XVI. Številka 2. SLOVENSKI Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani. Odgovorni urednik: 1)K DANILO MAJARON. V LJUBLJANI. Natisnila »Narodna Tiskarna". 1900. 36 VSEBINA. ---- i. A. Lcvcc: Ima li po civ. pr. r. (§ 183.) predsednik senata di skrecijonarno oblast glede provedbe dokazov. (Konec.) . 33 2. Dr. K. W.: Kako je uporabiti določila zakona z dne 26. decembra 1895 št. 197 drž. zak. (o avtorski pravici)? ... 37 3. P. pl. Radics: Opomin pred prisego, zapriseganje in zasliša-vanje prič v slovenskem jeziku (1. 1729.) (Konec.) .... 41 4. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Podsodnost za pokojninske zahteve mestnih stražnikov 43 b) Odškodnina za zlorabo zastavljenega biciklja. — K uporabi §-ov 43. in 45. c. pr. r........45 c) Iz uknjiženja prava na kamate od ustanovljenog dana ne slijedi, niti opstoji zakonska pretpostava, da nisu isti bili plačeni, pa zato nemože se na nje, ako nisu bili prijavljeni, imati obzira kod ovršne razdiobe . . 50 Kazensko pravo. a) Ne bis in idem............ 51 b) Dvakrat na smrt obsojen.......... 53 5. Iz upravne prakse. Dražba občinskega lova se mora praviloma vršiti vpričo župana; kadar politična oblastva potrjujejo dražbeni akt, tudi ne smejo prezreti gmotnih koristi občanov. Občinski lov se lahko odda tudi pod izklicno ceno . 55 6. XIII. redna glavna skupščina društva »Pravnikac .... 57 7. Književna poročila.............. 60 8. Razne vesti ................. 62 Slovenski Pravnik. Leto XVI. V Ljubljani, 15. februarja?1900. Štev. 2. Ima li po civ. pr. r. (§ 183.) predsednik senata diskrecijonarno oblast glede . provedbe dokazov. Spisal A. Leveč, c. kr. deželnosodni svetnik v Novem mestu. (Konec.) III. Ro dosedanjih izvajanjih smo se hoteli seznaniti s pojmom diskrecijonarne oblasti predsednikove glede na provedbo dokazov in skušali pokazati, da takšna diskrecijonarna oblast nikakor ni naprava kazenske pravde, na kojo bi se beseda prilagala. Tako malo, kakor za polje kazenske pravde, da se braniti zadevna oblast predsednikova tudi kakor naprava civilne pravde. Takšna oblast sicer tukaj ne nasprotuje strankarskemu stališču tožitelja, ker v civilni pravdi velja načelo, da si sodišče lahko v mejah stvarnih predlogov priskrbi tudi samo ob sebi temelj za svojo odločbo in da zlasti more uradoma pritegniti tudi vsa dokazila, ki mu postanejo iz pravde znana (glej motive zv. II., str. 264 uradne zbirke priprav), — toda drugi pomisleki glede te oblasti veljajo radi mejsobne podobnosti kazenske in civilne pravde tudi za le-to. Iz jednakih razlogov, kakor za kazensko, se tudi za civilno pravdo ne moremo sklicevati na preiskovalno maksimo, da bi se opravičila diskrecijonarna oblast predsednikova glede na provedbo dokazov. Tudi tukaj ima vsak član sodišča pravico inkvizitorno postopati (§ 182. odst. 3 in 193 c. pr. r.) in ledaj delovati na to, da se poizve stvarni položaj, kakoršen odgovarja objektivni resnici. Da ima pa posebno predsednik dolžnost delati na to, temu ni vzrok kako večje njegovo pravo, ampak to, da mora povsod — kakor se izražajo motivi — kjer se snide več oseb na skupni razgovor o kaki stvari in kjer naj bo ta razgovor več, nego golo menjavanje mislij, več 34 Ima li po c. pr. r. (§ 183.) predsednik senata diskrecijonarno itd. nego kak pogovor, tako tudi pri razpravah v pravdi biti nekdo, ki vodi diskusijo, določuje njen tek, jo drži v pravih mejah in ki skrbi, da pridejo v pravem redu ali pravi zvezi na razgovor vse posamezne točke, katere je razložiti in pojasniti, da se tako doseže razpravni smoter. Sodišča (senata) skrb pa ni samo ta, da se v dejanskem pogledu dobe vsa pojasnila, marveč mora, da se poistinijo vsa pojasnjena dejstva, pritegniti uradoma vsa iz pravde znana mu dokazila. Ta oblast izvira iz inkvizicijskega principa in zakon jo glede na posamezna dokazila (na pr. ogled § 3G8. c. pr. r., zaslišanje strank § 371. c. pr. r.) tudi izrecno pri-poznava. Dalje velja v civilni pravdi, bodi za uradno, bodi za od strank predlagano sprejemanje dokazov pravilo, da se sme vršiti le vsled senatovega sklepa. To sicer v zakonu ni nikjer izrecno povedano, izhaja pa iz tega, ker pristojajo vsi važnejši čini materijalnega pravdnega vodstva senatu, ker se smejo sprejeti le dokazi, ki jih ima sodišče (senat) za važne (§ 276. c. pr. r.), ker prav tako mora sodišče (senat) nevažne zavrniti (§ 275. c. pr. r.) in slednjič, ker je pogoj vsake provedbe dokaza poprejšnji dokazni sklep (§ 277. c. pr. r.), a storitev takega sklepa spada kot važnejši čin pravdnega vodstva k opravilom senata; to je tudi v odgovoru k §-u 277. c. pr. r. izrecno pripoznano. Iz rečenega torej izhaja, da je diskrecionarna oblast predsednikova glede na provedbo dokazov na eni strani popolnoma odveč, ker namreč po veljavnih načelih senatu ni le upoštevati dokazov, ki jih stranke ponudijo, nego more tudi uradoma dokaze dobiti, na drugi strani pa se diskrecijonarna oblast ne ujema s principi, veljavnimi za stadij dokazov, ker sega v senatove pravice. Ce je tedaj konferenca odstranila predsednikovo diskrecijonarno oblast glede na provedbo dokazov, ni s tem opustila nikakega važnega principa, ampak je tako izločila iz načrta le napravo, ki si je navzkriž z občnimi pravdnimi načeli. Predsedniku torej ni treba in mu tudi ne pristoja, da bi iz svoje moči kak ogled opravil, ali presojo po zvedencih provedel, oziroma da bi dal te dokaze vsprejeti po odbranem Ima li po c. pr. r. (§ 183.) predsednik senata diskrecijonarno itd.__35 ali zaprošenem sodniku, nego on sme ogled ali presojo le »odrediti«, t. j. vkreniti, kar treba za provedbo dokazov pri prvi ali preloženi razpravi, ako bi jo senat sklenil. Predsednik torej sme predmete, ki bi jih bilo ogledati ali presoditi po zvedencih, za razpravo priskrbeti in zvedence na razpravo povabiti. Ge se naj ogled ali presoja vrši kje zunaj, tedaj odredi predsednik, če kaže, razpravo na licu mesta in vkrene vse potrebno, da se lahko provedejo dokazi; če bi bila razprava na licu mesta predraga, tedaj je najboljše, da počaka predsednik razprave, ki pokaže, ali naj se dokazi provedo in na kak način. V dokaz, da je naša razlaga 4. odst. §-a 183. c. pr. r. prava, sklicujemo se tudi na spis drja. Beisserja: »Beweis-beschliisse des Senates und Bevveisanordnungen des Vorsi-tzenden« v 8. št. »Ger. Zeitg.« 1. 1897. kjer razpravlja pisatelj o oblasti predsednikovi po smislu §-a 183. c. pr. r. in se jednako izraža, a ne da bi svoj nazor utemeljil. Pravi namreč, da ima predsednik v kazenski pravdi po §-u 254. k. pr. r. mnogo večjo oblast, nego li predsednik v civilni pravdi po §-u 183. c. pr. r., kajti oni lahko priče povabi, in tudi pri glavni razpravi zasliši, tako tudi more ogled in dokaz po zvedencih ne samo pripraviti, marveč tudi provesti brez sena-tovega dokaznega sklepa in ne da bi ga mogel senat po zakonu ovirati; predsednik civilnega sodišča pa more le pozivati (»aufibrdern«), ukrepati (»verfugen«), p o v z r o č.a t i (»veranlassen«) ter odrejati (»anordnen«) in iz njegovih odredeb in priprav postane le tedaj resnična provedba dokazov, če poprej stori senat dokazni sklep po smislu ij-a 277. c. pr. r. IV. Besede »Take poizvedbe« v zadnjem odstavku §-a 183. c. pr. r. se nanašajo le na naredbe, dopustne po št. 4. To izhaja jasno iz tega, da je bil le v št. 4. (vladne predloge) govor o pravih poizvedbah. Po besedilu konference bi moglo biti to dvomljivo, ker so med št. 4. in zadnji odstavek vladne predloge uvrstili sedanji predzadnji odstavek in se je tako zveza pretrgala. Ker pa pravi zadnji odstavek, da je moči take 3* 36 Ima li po c. pr. r. (§ 183.) predsednik senata diskrecijonarno itd. poizvedbe odrediti celo pred začetkom ustne razprave, bi se po tem znabiti št. 4. razlagala tako, da ima predsednik pravico do označenih naredeb le po začetku ustne razprave. To pa ni pravilno. Predsednikove naredbe po smislu št. 4. spadajo prav tako, kakor naredbe po smislu št. 1, 2 in 3 k pripravljavni predsednikovi delavnosti, ki ima namen, da se začetek in tek razprave ne ovira in treba jih je torej izdati pred začetkom ali nadaljevanjem razprave.1) Iz tega izhaja, da konferenca zadnjemu odstavku §-a 183 ni dala čisto pravega besedila. Vzrok temu je, ker je konferenca — to se je v začetku tega spisa pokazalo — v bistvu le nekatere besede premenjala, ni pa pazila na zvezo med št. 4. in zadnjim odstavkom; ta zveza je pač vstrezala vladni predlogi, ki je mislila v št. 4. §-a 199. uvesti diskrecijonarno oblast predsednika glede na provedbo dokazov, kakršna je v §-u 254. k. pr. r. t. j. diskrecijonarna oblast, ki bi nastala in utemeljena bila v ustni razpravi sami. Dalje je konferenca pač pretiravala, ko je predsedniku tudi pod pogoji, omenjenimi v zadnjem odstavku, odrekla pravico poizvedavati pred začetkom ustne razprave; kajti tu, kjer je večinoma potreba hitrega delovanja, ne zadostuje gola »odreditev«, marveč je vršiti poizvedbe same. Tudi senat ni še prav nič na delu, da bi mogel v stvari storiti kak sklep, in zadevno uradno dejanje je takšno, da ga ne more zvršiti senat, nego le posamen sodnik. Popravek konference tudi zato ni bil umesten, ker imajo te poizvedbe večinoma značaj varovanja dokazov, katere ima po §-u 386., odst. 2. c. pr. r. pravico izvajati predsednik senata. Toda po besedilu tega določila zakonovega in po inten-ciji zakonodavca je tudi o tej kategoriji dokaznih poizvedeb trditi, da njih vzprejemanje ne more predsednik sam po sebi skleniti in izvršiti, nego poizvedbe se smejo vršiti le vsled ') Navedeno pretrganje zveze med zadnjim odstavkom in št. 4. §-a 183. je morda napotilo Demmel-ja („Der neue Civilprocess" v prilogi k št. 25. „Grer. Halle" 1. 