Leto XV.
Poštnina pavšalirana.
—v :
V Ljubljani, 3. julija 1920.
St. 10.
Glasilo socijalistične de ko stranke Jugoslavije (komunistov).
&	J*
Izhaja vsako sredo in soboto. Posamezne Številka 1 K, meseCno 8 K. « Uredništvo In uprava lista je v Ljubljani, Krekov trg St. 10.
Marx vn Engels
Proletarci vseh dežel, združite sel
Po II. strankinem kongresu v Vukovaru.
Vukovar, 28. 6. 1920.
Za slovenski proletarijat je bil malokateri strankin zbor tako dalekosežne važnosti kakor ta skupni kongres strankinih zastopnikov iz vseh krajev proletarske Jugoslavije. Slovenski delavci smo bili prvič zastopani na res delavskem socijalističnem zboru — na zboru, posvečenem samo sreči in svobodi proletari-jata, in ne skritim ambicijam in egoističnim interesom posameznih voditeljev, kakor je bilo prej na socijalpatrijotičnih kongresih. Slovensko delegacijo je sprejel kongres s toplimi simpatijami.
Kongresa se je udeležilo 376 poltiomočnih delegatov iz Srbije, Macedonije, Bosne-Herce-govine, Vojvodine, Hrvatske-Slavonije, Slovenije, Dalmacije itd. Otvoril ga je v imenu prejšnjega strankinega vodstva sodr. Sretan Jakšič. V predsedstvo so bili izvoljeni za> stopniki posameznih pokrajin, za Slovenijo sodr. Petrič. Verifikacijski odbor (predsednik sodr. Koleša) je odobril vse mandate. Poročilo o delu stranke v preteklem letu, ki ga je podal sodr. Filip Filipovič, je zgovorno pričalo o velikem delu in o veliki sili stranke, ki je danes nedvomno edina najmočnejša, najbolj usmerjena in razširjena stranka v državi. Nadvse zanimiva je pa bila zlasti razprava o strankinem programu in o taktiki. Stala sta si tu iskreno in odločno nasproti — je pač naravni in častni pojav, ker nismo in ne smemo biti nobena sekta — dve struji: večinska, ki gleda naravnost k cilju, manjšinska, ki računa s posebnimi domačimi razmerami in z več ali manj daljšim svetovnim procesom. Manjšinsko strujo sta zastopala sodruga Lapčevič inTopalovičiz Srbije, brata Jakšič iz Bosne, nekaj sodrugov iz Hrvatske in sodruga Golouh in Lemežiz Slovenije. Program, ki ga je predložila večina in ki je bil sprejet proti glasovom manjšine, predočuje praktične naloge proletarijata v revolucijonarni dobi, medtem ko se je manjšina izjavila za marksistično deklaracijo sodr. Lapčeviča. O vprašanjih, o katerih so se na tem važnem in zanimivem zboru kresali pojmi, bo še prilika veliko govoriti in pisati. Zlasti bo sodrugom to jasno potem, ko izdamo vse sklepe, programe in resolucije, ki so bile na kongresu sprejete ali predložene, v posebni brošuri, ki bo izšla te dni in ki jo bomo poslali vsem sodrugom. V bistvu se je debata kretala okolo vprašanja vloge, ki jo morajo igrati balkansko-podonavske dežele v sedanji dobi, ter do kje more stranka industrijskega proletarijata v pretežno agrarni zemlji ojačiti svoje vrste s kmečkim proletariatom, ne da bi pri tem oslabila svoj razredno revolucijonarni značaj. Sodr. Lapčevič je bil mnenja da se more v tem oziru naše delo na deželi z uspehom razširiti le na kmečki proletarijat.
V zvezi s tem so se obravnavala tudi taktična vprašanja. Glavna sila socijalne revolucije je v prvi vrsti industrijski proletarijat. Inicijativni nositelj tega boja je zato predvsem industrijsko delavstvo onih držav, ki po gotovi strani spadajo k balkansko-po-donavskemu kompleksu, t. j. delavstvo Nemčije, Nemške Avstrije in Italije. Sklepi o programu in taktiki, ki sicer načelno odgovarjajo komunističnemu cilju, so se zdeli manjšini zato prerani, ker jemljejo v detajlu v poštev ruska izkustva, ne računajoč zadostno z izkustvi, ki nam jih prinaša revolucijonarni razvoj v zapadni Evropi, h kateri pripadamo tudi mi. Razlike v presojanju položaja in nalog so torej kretale v pravcu teh velevažnih problemov. Debata je prinesla marsikatero razjasnitev in marsikatero dragoceno misel, ki bo služila za podlago našim nadaljnim razpravam in prihodnjemu strankinemu kongresu.
Kongres je maksimalnim programom
direktivam sklenil, spremeniti kratko malo naslov stranke v »komunistično stranko Jugoslavije«. - Ker pa slovenski delegati, ki so prišli takrat prvič skupaj s sodrugi na jugu, niso bili prej informirani o novem programu in naslovu stranke, niso — naravno — mogli poročati prej o tem našim sodrugom in niso zato tudi imeli poinomočnega mandata, da sprejmejo ali odklonijo sklepe in so zato zahtevali za Slovenijo referendum. V to svrho so podali izjavo, ki jo je podpisala večina slov. delegatov in ki jo prinesemo prihodnjič. Namen te izjave je, da se prepusti slov. sodrugom, da se naknadno izrečejo o vseh teh vprašanjih ter, da se zagotovi Sloveniji gotovo autonomijo in obenem omogoči še onim organizacijam, ki se niso še ločile od stare socijalno-demokratične stranke, da se pridružijo skupni stranki zavednega ujedinjenega jugoslovanskega proletarijata, ki gre čvrsto svojo zmagovito socijalistično pot. Da so z ozirom na vse to slovenski delegati v večini podali tako izjavo, ki ima namen pojasniti slov. delavcem, ki niso mogli biti prej informirani, vse sklepe, ter omogočiti obenem onim, ki se niso še pridružili, da se pridružijo, ker bo to v prvi vrsti njim v korist — mislimo, da bodo vsi naši pristaši le odobravali. Na nas vseh je pa sedaj, da gremo vneto na delo za tesno ujedinjenje vseh proletarcev, ker eno je gotovo: bodočnost slovenskega delavstva je le v skupni ujedinjeni komunistični stranki. Kdor ostane izven nje, ni pravi socijalist, ta škoduje sebi in drugim.
Te vrstice naj služijo sodrugom kot kratek pregled. Na kongresu se je poleg načrta programa in rosolucije o taktiki sprejelo tudi nov strankin štatut. O vsem tem velikem delu bo treba sedaj voditi diskusijo v listu in na shodih. Sodrugi bodo o vsem natančno informirani. Iz natančnega poročila o delu kongresa bodo razvideli, kako ogromno delo je bilo tu izvršeno.
