DEMOKRACIJA Leto XVII. - Štev. 7 Druži nas isto Trst - Gorica, 1. aprila 1963 Izhaja I. in 15. v mesecu Proglas Skupne slovenske liste Doseči moramo v okviru «Skupne slovenske liste)) slovensko politično enofnosl-. SSL se bori za ohranitev in okrepitev slovenstva v Italiji. Boj za narodne pravice je tesno povezan z bojem za socialne zahteve. Na seji predstavnikov in sim; patizerjev »Skupne slovenske li; ste«, ki je bila v nedeljo 24. mar' ca v ul. Machiavelli so se zboro; valci zedinili za skupni proglas, ki ga v celoti objavljamo. Slovenci in Slovenke! Slovenska manjšina v Italiji mora imeti lastno politično or* ganizaeijo in lastne politične predstavnike. Le tako bo ohrani la svojo samobitnost in ne bo utonila v morju italijanskih strank. Slovenci bomo dobili svojega predstavnika v parlament le, če bo odločna večina naših roja? kov glasovala za eno samo slo* vensko listo. Po zanesljivih po; datkih živi v tržaškem poslan; skem okrožju dovolj Slovencev,' da bi pri strnjenem glasovanju lahko zbrali tistih 35 tisoč gla; sov, ki so potrebni za izvolitev lastnega poslanca. To je tudi eden glavnih ciljev, ki so si ga postavile slovenske politične skupine, ko so' se odlo; čile za samostojni nastop. V ta namen so se •združile v Skupni slovenski listi, katero podpirajo tudi tisti, ki niso vpisani v nobe; no stranko. Slovenska enotnost Vsak otrok ve, da ne moremo doseči slovenske politične enot; nosti v okviru te ali one it ali jan; ske stranke. Če bi se vključili v italijanske stranke, bi se odpove; dali narodnopolitični samobit; nosti, se prepustili prostovoljne; mu potujčevanju, se podredili tujemu vodstvu. Postali bi sred; stvo, ki bi služilo koristim ne; slovenskih političnih strank. E; din a osnova za slovensko politič; no enotnost je prostovoljno v; ključdnje v skupnost, v kateri vsaka skupina ohrani svoj na; rodni, ideološki in politični pro; gram. Takšne osnove nam ne more nuditi ne komunistična, ne socialistična ne katerakoli druga italijanska stranka. Ne glede na izid sedanjih vo; litev pomeni sedanji samostojni nastop pri političnih volitvah na; dalj nji važen korak za ustvari; tev politične enotnosti sloven; ske skupnosti v Italiji. Nastop Skupne slovenske liste pri teh volitvah dokazuje vsem narod; nim nasprotnikom in omahljiv; cem, da se Slovenci v Italiji ne bomo nikdar odrekli svoji na; rodni samobitnosti in svojim pravicam. Dokazuje pa tudi, da ljudje, zbrani okrog Skupne Slo; venske liste, ne klonimo pred napori, ki so potrebni za dosego postavljenih ciljev. Glasujmo slovensko! Iz navedenega izhaja, da bo vsak Slovenec, ki bo volil itali; jamske stranke, glasoval proti prizadevam jem za ustvaritev slo; venlske politične enotnosti, ki nam je krvavo potrebna. Upo; števajte, da bo vsak glas, oddan tudi za morebitne slovenske kan; didate na italijanskih listah, glas za italijansko stranko in ne glas za slovensko stvar. Sleherni ro; jak, v katerem še bije 'Zvesto slo; vensko srce, ima samo eno iz; biro, eno samo dolžnost: glaso; vati za Skupno slovensko listo. Samo ta deluje za uresničenje slovenske politične enotnosti in je tudi edina priznana kot za; stopnica naše narodne skupnosti na Tržaškem. Vsak slovenski glas, ki ne bo oddan za Skupno slovensko listo, bo za pravično slovensko stvar izgubljen! Naš program Skupna slovenska lista se bori za ohranitev in okrepitev slo; venstva v Italiji. Bori se za uve; Ijavitev 6. člena ustave in uzako; nitev Spomenice o soglasju. Zav; zema se za pravico in uporabo slovenščine v vseh javnih uradih za potrebe slovenske šole, za krepitev slovenske prosvetne, športne in družabne dejavnosti, za sorazmerno zastopstvo Slovencev v javnih uradih in usta; novah, za zaščito narodne sesta; ve naših krajev pred umetnim raznarodovanjem, za večje upo; števanje potreb in koristi krajev, kjer žive naši ljudje. Skupna slovenska lista se po; stavi ja za delavske in kmečke sloje. Podpira vsa najnaprednej; ša stališča delavskih sindikatov in kmečkih ter obrtniških in trs govskih strokovnih organizacij. Boj za narodne pravice je tesno povezan z bojem za socialne in gospodarske zahteve. Slovenke in Slovenci! Program Skupne slovenske li; ste je bil tudi program naših na; rodnih buditeljev in preporodi; teljev. Njene zahteve so bile tu; di zahteve naših narodnih mu; cenikov, ki so dali svoje življe; nje, da bi mi živeli, in ne zato, da bi polagali našo narodno uso; do v roke voditeljev nesloven; skih strank, pa čeprav bi bili na; rodno strpni in pošteni! Cilji Skupne slovenske liste so cilji našega ljudstva, ki je v boju za svoj obstanek prestalo ogromno žrtev in gorja. Spomnimo se strašnega trplje; n j a, ki smo ga prestali pod fašiz; mom in med vojno. To se ne sme več ponoviti! Zato pa strni; mo naše vrste, skupno se bori; mio iza naše pravice ter enotno glasujmo za Skunno slovensko listo. Naše geslo je: ZA SLOVENSKO ENOTNOST... NAPREJ S SKUPNO SLOVENSKO LISTO! Komunistična partija predstavnica Slovencev? Pole g edine resnično slovenske liste, se na sedanjih državno; zborskih volitvah potegujeta za slovenske glasove še dve stranki, ki sta med svoje kandidate v; ključili tudi Slovence. To sta Ita; lijanska komunistična stranka in Italijanska socialistična stranka. Kandidature inž. Pečenka, ki nastopa na listi Italijanske soda; listične stranke nihče ne jemlje resno. Prvič je popolnoma iz; ključeno, da bi socialisti dobili v tržaškem votivnem okrožju svo; j ega poslanca. Inž. Pečenko torej v nobenem primeru ne more bi; ti izvoljen. Drugič je prav tako jasno, da slovenski glasovi odda; ni za PSI ne bodo šteti kot slo; venski in tako kandidatura inž. Pečenka niti s tega vidika nima nobenega smisla. Inž. Pečenko se je še enkrat pojavil na listi PSI samo kot navadna vaba, ki naj Italijanski socialistični stranki pridobi nekaj slovenskih glasov. Podobno vlogo je že imel na tr; žaških občinskih volitvah, ko je moral čeprav izvoljen — klavr; no odstopiti in prepustiti svoj občinski svetovavski mandat lta; lijanu. Prepričani smo, da so sloven; ski volivci na Tržaškem dovolj zreli, da tokrat inž. Pečenkovi kandidaturi ne bodo več nasedli. Svojih glasov ne bodo dajali že v naprej izgubljeni in sploh na; pačno postavljeni stvari. Z nji; RAZGOVORI O BERLINU Pretekli teden so se pričeli med ameriškim predstavnikom Deanom Ruskom in sovjetskim odposlancem Dobrininom razgovori o berlinskem vprašanju. Razgovor je tra-jal dobro uro, vendar pa zaenkrat ni moč reči, da bi tako Američani kot Sovjeti prikazali nove načrte za ureditev spornega vprašanja. Diplomatski krogi v New Yorku so mnenja, da v današnjem položaju Hruščov noče ustvariti nove krize okrog omenjenega vprašanja, po drugi strani pa se mu nikakor ne nudi, da bi našli rešitev. Sovjetski namen je zgolj ohraniti odprta vrata za kasnejše razgovore. Tako mnenje potrjujejejo tudi zahodni časnikarji v Moskvi, ki pravijo, da Hruščov nima namena rešiti berlinskega vprašanja, ker se mora zanimati za vrsto notranjih perečih vprašanj. Ekonomska reforma, ki je v teku je zabeležila hud’ udarec s slabimi rezultati v kmetijstvu. V Kazakistanu in Turkmeniji so že zamenjali vrsto partijskih funkcionarjev, ki so bili odgovorni za kmetijsko proizvodnjo. Poleg tega pa so imenovali posebno nadzorno komisijo z nalogo, da pregleda kmetijsko stanje v osrednji Aziji in položaju izda podrobno poročilo. Komisiji predseduje Frol Kozlov, za Hruščo-vom najpomembnejši vodja komunistične partije, kar dokazuje, da je kmetijsko stanje zelo pereče. V Združenih državah so zelo zaskrbljeni zaradi možne zaostritve dobrih odno-šajev med zahodnimi zavezniki. Znano je namreč, da je bonnska vlada prepovedala lastnim industrijcem, da bi prodajali Sovjetom jeklene cevi, ki služijo za postavitev naftovodov. Bonnska vlada je naletela na velik odpor industrijcev, ki so na vsak način hoteli nadaljevati s posili kami. Po drugi strani pa izgleda, da so Angleži pripravljeni prodajati cevi Sovjetski zvezi. Ce bi bila novica resnična in bi Londcn pričel s pošiljanjem, tedaj bi se odnošaji med Angleži in Nemci nujno zaostrili. V ta namen je pretekli teden odpotoval v angleško prestolnico podta:-nik v ameriškem zunanjem ministrstvu Georae Bali, da bi z Macmillanom preuči’ novonastali položaj in preprečil, da bi prišlo do spora z bonsko vlado. Spor bi vsekakor oviral željo Britancev, da vstopijo v Skupno evropsko tržišče, ki bi prav gotovo izgubili zagovornike v Nemcih. Francoske obtožbe Po evropskih zahodnih prestolnicah mnogo govore o Kennedvjevem ukazu, da se prično rušiti izstrelišča za kopne rakete, ki so razmeščene po raznih zahod- nih državah. Kot znano bodo namreč kopne rakete »Jupiter«, v kratkem zamenjale rakete vrste »Polaris«, ki so nameščene na podmornicah, vendar pa jih bodo v doglednem času namestili tudi na druge vojaške ladje, *■ V zvezi s tem vprašanjem je francoska poluradna revija obrambnega ministrstva »Vojaška informativna revija« pretekli teden obrazložila francosko gledanje. Med drugim pisec članka zatrjuje, da sta se Kennedy in Hruščov dogovorila o »odpravi raket« v zahodni Evropi. Po mnenju francoske revije, naj bi ameriški predsednik podlegel zahtevam sovjetskega prvega ministra. V zameno pa naj bi Ken-nedy dobil zagotovilo, da bodo Sovjeti spravili s Kube vse svoje rakete. Nadalje zatrjuje revija, da predstavlja nassauski sporazum drugo točko v ameriško-sovjet-skem sporazumu. Na ta način naj bi sn obrambna moč Velike Britanije mnogo zmanjšala, saj bodo v kratkem odpeljali rakete »Thor«, ki so jih pred nekaj leti pripeljali na britansko otočje. Po drugi strani pa naj bi Amerika prisilila Italijo in Turčijo, da sta se s svoje strani odpovedali raketam vrste »Jupiter«. »Zgolj dejstvo, da so raketna oporišča obstajala«, nadaljuje poluradna revija, »bi prisililo možnega napadalca, da jih uniči še preden bi prišlo do prave vojaške akcije. S tem bi napadalec preprečil, da bi rakete izvršile svoje obrambno poslanstvo. Sedaj so moderno orožje namestili na podmornice, ki so pod izključno kontrolo Washingtona. Ker pa je znano, da so »Polaris« rakete, s katerimi se napada mesta, je jasno, da jih ne bodo uporabili tudi če bi Turčiji pretila še tako huda nevarnost. Pod pretvezo, da bodo modernizirali vojaških material v Turčiji in Italiji se je Združenim državam posrečilo dobiti zgolj v lastne roke vso kontrolo nad atomskim orožjem.