Izvršili smo obvezo, ki smo jo dali - Paka je 30. septembra stekla po novem koritu! r 1 LETO V. — ŠTEVILKA 13 IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE VELENJE, 17. 0KT0BRB1956 UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRAN JO - UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE. ČEKOVNI RAC. STEV. &22-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK CFT.iSKE TISKARNE V CELJU Letošnje prostovoljno delo-popol n o speh da ni več Novega in Starega Velenja, temveč samo eno Velenje, brez razprtij z najlepšimi perspektivami za nadalj- nji razvo.i V nedeljo, dne 30. 9. 1956 smo zaključili akcijo prostovoljnega dela na regulaciji Pake za letošnje leto. Istočasno je bil to tudi zaključek prostovoljnega dela za to leto nasploh. Ob slavnostnem zaključku na delovišču Pake pa smo enodušno ugotovili, da so uspehi letošnje akcije v vsakem pogledu ogromni in da v prihodnjem letu ne bomo napravili manj, temveč nasprotno, še več. O potrebi, namenu, nalogah in cilju prostovoljnega je bilo spregovorjenih in napisanih že veliko število besed. Tudi o rezultatih in uspehih letošnjega prostovoljnega dela je bilo že precej povedanega. Vendar pa je še vseeno zanimivo in potrebno, da si nekatere teh uspehov bolj od blizu pogledamo. To sliko najlaže dobimo s pomočjo nekaterih podatkov o tem, kaj je bilo storjenega in kdo vse je delal. Rezultati prve faze prostovoljnega dela, to je dela na urejevanju igrišč, so bili že objavljeni v našem časopisu. Da si osvežimo spomin je omeniti, da je bilo napravljenih preko 18.000 delovnih ur in da se je v enem mesecu udeležilo nad 2200 ljudi prostovoljnega dela, kar pomeni več kot 30% vsega prebivalstva naše doline. Levji delež je seveda nosil delovni kolektiv rudnika ob pridnem pomaganju delovnega kolektiva > elektrarne. Razveseljiva in pohvalna je ugotovitev, da se je prostovoljnega dela udeležila velika večina članov teh dveh kolektivov. Le neznaten del ie ostal ob strani, mirno lahko rečemo, revna skupinica ljudi brez politične zavesti in interesa za splošni in svoj lastni napredek. Izvzeti je seveda one, ki iz upravičenih razlogov niso mogli pomagati. Kako pa se je delalo in koliko se je napravilo na regulaciji Pake? Izgotov-ljeno je okoli 270 metrov nove struge. Tu je bilo izkopanih nad 10.000 m3 zemlje, preko 1000 m3 pa je v strugo položenega kamna. Kamen se je moral do-važati iz kamnoloma, oddaljenega skoraj 4 kilometre. Na grobo vzeto, se je samo pri preskrbi delovišča s kamnom moralo napraviti ogromno del, in to izključno najtežjih težaških del. V kamnolomu se je v pičlih 25 delovnih dneh z rokami naložilo nad 300 kamionov kamna. To pa je le majhen delček tistega, kar se je v kamnolomu moralo napraviti, da so dela na delovišču mogla nemoteno potekati. Vse to pa Za vsak obrat, delavnico, krajevno podjetje, področje terena itd. je bilo podrobno določeno, na kateri dan in koliko ljudi bo delalo na prostovljnem delu. Za delovne kolektive, ki imajo že bogato tradicijo pri podobnih delih, se je zanesljivo vedelo in računalo na pol-noštevilno udeležbo. Bolj z nezaupanjem pa se je pristopilo k postavljanju številk za ljudi izven rudnika in elektrarne. Sedaj ob zaključku pa s prijetnim presenečenjem ugotavljamo, da so se Velenjčani odzvali pozivu SZDL res v velikem številu in so tako postavili prvotna predvidevanja čisto na glavo. Ne samo 150% pri nekaterih, ampak tudi do 250% so presegli število, ki je bilo prvotno postavljeno. Poleg delovnega kolektiva rudnika, ki je pri teh akcijah doprinesel svoj veliki delež, se jr tudi ostalo Velenje vzorno odrezalo. Cilj, ki ga nameravamo doseči, da bo pri bodočih akcijah vso Velenje nastopalo složno in enotno kot en mož, je bil že letos dosežen. Z malim trudom se bo ob množični udeležbi lahko v prihodnjih letih napravilo velike stvari. Porok za to so vsi prebivalci Velenja » . . . Našim rudarjem ne bomo gradili kolonije. V Velenju mora biti zgrajeno sodobno mesto, na najmodernejših principih.« Ozko gledano na tega ali onega posameznika ni mogoče v celoti dojeti velikega moralno političnega učinka, ki Ob letni kcnferenci osnotne organizacije ZK Rudnika lignita Velenje Spopasti se moramo z vsemi nazadnjaškimi pojmi in zaostalostjo tei> se dosledno boriti za zmago socializma V nedeljo, 7. oktobra je bila v čitalnici DPD »Svoboda« letna konferenca rudniške osnovne organizacije ZK, ki je bila zelo dobro pripravljena in jo lahko zaradi visoke ravni, na kateri so udeleženci razpravljali najbolj zamotane probleme — predvsem iz proizvodnje — smatramo za doslej najboljšo. Konferenca je pokazala velik in vsestranski napredek osnovne organizacije, kar je zaključiti iz zrele in analitične ter zelo konstruktivne diskuisije na poročilo sekretarja. Diskusija, katere se je udeležilo mnogo navzočih komunistov in povabljenih gostov nepartijcev, je iz osnove zajela vse življenje in delo naših rudarjev od proizvodnje pa do vseh vej političnega in družbenega življenja. Posebno pozornost je konferenca posvetila poleg proizvodnje in izgradnje, ki sestavljata trenutno osrednji problem našega rudnika, vprašanju mladine ter kulturnega in strokovnega dviga članov kolektiva. Sprejet je bil sklep, da se v okviru rudnika, namesto dosedanje ene, osnujejo tri osnovne organizacije, od katerih bi prva zajela ves jamski obrat, druga novi jašek in elektrostrojni obrat z avtoparkom, tretja pa komuniste direkcije, zunanjega in gradbenega obrata. Kot gostje so konferenci prisostvovali tov. Julij Beltram, član političnega aktiva pri CK ZKS, Jakob Žen, organizacijski sekretar Okraj, komiteja ZKS Celje, Jože Marolt, sekretar Občinskega komiteja ZKS in večina vodilnih uslužbencev rudnika na čelu z glavnim inženirjem tov. Pipušem Dušanom. Paka je stekla po novi strugi z v letošnjem letu že doseženimi uspehi. Povprečna dnevna udeležba 230 lju-skozi dva meseca ni mala stvar. Tak uspeh je zavidanja vreden, ob ugotav- ga je akcija prostovoljnega dela pustila na ljudeh. Ko pa gledamo podatke zadnjega tedna dela, iz katerih je razvidno, da je dnevno prihajalo na Pako tudi po 100 ljudi več, kot je bilo predvideno ali pa prisluhnemo temu, kaj pravijo Velenjčani, vidimo, da pri nas formiramo resnično novega, po mišljenju zdravega socialističnega človeka. Velenjčani namreč pravijo, da bo brez prostovoljnega dela kar dolgoča'sno. Na to je treba reči, da ne sme biti! Vrata naših društev in sekcij so odprta za vsakega in upravičeno pričakujemo splošno sodelovanje. Za prihodnje leto pa ne pozabimo na prostovoljno delo —■ napravimo še več in upravičimo zaupanje in nade, ki jih v nas polaga ljudska oblast. Posebno pa še tovariš Franc Leskošek, kateremu smo za vso pomoč in moralno oporo iskreno hvaležni. S Konferenco je pred polno zasedeno dvorano otvorii sekretar osnovne organizacije tov. Tekavc, ki je v svojem poročilu izčrpno razčlenil razvoj rudnika in proizvodnje vse do danes in nakazal tudi bogato perspektivo, ki jo ima velenjski rudnik in z njim vsa Šaleška dolina v okviru našega gospodarstva. Težišče sekretarjevega poročila je tvorila proizvodnja, ki je letos v našem rudniku globoko pod planom. Vzporedno z njo seveda tudi delovni učinki, za kar ni nobenih neodpravljivih razlogov. Eden glavnih vzrokov je slaba kakovost jamskih/ transportnih naprav, ki jih je izdobavila Strojna tovarna Trbovlje. Izpad proizvodnje, ki so ga povzročili nenehni zastoji v prvih devetih mesecih letošnjega leta, znaša nad 100 tisoč ton premoga ali skoraj 200,000.000 din. , Mnogo zastojev na mehanizaciji je pripisati tudi premali pazljivosti delavca, s čimer se občutno veča že itak ogromna gospodarska škoda, ki izhaja iz slabe kakovosti materiala in konstrukcijskih napak tovarne. Proti vsem pojavom malomarnosti in nepazljivosti pri upravljanju s strojno opremo je treba začeti z najodločnejšo borbo. Pri tem bi morali prednjačiti višje in srednje tehnično osebje, ki je neposredno zadolženo s proizvodnjo. Opaziti je tudi premalo zdravega sodelovanja med tehničnim kadrom ter neupoštevanje raznih koristnih predlogov, kar se nedvomno odraža tudi pri proizvodnji. Posebno pozornost bo treba v bodoče povečati tudi delovni disciplini, ki se posebno negativno izraža v visokem odstotku bolniških izostankov, posebno v sezoni kmečkih poljskih del spomladi in jeseni. Ta pojav je značilen v vseh podjetjih, ki zaposlujejo manjše kmete vo. Po napornem delu na delovišču opravljajo ti člani kolektiva še poljsko delo — namesto, da bi se pošteno odpočili —• kar se ponavlja dan za dnem in jih tako izčrpa, da pri delu v jami ne morejo biti več dovolj zbrani, da bi se mogli uspešno varovati pred vsemi nevarnostmi. Tudi delovni učinek pri teh tovariših ne more biti niti približno tak, kot pri spočitem delavcu. Posebno pereč je ta problem pri mladih samskih delavcih, pa tudi pri manjšem številu poročenih, ki so si iz različnih vzrokov — predvsem zaradi razmeroma visokih cen in slabe, oziroma nezadostne hrane v menzi — poiskali stanovanje in hrano pri okoliških kmetih. Te tovariše izkoriščajo kmetje brezobzirno za najrazličnejša poljska in domača dela in do skrajnosti izrabljajo njihov odvisnostni položaj. Večina njih si pod krinko kakršnekoli namišljene bolezni prigoljufa od zdravnika bolniški dopust, ki ga nato izkoristi za kmečka dela. Vse to povzroča družbi dvojno škodo — izpad proizvodnje in neupravičeno bolniško hranarino. Vsekakor bo v bodoče treba obravnavati ta problem z največjo doslednostjo in ostrino. Doslej je bilo pri njegovem reševanju močno pogrešati političnega dela članov ZK in sindikalne podružnice, kar je treba v bodoče temeljito spremeniti in do skrajnosti poglobiti naše delo. V zvezi s tem bi bilo potrebno omeniti tudi premalo pozornosti predpisom higiensko-tehnične zaščite. To predvsem s strani srednjega tehničnega (nadzornega) osebja, katerega dolžnost je neposredno poučevanje delavcev, v prvi vrsti novincev, in skrb za pravilno delo, s čimer bi bile do skajnosti omejene možnosti obratnih nezgod. Tudi na tem polju bo potrebno primerno zaostriti naše odnose. Važen del poročila je bil posvečen in od kmetov odvisne delavce. V se- splošni in strokovni izobrazbi ter po- zoni kmečkih del je tudi največ obratnih nezgod, kar je popolnoma razumlji- RUDNIŠKIM KOMUNISTOM! Pogled s Pake na južni predel Novega Velenja seveda s prostovoljnim delom. Poseben problem in težavo je predstavljalo tlakovanje struge s kamnom. Rok za zaključek del je bil postavljen za.dne 30. 