Naznaniti moramo končno, da se je po političnem kongresu vršila v Belgradu sindikalna konferenca, na kateri se je strokovna komisija za Slovenijo končnoveljavno pridružila centralnemu sindikalnemu svetu in uredila v to svrho vse potrebno. Tega se bodo sodrugi gotovo vsi veselili.
Delavski pokret v Sloveniji je napravil z delom v Vukovaru in v Belgradu ogromni korak naprej. Postavilo se je nerazrušljiv temelj delavski stvari. Sodrugi, naprej za čim popolnejše ujedinjenje vseh slovenskih delavcev!
Zunanja politika proletarijata.
n.
Brest-litovski mir ni bil samo kratek oddih, pomenil je za sovjetsko Rusijo konec kapitalistične vojne. Da reši in organizira revolucijo in da izvede boj proti notranji in zunanji kontrarevoluciji, se je moral ruski proletarijat odreči poslušnosti, ki jo je dotedaj ruska država izvrševala napram antanti. Brest-litovski mir je razpihal poslednji oblak, ki je še pokrival krvavo karikaturo mednarodne buržuazije, ki je — če tudi ni bila v vojni s sovjetsko Rusijo — vendar pošiljala svoje najemnike preko Ravala, Kijeva, Helsingsforsa, Arhangelska in Vladivostoka — da uničijo proletarsko revolucijo. Politika sovjetske Rusije je nagnala mednarodno bur-žuazijo, da se je pokazala v pravi luči. Šla je v boj proti sovjetski Rusiji kot razred — kot razred proti razredu, kot buržoazna kontrarevolucija proti proletarski revoluciji. Zunanja politika sovjetske Rusije je pred mednarodnim proletariatom popolnoma razgalila namere buržuazije ; mednarodni proletarijat je bil zrevo-lucijoniran v največji meri. Sovjetska Rusija je sprejela na svoje rame ogromno breme:
Mednarodna buržuazija se je ogrnila v diplomatske plašče in se je začela na podlagi odredb mednarodnega prava dogovarjati z rusko buržuazijo, da njo prizna kot državo. Kapitalistične države so se najtesneje zvezale z razredom druge države, ki mu je bila oblast odvzeta in tako stvorile koalicijo buržuaznih držav, koalicijo svetovne buržuazije proti proletarskim državam (Rusiji, prej Madžarski). Buržuazija se je mednarodno organizirala kot razred, brez ozira na to, ali ima oblast, ali pa samo želi, da jo dobi. Zunanja politika buržuazije je popolnoma izgubila svoj državni značaj, postala je čisto razredna politika: kontrarevolucija proti revoluciji. Tako je sama buržuazija razbila zunanji okvir svoje države in goni proletarijat proti proletarski državi, proti sovjetski Rusiji.
Politični propad kapitalističnih držav je v polnem razvoju. Naloga proletarijata v vseh kapitalističnih državah je, da pospeši proces razpadanja političnih oblik buržuazne države. Nasproti zunanji politiki buržuazije je treba postaviti zunanjo politiko proletarijata, čisto proletarsko politiko; treba je razredni boj prenesti v zunanjo politiko. Kontrarevolucijo, t. j. zunanjo politiko buržuazije je treba pobijati z odkrito podporo sovjetski Rusiji in stvorjenjem koalicije proletarijata.
Karl Radek pravi v svoji knjigi »Razvoj svetovne revolucije«: »Svetovni proletarijat mora pokazati, da je močni in svobodni razvoj sovjetske Rusije predpogoj zmage evropskega proletarijata in radi tega mora njegova zunanja politika stremeti po zgradbi jakega revolucijonarnega zidu okrog sovjetske Rusije.« Proletarci kapitalističnih držav morajo vse svoje moči napeti, da se organizirajo kot razred (delavski, kmetski in vojaški sovjeti) in da sklenejo s sovjetsko Rusijo zvezo mednarodnega proletarijata za defenzivo in ofenzivo. Nova iredenta naj se ustvari, iredenta proletarske revolucije, kf naj stoji v najtesnejši zvezi z domovino revolucije.
Socijalna revolucija, t. j. rušitev produktivnih oblik in vseh sredstev sile vladajočega razreda, v prvi vrsti države, po načrtu, se vrši v hitrem tempu. Zmagovalna antanta je legla na mrtvaški oder skupno s premaganimi centralnimi državami in okužili so s smrtno boleznijo že nevtralne države (Švico, Holandijo, Špansko, Švedsko), ki so morale radi pomanjkanja surovin in denarja omejiti svojo »produkcijo in trgovino. Razvoj kapitalizma je prenehal, njegov proizvajalni sistem je obnemogel, on sam pa živi od ene same laži: svet preplavlja z banknotami in tako začasno maskira svoje popolno bank-rotstvo. A tudi ta laž ima zelo plitko dno, kot vsaka laž, vedno bolj je očigledna in vera v mogočnost zopetnega vzpostavljenja kapitalizma prenehava. Evropske države se trudijo, da uvoz iz Amerike kolikor mogoče omeje. Odločitev antantinih držav, da se blokada proti sovjetski Rusiji ukine, je nastala radi tega, ker potrebujejo življenske potrebščine, ki jih doma nimajo, in žele, da bi svoje blago, ki ga sam' nimajo kam prodati in ki ga sovjetska Rusija potrebuje (na pr. stroje) izvozili in tako zboljšali državno bilanco. Sovjetska Rusija se bo seveda čuvala, da ne pomaga kapitalističnim državam, da se rešijo iz soteske, v katero so prišle, ker bi njena pomoč potem samo otežkočala proces razpadanja kapitalizma in ojačila kontrarevolucijo. Posebno se bo čuvala, da ne sprejme regulirane izmenjave proizvodov, dokler ne dobi garancij, da bodo to izmenjavo vodile in kontrolirale delavske organizacije, to so v prvi vrsti delavski sovjeti, ker bo te produkte rabil proletarijat. Proletarijat si mora rpdi tega v svoji zunanji trgovinski politiki ohraniti neke vrste revolucijoharne avtonomije in mora biti pri vsakem poiskusu približanja
kapitalističnih držav sovjetu Rusije zelo oprezen, da se postavi kot klin med buržuazne in proletarsko državo, vedno pred očmi imajoč interese mednarodnega proletarijata in revolucije.
