nseratl ne sprejemajo in veljA trlstopnu vrst* :
h kr., če ho tinkii lkrnt, 1Q	o
m" ii ii »i n " »l
lo „ ,, ,, „ 3 ,,
Pri vefikratnom tiskanji ne cena primerno jjmanjSa.
Rokopisi
• e no vračajo, nufrankovaua pisma se nu sprejemajo.
N iročnino prejema opravniStvo (adni iiislrncijaj in eksfediaija na ri'ierm tr^u h. St. Iti.
Pelltltn lisi za
nami.
Po poitl	prejeman velja :
Za celo leto	. . 10 gl. ~ kr
r.a polleta	5 M _
r.a četrt leta	. . 2 „ r>jr^M
V administraciji velja: p-Za celo leto . . H gl. 40 tu pol letu. . . •( „ «0 ftjtj? ta četrt let« . . 2 „ 10 „ **
V I.jnbljani na dum posiljau veljči 60 kr. voč. ua leto.
VrodnlStvo v ItilSorjovi ulici Stev. 6.
Izhaja po trikrat na teden iu sicer v tarok, četrtek in soboto.
Ho sna in Slovenci.
Kavno še o pravem času je ponehalo v Ilr-vatskoj ponemčevanje po IStieliovi Bistemi, ter se uvedlo uradovauje v hrvatskem jeziku in duliu, sicer bi sedaj niti pripravnih uradnikov za Bosno ne imeli.
Kakor se kaže, bodejo v Bosni sami hrvatski uradniki nastavljeni; prav je,da se spo štuje narodni jezik , da se jemljejo za upravo taki uradniki, ki so jezika zmožni; prav je tudi, da se pri razdeljenji služb ozira v prvi vrsti na Hrvate, kateri so po napadih bosen-skih begov na naše zemlje toliko trpeli, ter se tako za one muke nekoliko odškodujejo. Zgodovina narodov osoila je pravična. Vendar se nam zdi, da se tu enemu plemenu krivica dela, iu to so Slovenci. Tudi Slovenci so po bosenskih Turkih grozovito veliko prestali, tudi slovenski batalijoni se ztiaj skoro vsi hrabro bore za osvojenje Bosne, za svobodo krščanskih Bošnjakov; iu kar se tiče jezika, se Slovenec srbo-hrvatskega narečja tako hitro privadi, da jezikovo vprašanje nikakor ne more ločiti Slovencev od Bošnjakov. Čudno se nami tedaj zdi, da se na Slovence prav čisto nič. ne ozira. Na Hrvatskem itak še primanjkuje inteligence ; ako se je še sedaj velik del odda v liosno kot kvas civilizacije, primanjkovalo je bo doma na Hrvatskem še bolj. Mi Slovenci pa imamo izšolanih in temeljito izobraženih ljudi toliko, da pri nas dovršeni gininazijalci še kot diurnisti ne morejo služb" dobiti, mnogo jih strada in postopa brez dela. Imamo pa
tudi nastavljenih in dobrih uradnikov, profesorjev. učiteljev, zdravnikov zadosti, ki pri nas ne morejo avanzirati, deloma, in vsakemu znanih, a tu ne razpravljivih vzrokov de loma pa, ker jih jo preveč, ker se pri nas primanjkljej lahko iz Nemškega dopolni (ker žalibog toliko Slovencev nemški zna, da lahko za silo izhajajo z nemškimi uradniki in nemškim uradovanjem). Poleglega se še kupoma nemška inteligenca k nam sili, tako da imamo že toliko dobtnrjev in sploh študirunih ljudi, da bodo lunah) moralikamnje tleči,Če bodo hoteli živeti.
Ali Posna ne bi imela nekoliko prostora tudi za naše ljudi? Vemo, da uradnikom v Bosni no bodo rožico cetele , posebno iz začetka; pa naj bodo težave še take, bolje je vsak dan stati v smrtni nevarnosti, nego vsak dan lačen biti. Slovenec se nobene nevarnosti, nobenega dela, nobenega trpljenja ne vstraši, samo da se preživi, ker naša zemlja je revna; šel je v Rim nn d zavratne Lahe, šel je v Mehiko v vsakdajne boje, on gre v Aleksandrijo, šel je med francoske prostovoljce, on gre križem svetli, on gre v najvoče težave in nevarnosti, samo da mu ni treba domu kruha stradati. lo tak narod tolike marljivosti, tolikega poguma, tolike spretnosti za vsako opravilo vendar nikamor ne more I Kako to? t) tem je bolje, da molčimo. Brez protokcije ni danes mogočo živeti, in kdo bo protež ral Slovenca, ki jo bil v revni koči rojen , in je . Čudno bi bilo , ko bi bila vrata Bosne za Slovenca zaprta, ko bi mi odtrgani od trojedne kraljevino
pod težo iu pritiskom nemške Avstrije, zgubivši premoženje in narodni ponos, zgubivši mesto za mestom, vas za vasjo po germanizaciji zgubivši, počasi poginili in zadušeni bili I Naš narod je sicer čil iu mlad, a nima ga prijatelja ne v državi, morda tudi ne izven države ; drugi Slovani, Hrvatje, Čehi si bodo počasi pomagali naše slovensko obnebjo je šo čisto temno, čisto mračno, črno in obupno ko odljudna noč!
O deželnem zboru kranjskem šo nekaj.
