Rita Astuti Užitek trgovanja V tem prispevku bom skušala uskladiti interese kulture in ekonomije v zgodbi ženske iz skupine Vezo na Madagaskarju, ki se v odločnem sledenju lastni koristi srečuje z nekaj graje in veliko občudovanja. Namen te zgodbe je, da nas prestavi onkraj substantivističnega stališča, ki vidi nasprotje med kulturo in ekonomijo, in upamo, da bomo presegli tudi eno od njegovih najbolj vplivnih kritik. To nas bo popeljalo v domeno individualne motivacije, kjer bomo odkrili trg kot vir užitka. NENYIN TRGOVINA Z RIBAMI Tistega dne, ko sem odšla iz Betanie, ene od vasi skupine Vezo na zahodni obali Madagaskarja, me je pospremila množica sorodnikov in dobrih prijateljev, oblečenih v najboljša oblačila. Najstarejša oseba, ki me je spremljala, je bila neny, ena od mojih dveh posvojitvenih mater, ki je bila tudi pomembna trgovka z ribami. Ko smo prečkali vodni rokav, ki ločuje Betanio od Morondave, je bila neny izrazito nemirna, ker bo zamudila tržni dan. Ko smo sedeli v kanuju, ki prevaža ljudi sem in tja prek rokava, je stegovala vrat in kukala v košare rib, ki so se zibale na glavah njenih prijateljic; ko smo izstopili, je stekla pred naš sprevod in počepnila k drugim ženskam, ki so pregledovale nekaj prekajenih rib, ponujenih za previsoko ceno. Ko smo šli mimo drugih trgovk, so začele dražiti neny: se mar ne more ustaviti niti za en dan? Je bilo zanjo res preveč, da bi se uprla trgu? Niti tedaj, ko mora pospremiti svojo belo hčerko s primernim blagoslovom in dobrimi željami? Neny se je zas-mejala, vstala in se nam ponovno pridružila. Neny je ženska srednjih let, poročena, mati petih otrok. Je ena od mnogih vezo žensk, ki glede na svoje zmožnosti in v različni meri trgujejo na trgu v Morondavi. Med mojim zadnjim .« obiskom se je neny, ker ni imela svojih rib za prodajo, popolnoma posvetila zapletenim arbi-| tražnim dejavnostim, ki so obsegale nakupovanje rib na obali, da bi jih prodala na trgu po višji | ceni. Njen cilj pri tem ni bil, da bi si nabrala kapital in razširila komercialne dejavnosti, ampak I je preprosto upala, da bo ustvarila dovolj dobička za nakup živil za dnevne potrebe družine. < Neny deluje na koncu dolge verige transakcij, ki se začenja daleč stran od tržnice. Zgodaj zjutraj se ženske iz vasi, ki ležijo južno od Morondave, odpravijo od doma s košarami preka-jenih in svežih rib. Med premikanjem proti severu srečujejo druge trgovke, ki čakajo ob obali, da bi kupile njihove ribe. Ce je kupčija sklenjena, bo nova lastnica najverjetneje ponovno prodala ribe naprej proti severu, pri tem bo rahlo povečala ceno in si tako zagotovila majhen dobiček. To se lahko zgodi več kot enkrat, dokler ribe končno ne dosežejo trga. Ceprav bo večina trgovk prehodila vso razdaljo do tržnice, zato da bi pobrale del plačila in nakupile nekaj živil, si lahko samo ženske kot neny, ki živijo le nekaj kilometrov stran od Morondave, privoščijo, da porabijo ves dan za trgovanje na tržnici. Cas je odločilni dejavnik pri organizaciji trgovine z ribami. Zaradi pomanjkanja časa in fleksibilnosti so ženske, ki živijo dlje od Morondave, pripravljene prodajati po nižji ceni, kot jo ribe na koncu dosežejo. Po drugi strani pa neny doživlja svoj zaslužek kot neposredno posledico trdega dela: dolge ure sedi na vročini, pogosto lačna in žejna, domov se vrača pozno zvečer, utrujena, z rokami in obleko, ki smrdijo po ribah. Vendar trgovina z ribami ni zgolj stvar časa in trdega dela, ampak zajema tudi tveganja. Trgovina je tvegana, ker so ribe hitro pokvarljivo blago in ker sta ponudba in povpraševanje