Velike težkoče bo stavljala buržuazija proletarijatu na pot pri sprovajanju njegove zunanje politike. Vemo tudi, da socijalna revolucija ne bo en sam kratek zamah, ampak vir težkih in tudi krvavih borb med delavci in kapitalizmom. Toda proletarijat se mora boriti, če hoče, da bo živel. Socijalizem se mora neprenehoma ruvati z buržuazijo; pot k njemu se da skrajšati le s čvrsto razredno organizacijo prole-tarija. Naša sedanja parola naj bo:
»Proletarci vseh dežel, združite se z proletarsko državo, sovjetsko Rusijo!«
Nekoliko odgovora.
Sodr. Tuma objavlja v glasilu tržaških sodrugov »Delo« naslednji članek, ki je obenem najboljši odgovor na napade v ljubljanskih dnevnikih:
Več somišljenikov povprašuje zakaj neki ne odbijem napadov po različnih časopisih na mojo osebo. Drugi zopet pravijo: Napadi so preslabotni, da bi se pameten človek nanje oziral. Menda imajo prav! Kolikor poznam mišljenje delavcev lahko rečem, da oni, ki so že daljši čas v stranki in poznajo količkaj moje delovanje, res ne potrebujejo nikakih pojasnil. Zame govori moje neprestano dosledno delo. Vedo, da sem stopil pred 12. leti v stranko in sem ves čas stal na stališču odločnega marksizma, kakor tudi vedo, da ga zagovarjam danes, pod imenom komunizma, ime, katero je sprejel Lenin in ga je sprejela socijalistična stranka v Italiji, ki pa v bistvu ni nič drugega nego strogi, prvotni marksizem. Vedo tudi, da sem v teku cele vojne ostal neomahljivo na svojem mestu, tudi takrat, ko je marsikateri Član stranke krenil daleč na desno proti meščanskim strankam, ter si pripravljal ministrski stolček, ali pa je letal okoli, odičen s kako Irobojno pentljico. Lahko pa tudi rečem, da imam marsikaterega znanca izven stranke, ki pozna moje trudapolno življenje in žrtve za blagobit slovenskega ljudstva. Tudi ti obsojajo laži in zavijanje plačanih reporterjev in osebno mi sovražnih plitvih politikov. Vendar pa je pripadnikov socijalistične stranke in morda celo odločna večina, ki so vstopili v stranko vsled premenjene duševnosti po vojni. Ti ali ne poznajo dejanskih razmer ali pa so prepošteni, da bi verjeli v možnost tolike podlosti od strani nasprotnikov.
Značilen je v tem pogledu odgovor nekega najboljšega slovenskega narodnega žurnalista. Ko sem mu očital nekoč gorostasne laži v »Soči« je odgovoril: »Kaj hočeš, kadar ima nasprotnik prav, se ga ne more pobiti drugače nego z lažjo. Naši pristaši čitajo le naš list in verjamejo vse, kar se piše.« S takimi ljudmi je torej vsaka polemika res neplodna. Odgovarjam toraj le radi pristašev, ki čitajo poleg »Dela« tudi druge liste zato ker se hočejo orijentirati.
Ako mi očitajo zveze z italijansko vlado, in bi bilo to res, je gotovo, da bi me socijalistična stranka pač takoj izgnala iz svoje zveze, ko bi le količkaj doznala, da sem v kakem stiku z vladnimi krogi. Dejstvo pa je, da se je morala italijanska vlada ukloniti zahtevi stranke, da je dovolila javne shode in ker jih je dovolila naši stranki, ne more jih odklanjati nasprotnikom. Dejstvo je torej, da so vsled naše moči deležni svobodnejšega gibanja tudi nacijonalisti in klerikalci. Ako njih zastopniki ne prihajajo na naše shode, je docela naravno. Niso v stanu pobiti naukov komunizma! Resna in stvarna diskusija na shodih bi kmetu in delavcu odprla oči. Tudi najboljši zagovornik nacijonalizma in klerikalizma bi pred ljudstvom žalostno pogorel. Kaj jim kaže torej nego obnašati se po gori navedenem receptu! »Ako ima nasprotnik prav,
je edino sredstvo pobiti ga z obrekovanjem in lažjo.«
Dejstvo je, da po deželi vlada brezposelnost. Italijanski podjetniki so privedli vse polno svojih delavcev. Nasprotniki nam to očitajo: »Vidite slovenski delavci krivico, ki se Vam godi iz narodnega stališča!« Res pa je tudi, da niti nacijonalistična, niti klerikalna stranka ni ganila z mezincem, da bi ustanovila kako domače podjetje in nastavljala domače delavce. Nasprotno je res, da so tudi pičle slovenske tvrdke najele italijanske delavce, ki delajo ceneje ali so celo sprejeli italijanske delavce proti slovenskim delavcem zato, ker so ti komunisti. Res je tudi, da nobena politična stranka ne more v tem pogledu storiti ničesar ali bore malo. Odpomoč je edinole v strokovni organizaciji in kolektivni pogodbi. Le združeno organizirano delavstvo lahko od gospodarja zahteva, naj da delo najprej domačinom. Vsega tega politični nasprotniki seveda ne smejo povedati, kajti gnali bi s tem delavce kar naravnost v naše organizacije in naše vrste.
