GLAS
LETO XX. ŠT. 39 (953) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 8. OKTOBRA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Papež je odprl sinodo
o družini
   ad bi spomnil, da sinoda ni simpozij, go-
vorilnica, ni parlament ali senat, kjer je
treba priti do sporazuma. Sinoda je cer-
kveni izraz, to je Cerkev, ki hodi skupaj, da bi
brala resničnost z očmi vere in s srcem Boga; je
Cerkev, ki se sprašuje o zvestobi zakladu vere, ki
zanjo ne predstavlja muzeja, ki si ga je treba ogle-
dati in ne samo zavarovati, temveč predstavlja
živ izvir, pri katerem se Cerkev odžeja, da bi
odžejala in razsvetljevala zaklad življenja”, so se
glasile besede papeža Frančiška na začetku prve
generalne skupščine 14. rednega generalnega za-
sedanja škofovske sinode v ponedeljek, 5. t. m.
“Cerkev danes nadaljuje dialog, ki se je začel z
naznanitvijo izredne sinode o družini in ned-
vomno že mnogo prej”, je še poudaril sveti oče.
“Toda spomnimo, da bo sinoda lahko kraj delo-
vanja Svetega Duha le, če bomo udeleženci po-
novno oblekli apostolski pogum, evangeljsko po-
nižnost in zaupljivo molitev”, je še poudaril pa-
pež Frančišek. Nato je pojasnil, da se apostolski
pogum ne pusti prestrašiti od zapeljivosti sveta,
ki hočejo ugasniti luč resnice v srcih ljudi in jo
nadomestiti z majhnimi in začasnimi lučmi.
Prav tako se ne prestraši okamnelih src, ki kljub
dobrim namenom ljudi oddaljujejo od Boga.
Apostolski pogum prinaša življenje, ne naredi
muzeja spominov iz našega krščanskega življen-
ja.
Papež Frančišek je tudi ponovno poudaril, da si-
noda ni parlament, kjer se, da bi dosegli soglasje
ali sporazum, zatečejo k pogajanju ali h kompro-
misom. Edina sinodalna metoda je “odpreti se
Svetemu Duhu z apostolskim pogumom, evan-
geljsko ponižnostjo in zaupljivo molitvijo”.
Za sinodo vlada izjemno pričakovanje, saj mora
Cerkev najti sodobne odgovore za sedanjo
družino, družbo, vedno v evangeljskem duhu in
zavezana Kristusovemu nauku. Predvsem pa bo
to sinoda, ki bo govorila o družini, osnovni celici
naše družbe.
“R
Foto Luca D’Errico 
  Ivan Peterlin  
V mladih je moč!
POGOVOR 
  ematike v zvezi z raziskavo,
ki jo je Združenje sloven-
skih športnih društev v Ita-
liji priredilo v sodelovanju s Slo-
ri-jem, ne bi obravnavali v celoti,
če ne bi po intervjuju z nosilcem
projekta, organizacijskim tajni-
kom pri ZSŠDI Martinom Maver-
jem, povabili na intervju tudi
predsednika naše športne krovne
organizacije, Ivana Peterlina. Štu-
dija z naslovom Šola, družina in
zunajšolske dejavnosti in podna-
slovom Raziskava o jezikovnem
sestavu in splošni angažiranosti
mladih, ki obiskujejo šole s slo-
venskim učnim jezikom v tržaški
in goriški pokrajini ter večstopen-
jsko šolo s slovensko-italijanskim
dvojezičnim poukom v Špetru,
lepo ‘zaokroža’ delovanje ZSŠDI,
ki je bilo letos nosilec uspele
Prešernove proslave: ta je na odru
tržaškega Kulturnega doma
zaživela pod gelsom Skupaj zmoremo.
Gospod predsednik, vprašali bi vas
najprej to, kako … s ‘predsedniške-
ga mesta’ gledate na študijo z na-
slovom Šola, družina in zunajšol-
ske dejavnosti, ki ga je Združenje
slovenskih športnih društev v Italiji
izdelalo v sodelovanju s Sloven-
skim raziskovalnim inštitutom?
Na končni izdelek gledam pravzaprav
z mešanimi občutki. Zelo sem pono-
sen, da nam je uspelo pripraviti in
predstaviti javnosti temeljni doku-
ment, ki brezkompromisno posega v
našo stvarnost, v naš vsakdan, v samo
jedro našega obstoja. V meni raste pre-
pričanje, da smo opravili res dobro de-
lo. V isti sapi pa moram priznati, da
sem ob izsledkih zelo zaskrbljen, saj
sem mnenja, da je naša organizirana
skupnost zelo oddaljena od resnično-
sti na območju, da se še vedno izogiba
žgočim problemom, da ne daje objek-
tivnih odgovorov, kako naj se sistema-
tično lotimo nastajajočih problemov.
IG
/ str. 3
T
www.noviglas.eu
Za dober začetek skavtskega leta
Tradicionalni izlet Kraškega stega SZSO
Zdravko Likar na “srečanju pod lipami”
“Vzdušje na meji
ustvarjajo ljudje”
  dravko Likar, načelnik
upravne enote Tolmin, je
politik in kulturnik z bo-
gatimi dolgoletnimi izkušnja-
mi, človek dialoga in mostov,
vnet zagovornik prijateljstva
med rojaki iz Posočja in zamej-
ci v Furlaniji Julijski krajini. Z
glavo in s srcem ter z jasno be-
sedo ogromno dela za ljudi na
meji med Slovenijo in Italijo,
predvsem pa jih povezuje. Po
rodu iz Kobarida, po izobrazbi
politolog, opravlja funkcijo
vladnega predstavnika na za-
hodni meji. Kot nekak “pre-
fekt” skrbi za pospeševanje vse-
stranskega razvoja na področju
občin Tolmin, Kobarid in Bo-
vec, kjer v 118 naseljih živi sla-
bih dvajset tisoč prebivalcev. Iz
njegove zamisli je pred 25 leti
nastal znameniti Kobariški
muzej, eden najbolj obiskanih
slovenskih muzejev, pred 15 leti pa
Fundacija Poti miru, ki ima iz leta
v leto vse večjo mednarodno težo.
Zaradi vsega tega je bilo v četrtek,
1. oktobra, Goričanom v posebno
čast, da smo imeli v naši sredi tako
imenitnega gosta, ki je v
sproščenem pogovoru s časnikar-
jem Julijanom Čavdkom obudil
spomin na celo vrsto oseb, dogod-
kov in drugih mejnikov v naši pol-
pretekli zgodovini. V komorni dvo-
rani Kulturnega centra Lojze Bratuž
je namreč sedel za mizo “srečanja
pod lipami”, ki sta ga organizirala
goriški kulturni hram in Krožek
Anton Gregorčič. Tudi ta večer je
spadal v Socialni teden 2015, o ka-
terem je uvodoma spregovoril
predstavnik Socialne akademije in
njegov vodja Janko Korošec.
DD
/ str. 6
Z
Foto Damj@n
foto dpd
Svet okrog nas
8. oktobra 20152
Povejmo na glas
Žalostno nagibanje k vojni
Oseben pogled čez “lužo” (7)
Tudi v Clevelandu se je
začelo novo šolsko leto
  Clevelandu se poletje iz-
teka in življenje se vrača v
običajne tire. V obeh slo-
venskih župnijah, sv. Vida in Ma-
rije Vnebovzete, so se v sobotne
šolske klopi vrnili mladi in mladi
po srcu, ki želijo ohraniti ali se
šele naučiti slovenščine.
Obe župniji organizirata sobotni
šoli za otroke od vrtca do konca
osnovne šole. Čez palec lahko
rečemo, da imata obe župniji v
vsakem razredu okoli deset otrok,
ki jih učitelji, prostovoljci, ki za to
žrtvujejo svoj prosti čas, učijo slo-
venskega jezika, zgodovine,
književnosti, navad, velik pouda-
rek je na petju. Nima smisla skri-
vati, da se jezik izgublja in tako ga
je tudi v šoli vse težje učiti; vse
bolj kot tekoči konverzaciji je po-
trebno poudarek dajati učenju
posameznih besed, fraz, pregovo-
rov, verzov pesmi...
Pomembno je, da mladi radi
žrtvujejo svoje sobote in prihajajo
v slovensko skupnost. Ko sem z
osmošolci opravljal intervjuje o
njihovem doživljanju slovenstva,
so mi prav vsi dejali,
da želijo tudi svoje
otroke pošiljati v so-
botne slovenske šole.
Malo za šalo, malo za
res, le en fant je to ar-
gumentiral, “naj tudi
oni trpijo, kot sem
jaz, vsako soboto vzta-
jati tako zgodaj zju-
traj”.
Sobotne šole so zelo pomemben
dejavnik v življenju župnij, ti pa
sta brez dvoma dva izmed
ključnih stebrov slovenstva v Cle-
velandu. Tako se šolsko leto začne
z mašo za učence in njihove
družine; teh maš se radi ude-
ležujejo vsi farani. Skozi leto mla-
di pripravljajo krajše programe ob
cerkvenih praznikih, tudi konec
leta je slavnosten, s sveto mašo,
pri kateri sodelujejo učenci, in s
kosilom, ki sledi mašni daritvi.
V Prav sobotne šole navdajajo cle-velandske Slovence z največupanja, da se slovenstvo ne bo (ta-
ko kmalu) izgubilo. Mladi, ki
končajo to dodatno šolanje, se
namreč najpogosteje vključijo v
dejavnosti, kot so mladinska fol-
klorna skupina Kres in pevski
zbor Mi smo mi.
Šola v župniji sv. Vida dodatno
ponuja tudi sobotno šolo slo-
venščine za odrasle. Za razliko od
obeh šol za mlade, kjer so ude-
leženci predvsem potomci povoj-
nih naseljencev, ki tudi doma še
ohranjajo narodno zavest in vsaj
deloma tudi jezik, je slika ude-
ležencev v šoli za odrasle povsem
drugačna. V veliki večini gre za
potomce predvojnih izseljencev,
v nekaterih primerih celo še iz 19.
stoletja, ki iščejo svoje korenine.
Niso redki takšni, ki do pred nekaj
leti sploh še niso vedeli, da so slo-
venskega porekla, nekateri, ker jih
to preprosto ni zanimalo, drugi
pa, ker so bili predniki prepričani,
da so Avstrijci, Ogri, Kranjci... Je-
zika se lahko učijo na treh zahtev-
nostnih stopnjah, tudi tukaj pa je
velik pomen dan predvsem kul-
turi in spoznavanju miselnosti ro-
jakov v domovini.
Ob koncu dodajmo še, da v Cle-
velandu obstaja tudi druga dopol-
nilna možnost učenja slo-
venščine. Na clevelandski državni
univerzi deluje Center za sloven-
ske študije, ki je organiziran v
obliki lektorata sloven-
skega jezika, kot jih ima
Slovenija na številnih
univerzah v za Slovence
strateško pomembnih
mestih. Le da v tem pri-
meru polovico stroškov
krije sama clevelandska
univerza, kar le še dodat-
no kaže na ugled in po-
men Slovencev za Cleve-
land. Možnost učenja na univerzi
ima dve razsežnosti: slovenščino
si kot izbirni predmet lahko izbe-
rejo študentje univerze, poleg te-
ga pa so tečaji odprti za vse ostale
zainteresirane zunanje udeležen-
ce. Nova možnost, ki se v tem ok-
viru ponuja, pa je učenje preko
spleta, katerega cilj je doseči tudi
zainteresirane, ki se zaradi fi-
zičnih razdalj predavanj v živo ne
morejo udeleževati.
Dejan Valentinčič
  alostno je, da so vojne po svetu, žalostno
je vojno stanje na Bližnjem vzhodu, žalo-
stna je usoda Afganistana, Iraka, Sirije in
nemara še bolj žalostno je, da smo kot razviti
svet med poglavitnimi dejavniki tamkajšnjega
spopada brez konca - ne smemo namreč poza-
biti, da se je vse skupaj pričelo z 11. septem-
brom pred štirinajstimi leti. Vojna na Bližnjem
vzhodu torej traja že celo večnost in sedaj je
vanjo posegla še Rusija, kar odpira možnost
nepredvidljivih scenarijev, med katerimi ni
enega dobrega. Žalostno in res skrb zbujajoče
pa je, da sta se vojaško dotaknili dve velesili,
medtem ko Evropa bolj ali manj sledi odločit-
vam Združenih držav Amerike. Novost je, da
je vojaško vse bolj aktivna Rusija, saj ne smemo
prezreti Krima in Ukrajine, tudi tam je uporaba
sile več kot na dlani. Z eno besedo: nagibanje
v vojno in ne nazadnje njena krepitev ter širi-
tev so vse bolj otipljivi in ne obetajo nič dru-
gega. Posebno zato, ker so prav v razvitem sve-
tu na delu močni in slej ko prej sistematični
poskusi kar najbolj prepričati lastno javno
mnenje, da vojne na Bližnjem vzhodu pravza-
prav ni in da je menda čudno, da ne rečemo
skrivnostno, kako se k nam od tod zgrinja na
tisoče in desettisoče beguncev. Javno mnenje,
torej vsi mi, naj si z usodo oddaljenih držav ne
belimo glave, in tako nam mediji pravzaprav
ne poročajo, kakšne so tam daleč življenjske
razmere. Niti slučajno ni mogoče na televiziji
zaslediti reportaže - morda le v poznih nočnih
urah -, ki bi prikazala, kako živijo danes ljudje
v Afganistanu, Iraku in Siriji, ko je kljub temu
jasno, da v velikem obsegu prevladujejo ruševi-
ne, beda ter nepopisna revščina. Tovrsten
molk nas seveda uspava, mi vendar z vsem tem
nimamo nobene zveze, ker vojne v bistvu ni,
kar s pridom izkoriščajo k trdi roki nagnjene
politične sile. Le-te naravnost pozivajo, da bi
se morali na Bližnjem vzhodu dosti močneje
vojaško angažirati in z vsemi sredstvi zaustaviti
prihajajoče begunce - ti se ne umikajo pred
vojno, ti so v najboljšem primeru ekonomski
begunci, ki so si zaželeli boljšega in lepšega
življenja. Skratka, poziv za več vojne tam in za-
vrnitev beguncev tukaj. Drugo veliko zavajan-
je, ki želi utišati naš etični čut in s tem sood-
govornost, pa je zatrjevanje, kako so vojaške
operacije, se pravi bombardiranja, tako izpo-
polnjene, da ni zaradi njih nobenih žrtev med
civilnim prebivalstvom. To izjavlja sedaj tudi
Rusija, sicer utišana poročila pa navajajo
strašljive številke civilnih žrtev bodisi v Siriji,
še prej v Afganistanu in Iraku. V vsakem pri-
meru je zares in upravičeno žalostno, da so v
veljavi tako močni navedeni mehanizmi, ki v
popačeni meri zmanjšujejo posledice vojne in
predvsem njeno grozečo naravo. Ta je uničenje
in uničevanje in še enkrat uničenje in
uničevanje, da o mrtvih ne govorimo, predv-
sem pa velika in velikanska zmaga zla, ki na ta
način ubija dobro v človeku in krepi v njem
mržnjo do sočloveka ter jo razpršuje na vse
strani neba.
Janez Povše
Ž
Vaje mladinske folklorne skupine Kres
Utrinek iz sobotne šole
Živ spomin na stotnika in pisatelja Kornela Abela
Od Krasa do Weimarja: 
da ne bi pozabili
  petek, 2. oktobra, so v
Weimarju vdelali v kam-
niti tlak pred nekdanjo
stanovanjsko vilo plemiške
družine slikarja in genealoga
Adolfa Von Veldna (1863-1932)
v ul. Freiherr-vom-Stein-Allee
10 dve medeninasti plošči,
kakršne v Nemčiji in drugih
evropskih državah poznajo kot
Stolpersteine ali kamni spotike.
Nemški umetnik in slikar Gün-
ter Demnig je že pred dvema de-
setletjema dal pobudo, da bi
pred stanovanjskimi hišami po-
stavili obeležja, od koder so v
nacističnem obdobju odpeljali
judovske ljudi v taborišča. Na
plošče so vklesani imena in
priimki žrtev holokavsta in da-
tumi njihove smrti.
Prav na ta dan je Klassik Stif-
tung Weimar, ena najpomem-
bnejših nemških kulturnih
ustanov, organizirala odprtje
razstave knjig in dveh medeni-
nastih plošč, posvečenih dvema
nedolžnima žrtvama naci-
stičnega terorja, in sicer Else
von Velden roj. Schadow (1864-
1942) in Ester Maria Sara von
Velden por. Abel (1887-1942).
Ta se je leta 1915 v Weimarju
poročila z avstro-ogrskim stot-
nikom in pisateljem Kornelom
Abelom. Ta je leta 1934 izdal
knjigo z naslovom Karst, ein
Buch von Isonzo - Kras, knjiga
o Soči, eno najbolj pretresljivih
pričevanj o prvi svetovni vojni.
Celotno dogajanje je avtor po-
stavil na območje, ki gre od
Vrha Sv. Mihaela do Doberdoba,
Jamelj in devinskih klifov,
Opčin in Trsta. Leta 2007 je
V knjigo izdaloDruštvo RAT-SLOGA Pro-
moSKulturE
in prvič v slo-
venščini iz-
pod peresa
prof. Daria
Frandoliča
predstavilo
tragično uso-
do družine
Kornela Abe-
la. Sledile so
še dodatne raziskave o tragični
usodi te družine in leta 2015 je
izšla v Innsbrucku v samoza-
ložbi dopolnjena izdaja z naslo-
vom Čaščen, pozabljen, pregan-
jen: po izgubljenih sledovih
Kornela Abela. Avtorja knjige sta
Helmut Marchhart in Dario
Frandolič.
Ester von Velden je v Weimarju
dokončala svojo akademsko sli-
karsko pot in naslikala edino
svojo do danes ohranjeno sliko:
to je kraška pokrajina z ostrimi
skalami, žicami in jarki ter Do-
berdobskim jezerom v ozadju.
Slika o obdobju prve svetovne
vojne na Krasu simbolično krasi
naslovno stran moževe knjige.
Direktor nemške kulturne usta-
nove v Weimarju Jürgen Weber
se je pri iskanju legaliziranega
ropa nacističnih oblasti proti Ju-
dom srečal z zaplembo zelo bo-
gate knjižne zapuščine družine
Adolfa Von Veldna (1863-1932).
Iskanje zakonitih dedičev je bil
povod, da je vstopil v zgodbo tu-
di pisatelj in stotnik Kornel
Abel, čigar zadnje sledi so se iz-
gubile prav v nekdanji ul. Ale-
xander Allee 10, danes Freiherr-
vom-Stein-Allee, kjer so v petek
postavili spominska obeležja.
Ne smemo pozabiti, da je pisa-
telj Kornel Abel v svoji oporoki
napisal, da hoče biti pokopan
na slovenski zemlji, in sicer želi,
da se njegov pepel raztrese pred
romarsko cerkvijo Marije Devi-
ce na Mengorah. Tam je avstrij-
ski pisatelj in vojak preživel
prvih pet bitk na Soči.
V petek, 2. oktobra, ob 9. uri je
na kamnitem pločniku pred
nekdanjo vilo družine Von Vel-
den najprej potekala kratka, a
ganljiva slovesnost, ki se je na-
daljevala v Goethejevem in
Schillerjevem arhivu s predsta-
vitvijo in branjem Abelovih del.
Vse pa se je začelo pred nekdan-
jo porušeno cerkvico v Jamljah
davnega l. 2005. Prav odprtje
obeležij v Weimarju bi lahko da-
lo politični zagon, da bi podob-
no spominsko ploščo postavili
tudi pred cerkvijo na Mengorah
in tako simbolično pokopali pi-
satelja in stotnika Kornela Abe-
la, o katerem do danes ne vemo,
kje je njegov grob.
Predsednik SSO Bandelj pri nadškofu Mazzocatu
“Videmska Cerkev je
na strani Slovencev”
  idemski nadškof msgr.
Andrea Bruno Mazzo-
cato je v petek, 2. okto-
bra 2015, sprejel deželnega
predsednika Sveta slovenskih
organizacij Wal-
terja Bandlja, ki ga
je spremljal po-
krajinski predsed-
nik Riccardo Rut-
tar. Srečanje je bi-
lo priložnost, da
so videmskemu
nadškofu predsta-
vili novo vodstvo
krovne organiza-
cije, njene name-
ne in dejavnosti.
Predstavnika SSO
sta se obenem
zahvalila za priza-
devanje, ki ga vi-
demska Cerkev
vlaga v priznanje
in zaščito zavesti
slovenske narod-
ne in jezikovne
skupnosti ter njene kulture.
Predsednik Bandelj je poudaril
prizadevanja za krščanske
vrednote, ki označujejo SSO v
njegovi teritorialni strukturi in
programskih aktivnostih.
“Podpora Cerkve je za nas te-
V meljnega pomena”, je potrdilpredsednik SSO.Pokrajinski predsednik Ruttar
pa je podčrtal, da je slovenska
identiteta globoko zasidrana v
vero in katoliško izročilo v Be-
nečiji, Reziji in Kanalski doli-
ni. “Cerkev nam je vedno po-
magala in zavest, da nam stoji
ob strani s svojim globokim
sporočilom, je izrednega po-
mena v tem zahtevnem zgo-
dovinskem obdobju, ko hud
demografski padec ogroža sam
obstoj naše skupnosti”, so bile
njegove besede.
Msgr. Mazzocato je v odgovo-
ru zagotovil, da se videmska
Cerkev ne bo umaknila ali
zmanjšala svojih prizadevanj.
O tem pričajo številni obiski
pri majhnih skupnostih v Be-
nečiji in Reziji, ki so zares ma-
loštevilne in še posebno po-
trebne, da se jih spodbudi v
upanju in vztrajnosti.
“Ostajamo na ob-
močju. Časi se spre-
minjajo in potrebno
je iskati nove poti, ki
so bolj primerne, da
se ohranijo lepe kra-
jevne navade”, je po-
vedal nadškof in go-
sta seznanil s svojo
udeležbo na procesiji
sv. Marka v Idrijski
dolini.
Bandelj in Ruttar sta
videmskega nadškofa
povabila, naj obišče
pokrajinski sedež SSO
v Čedadu. V spomin
na to prvo srečanje
sta mu podarila neka-
tere knjižne izdaje, ki
zadevajo slovensko
stvarnost v Italiji. Msgr. Maz-
zocato je bil še posebno vesel
knjige “Benečija, kjer se velika
in mala zgodovina srečata”, ki
jo je napisal Giorgio Banchig,
ter dnevnika gospoda Antona
Cuffola.
Aktualno 8. oktobra 2015 3
Kaj je ta študija pokazala glede na et-
nično podobo naše narodne skupno-
sti, glede na udejstvovanje mladine v
svetu športa in v ostalih izvenšolskih
dejavnostih?
Študija nam jasno dokazuje, kako se je
svet, v katerem živimo, v nekaj letih ko-
renito spremenil. To ni več svet naših
očetov, niti naš ni več: to je nov svet, svet
z novimi dinamikami, svet, ki ga mora-
mo strateško obravnavati povsem dru-
gače. Tu gre za razmišljanje o tem, kako
naj se spoprimemo z novonastalo situa-
cijo, pri kateri ne gre zgolj za izvenšolsko
dejavnost naše mladine. Govorimo o
naših mladih v vseh odtenkih njihovega
življenja, od šole preko glasbe, umet-
niškega udejstvovanja do športa.
V uvodu knjige razmišljate o tem, da
se je etnična podlaga naših družin
močno spremenila, a si pred temi pre-
drugačenimi družbenimi in manjšin-
skimi danostmi raje zatiskamo oči …
Kaj nam torej prikazuje ta “dru-
gačnost”, kot jo sami poimenujete v
uvodnem besedilu, zaradi katerih pre-
mikov je do te drugačnosti v zadnjih
desetletjih sploh prišlo?
Drugačnost pomeni, da se naše narod-
nostno tkivo močno spreminja, glo-
balizira, da pripadnost pravzaprav ni
niti od daleč več nekaj samoumevne-
ga in “danega”, da se uporabi sloven-
skega jezika odžira prostor, in to na
vseh ravneh, začenši s pogovorom o
družini. O tem zelo jasno govorijo iz-
sledki raziskave. Mi pa se pretvarja-
mo, da živimo v neki zeleni oazi sredi
Bohinja in si vseh teh “drugačnosti”
nočemo na glas priznati. Veste zakaj?
Priznati dejstvo, da se je naša stvar-
nost spremenila in da se še spreminja,
pomeni predvsem na novo ustvariti stra-
teške prijeme, pomeni povsem spreme-
niti vse naše narodnostne vzgojne pro-
cese, pomeni posodobiti se in se spopri-
jeti z novimi nastalimi razmerami. Tega
pa kar podzavestno nočemo storiti: nekaj
jamramo, a vse ostaja pri starem. Akcije
ni!
V zadnji številki Novega glasa smo po-
vabili na intervju organizacijskega taj-
nika ZSŠDI Martina Maverja, ki je bil
hkrati osrednji nosilec projekta. V od-
govorih je med drugim zapisal: “Po-
datek, da neslovensko govoreči, ki se
prvotno vpišejo na naše šole in se nato
izpišejo pred koncem kompletnega ci-
klusa, kaže po mojem na nekakšno
nedoslednost. Kot prvo verjetno to, da
ob vpisu v šolo ni jasna predstava o
tem, kaj vpis v slovenske šole pome-
ni”. Vprašali bi vas, kaj torej, po vašem
mnenju, pomeni vpis v današnjo slo-
vensko šolo. Poudarjam še enkrat
izraz današnjo, saj je raziskava poka-
zala, da je naša šola s slovenskim
učnim jezikom oziroma populacija, ki
jo obiskuje, dokaj različna od tiste, ki
smo jo poznali pred 15 oziroma 20 le-
ti.
Sam vpis nič ne pomeni, če se potem vsi
obnašamo tako kot pred 15 ali 20 leti.
Nekaj drugega je stopiti v današnjo šolo,
soočiti se z neko novo realnostjo in se z
njo spopasti. Pa to ni le zadeva šolnikov,
staršev in tistih, ki šolo obiskujejo, sploh
ne! To je zadeva vseh, ki kujejo našo uso-
do. To je zadeva naših izvoljenih poli-
tičnih predstavnikov, če v slovenstvo še
verjamejo; je zadeva naših krovnih orga-
nizacij, vseh kulturnih ustanov, vseh de-
javnikov našega organiziranega življa.
Odprta vrata naših šol ne smejo pome-
niti, da postaja naša šola laboratorij za
učenje tudi slovenskega jezika. Odprta
vrata bi morala predstavljati priložnost,
da se soočiš z neko kulturo, ki te bogati
in iz tebe dela evropskega človeka, mor-
da človeka z več dušami, vendar človeka,
ki zmore in mora vzljubiti tudi Prešerna,
Cankarja, Rebulo in Pahorja.
Martin Maver dalje razmišlja s temi
besedami: “Obenem smo po mojem
mnenju tudi vsi izvenšolski dejavniki
nekoliko soodgovorni, saj mislim, da
bi neka celostna ponudba pošolskih
dejavnosti v slovenskem jeziku
močno olajšala tudi učni proces v slo-
venskem jeziku. Zato pa bi morali
šole, pošolske dejavnosti in vse, kar
spada še zraven, stopiti skupaj in
ustvariti strategijo in celotnosten pro-
jekt o tem, kako bi lahko naše ponud-
be posodobili, jih popestrili in iz-
boljšali”. Kakšno vlogo naj pri tem
ima ZSŠDI?
Martin Maver ima popolnoma prav!
Prav izvenšolski dejavniki postajajo ste-
ber, na katerega bi se morala naša narod-
nostna skupnost naslanjati. Slovenščini
se bomo temeljiteje lahko približali prav
tu, vzljubili jo bomo s pomočjo telesa,
giba, recitacije, plesa, petja, glasbe. Ven-
dar moramo imeti pri tem na razpolago
primerna orodja. Ta “orodja” pa so vadi-
telji, učitelji, trenerji, pedagogi, ki mora-
jo biti primerno usposobljeni, da lahko
potem nudijo vsestranske lekcije. Zato
sem prepričan, da bi moralo biti novo
poglavje v naših naporih za ohranjanje
in bogatenje vseh dinamik naše
manjšinske skupnosti prav vlaganje v
izobraževanje kadra. O tem morajo
razmišljati naši vodilni, ko odločajo,
kam usmerjati sredstva iz zaščitnega
zakona, in o tem bi morala razmišljati
tudi matica!
Na predstavitvi študije, ki je bila v
sredo, 23. septembra, v Gre-
gorčičevi dvorani, ste izpostavili
dejstvo, da “ta raziskava zadeva vse,
se pravi celotno manjšino, njen po-
litični, družbeni in vsestranski orga-
nizacijski ustroj: kako naj torej po
vašem mnenju vodstvo manjšine –
točneje krovni organizaciji SSO in
SKGZ - uporabi izsledke te študije?
No, to pa res ni težko! Če je res, da obe
krovni organizaciji obvladujeta skoraj v
celoti naše organizirano družbeno
življenje, potem ni težko izrisati pro-
gramske zasnove, ki naj omogočijo na-
daljnjo rast naše skupnosti. Po mojem
mnenju je večja težava v iskanju in pri-
dobivanju na svojo stran tistih posamez-
nikov in sredin, ki stojijo ob strani, ki so
nekako “naši”, a čakajo … Recept je v
dobri ponudbi! Ponudba mora biti ka-
kovostna, vabljiva, prilagojena okusom
in željam mladih sedanjega časa. Trma-
sto vztrajanje v kalupih, ki so bili domi-
nanta prejšnjih desetletij, je napačno,
saj pomeni stopicanje na mestu, pelje v
stagnacijo in v izginotje, ki je morda
le vprašanje časa! Prepričan sem, da
imamo v naši sredini ogromno spo-
sobnih ljudi, ki bi zmogli ta kakovo-
stni zasuk. A treba je imeti pogum, iz-
brati “ta prave” in se pognati na delo:
s programi in vizijo prihodnosti, se-
veda!
V kakšnem vidiku naj ZSŠDI posta-
ne glede tega načrtovanja sogovor-
nik krovnih organizacij?
ZSŠDI je že sogovornik obeh krovnih
organizacij in upam si trditi, da smo
verodostojen in strokovno podkovan
sogovornik. Ne dvomim, da lahko ustva-
rimo dobre delovne time, seveda če nas
pri tem ženejo dobra volja, upoštevanje
širine gledišč, strokovna podkovanost in
razum. Vse to pa ni odvisno samo od
nas: usoda naše narodnostne skupnosti
mora postati poglavitna skrb vseh kom-
ponent našega življa, in ko se o njej po-
govarjamo in načrtujemo neke strateške
smernice, potem moramo to početi brez
fige v žepu!
Kako pa bo ZSŠDI izsledke študije
unovčil pri načrtovanju svojih prihod-
njih strategij?
V tem trenutku je še prezgodaj, da bi lah-
ko napovedoval kakršnekoli korake. O
tem moramo razmisliti, proučiti mora-
mo strokovne analize, se o njih pogovo-
riti, jih globalno osvojiti in jih potem tu-
di uresničevati. Mi stopamo na to pot,
saj smo se prav iz teh razlogov odločili
za tako temeljito študijo.
Študija je pokazala, da se jezikovna po-
litika ZSŠDI v prid slovenščini obre-
stuje. Kako bo ZSŠDI to prakso ohranil
in jo razvijal ter širil v prihodnje?
Tudi to je res. Naša politika, da se po-
svečamo najmlajšim, da delovanje na
tem področju zavestno podpiramo, da
nas pravzaprav članska tekmovalna ra-
ven manj zanima, ima svoje prednosti in
prinaša lepe rezultate. Seveda moramo
po tej poti nadaljevati, in to s še večjim
zanosom. Vendar potrebujemo pomoč:
naš vzgojni kader številčno ni zadosten
in tudi s strokovne plati ne morem trditi,
da smo na zeleni veji. Kader, močan ka-
der na mladinskem področju: to je smer,
v katero se bomo pognali z vso močjo v
prihodnjih letih, vendar bo to uresničlji-
vo le v primeru, da nam bo to omogočila
naša organizirana skupnost. Do danes
namreč še vedno zgolj stopicamo za dru-
gimi in nihče nam ne priznava neke
vzgojne etikete. Pa saj je niti nočemo:
želimo biti le enakovreden partner dru-
gim v vseh pedagoško-vzgojnih proce-
sih.
Kakšno je stanje našega zamejskega
športnega gibanja z ozirom na et-
nično razčlenjenost našega etničnega
telesa med tremi pokrajinami?
Stanje je dobro, ni pa optimalno. Be-
nečija je poglavje zase, ki ga tu ne na-
meravam načenjati, čeprav sem pre-
pričan, da bi lahko prav šport opravil
veliko vlogo na tem področju. Mladi
imajo šport radi, zakaj se ne bi tudi v
Benečiji poglobili v to področje? Gorica
in Trst sta že zgodovinsko s športnega
vidika dobro zasidrana med ostalimi
dejavnostmi. Vendar moramo narediti
še več, veliko več - vračam se na pojem
“ponudba”: prizadevati si moramo, da
bomo inovativni, kakovostni, vabljivi,
uspešni. Brez teh komponent ostajamo
to, kar smo že danes!
