SLOVNIŠKE IN PRAVOPISNE DROBTINE
Slenarjeve krnice
Vprašali so me, ali je prav Stenarjeve krnice in ali je obe besedi treba pisati z veliko. — Beseda krnica nastopa v slovenskem gorskem svetu večkrat kot zemljepisno ime in bi jo, če bi v naslovnem primeru šlo za zemljepisno ime, mogli pisati z veliko začetnico, dasi kot lastno ime ni tako splošno znana (kot n. pr. Loka), da bi jo morali pisati z veliko. —¦ Toda v gornjem primeru sploh ne gre za zemljepisno, marveč za občno ime. Kotanj, ki jim pravijo k rn ice, je v Stenarju in drugod po alpskem svetu dosti, kakor je n. pr. tudi jezer več. Zato imenujemo jezera južno od Triglava Triglavska jezera in pišemo jezera z malo začetnico. Vse skupaj je pa že lastno, zemljepisno ime in zato pišemo Triglavska z velikim T. Če bi ne imeli občutka, da je to že ustaljeno zemljepisno ime, bi triglavska morali pisati z malo začetnico, kakor pišemo n. pr. triglavske rože, triglavski zajec, ljubljanske ulice (toda: Ljubljansko polje).
121
Bolj ko pisava z veliko ali malo začetnico me moti oblika S t e -nar j eve. Pridevnike na -ov/-ev namreč delamo: 1. iz moških osebnih imen (očetov, stričev, Gregorčičev itd.); izražajo lastnino ali svojino in se rabijo tudi za substantiviranje v krajevnih imenih (Kra-kovo); 2. iz živalskih imen (gadova mast, Gadova peč); 3. iz rastlinskih imen in imajo snovni pomen (ajdov kruh, hruškova voda, Bukova gora, Cerov Lo^); 4. iz snovnih imen (cinkovo mazilo, mavčev omot, kalijeva sol); od tod se je obrazilo -ov/-ev razširilo na razne terminologije (ulomkova črta, krogov obod); 5. v ljudski rabi »srečujemo množico primerov«, pravi A. Bajec, Besedotvorje II 25, »ki se ne dado stlačiti v tradicionalno slovničarsko pravilo«, in Bajec pravilno razlaga dalje: a) Na rastline ali snov kažejo: kapusov belin, cukrova voda, krh-Ijeva voda, lectov grad, otrobov kruh; b) personifikacijo vidi v primerih, kakor: basov, po bliskovo, jugovo vreme. Poročevalčev urednik, odborova seja ipd. »Imena za orodje imajo marsikaj skupnega z nomina agentis, zatorej je ob njih možna personifikacija, posebno, ker je raba navadno omejena na dele telesa: bičev ročnik, glavnikov! zobje« itd.
Primera Stenarjev ne moremo stlačiti v nobeno navedenih skupin. Stenar je gora v Triglavskem gorovju. Pri gorah bi sicer mogli misliti na personifikacijo, saj so gore pogosto sedeži božanskih bitij. Toda tako poosebitev bi prej pričakovali pri sosednjem Triglavu, ki je mnogo bolj znan kakor Stenar. A iz imena Triglav zaman iščem pridevnik na -ov v sestavljenih zemljepisnih imenih. Najdemo pač: Triglavska jezera, Triglavsko Bistrico, Severno triglavsko steno, triglavski ledenik, nikakor pa ne Triglavova jezera, Triglavova Bistrica ipd.
