SVOBODNA SLOVENIJA AS O XXXVI (30) Štev. (No.) 50 ESLOVBNIA LIBRE BUENOS AIRES 15. decembra 1977 DISIDENTI VZHODNIH DRŽAV IN BENEŠKI BIENNALE La imgen argentina El Centro de Cultura Civica dio un comunicado “para alterar —dice— a los argentinos acerca de la imagen distorsionada de su pais que se està dando eh el exterior, merced a las artimanas de los comunistas que atacan a Chile, al Uruguay y a la Argentina”. Dice la deelaración que “la ùnica manera de combatir la mentirà es con su antidoto la verdad, por eso reprqducimos una frase de un editorial de La Prensa (15 de noviembre). “Seria recomendable que nuestras autoridades pusieran las cosas en su lugar, defendiendo la verdad de los hechos y refutando las acusaciones que encuentran reiterada acogida en algunos órganos de la prensa”. ‘America no es un continente de guerras, pero es indudable que estamos librando una guerra sin cuartel contra la subversion ■—que, corno sabemos, se inì-c}° e^; Madrid durante el exilio de Perón, bajo el nomibre de “Formaciones espe-ciales” • y los paises democràticos corno Francia y Estados Unidos no deben prestar oidos a nuestros enemigos. Un alto funcionario de Alemania Occidental ha dicho que ahora comprende bien a los que luehan contra los terroristas, después que a ellos les ha tocado de cerca. Msgr. Rudolf Klinec umrl Čim prej tem bolje Prejšnjo sredo, 7. t. m. je 93 članic Združenih narodov glasovalo za resolucijo, v kateri ta mednarodna organizacija obsoja čile „neprestanega in hudega ikršenja človekovih pravic“. Dvanajst članic je glasovalo proti resoluciji, 28 pa se jih je vzdržalo glasova nja. Deset delegacij se glasovanja sploh ni udeležilo, med njimi delegacija rdeče Kitajske, ker je pač za resolucijo glasovala Moskva. Združeni narodi so bili znova pozo-rišče cirkuške farse, pri kateri so sodelovale tudi zahodne države, ki še vedno nočejo spregledati, dasi že na lastni koži doživljajo zaroto mednarodnega marksističnega terorja. Toda vse kaže, da so še premalo prizadete. iSploh se okoli Čila vsa zadeva čllo-vekovih pravic sprevrača v povsem neresno zadevo in to po zaslugi Moskve in njenih satelitov, ki ne izbirajo sredstev za gonjo proti Pinochetovemu režimu, ker se mu je posrečilo strmoglaviti marksista Allendeja in tako čile iztrgati Moskvi iz rok. Če bi že šlo za kršenje človekovih pravic v Čilu, ni dvoma, da bi bila stvar obsodbe vredna, kakor je obsodbe vredno kršenje človekovih pravic kjer koli na svetu. Toda pod enim pogojem: obsojati bi smele samo države, ki človekovih pravic ne kršijo odn. kjer so človekove pravice dejansko zaščitene, ne samo na papirnatih ustavah. S kakšno pravico isploh glasuje proti Čilu Moskva, pa Kuba in Titova Jugoslavija in Vzhodna Nemčija pa rdeči Vietnam in Aminova Uganda ter tem in takim režimom sorodni režimi? In kako neki se v družbi teh terorističnih režimov znajdejo ZDA in zahodnoevropske države? Nepojmljivo postaja vedno bolj, kako malo veljajo človečanska načela v državah, ki se proglašajo za demokratične in ki naj bi bile vzor državam, ki šele dozorevajo. Njihove gospodarske koristi prednjačijo človekovim pravicam ter se vztrajno vdinjajo afro-azijski skupini bivših na surovinah bogatih kolonij, čeprav to skupino vodijo totalitarni in destruktivni fanatiki, ki jih spretno izkorišča Moskva, ne da bi se le ti tega zavedali. Za slehernega človeka, ki mu resnično gre za zadevo človekovih pravic — in med te spadajo številni disidenti za železno zaveso, danes močno razočarani nad svobodnim Zahodom — je strahovito mučno in žalostno gledati skoro klečeplazno pripravljenost zahodnih sil za sožitje npr. s Kubo ali z ZSSR in njenim satelitskim imperijem ter njihovo obsojanje države, kakor je Čile, ki nima drugega „greha“ nad seboj, kakor da se ni hotela spremeniti v nov sovjetski satelit totalitär nega marksističnega režima. Dasi zahodne sile uporabljajo isti forum, se pravi Združene narode, za občasne, toda mile napade na sovjete in njihove sopotnike, pa uporaba istega foruma za napade na države, ki se otepajo podložništva marksizma močno slabi vrednost obrambe človekovih pravic s strani zahodnih držav. Če obtožuje Moskva ali Havana ali Uganda, take obtožbe pač ne morejo imeti teže. In če se tem režimom pridružujejo ZDA, pa Francija in Anglija in napadajo čile, potem njihovi direktni nastopi proti kršenju človekovih pravic, o katerih od časa do časa slišimo npr. iz beograjske pohelsinške konference, ne morejo biti učinkoviti. V vprašanju človekovih pravic namreč ne more biti dvoličnosti in diplomatska zavijanja tudi nič ne veljajo. Če naj bi bila zahodna kampanja za človekove pravice žirom sveta kaj več, kakor običajna propagandna maškera-da, se pravi, če naj bi koristila tolikim disidentom za železno zaveso in v kateri koli totalitarni državi, potem se, bo moral svobodni zahodni svet odločiti: čimprej bo prekinil sožitje z glavnimi kršilci človekovih pravic, ki so ravno totalitarni marksistični režimi v Beogradu, Moskvi in drugih državah za železno zaveso ter v afro-azijskem tretjem svetu, tem bolje. A. Solženicin je leta 1974 napisal Pismo voditeljem Sovjetske zveze. V uvodu pravi med drugim: „Nasilje se hitro stara; tnalo let in že ni več prepričano o sebi. Da hi se obdržalo, da bi bilo videti pošteno, brezpogojno kliče k sebi kot zaveznika LAŽ. Kajti nasilje se ne more z ničemer prikriti razen z lažjo, a laž se more obdržati samo z nasiljem...“ Se hočemo osvoboditi nasilja? vprašuje ruski pisatelj. „Najpreprostejši, najdostopnejši ključ za našo osvoboditev je osebno nesodelovanje z lažjo. Zato je naša pot: V ničemer zavestno ne podpirati laži.“ Te besede ruskega pisatelja A. Sol-ženicina bi lahko postavili kot vodilni motiv k dvema svojevrstnima pobudama v Italiji. Prva pobuda je razstava Biennale v Benetkah, druga pa Saha-rovo sodiče v Rimu. Beneški Biennale je zelo stara umetniška pobuda. Nastala je že davno tega, menda ima že 80 let. Obhaja se vsaki dve leti, zato „Beneški Biennale“. Gre za umetniško manifestacijo, ki zajame vsakikrat kako posebno zvrst človeškega ustvarjanja na polju umetnosti. Letošnji Biennale si je zadal nalogo, da pogleda v obraz sodobni stvarnosti, ki se imenuje disidentstvo v vzhodnih državah. Gre za pojav, ki ga danes vsi poznamo, ki je pa še zmeraj skrivnosten, nejasen v svojih obrisih in nedoločen v svojih ciljih. Kljub temu pa je zelo zanimiv pojav, ki sega na področje literature, likovne umetnosti, filma, glasbe, dramatike. Zato je predsednik Biennala socialist Ripa di Meana hotel, naj bo letošnji Biennale posvečen pojavu disidentstva v vzhodnih dravah. Sedaj, ko je Biennale odprt (od 15. novembra do 15. decembra), je treba priznati, da je bil mož pogumen, tako kot so pogumni vsi oporečniki v vzhodnih državah. Brez osebnega poguma bi ne bilo njih in bi ne bilo letošnjega Biennala. Težave so se začele takoj, ko je bilo javljeno, kaj bo vsebina Biennala 1977. Najprej rimska vlada ni hotela nakazati potrebnih finančnih sredstev, češ da jih nima. Končno so se odločili, da dajo za celotno manifestacijo 300 milijonov lir. Zelo malo v primeri z drugimi sličnimi manifestacijami. Ko je Ripa di Meana iskal prostorov za razstave in srečanja, so mu z raznimi izgovori odrekali vse najboljše prostore. Ko se je obrnil na številne italijanske založbe in kulturne ustanove, naj mu dajo za razstavo dela ruskih dn drugih disidentov (knjige, slike, filme, rokopise), so mu povečini odrekli sodelovanje, češ da morajo imeti razne obzire. Strahu je bilo torej veliko, obzirov še več, vsi pa so imeli svoj izvor v Moskvi. Ta je namreč pravilno slutila, kaj bo Biennale pomenil. Zato je od vsega začetka vse poskusila, da bi to manifestacijo preprečila. Pritisnila je na rimsko vlado, naj Biennale