In še osebno pričevanje. Vaš vpogled
v generacijske dinamike je zaradi sta-
rostne stopnje gotovo bolj ‘popoln’ od
tistega, ki nam ga je posredoval Mar-
tin Maver. Ponujamo vam zato v raz-
mišljanje isto vprašanje, ki smo ga po-
stavili organizacijskemu tajniku
ZSŠDI: Kako ocenjujete, da se je razvila
slovenska mladinska populacija v zad-
njih desetletjih?
Mladina se seveda ves čas spreminja. To
sem lahko opazil že na šoli kot profesor,
ko so se družine spreminjale iz leta v leto,
ko je kar iz dneva v dan današnja moda
zastarela in je na površje prišlo nekaj no-
vega. Mladostni naboj je močan, je zani-
miv, lahko ga usmerjaš, če ga znaš ob
pravem trenutku začutiti in zaznati. Tega
ni sposoben vsakdo in zato se velikokrat
godi, da izgubiš korak s časom,
s tem pa neizbežno tudi mla-
dega človeka, ki se od tebe od-
dalji in išče drugje možnosti
udejstvovanja in izoblikovanja
svoje osebnosti. Ne morem
mimo svojega osnovnega pre-
pričanja: mladina je dobra,
prežeta z neobremenjenimi
čustvenimi naboji, pripravlje-
na, da se spopade z izzivi časa.
Vendar mora biti pri svojih ko-
rakih stimulirana in primerno
motivirana. In poglejte: če eni
skrbimo, da vse to ustvarjamo, drugi pa
ob tem rastejo in uveljavljajo svojo oseb-
nost, potem lahko pridemo do sklepa, da
smo vsi mladi. In v mladih je moč!
Odprta vrata naših šol 
ne smejo pomeniti,
da postaja naša šola 
laboratorij za učenje
tudi slovenskega jezika
S 1. strani
V mladih ...
Bi se nam predstavil?
Imenujem se Thomas Peric. Rodil sem
se leta 2000. Stanujem v Vižintinih pri
Doberdobu. Šolo obiskujem v Gorici, in
sicer znanstveni licej Simona Gre-
gorčiča, baletno šolo, sedmi letnik, pa
obiskujem v Ronkah; šoli je ime Cena-
colo Arabesque.
Zakaj si se odločil za balet?
Ljudje imajo veselje za marsikaj. Neka-
tere zanima nogomet, druge motorji,
mene je pritegnil balet. Plesal je tudi
moj brat, zato mislim, da je to vplivalo
na mojo odločitev. Podpirajo pa me tudi
starši.
Povej nam kaj o baletni šoli.
Baletna šola je v Ronkah v ulici Roma.
Ima dve veliki učilnici, v katerih vadi-
mo. Vseh učencev nas je nekaj čez sto.
Predstojnica šole je učiteljica Doriana
Comar, v šoli pa poučujeta še Laura Bud-
da in Franca Grusovin. Občasno priha-
jajo tudi zunanji učitelji; nekateri od teh
so svetovno znani baletni pedagogi, kot
npr. Georgina Ramos Hernandez (Fran-
cija – Roubaix), Carlos Gacio (Avstrija –
Dunaj), Bruno Vescovo (Italija – Milan),
Ranko Yokohama (Japonska / Italija) …
Na šoli poteka pouk za klasični balet,
moderni balet in različne narodne plese
(ruski, madžarski, ukrajinski …). Sam
sem v razredu za klasični in moderni ba-
let. Učenci se udeležujemo tudi nasto-
pov in natečajev. V prvem letniku smo
bili trije fantje, sedaj sem na šoli sam.
Dva sošolca sta odšla v baletno šolo na
Dunaj, tam končala in sta sedaj zaposle-
na kot baletnika v Turinu in Sieni. Pred
nekaj leti pa je bil še neki fant, ki je na-
daljeval baletno šolo v inozemstvu in
sedaj pleše na Nizozemskem. Ko pridejo
na obisk domov, radi “poku-
kajo v staro šolo” in srečanja
z njimi smo zelo veseli.
Koliko časa vadiš na teden?
Vadim petkrat na teden po
poldrugo uro. Po navadi je to
od 19.00 do 20.30. Velikokrat
se lekcije malce podaljšajo.
Včasih vadimo tudi ob sobo-
tah ali nedeljah. Ko se pri-
bližuje kakšna predstava, pa
vadimo tudi po dve uri ali še
več. V moji skupini je devet
deklet.
Kaj je najtežje pri baletu?
Pri baletu je najtežja koncen-
tracija. Slediti moramo glasbi
in gibom. Paziti moramo na
gibe nog, na rotacijo bokov (“en de-
hors”), na roke, pa tudi na izraz obraza.
Zelo težko je biti nasmejan, ko nas veli-
kokrat bolijo noge. Tudi slediti glasbi je
težko, ker istočasno spremljamo gibe, če
pa glasbi ne sledimo, je balet nepopoln
in 'popačen'. Gibi morajo biti natančni
in popolni in se morajo vedno ujemati
z glasbo, ki nas spremlja. Ko naredimo
kaj narobe, nas učiteljica tudi ošteje.
Kaj ti pomeni balet?
Balet mi pomeni zadovoljstvo, pa tudi
veselje. Skušam se vedno potruditi, da z
gibom prikažem tematiko glasbe ali
predstave, ki ji sledi. Ob baletu bi se mo-
ralo telo zliti z glasbo. To pa zahteva ve-
liko vaj, koncetracijo, pa tudi napore.
Se lahko tudi pri baletu poškoduješ?
Seveda, kot pri vsakem športu. Najpo-
gostejše poškodbe so poškodbe gležnja,
kolena, kolka in mišic. Do zlomov pri-
haja manj pogosto. Na vse to nas opo-
zarjajo že pri prvih urah in učitelji, ki
nas redno spremljajo, nas na to opozo-
rijo, ko vidijo, da napačno naredimo
kakšen gib.
Katere baletne zgodbe so ti najbolj
všeč?
Zelo so mi všeč Flammes de Paris, La Ba-
yadere, Paquita, vendar moja najljubša
je Le Corsaire.
Katere baletne izseke si zaplesal v zad-
njem času?
V zadnjem času sem zaplesal solistični
del iz Giselle Peasant Pas de Deux. To je
baletna zgodba, ki jo je napisal Adam
Charles,
koreograf
pa je Jean
Coralli.
Prvič sem
jo zaplesal
malce negotovo zaradi
treme pač, drugič pa sem
jo boljše, to pa tudi zato,
ker sva si z bratom ogle-
dala v Ljubljani prav to
baletno predstavo in sem
bil še posebej pozoren na
tisti del, ki ga sam plešem.
V zadnjem času pa sem
odplesal tudi baletno
točko “Linea di confine”,
ki si jo je zamislila Franca
Grusovin kot spomin na
stoletnico prve svetovne
vojne. V glasbo je
vključen del Ungarettijeve
poezije “I fiumi” (Reke),
ki jo recitira pesnik sam.
Koreografija predstavlja krvavo Sočo in
ob njej dve bojni fronti. V ozadju se pre-
pleta tudi ljubezenska zgodba. Sočo smo
ponazorili z rdečo preprogo, ob koncu,
ko sta se fronti združili, smo rdečo pre-
progo zamenjali z modro. Osem deklet
pleše ob “Soči” in predstavlja dve vojni
fronti. Po preprogi, ki ponazarja Sočo,
plešem skupaj z dekletom. Najin ples
poteka tako, da pleševa od spodaj navz-
gor, dokler ne pripleševa do vrha, ko se
na preprogi rdeča barva zamenja z mo-
dro, ki simbolizira modro Sočo, simbo-
lično pa tudi ponazarja mir, in plesalke
naju skupaj z modro preprogo povlečejo
k sebi. Tako sta simbolno prika-
zana konec sovraštva - konec
vojne - in srečanje z ljubljeno
osebo...
Ali obiskuješ kakšen seminar?
Mi seminarje imenujemo stage.
Da, obiskal sem sem jih že več v Italiji
in tujini. Največ znanja sem pridobil v
Parizu, na “Conservatorie de Boulogue
Billancourt - Musiqe, danse, art drama-
tique”. Tu nas je bilo nad sto, in to iz ce-
le Evrope. Udeležil sem se tudi seminar-
ja v Rimu z Raffaelejem Paganinijem. Ta
koreograf je bil zelo natančen in nam je
velikokrat popravljal telesne gibe. Vsako
leto hodim na stage v Gradežu, kjer
poučujejo različni učitelji.
Če bi te prosili, bi zaplesal na kakšni
šolski predstavi?
Oh, raje ne! Imel bi veliko treme. Ko
plešemo na odru, ne vidimo publike,
zato smo lahko koncentrirani. Enako je
na nastopih, ko nas spremlja ocenjeval-
na komisija. Tu je tišina, zato smo zbra-
ni. V šoli, v telovadnici, pa bi imel pred
očmi vse sošolce, bilo bi več šuma in bi
se zelo težko zbral in vem, da moje ple-
sanje ne bi bilo dobro...
Kaj misliš za naprej?
Trenutno ne vem, če bom balet nadal-
jeval. Kljub temu pa bo ta dejavnost
ostala vedno del mojega življenja.
AK
Pogovor s Thomasom Pericem, ki v prostem času pleše
Moj hobi je balet
Ob baletu se mora
telo zliti z glasbo
Zato sem prepričan, 
da bi moralo biti novo poglavje 
v naših naporih za ohranjanje 
in bogatenje vseh dinamik 
naše manjšinske skupnosti 
prav vlaganje v izobraževanje
kadra
Mladostni naboj je močan,
je zanimiv, lahko ga
usmerjaš, če ga znaš 
ob pravem trenutku
začutiti in zaznati
Kristjani in družba8. oktobra 20154
Cerkveni in družbeni antislovar (5)
D kot DE SADE
  ri iskanju gesla za črko “d”
sem naletel na razmišljan-
ja italijanskega katoliškega
psihoterapevta in pisca Roberta
Marchesinija. V enem od teh raz-
mišljanj omenja tudi markiza De
Sada; a pojdimo lepo postopo-
ma. Kakor v Italiji se tudi pri nas
spopadamo z “ideologijo gen-
der” oz., kot jo ponesrečeno poi-
menujejo uradno v slovenščini,
s “teorijo spola”. Ponesrečeno
zato, ker je ravno v tem težava,
da ta teorija spol
zanika oz. ga
obravnava kot
neko kulturno-
družbeno danost,
ne pa kot narav-
no danost in zato
determiniranost
– da se torej ljudje
rodimo moški
kot moški in žen-
ske kot ženske.
“Gender” je slov-
nični spol v an-
gleščini, “genere”
v italijanščini, kar
jasno nakaže,
kam pes taco mo-
li – prej sta se
namreč upora-
bljali besedi “sex”
in “sesso”, ki pa
sta šli iz mode. Pri
nas je težava v
tem, da tudi v
slovnici uporabljamo isto bese-
do, namreč “spol”, toda “gen-
der” je v bistvu precej bolj ohlap-
na beseda, ker nekako označuje
samo “vrsto” ali “sorto” ljudi,
njegove lastnosti pravzaprav. Ta-
ko socialno omrežje Facebook v
ZDA ponuja uporabniku kar 58
različnih možnosti, da si izbereš,
kakšne “sorte” človek si, v Av-
straliji in Kanadi pa imajo tudi
prebivalci skoraj trideset ra-
zličnih možnosti uradne izbire.
Zato mi ne bomo govorili o “teo-
riji spola”, temveč o “gender
ideologiji”, ker je po našem
mnenju temu tako – če se kdo ne
strinja, tudi prav. Mnogi aktivisti
tako ali tako pravijo, da “gender
teorija” sploh ne obstaja, temveč
je treba govoriti o “gender študi-
jah” (gender studies). Kako pa
pridemo do markiza De Sada?
Prek trditev prenekaterih. Eni
trdijo, da so se te, če se izrazimo
korektno, “gender študije” raz-
vile zato, da bi zaščitile pravice
žensk, drugi, lahko pa celo isti,
trdijo, da je to vlogo odigralo raz-
svetljenstvo, in sicer zlasti v
Franciji in Angliji. Kako bi lahko
pozabili na “Deklaracijo pravic
ženske in državljanke”, ki jo je
napisala leta 1791 Olympe de
Gauges (Marie Gouze), ali doku-
ment “Zahteva po pravicah
žensk”, ki ga je leta 1792 napisa-
la Mary Wallstonecraft? Mnogi
pa omenjajo prav izrek razsve-
tljenega Markiza De Sada: “Ek-
skluzivno posedovati žensko je
prav toliko krivično kot posedo-
vati sužnje”. Zanimiva izjava, se-
veda, če jo iztržemo iz konteksta,
videli pa bomo, kako zadeva zve-
ni v kontekstu, in ne vem, če
nam bo kontekst všeč. Všeč pa
nam ljudem ni niti kruta re-
sničnost, ki ne le da teorije in
sheme postavi pod vprašaj, tem-
več jih kdaj pa kdaj prav grdo,
celo nasilno, zavrne. Tako je
Olympe de Gauges lepo končala
pod giljotino v času francoske re-
volucije z naslednjo utemeljitvi-
jo: “Pozabila je na kreposti, ki se
podajo njenemu spolu”. Očitno
se republikanci niso strinjali z
njeno deklaracijo. Torej vidimo,
kako je tako opevana francoska
revolucija ščitila in zaščitila pra-
vice žensk, če so bili v redu samo
moški revolucionarji in njihove
ideje. Pa naj še kdo reče, da
evropska civilizacija temelji na
načelih in pridobitvah francoske
revolucije.
/ str. 15
Andrej Vončina
P
  lovesnost za žrtve povojne-
ga nasilja v Spominskem
parku na Teharjah, osred-
njem državnem spomeniku do-
slej zamolčanim žrtvam povojnih
pobojev, se je začela s sv. mašo, ki
jo je daroval celjski škof dr. Stani-
slav Lipovšek ob somaševanju
drugih duhovnikov. Na začetku
bogoslužja je spomnil, da je ta
zemlja pred sedemdesetimi leti
sprejela telo in kri vseh trpečih.
Ob rožnovenski nedelji, ki jo
praznujemo prvo nedeljo v okto-
bru, je poudaril, kako so žrtve po-
vojnega nasilja umirale z rožnim
vencem ali križem v rokah in jim
je bila molitev edina tolažba in
upanje. Več kot tisoč zbranih ude-
ležencev slovesnosti je molilo, da
bi spoznali resnico naše polprete-
kle zgodovine in znali odpuščati
ter priti do sprave in miru.
Škof Lipovšek je po evangeliju
spregovoril o iznakaženih truplih
jetnikov ter o dvojnem zločinu:
ne samo, da so pobijali nedolžne
žrtve, ampak so rajnim tudi vzeli
človekovo dostojanstvo in jih
enačili z odpadki. Tretji zločin pa
bi se zgodil, če bi mi pozabili na
te žrtve. Te ne bi smele biti v rud-
niških rovih, ampak bi morale bi-
ti pokopane na dostojnih krajih,
kjer bi lahko molili zanje in se od
njih poslavljali. To bi se morali
naučiti od drugih evropskih na-
rodov, je mnenja Lipovšek, saj je
znamenje resnične kulture in ci-
vilizirane družbe. Znana in nez-
nana povojna grobišča trkajo na
vrata našega srca in duše. Celjski
škof je opozoril tudi na spomin-
ski park, ki ni še dokončan. Za-
snoval ga je arhitekt Marko Mušič
in ga razdelil na več elementov:
vhodni portal s kapelico Kristu-
sovega bičanja, stezo tišine in ol-
tarno mizo; nad portalom se dvi-
ga mogočni simbol omega, ki
lahko ponazarja tudi venec slave
ali odprte roke, ki sprejemajo vsa-
kogar v ta sveti kraj.
Zbrane je nagovoril tudi s spo-
ročilom prebranega evangelija:
“Ljubite svoje sovražnike in mo-
lite za tiste, ki vas preganjajo, da
boste postali sinovi svojega
Očeta, ki je v nebesih. On namreč
daje svojemu soncu, da vzhaja
nad hudobnimi in dobrimi, ter
pošilja dež pravičnim in kri-
vičnim”. Zato delajmo dobro
vsem ljudem, tudi tistim, ki so
izvrševali povojne zločine, saj ta-
ko ubijalci kot žrtve, mrtvi in
preživeli bodo poklicani k spravi
s preteklostjo in medsebojnim
mirom. To pa lahko dosežemo sa-
mo z odpuščanjem in s prizna-
vanjem resnice, ki osvobaja. Kri-
stjani bi morali dajati dober zgled
in biti nosilci miru ter sprave. Ta-
ko je svoje misli sklenil celjski
škof.
Kulturni program ob koncu bo-
goslužja sta pripravili Nova slo-
venska zaveza in župnija Teharje.
Zbrani so se udeležili tudi nedel-
jskega spominskega pohoda po
poti teharskih žrtev, ki pelje od
celjske železniške postaje po cesti,
po kateri so vodili ujetnike do ta-
borišča na Teharjah, ter se nato
pridružili slovesnosti. Organiza-
torji so pozdravili in se zahvalili
tako pohodnikom kot vsem pri-
sotnim, sorodnikom žrtev, pred-
stavnikom politične
in krajevne oblasti ter
predstavnikom slo-
venske manjšine iz
Gorice in Trsta, ki so se
pripeljali z avtobu-
som. Poudarili so, da
nas vsak korak v tem
parku spominja na
trpljenje in smrt, zato
bi morali tukaj iz
spoštovanja hoditi po
kolenih. Prisotne je
nagovoril celjski
župan Bojan Šrot s
spominom na ne-
dolžne ljudi, ki so se
veselili konca strahot-
ne morije, ne vedoč, da jim ne bo
dano živeti v svobodi. Njihovi ra-
blji so namreč pozabili na osnov-
ne življenjske in civilizacijske nor-
me. Če je razumljivo, da je takrat
bilo teharsko taborišče tabu tema,
je malo manj razumljiv današnji
zid molka, saj je že čas, da poko-
pamo številne povojne žrtve, za-
grebene po vsej Sloveniji, s čimer
bomo dokazali, da smo res evrop-
ska civilizirana država, je dejal
Šrot.
Glavni govornik je bil klasični fi-
lolog, prof. dr. Brane Senegačnik,
ki je Teharje predstavil kot kraj
strašnega spomina, a obenem tu-
di sveti kraj, v katerega ne priha-
jamo zaradi preteklosti, ampak
zato, da bi postali boljši ljudje, da
bi jasneje začutili, kdo smo, in
bolje videli, kje smo. Prvo je stvar
srca, drugo stvar pameti, oboje je
nepogrešljivo za človekov obstoj.
Spominjati se pomeni imeti ko-
renine in prihodnost, imeti obraz
in biti človek. Zato so v
pričujočem parku upoštevane tri
oblike spoštovanja do umrlih:
molitev, pričevanja in molk. Be-
sede smejo priti šele po dolgem
molku v tem kraju, kjer je prišlo
do izničenja človeka, saj so ljudje
vseh starosti in obeh spolov bili
predelani v snov, zamešano z od-
padki, ki jih je treba predelati s
pozabo in molkom. Ljudje so de-
setletja molčali zaradi starih raz-
prtij, političnih sporov, neporav-
nanih računov in mržnje med so-
rodniki. Že grški učitelj Tokirides
je dejal, da je vojna krut učitelj.
Slovenska družba je z ustrahoval-
no politiko molka bila za vedno
spremenjena, saj so povojni po-
mori zločin brez primere.
Na obisk spominske svečanosti
na Teharjah in na obisk Hude ja-
me se je v okviru “Srečanj pod li-
pami”, v sodelovanju s Kultur-
nim centrom Lojze Bratuž,
Krožkom za družbena vprašanja
Anton Gregorčič iz Gorice in z
Društvom slovenskih izobražen-
cev iz Trsta, odpravila skupina iz
Gorice in Trsta. V avtobusu je pri-
sotne toplo pozdravila Franka
Žgavec, Ivo Jevnikar pa je sprego-
voril o povojni moriji.
Teharje so poleg Šentvida in gra-
da v Škofji Loki eno izmed treh
koncentracijskih taborišč domo-
brancev in civilistov, ki jih je or-
ganizirala politična represija po
drugi svetovni vojni. Med 5. in
13. majem se je iz Slovenije v Av-
strijo preko Karavank umaknilo
približno enajst tisoč do-
mobrancev in šest tisoč ci-
vilistov, ki so jih usmerili
na Vetrinjsko polje, od ko-
der so jih vozili s kamioni,
nato pa jih z živinskimi va-
goni odpeljali do Celja.
Ženske, otroci in dojenčki
so skupaj z izstradanimi in
utrujenimi vojaki šli peš na
Teharje, kjer so jih na krat-
ko zaslišali in jih razvrstili
v tri skupine. Huda jama je
verjetno glavno morišče
teh ljudi, ki so jih kar žive
gnali v Barbarin rov, v ka-
terem naj bi bilo po oce-
nah strokovnjakov tri tisoč
mrtvih. V spomin na žrtve so pri-
sotni pred Hudo jamo zmolili,
Anka Peterlin je prebrala nekaj
poezij Stanka Majcna, raziskova-
lec in avtor vrste knjig o Hudi ja-
mi, Roman Leljak, pa je povedal,
kako so se lotili kopanja rova in
odkrivali mumificirana trupla.
Metka Šinigoj
S
  a župnijo sv. Janeza Krstnika, ki povezuje
vernike iz Devina, Štivana in Medjevasi,
je bila minula nedelja, 4. oktobra, lep iz-
ziv. RTV Slovenija je namreč iz župnijske cerkve
v Štivanu prenašala nedeljsko sveto mašo, ki sta
jo oddajala tudi tretja mreža slovenskega radia
in radio Ognjišče.
Televizijski gledalci in poslušalci so lahko spoz-
nali Štivan in tamkajšnjo novo cerkev sv. Ivana,
tisto s Černigojevimi “izpraskanicami” na ste-
nah prezbiterija in z Goršetovim Angelom miru
na južnem vogalu.
Službo božjo je vodil devinski župnik Giorgio
Giannini, ki je v svoji homiliji spregovoril o naj-
novejših izzivih Cerkve. Sklicujoč se na god sv.
Frančiška Asiškega, je nakazal aktualnost svet-
nikovega sporočila, izpostavil je tudi nedeljski
evangelij, ko Jezus spregovori o za-
konskem življenju, in poudaril po-
men začetka sinode o družini, ki naj
bi posodobila stališča Cerkve na te-
mo družinske pastorale.
Pri sveti maši so sodelovali vsa žup-
nijska skupnost, oba cerkvena zbora
in še bralca beril Danijel Fabi Pahor
in Barbara Rustja Brecelj ter dekleta birmanske
skupine s prebiranjem prošenj. Pred oltarjem je
psalm in dve obhajilni pesmi ob kitarski sprem-
ljavi pel župnijski mladinski zbor pod vodstvom
Olge Tavčar. Na koru pa je ob suvereni sprem-
ljavi organista Tomaža Simčiča pel mešani cer-
kveni zbor pod vodstvom Hermana Antoniča.
Zbor je ob uvodni Mavovi priredbi ponarodele
pesmi Kraljica venca rožnega ubrano izvajal več
pesmi in Vrabčevo Tretjo mašo v B duru.
Za župnijo pa je bilo zelo spodbudno in lepo,
da so v preteklih tednih trije člani devinskega
jusa popolnoma prenovili glavna vrata devinske
cerkve, ki so bila že dotrajana. Kot je povedal
predsednik jusarskega odbora Vladimir Mervic,
gre tudi v tem primeru za delo, ki ga jusarji opra-
vijo v korist celotni vaški skupnosti.
Z
  Župnija sv. Janeza Krstnika
Televizijski prenos 
sv. maše po RTV
DEVIN 
Spominska svečanost na Teharjah
“Razum ne more doumeti,
srce ne more preboleti”
JEZUSOV IN MARIJIN POGLED
Marija je s toplino in odprtostjo pripravila
pot Jezusu. Po oznanjenju in spočetju se je
vse njeno zanimanje usmerilo nanj. Nosila
ga je pod srcem, ga ljubkovala, se pogovarjala
z njim, zlasti pa veliko premišljevala. Kot vsa-
ka mama ga je pri rojstvu pogledala s fizični-
mi očmi kot svojega otroka, z duhovnimi pa
kot Božjega Sina. Spremljala ga je v mladosti,
mu izkazovala ljubezen in ga skupaj z
Jožefom uvajala v življenje.
Kakšen pa je bil Jezusov pogled na Marijo?
Tako kot drugi otroci jo je gledal kot naj-
boljšo mamo. Njun pogled je postajal vedno
bolj vzajemen in odprt, poln občudovanja,
nežnosti in skrivnosti. Marijin pogled ga je
spremljal, ko je odšel v puščavo in začel klica-
ti učence. Zopet sta se njuna pogleda srečala
na svatbi v Kani. Marija je s svojim pozornim
pogledom opazila, da bo zmanjkalo vino in
se bo svatba žalostno končala. Obrnila se je k
Jezusu in mu pokazala težavo. Jezus ji je od-
vrnil, da še ni prišel čas, da se razodene. Toda
Marija je spoznala, da je prišel ta trenutek, in
naročila strežnikom, naj naredijo, kar jim bo
naročil. Jezusu je s pogledom povedala, naj
naredi tisto, za kar ga je Oče poslal na svet.
Tako je v njenem čutečem pogledu odkril, da
bo njegovo poslanstvo osvobajati ljudi za nov
svatbeni odnos z Bogom.
Podobno povezavo dveh pogledov srečamo v
Jezusovem umiranju na križu. Jezusov po-
gled se je v tem strašnem stanju obrnil k
Očetu in ga prosil za podporo, da bi ostal
zvest in izpolnil njegovo voljo. Potem se je z
zadnjimi očmi obrnil k Materi in zvestemu
učencu, ki sta ga spremljala v bolečini vere.
Ta pogled je bil tako izrazit, da je postal kot
beseda, ki ustvarja novo življenje. V Materi in
učencu je Jezus videl temeljno celico Cerkve.
Prva vernika sta bila pod križem odprta za
največje razodetje Božje ljubezni, v kateri se
je začelo novo stvarjenje, v katerem bo Jezus
novi Adam ob Mariji, novi Evi, materi novega
človeštva.
Jezusov pogled na Mater in učenca se bo v
moči Svetega Duha nadaljeval do njegovega
drugega prihoda. Cerkev bo živela iz pogleda
na Kristusovo žrtev na križu in s pogledom
Neveste, ki bo kljub preizkušnjam navdušeno
pričakovala Ženina Kristusa, da jo bo popeljal
na nebeško gostijo. Marijin pogled ostaja
spodbuden, ljubeč, poln usmiljenja in usmer-
jen h Kristusu, ki je Odrešenik.
GLEDATI SKOZI POGLED (3) Primož Krečič
Markiz de Sade
Kristjani in družba 8. oktobra 2015 5
  uhovnik Iztok Mozetič je letos
končal doktorat na Teološki fa-
kulteti z naslovom Katoliška
Cerkev v Slovenskem poročevalcu, Ljud-
ski pravici in Delu v letih 1953–1961. Si-
cer je po rodu iz Bilj na Goriškem, že
dvanajst let pa vodi župnije na Malem
Krasu: Hrpelje-Kozina, Klanec in Rodik.
Dosežek smo izkoristili za zanimiv po-
govor. Najprej pa izražamo čestitke no-
vemu doktorju znanosti.
Osvetlimo zgodovinsko ozadje … Kaj
opredeljuje obdobje 1953-1961 z vi-
dika politične oblasti in verske svobo-
de?
Konec novembra 1952 je papež Pij XII.
imenoval zagrebškega nadškofa Alojzija
Stepinca za kardinala. Oblast v Federa-
tivni ljudski republiki Jugoslaviji je to ra-
zumela kot izzivanje in napad. Odgovo-
rila je s prekinitvijo diplomatskih odno-
sov z Apostolskim sedežem sredi decem-
bra istega leta. Hkrati se je trudila, da bi
zahodnemu svetu, na katerega se je po
sporu z državami informbiroja v letu
1948 obrnila za materialno pomoč in ki
jo je opozarjal na kršitve človekovih pra-
vic, dokazala, da je v Jugoslaviji verska
svoboda. Zato je v drugi polovici maja l.
1953 sprejela Zakon o pravnem položaju
verskih skupnosti (ZPPVS). Ni ji uspelo
pripraviti katoliških škofov v Jugoslaviji,
da bi pri tem sodelovali, ker so se sklice-
vali, da ne morejo ničesar storiti brez
ustreznih navodil Apostolskega sedeža.
Pritiski na Cerkev so se tudi po sprejetju
zakona nadaljevali, oblast je ustvarjala
take razmere, da so bili škofje prisiljeni
prositi predvsem za materialno podpo-
ro, hkrati se je z diferenciacijo trudila
vnašati razdor v Cerkvi.
Po smrti kardinala Stepinca februarja l.
1960 in s pismom jugoslovanskih ško-
fov Zveznemu izvršnemu svetu tj. takrat-
ni vladi v Beogradu ok-
tobra istega leta so se
odnosi med oblastjo in
Cerkvijo začeli posto-
poma izboljševati. K te-
mu je pripomogla
uredba Izvršnega sveta
ljudske skupščine Ljud-
ske republike Slovenije
za izvrševanje ZPPVS
julija l. 1961, ki je iz-
boljšala določene neja-
snosti zakona v prid
Cerkvi.
Vaše raziskovanje je
bilo usmerjeno v
preverjanje hipoteze,
da se je z vzponom
komunizma na
oblast leta 1945 delal
psihični pritisk na
Cerkev tudi s po-
močjo časopisne
propagande. Kaj so
glavni argumenti, ki
tezo potrjujejo?
Predvsem takoj po dru-
gi svetovni vojni so
časopisi služili kot pro-
pagando sredstvo, da so
pomagali prikazovati
katoliško Cerkev kot
glavnega sovražnika oz.
hrbtenico opozicije
proti takratni komuni-
stični oblasti. Na zelo
žaljiv in poniževalen
način so pisali proti t. i.
“reakcionarnim škofom, duhovnikom,
redovnikom, vernim laikom, in neob-
jektivno poročali o določenih sodnih
postopkih proti njim. Vrh tega poročan-
ja je bil sodni postopek, v katerega je bil
vključen tudi ljubljanski škof Gregorij
Rožman, v drugi polovici avgusta l.
1946. S tem je bila obsojena katoliška
Cerkev v Sloveniji. Tovrstno pisanje je
trajalo do vključno leta 1955. V letu
1953 je bila pomembna Titova izjava,
objavljena tudi v dnevnikih: “Predvsem
ne bo več katoliško vprašanje kočljivo v
Jugoslaviji, ko se bodo novinarji in razni
drugi ljudje prenehali zanimati zanj”. To
je pomenilo manj pisanja o Cerkvi,
kvečjemu v prid duhovnikom, ki
so podpirali oblast, nič pa o ordi-
narijih. Od prekinitve diplomat-
skih odnosov naprej je bil Apostol-
ski sedež obravnavan kot so-
vražnik Jugoslavije, ki se vtika v
njene notranje zadeve. Poleg član-
kov so bile objavljene tudi žaljive
karikature.
Kakšno podobo Cerkve sta
ustvarjala osrednja časnik Slo-
venski poročevalec in Ljudska
pravica oziroma Delo po njuni
združitvi? Kakšna je bila pove-
zava med uredništvi in oblastjo?
Podoba Cerkve v osrednjih sloven-
skih dnevnikih je bila komuni-
stična. Ta je izhajala iz marksi-
stičnega pogleda, da je religija nez-
nanstvena, v službi reakcije, opij
za ljudstvo in da bo postopoma
propadla in da bodo propadle z
njo povezane ustanove, torej tudi
Cerkev. To podobo so podpirale
misli predsednika Tita in drugih
partijskih osebnosti v raznih govo-
rih in intervjujih, objavljenih v
dnevnikih: da je Cerkvi po ZPPVS
omogočena svoboda, da v Jugosla-
viji ni preganjanja vere, nestrinjan-
je s kardinalom Stepincem, obsod-
ba fizičnih obračunavanj z duhov-
niki, nezdružljivost vernosti s pri-
padnostjo Zvezi komunistov, politični
boj oz. zavzemanje predvsem za mlade,
poseganje Apostolskega sedeža oz. Vati-
kana v notranje zadeve Jugoslavije, fi-
nančna podpora, ki jo je oblast dajala
Cerkvi. Po neuspešnih pogovorih komu-
nistične oblasti s katoliškimi škofi o
ZPPVS ni bilo objavljene nobene novice
o slovenskih ordinarijih vse do imeno-
vanja ljubljanskega škofa Antona Vovka
za rezidencialnega škofa ljubljanske ško-
fije decembra l. 1959. Dnevniki pa so
precej obširno poročali o pripravah,
sprejemu in pozitivnih odmevih ZPPVS,
o vključevanju vernih ljudi v socializem,
o delu Cirilmetodijskega društva (CMD),
ki se je trudilo ugajati tako komunistični
oblasti kot tudi ordinarijem, in tako
skušali dokazovati, kako oblast podpira
katoliško Cerkev v Jugoslaviji. Do smrti
papeža Pija XII. so dnevniki pisali proti
njemu in proti Apostolskemu sedežu.