Pregledal sem sestavljena zemljepisna imena v Triglavskem gorovju in v bližini glede na obrazilo pridevnikov in dognal, da imajo vsa tista imena, ki so za trdno ljudskega izvora, obrazilo -ski ali -ški v pridevniku: Vrtaški vrh, Rutarsko poldne, Splevtsko jezero, Kriška stena, Konjska planina (ne Konjeva, kakor bi iz imena za žival pričakovali), Lipanski vrh, Lipanska planina, Zasipska planina, Draški vrh. Bovške škrbine. Travniške škrbine, Grpiška planina, Mangrtska jezera, Mangrtska ^ stena itd. — Pridevniško obrazilo -ov/-ev v zemljepisnih imenih, za katera lahko rečemo, da so ljudska po postanku, imamo v primerih: Vrbanova špica, Dobrčnikove tesni, Dolžanov most, Turkova planina, Trupejevo poldne. V vseh teh primerih gre neizpodbitno za pridevnike iz osebnih imen oziroma priimkov (Vrban, Dobrčnik, Dolžan, Türk, Trupej). Verjetno gresta sem še primera: Strugova špica (iz priimka Strug) in Dólkova ali tudi Dovkova špica, Dólkova plan j a (tam imamo Sprednji in Zadnji dolek; nemara gre tu za hišno ime Dolek). Pri imenu Kókova (meni je bolj znano: Kukova) špica moremo misliti na izpeljanko iz kolk; ker je kolk del telesa, bi si ta primer mogli razložiti za pridevnik iz poosebljenega imena kolk; vendar pa bi tudi tukaj lahko šlo za priimek Kók, Kuk. Torej moremo tudi to ime izločiti.
Preostanejo nam le še primeri: Slemenova špica (zraven je sedlo Sleme), Stenarove stene (vsa imena navajam po zemljevidih in tekstu v knjigi R. Badjura, Jugoslovenske Alpe, I, Slovenija, Ljubljana 1922; ker je tekst srbskohrvatski, je oblika Stenarove razumljiva), Martuljkova
122
skupina, Spikova piramida, Prisankov ledenik, Prisankovo okno in Kotova špica (zraven sta Mali in Veliki kot). Vsa ta imena pa smatram za mlade, umetne tvorbe. ]j)omačini pravijo samo špica, stena, ledenik, okno in tega niti še ne čutijo za lastno ime. Zemljepisec in turistični potopisec, ki vesta, da je takih špic, sten, oken, ledenikov, jezer ipd. več, jih morata zaradi jasnosti med seboj ločiti, storita pa to tako, da pred občno ime špica, stena, okno, ledenik, jezero itd. postavita pridevnik najbližjega zemljepisnega imena, povečini nesestavljenega. Ker dostikrat premalo poznata način, kako tamkajšnje ljudstvo dela take pridevnike, in tudi sama nimata več ostrega čuta za to, kako se taki pridevniki delajo, napravita večkrat kaj takega, kar ni v skladu ne s tamkajšnjo ljudsko rabo ne s slovniškimi pravili. Najlepši dokaz za tako umetno tvorbo je ime Spikova piramida. Rad bi poznal tistega preprostega Gorenjca izpod Špika, ki bi mi vedel natančno povedati, kaj je piramida in kateri vrh je res Spikova piramida. Podobna umetna tvorba je Mar-tuljkova skupina. Martuljek je ime hudourniku, vse drugo, tudi ime železniške postaje Gozd-Martuljek je umetno.
Prisankov ledenik bi se moral glasiti prisanški ledenik (kakor: triglavski ledenik!), prav tako Prisanško okno, če je to že stalno zemljepisno ime. Kotovo špico bi domačini, če bi jo morali ločiti od katere druge, bržkone imenovali Špico v Kotu, Slemenovo špico pa Špico pri Slemenu.
Tudi Badjurovo ime Stenarjeve stene spada med umetna imena. Ljudje pravijo samo: v stenah Stenarja, stene v Stenarju. Prav tako gre tudi samo za krnice v Stenarju ali kvečjemu še Stenarske krnice, dasi bi tukaj mogel biti pomen že širji: krnice, kakršne so v Stenarju, so pa lahko' tudi drugod. Vprašanje pa je, ali ni morda tudi Stonar osebno ime ali priimek za nemški priimek Steiner. Tega dobimo tudi na Koroškem, severno pod Bleibergom, in se po zemljevidu Matice Slovenske zdi, da gre tam za ime kmeta ali kmetije.