Dejstvo je, da vlada po deželi italijansko nacijonalistično nasilstvo. To ve vsak, tudi mi. Proti temu pa je le dvojno sredstvo. Ali nasilstvo proti nasilstvu, boj naroda z narodom in hujskanje za novo vojno, ali pa boj za osvobojenje občin in preureditev dosedanje države nasilstva, odstranitev nadvlade enega naroda nad drugim. Nacionalistični boj je v eminentnem interesu kapitalistov, ker jim zasužnjuje delavca in kmeta. Osvoboditev delavca pomeni toliko kakor polom kapitalizma, polom nadvlade enega naroda nad drugim. Osvobojenje občin od gospodarstva države zopet pomeni polom dosedanje državne oblike. V svobodni občini bo tudi svoboden človek, svobodna izpoved vere in narodnosti, svoboden bo učitelj, duhovnik in sodnik. Tega zopet nasprotniki ne smejo povedati. Kakor ne smejo povedati, kakor ne smejo priznavati da so za novo nacijonalno vojno med narodom in narodom, tako ne smejo zahtevati polne neodvisnosti občine, ker bi si zrušili s tem vsako podlago za obstoj lastne stranke. Ne ostaja jim nič drugega nego tarnati in premlevati žalostno dejstvo, kako trpi ubogo delavsko ljudstvo vsled krivičnega postopanja italijanske vlade in morajo sentimentalno opevati lepoto slovenskega jezika in slovenske domovine. Priprostemu Človeku se to tarnanje in opevanje lahko vsili, ih vendar ne spada kulturno delo v politične boje. Socijalistična stranka s svojimi skromnimi močmi stori vse mogoče za kulturni razvoj slovenskega delavstva. Pri tem narodni, posvetni in duhovni inteligentje nočejo prav nič pomagati. Našo revijo »Njivo«, ki je bila žal preslabo organizirana, da bi stala na lastnih tleh, so kratko in malo bojkotirali. Tako mora socijalistična stranka s pičlimi svojimi sredstvi, ki se nabirajo z delavskih žuljev, z največjimi žrtvami, sama skrbeti za vso čustveno vzgojo delavcev. Seveda je prav dvomljivo, ako bo dosedanje delovanje inteligentov umstvenemu razvoju delavcev res koristno. Naša inteligenca je s svojimi ideologijami ostala daleč nazaj, njih znanje in čustvovanje spada v preteklo stoletje. Kakor se boje politične revolucije, tako ln še bolj se boje revolucijoniranja duhov v smeri znanstvenih pridobitev. Težka je torej naša pot! A bolje tako! Zanašanje in vzdrževanje starih ideologij je za mlado delavsko stranko strup. Bolje, da ne pridejo okrepeneli duhovi naše inteligence v ožji stik z delavcem. Naši Inteligentje ne poznajo socijalne vede. Vcepili so jim v germaniziranih srednjih in visokih šolah vse polno umstvenih pojmov, ki se ne skladajo več z dejanjem in nehanjem realnega življenja. Izruvati ta duhovni plevel mora biti delo vsakega posameznika in to zahteva neumornega, težkega truda, za katerega pa naši inteligentje.ne marajo. Dokaz temu je vsa gorostastna duševna beda v mladi jugoslovanski državi. Kako je naša inteligenca nesposobna misliti, kaže n. pr. očitanje, da sem pri vprašanju samoodločbe v protislovju s
izvršila je odločilno vzgojno delo razrednega boja z neizmernimi žrtvami. Ruski proleta-nadalje v zvezi z novim rijat je jasno dokazal svojo mednarodno stranke in taktičnim solidarnost.
Delavec, sodrug! Ali si 2e naročen na .Rdeči Prapor*T Ako Se nisi, naroči se takoj nanj!
mm - ~
■Mf -
Stran 2.
RDECIPRAPOR
Št. 10,
seboj. Trdil sem na podlagi resnih študij, da Trst po principu narodne samoodločbe pade Italiji, trdil sem pa tudi, da po razvoju svetovne ekonomije kot plod geografičnega položaja, Trst spada v ozemlje Jugoslavije. To je za naše inteligente docela nerazumljivo I Delavcem ni! Italijanski človek ima pač pravico, da zastopa svoje italijanstvo I Italijanski trgovec, industrijalec in delavec pa ima ob enem pravico, da zahteva ekonomično zvezo, ki je zopet dana v javni administraciji na onem ozemlju, od koder prihaja bogastvo in kruh. To je gg. dr. Wi!fanu in dr. Tavčarju protislovno! Slovenski in italijanski delavec pravi: Priborimo si svobodne občine, razrušimo umetne meje narodov in države in prosta pot bo vsakemu kulturno izpovedavati svojo narodnost in združiti se v velike svobodne in kulturne skupine. Prosta pot bo vsaki občini in deželi, da se združi v ono ekonomično zvezo, ki zagotovi vsakemu največji blagobit.
Toliko dovolj, kedor hoče in more razumeti! Narodnjak in klerikalec seveda neče in ne more. Zato zanaša boj iz stvarnega stališča na osebno. Kaj za to, ako boj postaja strupen, kakor vsak oseben boj! Kaj za to, ako se drži v temi slovensko ljudstvo! Slovenska inteligenca je bila v temi 1. 1848, ko je po celi Evropi zazvenel prvi klic po človeški svobodi, je bila v temi leta 1867, ko se je Avstriji dala nova državna podlaga in je v temi danes po izkušnjah 5letne grozne vojne, po neplodnosti pariške mirovne konference, ki je zaman hotela dati vsem narodom kar jim gre in po izkušnjah velike ruske revolucije. Naši inteligenti pravijo, da so Slovenci in Slovani, No eno največjih zgodovinskih pojavov človeštva na lastnih tleh ne znajo in ne morejo razumeti.
Vem, da poživljam zaman in še enkrat naše razumnike: »Pridite na naše shode ugovarjati in spoznavati!«	H.	Tuma.
Polititni pregled.
Halucinacije. — »Naprej« je silno objektiven, pravičen in duhovit, ko.... molči. Ta njegova slava se pa razbline v žalostni nič, kakor hitro stopi iz rezerve. Tedaj ga napadejo halucinacije, krči, srčne hibe, revmatizmi in naduha. To se mu zgodi zlasti ko čita naša poročila o shodih v Sloveniji. Huda mrzlica ga stresa posebno ob naslovu: »Iz komunistične Slovenije« ... To vendar ne gre. Slovenija je lahko klerikalna, liberalna ali socijalpatrijotična, samo komunistična ne sme biti. Ne sme biti. Kajti v tem slučaju bi bilo pač konec sijajni politiki socijaldemokratičnih in drugih politikov. Saj je bilo slovensko delavstvo od nekdaj tukaj zgolj zato, da ga oficijelne slovenske stranke izrabljajo v svoje kupčijske in volilne namene. Kje naj bi bili oni idealisti, ki hočejo tej sramoti napraviti konec? Takih ljudi ni bilo doslej, zlasti ne v velikih masah. To morejo biti zgolj halucinacije .,, Kajpa. No, pa pridite na naše shode slavni ljudje, in prepričali se boste, da je ljudski glas Slovenije drugačen od vašega »Ljudskega glasu«, ki pozdravlja osebno Regenta, medtem ko po drugi strani vaš »Naprej« na njegov račun radikalizira, da se rehabilitira pred maso, ki mu ne verjame, ker ve, da so se Regentu socijalpatriotični vodje Še pred meseci klanjali in ga hvalili. Oh, halucinacije!..f
10.000. — Na vukovarskem kongresu je delegat iz Koroške prinesel lep pozdrav koroškega delavstva, ki se smatra že sedaj ujedinjenega z jugoslovanskim proletarijatom. Prinesel je pozdrav 10.000 novih sodrugov. V poročilu v »Radničkih Novinah« je napravil tiskarski škrat iz 10.000, 100.000. To število je dalo »Napreju« zopet povod, da prodaja svojo neizčrpno socijaldemokratično duhovitost. Mi mu to privoščimo, saj vemo, da bo tudi to pomagalo, da pridemo v kratkem res do 100.000 dobrih sodrugov I
Poglavje o suhoparnosti. »Naprej« je že tako vajen operirati z hudimi frazami in vsakdanjo demagogijo, da se mu zdi »Rdeči Prapor«, ki mu noče niti v tem pogledu slediti, silno suhoparen. Piši stvarno in mirno o socijalnih problemih, pa ti bo »Naprej« zakričal »suhoparni ste!« Naravno, da ni take žurnalistične metod« vajen. No, mi ne bomo vzlic temu prijeli za kol in uganjali demagogijo, kakor je pri drugih v navadi. Poleg vsega drugega smo si postavili za načelo tudi geslo: »Boj frazam in demagogiji!« Dovolj se je že pitalo slovensko delavstvo z robatimi frazami. Skrajni čas je že, da se stvarno in načelno promatra pojave in probleme. Milo bi nam bilo, če bi se tudi »Naprej držai tega. Naj bo že konec neokusnemu kričanju in natolcevanju. Resnica bo Nazadnje itak zmagala. Ljubša nam je naša stvarna suhoparnost,
kakor vsa kričavost slovenske žurnalistike neizvzemši socijaldemokratične, od »Napreja« do »Ljudskega glasa« . . .
