Seminar - kaj mi mar!
str. 6
PISMO OB KONCU OBISKA
str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter,15. avgusta 1991*Leto I, št.14 »Cena 10 forintov
TURIZEM?!
Smo sredi turistične sezone. Če se človek v Monoštru ozira naokoli, vidi isto sliko kot jeseni ali pozimi. Tujci, ki jih je precej, niso pravi turisti. Večinoma so Avstrijci iz obmejnih krajev Burgenlanda, ki pridejo nakupovat v Monošter. Če pa so ze tu, seveda "skočijo" k frizerju, zobozdravniku, gredo na kosilo ali večerjo. . .
Ljudi, ki jih zanimajo znamenitosti mesta ,ali so prišli na oddih v ta kraj ali okolico, je zelo malo. Redkokdaj sreča človek mlade z nahrbtnikom, ki so že odkrili lepote tega oddaljenega kota države.
Zakoj pa naj bi prišli turisti v Monošter oz. Porabje? Zato, da bi presenečeno ugotovili, da mestece tik ob meji nima nobenega hotela? Da lahko prespiš v zasebni sobi, če jo dobiš! Da je v mestu ena sama mednarodna telefonska govorilnica, ki so jo postavili pred nedavnim? Da je ponudba v restavracijah zelo enolična, da o čistoči teh lokalov nitijie govorimo.
Če vse to vržemo na eno stran tehtnice, težko najdemo argumente za drugo.
Privlačni bi lahko bili baročna cerkev s samostanom, obnovljena in dograjena stara cerkev, v kateri je sedaj gledališka dvorana in muzej s svojimi razstavami. To pa je vse, kar Monošter lahko ponudi turistom.
Tudi širša okolica s Porabjem je splošno in turistično "manj razvita". Ta del -posebej vasi v obmejnem pasu - je bil v zadnjem obdobju "zaščiten" z železno zaveso, tako da je bil turistom nedostopen.
Da bi se v Porabju udomačil kmečki turizem, bomo morali še dolgo čakati.
kajti niti kmetije niti domačije niso sposobne sprejemati gostov. Prazne domačije odkupujejo Madžari iz notranjosti države, ki so odkrili naravne lepote naših krajev.
Tudi drugje na Madžarskem je manj turistov, kot
so pričakovali. Turistični delavci so menili, da si bo del turistov, namenjenih na Jadransko morje, izbral za letovanje Madžarsko. Toda zaradi dogodkov v Sloveniji in na Hrvaškem je manj turistov tudi pri nas. K temu so verjetno pripomogle
tudi cene v turističnih krajih Madžarske. Trenutno bi stalo letovanje na Jadranu prav gotovo manj kot ob Blatnem jezeru.
Bi. . ., če bi si madžarski turisti upali iti na Jadran!
M.S.
Kulturni dnevi v Črsegu
Od 14. do 18. avgusta vabi Orseg (Stražna krajina) na mednarodno in narodnostno prireditev z naslovom Kulturni dnevi v Orsegu.
Cilj prireditve je, kot lahko preberemo v zvezku programov:	"Spoznavanje
oz. ohranitev splošne madžarske in narodnostne kulture ter iskanje poti nadaljnjega razvoja le-teh".
Programi bodo zelo pestri in v več krajih zgodovinskega Orsega. Prireditelji niso upoštevali državnih mej, kajti del prireditev bo v Sloveniji (Hodoš, Prosenjakovci) in Avstriji (Obervvart) Večina prireditev je folklornega značaja oziroma je povezano s tradicionalno ljudsko kulturo ožjega in širšega prostora.
„ 16. in 17. avgusta bo v Oriszentpetru mednarodna etnološka konferenca. Znanstveno posvetovanja z naslovom Skupne zgodovinske korenine - novi regionalizem - kultura narodov v duhu Alpe-Jadran so pripravili tudi v Prosenjakovcih.
Poleg tega čaka obiskovalce še veliko zabavnih programov (pečenje junca, plesi, športna tekmovanja).
2
SVETI OČE PRIDE NA MADŽARSKO
Leta 1988 smo iz Vatikana z veseljem prejeli vesti da bo papež na povabilo madžarske škofovske konference in madžarske vlade letos od 16. do 20. avgusta obiskal razne kraje Madžarske.
KDO JE PAPEŽ? Najprej nekaj podatkov o življenjski poti papeža. Karol Wojtyla se je rodil 18. maja leta 1920 v poljski vasi Wado-vice. Kot 9-letni otrok je izgubil mater, ki je umrla pri porodu. Z odličnim uspehom je končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je družina preselila v Krakovv, kjer je Karol postal študent univerze Jagello, ki so jo ob začetku II. svetovne vojne zaprli, mladi študent pa se je moral preživljati s fizičnim delom. Leta 1944 je skrivaj postal študent teologije. Po koncu vojne je končal študij na fakulteti teologije univerze Jagello. Nadškof ga je posvetil v mašnika 1. novembra leta 1946.
Potem ga je nadškof po-
slal v Rim, naj nadaljuje teološki študij na univerzi Angel icum. Po končanem študiju je postal kaplan. Po enem letu kaplanstva se je vrnil v Krakovv in se začel ukvarjati s pastoracijo mladine. Leta 1951 je postal profesor na katoliški univerzi v Lublinu. Med počitnicami leta 1958, ko je bil z mladino, so ga nepričakovano poklicali domov z obvestilom, da ga je papež imenoval za škofa. Kot škof je prosil, da bi obdržal katedro na univerzi. Vedno se je rad ukvarjal z mladino. Spoznal je, da bo njegovo dušnopastirsko delo uspešno samo, če bo živel med njo.