V Dunajski uradni (II) list„Presse" piše ne ko v nemškutar iz Ljubljane dopis, v kojem z velikim cinizmom piše o nalogi prihodnjega deželnega zbora kranjskega, ter se nikakor ne plaši povedati, da ima prihodnji kranjski deželni zbor nalogo, vso slovensko n a Kranjskem iztrebiti. Le posluSajmo, kaj mož, ki je gotovo v dotiki z nemškutarskimi matadorji, pripoveduje: „Nemškutarska večina deželnega zbora hoče popraviti iu vred spraviti, kar so narodnjaki ztnedli in pokvarili," lu kaj je to? , Šole so morajo preustrojiti na liberalni podlagi," po smislu nemškutarjov, t. j. vse šole po mestih in trgih so morajo ponemčiti, in če mogoče tudi na kmetih Kaj nemčurji v tej zadevi želijo in nameravajo, nam je v ;voj čas učitelj Linhart odkritosrčno povedal: občinam se jnisti pravica plačevati in vzdrža-vati šole, učitelje pa bo imenoval okrajni šol-ški svet (zbor nemčurjev), da so učitelji popolnem od nemškutarjev odvisni ; poduk v
O inkviziciji.
(Po Itefelu pr. P. Chrya«5gon M.)
(Dalje.)
Prve, za to odločene preiskovalce, „in-kvizitorje", najdemo v Italiji.
Zraven inkvizitorskih škofov nahajamo v zgodovini tudi dominikane. Kdaj prav za prav so oni dobili ta posel, so no more določiti. Bržkone polagoma in sicer tako :
Zo prej so oni imeli nalog zmotence pod-učevati v pridigah, od tod ime: ordo praodi-catorum, „rcd propoičduikov." Ker so bili v svojem opravilu vestni, zanesljivi iu goriči, so dobivali službe preiskovalcev, posebno so si jih volili šknlje za svojo polnomočnike. Papež Gregor IX. sam jo bil velik prijatelj dominikanov. Popolnoma jim je bila pa ta služba izročena pod Inocencijem IV. in sicer po Španjskein s pismom od 20. oktobra 1218, v kterem pravi papež dominikanu sv. H iimundu penafortskimu : ipsis litiju-modi negotiuin pro-vidimus speciolitrr conimittendiim.
Tako jo sčasoma inkvizicija prešla od škofov na dominiknno , ki so jo po vsi krisljanski Kvropi upeljali. Ustanovila so je v Aragoniji, kjer je bila zartul okolnosti posebno potrebna.
čudno jo pa to, da je v veliki okrajmi kastil-ski skoro prenehala.
In ravno Kastilija morala jo postati domovina inkvizicije , novega preiskovalstva, kakor pravi Llorcnte, t. j. državne inkvizicije. Uzrok temu so bili judjo in mavri.
Že ob Salamonovem času, pravijo, da so se judjo po Španjskein naselili. Bodi si temu kakor hoče, to je gotovo, da jih je kakih sto let. pred Kristusom iz Afrike priromalo v Španijo kakor kobilic. S svojim številom in svojo veljavnostjo so dusili prvotno prebivalstvo: vrh tega so bili tako predrzni, da so brez strahu nabirali vernikov za judovstvo. Tako so bili Špunjsko poplavili, da jo bila skoro vsa judovska, judovsko je bilo vse delovanje io livšljenje. Zatorej prepoveduje sinoda eliberi-tan ku, da krščanski posestniki no smejo dopuščati , da bi jim judje polja blagoslavljali. Sinoda toledanska je morala prepovedati zakone z j tuli, ukazala pa je, da postanejo vsi sužnji svobodni, s kterimi bi judje trgovali; trgovina jo bila takrat vsa v njih rokah. Vendar jo pa IV. tolodanski koncil ukazal, da prisiljeno spreobračnnjo judov nikakor oi dopuščeno.
Mnogo je bilo tudi takih judov, ki so le na videz h krščanstvu pristopili zaratl mate-
rijalnih koristi iti pa ker so upali toliko varneje svojo jiočetje prikrivati. Med temi po-krščenimi judi se je na tihem pripravljal prevrat, so so delale zveze s saraceni v Afriki zato, da bi v Španiji ustanovili nov Jeruzalem. Ali bili so zasačoni pri tem veleizdajskem delu iu VII. toledanska sinoda pravi: ausu tyran-nico inierre conati sunt ruinam patriae et po-pulo universo.... et regni fastigium sibi per conspiratioiiem usurparo malucrint. Prizadeti so bili zarobljeni, saraceni pa srečno odbiti.
Zatorej ni ros, kar beseduje Prescott, se-vero-ameriški zgodovinar, da bi bila Ferdinand pa Isabela cel narod zasužnila, to ni resnično. Judje so bili veleizdajtnki iu toraj sta imela uzrok in popolno pravico strogo z njimi postopati in vendar sta kaznovala samo tiste, ki so bili pocetinki pobune, no pa vsega naroda.