9. 1956, tlakovanje pa je v začetku napredovalo nekam bolj počasi, vsaj za naše velenjske pojme in potrebe. Za rok pičlih 4 tednov pa je bil tak tempo, kljulb temu, da je bil začetni, odločno preslab. Tovariši, ki so akcijo vodili, so dan za dnem razmišljali in pod-vzemali energične ukrepe, da bi se tlakovanje pospešilo. Uspeh ni izostal, brezštevilni kvadrati in profili v strugi so bili do postavljenega roka tlakovani in struga izgotovljena. Ob splošnem veselju, ponosu in ododbravanju se teh bregov ne bo nikoli več prestopila, je izročila reki Paki z zagotovilom, da S količino opravljenih del smo lahiko več kot zadovoljni. Kaj pa z udeležbo ljudi na prostovoljnem delu? Kot povsod drugje, se je tudi tu napravil plan udeležbe ljudi. Plan je določal, da mora biti vsak dan na delu toliko in toliko ljudi, kolikor je pač kazala potreba. Nikoli manj kot 150, in ne več kot 250. Ijanju teh rezultatov pa pridemo do zaključka, da nam ne bo težko storiti še več, če bo potreba. Tudi v moralno političnem pogledu in v pogledu odpravljanja raznih razprtij in nesporazumov med Novim in Starim Velenjem ter med Šoštanjem in Velenjem je akcija letošnjega prostovoljnega dela dosegla lepe uspehe. Delovišče Pake je kraj, kjer se je brez prestanka kovala socialistična zavest vsakega posameznika. Znano geslo »delu čast in oblast« je bilo na Paki v polni meri realizirano. Delo je postala tista vez, ki je nezadržno podirala pregrade med delavcem, kmetom in obrtnikom. Vsi: rudar, uslužbenec, gradbeni delavec, obrtnik, kmet ali kdorkoli so složno delali in družil jih je isti cilj — pripraviti vse pogoje, da bomo čimprej pričeli z gradnjo novega mesta Velenja, mesta politično zrelih, vedrih in zadovoljnih delovnih ljudi. Ta veliki načrt je vreden največjih žrtev, saj bo vse, kar bomo ustvarili, dano delovnemu človeku v Velenju in njegovim potomcem. Že sedaj lahko ugotovimo, Konferenca ZK Rudnika lignita Velenje, ki je 'bila v nedeljo, 7. oktobra 1956, je obravnavala razne pomanjkljivosti v podjetju. Med drugimi je bilo tudi mnogo diskutirano o delu članov ZK, namreč o tem, da imamo še večje število komunistov, ki ne delajo po sklepih VI. kongresa. Konferenca je nakazala, da so komunisti odgovorni za vse politično delo, in to ne samo v podjetju, temveč tudi na terenu. Od komunistov moramo zahtevati več odgovornosti. Ne smemo dopustiti, da se bodo samo nekateri komunisti čutil odgovorne za politično delo, drugi pa bodo gledali ob strani. Res je, da so nekateri tovariši sposobnejši od drugih, zato je nujno, da se tisti komunisti, ki so manj sposobni izobražujejo, da bodo kos svojim nalogam. Tudi statut ZK predpisuje, da se je komunist dolžan nenehno izpopolnjevati in razširjati svoje znanje. Ce tega ne dela, ne more biti član ZK. šola obvezna kot je bilo poudarjeno na konferenci in potem formulirano v sklepih. V kratkem se bo začel seminar za vse komuniste, ki pa ne bo obravnaval samo tekočih nalog, temveč bo obdeloval snov iz širših vidikov. Za ta seminar je predvideno pet tem, in sicer: 1. Notranje-partijski problemi. (Tu se bo obdelovala tudi materija in dialektični materializem.) 2. Gospodarstvo FLRJ — v povezavi z marksistično teorijo. 3. Vprašanje kmetijstva. 4. Družbeno upravljanje in komunalni sistem. 5. Zunanja politika Jugoslavije. V teh temah ne bi obravnavali trenutne situacije, ampak obdelali snov iz globlje politične vsebine tako, da bomo razumeli perspektivo našega nadaljnjega političnega dela. O teh seminarjih sta že razpravljala Okrajni in Občinski komite ZK. Na tej osnovi je občinski Da bi komunisti postali bolj razgle- komite že začel s seminarjem in imel dani je potrebno, da se vpišejo v šolo za odrasle, ki jo organizira DPD Svoboda. Program te šole, oziroma snov je takšna, da jo mora vsak komunist obvladati. Kdor že pozna zgodovino, biologijo, politično ekonomijo itd., mu ta šola ni potrebna. Za vse tiste komuniste pa, ki teh stvari ne poznajo, je že dve predavanji za člane občinskega komiteja in sekretarje osnovnih organizacij ZK. Rudniški komite pa je na svoji prvi seji sprejel sklep, da se prične s seminarjem v rudniških organizacijah v začetku prihodnjega meseca. Tekavec Jože trebni politični zgrajenosti, oziroma zainteresiranosti naših kadrov. Vedno naraščajoča mehanizacija proizvodnje zahteva delavca novega, modernega kova. Časi, ko so velenjskemu rudarju bili domači le pojmi kramp, lopata in voziček, so dokončno minili. Že sedanja stopnja našega razvoja zahteva delavca na nepi/memo višji ravni splošne in strokovne izobrazbe. Obvladati mora vsaj toliko iz strojništva in elektrotehnike, kolikor zahteva njegovo vsakdanje delo. To je življenjska nujnost za delavca samega, pa tudi za podjetje, če hočemo, da bo naša strojna in ostala oprema prekoračevala svojo določeno življenjsko dobo, ne pa, da bo izrabljena že v njeni polovici ali pa že prej. Že doslej so bili v podjetju organizirani splošnoizobraževalni in razni strokovni tečaji, ki so dali po številu udeležencev in učnih uspehov kar dobre rezultate.. S temi tečaji moramo nadaljevati tudi v bodoče in skrbeti za njihovo pestrost in kvalitetni dvig. DPD »Svoboda« pripravlja Šolo za odrasle, ki bo v najkrajšem času pričela z delom. Ta šola bo dala vsakomur, ki nima večje predizobrazbe, s svojim pestrim in izbranim programom razmeroma široko obzorje, ki mu bo zelo olajšalo nadaljnjo splošno, predvsem pa strokovno izobrazbo. Tudi tukaj bi morali biti komunisti prvi. Potrebno bi bilo, da bi vsi člani ZK, ki nimajo srednješolske izobrazbe, obvezno obiskovali Šolo za odrasle. (Nadaljevanje na 2. strani) Spopasti se moramo z vseirti nazadnjaškimi pojmi in zaostalostjo ter se dosledno boriti za zmago socializma (Nadaljevanje z 2. strani) Izpred disciplinskega sodišča Rudnik štipendira večje število slušateljev raznih sredn/h strokovnih šol in fakultet. Doslej se izbiri teh kadrov, ki bodo slej ko prej prevzeli vodilna mesta v našem podjetju, ni posvečala zadostna pozornost. Predvsem kar se tiče njihove politične preteklosti in sedanje opredeljenosti. Nikakor ne smemo tvegati, da bi se zaradi naše nebudnosti vtihotapili celo z našo aktivno pomočjo na vodilna mesta v proizvodnji, ljudje, ki so do naše stvarnosti indiferentni ali celo sovražni. Sedaj gledamo na to vprašanje že bolj kritično, treba pa bo kriterije še bolj zaostriti in v tem smislu tudi vplivati na komisijo za štipendije, ki je bila ustanovljena pri delavskem svetu. V delavskem svetu našega podjetja je 16 članov ZK, ki pa žal niso tako aktivni, kot bi bilo potrebno v tem važnem samoupravnem organu. Delavskemu samoupravljanju v RLV je treba priznati razmeroma velik napredek, vendar pa še obstoja v delu samoupravnih organov cela vrsta bistvenih nepravilnosti. Ena glavnih je, da so člani DS pred zasedanji premalo — ali pa Tov. Jakob Zen, organizacijski sekretar Okrajnega komiteja ZKS Celje sploh ne —• seznanjeni s snovjo, ki jo bodo obravnavali. Posledica tega je, da poslovanje sveta ne more biti na tisti kvalitetni višini kot bi lahko bilo, če bi vsi člani že poprej temeljito predelali ves program zasedanja. Uzakonjeno pravilo je, da mora biti z delom samoupravnih organov redno seznanjen ves kolektiv, kar se v našem kolektivu ni dogajalo. Tudi to je bistven nedostatek, ki ga je treba takoj odpraviti. Pri vsem tem so precej krivi člani ZK, ki niso bil dovolj aktivni in niso odigrali svoje važne politične vloge v delavskem svetu. Potrebno bi bilo v okviru delavskega sveta osnovati aktiv komunistov, ki bi intenzivno deloval na politični aktivizaciji članov sveta in poživitvi dela v svetu. Tudi v sindikalni, posebno pa v mladinski organizaciji komunisti niso iz polnili svoje odgovorne naloge. Samo v našem podjetju je zaposlenih nad 600 mladincev, za katere je mladinska organizacija storila prav malo — oziroma praktično ničesar. Namesto, da bi jih dosledno vključevala v svoje vrste, bdela nad njihovim razvojem in jih usmerjala v razne družbene, kulturno-prosvetne in telesnovzgojne organizacije, jih je prepustila samim sebi, s čimer so ostale na široko odprte vse možnosti, da mladina zavije na stranska pota. To stanje je treba takoj končati! Naloga komunistov je, da čimprej in korenito poživimo delo mladinskih organizacij in skrbno bdimo nad njenim nadaljnjim delom in razvojem. Velik politični uspeh, pa tudi gospodarska korist, sta bila dosežena s prostovoljnim delom pri regulaciji Pake. Odziv državljanov je prekoračil naša pričakovanja. Dela so se udeležili prebivalci starega in novega Velenja ter okolice brez razlike na poklic, položaj v družbi, starost in spol. Vsi so delali le za izvršitev postavljene naloge in se z dneva v dan bolj krepko povezali v močan kolektiv ljudi usmerjenih k istemu cilju. S tem so bili doseženi najbolj neposredni odnosi med ljudmi in odpravljeno umetno zasejano na-sprotstvo med starim in novim Velenjem. S tem je SZDL dosegla največji uspeh v tej svoji akciji. Člani rudniške osnovne organizacije ZK so opravili nad 3.000 prostovoljnih delovnih ur, kar