UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom, --- Izhaja v 1. iu 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani. štev. 4. V Ljubljani, 15. februvarja 1882. XXII. leto. Dodatek (novela) k šolski postavi. Razburjenost, kije postala po časopisih zastran vladnega predloga „novela k šolski postavi s 14. maja 1869. 1." seje počasi polegla. Pravega viharja drugej ni bilo, kakor po časnikarskem sveti, a časniki morajo skrbeti, da imajo vladi vedno kaj očitati; prebivalstvo sploh ni zoper ta dodatek, izvzemši Dunajski občinski svet, ki pa si prizadeva, da ga časopisi prehudo ne izdelujejo, tedaj rad pokaže, da ne stoji na vladnih nogah. *) Zapazili smo, da nekateri časopisi to novelo obdelujejo tako, da kažejo popolno, da ne poznajo omenjenega zakona, in kritikujejo to, kar je uže več kakor deset let postavno in veljavno. Vsi vemo, pri kakšnih razmerah je nastala šolska postava. „Pruski šolmaštri", rekli so, „premagali so nas pri Sadovi"; a ljudje so pozabili, da so ravno zmagovalci pri Kraljevem Gradci prišli iz verskih šol, in tudi zdaj je kljubu kulturnemu boju šolska vzgoja na Piuskem bolj verska, kakor bi bilo ljubo našim kričačem zoper ta ministerski predlog. Tudi je znano, da nekateri gospodje, ki sede v poslaniški in v gospodski zbornici na levi strani, prav radi svoje otroke pošiljajo v verske šole, raje kakor k modernim šolskem liberalcem. Kdo bode tedaj prostemu človeku v zelo štel, ako raje vidi, da so njegovi otroci versko vzrejeni, nego pa po nekaki plitvi nravi, ki je za vse dobra, samo značajnih ljudi * ne vzgoja. Ako tedaj „novela" poudarja versko nravno vzgojo, ubrani, da si učitelj in katehet ne nasprotujeta, sicer pa ostane §. 4., vsled katerega je duhovni učitelj zavezan podvreči se šolskemu redu. Liberalno srce, kaj še želiš ? — Tudi, kar se tiče učnega črteža, ne gremo rakove poti. Tiste učenostne igrače, kakor so bile po nekaterih učilnicah, so bolj otroke begale, kakor pa poučevale. Velik razloček je v tem, ako učitelj razlaga učencem navadne naravne prikazni in tako budi v njih veselje do daljnega izobraženja, kakor če jim razlaga stvari, katere daleč presegajo njih razum in delokrog prihodnje delavnosti. Kar pa se tiče skrajšanja šolske oblasti, slabo to pristuje tistim, ki so zmerom zagovarjali srenjsko avtonomijo in osebno svobodo, ako zdaj zoper to, da naj se olajšave dele zastran 7. in 8. šolskega leta občinam na njih prošnje. Sicer pa o tem ne bodo imele govoriti le občine, marveč tudi šolske oblasti. Mogoče, da „novela" ni še kaj popolnega, in da se da, v tem in onem oziru kaj zoper njo govoriti, a o načelu se ne da zoper njo nič ugovarjati. Naj tedaj državni zbor objektivno stvar poudarja, kar najde morda naopačnega, naj popravi; zbori in vlada naj drug drugega podpirajo, in tako bode dobro na vse strani; šola bode potem gotovo boljša. *) Tudi odbor Graškega učiteljskega društva je odposlal peticijo zoper to novelo, čuda, da se tii tudi bolj ne gane naše Kranjsko s svojo uljudno glasilkol — Vzgojevalne šole neogibljiva potreba zdanjega časa. Principiis obsta sero medicina paratur. Kaj so vzgojevalne šole ? Učni zavodi, kateri so si na svoj prapor zapisali versko nravno odgojo otrok, ki delujejo pri šolskej mladini neprenehoma na oplemeničenje srca in na vtrjenje volje v dobrem, ter smatrajo za pravi smoter ljudske prosvete vzgojo vsega naroda v spolnovanji domačih čednosti in zbujanji nravnega značaja, imenujejo se vzgojevalne šole; one morajo postati tudi vzor (ideal) prihodnje ljudske šole. — Je-li so v resnici potrebni današnjemu času taki zavodi in kako jih osnovati, da se z oplemeničenjem srca ne zanemarja znanstveni napredek pri šolskej mladini? Osnovanje vzgojevalnih šol je zlasti dandanes zelo potrebna reč. Vsaka šola ima veliko večjo veljavo, ako ne izobražuje samo jednostransko uma in pameti, marveč vsega človeka. Že važna naloga, ki jo ima šola izpolnovati, kakor tudi žalostne družbinske razmere in osobito zelo slabi vzgledi zdanjega časa, ki vplivajo na odgojo mladine, zahtevajo z neogibljivo in zapovedljivo silo, da se morajo vse šole preustrojiti v odgo-jevalne šole. Da je ta zahteva čisto opravičena, živo pričajo tudi divji izrastki današnje dobe. Ako pogledamo nekoliko v statistiko našega časa, v katerej najdemo zapisane zmote in pregrehe raznih stanov, moramo hote ali nehotč priznavati, da se božje in človeške zapovedi in ukazi ne samo ne izpolnujejo, ampak zaničujejo in zasramujejo. Mnogovrstni umori, razne tatvine in roparije, krive prisege, razuzdanost, požrešnost in pijanost, splošno izopačevanje živeža in druge ostudne prevarljivosti pri trgovinstvu in obrtniji, so nam živi dokazi, da nravno življenje danes skoraj čisto nič ne velja in da otkritosrčnost, dobrosrčnost, priproste lepe šege in domoljubne razmere pri zdanjem rodu čedalje bolj ginejo. Nepoštenost, nezvestoba, nezanesljivost, pregrehe, ki jih nahajamo med posli obojega spola, podkopovalni in razdejavni nameri pogubljivega socijalizma, kažejo nam tudi nizke stanove v zelo slabem moralnem stanji. Pa tudi naša šolska mladina ni taka, kakor se jo nekateri domišljujejo, ki šolo le od zunaj vidijo, ter si jo le v vzoru mislijo, kakoršna bi morala biti, v resnici pa vender le ni. Iz vseh krajev naše daljne in ožje domovine slišijo se pritožbe o bolj in bolj množeči se razuzdanosti, o nepokorščini, upornosti in trdoglavnosti šolske mladine; ljubezen in udanost do staršev in učenikov ste dve že čisto redki čednosti naših otrok. — Kako more li šola tem hudim oviram nravnega življenja pri šolskej mladini protiviti, da ne dospejo do vrhunca, ker bi bilo potem prepozno zdravila iskati zoper bolezni, katere bi se ne mogle več ozdraviti. Zoper te pregrehe ni druzega zdravila, kakor to, da se že iz src malih otrok izkoreninijo divji izrastki, kateri potem zaduše naj lepše mladike nravnih čednosti; to se pa more le zgoditi z versko nravno vzgojo. Ako je torej ustanovitev vzgojevalne šole očivita potreba današnjega časa, nastane drugo vprašanje: kako osnovati naše šole, da bodo v istini ob jednem vzgojevalnice in učilnice? V tacih šolah se mora ves pouk tako urediti, da vstreza v vsem odgojevalnim zahtevam. Kaki pouk pa je vzgojevalen? Ako se mlad vojak pripravlja v vojaški šoli za izpit častnika, ali pa trgovinski mladenič v trgovinski šoli za trgovinsko skušnjo, se niti pri prvem, niti pri drugem ne vpraša po druzem kakor po tem, jeli dotični človek naučil se, kar se zahteva od njega pri izpitu; tak pouk je nevzgojevalen. V takih šolah, v katerih se pripravljajo učenci le za posebne stroke — ter se le enostransko izobražujejo, se ne poučuje vzgojevalno. Ako se pa pri pouku gleda na splošno omiko, na vzgojo uma in volje in na oplemeničenje srca na versko nravnej podlogi, pravimo, da se taki otroci vzgojevalno poučujejo. Naj višja naloga vzgoje je ta, da vzgojnik svojega rejenca napeljuje k nravnosti, to je k vednemu hrepenenju po čednostih; ker je pa nravnost bitstveno v volji, rečemo lehko tudi, da se volji posamezne osebe neizbrisljivo znamenje vtisne, da ostane v vseh slučajih jednaka, in da se potrudi vsikdar dobro in pravo samostojno in dejansko izpolnovati. Taka volja ima nravni značaj; vzgoja takega značaja v otroku je naj višja naloga vzgoj-nikova, ker