Po smrti krakovvskega nadškofa je postal vodja nadškofije kot kapitularni vikar. Čez dve leti ga je papež imenoval za nadškofa. Kot krakovvski nadškof se je udeležil II. vatikanskega koncila, kjer je veliko delal. Papež Pavel VI. ga je imenoval za kardinala in tako je postal voditelj poljske cerk-
ve.
Po nagli smrti papeža Janeza Pavla I. so ga na kon-klavu 16. oktobra 1978 kardinali izvolili za papeža. Izbral si je ime Janez Pavel II. S tem dokazuje, da želi nadaljevati pot in delo papežev Janeza XXII. in Pavla VI.
PAPEŽ JE ŽUPNIK VSEGA SVETA. To službo vestno opravlja že 13 let. Neutrudljivo obiskuje razne države sveta. Spodbuja vernike, naj živijo po Jezusovem evangeliju, in si prizadeva, da bi naredil vse za mir med narodi. S svojimi enciklikami pa uči kristjane, kako rešiti razne probleme.
13. maja leta 1981 ga je atentator Ali Agca s strelom težko ranil. Papež je atentatorju takoj odpustil in ga po ozdravitvi obiskal v ječi.
DELOVNI DAN PAPEŽA, če je doma v Vatikanu, traja od 5.30 do 23. ure. Po sveti maši in zajtrku dela v knjižnici do avdience, ki se začne ob 11. uri. Na avdien-
ci se sreča z raznimi sodelavci in dipomati. Po kosilu malo počiva, moli bogoslužno molitev (brevir) in rožni venec, nato nadaljuje delo. Takrat se sreča z najbližjimi sodelavci. Večerja ob 20. uri. Po večerji se pripravlja na pridige in piše enciklike. Ko mu čas dovoli, se uči jezike. Govori 7 živih jezikov.
Med dopustom se rad ukvarja s športom, posebno zimskim. '
Kot vsi vemo, je papež neutrudljiv. Na njegov obisk se ne pripravljamo le mi, ampak tudi on sam. Uči se madžarsko, da bi Madžare lahko pozdravil v njihovem
jeziku. Pripravlja se na pridige in govore.
Upamo, da bo njegov obisk koristil nam vsem in da se bo po njegovem obiis-ku cerkev na Madžarskem okrepila v veri in ljubezni do Boga in bližnjih.
Štefan Tot, Župnik v Števanovcih
VEČNA TEMA:
GORNJESENIŠKI MEJNI PREHOD
Med teme, o katerih smo novinarji pisali nemara največkrat, zagotovo sodijo doslej neuspešna prizadevanja, da bi odprli meddržavni mejni prehod med Gornjim Senikom in Martinjem. Navsezadnje se to lepo vidi tudi na zadnji strani našega časnika.
Tudi tisti, ki bolj ali manj (ne) verjamemo v zlo usodo, dobivamo občutek, da je $ tem mejnim prehodom nekaj hudo narobe. Doslej so prehod obljubljali in obljubili na vseh mogočih ravneh, vključno z najvišjimi predstavniki Madžarske in Slovenije. In kot zakleto: doslej je bil odprt le nekajkrat po dva dni, zopet bo meja odprta (kot pišejo v Vas nepe) ob papeževem obisku v Sombotelu, čez nekaj dni torej.
Verjetno se tudi podpisani ne bi loteval tolikokrat obravnavane teme, če ga k temu ne bi spodbudile informacije v avstrijskem in madžarskem tisku o odpiranju meddržavnih mejnih prehodov med Madžarsko in Avstrijo.
Konec junija oziroma na začetku julija so odprli tri meddržavne prehode med Madžarsko in Avstrijo; dva sta na ozemlju Železne županije, eden pa v županiji Gydr—Sopron. Otvoritvam so na obeh straneh namenili veliko pozornost, poudarjali vlogo in pomen odpiranja meje in podobno, kar sodi med lepe besede ob takih priložnostih. Odpiranja prehodov se je udeležil tudi sedanji deželni glavar avstrijske Gradiščanske dr. Hans Sipocz, za slovesnosti pa so še rekli, da so bile pravi ljudski prazniki.
Odpiranje meje med Madžarsko in Avstrijo kaže na nekoliko drugačna merila
kot tedaj, ko gre za prehod s Slovenijo. Res je, da je število potnikov na madžarsko-avstrijski meji mnogo večje kot na meji s Slovenijo, toda s tem še ni rečeno, da bi morali toliko časa zavlačevati s prehodom na Gornjem Seniku. Za zgled navajajo podatek, da je lani madžarsko—avstrijsko mejo prestopilo 36 milijonov potnikov.
Med na zadnje odprtimi mejnimi prehodi je tudi pre-
hod pri Petrovem selu (Szentp^terfa), kjer živijo gradiščanski Hrvati v Železni županiji. S tem je vzpostavljena zveza s hrvaško manjšino v Avstriji, pa tudi sicer se lahko spomnimo, da je bilo mogoče v Petrovo selo še pred nekaj leti skozi zapornice, ki so jih varovali madžarski vojaki.