vsekakor pove, da so akcijo pravilno razumeli. Žal pa tudi v tem primeru zaznamujemo nekaj primerov, da se tovariši pozivu na delo niso primerno odzvali — eden pa je do akcije zavzel celo popolnoma ne- gativno stališče, kar je treba najstrože obsoditi. Naša osnovna organizacija šteje 93 članov, od tega 48 delavcev in 45 nameščencev. Na novo je bilo letos sprejetih 7 članov, in sicer en nameščenec in 6 delavcev, izključenih pa je bilo 5; en nameščenec in 4 delavci. Da bi se olajšalo in čimbolj poglobilo delo, naj bi namesto dosedanje ene obstojale v podjetju tri osnovne organizacije, in sicer naj bi prva zajela vso jamo s 42 člani, druga novi jašek z elektr o strojnim obratom in avtoparkom z 21 člani, tretja pa direkcijo, zunanje in gradbene obrate s 30 člani. Iz poročila izhajajo zaključki, da mora osnovna organizacija ZK v bodoče posvetiti vso skrb dvigu socialistične zavesti vseh članov kolektiva, predvsem višjega in srednjega vodilnega kadra, s čimer bo postavljena ena najvažnejših osnov za monolitnost kolektiva. Edino čvrst in enoten kolektiv se lahko uspešno bori z vsemi tekočimi težavami ter pravilno skrbi za pravilen razvoj in napredek podjetja in proizvodnje. Dosledno je treba skrbeti za splošno in strokovno izobrazbo kadrov, predvsem novih, ki jih je treba vključevati v tečaje, kateri so organizirani v podjetju. Pri tem morajo prednjačiti komunisti. Energično se je treba boriti proti vsem pojavom delovne nediscipline, kršiteljem HTZ predpisov in izkoriščevalcem socialnega zavarovanja. Vložiti vse sile v poživitev in na-daljni uspešni razvoj in delo mladinske organizacije ter poživiti delo v organih delavskega samoupravljanja in sindikatu. Po .sekretarjevem poročilu se je razvila izredno razgibana in plodna diskusija, v kateri so vsi govorili zelo kritično in podrobno razpravljali vse nakazane probleme in poskušali izluščiti način za njihovo najboljšo rešitev. Diskutirali so tov. Kortnik, ing. Mirn, ing. Ahčan, Močilnik, Vrečko, Mravljak Hubert, Grebenšek Ciril, ing. Pipuš, Škarja, Grčar, Tratnik, Krump, Mavec, Žgank in Zen. V diskusiji je bil najprej podrobno razčlenjen problem proizvodnje. Ugotovljeno je bilo, da so glavni vzroki slabe proizvodnje in padca učinkoii mladi, in neizkušeni kadri ter zelo slaba kvaliteta jamske mehanizacije, ki jo je izdobavila STT. Vsi diskutanti so zahtevali, da je treba pri vodstvu tega podjetja podvzeti naj odločnejše korake, da izboljša kvaliteto opreme, ki nam jo dobavlja, ker njihovi izdelki ne povzročajo ogromne škode samo našemu kolektivu, temveč vsemu gospodarstvu. Zaradi nenehnih izpadov proizvodnje, se za velike količine zmanjšuje kontingent premoga naši industriji in široki potrošnji. Vsi govorniki so poudarjali, da popolnoma razumejo težave STT pri osvajanju nove proizvodnje ter da je za razvoj domače industrije potrebno primerno žrtvovati, vendar le do določene meje. Ne smemo pa dovoliti nadaljevanja obstoječega stanja, v katerem je bila naša jama le poizkusno polje trboveljske strojne tovarne — in to popolnoma v breme in na račun našega kolektiva. O tem naj odločno spregovorijo tudi naši zastopniki na republiškem posvetovanju komunistov naših velikih industrijskih podjetij. V diskusiji se je obravnavalo tudi, da med tehničnim osebjem ne vladajo najboljši odnosi. Mnogi konstruktivni predlogi se ne upoštevajo dovolj, ali pa se sploh ne upoštevajo. Vsi predlogi delavcev in srednjega strokovnega kadra vodilnemu osebju se naj v bodoče dajejo pismeno. Obravnava jih naj komisija za proizvodnjo pri del. svetu in uporabne predloge tudi nagrajuje po njihovi vrednsoti za organizacijo in potek proizvodnje. Finančni rezultati, ki jih dosegamo, so verna slika izpolnjevanja proizvodnega plana. Samo julija in avgusta je izpadlo 6 milijonov din viška plačilnega fonda, na fondu za prosto razpolaganje pa smo izgubili 2 milijona din, s čimer je zelo prizadeta naša izgradnja, v katero vlagamo ta sredstva. Diskutanti so vedno znova poudarjali skrajno pomanjkljivo strokovno izobrazbo naših delavcev in ugotovili nujnost z vsemi sredstvi podpreti nadaljnje delo strokovnih tečajev, oziroma njihovo razširitev ter s prepričevanjem in dobrim vzgledom komunistov vzbuditi pri delavcih — posebno novincih — zanimanje za šolanje in strokovno izpopolnjevanje. Važno vlogo pri tem programu bi naj prevzelo Društvo rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov (DRMIT). V izgradnji našega podjetja, ki so ga zaradi zaostalosti nekdaj po pravici imenovali kmečki rudnik, srečujemo celo vrsto problemov, ki jih ostala podjetja, katera obstojajo že dolga leta, nikdar niso poznala. Novo delovno silo rekrutiramo v glavnem iz pasivnih in v vojni opustošenih predelov, kar zelo otežkoča njeno kulturno in strokovno izpopolnjevanje. Vsi komunisti moramo delati na dvigu kadrov. Kot povsod drugod moramo tudi tukaj biti vedno na prvem mestu in za vzgled ostalim državljanom. Vprašanje kadrov ne sme biti le problem našega personalnega oddelka, temveč v prvi vrsti vodilnega in nad- zornega osebja, ki je z delavci vedno v neposrednem stiku. Ti tovariši morajo znati mladega človeka pravilno vzgajati in usmerjati ter budno zasledovati njegov razvoj. Le-ta način nam bo omogočil pravilno razvrstitev in zaposlitev mladih kadrov. Ne smejo se več dogajati nesreče zaradi tega, ker je bil človek zadolžen z delom, ki ga ni obvladal. Kadrovski problem moramo reševati vsi od direktorja do pred-delavcev in kopačev. Mesečne operativne proizvodne načrte bi naj skupaj z obratovodjo temeljito obdelala Komisija za proizvodnjo in jih nato vsestransko razčlenjene in obrazložene predložila delavskemu svetu v obravnavanje in potrditev. Stremeti moramo za tem, da bo ves kolektiv razglabljal in reševal probleme v smislu letošnje konference naše osnovne organizacije. To bo ogromno delo na njegovi prevzgoji, ki mora biti načrtna in dosledna, kar je v glavnem naloga komunistov. Člani ZK morajo po svojih sposobnostih sodelovati ,v vseh organizacijah, stremeti za njihovim napredkom ter kritično ocenjevati delo in prizadevnost komunistov — tudi svoje — v organizaciji. Odgovornost komunistov je treba neločljivo povezati z delom organizacije in jo skrajno zaostriti. Spopasti se moramo z vsemi nazadnjaškimi pojmi in zaostalostjo ter se dosledno boriti za njihovo likvidacijo in zmago socializma. Naše delo in vse njegove oblike mora biti usmerjeno k temu cilju. Za to borbo moramo pripravljati in usposabljati ne le sebe, ampak vse tovariše komuniste in ostale poštene državljane. To bo veliko revolucionarno dogajanje, ki se mu moramo postaviti na čelo. Nujno bo pomladiti osnovno organizacijo in začeti sprejemati v članstvo mlade, predane in pridne tovariše, ki jih moramo takoj začeti pripravljati na velike in težke, ampak nadvse čast-naloge, ki jih bodo prevzeli z vstopom v vrste članov ZK. Pravilno delo komunistov se mora čutiti ne le v slehernem kotičku podjetja, temveč tudi v vseh vejah družbenega in društvenega dela vse tja do pionirskih organizacij. Po končani diskusiji je bil v tajnem glasovanju izvoljen nov komite rudniške organizacije ZK, ki ga tvorijo tovariši Tekavc Jože, Mravljak Hubert, Jamnikar Ivo, Močilnik Anton, Grešnik. Vlado, Svetina Blaž in Jeriha Avgust. Republiškega posvetovanja komunistov večjih industrijskih in rudarskih podjetij Slovenije, ki bo ob koncu okt. ali v začetku novembra v Ljubljani, pa se bosta poleg direktorja podjetja in sekretarja rudniškega komiteja udeležila tudi tovariša Mravljak Hubert in Jamnikar Ivo. Novoizvoljeni komite bo na svoji prvi seji iz poročila sekretarja in direktorja na letni konferenci sestavil sklepe, ki bodo vodilo komunistom in vsem poštenim članom našega podjetja za njihovo bodoče delo. Pred dnevi je disciplinsko sodišče obravnavalo več primerov težjih kršitev delovne discipline Tako se je moral zagovarjati delavec Kotnik Jožef, ker je zaradi nepazljivosti presekal gumijasti transportni trak in je nastala škoda okrog 50.000 din. Disciplinsko sodišče ga je spoznalo za krivega in ga kaznovalo. Premestitev na delo z nižjo tarifno postavko ga ne bo preveč prizadela. Hujše bo, ko se bo obravnavalo vprašanje povrnitve visoke škode. To bo moral krivec pač plačati. Zaradi kršitve bolniškega reda pa se je zagovarjalo kar 7 članov kolektiva. Vsi, ki so se zagovarjali, so storili prestopke s tem, da se niso zdravili tako, kot je bilo od zdravnika predpisano. Krivda je bila v vseh primerih podana. Pri izreku kazni pa je disciplinsko sodišče stalo pred nekoliko težjo nalogo. Izreči kazen primerno prestopku, ob upoštevanju zadržanja obtoženega člana kolektiva na sploh, ni vedno lahka naloga. Po izvedenih disciplinskih razpravah je disciplinsko sodišče' v pogledu izrečenih kazni svojo nalogo dobro opravilo. Najtežja izrečena kazen je bila odpust iz podjetja. Romih Jože, ki je bil kaznovan s to kaznijo, se je zagovarjal za dva prestopka. Uprava rudnika pa mu je delovno razmerje že pred tem odpovedala zaradi neupravičenih izostankov. V drugih primerih so bile izrečene milejše kazni, katerih namen je, da bi na storilce vzgojno delovale. Hleb Ivan bo moral na delo z nižjo tarifno postavko za 1 mesec, Tratnik Vera pa je kaznovana s 300 din denarne kazni. V primeru kopača Polak Ferda in Mravljak Ludvika je disciplinsko sodišče krivdo sicer ugotovilo, kazen pa se jima spregleda. Oba sta namreč pridna in neoporečna delavca, ki delata že dolgo vrsto let v jami. 2e sam postopek bo na njiju deloval tako, da v bodoče bolniškega reda ne bosta več Mlada mati hoče svojemu otroku posredovati temeljite osnove telesne in umske vzgoje — pa se vpiše v šolo za starše. Mati enajstletnega sina se vsa zaskrbljeno vprašuje, kaj naj počne z Ivanom, da se bo bolj pridno