pripelje človeka na naj vzvišeno stopnjo omike in oplemeničenja, ter obsega vsestransko človeško izobraženje. Na voljo rejenca more vzgojnik na dva načina vplivati: neposrednje, recimo s pohvalo, z grajanjem, s kaznijo, s svarjenjem in z opominovanjem, z lepim vzgledom i. t. d. in posreduje, ako vse mišljenje rejenca napeljuje na to, da se razodeva v njem pri vsakej priložnosti tudi dejansko nravna volja; to more pa le na ta način doseči, ako vzgojevalno poučuje. On mora namreč učno tvarino in učni načit po vzgojevalnem pouku tako urediti, da vpleta nravne nauke med učno tvarino. Ker pa gole misli, suhe besede in pojmovni (abstraktni) nauki o nravnem življenji otroka ne morejo zanimivati, se mu mora nravni nauk na stvarni (konkretni) podlogi predstavljat"', to je v podobi zgodovinskih slik, katere najdemo v svetem pismu, ali pa v posvetnej zgodovini. Za to porabi vzgojnik naj boljše basni, pravljice, pripovedke, povesti iz svetega pisma in zgodovine; one urijo razum, ker bude in razvijajo izskustveno (empirično), raz-mišljeno (spekulativno) in lepoznanstveno (estetično) zmožnost otročjo, ter morejo ob enem blažiti tudi srce, ker kažejo vzgojniku natančno pot, kako naj se goji v otroku versko nravno čutstvo, ki ima v srcu svoj sedež. Ta pouk se mora pa že začeti prve dni, ko pride otrok prvič v šolo; iz njega se otrok uči ljubezni in hvaležnosti do ljudi, pokorščine do staršev in učenikov, zložnosti s svojimi součenci, resnicoljubnosti in poštenosti in vse nravne zapovedi spoznavati, z jedno besedo: s takimi nauki se vcepi v mlada otroška srca ljubezen do Boga in do bljižnjega. Da se ne bode pa versko nravna stran v otroku na račun drugih duševnih zmožnosti izobraževala, se mora pouk tudi v drugih učnih tvarinah in predmetih s prvim zediniti in združiti v jedno ustrojno (organično) celoto, kar imenujemo sosredbo (koncentracijo) uka, toda ne v cepidlačnem (pedantičnem), ampak v pravem pomenu besede; da ne zmeče namreč učitelj pri pouku vse vprek, kar se zgodi, ako v jedni uri vse vednosti trpinči, od sto različnih reči govori, da n. pr. začne pri šolski mizi in pri slonu neha. Pri poučevanji mora vsak predmet svojo samostalnost obdržati tako, da, ako se n. pr. pri računstvu golobje in kure seštevajo, se ne poučuje že prirodoslovje. Konečno je pri vsej vzgoji vse le pri osebnih lastnostih in zmožnostih vzgojnikovih in pri v vzgledu, katere sam daje svojim rejencem, po prigovoru „qualis rex, talis grex", kakoršen pastir, taka čreda. Ljudskim vzgojnikom je torej sveta naloga izobraževati narod na versko nravnej podlogi. Po izreku: „poskusite vse, in kar je dobrega obdržite", vzgojnik mora dobro pre-udariti in pomisliti, predno udobri kaki vzgojilni nasvet in predno poprime se v vzgoji kakega pravila; on mora sam različne pregreške in zmote v vzgoji natančno opazovati, taiste brez skrbi očitno odkriti, njih vzroke pojasniti, ter prava sredstva nasvetovati, s katerimi bi se jim dalo v okom priti. Vzgojniki! dobro si zapomnimo, da se pri vzgoji mladine ne da in ne sme izskušati (eksperimentirati), ker je od dobre ali slabe izreje odvisna časna in večna sreča ali pa nesreča ne samo jedne same osebe, ampak vsega roda. Anton Berganec. Laž v šoli. Ni je stvari, da bi človeku poučevanje tako grenila, kakor občevanje z ljudmi, katerim ni verjeti na besedo. Takemu se vsak rad umika, nihče noče kaj z njim občevati, 4* nihče ni rad v njegovi družbi. — Od kod pride, da so ljudje taki? Menda jih največ laže iz navade. „Česar se mlad nauči, to star zna", pravi pregovor, ki je tukaj na pravem mestu. Vsaj nas skušnja uči, da so ljudje, ki resnico ne spoštujejo, lagali uže v svojih mladih letih. „Laž pri odraščenih kaže, da ne spoštujejo svojega bližnjega, dovede do neporazumljevanja in zdražeb, tudi večkrat mnogo škode napravi; dalje je sramota laž-njivcu samemu, ki onečasti svoje poštenje in lahkomiselno zapravi dobro imé, ker si ne prizadeva biti resničen, a pri otroku se pa včasi pokaže ta naopaka v vsi svoji ostudnosti uže prva šolska leta; njegov značaj je pokvarjen, a vender bi človek mislil, da je čut resnice otroku prirojen. Učitelj, kateremu je naloga, da odvračuje spridenost značaja, skrbel bode po svojem poklici, da zatare uže začetek spridenosti, kadar se v šoli prikaže. Poskušajmo pokazati, kako bi se dala ta zadača rešiti: I. Kako se prikaže laž v šoli? II. Iz česa ta izvira? III. Kaj ima storiti učitelj, da iztrebi laž, in kako jo odvračuje? I. Kako se prikaže laž v šoli? To je pač zeló različno. Tu je deček, ki se igra pod klopjo, ki je k sosedu kaj pogledal i. dr. Součenec ga zatoži, obdolženi taji, druge kliče na pričo; pa se uže nahaja dober prijatelj, ki ga izgovori. Recimo, da je v šoli kaj poškodovanega, šipa pri oknu raztrupljena, klopi pomazane i. dr. Učitelj vpraša, kdo da je to naredil — ni ga odgovora; nekdo je gotovo bil zraven. Večkrat je stvar znana, a vsi tajé. Učitelju se dozdeva, kdo bi bil storil, in z očmi meri krivca; ta pa mirno sedi, rudečica ga ne oblije, oči ne povesi, marveč učitelju gleda v oči, kakor nedolžen. Gorjé, ako se tako godi v šoli! Nek drug otrok ni naredil domače naloge. Izgovarja se: „Nisem vedel" ali: „Pozabil sem". Kolikrat je to laž, za take izgovore se skriva lenoba in svojeglavnost. Drugikrat pa zmanjka učencu knjige, peresa ali kaj tacega; učitelju se zatoži, a on sam ne vé, pri čem da je, ali je učenec sam to založil, ali mu je kdo stvar skril, ali je res kaj tatvine vmes. Zdaj se pa oglasi drug učenec, pa pripoveduje: Temu ali uneniu je uže tudi tega zmanjkalo, ta ali uni je to naredil. Stvar postane silo kočljiva. Tu gre za veljavo učiteljevo, pa za dobro imé šole. Ali ni ga sledu, vse taji, kar se le dá. Ali je pa nemara tisti, ki je zatožil, sam tat? Vse mogoče; prigodi se pa tudi, da je stvar le založena, ali pa jo je otrok iz pozabljivosti sam v žep vtaknil. Pomagal sem si večkrat tako, da sem pridržal tri ali štiri klopi v šoli dotlej, da so založeno ali ukradeno stvar dobili; včasih sem pa uže tudi zločincu in trdovratnemu lažniku ukradeno stvar iz čevljev stresel; najsitneje je pa, ako se tudi hiša v to začne mešati. Laž v šoli je pa večkrat še bolj pretkana, tedaj tudi ostudneja. Vpričo učitelja je nekateri otrok tako ljubeznjiv in prijazen, vse stori, kar mu le vidi v očeh, da, še celó jezi se nad svojimi součenci, ki nagajajo učitelju ter ga žalijo. Tudi ko ga učitelj sliši, druge svari in opominja. Ali ne bo učitelj ljubil tacega učenca? Skoraj bi verjeli. — Ali, ni vse zlato, kar se sveti. Rado se primeri, da je tak učenec le zvit in grd hinavec; to pa je še slabeje, krkor bi bil očiten nerodnež, kajti odkritosrčen hudobnež se dá ložeje poboljšati, kakor prikrit lažnjivec; kača, ki lazi med cveticami, je bolj nevarna, kakor predrzna zver, ki nam od daleč grozi. II. 11 česa izvira laž? Ako zdravnik hoče poznati in ozdraviti bolezen, poprašuje, od kod izhaja? Tako dela tudi učitelj, kadar hoče laž iztrebiti iz šole, ter pozveduje, zakaj laže otrok. Vprašajmo le: zakaj je tajil otrok, c'a ni šepetal, da ni gledal k součencu? zakaj se otrok ni oglasil takrat, ko je učitelj prašal? kdo je klopi pomazal? zakaj se je izgovarjal leni otrok, da je pozabil nalogo narediti? Brez dvombe, iz strahu pred kaznijo? Vsega