UDK 316.346.2 PARSONS T.
Maca Jogan
TALCOTT PARSONS - SOCIOLOSKI PRISPEVEK
K DRUŽBENI RE/PRODUKCIJI HIERARHIJE
MED SPOLOMA
V prvem delu avtorica obravnava vlogo moškosrediščne kulture in (od moških
dominirane) znanosti v določanju naturnosti podrejenosti žensk in njihove
drugorazrednosti, kar obstaja kot pankulturni pojav. V analizi sociološkega
pojasnjevanja posebne družbene vloge žensk pri T. Parsonsu (v drugem delu) razkriva
vključene spoznavne in praktične potenciale, ki prispevajo k podobnemu družbenemu
učinku, kot so ga imele teološke interpretacije v preteklosti, k reproduciranju hierarhije
med spoloma.
In the firs part the author discusses the role of the androcentric culture and
(male-dominated) science in the defining of the "nautral" subordination and second-rate
position of women, which exist as a pancultural fact . In T. Parsons' sociological
explanation of women's proper social role (in the second part) the author discovers
hidden cognitive and practical potentials, which produce similar social effects as the
theological interpretations in the past, i .e. re/production of gender hierarchy.
Androcentrizem, hierarhija med spoloma, družbena vloga žensk, od moških
dominirana znanost
1. Kultura, znanost in seksizem
Popolnoma se lahko strinjamo z ugotovitvijo vodilnega sociologa v sredini 20 .
stoletja - T. Parsonsa, da ne moremo "niti posamezne osebnosti niti družbenega sistema
pravilno razumeti brez navezave na kulturo, na medsebojne odnose med posameznikom
in sistemom ter na medsebojne odnose vseh treh. Ali, če hočete, sociologija predpostavlja
psihologijo, toda prav tako predpostavlja psihologija sociologijo, obe pa predpostavljata
znanje in razumevanje kulture" (1956 :33). Skladno s Parsonsom so torej temelj za
razumevanje družbene resničnosti obeh spolov - če upoštevamo, da "posameznik" obstaja
bodisi kot moško bodisi kot žensko človeško bitje - razlage in definicije kulture .
te upoštevamo, da je tudi sama kultura zgodovinsko in družbeno konstruirana, je
brez dvoma upravičeno vprašanje o producentih, oblikovalcih razlag kot sestavin kulture,
o tem, kakšen je njihov družbeni položaj v hierarhiji moči in kakšni praktični potenciali
so vključeni v razumevanje posaineznikov, ki so v stalnih medsebojnih odnosih . To
pomeni, da vstopamo v obravnavo tene brez predpostavke o kulturi kot per se obstoječi
entiteti.
Vprašanje producentov postane pomembnejše in še bolj vznemirljivo, če upoštevamo,
da kultura glede na dvospolno sestavo družbe ne obstaja na nevtralen način, temveč kot
od moških dominirana, androcentrična kultura, v kateri je objektivna resničnost izenačena
z moškim, ali, kot je to nedvoumno izrazil v formuli leta 1911 nemški sociolog G . Simmel :
33
"objektiv=männlich" (po Coser, 1984:84). V tej moškosrediščni kulturi obstajajo in
delujejo opredelitve družbene narave posameznika, njegove družbene identitete znotraj
obzorij dualističnih razdelitev lastnosti ključnih sestavin družbenega življenja in
delovanja tako, da je celota na katerikoli ravni vselej pomensko ujeta v nasprotujoči si
in izključujoča se pola . Tako se definicije posameznika konstantno opirajo na pare :
telo-duh, subjekt-objekt, razum- čustvo, kultura-natura, red-kaos, aktiven-pasiven,
glava-srce (na to opozarja med drugimi tudi D . Coole, 1988 :1) .
Za sociološko linijo gledanja problem verjetno ni postavljanje polov samo po sebi,
temveč predvsem polarno pripisovanje lastnosti različnih polov različnim kategorijam ob
oseh družbenega diferenciranja in brisanje kontinuuma, ki ga pola zamejujeta .
Polariziranje v dodeljevanju pomenov ljudem, dejavnostim in stvarem gotovo ni
naključno, temveč ga moremo razumeti kot pojasnjevalni pripomoček v produkciji
smiselnosti, ki korenini v asimetriji moči . Polarizacijsko definiranje posameznikov in/ali
skupin ter njihovih dejavnosti je posledica distanciranja do celostne in empirično
preverljive resničnosti, ki pa je (bila) vključena v obče veljavne kulturne kode, v
definiranje obče smotrnosti kot nevprašljive . Polariziranje v produkciji smiselnosti je v
bistvu posledica in vzrok asimetrije v razporeditvi obveznosti in dobrin (dobitkov) .