prepove. Zaradi javnega mnenja v Italiji, ki je Glavna skupščina Združenih narodov je 10. decembra 1948 izglasovala in razglasila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Od tedaj se smatra vsako leto 10. december kot dan človekovih pravic. Marsikje ga slavijo s posebnimi prireditvami. Letos so se temu slavju pridružili tudi sovjeti. Na zborovanju v Moskvi je predsednik Zveze sovjetskih sndikatov Aleksei šibajev dejal v svojem govoru, da si Sovjetska zveza „dosledno“ prizadeva, da bi bile priznane temeljne človekove pravice v mednarodnih pogodbah in drugih dogovorih. Uradna sovjetska agencija Tass je objavila, da je predsednik vrhovnega Sovjeta na podobni prireditvi poudaril, da Sovjetska zveza naroča kapitalističnemu svetu „nujnost mednarodnega priznanja človekovih pravic“. Dodal je še, da se Sovjetska zveza drži dosledno navodil, ki odgovarjajo duhu in besedi deklaracije v listini Zdru- zarohnelo ob takšnem vmešavanju v notranje zadeve, je vlada nakazala 300 milijonov, kot smo omenili, v upanju, da bo Meana ob tako majhni vsoti opustil svojo namero. Toda predsednik se ni vdal in je začel pripravljati svojo kulturno manifestacijo. Tedaj je Moskva ubrala druge strune. V Pravdi in v drugih časopisih je začela blatiti beneški Biennale, disidente in vse, ki so se trudili, da do manifestacije pride. Moskvi je verno pomagalo časopisje iz satelitskih držav. Vendar ni nič zaleglo, zmagala je-stanovitnost organizatorjev in pogum disidentov: Biennale se je začel 15. novembra, čeprav v okrnjenih razsežnostih. Kljub temu obsega tri razstave: slike, kipe nekaterih uradno nepriznanih sovjetskih slikarjev in kiparjev, rm-tem razstavo češke grafike in končno zelo bogato zbirko „samizdatov“. Poleg razstav so vsak dan predvajanja raznih filmov iz vzhodnih držav (RAI ni hotela posoditi nobenega). Ob robu razstav in filmov so srečanja in debate, ki zajemajo problematiko človečanskih pravic v Sovjetski zvezi in njenih podložni cah na evropskem Vzhodu in na Kubi, kot satelitu Sovjetske zveze na Zahodu. Iz kratkega opisa je razvideti, da ima beneški Biennale precej široke programe, ki naj zahodnemu človeku prikažejo čim bolj realno podobo umetniškega ustvarjanja in umetniške nesvobode v državah s komunističnimi režimi, pa tudi pogum in iznajdljivost disidentov, ki se zatekajo k tisočem prevar, da morejo izpovedati, kar mislijo in čutijo. V tem oziru so najbolj zgovorni „sa-mizdati“. V Benetkah jih je veliko po zaslugi revije „Russia Cristiana“. Ta revija, ki izhaja v severni Italiji, je v celoti podprla beneški Biennale in dala na razpolago svoj material. Ta obsega predvsem bogato zbirko tajne literature, ki se širi v Rusiji s prepisovanjem in pretipkavanjem. To so tako imenovani „samiizdati“, v nasprotju s knjigami, ki se smejo javno tiskati. Ti „samizdati“ obsegajo spise vseh vrst od sv. pisma, pretipkanega na stroj, do pesniških zbirk, romanov, povesti, dramskih prizorov, verskih govorov, premišljevanj. Gre za zelo bogato in izvirno umetniško ustvarjanje, ki je navadno boljše kot uradna literatura. Pomislimo samo, da so tako izšli nekateri Solženicinovi in Pastemakovi spisi, ki spadajo danes med svetovno klasično literaturo. Zanimive so tudi debate. Govorili so razni neuradni levičarski filozofi, sociologi, zgodovinarji, pisatelji, pesniki. Po narodnosti so Rusi, Poljaki, Čehi liz Vzhodne Nemčije, Francije, Kube, Italije. V svojih predavanjih in debatah so o-svetljevali stanje človeka in zlasti umetnika v vzhodnih državah. Letošnji beneški Biennale je zato zanimiv pojav, ker hoče biti v službi resnice proti laži in s tem v službi svobode proti tiraniji. Ženih narodov o človekovih pravicah. Uradno glasilo komunistične partije Pravda pa v uvodniku z dne 10. decembra kritizira besedičenje imperialistov o človekovih pravicah. Po mnenju Pravde je to govorjenje imperialistov le „prikrivanje njihovega ideološkega nasprotovanja socialističnim državam in namerno zastrupljevanje in razkrajanje mednarodnega ozračja“. Pravda dodaja še to, da skušajo imperialisti s takim besedičenjem prikriti neizmerno privlačnost resničnega socializma in slabosti kapitalizma. Tako so sovjeti govorili in pisali. Isti dan 10. decembra pa je dobilo v Moskvi hišni zapor 20 nasprotnikov režima, med katerimi je več članov tako imenovane „Helsinške skupine“, in tudi Georgi Vladimov, šef mednarodne organizacije „Amnesty International“, ki je v Sovjetski zvezi še vedno prepovedana. Po vsej Primorski je v petek, 2. t. m., globoko odjeknila žalostna vest, da je v Gorici iznenada umrl dolgoletni nadkofijski kancler in kanonik goričkega stolnega kapitlja msgr. dr. Rudolf Klinec. Pokojnik je bil gotovo ena naj-markantnejših osebnosti med slovensko duhoviščine na Goriškem. Msgr. Klinec se je rodil v Vipol-žah pred 65 leti. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, bogoslovje pa v Gorici in Bologni. Leta 1937 je bil posvečen v duhovnika in nato postal župni upravitelj v Velikih žablah na Vipavskem. Leta 1941 je na Lateranski univerzi v Rimu diplomiral iz cerkvenega prava, štiri leta kasneje, se pravi takoj po vojni pa je bil imenovan za nadškofjjskega kanclerja v Gorici. Pogreb je bil v ponedeljek, 5. t. m. Dve uri pred pogrebnimi obredi so pokojnikovo truplo prenesli v goriško stolnico, kamor so ga prišli kropit številni verniki in duhovniki s to in onstran meje. Pogrebno mašo je daroval go riški nadškof msgr. Cocolin ob asistenci koprskega škofa Janeza Jenka in ljubljanskega pomožnega škofa Stanka Leniča ter številnih duhovnikov. O pokojnikovem liku je v slovenščini in italijanščini spregovoril nadškof Cocolin, ki je med drugim dejal, da so pokojnikov značaj odlikovale razgledanost, odprtost in strpnost. Msgr. Klinec — je nadaljeval nadškof Cocolin — je bil moder svetovalec številnih goričkih nadškofov, saj je bil med drugim odličen poznavalec zgodovine goriške nadškofije in njenih sedanjih razmer. Bil je ves V začetku novembra so v Sloveniji v Dupljah pokopali Matevža Rozmana, očeta prof. dr. Franceta Rozmana, predavatelja na teološki fakulteti v Ljubljani. Oče Matevž je bil gorenjska korenina, kmet, ki je ljubil svojo zemljo, človek, ki je vsakemu priskočil na pomoč, tudi je redkokdaj manjkal pri obnovitvenih delih cerkvenih poslopij. Od petih otrok je edinega sina dal Cerkvi, da ji služi kot duhovnik. Veliko število vernih se je udeležilo pogreba zvestega farana. Pogrebne obrede je opravil škof dr. Stanislav Lenič; z njim so somaše-vali pri maši zadušnici sin France, zastopniki teološke fakultete in več župnikov. Domači bi radi objavili smrt pok. Matevža Rožmana z osmrtnico v listih. Ker pa je začela z besedami, „V Gospodu je zaspal“, osmrtnica ni smela iziti. Da ni pritisk na vernike in cerkev vedno hujši le v Sloveniji, ampak tudi drugod, je razvidno iz poročila o televizijski oddaji v Beogradu koncem novembra, ki je trajala eno uro in je bila predan službi goriške Cerkve, a je bil hkrati ožarjen z ljubeznijo do svojega slovenskega ljudstva. Njegova smrt pomeni veliko izgubo za goriško Cerkev in zlasti veliko izgubo za slovensko versko skupnost tostran meje. Nadškof Cocolin je poudaril, da je bil msgr. Klinec zelo zaskrbljen nad dejstvom, da med Slovenci manjkajo duhovniški poklici. Omenil je tudi njegovo delovanje v upravnem odboru Alojzijevišča in drugih slovenskih organizacijah, zlasti njegovo tajnikovanje pri Goriški Mohorjevi družbi. Za to slovensko založbo je pokojnik napisal Zgodovino goriške nadškofije in Zgodovino Goriške Mohorjeve družbe. Msgr. Klinec pa je bil glavni pobudnik za izdajo Primorskega biografskega leksikona in eden glavnih njegovih sodelavcev. Do zdaj so izšli trije snopčii tega Leksikona, četrti pa je v tiskarni. Na pokopališču so se od