Prava sirota.
kaj bi ti tožila in jokala. "Očeta, mater imaš srečna ti! Očeta nisem jaz nikdar poznala, In mati v černi zemlji mi leži.
»»Molčala sem; pokaj bi ji tožila.
Da več ko ona, stokrat več terpim! Kako očeta rada bi ljubila,
Pokorna mu — a zdaj se ga bojim!
Po svetu siromaštvo svoje nosim.
Kedo prijazno govori z menoj? Od duri si do duri kruha prosim, Nikdar ne vem, kje prenočim nocoj.
Veselo pojejo pod nebom tiče.
Siroti meni je tako hudo! Na skrivnem solze močijo mi lice, Solz bridkih ne otira mi nikdo.
Nikdo ne vpraša: Kaj ti je sirota?
Ne jokaj, pojdi na moj dom z menoj! Samotna so po svetu moja pota, Oblak je gori sam tovariš moj.
Ostani zdrava ti. jaz grem po svetu,
Da pridem spet k usmiljenim ljudem; Pokorna bodi materi, očetu.
Spoštuj in ljubi jih, dekle! jaz grem". —
Ponoči ko domov prikolne pozno Jaz trepetam in mati trepeta; In 011 razsaja in preklinja grozno. Bog večni ve, zakaj tako divja!
Po kotih se je nama potikati,
Nihče geniti, žugniti ne sme; Sirota jaz, sirota moja mati. Nesrečni, oh nesrečni sve obe!
Kaj mile prošnje vse — besede prazne!
Solze še bolj mu jezo razvnemo; Besede nisem čula še prijazne
Iz ust njegovih — kletev le gerdo!
Tako živeti dalje — nemogoče!
Privrelo je terpljenje do verha; Nebeški oče, ti naš pravi oče, Pokliči naju k sebi iz sveta""!

©jfc 66 Jt3
Sodnikovi,
v.
c<miepe počitnice .je imel Valentin; veselica se mu je verstila za veselico, vsak dan mu je bil praznik. Z veseljem so ga sprejemali, kamor je prišel; kjer je bil on v društvu, tam je bilo življenje. Zlasti vesela ga je bila uradna gospoda, možje, žene in dekleta.
Uradnik na kmetih ! Človek bi si skoraj ne mogel želeti lepšega življenja. Čislan povsod, vse se mu klanja in tudi rado ga ima, ako ni od sile napačen, osoren človek, ako zna le kolikaj občevati z ljudmi. Treba mu ni, da bi se poniževal, prilizoval; takega vedenja kmet ne spoštuje, še celo sumno mu je; vsak po svojem stanu! Kako lahko si je pridobiti spoštovanje, zaupanje, ljubezen našega kmeta! Kako z malim je zadovoljen, kako hvaležen, ako le vidi, da ga gospod ne zaničuje, da ga le nekoliko rad ima!
Zares lepo je življenje uradnikovo na kmetih. Končavši svoje uradne posle je prost, sam svoj gospod, kakor malo kedo. Ves svet je njegov, oberne se, kamor hoče. Ako hrepeni po zelenji, ni mu treba vozariti se po celo uro in požirati prah, da se odtegne mestnemu hrupu in soparnemu zraku, ki mu sapo zapira; da najde miren kotiček, kjer se odpočije. Svoj vert, ima lahko, samo da ga veseli, motiko vzame lahko v roko in koplje, da si ude okrepča, da se prijetno utrudi, izpoti: kako mu potem diši prosta večerja! Gozd ima blizo, tekočo vodo; puško vzame, ako ga je volja, ter pohaja po gozdu; ni da bi moral ravno uboge zajce plašiti in pobijati ; če je dobroserčen, pusti zajce, pa lešnike bere; puška na rami mu je samo
zastran lepšega, da se mu ne čudijo ljudje: kaj pa ta mož tako sam po gozdu iztika, ne vedi pokaj! Kaj pa še celo, ako ga rastlinstvo, živalstvo veseli, ako rad cvetice zbira, metulje lovi! Kje bi imel tako priložnost temu lepemu, nedolžnemu veselju? Prijetno družbo ima zvečer pri vinu se svojimi verstniki, in zakaj bi časi ne sedel tudi med kmete! Tu sme govoriti, kar se mu ljubi, peti na glas, tudi domov grede; ni se mu treba bati nadležne ponočne straže, ki nima rada veselih, glasnih ljudi. Napravijo se družni izhodi; zdaj je tega god, zdaj lega; sej-movi so, cerkveni shodi, ženitovanja, nove maše. Zdaj pojdemo obiskat onega gospoda župnika tam na samoči; mož bode vesel, da vidi zopet gosposko suknjo. Tja se poj de peš, nazaj se bodemo veselo derdrali pozno ponoči, o mesečini, na župnikovem vozu. In tako življenje bi ne bilo prijetno! Na deželi je pravo življenje, v mestih se životari.
Tako govori človek, kateri je na mesto privezan; drugače sodi gospoda na kmetih. Poprašujmo, kako malo jiti najdemo, da so zadovoljni se svojim stanom; da se jim njih življenje zdi tako lepo, kakor si ga misli mestni prebivalec! Ti bla-gruješ njih, oni tebe; nasitili, naveličali so se vsega, po čemur ti tako hrepeniš. Kako čudno, nestanovitno, vedno nezadovoljno je človeško serce! Človek išče sreče vedno drugod, kako bi jo mogel najti! Ti meščan hrepeniš po čistem zraku, po zelenji, po miru in tihoti: petje tiča na veji, pastirja na paši je tebi pravi vžitek; tvoj verstnik, ki ga je osoda za-
©J 67 £9
nesla meri »terde kmete", sanja o sijajnih mestnih ulicah, o lepo opravljenem svetu, ki se izprehaja po njih; o glediščih, besedah, plesih, o raznih zabavah, ki jih je najti samo v velikem mestu.
Če pa že moška gospoda na kmetih ne zna ceniti svoje sreče, kaj naj pa še le rečemo o ženski, o gospeh in gospicah? Skoraj vsaka se sama sebi smili, nezadovoljna je, nesrečno se čuti skoraj vsaka; zdi se ji, da je kakor kaka zaklela kraljičina v pripovedki; žarna vertnica v puščavi, kjer je nihče ne vidi, kjer se nihče ne čudi njeni lepoti, njenim izbornim lastnostim. Kako bi pa moglo biti drugače? Gospod okrajni sodnik, pristav, davkar se je ženil v mestu — kaj bi s kmetico, ko bi bila še tako lepa in tudi premožna! — izbral si je deklico, gospico, čedno, morebiti celo lepo — vsaj njemu se zdi lepa — učila se je nemško govoriti, morda celo malo francozko; oblačiti se, vesti se zna in kretati v družbi, na plesu; romane bere, podobe ogleduje v »Bazaiji", prijateljicam piše pisma, ki jih mati ne sme brati ; zdaj malo pošiva, potem se dolgočasi, zdeha se ji: čuj! vojaška godba na ulicah, hitro k oknu! Izprehodi »vizite", klepetanje in obiranje pri kavi, zvečer gledišče, tako se ji dan konča. In jutri zopet tako! Lepa je, izobražena, nekaj ima, gospodinjiti zna tudi za silo — pa bi je ne bil vesel vsak uradnik ! Ali, gorje, treba je z možem na kmete, v dolgočasno vas, v skromen tcrg. Sirota! Kje so tu veselice, družbe, gledišča, plesi, »besede"; kedo naj tn zavistno ogleduje novo krilo, klobuk iz mesta ? Kaj ve kmetica, kaj je lepo, moderno ? Vesela mora biti, če najde kako verstnico, tovarišico; ali izbire ni in premembe.
