvijo kordona

do našega izhodnega oboka, proti kateremu smo se

pomikali, je iz sosednjih vhodov zletelo vsaj sto robotov

ter se med sprotnim streljanjem v naše robote pognalo

z vsemi silami v razbijanje njihovih vrst.

»Teci!« je zavpil poveljnik. Pričakovani preboj se je

začel in vprašanje je bilo le še dejansko razmerje sil.

Naši roboti iz ozadja so tekli na pomoč napadeni enoti

v ospredju in še zadnji hip udarili napadalcem v bok.

Samo malo močnejši protinapad bi zadostoval za

zavrnitev napada, pripravljeno pa smo imeli še rezervno

skupino robotov. Toda prav pred njihovo vključitvijo v

spopad so dobili okrepitve tudi napadalci Ostrinov.

Kar druga v drugo so se pogrezale vse okrepitve, zdaj

z ene, zdaj z druge strani. Tedaj so roboti Ostrinov

udarili še po sredini te orjaške hale, in to naravnost

v našo kolono, v naše zaščitno spremstvo ob straneh,

v naše robote, ki so se v štirih strnjenih vrstah, drug

ob drugem, z laserskimi puškami usmerjenimi proti

napadalcem, takoj spopadli z njimi. Toda njihova prva

vrsta je bila takoj prebita. Skoraj enako tudi druga,

napadalci so šli skoznjo brez izgubljanja časa. Tretja

vrsta pa je napadalce vsaj upočasnila, in delno tudi

ustavljala. Četrta se je še upirala. S skrajnim naporom

svojih mišic sem vzdrževal hitrost bežeče kolone

Čutinov. In le nekaj metrov stran sem lahko videl,

kako se je eden od ostrinovskih robotov prebil skozi

našo zaščito ter se že zagnal proti najbližjemu Čutinu,

ko se mu je naš robot zaletel v bok s tako silo, da

sta se v naslednjem trenutku skupaj zavalila po tleh

med udarjanjem kovinskih rok ob prav tako kovinski

oklep nasprotnika. Priskočil je še eden od Čutinov in

s strelom energetskega naboja odbil napadajočemu

robotu glavo ter tako sprostil našega robota, da se

je lahko pognal takoj nazaj v boj. Ponovno sem se

ozrl naprej v smeri našega izhoda, v zaščitni kordon

in žvenketajoče spopade robotov. Železna telesa so

udarjala drugo ob drugega, roboti so se dvigali v zrak

in metali v nasprotnike, malo stran sta se po dva

ruvala na tleh, nekaj naprej se mi je spet kazal preboj

manjše skupine robotov skozi vrste naših branilcev in

vse do Čutinov, ki so takoj udarili po njih s svojimi

laserskimi puškami. Enega robota so takoj uničili, še

drugega poškodovali, tretjemu pa je uspelo ujeti enega

od Čutinov okrog pasu, ga dvigniti, visoko, že kar na

ramena, ter se s svojo žrtvijo v orjaškem skoku pognati

nazaj prek bojujočih se dvojic v zaledje lastne strani.

»Ugrabljajo!« je vzkliknil Dobročut.

»Zakaj pa?« mi je ušlo.

Toda Dobročut je v odgovor le neodločno odkimal.

»Hja, zakaj. Morda želijo zvedeti kaj več o naši misiji.«

»Aja. To bi pomenilo, da bomo morda preživeli?«

»Toda preden jim bo uspelo uničiti naše robote, bo še

minilo nekaj časa.«

Spet so me obšli tisti nič kaj prijetni pomisleki. Čutini

me ne morejo prepustiti Ostrinom kar tako. In me

tudi ne bodo. Še oni bi me verjetno raje videli mrtvega

kot živega v rokah Ostrinov. Presneto zaguljeno.

Vprašanje je, ali jim sploh ostaja kaj drugega kot taka

opredelitev do mojega obstoja. To bi šele bilo nevarno.

Na koncu sploh ne bom vedel koga naj se bojim.

Pogled mi je pritegnila gneča, nejasno prerivanje v

ospredju. Tik pred obokom našega izhoda se je vse

skupaj sprevrglo v nepregleden vrvež. Vsa kolona se

nam je ustavljala. Potem smo zaslišali vzklike, da so

nam roboti Ostrinov prebili kolono tik ob hodniku,

skozi katerega smo se nameravali umakniti.

»Zaščitni oddelki robotov iz zaledja takoj na čelno

stran!« je poveljeval naš kapitan.

Z Dobročutom sva se spogledala. Bo zadnji del naše

kolone ostal nezaščiten? Nam pa mora res slabo

kazati, če nam ne ostane nič drugega.

»V ozadju kolone poskrbita za lastno zaščito!« se je

glasilo naslednje povelje.

Pogledal sem Dobročuta. »Ali se bomo sami spopadali

z roboti?« sem vprašal.

»Da. Nisem računal na tako hitro zaostritev,« je

odvrnil z resno zategnjenimi ustnicami. »Pa še tako

ostro.« Nato se je nagnil k meni: »Čeprav vas po mojem

mnenju ne nameravajo ubiti, bo vseeno bolje, da se

pomaknete proti sredini. Boj prepustite nam. V naši

enoti smo dobro usposobljeni zanj.«

»Naše bojne ladje so že prebile stene naše lupinaste

kletke,« nas je kot val prešlo sporočilo iz začelja.

»Pomoč prihaja. Pristajalna letala so že usmerjena na

naš asteroid. Vzdržite!« Toda živahni vzpon upanja se

še ni niti polegel, ko je udaril v nas še močnejši val

sovražnih robotov, in to tako spredaj kot tudi v bok

naše kolone, z vseh strani hkrati. Vrste naših robotov,

tudi zadnje iz zaščitnega kordona, so izginjale pod

napredujočimi roboti Ostrinov. V protinapad so se

vrgli tudi prvi Čutini. Zdaj so še sami sprejeli boj

od blizu s sovražnimi roboti brez zaščitne pregrade

naših robotov. Neverjetno pogumno, in tudi uspešno.

S svojimi laserskimi puškami s posebno cevjo za

energetske naboje so jih lahko uničevali. Dovolj močni

so bili ti njihovi energetski naboji, da so odbijali robotom

glave, roke, noge in jim razstreljevali trupe. Vedno več

njihovih robotov je bilo kar na hitro spremenjenih v

kose železja. Toda videti je bilo, kot da se to njihovem

številu nikakor ne pozna. Celo prav nasprotno, bilo

jih je zmeraj več, in tudi stiskali so nas v vse bolj

zategnjen obroč. Gledal sem zdaj vanje, zdaj spet v

pogumno izpostavljanje Čutinov pri teh spopadih.

Izredno drzni in tudi izjemno spretni so bili ti Čutini.

Toda tedaj sem zastal ob nenadnem spoznanju, ki

se mi je zaradi številnih eksplozij in letečih delov

razbitih robotov izmaknilo prvotni zaznavi. Res, da

so nas roboti potiskali v vse ožji krog, toda Čutinov

niso ubijali. Samo pomikali so se naprej in se izmikali

strelom ter, to me je presenečalo, s svojimi jeklenimi

rokami posamezne Čutine samo zajemali v jeklen

objem. Lahko bi jih zdrobili, a jih niso. Bolj in bolj

pa je postajala očitna nemoč našega odpora, ki bi ga

lahko vsak hip zlomili. Tudi posamezni Čutini so to

sprevideli in se začeli umikati, medtem ko so njihovi

tovariši še vedno prav besno streljali. Vendar so jih

roboti vseeno uspevali vse pogosteje zajeti v svoje

objeme, in to že kar množično. Tedaj nam je prešel

skozi ušesa prediren pisk. Roboti so se ustavili.

Nekaj deset metrov stran je obstalo prozorno plovilo,

nekakšna plošča s presojno kupolo, in kazalo je, da so

v njem Ostrini. Vsi smo se zazrli vanje.

»Gospodje Čutini,« smo zaslišali zvočno okrepljen glas.

»S toliko besa se boriti z roboti je vendar nerazumno

za našo civilizacijsko raven. Saj vas vendar ne želimo

pobiti, sicer bi vas že. To ni naš namen. Le pogovoriti

se želimo z vami.«

»Vojna med nami se še ni začela, ni bila napovedana.

To, kar počnete, je proti vsem dogovorom med nami,«

se je oglasil naš kapitan med stopanjem v ospredje.

»Nobene pravice nas nimate napadati in tudi nobene

možnosti prikrivanja tega napada. Naše sile že

prihajajo na ta asteroid, zunaj pa so naše bojne ladje

v popolni pripravljenosti. V nobenem primeru se ne

boste izvlekli, ne glede, kaj naredite. Raje nam pustite

prost izhod, dokler je še čas.«

»To ni problem. Res, da je nastalo kar nekaj odpadne

kovine po vseh teh spopadih robotov, toda tega ste

vajeni tako kot mi,« je mirno nadaljeval Ostrin na leteči

polkrogli. »Pa tudi pogovora z nami ste vajeni, kajne?«

To pa je bilo izrečeno že z rahlo ciničnim prizvokom,

ob katerem se je naš kapitan vidno vznemiril. »Kaj

želite?« je vprašal z odločnim glasom enakopravnega

sogovornika, čeprav je bil, vsaj po moji presoji, že

ujetnik, tako kot vsi ostali Čutini z mano v red.

»Z vsakim posameznikom se bomo posebej pogovorili,

z vsakim od vas.«

»Nobenega izpraševanja posameznikov ne dovolim.«

»Glede dovoljenja so se že naši roboti dogovorili. In to

dovolj nazorno, kajne?«

»S silo torej. Tega vam ne dovolim! To bo vojna!«

»Nadutost vam tu bolj malo zaleže. Robotom smo

resda prepovedali streljati na vas, toda ne zaradi

bojazni. To preprosto ni bilo potrebno. Kako bi ravnali

v primeru močnejšega odpora, pa lahko le ugibamo.«

Ostrin se je spet cinično zasmejal: »Ali, bolje rečeno,

ugibate.«

»Pobijete nas res lahko,« je trdo odvrnil kapitan, »toda

možnosti nekaznovanega odhoda nimate. Enako kot

ste vi obkolili našo posadko, so naše ladje obkolile ta

asteroid, in s tem tudi vas. Ne morete se jim izmakniti.

In tudi skoznje se ne morete izmuzniti. Če nas pobijete,

boste tudi vi kmalu postali žrtve.«

»Prav, vaše opozorilo bomo upoštevali.« Ostrinov

prizvok v glasu je še naprej ostal ciničen, le da je

bilo v njem zaznati še neko mešanico nesramnosti

in zadovoljstva med ukazovanjem robotom. »Čim bolj

nežno odnesite te gospode Čutine. . . ali kako naj

že temu rečem,« se je Ostrin pridušeno zasmejal, po

mojem mnenju s kar precej zlobe. »Nežno, kolikor je

možno,« je nadaljeval, »nič več, kajne, gospodje Čutini?

Kolikor si pač lahko privoščimo. Pogovora nam pa

seveda ne morete odreči, to je najbrž že jasno. Vsaj

upam.«

Čutini so se hitro spogledali. »Njega hočejo,« je dejal

kapitan in namignil name. »Izprašali ga bodo.« Nato se

je pomaknil do Dobročuta. »Razloži mu,« je dejal, »naj

čim bolj zavlačuje. Res, da so nas Ostrini presenetili s

svojo hitrostjo, toda tudi mi smo zmožni česa takega.«

Dobročut je zastal s srepo uprtim pogledom v tisto

lebdečo prozorno kroglo ter se po krajšem opazovanju

ponovno obrnil k meni: »Ne smete jim nasesti.

Ne verjemite jim. Ko bodo želeli čim več izvleči iz

vas, jim povejte vse, razen o zadnjih 74. vratih in o

ponesrečenem poskusu prehoda skoznje. Veliko

napako smo naredili s prelaganjem predstavitve naše

civilizacije. Toda zapomnite si eno. . .«

Tedaj ga je sredi besede prijel za laket ostrinovski

robot s svojo jekleno roko ter ga z lahkoto, kot da nima

opravka z nobeno težo ali močjo, porinil predse in ga

odpeljal, bolje rečeno odvlekel, kot so okoliški roboti

počeli z ostalimi Čutini in takoj zatem še z mano. Le

da je robot mene po nekaj korakih potisnil stran iz

kolone in proti tisti lebdeči polkrogli, ki se je medtem

že spustila na tla, le dobrih dvajset metrov stran.

Poskusil sem se še izviti iz jeklenega objema, a zaman.

Sem pa med svojim obračanjem lahko videl, kako so

iz prozorne kupole stopili trije Ostrini ter se po nekaj

korakih ponovno ustavili. In prav prednje me je na

tla postavil robot ter me na ukaz srednjega Ostrina

spustil iz svojega jeklenega prijema, v katerega sem

bil vklenjen.

»Pozdravljeni!« me je smehljaje se nagovoril srednji

Ostrin, »nikar se nas ne bojte. Mi vam nismo sovražni.

Prav gotovo pa ne tako kot so vam natvezli tile gospodje

Čutini.«

Z rahlim naklonom glave sem vrnil pozdrav ter nato

privzdignil pogled, najprej k sredinskemu Ostrinu,

potem pa še k njegovima sosedoma in ponovno nazaj

k sredinskemu.

»Vi ste Zemljan?«

»Da.«

Ostrin se je nasmehnil. »Na strani Čutinov se bojujete?«

Ostal sem tiho. Nisem se mogel domisliti smiselnega

odgovora. Ostrin je bil videti precej prijazen, brez

ostrine v svojem glasu in tudi brez pričakovane

nadutosti v nastopu. Nobene napadalnosti. Celo

vzvišenosti, ki sem jo lahko zaznal med tistimi

sprejemi, ni bilo na njem. Pravzaprav so me kar malo

presenetili s to svojo prijaznostjo. Ali kar koli je že

to bilo, kar se mi je kazalo pri tem nepričakovano

prijaznem sprejemu.

Vrnil sem mu nasmeh.

»Pa ste prepričani, da glede tega niste v zmoti?« Ostrin

se je nasmehnil s pokroviteljskim nasmehom, jaz

pa sem kljub nastali nejasnosti oziroma prav zaradi

nje še naprej ohranjal rahel nasmeh, zmignil z glavo

in nato še z rameni, kot češ, kaj drugega pa naj

bi bilo na mojem mestu sploh smiselno. In ko sem

ga že nameraval vprašati, kaj bi lahko bilo na tem

nenavadnega, nepričakovanega ali kaj takega, so nas

zmotili nenadni klici in takoj nato še neko premetavanje

v koloni nasproti nas, iz katere se je uspelo iztrgati

enemu od Čutinov; stekel je, se izmaknil stegnjeni roki

naslednjega robota ter se pognal naravnost k nam,

dokler se ni ustavil med tistimi tremi Ostrini in mano.

»Pustite ga!« je dejal s privzdignjenim glasom ter, po

moji bežni zaznavi, z nekam pretirano samozavestjo,

s katero v tistih okoliščinah ni mogel ničesar doseči.

Saj je bilo vse v rokah Ostrinov.

Ostrini so se spogledali med vzvišenim posmihanjem.

»Saj mu nič nočemo. Poleg tega,« srednji Ostrin je

pristopil k njemu, »pa je to vendar že tudi vam moralo

postati jasno.«

»Ne v naše naveze z Zemljani ne v naše pogovore z

njimi se nimate pravice vtikati. Doslej je vedno bilo

tako. Eno temeljnih določil spoštovanja medsebojnih

izvirnih posebnosti, tako vaših kot naših, ki ste se jih

kljub vsej svoji nesramnosti doslej vseeno držali, boste

prekršili. Tega vam ne bomo dopustili. Vojno izzivate.«

»O tem se ne bomo prepirali. Roboti, odstranite ga!

Zdaj res ni čas za tovrstne razprave.«

Ostrin je stopil korak nazaj, z migom roke nakazal,

naj Čutina odstranijo, ter počakal na izvršitev ukaza,

ki se mu je Čutin hotel upirati, pa ga je robot kar hitro

ujel za laket s svojimi jeklenimi prsti in ga odvlekel.

Tedaj pa nam je preparalo ušesa strahovito hreščanje,

pokanje z nasprotne strani naše orjaške večstometrske

hale. Nekaj je trgalo steno po vsej dolžini, dokler ni

zazijala ogromna odprtina, skozi katero smo zagledali

pravo množico čutinovskih plovil, razna letala, za

različne namene, precej podobne tistim ob napadu

Ostrinov, vsaj na zunaj so imeli podobno tehniko.

In ko se je zalesketalo po trupih teh plovil v ozadju,

je to verjetno pomenilo še dodatno prisotnost bojnih

letal Ostrinov, vendar se je glavnina tega spopada,

vsaj po svetlikanju eksplozij sodeč, razširila v meni

skrito ozadje. Plovila Čutinov, ki se jim je že uspelo

prebiti v našo halo, pa so medtem začela spuščati

nove oddelke svojih, torej naših, robotov. Toda takoj

zatem so priletela noter še letala Ostrinov s svojimi

okrepitvami robotov. In vsi ti so se takoj po pristanku

spustili v medsebojni boj ob podpori svojih oboroženih

letal in raznih letečih, samodejno vodenih laserskih

topov.

»V takem metežu pa izgubiš glavo, ne glede, na kateri

strani si,« sem izvrgel med pogledovanjem v Ostrina

pred sabo, ker se je ta spopad zelo hitro širil v našo

smer. Vsak čas nas je moral zajeti. Ostrin ni odvrnil

ničesar. Kot da bi ga silovitost spopada presenečala.

Še njegov izraz na obrazu je spominjal na odziv

našega kapitana ob nenadnem preboju Ostrinov. Torej

je Čutinom res uspelo vrniti udarec. Drug drugega

so sposobni presenetiti s temi nenadnimi in hitrimi

vpadi, in to s tako osredotočenim napadom, da je bilo

že kar neverjetno, kako so lahko prikrili poprejšnje

zbiranje svojih sil. Pobudo pa so to pot, vsaj tako je

vse kazalo, ponovno prevzeli Čutini. Toda ob vsem

tem dogajanju sem moral pomišljati še na možne

rezerve Ostrinov. Zazrl sem se v svoje sogovornike, ki

so še vedno strmeli v tisti napredujoči napad Čutinov.

Njihove enote jih niso mogle ustaviti. Ostrini so se

spogledali. Desni, nekoliko višji in bolj ostrih potez

na podolgovatem obrazu, je pogledal še mene ter nato

spet ostale Ostrine: »Kje so naši? Take premoči si prav

gotovo niso mogli zagotoviti. To ni res. Naše zunanje

sile nas že ne bodo prepustile tem bebavim Čutinom.«

»Zadeva postaja jasna, « mu je odvrnil Ostrin na njegovi

desni, »naša namera jih je zelo prizadela. Najbrž smo

jih zadeli v živo, ker se sicer ne bi tako besno odzivali.

Nekaj skrivajo.« Ostrin se je z umirjeno zbranostjo

obrnil k meni.

Roboti Čutinov so se medtem že prebili skozi hitro

vzpostavljene zapore iz odpadlih materialov od razbitih

sten in nosilnih stropnih lokov, skozi že kar pravo

utrjeno linijo, ki so jo roboti Ostrinov sproti postavljali,

ter z naskokom na stražarje zajetih Čutinov omogočili

izpuščenim Čutinom ponovno ukrepanje. Eni so se

pridružili svojim robotom, druga večja skupina pa se

je pognala k tisti prozorni polkrogli in k Ostrinom ob

meni.

»Je vse v redu?« me je vprašal eden od Čutinov med

pogledovanjem zdaj vame, zdaj v tiste tri Ostrine

nasproti mene.

Takoj sem prikimal.

»Tudi mi znamo presenetiti s hitrostjo, kajne?« Nastop

Čutina je bil zdaj že bolj umirjen in samozavesten. Pa

še nekaj živahnosti je prihajalo iz njega, ko se je obrnil

k Ostrinom: »Nesramnost, da ne rečem zahrbtnost, se

vam ni povsem obnesla, kajne?«

Toda Ostrin je gledal z zdolgočaseno zadržanostjo,

in to tako prepričljivo, da sem se moral zamisliti nad

normalnostjo tega odziva glede na nastali položaj,

ker lahko bi bilo to le Ostrinovo sprenevedanje. Prav

možno, da imajo tudi tovrstne sposobnosti dobro

razvite. Vendar pa je s svojo prepričljivostjo ustavil

Čutinovo živahnost.

»In kaj so vam lepega povedali?« me je vprašal Čutin.

»No, ja.« V zadregi sem pogledoval zdaj Ostrine, zdaj

Čutine okoli sebe. Nikomur nisem imel ničesar očitati.

Tudi ničesar žalega ne bi mogel reči o nikomer. Ostrini

so me še vedno gledali s tistim prijaznim vzvišenim

smehljajem, Čutini pa so bili že kar neprijetno

sumničavi, česar jim kljub nekaterim pomislekom ob

Ostrinovih besedah glede moje pridružitve Čutinom

nisem smel šteti v slabo. Položaj je bil, preprosto

rečeno, zaguljen. In to za vse.

»Nekaj malega, to že,« sem odvrnil. »Za malo resnejši

pogovor pa ni bilo časa, ker se vsa dogajanja tukaj

odvijajo neverjetno hitro.« Potem sem se nasmehnil:

»To pa, kajne?«

»Da.« Čutinu so se ustnice razlezle v nasmeh. »Hja,

najbrž res. Celo za naše pojme malo prehitro.«

Tedaj smo zaslišali skozi ozvočenje vsega prostora:

»Poziv vsem robotom. Poveljstvi obeh strani sta se

dogovorili o prenehanju napadov. Takoj vzpostavite

zvezo s poveljstvom asteroidne meglice. Pogovori se

bodo nadaljevali v pravkar postavljenih paviljonih na

osrednjem pristajališču tega asteroida.«

»Torej gospodje Čutini,« je po krajšem molku začel

srednji Ostrin, »kot ste slišali, nas čaka še prijeten

večer z zabavnim programom. Osebno mi je tak

razplet še najbolj pogodu, saj mi je bila seznanitev

z vami v veliko čast.« Nakar so se vsi trije Ostrini

prijateljsko nasmehnili z vidnim zadovoljstvom in

v vse bolj živahnem razpoloženju. Toda na obrazih

Čutinov je še vedno ostajal mrakoben izraz z ne prav

dosti naklonjenosti za prijateljski pogovor.

»Če vas ne bi naše sile obkolile od zunaj, bi nas pobili,

kajne?« Čutin je še vedno upiral svoj hladni pogled

v vodilnega Ostrina, ki je ob teh besedah prikimal

z razumevajočo naklonjenostjo: »No, tega nam ne

morete šteti v slabo.«

»Neverjetna nesramnost! Najprej ste nas hoteli pobiti,

potem pa še govorite, da vam tega ne moremo šteti v

slabo. Je sploh kaj, kar bi vam po vašem mnenju mi

lahko šteli v slabo.« Čutin je ostajal nespremenjen v

svojem zadrževanju besa. Toda ostali Čutini so se le

sprijaznili z nastalim položajem ter začeli prigovarjati

kolegu, naj se umiri, ker Ostrinov že ne bo spremenil.

So pač taki, kot so, in Ostrini so to nekaj časa smehljaje

se poslušali, potem pa so se začeli ponovno mrščiti.

In že je kazalo na znova vzplameneli spor, ko so se

po nekaj ostrih besedah z obeh strani le umaknili

vsak na svojo stran in se kljub živemu in precej

glasnemu sproščanju pravkar vzkipele jeze v svojih

skupinah počasi odpravili na, kot rečeno, prijateljsko

dogovarjanje.

IX. poglavje

Sivi deževni oblaki, iz katerih je po malem rosilo, so s

svojim še temnejšim ozadjem na severozahodu obetali

močnejše padavine, če že ne plohe, vendar je bilo

tistih nekaj kapljic premalo, da bi odprl dežnik, pa

tudi mimoidoči so jih že začeli zapirati. Po parkiranju

na Kongresnem trgu, nasproti Nunske cerkve, sem

stopil proti zgradbi rektorata ljubljanske univerze.

Sestal naj bi se z Marto, Gigino prijateljico, ki mi je

po telefonu razložila, da je Gigo prejšnji večer večkrat

zaman klicala po telefonu. Prav lahko, da ima

izpraznjeno baterijo svojega mobija, mi je navrgla eno

od možnosti. Skratka, nikakor je ni mogla poklicati.

Zdaj je Marta prihajala z nasprotne strani. Lepo, da

se je tako hitro odzvala.

»Hej!« sem jo veselo pozdravil. Stara znanka je bila. In

po vsem, kar sem nedavno doživel, sem se znanega

obraza še dosti bolj razveselil kot sicer.

»Zdravo! Ne morem je dobiti.« Martin obraz je bil resen,

brez običajnega smehljaja ob srečanjih.

»Praviš pa, da je v Ljubljani.«

»Da, najbrž. Na dopust ni odpotovala, to vem.«

»Potem jo bova že našla. Na vsak način se moram

sestati z njo.«

»Si mi rekel, ja. Je pa zadnje čase še posebej zmešana.

Najprej se je razšla z Matevžem, to je bil že njen tretji

fant v tem letu, ali karkoli je že bil. Z njim je šla občasno

ven. Še sama ne vem, ali so jo vsa ta poznanstva tako

zmedla ali pa je z njo tudi sicer nekaj narobe.«

Zmignil sem z rameni. Seveda je bila Giga »tudi sicer«

prifliknjena, glede tega sem imel preveč razčiščene

pojme, da bi še kaj dvomil. »In kaj ima sedaj na

programu?« sem vprašal z nasmehom.

»Na programu?« je zamišljeno ponovila Marta. »Saj

v tem je problem. Bojim se, da je zadeva bolj resna

kot nekaj, kar je zgolj na njenem programu. Precej

prizadeta je bila videti. Najprej ni dobila vloge v

gledališki igri, za katero se je potegovala, čeprav naj

bi ji bila pisana na kožo. Potem naj bi zbolela ali nekaj

takega, kot sem lahko razbrala iz tistega njenega

govorjenja, ker se ga je ob najinem zadnjem srečanju

že kar lepo nabrala. Vsaj kolikor jo jaz poznam, je

bilo to glede na njene navade malo preveč. Ves čas se

je vrtela okoli nesmiselnosti tega življenja in da se bo

kar ubila.«

»Kaj?« Hitro sem se zresnil. »Da se bo ubila? Pa se ji

menda res ni popolnoma utrgalo?«

»Saj, iz tega njenega govorjenja je že kar težko pomisliti

na kaj drugega. Tako je. Sicer bomo pa videli. Prav o

nepravem času si se oglasil. Še sitnosti si boš nabral.«

»Sitnosti?« To je bilo nesmiselno, saj sem imel

nedavno opravka z dosti hujšimi stvarmi, kot so

taki nepomembni problemi Zemljanov oziroma neke

prifliknjene avše.

»Če naredi samomor po sestanku s tabo, boš imel

same težave.«

»Pa ti misliš resno s tem njenim samomorom?«

»V tako zmedenem stanju, v kakršnem je sedaj, je vse

možno.«

»Ampak ona ne sme narediti samomora! A si nora!«

»Ne jaz. Ona.« Marta se je zasmejala. Hm. Seveda, ona

je poznala tako Gigi kot mene, in pri tem je prav dobro

vedela, koliko mi ta zmešana krava pomeni. Nič. Toda

zdaj je bilo drugače.

»Veš, kaj…« sem začel.

»Kaj?« Martino smehljanje je bilo eno samo prepričanje

o nedvomnosti vsega, kar je povedala.

»Ona ne sme narediti samomora. Ona . . .« Malo se

mi je zataknilo v iskanju prave besede, »ona nima te

pravice.«

»Pravice?« je Marta ponovila, me pogledala, vseeno jo

je moral izraz mojega obraza presenečati, in zmignila

z rameni, kot da vse skupaj ni po njenem mnenju

vredno pretiranega naprezanja možganov.

Prav zmotil me je posmehljivi prizvok v njenem glasu:

»Mar te morebitni samomor tvoje prijateljice sploh ne

prizadeva?«

»Aja? Najbrž res ne.« Marta me je še bolj živo pogledala.

»Zanimivo.«

»Kaj?«

»Tvoje ponovno zanimanje zanjo. Kar naenkrat.«

»Dobro, Marta.« Poskušal sem se zbrati v bolj

treznem premisleku. Najbrž sem res pokazal malo

preveč prizadetosti ob Martinem omenjanju Giginega

samomora. »Potrebujemo jo. Resno govorim. Nujno

nam je potrebna.«

Marta se je počasi zresnila. »Kdo so ti ‘mi’? Sem

mislila, da gre zate? Torej nič osebnega?« Še naprej

sem jo ves zresnjen gledal, ona pa mene, in po kratkem

premisleku je zmignila z obrvmi: »To bi pa morda res

lahko bilo možno.«

»Da, zelo možno!« sem resno, s kar strogim tonom,

nadaljeval. »Najti jo morava. In to čim prej. Preveč

hude posledice bi lahko povzročil njen samomor. Ne

sme ga narediti.«

»Hm. Ta je pa dobra! Nje naj ne bi nihče pogrešal,

mi je jamrala na zadnjem srečanju oziroma zadnje

čase že na večini najinih pogovorov, pa sem ji govorila

nasprotno, čeprav so se mi zdele te njene besede

povsem realne. Pravzaprav so to bile po mojem

mnenju edine kolikor toliko smiselne besede v vsem

njenem govorjenju. Če pa ti praviš drugače, pa naj bo

po tvojem. Saj je ne sovražim, le sita sem teh njenih

depresij, sicer pa bi ji malo veselja celo privoščila.

Zakaj pa ne? Naj se punca malo poveseli. Samo kdo

jo bo razveseli? A ti?«

Poslušal sem jo z mirno zbranostjo.

»Prav,« je pristala Marta. »Lahko bi mi še kaj več

povedal o tem, kdo ste tisti ‘mi’ oziroma o tem tvojem

ponovnem zanimanju zanjo. Če ni skrivnost, seveda.«

Že sem odprl usta, pa jih nato ponovno zaprl. Saj

ji vendar nisem mogel vsega povedati, ker bi lahko

začela razmišljati še o moji prištevnosti. Najprej

Gigi in zdaj še jaz. Presneto. Pa še zanimanje sem ji

vzbudil. Moji odzivi na njeno govorjenje so res morali

biti v nasprotju z njenimi pričakovanji. Toda kaj naj

ji rečem? Ničesar od tega, za kar je dejansko šlo, ji

nisem mogel navesti kot razlog.

»Pustiva razloge za pozneje. Raje jo poiščiva, dokler

je še čas, o ostalem pa se bova že lahko potem

pogovarjala, kolikor naju bo volja.« Kljub zadržani

resnosti sem se v sebi nasmehnil, saj sem ji govoril

enako kot tisti Čutini meni. Kot da bi mi njihova

taktika izmikanja pri dajanju odgovorov že povsem

prešla v kri. Marta me je še nekaj trenutkov gledala

v dvomu,ali je vse to res tako, kot mora biti in kot je

kazalo iz mojega vztrajanja, naj najprej poiščeva Gigi,

ter z glavo namignila proti centru mesta: »Morda je

Darja v enem od teh bifejev, tukaj. Zadnje čase sem jo

pogosto videvala z Gigi.«

»Prav,« sem se strinjal in stopil za njo proti Čopovi

ulici, kjer sva Darjo po dveh pregledanih bifejih res

odkrila za mizo v družbi s prijateljicama.

»Hej, Darja!« jo je s pozdravnim vzklikom opozorila

nase Marta ob meni. »Si kaj videla Gigi? Nujno bi jo

morali dobiti.«

»Tudi jaz jo iščem. Včeraj zvečer se ji je povsem strgalo.

Najprej se ga je napila, potem je prišel njen znanec v

usnjenem jopiču, suh, visok, saj si ga že videla, ne vem,

kako mu je ime, zmeraj mu gleda tisti pulover izpod

jopiča, diler ali nekaj takega je, mamila preprodaja.

Ne vem, kaj ima ona z njim, nekajkrat se je sicer

drogirala, čeprav po moje še ni zasvojena, vsaj prej ni

bila. Z njim se je nekaj sporekla. Mislim, da je zahteval

denar ali pa ji je ponujal tisto svojo travo, če ne česa

še močnejšega. Celo sceno sta naredila. Pozneje, ob

enih ponoči, sem jo videla še v pabu ob Turistu, res

je delovala zadrogirano. Še prisedla je k nam, čeprav

ni bila nič kaj zgovorna. Češ da vse skupaj nima

smisla, je govorila; to zanjo ni nič nenavadnega. Toda

na trenutke se je izgubljala v neko odsotno strmenje,

potem pa se je nenadoma povsem zbujena zagnala v

razlaganje tiste svoje vloge v gledališču, ki bi jo morala

dobiti, pa je ni, da nam je že vsem začela presedati, in

ko smo jo nekajkrat zapored zavrnili zaradi ponavljanja

zmeraj istih razlag, je še govorila, da ona že ve, kako

malo mar nam je zanjo, ampak da tudi njej ni nič več

za nas. In še nekaj v tem smislu, dokler ni naposled

med vstajanjem, nekajkrat se je namreč še usedla

nazaj, energično izjavila, da je pač tako vseeno, ker

ona že ne bo nikogar več obremenjevala, in to prej,

kot si mislimo. Pa še smrtno resno se je držala pri

tem. S prav zagrizeno odločnostjo. Potem je še nekaj

mrmrala, ne vem, kaj, le na koncu je povsem jasno in

tudi dovolj glasno pribila: Še nocoj. Na naše bedasto

strmenje, saj drugega ob taki idiotski sceni tudi ne

moreš narediti, pa je kar še nekajkrat ponovila tisti

svoj - še nocoj, sicer bolj tiho, bolj zase, vendar s prav

besno trmo.«

Primaknil sem se k Marti. »Če je ostala brez vloge, in

morda še brez službe, s tistimi njenimi fanti pa ji tudi

ne gre, tako da je ob alkoholu ali mamilih, kakor koli,

že vse možno, kaj?«

»V takih trenutkih ne bi smela ostati sama,« se je

strinjala Marta. »Ko se ti več nesreč hkrati povezne na

glavo, in to same skrajno zoprne, tedaj pač potrebuješ

malo opore, morda pri svojcih; če jih nimaš, pa vsaj

pri prijateljih.«

»Dobiti jo morava, potem se bom že jaz pogovoril z

njo,« sem dejal.

»Hm.« Ocenjujoči Martin pogled je za nekaj

trenutkov zastal na mojem obrazu. Če je že Gigino

obnašanje preseglo mejo njenega razumevanja,

se ji moja zaskrbljenost za Gigi očitno ni zdela

nič manj nenavadna. To sem takoj ugotovil. Z Gigi

sem se običajno le bežno pozdravljal, vsaj v Martini

prisotnosti, in še to bolj v mimohodu.

»Ampak kam, hudirja, bi lahko šla?« sem se oglasil

z vso odločnostjo. Kajti kar koli bi že lahko iz tega

nastalo, mi je bila jasna predvsem prisotnost prehudega

tveganja s presneto pomembnimi posledicami.

Preveč pomembna je bila, saj ni šlo le za življenje neke

avše. Kako trapasto! Vojna je bila tik pred izbruhom,

vse je bilo na nitki, zdaj pa naj se razgali še to porušeno

ravnotežje nasprotnih sil. Ostrini še ne vedo, da Čutini

ne morejo do svojih energetskih polj. Toda prej ali slej

bodo zvedeli in prav možno je, da Čutinom ne ostaja

več dosti časa, čeprav so omenjali zadostno moč svojih

oboroženih sil tudi v primeru zaprtega dostopa do

največjih energetskih polj. Da, Čutini se bodo tolkli.

O tem ni dvoma. Toda energetski izstrelki, tako enih

kot drugih, najbrž iz antimaterije, lahko razstrelijo

planete. Oboji imajo taka orožja. In za uničenje Zemlje

je dovolj le en tak izstrelek, imajo jih pa na tisoče, kaj

tisoče, milijarde. Le enakost sil ohranja mir. Samo

mir je tisto, kar lahko Zemljanom zagotovi preživetje.

Ravnotežje sil je treba ohraniti. Moram odpreti tisti

prehod. Moram prestati preverjanje in predvsem se

moram najprej sestati s to nesrečno punco, ki ima

prav v tem popolnoma nepravem trenutku tako

nesrečne probleme. Nisem dvomil ne o sebi ne o svoji

sposobnosti prepričevanja. Le dobiti moram Gigi.

»Poglejmo, kje bi lahko bila,« sem dejal v želji po bolj

umirjenem in tehtnem premišljanju, »potem bomo pa

ukrepali. In to hitro.«

Nihče ni oporekal. Pravzaprav so vsi gledali vame, tako

obe dekleti ob Darji kot trije fantje za sosednjo mizico,

ki so že pred tem prisluhnili pogovoru, deloma zaradi

mojega odločnega nastopa, šlo pa je tudi za njihovo

znanko, ki je sodila v malo širši krog tamkajšnje

družbe. Z nekaj pridržka in ob določenih priložnostih

bi lahko celo rekli, da je njihova prijateljica.

»Hej!« se je iz kota oglasil suhljat poba v znošeni majici

in še bolj znošenih izpranih kavbojkah. Celo strgane

so že bile, čeprav najbrž nalašč, ker je bila vsa njegova

družba glede zunanjosti v enakem modnem trendu,

zelo primernem za potepuške namene, s poudarjenim

izrazom uporništva, ki so ga navrženi usnjeni jopiči,

in bilo je poletje, vroče poletje, že kar izzivalno

poudarjali. »Gigi iščeš?«

»Da,« sem odvrnil med ocenjujočim opazovanjem

koščenega tipa ter nato še njegove druščine in spet

suhega poraščenega obraza, kajti če se je Gigi družila

s temi tipi, je prav možno, da je zašla tudi v mamila.

»Malo prej sem se pogovarjal z njeno cimro. Spraševala

me je zanjo.«

»Kdo? Njena cimra?«

»Ta, ki z njo stanuje. Pravi, da je ni že dva dni. Za eno

noč se je že morda tudi prej kdaj zadržala na kakšni

žurki, sicer pa ji je za daljše odsotnosti prej povedala.

To pot pa je kar naenkrat ni več.«

»Ali je morda kazala kakšna samomorilska nagnjenja?«

Moral sem si priti čim prej na jasno. »Bi lahko naredila

samomor?«

»Hja, prifliknjena je dovolj.« Koščeni poba se je idiotsko

zasmejal. Še bolj predirno sem ga pogledal, pa ni bilo

videti, da bi to mojega potepuškega sogovornika, morda

je bil le malo starejši študent, kaj posebno motilo, celo

prav prostodušno se je na ves glas zasmejal, čeprav je

bil tak smeh zadnje, kar bi pričakoval od njega. »Vsaj

po mojih merilih bi dejal, da je šla malo predaleč.«

»Po tvojih merilih?« Suhi, že kar koščeni neobriti

obraz, s centimeter dolgimi kocinami, je pod vplivom

zaužitega alkohola deloval vse prej kot resno. Težko si

je bilo predstavljati, da ima tip sploh kakšna merila.

Vsekakor pa je moral moj pogled dovolj jasno izražati

moje pomisleke, da jih je razbral celo sogovornik kljub

vsej svoji siceršnji, vsaj na zunaj očitni odsotnosti.

»Da. Tudi po mojih kriterijih je šla malo predaleč. In

to ni dobro. . .«

»Prav gotovo, da ne,« sem ga prekinil, ker nisem smel

več izgubljati časa. »Kje jo lahko dobim?«

Suhljati obraz se je ponovno zresnil v tuhtanju

možnega odgovora. »Če bi šlo za samomor, kar je

Gigi prav gotovo zmožna narediti, obstaja kraj, vsaj

po mojem mnenju, o katerem je večkrat govorila z

namigi. Nekajkrat ga je omenjala, pa mi je bilo glede

tega doslej precej vseeno, toda ker je to že tolikokrat

ponovila, sem si ga celo zapomnil.«

»Me lahko odpelješ tja? Plačam. Prav rad povrnem za

trud.« Na mizo sem položil dvesto evrov. Pripravljen

sem bil seveda dati več, in to bi po potrebi tudi storil.

Glede na mojo oceno sogovornika in njegove druščine

pa je bila že ta vsota za tako uslugo kar precejšnja.

»Je dovolj?«

Koščeni poba je pogledal bankovce, nato mene in spet

bankovce ter namignil, naj kaj malega dodam, in ko

sem priložil še dvesto evrov, je namignil, da so naredili

nanj pozitiven vtis, ter se tako gibčno privzdignil, kot

da bi vsa zaležana odsotnost padla z njega.

»No, prav. Toda ne smete biti razočarani, če po

naključju še ni naredila samomora. Kajti pri njej je

možno vse.«

»Ne bom razočaran. Pravzaprav se ravno tega bojim.«



* * *

Kocina je stopil na stransko pot do grmičevja pod

vejami, iztegnjenimi nad izhojeno potjo. »Tjale do

tistega drevesa. Malo naprej so tiste prepadne stene.

Če je, je tukaj. Zdaj pa - ali grem jaz tja ali vi, kakor

želite. Lahko gremo tudi vsi skupaj.«

To ne bi bilo dobro. »Ne, bom raje šel sam.« V skrajno

napetem čustvenem stanju še sama ne ve, kaj naredi.

Če že ni storila? Pri njej so čustva hitro vzkipela, in

to v eno ter takoj zatem v nasprotno stran. Potem

se je lahko tudi umirila, za nekaj časa, in to skoraj

do otopelosti. Vsaj po spominu sodeč, bi ji že lahko

prisodil kaj takega.

»Najprej jo bom povprašal za pot, pa kje vse se ljudje

srečajo, v tem smislu,« sem nadaljeval, »ker preden bo

lahko premislila o dejanski verjetnosti naključnega

srečanja, jo bom že zapletel v pogovor.«

»Hm!« Kocina me je ošvrknil s pogledom izpod oči.

»Zanimivo.« Pravzaprav je bilo to vse, kar je dejal.

Preprostost mojega naklepa mu je celo izvabila

nasmeh priznanja.

Stopil sem naprej, ob drevesu zastal, obris ženskega

lika bi se mi moral vsak čas pokazati, pa ga ni bilo

videti. Previdno sem se pomaknil naprej, še vedno

nič, nikjer nikogar, vse do roba prepada sem že prišel,

spet pogledal naokrog, temno je bilo, presneto, pa

grmičevje, pod katerim je bilo vse še bolj temno. Ozrl

sem se navzdol. Hja, ne bi bilo dobro pasti čez rob.

Najbrž bi se res ubil. Še malo sem se nagnil naprej.

Res bi se ubil. Vsaj po vsej verjetnosti. Nehote sem

se nekoliko umaknil, čeprav so bila tla pod mojimi

nogami kar trda. »Povsem nedolžen pa ta kraj res ni,«

sem si zamomljal v brado ter odkimal v zavračanju

meni nerazumljivega samomorilskega početja.

In tedaj sem v trenutku močnejšega obrata glave s

kotičkom očesa ujel teman obris nečesa, kar ni bilo

sestavni del grma. Instinktivno sem se obrnil v tisto

smer. Ona je moral biti. Vsekakor je nekdo sedel pod

grmom. Čisto tiho me je ta nekdo opazoval.

»Hej!« sem ob rahlem gibu roke pozdravil. »Tu pa lahko

kar hitro zdrsneš v nepravo smer, kaj?«

»Da,« mi je pritrdil ženski glas.

»Podnevi so mi bile te poti kar jasne, zdaj v temi pa je

vse drugače. Tu se hitro izgubiš, kajne?«

»Da,« sem spet dobil v potrdilo svojega ugibanja.

»Pravzaprav sem že malo preveč zavil s poti.« Primaknil

sem se k ženskemu liku, stisnjenemu v senci grmovja.

Tam je sedela na tleh, z rokami okoli kolen, privitih

vse do brade, naslonjene nanje, in gledala predse.

Kot da se ne pusti motiti ali pa je, kar je bilo še bolj

verjetno, le čakala, da grem naprej, mimo, ali nazaj.

Vsekakor ni kazala nobene volje za pogovor. Toda tudi

jaz nisem kazal nobene volje za odhod, česar se najbrž

ni dalo takoj razbrati, toda potem, ko sem prisedel, je

ta moja odločenost morala postati zanjo že kar moteče

prisotna. Obrisi ženske v temi so iz čistega mirovanja

prešli v raznoliko gibanje z nakazano namero vstajanja

ter nato v nekakšno neodločnost s ponovnim umikom

nazaj v grmovje.

»Kako se pravzaprav pride dol?« sem jo vprašal z

mirnim glasom večernega sprehajalca med kazanjem

z roko v smeri prepada, ne meneč se za njene odzive.

»Tja morate iti,« mi je pojasnila z gibom roke v smeri,

iz katere sem prispel.

»Aja?«

»Do tistega drevesa, potem navzdol,« sem dobil še

natančnejše pojasnilo.

To je bilo že povedano v bolj komunikativnem tonu.

Vsaj jaz sem dobil tak vtis.