izjemno nestanovitna. Oba vira tveganja sta izven trgovkinega nadzora, zato veščo trgovko opredeljuje njena sposobnost, da zazna tiste transakcije, ki bi lahko izničile njen zaslužek, in se jim izogne. Predvsem mora biti trgovka sposobna, da oceni kvaliteto in količino rib, ki jih namerava kupiti. Pri tem rib ne sme kaj dosti prijemati, da jih ne bi poškodovala. Ženske, ki počepajo okrog košar z ribami, sicer klepetajo in se šalijo, vendar ne morejo skriti, kaj zares počnejo: preračunavajo, koliko rib imajo pred sabo, kakšne kvalitete so, kakšno ceno bodo dosegle na trgu in kako dolgo bo trajalo, da jih bodo prodale. V enaki meri je uspeh odvisen tudi od zmožnosti trgovke, da predvidi ponudbo in povpraševanje na tržnici. Prva stvar, ki jo zjutraj naredi neny, je preiskovanje odtisov stopal ljudi, ki so namenjeni na tržnico. Prepozna lahko odtise stopal večine drugih trgovk (celo, če imajo obute natikače), to ji da predstavo, koliko rib je tisto jutro že odšlo mimo. Ve, kakšno je bilo vreme, in tako lahko napravi grobo oceno velikosti ulova prejšnjega dne. Temu doda drobce informacij, ki se širijo ob obali - naj bo posadka japonske ribiške ladje, ki je zamenjala deset košar rib za živo kozo doli v Antisabu ali pogreb v Begameli, ki bi lahko zadržal nekaj rednih trgovk, da tistega dne ne bi prišle na trg. Skratka, nenyjina naloga je, da predvidi prihodnost tako dobro, kot le more. Ko sem opazovala njene dejavnosti na obali, sem se zavedela, da bi z nekaj kontekstualnimi popravki neny precej dobro ustrezala Simmelovemu prikazu konkurence na trgu, kjer "neštetokrat konkurenca doseže to, kar ponavadi uspe edino ljubezni: prerokovati najbolj notranje želje drugega. ... Nasprotna napetost z njegovim [sic] konkurentom izostri poslovneževo [sic] občutljivost za namere javnosti, celo do točke jasnovidnosti." (Simmel, 1955, citirano v Hirschman, 1982: 1472) Neny mogoče ni jasnovidka; je pa bistra, občutljiva in napeta. Pravzaprav je prav taka kot "pravi podjetnik", ki ga opisuje Kirzner (1973), čigar glavna značilnost je čuječnost: sposobnost videnja in povečana občutljivost za odkrivanje novih priložnosti za ustvarjanje dobička. Prav njena čuječnost (razpoznavna v živahnih gibih, napeti drži, preiskujočih očeh, njeni nepopustljivi koncentraciji, celo kadar se pretvarja, da ni pozorna) ji omogoča, da je tako uspešna trgovka. "NE LJUBI SE JI BITI POROČENA" f Na začetku mojega zadnjega obiska mi je neny opravičujoče rekla, da naj raje živim v hiši | njenega brata kot pri njej. Razlago, ki jo je ponudila, so velikokrat obsojajoče ponovile tudi S druge ženske. Skoraj vsak dan, so mi rekle, se je neny vrnila s tržnice, potem ko se je že stemnilo (mimpoly mantonaly); ko so vsi že pojedli in so počivali zunaj, se je ogenj v nenyjini kuhinji šele prižgal (ketsiky mantonaly); skratka, njeno ravnanje s stvarmi v hiši, posebno v kuhinji, je bilo precej nesprejemljivo (tsy mety). Medtem ko niti za neny ni bilo dvoma, da je bilo življenje v njeni hiši neprimerno zame, so te ženske menile, da ni bilo več primerno niti za nenyjinega moža, za njeni dve hčerki in sina in za njenega vnuka. Zakaj se je neny tako obnašala? Njena lastna razlaga je bila preprosta: na trgu je ostala dolgo zato, da bi zaslužila več denarja. Tako se je potem, ko je prodala ribe, ki jih je kupila zjutraj, ozrla za še več ribami. Te je najverjetneje kupovala od tistih trgovk, ki so se, v nasprotju z njo, želele vrniti domov še pred temo. Poudariti moram, da so te kupčije v zadnjem trenutku obenem skrajno tvegane in potencialno zelo