« Francozi so še vedno prepričani, da b> Združene države ne pričele atomske vojne, če bi bila Evropa napadena. V vsak! ameriški taktični potezi vidijo le slabe strani in žeijo, da lahko še nadalje zagovarjajo zamisel o lastnem atomskerr orožju. Nemški specialisti v Egiptu »Nad štiri sto nemških atomskih in raketnih izvedencev dela v Združeni arabski republiki«, zatrjujejo izraelske oblasti. Gotovo je, da je med Izraelci novica vzbudila val preplaha. V napetem ozračju ki vlada na srednjem Vzhodu bi se prav lahko zgodilo, da bi Egipčani uporabili orožje, ki jim ga pripravljajo nemški teh niki za napad na Izrael. Arabci se še do danes niso spoprijaznili z mislijo, da so se Judje polastitili zemlje, ki je bila vrsto stoletji njihova. Razumljivo je, da so se zaradi tega vprašanja poslab.ali odnošaji med judovsko in bonnsko republiko. Za-padni Nemci zatrjujejo, da ne morejo preprečiti svojim državljanom, da bi si poiskali zaposlitev v tujini in da nikakor ne morejo nadzorovati njihove dejavnosti čim prestopijo državno mejo. Izrael pa s svoje strani zahteva, da nemški tehniki v najkrajšem času zapustijo Egipt. Zakaj pa potujejo Nemci iz domovine, ali ne bi lahko dobili specialisti zaposlitev tudi doma? Prav v tem vprašanju tiči glavni razlog, zakaj nemški tehniki atomskih in vojaških ved zapuščajo dom. V domovini bi jim bilo namreč prepovedano delati tovrstne poskuse. Poleg tega pa so plače, s katerimi jih Egipčani vežejo nase zelo visoke. Kako pa si more Združena arabska republika, ki ni bogata, dovljevati velikanske izdatke za speri- mentiranje ih honoriranje tujih specialistov? Zelo verjetno gre pomoč, ki jo Nas-ser prejema od zapadnih držav v to smer. Poleg tega pa si nikakor ne moremo delati nikakih iluzij, da bi Nasser uporabljal izdelano orožje zgolj v obrambne namene. Kolikokrat je namreč izjavil, da Arabci ne bodo samo premagali Izraelce, pač pa jih bodo uničili. Njegove grožnje so resne, morda celo tako resne, kot Hitlerjeve napovedi, da bo uničil židovsko pleme. Takrat ni svet hotel verjeti, da bo Hitler svoje napovedi tudi uresničil, toda zgodovina je pokazala, kako so se motili oni, ki so mislili, da je Hitlerjeva pretnja zgolj propagandnega značaja. Bilo bi preokrutno, če bi isto napako v presojanju svobodni svet ponovno zagrešili. Izraelski narod bi dveh zaporednih okrutnih napadov v času komaj dvajsetih let prav gotovo ne prenesel. Dokazano je da egiptovska vohunska služba sloni na ramenih bivših nacistov, ki vidijo v Nasserju človeka, ki jim bo dal možnost, da končajo začeto delo dokončnega uničenja Izraelcev. Razlogi, ki jih je iznesla bonnska republika so prav gotovo legalno utemeljeni, vendar pa je v določenih prilikah treba iti preko legalnosti, če hočemo doseči višjo moralno vrednoto. mi ne bi prav nič koristili uve; Ijavljanju in obrambi slovenstva na teh tleh. Vsaj iz dosedanjega pisanja je videti, da je podobnega mnenja celo »Primorski dnevnik«, ki nič kaj preveč ne povzdiguje inž. Pečenkove kandidature in sploh Italijanske socialistične stranke, čeprav je ta stranka sprejela v svoje vrste največji del aktivist tov razpuščene titovske Neod; visne socialistične zveze. Toliko bolj značilno je, da isti »Primor* ski dnevnik« istočasno zelo po; zitivno prikazuje kandidaturo Marije Bernetičeve in sploh na; stop Italijanske komunistične partije, čeprav se je ta titovcev zelo otepala in jim še do danes v svojih vrstah ni dovolila nobene vidne vloge. KPI postavlja v svoji volivni propagandi tri trditve: 1. da je ona pravzaprav edina prava predstavnica slovenske skupno; sti na Tržaškem; 2. da je najbolj dosledna boriteljica za slovenske narodnostne pravice v Italiji, in 3. da je njena Marija Bernetiče; va edini slovenski kandidat, ki ima resne izglede, da pride v parlament. Površno pogledano imajo te trditve nekaj na sebi, toda, če jih resno pretehtamo, izgubijo vsa; ko vrednost. Iz dejstva, da je na dosedanjih volitvah KPI dobila verjetno največji delež slovenskih glasov, še niti od daleč ne sledi, da bi KPI bila legitimirana predstavni; ca slovenske skupnosti v Italiji. To ne more biti že iz enostav; nega razloga, ker je po svojem nazivu italijanska stranka. Poleg tega KPI nikdar ni dobila veči; ne, temveč kvečjemu največ slo; venskih glasov. Slovenska skup; nost v Italiji je ideološko in po; litično raznovrstna. Zato je ne more predstavljati ena sama eno-stransko točno opredeljena strans ka, temveč kvečjemu posebna medstrankarska organizacija. ka: k v sna je tista, ki je postavila li; sto Slovenske skupnosti. Sklice; vanje KPI na njeno umišljeno predstavljanje tržaških Sloven; cev je torej nično. Ona predstav; Ija samo sebe, svoje somišljeni; ke in sopotnike, katerim je prvo komunizem, ne pa narodnost. V obrambi slovenskih pravic je bila KPI vedno velika v bese; dah. Dejstvo pa je, da doslej še ni imela oblasti, da bi videli kak; sna bi bila v dejanjih. Toda en; krat se je le zgodilo, da »e mora; la pokazati kako dela in ne samo kako govori. Bilo >e ob pri; liki parlamentarne razprave o statutu dežele Furlani ja; Julijska Benečija. In rezultat je bil tak kakršen je moral biti: velike be; sede o obrambi slovenskih manj; šinskih pravic so se razblinile, KPI in njen tržaški poslanec so glasovali tako, kot jim je nare; koval njihov vsedržavni stran; karski interes. Doslednost KPI v borbi za naše pravice je že na prvi preizkušnji pogorela. Prav nič se ne bomo motili, če smo prepričani, da bi ne bilo prav nič drugače, tudi če bi v parlamentu namesto Vidalija se; dela Marija Bernetičeva. Toda z možnostjo njene izvolitve je zve; zanih toliko »če«, toliko vpra; šanj, da si jih bomo prihodnjič posebej ogledali. Pri tem bomo spoznali, da njeni kandidaturi na listi KPI ni pripisovati bistveno prav nič večjega in drugačnega pomena kot jo ima za PSI — in ne za Slovence! — kandidatura inž. Pečenka. VPLIVNI PROPORČNI SISTEM V ITALIJI Ali so glasovi enakovredni? UMRL JE JEAN BRUCE »Policijska književnost" brez naslednika Pri avtomobilski nesreči je izgubil življenje najpopularnejši francoski pisec policijski in vohunskih romanov. Napisal je nad sto romanov, v katerih nastopa legendarični junak-vohun OSS 117. 56. člen italijanske ustave, ki so ga pred kratkim spremenili, je pravil »ttsrt-kim osemdeset tisoč prebivalcem pripada po en poslanec«. Po tem določilu je bilo pri političnih volitvah leta 1948 izvoljenih 574 poslancev, leta 1953 590, pet let kasneje pa 596, kri katerih so všteta tudi štiri poslanska mesta iz tržaškega kolegija. Znano je, da smo v Trstu prvič volili za poslansko zbornico prav leta 1953. Ce bi ustavni člen ostal v veljavi, bi v novoizvoljeni poslanski zbornici moralo biti sedaj 633 poslancev. To število pa bi se v teku časa vedno večalo, sorazmerno z narastkom prebivalstva. Iz želje, da ne bi prišlo do prave inflacije poslancev so 9. februarja sprejeli ustavni zakon, ki določa »fiksno število« izvoljenih predstavnikov. Novi zakon predvideva 630 poslanskih mest. To število pa je porazdeljeno v 32 okrožij v sorazmerju s številom prebivalcev, ki prebivajo v posameznem o krožju. Edino okrožje doline Aosta izvoli samo enega poslanca. Po štiri poslance izvolijo v okrožju Trst in Campobasso, na'-večje število izvoljenih poslancev pa pripada okrožju Rim-Viterbo in Latina-Fro-sinone, kjer izvolijo po sedeminštirideset poslancev. Pri pregledovanju, kakšno vrednost ima v posameznih volilnih okrožjih posamezni glas, ne bomo upoštevali okrožja doline Aosta, kajti tu je izvoljen tisti kandidat, ki prejme največ glasov Poglejmo si raje, kakšno je stanje v ostalih 31 okražjih. Za boljše razumevanje si bomo ogledali naslednji primer Vzemimo okrožje, v katerem bodo izvolili štiri poslance in so stranke dobile naslednje število glasov: Lista A št. glasov 116.000 » B » » 62.400 » C » » 4.000 » D » » 24.000 » E » » 28.000 » F » » 5.600 Vsega skupaj je torej šest list prejelo 240.000 glasov. Logično bi bilo, če bi sedaj 240 tisoč delili s štiri in bi tako dobili kvocient za izvolitev enega poslanca, kar se pravi 60.000. Temu kvocientu pravijo tudi naravni kvocient. Toda v tem slučaju bi ne izvolili vseh štirih poslancev, ostala bi še nedoločena mesta. V našem primeru bi lista »A« dobila enega poslanca, njen ostanek pa bi znašal 56.000, lista »B« bi prav tako dobila enega poslanca, ostanek pa bi znašal 2.400. Ostale štiri liste ne bi dobile nobenega mesta, po drugi strani pa bi dve mesti ostali prazni. Da bi preprečili takšno stanje pri določevanju kvocienta ne uporabljamo naravni kvocient, pač pa manjšega. Deliti je treba skupno število oddanih glasov s številko sedežežev »plus dva«. V našem primeru delimo 240.000 s šest (4 in 2). Na ta način dobimo kvocient 40 tisoč. Lista »A« ima tako izvoljena dva poslanca in ostanek 36.000, lista »B« enega in ostanek 22.400. Na razpolago ostane samo eno mesto, ki ga je treba še dodeliti. 