»Pa kaj je tu spodaj, prepad ali kaj?« sem poprijel v

običajnem pogovornem tonu izletnikov.

»Da,« je spet kratko odgovorila ženska. Vseeno je bilo

pretemno za razpoznavanje obraza. Gigin obraz mi

je zrasel iz spomina v vseh svojih posebnostih, tako

da sem skozi temo že iskal znane obrise. In ko se je

končno nekoliko bolj zganila ter nagnila naprej, sicer

le za malo, toda vendarle iz dodatne senčne teme

tistega grmičevja, se je njen obraz le pokazal za nekaj

trenutkov, ki so povsem zadostovali. Res je bila ona.

Sicer sem že ves čas imel tak občutek. Pa tudi ona je

že morala mene spoznati, čeprav je vztrajno gledala

predse.

»Vse kosti bi si polomil pri padcu tu dol, kajne? Mislim

reči, če bi zdrsnil dol,« sem navrgel svoje glasno

razmišljanje med oziranjem vanjo v pričakovanju

odgovora, to pa je očitno tudi ona opazila in se

zato namesto odgovora nekoliko premaknila ter se

po mojem vztrajnem motrenju še močneje zganila,

sicer še vedno pod grmom, in potem spet povsem

mirno obsedela. »Ubili bi se,« me je opozorila z mirno

odsotnostjo, vendar z občutno gotovostjo glede svojih

besed.

»Hm,« sem se zamislil. Če bi ji malo nasprotoval z

dodajanjem raznih argumentov, bi se že lahko začela

pogovarjati. Morda?

»Po moje bi se najverjetneje samo krepko polomil.«

Iztegnil sem vrat za boljši pogled nad prepadom ter

zmajal z glavo. Pravo neumnost sem bleknil. Res bi

se ubil.

»Sicer pa, saj ne mislite delati samomora,« sem

nadaljeval v očitni želji po dajanju duhovitih opazk.

»Ne.« Njen odgovor je bil takojšen. In spet kratek.

Prehiter, vsaj za moj okus. Pa tudi kar nekaj jeze

sem zaznal v njenem glasu zaradi mojega nasilnega

vdiranja v njeno zasebnost. Nato je naredila nekaj

hitrejših gibov, se spet umirila, potem pa sunkovito

vstala, in to tako nenadoma, da sem skočil na noge in

naredil hiter korak proti prepadu.

»Ne,« je ponovila s še bolj odločnim in jeznim glasom.

»Pa kaj vas to briga?«

»Oho! Pa saj midva se poznava! Glej no, kje se srečava!«

Še zakrilil sem z rokami od presenečenja nad takim

naključjem.

»Kaj delaš tukaj?«

»A jaz? Ja, jaz sem šel po tisti poti tam,« sem z roko

pokazal v smeri svojega prihoda, »potem pa sem zavil

še sem. . . «

»Kako moreš sredi noči hoditi po taki poti kot zmešan

osel?«

»Hja. No, ja. Zdaj se pa že kar nekaj časa nisva videla,

kajne?«

»Da.«

»Veš, prav včeraj smo se pogovarjali o tebi, v zvezi z

ženskim likom za tisto gledališko igro, kako se ji že

reče. . .? No, ja, zanimiv ženski lik so iskali, pa sem

jim omenil prav tebe.«

»Mene? Ti?«

»Ja, jaz, seveda. Zakaj se ti zdi to čudno? V sebi nosiš

zanimivo provokacijo. Pa tudi sicer mislim povsem

resno. Prav o tvojem tipu ženske je bil govor. Ne

mislim reči, da bi morala igrati sebe, daleč od tega,

toda provokacijo, ki naj bi jo igralka posredovala

občinstvu, bi ti znala narediti najbolj prepričljivo.«

»Jaz?«

»Da.«

»Misliš reči, da se razumeš tudi na gledališče?« Gigi

se je nervozno prestopala. »O čem pa pravzaprav

govoriš?«

»Kako - o čem? Na tvojem mestu bi se pozanimal za

to vlogo.« Gledal sem jo popolnoma prepričan o svojih

besedah.

Gigi me je pogledala v dvomu, ali morda res ni vse

skupaj, kar govorim, zgolj čista neumnost. Sicer pa mi

še vedno ni verjela. Nikakor ne. Toda med pomišljanjem

se je izraz na njenem obrazu spremenil, kot da bi njeno

prepričanje o nesmiselnosti vsega, in to je moralo biti

ena od temeljnih in najbolj vztrajnih stalnic njenega

razmišljanja v zadnjih dneh in še posebej v zadnjih

urah, izgubilo svojo ost. Pa tudi svoje neodločnosti

ni hotela kazati pred starim znancem. Še posebej ne

pred mano. In da me je takrat le uspela malo zamoriti,

ji je ob tem najinem srečanju najbrž moralo ponovno v

utrinku preiti skozi misli, ker so ji v očeh za trenutek

zaplesale malo bolj živahne iskrice.

»Kaj pa imaš s temi gledališčniki?« je vprašala kljub

začetnemu molku med odsotnim strmenjem vstran

od mene.

»Ja, saj veš, da sem precej let redno obiskoval gledališke

predstave.« Nasmehnil sem se ji. Res sem jih nekaj

časa celo redno obiskoval, to mi je ostalo še živo v

spominu. Zato mi je tudi tako hitro prišlo z jezika.

Dobro sem začel. Še o tistem ženskem liku bi moral

kaj spregovoriti. Se pravi, gre za lik malo prifliknjene

avše. Da. Smehljal sem se pa seveda še naprej, čeprav

mi v spomin ni hotelo priti nič ustreznega iz videnih

gledaliških iger. Res škoda, da sem po razhodu z

Mojco prenehal hoditi v gledališče. Takrat so bila

pač študentska leta. Zdaj pa tudi ne smem preveč

nakladati. Še posebej s temi svojimi mnenji ali, bolje

rečeno, s tem govorjenjem o vlogi, pisani na njeno

kožo, moram biti previden. Čeprav neka gledališka

igra s takim likom že mora biti nekje in Čutinom tudi

ne bo težko pripraviti predstave. Če bo treba. Nekoliko

sem premislil vse skupaj. Za sodelovanje ji že lahko

naredijo to manjšo uslugo. Hja, in še kaj zraven…

»Sicer je pa lepo tukaj, kajne? Tak mir je,« sem prešel

na drugo temo.

»In kaj te je pri tistem ženskem liku najbolj vznemirilo?«

je vprašala Gigi, ki je očitno preslišala moje zadnje

besede.

»Hja, tisti ženski lik, ja,« sem napel možgane. Tako

prifliknjenega ženskega lika se nikakor nisem mogel

domisliti. Sicer bi zadostovalo kaj podobnega. Pa tudi

česa takega se nisem mogel spomniti. In se tudi ne

bom spomnil. Kar naenkrat tako povpraševanje po

prifliknjenih ženskih likih. Že Gigi je bila zame več kot

dovolj težak problem. Ne le težak, ampak že pretežak.

In nenadoma bi potreboval še en prifliknjen ženski

lik. Ne, kar pri njej bom ostal. Pa naj Čutini napišejo

gledališko vlogo za tak tip igralke, kot je ona. Da, to bo

še najbolje. Pri vseh teh njihovih sposobnostih naj jo

kar napišejo! Sicer pa je tisto preverjanje pri 77 vratih

postavljeno tudi na podlagi neke vrste gledališke igre.

Saj so vse posneli. Resda v živo. Ampak zdaj imajo

ta hologramski film, v katerem moram jaz odigrati

svojo vlogo. Ta avša tukaj pa svojo. Zdaj pa jo zanima,

kakšen tip prifliknjene avše je v oni gledališki igri, ki

sem ji jo moral navreči. Prav, pa ji ga bo opisal. Več

pripomb bo dala, bolje zanjo.

»Nekaj osnovnih značajskih obrisov pa ti res lahko

nakažem.«

Pogledal sem okoli sebe in nazaj po bolj udobni

namestitvi ter se spet obrnil h Gigi: »Nekaj detajlov je

prav zabavnih. V nekem prizoru pleše z enim tipom in

hofira z drugim, v drugem pa pleše z drugim in hofira

s tretjim, ali nekaj takega.« Zasmejal sem se in tudi

Gigi se je prvič nasmehnila.

»Se še spomniš?« je mirno vprašala.

»Česa?«

»Tistega večera, ko smo žurirali.«

»Aja, seveda, ja, tudi.«

»Se mi je zdelo. Zato si se takoj spomnil name, ko si

videl to sceno.«

»Misliš?«

Gigi se je zasmejala. »Prav gotovo. Iz podzavesti ti je

prišlo.«

»Iz podzavesti? Hm. Morda pa res.«

»Da. Greva sem.« Gigi je stopila nazaj do mesta, bolj

primernega za sproščen pogovor. Nekaj trave pa še

nekaj grbine in še del skale za naslon je bil tam.

»Spomnim tvojega smeha,« sem nadaljeval. »Kako si

že naredila tisto?«

»Misliš spogledovanje s tabo med plesom z Matevžem?«

»Da.«

»Takole.« Gigi se je v trenutku povsem spremenila. Ves

njen obraza je postal živahno nagajiv. Tudi igriv. Da,

prav tak je bil tedaj, sem se spomnil.

»In veš, kaj sem naredila potem, ko me je povlekel

stran od tebe?«

»Kaj?«

»Presenečena sem bila. Ni mi bil všeč. In potem sem

pogledala tebe. Takole, glej, kajne?«

»Hm, pa se res še vsega spominjaš. Natanko tako je

bilo.«

»Potem sem pa šla v kuhinjo.« Gigi se je razživela.

Pravzaprav je začela vse skupaj podoživljati. Spomnila

se je vsake podrobnosti in jo tako zvesto pospremila z

ustreznim izrazom na obrazu, da sem ji priznavajoče

prikimaval. To je bilo več, kot sem bil pričakoval. Tako

hitro sem dobil želeno, da mi je navdušenje kar samo

od sebe privrelo na površje. Prav to sem potreboval.

Vsak odtenek izraza na njenem obrazu sem si sproti

vtisnil v spomin. In po vsaki njeni odigrani sceni sem

jo pogledal s takim prav nič igranim navdušenjem,

da ji je najbrž že to izvabilo še večjo željo po oživljanju

majhnih zapletov na tistem žuru. Vsekakor sem bil

občinstvo, kot si ga je Gigi lahko le želela. Vsaka

podrobnost njene igre me je zanimala in skoraj vsako

rahlo nakremženje njenih ustnic sem pospremil s

toliko navdušenja, in to brez sprenevedanja, da jo je

igra povsem prevzela. Šla sva skozi vse podrobnosti.

Vsaj za zdaj se nisem spomnil nobene pozabljene

podrobnosti. Presneto.

Potem bo sicer treba še vse skupaj premisliti zaradi

morebitnega spregleda kakšne pomembne podrobnosti

in zaradi nujne natančnosti, ker so tudi malenkosti

lahko usodne. Take, na kakršne niti ne pomisliš,

potem pa je lahko vse narobe. Usodno narobe. Še

enkrat sem vse pretuhtal in nato zmignil z glavo ter

se že kar prešerno zasmejal. Ti, hudir, ti! Še zdaleč

nisem pričakoval, da mi bo šlo tako gladko od rok.

Da, vse do konca sva prišla. Potem sva se naslonila

nazaj, na komolce, s pogledom, privzdignjenim v nebo.

Za majhen predah.

Gigi pa si je nenadoma, ponovno zresnjena, potegnila

kolena nazaj pod brado ter se oklenila skrčenih nog. In

potem je umolknila, meni pa so se misli še kar naprej

vračale na tisto žurko in na podrobnosti, ki sem jih

moral premisliti, dokler mi je Gigi še dosegljiva. Potem

bom prepuščen sam sebi. Toda zdaj sem že vedel, kaj

in kako, pa čeprav bom moral vse skupaj še nekoliko

pretuhtati. Ozrl sem se v Gigi. Zamaknjeno je zrla

predse in ko sem jo še natančneje pogledal, sem lahko

opazil počasno drsenje solz po njenem obrazu.

»Mar jokaš?« sem jo vprašal. »Zakaj pa?« Potem pa sem

se le spomnil njene sposobnosti hitrega spreminjanja

razpoloženja in nato še na razlog njenega prihoda na

ta kraj, vsaj po vsej verjetnosti, tako da sem se še sam

zresnil v iskanju najprimernejših besed za ponovno

vzpostavitev malo bolj živahnega vzdušja.

»Kaj je narobe?« sem začel z bolj tolažilnim tonom.

ker sem ji iskreno želel pomagati. Moral sem narediti

nekaj zanjo.

»Nič.«

»Saj je kar prijetno tukaj, ali ne?«

Toda Gigi je še naprej zrla predse, čeprav ji bližina

mojega primaknjenega obraza ni dopuščala pogrezanja

v odsotno osamljenost.

»Nič ni s tem, kar govoriš. Zgolj lepe besede, da. O

gledališču pa nimaš pojma.«

»Zakaj pa zdaj to? Kako nenadoma prideš do take

ugotovitve? In to kar tako, mimogrede…«

»Vse skupaj je brez zveze.«

»Kako brez zveze? Zakaj pa naj bi bilo vse skupaj brez

zveze?«

»Resnica je nekaj čisto drugega.«

»In kaj je ta resnica?«

»Nič.« Gigi si je obrisala solze z lic. »Tako nepomembna

sem.«

»Kako? Nepomembna? Kaj pa govoriš?«

»Če zdaj umrem, ne bo tega nihče niti opazil.«

»Se ti meša? Še kako bi opazili. Pa ne le eden.«

»Ti kar govori! Jaz že dobro vem.«

»Še sanja se ti ne, koliko jih je.« Prostodušno sem

razširil roke. »Pa še kako si pomembna!«

Gigi je narahlo posmrkala, si med bežnim

pogledovanjem prek mojega obraza še enkrat obrisala

solze ter se znova zarila z brado med primaknjena

kolena.

Ostal sem negiben. V meni je vse zastalo kljub

pravkaršnjim izbruhom veselja do življenja zaradi

uspešnega napredovanja k zastavljenemu cilju. Ta je

pa debela! Po vsem, kar se je zgodilo…

Gigi je počasi obrnila pogled nazaj k meni in nato

začudeno privzdignila glavo, dokler si nisva zrla iz

oči v oči, in nejeverno je odkimala. Potem je spet

odmaknila pogled in se znova zazrla vame, jaz pa sem

jo gledal močno vznemirjen in najbrž z začudenjem na

obrazu, čeprav bolj instinktivno in le za nekaj hipov.

»Veš, Peter, imam občutek za ljudi,« je spet z bolj

umirjenim glasom dejala Gigi.

»Aja!« mi je sprva ušlo nič kaj razumevajoče, tako da

sem se takoj popravil: »To pa vsekakor.«

»Čuden človek si, Peter.«

»Hah!« sem se zasmejal s poudarjenim veseljem. Sicer

bolj zaigrano, ali pa tudi ne, še sam nisem vedel

natanko.

»To, kdaj blefiraš in kdaj ne, je pri tebi tako čudno.«

Gigi je odkimavala v poudarjenem nerazumevanju

neskladja, ugotovljenega po njenem mnenju. »Kako se

lahko kar naenkrat tako navdušiš? Da bi se kdo tako

razživel ob obujanju spominov, kot si se malo prej ti,

zlepa še nisem doživela.«

»Kaj pa ti? Ali ti se nisi razživela?« sem se nehote

postavil v obrambni položaj. Kdaj pa me je sploh

opazovala? Saj je kar naprej samo igrala.

Toda Gigi je odkimavala: »To ni to.«

Kakor koli, to Gigino razmišljanje je bilo kljub relativni

napačnosti vendarle po svoje trezno. Tudi njen pogled

je bil precej spremenjen. Kot da me preučuje. Mene?

Nasmehnil sem se.

»Ampak ta tvoja izjava, da si nepomembna, je pa le

debela neumnost.« Zasmejal sem se med izmenjavo

najinih pogledov. »Morda sem pa tudi jaz malo

prifliknjen. Ne vem, zakaj ne bi bil.«

Gigi se je nasmehnila.

»Ali hočeš, da ti povem, kako pomembna si?« sem

vprašal z znova rastočo samozavestjo.

»Da.« Gigi me je pogledala s prav otroško razširjenimi

očmi.

»Heh.« Zabavne misli so me začele obletavati, kajti če

bi ji po resnici povedal, kako pomembna je, mi prav

gotovo ne bi verjela. Ničesar od tega, kar je res, mi

ne bi verjela, tako da sem si moral izmisliti kaj bolj

preprostega. Morda kaj o močnem vtisu njene igre

name in o mojem zaupanju v uspešnost njene kariere.

Naslonil sem se na komolec v čim bolj udoben položaj,

nato pa obrnil pogled navzgor, kjer so tisti moji novi

prijatelji čakali name, ter ga spustil nazaj na Gigi.

Prav radovedno me je gledala z neko mešanico neresne

igrivosti in pričakovanja.

»Da,« sem začel in zastal v premišljujočem premoru.

»Da?« je ponovila Gigi.

Besede so mi zastajale na jeziku. Ob tako izraženem

pričakovanju sem že moral povedati nekaj bolj…

Odkimal sem, pa prikimal in narahlo odmaknil prosto

roko ter po ponovno zastali besedi na jeziku zmignil z

rameni, se nakremžil v razmišljanju in ko se še vedno

nisem mogel domisliti, zakaj naj bi bila pomembna

oziroma po njenih merilih pomembna, sem pogledal v

Gigine otroško razprte oči.

»Veš, dve največji civilizaciji v tem delu vesolja sta na

pragu vojne. In zdaj je vse odvisno od tebe.«

»Oh. To je pa celo več, kot sem pričakovala. Se bodo

stepli zame?«

»Ne, ampak marsikaj odločilnega je odvisno od tebe.«

»Krasno. Tudi prav, a bi vseeno raje videla, da bi se

stepli zame.«

»Vse je odvisno od prepričljivosti tvoje igre,« sem mirno

nadaljeval.

»O, to je pa res pomembna vloga! Vedno sem si želela

igrati v odzivni vlogi.« Gigi se je zahihitala. »Tudi s

kakšno manjšo vlogo bi bila zadovoljna.«

»In potem so se vse oči uprle vate…«

»Jaz pa sem stopila na oder. . .«

»Ne, ne, že prej. . .«

»A prej? Prej sem pa. . . hm, kaj sem že prej? Peter, kako

lepo si začel! Vedno sem zaupala v svojo sposobnost

poznavanja ljudi. Ampak da si ti tako romantičen, si

pa nisem mislila. In to danes, ko sploh ni zvezd na

nebu.«

Vrnil sem ji priznanje z rahlo dvoumnim nasmehom:

»No, naj nadaljujem.«

»Da.«

»Že prej si nosila v sebi čustveni naboj. Pravzaprav

celo množico čustvenih nabojev.«

»O, to pa to. Lepo govoriš, Peter. Tako mi že dolgo

nihče ni nakladal.«

Hm. Vseeno je bila to pohvala. Morda ne besede

same, ampak Gigi jih je povedala s tako razposajenim

veseljem, da se mi je samozavest še okrepila: »In ko si

stopila na oder, so vsi tvoji čustveni naboji prihajali

iz tebe skozi igro ter razkrivali neverjetno pisan svet

človeškega doživljanja.«

»Človeškega doživljanja? Kje si pa dobil te besede?«

»Da, zelo pomembna si zanje, da.«

»In potem sem jaz vse rešila?«

»Ne to. Ti ne boš ničesar rešila. Ker to niti ni potrebno.

Ti si pomembna zato, ker brez tebe preprosto ne

moremo naprej.«

»Ne morete naprej?«

»Da, hudičevo si pomembna!«

»Aja? Ampak govoriti pa znaš. Nastop pa res imaš. Ti

bi moral biti igralec. Toliko sugestivnosti je v tvojem

glasu, da bi ti kar najraje verjela.«

Nemarno sem zamahnil z roko: »Nimam teh ambicij.«

»Pa tako lepo si zmešal prepričljivo govorjenje z

romantičnim.«

Moral sem ponoviti njen ‘aja’, potem pa sem se zazrl

vanjo: »Ali res?«

»Da,« je pritrdila.

»Pomembna si. Preveč pomembna za kak neumen

samomor.« Gledal sem jo zresnjen in tudi besen zaradi

njene nemoči oziroma ker tako ni smelo biti, in kar

gnev je udaril iz mene, ko sem jo nadrl: »Pomembna

si, zapomni si to!«

Gigi se je rahlo umaknila. Sicer je najbrž podvomila o

moji prištevnosti zaradi samozavestne prepričljivosti, s

katero sem nastopil, in še bolj zaradi moje odločnosti,

ki ni dopuščala ne dvoma ne oporekanja.

»Saj ne mislim delati samomora!«

»Lepo.« Ocenjujoče sem jo ošvrknil s ogledom. »Kaj pa

prej?«

»Prej?« Gigi me je boječe pogledala: »Kako si se

zresnil!« Toda po ponovnem srečanju najinih pogledov

se je obrnila stran, narahlo sklonila glavo ter jo spet

privzdignila: »Ne vem.« Globoko je zajela sapo in počasi

izdihnila: »Ne vem, o tem nočem razmišljati.«

»Si v redu?«

Gigi me je pogledala izpod oči: »Že mogoče, da sem

malo čudna, ampak ti si tudi tak tip, da ga zlepa

ni najti. Vse to tvoje govorjenje, ko se nekaj časa

zafrkavaš, potem pa nenadoma spremeniš ton v tako

strogega. . .«

Začutil sem prehajanje v nepotrebno resen pogovor.

To bi bilo samo v škodo. »Jaz bi šel na pivo. Prej sem

bil v tistem bifeju, kjer je kar nekaj tvojih prijateljev.

Greva tja?«

Gigi je prikimala: »Prav.« Očitno ni imela več nobene

volje upirati se. Če ne drugega, jo je moje obnašanje

vseeno malo zbegalo. Pa tudi razjezilo. Najbrž je nekaj

trenutkov celo razmišljala, ali se ni malo prehitro

vdala. Toda potem je skomignila z rameni v smislu

sprejemanja nastalih dejstev. Kar nenadoma je spet

oživela, ko je med odkimavanjem ponovila tiste moje

besede, sicer bolj zase, komaj slišno: »Ampak brez

tebe ne moremo naprej…«

Hm, morda ji tega ne bi bil smel reči.



* * *

V Naminem pabu se je Gigi vse pogosteje smejala, ne

glede na duhovitost pripomb. Že splošno veselo vzdušje

ji je povsem zadoščalo, delno pa tudi zaradi mojega

živahnega razpoloženja, ki mu je botroval občutek

uspešnega napredovanja naše misije. Nič več nisem

dvomil o ustreznosti Giginih razpoloženjskih stanj, v

katerih je tako zlahka prehajala iz ene skrajnosti v

drugo, za ločevanje njene igre od njenega resničnega

razpoloženja. Vsaj toliko, da jih bom lahko navezal na

tisto žurko, in dovolj, da me ne bo moglo več zmesti nič

nepričakovanega.Vsaj ne tako kot takrat, med tistim

preverjanjem. Neopazno sem jo motril, se medtem

pogovarjal zdaj z enim, zdaj z drugim, se občasno

obrnil k Gigi in se vključeval v njene pogovore. Da,

vse bolj in bolj mi je lezla pod kožo oziroma jaz njej,

tako da sem lahko vse bolj poglobljeno primerjal

svoje trenutne občutke s tistimi med nekdanjo

žurko. Bili so drugačni, da. Ampak ob njej se mi ni

bilo tako težko spomniti tedanjih. Dobro, da sem po

tistem ponesrečenem prehodu navrgel nujnost boljše

pripravljenosti za ponovno preizkušnjo. Ohlapnost

in strogost doseganja enakih odzivov pri testu sta se

verjetno prav v tem delu prevesili v slednje. Ker prav ta

del je bilo za stranskega opazovalca najtežje sestaviti.

Ključ je bil torej skrit v njenih in mojih čustvih, v

čustvenem naboju, ki se je odbijal od nje k meni in

nazaj ter se ob tem neprestano spreminjal, v vseh

skrajnostih, tako v eno kot v drugo smer, z logiko, ki

je temeljila na Gigini zmešani naravi. Presneto ‘dobro’

partnerico so mi našli.

Zagledal sem Dobročuta v spremstvu meni neznanega

Čutina. Verjetno je bil član naše misije. Po njihovem

mobilniku s hologramskim prikazovalnikom, s

katerim so me opremili in ki je bil po zunanjosti

podoben običajnim mobijem, čeprav z daleč večjimi

zmogljivostmi, sem mu povedal o uspešnem začetku

in dokaj verjetnem skorajšnjem zaključku misije.

Le malenkosti so še ostale, sem mu navrgel. Toda

Dobročut mi je svetoval, naj raje razmišljam o

morebitnih pomembnih podrobnostih, v katerih so

verjetno skrite najnevarnejše pasti. Prav v njih naj bi

bil ključ, kot sem tudi sam že predvidel. Kljub znova

pridobljeni samozavesti pa sem vseeno raje videl še

nekaj pomoči pri preverjanju morebitnega spregleda

česa pomembnega. Zato je tudi prišel. »Prisedita.

Zabavna družba smo tukaj,« sem ju pozval med

kazanjem na nekaj prostora ob meni.

»Hej, Peter!«

»Da!« Zagledal sem Mira, ki je moral vstopiti med

mojim pogovorom z Dobročutom. »Od kod pa ti?«

»Janko mi je povedal zate. Tu spodaj naj bi te videl z

neko družbico, pa sem vstopil na pivo.«

»Tvoj prijatelj?« je vprašal Dobročut s hitro privzetim

veselim razpoloženjem naše družbe. Prav zabavno je

postalo vse skupaj. Zdaj je smeje se prikimaval Miru.

»Da, sem prihajamo na kavo ali pivo in na pogovor,

seveda,« sem mu z nasmehom pojasnil po Mirovem

pristopu k mizi, »o športu in vesolju.« Ob slednji

besedi so se Dobročutu ustnice zakrivile v pomenljiv

nasmeh.

Tudi Miro je prisluhnil. »O čem? O vesolju?« je vprašal

veselo. Glede na vzdušje bi bil sprejemljiv tudi pogovor

o vesolju, še posebej ob steklenici piva, ki jo je takoj

naročil. »To tematiko smo zadnje čase malo zanemarili,

moram priznati. In kaj obdelujete?«

»Ah, nič,« sem odvrnil z zadrževanim smehom ter

namignil na Dobročuta. »Prav zanimive poglede ima

na nekatera vprašanja o vesolju, čeprav še nisva imela

dovolj časa za temeljit pogovor. Toda eno tematiko kar

resno obdelujeva.« Pogledal sem Dobročuta: »Kajne?«

»Da, vsekakor. In celo uspešna sva pri tem, kot vse

kaže.« Dobročutov živahni odgovor je kazal neprikrito

veselje do te tematike, tako v celoti kot zaradi

zabavnosti tovrstnih pogovorov.

Z nekaj premiki smo sprostili dovolj prostora za še en

stol, na katerem se je Miro udobno namestil, očitno

prav primerne volje za živahno družbo, in mimogrede

pojasnil: »Včeraj, po pogrebu mojega znanca, smo se

na sedmini pogovarjali o odhajanju ‘tja gor’, najprej o

Vicah, pa kje naj bi bila Nebesa, zame grešnika sicer

pride v poštev samo Pekel, no, kakor koli, možgani so

se mi po teh pogovorih razmigali tudi za pogovor o

vesolju, ne glede na pristop. Hah.«

»Kdo pa je bil ta vaš znanec?« se je pozanimal Čutin

ob Dobročutu, kot da bi ga morda lahko poznal. Izraz

njegovega obraza je že dajal tak vtis. Nato pa je mirno

in v povsem resnem tonu dejal: »Šele včeraj ste imeli

sedmino, pravite?«

»Da.« Miro ga je pogledal izpod čela, ker se mu pri vsem

skupaj nekaj ni ujemalo oziroma nekaj na pravkaršnji

pripombi ni bilo povsem v skladu s celotno zadevo,

nato pa, po nenadnem, na trapast način posrečenem

preblisku, še sam ni vedel, od kod se mu je vzel

oziroma kako je uganil, da je nastal pri njegovem

sogovorniku preskok misli, ker je prav gotovo mislil

na običajno poznanstvo, rekel pa je tako, kot da bi

ga morda spoznal v Vicah. Prav zabavno. Ni se mogel

zadržati. Že zaradi drezanja v živahno razpoloženje

družbe je med smehom navrgel:. »Premalo časa je še

v Vicah, da bi ga lahko vi tam spoznali.« In pri tem

se je zarežal svoji, glede na odzive omizja, izjemno

posrečeni domislici. Vsem se je zdela zabavna. Še sam

sem se med smehom obrnil k Dobročutu. Toda ta se je

ob srečanju najinih pogledov le nekoliko namuznil v

nakazanem prikrivanju še nerazkritega ozadja, tako

da sem se nehote zdrznil. Saj vendar nisem vedel kaj

dosti o njihovi civilizaciji. Da bi se lahko kar koli pri njih

nanašalo na take pojme, kot so Vice, pa vseeno najbrž

ni bilo mogoče. Ponovno sem se zazrl v Dobročuta,

nato pa še v njegovega prijatelja in smejočega se Mira.

Precej različno odzivanje na trapasto pripombo. Celo

tako različno, da sem se skoraj resno zamislil.

»Nikar se ne obremenjujte z iskanjem vseh možnih

relacij med našima civilizacijama,« mi je dejal

Dobročut. »Nobenega slabega razpoloženja ni treba

zaradi njih. Le na več področjih smo tesneje povezani,

kot si verjetno lahko predstavljate, to pa je glede na

pomen naše misije zanemarljivo. Vsekakor smo v

istem čolnu.«

Začutil sem neko naklonjenost v njegovem glasu.

Težko, da bi bila zlagana. Lahko sem jo zaznal ob

njegovi izgovorjavi besede Zemljan. Zadaj je moralo

biti več kot le gola naklonjenost višje razvite civilizacije

do bitij na daleč nižji stopnji razvojne spirale.

Primaknil sem se k Dobročutu: »Že skoraj v celoti sem

si obudil v spominu vse dogajanje s tistega večera.

Takrat smo tudi plesali. Morda bi bilo smiselno,

da povabim Gigi na ples. Potem bom pa najbrž že

pripravljen za tisto preverjanje, tako da bi jutri zjutraj

lahko odrinili nazaj.«

»Prav. Precej hitro si to opravil. Celo za naše pojme

hitro. Ko gre za dogajanja, nabita s čustvi, smo tudi

mi počasni.«

»Tudi vi?« sem se zasmejal. »Ali res?«

»Da. Vsa čustva imajo svoje rojstvo, svoje življenje.

Prehitevanje z logiko bi jih izničilo, ubilo.« Dobročut me

je pogledal s šegavim pogledom: »Vse prijetno običajno

prehitro mine, kajne? Potem pa med razmišljanjem

o svojem življenju ugotavljamo, kako malo je bilo

takega, zaradi česar je bilo vredno živeti. In če bi še

to nadomestili zgolj z logičnim razumevanjem? Kaj bi

nam ostalo? Še manj.«

»Da, da,« sem se nasmehnil v znamenje strinjanja.

Zelo hitro so znali tile Čutini opustiti hladno

preračunljivost in postati nenavadno človeški.

Ostali del večera je potekel po načrtu. Z Gigi sva

plesala skoraj dve uri. Potem je Gigi plesala z

drugim in jaz sem jo medtem opazoval, pa tudi ona

je pogledovala proti meni. Sicer ne tako kot takrat,

ker je bilo vzdušje vendarle drugačno, toda za nekaj

trenutkov se je razživela kakor na tisti žurki, čeprav

le bežno, a dovolj za preskok iskrice v tiste trenutke,

ki sem jih želel obuditi. In prav to sem potreboval.

Kakor malo prej tesen stik v objemu, v katerem se je

privila k meni, da sem občutil tako kot takrat. In šele

tesno prižemanje toplote njenega telesa mi je povrnilo

še zadnje pozabljene trenutke, in to zelo natančno,

skupaj z mislimi, ki so mi šle tedaj po glavi. Da, kar

precej misli mi je tedaj begalo sem ter tja. Potem

sem jih, jasno, pozabil. Zavrgel. Seveda, ko pa sva

se skregala. Kakor koli. Dobil sem vse potrebno za

ponovni poskus prehoda skozi tisto preverjanje. Nič

več ni ostalo. Ves tisti večer je bil ponovno, v celoti

obujen v mojem spominu. V celoti? Le še malce dvoma

je ostalo ob vračanju s plesišča.

Prisedel sem k Miru. »Danes sem se pa naplesal.«

Miro je v odgovor odsotno prikimal, zamišljeno strmeč

predse, in nekaj odkimaval. Vsaj meni se je zdel

spremenjen. Sicer ne pretirano, a vseeno. Še enkrat

sem ga natančno pogledal. Nekaj je meditiral ali kaj,

čeprav se ga sploh še ni nalezel.

»Kaj premlevaš?« sem dobronamerno podrezal.

»Nič. Tile tvoji novi prijatelji ali znanci ali kar koli naj

bi bili, so vseeno malo čudni.«

»Hja?« Taka ugotovitev seveda ni bila posebno

presenetljiva, ampak kako je Miro prišel do nje?

Čutini niso v ničemer izstopali. Še posebej, če niso

hoteli. »Kaj te je zmotilo?«

»Ne vem, kako naj povem. Kar nekajkrat smo se

pogovarjali o Vicah.«

»Tudi Vice ste obdelali?« Prešerno sem se zasmejal.

»Ali ste prešli na verska vprašanja?«

»Pravzaprav ne. Pogovarjali smo se o vesolju. Bolj

v smislu raznih pogledov na vesolje, vse od starih

Egipčanov naprej. Tudi nekaj zanimivih pripomb

o raznih verskih razlagah vesolja so dali, čeprav

večinoma na znanstvenih osnovah. Vsaj kolikor mi

moje znanje dopušča take presoje, bi tako rekel. Toda

ti njihovi zasuki na pogovor o Vicah so bili vseeno

malo preveč pogosti.«

Nagubal sem čelo v nemočnem razmišljanju: »Kako

misliš - preveč pogosti?«

»Pravzaprav tega niti ne bi opazil.«

»Česa?«

»To, da so preveč pogosti. Če ne bi bilo tako čudnega

obnašanja tega tvojega znanca.« Miro je narahlo

pomignil na Dobročutovega prijatelja.

»Čudnega obnašanja?« Že povsem zresnjen sem zrl v

Mira. Nobenega posebnega obnašanja nisem opazil.

»Veš, da mi je pred letom umrl oče?« je z mirno

odsotnostjo nadaljeval Miro. »Ta tvoj znanec pa mu je

s svojimi gibi, odzivi, z vsem svojim obnašanjem na

trenutke tako podoben, da je že kar neverjetno.«

»Komu? Tvojemu očetu?«

»Da. Moj oče je bil po svoje prava pojava – kot se reče.«

»Vem, ja, saj se ga spomnim.«

»Seveda se ga moraš spomniti. Zdaj pa še tega poglej!

Kako govori, kako se smeje - pa povej!«

Ozrl sem se v Dobročutovega spremljevalca. Res sem

lahko zaznal sorodnost nekaterih gibov, tedaj pa se je

Dobročutov spremljevalec zasmejal. Da, njegov smeh.

Nenavadno je bil podoben smehu Mirovega očeta. Toda

saj kaj takega lahko Čutini mirno namestijo tudi brez

kakršne koli povezave z Vicami. To jim, vsaj po tem,

kar sem doslej že lahko izvedel o njih, ne bi moglo

delati večjih težav. Toda zakaj so v vse skupaj vpletli

Vice? Zastal sem v pomislekih. Ali bi Čutini res lahko

bili v kakšnih povezavah z Vicami? Vice? V kakšnem

smislu le? V verskem? Ali v prenesenem pomenu?

Nekaj, kar so sami zgradili, zdaj pa ugotavljajo, ali

je kaj takega ali vsaj podobnega že v človeški zavesti.

Hm. Tega bi bili prav gotovo zmožni. Presneto, da bi.

S pogledom, zamaknjenim predse, sem razmišljal

o različnih možnostih. Huh! Kar nekaj jih je bilo!

In pri tem so se mi pomisleki zvrstili s hitrostjo,

večjo od moje sposobnosti preverjanja. Zaznal sem

privzdignjeno roko in pozdrav: »Hej, Peter!«. Znan

obraz me je zdramil s svojim vztrajnim smehljanjem.

Bil je moj prijatelj, režiser, vsaj diplomiral je iz režije,

kolikor sem se še spominjal. Toda kaj dela trenutno,

nisem vedel, morda celo režira. »Hej, Boštjan!« sem

mu odzdravil ter v odgovor dobil nakazan gib v smeri

šanka, proti kateremu se je Boštjan že nameril, čeprav

se je še vedno oziral vame in v našo pisano druščino.

»Hej, Boštjan!« je Dobročut s tako poudarjeno

razposajenostjo ponovil moj pozdrav, da je še mene

presenetil, ter nadaljeval z namigom roke na polne

buteljke pred sabo: »Kar postrezi si, Peter plača!«

»Aja?« mi je ušlo. Zakaj pa zdaj to? Kaj Dobročut

želi spoznati tega mojega znanca? Glede na vzdušje

to morda niti ni bilo tako nenavadno, čeprav so

se mi že kar moteče rojevali pomisleki na sicer

običajno preračunljivo početje Dobročuta oziroma

na vprašanje, kaj bi lahko bilo v ozadju njegovega

sproščenega povabila. No, ja. Prav. »Kar prisedi!« sem

zaklical Boštjanu z namigom, naj primakne prost stol

od sosednje mize.

»Hej, Boštjan, hej!« ga je z vzklikom opozorila nase

nenadoma razživela Gigi. »Pridi, boš še ti kaj povedal

o naših igralcih za komične like. Prav nori so nanje

tile naši prijatelji.«

Boštjan je prisedel, z rahlim nagibom glave pozdravil

vsakega posebej ter prikimal na Dobročutov namig,

ali naj mu natoči čašo.

»Da, res smo se pogovarjali o igralcih s sposobnostjo

izvabljanja smeha že zgolj s svojim videzom,« je

Dobročut nadaljeval Gigino pobudo. »Neko stalno

nasprotje v sebi želijo preseči, pa se jim vse skupaj

sprevrača v nemočen gnev in vdanost v usodo, ki sta

potem izvor njihove uporniške jeze z nasprotnim, bolj

bojevitim gnevom.«

Boštjan je med smehom stresel z glavo: »Čakajte,

malo bolj počasi, kaj ste mi že povedali?« Nato je med

razmišljanjem o smislu Dobročutovih besed počasi

srknil iz napolnjene čaše.

»Jaaa, bravo! To ste lepo povedali!« Gigi je zaploskala.

»Tudi meni privre na dan neverjetno bojevit gnev iz

popolne vdanosti v usodo, kajne?«

Gigi se je navdušeno zasmejala temu odkritju ter tako

živo pogledala vame, da sem ji takoj prikimal, čeprav

se mi je pri tem bolj vsiljeval izraz na njenem obrazu

ob najinem srečanju nad tistim prepadom. Toda če

ima o sebi novo mnenje, tudi prav. Preletel sem jo z

ocenjujočim pogledom. Nič depresivnega ni bilo več na

njej. Prav zares se je razživela.

»Da, to sem tudi jaz opazil,« je Gigi v njenem novem

prepričanju spodbudil še Dobročut. »Prav presenetljivo,

kako zlahka sprožite iz sebe tako močan življenjski

impulz.«

Da, Gigi, kar koli že je bila prej, je izginila, in zdaj

je bila natanko to, kar je bila v tistem trenutku, ker

preteklost, ko jo enkrat odvržeš, izgine in je ni več.

Vsaj ob pogledu na Gigi sem prišel do take ugotovitve.

In bolj ko sem jo gledal, bolj sem lahko ugotavljal,

kako je to pri njej še posebej temeljito doživeto. Ali

nekaj podobnega, saj so me obhajale misli, naj se nič

kaj preveč ne poglabljam v to njeno problematiko, ker

bom sicer lahko prav kmalu na tem, da mi nič več ne

bo jasno.

»To bi še rad povedal,« je spet povzel Dobročut. »Že več

znancev mi je omenjalo vašo igro. Povedali so mi za

vašo izjemno sposobnost, da bolj kot kdor koli drug

znate pritegniti občinstvo.«

»A so opazili? A res?« Gigi je za trenutek pozabila igrati.

Pravzaprav so jo Dobročutove besede malo čudile, pa

jih je potem ob prepričljivem izrazu njegovega obraza

vseeno sprejela. Sprva sicer nekoliko obotavljivo,

vendar takoj zatem že kar s pravim navdušenjem.

»Da, po tem je res znana,« se je po kratkem tuhtanju

strinjal tudi Boštjan. »Taka humorna lastnost igralcev

je pri občinstvu običajno lepo sprejeta. Hja. Saj sem

tudi jaz že pomislil nanjo pri tisti vlogi. Celo poklicati

sem jo že nameraval.«

»Da, njo bi morali angažirati za tisto vlogo.« Dobročut

je spet uporabil svojo izjemno sugestivnost, ki je

Boštjanu vsilila razmišljanje o vzrokih za opustitev

lastne namere, čeprav sprva niti ni bil prepričan, ali

jo je sploh res imel. Zato je potem kar navrgel, bolj z

namenom hitrejšega zaključka obravnavane tematike:

»Z denarjem je problem. Zmanjkalo ga je, tako da je še

zdaj vse v zraku.«

Toda Dobročut je odkimal: »Vi umetniki nimate smisla

za denarne zadeve. Za komedijo, dobro komedijo pa

res ni tako težko dobiti nekaj finančne pomoči od

podpornikov.«

Toda ob teh njegovih besedah se je Boštjan takoj spet

zbral: »Kako, da ni? Pa še kakšen problem je to! Meni

na primer še ni uspelo zagotoviti finančnih sredstev.«

»Res? Ali je to za vas težko? Taka malenkost… Koliko

pa pravzaprav potrebujete za ta vaš projekt?«

Boštjan je začel razmišljati. Najprej seveda o

sogovorniku. »Se želite udeležiti s finančno podporo?«

»Seveda, zakaj pa ne? Z veseljem.«

Boštjan je nejeverno opazoval Dobročuta. Res je bilo v

njem čutiti neko navdušenje nad tem projektom, kar

je bilo sicer po svoje malo nenavadno ali vsaj težje

razumljivo, pa vendar. . . Nato je še malo premislil o

ustreznosti izraza »projekt« in kako je kar naenkrat

pred njim. Toda če je zadeva taka, kot je videti,

potem. . . Pogled name mu je razkrival vzpodbudno

prikimavanje, to je torej pomenilo, da bi tudi po mojem

mnenju lahko naredil zanimivo potezo.

»Hja!« Boštjan je začel preračunavati, Dobročut pa

mi je pomežiknil, se mi primaknil in šepnil: »Ali bo v

redu? Glede na dober potek dogajanja jo lahko malo

nagradimo.«

»To pa vsekakor. Če le morete. Koliko pa lahko podprete

to zadevo?«

sem še vprašal, čeprav višina podpore ne bi smela biti

pomembna, vsaj

po moji presoji ne.

»Hm!« Dobročut je smeje se nadaljeval, še vedno

primaknjen k mojemu ušesu: »Kar nekaj takih zlatih

kroglic, kot je vaš planet Zemlja, imamo. Pa tudi večje.

. .«

»Aja… Ahm…« To je bilo možno, in čeprav je bilo vse

skupaj zunaj dosega moje presoje dejanskega stanja,

tudi glede velikosti »zlatih kroglic«, sem iz njegovih

besed razbral resno namero, da podpre Gigi, ki si je

našo pomoč vsekakor zaslužila.

»No, ja, sicer pa sem ravno danes dvignil nekaj denarja

z banke, tako da lahko preidemo na bolj konkretne

pogovore, kajne?« Nato je Dobročut segel v usnjeno

torbico ob sebi. Tudi Boštjan in Gigi sta se ozrla vanjo.

Njen usnjeni jermen mu je že ves čas visel čez ramo,

toda opazila sta jo pravzaprav šele zdaj.

Dobročut je počasi odprl torbo, potegnil iz nje lepo

zložen zavojček bankovcev, še sveže pakiranih iz

banke, ter ga položil na mizo.

Boštjan in Gigi sta se zazrla v številke na zgornjem,

vrhnjem bankovcu ter skoraj v duetu zamrmrala: »Sto

dolarjev!« Kakšnih sto takih je moralo biti v šopu.

Boštjan in Gigi sta se spogledala v očitno skladnem

razumevanju, kljub nekaterim nejasnostim, tako

da je Boštjan počasi segel po tem šopu papirja, ga

strokovno upognil ter nato spustil v počasnem

»pfrrrrk. . .«, ki je razkril očem še notranjost. Potem je

šop obrnil, ponovil tisti »pfrrrrk. . .«, in denar počasi

položil nazaj na mizo.