Dobro in prav je, da ima Madžarska z Avstrijo približno petnajst mednarodnih in meddržavnih mejnih pre-
hodov. Zagotovo jih bodo odprli še več, kajti meja, dokler je, mora biti odprta na kar največ mestih. Narobe pa je, da se madžarska vlada ne obnaša enako tudi do Gornjega Senika, kjer je interes prebivalcev, da bi bila meja odprta, izjemno velik in izpričan z množičnim obiskom na skupnih prireditvah, ko so za dva dni odprli mejo.
Ostane nam, skupaj s po-rabskimi Slovenci, zgolj upanje, da zdajšnje razmere v Jugoslaviji eni in drugi strani ne bodo izgovor, da bi še naprej zavlačevali pri odprtju gornjeseniškega prehoda. Na slovenski strani, torej v Martinju, je že skoraj vse nared za odprtje.
eR
VOJAKI RES ODHAJAJO
Medtem ko spopadi na Hrvaškem ne pojenjajo, se je položaj v Sloveniji umiril, mnogo ljudi je odšlo na zaslužen dopust (seveda na Slovensko primorje), enote jugoslovanske armade pa se umikajo iz Slovenije. Praktično so zdaj vse obmejne stražnice že izpraznjene, saj je zvezna armada odpeljala tudi opremo, zato so jih zapečatili. Nekateri že razmišljajo, da bi v prenovljenih stražnicah uredili centre za urjenje miličnikov, planinske postojanke, ponekod pa bo možnost, da postanejo to objekti novoodprtih mejnih prehodov.
Do 15. avgusta naj bi bili iz jugoslovanske armade odpuščeni tudi vsi vojaki slovenske narodnosti. Kaže, da se bo to tudi zgodilo, saj so vse od začetka avgusta iz različnih krajev Jugoslavije prihajali avtobusi, polni presrečnih slovenskih fantov.
ZAHVALA
PUSZTAIJU
Predsednik skupščine občine Murska Sobota Andrej Gerenčer je pred dnevi v Sombotelu obiskal predsednika železnožupanijske skupščine Gyulo Pusztaija, da bi se mu zahvalil za podporo, ki sta jo on in Železna županija v težkih vojnih in povojnih dneh dajala Sloveniji. Kot vemo, je Pusztai podprl samostojno in neodvisno Slovenijo in $ tem povzročil pri osrednjih madžarskih oblasteh tudi nekaj negodovanja.
"Dober sosed je boljši kot slab sorodnik." je poudaril Andrej Gerenčer. To naj bi veljalo tudi v prihodnje. Pot Slovenije v samostojnost bo še težka, saj so tudi gospodarski problemi veliki. Tudi zato bo potrebno poskrbeti, da se bodo gospodarski stiki med Slovenijo in Železno županijo še okrepili, seveda v korist obeh sosedov.
Porabje, 15. avgusta 1991
3
VELKI FTIČ PA MALE RIBE
Gnesnaden si gaunarge fse, vözmislijo. Brodili, ka sé je lopov, o šteron mo piso, vendrak ranč kaupo doma f kadi, da je o ton parmišlavo, ka aj bi zadeno, ka bi si leko naleki malo penaz spravo. Da je štaupli (zamašek) vö s kadi potegno, pa je voda začnila tadoj po cavaj copo-tati, leko ka ma je te velka ideja nutri skaučila: z enoga od ribnjekov pri Szjaki ta-vak (Jezera pri Szajku) doj-
de godijo. F taujoj lejpoj velkoj mlaki je fse puno vode, pa te gnauk samo začne voda sfaldjavati, kak da je naš gaunar štaupli vö s kada potegno. F tistaj cajtaj je bilau tak, ka je voda parmi-naula fsakšo leto, dargauč samo fsakšo drugo, tretjo aj peto leto. Zvekšoga je 25 gni tarpelo, ka sejeCerkniš-ko jezero sploj spraznilo. Velka čüda je f ton, kak sa za en dober cajt jezero
Pisateu pravi, ka je prej zavole špajsno bilau gledati, kak sa sa je v velkoj djami več stau nagi lüdi tulilo f kak najbole čüdnaj formaj, ka bi sa kakši bole sramežli-vi človek fčasik pohujšo. Lidgéj so sa prej taujoj gr-doj navadi tak cujzeli, ka go je nej mogauče bilau doj-spraviti. Ranč so prej Kar-tuzijanci nej mogli lüstvo nanje zeti (nagovoriti), aj na lejčejo kaulivrat nagi, kak
spistin vodau (samo žlejp je tarbej odprejti) pa f praznon ribnjeki fkuper pobaren da-set mejtarov rib pa gotovo. Ka bi sa mantrau s kakšov ribiškov palicov. Cejli den don na moren na Črno ribe loviti, ka ma tak eške stoj zgrabi . . .
* * *
Da sa čüu o taujoj svinja-riji, mi je najoprvin na pamet prišlo, vej pa je té velki štrik don nej stoj od nas büu?! Kakši Slovenec, šteri je što (bral) Valvasorjevo delo Slava vojvodine Kranjske, ki ga je I. 1689 napiso té bogati pa čeden baron. F tej lejpaj knigaj (v našaj porab-skaj knjižnicaj je tö najdete!) Valvasor dosta piše o Cerkniškon jezeri (tö) na Slovenskoj gé sé prave čü-
gnauk sam«? pá začne puniti samau od séba.
