Jože Toporišič
ŠE O NAGLASU NEDOLOČNIH GLAGOLSKIH OBLIK
I. Deležnik sedanjega časa je vedno naglašen na obrazilu -oč ali -eč. Takšno naglaševanje se je nasploh uveljavilo šele po 16. stoletju in ga priznavajo vsi slovenski priročniki, ki obravnavajo glagolski naglas. Pri tej obliki je nedoločena le kvantiteta naglašenih samoglasnikov. Ako odpremo Slovensko slovnico iz 1956, opazimo, da ima obrazilo -oč dolg naglas, -eč pa kratkega; samoglasnik prvega obrazila se izgovarja ozko, drugega pa široko: pletoč — viseč. Marsikdo se bo takšnemu predpisu začudil, saj pozna enakšen izgovor omenjenih obrazil: bodisi dolg^ in ozek, bodisi kratek in širok. Ta ali oni pa ju morda izgovarja sedaj dolgo in ozko, sedaj kratko in široko.
Tako nastane vprašanje, kakšen naj bo izgovor tega deležnika v (vseslovenskem) knjižnem jeziku. Koliko nam pri odgovoru na tako vprašanje lahko pomagajo historična gramatika, naši slovničarji, knjižna tradicija in — ne nazadnje — stanje v slovenskih narečjih?
Oblike na -oč in -eč so za prvi sklon ednine mlajše, čeprav so — s konč-niškim -i —• že v Brižinskih spomenikih. Starejše obrazilo, -y ali nosni -e, je bilo pod vplivom drugih sklonov izenačeno s 4. sklonom ednine; ta pa je imel pri oksitoničnih glagolih na zadevnem obrazilu novoakutirano intonacijo. Kot je znano, je refleks novega dolgega akuta na zadnjem zlogu v knjižni slovenščini dolga rastoča intonacija ob ozki kvaliteti naglašenega vokala: pletoč, viseč.
Potrditev takšnih refleksov lahko najdemo v vseh uglednejših slovenskih slovnicah in priročnikih vse do najnovejšega časa: Kopitar (Grammatik 1809) 329 delajözh, vrözh, vuzhezh; Dainko (Lehrbuch 1824) 196 rekoč, 235 vyčeč; Metelko (Lehrgebäude 1825) 213 jedoč, 215 taječ, šumeč; Janežič, Slovenska slovnica 1900 (8. izd.) 87 pišoč, hvaleč; Breznik, Slovenska slovnica 1924 (3. izd.) 117 pletoč, 124 speč; Nahtigal, Slovenski jeziki 1952 (2. izd.) 234 nesoč, misleč; Ramovš, Morfologija (1952) 146 vroč, trpeč.
Našteti slovničarji in jezikoslovci so iz najrazličnejših delov Slovenije in je v njihovem naglase vanj u mogoče videti tudi naglas narečij, iz katerih so izhajali. Pisec teh vrstic izhaja iz južnega vzhodnoštajerskega narečja, za katero ne velja trditev sedanje slovnice, da se deležnik sedanjega časa med ljudstvom prav malo rabi, in v katerem živi deležnik tako rekoč nepretrgano
48
življenje iz pradavnine, in je prav tako vedno slišal le refleksa za dolgo in j ozko naglašena (6) in (e). ;
Od kod tedaj naglas viseč in kako ga razložiti? ]
Kolikor vem, ga je začel prvi uveljavljati Rupel v Slovenskem pravo- ; rečju (1946). Rupel tu deležnika na -oč sploh ne upošteva, deležniku na -eč ! pa neutrudno zapisuje kratek naglas. Zakaj? Skoraj gotovo je, da ga je tako; slišal govoriti. V Ljubljani na primer prav lahko slišiš tak izgovor, a tudi ; na Gorenjskem in morda še kje drugje ni nemogoč. Toda vse naše dokazovanje \ nam zgovorno priča, da mora biti tak izgovor le narečen in da ga zato ni; mogoče predpisati kot edino pravilnega. Napačno naglašavanje deležnika | na -eč je nastalo, ker je deležniška oblika lahko pravi deležnik ali pa tudi j pridevnik. Ramovš jima je v Morfologiji določil za moški spol ednine različen j naglas: deležniku dolgega (vroč, trpeč), pridevniku kratkega (vroč, trpeč). Ni j mi znano, ali je takšna delitev