»Keš.«

»Da, keš,« je prikimal Dobročut, ponovno segel v

torbo, položil na mizo še tri podobne zavojčke ter med

Boštjanovim in Giginim prikimavanjem zadržal torbo

v rokah.

Boštjan je zavojčke spet jemal v roke, enega za drugim,

ter jih hitro preveril s svojo »pfrrrrk tehniko« in enako

kot prvič tudi sedaj ugotovil: »Vse je keš.« Gigi pa je

medtem že sledila Dobročutovi roki, kako spet sega

v razprto torbo, in pri tem je lahko zaznala še več

papirja.

»Uvaaa! Tega pa imate kar nekaj! Kak šop manj

se vam najbrž sploh ne pozna!« je navrgla v rahlo

spodbujajočem presenečenju.

Dobročut je prikimal: »Seveda. Nekaj teh šopov za nas

ne pomeni kaj dosti.«

»Hohoooj!« Geni je kar zavriskala v nenadnem izbruhu

življenja iz njene notranjosti. »Si slišal Boštjan? Kako

duhovito! To ste pa povedali v tako zabavnem tonu,

da . . .« Gigi je nervozno iskala pravo besedo, ki pa je

očitno ni zmogla najti:»Kajne, Boštjan, kaj ti praviš?«

»To je…« Boštjan je nasprotno kot Gigi ostal

hladnokrven z nespremenjenim izrazom na obrazu:

»To je konkretna poslovna poteza,« je dodal z mirnim

premislekom izkušenega poslovneža.

»Aaa,« je rahlo zategnila Gigi, potem pa se ponovno

razveselila, še glasneje kot prej: »Da, tako je, konkretna

poslovna poteza!«

»V kešu,« je pripomnil Boštjan, kot bi poudaril

pomen resnega delovanja oziroma svojega sprejetja te

poslovne poteze.

Moral sem se vmešati: »Gigi, tole raje pospravi v

torbico, če ne bomo po nepotrebnem začeli vzbujati

pozornost,« sem ji namignil na nenavadni kup papirja

na mizi.

»Ah, ja, seveda.« Gigi se je hitro ozrla naokoli po

morebitnih opazovalcih ter se veselo zahihitala

ob ugotovitvi, da so steklenice za zdaj še uspešno

zakrivale pogled na bankovce, ki jih je potem brž

spravila v torbo, hkrati pa je še parkrat pogledala

naokrog.

»No, tule so še . . .« je nadaljeval Dobročut, medtem ko

je vlekel iz torbe nadaljnje tri šope, v katerih pa so bili,

kot je bilo takoj opazno, povsem drugačni bankovci.

Boštjan in Gigi sta se spogledala s skoraj sočasno

ugotovitvijo: »Po tisoč!« Nakar je Gigi še dodala: »V

dolarjih.«

»Da, v kešu!« ji je pritrdil Boštjan. »En šop – sto tisoč

dolarjev.«

»No, teh bankovcev imam samo dvakrat po deset

šopov,« je z zadržano skromnostjo pripomnil Dobročut.

»Samo dvakrat po deset šopov…« je bilo to pot vse, kar

je Gigi spravila iz sebe.

»Tako je. Tu so.« Dobročut je potisnil pred Gigi dva

kupčka po deset šopov.

Zdaj je Gigi nejeverno razprla najprej en šop, potem

drugega in še nekaj naslednjih. Pravzaprav jih je

bilo preveč za natančno preverjanje. »Vsi so po tisoč

dolarjev,« je naposled ugotovila.

»Tako je. Po tisoč dolarjev,« ji je potrdil vse bolj zresnjeni

Boštjan.

»To je predplačilo,« je navrgel Dobročut.

»To je predplačilo,« je ponovil Boštjan.

»Za ta čudoviti film z Gigi v glavni vlogi,« je nadaljeval

Dobročut.

»Za ta čudoviti film z Gigi v glavni vlogi,« je spet ponovil

Boštjan.

»A za film?« se je začudila Gigi. »Mislila sem, da se

pogovarjamo o gledališki igri.«

»To je bil lapsus,« jo je zavrnil Boštjan ter ji z

malomarnim zamahom roke dal vedeti, da gre za

nepomembno malenkost. »Pogovarjamo se filmu.

Razumeš?«

»Aja, seveda.« Gigi je kar poskočila na sedežu. »Saj se

mi je že ves čas zdelo, da se pogovarjamo o filmu…«

»Da. Pogovarjamo se o filmu,« je spet v poslovnem

tonu potrdil Boštjan.

»Za sprotne stroške pa vam bom napisal ček,» je

Dobročut še kar naprej razvijal zastavljeni projekt.

»Tako. Za sprotne stroške,« je ponovila Gigi in

pogledala Boštjana, ki pa je samo molče zrl predse,

nato pa skupaj z Gigi mirno opazoval, kako Dobročut

izpolnjuje ček.

»Štiri, pet, šest ničel,« je štel Dobročut, se primaknil k

meni in mi šepnil: »Koliko pa naj jih napišem?«

Rahlo sem nagubal čelo ter mu po kratkem premisleku

odvrnil: »Saj bo kar dosti. Če ne, se ji bo spet utrgalo.«

»Sedem ničel.« Dobročut je pogledal Gigi, ki je zrla

zdaj vanj, zdaj v ničle. Ni ji mogel odreči: »Osem ničel.«

»V ameriških dolarjih?« je vprašala Gigi.

»Seveda. Ali morda želite v kakšni drugi valuti? Če

vas moti. . .?«

»Ne, ne, sploh me ne moti,« se je že kar malo

opravičujoče se izmikala Gigi. »V dolarjih. Saj je v

redu, kajne, Boštjan?«

»Povsem v redu,« ji je ta potrdil v še naprej zresnjenem

poslovnem tonu.

»Tako, zdaj pa moramo iti,« je Dobročut sklenil ta za

vse uspešni poslovni dogovor ter mi pomignil: »Gremo.«

Stopil sem od mize in pomahal družbi, iz katere so mi

posamezniki odzdravljali zelo spoštljivo, tudi prisrčno

in celo s poslovno korektnostjo. Tudi Gigi je vstala, se

mi naglo približala in se primaknila k mojemu ušesu.

»Peter!« Gigi se je stisnila k meni. »Ne vem sicer, kdo

vse je v tistem timu, ki si ga na začetku omenil kot -

mi- , toda moram reči, da ste bomba.«

»Aja?« sem zategnil z nasmehom. »Pa ni vse tako

rožnato. Vprašanje je, ali nam bo uspelo.«

»Dvomiš?«

»Ne vem.«

»Jaz sem stoodstotno z vami. Mene lahko štejete za

svojo. Vsi smo en tim, o tem prav gotovo ni dvoma.«

Prijateljsko sem ji prikimal.

»Peter!«

»Da?«

Gigi me je nenadoma gledala že kar zaskrbljeno.

»Pazi nase, Peter. Za kakšen trenutek se mi vse to zdi

presneto resno. Vsaj občutke imam take.«

»Hja, saj tudi je resno. Zato pa smo vsaj za vas

poskrbeli, kajne?«

»To pa. Presneto dobro si poskrbel - oziroma ste

poskrbeli. Tudi jaz bi zate poskrbela, če bi vedela,

kako.«

»Oh, saj si že, in to bolje, kot si misliš.«

Gigi me je še nekaj časa vprašujoče gledala: »Veš, Peter,

za takrat, za tisti večer mi je kar malo žal. Ne bi smela

biti taka. Toda bil si mi všeč. Pa sem potem ugotovila,

da ti ni nič do mene. Le za lajšanje dolgočasja bi ti

bila. Pa sem začela pretiravati.«

»Pretiravati?« sem počasi ponovil. »Pa si res našla

zanimivo besedo za tvoje obnašanje na tisti žurki.« Še

nekoliko sem se zamislil nad vsem njenim početjem.

»In tudi danes si pretiravala, kajne?«

Gigi se je nasmehnila. Najprej malo zadržano, nato

na hitro prav živo, skoraj veselo, vendar z nekaj

neprikritega občutka krivde. »Ne bom več. Obljubim.«

X. poglavje

Ko smo se vračali na postajo, smo poslušali, zbrani ob

holiju, poročila o pogajanjih med sprtima stranema.

Nobenega napredka ni bilo. Celo prav nasprotno,

čeprav naj bi bili, vsaj sklepajoč po tem, kolikor sem

lahko vse skupaj razumel, Čutini precej spravljivi

oziroma so se kot taki predstavljali v svojih poročilih.

Toda po obrazih okoli mene sodeč, kar nekajkrat sem

jih namreč preletel s pogledom, je bilo vse povedano

najbrž pričakovano, predvsem pa sprejeto brez večjega

odziva. Le na znanje so vse skupaj vzeli, nič več, tako

da sem še sam spremljal nadaljnja poročila z večjo

lagodnostjo.

»To ni nič.« je poveljnik presekal uspavano vzdušje.

»Ostrini ne mirujejo. Jaz jim ne verjamem. Holi,

vzpostavi zvezo s poveljstvom! Brez spremstva se ne

bomo več mogli prebiti skozi asteroidne pasove.«

V holiju se je po krajšem čakanju prikazal obraz

ženske, najbrž častnice z našega poveljstva. »Prosim,

počakajte, takoj vas bom povezala s poveljstvom,«

je dejala z uradno prijaznostjo. Kmalu zatem se je

v holiju pokazal možak v enakem kombinezonu kot

Čutini iz naše misije, imel je le nekoliko drugačne

oznake z različnimi barvnimi geometrijskimi liki,

povezanimi s črtami po prsih in ramenih, nas na

kratko pozdravil in nam razložil svojo pristojnost.

Prav za nas naj bi bil zadolžen, je pojasnil in se spustil

v kratek pogovor z našim kapitanom. Podal nam je

informacije o trenutnem stanju, ki pa so bile precej

drugačne od tistih v poročilih. Položaj naj bi bil znatno

bolj zaostren. Po našem preboju skozi asteroidni pas

je tako ena kot druga stran začela povezovati svoje

asteroide v neprehodne grupe na podlagi predhodne

razvrstitve. Tako sicer nihče ni pridobil pomembne

prednosti pri obvladovanju celotnega prostora znotraj

asteroidnih pasov, toda prehodnost skoznje se je

bistveno zmanjšala.

»Zapora bo kmalu popolna,« je na koncu strnil njun

pogovor Čutin s poveljstva; v tistem trenutku je tako

kazalo na vse manjšo možnost za naš preboj skozi

asteroidni pas.

Kapitan Harstan je stopil k nasprotnemu delu holija,

zdaj je bil v njem prikazan asteroidni pas, se sklonil

k holiju ter se po ponovnem pregledu celotnega

asteroidnega polja s privzdignjeno roko počasi obrnil

k nam. »Malo pozornosti, prosim,« nas je opozoril z

mirnim, toda odločnim, že skoraj ukazovalnim glasom

ter pokazal proti tistemu delu, ki ga je bil ravnokar

opazoval: »Tu je še precej mirno, brez združevanja

ostrinovskih asteroidov v neprehodne ploskovne

pasove.«

Vsi pogledi so se usmerili v nakazani predel. Bil

je miren, zunaj vidnega združevanja asteroidov

v neprehodne plasti. Vsaj po prikazanem je bilo

tako videti. Drug za drugim so Čutini okoli mene

prikimavali brez pripomb. Prikimal sem še jaz, ker

mi je vse pogostejše upoštevanje mojega mnenja in

skupno iskanje posameznih rešitev vzbudilo občutek

pripadnosti s sproščenim izražanjem lastnega mnenja.

»Vsi na svoja mesta! Nujnost izmikanja zasledovalnim

letalom je kljub vsemu verjetna. Tudi trčenja z njimi

lahko pričakujemo, kot smo že spoznali med prejšnjim

poletom, čeprav se jim bomo poskusili izogniti.« Nato

se je obrnil k računalniškemu navigatorju z ukazom,

naj nas s polno hitrostjo usmeri v ta mirujoči predel

asteroidnega pasu, in to je bilo tudi takoj izvršeno.

Toda komaj se je naša ladja dobro ustalila v želeni

smeri in pridobila polno hitrost, že smo lahko na dotlej

mirnem predelu asteroidnega pasu zaznali živahnejše

premikanje. Vendar leta nismo prekinili. Šli bomo v

preboj. To je bilo jasno. Kajti ne glede na izbiro, kamor

koli bi šli, ne bi bilo nič drugače. Za odkrivanje bolj

zanesljivo mirnega prehoda nismo imeli možnosti.

Da nam Ostrini dajejo močan pomen, smo že lahko

spoznali, to vsekakor, ampak v napad na nas z vsemi

silami najbrž le ne bodo šli. Prav gotovo pa bodo poslali

močne enote. Vendar bo tu spet vprašanje, ali bodo te

sile močnejše od podpore naših, sem ugibal. Hja, to

stalno prisotno vprašanje, kakšen pomen bodo dali

Ostrini naši nameri o preletu skozi asteroidni pas. Če

je ostalo le na domnevah Ostrinov o naši pomembnosti,

brez poznavanja njenega pravega vzroka, v osrednjem

delu vodene strategije ne bodo načrtovali popolne

podpore vseh njihovih razpoložljivih sil v tem

asteroidnem pasu. Potem njihovi lokalni odzivi ne

bodo zajeli celote in prehod bo možen, ker ostrinovska

blokada ne bo dovolj široko zastavljena.

Vsi smo zrli proti asteroidom v smeri našega leta.

Nekakšno migljanje, premikanje, nejasen prikaz, in

že se nam je izostrilo več zapovrstnih ploskovnih

združitev ostrinovskih asteroidov. Na srečo jih je s

strani Čutinov ustavljalo takojšnje sestavljanje plasti

asteroidov za onemogočanje izgradnje zapornih plasti.

Pred vstopanjem v asteroidni pas sem po zavzetem

opazovanju, enakem kot pri vsej posadki, tudi sam

iz prikaza v holiju poskušal oceniti naše možnosti za

prehod.

»Navigacijski računalnik!« je poklical kapitan.

»Da, kapitan,« se je po vojaško glasil odziv.

»Zapelji proti meji med mirujočimi predeli in močnejšim

združevanjem asteroidov v neprehodne zapore! Potem

narahlo zavij proti mirujočemu delu! Naj vse poteka

z nakazanim zaupanjem v normalno prehodnost

asteroidnega pasu. Brez sunkovitih zavojev se izmakni

prvim zaporam in nadaljuj ob stalnemu sledenju vseh

možnih poti!« Kapitan Harstan se je zravnan obrnil

k nam. »Zaradi dokaj verjetnega hitrega zapiranja

večine sedaj prostih poti se pripravite na bolj ostro

vožnjo!« je dejal ter se podal do svojega sedeža in

takoj po namestitvi s pritiskom na gumb sprožil

napihovanje varnostnih blazin okoli svojega telesa in

zatezanje varnostnih pasov. To je bila maksimalna

možna zaščita v primeru trčenj. Ostali smo ga

posnemali, kapitan pa je med vse bolj osredotočenim

spremljanjem holijevega prikaza nadaljeval s povelji:

»R. N.!«

»Da, kapitan!«

»S šifrirno kodo POT7911/X313 vzpostavi zvezo za

prenos podatkov!«

»Da, kapitan! Zveza prek kode POT7911/X313 bo

vzpostavljena po predpisanih časovnih zaporedjih.«

»Tako.« Kapitan je s pogledom preletel prek bližnjih

obrazov. »Dobili bomo sprotne prikaze možnih prehodov

na podlagi predvidenih usmeritev naših asteroidov za

protigrupacijske zapore proti ostrinovskim gradnjam

asteroidnih pasov. Tako bomo izvedeli za potek zbiranj

naših asteroidov, še preden bo do njih prišlo. Precej

slepih letov v zaprte žepe si bomo s tem prihranili. Ob

tem lahko predvidevamo še stalno naravnanost naših

asteroidov v premike za zagotovitev našega prehoda

skozi asteroidni pas.«

»In če nam bodo kljub vsemu onemogočili prehod?« je

vpadel Čutin iz ozadja.

Kapitan Harstan se je zazrl predse v miselnem

ocenjevanju verjetnosti neuspeha naše misije in vseh

posledičnih zapletov ter se nato ponovno zagledal v

holijev tridimenzionalni prikaz asteroidnega pasu.

»Uspeli bomo. Moramo!« je še dejal.

Zleknjen na nazaj pomaknjenem naslonjalu svojega

sedeža, sem se zatopil v prikaz našega približevanja

asteroidnemu pasu, vse dokler se nismo začeli

približevati območju vstopa vanj. Da, prav v tem delu

je bilo dogajanje najbolj živo. Asteroidi so se približevali

drug drugemu in se nato počasi združevali v vzdolžne

plasti. Prav težko si je bilo predstavljati sprožanja

tako obsežnih kopičenj za blokado našega leta brez

poznavanja pomena naše misije.

»Vstopamo v asteroidni pas,« je sporočil R. N.

V holiju se je prikazalo območje našega vstopa. Ploščate

zgostitve asteroidov v stalnem, ene v počasnem in

druge v hitrejšem premikanju s sočasnim vrtenjem

okoli vsevprek usmerjenih osi, so se začele ustavljati,

in kot da bi bile le iztrgani deli tisočkrat obsežnejših

plasti asteroidov, so se sedaj zlivale v zapore orjaških

dimenzij. In prav v smeri našega leta se je najprej

izoblikovala taka asteroidna zapora. Pa ne le to.

Presenečeno sem gledal v holijev prikaz. Na tej zaporni

ploskvi se je vse bolj kazal reliefni prikaz nekakšnega

gradu ali z obzidjem obdanega mesta z velikimi, glede

na vse dimenzije pa že kar neverjetno orjaškimi vrati.

Da, prikazala se je tudi nekakšna pot, ki je vodila do

mestnih vrat prav v smeri našega leta in se končala

pred temi orjaškimi zaprtimi vrati v še bolj orjaškem

obzidju. Ozrl sem se v Dobročuta. Tudi on je zavzeto

opazoval izoblikovanje tega reliefnega prikaza. »Nam

je namenjeno to sporočilo,« je ugotovil med rahlim

kremženjem ustnic.

»Sporočilo?« Da nam skozi reliefni prikaz posredujejo

sporočilo, je bila novost za moje razumevanje položaja.

»Sporočajo nam zaporo našega leta, kajne?« sem

vprašal.

»Zapora, da, zapora. Samo kakšna? Več stopenj zapor

je prisotnih na asteroidnem pasu. S tem reliefnim

prikazom nam sporočajo prepoved leta, to je sporočilo

s pečatom poveljstva Ostrinov za asteroidni pas.

Prisotna je verjetnost vključitve vseh njihovih sil prek

celotnega asteroidnega pasu.«

»In kaj lahko naredimo mi?«

»V vsakem primeru bomo šli v preboj, saj nam drugega

niti ne preostane. Potem nam bodo lahko priskočila na

pomoč naša ladjevja z nasprotne strani asteroidnega

pasu. Lahko naredijo globinski vsek. Toda vsaj skozi

tri četrtine obsega asteroidnega pasu bi se morali

sami prebiti.«

»Kaj pa njihova ladjevja? Nas lahko napadejo?«

»Da, lahko. Toda potem bodo naša ladjevja napadla

njihova.« Dobročut se je spet zatopil v holijev prikaz.

»To bi pomenilo začetek vojnih operacij izjemnega

obsega.«

»Na zaupanje v vzdržljivost sten naše ladje ob raznih

zaletih vanje pa lahko kar pozabimo?« sem poskušal

biti duhovit, čeprav mi ni bilo nič kaj dosti do smeha.

»Vsaj do polovice asteroidnega pasu nas že ne smejo

uničiti. Da pa za nas veljajo drugačna pravila kot za

vse ostale, je po tem reliefnem prikazu že dovolj jasno

povedano,« je Dobročut nadaljeval z razmišljanjem.

»Na lokalni ravni smo v vojnem stanju, da. Oziroma

bomo vsak čas.« Potem pa se je ob pogledu na moj

zresnjeni obraz zelo samozavestno zasmejal: »Ne bodo

nas uničili, ne!«

»Preverite varnostne pasove na sedežih!« je prekinil

pogovore kapitan in že nas je ostra sprememba smeri

s strahovito silo pritisnila na sedeže.

V holiju se je zarisala naša pot: na rob zaporne plošče

naj bi prišli. Zavoj je trajal vse do vidne površine

zbranih asteroidov, nad katerimi smo potem zleteli

naprej, proti robu, takoj nato pa smo spet spremenili

smer. Vsi smo zrli v holi. Ta let naj bi bil naravnan proti

predvidenemu območju zbiranja naših asteroidov.

To bi se moralo zgoditi. Vsaj če so naravnani

na usklajenost našega leta s strateško vodenim

kopičenjem naših asteroidov, kar bi vsak čas moralo

biti vidno v holijevem prikazu. A za zdaj še nismo

zaznali nič takega. Skoraj tik ob rob smo prišli, pa

še vedno nič. Le plasti ostrinovskih asteroidov so se

zgoščevale v naši smeri. Leteli smo naprej. A kljub

napetemu pričakovanju se ni zgodilo nič, in vse, kar

smo lahko spremljali, je bil samo prikaz naše ladje nad

vztrajnim zbiranjem ostrinovskih asteroidov. Prešli

smo že dvakratno razdaljo prvotne širine nakopičenega

dela ostrinovskih asteroidov pod nami, a je let še kar

naprej trajal in trajal. Kopičenje asteroidov je potekalo

s hitrostjo našega leta. Tako nam obhod že ne more

uspeti. Vse pogosteje sem pogledoval proti Dobročutu,

ki je zavzeto opazoval dogajanje v holiju.

“Nam bodo že priskočili na pomoč,” je mirno odvrnil

na moj pogled. “Sicer pa se sami tako ali tako ne

moremo prebiti. Preveč množične sile so Ostrini vrgli

v blokado našega leta.” Nato je nenadoma privzdignil

glavo: “Da, tu so!” Skozi ves prostor je zavel šum

vzklikov. Združevanje naših asteroidov je dobilo

obrise orjaškega igralca ragbija s čelado na glavi in

z oklopljenimi rameni, zagnanega v smeri zbiranja

ostrinovskih asteroidov.

“Prostor nam bo naredil! Huraaa!” je radosten klic

preglasil šum v prostoru.

„Da, tik ob tem ‘igralcu ragbija’ se bomo spustili v

notranjost asteroidnega pasu,“ je pojasnil kapitan

Harstan.

Medtem se je ‘igralec ragbija’ že približal najhitrejšemu

širjenju blokadne plošče, prikazane z dirom

nepregledne črede orjaških bizonov, ki so jo Ostrini

izoblikovali v odgovor na ragbista Čutinov. Že so se

začeli tudi prvi trki asteroidov z obeh strani, hitro

namnoženih v vse bolj veličastnem prizoru, v katerem

je med prodiranjem milijonglave črede bizonov silni

ragbist s svojimi mogočnimi oklopljenimi rameni odrival

pred sabo ves napadajoči val, da so se prikazi bizonov

razletavali po trčenjih. In tako kot tik za mogočno

skalo v deroči vodi nastane upočasnjeni vrtinec, ki

nima moči odnašanja česarkoli v smeri deročega toka,

je tik za ragbistom nastal mirujoči predel brez trkov

ali zbiranj asteroidov. Tam skozi se lahko prebijemo!

In že nas je hiter zavoj naše ladje dvignil v zategnjene

pasove, da mi je zmanjkovalo sape. Zleteli smo ob

oklopljenih ramenih prodirajočega ragbista prav v

pasu najsilovitejših zaletavanj asteroidov, v njihovem

najgostejšem predelu, in to z obeh strani. Vse tja, do

koder smo lahko vdeli skozi veliko okno poveljniškega

prostora, je žarelo od silnih eksplozijskih razpadanj

ob trčenjih. Bilo jih je na tisoče. Na milijone. Ob

pogledu na celoto pa je bilo videti le prebijanje ragbista

skozi dirjajočo čredo bizonov, zaletavanje bizonov v

njegovo čelado in njihovo prevračanje prek njegovih

oklopljenih ramen. Bolj natančen pogled iz bližine,

kar skozi veliko okno komandnega prostora, pa je

lahko uzrl ta silovita trčenja asteroidov neposredno.

V skoraj mimobežnem letu so se najprej z robovi

obrusili ob nasproten asteroid, udarjali so drug v

drugega v silovitem iskrenju, drugi so se zadevali v

mečkanju velikih površinskih delov, najbolj pa so se

zableščali ob čelnem trku z vso močjo. Tedaj jih je

v celoti razneslo, nekatere najbolj bleščeče verjetno

zaradi skladišč energije v njihovi notranjosti ali zaradi

nakopičenih energetskih izstrelkov z eksplozivnimi

bombami. Vsekakor je svetloba eksplozije ob trkih

presegala pričakovano iskrenje ob trčenjih kamnitih

asteroidov.

Potem smo zleteli naravnost v notranjost asteroidnega

pasu. Da, kar globoko, in proti sredini se nam je kazala

odprta pot. Tudi pritisk zaradi zavijanja je kmalu

popustil, oslabel do najprej ponovno omogočenega

normalnega dihanja ter nato končno še do govorjenja,

pa čeprav je bilo potrebno za posamezne izrečene

besede kar malo napora, ker je krivulja leta občasno

še vedno zavijugala.

“Ti reliefni prikazi. . .” sem začel ter zastal v iskanju

prave besede za vso to zame nenavadno oziroma težje

razumljivo dogajanje.

“Da, naša stran se je pravilno odzvala,” je rekel

Dobročut z razumevanjem mojega čudenja nad

eksplozivnimi trčenji orjaških plasti asteroidov, iz

katerih so bili reliefni prikazi, ki so mestoma dobivali

skulpturne oblike vse do zaključene celote, kot je bil

‘igralec ragbija’.

“Običajno delujemo večplastno, s stalno prisotnostjo

intelekta ali vsaj z nakazanimi asociacijami. Oklopljeni

ragbist pomeni veselje do igre v trdem spopadu, to nam

v našem primeru omogoča vključitev veliko naših sil

ob sočasnem jasno pokazanem odnosu do celotnega

dogajanja na tem področju. Kljub trdemu boju je vse

to za nas le igra. To je naše sporočilo.”

“Saj to vendar ne more biti res!” mi je ušlo.

“Seveda ne. Toda ne glede na obseg vključitve naših

sil bomo mi govorili zgolj o naši pripravljenosti na trdo

igro.”

“In če bodo oni odgovorili enako?”

“Saj bodo. Zelo ostro bodo odgovorili. Toda nam bo v

skrajnem primeru ostala možnost prvega napada, da

namreč vsaj prvi začnemo vojno. Tudi tako bi se lahko

vzpostavilo ponovno ravnovesje sil, čeprav z žrtvami.

Sicer pa po moje to ne bo potrebno, ker zdaj že lahko

s precejšnjo gotovostjo računamo na prehod skozi 75.

vrata. Ne tebi ne nam ne bo spodletelo.”

“In če bodo po presoji intenzivnosti te igre ali kakor koli

jo že imenujete Ostrini dali povelje za naše uničenje

vsem svojim oboroženim silam?”

Dobročut se je rahlo nakremžil med zmajevanjem z

glavo, nakazujoč težji razmislek: “Tega jim pač naše

sile ne smejo dovoliti.” Toda jaz sem dobil vtis, da

mi govori bolj svoje želje kot iz nekega bolj trdnega

prepričanja. Nevarno bo, mi je že kar do neprijetnosti

govoril občutek.

“Prehajamo v spiralni let!” se je oglasil računalniški

upravljalec, R-Navigator. Varnostni pasovi so se

ponovno močno zategnili, oprijel sem se naslonjala za

roke, pomaknil glavo nazaj na vzglavnik in nekajkrat

globoko vdihnil. Zdaj sem že vedel, kako hitro lahko

pri teh njihovih spiralnih letih ostaneš brez sape, pa

čeprav morda nisem ostal brez nje vedno samo zaradi

strahovitih pritiskov ob ostrih zavojih. S kotičkom

očesa sem še bežno pogledal v holijev prikaz. Črta

našega predvidenega leta je postala zelo vijugasta z

ostrimi spiralnimi zavoji, usmerjenimi . . . Pogled mi

je zastal v nerazumevanju. Povsem je zavila vstran,

tja pod strnjene plasti nasprotnikovih asteroidov,

skozi skulpturno oblikovane gruče naših asteroidov,

in potem spet pod temi ostrinovskimi plastmi na levo

v dolg zavoj. Da, ves asteroidni pas bo kmalu v igri,

sem lahko sklepal iz prikaza. “Dobro zastavljeno,”

sem ugotavljal sam zase. “Vsaj upajmo.”

Tedaj se je naša ladja zavrtela okrog svoje vzdolžne osi

v smeri našega leta, in že smo v ostrih vijugah leteli

skozi naše gruče asteroidov, oblikovane v skulpture

z nakazanimi človeškimi liki. Divje, naporno, toda

varno kot v zavetrju, v katerem so se nam naši

asteroidi umikali ali pa nas kar spuščali skozi svoje,

tik pred nami razpirajoče se skrivne vhode in naprej

skozi prazno notranjost. Točno tako, kot je bilo vse bolj

očitno, da je to že prej preračunano in pripravljeno.

Le zaradi ostrih zavojev nas je premetavalo zdaj sem,

zdaj tja. Sam sem se ves čas trdno oklepal naslonjala

za roke. Pošteno nas je premetavalo, to že, in ravno

ko sem se dovolj prilagodil za kolikor toliko normalno

dihanje, se je ob črti našega leta v holiju prikazala

še ena črta leta z opazno gibajočo se kroglico na njej.

Pogledal sem Dobročuta, ta pa je samo na kratko

pojasnil, ne da bi umaknil pogled s holija: “Pot nam

nameravajo presekati.”

“Kako?”

“Poglejte natančneje tisto premikajočo se kroglo!”

Lahko sem razbral obrise. Spet nekakšen bivol ali

bizon. Tudi vsi Čutini okoli mene so zrli v holijev

prikaz. Tedaj se je začel ta prikaz večati, pogled nanj

je bil vse bližji, vse razločnejši, dokler nismo jasno

razbrali puhajočega bivola z rogovi, usmerjenimi v

napad. Holijev prikaz pa je prinašal še vse močnejšo

povečavo z bolj vidnimi sloji asteroidov, ki so tvorili

nekakšno bizonovo zunanjost s kožuhom, ter nato še

predstavitev posameznih plasti. Vsa orjaška bivolja

glava je bila sestavljena iz tesno zgoščenih asteroidov.

Na tisoče, na milijone jih je moralo biti, raznih velikosti

in oblik.

“Tu pa so nakopičili kar precej mase,” sem navrgel

napol zase, napol kot komentar. “Zlepa je ne bo možno

ustaviti, kajne?”

Dobročut ni odgovoril. Še naprej je pazljivo spremljal

holijeve prikaze posameznih predelov okoli naše ladje.

Vsi smo zrli tja v pričakovanju. Odgovor naših je moral

biti že pripravljen, kot smo bili vsi prepričani. S to

tanko lupino naše ladje se že nismo mogli zaletavati v

tako orjaške mase. Pa tudi prostor leta naše ladje se

je vse bolj ožil. Nobena možnost manevriranja nam ne

bo ostala. Nalet takih mas bi nas potem zmlel. Vendar

sta bila v vsem prostoru ob holiju le mir in tišina.

Sicer pričakujoča. Pa vendar. Saj tako mora biti. Bolj

je bilo vprašanje, ali bo naš odgovor dovolj močan,

česar pa ni bilo tako lahko verjeti, čeprav je bilo med

posadko prisotno zelo močno upanje. Vsaj izrazi

obrazov so mi vsiljevali take pomisleke z ugibanji.

Da, prav vsiljevale so se mi take misli. Še sam sem

obstal v pričakovanju odgovora naše strani, ki naj bi

bil sprožen iz osrednjega čutinovskega poveljstva za

asteroidni pas.

Tedaj je zašumelo, vse več glasov in pritajenih vzklikov

se je zaslišalo med živahnim premikanjem Čutinov.

Vsi so zrli v holi. Prikazalo se je neko svetlikanje. Več

pa nisem mogel razbrati. Ničesar bolj določenega ni

bilo videti. “Kje? Kaj?” sem vprašal Dobročuta.

“Posamezne že oblikovane gruče naših asteroidov se

združujejo, naš novi ‘igralec ragbija’ prihaja,” mi je

odvrnil.

Še vedno nisem mogel razbrati nobenega ‘igralca

ragbija’. Le premikanje naših asteroidov sem lahko

zaznal. Potem pa se mi je le pokazal obris čelade,

del roke, in tudi obrise oklopljenih ramen sem lahko

prepoznal. Da, končno sem lahko videl. Prikazala se

je črta naše smeri gibanja. Naravnost proti prihajajoči

čredi bizonov je bila usmerjena. V holiju so se pokazale

vse tri črte gibanja: igralca ragbija, pot bizonove črede

in naša, vse s predvidenimi časovnimi premiki. Po

glasnih vzklikih je spet vse utihnilo. Vsi bomo na

kupu. Če se naša ladja znajde med ‘igralcem ragbija’

in ‘bizonovo čredo’, tik preden se bosta zaletela drug

v drugega, v središču trčenja ne bo ostalo od nas

nič. Na tisoče, na milijone asteroidov bo popolnoma

zdrobljenih. Pa imajo nekateri kar več kilometrov

premera. Plasti teh asteroidov, vsaj na bizonovih

glavah, pa so bile tako zgoščene, da nič ne bi moglo

preživeti ob njihovem naletu. Oziroma, kar je še huje,

ob trčenju dveh tako masivnih gruč.

“R-Navigator, kakšna bo prehodnost tega področja po

trčenju?” Kapitanov glas je s svojim privzdignjenim

tonom pritegnil našo pozornost.

“Analize poveljstva dajejo našemu prehodu po trčenju

obeh strani zanemarljivo majhne možnosti preboja.

Prehiteti jih moramo. Tudi priporočilo poveljstva nam

svetuje prehitevanje z vžigom kratkotrajnih rezervnih

motorjev za izjemne pospeške. Neznanka v opravljenih

simulacijah pa je notranjost asteroidov, predvsem

količina eksplozivne snovi po posameznih asteroidih.

In ker ne vemo, kako so v njih razporejene energetske

cisterne in energetske bombe, ne moremo predvideti

ne gostote ne smeri leta razstreljenih delov asteroidov.”

“Torej iz holijevega prikaza naše možnosti niso

razvidne,” je nadaljeval posvetovanje kapitan Harstan,

R-Navigator pa je nato še predstavil verjetno časovno

zaporedje naših položajev glede na nalet obeh strani,

in pri tem se nam je neuspeh našega pravočasnega

preleta kazal bolj v odvisnosti od morebitnih

nepredvidenih, zaradi nenadnih ovir povzročenih

zastojev. Sicer naj bi bil možen, celo dovolj zanesljiv.

Kapitan Harstan je nemočno razširil roke. “Brez

morebitnih ovir… Kakšno razmišljanje pa je zdaj to?”

“Pravkar sem dobil dopolnjeno priporočilo,” je povsem

mirno nadaljeval R.N. “Tudi v primeru upočasnitve

zaradi manjše ovire je naš prelet možen. V pomoč nam

bodo od strani raketirali manjše skupine asteroidov.”

“Prav,” se je strinjal kapitan. “Ali so navedli vsaj

približne ocene količine eksplozivnih snovi v

ostrinovskih asteroidih?”

“Ne.”

“Hm.” Kapitan je še malo pomišljal. Prav močne

eksplozije asteroidov bi lahko bile usodne, čeprav bi

nam nekaj možnosti manevriranja vseeno še ostalo.

“Prav, R-Navigator. S polno hitrostjo naprej! Poišči

optimalne izmike!”

V holiju so se zarisovale možne poti leta. Tudi dovolj

prehodne so bile videti, s kar dovolj odprtega prostora

za manevriranje in z dokaj pogosto možnostjo

izmikanja ob naletu posameznega asteroida.

“R-Navigator, ali so te premikajoče se pikice asteroidni

dež?” je brez umikanja pogleda s holija vprašal

kapitan.

“Ostrini usmerjajo te asteroide na našo pot,” je pojasnil

R-Navigator med prikazovanjem ciljne usmeritve teh,

nam sovražnih asteroidov ter verjetnih premikov

asteroidnih plasti Čutinov v našo zaščito. “Večina je

namenjena le za utiranje poti njihovim posameznim

asteroidom, ki naj bi se nam približali na strelno

razdaljo. Najverjetneje na prehodih med posameznimi

skulpturno oblikovanimi združenji naših asteroidov.

Tam so plasti naših asteroidov najšibkejše.”

Let skozi za nas prepustne čutinovske asteroide

znotraj posameznih gruč z videzom geometrijskih

likov je sprva kljub ostremu vijuganju potekal mirno,

brez zastojev, seveda ob vse bolj napetem pričakovanju

asteroidnega dežja oziroma simulacijske napovedi za

prebojni asteroid, namreč za tistega, ki naj bi mu ostali

le krčili pot in zanj prebijali naše zaščitne plasti. Najbrž

so ga Ostrini že vnaprej določili ali so jih, verjetneje,

določili le nekaj, od katerih naj bi potem vsaj enemu

uspelo treščiti v našo ladjo ali pa vsaj izstreliti v nas

energetsko raketo. In v holiju so se že začele kazati

vse gostejše razstrelitve nasprotnih asteroidov ob

trkih z našimi zaščitnimi plastmi. Nenadoma pa se je

na najbližjem delu asteroidnih trkov iskrenje razširilo

in se okrepilo nad celotnim predelom poti, na katero

smo pravkar zavili.

“Pripravite se na sunkovito izmikanje!” se je zaslišalo

kapitanovo povelje, čeprav je bila grožnja že iz

holijevega prikaza dovolj jasno razvidna. Po nekaj

napetih trenutkih je osredotočen niz nasprotnih

asteroidov z zaporednimi zaleti v isti predel naših

asteroidnih plasti udaril v obrambno zaporo prek

črte našega leta, da je nad nami zazijala odprtina,

in oglasil se je R-Navigator: “Trije asteroidi! Trčenje

ob naši sedanji hitrosti bi bilo čez 28 sekund. Zato

zmanjšujem hitrost. Z naše leve, od zadaj, bo tik

nad nami zletel naš asteroid.” In po nekaj trenutkih

zaviralnega leta, med katerim bi nas brez varnostnih

pasov že odneslo s sedežev, smo nad sabo skozi veliko

okno poveljniškega prostora lahko videli mimolet

asteroida s hitrim izginjanjem v daljo pred nami.

Vsak čas je moralo počiti. Tresk bo silovit. Vprašanje

je le bilo, ali se bodo delci obeh asteroidov razleteli že

pred našim prihodom v točko trčenja ali pa bomo še

naleteli na kak večji del. Pa nam ni bilo treba dolgo

čakati. Blesk silovite eksplozije je segel vse do nas. V

trenutku sem zamižal, in ko sem se ponovno zazrl

skozi okno, sem lahko le negibno opazoval let več

deset metrov velikega dela asteroida desno od nas.

Ladja se je sunkovito zavrtela, zavila navzgor, nato

na levo in v spiralnem letu mimo še nekaj večjih in

manjših ostankov asteroidov ter se ponovno zravnala

v mirni premočrtni let po začrtani poti.

“Uničen je tudi drugi napadajoči asteroid,” je kmalu

zatem sporočil R-Navigator. “Šest naših asteroidov

na raketni pogon pa leti v zaporo preostalemu. Ne

more se jim izogniti. Pot je prosta.” R-Navigator je

svoje poročanje sproti prenašal v holijev prikaz: vse

črte leta, tako naše ladje kot asteroidov, tako naših

kot ostrinovskih ter zadnjega od treh, so kazale

tako. Sledil je navdušen vzklik kljub približevanju

preostalega asteroida. “Razletel se bo ob enem od

naših!” sem zaslišal med zadrževanim dihom pred

bližnjo eksplozijo. Silovito je odjeknilo. Vsaj desetkrat

močneje je bilo od obeh predhodnih eksplozij skupaj.

Oba asteroida sta morala biti napolnjena z eksplozivom.

Navdušenje se je sprostilo v bučnih vzklikih kljub

ostrim zavojem, s katerimi smo se izognili preostalim

delom, ki jih je pravočasno zaznal naš R-Navigator.

Prešli smo to zaporo, in to brez izgubljenega časa.

Toda zdaj je bil pred njimi še najnevarnejši del.

Čelno trčenje ‘igralca ragbija’ z ‘bizonom’. V holiju

se je že pokazal simuliran let naše ladje, začrtan

tik ob naletavanju orjaških plasti asteroidov z obeh

strani, druge na drugo. Pa asteroidov v tem prikazu

skoraj ni bilo več videti. Prikaza ‘igralca ragbija’ in

‘bizona’ sta postajala tako živa, da se nisem mogel

ubraniti občutku spopada živih bitij. Razum je vel

iz njiju. Sicer je bil ta razum zunanji, obe poveljstvi

asteroidnega pasu sta namreč usmerjali tako eno kot

drugo skupino asteroidov, toda imel sem občutek,

kakor da se je del vsega tega razuma preselil prav v

tadva orjaška borca. Tedaj je ‘igralec ragbija’ iztegnil

roko predse. “Da bi prijel bizona za roge?” mi je ušel

pomislek. .“Ali se bosta res spopadla, kot da so to

njuni telesi?”

Dobročut je v odgovor najprej zmignil z rameni: “To

bo za nas bolj malo pomembno. Čelnemu trčenju se

moramo izogniti, ker v nasprotnem ne bo nobenega

našega preleta.” Po krajšem premišljanju ob rahlem

zmajevanju z glavo pa je še navrgel: “Ta, v holiju

prikazana verjetnost našega leta med ‘igralcem ragbija’

in ‘bizonom’ pa ni najbolj v skladu s priporočilom

našega poveljstva. Ne bomo prehiteli tega trčenja,

čeprav nam je poveljstvo govorilo o naših dobrih

možnostih. Holijev prikaz ni obetajoč. Vprašanje je,

komu verjeti. Razen kolikor naše poveljstvo nima

še kakšne poteze v rezervi, kar je kljub vsemu tudi

možno.”

V holijevem prikazu sta se ‘igralec ragbija’ in ‘bizon’ že

zagnala drug proti drugemu. Vsak njun gib je govoril

o napenjanju mišic, o silovitem zagonu ob startu

ter o večanju hitrosti in silovitosti napada. Trčenje

milijonov asteroidov z medsebojnim zaletavanjem

drug v drugega. In le majhen svetel krožec, komaj

vidna lučka, tam nekje med glavo in rameni ‘igralca

ragbija’ in bizonovim čelom z naprej usmerjenimi

rogovi, je predstavljal našo ladjo. Skozi veliko okno

poveljniškega prostora smo s prostim očesom lahko

opazovali medsebojno približevanje teh dveh silnih

vesoljskih borcev, pa seveda tudi naše približevanje.

Kakor da bi si želeli, da nas te silne mase sploščijo

ob njunem trčenju. Spet je v poveljniškem prostoru

nastala tišina. Tu nam pa brez pomoči ne preostane

niti izmikanje. Vse mase so se bolj in bolj približevale.

Vsi smo pogledovali zdaj v holi, zdaj skozi veliko čelno

okno naše ladje, kjer je bil prikaz v živo prav veličasten

zaradi svojih neznanskih razsežnosti. Potem se

je v holiju začelo iskrenje. Tam daleč pod nami je

iztegnjena roka ‘igralca ragbija’ udarila v ‘bizonov’

gobec s tako silo, da se je ves predel asteroidnega pasu

zableščal v slepilni svetlobi. Prizor skozi okno pa je

kazal približevanje velikega bizonovega očesa z obrisi

mogočnega rogovja, ki je segalo vse od nam zakritega

ozadja, vidnega le v holijevem prikazu, pa tja daleč

naprej do izginjanja iz našega vidnega dosega. Tik pod

nami je oklopljena rama našega ‘ragbista’ že zadela

‘bizona’ v glavo, tik nad nozdrvi, s silo, ki je bivoljo

glavo upognila navzdol. Ladja je silovito zavila, zdaj je

bila med oklopljenimi rameni in čelado s podaljšano

zaščito obraza ter med bizonovim čelom. Za nas je bilo

tam še nekaj prostora, vprašanje je le bilo, ali bo ostal

dovolj dolgo za naš prelet skozenj. Pod nami je bilo še vse

žareče od eksplozij z energijo napolnjenih asteroidov,

nad nami pa je vsak čas moralo priti do prvih trkov

in seveda tudi prvih eksplozij. Ladja je zletela skozi

prazen prostor pod brado ‘ragbista’, zavila na drugi

strani ob njegovem obrazu, se že nameravala usmeriti

vstran, ko ji je pot zaprl desni bizonov rog. Bil je hiter

zasuk bizonove glave, ker le za las je manjkalo, da

nas ni snela konica roga. V ostrem zavoju smo zleteli

nazaj vse do prostega ramena ‘ragbista’, se ponovno

obrnili v izogibni let, ko nas je orjaški rog ponovno

dohitel in nas spet zgrešil le za las. Tedaj se je začelo

iskriti na povsem nasprotni strani. Zazrl sem se v

holi. Iz spodnje strani asteroidnega pasu je prihajalo

in zajelo že vso nasprotno stran asteroidnega pasu

nekakšno novo gibanje, da sem pogledoval zdaj v holi,

zdaj v Čutine okoli sebe. Očitno jih je to dogajanje na

nasprotnem delu asteroidnega pasu še bolj vznemirilo

kot mene. “Kaj je to?” sem vprašal.