Da je voda začnila sfaldjavati, te so brž začnili ribe loviti. Najprva knezi (herce-gi), grofi pa drugi gospaud-ge.
Naslejdnje so njali zato malo prausnin lidan tö. Tak-šoga ipa sa je zvonar par cerkvi sv. Janeza Kerstnika pauleg Cerknice primlo zvo-niti. Te so začnili lidgé iz cejle okrogline lateti (teči) kak zbesnjeni. Stari, mladi, moški, ženske fsepoprejk. Zvejšoga fsi nagi. Gvant so doma njali. Kak Janez Valvasor piše, samo f svojo kau-žo so bili naravdjeni (odeti). Koše, žakle, posaudo so vle-kli s sebov, pa so začnili - prva, kak je voda sploj odtekla - fseposedik iskati ribe. V djamaj, grabaj, v lük-njaj, štere so šlé pod zamlau.
kakši pujčki. j.
Aj bi Zdaj Valvasor pá tü pri nas odo - kak povejmo f torskoj bojni pri Maudin-ci 1664-oga leta, kak sodač-ki predjen - , bi sa buma čü-divo. Tauvana pri Ribnjeki pri Szajki tavak je nej sran bilau fkradnitj blüzi 10 ge-zaro kilogramov rib. Depa gvüšno bi ga sran bilau, če bi s svojimi nagimi fi-čafalami mogo fküpbrati tiste vnožene ribe. Če bi, povejmo, na kraji ribnjeka njau svoj gvant pa bi ma ga stroj odneso. Velki ftič s svojin malin ftičon in velkin küpon rib bi tan stau kak küp nasreče, pa bi ga policaj! naleki zgrabili. Tak pa nej ribe pa nej ftiča.
Čivčiv.
Francek Mukič
PITALI SMO ŽUPAN A NA GORENJON SENIKI...
Lani Septembra so bile volitve (választások). Po novon zakoni smo f sakšo ves postavili ednoga župana, šteri je od-govoren (felelős) za fse, ka sé v vesi godi.
Vesi so dobile za svoj proračun malo pejnaz od rosaga. Ka leko s toga napravijo?
Martin Ropoš, župan na Gorenjon Seniki:
"Naš proračun (költségvetés) za leto 1991 je nej vekši, kak je bijo lani. Zdaj bi stoj (kdo) leko pravo, vej je pa te ranč nej nevola. Nej je tak! Znano je, ka socejnasakši den višeša, pa s tistimi pejnazi, ka smo lani meli, ne moreš telko napravili, kak si napravo tistoga reda.
Tau pa zatok moren povedati, ka naša ves da 1991 leta bogatejša z vodovodon. Da bi vodovod leko dokončala smo mogli prositi plus državna pejnazaj miljona forintov. Hvala baugi smo dobili tau pomoč:
Lüstvo v vesi dosta pomaga pri zidanju nauve fare.
Če da fse dobro šlau, bogatejši mo z asfaltirano poštijo (1,1 km),štero mogradili prauti Martinji. Podjetje (vállalat je prosilo, aj ves tö pomaga z pejnazami tau paut naredti.
Ves pejnez nejma, da je pa obečala 200 gezero forintov pomoči tak, ka da lüstvo tau z delon dol slüžilo. Paut da etak 1, 1 milijon forintov koštala.
Vaški proračun je rejsan nej velki. Fsi smo sa vküppo-tegnili, probamo fse, ka nan leko pomaga. Na 2—3, lejta smo sfekli drva f svojon gaustji. Etak šaula, vrtec, kulturni dom, Urad župana na drva nede pejnaza trošo.
Letos tak šaula kak vrtec pa kulturni dom ma telko pejnaz, kaleko merno delajo.
Lepau bi bilau, če bi meli dvojezične napiše fseposedi f Porabji.
Lüstvo v vesi tö vidi, ka smo nej bogati, pa če je zovémo na kakšno delo, pridejo. 2 dni smo delali na cintori.
Vüpajmo sé, da kleta baukša baude. Tačas pa moremo šparati, čedno (pametno) delati s pejnazi."
Ce deš po Seniki, vidiš ka majo vseposedi dvojezične napiše (kétnyelvű felíratok).
"Sami smo sé pobrigali za tau. Žalostno bi bilau, če bi nan drugi mogli povedati, ka je naša dužnost."
Irena Barber
Porabje, 15. avgusta 1991
4
Velki Vogrski pesnik Ferenc Kölcsey je napiso: "Narod f svojon geziki žive'. "Ta globoka pravica nan tau pravi, če f Porabji nedo več slovenski gučali, neda več slovenske manjšine tü nej. Pro-gnoza Avgusta Pavla sé spuni.
Če kaulak poglednamo v Evropi, že dobra leko vidimo, ka naš kontinent dé prauto enotnosti (egység), granice pomali zgubijo svojo pomembnost (jelentőség). Istina, ka je eta paut nej ravna, dojda če na Jugoslavijo, na Slovenijo poglednamo.
Slovenci do f Porabji gvüsno meli bodočnost, če brez nacionalizma, brez šo-vinizma, zdržijo i razvijajo (fejlesztik) svoj gezik tak, ka do v ednon cajti Vogrski gezik tü nücali kak sredstvo dela. Takšo razmišlenja, ka bi Slovenci f Porabji f krat-kon cajti knjižni gezik mogli prejkzeti, je velka iluzija. Zatau gnesden nejmajo za-dovolen gospodarski interes (érdek). Nasprotno, če sé nemo gibali, do za nekoliko lejt namesto slovenskoga ge-zika nénskoga fcili f šaulaj!
