Si
r
Posebni odtisek iz V. zvezka „Zabayne knjižnice" „M atice Slovensk e.'
Ljubljana, 1889.
Samozaložba. — Tiskal R. Milic.
i®:
.i ■Z
Rt
Ig
w
W.
Ž
w w
3l
*
H-<-
i
z,-
....
:§lll
w w
.,
c
u. Q
w
!
u
...
*
;<-
*■ f
* <-
b 1*
:fr. + ■<-
* fr
i
v
Zivotopis
Frana Erjavca.
Spisal
Fr. Levec.

lH l i i. *_i t l ■
5?
ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA
MATICA SLOVENSKA."
V. ZVEZEK:
ERJAVČEVI IZBRANI SPISI.
II. DEL.
V LJUBLJANI, 1889.
TISKAL J. BUDOM? MILIC.
K
NJIŽNICA.
FRANA ERJAVCA
UREDIL
FRANČIŠEK LEVEČ.
DRUGI DEL:
ŽIVOTOPIS  FR. ERJAVCA. POTOPISI. SPISI   PRIRODOPISIME VSEBINE. DODATEK.
--<#4^-
V LJUBLJANI.
ZALOŽILA „MATICA SLOVENSKA".
TISKAL  J.  BUDOLF MILIC.
1889.
44754

Fran erjavec
FRAN ERJAVEC.
1
ran Erjavec*) je bil porojen dne 4. septembra 1834. leta v Ljubljani v hiši Bernarda Klo-bovsa na Poljanah pod št. 26. (zdaj 49.) nasproti Marijanišča. Sedanji posestnik Klobovsove hiše je doktor Oskar Pongratz.
Oče njegov, Mihael Erjavec, bil je dolenjske krvi. Doma v Kriški vasi pri Višnji Gori, zvršil je nekoliko gimnazijalnih razredov v Karlovci, bil pozneje vojak, kjer je dospel do časti narednika ali feldveblja, potem pa je služil pri zakupništvu užitninskega davka ter bil naposled paznik ali priglednik v mestni klavnici ljubljanski. **)
Mati Erjavčeva je bila Ljubljančanka. Roditelji nje so imeli malo kramarijo in trafiko v zgoraj omenjeni hiši na Poljanski cesti. Elizabeta Bezljajeva,
*) Imenujem ga Fran, a ne književno Frančišek, ker se je sam vedno tako podpisi val.
**) Za mnogo podatkov o Erjavčevih roditeljih in o Erjavci sploh scinije zahvaljevati gospodu Petru Grasselliju, županu ljubljanskemu, kateri jih je izerpil iz uradnih spisov na mestnem magistratu; dalje gospe Mariji Erjavčevi v Gorici, g. Jožefu Cimpermauu v Ljubljani, g. prof. Jožefu Staretu v Zagrebu, Erjavčevemu bratrancu g. J o ž e f u B e z 1 j a ju, c. kr. gozdarju v Ljub -ljani. Porabil sem vrhu tega tudi ustna poročila pokojnega g. dr. V. Zamika in životopisne črtice g. Simona Gregorčiča v „Koledarji družbe sv. Mohorja" za leto 1888.
JI
tako je bilo nje ime, slovela je v mladosti zaradi izredne lepote svoje. Ko je bil leta 1821. v Ljubljani zgodovinsko - imenitni vladarski shod, prigodi se nekega dne, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici in si po zvršenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim adjutantom. Ko car ugleda cvetočo perico, ustavi se, potegne iz žepa rdeč svilen robec ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obrazek.*)
Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se je porodilo četvero otrok, izmed katerih je bil naš Fran predzadnji. Življenje v domači hiši nam Erjavec sam, to seveda poetično olepšano, opisuje tako:
»Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rasle jabolka, hruške, češplje in tudi jedna češnja. V gorenjem konci so bile pa gredice, na katerih so vse poletje noter do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rmene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktičnejši; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog ve, zakaj ta lepi prostor brez vsacega dobička stoji na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se naposled materinim željam, in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narci-sov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče — krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle, ker materi bi se bili oče na tihem vender smilili, ko bi jim uničili vse veselje.«
»Ali ljubša nego cvetlice in krompir, ljubša nego jabolka in češnje, dasiravno sem jih nerad zabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni useknila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta; na niti sem jih peljal celo v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil
:) Zvedel od g. Jožefa Cimpermana.
L.
III
češnjevih peška. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — od popirja.«
»Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali semtertja, široki vodni hrosti v črnih frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjah sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal, od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rmene proge. Najprej je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne: ali v tem hipu zagrmi ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje, ali v veliko nejevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, imel sem na morji nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo; s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta, — kadar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne bodem pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši!«
■ A kmalu je bilo konec te lepe idile, ker zgodaj že je izgubil Erjavec svojega očeta.
Neko noč ljubljanski mesarji neusmiljeno pretepo Erjavčevega roditelja; zjutraj ga najdejo nezavestnega ležočega pred klavnico in umrl je, stoprav 321etni mož, malo dnij potem. *) Pri Erjavčevih se je udomačilo uboštvo. Naš Fran je iz šole grede večkrat gladen pobiral po tleh češnje, katere so poizgubljale branjevke ; o prostih dneh pa je s starejšo sestro hodil na Golavee po gozdno suhljad. Čez nekoliko let se mati njegova znova omoži v Zalog, Fran pa ostane pri stari svoji
*) Tako mi zatrjujejo verjetne priče, Erjavčevi še živi sorodniki, in tako mi je pravil tudi Erjavčev prijatelj iz mladih let, pokojni dr. V. Zarnik. Erjavec sam pa je vedno trdil, da mu je oče umrl nagle, a prirodne smrti. L.
**
IV
materi. A kakor je na naglem izgubil očeta, tako nekoliko let pozneje tudi mater. V Zalogu je imela mati njegova krčmo. Nekega dne hoče brzo steči po stopnicah v globoko klet, spotakne se in pade tako nesrečno, da se ubije pri tej priči. Skrbela je že tedaj in tudi pozneje največ zanj teta njegova, materina sestra, bivša kuharica pri kanoniku Andrijolliji, kateri je Erjavec pozneje to dobroto povračal z otroško ljubeznijo, hraneč jo kakor mater svojo pri sebi v Gorici do nje smrti.
V šoli se mu sprva ni dobro godilo. Prilezel je sicer do četrtega razreda pod ostrega učitelja Ivanetiča, a tu mu je pošla vsa njegova učenost. Pouk je bil ves nemški in Erjavec je ujel komaj vsako deseto besedo, konec leta pa nesel debelo dvojko na svoje Spodnje Poljane. Vender poskusi srečo svojo še drugo leto. Zdajci se mu pa, kakor mi je sam pravil, kar nekega dne odmaše ušesa in razveže jezik, da jo je znal rezati po nemški. Odslej je bil Erjavec ves čas čeprav ne izvrsten, vender zanesljiv in dober dijak, tudi na gimnaziji, kamor je vstopil jeseni leta 1847. ter jo zvršil leta 1855.
Tista leta je živel v Šiški pri Ljubljani znani pri-rodopisec Ferdinand Schmidt. Za ogromne svoje prirodopisne zbirke je potreboval pomočnika in dobra sreča privede Erjavca že v drugi šoli v Schnhdtovo hišo. Vse proste dni je odslej pomagal Schmidtu urejati njegove zbirke, ali pa je staremu možu prebiral priiodo-pisne knjige. Ondukaj se je Erjavec seznanil tudi z mnogimi drugimi kranjskimi priroclopisci. tako z Dežmanom, Hauffenom in Hofmannom. V njih družbi je oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero podzemeljsko jamo in otlino. Erjavec je sam to življenje opisal z nedosežnim humorjem v »Črticah iz življenja Šnakšnepskov-skega,« natisnjenih v Janežičevem »Glasniku« 1. 1858. Pozneje je Erjavec ta spis sam prekrstil v »Črtice iz življenja in delovanja učenjaka Schnak-schnepperleina«. (Izbrani spisi I. 41.)