tukaj nemoremo otroku v pregreho šteti, ker vsakdo želi kazni uiti, saj tudi žival beži pred kaznijo. Ali je pa tudi učenec, ki je hotel součencu pomagati iz kazni, lagal iz strahu pred kaznijo? Nikakor; ni mu treba bilo bati se je. Lagal je, da je pomagal svojemu prijatelju, nemara da je kaj tacega doma večkrat slišal ali videl. Tukaj pa otrok posnema le to, kar je doma videl; sicer moramo reči, daje nesrečna hiša, kjer se kaj tacega zgodi, ali zgodi se vender marsikje; slabi vzgledi staršev otroke spridijo. Ali bode otrok drugače ravnal, ako vidi, da je njegov oče krivdo na drugega zvrnil, a sam pa kazni odšel. Prigodi se pa tudi, da otrok kaj škode naredi, poškodovani terja odškodnine; otrok pribeži k materi, ter obstane svojo nesrečo. Kaj pa stori mati? Boji se, škodo povrniti, tedaj pa pouči otroka, kako naj krivico zvrne na druge. Spredaj smo tudi videli, lažnjivca — hinavca, ki se zna potajiti in se kazati lepega. Odkod pa to izhaja? zakaj se otrok učitelju pokaže drugačnega, kakeršen je? — To pa je samoljubje, samopridnost, ki se hoče svetiti, ki se hoče ponašati. Otrok želi učitelju prikupiti se, hoče za dobrega veljati; a ne prizadeva se, da bi res bil tak. Poslušen je, da bi ga starši in učitelji hvalili, da bi dobil dobro spričalo. Koliko pa je vredna taka pokorščina? — To bi bili nekateri viri laži, drugi pa bi bili, da ob kratkem rečemo: osupnjenost, prenagljenje, naopačen ozir na součence, slabo vojeno čustvo častiljubja, nevošljivost, sovraštvo in hudobija. (Konec prihodnjič.) v Steviljenje v nižjem razredu. (Piše V. Burn i k.) Dandanes, ko se mnogo radovednih ljudi iz vseh stanov sili k oknom ljudskega šolstva, kjer opazujejo pozornim očesom vsak korak učiteljev, da potem morejo v družbah govoriti in pretresovati šolstvo, ima učitelj dostikrat neprijetno priliko, da sliši čudne nazore takih nepoklicanih o ljudskej šoli. Osobito takrat, kadar se vrše debate o nižjih razredih ljudske šole, zadenemo čestokrat ob jako nejasne pojme. Da, celo v omikanih krogih šteje ljudska šola še pičlo število onih prijateljev, kateri vedo čislati njeno visoko vrednost in tudi prav umejo imenitno nalogo učiteljevo v nižjih razredih. V obče so med šolskimi deležniki tudi taki, kateri mislijo, da je za prvo šolsko leto tudi najne-sposobnejši učitelj dober, češ, „abc" bode že učil. Žalostno, a resnično! Čuditi se temu ne moremo, a potolažimo si razžaljeno čustvo ter mislimo si: ti ljudje bi drugače govorili, ako bi popolnoma poznali svetišče ljudske šole. Nikakor ne zadostuje, da se otrokom prvega šolskega leta odkaže učiteljska moč, kakoršna si bodi; prvo šolsko leto zahteva učitelja, kateri po mnogoletni skušnji natančno pozna otroške duševne zmožnosti in zaradi tega tudi ve otrokom take hrane, katera jim bode iz vestno hasnila, kateri zna najtehtnijših sredstev, da z njimi po najkrajši poti doseže svoj namen in v otroškem umu postavi vednostim trdno, nerazrušljivo podlogo. Ne more se nikakor reči, da so dostikrat zakrivili učitelji prvih šolskih let, ako je moral marsikateri učenec v poznejih šolskih letih zaostati, akoravno se ni moglo reči, da bi ne imel dobre glave. Vso svojo pozornost mora učitelj obračati pri začetnikih na duševne zmožnosti; naklada se mu važno delo, da vzbuja še speča duševna dejanja, nad vzbujenimi strogo čuva in skrbi, da se s priležno hrano krepe in v razvitku ne oslabe. Med dušnimi zmožnostmi je vsakako na prvem mestu razum. Čast današnjej ljudskej šoli, katera odločno učitelju zapoveduje: „Glej povsod le na razum!" Oni tehtni in imenitni predmet ljudske šole pa, kateri edini stavi svojo podlogo na razum, je številjenje ali računanje. Zato treba za ta važni predmet veščega, dejanskega učitelja z neupogljivo voljo, kateri z vso strogostjo gleda na to, da postane vsa učna tvarina tega predmeta nepremakljiva last učenčevega duha. Tu nam je dana prilika prepričati se o duševnih zmožnostih učenčevih, iz katerih po večjem že lehko sklepamo, bode li učenec bistroumen, ali ne. Ker ta predmet imperativno zahteva natanke pozornosti učenčeve, kateri ga prisili, da izključi vsako brezmiselnost in ne pripušča niti najmanjše dvomljivosti, razvidna je njegova iminitna vrednost v pričetku šolskih let in v vsem človeškem življenji. In ako smo otroke navadili, da v vsakej priliki iščejo pomoči le v razumu, obogateli smo jih z neprecenljivim darom, za kateri nam bodo takrat, ko bodo v svojem življenji njegovo polno ceno spoznavali, izvestno jako hvaležni. Pregovoru, kateri pravi: „Vsak začetek je težak", moralo bi se pristaviti: a posebno težek pri številjenji. Koliko truda in muke ima učitelj in vender ne sme obnemagati! Premagati se morajo vse težave, podloga se mora vložiti, ako se nam stavijo še tako velike ovire nasproti. Ko smo pa premagali prve težave, ko so postali prvi pojmi otrokom jasni, storili smo že jako veliko. Pozneje ta uk ne prizadeva toliko truda. Ako otroci dobro razumejo prvo in drugo računico, jim je številjenje v višjih razredih igrača; kajti naloge se na isti način rešujejo, samo števila so večja. Zaradi tega tudi nij umestno, ako se v učilnah s poludnevnim poučevanjem terja, da se mora prva računica že v prvem šolskem letu prebaviti. Tako n. pr. "VViirtemberški učni načrt obsega v prvem šolskem letu samo število 10. Nij zadosti, da učenci znajo gladko prištevati, odštevati, množiti, razštevati in deliti, — to je seveda le teorija — ampak treba jim je pri uporabnih nalogah takoj vedeti, kako, po katerem poti se to pa to izštevili. Kolikokrat dobimo učence že v poznejših letih, ki pri reševanji kake naloge nikakor ne vedo, ali bi seštevali, ali odjemali i. t. d. Zato se mora pri reševanji uporabnih nalog že v začetku strogo na to gledati, da učenci po pripravnem potu številijo. Sploh se se samim rezultatom, pri katerem so se vse premise izpustile, nikdar zadovoljiti ne smemo. Vsaka računska naloga, naj se popred naznači in še le potem izdela. Recimo: Pisanka stane 2 kr., koliko stane 6 pisank ? Rešitev: 6 pisank je 6krat toliko, kakor ena pisanka; zato tudi 6 pisank stane 6krat 2 kr., t. j. 12 kr. Otrok se mora naučiti glasno, uporabno misliti; po najkrajšem potu mora dospeti do pravega proizvoda. Površnost v tem oziru imela bi v letih, ko se začenja računiti z večjimi števili, jako slabe nasledke, kajti učenci ne bodo vedeli, kateri način številjenja bi pri izdelovanji praktičnih nalog uporabovali. Se ima v številjenji se začetniki pričeti takoj prve šolske dni? V učilnicah, kjer učitelj ob enem dva oddelka poučuje, nikakor ne; kajti otroci bi se v tistem času, ko se učitelj bavi z drugim oddelkom, le dolgočasili in ga v pouku s šepetanjem ovirali, ker se še sami z delom kratkočasiti ne umejo. Zato naj se prve dni ne števili; otroci naj se vadijo v pisanji, da se morejo potem učenci baviti z delom sami, ko ima učitelj opravek z višjim oddelkom. Med tem časom pa ima učitelj priliko, da pozna razum učencev v številjenji; iz tega potem zve, na katere ima pri tem predmetu največ pozornosti obračati. Poskuša naj učence v stenji. Kmalu se bode prepričal, kako daleč je pri posameznih otrocih razum razvit in koliko je vplivala nanje uže domača vzgoja. Tu zapazimo mnogo zanimivega. Nekateri otroci nijmajo niti pojma v številu 2, drugi znajo