Zgodovinsko gledano je vselej obstajala potreba, da se je za tiste, ki so bili bolj
obremenjeni z nujnimi dejavnostmi za obstoj celote, oblikovala posebna vrsta
razbremenitev, vendar so bile razbremenitve vselej vezane na poprejšnje obremenjevanje .
S polariziranjem, strogim zamejevanjem ločnic med pozitivnim, vrednim in negativnim,
slabim ter na tej podlagi temelječim sprevračanjem hierarhičnega mesta lastnosti se je
vzdrževala pravilnost in se vedno znova tudi legitimizirala praktična asimetrija .
Ena od diferenciacij, ki je konstitutivna za posameznika in družbo, je diferenciacija
po spolu . V kulturi, ki je prevladovala v preteklosti in ki jo moramo (še vedno in v
zadostnih odmerkih) skušati "na svoji lastni koži", se je polarno pripisovanje lastnosti
spoloma stekalo v to, da so bile ženskemu spolu dodeljene tiste lastnosti, ki družbeno
(kar je enako "moško", če upoštevamo Simmla) niso imele takšne veljave kot "moške"
lastnosti - vse, kar je bilo dodeljeno ženskemu spolu, je definiralo ženske kot sicer
pomembna, vendar prav zaradi te pomembnosti nujno drugorazredna bitja .
Dejavnost ženske je kot "naturna" v vseh kulturah (kot ugotavlja S . Ortner, 1983 ;182)
tako ali drugače podvrednotena, medtem ko ima "kultura" kot celoten sistem smiselnosti,
smotrnosti, najvišjo vrednost prav zaradi tega, ker daje sredstva za ustrezno (smotrno!)
preseganje naravnih danosti . Tako sama (moškosrediščna) kultura ustvarja definicije, po
katerih je zagotovljeno njeno samoobnavljanje . V ta proces pa (resnično po naravni
nujnosti, ker brez konkretnih ljudi preprosto ne more delovati nobena kultura) vstopajo
ženske (kot "dajalke življenja", kot matere in vzgojiteljice, negovalke in skrbnice, kot
prenašalke kulture, ki so posebej odgovorne za "drugo" človekovo rojstvo=kulturno) v
skladu s kulturnimi zapovedmi (kot objekti) . To pa predvsem pomeni nemožnost, da bi
njihova "definicija situacije" postala upoštevanja vreden element "kulture", ker so (spet
per definitionem zaradi večje bližine z naturo) v tej kulturi te možnosti izbrisane .
Dejavnost žensk (njim dodeljena v kulturi) je bila kot celostna v kulturi potisnjena
v sfero nevidnosti . V polje družbeno vidnega je ta dejavnost vstopila predelana, po eni
strani skrčena (samo na lepo in privlačno), po drugi strani razširjena (kot izjemno
pomembna za obstoj celotne družbe - kar je bilo, je in bo res, dokler bo obstajala človeška
družba). Romantiziranje in instrumentaliziranje sta bili neločljivi sestavita oblikovanja
ženske identitete, ki jo moremo označiti s formulo : nakopičen čustvenost + nakopičena
34
poslušnost ; ti dve sestavini sta medsebojno neločljivo povezani in druga drugo pogojujeta .
S takšno spojitvijo enostransko določenih ženskih lastnosti se je lahko ohranjala njibova
koristnost za celoto (tu je pomembna zlasti sfera gospodarstva, ki je imela "javni" pomen)
ob hkratni marginalizaciji . Samo spoj "več + manj" v dodeljevanju pomena je omogočal
(ob vključenosti vseh relevantnih institucionalnih dejavnikov) re/produciranje
sekundarnosti in obrobnosti položaja žensk in njihove vloge kot objektov (sicer tudi
mislečih, vendar upoštevajočih strogi red stvari ; sicer govorečih, vendar po možnosti
čimmanj govorečih - mimogrede : stereotip o ženski kot klepetulji ni nastal kar sam po
sebi) .
V tako usmerjeni kulturi (ta je v 19 . stoletju, zlasti pa danes, postala dvomljiva
predvsem pod vplivom feminističnih gibanj) se je spolna različnost kontinuirano
spreminjala v hierarhijo . V okviru te kulture se je razvila tudi novoveška znanost z vsemi
upi in končno z izjemnimi zmogljivostmi pri reguliranju življenja vsega bivajočega,
preprosto - znanost kot produktivna sila . Glede na definirano vlogo znanosti v
produciranju novih znanj (objektivnih, empirično preverljivih, nevtralnih, itd) ter v
konstruiranju vsakdanjega življenja je zato brez dvoma upravičeno vprašanje, ali je
znanost - kot sestavina brez katere si praktično ne moremo zamisliti sodobne kulture -
sprejela posamezne kulturne zamejitve, ki so delovale kot samoumevne v vsakdanjem
življenju ("common sense"), kako jih je sprejela, in kako jih je s svojimi specifičnimi (in
v sodobnosti celo cenjenimi) sredstvi obdelala ter kaj je ponudila kot svoj specifičen
prispevek v obvladovanju ljudi in narave .
