Zrezek 16.
Letnik III.
GLASILO
SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Izdajatelj in odgovorni uredoik
Fran Godnik.
V TRSTU, 1899.
Lastnik koneoroij lista »Ediaost«. — Natif?nfla tiskamu
S)L konsorcija lista »Edinost«. äß.
Priloga 184. štT. „Ediuosti"
"Slovenka"
Glasilo slovenskega  žeiistva.
Izhaja v Trstu kakor priloga "Edinosti" vsako drugo soboto.
Naročnina znaša za vse leto
3 gld. ; za naročnike »Edinosti«
pa 2 gld.; posamezne številke se
dobivajo v Trstu v tobakarni g.
Lavrenčiča na trgu della Caserma
po 12 kr. — Rokopisi naj se po-
šiljajo uredništvu »Slovenke«,
naročnina pa upravništvu »Edi-
nosti«, ul. Molino piccolo št. 3.
Vsebina 16. zvezka:
Zonma : Presenečenje — pesem. — Zomna :
Ne čakaj srčeca delile. . . — pesem. — F. G. : Skrb
. za zdravje. — Adela : Žensko pismo. — Zagorska ;
Noči — pesem. — Zofka Kveder: Paolo. — Zorana:
Tema, tema — pesem. — Vera : Intrigant. — Zagor-
ska : U jutru — detetu! — pesem.— Razno. —Doma.
Zaloga in tovarna
pohištva vsake vrste
od
ALESSANDRO LETI MINZI v TRSTU
Piazza Rosario št. 2. (šolsko poslopje)
Bogat izbor v tapc-tarijah, zrcalih in slikah. — Ilusti-iran cenik g-ratis
in franko vsakemu na zahtevo. Cene brez !<onl<urence.
Predmeti postavijo se na brod ali železnico, brez da bi se za to kaj
zaračunalo.
prevzema vsa v fotografsko stroko spadajoča dela. Krasno dovršene
fotografije v  naravni veličini 10—15 gld. po vsaki poslani fotogra-
fiji ;  družinske in druge skupine, razglede.
Manjše fotografije od 1—3 gld.  6 komadov z neprekosljivo,  umet-
niško  dovršenostjo  izdelane na vse  mogoče papirje,  na porcelan,
žido, platno itd.
Razglednice, lepše kakor vse dosedanje 20 -25 gld. tisoč.
Pri našem upravništvu je dobiti :
.\ u (J l s T šE N o A :
„Guvaj se senjske roke"
krasna povest znamenitega hrvatskega pisatelja v slovenskem prevodu.
Komad 35 kr., po poŠti 5 kr. ree.
SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek 16. V Trstu, 12. avgusta 1899. Letnik III.
Presenečenje.
"Le drči mi, drči nii, lahno kolo,
po beli in ravni tej cesti;
oj, skoro počila si bova sladko,
saj peljeva zdaj se k nevesti.
In zo])et hitreje vrti se kolo,
že sredi je znane vasice,
med drevjem se hladnica črta lepo
tam draj^o spet v<^ledal ba lice....
Kako bo radosten tam najin s])rejem
ko v hišico bova dospela:
dekletce vrjelo ne bode očem,
da daljo sva to preletela!«
Lahkoten ponese fja tjakaj korak,
kjer pisane cvetke cvetejo;
a hipno premine občut ga sladak,
kaj neki oči mu zazrejo?
V objemu tam druzega dekle sedi,
ljubeče ji lica žarijo —
kot njemu smijala nekdanje so dni,
zdaj temu se ustna smejijo----
Zorana.
Ne čakaj srčeca, dekle____
JK.o vrne iz daljin se spet
v okrilje rodnih trat,
obljubil devi je v spomin,
prinesti srček zlat____
Xe čakaj srčeca, dekle,
tujine so le]:)e ! —
Kako lehko se v njih zgubi
še lastno mu srce ! —
Zorana.
364 F. G. : Skrb za zdravje.
Skrb za zdravje.
Spisal F.  G.
(Dalje.)
Kakor so kopeli velike važnosti za utrjenje telesa, za prepre-
čitev boleznij in v mnogih boleznih za zdravljenje istih,
tako moramo zlasti svariti pred ono metodo »zdravljenja«, ki
je zadnji čas prišla povsod v modo po prizadevanju župnika Kneippa
in po reklami njegovih somišljenikov. Kar je dobrega na nji, ni novo ;
a kar je novega, žal, večinoma ni dobro. Ko je pred sto leti sileški
kmet Priessnitz pričel propovedovati zdravljenje z vodo, je to bilo
v istini velikega pomena. Saj medicina je bila takrat še mnogo bolj
nerazvita in prevladovala so v nji mnoga napačna mišljenja. Bila je
res velika dobrota, da je on dokazal vode zdravilno moč in se tako
neposredno uprl oni ogromni množici zdravil in mazil, ki se je obično
takrat zapisovala. Vode so se takrat zdravniki bali, kakor se je boji
še zdaj ljudstvo v mnogih krajih, češ: ako se bolezen zamoči, je
bolnik izgubljen. Priessnitzovega izpoznanja pa se je poprijela medi-
cina ; kar je on pogodil slučajno, se je razvilo in uporabilo znastveno.
Z vodo se je lečilo in se leči ne le v posebnih zdraviščih, temveč
tudi po možnosti v bolnicah in v privatni praksi. Kakor pa so uže
pred Priessnitzem opozarjali nekateri zdravniki na vodo, ne da bi se
jih slušalo, a je po Priessnitzu šele pričela se »hydrotherapija«
(zdravljenje z vodo), tako je — ko je ljudstvo uže pričelo pozabljat
Priessnitza in tudi medicina pričela nekoliko zanemarjati vodo —
prišel Kneipp, ki je to metodo zopet oživil in sicer je on prodrl
v mnogo širše kroge nego Priessnitz, a tudi zdravil še radikalnejše.
A baš ta radikalnost in izključevanje drugih metod je dostikrat
pogrešna in pogubna. Voda mnogokrat koristi in pomaga, mnogo-
krat pa škoduje in umori, ne toliko sama ob sebi, kolikor s tem,
da se zanemarja bolezen, ki bi se drugače dala ozdraviti. Zdravnik
ve, kdaj ima uporabljati vodo v zdravljenje, lajik pa ne. In zato je
škoda, katero pouzroči strastni Kneippovec v nekaterih slučajih,
velika. S tem nečem tajiti uspehov v drugih slučajih. Svariti je pa
dolžnost, ker se dogaja le pregosto, da nevešč človek hoče zdraviti
po Kneippovi knjigi sebe in druge. Kneipp je bil v medicinski stroki
povsem nevešč in v svojih spisih ima dosti nazorov in trditev, katere
je znanost zavrgla kot povsem napačne. In ni čuda, medicina se je
zadnja desetletja čudovito razvila,   a med prosti narod še niso zašli
F. G.: Skrb za zdravje. 365
novi nazori, potrjeni po dokazanih faktičnih razmerah s pomočjo
balcterijologije, kemije in drugih znanostij, ampak v narodu so .še
vedno ukoreninjeni nazori prošhli časov, ki so nekdaj vladali tudi
v znanosti, ko ta še ni bila toliko razvita in si je v marsičem po-
magala s tem, da je za v bistvu neznane pojave skušala konstruirati
si razne razlage. In iz teh napačnih nazorov izvaja seveda tudi na-
pačne posledice. Zdravljenje bolezni iz knjige pa je tudi lajiku ne-
mog-oče, ker on po popisu samem nikdar ne more dobro izpoznati
bolezni ; ugane jo morda, izpozna pa ne. Zato so nekoliko opreznejši
oni, ki gredo k zdravniku, da izvedo bolezen, potem pa jo lečijo po
Kneippovi knjigi. A tudi ti ne pomislijo, koliko odgovornosti si
s tem nalože, kako se polotijo stvari, kateri nikakor niso kos; kako
naj izpoznajo, ali nastanejo komplikacije, ki so dostikrat usodne. —
Velikanska neskrbnost in lehkomiselnost, ki je po Kneippu dobila
toliko nove opore, je torej vsekako neprimerna in tudi tu naj si
vsakdo kliče v spomin: »le čevlje sodi naj kopitar«.
Po toplicah pa se voda ne rabi samo v kopeli, temveč mnogo-
krat tudi v pitje. Istotako je dosti drugih vrelcev, katerih voda se
razpošilja v pitje kot zdravilna. To pa, ker ima razne kemične snovi,
katere pogrešamo pri navadni studenčnici, in radi tega je primerna
v raznih boleznih, ali pa tudi zdravim v gotovih slučajih.
