POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Na/lepše darilo
sta vesana letnika reprezentativne slovenske revije »Ilustracija« 1929 in 1930 Nekaj izvodov je še na razpolago v upravi »Ilustracije«, Ljubljana, Kopitarjeva ul. 6/1. s poštnino vred po 152’— Din Tudi posamezne številke se še dobe
»Ilustracije« ima novo naslovno sliko v več barvah. Tu so reproducirani ovitki dvanajstih številk \z leta 1930.
Načelo uredništva je, da nudi na ovitku izbrane slike domačih umetnikov v najboljši tehnični izdelavi
I ST R A CIJ A
IIUSTRACI1A
KACHAž
ŠTEV. 3 / 1931 / LETO III. / LJUBLJANA, KOPITARJEVA UL. 6 / TELEF. 2549 / ČEK. RAČUN 12.587
NAROČNINA LETNO 100 DIN / POLLETNO 55 DIN / ŠTEVILKE PO 10 DIN / INOZEMSTVO LETNO 120 DIN / AMERIKA 3 DOL.
Pomladanski viharji
			
VSEBINA:			
Pomladanski viharji ....	73	Chaplin snemi je nov film	
Ampak o življenju je vse		(E. E. Kisch)		89
drugače (Ivo Grahor) . .	74	Moda za pomlad		92
Konec pustu			Londonska šolaza mankene	95 j
Ali ne spimo preveč? . . .	78	Še je čas za prehlajen je .	94
Okrog športne standarte		Nove knjige ......	H
'Boris Orel)		80	Za našo gospodinjo ....	95 j
Mednarodne smuške tekme		O ptičji selitvi (Dr. Stanko	!
v Bohinju		84	Bevk)		98 <
Od hloda do polen (Franjo		Jz vsega sveta 		100 ;
Strah) 		85	Ženitev Yussufu Kliana.	
| Grufologija (St. S proč) 86,	87	Roman (F. Ileller) . . .	102 |
Iz gledališč		88	Slovenska stanovatijska	
; Film: Chaplin govori . . .	89	kultura		104
Naslovna slika na ovitku: M. Bambič: Pomlad (akvarel)				
Ampak v življenju je vse drugače
Ivo Grahor
pot za kočijami in avtomobili, ki so večer za večerom drveli od vsepovsod, liho življenja se je zbudilo iz bede in sanj. Tik pred njim se je odprla resnična pokrajina neminljivosti, blaženstva, prostih življenj. Skozi stene palač je donela razkošna godba, po mehkih stenah so se plazile neslišne sence. Na njih ni bilo čutiti mask. ne prahu s cest, ni se jih držala kri bodočih življenj. Njihov nemir je bi večen, bijoči, padajoči slap, ki je zašumel iz noči skozi vsemir. Kri vseli narodov je trepetala v tej pesmi poveličanih valov. vriskala in prekipevala z glasovi vijolin, godrnjajočih škripal, z glasovi tub in pozavn in z udarci togih tolkal. Ruska pesem, zamorski ples. V daljavah je čul šumenje Studenic, napolnjenih čaš, ki jih je prepolnjevala večnost.
V	svoji sobi se je prebudil iz sna in je spoznal, da je njegova, z vsakim trenutkom življenja, s sleherno kapljo krvi težko plačana izba. Z edino posteljo, mizico in polomljenim stolom opremljeni prostor je gledal vanj kot vora-šaj nad vhodom v življenje. Planil je s postelje in se brez moči sesedel nazaj. Skozi okno mu je posijal v obraz beli dan, mraz je dahnil iz sten. Mladi mož se je stisnil v sebe. Obraz mu je okamenel, razpaljene oči so se široko odprte zatopile mimo tesnih zidov v šir in dalj, mimo gora in tujine. Tam je bil v tem trenutku zablestel njegov dom.
Zadrhtel je in topla kri se mu je iz srca prelila v telo. Zakril si je z obema rokama obraz. Videl je cesto in Njo. Kje je bilo in kdaj? Ko je v spomin iskal vsega, kar ga je spominjalo nje, je postal ves tih in svet. Zdelo se mu je, da je postal zopet otrok. Glej, vse ceste gredo zdaj >nova drugam, po njih se pretakajo žarki solnca, skromna in tiha svetloba dne, mirni koraki vsakdanjih ljudi, ki hodijo zjutraj na delo in se zvečer vračajo trudni domov. Zdaj gredo ž njim, kakor v prijaznem razgovoru, ki 11111 je od vekomaj znan. Tod, med tisoči in tisoči hodi ona. Začutil jo je in jo našel, kakor vsak dan.
Bila je uradnica v tovarni, blizu ulice, kjer je nekoč po dolgem stradanju našel službo v pisarni bogatega Žida.
Nedelja je. Na ulicah je malo ljudi. Vsi so spet isti ljudje, ki hodijo tod vsak dan. Nikjer ni sledov noči. Čez trg pojde morda sprevod mask, ki 11111 je že znan iz vseh velikih mest. Veže palač so zaprte in tihe. Molk veje iz kleti in dvoran, visoko drevje se sklanja preko ograj. Včasih zatuli kje avtomobil, prazna kočija polzi ob hodniku čez enolični ulični tlak. Nikjer ni sledu noči. Človek ne bi verjel, da je bilo res, kar je videl na lastne oči.
Zdaj stoji pred palačo. Nad njim, visoko v steni lebdi napis »Karneval — Karnevalski paradiž — Karneval«. Črke so mrtve. Vse- okrog njih je mrtvo. V duši je šel preko vsega nov dan. Le še občutje, ki ga je pričarala noč, se prebuja z novo močjo, stopa iz nje, osvobojeno njenih podob in pošastnih likov. Ali pa je to občutje pričaralo noč in vse, vse življenje, ves Karneval. Da, življenje je Karneval. In ali je bilo, ali ga ni bilo? Je bilo pred ljubeznijo? Ne. Ljubezen, ljubezen ga je ustvarila.
Ti. tiha, čarobna noč, — je šepetal Stanislav Mirk, — ki si tu, da se človek nenadoma s teboj prebudi!
Šel je naprej, nevede, kod in kam. Enkrat se je nehote ozrl na nasprotno stran ceste.
»Eva!«
Njen glas je začul in že jo je zagledal. Pred svetlobnim gledališčem je stala in s prijateljicami živahno opazovala slike. Premagal se je, da ni stopil k nji. Nista se še poznala dovolj.
»To pa moram videti. Moram ...«
Prijateljici sta se smejali, da je komaj še razločil njen glas. Razveselil se je.
»Res? —« se je začudil in že je vstopil v vežo k blagajni, kupil dva listka in dirjal ven. Zdaj stoji spet pri slikah, pred njo, ki mora biti vesela. Nasmehnila se mu je in ga prijazno sprejela. Le za trenutek je v njenih očeh opazil neznan pohlep.
»V kino pojdete? — ji je rekel, ko sta šla sama naprej. — Ali vas smem povabiti, da greva skupaj. Kupil sem listek za polosmih zvečer.«
»Ne vem.«
»Prav. Vzemite vstopnico in pojdete, ako vam bo všeč.«
Položil ji je listek v denarnico, ki joi je slučajno odpirala. Potem je bil jako vesel, da je sprejela. Le nekoliko je dvomil, ko ni nič obljubila, da pride, a se je premagoval.
»Zdaj pojdite!« — je rekla nenadoma in v zadregi motrila skupino mladih ljudi, ki so z nasprotnega trga drveli vsi proti njima. V bližini se je ustavil športni avto in dva mladeniča sta se pridružila Evi.
»Z nami, Eva!« — je zapel bled gospod. — »Nocoj, v Karnevalski dom!«
Revež je takšen človek v tujini in sam, kakor je bil knjigovodja Stanislav Mirk. Naenkrat pa doživi, da je prebogat.
Ampak v življenju je je vse drugače.
Završalo je v mestu. P red pust.
Z milijoni se je usipalo bogastvo vsak večer iz palač. Po ulicah se je trgal nemir, od vsake hiše je zadrvel v vrste avtomobilov in lahkih kočij nov voz ali avtomobil. Pe-ketanje konjskih kopit in brnenje strojev se je prelivalo v ulice, ki so se zlivale, kakor potoki iz temnega dna in naplavljenih diamantov, in butale s svojimi valovi druga ob drugo, podobne mogočnemu, divjemu hudourniku. Mesto se je potopilo vanj. tovarne v pred-mestjin so pritajile dih.
Ido Grahor	žarki	obcestnih	svetilk so
se pred nočjo, ki se je stisnila in zajedla ob stenah palač, umaknili s hodnikov, se obrnili v procesijo švigajočih luči, tramvajev, avtov, gigantskih avtobusov in plavajočih kočij. Kakor človek je bila taka svetiljka, ostrmela je, stopila na rob hodnika in se zamaknila v nov svet pod seboj. V ozračju se je razpredala slepeča električna luč. Visoko viseče obločniee so bile v njem stoječe svetlobne pike, da je bilo podobno peči, skozi katero je gledala noč. V vozeh so sedeli, pod maskami skriti, veliki ljudje, ki so izgubili obraz in bili zdaj še močnejši, nepremagljivi in grozni. Nihče, niti sami niso vedeli, katera temna sila jih je izbrala izmed ljudi in jih posadila tja, da jih odvede neznano kam. Nekaj se je zgodilo z njimi, čemur se niso ustavljali, vdali so sc.
Videti je bilo, kakor da stopajo iz globoke noči, ki se je zgrnila nad mestom in ga za zmirom ločila od belega dne, od njegovih izmučenih ljudi, od žuljev in bede in smrti. Bili so močnejši od teme in noči. rojeni iz njih. Bili so od nevidnega solnca.
Ta čudežna bitja v bleščečih oblekah, na katerih se je lesketalo zlato in šumel nakit, so se ustavljala pred sikajočo vežo »Karnevalskega paradiža«. Le za trenutek, kakor prikazni, ki v trenutku združijo večnost, so se ustavljali, napetih nozdrvi so vsrkavali noč, zažarevali v njo in izginjali v plamenu stopnišča, kjer se je vsa svetloba prelivala v jedko tekočino, sc pretakala od stopnic do stopnic.
Rod obokom temnega vrta in gluhih sten je stal in poslušal. Stanislav Mirk je bil vstopil na vrt in približal uho veliki zgradbi, kjer so bogatini praznovali predpust. Nepoznana sla temnih uživanj in blaznih življenj, ki jo je v njem obudila palača sredi noči, ga je bila speljala na
»Karnevalski paradiž!« — se je spomnil in popravil Stanislav Mirk iz noči. Čutil je, da pada v ulico mrak. Stal je že sam na hodniku dremotne ulice in ni vedel, kdaj se je bil poslovil od Eve. Še je z odprtimi očmi gledal za njo, ko je odhajala, in je opazil, kako je odvrgla bel listek. Urno je stopil k nji, zdelo se mu je, da je še z njo in da ji mora povedati, a se ni mogel ozreti na tla An pobrati, kar je bila izgubila. Bolj z obupno topostjo živcev, kot z očmi, je spoznal, da je listek vstopnica, ki jo je bil Evi podaril. Ni je pobral. Želel si je, da bi te vstopnice nikdar ne bilo. Izgubila je vrednost. Saj jo je Eva vrgla hote, niti premislila ni; ni je odvrgla namenoma, ampak tako brezskrbno, kakor odvržemo nepotrebni zavojni papir.
Tu je bilo popolnoma jasno, da ji človek, od katerega je slučajno sprejela vstopnico, ni bil nikoli nič.
Pobit je hitel mimo, v drugo smer. Prvi udarec mu je bil premočan. Prehodil je tri ulice, preden je zopet mislil.
Ali je to resnica? Ne, saj me še ne pozna. Tuj človek sem. Trikrat, štirikrat sva se srečala in govorila. Blazen sem. Pojdem za njo. Pojdem. Ona je, ki jo ljubšim, — si je dejal. — Še nocoj grem. Ali mi ni s tem le povedala, dla pojde na Karneval?
»Tam se spet vidiva, tam . ..« — je govoril še pozno zvečer in ni več mislil, da ni hotela iti v kino z njim. Vprašati se ni mogel, ali j.il je odpustil. S padajočo temo se je bližala noč in ga zajela spet v svoj vrtinec, da je hodil kot v blodnjah ob steni in bil podoben otroku, ki ga je omotil divjajoč hudournik. Zdaj hodi ob robu, od divjosti valov zajet, zre v tolmun, se bori z vso močjo in ne more drugam.
Nič ni razumel, kaj se je zgodilo z njim.
Enkrat se je zasmejal. Blazno in maščevalno je zakipel v njem srd, ki ga je imel še od pozabljenih muk.
Z njim je šla. Kaj hočeš več? Tudi jaz pojdem za njo, pojdem tja. A ne, da se vidiva. Med nama ni več ničesar —, je le boj, kot med vsemi ljudmi.
Misel o njej ni odšla. Še v ognju osvete je čutil njeno toplo roko in srečo, s katero se ji je vdal. Vodila ga je v neznani kraj, v tisto življenje, kjer vladata ljubezen in mir.
Takega kraja ni, — se je boril s seboj. — To je ljubezen, čista ljubezen, svet laži in prevare, tista laž, ki me na tem svetu, koder je kot začaranec iščem in tavam za njo, naredi) nesposobnega za zmago in boj.
Ali naj ti žrtvujem to noč, ali se odpovem ljubezni, kakor si se ji odpovedala ti? — je vpraševal Evo. — Ko boš v orgiji karnevala izmučena slonela na tujih rokah, pojdem naprej, skozi noč, in te bom ljubil, kakršna si. žejno in izmučeno od vsega.
Nenadoma je spoznal, da stoji pred veliko, razsvetljeno vežo. S čutom je trudno prebral sikajoči napis: »Karneval — Karnevalski dom. Vstop samo maskam.« Spet je postal nemiren in ni mogel misliti.
Peket konj se ustavlja. Odmev. Stroji trepetajočih avtov brne brez prestanka, kot pregrada v svet. Slepeči svšit. Iz voz stopajo maske in se potapljajo v svit. Favni, Pjeroji, ekzotični kralji, člani skrivnostnih sekt. maska in smrt. Iz palače doni šum plesnih dvoran.
Stanislav Mirk ni več čutil lastne moči. Zdelo se mu je, da je na kraju svoje dolge poti in gleda v tolmun, čigar dno je temno in težko, kot dno kovšln. Z višine pada v tolmun solnčen slap, ledeno prši v belili kristalih pen in se nevidno, brezčasno spreminja v tolmun kovinastih voda. Iz teh barv je sestavljen svet, ki se na dnu izgublja v nič, prehaja v enovito neskončnost globin, da ne moreš za njim in ne razločiš življenja šli smrti enega delca od drugih življenj. Oko ne premaga plasti. Človeka, ki zre v tolmun, opaja strast, potopiti se vanj do dna. Zdi se mu, da je le v tem njegova spojitev z vsem. Vseeno je, s kom živiš, \seeno, kdo ti prihaja naproti v karnevalskem vrtincu noči.
Pred Stanislava Mirka je stopil, v generalsko svetlo uniformo vpet, vratar.
»Vi ne smete več čakati tu. Česa iščete?«
Mladi mož se je v tistem hipu iztreznil.
»Maske in smrt,« — je dejal z votlim glasom in se glasno zasmejal, ko je iz dolgoletne skušnje razbral, kje stoji in kako je z njim.
»Halla. Moja obleka,« — si je razlagal.— »Moja obleka ga moti. Ne boj se orjak. Mar ne vem? Ako bi hotel tja, ako bi resnično hotel, izbral bi si pot teh mask. Že davno bi pozabil in šel. Stokrat že sem srečeval razkošje in se potapljal vanj. Odhajal sem brez miru in se brez miru vračal; moji živci so trepetali v poželenju naslad, dokler nisem spoznal gesla tega sveta: Maske in smrt.«
Bil je že daleč od bučečih dvoran, ko se je spomnil Eve. A čutil je, da je bila neprenehoma z njim. Videl jo je.
Gotovo je bila ona, maska, katere še ni poznal, Pagliaccio, ki je stopil iz malega, športnega avta.
Karnevalska noč leži tesno nad mestom.
Stanislav Mirk sloni ob vhodu v svojo sobico. Tiho in temno je v podzemlju. Srce bije mirno, kakor predmestje v trdnem snu. Trudne misli počivajo.
A iz temnili daljav se krči bližina noči. V njenem molku donijo šumenja plesišč. Mehke, plešoče sence se dotikajo predmestnih sten. Mameči valovi karnevalskega raja, plesa, glasbe, pesmi in vin, se pretakajo v krvi. Mlad človek posluša in čuje. Posluša odmeve. Kakor da jih je z roko pretehtal, čuti, da v njih ni udarcev srca.
Tam ni srca. Tudi za tebe...
Tam ni srca, — si ponavlja. In rad bi bil miren.
Ampak v življenju je vse drugače.
Maska in smrt.
Iz teme doni Karneval. Vedno globlja je noč. Že je objela ves svet. Siji velikih mest so podobni njenim stebrom, ki oklepajo zemljo.