1898, razlaga §-a 229.) k napačni razlagi, da je upravičen predsednik sploh k vsem naredbam po št. 1, 2, 3 in 4 §-a 183. pred začetkom ustne razprave le pod pogoji zadnjega odstavka. Kako je uporabiti določila zakona itd. 37 sklepa senata, (ki se »ad hoc« zbere). »Odredba« predsednikova torej tudi v takih slučajih ne bo več nego pripravljavno delovanje. * * * Na zaglavno vprašanje je torej po vsem tem odgovoriti, da nima predsednik senata po civilnopravdnem redu diskreci-jonarne oblasti glede na provedbo dokazov, ker določilo v št. 4. in v zadnjem odstavku §-a 183. ne podeljuje take oblasti, nego tudi pravice, ki jih ima predsednik iz teh določil zakona, ustanavljajo tako, kakor pravice, ki jih ima iz št. 1, 2 in 3 §-a 183. le toliko njegove diskrecijonarne oblasti, da sme po svojem izprevidu ukreniti vse, kar je potrebno, da potem senat uradoma provaja dokaze. — Tako moramo tudi izjaviti, da odgovor k §-u 183. c. pr. r., ki smo ga navedli začetkom tega spisa, ne obsega prave razlage, ker po rečenem se ne strinja niti z besedilom omenjenih določil zakonovih, niti z intencijo zakonodavca ali veljavnimi pravdnimi načeli. Kako je uporabiti določila zakona z dne 26. decembra 1895 št. 197 drž. zak. (o avtorski pravici)? Akoravno v besedilu zakona z dne 26. decembra 1895 št. 197. drž. zak. nikjer ni omenjeno, da določila §-a 467. še veljavnega kazenskega zakona nimajo več veljave, se vendar, ako primerjamo besedilo novega zakona z besedilom §-a 467. k. z., razvidi, da so se določila le-tega §-a deloma od besede do besede, deloma pa s premembami, ustrezajočimi naprednemu duhu modernih zakonov, uvrstila v novi zakon in se torej zamore sklepati, da so določila §-a 467. k. z. v istini 38 Kako je uporabiti določila zakona itd. zastarela in po določilih novega zakona o avtorskih pra- • ¦ vicah popolnoma nadomeščena, s kratka, da je t? 467. k. z. po imenovanem novem zakonu derogiran. V nekem praktičnem slučaju pokazale so se težkoče in dvombe, kako se naj tolmačijo nekatera določila novega zakona o avtorski pravici in o tem, ali še veljajo prejšnji, v obrambo literarne in artistične lastnine izdani predpisi, oso-bito predpisi cesarskega palenta z dne 19. oktobra 1846 št. 992 j. z. zb. V rečenem slučaji je fotograf A. izdal že leta 1891. in še potem svoje umetne proizvode, tikajoče se neke sveto-znane jame in njene okolice, ter je ščitil last svoje umetnosti z imenom in prepovedjo na posameznih fotografijah kakor: »N. N. v X., ponatis prepovedan«. Novi moderni šport razglednic, katerih se je poslužil že fotograf A. sam s tem, da je prenesel slike s svojih fotografij na razglednice, privabil je takoj trgovca B. v istem kraju, da je začel ^4-ju konkurenco delati. Naročil je namreč pri firmi C, baje po uzorcih iz nekega albuma, ki ga je bil izdal A., slike, zadevajoče jamo in njeno divno okolico, ponatisnjene na raznih razglednicah; album je zares tudi imel enake slike, kakoršne so bile na gori navedenih fotografijah fotografa A. Naročene razglednice so se B-}u zares doposlale in imajo na koncu zaznambo: založil /. I. (t. j. trgovec B.) Mnogo teh v zalogi B-a izišlih in tudi od njega razprodanih razglednic imelo je natanko iste slike, kakoršne so na leta 1891. izdanih fotografijah in ki so bile zakonito varovane. V započeti kazenski preiskavi proti trgovcu 2?., katero je prouzročil A., se je dognalo, da je firma C. vsled naročila i?-ovega na njenih, trgovcu izročenih razglednicah zares uporabila slike od fotografij lastnika A., in se je konečno še po zvedencih izkazalo, da se je firma C. resnično poslužila artistične lastnine fotografa A. s tem, da je očividno prenesla slike od že večkrat omenjenih fotogralij na razglednice. A. je dvignil obtožbo zoper trgovca B. in firmo C. radi posega v njegovo stvoriteljsko pravico po smislu §-a 51. zak. z dne 26. decembra 1895 št. 197. drž. zak. in § 467. k. z. ter 39 je zahteval po §-u 56. 1. c. uničenje plošč in tudi, da zapadejo posnetki itd. Pri glavni razpravi se je zagovorništvo obtožencev večinoma le upiralo na tolmačenje zakonitih določil, tako §-a 40. odst. 2, št. 2, §-a 48. in §-a 66. zak. z dne 26. decembra 1895 št. 197. drž. zak.; osobito se je povdarjalo, da fotografije toži-telja A., katerim manjka zaznamba koledarskega leta v smislu §-a 40., odst. 2, št. 2 1. c, nimajo več zakonitega varstva, da že sama po sebi vsled §-a 48. istega zakona stvori-teljska pravica ugasne po preteku 10 let in da so bili proizvodi tožitelja A. iz leta 1891. v obče vsakomur pristopni in da torej te reprodukcije na razglednicah tvorijo tem manj kaznjivo dejanje, ker takim proizvodom baje po §-u 66. odst. 2 zak. z dne 26. decembra 1895 št. 197. drž. zak. ne gre več nego 41etna veljava, konečno da je sploh že stvoriteljska pravica tožiteljeva do fotografij radi tega ugasnila, ker A. ni dal na teh delih zabeležiti koledarskega leta in ker tudi ni po §-u 66. 1. c. svoje avtorske pravice obranil s tem, da bi bil na fotografije pritisnil poseben uradni pečat. Ne glede na to, da še dotična razsodba ni pravomočna, hočemo v marsičem ob kratkem to izpodbijati, kar je zagovorništvo uporabilo za dokaz, da naperjeni obtožbi ni ugoditi. Navedena določila §-a 40. odst. 2, št. 2, §-a 48. in §-a 66. zak. z dne 26. decembra 1894 št. 197. drž. zak. nikakor ne morejo krivde obtožencev odpraviti, kajti isti § 40. se nanaša gotovo le na fotograiična dela, katera so nastala po pričetku novega zakona; § 66. ibid. na le-ta slučaj ni uporaben, ker gre za razmnožke in posnetke, kojih narejanje do sedaj ni bilo dovoljeno; pa tudi iz določb §-a 48. ne bi bilo posneti, da bi bila stvoriteljska pravica lastnika predmetnih fotografij že ugasnila, ker ni ovrženo, kar A. trdi, da so ta dela še-le nastala leta 1891. in pozneje. Pač pa je ravno iz §-a 65. novega zakona leta 1895. po vsej pravici sklepati, da se novi zakon uporablja tudi pri delih, katera so izišla pred začetkom njegove veljavnosti, in k tem delom spadajo tudi fotografični izdelki (prim. §-e 23. do 42. novega zakona). Omeniti je le, da ostanejo za taka 40 Kako je uporabiti določila zakona itd. dela v moči dosedanje dobe obrambe, ako so daljše. V le-tem slučaju pa pridejo v poštev obrambne dobe prejšnjih zakonov glede varstva literarne in artistične lastnine in sicer v smislu §-ov 13.—-24. ces. patenta z dne 19. oktobra 1846, št. 992 j. z. zb. A, kakor lastnik fotografij, po katerih so se v tem kazenskem slučaju inkriminovani posnetki vzeli, še uživa ves čas svojega življenja stvoriteljske pravice, koje je bil pridobil že pred početkom novega zakona o stvoriteljskih pravicah, in teh pravic niti smrt ne more vzeti, ker se smejo za dobo 30 let prenesti na njegove dediče. Po vsem tem sta obtoženca zares zakrivila ono poseganje v avtorsko pravico, katero obtožnica graja (§ 51. zak. z dne 26. decembra 18Q5, št. 197. drž. zak.). Ako se še preudarja, da novi zakon o stvoriteljskih pravicah v zvezi z izvršilnim zakonom z dne 29. decembra 1895. leta štev. 198. drž. zak. natanko -določuje avtorske pravice, ker je v enaki meri zakonito braniti tako ona dela, koja so izšla pred pričetkom novega zakona, kakor tudi po-znejšnja nova dela po pričetku veljavnosti novega zakona (glej osobito § 65. in 66. nov. zak.), in če se nadalje pomisli, da je vsled §-a 66. nov. zak. razmnožke in posnetke, katerih narejanje do sedaj ni bilo prepovedano, le tedaj dovoljeno razširjati, kedar se na prošnjo vdeležene stranke v 3 mesecih sestavi inventar ter se na nje pritisne tudi poseben pečat, — to pa za naš slučaj ne velja, ker še stvoriteljska pravica ^-jeva živi in nikakor ni omejena na rok §-a 48. nov. zakona — po vsem tem ni dvoma, da so navedena dejstva obtožencev uči-nila poseganje v označene pravice fotografa A. po smislu §-a 51. zak. z dne 26. decembra 1895 št. 197. drž. zak. Deželno sodišče v Lj. je v istini obtožbi pritrdilo in obtoženca spoznalo krivima, vendar se je iz sodbe izločil § 467. kaz. zak., katerega je še obtožba imela v mislih. Dr. K. W. Opomin pred prisego itd. 41 Opomin pred prisego, zapriseganje in zaslišavanje prič v slovenskem jeziku (1. 