Po mojon mnenji (véle-mény) je Sama mogaučna
3. KAK TADALE?
stratégija čuvati, razvijati pa modernizirati naš Porabski slovenski gezik. Pri eton strašnon velkon deli sé moremo opirati (támaszkodni) na naše stare rejči, na nas Porabski pa na knjižni slovenski gezik.
Sakšo mogaučno sredstvo vö moremo ponücati. Najodprvin naš časopis PO-
RABJE leko omenimo. Trüdili sé trbej, aj té organ tan baude f sakšoj Slovenskoj držini. Najbaugša propagan-da je, če lüstvo zavole najde takše čtive, ka ga zanimajo, ka leko razmej. Naš časopis je edno najbaugšo sredstvo za razvijanje gezika.
Trbelo bi nan eden po-rabski-vogrski pa vogrski-po-rabski slovar tü. Ta dva slo-varja bi mogla čuvati naše stare slovenske rejči. Brez takša slovarja ne moremo čakati od vogrske inteligen-
ce, ka bi sé trüd Ma za nas gezik.
Sküper s samoupravnimi organi bi trbelo aktivizirati kulturne domove po vasnicaj. Dobro bi bilau organizirati sistematične akcije za čuvanje našoga gezika. Na-priliko: gezikovne igre bi gvüšno velko popularnost mele, pa bi ranč nej dosta pejnez trbelo.
Posrečano bi bilau, če bi samoupravni organi organizirali gezikovne tečaje (nyelvatanfolyam) za svoje člane pa uslužbence (tisztvi-selők). Dobro vejmo, ka na-priliko dosta lüdi zátok neda v cajti k doktora, ka lagvo guči Vogrski, itn.
Lejpa naloga čaka Zvezo Slovencev. Vrejdno bi sé bilau trüditi, aj mladi Slovenci po šaulaj nazaj pridejo f Porabje. Najbole slovenski doktorje pa popi (duhovniki) falijo nan. Naš gezik bi najodprvin v cirkvej leko nazaj daubo svojo mesto.
Vüpamo sé, ka sé zamo-tana situacija v Sloveniji, v Jugoslaviji razčisti, ka sé obečeni prehodi ogréjo, pa da nas gezik znauva korenjé emo.
A. Talaber
SOMBOTEL PA BÜDINA (3)
Posebno najbližje sosednje kraje so naši predniki imenovali s svojimi imeni. Tako pravimoSzentgotthárdu Monošter, kar izvira iz latinske besede monasterium, ki pomeni samostan, klošter. Kethely je po naše Traušča, Kerca — Krčica, Zsida — Zijdova ves, Talapatka — Télik, Kisfalu — Mala vés, Rábaszentkereszt — Sveti križ, Körtvé-les — Grüškova ve's, Háromház — Treid-vóur, Szalafő — Šala, Kondorfa — Krá-danofci itn.
Da smo Slovenje na indašnjem Vogrskom vedno govorili Somboteu, Kermedm,
0	tem fvedočijo tudi stare knjige: Miklós Küzmič je 1780 dal natisniti svoj prevod "Szvéti evangyeliomi. . . po zapouvidi . . . Szily Jánosa . . . szombotelszkoga püspe-ka", leta 1781 pa molitvenik "Pomoucs beté'snih . . . z-pobo snim sztroskom. . . Boros Stevana, szombotelszke stolne czér-kvi kanonika". Vse te in druge knjige so bile natisnjene v Sopronu, Küzmičeva Kniga molitvena. . . pa "Stampana v Szom-botheli. . . vu leti 1796". Njegova SztaVoga
1	nouvoga testamentoma. . . krátka summa pa 1796, "V — Szomboteli" brez h. Enako pišejo tudi isto leto "v—Szomboteli"
natisnjene Sijartove Mrtvečne pesmi. Po Küzmičevi smrti so izdajatelji njegovih knjig omahovali: 1804. piše "V—Szombo-thelyi", luterani pa so bili bolj pod madžar-skim pvlivom in 1829. piše v Cipotovi Dü-hovni áldovi "V—Szombatheli".
Jožef Košič"—plebanoš na Gorejnyem Sziniki"— je dal 1848. svoje Zgodbe voger-szkoga králesztva natisniti "V-Szombothe-li". Sele 1904. je bila spet neka naša knjiga natisnjena v Sombotelu: prvi letnik "Najszvetejsega szrca Jezusovoga Veliki ka-lendár" ... Na szvetlo dán od szombotelszke cerkvene stamparije. Szombotel". Naslednje leto so že napisali Szombathely in tako je ostalo do I. 1919, ko sé je tam (vmes od 1915. drugod) tiskal zadnji letnik. Enako so na mesečniku Marijin list od 1904 do 1917 in na tedniku Novine 1913—14 do 1919 tiskali Szombathelyen. Toda tö nas ne srne motiti, ker tö ni bila splošna ljudska raba. Pisali pa so Sombotelski.
Vilko Novak (konec)
NAŠE PESMI (5) MALO SMOZASPALI
Malo smo zaspati, da Jezoš mimo šau.
Dej mo ga iskati?
Pri tedični pojbaj.
Podje so nej vrejdni, ka bi Jezos mimo šau.