pokojnika poslovili msgr. Franc Močnik, ki je poudaril pokojnikove zasluge za ustanovitev goriške slovenske duhovnije, novogoriški dekan msgr. Andrej Simčič ter dr. Drago Štoka, ki je pokojniku v slovo spregovoril v imenu slovenskih kulturnih in političnih organizacij v zamejstvu. Na pokopališču je združeni moški zbor pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel žalostinki. Naj zaslužnemu slovenskemu duhovniku, čigar delo bo ostalo zapisano v zgodovini našega naroda, sveti večna luč. Njegovim sorodnikom izreka globoko občuteno sožalje tud! naš list. posvečena problemu verskih skupnosti v SR Srbiji. Pri oddaji so med drugimi sodelovali nadškof Bukatko iz Beograda, arhimandrit pravoslavnega samostana Žiča pri Kraljevu Vasilije Ko-stič, muslimanski iman mošeje v Beogradu, luteranski pastorji, nekatere katoliške redovnice ter posamezni verniki. Vsi navzoči so priznali, da so sedanji zakoni o odnosu med državo in verskimi skupnostmi primerni, vsi pa so tudi potožili, da prihaja do težav, ker krajevne oblasti zakone različno tolmačijo in aplicirajo. Glede umestnosti ločitve Cerkve od države je arhimandrit Kostič dejal, da je to nekaj logičnega, kajti država ni ustanovila Cerkve in Cerkev ne izvaja svoje avtoritete iz države. Iz odklonitve objave osmrtnice in poročila o televizijski oddaji izhaja, da komunistični režim povsod vidi strahove in se zaveda svoje slabosti. Tudi ni prepričljivo, da bi „krajevne oblasti“ različno tolmačile zakone. Kdo vodi krajevne oblasti? člani partije. Kdo daje navodila in smernice članom partije? Vodstvo partije. Naročnikom in bralcem Svobodne Slovenije Nočemo ponavljati navajanje težav, ki jih ima izseljenski list, če nima ne fondov ne mecenov. Ima pa jasno začrtano ideološko smer. Dohodki Svobodne Slovenije so le: Naročnina, oglasi, brezplačno delo urednikov in dopisnikov ter prispevki za tiskovni sklad, ki so malenkostni. Kaj nam povzroča posebne težave: Naročniki v Argentini so v zaostanku s plačilom naročnine, tako da uprava ne more izpolnjevati svojih obveznosti. V dobi tolikšne inflacije kot jo imamo, je vsako zavlačevanje plačila še posebej v škodo lista. V Argentini je precej bralcev našega lista, ki niso naročniki in tudi ne prispevajo v tiskovni sklad. Prošnja in opozorilo: ne odlašajte s plačilom naročnine in jo poravnajte čimpreje, če je le mogoče še ta mesec. Bralci, ki list le berejo, ne da bi kaj prispevali, naj postanejo naročniki, ali pa prispevajo v tiskovni sklad vsaj znesek, ki odgovarja letni naročnini. število naročnikov je nujno povečati, da nam bo uspelo preživeti kritično dobo, ki se obeta tudi prihodnje leto. Uprava Svobodne Slovenije K G. To pa je cinizem „V Gospodu je zaspal“ KOMUNISTI V JUGOSLAVIJI ZOPET PRITISKAJO VIJAK / Str. 2 V KAIRU SE ODLOČA SVETOVNI RAZVOJ ZA PRIHODNJE LETO MOSKVA S SATELITI NASPROTUJE MIRU Le življenja i» dogajanja v Argentini V sredo, 14. t. m. se je v Kairu začela predhodna mirovna konferenca za Bližnji Vzhod, ki jo je sklical egipčanski predsednik Sadat in na katero je povabil vse arabske države, ki bi bile pripravljene zaključiti vojno stanje, v katerem se nahajajo z .Izraelom ze skoro trideset let. Po sestanku z egipčanskimi delegati, ki se udeležujejo konference, je Sadat časnikarjem naznanil, da se bo konferenca začela s kratko otvoritveno sejo, nakar se bodo takoj lotili problemov bližnjevzhodnega konflikta. Urad ni jezik na zasedanju je angleščina. Egipt je za zasedanje pripravil več dokumentov o sredstvih za dosego miru na Bližnjem vzhodu, časnikarjem je na razpolago med drugim 50 mednarodnih telefonskih linij in 50 telex linij. Zasedanje se bo razvijalo v specializiranih komisijah ter bo predvidoma trajalo deset dni, se pravi do 24. t. m. Sadatovem vabilu na konferenco so se takoj odzvale ZDA, Izrael ter organizacija ZN, ki je poslala v Kairo opa zovalca. Sirija, Jordanija, Palestinska gverilska organizacija in Libanon pa so odklonili vabilo. Konferenca se je začela pod pokroviteljstvom ZN ter ji predseduje poveljnik vojaiških edinic ZN na Bližnjem vzhodu gral. En s io Siilasvio. Sadat ima namen z Izraelom pogoditi se za mir na Bližnjem vzhodu, ki bi bil sprejemljiv tudi za ostale a-rabske države, nato pa svoj dogovor z Izraelom predložiti v razpravo odn. odobritev arabskim državam, toda s pogojem, da ga sprejmejo ali ne. Sadat od svojega mirovnega dogovora z Izraelom ne namerava odstopiti. O Sadatovem mirovnem dogovoru naj bi razpravljale druge arabske države na posebej sklicani arabski vrhunski konferenci prve dni prihodnjega leta. iPo Sadatovem načrtu naj bi njegov mirovni dogovor z Izraelom načeloma odobrile vse arabske države, nakar naj bi se vsaka posebej pogajala za izvedbo svoje mirovne pogodbe z Izraelom: Egipt o izraelskem umiku s Sinajskega polotoka, Sirija o izraelskem umiku z Golanskih višav, Jordanija in Palestinci o izraelskem umiku z zahodne obale reke Jordan. Sadat meni, da ostale arabske države ne bodo mogle odkloniti njegovega mirovnega načrta, ker bi se v tem primeru ves svobodni svet obrnil proti njim. Vsekakor pa bo za njimi stala ZSSR s svojimi sateliti in morda Titova Jugoslavija. Na zasedanje v Kairo je severnoameriški predsednik Carter poslal svojega zunanjega ministra Vanceja, ki je imel prej razgovore z jordanskim kraljem Husseinom, katerega je nago- varjal, naj se udeleži kairske konference. Hussein je pred razgovori z Van-cejem izjavil, da se bo Jordanija udeležila kairskega zasedanja samo v primeru, če bodo nanj prišle tudi druge a-rabske države. Toda najbolj nasprotna zasedanju v Kairu ostaja Sirija, ki je popolnoma pod moskovsko kontrolo. Vance je iz Jordanije odletel tudi v Libanon ter v Saudi j evo Arabijo, zatem pa še v Sirijo, predno se je pojavil v Kairu na konferenci. Oči svobodnega in komunističnega sveta so sedaj uprte v Kairo in je ves svet v napetem pričakovanju izida tega predhodnega zasedanja. Od uspeha ali neuspeha Sadatove pobude za mir z Izraelom bo v veliki meri odvisen politični in gospodarski razvoj vsega sveta v prihodnjem letu. Ko smo svoječasno v zgoščeni obliki poročali o vsebini najnovejše Djila-sove knjige, ki je izšla v New Yorku pod naslovom „Wartime'* (Vojni čas ), se zaradi preglednosti nismo spuščali v podrobnosti, ker bi le-te škodovale celostni podobi Djilasovega pogleda na razdobje komunistične revolucije in odpora proti njej v letih tuje okupacije jugoslovanskega ozemlja med 1941 in 1945. Zato tudi nismo posebej poročali o odstavkih, v katerih Djilas podrobneje popisuje slovenski del jugoslovanskega partizanstva, nekatere njihove vodje in sopotnike (Kardelja, Kidriča, Josipa Vidmarja, Josipa Rusa, Edvarda Kocbeka) ter nekatere večje dogodke partijske revolucije, med njimi padec Turjaka leta 1943 ob razsulu fašistične Italije ter kočevski partijski kongres pod krinko Osvobodilne fronte oktobra istega leta. Ob vstopu v 35. obletnico turjaške tragedije zato sedaj na tem mestu komentiramo zadevne odstavke iz omenjene Djilasove knjige. Zborovanja v Kočevju 1. oktobra 1943 se je udeležil tudi Djilas v imenu Centralnega komiteja jugoslovanske KP ter na njem tudi govoril. Zborovanje se je, kakor je znano, spremenilo v popolno dominacijo partije, kar potrjuje Djilas sam z ugotovitvijo, da se je „istovetila usoda (slovenskega) ljudstva z vlogo partije“ (str. 341). Za časa Djilasovega bivanja na Slovenskem je bil njegov gostitelj in mentor Edvard Kardelj, vrhovni šef komunizma in partizanstva v Sloveniji in njega glavni zastopnik v Centralnem komiteju jugoslovanske KP. Djilas se je dobro počutil zlasti v rakošnem gradu grofa K. Auersperga v Soteski ob Krki (ki jo Djilas zamenjuje s „Kolpo“) mednarodni teden NA BEOGRAJSKI KONFERENCI, je delegacija ZDA znova napadla Sovjetsko