1729.). Priobčil P. pl. Radics. (Konec.) Lete fo pa k te befsede, katere Vi bofte per-segle: Juramentum. Jeft N: N: persefhem * nar poprej * Bogu Ozhetu * Sinu, ienu S. Duhu * Lubi Divizi Marij * u'sem Bofhiem Suetnikam * ienu Suetnizam, ienu u'sem Angelzam *: de ieft u:seh teh rezheh, v' katerih sem ieft k' ene prizhe poslan, ienu v'prafhan bodem, koker ie mene prou vedeozhe, polek v'se resnize; pres v'sega Saderfhaina ali sataiena, nikar fa periafnaft, nikar fa blagu, srebru ali slatii, nikar sa moi nuz, sa nobenu mitu, ali dar, bode sa botrinftvu ali shlachto: ampak Sa same pravize volo, polek v'se resnize ozhem pravizhnu govorite; v'tem tudi nezh Samouzhate, ne sataite. kokar mene pravi Buch, ienu ta Suete Evangeli, moia Catholishka Vira, ienu ta prefhegnana pres vsega madefha spozheta Diviza, Mati Bofhia Maria, ienu v'se Suetnike na moi pdsledne dan, kadar se moia Dusha od telefsa lozhila bode, k' isvelizhainu pomagei, ienu po Suete Bofhie Vole, oku ieft danefs eno befsedo krivu persefhem, na letem Suete v' prizho od Gospuda Boga straffan, tankei od negove suete gnade, ienu milcfte od gemeinfchaffte v'seh Suetnikou ienu Suetniz, na vek ienu kumei odlozhen bode. Amen. * Lete Persege se obeden Pravizhen kershenek nima bate: Sakai, kadar Eden ies praviga Virnega serza, sa pravize volo persefhe, En tak skufi leto persego samiga Gospuda Boga, kateri je ta Vezhna Praviza, huale, ienu u' take vifhe suoio pravo Viro spofna ienu poterde. Satega volo tudi ta S. Psalmift na dua ienu fhestdesetemu Psalmu govori: Lau-dabuntur omnes, qui iurant in Eo: De u'se taiste, kateri v' Bofhiem ftrahe ienu pravizhnu persefheio, bodo od Gospuda Boga pohualene. .Formula Etlicher Gemeinen Frog-Sti"ick in Krainischer Sprach", I. Ste persegle? ienu fte prou fastopile, kai P ena grofovitna ftraffenga enemu krivil persefhenemu Zhloveiku, taku dobru na letem, koker na v' unem suetu naprei stoi? 42 Opomin pred prisego itd. (* Taku imate veidete, de kar kole Vafs ieft sedai bodem prashan, Vi per vashe persege ienu per Ifvelizhainu vashe Dushe, ste doufhni v'se po pravize, kokar Vam ie per vashe Pamete prou veideiozhe, poveidate. Kar prou veifte, taku režite: leitu veim, kar naveifte, režite: letu naveim. Kar pak le od Druseh ste shlishali, taku režite: letu sem shlishau. Jenu kadar Vi moie prashaine be nefastopili, taku poprafhaite mene vezhkrat, ienu nikar popreit odguvar na daite, ampak de mene prou bofte fastopili. Sakai imate veidete, de kadar kole Vi ies to nar-maine befsedo dergazhe, kokar Vi veifte ienu fnafte, bofte mene odgovorili, bodese letemu, sa kateriga Vi prizhuiete k' nuzu ali k' shkode, taku ie Vasha persega fausch; ienu nabofte, nikar le na letem suetu, obene srezhe imeli, ampak tudi v' unem, na vek ienu kumei od S. Bofhiega Oblizhia odverfhene. II. Ste Vi ta ogled letega kraia, od kateriga ie leta sfriffuaga, prou notre u'fele? III. Vam ie leta krai fnan? Ste Vi lete roiene, ienu ftoiezhe? IV. Kulukain ste stare? Kulukain polnete? V: Ste se Vi k' lete prizhenge sami ponudele? Ali, v' kakeshne vifhe ste Vi sa prizhe lefsem pershle? VI. Ste Vi v'lete Rezhe ies kakeshnem dobizhkam sapopadene? Ali natroftate se Vi eniga nuza, kadar bi leto Praudo Gospud N: dobiu? VII. Ste Vi Gospodu N: kateri Vas ie sa prizho postavu, u' kakeshne vifhe perdian? VIII. Ni se Vam Gospud N: (ali negove ludie) u' kakeshne vifhe samiru ? De Vi satega Volo ies eniga serda zhes Gofpuda N: mislete priznate ? ienu nemu skufi Vashu prizhaine škoditi. IX. Ste se Vi ies Gospudam N: ali ies negovem Ludiem, ali ies letem drugim prizhame pogovorili? Ali, ste Vi bli od kateriga poduzhene ienu naftifftane, kar be Vi imeli prizhate? X. Ni Vam kateri dar, mitu ali shenkilu, sa letu kar be Vi imeli prizhate, oblublenu? Ali ste fhe morebiti kai taziga preielle? Ali se she imate troftate? Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 43 XI. Naboiete se Vi ene samire ali straffenge per Gospudu N: kadar be Vi k' negovimu nuzu, ienu sa nega prou naprizhale? xn. Na mislete Vi Gospudu N: le sa vashiga dobizhka volo prizhate? ienu nemn pomagate leto praudo dobite k' letemu zilu ienu kanezu: de be Vi pokler taifte Gemaine, hofte etc. se shiher potftopile? XIII. Na boiete se Vi ene škode, kadar be Gospud N: super kateriga Vi sa prizho ste postavlene, leto praudo dobiu? XIV. Ste Vi per lete Rubefhne (per letemu boiu etc.) v' prizho bli? ienu ste tudi Vi k: letemu kai pomagale? XV. Niste Vi sa vashiga dobizhka volo Gospuda N: k' lete Rubefhne, Praude etc. perpravele? ienu nega k' letemu nashuntale, ienu nastifftale ? XVI. Ste Vi (ienu lete druge Prizhe) u'se eniga poltenega fhevleina? XVII. Komu peru'dshete Vi leto praudo dobite? ienu sakai? Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Podsodnost za pokojninske zahteve mestnih stražnikov. V pravdi Jakoba V. proti mestni občini celjski zaradi priznanja letne pokojnine spr. je c. kr. okrožno sodišče v Ce 1 ju po sklenjeni ustni razpravi spoznalo, da se ugodi ugovoru nedopustnosti pravdne poti, izreče sodna nepristojnost in ničnost dosedanjega postopanja ter tožba zavrne, troški pa da se medsebojno pobotajo. Razlogi. Tožitelj Jakob V., ki je služil za mestnega stražnika v času od 27. januarja 1891 do 1. aprila 1899 je postal dne 1. aprila 1899 nesposoben za službo. Tožena občina mu je privolila celoletno plačo 44 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 500 gld. za odpravnino. Tožitelj pa se sklicuje na zakon z dne 14. maja 1. 1896., št. 74 drž. zak., ki je veljaven za državne služabnike ter zahteva letno pokojnino 200 gld.; nasprotno pa trdi tožena občina nedopustnost pravdne poti. Ta ugovor je utemeljen. Po §ih 3. in 21. organizacijskega statuta veljajo za mestno policijo celjsko one iste določbe, kakor za c. kr. služabnike. Dvorni dekret z dne 16. avgusta 1841, št. 555 zb. j. z. — z ozirom na § 1. zakona z dne 1. avgusta 1895, št. 110. drž. zak. in uvodni zakon k istemu ni moči dvomiti o tem, da je navedeni dvorni dekret tudi še sedaj veljaven — določuje, da je terjatve, ki pristojajo državi proti njenim uradnikom ali služabnikom, kakor tudi tirjatve, ki pristojajo uradnikom ali služabnikom proti državi in ki izvirajo iz medsebojnega službenega razmerja, razsojevati administrativnim potem. Ono isto velja tudi o pokojninah, katere zahtevajo državni služabniki od države. Po imenovanem organizacijskem statutu se smatra mestna straža glede pokojninskih zahtev enakopravno z državnimi služabniki in iz tega izhaja, da bi se bil moral tožitelj glede svoje pokojninske zahteve obrniti do administrativnega oblastva, če ni bil zadovoljen z ponujeno odpravnino. Da je to res tako, izhaja nedvomno tudi iz nekaterih naredeb najvišjega administrativnega oblastva, vzlasti iz razglasov finančnega ministerstva z dne 8. novembra 1. 1855. št. 54 uk., z dne 19. julija 1856. št 32 uk., z dne 26. marca 1. 1869., št. 12 uk., z dne 29. avgusta 1871, št. 33 uk. kakor tudi iz razsodeb c. kr. državnega sodišča. Tožba za priznanje in plačevanje pokojnine bila je torej pri sodišču neumestno vložena ter jo je bilo zavrniti po §-u 42. jur. z. zaradi absolutne nepristojnosti in izreči, da je nično vse dosedanje postopanje. Troški se med seboj pobotajo po smislu §-a 51. c. pr. r., ker tožitelju ni pripisovati posebne krivde na tem, da se je pravda vršila, tem manj, ker ga je mestna občina izrecno napotila na civilnopravdno pot. Vsled tožiteljevega rekurza je c. kr. višje deželno sodišče v Gradci izreklo, da se ne ugodi ugovoru nedopustnosti pravdne poti in se toženka obsodi, da mora povrniti tožitelju stroške incidenčnega postopanja in rekurza, vse to iz nastopnih razlogov: Ugovor nedopustnosti pravdne poti v le-tem slučaju zakonito ni utemeljen, ker je čisto neumestno sklicevanje na dvorni dekret z dne 16. avgusta 1841, št. 555. zb. j. z. Res se sicer organizacijski statut za celjsko mestno stražo glede pokojninskih pravic njenih udov sklicuje Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 45 na pravila, veljavna za c. kr. služabnike, a na ta način uredile so se njih pokojninske zahteve tako, kakor za državne služabnike, nikakor pa oni statut ni mogel ustanoviti izjemne podsodnosti za tirjatve, izvirajoče iz služabnega razmerja, v smislu dvornega dekreta z dne 16. avgusta 1. 184 [., koji je veljaven edino le za državne služabnike. Tožitelj je vstopil v službo mestne straže na temelju privatne pogodbe ter je vsled te pogodbe prevzel dolž.nosti, pa tudi pridobil si pravice; te pravice more edino le pravdnim potom pri c. kr. sodiščih utrditi, ker se opirajo na privatno pogodbo. Sicer je pa tožena občina sama napotila tožitelja na civilno pravdno pot. Po tem takem bilo je treba spremeniti sklep c. kr. okrožnega sodišča, s katerim se je bilo ugodilo ugovoru nedopustnosti pravdne poti, ter obsoditi nasprotnico v smislu §ov 48. in 50. c. pr. r. v povračilo pravdnih, vsled neutemeljenega ugovora povzročenih stroškov prve instance ter rekurznih stroškov. C. kr. najvišje sodišče je s sklepom z dne 31. oktobra 1899, št. 15996. revizijski rekurz tožene občine zavrnilo ter potrdilo sklep c. kr. višjega deželnega sodišča v Gradcu iz njegovih navedenih stvarnih razlogov. Dr. J. Urašovcc. b) Odškodnina za zlorabo zastavljenega bieiklja. — K uporabi §-ov 43. in 45. c. pr. r. C. kr. okr. sodišče v Lj. je na tožbo Ludovika L. proti Alojziju Z. radi 60 gld. razsodilo dne 10. nov. 1898 (C IV 397/98) tako: Toženec je dolžan plačati tožniku za rabo kolesa, izročenega mu v zastavo, tekom 1. 1898., znesek 4 gld. s 5°/0 obrestmi od 19. oktobra 1898, nadalje opustiti vsako vožnjo s tem zastavljenim kolesom in povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 23 gld. 4 kr. v 14 dneh pod ekse-kucijo; višja zahteva tožnikova se zavrača. Dejanski stan. Tožnik navaja, da je kupil dne 21. septembra 1897 pri puškarju F. K. kolo za t70 gld, katero je imel do konca novembra 1897. 