»Zdravilni vrelci« imajo obično večjo toploto, ker prihajajo iz
velike globočine, in se rabijo za kopeli in v pitje. Dasi znamo za
vsako po kemični analizi prav natančno, katere spojine in v koliki
meri jih ima, vendar tudi najskrbnejša sostava »umetne soli« te ali
one »vode« nima praktično iste vrednosti, kakor naravni vrelec iste
sostave. To omenim radi tega, ker take spojine lekarnarji dostikrat
priporočajo, in bi morda kedo mislil, da je ž njimi na boljem nego
z nakupom dotične vode same. Taka »sol«, (razpuščena v gotovi
meri navadne vode), nima po zdravniških izkušnjali pravega učinka,
dasi je uzrok tega navidezno nelogičnega dej^.tva še neznan. Nekaj
boljši učinek, imajo one »soli«, ki se pridobe iz naravnih vrelcev
s tem, da se voda izhlapi ; a tudi one nikakor ne nadomeščajo vrelca
samega.
Vsi ti vrelci, a tudi vse »mineralne vode« imajo svojo vrednost
v prvi vrsti kot zdravila, zato naj se tudi rabijo in upoštevajo kot
taka. — Dasi razne »slatine« ali »kisle vode« zlasti v poletji — pri-
mešane vinu, oživljajo in okrepe ter so mnogo komu priljubljene
zaradi svojega okusa, vendar naj se ne rabijo redno namesto navadne
pitne vode, ampak upoštevajo le za gotove namene.
366 Adela : Žensko pismo.
Pa gotovo se zdi cenjenim čitateljicam uže preveč tega »vode-
nega članka«. No, morda jedna ali druga opazka vendar le ni bila
odveč. To mi je v tolažilo. vStari grški modrijan, ki je razglasil vodo
za najboljšo, izpoznal je njeno veliko korist in vrednost. In res je
voda prevelike važnosti v življenju sploh, in tudi v cziru na človeško
zdravje. V tem naj jo rabimo prav in primerno, ker si tako izko-
ristimo njeno dobrotno moč — a izogibajmo se pretiravanja na jedno
ali drugo stran, s katerim bi to dobrotno moč pretvorili v škodljivo.
(Dalje prihodnjič).
v
Žensko pismo.
^Vida !   Moj dobri angelj !   Ti jedrno,   blago bitje, brez kojega
bi bila v onem trenutku to, kar je osamel, do smrti utru-
jen potnik sredi Sahare.
Veš li, kakove muke so to ?
Pomisli ! Sredi brezkončne, strašne puščave do smrti utrujen
in zmučen — sam človek, popolnoma sam!
Kamorkoli se ozira oko — — nič, nič, nego peščena, strašna,
jednoličnost !
Nebesni obok zdi se iz jekla; pa to solnce, to strašno, ognjeno
solnce ! O to ni ono milo solnce, kojega žarki blagodejno ogrevajo
in krepijo. To je živ, neskončno neusmiljen, zloben rabelj, ki žge in
pali... Kako rad bi se skril njegovemu žarečemu pogledu in kako
željno se obrača oko za rešilno senco ...
In ta žeja — ta peklenska muka ! . ..
Bolestno mu trepeče telo in iz prsi se m\i izvije bolesten vzklik :
»Vode! le kapljico vode!«
Niti jek mu ne odgovarja.
Vtelesena strašnost ! Zdi se, da sta se nebo in zemlja spreme-
nila v strašno grozno puščavo, bez konca in kraja.. . A na njej
umira potnik — sam — oh sam ! . .
Pomoči !. ..
Zaman! Nič, nič, nego prazna samota...
Ah ta brezmejna samota, tiha in nema, a vendar šumna tako,,
da je tudi obupni, strastni smrtni krik prevpiti ne more !..
»O smrt, kaj celo tebe ni na tej strašnej samoti — — —?!*
Ne ! i smrti ni bilo ! ...
Adela . Žensko ])ismo. 367
A Ti Vida si bila, Ti, ki si mi ljubeče sledila tudi v puščavo,
ter me rešila. —
Je-li se še spominjaš Vida, kako sem pred leti često trdila,
da ni ljubezni ? A da če je — naj se vseli i v mojo dušo z vso svojo
mogočnostjo in divjo silo. In ako mi je v nesrečo, ako me umori —
— ako je ljubezen, pride, oglasi naj se mi v duši kadarkoli. Glej
te lahkomiseljno izrečene besede, postale so mi kletev. —
Vže skoro tri leta sem vzgojevala otroke veleposestnika pl. Z.
Iz mojih listov si lakko spoznala, da sem bila zadovoljna s svojo
osodo, ter da sem bila ponosna na svojo samostojnost in neodvisnost.
Tudi si dobro vedela, da v službi nisem poznala le svoje plače
in ugodnosti, katere mi je nudila, marveč mnogo bolj svoje dolžnosti.
Trudov, ktere mi je prinašalo življenje, se nisem strašila, v njih
sem iskala zadovoljstva — zadovoljstva zmage po boju.
Moj vzor je bila domovina; zanjo sem želela delovati, njej sem
hotela žrtvovati vse moči svojega življenja.
Bila sem sama s seboj zadovoljna in menila sem, da sem du-
ševno tako samostalna, tako trdna, da mi pač noben slučaj, noben
prigodek ne bi mogel zrušiti duševnega miru in skladnosti. Kako
sem bila neumna ! —
Pi'ed tremi meseci jel je zahajati k nam zdravnik M. s svojo
ženo. Na nekej dobrodelnej veselici seznanil se je z rodbino Z. in
od tedaj je zahajal v hišo.
Od tedaj tudi izvira moja nesreča. —
Nekoč sem vadila starejšo deklico na glasovirju. Ker sem čula
govorjenje, ozrla sem se ter videla, da je vstopila v sobo gospa Z.
v spremstvu zdravnika M. in njegove žene. Tedaj sem ga videla
v prvo. —
Vida, ali veruješ, da pride ljubezen hipno in da srce vstrepeta
ob prvem, jedinem pogledu, vstrepeta pred močjo ljubezni, ki se je
v njem ravno vzbudila? Veruj to. Vida. Ljubezen biva že od početka
v človeškem srcu ter čaka le osodnega trenutka, ki jo vzbudi in
vzdrami. In čira dalje je mirovala, tem močnejša in strastnejša je
potem, ko se vzbudi. — Tudi jaz sem počela ljubiti zdravnika M.
ob prvem pogledu v njegovo tajnostno plamteče oko.
Njegova soproga je umetno odgojena cvetica. Skrajno nežna
in lepa ; zdi se ti, da jo končaš, ako se je le dotakneš.
V večnih skrbeh za svoje zdravje in lepoto, se jej težko
kdaj s čim ugodi. Vsak trenutek jej česa nedostaja in moža muči
z grozno dolgočasnim in praznim govorjenjem.
3(58 ' Adeln; Žensko pismo.
Lepo, a slabotno telo, brez du.še brez življenja...
Često je prihajal zdravnik M. s svojo soprogo k nam v posete.
In čudno, nikdar se ni zgodilo, da bi se ne bila videla, in večkrat
sva govorila. Govorila sva o mnogem, o čemur so ravno govorili
drugi ; a pri tem se je oko topilo v očesu. —
V početku me je neskončno osrečavala ta ljubezen in divna
slast se me je polaščala, ko sem mu bila v bližini. Da, kadar sta se
spajala najina pogleda in sem ž njim govorila, zabila sem do cela
na vset in na vse, le duša mi je drhtela v sladkem objetju... Po cele
ure sem mogla potem presedeti brez vsake druge misli in zavednosti,
nego da me on ljubi. Za to njegovo ljubezen bi bila stokrat rada umrla...
Prišlo pa je spoznanje,   ki me je iz raja  pahnilo  v peklo. —
Nekoč, ko sta odšla zdravnik in njegova soproga, vpraša me
gospa Z. :
»Kako vam ugaja gospa zdravnikova?« Jaz jo začudjena po-
gledam, a ona nadaljuje:
»Lepa gospa, le škoda, da je tako šibkega zdravja. Srečna je,
da ima tako dobrega in značajnega moža ; tega jej pač marsikatera
zavida«.
Kako mi je  že neki  bilo  tedaj ?   Ne vem   —' a strašno pač.
In čudno, zakaj neki so te besede tako vplivale na me ? Saj
sem vedela, da je doktor M. oženjen.
Da, vedela sem to, a zavedala se tega nisem. Nisem še imela
časa premišljevati, da je oženjen. V svojej ljubezni nisem videla ni-
česar razun njega; vse drugo je zakrila zavesa strasti in tisti dan
sem prvič prejela od njega pismo, ki je imelo skopati grob mojej čed-
nosti. .. A besede gospe Z. so hitro, nepričakovano odtrgale zaveso
strasti in pred saboj sem zazrla prepad... A v onem trenutku bi ne
bila pomišljala, udala bi se mu. Zasmejala sem se glasno, ter rekla:
Radi njenega moža jo zavidajo, ha, ha !