I.epa maska s »Črnobele re-	Majaronove hčerke z Borov-
clute« o Ljubljani. - Koslim	nice na otroški maškaradi
i/.delal atelje Z. Rodič, o. z.	»Atene«
Gospodični Štolfooa in Lin-	Gdč. Pahorjeva kot Marlenne
hartova na reduti o Kranju	Dietrich na reduti o Kranju
Foto jug. Krnnj
Z otroške maškarade društva »Atena« v Ljubljani
S
*
V ovalu na desni: Holandca
Foto »Ilustracija«
I. nagrada na »Črno-beli reduti« d Ljub-/;ani. Kostim je delo modnega ateljeja »Hity« d. z o. z.
V sredini na desni: »Napoleonovi grenadirji«, /. nagrada za skupino na >Črno-be/i reduti«
Konec
pusta
Foto >Ilostraci}><
Na desni: 5 plesa >Družabnega kluba< d Ljubljani
Z maškarade na ledu »Ilirije« Foto »ilustracija«
Gospod Danilo napija... Foto C. Behm
Mož je bržkone spal nemirno. Sicer bi ne bil zjutraj še zaspan
Kako je s spanjem?
Ali ne spimo preveč?
V	bistvu, toda ne izključno, je moč solnca innožitelj toplote in zato je bila ena najbolj važnih pridobitev živali ta, da niso odvisne od solnčnih žarkov, ker imajo močno lastno telesno toploto. Ta jim je nekakšno domače solnce, ki žari in greje, tudi takrat, ko zaide veliko solnce narave v mraku. To lastno grenje telesa, ki ga ljudska usta nazi-vajo toplokrvnost, je upor zemlje proti nebesom, je osamosvojim zemeljskih stvorov od solnca.
Pomislite samo, kaj bi pomenilo, če bi živali zime ne prespale. Od I. oktobra do I. aprila rastlina ne živi, Prav tako ne muha. In ne žaba, ne kuščarica in vse, kar lazi. Zdaj pa bi bilo življenje podvojeno, pa še vendar le polo-\ ično. Še vedno bi bila noč. Še vedno j e noč. Toplokrvnež bi sicer ne prespal polovice leta, toda še vedno polovico noči. Nismo več odvisni od tega, kako se vrti zemlja okoli solnca, imamo tople hiše, centralno kurjavo, zimske suknje. Toda menjava dneva in noči je še ostala. Noči se še nismo osvobodili.
Noči prespimo.
Pa ne več vse. Zgodovina naše kulture in civilizacije ni samo zgodovina boja proti letnim časom, conam, pragozdovom, morju, proti živalim, bacilom, proti težnosti in proti instinktom živalske dedščine, temveč je tudi zgodovina boja proti noči.
Ta boj se je začel v tistih časih, prvih časih naše kulture, ko je pračlovek nažgal prvi ogenj v votlinah pri Dordogne in drugje ne samo proti mrazu, ampak tudi proti noči. Od tedaj, ko se človek v mraku ni več zaril pod listje ali v živalske kože, ampak je pri žaru ognja v votlini čul v nočeh in se je v teh razsvetljenih in gorkih votlinah v krogu napol divjih lovcev rodilo tisto samo človeško vzdušje, ki jo slavijo ljudje danes kot mir v družini, kot poezijo lastneea ognjišča — tedaj se je začel in se še danes nadaljuje: boj proti noči.
Večina ljudi živi na deželi in živi naravno. Ko se zmrači, gredo spat. Toda vsaka petrolejska svetilka, ki sveti kje v kaki dalj n j i koči v sicer temnem prostoru, je prednja straža življenja v noči in proti noči.
Vsaka vhodna vrata kinematografa, ki zažare kje v žarkih Inčih. so iluminirana vrata zmage, ki jo občuti čuječnost proti ata-
vističnemu spanju. Radijski aparati, ki brizgajo eterske valove radijskih oddajnih postaj iz prestol-niških središč v patrialhalično večerno tišino podeželja, zadržujejo poslušalce z zvoki svoje godbe do poznih ur. In celo ribiči, ki lovijo tjuliie v ledenem morju, ne zaspe tako kmalu, poslušajo opero, ki jo jim pošilja Oslo .. .
Čim bolj se človek civilizira, tem kesneje hodi spat. Kmet navadno že s kurami, v majhnih mestih med 9. in 10., v	.	.
srednjih mestih Prevec utrujajočih strupov v telesu . . . med 10 in II v	ie znanstveni izraz za lahno drema-
središčih in vele-	pico- Mož potrebuje mnogo spanja
mestih šele po 11.
uri. V zadnjih desetih letih nas je dramila burja časa in smo začeli trgati noči dragoceni čas. Značilno je, da so kinematografi prestavili začetek zadnjih predstav od osme na deveto uro, nekateri celo na 9.15 uro. V času, ko pri nekaterih doseže trdni spanec že svojo globinsko točko, se še polnijo kavarne in nočna zabavišča. To ni pojav degeneracije, niti velemestna razbrzdanost, temveč logika razvoja. Kajti meščan velikega mesta ne uživa samo, temveč tudi dela. Učenjak bdi nad svojimi knjigami, pesnik sanjari z odprtimi očmi sanje doživljanja, iznajditelj gradi svoje fantastične konstrukcije, ki jih še ne smejo videti oči drugih ljudi, trgovec se vozi v brzovlaku v sosednje mesto in išče novih poti za svojo podjetnost. Odgrnite strehe središča našega kulturnega utripanja, »zaspane« Ljubljane, da vidite delo in trud živih strojev. Koliko ljudi tli misli in ustvarja za vso našo dežel!
Najmanj spanja potrebuje idealna utelesba modernega človeka, človek dela. Aleksander Veliki, Cezar, Napoleon
Koliko časa morete gledati ti dve sliki, da ne začnete tudi sami zdeliatiV
7 S
- vsi ti so spali le malo. Na svojih vojnih pohodih so po več tednov spali dnevno le tri do pet ur. Med možmi znanstva je zastopnik te kategorije malospalcev n. pr. Edison. Skrivnost kratkega spanja je trdnost spanja. Čim bolj trdno človek spi. tem manje potrebuje spanja. Aleksander je legel spat v noči pred bitko pri Gaugameli eden zadnjih in je spal na zemlji kot vsi navadni vojaki in tako trdno, da se ni zbudil zjutraj, ko se je že vsa vojska pripravljala na bitko. Trikrat ga je moral poklicati Parmenio, da je mogel zapovedati napad. Prav tako trdno in brezskrbno je spal Napoleon. Ko se je v bitki pri Wagrainu že bližala zmaga, si je dal razprostreti na golih tleh medvedjo kožo in je zaspal na bojnem polju. Ko se je čez četrt ure prebudil, so že bili zbrani okoli njega adjutanti s poročili od vseh strani bojnega polja.
Razlika v trdnosti spanja je važen vzrok, koliko spanja človek potrebuje. Dva različna tipa spanja sta pri ljudeh. Zdrav spalec zaspi hitro, po eni uri je njegovo spanje najbolj trdno, nato se pa mehča v zanimivi in biološko utemeljeni krivulji. Drugače pa je z »nervoznim« spaleem. Zaspi počasi in šele po dveh urah trdno, vendar se prav lahko zbudi in njegov spanec nemirno trepeta pod linijo budilko. Prvi tip spi pred polnočjo, ali za današnji čas je bolje rečeno: v prvi polovici svojega spanja, najbolje in sicer tako, da mu po treh ali štirih urah praktično ni treba več spati. Zadnje tri ure so zanj luksus. Ko se zbudi, je spočit, telo in duh sta sveža in že v dopoldanskih urah
Popoldanski počitek kar na stolu. Pospešuje prebavo?
doseže višek svojega budnega stanja in svoje tvornosti. To je dopoldanski človek. Drugi tip spi še proti jutru relativno precej trdo, toda kadar vstane, še napol spi. v sveže budno stanje prehaja prav tako počasi, kakor prej v spanec, in je najbolj buden šele popoldne. To je popoldanski človek. Idealni tip in tip bodočega človeka je prvi tip. da spi: hitro, trdno in kratko. Uporabi dopoldansko dobo po angleškem družabnem redu in dela do pete ure popoldne, kosi po angleški uri in sc oddahne |>ozno popoldne in zvečer. Zato se drugi tip mora prevesti v ugodnejši prvi tip.
. Jutranje solnce na obrazu. Trdno ali nemirno spanci'
Važno bo boj proti spancu podprla kemija. Spanje je, četudi ne izključno, nekakšno zastrupljenje po žlindri presnavljanja, ki nastane ob delu mišic, žlez in možganov. Pustimo psa, da skače in vlači, dokler ga ne zmaga strašna trudnost. Če mu spečemu nato vzamemo kri in jo vbrizg-nemo drugemu, čilemu psu, postane ta naenkrat truden, narkotiziran s temi strupi trdno zaspi. Če je ena od obeh siameških dvojk Placzek pila alkohol, sta bili obe omoteni. Erna je pila in Klara je bila vinjena. Prav tako je bilo z delom, telesnim in duševnim. Klara je čitala Doylovo knjigo Holmesovih pustolovščin in Erni so se zaprle oči. Če vbrizgamo utrujenemu psu kri čilega, se utrujeni med vbrizgavanjem ne gane, ker je »narkotiziran«. Dve minuti nato pa začne mežikati, stegne vse štiri od sebe. kakor da je spal, se dvigne in je čil. Uspavajoči strup izpuhti v »opoju dela« — točno to vse še ni dognano — s pomočjo notranjih izločujočih krvnih žlez. golšne žleze, češerike itd. Ameriški raziskovalci so baje dognali, da potrebujejo ljudje z močnim delovanjem golšne žleze manj spanja. Pri poizkusih, da se vzdrže spanja, ko so morale dotične osebe biti budne 60 ur, sta se najbolj odrezali dve osebi z močno delujočo golšno žlezo. Ti osebi sta se ponudili, da ostaneta budni še nadaljnjih 18 ur. Treba je torej poiskati specifično jedro utrujanja. Insulin in njegove najnovejše nadomestne snovi nadomeščajo delo trebušne žleze slinavke; sintetične, vitaminom podobne snovi dosezajo uspehe planinskega solnca; majhna tableta nadomešča dva tedna bivanja v St. Moritzu. Če se namažete s »tekočo svetlobo«, vam velja to toliko, kakor da ste se okopali v solncu. In če se zvečer po osmih urah dela slečete, ste tako rdeči in rjavi, kakor da ste ves dan ležali v solncu na Jadranu. Prav tako bi bilo možno, da s pomočjo umetnih tvarin za budnost izločimo kemične vplive na spanje. Če bi se posrečilo, da bi mogli (seveda brez škode za zdravje in veselje do dela) zamenjati tradicionalno delitev dneva: osem ur dela, osem m udobnosti, osem ur spanja, na račun spanja s tako razdelitvijo 9:9:6, bi bili dve uri velikanski dobiček za delo in vsebino življenja — pa brez vsake škode! Kajti slast, da se bomo vsako jutro zbudili, kakor da smo na novo rojeni in da bomo vsako jutro začeli novo življenje z ne-zasanjanimi novimi možnostmi, ta nam bo ostala, tudi če l)omo spali samo šest ur, ali pa še manj ...
Vsem naročnikom, ki reklamirajo številke: vse številke uprava redno odpošlje po pošti. Utegne se zgoditi, da se reklamacija ali reklamirana številka izgubi. V tem slučaju uprave ne zadene nobena krivda.
Uprava »Ilustracije«.
Beli zobje: Chlorodont
prijetno osvežujoča zobna pasta s poprovo meto tuba Din 8. — in Din 13.
7f)
Okrog športne standarte
Boris Orel	.....
»Dieser junge Golfspieler, dieser junge Geschaftsmann, dieser junge Korpsstudent, dieser junge Hakenkreuzler, dieser junge Kommunist, die sich allesarat tipp-topp auf der Erde und im Himmel auskennen, die allesaint fer-tig und in voller Riistung wie Minerva mit beiden Fiissen in diese Welt gesprungen zu sein seheinen: so einfach, so selbstverstandlieli, so grad-linig, so natiirlich, so prirnh-tiv und kindlich sogar ihr Intelekt manchmal wirkt: es ist ein vergreister und iiber-drehter Intelekt, der die ga-loppierende Krankheit hat, der die Natur, den Korper und ihre Gesetze iiberrannt hat.<	Willy Haas*
1.	»Ura bije, človeka	pa ni.«
Je pač že zadnji čas,	da iz	kroga
tolikih in tolikih stvari, ki so v zadnjem desetletju obvisele nad svetom in ljudmi, izločimo šport, mu snamemo lažnivo krinko in ugotovimo njegov resnični obraz. V mislih	imam	toliko	skromnih	športnih
udejstvovanj na vzgojnih	poljih	in tistih	telesno-kulturnih
(F "l m
1 »Ta mladi igralec golfa, ta mladi trgovec, ta mladi študent, ta mladi hakenkroiclerec, ta mladi komunist, ki tako dobro in natančno poznajo zemljo in nebo, ki so popolni in v vsej opremi skočili z obema nogama kakor Minerva na ta svet (tako se saj zdi): če je še tako preprost, razumljiv, raven, naraven, primitiven in otroški njih razum: je starčevski in prestružen ta razum, s prav nevarno boleznijo, ki je v diru preskočil naravo, telo in njih zakone. (Willy Haas: Kaj je mladina?)
Fotografirana hitrost. Strašni brzini motornega kolesa fotografska leča ni mogla slediti in zato je slika zabrisana
razpletkov, ki stoje vsaj približno v ravnovesju z naturo, z življenjem, kolikor tistega hrupnega, reklamnega športa, ki raste po ameriških in evropskih nogometiščih in boriščih v ogaben kult, ki že postaja kulturno-psihološka slika naše dobe. Kaj prav za prav hoče šport, kaj razglaša in kako mesto si prisvaja v našem kulturnem svetu? Kaj je šport v izjavah in programih in kaj je šport v življenju, v de-
l\'olranjščina veličastne športne palače u Berlinu
jan jih? Toliko se je pred leti govorilo o športu in njegovem kulturnem poslanstvu, odmevi te razkričavosti segajo še prav v sodobnost, v naše dni. S torbo, polno gesel: zdravje, solnčnost, harmonija duše in telesa, dinamika, ritem, je šport na svojem startu pozdravil človeštvo. Tako smo ga razumeli: start za obnovo, preroditev človeka in sveta. Start v znamenju odmaknitev od apokaliptičnih jezdecev
iz svetovne vojne. Dobro. Tek se je pričel. Na cilj pa je šport prišel brez torbe programov, v pozi duševno - praznega cirkuškega akrobata in novodobnega meščanskega malika-re-korderja. In okrog tega malika se je zavrtela mladina. »Kaj je resnična mladina?« se vprašuje odlični nemški esejist W. Haas. »Prava mladina je v svoji notranjosti razklana, zmedena, blodna ko divji sen in z osemnajstimi leti še niti tako daleč ni, da bi moda odločiti, ali je republika ali diktatura ali monarhija nemškemu narodu primerna državna oblika.« — »Saj ni nič hudega, nevarnega v tej naši športni mladini,« bo dejal optimist, ki se v vseh oblikah in pojavih življenja z elastično prožnostjo znajde, »mladina je za čas zamenjala prašno učenjakarsko knjigo z žogo.« To je pa objektivnost, ki sum-
Ovinek na dirkališču
telesu in športu, ki mu je protistrup proti samičnim nagonom človeške duše in humanitetstvu s poganstvom. Vzporedno s tem pesnikom pa so vstali kulturni delavci, so-cijologi in potrdili razglašeno geslo, da je šport stvarjenje nove kulture. Skupno z Montherlanom (»Bestiaires« in Mi-trin kult) so se zatekli v davnino k primitivnim narodom in iz teli pribežališč in zatekališč so se slavnostno vzbočili patetični stavki <» dinamizmu, primitivizmu, pragibanju, pranaravi itd., vse to: lepotne jadrnice v besednih veletokih novih »reformatorjev«. Ta pohod skromnega in teles-
Nabito polne tribune z gledalci, ki napeto motrii potek športne igre	nega	kulta evropskih
telovadnih organiza-
ljivo oprošča, objektivnost F. Schillerja, čigar zapiske	cij, ki so hodile po osnove za svoje programe v staro-
o naturi v ljudeh in običajih nikakor ne moreš nalepiti na	veško Grčijo (»Zdrav duh v zdravem telesu«), bile izdelek
pročelje glavnega vhoda sodobnega športnega stadiona.	časovnih narodnostnih razpoloženj in se opajale ob filo-
Okrog športne standarte pa so se zbrali tudi duševni de- zofskih dognanjih časa (humanizem, romantika), v bučni lavci, umetniki: dogodek, ki bo literarnemu zgodovinarju stadion povojnega športa in še v življenski krogotok osvetlil marsikateri problem. Takih je cela vrsta: Zola in	duševnih in socialnih delavcev, mora nujno in vsekakor
telovadba. Bolj ko ta preseneča: Maeterlinck igra nogomet.	živo pozanimati razreševale« problematičnih obsegov današ-
V	sodobnosti pa smo dobili pesnika športa in več ko	njega življenja. Ne samo radi tega, ker šport v okviru
zanimivo je dejstvo, da je ta pesnik Francoz Henry de raznih problematičnih obsegov stoji v akutnem in morda Montherlant. Mož je odkril1 vir nove energije v človeškem že v agonijskem stadiju aktualnosti, temveč predvsem, ker
------------- ovira kulturni razvoj, kazi tudi podobo našega naroda in
1 F. Giitz: Pritok nove življenske energije. LZ 1927.	trpi od njegovih bohotnih rnzrastkov naša doba. Jasno in
Publika je navdušena
Sl
Na cilju! Glejte oba obraza
razumljivo je — in k temu se bom še povrnil v pri-lioclnjili člankih — da je problem športa na Slovenskem čisto drugi kot kje v Berlinu, New Yor-ku ali Hollyvvodu.