že šteti do 10, a nekateri tudi više in posamezni tudi do 100. Redki so, kateri znajo šteti nazaj, a še redkeji oni, kateri znajo izpuščati pri štenji naprej in nazaj po eno število. Da bi kdo znal izpuščati po dve števili, nijsem našel pri prvencih do zdaj nobenega na deželi. Kar se tiče predstavljanja števil, v tem so revčki sploh vsi. Kakor že omenjeno, nekateri pojmijo- komaj številko 2, manje najdemo onih, katerim so pojmi jasni o številih 3 in 4. Pet si že v prvem hipu pojmiti ne morejo, kaj tu je treba že znati o razstavljanji števila. Ako jim pokažemo na stroji n. pr. osem kroglic, povedali bodo, koliko jih je, a seveda do tega števila dospe se le s prištevanjem po eno. Naopačno pa bilo bi misliti, da iz tacih otrok, katerim je um pri vstopu v šolo še tako malo razvit, ne bode nikdar kaj prida. Koliko je tacih otrok, katerim prvo leto številjenje nikakor ne gre v glavo. A čudo, necega dne pa se prepričamo na svoje veselje, da se jim je um hipoma odprl, in lehko vse razumevajo. Ko so se navadli otroci že „i in u" napisovati, ko so dobili že pri nazornem nauku pri opazovanji reči vsaj nekoliko jasnih pojem o številih 2, 3, 4, začenja se ustno številiti se številom 2. Prične se s prištevanjem, odštevanjem in razstavljanjem števil in nadaljuje s tem do števila 5. Prav potrebno je bilo, da so se stare računice predrugačile in v novih izpustilo že v začetku množenje, razštevanje in delenje. Kdor se je ravnal popred strogo po starej računici, bil je istinito pravi mučitelj; dosegel je vspeha le malo in pri nekaterih otrocih celo nič. Prištevanje je otrokom kaj lehko umljivo, kajti to je najna-ravnejše, najprimitivnejše, največkrat v rabi in tudi otroškemu razumu najbližje. Več težav napravlja jim odštevanje in razstavljanje števil. Pri odštevanji naj se pri začetnikih ne rabi izraz „manj", ampak „stran", ker jim je veliko bolje umljiv, priležnejši in določneje zaznamuje odštevanje, nego prvi, kateri je preveč znanstven. V drugem šolskem letu pa naj se prične uporabljati „manj". Pri teh dveh načinih številjenja ne zade-nemo na posebne ovire. Težavnejše otroci razumevajo razstavljanje števil; to jim je namreč novost, ker se v tem nijso v predšolskih letih nikdar vadili. No, pa tudi tega se kmalu privadijo, ako učitelj ne pusti nobene prilike, prirediti pouk tako, da bode kolikor mogoče nazoren. Sploh pa moramo imeti posebno pri tem predmetu vedno pred očmi pedagogično načelo: od znanega do neznanega, od posebnega do splošnega. Po vsakem splošnem računu slede naj takoj tudi uporabe. Z nazornostjo in učnimi pripomočki naj učitelj ne štedi. Zato naj ne pusti, da bi se kroglice na številnem stroji preveč zaprašile. Tudi svoj številni stroj, namreč prste, naj otroci pridno uporabljajo. Vsako število se mora učencu v različnih sestavah in v različni legi kroglic prav mnogokrat predstavljati; le na ta način dospe se do popolnoma jasnih pojmov. Preveč vzgledov z imčnimi števili tudi ne kaže rabiti; ozirati se mora posebno na to, da si otroci prisvoje spretnost v računanji se splošnimi števili. Konec računske ure, ko je duh otroški uže nekoliko utrujen, priporoča se vzlasti tako številjenje, da otroke v pozornosti ohranimo. (Konec prih.) Nazorni nauk v ijudskej šoli. (Piše Ivan Tomšič.) (Dalje.) 1. Človeško telo po maiijej podobi. Usta — kakšna so in čimu so? Zdaj, ko se pogovarjamo drug z drugim, potrebujemo najbolj ust. Vnanji deli naših ust ste ustni. Vsak človek ima dve ustni; jedna je nad usti, druga pod usti. Prvo imenujemo gorenjo ustno, drugo spodnjo ustno. Ustni ste rudeči — 'dadč se stisniti — mehki ste. l)Usta imajo rudeči in mehki ustni. (Otroci izgovore.) Ustni ste vnanja dela človeških ust. Kdo mi zna povčdati kak notranji del naših ust? — Dobro si povedal. V ustih so zobje. Zobje so beli in trdi. Recimo: 2) V ustih so beli, trdi zobje. (Otroci izgovore.) Pod gorénjo vrsto zob je jezik. Jezik je rudeč in mehák ter ga lehko premikamo na vse strani — premakljiv (pregibljiv) je. Recimo: 3) V ustih je rudeč, mehek in gibljiv jezik. (Otroci ponové 1 — 3.) Ako bi jaz ne imel ust, ne bi vas mogel ničesar vprašati, in tudi vi bi mi ne mogli brez ust odgovarjati. Recimo: 1) Z usti govorimo. Zjutraj, kadar v šolo pridemo, zapojemo, predno se učiti začnemo. Tudi pri petji nam je treba ust. Zatorej bodemo rekli: 2) Z usti pojemo. Kadar smo trudni, z usti zdehamo. Rekli bodemo: 3) Z usti zdehamo. Kadar dihamo (sópemo), potrebujemo najbolj nosa; a tudi z usti dihamo zrak v sé. Zatorej bodemo rekli: 4) Z usti dihamo (sópemo). Da moremo živeti, treba nam je jesti; a jedi nosimo v usta. Rekli bodemo: 5) Z usti jémo. Kadar govorimo, pojémo, zdéhamo ali pa jémo, vselej odpiramo usta. Usta torej lehko odpiramo in zapiramo. Recite: 6) Usta odpiramo in zapiramo. (Otroci ponové 1 — 6.) Ob stranéh nósa in ust ste: Lici — kakšni ste in čimu ste? Vsak človek ima dve lici. Lukec tukaj ima rudeči lici, a Pavlek ji nima. Pavlekovi lici ste bledi; to je zató, ker je bil Pavlek bolan. 1) Lici ste rudeči ali blédi. (Otroci izgovore.) Navadno imajo bolni otroci bledi, a zdravi otroci rudeči lici. Poglejte tukaj našega Jožka, kako lepi, okrogli lici ima. Tinče nima takó okroglih lic; njegovi lici ste upadeni (suhi). 2) Lici ste okrogli ali upadeni (suhi). (Otroci ponové 1 — 2.) Bolni ljudjé imajo navadno upadeni (suhi) lici. Možj0 imajo zadej za lici majhene, kodrave lasé. To je brada (podušesna brada). Recite: 3) Možje imajo za lici brado (podušesno brado). (Otroci ponové 1 — 3.) Kakor ste slišali, z usti lehko gibamo. Ali tudi z lici lehko gibamo? Poskusi ti, Andrejče! Zápri (stisni) ustni, in vzemi polna usta zraka v sé 1 Takó je prav 1 Le poglejte, zdaj ima Andrejček lici napihneni. Recimo: 4) Lici lehko napihnemo. Podbradek — kakšen je in čimu je? 1) Podbradek je navzdol nekoliko bolj ostrega konca. Možj0 imajo na podbradku lasé; tudi te lasé imenujemo brad o. Nekateri možj0 imajo rumenkasto (plavenkasto), drugi črno in nekateri tudi rudečkasto brado. Rekli bodemo: 2) Možjé imajo na podbradku brado. Na obrazu imamo tudi — senci. Pokažite mi senci! Senci ste nekoliko vtisjeni. Ako vas kdo na čelo udari, ne zaboli vas tako hudó, kakor takrat, če bi vas kdo na senci udaril. Večkrat uže majhen udarec na senci človeka umori. Senci ste zeló občutljivi. Recite: 1) Senci ste stisnjeni; 2) Senci ste občutljivi. K glavi prištevamo, kakor ste uže slišali, razven sprednjega dela glave ali obličja, tudi še Záglavje in teme. Záglavje in téme so tudi deli naše glave. France, pokaži mi, kje imaš záglavje, kje téme ? Kaj vidiš na záglavji, kaj na témenu ? Res je! Záglavje in téme je z lasmi pokrito. Recite: 1) Na záglavji in témenu imamo lasé. (Otroci izgovore.) Nekateri ljudje imajo rumenkaste lasé, nekateri imajo rujave (kostanjeve), nekateri črne, in drugi zopet rude če. Otroci in ostareli Ijudjé imajo navadno beličaste lasé. A predno se pri starih ljudéh lasjé obelijo, postajajo poprej sivi, t. j. lasjé poprej osivé in naposled postanejo popolnem beli. Starim ljudem — a tudi nekaterim mlajšim, ki so kako hudo, nevarno bolezen prestali — izpádajo lasjé. Na témenu lasjé najpred izpádejo. Tam, kjer so lasjé izpadli, glava je gola. Ako so skoraj vsi lasjé izpadli, potem je malo ne vsa glava gola. Golo glavo imenujemo plešo; človeka z golo glavo imenujemo plešastega človeka (plešeca). Stari Ijudjé (starčki), ki imajo plešo na glavi, ali pa, če imajo malo ne vso glavo golo, pokrivajo si glavo z majheno, črno kapico. Zakaj? Zato, da jih v glavo ne zébe.