UDK 811.163.6*282(497.4 Istra)
Rada Cossutta
Univerza v Trstu
ROMANSKI VPLIVI V GOVORIH SLOVENSKEISTRE
Prispevek je etimoloska razclemba romanizmov v poljedelski in vinogradniski
terminology i istrskoslovenskih govorov. Poleg znacilnih morfoloskih in semanticnih
pojavov ugotavlja razlicne plasti istrske romanizacije (latinsko, furlansko, benesko,
istrsko-italijansko, trzaskoitalijansko in italijansko), ki sestavljajo podobo jezikovnih
interferenc na slovenskem istrskem ozemlju.
The paper is an etimological analysis of the words borrowed from Romance languages
in the agricultural and viticultural terminology of the Istrian-Slovene parlances. Beside
typical morphologic and semantic phenomena it discovers different strata of the Istrian
Romanisation (Latin, Friulian, Venetian, Istrian-Italian, Trieste-Italian and Italian) that
represent the image of the linguistic interferences in the Istrian-Slovene territory.
V letih 1988-90 sem za svoje doktorsko delo pod mentorstvom profesorja
Logarja zbrala v Slovenski Istri obsezno narecno gradivo na podlagi terenskih razis-
kav v 10 raziskovalnih tockah, enakomerno pokrivajocih celotno ozemlje (1.
Malija, 2. Padna, 3. Krkavce, 4. Gazon, 5. Smarje, 6. Kostabona, 7. Pomjan, 8.
Borst, 9. Marezige, 10. Trebese). Raziskavo sem omejila na poljedelsko in vi-
nogradnisko terminologijo in se pri tem posluzila posebne vprasalnice (978
vprasanj), opirajoc se na vprasalnice ALI (Italijanski lingvisticni atlas), ASLEF
(Historicno-lingvisticno-etnografski atlas Furlanije-Julijske krajine) in SLA
(Slovenski lingvisticni atlas). Iz zbranega gradiva sem nato izluscila 554 terminov s
podrocja poljedelstva, vrtnarstva, vinogradnistva, cebelarstva in oljarstva, ki so po
svojem izvoru romanski. Cas sprejema romanizmov v slovenskih istrskih govorih je
bil zelo razlicen. Nekateri so bili sprejeti ze v casu, ko je Istri vladal oglejski patri-
arhat, drugi, in teh je najvec, v casu Beneske republike, pa vse do najnovejsega casa,
ko v Slovensko Istro vdirajo zlasti trzaski dialektizmi in italijanske knjizne besede.
Romanski vplivi so zelo pogosti na podrocju vinogradnistva, botanicnih poimeno-
vanj, zlasti za mediteransko sadno drevje, juzno sadje, za gojenje trte, zelenjave,
oljk in za disavne rastline, pa tudi za mnoga poljedelska in vinogradniska orodja.
Podrobna etimoloska analiza istrskoslovenskih romanizmov razgrinja razlicne
plasti romanizacije tega obmocja, in sicer latinsko, furlansko, benesko, istrskoitali-
jansko, trzaskoitalijansko in italijansko.
1. Latinska plast
Najtezja je opredelitev latinske plasti, ker so se Slovenci naselili v Istri v 6.-7.
stoletju in v tistem obdobju ni vec latinizmov. Nekatere latinske izposojenke so
povezane z oglejsko ‘latiniteto’, druge so se obogatile s slovenskimi deminutivnimi
priponami (npr. mej’yatca), vecino pa je prevzela tudi knjizna slovenscina in so
postale prave kultume besede, za katere ni drugih poimenovanj (npr. vino, ocet itd.).
Oglejmo si nekaj primerov: latinskega izvora, toda gotovo novejsa izposojenka, je
74 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
istr.slov. fd'tur ‘posoda, v katero se stekajo oljni izvrzki’, ki je izoliran izraz
(istrskoitalijanski govori ga namrec ne poznajo), a nedvomno povezan s poznolat.
factorium ‘oljcna stiskalnica’ (REW 3134), prim. tosk. in sev.it. fattdio (DEI III
1605 d.; Index AIS 1349). Tudi istr.slov., sicer izolirano, mej’yada ‘vedro z enim
rocajem’jelatinskegaporekla: iz lat. * manicata, topaiz lat. mamcus ‘rocaj’ (REW
5303a). Zanimiva je tudi istr.slov. izpeljanka mej’yatca z dodatkom slov. po-
manjsevalne pripone -ca. Zelo stara izposojenka, blizja latinskemu kot neolatin-
skemu okolju (zasledili so jo tudi v Panoniji), je istr.slov. psr’kat ‘svinjak, kurnik’,
ki je stari leksikalni ostanek istr.rom. izpeljankena -atum *parricatum, iz srlat.par-
ricus ‘pregraja’, ki pripada praide. substratu (REW 6253; Rocchi 6253; Skok III
45). Na poznolat. vitula /vidula ‘instrumentum musicum Violon dictum’ (Du Cange
Vni 361) se navezuje istr.slov. dem. vi’dalce pi. ‘piscalka’, ki je brez neolatinskih
vzporednic v Istri.