Glede na pankulturno izmejevanje žensk v sfero nature se poraja še vprašanje o
vstopu človeka v samo znanost, tako kot nosilca dejavnosti kot tudi predmeta raziskovanja
ter pojasnjevanja (zadnji dve ravni posebej poudarjam ločeno, ker sem prepričana, da
bistvena odgovornost za odprtost do različnih vidikov zajemanja proučevanega pojava ni
v tehničnih metodah, temveč zlasti v vsebinskem teoretičnem kontekstu, iz katerega se
napaja pojasnjevanje in zamejevanje spoznavnega zanimanja) . Ali je mogoče pričakovati
nosilstvo, enakomerno razporejeno po spolu, do trenutka, ko je vladajoča kultura (v imenu
ohranitve "prave kulture" in reda!) s svojimi nedvoumnimi zapovedmi (te niso
funkcionirale samo na ravni zavesti, temveč so bile zelo praktično oprijemljive) zapirala
ženskam vrata do tistih ustanov, kjer je bilo mogoče vstopati v svet znanosti? Tudi to
vprašanje je smiselno glede na dokaj razširjeno sklepanje, češ kaj pa so sploh
pomembnega naredile ženske na področju znanosti, saj še celo pri kuhanju najboljši
mojstri niso ženske . Treba je pribiti, da tovrstno modrovanje nikakor ni ujeto le v zakajene
kavarniške prostore, temveč se ponosno ponuja v "pravih" znanstvenih presojah .
Končno, če je že glede nosilstva treba (vsaj omejeno) upoštevati institucionalne
zamejitve (spet splošna teoretična oznaka, ki pa v kontekstu te obravnave more dobiti
ustrezno spolno zapolnitev), je izjemno zanimivo vprašanje samega objekta znanosti . Ali
je bil objekt analiziran brez vključene predpostavke o naturni in skozi moškega določeni
ženski, ali so veljali (in vcljajo) enaki kriteriji zajemanja in analize ; torej, ali je šlo pri
predmetu za konsistenten analitičen prestop, ki bi izključeval samoumevnost
zapopadenosti le-moškega in moških meril v objektivnem? Ob sodobni ekologizaciji
zavesti je končno umestno tudi vprašanje, ali je bil tisti element, ki je bil kulturno
izključno vezan na ženski spol (rojevanje in zagotavljanje naravnega obnavljanja), sploh
(dovolj) navzoč v celotnem znanstvenem prisvajanju sveta .
Razumljivo je, da ta vprašanja niso enako zanimiva za vsa področja znanosti - za
nekatere sploh niso zanimiva. So pa - ali naj bi vsaj bila - jedro pretresanja dosedanje
35
prakse pri vseh tistih znanostih, ki se kakorkoli ukvarjajo s človekom, bodisi pretežno z
njegovim telesnim ustrojem in delovanjem bodisi pretežno z njegovo družbeno
dejavnostjo. Ali, če se izrazimo s tolikokrat uporabljenim (in zlorabljenim) dualističnim
označevanjem : znanosti, ki delujejo na kontinuumu med duhom in telesom, so vredne
presoje z vidika njihovega re/produktivnega umeščanja v moškosrediščno kulturo .
Zlasti v zadnjih dveh desetletjih je vedno več dokazov za to, da se je znanost
konstituirala in delovala kot "moška" znanost, "malestream science" (Saarinen, 1988 :40) .
Na to opozarjajo rezultati tistih proučevanj, ki izhajajo iz feminističnih epistemoloških
principov, oziroma, ki iz predmeta preučevanja ne izključujejo celostne resničnosti kot
nekaj nepomembnega . Moško zastavljena znanost producira znanja, ki so po učinkih
podobna tistim razlagam, ki so prevladovale praktično v vsej filozofski tradiciji .
Filozofska pojasnjevanja spolnih razlik, ki so v konkretnih zgodovinskih okoliščinah
pripomogla k nastajanju "naturnosti" hierarhije med Spoloma, so se oblikovala ob
vprašanjih, ki so že bila seksistično zastavljena : "Kaj je značilno za moškega", "Kakšne
so moške zmogljivosti", vendar "Za kaj so ženske" (kot ugotavlja S . Moller Okin,
1980:10).