R. Kolarič
Priimek Dajnko
S Štajerskega so mi poslali vprašanje, kako je treba prav pisati štajerski priimek D a j n k o. Nekateri ga pišejo D a i n k o , kakor se je podpisoval Peter Dajnko sam, drugi zopet samo Danko. Od kod je sploh to ime?
Lotimo se najprej poslednjega vprašanja. V srbohrvaščini nastopa Danko kot moško ime in je hipokoristikon ali ljubkovalno ime k Danilo za prvotni Daniel. V ljubkovalni obliki nastopa tudi kot Dane. Tudi slovenski Danko je lahko istega izvora. Toda Danko je kot ljubkovalno ime mogoče izvajati tudi iz moškega imena Danimir. Podobnih ljubkovalnih imen na -ko imamo Slovenci še več. Nekatera so že priimki, nekatera pa še moška osebna imena, n. pr. Cvetko iz Cve-tomir ali Cvetislav, Vojko iz Vojmir ali Vojeslav, Borko iz Bo-rislav, Stanko iz Stanislav, G o j k o iz Gojmir, Branko iz Branimir ali Branislav, V 1 a d k o iz Vladimir ali Vladislav, J u r k o iz Jurij, Mirko iz Miroslav, R a d k o iz Radoslav ali Radomir itd.
123
Toda d a n j k o pomeni tudi zemljiškega podložnika, vazala, ki ne plačuje desetine (Pleteršnik I, 122), in je iz d a n b »davek«. Iz vseh treh je lahko priimek D a j n k o.
"V vzhodnoslovenskih narečjih pa se je pred soglasniško skupino -nk-razvil -j-, n. pr. plajnke za planke, žgajnki za žganki, žganci, priimek Stajnko za Stanko ipd. Prav tako tudi Dajnko za Danko. Kot priimek ga moramo pisati Dajnko, ker je ta pisava najbolj ustaljena in ker ne kaže preminjati priimkov, zlasti ne historičnih; ostane torej tudi Peter Dajnko.
fi. Kolarič
Vlrpeti — parobek — razbori!
Pravi pomen teh besed je nekaterim neznan. Utrpeti je pravzaprav samo lahko pogrešiti: Samo 1000 din lahko utrpim, ker nimam več pri sebi. Niti beliča ne utrpim. Zlasti med vojno pa smo brali dan za dnem: Sovražnik ^e utrpel velike izgube, kar bi torej pomenilo, da jih je lahko prenesel. Pravilno: Sovražnik je imel velike izgube.
Parobka v pomenu pobočja, gozdnega roba, menda ne bo mogoče več iztrebiti, dasi je prvotni in pravi pomen samo štor. (Sedela sta na parobku gozda. Po parobku sta se povzpela v gozd itd.) Skušajmo vrniti tej besedi pravi pomen!
Raba besede razborit je navadno napačna; večina misli, da ima ta beseda kaj opraviti s svojimi zadnjimi tremi črkami kakor beseda srborit, pa ni z njimi v nobenem sorodstvu. Celo Fran Albreht je v Goethejevi pesmi (Goethe, Pesmi, str. 173) verz »Kopf und Arm mit heitern Kräften« prevedel z »Glava, roki razboriti«. Razborit je tisti, ki dobro razbira, razločuje, razčlenjuje, ki je torej bister, razumen. Od tod tudi razbor, razboritost, razbornost, razboren. Miki
Vsakdan — vsakdana
Lani ali predlanskim smo prvič opazili to besedo. Rodil jo je (ali prevedel po nemškem Alltag) menda H. Grün, a za njim sta jo že najmanj dva pobrala. V Glasniku Slov. matice (str. 102) beremo »iz delovnega vsakdana«; tako smo prišli do novega sklanjanja: dan, dana, danu. Še malo, pa se bo pojavil še kakšen »zdajčas«. Uiki
Kdo, koga — nekdo, nekoga
Ni dneva, .da ne bi v listih in revijah opazili napačne rabe teh dveh zaimkov; posebno rada se ponavlja v prevodih.