Glede Cerkve drugod po svetu so po-
ročali predvsem o vtikanju Cerkve v po-
litiko in o določenih škandalih. Ured-
ništva so morala pisati v skladu z uradno
politiko komunistične oblasti.
Zakaj je bila Cerkev tarča načrtnega
boja oblasti?
Katoliška Cerkev se je uprla totalitarnim
pritiskom komunistične oblasti z
znanim pismom jugoslovanskih
škofov pod vodstvom Stepinca
oktobra l. 1945. Cerkev je naspro-
tovala zrežiranim sodnim po-
stopkom proti duhovnikom, re-
dovnikom, vernim laikom in
drugim oblikam kršenja in ome-
jevanja osnovnih človekovih pra-
vic, nasprotovala je zaplembi oz.
nacionalizaciji premoženja, po-
drejanju šolstva in vzgoje komu-
nistični ideologiji ter neobjektiv-
nemu poročanju v medijih.
Ali bi lahko izpostavili to, kar je
vezano na primorski prostor?
V juliju l. 1953 je Ljudska pravica
objavila članek o duhovniku Iva-
nu Mavriču, ki da je otroke v
Hruševju, Velikem Ubeljskem in
Hrenovicah pripravljal na sv. bir-
mo ravno takrat, ko bi lahko šli v
kolonijo, še bolj odmeven pa je
bil izgon upokojenega župnika
in dekana v Tolminu Jožeta Vo-
dopivca, o čemer sta pisala oba
dnevnika konec avgusta istega le-
ta. Slovenski poročevalec je v
začetku septembra istega leta pi-
sal o duhovnikih, ki so ovirali lju-
di, da se niso udeležili proslave
na Okroglici v povezavi z
vprašanjem Trsta in na kateri je
bil prisoten predsednik Tito, v
oktobru je poročal o župniku v
Matenji vasi Antonu Cerarju, ki
da je imel zelo slab odnos do lju-
di, posebej do stanovalcev v
mežnariji, v februarju l. 1955 pa še proti
župniku v Ilirski Bistrici Viktorju Berce-
tu, ki da je“napadal ljudsko oblast in pel
hvalnice odkritim sovražnikom naše
države”. Objavljenih je bilo tudi več
člankov v povezavi z delom pokrajinske-
ga odbora CMD za slovensko Primorje,
v letu 1961 pa v Delu tudi kratki zapisi o
srečanjih apostolskega administratorja
za slovensko Primorje Mihaela Toroša s
komisijo za odnose z verskimi skupno-
stmi.
Kako so mediji poročali o imenovan-
ju škofov in drugih pomembnih za-
devah, kot so sporočila Apostolskega
sedeža?
Delo je decembra l. 1959 objavilo kratko
novico o imenovanju škofa Antona Vov-
ka za rezidencialnega škofa ljubljanske
škofije in prav tako julija l. 1960 o ime-
novanju škofa Maksimiljana Držečnika
za rezidencialnega škofa mariborske ško-
fije. Določena papeževa apostolska pi-
sma so bila samo mimogrede omenjena:
tako npr. konec junija l. 1956 o apostol-
skem pismu, naslovljenem kardinalom
Višinskemu, Mindszentyju in Ste-
pincu ob 500-letnici zmage nad
Turki pri Beogradu, več pozornosti
pa je bilo namenjene poročanju o
smrti papeža Pija XII., konklavam
in izvolitvi papeža Janeza XXIII.
Daljši zapis o okrožnici papeža Ja-
neza XXIII. “Mater et magistra” je
objavilo Delo konec leta 1961.
Kakšno vlogo je imelo CMD, o nji-
hovem formalnem delovanju so
mediji naklonjeno poročali?
Oblast se je trudila za diferenciacijo
v Cerkvi, se pravi, da bi čim bolj
med seboj sprla škofe, duhovnike,
redovnike in vernike, da bi tako
lažje obvladovala Cerkev. Zato je na
različne načine podpirala CMD, tu-
di s pomočjo dnevnikov, ki so po-
ročali predvsem o občnih zborih,
predvsem o četrtem v letu 1956 in
petem v letu 1959, pa tudi o drugih
sestankih, tiskovnih konferencah
in izjavah članov društva o delu in
o pogledih društva tako glede od-
nosa do države kot tudi do Cerkve.
Posebej je odmeval obisk delegaci-
je CMD pri Titu konec leta 1959, o
čemer je poročalo Delo.
Kaj – katero odkritje vas je najbolj
presenetilo, kakšna posebnost?
Ena od posebnosti je gotovo po-
ročanje v letu 1953 o domnevnem
vplivu Apostolskega sedeža na italijanski
imperializem v Svobodnem tržaškem
ozemlju in o domnevno negativni vlogi
tržaškega škofa Antona Santina. Kar ne-
kaj napadalnih člankov je bilo objavlje-
nih v oktobru v obeh dnevnikih v pove-
zavi z domnevno izjavo, da je bil papež
Pij XII. zadovoljen, da je Trst priključen
Italiji in da je to v avdienci izrazil tržaške-
mu županu Gianniju Bartoliju. Radio
Vatikan je to zanikal in pojasnil, da pa-
pež ni sprejel Bartolija v posebni avdien-
ci kot tržaškega župana, pač pa v splošni
avdienci z ostalimi inženirji, ki so bili
na kongresu v Rimu. Veliko pozornosti
je temu namenil tudi predsednik
Izvršnega sveta Ljudske skupščine Ljud-
ske republike Slovenije Boris Kraigher na
zborovanjih v Kopru in na Dobrovem v
Brdih, o čemer je pisal Slovenski po-
ročevalec.
Ali so dnevniki spremljali tudi stanje
v cerkvenih krogih v zamejstvu ozi-
roma ali so komentirali kritična sta-
lišča zamejskih katoliških tednikov?
Junija l. 1954 je Slovenski poročevalec
pisal, da je glavni odbor CMD poslal od-
prto pismo Katoliškemu glasu zaradi na-
vedb o preganjanju vere v Sloveniji in o
negativni vlogi CMD, objavljenih v
začetku maja. Pismo je bilo objavljeno
v skrajšani obliki. Ostalih podobnih
člankov glede zamejskih katoliških ted-
nikov ni bilo. Ljudska pravica pa je v ju-
niju l. 1953 poročala, kako je časopis
Giornale di Trieste napadel slovenske
duhovnike v Beneški Sloveniji zaradi
opravljanja bogoslužja v slovenskem je-
ziku, Slovenski poročevalec pa, da je go-
riški nadškof Giacinto Ambrosi “pod
vplivom Vatikana” prisilil slovenske du-
hovnike k agitaciji za italijanske krščan-
ske demokrate. V oktobru je novinar
Borbe Slobodan Glumac med drugim
pisal v Ljudski pravici, da je ravnatelj
osnovne šole v Nabrežini sporočil du-
hovniku, da ne bo mogel več poučevati
verouka v slovenskem jeziku, ker da bo
to prevzel italijanski duhovnik iz Istre,
po mnenju pisca za politične namene
Vatikana in Rima. V začetku decembra
je Slovenski poročevalec objavil članek
o zmanjšanju števila duhovnikov v Be-
neški Sloveniji in o pritiskih italijanskih
duhovnikov nanje, konec decembra pa
je Ljudska pravica poročala, da so tudi
duhovniki devinskega dekanata obsodili
odstranitev tablic z dvojezičnimi napisi.
V januarju l. 1954 je Ljudska pravica pi-
sala o sestanku županov beneških občin,
ki je bil v novembru l. 1953, na katerem
so prepovedali uporabo slovenskega je-
zika tudi pri bogoslužju. Župniki, da so
sicer prebrali odloke, a z obžalovanjem
zaradi vmešavanja občine v zadeve Cer-
kve, da so kljub temu nadaljevali pridige
v slovenskem jeziku in da se je dogajalo,
da so nekateri vojaki šli iz cerkve zaradi
ukaza, naj zapustijo cerkev, če bodo
slišali slovenske besede. Nekateri duhov-
niki so se pritožili na nadškofiji v Vid-
mu, tam pa, da so jim odgovorili, da so
cerkvene oblasti leta 1918 odpravile fur-
lanščino iz cerkva in da se temu nihče
ni upiral. Podobno naj bi veljalo za slo-
venščino. Oba dnevnika sta junija istega
leta poročala o smrti duhovnika Ivana
Trinka. Slovenski poročevalec je v no-
vembru 1955 na prvi strani pisal o pre-
mestitvi župnika Arturja Blažute iz žup-
nije Lesa in da bo namesto njega prišel
furlanski duhovnik, ki pa ni znal sloven-
skega jezika. Videmski škof Giuseppe
Nogara tako ni ugodil prošnji do-
mačinov, ki so imeli to potezo za nadal-
jevanje raznarodovanja. V februarju l.
1959 je Slovenski poročevalec pisal o iz-
javah beneških duhovnikov Angela
Kračine in Maria Lavrenčiča, da nista ni-
koli slišala govoriti o propagandi za od-
cepitev Beneške Slovenije in za pri-
ključitev k Jugoslaviji. Novembra istega
leta je pisatelj France Bevk napisal čla-
nek za Delo ob smrti Antona Cuffola.
Kaj nam sporoča to zgodovinsko ob-
dobje, kaj ugotovitve o nekorektnem,
krivičnem poročanju o katoliški Cer-
kvi za današnji čas?
V teološkem komentarju k fatimski
skrivnosti je prefekt Kongregacije za
nauk vere kardinal Joseph Ratzinger, se-
daj zaslužni papež Benedikt XVI., zapi-
sal, da v celoti gledano, spada poročanje
dnevnikov o Cerkvi v obdobje komuni-
stičnega preganjanja in trpljenja vernih.
To je povezano s skrivnostjo iz Fatime
na Portugalskem, ki se končuje s podobo
upanja, namreč da nobeno trpljenje ni
zaman in da je trpeča Cerkev tista, ki
kaže ljudem, kako prav iskati Boga. To
zgodovinsko obdobje je opomin, da se
resnica in svoboda izražanja lahko tudi
tepta, prireja, izkorišča. Je seveda tudi
poziv, naj bomo tudi danes budni glede
manipulacij in prefinjenih laži, ki se po-
nujajo v določenih medijih, še bolj pa,
da je treba zavzeto širiti resnico in po-
skrbeti za ustrezno svobodo izražanja tu-
di s pomočjo medijev.
Jana Barba
D
Terčeljev shod v Logu pri Vipavi
6. Terčeljev shod v Logu pri Vipavi bo v nedeljo, 18. oktobra
2015, s pričetkom ob 15. uri z molitveno uro. Ob 16. uri
sledi sv. maša, ki jo bo daroval g. Alojz Furlan, župnik iz
Vipave. Po sv. maši bo kratek koncert MePZ Anton
Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Damijane Božič
Močnik. Vabljeni! / Terčeljev odbor Vipavske dekanije,
Kontakt:  Nadja Pregeljc,  031 506 555, nadja.
pregeljc@gmail. com
Nova Gorica / Dobrodelni koncert GORIŠKA DLAN
Dobrodelni koncert GORIŠKA DLAN bo v petek, 9. oktobra 2015, ob 19. uri v
športni dvorani OŠ M. Štrukelj v Novi Gorici. Poleg gostov Fantje s Praprotna
bodo nastopili številni domači glasbeni in plesni izvajalci. Izkupiček
letošnjega koncerta z naslovom Ostal sem sam, bo v celoti namenjen pomoči
posameznikom v stiski na območju Goriške.
Kratke
  G. Iztok Mozetič
Pritiski na katoliško Cerkev na
Slovenskem v letih1953-1961
POGOVOR 
Foto Božo Benedejčič
Goriška8. oktobra 20156
  Zdravko Likar “pod lipami”
Vzdušje na meji ...
S 1. STRANI 
Vse predstave bodo v župnijski dvorani 
Anton Gregorčič v Štandrežu
Prodaja abonmajev, vstopnic in rezervacija sedeža: pri blagajni 
4. in 11. oktobra 2015 od 11. do 12. ure in eno uro pred predstavo
Informacije: Vanja 347 9748704 - Matej 349 2247961 (od 20. do 21. ure)
PD ŠTANDREŽ
Abonma 
ljubiteljskih 
gledaliških skupin
PROGRAM PREDSTAV:
- Nedelja, 18.10.2015, 
ob 17. uri
KD Gledališka skupina 
- Dekani
Boris Piciga
DRUŽINSKE ZGODBE 
ZMAGOTA IN VITORJE
komedija
Režija: Ingrid Verk
- Nedelja, 8.11.2015, 
ob 17. uri
Koroški Deželni Teater 
- Slovenj Gradec
Dario Fo
VSE ZASTONJ!
komedija
Režija: Peter Militarev
- Nedelja, 13.12.2015, 
ob 17. uri
KUD Dolomiti - Dobrova
Ken Ludwig
SLEPARJA V KRILU
komedija
Režija: Franci Končan
- Nedelja, 10.1.2016, 
ob 17. uri
KUD Valentin Kokalj 
- Visoko
Tone Partljič
SILVESTRSKA SPRAVA
2000
komedija
Režija: Nataša Gros
PD Štandrež - dramski
odsek
Premiera
- Sobota, 30.1.2016, 
ob 20. uri
Abonmajska predstava
- Nedelja, 31.1.2016, 
ob 17. uri
Ray Cooney
DENAR Z NEBA
komedija
Režija: Jože Hrovat
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
  a je povedal, da je organiza-
ciji v čast in ponos, da so tu-
di na našem koncu, in
računajo na nadaljnje sodelovanje.
Poudaril je, da “nismo mi tisti, ki
prinašamo Socialni teden po do-
ločenih krajih Slovenije, ampak
iščemo tisto, kar je, in poskušamo
povezovati, da pokažemo vsem, po
vsej državi, da ni vse v Ljubljani,
ampak je marsikje še kaj več boga-
tega”.
Večer, ki se ga je udeležila tudi ge-
neralna konzulka v Trstu Ingrid
Sergaš, se je začel s temo odnosov
Slovenije do Slovencev v Furlaniji
Julijski krajini. Likar, specialist na
področju mednarodnopravnega
varstva manjšin, spremlja te odno-
se več kot 40 let. “Moram reči, da
so ti odnosi odvisni od ljudi, ki za-
sedajo posamezne funkcije. Poznal
sem ministre, ki jim je bilo to eno
poglavitnih področij dela; so pa bili
tudi ministri, državni sekretarji in
generalni konzuli itd., ki jim je bila
to bolj postranska stvar”. Vzdušje
na meji v meddržavnih odnosih
ustvarjajo ljudje. Kar se tiče vsakod-
nevnih odnosov na meji, “bolj
čutimo ljubezen do teh ljudi kot
poslanstvo, kot tisto, kar nas žene
iz dneva v dan, da smo prisotni in
prijateljujemo, saj v 40 letih se kar
nabere prijateljev”. Pride tudi do
razočaranj, “ko veruješ v nekoga in
potem vidiš, da kar naenkrat obrne
ploščo”... Za unverzitetno diplomo
je Likar “prebral vse ustave na sve-
tu” in obravnaval vsa določila, v
katerih se govori o varstvu
manjšin. Nekatere države so imele
to izredno dobro urejeno, druge
nič, “v praksi pa je bilo, kot je bilo”
… Italija ima šesti člen ustave,
državne in deželne zakone, “ko pa
pridemo v občino, tudi če je levo-
sredinska, kar naenkrat ugotavlja-
jo, da tam Slovencev ni, pa čeprav
črpajo denar iz zakonov za Sloven-
ce” …
Pokrajina Videm je nedavno izdala
brošuro. V njej piše, da lepo skrbijo
za tri narodne manjšine, tudi slo-
vensko. “Kar naenkrat Rezije ni ne
na mapi ne v opisu. Predsednik po-
krajine je izjavil, da ni še nič rešeno
ne ugotovljeno, “vsi jezikoslovci, ki
kaj veljajo”, pa so rekli, da imajo
Rezijani pač slovenski dialekt. “Če
berem rezijanščino, razumem
T 90%; če pa berem prekmurščino,ne razumem niti 50%”! Tu je lahko“ignoranca, lahko pa so tudi skriti
nameni” …
Vsekakor je v odnosih najboljši dia-
log, trdi Likar. Če se postavi zid, se
končajo pogovori in to ne vodi ni-
kamor. “Z vsakim, ki je na drugi
strani, skušam govoriti, ga prego-
voriti, mu tudi svetovati ali odpreti
oči, če znam. Pomembno je, da go-
jiš stalne stike, in to ne glede na po-
litično pripadnost, usmerjenost,
ideologijo itd. Najslabše je zaloput-
niti vrata”. Sodelovati je treba za
dobro ljudi ob meji, ne glede na
“trenutno stanje” upraviteljev.
“Vse beneške občine iščejo par-
tnerje na naši strani”, kjer so
občine, pripravljene sodelovati pri
večjih skupnih projektih, ki lahko
prinašajo koristi enim in drugim.
“Pri ekonomskem sodelovanju je
pomembno imeti odprte roke”. Ko
se v odnosih ob meji zatika, bi
“osrednja država lahko več naredi-
la”, pravi Likar. “Odvisno je od lju-
di. Ingrid Sergaš je dobra generalna
konzulka; so bili pa tudi slabi ge-
neralni konzuli. Tudi po dve ali tri
leta jih nisem videl v Benečiji,
čeprav ljudje zelo radi vidijo, da pri-
dejo na obisk visoki gostje … So ne-
kateri ministri, ki nimajo pojma,
kaj je zamejstvo. Ko pridejo, odkri-
vajo Ameriko”... Nekateri “se na to
ne spoznajo, čeprav bi se morali za-
radi svojega poslanstva, ki ga spre-
jemajo s funkcijo”.
Novoletna srečanja med beneški-
mi Slovenci in rojaki iz Posočja so
se začela leta 1970; Likar je začel tja
zahajati okrog leta 1980, ko je bil
pri Socialistični zvezi zadolžen za
stike z zamejstvom. “Prišel je gene-
ralni konzul Cigoj in nam se je zde-
lo, kot da je prišel predsednik
države”! Z leti so ta srečanja “pre-
rasla v pravo manifestacijo prijatel-
jstva med ljudmi z obeh strani”:
zdaj se jih udeležuje tudi 300 oz.
400 oseb. “Pridejo vsi, ki kaj pome-
nijo v videmski pokrajini, predstav-
niki Slovencev, župani itd. Tudi
župniki so znali dati ton temu
srečanju, predvsem legendarni
župnik Paskval Gujon. On je tem
srečanjem dajal tak žar, da ga še
vedno ne moremo pozabiti in še
vedno podeljujemo Gujonova priz-
nanja, čeprav njega ni več med na-
mi že 13 let”.
Likar se redno srečuje z rojaki v Ka-
nalski dolini, Reziji, predvsem pa v
Benečiji in Terskih dolinah, “to je
moje domače dvorišče”, kjer ima
stalne stike s planinci, kulturnimi
delavci, župani ipd. “Oni rabijo in
jaz rabim, tako da se to prepletanje
dogaja vsakodnevno”.
Društva na obeh straneh meje zelo
dobro sodelujejo, prav tako zbori.
Med kulturnimi društvi je Likar
omenil KD PoBeRe (Posočje-Be-
nečija-Rezija), društvo Ivan Trinko,
KD Rečan itd. Na zborovskih
srečanjih je približno “pol naših in
pol njihovih”, tako da je “to prija-
teljstvo res preseglo vse meje”.
T. i. furlanski potres leta 1976 “je
povzročil tudi potres v odnosih, in
sicer na bolje”. Ljudje, predvsem v
Terski dolini, so videli, da “v Slove-
niji smo naprej s tehniko”, bili so
zelo hvaležni. Še sedaj pravijo sta-
rejši, kako je bilo lepo in kako hitro
je Slovenija takrat pomagala. Rav-
no tako v Reziji. Potres leta 1976 je
zbližal ljudi, “v veliki meri je od-
pravil tudi tiste povojne strahove,
ki so bili prisotni bolj na italijanski
kot na slovenski strani”.
Neizbrisen v spominu ostaja veliki
dogodek na vrhu Matajurja 30.
aprila 2004. Zbrala se je nekaj ti-
sočglava množica ljudi, ki so se
kljub dežju povzpeli na vrh z ba-
klami in tam čakali polnoč. “To je
bilo slavnostno, veselo, kakšno vri-
skanje”! Prižgali so ogromem kres
in rajali do jutra. “Bilo je nepopi-
sno. Prav tako nepopisno je bilo
20. decembra 2007, ko smo tisti
‘frdamani’ konfin vrgli dol v Na-
dižo in smo rekli: ‘Nikdar več me-
je’! Zame je največji dosežek
Evropske unije, ko svobodno pre-
hajaš mejo, ko greš na Matajur in
te nihče ne sekira, nihče te ne gle-
da, odkod si prišel”. To je “največji
napredek v odnosih in v občutju
ljudi. Tisti konfin nas je res utesnje-
val”.
Na Čavdkovo vprašanje o reformi
krajevnih uprav, ki se izvaja v Fur-
laniji Julijski krajini, je gost pove-
dal, da bi morala zaščititi slovensko
narodno skupnost in gorate kraje,
“o tem pa ni govora”. Bati se je, “da
bodo prevladala nižinska središča
in da tudi način glasovanja ne bo
enakopraven. To ni v redu”. Bilo bi
pričakovati, da se bodo predvsem
levosredinske občine drugače ob-
našale. V Bardu je bil npr. statut so-
glasno sprejet, “govori se samo o
slovanskem narečju, nič o Sloven-
cih, kot bi padli z lune” … Če gre-
mo v občino Tipana ali, na drugi
strani, v Breginj, “so na obeh stra-
neh enaki priimki, enaka govori-
ca”. Trpka ugotovitev: “Vračamo se
nazaj. Mislim, da je to hoteno, lah-
ko je pa tudi posledica neznanja
ljudi, ki to pripravljajo. Po mojem
pa je hoteno... Meni kot Slovencu
to ni vseeno, tudi kot načelniku
upravne enote mi ni vseeno. To so
naši ljudje, treba jih je zaščititi”. V
postopke se sicer ne morejo utika-
vati, ker živijo v drugi državi, je do-
dal Likar, vendar “mnenje lahko
imamo. To je korak nazaj, namesto
da bi šli naprej, da bi odnosi bili
sproščeni in demokratični. To uva-
ja novo nelagodje in strah”... Slo-
venija bi vsekakor morala reagirati,
trdi Likar, da zaščiti našo nacional-
no manjšino v drugi državi.
“Upam, da bo naša država v krat-
kem reagirala”.
Nedavno je imel Likar se-
stanek z beneškimi upra-
vitelji, zraven je bil tudi
deželni odbornik Cristia-
no Shaurli; domenili so se
za dva strateška projekta,
od katerih je vsak vreden
po tri milijone evrov. “Se-
stanek je bil odličen, sogla-
sje popolno z obeh strani.
Porok za uspeh pa vidimo
v deželnem odborniku, ki
je ponudil vso pomoč”. Že
so pripravljeni tudi načrti
za razvoj t. i. zgodovinske-
ga turizma. Poleg Italija-
nov in Avstrijcev nameravajo v po-
memben strateški projekt vključiti
tudi Čehe in Madžare.
Zdravko Likar je povedal, da je s pri-
jatelji okoli leta 1970 na pobočju
proti Krnskemu jezeru, na žičnih
ovirah, naletel na okostja italijan-
skih vojakov. “To nas je zelo priza-
delo in pretreslo”. V naslednjih le-
tih je marsikaj izvedel in tuhtal, do-
kler se mu ni poleti 1989 porodila
ideja o Kobariškem muzeju. V 11
mesecih je bila ogromna Mašerova
hiša v Kobaridu obnovljena in van-
jo so postavili bogato muzejsko
zbirko z veliko pomočjo Goriškega
muzeja in Zavoda za spomeniško
varstvo. “Muzej je takoj postal eden
najbolj obiskanih v Sloveniji”, let-
nih obiskovalcev je od 60 do 90 ti-
soč, doslej jih je bilo milijon 700
tisoč iz 182 držav. Dne 24. oktobra
bodo praznovali njegovo 25-letni-
co. Na podoben način je leta 2000
nastala Fundacija Poti miru. Obno-
vili so veliko hišo, v kateri so infor-
macijski center, razstava, zgodovin-
ska knjižnica, bogat arhiv, šest za-
poslenih visoko izobraženih
družboslovcev, “tudi to je kar
uspešna ustanova”. V Zgornjem
Posočju imajo kar 6 muzejev na
prostem, kjer so - tudi s pomočjo
društev - najbolje ohranjeni po-
ložaji v krajih iz prve svetovne voj-
ne, ki so povezani še s kulturnimi
in naravnimi znamenitostmi. “Na
Kolovratu je muzej prav na meji”.
Na Poti miru od Alp do Jadrana je
veliko muzejev tudi južno od Ko-
lovrata, od Sabotina pa vse do mor-
ja. “To ni le spominjanje na stiske
in žrtve, ampak tudi ekonomska
priložnost. V kobariški občini je
zgodovinski turizem na prvem me-
stu. To zna biti pomembna tržna
niša, vedno več ljudi hodi po zani-
mivih krajih”. Tako so se na obeh
straneh meje stkala številna nova
prijateljstva, “bolje smo se spozna-
li”. Sedaj pa potekajo celo dogovo-
ri, da bi Pot miru in dediščino prve
vojne vpisali na seznam Unesco.
Benečija se je izpraznila... Msgr. Gu-
jon, “zadnji čedermac”, je že pred
25 leti dejal, da, “če ne bo ta belih,
pridejo ta črni in ta armeni”... In
vendar so “Benečani izredno kon-
kretni in trdoživi, prilagodijo se
vsaki situaciji”. Vpisi v špetrsko
šolo se višajo. “Mladi nimajo več
strahov in zavor”!
In memoriam
Marinka Batič
  ebeški Gospod je v ne-
deljo zvečer, 4. oktobra,
poklical k sebi Marinko
Batič poročeno Tommasi. Slabo
se je počutila že v petek na do-
mu v Sovodnjah, nato so jo ta-
koj odpeljali v goriško bolnišni-
co. Po treh dneh se je vdala neiz-
prosni bolezni, proti kateri se je
potrpežljivo in zgledno borila
dolgih dvanajst let.
Marinka Batič se je rodila 30.
marca 1949 v Lokavcu pri Aj-
dovščini v družini Štefana in Sil-
ve, v kateri je bilo pet otrok, štiri
hčere in en sin. Po opravljenem
šolanju se je zaposlila kot urad-
nica na matičnem uradu občine
Ajdovščina. Leta 1971 se je po-
ročila z Ladijem Tommasijem in
se preselila v Sovodnje ob Soči
na dom pri Štefčevih, kjer so
živeli moževi starši Janko in Mi-
lena. V zakonu sta se jima rodila
hčerka Katia in sin Štefan, ki sta
si že ustvarila družino. Marinka
je tako lahko okusila tudi poklic
N none, ki ji je bilše posebno prisrcu. V veliko ve-
selje ji je bilo pet
vnukov, za katere
je skupaj z
možem večkrat
ljubeznivo skrbe-
la.
Marinka si je po
prihodu v Sovodnje poiskala
novo zaposlitev v tovarni žga-
nih pijač Candolini. Iz zdrav-
stvenih razlogov je morala po
nekaj letih zapustiti službo in si
poiskati novo. Našla jo je kot va-
ruška otrok pri družinah, kar jo
je še posebno veselilo.
V Sovodnjah se je dejavno
vključila v vaško življenje. Znala
je zelo lepo risati in krasiti razne
idelke. Še posebno so poznane
njene okrašene steklenice. Svoj
talent je radodarno dajala na
razpolago vsem, ki so jo prosili
za pomoč. Več let je bila tajnica
sovodenjske sekcije prostovol-
jnih krvoda-
jalcev in ta-
ko prispeva-
la za to hva-
levredno de-
javnost v
pomoč
bližnjemu.
Še najbolj
pa se je po-
svečala do-
mači cerkvi
in župniji
sv. Martina
škofa, kar je
odražalo njeno globoko vero v
Jezusa. Bila je vedno prisotna pri
vseh cerkvenih dejavnostih. Po-
sebno veselje in tolažbo je
doživljala pri sv. maši, kjer je so-
delovala z branjem Božje bese-
de. Bila je tudi močno navezana
na Božjo Mater Marijo in se še
pred nekaj dnevi vpisala na ro-
manje v Fatimo.
Marinke se bomo v Sovodnjah
vsi spominjali kot vesele in na-
smejane osebe, ki je na življenje
in bližnjega vedno gledala v do-
bri luči. Za vsakogar je imela do-
bro besedo. Bila je skrbna mama
in nona. Še posebno pa nam bo
ostal njen zgled pri prenašanju
bolezni in zaupanju v Božjo mi-
lost. Verjamemo, da je že v Jezu-
sovi družbi, s katerim je delila
trpljenje. Svojcem izražamo
iskreno sožalje! / JČ
Zapustila nas je naša draga 
MARINKA BATIČ
Žalostno vest sporočajo 
MOŽ LADI, HČI KATIA IN SIN ŠTEFAN Z DRUŽINAMA, 
SESTRI IN BRAT TER OSTALO SORODSTVO.
Namesto cvetja darujte za Zavod za invalidno mladino 
v Vipavi in dekanijsko Karitas.
“Pomembno je, da
gojiš stalne stike, in
to ne glede na
politično pripadnost,
usmerjenost,
ideologijo”
Zame je največji
dosežek EU, ko
svobodno prehajaš
mejo, ko greš na
Matajur in nihče ne
gleda, od kod si
prišel
foto dpd
Goriška 8. oktobra 2015 7
  veliki dvorani Kulturnega
centra Lojze Bratuž so se v
soboto, 3. oktobra 2015,
spet oglasili znane arije in dueti slo-
vitega skladatelja W. A. Mozarta
(1756-1791), kakor sta jih za glasbe-
no igro odbrala dva mlajša pevca,
sopranistka Polona Kante Pavlin in
basist Manuel Pintar, učenca Slo-
venskega centra za glasbeno vzgojo
Emil Komel iz Gorice, v razredu so-
lopetja prof. Franke Žgavec. Pod
taktirko Hilarija Lavrenčiča, ki je
pevca tudi spremljal v živo na klavir
in jima tako nudil zanesljivo opo-
ro, so zazveneli solospevi in dueti,
v italijanskem in nemškem izvirni-
ku, iz znanih in manj znanih Mo-
zartovih oper Don Giovanni, La
finta semplice, Cosi’ fan tutte, La
finta giardiniera, Le nozze di Figaro
(Figarova svatba) , pa še Il flauto
V
Obvestila
KD Sabotin vabi na 26. Pohod
na Sabotin, ki bo v nedeljo, 18.
oktobra. Sv. maša bo ob 10.30
pri razvalinah cerkvice sv.
Valentina.
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek za družbena vprašanja
Anton Gregorčič vabita na
Srečanje pod lipami, ki bo v
četrtek, 8. oktobra 2015, ob 20.
uri v komorni dvorani Kulturnega
centra Lojze Bratuž. Tokrat bo na
vrsti predstavitev raziskave Šola,
družina in zunajšolske
dejavnosti, ki jo je pripravilo
ZSŠDI v sodelovanju s Slori-jem.
Spregovorili bodo predsednik
ZSŠDI Ivan Peterlin, tajnik ZSŠDI
Martin Maver in raziskovalka
Slori-ja Norina Bogatec.
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča
članom in prijateljem, da bo dr.
Simon Špacapan predaval o
rakastih boleznih v četrtek, 22.
oktobra, ob 20. uri v Gorici, v
Tumovi dvorani na Korzu Verdi 51
v 3. nadstropju nad knjižnico
Damir Feigel. Toplo vabljeni!
Društvo Jadro prireja dva tečaja
slovenščine (začetnega in
nadaljevalnega) za odrasle na
društvenem sedežu. Tečaja bosta
potekala od oktobra do maja: 50
ur, po dve uri tedensko.
Organizacijsko srečanje bo ob
20. uri v petek, 9. oktobra 2015,
na sedežu društva v ul. Monte 6
Busi 2. Informacije pri članih
društva, v ronški knjižnici in v
mladinskem informativnem
središču v Tržiču (Informagiovani).
SCGV Emil Komel sprejema
vpise za novo šolsko leto. Urnik
tajništva od 9. do 12. ure in od
17. do 19. ure od ponedeljka do
petka. Telefon 0481 532163, e-
mail info@emilkomel. eu.
Prosvetno društvo Štandrež vabi
ljubitelje gledališča, naj se
pridružijo dramskemu odseku.
Dodatne informacije na tel. 328
6669048 (Božidar) in 347
9748704 (Vanja).
Mešani pevski zbor Štandrež
toplo vabi nove pevce v svoje
vrste.
Feiglova knjižnica na Verdijevem
korzu je odprta od 10. do 18. ure
vsak dan razen ob sobotah.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin
na ravnatelja prof. Silvana Kerševana
lahko nakažete na bančni tekoči
račun: Banca di Cividale (Via Kugy,
2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402
003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s
pripisom: za SKLAD SILVANA
KERŠEVANA. Informacije na tajništvu
SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Male oglase bomo objavili
prihodnjič.
Čestitke
Andrea Torroni je z odliko
zagovarjal diplomsko nalogo na
novogoriški univerzi in postal
gospodarski inženir. Iskreno mu
čestitajo vsi domači in prijatelji.
Dekliška vokalna skupina
Bodeča Neža – P. D. Vrh Sv.
