I-97
Pregledni prispevek/Review article
PRIJAVE NEŽELENIH ŠKODLJIVIH UČINKOV
TRANSFUZIJE KRVI V SLOVENIJI V LETU 2002
REPORTS OF ADVERSE EVENTS TO BLOOD TRANSFUSION IN SLOVENIA IN 2002
Marjeta Potočnik1, Marjeta Maček1, Lidija Lokar2, Janja Pajk3, Erika Kavaš4,
Marija Šeruga-Doliška5, Lidija Strmčnik6, Ludvika Baraga-Žiberna7, Slavica Maver8,
Janka Zavadlav9, Zoja Zalokar10, Matjaž Urbajs1
1 Zavod RS za transfuzijsko medicino, Šlajmerjeva 6, 1000 Ljubljana
2 Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
3 Splošna bolnišnica Celje, Oblakova 5, 3000 Celje
4 Splošna bolnišnica Murska Sobota, Ul. dr. Vrbnjaka 6, 9000 Murska Sobota
5 Splošna bolnišnica SB Ptuj, Potrčeva 23, 2250 Ptuj
6 Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska 1, 2380 Slovenj Gradec
7 Splošna bolnišnica Novo mesto, Šmihelska 1, 8000 Novo mesto
8 Splošna bolnišnica Izola, Polje 351, 6310 Izola
9 Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca, 5290 Šempeter pri Novi Gorici
10 Splošna bolnišnica Jesenice, C. maršala Tita 112, 4270 Jesenice
Prispelo 2004-02-13, sprejeto 2004-03-08; ZDRAV VESTN 2004; 73: Suppl. I: 97–100
Key words: blood transfusion; adverse events; haemo-
vigilance system; safety; quality
Abstract – Background. The risk of severe adverse events to
blood transfusion is very low. More frequent are adverse events
to transfusion, which are not severe, but must also be treated.
Introduction of the haemovigilance system is a way of de-
tecting and analysing them in order to correct their cause
and to prevent their recurrence.
Methods. In 2002 we collected data on transfusion adverse
events registered by the Blood Transfusion Centre of Slovenia
and blood transfusion departments in Slovene general
hospitals.
Results. 86 adverse events to transfusion were reported in
2002. The most frequent were non-haemolytic fever (42
cases) and allergic reactions (27 cases). 5 cases of haemolysis
and 1 of pulmonary oedema were also reported. 11 cases
were not categorised.
Conclusions. We suppose that the collected data is not com-
plete. However, it does give us insight into the clinical part of
the transfusion chain. The most frequently registered adverse
events in Slovenia are the same as in other countries. The
presented data is the beginning of a systematic registration,
using standard forms and reporting. Analysis and a follow-
up activities are the basis for improvement of the blood trans-
fusion safety and quality of treatment.
Ključne besede: transfuzija krvi; neželeni škodljivi učinki;
sistem hemovigilance; varnost; kakovost
Izvleček – Izhodišča. Resni, življenje ogrožujoči zapleti ob
transfuziji redko nastopijo, pogosteje pa se pojavljajo zaple-
ti, ki življenja sicer ne ogrožajo, vendar prav tako zahtevajo
zdravniško obravnavo. V okviru sistema hemovigilance sprem-
ljamo zaplete zaradi transfuzije zato, da bi jih v prihodnosti
z ustreznimi ukrepi preprečili.
Metode. Zbrali smo podatke o neželenih škodljivih učinkih
transfuzije, ki so jih zdravniki v letu 2002 prijavili Zavodu RS
za transfuzijsko medicino in transfuzijskim oddelkom slo-
venskih splošnih bolnišnic.
Rezultati. V letu 2002 so v Sloveniji prijavili 86 primerov nežele-
nih škodljivih učinkov transfuzije. Največ je bilo febrilnih
nehemolitičnih (42) in alergičnih (27) transfuzijskih reakcij.