Prav tako različen in drugovrsten, če ga gledaš iz salona »gornjih deset tisoč« ali pa če ga motriš iz tesnjave mrzlih izb bednega človeka.
Razlikuje se šport davčnega uradnika, ki mu je smučanje v naravi oddih, ravnovesje tedenskemu monotonemu pisarniškemu delu, od onega, v katerem se udejstvuje meščanski snob, ki mu je narava le podaljšek plesne
dvorane, porazširjenje varijeteja, kulisa za erotične maske-rade. Razrešiti šport, razgaliti ga, pa je bolj zamotana zadeva kot se zdi človeku na prvi mah. Zakaj? Neprestano vhajanje in vmešavanje telesne kulture v duševna območja. edinstveni momenti diplomatskega ravnovesja duševne in telesne kulture, potem pa beg duše pred telesom v srednjeveški misticizem na eni strani, na drugi pa popolno odločenje športa od duševnega udejstvovanja, katerega nujne končnice so akrobatstvo, profesijonalizem, re-korderstvo. gladijatorstvo, se v teku stoletij in dob izraža in oblikuje v tako različnih obsegih, pa še hkratu v vrsti individualnih slučajev in izjem, da stežka prideš do zaključnih črt, objektivno-pravičnih in veljavnih za vsak čas in vsakega človeka. Nemogoče je, da bi znamenoval vse dobe, skupino ljudi in še tega moža z isto znamko. Tako so storile in še delajo evropske telovadne organizacije: pečati, ki nosijo potrditev njihovih nazorov o harmoniji duše in telesa, so razni Napoleoni. Goetheji, Rousseau-ji, ki so svet zase, postave svojega življenjskega kroga. Dokumenti na katere se tudi vedno sklicuje šport so razni narodi: Finci, Švedi, Angleži, Grki pa še primitivni narodi. Vsa sklicevanja, ki so sama po sebi prav lepa pa tudi kaj značilna, ne zabrišejo resnične sodobne slike športa.
V	bistvu in funkciji športa je že. da pritegne v svoj krog večinoma ljudi, ki so hipertrofično usmerjeni navzven. Meščan je tudi tisti, ki žene šport v ekstremne svetove, čeprav na vsa usta kriči, da je propagator zdravja in »poduhovljenega športa«. To zdravje pa, ki nastaja, ni zdravje, ampak že vse nekaj drugega. Protinaravno«!, degeneracija, dekadenca. Gibanje v naravi? Da:	shematično. Po
Ilaasu: gibanje, divjanje od tiste točke naprej, v kateri sta se zakon in narava že ustavila. Preprosta ljudstva, naturni narodi, ljudje, ki so tesno živeli z naravo, niso častili športa, ampak izobrazbo, omiko pravi lepo W. Haas, njihov svetnik ni prvi boksač, ampak človek. ki zna pisati in citati, človek, ki se spozna v knjigah in iz njih razlaga skrivnosti narave in dogodkov po svetu.
Dvoje pa moramo ločiti: šport kot tak. v tehnični plati, in ljudje, ki so se nabrali po njegovih teka-liščili. Duševna ravnina športnikov je vedno ostro zarisana v njihovem
športnem delu. Vem. da so med športniki iskreni ljudje, ki jim je mnogo do tega, da razčistijo kalne športne atmosfere, toda ni jih slišat in videt. Danes je še vedno značilno za športnika, da predstavlja meščansko duševno praznoto, da je kolo, ki se s hrupno reklamo in rekordno hitrostjo vrti skozi naše življenje, pa nima vsa naša kultura in ves mladi razvoj naše kulture od te rekordne hitrosti prav nobenega dobrobita. Zato bi bilo dobro in umestno, da te skupine ljudi, ki so pred narodi razpredle vse svoje odlične športne zmožnosti ob lepo donečih kulturno-\zgojnih programih, že enkrat vprašamo: Kje je tisti vaš človek, kje so tisti vaši ljudje, ki predstavljajo vsaj približen ideal neke popolnosti. Kje so tisti vaši uspehi, rezultati, ne izraženi v goal-diferenci, ampak živo in verno poosebljeni v enem izmed sektorjev narodovega kulturnega življenja, ki vplivajo na to življenje ,im ga po svojih močeh uravnavajo? Kje? Ura bije, tega vašega č I o v e k a pa ni...
2.	Šport kot pustolovščina z Karla Maya v okrožju meščana
Elrich Prolss je svoječasno v športni reviji »Šport mul So rine« zapisal med drugim tudi to. da je šport brat pustolovščine. »Em Indianerspiel (les Ervvachsenen«. Pustolovščina knjige, filma, športa: v vseh so nenavadna dogajanja z istim početnim dnom. Kaj igra? »Nezavedna oblika dela«. Vsi prazačetki iger, zabav, nenavadnih dogodkov pa tlijo v somraku podtalnih hotenj in stremljenj človeka. Že primitivnega človeka je gnalo na lov, ki mu je bil nujna živ-Ijenska potreba, nezavedno tudi stremljenje: nekaj nenavadnega doživeti \ skrivnostnem pragozdu. Vedno pa se je to pustolovsko stremljenje končalo v znamenju in stadiju videnj ali razodetij. V čaščenju nature, v religiji. Solnce, narava, nebo, je postalo zanj demonska skrivnost, v religijo obrnjeno pustolovstvo. Končnica pustolovščin je pomenila primakniitev k centrumu stvarstva, človek iz 1920—1931 pa svetovnjaško blodi po gozdu, drevi z avtomobilom v vedno nove dežele in pokrajine, iz pustolovščine v pustolovščino. Solnce, narava, živali: vse mu je razumsko jasno, nikakih skrivnosti ni več zanj. Angležu je lov na tigra lepa pustolovščina, izpolnitev praznih prostorov \ njegovem mehaničnem življenju, romantičen in fantastičen dogodek, ki se ne konča v nekem centrumu, ampak običajno na slavnostni pojedini, na banketu. Pa je v športu mnogo pustolovskih čarov: od lova na divjega petelina pa do nogometnih in konjskih deibv-tekem in španskih bikoborb. Derbv-tekme po sodobnih evropskih stadionih: pustolovski ritem razelektren j in brezskrbnih izdivjanj podtalnih strasti človeka. Karneval v drugi, tretji izdaji.
Skavtizem: mladina se gre Indijance. Naravnost »ganljiva« se mi zdi možata zavest sodobnega mladinskega gibanja v obliki skavtizma. Marsikomu je moda, zanimivost in vem, da večinoma tisto »o doživetju narave« ostane navsezadnje modrost na papirju. Kako nezanimivo: sinovi
l.epota it) napetost igre pri športu milijonoo. FootbaU
bogatili meščanov se silijo, da žive po nekem obledelem tempu primitivnih narodov. Pravila zna skavt na pamet. Postati morajo meso in kri. Toda, ali ni več ko ironija dejstvo, da je Skavt tisti, ki z angleškega ministrskega sedeža izdaja imperialistične ukrepe za udušenje revolucijskega gibanja Indijcev!
3.	Grški atlet kot ornament, prof. Miiller pa »zlata sreda«.
Športu in telovadnim organizacijam skozi stoletja trdovratno služi za vzor stara Grčija. Grčija jim je zrasla že v naravnost bajen svet duševne in telesne kulture. »Ona pomeni sijajno premostitev prepada med dušo in telesom«. Zdravje, solnčnost, jasnost, ki so jo v 18. stoletju napak razumeli (Friedell), pa ni bila v resničnosti nič drugega ko manjša diferencijacija življenjskih čuvstev in gotova omejitev vidikov. »Grki so bili resnično narod zlate srede. Njihova genijalnost je omogočevala, da se je iz njih moglo di slovno vse izoblikovati. Helenska kultura vedno rada tvori oblike, v katerih ugleda vseka doba, vsak čas in človek svoj ideal.« (Friedell.) In kdor je in:Jo pazljiveje prelistal grško kulturno zgodovino, se bo mimo vseh nagot, kopalnic in gimnastik ustavil ob petlji: homoerotična ljubezen. Podobnost ji najdem v sodobnih spevih Monther-lana: šport daje dušam možatost, krepi v njih aktivne samčevske instinkte, zmisel za hierarhijo.
Vsa telesna kultura Rimljana pa se je pomikala ob svetilnikih: boj, zmaga, slava, nadvlada, v areno amfiteatra, ki je bila le negativno nadaljevanje olimpijskih iger. Renesansa obnavlja antično kulturo in iz nje vstaja individualistični človek, katerega obraz je na dnu humanizma, pozitivizma, in še kje drugje večno isti. V usmerjanju navzven, v človekoljubnih geslih, klicih: »k naravi«, »k zdravemu človeškemu razumu«, k Loekejevi »zlati sredi«, v revolucijskih slavolokih: »svoboda, enakost, bratstvo«, v trditvah naturalistov, v materijalistični osnovi romantikov, v vsem se skriva konec koncev človek, »ki pripravlja raj na zemlji«, konkordat iz Pohujšanja, Ivan Karamazov iz Dostojevskega. Odkod so doma? Na Francoskem.
Anglež Locke, vsa njegova Anglija, telovadstvo. narodi »zlate srede«, klasicizem in do groze monotoni sistem profesorja Miillerja v dejalnosti: strah modernega človeka, diplomatstvo duha, kontrakt meščana, ki se breznov in problematike življenja v velikem loku previdno in premišljeno izogne. Tu prav na tej točki pa se začenja Goethejev slučaj. In morda tudi slučaj utemeljitelja Sokolstva dr. Miroslava Tyrša, čigar tragiko, ki se tako. jasno odraža iz njegovega življenja, nam še do danes nihče razložil in opisal ni.
i. Krpan — povišan, brezdomstvo slovenskega športa.
Slovensko telovadstvo čaka temeljite kritične obdelave. Objektivne in prav nič sentimentalne. Zlasti se bo moral pomuditi ob našem telovudstvu slovenski koreograf, ki bo zabeležil in ocenil nekaj svojstvenih oblik iz telovadne ritmike dr. Viktorja Murnika in orlovskih akademij. Dr. V. Murnik pa je nedavno napisal dve knjižici: »Kultura in telovadba« in »Sistem brata Krpana«. V svitu teh dveh knjižic in v svitu iskrenosti in neiskrenosti naših telovadcev do programov in napisanih tekstov, bi bilo mikavno spregovoriti o slovenskem telovadstvu odkrito besedo. »Sistem brata Krpana« pa je poglavje zase, poglavje dr. Murnika in njegovega pisat. tona. Obdelava središčne postave M. Krpana je že sama po sebi v svojem spočetku skrajno nezanimiva. Zanimivost, ki ni več zanimivost, ko (Ir. Murnik obleče Martina Krpana v sokolsko uniformo, v oklep
sokolskega telovadnega sistema in ob tem uniformiranem Krpanu velevažno modruje ter primerja njegove bojne talente in junaštva z raznimi Sigfriedi, Ahili in z vrsto telovadnih sistemov.
Kaj pa tako zvani »slovenski šport«? Ta pa je resnično klaverna, groteskna podoba našega malomeščanstva in brezdomstva. Če pozorno motrim vse te ljubljanske nogometne tekme, se me navsezadnje oprime zaključna misel: vsi ti nogometniki in odborniki so ne vem iz kakih rodo ljubnih, nedolžnih in slučajnih motivov zašli v šport, povzročili neko brezsmiselno trenje klubov, zagnali po nogo-metiščih huronski vrišč, o katerem ne veš, ali doni športu v čast in slavo, ali je izraz dostojanstva in neomajnosti klubskih čuvstev.
Preko klubske sentimentalnosti pa se naš šport še ni povzpel. Naš šport, posebej še nogometni, nima hrbtenice. Nima naše obrazotvornosti, še ljubljanske ne. Ako po desetih letih nogoinetovanja in trenerstva naši klubi niso pokazali boljše podobe slovenskega športa kot se razkazuje danes po naših tekališčih in nogometiščih, je to dejstvo jasno izpričevalo o inteligenčnih in kulturnih zmožnostih slovenskih športnikov.
Svojstven krog so tudi naši športni besedniki. Svoj »višek«, na katerega so lahko »ponosni«, imajo v nedavni razlagi maratonskega teka z zaključnim stavkom — reklamo za prodajalno športnih predmetov. Zadnji čas je, da se takim besednikom odvzame beseda in da tistemu športnemu delavcu, ki mu ima športna zakladnica mimo apriornih tehničnih izkustev in znanj neki duševni in etični funda-ment, nekaj utrinkov slovenskega čuvstvovanja, in ki mu niso neznana istodobna stremljenja naše mlade umetniške generacije. Vem, da nogometišča, tenišča in plavalniee niso prostori za pisanje liričnih pesmi, zato je tisto o čuvstvo-vanju in duševnosti treba tem bolj pravilno razumeti.
Kar obljubuje, to izpolni!
fi THADE
-iV MARK :
mO*-
BEST i ivbvicrriur' SPIJAISTEIU
S!)
Minister in hudič se igrata. Športna karikatura iz Avstrije leta 1830.
7. geslom »Človek našega časa« se je vršila pred kratkim o Berlinu razstava. Največ je bilo slik in kipov sodobnega športnega človeka. Slika kaže igralca hocke/ja od Dorothee Charol
Desno: Pogled s so. Katarine proti Karavankam.
Foto Zmago
■
V sredini:
tekme o februarju na progi Brezovica-Vič: Zmagovalec Avg. Pečnik (Hinja) na motorju 350 m3 BS A s svojim smučarjem Dušanom Okornom. Dosegla sta bila najboljši čas dneva na 3 km dolgi progi 2:49
Velike mednarodne smuške tekme v Bohinju
V	dneh od 21. do 23. februarja 1971 so se v Bohinju vršile velike mednarodne smuške tekme, ki so se jih udeležili mnogi inozemski prvaki smučarskega športa in izredno številno občinstvo
Foto I. Kosec
Norvežan Gutternson, prvak o skokih, izvrsten smučar
Skok Gutiernsona
Najboljši Jugoslovan, Slovenec Joško Janša, po teku na 18 km. ves izmučen
,
Tudi če je mraz, ie irebn žagati mrzle hlode
Podrta in obsekana debla nalagajo na poz, da jih odpeljejo domoo
Od hloda do polen
Franjo Strah
Poglejte te slike! Košček kmečkega življenja so, odraz, zime na kmetih. Izpričujejo, da za kmeta ziina vendarle ni čas počitka, kakor bi kdo hotel reči. Je pač to zanj doba oddiha, mirnejšega, lažjega dela, — pravega počitka pa priden kmet sploh nima. Žlasti naš slovenski kmet, ki slovi kot dober, priden, varčen gospodar, ki zna varčevati ne samo z denarjem, marveč tudi s časom. Kako temeljito,
Izbrano drevo o gozdu po-
dere gospodar s sekiro
solidno zna na primer razdeliti vsa težja in lažja dela v raznih letnih dobah. Tako, da nikoli ne pride preveč iz pretežkega dela, pa tudi ne najlažje-gu na en dan, na en teden, na mesec. Zimski meseci se na kmetih s pridom porabljajo zlasti za na-pravljanje drv za kurjavo v domači hiši. Skrb gospodarjev je, da gospodinja ni nikoli brez suhih drva pri hiši. Dovolj dela in truda je s takšnim napravljanjem, zlasti tam, kjer so gozdovi od rok, kjer v težko dostopnih krajih, v strmih hribih, v skalnatih stenah, ob prepadih, tudi v močvirjih, povsod sploh, kjer so slaba pota in ceste. Treba je tedaj izbrati za napravljanje drv pravil čas. Pota v gozdovih so najprikladnejša, kadar je zemlja vsepovsod zmrznjena, pa tudi o lesu je znano, da ga je treba sekati tedaj, kadar v rasti počiva. Takšen čas je zima.
Kdo izmed meščanov ve, koliko del je potrebnih, preden je les za kurjavo posekan, naložen na vozove, spravljen domov, razžagan, sklan, naposled pa zložen v s-kladovnice po drvarnicah, kjer čaka druge zime ali vsaj do jeseni, ko prično kuriti z njim. Pri skrbnih gospodarjih, pribolj-
Foz s hosto za butare na poti d oas
ših hišah na kmetih velja namreč, da je treba pri hiši drv, bodisi polen za vsakdanjo porabo, bodisi butar za grmado, vedno za eno leto naprej, da so dovolj suha. In dejansko lahko vidite, ko hodite mirno naših kiuetiških vasi, kako skrbno so ponekod ob hišah ali gospodarskih poslopjih naložene skladovnice drv, zlasti polen in butar. Še tak mraz ne ovira pravega kmeta pozimi, da se ne bi pravi čas pobrigal za drva. Nasprotno: tudi ob hudem mrazu srečujete po gozdovih dovolj pridnih ljudi, brez suknjičev, navadno brez rokavic, čestokrat z zavihanimi rokavi, ko sekajo, žagajo, nakladajo hlode in hosto, pa vozijo težke in visoko naložene vozove po strmih klancih v dolino in domov.