Lahko si je torej misliti, kako vesela
je bila gospoda v tergu vlesej, kader je prišel Sodnikov Valentin na počitnice iz velikega mesta. Oženjeni so bili trije, okrajni sodnik sam, davkar in pristav. Davkar je imel dve čedni hčeri: eni je bilo že čas moža iskati, in mlajša bi se ga I udi ne bila branila. Gospa davkarica je bila dobra mati; in Valentin je bil ves tak, kakoršnega si želi mati, ki ima dozorelo hčer. Čez kaki dve leti bode imel svojo dobro službo, in toliko C9.S9, Olga še lahko čaka. Res je malo na lahko stran ta Valentin, ali mlad je še in mlademu človeku se mnogokaj odpusti. Vse kaže, da bode kedaj dober mož in Olga ga bode tudi znala v strah prijeti, ako treba, z lepa se ve da, z ženskim orožjem. Da je bogatega, veljavnega očeta sin, lo tudi še nikomur ni škodilo. Olga je tudi lahko vesela takega ženina; zal mladenič je, ljubeznjiv, pameten, izobražen. To je Olga že sama zapazila, kakor kaže; tudi on jo rad vidi, mati ima ostro oko.
In ako bi se tudi morebiti pozneje premislil, ter izvolil si Ireno, to bi tudi ne bila tako velika nesreča. Olga ali Irena, ona ima obe enako rada, ena ga mora dobiti, samo previdnosti je treba, in te je imela dovolj gospa davkarica.
Iz vsega tega je razvidno, da je bil Valentin malo doma. Na kosilu je bil zdaj pri okrajnem sodniku, zdaj ga je povabil gospod pristav, največkrat pa davkar, ali prav za prav davkarica, ki je bila gospodinja in gospodar v hiši. Zvečer je bil navadno v gostilni z gospodi, časi je bil tudi oče z njimi. Očetje so radi skoporoki, vsaj sinom se tako zdi; nerad njim gre denar iz roke, zlasti za stvari, katere se jim ne zde tako potrebne, kakor sinom. In takih stvari je mnogo: kaj je treba sinu že kaditi, v go~
5*
<Pi fiH £3
stilno zahajati, kaj treba tako drage suknje ? Sodnik ni bil lak. Valentinu ni bilo treba dolgo prositi in moledovati, kader je hotel denarja. Sodnik je rad imel, da je bil njegov sin lepo oblečen, da si je kaj privoščil, da je dajal za vino v veseli družbi. Večkrat ga je sam vprašal, ali ima še denarja; Bog ne daj, da bi kedo zanj plačeval. Sodniki niso imeli nikoli le navade. Konec lakega pogovora je bil navadno, da mu je ponudil petak, deset ak za vino, za cigare, rekoč: »Človek mora živeli po svojem slanu; kedor zahaja med gospodo ni da bi zaostajal za njo; ti moraš, kakor vidiš druge. Če kade drage cigare, ni da bi ti kadil navadne". Ali ni veselje imeti takega očeta? —
Nocoj je bil Valentin pri davkarjevih povabljen »na zajca". Gospod davkar ni bil posebno bistra glava, a svojo službo je zvesto opravljal v pisarni. Ko so bile neukretne številke vgnane in v red spravljene, bil je mož prost, kakor mlado žebe na paši. Za hišo mu je žena sker-bela, sam bi ne bil mogel tako. Kar je ona ukrenila, bilo je dobro; naprej ji je bil dal, enkrat za vselej, svoje privoljenje in odobrenje za vse njene naredbe. Srečen mož je bil ta davkar in žena je bila tudi zadovoljna; v lepi zakonski zložnosti sta skupaj živela. Prepira ni bilo med njima; za prepir je treba dveh, in davkar je bil miroljuben mož. Če je hotela žena kedaj dušek dati svoji hudomušnosti - najboljša žena ima svoje slabosti, svoja nesrečna trenotja — morala si je koga druzega iskati; možu se ni ljubilo, da bi ji ustrezal, da bi jo samo poslušal. Kader so se začeli temni oblaki zbirati na zakonskem nebesu, vzel je mirno puško čez ramo ter krenil proti gozdu. Dober lovec je bil, skoraj vselej se je vernil na večer se zajcem, ki ga
je prosto v roki nesel po tergu, da so ga lahko vsi videli — torbe ni nosil. Dober pomočnik pri tem mu je bil dol-gopeti Nosan; med raznoverstnimi svojimi opravili je imel tudi to, da je vedel za vsacega zajca po okolici, kje leži, kam se hodi past, kje in kedaj ga je najlaže zalesti. Sleherno jutro je hodil poročat davkarju o stanji divjačine, katero je imel vso prešteto kakor pastir ovce. On sam ni nosil puške; ljudje so dejali, da je tudi ne potrebuje, da se svojimi dol-zimi nogami lahko zajca doteče in z roko vjame za ušesa ali za bedro. Govorilo se je, da se je že mnogokrat tako pregrešil zoper lovsko pravico; a dokazati se mu ni moglo.
Lahko je torej davkar ustregel svoji ženi, kolikorkrat je želela zajca na mizo. In to željo, njemu povelje, izrekla mu je večkrat. Bila je na glasu daleč okolo, da zna zajca napraviti, kakor nobena druga. Kedo bi ne želel, da poleg njenih drugih lepih lastnosti preide tudi ta na njeni hčeri, ali vsaj na njo, ki je namenjena Valentinu, da bi še večkrat v svojem življenji tako dobro večerjal kakor nocoj!
Zajec, kakor ga je bila napravila gospa davkarica, bil je pravo središče mali družbi; okolo njega se je sukal s konca pogovor.
»To je pa res, gospa", prikloni se Valentin gospodinji, »takega zajca nisem jedel na Dunaji, in vendar smem reči, da poznam tam boljše gostilne. Ali ne samo v gostilnah, tudi v družinah ne znajo napraviti zajca".
Take pohvale je bila že vajena gospa davkarica, vendar jo je vedno rada slišala, zlasti iz Valentinovih ust; prijazno mu odgovori:
»Težko je ustreči takim gospodom, ki
©ji 69 *c)
so vsega dobrega vajeni; posebno pa tu na kmetih, kjer ni vsega dobiti, česar bi bilo potreba. Človek bi že vedel in znal kako, ali kaj, ker ni! Poterpljenja je treba, pomisliti je treba, da smo na kmetih. Veseli nas, da vam vsaj ena jed diši, kakor pravite. Najboljša pohvala gospodinji, kuharici je, ako gost rad in mnogo je. Še ta le košček, gospod Sodnik*!
Valentinu ni nič pomagalo, da se je branil; rad ali nerad, moral se je spraviti nad kos, ki mu ga je bila žena z vilicami položila na krožnik. Gospoda dav-karja ni bilo treba siliti; zadovoljen in vesel je mirno povžival slastno jed, katero mu je bila naklonila Nosanova dolgo-petost, in lastna puška, a tako okusno pripravila dobra žena. V pogovore se mož ni rad vtikal, a zalival je tem pridneje.