— Lasjé nam glavo grejejo. Lasje rastó ter postajajo vedno daljši; kadar so lasjé jako dolgi, strižemo je. Kdor je reden in snažen, umije in počeše vsak dan svoje lasé. Tudi vi morate vsak dan to storiti, posebno zjutraj, kadar vstanete. Martinek, potiplji téme na svojej glavi! Kakšno je? Trdo. — Zdaj potiplji še zá-glavje! Kakšno je? Tudi trdo. — Rekli bomo: 2) Téme je trdo. 3) Záglavje je tudi trdo. Na témenu in na záglavji ne vidite nobenih oglov; téme in záglavje je skoraj okroglo — okroglasto je. Recite: 4) Téme in záglavje je okroglasto. (Otroci vse stavke ponové.) Med záglavjem in obličjem (obrazom) imamo ušesi. Ušesi — kakšni ste in čimu ste? Vsak človek ima po dve ušesi, na vsakej strani po jedno uho, desno in levo. 1) Uho je podolgasto in okroglo. Poglejmo si uho še bolj natanko. Jaz svoj prst lehko v uho vtaknem. Ti tudi! Kakšno je uho, ker vsak lehko svoj prst vanj vtakne? 2) Uho je votlo. Ako konju kaka muha v uho prileze, vidimo ga, da z ušesi otresa. Konj ima gibljivi ušesi. Daj, otrési tudi ti svoji ušesi! Ali ju moreš? Né! — Človek nima gibljivih ušes. Rekli bodemo: 3) Uho je negibično. (Otroci ponové stavke 1 — 3.) človek ima podolgasto okroglo, votlo in negibično uho. Izgovori zdaj ti to, Ivanko! Brez ušes bi vi ne mogli slišati, kar vam jaz pripovedujem; tudi svojih ljubih staršev bi ne mogli slišati, kadar vas uCé, opominjajo in svaré. Brez ušes bi ne slišali prijetnega petja ljubih ptičic, niti prijetne godbe; brez ušes bi prav nič ne slišali, in to bi bilo pač jako žalostno za človeka. Kako srečni ste otroci, da vam je ljubi Bog dal ušesi, s katerimi poslušate lepe nauke svojih ljubih staršev in učiteljev. Prigovor. Imamo dve ušesi, da več slišimo, a samo jedna usta, da manj govorimo. (Kar slišiš, ne raznašaj takoj od hiše do hiše, ker to je grdo.) Uganke. Kdo vse sliši, kar cesar govori, a vender nikoli nič ne govori? (-oijn oAofaesao) — Kateri travnik se ne dá poprej kositi, dokler ni s snegom pobeljen? ("epu-ig) — Pri nas imamo dečka, ki je zmiraj pod streho, pa je vender zmiraj moker. Kdo jeto? (-jjizof) — Nimam je še, pa si je tudi ne želim; ako bi jo pa imel, ne bi je dal za noben denar; kaj je to? ('B§3Ir Janez Bleiweis. V. 1847. »Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost — Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje« — mislil si je dr. Blei weis, pričenši vredo vanje petega tečaja svojih Novic. Dohajalo mu je vedno več dobrih dopisov od vseh strani. Sam je priobčil v tem letniku na pr.: „Nov kruh iz ogeršičnih preš. Spominki na Gorensko. Amerikanska škoporeznica, ki vse druge prekosi. Šent-Elenska pšenica. Za božjo voljo ali še ne bo konec vraž. Novi zvonovi v Starim Tergu na Štajarskim. Dajte jesti lačnim! Alojzjevše v pervim letu po svojim začetku. Drobtince za novo leto. Kako prisadno pljučnico živine ozdravljati. Življenje ranjciga korarja Val. Staniča po dokt. Švabu. Premišljevanje na pogorišu koliseuma v Ljubljani". Vmes je obravnaval ob kratkem kmetijske in rokodelske reči; urno, kaj je novega? Pobiral je drobtinice iz raznih časopisov, naznanjal nove knjige, slovensko slovstvo, po-slavljenja zaslužnih mož, umiranje znanih domoljubov, vpisoval v bukve črne pa tudi v zlate poredneže in neporedneže, obračal tako, da je v vsakem listu na čelu bila kaka lepa pesmica itd. „Namesto navadne besede pevec se nam beseda pesnik v pomeni Dichter veliko primerniši zdi, pisal je vže v prejšnjem tečaju, sicer ne vemo razločka med tistim, ki poje (pevec), in pa med tistim, ki pesmi zlaga (pesnik). Tudi ni vsaka pesem za petje, torej tudi beseda pesem ni prav pripravna za vse pesniške dela sploh. Vemo sicer, de tudi v nemškim jeziki včasi pesnika Sänger imenujejo, tode tu se ni zmote bati, ker to besedo le bolj izobraženi Nemci rabijo, ki razloček dobro vedo; prosti Nemec pa pesnika le Dichter imenuje. Naj bo tedej pevec, ki poje; — pesnik pa, ki pesmi zlaga". — Modri vrednik kaže se v modrih opazkah tu in tam. Kako kratko in krhko slika str. 34 na pr. pijanca: „Mislimo, de ni treba hudih nasledkov, ki iz pijanosti za človeško zdravje izvirajo, dolgo in široko popisovati: saj jih pijanci očitno na ogled nosijo na posušenih možganih, na zgubljenim pomnježu, ognjenim ali pa perstenim obrazu, na suhih pljučah, na skerčenim želodcu, ki ni nikoli lačen ampak vedno žejin. Poglej pijanca, kako vedno z glavo maje in kako se mu roke tresejo! K vsim prisadnim boleznim je natora pijanca silno nagnjena, protin (pütika) mu kosti lomi, zlatenca ga nadlega, vodenica se ga prijema! če ga jetika ali vodenica ne umori, ga mertud (božji žlak) udari, de večidel v škornjicah umerje!" — „Kakor smo letaš deležnikam Novic lepo doklado — Kmetijsko kemijo — brez plačila podali, ktera je zlatiga denarja vredna, bomo tudi prihodnje leto Novicam kaj posebniga priložili, če bo število deležnikov toliko, de bomo v stanu, to storiti, piše v oznanilu šestega tečaja. In ktere doklade bojo neki to? — Pervič mislimo podati.. Zlato Vas, spisal čoke, poslovenil Malavašič; .. druga doklada bo Divica Orleanska, spisal Šiler, poslovenil Koseski. .. Razun teh še podobo vozov na železnici. . pa napev k pesmi „Življenje". — Novo leto bo tedej deležnikam Novic veliko veliko noviga in lepiga prineslo. In tako bomo z blagoslovam Božjim in s pomočjo verlih prijatlov veselo začeli novi tečaj in si skoz in skoz prizadevali, tudi poglavne liste Novic v tem stanu ohraniti, de bojo bravcam zmirej bolj všeč — de jim bojo vedno v poduk in veselje! Dosega tega namena bo vredništvu nar ljubši plačilo. Še enkrat povabimo k obilnimu naročilu na slovenske Novice, kterih cena z vsimi do-kladami je tako majhna, de ga ni v celim cesarstvu časopisa tako nizke cene". — In v „Slovo od letošnjiga tečaja Novic" v zadnjem listu na koncu pravi tolikanj lepo: „Z vero, upanjem in ljubeznijo bomo novo leto začeli!" VI. 1848. »Poštenje v sercu lirani slednji stan, — Boga se boj, in derž' pravice! — Verh tega mirno dolge leta — Kmetijo živi Bog in kmeta!