učil — prilika kot nalašč. Vpiše se v šolo za starše. Sosedovi imajo dekle v četrti gimnaziji. Ah, ta Ančka! Tako so jo imeli radi. Bila je dober in priden otrok. Toda sedaj se jim odtujuje, postaja za-dirčna in večkrat jo najdejo v skritem kotičku. Kaj ji je, kako z njo ravnati: na to vprašanje jim bo odgovoril^ šola za starše! kršila. Taka odločitev disciplinskega sodišča je brez dvoma pravilna. Dobremu in drugače vestnemu delavcu, ki je enkrat v več letih napravil kak prestopek, je pravilno kljub ugotovljeni krivdi kazen spregledati. Disciplinske kazni naj dosegajo namen krepitve delovne discipline in je to pri izrekanju tudi glavni kriterij. Prav zato za nepoboljšljive ni milosti in se jih kaznuje tudi najstrožje, t. j. z odpustom iz podjetja. V okviru disciplinskih postopkov je treba omeniti tudi vprašanje kaznovanja za neupravičene izostanke. Glede tega imamo v 76. členu Pravil RLV določbo, da se delovni odnos prekine zaradi neupravičenega izostanka z dela, če kdo izostane neupravičeno najmanj dvakrat zaporedoma v enem mesecu, trikrat v presledkih v enem mesecu ali petkrat v enem letu. Vendar se morajo ti primeri individualno obravnavati še po nadzorniku, obratovodji in enem članu upravnega odbora sindikal ne podružnice. To določbo Pravil je pri odpuščanju zaradi neupravičenih izostankov treba v celoti upoštevati, sicer lahko gre za nezakonit prestopek delovnega razmerja, ki ima običajno zelo neprijetne posledice. Sam neupravičen izostanek pa pomeni disciplinski prestopek in lahko zanj izreče kazen direktor podjetja ali pooblaščeni obra-tovodja v okviru čl. 114 Pravil RLV, kjer je predpisana najnižja možna kazen polovico enodnevne plače za eno nerednost. Seveda se kazen izreče po izvedenem predhodnem postopku. V poštev pridejo le lažji primeri. Za vse težje primere pa je pristojno le disciplinsko sodišče, ki sme izrekati kazni predpisane v čl. 117 Pravil RLV. Vsako drugo kaznovanje neupravičenih iz-ostankarjev je nezakonito in je v nasprotju s Pravili RLV in predpisi delovnega prava na sploh. S. Da. odgovorila bo na vsa osnovna vprašanja razvoja našega otroka. Šestdeset staršev si hoče pojasniti marsikatero uganko vzgoje in priznajmo, da je le ta marsikdaj presneto trd oreh. Največkrat takih »orehov« niti ne stre-mo. če se o tem in onem poglavju vzgoje nismo poučili. Poučili, poučili, hm. . . Da, poučili, saj je to hkrati tudi naša družbena naloga. Ali ni ravno vzgoja mladega rodu skrb vse družbe in ne samo prosveiiitir-delavcev? Seveda! Zato smo uvedli v šole družbeno upravljanje! Jasno pa je, da morajo v prvi vrsti vzgajati, pravilno vzgajati starši sami. Ne vem, ali naj bom odkrit ali ne — pa naj bo! Tako nerodno mi je bilo zadnjič pri prvem predavanju, ko sva v razredu sedela, reci in piši, le dva moška. Nehote so pred menoj vstajali vsi veliki možje Rousean, Pestalozi, Komenski. .. sloviti vzgojeslovci. toda možje, ki jih zgodovina ne bo pozabila. Tokrat pa le dva moža, kot da je vzgoja otrok absolutna skrb mater. Nikar se potem ne čudimo, če je vzgoja v marsikateri družini tako »zavožena«. Nočem zanikati enakopravnosti žene v družini! Hočem le poudariti, da je t'udi v družinski skupnosti moč, ki dosledno uravnava otrokova pozitivna nagnjenja. Dosti besed o tem — pri naslednjem predavanju pa več očetov! Tako, šola za otroke je že začela z delom. Kot že povedano, je bilo prvo predavanje »O razvoju in vzgoji otroka do 3. starostnega leta«. 20 slušateljev je verno izpolnilo svojo obljubo, zajamčeno z lastnoročnim podpisom. Štirideset se jih je kljub temu premislilo. Mogoče je ploha dežja olajševalna okoliščina. Naslednje predavanje »O razvoju in vzgoji otroka od 3. do 7. starostnega leta« -bo ali v učilnici gimnazije ali v dvorani Cicibanov v Šmartnem. Dne 18. oktobra, točno ob 6. uri zvečer. Prepričani smo, da bo tokrat prijetno svetil mesec — in da bo šestdeset podpisnikov le držalo obljubo! In dalje? Predavanja bodo redno štirinajstdnevno enkrat. Naj naštejem še teme, ki sledijo: 3. Šola in dom, 4. Vzgojna sredstva, 5. Otrokovo učenje, 6. Puberteta in spolna poučitev, 7. Estetska vzgoja, 8. Delovna vzgoja, 9. Moralna vzgoja, 10. Ne zanemarjjaj-mo telesne vzgoje, 11. Socialistična šola in reforma šolstva, 12. Poklicno svetovanje in usmerjanje v poklice, 13. Osnove za srečen zakon. Predavali bodo domačini, profesorji iz Celja in Maribora. Želimo, da bi bili starši na predavanja pripravljeni in bi po zgoščenem 45 minutnem predavanju skupno reševali konkretno vzgojno problematiko, ki naj bo povezana z obravnavano temo. Tako bo skupno vzgojno prizadevanje še uspešnejše. Starši imamo samo eno, najbolj pri-rodno in hkrati največjo humano nalogo: vzgojiti naše otroke v vsestransko razgledane in plemenite člane socialistične družbe. Kdo si takega člana ne želi, vas vprašam? Prav ima, boste zabrundali v brk! Če bo šola za starše dosegla le to. da bo starše zainteresirala za pravilno vzgojo otrok, bo njen delež pri gradnji novega Velenja, ki ne raste samo v stavbah, pomemben. V. Š. O polletnih planih in nekaterih vzrokih neizpolnitve Podatki o izpolnitvi republiškega in okrajnih družbenih planov za I. polletje pa tudi v juliju, avgustu in septembru, kolikor so podatki že na razpolago, niso povsem zadovoljivi. Čeprav so letošnji planski instrumenti za stabilizacijo trga dosegli svoj namen mnogo bolj kot v prejšnjih letih, moramo ugotoviti nizko izpolnitev količinskih planov ter prepočasno izpremembo strukture proizvodnje. Dejstvo je namreč, da je plan proizvodnje sredstev za delo znatno prekoračen, medtem ko plan proizvodnje reprodukcijskega in predmetov široke potrošnje sploh ni bil dosežen. To sicer ni edinstveni pojav v naši republiki, temveč tudi v drugih republikah, kar so ugotovili naši gospodarstveniki v svojih govorih ali poročilih o gibanju gospodarstva v prvem polletju letošnjega leta. Vzroke neizpolnitve proizvodnih planov in nasprotne težnje pri spremembi strukture proizvodnje moramo predvsem iskati: V, slabem in nezadostnem izpolnjevanju nalog, ki jih predvideva letošnji družbeni plan, predvsem za povečanje storilnosti in racionalnejšega izkoriščanja kapacitet. V napačnem gledanju gospodarskih organizacij, da so ukrepi za stabilizacijo njim samim prej škodljivi kot koristni. Storilnost v industriji naše repuJblike je nekoliko padla. Plan proizvodnje v prvem polletju namreč ni bil dosežen, medtem ko je bil plan delovne sile že v juliju 100% prekoračen. Mnoge gospodarske organizacije zaposlujejo še vedno precej nepotrebne delovne sile, kar močno znižuje storilnost gospodarskih organizacij kot celote. Da še ne moremo govoriti pri nas o realnih normah, izpričuje dejstvo, da jih povprečno previsoko prekoračujemo, premiranje pa še tudi ni pomemben činitelj kot spodbuda za povečanje storilnosti. V bližnji preteklosti so gospodarske organizacije ustvarjale dobiček z zviševanjem cen, manj z večjo storilnostjo. Ze začetni uspehi stabilizacije pa so zavrli nadaljno zvišanje cen, toda vodstva gospodarskih organizacij le nerada slišijo, da bo treba v bodoče dosegati večji dobiček le z večjo storilnostjo, boljšo organizacijo dela ter s popolnejšim izkoriščanjem kapacitet. V tej zvezi moramo omeniti še posredni vpliv zalog blaga. Prevelike zaloge same na splošno sicer silijo k znižanju proizvodnje, razpoložljiva dopolnilna obratna sredstva za neomejene količine zalog pa to težnjo podkrepljujejo in spodbujajo komerciale k iskanju novih kupcev. Prva naloga je torej sedaj, mobilizirati subjektivne činitelje v gospodarskih organizacijah, ki nočejo doumeti pomembnejših ukrepov za stabilizacijo trga in za enakomerni razvoj našega gospodarstva. V teh nekaj mesecih, ki so pred nami, lahko odpravimo še precej nepravilnosti. Gospodarske organizacije se morajo zavedati, da so važen člen v jugoslovanskem gospodarskem sistemu in zato vsak njihov samovoljni korak ovira hitrejšo stabilizacijo trga. Vsako neizpolnjevanje letošnjih planskih nalog ima lahko hude posledice v prihodnjem ekonomskem letu. Zato moramo gospodarske organizacije mobilizirati vse svoje sile: za povečanje proizvodnje in za čim hitrejšo preusmeritev strukture proizvodnje v korist reprodukcijskega materiala in blaga za široko potrošnjo. Objektivnih vzrokov, ki so v preteklih letih ovirali redno proizvodnjo, je letos manj. Surovine pritekajo tekom leta redno, električno energijo pa je treba racionalneje izkoriščati. Spremembe strukture proizvodnje sicer ne bomo dosegli, ker tako velikega koraka v prihodnjih mesecih ni več mogoče storiti, vsekakor pa se bo treba prizadevati in iskati poti za čimprejšnjo proizvodnjo izdelkov za široko potrošnjo. Za večjo storilnost ter zmanjšanje delovne sile. Z administrativnimi ukrepi storilnosti ne toomo dvignili, temveč le z pravilno postavljenimi premijami in normami. Za pravilen obseg zalog. Zaloge morajo biti, o tem ni nobenega dvoma, samo določiti bi bilo treba normalni količnik zalog za posamezne industrijske panoge, ter dati potrebna dopolnilna sredstva samo v tem obsegu. Hitrejši gospodarski napredek in stabilizacija tr?a bosta zagotovljena le takrat, kadar bodp vzpostavljena pravilna razmerja v našem gospodarskem razvoju. Izboljšanja življenjske ravni niti pravilnega in skladnega gospodarskega razvoja toliko časa ne moremo pričakovati, dokler ne bodo odstranjeni vsi negativni subjektivni činitelji v naših gospodarskih organizacjah, seveda ob urejenih objektivnih činiteljih gospodarstva na sploh. Vpišite se v šolo za starše Gosto vanje naših amaterskih igralcev v Zahodni Nemčiji Igralska skupina naše »svoDoae«, ki je krnsko leto tekmovala na rudarskem kulturnem festivalu s komedijo A. T. Linharta »Matiček se ženi«, je bila od Zveze Svobod določena, da s tem komadom nastopi na mednarodnem amaterskem festivalu v Zahodni Nemčiji. Festival se .ie odvijal od 22. do 27. 