Dobročut je tiho zrl v holi: “Ne vem. Morda se je začela

vojna z vsemi silami, tako našimi kot njihovimi.”

“Vojna?” Dobročutova zadržanost in njegov zresnjeni

obraz sta bila precej zgovorna.

“Samo največje vesoljske ladje imajo dovolj sil za tako

sproščanje energije,” je pojasnil.

“Sporočilo poveljstva,” se je zaslišal glas R-Navigatorja.

“Pripravite se na pristanek!. Vkrcali se bomo na našo

vesoljsko ladjo OSVAJALEC 949.”

Spet sem pogledal Dobročuta: “Kaj pa je zdaj to?”

“Hja, to je ena iz serije naših največjih in najbolje

oboroženih ladjenosilk. Take se lahko prebijejo do

nas. Tudi ostale asteroide lahko počisti pred sabo.

Sama se lahko prebije skozi vse plasti asteroidov. In

le v boju z enako močnimi ladjenosilkami Ostrinov je

lahko uničena.”

Pogledal sem v holi. Razstreljevanju asteroidov,

postavljenih v našo blokado, bolje rečeno kar celih

plasti, je sledil prikaz sprednjega konca naše ladje

OSVAJALEC 949. To so bile torej naše “letalonosilke”

z zanje bolj ustreznim imenom “ladjenosilke”.

Večtisočkrat so morale biti večje od največjih

zemeljskih letalonosilk, saj je bil viden le sprednji

del, zadnji in najbrž tudi ne srednji pa sploh nista

bila zajeta v holijevem prikazu. Ladja bi nas morala

doseči vsak hip, vsi pogledi so že upirali skozi veliko

čelno okno proti njej. Vse naokrog, v dosegu našega

vida, pravzaprav po vsem našem obzorju, se je

svetlikalo skozi temačne oblake iz neštetih malih in

velikih asteroidov, pomikajočih se v vse smeri, kot da

bi jih gnal orjaški vihar. “Saj to tudi je vihar!” sem

zamrmral bolj zase. Nekatere, nam bližje asteroide je

celo že odnašalo mimo nas. Še v nas so začeli udarjati

odleteli koščki razstreljenih asteroidov. Potem pa je

kopičenje asteroidov postajalo samo še gostejše in

gostejše, vendar v nekakšnem razmikanju pred nami,

ker nobeden od večjih ni bil usmerjen naravnost v nas,

le drobir nas je zadeval v orjaškem pišu. Teh prašnih

delcev je bilo neverjetno veliko. Cele plasti asteroidov

so morale biti povsem zdrobljene za nastanek takih

prašnih viharjev, kot je bil tale, skozi katerega smo se

pomikali. Tedaj se je nenadoma vse umirilo. Oblaki so

izginili, eksplozijsko pršenje asteroidov je prenehalo s

svojim svetlikanjem. In razgled, ki se nam je odpiral

le občasno v praznih prostorih med posameznimi

prašnimi oblaki, se je lahko spustil v daljavo, kjer

je zastal na mogočnem trupu OSVAJALCA 949 s

stotinami vhodno-izhodnih odprtin, iz katerih so

izletavala razna plovila. Resnično veličastna je bila ta

vesoljska ladja Čutinov. Prek njenih velikanskih sten

so se bočili prav tako mogočni loki stebrov, izvirajoči

iz njenega trupa in upognjeni v nosilce pristajalnih

ploščadi. Več sto nadstropij je moralo biti v tej ladji,

katere podolgovati trup se je izgubljal v daljavi. Zdaj smo

najbrž varni, se mi je utrnil pomislek, čeprav naj bi jo

po Dobročutovih besedah enako velike nasprotnikove

ladje lahko tudi uničile. Kakorkoli, veličastnost njenih

dimenzij je presegla moje najskrajneše predstave o

velikosti vesoljskih ladij. Le v nejasnih obrisih mojih

fantazij je bilo kaj takega možno.

“Sporočajo nam, naj vstopimo skozi odprti vhod

številka 37,” je sporočil R-Navigator, takoj zatem pa se

je oglasil še kapitan Harstan:

“Po vsej verjetnosti bo let naše ladje s tem zaključen,

ker so za mala plovila postala potovanja prenevarna.

Pa tudi rezultati pogajanj z Ostrini ne kažejo nobenega

zmanjšanja napetosti. Kvečjemu nasprotno.

XI. poglavje

Sprejem na OSVAJALCU 949 je potekal po

protokolu, ob navzočnosti precejšnjega dela posadke

in z uvodnimi pozdravnimi besedami poveljnika

ladjenosilke admirala Stratusa.

“Čast mi je,” je rekel med drugim, “da svojemu prijatelju,

poveljniku posebne misije kapitanu Harstanu, ob tej

priložnosti izrečem priznanje za uspešno opravljen

preboj.” Admiral je z roko pokazal na našega kapitana,

ki je sprejel priznanje z rahlim priklonom glave ter se

v nekaj besedah zahvalil za pravočasno pomoč.

“No, saj imate kar precej zemeljske navade,” sem dejal

Dobročutu, ta pa je le prikimal s pripombo: “Seveda,”

kot da je to povsem jasno, tako da sem znova pogledal

vanj, kajti kljub zame povsem sprejemljivemu

odgovoru, ki mi je bil po svoje tudi všeč, se mi je

zdela samoumevnost njegovega odgovora vendarle

težje razumljiva. Potem je poveljnik admiral Stratus

spregovoril o posegu svojih sil, s katerim so za nas

sprostili prehod, in o blokiranih prehodih, doslej

odprtih za vse, ki pa so zdaj zaradi neodgovornega

početja Ostrinov zaprti ali vsaj, kot za našega

VIHARNIKA, težje prehodni. “Čeprav se,” je poudaril

admiral Stratus, “tako ste vi dokazali, vseeno da priti

skozi.”

Nato je spregovoril še o poteku dogajanj, o katerem

pa sem imel malo drugačno mnenje, saj je poveljnik

ladjenosilke preveč podcenjeval Ostrine, ker je bila,

roko na srce, naša misija, v celoti vzeto, precej bolj

tvegana, kot bi bilo sklepati po njegovih besedah, in to

ob vsem priznanju njihovim, lahko tudi kapitanovim

osebnim sposobnostim. Ostrinom bi lahko priznal,

če že ne enakih sposobnosti, pa vsaj približno enako

raven. Najbrž so tile Čutini podobni nam Zemljanom

tudi po precenjevanju pomena svojih odločitev, sem

pomislil, saj sem v preteklosti imel kar nekaj znancev

s podobnimi nagnjenji. Prav zanimivo. In moje

razmišljanje o sorodnosti Čutinov z Zemljani se je

vse bolj selilo od teh nekaj zabavnih podrobnosti k

bolj celovitim primerjavam, kajti tudi ob odzivih na

razna dogajanja so bili izrazi njihovih obrazov zelo

pogosto podobni izrazom Zemljanov ob podobnih

priložnostih. Ocenjujoče sem preletel s pogledom po

sosednjih Čutinih. Nekateri so res zavzeto poslušali,

drugi pa precej manj, celo pomenkovali so se med

sabo. Več takih pogovorov sem lahko zaznal, še

posebej, ko sem s pogledom obšel vso dvorano. In

tam je bila ona, Honaja! Najina pogleda sta se ujela.

Še vedno je bila nekam otožna, čeprav se mi je takoj

nasmehnila. Kdaj je prišla tja? No, saj je vseeno… Z

dvigom roke sem ji nakazal pozdrav, na katerega mi je

takoj pomahala v odgovor, brez zadržanosti. Pokazal

sem nase ter nato nanjo. Hotel sem ji sporočiti, naj me

počaka po tem ceremonialu, da se dobiva, tedaj sva

si bila pač predaleč. Takoj mi je prikimala, pa s prav

veselim nasmehom še enkrat. Vse je razumela. Dobila

se bova. Vrnil sem ji nasmeh, ji še enkrat z rahlim

dvigom roke poslal začasen pozdrav ter kljub vsemu,

vsaj za nekaj nadaljnjih besed, prisluhnil govorniku,

enemu iz poveljstva vesoljske ladje.



* * *

Nasmehnil sem se prihajajoči Honaji, ki se je po stisku

najinih zapestij pomaknila tik obme. “V manjših

skupinah so nas spustili skozi asteroidni pas,” je

pojasnila, “tako naj bi bilo lažje. Če ne, bi te že prej

počakala.”

“Lepo te je videti tukaj,” sem ji v enaki meri vrnil

navdušenje nad najinim srečanjem. Najraje bi jo

objel, stisnil, poljubil, celo njene oči so govorile, naj

to naredim. Pa sem kar malo premočno spoštovanje

čutil do nje. Bilo bi prenagljeno, prehitro. Da, saj je

pravzaprav žalovala za svojim možem. Rahlo sem

se zdrznil. Saj res. Tisti njen mož. V teh nekaj prvih

trenutkih sem skoraj pozabil nanj. Tudi ob srečanju

najinih pogledov je bilo med nama s Honajo le

ujemanje z globokim notranjim občutkom vzajemne

pripadnosti, takim kot po dolgem poznanstvu, ko ni

več nobenega dvoma. Pa vendar je bil v meni dvom.

Predvsem dvom o tem, kako je lahko to res. Toda

njen pogled me je sproti odvračal od raznih tovrstnih

pomislekov. Vse je takoj razumela, vsak moj gib,

skupaj z mojimi mislimi, v istem trenutku. Nato me

je, po živahnem odmiku za korak naprej proti parku,

povlekla za seboj.

“Lahko stopiva do restavracije na vrtu pod tistimi

drevesi,” je dejala z namigom na velika košata drevesa

slabih sto metrov stran. “Morda bi kaj prigriznil?” To

je bilo vabilo, izrečeno s prijetno mehkobo. . . Malo

sem se zamislil ob pravkar zaznani skrbnosti v

njenem glasu, obenem pa sem občutil tudi nekakšno

nadaljevanje tistih trenutkov z njenimi orošenimi

očmi ob najinem prvem srečanju.

“Tvoj mož,” sem spregovoril, čeprav mi ta beseda ni

šla rada iz ust, a sem moral začeti prav z njo, “to je

bila boleča izguba, gotovo ti je veliko pomenil.” Tiha

notranja bolečina je zdaj prihajala iz nje le v občasnih,

skrbno zadržanih pogledih.

“Izguba,” je ponovila mojo besedo Honaja z živim

leskom v očeh. “Seveda, čeprav ne vem, ali naj vse to

skupaj jemljem tako.” Ob mojem vprašujočem pogledu

z očitnim nerazumevanjem njenega govorjenja pa se

mi je nasmehnila v smislu, da sva pač sedaj midva

tukaj. “Ne bi vas smela puščati v teh nejasnostih.

In vas tudi ne bi, če ne bi bili doslej stalno prisotni

pomembnejši interesi naše civilizacije.”

“Da, ta vaša civilizacija,” sem rahlo stisnil njeno

zapestje, “še zdaj ne vem prav dosti o vas. Pa sem že

kar nekaj časa preživel med vami.”

“Aja?” S Honajinega obraza je povsem izginila občasna

otožnost. “Sicer pa ni več ovir. Glede na nastali položaj

so razmere povsem drugačne od tistih za najinega

prvega srečanja. Zdaj si naš, kajne?”

“Hm? Po pravici povedano. . . ”

“Vem, kaj misliš reči. Toda zdaj se lahko že bolj odkrito

pogovoriva. “Poleg tega,” Honaja se je nasmehnila s

kančkom igrive nagajivosti, “sva zdaj prepuščena sama

sebi, in to za kar dovolj časa, vse dokler se ne bodo

razmere dovolj umirile za nadaljevanje tvoje misije, to

pa ne bo šlo tako hitro. Vsaj po mojem mnenju ne.”

“No, hm… Torej nekak ‘zastoj’ v družbi s tabo?

Pravzaprav se mi to niti ne zdi tako napačno. Vsekakor

bi se mi malo odmora tudi sicer prileglo. Še zlasti

skupaj s tabo.”

“Ujemava se, kajne?” Honajin glas ni dopuščal

oporekanja in lesk v njenih očeh je takoj obnovil

razposajeno poigravanje. “Pridi, ti bom jaz pripravila

kosilo. Oziroma, pri nas to pomeni, da bom jaz izbrala

jedi zate. Me prav zanima, kako ti bo všeč.”

“Lepo, toda ali nisi že začela govoriti o vaši civilizaciji?

Malce radovednosti se kljub vsemu ne morem otresti.”

S poudarjeno željo po ohranjanju nastalega vzdušja

sem želel preusmeriti pogovor na prej začeto temo. Pa

sem naletel zgolj na načelno strinjanje.

“Nekaj časa si morava vzeti zase. Tudi to je pomembno.

Saj je še kar nekaj nejasnosti med nama. Ali pa tudi

ne. Dobro bi bilo preveriti,” je rekla.

“Hm, seveda, čeprav mi nobeno tovrstno preverjanje

ne pade na pamet.” Še sam sem se zasmejal kot v

pojasnilo, kako se mi zdi ta pogovor predvsem zabaven,

čeprav je njena želja po bolj intimnem pogovoru

med nama ponovno odrinila začeto temo o njihovi

civilizaciji. Po vsem, kar mi je Miro omenil o Vicah

in Dobročutovem prijatelju, ki naj bi ga neverjetno

spominjal na očeta, in ob vseh teh ponavljajočih se

obrazložitvah, da mi kar tako na hitro ne morejo

predstaviti njihove civilizacije, ker bi lahko napačno

razumel, imam zdaj po Honajinih besedah končno

brez njihovih prejšnjih pomislekov naenkrat opravka

z žensko nečimrnostjo. Prav začutil sem lahko njeno

prepričanje o nepomembnosti vsega okrog naju. Sicer

sem s podobnimi nastopi ženske nečimrnosti že imel

opraviti, pravzaprav celo toliko, da Honaji niti nisem

mogel zameriti. Pa vendar. Toda po drugi strani bi bilo

vztrajanje pri vprašanju o njihovi civilizaciji pregrobo.

Preveč čutnosti je prihajalo iz nje za prehod k bolj

resnemu razmišljanju, kakršnemu se pri pogovoru o

njihovi civilizaciji, vsaj po vsem nakazanem, najbrž

ne bi mogel izogniti. Honaja se mi je nasmehnila z

mikavno mehkobo. Vedno mi je bilo prijetno z njo. Želi,

naj se ji posvetim, tega sem si ob opazovanju njenega

smehljajočega se obraza tudi sam želel. Kako je bila

lepa! Takole od blizu, ob stisku njenega zapestja,

sem si jo zaželel. S pogledom sem zajel njen obraz,

mehkobno milino na njenih licih, in zdrsnil po vratu

do mikavno razkritih neder. Kako lepo telo se mi je

nakazovalo skozi njen rahlo oprijeti kombinezon! Vse

na njej je bilo skladno. Po mojih merilih. Morala pa je

biti Honaja tudi sicer všeč moškim. Najbrž večini, hm,

brez dvoma.

Na vrtu gostišča je Honaja s pogledom preletela lepo

razporejene mize v ospredju ter nato še stranske,

na pol pomaknjene v zelenje, v nekakšno grmičevje,

vendar z lepo razporejenimi vejami. Ena od miz je

bila skoraj v celoti potisnjena pod čeznjo segajočo

vejo nekoliko večjega, precej košatega drevesa. “Greva

tjale,” je predlagala med stopanjem mimo mize s

peterico Čutinov, lagodno zleknjenih na udobnih

pletenih sedežih. Sledil sem ji, pogledujoč naokrog.

Vrt je bil zelo prijeten, z dokaj velikimi drevesi in že

kar majhnim gozdičkom v ozadju. In strop -pogledal

sem navzgor, saj ga skoraj ni bilo videti – se je bočil

dobrih sto, morda dvesto metrov nad nami, narejen iz

najbrž delno presojnih materialov, v katere se je pogled

pogrezal do nejasnega občutka za daljavo. Prav lahko

bi vse skupaj zamenjal za kakšno vrtno restavracijo

na Zemlji.

“S prostorom pa tukaj res ne varčujete,” sem pripomnil,

ko sva sedala za mizo.

“Da, dovolj ga imamo,” mi je odvrnila. “Ti je všeč ta

kraj?”

“Zelo.” Še enkrat sem se z zanimanjem pogledal

naokrog.

“Pri nas ni potrebe po varčevanju s prostorom,” mi je

pojasnila.

“Vidim.” Spet sva se ujela s pogledi. Tiho hrepenenje

sem lahko zaznal v njenih očeh, pričakovanje. Njeni

pogledi so v kakšnem trenutku postali preiskujoči,

z iskanjem neke svoje potrditve v meni. Kakšne le?

Pričakovanj? Kakšnih? Potem pa jo je obšla rahla

otožnost, celo ginjenost. Globoko je zajela sapo. “Smrt

je grda zadeva,” je dejala.

“Da, seveda,” sem ji pritrdil, tudi sam zresnjen. “Koliko

let pa Čutini pravzaprav živite?”

Honaja se je komaj zaznavno zdrznila, pa nič več,

najbrž jo je za nekaj trenutkov prevzel spomin.

“Saj ni to problem. Smrt za nas ni nujno zlo. Le

opredelili smo se za življenje, iz katerega smrti nismo

izločili, čeprav bi jo lahko.”

“Mi Zemljani bi jo takoj izločili,” sem ji s ponovno

povrnjeno živahnostjo navrgel ter se po njenem

nasmehu še sam polglasno nasmejal v potrditev

svojih besed. Honaja je zadržala svoj smehljaj. Moje

drugačno razmišljanje glede vprašanja o smrti ji je

bilo očitno dovolj znano.

“Na naši razvojni stopnji je taka opredelitev nekaj

povsem drugega,” je odvrnila. “Enkratnost življenja

nosi v sebi veliko vrednost. Pa tudi tveganju s

smrtnim izidom se nam ni težko izogniti. Pravzaprav

se nezgode pri nas tako redko dogajajo, da jih že lep

čas ni bilo. Vsaj nihče jih ne jemlje kot nečesa, kar bi

lahko pomenilo njegovo smrt.”

“Toda tvoj mož je umrl…”

“To že. V primeru vojne ali diverzantskega napada se

položaj v celoti spremeni. Tedaj enkratnost življenja

ni prednost. Vsaj po mojih izkušnjah ne. Po tem, kar

sem doživela, imam povsem drugačno mnenje o vsem

skupaj, kakor sem ga imela prej.”

“Nenavadna civilizacija ste, Honaja,” sem dejal.

“Nerazumno je zame, da si niste ohranili možnosti

vrnitve življenja v primeru nesreče, če bi si jo lahko,

kot praviš. Kar tako se odpovedati taki možnosti, in to

v celoti, je po moje neumno.”

“No, saj to z odpovedjo v celoti… to ni ravno tako. . .”

Honaja je pomišljala, iščoč prave besede.

“Kako misliš - ni ravno tako?”

“Ni tako preprosto. Vsaj v celoti ne.” To pot se je

Honaja nasmehnila nekako skrivnostno, in čeprav

nisem mogel ugotoviti, ali to, kar je rekla, velja meni

ali pa kar njej sami, mi je vzbudila slutnjo nečesa

pomembnega. Nečesa, kar mora biti v tesni zvezi z

vsem najinim odločanjem in najbrž tudi čutenjem ter

z njenim nagnjenjem do mene. Nekaj, zaradi česar

midva sediva tukaj. Presneto.

“Peter, poglej, kaj sem ti pripravila!” Ob hrani, pravkar

postavljeni na najino mizo, se je Honaja skoraj otroško

razveselila. Nič drugega ni bilo več pomembno zanjo.

Še nekaj trenutkov sem jo gledal z iskanjem ustreznih

besed za nadaljevanje najinega nedokončanega

pogovora, toda spričo njenega živahnega pogleda in še

bolj ob njenem živem pričakovanju mojega odziva sem

to namero opustil.

“Poskusi, všeč ti bo, boš videl!” je dejala.

Vdal sem se. Seveda je bilo vse zelo lepo pripravljeno.

In že po videzu sodeč, je moralo biti okusno, to bi ji kar

verjel. Vendar sem imel v mislih vse kaj drugega kot

dobro hrano. Preveč izbirčen jedec nisem bil nikoli. In

čeprav sem rad tudi kaj dobrega pojedel, zaradi hrane

nisem nikoli izgubljal dosti časa. No, kakor koli, zdaj

je bilo pred mano na krožniku najmanj deset različnih

vrst jedi.

“Poskusi!” je vzpodbudno dejala Honaja.

Z vilicami sem segel po nekakšni omaki, jo poskusil,

zelo dobra je bila, nato sem vzel še kos pečenega mesa,

ob katerem mi je Honaja pojasnila, da je polpeta iz več

rastlin, precej bolj slastnih od mesa, vsaj po njenem

okusu, je rekla, in res je bil tudi meni ta okus zelo

všeč. Potem sem poskusil še naslednjo jed, in ker me je

Honaja gledala, kakor da želi slišati mojo oceno še za

ostale jedi, predvsem pa zaradi njene vesele zavzetosti

pri izbiranju posameznih kosov zame, sem od vsake

vzel po grižljaj ali dva. Vsega po malem. Prav potrudil

sem se pri tem pokušanju.

“Zelo dobro. Presneto dobro si mi to pripravila,” sem

ji zadovoljno izrekel priznanje ter namignil na njen

krožnik s komaj dotaknjeno hrano. “Še ti jej. Saj je res

dobro. Zakaj ne ješ?”

“Saj jem. Le malo bolj počasna sem.” Nato pa je le dala

nekaj hitrejših grižljajev v usta.

Med premlevanjem grižljaja rastlinskega ražnjiča sem

se naslonil na udobno naslonjalo pletenega stola.

Vseeno je bilo Honajino opazovanje malo nenavadno.

Koliko podrobnosti med pospravljanjem večerje je

pritegnilo njeno pozornost! Potem pa je nenadoma,

veselo in samozavestno, vsaj delovalo je tako, čeprav

nisem vedel, zakaj ta nenadna sprememba, začela še

sama večerjati.

“Drugič bom jaz tebe povabil na kosilo,” sem dejal,

“vendar bom izbiro le moral prepustiti tebi. Najbrž ne

bi znal izbrati po tvojem okusu.”

“Saj tudi ni potrebno,” mi je s samozadovoljno

nabritostjo, kot sem imel občutek, odvrnila Honaja.

“Vem, zakaj si to rekel. Pa ne gre za to.”

“In za kaj gre?”

“Pozabi. Prijetno mi je bilo videti, kako ti tekne.”

Vrnil sem ji smehljaj.

“Nekaj mi prikrivaš, kajne?”

“Te jezi?”

“Niti ne.”

“Prav. Pridi k meni. Po tisti divji vožnji si najbrž

utrujen. Tudi jaz bi se malo ulegla.”

Ponovil sem njen “prav,” ki ga je izrekla s skrbjo za

moje počutje, in to pri tem, ko me je hkrati vabila v

svojo sobo.

Mogoče pa je to pri Čutinih povsem samoumevno

povabilo ali kaj takega, in pravzaprav ne pomeni nič

posebnega. Ali pa? Ob vnovičnem pogledu na njeno

mikavno postavo so se mi spet vzbudile želje po

dotiku, po božajočem prijemanju njenih bokov, vsega

njenega telesa. Kar malo preveč jo gledam, me je

obšlo ob srečanju z njenim pogledom. Tista otožnost

z bolečino v njenih očeh ob najinem prvem srečanju

mi je še vedno vsiljevala nekakšno spoštljivost kljub

Honajinemu smehljanju. Všeč ji je bilo. Toda tisti njeni

otožni pogledi so naredili preveč močan vtis. Niti stran

jih nisem mogel odriniti, kaj šele, da bi jih pozabil. A

se mi je na vse skupaj samo zasmejala, potem pa je

kar hitro postajalo vse precej drugače, s precej več

igrivosti v njenih pogledih. Hm, naj bo kakor koli,

lepo mi je razburkala misli, skupaj z dvomi. Povezava

njenega prejšnjega odzivanja s sedanjim mi namreč

ni šla najbolje od rok. Oziroma mi sploh nikakor ni

šla. Čeprav mi je ob njenih vse pogostejših nasmehih

postajalo to manj pomembno, celo odveč so se mi za

hip zazdeli vsi moji zadržki. V celoti odstraniti pa jih

vseeno nisem mogel. To je bilo vse.

“Ujemava se, kajne?” mi je dejala s pogledom, ki ga je

zadržala na meni. Z vsem svojim bitjem me je čutila.

Celo ko je gledala stran, me je spremljala. Občasno

sem lahko zaznal, kako se odziva na moje občutke, pa

čeprav sem jih prikril celo zase.

“Lahko greva čez park, tja do gozda,” je predlagala.

“Po travi?” Pogledal sem naokrog. Nobene potke ni

bilo videti.

“Lepo skrbijo za to travo,” mi je smehljaje se pojasnila

ob mojem iskanju poti. “Svobodno sprehajanje po

travnikih in gozdovih je za nas prijetnejše kot hoja po

poteh. Pridi!” Honaja je stopila nekaj korakov po travi,

počakala name in mi ponudila roko v prijem z igrivim

stiskanjem prstov.

S strani sem se zazrl vanjo, da je šel moj božajoči pogled

po njenem lepem obrazu in navzdol prek razkrite

miline njenega vratu, vse do rahlega zdrsa v nedrje.

Mikavno oblikovane prsi so mi zadrževale pasoči se

pogled, preden sem ga odlepil in privzdignil v srečanje

z njenim. Spet se je zasmejala. Obilo čutnosti je bilo v

njenem odzivu. Če bi jo božal z obema rokama in ne

le s pogledom, se ne bi mogla odzvati bolj čutno. Prijel

sem jo okoli ramen, jo narahlo potegnil k sebi, se z

ustnicami primaknil k njenemu licu ter se z rahlimi

poljubi spustil naprej po njenem vratu do ušes.

“Tudi z mojim možem sva šla ob najinem prvem

srečanju po takem parku do mojega stanovanja. Tedaj

sem ga imela tik za gozdom.”

“Tako kot sedaj?” Nasmehnil sem se ob zanimivem

naključju.

“In kot mi je pozneje priznal, sem ga presenetila s

svojim opazovanjem njegovega pogleda. Hm, nekateri

moški mislijo, da lahko opazujejo ženske povsem na

skrivaj, celo v taki bližini, ne da bi me to opazile.”

“Imaš to sposobnost?”

“Večina žensk jo ima,” mi je dejala v rahlo prikritem

preblisku porednosti.

“Pa Zemljanke?”

“Najbrž tudi. Čeprav jih tukaj ni, kajne?” Honaja se je

spet zasmejala.

“Da, seveda,” sem dejal. Kar precej stvari mi je navrgla.

Da mi je všeč, že lahko ve, saj tega niti ne skrivam.

Celo kažem ji. Pretiranih čustev pa, hm, v tistem

trenutku še nisem bil zmožen, čeprav je bila tako

neverjetno lepa, presneto. Ampak kakšno zvezo ima

vse to z njenim možem? Nakazoval se mi je obris neke

podobnosti med njim in mano. Med nama? Naključna

podobnost? Razen če je vmes še kaj drugega? Občasno

jo obhajajo spomini, potem se jih nenadoma povsem

otrese, nakar se vse ponovi. Celo spomin na prvo

srečanje z njenim možem je obudila. Tako da se je ta

lik njenega moža presneto močno vrtel okoli naju.

“Oh, ne bi te smela moriti s svojimi spomini. Kar pozabi

na vse! Lepo mi je v tvoji družbi. Zelo lepo.” Honaja se

mi je privila v objem, se s hitrim poljubom dotaknila

mojih ust in mi ovila roke okoli ramen. “Celo bolj lepo,

kot sem upala.”

“Kot si upala?” sem ponovil. Te njene besede so se

spet malo bolj nenavadno ujemale z njenim prejšnjim

govorjenjem in z vsem njenim odzivanjem.

“Hja, no.” Tudi Honaji je zastala beseda na jeziku.

Skoraj zresnila se je, a se ji je obraz ponovno razlezel

v nasmeh. “Mar si nisi želel ujemanja z mano?”

Le priznanje je želela, nič drugega. To je zahtevala,

pa čeprav z nasmehom. “Da, seveda,” sem prikimal.

Preveč lepo mi je bilo z njo. Narahlo sem se sklonil k

njenemu vratu, se ga dotaknil z ustnicami in se med

božajočimi poljubi pomaknil do njenih ust, ki so se to

pot voljno razširile za vroč poljub z vse bolj strastnim

oprijemanjem.



* * *

Udobno zleknjen na kavču Honajine sobe, sem

spremljal zadnja poročila. “Nič ne kaže na pomirjanje

napetosti, kajne?” je med prisedanjem dejala Honaja.

“Nobena stran noče popustiti ali kaj takega, vsaj

kolikor sem pravilno razumel. Še zdaj pa ne vem, v

čem je bistvo spora. Tudi presoditi ne znam, zakaj ima

ena stran bolj prav od druge, čeprav me to, moram

priznati, začenja vse bolj zanimati.” Vprašujoče sem se

zazrl v Honajo. Prej je že omenjala dovolj spremenjene

razmere za bolj sproščen pogovor na to temo.

Med nasmihanjem se je privila k meni v objem,

pomaknila roko na mojo ramo in me začela ljubkovati

po vratu, bradi in licih.

“Mar se z Zemljankami v njihovih sobah najprej

pogovarjaš o politiki?” je vprašala.

“To ne.” Nisem mogel mimo njene želje po čutnosti.

V tako intimnih trenutkih se nihče ne pogovarja o

politiki. Vendar je bil celoten položaj le malo preveč

zapleten, in tudi prehudo zaostren, da bi lahko vse

po vrsti odložil na stran, kot se je njej očitno zdelo

samoumevno.

Honaja je s pritiskom na gumb ob naslonjalu za

roke sprožila razširitev kavča v zakonsko posteljo,

se zleknila nanjo, me igrivo pogledala ter se obrnila

na eno in takoj nato na drugo stran, potem pa se je

umirila na hrbtu z rokami, stegnjenimi nad glavo.

“Božaj me!”

Nič drugega mi ni ostalo kot to prijetno početje. Ob

vsaki drugi priložnosti bi si želel samo to. Vse na njej

je bilo lepo. Usta, obraz, vrat, vabljive prsi na lepo

oblikovanem telesu z izzivalno zaokroženimi boki.

Pomaknil sem roko pod njeno ramo in s prsti zdrsnil

do tilnika, si jo še močneje prižel, jo pomendral z

že prav čutnim užitkom ter jo stisnil vse do komaj

zaznavne bolečine, ki v igri izvabi le smeh, ker je

žgečkljiva. Njen smeh je bil poln čutnosti z nalezljivo

igrivostjo. Všeč ji je bilo. To gnetenje mojih rok je iz

nje izvabljalo počasno, potem pa vse bolj sunkovito

zvijanje z viškom ob izmenjanih pogledih. Iz njenih

oči je prišlo toliko čutnosti, da sem zadržal dih. Ob

srečanju najinih pogledov sem vso njeno bit zajel

vase, ko sem se zarival skozi njene razširjene zenice

in se mi je njeno telo odzivalo s sunkovitim trzanjem.

In spet in znova se je moj pogled pogreznil v njenem.

Takale igra.

“Honaja!”

“Da?”

“Ti si pa res vroča mačka, Honaja…”

“Kaj sem?”

Sunkovito sem se vzpel nad njo, spustil glavo k njenim

na pol razgaljenim prsim ter s strastnimi poljubi šel

prek njih do vratu in ušes.

“Honaja, moja Honaja, lepa…” sem ji zašepetal. In

ko sem se s poljubi vračal nazaj proti njenim prsim,

ji je obleka spolzela z ramen, ob potisku mojih rok

je zdrsnila še naprej, vse do pasu, in razkrila vitek

trebuh, po katerem sem se z božajočimi poljubi

pomikal vse nižje. Naglo sem potegnil obleko z nje. In

ko sem nato slekel še sebe, sta se nama pogleda ujela

v medsebojnem soglasju, v katerem so se ustnice same

poiskale z žejnimi, vročimi poljubi med vse tesnejšim

objemanjem vse do končne, strastne združitve.



* * *

Z roko, stegnjeno čez Honajine prsi do njenega vzglavja,

sem se poigral z njenimi dolgimi lasmi.

“Veš, Peter…” je Honaja prekinila tišino.

“Da?”

Zadovoljstvo po sprostitvi je prihajalo iz nje. “Lepo se

ujemava, kajne?” je dejala.

“Seveda,” sem odvrnil ob pomislekih na prihodnost

najine zveze. “Vsaj z moje strani že kar malo preveč.”

“Veš, ti in moj mož…” je zastala sredi stavka.

“Da?”

“Veliko skupnega imata. Precej več, kot si to lahko

predstavljaš. To sem občutila že pri prvem srečanju

s tabo. Po današnjem dnevu pa že lahko s precejšnjo

gotovostjo govorim o tem. Zdi se mi kar presenetljivo.”

“Kako? Tudi zate je presenetljivo? Kaj je v ozadju?

Kaj se pravzaprav dogaja? Mislil sem, da so tu stvari

presenetljive samo za Zemljane. Ne pa tudi za vas.”

Honaja se je obrnila k meni, mi šla z roko po laseh in

se mi privila: “So pa stvari kljub vsemu jasne. V celoti

vzeto, seveda. Pri podrobnostih je že težje. Po pestrosti

značajev smo pri nas precej bolj raznoliki. Večji pomen

dajemo izgradnji osebnosti kakor vi Zemljani.”

“To je seveda možno. Vsaj glede na vašo višjo

civilizacijsko raven,”

sem odvrnil.

Tedaj je postelja narahlo zanihala, s police nad

nama pa se je prevrnila okrasna miniatura naše

vesoljske ladje. Pogledal sem Honajo. Toda tudi ona

se je privzdignila na komolec. Presenetilo jo je enako

kot mene, če ne še bolj. Vsi viseči predmeti v sobi so

nihali, tudi voda v majhnem akvariju kroglaste oblike

s prozornimi stenami, stojalo s košarico sadežev se je

kar nekajkrat nagnilo sem ter tja, preden se je umirilo.

Potem je sledilo tiho, pritajeno bobnenje.

“Potres?” mi je ušlo med začudenjem, čeprav sem že v

istem trenutku zavrgel to možnost, saj smo vendar bili

na vesoljski ladji.

Honaja je skočila s postelje k pravkar prižganemu

holiju, v katerem je Čutinka prijetnega videza z resnim

obrazom govorila: “Ravnokar so nas zadeli energetski

izstrelki ostrinovske ladjenosilke.”

Zasvetile so se alarmne lučke na mojem in Honajinem

zapestnem sprejemniku: dogovorjeno pozivno

znamenje naše misije. Hip zatem se je v njem prikazala

podoba vodje - kapitana Harstana. “Vsi takoj na

zborno mesto! Napadajo. Zapustiti bomo morali to

ladjenosilko,” je dejal.

V trenutku sem smuknil v svoj kombinezon. Honaja

je bila še hitrejša, stekla je k vratom, nato zastala, me

počakala, bil sem sicer le dva, tri koraka za njo, mi

skočila v objem in se privila v poljub, kratek, silovit, in

že stekla skozi vrata po hodniku do hitro premikajoče

se stene s stojali za vožnjo po hodnikih, ki naju je

prenesla do velikega obokanega prostora, velikega kot

nogometni stadion, kjer je bilo eno od večjih križišč

v naši ladjenosilki. Tu je bil pravi direndaj, vrvež,

vsakdo je tekel v svojo smer, nekateri so skakali na

leteča plovila za notranji promet, drugi so se ustavljali

ob velikih devetmetrskih holijskih prikazovalnikih z

nazornim prikazom celotnega dogajanja. Še Honaja

je zastala pri eni od večjih skupin. Tu sem prvič

videl večje število dodobra vznemirjenih Čutinov med

zavzetim opazovanjem sprotnih poročil. Resda so

bili Čutini iz naše misije med tistimi našimi preboji

skozi asteroidne zapore tudi vznemirjeni, toda bili so

izbrani za nevarno tveganje in tudi vse je potekalo

vsaj približno v okviru predvidevanja, našega oziroma

njihovega, kajti zame je bilo vse nepričakovano, milo

rečeno. Tudi mene je pritegnil holijev prikaz. Vesoljska

ladja neverjetnih razsežnosti, namreč naša, sedaj sem

jo že lahko prepoznal, je bila prikazana z razbitim

sprednjim delom, s kilometre globokimi useki od

eksplozij. Tudi največje jedrske bombe jih ne bi mogle

narediti, ne v takih materialih z večjo trdnostjo od

diamantove in s tališčem, višjim od volframovega. Pa

še nove eksplozije so se vrstile, druga za drugo, in

trgale velike, že kar orjaške dele naše ladje. Vsi Čutini

so gledali z zadržano sapo, tudi Honaja. Potem je

vzvalovil šum glasov z vzkliki. Pogledal sem v predel

holijevega prikaza, kamor je bilo usmerjenih vse več

rok. Na tisoče in tisoče plovil, tudi manjših ladij, je

zapuščalo našo ladjenosilko. Vse, velike in male, so se

usmerjale v napad, naslednji val pa v ospredje naše

ladje.

“Naše eskadre,” je šepnila Honaja. “V napad gredo,

tiste pred nami pa bodo zgradile ščit. Naši lovci

izstrelkov bodo razstreljevali energetske izstrelke, še

preden bodo zadevali.”

“Ali lahko ta ladjenosilka zdrži tak napad?” Po vseh

tistih obrazih naokrog in po vzklikih ob vzletih naših

eskader bi celo lahko tako sodil.

Na Honajin obraz je spet legla bolj mračna senca

dvoma. “Bolj je vprašanje, koliko časa lahko zdržimo.

Tri njihove ladjenosilke nas napadajo. Verjetno nam

naše že prihajajo na pomoč, čeprav jih ni videti. Toda,

Peter. . .”

Pogledal sem njen zaskrbljeni obraz: “Da?”

“Napad ladij iz razreda ‘ladjenosilk’ … to je vojna.

Gre za naše največje ladje, to ni več lokalna vojna.

To ni isto kot prej z našim KOMARJEM ali sedanjim

VIHARNIKOM. Poglej tja, levo zgoraj v holiju!”

“Kaj to pomeni?” Videl sem bleščanje nad oddaljenim

ladjevjem.

“V spopad so se vključila še ladjevja na zgornjem delu

asteroidnega pasu.”

Potem se je zasvetlikalo tudi prek vsega pasu. “Ves

asteroidni pas je v ognju,” se je glasilo kratko sporočilo.

“Vojna je,” je zašepetala Honaja.

“Zaznali smo podporo laserskih topov naših

ladjenosilk.”

Vsi ob holiju so poskočili v navdušenju. Tudi Honaja

se je vzradostila: “Ob tej podpori bomo zdržali. Njihove

tri ladjenonosilke so premalo za naše uničenje,

ker imamo podporo laserskih topov s petih naših

ladjenosilk. Toda od kod so se vzele...? Poglej, Peter!”

Cel predel asteroidnega pasu se je združeval v vse bolj

jasne obrise ladje razreda ladjenosilk.

“Torej to sploh niso bili asteroidi, ampak razmetani

sestavni deli ladjenosilk!” sem vzkliknil. Prizor je bil

veličasten, vsak del posebej se je sproti vgradil v zlito

celoto.

Honaja je prikimala: “Vseh vrst asteroidi, tudi taki,

so tu.”

“Kaj to pomeni?” sem vprašal med pomišljanjem na

nadaljnji razplet ob prisotnosti take tehnike.

“Ne vem. Preveč prerazporejanja oboroženih sil v

zadnjem času onemogoča kakršne koli bolj določene

ocene stanja. Na obeh straneh so prisotni nenehni

premiki. Težko je reči, v katerem delu je kdo v

premoči. Tukaj se zdaj kaže ponovna vzpostavitev

ravnovesja sil. Toda na drugih območjih je že lahko

prišlo do prednosti posamezne strani ali pa tudi ne.

Kakor koli, podpore laserskih topov z nam najbližjih

ladjenosilk smo lahko kar veseli.” Na Honajine ustnice

se je prikradel zadovoljen nasmeh.

Nenadoma so vsi utihnili z zadržanim dihom.

“Kaaaj?” se mi je izvil vzklik. Tik nad nami, nad

bokom naše ladje, nad predelom s prostori, v katerih

smo se ravno nahajali, so po prikazu v holiju zrasla,

kot iz nič, velika prebojna plovila Ostrinov.

“Strmoglavci!”! so se od vsepovsod vrstili vzkliki.

Gledal sem zdaj v holi, zdaj v Honajo. “Kako? Od kod?”

“Vsa ta plovila so sestavljena iz modulov, tudi takih

zelo majhnih, vse do miniaturnih delcev. Priletela

so v različnih medsebojnih razmikih. Sprva se

pokažejo v bolj ali manj gostem asteroidnem oblačku,

z razmaknjenimi posameznimi delci, pomešanimi z

velikim številom ‘slepih’ asteroidov za zavajanje naših

analizatorjev.”

“In kaj to pomeni za nas?” Pogledoval sem izmenično v

holi in v odzivanje Čutinov na holijev prikaz nastajanja

teh napadalcev iz razreda ‘strmoglavcev’.

“Odvisno od števila teh ladij. V skrajnem primeru bi

se tudi naša ladja morala razširiti. Vsi njeni sestavni

deli bi se morali medsebojno razmakniti na stokratno,

če ne tisočkratno povečanje sedanje velikosti.

Vsaka energetska eksplozija bi potem lahko uničila

neprimerno manjši del ladje. Milijonkratno povečanje

moči energetskih nabojev je potrebno za uničenje tako

‘napihnjene’ ladje.”

Medtem so prvi ‘strmoglavci’ že napadli s tako

silovitostjo, da je ves predel naše ladje nad nami

zažarel, najprej do bleščečega sija, ki je za nekaj

časa zakril prikaz dogajanja za zunanjimi stenami

naše ladje, po prvem zmanjšanju slepeče svetlobe

pa se nam je pokazalo udiranje kilometrskega dela

zunanjih sten v notranjost ladje.

“Peter, ne moremo le šteti teh njihovih ‘strmoglavcev’!

Do našega VIHARNIKA morava. Vsak bo bežal v svoje

prostore.”

Nato sva stekla mimo velikega holija in hitro razhajajoče

se, še malo prej zelo obsežne gruče Čutinov.

Večina jih je stopala v manjša vozila, na nekakšne

plošče s steklenimi polkroglami nad njimi, tisti ob

stenah pa so jemali iz trezorjev obleke s kvadratastim

nahrbtnikom in prozorno jajčasto čelado. “Za

brezzračni prostor,” je pojasnila Honaja. “V primeru

hitrejše razpršitve sestavnih delov naše ladje bo tukaj

nastal brezzračen prostor. Utripanje teh lučk nad

trezorji s skafandri že kaže alarmno stanje. To je poziv

vsem, naj si jih oblečemo. Tudi za naju bo to najbolje.

Hangarji, čeprav za manjše vesoljske ladje, kot je naš

VIHARNIK, so preveč prostrani, da bi jih lahko dovolj

hitro prečkali.”

Honaja je nato stekla do prve stene z utripajočo

lučko nad stilizirano narisano skafandrsko obleko

za brezzračni prostor, vzela iz nje dva nahrbtnika,

iz katerih se je ob dotiku zgornjega gumba razprla

nepredušna vesoljska obleka. Takoj sva si nadela

vsak svoj skafander in se ozrla po najbližjem prostem

plovilu. Toda na parkirišču je bila velikanska gneča.

Zaradi velikega holija se je pred alarmom nabralo

na tem delu toliko Čutinov, da je kljub povečanim

zmogljivostim njihovega notranjega prometa prihajalo

do zastojev. Sicer pa je še vedno vse potekalo zelo

hitro. Le nekaj minut je bilo potrebnih za razvoz vseh

Čutinov, najbrž jih je bilo nekaj deset tisoč ali morda

še več, nisem znal prav presoditi, koliko jih je za vsemi

izhodno-vhodnimi vrati v tem velikem križiščnem

prostoru. Pa tudi časa ni bilo več za razmišljanje.

Obok na nasprotni strani se je udrl vse do polovice

prejšnje višine, in to s pokom. Eksplozije so segale že

prav do nas.

“Hitro!” mi je zaklicala Honaja. “Na spodnjem delu

parkirišča mora biti dovolj prostih vozil. Eno morava

nujno dobiti, ker se na premične stene in dvigala ne

da več zanašati.”