Zabolelo me je, kakor da me je nekdo z nožem. Zelo rad bi imel nekoga pri sebi. Bo že nekdo našel. Bil sem popolnoma sam, a^ silno me je imelo, da bi nekomu povedal svoje misli.
Ti stavki so pravilni, če mislimo na določenega človeka, čigar imena pa nočemo povedati. Če gre za neznanca, za kogarkoli, je pravilno samo: ... kakor da me je k d o z nožem ... koga pri sebi... bp že kdo našel     da bi komu povedal.
124
Zakaj si položil revolver ravno na drugo polico? — Zato, da bi ga nekdo našel. — Kdo? — Ne povem. (Ta nekdo je torej določen človek in prav njemu edinemu je skušal spraviti revolver v roko.)
Zakaj mu pa tega ne poveš v obraz? — Se bo že k d o našel, da mu bo povedal; zakaj bi mu ravno jaz? (Ta kdo ni znan, ni določen človek; kdorkoli mu bo že povedal, jaz mu ne bom.) uiki
Sveta ali sveta ?
V našem javnem življenju se z,elo pogosto sliši beseda svet (šolski svet, univerzitetni svet, upravni svet itd.). Pokazalo se je, da jih veliko to besedo v rodilniku ednine napačno naglasa sveta. Naš samostalnik je v imenovalniku ednine naglašen prav tako v zloženkah: nasvet, posvet, torej svet (ne svat); v rodilniku ostane naglas na istem zlogu, le da je naglašeni e dolg in ozek: nasveta, posveta, in tudi sveta (ne svata). Končnega poudarka sveta je kriv samostalnik svet. Vendar se ta samostalnik loči od prejšnjega tako po vrsti naglasa kakor tudi po količini naglašenega samoglasnika: svet, sveta (kakor zob, zoba) in svet, sveta (kakor kmet, kméta). Globljih vzrokov za medsebojno vplivanje verjetno ni, čeprav bi lahko računali tudi s tem, da je v nekaterih sklonih pri obeh besedah poudarek na istem zlogu (daj. in mest. svetu, orod.- s svetom). F. r..
Raščica ali Rašica?
Ime Trubarjeve rojstne vasi slišiš v najrazličnejših oblikah: poleg Raščica še Rašica, Rašca in celo Rašica. V pisavi pa srečuješ zdaj Raščica, zdaj Rašica. Kako torej, kaj je prav?
Stvar je obrazložil in pojasnil že Luka Pintar v Trubarjevem zborniku leta 1908 na str. 265. Vasica Raščica je dobila ime po vodi Raščici, a ta po raka h. Rake so leseni opaži ali deščena korita, ki branijo, da voda ne ponica. Ob vodi, tekoči mimo Trubarjeve rojstne hiše, so rake bile kaj potrebne, saj so bili tam mlini, žage in fužine, a svet je kraški. Iz samostalnika raka je pridevnik r a š k i (račski) in od tod Raščica (iz račščica). To razlago je potrdila tudi Ramovševa Historična gramatika II 279—280.
Trubar je govoril Raščica, kar kaže n. pr. njegova oblika n a Raltzhici. Danes govore domačini Rašca, torej ne š č, temveč š. Mar ne bi potemtakem kazalo pisati Rašica?
V Trubarjevem času so govorili v slovenskih narečjih še vse samoglasnike, tudi nepoudarjene, n. pr. ljubica, ribica, Ljubljanica in tako tudi Raščica. Na prehodu 16. v 17. stoletje nekako pa so nepoudarjeni samoglasniki, zlasti nepoudarjeni i, začeli giniti. Po moderni vokalni redukciji, kakor ta pojav imenujemo, so začeli govoriti ljubca, ri bea, Ljubljane a. Tudi Raščica bi bilo moralo dati R a š č C a s skoraj neizgovorljivo skupino treh soglasnikov - š č c -.