3. ČLOVEK PRED PROBLEMOM PREHRANE Problem prehrane spada med tista vprašanja, ki jih z veliko lahkoto zanemarjamo, čeprav so za vsako živo bitje bistveni pogoj obstanka in razvoja. Tako problem prehrane ni samo pogovor o tem, kaj bo danes za kosilo, temveš je zadeva bistvene važnosti za naše zdravje ter za naš telesni in duševni razvoj. Za človeško skupnost pa predstavlja še mnogo večje probleme gospodarskega razvoja, higienskega napredka in končno tudi kulturnega obstoja. Rad bi osvetlil vsaj nekaj bistvenih strani tega tako raznolikega in važnega življenjskega področja. Od združitve dveh mikroskopsko majhnih celic do končnega razvoja človeškega telesa, ki tehta povprečno sedemdeset kilogramov, je dolga-pot. Če vzamemo zadevo zgolj fiziološko, tedaj je to v bistvu pot prehrane, prehrane posamezne celice, prehrane organa in končno prehrane organizma. Že iz tega je razvidno, da dovajamo organizmu hrano v dva namena: prvič zato, da raste, drugič pa zato, da lahko deluje. Prehrana ima torej v glavnem dva namena: plastičnega in energetskega. Kot bomo videli, nfso vse prehrambene snovi enako primerne za vsako omenjenih telesnih funkcij, to je vzdrževanja in prirastka ter pravilnega delovanja našega organizma. Tako nastane brž drugi problem. Ne gre samo za količino hrane, ki jo zaužijemo, temveč tudi za kakovost, hrane, ki jo organizmu dovajamo. Z drugimi besedami: če smo se najedli, še ni rečeno, da smo se nahranili v pravem pomenu besede. Vse premalo se namreč zavedamo, da jed in hrana nista isto in da je od pravilnosti naše prehrane v dobršni meri odvisno tudi naše .zdravje. Ako pustimo ob strani dejstvo, da potrebuje vsak organizem, če hoče zrasti, določeno količino hrane, kar je vsakomur razvidno in razumljivo, pa moramo posebej opozoriti na manj znano dejstvo: namreč na to, da človeški organizem tudi pri popolnem mirovanju potrebuje nekaj hrane ali energije, da lahko opravlja bistvene življenjske funkcije. Že dihanje samo in osnovno presnavljanja, ki se nenehni vrši v našem organizmu, zahtevata določeno količino prehrambnih snovi. Ta osnovna količina hrane, ki jo človek rabi samo za to, da živi v vegetativnem pomenu besede, je pri vsakem človeku drugač- Videli smo, kako dobimo kvociente v posameznih okrožjih. Višina volivnih kvocientov pa vsekakor niha iz okraja do okraja predvsem zaradi različne vrednosti, ki jo dobi kvocient s prištetjem »dveh mest«. Poleg tega pa moramo upoštevati še druge pomembne faktorje. Razmerje v enaintridesetih volivnih okrožjih med prebivalci in volivci je precej različno. Pri tem ne smemo pozabiti, da se določi število razpoložljivih mest po številu prebivalstva in ne po številu volivcev. Upoštevati moramo tudi različni dotok volivcev na volišča in različno število belih in neveljavnih volivnic. Italijanski proporčni sistem, ki daje posebno važnost ostankom, ki gredo v vsedržavni kolegij, prikazuje torej številne pomanjkljivosti in netočnosti. V primeru smo videli, da prejmejo tri razpoložljiva mesta lokalne stranke, medtem ko preostalo mesto pripade vsedržavnemu kolegiju. K temu mestu pa moramo dodati še vsa ostala neoddana mesta drugih 30 volivnih okrožij. Število poslanskih mest. ki zapadejo zaradi tega vsedržavnemu kolegiju torej nujno iz raznih razlogov niha. Poleg tega gredo v vsedržavni kolegij vsi ostanki glasov list, ki so izvolile svojega ali svoje predstavnike, kakor tudi glasovi tistih list, ki niso izvolile nobenega poslanca. Vendar pa vse liste nikakor ne morejo poslati svojih glasov v vsedržavni kolegij. Zakon določuje, da se v vsedržavni kolegij sprejmejo le ostanki onih list, ki so dosegle vsaj 300.000 glasov in ki imajo vsaj v enem okrožu izvoljenega poslanca. S tem so hoteli preprečiti število manjših list, ki bi frakcionirale glasove. Vendar pa je jasno, če pogledamo na pretekle podatke, da je dvojni »quorum« za''preprečitev širjenja manjših list vsekakor brez svoje vrednosti. Leta 1958 se je zgodilo. da je v 21. kolegiju dosegla lista izvolitev z 29.544 glasovi, medtem ko jih je bilo treba v prvem kolegiju doseči nad 56.000. Kaj lahko je iz teh podatkov razumeti, da glasovi nimajo povsod iste vrednosti. V prvem kolegiju ima glas skoraj polovično vrednost kot pa v 21. kolegiju. Ko so določili skupne število posameznih ostankov list, pride do podelitve preostalih razpoložljivih mest, ki ga določijo na podlagi vsedržavnega kvocienta. Ta kvocient pa je neprimerno višji, kot je bil v posameznih lokalnih okrožjih. Leta 1958 ie bilo tako potrebno v vsedržavnem kolegiju kar 80.661 glasov za posamezno preostalo mesto, leta 1953 116.268 in končno leta 1948 kar 168.995 glasov. Tudi tu dobimo ponovno dokaz, da glas posameznega volivca nima iste veljave. Poslužimo se ponovno prejšnjega primera. Hipotetično postavimo, da je volivec, ki je oddal glas za listo »A« glasoval leta 1958. Njegov somišljenik — ime-nujno ga Y —, ki je volil nekaj ur pred njim je pripomogel k izvolitvi drugega poslanca liste »A«. Naš volivec — imenujmo ga X — pa ni imel sreče, da bi Dr. RAFKO DOLHAR na. Že tu se torej začenjajo težave z dietetiko ali znanostjo o pravilni prehrani; da niti ne govorimo o količini hrane, katero posameznik potrebuje za opravljeno delo, ki je očividno od primera do primera drugačno. Že pri osnovnem življenju vsakega organizma igra fizično okolje svojo vlogo. Za samo vzdrževanje telesne toplote porabi človeški organizem količino energije, ki mu jo dovajamo s hrano, in torej ni vseeno za našo prehrano, v kakšnih podnebnih, predvsem v kakšnih toplotnih razmerah živimo. Tako je prehrana v polarnih krajih ali v tropskem ob-močnu precej drugačna. Zato je seveda zelo težko določiti trden prehrambni standard. Količino potrebne hrane presojamo predvsem z ozirom na njeno kalorično vrednost. Kalorija je v fiziki toplotna enota, ki pove, koliko toplote moramo dovesti litru vode, da jo segrejemo za eno stopinjo Celzija, namreč od 14.5 do 15.5 stopinj. In ker služi prehrana v bistvu za proizvodnjo toplotne energije. smo to enoto, namreč nalorijo, vpeljali tudi v dietetiko. Snovi, ki pridejo v poštev za našo prehrano, delimo v tri velike skupine, če vitamine, hormone in encime za trenotek pustimb ob strani. Proteini ali beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe so torej tri velike skupine, ki sestavljajo naš dnevni obrok hrane. Kaj so maščobe, ve vsak. Beljakovine so glavni sestavni del vsake žive celice, tako rastlinske kot živalske, in jih takorekoč v večji ali manjši meri vsebuje vsaka snov, ki po zaužijemo. Največ pa jih zaužijemo z mesom, sirom, mlekom, jajci in nekaterimi stročnicami, kot sta fižol in grah. Ogljikove hidrate poznamo v glavnem pod drugimi imeni: sladkor, škrob in celuloza. Ko sedaj vemo, kateri so glavni sestavni deli naših prehrambnih snovi, jih še presodimo z ozirom na njih kalorično vrednost. To se pravi: enaka količina posameznih prehrambnih snovi ne daje človeškemu organizmu enake količine kalorij. Vsak gram zaužitih proteinov nam da približno štiri kalorije. Enako koli- i pripomogel k dokončni izvolitvi predstav-! nika liste »A«. Glas X roma torej v vse-| državni kolegij. Kolika razlika med pomembnostjo glasa, ki ga je oddal Y in onega, ki ga je oddal X. Y-nov glas predstavlja 1/40.000, medtem ko X-nov predstavlja komaj 1/80.661. Jasno je, da je Y glas dvakrat bolj pomemben od X-novega. Poleg tega pa moramo upoštevati tudi željo posameznih volivcev, da izvolijo lokalnega kandidata. V vsedržavnem kolegiju pa se zgodi, da je izvoljen oni kandidat, ki je prijel največje število preferenc. Tako lahko pride do primera, ki se je v preteklosti že zgodil, da volivno okrožje izvoli le 3 od štirih določenih poslancev, drugo okrožje pa 5 namesto. 4 določenih. Vse te pomanjklivosti bi bilo treba odpraviti, kajti nepojmljivi je, da bi v dvajsetem stoletju predstavljal glas posameznika — in to v demokratični državi — še enkrat večjo važnost od glasu njegovega somišljenika, ki je glasoval nekaj ur za njim. čino nam dajo tudi ogljikovi hidrati, maščobe pa skoraj dvakrat toliko: na vsak gram zaužite hrane pride devet kalorij. Ali je tedaj vseeno, od katerih snovi si pridobimo za življenje in telesno udejstvovanje potrebne kalorije? To velja samo do neke mere, ker naš organizem tudi sam deloma presnavlja eno snov v drugo. Znano je, da nam največ energije dajejo razne vrste slad. korija, in pri tem jemljemo ta pojem zelo nasplošno. Če organizem dalje časa ne dobi sladkorja, začne presnavljati in predelovati rezervne snovi. Tedaj — kot pravimo — hujšamo. Vendar so biokemiki ugotovili, da recimo nekaterih bistvenih proteinov naš organizem nikakor ne more pogrešati in tudi ne presnavljati, temveč mu jih moramo nuditi s prehrano. Tudi kar se tiče skupne količine kalorij, ki naj se dajo organizmu, ni vse jasno, zlasti ker ni vedno lahko ugotoviti, koliko dobljenih kalorij organizem v resnici uporabi. V glavnem pa so si veščaki edini, da je za enodnevno normalno, srednjetežko pisarniško ali duševno delo treba 2500 do 3000 kalorij. Za žensko jih predvidevamo nekaj manj, za moškega nekaj več. Seveda igra pri tem, kot sem že v uvodu omenil, svojo vlogo okolje, pa tudi potrebe raznih plemen so različne. Če si sedaj naše prehrambne navade ogledamo nekoliko pobliže, ugotovimo, da imajo odločilni vpliv zopet zunanje okolišične. Segamo namreč v glavnem po hrani, ki nam je lahko dostopna. Pri tem naj samo mimogrede omenim, kako važna so prevozna sredstva, pravilno obdelovanje in predelovanje osnovnih prehrambnih izdelkov in njih dolga pot od proizvajalca do potrošnika. Da pa je bolj kot sama dosegljivost odločilna higienska vzgoja, so nam pokazale raziskave na Siciliji, kjer so pri rebivalstvu ugotovili izrazito pomanj-anje vitamina C. Kot znano, pa je tega vitamina na pretek ravno v sadežih, ki jih na Siciliji gojijo, to je v limonah in pomarančah. Tudi to je znano, da kmetje, ki jih je zelenjava najbolj dostopna, le malo segajo po nji, in še to le po nekaterih vrstah, medtem ko druge popolnoma ignorirajo. Tako nam je Ali lahko takoimenovano «policijsko književnost® uvrstimo v literaturo? Vnrašanja se je lotil že marsikateri sloviti publicist in kritik, vendar pa točnega in jasnega odgovora nismo še dobili. V poplavi