Ne vem, kaj si je mislila gospa ob teh besedah, ne vem tudi,
kako sem tedaj izgledala...
Hitela sem v svojo sobo ter se tam zaklenila. Vrgla sem se
na posteljo in obdala me je strašna puščava... .
M. je oženjen in ima lepo soprogo. A jaz — kaj sem mu jaz
— kaj mu smem sploh biti ? Nič — nič !
Ha ha ! on ljubi — ne nje, ampas mene ! Mene ! On ve, da ga
tudi jaz ljubim, da mi razun njega svet, žiljenje ničesar več ne
more dati.
Adela : Žensko pismo. • 369
Ha, ha, ti budala.sti svet, ki meniš, ker je on .soprog one
bledoličnice, da jo ljubi! To je le navidezno, a v resnici mu je ona
mrtva, brezpomembna stvar in jaz — jaz sem solnce njegove duše !
Pa tudi ni treba, da bi svet vedel, da se ljubiva. Ni treba,
da bi svet nama to dovolil, ter da bi svet priznal, da sva od nekdaj
drug za druzega. Čemu ? Le slep naj bo svet a midva si izkoristiva
njegovo slepoto.... Komaj sem okusila ljubezni sladko bol in bla-
ženstva polno gorje — pa naj bi se vsemu zopet odpovedala za
vedno ? Ah ne, nikdar !
In zakaj naj se odpovem sreči, kdo me sili k temu ? Nihče —¦
vsaj nihče ne ve o tem še ničesar —¦ —.
Ha, in ta .slast, .sloneti ob njegovih prsih, zreti mu v oči ter
po.slušati mehke njegove besede — — ha, temu naj se odpovem,
njegova naj ne bodem nikdar ? ! Ha, ha!.. — —--—--—
Naglo sem vstala ter se ozrla po sobici in se čudila.
Prej tako ljuba, domača mi sobica, zdela se mi je v tem tre-
nutku tuja ; a tuja sem bila le jaz.
Zrla sem knjige, cvetlice ter posamezne predmete priprosto
lepe sobne oprave. Ivako mi je bila preje vsaka teh reči draga,
prirastla mi je tako rekoč k srcu. Vsaj je bila to moja, prav samo
moja sobica, v kojej sem prebila toliko lepih ur. Tu sem premišlje-
vala o svojih dolžnostih do ljudij, .službe in domovine; tu sem sno-
vala lepe načrte,   tu se vnemala  za svoje vzvišene,   svete vzore...
Na vsakej reči v sobici bil je nekako vtisnjen pečat moje
duše. Vse je bilo tako resno - milo, tako lepo... Preje — — a v tem
trenutku bilo mi je vse tuje, neznano in komaj sem spoznavala
svoje reči...
Oglasila se mi je vest. —
Kaj sem sklenila ravnokar storiti ?
Vreči se ljubljenemu a oženjenemu možu v naročje ter zadostiti
strastni ljubezni ? Da.
A vzori, čednost, dekliški ponos ?
Ah, kako skrbno sem vse to gojila v svojem srcu, kako se di-
vila ob tem, kako drago mi je bilo!...
A sedaj hočem  vse to sama iztrgati, porušiti, poteptati.
Kako strogo sem obsojala greh — a danes hočem sama gre-
šiti ? Jaz in greh ? Strašno !
In potem, tudi najstrastnejša ljubezen trpi le en čas, sosebno
če je grešna... Kaj mi potem še ostane v duši ? Kaj pa sploh še
bodem potem ?
Ali jaz ljubim!
370 * Adela : Žensko pismo.
Prav. Sedaj lakho pokažem trdnost svojih prepričanj in to lju-
bezen lahko položim na žrtvenik svojim vzorom.
Altar brez žrtve je itak brezpomemben — in brez boja ni
venca, ni slave.. . . Ah ne, ne ! Ne morem se odločiti — — grešiti
hočem — izdati lastno svojo dušo za samo en hip ljubezni.
Zgrudila sem se na posteljo v neizrečenih bolečinah. Strast
mi je z nepopisnim ognjem palila srce, a duša mi je trepetala v grozi
pred grehom.
Kako strašno! Slovo dati njemu ali svojej lastnej duši! Druge
rešitve nikjer — nikjer...
In ta strast — kako me je prevzela, kako obvladala — mene !
Saj sem bila vedno tako hladna, mirna in nerazumno mi je bilo,
ko so drugi govorili o ljubezni. A sedaj ! Ne poznam se niti sama
več, niti se razumem... Le toliko mi je jasno, da njega nočem in
ne morem zapustiti ! —
\'zela sem pismo, katero mije pisal in v kojem je vsaka beseda
bila priča strastne ljubezni. Goreče sem je pritisnila na ustnice in
pripravljena sem bila,  iti še isti večer na prvi tajni sestanek.. . —
Tu pa sem zopet začula klic : izdajica, izdajica ! In zopet je
zgrabila dušo smrtna bol in zopet sem videla pred seboj dve
ločitvi —.
Druge rešitve nikjer — nikjer !
Sama bi se bila hotela maščevati   nad srcem,   sama iztrgati je
iz prsi, sama streti je, umoriti, da bi me ne trpinčilo tako.
Oj ti peklo, peklo !...
Brezmejno sem trpela.
Zdajci pa se mi ustavi oko na podobi, ki mi je visela nad po-
steljo in kojo sem prejela od Tebe.
Čudno sem vzdrhtela ter dalje zrla malo podobo — a v duši
so mi vstajali spomini. — — — — — —
Na mrtvaškem odru je ležala moja mati in ostala sem sama.. .
Nema sem sedela v malej sobi; jokala nisem, ker mi je strašna
bolest vsušila solze — prav tako kakor sedaj —. Misliti nisem mogla
ničesar, le srce mi je stiskalo nekaj groznega. — — —
Tu si prišla Ti, moja Vida. Privila si se k meni ter glasno za-
ihtela — jokala si zame.
Tolažila me nisi, vsaj si vedela, da mi je bilo znano, kaj si mi
Ti mogla ali hotela reči. In vendar — kaj si mi storila tedaj, kaj
mi je bila v onih urah zavest, da me Ti ljubiš, kakor zna in more
le plemenita ženska ljubiti. Nebo Ti to povrne. —
Adela : Žensko pismo. 371
Drugi dan si poslala ono podobico in mi pisala   tako nekako :
»Vzemi to podobico, ti dete moje duše. Ni sicer dragocena,
a tebi naj ohrani dušne dragotine, dušne krasote. —
Jaz dobro vem, i\dela, da ne bodeš hotela sprejeti ponudeb
svojega sorodstva in svojih znancev — preponosna si zato. Vem,
da hočeš sama skrbeti zase ter si prislužiti, kar ti treba za živ-
ljenje, dasi Ti je zibelka tekla v blagostanju in obilnosti. — Vem
tudi, da niti najmanj ne žaluješ radi izgube premoženja — vsaj si
duševno dovolj bogata. Zato — idi Adela, in koderkoli hodiš, bodi
kot blagoslov neba. —
Vzorom svojim se nikdar ne izneveri, četudi ti prinese življenje
še tako britkih izkušenj. V vzore veruj ¦— ne v prevare. —
Vse tvoje stopinje in vse tvoje dejanje naj vodi čednost.
S pota, kojega sva si skupno začrtali in izbrali s trdno voljo,
niti za mah ustaviti se na njem — ne kreni nikdar ! Končaj na njem
— a ostaviti ga nikar ! —
Kadar pa ti bode ta pot prestrm in pretrd; kadar te bode
trnje, s kojim je obilno posut, ' zbadalo le pregloboko ; kadar ti ob
njem ne bode cvetela nobena roža, raslo nobeno drevo, tekel noben
studenec ; kadar te bode pogled v nedogledno daljavo, v katerej ti
je postavljen cilj ter osamelo.st na tem potu strašila in mučila ; kadar
te bode zapuščal pogum in ti bodo dvomi razsajali v duši ; kadar
ti bode do smrti utrujeni in zbegani zastajal korak in bodeš hotela
stopiti s pota — — tedaj, mila, sladka duša, obrni pogled v to
podobico in spomni se tega trenutka.« — — — —
Zgodilo se je tako, draga Vida, in podobico močile so obilne
in vroče solze...
Boj, v katerem sem zmagala, je končan. A ob tej zmagi, od-
prla se mi je v srcu rana, ki bode krvavela dolgo, ako ne do
smrti. —
Pepel njegovega pisma je raznesel veter ter ga razpršil v nič.