Hemolitična reakcija je nastopila v 5 primerih, pljučni edem
pa v 1 primeru. V 11 primerih zaplet ni bil opredeljen.
Zaključki. Sklepamo, da so podatki nepopolni, kljub temu pa
nam dajejo vpogled v dogajanje pri bolnikih po transfuziji
krvi. Najpogosteje zabeleženi neželeni škodljivi učinki trans-
fuzije v Sloveniji so enaki kot v drugih državah. Zbrani podat-
ki so začetek sistematičnega zbiranja podatkov v okviru siste-
ma hemovigilance, z enotnimi obrazci in potmi sporočanja.
Analiza in ustrezni ukrepi so osnova za večjo varnost trans-
fuzije krvi in s tem bolj kakovostno zdravstveno storitev.
Uvod
Po mnenju strokovnjakov je transfuzija krvi v razvitem svetu
dandanes varnejša, kot je bila kdaj koli v preteklosti. Kljub
temu pa transfuzijska služba doživlja pritisk, naj zmanjša že
sicer nizko tveganje za prenos bolezni s krvjo z dodatnim
občutljivejšim testiranjem (1). Ob naraščajočem pritisku na
zdravstveno službo glede financiranja in človeških virov so po-
datki o zapletih zaradi transfuzije nadvse dragoceni za načrto-
ZDRAV VESTN 2004; 73: I-97–100
I-98 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
vanje ukrepov v transfuzijski službi Poleg tega pregledno ure-
jeni podatki o zapletih zaradi transfuzije povečajo zaupanje v
varnost transfuzije (2).
Varnost transfuzije krvi je odvisna od več dejavnikov: od ustre-
zne postavitve indikacije za transfuzijo (izbiro bolnika), izbire
vrste, količine in postopka priprave komponente krvi in same
izvedbe transfuzije. V »verigi«, ki poteka od vene krvodajalca
do vene prejemnika, je pomemben vsak člen: v transfuzijskih
ustanovah poteka zbiranje, testiranje, predelava, shranjevanje
in izdaja krvi, v bolnišnici naročanje, izvajanje transfuzije in
spremljanje bolnika med transfuzijo in po njej.
V transfuzijski službi sistem zagotavljanja kakovosti največ pri-
speva k varnosti transfuzije. V preteklosti je transfuzijska služba
prejemala premalo povratnih informacij o tem, kako je trans-
fuzija krvi potekala, ali je bil dosežen pričakovani učinek,
predvsem pa, ali so pri prejemniku zaznali neželene škodljive
učinke transfuzije. Samo na osnovi takih podatkov je mogoče
pripraviti analizo in na njeni osnovi predloge za izboljšanje
transfuzijske dejavnosti. V ta namen nekatere države, zlasti v
zahodni Evropi, na primer Francija ali Velika Britanija, te po-
datke že več let zbirajo v okviru sistema hemovigilance. Tako
so nastala priporočila in ukrepi za povečanje varnosti transfu-
zije (3).
V javnosti je v zvezi s transfuzijo predvsem poznano tveganje
prenosa nalezljivih bolezni s krvjo, npr. aidsa. Spremljanje
neželenih škodljivih učinkov transfuzije v Veliki Britaniji pa je
pokazalo, da je tveganje za prenos bolezni s krvjo zelo majhno
v primerjavi z drugimi tveganji. Večja je npr. možnost, da bol-
nik prejme AB0 neskladno kri ali prejme z bakterijami oku-
ženo enoto krvi. Tudi tveganje za razvoj akutnega nekardioge-
nega pljučnega edema (angl. TRALI) je večje od tveganja za
prenos virusne bolezni s krvjo (1). Poznavanje relativnega tve-
ganja zapletov zaradi transfuzije nam pomaga pri postavljanju
prednostnih nalog v transfuzijski dejavnosti
Hemovigilanca
Hemovigilanca obsega zaznavo, pridobivanje in analizo infor-
macij o neželenih in nepričakovanih učinkih transfuzije krvi
(4). Medicinsko osebje je tako seznanjeno z dejanskimi podat-
ki o možnih zapletih zaradi transfuzije. Prav tako je seznanje-
no z ukrepi za izboljšanje transfuzijske dejavnosti, ki so najpri-
mernejši za okolje, v katerem delajo.
Čeprav večina sistemov hemovigilance opazuje predvsem
stranske učinke pri prejemniku transfuzije, pa je obseg hemo-
vigilance lahko širši in zajema celotno transfuzijsko dejavnost,
od izbire krvodajalca do spremljanja bolnika med in po trans-
fuziji (4).
Zakon o preskrbi s krvjo (5) obravnava neželene škodljive
učinke transfuzije. Če pri uporabi krvi, krvnih pripravkov in
zdravil iz krvi za humano uporabo ali pridobljenih z uporabo
biotehnologije pride do neželenih škodljivih učinkov, mora
zdravnik nemudoma obvestiti odgovorno osebo, ki jo je v or-
ganizaciji potrebno obvestiti v skladu z izvajanjem dobre kli-
nične prakse. Odgovorna oseba o tem nemudoma obvesti po-
oblaščeno transfuzijsko organizacijo. V primeru suma na ne-
želene škodljive učinke pri uporabi zdravil iz krvi odgovorna
oseba obvesti še pravno osebo, ki je pooblaščena za spremlja-
nje neželenih škodljivih učinkov zdravil, in Urad Republike
Slovenije za zdravila.
Obvestilo mora vsebovati naslednje podatke: oznako priprav-
ka ali zdravila iz krvi, popolno ime proizvajalca in druge podat-
ke o poteku zdravljenja in o neželenih škodljivih učinkih. Za
osebo, pri kateri so se neželeni škodljivi učinki pojavili, je po-
trebno navesti datum rojstva in spol.
Evropska direktiva 2002 ES Evropskega parlamenta in Sveta
za določitev standardov kakovosti in varnosti za zbiranje oz.
odvzem, testiranje, predelavo, shranjevanje in distribucijo člo-
veške krvi in sestavin krvi ter dopolnitev Direktive 2001/83/
EC v poglavju o hemovigilanci med drugim določa, da morajo
države članice zagotoviti, da se pristojnim organom pošiljajo
poročila o morebitnih resnih neželenih sopojavih (nezgodah
in napakah) v zvezi z zbiranjem oz. odvzemom, testiranjem,
predelavo, shranjevanjem in distribucijo krvi in sestavin krvi,
ki bi lahko vplivali na njihovo kakovost in varnost, pa tudi po-
ročila o vseh resnih neželenih reakcijah, opaženih med trans-
fuzijo krvi in sestavin krvi ali po njih, ki bi jo lahko pripisali
nezadostni kakovosti ali varnosti krvi in sestavin krvi. Organi-
zacije za transfuzijo krvi morajo imeti uveljavljen postopek za
natančen, učinkovit in preverljiv umik krvi in sestavin krvi iz
procesa distribucije na podlagi poročil iz zgornjega odstavka.
Poročila o resnih neželenih sopojavih in reakcijah morajo biti v
skladu s postopkom in obrazcem poročil iz člena 29 (i) (6).
Glede na vse navedene strokovne utemeljitve in zakonska
določila in priporočila vpeljujemo sistem hemovigilance tudi
pri nas.
Sistem hemovigilance povezuje bolnišnice, transfuzijsko službo
in pristojne državne organe. Zahteva sledenje komponent
krvi od dajalca do prejemnika in obratno. Potrebno je sodelo-
vanje med transfuzijsko službo in bolnišnicami, enotnost po-
ročanja in analiza podatkov. Opredeljeni morajo biti: vrsta
stranskih učinkov, ki jih spremljamo, način sledenja in odpokli-
ca potencialno okuženih krvnih pripravkov in obseg poročila
(4, 7).
Vrste stranskih učinkov,
ki jih zbiramo v sistemu hemovigilance
Spremljamo lahko vse stranske učinke, katerih nastanek je
kakor koli povezan s transfuzijsko dejavnostjo.
Podatki, ki se nanašajo na prejemnika krvi in krvni pripravek:
– takojšnja reakcija med transfuzijo (hemoliza, nehemolitična
vročična reakcija, izpuščaj, urtikarija, anafilaktični šok, bak-
terijska okužba, akutna okvara pljuč itn.);
– zapozneli stranski učinki po transfuziji (hemoliza, akutna re-
akcija presadka proti gostitelju, potransfuzijska purpura,
zvišanje ALT, hemokromatoza itn.);
– prenos virusov;
– napačno dana komponenta.
Podatki, ki se nanašajo na dajalca in odvzem krvi:
– stranski učinki med dajanjem krvi;
– podatki, vezani na izbor dajalcev (pogostost dajanja, vzroki
odklona);
– epidemiološki podatki pri dajalcih s pozitivnimi označevalci
okužb pri presejalnem testiranju.
V okviru hemovigilance moramo imeti tudi pravila za hitro
sporočanje, če gre za dogodke, ki so povezani z več posame-
zniki, in če gre za hujša tveganja, npr. prenos virusov ali bakte-
rij ali nevarnost transfuzije AB0 neskladnega krvnega priprav-
ka (4).
Hemovigilanca v Sloveniji
Zbiranje poročil o neželenih škodljivih učinkih transfuzije so
poskusili vzpostaviti slovenski transfuziologi že pred več kot
30 leti, vendar je zamrlo in je ostalo le pri sporočanju tistih
neželenih škodljivih učinkov transfuzije, pri katerih so kliniki
sodili, da so potrebne laboratorijske preiskave, nasveti s strani
transfuziologa ali kakšni drugi ukrepi. Sistematičnega zbiranja
podatkov ni bilo, ob tem pa je bilo za bolnika, prejemnika
transfuzije, ustrezno poskrbljeno. Centralno zbiranje podat-
kov, analiza podatkov in ukrepanje na tej osnovi pa ni bilo
organizirano.
Na strani transfuzijske službe je položaj ugodnejši, ker imamo
razvit informacijski sistem, ki omogoča zbiranje podatkov za
vso državo. Pri tem so npr. zanimivi epidemiološki podatki o
krvodajalcih, pri katerih smo pri presejalnem testiranju na
okužbe, ki se prenašajo s krvjo, dobili pozitiven rezultat. To pa
ni pomembno le za transfuzijsko službo.
I-99
V okviru transfuzijske službe smo glede na potrebo po podat-
kih, ki nas bodo vodili pri nadaljnih ukrepih za varnejšo trans-
fuzijo, odločili vzpostaviti sistem hemovigilance. Tako smo med
drugim, po vzoru evropskih držav, povezanih v Evropsko
mrežo hemovigilance, pripravili obrazca za prijavljanje in po-
ročanje o neželenih škodljivih učinkih transfuzije, določili poti
obveščanja in ključne osebe oz. organe za izvajanje in vodenje
sistema hemovigilance (8–11).
Metode zbiranja podatkov
Na Zavod RS za transfuzijsko medicino (ZTM) v Ljubljani in trans-
fuzijske oddelke bolnišnic zdravniki pošiljajo naročila za trans-
fuziološke preiskave ali vprašanja o potrebnih ukrepih, kadar
na bolnišničnem oddelku zaznajo transfuzijsko reakcijo. V zad-
njih nekaj letih, ko je hemovigilanca v transfuzijski medicini ve-
dno pogosteje obravnavana, so na ZTM in transfuzijskih oddel-
kih poročila oz. prijave neželenih škodljivih učinkov transfuzije
beležili. Tako smo za leto 2002 zbrali podatke o prijavljenih ne-
želenih škodljivih učinkih transfuzije. Podatki so zbrani na ZTM
in v osmih splošnih bolnišnicah v Sloveniji, kjer imajo transfuzij-
ske oddelke, ki jih vodi zdravnik specialist transfuzijske medici-
ne (SB Maribor, SB Celje, SB Murska Sobota, SB Ptuj, SB Slovenj
Gradec, SB Jesenice, SB Šempeter pri Novi Gorici, SB Izola, SB
Novo mesto). Iz tistih bolnišnic, kjer transfuzijskega oddelka oz.
specialista transfuzijske medicine ni in tudi dajejo transfuzije, pri-
hajajo prijave na dogovorjeno transfuzijsko ustanovo ali odde-
lek in so prikazane v njegovem okviru.
Za Klinični center v Ljubljani, Onkološki inštitut, Kirurški sana-
torij Rožna dolina, dializne centre Črnuče, Naklo, Krško in za
Inštitut za pljučne bolezni Golnik opravlja ZTM vse predtrans-
fuzijske in druge transfuziološke preiskave, za SB Trbovlje in
SB Brežice, za porodnišnici v Kranju in Postojni pa opravlja
zahtevnejše transfuziološke preiskave in svetovanje v zvezi s
transfuzijo krvi. Za Ortopedsko bolnišnico Valdoltra in bolnišni-
co v Sežani opravlja transfuziološke preiskave Transfuzijski
oddelek SB Izola, za Bolnišnico Topolšica in Dializni center
Zreče pa Transfuzijski oddelek SB Celje.
Za prijavljanje je služil obrazec za naročanje krvi in transfuzi-
oloških preiskav. V primerih nejasnosti ali pomanjkljive infor-
macije je zdravnik transfuziolog telefonsko pridobil manjka-
joče nujne podatke. Na njihovi osnovi in
na osnovi opravljenih laboratorijskih
preiskav je opredelil vrsto neželenega
škodljivega učinka.
Rezultati
Število in vrste prijavljenih
neželenih škodljivih učinkov
transfuzije v Sloveniji
v letu 2002
V našem pregledu smo zajeli neželene
škodljive učinke transfuzije, ki so jih
zdravniki in drugi zdravstveni delavci
opazili in prijavili na ZTM in transfuzij-
ske oddelke, tamkajšnji zdravniki pa so
jih opredelili.
V letu 2002 je bilo v Sloveniji prijavlje-
nih 86 neželenih škodljivih učinkov
transfuzije (Razpr. 1).
Največje število prijav (24) je bilo posla-
nih na transfuzijski oddelek v SB Mari-
bor, sledijo ZTM z 18 prijavami, SB Mur-
ska Sobota z desetimi in Izola z deveti-
mi, Celje z osmimi prijavami, SB Šem-
peter pri Novi Gorici s sedmimi, SB Ptuj
Razpr. 1. Število prijavljenih neželenih škodljivih učinkov
transfuzije na Zavodu RS za transfuzijsko medicino in trans-
fuzijskih oddelkih splošnih bolnišnic v Sloveniji leta 2002.
Table 1. Number of reported adverse events to transfusion to
Blood Transfusion Centre of Slovenia, Ljubljana and transfu-
sion departments of the general hospitals in Slovenia in 2002.
Kraj Število prijav
Place No. of reports
Ljubljana 18
Maribor 24
Celje 8
Murska Sobota 10
Ptuj 6
Slovenj Gradec 0
Novo mesto 3
Izola 9
Nova Gorica 7
Jesenice 1
Skupaj 86
s šestimi, SB Novo mesto s tremi, SB Jesenice z eno prijavo. V
SB Slovenj Gradec niso prijavili nobenega primera.
Pregled vrste neželenih škodljivih učinkov transfuzije krvi v Slo-
veniji leta 2002 (Razpr. 2) nam pokaže, katere vrste in koliko
primerov so zabeležili v posameznih zdravstvenih ustanovah.
Največ primerov, 42 (48,8%), je bilo nehemolitičnih febrilnih
transfuzijskih reakcij. Prijavljenih alergičnih reakcij je bilo 27
(31,3%). Hemolizo so zabeležili v 5 primerih (5,8%), pljučni
edem pa v 1 primeru (1,2%). V primerih, v razpredelnici do-
datno označenih z zvezdico (*), diagnostika ni dovoljevala ned-
voumnega zaključka o vrsti neželenega škodljivega učinka
transfuzije. Enajst (12,7%) prijavljenih neželenih škodljivih učin-
kov transfuzije ni bilo opredeljenih.
Razpravljanje
Prikazani podatki o neželenih škodljivih učinkih transfuzije ni-
so zbrani sistematično. V okviru sistema hemovigilance, ki vklju-
čuje enoten obrazec za poročanje, definira vrste neželenih
škodljivih učinkov transfuzije, stopnjo in verjetnost povezave s
transfuzijo in tako omogoča primerjavo podatkov, analizo ter
POTOČNIK M, MAČEK M, LOKAR L ET AL. PRIJAVE NEŽELENIH ŠKODLJIVIH UČINKOV TRANSFUZIJE KRVI V SLOVENIJI V LETU 2002
Razpr. 2. Število in vrste prijavljenih neželenih škodljivih učinkov transfuzije v
Sloveniji leta 2002.
Table 2. The number and categories of reported adverse events to transfusion in
Slovenia in 2002.
Kraj Hemoliza PTP Alergija Anafil. TRALI Infekc. NH febril. GVHD Plj. ed. Drugo
Place Haemolysis Allergy Anaph. Infect. NH fever Pul. oed. Others
LJ 2 0 4 0 0 0 10 0 0 2
MB 1* 0 12 0 0 0 10 0 0 1
CE 1* 0 5 0 0 0 2 0 0 0
MS 0 0 4 0 0 0 3 0 1 2
Ptuj 0 0 0 0 0 0 4 0 0 2
NM 0 0 0 0 0 0 0 0 0 3
Izola 0 0 1 0 0 0 7 0 0 1
NG 1 0 1 0 0 0 5 0 0 0
Jes. 0 0 0 0 0 0 1 0 0 0
Skupaj
Total
5 0 27 0 0 0 42 0 1 11
LJ – Ljubljana, MB – Maribor, CE – Celje, MS – Murska Sobota, NM – Novo mesto, NG – Nova Gorica, Jes. –
Jesenice
* – opredelitev ni bila nedvoumno laboratorijsko dokazana, PTP – potransfuzijska trombocitopenična pur-
pura, Anafil. – anafilaksija, TRALI – akutni nekardiogeni pljučni edem, Infekc. – virusna ali bakterijska okužba
komponente, NH febril. – nehemolitična febrilna transfuzijska reakcija, GVHD – graft versus host desease, Plj.
ed. – pljučni edem
* – laboratory tests did not prove the category beyond doubt, PTP – posttransfusion trombocytopenic pur-
pura, Anaph. – anaphyllaxis, TRALI – transfusion related acute lung injury, Infect. – viral or bacterial contami-
nation of component, NHfever – non hemolytic fever, GVHD – graft versus host desease, Pul. oed. – pulmonary
oedema
I-100 ZDRAV VESTN 2004; 73: SUPPL I
korektivne in druge ukrepe za izboljšanje varnosti transfuzije.
Zbrani podatki so glede tega nepopolni, pomenijo pa spodbu-
do za sistematično delo na področju hemovigilance. V državah
zahodne Evrope, kjer že imajo rezultate nekajletnega dela, so
prav tako začeli z majhnim številom poročil. V Švici so npr. v
letu 1996 zabeležili 11 prijav, njihovo število pa je vsako leto
večje (12).
V nekaterih državah zbirajo samo poročila o težjih neželenih
škodljivih učinkih transfuzije, npr. v Veliki Britaniji (1), drugod
pa o vseh, npr. v Kanadi (13). Naši rezultati zajemajo poročila
o vseh neželenih škodljivih učinkih transfuzije in so podobni
podatkom o najpogostejših neželenih škodljivih učinkih trans-
fuzije, kot so jih ugotavljali v drugih državah, to je, da so najpo-
gostejše febrilne nehemolitične in alergične reakcije.
Prijavljeni primeri hemolize so posledica eritrocitnih protite-
les proti antigenom zunaj sistema ABO, vendar ne moremo
mimo vprašanja, koliko je bilo primerov, ko so zdravstveni
delavci na neki točki priprave krvi za transfuzijo ugotovili na-
pako, npr. napačno označen vzorec krvi (angl. near-miss event)
in ustrezno ukrepali, da ni prišlo do transfuzije ABO neskla-
dnega krvnega pripravka. Le-ta je po svetu najpogostejši vzrok
smrti zaradi transfuzije krvi (1, 14). Tovrstnih podatkov za Slo-
venijo nimamo, vemo pa, da do napak prihaja. S sistemom
hemovigilance bomo podatke dobili in ugotovili, kaj se glede
tega problema pri nas dogaja in kaj lahko naredimo za večjo
varnost transfuzije. Manjkajo tudi podatki o senzibilizacijah na
eritrocitne, trombocitne in levkocitne antigene.
Razmeroma veliko število neopredeljenih primerov (13%) ute-
meljuje potrebo po enotnem obrazcu za prijavljanje in po-
ročanje o neželenih škodljivih učinkih transfuzije, čeprav v li-
teraturi najdemo tudi višje številke (15). Menimo, da prijave
ne zajemajo vseh primerov, ker pozornost zdravstvenega oseb-
ja ni bila v zadostni meri usmerjena k zaznavanju in poročanju
o neželenih škodljivih učinkih transfuzije. Preko bolnišničnih
transfuzijskih odborov bo potrebno zdravstvene delavce, ki
sodelujejo pri transfuziji krvi, opozoriti na problematiko. Novi
enotni obrazec za prijavljanje neželenih škodljivih učinkov trans-
fuzije obenem velja za naročilnico vseh potrebnih transfuzi-
oloških preiskav in je prijavitelju prijazen, saj mu ponudi veči-
no simptomov in znakov, da le izbere in označi ustreznega.
Zdravnik, zaposlen na transfuzijskem oddelku, bo na osnovi te
prijave, rezultatov laboratorijskih preiskav in morebitnih do-
datno pridobljenih informacij izpolnil poročilo o neželenem
škodljivem učinku transfuzije in ga poslal Službi za hemovigi-
lanco na ZTM, ki bo zbirala poročila iz vse države.
Zaključki
Transfuzija pravega pripravka krvi pravemu bolniku, v pra-
vem odmerku in o pravem času je osnovno vodilo za varno
transfuzijo. Kri, ki jo damo bolniku, mora biti varna, kolikor je
le mogoče. Eden od načinov za povečanje varnosti je zbiranje
podatkov o zapletih ob transfuziji, njihova analiza in ustrezno
ukrepanje. Prikazani podatki o zapletih ob transfuziji v Slove-
niji v letu 2002 so nepopolni, vpeljava sistema hemovigilance
pa nam bo omogočila prepoznavanje kritičnih točk pri trans-
fuziji krvi oz. neželenih škodljivih učinkih transfuzije. To bo
osnova za uvedbo novih ukrepov, s katerimi bomo povečali
varnost transfuzije.
Za delovanje sistema hemovigilance je bistvenega pomena
dobro sodelovanje osebja bolnišničnih oddelkov in transfuzij-
ske službe, ki mu bomo namenili posebno pozornost.
Sistem hemovigilance nam bo obenem omogočal pripravo po-
ročila o neželenih škodljivih učinkih transfuzije, ki jih bo Slove-
nija kot članica Evropske skupnosti dolžna pripravljati v okviru
prizadevanj za enako varno transfuzijo krvi v vseh državah
članicah.
Tako bo postavitev sistema hemovigilanca dosegla namen, da
zveča varnost transfuzije in s tem prispeva k bolj kakovostni
zdravstveni oskrbi bolnika.
Literatura
1. Love EM, Jones H, Cohen H et al. Lessons learnt from 5 years of implementa-
tion of national haemovigilance system in Europe. In: Strengers PFW, Love
EM, Politis C, Lissitchkov T. Basic clinical and organisational requirements
for an effective haemovigilance. Proceedings of the ESTM residential cour-
se. Sofia: ESTM, 2002: 17–25.
2. Noel L, Debeir J, Cosson A. The French haemovigilance system. Vox Sang
1998; 74: Suppl. 2: 441–5.
3. Asher D, Atterburry CLJ, Chapman C et al. Summary of annual report 2000–
2001. In: Strengers PFW, Love EM, Politis C, Lissitchkov T. Basic clinical and
organisational requirements for an effective haemovigilance. Proceedings
of the ESTM residential course. Sofia: ESTM, 2002: 26–33.
4. Anon. Priporočilo o pripravi, uporabi in zagotavljanju kakovosti kompo-
nent krvi. 9. izd. Ljubljana: Svet Evrope v Strassbourgu, Zavod za transfuzijo
krvi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljublja-
ni, 2003: 227–34.
5. Zakon o preskrbi s krvjo. UL RS, 13. 6. 2000, št. 52; 6943–8.
6. Evropska direktiva 2002/ /ES Evropskega parlamenta in Sveta za določitev
standardov kakovosti in varnosti za zbiranje oz. odvzem, testiranje, prede-
lavo, shranjevanje in distribucijo človeške krvi in sestavin krvi ter dopolni-
tev Direktive 2001/83/EC.
7. Potočnik M. Hemovigilanca in varna transfuzija krvi. Zdrav Vestn 2004; 73:
81–4.
8. Strengers PFW, Faber JC, Salpeteur Ch. Haemovigilance in clinical care:
uniform reporting form for serious adverse events. In: Strengers PFW, Love
EM, Politis C, Lissitchkov T. Basic clinical and organisational requirements
for an effective haemovigilance. Proceedings of the ESTM residential cour-
se. Sofia: ESTM, 2002: 109–13.
9. Faber JC. Haemovigilance procedure in transfusion medicine. Proceedings
of the VIII European Congress of the International Society of Blood Transfu-
sion. Istanbul: Society of Blood Transfusion, 2003: 19–26.
10. Potočnik M. Hemovigilanca. Ljubljana: Zavod za transfuzijsko medicino,
Klinični center Ljubljana, 2002: 1–15.
11. Pravilnik o vsebini vodene dokumentacije o uporabi krvi, krvnih priprav-
kov in zdravil iz krvi, vključno z biotehnološkimi nadomestki za kri. UL RS,
18.7.2003, št. 70; 10817–8.
12. Brand BC. The Swiss experience of haemovigilance. Zdravljenje s krvjo.
5. podiplomski seminar. Portorož: Zavod RS za transfuzijsko medicino, Kli-
nični center Ljubljana, ESTM – Evropska šola za transfuzijsko medicino,
2002: 138–47.
13. Robillard P, Itaj KN, Gameau N. Incidence of adverse reactions in the
Quebec s Hemovigilance System 2000–2001. Transfusion 2003; 43: Suppl:
S72–040A.
14. Sazama K. Reports of 355 transfusion-associated deaths: 1976 through
1985. Transfusion 1990; 30: 583–90.
15. Danielson CF, Rothenberger S, Wilson S, Miraglia C, McCharty L. Suspected
transfusion reactions associated with increase in respiratory rate. Transfu-
sion 2003; 43: Suppl: S73–040A.