1. v svoji posesti in se z njim večkrat vozil. Potem pa je dal kolo pri F. K. očistiti in je izročil tožencu v zastavo za neko terjatev. Meseca avgusta tek. leta pa je videl toženca, da se je vkljub prepovedi peljal na njegovem kolesu v U. Ko ga je vprašal, zakaj da se vozi, je toženec odgo- 48 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. voril, da ima pravico voziti se na kolesu in se tudi vedno vozi. Tožnik zahteva primerno odškodnino za obrabo kolesa in pa, da se tožencu prepove nadaljna vožnja s kolesom. Da se je toženec res vozil, sklicuje se tožnik na priči Marijo L. in Bertrama S., a na puškarja Fr. K. v to svrho, da je bilo kolo vredno 170 gld. in da je vsled vožnje toženčeve izgubilo na svoji vrednosti. Toženec pripoznava navedbe tožnikove, trdčč, da se je šele letos spomladi naučil voziti na svojem kolesu in se potem peljal enkrat na Vrhniko, enkrat v Mengeš, dvakrat na kolodvor dolenjske in enkrat na kolodvor južne železnice, dalje enkrat v Udmat in enkrat ali dvakrat do skladišča v Vegovih ulicah. Ko mu je pa tožnik prepovedal rabiti kolo, se ni več ž njim vozil. Priči Mariji L. in Bertram S. sta potrdila, da sta res videla, ko se je toženec vozil na kolesu tožnikovem; Marija L. je tudi potrdila, da je toženec govoril, da se vedno vozi na kolesu, ker ima pravico do tega. Priča F. K. se je izpovedal, da je dal lansko jesen kolo tožniku za 170 gld., da je sedaj še popolnoma dobro, vendar pa je, ker sta pnevmatiki obrabljeni in sta pedala precej trpela, vsaj 30 gld. manj vredno; isti je izjavil, da ceni škodo, katero je napravil toženec z navedenimi vožnjami, na 4 gld. Razlogi. Na podlagi teh navedeb je dognano, da je tožnik tožencu dal kolo v zastavo za neki dolg in da je toženec svojelastno rabil kolo in tako napravil škode najmanj za 4 gld. Ker po smislu §-a 459. o. d. z. upnik ne sme zastavljene reči brez dovoljenja lastnika rabiti in se toženec ne more izkazati, da mu je dovolil tožnik voziti se s kolesom, bilo je zahtevi tožnika ugoditi, znižala pa se je zahteva na 4 gld. ker je zvedenec in priča F. K. potrdil, da znaša škoda le 4 gld. Ker je tožnik s svojo zahtevo, da toženec ne sme rabiti kolesa, popolnoma zmagal in je bila določitev nastale škode odvisna od izjave zvedenca F. K., bilo je stroške po smislu §-a 43. II. c. pr. r. naložiti tožencu v celem znezku. Proti tej sodbi vložil je toženec priziv, češ, ker je prvi sodnik vsled napačne ocenitve dejanskega stana ter dokazov in deloma vsled nepravilnega nazora o stvari sami tožniku sploh kaj in sosebno 4 gld. za rabo kolesa pripoznal in izrekel, da mora toženec v prihodnje opustiti rabo kolesa, in ker je konečno obsodil ga v povračilo stroškov prve instance. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. '17 C. kr. deželno sodišče v Ljubljani je dne 28. janu-varja 1899 razsodilo: 1.) Prizivu se toliko ugodi, da je toženec dolžan plačati za rabo (prav: obrabo) kolesa 50 kraje, s 5 °/0 obrestmi od vročitve tožbe v 14 dneh pod eksekucijo in da se pravdni troški pobotajo. Tožbena zahteva glede višjega, tožniku po prvem sodniku prisojenega zneska 3 gld. 50 kr. se odbije. 2.) Prizivu proti izreku glede nadaljnje rabe kolesa se ne ugodi in v tem oziru sodba potrdi. 3.) Tožnik je dolžan tožencu plačati polovico na 20 gld. 76 kr. odmerjenih stroškov prizivnega postopanja, torej 10 gld. 38 kr. v 14 dneh pod eksekucijo. 4.) Izrek sodbe, s kojim se je tožbena zahteva glede 4 gld. prese-gajočega zneska odbila, ostane neizpremenjen, ker ni bil ispodbijan. Razlogi. 1.) Toženčevemu prizivu zoper izrek, da mora tožniku za rabo kolesa plačati 4 gld, bilo je deloma ugoditi. Že iz trditev v tožbi in na razpravi je jasno, da zahteva tožnik plačilo zneska 60 gld. iz naslova odškodbe in ne morda iz naslova kakega pogodbenega dogovora in posebno ne iz naslova najemne pogodbe. On trdi, da je toženec zastavljeno mu kolo samolastno rabil in da je vsled te uporabe kolo na vrednosti izgubilo; s to trditvijo je odškodninska zahteva v smislu §-ov 459. in 1293 o. d. z. in si. utemeljena. Iz vsega tega se razvidi, da tožnik zahteva plačilo za obrabo, a ne, kakor se je v tožbi napačno izrazil, za rabo kolesa. Toženec priznava samolastno rabo kolesa za vožnje, ki jih je sam navedel, in ker je brezdvojbeno, da se kolo po rabi obrabi in vsled tega na vrednosti izgubi, tedaj je tožbena zahteva s-in qualL< ognana. ••In quanto« prisodil je prvi sodnik za primerno odškodbo 4 gld. opiraje se na izrek zvedenca F. K. Temu pa ni pritrditi. Tožnik je sam vzel za podlago preračuna visokosti odškodnine to, da se plačuje za jednodnevno rabo kolesa po 50 kr., in temu je tudi toženec pritrdil. Na tej podstavi izračunal je tožnik odškodbo za 120 dnij rabe z zneskom 60 gld. češ, da je tudi kolo za toliko vrednosti izgubilo. Ni torej vzroka odškodnino določevati na drugi podstavi in to tem manj, ker je podatkov dovolj za določitev odškodninskega zneska na prvo omenjeni podstavi. 4« Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. Zvedenec F. K. je potrdil, da se je vozil toženec, ako se vpošteva vožnje, od njega samega priznane — da se je tudi še sicer vozil, itak ni dognano — vkupe kakih 83 km. Ker pa je notorično, da se toliko kilometrov v enem dnevu lahko vozi, ni bilo tožniku odškodnine za samolastno rabo kolesa po tožencu več prisoditi nego 50 kr. in to posebno, ker je videti, da je ta znesek tudi v smislu §-a 273. civ. pr. r. primerna odškodba za povzročeno obrabo kolesa. Bilo je torej v tem oziru sodbo izpremeniti in tožbeno zahtevo glede več prisojenih 3 gld. 50 kr. odbiti. — Zvedenec F. K. je sicer izrekel, da ceni škodo po omenjeni vožnji kolesu prizadeto največ 4 gld., a na ta izrek se iz zgoraj navedenega razloga ni bilo ozirati, posebno ker to mnenje nikakor ni z razlogi podprto, nego je le izražena misel F. K. 2.) Tožencev priziv glede izreka, da mora v prihodnje opustiti vsako vožnjo z omenjenim kolesom, ni utemeljen. Dotična tožbena zahteva ja v bistvu zahteva, kakoršna ugaja tožbam po smislu §-a 228. civ. pr. r. Da pa je tožniku pravno do ugotovitve, ima li toženec pravico rabiti zastavljeno mu kolo, to je brezdvojbeno in to tem bolj, če se ozira na to, da se je toženec s tem kolesom v istini samolastno vozil, ker že iz §-a 459. in §-a 1372. o. d. z. izhaja, da zastavni upnik nima pravice rabiti zastavljeno mu reč. In ker to tudi toženec sam priznava, bilo je v tem oziru izpodbijano sodbo potrditi. 3.) Glede izreka o sodnih stroških prve instance je tožencev priziv deloma utemeljen in bilo mu je deloma ugoditi. V tem oziru je vpoštevati, da znesek terjatve, ki jo je tožnik napovedal, ni bil samo odvisen od ugotovitve po sodnikovem izprevidu ali od mnenja zvedencev, temveč je bil tudi odvisen od istinitosti dejanskih navedeb tožnikovih, s kojimi je to terjatev utemeljeval, ki se pa ob ugovoru toženca večjidel niso dognale. Dalje je vpoštevati, da hranitev toženca glede zahteve, da mora opustiti daljno rabo kolesa ni provzročila posebnih stroškov, pritrditi je pa, da je bil v tem oziru vsekakor dan slučaj §-a 45. civ. pr. r., ker je toženec že prej obljubil, da opusti daljno rabo kolesa in ga tudi potem res več ni rabil, in ker je toženec takoj pri prvem naroku dotično zahtevo priznal. — Naposled se je ozirati tudi na to, da je toženec sam zakrivil, da je tožnik neprimerno veliko terjal, ker mu je, ko ga je avgusta meseca leta 1898. pri vožnji s kolesom ustavil, opomnil, da se z omenjenim kolesom vedno vozi. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 49 Glede na vse te okolnosti, potem, ker je tožnik vendarle, če tudi z neznatnim zneskom zmagal in ker je toženec tožniku sploh odrekel pravico kaj terjati za rabo kolesa — smatralo se je opravičenim po §-u 43. I. odst. civ. pr. r., da se pravdni stroški medsebojno pobotajo, in je bilo v tem oziru izpremeniti izpodbijano sodbo. 4.) Ker je toženec s svojimi prizivnimi predlogi le deloma zmagal, bilo je stroške prizivnega postopanja razmerno razdeliti (§ 43. odst. I. civ. pr. reda) in tožencu primerno prisoditi polovico teh stroškov. 5.) Izrek sodbe, da se tožbena zahteva glede 4 gld. presegajo-čega zneska odbije, ostane neizpremenjen, ker se ni izpodbijal. Na revizijo tožnikovo je c. kr, najvišje sodišče obnovilo sodbo prve instance in tožniku prisodilo stroške prizivnega in revizijskega postopanja. Razlogi: To, da prizivno sodišče določuje znesek, ki ga naj toženec tožniku povrne iz naslova obrabe kolesa, ni vzelo za podlago mnenja zaslišanega zvedenca, ni nikaka, temeljito presojevanje sporne stvari ovirajoča napaka po smislu §a 503. št. 2. c. pr. r., kajti mnenje je bilo prizivnemu sodišču znano in ga le-to tudi ni prezrlo. Tudi v tem, da se izrek prizivnega sodišča o višini odškodnine ne strinja z zvedenčevim mnenjem, ni najti nikakega nasprotja s spisi po smislu §a 503. št. 3 c. pr. r. ker se prizivno sodišče sploh ni držalo zvedenčevega izreka. Revizijskih razlogov po §-u 503. št. 2 in 3 c. pr. r. torej ni. Pač pa je revizija utemeljena, v kolikor se opira na revizijski razlog §-a 503. št. 4 c. pr. r. Kajti to, da prizivno sodišče, določujoče odškodnino, ni vzelo za podlago zadevnega zvedenčevega mnenja, ampak od toženca na dan zahtevani znesek 50 kr., je očividno napačno pravno presojenje stvari. Tožnik je sicer ta znesek 50 kr. označil za posodnino jednega dne, toda s tem, da je svojo terjatev v tožbi utemeljil s številko, ki ustreza običajni posodnini, njegova zahteva ni prenehala biti iz naslova odškodovanja radi zlorabe kolesa in s tem povzročenega poslabšanja zastavljenega predmeta. Podlaga za tozadevno ustanovitev torej ni, da bi se morala spraviti v zvezo s posodnino. Prizivno sodišče je odmerilo toraj odškodnino na napačni podlagi in sodba prve instance, ki se opira na zvedenčev izrek, je tembolj opravičena, ker ni pomislekov proti zvedenčevemu mnenju in ker odškodnina v znesku 4 gl. posebno z ozirom na toženčevo priznanje, da je kolo rabil večkrat za večje 4 58 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. izlete, nikakor ni previsoko