Naše slike, napravljene vse v bližnji ljubljanski okolici v črnuških, gameljskih in rašiških gozdovih ter na Ježici, nam nazorno in lepo kažejo ves razvoj napravljanja drv pozimi na kmetih. Glejte najprej kmeta samega v gozdu, globoko zasneženem, ko seka borovec, ki si ga je bil prej skrbno odbral izmed mnogih. Povedati je namreč še treba, da preudaren gospodar navadno nikdar in nikjer ne posekava gozda kar od kraja. Vedno rad izbira slabejša. morda suha drevesa, tam, kjer morda stoje pregosto ter drug drugega ovirajo v rasti. Potem je treba drevesa oklestiti, razžagati v hlode ter jih naložiti na vozove. Hudo je, kadar se les seka kje v strmih bregovih, v globokih jarkih, kamor niti ni mogoče priti z vozom. Iz takšnih globeli je treba seveda težke hlode spraviti drugače;
-g^r
■JtS?
nje hlodov, zlasti težjih, na vozove, tudi ni prijetna stvar, zlasti še, če je mraz res hud, da se roke, prijemajoče les. skorji kar prilepijo, — ali pa, kadar sneg že ni več dovolj zmrznjen, da se topi ter je vse okrog voza mokro. Ivo je voz s hlodi ali s hosto na trdi cesti, na ravnem, je najtežja stvar z drvmi opravljena.
Hlodi počakajo doma na dvorišču ali na vrtu suhega vremena ali primernega časa, ko se prične razžaganje v krajše kose, i/. katerih se potem »koljejo« polena. To delo opravijo navadilo moški. Le glejte fanta, kako veselo, zdravo se smehljata oh delu, ki sta ga prav pričela! Pa ju čuka še več dni takšnega dela, napornega žaganja, preden bo kup, ki ga je videti zadaj, docela izginil. Takisto je s hosto, ki se porablja za podkurjavo in zlasti za grmado, kadar mati gospodinja zamesi ter pripravlja za družino svež kruh. Hosto, prej okleščeno od hlodov že v gozdu, posebej speljano domov, cel voz jo vidite, je treba seveda prej podelati v lične butarice in butare, jo dovolj posušiti potem šele je porabila za kurjavo.
'1 o vse so majhne stvari, boste rekli! Res: kmet opravlja ta dela vso zimo, počasi, spotoma tako rekoč. S tem delom pa je dovolj skrbi; v njem se zrcali tudi mnogo resnične, globoke ljubezni do zemlje in gozda. Poleg tega nam slike dovolj jasno in lepo izpričujejo romantiko kmečkega življenja. Ni tedaj samo trud in obupna skrb, marveč je tudi mnogo lepote v njem. To smo hoteli zlasti poudariti. To življenje, tako različno v različnih dobah leta, pestro in bogato svojevrstne romantike, bi bilo zanimivo v člankih in slikah priobčiti tudi z drugih strani. Bil bi to brez dvoma dragocen prispevek k zgradbi naše kmečke kulture.
Posekami deblu pelje gospodar domov, d;i jih seiaga
Vse slike: foio F. Shali
GRAFOLOŠK1 KOTIČEK
»Brnjko«. Precej labilna natura, nestalna v svojih mislili in čuvstvili. Ne da si časa, da bi kako delo izvršila s potrpljenjem in solidnostjo, ogiblje se previdno večjih težav in ovir in se zna v primeru opasnosti varno skriti za hrbet svojega bližnjega. Ima razvito diplomatsko žilico v sebi, je dober psiholog in poznavalec ljudske duše, zna vplivno sugestivno govoriti	in	mars.komu	prikaže	črno za belo.	čuvstvena natura, močno
odvisna od	razpoloženja: Energije nima posebne,	pač pa se opaža v njenem
stremljenju precej živahnosti in duševne razgibanosti. Oseba je v svojem delovanju precej ležerna in komodna, brez prave življenjske urejenosti in preglednosti. Svoje misli skrbno prikriva in le malokomu se razodeva — saj ima ves njegov značaj nekaj zaprtega in prisluškujočega na sebi. Na svojo zunanjost ne polaga posebne važnosti, v svoji ležernosti jo celo bolj ali manj zanemarja, ker mu ni dosti do mnenja njegove okolice. Mož nima stalnih principov, ravna se po trenutni situaciji: je kompromisna natura, pr.lagodljiva, a obenem neiskrena.
»Volga«. Vaša notranjost je v neposrednem Kontaktu z naravo; zelo ste občutljivi in senzibilni, vsak udarec Vas močno pretrese. Vaša duševnost je neverjetno mehka in	oblikovna, kot šibka bilka
ste, ki se vsak	vetrič z njo po mili volji
poigrava. Vendar pa nikakor niste v praktičnem življenju tako brezmočni, kot se to opaža v čuvstvenem. Vaše delovanje je zelo urejeno in premišljeno, skoraj bi rekel pedantno, mnogo časa porabite tudi za malenkostne stvari in probleme, ki bi jih kdo drugi sploh enostavno prezrl. Obilo otroškega in naivnega imate še v sebi, kar kljub vašim letom n:ste še mogli popolnoma izriniti iz zavesti. Naj-brže se Vam to tudi nikoli ne posreči, saj je Vaše življenje naravnost prepojeno s skoraj otroškobujno čuvstvenostjo. Vaš temperament je nekam težak, poln zemeljske privlačnosti in melanholije. Sploh je opaziti, da imate rada mirno, udobno življenje, kjer morete zaupno kramljati sama s seboj in s svojo mislijo. Rojena mati — saj toliko dobrosrčnosti, razumevanja za tuje slabosti in potrebe, požrtvovalnosti. ni zlepa najti v kakem značaju. Romantična natura, brez pravega smisla za tempo in tvorbe modernega življenja.
M. Š.: (lospod Petelinški gre na Ion . . .
»Marion«. V Vašem delovanju se opaža velika previdnost in opreznost; dvakrat premislite, preden kaj izrečete in to še celo v ožjem, intimnem krogu. Vsi Vas smatrajo za precej rezervirano in zaprto naturo, kar bo najbrže tudi držalo, saj se opaža pri Vas velika kontrola nad samim seboj in nekaka ženi-ranost pred javnostjo. Veliko prenršlju-joča natura, svojevrstna duševnost, ki pa je preveč vezana na lasten »jaz«, in se duševno ne more popolnoma oprostiti in osamosvojiti. V pravilnost svojega nazi-ranja ste popolnoma zaverovani, za tuje argumente nimate posebnega smisla. Vaša volja je krepko razvita, stanovitna in zelo vztrajna. Vendar ste pa v delovanju dokaj počasni in neodločni in se vse preveč spuščate v nevažne podrobnosti in detajle. Velikopoteznost in širok duševni horizont pogrešam pri Vas. Razvito imate pa logično mišljenje, stremite po jasnosti in preciznosti, včasih hočete prodreti celo v največje življenjske tajne in jih skušate razvozljati. A žal. niste Aleksander, ki je z enim zamahom svojega meča raz-vozljal znameniti gordijski vozel. V ostalem ste zelo delavna natura, vajena napora in življenjskih bojev. Le malo večin cijative bi Vam priporočal!
Hfi
Naš grafolog g. Stanko Šproč Foto M. M.
Grafološka analiza
Stanko Sproc
y. ■' Ji	I B " * * 3	^	zadovoljstvom opažam iz nešte-
~ - J| tih pisem, ki prihajajo na uredništvo *'"k	—Ilustracije«, da se mi je kolikor to-
liko posrečilo vzbuditi tudi pri nas zanimanje za grafološke probleme. — Serija člankov, objavi jen ili v tej reviji. je rodila živahne diskusije, marsikateri r-itatelj je pričel opazovati pisave s čisto novim kritičnim merilom. \ napetem pričakovanju, da najde v njih kake znake in posebnosti, iz katerih l)i se dalo sklepati na pisčcv značaj in navade. In marsikomu se je njegovo vneto prizadevanje tudi izpla_ čalo. s čudom je mogel ugotoviti, da je pisava zelo verna slika značaja, da se dajo iz nje smiselno razložiti tudi večje neskladnosti v duševnem življenju posameznika in da je možno posvetiti z nekako elegantnimi grafolo-škimi metodami prav globoko v človekovo notranjost.
(.rafologija je praktična psihologija. Vsak izobraženec bi moral imeti vsaj osnovne pojme o tej vedi, ki je teoretično silno zanimiva, praktično pa silno koristna. Na grafologe se obračajo za svet vsi tisti, ki bi radi videli svoj značaj v objektivni luči in ki žele na taki objektivni podlagi usmeriti svoje delovanje in nehanje. Iz moje prakse: dnevno dobivam pisma ljudi v presojo, ki so našli v svojem značaju obilo kontrastov in ki žele. da jih jim pojasnim in razvozljain; moški pošiljajo pisave svojih izvoljenk in obratno s prošnjo, naj jim neprekrito povem, ali so ustvarjeni eden za drugega in v koliko bi bilo skupno sožitje harmonično in znosno. Seveda ne manjka tudi tu humorja! Nekateri mojih klijentov so namreč tako vneti za resnico, da povedo tudi take okolnosti, ki niso z grafološko analizo v nikaki vzročni zvezi, n. pr. da je abstinent, da meri čez prša toliko in toliko cm. da bere tako in tako literaturo itd. Drugi bi zopet radi zvedeli vse mogoče stvari, preteklost, sedanjost in prihodnost. Seveda so te želje pretirane, in stavi jih samo tak, ki ne pozna silne zamotanosti človekovega duševnega ustroja in ki misli, da je človekova usoda primeroma zelo enostaven problem, ki se da razbrati iz par črt na roki ali pa iz par potez v pisavi.
Stališče modernega grafologa je torej zelo odgovorno in naporno, saj želi svet od njega objektivnih odgovorov na najbolj pereča vprašanja privatnega in osebnega življenja. V kolikor se mu to posreči, je odvisno od njegovega znanja, njegove vestnosti in od bolj ali manj razvite tenkočutnosti v presojanju dušeslovnih problemov. V prejšnjih številkah Ilustracije« je zbranega že toliko grafološkega gradiva, da sc že lahko lotimo kake večje grafološke analize. Izbral sem v ta namen pisavo italijanskega ministrskega predsednika B. Mussolinija, ki bo gotovo zanimala tudi širše kroge. Pokazal Lom na njej metodiko grafološkega analiziranja od osnovne razčlembe, preko postopnega kombiniranja do končne sestavljene analize. Reproducirani tekst predstavlja odlomek iz enega njegovih patrijotičnih govorov. Zadnje tri vrste se glase: »Inginocchiamoci sulla terra che bevvc il sangue della 11 ostra giovinezza ricordiamo in purita e in silenzio! — Mussolini. (Pokleknimo na zemljo, ki je pila kri naše mladine, spomnimo se je v zbranosti in molku.)
Tekst je pisan z dobrim, ostrim peresom, z dobrim črnilom in brez mehaničnih ovir. Pisec je v pisanju dovršeno izurjen in mojstrsko obvlada svoj materinski jezik.
Vse poteze so nagle in neprelomljene (1). ne silijo ne na desno ne na levo (2), pike nad črkami so povečini točno nameščene, le tuintam preveč na desno pomaknjene (3). konci besed so radi naglice malo zabrisani, nasprotno so pa na drugih mestih oblike črk poudarjene do podrobnosti (4). širina pisave je normalna, popolnoma v skladu z njeno pokončnostjo (5). osenčenost pisave je markantna (6), pero redko menja svojo lego (6). Iz omenjenih lastnosti pisave sledi nepričakovano dejstvo, da so v nji zastopani v polnem ravnotežju i znaki za naglo pisavo i za počasno, da pa moramo spričo naravnega in spontanega poteka vse pisave, spričo močnega notranjega impulza, ki je razviden iz silovitih, čeprav razkosanih in raztrganih potez nalikujočun zamahom biča, vendarle sklepati na primarno nagel potek pisave. Ta primarno nagel in spontan potek pisave pa je zaradi velike koncentracije in kontrole močno zavrt, kar je razvidno iz po-V končnosti pisave in iz strukture pik nad črkami i. ki so skoraj povečini nameščene bolj na desno od črk. ki pa končujejo v obliki ostrih vejic v centripetalni smeri popolnoma točno nad njimi.
S k 1 e ]) :	Iz	pisave	žari močan, impulziven temperament, ki pa je
z velikim duševnim naporom obvladan v toliki meri. da pride omenjena duševna samokontrola do izraza v vsaki napisani besedi in celo v vsaki posamezni potezi.
Pisava je nadalje popolnoma naravna in neprisiljena, pisana v zmernem tempu in brez posebnega začetnega poudarka. Razvrstitev po pisalni ploskvi je izvanredno uspela v vodoravni in navpični smeri, čeprav je dolžinsko razmerje kratkih in dolgih črk preveč poudarjeno. Originalnost oblik je zelo velika, črke so estetsko oblikovane, poenostavljene, kljub temu pa popolnoma čitljive. Torej pisava visoke ni vojne stopnje.
K a r a k t e r o 1 o S k i zaključek:	Velika	originalnost, umet-
niški okus. velika preglednost, sigurnost in določnost v izrazu, nenavadno jak temperament, ki ga more krotiti le pisec sam in ki se ne da i rit i rat i in vplivati od tuje volje.
Kar se tiče individualnih posebnosti je sledeče omeniti: začetki posameznih potez so močno poudarjeni (7) in sicer na začetku kot tudi v sredini posameznih besed (8). Tudi konci besed so poudarjeni in sicer z malimi na koncu zaključnih potez (9), ali pa z močnimi na koncu prisiljenimi potezami usmerjenimi enkrat navzdol, drugič zopet navzgor (It:). Drža peresa v pisavi je vseskoz zavisna od trenutne smotrnosti. V tem oziru je zanimiva beseda »purita« v sredini zadnje vrste, kjer vidimo, kako je pisec v enem zamahu z odločnim okretom peresa fiksiral na papirju obenem akcent gravc nad črko i in visoko ležečo, navzgor izbočeno prečno črto črke t (tl). Posamezne vrste potekajo valovito (12).
Spričo ostrega 111 trdega peresa in markantnih razlik pri senčenju moramo ugotoviti močan pritisk pri pisanju (13). Menjava pri senčenju je ritmična in nima nič šolskega na sebi. Posamezne besede niso nikoli pisane s kakim posebnim poudarkom, kar dokazuje, da lepota jezika in ritem ^ fonetični tvorbi posameznih stavkov nista nič umetnega, temveč piscu nekaj prirojenega in naravnega. Značilen je tudi njegov podpis: velika črka .\l je močno razkoračena, pisana v izrazitem arkadnem stilu in pri tem nagnjena malo na levo (14). Velikost pisave in dolžinsko razmerje posameznih črk je močno poudarjeno (15), pri tem so pa oblike malih črk delno obru-šene in zanemarjene. Ta nemarnost v oblikovanju malih črk v zvezi z va-
lovito potekajočimi vrstami in močno kontroliranim tempom pri pisanju je jako značilna za pisca in bomo o njej govorili še pri zaključni analizi. Pisava je zožena (16). Vsa pisava je zelo enostavno oblikovana (17). vse nepotrebne kljukice in okraski so izpuščeni in sicer prav tako pri velikih začetnih črkah, ki jih mora vsakdo najbolj in najprej opaziti, kot tudi pri malih, bolj neznatnih črkah; pisava je pa kljub temu ostala dobro čitljiva in pregledna. Le na redkih mestih opažamo pretiranost v oblikovanju potez, sicer v zelo trebušastih zankah (v besedi »giovinezza« pri črkah -zz<) in pri zelo širokem M v podpisu. Bogastvo oblik in olepšav je pri visoki ni-vojni stopnji vse pisave znak živahne in bujne fantazije, poenostavljeno^ form je pri visokem nivoju izraz stremljenja po jasnosti pojmovanja in stvarnosti. Končno pride na vrsto še način vezave posameznih črk med seboj: menjajo se v pisavi ostri koti. arkadne forme in bolj ali manj obru-šene konture; tu in tam je naznačena nitna vezava. Sklepamo torej na močno duševno občutljivost in sprejemljivost, ki pa je pod vedno kontro o koncentrirane volje in ki je obenem estetske narave.
Končali smo z analizo posameznih znakov in posebnosti v pisavi. Čitatelj iz navedene analize lahko uvidi, kakšna dela in priprave mora vesten grafolog prej izvršiti, preden se utegne lotiti zaključne analize Omenjene posebnosti so le kamenčki, iz katerih mora grafolog sestaviti živo sliko — živ mozaik — značaja dotične osebnosti. Sedaj pride na vrsto sestavljanje in kombiniranje: sorodne znake spravi v ločene skupine, v družbi s sorodnimi znaki dobi šele kak posamezen znak eksistenčno upravičenost in tudi svojo posebno barvo in nijanso. čim več sorodnih znakov, tem večja je sigurnost, da je naša analiza pravilna: če opazimo kak poseben znak samo na enem mestu v pisavi, je skoraj verjetno, da je nastal na čisto mehaničen način (ali zbog trenutnih motenj v pisalnem aktu. ki izvirajo iz bolj ali manj uporabnega stanja pisalnega materijala ali pa iz trenutnega razpoloženja). Iz takih osamelih znakov ne smemo torej nič sklepati. Le naivni grafološki začetniki sc love za vsako kljukico, za vsakim malo nenavadno oblikovanim zavojčkom v prepričanju, da j. v njem skrita edino zveličavna pointa in ves misterij.
Radi tega sem v naslednjem zbral posamezne sorodne poteze in znake v večje komplekse, ki šele tvorijo končno podlago za zaključno analizo:
1. Brzdana energija:	kontroliran	tempo,	ozka	pisava,	po-
končna pisava, ritmičen pritisk, poudarek na koncu besed, oglatost pisave, točna namestitev pik nad črkami.
2. Stvarnost: kontroliran tempo, vzorna razporeditev, poenostavitev oblik, smotrna drža peresa, močna poudarjenost zgornjih in spodnjih dolžin.