Stekla je mimo vzletajočih plovil v ospredju in proti

osrednjemu delu parkirišča, nato sva se prebila ob

že zasedenih vozilih, ob katerih so posamezniki še

čakali na svoje prijatelje, ter nato po dolgem, v ozkem

loku speljanem mostičku na privzdignjeno parkirišče

v ozadju. Toda to je bilo prav v smeri udrtega dela

oboka. Honaja se je ustavila: “Če jim je že uspelo

prebiti zunanje stene, bodo prav v ta del usmerili svoje

energetske izstrelke. Notranjost je neprimerno manj

odporna na eksplozije od zunanjega dela trupa. Raje

se vrniva.”

Seveda sem se strinjal. V teh razmerah med Čutini

sem se za nekatere stvari že lahko tudi sam odločal,

v trenutnem položaju pa prav gotovo ne. Honajina

presoja se mi je zdela prepričljiva. In je tudi res

bila pravilna. Ob ponovnem trku se je obod vdal do

pokanja z razpirajočimi se špranjami. Nastal je tudi

silovit piš, ki bi me skupaj s Honajo zakotalil po tleh,

če že ne odnesel v zrak, tako kot več tisoč Čutinov, ki

jih je odneslo po tleh in nato proti razprtim špranjam,

skozi katere je iztekal zrak, vse tja do stropa.

Strahovit bo padec nazaj na tla. Pomislil sem že na

zlomljene vratove, roke, noge, glave, ko je nenadoma

izginila težnost ali, bolj verjetno, nekakšna umetno

ustvarjena privlačnost tal, na katerih si se lahko

gibal z zemeljsko težnostjo. S Honajo sva se še držala

ograje zaradi silovitega zračnega piša, toda tudi ta

je nenadoma izginil. Zdaj smo bili v brezzračnem in

breztežnostnem prostoru.

“Umetno ustvarjena težnost preneha ob razmikanju

sestavnih delov,” mi je pojasnila Honaja. “Na zapestju

imaš krmilo za miniaturni fotonski motor v tvojem

nahrbtniku. Roke dvigni v smer leta in z migom prstov

vžgi motor. Glej, takole!” Honaja mi je na hitro pokazala

sicer zelo preprosta pravila uporabe. “Vendar morava

vseeno najti vozilo. Po ladji se z najinima hrbtnima

motorjema sicer lahko dovolj hitro premikava, za

premagovanje večjih razdalj pa niso primerni.”

Usmerila se je pod obok, jaz sem ji sledil, napotila

sva se proti hangarjem, najprej po cevastih hodnikih,

nato pa že v letu skozi prazen vesoljski prostor s

prostim pogledom v zvezdnato vesolje, ki v takih

razmerah ni delovalo nič kaj prijetno s svojo praznino,

posuto s številnimi dobro vidnimi zvezdami, vendar

na temnem, črnem ozadju.

Honaja se je ustavila: “Vse poti so presekane. Reševalno

službo morava poklicati.” Okoli sebe sva lahko videla

le velike premikajoče se stene in posamezne dele naše

ladjenosilke, iz katerih naj bi se ponovno sestavile

manjše ladje. In prav to preobrazbo sva lahko videla

na orjaškem kosu pod nama. Velike, ravno odsekane

plošče so se usločile, druge spet izbočile, iz ozadja se

je približalo večje število manjših kosov, nekateri so

se nenadoma razprli, da so se pokazali motorji, in

že sva lahko zaznala sestavljanje nove ladje, resda

neprimerno manjše od našega OSVAJALCA 949,

vendar še vedno zelo velike. Honaja je s pritiskom

gumba na zapestju poklicala pomoč, potrebovala sva

sicer samo navigacijsko, in glede na še vedno dobro

delujoč informacijski sistem sva takoj dobila vsa

pojasnila, ki pa za naju niso bila ugodna. Še vedno

sva bila v predelu osrednjega napada strmoglavcev.

Šest naših ladij je na nama vidni razdalji takoj po

sestavitvi, kakršni sva bila priči, začelo delovati v

nasprotnem napadu z aktiviranjem svojih laserskih

topov, vendar so bile v kratkih spopadih uničene z

energetskimi izstrelki strmoglavcev.

“Lahko bi sicer šla v ladjo pod sabo, vendar so nama

iz osrednjega informacijskega središče to odsvetovali,

ker naj bi bila prav ta ladja pod nama cilj že usmerjenih

strmoglavcev. Vsak čas naj bi jo napadli,” je rekla

Honaja.

“Umaknita se nazaj po isti črti leta, po kateri sta prišla!

Reševalne ladje smo že poslali, po našem prenosu

vaše lege pa so z vajinega VIHARNIKA že sporočili

tudi njihov odhod po vaju,” sva dobila sporočilo prek

Honajinega miniaturnega holijskega sprejemnika.

Iztegnil sem roko proti šestim velikim laserskim

topovom, ki so se dvigali iz trupa na sprednjem delu

naše ladje pod njimi.

“Beživa!” je vzkliknila Honaja. “So že tu.”

Pogledal sem naokrog po napadalcih, potem še

enkrat na desno, pa na levo in v vse smeri, a jih nisem

mogel videti. Preveč premikajočih se delov nejasnih

oblik, še posebej tistih na nekoliko večji razdalji, je

bilo vse naokrog. Tedaj sva začutila sunke močnega

sproščanja energije ob hitrem rafalnem streljanju

naše ladje pod nama. Napadalcev še vedno ni bilo

videti, ladja pod nami pa je že tolkla brez prekinitve

kot ob direktnem napadu. Hitro sva se spustila ob

trupu proti zadnjemu delu in nato tik pod streli štirih

laserskih topov, nameščenih na vrhu nekakšnega

repnega krila, vsaj po obliki sodeč, čeprav ga v tem

brezzračnem prostoru niso potrebovali, ki pa se je

nenadoma razletel. Zadel ga je nasprotni laserski

energetski impulz. Strahovito moč je moral imeti.

Topovi z desetmetrskim premerom in več deset metrov

dolžine so se razblinili, kar odpihnilo jih je. V delčku

sekunde jih je razneslo.

Med letom sem se ozrl v smeri silovitih bleskov, kjer

je bil ves sprednji del ladje prekrit z eksplozijami

energetskih izstrelkov, pod katerimi se je trgal

okrepljeni sprednji del trupa. Ladja ne bo dolgo

zdržala, mi je prišlo skozi mrmrajoče ustnice. In

posadka bo uničena kljub hrabremu odporu, to pa je

bilo že zunaj mojega razumevanja teh Čutinov, skupaj

z njihovim varnim življenjem.

“Zakaj ne zbežijo?” sem zaklical Honaji med

dotikajočim se letom ob njej.

“Saj bodo,” mi je odvrnila. “Posadka je verjetno že

v zadnjem delu pripravljena na umik z rešilnimi

raketami. Toda nekaj laserskih topov in energetskih

izstrelkov še imajo. Še vedno se lahko zoperstavljajo

napadalcem.”

“Hm. Vseeno so precej hrabri.” S pogledom sem ujel

odstrelitev večjega kosa trupa na sprednjem delu

in zatem še novo eksplozijsko trganje velikih kosov

pregradnih sten bivalnih prostorov iz notranjosti

trupa. Toda dva laserska topova na straneh ladje sta

še vedno tolkla s polno močjo. Energetski laserski

impulzi so švigali iz njiju v hitrih zaporednih sunkih,

iz dela še nepoškodovanega trupa pa so bruhali

raketni izstrelki z energetskim eksplozivom.

“Stran! Čimprej stran!” je vidno vznemirjena, že kar

prestrašena ponovila Honaja. “Po razbitju zadnjega

dela bodo posamezni kosi leteli v najini smeri. Tudi

zadetki manjših so lahko smrtno nevarni, ker tu ni

zraka, ki bi jih upočasnil. V kritje morava, za prvim

malo večjim kosom.” je dejala Honaja med oziranjem

proti ladji, katere trup je bil že do polovice ali raztrgan

ali prebit z ognjenimi izpuhi od notranjih eksplozij.

Honaja se je usmerila proti boku pravkar nastajajoče

ladje v ozadju, katere deli trupa so dobivali obliko,

podobno tisti, od katere sva bežala. Le nekaj minut

sva še potrebovala za let v njeno zaledje, ko naju je

zaslepil silovit blesk svetlobe. Trenutek zatem je

mimo naju priletel večji kos in za njim še nekaj deset

morda metrskih delov plošče, iztrgane s sten v malo

večji razdalji. Tik za nama pa je stalo rešilno plovilo,

iz katerega nama je Čutin iz uničene ladje dajal

znamenje, naj prideva. To plovilo naju je zaščitilo pred

manjšimi delci. Zato sva tudi ostala cela. Pa so le še

pravi čas zapustili ladjo, tik pred njeno razstrelitvijo,

in še naju so zaščitili! S Honajo sva zletela v reševalno

plovilo. Vseeno sem se počutil v njem malo bolj varno

kot na prostem, čeprav je bilo tudi to vprašljivo.

“Kaj se dogaja? Smo v vojni, kajne?” so bile prve

Honajine besede po vstopu v osrednji prostor z

nagneteno posadko tega, glede na dimenzije običajnih

ladij manjšega, vendar še vedno več deset metrov

velikega diskastega plovila.

Čutin, ki naju je rešil, je rekel: “Na vsem tem predelu

okoli asteroidnega pasu potekajo boji. Veliko ladjevja,

tako z naše kot z njihove strani, je bilo že prej poslano

prav sem. Dobršen del sil, z obeh strani, je sedaj v tem

delu vesolja, in kot vse kaže, je večina že vključena

v boje. Vendar pa vojna še ni bila objavljena ne na

njihovi ne na naši strani. Poročila sicer govorijo o

lokalnih spopadih, to pa je spričo obsega teh bitk

malo težje razumeti. Imamo še ukaz poveljstva, naj

vaju odpeljemo na admiralsko ladjo ter naj vama

sporočimo prekinitev misije do nadaljnjega.”

XII. poglavje

Po hudih spopadih, v katere so bile znotraj asteroidnega

pasu vključene robotizirane enote, ter po več tisoč

medsebojno uničenih ladjah tipa »ladjenosilk« sta se

obe strani dogovorili za ponovna pogajanja, pri tem

pa so Ostrini ob svojih pogojih na koncu navrgli še

zahtevo po moji navzočnosti, in to brez kakršnihkoli

dodatnih pojasnil. So pa pri tej zahtevi vztrajali.

Sam sem to lahko slišal v družbi Čutinov ob velikem

holiju. Tedaj je kapitan Harstan vstal z zamišljenim

izrazom na obrazu, nekaj je tuhtal, potem pa je

namignil Honaji, naj gre z njim, ter jo odpeljal vstran

na nekakšen zaupen pogovor. Kar nekaj časa sta se

na samem pomenkovala. Potem sta se vrnila. Harstan

je bil še vedno videti rahlo zamišljen. In pogledoval

je vame. Nato me je poklical, naj se jima pridružim,

zato sem stopil naprej in pri tem bežno pogledal

Honajo, ki se mi je nasmehnila s svojo značilno čutno

naklonjenostjo do mene.

»Ne verjemite tem Ostrinom!« je dejal Harstan. »Zdaj,

v teh zaostrenih razmerah, se bodo sprenevedali

s sprotnim izmišljanjem različnih laži. Še vedno

ne poznajo niti pravega pomena vaše navzočnosti

niti pravega razloga zanjo, čeprav že imajo neke

meglene predstave. Hoteli bodo izvedeti več. Zato

lahko pričakujemo določene zaplete z izzivanji, pri

katerih znajo biti precej spretni. Še nas jim je uspelo

presenetiti. Vas Zemljane pa bi lahko presenetili

verjetno še dosti prej. Zato vas prosim za nekaj malega

zadržanosti ter da si v pogovoru z njimi vzamete čas

za bolj zahtevne odgovore in za razmislek ali pa se

pogovorite s Honajo.«



Z rahlim prikimavanjem sem nakazal svoje soglasje s

Harstanovimi opozorili.



* * *

V veliki dvorani so bili stoli za pogajalsko mizo,

po trije na vsaki strani lebdeče plošče, še vedno

nezasedeni. Spremstvo naj bi ostalo v ozadju, vendar

s svetovalci in strokovnjaki za razna vprašanja na

takojšnem dosegu pogajalcev. Trdo bo. S Honajo sva

stala nekoliko stran, ob preprogi, speljani od vhoda

skozi dobro polovico petdesetmetrske dvorane. Pogled

mi je zastal na tleh pod mojimi nogami. Nekakšen

parket, izrezan iz raznobarvnega lesa v mozaični

upodobitvi cvetličnega vrta s potmi, z okrasnimi grmi

in s potokom, speljanim do sten ali, bolje rečeno, do

stebrov z manjšimi obočnimi izhodi in z enim večjim,

pod katerim je segalo v dvorano že pravo manjše

jezerce z mostičkom, ki je vodil čezenj.

»Delegacija Ostrinov!« je naznanil razločen glas iz

smeri vhoda v dvorano. Čutini in Ostrini ob preprogi

so se razmaknili, vsaka skupina na svojo stran, ter

obstali v spoštljivi drži. Tudi midva s Honajo sva

storila enako, le da sva ostala bolj v ospredju, kjer sem

z zanimanjem opazoval pravila obnašanja teh višje

razvitih civilizacij. Protokol so imeli precej podoben

kot Zemljani, le da je vse skupaj delovalo še nekoliko

bolj v smislu ohranjanja tradicije, in to kljub vsej novi

tehnologiji. »Hm, za kakšno tradicijo gre?« so se mi

vsiljevali pomisleki. No, da, poudarjanje slovesnosti z

navzočnostjo številnega spremstva je gotovo povsod

sprejemljivo oziroma pričakovano.

Na vhodu so se prikazali trije pogajalci v spremstvu

devetih svetovalcev v črnih, frakom podobnih

suknjičih, pod katerimi so nosili srebrne, rahlo

oprijete kombinezone, ki so bili iz enega dela, skupaj

s čevlji, pravzaprav škornji. Pogajalci pa so imeli sicer

enaka oblačila, le barvna razporeditev je bila obratna:

fraki so bili srebrno svetlikajoči se. Že prej sem se

od blizu seznanil s to njihovo »tkanino«, spleteno

iz tisočerih, komaj desetinko milimetra velikih

diamantov, vstavljenih v očem nevidne, od lasu tanjše

okvirje. Na oko in po prvem vtisu sodeč, pa je bilo to

le malo bolj nenavadno blago z ravno površino, brez

pretiranega svetlikanja. Le odsevi so dajali tej obleki

bolj slovesen videz.

Pogajalci so se ustavili na vhodu. Pristopil je eden od

Ostrinov iz dvorane in jim nekaj predal. Očitno so

prav to čakali. Nato je srednji pogajalec odločno stopil

naprej po preprogi proti pogajalski mizi, ko pa bi moral

iti mimo mene, ki sem ga z zanimanjem opazoval, se

je nenadoma ustavil ter se mi s trdim, že kar strogim

izrazom obraza zazrl v oči.

»Ste prepričani, da ste na pravi strani?« je spregovoril

z resnostjo, v kateri sem zaznal celo nekakšno jezo,

kot da mi očita napačno odločitev.

»Kaj pa govorite?« se je vmešala Honaja, »Nobene

pravice nimate, da nadirate naše goste. Vsaj na tem

mestu ne.«

Toda poteze na Ostrinovem obrazu so postale še

ostrejše. Prav bes je zavel iz njih. To je bila jeza,

zadrževana in resnična, ki je nekaj stranskih besed

ne more pomiriti. Nato je privzdignil roko, še trenutek

zastal in z zaokroženim gibom pokazal na bližnje

Čutine okoli naju: »To so roboti. Vsi ti.«

Nemo sem ga gledal. Nič nisem rekel. Sploh nisem

vedel, kaj naj bi rekel. Pravzaprav mi je bilo celo malo

nerodno. Žalil je Čutine, moje prijatelje.

»To ni res,« je šepnila Honaja.

Toda Ostrin mi je vztrajno zrl v oči, in čeprav sem

izmaknil pogled, je čakal toliko časa, da sem se

ponovno zbral. Spogledala sva se. Še vedno je stal

pred mano z enakim besnim izrazom na obrazu. »Oni

ne morejo biti vaši prijatelji. To ni naravno.«

»To ni res!« je vzkipela Honaja. Zdaj je še njen obraz

prekrila rdečica in tudi ona ni več skrivala vse

močnejšega besa z nekajkrat zastalo besedo v grlu in

na koncu jezika. »Vi Ostrini ste civilizacija, ki je začela

z genskim manipuliranjem, še preden je razumela

osnove življenja in živih bitij. Ničesar še niste dojeli,

pa ste že šli v usodno spreminjanje. In rezultat je,

kakršen je. Kriplji. To ste vi. Umski kriplji!«

Na Ostrinovem obrazu se je izraz besa med obračanjem

k meni umaknil ciničnemu nasmehu. »Ali vam še

niso povedali pravljice o svojem nastanku? Hm? Ne?«

je dejal z namigom na Čutine.

»Lahko pa mu povem dejstva o vašem nastanku,« se je

vmešal Čutin ob Honaji. »Saj so zelo kratka in zlahka

razumljiva.«

Tedaj so se oglasili še bližnji Ostrini. Šum vzklikov

je naraščal, dokler se ni vmešal Ostrin z nasprotne

strani preproge: »O nas boš govoril, ti robot zmešani?

Kako pa? Niti osnovnega pojma o življenju nimaš, pa

boš govoril o nas!«

Zdaj je vzvalovilo negodovanje Čutinov, vseh naokrog.

Oglasil se je višji možak s kratko postriženo brado

in z nekoliko daljšimi lasmi: »Kakšni izrazi, in še

velike besede zraven! Privlečete jih iz nič in vržete na

mizo kot čista dejstva. Vse ostalo ste pozabili. Naša

opozorila, priporočila. Kako bedni ste bili videti, ko

smo razkrili vašo deformiranost! Z dokazi, seveda.

Nazorno smo vam povedali, kaj je z vami narobe.

Do podrobnosti smo vam vse pojasnili. In potem ste

začeli s popravljanjem. Spet na hitro in spet narobe.

Prav žalostno je, da ste na tej civilizacijski stopnji vse

skupaj tako malo razumeli.«

Ostrini so ponovno vzrojili. Tisti, ki mu je Čutin govoril,

je odvrnil: »Pri nas ni bilo nikakršnega popravljanja na

podlagi vaših ugotovitev in še manj na podlagi vaših

priporočil. Uvedli smo le nekaj sprememb v našem

nenehno delujočem procesu samoizgrajevanja, ki

traja vse od primitivne ravni, na kakršni so današnji

Zemljani.«

Tedaj je pristopila pogajalska delegacija Čutinov. Njihov

vodja je sicer ujel le nekaj zadnjih besed, toda očitno

mu je bilo takoj vse jasno. »Držite se dogovora, prosim,«

je v zresnjenem tonu ustavil Ostrinovo razlago. »Tale

Zemljan je svoboden, kot vidite. Omogočili smo vam,

da se prepričate o tem. Nobene prisile ni bilo z naše

strani. Čeprav vam to sploh nič ne pomeni, kot lahko

vidim in kot mi je bilo že prej jasno. Želeli ste ga le za

nekaj čas zmesti, saj več kot to niti ne morete. Tega

se dobro zavedate. Toda prišli ste do nekih sklepov

glede smiselnosti te svoje namere, ki ste jo sedaj imeli

priložnost uresničiti kljub kršenju protokola. Dobro,

zdaj ste storili, kar ste nameravali, dosegli pa ste bolj

malo. Prosim!« Čutin je z roko pokazal proti mizi:

»Nadaljujmo pogajanja!« Pri tem je Čutin nakazal

prednost Ostrinu pri odhodu oziroma da je on tisti, ki

bo sledil, ne obratno. In ker se je Ostrin obotavljal, mu

je Čutin dal prednost s še bolj odločno kretnjo roke,

tako da je oni potem le stopil naprej.

Jaz sem vse opazoval z zadržano mirnostjo. Vsaj vtis

sem najbrž naredil tak oziroma sem želel ustvariti

tak zunanji videz kljub številnim pomislekom, ki so

me obletavali, skupaj s precej mešanimi občutki.

Vodja Čutinov je vendarle navrgel nekaj prav čudnih

pripomb, čeprav mu seveda vsega nisem verjel. To

nikakor ne.

Težko sem našel vzpodbudne besede za Honajo.

Spogledala sva se. »Moja napaka je bila, da,« je začela

Honaja z rahlo zamišljenim izrazom na obrazu.

»Sama sem ti želela z bolj nazorno predstavitvijo naše

civilizacije omogočiti globlje razumevanje nasprotij

med nami in Ostrini. Sicer pa so njihove žalitve plehke

in brez podlage. Da, zgolj žalitve so to.«

Pogled mi je zdrsnil po mehki koži njenega nedolžno

razkritega vratu. Toliko mikavne mehkobe je prihajalo

iz nje, da govorjenje tistega Ostrina res ni moglo biti

nič drugega kot, kakor je dejala Honaja, plehka žalitev

brez resne podlage.

Ampak izrekel jih je s tako prepričljivostjo, pa tudi.

. . Nisem mogel najti pravega izraza niti v svojem

razmišljanju. . . Da, prav neverjetno… Potem pa so mi

besede kar same od sebe zletele z jezika:

»Vaš vodja pogajalcev jim ni ostal dosti dolžan pri

izmenjavi žalitev. Ti pa še manj. Kaj si jim že očitala?

Aha, da so umski kriplji…«

»Hja, no… Malo pregrobo je bilo rečeno, čeprav je um

teh Ostrinov res vprašljiv, če že ne zmešan. Sprva sem

se še strinjala glede nepomembnosti njihove genske

deformacije, a sedaj, ko se prav iz nje razvija njihovo

delovanje, ki sproža nasprotja, sovraštva in prav

verjetno, kot si lahko sam videl, še vojno med nami,

razmišljam že drugače.«

Seveda je vse, kar sproža vojno, pomembno, hudirjevo

pomembno, sem razmišljal. »V čem se pa pravzaprav

ločijo od vas? Jaz skoraj ne vidim razlike,« sem vprašal.

Toda ob teh mojih besedah se je Honaja zdrznila

in s kretnjo roke nakazala, kakor da te razlike še

zdaleč niso majhne, ter se nasmehnila: »Precej se

razlikujemo.«

»Kdo pa so pravzaprav Ostrini?« sem vprašal.

»So civilizacija z nastankom, podobnim vašemu,

človeškemu na Zemlji, toda potem so presekali svojo

evolucijsko pot. In to nasilno. Neodgovorno. Čeprav

delno tudi po nesrečnem naključju, po katerem je

prišlo do jedrske vojne med njimi.«

Medtem so vsi okoli naju že prisluhnili pogajanjem,

tako da sva ob nastali tišini še midva s Honajo

prekinila najin pogovor.

Začeli so z medsebojnim obtoževanjem zaradi kršenja

dogovorjenih pravil tako ob sprožanju vojaških

spopadov kot v celoti in po krajšem besedovanju so

se le sporazumeli, katerim temam bodo dali prednost

oziroma kakšen bo vrstni red obravnav.

Sklonjen k Honaji, sem šepnil: »Ali tistih vaših

energetskih polj ne bodo obravnavali?«

Honaja mi je v odgovor smehljaje se prikimala: »Bodo,

da. Saj zato smo tu.« To je izrekla z zgovornim namigom

na predigro, na uvodno ogrevanje. Najpomembnejše bo

prišlo na dnevni red pozneje. Zdaj nam bodo najprej

naprtili odgovornost za prve spopade, čeprav so oni

začeli z njimi, to je pač nesporno. Sploh ne vem, kako

bi to lahko zanikali. Verjetno s sprenevedanjem in z

vnašanjem vprašljivosti na povsem drugih področjih,

za katera bodo potem dokazovali njihovo povezanost z

začetnimi spopadi ali kaj podobnega.

To je bilo dovolj podobno ravnanju različnih sprtih

strani na Zemlji, še posebej pred vojaškimi spopadi,

pa tudi po njih, ko je šlo za večje ali manjše spore.

Toda osrednji spor med Ostrini in Čutini najbrž

vendarle izvira iz delno porušenega ravnotežja

sil, sem domneval. Moje razmišljanje je zastalo ob

verjetnosti take razlage. Povsem možen razlog spora

je bil tudi v uspešnejšem zagotavljanju energetskih

virov ene od strani. Najbrž Čutinov. Da, začelo se

je rušiti ravnotežje. Toda tudi druge razlike med

tema civilizacijama so videti precejšnje oziroma vse

večje. Tudi če so bile vse tiste besede izrečene zgolj z

namenom žalitve, brez resnejše podlage, nekaj le mora

biti zadaj, sem si mislil, čeprav bi samim besedam

prav lahko zanikal večjo tehtnost. Odzivi obeh strani,

predvsem čustveni, so le bili malo premočni. Presneto

zares so se zagnali drug proti drugemu. S pogledom

sem preletel bližnje obraze. Da, dejansko je tako. Vsi

so napeto pričakovali izid pogajanj.

»Hej!« me je z nasmehom pozdravil kakšna dva metra

oddaljeni Ostrin. Znan obraz. Kakor tudi Ostrin ob

njem. To sta bila Ostrina s prejšnjega srečanja, s

katerima se je bila Honaja nekaj sporekla, in glede

na njuno takratno nesramnost bo njuna družba

zanjo tudi zdaj neprijetna. Da, bolje se bo izmakniti

druženju z njima. Zaradi Honaje. Nič kaj prijetna ni

bila zame njena zadrega, pa čeprav se jima je tedaj

zelo samozavestno postavila po robu in bila pri tem

tudi dovolj prepričljiva, vsaj zame. In njuno takratno

govorjenje se je precej ujemalo s temi zadnjimi

besedami pogajalske skupine Ostrinov, na katerih

zlaganost in nesramnost se je Honaja tako čustveno

odzvala.

Oba Ostrina sta se primaknila še za korak bliže,

dovolj za pogovor, ki sem se mu nameraval izogniti.

Tudi Honaja ju je opazila in po izrazu njenega obraza

sem lahko zaznal rahlo nejevoljo, čeprav jima je

vljudno odzdravila. Napetost pa je v trenutku narasla.

Da smo se morali prav tu tako nenadoma srečati! Po

naključju? Če je bilo to res zgolj naključje…

»S prijateljem Orhanom občudujeva vašo prijateljico.

Zelo lepa je,« mi je v rahlo izzivalni drži navrgel bližnji

Ostrin.

»Seveda,« je odgovoril njegov sosed, čeprav je bil ta, z

nekakšnim cinizmom izrečeni kompliment namenjen

meni. »Čutini sledijo vsem dogajanjem na Zemlji, še

posebej oblikovalskim dosežkom Zemljanov, ki jih

zelo uspešno posnemajo.«

Honaja je ostala tiho. Nekajkrat sem jo pogledal. Čutil

sem se sicer dolžnega posredovati v njeno obrambo,

to bi tudi prav rad storil, pa nisem našel nobene

ustrezne besede. Ozadje, na katerem je temeljilo to

nesramno drezanje, mi ni bilo le prikrito, neznano,

ampak je v nejasnih obrisih dajalo slutiti nekaj

pomembnega. Honajina in moja zadržanost pa sta

se obema Ostrinoma zdeli zabavni. Vsaj tako sta se

odzivala. No, po občutku sodeč, jima je bil tak način

pogovora pisan na kožo.

»Zanimivo, kako so Čutini pomešali industrijsko

oblikovanje z zunanjostjo živih teles.« Orhan je govoril

svojemu tovarišu, kakor da se sedaj pogovarjata le

med sabo, čeprav ga je zaradi njegove glasnosti morala

slišati vsa okolica, njegov tovariš pa se je po skrajno

pozornem poslušanju s poudarjeno zavzetostjo še

sam pridružil skupnemu razmišljanju.

»Da, prav to je zanimivo,« je odvrnil Orhanu »Stvari

imajo svojo obliko, ki je na koncu taka, kot pač je. In

to je najpomembnejše. Če je oblika Zemljank dana v

genskem zapisu, Čutini pa dosežejo enako zunanjost

z oblikovanjem, potem na koncu ni nobene razlike več,

kajne?« Ostrin se je cinično zasmejal. Že kar zlobno.

Ob pogledu na Honajo in njen odziv se mi je oznaka

»zlobno« zazdela še najbolj ustrezna. To je bilo vztrajno

ponavljanje žalitve.

»Hm, pa sta res zatežila s svojim cinizmom,« sem

šepnil Honaji. »Malo zlobne narave sta videti.«

»Da, saj to je to. To so Ostrini,« se je odzvala, zadržujoč

bes. »In to sploh ni nič posebnega zanje, niti po

naključju. Oni so preprosto taki.« Moj razumevajoči

pogled, v svojem besu se mi je namreč zdela še posebno

lepa, je pogasil njeno jezo, kot sem lahko razbral iz

njenih oči. Ostrina sta jo očitno hotela jeziti s svojimi

žalitvami. Njuno govorjenje je bilo preprosto zlobno.

»Ali vesta, da me presenečata?« je nato Honaja, na pol

obrnjena k Ostrinoma, povzdignila glas.

Bližnji Ostrin se je takoj veselo odzval: »Sva opazila,

da.« In njegov tovariš se je pri tem vzvišeno muzal.

»Dolgo sem bila prepričana, da vam je tista vaša

jedrska vojna poškodovala gene samo na področju

čustev. Zdaj se pa kažejo te poškodbe še v širšem

obsegu. Tudi v oblikovnem. Razpoznavanje vam dela

težave. Pa nič zato.« Honaja se je obrnila k meni: »Svoj

planet so uničili z jedrskimi bombami. Vse je bilo

uničeno. Vsa živa bitja z vsem življenjem na njihovem

planetu so bila iztrebljena. In tistih nekaj Ostrinov, ki

so preživeli, teh nekaj umskih kripljev je kljub vsemu

ostalo prepričanih o svoji večvrednosti. To je posebna

vrsta deformacij. Umskih seveda. Posameznika po eni

strani omeji, po drugi pa mu daje občutek vzvišenosti.

Neverjetno zanimivo. V tem smislu ste vsekakor

evolucijski dosežek. O tem ni dvoma, kajne?«

Zdaj sta se zresnila tudi Ostrina, in to do prav jeznega

bliskanja z očmi.

»Tako očitnega laganja se pa ne moremo iti,« je vzrojil

Ostrin iz kroga poslušalcev v najini neposredni bližini,

sicer bolj umirjenega videza, »saj to vendar ni res!«

»Pa je!« je pribila Honaja. »V medsebojnih sporih ste

sprožili nuklearno vojno. Je res?«

»To že. In tudi posledice so bile težke. Vendar pa to, na

kar ste namigovali, ni točno.«

»Le nekaj od vsega vašega prebivalstva je preživelo. Vsi

ostali so pomrli,« je nadaljevala Honaja.

»Nobenih genskih sprememb ni bilo zaradi

radioaktivnega sevanja, kot v svojem dvomljivem

izražanju namigujete,« ji je s trdo resnostjo hladno

nasprotoval Ostrin.

»V končnih posledicah so bile, to smo vam dokazali.

In te genske spremembe se zdaj kažejo kot usodne.«

»Gospa, to je laž! Govorjenja teh dveh gospodov,« je

Ostrin pokazal na svoja tovariša, »ne odobravam,

saj ni pravilno. Vendar vam to ne daje pravice do

sprenevedanja. In kot prvo: genske spremembe so

bile zelo majhne. Sicer pa sploh niso nastale zaradi

radioaktivnega sevanja v jedrski vojni. Vrh tega smo

vse nepravilnosti že zdavnaj odpravili.«

»Saj stvar je ravno v tem, da jih niste. Ali pa ste jih

napačno, in zato smo zdaj tam, kjer smo - tik pred

vojno,« je ob odobravajočem kimanju ostalih Čutinov

vse bolj odločno nadaljevala Honaja.

»O čem pa govori ta lepo dizajnirana lutka?« je vpadel

spet eden od dvojice Ostrinov. »Saj ne morem verjeti!

Genske nepravilnosti nam očita nekdo, ki genov sploh

nima!«

»Prosim za tišino!« se je zaslišal glas, okrepljen skozi

stene. Pogledal sem po dvorani. Precej živahnih

pogovorov je bilo že vzpostavljenih, najbrž so bili

podobni našemu prerekanju, vsaj po živahnosti sodeč.

Spor med njimi je bil očitno res zaostren. Zavrgel sem

nekaj pomislekov o zadevi, še naprej pa se mi je v

ospredju kazalo neravnovesje sil zaradi blokiranega

dostopa do energetskih polj. Prav lahko bi Ostrini ob

spoznanju svoje trenutne premoči izkoristili priložnost

za poraz Čutinov in šli v napad. Pa vseeno tega doslej

še niso storili, vsaj ne z vsemi silami. Njihovo delovanje

je potekalo bolj v smislu tipanja, izzivanja z lokalnimi

napadi in potem - pogajanja. Niso še povsem prepričani,

kako je s tistimi energetskimi polji Čutinov. To je

najbrž dobro. Vsaj meni se je ob upanju, da Ostrini

res ne poznajo ozadja v celoti, vzbudil strah, da bi

razkrili težave Čutinov pri ponovnem vzpostavljanju

nadzora nad največjim kompleksom energetskih polj.

In zadaj mora biti še neka razlika med njimi. Hm. Ta

razlika, hja, presneto. Morda sploh ni tako majhna.

Nekatera znamenja so nakazovala še druga, ne ravno

nepomembna razhajanja. Pri civilizaciji na tej ravni

bi pričakoval strpnost do različnosti, razen če . . .

Zastal mi je pretok misli. Nobena misel se mi ni več

zdela prava. Je lahko neka razlika tudi za bitja na tej

civilizacijski ravni nesprejemljiva? Ravno to se tukaj

kaže v določenih trenutkih. Ampak kako, da so se

doslej vendarle prenašali? Samo zaradi ravnotežja

sil? Možno. Hm… Zmerjajo se prav krepko. Tisto o

poškodbah, ki naj bi bile posledica nuklearne vojne,

je kar kruto. Poškodba možganov, značajev, potem

pa naj bi ta bitja dobila prevlado na tako visoki

civilizacijski ravni, in to v neposredni bližini Zemlje,

na katero se lahko spustijo, kadarkoli hočejo. To že

ne more biti dobro za Zemljane. Pa tudi za Honajo

prevlada Ostrinov ne bi bila dobra.

Nasmehnil sem se. Lepo, da sva na isti strani. Kako

se je razjezila zaradi tistih nadutih Ostrinov! Cinizem

je bil Ostrinom očitno prirojen. Še mene je kar malo

pogrel njihov, kakorkoli sem gledal, naduti nastop.

Preveč objestnosti je bilo zaznati v njem, in to ob še

tako tolerantni spravljivosti. Le kako morejo na svoji

civilizacijski ravni nastopati s tako nesramnostjo? No,

najbrž niso vsi taki. Možak iz zadnjega pogovora je bil

vseeno precej drugačen, čeprav je še vedno ostajal na

ostrinovskih stališčih. Morda bolje rečeno – izhodiščih.

Saj tudi on ni kazal posebnega prijateljstva do Čutinov.

A se je bil vsaj pripravljen pogovoriti na bolj dostopen

način, čeprav je bilo po njegovih besedah, še bolj pa

po načinu govorjenja zaznati, da jemlje različnost

med Čutini in Ostrini kot resno zadevo, to pa je v

tem trenutku kazalo na določeno nejasnost glede

Čutinov. Hja, tudi na njih je bilo nekaj skrivnostnega.

Tisto z roboti je bila sicer res žalitev, a deloma morda

sprejemljiva, vsaj kolikor kaže na določeno značilnost

Čutinov. Morda v njihovih značajih. Toda Honaji

očitati hladnost ali celo brezčutnost je oslarija. To

že ne more veljati v tem smislu. Sta pa bila ta dva

Ostrina nedvomno sugestivna v svojem nastopu. Pa še

ta spravljivi Ostrin ni omenil ničesar bolj konkretnega

na to temo, najbrž zato, ker je moral zavrniti Honajine

obtožbe. Škoda, da vsaj on ni povedal kaj več o Čutinih.

Na podlagi njegove razlage bi si laže ustvaril bolj

določene predstave. Da, prav bolj določene predstave

bi moral imeti, sem pomislil. In to o obeh straneh.

Moram raziskati vse skupaj.

Karkoli je že bilo rečeno in četudi je bilo premalo

za jasno predstavo, pa mi je bilo vseeno dano vsaj

izhodišče za boljše razumevanje. Navadne sposobnosti

Zemljanov so (ali pa vsaj zelo verjetno, da so) dovolj

dobre za presojanje tega, kar Ostrini in Čutini

na tej njihovi višji civilizacijski stopnji podtikajo

drug drugemu. Morebitno norost ali pa (zakaj ne?)

robotsko obnašanje, tudi če gre le za pomanjkanje

čutnosti ali za zmešnjavo v čutnem odzivanju, ne

glede iz katerega vzroka je povzročena - to že lahko

zasledim.To vsekakor. Pomembno je, da bi končno le

izvedel, na kaj moram biti pozoren. Malo pa bom še

sam občasno podrezal. Da, vse, kar res potrebujem,

je nekaj pogovorov. Tako z enimi kot z drugimi.

Najbolje v njihovi družbi, v vsakdanjem življenju. To

bi bilo v redu, da. Čeprav ta možnost na žalost tukaj

ne pride v poštev, vsaj ne sredi pogajanj z vojaškimi

formacijami naokoli, ko so čustva odrinjena na stran.

In če sem se spomnil odzivov Čutinov in vseh tistih

trenutkov, ko jim je viselo življenje na nitki… Hja. Kaj

je zanje resnica? Zamislil sem se nad vprašanjem,

ali jim je življenje res viselo na nitki. Kakor meni?

Za kakšen trenutek so bili videti precej neprizadeti,

in to v nekaterih izjemno nevarnih položajih, kar je

bilo dovolj nenavadno. Res pa po njihovih poznejših

razlagah zadeva ni bila tako nevarna, kot je bila

videti, ker njihovi materiali vzdržijo neprimerno večje

obremenitve, kot bi pričakoval Zemljan. Potem so bili

nekaj časa sredi bitk, zdaj pa so sredi pogajanj.

Pogledal sem po obrazih naokrog, zadržal sem

pogled na enem, pa na drugem, tretjem, večinoma so

se obračali k pogajalski mizi, za katero so pravkar

sprejeli dnevni red, čeprav so se že pri tem kar glasno

sporekli. Ostrini so vztrajali na prednostni obravnavi

kršenja zakonov o prepovedi posegov višje razvitih

civilizacij v evolucijo razumskih bitij na nižji razvojni

stopnji, vodja Čutinov pa je to označil za rahlo cinično

govorjenje, ko je vendar na pragu vojna. Spopadi so že

doslej zajeli široko področje od ER22 do ER742. »Sicer

pa mi,« je še dodal Čutin, »ne posegamo v evolucijski

razvoj nobene civilizacije, tudi človeške na Zemlji ne.«

»To nikakor ni res!« je vzkliknil Ostrin s poudarjenimi

obrvmi na koščenem obrazu in z nekoliko naprej

potisnjeno brado. »Vaši obiski na Zemlji so postali že

nekaj povsem običajnega. Spuščate se nanjo, potem

pa odpeljete nekatere ljudi, vsega vašega početja tam

niti ne moremo preverjati, in zdaj tukaj zagotavljate,

da ne posegate v evolucijski razvoj Zemljanov…«

»Ti naši spusti na Zemljo so zanemarljivo redki in so

brez kakršnekoli zlonamernosti. Nič spornega ni pri

tem z naše strani. Prav gotovo ne počnemo ničesar,

kar bi lahko povzročilo zmedo ali kakršenkoli strah

med Zemljani. Po drugi strani so bili vaši spusti na

Zemljo veliko pogostejši od naših, o čemer se lahko

prepričamo, saj imamo oboji organizirano opazovanje.«

Ostrin pa je samo smehljaje se odkimaval: »Kakšno

govorjenje! Kaj pa Vice? Zgradili ste svoje Vice in

Zemljane nameravate prepričati, da je vaša civilizacija

del njih, to pa je le korak do okupacije Zemlje pod

pretvezo vašega sobivanja z biblijskimi Vicami.«

»Tako čvekanje je nedopustno!« je nasprotoval Čutin

na levi strani osrednjega pogajalca, nekoliko svetlejših

las pšenične barve in za spoznanje temnejših brkov z

brado. »Vice so del naše civilizacije. S tem ste prav

dobro seznanjeni. Prav dobro veste, kakšno mesto jim

pripada v našem dosedanjem razvoju. Vaša zanikanja

z namigi o našem sprenevedanju, goljufanju in drugih

nepoštenostih so žaljiva. Zato vas prosim, bodite

spoštljivi do različnosti, ki nas ločujejo, kajti četudi so

velike, ni nobene potrebe po vojnem spopadu zaradi

njih.«

»Dobro. Zgradili ste pač, kar ste zgradili. Tudi mi

bi lahko kaj takega naredili brez težav. Toda zakaj

imenujete to Vice? Dajte temu vsaj kakšno drugo ime!«

»Ampak to so Vice!«

Zdaj je v dvorani nastal močan hrum. Vsi so govorili

vsevprek. Ostrini so večinoma odkimavali, češ da to ne

gre, da to ni res, Čutini pa so omenjali svojo tradicijo,

svoj razvoj in da so Vice del njihove posebnosti,

njihove kulture, predvsem pa, to so še posebej glasno

omenjali, lahko ta del njihove kulture prevzamejo tudi

Ostrini, to bi bilo zanje še najbolje, ne pa da dosežek

visoko razvitih civilizacij odklanjajo brez predhodnega

preverjanja.

Različni pomisleki so se ob vsem izrečenem tako živo

in močno zvrstili skozi moje videnje dogajanja, da

mi je nehote prišlo iz ust malo glasnejše mrmranje s

polglasnim sklepom: »To je pa res že preveč!« V hipu

sem se zdrznil, ko sem zaznal odzive bližnjih obrazov

ob sebi. Kar precej se jih je zazrlo vame.

»Blefirajo!« mi je nenadoma od strani priletelo v

pojasnilo. Pogledal sem smehljajoči se obraz bližnjega

od tistih dveh ciničnih Ostrinov. Bil je Orhanov

prijatelj. Odzval se je na moje polglasno razmišljanje.

»Ti Čutini blefirajo. Mar tega še niste uganili?« je

navrgel objestno.

Odmaknil sem pogled, ker od teh dveh ciničnih

Ostrinov bi bilo težko sprejeti kakršnokoli pojasnilo kot

dobronamerno. Motil pa me je tudi rahlo pokroviteljski

ton namesto njunega običajnega cinizma. Preveč, da

bi pograbil za navrženo besedo in ju kar naravnost

povprašal za njuno razlago o tem nenavadnem pojmu

»Vice«. Čeprav bi seveda potreboval kar nekaj pojasnil.

Kajti svoj prvotni načrt, da bom dobil pojasnilo o

jedrski vojni z ene in o žalitvah z nasprotne strani

ter da bom potem z rahlo prikritim detektivskim

opazovanjem še nekoliko preveril vse skupaj, sem

moral sedaj dopolniti s poglobitvijo v smislu, da so

Vice del njihovih posebnosti, kot pravijo Čutini, to

pa se nikakor ne ujema z odzivi Ostrinov na to temo,

ki so skušali razkrinkati sprenevedanje Čutinov kot

prevarantov ali nekaj podobnega. Vprašanje pa je

tudi bilo, kako da so na začetku pogajanj postavili

v ospredje ravno svoj odnos do Zemljanov. Vsaj po

mojem sklepanju je bil to manj pomemben problem

glede na velikost obeh, za zemeljske pojme orjaških

civilizacij z velikanskimi vojaškimi in energetskimi

potenciali. Milijardnokrat večjimi od zemeljskih. In

zdaj je bil odnos do Zemljanov na prvem mestu. Ostrini

so vztrajali pri tem. Čutini pa so se pri omembah

Vic sklicevali na svoje civilizacijske posebnosti. Kaj

naj si o vsem tem mislim jaz, je pa bilo spet nekaj

drugega. Odkimal sem sam sebi spričo nemožnosti

razumevanja.

Nobenih pravih predstav si nisem mogel ustvariti iz

vsega, kar sem vedel. Nisem namreč zaznal ničesar,

kar bi resnično lahko povzročilo razhajanja vse do

grožnje z vojno. Pa te Vice. Kaj je pravzaprav sploh

mišljeno s tem? Mar tisto, kar je omenil Miro, takrat

po plesu v Nebotičniku, nekaj o podobnosti tistega

Čutina z njegovim očetom? Enake kretnje, smeh,

odzivanje. Hja, tudi sam sem opazil podobnost oziroma

sem ob njegovem smehu tudi sam dobil vtis bližine

njegovega očeta. Po zunanjosti je bil sicer drugačen -

ali pa morda tudi ne. Precej mlajši je bil tisti Čutin od

njegovega očeta. Kakšen je bil njegov oče brez pleše,

belih las, brkov in brade, pa tudi ne bi mogel reči.