odmerjena. Reviziji je bilo torej v glavni stvari ugoditi. A tudi glede izreka o pravdnih stroških prve instance izvira sodba prizivnega sodišča iz napačnega pravnega presojenja stvari, ker tožnik je zmagal z bistvenim delom svoje zahteve, naj se namreč spozna, da je toženec proti pravu rabil kolo in da mora to v prihodnje opustiti, in ker znesek odškodninske tožnikove terjatve bil je odvisen od sodnikovega izprevida, oziroma od preračuna zvedenškega, in zato bi bilo treba porabiti drugi odstavek §-a 43. al. 2. c. pr. r. Iz teh razlogov je bilo prvo sodbo povsem obnoviti. Izrek o na-daljnih stroških je utemeljen v določilih §-ov 41. in 50. c. pr r. c) Iz uknjiženja prava na kamate od ustanovljenog- dana ne slijedi, niti opstoji zakonska pretpostava, da nisu isti bili plaeeni, pa zato nemože se na nje, ako nisu bili prijavljeni, imati obzira kod ovršne razdiobe. Zaključkom o razdiobi c. kr. kot. s uda u R. od 28. novembra 1899 posl. br. E 346/99—11 bje doznačena poreznoj opčini rovinjskog sela, kao vjerovnici, uknjižena glavnica od for. 347'i7 sa zaostalim kamatima od tri godine prije dana dosugjenja u iznosu od for. 62-49. Protiv toga zaključka tjerajuči vjerovnik R. podnese utok, obraz-lažuč ga time, da pošto rečena vjerovnica nije prijavila prije nit na ročištu svoje traženje u ime glavnice i kamata, ima pravo pitati platež uknjižene glavnice sa kamatima od 6 •/„ od 21. dicembra 1898, od dana naime kad su počeli teči kamati zadnje godine do 14. oktobra 1899, kada je uzslijedilo dosugjenje. Okru ž ni sud u R. kao utočni sud zaključkom 29. dicembra 1899 posl. broj R IV 209/99—13 udovoljio je utoku iz slijedečih razloga: Polag §-a 210 O. E. ako vjerovnici ne prijave njihova traženja, na ista imače se obzira samo u toliko, u koliko proizlazi iz javne knjige il iz ovršnih spisa, da pravno postoje. U nazočnom slučaju ne proizlazi nit iz zemljišne knjige nit iz ovršnih spisa, da je porezna opčina rovinj skog sela vjerovnica zaostalih kamata na uknjiženoj glavnici od tri godine, pošto iz uknjiženog prava pobirati kamate od 6 °j3 od ustanovljenog dana, ne slijedi da su ovi zaostali, da zato nemože se na nje, ako nisu bili prijavljeni, imati obzira. Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 51 C. kr. vrhovno sudište, usljed previdnog utoka porezne op-čine, zaključkom 25. januara t. g. br. 795 nije udovoljilo utoku iz razloga utočnega suda u suštini ispravnim, a k tomu iz dalnjeg razloga, da ako i proizlazi iz zemljišne knjige, da je glavnica porezne opčine ukamačena sa 6 °/0 od 21. dicembra 1895, neslijedi iz toga, da nisu zaostali kamati bili plačeni a protivno zakon nepretpostavlja. — ršk — Kazensko pravo. a) Ne bis in idem. Kas. razs. od 12. januvarja 1900. 1. št. 15897 od 1899. 1. Žandarmerija je Ljuboslava K. dne 14. aprila 1899. 1. radi spolnega, na Katri O. započetega nasilstva zaprla in okrajnemu sodišču izročila. Leto ga je v zapor vsprejelo, dne 15. in 17. aprila 1899. 1. v smislu §-a 199. kaz. pr. r. zaslišalo ter potem po §-ih 190. in 191. kaz. pr. r. iz zapora izpustilo. Poizvedbe pa je nadaljevalo in ga še enkrat dne 1. maja 1899. 1. kakor osumljenca zaslišalo. Dne 9. maja 1899. 1. je izjavil državni pravdnik, pozivom na § 90. kaz. pr. r., da ni povoda dalje preganjati Ljuboslava K. radi spolnega nasilstva. Dne 10. maja 1899. 1. je ustavilo okrajno sodišče poizvedbe v smislu §-a 90. kaz. pr. r., ter je o tem osumljenca obvestilo. Ne da bi se bilo dejansko stanje kakorsibodi premenilo, povsem neposredno pre-podal je pa državni pravdnik dne 8. julija 1899. 1. obtožnico, ki radi ravno istega čina okrivlja Ljuboslava K. zločina po §-u 132. III. k. z. V razlogih opomnja samo, da ni mogel K-a obtožiti radi spolnega nasilstva, ker ne more dokazati, da mu je bila znana nedoraslost Katre O. Uže v uporu zoper obtožnico je obdolženec prigovarjal, da je njegovo preganjanje izključeno radi pomanjkanja pogojev §-a 352. kaz. pr. r. Toda višje deželno sodišče je odobrilo obtožbo, češ, da ni potrebna predhodna obnova, ker so bile presekane poizvedbe radi nedostatnih razlogov za uvedenje preiskave ali za obtožbo zoper določeno osebo, in ker ob to Ljuboslava K. ni smatrati obdolžencem v zmislu §-a 38. k. pr. r. Po dne 4. septembra 1899. 1. zaglavljeni razpravi je bil K. hudodelstva §-a 132. III. k. z. krivim proglašen. Glede vprašanja §-a 352. k. pr. r. bil je sodni dvor istega mnenja kakor višje deželno sodišče. Niti on ne smatra poizvedeb za kazensko, zoper določeno osebo naperjeno postopanje. Le-to, tako misli, začenja stoprav predlogom na uvedenje preiskave 4* iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. ali prepodanjem obtožnice. Dotlej ni povoda dovoliti osumljencu poseben zaščit proti obtožitelju. Zdi se mu, da § 363. št. 1. k. pr. r. izraža zgol načelo, da je dopuščeno nadaljevanje kazenskega postopanja brez obnove, ko so bile presekane poizvedbe, torej prej nego je bila obdolžena določena oseba. Toda smoter in naloga poizvedeb (§88. k. pr. r.) ne izključuje povoda preganjalnih korakov zoper določeno osebo že pred uvedenjem preiskave, in ustavljanja istih, ako jih poizvedbe ne opravičujejo. Po-gostoma začenjajo poizvedbe, kakor v le-tem slučaji, bas občutljivim preganjalnim činom (zaporom). Da naj po §-u 90. k. pr. r. odrejeno presekanje nima vspeha, da je zoper osebo, vsled izrecne izjave obtoži-teljeve iz preganjanja izpuščeno, radi enega in istega dejanja zgol v smislu §-a 352. k. pr. r. postopati, ni združljivo z načelom §-a 57, odst. 3. k. pr. r., ki spaja ravno isti vspeh že s tem, da se molče odpove državni pravdnik preganjanju. V tolmačenje izraza a obdolženec«, v §-u 363. št. t. k. pr. r. rabljenega, ni torej uporabljati §-a 38. k. pr. r. Ako bi se ga razumevalo v zmislu, prvim sodnikom zastopanem, na 1. odst. §-a 38. k. pr. r. omejenem, bi pač ne imel § 363. št. 1. k. pr. r. prav nobenega pomena; le-to zakonovo določilo bi bilo uporabno zgol tedaj, kedar se je bilo po poizvedbah sicer predlagalo uvedenje preiskave, a je bil predlog zopet umaknjen ali pa od svštne zbornice ali višjega deželnega sodišča (§-a 113. in 114. k. pr. r.) odbit. A nikakor ni domnevati, da je § 363. št. 1. k. pr. r. namenjen zgol takovim izjemam. Vladna obraz-loženja le-te zakonove določbe kažejo glede vprašanja, kedaj je koga smatrati obdolžencem, na § 38. k. pr. r. sploh, a ne morda samo na 1. odst. istega. V 3. odst. §-a 38. k. pr. r. pa je izrečeno za celo ob-sežje k. pr. r., da je uporabljati določila, tičoča se obdolženca, v kolikor niso po svoji naravi omejena na preiskavo, tudi na onega, ki je bil kakor osumljenec radi kaznivega dejanja zaslišan, pred sodnika poklican ali zaprt. Na 3. odst. §-a 38. k. pr. r. se je torej ozirati, ko je razsoditi, je li dopustno nadaljevanje postopanja po §-u 363. št. 1. k. pr. r. ali pa potrebna obnova po §u 352. k. pr. r. Tega mnenja so književniki avstrijskega kazenskega pravilnika (gl. vzlasti G. Meyer: Comment. III. zvez. str. 380., Mitterbacher: Comment. str. 624., Storch: Puzeni trestni rakouske, II, zvez. str. 556., Otto Friedmann: oest. Ger. Ztg. 1855. 1. št. 66. i. dr.); očitovalo je je tudi kasacijsko sodišče v mnogih Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 53 razsodbah (n. pr. 19. oktobra 1885 1., št. 6345, — 1. oktobra 1896. 1. št. 6470., Nowakova zbirka št. 1987.). To zadostuje v dokaz, da je bilo dopustno Ljuboslava K. radi obtoženega dejanja zgol pogojem §-a 352. k. pr. r. — ki v tem slučaju vsekakor obstoja — preganjati in da ob to izpodbijana razsodba nasprotuje načelu »ne bis in idenu. Obtoženčeva, §-om 281. odst. 9. b k. pr. r. podprta ničnostna pritožba je torej utemeljena Ugoditi jej je, ne da bi bilo pretresavati tudi še ničnostni razlog odst. 5. §-a 281. kaz. pr. r. Kasacijsko sodišče je le-ta izvajanja zastopnika generalne prokurature dobesedno zahvalilo ter obtoženca od obtožbe oprostilo. G. b) Dvakrat na smrt obsojen. Kas. razs. od 24. januarja 1900. 1. št. 18723 od 1899. 1. Obsojenčeva, na § 344. odst. 12. k. pr. r. oprta pritožba sloni na okolnosti, da so se vršila poizvedovanja za obnovo kazenskega postopanja, potem ko mu je bila že oznanjena izvršitev smrtne, dne 10. marca 1899. 1. prisojene mu kazni (§ 403. k. pr. r.). Od le-tega dneva do dovoljenja obnove prebite smrtne težave smatra za poostritev kazni, ki bi bila morala po §-u 50. k. z. izključiti ponovno obsojenje na smrt, in ki torej v letem slučaji kaže prekoračenje sodne oblasti kaznovanja. Utemeljenosti pa ni nikakor priznati le-tem izvajanjem. Hočeš li opravičenjem o poostrenji kazni govoriti, onda moreš poostrenjem razumevati zgol zakonom določeno, sodnim izrekom prisojeno kazensko zlo, katero izvršuješ, z glavno kaznijo v celoto združeno, početkom ali koncem iste. Poostrilo začenja torej šele izvršenjem glavne kazni. Kakor kazensko zlo pa moreš smatrati zgol taka poostrilna sredstva, ki vplivajo jednakomerno na vsacega obsojenca in katero moreš, ako treba, povek-šati. A smrtne težave so zgol subjektivno čustvo, čigar natežnost (intenzivnost) menja z moralno vrednostjo individualitete in katerega zato ne moreš smatrati absolutnim, merivnim (commensurablim) shujšanjem ob-sojenčevega položaja. Zakonom dopuščena poostrila kazni so v §-u 19. k. z. taksativno našteta. Zgol na le-ta poostrila se poziva v §-u 50. k. z. izražena prepoved. Da je temu tako, posnameš lahko iz nastanka le-te določbe zakona. Rodila se je iz §-a 43. kaz. zak. od 1803. ki slove: »Hudodelstva, katera zakon s smrtjo kaznuje, ne dopuščajo poostrila 54 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravu. kazni c. Nasprotno pa je § 44. kaz. zak. od 1803. 