9. v letoviškem mestecu Scheersbergu blizu danske meje. Pokrajina je vkljub ravnini zelo slikovita. Enoličnost ravnine prekinjajo lepa polja in travniki, ki jih delijo bohotne žive meje. Male hišice iz močno žgane opeke poživljajo belo pleskana okna in lični beli plotovi med lepo pristriženo živo mejo. Povsod vladata red in snaga. Tu in tam je videti holandske mline na veter, ki s svojimi kraki segajo nekam v nebo. To daje pokrajini neko otožnost, ki se je človek nikakor ne more otresti. Tudi ljudje so bolj molčeči, toda vendarle so prijazni in se kdaj pa kdaj tudi nasmehnejo. Nam Slovencem taka men-tnlifcta ne prija. Od začetka se nismo počutili kdovekai dobro. Naši gostitelji so nas sprejeli lepo in čutili smo, da smo dobrodošli. Nismo pa se mogli otresti občutka, da nas radovedno ogledujejo. češ »to so pa tisti z Balkana, ki so nas pred leti tako strahovito mlatili. da smo morali končno pobrati pete. Ko so videli, da smo le navadni delovni ljudje, ki znajo biti veseli in družabni. se je led odtajal. Na festivalu je nastopilo 21 amaterskih gledaliških družin. Od teh je bila po ena iz Vzhodne Nemčije, Avstrije in Jugoslavije. Iz nordijskih držav, vkljub povabilu ni bilo nobene. Pač pa so bili prisotni predstavniki Švedske, Danske in Holandije. Našo Zvezo je po umetniški p\ati zastopala tovarišica Muser-jeva, ki je imela nalogo navezati stike s tamkajšnjimi gledališkimi delavci. Repertoar je bil po idejni plati tako raznovrsten, da je bilo težko ugotoviti idejno usmerjenost festivala. Imeli smo vtis, da so hoteli prireditelji temu fe-1 stivalu dati pečat dosledne svobode v programu. Videli smo in poslušali vsako igro. Dnevno so bile odigrane po štiri. Od jutra do polnoči smo presedeli v doranj in videli najrazličnejše predstave: Religiozne misterije, ppntomine, otroške spevoigre, komedije starega in modernega kova ter moderne drame. Na zelo enostavnem odru, ki je bil brez zavese in vseh ostalih pripomočkov, ki smo jih navajeni, so se vrstile več ali manj kvalitetne igre. Navdušili so nas . mladinci — igralci iz Hamburga z Hans t Christian Jensenovo »Balado o legio-I Tiarjih«, ki ima melanholično antimili-| taristično noto, kar je za Nemce, ki so i zanetili drugo svetovno vojno m doživeli poraz, vsekakor zelo poučno. Zelo Arlič Franjo: dobri so bili Avstrijci z moderno komedijo Axela v. Ambessera, katero so podali z odrsko rutino. Razočarala nas je pa mladinska evangeličanska skupina iz Gottingena, ki je igrala versko igro »Lazar se bo vrnil«. Po vsebini, in še bolj po izvajanju, je bilo to stvar vsekakor odkloniti. Tudi pri diskusiji po predstavi je to izjavila tudi večina publike. Najbolj je bila energična mladina, ki je odločno zahtevala naj takšne igre izginejo z odrov in se preselijo v cerkev. Neumorni predsednik velenjske Svobode in uspešen režiser Linhartovega »Matička« tov. Zdenko Furlan Po vsaki igri se je vršila diskusija o odigranem komadu, o vsebini, avtorju, igralskemu podajanju, smotrnem gibanju na odru, jeziku, režiji, inscenaciji in oblekah. V diskusijo so posegali kritiki, režiserji in posamezni igralci. Ves ta čas je moral dotični igralski ansambel sedeti na odru predan na milost in nemilost hudim kritikom. Mi smo se iz tega marsikaj naučili. Naučila pa bi se tudi naša publika. Kaj bi le rekli naši gledalci, če bi jih skušali po igri zadržati, da bi o igri lahko pred igralci kritizirali in razpravljali? Zal se naša publika že minuto preden zavesa pade, že dviga s ■sedežev in si dblači plašče. Prav tako kot mi, se mora učiti tudi naša publika in upamo, da bomo mogli tak način ocenjevanja prej ko slej vpeljati tudi v Velenju. Izvenšolske ustanove in množične organizacije kot vzgojni Cinitelji (Nadaljevanje iz štev. 12 in konec.) Društvo prijateljev mladine bi se moralo stalno brigati za otroke padlih borcev, da bi tem otrokom zagotovili boljšo prihodnost, da bi jih čimbolje usposobili za življenje. To je naša dolžnost do njihovih staršev, ki so žrtvovali življenja za osvoboditev naših narodov in za izgradnjo socialistične Jugoslavije. To društvo bi se moralo brigati, da se v Velenju čimprej ustanovi vzgojna posvetovalnica, ki bo dajala nasvete staršem in tako prispevala svoj delež k smotrnejšemu vzgajanju mladine, ki ima pomanjkljivo vzgojo, istočasno pomanjkljiv odnos do odraslih, do dela, kar ni v skladu s pojmovanji naše socialistične morale in kulturnega vedenja. Napačno bi bilo zopet, če bi prosvetni delavce za vse učne in vzgojne neuspehe v šoli metali krivdo izključno le na družino itd. Točno je, da današnja šola še ne daje vsega v učnem in vzgojnem smislu v taki meri in v taki obliki kot družba pričakuje. Zato je klic po reformirani šoli upravičen. Vsi hočemo, da današnja šola spozna in oboroži otroka z osnovnimi načeli naše socialistične morale in da vsadi v otroka osnove naprednega materialističnega svetovnega nazora. Jasno je, da vzgojitelji, ki še sami nihajo med idealizmom in ma-terializmom, ki si še v teh vprašanjih niso popolnoma na čistem, ne morejo prepričljivo napredno vzgajati mladine. Mislim, da je tu glavna naloga Društva profesorjev in učiteljev, da osnovo svojega delovanja usmeri v borbo za ideološko preobrazbo svojega članstva. Kakor je danes glavna naloga vseh sindikatov vzgoja in prevzgoja svojih članov, potem je tem važnejša. Kajti le dobro vzgojeni učitelji, profesorji, oboroženi z vsemi vrednotami socialistične morale, bi lahko te vrednote posredovali drugim. Tudi šolski odbori postajajo danes važni vzgojni faktor. Kakor je zgrešeno mnenje nekaterih staršev, da je vzgoja le naloga šole in družbe, tako je tudi napačno gledt.nje tistih, ki mislijo, da pripada skrb za otroka izključno staršem. Takšni ljudje tudi mislijo, da pripada upravljanje šol samo staršem in do neke mere učiteljem. Res je, da imajo največ dolžnosti za skrb za otroka prav ti. Toda starši se morajo zavedati, da otrok ni njihova polna lastnina, ampak otrok pri njih le raste, se uči in vzgaja v člana ljudske skupnosti in do- rašča za skupnost. Iz tega jasno sledi, da skrb za otrokov razvoj ne more biti le skrb staršev in učiteljev, ampak skrb celotne družbe, katera je sigurno zainteresirana na tem, kako bo vzgojen vsak njen član. »Vzgoja je na tem, kako bo vzgojen vsak njen član. Vzgoja je družbena funkcija, saj izhaja ta funkcija iz potrebe družbe same in njenega obstoja ter razvoja,« kot pravi naš pedagog Pataki. Ko smo to ugotovili, je potem jasno, da šole ne morejo upravljati le starši in učitelji, ampak skupnost. Upravljanje naših šol mora biti torej družbeno. Če pa pogledamo, kako se pri nas uveljavlja družbeno upravljanje šol, torej kako delajo šolski odbori, ugotovimo, da šolski odbori v Šoštanju in Velenju de lajo kar dobro, da pa po okoliških šolah bolj šepa oziroma, da je področje dejavnosti teh šolskih odborov zelo ozko. Njihovo delo je v glavnem omejeno na skrb za materialno in finančno plat šole, zanemarjajo druge bistvenejše in važnejše stvari. Pred nalogami šolskega odbora je na prvem mestu skrb za celotno delo v šoli, ki mora potekati tako, da se uresničujejo izobrazbeni in vzgojni cilji, ki jih šoli postavlja socialistična družba. Tej pa sledi takoj skrb za socialno in zdravstveno problematiko in šele na tretjem mestu je skrb za finančna in ekonomska vprašanja. Tako imajo šolski odbori izredno pomembne ocenjevanja slejkoprej vpeljati tudi v naloge. Od tega, kako jih izvršujejo, je močno odvisna rast in razvoj naših otrok, njihovih uspehov in neuspehov, pa tudi njihove pripravljenosti za življenje. To je izredno važno za starše in vse množične organizacije. Pri izbiri članov za šolske odbore, jim ne more biti vseeno, kdo bo izvoljen. Ti izvoljeni člani pa so dolžni, da svojim organizacijam, ki so jih izvolile, tudi poročajo o svojem delu, o delu odbora in problemih vzgoje. Toda takega poročanja je še premalo, ali pa ga skorajda sploh ni. Množične organizacije, društva, zbori vo-lilcev in seveda tudi svet za šolstvo bi morali večkrat zahtevati od šolskih odborov in njihovih članov, da poročajo o svojem delu. Na ta način bi naše organizacije bolje poznale vzgojno problematiko in bi laže šolskim odborom nudile več pomoči. S pomočjo političnih organizacij bi šolski odbori morali več- Posebno presenečanje je bil nastop študentske grupe Karl-Marxove univerze Leipzig iz Vzhodne Nemčije. Podali so dve sceni Brechtove drame »Revščina in strahotnost Tretjega Rajha«. Kot udarec v čelo je bila ta drama tistim, ki Tretejega Rajha ne morejo pozabiti. Ti gsopodje niso ploskali, o vsebini pa niso hoteli razpravljati. Diskusijo so hoteli obrniti v drugo smer. Toda ljudje, ki so občutili prekletstvo Rajha na svoji koži so se oglasili in povedali, da je to Brechtovo delo še vedno aktualno in da se Nemci ne smejo skrivati pred svojo žalostno polpreteklostjo. Sami so razčistili to stvar tudi na tem festivalu. Ko bi bilo več takšnih festivalov, jim ne bi škodilo! Naša skupina je nastopila 25. septembra ob osmih zvečer. Ze nekaj dni poprej smo čuli, da se vsi veselijo našega nastopa in z radovednostjo pričakujejo kaj jim bomo pokazali. Pred samo predstavo smo razdelili gledališki list, napisan v nemščini. Tu je bila pri-občena kratka vsebina naše igre, Kreftov članek o Linhartu, Albrechtov članek o razvoju Velenja, Mavčev članek o »Svobodi« v Velenju in članek Mu-serjeve o amaterski dejavnosti. Platnice je opremil akademski slikar Ivo Seljak i Čopič z modernistično sliko. Gledališki list je pomagal, da je publika bolje razumela igro, spoznala delo in razmere v amaterski dejavnosti pri nas in jo pripravil na prvi stik z eno jugoslovanskih dramskih skupin. Sprva je