zvezo zaradi kršenja človečanskih pravic. Vodja delegacije je izrazil zaskrbljenost nad usodo tistih ruskih državljanov „podvrženih preganjanju, zaporom in izgnanstvu, samo zaradi tega, ker resno jemljejo obljube, ki so jim bile dane na Helsinški konferenci“. V AVSTRALIJI je na parlamentarnih volitvah znova zmagala liberalna stranka ministrskega predsednika Mal-colma Fraserja. Vodja premagane laburistične stranke Whitlam, je takoj priznal svoj poraz, in istočasno izjavil, da bo odstopil od vodstva laburistov. ČILSKI vladi je uspelo znova razbiti prevratno organizacijo MIR. Ta je zadnje tri leta popolnoma mirovala. Sedaj je pripravljala nove udare, pa so varnostni organi ubili enega glavnih vodij, drugega prijeli, in aretirali tudi dva ključna moža. Tu je občudoval izbrano pohištvo in stenske freske, elektriko, tekočo vodo in — kopalnice (Črnogorec!). Tu so se partizanski veljaki očividno hladno razgovarjali o svojem krvavem početju na Turjaku proti Vaškim stražam ter Djilas ta dogodek popiše takole: „Dober del Slovenije je bil svoboden (kar ne drži, ker je italijanski o-kupator zbežal samo iz takratne Ljubljanske pokrajine in dela Primorske, vsega komaj četrtina Slovenije — op. ur.), in slovenske enotè so pritiskale v slovenski del Italije, toda Nemci so tudi napredovali (v izpraznjeni del slovenskega, ozemlja). Bela garda (Djilas jo zamenjava z Vaškimi stražami) je bila v razpadu. Mi (partizani) smo zavzeli grad Turjak, kamor se jé zateklo kakih sedemsto prekaljenih belogardistov. Naša stran se je poslužila topništva, zajetega od Italijanov, razrušila stene gradu (s pomočjo italijanskih topničarjev, kar je zgodovinsko dognano — op. ur.) in zajela večino belogradistov kot ujetnike. Besni zaradi lastnih igub in nepopravljivega zadržanja belogardistov v trenutku radovanja nad razsulom Italije, so partizani postrelili vse turjaške ujetnike. Vprašal sem Kardelja, ko je pogovor nanesel na to v Auerspergovem gra^du: „Zakaj ste vendar morali pomoriti vse do zadnjega?“ „Da bi jih to demoraliziralo!“ je odvrnil Kardelj z znanim nasmeškom. Pokoli so plod zagrenjenosti in plod računa voditeljev. Tudi jaz sem sprejel to presojo, ne toliko zato, ker je stal Kardelj nad menoj v neuradni hierarhiji, temveč zaradi ideološke nepomirljivosti.,. .“ V sklopu Djilasovega popisa turjaške tragedije, kjer se je prvč množično razdivjala v Sloveniji partizanska Polemika okoli Beagelskega kanala, ki trenutno zaskrbljuje vladi in naroda na obeh straneh Andov, je zašla v mirnejšo fazo. Pretekli teden smo na tem mestu omenili, da je prišlo celo do vojaških priprav, in časopisje se je potem o problemu do potankosti razpisalo. Pa je prevladala pamet in diplomatski u" krepi so nekoliko ohladili vročekrvnost tu in tam. Sredi preteklega tedna je iz Buenos Airesa Odletel v Santiago visoki mornariški vodja admiral Torti, šef vrhovnega skupnega štaba. Tam je imel razgovore s člani čilske vlade, in je prinesel predsedniku generalu Videli odgovor čilskega generala Pinocheta, šefa vojaške junte. Čile je pripravljen pogovarjati se z Argentino o zadevi, in priti do skupnega stališča, ki bi zadovoljil obe stranki. Omenili smo tudi v zadnji številki, da v Argentini prav mornarica zastopa najbolj radikalno pozicijo glede razsodbe angleške krone, ki je bolj naklonjena Čilu kot Argentini. Ta pozicija je razumljiva, ker področje, kjer je spor osredotočen, spada pod okrilje mornarice. Beagelski kanal teče med ognjeno zemljo in večjimi otoki, ki se nahajajo južno od nje. Dogovor iz preteklosti jasno govori, da Argentina ne sme imeti izhoda na Tihi ocean, čile pa ne na Atlantskega. Sedanja razsodba angleš- slast po maščevanju in krvi, je vredno in prav oceniti po - zasluženju Kardeljev razlog za pokol 700 osebno nedolžnih Vaških stražarjev, ki niso delali drugega, kakor-branili ljudi, vasi in premoženje vaščanov pred napadi, umori, ropi in požigi partizanov. Njegov cinični, neizmerno brutalni in krvoločni odgovor na Djilasovo vprašanje o razlogu moritve turjaških borcev naslika Kardeljev osebni značaj. Njemu je nasilna smrt 700 njegovih slovenskih miadih rojakov opravičena zato, da se zmanjša odporni duh odločnih nasprotnikov komunistične revolucije in s tem zagotovi njena zmaga, potem pa pri-grabitev oblasti nad vsem narodom. To in nič drugega je bil končni namen: izpolnitev njegovih osebnih ambicij. Djilas sam, kot njegov partijski tovariš to potrdi, ko zapiše na drugem mestu (str. 344), opisujoč Kardeljev značaj: „Kardelj ni povsem odprt, vendar tudi ne prikrit, razen če se čuti ogroženega v svoji poziciji in ambicijah.“ V svoji krvoločnosti pa je bil Kardelj obenem velik strahopetec, kar tudi potrdi Djilas (str. 338 ), ko zapiše: „Kardelj je bil pod močnim vplivom odpora v Ljubljani. Ljubljana je bila zanj, kakor da bi bila njegov rojstni kraj. Počutim se varnejšega v Ljubljani, kakor pa v gozdovih, mi je omenil. ..“ Značilna karakteristika, ki je ni napisal njegov sovražnik, pač pa tovariš. ke krone pa bi čilskemu ladevju dala prosto pot na Atlantik, z logično zaskrbljenostjo argentinske mornarice. Vendar je celoten spor, gledan z nepristranskega položaja, kaj malenkosten. Gre za kose kamenja in vodov ja, ki nimajo ne gospodarskega ne socialnega pomena; niti strateškega, če upoštevamo dejstvo, da med Argentino in Čilom ne more priti do vojne. Gre v bistvu torej za princip suverenosti, v katerem niti ena niti druga stran noče popustiti. V tem primeru zlasti Argentina ne, ki je bila (tudi objektivno gledano) v celotnem zgodovinskem procesu tega problema vedno oškodovana. Priznati pa je treba, da je Čile bolj pametno postopal. Medtem ko se Argentina, razen v dobah kriz, za tiste predele ni zanimala (prav obratno kakor se sedaj dogaja npr. z Antarktiko) je Čile tam naselil svoje prebivalce in tako postopoma nad področjem dobival domovinsko pravico. — Edino pozitivno te sedanje krize pa je, da izgleda, da bo stvar, tako ali drugače, enkrat za vselej rešena, in bo konec stoletnih mejnih sporov med obema državama. Poglejmo sedaj še nekoliko gospodarski položaj. Vsem je znano stanje v katerem se danes nahaja argentinska ekonomija. Zato mnoge bolj zanima, kako bo v bodočnosti. Opazovalce je že izučilo, da ne prerokujejo tako ali drugače, marveč raje enostavno nanizajo dejstva, ki jih ne morejo opehariti. Eno takih dejstev je, da je vlada sklenila za prihodnje leto, da ne bo tiskala denarja za kritje državnega deficita. Kar je bila prastara praksa v Argentini, naj bi tako šla počasi v pozabo. Težko je, da bi vlada dosledno mogla to izvesti, a vsak korak v tej smeri bo končno pozitiven za državno gospodarstvo. Problem je v tem (omenili smo že zadnjič), da bodo posledice protiinflacijske politike negativno odjeknile v privatnem gospodarstvu. Denar bo sicer več vreden, a na splošno ga bo manj. Strokovnjaki smatrajo, da bodo najbolj prizadeta srednjevelika podjetja, in napovedujejo da bo mnogo teh prišlo v konkurz. Glavna posledica tega, in tudi najbolj nevarna, bi bila povečana brezposelnost. To bi bila visoka socialna cena za splošno zboljšanje, zlasti če pomislimo, da Argentina nima, kot imajo to napredne države, nikakršne zavarovalnice ne podpore za brezposelne. Vsem naročnikom! Vse naročnike v Argentini in po svetu obveščamo, da bo zadnja številka našega lista v tem letu, ki bo BOŽIČNA, IZŠLA 22. DECEMBRA. Prosimo organizacije, ustanove, podjetja in posameznike, da pošljejo božična in novoletna voščila za objavo najkasneje do nedelje 18. decembra v uredništvo lista. V letu 1978 bo prva številka izšla 5. januarja. Kardelj in Turjak Južna Afrika NE DELI SE SAMO NA ČRNCE IN BELCE Južna Afrika je danes dežela, ki je na dnevnem redu v svetovnem časopisju in na pozornici Združenih narodov