1. naravnost zahteval poostrenje dosmrtne ječe ob obtežujočih okolnostih, ukazavši, da je *pcr kakovosti le-teh okolnosti spoznati na poostrila, v §-u 17. označena.« Poostrila, katera je prejšnji zakon za smrtno kazen prepovedal, bila so torej ona, katera je § 17. (ki soglaša s §om 19. sedaj veljavnega kaz. zak.) dopuščal za kazni na prostosti in v posebnih slučajih izrecno zaukazal za dosmrtno ječo. Določilo §-a 50. sedanjega kaz. zak. moreš torej samo tako razumevati, da ni prisoditi vrhu smrtne kazni tudi še kakega v §-u 19..označenega poostrila. S tem je hotel zakon vzlasti prepovedati, da bi se kdo, ki je na smrt ali na dosmrtno ječo obsojen, izpostavljal na sramotni oder (most) (§ 17 b) kaz. zak. od 1803. '•)> čim bi trpel še posebno zasmehovanje, torej grdo ravnanje na časti. Ponova prepovedi poostrenja smrtne kazni v kaz. zak. od 1852. 1. je prav za prav brez pomena, ker je bilo razpostavljanje na lajti že najvišjim sklepom od 22. maja 1848. 1. preklicano. Najbrže niso smatrali za nepotreben določnejši, že v §-ih 34. in 35. k. z. izraženi povdarek prepovedi prisojanja samostojnih kaznij vrhu smrtne kazni. Smrtnih težav pa ne najdeš med poostrili §-a 19. k. z.; zastonj jih iščeš tudi med olajšujo-čimi po §-ih 52. in 231. k. z., kazensko zlo premenjajočimi okolnostmi; opustitve načela §a 33. k. z. tudi ne dopuščajo, kakor je ne dopušča strah pred strogostjo preteče kazni na prostosti. Iz določila §-a 403. k. pr. r., slovom katerega je izvršiti smrtno kazen v jutro po onem dnevu, ko je bil obsojenec obveščen, da ni bil pomiloščen, ni nikakor sklepati, da ustanavlja procesualno pravo kako izjemo od materijalnega prava, da namreč smatra daljše čakanje na usmrtitev shujšanjem obsojen-čevega položaja, zato poostrenjem smrtne kazni, in da zategadelj skrača na približno 24 ur čas med rečenim obveščenjem in izvršitvenim činom. Le-to mnenje je že zato puhlo, ker bi smrtne težave takim skračenjem gotovo ne polegle, bržč povekšale se, ker ni prav nobenega povoda, polagati početek smrtnih težav uprav v obveščenje po §-u 403. k. pr. r., dočim morejo obstajati že ob razglasitvi smrtne obsodbe, in cel6, dasi mogoče v manjši meri, že o početku kazenskega postopanja. Hočeš li smatrati smrtne težave poostrilom kazni, ne smeš smatrati smrti za glavno kazen po §-u 12. k. z, kajti sicer ne boš mogel smrtne kazni nikoli izvršiti (§ 50. k. z.), ker pred vsakim obglavljenjem trajajo daljše ali krajše smrtne težave. Zgol iz humanitarnih ozirov dovoljuje zakon obsojencu napominani rok, da se na smrt pripravi, katero bi bilo po §-u 397. k. pr. r. takoj izvršiti.' Pošlje mu zato svečenika, ki naj mu Iz upravne prakse. 55 dušo z Bogom sprijazni, in dovoljuje njegovim sorodnikom in prijateljem, da ga morejo obiskati (§ 403. k. pr. r.). Ta pripravljavni rok je bil določen v k. pr. r. od 1850. 1. in 1853. 1. na dva, in v k. z. od 1803. 1 ce'° na tri dni. Nikakor ne smeš zakonodavcu podtikati, dani mislil na morebitno, prekoračenjem v §-u 403. k. pr. r. določenega rokii skopčeno prošnjo obsojenca ali druzih v to opravičenih oseb za obnovitev kazenskega postopanja; ker pa ni za takšne slučaje, ki jih je gotovo imel pred očmi, ustanovil izjeme določeb §-ov 359. in 361. k. pr. r., ni dvoma, da je mogla tudi ponovna razsodba izreči smrtno kazen. Gotovo ni mogoče prošnji za obnovitev, v zadnjem trenutku prepodani, pripisovati vspeha, da ne samo ovira izvršitev zaslužene smrtne kazni, nego tudi izključuje ponovno obsodbo na smrt, ako ne, da prepustimo državno pravico kaznovanja obtoženčevemu razsojenju. Iz le-teh razlogov je bilo ničnostno pritožbo odbiti. Dražba občinskega lova se mora praviloma vršiti vpričo župana; kadar politična oblastva potrjujejo dražbeni akt, tudi ne smejo prezreti gmotnih koristi občanov. Občinski lov se lahko odda tudi pod izklicno ceno. Okrajno glavarstvo v L. je z odločbo od 4. julija 1897. št. 26.664 potrdilo izid dne 23. junija 1897 izvršene dražbe B.-skega občinskega lova, na kateri je dr. pl. J. zdražil lov za dobo sedmih let, in je ob jednem odbilo pritožbo drja. St. v dražbenem zapisniku, češ, da se je domaknilo takoj po trikratnem oklicu, ne da bi se kaj počakalo. Tudi ni okrajno glavarstvo z odlokom istega dne št. 26.785 ugodilo županovi pritožbi proti izidu dražbe, namreč da se je lov oddal pod izklicno ceno. Ker sta se B-ski župan in. dr. St. pritožila proti navedenima odločbama, je namestništvo v G. z odlokom od 21. decembra 1897, št. 36.011 ovrglo odločbi okrajnega glavarstva in odredilo zopetno dražbo občinskega lova in sicer iz nastopnih razlogov: F Iz upravne prakse. 58 Iz upravne prakse. Po §-u 2. minist. ukaza od 15. decembra 1852, drž. zak. št. 257 je pri političnem okrajnem oblastvu z javnimi lepaki naznaniti, kadar se razpisuje zakupovanje lova in sicer, če je mogoče, tri mesece pred potekom prejšnjega zakupa. V tem slučaju se je razpis zakupovanja občinskega lova, čegar zadnji zakup je potekel s 30. junijem 1897, naznanil z lepaki šele v majniku 1897, ne da bi se dalo iz spisov opravičiti, zakaj se ni oziralo na rok §-a 2. navedenega ukaza. Prav tako malo je po razpravnih spisih opravičeno to, da se je doba zakupa, ki je v §-u 1. zakona od 10. marca 1888, dež. zak. št. 22 (za Štajersko) določena praviloma na 6 let, tukaj določila na 7 let. Ker so se prezrli zakonovi predpisi, tičoči se zakupovanja občinskega lova v dveh točkah, bilo je izpodbijana odloka ovreči in odrediti novo dražbo. Ministrstvo za poljedelstvo ni ugodilo rekurzu drja. J. proti odloku namestništva in je z razpisom od 7. majnika 1898., št. 9837 potrdilo izpodbijano odločbo iz nastopnih razlogov: Občinski lov se je doslej dajal v zakup za letno zakupnino 170 gld. in se je na dražbi dne 23. junija 1897 tudi izklical za ta znesek. Dr. J. je ponudil 50 gld. in se mu je po dražbenem zapisniku, ker »ni nihče več ponudil«, po izjavi imenovanega v rekurzu na ministrstvo pa, ker ni nihče drugi dražil — izročil lov kar za ta znesek. Zakon sicer nima določila, da občinskega lova ni smeti oddati pod izklicno ceno, niti določila, koliko časa da naj dražba traja. Pri dražbi občinskega lova pa okrajno glavarstvo ne daje v zakup, nego občina; oblastvo je vodilni in nadzorovalni organ. Iz odloka okrajnega glavarstva od 4. julija 1897., št. 26.785 je razvidno, da je prišel B-ski župan šele po končani dražbi, in iz dražbenega zapisnika je posneti, da je bila dražba, koje začetek je bil določen na 9. uro, končana 10 minut po 9. uri, in da je prišel ob jednem z županom tudi dr. St. kot drugi dražitelj 10 minut po 9. uri. Ker pa ni bilo tehtnega razloga, da se je dražba opravila v odsotnosti župana, in ker po §-u 4 ministrskega ukaza od 15. decembra 1852., drž. zak. št. 257, oblastvo, ki naj potrdi dražbeni akt, ne sme prezreti tudi gmotnih koristij občanov kot lastnikov lovišč, a so se te koristi s potrditvijo dražbenega akta zelo oškodovale, zato je opravičeno ukrenjeno vničenje dražbenega akta in odredba nove dražbe. XIII. redna glavna skupščina društva „Pravnika". 57 XIII. redna glavna skupščina društva „Pravnika". Dne 24. januvarija t. 1. je imelo društvo »Pravnik« svojo redno glavno skupščino v »Narodnem domu« po dnevnem redu, ki je bil naznanjen v zadnji številki našega lista. Ko je društveni načelnik g. dr. A. Ferjančič pozdravil navzočne in izjavil, da je zbor sklepčen, prečital je tajnik g. dr. Pire naslednje odborovo poročilo o prošlem društvenem letu: Slavna skupščina! Poročilo, katero mi je čast podati, zadeva 11. društveno leto. Dne 9. januvarja 1899. leta vršila se je XII. redna skupščina, na kateri so bili izvoljeni: načelnikom g. dr. A. Ferjančič, v odbor pa gg.: dr. Vlad. Forster, Ivan Gogola, Ivan Kavčnik, dr. D. Majaron, Fran Mil-činski, Julij Polec in poročevalec za ljubljanske odbornike, a gg. dr. Janko Babnik, dr. Juro Hrašovec in Bogdan Ternovec za vnanje odbornike. Le-ta odbor konstituiral se je tako, da se je izvolil načelnikovim namestnikom g. dr. D. Majaron, blagajnikom g. Ivan Gogola, tajnikom poročevalec, knjižničarjem g. Fr. Milčinski, v uredniški odbor pa gg. sodni svetnik Polec, sod. tajnik Kavčnik in sod. pristav dr. Forster. Naše društvo štelo je koncem preteklega društvenega leta 142 članov. Ako se primerja to število s številom članov koncem 1. 1898., ko je bilo 133 članov, vidi se, da so se pomnožili člani za 9. Po stanovih razvrsti se naši člani tako-le: 52 je sodnih uradnikov, 48 je odvetnikov, 32 je notarjev in ro jih spada k uradnikom administrativne stroke. Izmed sodnih zdravnikov ne šteje naše društvo nijednega člana; to je jako obžalovati, posebno ker so se v zadnjih dveh letnikih našega društvenega lista priobčevali izvrstni sodno-zdravniški članki g. dr. D. Defranceschija, in naši gg. zdravniki še sedaj zve-denških mnenj za sodišča ne oddajejo v slovenščini, nego z malimi izjemami še vedno v nemščini. Tudi med naročniki našega društvenega lista iščemo zaman sodnih zdravnikov. Vse delovanje našega društva se je osredotočilo na izdajo »Slovenskega Pravnika«, kojega je uredoval g. dr. D. Majaron. Vsebina tega lista se je bistveno ravnala po programu prejšnjih letnikov. Urednik je v preteklem letu dobival dokaj izvirnega teoretičnega gradiva, dočim je nedostajalo domačih pravnih slučajev. Sicer se je na lanski glavni skupščini izvolil odbor treh gospodov, kateri bi imeli nalogo, podpirati urednika na ta način, da bi zbiral praktične slučaje za list, toda žal, da delovanje tega odbora se ni razvilo. Poleg članov dobivalo je društveno glasilo 141 naročnikov, dočim je bilo leta 1898. samo 98 naročnikov. Pokaže se toraj, da je število naročnikov naraslo za 43. 