Mihaela - je na Mednarodnem
zborovskem tekmovanju
Flamske (International Choir
Contest of Flanders), ki je
potekalo od 2. do 4. oktobra v
belgijskem mestu
Maasmechelenu, osvojila tretje
mesto v kategoriji ženskih in
moških zborov. Dekliški zbor, ki
ga vodi dirigentka Mateja Černic,
se je žirij i  prestavil z deli
skladateljev iz Slovenije in drugih
evropskih držav in za to prejel 82
točk. Za uspeh na tekmovanju
čestita Dekliški vokalni skupini
Bodeča Neža in njeni
zborovodkinji Mateji Černic
Zveza slovenske katoliške
prosvete iz Gorice.
Zahvala
Zahvaljujemo se vsem, ki so na
katerikoli način počastili spomin
naše drage Tatjane Bednarik.
Posebna zahvala gre g. Marijanu
Markežiču za pogrebni obred.
Družina Bednarik
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 9.10.2015 do 15.10.2015)
Radijska postaja iz Vidma
oddaja na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 9. oktobra (v studiu Niko
Klanjšček):  Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Sobota, 10. oktobra, ob 21. uri
(vodi Ilaria Banchig): Okno v
Benečijo:  oddaja v
benečanskem, rezijanskem in
ziljskem narečju.
Nedelja, 11. oktobra, ob 12. uri:
Ponovitev sobotne oddaje Okno
v Benečijo.
Ponedeljek, 12. oktobra (v studiu
Andrej Baucon):  Narodno-
zabavna in zabavna glasba -
Zborovski kotiček - Novice iz
naših krajev -  Obvesti la in
večerni vic.
Torek, 13. oktobra (v studiu
Matjaž Pintar): Utrinki v našem
prostoru - Glasbena oddaja z
Matjažem.
Sreda, 14. oktobra (v studiu
Danilo Čotar): Pogled v dušo in
svet: Konj, zvesti spremljevalec
človeka - Izbor melodij.
Četrtek, 15. oktobra (v studiu
Andrej Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila
in večerni vic.
DRUŠTVO ARS
Vljudno vabi na razstavo 
KULTURNO DRUŠTVO 
LIKOVNIH USTVARJALCEV TOLMIN
Umetnike in dela bo predstavila Maria Grazia Persolja
Galerija Ars na Travniku, Gorica
Petek, 9. oktobra 2015, ob 18. uri
In memoriam 
Tatjana Bednarik
  ne 5. avgu-
sta 2015 se
je v 84. le-
tu starosti mirno
poslovila od nas
Tatjana Bednarik,
najstarejša hči
prof. Rada Bednari-
ka in matere Kar-
mele. Odraščala je
v slovensko narod-
no zavedni družini
in tako že zgodaj
občutila fašistično
nestrpnost do vse-
ga, kar je bilo slovenskega. Gren-
ko je občutila dneve, kadar so ne-
strpneži brezobzirno preiskovali
dom in jezno metali skozi okna
na dvorišče slovenske knjige,
med katerimi Tatjanine prve slo-
venske učbenike, kot so bili Prvi
koraki, s katerimi se je doma sku-
paj z brati, sestrami in sestrično
izpopolnjevala v slovenskem je-
ziku. Morala pa je, kot vsi sloven-
ski otroci, obiskovati italijanske
šole. Šolala se je pri uršulinkah,
kjer so jo postavljali za vzor
učenke, ki, kljub slovenskemu
okolju, dobro obvlada itali-
janščino. Slovenski pošolski
pouk je obiskovala z nekaterimi
otroki neustrašenih staršev pri
msgr. Andreju Pavlici na skrivaj
ali pa v zakristiji cerkve sv. Ivana.
Vrata cerkve je monsinjor iz pre-
vidnosti zaklepal, saj so nemalo-
krat italijanski skrajneži po vra-
tih jezno razbijali. Doktor Pavlica
je neutrudno vzgajal otroke in
mladostnike v narodno zaved-
nem duhu in jim nudil tudi
osnove znanstvenih predmetov,
osnove cerkvenega petja in po-
globljeno versko vzgojo. Po opra-
vljeni licejski in - v istem letu je-
seni - učiteljski maturi, pri kate-
rih se je izkazala zlasti pri sloven-
skem jezikovno bogatem jeziku,
se je posvetila poučevanju.
Poučevala je domala v vseh slo-
venskih vaseh, v
zadnjih letih, ko
je stopila v stalež,
po uspešno opra-
vljenem
vsedržavnem ita-
lijanskem na-
tečaju, pa v
osnovni šoli v
Križni ulici (ul.
Croce) in pozne-
je v ulici Brolo.
Vzgajala je svoje
učence v sloven-
skem duhu in
osvetljevala vsesplošne vrednote.
Popolnoma se je posvetila svoje-
mu poklicu, svoje učence je res
imela rada kot oni njo. Kadar so
jo v poznejših letih srečevali, so
obujali spomine na lepa šolska
leta, ko jih je poučevala učiteljica
Tatjana.
Tatjana je bila globoko verna. Za-
radi svojega verskega prepričanja
je, zlasti v prvih povojnih letih,
naletela na pikre opazke staršev.
Na to sploh se ni ozirala.
Vsi, ki so jo poznali, so jo cenili
in imeli radi. Cerkveno občestvo
v Stražicah, kamor je v zadnjih
letih zahajala k vsakdanji jutranji
in nedeljski maši, so jo poznali
kot “signora maestra Tatjana” in
maše zadušnice so se udeležili v
lepem številu.
Tatjana je bila zadržana in
skromna. Ni razkazovala svojega
umetniškega nagnjenja in klavir-
skih dosežkov, ki jih je imela tudi
po zaslugi glasbenika Mirka File-
ja, pri katerem se je izpopolnje-
vala. Niti ni razkazovala svoje ra-
dodarnosti. Marsikomu, vedno v
svoji skromnosti, je pomagala v
težavah. Naša teta Tatjana je bila
vljudna in prijazna in za nas sve-
tel vzor. Tiho je odšla, previdena
s svetimi zakramenti.
Draga teta Tatjana, počivaj v mi-
ru!
Tvoje nečakinje
D
Lokanda Devetak v sodelovanju s sovodenjskimi krvodajalci prireja 
v torek, 13. oktobra 2015, ob 20.15 v svojih prostorih na Vrhu Sv. Mihaela 
16. dobrodelni večer
Težka izguba naj lajša tegobe
VEČER V SPOMIN NA NEKOGA, 
KI GA JE ZAHRBTNA BOLEZEN ODTRGALA IZ NAŠE SREDE
Gostje večera bodo: naš 
dolgoletni prijatelj dr. Simon 
Spazzapan, ki deluje na 
onkološkem oddelku C.R.O.
Aviano skupaj z dr. Samuelejem
Massaruttijem, primarijem 
kirurškega oddelka za prsi,
dr. Gustavom Baldassarrejem, 
odgovornim za onkološke eksperimen-
talne metode in dr. Barbaro Belletti, razi-
skovalko raka na dojkah. Letos bomo na
večeru predstavili knjigo “L’Isonzo”
(Soča) novinarja Andree 
Bellaviteja s fotografijami Mas-
sima Crivellarija, ki govori o na-
ravnih lepotah, ljudeh,
zgodovini, umetnosti in še mar-
sičem; rdeča nit pa je seveda
reka Soča. Poleg tega bo še gla-
sbena točka izredne solopevke Martine
Feri ob spremljavi glasbenika Aljoše Sak-
side. Izkupiček večera bomo namenili
onkološkemu oddelku C.R.O. Aviano.
Čotova družina Devetak
Goriški planinci prirejajo v
nedeljo, 11. t. m. , druženje ob
kostanju na domačiji
Štekarjevih v Števerjanu.
Srečanje se bo pričelo ob 12.
uri, končalo pa ob mraku.
Ob upoštevanju gesla
koristno in prijetno bodo tudi
tokrat poskrbeli za dva
spremljajoča dogodka:
družinski pohod in vožnjo z
gorskimi kolesi. Zbirališče bo
tokrat na prostoru pri tehtnici
pri pevmskem mostu, start
pa ob 10. uri. Zmerne hoje bo
približno dve uri, nekoliko
zahtevnejša preizkušnja pa
čaka kolesarje. Oboji se bodo
ob koncu zbrali pri Štekarju.
Planinsko druženje
ob kostanju
Ob izgubi drage mame, none in tašče
MARINKE BATIČ
izrekamo iskreno sožalje
Ivu in Katji, Juliji, Vidi in Andreju
VSI NA ŠOLI KOMEL
Utihnilo je plemenito srce
MARINKE BATIČ
Možu Ladiju, hčerki Katji in sinu Štefanu 
ter ostalim svojcem iskreno sožalje
PROSVETNO DRUŠTVO in CERKVENI ZBOR 
VRH SV. MIHAELA
magico (Čarobna piščal) in Der
Stein der Weisen. Te izseke sta pev-
ca spela v homogeno in všečno ce-
loto s štiriročno hudomušno napi-
sanim veznim tekstom, seveda v
slovenščini, tako da se je izrisala lju-
bezenska zgodba dveh mladih
vročih src, od prvih ljubezenskih
vzdihov, prežetih s sanjami, polni-
mi hrepenenja in želja, pa do gren-
ke streznitve po večletnem zakonu,
ki ob odhodu otrok izčrpa vso poe-
tičnost in se kaže v trpki stvarnosti
ostarelih duš in teles, ki si želita le
še počitka. Kako daleč so strastno
preživete noči! Vse to sta mlada
pevca prikazala z več kot merico
humorja in dobrohotne ironije v
glasbeni igri, ki sta ji dala naslov
Poglej, moj dragi Figaro … Povezo-
valna figura glasbenih delov in
utrinkov pogovorov zaljubljencev
je bil Don Alfonso s svojimi ko-
mentarji na račun zaljubljenih
žensk in moških, ki jim ljubezen-
sko čustvo popolnoma zamegli re-
snični videz vsega, pa tudi na rovaš
samih milih deklic, ki se spreme-
nijo v sikajoče kače in nosijo v hiši
hlače. Spretno je ta lik z ironijo in
s prgiščem pikrosti izrisal Marko
Černic, ki se ga gledalci gotovo še
spomnijo kot igralca v Odru’90, pa
tudi zaradi imenitnih komično iz-
delanih vlog v raznih operetah, ki
sta jih na oder postavila Zveza slo-
venske katoliške prosvete in Kultur-
ni center Lojze Bratuž. Premiero je
ta svojevrstna gledališko glasbena
uprizoritev, najprej v režijskem
osnutku Emila Aberška, nato pa v
režiji Caroline Bagnati, ki je po-
skrbela tudi za koreografijo, kot
zvesta sodelavka KCLB in ZSKP pri
postavitvi operet, doživela v Kul-
turnem centru Lojze Bratuž konec
letošnjega aprila kot zadnja prire-
ditev iz niza veseloiger ljubiteljskih
odrov Iskrivi smeh na ustih vseh,
ki ga prirejata Kulturni center Lojze
Bratuž in Zveza slovenske katoliške
prosvete, in kot tretji večer glasbe-
nega cikla Snovanja 2015, v orga-
nizaciji Slovenskega centra za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel. Ponovi-
tev je sledila s še kar precejšnjim za-
mikom šele
prejšnjo so-
boto ob bolj
maloštevilni,
a zelo pozor-
ni publiki, ki
se je izvajal-
cem iskreno
zahvalila za
prijetno gla-
sbeno urico z
iskrenim
aplavzom; le
–ta je nasto-
pajoče kar
nekajkrat pri-
klical na po-
klon. Prota-
gonista, mlada zaljubljenca, ki se z
leti preobrazita v starejši zakonski
par, sit drug drugega, sta v veznem
besedilu odigrala in učinkovito,
včasih v prav sproščeno razigra-
nem razpoloženju, odpela avtorja
zamisli in realizacije te posebne
predstave, Polona Kante Pavlin in
Manuel Pintar, ki sta se oblečena v
lepe stilne kostume iz fundusa lju-
bljanske Opere spremenila v Su-
sanne in Figara. Kot že na premieri
je tudi na sobotni ponovitvi največ
smeha in odobravanja doživela ari-
ja Nun, liebes Weibchen, ko posta-
rana Susanne z zateglim in vsega
naveličanim “mijavkanjem“ izraža
svojo vdanost v usodo in ra-
zočaranje nad vsakdanjim življen-
jem ob skorajšnjem izteku časa na
tem svetu. Likovno podobo z ob-
veznim balkonom, na katerega se
naslanja sanjavo dekle, čakajoč
princa svojih sanj, sta dala sceno-
graf Aleksander Starc in njegova
pomočnica Stella Erossa. Seveda ni
manjkala niti klopca in rastlinje za
njo. Na levi strani odra se je odstiral
pogled na bogatejši salon, z velikim
klavirjem in lestencem nad njim.
Glede na ta prvi uspešni poskus
lahko pričakujemo od izvajalcev še
kak drug podoben pevski podvig.
IK
KCLB – SCGV Emil Komel
Figarova osvajanja
ženskih src
Kultura8. oktobra 20158
  sklopu Fabianijevega leta,
ki ga je razglasila Mestna
občina Nova Gorica v
počastitev 150. obletnice rojstva
primorskega rojaka, arhitekta, ur-
banista, izumitelja, misleca in
humanista, so odprli v Goriškem
muzeju razstavo Fabianijevih li-
kovnih dopisnic. Razstava je na-
stala v sodelovanju z Goriškimi
pokrajinskimi muzeji
(Musei Provinciali di Go-
rizia), ki hranijo dopisni-
ce, in se bo do konca leta
selila na tri razstavišča.
Oktobra bo na ogled na
Gradu Kromberk, no-
vembra v Galeriji Lojzeta
Spacala v Štanjelu, de-
cembra pa v Goriških po-
krajinskih muzejih. Raz-
stavo sta omogočili Me-
stna občina Nova Gorica
in Občina Komen.
Na Gradu Kromberk je
bilo odprtje v petek, 2.
oktobra, ob 20. uri, raz-
stava bo na ogled do nedelje, 1.
novembra. V Galeriji Lojzeta Spa-
cala v Štanjelu bo odprtje v
četrtek, 5. novembra, ob 19. uri,
razstava bo na ogled do nedelje,
29. novembra. Nato bo prenese-
V na še v Goriške pokrajinske mu-zeje.Poštna dopisnica, ki je imela na
eni strani natisnjeno znamko in
prostor za naslov, na drugi pa
prazno površino za kratko spo-
ročilo, je sredi 90. let 19. stoletja
postala množično sredstvo za
sporočanje in ravno v tistem času
naj bi jo začel uporabljati tudi
Maks Fabiani. Med umetniki je
bila zelo priljubljena, saj je nudila
prostor za osebna in izvirna spo-
ročila v obliki podob ter novo
možnost povezave med besedi-
lom in sliko.
Fabianijeve dopisnice so večino-
ma nastale v trenutkih sprostitve
in med potovanji, zato na njih
prevladuje lahkotnejši avtorjev
pristop. Življenje je opisoval skozi
drobne prizore, v katerih je kri-
tično, šaljivo in pikro analiziral
sebe, družbo in politiko. Seveda
je veliko razmišljal o arhitekturi,
urbanizmu, antiki, in to tudi
upodabljal.
Preizkusil se
je v različnih
likovnih slo-
gih, od sim-
bolizma, se-
cesije, po-
stimpresio-
nizma, ek-
spresionizma
do futurizma in aeroslikarstva ter
tako vzpostavil dialog s sodobno
umetniško produkcijo, ki ji je sle-
dil od dunajskih let skozi vse svo-
je dolgo življenje. Večinoma je
uporabljal tehniko akvarela, ki
mu je omo-
gočala hitro za-
risovanje
bežnega tre-
nutka. Kompo-
zicijo je pre-
težno gradil z
risbo, črto,
včasih pa se je
prepustil preli-
vanju barvnih površin.
Fabiani je proti koncu 20. let 20.
stoletja v Ferrarijevi vili v Štanjelu
spoznal mlado umetnico Neero
Gatti in postala sta iskrena prija-
telja. Pozzetto jo je označil za Fa-
bianijevo zadnjo učenko. Dopi-
sovala sta si vse do arhitektove
smrti leta 1962, razstavljena pa je
skupina dopisnic, ki jih je Fabiani
poslal Neeri med letoma 1930 in
1934. Dopisnice, poslane Neeri,
vsebujejo poleg drugega še peda-
goški pristop. Njuno dopisovanje
je bilo zelo zgoščeno v letih Nee-
rinega zgodnjega umetniškega
razvoja. Večkrat sta skupaj slikala
in na sprehodih iskala navdih v
naravi. Izmenjavala sta si ideje o
slikarstvu in raznih delovnih
načrtih, kar je nudilo tudi arhi-
tektu možnost konfrontacije. Z
vseh teh dopisnic so razvidni
medsebojna naklonjenost, pre-
danost in spoštovanje, ki sta ga,
kljub veliki generacijski razliki,
drug do drugega čutila avtor in
naslovljenka. Fabiani je Neeri
skozi besedilo in sliko zaupal svo-
ja razmišljanja o umetnosti in
življenju, kar priča o sorodnosti
njunih misli ter pogledov na svet.
Katarina Brešan
  estna galerija Nova Gorica je začela
novo razstavno sezono z razstavo
goriškega umetnika Jerneja Hu-
marja, ki se predstavlja z najnovejšo serijo fo-
tografij na temo vode. V zadnjih letih se nam-
reč avtor vodi in pokrajini,
ki jo le-ta ustvarja, intenziv-
no posveča. “Ne fotografira
spektakularnih prizorov”,
ugotavlja Vasja Nagy,
“večinoma gre za anonim-
ne ali vsaj le redkim pozna-
ne kraje. /... / Njegove foto-
grafije niso podobe s poto-
vanj po eksotičnih krajih,
ampak so dobesedno po-
snete v domačih logih. Pri-
zori so navadni, nekako do-
mači, vendar vseeno nezna-
ni. Ne gre namreč za fasci-
nantne motive, ki smo jih
že videli ali slišali o njih”.
Jernej Humar, diplomant slovite praške šole
za fotografijo FAMU, je v svojem dosedanjem
opusu že večkrat dokazal, da lahko prehaja
na različne zvrsti in žanre fotografije; da nje-
gove stvaritve delujejo (vizualno) prepričljivo.
Tako je tudi tokrat. “Objekte
svojega fotografiranja pozna in
jim dovoli, da komunicirajo z
njim na osebnem nivoju. S
tem vzpostavlja srečanje ena-
kovrednih in ukinja razmerje
subjekt – objekt. Opazovano
postaja abstraktno, kot ne-
kakšen madež v vizualnem
polju, ki se takšno kaže zato,
ker ga nekdo (ta) gleda. Za gle-
dalca fotografske podobe pa je
težko znebiti se njene povezave
z resničnostjo tistega, kar je bi-
lo fotografirano. Čeprav gre za
podobe, ki delujejo kot prispo-
dobe in so pred gledalcem sa-
mostojne, si prizore na njih vedno v
duhu predstavljamo tudi kot stvari v
nekem drugem prostoru in času. Rea-
lizem fotografskega medija je tako pre-
pričljiv, da je prelahko pozabiti na nje-
gov učinek in enostavno verjeti. Tako dobijo
fotografirane stvari dvojno življenje. Eno v
duhu gledalca – fragmentarno ter vezano na
spomin in domišljijo, drugo pa neodvisno od
njega, a zato nič manj resnično”, pravi likov-
ni kritik Vasja Nagy v svojem tekstu za raz-
stavni katalog.
Jernej Humar (1975, Šempeter pri Gorici) je
po končani srednji strojni šoli začel študirati
strojništvo, nato pa je leta 1997 opravil spre-
jemni izpit na praški Akademiji odrskih, fil-
mskih in televizijskih umetnosti (Oddelek za
fotografijo), smer dokumentarna fotografija.
Leta 2002 je s serijo Brezdomci z odliko di-
plomiral pod mentorstvom Viktorja Kolarja.
Je dobitnik 3. nagrade na Emzinovem foto-
grafskem natečaju za ciklus Subway leta
2000. Svoje fotografije razstavlja na samostoj-
nih in skupinskih razstavah doma in na tu-
jem. Živi in dela v Novi Gorici.
Razstava bo odprta do 16. oktobra 2015.
Mateja Poljšak Furlan
M
Lep uspeh DVS Bodeča Neža v Belgiji!
Dekliška vokalna skupina Bodeča Neža - PD Vrh Sv. Mihaela
je na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Flamske
(International Choir Contest of Flanders), ki je potekalo od
2. do 4. oktobra v belgijskem mestu Maasmechelen,
osvojila tretje mesto v kategoriji ženskih in moških zborov.
Dekliški zbor, ki ga vodi dirigentka Mateja Černic, se je žiriji
prestavil z deli skladateljev iz Slovenije (Lebič, Čopi,
Simoniti) in drugih evropskih držav (Arvo Pärt, Robert
Schumann, Giovanni Pierluigi da Palestrina) in za to prejel
82 točk.
Ugledni zborovski natečaj je po zahtevnosti takoj za
najprestižnejšimi tekmovanji za Veliko nagrado Evrope
(Arezzo, Tours, Varna, Maribor, Tallin). Na tekmovanju je
sodelovalo skupno 12 predhodno izbranih zborov, ki so se
v soboto pomerili v kategoriji obveznega, v nedeljo pa
prostega programa. Absolutni zmagovalec tekmovanja je
ukrajinski ženski zbor Oriana, ki je osvojil 85 točk.
Dekletom vokalne skupine in njihovi dirigentki iskreno
čestitamo!
Četrta pesniška zbirka Patricije Dodič
Spomladi je pri Založništvu tržaškega tiska izšla četrta
zbirka Patr ic i je Dodič Ljubimje (zbirka doslej
odmomljanih pesmi) . V njej bibliotekarka, publicistka,
mentorica tečajev italijanščine in slovenščine za tujce ter
študijskih krožkov in tečajev kreativnega pisanja, vodja
literarnih delavnic – in seveda pesnica – prinaša svoje
novejše,  še ne
natisnjene in zato le
polglasno odmomljane
pesmi. Ključna beseda
te nove zbirke je –
ljubezen. V spremni
besedi Ljubimje kot
fraktal ali  dežela
ljubezni Tomaž
Mahkovic napove
bralcu, ki se nameni
raziskati Ljubimje, da
ne bo vstopil v deželo
ljubezni, registrirano le
za ljubega, ampak v
duhovno kraj ino,  v
kateri se ljubezen kot
zrak pretaka povsod in
skozi vse. Do teh lepot
in užitkov pa ga ne more
popeljat i  noben
zemljevid, temveč le
poezija sama, ko zdrkne vanjo.
Pesnico in njeno deželo Ljubimje bodo ljubitelji poezije
lahko srečali na kavi s knjigo, ki bo 14. oktobra, ob 10. uri
v novem Tržaškem knjižnem središču TS360.
Barčica po morju plava: Otroške ljudske
pesmi Slovencev v Italiji
Deželna zborovska zveza USCI-Unione Societa' Corali
Italiane ima v načrtu izdajo več pesmaric z otroškimi
l judskimi pesmimi iz  naše dežele in s pr i loženo
demonstracijsko CD ploščo. Doslej sta v nastajajoči seriji
izšli dve pesmarici: Anďn anďn anolis s furlanskimi pesmimi
in Oi deriderela s tržaškimi italijanskimi otroškimi pesmimi.
Pri izdaji prve je sodelovala Societât Filogjiche Furlane, pri
drugi pa pokrajinska zveza USCI za tržaško pokrajino. Za
tretjo zbirko so prišle na vrsto slovenske otroške ljudske
pesmi, za kar je poskrbela Zveza slovenskih kulturnih
društev ZSKD kot članica deželne zveze USCI. Ta zbirka je
zdaj pripravljena. USCI namerava v naslednjih letih
nadaljevati ta niz pesmaric in objaviti še druge otroške
ljudske pesmi iz naše dežele.
Pesmarica, ki je nastala v organizaciji ZSKD, ima naslov
Barčica po morju plava po prvi pesmi v zbirki. Sestaviti
zbirko otroških ljudskih pesmi Slovencev v Italiji je pomenilo
zajemati gradivo z območja zahodnega roba slovenskega
naselitvenega ozemlja: od morske obale med Trstom in
Tržičem preko Goriške, Benečije in Rezije do Kanalske
doline v Julijskih Alpah. Na tem ozemlju je prisotnost
Slovencev avtohtona že poldrugo tisočletje.
V zbirki  ZSKD Barčica po morju plava je zbranih
štiriindvajset otroških ljudskih pesmi z omenjenega
področja. To so pesmi, ki so značilne za te kraje in bodo
gotovo zbudile zanimanje ne samo med furlanskimi in
italijanskimi zbori, ampak tudi med slovenskimi zbori, saj
otroci in zborovodje ene pokrajine večinoma ne poznajo
pesmi drugih pokrajin.
Kratke
Quac quac quac,
1934
akvarel in svinčnik,
lepenka
Ob 150-letnici velikega arhitekta
Likovne dopisnice Maksa
Fabianija umetnici Neeri Gatti
  leksander Ipavec Ipo, harmonikar pril-
jubljene skupine Etnoploč, se je pred
kratkim predstavil s samostojno ploščo,
ki jo je preprosto poimenoval Solo. Ob pred-
stavitvi je pripravil nekaj koncertov v različnih
krajih. Udeležili smo se tolminskega, kjer se je
trlo ljudi. Koncert je Ipavec spontano nadgra-
dil v nekakšen performans, kjer je duhovito in
nadvse zanimivo komentiral nastajanje svojih
del. Iz vsega slišanega se je pred nami razkril
nadvse občutljiv in glasbeno tankočuten gla-
sbenik, ki svoj talent razdaja tudi učencem tol-
minske glasbene šole.
Plošča svoje potovanje po glasbenem univer-
zumu začenja brez kakršnih koli razlag na ovit-
ku, natisnila pa jo je založba BirdLand Sounds. 
Skopi podatki nam razkrijejo, da je pri sklad-
bah z raznimi efekti kreativno sodeloval tudi
tonski mojster in producent Borut Čelik (v
zadnjem času gotovo najbolj iskan strokovnjak
za studijsko snemanje in produciranje glasbe
na Primorskem), skladb pa je na plošči deset,
če kot samostojna dela štejemo tudi
štiri stavke Suite štirih elementov.
Na tem mestu bi stari misleci, pa an-
tični Tales, zagotovo našpičili ušesa.
Štirje osnovni elementi so seveda
zrak (Aria di none), zemlja (Terra so-
spesa), voda (Mare minore) in Tan-
gazo, ognjeno na Piazzollov način.
Glasba (nemara kot
peti element) na tem
mestu veristično sledi
naslovom: zrak je ves
prosojen, neviden kot
eter, zemlja ima ljud-
sko nrav in je rudi-
mentarna, dina-
mična, bazična, mor-
je se kot pradomovina
vsega živega dotika
metafizike, ogenj stra-
sti pa je tista sila, ki
stvarem daje živost in
moč.
Suita je imenitno
kontrastirana in izpovedno prepričljiva, po-
dobno kot zadnje tri pesmi Balkan blues,
Across the border in Dojna in veseli ples, kjer
Ipavec skozi glasbeno govorico predstavi še
svojo različico brezmejnosti. Kot sam pove, ker
je po uradni statistiki zamejski Slovenec, ga
meja spremlja že celo življenje in tudi sedaj,
ko je uradno ni več, le-ta ostaja nekakšna ne-
vidna ovira v glavah ljudi. Glasba je umetnost,
ki jo brez težav preseže, zato je Ipavčev Balkan
blues nekaj tako prvinskega in arhetipskega,
kot bi že od vekomaj živel na območju te zani-
mive pokrajine. Ali drugače: ta prostor, Balkan
in tudi vse sosednje pokrajine, imamo vsi v se-
bi kot “domovino”, kot
kulturo, iz katere izhaja-
mo, čeprav se v formal-
nem smislu na različnih
koncih drugače
izraža/odraža. Ipavčev pri-
stop jo naredi univerzalno,
kot je univerzalen (in glo-
balen) blues, ki združuje
vsaj tri celine.
Bonus skladba Petelinček
je zapel je nekaj posebne-
ga. Šele na živem koncertu
smo izvedeli družinsko sa-
go o Ipavčevem očetu, pa
tudi o njegovi družini na
splošno. Ploščo je namreč posvetil svojima ne-
davno umrlima staršema, zvočno in vizualno
pa jo je temu primerno opremil z nekaterimi
simboli in spomini, ki družino povezujejo tudi
še sedaj.
Jože Štucin
A
Nova plošča Aleksandra Ipavca
Prvinska glasbena
izpoved
Fotografska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica
Jernej Humar: Odvodi in dovodi
Kultura 8. oktobra 2015 9
  aložba Mladika in Slavistično društvo Trst-
Gorica-Videm sta pisatelja Alojza Rebulo
letos počastila z njemu in njegovemu opu-
su posvečenim zbornikom. Prispevki oziroma
referati cele vrste avtorjev izhajajo s simpozija,
posvečenega tržaškemu piscu, ki je junija 2014
potekal v razstavni dvorani Zadružne kraške
banke na Opčinah. Rebulov zbornik 2 sledi prvi
izdaji takšne publikacije, ki je izšla pred desetimi
leti in s katero so počastili avtorjevo osemdese-
tletnico, medtem ko je pričujoča brošura na-
menjena Rebulovi 90-letnici.
Tržaškega pisca in njegovega opusa našim bral-
cem ni treba posebej predstavljati, saj spada Re-
bula med najžlahtnejše avtorje našega prostora.
Literarna veda ga prišteva med slovenske avtorje
v Italiji, saj se je rodil na Krasu, večino življenja
je preživel na Tržaškem, zadnje poldrugo dese-
tletje pa se bolj ali manj stalno zadržuje v Loki
pri Zidanem Mostu v Občini Sevnica, rojstnem
kraju soproge Zore Tavčar. Za bistvene prvine
Rebulovega opusa veljajo slovenstvo, klasični
svet in krščanska tradicija. Zanimivo je namreč
ugotoviti, da sta mu bili slovenska beseda in za-
vest položeni v zibel, čeprav ju v času avtorjeve
mladosti okolje ni sprejemalo, ampak ju je v
fašističnem dvajsetletju poskušalo zatreti. Neko-
liko mlajša je njegova ljubezen do antičnega sve-
ta, ki se je začela kaliti v goriškem semenišču in
se nato razcvetela med študijem klasične filolo-
gije na Univerzi v Ljubljani. Najmlajši od vseh
pa je Rebulov odnos do krščanstva, ki se je izo-
blikoval na začetku šestdesetih let, po treh av-
torjevih osebnih in duhovnih krizah. Zanimivo
je tudi opažati, da se Rebulove prvine vselej po-
javljajo v njegovem opusu, enkrat bolj markan-
tno, drugič manj. Če sta bila slovenstvo in anti-
ka značilna za njegovo najzgodnejše obdobje
(Vinograd rimske cesarice), se je v romanu V Si-
bilinem vetru antiki dodalo krščanstvo, medtem
ko se v novejših avtorjevih delih prepletata
predvsem krščanski element in narodna pripad-
nost.
O naštetih
prvinah in še
marsičem so
razpravljali
udeleženci
simpozija, ka-
terih prispev-
ke bomo v na-
daljevanju ne-
koliko po-
drobneje
razčlenili.
Pred tem bo-
mo z nekaj be-
sedami oveko-
večili pozdrav
oziroma
voščilo, ki ga je avtorju namenil njegov pisatel-
jski sopotnik Boris Pahor. V zapisu se spominja
njunega sodelovanja, ki se je začelo z Razgledi
ter se nadaljevalo s Sidrom, Tokovi in Zalivom,
s katerim je tudi doseglo višek, in sicer z izdajo
Kocbekove knjižice leta 1975. Zadnje obdobje je
oba protagonista medsebojno oddaljilo, morda
usoden v tem pogledu je njun odnos do sloven-
ske polpretekle oziroma medvojne zgodovine.
Urednica zbornika prof. Marija Pirjevec je avto-
rica prvega referata, ki nosi naslov Od jezikovne
travme do sloga, “obsedenega od pomenov”. V
njem obravnava Rebulov odnos do materinega
jezika, ki se je bogatil v času, predvsem ob stiku
z rojaki iz drugih krajev Primorske, ki so zaradi
svoje zakotnosti ohranjali veliko bogatejši be-
sedni zaklad od vasi na dolenjem Krasu, od ko-
der avtor izhaja in ki je bila močno izpostavljena
tujim vplivom. Naslednja dva prispevka, in sicer
zapis Martina Breclja Rebulovo odbojno razmer-
je z Nietzschejem ter referat Igorja Škamperleta
Religiozna motivika v literarnem delu Alojza Re-
bule, obravnavata predvsem zadnjo od naštetih
prvin, torej krščanstvo. Če ju primerjamo, je za-
gotovo globlji zapis Martina Breclja, saj se po-
glablja v mistiko Alojza Rebule in njegovo
odločitev za krščanstvo na začetku šestdesetih
let preteklega stoletja, medtem ko Škamperle
išče religiozne elemente v celotnem avtorjevem
opusu, torej že od časa pred Rebulovo zavestno
odločitvijo v prid katoliški veri.