Olgi niso bili po volji taki podli pogovori o pečenem zajci; ali je pa morebiti samo prilike iskala, vdeleževati se pogovora. Nekako zaničljivo se posmehlja Valentinu, ki je sedel poleg nje, ter mu reče :
»Gospod Valentin! Do zdaj nisem vedela, da vam je jed kakor se vidi tako imenitna stvar. Raji bi nam pripovedovali, kako je na Dunaji*.
Skerbna mati se je bala, da bi to posvarilo hčerino ne razžalilo gosta. Precej, ko je bila Olga začela, odmigavala ji je z očmi, da ne tako; toda zastonj. Valentin ni bil tako tankočuten; še rad je imel take pogovore, ki so nekako zbadljivi vendar ne razžaljivi, zlasti se ženskim spolom. Mirno torej odgovori svoji lepi sosedi:
»Vam torej se zdi jed tako neimenitna stvar. Se svojega ženskega stališča čisto prav mislite in govorite; a moški smo
nekoliko bolj na debelo; naše potrebe niso tako zračne kakor so vaše. Ženski in moški spol sta si različna, vsak svoje kreposti imata in svoje slabosti. Močan, krepak bodi mož, tudi telesno, ne samo dušno; mehkost, nežnost pristoji ženski. Moč in krepkost, dobivamo iz hrane dobre hrane; iz tega sledi, da učeno govorim, to, da naj mož dobro je in pije. Jesti in piti je pol življenja, veli stari pregovor slovenski. Nekateri celo mislijo, da je to vse življenje, in po tej misli tudi ravnajo. Tako mišljenje je enostransko. Kar se mene tiče, ljubez-njiva gospodična, ni me čisto nič sram, naravnost povedati, da nikakor ne zaničujem dobre jedi in pijače. Kaj pa vi' menite, gospod davkar* ?
Mož mu molče prikima, da se zlaga z njim. Žena je bila v zadregi in strahu, kaj pride iz tega. Nič dobrega, kali! Toda ugovarjati mu zdaj še vendar ni mogla; to bi bilo njej sami na kvar, ker si je toliko^ domišljevala, da je dobra kuharica. Čakati je bilo treba boljše priložnosti, da pride, ako treba, svoji neprevidni hčerki na pomoč. Valentin nadaljuje z lahkim nasmehom:
»Ker sem že tako odkriloserčen, pa naj še to povem: Jasno in odločno se izpovedujem tu česlili družbi, in ako treba, tudi vsemu svetu: ko bi se jaz kedaj ženil, nevesta moja bi morala znati dobro kuhati*.
To je bilo Olgi vendar prehudo: nekako ne volj no mu odgovori:
»Tak gospod, tako mlad in že tako govori! Če ne zahtevate druzega od svoje prihodnje žene, če vam je že dovolj, da zna samo dobro kuhati, potem vam ne bode težko izbirati; vsaka kuharica vam bode dobra*.
1'redno je mogel še Valentin odgovo-
©jfc 70 iS)
riti poredni deklici, oglasi se Irena, ki je do tedaj molče poslušala:
»Ne tako, Olga! to ni prav, da podtikaš gospodu Sodniku, česar ni terdil. On ni dejal, da mora biti njegova žena samo dobra kuharica, da druzega ne zahteva. To bi res ne bilo lepo. Gospod Sodnik hoče in to, kakor se meni vidi, po pravici, da naj njegova žena zna skerbeti za dobro jed, še tega morebiti ni potreba, da bi jo znala sama pripraviti. Poleg tega bo pa gotovo zahteval od nje še mnogo drugih dobrih in lepih lastnosti, treba ni, da bi jih naštevala. Kaj ne, mati"?
Mati vesela porabi to ugodno priliko.
»Prav praviš, Irena, tako misli gospod Sodnik; in prav misli. Žena ima dolžnost skerbeti za svojega moža, da se dobro počuti, da je zadovoljen v svoji hiši, da ga ne tarejo navadne, vsakdanje skerbi, gledati tudi na to, da dobiva na mizo, kar mu diši, kar mu tekne; žena mora bili skerbna gospodinja, dobra kuharica. In taka bode, upam, kedaj tudi naša Olga, gospod Sodnik; in če dobi moža, znala mu bode tudi skerbeti za dobre jedi, verjemite mi, gospod Sodnik"!
Davkar je pridno prikimoval in pri-terjeval svoji zakonski polovici. Olgi ni bila ta pomoč materina nič kaj po volji; terdovratno je molčala. Valentin je imel tu priliko in tudi neizogibno dolžnost pokloniti se gostoljubni gospe.
»Nikoli nisem dvomil, gospa, da bode Olga kedaj izverstna žena. Boljše učiteljice bi ne mogla imeti, samo taka naj bode, in gotovo bode, kakoršna je njena mati in — srečen, komur poda svojo roko".
Te besede so bile j ako uljudne in prijazne materi in hčeri, ali obetale so malo; terdnega upanja ni bilo staviti nanje.
Olga na to:
»Zdaj pa kaj druzega govorimo. Vi ste bili po svetu, gospod Sodnik: povejte nam kaj novega, kaj zanimljivega, nam. ki tičimo v tem zapuščenem, pozabljenem kotu".
»»Prav rad bi vam ustregel, gospodična ; ali kar vas najbolj zanima, o tem je meni težko poročati"".
»In kaj mene najbolj zanima"?
»»Kako se nosijo dunajske žene in dekleta"".
»In vas ne" ?
»»Ne porečem, da ne; ne tajim, da rad gledam okusno opravljene ženske in take prilike je na Dunaji toliko, kolikor malo kje. Dunajčanke slujejo po pravici, da se znajo oblačiti; vsi tujci terdijo, da se morejo v graciji z njimi meriti samo še Parižanke. To je vse res, ali kako naj vam to popišem! Jaz nisem strokovnjak; moje oko sodi splošno; kake so posameznosti, ki se strinjajo v prijetno celoto, tega vam ne morem razložiti. Tudi bi vam malo koristilo; ženske zanima samo vedeti, kaka je najnovejša noša; o tem [ta je težko govoriti; ženska noša se dandanašnji izpreminja kakor oblaki na pomladnjem nebu, ki nam kažejo vsak čas drugo podobo"".
»In to se vam ne zdi prav? Ženske morajo vedno premišljati in ugibati, kako naj se oblačijo, da bodejo lepše, da bodejo bolj ugajale moškim očem. Oko se hitro naveliča vsake stvari, bodi si še tako lepa".
»»Nam je to že prav, vsaj meni; ali je pa tudi onim, ki morajo plačevati drage obleke, tega ne vem, tudi treba ni, da bi me skerbelo"".
»In kader bodete morali tudi vi"?
»»Kako bode takrat, tega še ne vem"
»Zdaj nam pa še to povejte, gospod Sodnik, ali so Dunajčanke res tako lepe,
©A 71 £3)
kakor se govori in piše ? Človek bi sodil potem, da so vse same izbrane lepote, žene in dekleta. Vi veste, kaj je lepo, govorite, vam bodem verjela*.
Tako vprašanje iz mladih ženskih ust spravi moškega v zadrego. Valentin se ni dolgo pomišljal.