58 XIII. redna glavna skupščina drušiva ,,1'ravnika'' Z veseljem mora konstatovati odbor, da so se našega društvenega glasila oklenili tudi nekateri naši hrvatski tovariši. Kakor se razvidi iz preteklega letnika, priobčil je »Slovenski Pravnik« več člankov in pravnih slučajev na hrvatskem jeziku. To je dajalo našemu listu značaj mnogovrstnosti in širšega obzorja. Le želeti je, da bi se kolo hrvatskih sotrudnikov razširilo. Društvenih večerov bilo je v preteklem letu pet in se je na njih razpravljalo jedno in drugo strokovno ali stanovsko vprašanje. Naša knjižnica se je sredi leta preselila iz »Narodnega doma« v Go-spodske ulice št. 17, kjer je tudi bralna soba. Tako je jedno kakor drugo gg. društvenikom bolje pri rokah. V preteklem letu je društvu »Pravniku« odmrlo troje članov in sicer g. dr. Jakob Ploj, nadalje soustanovitelj društva in večletni odbornik, gospod sodni nadsvetnik Karol Pleško in g. notar Stanko Pirnat. Bodi vsem zaslužnim možem časten spomin! V formalnem oziru prosim slavno skupščino, naj blagovoli poročilo odobriti. V razpravi o tem poročilu se je na predlog urednika »Slovenskega Pravnika«, g. dr. Maj ar ona sklenilo izreči zahvalo vsem sotrudnikom društvenega glasila, vzlasti pa za redno in mnogo-uvaževano sodelovanje gospodom: dr. P. De fr a n c esc h i j u, pri-mariju bolnice v Novem mestu, I. Okretiču, c. kr. dež. sodnemu svetniku pri generalni prokuraturi na Dunaju, in B. Ternovcu, c. kr. višjesodnemu svetniku pri vrhovnem sodišču na Dunaju. Ko so še zborovalci v znak žalovanja za umrlimi društveniki vstali raz sedeže, odobrilo se je brez prigovora tajnikovo poročilo. Poročilo društvenega blagajnika gosp. Ivana Gogolc se je glasilo: Z le-tem poročilom predlagam račun o dohodkih in izdatkih društva »Pravnika« v Ljubljani v preteklem letu 1899. I. Dohodki. 1. Skupni blagajnični prebitek iz računa za leto 1898. . . 553 gld. 42 kr. 3. 4°/0obresti od hranilne knjižice št. 25848 za leto 1899 . 28 „ 24 „ Slavna glav na skupščina! 2. Članarine in naročnine 1244 20 Vsi dohodki skupaj 1825 gld. 86 kr. II. Izdatki. 1. Računi »Narodne tiskarne« . . . 2. Honorar uredništvu in sotrudnikom 948 gld. 50 kr. 454 „ 15 „ Odnos . 1402 gld. 65 kr. xiii. redna glavna skupščina društva ,,Pravnika". 59 Prenos . . 1402 gld. 65 kr. 3. Najemščina za društveno sobo za 7 mesecev .... 56 „ — ,, 4. Naročnina na strokovne liste.......... 34 „ 82 „ 5. Odpraviteljici društvenega glasila za leto 1898. in 1899. 10 „ — „ 6. Pismonoši za novo leto in poštnine od nakaznic ... 5 „ 70 ,, 7. Znamke in zavitki za opominjalna pisma...... 10 „ 07 „ Vsi izdatki skupaj . . 1519 gld. 24 kr. Ako se dohodki.............. 1825 gld. 86 kr. primerjajo s temi izdatki............. 1519 „ 24 ,, ostalo je koncem leta 1899. v blagajnici prebitka. . . . 306 gld. 62 kr. v gotovini, katera je naložena v mestni hranilnici ljubljanski na knjižici številka 29926. III. Društveno premoženje. 1. Prebitek iz tega računa............ 306 gld. 62 kr. 2. Zaostanki na članarini in naročnini glasom priloženega izkaza . . . . ^............. 484 „ — „ 3. Nekaj knjig časopisov in sobne oprave. Konečno prosim: Slavna skupščina blagovoli ta račun na znanje vzeti in novemu odboru naročiti, da izkazane zaostanke primernim potom izterja. Po razpravi, ki se je na to vršila radi obilih zaostankov in v katero so posegli gg. dr. M o s c h c, J. P o 1 e c in dr. F e r j a n č i č, sklenilo se je na predlog prvoimenovanega, da se odboru naroča, naj čim preje ukrene, kako se iztirjajo daljši zaostanki. Pregledovalec računov g. dr. Munda je izjavil, da so bla-gajnikovi računi v popolnem redu in v soglasji s prilogami, ter predlagal, naj se g. G o goli izreče zahvala za mnogi trud, ki ga je imel že enajsto leto z blagajništvom. Predlog se je živahno odobril. Za tem so se vršile volitve, katerim sta bila skrutinatorja gg. dr. Tominšek in dr. Murnik. Pismo g. višjesodnega svetnika Ternovca, da v odboru ne bi mogel nadalje zastopati primorskih pravnikov, ker se je preselil na Dunaj, se je vzelo na znanje ter izrekla zahvala g. Ternovcu za dosedanje enajstletno mnogozaslužno odborništvo. Izvoljeni so bili jednoglasno, odnosno blizu jednoglasno v odbor za 1. 1900: gosp. dr. Andrej Ferjančič, c. kr. dež. sodni svetnik, načelnikom; gosp. dr. VI. Forster, c. kr. sodni pristav, g. Ivan Gogola, predsednik notarske zbornice, g. Iv. Kavčnik, 60 Književna poročila. c. kr. sodni tajnik, g. dr. D. Maj ar on, odvetnik, g. Fr. Mil-činski, c. kr. sodni pristav, g. dr. M. Pire, odvetnik, in g. Julij Polec, c. kr. dež. sodni svetnik — za ljubljanske odbornike; g. dr. Janko Bab ni k, c. kr. ministerski tajnik na Dunaji, g. dr. Hrašovec, odvetnik v Celji in g. dr. Ivan Zuccon, odvetniški kandidat v Trstu — za vnanje odbornike; gg. dr. Mu n da in dr. A. Mosche, odvetnika v Ljubljani, pregledovalcema računov. Gospod načelnik dr. Ferjančič je konečno zahvalil ude-ležnike in zaključil zborovanje. Književna poročila. Uvod v narodno gospodarstvo. Po Maurice Blockovi knjigi »Petit ma-nuel d' economie pratique« uredil Vekoslav Kukovec. V samozaložbi. Popularno knjigo Blockovo, razširjeno po prevodih mej občinstvo raznih narodov, podal je tu g. Kukovec, pravnik na Dunaji, tudi slovenskemu narodu. »Pripombi mesto predgovora«, ki jo je spisal g. dr. P. Turner, popolnem pritrjamo. Knjižici, v lepem jeziku spisani, naj se posreči pomagati najširšim krogom do boljšega pojmovanja narodnega gospodarstva in tako do boljšega naziranja — sveta. Jonama epedemea y uameM eniapoM kojihhom itnciiiyn/;y. Napisao Aleksa S. Jovanovič. Preštampano iz »Braniča«, Beograd, 1898. — (Nadaljevanje.) Sa ovim dokazom ne valja mješati mir en je krvi ili t. z v. krvno kolo, t. j. postupak mirenja zavadjenih stranaka. U kradjama pokretnih ^tvari, obično stoke,, krivac se pronalazio svodom, koji se je vršio ovako: U koga se nadje ukradena stvar, dužan je bio da uputi tužioca na onoga, koji mu je stvar predao, ovaj dalje na ostale, dok se ne dodje do lica, koje nema s vodnika, te radi toga ostaje odgovorno za učinjeno djelo. Javan kup i kup u tudjoj zemlji oslobadjaju kupca stvari od davanja svoda i globe, pošto ga opravdavaju u prvom slučaju carinik, pred kojim je kup svršen, a u drugom duševnici. Zakletva je dokaz čisto religioznog karaktera. U starom srpskom pravu rabila se zakletva i kao obtužni i kao pravdajuči instrumenat. Ona se je polagala i po sporazumu stranaka i po sudskoj presudi. Gdje nema svje-doka, zakletva se je pravilno dosudjivala tuženom. Predhodno su se stranke dogovorile, gdje se ima kletva da dovrši — na plugu, na kamenu, u crkvi. Kletvenik se prekrsti, metne ruku na sol i hleb i zaklinje se: »ako ni je tako ko što sam kazao, tako mi Bog ne pomagao, a hleb i plug izdali me itd.« Književna poročila. 61 Krivo ki etniku se nigda ni u čemu ne vjeruje, ni na sudu ni pred ostalim poštenim ljudima. Osim krivoklctniku obično se na sudu nije vjero-valo ubojici, lažnom svjedoku, razbojniku i lopovu, te falsifikatoru ; i za to su ove osobe svoju zakletvu dopunjavale sakletvenicima, koji su u najstarijim spomenicima poznati pod imenom rotnici ili porotnici. Oni se po svojoj zadadi razlikuju od porotnika kao sudaca. U običajnom prav-nom spomeniku iz Novoga Grada u Dalmaciji od 12. veljače 1551 nose za-kletvcnici naziv saporotnika. Dr. Bogišič i dr. Ljubojcvič opažaj u umjestno, da su oni isto što i svjedoci, poznati u starom njemačkom pravu pod imenom conjuratores, consacramentales, Eideshelfcr. U Dušanovom zakonu zovu se duševnici su raznim dokaznim zadatcima: imali su ulogu vještaka procje-nilaca, bili su posrednici za opravdanje od kaznene globe, a vršili su i naročiti zadatak kao pravi svjedoci za opravdanje od krivice. Termini starog našeg prava »dušiti se«, »obljubiti dušu« istovjetni su sa današnjim izrazima primiti ili odobriti zakletvu, dakle položenom zakletvom uzeti na dušu istinitost tvrdjenja, što znači formalno zakleti se. Broj sakletvenika zavisio je od važnosti učinjenog djela. Njihov izbor rukovodio js sud. Sama procedura zakletve vršena je ovako: Saklevetnici i obtuženi, čiju obranu oni dopunjuju, posedaj u u crkvi izpred oltara okrenuti amo u crkvu, a oni, kojima se zaklinju, stanu pred njih, i jedan izmcdju njih, koji ovaj posao najbolje zna, uzme krst u ruke, pa onima što sjede stane govoriti, ili pravo reči preklinjati ih: »ako ste to i to učinili, pa nam kažete da niste, da Bog da, da vam se okameni u ženi diete, u kravi tele, u ovci janje, u zemlji sjeme itd., a oni što sjede viču: »amin, da Bog da«. Kadšto se odredi i to, koliko če oni koji se zaklinju dovesti mužke djece i posaditi u crkvi pored sebe. Koji se ovako opravda, plača prema svom imanju onima, koji su se za nj kleli, nagradu, zvanu okleština. Još se kao dokazno sredstvo spominje i p i s m o. To je današnja iz-prava u najširem smislu rieči. . Kad je nepoznat krivac, preduzimano je na mjestu djela j a mčenje sel a. Nadjen je n. pr. ubijen čovjek, ili je izvedena kradja, vlast odmah skupi seljane na pronalazak krivca. Ljudi jedan za drugog jamče, da nisu ubojice, lopovi itd. Kad se svakom nadje jemac, krivac ostaje nepoznat; a za to što je krivice u njegovomu ataru, selo je plačalo globu i osudbinu. Tko za se ne nadje jemca, ostaje sumnjiv. Od njega počinje iztraga. Ako krivac prizna djelo, nastaje brza pravda; po osudi baci se u tamnicu, ili se oslepi, ili se objesi, ili se prežene itd. Ne prizna li, meče se na odaju, t. j. upotrebe se mjere, da se priznanje iznudi. Jamčenje u prvom stupnju iztrage još nema karaktera dokaznog sredstva, več mu je svrha, da se iztraga uputi proti izvjesnoga biča. Ono dobiva snagu pravnoga dokaza tek u sudu zauzimanjem za obtuženoga, koji je po dokaznim osnovima stavljen pod obtužbu i u pritvor. Po medjusobnom dogovoru seljana dodju pred vlast odabrana lica, jamče, da je obtuženik nevin, ili mole, da se kao sumnjiv pusti u slobodu, dok se podpuno ne dokaže njegova krivica. 