■ Če bi pojbov nej bilau, bi dektan dobro Stau.
Če bi dekeu nej bilau, bi pojbon dobro šlau.
(Sakalovcij
—mkm—
PISMO OB KONCU OBISKA
Kmalu po koncu vojne v Sloveniji sem se odločil, da skupaj z družino odpotujem na obisk k sorodnikom na Dolnji Senik. K temu me je spodbudilo tudi pismo, ki sem ga prejel ravno v najbolj kritičnih dnevih vojne in ki nam je pomenilo veliko moralno podporo.
V razgovorih z domačini sem bil presenečen, kako dobro poznajo položaj, zaradi katerega je do vojne sploh prišlo. Natančno so vedeli, da je petdeset let izkoriščanja in prikazovanja ene resnice več kot dovolj in da je zadnji čas, da Slovenci začnemo živeti od dela svojih rok in v svoji lastni državi. Pač nima smisla, da nas s silo prepričujejo o bratstvu in nekakšni ",federalni" državi, še vedno pa si želimo poštenih odnosov in čistih računov z vsemi prebivalci ostalih republik v Jugoslaviji.
Ker sem hotel videti in doživeti madžarsko državo še malo natančneje, sem se skupaj z družino in sorodnico odpeljal do letoviškega kraja Siofok ob Blatnem jezeru. Tam pa je bilo kot na drugem svetu: nobenih letal, tankov, alarmov, nobene nervoze in panike. Samo veliko turistov, ki iščejo svoj prostor pod soncem in svoje hladno pivo. To je bila tista prava demokracija, ki je turistom prinesla počitek in zabavo, madžarski državi pa zelo potrebne devize. To niti malo ni bilo podobno demokraciji, ki jo prineseta puška in tank.
Medtem me je dohitela novica, da je predsedstvo Jugoslavije odločilo, da se bo JLA umaknila iz Slovenije. To me je zelo razveselilo, saj pomeni prvi korak k priznanju države Slovenije.
Pa bodi zaenkrat dovolj. Rad bi se v svojem imenu in v imenu vseh poštenih in dobromislečih Slovencev zahvalil za Vašo pomoč, ki ste jo izkazali z darovanjem krvi in sanitetnega materiala za ranjene Slovence. To je bilo simbolično dejanje, ki je povedalo več kot dveurna razprava v gostilni o naklonjenosti Sloveniji.
Rad bi se zahvalil vsem vaščanom Dolnjega Senika za topel sprejem, razumevanje in urice, prijetno preživete v njihov/ družbi.
Se posebna zahvala velja mojemu sorodniku Jožetu Zri-mu za uspešno krvodajalsko akcijo in korektno ter točno seznanjanje krajanov s položajem v Sloveniji.
Pa še tole: Upam, da bo ob vzpostavitvi države Slovenije prav kmalu odprt mejni prehod v Martinju. Potem pa .. . še- več obiskov in dobrososedskih odnosov med matično državo in porabskimi Slovenci.
Ivo Horvat, Ljubljana
Porabje, 15. avgusta 1991
OTROŠKI SVET
5
KAM V
SEPTEMBRU?
Poletni čas prinese porabskim srednješolcem marsikaj lepega in novega. Od maja do konca julija so dijaki pokazali, kaj znajo, kaj so se naučili v štirih letih. Sprejemni izpiti (pisni in ustni) so potekali julija, 14 dni po izpitih pa so dijake obvestili o rezultatih.
Marsikdo je težko čakal poštarja. Eni so se veselili, drugim pa pritekle so solze. Beata Cernjakovič je presrečna:
"Jaz sem se prijavila na Visoko učiteljsko šolo v Sombotelu.
Odločila sem se za študij slovenščine in nemščine. Na sprejemnem izpitu iz slovenščine sem bila edina, za študij nemščine pa se je prijavilo veliko dijakov.
Tudi tam sem bila uspešna. Zelo sem srečna. Po eni strani komaj čakam začetek šolskega leta, po drugi pa se bojim, saj bom šla v novo okolje, kjer me čakajo neznani predavatelji in sošolci. In tudi učiti se bo treba veliko."
Beati so se uresničile sanje, kaj pa bo s tistimi, ki so dobili negativen odgovor?
Risba: Čaba Šerfec OŠ Monošter
VEŠ-VEM
Zastavljamo si vsa mogoča vprašanja. Tokrat se vprašajmo, koliko je vreden človek; predvsem človek, ki je nekomu zelo pri srcu, pravimo tudi, da mu je drag. Tako oče, mama, sin, hči, mož, žena, dekle, fant, zaročenec, otrok, prijatelj itd. nimajo cene v dinarjih ali forintih, pravimo, da nimajo stvarne cene, ker so nenadomestljivi.
Vendar smo že v neki ameriški reviji leta 1975 lahko prebrali, da so strokovnjaki ugotovili, da so surovine v približno 68 kg težkem človeku vredne le 30 do 40 dolarjev, seveda je bil človek pred 2. svetovno vojno vreden še manj, le približno dolar in pol.
Glejte, strokovnjaki pravijo, da imamo v našem telesu 63% vodika in okrog 15% kisika, to sta najpogostejša elementa, preostalih elementov pa imamo še 28%.
Lahko pa si vprašanje zastavimo tudi drugače. Koliko stane vojak v vojni?
