čustev Izražanje Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 5 Čustva verjetno sploh ne bi bila problematična, če bi živeli sami. A ker to ne gre, se čustva porajajo predvsem v sodelovanju, pri delu in v življenju z drugimi ljudmi. Čim bolj so nam 'drugi' pomembni, tem bolj v odnos z njimi vpletamo svoja čustva. Navadno se prav tu pokaže paradoks: pogosto se najmanj 'trudimo' obvladovati ravno v odnosih, ki so nam najbolj pomembni. Razvijanje čustvene inteligence Moja zgodba Nekoč so bila jutra v moji družini najbolj problematičen del dneva. V njih se je po- gosto bila bitka med menoj in starejšim si- nom, bitka, ki se je vselej končala s prioku- som poraza za oba. Najprej boj glede jutranjega oblačenja, ko je bilo treba v vrtec. Bila so jutra, ko ni bilo načina, da bi ga pripravila do tega, da se obleče. Začenjala sem s prošnja- mi, obljubami, a ko je čas nevarno brzel mimo, sem nadaljevala z grožnjami, povi- šanim tonom … Nič ni zaleglo. Spomnim se, kako sem ga pogosto v pižami odvlekla v avto in odpeljala v varstvo. Kasneje se je nadaljevalo z zamujanjem v šolo, lovljenjem sekund, da ujame avtobus, sekund, v katerih sem navadno prenehala dihati. Trmasto vztrajanje, da ne bo vzel de- žnika, čeprav je zunaj lilo kot iz škafa, vpitje, ker ne najde telovadne opreme, svinčnika, zvezka, norenje zaradi žlice, ki mu je padla na tla … Takrat sem ga opozarjala (vsakič z ostrim, rahlo povišanim, obtožujočim gla- som), da si ne dovolim kričanja, naj se ob- vlada, da je to zadnjič, ko poslušam njegovo vpitje, a to je še podžgalo njegovo jezo, ki se je potem praviloma z objekta preselila na subjekt: z žlice, ki mu je padla, in zvezka, ki ga je založil, name. Vedno znova sva se ujela v 'boju' za pre- vlado. Moj repertoar vzgojnih prijemov ni premogel veliko domišljije: navadno sem grozila, kričala, moralizirala, obtoževala, kaznovala. In naslednjič znova in znova … Jaz z diplomo profesorja pedagogike, a v vlogi mame s čustveno inteligenco na neza- vidljivi ravni. Moje trdovratno prepričanje je bilo, da je dovolj, če rečem otroku, naj neha. Če to rečem dovolj glasno in dovolj odločno, bo to seveda upošteval, saj sem vendar njegova mama, rada ga imam, mora me ubogati. Če sem jaz brezpogojno upoštevala svoje star- še, mora tudi on mene upoštevati! Zastareli družinski modeli Če tako kot jaz sodite v nekoliko starejšo generacijo, se zagotovo še spominjate časov, ko je bilo drugače. Drugače učiteljem, saj so otroci pridno sedeli v šolskih klopeh, dvigo- vali roke in se oglašali le, ko so za to dobili dovoljenje; staršem, saj so otroci ubogljivo sprejemali zahteve brez ugovarjanja; vod- jem, saj so zaposleni (takrat smo jim rekli podrejeni) izražali spoštovanje in lojalnost nadrejenim že zato, ker so bili ti na višjem položaju in so predstavljali avtoriteto. A modeli podrejenosti že zdavnaj ne velja- jo več. Rudolf Dreikurs (1991), znameniti psihiater in pedagog, je za to imel naslednje pojasnilo: »Ko je oče izgubil nadzor nad materjo, sta oba izgubila nadzor nad otro- kom.« Otrok ni imel več zgleda podrejeno- sti, starša pa še nista imela izkušnje vzgoje, kjer ni bilo podrejenosti. Ta paradoks je deloval tudi v moji družini. Moje naivno prepričanje, da se bo otrok ob- Majda Šavko, prof. pedagogike, je predavateljica, trenerka, moderatorka, certificirani in licencirani NLP-coach, mediatorka in učiteljica čuječnosti. Ima 40 let izkušenj na področju izobraževanja mladih in odraslih, je avtorica člankov in seminarskega gradiva. vladal zgolj zato, ker mu jaz tako ukažem, je dolgo predstavljalo vzvod moje jeze, ogor- čenja, razočaranja in nemoči. Svojemu otroku sem kar nekaj let zjutraj ve- likokrat slikovito demonstrirala, kaj pome- ni, če ne znaš brzdati svoje jeze, se ne znaš obvladati, če deluješ po vzgibih, ki ti jih na- rekujejo primitivni možgani, ki te opozar- jajo na nevarnost, sprožilec 'ogroženosti' pa so iracionalna pričakovanja, nezavedni in nefunkcionalni vzorci. Koliko juter sva odhajala izčrpana od spo- pada, oba na robu joka, s cmokom v grlu: v meni je najprej vrela jeza, potem žalost, ne- moč in nato še sram, saj me je ob tem bur- nem doživljanju vedno znova prevzemalo tudi prepričanje, da sem neuspešna mati in da so moji vzgojni prijemi čisti polom. A naslednjič sem ponovila vajo. Moja spoznanja Nekega jutra se je končno zgodilo prebuje- nje in spoznanje je silovito treščilo v mojo glavo. Pravzaprav so bila tri: Foto: arhiv Majde Šavko čustev Izražanje 6 Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 1. Kako lahko od svojega sina pričakujem, da se obvlada, če se sama nisem sposobna obvladati? Kdo se od koga uči? 2. Odgovorna sem za čustveno zorenje svo- jih otrok. Kako lahko naivno pričakujem, da bo moj otrok ravnal bolje od mene? Nisem mu namreč dala priložnosti, da bi se učil sprejemljivejših odzivov. 