Hm, Vice? V kakšnem smislu? Kot pokora za grehe

pred vstopom v nebesa? Kaj takega najbrž ne, vsaj v

tem preprostem smislu ne, kajti potem bi morali imeti

nekakšno sodno preverjanje. Pa ni videti nikakršne

naravnanosti Čutinov v tej smeri. Za Ostrine pa naj bi

bila ta zadeva sploh nesprejemljiva. Zakaj? Oziroma

kaj je zanje nesprejemljivo? Mogoče Vice pomenijo le

neki prostor, ime za neko. . . Toda kaj lahko to pomeni

za Zemljane? Oziroma kaj lahko to pomeni nasploh?

Zveza naj bi bila torej že vzpostavljena. Hudirja! Ali bi

lahko kdo v tem smislu izkoriščal Zemljane? Oziroma

nas že izkorišča? Toda kako? Zaplet nakazujejo njihovi

prehodi v energetska polja, pa tudi ta kodiranja in

varnostne zapore na podlagi besednega in čustvenega

odzivanja na nepomembni zabavi neke mularije na

Zemlji. Se pravi, da je neka zveza v ozadju. To je jasno.

Saj če ni, tudi mene ne bi bilo tukaj. Že sama moja

navzočnost v vsem tem dosedanjem dogajanju kaže

na zveze, povezave ali kakorkoli naj bi že imenoval ta

odnos med Čutini in Zemljani. Pa tudi med Ostrini in

Zemljani naj bi bile že vzpostavljene neke relacije, ker

naj bi se Ostrini prav tako spuščali na Zemljo, vendar,

kot je dejal tisti Ostrin, brez poseganja v zemeljsko

evolucijo, torej najbrž bolj v vlogi opazovalcev, kar

naj bi pomenilo bolj korekten odnos, čeprav so videti

precej bolj cinični od Čutinov, ki so, vsaj glede Honaje

se nisem mogel motiti, neprimerno bolj čutni.

Honaja? Vice? Ostrina sta jo dražila z »lepo oblikovana«,

torej z namigovanjem na nekakšno »dizajniranje«

robotov. Ja, hm, kar z roboti jih zmerjajo tile Ostrini…

Roboti? Zakaj? Zaradi pomanjkanja čutnosti? Na

Honaji ni bilo ničesar kovinskega, ničesar robotskega,

bila je daleč od brezčutnosti. Prav nasprotno. Toliko

življenja s človeško toplino je bilo v njej in toliko

radosti, veselja in tudi žalosti, pomešane z nekim

strahom, nekim pričakovanjem… Takih zmerjanj

s strani Ostrinov že nisem mogel upoštevati. Za

pogajalsko mizo so Ostrini med obravnavo odnosa do

manj razvitih civilizacij v nasprotju s Čutini nenehno

omenjali Zemljane, človeško civilizacijo. Čutini pa so

govorili zgolj o manj razvitih civilizacijah nasploh, o

zemeljski pa le v obrazložitvi, kako je med njimi in

Zemljani vzpostavljen globoko spoštljiv odnos; to se je

ujemalo z mojimi izkušnjami oziroma z mojimi občutki

glede odnosa Čutinov do mene in s tem verjetno tudi

do Zemljanov. In ko je to nenehno vpletanje vprašanja

o Zemljanih v pogajanja postajalo vse bolj podobno

akademski razpravi, že kar nerazumljivi zaradi

posvečanja tolikšnega časa tako nepomembno majhni

Zemlji, vsaj v primeri s civilizacijama Čutinov in

Ostrinov, je Ostrin sredi pogajalske skupine presekal

to govorjenje z zahtevo po takojšnji prekinitvi vseh

stikov z manj razvitimi civilizacijami. Prekinitev

naj bi trajala vse do skupnega dogovora o koncu

izjemnega stanja, po katerem naj bi pod okrepljenim

nadzorstvom ponovno vzpostavili ravnovesje na

podlagi vzajemnega spoštovanja in priznavanja

pravice do lastnega evolucijskega razvoja.

Temu je na zahtevo Čutinov sledil kratek premor, da

bi se lahko pogovorili o sprejemljivosti predloga, kot

so rekli. Po vrnitvi za pogajalsko mizo pa je vodja

pogajalske skupine sprejel predlog in dejal: »Upam, da

se končno lahko osredotočimo na vprašanje prostih

prehodov, ki so, kot vsi vemo, ob postavljenih zaporah

v asteroidnem pasu in tudi na drugih predelih vesolja

ali zaprti ali oteženi.« Zdaj so pa Ostrini zahtevali

premor za posvetovanje. Dobil sem vtis, da jih je

tako hiter pristanek Čutinov presenetil do pravega

vznemirjenja v njihovih vrstah. Vsi Ostrini okoli

mene so se vidno vznemirili. »Kar so potrebovali, so

dobili,« sem lahko ujel med komentarji Ostrinov ter

takoj zatem še soglasje v odgovoru: »Kar tako nas pa

že ne bodo . . . Tega jim ne bi smeli dopustiti.« Vsa

stran Ostrinov je dvigovala svoje glasove. Očitno so

v komisiji že morali nekaj vedeti, le da najbrž ne v

podrobnostih, ker potem bi se bolj osredotočili name

in ne na Zemljane v celoti.

»Peter,« je z namigom, naj se ji primaknem, zašepetala

Honaja ob meni. Z obraza sem ji razbral željo po

zaupnem pogovoru, medtem ko se je prikrito ozirala

proti Ostrinoma, ki sta se med sabo pogovarjala z vse

ostrejšim pogledovanjem vanjo.

Sklonil sem se tik do Honajinih ust, da sem občutil

njen topli dih, ko je rekla:

»Peter, Ostrini so naše pogostejše polete na Zemljo v

zadnjem času povezali s svojimi ugibanji o morebitnih

naših težavah pri upravljanju z energetskimi polji.

Glede na njihovo nenadno razburjenje, ko smo privolili

k prekinitvi povezav z Zemljo že lahko sklepamo, kaj

jim je uspelo ugotoviti o teh naših težavah. Stalni

informacijski pretok z Zemljani naj bi bil po njihovih

ugotovitvah za nas nujen, čeprav ne vedo, zakaj. Zato

so tudi zapirali vse poti skozi asteroidne pasove. Zdaj

so pa spoznali, da ta pretok za nas ni več tako nujen

in, kar je lahko za nas nevarno, da je prav naša misija

namenjena prenosu zadnjih informacij, ki naj bi nam

po njihovi zdajšnji oceni, pač glede na naš pristanek

k ustavitvi prometa z Zemljo, morale zadostovati

vsaj za nekaj časa. Še vedno so namreč prepričani

o pravilnosti svojih domnev glede za nas nujnega

prenosa informacij z Zemlje. Toda zdaj gledajo na to

kot na nekaj, kar je že opravljeno kljub vsem njihovim

predvidevanjem in blokadam. Ugotovili so, da v bistvu

potrebujemo le še informacije, ki naj bi jih prenesla

naša sedanja misija. Ne vedo sicer, kakšne naj bi bile

te informacije, toda njihove analizatorske skupine so

se že usmerile v preučevanje vsega, kar je povezano

z našo misijo, s tem našim poletom. Morda bodo celo

ugotovili dejanski razlog zanj. Dotlej pa bodo verjetno

storili vse, kar je v njihovi moči, da bi zaustavili

prenos tega zadnjega dela informacij. Spravili se bodo

na našo misijo in verjetno še posebej nate. Ne smeš se

jim pustiti. Mi bomo ob tebi. Tudi jaz. Iz tega prostora

se moramo umakniti, čeprav te verjetno ne bodo

hoteli spustiti. Ne oporekaj jim. Karkoli bodo rekli, jih

poslušaj s pritrjevanjem in s sprejemanjem na znanje,

vendar nakaži tudi nemoč takojšne presoje, zaradi

česar kot da nisi zmožen dokončnega sklepanja, kar

bo najverjetneje tudi res. Mi smo medtem že pripravili

vse za tvojo popolno seznanitev z našo civilizacijo.

Tokrat, ob tej seznanitvi boš lahko šele razumel

bistvo naše civilizacije, ki je pravo nasprotje tega, kar

nam Ostrini podtikajo v svojem zmerjanju z roboti.

Prav nasprotno je res. Oni so postali zaradi genskih

deformacij neprimerno bolj robotski od nas. Oni so

kovinski ciniki brez čustev.«

Hotel sem se ozreti proti Ostrinoma, a sem ju zaznal

tik ob sebi. Prav med zadnjimi Honajinimi besedami

sta morala pristopiti, in to tako neopazno, da sem

se zdrznil, ko sem ju nenadoma začutil. Bila pa sta

povsem zresnjena, brez ciničnega nasmihanja. Brez

sledi kakršnekoli vzvišenosti sta zrla vame.

»Vse kaže na precejšen pomen vaših potovanj,« je začel

Orhan. »In to ne le za Čutine, ampak tudi za nas,

in za Zemljane še posebej. Bojujemo se za evolucijo.

Za normalen potek evolucije, razumete?« Orhan mi je

pustil nekaj trenutkov za premislek. »Mi smo visoko

razvita civilizacija, kakor že veste. Tudi Čutini so na

enaki tehnološki ravni. Toda opozarjam vas, zgolj na

enaki tehnološki ravni. Ne na civilizacijski, ker oni

niso živa bitja…«

»A vi pa ste?!« je vzrojila Honaja, »Vi, ciniki brezčutni!«

»Le za nekaj trenutkov pozornosti bi vas prosil,« je

vpadel Orhan z očitnim namenom odvrniti mojo

pozornost od Honaje, ki jo je že kar odrival med

približevanjem k meni. Toda naš pogovor je že pritegnil

pozornost tako Ostrinov kot Čutinov. Vsi so mu že

sledili, kot sem videl tudi sam, hkrati z Orhanovim

odrivanjem Honaje, za kar v tistem trenutku ni bilo

pravega razloga, saj ni bilo potrebno govoriti s take

bližine, za normalen pogovor pa je bilo prostora več

kot dovolj. Poleg tega so me zadnji dogodki tako

močno zbližali s Honajo, da so me ob njej, vsaj ob

zanjo neprijetnih položajih, obhajali še zaščitniški

občutki. Z privzdigovanjem in počasnim spuščanjem

rok sem nakazal željo po umiritvi pogovora, kar je

Orhan z namigom glave tudi sprejel, vendar pa je takoj

nadaljeval: »Evolucija tudi pri nas poteka naprej. In

mi, Ostrini, s civilizacijo, zraslo skozi enako evolucijo,

kot se skoznjo prebijate Zemljani, se borimo za obstoj

naše evolucijske poti. Take, kot nekoč čaka tudi vas

Zemljane. Čutini pa želijo to vašo evolucijsko pot

presekati in vam vsiliti svojo, temelječo zgolj na delnih

informacijskih paketih neke, če že ne popolnoma, pa

vsaj delno uničene civilizacije. Oni imajo uničene gene,

oni, čeprav to, kar premorejo, sploh niso geni, ampak

zgolj neki računalniški programi, ki jih je uporabljala

tista uničena civilizacija.«

»To ni res!« je vzkliknila Honaja. »Iz nobene propadle

civilizacije ne izhajamo! Kakšna nesramnost! Ali

sploh veš, kaj govoriš? Vi šele zdaj prihajate na raven

delnega razumevanja višje razvitih civilizacij, na

kateri smo sedaj mi, in vaš problem je predvsem v vaši

šibki zmožnosti dojemanja teh dejstev. Šibki zaradi

vašega cinizma in nadutosti. Ko bi Zemljani videli,

kako zviška gledate nanje, bi jih minilo vsako, tudi

najmanjše veselje do sodelovanja z vami. Pa ne le to.

Po vaši nadutosti bi spoznali, kako nepomembni in

odvečni so za vas ter da vidite v njih le neko nepotrebno

ponavljanje vaše že prehojene poti. Če ne bi bilo nas,

bi jih vi že zdavnaj uničili.«

»To pa že ni res!« je zdaj vzkipel Orhan »Mi ne uničujemo

manj razvitih civilizacij! Da se jim bolj ne približujemo,

je vzrok v naši zavestni opredelitvi za nevmešavanje v

evolucijo novonastalih civilizacij. Tudi človeške.«

»Da, označili ste jih kot malo bolj razvito živalsko

vrsto, to smo lahko že neštetokrat ugotovili,« ga je

besno zavrnila Honaja.

»Ni res! Naš odnos do njih še zdaleč ni ne zaničljiv

ne omalovažujoč. Mi spoštujemo njihovo evolucijsko

pot. Marsikaj pri njih nas spominja na otroška leta

naše civilizacije. Da pa se zdijo nekateri njihovi običaji

in odzivi našim posameznikom zabavni, je sicer res,

vendar iz tega sklepati na našo nadutost in prezirljiv

odnos do Zemljanov je le preveč. To preprosto ni

pošteno.«

Vendar je Orhan med prisotnimi Čutini s svojimi

besedami sprožil le odkimavanje s posmehljivimi

pripombami.

»Vedno in povsod ste se doslej obnašali enako,« se

je s povzdignjenim glasom vmešal Čutin, dva do tri

koraka desno od mene. »Napadate in uničujete vse,

kar se križa z vašimi interesi. In več dejstev kaže tudi

na spremembo vaših interesov glede planeta Zemlje.

Ta planet vam je postal všeč. Planet brez nepotrebne

človeške civilizacije pa bi bil še bolj po vašem okusu.«

»Ta je pa zlobna!« je vzrojil Ostrin z njegove leve ter že

hotel nadaljevati, ko se je iz osrednjega dela dvorane,

iz smeri pogajalske mize, nenadoma zaslišalo vse

glasnejše govorjenje, pomešano z vzkliki, in nastal

je nekak nemir s tekanjem. In eden od teh hitečih

Ostrinov se je ustavil ob Orhanu, h kateremu so se

primaknili še Ostrini naokoli, ter se spustil z njimi

v živahen šepetajoč pogovor. Vsekakor je moralo biti

nekaj zelo razburljivega. Ostrini so se najprej razšli v

posamezne skupine, kmalu zatem pa so posamezniki

že kar poskakovali ali pa vsaj občasno zamahnili s

stisnjeno pestjo. In tudi njihovo govorjenje z različnimi

razlagami vred je postajalo vse bolj glasno, tja do

vzklika: »Čutini ne morejo do svojih energetskih polj!«

»Kaj?« je vzkliknilo nekaj dotlej še mirnih Ostrinov.

»Kaj se je zgodilo?«

»Najnovejše analize stanja so potrdile domneve o

blokiranem vhodu na največja energetska polja

Čutinov. To je zdaj dejstvo. Ves njihov povečan promet

z Zemljo je posledica teh blokad.« Na Orhanu se je

vse smejalo, kar zažarel je od veselja. Potem je še

zamahnil z roko. Da, to je bil zanje uspeh. To je bila

želena novica. Taka, in še posebej ta. »Ključavnica

se jim je zataknila!« je nato vzkliknil v humornem

navdihu.

»Vse udeležence pogajanj naprošamo za trenutek

pozornosti!« se je oglasil nevtralni računalniški

gostitelj pogajalskega srečanja. »Do nadaljnjega

prekinjamo pogajanja zaradi spremenjenih razmer.«

»Hitro!« sem zaslišal Honajin glas. »To pomeni vojno.

Ostrini bodo napadli. Vse imajo pripravljeno. Le na

potrditev svojega analizatorskega centra so še čakali.

Po njihovih izračunih jim trenutna prednost omogoča

zmago. Začeli bodo z vojno. Če je že niso začeli.«

»In mi?« Gledal sem jo z zadržanim dihom.

»Mi bomo šli z našo misijo do konca. Tudi Čutini

smo se pripravili.« Honaja se mi je nasmehnila kljub

bledici na svojem obrazu. »Raje zaupaj nam! Verjemi

mi! Greva!«

Zunaj dvorane, na veliki ploščadi pod več sto metrov

visokim obokom, ki je z okoliškimi zgradbami

dajala vtis velikega mestnega trga, je nastal gost

promet s pravo gnečo letečih plovil. Pristajala so in

vzletavala, posamič in tudi v manjših ali večjih jatah,

se ustavljala ob tekajočih Čutnih in Ostrinih ter po

njihovem vstopanju vanje takoj spet odletela. Vse je

potekalo zelo hitro. S pospešenim korakom sem stopal

v manjši skupini Čutinov, večinoma iz naše posadke,

tik ob Honaji. »Tja!« je z vzklikom pokazala na prosti

del ploščadi, kamor smo se usmerili z vse hitrejšimi

koraki, dokler nismo prešli že kar v tek, kakor vsi okoli

nas. Tedaj sem s pogledom ujel vzlet več sto plovil v

jati ter nato sledil njihovemu letu v višino in kako so

se po ostrem zavoju usmerili proti izhodu.

»Glej!« sem zaklical Honaji, ki pa mi je že z roko kazala

plovila, prihajajoča za njimi. »To so naši!«

Takoj smo obstali, plovila so nas v trenutku dohitela

ter se ustavila s hitrostjo športnih avtomobilov na

Zemlji, se na naši strani razprla za prost vstop s

skokom vanje, vse je bilo opravljeno v nekaj trenutkih,

in kakor prejšnji vzlet v jati smo tudi mi zdaj poleteli z

nekaj sto plovili v zaokroženem letu k izhodu in proti

naši matični ladji iz razreda ladjenosilk.

Kratka sporočila v našem holiju so nam med potjo

dajala najnujnejše informacije. Vse je bilo v velikem

gibanju. Ne samo mi. Vsaj po sporočilih v holiju, ki

so nam kazala vrnitev naše pogajalske skupine na

našo ladjenosilko OSVAJALEC 949 in nato še prazen,

pred kratkim prenapolnjen »Trgu miru« pred veliko

dvorano s pogajalskim omizjem, za katerim ni bilo

več nikogar. Zatem pa se je v holiju prikazala v tistem

delu še bleščeča eksplozija s kratkim sporočilom o

razstrelitvi te vesoljske mirovne postaje. Pogledal sem

Honajo: »Ali so jo razstrelili Ostrini?«

»Da… In to pomeni vojno. Začela se je vojna…«

»Vojna… Vojna je…« so polglasno ponavljali drug za

drugim.

»Vse sile, z obeh strani, se bodo zdaj spopadle.« Honaja

se je močneje oprijela moje roke, jaz pa sem ji v odgovor

stisnil zapestje. Nato so vsi obstali v tišini. Vse dokler

jih ni prekinil nenaden vzklik: »Glejte! Naša ladjevja

prihajajo!«

Kar skozi veliko okno poveljniškega prostora se

nam je kazal veličasten prizor. Iz sivih oblakov,

nakopičenih na naši levi strani, so počasi prihajale

ogromne vesoljske ladje. Po vsem pasu, do koder

nam je segal pogled, so bili njihovi prednji deli že

zunaj oblakov, razkriti, lepo vidni, za njimi pa še vse

večji deli trupov. Nastal je trenutek tišine z nemim

navdušenjem. Seveda je imela tudi nasprotna stran

taka ladjevja v pripravljenosti. Toda prizor je bil

veličasten. »Glejte v holi!« je priletel vzklik. Vso so mu

sledili. Z nasprotne strani, tik ob asteroidnem pasu,

so drvela letala Ostrinov. Spet je nastal šum z vzkliki

in ugibanjem glede nastalega položaja. »Še pot nam

lahko presekajo!« se je oglasil Čutin nedaleč stran, na

moji desni. »Na dosegu njihovih topov smo. Napadli

nas bodo!«

»Ne bodo,« ga je takoj zavrnil bolj odločen glas iz ozadja.

Spet je nastala tišina. Zdaj smo vsi zrli v simulacijski

prikaz verjetnega razpleta dogajanja. Res je vse kazalo

na naš pravočasen umik. »Izmaknili se bomo,« je v

umirjenem razmišljanju povzel Čutin ob holiju. »Toda

kaj bo potem? Napadli bodo našo ladjenosilko in še

preden nam bo uspelo pristati na njej, se bomo znašli

sredi bitke.«

»Vstopiti moramo s strani, nasprotne od napada,« se

je oglasil Čutin ob holiju, »sicer nas bodo sestrelili.

Najbolje bo na zadnjih vhodih.«

Tako smo tudi storili. Dogodki so kmalu potrdili naša

predvidevanja. V sprednje dele naše velike ladjenosilke

so začeli zadevati energetski izstrelki že takoj po našem

pristanku z malim VIHARNIKOM, in to s silo, ki nam

je kar nekajkrat zapovrstjo stresla tla pod nogami.

Zastavilo pa se je vprašanje o smiselnosti bega v

notranjost ladjenosilke, stran od našega VIHARNIKA,

kajti ob morebitnem razpadu ladjenosilke na njene

sestavne dele se bo treba vrniti na manjšega, vendar

hitrega in okretnega VIHARNIKA. Toda pristajališče s

hangarji je bilo tik pod zunanjim delom ladjenosilke

in zato ranljivo v primeru zaporednih zadetkov

energetskih bomb v tisti predel, tako da je bila

notranjost vseeno bolje zaščitena zaradi izjemno

velikih dimenzij ladjenosilke.

Tudi take pomisleke so izrazili posamezniki, drugi

pa so vseeno vztrajali, naj kljub vsemu ostanemo na

VIHARNIKU, pripravljeni na hitri vzlet iz hangarja

in ladjenosilke. Vendar je prevladalo priporočilo

poveljstva. Vseeno naj bi bilo tako bolje za nas. Pri tem

pa je bila že izbira besed poveljstva precej drugačna

od običajnih. Naša zaščita naj bi bila za poveljstvo

med najpomembnejšimi nalogami. Kot da jim je dobro

znan pomen naše misije, so nam zagotovili, da bodo

za nas storili vse potrebno. Pa vendar se ladjenosilka

ni takoj umaknila v zaledje ter se skrila v oblake za

našim ostalim prihajajočim ladjevjem. Vztrajno je

kljubovala napadu, ne da bi se umaknila. Še nekaj je

torej moralo biti vmes. Ampak kaj?

Po prihodu v prostore, določene za nas, smo se takoj

vsi zbrali ob velikem holiju, ki je prikazoval obširen

del vesolja okoli nas z vsemi asteroidnimi pasovi in

razporeditvami tako naših kot ostrinovskih ladjevij.

Obstreljevanja so že potekala po vseh mejnih

področjih tja daleč v vesolje in znotraj celotnega

asteroidnega pasu. Del pa je vseeno izstopal tako

po gostoti obstreljevanja kot po silovitosti eksplozij.

To je bilo prav okoli tistega dela asteroidnega pasu,

kjer je bilo največje območje Čutinov. Zdaj se je vse

skupaj kazalo v nekakšnem obkolitvenem napadu na

varnostne plošče z bunkerji, ki so v celoti obdajali ves

tisti predel, prikazan kot z vseh strani zavarovana

trdnjava. Da, najmočnejše, če že ne večino svojih

ladjenosilk so Ostrini usmerili prav tja.

»Zakaj želijo ta del asteroidnega pasu?« sem vprašal

po daljšem zavzetem opazovanju. Čutina ob meni

sta se spogledala. Toda odgovorila nista. Vsaj ne

takoj. Potem pa, ko je smiselnost mojega vprašanja

postajala že kar moteča, je bližnji Čutin spregovoril

med zamišljenim zrenjem v holi: »Prehitro se vrstijo

ti dogodki v zadnjem času. Pa tudi izide spopadov na

posameznih področjih je težko napovedati.«

Prikimal sem. To je bilo res. Toda... Vprašal sem

pravzaprav nekaj drugega, to pa ni bil odgovor na

moje vprašanje…

Vse močnejše obstreljevanje naše ladjenosilke je

kljub obrambnemu ognju iz vseh naših orožij že

tanjšalo ali celo prebijalo oklepne ščite njenega trupa.

Nenadoma pa je obstreljevanje prenehalo; to je bilo

seveda čudno. Vsaj zame. Skozi okno, tik nad nami

in tudi dalje naprej, sem tedaj nenadoma zagledal

premikanje ogromnih trupov naših vesoljskih ladij.

Tiste iz oblakov so nas prehitevale in že pritegnile

nase sovražno obstreljevanje. Vsa moč nasprotnega

ognja se je zdaj usmerjala nanje. Toda to jih ni

ustavilo. Bilo jih je preveč. Skoraj vse ladjevje, ali vsaj

njegov velik del iz gostih temnih oblakov, je moralo

sodelovati v napadu. Prodirali so naravnost proti

najhujšemu obstreljevanju. Da, prebijali so se proti

obkoljenemu delu asteroidnega pasu. Prihajali so na

pomoč. Razbijali so obkolitveni obroč, tako da so se bili

Ostrini prisiljeni umikati po vsej smeri napadajočega

ladjevja Čutinov. To je bil hiter in zame nepričakovan

preobrat razmerja sil na bojišču; zdaj so Čutini dobili

pobudo na vsej črti.

»Uspelo bo!« je vzkliknil Čutin ob holiju, v katerega so

vsi napeto zrli. Tudi jaz. Pogled na holijev prikaz pa ni

bil niti malo razveseljiv. Pogledal sem odzive Čutinov,

toda ti so se samo smehljali in zadovoljno prikimavali.

»Zakaj pa tako zadovoljstvo?« sem vprašal. V prikazu

se je ob prodiranju našega ladjevja kazalo tudi

približevanje enako velikega ladjevja Ostrinov, sicer

nekoliko bolj stran, vendar pa se je spopad z njimi zdel

neizbežen. Vsaj videti je bilo tako. Z roko sem pokazal

nanje. »Še preden bomo razbili njihove obkolitvene

obroče, bodo že tukaj,« sem dejal Dobročutu z

namigom glede zame nerazumljivih odzivov Čutinov.

»Ali ni to vaše veselje malo prezgodnje?«

Dobročut pa me je najprej pogledal z živahnejšim

leskom v očeh, nato pa ponovno zresnjen dejal: »Glejte,

poznamo način razmišljanja Zemljanov. In ni nam

težko razlagati posebnosti iz našega življenja. Tudi

dovolj izkušenj imamo z Zemljani. Vseh vrst izkušenj.

Toda Zemljani morajo najprej vse podoživeti, nas učijo

izkušnje. Ko smo nekaterim vašim posameznikom

omogočili življenje med nami in prilagoditev našemu

načinu življenja, so zelo hitro sprejemali tudi naše

vrednote. Prav všeč so jim postale. Navdušeni so bili.

K ničemur jih ni bilo treba siliti. Kar sami so vse

sprejemali. In nihče od njih se potlej ni nad ničemer

pritoževal. Ko pa smo vašim posameznim Zemljanom

le opisali našo civilizacijo, z besedami, v pogovoru, so

se vedli zelo zadržano. Tukaj,« Dobročut je pokazal

proti mirnemu delu asteroidnega pasu, okoli katerega

so potekale najhujše bitke, »tukaj imamo shranjeno

to, kar imenujemo Vice.«

»Vice?« sem ponovil zadnjo Čutinovo besedo.

»Da, to je posebnost naše civilizacije. In kolikor vem,

o njej še nismo govorili z Zemljani. Tako da je za nas

tudi odziv Zemljanov na tovrstno delovanje naše

civilizacije še precej neznan.«

Nisem vedel, kaj naj si mislim o vsem tem. Le ponovil

sem del Čutinovih besed: »Tovrstno delovanje. .

.« Potem pa sem med nekakšnim zatikanjem v

razmišljanju še dodal, skoraj bolj zase: »O tem še

niste govorili z nobenim Zemljanom…« Nagubal sem

čel in se zastrmel v Dobročuta. »O čem pa ste govorili

z njimi? Mislim. . .?«

Čutin je uganil moje dvome. »O, kar precej smo jim

pokazali. Sprejeli smo jih medse. Lep čas so živeli med

nami, poznanstva smo navezali z njimi, marsikateri

Zemljan je našel dobre prijatelje med nami. Pogovarjali

smo se tako o naših skupnih nagnjenjih kot o

morebitnih razhajanjih.«

»Kako to mislite- o morebitnih razhajanjih? Že kar

nekaj časa sem med vami, pa imam še vedno občutek,

da vas bolj slabo poznam. No, vsaj občasno imam tak

občutek.«

Tedaj pa naju je prekinilo obvestilo, naj se posadka

pripravi za prevzem tovora iz asteroidnega pasu.

»Opozorilo reševalnim skupinam. Nekateri asteroidi

iz predela Vic so poškodovani.«

Obrnil sem se k Dobročutu: »Kaj to pomeni?«

»Ne vem.« Dobročut se je zazrl vame. »Vi že imate

zadolžitev, pomembno, zelo pomembno zadolžitev.

Zato ostanite tu! Bodo že reševalne skupine opravile

to delo. Gotovo je bil del naše vrhunske tehnike

poškodovan med tem ostrinovskim obstreljevanjem.

Kakšni zapleti lahko nastanejo ob prevzemu in

ponovnem sestavljanju tako kompleksnega sistema,

kot so Vice, si pa bolj težko predstavljam.«

V holiju smo lahko videli prve spopade naših

ladjenosilk z zunanjimi ladjenosilkami Ostrinov iz

njihovega obkolitvenega obroča. Eksplozije energetskih

bomb so s svojimi silovitimi slepečimi bliski prekrile

najprej le redkejši zunanji del obkolitvenega obroča,

toda ob napredovanju sil Čutinov je obstreljevanje

prehajalo vse globlje in kmalu prek vse poloble.

Njihove ladjenosilke so prodirale nezadržno. To je bilo

videti dovolj očitno. Toda ko je že kazalo na popolno

razbitje napadalnega obroča Ostrinov, jim je uspelo

v notranjosti ponovno urediti svoje vrste ladjevij.

Ladjenosilke Čutinov pa se zaradi tega niso niti

najmanj obirale. Takoj so udarile po njih, po vsej širini

in z enako uničujočo silo, ter jih postopoma trgale in

uničevale, tako da so se bili Ostrini prisiljeni umikati

pred tem nevzdržnim napadom. Vendar paničnega

bega z razpadom urejenega delovanja sil Ostrinov

Čutini v svojem rušilnem napadu še niso mogli

doseči. Ostrini so se branili z vsem delujočim ognjem

iz vseh skupin svojih ladij ter na hitro vzpostavljali še

eno notranjo zaščitno ognjeno lupino, čeprav ne dovolj

močno, da bi zaustavila ladjenosilke Čutinov.

Navdušenje ob holiju se je ob novem prikazu

razporeditev sil začelo polegati. Med vse pogostejšim

odmikanjem pogleda s holija, da bi videl odzive Čutinov,

mi je zastajal dih. Njihova nenadna zadržanost je

potrjevala mojo bojazen zaradi prehitrega prihoda

ladjenosilk Ostrinov na ta bojna prostranstva.

Ostrinom je, kot je bilo videti, uspelo pridobiti dovolj

časa za prihod njihovih ladjenosilk. In zdaj se bo vnel

spopad med obema flotama, še preden bo Čutinom

uspelo prenesti vse to… Iskal sem besedo, s katero bi

označil tisto njihovo zadevo, ki ji Čutini pravijo Vice,

da, to bo verjetno neke vrste vrhunska tehnologija…

Ta dva pojma - Vice in vrhunska tehnologija - mi

nikakor nista šla skupaj. Premalo informacij sem imel

o vsem tem, seveda. Lahko pa sem iz vsega skupaj

razbral pomen te zadeve za Čutine, ki so ji, sodeč po

velikosti oboroženih sil, vrženih v naše reševanje,

morali pripisovati že kar usodnost. Pa tudi Ostrini

so pognali enako močne sile, kar najbrž kaže na

njihovo zavzetost za prevzem ali uničenje te zadeve.

Tako. Te zadeve. Beseda »zadeva« je bila res morda

najprimernejša zaradi svoje nedoločenosti. Kajti nič to

vsekakor ni bilo. Nekaj določenega je že bilo povedano.

Nekaj pomembnega, da, četudi si na podlagi tega še

nisem mogel izoblikovati nobenih pravih predstav o

vsem skupaj. Spopadli pa so se zaradi te zadeve, in

to prekleto zares. No, da, ladjenosilko, na kateri sem

se nahajal z vso posadko naše misije, so Čutini le

zadržali v ozadju. Niso je poslali v pravi bojni metež.

Le za prevoz naj bi jo imeli. Hm?

V holiju se je medtem že začelo kazati prvo daljinsko

obstreljevanje ladjenosilk z obeh strani. S pogledom

sem prešel prek celotnega prikaza v holiju: pravzaprav

so Čutini res vrgli v boj večino svojih ladjenosilk, nekaj

se jih je usmerilo v notranjost tega dela asteroidnega

pasu. Da, če jim bo uspelo… Ladjenosilke naj bi vso to

zadevo umaknile iz bojnega meteža in prenesle stran.

Tako bodo naredili. Vsaj nameravajo nekaj takega,

to pa so Ostrini že uganili ali predvideli in sedaj to

skušajo preprečiti. Z vsemi silami. Kakorkoli, nič ni

kazalo na hiter izid tega spopada.

XIII. poglavje

Še napol v spanju sem obrnil z ene strani na drugo

in narahlo odprl oči,ko so mi skozi spomin preleteli

živi holijevski prikazi bitke vesoljskih ladjenosilk.

Dolgo sem jo spremljal skupaj s Čutini. Strahotne

energije so se sproščale ob tem spopadu. Toda ves ta

boj se je zavlekel v dolge ure pozicijskega bojevanja

z neodločenim izidom, vse dokler se mi veke niso

začele zapirati. »To bo še kar takole trajalo,« mi je tedaj

dejal Dobročut. »Poleg tega, ne glede na vse, bomo mi

morali biti zelo prisebni. Ukrepati bomo morali, Peter.«

Potem sem z večjo skupino Čutinov odšel spat… Zdaj

sem pogledal na uro, hudirja, kar osem ur sem spal,

sem moral ugotoviti. Zakaj me ni nihče zbudil? Že ni

bilo potrebno. Toda v tem času se je moralo marsikaj

zgoditi. Takoj sem se vstal in stopil do holija. Moral

sem videti, kaj se dogaja.

Tam je bila spet zbrana večina naše posadke.

»Kako kaže?« sem vprašal po nekaj trenutkih strmenja

v holijev prikaz.

»Ne preveč dobro,« mi je odgovoril Dobročut.

»Kako?«

»Naši se umikajo.«

»Hudiča!« Iz prikaza sem lahko razbral napredovanje

ladjenosilk Ostrinov. Pogledal sem še proti našim

nosilkam posebnega tovora. Ostrini so bili že povsem

ob njih. Vsak čas jim bodo vštric. S prstom sem pokazal

proti predelu holijevega prikaza s temi ladjenosilkami.

»Ali se umikajo?«

»Da, vendar jim je še uspelo naložiti ves tovor,« se je

prebrisano nasmehnil in me ošinil s pogledom.

To jim je torej uspelo oziroma nam je uspelo. Tudi na

drugih obrazih sta se izmenično kazala zaskrbljenost

in zadovoljstvo.

Zatopil sem se v holijev prikaz, da bi razbral nadaljnji

potek dogajanja. Naše sile so se umikale. To sem že

lahko razbral. Kaj pa je to pravzaprav pomenilo, je

bilo že drugo vprašanje. Najbrž ne že izid vojne?

»Kmalu bodo tukaj,« me je iz razmišljanja predramil

Dobročut, »potem pa se bomo ob zaščiti naših

ladjenosilk umaknili k našim energetskim poljem.«

Dobročut me je spet ošinil s pogledom, medtem ko je

spremljal prikaz v holiju.

»Še tisti prehod nas čaka, kajne, Peter?«

»Da, da, seveda.« Ob vsem tem dogajanju sem že skoraj

pozabil nanj, oziroma na zaprta vrata v energetska

polja. Seveda, mi je šlo spoznanje skozi zavest, tam so

nakopičeni še neprimerno večji energetski potenciali

kot tukaj. Vsaj od Čutinov. Do tja moramo priti, da,

in potem vanje. To bo, da. To bo rešitev za nas. Hm,

zastrmel sem se v ladjevje Čutinov. Ali se odhaja zaradi

premoči Ostrinov ali zaradi predvidenega umika na

lupinaste ploskve energetskih polj, tega nisem mogel

razbrati.

Tedaj je začela po nizu zaporednih eksplozij v vsej

dolžini trupa razpadati naša sosednja ladjenosilka.

Vse smo gledali skozi veliko okno. Brez diha smo zrli

v ta prizor, ki se je nadaljeval še z eksplozijami njenih

preostalih večjih delov. Nato se je enako dogodilo naši

ladjenosilki v ospredju pred nami, in potem še trem,

eni na naši levi in dvema, ki sta bili v sami konici

našega ladjevja. In s tem je že nastala dovolj velika

vrzel za prodor Ostrinov, v katero so se ti brž usmerili,

še preden so Čutini prav prerazporedili svoje sile,

in tako so nam z osredotočenim napadom na drugo

vrsto ladjevja uničili še naslednjih šest ladjenosilk. S

tem pa so se znašli pod udarom naši nosilci tovora,

saj so prav oni morali biti tarča tega preboja Ostrinov.

Vse je postalo vprašljivo.

»Dohiteli jih bodo!« je vzkliknil Čutin ob holiju.

In kljub takojšnjemu usmerjanju ladjevja Čutinov v

zaporo vrzeli so tri ladjenosilke Ostrinov že dohitele

konvoj s tovorom ter tako silovito udarile po njem

z energetskimi izstrelki, da sta se dve naši nosilki

razklali na dvoje.

»Mi smo jim še najbližje,« so na glas ugotavljali Čutini

okoli mene, strmeč zdaj skozi veliko okno, zdaj v holi,

da bi čim bolj celovito videli dogajanje s prostorsko

razporeditvijo naših sil v spopadu z ladjevjem Ostrinov.

Poškodovani ladji sta nam bile v dosegu. Lahko bi mi

prevzeli njun tovor z vsem osebjem. Prav Čutinov ne bi

smeli pustiti na cedilu, sem pomislil. In tudi kar nekaj

negodovanja je bilo slišati nad našim obotavljanjem.

Toda takoj zatem se je v holiju pokazala spremenjena

razporeditev sil, ko so ladjevja Čutinov udarila v bok

prodoru Ostrinov. Spet je bilo v tem delu večje število

naših ladjenosilk v spremstvu manjših okretnejših

ladij, oboroženih z laserskimi topovi in raketami z

energetskimi bombami. In napad Čutinov je bil po

silovitosti še močnejši od pravkar izvedenega prodora

Ostrinov. V holiju se je celo pokazala odsekana

konica ostrinovskih prodirajočih sil. Ladje Čutinov

so se vsekale mednje takoj za njihovimi prednjimi

ladjenosilkami.

»Kmalu jih bomo uničili,« je dejal Dobročut. »Iz tega

našega obroča se ne bodo več rešili.«

Tedaj smo začutili močnejše obračanje naše ladje, kar

je takoj sprožilo živahno odzivanje Čutinov. »Po tovor

gremo,« mi je pojasnil Dobročut. In res smo se pognali

z vso silo proti poškodovanim ladjam, od katerih so

že odpadli večji kosi trupa, skupaj z deli skladišč in

s pravkar naloženim tovorom. Pomembnim tovorom,

ki je že izpadel in je zdaj lebdel v svojih asteroidno

oblikovanih zabojnikih.

Po holijevem prikazu poteka bitke bi reševanje tovora

moralo biti izvedljivo brez večjega tveganja, ker so se

vse ladjenosilke Ostrinov iz konice njihovega prodora

morale boriti za lasten obstoj.

Po usmeritvi k poškodovanim ladjam so posamezne

skupine Čutinov iz naše ladjenosilke dobile

natančnime ukaze za takojšnje delovanje. In vse

reševanje je nato potekalo zelo hitro brez zastojev.

Nihče nas ni oviral ne med letom ne ob pristanku pri

poškodovanih ladjah. Takoj smo začeli s prenosom.

Naše majhne ladje-vlačilci so se oprijemale tisočkrat

večjih asteroidno oblikovanih zabojnikov z zame

skrivnostnim tovorom ter ga, kot je bilo videti v

pomanjšanem holijevem prikazu, v strnjenih, hitro

pomikajočih se kolonah vnašale v naša skladišča.

Oddaljen opazovalec holijevega prikaza te reševalne

akcije je najbrž moral dobiti vtis nekakšnega

»posesavanja« vsega. Kot da bi vse kar samo letelo v

naša skladišča. Že je kazalo, da nam bo uspelo in

končno je prišlo tudi sporočilo o odhodu vsega našega

ladjevja iz področja asteroidnega pasu. Toda Ostrini so

medtem uspeli prerazporediti zbrane sile, jih združili

s silami iz konice njihovega prvotnega napada,

ki so se kljub hudim izgubam uspele obdržati, in

vzpostavili prehod za že pripravljene ladje v ozadju,

da so lahko nemoteno zletele skozi nastali storžasto

oblikovani prostor njihovega preboja ter se usmerile

naravnost v našo, sprva odmikajočo se, potem pa

že kar bežečo ladjenosilko s tovorom, ki jo je kljub

močnim pogonskim motorjem upočasnil najbrž precej

težki tovor. Prav na nas so se usmerili, to pa so očitno

tudi Čutini takoj razbrali in nam v hitro izvedenem

manevru postavili enajst ladjenosilk ob bok, v pravo

zaščitno spremstvo, mimo katerega ni mogel nihče,

tudi izstreljeni energetski naboji ne, tako tesen ščit

so naredile skupaj s svojimi manjšimi ladjami. Toda

sile ostrinovskih ladjenosilk, primaknjene iz ozadja in

skozi njihov osvojeni storžasti prostor so nenadoma

udarile prav v to zaščitno spremstvo v takem naletu,

da so se med močnim obstreljevanjem prebile vse do

nas, skoraj vse do fizičnega trčenja z nami. Vsaj štirim

ladjenosilkam Ostrinov se je tudi uspelo prebiti in

nas dohiteti. Takoj smo se spopadli, s strani nam je

priskočila na pomoč naša bližnja soseda, prihajale pa

so še druge, vendar za nas prepozno. V neposrednem

naletu smo trčili z ladjenosilko enake velikosti kot

naša. Strahovito lomljenje in gnetenje je sledilo trku.

Vsi smo si takoj nadeli skafandre ali, bolje rečeno, z vso

naglico smo poskakali vanje ter se umikali stran od

trčenja. Toda mase obeh ladjenosilk so imele strahotno

vztrajnost. Na stotine nadstropij, na tisoče notranjih

prostorov je bilo zgnetenih vse do orjaških hangarjev

in skladiščnih prostorov s pravkar naloženim tovorom.

Stene so se parale. Čutini so bežali, skakali na hitra

notranja plovila ali vklapljali nahrbtne fotonske

motorje za samostojen let ter izginjali skozi nekakšne

dolge hodnike, po katerih je potekal notranji promet.

Tudi jaz sem se skupaj z ostalimi Čutni iz naše skupine

usmeril k eni od prometa upočasnjenih kolon, ko se

je naša ladjenosilka preklala na dvoje ter takoj zatem

še na več svojih sestavnih delov. In še preden sem se

prav zavedel, sem bil tako kot ostali Čutini v odprtem

prostoru med hitro letečimi deli obeh ladjenosilk,

tako naše kot ostrinovske, ki so bili v tistem trenutku

najbolj nevarni zaradi medsebojnega zaletavanja in

nenehnega spreminjanja smeri. Vendar nisem izgubil

prisebnosti. Izmikal sem se kakor Čutini, se spustil

na neki večji kos, da bi se zaščitil pred manjšimi

deli, nakar sem zaznal hitro približevanje velikega

dela ladje, na srečo dovolj zgodaj, da sem se hitro

umaknil. Pognal sem se stran, nazaj, uspelo se mi je

izmakniti, potem sem ozrl naokrog. Nedaleč stran je

letel del odtrganih sten in prostorov. Usmeril sem se

nanj, se oprijel roba in poskušal ponovno zbrati moči.

Moral sem zbrati tudi misli. Dogajanje je bilo prehitro.

»Skafander!« me je opozorilno prešinilo. Potipal sem

se po telesu. Ničesar poškodovanega nisem zaznal.

Sicer pa bi bil že mrtev, če bi bil skafander raztrgan.

Postopoma sem začel prihajati k sebi ter se ponovno

ozirati naokrog. Nekakšni prostori iz notranjosti ladje

Ostrinov so se mi nakazovali na tem odtrganem kosu,

seveda, s štrlečimi stenami. Na spodnjem delu sem

zagledal vrata. Zaprta. Bila so še nepoškodovana.

Ali so notri lahko morda Ostrini? To bo pa nerodno,

sem ugotovil, ko nikakor nisem mogel skleniti

razmišljanja v bolj določeno presojo. Če me dobijo,

potem…« Spet so mi misli zastale. Ne bi smel k njim.

Po vsem, kar se jezgodilo, bi že moral tako razmišljati,

mi je prešlo skozi zavest. Začel sem se ozirati v tista

nepoškodovana vrata, za katerimi je bilo verjetno, vsaj

po velikosti tega asteroidnega kosa ladje sodeč, kar

nekaj nepoškodovanih prostorov. Nahajal sem se na

delno odtrgani in izkrivljeni plošči, ki je na ladjenosilki

predstavljala nadstropje nad prostori s temi vrati pod

njimi. Bil sem nasproti tem vratom na vrhu prostora

z odtrganim stropom in zveriženo steno. Pomaknil

sem se nekoliko nazaj po plošči, stran od morebitnega

pogleda izza vrat, ki bi bil prav možen, saj je tako kot

Čutine tudi marsikaterega Ostrina trčenje obeh ladij

ujelo v njegovih prostorih.