Na gimnaziji je imel Erjavec celo kopo odličnih vrstnikov: Večeslav Bril, Simon Jenko, Valentin Kermav-ner, Valentin Mandelc, Jožef Stritar, Ivan Tušek, Valentin Zarnik so mu bili sošolci; Ivan Mencinger je študiral
v
dve leti za njim. Take vrle osme šole, kakeršna je bila 1. 1854.—55., ni še videla bela Ljubljana. To so možje, kateri so nam poleg Gegnarja, Valjavca in Levstika pred dvajsetimi leti osnovali našo leposlovno, osobito pripovedno literaturo, in kateri so v življenje obudili Janeži-čevega »Slovenskega Glasnika«. Jeseni L 1854. združili so se namreč osmošolci Bril, Mandelc, Tušek, Zarnik, Jenko in naš Erjavec ter začeli pisati literarni list »Vaje«. Shajali so se vsako nedeljo popoludne v Mandelčevem stanovanji v Eggenbergerjevi hiši na sedanjem Prešernovem tergu št. 2. Vsak je prinesel s seboj, kar je v tednu spisal ter svojim prijateljem na glas čital. Kar je kritika odobrila, to je prišlo v »Vaje«. Skupen izprehod na Rosnice (Rosenbach) ali v Šiško na Vodnikov roj-stveni dom je zaključeval take literarne nedelje. To je bil naš slovenski »Hainbund«!
Spomina vredno je tudi, kaj posebno je bil povod, da so se ti mladeniči združili v literarno delovanje. Jeseni 1. 1854. napravili so gimnazijalci o velikem dina-stiškem prazniku javen koncert. A tedanji katehet G. je strogo prepovedal osmošolcem pri tem koncertu peti katero si bodi slovensko pesem. Dijaki se gredo v svoji žaljeni narodni zavesti potožit k svojemu prijatelju in tedanjemu slovenskemu pisatelju g. D. Dežmanu. V krasnem ogovoru jih je ta navduševal, naj narodu svojemu vedno ostanejo delavni in značajni sinovi. Beseda je dala besedo, in dijaki poprosijo g. D. Dežmana, naj on začne izdajati leposloven list slovenski. Ta jim obljubi. A ko so se oglasili že mnogi pisatelji slovenski, da mu hote pomagati, g. D. Dežman pravi, da ne — utegne listu biti urednik. Stvar se je razdrla. Ali dijaki so ostali mož-beseda ter začeli pisati svoje »Vaje«. In kaj so pisali ti osmošolci? Vzemi Janežičevega »Slovenskega Glasnika« prvih deset zvezkov v roke! Kar tu nahajaš Jenkovih. Erjavčevih, Mandelčevih, Zarnikovih, Tuškovih spisov — in lepa versta jih je! — malone vsi so bili že 1. 1855. porojeni in v »Vajah« priobčeni. Te »Vaje« so bile tedaj v istini zibel »Slovenskemu Glasniku«. Iz tega pa tudi vidimo, kako resno in pridno so delali ti dvajsetletni mladeniči, zlasti Erjavec, že takrat.
Po zvršeni maturi leta 1855. odloči se Erjavec za učiteljski stan in odide na Dunaj študirat kemije in
i
VI
prirodopisja. Tukaj je pridnemu dijaku učna uprava naklonila izdatno podporo s tem, da mu je podelila državno ustanovo, znašajočo 300 gld., pod tem pogojem, da se Erjavec pripravi za učitelja na realkah, katere so takrat začeli snovati po Avstriji. Že junija meseca 1859. leta, torej ne še po celo štiriletnih študijah, oglasi se Erjavec za preskušnjo, pri kateri je imel pa nekoliko nesreče, kajti iz glavnega svojega predmeta, iz kemije, bil je potrjen samo za nižje razrede, iz prirodopisja pa za višjo realko.
Poskusno leto je potem Erjavec odslužil na realki v Gumpendorfu ter bil poleg tega od dne 15. junija do dne 30. oktobra 1860. leta prefekt v Terezijanski akademiji.
Ker je pa tedaj vsemogočni ministerski svetovalec Kleeman, poročevalec v naučnern ministerstvu, ob vsaki priliki poudarjal, da nobeden profesorski kandidat slovenskega rodu ne dobi službe na Slovenskem, odloči se Erjavec iti na Hrvaško in že dne 30. oktobra 1860. leta je bil imenovan za pravega učitelja na zagrebški realki.
Tu je prebil Erjavec jednajst jako srečnih let.
Hrvatje so Erjavca visoko čislali zaradi njegovega korenitega strokovnjaškega znanja, in tudi zategadelj, ker je bil izboren in vesten učitelj, ljubezniv prijatelj in kolega in redek, pošten značaj. Bil je na Hrvaškem kakor doma, govoril je izvrstno hrvaški in kmalu se privadil tudi hrvaškim društvenim običajem. Hrvaško zemljo je kmalu bolje poznal, nego marsikateri Hrvat; prepotoval je vso od konca do kraja. Tako n. pr. je septembra meseca leta 1864. z direktorjem Torbarjem in prof. Matkovičem potoval na Klek, na Plišivico in na Plit-vička jezera. Iz Gospiča se je Torbar vrnil v Zagreb, Erjavec in Matkovič pa sta šla v Zrmanjo, Knin, Šibe-nik in odondot po morji v Trst. Erjavec je na turški meji, zlasti v Kršlji, preiskal ondotne podzemeljske jame. Na turško-dalmatinsko-krajiški meji ustavi oba popotnika sredi gozda znani razbojnik Skundrič, a ne stori jima ničesa, ko mu povesta, da sta učitelja, a ne uradnika.
Prepotoval je največ peš tudi Slavonijo, krenil je celo čez državno granico v Banjaluko ter obiskal tudi Srem in Beligrad. Bil je tudi na Češkem, kjer je obiskal
VII
Zlato Prago. Leta 1867. je bil z realčnim direktorjem Torbarjem, prof. Rihtaričem in sedanjim senjskim škofom Posilovičem v Parizu. Tja se je vozil čez Dunaj, Solnigrad, Strassburg; v Parizu se je mudil trinajst dnij in se potem vrnil čez Genevo, Lausanne, Bazel, Kostnico, Lindau, Monakovo, čez Tirole, Verono in Trst v domovino. Leta 1873. obiskal je tudi Benetke. Sicer pa je počitnice prebil v prijateljski družbi ali v Ljubljani, v Železnikih, v Škof/ji Loki, na Bledu ali v Kamniku. Kajti dasi udomačen v Hrvaški, srce je vedno ohranil svoji slovenski deželi. Ko zatorej leta 1871. nastopi fdoba Hohenwartovega ministerstva, misli Erjavec, da so -Slovencem napočili ugodnejši časi; zato poprosi učiteljske službe na realki v Gorici, kamor je bil res tudi imenovan dne 17. avgusta leta 1871.