« — voščile so Novice, kterim je od več strani ob novem letu došlo tolikanj prijaznih voščil, da jih natisniti niso mogle. „Kako prijetno je, ker ima po Novicah vsak bravec pravico, kakošno znajdbo, kakošen svet ali kar si bodi brez plačila očitno oznaniti, ali pa za svet v potrebi poprositi in se z daljnimi prijatli pomeniti in soznaniti. Bog naj obilno plača blago delo tistim, ki so Novice Slovencam dali in tako nas tame rešili, v kteri smo poprej tavali!" — pisal jim je neki kmetovavec. Dr. Bleiweis glasil se je v šestem tečaji pogostoma, na pr. v sostavkih: „Od plesniviga vina. Vata zoper otekljine in rane nar boljši zdravilo. Pomoček zoper sušico ali zginjavico nog pri konjih. — Slava slava našimu presvitlimu cesarju Ferdinandu I. — Krajnska hranilnica. Pomenki s kmeti in rokodelci v mnogih rečeh sedanjiga časa. Konstitucija. Prošnja krajnskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda. Oglas kmetam zavoljo tlake, desetine in drugih gruntnih gosposkinih dacij. Odperto pisemce krajnskih poslancov vsim Slovencam. Česar nam je zdej nar bolj potreba. Pogovor dveh kmetov zastran poslancov v Dunajski državni zbor. Sveti Oče papež. V kmetijskih rečeh za Ljubljano. Perva beseda Ljublj. slov. zbora v gledišču. Krajnc Krajncam (mojster-skaza)! — Slovensko družtvo v Ljubljani. Spomin na Koroško Belo in njeno kislo vodo. Županova Micka. Vesela igra, igrana v Ljubljani. V rečeh slovenskiga pravopisa (nasproti Metelčici). Za koga se potezujejo Novice, če terjajo, de pride domači jezik v šole in pisarnice. Obdelovanje sončnic. Spomin popotovanja na sv. Višarje. Koroški in štajarski deželni stanovi in prihodnje avstrijansko cesarstvo. Opomin krajnskim staršam, ki bojo letaš svoje otroke v Ljubljanske šole perpeljali (zavoljo učenja v ma-ternim jeziku). Belo-modro-rudeče barve. Veselica v Ljubljani zavoljo poterjenja starih slovenskih barv. — Bravcam (o ustavi ali konstituciji). Slovenskim poslancam v deržavnim zboru. Pervi prihodnji opravki deržavniga zbora. Važna novica iz Frankobroda. — Slovenci (o ustavi in o zboru). Kaj se v deržavnim zboru godi. Odgovor na vprašanje zavolj lovskih ribških pravic. — Veliki zbor slovenskiga družtva. Nagovor predsednika dr. Bleiweisa itd." — Rad je povedal vmes ktero od naših šol, od naukov in daril, slovenskim šolarjem pristojnih, od učencev in učiteljev, kteri jih kaj vadijo tudi slovenščine, od cesarske akademije Dunajske, ktera hoče biti močna podpora slovanskega jezikoslovstva; pisal je od družbe obertniške, o gostovanji s konjskim mesom; o požiganji na mahu ali na močvirji, o lovskih pravicah, o desetini in tlaki itd; o prederznosti beračev napr. str. 40: „Resnične besede, ktere nam edini pomoček poterdijo, gerdo beračevanje zatreti, ki je: de nobenimu beraču, kteriga resnične revšine nismo prepričani, nič ne damo. Tudi naša misel je, de naj vsaka soseska le svojim revnim milošinj deli, ker tako se bo marsikter lenuh, ki zdej po neznanih krajih beračuje, dela poprijel. Ptujimu beraču pa, in posebno takimu, ki še lahko dela, bi ne smel nihče nič dati, — zakaj dokler ne bojo nekteri beraški potepuhi po ti poti pokorjeni, ne bo vse drugo nič pomagalo. Taka terdo-serčnost do posameznih potepuhov je prava miloserčnost do občinstva, ker bi nevredno beraštvo s korenino izrula". — Nekterim sitnežem je str. 28 „enkrat za vselej dal na znanje, de vredništvo za nobeno v dokladi oznanjeno reč porok ni". — Kar pa je oglašena bila konstitucija, krenil jo je polagoma na politično polje, in nekterim dopisnikom na njih poinišljevanje odgovoril str. 80 na pr.: „Novice morajo lahko razumljive biti; bravci Novic tudi kmetiškiga stanu morajo pa tudi s časam vred eno stopnjo naprej storiti ... Z novo vladarsko napravo bomo dobili veliko novih besed, in nič ne pomaga: učiti se jih bomo mogli!" — „Namen kmetijskih in rokodelskih Novic je vsim bravcam dobro znan; tedej vsak ve, de politika nikdar ni bila njih poklic. Vprašali so nas že od več strani . . in opomnili, de bi . .pri svojim poklicu ostali. De smo od 22. Sušca popolnama iz vojnic stopili, ne moremo tajiti, in vsak rodoljub bo to za prav spoznal, ker posebni prigodki tudi posebno obnašanje potrebno store. Kar je bilo dozdej dragim bravcam oznaniti potreba, smo jim v Novicah oznanili — in tudi prihodnjič ne bomo opustili oznanovati vse, kar se z namen a m naših Novic veže". Učne slike iz zgodovine.*) (Piše Tone Brez o v ni k.) (Dalje.) II. F e 11 i c a n i. Zraven Egipčanov so v najstarejših časih sloveli posebno F eni ča ni. Prebivali so na goratem obrežji Sredozemskega morja, blizo Palestine. Njih dežela je bila sicer mala in uboga, toda zad za njo je ležala bogata Azija, pred njo pa morje, ki jih je k brodarstvu vabilo. To so Feničani tudi storili ter že zgodaj prehodili in prejadrali vse tadaj znane dežele sveta. Prvotna trgovina je bila zamena blaga. Taka zamena pa ni bila vsikdar mogoča. Kajti, kako naj bi vselej našli onega, ki ima tega, česar potrebujemo čez potrebo in ki bi sam ravno potreboval to, kar mu mi v zameno ponudimo. Za to so ljudje že zgodaj začeli premišljevati, ne bi se li dala kaka tretja reč iznajti ter za njo cena postaviti. Začetkom so jemali za to dragocene školke, drago sadje i. dr., dokler da so spoznali kovine ter jih topiti začeli. Ker so kovine trpežne, koristne in redke, so jih povsod cenili ter jih sprejeli kot merilo cene. Kmalu so začeli v ta „denar" vtiskavati tudi znamenja, koliko velja v obrtniji in trgovini. Ta denar pa v starih časih nikakor ni bil tako lep kot zdaj, nego bili so nerodni surovi kovinski kosi raznih oblik. Feničani so bili najbrž prvi, ki so kovali mal, umeten denar. Imeli so uže tedaj sredstvo v roki, da so trgovino, ki je pred le s sosednimi narodi mogoča bila, razširjevali tudi v oddaljene dežele. Prav daleč, se ve, še tudi zdaj niso mogli, kajti svet jim je bil neznan in osebna varnost ni bila ravno velika. Zato so se trgovci združevali v velike družbe, karavane, kakor jih imamo še dandanes v nekaterih krajih v Afriki in Aziji. Posebno so se trgovci shajali tam, kjer je bil ravno kak verski praznik in je bilo torej mnogo ljudstva zbranega. Da, trgovci so šli s svojim blagom celo v preddvore tempeljnov (Kristus). Tako so nastali naši seje m i. V starih časih našli smo na vseh, celo na najoddaljenejših sejemih feniške trgovce. Kar so tu za malo ceno zamenili, prodali so tam drago. Povsodi so bili Feničani znani dobri trgovci. Taka trgovina pa je postala prav živahna še le z brodarstvom. Iz obrežja v vodo palo drevo, ki je prosto okoli plavalo in na katerega so se vsedale tičice in druge živali ter se prepeljale na drugi breg, napeljalo je morda ljudi najpred na brodarstvo. Izvotlili so torej drevo, usedli se v njegovo otlino ter se peljali naprej. Zvezali so morda potem več debel z verbjevimi šibami in prvi plav (flos) je bil gotov. Slučajno je morda kateri *) „in" v zadnji št. „Učit. Tov." naj se bere „iz"l Uredn. svojo zmočeno srajco na čolnu ali plavu na solnce razobesil, veter je pihal v njo ter gnal korab (Fahrzeug) hitreje. Tako so nastala morda jadra. S takimi korabi se, se ve, še niso upali daleč v odprto morje, nego vozili so se le za obrežjem ter trgovali s tamkajšnjimi ljudstvi. Feničani so bili prvi, ki so se upali na odprto pred njimi ležoče Sredozemsko morje. Po dnevi so se ravnali po solncu, po noči pa po zvezdah. Ko se je pa nebo zoblačilo, peljali so se hitro na obrežje. V odprto morje so se še le upali, ko so iznašli magnetno iglo. Pa Feničani niso samo s tujim blagom kupčevali, nego doma v njih mestih je bila najživahnejša obrtnija. Med fabrikami jih je bilo največ za barvarijo, posebno za škrlat (purpur). Feničani sami so iznašli škrlat. Ovčarski pes — tako se pripoveduje — je na morskem obrežji škrlatnika *) pregriznil ter prišel z živorudečim nosom nazaj k svojemu gospodarju. Ta ga je misle, da je pes ranjen, z volno obrisal. V veliko začudenje pa ni našel najmanjše rane, pač pa je bila volna lepo svitlo-rudeča. Radoveden je šel za psom in našel, da imajo ti od morja na obrežje vrženi polži tako lepo barvo v sebi. Odslej so jih jeli loviti ter narejati visoko čislani škrlat. Ravno tako slučajno so baje iznašli tudi steklo. Pripoveduje se, da so si mornarji hoteli na obrežji napraviti jedi, a ker niso imeli kamenja, da bi si napravili ognjišče, vzamejo iz ladije več kosov solitra ter na njih zakurijo. Ali soliter se staja, se pomeša s peskom in pepelom ter se spremeni v tekočino, ki je ohlajena postala trda in prozorna. Nek' Feničan, Ta v t, je baje iznašel okoli 1. 