3. Živahno reagiranje v zvezi z bujno fantazijo: kontroliran tempo, estetsko oblikovanje in originalna razporeditev, bogastvo in originalnost oblik, menjavanje načina vezave.
4. Diplomatska natura: kontroliran tempo, arkadne forme, valovitost vrst, zabr sane konture posameznih črk. razni načini vezave, nazaj nagnjena lega Črk.
11
Vcir
L K
'J
M* V"'3
Os. V*-
luv-
a iii/
'V
■V'4AVvt' fA* -\A*>
Ul Imn
Rokopis Bcnita Mussoliniju
Zaključna analiza in celotna slika značaja.
Oseba močnega temperamenta in duševne sile. izredne energije 111 koncentracijske zmožnosti. Telesno zdrava in zelo odporna. Njeno uveljavljanje in izražanje je vedno pod kontrolo zavedne volje. Njen nastop je zelo premišljen četudi se oseba izraža v vehementnih, močno poudarjenih formah. Preden se pisec za kaj odloči, natanko premisli in hitro pregleda vso situacijo (7), po izvršitvi pa čuti popolno zadovoljstvo in uživa od stopnje do stopnje (8). Nadalje se opaža močna rezerv ranost in nepri-stopnost, ponos, ki meji že na samooboževanje in samohvalo (15. Ki). Obenem je pisec v samokritiki oster in zelo stvaren. Svoja lastna dejanja kontrolira z veliko skepso, svoj temperament neprestano brzda, ima pa veliko zadovoljstvo in zadoščenje z vsakim posameznim uspehom.
Ima bujno fantazijo in izrazit umetniški čut. Jezik in govor obvlada mojstrsko, prav tako tehniko pregnantnega izražanja; v stanu je doseči zelo močne momentalne vplive na svojo okolico, brez umetne patetičnosti (naraven, neprisiljen potek pisave). Poseduje izredno sigurnost in duševno prisebnost, ki je pri tako močno razvitih impulzih le plod močne koncentracije in dolgoletne samovzgoje.
Opaziti je veliko prilagodljivost v trenutnih situacijah, predvsem v izberi sredstev za dosego ciljev. Mož ima ogromno samozavest in samo-lastnost, ki mora voditi do preziranja in omalovaževanja okolice. Njego\ stvarni čut in razvita fantazija se medsebojno dopolnjujeta, radi tega je zmožnost hitrega in stvarnega kombiniranja ter one duševne udarnosti in živahnosti, s katero ob vsaki priliki zadivi svoje občudovalce. Gospodovalna natura, ki že v naprej zavzame odklonilno stališče proti event. argumentom svojih nasprotnikov. Od časa do časa nastopijo izbruhi silovitosti, radi občutljivosti in silne, toda z \ so energijo brzdane, temperamentnosti.
lak je torej duševni profil Mussolinijev, ugotovljen po njegovi pisavi in njene grafološke analize: kdor je pazno zasledoval naša izvajanja, je gotovo spoznal, da ima grafološko raziskovanje svoje speeijelne metode, zelo elegantne in obenem zelo priproste in lahko umljive.
Z velike proslave, ki jo je za 60 letnico priredilo ljubljansko kr. Sarodnu gledališče pisatelju F. S. Finžgar ju. Slavljenec o družbi upravnika ljubljanskih državnih gledališč Otona Župančiča, gospoda Danila, zastopnikov raznih organizacij in trnovskih farank o narodnih nošah	Foto	C. Bohm
V	ovalu na desni:	V	režiji	prof.	O. Šesta je ljubljanska drama znova uprizorila
Finžgarjeoega »Divjega lovca«: Majda (gdč. Boltarjeva) in Janez (g. Cesar)
Foto »Ilustracija«
Trije vaški svetniki
Kmetiška šala o 3 dejanjih. M. Real in M. Ferner. Prevedel I. Cesar. Režiser Fr. Lipah.
Dramsko gledališče v Ljubljani	Foto	»Ilustracija
Fani (ga. Mira Danilova) in Marjanca Baudek, pekovski mojster (g. Smerkolj), llraslur, župnik (g. Kaukler), Simec, (gdč. Boltarjeva)	kolarski	mojster	(g. Lipah), Štempihar, učitelj (g. Jan), Porenta, gruntar in
župan (g. Cesar)
Charlie Chaplin govori
»Nikjer.«
To je moja dežela. V tej luki se zasidra ladja želja. Tam ne zagradi nobena vrv trudnemu popotniku poti s krova nadlog. Tam se konča lov za zlatom. David in Goliat živita kakor brata drug poleg drugega. Noben pobalin ne meče kamnov v okna, da napravi drugemu delo. Nikdo ne misli tako blazno, da bi mogla usnje in loj potolažiti lakoto. In če bodo uzrli ubogega Charlija, se bodo modro in malo osramočeni nasmehnili, kakor če se stari ljudje spomnijo svoje mladosti: »Tako čudaški je torej bil svet.«
Daleč je ta dežela.
Še stojim v svojih čevljih in se naslanjam na svojo čarodejno šibico. Vedno znova stegujem svojo roko in opazim pre-kesno, da je namenjen pozdrav srečnejšemu, ki stoji v moji senci. Kakor za praznik pripravim mizo in čakam zaman, da bi kdo prišel, ker je pot do mene težavna. Po mojih ramah jih spleza mnogo v višino, toda nikdar ne smem vprašati: »Kje sem ostul j a z ?«
Stradal sem, boril sem se in bil okoli sebe. Dokler se ni izdivjala bolečina v gro-hot. In zdaj se mi smeje ves svet in me pozna kot klovna. Dobro je, da mnogi ne vedo, kakšno bolestno spoznanje je izoblikovalo tu smeh. Morda se bodo potem samo še smejali in iz dna smehu se bo včasih izločila solza. Zelo mnogo sem delal, če more biti delanje smehu delo. Bržkone bom zaradi tega nekoč umrl. Množica bo za kratko, čusniško sekundo prisluhnila, kakor na Silvestrov večer v »Lovu za zlatom«, toda nov šaljivec bo sprožil strel in Charlie. klovn, bo pozabljen.
Če bo tedaj par ljudi vedelo, da ni izginil saino klovn, bom ves vesel sezul svoje nemogoče čevlje in se prav tiho splazil proč.
Daleč tja — nikamor.
(Napisal Charlie Chaplin oh priliki svnjp-a filmn I nv zn zlnfntm)
n
»Nočem, da bi ljudje plačevali vstopnice po dvajset dolarjev, če hočejo gledati moj film«
Iz Chaplinove brzojavke in protesta proti nameravanemu načrtu v Berlinu, da bi njegov vCirkus« uprizorili prvikrat namesto v navad* nein kinu v elegantni dvorani pred parketom samih večernih in plesnih toalet.
FILM
Halo! Chaplin snemlje najnovejši film
Egon Erwin Kiscli
»Chaplin? Da, lahko se ustaviva pri njem, če hočete.«
Seveda sem hotel, zakaj Chaplin je eden od tistih pravičnih, zaradi katerih mora biti Ameriki prihranjena usoda Sodome in Gomore. Drugi od teh pravičnežev je Upton Sinclair, ki me to sprašuje in na moj odgovor ustavi svoj auto (znamke Nash) na voglu avenue Longpre in La Brea pred skupino rdeče kritih hiš, kjer naj bo Chaplinov atelje.
»Veste, strašno gu oblegajo. Več kot sto ljudi prihaja dnevno. Z občudovanji, s prošnjami, z načrti ali s poskusi, da bi dobili posojilo.«
Vstopiva skozi vrata s skromnim napisom »Chaplinov studio«.
Dva moža pozdravita Sinclairja, bilo je vprav snimanje, pripovedujeta in eden pristavi: »Saj tamle že prihaja boss.«
Boss! Nadzornik! Stari! šef. Boss, ki dela — to je Chaplin.
»Halo, Upton,« vpije od daleč, »Čudnov da ste se spet prikazali!« Sinclair se nekaj izraža o gostu, ki ga je privel.
»To je izborno!« odvrne pravi, pristni, lastnoročni, visoko — lastno osebni Charlie Chaplin in streseva si roke. Preklinja, da delo ne napreduje, vrti nov film »Citv lights« — »Luči velemesta«, toda »zdaj smo spet na mrtvišču, vrag naj ga vzame, ne moremo naprej, — ali mi hočeta pomagati, fanta?«
Da, midva fanta hočeva pomagati Char-liju Chaplinu.
Ni docela Charlie
Zdaj vzame Chaplin kozarec z zidu.
»Ste spoznali kaj predstav-1 jam?«
??
»Ali nisem to pot malo drugačen kot sicer?«
Da. Imate majhno metnljasto ovratnico in rokavice. Tokrat l)i bili radi malo bolj gizdav potepuh, ne?
To kaže tudi domislek s kozarcem.
»Prosim, pripovedujte tudi tega!«
Chaplin vzame kozarec, ki visi na verigi. Verižica se mu obesi ob trebuhu in Chaplin zapazi, da bi bila prav za prav krasna urna verižica in jo zato skuša odtrgati od zidu (glej zgoraj), v teni ko pije.
To se mu ne posreči, zato resigni-rano odhlača naprej k prodajalki rož. Mala mu ponuja ...
»Stoj! Stoj! Tu je nekaj vmes!«
Chaplin gleda mene in Sinclairja čisto ostro, tesnobno, skoraj proseče. »Nekaj je vmes!«
Ne, absolutno se ne moreva spomniti, da bi bilo kaj vmes.
»Avto pride vendar!«
Da, avto pride. Iz njega stopi gospod in gre mimo Chaplina.
Chaplin pozdravi kot vedno. »In kaj dela avto?« Ne vem, pravim. In Upton meni: »Mislim, da odpelje.«
»Hudiča, hudiča!« mrmra Chaplin. »Vse je pokvarjeno.« Vsi smo potrti.
Pripovedujem naprej. Deklica da Chaplinu rožo-, roža pade na tla, oba se sklonita. Chaplin ji moli rožo, a deklica išče dalje. Zdaj Chaplin spozna, da je deklica slepa. Kupi rožo in se oddalji. A da bi se prepričal, če se ni zmotil, se priplazi še enkrat.
»Ne, ne. ne plazi se!«
Drugič pride zelo hitro, kot da bi hitel mimo, a se ustavi, medtem ko na mestu gredoč polagoma duši odmev svojih korakov. Potem se nalahko po prstih približa in sede poleg deklice. Dekle je vprav poškropilo rože in izlije preostalo vodo iz škafa —
Chaplinu v obraz.
Chaplin zleze stran in pride tretjič.
Spet k upi rožo.
Mala mu jo hoče zatakniti, in začuti pri tem v gumbnici rožo, ki jo je bila prej prodala.
Tako izve, da se je mož vrnil zaradi nje. Chaplin ji dopoveduje, da je druga gumbnica še prosta, a dekle mu odvrne, da ne more nositi rož v dveh gumbnicah. Tedaj jo poprosi, naj cvet obdrži. Dekle si rožo pripne na prsi...
. . . in .. .?
... je zaljubljena!
»V koga?« — V Chaplina! — »Hudiča!« —?? — »Ne gre nekdo mimo?« — No, da bi vedel. — »Hudiča, hudiča! Ali niste opazili spet avto in nekega gospoda?« — Ne. — »ni vi, Upton?« — Nič zapazil.
Obupan zagrebe Chaplin obraz v roke, bedna podoba na črno-usnjenem ozadju. Kaj pa se je zgodilo? Kje tiči nesreča, če jaz, pritepeni tujec, ne razumem gaga, domisleka?
Oh, ampak to je več nego gag, to je osnovna ideja filma, ki je popolnoma nejasno padla pod mizo — to grozno spoznanje in nič manjšega ne sledi iz mojega pripovedovanja.
Cesta je elegantna cesta, kar je naznačeno s prvim kupcem in z elegantno damo. Gospoda, ki stopa iz avtomobila, smatra prodajalka rož za tistega, ki rožo kupi in se zaradi nje spet vrne. Avto — tega mi sploh nismo opazili
—	je ves prizor stal na oglu.
Chaplin s Cooganom d filmu »The Kid«
Chaplin v filmu »Cirkus«
iz filma. Prihaja sicer z dela, a ni meti delom, ali bolje, ne igra prav ta hip. Klobuka ni, potlačenega melonskega klobučka in bambusove palčice ni in črne zobne ščetke podi nosom ni. Razen tega niso njegovi čevlji nič tako porazno veliki in nič tako porazno smešni, kot se kažejo v filmu, to so shojeni, zakopani, raztrgani, morda malo preveliki, a še vedno navadni čevlji, in šele umetnost njih bossa jim je ustvarila kozmično mero. Zdaj, ko z nama, ki naj mu »pomagava«, hiti proti	pretiva jalnici,
so čevlji nevidni in boss je vse kaj drugega kot ploskonog. Nosi rožene naočnike. Brez njih se ne more niti podpisati, tako daljnoviden je.
Zdaj smo v pred-vajalniei. Medtem, ko vlagajo trak, igra Chaplin na harmonij Chaplin v najnooejšem filmu:	pesem »Violetera« in
»Luči velemesta«	si izmišlja španske
besede, ki jih ni. Vabi me, naj pridem na njegov tlom, tam mi bo igral na orgle, tlokler ne bom oslepel in oglušil. »Igram strašno lepo,« se smeje	Chaplin,	»a vidva	tl...	razumeta mojo glasbo.«
Chaplin	sedi	s	podvitimi	nogami v naslanjaču, film
teče. Dovršena	je	komaj	četrtina,	štiristo čevljev. Od teh
bodo še marsikaterega odrezali, ali nanovo vrteli.
Pri sceni z urno verižico se glasno zasmejem. A nekdo mi položi roko na koleno in mi namigne, naj bom tiho. Kdo me hoče oropati naravne pravice, tla se smejem Chaplinu? Chaplin sam, ki sedi poleg mene. Film še ni dovršen, jaz se ne smem smejati, ampak pomagati.
»Sijajno,« šepetava z Uptonom, ko se je filmski odlomek odvil.
Boss zavrača: »Ali bi mi povedali, kaj ste videli?«
Seveda. Rad. Torej: neko dekle prodaja rože na oglu. Kar pride Chaplin —
»Oh, ne še!«
Še prej pride mož z ženo in kupi rožo.
»Mož? Kakšen mož?«
Mož, ki je malo podoben Adolphu 'V J. ...
»Da, eleganten gospod z damo. Tn No, in?
Nato jo pri-nialia Chaplin izza ogla. Vidi vodnjak ob zidu in sleče rokavice, tla bi pil.
To se pravi, ne celo rokavico naenkrat, marveč vsak prst posamič.
Enega prsta ni in Chaplin ga išče in ga ne najde.
»Ne, ni jasno.
To mesto bomo še enkrat vrteli. (Pojasni mi, tla je napak, če bi hotel najprej sleči tistega, ki ga ni, bi ga |x>tem iskal po tleh in šele nato
slekel one, ki so.) Chaplin v filmu »Loo za zlatom«
I’mv v hipu, ko slepka na Chaplinovo željo sama vtika rožo v gumbnico se gospod vrne in stopi v auto. Njemu, bogatemu gospodu z avtom velja prebujajoča se ljubezen. In Chaplin mora zdaj opaziti svojo zmoto in ves film dolgo igrati vlogo bogatega častilca, mora krasti denar, ki ga rabi za operativno zdravljenje njenih slepih oči, plačati zdravnika, biti aretiran in po prestanem zaporu deklico spet videti in ona mora njega prvič v življenju videti — in se mu mora smejati, neusmiljeno smejati, ker ne ve, kdo je, in ker je na pogled tako smešen, kakor je pač smešen Chaplin ...
Toda če občinstvo tragičnega cjui pro <|uo ne razume bliskovito — potem je vse izgubljeno.
»Vse moramo znova vrteti,« pravi Chaplin.
Osem dni smo poskušali prizor, vsak od nas je bil neštetokrat cvetličarna (najbolj redkokdaj jo je igrala \ ir-ginia Cherrie, ki je predstavlja v filmu), vsak od nas je bil šofer, ki odpira vrata, a Charlie Chaplin je bil vedno Charlie Chaplin, vsakemu poskusu vsakega poskusa se je žrtvoval brezupno, brezupno ...
»Kako bi bilo, če — — —«. Tako se vedno začenja, nekdo skoči poln svojega domisleka in postaviva drugega za igralca. Dramaturška nemožnost začetnega položaja je kmalu ugotovljena: dejstva, da mala smatra Chaplina za gospoda, ki stopa iz avtomobila, ne more gledalec na noben način pojmiti, saj ne ve, da je dekle slepo. Torej bi bilo treba njeno slepoto prej pokazati. Chaplin to odkloni, tragično odkritje mora narediti gledalec hkrati z njim.
Kako bi bilo, če bi deklica, o kateri se že ve, da je slepa, rekla glede na drugo rožo: »Dajte jo šoferju...«
Kako bi bilo, če bi Chaplin gospodu pomagal v voz in bi mu prodajalka skušala podati drugo rožo skozi okno, a bi pri tem zadela z roko v steklo, ki ga ne vidi, a to niti ni okno nego odprta vrata avta, za katerimi stoji Chaplin.
»Čudovito, čudovito!« vpije Chaplin in poskuša. Je zares čudovito, kako to igra. a v hipu plane v naslanjač in se zgrudi na kup: »Ne gre! Saj ne morem igrati lakaja, če me je pa minuto prej tako pretresla slepota deklice in sem se zaljubil vanjo.«
Kako bi bilo, če bi mož dejal: »Šofer, domov!« ali »Šofer, v Ritz-Carlton!« In deklica bi videla sebe ob njegovi strani v razkošni palači ali v hotelski veži... »Za božjo voljo, samo vizij ne, samo vizij ne!«
Tako gre dan za dnem. Bodisi ob cestnem oglu, ali v garderobi ali pred veličastnim spomenikom, o čigar iiomenu Charlie molči, dokler ga ne bo odkril hkrati v vseh petih delili sveta.