To pa je nekaj popolnoma drugega. Vrednost človeka se izrazito poveča. Poglejmo si nekaj zgledov: Stroški za ubitega Cezarjevega vojaka pred več kot
prvo svetovno vojno lahko ugotovimo, če stroške ubijanja delimo s številom mrtvih (ubitih), da je stal mrlič kar 48.300 dolarjev. V drugi svetovni vojni pa je stal mrtev vojak že 115.000 dolarjev.
Zato tudi pravimo, da je
2000 leti so bili le 1,75 dolarja. Toda pod Napolo-nom pred 200 leti je vojak stal 6900 dolarjev. Že za
vsaka vojna zlo. Kdaj se bo človeštvo spametovalo in denar namesto za ubijanje trošilo za boljše življenje?
VRATA SO ODPRTA
Spremembe na Madžarskem so vplivale tudi na organiziranost ljudi. Tudi Romi so ustanovili svoje organizacije, med drugim tudi Demokratsko zvezo Romov na Madžarskem.
Sestavlja jo več manjših skupin. Romi v Sakalovcih so tudi člani te "velike družine". Kaj hočejo, zakaj se zbirajo v svojih prostorih? Zoltan Baranyai, predsednik sakalovske romske organizacije, mi je navdušno pripovedoval o načrtih:
"V vaški organizaciji je 20-25 članov. Ti ljudje so večinoma mladi. Mene so izbrali za predsednika. Sodelujemo z glavno organizacijo v Sombotelu. Imamo veliko skupnih programov."
— Kot vsaka nova organizacija je menda imela tudi vaša na začetku finančne in
druge težave?
"Prostore (2 sobi) smo dobili od vaškega samoupra-vnoga organa. Sami smo si jih opremili, predvsem s tistim denarjem, ki smo ga dobili pri organiziranju vaških veselic. Lesni obrat v Sakalovcih je tudi pomagal. Ni pa še določeno, kdo in kako bo plačal druge stroške (elektriko itd.)."
—	Kakšne načrte imate?
"Radi bi organizirali predavanja, predvsem o zgodovini Romov, literaturi, jeziku, torej o naših koreninah. Načrtujemo, da bi uredili manjšo knjižnico, kjer bodo knjige in časopisi, saj bo mladim treba dvigniti zavest."
—	Ta organizacija obstaja le za Rome?
"Ne, vrata so odprta tako Romom kot Slovencem in
Madžarom. Mladina je bila v tej vasi do zdaj prepuščena sama sebi, večina pa čuti potrebo po organiziranosti, kar je že korak dalje."
Zoltan Baranyai ima družino (tri otroke), zato bolje razume želje mladih, pa še sam je mlad. Na prizadevanja Romov vaščani reagirajo
tako in drugače. Pozitivno je, da mladim hočejo dati nekaj več kot doslej.
In kako razmišlja o tem sovaščan Jožef llles (Slovenec):
"Po mojem je ta organizacija zelo koristna, saj tu v vasi ni nobenih mižnosti za zabavo. Mi Slovenci in Romi živimo v sožitju. Tudi mi smo pomagali pri urejanju prostorov. Imamo tudi skupne načrte. Jaz se tukaj dobro počutim. Lepo bi bilo, če bi imeli v vsaki vasi kaj podobnega. Ni pomembno, kdo je pobudnik ali kako se imenuje ta organizacija. Pomembno je, da ljudje hočejo prosti čas čim bolje izkoristiti, ne glede na narodnostno pripadnost."
K. H.
Zoltan Baranyai z veseljem odpira vrata romskega kluba.
F: K.H.
Porabje, 15. avgusta 1991
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 288 dni, mejnega prehoda pa še ni. (Je bil to ilegalni prestop?)
SEMINAR - KAJ Ml MAR!
Stara resnicaj je, da so pri nas v Porabju večinoma najmanj zavedni (ontudatos) tisti, ki bi morali biti najbolj, npr. učitelji slovenščine. Tistih nekaj častnih izjem naj mi ne zameri zavoljo te ugotovitve.
Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj neki se vpisujejo na slovensko katedro v Sombotelu taki, ki ne marajo govoriti slovensko. Velika skrivnost žarne je tudi, kako neki lahko dobi diplomo tak absolvent (vegzos), ki se v svoji diplomski nalogi večkrat moti pri predložni zvezi (eloljaros szerkezet), saj tu pa tam piše po pravilih madžarskega jezika, in sicer najprej samostalnik in potem predlog (ablak-ban, okno v). To predlagam za Guinnessovo knjigo rekordov. Ta zdaj že "profesor", sedaj uči na šoli tako, da ima na listku slovensko-madžarski slovarček in sprašuje otroke, ali tudi oni vedo tisto, kar on ima zapisano, in to primerja z odgovori. Strokovno tako podkovanemu niti na misel ne pride, da bi se prijavil na poletni seminar v Mariboru, ki ga zdaj že vrsto let prirejajo za porabske učitelje slovenščine. Saj je zdaj na Madžarskem vendarle demokracija! Nihče nima več pravice, da bi koga silil k izpopolnjevanju!
Letošnjega seminarja (zavoljo vojne sicer prekinjenega) se je udeležilo nesramno malo porabskih učiteljev. Doma so ostali večinoma tisti, ki bi bili morda najbolj potrebni izpopolnjevanja in ki se morda najraje sklicujejo na demokracijo.