izgledalo, da se naša skupina na takšnem improviziranem in odprtem odru ne bo znašla. Vodja potovanja in predstavnica Zveze sta bila zelo zaskrbljena. Bala sta se neuspeha, ki bi ga vsekakor lahko doživeli če bi ansambel odpovedal. Toda že s prvimi koraki po odru je bil dosežen stik s popolnoma tuju publiko. Matiček je po prvem prizoru prihitel v ozadje odra in vesel zatrdil kako dobro mu danes gre igranje. Povedal je, da čuti kako veje iz publike nekaj, kar ga dviga. To je vplivalo na vse igralce tako ugodno ■da so dali vse iz sebe. Zavedali so se, da je to odločilna predstava in da se nobena napaka ne da več popraviti, kakršen vtis bodo zapustili, tak bo ostal, tako bodo Nemci gledali na vso našo amatesko dejavnost. Aplavz med scenami, posebno pa na koncu, ko smo morali še enkrat pred publiko, je bil znak posebnega priznanja. To se namreč ni zgodilo v vsem času trajanja festivala. Tovarišici Muserjevi, predstavnici Zveze Svobod se je odvalil kamen od srca. Priznala je, da smo igrali mnogo boljše kot v Velenju. Z umetniške plati smo svojo nalogo dobro rešili. Po predstavi smo posedli na odru pred vso publiko. Odgovarjali smo na razna vprašanja, poslušali laskava priznanja kritikov in se udeleževali diskusije. Sprva avditorij ni verjel, da smo amaterji temveč, da smo poklicni igralci. Ko smo se jim po poklicih predstavili je bil ta dvom odstranjen. Spraševali so, če dobivamo kakšne subvencije, odkod si izposojujemo kostume, kako dolgo vadimo eno igro, kakšen je naš repertoar itd. Ko so vprašali če smo dobili plačan čas odsotnosti in ko smo jim odgovorili, da smo uporabili svoje letne dopuste za to potovanje, so navdušeno zaploskali. Po uspešni predstavi nam je vkljub raznim nevšečnostim, ki so nam skalile dbbro voljo in razpoloženje za igro, močno odleglo. Povsod so nas sprejemali z nasmejanimi obrazi. Pridobili smo si naklonjenost vseh. Na predvečer odhoda smo pred mladinskim domom v Scheersbergu odpeli nekaj narodnih in partizanskih pesmi. Kmalu se je zbralo okrog nas kakih 300 ljudi, ki so po vsaki pesmi ploskali. Naučili smo jih pesem »Na planincah«, ki so jo vsi skupaij peli z nami. Tako se jim je dopadla, da je kmalu postala nekakšna šaljiva himna festivala. »Škoda, da že odhajate. Vi ste tako prijetni ljudje. Radi bi spoznali vašo lepo Jugoslavijo«. To so bile iskrene zadnje besede umetnikov — amaterjev, ki so, lahko rečemo, del pozitivnih sil v današnji Nemčiji. krat prirejati razne razprave in diskusije o problemih vzgoje med državljani, da bi tako izoblikovali jasne predstave o vsebini, metodah in nalogah sodobne vzgoje. Kolikor resneje bodo množične organizacije izbirale člane za šolske odbore, kolikor več pomoči bodo nudili njim in sami šoli, t. j. prosvetnim delavcem, tem več bodo lahko od šol zahtevali. Pomoč prosvetnim delavcem je nujna. Naš pedagog prof. Pediček pravi s tem v zvezi: »Družba mora nuditi vso moralno in materialno podporo tistim, ki s svojim delom enako skrbe za njen obstoj in razvoj kot drugi poklici, t. j. prosvetnim delavcem. Mogoče bi kdo še zastavil vprašanje, ali so prosvetni delavci take pomoči in priznanja vredni? Nikalno bo odgovoril le tisti, ki ni še nikoli niti ure stal za katedrom v razredu. Kdor še tega v praksi ni poskusil, ne ve, kakšen napor to zahteva. Noben poklic namreč ne zahteva toliko srca in razuma kot učno vzgojno delo. Da bi te reči morale imeti v humanistični oziroma socialistični družbi vse večjo ceno, mislim, da ni treba posebej poudarjati.« Če se bomo vsi v dovolj ni meri zavedali, da je vzgoja družbena funkcija, potem smo lahko prepričani, da bo naša mladina zrasla v čvrst rod, ki bo po-lističnih odnosov doma in v tujini. Dobro razvit in vzgojen otrok pomeni poroštvo za lepšo prihodnost: (Konec) Kratka kronika moškega pevskega zbora v Velenju V Velenju je glasbena tradicija že stara. Letopisec Šaleške doline, župnik Cizej, je omenjal prve zbore, ki so delno kot cerkveni, delno kot posvetni zbori vznikli še v prejšnjem stoletju, tedaj še Nemcem prijateljsko usmerjeni, vendar že takrat z določeno organizacijsko obliko. Znan je bil velenjski »Manner-sangerchor«, ki se je okoli leta 1900 odcepil od cerkvenega »Kirchlicher San-gerverein«. Slovenske zbore pa zasledimo šele po I. svetovni vojni. Leta 1919 je takratni organist v Šmartnem, Ciril Venišnik, začel sestavljati mešani pevski zbor, »Šaleški zvon«. Pri tem mu je vneto pomagal ing. Šinkovec. Toda ta zbor ni dolgo živel in se je kasneje izživljal le še kot cerkveni zbor. Leto dni kasneje, t. j. 1. 1920, je v Velenju živeči slovenski skladatelj Franc Korun obnovil moški zbor. Dal mu je tudi ustrezno organizacijsko obliko kot »Pevsko društvo Velenje«, uvedel disciplino, s pomočjo nekaterih pevcev sestavil pravilnik društva in v kratkem času dosegel, da je bil velenjski pevski zbor znan daleč naokrog. Zbor je bil povečini sestavljen iz rudarjev in nameščencev na rudniku, pa tudi iz nekaterih obrtnikov in drugih prostih poklicev. Po Korunovem odhodu je moški pevski zbor dve leti počival in šele v sredini leta 1924 je prevzel vodstvo zbora rudniški uslužbenec Jože Banfič, ki ga je vodil do junija 1926. leta. Banfič je poskušal ustanoviti tudi mešani zbor, kar mu je sicer uspelo, vendar je ta zbor po nekajmesečnem obstoju zaradi notranjih razprtij razpadel. Leta 1926 je zbor prevzel Ciril Rakuša, ki je vodil pevce do leta 1928. V tem času, t. j. od leta 1920 pa do leta 1928, je bil prvi predsednik Pevskega društva Velenje še danes živeči tov. Vinko Grebenšek. zato je mešani zbor, katerega je vzporedno z ženskim zborom vodila tovarišica Boža Kmecl. Ta zbor, ki je nastal leta 1952, je razpadel samo zaradi nediscipliniranosti pevcev. V letu 1950—51 je omeniti še zbor gojencev rudarsko-industrijske šole, ki ga je vodil tovariš Janko Lukman in pa gimnazijski pionirski zbor, katerega že vsa leta od osvoboditve vodi tov. Kmeclova. Menim, da bi bilo napačno, če bi zamolčali delovanja mešanega in moškega pevskega zbora v Pesjem, ki je deloval že pred II. svetovno vojno, in sicer po razpustitvi nekdanje »Svobode« v Pesjem od leta 1936 do 1938. Zbor je vodil tov. Janko Ulrih. V okviru tega zbora je deloval tudi znani kvintet — kasneje kvartet — »Sraka«, katerega člani so vsi padli v NOB. Eno zadnjih, in morda najznačilnejših kriz, pa je preživljal moški pevski zbor v letih od 1952 do 1955. Moški zbor je dal svoj poslednji koncert 14. junija 1952 pod vodstvom tov. Lukmana. Takrat je nastopilo samo še 10 pevcev. Kmalu nato je bil ustanovljen mešani zbor, ki ga je vodil tovarišica Kmeclova. To spet nekaterim ni bilo po volji, drug za drugim so odstopali, češ, mi želimo moški zbor. Izbrali so si novega pevo-vodjo tov. Venišnika, prišli dvakrat na vaje in zbor je zamrl. Eden glavnih vzrokov za takšno stanje je bil odnos posameznih starejših pevcev, ki so ljubosumno pazili na to, da se v zbor ne bi vključili mlajši še neizkušeni pevci. Pri tem pa so popolnoma pozabili, da so tudi sami nekoč bili mladi, da so prvič prišli k nekemu zboru, da so tudi drugi takrat morali imeti potrpljenje z njimi, skratka, da so bili sami nekoč začetniki. Leta 1954 je določeno število dobrih pevcev ponovno začelo vaditi. Z njimi Kvartet »Sraka« iz Pesjega Po Rakuševem odhodu iz Velenja je »Pevsko društvo Velenje«, na prošnjo vseh starih pevcev, še enkrat prevzel Franc Korun, ki je vodil zbor do leta 1932, nakar je delovanje moškega pevskega zbora v okviru »Pevskega društva Velenje« za več let zamrlo. Pač pa je v okviru »Sokola« takrat v Velenju živeči Rado Prelovec, brat skladatelja Prelovca, sestavil moški oktet, ki je deloval od leta 1932 do 1936. Leta 1938 je za nekaj mesecev oživel pevski zbor tov. Antonij Korun, sin ustanovitelja »Pevskega društva Velenje«, sedaj advokat v Slovenj Gradcu. Potem pa je zbor znova zaspal. Do druge svetovne vojne, razen cerkvenega pevskega zbora, ki ga je vodil Roman Zličar, praktično v Velenju ni bilo nobenega zbora. Za časa okupacije delo zbora ni dolgo trajalo, vkljub temu, da so ga Nemci na vse načine skušali oživeti, kar se jim pa ni posrečilo, kajti mnogo pevcev je odšlo v partizane. Pevski zbor je od osvoboditve pa do leta 1946 spet vodil že imenovani tov. Venišnik, za njim pa je mesto pevovodje prevzel tov. Janko Lukman, uslužbenec na rudniku, in ga zadržal do leta 1954. Za njim je prevzel zbor tov. Rihard Beuermann, ki ga vodi še sedaj. Ze dejstvo, da je zbor tako pogosto menjaval svoje pevovodje, ni vplivalo dobro na njegovo kvaliteto. Poleg tega merodajne in poklicne organizacije niso vedno pokazale dovolj razumevanja za delo glasbenih skupin, posebno pevskega zbora, s čimer se je tudi mnogokrat ubijala morala temu društvu. Tu pa tam so bili tudi posamezni člani krivi, da ni bilo napredka. Posebno značilen primer smo v kratkem času dveh mesecev pripravili v okviru vokalno-instrumental-nega koncerta samostojen nastop, nakar so se pevci začeli razhajajti. Nekako nam je uspelo ustanoviti oktet, ki je prvič in zadnjič nastopil 17. 4. 