»Jaz ne vem, gospodična, ali si smem prisvajati toliko razumnosti o tej stvari, kolikor mi je vi tako prijazno prisojate. Sklicaval bi se zopet na tujce, ki so prehodili mnogo sveta in terdijo, da ni v nobenem mestu videli toliko ženske lepote vkupe, kakor na Dunaji; toda vi hočete slišati mojo sodbo*.
»»Da, vašo sodbo, gospod Sodnik, govorite* *!
»Jaz sem bil še malo po svetu, zato ni da bi razsojal, ali Dunajčanke res v lepoti presezajo vse druge ženske na svetu. To pa moram reči, da so zares lepe; jaz si skoraj ne morem misliti lepših; težko je reči, katere so lepše, žene ali dekleta. Kak poleten večer na »ringu*, v mestnem parku, v »pratru*, ali pa tudi kako lepo zimsko popoludne — to vam je prava »galerija* razno-verstnih lepot od zlatolase, modrooke, nežne severjanke do ognjevite rojakinje južnih krajev*.
»Glejte, glejte, gospod Sodnik; tako vnetega vas nisem še nikoli videla, tako navdušeno niste še nikedar govorili, tudi ne o — pečenem zajci*!
To je bilo malo na debelo povedano; ali bodimo pravični: nobena ženska, mlada ali stara, bodi si še tako pametna, ne sliši rada, da moški tako navdušeno govori o ženski lepoti, razen o njeni. Pristaviti moramo tudi še to, da je velik razloček, kako se kaka beseda govori, in kedo jo govori. Te besede niso prišle
iz nežnih ustec lepe Olge tako terde kakor se morebiti bero.
Kedo ve, kako bi ji bil Valentin odgovoril, ali Olga mu ni dala časa, in to je bilo pametno.
»Ko bi bila jaz omožena, ne smel bi moj mož nikedar na Dunaj, kjer pravite da je toliko lepot; to mora biti strašna nevarnost*.
»»Kedor ima tako ženo, gospodična Olga, njemu ni nobena ženska nevarna; vam bi bilo lahko, deržati ga doma; nikamor bi si ne želel od vas. In ko bi tudi šel kedaj na Dunaj, saj bi ne hodil brez vas**.
»Da bi jaz kedaj Dunaj videla! Rada bi ga res, ne tajim; ali tega veselja ne doživim, prej sodnjega dne! Kolikokrat sem že prosila in nagovarjala očeta! Ni jih omečiti, na to uho so gluhi; vesela moram biti, da me vsako leto enkrat v mesto se seboj vzemo; ali kaj je naše mesto proti Dunaju? Oh! —•*
»Jaz pa menim, gospodična, da vam ne bode dolgo čakati, samo treba, da hočete odločno*.
»»Kako to**?
»Moža si je treba izbrati, moža*!
»»Izbrati! to se kar tako izbira! Vi ste poredni, gospod Sodnik! Kedo bi pa hotel takega dekleta, ki ni ne meščanka, ne kmetica**?
»Na vaše zdravje, gospod Sodnik*, oglasi se v tem imenitnem trenotji gospod davkar, ki je bil med tem pogovorom prinesel boljšega vina na mizo*.
»Na vaše, gospod davkar, in ljubeznjive družine vaše**! odzdravi mu Valentin. Davkar je bil natočil vsem male kozarce; vsi so pili, tudi Olga in Irena.
Dolgo časa so potem še skupaj sedeli in razgovarjali se o raznih stvareh. Valentin je bil nocoj posebno dobre volje,
ljubeznjiv in gostobeseden, da ga je bilo veselje poslušati. Govorili so vsi vprek, brez posebnega reda; še davkar sam se je vtikal v pogovor; dobro vino mu je bilo jezik razvozlalo. Tudi Irena je bila nenavadno zgovorna. Valentin jim je pripovedoval o Dunaji, kako tam ljudje žive in se kratkočasijo; govoril jim je o glediščih, plesih in besedah, o galerijah,
(Dalje
palačah in vertovih. Tn znal je lepo govoriti.
Pozno je bilo že; mladi ljudje niso bili zapazili, daje gospod davkar zakimal; žena ga je zastonj drezala. Ko slednjič mož celo precej glasno zasmerči, izpre-vidi Valentin, da je čas vstati in napotiti se domov.
b. m.
prili.)
Niccolo Macchiavelli in knjiga „11 principe",
A	(Dalje'}
' «oja med sosedi naj se udeleži, kajti nevtralnost je prenevarna stvar; le v ta namen se ne sme zvezati s kako mogočno deržavo, da žali in napada sosednje vlade. Vede in umetnosti, poljedelstvo in kupčijo naj podpira na vso moč, ter naj dostojno česti vsakega, kedorkoli se v kaki stroki odlikuje. Posebno mora paziti vladar, da si izbere pametne in spretne ministre; ako tega ne ume, ni ga moči prištevati razumnim vladarjem. Na tem pa se spozna dober minister, da skerbi le za deržavne koristi, a ne za lastno mošnjo; le o tem, kar se deržave tiče, naj se razgovarja se svojim gospodom. Prilizunom naj se knez skerbno izogiba; ker pa tudi ne sme dopustiti, da mu sleherni svoje mnenje prosto v obraz pove, naj izbere okrog sebe pametne, previdne možake, da mu ti razodevajo popolno resnico, a le o tem, zaradi česar jih on popraša. Vprašati pa jih mora za vse, pazljivo slušati njih mnenje ter ko-nečno se po svoji pameti terdno odločiti. Nikedo ne sme svetovati vladarju, če ga ta sam za svet ne praša; ako se je pa to zgodilo, mora vladar mirno sprejemati njegove odgovore ter le takrat
se kazati nejevoljnega, če odgovor ni bil povsem resničen in odkriloserčen.
Ker so italijanski dinasti prezirali ta načela, izgubili so svoje od barbarskega sovražnika osvojene deržave. Izgubili so jih po lastni krivdi, kajti dasiravno božja previdnost, ali — kakor drugi pravijo — slepa sreča svet vlada, vendar se to ne godi tako, da človeški razum ne bi ničesar zraven opraviti imel. Lehko se reče, da sreča ukazuje polovici naših dejanj, da 11 a nam prepušča drugo polovico. Podobna je deroči vodi, katera tudi pre-pluje svoje bregove, ako se jej nikedo ne ustavlja, pa vendar če je mirna, dopušča, da se ji stavijo zasipi in jezovi. — Kako pa ohranili izpremenljivo in nezvesto srečo ? Pred vsem treba, da človek vedno primerno ravna svoji dobi in svojim razmeram; znati mora, miren ali strasten biti, kakor ugaja stanju njegovemu. (XXIV., XXV. pogl.). Vse se tedaj ravna po stanji. Ali so pa italijanske razmere ugodne taki izpremembi, da bi se ustanovilo »novo" vladarstvo, kakor si ga misli pisatelj? Macchiavelli to poterjava z ognjeno besedo, v prelepi domovinski navdušenosti, z ginljivo pesniško goreč-
nostjo; dokazujoč, kako pravičen in svet je boj za rešitev zatirane očetnjave, roti dinastijo medicejsko, da naj se oserči ter pogumno loti imenitnega podjetja v čast in blagor italijanskega naroda. S to krasno apostrofo končuje Macchiavelli razpravo »o knezu*.
III.