O vsakem kra-j n bi se dale pripovedovati anekdote.
Garderoba je najdružabnejši prostor v vsem študiju. Levo je sobica, opremljena z zrcalom in mizo za šminkanje.
Neko po|K>l-dne, ko smo pili čaj, so javili neko zelo slavno damo, najboljšo Chaplinovo prijateljico. Šel ji je naproti, jaz sem stopil v garderobo, da bi se počesal.
Pred zrcalom je ležal glavnik, bel, a ne prav čist: šop izčesanih temnih las je tičal v njem. Potegnil sem jih izmed zob, iih vrgel na tla in spravil svojo frizuro v red. Potem sem se pa spomnil, da bi kdo lahko videl na lesketajočem se parketu muli šop in bi spoznal, da je nekdo nepoklican uporabljal bossovo garderobo. Morda so bili laščki celo v kak določen namen tu? Torej sem jih pobral.
Harry Croeker, bi se malo polepšal.
ixavon
tampoon
ima vse prednosti tekočeg Pixavona.
Jedan svežanj zadostuje za 2 pranja in stane samo
Din. 3*50
ne vsebuje sode.
ODOL KOMPANOA A D BEOGRAD
eden od igralcev, je prišel v sobo, da »Poglejte,« je dejal in pokazal na tisto črno nekaj na glavniku, »to so brčice. Že petnajst let jih ima, vedno iste, neki ttewyorški brivec jih je napravil bossu. Prav no!x‘ne druge brke niso dobre za snimanje, ki traja pri vsakem vremenu mesec dni. in newyorškega brivca ne moremo izslediti. Če bi šle brke k vragu, pravi Chaplin, da bo igral gladko oblit.«
Najbrž, da sem mulo pobledel. Deca, pomislite: Chaplin brez brčic — in jaz bi bil tega kriv!!!
Prevci Mirko Javornik.
/z Chaplinove vile: Stopnice v pritličju
Charlie Chaplin je bil rojen
I.	1889 pri Parizu in živel nato v Londonu v revni artistovski družini. Neizmerno rad bi prišel v gledališče. Prišel pa je le v potujoče družbe in igral po varietejih. Prišel je v Ameriko in tu začutil v sebi izrazne zmožnos i za film. L. 1912 je začel igrati v filmu. Sprva pri raznih družbah, leta 1922 pa je ustanovil skupno z Fairbanksom, Pickfordovo in Griffithom »United gospodar. Letos je F v rope.
Artists« in drugič po
Mladi Chaplin
je s tem postal svoj lastni vojni obiskal glavna mesta
Ul
Desno:
Športna pomladanska obleka.
Novi so kratki rokaoi lahkega volnenega blaga
4
li
/
Potiskana svetla svila je material za to lepo obleko v zgodnji pomladi
Desno:
Obleka iz lahkega volnenega blaga
Za zgodnjo pomlad
Desno: Za sprehod ali šport je posebno primeren ta model. Jopica, šal in torbica so iz progaste svile, prikladne k obleki
sdiiSI
■-	L*
7'udi gimnastične vežbe mora delati bodoči manken, da bo mogla gibčno kazati obleke
Veibe s podrsaoajočim korakom s knjigo iut glimi. Knjiga se ziblje, toda ne sme zdrkniti mi tla
Londonska šola za mankene
Mannequin (izg. manken) ponienja v francoščini veliko lutko z gibljivimi udi (pri slikarjih in damskih krojačicah). V prenesenem pomenu pa deklico, ki poskuša obleke. Velike modne hiše prirejajo od časa do časa, posebno ob spremembah mode velike revije, kjer kažejo lepa dekleta nova modna oblačila. Za to je treba posebne spretnosti v kretnjah in drži. Ni vsako flekle primerno za to. ker ne zadostuje lep obraz in vitka postava. To more dati vaja. ki ni brez koristi za zdravje telesa.
mm
Vaje, ki šele napraoijo telo gibčno, prožno in iioah.no
iu je napačna drža, ki ni prav nič lepa. Tako se ne sme stati!
Se je čas za prehlajenje.
M
Charlie Chaplin.
Chaplin je drugič obiskal Evropo, da prisostvuje premije-ram svojega najnovejšega filma »Luči velemesta«. Odlični igralec in režiser je v tem filmu ustvaril novo umetnino, kakor se glasi sodba.
Glej slike in članek na str. 89. sl.!
\ sako leto nam dokaže zadostno, da je nahod 11 a 1 e z -I j i v. Kakor hitro je nahodila vaša žena ali prijatelj, boste kmalu tudi vi. Posebno, če ljubeznivi nahodnež kašlja in kiha v vas. Če ste nahodili, ne smete nikogar poljubo-vati, najmanj pa dojenčke, katerim more biti nahod zelo nevaren. Opasuo je torej okuženje s kapljicami iz ust, to se pravi razširjanje povzročevalcev bolezni, bacilov. Higi-jenik Fliigge je to dokazal pri jetiki na tale način. Stekleno ploščo,	ki	ima posebno plast,	pripravno	za razvoj bacilov,
postavijo	navpično. Pred to	postavijo	bolnika, ki nato
kašlja, govori in poje proti plošči iz različne daljave. Vse to točno zabelježijo. Nato spravijo plošče v posebne omare in tn se razvije iz klic kolonija bacilov, ki jih moremo opaziti s prostimi očmi. Po njihovem številu moremo izračunati, koliko bacilov je izkašljal bolnik, in daljavo, kako daleč padejo bacili. Pokazalo se je, da najdalje en meter. Zaradi tega torej bodi znova poudarjeno pravilo: osebam,	ki kašljajo in	kihajo,	se približaj
s a 111 o	11 a meter in pol! Četi	kdo kašlja v
ibraz, so o b r 11 i p r o č !
NOVE KNJIGE
Kni'we »Modre ptice«.
Med zadnjimi rednimi izdanji »Modre ptice« lansko leto sta bila dva prevoda najodličnejšega na-šetra prevajalca Otona Župančiča in sicer povest J. Galsvvorthvja »Temni cvet« in »Šentjernejska noč«, zgodovinska kronika Francoza Prospera Meri-meeja, ki je znan po svojih že prevedenih povestih »Carmen« in »Colomlni«. Prva knjiga drugega poslovnega leta pa je bila: »Gosta Berling«, Skandinavske pisateljice Soline Lagerlbfove. Prevedel jo je mladi prevajalec Rudolf Kresal, ki je oskrbel prevode dveh lanskih llam-sunovih romanov. V tej Knjigi je pisateljica strnila stare pripovedke v roman tako dobro, da uživa svetovni sloves.
II.	Heine: Izbrane pesmi.
Pravkar je minilo 75 let, odkar jo umrl znani nemški pesnik Heinrich Heine, ki ga je med slovenskimi pesniki najbolj oboževal Simon Jenko. Mnogo so ga prevajali. Pred 2 letoma je izdala knjigarna II. Sax v Mariboru I. zvezek novega prevoda A. Benkoviča. ki ju napisal knjigi tudi kratek uvod s Sien-kieviczev im citatom. Bilo bi dobro, če bi pridal knjigi tudi prevode raznih
drugih naših pesnikov.	Ileinricli Heine
Sel mu l.agerlbf
dokler so naše ceste, ki niso tlakovane, polne luž in blata, dokler še more zapihati mrzla sapa s planin, ki so še pokrite z visokim snegom, in mi v svoji nepremišljenosti hitro vržemo s sebe zimsko suknjo in perilo.
Dva glavna vzroka sta za bolezni. Prvič, če se pretegnemo v svojih poslih in drugič, če se prehladimo. Mrzle ali mokre noge, glasno govorjenje v vlažnem ali mrzlem zraku — vse to za prehlad najbolj pripravno. Mnogo je ljudi z občutljivimi sluznicami, ki so posebno občutljivi za katar in ki zbolijo takoj, če le malo vleče. Seveda je prav mnogokrat kriva tudi obleka, kakor smo že omenili', če se oblečemo spomladansko, se prehladimo, ko postane naenkrat mraz. Če pa se v pomladi oblačimo še vedno zelo toplo, se še prav posebno moremo prehladiti, ker se hitro spotimo. Par trenutkov postanka na mrzlem zraku zadostuje. Z obleko v prehodnem času, kakor spomladi ali jeseni, so poleg denarnih tudi tehnične tež-koče. Merilo nam more biti: obleka naj se ravna po vremenu in ne po koledarju. Pri vsej nagajivosti vremena v pomladnih mesecih bi se morali zjutraj obleči pomladansko, opoldne poletno in zvečer še zimsko. V higijenski vodič vsakega človeka brez dvoma spada listič k vsakemu mesecu: Kako se bomo oblekli?
Prav iz jasnega neba napade človeka nahod. Pa nočejo nekateri kapljice joda, ki bi jim naj ubranila nahod, če pa jo vzamejo, jim nič ne pomaga, drugi zopet se rajši napojijo z zavretim vinom in — vseeno dobe nahod. Če zdravite nahod, rabite za to osem dni. če ga ne zdravite,
samo teden dni, tako trdi že precej starodavni dovtip. Lahno nezadovoljstvo, slabost in majhen dvig temperature uvaja nahod, ki ga točno označijo solzeče se oči, rdeč nos in kot izraz kata-raličnega vnetja nosne sluznice znani izloček. ki naenkrat tir j a uporabo razpoložljivih robcev. Vznemirja vas ščegetanje v nosu in še bolj pogosto kihanje.
Nahod ie v sezoni prelila-jevanja brez posebne nevar-
.	_	nosti.	Toda	lah-
ko ima nesrečne posledice. Nos ni samo za vonj, temveč tudi za dihanje in je zvezan z goltancem, jabolkom in pijačami, dalje po eustahijski cevi z ušesi. Zanemarjeno prehlajenje z nahodom lahko torej rodi opasne komplikacije, vnetje bezgalk, katar v bronhijih, pljučnico itd.
Slojiš ob luži nu blatnih cestah in ne oeš, kdaj ti zleze voda o čevlje. Preobuj hitro mokre nogavice!
Ta nadležni prehlad in nahod z njim. Imej vedno robec pri sebi in kašljaj za robcem, da ne vržeš bacilov v druga, s katerim govoriš
V	»Ljudski knjižnici«
jugoslovanske knjigarne	je	izšlo doslej 38	zvezkov.
Zadnji so bili:
34.	zvezek:	Rene Bazin:	Iz	vse svoje	duše.	(Prevedel
Niko Kuret.)
35. zvezek: Brackel: Cirkuški otrok. Povest.
36.	zvezek:	Pierre 1'Krmite:	Deklica z	odprtimi očmi.
Povest.
37.	zvezek:	Victor Ilugo:	Leto strahote.	Povest	iz franc.
revolucije I. 1792. (Prevedel Franc Terseglav.)
38.	zvezek: Mamice Constantin-Weyer: Usodna preteklost.
Povest i/. Kanade. (PreVedel Silvester Škerlj.)
Vse te knjige so za nizko ceno na razpolago čitajočenm občinstvu. Naročniki knjižnih zbirk jih dobe po znatno znižani ceni.
Popravek.
Na strani 81., desna kolona popravi 5. vrsto takole: ...in humanitetstvu, rezervoar nove lepote in vitalitete, sinteza krščanstva s poganstvom.
Za našo pridno gospodinjo
Danes je besedji o tein: kakšno sadje denimo na mizo ob tem času, ko starega ni več in novega še ni?
Meseca marca, aprila nam poide zadnje prihranjeno jabolko. Sirovega domačega sadja ni več, zato sežemo po južnem sadu, ki ga prav radi ponudimo, tudi krasimo n. pr. pustno mizo, še bolj pa velikonočno. Kdo ne pozna zlato-rumenih pomaranč, kateri otrok se ne nasmeji, če mu ponudiš ta plemeniti sad? Pri pomaranči iz večine ne mislimo na kaj drugega, kakor na to, tla jo olupimo in po-užijemo; da se pa da drugače uporabiti, celo lupina sama izkoristiti, pove gospodinji kuharska umetnost.
Od različnih navodil jih podajamo k slikam samo dvoje in sicer:
1.	Napolnjene pomaranče:	Pomarančam	se
odreže kapica, izlušči meso, tako da ostane samo lupina, rob lupine se samo nazobča, kakor kaže slika. Iz pomarančnega mesa iztisnemo sok in ga precedimo. Nato ga zmešamo s petimi rumenjaki, pridenemo 15 dkg sladkorja, četrt decilitra ruma in žličko moke. To zmes tolčemo s šibi-eami v medenem kotličku nad soparo toliko časa, da se zgosti.
Posebej naredimo iz četrt litra sladke smetane sneg. Polovico ga denemo k nekoliko ohlajenemu soku. drugo polovico porabimo za okras. S pomarančnim sokom napolnimo pomarančne lupine do vrha, s preostalim snegom iz smetane pa nakrasimo z brizgalnim strojčkom vrhnjo plast napolnjenih pomaranč. Glej sliko L!.
2.	P o m a r a n č n e k o š a r i c e : Iz lopo okroglih in precej debelih pomaranč izreži lične košarice (glej sliko 3). Meso previdno odstrani, sok iztisni in precedi. Iz tega napravi pomarančno hladetino in napolni košarice. Po zimi postavi košarice v sneg. po leti lia led, da se hladetina strdi. Pomarančne košarice postavi na steklen krožnik, vmes pa drobno pecivo.
Pomarančna hladetina: Namoči 3 dkg dobre želatine v četrt litra mlačne vode, prevri in precedi. Polij pomarančne olupke s četrt litra zavretega vina ter pokrij. Skuhaj 28 dkg sladkorja v četrt litra vode; ko se očisti, pridaj precejen sok štirih pomaranč, vino in želatino. Vse skupaj precedi skozi gost prtič. S to hladetino napolni pomarančne košariee.
Pomaranče so okrogli, rdečkasto-rumeni sadovi pomarančnega drevesa »Citrus aurantium«. Pomarančna lupina ima mnogo hlapljivega (eteričnega) olja, iz katerega izdelujejo pomarančni liker. Iz pomarančne lupine delajo okusno slaščico »arancini«, ki ni nič drugega kakor po-sladkorjeni pomarančni olupki. Sok je sladek ter vsebuje okoli 8 odstotkov sladkorja in vse važne vitamine; zato je za prehrano velikega pomena.
Pomaranč razlikujemo več vrst. Drobne sladke plodove drevesa »Citrus nobilis« dobivamo pod imenom mandarine. Na naš trg pridejo pomaranče iz Španije in s Sici-
Vam, gospodinje, her se tiče Vas!
Uaša družina stavi vedno večje zahteve po tečni in redilni Qrani. Temu je ugodila tovarna testenin »Pekatete« s tem, da izdeluje novo vrsto testenin z obilo jajč-jo primesjo. Tem testeninam je dala ime »Jajnine«. »Jajnine« so izbornega okusa in teknejo vsakomur, celo razvajencu. Prodajajo se samo v prozornif) vrečicat> po ^4 kg, na katerif) je tiskana poleg stoječa varstvena znamka
Ijskafeli
Napolnjene pomaranče
Foto »Ilustracija«
Kako se krast t brizgalnim strojčkom vrhnja plast napolnjene košare Spodaj: Izbrali je treba lepe, debele oblike pomaranč Foto »Ilustracija*
GOSPODINJE!
»ILUSTRACIJA« prinaša koristne članke s slikami. Ne pozabite tega povedati svojim prijateljicam!
lije (Mesine); rastejo pa tudi na Azorskih otokih. Ker pomarančno drevo vse leto cvete, se trgatev vrši večkrat na leto. Sadovi prvega cvetja so najboljši; nabirajo se od oktobra do decembra. Navadno potrgajo na pol zrele plodove, ker zrele težko razpošiljajo. Posamezne kose zavijejo v papir in zdevljejo v zaboje.
Dobre pomaranče morajo biti debele, s tanko lupino in sladkim sokom. Pomaranče goje kakor pri nas sadno drevje. Le proti burji in mrzlim vetrovom jih v zimskem času zavarujejo* z lesenimi strehami, vendar tako. da ima rastlina še vedno dosti zraka in svetlobe. Pri nas goje pomarančevec le v cvetličnjakih za lepotično drevesce.
Pomaranče zdravniki zelo priporočajo, ker nekako oživljajo in hkrati sitijo. Otrokom jih je dobro dajat«, ker je kislina, ki jo sad poleg sladkorja vsebuje, zanje primerna, da jim tudi žejo uteši. O veliki noči kaj radi tudi pomaranče darujemo za >piruhe«.
K pomarančevcem spada tudi limona ali citrona, »Citrus medica«. Domovina ji je Medija. V domovini limon je kakor pomaranča prav priljubljena jed, dočim pri nas uporabljamo le njen sok. Iz limon delajo limonado in limonadno vodo, ki jo kot hladilno pijačo zelo cenimo. Limonadovo olje se rabi tudi za vonjave.
Pomarančne košarice
Citronat delajo iz večjih plemenitih limon, ki pa jih v naše kraje ne pošiljajo. Citronat se dela iz nezrele, zelene, zelo debele lupine velike vrste, ki rodi za glavo debele sadove. Limono rabimo za pridevek k različnim jedem ali k pecivu.