1955 na festivalu rudarskih Svobod v Velenju. Dejstvo, da je Velenje zmoglo na festivalu samo 8 pevcev, je bilo sramotno obenem pa dobra šola za vse, ki so do takrat stali ob strani. Zgodilo pa se je takole: Ko je bilo Velenje obveščeno, da se naj pripravi na tekmovanje, se je zbralo 25 pevcev, med katerimi se jih je mnogo celo pismeno obvezalo, da bodo redno hodili na vaje. In spet je obljuba, celo moško dana beseda, ostala le dolg. Za tako stanje je mnogo krivo tudi premajhno zanimanje raznih organizacij in forumov. Mnogi so le kritizirali, ne da bi vsaj enkrat prišli na vajo zbora in vprašali, kakšne so težave, in na kak način bi se dalo, z intenzivnejšo propagando in agitacijo pridobiti novih mlajših moči. In tako se je zgodilo, da je pevski zbor dva tedna pred nastopom štel 9 članov. Dobro smo se zavedali, kakšna sramota je, da Velenje ni zmoglo večjega zbora. Mislim, da je bila upravičena opazka člana ocenjevalne komisije na festivalu, tov. Radovana Gobca, češ, »izgleda, da si je Velenje nalovilo teh 9 fantov za prvo silo kar po gostilnah,« medtem ko je toliko drugih dobrih pevcev stalo ob strani in morda že škodoželjno pričakovalo, kak polom bo ta ansambel doživel. Velenjski oktet na festivalu ni bil ocenjen, ker ga je komisija (Nadaljevanje na 4. strani) (Nadaljevanje s 3. strani) Kratka kronika moškega pevskega zbora v Velenju smatrala kot komorni sestav in kot tak ni imel konkurence. Festival je bil šola za vse nas. Takoj po festivalu se je začelo pravo novačanje pevcev med rudarji in nameščenci. Z agitacijo so nas podprli sindikalna podružnica na rudniku, Zveza komunistov, Socialična zveza delovnega ljudstva, uprava Termoelektrarne v Velenju, DPD »Svoboda« in drugi. Skoda, da festival ni bil izveden že pred leti. . .! V prvem navdušenju se je prijavilo 108 pevcev, od teh so nekateri samo enkrat ali pa ncbenkrat prišli na vajo, toda ostalo je še vedno 70 pevcev, ki so se prvič predstavili javnosti na rudarski praznik dne 3. julija 1955 s kratkim programom. Velenje je postalo pozorno in radovedno: ali se bo ta zbor obdržal, ali pa bo razpadel, kot toliko zborov pred njim? Pa je le vzdržal, zahvaljujoč se pomoči s strani sindikalne podružnice na rudniku, podpori DPD »Svoboda«, Elektrarne Velenje in drugih. Rudnik je iz kulturnoprosvetnega fonda nabavil za pevce enotne srajce, sindikat arhiv, Čitalnica in Glasbena šola so dali pevcem na razpolago svoje prostore, tovariši Ludvik Glavnik, Janko Lukman in Hinko Dermol pa so pomagali pevovodji pri poučevanju posameznih glasov in tako se je s skupnimi močmi moški zbor pripravil na svoj prvi samostojni koncert po kratkih treh mesecih obstoja. Pred samim koncertom si je pevski zbor izbral tudi novo ime, in sicer »Svoboda«, izvolil si je svoj lastni odbor, sestavil pravila in tako z zaupanjem zrl v prihodnjost. Tudi disciplina zbora je bila sorazmerno dobra. Vaje so bile redno obiskovane povprečno 85 odstotno, pred koncertom pa tudi 100 odstotno. Prvi koncert je bil v Velenju 10. oktobra 1955 pred napolnjeno dvorano. Koncert je uspel. Njemu so sledili nastopi v Ravnah na Koroškem, Topol-šici, Št. IIju pri Velenju. Šoštanju ter v Velenju ob raznih proslavah in akademijah. Povsod smo zapustili razmeroma ugoden vtis, z ozirom na številčnost, kot na izvajanje. Doslej je zbor nastopil šestnajstkrat, pripravlja pa se zopet na samostojen koncert. Število pevcev je sicer od prvotnega števila 70 nekoliko padlo, kar pa je popolnoma naraven proces izločanja, ki tudi tu ne prizanaša, vendar je z novimi močmi, ki so pristopale, zbor štel ob letošnjem nastopu v Šoštanju na Šaleškem festivalu še vedno 56 pevcev. Od takrat pa se je število zopet povečalo, tako da sedaj šteje zbor preko 80 dobrih pevcev. Sporedi pesmi, ki jih je zbor prepeval, so bili sestavljeni večinoma iz delavskih, partizanskih in umetnih pesmi. Manj pa je bilo na sporedu narodnih pesmi, kar je bila pomanjkljiva stran sporedov. Po izjavi predsednika glasbene komisije za okraj Celje, tov. prof. Ferlinca, ima naš moški zbor sedaj najboljše pogoje za delo, saj je najmočnejši in najboljši zbor v okraju Celje (brez konkurence Komornega zbora iz Celja seveda). Vkljub temu pa bo potrebno v bodoče polagati še več pozornosti na njegovo kvaliteto. Spored, katerega bomo izvedli na našem prvem koncertu, je sestavljen večinoma iz del naših najboljših zborovskih skladateljev in bo vseboval tudi večje število narodnih pesmi. Prepričan sem. da ga bomo z dobro voljo izvedli še boljše kot vse sporede na naših dosedanjih nastopih. Po številu najmočnejši moški zbor v Sloveniji mora stremeti tudi za tem, da se kvalitetno dvigne čim više, zato vabimo vse resne ljubitelje petja, da se mu priključijo in pomnožijo njegove vrste ter pomagajo ustvariti na tem področju vse, kar se ustvariti da. Danes so v našem moškem pevskem zboru zastopani vsi poklici, od rudarjev, delavcev v elektrarni, nameščencev, železničarjev, kmetov, do raznih obrtnikov v Velenju. Največ pa je v njem rudarjev, ki ne bodo dopustili, da bi moški zbor še kdaj prenehal delovati. R. B. Zanimanje za letošnji občni zbor »Svobode" Letni obračun svojega dela bo podala naša »Svoboda« v nedeljo, 21. oktobra. Ker so naloge, ki stojijo pred tem društvom letos še posebno važne, bo občni zbor zelo zanimiv. Vsa skrb za izobraževanje delovnih ljudi in za negovanje pravilnih odnosov do naše socialistične skupnosti, leži na »Svobodi«. Preko tega društva se bodo vzgajali mladi ljudje ne le potom aktivnega delovanja v umetniških, sekcijah, temveč tudi z drugimi oblikami dela. Vse sekcije so pred občnim zborom imele sestanke, na katerih so si izvolile svoje odbore. Obravnavale so tudi kandidatno listo za izvršni odbor »Svobode«. Obdelale so svoj program dela za to sezono. Tako so se vsi člani seznanili z načrtom dela svoje sekcije, katerega bodo morali tekom leta realizirati. Prav resno je bilo govora o tem, da so bodo uvedle debate v sekcijah o vseh prosvetnih in političnih vprašanjih. Če bo hotela »Svoboda« vršiti svojo vlogo, se bodo morali prvenstveno njeni člani izobraževati. Le tako bodo sposobni vršiti svoje poslanstvo izven društva. Občni zbor bo letos v kino dvorani ker se pričakuje velik obisk. Glasbena sekcija bo izvedla lep program kot uvod v zborovanje. Pričakuje se živahna diskusija o oblikah izobraževanja, pomoči in sodelovanja komunistov in sindikalnih organizacij. F. Z. Radijska kmečka univerza Predavanja Radijske kmečke univerze so se z ostalimi kmetijskimi oddajami ustalile v radijskem programu in si pridobile lep krog stalnih poslušalcev, ne samo v vrstah kmečkih proizvajalcev. vrtičkarjev, žena in mladine, temveč tudi med naročniki vseh slojev. Letošnja Radijska kmečka univerza se je od lanskega leta sem tesneje povezala s kmetijsko-gospodarskim šolanjem, v bodoče pa bi naj radijska predavanja Kmečke univeze postala sestavni del učnega programa kmetijsko-gospodarskih šol. V enem letu je v kmetijskih oddajah na sporedu 246 strokovnih sestavkov in 360 strokovnih odgovorov na vprašanja poslušalcev. V letošnji radijski kmečki univerzi pa bo na sporedu 63 strokovnih predavanj. Ti sestavki, skupno s sestavki in magnetofonskimi posnetki v oddaji »Za našo vas« dajo letno okrog 4.700 minut. To je približno 1.566 novinarskih tipkanih strani velikosti časopisa. Razumljivo je, da je za takšno delo potreben širok krog sodelavcev. Poleg treh ljudi — agronoma in dveh novinarjev, od katerih se eden delno ukvarja s kmetijskimi oddajami — nameščencev Radia, pripravljajo prispevke za kmetijske oddaje le zunanji sodelavci. Posebnost pri tem je tesen stik s poslušalci kmetijskih oddaj in njihovo sodelovanje, saj tvorijo eno petino vseh sestavkov v teh oddajah dopisi poslušalcev, oziroma odgovori na njihova neposredna vprašanja. Uredništvo pa dopolnjuje svojo organizacijo še s stalnim strokovnim kolegijem, v katerem je Po en strokovnjak za vsako vejo kmetijstva z nalogo, da napravi načrt za kmetijske nasvete oz. predavanja Radijske kmečke univerze, da poskrbi za sodelavce in sestavke ter jih strokovno pregleda. Poleg tega kolegija pa si je Kmetijsko uredništvo zagoto-propagando Kmetijske redakcije Radia Ljubljana, v katerem sta dva predstavnika OZZ Slovenije, en predstavnik Zbornice za kmetijstvo in gozdarstvo, en predstavnik Kmetijskega inštituta, en predstavnik Društva kmetijskih inženirjev in tehnikov, en predstavnik Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterino in ena predstavnica Zavoda za napredek gospodinjstva. Ta svet se sestaja od časa do časa z nalogo, da prediskutira kako kmetijsko oddajo Radia Ljubljana, obravnava našo agrarno politiko in da pomaga utrditi zveze med organi najvišjih oblasti na področju kmetijstva in kmetijsko redakcijo. Uprava Radia Ljubljana je zaprosila uredništvo našega glasila, da bi tekoče objavljali redosled predavanj Radijske kmečke univerze, čemur prav radi ugodimo. V tej številki objavljamo kronološki seznam predavanj od 23. oktobra do 15. novembra 1956. V prihodnji številki bomo objavili program za čas od 15. novembra do sredine decembra in tako nadaljevali do zaključka predavanj Radijske kmečke univerze. Upamo, da bodo predavanja vzbudila veliko pozornost in zanimanje med našimi poslušalci. XVI. olimpijske igre v Melbournu Se dobra dva tedna nas ločita od začetka XVI. olimpijskih iger v Melbournu. Spet se bodo srečali športniki petih kontinentov in se pomerili med seboj v plemeniti borbi za čim večje uspehe sebe in svoje domovine. Kako velika manifestacija bo to, nam pove dejstvo, da bo sodelovalo na olimpiadi 75 narodov iz celega sveta. Vendar olimpijske igre ne pomenijo samo tekmovanje, temveč tudi borbo za mir in bratstvo med narodi. Olimpijska zastava je bela s petimi krogi modre, rumene, zelene, črne in rdeče barve. S temi barvami so zastopane vse barve državnih zastav, med seboj povezani krogi pa predstavljajo pet kontinentov. Pod zastavo bodo položili vsi športniki olimpijsko prisego, ki se glasi: »Zaobljubljamo se, da se bomo na olimpijskih igrah častno borili, spoštu- Prvi nemški odmev na naše gostovanje Da je naša dramska skupina izpolnila najbolj optimistična pričakovanja in v celoti opravila svoje kulturno poslanstvo na III. mednarodnem festivalu amaterskih gledališč v Scheersbergu, nam priča prva kritika, ki jo v izvlečku povzemamo iz Flensburger Tages Blatt z dne 27. septembra. Takole se je izrazil nemški ocenjevalec: »Ognjevito in z izvirnim igralskim veseljem je izvedla jugoslovanska skupina komedijo s petjem in plesom »Matiček se ženi«. Predstava, podana v slovenskem jeziku, je bila višek II. mednarodnega tedna amaterskih gledališč v Scheersbergu. Približno 350 amaterskih igralcev iz petih evropskih narodov se je zahvalilo Jugoslovanom z izredno močnim aplavzom. Člani jugoslovanske skupine, ki govorijo nemški, so se po vsaki, doslej dvanajstih predstav v Scheersbergu, živo udeleževali diskusij . . .