policijskih romanov, ki so v veliki večini podpovrečni je kaj lahko dobiti dokaze, da «policijsko književnost» obsodimo in ji ne dovolimo vstopa v svetovno literaturo. Morda pa bi bilo bolje, če bi -vprašanje postavili v drugačni obliki: ali lahko doseže tudi «policijska književnost« umetniški višek? Vsekakor na tako formulirano vprašanje lahko odgovorimo pozitivno. Res je sicer, da je dobrih policijskih romanov malo, vendar pa obstajajo in že zaradi tega dejstva moramo nujno spoštovati tudi pisce teh del, ki so pripomogli k razvoju moderne literature. Večkrat lahko slišimo, da je kriminalka proizvod modemih časov, ven- ja. S tem sem se dotaknil tudi problema vitaminov, ki sicer niso neposredno važni za prirastek in energetsko sposobnost organizma, pač pa mu pomagajo, da nekatere snovi pravilno in smotrno uporabi. Že dolgo je znano, da nekaterih minimalnih količin vitaminov ne moremo pogrešati, če nočemo, da b' trpelo naše zdravje ali da bi se nas lotile takozvane avitaminoze, to je bolezni, ki imajo izvor v pomanjkanju vitaminov. Tako smo skoraj neopazno, vsaj na videz, prišli s področja normalnega hranjenja na področje bolezni, ki imajo za izvor napačno prehrano. Pri kulturnih narodih je razen nekaterih izjem le težko najti veliko pomanjkanje vitaminov, razen morda pri otrocih, ker pridemo z dovolj pestro hrano nevede do zadostne količine vitaminov. Vedno bolj pa prihaja v zavest tudi najbolj nepoučenim, da igra pravilna prehrana veliko vlogo pri nastanku nekaterih bolezni, predvsem srčnih na splošno in bolezni krvnega obtoka. Pa tudi če se ne poglobimo v to vprašanje, kjer gre med drugim za kakovost zaužite hrane, predvsem z ozirom na nekatere živalske maščobe, tista osnovna dietetika, ki nam jo brez usmiljenja pokaže tehtnica, ni več tajnost za nikogar. In kot ni vseeno, ali pred zvrhan voz vprežemo osliča ali krepkega vola, tako ni vseeno, ali mora naše srce skrbeti za krvni obtok v sedemdeset ali v sto kilogramov težkem organizmu. Primera je sicer zelo preprosta, a upam, da dovolj učinkovita. Seveda bo kdo pripomnil, da količina zaužite hrane še ni vse, da gre večkrat za konštitucijo. To drži, vendar s konštitucijo vse prepogosto zagovarjamo našo (skoraj bi rekel) požrešnost. Znano je namreč, da kulturni narodi v glavnem jedo preveč oziroma porabijo premalo hrane, ker s pomočjo strojev opravljajo povprečno prelahko delo. In ravno za razmerje med hrano in opravljenim delom gre; tega se vse premalo zavedamo. Ce je danes umrljivost za boleznimi krvnega obtoka nasplošno in srčnimi boleznimi posebej sorazmerno visoko, potem to ni več le naš osebni problem, ampak postaja počasi važen družbeni problem. Seveda niti ni treba, da je tega kriva samo hrana. O psihičnih učinkih na naše zdravje bomo imeli priložnost slišati v prihodnjih predavanjih. dar pa je trditev, netočna, kajti že v preteklih stoletjih so prišli na dan romani, ki jih z mirno vestjo lahko prištevamo med «policijsko književnost®. Toda tudi omenjena književnost se cepi na veje in tudi ta delitev dokazuje, če že ne drugega, da je kriminalka zelo priljubljeno čtivo pri milijonih in milijonih bralcev. Verjetno je ime Agate Christy bolj popularno in poznano po svetu od imena mnogih klasičnih in tudi modernih pisateljev, »Policijska književnost® je živa. aktualna, morda prav zato, ker daje istočasno bralcu nekaj uric oddiha, ga prepelje v okolje, ki je tako različno od onega, v katerem živi. V človeku je čut po lahkotnem življenju, po advanturi še vedno živ. Gotovo z moralnega vidika pretepanja in ubijanja med sovražnimi si vohuni ne moremo pozdraviti, vendar pa najdemo v boljših kriminalkah prepričljivo opisane scene, pokajine in podobno, kar pripomore, da se celotni roman dvigne na višjo raven. Med pisatelje kriminalk, ki so se znali odpovedati zgolj cenenim učinkom je prav gotovo tudi francoski pisatelj Jean Bruce, ki se je smrtno ponesrečil pri avtomobilski nesreči pretekli torek. Jean Bruce je že peti francoski pisec, ki je zgubil življenje pri avtomobilski nesreči v zadnjih treh letih. 4. januarja 1960 je namreč umrl Albert Camus, 22. septembra 1962 Jean Renk Hueguenin, šest dni kasneje pa Roger Nimier in mlada pisateljica Sun-stire de Larcone. Prihodnjo nedeljo bodo francoski radijski poslušalci lahko poslušali posmrtni debut Jeana Bruceja-igralca. Igral bo namreč eno glavnih vlog v Mussetovi komediji «Svečnik». Roma-nopisec-milionar je z veseljem sprejel vabilo, saj je igranje predstavljalo njegovo mladostno željo. Jean Bruce se je rodil v družini nor-manskih hotelirjev. Ko je bil še zelo mlad so ga sprejeli v neko potujočo igralsko seupino. Preden pa se je lotil pisateljevanja se je ukvarjal z vsemi mogočnimi poklici. Obiskoval je na primer neko policijsko višjo šolo, nato je sprejel mesto ravnatelja neke uvozne tvrdke, bil je tajnik nekega maharadže, nato ipe ustanovil protivohunski urad, ki je imel nalogo braniti ra,.na industrijska podjetja pred gospodarskim vohunstvom. Pri tem zadnjem podjetju mu je pomagal prijatelj iz mladih let, ki se je pred trinajstimi leti ponesrečil z avtomobilom prav na isti cesti in skoraj na isti točki. Po prijateljevi smrti se je Jean Bruce znašel sam. Edino bogastvo je predstavljal pisalni stroj. Kaj mu je preostalo drugega Začel je pisati, .toda tekst mu ni hotel nihče publicirati. Marcel Duhamel raznatelj zbirke «Se-rie noire® mu je dejal: «Ta stvar ni za nas, ker se dogaja v Parizu! Kdo pa bo bral!® Toda Jean Bruce se ni vdal. Našel je založnika, ki je želel poživeti svoje publikacije. Prvi roman z naslovom «Govoriš o nujnosti® je dosegel ogromen uspeh in prinesel pisatelju slavo. Posrečilo se mu je zagotoviti si pogodbo, ki ni bila pod nobenim pogojem slabša od Simenonove. V pogodbi je bilo tudi rečeno, da mora napisati po en roman na mesec. Pred njim so pisatelji «policijskih romanov® prikazovali izmišljeno pokrajino južne Aemerike ali Srednjega Vzhoda, ki so jo poznali zgolj iz razglednic. Toda dandanes je publiciranje tovrstne literature preveč razširjeno, da bi si pisatelj lahko izmišljeval pokrajino. Bruce se je teh nedostatkov zavedal, zato je ogromno potoval. Bralec ima lahko tako vtis, da je prisoten na kraju dogajanja in da se dogodki vrtijo okoli njega. Bruce je večkrat prepotoval dežele, ki jih je popisal. Bralec si le težko predstavlja, da bi bil vohun Francoz. Francoz je lahko komisar Maigret, ki je tipičen predstavnik francoskih meščanskih navad. Toda vohun mora imeti na razpolago velikansko organizacijo, ki je Francija nima. Zaradi'vsega tega je lahko samo Američan, ki mu nikdar ne zmanjka dolarjev. Jean Bruce je prišel na odlično zamisel: ustvaril je Hubert Bonisseurja de la Bath, tajnega agenta OSS 117, ki je ameriški državljan vendar pa izhaja iz francoske družine. Morda se bo komu zdelo, da ni bila genialna zamisel, tudi potemtakem Kolumbovo jajce ni nič posebnega. Kakor njegov junak OSS 117 je tudi Jean Bruce ljubil hitrost prevoznih sredstev na štirih kolesih, kar ga je privedlo do groba. Motor avtomobila «Jaguar» je pri nesreči zletel petdeset metrov od ostale karoserije, kar nam dokazuje, s kakšno brzino je vozil pisatelj. Jean Bruce je imel ko-mai dvainštirideset let. Bilo je skoraj nemogoče sešteti naklado, ki so jo doživele njegove knijge, kar mu je prineslo veliko slavo, popularnost in bajne zaslužke. i-',i!!i,‘.!»■'• L -1 - — '™ I [ Podpirajte Slovensko dobrodelno ir ^ društvo - — - - - — Slovenci, to je nas znak! Ti so naši kandidati: 1. Dr. Milan Starc -Kontovel 2. Prof. Alojz Rebula - Trst 3. Josip Terčon - Nabrežina 4. Inž. Milan Sosič - Opčine ČLOVEK LN OKOLJE jasno, koliko pomeni v pravilni prehrani prebivalstva njegova higienska vzgo- KITAJCI SE PRIPRAVLJAJO Nova ofenziva - meseca maja? Vladni krogi v indijski prestolnici sc prepričani, da bo v kratkem prišlo do novega kitajskega napada na Indijo. Cim bodo po spomladanskih poplavah poti prehodne se bo pričela nova in mnogo ostrejša kitajska ofenziva. Znano je, da Kitajci že več mesecev pripravljajo in urijo svoje oborožene čete v Tibetu za napad, ki naj bi ga sprožili v maju. Zakaj bodo Rdeči Kitajci prelomili premirje in pričeli z novimi napadi? Odgovor na to v-prašanje je v glavnem naslednji: Kitajci morajo dokazati Sovjetski zvezi, da sc močni, da se ne boje vojaških nastopov, da je njihova ideologija edino pravilna. V eni prejšnjih številk »Demokracije« smo prikazali bistvene točke, ki ločijo sovjetsko od kitajskega gledanja pri vprašanju ekspanzije komunizma v nevezanih in gospodarsko zaostalih državah. Sovjet; zatrjujejo, da se je treba posluževati tudi malomeščanskih političnih organizacij, jih podpirati. Kajti Moskva pravi: raje polagoma pripravljamo teren pri ljudeh z nevtralističnim pogledom, kot pa smo v odkriti borbi z reakcionarnimi krogi. S svojim pretirano ozkim pogledom na za-zagovornike nevtralizma si ne bomo ustvarili prijatelje, pač pa nasprotnike. Gledanje Rdečih Kitajcev pa je popolnoma drugačno. Treba je podpirati lokalne komunistične federacije, zlomiti moč malomeščanskih političnih organizacij in to tudi s silo. V nekaj besedah bi razliko v gledanju med obema komunističnima vodilnima državama označili takole: Soviet' zagovarjajo evolucijo: Kitajci pa revolucijo. Kitajci krepijo v Tibetu svoje vojaške oddelke. Novice, s katerimi razpo!aga:o Indijci potrjujejo strah vodilnih krogov v New Delhiju, da se bo po pomladanski odjugi, ko bodo poti prehodne, pričela nova, močnejša kitajska ofenziva. Sam indijski predsednik Nehru je novico potrdil pred dobrim tednom v indijskem parlamentu .Kitajci so napad na Indijo pripravljali že vrsto let, vendar pa Nehru in Krishna Menon nista hotela verjeti v možnost kitajskega napada. Nadaljevanje obmejnega spora med Ki--tajci in Indijci predstavlja pomemben element v spremenitvi indijske politike. Dokler