Nikedo ne bode tajil, da Macchiavellijev »II principe* poleg mnogih prav koristnih naukov mnogokateri nasvet hrani, ki popolnem nasprotuje vekovitim moralnim zakonom, veljajočim ne le za posamezne osebe, temveč tudi za deržave in velike narode. V vsej zgodovini skoro ne nahajamo bolj popačenega, pregrešnega zločinca nego Cezarja Borgija — in vendar ga Macchiavelli, ki ga je tako rekoč, študiral, »novim* vladarjem v vzgled stavi! Njegova hudodelstva, n. pr. grozno klanje sinigalsko (1. 1502) in nečloveško ravnanje z namestnikom Ra-miromd'Orcoomenjevaje nikakor ne graja teh krutosti, temveč jih celo hvali ter z nekakim dopadajenjem pripoveduje!
Ves svet ostro obsoja hinavstvo in licemerstvo ■—- in vendar svetuje Macchiavelli svojemu »knezu*, naj se dela dobrotnega in zvestega tudi takrat, ko so dejanja njegova nečloveška in per-tidna! Podloga vsemu društvenemu življenju , pravi pogoj človeškega obstanka je zvestoba in po vsej pravici pravi nemški pesnik:
»Die Treue......
Ist jedem Menschen wie der nachste Blutsfreund, Als ihren Racher fiihlt er sicti geboren".
Macchiavellijev nauk za kneza pa se glasi: »bodi zvest in ostani mož-be-seda — dokler ti zvestoba koristi*! V istini, če vsak poštenjak onega zaničuje, kateri se po svojem življenji kaže gro-
zovilneža in licemerca, lažnika in goljufa - kako ostro sodbo bode moral izreči nad onim, ki enake hudobije javno uči ter jih zlasti onim priporoča, katere je osoda postavila na višine človeštva, da se svetlih prestolov gospodujejo kla-njajočim se rodovom! Ne govori li Friderik II. povsem prav, ako v »Anti-macchiavelliju* našega pisatelja pravo »pošast* imenuje ter ga neusmiljeno biča kot nastavnika in oznanjevalca vsake gerdobije ?!
Ali, glej čuda! ravno ta mož, kateremu so nauki njegovi nakladali stoletno sovraštvo in zaničevanje, je v svojem življenji povsem pošten, značajen in blag človek. V uplivni službi, kjer bi si mnogo kedo bogastva nakopičil, kaže se tako nesebičnega in zvestega uradnika, da celo lastno premoženje žertvuje ter naposled, ko ga nesreča zadene, strada in terpi. On, ki v »knezu* tako čudno govori o zvestobi in odkritoserčnosti, hodi vedno po ravni poti ter je tudi kot zgodovinar glede na značajnost in možatost pravi uzor poznejšim zgodovinopiscem. In ravno tisti Macchiavelli, kateremu je nevedna množica očitala, da podučuje samo-silnike v zatiranji in tlačenji narodov, je vse svoje žive dni po svojem neomahljivem prepričanji rej»ublikanec in navdušen rodoljub. V istini dovolj dokazov, da ga oni nikakor ne umejo, kateri mu podtikajo zlobne namene in gnusna sredstva!
To je vse tako jasno in neoveržno, da so se strokovnjaki trudili in mučili, kako drugače razlagati njegovega »kneza*. Nekateri so ugibali,' da je »II principe* [risan s hudobnim namenom, Lorenca medicejskega razdražiti do strastnega in silovitega postopanja, češ da pride potem republikancem hitreje prilika zaželene osvete.	(Dalje prih.) Fr. Sukije.
<5_i 74 *S>
Milada,
Zložil Franjo Končan.
5o li ti znani južni kraji, ^ Cvetoči raji, čarni gaji, Kjer lepše rože klijejo. Vonjavo slajšo dihajo, Svetleje zvezde sijejo, Rahleje sape pihajo, Kjer led neznan, neznan je mraz, Kjer mehke zimske so noči. In kjer, ko sneg obdaja nas, Zgoli še vse in v cvet hiti; Kjer viši je neba oblok, Hitreje v žilah kervi tok, Valove huje žene strast: Tam je ljubezni mila slast Bolezen serca poželjiva, In ogenj je plamteč, ki žge,
Gost! vnel se v persih tebi tudi Plamen je poželjive strasti. Se v svoji ga imaš oblasti, Na konja! — Dalje se ne mudi! Naklepov černih več ne kuj, Mir v hiši druzega spoštuj! Nikar se ne pomišljaj več, Ne upaj na svoj ostri meč,
(Dalje prih.)
Ne da miru, razširja se, Ugasne, ko ni več netiva. — Ko je ugasnil, kaj ostane? Serce je pusto pogorišče. Kesa, briidkosti dom neznane In novih strasti bivališče. Pusto, razpalo je zidovje, Le sovam, gadom je domovje, Osat in ternje ostro rase... Iz pustih tal. Strahotne glase Vihar skoz okna tuli prazna, Tu vtihne tičica prijazna. Ki ne vede sim prileti. Cvetica dolgo ne živi, Ki tukaj svetli dan zagleda —-Ves kraj obdaja groza bleda!
Ne upaj na roke krepost, Na konja iskrega hitrost! Dasi te mika derzni čin, Pomisli tuje zemlje sin. Da gost si tu, in da Slovan. Ce tudi mečev mu ročaj Nerada res objame dlan, Čistosti je krepak čuvaj!
Deveta dežela,
Drugo poglavje.
Kako je Negoda večerjal. Pri večerji zve, kedo so ljudje, ki so ga bili pod streho vzeli. Kako Negoda misli in govori o otrocih in pesnikom daje dobre svete, kateri se bodo njim mnogim „9	drugim čudni zdeli. Nekaj lepih navad v deveti deželi.
^večerilo se je bilo. Duri se odpro in ^ nekedo poroči, da je večerja pripravljena. Drugi odidejo, gospodar ostane in me vpraša, ali bi se mi ljubilo kaj zavžiti. Mož je namreč mislil, da sem morebiti še prešlab, da bi mogel kaj jesti. Motil se je: krepkega sem se čutil in lačen sem bil, kakor morebiti še nikoli. Kaj bi se sramoval? Odgovorim mu, da bi rad jedel kar imajo. Hotel mi je jed v sobo prinesti, da bi v postelji večerjal, kakor
bolnik; jaz bi bil rad z njimi za mizo sedel; radovednost mi ni dala mirii. Zdaj še le zapazim, da sem v sami srajci, in ta srajca ni bila moja; taka tančica se ni še nikoli opletala Negodo-vega života. Ljudje so me bili torej preoblekli, zakaj to? Domišljam se in domišljam; zdaj mi začne svitati v glavi. Boril sem se z valovi, morskimi valovi; otok mi je bil blizo, prizadeval sem si na vse kriplje, da priplavam do njega.
©ji 75 iS)
Potem, kakor Iti odrezal, nič več spomina. Drugo bodo vedeli ljudje. Moža prosim, naj mi da prinesti mojo obleko. Odgovori mi, da ni še suha. »A to nič ne de", pristavi, »ako želite vstati, tukaj imate drugo obleko, ki je za vas pripravljena". In poda mi jo; bila je taka, kakoršno je sam nosil, samo še nekoliko lepša, čisto nova. Ko sem dobil svoje perve hlačice, nisem jih bil tako vesel, kakor te obleke. Hitro vstanem ter smuknem v novo oblačilo. Kako je to pripravno, to ti je vendar enkrat pametna noša, kakoršna sem vedno mislil da bi morala biti, ali svet je nespameten! Ko sem bil oblečen, greva z gospodarjem po stopnicah doli. Zdaj sem videl, da sem bil v gornjem konci hiše, v sobi, katero imajo nalašč za goste, kakor so mi pozneje povedali. V prostorno vežo prideva, iz nje stopiva v ravno tako prostorno sobo. Okolo velike mize, z belim pertom pogernene je sedela družina. Mene posade v kot za mizo, kakor za starešino. Radoveden sem bil, kaj bodemo večerjali. Ko smo bili vsi zbrani, prinese mlada ženska skledo na mizo, potem prisede sama k družini. Zdaj vstane gospodar, ki je sedel poleg mene in sklene roke. Mi vsi tako za njim. Nekoliko časa molče stojimo, kakor zamišljeni; kaj so mislili drugi, ne vem, ali so molili, ali kaj; jaz sem dejal sam pri sebi, da je to prav lepa navada. Nato sede gospodar, mi za njim. Kaj je bilo v skledi? Mlečna kaša, prav prava mlečna kaša, »otročja paša"! Zdaj sem bil še le prav preverjen, da bivam res med pravimi Slovani. Dopovedati ne morem, kako dobro mi jo to delo, kako z veseljem sem zajemal lepo rumenkasto kašo, ki se mi je tako prijazno smijala! In pa lepega, belega kruha smo prigrizovali; bil je rahel kakor
»satovje"; samo slovenska mati zna takega peči. Po kaši prinese mati še medii, sira in sirovega masla. Kedor ni kaj takega skupaj jedel, ne ve kaj je dobro.
Prej se je malo govorilo, zdaj pa se vname živahen pogovor. In kaj se je govorilo ? 0 raznih poljskih delih in domačih opravilih; kaj seje danes delalo, kaj se bode jutri. Pri kmetih torej sem bil, pri pravih, prostih kmetih, ki orjejo, sejejo in žanjejo in živino rede. Čudno, čudno! Kamor je človek pogledal, vse je bilo videti tako nekako gosposko, tako plemenito, kakor je pri nas redko kje v kaki bogati gosposki hiši. Taki so torej kmetje v deveti deželi! In kako veselo je bilo vse, kako praznične volje in vendar je bil danes, kakor sem razvidel iz pogovora, navaden delovnik. Ves dan so delali ti ljudje, ki so sedaj tako čili, tako krepki in zadovoljni, svojega življenja veseli. Če je kje, v deveti deželi je sreča doma, gotovo pa pri teh ljubeznjivih ljudeh, s katerimi sedaj tako prijetno večerjam in se pogovarjam kakor star znanec, jaz tujec iz daljne dežele onkraj prostornega morja!
Prav za prav: pogovarjal se nisem mnogo, poslušal sem bolj pa opazoval sem malega otroka, o keterem sem že prej govoril, rekoč da nisem prav vedel, ali je sinek ali hčerka. Pri večerji še le sem zvedel, da je deklica, klicali so jo: »Liljana" ali »Liljka"; to bode pač žensko ime, tudi v deveti deželi. Lepa je bila kakor so samo Rafaelovi angeli lepi in pa živa, zgovorna in radovedna je bila, kakor so navadno zdravi otroci v oni srečni dobi, ko čutijo pervič, da imajo svoje ude, ročice, nožice in jeziček v svoji oblasti. Bila je zdaj tu, zdaj tam, skakala je okolo mize, rekel bi skoraj: obletavala je nas, kakor metulj.
©ji 76 iS
Vse vedeti in videti, vse v roko prijeti, l>otipat.i in poskušati, za vsako stvar po-praševati, povsod vmes govoriti, prav aii narobe, da le govori, ker je govoriti tako prijetno! Taka je bila Liljana.
Pesniki, ki nam navdušeno opevate pomlad in njena čuda, glejte tu je pomlad! Tuje vse mlado, vse novo; tu vse klije, poganja, sili na dan; tu je gibanje, tu je življenje, tu poezija! To z ljubeznijo opazuj pesnik, in premišljuj, to ti je večna skrivnost; o tem pogledu se oživljaj, pomlajaj se sam; čisti si, boljšaj in blaži serce; očedi se terdoserčne posvetne modrosti! Resnično, resnično ti povem; Ako ne bodeš, kolikor toliko, podoben temu otroku, videl ne bodeš kraljestva prave poezije! Nikoli ni bilo velikega pesnika, pravega pesnika po milosti božji, da bi ne bil hranil v sebi na dnu serca nekaj otročjega. Življenje ni otročje! To nasprotje je vir najlepše poezije. Kedor tega ne ume, komur se to celo smešno zdi — pustimo ga, naj se veseli svoje modrosti!
Take misli so me obhajale, ko sem gledal ono ljubeznjivo dete; komur se zde čudne, otročje, naj pomisli, da sem samotar, puščavnik, ki mu ni in ne bode nikedar donela iz otročjih ust sladka beseda: oče!
Liljana me je s konca nekako čudno, plaho gledala; tuja prikazen sem ji bil. Ali otroci čudovito hitro spoznajo, kedo jih ima rad; približajo se mu, sprijaznijo
(Dalje
se z njim, bodi si še tako gerd; celo dolge, černe brade se ne boje. Tako sva bila tudi z Liljko hitro velika prijatelja. Splezala mi je na kolena, zdaj mi je prestrezala jed, ki sem jo nosil v usta, zdaj mi jo podajala iz sklede. In tako sva se prav dobro imela. Oče in mati je nista svarila, kakor je pri nas navada, naj ne bode tako poredna s tujim človekom. In to je bilo meni jako po volji.
Razen družine in mene bila sta, kakor sem rekel, še dva druga, mladenič in deklica pri mizi. Kedo sta bila ta dva človeka? Sin in hči ne, to sem takoj videl; dasi sta jela »govorila in sploh se vedla kakor vsi drugi*. Pozneje sem slišal, da je bil on kakor bi mi rekli hlapec in ona dekla. Ali v deveti deželi nimajo teh poniževalnih imen. Njemu so dejali »pomočnik*, in njej »pomočnica*, .faz ne morem reči, kako mi je bilo to po volji.
Ko se je gospodarju zdelo, da je čas, vstane in mi vsi za njim, bilo je zopet kakor pred jedjo. Na to se poslovi vsa družina ter otide; Liljana je šla prav nerada od mene. Gospodar in jaz sva ostala sama. Vsi so nama podali roko ter voščili lahko noč. Ko so bili vsi odšli, gre gospodar ter prinese čez nekaj časa posodo zlatega vina, in vsakemu svoj kgzarec.
Pri vinu v prijaznem pogovoru sva ostala do kake polunoči.
Kaj sva se pogovarjala, naj zve bralec v prihodnjem poglavji.	Negoda.
prih.)