Delavstvo za svobodo šole in učiteljstva. Učiteljski sindikat (furlanski odsek) je sklical v nedeljo, 16. maja pet shodov v Furlaniji in sicer v Tržiču, Gradiški, Cervignanu, Korminu in Oljši, na katerih se je razpravljalo o žalostnih šolskih in učiteljskih razmerah. Shodi so vsi najlepše uspeli, delavstvo jim je prisostvovalo v velikem številu. — Sprejeta je bila sledeča resolucija: »Delavstvo, sklicano po Delavski Zbornici v Tržiču na javen shod dne 16. maja 1920, potem ko je čulo poročilo o splošnih šolskih razmerah ter o stanju učiteljstva, konstatira vnovič, da je šola po svoji sedanji uredbi še vedno orožje buržuazne nadvlade in zatiranja na škodo delavstva, zato pripozna visok pomen boja, ki ga je započel učiteljski sindikat in ki stremi za tem, da se monopol otroške vzgoje iztrga iz rok buržuazije, ki je to vzgojo do danes izvrševala pod vplivom pretirane in bolehave patrijotične nacijonalistične idejologije, obžaluje nečloveško ravnanje vlade napram učiteljstvu, ki je do danes plačano na način, da učitelj ne more posvetiti vseh svojih moči v prid šole, zahteva, da vlada takoj odpravi te razmere s tem, da dovoli računavši od 1. maja 1920 stoodstotni povišek na sedanjih plačah in to provizorično, dokler se ne urede službeni prejemki, izraža svojo brezpogojno solidarnost z učiteljstvom sindikata v njegovem gibanju in izjavlja, da je vsak čas pripravljeno skupno nastopiti s tem učiteljstvom na način kakor bo določila Delavska Zbornica, kot zastopnica delavskih organizacij.« — Slična resolucija je bila isti dan sprejeta na shodih v Kopru, Izoli in Miljah, ki so jih sklicale tozadevne Delavske Zbornice, in ki so sijajno uspeli. Nauk iz tega: Učiteljstvo ne stoji več osamljeno, kakor hitro je stopilo v delavske vrste I
Dogodki v Albaniji. V Albaniji se je začel prav vesel ples, kakor pač drugače ni mogoče v Evropi, ki jo »zveza narodov« (namreč »zmagovitih«) tako lepo urejuje. Albanijo so bile zasedle italijanske čete, in tedaj je Italija zagotavljala Albance, da se potegne za njihovo popolno svobodo in neodvisnost. Navdušenje je bilo veliko po deželi. Ali kaj kmalu se je ohladilo. Albanci so spoznali, kako hoče Italija kupčevati z Grčijo in Jugoslavijo na njihov račun, t. j. z mesti njihove dežele. Sicer pa je tudi Italija izjavila, da ji je treba za varštvo Jadranskega morja albanske Valone in za varstvo Valone pa — Albanijo, za varstvo te — Balkana i. t. d. i t. d. Tako je Italija na mah izgubila vse simpatije Albancev in počilo je, počilo je z velikim pokom. Vsa Albanija je ustala z orožjem v roki, z istim orožjem — oh ironija usode — ki ga je Italija pošiljala med Albance, da jih oboroži proti Jugoslaviji. Albanski ustaši, ki jih mora biti kaj lepo število, so iz vseh svojih krajev prepodili italijanske posadke, ki so se slednjič zatekle v Valono, Boji so se pa vršili že tik pred Valonskimi hišami. Ustaši so zajeli tudi več italijanskih čet s častniki vred, in pokazali so pri tej priliki Albanci, da so se tudi že navzeli evropske kulture, ker so marsikaterega ujetnika prav nečloveško mučili. Zdaj hoče oficijelna Italija popraviti ta udarec in zbira čete ter jih pošilja v Albanijo, tako da imamo lep razgled v novo vojno. Ali v Italijanskem delovnem ljudstvu vre. Delovno ljudstvo spoznava nevarnost nove vojne, ki je nikakor ne želi in ki jo hoče preprečiti na vsak način. Socialistična zveza stoji na braniku, napovedani so ljudski shodi, tako n. pr. eden dne 20. t. m. v Bologni. Ob tej priliki je izdala stranka proglas, kjer pravi med drugim: »Dovolj je norih in pustolovskih podjetij; ven iz Albanije in vseh spornih ozemelj!«
Češka tajna naredba proti komunistom. »Lidovy Noviny« poročajo, da je notranje ministrstvo izdalo proti komunistom tajno na-redbo, ki opozarja oblasti na veliko komunistično nevarnost v Nemčiji in da obstoja tudi v Nemški Avstriji, na Čeho-Slovaškem in Poljskem enaka nevarnost.
UsmrČenje nemških neodvisnih. Kakor poroča »Svoboda«, je bilo dne 25. majnika v Thornu po prekem sodu usmrčenih 17 neodvisnih socijalistov iz Graudenza.
Prisega rdečega gardista. Prvega maja je vsak rdeči gardist prisegel na sovjetsko republiko in vesojno revolucijo. Prisega se glasi takole:	»Pred	delavskim razredom
Rusije in vsega sveta prisegam, da bom izvrševal svojo vojno dolžnost vestno, častno in zvesto, da bom delal po revolucijonarni disciplini in brez odlašanja izvršil vse ukaze svojih predstojnikov, ki jih je postavila de-lavsko-kmetska vlada. Prisegam, da bom posvetil vse svoje misli in vsa svoja dela velikemu cilju osvobojenja vseh delavcev, da
samega sebe žrtvujem za obrambo sovjetskih republik, socijalizma in bratstva narodov, in če prelomim svojo prisego, naj me kaznuje zasramovanje in preziranje tovarišev, naj me kaznuje neusmiljena roka revolucijonarnega zakona.«
Narodna prosveta v sovjetski Rusiji.