Indija ni bila napadena je lahko zagovarjala politiko nevtralizma, sedaj pa ji je nujno potrebna pomoč Zahodnjakov. Zaenkrat Indijci nočejo dati zahodni vojaški i.n gospodarski pomoči uradni pečat. Amerika in Velika Britanija nista za poslano pomoč zahtevali ničesar v zameno. Toda če se položaj ne bo izboljšal in bodo Indijci potrebovali vedno večjo zahodno pomoč, bodo prisiljeni po uradni poti zaprositi za pomoč in obrambo Zahodnjakov. V sedanjem stanju skušajo izgrabiti v svoj prid' sovjetsko-kitajski ideološki spor, v upanju, da se jim bo posrečilo zagotoviti si sovjetsko pomoč. POLITIKA MOČI Nihče v Indiji ne misli več, da bi kitajski napad zavzel značaj prehodnega položaja, nihče ne upa, da bi bilo moč spor rešiti z diplomatskimi razgovori Jasno je, da je kitajski napad zavzel širši obseg, ki ne spada samo v krog obmejnega spora. Kitajcem ni toliko do nekaj stotin kvadratnih kilometrov ozemlja. k!, jim po njihovem pritičejo, pač pa želijo dobiti oprijemljive dokaze in argumente za ideološki spor. Za dosego nadvlade nad azijskimi državami, mora Kitajska nujno streti demokratični ustroj Indije, mora prikazati vso slabost vlade v Nem Delhiju, jo mora pred vsemi azijskimi državami skredilirati. Dokaz za nadaljevanje ekspanzionistič-nih želja Pekinga smo dobili prav v zadnjem času, ko so Kitajci odklonili kompromisni predlog za ureditev mejnega spora. Na konferenci nevtralnih držav v Co-lombu so namreč pripravili načrt za po-mirjenje spora. Indija je predlog sprejela, medtem ko so Kitajci načrt odklonili. Rdeči Kitajci namreč zanikajo Indijcem pravico, da bi njihove čete zasedle ozemlje N.E.F.A. (Agencija za severno-vzhodno mejo), iz katerega so jih izgnali preteklega oktobra. Po predlogu posredovalcev b' indijske čete morale zasesti ozemlje de stare mejne črte McMahon. Kitajski n je zelo pomemben. Indijci namreč ne bodo mogli braniti gorskih postojank, če se ne vrnejo na prejšnja oporišča. V sedanjem položaju Kitajci, ki so se umaknili za mejno črto McMahon lahko napredujejo, ne da bi se jim mogli Indijci zoperstaviti. INDIJSKE TEŽAVE Iz podobnih razlogov so Kitajci odklonili tudi predlog za pokrajino Ladah, ki so jo pravtako napadili pretekle jeseni. Poleg tega so odklonili Nehrujev predlog, da bi spor predložili v razsodbo mednarodnemu sodišču v Aji, ali pa kateremukoli drugemu nevtralnemu razsodišču. Vsi ti ne lahko pomenijo le eno samo stvar. Kitajci želijo imeti proste roke za novo vojaško ofenzivo. Poleg tega pa si ne želijo pridobiti le nekaj mejnih postojank, kot to zatrjuje njihova propaganda, pač pa hočejo indijsko vprašanje rešiti radikalno: razbiti indijsko demokracijo. Na kak,ne težave bodo naleteli Indijci pri sporu s Kitajci? Koliko jih bo spor stal? Prospektive niso prav nič rožnate Novi državni proračun, ki ga je vlada predložila parlamentu preteklega februarja predvideva podvojitev izdatkov za obrambo. Od 507 milijard lir, ki jih je predvideval proračun za finančno leto 1962/63, bodo v letu 1963/64 potrosili za vojaštvo kar 1090 milijard lir. Zaradi tega se bo avtomatično povečalo tudi obdavčenje za 370 milijard. Novo davčno breme bodo nosili vsi, bogati in revni sloji. Indijska vlada upa, da bo prebivalstvo v zagonu patriotizma razumelo potrebo po finančnem naporu in bo pripravljeno doprinesti velike finančne žrtve. Vendar pa bodo Indijci le s težavo lahko prenesli nove davke, lahko bodo le malo žrtvovali, kajti dežela je zelo uboga. Srednji letni dohodek 450 milijonov prebivalcev je preteklo leto znašal komaj štirideset tisoč lir letno na osebo. K naporom indijske vlade pa bodo nujno prispevale tudi druge države, predvsem moramo upoštevati pomoč zahodnih držav. Zvedelo se je da bodo Amerika in države Commonwealtha dale na raz polago vojaško pomoč v višini 120 milijonov dolarjev. Istočasno pa bodo morale iste države povečati tudi gospodarsko pomoč, kajti v nasprotnem slučaju ne b tretja indijska petletka izkazala noben" ga pozitivnega rezultata. Ze sedaj je pet letni načrt v hudih škripcih. Povečanje izdatkov za obrambo je nujno skrčilo razpoložljive kapitale. Do sedaj indijska vlada še ni predstavila klubu držav »podpornic« novih zahtev - med temi državami je večina zahodnih držav, med temi tudi Italija. Kljub temu pa predvidevajo, da bo New Dehli v najbližjem času predstavil svoje prošnje za povečanje pomoči. Jz fimskega * * * * Družba „Titanus“ pred polomom V glavnih italijanskih kinematografskih dvoranah so že pričeli s predvajanjem filma »U Gattopardo«, ki ga je po istoimenski knjigi zrežiral sloviti hucchi-no Visconti. Brez dvoma ima film vse šanse za odličen uspeh tako pri publiki kot pri kritikih. Samo v Italiji so prodali nad pol milijona izvodov romana Toma-sija di Lampeduse, medtem ko je Viscon-tijev film »Rocco in njegovi bratje« dosegel med povojnimi italijanskimi filmi največji inkas. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da igra glavno moško vlogo Burt Lancaster, ki s svojim imenom zagotavlja po vsem svetu milijonsko udeležbo gledalcev. Zelo verjetno bo film »II Gattopardo« dosegel inkas več milijard lir, dokazal bo umetniško moč italijanskega filma. Toda po drugi strani h-film dokazal na kako šibkih temeljih je zgrajena italijanska fimska industrija. N -kaj dni pred uradne predstavitvijo Divje moral producent Goffredo Lombardi vodja družbe »Titanus« napovedati, da njegova družba v bodočnosti ne bo več snemala filmskih kolosov, ki ogromno sta-njeno. Prisiljen je namreč prodati vrsto kinamatografskih ateljejev in povezati svojo družbo s »Cineriz«, ki je last slovitega založnika Rizzolija. Vse to prikazuje, v kakšnih finančnih težavah se nahaja italijanska filmska industrija, sai so r Lombardiju še do pred kratkim sodili da spada med finančno najtrdnejše italijanske magnate celuloidnega traka. Kakšni so razlogi, ki so italijanskega producenta prisilili, da je napovedal zrna njšanje dejavnosti? Naipomembnejša filma, ki jih je v zadnjih letih izdelala družba »Titanus« in sicer: »Sodoma in Gomora« ter »II Gattopardo« sta izkazala gromne izdatke, ki so precej prekoračili preventirane stroške. Znano je, da imam Festival jazza v Sanremu Preteklo je komaj nekaj tednov, odkar so v prestolnici rož — Sanremu proglasili zmagovalca festivala italijanske moderne popevke, ko se je že pričel drugi festival, ki je po svoji umetniški višini mnogo pomembnejši, istočasno pa prav gotovo manj popularen, saj je znano, da se italijanska javnost mnogo boli zanima za lahko glasbo kot za jazz. Vendar pa je osmi festival jazz-a v Sanremu dovolil ljubiteljem tovrstne glasbe, da so se spoznali z najboljšimi ameriškimi glasbenimi umetniki modernih struj. Nekaj je poslušati izvedbo s pomočjo plošče, toda koncertna izvedba je še vedno mnogo bolj učinkovita od posnetka. Največje zanimanje je vladalo za nastop nastop črnskega saksofonista Cannonballa Adderleya, ki so ga italijanski ljubitelji jazza takoj preimenovali v «topovski izstrelek«. Vzdevek so sicer zgolj prevedli, saj Cannonball pomeni topovski izstrelek, vendar pa se oznaka za las prilega njegovi impozantni postavi. Adderley je namreč zelo visok, tehta okrog 120 kilogramov in nosi vedno rumenkaste čevlje številke 46. Ameriški saksofonist je tokrat prvič v Italiji, čeprav je njegov slog dobro poznan s plošč, ki jih je umetnik posnel v domovini. Istočasno z njim so v Sanremo prispeli še njegov brat Nat, ki je odličen trobentač in ki je bil že pred časom na turneji po Italiji z orkestrom, ki ga vodi vibrafonist Lionel Hampton. Nadalje naj omenimo še basista Sama Jonesa, baterista Louisa Ha-yesa, flavtista Yusefa Lateefa in dunajskega pianista Joeja Zavvinla, ki je edini belopolti umetnik na sanremškem festivalu jazza. Cannonball Adderlev je dandanes prav gotovo najprepričljivejši predstavnik struje takoimenovanega «soul jazza — duševnega jazza«, ki se oslanja na tradicijo črnskih duhovnih melodij. Ta struja je našla neke vrste kompromis med najbolj polemičnimi glasbenimi prijemi modernizma, ki hoče v glasbi prikazati odpor proti rasizmu in romantiko religiozne pesmi ameriških črncev. Drugi pomembni umetnik, vedeta številka dve sanremškega festivala je ba-terist Art BIakey, ki je do svojih dvajsetih let igral izključno na klavir. Leta 1953 je pričel z igranjem na tolkala in kmalu nato si je ustanovil ansambel, s katerim je nastopil tudi v Sanremu. Art BIakey je predstavnik drage jazzovske struje, ki se naslanja na glasbeno tradicijo trombetača Dizzyja Gillespieja in saksofonista Charlieja Parkerja. O-menjena glasbenika sta? se po vojni skušala upreti komercialnosti, ki je prevladovala tudi v jazz-glasbi. «Jazz ne sme biti samo plesna glasba«, so zatrjevali mladi umetniki po drugi svetovni vojni. Vcepiti so želeli poezijo v svojo glasbo in ohraniti živ odpor proti rasni nestrpnosti, kar zasledimo že v prvih črnskih duhovnih pesmih. To je šola, na katero se je oprl Blakey, zato so njegovo glasbo poimenovali v «hard bob« ali težki jazz. Na svoj račun pa so prišli tudi poslušalci, ki se bolj strinjajo s tradicionalnim jazzom. Predstavnik tradicije je Norman Granz. Nadalje moramo omeniti še črnskega pianista Oscarja Pe-tersona, ki je prav tako kot Cannonball pravcati orjak. V višino meri 14 centimetrov več kot njegov kolega, vendar pa^ ni tako obilen saj tehtka «komaj« 115 kilogramov. S svojimi rokami lahko poprime nič manj kot 15 tipk. Predvsem pa je očaral poslušalce s svojo tehniko. Med najpomembnejšimi predstavniki starejše generacije pa je sloviti trom-betač Roy Eldridge, ki se je v mladih letih opiral na tradicijo Louisa Armstronga — to se pravi tradicionalnega jazza —, vendar pa je kljub temu nakazal mlajšemu rodu pot za reformo v jazzu. Med pevci pa naj omenimo nastop Elle Fitzgerald, ki je prav gotovo najpopularnejša in najboljša jazz pevka vseh časov. Njen prožni, angelski glas je še enkrat očaral številne poslušalce, ki so napolnili veliko dvorano sanrem-ške igralnice. Lahko rečemo, da je osmi festival jazza v Sanremu prikazal zelo visoko umetniško višino, saj so sodelovali najboljši jazz umetniki iz Združenih držav. POD ČRTO Hruščova desetletka Pred nekaj več kot desetimi leti, ali točneje 5. marca 1953 smo uradno izvedeli za Stalinovo smrt. Od tedaj je Hru-ščov, čeprav polagoma izvedel svoj načrt o »destalinizaciji«, ki je njegovo strujo nujno privedel do ostrega spopada s »protipartijci«. Čeprav ta notranja borba med obema strujama ni bila vedno jasna, lahko sodimo, da je trenje bilo vedno živo in aktualno: od usmrtitve Berija pa do XXII. kongresa sovjetske komunistične partije in spora s kitajskimi bratranci. Hruščova desetletka se je pričela takoj po Stalinovi .