dobičkonosne. Čeprav mi je neny povedala, kako pomembno je, da se trgovka upre skušnjavi nakupovanja, kadar je tveganje preveliko, domnevam, da je pogosto pozabila na svojo lastno modrost. Videti je bilo, da je bila večinoma sposobna izpeljati kupčijo do konca, a včasih ji ni uspelo in tedaj je izgubila nekaj dobička, ki ga je ustvarila čez dan. Nenyjini sorodniki ji niso zamerili želje, da bi povečala dobiček; očitali pa so ji očitno nezmožnost, da bi se ustavila in tako dosegla tisto, kar je veljalo za pravšnje ravnotežje med ustvarjanjem denarja in skrbjo za družino. Podobno pomanjkanje ravnotežja je prišlo do izraza tudi takrat, ko me je pospremila na letališče in so jo druge ženske zbadale, ker ji ni uspelo, da bi svojo belo hčerko postavila pred trgovanje. Tako kot konference za delo-holičnega akademika, je trgovanje za neny postalo zasvojenost, izgubila je vsakršen občutek za razmerja. Ob neki priložnosti je nekdo izrazil domnevo, da se je neny obnašala tako, kot se je, ker "se ji ne da biti poročena" (tsy mahefa manambaly). Ker sem poznala neny in njenega precej letargičnega in zamerljivega moža, je bila razlaga videti kar smiselna. STROSKI IN KORISTI Kakršenkoli je že bil razlog, zaradi katerega je neny ravnala tako, kot je, je pomemben vidik njene zgodbe, da so jo zaradi vedenja kritizirali. Te kritike bi zlahka brali substantivistično, tako da bi se zaklinjali na podobo trga kot raz-grajevalca družbenih odnosov in prostora svobodnega sledenja lastnim interesom, torej trga kot § nasprotja "moralni ekonomiji" | skupine Vezo. Po tem scenariju, ki S "¡33 75 - Vezi pripravljajo ribe za prodajo priklicuje substantivistično predpostavko obstoja radikalno različnih ekonomskih menta-litet, bi ženske, ki so kritizirale neny, vzdrževale Kulturo (z velikim K) nasproti grozotam (zlu, grehom) maksimalizacije, kjer bi se bila neny prisiljena soočiti s svojim nesocialnim vedenjem z marginalizacijo in grajo. Vendar je ta scenarij popolnoma neprimeren. Kajti zgodba ima se drugo plat, ki razkriva nenyjine nesporne dosežke prav na kulturnem in moralnem področju identitete Vezov. Na drugem mestu (cf. Astuti, 1995) sem na dolgo razpravljala o naravi vezovstva, kjer sem pokazala, da ne gre za zasidrano stanje obstoja, v katerega se ljudje rodijo, ampak za način delovanja, ki ga ljudje izvajajo v sedanjosti in ki jih dela pripadnike skupine Vezo znotraj konteksta in možnosti. Za ljudi skupine Vezo je to kar delajo (jadranje, ribarjenje, trgovanje z ribami, plavanje in tako naprej) tisto, kar jih ustvarja za to, kar so. Na tem ozadju nas ne more presenetiti, da je neny soglasno sprejeta in cenjena kot "zelo vezo Ženska" (Vezo mare ampela io). Kajti trgovanje z ribami je ena od stvari, ki ljudi dela za Vezo (mahavezo) in neny je po zaslugi različnih izpiljenih spretnosti in svoje zasvojenosti prav posebno dobra pri tem. Ampak to se ni vse. Vsaj v očeh njenih prijateljic (a tudi v očeh nekaterih moških) je neny "zelo Vezo" zato, ker je, po zaslugi svojih spretnosti in intenzivnosti trgovanja, učinkovito prevzela nadzor nad svojim gospodinjstvom. Potemtakem je živ primer prototipske vezovske ženske, tiste, ki odloča o vsem (ampela Vezo manao decision). In tako so tiste ženske, ki so kritizirale neny, ker je ostajala predolgo na tržnici, v enaki meri izražale občudovanje do nje, ker je "postala kot moški" (manahaky johary ampela io). Pri tem ima nemajhen delež zaslug njena predanost trgovini. Medtem ko je nenyjina zgodba zapletena z nasprotji (njene ekonomske dejavnosti so vir kritike in občudovanja) to