125
Zato si je jezik olajšal izgovor: nastala je oblika R a š c a, kakor se še danes govori. Izbirati nam je potemtakem samo med dvema oblikama: Raščica ali Rašca, zakaj oblike Rašica nikoli bilo ni.
V knjižnem jeziku ne upoštevamo moderne vokalne redukcije in pišemo ljubica, ribica, Ljubljanica, zato moramo pisati tudi Raščica, podobno tudi Gradaščica, Poljanščica, Idrij-ščica, Hotaveljščica itd. Vse te oblike lahko imenujemo ljudske, kakor je n. pr. beseda turščica tudi ljudska, dasi jo v narečju izgovarjajo t u r š C a. Pri krajevnih imenih ne pišemo v knjižnem jeziky ljudske oblike po glasovih (n. pr. J a v o v c namesto Jalovec), pač pa je važno, da ohranimo ljudsko rabo pri sklanjatvi in pri predlogih. Na to stališče se je postavil tudi Slovenski pravopis, ki opozarja, da je prav n. pr. iz Beltinec (ne: iz Beltincev), v Trebnjem (ne: v Treb-nju), iz Šmartina (ne: iz Šmartnega) itd.
Po vsem tem lahko rečemo, da je v knjižnem jeziku pravilna samo oblika Raščica. m. Rupel
Pripomba k negaciji v slovenščini
Znano je, da zanikani povedek zahteva v slovenščini predmet v rodilniku: dijak je napisal nalogo: dijak ni pisal naloge. To preprosto pravilo pa v priredju, v katerem stojita dva predmeta, neha biti preprosto in zato dela mnogo preglavice ne samo dijakom, marveč tudi odraslim piscem, celo pisateljem. Nastane namreč vprašanje, ali sta oba predmeta zanikana s povedkom ali samo eden. Da, celo v primeru, ko ni zanikan povedek, radi stavljamo prvi predmet v rodilnik, ker pri tem pozabljamo, da je zanikana le kaka posamezna beseda v stavku, ne pa tudi povedek. Zlasti mislim pri tem na zvezo ne le — ampak tudi.
Tako se zgodi, da utegnemo brati tale stavek kar v štirih oblikah: Sin ni zapravil le hiše, ampak tudi denarja. — Sin ni zapravil le hiše, ampak tudi denar. — Sin je zapravil ne le hišo, ampak tudi denar. — Sin ni zapravil le hišo, ampak tudi denar.
Breznik je v svoji zadnji slovnici iz leta 1934 ovrgel prvi primer v drugem delu, češ da se nanaša nikalnica samo na prvi del stavka, samo na prvi predmet, drugi in četrti primer pa je dovolil, češ da sedaj lahko nikalnica seže v ves stavek, sedaj pa zmaga trdilni del nad zanikanim. Tako je omenjeno vprašanje ostalo nerešeno vse do njegove znamenite razprave o negaciji v slovenščini v Razpravah Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani leta 1943, str. 157—200. V nji je jasno analiziral smisel gornjih primerov negacije in prišel do zaključka, da povedek v nobenem primeru ni zanikan, marveč vseskozi trdilen, kajti sin je zapravil oboje, hišo in denar. Zato je Breznik pravilno uveljavil le gornji tretji primer: Sin je zapravil ne le hišo, ampak tudi denar. Tako je kot napačen označil Mencingerjev stavek: ...marsikateri hribolazec si je na planinskih grebenih zlomil ne samo nog in reber, temveč tudi vrat (LZ 1885, 168). Prav pa je napisal Jurčič: ... gospodar bi mu s časom ne samo lepe, dušne darove zatrl, ampak ga tudi ... pohabil (SG 1866, 128).