-smrti, saj je Nikita Hruščov spreje vajeti politično tajništvo partije, ki predstavlja najmogočnejše crodje državne oblasti. Malenkov, ki je bil najožji Stalinov sodelavec ni razumel politične igre. Zmotil se je, ko je mislil, da predstavlja predsedstvo vlade ono orodje, s katerim je moč obvladati celotno državno politiko. Skušal je - tako je mnenje vrste strokovnjakov za sovjetska vprašanja -prelomiti odnose med vlado in partijo, pripraviti temelje za reformo liberalnejšega ustroja po britanskem vzorcu. Ce omenjena teza drži, potem nam je še mnogo bolj jasno, kako kratkovidno je Malenkov gledal na notranjo politiko v Sovjetski zvezi. Vendar pa se nam zdi verjetneje, da si ni znal ali pa ni mogel podrediti partije. Imenovanje Nikite Hruščova na glavno partijsko mesto pa dokazuje pomanjkanje poznanja realnih sposobnosti sedanjega sovjetskega poglavarja. Malenkov je bil verjetno prepričan, da je Hruščov znal plesati le tako, kot mu je Stalin žvižgal. Morda pa je bil Ni-kitov vpliv že v tistih letih zelo močan, tako da si Malenkov ni mogel podrediti partije. S svoje strani pa je Hruščov, ki se ni hotel prenagliti, že takrat jasno videl pred seboj svoj dokončni cilj. »Berijev napad« na direktorij predstav- lja prvo Hruščovo potezo. Usmrtitev Be-rije, katerega so obtožili, da je več kot štirideset let vohunil v korist Zahoda, predstavlja »prvo umetno krizo«, ki jo je ustvarila Hruščova struja. Se pred tem je rehabilitacija zdravnikov - ki so jih v zadnjih mesecih Stalinove vlade obtožili hudih prekrškov - prikazala, da nameravajo novi vladni krogi začrtati novo pot. Sovjetski državljani so si oddahnili, ko je najokrutnejši diktator zatisnil oči: njegovi nasledniki se namreč do tedaj še niso omedeževali s podobnimi zločini. Obstajala so sicer še vedno koncentracijska taborišča, saj je moralo preteči še nekaj let preden so jih pričeli smobitarizirati. Spomladi leta 1955 je bil Malenkov javno prisiljen priznati, da je zagrešil vrsto napak pri uravnavanju ekonomske politike. Na predlog Hruščova ga je zamenjal Nikolaj Bulganin. Malenkov je ljudstvu namreč obljubil prosto nakupovanje živil in konec stanovanjske krize. Zato je po padcu Malenkova prevladalo mnenje, da se bo sovjetska gospodarska politika vrnila k pospeševanju težke industrije -»punčice socializma«. S padcem Malenkova je Hruščov napravil tretji korak na poti »destnliniza-cije«. Toda poteza je bila tokrat drugačna, kot v primeru rehabilitacije zdravnikov ali usmrtitve Berije. V prvih dveh primerih se je Nikita zavedal, da nikakor ne sme prehiteti evolucije, tokrat pa je nastopil odkrito. »Nova umetna kriza« je dovolila Hruščovu, da je pričel s kmetijsko reformo in z razgovori s tujino. Tajnik sovjetske komunistične partije se je moral spoprijazniti tudi s »titovskimi revizionisti«. Po sedmih letih odkritega nas-protstva in sovraštva med jugoslovansko komunistično partijo in ostalimi moskovskimi zaveznicami je prišlo do premirja 2e tedaj pa je Hruščov predvideval, da bo prišlo do nesoglasja s Kitajci, zato je okrog Rdeče Kitajske organiziral mrežo politično gotovih postojank, ki so ostale zveste Sovjetski zvezi. Iz tega je tudi razvidna moskovska politika gospodarskih pomoči nevtralnim državam. Tudi to mu je pomagalo na poti »destalinizacije«, saj je znano, da je bil Stalin odkrit zagovornik dualizma in večni nasprotnik nevtralizma. Vendar pa je bilo treba čakati do 30. junija 1956, da je prišlo do uradnega napada na Stalina. Centralni komite sovjetske komunistične partije je uradno obsodil »kult osebnosti«. Hruščov je za zaprtimi vrati prikazal napake in zablode pokojnega diktatorja na XX. kongresu. Vendar pa tudi tedaj čas še ni bil zrel. O problemu so debatirali med partijci vendar pa javnost ni zvedela za pravdo. V partiji se je ustvaril nov položaj: Hruščova struja je postajala vedno močnejša, na jrovršje so prihajali možje druge generacije. Razumljivo je, da si je Hruščov hotel ustvariti okrog sebe vrsto zaupnikov, ki bi mu v vsakem slučaju ostali zvesti. Vsekakor je to težnja vsakega političnega razvoja v vsakršni stranki in politični organizaciji. Pomembnejši je drugi faktor. Na oblast so prišli ljudje druge generacije, ki niso postali slavni v revoluciji, kakor njihovi prehodniki. Nova generacija se je izučili v normalnih šolah, njihova vzgoja je potekala normalno, zaupali so v Leninovo doktrino. Res je sicer, da so živeli v dobi najstrašnejših Stalinovih čistk, toda istočasno so videli industrijski napredek in bili prisotni zmagi v drugih svetovni vojni. Z možmi druge generacije — ki so si iskali voditelja, ki naj bi jih povezal s prvo generacijo — je Hruščov ustvaril velike reforme: ekonomsko decentralizacijo, revalorizacijo temeljne industrije. Tudi to spada v načrt »destalinizacije«, kajti Hruščov hoče na vsak način dokazati, da je njegova vlada boljša. S pomočjo teh ljudi je Hruščov pripravil za oranje 41 milijonov hektarjev deviške zemlje v zapadni Sibiriji in srednji Aziji. Povečanje ekonomske vrednosti omenjenih pokrajin spada v načrt preventivne obrambe proti možnemu kitajskemu napadu. Boj med pristaši Hruščova in »proti-partici« lahko razlagamo na več načinov. Vsekakor pa se je najvažnejše vprašanje nasprotstva vrti okrog problema: ekonomska decentralizacija in povečanje moči osrednje in zahodne Sibirije. Bilo je leta 1957, to se pravi dve leti po padcu Malenkova. Hruščov je bil prepričan, da je napočil ugodni trenutek za dosego popolne oblasti. Vendar pa se je moral poslu-žiti diplomacije. Najvišji forum sovjetske partije je njegovo strujo postavil v manjšino. Hruščov je imel istočasno že pripravljeno listo za najpomembnejše funkcije. Zase si je ohranil ministrstvo z-kmetijstvo. Tedaj mu je priskočil na pomoč marešal Jukov, ki je z vojaškimi letali zbral vse člane glavnega partijskega vdbora in jih nemudoma pripeljal v Moskvo. Pred skupščino se mu je posrečilo spremeniti večino. Premaganci so prisiljeni priznati, da so bitko izgubili. Edinole Molotov se ni hotel udati. Med premaganci najdemo znana imena: Molotov Malenkov, Kaqanovič in Sepilov. Pri tem pa bi morali omeniti še številne druge hierarhe, ki so se udeležili »zarote«, kot so akcijo »protipartijcev« imenovali. Cez nekaj mesecev pade v nemilost tudi maršal Jukov, ki ga obtožijo, da se ie pridružil »protipartijcem«. Zaradi tega s-mu odvzeli partijske in vojaške funkcije, Cez leto dni pade tudi Bulganin in Hruščov prevzame mesto ministrskega predsednika, kljub temu da ostane tudi tajnik partije. Vorošilov ostane predsednik glavnega partijskega odbora do pomladi 1960. V nemilost sta zapadla še Pervuhin in Saburov, ki naj bi se pravtako udeležila »zarote« leta 1957. Na XXII. kongresu so javno obtožili Stalinovo delovanje, s tem pa tudi grobo napadli »protipartijce«. Zakaj se je Hruščov vrgel s toliko brutalnostjo proti »protipartijcem? Molotov — kljub degradaciji — je imel še vedno toliko vpliva, da bi lahko spremenil tek sovjetske politike. Obtožili so ga, da je skušal »riba- Američani v svojih rokah mrežo za distribucijo filmov, ki je razpredena po vsem svetu. Ko torej investirajo ogromne vsote za izdelavo tega ali onega filma, dobro vedo, da imajo za sabo kinematografske dvorane iz petih celin. Italijanski filmski industrijci pa se ne morejo zanašati na svetovni trg, kajti italijanska distribucijska mreža je organizirana samo v Italiji. Za svetovni trg pa so odvisni od tujcev. Ko tako italijanski producent prične z izdelave filma, ki stane več milijard in ki jih na vsak način ne bo dobil nazaj s predstavami v zgolj italijanskih kinematografih, si skuša zavarovati hrbet še preden prično s snemanjem. Dogovori se s tujimi, največkrat ameriškimi predstavniki distributorskih družb, da mu prehodno nakažejo večjo vsoto' denarja, v zameno pa izkoriščajo njegov film v tujini. Pogodba je za italijanske producente aktivna, toda samo pod pogojem, da ne izdajo več kot je bilo predvideno, saj v največ slučajih pogodba predvideva, da tuji kapitali krijejo skoraj celotne stroške. Toda če so stroški večji, kot so bili predvideni, tedaj mora producent plačati razliko iz svojega žepa. Tudi v primeru ogromnega uspeha lahko računa samo na italijanski trg. Kot je znano dobi producent približno eno tretjino inkasov. Ce je torej porabil 500 milijqnov več kot je predvideval, tedaj mora film. doseči inkas poldruge milijarde, da lahko krije stroške. Pravijo, da so za film »Sadoma in Gomora« predvidevali dve milijardi izdatkov, v resnici pa je film stal pet milijard. Z gotovostjjo vemo, da so predvidevali za »II Gattopardo« tudi dve milijardi, medtem ko so jih po uradnih cenitvah porabili vsaj tri. V takih primerih je vsekakor nemogoče misliti, da bi producentu uspe- lo dobiti nazaj izdani denar. Verjetno si bo pri tem bralec dejal: »Vsak industrijec, ki se v svojih predvidevanjih zmoti za 50% se običajno za vselej poslovi od udejstvovanja!