6a Razne vesti. U starom pravu nalazimo jasno razlikovanje izmedju jamčenja »z a platu« (naknadu štete) i jamčenja »za glavu« (obveza, da če obtuženik doči na poziv vlasti i da ne de pobjedi). (Konec prihodnjič.) Razne vesti. V Ljubljani, 15. februvarja 1900. — (Iz kronike dr u š t v a »Pr a vni k a«.) Novoizvoljeni odbor je imel 24. pr. m. sejo, v kateri je volil načelnikovim namestnikom in urednikom »SI. Pravnika« g. dra. D. Majarona, tajnikom g. dra. Forsterja, blagajnikom g. dra. M. Pirca, knjižničarjem g. I. Kavčnika, a v uredniški odsek gg. J. Polca, I. Kavčnika in Fr. Milčinskega. Blagajništvo, ki je bilo od početka društva v veščih rokah g. Iv. Gogole, leta ni mogel več prevzeti. (Pe t ind v aj s et le t n i ca »pravničkoga društva« u Zagrebu.) Društvo »Pravnik« in uredništvo »Slovenskega Pravnika« sta dobila naslednje vabilo: Dana 3. ožujka o. g. proslavit de »Pravničko društvo« dvadesct-p e tgo di šnj i c u svojega opstanka sa slijededim programom: I. Svečana sjednica u 4 sata poslije podne u saborskej dvorani. Dnevni red: 1. Pozdrav predsjednika. 2. Svečana besjeda. Govori potpredsjednik. 3. Iz-vješde tajnika o društvenem životu. II. Banket u 8 sati u veče. Vaše se p. n. gospodstvo uljudno umoljava, da izvoli prisustvovati toj svečanosti. Gospoda, koja kane prisustvovati banketu, neka izvole javiti to do 20. veljače tajniku svečanosnoga odbora dru. Ernestu Mileru, zamjeniku državnoga odvjet-nika, koji takodjer daje potanje obavjesti. Cijena 16 kruna po couvertu. Na dan svečanosti ureduje svečanosni odbor u hotelu k »Caru austrijanskomu« u 1. katu. — U Zagrebu, 3. veljače 1900. — Svečanosni odbor. Predsjednik: dr. F. I. Spevec v. r. Tajnik: dr. Ernest Miler v. r. — (Slovenščina na trgovinskem sodišču tržaškem.) Dne 4. januvarja t. 1. se je vršila na imenovanem sodišču sporna razprava. Toži-telja je zastopal dr. St., toženca pa dr. SI. Ker ste obedve stranki slovenskega rodu, bili ste obe pripravljavni ulogi (tožba in odgovor na tožbo) vloženi v slovenskem jeziku. Tožiteljev zastopnik je vprašal najprej, poznajo li vsi členi sodnega dvora slovenski jezik, opozorivši, da se hoče posluževati v pravdi le slovenskega jezika. Predsednik mu je odgovoril, da on sam zna popolnoma slovenski, da prvi votant zna nekaj slovenski, a trgovinski prisednik in zapisnikar ne umeta niti besedice slovenski. Dr. St. je izjavil na to, da vsled tega odklanja vse ude sodnega dvora, ki ne znajo popolnoma slovenskega jezika, ter zapisnikarja, ter je zahteval, naj se sodni dvor sestavi iz samih članov, ki so povsem vešči slovenskemu jeziku. Dr. SI. se je temu predlogu pridružil. , Na to je predsednik, priznavši strankama pravico, posluževati se slovenskega jezika, pregovarjal stranki ter zastopnika, da bi razpravljala v ita- Razne vesti. 63 lijanskem ali nemškem jeziku, ker ni moči sestaviti sodnega dvora od samih členov, ki bi znali slovenski, in posebno, ker med prisedniki iz trgovskega stanu ni nobenega, ki bi poznal ta jezik. Po daljšem posvetovanju je proglasil predsednik sklep: Ker ni mogoče na tem sodišču sestaviti senata tako, da bi vsi udje poznali slovenski jezik, ker noben prisednik iz trgovskega stanu ne ume tega jezika, ima se na podlagi §-a 123. sod. opr. razpravljati s pomočjo tolmača. Ker pa ni možno dobiti takoj zapriseženega tolmača, je sodni dvor sklenil prenesti razpravo na drugi dan. Dr. St. je protestiral proti uporabljanju tolmačev. Dokazoval je, da tolmača je zvati le za tuje jezike, a ne za deželne jezike in da po tolmačenju se krši j eden glavnih stebrov novega civilnopravdnega reda, neposrednost. Zahteval je, naj se ta protest zapiše na zapisnik. Dne 30. januvarija se je nadaljevala razprava s pomočjo zapriseženega tolmača. Po zakoniti formalnosti udobil je besedo dr. St., da utemelji tožbo. Na to je tolmač prevel njegov govor. Dr. St. je konstatiral, da je prevod netočen, pomankljiv in celo očito napačen, ter protestiral proti takemu tolmačenju. Tolmač je na to izjavil, da res čuti svojo nezmožnost za točno prevajanje v tej zamotani pravdi, ker ne pozna pravde, ker ne more najti takoj primernih tehničnih izrazov, ker ima malo vaje v tolmačenju in ker sploh ni moči si daljših govorov natančno zapomniti in potem prevesti od besede do besede. Dr. St. je z ozirom na to odklonil tolmača. Rekel je, da je s tem slučajem dovolj drastično ilustrirana vsa pomankljivost in absurdnost obravnavanja po tolmaču. Dokazoval je, da niti najboljši tolmač ne more prevajati natanko od besede do besede ter izkazati v svojem prevodu vse nijanse in posebnosti izrazov drugega jezika. Govor zastopnikov nikoli ne napravlja v prevodu istega smisla, kakor v originalu, če ga sodniki direktno slišijo in umejo, kakor tudi najlepše opere ne moremo vživati, če jo slišimo po telefonu. Dokazoval je važnost izjav prič za pravdo in izvajal iz tega potrebo, da jih mora sodišče umeti direktno, a ne po tolmaču. Priče prav za prav napravljajo razsodbo. Radi tega je pravica v nevarnosti, če se pravda vrši s pomočjo tolmača, ker večina prič zna le slovenski. Zastopnika bi lahko govorila tudi italijanski ali nemški, a priče ne morejo drugače govoriti nego slovenski ter bi vsaj radi prič morali sodniki umeti slovenski. V imenu po novem civilnopravdnem redu uveljavljenega principa — neposrednosti, ki zahteva neposredno občevanje strank in prič s sodniki, zahteval je to-žiteljev zastopnik, da se sestavi senat od samih udov, ki znajo dobro slovenski. Dr. SI. za toženca se je pridružil temu predlogu. Na to je predsednik še enkrat pregovarjal stranki, da bi razpravljali v italijanskem ali nemškem jeziku. Slikal je težave, katere ima sodišče radi tolmača, in pomankljivosti takega obravnavanja. Priznal je še enkrat pravico Razne vesti. strank, da se razpravlja slovenski in upravičenost zahteve po slovenskih sodnikih, — a z obzirom na taktične razmere, da bi se prihranili veliki stroški za tolmača in da se sploh omogoči pravilno razpravljanje, bi bilo prav, naj se za takrat stranki udasti. Priznal je, da tako (s tolmačem) ni moči obravnavati. Dr. St. je obžaloval, da se ne more udati, ker tu gre za princip, katerega je treba enkrat rešiti. Te krivične taktične razmere, ki so sedaj na poti zakonitemu razpravljanju, treba enkrat odpraviti! Čc se pa vsakikrat udajamo, ostanejo razmere vedno iste. Dovesti moramo »ad absurdum« to nezakonito razmerje, da se mu enkrat odpomore. Kaj nam pomaga teoretično priznanje jezikovne enakopravnosti, če nam je ista v praksi onemogočena?! Tu gre za princip enakopravnosti, za pravico, in tu nehajo vsi obziri! Na to se je sodni dvor umaknil na posvetovanje. Po eni uri je pristopil k dru. St. sam predsednik trgovinskega sodišča in v dolgem govoru ga je skušal pregovoriti, da bi se udal. Priznal je tudi on upravičenost zahteve, nemožnost vspešne obravnave po tolmaču in nezakonitost obstoječih razmer, vsled katerih ni moči ugoditi opravičeni zahtevi strank. Zatrjeval je, da sodišče ni nasprotno slovenskemu uradovanju in bi rado ustreglo predlogu strank, če bi le moglo. Dr. St. je ponavljal svoje že razvite razloge ter je izjavil, da ne more odnehati v tej borbi za principe in pravice. Po zopetnem, skoro enournem odmoru je vstopil sodni dvor. Predsednik je izjavil, da se jim je posrečilo dobiti veščega tolmača v osebi c. kr. avskultanta dr. I. Tožiteljev zastopnik je vprašal, je li ta tolmač uradno usposobljen za slovenski in italijanski jezik? Predsednik je izjavil, da tolmač ni uradno usposobljen, da pa kakor Slovan zna temeljito slovenski in italijanski, da je ta njegova zmožnost sodišču znana in da ga hoče takoj zapriseči. Dr. St. je na to izjavil, da tolmača, ki ni uradno usposobljen za tolmačenje, ne more sprejeti, da ga torej odklanja. »Grem še korak dalje«, je rekel. »Stranki sta uvideli, da na tem sodišču zastonj iščeta pravice, po ustavnih zakonih in po novi pravdi jima zajamčene, da jima ni moči vspešno in zanesljivo obravnavati, zato izjavljam dogovorno s tožencema, da raje, nego bi obravnavala s tolmačem, pustiva pravdo počivati.« Tolmač je ta govor prevel na italijanski. Dr. St. je konstatiral, da prevod ne odgovarja njegovemu govoru: »Tu imate »ad oculos« dokaza, da ni moči obravnavati zanesljivo in temeljito niti po najboljšem tolmaču in da je naša zahteva povsem upravičena!« Na to sta obe stranki odšli iz razpravne dvorane. »Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 8 K, za pol leta 4 K. Uredništvo je v Ljubljani, v Gospodskih ulicah štev. 17; upravništvo pa v Gospodskih ulicah štev. 4.