Judjo so bili vselej neprijetni državljani ui nezanesljivi. Prišel pa je čas, ko so državni odnošnji tako dozoreli , da so Arabci deželo lahko premagali in po nji gospodarili, kakor so jim je ljubilo. Sedaj so prišli judom zlati časi. Bogastvo in plouirnituštvo in viteštvo, ! veljava iu oblast državno službe , vse jmi jo I bilo odprto, na razpolaganje. Ustanovili so si | cvetoče šole, visoke učilnice, akademije v Kor-
nemščini h« mora bolj gojiti, že v drugem razredu ljudskih šol bo troba z nemščino začeti itd. Naloga deželnega zbora je nadalje |>o besedah dopisnikovih, „da tistih 10.000 gld., ktere je prejšnji deželni zbor za slovenske šolske knjige odločil, tistemu namenu odtegne, in drugam porabi", (če je vse nemški po šolah, potem se ve da no bo troba slovenskih šolskih knjig, iu je v tem oziru sklep prav logičen.) Poslušujmo dalje: „Drago m težavno (nor komod machenl) dvojezično uradovanje so mora odpraviti m vse nemški urudovati". Ta želja ali namera je že dosti interesantna; Še bolj interesantna pa postane, če jo primer jamo z drugo: „da se imajo narodni uradniki deželnega odbora odpustiti, ker so narodni agitatorji iu pri enojezičnom uradovun)! tudi potrebni ne bodo I" — Se vo da, če bo uradovanje vso nemško, potem slovenskih urad nikov m več treba, m nastavijo se lahko trdi Nemci. Ali mar za tem grmom zajec leži? ..Da se ima slovenskemu gledišču podpora vzeti", to smo tako že vedeli, in nam dopisnik nič novega no povo. Mi tem besedam ljuboznjivo nemškutarsko duše nimamo nič dostaviti, saj hiidio dosti glasno govori1 Sicer jo našim bralcem znano, da so slovenskim listom usta zumašenu, iu da se ne smejo ganiti, ker Datnoklojcv meč konfiskacijo nad njimi visi. Pa čemu hi tudi mnogo govorili, kdor zna čitati in »mojo, kar čita, naj bero; ako pa ii 11 m nc verjame, tla smo resnico poročali, naj čita dunajsko staro „Presso" od sobote 7. sept., tam bo videl ves načrt (plan), kako so ima slovenski živolj in slovenski jezik ua Kranjskem zadaviti in /.utreti. Če bo pa le šlo? Ali bodo naši poslanci vedeli pogumno iu našega narodu dostojno obnašati so? Mi upamo, dni Sicer pu šo ni vseh dni večer. Ilei Philippi soben wir tius wteder!
IZ IIOMIO-
Ocncral Szarpary poroča, da jo po bilki dne t. m. prihodnji dan 5. sept. Turke zo pet prijel, da bi jih odpodil od desnega brega Hosne, kjer so mislil našo cesto v svojo oblast spraviti. Hoj so jo začel opoldne iu jo trajul do trdo noči; Turki so bili močno zugrajeni.
Prihodnji dun se so je boj ponovil, in so Turki zapustili svoje ograde, ter so doloma razkropili, deloma umaknili zu Sprečo. Naša cesta jo zdaj brez nevarnosti. Naših jo mrtvih obležalo (M, med njimi \ častniki, in .112 mož ranjenih, mod njimi 12 častnikov; .'it mož se jo zgubilo.
(loneral Zncli jo šel pri Kavciji blizo dal mutiuske mejo nu turško zemljo iu j« tam napadel turško trdnjavo llihač, ter po trdem boju pridobil dve ogradi trdnjavo tako da, so bo morala kmulo vdati. 7. t. m. so zasedli naši Prodor, ljudstvo jih je z veseljem sprejelo. <>. sept. jo general Samec prijel Turke pri Ključu, kjer so bili dobro zagrnjeni, pu jih jo vendar prepodil un lovi breg Snno. Po dolgem boju, ki je trpel do pozno uočt so nuši vzeli dve ogradi in mesto Ključ. Urad pa, ki stoji nn strmi skali, se še brani, general pa ga oblega. Naši vojuki so vtrujoni, iu dal so jim je počitek. V boju so bili Dalmatina in Islrijann od polka \Vehcr in Hrvatje od polku Leopold št. f)3. Pudlo jo več oficirjev iu lf)0 mož.
Tudi pri 11 nit Prologu jo bil majhen boj, kjer ho Turki, pridši.iz Liviiu, naša napadli, pa so morali odjonjati. Iz Dubrovnika se poroča, da so naši Trebinjo brez boja zasedli.
Pri mostu čez Trebinjčtco jo bila majhna praska s Korjouičuni, pu brez /gube. Turški vojuki odhajajo iz Trebinju v Curigrud.
Kakor so čujo, bil jo Mehomet Ali paša po albanskih upornikih umorjen.
Politični preg-led.
Avstrijske deiele.
V I.juI)I|hiii , '.I. aoptoinbra.
Kmečko občine nu Komijrni s(i-||hIi«>iii so volile sum«* UitioliAlie gMiHliiiieO: liberalci so povsod propadli, niti jedne.ga svojih niso mogli v zbor spraviti. Velika večina naroda, zastopana po kmečkem produktivnem stanu,jo tedaj odločno izreklu, <lu o liborulstvu in ustavoverstvu noče nič vedeti. Vendar s tem m zagotovljena konversntivni stranki večina v deželnem zboru, ker mi v Avstriji imamo tak volilen rod, da je jeden meščan vreden za deset kmetov, večina jopo ložena v roke meščanstvu m velikih posestni-
kov, kteri bodo brž ko no liberalce voliti. Moralna zmaga jo pa vendar nu strani katoliške stranko. Nuj bi so v Avstriji vendar enkrat upeljula občna volilna pruvicu, potem bomo videli, kdo bo imel večino I
V (■rudni imeli so v nedeljo veliko svečanost, ker no obhajali odkritje spomenika zu nadvojvodo Janeza, kteri ju res zu Štajarce veliko dobrega storil.