Ženska »La Feuille« podaja poročilo po Lu-načarskem, ki je poročal o svojem delu na zadnjem kongresu sovjetov — o čudovitem napredku ljudske izobrazbe v Rusiji. V 1919. letu je bilo ustanovljenih 1650 novih narodnih šol. Sedaj je v Moskovščini 50.000 ljudskih šol in 21.000 višjih šol. Vsaka gubernija prispeva v prosvetne namene 170 milijonov rubljev. Šole so pridno obiskovane. Samo višje šole štejejo 158.888 dijakov, ki jih uči 5.500 vseučiliških profesorjev! — To je menda oni azijatski barbarizem, s katerim plaši buržua-zija ves »kulturni« svet.
Mednarodni komunistični kongres se je letos vršil v Amsterdamu. Ondi se je sklenilo, da se mora v Nemčiji, ako bi tam izbruhnila nova revolucija, katera bi hotela preprečiti kakšna evropska kapitalistična vlada, takoj proglasiti generalni štrajk prometnih delavcev. Razpravljalo se je tudi o bojkotu kapitalističnih držav proti ruski sovjetski republiki. V sporazumu s tem sklepom se je sklenilo pozvati mednarodno komunistično delavstvo, naj ne podpira nobene akcije, ki je direktno ali indirektno naperjena proti sedanji ruski vladi. V kapitalističnih državah morajo delavci stremeti za tem, da strmoglavijo meščanske vlade in jih nadomeste z diktaturo proletarijata.
Ali je bojkot proti Madžarski upravičen? Mednarodne socijalistične strokovne organizacije so sklenile, da se Madžarska bojkotira. Kakor svoječasno v Španiji, tako cveto nasilja pod Hortyjevim sistemom. Iz časopisja posnemamo nekoliko drastičnih dokazov : Hortyjevi častniki so I. Englu v Szeks-ardu prerezali trebuh, v katerega so nato nasul soli. — Hortyjeve oficirske tolpe so v Kečke-metu umorile nad 200 oseb, — 37 oseb, ki so včlanjene v mednarodni strokovni zvezi, so vzeli iz zapora, vlekli so jih v gozd, kjer so jih umorili z najstrašnejšimi mukami. Mnogo nesrečnežev so obmetavali s kamenjem tako dolgo, da so poskakali v Tiso, kjer so se utopili. — Oficirske zveri so odpeljale z doma zaupnika zveze kovinarjev I Dundeka v Salgatiszin, kjer so ga obdelavah s puškinimi kopiti. Stotnik Reich ga je prisilil pod smrtno grožnjo, da se je dnevno pred številno zbranimi oficirji pregrešal proti nravnosti. Ko je Dundkova žena zvedela za to, je prosila Reicha, naj ima usmiljenje z možem. Stotnik pa je v moževi prisotnosti posilil ženo. — Stotnik Freissberger je s svojo četo polovil v Siofoku 42 mož, od katerih je razkosal nekaj trupel. Meso nekaterih je dal speči, na kar je z revolverjem v roki prisilil ostale tovariše pokojnikov, da morajo zavžiti človeško meso. — Oficirji v Devecseru so prisilili 26 oseb, da so si izkopale grobove, nato so jih umorili. Nekaterim so pred smrtjo iztaknili oči. Dr. R. Wollo so, še predno je umrl, potegnili iz kože. — V Tabu so obesili mestnega zdravnika dr. Fischerja. Cela Fischerjeva rodbina je morala prisostvovati usmrtitvi. — V Komaronu so vjetnike najprej zašili v vreče in jih nato pometali v reko. — Zloglasni Hejjasov oddelek je izsledil v rdeči armadi ženo nekega bivšega vojaka ter jo pretepel s palicami tako, da je znorela od muk. — Poročnik Kalnyave je Židu J. Mozesu zvezal na hrbtu roki, razbelil v ognju železo in h njim žigosal nesrečniku roki in obraz. Ker še ni bilo dovolj muk, so možu zažgali brado ter ga nato še pretepli. Vprašamo čitatelje, ali proti takim nezaslišanim grozodejstvom ni upravičen bojkot mednarodnih delavskih organizacij proti Madžarski?
Strokovni pregled.
Socijaliste posnemajo! Krščansko-soci-jalno delavstvo v Tržiču je na svojem zadnjem zborovanju sprejelo celo vrsto socialnopolitičnih zahtev, kakor: plačani dopust v izmeri od 1 do 3j tpdnov, ustanovitev delavske zbornice za Slovenijo, gradnje hiš za delavska stanovanja po podjetnikih, dovolitev kreditov potom vlade za zgradbo delavskih hiš za eno družino, državni komisarijat za socijalno skrbstvo naj ne bo zaseden po zastopniku kapitalistične stranke. Prav lepo ...
Vedno tako! Objavili smo notico iz rudarskih krogov iz Bosne v kateri se priporoča ujedinjenje vseh rudarjev. Pa se oglasi v »Napreju« gosp. Čobal z neokusnim osebnim napadom. Je pač vedno tako. Če ni mogoče drugače ovirati ujedinjenje, pa se blati osebe in intrigira. Če bi bil gosp. Čobal res hotel ujedinjenje, bi bilo to že zvršeno. Toda
on ga noče.	Že	ve	zakaj. In zato	naj ostanejo rudarji	razdruženi. In vendar	so resni
časi, težki za delavstvo, ki si more pomagati le potom ujedinjene organizacije. Ampak če Čobal noče ... Pa se jeze če jim to očitamo!
Proti osemurnemu delavniku rujejo! Sarajevska trgovska zbornica je na zadnji seji sklenila,	da	se	začne akcija za	ukinjenje
osemurnega	in	za	uvedbo deseturnega de-
lavnika.
Dopisi.