Imel sem še možnost z nahrbtnim fotonskim motorjem

odleteti stran, toda kam? V moji smeri, sicer bolj

stran od mene, je bil velik odtrgan del ladjenosilke,

s hangarji in najbrž tudi s tistim tovorom, razsutim

naokoli. Razločil sem lahko nekakšne kepe asteroidnih

oblik . Tedaj je mojo pozornost pritegnilo odpiranje

tistih vrat pod mano. Z umikom za odtrgani steber

sem se pritajil ter tako skrivaj pogledoval k vratom,

vse dokler se ni po počasnem, verjetno previdnem

odpiranju med njimi pokazal Ostrin, ki se je pogledal

naokrog in nato stopil ven, za njim pa jih je prišlo še

več. Vsi so pogledovali po okolici. Z rokami so kazali

proti oddaljenim kosom ladjenosilke, se pomikali zdaj

sem, zdaj tja ter se tako kot maloprej jaz ozirali po

morebitnih reševalnih plovilih ali večjem odtrganem

delu njihove ladje. Šest, sedem, osem sem jih naštel.

Pa bo res najbolje odleteti na kakšen drug kos ali pa

na enega od asteroidov iz našega pravkar naloženega

tovora, to se mi je zdelo še najbolj smiselno.

Umaknil sem se na nasprotno stran tega iztrganega

dela ostrinovske ladjenosilke, prižgal svoj nahrbtni

fotonski motor in se nameril v krivuljni let proti

razsutemu tovoru. Najprej po tisti strani, ki je bila

prikrita Ostrinom, v dovolj veliki oddaljenosti, vsaj po

moji presoji, pa sem zavil v smer lebdečih asteroidov

ob skladiščnih prostorih, do katerih mi je potem

tudi uspelo priti. Takole od blizu so bili asteroidi

videti precej večji. Njihova zunanjost je spominjala

na strjene kamnine, podobne običajnim asteroidom,

le da so v svoji notranjosti verjetno skrivali tisti svoj

čudni tovor. Da, skrivnostni tovor. Odkril sem vhod.

Že ta mi je vzbujal nejasne občutke nelagodja, pa

čeprav ne bi mogel reči, da sem se bal. Pravzaprav

se nisem bal. Nekaj srhljivega je sicer bilo prisotno.

Toda ne pretirano. Ničesar takega ni bilo, kar bi me

ustavljalo, vsaj ne v smislu nevarnosti, čeprav mi je

tisto, kar naj bi bilo za vrati, vzbujalo nekaj tesnobe.

Pa ni bilo nič drugega kot komaj vidno narisan vhod

na nespremenjeni zunanjosti asteroida. Primaknil

sem se k naznačeni kljuki. Tudi ta je bila zgolj

narisana, toda ob pritisku nanjo se je plošča vdala

mojemu, sicer rahlemu pritisku in me spustila skozi

vhod v notranjost. Pogledal sem naokrog, pa spet ni

bilo videti nič posebnega. Pač, več vrat je vodilo iz

tega prostora in ena, naravnost pred mano, so bila

prozorna z razgledom v nekak večji razsvetljen prostor

za njimi. Vsaj kolikor sem lahko videl skozi. Previdno

sem pogledal še po ostalih vratih. Nikjer ni bilo

zaslediti nobenega gibanja. Le neživi tovor je najbrž

spravljen notri, sem pomislil. Prav lahko bi bilo tu le

skladišče zapakiranega materiala. Lahko? Hm… Ali

so ves ta prostor naokrog konzervirali za prenos? Toda

tudi tega se ni dalo presoditi. Le vrata in stene sem

lahko videl, brez predmetov ali česarkoli, po čemer bi

lahko sklepal, da je bilo karkoli odstranjeno.

Pomaknil sem se do prozornih vrat, skozi katera sem

s pogledom zajel veliko razsvetljeno dvorano. V njej so

bili stoli in mize, ob stenah pa so se dvigale skulpture

vse do stropa, ki je bil presojen, z modrikasto črnim

ozadjem. Že sem hotel s potiskom odpreti vrata, ko me

je prijazen glas pozval, naj po vzpostavljenih bivalnih

pogojih odložim skafander. Vhodna vrata iz masivne

plošče so se zaprla, začutil sem zviševanje zunanjega

tlaka, pogledal sem, po čem bi ugotovil njegovo višino,

ničesar takega nisem mogel zaznati, pomislil sem na

zapestni prikazovalnik, v tej napravi je bil prav verjetno

tudi tlakomer, le da jaz nisem vedel, kako naj s tem

ravnam. Različni gumbi so bili razvrščeni v krogu,

skupaj z nekakšnimi znaki, ki pa meni niso pomenili

ničesar. S to stvarjo si torej nisem mogel dosti pomagati.

»Hja, tlakomer,« sem zamrmral bolj zase, pa se mi je

naprava takoj odzvala s prikazom podolgovatega valja

z rdečim stebričkom, hitro rastočim vse do prečne

črte. Potem se je izpisalo sporočilo o izravnavi tlaka,

prijazen glas iz presojnih vrat pa mi je naznanil prost

vstop, mi zaželel dobrodošlico s prijetnim počutjem in

me opozoril na morebitne težave zaradi poškodb, ki so

nastale ob trčenju ladjenosilk in naletu večjih kosov

vanje, se pravi v ta asteroid, to pa naj bi povzročilo

prekinitev povezav in onemogočilo nadzor nad

delovanjem nekaterih naprav. »Naš nadzorni sistem

nima več pregleda nad dogajanjem v posameznih

prostorih,« se je končalo sporočilo.

Vstopil sem v prostor, pogledal naokrog, spet je bilo

več vrat in več hodnikov, brez kakršnih koli oznak,

kam vodijo, ob straneh so bile zgolj skulpture in

zame nerazumljivi hieroglifi Čutinov, ki bi lahko bili

tudi zgolj reliefno oblikovana umetniška stvaritev.

Po krajšem ogledovanju sem stopil naravnost naprej,

precej dolg je moral biti tisti hodnik, tudi zavit je bil,

ker mu nisem mogel videti konca. Najbrž so bila tudi

vrata ob straneh, le da jih ni bilo možno ločiti od sten.

Stopil sem naprej, pogledal na desno in levo ter opazil

nekaj izkrivljenih plošč na svoji desni strani. Da, to so

bile poškodbe od trčenja, šel sem še malo naprej, tu

so bile poškodbe še bolj vidne, celo razpoke sem lahko

razločil, in bolj ko sem šel naprej, bolj zverižene so

postajale tako stene kot strop in tla pod mano. Potem

sem zagledal večjo razpoko na levi, malo naprej še

eno, dve, tri in spet zverižene stene. »Presneto,« sem

zamrmral, »to je bilo kar krepko trčenje…«

Pogledal sem v še eno razpoko, v njej je bila tema,

in tudi skozi nekaj naslednjih ni bilo dosti videti, le

prostore kot malo večje bivalne sobe na Zemlji, vse

pa je bilo prazno. Stopil sem naprej, a sredi koraka

sem zastal, mojo pozornost je pritegnila rahlo

nenavadna svetilka, pravzaprav bolj slabotna luč v

delno zatemnjenem prostoru, tako da sem še enkrat

pogledal, ker je bilo vse skupaj precej drugačno od

običajno lepo enakomerno razsvetljenih prostorov

Čutinov. Neki obraz je šel mimo. Ženska z dolgimi

lasmi. Pa je ni bilo več. Ustavil sem se. Tisti lik se

je spet prikazal. Zdaj sem že bolje videl. Bila je neka

Čutinka, nenavadno oblečena, v dolgi beli halji, z

rokami, prekrižanimi na prsih; nobene od Čutink

doslej še nikoli nisem videl v taki obleki in v taki drži.

Pritajil sem dih. Le sedem, osem metrov od mene je z

zamaknjenostjo svečenice pri opravljanju obreda zrla

predse in premikala ustnice med mrmranjem verjetno

nekakšne zaobljube. Nenadoma je povsem otrpnila.

Stoje je zrla proti dobre tri metre oddaljeni prozorni

krogli na tleh, pokritih s prtom. Vse je delovalo precej

svečano. Kar dolgo je tako nepremično stala, tako

da sem se že hotel prestopiti, ko me je izraz njenega

obraza ponovno zadržal na mestu. Zelo pomemben

je moral biti ta obred za to skrivnostno svečenico,

ki se je še nekoliko zravnala in spustila roke ob

telesu, nato pa jih je s počasnimi gibi razširila kot

v slovesnem pričakovanju nekakšnega sprejemanja.

Tedaj je v prozorni krogli zasijala svetloba z vse bolj

vidnim prikazom postelje, na kateri je bila starejša

Zemljanka. Ležala je na hrbtu z zaprtimi očmi, ki jih

je počasi odprla, le malo in le za nekaj trenutkov, nato

so se ji veke povesile in ostale nekaj časa zaprte, čez

čas pa so se ponovno odprle. Nepremično je obležala.

Nato se je iz njenega telesa počasi dvignil presojen lik,

po zunanjosti enak ležeči ženski, ter se začel vse bolj

manjšati, izginjajoč v daljavo, se v polkrogu obrnil in

še enkrat zaokrožil nad svojim ležečim telesom, se spet

pomanjšal v oddaljenosti, dokler se ni obrnil navzgor in

zletel proti stoječi Čutinki. Približal se ji je v rastočem

prikazu in v naravni velikosti pristal tik ob njej, ona

pa ga je pričakala z razširjenimi rokami, nasmehljana

v neskritem veselju nad njegovim prihodom. Presojni

lik Zemljanke pa je neodločno obstal. Brez dvoma je

bila to tista starejša Zemljanka s postelje oziroma

njen presojni lik, ker je telo še vedno nepremično

ležalo tam v krogli. In ta presojni lik je zdaj gledal

Čutinko, zdaj prikaz negibno ležeče ženske v tisti

prozorni krogli. Nato se je lik zadržano nasmehnil in

brez premikanja naprej ali nazaj z globokim vdihom

odprl usta, jih počasi zaprl, si položil roko čeznje

v neskritem presenečenju nad pravkar doživetim

dogajanjem ter se ob prijaznem Čutinkinem nasmehu

še sam začel vse pogosteje nasmihati. Da, prijateljski

nasmeh Čutinke je tudi Zemljankinemu liku izvabil

nasmeh. Spogledovanje med presojnim likom in

Čutinko je postajalo vse daljše, njuno nasmihanje

vse bolj sproščeno. Nato je Čutinka razširila roke,

kot da vabi v prijateljski objem, ki se ga presojni

lik Zemljanke očitno ni več bal. Stopili sta druga k

drugi, tudi presojni lik je razširil roke v pričakovanju

prijateljskega objema.

Še naprej sem zadrževal dih. O čem podobnem mi

Čutini niso govorili. Kaj pravzaprav počnejo s tem

obredom..? Po nekaj globokih vdihih sem počasi

spuščal sapo skozi napol priprta usta. Namesto

stiska v objemu sem zdaj lahko videl samo pogrezanje

presojnega Zemljankinega lika v Čutinko. Kar

izginjala je v njej. Vsa, v celoti. Počasi in brez naglice

je Zemljanka vstopala v Čutinko. Obe sta se ves

čas smehljali, tudi med nenavadnim združevanjem,

vse dokler ni ostala vidna samo Čutinka, v kateri

je presojni lik po počasnem pogrezanju popolnoma

izginil. Ni ga bilo več videti. Da, izginil je v Čutinko,

ki se je nato zravnala, spet prekrižala roke na prsih

in med počasnim, že kar zadrževanim globokim

dihanjem obstala z obrazom, obrnjenim navzgor. Nato

je vse gibe v enakem zaporedju ponovila, in spet enako

kot prej obstala miže, z obrazom navzgor, ko jo je

nenadoma prešel drget skozi vse telo, in v zaporednih

valovih še nekajkrat zapored, naposled pa se ji je iz ust

izvil krik, sledil je še eden, že skoraj stokajoč, vendar

z neko blaženostjo v sebi. Čutinka se je umirila.

Sklonila je glavo, telo se ji je iz napete vzravnanosti

sprostilo v normalno držo, tudi roke je spustila s prsi

in se z vidno utrujenim korakom prestopila do lebdeče

plošče. Vse skupaj je moralo biti zanjo zelo naporno.

Vsaj videti je bilo tako. Ali pa so se v njej premetavale

nevidne sile. Vsekakor je izraz njenega obraza pričal

o burnem, tako močnem dogajanju v njej, da se je

morala oprijeti tiste plošče, sicer bi verjetno padla.

Moči so ji pošle. Zaradi tiste združitve je potekal v njej

neki proces, ki ji je zašibil kolena. »Da, lahko bi bil

kak proces,« sem pomislil. Čutinka pa se je ponovno

vzravnala, nekoliko je prišla k sebi, spet je bila videti

malo bolj zbrana, ter je pogledala proti presojni krogli.

Tam je bil še vedno prikaz negibne Zemljanke, enak

kot prej, le da so bili ob njej še drugi ljudje, moški,

ženske in tudi otroci. Najbrž njeni sorodniki. Eni so

jokali, drugi pa so stali naokoli bolj ob strani.

Čutinka je pristopila k presojni krogli, tik ob njo,

potem je obstala in v globoki prizadetosti še vsa

zamaknjena šla z roko narahlo prek nje. Celo solze

so ji začele teči po licih, ko je z izrazom žalovanja na

obrazu nerazločno mrmrala neke besede, verjetno

imena tistih ob postelji. Vsaj jaz sem dobil tak vtis.

Presneto prepričljivo je bilo videti vse skupaj, tako

da sem še sam moral umakniti pogled in si obrisati

oči, orošene za nekaj trenutkov. Toda med ponovnim

pogledom po zatemnjenem prostoru okoli sebe sem

zagledal neko moško postavo, z rameni naslonjeno

na steno. Kako? Od kdaj? Najbrž ga zaradi teme

nisem videl? Lahko bi bil tudi pred mano tam… Mar

me je prizor s Čutinkinim obredom toliko prizadel,

da se predolgo nisem ozrl naokrog? Natančneje sem

ga pogledal. Ostrin je bil. Hudirja! So bili Ostrini že

pred mano tu? Ampak ne iz tistega dela ladjenosilke,

na katerem sem bil sam, ne tisti Ostrini, ki so prišli

skozi ona vrata. Najbrž res ne. A to je bilo pravzaprav

vseeno. Ali je sam? Pogledal še malo bolj naokrog.

Nobenega drugega Ostrina ni bilo videti. Samo ta

je bil. Stopil sem za korak nazaj, Ostrin pa mi je s

pomikom prsta k ustom nakazal, naj molčim. Potem

je z roko pokazal proti Čutinki in nato spet položil

prst na usta. Prikimal sem, čeprav nisem vedel, ali

je tako prav ali pa bi moral zakričati. Ostrin ni bil

videti napadalen, prav nič nevarno ni deloval. Tam je

pogledoval zdaj proti meni, zdaj skozi eno od razpok

proti Čutinki. Pravzaprav je bolj gledal Čutinko, tako

očitno, da sem začel ponovno spremljati dogajanje ob

presojni krogli in pri tem tudi sam pogledoval zdaj

Ostrina, zdaj Čutinko, ki je med tem še kar naprej

vidno prizadeta strmela v dogajanje ob postelji

Zemljanke. Kar pomikala se je z narahlo razprtimi

rokami nad tistim prikazom v prozorni krogli. In solze

so ji začele polzeti po licih. Prav močno.

Ostrin se mi je medtem počasi približal ter se ob meni

spet zazrl v Čutinko. »Ste videli, kaj počnejo ti osli, a?«

je dejal.

Nisem odgovoril. Ostrinova pripomba me je vseeno

presenetila, pa še z odporom je bila izrečena, z neko

nejevoljo.

»Vi ste eden tistih Zemljanov, kajne?« je vprašal Ostrin

in mirno nadaljeval: »Opazoval sem vas, ko ste gledali

to Čutinkino predstavo. Upam, da ji niste nasedli…«

Nedoločno sem zmignil z glavo: »No, ja, ne vem, ali

sem vse to sploh prav razumel. Za kaj pa pravzaprav

gre?« In po krajšem premisleku mi je pod vplivom

predirnega Ostrinovega pogleda ušlo z jezika: »Pa

menda niso duhovi? Zdelo se je, kakor da bi duh tiste

umrle Zemljanke prešel v to gospo tukaj? Ne poznam

izvora civilizacije Čutinov, vsaj ne dovolj za presojo

tega dogajanja. Vaši rojaki so jih celo zmerjali z roboti.

Kar precej besed in še več tistega, kar se je zgodilo, je

zame težko razumeti.«

»Tisto ni bilo zmerjanje,« je trdo odgovoril Ostrin, »in

tudi vaše ugibanje ni daleč od resnice. Vse so lahko.

Vsaj zaradi mene. Vse jim priznam,« se je nasmehnil

z vzvišeno prezirljivostjo, »vse, razen da so živa bitja.«

Podkrepil je svoje besede s srepim pogledom, polnim

nalezljive prepričljivosti.

Ušel mi je »huh« skozi sapo. Ostrinove besede sem sicer

še vedno jemal s pridržkom, ker sem le moral pogledati

na vse skupaj tudi z druge strani, čeprav jih je nekaj

podrobnosti v obnašanju Čutinov celo potrjevalo.

Toda Honaja je bila ženska z veliko čutnosti v sebi. Vso

njeno žensko bit sem občutil med objemanjem, skupaj

s čutno toplino, ki je prihajala iz nje in ni mogla biti

igrana, kakor ni mogla biti igrana njena prizadetost

zaradi izgube moža tedaj, ob najinem prvem srečanju.

Ne, to ne more biti res, Honaja že ni duh.

»Njihova telesa so iz mesa in krvi,« sem odvrnil

Ostrinu, ki me je mirno poslušal, nato pa je počasi

odkimal in rekel:

»Pri živih bitjih je misel posameznika usodno

povezana tako z možgani kot s telesom, pri Čutinih pa

tu ni nikakršne povezave. Pri njih je telo eno, možgani

drugo, mišljenje skupaj z značajem in strastmi pa

nekaj povsem tretjega.«

»Torej je njihovo telo iz nekakšnega materiala,« sem

nakazal sprijaznjenje z njegovo razlago, vendar z

ohranitvijo svojih pomislekov.

Ostrin je opazoval moj odziv na svoje besede. »Težko

vam je sprejeti ta dejstva, kajne?« je vprašal.

Zmajal sem z glavo. Tako na hitro se o vsem tem le

nisem mogel odločiti, ker zakaj pa naj bi Ostrin govoril

resnico, še posebej, ker so Ostrini v sporu, pravzaprav

v vojni s Čutini? Hja, v sporu… Saj tudi Čutini ne

govorijo nič kaj lepo o Ostrinih. Niti najmanj. Očitajo

jim nekakšno defektnost, tista njihova jedrska vojna

naj bi pustila posledice. Pogledal sem Ostrina. Takole

na pogled na njem ni bilo videti nikakršnih jedrskih

posledic. Nič posebnega oziroma nič takega, kar bi

kazalo na določene telesne poškodbe. Nikjer ni bilo

nič invalidnega, ravno nasprotno, prav postaven je bil

ta Ostrin tako kot ostali njegovi rojaki, kar sem jih

doslej videl, pa tudi njihovo govorjenje je bilo videti

prisebno. So arogantni, to že, malo naduti, no, precej

naduti, imajo se za nekaj več, kar pa je po svoje

razumljivo, saj so res na zelo visoki razvojni stopnji.

Tudi na Zemlji je pač tak običaj ali kakor koli naj že

temu rečemo, da se višje razviti narodi imajo za nekaj

več od manj razvitih.

Zdaj je Ostrin, ki so ga zmotili ti moji ocenjujoči

pogledi, hitro ugotovil, kaj je zadaj. Smehljajoč se, je

rahlo odkimal: »Kaj so vam Čutini natvezili o nas?

Da smo kriplji, kajne? Duševni kriplji? Ker smo imeli

jedrsko vojno?« Nepremično me je opazoval.

Nedoločeno sem se nakremžil, saj nisem želel

ponavljati očitkov s strani Čutinov in še manj

njihovega zmerjanja. Vendar pa tudi nisem mogel

zanikati Ostrinovega ugibanja.

»Veste,« je nadaljeval Ostrin, »glede naše jedrske vojne

so zadeve povsem jasne, to pa Čutinom nikakor ne

ustreza. Zato si vedno znova nekaj izmišljajo in vpletajo

stvari, ki nimajo z vso zadevo nič skupnega. Poglejte,

že to, kako so govorili o naši jedrski vojni, vam lahko

nazorno pokaže njihovo načrtno zavajanje Zemljanov.

Poznajo vaše izkušnje in povedo le tisti del, ki je lahko

zgolj osnova za nadaljnje sklepanje, za vaše napačno

sklepanje. V vas so zasejali dvom glede naše umske

normalnosti, čeprav jim je tista naša jedrska vojna

dovolj dobro poznana.«

Prikimal sem: »Seveda jaz te stvari težko presojam. Po

vsej verjetnosti so pretiravali.«

»Kaj pretiravali, speljali so vas v napačno razmišljanje!«

Ostrin je bil videti že kar jezen. »Preusmerili so vas

na povsem krivo pot razumevanja. Ne da pretiravajo,

ampak zavajajo, razumete, zavajanje je prava beseda.

Sami se boste prepričali. Tega ne govorim le zaradi

naše jedrske vojne, glede katere so stvari dovolj očitne,

ampak zato, ker delajo enako tudi v vseh drugih

primerih.« Zadnje besede je izrekel s pravim gnevom.

Ostal sem tiho. Moral bi se sporeči s tem Ostrinom, če

bi mu zdaj nasprotoval, tega pa nisem maral. Nič kaj

si nisem želel nepotrebnega spora.

»Z našo jedrsko vojno je bilo pa takole,« je Ostrin

nadaljeval v bolj umirjenem tonu. »Dva prevladujoča

naroda, tudi mi smo imeli tedaj več držav, tako kot

jih imate Zemljani, sta se spopadla. Vse je potekalo

zelo podobno dogajanju pri vas v času hladne vojne, le

da smo se mi zagnali v še večjo proizvodnjo jedrskih

bom, pač zaradi lažje dostopnih rudnin, predvsem

urana. Potem pa je prihajalo do vse ostrejših

nasprotij. In ker se je jedrska vojna kazala kot dokaj

verjetno možnost, sta si obe strani začeli graditi

močna protijedrska zaklonišča za dolgo preživetje.

Obe strani sta se tega projekta lotili z vso resnostjo

in po vseh svojih najboljših močeh. Pri tem je nastalo

vprašanje, komu dati prednost pri namestitvi v prva

zaklonišča. Ker so pri nas potekali boji že desetletja

pred odkritjem jedrskih bomb, z večjo ali manjšo

ostrino pa že stoletja prej, se je pri nas izoblikovala

kultura bojevnika. Biti najboljši vojak je bila najbolj

cenjena vrlina. Mlade nabornike smo preverjali tako

ob sprejemu kot med treningi in šolanjem. Rangirali

smo jih po njihovi drži na bojnem polju kakor tudi s

pisnimi testi. Tako fante kot dekleta. In z leti smo ta

sistem izločanja pripeljali na zavidljivo raven. Dobili

smo elitne oddelke bojevnikov, takih, kot si jih je vsak

poveljnik lahko samo želel. In obe strani, njihova in

naša, sta se odločili, da v primeru vojne prav te elitne

enote mladih fantov in deklet najprej zaščitita. Taka je

bila opredelitev na obeh straneh, k temu je pripomogla

tudi želja po okrepitvi ugleda vojaškega poklica ter želja

vzpodbuditi mladino k vključevanju v vojaške enote.

In kot se je pozneje izkazalo, je bilo prav to slednje

odločilno pri določanju prednosti za namestitev v

atomska zaklonišča. Na to lahko sklepamo tudi po

preverjanju sprememb na prednosti listi. Očitno pa

vodstva na obeh straneh še niso bila prepričana o

resni možnosti za začetek jedrske vojne. Naposled jih

je le presenetila. Niso namreč mogla izključiti pomote.

Nekaj pa so k totalni vojni prispevala tudi poveljstva v

zakloniščih, čeprav so poznejša preverjanja pokazala,

da so sprožila svoje sisteme šele po eksplozijah prvih

nasprotnikovih bomb. Na koncu je bilo uničeno vse

življenje na celotnem našem planetu. Preživeli so le

v zakloniščih. Odtlej pa je naš razvoj potekal v miru.

Preživeli z obeh strani so se pozneje tudi združili,

pač zaradi majhnega števila, in potem so v miru

izgrajevali našo civilizacijo. V sami vojni pa ni bilo ne

ranjenih ne poškodovanih, to Čutini prav dobro vedo.

Bili so samo ali mrtvi ali popolnoma zdravi preživeli.

Genske spremembe, ki nam jih očitajo Čutini, pa naj

bi bile, spet po njihovih besedah, posledica selekcije s

testiranjem nabornikov, to v manjši meri celo drži, zato

smo pozneje naredili popravke na ustreznih genih, a

niti približno ne toliko, kot jih naštevajo oni. Zlasti je

bilo tega malo zaradi nedorečenosti našega sosedstva,

ker je bilo mogoče sklepati na ponovno potrebo po

krepitvi obrambnih sil in vojaškega duha. Pogum in

pripravljenost izvrševati povelja s samožrtvovanjem

za blagor naše civilizacije sta nam Ostrinom prirojena

in niti na misel nam ne pride, da bi spreminjali ti

dve naši poglavitni vrlini, ki Čutine očitno tako zelo

motita.«

»Aha, pa sem si res vse skupaj nekoliko drugače

predstavljal,« sem dejal. Kar malo sem se moral

zamisliti nad temi Ostrinovimi besedami. Na tak

izvor defektnosti, če sploh lahko to tako imenujem,

res nisem pomislil. Ali je to sploh možno? Da bi tisto

testiranje tako neumno zastavili? Težko je verjeti.

Razen če ob iskanju enih sposobnosti niso povsem

pozabili na ostale, to pa bi že bilo možno. Hm. Res je,

da take, vojaško usmerjene višje razvite civilizacije ni

nič kaj prijetno imeti za sosedo, tako da bi v tem smislu

lahko razumel Čutine. Pa tudi za Zemljane to ne bi

bila pretirana sreča, če ne uporabimo nasprotnega

izraza, ki je verjetno bolj primeren. V tem pogledu so

za Zemljane najbrž boljši partner Čutini, a bolje, da

temu Ostrinu tega ne omenjam. Ampak tudi Čutini

so čudni. Če so res duhovi, kot pravi Ostrin in kot vse

skupaj zdaj kaže, partnerstvo tudi z njimi ne more biti

posebno prijetno. Pravzaprav si je težko predstavljati,

kakšne vrste partnerstvo bi to sploh lahko bilo.

Ostrinove besede »priznam jim vse, razen da so živa

bitja« so mi vedno znova prihajale na misel, čeprav

sem jih zaradi lepote Honajinega obraza nenehno

potiskal na stran. Duhovi, hm, kaj pa pravzaprav ta

pojem pomeni? Ni bilo lahko razmišljati o njih. Vsaj

zame ne, ker v duhove sploh nisem verjel. Pravzaprav

še vedno ne verjamem vanje. Tu, pri teh Čutinih, je

sicer res nekaj takega videti, toda za kaj resnično gre,

vseeno ni bilo možno kar tako opredeliti. Duhovi?

Ta je debela. Ampak po drugi strani je kar nekaj

značilnosti tako nakazanih, da je marsikaj lahko

možno. Ja, marsikaj…

Pogledal sem Ostrina, obrnjenega proti Čutinki ob

presojni krogli, z nekam odsotnim pogledom je zrl

predse. Z mislimi je moral biti nekje drugje. Ko sem

pogledal še Čutinko, sem videl njen objokan obraz,

kako zamaknjeno spremlja dogajanje v tisti krogli, v

kateri so si ob postelji Zemljanke brisali solze moški

in ženski, ki sta sedeli na stolih ob vznožju. Najbrž

sorodniki pokojnice. Vsaj videti je bilo tako. Po vsem

tem, kar sem doživel v zadnjem času in kolikor sem

lahko tudi razumel, pa nisem bil več prepričan o

ničemer.

»Evolucija vaše civilizacije je prav zanimiva.« sem

začel. »Težko si sicer predstavljam, kaj vse je možno

na tako visoki civilizacijski ravni, tako da mi tudi ta

vaš spor s Čutini ni povsem jasen. Glede na vse te

spopade,« namignil sem na zame neverjetno velikost,

»pa se kaže hudirjevo resna zadeva.«

Ostrin je še naprej gledal Čutinko, stoječo pred kroglo,

ali vsaj v njeno smer, potem pa je rahlo prikimal.

»Gre zares, da,« je dejal in ocenjujoče upiral oči vame.

»Njihova zmaga bi pomenila prevlado duhov in robotov

nad živimi bitji, prevlado nad civilizacijami, ki so se

po normalni evolucijski poti razvile v tem delu vesolja.

Tudi nad vašo. Oziroma še posebej nad vašo, ker

prevlada nad vami je zanje prav posebno pomembna.

Ali sploh veste, zakaj?«

Malo sem pomišljal, pa se ničesar, kar bi lahko bilo

primerno za odgovor, nisem mogel spomniti; razen

nekaj med seboj nepovezanih podrobnosti mi nič

tehtnega ni prišlo na misel.

»Zanje ste nekakšna farma.« Ostrin me je nekaj

trenutkov motril s svojim predirnim pogledom, potem

pa je bolj umirjeno nadaljeval: »No, ja, ni čisto tako,

ker doslej smo bili tukaj tudi mi. Prav nam se morate

zahvaliti, da vaša evolucija poteka nemoteno. Vsaj

v glavnem. Že ob našem prvem srečanju s Čutini

smo postavili zahtevo po nevmešavanju v razvoj

mlajših civilizacij. Morali so privoliti vanjo. Vedeli so,

da morajo. Kljub vsemu negodovanju so na koncu

privolili. Potem smo postavili pravila.« Ostrin se je ob

zadnjih besedah celo malo razvnel, tako da sem se

njegovi prepričljivosti že težko upiral.

»Meni so Čutini govorili o prijateljskih nagnjenih

do manj razvitih civilizacij,« sem navrgel. »Ničesar

sovražnega do nas Zemljanov nisem mogel zaznati pri

njih.«

»Ničesar sovražnega!« je ponovil moje besede Ostrin

ter se skoraj obešenjaško zasmejal. »Hah! Saj tudi vi

ne sovražite prašičev, ki jih pojeste, kajne?«

Ta pripomba je bila, sem pomišljal, ali neokusna ali .

. . hm, okrutna. »Omenili ste sporazum o dopuščanju

pravice manj razvitih civilizacij do lastnega razvoja,

tako da primera s prašiči…«

»No, seveda je ta dogovor veljal doslej. Vsaj do meje

opaznosti. Vaša evolucija do sedaj res ni bila motena

po zaslugi našega vztrajanja pri nevmešavanju v

evolucijski razvoj manj razvitih civilizacij. Ampak če

nas ne bi bilo zraven in bi Čutini lahko delali po svoji

volji, brez kakršnega koli nadzora, bi primera s prašiči

postala upoštevanja vredna.«

Rahlo sem se nakremžil in polglasno ponovil:

»Upoštevanja vredna… Hm. Zakaj pa? Kaj pa jih

žene v tako početje?« Stiskal sem ustnice zaradi

nerazumevanja in nesprejemanja tovrstnega početja

ter pomislil, ali ne bi bilo bolje verjeti Ostrinom kakor

pa Čutinom. Tedaj pa se je zasvetlikalo s predirnim

piskom, ob katerem se je Čutinka sunkovito ozrla

naokrog, Ostrina in mene ni mogla videti, se v nekakšni

stiski ali strahu, kot je bilo razvidno po njenem

obrazu, obrnila k prikazu v prozorni krogli ter nato v

prižigajoče se lučke nad sabo, se hitro odmaknila za

korak, kakor da mora zbežati, potem je spet stopila

bliže in se še enkrat zazrla v prikaz znotraj krogle, si

obrisala solze z lic ter se nato obrnila stran in s hitrimi

koraki zbežala skozi vrata. Pogledal sem Ostrina.

Tudi ta je deloval nekam zbegano. Pogledoval je po

prižigajočih se lučkah in v holijevski prikazovalnik na

svojem zapestju: »Uničili so mi varnostno kontrolno

ploščico pred vhodom v ta asteroidni zabojnik. In

to prej, preden sem jih lahko zaznal.« Pogledal je

naokrog in spet v prikaz na zapestju, kjer se mu je

kazal razpored okoliških prostorov.

»Kaj bova?« sem vprašal.

»Tu, skozi ta vrata in potem naprej po hodniku do

zgornjih prostorov morava iti.« Ostrin je s prstom

potegnil po predvideni poti čez holijev prikaz prostorov.

Tam je bil tudi izhod skozi zgornje prostore. Prikimal

sem. Ostrin je stopil do odprtih vrat, jaz pa sem mu

sledil, šla sva skozi, tudi na hodniku ni bilo nikogar. Po

tako natančnem prostorskem prikazu, kot se je kazal

v Ostrinovem holiju, se ni bilo težko orientirati. Toda

potem je sledila eksplozija v prostoru, skozi katerega

sva nameravala iti, vrata so se s treskom odprla, v

naju je udaril zračni sunek, tako da sva se morala

ustaviti. V tistem trenutku so se skozi vrata na obeh

straneh hodnika proti nama pognali roboti Čutinov.

V hipu sva bila na tleh. Ostrina so takoj razorožili,

meni pa dopustili, da sem se v njihovi sredi lahko

nemoteno pobral. Ostrina so že odnašali in kmalu so

z njim izginili za vrati, tako da sem ostal sam z roboti.

»Upam, da vas nismo poškodovali,« se mi je spoštljivo

opravičil robot s povsem človeško zunanjostjo ter me

zaprosil, naj mu sledim v osrednjo dvorano, kjer je bil

nekakšen zbirni center. »Ostali člani vaše posadke so

preživeli trčenje,« mi je še dejal, »in naše poveljstvo je

že ukazalo, naj nadaljujete vašo misijo.«

»Aja!« sem dejal s porajajočimi se pomisleki in z

nekakšno ugotovitvijo, da je še prezgodaj za dokončne

sklepe, čeprav je bil malo prej tisti Ostrin precej

prepričljiv. Pravzaprav ne samo precej, ampak kar

zelo, zelo prepričljiv.

Po daljšem čakanju v veliki dvorani so mi sporočili, da

prihaja naša ladja VIHARNIK, na kateri naj bi bila že

zbrana naša posadka. Sicer pa je vse v redu in naj se

v miru spočijem. Prinašalec tega sporočila, spet robot

s človeško zunanjostjo, mi je pri tem svetoval bolj

primeren prostor, ki je »zelo prijeten,« kot je rekel, in

ko sem z glavo nakazal, da se strinjam, je nadaljeval:

»Za počitek in sprostitev po izjemnih naporih so

namenjeni posebni prostori. Tudi naši gostje jih

zelo pogosto uporabljajo.« Potem me je povabil, naj

mu sledim. Toda pojasnilo, da imajo Čutini na tem

asteroidu posebne prostore za počitek, se je nekoliko

razlikovalo od mojih dosedanjih izkušenj. Nič kaj

pogosto nisem videl utrujenih Čutinov. Če sem

jih sploh kdaj? Na tem asteroidu pa naj bi, vsaj po

robotovem govorjenju sem dobil tak občutek, imeli

pogosto opraviti z utrujenostjo Čutinov. Od česa?

Pomislil sem na Čutinko pri prozorni krogli. Hm?

Robot me je peljal v veliko dvorano z udobnimi pogradi

ob stenah, s šestimi vrstami ležalnikov, razporejenih

po sredini sobe, in s krožno potjo, po kateri so se v

nekakšni zamaknjenosti sprehajali nekateri Čutini,

drugi pa so počivali v ležalnikih ali na teh pogradih;

vsi so delovali precej drugače od Čutnov, kakršnih

sem bil vajen doslej. Eden je stopal mimo mene z

odsotnim pogledom, uprtim predse, tako da ga je

bilo kar malo čudno videti. Robot se je ustavil pred

pogradom, spodnji je bil še prost, torej zame, vsaj

tako sem razumel robota. Nanj sem se usedel in se

začel razgledovati naokrog. Čutin na ležalniku nekaj

metrov od mene je med globokim, počasnim dihanjem

narahlo odpiral in zapiral oči. Malo naprej je dremala

neka Čutinka. Mimo mene pa se je v počasnem

sprehajalnem koraku premikal drugi Čutin v popolni

odsotnosti duha kot nekakšen živi mrtvec. Prav lahko

bi bil duh. Pa tudi ostali Čutini v tem prostoru niso

delovali dosti drugače. Odsotnost življenja sem lahko

zaznal v vseh. Prav čudno. Prej nisem zasledil ničesar

podobnega.

Vsakršni pomisleki so se mi vrstili drug za drugim,

kajti misel na duhove je bilo zame še vedno nenavadna

in nisem mogel kar tako sprejeti tistih Ostrinovih

razlag. Duhovi, ja, duhovi… Kljub vsemu še vedno

nisem mogel videti ničesar bolj določenega. Nikoli

nisem verjel v duhove, zdaj pa naj kar naenkrat

verjamem? Kar tako pa že ne. Vse od prvega srečanja

s Čutini imam opravka s pojmi, tujimi, presneto

nenavadnimi, s stvarmi, ki so očitno možne, čeprav

sem jih še nedavno imel le za domišljijsko poigravanje.

Ali bi v tej resničnosti lahko obstajali tudi duhovi?

Kot Čutini? Kar dvignilo me je s pograda. Še enkrat

sem preletel s pogledom po prostoru. V temačnem

ozadju, tik za sedečim Čutinom, sem zagledal nejasno

postavo ženske, ob kateri se mi je nehote obudil prizor

ob prozorni krogli. Moral sem jo primerjati z likom

tiste Čutinke, ki je na koncu tako na hitro zbežala

ob alarmnem pisku. In zdaj bi lahko bila ta ženska

tu prav ona? Hudirja. Če je to res, potem so ti Čutini

tu nekaj takega kot ona. Nekaj takega? Povsem jasno

pa mi seveda ni bilo. Toda kaj bi bilo sicer možno?

Ti duhovi tukaj, okoli mene… Ne, ne, tako že nisem

mogel zastaviti svojega razmišljanja o vsem tem

dogajanju! Kakor da bi umrli ali pravkar vstali od

mrtvih… Točno tako. V ti dve skupini bi jih še najlaže

uvrstil. Prav lahko sem si predstavljal tam doli na

Zemlji neko truplo, iz katerega se je tisto, karkoli

je že bilo, zaradi mene lahko tudi duša, preselilo v

Čutinko. Samo zakaj pa imajo tako prazen pogled?

Imajo duhovi prazen pogled? Mrtveci že, ja, ampak

duhovi? Kakšen pogled pa pravzaprav imajo duhovi?

Oziroma kakšnega naj bi imeli? Res sem premalo

vedel o duhovih. V mrtvašnici sem že videl mrtvece.

In to vzdušje tukaj mi je občasno vzbujalo enake

občutke, čeprav je res, da le ob pogledu na nekatere

Čutine v tem prostoru. Le nekateri posamezniki so

tako delovali. Toda ti so bili dovolj prepričljivi. Da

so v šoku? Zaradi pravkaršnje oživitve? Ali pa se

še niso otresli šoka, ki so ga doživeli ob njihovem

umiranju. Oziroma, ob umiranju tistega Zemljana,

iz katerega se je potem preselila vanje njegova duša.

Spet sem pogledal po prostoru in tam kot prej zaznal

obrise obraza tiste Čutinke. Pa je res sedela tam…

Še pazljiveje sem se zazrl v tisto smer ter iskal znane

poteze na obrazu, pogreznjenem v poltemo za precej

večjim Čutinom, sedečim spredaj. Tudi ta je deloval

nekam mrliško. Ali pa se mi vse skupaj le dozdeva?

Hm? K njej bi moral iti. Če bi prisedel k njej, bi seveda

laže presodil vse skupaj. Ampak moral bi sesti med

njo in tistega mrliškega Čutina v ospredju. Hm… Tega

vzdušja tukaj se nikakor nisem mogel navaditi. Celo

prav nasprotno. . . začel me je spreletavati srh. Sicer

me ni bilo pretirano strah, to ne. Prijetno pa tudi

ni bilo vse skupaj. Da bi se naredil neumnega in se

kar usedel vmes? Tako početi med duhovi? No, kaj

drugega mi niti ne preostane. V lepo kašo sem zašel.

Oziroma so me vrgli vanjo. In zdaj se bom prerival med

duhovi? Da, prav preriniti se bom moral tja vmes. Saj

teh Čutinov ob meni ne morem spraševati glede svoje

namere.

Spet sem pogledal naokrog. Čutin, oddaljen dva ali tri

metre, je bil obrnjen naravnost vame. Da, naravnost

vame je bulil. Menda mi ne bere misli? Tako čudni, kot

so, bi Čutini prav lahko imeli tudi tako sposobnost…

Huh! Paziti bom moral celo, o čem razmišljam v teh

prostorih. Še enkrat sem pogledal Čutina. Še vedno je

stal nepremično, obrnjen naravnost proti meni. To je

bilo več kot očitno. Pa še mimo njega bom moral iti.

Nič kaj prijeten tip. Je res gledal vame? Pravzaprav

nisem mogel razbrati, kam gleda.

Odločil sem se. Počasi sem vstal, s pogledom obšel

prostor in se zlagoma sprehodil mimo njega. Še en

Čutin je tam postaval ob strani, navidez podoben,

le da je dajal vtis nekakšne bojevitosti, vsaj njegovi

ostrejši gibi so tako delovali. Kolikor je bilo mogoče,

sem z umirjenim korakom stopil naprej, pogled pa

sem upiral predse v globoki zamišljenosti, čeprav pri

tem nisem mislil na nič oziroma le na to, da s svojo

drugačnostjo ne bi pritegoval pozornosti. Potem sem

se ustavil ob tisti Čutinki v polmraku. Nič je nisem

zmotil, kakor tudi ne Čutina pred njo. Še opazil me ni,

kar mimo mene je gledal. Ni bil videti nevaren, nobene

agresivnosti ni kazal, čeprav je bl precej obilen. Malo

sem se oziral naokoli in sedel na bližnji pograd, kot

sem v tem prostoru videl sedeti Čutine. Potem sem

še nekaj časa bolščal predse, kar je Čutinka ob

meni morala opaziti, čeprav je očitno nisem prav nič

zanimal. Nato sem se zleknil na hrbet in se privzdignil

na komolec, tako da sem lahko ohranil pregled po

prostoru brez posebnega obračanja glave. Čutinka je

bila še vsa objokana. Počasi je segala z roko k licu in

si zdaj po eni, zdaj po drugi strani s prsti otirala solze,

pri tem pa je s presledki nekaj mrmrala. Prisluhnil

sem. Nekaj bi že moral razbrati iz tega mrmranja. Toda

ni šlo. Mrmranje je bilo preveč nejasno, izgubljalo se

je šepetu, pravzaprav le v premikanju ustnic. Spet

sem sedel. Potem sem pogledal proti Čutinki, nekako

sem se delal, kot da gledam mimo nje, vendar pa sem

skušal brati z njenih ustnic, da bi ujel vsaj kakšno

besedo. Bilo je nekakšno pomilovanje. »Ubogi . . .«

sem razbral, sledile so neke nerazumljive besede. Pa

spet »ubogi . . .« Menda je rekla: ubogi moji otroci…

To je ponavljala na koncu vsakega mrmranja. Še bolj

zbrano sem prisluhnil in pri tem prikrito opazoval

Čutinkin obraz. Da, pomilovala je »svojce«. Podobno,

kot to počnejo ljudje na Zemlji. Povsem človeško

odzivanje ob smrti svojcev ali dragih znancev. Le da je

bilo tu najbrž obratno. Tista, ki je umrla, je pomilovala

svoje žive sorodnike. Hm? Ta je pa dobra. Narahlo sem

odkimaval, kot da ne morem sprejeti preveč preproste

razlage. To, kar je bilo videti, je bilo najbrž po svoje

resnično. Toda dejstvo je tudi bilo, da je ta ženska ob

meni Čutinka. Vedla pa se je tako, kot da bi bila tista

ženska, tista mrtva Zemljanka, kot da bi tista mrtva

ženska oživela in potem gledala na svoje preživele

svojce. Hm… »Ubogi otroci…« sem še sam mrmraje

ponovil njene besede.

Čutinka se je zdrznila. Pa ne preveč. Le malo, toliko,

da me je opazila. »Ali sem preglasno govorila?« je

vprašala.

Odkimal sem. Res je bila malce glasnejša od ostalih

Čutinov v tem prostoru, ampak to je bil še najmanjši

problem. Zato sem odmahnil z roko, Čutinka pa je

to sprejela kot samoumevno kretnjo, tako da sem se

v tem primeru očitno odzval po njenih merilih. Le

pogledala me je še dvakrat, trikrat. Najbrž bi moral

še kaj pripomniti. Toda kaj naj bi rekel? Kaj pa se

reče ob takih priložnostih? Nekaj običajnega? Kaj je

za Čutine v takih primerih nekaj običajnega? Pogledal

sem po drugih obrazih naokrog. Bolj ali malo so vsi

delovali nekam odsotno. Tako kot sem se maloprej

trudil delovati tudi jaz? Hm, ne bo to, ne. Oni se ne

sprenevedajo. Ali bi kar navrgel kakšen del svojega

razmišljanja?

»Otroci se mi smilijo,« sem dejal, mrmraje kot v

odsotnem razmišljanju.

»Da,« je narahlo prikimala Čutinka. »Čeprav so že vsi

preskrbljeni, z družinami, vsi imajo službe, urejene

dohodke, družine, otroke…« Obrisala si je solze.

V njenih besedah je bilo zaznati tudi starševsko

zadovoljstvo s preskrbljenostjo otrok. Kako človeško.

Spet si je obrisala solze: »Da, mamo so izgubili. Hudo

jim je. Težko gledam njihov jok.«

Na njene besede sem se odzval s počasnim

prikimavanjem. Hotel sem sicer še nekaj pripomniti,

pa sem po premisleku raje ostal tiho. Do zdaj sem

se še kar dobro odrezal. Kaj vse sodi med običajno

govorjenje Čutinov ob takih priložnostih, mi je bil le

preveč neznano za malo bolj sproščen klepet. Čeprav…

te navade Čutinov? Duhov? Duhov ali Čutinov? Naj bi

bilo to po vsem tem eno in isto? Kako naj prodrem v

skrivnost te civilizacije? Mogoče to ni prava beseda, a

vseeno gre za določeno »civilizacijo«. Karkoli že so, v

vsakem primeru so nekakšna civilizacija, čeprav jih

Ostrini ne priznavajo za živa bitja.

K meni je pristopila robohostesa prijetne, vendar

drugačne zunanjosti kot Čutini, ki so tako poskrbeli

za dovolj vidno različnost med njimi in roboti. Hm…

Med njimi in roboti? Obisk imam, mi je sporočila.

Honaja je prišla. Z našo ladjo so prišli pome.

Hitro sem vstal. Še enkrat sem pogledal objokano

Čutinko in se odpravil za robohosteso.

XIV. poglavje

S Honajo sva šla po vhodnem hodniku našega

VIHARNIKA. Po njenem prihodu pome na asteroid

sem bil še kar miselno razrahljan od vsega tistega

razmišljanja, po katerem se ni mogel povsem sprostiti

niti ob Honajinem veselju nad najinim ponovnim

snidenjem. Zbala se je že zame, mi je dejala. Presneto

hudo je bilo tisto trčenje. Nihče ni vedel za ostale.

Še zase nisem vedel, kje se nahajam. Na enem od

odtrganih delov ladjenosilke me je odneslo v neznano

smer. Sledilo je sicer hitro obnavljanje ladjenosilke,

zelo hitro, toda pred tem so bile tudi žrtve. In to ne v

majhnem številu, mi je navrgla Honaja. Prikimal sem.

Pravzaprav mi je bilo neprijetno, ker se nisem v enaki

meri pridružil njenemu navdušenju nad najinim

srečanjem. Nehote sem jo celo pogledoval z dvomom

o iskrenosti njenih čustev. Ker tisto z duhovi se mi

je tako zalezlo pod kožo, da se nikakor nisem mogel

otresti tesnobnih občutkov. Potem pa je tudi njeno

igrivo spogledovanje postajalo vse bolj zadržano, to

pa spet ni bilo prijetno, zato sem začel iskati malo

bolj živahno temo pogovora. Toda nič primernega mi

ni hotelo priti z jezika. Čudno. Prej nisem v družbi s

Honajo nikoli imel težave zaradi pomanjkanja besed.

Celo preveč jih je bilo, obema so tekle besede brez

kakršnega koli naprezanja. Same od sebe so se nama

porajale, brez posebnega razmišljanja. Zdaj pa sem

hodil ob njej in se prisiljeno nasmihal.

»Veš, Peter,« je po premoru, sicer ne pretirano dolgem,

vendar že kar motečem, začela Honaja, »moji utrujeni

rojaki v tistem prostoru za počitek so, kot kaže,

naredili nate precej močan vtis.«

Nasmehnil sem se. Beseda »vtis« mi je v tistem

trenutku delovala rahlo duhovito. Kar nekam humorno

obešenjaški prebliski so me obhajali. »Malo drugačni

so bili videti od vas tukaj. Mislim reči, drugačni . . .«

sem skušal pojasniti.

Tudi Honaja se je nasmehnila ob mojem iskanju

ustrezne besede za meni očitno ne najbolj jasne pojme.

»Tam, na asteroidu, so ujeli nekega Ostrina,« je dejala.

»Da. Hm. Ostrin, da,« sem rekel.

Honaja je umaknila pogled. Presneto hitro mi je

prebirala misli. Pa tudi meni ni bilo več težko ugotoviti

njenih. Vsaj tedaj ne; imel sem občutek, da se ne

motim.

Nenadoma pa se je Honaja zvonko zasmejala, se

ustavila, se hitro obrnila k meni in me igrivo pogledala:

»Ostrin, kajne?«

Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Nagajiva prebrisanost

se je poigravala zdaj v njenih očeh, zdaj na kotičkih

njenih ustnic.

»Z Ostrini nismo prijatelji. O tem si se že imel priložnost

prepričati, kajne?«

Še naprej sem jo gledal brez besed. Lepa je bila.

Takole, s tem svojim nastopom… Nisem se mogel

povsem ubraniti občudovanja, preveč živi so bili njeni

pogledi, kar nekaj dvoma se je vtihotapilo v moje že

precej utrjeno mnenje.

»Z Ostrinom si se pogovarjal, kajne?« Honaja

pravzaprav sploh ni potrebovala odgovora. Le zgolj

zaradi lepšega mi je zastavila to vprašanje, kot sem

dovolj jasno razbral po njenem obrazu. Iz mojega

vedenja je že vse uganila.

»In kaj ti je potem ta Ostrin povedal o nas? Da smo

duhovi?« Honaji so se zdele njene ugotovitve zabavne,

pa tudi samozavesti ni prav nič izgubila, in to je bila

za mojo razmišljanje tudi neke vrste obremenitev.

Zazrla se je vame: »Verjameš v duhove?«

»Hm,« je bilo vse, kar mi je takole na hitro prišlo iz ust.

»Ne. Pravzaprav ne,« sem potem vseeno dodal.

»No, vidiš,« se je takoj odzvala Honaja. »Ne verjameš!«

Odkimal sem: »Ne.«

Honaja se mi je smehljala: »Potem mi lahko verjameš,

da tudi jaz nisem duh.«

Zdaj sem imel vse na kupu. Veliko informacij. Preveč

se jih je nabralo. Vseh vrst. Honaja pa je bila lepa.

Presneto lepa.

Moje iskanje sklepa z razčlembo vseh naključnih

misli in potem s ponovnim sestavljanjem različnih

ugotovitev se je moralo zrcaliti na mojem obrazu. Rad

sem jo imel. Kljub vsemu. Smehljala se mi je. »Veš,

Peter,« je spet začela, »mi smo stara civilizacija. Tako

stara, da je vaša beseda ‘tradicija’ pri nas lahko samo

delno uporabna. Vsaj glede na našo povezavo različnih

pojmov z njo. Tu so določena, nam sveta načela, ki

imajo po našem mnenju globok smisel. Življenje je za

nas sveto. Vse, kar je živo, je za nas sveto. Vsa živa

bitja. Globoko spoštovanje gojimo do vsega živega.«

Nasmehnil sem se, odobravajoč njene besede: »Lepo

povedano. Prijetno je slišati tako govorjenje iz tvojih

ust.«

»Govorjenje? No, prav. Še kar nekaj stvari ti moram

povedati o nas, toda prej še o Ostrinih.« Honaja je

umolknila. Seveda sem prisluhnil, saj nisem mogel

kar na hitro dodati kakšne smiselne pripombe, čeprav

se mi je porajalo precej pomislekov.

»Najbrž ti je tisti Ostrin govoril tudi o njihovi jedrski

vojni?« je vprašala.

Prikimal sem. »Da, omenil jo je. In tudi tiste preživele,

ki naj bi bili po njihovih tedanjih kriterijih najboljši

med njimi.«

»Da, bili naj bi najboljši vojaki. Pa ni toliko problem

v izjemno poudarjenih sposobnostih na podlagi

take izbire. Večji problem je v nesrečnem naključju.

Predvsem je bila preživela skupina zelo maloštevilna.

Le nekaj deset posameznikov vsega skupaj.«

»Kaj? Samo nekaj deset?« Tako majhno število je bilo

zame presenečenje. »Razumel sem, da jih je bilo nekaj

desettisočev.«

»A tako? Ostrini se nič kaj radi ne pogovarjajo ne o

tej številki ne o teh svojih izbrancih, ki jim je bila

čustvena zavrtost, če že ne brezčutnost, prirojena.

To so sicer vedeli že v času testnega izbiranja, a je

bilo zanje tedaj najpomembnejše hitro odzivanje v

vojnih razmerah. Cel kup pomembnih sposobnosti,

ki jih je sicer imel povprečen Ostrin, je manjkal tem

izbrancem. Že kar pravi kriplji so bili na čustvenem

področju. Pa ne samo na čustvenem. In potem so

ravno ti preživeli Ostrini nadaljevali razvoj njihove

civilizacije v globokem prepričanju o superiornosti

lastne elitne manjšine in o svojem poslanstvu. Prave

mite so skovali o sposobnostih, na podlagi katerih so

bili izbrani. Na opozorilne slabosti pa so kar ‘pozabili’.

Pravzaprav so jim najprej zmanjševali pomen in jih

odrivali na obrobje svojega razmišljanja, vse dokler jim

sčasoma niso te njihove opredelitve prešle v navado,

ki so jo pozneje preimenovali v tradicijo. In to je zdaj

ta tradicija na podlagi izročil, ki jo tako pogosto

omenjajo, kot si lahko že slišal. Tako je bilo, dokler se

niso srečali z nami. Oziroma, natančneje, sprva smo še

precej časa živeli kot sosedje z bolj malo medsebojnih

stikov. Kljub temu pa smo vse bolj in bolj spoznavali

drug drugega in mi smo lahko vse jasneje ugotavljali

to njihovo hibo. Zelo previdno smo jim jo potem tudi

omenili. Mi smo starejša civilizacija, ki pozna razvojno

pot mnogih drugih civilizacij na različnih planetih.

Vemo, kaj je bilo izgubljeno v tisti njihovi jedrski vojni.

In povedali smo jim, kako lahko odpravijo posamezne

slabost. Sprva so prisluhnili. Kazalo je celo, da bodo

pristali na postopno gensko dograjevanje. Pa so potem

obstali v nekakšnem prerekanju glede takega odmika

od njihove tradicije. Nastalo je še vprašanje, kaj

izvira iz genov in kaj iz zvestobe svojim vrednotam,

svoji tradiciji, ki so jo nekateri njihovi posamezniki

začeli ponovno na ves glas poudarjati. Nastala je

močna skupina, ki je trdila, da je napredek možno

doseči brez spreminjanja genov, nazadnje pa se je

vse skupaj zapletlo ob rastočem veličanju njihovega

lastnega razvoja s končno ugotovitvijo, da bi oni

morali spremeniti nas in ne sebe. Potem se je začelo.

Razumeli niso nič. Kar smo jim povedali o sebi, so

vse zavračali kot nesprejemljivo. Kar naenkrat jim ni

bilo na nas nič več prav. Vse jih je motilo. In na koncu

so ugotovili, da so edino oni lahko nosilci nadaljnjega

razvoja, mi pa nikakor ne, čeprav smo jim veliko

povedali o naši civilizaciji, znatno starejši od njihove.

Daljšo kakor oni in dosti bolj temeljito razvojno pot

smo naredili. Ne tako ozko, usmerjeno le v vojno

tehnologijo, temveč tudi na področju umetnosti in

novih oblik življenja. Zlasti glede slednjih smo mi na

neprimerno višji razvojni stopnji kakor oni. To dejstvo

pa zavračajo tako s preprostim zanikanjem, da bi bile

tudi zanje sprejemljive drugačne oblike življenja, kot

tudi z zaničevanjem naše višje civilizacijske stopnje

v celoti, tako da so se razhajanja med nami samo še

stopnjevala, vse do njihovega poskusa vdora na naša

energetska polja.«

»Ali bi jim osvojitev teh vaših energetskih polj zagotovila

premoč nad vami?« sem vprašal.

»Saj jih ne morejo osvojiti. Toda nekateri med njimi

so povsem prepričani o svojih bojnih in osvajalskih

sposobnostih, to pa je posledica neštetih mitov

iz njihove, kot pravijo, zgodovine, čeprav so si jih

večino šele naknadno izmislili oziroma so nekatere

sorazmerno malo pomembne dogodke tako poveličali

in spremenili, da so potem iz njih nastale že povsem

neverjetne zgodbe. Naredili smo analizo nastanka teh

zgodb. Vojskovodij so res imeli tudi njihovi predniki

veliko, tako da obstaja tovrstna podlaga. Toda pri tem

so številna bleščeča dejanja posameznikov v znatni

meri le plod kasnejše domišljije. Zaradi nenehne

prisotnosti teh legend v njihovem vsakdanjem življenju

so nekateri Ostrini že izgubili občutek za realnost.

Potem se je nekaj skrajnežev znašlo na kupu ali, kot

pravite na Zemlji, ob pravem času na pravem mestu.

Sledil je poskus vdora na naša energetska polja in

naredili so nam, kot si lahko videl, kar precej škode,

a naše zaščite le niso prebili. Težko razumemo, kako

jim je sploh prišlo na misel kaj takega. Nekaj malega

podatkov o nas so dešifrirali in že so se odločili za

napad.«

»Toda tudi vi ne morete zdaj na svoja energetska polja.

Vsekakor je to bil hud napad,« sem rekel z namenom,

da bi nakazal nevarnost Ostrinov, ki jih je Honaja, po

njenih besedah sodeč, le malo preveč podcenjevala,

vsaj glede vojaškega področja. Zame morebitni

zmagovalec v tej njihovi vojni nikakor ni bil povsem

razviden.

Toda Honaja je odkimavala: »Ne morejo nas premagati.

Tudi na bojnem polju se lahko kosamo z njimi. Ta

energetska polja so bila le naša prednost. Škoda je

bolj v tem, ker se bo to pokazalo šele po spopadu, po

vojni, ki bi se ji lahko izognili, če bi sprostili naše sile

iz tistih energetskih polj. Sicer pa še ni vse izgubljeno.

Še vedno lahko zagotovimo mir, ki je tako nujen za

preživetje vas Zemljanov.«

»Zakaj pa nas?« mi je ušlo.

»Ker bodo boji potekali tudi v vašem predelu vesolja,

tam pa, kjer bodo spopadi, ne bo ostalo nič živega.

Ves vaš planet bo uničen. To moramo preprečiti.«

»Hja, hm,« sem zamomljal. Tudi to bi bilo lahko res.

Čeprav je Honaja morda nekoliko pretiravala. Česa

takega ji le nisem mogel verjeti kar tako. Po drugi

strani pa ob vsem tem silnem orožju, ki ga imajo tako

Ostrini kot Čutini, ne bi bilo potrebno prav dosti za

uničenje življenja na Zemlji. Najbrž bi se katastrofa

lahko zgodila tudi po pomoti. Presneto. Honaja

vendarle pretirava. Nekaj takega občutka sem le imel.

Kakor koli, vse skupaj je skrajno problematično.

»Prav čudno se zdi, da se neka visoko razvita

civilizacija tako ozko usmeri le v izgradnjo svojega

vojaškega potenciala,« sem navrgel enega od svojih

dvomov. »No, da, še dobro, da ste vsaj vi šli po bolj

normalni evolucijski poti.«

»Da,« je z nasmehom pritrdila Honaja in opazovala

spremembe izraza na mojem obrazu. Seveda nisem

bil povsem prepričljiv s svojimi besedami, ki so bile

le za trenutek v skladu z mojim razmišljanjem, sicer

pa najbrž ne, kajti marsikaj je bilo treba upoštevati,

jaz pa nisem mogel reči česa bolj določenega, čeprav

sem se trudil. Narahlo sem puhnil iz sebe v nekakšni

nemoči. Vse namreč tudi ni bilo tako, ker se stvari

potem niso ujemale z druge strani.

Honaja me je še naprej motrila. Spet je takoj uganila

moje misli. »Peter, glej, saj ni več nobenih ovir. Ničesar

več mi ni treba skrivati pred tabo. Videl si naše bitke.

To si moral videti. Zdaj veš, kako hitro lahko pride do

uničenja Zemlje. To ti je po vsem tem moralo postati

jasno. Mi smo za mir. Pa ne le to. Mi smo mir vse do

zdaj tudi vzdrževali in ga bomo še naprej. Nekaj pa

lahko k temu prispevaš tudi ti. In ker tudi vi Zemljani

ne morete mimo tega spora med nami in Ostrini,

moramo delovati skupaj. Doslej smo se zanašali bolj

na tvoje čutno zaznavanje in na tvoje razmišljanje po

občutku. Vedeli smo, da boš zaznal naše prijateljsko

nagnjenje do vas Zemljanov, to je doslej tudi

zadostovalo.« Honaja je govorila zelo umirjeno. In tudi

samozavestno. Delovala je iskreno, ko je nadaljevala:

»Peter, precej daleč je naš rojstni planet, kjer še zdaj

živijo naši rojaki. Mi pa smo pionirji. Ko smo dosegli

visoko stopnjo razvoja, smo zgradili velike vesoljske

ladje za tisočletna potovanja. In tako je ena teh ladij

prispela tudi sem, kjer smo zdaj. Še pred Ostrini smo

prišli. Oni so prišli pozneje. Mi smo bili prva tuja

civilizacija, ki so jo srečali, tako da je bilo to zanje

nekaj novega, zato so se nam odzvali zelo razumsko,

prav prijateljski so bili ob naših prvih srečanjih

in mi smo jih sprejeli kot svoje sosede. Prostora je

tu dovolj, za nas, zanje in tudi za Zemljane. Pustili

smo jih v miru, saj je za nas celo prijetna bližina

drugih civilizacij, pa tudi nikakršne nevarnosti

niso pomenili za nas. Vzdrževali smo poznanstva

z občasnimi srečanji, na katerih smo se postopno

spoznavali v medsebojnih pogovorih, hodili smo na

obiske drug k drugemu. Tako je minilo precej časa in

vse je že kazalo na trajno zastavljene dobrososedske

odnose. Vsi smo imeli vsega dovolj, nobenih potreb po

spreminjanju česar koli ni bilo videti. Res so nekateri

z naše strani opozarjali na nujno previdnost, ker so

nas Ostrini začeli tehnološko dohitevati. Opozorila

so se nanašala tudi na njihovo vojaško tradicijo,

prežeto z legendami, polnimi okrutnosti in čaščenja

vojskovodij. Vendar so vse naše analize primerljivosti

njihovega in našega vojaškega potenciala kazale našo

dovolj veliko prednost. Vse je bilo videti v redu. In

po naših ocenah niti presenečenja niso bila možna.

Potem pa je prišlo do tistega nepričakovanega napada

oziroma poskusa vdora na energetska polja, to pa je

takoj spremenilo dotlej mirno sosedsko sobivanje v

sovražno stanje. Zakaj ste to storili, smo jih vprašali

takoj na prvih pogajanjih. Pa so kar naenkrat privlekli

na dan argumente, zasnovane na nekakšnih njihovih

preučevanjih in analizah ter vztrajali na pravilnosti

teh svojih bedastih spoznanj.«



»Kako jim je sploh prišlo kaj takega na misel?« sem

vprašal in zmajal z glavo nad obnašanjem Ostrinov

do prijateljsko naravnanih Čutinov. Vse je stalo na

nekih konstruktih, zato sem v utrinku radovednosti

navrgel: »In kaj so si pravzaprav izmislili?«

Moji prsti so se v rahlih stiskih poigravali s Honajinim

zapestjem, medtem ko sva si izmenjavala poglede,

ob katerih sem vedno znova začutil njeno človeško

toplino, pa čeprav ne ves čas enako, ker jo je

premišljanje o ustrezni izbiri besed zadrževalo pri sicer

že povsem spontanem izkazovanju čustev, ki sem jih

jaz med tem srečanjem po začetni zadržanosti zaradi

razmišljanja o duhovih zdaj že spet skušal izražati

vse bolj sproščeno.

»Peter, da naša razmerja z Ostrini niso preprosta, si že

sam spoznal, toda razsežnosti teh nasprotij si najbrž

bolj težko predstavljaš. Verjetno niti pomislil nisi na

možnost večje različnosti med nami in Ostrini, kot je

na primer razlika med nami in človeško civilizacijo na

Zemlji.«

Zmignil sem z glavo, češ da pogojno sprejemam tako

razmišljanje: »Da so vas nasprotja pripeljala v vojno

stanje, že vem. Tudi spori zaradi določenih prednosti

mi niso tuji. Da pa ste si z Ostrini tudi sicer različni,

sem lahko spoznal šele v zadnjem času, čeprav

povsem jasne predstave še vedno nimam.« Nasmehnil

sem se v rahli zadregi. »Kar precej stvari je tu bolj

težko spraviti v sklad. In kaj pri vsem tem najbolj moti

Ostrine?«

»Naše zagovarjanje različnih življenjskih oblik,« je bil

takojšnji Honajin odgovor, brez premišljanja.

»A tako?« V hipu so mi zleteli različni pomisleki

skozi možgane, ker to s tistimi duhovi in Honajo mi

je bilo res težko uskladiti, pravzaprav je bilo zame

bolj neprijetno kot težko. Nenadoma sem pomislil

na morebitno notranjo različnost. Da so med Čutini

duhovi in zraven še drugačni Čutini, taki, kot je na

primer Honaja. Kar prijetna misel. Tako bi bilo potem

vse skupaj dosti lažje. Nič ne bi imel proti »drugačnim«

Čutinom, saj me že doslej niso motili. Vsaj ne pretirano.

»Naše združevanje s človeško obliko življenja na

Zemlji,« je nadaljevala Honaja, »je po mnenju Ostrinov

ponižujoče. Bilo naj bi priznavanje enakovrednosti

primitivnim rasam, če že ne večvrednosti. Zaman smo

jim razlagali, da nič takega ni res in da prevzemamo

od ljudi le njihove strasti, njihova hrepenenja. Da,

Peter, človeško hrepenenje nas osvežuje. Človeška bit

je bogata v svojem čustvovanju in kadar prevzamemo

od vas že izžeto dušo, prazno, izpraznjeno čustev, nas

prav tako poživlja, ker nas sili v hitro lastno izgrajevanje

osebnosti in ker v nas izzove ustvarjalnost, to pa

nas spet napolni z življenjem. Tako smo v stalnem

preoblikovanju, enkrat zaradi združitve z zanimivo

človeško osebnostjo, z bitjem polnim življenja, polnim

vseh vrst življenjskih odzivov, od gneva in besa do

veselja in življenjskih radostih, drugič zaradi spojitve

s prazno, nezanimivo kreaturo, s tako bedo v njej, da

nas odpor proti sprejemanju česa takega vase še bolj

razvname. Ostrini pa so iz vseh teh naših pisanih oblik

življenja lahko ugotovili le to, da smo zgolj roboti neke,

sicer zelo razvite civilizacije, nič drugega. Po njihovem

mnenju je v našem početju logično le to, da so vsi

člani našega pionirskega ladjevja pomrli, ostali smo

le roboti skupaj s programi za vzdrževanje življenja,

in zato smo si poiskali določeno življenjsko vrsto, s

katero naj bi potem vzpostavili simbiozo. Resnično

živi predstavniki višje razvitih civilizacij po mnenju

Ostrinov nikoli ne bi počeli česa takega. To je seveda

nesmisel. Čeprav je tako nadutim in vase zagledanim

predstavnikom neke civilizacije, kot so Ostrini, tako

razmišljanje prav lahko najbližje.«

Ob tej Honajini razlagi mi je postajalo vse skupaj še

manj jasno, kot mi je bilo prej. Vse razlage so bile

videti če že ne prepričljive, pa vsaj možne, čeprav mi

ostrinovsko opredeljevanje Čutinov kot robotov, kar bi

seveda pomenilo, da je Honaja robot, ni bilo prav nič

všeč, kakor tudi ni bilo posebno prepričljivo. Na koncu

koncev pa bi res bila možna tudi Honajina razlaga. Da

se nikakršna res živa bitja ne bi odločila za razvojno

obliko Čutinov, je bilo prav tako težko sprejeti. Preveč

nadutosti Ostrinov je bilo čutiti v tej razlagi.

»Res so zanimive vse te oblike življenja, da,« sem

naposled dejal po kratkem premisleku.

»Da, Peter, marsikaj je lahko zanimivo,« je takoj

živahno povzela Honaja. »Veliko oblik je in vsaka med

njimi ima svoje prednosti, ki pa so postranskemu

opazovalcu prav lahko bolj težko razumljive.«

»Mar Čutini poznate pobliže še kakšno obliko življenja?«

Nasmehnil sem se, to pot malo bolj sproščeno, ker se

mi je že preveč nabralo vseh teh ugotovitev in mnenj.

»Da, še ena oblika življenja je zanimiva,« je dejala

Honaja z igrivo skrivnostnim nasmehom na ustnicah.

»Kar precej vemo o vas Zemljanih, o človeštvu, o

ljudeh na Zemlji. Nekatera spoznanja so prav zabavna.

Dosegli ste že razvojno stopnjo z dokaj zapletenimi

zahtevami do posameznika, vendar še vedno ostajate

pri zelo majhnem odstotku izkoriščanja svojih

umskih zmogljivosti. Tudi izgradnja osebnosti je pri

vas podvržena bolj naključnemu dogajanju. Mi se

v tem kar precej razlikujemo od vas. Pravzaprav tu

leži ključ največjih razlik med našima civilizacijama.

Izgradnja osebnosti je za nas znanost in umetnost

hkrati. Uživamo v svojem izgrajevanju. Seveda tega

ne morete početi enako kot mi, toda lahko bi naredili

veliko več. Poznamo sposobnosti vaših posameznikov,

ne gre le za njihove strasti, za njihovo čutnost, ampak

tudi za njihove speče lastnosti. Mi jih prevzemamo

vase in jih nato izgrajujemo po naših običajih.«

»Kako pa to dosežete?«

»Tega se ne da povedati v nekaj besedah. Pa saj ti niti

ni treba vedeti. Sami boste postopno odkrivali, kako je

mogoče bolje izkoriščati svoje sposobnosti. Seveda pa,

kakor najbrž domnevaš, posameznikova pridnost pri

tem ne zadostuje. Vedeti je treba, kako se to počne.«

»Hja,« sem povzel, »po moje bi večina prav gotovo že

kaj naredila v tej smeri, če bi vedela, kako, se pravi,

če bi mogla. Vsaj kolikor jaz vem. Ali bi nam vi lahko

dali kaj tovrstnega znanja?«

Honaja se je zvonko zasmejala: »Več strasti, čutnosti

in raznih hrepenenj imamo mi Čutini kakor Zemljani,

in na tej podlagi izgrajujemo svoje osebnosti. Tu je

precej razlik med nami, da. Ampak tudi Zemljani

imate v sebi nemalo različnih strasti in hrepenenj, ki

jih morate smiselno usklajevati z okoljem, v katerem

se nahajate. Pri tem ste prav zabavni. Vsaj gledano od

strani.« In zresnjeno je nadaljevala: »Seveda, dokler

ne pride do zmešnjave pri prepletanju vaših strasti z

razumom, ko na koncu ne veš, kaj bo prevladalo. Mi

se imamo bolj pod kontrolo.«

»In kako ste to dosegli?«

»Morali smo. Saj bi sicer s prevzemom vseh nagnjenj

katerega od vaših morilsko nagnjenih posameznikov

lahko kdo od nas povzročil pravi pomor med nami.

Tega seveda nismo mogli dopustiti. Pa tudi dovolj

izkušenj smo si pridobili. Prave miselne sisteme smo

si izoblikovali.«

»Torej lahko človeku odvzamete strasti, čustvovanje in

sploh vse, kar določa posameznika, ter to nadgradite

s svojim znanjem za izgradnjo osebnosti in tako dobite

novo živo bitje?« sem ugibal.

»Da, precej dobre rezultate smo že dosegli v tej smeri.«

Honaja je očitno uživala pri tem odgovoru. »Zelo

dobre.«

»Toda tovrstno znanje bi lahko poslali na kakšen drug

planet prek kakršnega koli medija za prenos podatkov

in na tej podlagi potem zgradili civilizacijo, podobno

vaši? Ali bi zadostovalo zgolj to znanje? Nič drugega?«

»Da, lahko bi zadostovalo.«

»In če bi vi bili take vrste civilizacija, kako bi vas ločil,

spoznal?«

»Nikakor. Še nam komaj uspeva.« Honaja se me je

oklenila z rokami in se prižela k meni. Zdaj je bila

že povsem sproščena, očitno ji je bilo všeč ob meni, a

meni ni bilo najbolj prijetno.

»Toda po tem, kar si povedala,« malce sem pomislil v

dvomu, »lahko domnevam, da bi v primeru, če bi že

bilo tako znanje na vaši ladji, s katero ste prišli, in bi

posadka pomrla . . .«

Honaja se je spet zasmejala z živim, zvonkim glasom.

Vse ji je bilo jasno. In ne le to. Moj pomislek jo je

zabaval. Veliko samozavesti je prišlo iz nje skozi tistih

nekaj iskrivih pogledov, ko je opazovala, kako težko

mi je izraziti svoja spoznanja.

»Prav je in tudi zelo lepo,« njen glas je postajal za

kanček pokroviteljski, »da pustiš domišljiji prosto pot.

Zelo veliko stvari je možnih. Zelo veliko. Preveč za

hitro dojetje vsega. Po svoje pa je razmišljanje o vseh

teh možnostih zabavno, kajne?«

Spet sem moral ponoviti svoj »hm.« Zadnja Honajina

pripomba me je nenadoma preusmerila na nekakšno

zabavno področje na rahlo zmedeni podlagi.

»Zabavno!?« Pogled mi je zdrsnil po njenih licih. Nič

robotskega ni bilo na njej. Nič. Le obilje ženskosti je

prihajalo iz nje. Obilje življenja. Noben moj pomislek

je ni mogel resnično povezati z nikakršno robotinjo.

Tega ni mogla niti tista razlaga Ostrinov, po kateri

naj bi posadka Čutinov pomrla, nakar naj bi razvoj

njihove civilizacije nadaljevali roboti. Ker potem bi bila

Honaja robot, to pa se mi je zdelo nesprejemljivo. Tega

preprosto nisem mogel sprejeti, kakor tudi tega ne, da

bi bila le duh. Čeprav mi je kakšen pomislek le ostal…

Celo vznejevoljil sem se. Vsaj po svoje. In zdaj mi je še

navrgla, da je razmišljanje o vsem tem zanjo zabavno.

Hja. Morda. Če bi o vsem tem lahko razmišljal kje na

Zemlji, na kavču, bi najbrž res lahko bilo zabavno.

Toda jaz moram tukaj sodelovati.Tu bodo spopadi, tu

bo vojna. Pravzaprav sem že med udeleženci te vojne.

Celo eden ključnih udeležencev sem, pa mi še zdaj ni

popolnoma jasno, ali sem na pravi strani. No, da…

Ta misel… Od kod se mi je vzela? Zakaj naj ne bi bil

na pravi strani? Kakšen dvom… Nekaj že vem o vsem

skupaj, to vsekakor. Ampak popolnoma stoodstotno

se le ne morem opredeliti, kajti nekatere utemeljitve

tistega Ostrina so se mi vendarle zdele precej

umestne. Presneto umestne. Če ne bi bilo Honaje,

se najbrž sploh ne bi mogel odločiti. Še zdaj se težko

odločim. Med rahlim odkimavanjem sem ustavil ta

svoja razmišljanja. Morda bi vseeno moral pomagati

Ostrinom . . .?

»Peter,« je spet spregovorila Honaja, »nikar se ne

obremenjuj s pretiranim razmišljanjem. Raje se

prepusti ravnanju po občutku, kot običajno počnete

ljudje, ko vam stvari niso v celoti razumsko jasne.«

Prikimal sem in se dvoumno zazrl v Honajo: »Veš, to

razmišljanje na osnovi občutkov je tudi bolj tako…

tako…« Malce sem pomolčal. »Tudi razmišljanje na to

temo je lahko zabavno. Kot tista tvoje razmišljanje o

različnih možnostih. Zlepa jim ne prideš do konca.

Koliko neumnih odločitev sprejmejo ljudje kar tako -

po občutku.«

»Pa tudi pomembnih.« Na Honajinih ustnicah se je še

kar naprej poigraval nasmešek. »Vsaj ko ti ne ostane

nič drugega kot odločanje po občutku, se lažje odločiš

po njem.«

»Hja, no, da. Če se že moraš.«

»Seveda, včasih ne gre drugače.«

* * *

Zamišljeno sem opazoval v holiju prikazano prostorsko

razporeditev spopadov. Na tisoče bitk je potekalo po

vseh mejnih ploskvah med Čutini in Ostrini, a so

se še vedno vnemali novi spopadi na dotlej mirnih

področjih vesolja. Zaiskrilo se je v holiju in iskrenje se

je bliskovito razširilo v vse smeri. Te iskre so pomenile

eksplozije močnih jedrskih ali energetskih bomb,

verjetno iz antimaterije. Na tisoče, morda na milijone

jih je moralo eksplodirati v tej medsebojno uničujočih

se bitkah med Čutini in Ostrini. In še preden je

ugasnil sij posamezne eksplozije, se je v neposredni

bližini prikazalo novo iskrenje v obliki močno svetleče

kroglaste lučke, tako je bilo videti v holiju. Vsaka od

teh lučk bi lahko s sprostitvijo svoje ogromne energije

uničila vse življenje na Zemlji. Tako Čutini kot Ostrini

so imeli več kakor dovolj takih bomb. Sodeč po

svetlikanju v holiju, jih je najbrž eksplodiralo že na

milijarde. Milijarda ima v teh vesoljskih razsežnostih

bolj majhen pomen. Zemlja pa še manjšega. Tako

ranljiva.



* * *

Z ustnicami sem se dotaknil Honajinega lica tik pod

ušesi in s počasnimi poljubi zdrsnil po njenem vratu.

»Honaja!«

»Da, Peter.«

»Če bo odprtje vaših energetskih polj prineslo ponovno

vzpostavitev ravnovesja sil in s tem mir . . .«

»… bo vse po starem, Peter.«

»Po starem?«

»Da. Kaj te moti pri tem?«

»Midva, Honaja. Bova šla tudi midva vsak po svoje?«

Honaja ni odgovorila, le malo bolj se je privila k meni,

pa sem jo še sam stisnil k sebi.

»Kaj pa tvoj mož?«

»Moj mož?«

»In ta podobnost med mano in njim? Še vedno mi ni

jasno, kako je to sploh mogoče.«

»Peter, veš, kot sem ti že povedala, mi posvečamo

izgradnji osebnosti v naši civilizaciji največ pozornosti.«

»Hm. Zanimivo, da. Pri nas na Zemlji je to zgolj nekaj,

kar se tako ali tako samo oblikuje, čeprav nekateri

posamezniki glasno govorijo o tem, tudi strokovno,

vendar brez množičnega odziva, ki bi ga jaz zasledil.

Gotovo pa se o tem precej razmišlja.«

»Vem, Peter, poznam vaše razmere. Osnovni boj za

preživetje je pri vas še vedno premočno prisoten, da bi

bili zmožni bolj sproščenega samoizgrajevanja.«

»Ne vem, glede tega bi težko rekel kaj bolj določenega.

Poleg tega se mi doslej še nihče ni pritoževal nad

svojo osebnostjo. Kolikor vem, nas bolj motijo slabosti

raznih oseb v naši bližini kot naše lastne.« Posmejal

sem se svojemu duhovičenju in ker je bila ta moja

ugotovitev zame zabavna, sem moral še dodati: »No,

seveda. Če bi posameznika na Zemlji vprašali, kakšne

osebnosti so ljudje okoli njega, bi se prav gotovo

strinjal, da je nujna njihova nadaljnja izgradnja ali da

je priporočljiva celotna prenova, saj gre večinoma za

brezupne primere. Vsakdo na Zemlji bi ti prav hitro

naštel nekaj svojih znancev kot kandidate za celotno

prenovo.« Skoraj užival sem v svoji duhovitosti, temu

primerno sem še sproščeno zasmejal, nato pa sem se

spričo Honajine zadržanosti ponovno umiril. »Vem, da

smo glede tega vprašanja nekoliko preveč neresni, toda

na tem področju je očitno težko kar koli spremeniti.

Tega pravzaprav niti ne znamo,« sem dodal.

»Lahko bi naredili dosti več, čeprav vam je nekaj že

uspelo, sicer v manjših odstotkih.« Honaja se je nekaj

trenutkov smehljala in se spet zresnila: » Sorodnost

mojega moža s tabo te zanima, si rekel prej.«

Prikimal sem: »Da, seveda.« Pomislil sem na morebitno

zvezo med njihovo prakso izgradnje osebnosti in

podobnostjo med mano in pokojnim Honajinim

možem, pa nisem našel ničesar res oprijemljivega.

»Veš, Peter, v nasprotju z Ostrini smo mi dosti bolj

odprti za sprejemanje različnih oblik življenja.«

»Različnih oblik življenja?« sem ponovil. Res bi lahko

šlo prav za to. Honaja je bila izrazito drugačna na

primer od one Čutinke tam v Vicah ali karkoli je

že bilo tisto, pa tudi kakršno koli enačenje Honaje

z nekakšnimi robotskimi oblikami zame ni bilo

sprejemljivo. Ne z roboti in ne z duhovi se je ni dalo

primerjati. Tudi če bi načrtno hotel, ne bi mogel. Je pa

vse skupaj zapleteno. In tu je še vprašanje Honajinega

moža. Pa izgradnja osebnosti. Vse skupaj naj bi se

morda medsebojno povezovalo.

»Pri razumevanju različnih oblik življenja se

najpogosteje pojavljajo težave zaradi naše prevelike

odmaknjenosti, ko na podlagi izkušenj in določenega

znanja prehitro prihajamo do površnih sklepov in

ugotovitev. Škoda, ker nimava dovolj časa. Prav rada

bi te vpeljala v našo umetnost izgrajevanja osebnosti.«

»Ali kdaj pozneje ne bo možno?«

»Bo, toda želela bi ti že zdaj približati našo civilizacijo,

da bi jo imel rad, kot jo imam rada jaz.«

»No, seveda, če ti pripadaš tej civilizaciji, to zame že

veliko pomeni. Po svoje mi je vaša civilizacija že blizu.

«

Honaja se je nasmehnila: »Zelo sva se zbližala v tem

kratkem času, kajne?«

»Gotovo se bova lahko dobivala tudi po vzpostavljenem

miru, kajne? Če bo odprtje vaših energetskih polj

lahko zagotovilo mir...«

»Seveda, v najinem primeru bodo morali dopustiti

izjemo.«

»In kaj tebi še vedno pomeni tvoj pokojni mož?«

»Pravzaprav vaju vse težje ločujem. Zelo podobna sta si.

Mi Čutini jemljemo izgradnjo osebnosti zelo svobodno.

Imamo sicer za to potrebno znanj, pa tudi že dovolj

izkušenj. Toda vsak posameznik se sproti odloča o

svojem nadaljnjem osebnostnem izgrajevanju. Tu se

sicer pomembno razlikujemo od vas Zemljanov, četudi

nam ostaja še neverjetno veliko skupnega. Zemljanom

se osebnost izgrajuje na podlagi hotenj in sposobnosti,

pa tudi strasti in danih okoliščin, v katere ste vrženi.

Mi Čutini vse to poznamo. Toda v nas živijo poleg

našega osnovnega jaza, podanega skozi evolucijo,

še drugi živa bitja. Večino od teh prenesemo vase po

njihovi smrti, nekatere zveze, sicer bolj redke zaradi

prepovedi motenja evolucije manj razvitih civilizacij,

pa vzpostavimo tudi z živimi posamezniki.«

»In tvoj mož je vzpostavil tako zvezo z mano?«

»Saj te ni motilo?«

»Ne. Ničesar nisem opazil. Vsaj dokler niste prišli

pome.«

Honaja se je nasmehnila ob tem mojem priznanju: »Ni

tako preprosto. Tudi zame ni bilo preprosto, ko sem ga

izgubila. Vedela sem zate, ker te je pogosto omenjal.

Kako globoka je vez med vama, in predvsem kako živa

je, pa nisem vedela. Vse strasti in nagnjenja lahko iz

izbranega posameznika prenesemo vase, koliko tega

potem pustimo, da v nas zaživi, je pa drugo vprašanje.

Pogosto je odvisno od časovnih obdobij, vedno pa se

ravnamo po našem umetniškem čutu za ustvarjanje

osebnosti. Zato je bilo zame nemogoče oceniti stopnjo

podobnosti med vama.«

»In kakšna je?« mi je ušlo z jezika.

Honaja me je hudomušno pogledala: »Kaj misliš?«

»Si mu bila všeč?«

»Ahm,« je prikimala.

»No, ti si tako lepa, da bi tvoj mož nagnjenje do tebe

lahko pobral tudi od koga drugega, ne le od mene.«

»Ja. Pa ni.«

»Kako veš?«

»Vem!«

»Hm.«

»Peter, Zemljani v nas živite in tudi preživite kar lep

čas. Prenos se izvrši po smrti Zemljana. V nekaterih

primerih pa je zadeva taka kot s tabo in mojim možem.«

»Huh!« Spet so me obšli razni pomisleki. Tiste njihove

Vice so me vedno znova vznemirjale. Prave Vice že

ne morejo biti. Čeprav bi težko rekel, kaj sploh so.

»Honaja, veš, tisti vaši zadevi v asteroidnem oblaku bi

težko rekel Vice…«

Zahehetala se je. Kar malo poredno. In rekla:

»Nekakšna vmesna postaja so. Nihče se doslej še ni

pritoževal nad postanki v njih. Celo nasprotno. Večina

jih je označila kot zelo zanimivo pogruntavščino. Kar

precej se nam je vse to posrečilo, vsaj po mnenju ljudi

z Zemlje.«

»Vmesna postaja? Zakaj pa vmesna?«

»Peter, Čutini si ne lastimo vse resnice vesolja. Znamo

pa kar nekaj stvari narediti. Že dosti smo jih naredili.«

»A tako?«

»Peter,« Honaja se mi je zagledala v oči, »morala bova

iti. Čakajo naju. Nekaj časa bo pot do energetskih polj

še v naših rokah, toda potem bodo boji zajeli tudi te

predele.«

»Da, seveda.« Prikimal sem. Presneto prepričljiva

nevarnost se je nakazovala. Sicer bi bilo dobro slišati

še Ostrine, kaj pravijo o vsem tem, toda zdaj očitno

ni več časa. Ampak kako hudirjevo so tudi oni

prepričani, da imajo prav! Češ da se tega ne dela.

Takih stvari, kot so eksperimenti Čutinov. Po svoje

je početje Čutinov vseeno nenavadno. Ko bi lahko

vsaj še malo premislil o vsem tem. Toda po Honajinih

besedah je večina ljudi označila delovanje Čutinov

kot zanimivo pogruntavščino. Ostrini pa jih vztrajno

zmerjajo z roboti. Po drugi strani pa so Ostrini

tako samozadostni, da so že zgolj zaradi tega lahko

nevarni za Zemljane. Saj Zemljani nimamo zanje

nobene vrednosti. Le s tem, da jim nismo v škodo,

so se sprijaznili. In kaj bo potem, ko bom prišel

skozi tista vhodna preverjanja in skozi vse zapore

ter sprostil vhod v energetska polja..? Takrat naj bi

bil brez nadzora. Odločil se bom lahko, kot se mi bo

zdelo najpametneje. Toda ne. Honaja je bila preveč

prepričljiva. Na koncu koncev je v vesolju res za vse

dovolj prostora; kolikor je mogoče presoditi, je pred

vsemi sedanjimi zapleti na vhodu v energetska polja

v teh predelih vladal mir. Dolgo je trajal. Zelo dolgo.

In prav lahko, da bo kmalu spet trajal še dlje. Prav,

sprostiti moram tiste njihove prehode do energetskih

polj. To moram storiti zanje. In zase. In za Honajo . . .

KONEC





Document Outline


Vesolje se nam razkriva ZF TRILOGIJA - NASLOVNICA

Vesolje se nam razkriva ZF TRILOGIJA 1