Aleksander Skaza se v nadaljevanju ukvarja s
časom literature in časom re-
snice v romanih Alojza Rebu-
le, medtem ko obravnava Mi-
ran Košuta odnos med Aloj-
zom Rebulo in italijansko
književnostjo, s
posebnim pou-
darkom na
Danteju. Med
vsemi zapisi pa
utegne biti še
najbolj zanimiv
tisti Martine
Ožbot, ki se je
posvetila avtor-
jevemu jeziku,
pri tem pa se
osredotočila na korpus iz najno-
vejših avtorjevih del, torej roma-
nov Pred poslednjim dnevom in
Kominform v Zabrinju, ki sta izšla
lani oziroma predlanskim. Ožbo-
tova tako pri Rebuli ugotavlja celo
vrsto kalkov iz italijanščine, ki v
Rebulov jezik vnašajo svojevrstno
hibridnost. V nadaljevanju bomo
zasledili zapis oziroma referat Ja-
dranke Cergol, sicer avtorice stro-
kovne razprave Med mero in mi-
sterijem, ki jo je pred nekaj leti ob-
javila založba Mladika in v kateri Cergolova
obravnava prvine klasičnega sveta ter odnosa
do antike v Rebulovem opusu. Klasično izročilo
se pri avtorju pojavlja tako rekoč v vseh obdob-
jih, od zbirke Vinograd rimske cesarice, preko
njegovega najpomembnejšega romana V Sibili-
nem vetru, do novejših del, denimo Kačje rože.
Alojz Rebula in Kocbekova Tovarišija v Italiji je
naslov obsežnemu prispevku Zoltana Jana, ki se
dotika ne samo nastajanja prevoda Kocbekovega
dnevnika v italijanščino, ampak tudi nekaterih
drugih avtorjevih del, ki so izšla v Dantejevem
jeziku. Bogomila Kravos piše na temo Alojz Re-
bula in Slovensko stalno gledališče v Trstu.
Tržaški pisec je doživel dve uprizoritvi svojih del
(Hribi, pokrijte nas in Operacija Timava), pre-
vedel pa je tudi Ajshilovo Sedmerico proti Te-
bam, ki jo je SSG postavilo na oder v devetdese-
tih letih. O obiskih oziroma intervjujih z Aloj-
zom Rebulo piše časnikar Jože Horvat, medtem
ko Tatjana Rojc v svojem referatu pod geslom
“So glasovi, ki jih ne gre preslišati”- Nekaj iz-
točnic ob devetdesetletnici Alojza Rebule opra-
vlja nekakšen splošen pregled nad delom Alojza
Rebule s poseb-
nim poudarkom
na stvarnosti in
prvinah, ki so av-
torju blizu.
Zadnji besedni pri-
spevek je pripadel
Miroslavu Košuti
(on je tudi pozdra-
vil na odprtju sim-
pozija, njegov poz-
drav pa je obja-
vljen ob Pahorje-
vem), v njem pa
pesnik iz Križa pri
Trstu razkriva svo-
je prijateljstvo z
Alojzom Rebulo,
ki traja že nekaj
desetletij. Njegov
referat nosi naslov
Prej kot Primorec
Slovenec, prej kot
Slovenec človek, a
zame Kraševec. Iz
Košutovega izvajanja tako izvemo, da je sam pri
Rebuli 'lobiral' za to, da bi avtor kak svoj roman
znova postavil na Kras, kar se je lansko leto tudi
dejansko zgodilo s Kominformom v Zabrinju.
Primož Sturman
Z
  vojskemu tržaškemu festivalu, ki
izvirno združuje mojstrovine in
redke dokumente iz preteklosti z
utripanjem sedanjega filma, je uspelo
uspešno spraviti pod streho tudi 14. iz-
dajo. Kot vedno se je dogajala v prosto-
rih gledališča Miela, v nekdanjem Do-
mu pristaniških delavcev, kjer bo v krat-
kem na pobudo Pokrajine povsem
zaživela Hiša filma v Trstu.
V šestih dneh, z običajno rimsko uver-
turo v kinu Trevi in Nacionalni kinote-
ki, si je bilo mogoče ogledati kopico del
na več formatih, od tradicionalnega 16
in 35-milimetrskega filma do video in
digitalne tehnike, ki so jih izbrali vodja
festivala Sergij Grmek (uradno Sergio
M. Germani), stalni sodelavci Mila La-
zić, Olaf Möller, Roberto Turigliatto in
mlajši, kot npr. Simone Starace.
Duče in tržaški anarhist
Uvodni večer je bil namenjen “tržaški-
ma” dokumentarcema. Ravnateljica tu-
rinskega Nacionalne-
ga filmskega arhiva
odporništva ANCR,
Paola Olivetti, je pred-
stavila film Duče v
Trstu, produkcijo Isti-
tuta Luce o znameni-
tem obisku Mussoli-
nija v zalivskem me-
stu, kjer je l. 1938 raz-
glasil rasistične proti-
judovske zakone in
druge mrke namere
nemško-italijanskega
zavezništva. Po sceno-
grafsko učinkovitih
posnetkih špektakla
na prepolnem Trgu
Unita' so sledili slav-
nostni mimohod po mestnih ulicah,
odprtja industrijskih obratov, splavi no-
vih ladij, preimenovanje Žavelj s
fašističnim imenom Aquilinia po
bližnji rafineriji Aquila itd. itd.
Kopijo dragocenega dokumenta, ki se
ni ohranil v Istitutu Luce, je k sreči do-
bil pred leti turinski arhiv. Nekakšen
kontrapunkt Lucejevemu propagan-
dnemu filmu, ki si je sicer zaslužil tudi
nekaj aplavzov v Mieli, je bil filmski in-
tervju Paola Gobettija Vivere da anar-
chici, s tržaškim anarhistom in špan-
skim borcem Umbertom Tommasini-
jem. Ustanovitelj arhiva ANCR je l.
1976, ob padcu Frankovega režima, s
prvimi videorekorderji posnel več kot
sto pogovorov z italijanskimi in špan-
skimi veterani, ki so se udeležili
državljanske vojne v Španiji. Na sporedu
je bil še dokumentarec Racconto inter-
rotto, s katerim je Gobetti realiziral por-
tret očeta Piera Gobettija, enega od naj-
svetlejših likov antifašizma, Gramscije-
vega sopotnika in ustanovitelja revije in
založbe La rivoluzione liberale, ki je ko-
maj 26-leten umrl v pariškem izgnan-
stvu zaradi posledic preganjanja režima.
Med intervjuvanimi Gobettijevimi pri-
jatelji in sodelavci (od l. 1962 do l. 1991)
izstopajo znane osebnosti, kot pisatelj
Carlo Levi, literati Sapegno, Fubini,
Prezzolini, politiki Nenni, Parri, Pertini,
Saragat...
Italijanski “pozabljeni” filmi
Poleg poklonov Ermannu Ol-
miju in temi Velike vojske,
Cosi' e' andata iz l. 1987 po
delih Maria Rigonija Sterna,
Emilia Lussu, Piera Jahiera,
Nuta Revellija), Il ritorno al
paese (1967) in I recuperanti
iz 1970 (z Rigonijem Sternom
in po njem), Il mestiere delle
armi iz 2001 (o temi vojne in
vojskovanja kot takega) bi iz-
postavili letošnjo srečno roko
pri ovrednotenju pozabljenih
poglavij iz klasičnega italijan-
skega filma. Res sveža je bila
osvetlitev Raffaeleja Andreas-
sija, avtorja občutljivih krat-
kometražnih dokumentarcev
in zlasti celovečernega
L'amore povero iz l. 1963.
Andreassi je skupaj s tržaškim
filmskim kritikom Callistom
Cosulichem zbral občutena
pričevanja rimskih prostitutk
in ekraniziral z neorealistično
in skoro etnograf-
sko skrbjo najznačilnejše
zgodbe, v katerih nastopajo
tudi same protagonistke.
“Cenzurirano” verzijo, ki je
izšla mimo režiserja z naslo-
vom I piaceri proibiti, je kri-
tik Fulvio Baglivi dopolnil s
posnetki, ki jih je rešil sam
Andreassi, ter zmontiral v di-
gitalno verzijo filma, ki smo
si jo ogledali.
Simone Starace, tudi urednik
kataloga, je poskrbel za pre-
gled italijanskih filmov itali-
janskih režiserjev, ki so se izo-
blikovali v tujini, kot Piero
Costa, avtor melodramske
Zgodbe mladoletnice (1956),
ki je več kot desetletje deloval v Franciji,
ali pa tujih režiserjev, kot Poljak Michal
Waszynski, ki je uresničil več del v Ita-
liji, npr. pomorski film Fiamme sul ma-
re, skupaj z italijanskim mojstrom Vit-
toriom Cottafavijem. Poseben niz je bil
namenjen slovanskim filmarjem, ki jih
je angažiral producent Gustavo Lom-
bardo za svojo produkcijsko hišo Tita-
nus med vojno, tako ruskima režiserje-
ma Aleksandru Volkovu (Amore impe-
riale iz l. 1941, z zvezdo Luiso Ferido) in
Wladimirju Striževskiju (La carne e
l'anima iz l. 1943-45), kot ruskemu sce-
nografu oz. kostumografu Borisu Bilin-
skyju, ki je prekrasno opremil ne le
omenjeni zgodovinski melodrami, am-
pak tudi L'angelo bianco režiserja Giu-
lia Antamora in druge iz l. 1943. Spom-
nimo, da so prav omenjena Germani in
Turigliatto uredila zelo bogato retro-
spektivo o zlatih letih italijanske družbe
Titanus na letošnjem festivalu v Locar-
nu.
Poseben poklon so posvetili prezgodaj
umrlemu režiserju Emanueleju Carac-
ciolu, antifašistu in žrtvi nacističnega
poboja pri Ardeatinskih jamah, s fil-
mom Troppo tardi t'ho conosciuta! , ki
ga je l. 1939 režiral omenjeni režiser, in
s še drugimi deli, pri katerih je sodelo-
val kot scenarist in z drugimi vlogami.
V znamenju Dreyerja
Veliki danski cineast je eden od refe-
renčnih avtorjev prirediteljev festivala
1000 (0) oči. Sledeč njegovi poetiki, sta
bila letos v ospredju dva pro-
grama. Na eni strani poduho-
vljena verska in ljubezenska
sanjska dela italijanskega
režiserja Oresteja Palellele
Caterina da Siena (1947), Il
richiamo nella tempesta
(1950) in Cristo e' passato
sull'aia (1953), na drugi pa
nekoliko ekspresionistično
obarvana dela nemških av-
torjev, kot ženska erotična
psihodrama Leontine Saga-
nove Mädchen in Uniform
(1931) in skoraj mistični žen-
ski portreti Anna und Elisa-
beth (1933) in Fährmann
Maria (1936), ki ju je nemški
režiser Frank Wysbar posnel
v weimarski oz. nacistični
Nemčiji, ter remake zadnjega
filma shrljivke Strangler of
the Swamp, ki jo je l. 1946
posnel v Ameriki, kamor je
pribežal l. 1938. Olaf Möller,
ki je uredil tole prvo predsta-
vitev Wysbara, namerava v prihodnje
še predstaviti na tržaškem festivalu
režiserja, ki se je po vojni vrnil in ustvar-
jal tudi v Adenauerjevi Nemčiji.
Festival se je končal s podelitvijo nagra-
de Anno Uno, ki jo je istoimensko
društvo (organizator festivala) letos po-
delilo Portugalcu Vítorju Gonçalvesu,
avtorju le dveh filmov - mojstrovin po
oceni prirediteljev festivala - Uma Rapa-
riga no Verao iz l. 1986 (na 16mm for-
matu) in A Vida Invisivel iz l. 2013 (di-
gitalno). Obe eksistencialni drami, ki
raziskujeta nemir mladostnikov (prvi)
in zrelega junaka skoraj pirandellovske
drame (drugi), sta bili prikazani na fe-
stivalu. Na spletni strani www. imille-
occhi. com so informacije in fotografije
o predstavljenih delih in avtorjih na fe-
stivalu.
Davorin Devetak
S Ob robu festivala 1000 (0) oči je ravnatelj ica
nacionalnega filmskega arhiva odporništva ANCR v
Turinu, Paola Olivetti, obiskala goriški Kinoatelje. Njen
pokojni mož Paolo Gobetti (ustanovitelj arhiva ANCR) je
bil namreč velik prijatelj Darka Bratine, ki je pred vrnitvijo
v Gorico bival in deloval skoraj desetletje v Turinu.
V spremstvu predsednika Kinoateljeja Aleša Doktoriča
si je ogledala prostore mediateke Ugo Casiraghi in
Kinemaxa, ob vodenju odgovornega za arhivske projekte
mediateke Silvija Cellija in predsednika Združenja Hiša
filma Giuseppeja Longa. Sledil je na društvenem sedežu,
ki spada tudi v goriško hišo filma, ploden razgovor s
filmskim raziskovalcem Igorjem Devetakom, z avtorico
številnih avtorskih dokumentarcev v produkciji
Kinoateljeja Nadjo Velušček in s še drugimi člani društva.
Ugotovljen je bil obojestranski interes za poglobitev stikov
in sodelovanja, zlasti glede filmskega in avdiovizualnega
shranjevanja spominov zadnjih pričevalcev odporništva
in vojne ter njihovih potomcev, na relaciji izkušenj v
Piemontu in Italiji ter pri nas in v Sloveniji.
Ravnateljica filmskega arhiva ANCR
Paola Olivetti pri Kinoateljeju
Založba Mladika  / Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm
Rebulov zbornik ob
pisateljevem jubileju
Na 14. festivalu 1000(0) oči v tržaškem kinu Miela
Kontinuum preteklosti 
in aktualnosti
Marija Pirjevec
Vodja festivala Sergij Grmek in letošnji nagrajenec Portugalec Vítor Gonçalves
Tržaška8. oktobra 201510
Dan kulturne dediščine v Mavhinjah / “Kaj se
držiste taku štemane”
Tudi slovenske šole na Tržaškem so se vključile v vseslovensko oz.
vseevropsko gibanje seznanjanja ljudi s pomenom ohranjanja kulturne
dediščine. Zamisel, ki je vzklila leta 1984 v Franciji, je že naslednje
leto začela svojo pot po Evropi, od leta 1991 pa Dneve evropske
kulturne dediščine organizirajo tudi v Sloveniji. Letos na primer je bila
slovenska otvoritvena prireditev 25. septembra v Žički kartuziji, ki
obhaja 850-letnico, v naslednjih dneh pa se je v številnih krajih po
vsej državi zvrstila vrsta prireditev, na katere se je odzvalo sto in sto
ljudi.
Po lanskem uspehu
prireditve Dediščina
gre v šole, ki so jo iz -
peljali na NSŠ Si -
mon Gregorčič v Do -
lini, so se letos pri -
družila ravnateljstva
vseh petih več sto -
penjskih šol na Tr ža -
škem. Priprave so
potekale celo leto, v
petek, 2. oktobra,
pa so “Praznovanje”, kar je bila rdeča nit letošnjih dnevov kulturne
dediščine, v prijazni dvorani na kmetiji Rudija Klariča v Mavhinjah,
predstavili učenci osnovnih šol z Repentabra, iz Zgonika, Doline,
Škednja in s Katinare ter dijaki srednje šole iz Doline. V uvodnem
nagovoru je direktor zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne
dediščine Jernej Hudolin poudaril izreden pomen vključitve zamejskih
šol v projekt, ki sistematično vrednoti različne vidike narodove kulturne
dediščine. Odnos do kulturne dediščine in jezika sta namreč temeljna
elementa identitete vsakega naroda. Jasno je bilo tudi povedano, da
se organizatorji teh vsakoletnih dogodkov zavedajo, da je ključnega
pomena, da mladi spoznajo kulturno dediščino in tako sami postanejo
njeni nositelji, če se v narodu ohranijo navade in vse možne oblike
tako snovnega kot nesnovnega narodovega bogastva, ki so značilne
za določeno področje in tamkajšnje ljudi.
Vsaka izmed omenjenih šol je s svojim delčkom prispevala k prikazu
raznih oblik praznovanja tako v Bregu kot na Krasu in v tržaškem
predmestju pod skupnim naslovom “Kaj se držiste taku štemane”.
Slišali smo razne otroške, a tudi obredne pesmi, občudovali plese in
krasne narodne noše, predstavili so dolinski spomladanski praznik
Majenco, stare otroške igre, pozornost pa je vzbudil tudi prikaz navad
oblačenja sredi prejšnjega stoletja. Posebno mesto so imele tudi
predstavljene značilne praznične jedi s “ščedenskim” kruhom na čelu.
Tokratne prireditve so se udeležili številni starši in mentorji, kdor pa v
petek ni mogel v Mavhinje, si bo to lahko ogledal 12. decembra v
športno kulturnem centru v Zgoniku, ko bodo sodelujoče šole uprizorile
skupno božičnico, ki bo obenem tudi poklon 70-letnici obnovitve
slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem.
Ob 60-letnici SKGZ akademija in volilni deželni
kongres
Krovna organizacija SKGZ bo s slavnostno akademijo, v petek, 9.
oktobra, ob prisotnosti predsednika Slovenske države Boruta Pahorja
obeležila svojo 60-letnico delovanja. Slavnostna akademija, za katero
je režijo podpisal Marko Sosič, se bo začela ob 18. uri. Prireditelji so
na tiskovnem srečanju v TKS, ki je bilo v ponedeljek, 5. oktobra, prosili,
naj se člani, somišljeniki in prijatelji organizacije zaradi protokolarnih
pravil predsedstva republike držijo točnega urnika. Predsednik SKGZ
Rudi Pavšič je v TKS najavil, da bo v soboto, 16. oktobra, v Kulturnem
domu v Gorici deželni kongres volilnega značaja: za mesto predsednika
se bosta potegovala dva kandidata, ki jih bo skupščina neposredno
izvolila. "Tak način sodi v normalno demokratično soočanje", je
poudaril. Po tem kongresu bo SKGZ spremenila svoj ustroj: izvoljen bo
namreč svoj parlament, ki bo odločal o vsebinskih smernicah
organizacije. Te smernice bo nato ožja operativna skupina (Pavšič je
ta organ opredelil za 'vlado') izvedla. Na tak način bo prišlo do večje
polarizacije med dvema funkcijama, deželnim predsednikom in
predsednikom deželnega sveta SKGZ, kar prav tako vodi smer večje
demokratične dialektike. Visok jubilej SKGZ bodo počastili tudi v Rimu,
kjer bo predsednica poslanske zbornice Larua Boldrini 9. decembra
sprejela vodstvo krovne organizacije.
Pojasnilo svetnika Igorja Švaba glede
glasovanja o statutu JMT
V zvevi z glasovanjem o Statutu julijske medobčinske teritorialne unije
in z izjavami, ki jih je dal predsednik tržaškega občinskega sveta in
svetnik Iztok Furlanič glede nasprotovanja slovenskemu besedilu
Statuta s strani Igorja Švaba, občinski svetnik SSk pojasjuje: “Šlo je za
proceduralno vprašanje svetnika Andoline, da bi moral biti priložen
sklepu tudi Statut v slovenskem jeziku; na to vprašanje je bil zelo jasen
odgovor občinskega tajnika in generalnega direktorja Fabia Lorenzuta,
ki se je nanašal na tretji odstavek 1. člena Statuta medobčinske unije,
v katerem piše, da bodo posamezne občinske uprave glasovale po
predvidenih obstoječih občinskih Statutih in poslovnikih posameznih
občinskih svetov. Ker obstoječi Statut in poslovnik tržaškega
občinskega sveta ne predvideva uporabe slovenskega jezika, sklepu
ni bilo mogoče priložiti slovenskega izvoda, ampak samo italijanski
izvirnik. Proceduralno vprašanje je bilo zavrnjeno z večino glasov, tako
iz večine kot opozicije, jaz pa sem se vzdržal, torej nisem glasoval proti,
in v danem primeru ni šlo za nobeno nasprotovanje slovenskemu
besedilu Statuta medobčinske unije, šlo je samo za proceduralni
postopek, ki po mnenju občinskega tajnika in generalnega direktorja
ni bil sprejemljiv, in ker v teh primerih z normativnega vidika velja, da
ima stališče občinskega tajnika pravno podlago in zagotavlja
korektnost postopka, ga je občinski svet zavrnil, ponavljam, z mojim
vzdržanim glasom. Potrjeno pa je bilo tudi, da je v uradih občinskega
tajništva na razpolago slovenski izvod Statuta in dosegljiv za vsakega
svetnika, tako kot predvideva obstoječa zakonodaja”.
Kratke
  Založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm
Predstavili so Rebulov
zbornik 2
V TKS 
  o mnenju raziskovalke
Martine Ožbot je standar-
dna oz. knjižna slo-
venščina dejansko pluricen-
tričen jezik, “se pravi jezik, ki je
razsrediščen, ki ima več središč”.
Trst oz. zahodno zamejstvo je
zanjo eno izmed teh. In po nje-
nem mnenju sodi med osrednje
jezikovne kovalce našega prosto-
ra prav gotovo Alojz Rebula.
To je le ena izmed iztočnic, ki
jih ponuja publikacija z naslo-
vom Rebulov zbornik, v kateri
je založba Mladika zbrala eseje
simpozija, ki ga je Slavistično
društvo Trst-Gorica-Videm
posvetilo romanopiscu in ese-
jistu lani junija ob njegovi de-
vetdesetletnici. Rebulov zbor-
nik, ki so ga že predstavili na
letošnji Dragi, je bil uvodni
'gost' nove sezone srečanj ob
kavi (ponuja ga podjetje Pri-
mo Aroma) v prav tako novih
prostorih Tržaškega knjižnega
središča.
Po pozdravnem nagovoru
urednice pri založbi Mladika,
Nadie Roncelli, je besedo
prevzela Marija Pirjevec, ki je
obrazložila naravo vsebine pu-
blikacije, obenem pa tudi to, da
je knjiga dopolnjena izdaja prve-
ga zbornika, ki je pred desetimi
leti počastil pisateljevo osemde-
setletnico. Slavistično društvo je
na tak način hotelo počastiti
opus besednega umetnika, ki je
“opazno zaznamoval slovensko
književno javnost 2. polovice 20.
stoletja vse do danes”. Rebulovo
prozo z vsebinskega vidika odli-
kuje “nasprotje med partikular-
nim, se pravi regionalnim in vse-
stranskim, njegovo duhovno po-
dročje pa sega od antike do so-
dobnih filozofskih in literarnih
tokov”, je dejala in citirala Igorja
Škamperleta, po čigar mnenju
Rebula presega zunanji okvir, saj
njegovi liki nagovarjajo univer-
zalnega človeka. V zborniku se
poleg omenjenih Martine Ožbot
in Igorja Škamperleta zvrstijo še
sama Marija Pirjevec, ki v svojem
zapisu raziskuje odnos Alojza Re-
bule do slovenskega jezika, Alek-
sander Skaza, ki obravnava pisa-
P teljeve literarno teoretične vidi-ke, Miran Košuta in Zoltan Jan,ki proučujeta Rebulov odnos do
italijanskega kulturnega in lite-
rarnega miljeja, Jože Horvat, ki
obravnava Rebulove intervjuje,
in Jadranka Cergol, ki razmišlja
o Rebulovi klasični kulturni po-
dlagi (Cergolova je svojčas obja-
vila študijo ravno o tej temi z na-
slovom Med mero in misterijem,
ki bo v kratkem izšla v italijan-
skem prevodu). Poleg omenje-
nih avtorjev so bili v TKS prisotni
še ostali sodelavci lanskega sim-
pozija in letošnjega zbornika,
Miroslav Košuta, Tatjana Rojc,
Martin Brecelj in Bogomila Kra-
vos. Kot je ugotavljala urednica
Marija Pirjevec, so v zborniku, ki
ga je grafično opremil Danilo Pa-
hor, zbrani avtorji različnih ge-
neracij, kar daje knjigi še večjo
težo: vsaka generacija namreč
razmišlja o isti temi s svojega zor-
nega kota. “Rebulov zbornik ni
zato le homaž pisatelju, ampak
tudi znanstveno delo, ki bo do-
polnjevalo dosedanjo strokovno
literaturo o delu in osebnosti
našega velikega pisatelja”.
Posebno dragoceno je bilo
pričevanje Miroslava Košute
(zborniku je prispeval dva zapi-
sa, enega bolj osebne, drugega
bolj strokovne narave), ki je z Re-
bulo v letih vzpostavil tesen pri-
jateljski odnos, “pa čeprav sva se
nazorsko nahajala na nasprotnih
si bregovih”. Njuno prijateljstvo
se je utrdilo predvsem, potem ko
so Rebulo njegovi življenjski so-
potniki zapuščali: “Takrat sva se
srečevala na bregu odvečnega...
” Stična točka njunega intelek-
tualnega razglabljanja je bila
“nesrečna zgodovina našega za-
mejskega življa, ki se še trudi, da
si sam koplje grob”. Rebulova
knjiga Kominform v Zabrinju te-
melji ravno na njunih pogovorih
glede hudega ideološkega razko-
la v povojnih letih. Košuta je
občinstvu zaupal, da je stanov-
skega kolega (kot tudi Borisa Pa-
horja) vedno rotil, naj svoje pero
usmeri v obravnavo ravno teh
naših tematik, naj piše o svojem
otroštvu, o svoji mladosti v luči
pričevanjskega doprinosa do
kočljivega trenutka našega et-
ničnega telesa, ki je v času fašiz-
ma tvegalo izginotje. Rebula pa
se je raje prepuščal svojim prilju-
bljenim krščanskim tematikam.
“Prav je, da sta se bodisi Rebula
bodisi Pahor držala svojih vse-
binskih nagnjenj, prav pa bi bilo
tudi, da bi obravnavala še druge
teme”, je podčrtal Košuta. Tatja-
na Rojc in Martin Brecelj sta se
poglobila v Rebulovo krščansko
eshatologijo. “Rebulovo delo
zaznamujeta tragika eksistence
in hkratna transcendenca, iz ka-
tere išče katarzo iz niča. Zato da
bi pisatelj te tematike opredelil
na podlagi izkustva, se naslanja
na zgodovinsko razsežnost člo-
veka”, je dejala in dodala, da je
“Rebulovo iskanje Boga vedno
racionalno”. Brecelj v svojem
eseju razmišlja o tem, da je Re-
bulovo krščanstvo nekakšno dia-
lektično zanikanje Nietzscheje-
vega oznanjevanja nadčloveka in
večnega vračanja enakega. Bre-
celj se namreč poslužuje
nemškega filozofa zato, da bi
bolje opredelil Rebulov krščanski
etos. “Očitno je pisateljeva du-
hovna zgodovina nekakšna na
glavo postavljena Nietzschejeva
zgodovina nihilizma, saj je za Re-
bulo vrednostno pozitivno to,
kar je za Nietzscheja nihilistično,
in obratno”. Dejansko oba s svo-
jega gledišča maksimalno ovred-
notita življenje, “a medtem ko za
Nietzscheja to pomeni prome-
tejsko privleči nebo ali Boga
na zemljo, je za Rebulo res
obratno, da se mora zemlja
preroditi v nebesih oz. Bogu”.
Bogomila Kravos pa je analizi-
rala odnos, ki ga je Alojz Re-
bula imel do Slovenskega stal-
nega gledališča in obratno. Po
njenem mnenju je šlo za neke
vrste “srečno srečanje”.
Proučevalka naše gledališke
preteklosti je zatrdila, da je te-
danje vodstvo SSG zaupalo pi-
satelju, v katerem je uvidelo
velik intelektualni potencial.
Rebula je doživel dve uprizo-
ritvi svojih del, in sicer Hribi,
pokrijte nas in Operacija Ti-
mava, obenem je prevedel tu-
di Ajshilovo Sedmerico proti Te-
bam. To delo je SSG postavilo na
oder v devetdesetih letih.
Iz občinstva se je po krogu pose-
gov oglasil zgodovinar Jože Pir-
jevec, nekdanji Rebulov dijak.
Profesorja se je spomnil kot ose-
be, ki je v mladih znala vzbuditi
ljubezen do antičnega sveta. Po
drugi strani je bilo očitno, da mu
vzgojiteljski poklic ni bil pri srcu:
šlo je za “tlako”, ki mu je dajala
možnost, da je lahko v miru
opravljal svoj pisateljski poklic.
Pirjevec se je spustil še v teološko
obravnavo Rebulovega krščan-
skega etosa: avtor uspešnice Tito
in tovariši je gladko dejal, da je
Rebulov pogled na krščanstvo
presežen, da je pisatelj človek
'starih časov', tistih, v katerih je
Cerkvi načeloval Janez Pavel II.,
in ne zrcali duha sedanjega veka
papeža Frančiška. Povsem dru-
gačna pa je panteistična raz-
sežnost Rebule: ko pisatelj pre-
stopi prag narave, je pa izvrsten...
IG
  Boris Pahor je predstavil svojo zadnjo knjigo
Naj nihče ne pozabi na rdeče
trikotnike!
TRŽAŠKA RIŽARNA 
  eprav Boris Pahor v ob-
dobju vojne ni kot zapor-
nik nikdar prestopil pra-
ga Rižarne, ni bilo mogoče s
simbolnega vidika najti primer-
nejše lokacije, da bi predstavili
slovensko izdajo njegove najno-
vejše knjige Rdeči trikotniki.
Knjiga, ki je izšla najprej v itali-
janskem jeziku (izdala jo je za-
ložba Bompiani), je v sloven-
skem prevodu Tatjane Rojc izšla
pri Cankarjevi založbi. Knjigo je
tržaški pisatelj napisal zato, da
ne bi pozabili grozot totalitariz-
ma. Pahor je namreč prepričan,
da predvsem mladi ne vedo, da
so v taboriščih zapornike oz-
načevali s trikotniki različnih
barv. Rdeče trikotnike so na-
menjali političnim zapornikom,
antifašistom, ki so jih zapirali v
delovna taborišča za interniran-
ce. Boris Pahor je večkrat pou-
daril dejstvo, da ima svetovna
Č javnost v zavesti le judovski ho-lokavst: Židje pa niso bili edinežrtve tega nasilja. Bilo je namreč
še na milijone preostalih žrtev
nacifašističnega režima, katerim
Pahor posveča svojo knjigo: v
njej zarisuje življenjske razmere
tudi v tistih taboriščnih struktu-
rah, ki so manj znana, toda v
njih so bile razmere prav hude,
celo hujše kot v velikih. Pahor je
s tem delom sestavil tudi neke
vrste zgodovinsko pričevanjsko
delo, na podlagi katerega bodo
Slovenci lahko izvedeli, v katera
fašistična taborišča so med dru-
go svetovno vojno pošiljali nji-
hove rojake iz ljubljanske pro-
vince. Pisatelj namreč sestavlja
na tak način mukotrpni vodnik
po fašističnih in nacističnih ta-
boriščih; oris temelji na nepo-
srednem srhljivem osebnem
doživetju. Srečanja v Rižarni sta
se udeležila tudi tržaški župan
Roberto Cosolini in pokrajinska
predsednica borčevske organiza-
cije VZPI-ANPI Stanka Hrovatin,
obogatilo pa ga je petje Tržaške-
ga partizanskega pevskega zbora
Pinko Tomažič pod vodstvom
Pie Cah. Po literarnokritičnem
orisu dela prof. Tatjane Rojc je
pisatelj obudil tudi oseben spo-
min. Dejal je, da so ga med voj-
no aretirali trije vojaki: “Bili so
Slovenci, kot je o tem pričal
znak na rokavu. Bili so člani do-
mobranske policije. Eden me je
hotel ubiti, drugi ga je ustavil in
mi zabičal, da me bodo raje po-
slali v Dachau, da naj tam segni-
jem. Res je bilo: v taborišču je te-
lo brez hrane prav na tak način
hiralo …”
Foto Damj@n
Foto Damj@n
Foto Damj@n
Tržaška 8. oktobra 2015 11
Darovi
Misijonski krožek Rojan je
prejel: za misijon patra Ernesta
Saksida – Brazilija: N. N. 10
evrov; za misijonarja Janeza
Krmelja – Madagaskar: N. N. 10
evrov; za misijonarja Pedra
Opeko – Madagaskar: N. N. 10
evrov.
Darove lahko nakažete tudi na:
ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO
IBAN: IT22 L089 2802 2010
2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX
Misijonski krožek Rojan
via Cordaroli 29
34135 Trst
Obvestila
Radijski oder sporoča, da se
vpisujejo abonmaji za 18.
Gledališki vrtiljak od ponedeljka
do petka, od 9.00 do 16.30, po
telefonu na številki 040 370846
ali osebno na ul. Donizetti 3, III.
nadstropje (pozvoniti Mladika).
Narodna in študijska knjižnica
na ul. S. Francesco je odprta od
10. do 18. ure vsak dan, razen
ob sobotah.
  Nov sedež in zakon RS za agrarne skupnosti
Pomembne pridobitve 
za domačo srenjo
BOLJUNEC 
   dor je brez zemlje, ga
ni. Kar se ne zapiše,
ne obstaja”.