ter drugih mednarodnih organizacij. Zlasti je vanjo zagledana Moskva, ki jo hoče na vsak način, dasi postopoma, izbiti izpod kontrole svobodnega Zahodnega sveta, zlasti Washingtonu in to poleg njene geopolitične strateške važnosti — okoli afriškega južnega rta se kontrolira Atlantski in Indijski o-cean — predvsem zaradi rudnine kroma, ki je Južnua Afrika izkoplje največ na svetu ter ga vsega odkupijo od nje ZDA, ki ga nujno potrebujejo pri izdelavi vesoljskih in vojaških raket. Južna Afrika je po površini polovico manjša od Argentine (1.224.000 km2 nasproti 2.780.000 km2), ima pa nad 23 milijonov prebivalcev (Argentina blizu 25 milijonov), od katerih je belcev 21%, črncev Bantu 67%, Azijcev 3,5%, ostalih črnskih plemen 8,5%. Do leta 1960 je Južna Afrika sestavljala del britanskega Commonwealtha. Takrat je izstopila iz te britanske kolonialne organizacije ter se 1961 proglasila za neodvisno republiko. V državi je vlada belcev še izza časov britanskega kolonialnega gospodarjenja u-vedla politiko tkim. apartheid, se pravi popolne ločitve belcev od črncev, z zapostavljanjem teh zadnjih ter Azijcev na skoro vseh področjih človeškega u-dejstvovanja. Ob naravnem in umetnem prebujanju črnega prebivalstva bivših afriških kolonij, zlasti po koncu 2. svetovne vojne, je tudi Južno Afriko zadel ta val. Prepad med belim in črnim prebivalstvom Južne Afrike se je vedno hitreje širil in poglabljal, istočasno pa tudi razdor med belim prebivalstvom te države, tako da je Južna Afrika danes prišla do kritične točke svojega razvoja nepredvidenih dimenzij, s problemi, ki se vedno hitreje kopičijo in katerih rešitev postaja vedno težja. Ti problemi so predvsem naslednji: 1) Naraščajoči nemiri med črnci, ki so se pričeli pred nekako poldrugim letom ter se sporadično nadaljujejo po vseh večjih mestih države. V tem razdobju je v izgredih izgubilo življenje nad 620 črncev in 4 belci, razdejanja imovine pa gredo v stotine milijonov dolarjev. 2) Mestni terorizem se je medtem spremenil v pravo nadlogo. Tolpe črnskih teroristov vadijo za napade na južnoafriška mesta marksistični režimi v bližnjih Angoli in Mozambiku. 3) Vzgoja črncev v Sowetu, ogromnem črnskem predmestju Johannesburga, je popolnoma zastala s stavko 27.000 študentov in odpovedjo službe skoro 500 učiteljev. Vzrok: črnci so zahtevali odpravo dosedanje črnske vzgoje, ki jo smatrajo za manjvredno od vzgoje belcev ter vzpostavitev enot- nega vzgojnega sistema, enakega za črnce in belce. 4) Večina vodij devetih južnoafriških plemenskih (tribù) rezervatov je izjavila, da ne bodo pristali na neodvisnost svojih teritorijev. Končni cilj politike apartheid — separatni razvoj za posamezne rase — je razdelitev Južne Afrike na eno veliko belo deželo in devet majhnih, fragmentiranih črnskih mini-držav. Večina črnskih vodij pa je izjavila, da hočejo ostati del Južne A-frike, države, ki jo smatrajo prav tako za svojo kakor belci. Bojkot Soweta V zvezi z delitvijo oblasti je letos južnoafriški parlament izglasoval ustanovitev tkim. sistema občinskih svetov, v katerih naj bi imeli črnci več besede v svojih zadevah. Toda črnci v Sowetu so predlagani sistem bojkotirali ter ustanoviti svoj lasten svet, tkim. Odbor desetih, sestavljen iz izobraženih črncev, ki poskuša izdelovati svoje načrte za samoupravo. Vladni funkcionarji nočejo imeti stikov z Odborom, kljub dejstvu, da nekateri belci smatrajo ustanovitev Odbora desetih za dokaz, da črnci nimajo namena zahtevati integracije v bela področja, vse dotlej, dokler bodo sami kontrolirali svoja črnska naselja. Na tem problemu se sedaj razhajajo tudi belci. Odbora desetih vlada noče priznati, nekateri vplivni belci pa trdijo, da vlada ne bo imela nikdar več takšne prilike, kakršno ji nudijo črnci sami prav sedaj za mirno rešitev med-rasnih problemov. Medtem se izseljevanje belcev iz Južne Afrike vedno hitreje nadaljuje, ker nihče ne more predvidevati, kakšna bo zanje bodočnost. Nedavna anketa na največji univerzi v Južni Afriki v glavnem mestu Cape Town je pokazala, da se namerava 65% študentov po končanih študijah za vedno izseliti iz Južne Afrike. Številni belci nalagajo svoje finance v tujino. Narašča število samomorov, kar družboslovci pripisujejo naraščajoči napetosti v državi. Po ugotovitvah dnevnika Johannesburg Star je danes Južna Afrika med prvimi petimi državami na svetu po številu samomorov. Med te spada tudi Titova Jugoslavija. Revna opozicija Politične opozicije vladajočemu režimu v Južni Afriki praktično ni, zlasti še, ker sta dve edino nekaj vredni politični stranki, ki sta v opoziciji, zadnji dve leti izgubili s svojo reorganizacijo, notranjimi prepiri, novimi volilnimi gesli in s spreminjanjem svojih imen dragocen čas in vpliv. Edini močan politični element v državi je vladajoča Narodna stranka, ki kontrolira državo že 29 let. Za to stranko stoji konservativna kalvinistična južnoafriška skupnost belcev. No kongresu Narodne stranke, ki je trajal ves letošnji avgust in september, so sestavili novo ustavo, ki spreminja vladno formulo, ne pa strukture oblasti. Po novi ustavi je odpravljen britanski parlamentarni sistem z ustanovitvijo treh ločenih, toda neenakih parlamentov: parlament belcev, ki predstavlja 4,5 milijona belcev, bo imel 185 članov, parlament za 19 milijonov črncev bo štel 92 članov in parlament za 750.000 Azijcev bo štel 46 članov. Vsak parlament bo izvolil svojo vlada z ministrskim predsednikom, nad vsemi tremi pa bo „izvršni predsednik“ imel vrhovno oblast. Dasi bodo tako formalno delili o-biast v državi črnci in azijci z belci, pa bo, po mnenju opazovalcev, ta novi sistem močno zapletel položaj: deset južnoafriških pokrajin bo razdeljenih v 41 delov z 12 ministrskimi predsedniki in enim predsednikom nad vsemi skupaj. Obstoječi Vorsterjev beli režim je bil tako gotov volilne zmage za novo ustavo in posledični državni sistem, da je pomaknil datum volitev za poldrugo leto pred določen datum ter je na volitvah, ki so bile pred kratkim, tudi zmagal. Kakšen bo nadaljnji medrasni in politični razvoj v Južni Afriki pa seveda ni odvisno od nedavnega volilnega rezultata. Moskva hoče Južno Afriko, kakor smo zgoraj omenili, iztrgati iz območja Zahodnega sveta iz geopolitičnih in vojaških razlogov ter jo podrediti svoji kontroli. Odločna, toda razumna reakcija in tudi akcija svobodnega sveta bosta nujno potrebni za o-hranitev Južne Afrike na „naši‘‘ strani. SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Dom starejših občanov so odprli 4. novembra. V 150 sobah ima 211 postelj, od tega je na voljo za nepokretne 72 postelj,, 12 pa za mlajše invalide. MARIBOR — S koncertom zbora, orkestra in solistov mariborske Opere se je 30. okt. zaključilo vsakoletno Borštnikovo srečanje. Obenem so podelili tudi Borštnikova odličja: Najvišje — Borštnikov prstan —, je dobila Vida Juvanova za svoje več kot polstoletno delo v gledališču, razen tega so podelili še diplome in priznanja raznim igralcem in režiserjem za njihove ustvaritve. Letošnjo Borštnikovo srečanje je k svojim 83 prireditvam v raznih krajih pritegnilo več kot .30.000 obiskovalcev. LJUBLJANA — V avli Mestnega gledališča je akademski slikar Vladimir Pirnat razstavil 11 portretov in 19 krajin, ki jih je naslikal v zadnjih treh letih. LJUBLJANA — Vrtec Murgle v Trnovem, ki ga grade v okviru „prvega samoprispevka“, bi moral biti dograjen že vsaj pred dvema mesecema. Toda ob koncu novembra je bilo še mnogo problemov neurejenih — komunalne naprave, plinovod, ki ga v Murglah ni, kanalizacija in transformatorska postaja. Dela more prekiniti tudi slabo vreme, ker je vrtec zgrajen dobesedno v mlakuži — že pol metra pod zemljo je voda... (LJUBLJANA — Tudi v zdravstvu so polletne letošnje izgube narasle: znašajo