Odprto pismo g. Čobalu, predsedniku rudarske unije v Zagorju! G. Čobal, vprašamo Vas, kako si upate na tako grd način blatiti napram trboveljskim sodrugom kočevske sodruge? Dne 3./VI. ste nas obdolžili, da smo se polastili blagajne strok, društvene podružnice v Kočevju, to je 20.000 K in jih razdelili na način, da so dobili nekateri po 200 K in drugi nič. G. Čobal, ali ni to nesramna laž, ki se je Vi zavestno poslužujete, da bi mogli oblatiti sodruge najbolj zavednega revirja. Res se je izdalo v Kočevju preko 9000 K podpore ljudem, ki so bili postavljeni na cesto brez odpovedi in brez vsakega denarja in za katere niste storili Vi, kot načelnik unije, prav nič. Sedaj se repenčite in blatite, dasi veste, da je bilo to pravilno, ker to ni bil Vaš denar in ker kočevski sodrugi imajo več človečanskega čuta v sebi, kot pa Vi. G. Čobal. Vemo da Vam nismo kočevski sodrugi simpatični, in nas ne morete, ker smo spoznali ljudi Vašega kalibra in Vam obrnili hrbet. A motite se, Če računate, da je prišel zdaj čas, ko si boste socijalni patriotje lahko utrdili svojo pozicijo v Kočevju, ker so glavni hujskači ali smrkavci, kot ste nas duhovito in nepolicijsko svoj čas imenovali, proč iz Kočevja. Se li še spominjate, kaj smo Vam povedali na Vašem zadnjem shodu, ki ste ga imeli v Kočevju? Da ne maramo biti zavedni delavci lestvica po kateri bi plezali razni kompromisarji do poverjeniških stolčkov! Od tod vsa mržnja do zavednih sodrugov in blatenje. G. Čobal, ali niste poslali dne 2./VI. Uleta v Kočevje po obračun in denar, katerega je tudi dobil od sodruga Zajca? Opominjamo Vas, da je bilo vsega denarja komaj za polovico one svote, kot se Vam zdi, da so jo komunisti »pobrali«. G. Čobal, vprašamo Vas, ste li zato predsednik Unije, da nas blatite in obrekujete, ali zato, da branite naše interese, to je interese članov Unije rudarjev?
Kočevski sodrugi.
Iz stranke.
Diskuzijski večeri se bodo odslej vršili zopet redno vsak pondeljek in petek ob pol 8. uri zvečer v Mahrovi hiši. Sodrugi, pridite vsi! Izredno važno!
I. sestanek »Mestnega udruženja Sa-veza komunističke omladine Jugoslavije« v Ljubljani. »MUSKOJ« v Ljubljani sklicuje svoj prvi sestanek, ki se vrši v nedeljo dne 4. julija ob 2. uri popoldne v prostorih Mahrove hiše, Krekov trg 10/1. Dnevni red: 1)1. redni kongres »SKOJ« in udeležba »SKOJ« na II. kongresu »KPJ« in na I. internacijonalni konferenci socialističnih mladinskih organizacij južno-vshodne Evrope. (Poroča delegat). 2) Čitanje novega štatuta in pravil. 3) Slučajnosti. Sodrugi in sodružice! Udeležite se gotovo in v polnem številu svojega prvega sestanka, na katerem se spoznamo s sprejetimi načeli za reorganizacijo in z načrtom za delo v bodočnosti. Pripeljite s seboj tudi svoje tovariše! Sestanka naj se udeleže tudi vsi tisti, ki se žele vpisati v »MUSKOJ«, ki je edina organizacija mladih ročnih in umstvenih delavcev Slovenije. Tajništvo »MUSKOJ«.
Vse one begunce, iz zasedenega ozemlja, ki so izročili sodr. Golouhu potrdila radi naknadne begunske podpore in odškodnine za porušena domovja in izgubljeno blago, naj pridejo v torek ob 6. uri zvečer v Mahrovo hišo. Ker so bili akti radi naknadne begunske podpore rešeni se jim bo pojasnilo, kako imajo sedaj denar inkasirati 'pri italijanskih uradih.
Peti Izkaz darov za svojce padlih žrtev.
Darovi cestne železnice. Meglič, Sitar, Cec, Virant, Bazlič, Erzin, Baižel, Furar, Kren, Sucher, Palmar, Zemljar, Mehle, Trtnik, Železnik, Kosirnik, Matjašič, Marolt, Savinšek, Bitenc, Andrejašič po 20 K. Pip, Rupert, Zorman, Šetina, Osvald in dva nečitljiva podpisa po 25 K. Varlestinba K. 50 K. Purkat, Jelen po 24 K. Erklavec, Muhič, Wach, Avzin F. po 30 K. Žganjar J., Permoser, Medved, Železnik, Doles, Zajc, Habjan, Furar, Jeršin, Radovan, Peterca, Juhant, Novak, Debeuc, Satler, Blažič 1, Švare, Skočir, Topolanšek, Ferkuš, Smuc, Blažič 11, Rodman, Stibrič, Vidergar po 15 K. Zajc, Omerza po 17 K. Tonin, Habič, Resnik, Novak po 16 K. Žnidaršič, Stražar po 12 K. Mlakar, Pušnik, Zgolin, Omerza, Kunej po 10 K. Šrhfel 35 K, skupaj 13- 5K.