za substantivistično zgodbo ne velja: ne uspe ji upoštevati kompleksnosti nenyjinega obnašanja na tržnici in izven nje. Nadaljnji razlog, zaradi katerega substantivistična zgodba ni primerna, je, da zlahka prikrije pomembne razlike med protagonisti. Vzemimo Nikyjin primer. Niky je ena od nenyjinih hčera; pred nekaj leti se je poročila in se preselila k sorodnikom po moževi strani, večkrat je zanosila, toda dotlej še nobenkrat ni donosila. Niny pogosto trguje v nenyjini družbi in pogosto se vrača s tržnice prav tako pozno kot neny. Toda zaradi njene starosti in nedvomno tudi zaradi njene neplodnosti velja njeno vedenje za veliko bolj graje vredno kot nenyjino. V njenem primeru je konflikt med trgom in zakonskim stanom obsojen mnogo ostreje. Nikyjin primer razkriva, da je stopnja nenyjine udeležbe v trgovanju možna predvsem po zaslugi posebnega strukturnega položaja (njene starosti, starosti njenih otrok, značaja njenega moža). Vendar kaže tudi, da nenyjin družbeni položaj določa značaj moralnih očitkov: preprosto povedano, neny si glede na starost svojih otrok lahko veliko lažje kot mlada ženska brez otrok privošči, da prelomi družinska pravila in ne upošteva zakonskih vrednot. J Drugačno moralno vrednotenje Nikyjine in nenyjine vpletenosti v trgovanje vpeljuje £ novo razsežnost v našo zgodbo. Razvidno je, da neny ni soočena z absolutnimi kulturnimi v Š normami in vrednotami, ki bi same po sebi in same od sebe omejevale zasledovanje lastne-| ga interesa. Namesto tega je soočena z določenimi stroški (z utrujenostjo, s slabim zdravjem, s kritikami, ki jih proti njej usmerjajo ženske sorodnice, z nejevoljo svojega moža) in z določenimi koristmi (z dobičkom, neodvisnostjo, s kulturno konstrukcijo svojega vezovstva, s potrditvijo svoje moškosti). Referenčni okvir za ocenjevanje žrtev in koristi je specifičen glede na nenyjino osebno zgodovino (starost, otroke, moža) in, bolj splošno, glede na socialni in kulturni kontekst, znotraj katerega neny deluje (narava vezovske identitete, družinska pravila in zakonske vrednote). Potemtakem je mogoče najti zrno resnice v substantivističnem ukvarjanju z načinom, na katerega kulturne norme vplivajo na sledenje lastnemu interesu in ga omejujejo - zadeva, ki bi jo mimogrede in brez oklevanja sprejeli številni insti-tucionalistični ekonomisti. Težava s substan-tivističnim scenarijem je, da dovoljuje le en konec: individualno delovanje je tako vtisnjeno v družbene odnose in kulturne norme so ponotranjene do take stopnje, da Kultura (z velikim K) vedno zmaga na račun individualnega lastnega interesa (v kolikor je lastni interes lahko artikuliran). Kar se v tem scenariju izgubi, je nenehno trenje, ki je stvar pogajanj, med stroški in koristmi, povezanimi s sledenjem lastnemu interesu -zares pomembna izguba, glede na to, da prav to trenje v veliki meri napolnjuje nenyjino življenje, ki je prav zato tako razburkano. 78 - Utriniki s tržnic NENY\N TRANSCENDENTNI RED Substantivistična teorija, ki sem jo kritizirala, je bila seveda preizpraševana že velikokrat prej. Appadurai (1986), na primer, je nastopil proti pretirani dualistični drži, običajni za § antropologijo, ki je ustvarila razcepe, kot so "mi" in "oni", blago in darilo, lastni interes in | moralnost, tržna menjava in recipročnost in številne druge permu tacije tega. Appadurai S meni, da bi se morali usmeriti v "vračanje kulturne dimenzije družbam, ki so preveč pogosto | predstavljene preprosto kot ekonomije z veliko začetnico, in v vračanje preračunljive razsežnosti družbam, ki so prepogosto preprosto