Tako je na občnem zboru srenje
Boljunec, ki je bil v petek, 2. okto-
bra, v domačem Mladinskem do-
mu, dejal nekdanji poslanec v
Državnem zboru, predstavnik
stranke Socialnih demokratov Ma-
rijan Križman. Njegove besede so
bile še kako pomembne in poved-
ne, saj so s simbolnega vidika ob-
novile sporočilnost velike prido-
bitve za domačo srenjo, pri izpo-
slovanju katere je imel sam klju -
čno vlogo. Bil je namreč pobudnik
zakona o agrarnih skupnostih, ki
med drugim normira vračanje ne-
koč nacionalizirane površine nek-
danjim lastnikom. In srenja Bolju-
nec bo odslej lahko upravljala svo-
jo zemljo čez mejo; ta ji je bila
svojčas odvzeta v času Jugoslavije:
gre za okrog 50 hektarov na po-
dročju vrha, ki mu domačini pra-
vijo Mali Kras.
“Lastnina je vaša in temelji na ko-
lektivnem duhu. V tem vidiku ima
skupnost prednost pred posamez-
niki in zakon, ki ga je DZ pred krat-
kim sprejel, sledi prav tej logiki”,
je dejal drug pomemben gost izza
“K meje, Andrej Hafner, funkcionarna ministrstvu za kmetijstvo inokolje, ki je dejansko sestavil za-
konsko besedilo. Dodal je, da bo
srenja povrnjeno lastnino lahko
upravljala na način, s katerim u -
pravlja svoje površine na italijan-
ski strani meje, kjer pa je itak kme-
tijski sektor pod udarom. Razloge
za ta položaj je obnovil deželni taj-
nik Kmečke zveze Edi Bukavec, ki
je občinstvu še enkrat postregel s
skrb zbujajočimi podatki glede za-
varovanih con, kjer je kmetijska
dejavnost ohromljena zaradi cele
vrste omejitev (naša dežela je na
primer vključila v zavarovano ob-
močje Natura 2000 več kot 12 ti-
soč hektarov na skupnih 17 tisoč
gozdnatih in kmetijskih površin).
“Srenje so zato dober zgled tega,
kako zna naša narodna skupnost
braniti svoje naselitveno ob-
močje”, je dejal.
Grenak poseg Edija Bukavca vse-
kakor ni skazil prijetnega vzdušja,
ki je vel na občnem zboru. Ta je
sledil slavnostnemu odprtju nove-
ga, prenovljenega sedeža srenje, ki
se nahaja čez cesto, ravno nasproti
Mladinskemu domu. Skupščino je
vodil predsednik boljunškega jusa
Edi Zobec, ki je v uvodnem po-
ročilu predstavil delovanje organi-
zacije; le-ta sodi med največje po-
sestnike tržaške pokrajine. Na
srečanju so poleg že omenjenih
Križmana, Hafnerja in Bukavca
spregovorili še Vladimir Vremec,
predsednik Agrarnih skupnosti na
Tržaškem, Damijan Pobega, pred-
sednik Združenj agrarnih skupno-
sti Slovenije, in odbornica za so-
cialo občine Dolina Nevenka Ru-
stia. Na občnem zboru so omenili
še izsledke dveh pomembnih na -
črtov, katerih nosilec je boljunška
srenja. Prvi načrt je imel za pred-
met analizo in kartiranje arho-
eološkega najdbišča na vrhu
griča nad vasjo, ki mu do-
mačini pravijo Krmačnik. Gre
namreč za kompleks vojaške
narave iz obdobja sporov med
Rimljani in Istri, o katerih je go-
voril rimski zgodovinar Tit Li-
vij. Domača srenja je v sodelo-
vanju z Združenjem Zenobi pri-
redila v prostorih nekdanje le-
karne tudi razstavo o prvi sve-
tovni vojni z naslovom Pogled
s Primorja. Kot je zagotovil
predsednik dru štva Roberto To-
dero, si je razstavo od odprtja v
februarju doslej ogledalo kar
1350 obiskovalcev, predvsem
turistov.
Med svojim posegom se je nekda -
nji poslanec Križman obenem gla-
sno zahvalil nekaterim domačim
akterjem, ki so s svojim delom mo -
čno pripomogli k srečnemu raz-
pletu dogodkov. Izrecno je pri tem
omenil Silvestra Metliko, nekdan-
jega predsednika boljunške srenje.
Gospod Metlika je ob našem pri-
hodu pred uradno slovesnostjo ob
predaji namenu novih prostorov
jusa razkazoval značilnosti poslop-
ja in znamenite 'eksponate', ki bo-
do odslej domovali v pritličnih
prostorih: na primer preklada, ki
je bila nekoč arhitekturni element
cerkve sv. Mihaela nad Boljuncem,
“ki je bila uničena po Josefinski
odredbi”, in prapor ljudske šole, ki
je nekoč bila v teh prosto-
rih. Na stenah so viseli še
izsek razstave z naslovom
Od začetka do včeraj, po-
svečene 165-letnici bol-
junške ljudske šole, in fo-
tografski prizori dejavno-
sti domačega jusa, pri ok-
nu pa je bil zapisnik seje
jusa iz leta 1927, ko je čez
noč slovensko besedo mo-
rala zamenjati italijanska.
“Poslopje smo obnovili iz-
ključno z našimi sredstvi”,
je jasno povedal Silvester
Metlika, ki pa je naše zani-
manje zaradi spoštovanja
nove hierarhije 'naslovil'
predsedniku jusa, Zobcu.
Ta pa je bil v svojem poročilu, ki
ga je poslušala množica do-
mačinov, res izčrpen. Segel je v
zgodovino in obrazložil, da “so
vaške skupnosti že od srednjega
veka izvajale samoupravo s hišni-
mi poglavarji v okviru srenj”. Po-
memben mejnik poslopja je bil
sredi 19. stoletja, ko je vaški odbor
srenje naslovil na tržaško škofijo
prošnjo za postavitev domače ljud-
ske šole.  (Škofije so namreč upra-
Slovenska zamejska skavtska organizacija
Izlet Kraškega stega ob začetku
skavtskega leta
 adnjo septem-
brsko nedeljo
so se skavtinje
in skavti Kraškega
stega zbrali za tradi-
cionalen izlet ob
začetku skavtskega
leta. Ta je pomem-
ben, ker člani Slo-
venske zamejske
skavtske organizaci-
je spoznajo nove vo-
ditelje, s katerimi se
bodo srečevali na te-
denskih sestankih,
najstarejši iz veje
volčičev in volkuljic
ter izvidnikov in
vodnic pa opravijo
obred prestopa. Le-
ta ima velik pomen
na skavtski poti vsa-
kega člana, saj posa-
meznik zapusti do-
sedanjo skupino,
spremeni voditelja in se pri-
ključi novemu vodu.
Skavti so s sorodniki in prija-
telji startali izpred srednje šole
Iga Grudna v Nabrežini in se
po gozdni poti s čudovitim po-
gledom na morje napotili do
Križa, kjer so s petjem, bran-
jem beril in zahval sodelovali
Z
pri sv. maši, ki jo je daroval pa-
ter Rafael Slejko. Na Slomško-
vo nedeljo se je spomnil lavan-
tinskega škofa, velikega šolni-
ka in učinkovitega domoljuba,
ki je imel zelo rad Slovence in
so ga vsi zelo spoštovali. Pater
se je zaustavil ob pomenu be-
sede domoljubje, kar ne po-
meni biti nacionalist, v
spopadu s tujim, tem-
več “borec” za sloven-
stvo. Ob tem se je nave-
zal na vsakodnevno
težavo z migranti, ob
katerih nas navdaja
strah. Slomšek je dejal,
da se domoljubni kri-
stjan ne boji tujcev,
temveč jim pomaga, se
z njimi ne spopada,
ampak se z njimi druži
in izoblikuje. Prav v sti-
ku z njimi imamo
možnost, da poglobi-
mo osebno vero.
Po bogoslužju se je šte-
vilčna skupina skavtov
in simpatizerjev odpra-
vila do travnika, na ka-
terem je potekal najbolj
slovesen trenutek izleta
stega, in sicer obred
prestopov. Volčiči, iz-
vidniki in roverji so si izbrali
travnik, nato se je začelo: dol-
goletna Akela, Navihani labod,
se je poslovila od volčičev in
prepustila vajeti krdela Črnih
tačk Neskončno govorečemu
jelenu, najstarejši volčiči pa so
prestopili v vejo izvidnikov in
vodnic. Zadnji letnik le-teh je
prestopil v vejo noviciata in
klana.
Prestopi, ki so vezani na do-
ločeno starostno obdobje, po-
menijo različen pristop k po-
samezniku in različno vrsto te-
denskih srečanj za posamezno
vejo. Volčiči skale posveta ob
prestopu zapuščajo pravljični
svet igre in Mowglijevih dogo-
divščin, a spoznavajo v veji iz-
vidnikov in vodnic skavtske
veščine in ročne spretnosti
preko pustolovščine. Obdobje
noviciata, ki traja eno leto, je
ključnega pomena za nadaljnji
razvoj posameznika v zrelo
osebo, sposobno lastnih izbir
in odločitev. V nedeljo so v
četo iz krdela sprejeli enajst
članov, ki se bodo pridružili
vodom pand, jelenov, kondor-
jev, galebov in volkov, iz čete
pa je v noviciat prestopilo se-
dem članov.
Sledilo je kosilo iz torbe, nato
pa še skupna igra vseh staro-
stnih vej: izgubljeni Peter pa-
novi otroci so morali zbežati
krokodiloma in se približati
piratom, ki so skrivali zaklad.
Ko jim je to uspelo, so si ga
bratsko razdelili in nadaljevali
pot. Ta je vodila po gozdu bo-
rovcev do Proseka in se nato
po Kontovelu spustila vse do
Miramara. Sledil je krajši po-
stanek pri Miramarskem gra-
du, nato so skavti Slovenske
zamejske skavtske organizacije
končali izlet stega v Grljanu.
Metka Šinigoj
vljale tovrstne ustanove). Od leta
1845 do leta 1849 je bila ta stavba
dograjena in finančno podprta z
vaškimi prispevki in leta 1849 se
je tako začel šolski pouk.
Leta 1881 je stavba z vpisom v
zemljiško knjigo bila vpisana kot
last boljunške srenje. V šoli so
poučevali kateheti, kot navajajo
zapisniki srenje, vse do reforme,
kot je razvidno iz izseka razstave
ob 165-letnici šole. Prvo večje po-
pravilo je srenja izvedla leta 1903.
Leta 1911 so vaščani dogradili
večjo šolo in tja preselili pouk.
Srenja je tako ponudila stanovanje
župniku pod pogojem, da bi ško-
fija ustanovila boljunško župnijo,
“a do tega ni prišlo”. Nekaj časa sta
stanovala v stavbi tudi duhovnika,
kot upravitelja duhovnije Bolju-
nec. V prostorih učilnice v prvem
nadstropju je domovala hranilnica
in posojilnica in je v zameno
vzdrževala stavbo. Fašizem pa ni
šel kar tako mimo … “Iste prostore
pa je uporabljala srenja za svoje
potrebe do leta 1930, ko je dolin-
ski podesta' z dekretom št.
2102/30 odvzel upravo celotne
stavbe št. 35 in še stavbe št. 75. V
drugo nadstropje se je vselila itali-
janska učiteljica, v prvem nad-
stropju pa je začel delovati vrtec z
italijanskim učnim jezikom do le-
ta 1943, ko je bil pouk ukinjen in
je učiteljica odšla iz vasi”. V tem
umesnem razdobju je v stavbi
začasno delovala prva električna
transformatorska postaja za potre-
be vasi. Leta 1950 je začel delovati
slovenski vrtec vse do leta 1979, ko
so ga preselili v novo stavbo. Še
prej pa je srenja dala pritličje v
uporabo družini, ki je ostala brez
doma zaradi bombardiranja leta
1944. V istem času se je v stavbo
naselil slovenski duhovnik in od
takrat do dotrajanosti stavbe leta
1995 je tu živel župnik. Ključnega
pomena pa je bilo naslednje ob-
dobje, saj je “občinska uprava v
dogovoru s srenjo Boljunec in
srenjskim denarjem statično po-
pravila stavbo in v njej tudi uredila
stanovanje. Srenja se je začela po-
gajati z občinsko upravo za pono-
ven prevzem stavbe in jo v sklopu
transakcije leta 2005 tudi prejela”.
Srenja se je pogovarjala z raznimi
interesenti za
prevzem prosto-
rov, a kriza je
opravila svoje.
“Odločili smo se,
da uredimo pro-
store v pritličju za
potrebe sedeža in
za druge namene.
Dela smo opravili
v lastni režiji. Ve-
liko truda sta v to
delo vložila sren-
jana Paolo Glavi-
na in Peter Metli-
ka, katerima gre
vsa naša zahvala”,
je sklenil svoje mi-
sli predsednik srenje Boljunec.
Pred slavnostnim prerezom traku
je poslopje blagoslovil domači
dušni pastir g. Mihael Palfi. Dogo-
dek je s petjem obogatil Mladinski
mešani pevski zbor Tončka Čok iz
Lonjerja.
IG
50-letnica skupnega življenja
ZORKE in LOJZETA DEBELISA
govori
o trdem delu, a tudi zadoščenjih za rast kmetije 
in ohranitev slovenske zemlje in človeka na Kolonkovcu 
ter širšem zamejskem prostoru.
Ob lepem življenjskem jubileju jima čestita in vošči vse dobro
ZDRUŽENI ZBOR ZCPZ  Z ODBOROM
Foto IG
Predsednik Edi Zobec (foto IG)
Prerez traku (foto IG)
Ob dnevu zavetnika živali,
sv. Frančiška Asiškega, je
tržaški  škof,  nadškof
Giampaolo Crepaldi, v
prvi  izvedbi  t .  i .  Trst
Animal Day v nedeljo, 4.
oktobra,  pred
Šentjakobsko cerkvijo
(osrednjo lokacijo
dogodka) blagoslovil ta
Božja bitja. Rdeča nit
manifestacije je bil odnos,
ki ga človek ima do živali
in narave nasploh.
Ob godovnem dnevu 
sv. Frančiška Asiškega
Foto Luca D’Errico 
Videmska / Aktualno8. oktobra 201512
Pastoralne novosti v špetrskem dekanatu 
Špeter in Podbonesec
čakata novega župnika
  ri nedeljski maši 20. sep-
tembra je generalni vikar
videmske nadškofije msgr.
Guido Genero oznanil, da žup-
nik in dekan msgr. Mario Qua-
lizza zapušča
službo zaradi
zdravstvenih
težav. Ne za-
pušča pa Be-
nečije, saj bo
živel v žup-
nišču v
Briščah in
pomagal pri
pastoralnih
potrebah.
Čez kakšen
teden bo
nadškof
msgr. Andrea Bruno Mazzocato
imenoval za župnije Špeter, Ar-
beč, Brišče in Landar novega
župnika, ki bo tudi dekan za Ne-
diške doline. Do imenovanja bo
upravitelj teh župnij sam msgr.
Genero.
Msgr. Mario Qualizza je bil 17 let
špetrski župnik in dekan. Rodil
se je v Kravarju 17. novembra
1936. V duhovnika je bil po-
svečen 29. junija 1962 in je novo
mašo pel 1. julija v Kravarju.
Pred tremi leti je ob zlati maši v
pogovoru za štirinajstdnevnik
Dom takole povedal: “V seme-
nišče sem šel zato, ker se mi je
zdelo, da je tako prav. Videl sam
naše gospode župnike in si želel
biti kot oni. Njihovo življenje in
delo sta mi bila všeč. Za novo
mašo je bil v Kravarju velik praz-
nik, saj ni bilo pred menoj še no-
benega duhovnika v vasi. Okrog
mene je bila družina, veliko so-
rodnikov in cela vas. Lepo smo
se poznali, saj sem med počitni-
P cami tudi sam kot vsi drugi po-magal pri delu v teh krajih. Kosilsem travo, kopal, nosil drva... ”
Njegova prva pastoralna šlužba
je bila na Solbici v Reziji, kjer je
50 dni nadomeščal domačega
župnika, potem so ga poslali za
kaplana v župnijo sv. Kvirina v
Vidmu, kjer je ostal šest let. Za-
tem je nadaljnjih šest let deloval
med mladimi Katoliške akcije vi-
demske nadškofije in kot anima-
tor za prvi letnik gimnazije v se-
menišču. Leta 1974 je šel za žup-
nika v Naborjet, leta 1985 pa na
Tabljo.
Leta 1998 ga je nadškof Battisti
poslal v rojstne kraje. Postal je
župnik in dekan v Špetru ter
župnik v Arbeču, Briščah in Lan-
darju. Imenovali so ga za častne-
ga kanonika čedajskega kapitlja
in je tako dobil naslov monsin-
jorja.
“Že ko sem šel v semenišče, sem
si želel opravljati duhovniški po-
klic v teh krajih. Pa si nisem
predstavljal, da so naše doline ta-
ko različne od tistih, ki sem jih
zapustil. A tu sem zelo rad”, je
povedal. Nato je dodal: “Nekoč
je bilo veliko ljudi in je bilo
življenje popolnoma drugačno.
Morali bi se dobiti skupaj in se
pogovoriti, kako danes živimo
vero. Tu po naših vaseh je veliko
znamenj vere. Ljudje so jo živeli
povsod, doma
in v cerkvi. Tu-
di v vsakdan-
jem domačem
govorjenju:
Dober dan
Bog daj; Bog
žegnaj; Bog
daj srečo… Se-
daj je vse dru-
gače. Treba se
je zbrati sku-
paj in razume-
ti, kako bi mo-
gli živeti tisto
vero, ki smo jo prejeli od naših
staršev in je naša največja last in
bogastvo, saj daje upanje
našemu življenju na zemlji. Naša
Benečija je vsa zares lepa. Tudi
zdrava je. Ne vem, če so še kje ta-
ko lepi kraji kot tu”.
Vsi že ugibajo, kdo bo prišel za
novega župnika. Nekateri pravi-
jo celo, da zaradi pomanjkanja
duhovnikov in nizkega števila
prebivalcev ne bodo poslali no-
vega duhovnika v Nediške doli-
ne, ampak bo moral en sam žup-
nik skrbeti za Špeter, tri podbo-
neške župnije, Sveti Lenart v Po-
dutani in Sveti Pavel v Srednjem.
Če bo zares tako, bo delo zelo
obsežno in težavno, zato bo žup-
nik potreboval pomoč drugih
duhovnikov in predvsem laikov.
Pri Svetem Lenartu in Svetem Pa-
vlu je od leta 2012 župnik g. Mi-
chele Zanon, ki je nekaj časa, ko
je bil msgr. Qualizza bolan, že
oskrboval Špeter in podboneške
župnije.
Ukve
Predstavitev novega
CD-ja nabožnih pesmi
  petek, 9. oktobra 2015,
bo v farni cerkvi v Ukvah
ob 20. uri domači cer-
kveni pevski zbor v sodelovanju
z župnijo svetega Filipa in sve-
tega Jakoba predstavil novo
zgoščenko slo-
venskih cer-
kvenih pesmi,
ki je pred krat-
kim izšla z na-
slovom Bogu
in Mariji v
čast, ljudem
pa v veselje!
Slovenske cer-
kvene pesmi,
ki odmevajo v
ukovški farni
cerkvi.
Nova CD
plošča je na-
stala po zami-
sli ukovškega
zborovodje
Osvalda Erra-
tha in s fi-
nančno po-
močjo čedajskega Združenja
Don Evgen Blankin v
projektu Učimo se, govorimo,
odkrivajmo in ohranimo naš je-
zik v šoli, doma in v cerkvi, sicer
s sredstvi iz deželnega zakona za
slovensko manjšino. Cerkveni
pevski zbor iz Ukev, ki ga sesta-
vlja osemindvajset pevcev ra-
V zlične starosti, se lahko ponašas pestrim repertoarjem sloven-skih liturgičnih pesmi. Danes
spremlja zbor praznične obrede,
vse do leta 2000 pa je nastopal
tudi ob navadnih obredih. Zbo-
rovodja in organist Osvaldo Er-
rath se že petintrideset let po-
sveča izbiranju pesmi, ki jih
zbor izvaja.
Novi CD prinaša pesmi, ki so v
slovensko govorečem prostoru
znane ali manj znane, in sicer
po eno za vsak čas liturgičnega
leta. Med temi boste lahko po-
slušali pesem v čast ukovškemu
zavetniku svetemu Boštjanu ter
pesem v čast zavetnikoma Filipu
in Jakobu. Glede na to, da je re-
pertoar Marijinih pesmi cerkve-
nega pevskega zbora iz Ukev
precej obsežen, so na CD-ju tri
Marijine pesmi. Zgoščenka je tu-
di opremljena s knjižico z bese-
dili.
Združenje Blankin je podprlo iz-
dajo CD-ja z namenom, da bi se
ohranil in oživel verski in kul-
turni zaklad Kanalske doline, v
katerega spadajo tudi te pesmi.
Saj, kot piše v priloženi knjižici,
vsaka pesem, ki tone v pozabo,
predstavlja izgubo za celoten
slovenski prostor. Pri organiza-
ciji petkove prireditve sodelujeta
še Združenje Don Mario Cernet
in Občina Naborjet-Ovčja vas.
Luciano Lister
Izlet PD Rupa-Peč v Normandijo in Bretanijo
Čudoviti kraji, dobra hrana,
lepo vzdušje
  o letu dni je nastopil čas, da
so si izletniki PD Rupa – Peč
zopet pripravili kovčke za že
tradicionalni izlet. Letos so se od
19. do 25. avgusta “potepali” po
severni Franciji, z morjem obdani
zeleni, cvetoči po-
krajini; to je bilo v
pravem nasprotju z
lanskim izletom, ko
so se vozili po rdeči,
s soncem ožgani Jor-
daniji.
Iz Benetk so poleteli
v Pariz, kjer jih je
pričakal avtobus. V
lepem sončnem po-
poldnevu so se po-
peljali na ogled me-
sta: otok na Seni – Ile
de la Cite' s katedra-
lo Notre-Dame, La-
tinska četrt, Saint
Germain, Univerza
Sorbona, znana ulica Rivoli, Lou-
vre, Elizejske poljane, Eifflov
stolp, Napoleonova grobnica Dô-
me des Invalides. Kraj nastanitve
in večerje je bil v novem, moder-
nem delu mesta. Večerji je sledil
vzpon na grič umetnikov Mon-
tmartre in do bazilike Sacre'-Co-
eur - Bela golobica. V jutranjih
urah drugega dne so si v
spremstvu lokalne vodičke
ogledali notranjost katedrale
Notre-Dame in druge zname-
nitosti. Po kosilu v tipični resta-
vraciji so se odpravili na pot
proti prestolnici Normandije,
mestu Rouen. Sprehodili so se
po njem in si ogledali eno na-
jlepših mestnih zgradb, katedralo
Naše Gospe, biser normanske go-
tike. Rouen, z res lepim mestnim
jedrom, je rojstni kraj pisatelja Gu-
stava Flauberta. Zgodovina tega
mesta je bila povezana tudi z De-
vico Orleansko, francosko narod-
no junakinjo, ki so jo zažgali na
grmadi. Danes stoji na kraju njene
smrti njej posvečena cerkev v obli-
ki ladje, zraven pa je še muzej.
Tretji dan so se pripeljali do atlan-
tske obale. Ustavili so se v mestecu
Etretat, enem najbolj cenjenih tu-
rističnih krajev severne Francije,
obdanem s kredastimi pečinami
Falaise d’Aval, ki jih je narava izo-
blikovala v loke. V Etretatu so obi-
skali tudi dvorec hiše največjega
francoskega lopova A. Lupina. Sle-
dil je panoramičen ogled mesta
Le Havre, pristanišča Evrope. Ko-
sili so v obmorski ribiški restavra-
ciji, kjer so jih prijazno sprejeli, ta-
ko da dobre volje in veselega petja
ni manjkalo. Pot so nadaljevali
preko Pont de Normandie – mo-
stu, ki sodi med najlepše sodobne
arhitektonske zgradbe, do slikovi-
tega ribiškega mesteca Honfleur,
da bi videli cerkev sv. Katerine iz
12. stoletja, ki je v celoti zgrajena
iz lesa. Četrti dan je bil namenjen
ogledu mesta Caen, ki je bilo po
drugi svetovni vojni povsem ob-
novljeno. Mesto je tesno poveza-
no z Viljemom Osvajalcem in
kraljico Matildo. Ogledali so si
čudovit moški samostan Abbez
les hommes s cerkvijo St. Etienne,
kjer je tudi grob Viljema Osvajal-
P ca. V Bayeuxu so v tamkajšnjemmuzeju občudovali slovito tapise-rijo kraljice Matilde s prizori iz-
krcanja Normanov v Angliji.
Umetnina je sijajen zgodovinski
dokument iz leta 1066. Nadalje-
vali so vožnjo do obale izkrcanja
zavezniških sil med drugo svetov-
no vojno. Izredno ganljiv je bil
pogled na pokopališče s 4.500 be-
limi križi vseh ameriških vojakov,
padlih med zavezniško invazijo.
Objekt vzdržuje ameriška vojska,
zelo lepo je urejen, z ene strani je
obdan s parkom, z druge pa
sega pogled na obalo, kjer se
je zgodila invazija. Veliko je
tudi muzejev v naravi, npr.
neke vrste park, kjer je še vse
tako, kot je bilo takoj po iz-
krcanju vojakov. Med potjo
so videli tudi nemško poko-
pališče. Kosili so v lepi resta-
vraciji nad morjem pod hri-
bom, od koder so Nemci
napadali zaveznike.
Izletniki so lahko tudi
opazovali zanimivo pli-
movanje morja, ki se
vsakih nekaj ur umakne
za približno 20 km. Pli-
ma in oseka stalno spre-
minjata tudi podobo
otoka Mont St. Michela,
poznanega z vzdevkom čudež za-
hodnega sveta. Na njem se dviga
veličasten benediktinski samo-
stan, do katerega vodi preko tristo
stopnic, po katerih se vzpenja ve-
liko število turistov. Svetišče je po-
svečeno sv. Mihaelu nadangelu. S
te točke je prekrasen razgled na
morje in okoliško pokrajino. Med
večerjo v tipični restavraciji so jim
postregli s francoskimi palačinka-
mi crepes in jabolčnim žganjem
calvadosom. Naslednji dan so pot
nadaljevali po obmorski cesti v
smeri bretonskega mesta in prista-
nišča St. Malo. Izrazito utrjeno
mesto, ki ga skoraj popolnoma
obdaja morje, ima dolgo in pono-
sno zgodovino trgovcev, po-
morščakov in gusarjev. V Franciji
je to ozemlje med najbolj izposta-
vljenimi pojavu plimovanja. Na-
potili so se proti najbolj severni
točki Bretanje (Pointe de Squer-
wel) in si ogledali svetilnik in
predvsem mogočne skale na obali
rožnatega granita, ki so z dežjem,
vetrom in plimovanjem morja
pridobile najrazličnejše oblike in
tem primerna imena. Resnično
lep je bil pogled na skale in ra-
stlinje v različnih barvnih odten-
kih. Med vožnjo iz Bresta, kjer so
prenočili, je deževalo, k sreči pa
so bili v zavetju avtobusa. Zaradi
močnega vetra in dežja so bili pri-
krajšani za lep razgled na Atlantik.
V zanimivem mestu Concarneau
so si privoščili izvrstno kosilo z
ostrigami in drugimi ribjimi spe-
cialitetami ter moškatnim vinom.
Concarneau je največje ribiško
pristanišče v Franciji. Posebnost
kraja je mestece na otoku, to je sta-
ri del, imenovan Ville Close, ki je
na otočku in je bil zgrajen med
13. in 14. stoletjem, novi del pa se
razprostira na celini. Močno sta se
jima vtisnila v spomin krasno
cvetje, predvsem značilne so hor-
tenzije, ki krasijo mestece na vseh
vogalih, in čudovit razgled z viso-
kih stolpov. V kraju Carnac so
občudovali skupine skal, posta-
vljenih v vrste. Še danes ostaja
skrivnosten namen te postavitve
skal. Zadnjo noč so preživeli v le-
pem golf kampu v Rennesu. Izlet-
niki so zadnji dan na poti proti Pa-
rizu postali v Chartresu za ogled
katedrale. Katedrala je zaščitena
kulturna dediščina pod okriljem
Unesca. Slavni so veliki gotski vi-
traži katedrale. Zlasti v 12. stoletju
je privabljala številne romarje, ki
so se vsako leto v času Marijinih
dni poklanjali relikviji Marijinega
plašča, Sancta Camisa. Mogočna
stolnica Blažene Device Marije
ima veliko arhitektonsko, zgodo-
vinsko in umetniško vrednost. V
lepem mestecu so imeli še nekaj
časa za zadnje nakupe in prosto
kosilo. Z avtobusom so prispeli do
letališča De Gaulle v Parizu, zad-
nje postojanke pred poletom proti
domu.
Letošnje potovanje je bilo res en-
kratno. K temu je prispevalo kar
nekaj dejavnikov: lepi kraji s pe-
stro zgodovino, dobra hrana in
vreme, ki jim je bilo precej na-
klonjeno, vesela družba izletni-
kov, ki je veliko prepevala v avto-
busu, v restavracijah in predvsem
po cerkvah. K dobremu uspehu
izleta je pripomogla tudi izredno
pridna in prijazna lokalna vo-
dička, gospa Luiza. Kot vsako leto
je izletnike spremljala izkušena
vodička gospa Patrizia, ki se jim je
pridružila kljub poškodbi na roki
in jim marsikaj povedala ter po-
skrbela za dobro počutje vseh
udeležencev.
Jožica Šinigoj
Slovenija 8. oktobra 2015 13
  olitika ima svojo logiko
in zakonitosti, ki jih t. i.
navadna javnost mora
sprejemati in upoštevati,
čeprav jim pogosto ne verjame.
Raje in bolje namreč živimo na
podlagi izkušenj in spoznanj,
ki smo jih pridobili z vzgojo in
izobraževanjem, pa seveda v
življenju, ki pač ostaja
naš najboljši učitelj in
vodnik. O neskladju
med prepričevanjem in
dogmami politike in
stvarnim življenjem je
bilo koristno razmišljati,
denimo, med govorom
slovenskega premiera
Mira Cerarja na zasedan-
ju Generalne skupščine
Združenih narodov. Re-
snobno in podrobno je
obravnaval delovanje in
dobrobit pravne države
v Sloveniji, našteval člo-
veške in državljanske
pravice, uveljavljanje eti-
ke in humanizma v
družbi in državi, potem
pa predlagal, naj
Združeni narodi zaščiti-
jo kranjsko, to je sloven-
sko čebelo, ki je naša na-
ravna in siceršnja izvir-
nost in posebnost. Govor pred-
sednika vlade je seveda v vse-
binskem pogledu pomenil ce-
neno politično natolcevanje,
nov primer sprenevedanja, saj
je znano in že mnogokrat ugo-
tovljeno in preverjeno, da v
Sloveniji zlasti pravna država
ne deluje. Država zaostaja pri
uresničevanju pravic in zaščite
državljanov, določenih z našo
ustavo in zakoni, pa tudi z
mednarodnimi predpisi. Tudi
razmere v pravosodju, zlasti v
njenem vrhu, so slabe in pred-
met stalnih kritik. Kako se je
P
  anžan, stara vasica
nad Koprom, iz kate-
re so se prebivalci
večinoma izselili in je z novimi
priseljenci živela bolj kot ko-
prsko spalno naselje priseljen-
cev, se je v zadnjih letih začela
oživljati. Novi Manžanci, pri-
seljeni z vseh vetrov, so pognali
korenine in začeli obujati spo-
mine na zgodovino vasi.
Manžan je pred drugo svetov-
no vojno spadal pod župnijo
Pomjan, kjer je takrat župniko-
val veliki poet Slovenske Istre
Alojz Kocjančič. Po vojni so
razširili cesto v smeri Kopra,
pot do Pomjana pa se je spre-
menila v osamljen gozdni ko-
lovoz. Ob novi cesti so zrasle
nove hiše, v staro vas pa so
počasi začeli kapljati priseljen-
ci. Vas se je tako začela navezo-
vati na Koper in slednjič tudi
cerkveno postala del stolne
župnije. V nekem smislu se je
zgodovina ponovila, saj je prva
stavba na Manžanu bila zgra-
jena že v rimskih časih, ko si je
tu zgradil vilo neki patricij iz
Kopra.
Vas je bila med vojno zaradi
odporništva tarča okupatorje-
vih represalij, v katerih je zgo-
relo tudi nekaj hiš. Z novimi
časi pa je nova tarča postala ka-
pelica ob nekdanji šoli na
M začetku vasi. 82-letna do-mačinka je povedala: “Spo-minjam se, ko sem bila tu
točno pred 54 leti, in je bila ka-
pelica že na pol porušena”.
Lani so Manžanci
iz stare vasi povabi-
li župnika Primoža
Krečiča. Imeli so
prvo mašo na pro-
stem in za zavetni-
ka so si izbrali na-
dangela Mihaela.
Zakaj Mihaela?
Častijo ga tudi pra-
voslavni kristjani,
spoštujejo pa mu-
slimani; oboje naj-
demo tudi med
Manžanci. Zmaga
dobrega nad sla-
bim in pravičnost,
kar simbolizira na-
dangel, pa je skup-
no tudi nevernim.
Oče Primož, kot ga
imenujejo v Kopru, je na podo-
ben način spodbudil tudi dru-
ge vasi. Bošamarinci so si tako
za zavetnika izbrali velikega
svetnika Hieronima, Kampel
pa svetega Martina. Ob le-
tošnjem godu sv. Mihaela so
imeli mašo na mestu, kjer je v
Manžanu nekoč stala kapelica.