<2J1 77
Zemeljska čuda.
m.
je s je, ljubeznjiva gospica! Uganili
' ste, ko ste dejali, da sem deval polagoma sv. pismo iz rok in se jel zanašati le na to, kar so spravile učene bistroumnosti na dan. Prosim, nikar se mi zastran tega tako celo ne budujte, časih mi je prav dobre posle opravljalo. Saj sem vam v zadnjem pismu zemljo (oliko pripravil in zboljšal, da je postala vgodna za tako življenje, kakor ga menim v le tem pismu posuti čez njo. Skoro sem jo do dobra ohladil, polil sem po nji morja in reke, razkopal po njenem herbtu hribe in doline, le zraka še nisem mogel popolnoma sčistiti, da bi bil tak, kakor je danes. Česa je še treba ze-mljini lepoti? — Življenja! Rastlin in živali. To so njena duša, njena živa gorkota. A obetali ste mi, da se bodete prav ljubeznjivo nasmehovali, kader se bodem, naslanjaje se na učene in modre knjige, trudil se stvarjenjem pervega zemeljskega življenja. Je li to škodoželjnost? — Ne zamerite mi, če se temu vašemu veselju ognem, ter po oni sveti knjigi sežem, v katero je zapisal Mozes: »Tretji dan je Bog rekel, zemlj a naj rodi zelišča, zverino in laznino in zgodilo se je tako".
S takim odgovorom ne more biti vsakdo zadovoljen, posebno učenjak ne, ker vedeti mora, kaj je bilo preje, »ali jajce ali puta", in od kod je prišlo jajce, iz katerega se je izlegla perva pni a.
To so mala vprašanja, a odgovori težki. To vsaj po tem sodite, ko jih celo učenjaki ne vedo. Se ve da, taka vprašanja se pa tudi ne smejo takim ljudem staviti, ki so se za učenost zaprisegli. Vi,
postavim, ljubeznjiva gospica, veste takoj odgovor, ker zapisanega imate v oni sv. knjigi, a učenjak ne smo tako odgovarjati, njegova beseda mora biti učena in glasiti se mora: »generatio aequivoca, ge-neratio originaria", to se pravi: »Same iz sebe so nastale živali in rastline" !
Glejte, tako se mora odgovarjali. Ne-živeče, merzle Ivarine so imele v sebi življenja moč. Teh moči bi dejal ni danes skoro nikjer opaziti; izgubile so se. Iz kamenja ne nastane sedaj nikoli druzega več, nego kamen, nikoli ne kaka travna bilka ali kak majhen červiček. Tega ni več potreba, ker vsaka žival in rastlina skerbi z vsemi svojimi močmi, da ne izmre njeno pleme. A dokler ni bilo pervih rastlinskih ali živalskih parov, morala jih je vsemogočnost preskerbeti.
Tako menijo nekateri učenjaki, drugi pa denejo roke križem, mignejo z rameni ter reko: »Ne vemo. Nič gotovega ne vemo" ! Morebiti se narode druge, modreje glave za nami, ki spravijo to veliko skrivnost na dan, kedaj in po kakem potu je zaživela na zemlji perva rastlinica, perva živalca! Dotlej čakajmo!
Se ve da, ker je v resnici mnogokaj skrivnostnega na tej stvari. Morda pa ne bode dolgo, ko pride skrivnost na dan. — Ste li videli že plesnjav kruh ? Vprašajte berače, kak je, oni ga jedo in drugi še revnejši ljudje. To je edini beli krnh, ki jim pride mej zobe. S po-vekšalnim steklom bi videli v plesnobi čudovit, neznan svet, cel gozdiček primeroma sila visocih drevesec. Podobna so preslici (Schachtelhalm), če jo poznate.
©ji 78 t3
Od kod so prišle te rastline pod kruhovo skorijo ? — Ali švicarski sir! Ali ni časih pod svojo terdo skorijo ves napolnjen se zelenimi gobicami in preslico? Od kod so prišle vanj?— V moki ali mleku so morda bile ? — Naj velja, naj bi bile, a velika vročina v peči bi morala gotovo kali zadušiti.
Plesno ha in njene rastline v siru ali kruhu so nastale same po sebi! Generatio aecjuivoca!
Vem, da bi me sedaj le radi opozorili, naj bodem previden, kader z vami govorim, bodi si o čemur koli. Morda vam prihaja ravno sedaj na misel streha vaše nove »vile*. Dobro veste, kedaj so jo pokrili z novo rudečo opeko; taka je bila s početka, kakor mlado dekle, ki se za pervi ples oblači, danes je černa, z lišajetn in mahom porastena.
Od kod je prišlo to življenje ? Ne smem vam reči, da je ona učena »generatio aequivoca* našarala življenja na streho. Ne, tega ne smem, opomnili bi me, da je nanesel veter semena tjekaj; ker znano vam je, da je zrak ves poln drobnega, nevidnega življenja. In tako je morda tudi s plesnobo v siru in kruhu, utegnili bi reči, češ, skozi male pokice v skoriji se je drobno seme vsililo in pognalo tu novo življenje. Tema in dober zapor mu je neki ugodniši, ko nevarnostim izstavljena skorija.
Res, tako bi lahko dejali! Mogoče, a poskusite, ljubeznjiva gospica, danes ali jutri ta le poskus: V še vroči peči de-nite hleb ravnokar pečenega kruha na plošico, ter poveznite čez njo kako stekleno ali železno posodo, a dobro jo za-kopajte, da ne bode mogel najrahleji dih sapice do bruha. Čez 14 dni ali 3 tedne ga prelomite, in videli bodete, ves plesnjav bo, gobice in mah bodo rasle po njem.
Odkod je prišlo to rastlinstvo v kruh, pa vsaj ne skozi steklo? — Odgovorite si sami, prosim!
Tako so se delale morda perve rastline. Opomniti hočem, da mi v sedanjih pismih besedica »morda* čudovito rada služi, kakor nalašč za me je ustvarjena, sicer hi vam moral o negotovih rečeh molčati in le o gotovih poročati. Nekaj dobrega bi bilo pa pri tem se ve da vsa-kako, vsaj pisma bi postala krajša.
Bolj priprosto ustvarjenih rastlin ni, pravijo rastlinarji botaniki, kakor so alge, morski mah, lišaji, gobe, preslica itd. Brez cvetja in semena se množe, en del rastline se odloči od svoje matere, na kateri je izrastel, izgubi se kam v svet, recimo, da ga odnese veter, kaka žival, človek. Tam prične novo življenje in zrase naposled tak, kakoršna je bila njegova mati. Tudi praprot je taka, ki nima ne cvetja, ne semena, le čarodejci in celo prebrisani ljudje jo hodijo kresno noč mej enajsto uro in polnočjo otresat. Takrat cvete in rodi seme, ki pa dne ne dočaka, ker kresno noč so vse čaro-dejke na nogah.
Čudno, najperve rastline na zemlji so bile takega plemena, kakor gobe in ples-noba v kruhu, rastline brez cvetja in semena. Kaj ne da se vjema to z mojo zgoraj izproženo mislijo, le take nepo-polnoma obdarjene rastlinice postajajo same iz sebe. Cvetice in semenska rast pa je mnogo mlajša, kedo ve koliko tisoč let za onimi brezsemenskimi rastlinami je nastala !
In kako je bilo pervo živalstvo ? Ali ni celo poskusilo preje svojega življenja, ko one rastlinice? Ne, brez rastlinstva je živalsko življenje nemogoče! Nikakor pa si ne smete misliti, da so bile perve živali sloni ali nilski konji ali nosorogi.