Gorica je solnčno in prijazno mesto z lepo, vinorodno okolico. Vender se je tu jelo Erjavcu kmalu močno tožiti po veselem, živahnem Zagrebu. V Gorici ni bilo nobene vesele prijateljske družbe, nobene znane rodbine, nobenega javnega slovenskega življenja. Po krčmah in kavarnah je gospodarila furlanščina, kolegi so bili z redkimi izjemami sami Italijani, nemški Pemci in Tirolci; le redkokdaj se je mala domača družba zbrala v čitalnici. Umevno, da se je Erjavec čutil jako zapuščenega in večkrat je meni, ki sem ž njim vred prišel v Gorico, rekel naravnost, kako mu je žal, da je odšel iz Hrvaške. A ker ni našel v pofurla-njeni Gorici nobenega dušnega užitka, zatekel se je v naročaj večno lepe prirode. Ni ga bilo prostega dne, da bi Erjavec ne bil obesil popotne torbe čez rame, pa hajdi na kršni Kras, v Trnovski gozd, v ravno Fur-lanijo, v solnčna Brda ali proti vinorodni Vipavi. Časih je odšel tudi kar za več dnij v snežene vrhove Julskih Alp, na Krn, Prestreljenik, Matajor ali v Triglavsko pogorje.
Ker sem čestokrat spremljal Erjavca na teh izletih, bila mi je prilika natančneje opazovati in spoznavati vse mnogovrstne vrline tega izbornega moža.
Vsak izprehod, vsaka pot mu je imela znanstven namen. Hotel je upoznati vse Primorje v geološkem, zemljepisnem 'ia* prirodoznanskem oziru.   Prebrskal je
VIII
vsak grmič, zdaj pobral drobnega polža, zdaj ujel brzo-nozega hrosta, zdaj odkrušil kos kamena, zdaj utrgal neznatno bilko. A vse to nabiranje ni kar nič motilo prijateljskega razgovora. Erjavec je vedel vedno kaj novega povedati. Zanimali so ga vsi dogodki javnega življenja, zlasti ako so se tikali slovenskega naroda; zanimala ga je vsaka politična in literarna novica in o vsaki stvari je imel svojo utemeljeno sodbo. Mož obširnega strokovnega znanja, bil je nadarjen s prirojenim tankim ukusom in poznal je tudi leposlovne proizvode raznih velikih literatur; pesnike slovenske pa je znal do malega vse na pamet in znana mu je bila vsaka povest, vsaka, še tako nedolžna razpravica domača. O sebi in spisih svojih ni rad govoril; ako pa sem jaz zasukal govorico na literarno delovanje njegovo, pomudil se je rad pri takem razgovoru, toda samo zategadelj, da mi je našteval formalne napake in tehniške nedostatke svojih povestij in znanstvenih razprav, tako n. pr. je povest »Zamorjeni cvet« imenoval sam svoje najslabše pripovedno delo. Še najbolj so mu ugajali njegovi pri-rodopisni spisi: »Mravlje« se je rad spominjal in tudi na »Domače in tuje živali« je bil nekako ponosen.
In kakor sebi, tako je bil tudi drugim pisateljem jako oster, toda pravičen kritik; večkrat je grajal, nego hvalil, a graja njegova ni bolela; kajti Erjavec je imel obilo na razpolaganje tiste čudovite stvari, katere toli-krat pogrešamo tudi pri omikanih ljudeh in katero imenujemo takt. Morebiti nikoli v življenji svojem ni raz-žalil nobenega človeka, dasi je kaj rad ugovarjal trditvam, s katerimi se ni ujemal, ter trdovratno branil svoje mnenje, katero je modro izrekel. Mnogo sem v svojem življenji srečal omikanih ljudij, ali malo poznam takšnih, da bi bila njih družba prijetnejša nego njegova. In ako sva po daljšem potovanji zvečer posedla okoli ognjišča med vesele Vipavce ali glasne Kraševce ter se krepčala s sladko reboljo ali kraškim teranom, oživel je Erjavčev humor in v veselem razgovoru nam je potekel večer. Pri vsem tem pa je Erjavec vlekel na uho vsak glas, vsako frazo in besedo, velikrat me je dregnil z nogo, rekoč: »Ali ste culi?« In reči moram, da večkrat nisem čul ničesa, dasi je bila slovenščina učni moj predmet; Erjavec pa je molče dnevnik potegnil iz žepa ter zapisal
IX
novo frazo, nov izraz iz narodovih ust. In tako je nabral tisto neprecenljivo jezikovno gradivo, katero je več let priobčeval v Matičinem letopisu »Iz potne torbe« (v Matičinem letopisu 1. 1875., 1879., 1880. in 1881.) in s katerim je tako lepo obogatil slovenski slovar in slovensko frazeologijo.
»Na takem potovanji« , kakor piše gospod Simon Gregorčič (n. n. m.), »pripetila se je Erjavcu marsikatera smešna: Gospod Matija Sila popisal je v Goriški »Soči«, kako ga je star kraški ovčar imel za kakega uradnika od davkarije. Erjavec je stopil k pastirju in dejal prijazno: »No, očka, povejte, kako se pravi vašim ovcam!« A pastir je le omecaval in na ponovljeno vprašanje rekel, da ne ve, da ovce niso njegove, naj gre gospod vprašat gospodarja dol v vas. Bal se je možiček, da mu gospod ovce popiše ter da mu bode več šteti za davke.
V njegovih beležkah pa sem naletel na to (pisano je hrvaško): V B. (imena ni moč natanko citati) sem bil v gostilni z zidovi (judi). Dobro so bili rejeni in potni. Jedli so bržole s česnom, brisali si z malimi prtiči, ali ne samo parflmiranih ust, ampak ves obraz in čelo. Potlej sem videl, kako je točaj s stoičnim mirom prtiče spet spravljal, umazane in s potoni nakvašene. Zdaj šele se mi je zasvetilo, odkod ta čudni duh v prtičih, ne kisel, ne rezen, ne žaltov, nego od vsega tega nekaj. Tedaj sem sklenil, na poti nikoli ne upotrebovati prtičev. — Bog zna, ali je moje vedenje ali moja oseba taka, vsi so mislili, da sem trgovec ter me potegnili v svoj pogovor. Strašno jih je hudo imelo, ko nikakor niso mogli izpipati iz mene, s čim tržim. Vsi so me od strani gledali, vsak je videl v meni — konkurenta. Vprašali so, ali kupčujem z lesom, ali z jezicami, ali s cunjami ali z zajčjimi kožami i. t. d. ? Naposled sem se jim razodel. Niso mogli verjeti, da bi polže i. t. d. pobiral. Gotovo, da jih dobro prodajem; ali je kako društvo za tako kupčijo ali kali? Naposled niso vedeli, ali bi mi verovali ali ne. Tedaj gre jeden njih ven in prinese vejico neke rastline: ali jo poznam, in čemu je dobra? Smeječ se, povem nekaj. Sedaj pa vsi v me: »Gospod doktor, moje dete ima grižo, mojo punčiko krč lomi, mene po ušesih trga — katera bilka
X
za to pomaga?«   Eden me povpraša: »Ali botanik, ali tak človek mora znati tudi kaj kemije?« »Zna, kolikor toliko!«
Na to me hitro povpraša, kaj pomaga proti plesnivemu duhu v vinu, ali pa kadar vino cikne.
Tako tedaj so imeli ti židje Erjavca najprej za trgovca, potem pa za universalnega »dohtarja«.
A huje se mu je godilo blizu Čepovana na Goriškem. Tamošnji g. vikar, BI. Grča, piše o tem Gregorčiču: »O šolskih počitnicah, menda je bilo 1. 1875., grem nekega dne po kosilu pod milo nebo. Ko korakam mimo znane »Močilarjeve« hiše, vidim skozi odprto okno prijazen slovensk obraz tujega gospoda. To, ali kaj, mi je ustavilo sprehod in me vleklo v hišo. Z neznanim tujim gospodom se pozdraviva. Potem gospod mene samemu sebi predstavi, sebe pa meni, to je, nagovori me po imeni in pove, da on je profesor Erjavec. Sedel sem za mizo, vesel, da sem v družbi po vsi Sloveniji znanega učenjaka. ,,Danes sem bil »ravbar«, začne gosp. profesor; „no, kaj tacega se mi pa še ni pripetilo.«
»Kako to?« vprašam začuden.