3. Če želim, da on doseže spremembo, se bom morala najprej spremeniti jaz. Ta- krat sem si nenehno ponavljala definicijo norosti, ki jo pripisujejo Albertu Einste- inu: »Norost je zmeraj znova delati iste stvari in pričakovati drugačne rezultate.« In vendar – ali ni to pogosta praksa star- šev, partnerjev, učiteljev, vodij? Takrat se je začela moja pot učenja in razvi- janja čustvene inteligence. Novi modeli družin in nove podobe generacij kličejo po razvijanju čustvene pismenosti Starši in učitelji se nenehno soočajo z izzivi obvladovanja lastnih čustev in upravljanja s čustvi otrok. Danes je to zahtevna naloga, saj vzgojne metode, ki so nekoč delovale, ne delujejo več. Spoštovanje v odnosu ni več danost; treba ga je razvijati in graditi. To je dobro, saj nas spodbuja, da se učimo novih prijemov, da soustvarjamo odnos, v katerem bomo raz- vijali ljubezen, dostojanstvo, sočutje, hvale- žnost in sprejemali svoj delež odgovornosti. Tako se nenehno razvijamo, iščemo poti za sožitje in delimo srečo. Dobra novica je, da se čustvene inteligen- ce lahko učimo in jo razvijamo. Danes so nevroznanstveniki skovali izraz »nevropla- stičnost možganov«, torej zmožnost, da se možgani spreminjajo in razvijajo nova vezja v vseh življenjskih obdobjih. Lahko prese- žemo priučene vzorce, se 'reprogramiramo' in se naučimo novih načinov izražanja. Pot učenja in razvijanja čustvene inteligence Pri delu z ljudmi v vseh starostnih skupi- nah, od najmlajših do najstarejših, je prepo- znavanje svojih čustev in učenje upravljanja z njimi ena najpomembnejših veščin. Največ zaslug pri popularizaciji čustvene inteligence ima Daniel Goleman (1998). Njegova knjiga Čustvena inteligenca je bila dve leti na seznamu najbolj prodajanih uspešnic. Prevedena je bila v 40 jezikov in je postala vroča tema ne le v strokovnih kro- gih, temveč tudi v širši javnosti. Goleman je postavil jasno hrbtenico čustvene inteli- gence. 1. Začne se s (samo)zavedanjem. Samoza- vedanje je neskončen proces, ki se razvija postopoma, ko se učimo opazovati svo- je notranje doživljanje, telesne reakcije, svoje misli in svoje odzive. Olajša nam razumevanje lastnih potreb in vzgibov ter spodbuja k čuječemu opazovanju svojega doživljanja (notranjih in zuna- njih odzivov) z odprto radovednostjo, prizanesljivo in brez obsojanja. Tako med sprožilcem čustvenih stanj in našim odzi- vom nanj nastane premor, v katerem raz- širimo perspektivo, ozavestimo pomen izkušnje in zagledamo možnosti izbire. 2. V tem procesu se neizogibno dotakne- mo tudi vzrokov svojih čustvenih stanj in odzivov ter prepoznamo sprožilce. Spoznamo, da se čustva 'prilepijo' na iz- kušnje, ki smo jih doživljali že zelo zgodaj v otroštvu. Takrat navadno prepoznamo celo verigo izkušenj s podobnimi čustve- nimi izrazi, ki so povezani z neko našo primarno izkušnjo. To 'sidranje' sproži v nas nenehno ponavljanje in utrjevanje, zato so spremembe včasih zahtevne in poskusi neuspešni. Pri raziskovanju so nam lahko v pomoč naslednja vprašanja: • Ali zna m p o imeno va ti sv o je no tra n je doživljanje? • K a j je to , ka r doživl ja m? J eza, strah, ljubosumje, žalost, sram, nemoč? Kje v telesu to občutim? Kako občutim? Kakšne misli in prepričanja spremljajo moje čustvene izraze? • K ak o izraža m sv o ja čustva? K a terih čustev pri sebi ne maram? Kaj pa pri drugih? Katera težje obvladujem? Kako se to izraža? Kako to vpliva na odnose? • K akšna je b ila izk ušn ja v o tr oštvu? Kako sta starša/pomembna odrasla iz- ražala svoja čustva? Kaj je bilo prepo- vedano in kaj dovoljeno? Koliko smo se pogovarjali o svojih čustvih? 3. To je pot, ki nas pripelje do upravljanja čustev. Prepoznavamo namreč, da imamo izbiro. Ni nujno, da nas vodi preteklost in da smo sužnji nezavednih odzivov. Ima- mo svobodo in moč, da izberemo druga- če. V mojem primeru sem se spraševala: Kdo ima koga? Jeza mene ali jaz njo? Kdo koga vodi in obvladuje? Kdo je 'gazda'? Kakšen odnos želim graditi z otrokom? Kaj je najpomembnejše, kar bi mu rada predala? Moja nezavedna navada je bila vselej enaka: s težavo moram opraviti ta- koj, ko do nje pride. T o je seveda najslabša izbira, ko gre za čustvene izbruhe. Ko smo razburjeni, delujejo naši primitivni mož- gani, ki nas pripravijo na boj (napad) ali beg (izostanek komunikacije). Kar takrat izrečemo pod 'nadvlado' čustev, kasne- je navadno obžalujemo. Obvladovanja sem se začela učiti postopno, po korakih. Foto: arhiv Majde Šavko