Na OKcrrtltcm silijo na to, da bi so državni zbor kmalo sklical , ker bi že radi Andrassyu pokazali novoljo deželo zaradi okupacije Hosne. Noktori mislijo, pravijo, du bota morala odstopiti tako Tiszu kukor Audrnssy.
lir. IKlejgcr in dr. I<'In<-IiIioI' se šo vodno pismeno pomenkujeta o državnem prevratu v Avstriji, da bi so naredila sprava med Nemci in Slovani. Uioger piše prav zmerno in priljudno, ter no zahteva za Slovane več, nego ravnoprnvnost potom poštenega federalizma. On pravi, da no h sedanjo sistemo tako Nemci, knkur posebno Slovani nezadovoljni, ter da vho. željno pričakuje, rešitelja i/, političnih zmot iu denarnih nadlog. Kaže na dogodke na jugu in pravi, da v Avstriji pretijo veliko težavo iu nevarnosti, ako bi ona hotela nadaljevati sedujno Slovanom neprijazno politiko. Opominja slednjič dr. Fischhola, naj so loti izvršitve idej, ki jih je zogovnrjnl v brošuri, „Oesterroich umi die llilrgerschufteii Ho.ine.s Uesdandcs", iu naj to stori ali potom kako novo brošuro, ali potom kakego kongresa, v kterega bi ho povabili zuuptii možje in voditelji vsili nurodov.
Dr. Kischhof odgovarja, du bi'rud to storil, pa da mu telesna slabost tega no pripušča. Tudi misli Kischhof,, tla bi pri tem početji ne imel Nemcev za seboj (pač res, ker njih večina šo. nečo nič. o Hpravi s Slovani slišati) ; naj to podvzume Hieger sam , ki ima mučno stranko zu seboj (ustavovorci so bodo iz Kiegerjn le norčevali, kakor po navadi. Op. vred); nuj to stori zmerno in v vzajemnosti z ustavoverno stranko. (S takimi nasveti nam ji; malo po-magano, ker ustavoverce poznamo. Op. vredn.); dr. Kischhof misli nadalje, da bi so morali zu pndni (Cehi, Poljaki, Slovaki) in južni Slovani (Slovenci, Hrvatje, Srbi) popolnem odreči slovansko vzajemnosti, ter nn podlagi slovanskogu
dovi, Tolcdu , Iliirceloni ; judovsko učonjuštvo prispelo jo. do take stopinje, kakor nikjer no v Kvropi.
ftpunjolci so ho borili zu vero proti judom iu muvrom. No moro se tajili, da ho kterikral. prehudo mahnili po njih, pu so bili zbog toga tudi ostro pokarani. V vseh javnih in državnih službah ho bili judjo; učenjaki in učitelji, dvorniki, upravniki, zakladniki kruljcvHki in boljarjev ho bili judjo ; isto tako so bili oni zdravniki in toraj vedeži vHtdi družinskih skriv nost; btli ho skoro po vsi deželi lokarji, sodniki s svojimi pravicami in postavami nad druge državljane povzdigneni. Kako so jo ljudstvu pravica sodila, to si jo lahko misliti. Ljudstvo so jo hunilo in javno mnenje špunjskoga mi rodu je bilo sovražno tem tujcem.
(Jo so bili neljubi gostjo pravi judje, so bili pa šo neljubšl p o k r i s tj a n j o n i. Nph število se jo koncem I I. stoletju strašansko pomnožilo. Vsa kupčija, vos narodni blagostan so je stekal v njih roke. Oni so spodkopavali ftpanjsko narodnost,, ker so so vsilovuli v vso službo, državno in duhovske, dii celo školovsko in šo više.
Za zgled. Nekoga dno — to jo bilo nu poti v Tulnvero I. M86I - naleti jud na nekoga Angležu. Misleč pa, da jo eden „nj«go-
vih", jame mu pripovedovati, kako imeniten du jo. on in njogovn rodovinn, iz ktero jo mnogo škofov. Nu duljno sprnšovanjo Augličanovo mu jud povo, da judjo v škofovskih časteh ponoči Hkupuj hodijo, nu l.lti sedajo in kolnejo vse, kar je kristjunskegn.
Vlada jo spoznala, ,tla takim »kolnuntim jo iiiijnu potreba v okom priti. Zoper tako po-tuhnono judo je bila inkvizicija, zoper jude, pokristjanence, nikoli pa no zojier pravo juilo.
Narod jo prosil vladarje, naj ga varujejo teh vampirjev. Komando in Izabela obrnila sta so do papeža SikstalV., ki jo po dolgem moledovanji dal privoljenje, a h tem pogojem , da morata v aodniji biti dva aH trije cerkveni dostojniki, pri •!() letih iieomudožovuiiogu živ Ijcnjn, magistri nli buculuuroi bogoslovja, ali doktorji ali licenciuti kanonskega pravu. Toda so ui dal tako hitro zujeziti. Vladarja sta segla po družili sredstvih. Velela sta nadškofu in knrdinulu Memlozi, da sestavi podučno knjigo. Kos on to st.ori in knjigo razpošlje župnim cerkvam, du diihoviiijnni vedo, „kuj imu kristjan storiti od uro krstu pu do Hinrti svoje." Zurud tegn so drugoverci ohre-kovuli blagega moža, kakor du bi bil on inkvizicijo širil, priporočal, uzročil in ostril. Vlu-darja sta ua novo priporočila poduk iu to tdužho
izročilu duhovnikom, redovnim in svetnim; pa vse ni pomagalo nič.