Stolni župnik je že lani med
nagovorom dejal, da bi bilo le-
po, če bi kapelico ponovno
postavili. Zaradi lastništva
pa to na istem mestu kot
nekoč verjetno ne bo mo-
goče, zato iščejo nov pro-
stor. Zadnja možnost je, da jo
vzidajo kar v fasado hiše, kate-
re lastniki so to velikodušno
ponudili.
Župnik Krečič je med pridigo
petdesetim Manžancem spre-
govoril o vzgoji. “Vzgoja je
malce podobna obrezovanju
trte. Če je ne bi obrezovali, bi
zrasla lahko vse do Pomjana,
grozdja pa bi bilo bolj malo”,
se je pošalil. Staršem je položil
na srce, naj vzgajajo z “oporo
in svobodo”. Kot primer je na-
slikal drevo, ki za ravno rast po-
trebuje kol za oporo. Mlado
drevo je na oporo zavezano, a
vez ne sme biti pretrda, saj se
mora deblo prosto širiti.
Ob sklepu je Krečič povabil tu-
di k pobožnosti devetih prvih
petkov za srečno zadnjo uro.
Povedal mi je, da mu je neki
človek, ki je tako devetkrat šel
k spovedi, maši in obhajilu,
doživel prometno nesrečo. To-
vornjak ga je zbil, da je poletel
23 metrov daleč. Med tem ga
je prešinila misel, da gotovo ne
bo umrl, saj je opravil po-
božnost zoper nepre (d) vide-
no smrt. In res je preživel.
Mašo za vse žive in pokojne
Manžance pa so končali, kot se
to spodobi za vaškega patrona:
z molitvijo sveti angel.
Tino Mamić
Vasica nad Koprom je dobila patrona
Sveti angel na Manžanu
Hrvaška grobo zavrača predloge Evropske komisije za dogovor o meji s Slovenijo
Pri nas več študentov na univerzah,
kot je povprečje v EU
V sredo, 30. septembra, so Ekologi brez meja na Konferenci o
prihodnosti odpadne hrane v Sloveniji predstavili Deklaracijo za
Slovenijo brez zavržene hrane. Poziv za odgovorno ravnanje s
hrano v državi nagovarja živilsko-predelovalno industrijo, trgovino,
vlado, lokalne skupnosti in vse, ki jim ni vseeno, kako ravnamo s
hrano. Vladi predlagajo, da ukrepa s sprejemom nove hierarhije
ravnanja s hrano, ki danes pristane v odpadkih. Slovenija nujno
potrebuje tudi jasen cilj zmanjšanja količin odpadne hrane za
najmanj 50 % do leta 2025. Stabilna samooskrba, krepitev
ekološkega kmetijstva in skupnostno ukrepanje so pogoji za
izpolnitev predlaganega cilja.
Udeleženci Kon -
ference o prihod -
nosti odpadne
hrane v Sloveniji,
ki je v organizaciji
Ekologov brez me -
ja potekala v pro -
storih ljudske ku -
hinje Pod strehco,
iz vlade, trgovine,
komunalnega gos -
podarstva, kme -
tijskih zadrug in nevladnih organizacij so izpostavili potrebo po
združevanju in sodelovanju pri tako pomembni temi, kot je
zmanjševanje in preprečevanje odpadne hrane. V razpravi so
podprli idejo o oblikovanju slovenske banke hrane, podpori lokalni
proizvodnji hrane, izboljšanju kakovosti podatkov o količinah in
izvoru zavržene hrane, oblikovanju e-platforme za obiranje viškov
na poljih, krepitvi mreže socialnih trgovin in okrepljeni vlogi
ombudsmana za varnost odnosov preskrbe s hrano.
“Ukrepati moramo tako, da najprej preprečimo nastajanje
odpadne hrane, česar ne moremo preprečiti, uporabimo za
prehrano ljudi, nato za krmo živalim, dati prednost lokalnemu
kompostiranju ter šele na koncu, ko smo storili vse našteto,
dovoliti odstranjevanje, ki mora biti temu primerno drago,
obdavčeno. S tem denarjem lahko spodbujamo inovacije in nova
delovna mesta. Samo tako bomo vse akterje v živilsko
predelovalni industriji, trgovini in lokalnih skupnostih spodbudili
k ukrepanju”, je povedal Albin Keuc, vodja projekta Volk sit, koza
cela.
Ekologi brez meja so v deklaracijo zapisali vrsto zavez, s katerimi
lahko predlagani cilj zmanjšanja količin tudi dosežemo. Predlagajo
krepitev prostovoljnih zavez s strani gospodarskih družb v
prehranski verigi, ki najbolje poznajo tehnološke in trženjske
razloge za nastajanje hrane, ki pristane v odpadkih. Potrebujemo
izobraževanje in usposabljanje potrošnikov, da bodo s svojimi
izbirami vplivali na odločitve trgovcev v smeri zmanjševanja in
preprečevanja nastajanja odpadne hrane. Okrepiti je treba
komuniciranje med proizvajalci, predelovalci in trgovci z
namenom zmanjšanja možnosti nastajanja odpadne hrane.
“Dosedanja razprava z akterji na področju delovanja proti zavrženi
hrani je pokazala, da bi že z razmeroma preprostimi ukrepi, kot
so davčne olajšave, boljša informacijska infrastruktura in
kampanje ozaveščanja, hitro dosegli nižje količine zavržene
hrane. Vodilo morata biti zaupanje in zdrava pamet, ne
kratkovidnost in delovanje iz strahu, kaj vse gre lahko narobe”,
je še poudarila Urša Zgojznik, predsednica Društva Ekologi brez
meja.
Prihodnost odpadne hrane v Sloveniji
premier počutil na zasedanju
Združenih narodov, med svo-
jimi kolegi iz skoraj vseh držav
na svetu, ne vemo. Toda najbrž
ni mogel biti dovolj sproščen,
saj mnogi udeleženci razprav v
Združenih narodih, kot na-
sploh v svetu tuje diplomacije,
zagotovo vedo, da so v Sloveni-
ji predsednika največje opozi-
cijske stranke, sicer obsojenega
na kasneje razveljavljenem
sodnem procesu v zadevi Pa-
tria, neposredno pred volitva-
mi odpeljali v zapor, morda
prav zato, da je Miro Cerar lah-
ko postal predsednik nove, po-
litično izsiljene vlade.
Vendar se tudi pri obeleževan-
ju dogodkov in obletnic iz ne-
davne preteklosti obračunava
z resnico, dejstvi, politično
opozicijo, in zlasti z Janezom
Janšo. V novi številki časopisa
Slovenska vojska so na primer
Zapisali so, “da bo slavje po-
svečeno 25. obletnici Mane-
vrske strukture narodne zaščite
in prvega Republiškega štaba
Teritorialne obrambe pod po-
veljstvom Predsedstva Republi-
ke Slovenije”. Poveljstvo naj bi
torej bilo Predsedstvo Republi-
ke Slovenije, ne pa udeleženci
sestanka na Pristavi nad
Stično, ki so Manevrsko
strukturo narodne
zaščite dejansko ustano-
vili. Primerno novi “re-
snici” je bil izbran tudi
govornik na slovesnosti
v Ljubljani. Kot na
večini drugih političnih
in javnih prireditev, ki se
zadnje čase dogajajo v
Sloveniji, je tudi tokrat
govoril predsednik vlade
Miro Cerar. Udeleženci
zgodovinskega sestanka
na Pristavi nad Stično, ki
bi lahko obudili re-
sničen spomin na usta-
novitev Manevrske
strukture narodne
zaščite, so bili “pozablje-
ni”.
V Sloveniji se nadaljuje-
jo tudi ugibanja in najra-
zličnejše domneve o
tem, kakšna bo politična pri-
hodnost Janeza Janše. Mnogi
med močnimi bi ga radi popol-
noma izločili iz političnega,
strankarskega in javnega
življenja, saj je postal največja
žrtev sistematičnega blatenja
in gonj vseh vrst, pri čemer pa
mu doslej ni bila dokazana
krivda še za nobeno kaznivo
dejanje. Janez Janša za mnoge
ostaja največja žrtev nove
države, ki jo je soustvaril, sam
pa meni, da bi desna politična
opcija na novih volitvah mor-
da znova zmagala in bi on lah-
ko tretjič postal predsednik vla-
de. Dva dela politike in javno-
sti tako možnost izključujeta.
Neki publicist iz katoliškega
miselnega kroga je celo predla-
gal, naj se Janez Janša izseli iz
Slovenije, s čimer bi “ustvarili
normalne razmere v politiki”.
Njegov predlog pa je naletel na
ostre ugovore in nasprotovan-
ja. V novi številki revije Svo-
bodna misel pa je njen uvod-
ničar Jože Poglajen ugibal, “naj
bi evropska desnica Janezu
Janši po uspešnem predsedo-
vanju EU namenila bogato
plačano službo v vrhu Nata, a
so mu preselitev v Bruselj pre-
prečile obtožbe o korupciji v
zadevi Patria. Mogoče je, da so
zdaj Janši ponudbo obnovili.
Tako bi nastal prostor za novo
vodstvo SDS, ki bi omogočilo
politiko, ki bi bila bolj po meri
zmerne evropske desnice. Ja-
nez Janša bi ostal častni pred-
sednik SDS, tej stranki pa bi se
spet odprla vrata do oblasti v
Sloveniji”.
Strah pred mogočim priho-
dom novih skupin beguncev,
ki se je včasih povzpel na raven
obupa in groze, se je sicer ne-
koliko zmanjšal, toda nevar-
nost prihoda novih skupin pre-
bežnikov še vedno obstaja. Na
splošno vsi spremljajo dogod-
ke, ki bodisi so ali bi lahko bili
aktualni za državo ter tako vsaj
posredno tudi za vsakega posa-
meznika. Brez presenečenja, a
z nelagodjem, je bila sprejeta
tudi novica, da sta predsednik
Evropske komisije Jean-Claude
Juncker in podpredsednik ko-
misije Frans Timmerman pred-
sednikoma vlad Slovenije in
Hrvaške, Miru Cerarju in Zora-
nu Milanoviču, poslala novo
pismo in v njem znova predla-
gala, naj državi nadaljujeta po-
gajanja o arbitraži glede meje,
“ker je rešitev spora o meji v in-
teresu celotne EU kot tudi Slo-
venije in Hrvaške”. Zoran Mi-
lanovič je nadaljevanje poga-
janj ponovno zavrnil, ostro in
grobo, kot je v njegovem slo-
gu.
Iz vedno zelo bogate in razno-
like kronike dogajanj v Slove-
niji tokrat navajam spodbuden
podatek, da bo univerze in
druge visokošolske zavode v
novem šolskem oziroma aka-
demskem letu obiskovalo okoli
90.000 študentov. Tako bo vi-
sokošolske programe obiskova-
la polovica vseh mladeničev in
deklet, ki so za vpis na viso-
košolski študij izpolnili vse po-
goje. Po številu študentov Slo-
venija presega povprečje uni-
verzitetnih študentov na ravni
EU oz. števila v posameznih
državah povezave. V Sloveniji
je v novem študijskem ali aka-
demskem letu največje zani-
manje za študij medicine, go-
spodarskih ved, družboslovja
in računalništva.
Marijan Drobež
objavili poročilo o sestanku, ki
je bil 7. septembra leta 1990 na
Pristavi nad Stično in je bil zelo
pomemben za nadaljnje delo
Manevrske strukture narodne
zaščite. Udeležili so se ga Janez
Janša, Igor Bavčar, Tone Krko-
vič, Vinko Beznik in Jože Ko-
lenc, na sestanku pa so do-
končno sestavili načrt delovan-
ja. JLA je bila prvič omenjena
kot morebitni napadalec Slove-
nije in kot največja nevarnost
za osamosvojitev Slovenije. Se-
stanek na Pristavi je bil zgodo-
vinskega pomena, saj je bil tam
sprejet dokument za vojaško
zavarovanje slovenskega osa-
mosvajanja. Zdaj pa poglejmo
presenečenje. V isti številki,
kjer je objavljen omenjeni čla-
nek, časnik Slovenska vojska
vabi na slovesnost z naslovom
25 let združeni pri obrambi su-
verenosti Republike Slovenije.
Miro Cerar
Aktualno8. oktobra 201514
NATUROPATSKI NASVETI (83)Erika Brajnik
OKTOBER JE MESEC RAKA NA
DOJKI
Kako naturopatsko postopati proti bolezni,
kot je rak, ali bolj specifično rak dojke? Naj
omenim, da je naturopatija veda, ki vsekakor
sodeluje z zdravnikom, naloga naturopata je
ta, da krepi posameznika, saj se ta lahko lažje
bori proti bolezni. Naloga naturopata je tudi,
da odkrije vzrok, zakaj je do rakavega obo-
lenja sploh prišlo, in da se ta ne ponovi.
Naturopatija je veda, ki celostno obravnava
človeka, tudi emocionalni in psihčni del pri-
deta v poštev. Emocije, ki so prisotne in ki
pripeljejo do raka na dojki, so povezane z
najbolj globokimi negativnimi antičnimi
emocijami človeštva. Te so prisotne v vsakem
izmed nas, in če so te preveč potencirane,
nastopi obolenje. Govorimo o vseh negativ-
nih emocijah človeške duše, kot so ljubo-
sumje, nevoščljivost, jeza, uživanje v nesreči
drugega in maščevanje.
Rak dojke je vedno bolj razširjen tudi med
moškimi!
S takimi emocijami se je potrebno soočiti,
jih predelati in premagati. Tako si zagotovi-
mo, da se rak ne ponovi (Bachove cvetne
esence).
Kako naturopat postopa pri onkološkem bol-
niku? Nudi mu fizično podporo. Naj-
močnejša kemoterapija je prehrana. Bolnik z
rakavim obolenjem mora krepko paziti, kako
se prehranjuje. Potrebno je, da alkalizira telo
ter tkiva in zakisa kri. Rak raste v zakisam te-
lesu in zakisanih tkivih. Ko je tkivo zakisano,
se kri avtomatično rahlo alkalizira. V takem
telesu raste rak.
Obolela oseba mora zato poskrbeti, da se bo
pravilno prehranjevala, z zelenjavo zvečer,
polnovrednim žitom zjutraj in za kosilo, ter
proteini popoldan (rastlinskimi ali živalski-
mi). Potrebno je upoštevati ure hranjenja.
Glede na delovanje avtonomnega živčnega
sistema in presnovo onkološkega bolnika je
potrebno krepiti in urejati absorpcijo hranil
s probiotično integracijo. Ure hranjenja pa
morajo biti pri onkološkem bolniku od 5.
urah zjutraj do 15. ure popoldan, takrat je
obdobje simpatičnega avtonomnega živčne-
ga sistema aktivno in je absorpcija kar naj-
boljša.
Naturopat ne pregleduje človeka po delih,
kot to počne zdravnik, ampak pogleda člove-
ka celostno. Oboleli del (dojka) je namreč sa-
mo del celote, ta se spaja s celoto in nanjo
vpliva, zato je nesmiselno obravnavati obo-
leli del ločeno ali posamezno. Še avto ali ko-
lo pogledamo celotno!
90% bolezni ima svoj fizični nastanek v čre-
vesju, 100% vseh bolezni nastane najprej v
glavi! Potrebno je celostno okrepiti človeka,
da se le-te ne ponovijo!
Iščimo zdravje!
www. saeka. si
Po Jantarjevi poti ... ali (5)
Reportaža o potepanju 
po Poljskem
  a Poljskem si človekove
stvaritve podajajo roko z
naravo, narodnih par-
kov je za obiskovalca, ki skuša
začutiti deželo v vseh odtenkih,
že preveč, da bi jih lahko vse obi-
skal. A Mazurija na severovzhodu
ponuja jezersko pokrajino, po-
dobno tisti na Finskem. Poljska
tudi premore največ jezer v Evro-
pi, takoj za Finsko. Na jezerih in
ob njih se dogaja običajni turi-
zem, tudi navtični, nekatera je-
zera so med seboj povezana s ka-
nali in prekopi, da lahko jadrnice
in čolni potujejo z enega
jezera na drugega. To pa
je tudi dežela neokrnje-
ne narave, zatočišče ptic
– štorkelj vseh vrst se
srečuje na vsakem kora-
ku poti – in drugih živali,
ki živijo ob vodi. Zaradi
nevarnosti, da bi bobri
pogrizli drevesa na spre-
hajališču ob jezeru v
Mragowu, so vsa zaščite-
na z žičnato mrežo. Tudi
lisice sva videla, dvoje se
jih je igralo na neki sa-
motni cesti, in da so se
umaknile, sem moral
ustaviti in potrobiti. Izgleda, da
človek in avto za njiju še nista po-
menila nevarnost. Radovedno
sta strmeli iz bližnjega žita vame,
ko sem ju hitel fotografirati.
Počakali sta na konec foto sessio-
na, nato pa izginili v goščavje za
drugimi, najbrž zanje pamet-
nejšimi opravki.
Eden izmed narodnih parkov, ki
sva ga z ženo zagotovo namera-
vala obiskati, pa je narodni park
Beloveški gozd, obsežno ob-
močje pragozda na meji med
Poljsko in Belorusijo. Njegov
simbol je zober, največja evrop-
ska kopenska žival. Na območju
gozda živi še okrog 900 osebkov.
Malo manj kot polovica poljske-
ga dela je danes zaščitena kot
strogi naravni rezervat v sklopu
narodnega parka Bialowieza, ves
beloruski del pa kot narodni park
Bielavježskaja pušča. Leta 1979 je
bilo območje vpisano v seznam
Unescove svetovne dediščine.
Kaj glede tega še reči? Videla sva
zobre in še lose, rise, divjo
mačko, jelene, divje prašiče, po-
leg tega pa še začutila drugačno
kulturno okolje. V tistem delu
živi beloruska manjšina; spet sva
se vozila skozi vasi z lesenimi
hišami ter lesenimi cerkvami,
pobarvanimi v živo zeleno ali
modro barvo. Ta del področja je
že na pogled slabše razvit, center
N je – enako, kot to velja za mnogedruge dežele, tudi za Slovenijo –pač predaleč, da bi se vanj stekalo
kaj več denarja.
Center Poljske je seveda Varšava,
prestolnica Poljske od konca 16.
stoletja dalje. Njena zaščitnica je
morska deklica, kar je presene-
tljivo, saj je mesto globoko v
osrčju celine, daleč od morja. Po-
mota? Ne – zgodba o tem, kako
je do tega prišlo, vas bo pre-
pričala, le poučiti se morate o
njej. Legenda tudi pojasnjuje na-
stanek in ime mesta: dobilo ga je
po dveh ljubimcih, fanta Varse
in dekleta Zave, ki sta tudi njego-
va ustanovitelja. Od drugih pol-
jskih mest se Varšava (razen gle-
de morske deklice) ne razlikuje;
tudi Varšava ponuja veliko zgo-
dovine in vsega, kar spada zra-
ven. V stebru cerkve Svetega srca
v centru je vzidano srce slavnega
Chopina; njegovo telo počiva na
pariškem pokopališču, a srce je
doma, na Poljskem. Njemu dela-
jo družbo še mnoga druga srca
slavnih sinov Poljske. Seveda ne
manjka Chopinov muzej, niti ne
muzej Marije Sklodowske – Curie
itd. Mesto je vredno ogleda, pri
čemer je treba upoštevati, da je
bilo v 2. svetovni vojni skoraj do
tal porušeno. Številke v odstot-
kih navajajo 85 %. Na desnem
bregu Visle, v četrti, imenovani
Praga, sva ob sprehodu do hotela
še opazila pročelje stare stavbe,
preluknjano od krogel. Zgodovi-
na v Varšavi, enako kot drugod
na Poljskem, je prisotna vsepov-
sod, še živa, tudi med pogovo-
rom z domačini. Vsaj za srednjo
generacijo to še velja. Mladina pa
je kot mladina vsepovsod. Obo-
rožena z mobilnimi telefoni, ta-
bličnimi računalniki, s turistom
najraje klepeta po angleško, rada
se zabava ter živi z eno nogo že v
prihodnosti. Ali pa tudi z obema.
Kdo ve?
Ker je Poljska dežela, ki se na širo-
ko razprostira od Baltika na seve-
ru do Karpatov na jugu, je opa-
zen tudi daljši dan, vsaj na seve-
ru. Tam so se jutra že začenjala
ob 4.00 zjutraj in tudi zamik ve-
getacije je opazen. Na jugu so bi-
la v času najinega potovanja –
druga polovica julija – polja žita
že požeta, na severu pa ne. Tam
sva tudi – v nekem kraju v Mazu-
riji – jedla sveže obrane češnje,
čeprav je bilo že konec julija. Bile
so zelo okusne in odlično so na-
ma teknile.
Glede hrane na Poljskem
je treba biti odkrit in za-
pisati, da Poljska pač ni
obljubljena dežela za gur-
mane, a noben popotnik
od tam ne po odšel ne
lačen ne žejen. No,
kakšna velika raziskoval-
ca na tem področju z
ženo nisva bila, zato na-
jina ocena ne more biti
povsem verodostojna. Že
na pogled ponudbe in ti-
sto, kar je pred jedci na
gostilniških mizah, je
očitno, da je poljska ku-
hinja mešanica nemške,
litovske in ruske kuhinje, kjer
prevladujejo mesne jedi na razne
načine, seveda tudi ne manjkajo
ribe, nato pa piroge, krompir,
zelje, kumare itd. in razne
inačice juh, vročih ali mrzlih (na
primer litovska hladna juha), ki
pa se, vsaj te, zelo priležejo v
vročih dnevih. Tu so še sladice
na sto in sto načinov, sladokusci
se zaradi tega ne morejo pri-
toževati. Omenjam le še dimljeni
sir s področja Tater na jugu, na
katerega bo obiskovalec takoj na-
letel, ko se sprehodi po glavni
ulici v kraju. Vsak kiosk s hrano
ga ponuja. Imenuje se ser, torej
sir po naše, je okusen, zraven ze-
lo spada pivo – poljsko, seveda,
katerega ponudba je res velika.
Vina Poljaki, razen nekaj malega
na jugu, kjer mejita Češka in Slo-
vaška, ne pridelujejo, vendar pa
ima vsaka malo boljša restavraci-
ja ali gostilna spodobno ponud-
bo uvoženega vina iz vseh naj-
bolj znanih vinorodnih dežel
sveta. Preverjeno.  (Na slovenska
vina pa le nisva naletela.) Kla-
sični poljski pijači sta seveda vod-
ka in pivo. Glede piva velja, da
povabilo na pijačo, ki se pri nas
glasi – Greš na kavo? – je tam:
Greš na pivo? Pivo je namreč ce-
nejše kot kava.
/ dalje
Milan Petek Levokov
   jdovci so bili vedno
domoljubi. Na pe-
tih kvadratnih kilo-
metrih se je rodila cela vrsta
duhovnikov, ki so ogromno
naredili za
versko in na-
rodno za-
vest”, je nek-
danji diplo-
mat in profe-
sor na cleve-
landski uni-
verzi dr. Karl
Bonutti na-
govoril obi-
skovalce XV.
Večera pod
Čavnom v Aj-
dovščini.
“Ajdovec je
bil tudi moj
mentor iz
mladosti msgr. Franc Setničar,
tihi veliki narodnjak in pionir
zimske alpinistike”, je povedal
Karl Bonutti (87), ki ga je Set-
ničar kot dijaka vozil s sabo v
gore. Tudi v svoji zadnji knjigi,
Med izbiro in zgodovino, na
več straneh opisuje svoje spo-
mine na dr. Setničarja. “Bil je
odličen glasbenik, obvladal je
klavir, violino in violinčelo.
Zlasti kot pianist je bil izvrsten,
med najboljšimi v Treh Be-
nečijah”, se spominja Bonutti.
Setničar je bil svetovalec go-
riškega nadškofa Sedeja, pa tu-
di njegovega naslednika Carla
Margottija. Na vprašanje iz pu-
blike o vlogi Margottija, ki mu
mnogi zgodovinarji očitajo
podporo italijanskemu fašiz-
mu, je Bonutti povedal, da ga
ne vidi v tej luči. Pojasnil je, da
je Margotti kot prekaljeni di-
plomat skušal narediti največ,
“A kar se je v danih okoliščinahdalo: zahteval je, da se tudi ita-lijanski in furlanski seme-
niščniki učijo slovenščino,
vedno je na obiskih po sloven-
skih župnijah najprej pozdra-
vil po slovensko, zoper sloven-
ske duhovnike pa je zaradi pri-
tiskov oblasti ukrepal, a zaradi
nepomembnih prekrškov, kot
je bila nošnja t. i. rimskega ta-
larja. Margotti je zato ohranil
ob sebi slovenska svetovalca –
tudi Setničarja, ki ga ni le
obdržal, ampak “zelo cenil in
videl v njem izjemnega sode-
lavca in vsega zaupanja vred-
nega administratorja nadško-
fije”. Bonutti se spominja tudi,
kako je za škofa na skrivaj nosil
pisma z denarjem za preganja-
ne goriške Jude.
Bonutti je opisal tudi življenje
v medvojni Gorici in čase ob
koncu vojne, ko so partizani
obkolili njihovo hišo, da bi ga
likvidirali. Zato je zbežal. Ne
glede na to pa glede partizan-
stva poudarja: “Komunizem in
partizanstvo sta dve različni
stvari, ki nista vedno nujno po-
vezani”.
Opisal je tudi svoj študij v Švi-
ci, ko je vzgajal kasnejšega
španskega kralja, in leta v Ame-
riki. Tam je
spoznal ško-
fa Gregorija
Rožmana.
“Rožman ni
pobegnil iz
Ljubljane,
kot mnogi
vztrajno po-
navljajo. Že
pred vojno
je ogromno
naredil za
mnoge Slo-
vence,
vklju čno s
komunisti”,
je poudaril
Bonutti in prebral odlomke
nedavno v celoti objavljenega
pisma matere narodnega hero-
ja Toneta Tomšiča, ki je opisa-
la, kaj vse je škof naredil za pre-
ganjane komuniste. Opisal je
tudi, kako je Rožman pristal na
predlog, da bi v Clevelandu
opravili mašo za vse pobite do-
mobrance, vendar le s pogo-
jem, da se enako moli tudi za
vse umrle partizane. “Nikogar
ni obtoževal, nikogar ni obso-
jal. Med ljudi je prihajal v na-
vadni obleki, brez talarja. Le za
posebne slovesnosti v sloven-
ski skupnosti si je nadel slav-
nostno liturgično oblačilo.
Prav v odločitvi, da Rožman
ostane ljubljanski škof, vidim
tudi nezanemarljiv dokaz, da
je papež Pij XII. dobro poznal
okoliščine škofovega odhoda v
Celovec”, je dejal Bonutti.
TM
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 6. oktobra, ob 14. uri.
Večer pod Čavnom tudi o Setničarju, Margottiju in Rožmanu
Poklon Ajdovcem
Dr. Karl Bonutti in Tino Mamić
Aktualno 8. oktobra 2015 15
  eliko je stvari, ki jih imam rada
in brez katerih bi mi ne bilo lepo.
Morda so najbolj pomembni
ljudje in kraji, morda trenutki, spomini.
Morda majhne stvari, ki jih včasih vza-
mem v roke. Nekaj je vsekakor gotovo:
ko zjutraj, navsezgodaj, odprem oči in je
zunaj sonce, je dan drugačen.
O soncu je bilo veliko napisanega in tudi
sama sem že veliko, preveč pisala. Prija-
telji me že poznajo. Vedo, da sem jeseni
tečna, da že septembra odštevam dneve
do pomladi, da mi pomeni 21. december
dan, ko sem rojena, in dan, ko se začno
noči krajšati, začetek vsega in začetek na-
jlepšega, sonca, svetlobe, poletja. In že v
prastarih časih, že naši predniki in že vsa
poganska ljudstva so v tem času prazno-
vali luč. Luč, ki se vrača, sonce, ki spet
pridobiva moč. Luč in sonce, ki prebu-
jata zemljo, gozdove, živali. In nam sijeta
na tisti vsakdan, ki je že itak težak in bi
bil v temi nemogoč. In začenja se odšte-
vanje, pričakovanje, v snegu je slutnja
pomladi, je slutnja svetlobe... in življen-
ja.
Vse poti peljejo v Rim, pravi pregovor,
vse leto se dogaja samo za poletje, pra-
vim jaz. In vse noči prespimo, da dočaka-
mo sonce.
Že od malega sem imela rada sonce.
Morda že zato, ker sem bila rojena v pri-
tličnem, podzemnem stanovanju brez
oken. Tam sem dobila astmo in so mene
in mojo družino, stanovali smo v občin-
skih neprofitnih stanovanjih, na zdrav-
nikovo zahtevo morali preseliti v sve-
tlejše in bolj suho stanovanje v petem
nadstropju. A tudi tokrat mi usoda ni bi-
la naklonjena, dobili smo balkon, ki je
bil obsijan samo v zgodnjih jutranjih
urah, pozneje sem sonce lahko samo gle-
dala, kako sveti na ulico in na bližnji raz-
klani hrib ter na balkone tistih, ki so
imeli več sreče, dokler nisem toliko zra-
sla, da sem z balkona lahko odšla na
plažo.
Sonce daje svetu okoli nas tisto luč, ki
vsak trenutek pripoveduje, kako je
življenje lepo. Sonce je namreč sinonim
za lepoto in veselje. Njegova barva je bar-
va sreče, barva vzhičeno-
sti, njegova luč je energija,
je zagon, ki premaguje vse
ovire in vse težave.
O meni nekateri pravijo,
da sem sončna, 'solarna'
oseba. Drugi so me že več
kot naveličani, ker veno-
mer ponavljam, kako
imam rada sonce, in se že
ob prvih dežnih kapljah
pritožujem, da imam mo-
krote dovolj. Včasih se mi
zdi, da je sonce energija za
življenje. Ne vem, če ste
kdaj dolgo časa ležali na
soncu in čutili njegov mo-
gočni objem, pa se vam je
zdelo, da že ves dan niste
lačni. Meni se to dogaja,
pri morju, v gorah. Kot bi
iz sonca črpala energijo za dušo in telo.
Ko sem na soncu, mi je to dovolj. Ničesar
drugega si ne želim. Samo to, da bi nikoli
ne prišla jesen in da bi poletje trajalo v
nedogled. Poletje, tisto pravo, tisto, ki ga
vsi ostali sovražite, tisto s štiridesetimi
stopinjami.
Sonce je vsak dan moja prva misel. Ko
odprem zjutraj oči, nikoli ne pomislim,
kaj me čaka, kako naporen dan je pred
mano. Samo v nebo pogledam, ujeto
med veje moje lepe smreke, in Korado
daleč na obzorju. Soba gleda na vzhod,
kot se za pravo spalnico spodobi. Vsako
jutro lahko vidim, če je zunaj sonce. Če
ga zaznam, nekje med jasnino, vem, da
bo srečen dan. Najlepše
stvari so namreč zastonj
in sonce je ena izmed teh.
V takih dnevih, predv-
sem, ko je nebo čisto in
vem, da me bodo rume-
nomodri občutki sprem-
ljali do večera, grem v svet z nasmehom.
Sonce in smeh, sonce in sreča, sonce in
prijaznost. To so stvari, ki gredo z roko v
roki, to so majhne stvari, ki so nujne za
življenje. In jaz se soncu vedno smejem.
Dnevi brez sonca so turobni. Sploh se
nočejo začeti, predvsem sive nedelje so
brez sonca. Ravno danes, ko to pišem, je
bila taka siva in vlažna nedelja. Kar ka-
palo je od nje. Spat sem šla zelo pozno,
saj sem se po polnoči vrnila z obiska pri
prijateljici. Zbrali smo se ravno ob takem
deževnem, zgodnjejesenskem večeru. Ko
se začenja deževje, je z menoj nekako vse
narobe. Zmanjka mi smeha, energije, be-
sed, veselja. Celo zbranosti in volje do
dela. In postanem nerodna. Tako mi je
uspelo, da sem namesto žgancev pripra-
vila popolnoma neužitno polento, zra-
ven pa še zamazala in popacala štedilnik
na drva, 'špargert', ki seveda ni bil moj.
Povrhu pa smo ostali še brez večerje. In
zunaj seveda vlaga, megla in dež. Zjutraj
sem se zbudila pozno, kajti upanja na
nasmejan, sončen dan ni bilo veliko. In
res sem najprej videla megle, ki so se va-
lile po pobočjih Korade, in kaplje, ki so
padale z vej moje lepe, zelene smreke.
Zaprla sem oči, poležavala, čeprav to so-
vražim in tega skoraj nikoli ne delam.
Pol dneva je šlo mimo, ne da bi vedela
kako. Ostal je komaj čas za kavo, za časo-
pis in nekaj domačih opravil. Potem
večer z nevihto. Teh sicer ne maram, a z
razliko od pršenja dajejo upanje, da bodo
sprale sivino in bo potem, vsem nam, ki
ne maramo jeseni in oblakov, vendarle
odleglo. Po ne-
vihtah navadno
odleže. Tisto
težko, ki nas mo-
ri. In še pregovor
pravi, da po
dežju pride son-
ce.