2000 pr. Kr. tudi črkopis. — Koliko lepih stvari so najbrž ti pridni in marljivi Feničani iznašli! Po tako živahni trgovini in obrtniji po vseh tadaj znanih deželah in morjih postali so Feničani najsrečnejši in najbogatejši narod na svetu. Njih pred tako uboga dežela je bila zdaj podobna lepemu vrtu. Vsake štiri ure je bilo eno glavno mesto in pristave enega mesta dotikale so se druge pristave. Najglavnejši mesti pa sta bili Sidon in Tir. In kakšno življenje po vseh mestih, na vseh obrežjih! Tu so vihrala jadra, tam brenčala kolesa, tu zopet ropotala kladiva; vse je živelo, vse se gibalo, vse je trgovalo; mesta in obrežja mrgolela so marljivih ljudi. To bogastvo pa je zbadalo in vabilo sosednje vojevite narode. Po mnogih drugih vojskah podvrgel si je Fenicijo Aleksander Veliki (332 pr. Kr.). Ker je Aleksander dal mnogo najimenitnejših Feničanov pomoriti ali v sužnost prodati in ker je v Egiptu postavil drugo mesto (Aleksandrijo), ki je v kratkem vso svetovno trgovino na-se potegnilo, jela je Fenicija propadati, in propala je povsem. Zdaj so oni kraji prava peščena puščava in uboge ribiške koče stojijo zdaj tam, kjer so pred velika, ljudnata mesta cvela. (Dalje prihodnjič.) D o p i s im 'L Dunaja. Predlanskim je nekaj občin s Štajerskega prosilo za slovenska učiteljišča in srednje šole; tudi »Slovensko učiteljsko društvo« v Ljubljani je državnemu zboru poslalo prošnjo zaradi slovenskih učiteljišč. Vse te prošnje so se oddale šolskemu odseku, ki jih je izročil slavnemu češkemu profesorju Kvičali v poročanje. Gospod profesor se je natanko informiral o naših šolskih razmerah, spisal jako obširno poročilo, v katerem dokazuje krivice, ki se nam Slovencem gode in bode v prvej prihodnjej seji šolskega odseka *) Šk rlatnik je 6-5 cm. dolg ter ima vsebi rudeč sok. Prebiva po Sredozemskem morji. Barvali so ž njim volno. Ali to barvilo je bilo neznansko drago, ker polža ni lehko najti in ker ima vsak jako malo soka v sebi. Zdaj delajo lepo rudečo barvo iz amerikanske košeniljke, od katerih gre suhih 70.000 na en funt, a včasih so jih iz Amerike izvozili po 880.000 funtov na leto. (Pokorny.) svoje poročilo predložil. Potem pride v zbor, in svet bode iz ust učenega moža izvedel, da imajo Slovenci dovolj profesorjev in tudi učnih knjig za srednje šole, in da mora vlada brez odlašanja odpraviti sedanje naopake in krivice pri šolstvu. „Slov. Narod." S Koroškega. I nterpelacija naših državnih poslancev o naših slovenskih šolali, ki so jo v državnem zboru 26. preteč, m. stavili do naučnega ministerstva, nas slovenske učitelje naudaja z upanjem v boljšo prihodnost. Res, če se hoče, da bode ljudska šola pri nas izpolnovala svoj naravni, v ljudskih šolskih zakonih odločeni namen, treba, da se pred vsem za to skrbi, da se bodo za ljudske šole po slovenskih okrajih nastavljali le taki učitelji in okrajni šolski nadzorniki, ki so slovenskega jezika v besedi in pisavi popolnoma zmožni. Kako bi li kdo dati mogel kaj, kar sam nima? Iz Istre. Naučni minister je imenoval šolskim okrajnim nadzornikom v Istri: profesorja na c. kr. učiteljskem izobraževališči v Kopru g. Vekosl. Spinčiča za Koprski okraj; učitelja na vadnici g. Pavla Skopiniča za Lošisjski okraj; profesorja na učiteljskem izobraževališči v Kopru g. Štefana Križnica za Pazinski in Puljski okraj, in nad-učitelja v Rovinji g. Nikola Prodorno za mestni šolski okraj Rovinja. Po „Edin." Iz Planine. Boljše zime si pa mi učitelji po deželi ne moremo želeti, nego jo imamo letos. Otroci lehko redno hodijo v šolo in kjer je redno šolsko obiskovanje, nij trud zastonj in dober vspeh gotovo tudi ne izostane. Žal! da pri nas nij po vsem tako. — Dasiravno imamo prijetno zimo, in če tudi je blaga knežja rodovina Windischgratz-eva nad dvajset ubozih otrok s toplo zimsko obleko oskrbela, tukajšnji kraj. šol. svet in c. k. založba šolskih knjig na Dunaji pa jih s potrebnimi knjigami obdarovala, imamo vender še vedno nekaj takih staršev, kateri svojih otrok kljub vsem zahtevam iz same nemarnosti v šolo pošiljati nočejo. Mi sicer teh ne-marnežev ne pogrešamo čisto nič, ker imamo uže itak šolski sobi prenapolnjeni; a oni bodo šolo pogrešali, kadar odrastejo, ker bodo ostali — nevedni. Konečno pa tudi jaz z g. dopisnikom iz Postojinskega okraja zakličem: Zdramite se dragi sobratje po vseh slovenskih pokrajinah ter dopisujte pridno našemu »Tovarišu«, da bode vedno krepkejši in mikavnejši v čast našo in na korist našemu milemu narodu! — li. Iz Šent-Jerneja. Nastopil si dragi »Tovariš« kaj čvrsto svoj 22. tečaj. Veselo upanje boljše bodočnosti se kaže že v izdanih listih. Le tako naprej, ter naj zopet vsi slovenski učitelji na Kranjskem, kakor tudi po Štajerskem, Koroškem in Primorskem pristopijo k našemu listu in ga prav obilno z dopisi in z naročevanjem podpirajo tako, da bode postal tednik. Vsaki učitelj naj skuša vsaj en dopis na leto poslati »Uč. Tovarišu« in gotovo bo zadosti gradiva za list. — Zmožni mladi gg. učitelji naj pišejo dobre članke za »Tovariša«, in g g. nadzorniki naj jih s svojim vzgledom k temu spodbujajo, kakor vidimo to v zadnjem listu. — Vrli gg. nadzorniki lehko pri šolstvu in učiteljstvu mnogo koristnega in lepega učinijo. V našem okraji se je v kratkem času uže marsikaj storilo, a vender so še v Šent-Jerneji, Leskovci, Radečah in Mokronogu tri-razredne šole; v Št. Ruprehtu, Kostanjevici, na Raki, Čatežu in Studencu so dvorazredne; druge, kakor v Št. Janži, Bučki, Veliki dolini, Št. Kocijanu, Št. Marjeti, Št. Juriji, v Trebelnem, Boštanji, Cirkljah, Jesenici in Trziši pa so še enorazredne. Treba bi bilo, da bi se še tu pa tam šole razširile, kajti šolskih otrok je dalje več. Da se bode šolska postava prenaredila tako, da bode se pri tem pospeševalo šolstvo, se trdno nadejamo. Bog daj srečo! Jan. Saje. Z Brezovice pri Ljubljani. Zadnjo nedeljo tega meseca t. j. 26. febr. bode imel tu deželni popotni učitelj poljedelstva gosp. E. Kramar kmetijsko predavanje. Iz Ljubljane. Iz seje c. k. dež. SI. sveta za Kranjsko dne 19, januvarja 1882. Sklene se, da se ima napraviti jednorazredna šola v Božjakovem in dotična plača (400 gold.) je bila uganjena. Razreši se prošnja cerkvenega predstojništva, da se odpiše nek cerkven donesek k normalnemu šolskemu zakladu. Na znanje se vzame poročilo okrajnega šolskega sveta o položenji šolskega poslopja, in dotično se ukazuje. Prošnja za spregledovanje kazni zarad šolskih zamud se razreši. Na tukajšnjem možkem uč. izobraževališči se ima vpeljati učni tečaj za gojence četrtega leta, kako da se poučujejo gluhonemi in slepi otroci. Na višje mesto se poroča o prošnji tukajšnje evangeljske cerkvene občine za privoljenje, da se pokliče učitelj za drugo učiteljsko službo na tukajšnji evangeljski zasebni šoli. Prošnja pomožnega učitelja za učiteljski izpit se razreši. Sklene se o poročilu okrajnega šolskega sveta, ki se tiče prestave dveh učiteljic iz službenih ozirov. Stalno se umesti nadučitelj na 4razredni ljudski šoli (v Senožečah), Več prošenj za nagrado in denarno pripomoč se razreši. — Odbor Slovenskega učit. društva je imel 9. t. m. sejo, pri katerej se je ukrenilo, da se iz društvene blagajnice primeren znesek doda k stanarini za sobo. Prihodnja odborova seja bode 2. marca t. 1. in sicer takrat in tam, kjer je bila zadnjič. Razaoterosti. — Slovanske učne knjige In učila 1881. 