v kateremkoli slovenskem narečju dosledno ' izvedena — slovenski slovničarji je ne poznajo — gotovo pa je, da Ruplova ' rešitev, ki jo sprejema SP pa tudi slovnica, ni najboljša. Nastala je verjetno | iz pedagoških, ali bolje rečeno, prakticističnih špekulacij, češ kako naj pre- > prost pisalec razlikuje deležnik od deležniškega pridevnika. Toda ali se je v takem primeru res treba odločiti za neskladno beroč — viseč? Ali ni tudi '¦ iz praktičnih razlogov bolje beroč, viseč? Takšno naglaševanje ni le v skladu ; z našimi argumenti, temveč je hkrati tudi sistemsko, povrh pa še praktično ; in lažje. Ker knjižni naglas ni stihijski, si ga pri takšni glagolski obliki glede ! na vse navedeno tem laže določimo tako, da nam bo delal čimmanj preglavic, i
Pa bo rekel ta ali oni, da naši pesniki deležnik na -eč rimajo z besedami, ; ki se končujejo na širok kratek -eč, na primer več, meč, preč. j
Tudi sam sem si zastavil vprašanje, zakaj je tako. Pregledal sem prvo \ knjigo zbranih del Levstika, Stritarja, Gregorčiča, Ketteja, Murna, Kosovela ' pa še Slodnjakovega Prešerna. Kadar ti pesniki uporabljajo deležnik na -eč, ; ga rimajo, ako ne s prav takim deležnikom, skoraj brez izjeme z omenjenimi j besedami. A tudi ta resnica v resnici ne podpira izgovora viseč itd. Zupančič \ na primer rima blodeč s sveč (ZD I, 258), pri Aškercu je boleč ¦— meč lahko ' tudi boleč — meč. Slovenski pesniki rimajo deležnike na -eč z besedami, ki : imajo kratek širok vokal mogoče tudi zato, ker ni dovolj možnosti za čisto rimo. j Da njihova rima ni »ribniška«, je znano. Kako negotovo je sklicevanje na rime, i nam potrjuje rimanje na deležnik z obrazilom -6č. Poglejmo: Levstik (ZD I, 36) ; vroč (heiss) — vroč (ki vre); Kette (ZD I, 41) proč — ukajoč; Murn (ZD I, 58) ; noč —¦ proč — vroč; Župančič (ZD I, 180) noč — vroč (heiss). '
Pesniki nam torej pri določitvi deležnikovega naglasa ne morejo preveč ', pomagati, pa nam tudi ne onemogočajo boljše rešitve, to je naglaševanja pletoč, I viseč.
Deležniški pridevniki, ki so zvezo z glagoli izgubili, naj imajo posamezno ¦ določen naglas: večinoma bo kratek (vroč, rdeč), izjemoma pa tudi dolg (bodoč). \ To velja tudi za osamljene prislovne izraze (všeč). i
II. Ko sem v lanskem letniku pisal o glagolskih naglasnih tipih, sem glede glagolnika dejal, da se v glavnem ravna po naglasu trpnega deležnika. Primeri j za to so: pleten — pletenje, (s)tresen — tresenje, žagan —¦ žaganje, kovan — ko- j vanje, zaničevan — zaničevanje, pisan — pisanje itd. Tej okvirni trditvi je ; treba dodati nekaj pojasnil in dopolnil. j
Nastaja namreč vprašanje, kako je pri glagolih, ki trpnega deležnika ' nimajo. Ali: Kako je z glagolniki, ki so, kot se izraža nova slovenska slovnica, :
49 I
napravljeni iz navideznega trpnega deležnika? Takšni glagolniki so na primer sedenje, sedanje, norenje, merjenje, bezljanje, zdravljenje, žarenje, bivanje, vzdihovanje ... Ni mogoče dvomiti, da je naglas pri takšnih glagolnikih tam, kot je v nedoločniku: sedeti — sedenje, meriti — merjenje, žareti — žarenje. Glede kvalitete naglašenega samoglasnika je treba reči: pri obrazilu -enje se je posplošila široka: žarenje, življenje, pletenje. Morda je tako res najpreprosteje, čeprav je še Pleteršnik naglaševal tako, kot se govori na Štajerskem, to je žarenje, čemur se je Škrabec upiral.