prikazane kot solidarnostne z malo začetnico." (Appadurai, 1986: 12). V zvezi z drugo nalogo sta Parry in Bloch uredila zbornik Denar in morala menjave (Money and Morality of Exchange, 1989), ki je zelo verjetno eden najbolj vplivnih prispevkov v zadnjih letih. Parryjev in Blochov Uvod neposredno izpodbija substantivistično stališče, da v pred-kapitalističnem svetu ni prostora za moškega, ki bi želel pridobiti čim več, ali žensko, ki bi sledila lastnim interesom. Etnografski material, predstavljen v knjigi, dokazuje, da je sub-stantivistična dihotomija med "nami" in "njimi" popolnoma zgrešena, ker se "oni" (Fidžijci, Malajci, Merina in tako dalje) sistematično lotevajo individualističnih, preračunljivih aktivnosti in sledijo svojim interesom, ne da bi s tem izzvali kulturno katastrofo, ki jo pričakujejo, se je bojijo in si jo vendarle želijo substantivisti. Poleg tega isti etnografski material kaže, da je to, kar imajo substantivisti za odločilno razliko med dvema različnima družbama, pravzaprav odločilna razlika med dvema različnima transakcijskima ureditvama znotraj ene in iste družbe: ena je povezana s kratkoročnim individualnim tekmovanjem, druga pa z reprodukcijo dolgoročnega družbenega in kozmičnega reda. Parry in Bloch sta naredila veliko, da bi vrnila preračunljivo razsežnost družbam, ki jim je bil zanikan sam obstoj individualnega lastnega interesa. S tem sta ustvarila nekaj analitičnega prostora, v katerega je mogoče umestiti ribjo trgovko, kot je neny. Vendar se mi zdi, da ta prostor še vedno ni dovolj velik, in sicer iz dveh razlogov. Parry in Bloch sicer priznavata sfero kratkoročnih pridobitnih dejavnosti, ki sledijo lastnim interesom, vendar se potem usmerita drugam: njun teoretski interes ne leži v kratkoročnem transakcij skem redu samem po sebi, ampak ju zanima, kako se prehodni svet na lastem interesu temelječe individualne dejavnosti preoblikuje v dolgoročno reprodukcijo družbenega reda. Lahko bi trdili, da je taka odločitev modra, ker usmerja naše napore na področje dolgoročnega transakcijskega reda, za katerega analizo smo antropologi najbolj primerni. Z drugimi besedami, lahko se odločimo, da je najbolje prepustiti analizo kratko-J ročne transakcijske ureditve, ki maksimalizira lastni interes, ekonomistom, ki nedvomno £ bolje opravljajo ekonomske raziskave kot antropologi. Vendar bi taka strategija pomenila v Š umik iz področja, na katerem lahko antropologi zares doprinesemo pomemben prispevek I prav po zaslugi tiste vrste pričevanj, za katerih zbiranje smo izvežbani. Antropologova analiza kratkoročne transakcijske ureditve se verjetno ne bi zelo razlikovala od ekonomistove. Vendar je ekonomija znanost "ceteris paribus": ob upoštevanju nekaterih nagnjenj in preferenc, na podlagi katerih ekonomist ne izreka svojega mnenja, je mogoče vedenjske vzorce na trgu racionalno razložiti. Zadovoljiva razlaga nenyjinega vedenja mora gotovo vsebovati razumevanje kompleksnega računa stroškov in koristi (to bi ekonomist imenoval funkcija koristnosti), ki so vsebovane v njenih dejavnostih na trgu in izven njega. Kot sem tukaj dokazovala, nas to popelje v dobro uveljavljene domene analize antropologije, kot so sorodstvo in družinski odnosi, življenjski ciklus, vloge spolov, identitete in seveda obrekovanja. Ne trdim, da bo "kulturni" pristop razkril drugačen red (neekonomske) racionalnosti. Namesto tega se moramo, da bi se pomaknili onkraj substantivistične trditve o drugačni ekonomski mentaliteti in za vrnitev pomembne vloge kratkoročnemu transakcijskemu redu pri analizi, osvoboditi