Ključna pojasnjevalna kategorija znotraj dualizma javno-zasebno in glavna enota v
pojasnjevanju družbenega položaja žensk je (patriarhalna) družina, kjer je gospodoval
moški. Da je družina "njegova" družina, je opredeljeno kot naravno in samoumevno
dejstvo . Ženska identiteta je definirana s pripadnostjo moškemu (očetu, možu), vendar
nujno zapolnjena s posebnimi lastnostni (pomočniškost moškemu in nasprotnost moškim
lastnostim) in ustreza vprašanju "čigava je" . Ženski torej ni priznana njena svojska
identiteta, ampak je ženska razumljena kot objekt, to pa vključuje odnose moči (na kar
opozarja tudi P. Ticineto Clough, 1987 :15). Družina je edini in poslednji prostor, v
katerem se more (in mora) v resnici ali v substitucijski obliki uresničevati vse življenje
in delovanje žensk.
kot na družino zožena družbenost - z vključeno moško dominacijo -je tako samoumevna,
kot je samoumevna na javnost razširjena družbenost pri moških (omejena samo po merilih
socialnega položaja) . In ker v javni sferi žensk ni, jjh ni tudi v teoretičnih pojmovanjih
v znanostih, ki jemljejo kot predmet prav to javno sfero . Tako N. C. Mathieu (1984 :64)
ugotavlja, da večina splošnih teoretičnih razlag ( npr. na področju sociologije znanja ali
globalnih ekonomskih analiz) kategorije spola niti ne omenja . To je pravzaprav
razumljiva posledica priznanega družbenega obstoja žensk kot predmetov, priročnih
sredstev, ki morajo biti vedno na razpolago (od seksualne do skrbniške vloge), kajti brez
učinkovitega delovanja teh sredstev bi nehal delovati katerikoli globalni sistem. Vendar
rabi prav ta vidna, resnična, vsakomur očitna vloga žensk v ohranjevanju človeške vrste
v kulturnem določanju meja praktičnih odnosov kot argument za moralno in materialno
razvrednotenje žensk in za stalno konstituiranje njihove družbene nemoči in nevidnosti .
Gotovo ni naključje, da se tudi v razvoju sociologije kažejo posledice sprejemanja
kulturno določene seksistične delitve dela in področij delovanja . N. C. Mathieu (1984 :57)
ugotavlja, da je sociologija družine edino področje, ki predstavlja pomemben del v analizi
razlik med moškim in žensko . Vendar je tudi v sociologiji družine vnaprejšnja kulturno
določena razlika med spoloma vplivala na enostranskosti v raziskovanju in teoretičnem
pojasnjevanju . Preprosto : tematizaciji položaja žensk večinoma ni sledila
problematizacija položaja žensk . A.Oakley (1974 :18) npr . razkriva sociološko
hiperprodukcijo ženske vidnosti (in zmanjševanje vidnosti moških kot očetov) na
področju družine - seveda gre za žensko kot v družini podrejeno bitje . Tako je sociologija
36
družine delovala (oziroma ponekod še deluje) kot nadomestek za manjšo vidnost žensk
na drugih področjih sociološkega proučevanja . Pri tem je imela ta disciplina znotraj
znanosti podoben status, kot je sicer pripisan družini (kot pretežno ženski sferi) - torej
nizek. K takšnemu statusu verjetno prispeva svoje tudi teoretična nerazvitost, le-to pa je
mogoče povezati s praktično (potrjevalno za obstoječo seksistično delitev) usmerjenostjo .
Kot izraz afirmativno patriarhalne praktične usmerjenosti razlag v okviru sociologije
družine je mogoče razumeti tudi krčenje ženskega vprašanja na družinsko vprašanje in
izključevanje strukturne produkcije ženske podrejenosti iz okvirov spoznavnega polja
sociologije družine (na to med drugimi opozarja tudi V . Beechey-po Papiču, 1989 :86) .
Prav ta primer lahko spodbudi dvom o predstavi, da že vsako vstopanje žensk kot
objektov v sfero znanosti pristaša (po sebi) emancipativne učinke. Kakšni so lahko
dejanski (v znanstveno obravnavo vključeni) praktični učinki, moremo presojati šele
glede na celosten teoretični kontekst. Tako A. Saarinen (1988 :38) gotovo upravičeno
poudarja, da o znanosti ne bi mogli trditi, "da se ukvarja samo z opisom moških izkušenj,
ker producira tudi znanje o ženskah . Problem je, ker to vedno delajo moški iz moške
perspektive. To pomeni, da je vse znanje o ženskah filtrirano skozi odnose moči in
nadrejenosti oziroma podrejenosti, ki prevladujejo med moškimi in ženskami ; znanje gre
skozi ideološki filter . Zenske so razumljene zato primarno vedno samo v relaciji do
moških: kot žene, matere, pomočnice" .
Če se vrnemo k uvodni navedbi Parsonsove misli, moramo dodati : tudi
večdisciplinarnost sama po sebi še ne zagotavlja, da bo pojasnjevanje posameznika in
socialnega sistema celostno zajelo neločljivo povezanost in vzajemno pogojevanje
mikro-in makro vidika . Enostransko in statično določevanje predmeta proučevanja z
vključenimi "common sense" predpostavkami ali celo trditvami, ki imajo status
znanstvenih trditev, lahko pomaga utrjevati predstave o pravilnosti prav te
zdravorazumskosti - ne glede na raven pojasnjevanja . Ce je seksizem sprejet kot naravna
lastnost predmeta, potem bosta sociologija in psihologija ustvarjali pretežno takšno
znanje, ki bo potrjevalo to naturnost .
Sociološki prispevek k družbeni re/konstrukciji hierarhije med spoloma je torej
odvisen od tega, kakšno je temeljno razumevanje spola v teoretičnih razlagah . Preseganje
zgolj afirmativnega seksističnega potenciala je možno, če se spol razume kot strukturna
kategorija, to pomeni, če se hierarhija med spoloma (in podrejen položaj ženskega spola)
umesti v dinamiko re/produkcije družbene strukture . Kot poudarja nemška sociologinja
V. Beer (1989 :11), je namreč reprodukcija spolne neenakosti sistemske narave in poteka
v vseh sferah družbene strukture .
2. Naturalizacija in hierarhija med spoloma pri T . Parsonsu
Glede na to, da je bil T . Parsons osrednja osebnost v sociološki teoretični produkciji
v sredini 20. stoletja, in upoštevajoč njegov vpliv na sociologe v času mondializacije
sociologije po drugi svetovni vojni, je zanimanje za njegovo razlaganje vloge ženske v
družbi brez dvoma utemeljeno . Mnogi sociologi po svetu so namreč njegove razlage
celotne družbene urejenosti sprejemali brez vsakršnih pomislekov in pogosto ne le kot
podlago za raziskovalno dejavnost in interpretiranje, temveč tudi kot vir za reguliranje
človeškega obnašanja .
Glede na to se lahko upravičeno vprašamo, kateri vzorci odnosov med spoloma in
kakšne vsebine so vključene v njegove definicije spolnih vlog ; Katere spoznavne
37
zamejitve so vključene v te razlage in kakšna vrednotna usmeritev prevladuje v njih .
Spodbujeni s Parsonsovo samooceno o inovativnosti njegove teorije (označenje z
Darwinovim odkritjem) bomo poskusili odkriti prelom s "tradicionalnimi" razlagami, ki
so se navdihovale v glavnem v židovsko-krščanskih opredelitvah neenakosti po spolu in
ki so v zahodnih družbah v preteklosti predstavljale sorazmerno stabilno in pomembno
podlago za uravnavanje vsakdanjega življenja .
Osrednja značilnost te androcentrične in mizogine tradicije je upravičevanje
hierarhije po spolu, v kateri je družbena vloga ženske definirana z izrazom "dekla
gospodova", kar pomeni, da mora biti ženska podrejena, skromna, altruistična, ponižna,
prijazna, ljubeča, skrbna, potrpežljiva . Njen prvi "naravni" poklic je biti (dobra) mati,
žena in gospodinja . V nasprotju s hladno, racionalno in aktivno vlogo moža (njenega
gospodarja) mora ženska skrbeti za toplino doma in tako s svojo dejavnostjo blažiti
različne negativne učinke, ki jih povzroča splošna racionalnost pri možu/moškem .
V analitični sociološki (funkcionalistični) razlagi T . Parsonsa je pojasnjevanje
odnosov med spoloma neločljivo povezano z družino kot sistemom (podobno kot pri A .
Comtu, ki je prav družino - kot "spontano in naravno" skupnost - štel za temeljno enoto
družbenega "organizma") . Že ta zamejitev kaže, da je iz "kulture" prevzeta kot
nevprašljiva redukcija ženske na družinsko bitje in njena izmejitev iz sfere javnega in
družbenega, torej je kot samoumeven sprejet status ženske kot nesamostojnega (ali
pomanjkljivega) bitja . Hkrati je po načelu dualistične nasprotnosti "glava-sree" definirana
tudi "nuklearna" družina kot "antiteza kolektivni organizaciji poklicnega sistema"
(1980:77), kot "del širšega sistema" in kot enota, v kateri morajo imeti pomembno vlogo
"erotične sestavine v konstituiranju osebnosti" (1956 :33) .