In kdaj se naglas trpnega deležnika in glagolnika ne strinjata? Zmeraj takrat, kadar morejo glagoli v nedoločniku imeti dvoje naglasov. Načelno bi moralo biti to vselej, ko je bila v praslov. naglašena nedoločnikova pripona enozložna, v osnovi pa je bil dolg vokalizem (Breznikov tip b'). Torej zavijati, pisati in zavijanje, pisanje. Narečja, ki poznajo le pisati, poznajo glagolnik pisanje, tisti, ki govore pisati, pa pisanje. — Že sedanji SP se deloma drži tega naglasnega načela, toda ker je nedosleden pri dopuščanju nedoločnikovih naglasnih dvojic, je nedosleden tudi pri naglaševanju glagolnikovih dvojic. Naglasov pisanje — pisanje ni treba uporabljati v razlikovalne namene (pisanje naj bi pomenilo dejanje, pisanje pa rezultat dejanja), ker takšnega razlikovanja nič ne pogrešamo pri glagolnikih, ki imajo samo en pravilen naglas, in ti so v večini.
K dvojemu naglaševanju glagolnika smo nagnjeni tudi pri glagolih VI. vrste: kmetovanje — kmetovanje. Tu seveda ne gre za razdor med naglasom trpnega deležnika ali nedoločnika in glagolnika, temveč za splošno težnjo tega razreda, da si ustali naglas na izrazitem dvodelnem obrazilu: kme-tovati, kmetujem itd. nasploh prehaja v kmetovati, kmetüjem, pa imamo zato tudi glagolnik kmetovanje bolj pogosto ko kmetovanje. Tej naglasni težnji se ne kaže upirati,  kakor sem ter tja poskušajo.
Vsa pravila potrjujejo izjeme. Tako je tudi z glagolnikovim naglasom. Glagol misliti ima sicer trpni deležnik mišljen, glagolnik se pa kljub temu glasi mišljenje. Ta glagolnik sam ni ljudski, pa ni nič čudno, da tudi njegov naglas ni pravšen.
Urednikova pripomba. Piščevo izvajanje sloni na zgodovinski osnovi in ga bo moral SP upoštevati. Vendar je stvar bolj zapletena, kot jo je avtor prikazal; narečja so jo obravnavala dokaj različno, knjižni jezik pa včasi celo stihijsko. Historično gledano, je edino pravilni poudarek sedanjiškega deležnika -oč -eč, vendar se deležniki rabijo tudi pridevno, zato so radi prišli pod vpliv pridevniškega poudarnega tipa star — stara. To stopnjo razvoja kažejo naslednji vzporedni zgledi: misleč, da ga nihče ne vidi —• misleč človek; sloveč daleč naokoli — sloveč učenjak; lev se je bližal, strašno rjoveč — rjoveč lev; oviral ga je osat, bodeč ga z ostrim trnjem — bodeč trn; ljubeč sina čez vse, ga je razvajal — ljubeč oče; goreč v silni strastd — goreč privrženec; iztegnil je roko, milo proseč — proseč poigled; deroč po melini, voda odnaša mivko — deroč hudournik. Če je prislovna raba odmrla, se ustali pridevniški poudarek: mogoč, rdeč. Včasli podaja akcent pomensko tančino: tako vroč ure in ure, je voda naglo izparevala; viroč liker (ki vre) — vroč dan (pa so tudi narečja, ki pravijo vroč dan). V nekaterih primerih ima celo prislovna raba kračino, vsaj v knjižnem jeziku: videč tako nesrečo, hoteč zvaliti krivdo na druge, podeč pred sabo dečad.
Deležniki na -eč so vsekakor bolj podvrženi krajšanju in to je nagnilo Rupla, da je pvosiplošil -eč; za tak poudarek se je odločil tudi Ramovš. Breznik pa je omahoval. Vtem ko je v prvi izdaji slovnice pisal pletoč, gredoč, pekoč, blodeč, je v četrti pustil brez naglasa pletoč, misleč, želeč, podaril je samo deležnik speč. Spričo vsega tega se pridružujem piščevemu predlogu, naj bi SP ustanovil izgovor -oč -eč, toda samo za prislovno rabo (in še to z nekaj izjemami, ki so že zmagale v knjižnem jeziku), za pridevno rabo pa bi pustili svobodo. a. b.
50