Takoj jutri odputujem daleč proč od kraja, kjer sem ljubila
prvič in zadnjič. Nastopim zopet službo vzgojiteljice. V delu
in dolžnostih bodem iskala utehe — sreče pa mi zopet prinese —
smrt. —
Ako Ti pride solza v oko, ko čitaš te vrstice, pusti, naj kane
na nje ter se spoji z mojimi. .Srce mi bode povedalo to in hvaležna
Ti bodem. A s strmega pota, veruj, večno ne krene
Tvoja nesrečna
Adela.
372
Zagorska: V noči. — Zofka Kvedor : Paolo, i
V noči.
Noč je — noč senjava
tiha noč,...
v moji duši plava
zdlhljej vroč.
Kmalu nad gorami ¦ —
poknc dan...
in na svet priplava
zor krasan.
Zvezde raz nebesa
sevajo,
meni v dušo upe —
devajo.
Zor nebeški bode.
se razlil —
Quh moj ucpokojni
mir dol)il...
Zagorska.
Paolo.
Spisala Zofka Kveder.
(Konec.)
Odkar mu je umrla mati, sej'e Paolo še bolj klataril okrog,
nego poprej. Stara Marta ga je vzela k sebi, a brigala
se ni mnogo zanj. Največkrat ga ni bilo po ves dan domov
in le zvečer se je ves truden privlekel v malo postrešno izbico in
po navadi brez večerje legal spat. Ako mu je Marta sama dala kaj
jesti, bilo je dobro, prosil je ni nikdar. Potikal se je najraje po ma-
lih ribiških barkah, katerih je bilo ob obrežju vedno vse polno. Več-
krat je tudi spal na krovu, na tleh imajoč za vzglavje kako poleno-
Ribiči ga niso podili, ker ni nikdar ničesar zmikal, celo radi so ga
imeli, ker je bil vedno dobre volje, šaljiv in postrežljiv. Zdaj je temu
prinesel vode, zdaj g-a je drugi poslal po tobak, in zato je potem
opoldne ali zvečer smel prisesti k njihovi borni večerji in ž njimi
vred lomiti polento iz starega vkajenega kotla. Vendar tako vesel
in razpoložen ni bil več, kakor tedaj ko mu je še mati živela. Včasih
se je zavlekel v kako senco, položil glavo na komolce in jokal po
cele ure. Njegovi tovariši so se norčevali, če so ga zalotili v takem
položaju, a on jih je pogledal s tako otožnimi žalostnimi očmi, da so
utihnili in odšli.
Mnogokrat je šel tudi h Karloti, a le-ta se ni čisto nič zmenila
za zapuščenega dečka. Poskušal je včasih z njeno hčerjo Marijo kak
pogovor.   Kazala mu je čipke in trakove,^ s katerimi se je dičila, in
Zoflia Kveder: Paolo. 373
on jih je ogledaval z velicimi, začudenimi očmi. Pravila mu je o mestu,
o lepih hišah, kjer je bila, in dobrih stvareh, ki jih je dobivala v dar.
— Veš, mama ne pusti, da bi komu pravila, a tebi pa le povem.
O take  stvari  dobim ! Torte in drugih   sladčic, vse kar hočem. —
— Vzemi še mene seboj, — jo je poprosil nekoč Paolo.
Toda ona se mu je zasmejala in dejala zaničljivo :
— Hm, tebe ? Saj si ves raztrgan in umazan in prav nič nisi
lep. Meni je dejal onidan nek gospod, da so samo lepa dekleta lahko
bogata in srečna, a ti niti dekle nisi, kaj da bi bil še lep ! —
Paolo je odšel in zelo, zelo mu je bilo žal, da ni dekle. Njegovi
tovariši so se sicer vedno glasno norčevali iz žensk, a on bi bil
vendar-le rad lepo oblečen, da bi dobival lepih in dobrih stvari
v dar in naj bi bil tudi dekle.
Marta ni bila zadovoljna,   da zahaja  k Karloti in njeni hčeri.
— Tjekaj mi ne hodi ! Bog zna kaj ni nobena, kolikor nas je tu,
a Karlota ni vredna nič, niti toliko, da se jo pogleda ! —
Paolo se je pa vendar le nekoč ojunačil in zavrnil staro Marto češ :
— Mama mi ni branila hoditi h Karloti. —
— Toda Marta mu je odgov^orila surovo :
— Ker ravno tako ni bila nič vredna. —
Paolo si sicer ni znal tolmačiti, kaj je to: »nič vredna«, vendar
je vedel, da Marta s tem žali njegovo mater, zato se je z vso živah-
nostjo in strastjo svojega ži/ega južnega temperamenta postavil pred
njo in upil, da je bila njegova mati dobra in gotpvo več vredna,
kakor vsa hiša in še Marta posebej.
Vsled tega ga je razjarjena Marta neusmiljeno pretepla in mu
zažugala, da se ji ne sme nikdar več prikazati pred oči.
Paolo je odšel, jokaje od bolečin in od jeze.
Zvečer je ležal med skladnice desk na velikem lesnem prostoru
pred mestom, kjer je tudi prenočil. Tedaj se je čutil prvikrat v resnici
nesrečnega in v svoji nesreči je pretil Marti, ki ga je natepla in tako
grdo opsovala njegovo mrtvo mamo, z vsem hudim.
—• Oh, nabijem jo, nabijem, da bo vedela ! —
In vmes je klical mater in ji še v polnosnu jecljaje tožil o vsem,
kar se mu je prepetilo,
Odtlej ni več prišel k Marti, tudi h Karloti ni več zahajal. Po-
tikal se je okrog, zdaj tu zdaj tam. Danes je prenočil pod kakim
vozom, drug večer na kakih stopnicah, včasih kar zunaj kje v okolici
na kakem travniku ali pod kakim drevesom. Stražnikom se je in-
stinktivno izogibal. Bal se jih je, ker je večkrat videl, da je kateri
kakega dečka, ki se klatil okrog po ulicah, prijel in odvel seboj.
374 Zofka Kveder : Paolo.
Nekoč mu je prišlo na misel, da bi šel na pokopališče obiskat
materin grob.
Številko je sicer že pozabil a vendar se je napotil tjekaj misleč,
da se najde grob.
Toda na pokopališču se nikakor ni mogel spomniti, kje je na-
tanko ono mesto, kjer so mu zagrebli mater. Tekal je nekaj časa
okrog, potem pa ves potrt in utrujen šel na stopnice mrtvašnice.
Počival je tamkaj nekaj časa in zamišljeno ogledaval čudne črne
rakve v mrtvašnici, v katerih je ležalo nekaj mrtvih trupel. Tudi
njegovo mater so deli takrat semkaj. Spomnil se je, kako strašljiv
je bil nje ozki bledi obraz, ki je ležal na črnem platnu in milo se
mu je storilo. Zjokal se je in se potem počasi mimo krasnih mar-
mornih spomenikov in dišečih cvetličnih gred zopet splazil s po-
kopališča.
Od tedaj je postal še bolj tih in molčeč. Tovariši niso več ma-
rali zanj, ker se ni vdeleževal njihovih glasnih, razposajenih iger.
Včasih je pač še prišel in tiho gledal njih veselo rajanje, a povedati
in pokazati ni znal nič novega, zato so še raje imeli, če ga sploh
ni bilo.
Tudi telesno je hiral. Postajal je bled in suh. Živahne oči so
se mu udrle in postale so tope in brezčutne ; koža je dobila neko
bolehavo, rumenkasto-sivo barvo.
Ribići so mu še vedno dajali tu ali tam malo hrane, vendar
niso več pustili,, da bi spal na barkah ali se vozil ž njimi v morje.
— Če se mu kaj pripeti, potem imamo poleg vsega še sitnosti
- so rekali in podili dečka od sebe.
Paolo je odslej pohajal najraje zunaj mesta ob obrežju. Jedel je
razne odpadke, gnilo sadje in to, kar so drugi Že zavrgli. Včasih je
še poskušal dobiti kak krajcar v dar s tem, da se je produciral s
telesnimi vajami a kar nič se mu ni hotelo posrečiti. Največkrat je
spadal in se potolkel in mesto pričakovanega daru si je dobil po-
smehovanje.
Sicer pa je postajal vedno bolj top in brezčuten. Njegova že
prej strgana obleka je zdaj v samih cunjah visela od njega in povsod
se je videla bleda umazeno-rumenkasta barva njegovega života skozi
razcapano odelo. Tudi umival se ni več, dasiravno si je poprej vedno
po večkrat na dan pral roke in obraz.