Ob osi "ekspresivno-instrumentalno", ki povezuje (pod)sistem družine in globalni
družbeni sistem, je hierarhija med spoloma pojasnjena z jasno definicijo superiorne vloge
moža/moškega . Po Parsonsu je primarna odgovornost "odraslega moškega člana
nuklearne družine", da dela . T. Parsons poudarja (1956 :13): "Mož- oče opravlja s tem,
ko opravlja primerno delo in prejema zanj dohodke, bistveno funkcijo ali niz funkeij za
svojo družino (ki seveda vključuje njega samega v določen niz vlog) kot sistem . . . Kot
bomo videli, ima seveda druge zelo pomembne funkcije tako v odnosu do žene kot do
otrok; toda v naši družbi lahko nedvoumno določimo noža-očeta kot 'instrumentalnega
vodja' družine kot sistema predvsem zaradi pomembnosti njegove poklicne vloge, ki je
sestavina njegove družinske vloge" .
Na drugi strani pa definira vlogo ženske tako, da ob predpostavki o (njegovi!) družini
kot edinem pravem mestu za žensko dejavnost marginarizira resničen položaj žensk (zlasti
večine žensk v nižjih statusih) na tržišču delovne sile, in to s poudarjanjem, da gre za
"kvalitativno različen tip" ženskega dela (ker bi pač ženske po definiciji ne smele delati
zunaj doma!) . Razumljiva je potem opredelitev (1956:14): "Vloga gospodinje je še vedno
daleč prevladujoča za poročene žene z majhnimi otroki ." In medtem ko probleme
poklicnega dela žensk na pozicijah "modrih ovratnikov" preprosto razreši s
".specifičnostjo", pojasni poklice zaposlenih žensk na višjih položajih ("beli ovratniki")
z oznako "podporne moškim vlogam" in s podobnostjo vlogi žene-matere v družini .
Že v temeljih Parsonsovega pojasnjevanja je v bipolarni dihotomiji
"ekspresivno-instrumentalno" pravzaprav zapisano vse, kar sledi v kasnejšem izvajanju :
moškemu je dodeljena nadrejena vloga, ker ima on zvezo s celoto, ki je instrumentalno
urejena . In ker ima celota večjo vrednost, se normalno iz te sfere deducira moževa
instrumentalna vloga v družini, tu pa je spet samoumevna hierarhija, ker je instrumentalno
38
nasploh pomembnejše kot je ekspresivno . Pojasnjevanje operira z vlogami in funkcijami,
kar mu daje izjemno preprečljivost, kajti brez opravljanja funkcij sploh ne bi mogla
obstajati družina kot (sub)sistem (in tudi ne kot globalni sistem) . Družina se kaže samo
kot podaljšek celote, ki je per definitionem razosebljena, torej gre tudi v družini le za
sprejemanje vlog, ki izhajajo iz te globalne brezosebne urejenosti . Gospodovanje postane
tako le igranje vlog, dejanski odnosi gospodstva se v razlagi pokažejo kot potrebni, kajti
igranje vlog je (resnično) nujno .
Po Parsonsu poteka normalno opravljanje najpomembnejših nalog družine
(oblikovanje osebnosti otrok, stalno uravnovešanje osebnosti) v okoliščinah, za katere je
značilna "diferenciacija vlog po spolu" znotraj družine. Prav ta značilnost - "red
diferenciacije" - ki konstituira temeljno os strukture družine, pojasnjuje T . Parsons z
razlikami v internalizaciji univerzalistične instrumentalne usmeritve (ženske ponotranjajo
manjkrat instrumentalne usmeritve in večkrat ekspresivne) ter z biološkimi razlagami .
"Po našem prepričanju se temeljna razlaga razporeditve vlog med biološkima spoloma
opira na dejstvo, da rojstvo in zgodnja nega otrok ustvarja močno verjetno primarnost
odnosa matere do majhnega otroka, to pa - narobe - utrjuje domnevo, da se mora moški,
ki je izvzet iz teh bioloških funkcij, specializirati v drugačni, instrumentalni smeri"
(1956:23) .