In g. profesor mi pripoveduje, da je zjutraj na Laznah, v bližnji vasi konec trnovskega gozda, nabiral rastlin in živalic. Laznarji, pri svojem delu na polji, opazovali so ga skrbno po strani. Ko pridejo bliže, hitro skočijo štirje možje k njemu, rekoč: »Kaj delaš tu?«
»Menim, da nič hudega in nič prepovedanega«, odgovori jim.
A oni ga primejo rekoč: »Kaj praviš! Ti si ravbar (ropar), iz Gradiške si ušel, mi že vemo!«
»Dosedaj sem bil profesor v Gorici in za ravbarja me ni še nihče imel!«
»Ti — profesor?« odvrnejo mu neverno. In pogovor se je še nekoliko nadaljeval precej osorno. Končno postane g. profesor že nejevoljen in vpraša:
»Kaj pa mi hočete?« »Z nami pojdeš!« »Kam pa?« »V Čepovan!«
»Dobro! V Čepovan sem že itak namenjen — spremite me doli. Doli me poznajo, boste se vsaj pre-
XI
pričali, kdo sem. Še vsakemu po eno desetico vam plačam, ker me boste varovali, da me še kdo drug ne napade tako surovo, kakor zdaj vi!«
To je pomagalo. »Če greš v Čepovan, pa pojdi! Če nisi pošten, te bodo prijeli že Čepovanci«, reko ome-čeni Laznarji ter izpuste g. profesorja iz svojih pestij.
Povod temu napadu je dalo naznanilo županstva, da je iz Gradiške pred nekaterimi dnevi ubežalo šest jetnikov, na katere je glavarstvo naročilo paziti.
Sploh se pa mora reči, da je bil povsod prijazno vzprejet od duhovnikov, učiteljev in drugih zavednih narodnjakov. Vsi so se radi okoli njega zbirali in veseli bili njegove družbe. Tako si je tudi na potovanji pridobil mnogo prijateljev in spoštovateljev.« —
Posebno točno in natančno je izpolnjeval Erjavec svoje učiteljske dolžnosti. Bil je strog, vesten, pravičen, a ljubezniv učitelj: ljubili so ga učenci, spoštovali tovariši njegovi in beseda njegova je navadno odločevala v spornih šolskih stvareh. Ko je leta 1874. obolel tedanji ravnatelj goriški veliki realki Fr. Gatti, postavil mu je c. kr. deželni šolski svet Erjavca za namestnika. Leta 1874. in 1875. učil je tudi po 6 ur na teden na tedanjem goriškem moškem in 1. 1878. in 1879. na ondotnem ženskem učiteljišči, 1. 1876. ga je učno mini-sterstvo premeknilo zaradi njegovih zaslug v VIII. plačilni razred in od 1. 1886. je bil ud izpraševalne komisije za občne ljudske in meščanske šole v Gorici.
Na glasu učenjak je bil dne 13. novembra 1. 1875. imenovan za rednega vseučiliškega profesorja v Zagrebu in Erjavec je bil sprva voljan prevzeti podeljeno mu prirodopisno stolico ter je tudi v Zagrebu že kot vseučiliški profesor prisegel ; toda iz Zagreba vrnivši se, odpovedal se je iz raznih vzrokov podeljeni mu profesuri, kar so mu Hrvatje po pravici zamerili.
Delal je, kakor sam pravi v neki listini 1. 1886., na šolskem polji skozi sedemnajst let »z veseljem in z ljubeznijo in si je vedno prizadeval, strogo izpolnjevati svoje dolžnosti. Neboječ se (pravi sam), da bi me "mogel kdo obdolžiti prevelike samohvale, lahko rečem, da sem učitelj s svojo metodo, svojim vedenjem v šoli in zunaj šole pridobil si naklonjenost učencev, spoštovanje
XII
tovarišev in priznanje načelnikov« (S. Gregorčič na navedenem mestu). —
Drugo leto svojega bivanja v Gorici dne 23. oktobra 1872. leta se oženi Erjavec z lepo, ljubeznivo gospodi-čino Marijo Frfilavo. A veseli dnevi njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena zboli nevarno in ni še dobro okrevela, zgodi se Erjavcu druga nesreča. Dne 23. avgusta leta 1873. po noči je v Gorici razgrajala silna nevihta; strela udari v Erjavčevo stanovanje in ubila bi bila brez dvojbe oba, Erjavca in gospo njegovo, da ni bil na veliko srečo k posteljima napeljan zvonec, po čigar jekleni vrvici je odskočila smrtonosna električna iskra. Strah, katerega je Erjavčeva gospa prebila tisto noč, imel je zanjo hude nasledke; poprej vesela in živahna, trpela je odslej na razdraženih živcih. Iz tega zakona je dobil Erjavec troje otrok: Ljudmilo, Milutina in Mileno.
Z vso očetovsko ljubeznijo se je oklenil svojih otrok, zlasti živahnega dečka Milutina, ki je razveseljeval vso hišo. A tudi v to srečo je nemila usoda posegla z neusmiljeno roko. Duševno in telesno lepo razviti in bogato nadarjeni Milutin umrje po kratki bolezni dne 9. marcija leta 1884. v sedmem letu dobe svoje. Tega udarca globoko čuteči Erjavec ni mogel preboleti, zlasti, ker je bil nesrečni mož prisiljen ločiti se tudi od svojih dveh hčera ter ji iz hiše domače poslati v Škofjo Loko tujim ljudem v vzgojo. —
V svetovni zgodovini, kakor v vsakdanjem človeškem življenji velikokrat opazujemo rodbine, katere od rodii do rodu preganja usodna tragika, dokler z neusmiljeno močjo ne uniči zadnjega bitja.
In takim nesrečnim rodbinam bi jaz prišteval Erjavčevo.
Očeta so mu ubili ljubljanski potepuhi; mati se mu je ubila sama; v mladosti še je izgubil svoja dva brata; smrt mu je vzela iskreno ljubljeno sestro. Zapuščena sirota je ostal sam na svetu!
In ko si hoče ustanoviti domače ognjišče, spet poseže vmes tista tragična usoda, razdere mu srečo, ugrabi mu dragega sina, odvede ljubljeni hčerki; a te nesreče ni še dovolj — tudi on sam mora priti na
xm
vrsto! Zdrav in krepak mož nenadoma in neprevidoma po jednourni bolezni izdihne ob polupolnoči dne 12. ja-nuvarija leta 1887. plemenito svojo dušo!