Judjo so postajali vedno bolj predrzni iu oholi, kajti upali so si objavljati grizoče pisanje, v kterem so grdo psovali prizudeve vladarjev in pu vho krisljnnsko vero. To je bilo katoliškimi« vladarjema več kukor htu prenašati mogla. Sedaj Htu bila postavljena dva kraljeva inkvizitorja za Sovillo, dominikunu: Mi-ehucl Morillo in Jiivuii Muetiu , kterimu st.u hilu pridana dva svetna duhovna: Dr. Juan Huiz pa Juan Lopez del liurco. Du jo tako preiskovulstvo državnega značaju , jo poznati iz tega, ker so osobe od [kralju imenovane, med državne uradnike uvrstimo iu od vlndnrju podučeno.
Ta seviljanska inkvizicija jo izdala 2. januarja M HI ukaz, po kterem so imu soditi, kdo jo kristjan, kdo pu ne. Lloronto, ki jo pisal peilidno zgodovino o inkviziji, ki nuni sum podaja orožje , tu mož , o kterem bo šo kuj spregovoriti, ho jo norčeval iz tega, kukor du iio bi vedel starega pravila: duo si fuciunt ideni, nun ost idem.
Če je dul papež Sikst dovoljenje, gotovo
Igu ni dul za državno inkvizicijo. Zakaj bi se ji bil protivll, postavivši papeškegu presodiv-
piirtikulurizmu osnovati Hi vsako plenic svojo hišico p«(i obf.no Htroho Avstrijo, in naslanjuti ho na zapudno kulturo , ruski narod pa puh niti od sebe. Za sedaj pa, misli, tla So ni prišel čuh za spravo, ampak da jo treba prej počakati, kako nasledkr bo imelo osvojonje Bo-hiif. Za zdaj naj so tla pripravljajo, in duhovi obdelujejo v tem smislu.
Mi prepuščamo za sedaj sodbo o teb izjavah in v njih izraženih idejah mišim čitnto-ljem sumim, kedar pride čas za to , bomo že videli, kako se nam je v tem vpraSauji obnašati, da bomo koriHti našega naroda najbolje zastopali.
Vitanje dr/nve
Dunajski listi, ki živ6 ob zoitzncijoualnih novicah, ter h „papriko'' naročnike vabijo i ti pridržujejo, raznesli ho te dni grozne novice, kako se Kaliju na boj zoper Avstrijo pripravlja, bili ho zadosti nesramni, izmisliti si laž, da je bil laiki konzul 1'errod od avstrijskih vojakov ubit, in da Italija zahteva zado-Htenja za njega. ,,Fromdonblutt" trdi, da so \se te novice izmišljene, da Italija no misli še na vojsko, in da 1'errod ni lul od naših ubit, ter da laška vlada kaj tocega tudi nikdar trdila ni. Milovauja vredni ho pač čitatelji takih listov, ki se dajo dan na dan z lažmi pitati.
Včeraj so je sešel noil iiniiAkl <lrž»viil »bor. Dana' mu je naloga rede zapoved, da potrdi postavo zoper socijaliste. Katoliška stranka pa bo težko podpisala to nesvobodno postavo,, ker ona jo v resnici za politično svobodo, in se ne vklanju mogotcem kakor liberalci, akoravno jej ti očitajo, da hoče vso svobodo /.utreti Factu loquiintur dejanja govore! Sestavljen pa je novi zbor tako, da ima centrum (katoliki) odločitev v roki
Izvirni dopisi.
■ k ■ijiililjuii«*, 6. sopt. Vedno več novic. je iz Ilosne in Hercegovine o naših hrabrili vojakih in vrlih poveljnikih in kar človeka posebno veseli, je to, da so z zverinskimi inohamedanskimi uporniki joli ostro zavrniti ne le vojaki, marveč tudi poveljniki. Mi smo skonca že grajali neopravičeno prizaiussljivost, ker hc ž njo pri tako divjem ljudstvu nič no
nega sodnika, do ktorega bi imelo priti vnc obi-odbe kraljevih inkvizitorjev V Zakaj bi bil papež sam apelacijo sprejemal od pregnnjancev V
V pismu od 2. avgusta MH.1 prav krepko in lepo svari pred veliko strogostjo , tirjo za-nje odpuščanja, da si je prešel obrok milosti, in da hc jim mora pustiti premoženje.
Sicer se pa nista dala kralj Keroinaud pa Izabelu s tem pismom odvrniti od namena svojega: inkvizicijo cerkveno spremeniti v državno napravo. Toniuemada, prior dominikanskega samostana jiri svetem križu v Hegovl jo bil od vladarjev postavljen za velikega inkvizitorja po Kastilskem in po Aragouskem. Papež jo v to dovolil. Ferdinand je dodal temu velikemu inkvizitorju So svotovalsvo, obstoječo iz bogo-in pravoslovcev, čegar načelnik jo bil veliki inkvizitor sam. Zapovedano mu je bilo, da posluša v duhovskih stvareh svet tega zbora, v državnih in pravdoznauskih pa da so ima ravnati po večini glasov. Da so bili ti svetniki popolnoma državni uradniki, to jo jasno.
(Daljo prihodnjič )
opravi, ampak le samemu sebi škoduje. Zdaj so spoznali to menila tudi vojskovodjo, ker so jeli nakladati upornim mostom, kjer so naši vojaki zavratno napadajo, denarne kazni, pa tudi od.stuvljati mestne zustopu in deželne gosposke, ktere kaj zakrivi') ali zoper ktero »o opravičene pritožbe. l'rav tako I Le z železno ostrostjo se bo dal vkrotiti ta mohamedanski fanatizem; prodno temu m popolnoma strta glava, no bo miru v Bosni.