Limone so prenesli v južno Evropo šele Judje. V Rimu so začeli spoznavati limonovec ob času Kristusovem. Ko so Rimljani prišli v Palestino in jo zasedli, je bila limona v Kanaanski deželi že znana in razširjena.
Limona ali citrona raste kakor pomaranča na limonovem drevesu, ki zraste do (0 m visoko. Veje so tanke in bodičaste, listi suličasti in narezljani. Sad je velik, jajčasto okrogel, lupitna ima mnogo olja, meso pa veliko soka, ki je sladko kisel in zelo okusen. Barve je svetlorumene.
NOVOSTI ZA POMLADANSKE KOSTUME IN PLASCE
UUBUANA
mm
/.hiranje žerjavov pred selitvijo
Obročanje ujetega kobilarja	Slike: loto ilustracija«
Te štiri selivne poti so ugotovljene pač le za jesensko selitev. Če se vračajo selilci spomladi v svoja vališča tudi po teli potih, ne vemo za gotovo. Precej verjetno je, da si mnoge vrste izberejo krajše poti.
Na enak način kakor naši selilci potujejo tudi severnoameriški selilci v toplejšo Južno Ameriko, zlasti v Brazilijo. Na južni polnti se vrši selitev v obratni smeri, jeseni od juga proti severu, spomladi nazaj proti jugu, n. pr. iz Patagonije v Argentinijo ali; Brazilijo, iz južne Afrike proti ekvatorju.
Z obročanjem sc je tudi dognalo, koliko časa rabijo posamezne ptičje vrste za selitev iz vališč v prezimovališča. Po večini ptiči ne izrabljajo vseh svojih sil, da bi dosegli prezimovališče čimprej, ampak se selijo v etapah, počivajoč med potjo. Vobče se ptičem n'a jug ne mudi kakor spomladi v vališča, kamor jih žene zbujeni plodilni čut. Tu bi bila zamuda v škodo, tam nima posebnega pomena. Nekako
Da se nekatere vrste ptičev selijo, je znano že o:l nekdaj, saj človek ni mogel prezreti tega naravnega pojava, zlasti ne pri ptičih, ki se selijo po dnevi v večjih družbah ali celo v velikanskih jatah. Tako opisuje že Homer v Ilijadi selitev" žerjavov, gosi in labodov in tudi Aristotel ter Plinij pravita v svojih spisih, da se nekateri ptiči iz Ponta ter mrzlejših pokrajin umikajo zimi v toplejše kraje in se iz teh spomladi zopet vračajo. Bolj obširno se potem peča s ptičjo selitvijo šele cesar Friderik II. (f 1250) v svoji knjigi De arte venandi cum avibus. Za njim sta v 16. stoletju pisala o tem predmetu prirodopisca Konrad Gesner iz Švice in pu Francoz Pierre Belon, pravo pot za znanstveno raziskovanje ptičje selitve pa je pokazal šele Karel Linne, ko je leta 1750. ustanovil mrežo opazovalcev po vsej Švedski. Po njegovem vzorcu so potem tudi v drugih državah ustanovili na primernih krajih centrale za opazovanje ptičje selitve s podrejenimi podružnicama in posameznimi opazovalci po deželi. Danes je samo y Evropi okoli 30 takih central, ena tudi v Ljubljani. Ustanovljena je bila pred 4 leti kot državni zavod.
Vsi ti zavodi se bavijo z neposrednim opazovanjem ptičjega življenja sploh, v prvi vrsti seveda zagonetne selitve. Ugotavljajo vrste selilcev, smer potovanja, njegovo hitrost, prezimovališča itd. Kakor v drugih panogah pri-rodopisja, jim tudi tukaj največ pomaga eksperiment, zlasti obročanje. Ujetim pticam pritrdijo okoli kraka aluminijast obroček 7. naslovom zavoda in številko ter jih nato izpuste. Vsako obročanje se točno registrira glede vrste ptiča, časa, kraja itd. Ako potem tako obročanega ptiča nekje ujamejo, se more ob primerjanju podatkov, ki so zabeleženi, zlasti če je ujetih več ptičev na raznih krajih in v raznih časih, določiti točno njihovo pot, hitrost potovanja in cilj dotične vrste. Nadalje se more ugotoviti, če se ptiči vračajo v kraj, kjer so gnezdili ali se izlegli.
Na ta način so doznali, da se večina evropskih selilcev drži štirih potov v toplejše kraje, in sicer teli-le:	I.	Iz
severne Evrope se selijo ptiči največ po »z a p a d n i obalni poti«, ki drži ob Severnem morju proti Angleški in potem po francoski obali in ob Pirenejskem poluotoku v Afriko. — 2. Iz vzhodnih pokrajin Evrope, zlasti iz južne Nemčije, Češkoslovaške, Avstrije in pa iz naših krajev porabljajo selilci najrajši »j a d r a n s k o -1 u n e z i j s k o pot«, ki drži preko Italije v Tunezijo. — 5. Ta pot se cepi v Zgornji Italiji tako, da nadaljujejo pot ob Padu ter zavijejo ali preko Korzike in Sardinije v Afriko ali šele preko Balearov, odnosno potujejo ob morski obali v južno Španijo, kjer prelete Gibraltarsko morsko ožino. Tej poti pravimo italijansko-španska selilna not. Vsa ta tri pota imajo južnozapadno smer, ki je za selilce severne polute najbolj navadna. — 4. Četrta not vodi iz srednje Evrope najprej v vzhodni smeri proti B o s p o r u , kjer se usmeri proti jugu in zapadu čez Sueški prekop v Afriko.
O ptičji selitvi
Dr. Stanko Bevk.
Predstavniki Ornitološkega observatorija o Ljubljani:
Od leve na desno: vodja dr. Janko Ponebšek, pomočnik Leopold Egger, predsednik kuratorija dr. Stanko Bevk
poprečno mero bi zadeli, če rečemo, da rabijo ptiči za jesensko selitev 30—60 dni, za spomladansko pa polovico manj. Ta čas zavisi seveda od mnogih činiteljev, od dolžine poti. hitrosti poleta, počivanja itd. ter more biti za posamezne vrste precej krajši pa tudi mnogo daljši. Za hitrost leta bi bila nekakšna srednja mera 50 km na uro (vrane; skobec 41 km, škorec 74 km). Mnogo večje pa so razlike, če si ogledamo dnevno pot, ki jo napravijo posamezne ptičje \ rste. Nekateri ptiči prelete dnevno po 400 km (n. pr. štrk spomladi), drugi pa narede komaj po 20 km na dan.
O višini poleta dolgo časa ni bilo jasnosti. Gaedtke. ki je mnogo let opazoval na Helgolandu ptičjo selitev, je sodil, da lete mnogi ptiči več tisoč metrov (10.000—12.000 ni) visoko. Novejši poizkusi z zrakoplovi in neposredna opazovanja iz letal pa so pokazala, da znaša ta višina, ki se sicer po vremenu precej menja, navadno le nekaj sto metrov. Mnoge ptičje vrste lete le kakih 30—50 m visoko, čez morje često tik nad vodno gladino. Ptiča v višini nad 1000 m s prostim očesom navadno sploh ne razločimo več, mnogo više pa vlada tak mraz in je zračni tlak tako nizek, da bi ptiči tn ni ne mogli izdržati. Seveda preko visokega gorovja se morajo tudi selilci visoko dvigniti, če nočejo gorovja obiti. Velika višina bi prišla le v poštev zaradi boljšega pregleda in večjega obzorja, toda ima druge slabe strani in ako ni edino sredstvo za orijentacijo pri selitvi. Polet nad ohlajri c>a je nesmiseln, kajti tam odreče tudi to orijentacijsko sred-
st\o, kakor so pokazali poizkusi. Iz letala nad oblaki izpuščeni golob pismonoša ne najdte zemlje ampak se vrne na letalo, ker se nad oblaki ne znajde.
Ptiči se selijo v različnih časih. Mnogi ptiči) odlete iz naših krajev takoj, ko so mladiči dorasli, drugi ostajajo daleč v jesen pri na?. Mladi škorci, izvaljeni spomladi, gredo često že	junija meseca na	pot, hudo-
urniki avgusta, dasi so prišli k nam šele koncem aprila. Sko-raj prav tako krat-Mlad planinski orel z obročkom Or- ko dobo so tu ko-nitološkega observatorija v Ljubljani bilar, udeb, muliov-.	.	...........ček, penica, zlato-
vranka, vrtmk in drugi ptiči, ki zimijo v tropičnil Afriki.
V	septembru se seli največ ptičev, vendar se vleče selitev tja v mesec november, ko se začno pri nas pojavljati severnjaki, zlasti plovci, ki sta jih iz njihove domovine pregnala sneg j n led. Januarja meseca so vsi st-lilci v svojili prezimovališčih, toda februarja se selitev — spomladanska — že prične.	Ta	mesec	nam	vrne	poljskega	škrjanca,	marec nam
prinese	c-ikovta,	taščico,	kljunača,	pribo, škurha	itd. Tekom
meseca aprila	se	vrne	večina	pevcev, kukavica in drugi.
Zakaj	prihajajo	in	odhajajo	nekateri selilci prej, drugi
pozneje, še ni točno ugotovljeno. Za vzrok izselitve se navadno navaja nedostajanje hrane, ki nastopi z mrzlo letno dobo, vendar ta razlaga ne drži, ker prvič ne velja za vse ptičje vrste in drugič ne za vrnitev spomladi. Hudourniki, na primer, že zapuste naše kraje, ko je hrane še v izobilju in je ne zmanjka še dolgo ne po njihovem odhodu, poljski škrjanci pa se vrnejo od dobro pogrnjene mize k nam često, ko še sneg pokriva hrib in dol. Tudi opažamo, da st' selijo ptiči vsako leto precej ob istem času ne glede na to, ali je še dosti hrane ali joi je pičlo mero, odnosno "ali je stalno lepo vreme ali je hladno deževje. Kadar pride njihov čas, odlete. Pri ptiču selilcu se torej v določenih časovnih razdobjih pojavlja selilni nagon, ki zanj ni treba vnanje pobude. Sam od sebe se zbudi, kakor se zbudi nagon za ploditev ali kakor je nagon za iskanje hrane vedno zbujen. Če se pri tem vrše kakšne fiziološke izpremembe v ptičjem telesu, še ne vemo. verjetno pa je jako, da povzročijo selilni nagon posebni', doslej še nepoznani hormoni, notranji pobudniki, kakor so
11.	pr. ugotovljeni za nastop zimskega spanja sesalcev. To mnenje zastopa zlasti znani ornitolog Schenk, dočim drugi ptičeslovci (n. pr. Wachs) pravijo, da selilnega nagona ne sproži posebna žleza s proizvajanjem notranjih izločkov, marveč da se občasno fiziološko izpreminja vse telo. Perijo-dično nastopanje selilnega nagona primerjajo s perijodično nastopajočimi pojavi pri rastlinah, kakor je 11. pr. nočna in dnevna lega listov in jesensko obletavanje listov. Kakor so ti pojavi nastali iz potrebe, pa se danes vrše občasno,
OBSERV.ORN. LJUBLJANA SHS. 2150
Obroček Ornitološkega observatorija d Ljubljani, s kakršnim sc obroča jo največ ji ptiči
tudi če potreba ni nastopila, prav tako je ptičja selitev nastala iz potrebe v davni ledeni dobi, pa se danes ponavlja kot podedovana lastnost. Vnanji vzroki je več ne povzročajo, ampak kvečjemu nekoliko pospešujejo ali zadržujejo. Naj: boljši dokaz za to, da dandanes selitve ne povzročajo več vnanji činitelji. so nam ujeti selilci v gajbicah, ki jih prav ob istem času kakor njihove proste sovrstnike zgrabi selilni nagon, dasi imajo dovolj hrane, primerno toploto in niso izpostavljeni vremenskim prilikam. V tem pogledu so zlasti
Pisana penica, ujeta pi i Preserju
zovalnice po vsem svetu in zasebni opazovalci neprestajjp opazujejo in eksperimentirajo. Med temi je tudi ljubljanski Ornitološki observatorij, ki ima, — dasi je še prav mlad •—, tudi že nekaj uspehov. Od nekaj stotin obračanih ptičev je bilo doslej ujetih in javljenih pet. Dve pisani penici sta dokazali, da se penice vračajo v svoja vališča, kajti ujeti sta bili čez leto dni prav tam, kjer sta dobili obroček; en zelenec je bil ujet pri Anconi v Italiji, torej na jadransko-tunezijski selilni poti, en srakoper je potoval na Grško in bil ujet V kraju Amalias in enega krivokljuna so ujeli v Medeji pri Korminu, kamor se je priklatil iz Ljubljane 15. dan potem, ko je dobil pod Tivolijem svoj obroček.
Neprijeten duh ust
je zoprn. Zobje slabe barve kvarijo najlepši obraz. Obe hibi odstranite pri enkratni vporabi krasno osvežujoče Chlorodont-paste. Zobje dobijo krasen sijaj slonovine, posebno pri vporabi zobčaste ščetke, ker ista čisti zobe tudi na njih stranicah. Gnili ostanki jedi mod zobmi, ki povzročajo neprijeten duh ust, se s tem temeljito odstranijo. Poskusite najprej z malo tubo. Ki stane Din. 8‘—. Chlorodont ščetka za otroke, za dame (mehke ščetine), za gospode (trde ščetine). Pristno samo v originalnem modro-zelenem omotu z napisom Chlorodont. Dobiva se povsod. — Pošljite nam ta oglas kot. tiskovino (omot ne zalepiti) dobili bodete bezplačno eno poskusno tubo za večkratno uporabo. Tvornice Zlatorog, Oddelek Chlorodont, Maribor.
zanimivi najnovejši Stinimelinayrovi poizkusi. Zaprl je ptiče v kovinaste kletke in priredil vse tako, da je izločil nanje vse vnanje vplive, tudi zemeljskega nagnetizma, vendar se je selilni nagon pojavil tudi pri teh ptičih. Stimmelmayr je iiotel s svojimi poizkusi pojasniti vprašanje, če ni morebiti ptičja selitev v neposredni zvezi in zavisnosti s solnčniin stanjem, oziroma zemljepisno širino in če ne vplivajo nanjo električne ter magnetične sile zemlje in ozračja, ki bi po eni plati povzročili selitev, po drugi pa ptiče pri njej vodili. Ni izključeno, meni, da se ptiči s svojim perjem, ki je vedno vseskoz električno, odzivajo različnim prirodniin silam in se po njih ravnajo pri selitvi. Na čas selitve jih opozori solnce s svojo kulmiuacijo v dotični zemljepisni širini in jim pokaže tudi približno smer, bolj natančno in zdržema * pa se nemara orijentirajo s pomočjo svojega perja. To naziranje morebiti ni povsem napačno, akopram mora biti odziv na zemeljski magnetizem ob jesenski in spomladanski selitvi \ prav nasproten. Lucanus, ki se je največ bavil z vprašanjem ptičje selitve, je mnenja, da je približna orijentaci ja, torej polet v glavni smeri proti jugu, odnosno proti severu prirojena, dedna. Mladiči, vzeti iz gnezda in vzgojeni v kletki, so izpuščeni zleteli proti jugu, vendar ne po potih, po katerih se selijo njihovi vrstniki. Iz tega sklepa, da vpliva na podrobno orijentacijo izkustvo ali pa oblika tal, kajti največ ptičev potuje ob morski obali ali ob večjih rekah.
Kakor vidimo, pojav ptičje selitve niti v najvažnejših vprašanjih še ni docela pojasnjen. Le številna neposredna opazovanja in eksperiment, zlasti obračanje, bo prineslo jasnost v ta vprašanja. Pred 30 leti se je s tem delom pričelo in dandanes je to delo v polnem razmahu. Ornitološke opa-
Muhe narave. Taka repa je zrasla na neki Jarmi v Ameriki, da ima obliko človeške roke s petimi prsti. Sredinec je daljši od drugih, mezinec pa je ožji in krajši kot na človeški roki
Iz vsega sveta pP.
Desno: Nekdanji virtuoz na gosli Gordon je preoblečen v berača igral na cestah v Bostonu. V času petih minut so mu nametali en dolar in pet novčičev drobiža. Znak, da ljudje kljub slabim časom še vedno radi poslušajo godbo. Gordon je bil prej dirigent čikaškega simfoničnega orkestra
v r
- ; “	<	'	-	«•-*	' it	*
Muhasta narava. Par sprememb na zelo zaraslem palmovem drevesu in že je kakor ptič ali pa strašilo zanje
Ameriški rontgenolog dr. Lloyd Byron je napravil novo kon-	Najoečja trebilnica na svetu je v nekem premogovniku v
strukcijo oprave za Rontgen, ki jo kaze naša slika	državi Illinois, Amerika. Zagrabi okoli 12 kubičnih čevljev
Največje orgle v Nemčiji so orgle o največjem berlinskem Najmanjša in največja vaza, kakor jih ročno izdeluje neki kino-gledališču Ufa-Palast am loo	ameriški	lončar
Ženitev Yussufa K liana
Roman. Frank Heller.
Ilustriral M. Pambič
(Dalje.)
Nikoli ni pozneje mogel pozabiti tistega sončnega žarka, ki je sijal skozi ogromni postajni dvor. Ljudje so se drenjali na peronu, vabile so pisane slike na časniških kioskih, drugod banane in rumene žemljice. Allan je zagrabil svojo prtljago
—	klobuk in palico (površnik je ostal v Hamburgu). Želel si je malo stegniti noge. Vrgel si je klobuk na glavo, tedaj pa je zagledal pred vrati kupeja tri osebe. Prvi je bil nosil civilno, modro obleko, drugi (v Albinovo največje začudenje) natakar iz jedilnega voza, tretji pa ogromen stražnik s pikelhavbo.