Čeč Ivan, Podkrajšek, Mare, Bambaž, Cesar, Pez-devšek, Deisinger M., Šušteršič Iv., Rakuvec, Černič V., Bauer F. po 30 K. Gregorčič, Zurhalek, Lah, Ložar, Toni V., Podobnik, Prevc E., Markuš T., Košir A., Vimer S., Kampare, Petrič S. po 40 K. Kovačič Iv., Dobnikar, Zalter, Sterle M., Sever Al., Planko M., Kapi po 50 K. Goršek 52 K. Kačar, Dorbež, Zupan, Trpin, Celič, Novohratsky, Cerkvenik, Hvastja, Bittner, Strojin, Drofenik, Mrak, Čibej, Hortner, Velkavrh, Smrtnik, Zagradnik, Doberlet, Dovžan, Kralj, Venčina, Strnad, Arh, Stare, Ven-čina J., Ulčar, Sušnik, Pretnar, Arh J., Arh Iv., Žmitek, Košelnik, Pavlovčič, Verber, Goltes, Zajc, Zor, Proger, Kremžar, Gruden, Kunaver, Spec V., Vrbnjak, Južina, Deberc, Poher, Perko, Črnivec, Janeš L., Novak, Vrabec, Babnik, Jančar, Dolenc, Rupnik, Velkavrh, Košir, Dimeč, Braune, Urbič, Bezlaj, Suva, Hutter, Švajger, Dolinšek, Volmut. Podbiršek, Novak, Pajer, Lampič, Fatten L., Perdan, Divečar, Aleš, Kožuh, Peterlin, Pretnar, Štrukel, Belič, Jenko, Jemež, Lotrič, Pleš, Žagar, Rozman, Turk, Osterman J., Prek F., Peterlin, Pavlič, Jenko, Vernig J., Vernig Jos., Velkavrh M., Pernat, Riolini, Zibelnik, Nachtigal, Blažič, Pončnr, Ostransko, Vizjak, Lotrič, Dudek, Stergar, Košek, Zalaznik, Dobrota, Jakopič, Majdič, Berginc, Kos K., Berginc, Kodermar, Habjan, Kampe, Senrejo, Sušnik, Završa, Rožanec, Boštjančič, Zupan, Lamprecht, Sergas, Žagar, Ješ, Markelj, Notar, Uršič, Žužek, Fidler, Gregorič, Mikuž, Semlja, Hribar, Jarc, Vilar, Bežek, Kotnik, Krmel, Troha, Šetina, Valentinčič, Praznik, Ček, Žbogar, Doljak, Javoršek, Ogrin, Koren, Cerber, Sader, Klopčič, Ložar, Bergant, Činkole, Simčič, Jereb, Hafner, Anžlovar, Poljavec, Kočnik, Perdan, Umek, Mejarec, Markolj, Belec, Prešeren, Dragonič, Potočnik, Perko, Habicht, Osredkar, Jenko, Novinšek, Šušteršič, Dernik, Treven, Merjasec, Cerkvenik, Nežka D., Dernošek, Šusterič, Kadunec, Florjane, Kranjc R., Sinčič, Kremžar, Keršinar, Osterman, Kožer, Orešič, Žilič, Svoljšak, Zajc, Zelen R., Bačar, Kern, Novak, Jager, Pavletin in 45 nečitljivih imen vsi po 10 K. Doberlet, Stresen, Shuma, Kremžar K., Oblak, Resman, Kaplja, Pirc, Grum, Gruntar, Grčar, Bizovičar, Kosem, Košir, Kren, Jurjec, Mušič, Oister, Tomažič, Wernig V., Weber V., Zupančič, Zupan, Kunstelj, Leban, Lampič, Gerkovič, Piskar, Sesek, Vidic, Godnič, Bizjak, Rusjan, Poljik, Šuligoj, Šušteršič, Habjan, Koman, Čelan, Boj, Hede, Marinšek, Dinaž, Stajer, Kemperl, Vidic, Rože, Cirman, Me-ritošek, Pleša, Žorga A., Zore, Kadunc, Lesjak, Fognik, Lukarič, Vadnar, Počivavšek, Lah Mici, Kunc, Košak, Kranje R., Sattler, Novak, Rijavec, Jurgec, Zagradnik, Blaznik, Jaki, Urbančič, Stele, Šabec, 3je neimenovani in 4 nečitljivi podpisi vsi po 20 K. Neubauer, Cerar, Kacjan po 40 K. Matul, Mahorer, po 16 K. Gorjanc 40 K. Brecelnik, Zadl, Vidmar, Verber, Humar, Senica, Stembal, Jug J., Kotnik po 15 K. Vidmar, Hamovecpo 19 K. Trepše
16 K.	Gnezda 45 K. Menard	25	K.	Mareš, Recelj
17 K.	Dacar 21 K- Koprivec	26	K.	Pleško 24 K.
Stresen 29 K. Rupar 18 K. Černič 18 K. Svolšak 32 K. Jagodič 27 K. 73 darovalcev po 5 K. 40 po 4 K. 10 po 3 K. 17 po 2 K. 14 po 7 K. 24 po 6 K-10 po 8 K. 10 po 9 K. Mevik, Krhne, Satler, Stujker, Čamernik, Merher, Sluga po 13 K- Čatiž, Kus, ime nečitljivo po 14 K. Girandon, Osterman Iv., Kostanjevec, Grašič Iv., Danik, V/inkler, Sumer, Rurkovič, Vaupot po 12 K. Štancar, Furlan, Kadunc po 11	K. Mirčič 18 K. Po sodr.	Sever Albert nabranih 64' lir, skupaj 10378 K	in	64	lir. Prej izka-
zanih 20026 85 K 41 lir, skupaj 30404 K 85 v 105 lir.
Železničarji v Srbiji za naš list. Slovenski železničarji v Nišu, so poslali za tiskovni sklad »Rdečega prapora« in za padle žrtve naslednji znesek: Artač Janko, Zupančič Janez, Žibert Jaka, Kobčar Alojz, Tekster Srečko, Cajhen Karol, Kahl Ljud., Detiček Leop., Gajšek Ivan, Skobec Lovrenc, Pečkaj Jernej, Stalekar Ivan, Kern Ljud., Bemsa Jaka, Magister Joško, N. N. vsak po 20 K- Gaberšek Jur 8 K. Sušnik Alojz 40 K skupaj 368 K.
Vrlim našim sodrugom v Srbiji se tem potom zahvaljujemo za lep dokaz solidarnosti.
Sklad za žrtve. Na kongresu v Vukovaru, med delegati nabrano 2922 kron za svojce padlih žrtev.
Prodajo se železno štiriRrovna vrata
460 cm široka, 160 cm visoka teža 380 kg. lstotako železna dvokrovna vrata za vrt, 180 cm široka 200 cm visoka, teža 100 kg, umetno izdelana. Poizve se pri Ivanu Zorku, ključavničarju — Glince 220, Vič pri Ljubljani.
Dfflrfff CP dobro ohraniena trivrstna Lubasova rlUuU At harmonika, gosli in kitara. Vidi se Glince—Vič št. 229, pri Ljubljani, Kotnik.
NfffflČIlIkP katerim ie potekla naročnina, pro-IIUIUUIIIVC, simo, naj jo takoj obnove. Ne čakajte
terjatve iz upravništva. S točnostjo nam prihranite delo in obenem pomagate listu, ki v časih te draginje tako silno potrebuje pomoči.
AKo Kdo želi prevzeti zastopstvo
PriPftOff Dritnnrn" zanabiranie naročnikov,
»ItUCUGSU riUjJUlU naj pjge upravništvu v Ljubljano, Krekov trg 10, za potrebne listine in informacije. Če imate v sebi zmožnost agitatorja, ne odlašajte, nego pričnite z delom za list in organizacijo takoj.
Začetkom meseca smo!
vsako sredo in soboto. Mesečno stane list samo 8 K, posamezne številke po 1 K.
SodniS, sodružlcDl
dobiti »Rdečemu Praporu saj enega novega naročnika. Razširimo list, ki je edino glasilo socijalističnega delavstva, organiziranega v SDSJ(K).
Sodrugi, sodružice I Zahtevajte po gostilnah, kavarnah In brivnicah, sploh povsod, kamor zaha-|ate, da Je razobežen in na razpolago Vai vrli sobojevnik ,Rdeti Prapor1!
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. — Lastnik: Socij^llstična delavska stranka Jugoslavije (Komunistov) v Ljubljani. — Odgovorni urednik Rajko Osterc. — Tisk tisk me Makso Hrovatin v Ljubljani.