« Pri filmski industriji pa so take napake možne, da, celo na dnevnem redu in niso nič nenavadnega. Zakaj tolika razlika? Vzrokov je več in najmanjši med temi je nerealno gledanje producenta ob proračunu. Največkrat se namreč zgodi, da režiser ni zadovoljen s posameznimi masovnimi scenami, ki največ stanejo in jih mora še in še poskušati, Za film »II Gattopardo« so, kot smo dejali, predvidevali dve milijardi izdatkov, v katerih so bili upoštevani tudi honorarji: režiser 50 milijonov. Claudia Cardinale 100 milijonov in Burt Lancaster 450 milijonov.. Zadnja številka se nam bo zdela zelc visoka, vendar pa moramo pomisliti, da bi zgodovinski film ne uspel brez znanega ameriškega igralca. Poleg tega pa je prav glavni igralec predstavljal garancijo za holly\voodske producente, ki so prispevali k izdatkom. Goffredo Lombardo je bil prisilim skrčiti delovanje svoje filmske industrije. Kot pameten industrialec se ni vrgel na izdelavo novih, dragih filmov, ki naj bi sanirali deficit, raje je skrčil svojo dejavnost. S tem je rešil svojo čast in družbo pred še večjim polomom, toda italijanska filmska industrija bo prav gotovo le s težavo prebolela hud udarec. Ali si že poravnal naročnino? riti v kalnih tujih vodah«, da je vzpodbujal ekspanzionistične želje tujcev. Jasno je, da obtožnica meri na Kitajce. In zaradi tega so morali Molotov in njegovi pristaši pred sodišče in pred zid? Koliko sprememb se je v tem času zgodilo! Frol Kozlov, številka dve v hierarhiji sovjetske komunistične partije je na XXII. kongresu napovedal, da so zamenjali več kot tretjino vodilnih ljudi. Glavni odbor, ki so ga izvolili na XXII. kongresu je bil radikalno spremenjen Povečanje članov od 133 na 175 in »kandidatov« od 122 na 156 predstavlja le prvi korak. V glavnem odboru je sedaj namreč 110 novih članov, 65 potrjenih, medtem ko se jih je 68 »moralo umakniti«. Istočasno pa se je Hruščov moral boriti tudi proti infiltraciji kitajske ideologije. Spomnimo se le na obtožbo, ki so jo Sovjeti uradno izrekli proti Albancem, ko so zaprli veleposlaništvo v Moskvi: razširjanje na sovjetskem ozemlju anti-hruščovske propagande. Vsekakor si ne moremo misliti, da bi bilo moč širiti propagando brez zarotnikov, saj je znano, da je bila »dogmatična« propaganda kapilarno razširjena in da je prišla v roke tudi lokalnim partijskim sekcijam. Propagandni letaki, tiskani v ruščini in izdani v Pekingu so krožili po Sovjetski zvezi nekaj mesgcev po XXII. kongresu. Kdo je lahko pomagal Albancem? Vprašanje ostaja odprto. Gotovo pa je, da so bili pristaši Molotove »protipartijske skupine«, ki jo je Hruščov nasilno postavil pred zid. Sovjetski tisk še vedno prinaša članke, s katerimi obsoja delovanje »protipartijcev«, zato lahko sklepamo, da skupina še vedno obstaja in bo uporabila vsako priložnost, da se vrne na oblast. Vprašanje, ki se ga dobro zavedajo tako v Moskvi kot v Pekingu je: Jedo bo nasledil Hruščov u. Ali se ne bi prav lahko zgodilo, da bi njegov naslednik čutil potrebo po ponovni vzpostavitvi »dogmatizma« in pričel nov boj proti »revizionizmu? SLOVENSKI VOLIVCI PRED IZBIRO Zakaj „Skupna slovenska lista“ Komunistična partija Italije nam kljub slovenski kandidatinji ne more dati zagotovila, da se bo borila za slovenske pravice. Socialistična stranka, ki kandidira inž. Pečenka nima nobenega izgleda, da izvoli svojega predstavnika v rimski parlament. Zakaj je bila tudi v tem položaju — pri parlamentarnih volitvah — potrebna »Skupna slovenska lista»? Glasilo komunistične partije v slovenščini «De-lo» pravi, da nima nobenega pomena glasovati za SSL, kajti edini slovenski kandidat, ki ima možnost za izvolitev je politični urednik imenovanega komunističnega tednika Marina Bernetič. V nadaljevanju svoje polemike zatrjujejo tržaški komunisti, da bi se v tem trenutku morali okrog KPI združiti vsi Slovenci, da pripomorejo Marini Ber-netič v parlament. Vodstvo tržaške federacije KPI sicer pravi, da je izvolitev slovenske kandidatke «možna», vendar pa nas je preteklost naučila, da ne smemo polagati velike važnosti na izjave komunističnih predstavnikov, ki so bile izrečene zgolj iz propagandnih namenov. Slovenski glasovi za Marino Bernetič bi bili torej oddani ne za slovensko predstavnico, pač pa zgolj za italijansko komunistično partijo. Glasovanje za KPI, čeprav s preferenčnim glasom Marini Bernetič, torej pomeni glas za komunistično ideologijo in ne za zaščito slovenskih narodnostnih pravic. Tako ostaja orej edina alternativa glasovanje za «Skupno slovensko listo». Ena glavnih postavk programa «Skupne slovenske liste» pravi, da moramo dati slovenski tržaški javnosti podlago za skupno delovanje, ne glede na strankarsko razcepljenost. Pri o-brambi narodnostnih pravic moramo postaviti na drugo mesto strankarske interese. «Skupna slovenska lista* daje možnost vsem Slovencem, da se združijo okoli nje, predstavlja pogoje za sodelovanje in bodoče delo. Evolucijski proces ni nikdar nagel. Toda storjeni so bili koraki za postavitev temelja za združevanje vseh slovensko mislečih sil. Tako ogrodje pa nam daje samo «Skupna slovenska lista», ne more nam je dati ne Italijanska komunistična partija, ne Italijanska socialistična stranka, kajti obe politični grupaciji imata za osnovo politični in ne nacionalni moment. Slovenci v Italiji pa si zaradi svoje številčne šibkosti nikakor ne moremo dovoljevati, da bi se cepili in se vtapljali v razne italijanske politične skupine. Osnova nam mora biti narodnost. Ne bomo prikazovali usodnih napak, ki sta jih zagrešili obe italijanski stranki v preteklosti. Toda nikakor ne srne v pozabo dejstvo, da se pri glasovanju za odobritev posebnega statuta dežele Furlanija - Julijska krajina nista ne italijanska komunistična partija ne italijanska socialistična stranka v odločilnem trenutku potegnili za zaščito slovenskih narodnostnih pravic. Koliko Zaradi bližnjih državnozbor* skih volitev, ki se jih bo udes ležila tudi »Skupna slovenska lista«, bo »Demokracija« v mesecu aprilu izšla še dvakrat in sicer 13. in 26. aprila. obljub je dala slovenskim komunistom tržaška komunistična federacija! "Nikoli ne bomo glasovali za statut, če v njem ne bodo jasna zagotovila za zaščito slovenskih pravic®, je zatrjevala sedanja komunistična kandidatka za poslanske volitve. V odločilnem trenutku pa so komunisti pozabili na svoje obljube — nič nenavadnega — in glasovali za statut, ki ne prinanaša Sloven- Napačni naslov Prejeli smo pismo, v katerem nas dopisnik naproša, naj bi mu odgovorili na zastavljeno vprašanje, ki se glasi: »Pred dun/i so politične volitve. Kaj mi je storiti? Za katero politično skupino, naj oddam svoj glas. Ker sem Slovenec bom oddal svoj glas samo stranki, na kateri kandidirajo Slovenci. Ce volim K Pl ne bom za slovensko stvar napravil nič pomembnega, saj je znano, da italijanski komunisti izlorabljajo Slovence samo v propagandne namene. Ce oddani svoj glas PSI, tedaj se bo v najboljšem slučaju — to se pravi izvolitve socialističnega kandidata na Tržaškem — inž. Pečenko, ki je edini Slovenec na tej listi odpovedal svojemu mandatu, kot se je to že zgodilo pri občinskih volitvah. Ce glasujem za »Skupno slovensko listo« bo moj glas še vedno premalo za izvolitev Slovenca v rimski parlament. Kaj je storiti?« (Sledi podpis) Ker smo že v drugih člankih prikazali, kakšno je naše mnenje in kakšna je edina pametna slovenska manjšinska politika, se nam zdi ponavljanje nepotrebno. Odgovor pa bi bil, čeprav edini pravilni, prav gotovo subjektiven. Zato vabimo gospoda, ki nam je pisal, naj svoje vprašanje odpošlje ljubljanskemu humorističnemu tedniku »Pavlihi«, ki ima stalno rubriko »Vsi ljudje vse vedo«, v kateri na vprašanja odgovarjajo slovenski bralci. Naslov tednika pa je naslednji »Pavliha«, Gradišče 4-1 Ljubljana. cem nikakršnih zagotovil. Ali pa socialisti! Slovenci nismo pozabili, da je moral na njihovi listi izvoljen tržaški občinski svetovalec inž. Pečenko odstopiti, da je dal mesto kandidatu italijanske narodnosti. Socialisti in komunisti nas torej ne morejo predstavljati v italijanski javnosti. Sodelovanje, ko »re za interese, ki jih tudi omenjeni grupaciji zagovarjata — pa naj bo tudi samo iz zgolj propagandnih namenov — ostane še vedno odprto. Toda poga- jait se moramo kot enakopravni. Strankarska disciplina ne sme preglušiti naš glas, ko se dvigne v obrambo narodnostnih pravic, čeprav se te ne skladajo s politiko, ki jo vodita KPI ali PSI. Kakšne koristi je imela v preteklosti slovenska manjšina od italijanskih strank? Nobenih! V vseh odločilnih trenutkih so se umaknile, kajti strah, da bi izgubile glasove italijanskih volivcev je bil prevelik, da bi se odkrito potegnile za naše pravice. VOLIVNI SKLAD Svet »Skupne slovenske liste« se obrača na tržaške Slo* venke in Slovence, da bi po svojih močeh moralno in gmot; no podprli naš nastop na bližnjih političnih volitvah. Voliva ni nastopi zahtevajo mnogo naporov in finančnih sredstev. »Skupne slovenske liste« ne podpira nobena mednarodna ali državna ustanova. Njen razmah je odvisen zgolj od delavs nosti njenega vodstva in pristašev ter od razumevanja in radodarnosti njenih finančnih podpornikov. Denarne prispevke lahko pošljete po položnici na pošt* ni tekoči račun »Skupne slovenske liste« št. 11 1894, ali pa jih osebno izročite v našem uradu v Trstu, ul. Machiavelli 2241, vsak delavnik od 10. do 12. ure. S svojim prispevkom boste omogočili, da bomo naš skupni cilj — združitev vseh Sovencev — čimprej dosegli. SVET SKUPNE SLOVENSKE LISTE Razpis mladinskega risarskega natečaja SINDIKAT SLOVENSKE SOLE v Trstu je razpisal natečaj mladinskega risarskega natečaja z zaključno razstavo del, ki bo ob koncu šolskega leta v eni glavnih tržaških dvoran. Razstava bo združena s skupno zaključno akademijo vseh slovenskih osnovnih šol na Tržaškem. Pobudo Sindikata slovenske šole moramo pozdraviti, saj je znano, da so slovenski djaki na drugih risarskih natečajih dosegli zavidljive rezultate. S tem pa se bo dejavnost mladih risarjev še bolj poživela. Prepričani smo, da bodo slovenski tržaški gospodarski krogi pomagali SSS f finančnimi sredstvi, da bo razstava in z njo skupna akademija dobro uspela. Pogoji za sodelovanje so naslednji: 1) Pedagoški odisek SSŠ razpis suje Mladinski risarski natečaj za učence in dijake tržaškega o« zemlja. 