2. Furlanska plast
Furlanska plast je raznolika in sega od novoveske, pri kateri pride v postev zlasti
vpliv bizjaskega in furlanskega govora, pa do srednjeveske, ki je zastopana s ter-
gestinskimi in muglizanskimi izposojenkami. S foneticnega vidika izstopa ohranjen
sklop -pi / bl-, ki pa ni izkljucno furlanska znacilnost, saj je ohranjen tudi v
istrskobeneskih govorih: prim. 548. flas'kon ‘pletenka; damizana’, iz istopomen-
skega furl, flas ’cidn (NP 323), ceprav ni izkljucena moznost, da je z dodatkom ro-
manskega avgmentativnega sufiksa izpeljano iz kras.flaska ‘steklenica’, ki pa ni v
rabi v slov. istrskih govorih; 3. ‘dopli ‘dvojen’, ki gaje mogoce izvajati tako iz furl,
adj. dopli ‘id.’ (DESFII 637 d.; NP 266) kot iz arh. trz. in istr.it. diiplo, ki je bil v
rabi tudi kot pravni termin (Rosamani 335). Izrazito furlanska posebnostje palatalni
-n- v naslednjem primeru: 36. ‘makiha ‘slamoreznica’, ki je prikrojena oblika us-
trezne knj.it. macchina ‘stroj’, nastala pod vplivom furl, machigne (NP 544).
Zanimiv je primer dvojne pripone, in sicer prve romanske, druge pa slovenske, do-
dane na furlansko izposojenko: 244. vali ’zoncic ‘lehica’, iz istr.slov. vali ’zon ‘leha’,
to pa iz furl, istopomenskega valisdn (NP 1256), dublete ben. vaneqdn (Prati EV
197). Obicajen postopek je dodatek slov. pomanjsevalne pripone -ca: prim. 973.
‘nuoyalce (pi.) ‘oljne tropine’, iz mugl. in terg. noglo ‘iztisnjene olive’ (DDM 106).
Veckrat je furlanski izvor istr.slov. izposojenke mozno vzporejati tudi z istr.it. vari-
anto, kar obcutno zreducira stevilo neposrednih furlanskih izposojenk: prim. 628.
y‘rana ‘prstasti pesjak’s sekundamim -n-, iz furl. grame,-a (NP 398, Zamboni, Ro-
manismi 109) oz. istr.pir. grama (Rosamani 449). Nedvomno furl, izhodisce ima
istr.slov. izraz msndar’jarka ‘tanacetum vulgare’, ki z dodatkom epenteticnega -n-
izhaja iz furl, madriarie ‘Chrysanthemum Parthenium Bernh.’ (NP 546). Furl, izvor
je mogoce zaslediti tudi v istr.slov. s’kuta ‘mlezva’, iz istopomenskega furl, scuete
(NP 992), ki se vsekakor navezuje na it. scotta ‘sirotka’ (DEI V 3422; DELI 5,
1167).
Rada Cossutta, Romanski vplivi v govorih slovenske Istre 75
3. Beneska plast
Beneska plast je v istrkoslovenskih govorih najbolje zastopana, kar gre pripisati
zlasti dolgoletni beneski nadvladi na tem ozemlju in v Dalmaciji, od koder je
Slovenska Istra prevzela tudi nekaj romanizmov. Vecina beneskih izposojenk je
izpricana skoraj v vseh beneskih dialektih, kar sem lahko preverila s pomocjo stevil-
nih dialektoloskih slovarjev, in zajema razlicne agrarne panoge. Za istrskoslovenske
venetizme so znacilni nekateri morfoloski pojavi, ki so bolj ali manj pogosti, toda
vsekakor tipicni:
a) prevzem slov. deminutivnih pripon (prim. 851 ,fa‘salic ‘odtocni kanal v
hlevu’, 977. ‘koyamca ‘skleda za pretakanje olja’);
b) poslovenjenje glagolskih nedolocniskih in delezniskih pripon oz. dodajanje
slov. glagolskih predpon (prim. 389. na'karyat / u’karyat ‘natovoriti’, 391. ptc.
kdr’yan/ 390. nakar'yan ‘natovorjen’);
c) pridevniki romanskega izvora z dodatkom slov. pripon (prim. 139. far-
man’toni ‘koruzni’, 209. ‘yobast ‘skljucen, nabrekel’, 958 ,‘mazni ‘stiskalni’, 609.