« Nedvomno zelo ugodna ocena, posebno z ozirom na to, da so jo dali hladni in kritični Nemci, ki imajo o nas zelo nerazčiščene pojme. Pogosto ocenjujejo našo domovino in socialistično stvarnost skozi prizmo raznih senzaciona-lističnih novinarskih zmazkov- in izjav mnogih avanturističnih begunskih elementov, katerim nudijo gostoljubje. ZADOVOLJIV VPIS V »ŠOLO ZA ODRASLE« Otvoritev »Sole za odrasle« je večina naših delavcev in rudarjev z veseljem pozdravila. Izobraževalna sekcija »Svobode« je izvršila vpisno akcijo po vseh kolektivih in organizacijah. Največje število se je prijavilo na rudniku, in sicer do sedaj okoli 80 tovarišev. Razveseljivo je. da se je prijavilo za to šolo precej tovarišev iz zunanjega obrata. Zanimanje za to vrsto izobraževanja je veliko in je upati, da bo šola dobro uspevala. F. Z. joč tekmovalna pravila. V viteškem duhu bomo tekmovali, v čast naših dežel in slavo športa!« Če pomislimo, da lahko na teh igrah sodelujejo samo amaterji, se lahko vprašamo ali imamo prav mi Jugoslovani s svojo ekipo čisto vest? Ali ne prejemajo naši nogometaši nobenega denarja? Kot izgleda, se bodo olimpijske igre v marsikateri panogi spremenile v nezdravo medsebojno tekmovanje, ne bodo pa stremele za starimi načeli, ki da.jajo prednost res resničnemu športniku — amaterju. Oglejmo si še nekoliko uvodne svečanosti pri olimpiadah. Igre se začenjajo s topovskimi streli, puščanjem golobov, dviganjem zastav ter štafetnim tekom, ki prinaša ogenj iz antične Olimpije. Določeno je bilo. da vsak zmagovalec modernih olimpijskih iger dobi medaljo — zlato, srebrno in bronasto, na katerih je vtisnjeno: Citius, altius, for-tius, kar pomeni hitreje, više, močneje, torej geslo ustanovitelja modernih olimpijskih iger Francoza Coubertina. Program olimpijskih iger obsega atletiko, gimnastiko, borbene, vodne in jahalne športe in natečaj umetnikov. Službeni jezik je francoski, glavno telo pa je »Comite international olympique.« KRONOLOŠKI SEZNAM PREDAVANJ KMEČKE UNIVERZE RADIA LJUBLJANA OD 23. 10. 1956 DO 15. 11. 1956. PREDAVANJA BODO OB TORKIH, ČETRTKIH IN SOBOTAH OB 12.30 a) Uvodna beseda urednika kmetijskih oddaj o Kmečki univerzi b) Jože Ingolič, predsednik GZZ Slovenije: Ob radijski kmeč. univerzi Ing. Vera Marentič: Radijska kmečka univerza in kmetijsko-gospodar-ske šole Božo Jurak: Mladi zadružniki in kmetij sko-gospodarške šole Ing. Vilma Pirkovič: Zene v zadružništvu Prof. ing. Jože Levstik: Pomen kmečke univerze za strokovno izobrazbo v kmetijstvu Dr. Marijan Pavšič: Stanje in bodoče naloge zboljševanja živinoreje Ing. J. Furlan: Vpliv kislosti tal na kmetijske rastline Ing. Mirko Šiško: Pomen znanstvenega raziskavanja v sadjarstvu Franc Pirnat: Drevo na vasi Dr. Albin Sedej: Delo in pomen veterinarske službe v Sloveniji 23. 10. 25. 10. 27. 10. 30. 10. 3. 11. 6. 11. 8. 11. 10. 11. 13. 11. 15. 11. Naš predstavnik je Slovenec, tov. inž. Stanko Bloudek. V izgradnjo olimpijskih športnih objektov je bilo vloženo ogromno truda in denarnih sredstev. Nova olimpijska vas Heidelberg lahko sprejme 8.000 ljudi. Samo naprave ozvočenja so stale 500 milijonov naših dinarjev. Nehote pomislimo, ali bodo vsi ti stroški povrnjeni, saj lahko računajo še na neštete nepredvidene izdatke, na primer za razne častne goste in podobno. Vendar so se Avstralci to pot izkazali, saj so povabili vse župane mest, kjer so bile do sedaj olimpijske igre. Razen njih so povabili še mestnega glavarja New Yorka kot največjega mesta na svetu. Sedaj- pa še k nam Jugoslovanom — kako so naši olimpijci pripravljeni za to veliko tekmovanje in ali nas bodo dostojno zastopali? Našo ekipo, ki šteje 55 članov, bomo spremljali z najboljšimi željami za čim večji uspeh jugoslovanskega športa v daljni Avstraliji. Najuspešnejši jugoslovanski olimpijec doslej je bil Slovenec Leo Štrukelj, ki je v orodni telovadbi dosegel pred vojno 3 zlate kolajne. Skupno pa smo do sedaj osvojili 13 kolajn. Iskrena želja nas vseh je, da bi se število teh z Melbourneom povečalo. Obenem je naša želja, da bo tudi naša Jugoslovanska zastava zavihrala na častnem drogu. Natek Matjaž JflTlfEH" v Šoštanju in Bočni Po zelo uspeli uprizoritvi »Matička« na mednarodnem amaterskem festivalu v Scheersbergu je naša dramska skupina nastopila z »Matičkom« v soboto, 13. t- m., v okviru kulturnega tedna, v Šoštanju in 14. t. m. v Bočni. Obe uprizoritvi sta bili zelo dobro obiskani, posebno v Šoštanju, kjer je bila dvorana polno zasedena, kar tamkaj še nismo doživeli. Predstava v Šoštanju je bila dobro podana, vendar pa je bilo opazno, da skupina že dalj časa ni nastopila ter je tekst pri posameznih igralcih šepal, ali pa prehajal v improviziranje. V tem pogledu je bila uprizoritev v Bočni boljša. Nobena predstava doslej pa ni dosegla tiste umetniške ravni kot v Scheersbergu. Uprizoritvam pred gostovanjem v Nemčijo je dala svoj pečat trema in nervoza pred odhodom v neznano in odločilnim nastopom na festivalu. Pri sedanjih dveh uprizoritvah pa se vidi, da se je skupina »Matička« že nekoliko naveličala in ne polaga vanj več tistega ognja in umetniške volje, ki bi bila potrebna, temveč igra nekoliko obrtniško, zaradi česar posamezne vloge zbledijo in izgube svojo umetniško vrednost, s čimer pa je omajana vsa harmonija igre. Uprizoritvi v Šoštanju in Bočni sta tr- peli hudo zato, ker zaradi zadržanosti dveh tovarišev zasedba ni bila popolna, temveč le dopolnjena. V soboto, 20. t. m., bo nastopila skupina z »Matičkom« še v Laškem, kjer bo zaključna predstava. Upamo, da bo tudi ta nastop na takšni ravni kot predstave doslej, ki so bile vkljub navedenim kritičnim ugotovitvam vendarle lepo doživetje. E. Aktivne člane »Svobode«, prijatelje našega društva, člane delovnih kolektivov, člane Kmetijske zadruge in ostale prebivalce Velenja vabimo na občni zbor delavsko prosvetnega društva »Svobode Velenje, ki bo v nedeljo 21. oktobra 1956 ob 9. uri v Domu Svobode. Ali je res vse zaman ? Tovarišica Milica L., gospodinja iz Novega Velenja je pred kratkim kupila v velenjski mesnici pol kilograma slanine. Ko je prišla domov in slanino razrezala, so iz nje prilezli črvi. Ze večkrat smo v našem glasilu obravnavali velenjske obrtna in usluž-nostna podjetja ter kritizirali njihovo nekulturno postrežbo in ravnodušen, nesocialističen odnos do potrošnikov. Prepričani smo bili, da bodo naša opozorila in kritike vendarle zalegle ter da bodo odgovorni ljudje v teh podjetjih pokazali nekaj dobre vol.je in poskusili urediti prilike v svojih lokalih ter kultivirati postrežbo vsaj v smislu najminimalnejših zahtev skromnega po_trošnika. Dosegli nismo ničesar, razen morda pomilovalnih nasmehov ljudi, ki pašujejo v teh podjetjih in ki so v socialistični državi osvojili- princip, da je za delovnega človeka dobro vse, kar mu za drag in trdo prislužen denar namečejo na tehtnico. Pa četudi je to smrdljivo meso ali črviva slanina, pokvarjen kruh ali motvoz 'v njem. Mislili smo, da bosta na te žalostne pojave opozorjeni trgovska in sanitarna inšpekcija ter napravili svoje za odpravo takega stanja. Saj zato plačuje skupnost te organe. Toda doslej se ni še zgodilo ničesar. Upravičeno se vprašujemo, kako dolgo bomo velenjski rudarji še v odvisnosti od ljudi, oziroma podjetij, ki se zavedajo svojega monopolističnega položaja v preskrbi našega industrijskega središča in si zaradi tega dovoljujejo tak nemogoč in nekulturen odnos do potrošnikov. Želimo, da te stvari temeljito obdela SZDL in Svet potrošnikov ter s svoje strani zahteva odločno intervencijo pristojnih nadzornih organov. RAZGLAS Ponovna javna dražba naslednjih gospodarskih poslopij iz splošnega ljudskega premoženja: 1. Gospodarsko poslopje v Šoštanju. Koroška cesta št. 20, stoječe na parceli št. 205, stavbišče v izmeri 82 m2, pripisana k vi. št. 168 k. o. Šoštanj (bivši lastnik Mayer Jožefa) — izklicna cena 199.100 din. 2. Gospodarsko poslopje v Lazah št. 3 (pri Gradiču), stoječe na parceli št. 210, stavbišče v izmeri 288 m2, pripisano k vi. št. 265 k. o. Laze (bivši lastnik Go-ričar Eleonora) —- izklicna cena 489.692 din. 3. Gospodarsko poslopje (svinjak) v Lazah št. 3 (pri Gradiču), stoječe na parceli št. 211, stavbišče v izmeri 54 m2, pripisano k vi, št. 265 k. o. Laze (bivši lastnik Goričar Eleonora) — izklicna cena 131.545 din. Ponovna javna dražba bo v soboto, 27. oktobra 1956 ob 9. uri dopoldne v prostorih Občinskega ljudskega odbora Šoštanj, soba št. 13, kjer se dobe tudi vsa potrebna pojasnila. Vsak na novo prijavljeni zdražitelj mora do pričetka dražbe položiti pri odseku za proračun Obč. LO Šoštanj varščino v gotovini, v znesku 10% od izklicne cene. Ob podpisu pogodbe mora kupec položiti pri odseku za proračun Obč. LO Šoštanj najmanj 10% kupnine, preostali del kupnine pa plačati v enakih mesečnih obrokih v enem letu, če znaša kupnina do 500.000 din, oziroma v dveh letih, če kupnina presega 500.000 din. Načelnik oddelka za splošne zadeve Brunšek Jože PREKLICI Izgubljene plačilne kartončke pre-klicujejo in razveljavljajo: Ostrovršnik Ivan, št. 2.585 Pečečnik Vinko, št. 793 Dragar Ivan, št. 161 Kalšek Ignac, št. 418 Hajnšek Herman, št. 272 Pri izvrševanju svojega težkega in odgovornega dela se je dne 5. oktobra v jami smrtno ponesrečil tovariš STANE ROŽIČ kopač — gospodar čela. SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU !