43arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ana Lovrec Medved Kaj pokonci drži Center Rog? Pogovor z arhitektom Borisom Bežanom iz Studio BAX Center Rog, skoraj kontroverzna stavba v središču Ljubljane, je v zadnjih desetletjih preživela mnogo sprememb, zdaj doživlja še eno, upamo, da za nekaj časa zadnjo. Prenova Centra Rog, ki jo vodi arhitekt Boris Bežan iz arhitek- turnega studia BAX, se je pravkar končala, v času del pa so se arhitekti in gradbeniki srečevali z različnimi presenečenji. Z Borisom Bežanom smo se pogovarjali o konstrukcijskem vidiku prenove Centra Rog in o tem, s kakšnimi izzivi so se spoprijemali pri projektiranju in gradnji. Kako ste se v osnovi lotili natečaja in projekta Centra Rog? Konstrukcijsko je stavba precej zahtevna, po vaši idejni zasnovi se vidno deli na dva dela. Kako je potekala zasnova konstrukcije? Kako nov prizidek pomaga stari konstrukciji nekdanje tovarne in kako ste z novo konstrukcijo povezali program centra? Osnovna ideja, ki je bila zasnovana v času natečaja, je predvidevala veliko večji center, ki bi imel tudi veliko večnamensko dvorano na območju dvori- šča in celo stolpič, kjer naj bi bil hotel. Potem se je projekt z leti zreduciral na nujno potrebno za ohranitev obstoječe stavbe. Naša glavna zamisel, v primerjavi z drugimi natečajnimi rešitvami, je bila, da poskušamo ohraniti celovit prostor hale v tovarniškem traktu, ki je široka med 9 in 10 metrov ter dolga 120 metrov. Bili smo eni redkih, ki nismo ožali prostora. Druge rešitve so prostor delile in dodajale hodnik, s čimer se uniči konstrukcija, ki je dokaj enotna med obema fasadama. Če na sredino postaviš steno, potem notra- njosti industrijske proizvodne hale, ki je poleg južne fasade največja vre- dnost stavbe, ne moreš ohraniti. Naš predlog je bil tudi, da se obstoječe jedro na sredini objekta, ki ni več služilo svojemu namenu in je bilo naknadno dodano, odstrani, na severno fasado pa se doda prizidek, ki prevzame servisne dele programa. Tako so dvorane ostale namenjene ključnemu programu, kot so ateljeji, večnamen- ski prostori, dvorane itd. Nov hodnik s sanitarijami, stopnicami, požarnimi stopnicami, jaški ter celotnim horizontalnim razvodom vseh inštalacij pa je v prizidku. Hkrati je nov prizidek tudi deloma statična sanacija, saj prevza- me vse tisto, kar obstoječemu objektu manjka, tako da v obstoječem objek- tu ni treba zakrivati konstrukcije in jo lahko prezentiramo, kot si zasluži. S severnim prizidkom smo sanirali tudi severno fasado, saj objekt ni bil izo- liran. Na južni strani to ni taka težava, čeprav smo kljub temu na notranji Ana Lovrec Medved strani dodali nekaj izolacije, medtem ko je na severni strani problem večji. S prizidkom smo dosegli, da polovice fasade objekta ni bilo treba termično sanirati. Prizidek tako rešuje več izzivov naenkrat. Programsko smo prizidek definirali kot vertikalni fojer. Je javni del zgradbe, vsakemu dostopen, hkrati pa z lahko jekleno konstrukcijo in steklom ne po- segamo v obstoječo v fasado, ampak jo pravzaprav z vidno povezavo celo poudarimo in ohranimo. Ta zdaj postane notranja fasada, ki ločuje novi in stari prostor. Ko hodiš po prizidku, se srečaš s starim, s historičnimi okni in vrati v originalnem rastru. Tako je jasna ločnica med starim in novim, ki sta hkrati povezana, a kontrastna. Gradbena zanimivost prizidka je tudi, da je vidni del jeklene konstrukcije v celoti zvarjen na gradbišču, prav tako tudi podkonstrukcija steklene fasade. Stavba starega Roga je bila na nekaterih mestih v precej slabem stanju, kako ste se lotili prenove konstrukcije in kako je potekala? Konstrukcijsko je bil projekt zelo zahteven. Ne toliko, ker bi gradili nekaj res konstrukcijsko zahtevnega, ampak predvsem zaradi sanacije objekta. Tu se je pojavljalo več stvari, najzahtevnejša je bila sanacija obstoječega objekta s karbonskimi trakovi in vlakni. V karbon je bilo treba namreč obleči vso konstrukcijo, praktično vse nosilce in stebre, ki so nepravilnih ekspresivnih oblik, deloma po zunanji, predvsem pa po notranji strani, povezati je bilo treba določene elemente itn. Izkazalo se je, da so bili sekundarni nosilci premalo močni, zato je bilo karbonsko ojačanje potrebno pri večjem delu konstrukcije, kot je bilo sprva pričakovano. Po drugi strani je objekt že drugič adaptiran. Prvotno je bil Rog pritličen objekt z mansardo, grajen iz opeke. Potem so leta 1882 odstranili mansardo 44 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 in nad opečnim pritličjem zgradili skeletno konstrukcijo iz betona, ki so jo povezali s konstrukcijo pritličja. Konstrukcija je bila tako narejena v dveh obdobjih, z dvema popolnoma različnima konstrukcijskima sistemoma. Nam tako ni preostalo drugega, kot da ojačamo tako betonski kot opečnati del, tega pa smo morali obrizgati še z dodatno betonsko oblogo. Izkazalo se je tudi, da objekt pravzaprav nima temeljev, zato jih je bilo treba narediti. Tretja in dodatna stvar je prizidek na severni strani. Jedra prizidka so sku- paj s posegi v obstoječo konstrukcijo objekt pomagala statično tako stabi- lizirati, da ustreza varnostnim standardom. Objektu smo morali res na vse načine pomagati, da smo ga ohranili. Stan- dardi potresne varnosti so bili nekoč popolnoma drugačni, kot so danes, saj so se sčasoma bistveno spremenili in izboljšali. Seveda je varnost danes na prvem mestu, tako da tudi objekte, ki so spomeniki ali polspomeniki, saniramo tako, da so potresno varni. Kakšen je bil potek gradnje? Ste med gradnjo odkrili kaj nepričakovanega, ste se srečali s kakšnimi posebnimi težavami? V obstoječi stavbi smo odstranili vse stavbno pohištvo, ker je bilo v res slabem stanju. Za precej dobro se je izkazala streha, vendar smo naknadno ugotovili, da je bilo na njej več bitumenskim plasti – skoraj 5 centimetrov – saj so jih ob vsaki prenovi samo dodajali. To smo morali seveda odstrani- ti. Med gradnjo smo ugotovili, da je bil južni prizidek ob Ljubljanici zgrajen brez armature, čeprav naj bi bil iz armiranega betona. Tako smo morali dodati armaturo z notranje strani in jo zaliti z brizgalnim betonom, da je objekt zdaj vsaj deloma armiran. Čeprav gre za dvonadstropen objekt, da- našnji standardi zahtevajo vsaj nekaj armature, zato smo to sanirali. Proti- potresno ojačanje osrednjega dela smo rešili z dvojnim jeklenim križem, ki je bil po delih vstavljen v obstoječo konstrukcijo. Tako smo ohranili enoten prostor v prvem nadstropju. Dodatne strukturne elemente smo poskušali narediti spoštljivo do obsto- ječega objekta, kar je bila seveda tudi želja Zavoda za varstvo kulturne de- diščine, ki je pri projektu sodeloval od začetka do konca. Želeli smo, da se notranji prostori, ki so konstrukcijsko tudi najbolj zanimivi, ohranijo. Gre namreč za tovarniški objekt, ki je imel prvi v Sloveniji skeletno konstrukci- jo, kar je bila takrat novost v regijji. Hkrati je bila konstrukcija kljub armira- nobetonskim nosilcem zasnovana zelo ekspresivno, z loki, saj je bila geo- metrija še vedno vezana na prej zidane objekte, čeprav lokov pravzaprav niso potrebovali. Tudi plošče med sekundarnimi nosilci so bile npr. debele samo okrog 8 cen- timetrov, kar je za današnje standarde zelo malo. A takrat mizarska dela in opaž niso bili dragi, zato je bil lahko opaž zelo kompleksen, posledično pa tudi konstrukcija. Iz opaža so v tem primeru morali narediti obokane nosilce in stebre, ki imajo proti južni strani v prerezu obliko, recimu temu, našpiče- nega T-ja. Nič od tega ni bilo preprosto opažiti. Ko pogledaš, kako so se s tem ukvarjali, samo zato, da bi bil objekt bolj ekspresiven, da bi čim bolj zmanjšali porabo betona in vendar postavili zanimivo stavbo, vidiš, da je prav to odlika, ki danes ostaja kot spomin na tiste čase. Omeniti moram tudi, da je stavba dolga 120 metrov. Ko smo začeli gradnjo, smo ugotovili, da vsako nadstropje po višini pada. V času, ko so nadgraje- vali opečno stavbo, torej zidali novo prvo nadstropje, so morali zaradi po- sedanja obstoječega objekta v velikosti skoraj pol metra po celotni dolžini zgradbe uloviti »novo horizontalo«. Po nadgradnji se je objekt še naprej posedal, tako da je višinska razlika med enim in drugim koncem zgradbe bila tudi v nadstropjih skoraj 15 cm.Tako smo morali posikati rešitev in se odločiti, kako z novimi polnili in tlaki »zravnati« nivoje, saj po današnjih standardih tlakov ne moremo več polagati v naklonu. Posledično je bilo potrebno reševati probleme, ki pri tem nastanejo, recimo okenski konvek- torji, so bili pri enem oknu dimenzijsko ustrezni, pri drugem pa ne več. Ves objekt je pač, kot pravimo, nekoliko »viga vaga«, ker so tako včasih delali. To je značilno za skoraj vse objekte iz preteklosti, natančnost žal ni bila na takšni ravni kot danes. Tega s prostim očesom ne opaziš, ko pa enkrat objekt odpreš in ga želiš sanirati, razlike pridejo zelo do izraza. Skoraj ni bilo stvari, ki bi bila takšna, kot smo prvotno pričakovali. Posledica je bila, da smo morali celotno konstrukcijo ojačati. Bi za konec dodali še kakšno anekdoto? Pri odkopavanju prostora za garažo smo naleteli na podzemno pisarno in- dustrialca, kot nekakšen bunker – in to se je zgodilo prav v času vojne med Rusijo in Ukrajino. Sicer smo morali ta bunker odstraniti, ker je bila tam načrtovana garaža. Seveda pa lahko ugibamo, zakaj si je takratni lastnik naredil podzemno pisarno in je že takrat mislil na težke čase. Za to pisarno so sicer obstajali načrti, ampak nihče ni vedel, kje je, dokler je na gradbišču pri odkopavanju delavci niso našli. Zdi se mi zanimiva zgodba in primerja- va, glede na čase, v katerih živimo. Sedanjost Center Rog PROJEKTANTSKA EKIPA Projektant: BAX studio Arhitektura in oprema, javni del: BAX studio – avtorja Boris Bežan in Jaka Bežan; Mendoza Partida studio – avtorja Mara Partida in Héctor Mendoza Krajinska arhitektura: Bruto - Matej Kučina, Nika Čufer Projektant gradbenih konstrukcij: Elea IC – Andrej Pogačnik, Uroš Grobelšek Projektant elektroinštalacij: Nombiro (PZI) – Tomaž Dobrila; Elin (PGD) – Štajdohar Dobrila Projektant strojnih inštalacij: Nombiro – Peter Blažek, Blaž Vrčon Investitor: Mestna občina Ljubljana, odgovorni za projekt Jerneja Batič in Meta Gabron Uporabnik: Center Rog Konservatorski nadzor: ZVKDS, Tatjana Adamič STAVBA Lokacija: Trubarjeva ulica 72, Ljubljana Leta načrtovanja: 2008–2021 (po delih) Leta izvedbe: 2021–2023 45arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ana Lovrec Medved Program: Javni objekt – delavnice, večnamenska dvorana, knjižnica, ateljeji, lokali, garaža ... Naročilo: Javni mednarodni natečaj Konstrukcija stavbe: Armiranobetonska in jeklena Uporabljeni materiali: Beton, jeklo, karbonska vlakna, aluminij, steklo, teraco, cementni ometi ... Fasada: Reflex, Alukonigstahl Bruto površina: 13 000 m2 Investicija: okrog 17 milijonov evrov + DDV