Ali kaj V Takega početja se Je vstrašil ■ kdo V Morda turški sultan ali vsaj njegova vlada? Ne I lleri, svet, m Strmi! (I rof An-drassyl!! če je namreč res, kar pišejo veljavni dunajski listi. Mi tega no verjamemo, nam jo Audrassy vendar-lo 6»/.utiraj avstrij ski minister, uc pa madjarsk pobratim Turkov. Avsinja je f prejela nalogo, pomiriti Bosno in Hercegovino, in poslala dol vojno ; poveljniki njeni morajo imeti vsakako oblast, da svojo nalogo izvrše kakor morejo, (lotovo pa je, da so vojskovodje bistri! glave , toraj jim ni treba vsacega načrta poslati Andrassyu v pregled in odobrenje. Co no gre z lepo , naj gre z grdo, iti pa mora ; z lepo, t. j. z milim ravnanjem z uporniki so ni dalo nič opraviti, toraj ja naravno, da zdaj prično z grdo, t j. z ostrostjo , ker le h to se da dosefli pravi namen.
('o hi so vso deželne, mestne in krajne gosposko kar meni nič tebi nič puščalo na Hvojili mestih, kaj bi bilo pri tem premeni eno V Pod temi gosposkami se je začel punt, uporniki jih niso odstavili in če bi jih tudi naši ne, bi ostalo vse pri starem. Vse turške gosposke so sestav Ij ne i/, mohami-dancev, ti se tudi ustavljajo našim četam; kavrau no izkljujo očes kavranu, tako tudi ni nobeuegn poroštva za to, dane bi po vze t h mestih vnel se nov upor brž ko bi mohamednnci zapazili, da je puščena posadka majhno. Izgledov o tem je že veliko, najsijajniši oni v Ba-njiluki. K tako druhaljo se ne da ravnati drugače, kakor po najvoči ostrosti.
In da bi se Aiidrassy ustrašil tega in nemara celo ustaviti hotel naše vrle vojskovodje na edino pravem p .»tu, po ktereni se riii Bosna spremeniti v evropsko državo in s tem spol uiti nalogo sedanje vojske V Naj verjame to, kdor more, mi ne moremo verjeti takih abot-nosti. Saj kri ni voda.
Ir. Šriil-Vl«lt» nad Ljubljano G sopt.. (Orgije). Zares veliko nove naprave in poprave vršile so se pred kratkem pri naši duhovnijski cerkvi. Naj lo omenimo ponovljenjo naših , že prej zavoljo mogočno donečegu glasu sloveči!) orgelj. Bile so postavljen« pred 40 leti, izdelal jih je sloveči mojster Kuuart.. Kakor večidel vse orgije tega mojstra, imelo so tudi našo to napako, da jo bila mehanika v njih taka, kakor gnjozdo lastovk. Kuuart je znal dati orgijam lep glas, o mehaniki je bil pa slab. Kolikor jo bilo mogoče, jo to zdaj po pravljeno. Spremeni, ki ho so prej odpirali or-ganistu za hrbtom, so izpeljani v novo igralno mizo in imajo svojo poteze polog novih dveh klavijatur. Imele ho orgije prej tudi eno samo klavijaturo za manual, zdaj imajo dve. Bo množono ho orgije h sedmero novih spremenov tako, da jih zdaj štejejo 2(1. Staro popravo in novo delo izvršil je v splošno zadovoljnost. g. Ignacij Zupan h svojima vrlima sinovoma iz Krope. Prišli so delo pogledat, med drugimi tudi č. o. Angelik Hribar i/, Ljubljane, ki so znani kot oster strokovnjak v stavbi orgelj. Ko so vse novo spremene posamezno poskusili, rekli so, da ho h« Zupani nepričakovano dobro obnesli in da so sploh z vsem dolom za dovoljuj. Izmed Htarih spreinonov jim je zlasti
dopadel v pedalu „Violon", in so sploh hvalili mogočni glas naših orgelj. — Tudi pevski kor je nov. Da bi se malo več prostora dobilo za pevce, narejen je iz sredo korovega ozidja na lepo izrezanih konzulih sloneč krasen balkon ali pomolje. Pogled iz cerkve gori na kor jo zdaj res veličasten.
Bog nam ohrani še mnogo let našega g. očeta Antona Potočnika, ki so v tem krtakeoi času, kar so v Sout Vidu, že zares velikanska dela pri cerkvi in na pokopališču izpeljali, ne dnbiljude.ni zavoljo tega silo delali, vreden naslednik g. Blaža Potočnika, da smemo reči: Potočnik še vedno živi v Šont-Vidu, le krstno ime je spremenil.
Domače novice.
V I.jubljani 10. miptumhrii.
(I Vnvdn zttrad vultiiednjo 7. in S. t. to.), o kteri imamo še obširneje, a zavoljo dolgosti ne šo dokončano poročilo na zadnji strani, so je v nedeljo popoldne ob petih končala s tem, da sta bila zatožnimi za nedolžna spoznano. Porotniki so prvo vprašanje: sta li zatoženca kriva veleizdaje, zanikali z K) proti 2 glasoma, drugo vprašanje: Hta kriva hudodelstva ka-lenja javnega miru , pa s f> proti (5 glasovi. Tedaj sta bila zatoženca brž izpuščena in sprejeta po svojih znoncib iu prijateljih , kterili je bilo veliko prišlo iz Kopra poslušat obravnavo. Ta je trpola dolgo, v soboto od devetih zjutraj do ene popoldne iu od štirih popoldne do polnoči, v nedeljo pa od desetih zjutraj do petih popoldne. Opomniti je le še, da so porotniki zatoženca za nekriva spoznali le zato, ker so bili prepričani, da nista bila prava. Pravih hudodeluikov hi ne bili oprostili.