Nekaj lepega je-
senski dnevi, ti-
sti sončni seve-
da, pa vendarle
imajo. Sonce
ima v jeseni, ko
je nebo kristalno
čisto in je videti
vsako bilko na
obzorju, na-
jlepšo barvo. Da,
kajti v vsakem
letnem času ima
sonce drugo barvo. Pozimi je belo,
spomladi čisto prozorno, poleti je sve-
tleče rumeno, jeseni pa zlato. Zlato son-
ce je sonce pesnikov in sanjačev. Sonce
nostalgikov in minevanja. To je sonce z
mavrico filtrov, ki dajejo pokrajini praz-
ničen videz. Fotografi imajo jesen najra-
je. Zaradi barv verjetno, pa tudi zato, ker
je jesen zadnja priložnost. Pa ne samo za
fotografe, za nas vse. Ta zlata barva, ki se
zliva čez pobočja in doline, je polna le-
pote, nekje na dnu, prekrita z barvami,
pa je žalost. Globoka žalost. Med tiste lju-
di spadam, ki ne vedo, ali se žalosti bojijo
ali jo imajo nekako radi in jo nosijo v se-
bi. Sem žalosten človek z nasmehom
namreč, ki tudi v sončnih žarkih čuti mi-
nevanje in otožnost.
Pozimi je sonce belo in čisto. Nikoli ni
tako čisto kot pozimi. Ledeno čisto. To
je jasnina, ki seže do pljuč, ki jo je čutiti.
In nekje je že obljuba prihajajoče pom-
ladi. Ko postane zrak prozoren, da daje
prostor življenju, poganjanju, cvetenju.
Pomlad je prozorna, pomladansko sonce
je prozorno, da ne prekriva nastajajočih
barv. Spomladi se svet zliva iz sivine v
barve. In zemlja močno diši, ko se pre-
buja. Pomladansko sonce je še mokro in
prozorno. In nekako hladno in plaho.
Daleč od poletne vročine.
Poleti je sonce največje. Povsod ga je pol-
no, povsod je rumeno, samo lesketajoče
se rumena barva. Vdira v hiše, v doline,
v gozdove, poleti je sonce povsod. Tudi
tam, kjer so ljudje ubogi in ga imajo naj-
manj. Toliko ga je, da prekipeva in teče
v reke in morje, toliko, da ga še veliko
ostane ujetega v naših srcih. Poletno
sonce zdravi in celi rane. V njem je pe-
sem, je pregrešnost, je smisel življenja.
Poletno sonce je sonce mladosti in razi-
granosti. Brez konca je, kot bi radi, da bi
bilo življenje. In meni je poleti najlepše.
In sem srečna.
Tega, da smo srečni, se marsikdaj ne za-
vedamo. Prijateljica mi je na FB napisala,
da se boji jeseni, ker je njena vas od no-
vembra dalje za štiri mesece zavita v
mraz in temo. Sonca za cele štiri mesece
ni, na hribih nad vasjo ja, pri njih, na
vrtu in na oknih pa tema. Tvoja hiša ni
ne vem kako lepa, mi pravi prijateljica,
imaš pa sonce in zato si srečna. Res je to
velika sreča, da imamo doma sonce čez
vso dnevno sobo in da nas segreva tudi
pozimi. Z nami za štirimi senami ob peči
čaka na pomlad. In riše upanje v vsako
jutro, ki se prebuja. Brez sonca bi bili
dnevi drugačni in vem, da bi se jaz ne
znala smejati. Brez sonca sem namreč
drug človek. Ko razmišljam o vasi zaviti
v temo, vem, da sem lahko zadovoljna.
Sreča je včasih čisto za vogalom, na do-
mačem balkonu celo. In res je, da so na-
jlepše stvari zastonj.
Suzi Pertot
V
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji
Olimpijski duh v Gorici in Trstu
  druženje slovenskih športnih
društev v Italiji je v zadnjih tednih
sprejelo izziv gostitve odmevne raz-
stave z naslovom Slovenski olimpijski me-
dalisti. Na ogled je bila že v Kulturnem do-
mu v Gorici, zdaj pa stoji v prostorih
Tržaškega knjižnega središča, kjer jo bo
moč obiskati še
vključno do so-
bote zvečer. Po-
budnik razstave
je Olimpijski ko-
mite Slovenije –
Združenje špor-
tnih zvez, tako v
Gorici kot v Trstu
so bili ob odprtju
prisotni legenda
slovenskega špor-
ta, predsednik
Slovenske olim-
pijske akademije
Miro Cerar sta-
rejši, predsednica
športne zveze Ko-
per in članica
Olimpijskega ko-
miteja Slovenije
Sonja Poljšak in
profesor Tomaž
Pavlin, raziskova-
lec zgodovine
športa, docent na
Fakulteti za šport
in tvorec te zami-
sli skupaj z
Alešem Šolarjem.
Razstavljene so reprodukcije vseh doslej
osvojenih slovenskih olimpijskih kolajn,
manjkajo le tiste najnovejše s poletnih Iger
2012 v Londonu in zimskih 2014 v Sočiju.
Zanimivo, prvi Slovenec z odličjem na tek-
movanjih s petimi krogi je bil leta 2012 sa-
bljač Rudolf Cvetko, doma iz Senožeč, ki
je nastopal še za avstro-ogrsko monarhijo.
Sledijo kolajne iz kraljevine in nato repu-
blike Jugoslavije, v prvi polovici 20. stolet-
ja prednjači seveda legendarni Leon Štu-
kelj (kar pet medalj), v športni gimnastiki
pa je bil na primer trikrat na stopničkah v
športni gimnastiki sam Miro Cerar, oče se-
danjega predsednika vlade. Samostojna
Slovenija je začela osvajati medalje na zim-
ski olimpijadi le-
ta 1992 v Alber-
tvillu, novejša
zgodovina pa so
seveda Tine Ma-
ze, Špiki in Čopi,
Žbogarji, Maj-
dičeve, Prevci in
ostali. Tako na
goriškem kot na
tržaškem od-
prtju - na obeh
dogodkih ni
manjkalo ugled-
nih gostov - je
bilo poudarje-
no, da je glede
na majhno šte-
vilo Slovencev
tolikšna učinko-
vitost v športu
pravi fenomen.
Slišali smo tudi,
da bi v galerijo
slovenskih olim-
pijskih medali-
stov polnoprav-
no sodila tudi
odbojkar Matej
Černic in kolesar Jurij Uršič, ki sta srebrni
kolajni osvojila v dresu Italije.
Zelo bogat je tudi odsek z olimpijsko in
sploh športno filatelijo, ki dopolnjuje raz-
stavo. Natančne razlage ob eksponatih nas
tudi spomnijo, da se slovenski olimpizem
ponaša tudi z mandatom inženirja Stanka
Bloudka v mednarodnem olimpijskem ko-
miteju v času po drugi svetovni vojni.
HC
Z
Sonce in njegova moč
Najlepše stvari so zastonj
  rav blizu podobnemu koncu je
bila tudi Mary Wallstonecraft,
ki je tridesetletna prišla v Pariz,
da bi lahko Britancem dokumentirala
vse lepote in pridobitve francoske re-
volucije. Francoske revolucionarje je
prav malo zanimalo, da je bila tujka,
saj bi jo kot Britanko še lažje usmrtili.
Morala se je odpovedati svojim
načelom, saj je strupeno nasprotovala
poroki, in se poročiti z ameriškim
avanturistom Gilbertom Imlayjem.
Mary je ostala noseča, Imlay pa jo je
pustil samo v Parizu, sam pa se zatekel
v London. Wallstonecraftova se je hi-
tro odpovedala še drugim svojim
načelom, kot je, recimo, načelo “svo-
bodne ljubezni”, in je Imlayja klicala
k očetovski odgovornosti. Da bi bila
še bolj jasna, je dvakrat poskusila sto-
riti samomor, da bi bil potem Ame-
ričan prisiljen poskrbeti za hčer – en-
krat v Parizu, enkrat pa v Londonu,
potem ko je v britanski prestolnici
ugotovila, da se je mož spečal z drugo
žensko.
Da bi zagotovila nekaj trdnosti in
zaščite za hčer, se je spet poslužila tako
osovražene poroke, in sicer poročila
se je z revolucionarjem Williamom
Godwinom, ki je tudi sam zlil vso
možno gnojnico in strup na instituci-
jo družine in poroko. Mary Godwin,
ki se je rodila iz tega zakona, je šla po
materinih stopinjah in tudi sama po-
stala revolucionarka, medtem ko je bil
porod za Mary Wallstonecraft usoden.
Tudi življenje te ženske kaže, kako so
ji revolucionarna načela prinesla sa-
mo izkoriščanje s strani moških, tudi,
če ne predvsem, spolno, prinesla pa
so ji tudi veliko bolečine, trpljenja in
celo smrt. Tako pridemo do najbolj re-
volucionarnega med revolucionarji,
do “božanskega markiza”, ki je seveda
res napisal omenjeni stavek o nepra-
vičnosti ekskluzivne posesti nad žen-
sko, kot je nepravično posedovati
sužnje, vendar je treba pogledati kon-
tekst, kot smo dejali. Takole pravi: “Vsi
moški imajo torej enako pravico do
užitka nad vsemi ženskami; ni potem-
takem nobenega moškega, ki bi si, po
zakonih narave, lahko privzel iz-
ključno in osebno pravico do ene žen-
ske. Zakon, ki bo ženske prisilil k te-
mu, da se bodo prostituirale, vse do-
kler bomo mi to želeli v hišah užitka,
o katerih smo govorili, in ki jih bo v
to prisilil, če se bodo uprle, ki jih bo
kaznoval, če bodo umanjkale dolžno-
sti, je zatorej eden od najbolj pra-
vičnih zakonov, proti kateremu ni
mogoče uveljaviti nobenega legitim-
nega ali pravičnega motiva”. To seve-
da ni nobena osvoboditev ženske,
temveč spolno suženjstvo, ki bi bilo
celo zakonsko predpisano, kršiteljice
pa bi bile ne le zakonsko, ampak tudi
celo nasilno preganjane in prisiljene
v izpolnjevanje državljanske dolžno-
sti, da se pač meseno nudijo na milost
in nemilost moškim, brez vsakršnih
omejitev – spet seveda za moške. Za
tiste, ki so De Sada brali, ne govorimo
seveda nič novega pod soncem. Tako
je pisal naš Donatien Alphonse Fran-
çois de Sade v Filozofiji v budoarju, še
povednejši pa je v delu Juliette Justine,
kjer se zadeva začne z: “Na delo,
sužnja, na delo”! V sočnem jeziku po-
tem nadaljuje, kako ne obstajajo ne
naravni ne verski zakoni, ki bi lahko
rešili ženske, temveč obstajajo le moč,
bogastvo, kakor tudi nadvlada
močnejšega nad šibkejšim, v tem pri-
meru moških nad ženskami, a tudi v
drugih primerih bi seveda bilo tako.
De Sade pravi bralcem, da so moralni
in religiozni zakoni le krivični družbe-
ni konstrukt, obstajajo samo strasti
oz., rečeno drugače, nagoni. To je
pravzaprav bistvo razsvetljenstva, da
torej moralni in religiozni zakoni ne
obstajajo, temveč obstajajo le zakoni
materije, torej tistega, kar narekujejo
naši čuti. Podobno so v bistvu trdili
angleški empiristi, po tej filozofiji pa
se je v Anglijo vrnilo oderuštvo,
čeprav je Cerkev temu nasprotovala.
To je filozofija, ki je izkoristila člo-
veško slabost vladarja, da se je znebila
v korenini problema in odstranila ka-
toliško Cerkev z britanskih tal, obe-
nem pa so se seveda polastili vseh nje-
nih posesti, ki seveda niso šle v korist
navadnim podanikom. Kakor je pravil
Francis Bacon: “Obstajajo le zakoni
materije, ostalo so maliki”, to načelo
pa dovoljuje, na podlagi tega pa so se
tudi uzakonili oderuštvo, prešuštvo,
ločitev, kolonializem, podivjani kapi-
talizem, ki s pravim nima nič skupne-
ga, kakor tudi malthuzijanska evgene-
tika ter seveda darvinizem, tudi social-
ni, ta ima spet malo skupnega s sa-
mim Darwinom. Ko je ta filozofija
prišla v Francijo, je ob uveljavitvi pri-
nesla logične posledice vsesplošnega
terorja in razvrata z Voltairom in to-
variši. Zanimivo, da je ista filozofija
temelj tudi “gender ideologije”, saj
naravni spol ni dovolj. Naravni spol,
“sex”, je stvar materije, torej je nekaj
naravnega, vendar pa imamo potem
še vse ostalo, “čender”, kar pa je
družbeno-religiozni konstrukt, korak
naprej (ali nazaj, odvisno od gledišča)
od tega, da sta tja spadali le družina
in poroka. Družba je tako do sedaj ali,
marsikje, do nedavnega vsiljevala kri-
vične in diskriminatorne zakone, saj
je imel vsak spol svoje vloge in službe,
heteroseksualnost pa predpisana. Te-
mu se je treba seveda upreti, prav in
pravično je tako. Tako so govorili raz-
svetljenci, podobno slišimo vse nao-
krog danes. Gender ideologija, par-
don - študije spola (če ohranimo slo-
vensko besedo) pa seveda zagotavljajo
svobodo in pravice žensk ter to spod-
bujajo prav tako, kot je to delalo raz-
svetljenstvo: “Na delo, sužnja, na de-
lo! Ženske se poslužujem iz potrebe,
prav kakor se poslužujem nočne po-
sode za neko drugo potrebo”. No, pro-
sim, kar lepo v vrsto, sužnje, ali pa tu-
di kar vse hkrati!
P
S 4. strani
D kot ...
Leon Štukelj
Aktualno8. oktobra 201516
  orda bi bilo bolje, če bi ta zapis na-
slovil 'Ob bendimi' oziroma 'Ob
b'ndimi', saj se na Krasu, podobno
kot marsikje na Primorskem, naglašeni 'e' ve-
likokrat skrči v polglasni 'e'. Kakorkoli že
imenujemo ta dogodek, je to brez dvoma vsa-
koletni praznik vsakega vinogradnika, pa tudi
manjšega kmeta, takega, ki kljub današnjim
časom še vedno ohranja tisto prastaro
izročilo, po katerem mora biti pri hiši in
okrog nje vsega po malo: zelenjave, poljščin,
trt, in - zakaj ne - tudi živine. Marsikdo to da-
nes opravlja ob službi, ne le iz koristi ali pri-
jetnega občutka sprostitve oziroma zaradi ve-
liko večje pristnosti in dobrote domačih pri-
delkov, ampak temu botruje – v večini prime-
rov – nezavedna, a zato nič manj pomembna
želja po ohranitvi izgleda naravnega okolja
oziroma kulturne krajine.
Pred časom sem zasledil besedo agrarizem, ki
v publicistiki oziroma književnosti pomeni
prekomerno hvalisanje resnih ali zgolj na-
mišljenih lepot oziroma bukolike podeželja
nasproti mestni sivini in odtujenosti. Človek,
ki prihaja s podeželja ali se je na njem po svo-
jih močeh skušal čim bolje udomačiti, pa tega
s poštenim srcem nikakor ne zmore, saj ve
oziroma pozna zahtevnost življenja in
preživetja, vsekakor pa dela na zemlji.
Vsakršna bukolika je od tega namreč zelo da-
leč, retorika pa zato v vsakem primeru odveč.
Zaradi letošnje dobre letine, h kateri je pri-
pomoglo vroče poletje s pravo količino pada-
vin, se je obiranje grozdja (uporabljam to be-
sedno zvezo, da se izognem dilemam med
knjižnimi in manj knjižnimi izrazi) že na pre-
lomu med avgustom in septembrom. Ob
večini takih, ki sem jih opisal v uvodu in ki
si s kmetijstvom krajšajo čas ter s tem na svoje
mize prinašajo pristnejšo in žlahtnejšo hra-
no, je okrog mene tudi nekaj poklicnih vino-
gradnikov in vinarjev, ki od tega živijo. Po-
sebno na Krasu ima teran svojo zgodbo, ki jo
je veliko bolje od podpisanega že opisal mar-
sikateri strokovnjak.
Zanimivo pa je ugotavljati – seveda z vesel-
jem, še posebno ob spoznanju, da pri tem ni-
sem sam –, da na Krasu in drugod na Primor-
skem obdelovanje vinogradov in pridelava vi-
na nista zdrknila na tisto industrijsko raven,
ki jo poznajo drugod, predvsem v ravninskih
predelih. Pred časom me je eden od vinarjev
prosil, če bi mu pomagal pri prevajanju iz ita-
lijanščine v slovenščino in obratno. Obiskal
jih je namreč prodajalec vinske
tehnologije iz sosednje Furlanije,
točneje iz Vidma, ki je prišel ra-
zložit in pokazat, kako vinarski
stroj – njegove funkcije tu ne
bom opisoval, saj za razumevan-
je dogajanja ni pomembna – de-
luje. Počutil sem se počaščenega,
saj v tistem primeru nihče ne bi
mogel naloge opraviti tako do-
bro, kakor sem jo sam. Zaradi
mojega poznavanja italijanskega
jezika, namreč.
Obiskovalec je takoj opazil razli-
ko med vinogradniki in vinarji
iz Furlanije, s katerimi ima vsa-
kodnevno opravka, ter Krasom.
Povedal je namreč, da so v nižini
vinogradniške kmetije nanizane
druga ob drugi, posebnost Krasa pa je predv-
sem v raznolikosti pokrajine in posledično
vinogradov. Sam sem se tedaj spomnil nekega
dogodka v bližini Vicenze, ko sem obiskal na-
ključnega pridelovalca vina. Povedal je, da
ima nekaj desetin hektarjev obdelanih
površin. Vinskega hrama ni premogel, prede-
lava grozdja je namreč tekla tako rekoč v in-
dustrijski hali. Mošt je vrel v ogromnih jekle-
nih cisternah na prostem, iz katerih so še
pred začetkom pomladi iztočili ves pridelek
ter ga ustekleničili.
Pogovor ob novem stroju pa se je zavlekel
pozno v večer, zato so nas domači postregli z
najboljšim, kar premorejo pri hiši. Poleg na-
rezka in mesnin, ki jih sušijo doma, sva do-
bila še ustekleničeni teran in v hrastovih so-
dih starano zmes terana, merlota in cabernet
sauvignona. Gost je pohvalil nujno kakovost,
ob tem pa pripomnil, da se iz nižinskih nasa-
dov nikoli ne bi dalo pridelati česa podobne-
ga. Kraška vina namreč ležijo na tropinah več
dni (črna tudi preko tedna) – s sodobnim izra-
zom bi temu rekli, da macerirajo –, kar jim
daje drugačno vsebnost od tistih, katerih ja-
gode oziroma tropine gredo takoj v prešo.
Maceracija ali ležanje na tropinah pa lahko
kdaj ustvarja tudi težave, kakor jih je omen-
jenemu prodajalcu vinarske tehnologije, ki je
moral nekatere svoje že dolgo ustaljene para-
metre stroja prilagoditi tukajšnjim razmeram.
Kraški vinogradnik se torej lahko pohvali s
tem, da zmore pridelovati kakovostno kaplji-
co tudi v večjih količinah, ob tem pa ohranja
tisto družinsko tradicijo, v kateri koreninita
sodobno vinogradništvo in vinarstvo. Vsi, ki
pomagajo pri trgatvi in nadaljnji predelavi,
imajo po navadi razvit odnos do zemlje in ti-
stega, kar delajo. Ob vsakodnevnem plačilu
oziroma 'žornadi' sta namreč tu še malica in
kosilo, ki ju venomer pripravlja domača go-
spodinja, in sicer kot znamenje dobrodošlice
ter gostoljubnosti. Druženje se po končanem
delu nadaljuje pozno v noč ob stiskalnicah
in vinskih kadeh, pa tudi ob sodobnejši teh-
nologiji, denimo vinifikatorjih, cisternah,
vinskih črpalkah in še bi lahko naštevali.
Tudi sam moram zapisati, da se imam ob ta-
kih priložnostih in v taki družbi lepo. Lep
občutek, da si del dogajanja, dobiš tedaj, ko
ti uspe odmisliti, da nisi zrastel na zemlji, am-
pak v mestu, in da nisi domačin, ampak da
prihajaš iz kraja, ki se nahaja za mejo – da to
dosežeš, se moraš nehati družiti z ljudmi, ki
gojijo predsodke, predvsem pa jih moraš ne-
hati gojiti tudi sam. Tedaj ti v glavi nehajo
zveneti misli, ki si jih velikokrat slišal, in si-
cer, da si izobraženec in si torej ne mažeš rok
z zemljo ali moštom, ki je zaradi sladkorja do
kraja lepljiv. Da ti potapljanje tropin z greblji-
co, ki utegne biti utrujajoče, ni samo šport
oziroma sprostitev, ampak da to delaš z neko
drugo zavestjo, tako da zmoreš prisluhniti
utripu časa in prostora, ki ga živiš. Pri tem te
prekomerno ne moti občutek težkega zraka,
ki nastaja zaradi alkoholnega vretja, ko na-
staja ogljikov dioksid. Druženje ob delu je na
podeželju pravzaprav najbolj pristna oblika
socializacije, saj tu bolj poredkoma delujejo
društva, ljudje v cerkev zahajajo bolj iz nava-
de, neke močnejše sle po družbenem an-
gažmaju pa pravzaprav niti ne čutijo. Vse (ali
skoraj) imajo na domačem dvorišču.
Pravzaprav pa je družbeni angažma kmeta še
kako pomemben, čeprav se ga redkokdo za-
veda. Kmetijstvo je namreč ena redkih panog,
ki že sama po sebi – kot smo zapisali v uvodu
– vzdržuje videz kulturne krajine in njene an-
tropološke podobe, z razliko od industrije, ki
jo po večini kazi in to iz več razlogov. Veliko
podjetnikov je v zadnjih desetletjih 'preseli-
lo' svoje industrijske obrate v dežele vzhodne
Evrope in v Azijo in s tem je pri nas veliko lju-
di ostalo brez zaposlitve. Ne moremo pa si
predstavljati, da bi tudi kmet naredil kaj po-
dobnega. Pridelki zemlje so namreč zanimivi
prav zaradi njihove edinstvenosti. Vsaka
edinstvenost piše namreč (samo) svojo zgod-
bo.
Primož Sturman
M
Delo in druženje na podeželju
Ob trgatvi
  eprekinjeno šestminutno bur-
no ploskanje, ki je za prego-
vorno bolj “hladno” premier-
no publiko gotovo nevsakdanje, je ob
koncu krstne uprizoritve Pašjona v ve-
liki dvorani Slovenskega narodnega
gledališča Nova Gorica v četrtek, 24.
septembra 2015, bilo izredno zgovo-
ren dokaz in potrditev, da je tudi to-
krat igralec, kantavtor in odličen avtor
komedijskih del Iztok Mlakar s svojo
najnovejšo komedijsko stvaritvijo, na-
stalo v koprodukciji Slovenskega na-
rodnega gledališča Nova Gorica in
Gledališča Koper v bleščeče domiselni
režiji Vita Tauferja, podrezal živo v za-
vest gledalcev in da jih je neustavljivo
potegnil v svoj ustvarjalni vrtinec to-
krat z izredno zahtevno vsebino, kate-
ri pa je bil povsem kos. Po uspešnicah
Duohtar pod mus! (2007), katere hu-
morno kolesje ženejo zakonske zdra-
he, pa tudi kritične strelice na račun
šarlatanov, ki se grejo zdravnike, in po
Sljehrniku (2011), v verzih spisani bur-
kaški moraliteti, ki se navezuje na
srednjeveški motiv slehernika - se-
bičnega, grabežljivega bogataša, ki ga
obišče smrt in terja račun za njegova
zla dejanja -, se je Mlakar kar dve ali še
kako leto več “mučil”, da bi s svojega
zornega kota podal, kar opisujejo
evangeliji - seveda z upoštevanjem no-
vozavezne knjige “vseh knjig”, ki pri-
naša življenje, delovanje in trpljenje
Jezusa Kristusa. Pri zlaganju teksta v ri-
mani besedi, pisani v njegovi že dobro
preverjeni, sočni, s soncem in burjo
prežarjeni mešanici primorskih “ob-
soških”, pa tudi vipavskih narečij - pri
tem si je dovolil skovati tudi kak neo-
logizem - je bil Mlakar vselej spoštljiv
do verskih resnic in cerkvenega nauka,
nikdar ni zdrknil v cenen posmeh ali
cinično blasfemično tolmačenje. Pri-
voščil si je le podati opis Kristusovega
življenja, delovanja in smrti na križu
skozi pripoved hudiča, ki je tudi pove-
zovalec in komentator vseh prizorov.
Le-teh je trinajst oz. štirinajst z uvo-
dom vred, tako da prikličejo v spomin
štirinajst postaj križevega pota. V njih
se Mlakar zaustavlja ob ključnih mej-
nikih Kristusovega življenja in delo-
vanja na zemlji, od veselega oznanila
njegovega rojstva v Betlehemu do nje-
gove tragične smrti na križu. Takšna
je pač usoda mesije, pravi sv. Jožef, ko
se z Marijo poslavlja od tridesetletnega
Jezusa in mu v svoji preprostosti daje
nasvete, naj postane
raje “tišler” ali pa vsaj
čevljar. “Šuolne” naj-
bolj potrebujejo ljud-
je, saj smo ob koncu
svojega življenja kot
obrabljeni čevlji: naše
kože ne zgladi nobe-
no mazilo več! To je le
en posrečen utrinek iz
izredno spretno spisa-
nega teksta, ki vsebuje
še veliko takih dogna-
nih, modrih misli, ki
jih kot vedno začinja-
jo izvirni Mlakarjevi
songi, polni živjen-
jskih resnic. V besedi-
lu je Mlakar svoje
ostre bodice naperil
proti človekovi neum-
nosti, pa tudi še kam, npr. “politikan-
tom”, ki jih predstavljata farizej in sa-
ducej, “narodna elita”; ta misli le nase
in na svojo korist ter bi rada čim prej
utišala besede resnice. Dobrohotno si
privošči intelektualcev v figurah treh
modrih z Vzhoda, katerih prihod pri-
kazuje še posebno slikovito in ko-
mično – pri tem spomin kar sam “od-
plava” k Dariu Foju. Ob tem se dotak-
ne tudi teme rasizma, saj je črnopolti
Boltežar precej zapostavljen. Še marsi-
katera socialna tema in človeška hiba
se razkrivata v Pašjonu, ki ga je v svo-
jem značilnem žanru enkratno zvezil
Mlakar. Vedno znova nas ta edinstveni
slovenski kantavtor in igralec prese-
neča s svojimi posrečenimi komedij-
skimi mojstrovinami, na subtilni meji
med smehom in solzami, ki se ob
režiserju Vitu Tauferju, s katerim se-
stavlja sijajno dvojico, vselej zaiskrijo,
tudi zaradi odlične zasedbe vlog, ki so
zdaj skoraj že pisane na kožo igralcem.
Taufer se je, kot je v njegovi navadi, ob
kopici likov poigral z dodelitvijo žen-
skih vlog igralcem, kar seveda stopnju-
je komičnost prikazanega. Mlakar pa
se je kot vselej čudovito “udomačil” v
dodeljeni vlogi. Tokrat se je spremenil
v rogatega hudiča, ki mu je prav hudo
nerodno iz samega ponosa nase, ko ga
v prologu angel ozmerja kot “ogabo
rogato, golido, smrdljivo, polno bla-
ta”. V posrečeno stkanem songu satan
pomenljivo pravi tudi, “če padli boste
u krizu an vas dvom bo grizu / an
Buoh bo delč: jst bom prou gvišno bli-
zu”. Kjer je človek, je pač vedno tudi
hudič, če ne bi bilo človeka, tudi hu-
diča ne bi bilo. V peklu “smrdi, kadi
se, da mi kdaj prou zmanjka sapa, / ne
zmanjka nikdar nikdar zanimive kla-
pe”! s pikro ironijo zatrjuje pe-
klenšček, ki se v Mlakarjevi interpre-
taciji tako sladko in z bistrimi opom-
bami prikupi gledalcu, da kar navija
zanj. Izkaže se celo boljši od človeka,
saj se mu ob Kristusovi smrti na križu
prikaže solza v očeh in bi rad
Odrešenika, na skrivaj, rešil s križa,
ker, kot sam izpove, “jemam dušu, pr
streli! Jst hudič sm, nism člouk“! Priz-
nati moramo, da je Mlakar v tem dia-
logu hudiča s Križanim presneto do-
bro osvetlil človeka in njegovo temno
stran, ki zna biti bolj zlobna od vseh
Luciferjevih grdob. Nasploh je v tekstu
veliko etičnih presežkov. Kristusovo
življenje je namreč Mlakar vpel v naš
čas in pri tem pokazal naše slabosti, ki
so sicer prav takšne, kakršne so bile v
Krisusovem času. Če bi Odrešenik zdaj
prišel na ta svet, bi ravno tako hudo
ravnali z njim. Nezaželjen tujec bi bil
med nami, zato se Mlakarjev Pašjon
odlično vključuje v letošnjo sezono
SNG Nova Gorica, ki obravnava razne
vrste drugačnosti in
tujstva.
Da je ta najnovejša
verzificirana komedi-
ja z značilnostmi mu-
zikala in v kateri so
razpoznavni še drugi
žanri in vplivi italijan-
skih gledaliških moj-
strov, tako dobro
uspela, so zaslužni vsi
sooblikovalci predsta-
ve; le-tej se obeta dol-
go blesteče popoto-
vanje po slovenskih
odrih. Med temi je
scenograf Voranc Ku-
mar, ki je privzdignil
prizorišče in ga na de-
sni strani “zamejil” z
zaveso, izza katere pri-
hajajo in skozi njo odhajajo protago-
nisti, na levi, na dnu odra, pa je uredil
idiličen prostor pod palmo in zvezd-
natim nebom za instrumentalni trio,
ki ga sestavljajo zvesti Mlakarjevi gla-
sbeni spremljevalci, David Trebižan,
David Šuligoj in Roman Kobal, ki z
Mlakarjevo izvirno glasbo – vanjo je
ob prizoru s Pilatom vpletel sicer nekaj
akordov Ode radosti in Pilatu dal
nemški govorni prizvok (!). Kostumo-
grafinja Barbara Stupica je v sozvočju
z Mlakarjevo zamislijo oblekla prota-
goniste v sodobne obleke, kar poudar-
ja svežino avtorjevega teksta, le Kristu-
sovemu oblačilu je, razen obrabljenih
telovadnih copat in zvočnika, ki ga
vleče s seboj, dala zgodovinski pečat.
Več fantazijskega poleta in ščepec gro-
teskne ironije si je privoščila pri kostu-
mu hudiča v živo rdeči barvi z dolgim
repom, nakazanimi perutnicami in se-
veda nepogrešljivimi rožički. Vse to in
kostumske “obline” je znal Mlakar
imenitno izkoristiti v svoji nenadkril-
jivi mimiki. Predstava ne bi bila taka,
kot je, brez krasnega doprinosa igral-
cev, ki so odigrali pahljačo različnih
vlog in vsak lik polnokrvno karakteri-
zirali. Skoraj vsi nastopajoči so že
“ustaljena” zasedbena ekipa pri Mla-
karjevih predstavah. Stoičnega, redko-
besednega, blagega Kristusa s pogle-
dom uprtim v daljavo, onstran tega
sveta, ki sicer energično in nepopu-
stljivo nastopi proti farizejem in sadu-
cejem, je odigral Žiga Udir. Izvrstni so
bili v komičnih niansah Radoš
Bolčina, Igor Štamulak in Gorazd Žila-
vec kot sv. Trije kralji. Bolčina je po-
sebno ganljivo upodobil preprostega,
dobrega Jožefa, komično obarval Iva-
no, zraven pa še izvirno izklesal Janeza
Krstnika, reveža in Poncija Pilata. Šta-
mulak in Žilavec - le ta tudi s “svojimi
akrobatskimi gibi” - sta ustvarila ko-
mično-groteskni duo farizeja in sadu-
ceja in sprožila salve smeha, poleg tega
pa sta izoblikovala še vlogi bogataša in
hromega, ki ni ravno vesel ob Kristu-
sovem čudežu, saj bo moral kot zdrav
človek delati! Podobnih misli je tudi
slepec, ki ga je zelo prepričljivo in sli-
kovito opisal Rok Matek; odlično se je
odrezal tudi kot Angel – pri tem je
prišel do izraza njegov lepo izobliko-
vani glas –, Mati, Slepec in Suzana.
Mlada Tjaša Horvat je bila mila in
preudarna Marija, pa tudi drzna in
odločna Magdalena, Nejc Cijan Gar-
latti - v alternaciji Matija Rupel - pa je
pravšnjo podobo dal Očetu, Izdajalcu,
Judi in Vojaku.
Mlakarjev Pašjon si je treba ogledati,
poslušati zven “mlakarščine” in pre-
mišljeno spisanih songov, ki dopol-
njujejo in bogatijo besedilo, in se ob
vsebini zamisliti (tudi nasmejati!), ka-
ko bedni smo ljudje in kako prav ima
hudič, ko se posmehuje človeški
neumnosti. Morda pa se bo kdo prav
ob ogledu tega Pašjona odločil seči po
izvirniku …
Iva Koršič
N
SNG Nova Gorica - Gledališče Koper / Premiera: Pašjon 
Kjer je človek, je tudi hudič …
Iztok Mlakar in Žiga Udir kot hudič in Kristus