naše "omejene definicije ekonomskega interesa" (Bordieu, 1977: 177), ki je, kot je pokazal Hirschman (1977), zakoreninjena v brezpogojni in poljubni ločitvi med "strastmi" in "interesi", lastni evropskim intelektualnim tradicijam. In da bi to videli - kot je rekel Bordieu (1977: 176), se praksa nikoli ne preneha prilagajati ekonomskemu preračunavanju (lovljenju ravnotežja med stroški in koristmi) -, moramo razširiti pojma stroškov in koristi tako, da bosta vsebovala, kot je predlagal Bordieu, tudi "'spodbudne besede' in nasmehe, stiske rok in skomige ramen, pohvale in pozornost, izzivanja in Žalitve, spoštovanje in časti, moč in zadovoljstvo, obrekovanje in znanstveno informacijo, ugled in priznanje" (Bordieu, 1977: 178). Dodamo jim lahko utrujenost in slabo zdravje, kritiko in nezadovoljstvo, neodvisnost in priznanje vezovstva, in, kot bomo videli, tudi vznemirjenje spuščanja v tveganje in čisti užitek v igri trgovanja. Skratka, glede na to, da moramo ustvariti pomemben prispevek k preučevanju kratkoročnih transakcijskih ureditev, je težava s Parryjevim in Blochovim pristopom v tem, da nas spodbuja, naj o tem rečemo premalo. Torej nas spodbuja, naj rečemo veliko preveč o transcendentnem redu. Iz vidika transcendentnega reda je kratkoročno prizadevanje preračunljivih posameznikov povsem nepomembno. Na koncu šteje le, da so te neznatne trgovske aktivnosti na neki točki preoblikovane v dolgoročni transakcijski red. Družbe pridobitniških, tekmovalnih in na lastnem interesu temelječih dejavnosti ne dojemajo kot nemoralne ali celo grešne same po sebi: namesto tega izzovejo najstrožjo grajo, kadar posameznikova vpletenost v kratkoročni krog postane sama sebi namen in ni več podrejena in spremenjena v reproduciranje transcendentnega reda (Parry in Bloch, 1989: 26-27). Glede na to analizo se zdi, da transcendentni red vedno zmaga z nadzorovanjem, če ne popolnim motivi-ranjem, vedenja ljudi. 137 Po svoje ta argument precej dobro velja za skupino Vezo na splošno in za neny posebej. Za skupino Vezo je razlika med dvema transakcijskima redoma začrtana med dejavnostjo skrbi zase v nasprotju s skrbjo za prednike. V prvem primeru se bahajo z nezmožnostjo, da bi prihranili in načrtovali v naprej, s pomanjkanjem modrosti in s kratkoročno naravnanostjo; v drugem primeru grajajo drug drugega zaradi nespametnosti in pritiskajo na druge, naj shranjujejo in načrtujejo, da bodo nabrali dovolj denarja za izgradnjo novih grobov za prednike. Vsekakor je neny prava mojstrica, kadar pride do grajanja in pridiganja o varčevanju. Ko je njena družina gradila predniški grob, je preživljala svoj čas tako, da je oštevala ljudi, ker so razsipali denar za dobro hrano, namesto da bi ga prihranili za nakup opek in barve. Nenehno je opominjala ljudi, da njihove kratkoročne pridobitne individualistične dejavnosti na morju in na trgu ne morejo postati same sebi namen, ampak morajo biti spremenjene v ustvarjanje in reprodukcijo reda prednikov. Toda neny, kot smo videli, ni le najstarejša, najmodrejša in včasih najbolj v bes spravljajoče vestna družinska članica, ki jo skrbi, da njeni sorodniki ne bodo pripravljeni brzdati lasnih interesov, da bi lahko izkazali spoštovanje prednikom. Neny je tudi spretna, živahna in uspešna trgovka, ki jo lahko trgovanje tako popolnoma prevzame, da pozabi na moža, otroke in belo hčerko ter domnevam, da celo na prednike; lahko jo grajajo zaradi tega, toda ko je na tržnici, neny pozabi tudi na te kritike. V teh trenutkih ostre osredotočenosti, ko njeno srce močno razbija, se zdi, da je neny