‘tondast ‘okrogel’, 626. ‘vawski ‘dolinski);
c) pojav metaplazme, ki je sicer sporadicen (prim. 500. fold/ folo ‘rocni zve-
plavnik’).
S semanticnega vidika so venetizmi izredno vitalni in pomensko razvejani. Do-
volj zgovoren je primer istr.slov. termina ‘byza, ki lahko oznacuje ‘jarek’,
‘gnojisce’, ‘luzo’, ‘smetnjak’, ‘odprtino na dnu soda’, ‘jamo’, ‘odprtino za seno’,
‘konjske nozdrvi’ in ‘celice pri satu’. Nekatere beneske izposojenke so govorniki
prevzeli za specificno kmecko orodje, za katero niso imeli na razpolago ustreznega
slovenskega termina, vecina pa je sopomenk, ki se se danes enakopravno
uporabljajo z istopomenskim slovenskim izrazom. V zbranem gradivu sem zasle-
dila tudi nekaj primerov kalkov: istr.slov. ‘dela ta’bar ‘(kokos) se kilavo drzi’: ben.
fa tabaro; istr.slov. ‘pasat ‘zimo ‘prezimiti’ : ben. passar Vinverno. Vcasih za
oznako istega pojma naletimo celo na dva sinonimna venetizma: prim. 569. ‘sodar’
1) istr.slov. bo’ter, iz ben. istopomenskega boter (Boerio 95; Durante 47), kar us-
treza knj.it. bottaio ‘id.’ (DEI I 576; DELI 1,159; REW 1427); 2) istr.slov.
mardn’yon, iz ben. istopomenskega marangon (Boerio 396; Durante 280).
V naslednjem seznamu navajam nekaj tipicnih venetizmov:
959. bd‘cil ‘kroznik pri stiskalnici za olje, iz benec. bacil skleda’ (Boerio 54);
547. ‘boca ‘pletenka’, iz benec. bozza ‘steklenica’ (Boerio 96); 548. avgmentativ
bo’cuon, iz benec. bozzon ‘velika steklenica’(Boerio ibid.); 90. bo’rela ‘samokol-
nica’, iz ben. barela ‘kmecki voz z majhnimi robovi’ (Durante 25); 833. (na)
‘canko, delovna velelnica za zivino, ‘klic za preusmeritev goveda na levo’, iz ben.
zanco ‘levi; levicen’ (Boerio 805; Durante 656; Miotto 221; Prati EV 203; Tomasi
211) ; 169. far’kada ‘prekla; kol opornik za trto’, iz benec. forcada ‘polne vile;
vilicasta palica, ki jo rabijo perice, ko raztezajo perilo na vrvi’ (Boerio 281); 168.
yarz’juola ‘plot’, iz ben. grisola /grisiola ‘trsna pletenina’ (Boerio 318; Durante
215; Prati EV 80; Tomasi 74); 930. ‘kwaco, delovna velelnica za zivino, ‘klic za po-
gon osla’, iz ben. quacio ‘sklonjen’, deverbalna oblika izvedena iz ben. glagola
76 Slavisticna revija, letnik 46/1998, 3t. 1-2, januar-junij
quaciar(se) ‘pomiriti se’ (Boerio 543; Durante 401; Miotto 164; Prati EV 139); 233.
li’berat ‘odvzeti (merniku, staru)’, iz benec. pom. libar ‘razbremeniti (ladjo), od-
vzeti del tovora’ (Boerio 369); 145. ‘manica ‘kita koruze’, iz ben. mana ‘snopic
(slame, klasja itd.)’ (Prati EV 94 d.; Tomasi 115) z dodatkom slov. dem. pripone;
400. ‘masa adv. ‘prevec’, iz ben. istopomenskegamassa (Boerio 403; Durante 289;
Prati EV 99); 524. s'kavec ‘patoka, zonta’, iz ben. vin scavezzo ‘vino pomesano z
vodo’, to pa iz benec. scavezzar ‘zlomiti’ (Boerio 623); 141. sdr’cina ‘koruzno ste-
blo\ iz ben. sarasln ‘turscica, koruza’ prek * sarasina (Boerio 601; Durante 457);
276., 367. ta'yica ‘buca’, iz ben. tega ‘strok (boba, graha, fizola)’ (Boerio 739; Du¬
rante 614; Prati EV 187; Tomasi 197) z dodatkom slov. dem. pripone; 150. t’rozo
‘steza’, iz ben. (tudi benec.) trozo ‘stezica’ (Boerio 770; Durante 633; Prati EV
194); 621. zd’retdt ‘zravnati (drevo)’, iz ben. adj. dreto ‘raven’ oz. gl. drezzar
‘zravnati’ (Boerio 247; Prati EV 59); 583. zon’tela ‘zadnje zganje’, ki ga lahko usk-
ladimo z benec. zontarela ‘majhen dodatek’, deminutiv k zonta (Boerio 821).
4. Istrskoitalijanska in trzaskoitalijanska plast
V to skupino spadajo termini, ki so prisli v istrske slovenske govore iz
sosednjega istrskoitalijanskega okolja. Vecinoma so lastni tudi trzaskemu narecju.
Zaradi geografskega polozaja so istrskoitalijanski govori v razmerju do istrsko-
slovenskih govorov prej neposredno vplivno izhodisce kot trzaskoitalijanski govor,
ceprav ne smemo prezreti dejstva, da je vsaj naslednjih 18 terminov prevzetih direk-
tno iz italijanske trzascine bodisi zaradi oblike bodisi ker niso izpricani v istrskoi-
talijanskih govorih: prim. 204. bod’lada, iz trz.it. (tudi bizj.) badilada ‘polna lopata;
sunek z lopato’ (Domini 27; GDDT 46; Rosamani 54); 15. ‘baddldt ‘lopatati’, iz
trz.it. badilar ‘kopati z lopato’ z dodatkom slov. nedolocniske pripone (GDDT 46);
86. dem. bero ’cin ‘voz na dve kolesi’, prikrojitev trz.it. birocin ‘dvokolesni (vcasih
tudi rocni) vozicek’ (GDDT 74), iz katerega izhaja tudi kras. (Sv. Kriz) birocin ‘id.’
(SDLA-Ts 452); 86. bi’roc ‘voz na dve kolesi’, prim, tudi kras. biroc (SDLA-Ts
452), iz trz.it. biroc ‘dvokolesni ali stirikolesni voz za prevoz blaga’ (GDDT 74),
apokopirana oblika nekega v trzascini neizpricanega birocio, ki se navezuje na is-
topomensko ben. birdcio (Durante 38); 510. dizyra’nirat ‘obirati jagode’, iz trz.it.
(tudi bizj.) diggranar ‘lusciti’ (GDDT 205; Rosamani 316; Domini 154); 548.
fjas'kon ‘(velika) pletenka, damizana’, iz trz.it. avgmentativa fiascon ‘pletenka;
velika steklenica’ (GDDT 231; Rosamani 372); 86. ka’les ‘voz na dve kolesi’, iz
trz.it. cales ‘koleselj; vozicek’ (GDDT 113; Rosamani 147); 135. pi. konfete
‘pecena koruzna zrna’, iz istopomenskega trz.it. pi. confeti (GDDT 170; Rosamani
241); 486. ‘vina napasta ’nel ‘terasasti vinograd’, dem. oblika trz.it. pastano ‘obde-
lana terasasta njiva’ (GDDT 439; Rosamani 746); 486. ‘vina na ‘pastin ‘terasasti
vinograd’, iz trz.it. pastino /pasteno /pastano ‘obdelana terasasta njiva’ (GDDT
439; Rosamani 746); 674. pa’von ‘pav’, iz trz.it. (tudi bizj. in furl.) pavon ‘id.’ (Do¬
mini 329; GDDT443; NP 720; Rosamani 752); 13. sfalca’dor ‘okopalnik’, prikro¬
jitev, z dodatkom proteticnega is-, trz.it. falzador ‘kosec’ (GDDT 223) s pomensko
prestavo, ki jo je mogoce razloziti le prek krizanja s furl, solzaddr ‘vrsta pluga z
manjsim lemezem’ (NP 1067); 897. skshn’dyrast ‘mrsav’, rom. izposojenka z do-
Rada Cossutta, Romanski vplivi v govorih slovenske Istre 77
datkom epenteticnega n- in slov. pridevniske pripone -ast, iz trz.it. scoladura ‘od-
cejanje, troska’ (GDDT 596); 58. ska’leta ‘dno voza’, iz trz.it. dem. scaleta
‘lestvica’ (GDDT 573); 819. sta’lar ‘kravar’, prim, tudi istopomensko kras. stalar
/ staler , iz trz.it. (tudi bizj.) stalier ‘hlevar’ (Domini 472; GDDT 678); 433.
st’ruankat ‘prirez(ova)ti’, prikrojitev trz.it. stroncar ‘odlomiti, okrniti’ (GDDT
698); 120. s'tubja ‘stmisce zita’, iz trz.it. stubia ‘strnisce’ (GDDT 701; Rosamani
1113); 349. vdr’zota ‘kodrasti ohrovt’, iz istopomenskega trz.it. verjota (GDDT
782; Rosamani 1217).
Istrskoitalijanske in trzaskoitalijanske izposojenke kazejo iste znacilnosti, ki jih
srecujemo ze pri beneskih:
a) dodajanje slov. pomanjsevalnih pripon (prim. 582. bice’rincic ‘kozarcek’,
468 . bran’telca ‘brenta z rocajem’; 238. pampa'nelca ‘zitni molj’);
b) poslovenjenje glagolskih nedolocniskih pripon (prim. 506. bandi’mirat ‘trgati
grozdje’, 442. k’resit ‘rasti’; 184. kulti’virat ‘obdelovati (njivo)’; 434. ‘monddt ‘cis-
titi; (raz)redciti mladike’; 202. ‘pastnat ‘globoko obdelovati zemljo; osipavati’;
437. prava'nerat ‘grebeniciti’) in dodajanje slov. glagolskih predpon (prim. 621.
zya‘lidat ‘(drevo) zravnati’);
c) dodatne slov. delezniske (prim. 436. prave ’neran ‘var% ‘grebenica’) in
pridevniske pripone (prim. 151. ka’mughski ‘obcinski’; 912. ‘matast ‘muhast
(konj)’; 913. rab’jan ‘jezen (konj)’; 897. skdten’dyrast ‘mrsav (konj)’);
c) semanticno razvejenost (prim, bd‘ret 200. ‘ledina’, 199. ‘zaledinjena njiva’,
455. ‘podivjanazivameja’, 586. ‘travnik’);
d) sinonimijo (prim. 225. bo’rat / bo’ratolo ‘presevalnik’; 237. 'yari /
kara ‘bdldo ‘crni zuzek’);
e) pojav metaplazme (prim. 654. ole’anddr/le’andar/le’dndra ‘oleander’);
f) kalke (primer kalkaben. izraza/a tabaro (istr.slov. 710. ‘dela ta’bar) ‘(kokos)
se kilavo drzi’je istr.it. fa capoto, kar je dalo istopomensko istr.slov. 710. jima
ka 'pot).
Iz zbranega gradiva navajam nekaj najzanimivejsih primerov istrskoitalijanskih
in trzaskoitalijanskih izposojenk:
532. b’rom ‘zavretek iz kutin in breskovih listov kot disava za sode’, iz istr.it.
brombo ‘id.’, to pa iz onomatopeicnega korena bomb- (Dalla Zonca 24; GDDT 95;
Rosamani 119; Vascotto 60); 237. ‘yari ‘crni zuzek’, iz istr.it. kero/kiero iesnicrv’
(Ive 160); 576. y‘ropada ‘grampa, vinski kamen’, iz istopomenskega trz.it. in istr.it.
gropeda (GDDT 283; Dalla Zonca 148; Rosamani 460; Semi 259; Vascotto 131);
237. kara‘baldo ‘crni zuzek’, iz istr.it. carabal ‘hrosc, govnac’, verjetno s pred-
benesko fonetiko izvedeno iz carabalt-, kar je dalo ben. carabald- oz. istr.it. cara-
baldo\ 178. kava‘daha skrajni neobdelani del njive’, iz trz.it. in istr.it. cavedagna
(Cernecca 31; GDDT 140; Rosamani 194 d.; Semi 244); 466. h'raha ‘vrsta trt’, iz
istr.it. liragna ‘vmesni prostor med dvema vrstama trt sirok dve brazdi (Rosamani
545); 126., 143. par’nat 1) ‘razstavka’; 2) ‘kopa koruznih stebel’, iz istr.it. pernato
/parnato ‘kopica klasov, ki se koncujejo konicasto’, ki je izoliran izraz german-
skegaporekla (Rosamani 739); 173. pe’caw ‘luza’, iz istr.it. pozal ‘obcestnijarek, v
78 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
katerem se zbira voda (Ive 22; Rosamani 825); 437. prava ‘nerat (po prehodu -v- >
-f- prafi’nerat) ‘grebeniciti; zagrebsti’, izistr.it. agr. provenar ‘id.’ oz. provena ‘gre-
benica’ (Rosamani 833; Vascotto 223); 456., 589. sa‘raja 1) ‘ziva meja’; 2) ‘plot;
ograja’, iz istr.it. seraia / seraio ‘zaprt pasnik; ziva meja, ograjen gozd’ (Rosamani
1005; Semi 290); 891. s‘pan ‘porajtelj (pri tovoru na vozu)’, iz istr.it. spano
‘konicast kos lesa, s katerim zavezujejo na oslovem hrbtu dva obroca iz rozja, v kat-
erapostavljajo brente’ (Rosamani 1062); 73. ‘tarta ‘sponepri jarmu’, iz istr.it. torta
‘spona, vez pri jarmu’ (Cernecca 114; Rosamani 1166); 235. va’jido ‘zglajen, ra¬
ven’, iz istr.it. valido ‘gladek, zglajen’ (Rosamani 1199); 654. vi’lena ‘oleander’, iz
istr.it. in trz.it. velen ‘strup’ (GDDT 777; Rosamani 1207 d.) > ‘strupena rastlina’
(oznaka strupenih rastlin s splosnim terminom velen ‘strap’je znacilna tudi za fur-
lanscino, kjer je velen (FPF I 193; FPF II 580; NP 1263) ‘Solanum nigrum’ oz.
‘Arum italicum’); 963. ‘zerma ‘oljcni cvet (brst)’, iz istr.it. zerma ‘id.’ (Rosamani
1252).
5. Italijanska plast
V to skupino pristevam 114 izrazov, ki so vecinoma brez foneticnih in mor-
foloskih sprememb neposredno prevzeti iz knjizne italijanscine. Manjsa skupina
italijanskih izposojenk je namrec podvrzena pojavom, ki so tipicni za istrskosloven-
ske romanizme, in sicer:
a) deminutivi s slov. priponami (prim. 638. ba'retca ‘(zelodova) kapica’; 438.
‘cimca ‘sadika, podtaknjenec’; 564. ‘doyica ‘sprednjadoga’);
b) pridevniki s slov. priponami (prim. 906. s'telast ‘lisast, pegast (konj)’; 875.
‘mayar ‘nemasten (sir)’);
c) glagolski nedolocniki s slov. priponami (prim. 192. konci’merat ‘gnojiti’;
201. zroto’lirat ‘zrahljati zemljo’) oz. predponami (prim. 509. po’raplat ‘paberk-
ovati’).
Izredno semanticno razvejenost kaze romanizem (295., 334., 363., 593., 638.,
955.) s‘korca 1) ‘zeleni orehov ovojek’, 2) ‘orehova lupina’, 3) ‘grahova luscina’,
4) ‘lubje’, 5) ‘(zelodova) kapica’, 6) ‘oljcnakozica’.
Italijanski izvor teh izposojenk je razviden ze na prvi pogled, tako da jih ni tezko
izlusciti iz mnozice romanizmov. Naj zadostuje le nekaj primerov:
930. a’vanti ‘klic za pogon osla’, iz knj.it. avanti ‘naprej’ (DELI 1, 94); 919.
‘bolsow ‘nadusljiv’, iz knj.it. bolso ‘id.’ (DELI 1, 153); 754. b’ranko ‘creda, trap’,
iz istopomenskega knj.it. branco; 200. dezer’tina ‘ledina’, iz stit. adj. desertino
‘neobdelan’; 343 .f’rayola ‘jagoda’, iz istopomenskega knj.it . fragola (DEI III
1703; DELI 2,454, REW 3478); 35. ‘lama ‘rezilo (kosa) pri slamoreznici’, iz knj.it.
lama ‘jeklo za rezilo, rezilo’ (DEI III 2153); 337. ‘polpa ‘breskvina meca’, iz knj.it.
polpa ‘meca’ (DEI IV 3006; DELI 4, 952; REW 6834); 426. ‘ramo ‘(oljcna) ve-
jica’, iz knj.it. ramo ‘veja’, ki zajema ves beneski areal (DEI V 3203; DELI 4,
1029); 341. ‘rapolo ‘cesnjev pecelj’, prikrojitev (z aferezo zacetnega g-) knj.it.
grappolo ‘grozd’ (DEI HI 1862); 941. ‘re ‘trot’, iz knj.it. re ‘kralj’ (DELI 4, 1038
d.); 179. ran’yada ‘rob zemlje vzdolz jarkov na njivi’, iz knj.it. rigata ‘mahljaj z
Rada Cossutta, Romanski vplivi v govorih slovenske Istre 79
ravnilom’ (DEI V 3252). Iz sev.it. dialektov je prevzet romanizem 319. p ’recbrsan
‘petersilj’ z dubleto ‘padarsdn, iz milan., krem., berg . padersem ‘id.’ (REW 6448).
Zanimiv pojav je tudi dodajanje romanskih pripon na slovenske osnove: prim. 261.
piz’donkola ‘vodna kresa’; 524. pi’cot ‘patoka, zonta’; 684. ra’con ‘racman’; 839.
ru’yada ‘sunek z rogovi’.
Etimoloska razclemba romanizmov ni samo sredstvo za ugotavljanje vecplast-
nosti in razvejenosti istrskoslovenskega poljedelskega izrazja. Izsledki raziskave
namrec jasno kazejo tudi na razmerja med razlicnimi plastmi: najvecji delez ima
beneska plast (40 %), sledi istrskoitalijanska in trzaskoitalijanska plast (30 %), nato
italijanska plast (20 %), medtem ko najmanjsi delez pripada furlanskim in latinskim
izposojenkam (10 %). Upostevanje teh razmerij in dejstva, da je romanska interfer-
enca na tem obmocju pojav, ki ne zadeva samo preteklosti, ampak tudi sedanjost, je
predpogoj in izhodisce za vse nadaljnje raziskave na tem podrocju.
Krajsave
Literatura
G. Boerio, 1856: Dizionario del dialetto veneziano, II ediz. Venezia.
D. CERNECCA, 1986: Dizionario del dialetto di Valle d’Istria (=Bale). Trieste.
G. A. DALLA Zonca, 1978: Vocabolario dignanese-italiano. Trieste.
DDM- D. Zudini, P. P. Dorsi, 1981: Dizionario del dialetto muglisano. Udine.
DEI-C. Battisti, G. Alessio, 1950-57: Dizionario etimologico italiano. Firenze.
M. CORTELAZZO, P. ZOLLI, 1979-1988: Dizionario etimologico della lingua italiana 1-5
(A-Z). Bologna.
DESF - G. B. Pellegrini, M. Cortelazzo, A. Zamboni, 1984-: Dizionario etimologico
storicofriulano, I (A-Ca), II (Ce-Ezzita). Udine.
80 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
S. Domini, A. Fulizio, A. Miniussi, G. Vittori, 1985: Vocabolario fraseologico del
dialetto ‘bisiac’. Bologna.
Glossarium mediae et infimae latinitatis, 1883-1887. Cond. a. C. Du Cange. Paris;
Neudruck, Graz, 1954.
D. Durante, GF. Turato, 1975: Dizionario etimologico veneto-italiano. Padova.
FPF- G. B. Pellegrini, A. Zamboni, 1982: Flora popolarefriulana. Udine.
GDDT-M. DORIA, C. Noliani, 1987: Grande dizionario del dialetto triestino. Trieste.
K. JABERG, J. Jud, 1960: Index zum Sprach- und Sachatlas Italiens und der Siidschweiz.
Bern.
A. Ive, 1900: 1 dialetti ladino-veneti dell’Istria. Strassburg.
L. MlOTTO, 1991: Vocabolario del dialetto veneto-dalmata, II edizione riveduta e ampliata.
Trieste.
NP - G. A. PlRONA, E. CARLETTI, G. B. CORGNALI, 1935: II nuovo Pirona, Vocabolariofri-
ulano. Udine, 1977, ponatis originalne izdaje.
A. Prati, 1968: Etimologie venete. Venezia-Roma.
REW-W. Meyer-Lubke, 1935: Romanisches Etimologisches Worterbuch, III. izd. Heildel-
berg.
L. Rocchi, 1990: Latinismi e romanismi antichi nelle lingue slave meridionali. Udine.
E. Rosamani, 1958: Vocabolario giuliano. Bologna; Trieste 1990 (I. ponatis).
SDLA - R. COSSUTTA, 1987: Slovenski dialektoloski leksikalni atlas Trzaskepokrajine. Trst.
F. Semi, 1983: Elparlar s’ceto e neto de Capodistria (testi antichi e modemi, glossario, itin-
erario grafico, documentazione fotografica). Venezia.
P. SKOK, 1971-74: Etimologijski rjecnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I-IV. Zagreb.
G. Tomasi, 1983: Dizionario del bellunese arcaico (pravzprav slovar agr. belun. dialekta iz
kraja Revine). Belluno.
A. Vascotto, 1987: Voci della parlata isolana nella prima meta di questo secolo. Imola.
A. ZAMBONI, 1991: Romanismi e altri strati linguistici nella Slavia triestina, Quaderni
Patavini di linguistica, Monografie. 8 per Giovan Battista Pellegrini. Padova.
SOMMARIO
II presente saggio trae spunto dal riesame del materiale dialettale che 1’autrice ha
raccolto, sotto la guida del prof. Logar, negli anni 1988-90 nellTstria slovena per la sua tesi
di dottorato di ricerca dal titolo La terminologia agricola e viticola nelle parlate dellTstria
slovena (Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994). La redattrice ha esplorato tutta l’area
inquisendo direttamente 10 punti d’inchiesta (1. Malija, 2. Padna, 3. Krkavce, 4. Gazon, 5.
Smarje, 6. Kostabona, 7. Pomjan, 8. Borst, 9. Marezige, 10. Trebese) con l’ausilio di un
questionario di 978 domande, compilato appositamente sulla base dei questionari dell’ALI,
dell’ASLEF e dello SLA. La rete dei punti e stata scelta molto attentamente in modo da
coprire omogeneamente tutta la zona. L’opera rientra in un vasto progetto di recupero del
materiale dialettale istriano alio scopo di riscrivere la storia linguistica di questa regione vista
in una nuova ottica di interferenze che hanno segnato profondamente e che continuano a
segnare il lessico istriano.
Poiche l’elemento di primaria importanza in questo intrecciarsi di influssi reciproci e
quello romanzo l’autrice ha proceduto all’analisi etimologica dei romanismi presenti nel
materiale raccolto individuandone ben 554. L’lstria settentrionale, come rileva il Zamboni
(Zamboni, Romanismi 162), e luogo d’incontro e di sovrapposizione storica di diverse
ondate linguistiche, per cui la datazione dei romanismi rilevati spesso non e un’impresa
Rada Cossutta, Romanski vplivi v govorih slovenske Istre 81
facile. Alcuni sono stati infatti recepiti nel periodo del Patriarcato di Aquileia, altri durante la
dominazione della Repubblica veneta, mentre gli istrianismi, i triestinismi e gli italianismi
riflettono la realta quotidiana dell’Istria slovena odierna, un’area complessa dove l’autrice ha
tracciato 5 strati lessicali (latino, friulano, veneto, istriano-triestino, italiano). Lo strata latino
e poco rilevante in quanto abbraccia parole culturali (del tipo vino, ocet ecc.), condivise
anche dallo sloveno standard, per le quali non esistevano denominazioni slave, o termini
isolati (cfr.fa'tur, mej’yada) spesso arricchitisi di suffissi sloveni (cfr. mej’yatca). Lo strata
friulano, sebbene vario in quanto si manifesta in una tipologia tergestino-muglisano-friulana,
e debole dal punto di vista numerico e spesso ridotto anche da concordanze con l’istroveneto.
Decisamente forte e invece la presenza dell’elemento veneto, che e quello predominante,
seguito dall’elemento istroveneto-triestino con il quale condivide alcuni tratti morfologici e
semantici caratteristici tra cui: a) l’acquisizione di suffissi diminutivi sloveni (cfr. 851.
fa‘salic); b) la slovenizzazione di prefissi e suffissi verbali (cfr. 389. u’karyat\ 391. ptc.
kar’yan); c) l’assunzione di suffissi aggettivali sloveni (cfr. 209. ‘yobast)\ d) il metaplasma
(cfr. 500. fold/ fold)', e) la sinonimia (cfr. 569. bo’terlmaran’yon)\ f) i calchi (cfr. 710. dela
ta'bar : ‘jima ka'pot). Lo strato italiano raramente assume queste particolarita (cfr. 438.
‘cimca, 906. s'telast , 192. konci’merat) ed e facilmente riconoscibile proprio per il fatto che
in genere non ha subito trasformazioni fonetiche, morfologiche e semantiche (cfr. 930.
a’vanti, 754. b’ranko, 343. fra’yola).
Tenendo conto della suddivisione in sfere semantiche i romanismi piu frequenti sono
quelli riguardanti la viticoltura, le denominazioni botaniche, l’olivicoltura e gli attrezzi
agricoli e viticoli in genere dove spesso il prestito romanzo e un prestito di necessita per
designare una nozione d’impiego tecnico e comunque molto specifico. La vitalita dei
romanismi analizzati e constatabile indirettamente attraverso la prolificita piu o meno estesa
dei relativi derivati e direttamente dalla varieta di significati che il romanismo ha assunto in
area slovena (cfr. ‘byza, ba ‘ret).
Dall’analisi etimologica dei romanismi trattati non risulta soltanto la molteplicita degli
strati linguistici dell’Istria slovena ma anche la loro rilevanza: lo strato veneto (40 % dei
prestiti), assieme a quello istroveneto-triestino (30 % dei prestiti) e quello italiano (20 % dei
prestiti), e quello predominante rispetto all’esiguo strato latino e friulano. Questi dati sono il
punto di partenza per il linguista che vuole addentrarsi nel complesso discorso
dell’interferenza istriana e ricostruire i tasselli della storia linguistica di questa regione.