126
Kljub tej jasni Breznikovi analizi pa je v našem pismenem jeziku še danes mogoče najti nešteto primerov, ko pisci ne ločijo, kdaj je zanikan povedek, kdaj pa le posamezna beseda v stavku, v našem primeru veznik. Menda se je tej praktični rabi pokoril tudi Pravopis iz leta 1950 in znova dovolil zanikanje povedka in s tem tudi vsaj prvega predmeta. Sicer pravi na str. 403: »Paziti je treba, ali nikalnica ne meri na kak drug stavčni člen; v takih primerih je včasih jasneje, če zanikamo samo zadevni člen, ne pa povedka: zapravil je ne samo denar, marveč uničil tudi družino.« Ali takoj dostavlja: »Če je v takih primerih nikalnica oblikovno zvezana s povedkom, je predmet večinoma v rodilniku: sosed ni zapravil samo denarja, marveč je uničil tudi družino.«
Tako nam je SP iz 1950 zopet dovolil dvojno sintaktično izražanje, a vprašanje je, ali je to potrebno. Zdi se mi, da je vendarle bolje ravnati se po Breznikovi razpravi, saj temelji na natančni analizi zgoraj navedenih primerov. Naj velja: v vseh omenjenih primerih je zanikan samo veznik, ne pa povedek, zato naj ostanejo vsi predmeti v tožilniku.
F. Jesenooec
Opomba uredništva. SP je res popustil vsakdanji rabi. Ker je Breznikovo dognanje neizpodbitno, bi bilo zaželeno, da splošna raba izsili zadevni popravek v novi izdaji SP. Kakor priča živi govor, se je pisec pričujočega članka preozko odločil samo za tretji primer, saj je četrti tudi pravilen: Ni le zapravil hišo, ampak tudi družino uničil.
O lufih lastnih imenih
Ze večkrat sem z nejevoljo opazil, da nekateri ljudje v uredništvih in radiu ne vedo, kako se pravzaprav pišejo tuja lastna imena, bolj določno, kako je s svojilnimi pridevniki pri slovanskih lastnih imenih, ki se končujejo na -ov, -ev, -•ski, -ški.
»Ljudska pravica« piše n. pr. svojilni pridevnik Smolinskijev od imena Smolinski, »Slovenski poročevalec« Molotovljev od imena Molotov, »Ljubljanski dnevnik« pa dela od istega imena pridevnik Molotovov.
SP postavlja v paragrafih 14, 27 in 30 čisto jasna pravila, kako je s svojilnimi pridevniki pri takih imenih, namreč, da iz osebnih imen, ki so že sama na sebi pridevniki, ne moremo delati novih pridevniških oblik ter zaradi tega uporabljamo pri imenih z obrazili -ov, -ev, -ski in -ški drugi sklon namesto svojilnega pridevnika. Torej ne Smolinskijev članek, Molotovljev ali Molotovov predlog, temveč članek Smolinskega, predlog Molotova, se pravi tako, kakor to delajo Rusi, od koder je teh imen največ. Mislim, da je potrebno držati se teh pravil, ker so sicer pravila, ki jih postavlja SP, sama sebi namen, bralci in poslušalci pa dobijo kaj čuden vtis, ko vidijo, da ljudje, ki imajo veliko opravka s slovenskim jezikom, SP menda sploh ne poznajo in hodijo v teh rečeh vsak svojo pot ter zavajajo premalo poučenega bralca in poslušalca.
Ob tej priložnosti bi omenil še en primer, ki bode v oči vsakogar, ki pozna vsaj nekoliko pravila našega pravopisa in ima tudi nekaj pojma
127
o geografiji Evrope. Večkrat sem že opazil, da navajajo naši časniki za glavno mesto Danske dve imeni: Kopenhagen in Kjöbenhaven. Katero od teh dveh tujih lastnih imen je pravilno? Svoj čas je objavil neki naš časopis izjavo danskih časnikarjev, da je ime Kopenhagen, ki ga pogosto uporabljamo pri nas, za Dance žaljivo, češ da je to nemška spačenka. Mislim, da je naša dolžnost, spoštovati nacionalna čustva in ponos Dancev ter zato vselej uporabljajmo le ime Kjöbenhaven, saj zahteva tudi SP, da pišimo v nespremenjeni obliki romanska, germanska in angleška lastna imena in imena iz jezikov, ki uporabljajo latinico. Paoie VozUč