2) Sodelujejo lahko visi učenci in dijaki slovenskih osnovnih ki srednjih šol od šestega do šti= rinajstega leta. 3) Poleg natečaja prireja Peda; goski odsek tudi razstava spreš jetih, plastičnih izdelkov in slik. 4) Učenci se lahko posložuje« jo katerekoli tehnike. 5) Velikost risbe ne sme biti manjša od 20X30 cm in ne več* ja od 35X50 cm. 6) Risbe morajo biti proste in brez okvirja. 7) Risbe sprejemamo do 10. maja t.l. na sedežu SSŠ v ulici F. Fil-zi 8. VOLILNI BOJ V ITALIJI KD V KRIŽNEM OGNJU Preteklo nedeljo je politični tajnik KD MORO uradno pričel z volilno kampanijc V svojem govoru je predvsem obrazložil primarno in nenadomestljivo funkcijo, ki jo ima krščanska demokracija pri vodstvu italijanske politike. S tem se je poslanec Moro energično postavil preti zaveznikom in sovražnikom, ki hočejo KD pobrali glasove. »Krščanska demokracija«, je dejal Mo rc, »je sodnik, žarišče in os demokratičnega življenja v državi«. S tem se je seveda zameril tako liberalcem, kot socialdemokratom, socialistom in republikancem, kot tudi desničarjem in komunistom. Nadalje je dal zagotovilo, da ne bo prišlo do vlade, v kateri bi sodelovali liberalci, istočasno pa je zatrdil, da se bo krščanska demokracija pogovarjala s socialisti, ne da bi pri tem omenil vlogo, ki naj bi jo igrali dosedanji zavezniki vlade levega centra. O njegovem govoru bi lahko prej dejali, da predstavlja programski načrt kot pa predvolivni govor, ki mora nvjno vsebovati slogane in podobno. Moro je govoril kot predstavnik krščanske demokracije in ni polemiziral z zavezniki in nasprotniki, pač pa o njih sploh ni govoril. S svojim generičnim programom je Moro verjetno hotel združiti različne zahteve struj, ki se borijo med seboj v sami krščanski demokraciji. Združiti je hotel vse sile, da bi preprečil odpadništvo onih volivcev, ki silijo ali na levo ali na desno. Kako so odgovorili na Morov govn-predstavniki ostalih strank? Tajnik PSDI Saragat je že pred Moro-vim govorom zanikal krščanski demokraciji, da bi imela monopol nad katoliškimi volivci. V članku, ki ga je objavila »La giustizia« predstavnik socialdemokratov z zadovoljstvom ugotavlja, da je Moro ostal zvest politiki levega centra. Istočasno pravi, da »je zelo dobro mislil in napisal, ko je o odnosih s cerkvijo izrazil z besedami: »Mi hočemo s svojo avtonomno odgovornostjo v civilnem in političnem življemju garantirati sovraniteto katoliške cerkve«. Toda istočasno Saragat oči-fa Moru, da je preveč »birokratski«, ko govori o struturah demokratične države in zaključuje: »Tudi mi hočemo zagetav-življenju garantirati sovraniteto katoliš-ta Moru, da je preveč »birokratski«, ko ljati sovraniteto katoliške države in demokratične države. Posebni odno.aji KD do duhovščine ji še nikakor ne dajejo prednosti, da bi o strankah, kakor je naša govorila v generični obliki, češ da le iz-haiamo iz širokegga krščanskega temelja.« Saragat je pretežno postavil na diskusijo dva principa: ali ima samo KD pravico zahtevati zase glasove katoličanov in ali ima samo KD glavno nalogo pri obrambi demokratične države. Po mnenju Saragata ima tudi PSDI popolno pravico do katoliških glasov in nikakor ne izku-zuje manjših garancij od KD za obrambo demokracije v državi. Republikanci so samo ugotovili, da je ostal Moro zvest politiki levega centra, vendar pa da da svojih zamisli ni točno izjasnil. V socialističnem glasilu »Aavnti« Pie-raccini obtožuje KD, da hoče za vsako ceno ostati na vladi, da hoče predstavljati edino garancijo za vse. Nadalje člankar ugotavlja, da je program KD zelo elastičen in da se ga da interpretirati na vse možne načine, kajti krščanska demokracija se ne sme nikomur zameriti. Zelo polemičen je bil tudi tajnik PLI Malagodi, ki je dejal: »Govor poslanca Mora je skrbno pripravljen poskus pomiritve demokratičnih volivcev, ki se zavedajo velikih nevarnosti, ki jih prinaša politika levega cenj-ra. Želel je uspavati volivce, da bi še enkrat zaupali svoje glasove krščanski demokraciji. Moro si samovoljno lasti pravico razširitve demokratičnega kroga. Vendar pa ne govori resnice in tega bi se moral zavedati. Treba je utrditi državno moč, zaustaviti povišanje cen. To je prvenstvena naloga vlade, ki pa se raje ukvarja z drugorazrednimi problemi, kot je na primer šolska reforma. S tem se odpirajo vrata komunizmu in se dovoljuje socialistom, da se krepijo«. DoSHotu lerjanu v slovo Ker ni bilo dano in primerno, da bi se pe pri odprtem grobu od tebe poslovil, ker nisem Dolinčan in bi po mnenju nekaterih trpel ugled vaščanov iz Doline, sem se odločil, da napišem par vrstic Tebi v spomin in javnosti na znanje. Dragi Jožko, bil si po poklicu obrtnik, po značaju miren in vedno veselo razpoložen, zaveden Slovenec ter dobrotnik vseh. Znano mi je, da si pomagal mnogim ljudem in podpiral tudi razne ustanove, ker si se zavedal da trgovec živi od vseh. Ko pa je bilo treba povedati možato reč, takrat si vedno in neustrašeno izpričal svojo narodno zavest posebno takrat ko se je šlo za našo slovensko listo ob priliki občinskih volitev. Dragi Joško, še nekaj je odlikovalo tvoje plemenito srce in sicer zgodilo se je leta 1930, ko si potoval iz Trsta v Koper ko si opazil na parniku človeka, katerega so imeli fašisti okle-nega, kot da bi bil kak razbojnik. To bil je slovenski kmet in družinski oče osumljen da se bori za slovensko stvar. Zasmilil se ti je, približal si se mu, izmenjal par besed in med tem vtaknil v njegov žep kovanec 20 lir, kar je bilo za tisto dobo velika vsota. To je bilo dejanje katero naj služi marsikomu za vzgled tudi danes. Končno ti izrekam najlepšo zahvalo za vse. Naj ti bo lahka domača zemlja, tvoj soprogi, otrokom ter ostalemu sorodstvu iskreno sožalje. Slava tvojemu spominu. v pekarno in trgovino jestvin. Tudi po kojni Josip Jerjan je bil bivši svetovalec v dolinski občini izvoljen na »Skupni slovenski listi«. Kot njegov prijatelj Strajn se ni nikakor strinjal z raznarodovalno politiko komunistov in njihovih sopotnikov. Veroval je v demokracijo in za dosego tega ideala se je tudi vedno boril. Pred časom je resno zbolel, zato so ga prepeljali v tržaško bolnišnico, kjer je preteklo sredo izdihnil. Naj jima bo lahka domača grunda! Preostalim sorodnikom izrekamo globoko sožalje, h kateremu se pridružuje tudi uredništvo in uprava »Demokracije«. Splovitev ladje „Raffaeio“ Preteklo nedeljo so v tržaški ladjedelnici Sv. Marko splovili 43.000-tonsko prekooceansko ladjo »Raffaelo«. Ladja ima kar enajst mostov ali nadstropij, kar nazorno prikazuje njeno višino. Ladja »Raffaelo« je pravi plavajoči hotel, zgrajen po najmodernejših gradbenih principih. Potniki bodo lahko uživali vse mogoče udobnosti, kajti na ladji je kar šest plavalnih bazenov, obsežna kinodvorana, trideset manjših dvoran, 850 telefonov, povsod po vseh prostorih pa so naprave za klimatizacijo. 8) Učenec naj na hrbtni stra* ni vsake rizbe navede svoje ime in priimek, starost, razred, ime šole ter ime in priimek svo* jega učitelja ali profesorja. 9) Dela bo pregledala in izbrala komisija, ki ji bo predsedoval slikar Lojze Spacal. 10) Risbe, ki jih bo komisija ocenila za najboljše, bodo nagra; jene s knjigami im publikacijami. Pomemben jubilej Preteklo nedeljo je slavil goriški rojak krški škof dr. Josip Srebrnič štirideseto obletnico škofovskega posvečanja. Slavljenec se je rodil pred 86. leti v Solkanu. Po gimnazijskih študijih v Gorici se je vpisal na vseučilišče na Dunaju, kjer je promoviral na zgodovinski fakulteti. Postal je profesor zgodovine na goriški gimnaziji. Vendar je čutil v sebi višje poslanstvo. Bil je nekaj časa profesor v goriš-kem semenišču, nato pa na ljubljanski" univerzi. Posvečen je bil v ljubljanski stolnici. K visokem jubileju mu kličemo, da bi še dolgo let pastiroval s toliko udanostjo kot doslej. SMRT PRIMORSKEGA PISATELJA Bogomir Magajna Preteklo sredo je v Ljubljani preminul znani slovenski pisatelj dr. Bogomir Magajna. Pokojnik, ki je bil po poklicu zdravnik je podlegel srčni kapi. Rodil se je pred devetinpedesetimi leti v Divači. Bil je eden naj pomembnejših sodelavec revije »Mladika«, ki jo je urejal Franc Šaleški Finžgar izdajala pa jo je celjska Mohorjeva družba. V omenjeni reviji je tudi izšlo njegovo najboljše delo »Gornje mesto«. V romanu je prikazal slovenskega študenta v Zagrebu, najbolj posrečeni pa so liki ženskih figur, ki jih je spretno vpletel v svojem delu. Omembe vredna je tudi zbirka »Primorske novele«. V vseh teh delih, ki so izšle pred vojno je izpovedoval svoj krščanski svetovni nazor. Po vojni pa je prelomil s svojo dotedanjo miselnostjo in se približal marksizmu. Vendar pa je opaziti v povojnih delih, da se ni popolnoma vtopil v marksizem in da je materialistični nazor hromil njegovo pisateljsko žilico. V duševni razdvojenosti med prejšnjim in sedanjim svetovnim nazorom je iskal novih poprijem-kov ter se zatekel v erotiko, v čemer pa ni uspel. Izmed njegovih del ostaja prav gotovo najboljši roman »Gornje mesto«, ki je prinesel novo svežino v slovensko književnost. Odgovorni urednik: SASA RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tritu Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Macniavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst St. 11-7223 Smrt zavednih Dolinžanov Pretekli teden smo v Dolini pospremi- li k zadnjem počitku dva sovaščana, ki sta bila po svoji zavednosti poštenju plemenitosti in poznanju priljubljena p