nekaj manj kot 100 milijonov dinarjev. Tako je imelo izgube v Sloveniji 22 bolnišnic od 28 ter deset zdravstvenih domov od osemnajstih ter en zavod za socialno medicino in higieno. BLED — Slovenske žičnice bodo precej dražje kot lani. Na Bledu so se sestali delegati vseh teh „podjetij“ in sklenili, da bo treba odšteti za dnevno karto od 90 do 120 dinarjev. MARIBOOR — Mariborska tovarna avtomoilov (TAM) je pripravila načrte za vozilo za prevoz denarja, dragocenosti in vrednostnih papirjev, ki jih do- iN AROČNIKOM SVOBODNE SLOVENIJE Prosimo, da poravnate čimprej letošnjo naročnino za Argentino v znesku 4.200 pesov, za pošiljanje po pošti pa 4.400 pesov. Naročnike v Argentini, ki plačujejo s čeki prosimo, da jih izstavijo na Talleres Graficos Vilko SRL in pošljejo upravi Svobodne Slovenije. Naročnike iz inozemstva, ki plačujejo naročnino v tujih valutah pa prosimo, da izstavijo čeke na ime Miloš Stare, prav tako nakazila po banki. Uprava Svobodne Slovenije sedaj v Jugoslaviji še niso izdelovali. Vozilo-furgon na Tamovem podvozju (šasiji) bo neprobojno, imelo pa bo tudi kratkovalovni oddajnik in sprejemnik in druge signalne naprave. DOMŽALE — Domžalski novi dom za upokojence je že dva meseca nared; lep je in razkošen; pa pravijo, da je za upokojence predrag. Podobno je tudi z domom v Dravljah, kjer se ljudje že nekaj mesecev sprašujejo, zakaj: je prazen. CERKLJE — V Cerkljah so za 142-letnico rojstva skladatelja slovenske himne Davorina Jenka in za 80-letnico pred kratkim umrlega slikarja Janeza Mežana pripravili 9. novembra proslavo in odprli razstavo Mežanovih del. Od kakih 6000 njegovih slik, pastelov, akvarelov, risb in grafik so sicer razstavili le 20, toda ljudi so seznanili z obema pomembnima rojakoma. LAŠKO — Odbor za proslavo 750-letnice Laškega je priredil 12. novembra posvetovanje o zgodovini tega zdraviliškega kraja. Umrli so od 3. do 14. novembra 1977 : LJUBLJANA — Jožefa Lekše roj. Janša; Marija Deisinger r. Strojine, 89; Marija Brus r. Pirnat; Hilarij Kokalj, up.; Ida Spačal r. Mozetič; dr. mont. Viktor Kersnič, up. univ. prof.; Angela Ciuha, 72; dr. Alojz Kramarič, kirurg primarij; Franc Hreščak, up. roletar; Adalbert Breznik, klavirski tehnik in uglaševalec; dr. Mercedes Albert Stepanek, zdravnica; dr. Slavko Zore, biv. repub. javni tožilec; Stanislav Starkelj, up.; Ivana Orel r. Mer-žak; Ana Kumiše r. Klemenčič; Egidij Žlebnik, up. sodar; Ivan Kaplan, up.; Tilka Prelog r. Stanetič, up. učit.; Roman Poglajen, up.; Amalija Belec r. Hanzlowsky, 94; Franc Karo; Marta Krevel, 92; Pavia Bergant r. Kos; Emil Kos, bančni upok.; Julij Majer, Vika Zdravje; dr. Franc Bitenc, 52, univ. 'rof.; Anica Gartner r. Ileršič, 75; Franc Presetnik, up. kroj. mojster, 80; Božo Petek; Bogdana Perko r. Bitenc; Erna čerme; Josip Smrekar, up. žel. strojevodja, 85; Mimica Kolar r. Kastelic. RAZNI KRAJ/I — Karolina Posa-vec r. Franki, Celje; Alojzija Kos, up., Laško; Milka Šušteršič, Antonova mama, 86, Kamna Gorica; Franc Kovač, Kralov ata, Podkum; Franc Zgaga, Huda južna; Frančiška Erbežnik r. Rakovec, Vnanje gorice; Ivan Kocjančič, up„ Zg. Kašelj; Roza Rasinger r. Košir, 99, Podkoren; Anton Zarnik, 79, Bovec; Marija Svet, Breg pri Polzeli; Ivanka Černe r. Cajhen, Domžale; Jože Pre-ščak, up.; Franc Smole, župnik, Dramlje pri Celju; Ivanka Škantar, Srednja va/s v Bohinju; Stane Lončar, ekonomist, Celje; Janez Marinček, up., Kranj; Janez Martinec, up. pleskar, Škofljica; Pepca Klenovšek r. Rainer, Trbovlje; Franc Grebenc, Male Lašče; Otmar Križnik, up. rudn. obratovodja, Laiško; Stanko Semič, Lozice; Jože Laznik, 80, borec za sev. mejo; Stanko Staroveški, gostilničar in mes. mojster, Podčetrtek; Marija Forte, Kotredež; Ljudmila Krivec r. Bregant, 81, Sv. Peter pri Mariboru. Osebne novice : Rojstvo: V družini Jankota Barle in njegove žene Rozalije roj. Levstek, se je 4. decembra rodila hčerka. Srečnim staršem naše čestitke! V župni cerkvi Virgen de Itati v Lanusu pa je bila krščena Rotija Karla Grbec, hči Janeza in ge. Betke roj. Urbančič. Botrovala sta Slavko Urbančič in ga. Francka Grbec. Krstil jo je stric g. Mirko Grbec. Srečnim staršem iskrene čestitke! v tovarni in župan velike občine, mati pa je prevzela skrb za dom, gostilno, trgovino, gospodarstvo in za družinico, ki se je z leti namnožila tako, da jih je bila lepa, zdrava vrsta: Tinko, Ivan, Jože, Ciril, Franci, pa Mija in Majda. V sredi dela za dom in družino, je bila mamina prostorna kuhinja zbirališče ljudi, ki so okrog očeta župana zbrani, nadaljevali svoje pogovore in uživali dobrote, ki jih je znala v par trenutkih pričarati gospa Marija svojim gostom. venske prireditve in rad bere slovenske časopise. K 70-letnemu jubileju mu iskreno čestitajo vsi njegovi prijatelji in znanci. Pridružuje se jim tudi Svobodna Slovenija, katere zvest naročnik je g. Ta-šner od začetka. TONE ŠUŠTERŠIČ — 90-letnik Kdor bi ga videl, kako živahno potiska kosilni stroj in obrezuje živo mejo, bi mu gotovo ne prisodil toliko križev. Toda te dni je praznoval v krogu družine svoj 90-letni jubilej. Zibel mu je tekla v romantični dolini Sopote pod Kumom, Starem Dvoru pri Radečah. Rodil se je v številni družini 13 otrok, 14. decembra 1887. Mladost je preživel na svojem domu-kmetiji z mlinom, še mlad je moral v vojsko in je med prvo svetovno vojno okusil vse bridkosti raznih bojišč okoli Soče. Po končani vojni se je z družino naselil v Ljubljani na Krakovem v trnovski fari. Zaposlen je bil v Jugoslovanski tiskarni, pri “-skanju dnevnika „Slovenec“. Proste popoldneve pred nočno službo je uporabil za sprehode z otroki na Grad, Golovec, Mestni Log in pozneje na Rožnik. Odlikovala ga je namreč velika -ljubezen do prirode. Prelepi sprehodi v družbi otrok so bili združeni z nabiranjem borovnic, malin, gob, kostanja in še marsičesa. Večkrat na leto pa je popeljal vso družino na izlete v okolico Ljubljane na Šmarno goro, Katarino, Kurešček itd. Politično se sicer ni aiktivno udejstvoval. Bil pa je vnet pristaš dr. Antona Korošca in SLS. Zanimanje za politiko je bilo in je še danes njegov „konjiček“. Verjetno je malo družin, kjer bi se toliko bralo, kar se pri množici listov v tujini praktično še v večji meri. Našega jubilanta je zanimalo in še danes zanima vse. Sinovi in hčere so se živahno udeleževali društvenega življenja. Ko je napočil odločilen trenutek, so se prav vsi otroci, pet sinov in dve hčeri, odločili za boj za svobodo. Vstopili so v razne domobranske posadke v Ljubljani in na Primorskem. Zato se je ob koncu druge svetovne vojne tudi naš jubilant moral z vso družino umakniti v begunstvo. Tukaj se mu je družina razkropila med raznimi taborišči v Avstriji in Italiji. Enega sina Maksa in hčerko Heleno so dobili komunisti. Sina so ubili, hčerko pa zaprli v mnogoletno ječo. Ko so se ostali že drug za drugim preselili v Argentino, je po čudni usodi sam ostal v Evropi, v Rimu, in se je šele čez nekaj let mogel zopet združiti z družino v Buenos Airesu. Tulkaj se je spočetka težko vživljal, dokler je družina živela v mestu. Ko pa so si sinovi ustvarili domove v Hurlinghamu, kjer imajo tudi vrtove, je zopet zaživel. Do nedavnega je oskrboval kar pet vrtov. Veliko smisla ima za razna mizarska, pleskarslka in druga praktična dela. Lep del prostega časa, pa posveča branju slovenskega tiska. Vsaka sreda je zanj skoraj praznik, ko dobi „Svobodno Slovenijo“, katero je dolga leta hodil o-sebno iskat za mnogo naročnikov iz Hurlinghama. Jubilantu tudi naš list prisrčno čestita k lepemu jubileju in mu želi preživeti med svojimi in nami vsemi še mnogo srečnih let. Poroki: Poročila sta se v soboto 10. decembra v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Carlos L. Medgyesi in Stella Maris Boltar. Za priči sta bila nevestin