zmožna preseči transcendentni red in ga premagati, tako da ustvari svet, ki je prav tako fantastičen kot svet njenih prednikov, v katerem ni nikogaršnja žena, niti sestra ali mati, ampak zgolj spretna, živahna in preračunlj iva trgovka z ribami. S priznanjem, da je lahko tako, vpeljemo bistven, toda zlahka prezrt vidik nenyjinega individualističnega sledenja lastni koristi: dejstvo, da neny pri tem neznansko uživa. UŽITEK TRGOVANJA Res je, da neny najbrž ne bi nikoli priznala, da utiva v trgovanju. Ko se vrne s tržnice, se pritožuje nad utrujenostjo, slabim zdravjem, soncem in vročino in opominja poslušalce (moža, dve hčerki, sina in vnuka), da tako trdo dela v njihovo dobro. Toda ko sem jo napel-§ jala, da je govorila o tem, kar dela na tržnici, in ko je pretresala svoje dosežke in zapletene | trgovske načrte s prijateljicami in sorodniki, bi bilo težko zgrešiti razburjenje v njenem glasu = in lesk v njenih očeh. Veliko je bilo napisanega o "socialnih aspektih" tržnic v Afriki in drugod. Najbolj znano je delo Bohannana in Daltona, ki sta priskrbela seznam najpomembnejših neekonomskih funkcij tržnic na afriški celini (Bohannan in Dalton, 1962: 15-19); vključeval je tržnice kot točke za razglašanje informacij, prostore za srečevanje prijateljev in sorodnikov in za izmenjavo novic in govoric ter tudi priložnosti za iskanje spolnih partnerjev. V tem substan-tivističnem tonu so "socialni aspekti" tržnice in zadovoljitve, ki izhajajo iz klepetanja, opravljanja, izmenjave novic in pogledov, priklicani zato, da bi nas spomnili, da v družbah, kjer tržni princip deluje le na obrobju, tržna menjava ni zvedljiva na čisto ustvarjanje dobička in zasledovanje lastnega interesa. Vendar bi v nasprotju s substantivistično zdravo pametjo rada predočila, da čeprav neny nedvomno uživa v neekonomskih vidikih, povezanih z morondavsko tržnico (če nič drugega, je družba sotrgovk prijetnejša od družbe njenega moža), je tisto, v čemer zares najbolj uživa, čisto neoklasicistično maksimaliziranje profita, kar se tiče ciljev in sredstev. Neny potrebuje zaslužek; predvsem zaradi tega trguje. Toda videti je, da rada ustvarja zaslužek, saj najde v trgovski dejavnosti enak globok vir ugodja in vznemirjenja, kot ga je Gell (1992) pripisal trgovcem na bazarju v Indiji. Kot pravi Gell, "je trgovanje v nekem smislu nujno, skoraj po definiciji, vir subjektivne zadovoljitve, saj trgovati pomeni prejeti blago večje vrednosti v zameno za blago manjše vrednosti. To je sreča." (Gell, 1992: 149). Neny nikoli ne izrazi svoje sreče v toliko besedah; toda njeno zadovoljstvo je očitno, ko se, po končanem dnevu, ki ga je preživela na tržnici, vrne s košaro, polno riža, mesa, kave in sladkornega trsa, in se nameni dati napotke svoji najstarejši hčeri, kaj naj skuha za večerjo. Neny ustvarja dobiček, dobro je, ima nadzor nad stvarmi in to ji je všeč. Vendar je v igri še en element, ki se nanaša na posebna sredstva, ki jih uporablja neny, da doseže svoje namene. Ze prej sem opozorila na veščine, ki jih obvladuje, na nepopustljivo koncentracijo in živahnost, s katerima se sooča z intelektualnim izzivom, kako predvideti in nadzorovati kompleksno vrsto spremenljivk (vreme, pogrebi, odtisi stopal, japonske ribiške ladje) in oceniti potencialne dobičke in izgube. Vsak dan na obali in na tržnici neny usmeri svoj um v to igro ugibanj, si zamišlja nove scenarije, raziskuje nove možnosti in išče nove rešitve. To ugibanje, zamišljanje in raziskovanje je tisto, kar je za neny tako prijetno in kar jo J tako prevzame. V tistih redkih trenutkih, ko £