Gospod Gregorčič njegove poslednje trenutke opisuje tako: »Bolehati je bil začel naš slavni pisatelj že prej. Že več časa je hiral. Med zadnjim njegovim bivanjem v Ipavi ga je preiskal dr. Kenda in našel pluča nakažena. Odpovedal mu je pa tudi želodec svojo službo. Pri vsem tem smo prijatelji glede na njegovo krepko postavo upali, da bode vse spet dobro. A Bog je sklenil drugače. Bilo je dne 12. januvarja 1. 1887. Erjavec je ves dan delal, zvečer v družini bil nenavadno vesel in po večerji pisal za Pleteršnikov slovenski slovar še do 101/-' ure, potem je šel počivat. A kmalu ga začne daviti kašelj. Dvigne se v postelji in ko nič ne pomaga, vstane. Soproga mu izkuša pomagati z domačimi zdravili — brez uspeha. Pokličejo g. prof. dr. Antona Gregorčiča, ki je opravil v duhovskem oziru, kar je bilo v takih razmerah mogoče. Erjavec se potem zgrudi in po kratkem smrtnem boji zaspi k večnemu počitku. Novica o smrti tega veljaka je pretresla vse Slovence. Vsi so bili pobiti, mnogi niso hoteli niti verovati te nepričakovane izgube. Od vseh stranij domovine so prihajali pomilovalni listi in telegrami, od vseh stranij Slovenije so prišli mrliča kropit in spremljat ga na poslednji žalostni poti. Sprevod je bil velikansk in veličasten, pogreb je pokazal, kako čislan in priljubljen je bil pokojnik povsod. Nad 40 krasnih vencev od častilcev njegovih je krasilo mrtvaško rakev. In vsi stanovi in skoro vsi kraji na Goriškem in deloma tudi na Kranjskem so bili pri pogrebu zastopani. In resnična žalost, kar se vidi v mestu redko, brala se je spremljevalcem na obrazu. Še bolj pa se je pokazalo, kako je bil Erjavec priljubljen povsod, ko so jeli nabirati za Erjavčevo ustanovo, deloma namenjeno v podporo njegovih sirot. V štirih mesecih se je nabralo nad 2400 goldinarjev in sama družba svetega Mohorja je podarila glede na velike zasluge, ki jih je imel pokojnik za to družbo, celih 500 goldinarjev.
Slava častilcem in darilcem in slava možu! Vsi ga častimo s tem, da ga posnemamo v lastnostih in delih.
Pomnik mi vsi postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu enak!"
XIV
Vsak človek ima dvojen obraz, znotranji in zunanji, duševni in telesni. Že zunanjost človekova je zanimiva, in lahko jo je popisati; mnogo zanimivejša je pa znotra-njost, zlasti pri omikanem,- duhovitem človeku — pa tudi težavno je podati natančno nje sliko. Oglejmo si na kratko oboje pri našem Erjavci.
Bil je naš Fran nad srednjo moško velikost, krepke postave, lepo vzrastlih udov, močnih prsij, širokih pleč. Glava mu je bila obilna a ne čezpravilno, obraz lep, miren, obrobljen s črno brado in črnikastimi lasmi, ki so mu bili v poznejših letih s sivimi pretkani; oči je imel svetlorjave, mirne, krotke, a duhovite. Bil je lep mož, ki se je že po zunanji prikazni na prvi pogled prikupil človeku.
Znotranjost človeka pa sodimo po njega govorih, po vedenji in po delih. Izkušal bom vsaj nekoliko pogoditi sliko Erjavčevega duha in srca.
Najprej naj omenim Erjavčevo učenost. Učenjaka izkazal se je v šoli in zunaj. Učenjaka ga kažejo zlasti njegovi spisi. A bil je pa posebno velik specijalist v malakologiji.
Drugič nam je poudarjati Erjavčevo narodno mišljenje, odločno, stalno in čisto kot zlato. Za narod je gorel in delal od mladih nog do poslednjega trenutka. Bil je pa rodoljub ne le v besedah, ampak v delih. Komu je posvetil vse svoje spise, če ne Slovencem ? Za koga je delal, če ne za nas? Res, da je kot učenjak služil vedi sploh, a sad svoje učenosti, svojih preiskav je poklonil večinoma nam. In pokojnik ni bil narodnjak le na shodih, v društvih, le v javnosti, bil je narodnjak tudi v svoji domači družini. Pogostoma se godi, žal, med nami, da možje, kateri slujejo med nami kot voditelji, pisatelji i. t. d., v domači hiši potisnejo naš mili jezik v kot, da se v njih družini košati in šopiri nemščina in laščina v delavnik in praznik. Sramota za nas! A pri Erjavci ne tako! Naš slovenski jezik in sicer j e d i n o naš slovenski jezik govoril se je vedno v njegovi hiši. Slovenski sta govorila soproga med seboj, slovenski z otroki, slovenski s posli. Da, kar jaz pomnim, nisem videl v tej družini poslov, če ne slovenskih. Vsak uspeh, vsak napredek našega naroda, vsaka lepa nova
XV
prikazen na književnem polji, vsaka politična zmaga mu je napolnila srce z veseljem. Pa tudi bolela ga je slednja izguba in nesreča narodna.
Značaj Erjavčev je bil jeklen, neomajen, a zraven čist kakor zlato. Ni ga upognila nobena sila, a dal se ni tudi zapeljati z nadami in obeti. Stal je trdno na poti, ki jo je spoznal za pravo, ni krenil ne na desno, ne na levo. Bil je cel mož! Tudi ko so prišle na njega nesreče, bridkosti, katere je silovito čutil v duši svoji, ostal je mož in jih je prenašal brez tožbe.
Bil je pa tudi poštenjak v vsacem oziru. Nikomur ni želel, ne storil najmanjše krivice. Pošten v narodnem oziru, pošten in pravičen proti drugim narodnostim. A bil je tudi vesten in pošten v navadnem pomenu besede. Nekdaj ga je nagovarjal hišni gospodar, naj bi zarad zmanjšanja prihodninskega davka izrekel, da ne plačuje toliko od stanovanja, kakor je v resnici odrajtaval; a ta zahteva ga je silno razkačila, češ, kaj on da bi lagal, on naj bi sleparil in sicer kot cesarski uradnik cesarja !
Pokojnik je bil tih, miren človek, dobrega srca. Sam v nekem pismu te svoje lastnosti poudarja. A bil je tudi silno skromen. Nikdar ni govoril o sebi, o svojih delih. Nikdar se ni silil in porival naprej, nikdar ni prosil iz svojega nagiba za višje službe. Že dijaku na Dunaji mu nekdo to skromnost očita, češ: »Kaj mislite, da Vas bodo iskali ? Sami si morate službe prositi!« Tudi ko so ga vabili na zagrebško vseučilišče, pokazal je to skromnost. Pisal je tedaj svojemu prijatelju dr. Vidriču nekako tako: »Kakor prijatelju kažem Ti odkritosrčno, pa po Tvojem drugem listu nisem niti mislil na stolico vseučiliščno. Moreš si misliti zakaj! Mučno mi' je zavzeti mesto, za katero vsaj formalno nimam vseh sposobnostij. Nedvojbeno bi moral večkrat slišati očitanja in moral bi molčati. Pa ko bi mi tudi nikdo nič ne očital, očitati bi si moral sam. Tu, kjer sem zdaj, vem, da sem povse na svojem mestu, a Bog zna, bi li bil onde? .... Kar v svojem drugem listu od mene zahtevaš, da naj sebe nekoliko nakitim (olepšam) ter svoje zasluge nekoliko povzdignem, oprosti, tega nečem in ne morem storiti. Pa saj tudi tiste moje zasluge niso tako velike, kakor si jih Ti v prijateljski
XVI
navdušenosti misliš. . .« Ali taka skromnost pri toliki učenosti ni posebna lepota, pa tudi, žal, redka stvar?
Kot soprog bil je vedno zvest, kot oče ljubezniv in skrben. Že od prve dobe skrbel je za lepo odgojo otrok, sam jih učil in ko so začeli hoditi v šolo, je učitelje vsestransko podpiral. Doma je naloge pregledoval, otroke izpraševal, sploh vse storil, da bi mu deca lepo napredovala. In ko so šle deklice v samostansko šolo v Loki, kako ljubezniva in skrbna pisma jima je pisal! Naročal jima je v listih tudi najmanjše stvari, ki bi mogle vplivati na telesni in duševni razvoj.
Še jedno naj opomnim! Pri vsej učenosti ostal je dober kristjan. To je pokazal sam sosebno pri odgoji otrok. Otroci so morali zjutraj in zvečer, pred obedom in po njem na glas moliti. -In ko jih je dal iz domače hiše, izročil jih je v skrb častitim materam Uršulinkam. (Gregorčič n. n. m.)
II.
Oglejmo si še književno delovanje pokojnega Erjavca.
Njegovo pisateljevanje je ravno tako mnogovrstno, kakor razsežno. Erjavec je napisal dolgo vrsto učenih prirodopisnih razprav; sestavil nam je celo kopo šolskih knjig; nabral obilo jezikoslovnega jeklenega zrnja; njegove povesti in novele se prištevajo najboljšim, kar jih imamo Slovenci; v humoreskah in potopisih ga doslej še nihče ni dosegel in s svojimi »Domačimi in tujimi živalimi v podobah«, s katerimi je genijalno in samo-stvorno populariziral prirodopis, podal je Slovencem pravo zlato knjigo. Sploh ga ni popu larnejšega pisatelja v Slovencih, nego je bil pokojni Erjavec. Njegova pisava je ugajala duhovnikom, kakor posvetnja-kom; učenjak, kakor učenec, kmet in gospod prebirata njegove spise z isto naslado; duhovita gospo-dičina v gosposkem salonu, kakor preprosto kmetsko dekle v zadnji pogorski koči nahaja v njegovih spisih iste dobrodejne zabave. Erjavec je bil jeden tistih redkih pisateljev, ki je znal pisati za ves narod, a ne samo
XVII
za posamezne dele njegove. Zategadelj je pa tudi smrt, ki nam je z neodvratno tragiko pobrala tega izbornega moža, živo občutil ves narod kakor splošno podeželno nesrečo.
Erjavec je bil med svojimi kolegi in tovariši na glasu učenjak, ki je s paznim očesom zasledoval vsak napredek prirodopisne vede ter svoje razsežno in korenito znanje pokazal z mnogimi razpravami, spadajočimi v njegovo stroko.
Pod naslovom »O postanku i razvitku tra-kakavica« je 1. 1862. v programu zagrebške realke korenito opisal trakuljo.
Dve leti pozneje je v »Književniku« priobčil lepo razpravo »O vlasicah ili trihinah«. V 31. knjigi »Rada« jugoslavenske akademije je napisal epohalno razpravo »Slavonija v malakologičnom pogledu«, ki je bila sad večletnih njegovih študij in večletnega nabiranja in opazovanja. Zlasti zaradi tega spisa njegovega ga je jugoslavenska akademija dne 23. novembra 1875. leta izvolila za svojega dopisujočega uda.
Njegovo ime je zaslovelo tudi med nemškimi in francoskimi učenjaki. Družba »Societe malacolo-gique de la Belgique« v Bruselji ga je pozvala na sodelovanje ter ga imenovala za dopisujočega svojega uda, in prof. Brusina, kateremu je Erjavec odstopil ma-lakološke zbirke svoje, posvetil je svojo razpravo »Con-tribution a la malacologie de la Croatie (v Zagrebu, 1870.)«: »Au Professeur Francois Erjavec a Agram et au maitre en pharmacie P. Jean B. Kusmič a Ra-guse, membres correspondants de la societe Malacolo-gique de Belgique Brusselles etc. Tre s merites de la science malacologique ce petit monument d' hommage et de gratitude par 1' auteur« (»Ljubljanski Zvon«, VII. na 574. strani).
A najimenitnejša znanstvena razprava, katero je priobčil Erjavec, slove: »Die malakologischen Verhaltnisse der gefiirsteten Grafschaft Gorzim osterreichischen Kustenlande.« Natisnjena je v programu goriške realke 1877. leta ter ob-seza 82 stranij velike osmerke. — Pri vseh malakologih ali polžarjih je ta učena razprava vzbudila soglasno hvalo.
XVIII
Doktor Kornbuber, profesor na politehniki dunajski, pise n. pr. o nji (»Zeitschrift f. d. Realschulwesen, Wien 1877, pag. 189): »Der Verfasser liefert .... in dieser Arbeit eine Aufzählung der in Görz und Gradisca lebenden Binnenmollusken in systematischer Anordnung mit Angabe der gebräuchlichsten Synonymen der einzelnen Species und der bisher bekannten Fundorte der letztern, zu deren Feststellung derselbe auf Exemtionen durch das interessante Ländchen nach allen Richtungen während seiner sechsjährigen Wirksamkeit als Lehrer der Naturgeschichte an der oben bezeichneten Lehranstalt, wesentlich beitrug ....
Die angezeigte Abhandlung kann als eine recht erwünschte Vervollständigung gelten von Kreglingers systematischem Verzeichnis der in Deutschland lebenden Binnenmollusken (Wiesbaden 1870) .... Der Aufzählung von 421 Arten schickt Herr Prof. Erjavec eine interessante Charakteristik der Regionen des Landes mit - Rücksicht auf vertikale Erhebung, Klima und Boden voraus, indem er I. Hoch-, II. Mittelgebirge, III. Isonzo-ebene, Brda und Wippachthal, IV. den Karst und V. die Meeresküste unterscheidet, und gibt für jede Region die sie bezeichnenden Mollusken - Alien an. Endlich folgen drei Übersichtstabellen, deren erste die Verbreitung der Arten nach den fünf Regionen, die zweite die Vertheilung der Familien und Gattungen, und die dritte das numerische Verhältnis der in den verschiedenen Gebieten vorkommenden Mollusken darstellt. Ein vollständiges Register der Artnamen und Synonymen erhöht die Brauchbarkeit der Abhandlung, welche wir als ein neues Zeichen verdienstvoller naturwissenschaftlicher Thätigkeit.....der Görzer Oberrealschule begrüssen und wertschätzen.«
Prvi nemski konhiliolog Kobelt omenja v svoji kritiki, da je Erjavec v tej razpravi opisal III polzev, ki poprej niso bili znani na Goriskem ter dostavlja: „Wir begrüssen darum mit Freude eine neue gründliche Bearbeitung, wie sie das Gebiet von Görz nun durch Prof. Erjavec erfahren hat. Nicht nur erhebt sich die Zahl der bekannten Arten von 90 auf 201, sondern wir erhalten auch zahlreiche, sehr interessante Angaben über
XIX
die Verbreitung der einzelnen Arten, über Lebensweise und Vorkommen. — Der Verfasser hat zweifellos mit seiner Fauna von Görz der europäischen Mollusken-Geographie einen nicht unwichtigen Beitrag geliefert.«
Znani polzar Oskar Böttger v Frankfurtu na Odri imenuje Erjavcevo razpravo »eine meisterhafte Arbeit« (Palaeontographia. Suppl. III. pag. 31, Cassel 1877). Ist ucenjak je nekega novega polza krstil »Clausilia Erjaveci« z dodatkom: »Ich nenne sie nach dem um die Malakozoologie der Länder der Adria so hochverdienten Herrn Prof. Erjavec in Görz« (Gf. Rossmässler, Ikonographie VI, pag. 101).
Toda vec nego s temi ucenimi studijami in raz-pravami je koristil Erjavec närodu slovenskemu z dru-gimi spisi svojimi prirodoznanske vsebine. Poudarjati nam je tukaj, da je Erjavec prvi profesor, ki nam je razven botanike oskrbel vse v njegovo stroko spadajoce solske knjige. Spisal nam je namrec te solske ali za solo porabne knjige:
1. Prirodopis zivalstva s podobami. Po Po-korniji. Prvi natisek v Celovci leta 1864., 8, 166 str. ; drugi natisek v Pragi leta 1872., 8, 300 str.; tretji natisek tudi tarn leta 1881., 8, 280 str.
2. Rudninoslovje ali mineralogija za nizje gimnazije in realke po Fellöckerji. V Ljubljani, leta 1867., 8, 88 str.
3. Somatplogija ali nauk o cloveskem telesu uciteljiscem in visjim ucilnicam spisal dr. Janez N. Wold-fich. Po cetrtem natisku s 140 slikami. Zalozila »Slovenska Matica« v Ljubljani, leta 1881., 8, 108 str.
4. Prirodopis rudninstva ali mineralogija. V porabo nizjim razredom gimnazije in realke. S 37 podobami. V Ljubljani, Kleinmayr & Bamberg, leta 1883., 8, 76 stranij brez tolmaca.
5. Kemija po Schödlerjevi »Knjigi prirode«, izdala »Slovenska Matica« v Ljubljani, leta 1870., 8, 200 str.
6. Zivalstvo po Schödlerjevi »Knjigi prirode«, izdala »Slovenska Matica« v Ljubljani, leta 1875., 8, 278 str.

XX
Res, da so nekatere teh knjig poslovenjene, toda kako so poslovenjene! Ta lepi jezik, ta krepki in jedrnati zlog, ta bistra in prozorna pisava — to so svojstva, s katerimi se nobena druga Šolska knjiga slovenska ne more ponašati v toliki meri, kakor se odlikujejo ž njimi Erjavčeve knjige. Njemu prelaganje ni bilo hlapčevsko, mehanično delo. Bil je tudi v prevodih svojih silno vesten in natančen. Znano mi je, kako je prirejal za natisek svoj »Prirodopis živalstva« v drugem izdanji leta 1872. Po tri dni, po ves teden je časih razglabljal in premišljeval kako posebno karakteristično besedo ter ugibal, kako bi ji dal pravo slovensko lice. Pregleda-vala sva Cigaletov, Vukov in Miklošičev slovar, a naposled je morala vender priti na vrsto — ultima ratio: pisal je ponjo Levstiku v Ljubljano ali Šuleku v Zagreb. Zategadelj pa tudi nobeden učni predmet v slovenščini nima tako izbornih učil, nobeden predmet tako dovršene terminologije, kakor zoologija, mineralogija in somatologija. In kar je največ vredno, to terminologijo je Erjavec iz večine zajel naravnost iz narodovih ust!
A ne samo za učenjake in za šolo, tudi za preprosti narod je Erjavec zastavil vešče svoje pero, učil ga je ljubiti prirodo, v nje bitjih čestiti vsemogočnega Stvarnika, na drugi strani pa v svoj prid obračati mnogovrstne prilike, katere priroda podaje človeku. Njegove »Domače in tuje živali v podobah«, (Družba sv. Mohorja od leta 1868. —73.) kakor tudi »Naše škodljive živali v podobi in besedi« (Družba sv. Mohorja od leta 1880. — 82.) so pisane tako izborno, da poleg prijetne zabave človeku blaže srce, bistrijo um in mu povzdigujejo dušo do Boga. Tako pa je bilo mogoče pisati tudi samo možu, ki je bil ves čas svojega življenja s preprostim narodom v živi dotiki, ki je korenito poznal njegove nazore o živi prirodi, poznal njegove pesmi in pravljice o živih bitjih, in ki je bogate zaklade svojega znanja zavijal v besedo, kakeršno je čul iz narodovih ust samih.
In kaj naj rečem o njegovi »Mravlji« in o njegovem »Raku?« To sta spisa, ki bi Francozu Miche-letu ali Nemcu Brchmu delala veliko čast; v slovenski literaturi nimata sebi podobnega sodruga.   Človek ne
XXI
ve, čemu bi se bolj čudil, ali ljubeznivemu humorju, ali divnemu jeziku, ali pisateljevi nedosežni spretnosti, s katero na najjednostavnejši in najpreprostejši način bralcu tolmači največje prirodnopisne uganke in probleme. »Mravlja« se bere kakor epos in pisana je z vsem znanjem prave pesniške tehnike. Pisal jo je pa Erjavec, ko je imel dveindvajset let; ali beri jo danes — dve-intrideset let po tem, ko je prišla prvič na svetlo — mikala te bode, kakor bi bila včeraj potekla izpod Erjavčevega peresa. In to je umevno! »Mravlja« je klasičen umetniški proizvod in vrednost in slava nje je neminljiva. Samo jeden spis se v naši literaturi more meriti ž njo, in to je »Rak«, katerega je opisal Erjavec 1. 1881. v »Ljubljanskem Zvonu«. — »Mravlji« in »Raku« je dal Erjavec tako obliko, da bralec prvi hip ne ve, kaj je bila pisatelju prvotna in glavna namera: je li hotel ta dva objekta na poseben način znanstveno opisati, ali je hotel ž njima bralca samo zabavati: težko je najti mejo, kje v teh dveh spisih jenjava prirodopis in kje se začenja leposlovje. In gotovo je upravičena želja, da bi spisi, kakeršni so »Mravlja«, »Rak«, »Rastlinske svatbe« in »Žaba« Erjavčeva, postali tipični v našem slovstvu in da bi tudi drugi učenjaki, kadar obravnavajo znanstvene tvarine, dajali spisom svojim tako obliko, kakeršno jim je znal dati Erjavec; potem bi pojenjale tožbe, da so slovenski pisatelji vselej dolgočasni, kadar tolmačijo večjemu občinstvu kakšen znanstven predmet.
Z navedinimi spisi pa še nikakor ni izcrpljeno poročilo o Erjavčevem književnem delovanji, kajti Erjavec zavzema tudi v leposlovji slovenskem častno mesto in kjer se imenujejo prvi novelisti naši, tam se mora poleg Levstika in Stritarja, Jurčiča in Mencingerja, poleg Kersnika in Tavčarja omenjati tudi dično njegovo ime!
Z vsemi odličnostimi izborne svoje pisave je združeval Erjavec neki posebno ljubezniv humor in izreden dar prijetnega pripovedovanja. Ne rečem preveč, ako trdim, da ga doslej v tem oziru razven Levstika ni prekosil nobeden slovenski pisatelj, niti Jurčič ne. Tudi Jurčič ima obilo humorja, toda njegov humor je nekako rezek, suh in premišljen, Erjavčev pa nežen in priroden;
XXII
Jurčič pripoveduje točno, natančno in počasi, Erjavec naglo in prijazno. Res, da v fotografični karakteristiki delujočih oseb in v psihološkem razvoji njih dejanja Jurčič daleč nadkriljuje Erjavca, a nasproti ima Erjavec spet prednost, katere zastonj iščemo pri Jurčiči. Jurčič za prirodo nima nobenega očesa, njemu je človek glavni in jedini predmet opisovanja in opazovanja; nikjer ne nahajaš v Jurčičevih spisih kakega prizora iz večnolepe prirode; on ne vidi niti ptic, niti cvetlic, ker je preveč realist, da bi se oziral na take stvari. Erjavčevim leposlovnim spisom pa ravno prekrasne slike in epizode, izvirajoče in zajete iz natančnega opazovanja prirode, dajo neko posebno milino in lepoto.
Prvo povest je priobčil Erjavec v »Novicah« leta 1857. Imenuje se »Veliki petek«. VJanežičevem »Glasniku« je objavil povesti »Na strijčevem domu«, »Zamorjeni cvet«, »Huzarji na Polici« in »Izgubljen mož«. — Janežičevo »Cvetje« je prineslo iz njegovega peresa »Kitico Andersenovih pravljic« — »Družba svetega Mohorja« je dala na svetlo njegove povesti »Hudo brez dno« in »Ni vse zlato, kar se sveti«. Obe povesti spadata med najlepše, mladini in preprostemu narodu namenjene povesti slovenske. Vsaka njiju je vredna vrstnica Giglarje-vega »Svetina« ali Jurčičevega »Jurija Kozjaka«, in zlasti zadnja povest se odlikuje s prekrasnim jezikom, prirodnim dejanjem in izborno vsebino. — Povest »Na strijčevem domu« je spomina vredna zategadelj, ker se vidi iz nje, kako je bilo pisatelju do tega, da bi Slovencem podal novelo, zajeto iz domačega življenja, in pisano samostvorno, ne ukrojeno po tujem vzgledu. »Ta povest«, piše g. dr. L. Požar (v »Ljubljanskem Zvonu«, IX, na 624. str.)« se zdi meni najnežnejša izmed vseh; nedosežna nje milina, nedolžna tista naivnost, s kojo nam pisatelj opisuje n. pr. ljubezen svojo do bratranke. ali domače božične običaje, prijetno vabi tudi najresnobnejšega bralca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoče glavne osebe ne kažejo se nam sicer same v nikakih dijalogih, vender pa jih je pisatelj z njemu svojskim pripovedovanjem označil še dovolj jasno in tragično dejanje mikavno pa prirodno zapletel
XXIII
in razrešil.« — Novelo »Zamorjeni cvet« preveva neka posebno blaga melanholija. In kako bi je ne; saj nam je pisatelj v nji, seveda v pesniški obliki, podal žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni. Valentin, ki po neizmernih gozdih daljne Minnesotte in ob prostih bregovih veličastnega Missisipija išče miru in pokoja srcu svojemu, to je mutatis mutandis Erjavec sam, in nesrečno omožena in zapuščena Regina v lepem slovenskem gradu, kateri hoče počiti v brezkončni bridkosti srce, to je bivša nevesta njegova, katero je izgubil, kakor mi je sam rekel, po svoji krivdi. In kako je pisana ta povest! Kako lepo se prilega elegični ton nesrečnemu koncu dejanja! In s prvo vrstico vzbudi pisatelj zanimanje bralčevo, katero rase od odstavka do odstavka; bojiš se konca in vender ga komaj pričakuješ !
Le škoda, da ta povest zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v značajih delujočih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestimi Erjavčevimi. (Dr. L. Požar v »Ljubljanskem Zvonu« IX, na 626. strani.)
Kaj pa naj rečem o njegovi noveli »Huzarji na Polici?« Samo jedno napako ima, to namreč, da je prekratka! Kakor v »Raka« in »Mravljo«, tako je zbral Erjavec vse raznovrstne prednosti svoje pisave in jih položil v to povest. Živahno dejanje, dovršena karakteristika, prava resničnost poleg pesniškega zanosa, duhovit dijalog, humor, dovtip in šala — vse to podaje duši tvoji tisti slastni užitek, ki je svojstvo pravih klasičnih proizvodov. Ni ti še zamrl smeh na ustnih, že ti igra solza v očesi in,težko ti je zbrati čute svoje ter povedati, katera oseba v povesti ti bolje ugaja, ali modri oče župan, ki brati ne zna, ali potepuh Matizelj, ki je zdaj, ko prihajajo huzarji v zapuščeno vas na vkvarti-ranje, najimenitnejša oseba v vasi zato, ker zna nekaj nemški lomiti; ali lepi vahtmajster, ali možaželjna vdova krčmarica, ali ljubezniva Anka, ali premeteni huzar cigan Miško — dokler se vse tvoje zanimanje ne koncentruje okoli junaškega, značajnega in moškega ritmajstra Mo-košinija in okoli živahne grajske Berte! —
Povedal sem že, da je bil Erjavec velik prijatelj peš-koraka in ako je le utegnil, porabil je vsak prost dan za daljši izlet.   Odtod izvirajo mnogi njegovi p o-
XXIV
t o p i s i, katere je objavil v raznih časih in raznih časopisih. Nekateri izmed njih, n. pr. »Pot iz Ljubljane v Šiško« ali »Kako se je Slinjarju iz Golavca po svetu godilo?« imajo namen s satiro in ironijo šibati napake slovenskih turističnih pisateljev; drugi pa n. pr. »Gostba v Mazinu«, »Spomini s pota« in »Med Savo in Dravo« smejo se prištevati pravim biserom našega slovstva. Število slovenskih potopisov je — legijon! A kje je brati potopis, ki bi se le iz daleka mogel primerjati Erjavčevemu potopisu »Na kraški zemlji«? Vzemi v roke ta potopis in beri ga, ne vzdržiš se solze! Kako ti jc tu opisano kraško ognjišče, »beseda« v kraški vasi, pri kateri zložno sodelujejo sivi župnik, mladi kapelan, šibki učitelj, kmetski fantje, zorna dekleta, in se naposled vsi vaščanje od prijazne deklamovalke do sivega očeta župana navdušijo za sveto stvar domovinsko, da stoje in odkriti na župnikovo znamenje zapojo: »Hej, Slovenci!« Pravijo, da je kitajski car ukazal Državinovo odo »Bog« z zlatom in svilo vezti ter jo obesiti na steno palače svoje. Tako bi moral tudi nedosežni ta potopis viseti po hišah naših, kakor pravi vzor lepe pisave, prijaznega humorja in poštenega mišljenja v vzgled in posnemanje mladim pisateljem našim.
Drobnejših spisov Erjavčevih ne bodem našteval, dasitudi oni niso brez pomena. Tudi ne bodem pripovedoval, koliko je prejšnja leta pisal v »Slovenski Narod« in kako zdušno je zlasti zadnja leta pomagal pri »Soči« ; kako je prirejal g. prof. Pleteršniku za slovenski slovar prirodopisno terminologijo, kako je šel na roko prof. Gebularju pri njegovi »Fiziki«, kako je pomagal gosp. Funtku pri njegovem »Zlatorogu«. g. prof. Glovackemu pri njegovi flori, g. Kramarju pri njegovem »Kmetijskem berilu« i mnogim mnogim drugim. Omeniti hočem samo, da je zadnje čase pripravljal za tisek »Malakologične razmere mejne grofije Isterske« in »Zoolo-gične črtice s kvarnerskih otokov« in da je študiral zlasti ribe ter zadnjih pet let v ta namen prepotoval vse Primorje in vso Kranjsko; toda ni mu bilo dano završiti velikih teh svojih del.
Poročilo moje o književnem delovanji Erjavčevem bilo bi pa jako nedostatno, ko bi izrecno ne poudaril,
XXV
kako čisto je bilo njegovo pero! Nikoli ni zapisal nobene besede, ob katero bi se mogel kdo spotikati v moralnem ali etičnem oziru. Njegovi čisti spisi so lep odsev plemenite njegove duše. Lepo je opazovati mladino v šoli, kadar pride v berilu na vrsto Erjavčev spis. Obrazi se učencem razvedre, oko jim žari in po petnajst rok se vzdigne na jeden pot: vsak hoče brati!
Preverjen sem, da on, ki je dela Stvarnikova slavil v taki nedosežno lepi besedi, kakor doslej še nihče v Slovencih, on je prejel od vsemogočnega Stvarnika zasluženo plačilo. A dolžnost naša je, da ne zabimo njegovih sirot. Njemu, ki je otrokom našim v spisih svojih ostavil toliko duševnega užitka, smo dolžni, da skrbimo za hčeri njegovi. In dozdanja požrtvovalnost mi daje veselo poroštvo, da slovenski narod izpolni tudi to svojo dolžnost!
V Ljubljani, dne 20. listopada leta 1889.
Fr. Leveč.

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000380376
A00000380376A