oče Alojzij Boltar in ženinova sestra Irene Kiss de Jerabek. Poročil ju je msgr. Anton Orehar. V San Justo pa sta se poročila Jaka Mlinar in gdč. Mari Groznik, zvezna predsednica Slovenske dekliške organizacije. Za priči so bili nevestina mati ga. Marija Groznik in stric Anton Rovan ter ženinovi starši ga. Marija in Jakob Mlinar. Med sv. mašo, pel je mladinski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana, ju je poročil dr. Alojzij Starc. Novoporočencem čestitamo! Nova slovenska diplomantka. Na e- konomski fakulteti državne univerze v Buenos Airesu je diplomirala Marija Terezika Repovž in prejela naslov Con-tador Publico Nacional, čestitamo. MARIJA MARKEŽ — 80-letnica Jesenice so v časih, ko je naš narod živel v svobodi, veljale za eno prvih središč našega slovenskega življenja, tako da so v marsičem veljale drugim za vzor, Jeseničanom pa v ponos. Kmečkega življa skoro ni bilo. Tako je ljudem po opravljenem osemurnem delu v službi ostalo še dokaj časa za iz-venpoklicno udejstvovanje. Na Jesenicah je bilo vse organizirano. Trije prosvetni domovi, katoliški, napredni in rdeči so nudili dovolj prostora za vse, ki so se po svojih osebnih vidikih posvečal izobrazbi in kulturnemu udejstvovanju, tekmujoči eni z drugimi. Vsaka skupina je imela svojo godbo na pihala — in kakšno! — poleg tega pa še orkester za prireditve v dvoranah. Imeli smo tri gledališke odre, kjer so dajali nadpovprečne dramatske predstave, celo operete, tri 'odlične pevske zbore, tri telovadne organizacije, tri strokovne organizacije: krščansko socialno, narodno napredno in marksistično, tri politične stranke: ljudsko, napredno in rdečo, itd., itd. Cerkveno življenje je kljub črnim dimnikom in ognjenim pečem tovarne ohranilo v znatni meri oni način preprostega verovanja, ki smo ga mogli videti na kmetskih farah. Duhovniki niso pridigali in maševali praznim stenam, ne v farni, ne v tovarniški cerkvi na iSavi, kjer je bila redna služba božja in zelo obiskana. Duhovniško delo izven cerkve se je delilo na dvoje: polovico za šolo, polovico za društva. Tam v bližini vseh treh društvenih središč so Markeževi imeli svoj dom, pravzaprav podružnico, ker pravi dom je bil gori na starih Jesenicah. V tem domu je skupaj s svojim možem Valentinom ga. Marija Rekarjeva ustanovila svoj dom in dala začetek novi krepki veji Markeževe rodovine. Markeži so bili na Jesenicah postavka zase. Poznal jih je vsakdo, ne samo, da so, ampak tudi kaj so. Da so načelni trdni katoličani, v politiki ravne linije brez oklevanja, vneti za prosvetno in socialno delo, da se imajo radi in da skupaj drže in da so dobri vsem pomoči potrebnim. Družinski oče je bil uradnik Ni čuda, da je morala s svojo družino v tujino. Takih žena in mater rde-"i ne prenesejo. O poti njene družine v tujino, gospa Marija malo govori. Kdor veliko trpi, govori z molkom. Pa jim je ljubi Bog po vseh preizkušnjah in po mnogih žrtvah dal lep dom gori v Merlu, na zraku in svobodi, kakor ga zlepa kdo nima. Sinovi in hčere so že šli po svojih poteh v skrbi za lastne družine in kruh. Samo Mija je ostala pri njej in skrbi zanjff z vso ljubeznijo. Za osemdesetletnico so Markeževi imeli prisrčno slovesnost v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, nato pa kosilo, h kateremu je bilo poleg Markeževih družin povabljenih še nekaj znancev in prijateljev. G. direktor msgr. Orehar je v cerkvi in pri obredu spregovoril lepe besede v počast jubilantki. V imenu bivših jeseniških kaplanov, ki so tolikokrat bili gostje njene hiše, je spregovoril g. Jože Košiček. Predsednik NO g. Miloš Stare je v pesniško lepih besedah pozdravil gospo kot vzor slovenskih mater. G. Lado Lenček jo je pozdravil v imenu vseh, ki so uživali gostoljubnost njenega doma takrat, ko svojega še niso imeli. Jože Markež se je pa v imenu sinov, hčera in vnukov zahvalil materi za vse, kar so od nje prejeli in pribil, da ima ona glavno zaslugo, da so Markeži še vedno kakor so bili in da trdno drže skupaj, pa naj pride karkoli. (Svobodna Slovenija se pridružuje mnogoštevilnim prijateljem, ki so te dni čestitali ge. Mariji in ji želi še mnogo srečnih in zdravih let. ALOJZ TAŠNER — 70-letnik Dne 9. decembra bo v San Martinu v krogu svoje družine praznoval 70. o-bletnico rojstva zvest in delaven član sanmartin-skega doma g. Alojz Ta-šner. Rojen je bil pri Sv. Urbanu pri Ptuju, kjer je imel lepo posestvo in kjer si je ustvaril družino. V zakonu z zvesto družico gospo Terezijo roj. Ploj so se jima rodili trije otroci: hčerka Mimi por. iSenovršnik ter sinova Lojze in Janez. Kmalu po okupaciji štajerske po Nemcih se je začelo preganjanje tudi Tašnerjeve družine. Tedaj je naš jubilant odšel k četnikom, ki jih je na štajerskem vodil Jože Melaher-Zmagoslav. Družina pa si je poiskala zavetje v Ljubljani. Ob koncu vojne se je vsa družina zatekla na Koroško, od koder je odšla v Argentino, kjer je naš jubilant o-pravljal razne poklice. Vedno pa je aktivno sodeloval v Slovenskem domu v San Martinu, kjer se tudi njegov sin živahno udejstvuje. Pridno obiskuje slo- IVekaj še nezbranih Mauserjevih črtic (2) Dote Devsa so dote že dolgo grizle. Že od takrat, ko so otroci pričeli poganjati od tal. Je zlodej, če jih je toliko pri hiši. Frone, Matevž, Neža, Polona in Janez. Trije betini in dve punčari. Dev-su se Frone najbolj smili. Kadar bo prišel hip, ko bo treba določiti dote. bo Frone dobil okleščen gruncek. Le kaj naj počne, reva? Pretegoval se bo do smrti in ko bo svojim otrokom na starost meril dote, bodo ostale samo še drobtine. Devsovka ve, kaj moža grize. Saj sama misli na svoje bučmane. Rada bi, da bi vsi dobili pošten kos od domačije. Toda kaj, ko je gruntek komaj za enega. Nekajkrat takole zvečer v kamri Devfova dva hodita v mislih cez polja in odbirata, kaj bi gruntek najlaže pogrešil. „Njivo v Gačah bi nemara lahko dal Neži. Precej od rok je in v bregu. Kaj misliš?“ Devs v duhu stoji pod njivo in jo precenjuje. Res visi, za oranje je nerodna, toda lansko leto je pšenica obrodila na njej kakor niti na ToLnah ne. Devsovka ve, da je mož ne bo dal. „Neža, od rok je, toda prst na njej je dobra. Froncu bi preveč vzel, ko bi ja prepisal na Nežo.“ „Ti veš,‘‘ je vdana Devsovka. „Froncu bi bilo nemara težko brez nje. Saj sama v-dim.“ Dolgo sta tiho. Devs v mislih že meri bukve v Stra-heči. Mej duš, kako so se odebelile! Pa je veliko drv navozil iz Straheče in še jih bo lahko. „Ali misliš na gmajno?“ Komaj upa vprašati Devsovka. V temi Devs prikima. ,^Strahečo je škoda deliti.“ Zdaj je Devsovka, ki ubije misel v sebi in možu. „Težko bi se odločil, res“, je Devs vesel. In mu je hudo, da odbira med otroki. Vsi so zrasli iz iste krvi, pa vendarle: Frone je prvi. Potlej se oba zopet vrneta iz gmajne in za Košarjevim glogom zavijeta na Krtine. Dolina, da je moraš biti vesel. Devs se v temi smehlja in boža njive. Prav na kraju je Ožbovčeva tur-ščica. Na salamensko je gosta. Se vidi, da je že mladi sadil. Prepuliti bo moral. „S Krtin ne moreva nič trgati, „iz kolca Devs. „Sama vidiš, da je to najboljše, kar imava.“ „Vem.“ Jemnasta, še od brtevsa težko deliš, kako boš od drobtine! Ko bi bila samo dva, recimo Frone in Neža, bi še šlo kako. Tako pa — križana gora Tudi travnike presodita takole, ko ne moreta spati. V lazu je trava vselej revna, toda marsikdaj bo težko brez nje. In zaleže, kadar je zima dolga in sneg ne zna odlezti. Če ti samo slama iMaHHiHiHHuiiKraanNMHnHiaiaiMamHHuaNuiMi ostane, se živini preveč pozna. Živina je dober del grunta. Iz praznih jesli pa se nobena ne redi. če na njivo deteljo zaseje, kam bo pa krompir sadil! Da, dote. Bolj grizejo Devsa kakor vse druge skrbi. Gruntarju še nekam kaže. Toda še njemu se zemlja z dotami trga. Otroci so vedno, zemlja pa ni leščevje, da bi se kar razraščala. Ob vsakem testamentu se bolj drobi. Devs in Devsovka oba mislita na Zidaneka. Čeden grunt je bil nekoč, kakor so vedeli stari povedati. Pa je gospodar v testamentu sina preveč obremenil z dotami. Revež je sekal in odprodajal živino, da je vse izplačal, zalezel v dolg, ki se ga je do smrti držal in prešel spet na sina. Dote so grunt razkopale. Danes je pri Zidaneku komaj za četrt grunta še. In najslabši deli. Je zlodej. Devs kar motoglavi. Kadar Fronca pogleda, se mu zasmili. Kako se žene, hudimana! Komaj leže, je že pokonci. Seveda, brenči tudi že. Prav. Naj kar brenči. Biščeva Angelca bo prinesla pridnost hiši, dote pa ne toliko, da bi za enega zalegla. Pa naj fantu še dekliča oponese? Počemu. Sam si postilja, sam bo ležal. Seveda, bolje bi bilo, ko bi za Benkovo Ančko pogledal, toda kaj hočeš. Ljubezen je v srcu. Hudik, nazadnje imajo pa otroci tudi pamet! Devsa je misel kar prijela. Povem jim, potlej naj se pa košatijo. Nežo bo nemara Primož vzel, čeprav ne bo bogatije prinesla Kamnarju. Polona se je pa tako že zagnala v bajtarja. Klemen naj bo vesel, da bo pridno žensko dobil, če mu ni všeč, pa naj pusti. Gruntarske ne bodo silile k bajti. Janez. No ja, Janez še šole ni povsem odbrenkal. Bo kar tiho, mulec. Za mizarja se bo šel učit, betin, pa bo imel doto. Devsu je misel kar všeč. Mejdunaj, dokler ima še vajeti v rokah, zakaj bi ne vozil. Neža ga še najbolj skrbi in Matevž. Da, Matevž. Njega bo moral izplačati Frone. Obrti se ni izučil, delal je pridno, za hlapca ga ne moreš poslati. In če Kamnarjevo Nežo popusti, bo tudi nerodno. Ženske le ne morejo vedno kokati doma. Oddati jih je treba. Je pa tudi res, da jih s samo košaro težko oddaš. V nedeljo večer je Devs otrokom naročil, naj po marijah ne hodijo daleč od hiše. Koj so vedeli, da imajo oče nekaj v srcu. Po večerji, ko je skleda še stala na mizi in pred vsakim obliznjena žlica, je Devs začel. Frone je koj vedel, kam bodo dregnili. Že po prvih besedah. „Prerasli ste me.“ Devsovka je od peči božala z očmi Fronca in Matevža, Janeza in obe punčari. Res so veliki, si je morala priznati. Kakor da niso iz mene. Devsu se je za čas zataknila beseda. „Na pet delov ne bom mogel deliti. Se reče, kosov ne bo. Bolj drobtine.“ „No, da je le besedo prevalil iz srca na mizo. Kar odleglo mu je in okoraj-žil se je. Naj se zdaj betini upro, če si upajo. Matevž se je oslonil na komolce. „Saj sami vemo, da ne bo veliko.“ Devs ga je pogledal z veselimi očmi. Poglej ga, hudika, pa je mislil, da se bo prvi uprl! „Kje pa se ženiš, da tako govoriš?“ Devs je samo po govoricah vedel, da zahaja v Žiganjo vas k Mežnarčku. Naj Matevž sam pove. „Berač k beraču. Pri Mežnarčku.“ Devs je že odbiral bukve in hraste in tudi siromašni laz pod Žiganjo vasjo. „Toliko boš dobil, da enkrat z vozom ne boš peljal.“ Matevž se je zasmejal. Potlej se je še Devs. Na, poglej jih brenčinov, vsi se smejejo! Kdo bi si mislil, da bodo tako razumeli. Frone toplo gleda v Matevža. Zdaj Devs ne ve več kaj r.eči. Devsovka vzame skledo z mize in pomeče žlice vanjo. „Ste imeli samo to povedati, ata?“ je vstajal Matevž od mize. „Samo to.“ Potlej je Devsov Matevž potegnil na vas. Do dekliča ima daleč, dalj kot drugi. Za njim gre Frone. Skoraj že ponoči reče Devs ženi v kamri: „Tile najini otroci! Iz pravega testa pa so, kaj?“ Potlej sta oba tiho. Stara ura v hiši počasi deli noč in čas. Devs ve, da se za njegovo hišo še ne bo stekel. MEDNARODNI TEDEN PORTUGALSKA vlada socialista Soaresa je končno padla. S parlamentarno manjšino ni mogel preprečiti nezaupnice, ki so mu jo izrekle ostale stranke. Pet strank si trenutno deli sedeže v parlamentu in nofbena nima absolutne večine. Portugalski predsednik, general Ramalho Eanes se je zato obrnil na vseh petero strank, naj do te srede predstavijo svoje mnenje o sestavi bodoče vlade, sam pa je odšel na obisk v Zapadno Nemčijo. Po vrnitvi bo, verjetno konec tega tedna, poveril enemu izmed predsednikov političnih strank (morda ponovno Soaresu) mandat za sestavo nove vlade. Ta skoraj gotovo ne bo izšla iz ene same skupine, marveč bo izšla iz koalicije dveh ali treh strank, tako da bo v parlamentu imela večinsko zaslombo. Lutze, ki je bila do lanskega leta tajnica v enem izmed uradov tega ministrstva. Renata je prodala špijonski mreži vzhodne Nemčije okoli tisoč tajnih dokumentov, ki so vsebovali razne vojaške skrivnosti tako Nemčije kot njenih zaveznikov v NATO. -SOVJETSKA ZVEZA je poslala v vesolje vsemirsko ladjo Soyuz 26, katero vodita kozmonavta Juri Romanenko in Gheorghi četcko. Ladja se je priklopila sovjetski vsemirski postaji Sal-jut 6. SMopljenje so prenašali po televiziji v Rusiji in vseh zahodnih evropskih državah. ZAHODNONEAIŠKO obram/bno ministrstvo je priznalo, da bo moralo popolnoma spremeniti svoj obrambni sistem in to le zaradi 37-letne Renate JAVNI NOTAR FRANCISCU RA EL CASCANTE Escribano Publico Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827 Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Zveza slovenskih mater in žena vabi vse družine na SLOVENSKO BOŽIČNICO ki bo v soboto 17. decembra ob 8 zvečer V SLOMŠKOVEM DOMU v organiziciji odseka iz Ramos Mejie ODBOJKAŠI! Zadnji dve tekmi in zadnja možnost za vstop v IH. kategorijo igramo v petek 16. decembra ob 21.30 proti Club San Fernando na igrišču ul. Arieta 2967, San Justo, in v nedeljo 18. decembra ob 18 proti C. A. Brown de Adrogué na igrišču ul. Cerreti 868, Adrogué. če zmagamo eno od obeh iger imaono zagotovljen vstop v III. kategorijo. Pričakujemo vas in vaših vzpodbud. Dr. Jakob Kolarič: Škof Rožman, III. del (Nekaj misli ob izidu zadnje knjige) Skoraj točno na njegov 75. rojstni dan (20. julij) srečam pisatelja življenjepisa škofa Gregorija Rožmana (dr. Jakoba Kolariča) in tehničnega ravnatelja uskuiiio Mohorjeve družne v Celovcu g. Izopa. Oba veselih obrazov. „Prav, da si prišel. Po 14 letih zbiranja in sestavljanja (Rožmana’ sem danes oddal zadnjo malenkost za tretjo in zadnjo knjigo njegovega življenjepisa. Hvala Bogu in hvala tudi Rožmanu, da sem vztrajal in zmogel. Večkrat sem bil v strahu, da -bom omagal in sem nekajkrat kakor v obraz povedal Rožmanu: če misliš, da je knjiga koristna in potrebna slovenskemu narodu, mi izprosi zdravja in vztrajnosti pri Bogu!“ Dr. Kolarič je v toku dela s knjigo postal do pokojnega Rožmana -domač kakor psalmist David do Boga (v Psalmu 43), ko skoraj očita Bogu: „Zakaj si nas zavrgel..., "apo-dil si nas v beg... Pod seno si nas prodal in pri tem nisi kaj prida zaslužil...“ Vodja tiskarne, g. Izop, je tudi vesel napovedal: „-Sedaj bo pa knjiga v 2-3 tednih že na knjižnem trgu.““ Iz 2 3 tednov sta pa nastala skoraj dva meseca. Poleg drugega sta zategnila ta čas posebno 2 tehtna dokumenta za knjigo, ki sta se našla, ko šo bile vse pole za knjigo že tiskane. (E-nega je zasledil ravnatelj Mohorjeve družbe v Celovcu msgr. dr. Janko Horn-boeck v arhivu družbe, drugega pa rev. Jožef Božnar pri ,Sv. Vidu v Clevelandu.) V prvem škof Rožman, jurist, pomaga odboru rešiti Mohorjevo družbo za njen ustanovni namen (12. januarja 1953); v drugem so škofova pojasnila k besedilu domobranske prisege (škofov rokopis z datumom 19. junija 1950). V knjigi nosita ta dva dokumenta zadnji zaporedni številki (42 in 43) med v-semi objavljenimi dokumenti. Knjiga je v celoti narasla na 1032 strani. Od tega je tekočega teksta z obširnimi opombami 904 strani. Tudi slike, 58 fotografij, so v offsetnem tisku na najfinejšem papirju na 32 straneh. Celotno torej 1032 strani! — Vsa naklada knjige je v rdeči platneni ve- zavi (kakor vezane knjige prvega in drugega dela življenjepisa). Ko -sta šefa tiskarne in knjigoveznice predložila stroške za tisk, vezavo, v. v, V.. „„ cji:w J niibvjv