In če smo že pri tej tako zelo oguljeni besedi, še tole: Demokracija je zame v tem primeru to, da bi tudi diplomo slovenščine smeli dobiti le tisti, ki imajo (rendel-keznek) ustrezno (megfele-l<3) znanje. Nadvse nedemokratično je namreč, če se slovenski otroci zato ne bodo naučili svojega maternega jezika, ker imajo neuspo-
sobljenega ali nesposobnega učitelja.
Če smo nekoliko manj strogi (szigorij), že dobro, saj v Porabju nikoli ne bomo na tisti jezikovni ravni kot v matični domovini. Nič nimam proti, da smo potrpežljivi in strpni, češ da se bodo že potrudili in odpravili pomanjkljivosti. Toda če že ni tudi tega zadnjega, potem se človek počasi sprašuje o smiselnosti (esszeruseg) slovenskega narodnostnega šolstva v Porabju. Jaz osebno že itak težko verjamem, da učitelj brez narodnostne osveščenosti pri svojih učencih sploh lahko kaj doseže. Ampak če ni niti minimalnega strokovnega nivoja oziroma najmanjšega prizadevanja (torekvčs), da bi to dosegel (seminarji), potem je vse kratko malo žalostno.
Beseda seminar med drugim pomeni tudi drevesnico (faiskola). Kaj bi s tako drevesnico, v kateri ni sadik (facsemete)? Sadike so namreč v našem primeru strokovno znanje. Prvi del besede seminar pa pomeni: pol. Tudi angleščina ga uporablja.
Semifinished product— polizdelek.
Franček Mukič
Poslušajte slovenski program na Radioni Gyor! Fsakšo nadelo od pau enajste do enajste vere. Fsejn vornin postu-šalcon, hvala lejpa!
VRABLI
Dva vrabla sedita na ednoj veji. Eden drugoma pravi:
"Vidiš, Sto sedi pod drej-vof?"
"Kaj pa nej bi vido! Eden policaj," pravi drugi vrabau.
Padaš ma pa pravi: "Pa te ka čakaš?"
Irena Barber
"ŠANJI"
Šanji je en bak, eden birtječi bak. Vrli je, tak odi za svojin gazdanon Vendi-von kak dober pes.
Eden den električno graj-ko pogledneta, če nej trbej kaj v red djamati. Šanji s frkon sproba draut. Elek-trični pastér ga smekna tak, ka na rit zleti. Dapa Šanji je nej zato bak, ka bi tau samo tak njao. Od 5 do 6 stopajof' si švung zema pa kak vijer notri v grajko oblisna. Vendi
NIKA ZA SMEJ
Zdaj že ma zavole ka popravlati.
Od tistogamao Šanji na veltje vöokrauži eto mesto..
POGAJANJA
Dva pavra sé na edno kravo pogajata. Gazda go ne Vej kak valiti, küpec go pa šinfa, kak more.
'Tjelko djej ta tjüga (ku-ga)?"
"Sploj malo, skur nika nej."
"Zavole mlejka dá?" 'Telko, ka neta vedli kama djati!"
Küpec si graubo glavau tera, ka bi eštje leko pito. Drügo ma ne pride na pamet "Pa je zavolé vrla vaša krava?"
"Če je vrla? Dán valati! V nedelo^so go štirdje na-za držali, pa je itak v cirtjev vujšla."
A. Talaber
PODARAJ
"Ntsvesta dugi slog lená skübé. To je: kda snehé po-daraj hodijo. Zato pravijo "snehé", ar nevesto edna sneha mora od hiže do hiže voditi i prositi nevestej dare, nevesta pa za dar dobi pre-divo, jajce i peneza. Nevesta té tö snehao za stare-šico zové, lieko parštemo v rokopisi (kézirat) Alojzija Dravca iz leta 1913.
Ta šiega ešče gniesden tö živé. Sneja gniesden dobi
samo pejnaza. Tau je tö nej lagvo!
Na tjejpi (sliki): Marija Karba iz Slovenske vesi pa starešica I. 1956.
Pomurska banka d.d. Murska Sobota
Pravi naslov za denarne zadeve
BRALNI
TABOR
Tradicionalnega bralnega tabora za porabske učence v Sloveniji zaradi znanih razlogov letos ni bilo. Zveza Slovencev in Z KO Slovenije sta se odločila, da ga bosta organizirala na Madžarskem. Tako se bo tabora v Kimli od 17. do 22. avgusta udeležilo 30 porabskih šolarjev s svojimi učitelji. Za uspešno delo bodo poskrbeli mentorji iz Slovenije. Stroške tabora bo plačala Zveza Slovencev.
TIHOTAPCI
OROŽJA
V začetku avgusta so na mejnem prehodu Rabafiizes (pri Monoštru) pripadniki mejnih služb ujeli tihotapce orožja. Pet jugoslovanskih državljanov je hotelo "uvoziti" iz Avstrije prek Madžarske v Jugoslavijo orožje v vrednosti pol milijona forintov.
VELIKO GOB V PORABJU
Kaže, da je boginja sreče porabskim gobarjem naklonjena, kajti v tej sezoni (od sredine julija) je v naših gozdovih zelo veliko gob. Porabci najraje nabirajo "gr-banje" (jurčke), "lišičice" (lisičke) in sivke.
Odkupna cena jurčkov je 350 forintov za kilogram. Za posušene jurčke najboljše kakovosti plačajo 2.600 forintov.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Szell KJlman t£r 11, p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. din, celoletna naročnina 240 forintov oz. din
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.