©i 79 AS
»Zakon narave je tak, da iz malega zraste veliko". Se sila šibko, ubožno močjo je zadihalo živalstvo. Slišali ste, morda že celo videli kedaj, da se v kapljici vode podi in kreta tisoč in tisoč majhenih živalic, ki jim pravimo infuzorije. Nihče še ni prišel njihovemu rojstvu na sled. V najčisteji vodi nastajajo, bodi si še tako dobro proti vnanjemu zraku zaperta; v dveh, treh dneh se jih oživi toliko, da so si drug druzemu na poti. Se ve da le s povekšalnim steklom, mikroskopom je mogoče njihovo čversto in poredno kretanje opazovati. Tako žilavega življenja so, da morejo prestajati celo v kropu šestdeseterih stopinj Reaumurjeve gorkote. Podobne so belim mehkim čer-vičkom ali kačicam, ki se množe dovolj čudovito: mahoma poči eni in drugi nežna kožica in iz živali izleze troje ali četvero mladičev, ki se jim v kratkem enako godi, ali pa se žival sredi života preterga in vsak konec nadaljuje svoje novo življenje.
Pa kako so nastale v kapljici vode? Odgovora dosedaj še niso našli. — Generalk) aequivoca, gospica moja! Same iz sebe!
Take so bile perve živali, to je zarija zemeljskega življenja, ki se je s čudovito urnostjo razvijalo.
Urno se pokazujejo vedno nova živalska plemena, za »polipi", raznoverst-nimi moluskami in školkami se prikažejo »echinodermata", »trilobitae", »Ammo-nites" in stotine drugih živali. Morja se napolnijo s červi; polži, raki in tudi ribe prično sčasoma svoje življenje, vse živali pa so še mehkužnice in celo ribe so
brez kosti; mehki hrustanci nosijo njihov život.
Na suhem ni mogla še nobena žival prestajati in sicer zavoljo strupenega zraka. Kader je popolnoma čist, je samo iz dveh tvarin, iz kišleca in gnjilca, najstrupeneja primes mu je ogeljna kislina, en sam dihljaj more udušiti človeka in vsako žival, ki diha s pljuči, le onim ne škodi, ki imajo škerge (Kiemen) za dihanje. 0 krokodilu pravi Humboldt, da mu je moč v takem se strupeno ogeljno kislino napojenem zraku več ur živeti, se začetka se celo dobro počuti v njem, nikoli pa ni bilo zraku primešano več one strupene kisline, ko perve dni po stvarjenji, zato so bile perve verhu zemlje živeče živali kušarjevega in žabjega plemena, sploh rečeno: dvoživke, ki so v vodi in na suhem lahko živele, oni strup jim je malo škodil; toda tudi to živalstvo je moglo še le takrat prestajati, ko se je bil zrak vsaj nekoliko učistil. Perve čase zemeljskega življenja, ko je ogeljna kislina zrak kužila in pridila, ni o dvoživkah ne duha ne sluha, le povodno živalstvo je praznovalo takrat svoje zlate dni, a še lepši časi so rastlinstvu sijali; za zelišča je bil oni strup ustvarjen kakor nalašč, serkala so ga v polnih duških v se, ter se čudovito pridnostjo in silo poganjala iz tal.
Toda, ljubeznjiva gospica, toliko premislekov in opomenov vam sili sedaj le v glavo, da jih komaj druzega za družim sledite. Preveč bi vam naložil na vaša šibka ramena, ko bi vam nadaljevaje le še povod k novim ugovorom dajal in vam ne takoj najponižneje poljubil vaše drobne ročice.	Ivan z Verha.
Slovenski glasnik,
Jretja podoba. Predmet današnji podobi je pesem: Begun. Najprimerneje se nam zdi, da ponatisnemo vso pesem.
B s g u n. »Cuj, po polji ljut vihar razsaja. Kakor gladen volk po hosti tuli: Srečen, kdor pod mirno streho biva. Mirno? Mira ni v Ercegovini! Kakor divja zver se Baja plaši, Po zakotili skrivnih se potika. Divji turški zlobi se umika. Zdaj otroci ste pod streho zbrani Kakor drobna piščeta pod kokljo, Ki jili krije z gorkimi peruti. Jutri, predno beli dan zašije, Zor visoke gor zlati verhove, Mi prognani morda iz te koče. Borne koče, vendar ljube koče, V daljne tuje kraje pobežimo, Tje, kjer turška sila ne razsaja. Ercegovci smo, nesrečna Raja!
—	Čuj, kdo terka v pozni, burni noči? Pojdi,'Mara, odpri tujcu duri;
Potnik bode, ki je pot izgrešil. Siromaki smo a dobro došel Nam je potnik pod ubožno streho.
—	Božja milost! Marko, kaj ti tukaj? In v naročji dete ! — Kje je Nada, Kje je hčerka moja. žena tvoja?
Kaj molčž mi kvišku kažeš z roko? Tvoja roka je kervava! Marko! Kje je Nada, kje je dete moje« ?
—	»»Tam, kjer ni se več ji bati Turka"!
—	»Tiho žena! Sin govori jasno, Siva naj se ti ne smili glava; Nož naravnost v persi mi zasadi: Ercegovec sem in znam terpeti«. —
—	»»Bil sem v gozdu, žena sama v koči, Krik začujem, krik predobro znan mi. Urno planem, tečem proti koči.
Kaj zagledam? groza! — dva beriča. Bog ubij te, Beg, in tvojo mater!
Dva kragulja, krotka golobica — Nada moja trepeta med njima ! Med nje planem, v stran beriča treščim. Zgrabim ženo — urno proti gozdu! Lahko breme — za menoj beriča! Blizo že sem gozdu — tu ob kamen Izpotakne noga se mi kleta! Vraga blizo; tu zavpije Nada: Pusti mene, Marko, reši dete! In potegne nož mi izza pasa, Zasadi si v persi nož globoko. Z Bogom. Marko, beži. reši dete!
—	Tu je dete«« !----
—	— — — — »Bog te, sin, tolaži! Tiho, žena! serca mi ne tergaj; Molči, idi, zberi, kar je v koči; Jutri zgodaj pojdete čez mejo.
Sin, ti spremiš ženo in otroke. Jaz pa skličem Baje starešine; Kar mogoče, vse smo preterpeli! Kri naj teče. zdaj naj puška sodi: Umri, Baja. ali prosta bodi«! —
—	Društveniki »Matice slovenske« so imeli 13. februarija zborovanje v Ljubljani ter so se posvetovali o raznih zadevah naše matice. Iz računa se vidi, da ima matica premoženja v obligacijah 38.460 gld.. hišo, vredno 11.400 gld. in inventar, vreden 5700 gld. Za prihodnje leto je že urejeno za natis: »popotovanje okolo sveta*. Profesor Glovacki se je ponudil, da spiše floro dežel slovenskih. Društveniki so sklenili, naj matica izda hervaškoslovensko slovnico. Svojega časopisa še ne bo začela izdajati matica, ker se je oglasilo premalo naročnikov in pisateljev, zato pa bode izhajal Letopis v zvezkih vsakega četert leta in bo prinašal spise namenjene časopisu; tako naj bi se razvil iz Letopisa časopis.
—	Ivan pl. Zaje, ravnatetj zagrebške opere, pripravlja za tisek svojo opero: »Nikola Zfinjski«.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 250 za pol leta; 4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«. Wien, Wahring.
Zellerhof 6.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.
„RAJ A"
BEGUN.