Razne reči.
—	Železnica Sisek-Novi. Zidanje železnice od Siska do Novega misli prevzeti vodstvo južne železnice, in so je obrnilo do vojaškega ministerstva s prošnjo, naj v to zidanje kmalo privoli, dokler je So lepo vreme, sicer ne bo mogoče, izgotoviti progo še v tem letu.
—	11 i tka pri M okru. V noči od I. do 2. septembra je zvedel geueral TegetholV, da je okoli 2000 Torkov zbranih pri Mokru, iu da nameravajo udariti na Sarajevo. Zato je vzel zjutraj zgodaj 10 bataljonov, nekaj liu-zarjev iu nekaj topov iu odrinil proti Mokiu. /vedeli ho naši, da Turki leže na Romanji planini. Na tej plaoMii se je prav lahko brtt-niti, ker je pot do vrha zelo strma, vhii v skalovji m dolga. Zato je general TegothofT, ko so v Bresovieo prišli, take-le ukaze dal: oberst Pittel s šestimi kompaiiijami od regimenta Molliuary in z devetim bataljonom lovcev ter štirimi gorskimi topovi 'moral jo markirati naravnost, proti sovražniku; oberst Schlut-tenberg z dvema batal|ouoma od regimenta Belgier št. 27 (Stajarci) in štirimi topovi dobil |o nalog, obrniti se na desno in sovražnika od strani prijeti ; glavna moč pa, (< koinpntnj oil regimenta Mollimiry, .'! bataljoni od regimenta: Franc Kari, lovska batalijona št. 27. iu 31., 12 kationov in en oddelek huzaijov pod po-veljništvoni generalu TegetholTu marširala jo nu levo roko. Tisti duu so počivali, da bi sovražnika drugo jutro (3. t. m.) od vseh straui prijeli.
K sreči je bila megla, 11»Uo da Turki naših nino videli; še himijiOo se jim ni, da jiut laka nevarnost preti. Dru^i dan ob Štirih zjutraj je stalu še megla, in temno je bilo, da
ho zu deset korakov neprcj ni videlo. 01» pol potili |>a jo začel (lož iti. Srednja iuiiihiIii jr še čakulu, kor jo imoln nalogo, sovražnika nn srhe 7,vabiti, pu hhino braniti ho in nič prodirati; (Iohiio in lovo krilo pn ho odpraviti na pot; šli so po gošči brc/, steze. Mogla jo Mtiila (lož jo šol, naši no In liili vedeli kam, pa vodili ho jih krščanski Bošnjaki, kteri vrni pota poznajo. Mož jo šel /a možem, tako da jo bila vrtda levega krila dve uri dolga.
Sridnju meč pod obratom Pittelnoin šla jo počtiHi naprej. Ko ho približajo Turkom ua HOD korakov, začnejo atroljati. Kavno tu m bilo drovoH, no grubnov, da hi ho bili naši nkrivuli, stulo jo tam nekaj bujtie, nafti ho zlezli pod stri bo in ho od lam streljali, pa vendar jih jo pncej padlo. Naši topovi (kanom) m dobro strelnih Oh eni uri popoldne no no 1'urki zgubili, nt jih bilo nikjer voč vi doti, na vhu pota ho poHokanih dreves na valili, da ho jo priftlo težko naprej.
Mi pri lovi in krilo smo slišali Pittelnovi atroljati do pol osmih, pozneje pa nič več ker no hribi in gosto drevje ves jok odbijali Oh dvanajstih i ino mi ua Turke trčili; koma| hiiio en pniluid vslndili, pu so Turki žo bežni/. hiiinlo polom je priletelo nekaj krogelj na oni od lovo strani; stnli ho sovražniki nn m krm hribu, tu kom])auijo Ioutv no zalotijo nad njo ter jih t/, hriba spodijo. Dva mrtva Turka in nekii) konjev hiiio lam našli. l'o dovolili nem uinitii smo prišli vendar nn Itn manjo planino. Tnm jo zopet nekaj ntrelov padlo ua nas, pa ni bilo nič hudega; komnj pol uro miki no streljali, pa ho ho Turki tudi pted 1'illeluovniii umaknili, ker hii iiiim nllAuli /u hrbtom idreljnli Mi smo posluh 1'ittidiiovim pol batai|oini nn pomoč; pa ko ho tjo prišli, jo bil I urok že čez hribe 10 dolino pote od iiiiikni! I 'opoldne hiiio ii 1'itloluoviiiii nu Itn« munji plunini vkup pr rdi, insovlegli na mokro y.eml|o, ker jo rol čim dežovnlo. Driigo pitro hiiio :ii. bataljon lovcev poidali proti (Sluznico glodal, ko i Turki delajo, pu iiimo mihonogii več videli, bežali so ko filmih proti /vorniku. Bilo jih |o Idi/ u Kitni N ar ih je ll mrtvih m ■|!i ranjenih. Turkov urno našli r.t mrtvih, rnnjeno ho pu snhoj vlekli.