Allanov prvi domislek (morda tudi bralčev) je bil, da je stopil korak nazaj in strmel v trojico. Več ni mogel. V strahu, da jim iride skozi okno, sta se zagnala civilist in policist proti njemu, vrgla vsak po eno roko na njegova ramena in gromko zavpila:
»V imenu zakona, z nama!«
Allan je bil tako zmeden, da se ni mogel upreti. Ediua misel, ki se mu je sprožila, je bila: pri vseh vragih, kaj naj to pomeni? Ali je to maščevanje prejemnikov menic, da me bodo gnali domov biriči? Zdaj mu je posmehljivo dejal civilist, gobat mož s potnimi rokami:
»Nikar se preveč ne čudite, dragi Benjamin Mirzl! Saj vemo, da se znate preoblačiti. Kljub temu vas morejo ljudje spoznati. Pojdite z nama, ne bo nič zgledovanja. Danes si boste prihranili nosača za svojo prtljago.«
»Za mojo prtljago? To ni moja aktovka,« je spravil iz sebe Allan.
»Seveda ne! llaha, seveda ne!«
»Mojo prtljago sem pustil v Hamburgu,« je zavpil Allan. Zdajci se mu je začela motati iz megle v njegovi notranjosti temna slutnja, kako bi mogle biti te stvari med seboj v zvezi.
»Halia, najbrž! Zakaj ne v Petrogradu? Ne, iie, Mirzl, vjeli ste se v zanko. Edino, kar vam ostane: udajte se z mičnim obrazom v usodo.«
»Ne pišem se Mirzl, ali kar že čenčate. Moje ime je Kragh, in ...«
»Tiho!« je zarjovel ogromni stražnik, ki so mu zmedli dušni mir uspehi civilista. »Na urad in nobene besede...«
»Toda ...« je začel Allan in umolknil. Saj ni imelo zmisla. t u protestirati. Zmignil je z rameni in stopil na hodnik. Civilist mu je sledil s Kocliovo aktovko, policist, ogromen kakor mamut, je zaključil procesijo. Zdaj je Allan zaslišal natakarja:
»Moja nagrada! Kje jo bom dobil?«
»To boste že še izvedeli!« mu je odgovoril civilist. »Pa
—	saj sta dva. Oni, ki je izstopil v Essenu, vam že ne bo pustil cele.«
Šli so mimo sosednega kupeja, kjer sta sedela Američanka in stari gospod. Allan je opazil, kako je dvignila svoje trepalnice in da je nekaj šepetala staremu gospodu — zdaj sta že morala biti eno srce in ena duša. Povesil je glavo, da bi ne videl ničesar več in šel na desno, kakor je
ukazal civilist. Kaj naj pomeni vse to? Prigoda v septembru,
v	soncu in modrem zraku — Ne, ne, v sončnem mrku, skoraj brez zraka, kaj naj pomeni vse to? Noben filozof bi se /, večjim poudarkom tega ne mogel vprašati.
»To je vaš potni list? Vi ste gospod Allan Kragh, študent, švedski državljan?«
Allan je pritrdil s poudarkom, ki ga je pa omilil zato, da bi ne razžalil tega debelega policijskega uradnika, iz rodu jastrebov. Nobenih črnih zastav zdaj, samo bele, da pridem čimprej na svobodo. En dan in pol v črni luknji!
»Zakaj že niste prej pri meni ugovarjali, če je to vaš potni list?«
Allan je meril z očmi predstavnika pravice, preden pa je odgovoril, je še požrl par krepkih švedskih pozdravov:
»Saj sem trdil od vsega začetka, kdo da sem, toda vaši
prok-----------toda nihče me ni hotel poslušati. Matematično
natančno so izračunali, da moram biti Mirzl — kdo pa je ta Mirzl prav za prav! Mirzl! Nikdar še nisem ničesar slišal o kakšnem Mirzlu.«
»Potem malo berete časnike, ali pa so vaši švedski ostali za časom. Nu, dobro, vprašali bomo telegrafično. Če bo odgovor ugoden za vas, bomo razpravljali o vaši zadevi še dopoldne.«
»Iskrena livala, hvala le ...«
»Opozarjani vas pa, da je stvar z aktovko zelo sumljiva, lles da ni bilo v njej nič otežujočega, toda znano nam je, da je imel Mirzl prav takšno aktovko, ko je izginil iz Berlina.«
»Aktovka? Kolikokrat vam bom pa še moral reči, da ni moja? Moja prtljaga je v hamburški garderobi, tu listič...«
»Priznati mi morate, da navadno nimamo takih običajev, pustiti prtljago v Hamburgu, če se bomo peljali z ekspresom v Pariz. Nu, pa saj bomo brzojavili!«
Minilo je šest ur, ko je Allan znova videl policijskega uradnika, lo je bilo v majhni, mirni sobi uradnega poslopja. Mali mož z literarnim videzom je imel v rokah par brzojavk in opazoval zdaj karto Nemčije zdaj album z mnogimi fotografijami.
»Da, brzojavili smo, preiskali. .. moram reči, gosptnl Kragh, čudne stvari ste izkusili. Ali je to vaše prvo daljše potovanje v inozemstvo?«
»Da« (jezno).
»To sem si mislil, čudne stvari...«
»Ali ste dognali, kdo sem« (izredno jezno, šest ur samote s špartansko hrano jeze ne pomiri).
»Verujemo. In smemo biti prepričani, da ste v resnici gospod Allan Kragh iz Švedske.«
»Ali me boste izpustili? Ali boste pahnili prebivalstvo Kolna v ta liziko? Ali je kolinska voda zaprta, In Dom zastražen?«
»Trenutek še, gospod Kragh. Obžalu jemo greško, izredno obžalujemo in vam bomo škodo povrnili, kolikor je v naši moči. Seveda ste svobodni (glas mu je bil zdaj tako nežen in spravljiv, zdelo se je, da govori finsko). Dovolite mi samo eno vprašanje: ali ste imeli v svoji prtljagi v Hamburgu velike dragocenosti?«
»Hm. Navadna prtljaga je bila, par oblek in podobno. Brez zlata in kamnov.«
»Izvrstno... Garderobni listič je imel številko 374?«
»Da. Kaj hočete reči?«
»Trenutek! Hm... 374. Zakaj bi vam prikrival: vaša prtljaga je bila ukradena.«
»Ukradena? Ali se more ukrasti prtljaga, ki jo je že sprejela nemška železniška garderoba? Imam še listič.«
»Da, da, vaš listič, številka 374, trije kosi. Toda predvčeraj, ko so... vas pomotoma prijeli, je garderoba prejela brzojav, naj takoj pošljejo prtljago številke 374 v Osnabriiek: lastnik da ni imel prej časa. Poslali so jih še isti dan, ob šestili jih je vzel neki gospod, ki je takoj odpotoval na Holandsko. Preskrbel si je bržkone napačni garderobni listič... Vašo prtljago so torej ukradli.«
»Gromska strela...« Allan je strmel v uradnika z nežnimi očmi. >Za vraga, kdo...«
»Kdo je vedel za vašo številko! Tega ne razumemo —
vi	pa bi mogli to bolje vedeti. Da, resnično.«
Allan je zavil v nov kanal svojih misli.
»To bi lahko vedel! Toda, kako ste me mogli prijeti? In dati priliko lopovu, da mi ukrade prtljago? Prosim vas, razložite mi, kako je s to stvarjo? Zdaj nisem več obtoženec!«
»Gospod Kragh!« Uradnikov glas je nežno grajal, toda Allan tega ni mogel več slišati. Da so ga prijeli kakor razbojnika in povrh še okradli! To je bilo preveč. Čemu so konzuli?
Slišal je nežni glas:
»... vsa zgodba je začela v jedilnem	vozu. Niste	po-
znali moža, s katerim ste kosili?«
»Ga nisem še videl v življenju. Prvikrat sem v inozemstvu.«
»Hm — ta mož — ta, saj boste slišali zgodbo neposredno.«
Uradnik je nekaj naročil	slugi, nato	pa	listal po albumu.
Zamišljeno je premišljeval.	Zdajci so	se	odprla vrata	in
sluga je vstopil z nekom, ki ni bil nihče drugi kot natakar iz jedilnega voza. Uradnik je prekinil njegove poklone:
»Pripovedujte in razložite vse gospodu.«
»Velecenjeni, pomota je to bila, strašna pomota. Prevarali so me, nalimali. Tisti gospod, ki je kosil z vami, vrag naj ga vzame. Ko sem vam prinesel ribe, je oni začel pačiti obraz: Poglejte tegale, pobegli zločinec je — in to tako previdno, da niste mogli opaziti. Pogledal sem vas in slišal, da ste pustili vso svojo prtljago v Hamburgu in odpotovali: oni gospod pa mi je kimal in kimal — vrag naj ga vzame. Naenkrat je prišel k meni v zadnji del voza in rekel: Mož pri moji mizi ni nihče drug kot Mirzl.«
»Kdo pa je ta Mirzl?« je vzkliknil Allan, ki so ga zdaj že tretjič krstili s tem imenom. Namesto odgovora mu je uradnik brez besede ponudil album s fotografijami in dva dni star berlinski dnevnik. Tu je bral debele napise: »Velika hotelska tatoina v zapadnem delu mesta. — Benjamin Mirzl zopet na delu — odnesel je oec kot 70.000. — Mirzl ušel o avtomobilu.« V albumu pa je našel Allan serijo fotografij en face, od strani in od zadaj. Kazale so moža s tridesetimi leti. Malo se je spominjal teh potez, bržkone iz kakšnega ilustriranega lista.
»Naš največji slepar,« je rekel policijski uradnik, »še nikoli ga nismo zajeli. Zdaj pa je komaj ušel in pustil večino plena nedotaknjenega.«
»To je bilo dan poprej, preden sem se odpeljal z ekspresom!« je vzkliknil Allan.
»Da. tako je bilo.«
Natakar pa je neumorno nadaljeval:
»Seveda sem napel ušesa. Mož pa mi je ponudil posetnico in rekel: Odvetnik dr. Hauser sem.«
i»Meni pa je rekel, da se piše Koch in da je igralec!« je rekel Allan.
»Hotel vas je prevarati. Meni je rekel: Odvetnik dr. Ilauser sem, izstopil pa bom v Essenu in poiskal detektiva, da aretira Mirzla. Če se ne vrnem v pravem času, ne pozabite ga za božjo voljo prijeti v Kolnu! Tam stoje vedno policisti. Pomislite, da je razpisanih samo za zadnjo njegovo lopovščino pet tisoč mark. Tako mi je govoril ta prokleti človek in v Essenu je izstopil. Pa se ni vrnil. Jaz sem pazil na vas in v Kolnu...«
»To že vem,« je rekel Allan.
»Ah, dobri gospod, reven mož sem, oženjen, s štirimi otroki, kako sem si mogel misliti, da me bo ta človek pahnil v pogubo. Niti kosila ni plačal, ko je izstopil.«
»Ne l)om plačal zanj. Toda tudi od vas ne zahtevam ničesar. Svetujem vam le, da prihodnjič bolj pazite, kako strežete, manj pa mislite na goste. To je pravo pravilo /a natakarja, mislim.«
»Gospod ...«
»Dobro. Ali sinem (Kliti?«
»Seveda, seveda. In — se ne mislite še naprej baviti s to stvarjo?«
»Zaenkrat ne. Podal sem se na potovanje, da poiščem prigod. Če sem naletel nanje, ne smem tožiti. Če bi se kje pojavila moja prtljaga — pa to je skoraj izključeno. Gospod Mirzl si jo je bržkone za zmerom prisvojil.«
»Ne, ne, 011 je boljše sorte zločinec.«
»Prav tako napeto pričakujem, da se še kdaj srečava, kakor vi, gospod komisar. Živio!«
Allan je šel iz sobe. Uradnik ga je spremil po hodnikih do izhoda, kjer sta se ločila s pokloni. Zdaj je hodil Allan Ik) cestah, z nekam zmešano glavo po vseh teh dogodkih. Ni niti mislil, kod hodi. Bilo je skoraj ob štirih popoldne. Na cestnem oglu je obstal, zamišljen, kaj naj stori. Zdajci se je dotaknila roka njegovih ramen. Zdrznil se je: nova aretacija? Bilo bi preveč. Obrnil se je. Mlad mož s slamnikom ga je z nasmehom pozdravil in 11111 izročil pismo
»Za vas,« je rekel.
Preden ga je mogel Allan zadržati, je izginil. Brez vsake misli ga je Allan s pogledi zasledoval med množico. Skočil je par korakov za njim, pa ga je zgrešil: reka ljudi je bila pregosta. Naslov na pismu je bil: »Gospodu Allanu Kraghu iz Švedske.« Nekaj kakor slutnja se ga je dotaknilo in odprl je pismo.
Illlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
MILO 4
popol noma
          .            •	11 ■ ■ 11111111111111 • 11 • ■ ■ ■ 11 ■ 1 ■ 1111
, SVILA4 |
belo, čisto j izborno:	I
1111111 ■ 1 ■ 1111111111 ■ ■ 1 ■ 11111111 ■ 111111
M	Š$£$	J
		
■111111111111iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
»Dragi gospod Kragh! Brez dvoma ste me dovolj prekleli. odkar sva se zadnjič videla. Vprašanje pa je, če ste mogli kletve pravilno nasloviti. Oprostite, da sem Vam Vašo prijaznost in gostoljubje z izbranim vinom v jedilnem vozu tako slabo poplačal, še bolj Vas prosim, da mi oprostite vse kesncjše neprijetnosti, ki jih sam vem najbolje oceniti.
Vem. da je bila še vse bolj huda izguba Vaše prtljage na številko 574 v garderobi hamburškega glavnega kolodvora, ki ste mi jo tako neprevidno pri kosilu izdali. Na žalost so me v to prisilile razmere. Verujte mi. da je bila krvava potreba.
Če ste pripravljeni, da se Vam oddolžim za vse neprijetnosti in (la Vam v prvi vrsti vrnem Vašo elegantno prtljago, tedaj se moreva dobiti v petek zvečer, 12. t. m., ob deseti uri v The Leicester Lounge na Leicester Square v Londonu. Verujte, da Vas bom spoznal, če boste prišli, tudi če me Vi ne boste mogli spoznati. To Vam predlagam, da spoznam, če sem točno presodil značaj moža, ki zaradi same kaprice odpotuje brez vsake prtljage.
Torej — na svidenje! Udani
Luchvig Koch, alias dr. Hauser, alias..........................................
(lahko sami še pripišete razna druga imenu).
P. S. Da sem se pobrigal za Vaše ime, tega mi pač ne boste zamerili.«
Kolikokrat je Allan v hrupu in šumu Jiilich-ceste to pismo prebral, je neznano. Končno so videli pešci na tej cesti, da se je zravnal, potisnil pismo v žep, govoril z bližnjim Dobcistoin in odšel v smeri proti kolodvoru. Pičlo uro je še imel časa za vlak, kakor je izvedel od policista. V tej uri je moral potolažiti svoj želodec po vseh preizkušnjah v zaporu.
»Začelo se je,« je mrmral sam pri sebi. »To je bila lepa družba, s katero sem se vozil. Tako so torej izginili moji kovčki. Zdaj pa bom zajtrkoval, kar je po Hermannu Ber-giusu največje in neprodatno človeško pravo. Pozen bo, toda pošteno sem si ga zaslužil. In potem — v London, da se seznanim /. Benjaminom Mirzlem! Mogoče bo to zanimivo!«
(Dalje prihodnjič.)
|»«llllllll»lllll lllUllllinilllUltlgilllHniliilllllllliiiillflllHiiiiltlllllnHIIIIlillMHIinKlIlllllMBUIIinilllllNIlMIlNNIII^INllinlinillliiNIIIIIIlliillllIHlIllllNHHlIlllllIMllHIIIinik
Philips radio aparate in cevi
dobite poceni in na obroke pri
Podružnici prve domače tovarne koles in gen. zastopstvu
ENGL šivalnih strojev »Minerva« A. SIN Ljubljana, Aleksandrova c. 7
m
Izhaja vsakega 1. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din), številka 10 Din. Izdaj? konzorcij Ilustracije (K. Ceč & cons.). Urednik dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6/II. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K.čeč)
Slovenska
stanovanjska
kultura
Kmečki kotiček v prednji sobi	Vhodna	vrata (notranja stran)
z mizico in dvema klopema
Iz stanovanja pisatelja župnika F. S. Finžgarja po načrtih arh. J. Plečnika
Foto Fr. Krašovec
Levo in spodaj: Notranjščina salona d stanovanju Slovenke, omožene v Pragi, vila »Jadran*. Načrte izdelal arh. dr. Mašek
Za vezavo »Ilustracije« priporočamo izvirne platnice, katere je izdala Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Cjubljani. Platnice same stanejo Din 30*- z vezavo vred pa Din 40*-
Salda-konte, štrace, jour-nale, šolske zvezke, razne mape, knjižice za odjemalce, risalne bloke itd. nudi po izredno ugodnif) cenaO
Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne
v Cjubljani, Kopitarjeva ulica štev. 6 - II. nadstropje
PEKO
' a
V "	■	JI
N A3VEČDA /
4HP
TO VAft K1A /
C-EVLD-EV/
V UJGOSLOVni