Parsons odkrito priznava, da je ameriška družina "daleč od tega, da bi vsebovala
odpravo diferenciacije vlog po spolu ; v mnogih ozirih jo krepi in pojasnjuje" . Poudarja
tudi, da "naša družba zelo uročno usmerja instrumentalno odgovornost za družino na
njenega odraslega moškega člana" . Ob upoštevanju izoliranosti nuklearne družine sklepa
potem o odgovorni vlogi ženske glede na moškega hranilca . "Dejstvo, da je mož-oče
toliko časa odsoten z doma, pomeni, da mora ona prevzeti primarno odgovornost za
otroke" (1956 :23). Vendar mora biti tudi ta vloga matere diferencirana po spolu :
Drugačna za dečke kot za deklice . Dečki morajo namreč ponotranjiti več pravil kot
deklice; deklicam namreč ni potrebno sprejeti veliko instrumentalnih vrednot, ker mora
biti njihova prihodnja dejavnost podobna dejavnosti njihovih teater .
Iz bjološko določene različnosti se tako s to razlago konstruira socialna neenakost,
vse poteka v krogu z videzom naravnosti : teoretična razlaga se opira na empirično
dosegljivo družino, ki brez različnih spolov ne more opravljati svoje temeljne funkcije
(rojevanja otrok), to različnost opremi z neenakimi notranjimi vlogami in neenakimi
možnostmi za vstop v svet instrumentalnosti ; neenake možnosti se morajo (spet) zaradi
"naravne" različnosti ohranjevati .
Parsonsova razlaga vsebuje elemente prepričljivosti in privlačnosti, ker je kot
"znanstvena" podoba družine oprta na - vsem očitne in dojemljive - naravne nujnosti . H
konstrukciji bodočih družinskih vlog tako prispeva s težo znanstvene interpretacije .
Vendar so v njej po načelih "več+manj" zajemanja sestavin resničnega življenja družine
odmišljene "senčne" strani, olepšane in poveličane pa so "sončne" in želene . Po Parsonsu
so tako člani družine med sabo povezani z vezmi ljubezni ("love- ties", 1980:79) in mati
je "ljubeča" mati v odnosu do svojega otroka . To, da mora mati - zlasti pri dečkih -
zagotavljati, da bodo sprejemali globalne instrumentalne vzorce obnašanja - kar
pogosto presega "ljubeč" odnos - za interpretacijo sploh ni vprašljivo, kajti po definiciji
je družina v-ljubezni-povezana- skupnost .
Namesto problematizacije dejanske strukture (moči) in funkcioniranja družine (ki je
glede na obvezne smeri delovanja kljub oznaki ekspresivnosti tudi pretežno instrumentalna
- pri tem žena-mati nastopa kot instrument svojega skrbnika), T . Parsons ponuja rezultate
raziskav, ki so bile opravljene v različnih kulturah in ki (- razumljivo - vse po vrsti kažejo,
39
da ima dominantno vlogo moški) potrjujejo njegove razlage . Prav z opiranjem na
univerzalnost ključnih lastnosti proučevanega pojava (hierarhičnih odnosov med spoloma
znotraj družine) pa se še poveča prepričljivost Parsonsovih razlag .
Seksizem v praktičnih odnosih dobi s Parsonsovo razlago času primerno
legitimizacijo ; z znanostjo je namreč zagotovljeno njegovo nevidno utrjevanje . Definicija
razlik med spoloma temelji na razumevanju ženske kot nepopolnega bitja per naturam,
katerega prava dejavnost je celostno skrbeti za "instrumentalnega vodja" . Zamejitev
ženske identitete na skoncentrirano čustvenost in nedoraslost, mladoletnost (na kar
opozarja npr . tudi Zahlmann- Willenbacher, 1979 :66) ter s tem povezana podrejenost in
večja nesamostojnost omogočajo re/produciranje moške superiornosti kot neločljive
sestavine družbene strukture .
Parsonsov način pojasnjevanja hierarhije po spolu ostaja v temeljih znotraj okvirov
androcentrične "tradicije". Na ravni kategorialnega aparata sicer uporablja pojme, ki so
sodobni, vendar jih polni z vsebinami, ki so zelo stare . Vir za njegovo "analitično"
pojasnjevanje je obstoječa seksistična diferenciacija vlog, pojasnjena kot univerzalno in
naravno dejstvo (ter pogoj zanjo) modernizacije in kot posebno področje občih procesov
diferenciacije družb . Prav znanje o stalni diferenciaciji in medsebojnem prežemanju
(sub)sistemov pa je podlaga za instrumentalno dejavnost, ki je - po definiciji - najvišja
vrednota modernih družb. Ta dejavnost pa je določena za moške kot dejavna in vodilna
človeška bitja .
S svojim širokim (in izjemno raztegljivim) teoretičnim dometom (univerzalnost
procesov diferenciacije) ta razlaga lahko prikriva enostransko ujetost v meje, ki jih
postavlja (mnogodimenzionaIna) institucionalna urejenost; deluje torej znotraj teh meja .