Njegovi tovariši so se ga ogibali, ker je bil celo zanje preveč
raztrgan in zapuščen, ribiči pa, kateri so poprej živahnega dečka
kaj radi imeli, so mu zdaj k večjem vrgli nekaj skorij polente iz
barke na obrežje, katere je on vselej počasi in topo pobral in snede!.
Zorana: Tenia, Tema... 375
Noge je imel vse obtolčene, ranjene in odrgnjene od skal in
trnja. Včasih je šel na obrežje in jih pomolil v morje, a slana morska
voda ga je le še bolj pekla. Zaječal je suho in brez solz in včasih
tiho in hripavo zaklical :
— Mama, mama ! —
Matere ni mogel pozabiti.
Saj je bila tako dobra ! Vedno mu je pravila toliko lepega in
rada ga je imela. Pri nji je spal na postelji in jesti je dobil, kadar
je prišel domov! In vsako praskotino mu je izprala in zavezala!
Včasih je hotel iti nazaj k Marti a bal se je je, zato nv šel.
— ]\Iami je g"otovo ona kaj naredila, da je umrla, — je mislil
v svojih otroški duši. Tudi nikakor ni mogel pozabiti tistega zani-
čujočega, posmehljivega izraza, s katerim je tedaj govorila, ko je
dejala, da ni bila njegova mati nič vredna.
Tako je počasi medlel in hiral in naposled je izgledal kakor s
kožo prevlečen skelet. Njegove mrtve ugasle oči so ležale globoko
v jamicah in kosti se mu strašljivo štrlele iz suhih lic.
Nekoč je zopet gladen postopal ob obrežji. Nek ribič, kateri
ga je prej večkrat vzel seboj na morje, zagnal mu je nekaj v papir
zavitih skorij iz svoje barke. Toda ni dovelj močno vrgel in vse je
palo tik obrežja v morje.
Paolo je hotel zavitek še poteg-niti iz vode, pripognil se je a
pri tem izgubil ravnotežje in padel v morje.
Sicer so ga takoj izvlekli iz vode, toda malo truplo je bilo že
trdo in brez življenja. Bolehavi, izstradani deček je utonil.
Ribič na barki je klel, ker je vedel, da ga zasliši policija in
bode imel morebiti še druga pota zaradi malega ponesrečenca.
Tako je bilo slovo malega Paola od zemlje.
Tema, tema____
Tema, tema, ni blede lune,
ne svita zvezd se zlatih broj...
oblaki sivi, megle tožue
vise pošastno nad menoj...
Naprej v temo hité koraki ;
zaman prodira jo oko____
Le dalje, dalje brez prestanka
ne vprašam kam,   naprej  samo !..
Zorana.
376 Nada : Intrigant.
Intrigant.
Piše : Nada.
V Čitalnici nastalo je življenje resnejše. Vedeli so sicer vsi,
kaj teži doktorja, vendar ni se mu upal nobeden kaj omeniti. Morda
se jim je vendar le smilil, ko je resen, zamišljen, vpognene glave
in nagrbančenega čela, sodil o svetu tako ostro.
Hodil je najrajši sam, vendar videli so ga tudi večkrat z Me-
denom, kar se je prej zgodilo redko kedaj ali nikdar. Tolažil ga je
menda ter mu dajal dobrih svetov ali mu pa razkladal, kako hudo-
ben je svet, kakov nesmisel je zakon, kakov nič so vse ženske.
V takih pesimističnih pogovorih zašla sta navadno kam, kjer se je
točilo dobro vino ter si s tem podila črne misli. Vedno češče je
doktor pozno v noč prihajal domov, vedno kasneje legal k počitku
in vedno težja mu je bila zjutraj glava, vedno bolj zmučen život,
da je bil podoben bolniku, ki je komaj okreval.
V poznem poletji v prvi polovici septembra, priredila je Čital-
nica koncert. Noč je bila lepa, hladna, nebo posejano z brezštevil-
nimi zvezdami. Zabava se je vršila na prostem, v krasno odičenem
vrtu kraj m»orja. Zabava je bila živahna, veselje obče.
Med Slovenci je bila ta večer Nada središče. Znala je ljubo
govoriti in imela je dobre odgovore vedno pripravljene. Tudi lepa
je bila nocoj, prav posebno lepa to je že tudi slišala; Bog ve koliko-
krat v tem večeru. In ni jej bilo neljubo.
Bila je to lehkomišljena deklica, ki jej je ugajalo dvorenje,
a ljubezen, prava ljubezen ni imela korenine v njenem srci. Domi-
šljevala si je, da ljubi tega in onega, divjala je in razsajala, ako se
je varala, kmalu pa je vse pozabila. Bila je mahoma .strastna in
ognjena, a kmalu zopet hladna in mrzla. Vera jo je ljubila radi
njenega dobrega srca, radi njenega razuma, ki pri vsej svojej lehko-
mišljenosti vendar ni govorila praznih fraz in navadnih bedarij.
Veselo je sprejemala nocoj poklone, zabavala se celo z Mede-
nom in Koscem, ki jej nista ugajala, med tem ko jo je doktor
Zlatic le od daleč molče opazoval. Sreča jej je sijala iz oči in raz
lice, ko je uživala to nekaljeno veselje.
Sprehajala se je z Medenom po vrtu. ^
»Kaj pa vaša prijateljica?« vpraša jo ta, »ali jo še vedno boli
srce in ali mora biti še vedno na prezračji ^« »Sedaj mi že dolgo
nič ni pisala, ali upam, da je toliko pametna, da ne bo obupala
radi tako neznačajnega moža;   moža.  ki se ustraši boja,  ki žrtvuje
Kada • Intrigant. 377
svojo srečo in vniči njeno iz bojazni pred prihodnostjo. Da tudi on
trpi, to se mu vidi dovolj jasno in prav mu je ; privoščim mu, da bi
še bolj trpel«.
— Ne bo baš sile — odvrne ji Meden, — to je le za to, ker
je življenje nekako menjal, a včasi se imava prav dobro pri kupi
rumenega vina. —
V tem pogovoru sta prišla k ostalim in Nada se je prav močno
začudila, vzrši dve neznani dami in mladega častnika v prejšni
družbi. Kosec je družbo seznanil z Nado in z Medenom. Mlajša dama
je bila Manda Radolićeva, starejša njena mama, vdova, častnik pa
Mandin brat.
V moškej družbi doznali so tudi takoj, da bo Manda imela
dvajset tisoč in to je že bilo vredno, da se je spregledal njen prav
nič lepi obraz z majhnimi očmi, špičastim nosom, velikimi usti in
z voščeno barvo. Prezrla se je tudi njena g"ovorica skozi nos in pre-
slišala njena italjanska slovensko-hrvatska mešanica, prezrlo njeno
afektirano vedenje in prisiljena ljubeznjivost.
Bila je mlada,   tenka in dolga ter hodila  vpognenega  života.
Meden je stopil k Nadi ter jej zašepetal: —¦ Aha, to je ona
znamenita Manda, o katerej se je opoludne govorilo. Grda pa je
res strašno. —
Nada se je samo nasmehnila ter mu mignila, naj vendar molči
in posluša. Pripovedovala je Manda baš o groznem ubojstvu v Trstu
s tako slastjo in veseljem, da je Nado kar pretreslo in da je sama
s seboj dejala:
— No, dobre živce mora tudi imeti ta Manda. —
Po končanih imieteljnih ognjih sedela je z Medenom v prav
živahnem pogovoru. Vjemala sta se popolnoma in Manda je kmalu
poznala vse ljudi na vrtu, on pa je imel o vsakem njeno sodbo.
Komaj sta se zavedla, da se je vrt precej izpraznil in da njih družbe
že več ni. Samo gospa Radolič sedela je se sinom in nekimi dru-
gimi častniki v drugem kotu ter se zadovoljno smehljala, pogledo-
vaje na svojo hčer.
Meden je Mando še spremil domov in videti je mogel pod sve-
tiljko, kjer sta se poslovila, kako je nje vedno rumeni obraz lahko
zarudel in so majhne oči zažarile, ko jo je on tako čudno pogledal.
— No, ti si pa hitro dobila čestilca, dejala jej je mati po stop-
nicah, na kar jej je Alauda odgovorila ponosno ;
— Vsaka pa tudi ne zna tako govoriti, kakor Vaša Manda. —
Druzega dne  je pa dejala materi:  — Obiskal  nas  bode —
»Kedo?«
378 Nada* Intrigant.
»I no, Meden«. —
Kmalu se je po malem mestu raznesla novica, da vzame Meden
Mando z dvajsetimi tisoči. Smejali so se mu eni za hrbtom, drugi
v obraz, smejali hudemu sovražniku zakona. V Čitalnici so zbivali
ž njim šale in Meden bi bil gotovo ostavil čitalnico, ko bi ga ne
bilo sram.
Z doktorjem Zlatičem nista več hodila. Ko so Medena nekega
dne že zopet dražili, vprašal ga je Zlatic :
— Kako, da se ti, ki zakon tako .sovražiš, ki vsem odsvetuješ
ženiti se, kloniš prvi njegovemu jarmu?
— Slučaj je tak — je ta dejal suho ter mignil z ramama.
Doktor pa ga je od tedaj preziral.
Kraj glavne velike ceste, ki pelje iz Ljubljane do Kamnika,
stoji na eni in drugi strani več trgov in vasi. V eni teh vasi blizo
Kamnika je bivala Vera v ličai hiši se svojo staro teto.
Zadnji udarci zadeli so jo iiudo, a njeni krepki naravi mogli so
škoditi le malo, posebno ni mogel ta udarec kljubovati čistemu zraku,
v katerem je cvetela kakor nikdar prej.
Vstajala je zjutraj rano ter hodila zdaj na ta, zdaj na oni hol-
mec in krog poludne prinesla je vselej zvest obris kake pogorske
koče, kake prav lepe romantične poti ob vodi ali drevesih. In vese-
lila se je iz srca, ako je teta takoj uganila, kaj predstavlja slika.
Ko je par dovršenih .slik poslala očetu, pokazal jih je ta svojemu
prijatelju slikarju 7 Trstu ter ji sporočil jako laskavo umetnikovo
pohvalo. Zato se je slikanju posvetila še z večjo vnemo.
Poleg svoje dobre tete živela je sama in ni se brigala za druge
ljudi, dasi so jej večkrat pravili, da je veliko tujcev v obližji.
Tako so ji tekli dnevi : na večer je pa legla trudna, malo a le
malo mislila nanj ter potem zaspala in spala vse do jutra.
Nekeg'a dne je Vera preprosila svojo teto, da jo spremi na
razvaline »starega gradu«.
Po hladnej poti skozi gozd hodila je Vera radi priletne tete
celo uro, predno je prišla na vrh. Čudne misli so jo obhajale, sto-
pajočo po gozdu navzg-or in groza jo je bik" skoraj one skrivnostne
tihote in gozdne poluteme. Globoko je vzdihnila, dospevši na vrh, in
srce se jej je vzradostilo, ko se ji je odprl krasni, nepopisni razgled
na daljno kamniško okolico. Sla je prav med razvaline, stopila tam
na vi.šje mesto, prekrižala roki pred se in živo gledala daljne v megle
zavite g'ore, na raztresene vasi in v čisto Bistrico, ki se je vila po
ravnini kakor kača. Zrla je se zanimanjem temno zelene gozde,
rodovitna polja in na njih kakor pičice majhne ljudi. Čula je zdaleč
Nada: Intrigant. o79
ropot mlinov, žag in kovačnic ; samo krog nje je bilo vse tiho, tiho
kakor v grobu. In ni bil li tam grob? Da. Tu se je vzdigal kedaj
mogočni grad, tu so brezčutni gospodarji tlačili uboge kmete, ali
zob časa je spremenil graščake v prah, njihov grad pa se je zrušil
in le par kamenov še priča o nekdanji mogočni zgradbi. O, da bi
le za trenotek vstalo, da bi se mi pokazalo, kako je bilo tedaj !
— mislila je Vera. Tam le se solnči gaščarica, kdo ve, ni morda to
kaka zakleta grajska gospodičina ? Smejala se je Vera pri teh mislih
ter stopila korak nizdol, da vidi, kaj počne teta. Ta pa je že prebi-
rala jagode na molku in pridno šepetala svojo molitev. Srčno ginjena
je pogledala Vera sestro svoje matere ter šla v gozd nabirat cyk
clarnenov.
Baš je sela, da- si je poveže v šopek, ko čuje bližnjo govorico.
Italjanski govore ? In takoj se ji je izraz na licu spremenil, saj so
jo ti glasi prenesli iz gorskih krajev na morsko obal. .Srce se ji
je skrčilo pri spominih in stresla je z glavo, kakor da bi hotela
otresti iz nje neprijetne misli in muhe. Kmalu je čula tudi stopinje
po mehkej zemlji in za tem ogledala dva moška in jedno žensko.
Pogleda je ter obstala. Eden izmed družbe pa je stopil urno k njej
in vzkliknil : — Vi tu gospica Aliličeva ? —
— Jaz imam več pravice, da tako vprašam, gospod Leandri.
Moji starisi so od tod doma. —
— Moja sestra je z očetom tu na letovišči, obiskal sem ju in
ogledati si hočem te kraje, o katerih se toliko govori.
V tem sta tudi ona dva stopila bližje in Leandri je Vero in
njeno teto seznanil se svojcima. Družina Leandri je bila stara
tržaška družina. Paolo sin je bil notarski koncipijent v istrskem
\"erinem rojstnem mestu. Mladi Leandri imel je z njenim očetom
opravke ter se po njein seznanil z njegovo hčerjo Vero. Dopadala
se mu je, in Vera bi morda tudi njega ljubila, ko bi že ne ljubila
Zlatica.
Bolehna gospodična Leandri in njen oče sta želela dobiti dobrega,
svežega mleka in teta je šla ž njima, da jima pokaže pot do koče
pod razvalinami.
Leandri je ostal pri Veri,   ki je zopet jela trgati  cyklamene.
— Kakove so pa te cvetke? — je vprašal Paolo.
— Cyclameni, jako ponižne in skromne, a prijetno dišeče
cvetlice. —
— Nisem jih poznal do zdaj, ker v Primorji menda ne rastejo. —
Ne, to je res; a Kraševci jih imajo časi polne koše na prodaj.
Jaz sem jih od nekdaj kupovala, ker mi ugajajo nad vse.
380 . Nada: Intrigant.
— Dajte no, povejte mi, kalco Vam ugaja Gorenjsko—je vpra-
.šala Vera mladeniča po kratkem molku.
— Da, priznati mora vsakdo, da so ti kraji krasni, v resnici
čarobni ; a pri ljudeh, pri ljudeh ne vidim nobenega pravega
napredka. —
— Kako to menite: »napredek«, gospod Leandri?
Jaz vidim, da jim cvete obrtnija, da je poljedelstvo na jako
dobri stopinji, da skrbe za zdravje in snago mest in vasi in da so
uradniki kakor pri nas, le da življenja, živahnosti ni take, ker ni
toliko ljudi. —
Razviti niso še tako in v tem smislu menil sem jaz napredek. —
— Tako? — je vzldiknila Vera, spustila šopek v naročje ter ga
pogledala živo in pogumno. — Ali hočete vedeti, gospod Leandri,
kakov je pri nas napredek, v naših krogih, med ženstvom vsaj ?
Otrok hodi v šolo, kjer se mu glava polni z raznovrstnimi predmeti,
da se mu kar meša ; med tem pa puste srce prazno in nič ne pazijo,
da bi je oblažili. Dekle poseča šolo in prinese s seboj v svet polno
kopico vednosti, zajedno pa tudi polno zvijač in hudobij. Sedaj pa
v svet ! Vodijo jo še seboj v društvo in v pohode, kjer se vadi
v galantnih poklonik in v hinavstvu. Saj menda ni mi treba pripo-
vedovati, da začno takoj obirati družino, katero so ravno ostavile
in kjer so se jim laskale. Pri pohodih razpravljajo o ljubezenskih
dramah in tragedijah, o uboj.stvih in samomorih, katere prinašajo
časopisi. Mlada fantazija se razgreje. prične misliti o ljubezenskih
spletkah ; domišljuje si nesrečo kot nekaj romantičnega in, ako bom
nesrečna — tedaj mi ni živeti ! Ali mislite ta napredek, gospod
Leandri ?
Ako je to napredek, gospod Leandri ; ta napredek jaz so-
vražim. —
— Gospodičina, vi ste jako ljubezniv pridigar. —
— Ne, jaz sem samo Vera Miličeva — dejala je ta smeje se.
— Vera, Vera, kaj pa je, kakšno ime je to, to sem že večkrat
mislil. —
— To je za nas to, kar za Vas Fede. —
—¦ Fede ? To je lepo ; glejte kako lepo bi se glasilo n. pr.
Fede Leandri ! Nebeško ime bi to bilo.
— Ali se Vera Miličeva ne glasi tudi lepo ? —
— Lepo, a tako se ne bo vedno glasilo. —
— »Tega jaz ne vem«, je odvrnila Vera otožneje, misleca na
Zlatica. —
Xada : Intrigant. 381
— Seveda, Vi bi se ne hoteli zvati Leandri, ker bi ne ljubili
Italjana. —
— Zakaj ne, jaz bi kljub temu vedno le ostala Slovenka.
— Pa ko bi Leandri, kakor n. pr. jaz, ne znal slovenskega,
morali bi se udati in obrniti na italjansko.
— Tega pa ne ; ampak vsakega pol, moj mož, bo moral znati
tudi slovensko. —
In če bi mene Vi prav srčno, srčno ljubili in jaz Vas tudi
seveda, ali bi še gledali na to, ali bi ne postali mojega mišljenja ? —
Ker mu ni odgovorila takoj, je dejal na pol resno na pol
šaljivo:
— Torej se moram jaz učiti slovenščine.
— Radi mene ne bo Vam treba, gospod koncipijent, je odvrnila
Vera, povezala cyclamene ter vstala in se ogledala po ostalih. Mol-
čala sta nekaj trenotkov oba. Ko je Leandri nekoliko premišljeval,
je rekel, da bi skril neljubo zadrego:
— Ali se Vam ne zdi, da so ljudje tod jako flegmatični in
mrzli ? —
— Da, to pa prav pravite, to trdim tudi sama vedno. Glejte,
n. pr. bila sem oni dan v Kranji. Gnala me je tija želja, da obiščem
groba dveh imenitnih naših pesnikov. Eden teh je nam celo to,
kar vam Dante. Visoka spomenika kažeta kraj, kjer počivajo sveti
ostanki, a krog kamenov? Krog enega so naložene groblje in iz med
njih poganja trava, drugi pa je ves divje porasten s travo.
Vi ste bili v Kranji, kaj ne ? Videli ste gotovo mnogo lepih,
mladih deklet, saj se vi zato zanimate ; no jaz sem je tudi videla,
videla na njih oknih krasne cvetke, a naša sveta groba puste tako
zapuščena. Mlada dekleta pa tako brez poezije ! —
— Se ve da, ko bi Vera tu bila, rasle in cvele bi tam naj-
lepše rožice. —
— Jaz ne vem, kako bi bilo, ko bi bila tu, morda bi tudi jaz
bila taka kakor druge ; a zato, ker pridem od juga, ker sem bolj
gorka, mi je šinila kri v glavo, ko sem zagledala ono puščobo.
Ognja, ognja manjka Kranjcem !
— In vi vendar le ljubite Kranjca. —
— Ta pa se je v Primorji že segrel. Reči moram, da mi tukajšne
prosto ljudstvo bolj ugaja nego inteligenca, posebno ženska inteli-
genca. Te žene so sicer iz naših tal, a nam so vendar tuje, ker so
tuje odgojene. Vi Italjani ste v tem srečni!«
— Kako izvrstno mleko ! kričala je že od daleč gospodična
Leandri. — Tacega še nisem pila, ali vsaj teknilo mi ni še tako. —
382 Zagorska; V jutru — detetu! — Razno.
— Da, tod se dobi dobro, liomur se dopada, jaz ga že ne
maram, je odgovorila Vera,   da vendar nekaj reče do.šli gospodični.
— Sedaj pa idemo — je dejala teta.
Stopali so navzdol, večinoma molče. Ko sta Vera in Leandri
zajedno vgledala kak cyclamen, zaletela sta se oba ponj, na zadnje
sta v sili odtrgala cvetki glavo ter vse skupaj zagnala daleč v gozd.
V mestu so se poslovili. Leandri se je odpeljal še tistega dne
v Ljubljano in dalje v Istro ; Vera je pa ostala na Kranjskem,
dokler je niso starisi pričeli siliti, naj vendar pride domov.
Bilo je že precej mrzlo in vedno deževno, a Vera se je čutila
na Gorenjskem jako dobro. .Slednjič se je morala vendar udati in
nekega meglenega dne v začetku oktobra sedela je zamišljena
v coupeju brzovlaka, ki je hitel proti jugu. (Konec prihodnjič).
V jutru — detetu! —
.X^adaj svelhi rosa z néba,
cvetju v zlate čase padaj...
kar mu ljubo, kar mu treba —
v mlada srčeca pokladaj !
In kristali bodo jasni
.se na cvetju lesketali,...
in škrjančki bodo glasni
v vojni travi ščebetali...
Jaz pa nemo gledam na te
dete drago, — cvetka živa...
ko odsev ljubezni zlate —
v jasnih ti očeh počiva...
Zagorska.
Razno.
Obleka. .Spisal prof. J u 1 i j p 1 e m. K 1 e i n m a y r.
Kakor je koncem srednjega veka izginilo pravo viteško mišljenje,
tako se je tudi v nižjih slojih pokazal nekak propad nravnega ve-
denja. Težnja po izvršitvi surovih napadov je bila od dne do dne
bolj vidljiva. Nomejena razpašnost se je nastanila mesto prejšnje
preprostosti in skromne zadovoljnosti. Pretirana gizdavost, ki je že
mejila na komično smešnost, se je vrinila v modo raznih oblek in
kostumov posameznih stanov. Tako n. pr. so se prikupile obleke,
ki so bile sestavljene  iz raznobarvnih  tkanin  in na katerih so bile
383 i
všite svitle in zveneče ropotuljice. (rizdalini so rabili »šmink-o« in
so nosili ptuje lasuljke. Crevlji so končali v kljunčke, ki so bili silno
dolgi, šiljasti in navzgor štrleči. Tudi ženski spol je napredoval
v takih smešnostih. Da bi se zopet vrnila prejšnja skromnost, so usta-
novili resni možje posebna društva a kmalo so ta društva pozebla
radi pičlosti udov. Tako je za alpske dežele ustanovil Žiga Ditrih-
steinski v ló. stoletji »zvezo sv. Krištofa«, da bi mimo drugih ne-
spretnosti odpravil neke mode v obleki, a komaj je Žiga zatisnil
oči, poginila je njegova »lega«.
Ko je Ulrik Lihtensteinski, preoblečen vkraljico »Venero« potoval
po planinskih deželah in gaje slov. dež. knez, kakor on pripoveduje, po*
zdravil s slovenskim nagovorom : »Biige svas primi gralva Venus«, je bil
tudi na Štajerskem in se je boril pri Kindbergu z Otonom z Buhove,
oblečenim, kakor so se takrat štajerske Slovenke nosile. Opravo
Slovenke opisuje Ulrik tako: »Dve dolgi kiti sta joj viseli doli črez
sedlo in na sebi je imela godože, kar je obleka slovenskih žen,
a vrh tega še tudi šapelj, jako drag in bogat«. Da je bila to v res-
nici noša Slovenke, poterjuje nam pesnik Ulrik sam, ko poje :
„siii böte  ein mile gein mir reit,
er sprach : vil edelin ivunegin,
iuch heizet willclvomeii sin
in ditz laut ein Avindisch Avip''.
Pri Beljaku pa je čudaku Ulriku poslala neznana slovenska
gospa v dar suknjo »röckelin«, v kateri je bil še pas, šapelj »tscha-
pel« in zapona, vse dragoceno in krasno »diu dnu niht bezzer kün-
den sin«. Dar je bil spremljan od nemškega »ein tiutscher brief«,
katereg-a si od takratnih   viteških  gospa  na Koroškem   ni nadejal.
V 16. stoletji se je vdomačila španska noša. Gospe v naših
planinskih deželah so nosile ozka krila, . mantilje, španske avbice,
čipkate zavratnike ali pa »kreželjne«.
Časom tridesetletne vojne se je prikazala švedska moda in ko-
nečno je zadobila francozka moda vedno večji razvoj. Ženskemu
spolu se je prikupila v 17. in 18. veku široka obleka z obročki.
Mimo tega majhni klobučki, avbice, visoki črevlji. V tej dobi je pre-
vladal povsem francozki okus a tudi on je počasi izginil. Pri gospej
odpadli so sedaj obročki »reifröcke« in presilno podaljšani » muderei «
a obleka je postala dolga in se plazila po tleh. Kakor ogrinjalo so
služili mnogobarvni »sha\vl-i«. Tudi nižji sloji posnemali so nošo višjih
gospa a prihranili so še z zlatom preprežene, dragocene, velike avbe.
Pričetkom našega stoletja že vidimo večjo priprostost v obleki.
Od istih dni se je premenila   sicer  možka. obleka  le  malo,, v tem
384 Razno.
ko je Ženska obleka podredjena vednim spremembam. Vpliv one
mode, ki je hotela nekako odstraniti zunanja znamenja stanov, po-
kazal se je ob enem pri kmetskem ljudstvu, posebno blizo mest in
večjih trgov. Tako imamo v .Slovenkah dandanes le malo ostankov
prave narodne noše ; pač pa so tudi tu izjeme, tako n. pr. pri sve-
čanostnih prilikah pri naši tržaški okoličanki, pri kranjski Gorenjki,
pri nekaterih štajerskih Slovenkah, ki imajo, kakor piše Fr. Hrašovec :
»čižme, nekatere solne; kratke, bele rokavce ; okoli vratu in črez
prsa svilen robec, na glavi pa belo pečo ; janko pisano in predprt
iz tibeta«. V narodni pesni iz Pohorja pa je nevestina obleka : »sukna,
krilo, črevlji, traki na glavi.
Okoli Središča in Ljutomera sta viseli dekletom po hrbtu dve
kiti; omožene pa so si zvijale kite v »kukmo« in jo pokrivale z belo
kapico. Na Prekmurskem je, kakor piše Jože Pajek, še sedaj ta raz-
lika. Da se je devica od omožene svoje dni po Štajerskem po kitah
spoznavala, je razvidno iz pesni :
,,Moža nemrem dobiti —
Oh, kaj bode z mene?
Kite moram nositi,
Oh, nesrečno breme !" —
Pristno — lepo pa so ohranile svojo narodno nošo .Slovenke
v Zilski dolini na Koroškem. V tej krasni dolinici, obdani na obeh
straneh od mogočnih gora, vidiš posebno na binkoštne dni okoli
Bistrice, vasi, ki ima nad sto v resnobi lepih in povsem v narodnem
stilu sezidanih hiš, pravo narodno obleko.
Ljudstvo je tam krepke rasti in ima nekaj posebno pogumnega
na sebi. Prvi pogled na zunanjo rast nam pove, da imamo tu junaški
narod.   Ziljanka je velike in gibčne rasti in navadno lepega obličja.
Kakor sem pisal uže leta 1875. v podlistkih »Slovenskega Na-
roda«, imajo Ziljanke prav izredno obleko, katera bi marsikateremu
narodu ne pristojala, posebno če ni tako lepe in po prirodi čudno
obdarovane rasti. Krasni žen.ski spada krasna, kinčajoča jo obleka,
in to Ziljanke imajo. Opisati jo hočem ob kratkem ali boljše bi bilo,
da bi čestita bralka sama šla jedenkrat na binkoštni ponedeljek
v Ziljsko Bistrico, kjer se takrat praznuje največji praznik, in bi se
prepričala sama.
Zgornja obleka Ziljank sega blizo tri palce pod koleno in obstoja
razun mnogih, čedno-belih spodnjih »kitelj« iz zgornje »ras« imeno-
vane kitlje. »Ras« je stoterih gub in je pri posameznih razne
barve, tako je večjidel temna »ras« in svitlobarvni »birtoh«, zastor,
ali pa rudeča  »ras«  in temni   »birtoh«.  Ras in birtoh   morata [biti
Razno. 385
vsak za sebe le jedne barve; pisanih »kitelj«, kakor na .Štajerju, ni
najti. Nad »rasjo« in pod prsi je mali »muderc«, katerega obdaja
lepo pisani, široki pas, ki se končuje v »pašen trak« ki je pri posa-
meznih deklicah prav lično in umetno vtkan. Prsi pokriva na pose-
ben način prav okusno zložena, raznobarvna ruta, katera se pod
hrbtom zvezuje in pod vratom s posebno »speno« pripenja in to
s trivoglatim, belim »kreželjcem« vred, kateri »kreželjc« je zopet
v mnogošteviljne gube zložena. Na glavi imajo pisano, umetno zave-
zano »ruto«, izpod katere se vidijo lasje v krasnih kitah. To »ruto«
imenujejo nekatere ženke tudi »1 a n d' r e r«, kateremu iz-
razu ne vem pravega izvira. Ob času posebnega praznika imajo
mesto »landrerja«*) belo, mnogogubno, prav kinčajočo avbo, katero
»pintle« imenujejo. Obleko dovršujejo jako visoko segajoče snežno-
bele nogovice, katere drži rudeči trak pod kolenom, in lično izdelani
čevlji. Da taka obleka, ki nam predočuje še popolnem ljudsko staro
nošo lepe mladenke in zale ženke, povsem kinča in njih rast povi-
šuje, mi lahko vsakdor pritrdi, kdor se poda v ono čarovito dolinico
ob času »visocega raja«, o katerem sem pisal svoje dni.
Doktor Fr. Sartori pravi leta i8og. v knjigi: »Länder- und
Völkerkunde« med drugim: »Kratka obleka Ziljank se ne sme ime-
novati nespodobna in brezokusna, ker je starodavna navada in jo
na slab način nobeden pravi Ziljan ne obsoja. Noša je v ljudstvu
ukoreninjena, ona je postala trdotna navada ; v občem pa postaja
navada druga narava...« —
O obleki v občem pa bi trdili, da naj bode mimo modernosti
»lepa« ; vsaka »slepa moda« pa še ni nikakor lepa.
Plastika predstavlja svoj predmet povsem ločen od vsake do-
tike z vunanjim svetom, čisto le v razmerji njegovih oblik. Ker je
temu tako, treba je v prvi vrsti ogledati si rast. Njej se mora po-
dati obleka, ki nikakor ni brez dotike z estetičnem čutom. Obleke
lepe, okusne, primerne je treba, če hočemo predočiti si človeka
določene kulturne stopinje, človeka določenega časa ali pa določeno
osebo istega časa. Celo simbolična, plastična umetnost ne izključuje
lepe obleke, ki sama ob sebi lahko zadobi simbolični pomen. Ozirom
na raznost veljave, ki jo imajo razne noše posameznih desetletij,
posameznih dob in stoletij in z ozirom na važnost, katero ima pla-
stična umetnost starih Grkov, posebno odkar se je probudila re-
naissanca, se je dolgo trdilo, da je antika obleka najbolj primerna
in ugodna raznim zakonom in pravilom plastičnega stila... a umet-
nost napreduje, kultura se razvija in skromnost se ljubi. —
*) Nabral sem te izraze med Ziljani.
srn Doma.
Cankarjeve pesmi.*) Ker Cankarjevih pesmi nisem dobila na
ugled in ker vsled osode, ki je zadela Cankarjevo zbirko, nisem si
mogla knjige naročiti, precitala sem izposojene pesmi kar v eni
sapi. Prepu.ščam terej vso odgovornost te ocene g. ocenjevatelju,
(Op. ured.).
Doma.
Medeno jagodično vino. Zrele in očiščene jagode treba pretla-
čiti v mali ročni tlačilniči ali v platneni vrečici, treba tlačiti aH
z rokami ali mej kameni. Cisti sok se zmeša z medom in vodo ter
se vliva v posodo, v koji ima zavreti.
Vre naj vino v prostoru, kjer ni več ko 14" do ló* R. Ce čez
dva dni še ne vre, treba tekočino preliti v drugo posodo in potem
zopet nazaj v steklenico, zato da se sok dotika zraka. Ako preneha
vrenje prezgodaj, dokler je vino še sladko, treba drože nekoliko pre-
mešati. Ko se jame vino čistiti, odtočlmo je v čisti sodček ali v ste-
klenice. Te morajo biti dobro zamašene in zapečačene ter spravljene
na hladnem kraju.
Vino iz ribeza: 3 1 soka primešaj 6 1 vode. 1-4 kg dobrega
meda skuhaj s 5 gr. vinskega kamna ter primešaj, dokler je še mlačen.
Vino iz agrasa: Zmečkane in z jednako množino vode zmešane
jagode postavi na gorki kraj, da zavrejo, kar se zg-odi čez 2 ali
3 dni. Potem odcedi sok ter prideni na sedem litrov še 2 1 vode.
Skuhaj 1-2 kg meda z 10 gr. vinskega kamna ter primešaj, dokler
je še vroče.
Vino iz borovnic: 4 I soka zmešaj s 5 1 vode. .Skuhaj i kg
meda  z 10 gr. vinskega kamna in 2 gr. tanina ter primešaj mlačno.
Vino iz robid: Z jagodami delaj kakor z agrasom, samo brez
vode. Potem zmešaj 3^4 1 soka s 5 1 vode. .Skuhaj 14 kg- meda.
z 10 gr. vinskega kamna in primešaj mlačno.
Vino iz brusnic: Z brusnicami ravnaj kakor z robidami. Potem
zmešaj 4 1 soka s 5 1 vode. 80 dkgr. meda skuhaj z 10 g-r. vinskega,
kamna in Y2 ' rudečega vina in primešaj mlačno.
Vino iz jagod: 6 1 soka zmešaj s 3 1 vode. 1 kg- meda skuhaj,
z 10 gr. vinskega kamna in primešaj mlačno.
Frie.k's Rundschau.
*,l To opombo je zadnjič stavec izpustil. (Ured.),,