1. (Iz alfabetičnega imenika v „Verordnungs-blatt-u" v dan 15. dec. preteč. 1.) (Konec — glej št. 2, str. 31.) Ji reče k Josip, Čitanka pro tfeti tfidu nižšiho gymnasia. Kišpatič M., Rudstvo za niže razrede srednjih škola. Klicpera Josip, Druha čitanka a mluvniče pro jedno- a vicetfidni obecne školy. Klika Josip, Fysika pro nižši tiidy škol stfednich: Lemminger. Knaus R., Zemepisny atlas pro jedne- až petitfidni češke školy obecnč. Krejči Josip, Zemšpis pro školy obecne a mšštanske. II. stopnja. Ksi%žk druga do czytania i nauki. Lepaf Franc, Recki cvičebni kniha pro gymnasia češki. — Slovnik fecko-češko-nčmecky ku potfebž žiku gymnasijnich. Markovič, Dr. Franc, Hrvatska čitanka za IV. razred gimnazijski. Martin, Dr. Konrad, Katolicka mravouka. Preložil Bohumil F. H a ki. Miklošič, Dr. Franc, Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred. Miklosich Ivan, Sloveusko-nemška začetnica za ljudske šole. Močnik, Dr. Fr. R. v., Tretja računica za slovenske ljudske šole. — Pouka u računici za niže razrede gimnaziji. I. i II. razdio. — Računica za niže razrede realki. Mttller, Dr. Gustav, Fysika pro c. k. ustavy ku vzdelini učiteluv a učitelek. Nemška slovnica, prva, za ljudske šole. P i vod a Fr., Nova methoda u vyučevani zpevu. Pokorny, Nizorny pfirodopis živočisstva; Paul Jehlička. — Nizorny pfirodopis rostlinstva; Dr. L. Celakovsky. — Prirodopis živalstva s podobami (slovensko). — Nazorny pfirodopis rostlinstva ; Dr. L. Celakovsky. Pokorny-Jehlička, Pfirodopis pro skoly obecnš a meštanskč. I. stopnja. Praprotnik And., Spisje v ljudski šoli. Rozman Josip, Kateketika ali poduk pervencov u sveti Jezusovi veri. Šanda Franc, Mšfictvi a rysovini pro II., III. a IV. tfidu realnych škol a realnych gymnasii. — Mčficke zaklady kresleni pro I. tfidu stfednich škol. Smičiklas Thad., Hrvatska čitanka za I., II. in III. razred gimnazijski. Štas tny Vladimir, Učeni katolickeho naboženstvi pro prvni tfidu stfednich škol a jine ustavy. Štastny J., Lepaf J., Sokol J., Čitanka pro skoly obecnč. S tok las Edvard, Zakladove chemie pro ustavy učitelske. Tieftrunk Karol, Češki čitanka. T i lie Dr. Anton, Učebnice zemepisu obecneho i rakousko - uherskeho pro Skoly stfedni etc. Zvezek I. — Učebniče zemšpisu pro školy meštanske a obecne. Tomek W. \V1., Džje mocnifstvi Rakouskeho ku potfebč na gymnasiich a školich realnych. V o rovka Karol, Čitacf kniha pro ustavy učitelske. Vučetič Anton, Razgovorna slovnica talijanska. — Inostransklh pedagoglčnlh shodov in zborov se učitelji ljudskih, meščanskih in srednjih šol ne smejo udeleževati, — tako zapoveduje ukaz naučnega ministerstva. — „Nauk o avstrijskej-ogerskej državi" je šolska knjiga, ki jo spisuje profesor Janez Jesenko v Trsti. Ta knjiga bode gotovo dobro vstrezala ne le našim srednjim šolam, temuč tudi posebno še učiteljskim izobraževališčem in sploh ljudskim učiteljem. Isti neumorni pisatelj ima tudi že za tisk pripravljen „Zemljepis za prvi razred srednjih šol", katerega je dogovorno s šolskimi oblastmi osnoval po novem učnem načitu. Dobro! — „Domovinski nauk o avstrijskem Pr»morji" ima že delj časa v rokopisu zgotovljen V prof. Rut ar. Ta knjiga je namenjena osobito učiteljiščema v Gorici in Kopru. Po „Zvonu". — „Delo sv. Cirila i Metoda". V spomin 5. julija 1881. 1., z ozirom na današnje razmere. Spisal in založil Jaromir Volkov. To je naslov lični knjižici, ki je (ponatisnena po „Edinosti") ravnokar izšla. Knjižica kaj lepo popisuje življenje sv. slovanskih apostolov Cirila in Metoda, ter vzbuja ljubezen do sladkega maternega jezika. Priporočamo jo naši mladini — posebno pa šolskim knjižnicam. Dobiva se pri bukvarjih po 45 kr. — Prenapolnjene šole. — Zdravniki in šolski možje trdijo, da so prenapolnjene šole mladini zelo škodljive. Vsakdo mora pripoznati, da se duh spešno razvija le tam, kjer slabe okoliščine telesu ne ovirajo. Da prenapolnjene šole mladini in učiteljem škodujejo, so zdravniki že davno dokazali. Vidi se, da otroci več ogljenčeve kisline izsôpejo, kakor odrasli ljudje, ter po izpari amonijaka, vodéneca in ogljenčevega vodeneca pokvarijo vzduh toliko bolj, kolikor manjši je šolski prostor v primeri s številom otrok. Prenapolnjenim šolam je tedaj treba preskrbeti več prostora, ali pa učence razdeliti v oddelke in pri vsem tem pa šolske sobe marljivo prezračevati s tem, da se napravljajo produhi in da se vrata in okna odpirajo. — Skrb za odraslo mladino. — Vsakdo, komur je splošna omika in ljudsko obrazovanje pri srci, ima pred očmi tudi mladino, ki je šoli odrasla. Misleči šolski možje svetujejo, da bi se na-pravljale in ustanovljale ljudske knjižnice, katere bi učitelj oskrboval in tako bi bila lahko povsod tako zvana napredovalna učilnica brez kake sile in brez mčranja. Dalje se svétuje, naj učitelj mladino poučuje v petji, v sadjereji, čebeloreji in sploh v kmetijstvu, ter naj ji kaže, kako se vsak kos zemlje v prid in korist obrača. Taki nasvéti so vredni, da bi jih ljudski učitelji po deželi preudarjali in se po njih ravnali. — Tobak pri otročajlh se v veliko škodo naši mladini zelô preveč širi. „Zgodnja Danica" pripoveduje (v zadnji lanski številki) tako-le: „Kako sta si podobna glava gizdalina in toba-karska pipa? Obe ste urezani in ocifrani po novi šegi in koloméri; obé ste otli in prazni; obé se s trudom tujih rôk napolnujete; obé se s tujim ognjem ogrevate in poživljate; obé prav hitro iz-kadite svoje možgane, ako jih drugi na novo ne naterpajo, in kar iz obéh izhaja, ne diši lepo ; obé k večemu pri slaboumnih otročajih in tobakarjih imate kaj veljave. — Kako pa sta si podobni glava gizdalinova in tleča smodka? Odgovor: 1. Obé delate veliko dima; 2. obé ste prismojeni; 3. obé hitro ugasnete!" Razpisi učiteljskih služeb. Na Kranjskem. Na enorazredni šoli v Begunah, oddaja se učiteljeva služba s 450 gld. letne plače in s prostim stanovanjem. Prošnje se ravnajo na c. k. okrajni šolski svèt v Logatecu do 5. marca t. 1. Na štajerskem. Razpisuje se nadučiteljeva služba na čveterorazredni šoli v Celji z 800 glc\ letne plače, s 100 doklade in s stanovanjem. Prošnje na mestni šolski svèt v Celji do 19. marca t. 1. Učiteljeva služba na Polji (Felddorf, okraj Kozje), s 500 gold. letne plače in s stanovanjem in podučiteljeva služba v Vordernberg-u s 420 gold. Prošnje dotičnim krajnim šolskim svetom do 20. februvarja. Na Koroškem. Na čveterorazredni šoli v Pliberci oddaja se druga uč. služba s 500 gld. in tretja uč. služba v Železni kapli s 400 gold. letne plače. Prošnje na okrajni šolski svèt v Velikovci do 25. febr. 1'reinembe pri učiteljstvu. Na Kranjskem. V Logatskem okraji. Za Staritrg poleg Loža imenovani pomožni učitelj g. Jos. Petrič se je tej službi odpovedal ter gre na jednorazrednico v Preloko v Črnomeljskem okraji, a v Staritrg poleg Loža pa pride bivši pomožni učitelj g. Alojzi Se ž un. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik. Tiskar in založnik J. R. Milic.