Ravno to pa ji omogoča, da ohranja distanco do problematizacije asimetrične razporeditve
moči in neenakomernosti v razporeditvi vložkov ter dobitkov (nagrad) glede na hierarhijo
po spolu in po družbenem razredu (plasti) . Obstoječi red je pojasnjen kot relativno
konstanten in spremenljiv le v skladu s procesi diferenciacije . Spoznavni in praktični
regulacijski potenciali, vsebovani v teh razlagah, so podrejeni cilju : "more, but the same"
(kot bi to označil A. Gouldner). To pa pomeni tudi ohranjevanje neenakosti po spolu kot
"naravne" neenakosti .
Prav naturalizacija skriva (izjemno pomemben) potencial pomiritve z vlogami, ki so
Ciper naturam" obremenjene s prikrajšanostjo . V okoliščinah "Entzauberung der Welt"
more namreč vsak prikrajšan in trpeč posameznik ravno prek znanstvenih pojasnitev (kot
edinih pravih) smiselnosti vsakdanje dejavnosti spoznati nujnost funkcioniranja večjih
sistemov v modernem svetu (po Parsonsu obstaja ta svet neodvisno od božje ali človeške
volje - 1980:69) in na podlagi tega spoznanja preobraziti svojo zavest ter se prilagoditi
(neosebnim) okoliščinam (da ne bi bil "alieniran") . Tako se z naturalizacijsko razlago in
ob sklicavanju na zahteve modernega sveta" na ravni individualne moralne in intelektualne
rekonstrukcije odpravljajo ali potiskajo na rob pomembnosti različne (strukturno
proizvedene) prikrajšanosti . Pomembne in radikalne transformacije se morajo opravljati
predvsem v (depriviranem) posamezniku in ne v družbeni strukturi .
Tako lahko sklenemo, da eno vrsto "odčaranja sveta", ki je odpravila širitev prostora
izravnave v empirično neulovljive sfere (nadzemskosti, večnosti), spremlja proces novega
začaranja sveta - "Verzauberung der Welt" - v katerem so sfere izravnave popolnoma
zožene na posameznika kot racionalno bitje in na njegove zmogljivosti predelave
deficitov v suficite . Za takšno vlogo pa je treba posameznikovo osebnost ustrezno
oblikovati, tega pa ni mogoče početi, če ni zožen tudi prostor delovanja žensk (v občih
proeesih "diferenciacije") in če ni njihova vsakdanja "smotrna" dejavnost strogo
seksistično zamejena - to pa po definiciji spet vodi k nadaljevanju prav takšnega procesa .
40
LITERATURA
Beer, V . (1989) Geschlecht, Struktur, Geschichte, Frankfurt, NY : Campus .
Coole, D . H . (1988) Women in Political Theory, Sussex : Lynne Rienner Publ .
Coser, L A. (1984) "Georg Simmels vernachlässigter Beitrag zur Soziologie der Frau". V : Dahme, H. J.,
Rammstadt, O. (ur .) Georg Simmel und die Moderne, Frankfurt am Main : Suhrkamp.
Jogan, M . (1989) Etnometodologija, Ljubljana, RI FSPN (raziskov . poročilo).
Mathieu, (Matje Nikol-Klod), (1984) "Zapažanja o sociološkoj definiciji pola", Vidici, 1-2 .
Moller Okin, S . (1980) Women in Western Political Thought, London : Virago Lim .
Oakley, A . (1974) Sociology of Housework, Oxford : Martin Robertson.
Ortner, S. (1983) "Zena spram muškarca kao priroda spram kulture?" V : Papič, Ž., Sklevicky, L. (ur.).
Antropologija žene. Beograd : Prosveta (182-183) .
Papič, 24 (1989) Sociologija i feminizam, Beograd.
Parsons, T. (1956) Family, Socialization und Interaction Process, London : Routlegdge & Kegan Paul Ltd .
Parsons, T. (1980) "Der Stellenwert des Identitätsbegriffs in der allgemeinen Handlungstheorie" . V : Dobert,
R. Entwicklung des 7-BULLET = Ichs . Köln : Kiepenheuer u. Witsch, 65- 88 .
Saarinen, A. (1988) "Feminist Research : In Search of a New Paradigm?" Acta Sociologica, 31, 1 :35-50.
Ticineto Clough, P. (1987) "Feminist Theory and Social Psychology", Studies in Symbolic Interaction .
8 :3-22.
Zahlmann Willenbacher, B. (1979) "Kritik des funktionalistischen Konzepts geschlechtstypischer
Arbeitsteilung". V : Eckert, R. (ir.). Geschlechtsrollen und Arbeitsteilung. München.
41