V	l< | u b 1 j a u m k o A k o b | S podelje njem (luhovnijo Htopiško č, g Mul. Jerebu je Hprnznieiia Hnrlcii In rn/,plsnnn i?, avgustu Tako jo tudi v novo razpinniiu dtiliovnija Spod iiji l.og ua Kočovskem t' g. Ani. Poni kvurjti, okspo/dtu v llurijuh,jo podidjeiiu du hovnlja Knežuk.
V	čerajšui semenj jo bil precej dobro obisknn Živina lopa, pa no predraga; lo izviru i/, pomanjkanju denarju, sicer bi morala pi i I olik i Iu mi dragu bili
S|>r<'«l soillšnv
1 >110 V. III H. I III |r lilbt Hlldlli|i 1(11 ob ravnava zoper dva Infihi v iciičiliščnlkn znvolpi hiidodtd it vil velet/,daje. Hinlnvediioi:t. Ijtibljnii idiega občni'.Iv« /urnd le ptavdo je bila velika, zlilo je bilo prišlo vse , kur je moglo dob,h vstopnico, tudi žone.krgi Hpola ni koliko; rnzen legli veliko l/iihov i/. Kopru '/,nsto|>nil( tožbi jo bil !'.r:i',ki dižuvni piuvdnik pni (ll"ii'|ineh, zngovoniika pn dr. Mošo iti dr. /urnik. /nIo žeiicu govorila ulnbo niin lii, zato Je ImIh ob riivuuva ua pol iieimUtn ua pol lasku u pomočjo tolmača, /.u izpeljavo lo nhnivnave jo bila l)iilil|atiid(ii deželna Muluiju po grafiki nadurni ni)l odločena.
Ziitnžbu dolži zatoženca, du sta ponoči med 1. Iu 'J. junijem, ko se je po l.nškom, pu tudi po Istriji v voč krajih obhajili pritznik Kali-lanskoga štntutn, v Koptu na „Montn Orisonl" prilepila več rudečih iu belih listkov s tiska nim napisom , Živio llumbert I. nuš kruljl' m „Ven s tujcem I" Tnkili listkov so jo v tistem časti našlo v raznih podobah po Istriji. Demonstriicijn tu meri nu odtrgunjo Istrljo ml Avstrijo in združenju njeno z Italijo. Buzšir-jovnti lutko n takimi napisi jo pa hudodelstvo, čeravno iz t.ega dozdaj še ni bilo nobenih nn dedkov. Du sta zatoženca ros prilepila zasučene listke, to priča žnndur, ki jo po naročilu politično gosposko tisto noč bil za zidom skrit m ju opazoval ter šel za njima na „Monto lin/oni", kjer jo našel nn vratih prilepljeno listke šo mokro. Nu to'ju jo sledil do kuvnrno, kamor sta so potem pod alti, in tu zvedel /,u njiju imenu.
Prvi založoiiec, belico Boiinti, jo star a m. let nt vseučiliščni dijak , šibko postave in jnko gibčen, in niknkor podoben voleizdftjnlcu. On pripovedu,|o, du jo bil omenjeni večer s pri-julolji do pol dvnunistih v gostiliiici pn ,,mesto 1'rstu", k|er jo I > 11 koncert, potem pa so podal domu upal ; ko jo bil žo na pol slečon, «a prosi I, Ounraulotto, drugi zutožonoc, ki imu sobo vštric njegove, naj bi šel /, njim v lekarno, nor ga hmlo grize. Podata so oba ven in mu ditu nekoliko ua „l>elvodoru" (razgledu na morje, to ker je Iti i.Minrnntollu odleglo, no gresta več iskat lokat ničai ja, ampak naravnost po ,,Ferdinandovi centi'' v kavarno. Tu zupu /.itn zu sabo žtindai j«, Iu je pozneje šol zu ti|iina v kavarno, a od zadej. lam sta bila lo iiekai minut , potom ko podala skupno domii, ker jo oimniiiioho silno boja/l|ivo oiirave. Iv ii ) ur |e ponoči /godilo, no ve nič', zvedel jo 'ie le drugi) jutro S politiko no nn peča t ti ne po/na ludi nobenega udu od „comituto mti aiio.'
Drugi založoncc , Kugi i,iijurantotio , jo slušatelj prava ur. Duiinji to so pripravlja /a diugo državno skušnjo. Njegova Mijttjnejftn lastilo d, je laka bojazljivo t, da ni plačuje nalašč služabniku, Iu ga ponoči povsod iipremljii Zn-govnrpi no pruv tako, kakor njegov tovariš; it politiko so m nikdar počni, ker nima no naj manjšega poklicu /n-iijo; šo čnmnkov no bero l>n jo šol ii prijuloljoin lloniil i jem tisto noč šo tako pozno ven, kur oi njegova naviidn, temu |e bil uzrok la , du gn jo hudo grizlo , ker jo Iu) Ae več dni prej bolnti.
Nu mizi ho nnči ti inaillea Kopra, za pravdo nn|vužnejfii del ,,Motile OrlHiinl" jo šo plastično soHluvlien h hišami, vrlini m ulicami Za to/enea na lom natančno poknželn pot , ktero lila liodiln tinti večer; vkl|iib huilemu i/pnišc vanju prediiodnikn g t lerfnrpi, državnega pravd oikn m 'zagovornikov ONtniictn popolnoinn pri •voji pivi i/povedlil , da /ll hudmlehilvo, Ide rogu |il dolži zutožhu, čisto lilč no veslu
Pi vu in najvažnejša pr čn zu di žnvnn pravil o 'il vo, ■ Ivli ro se |m ične popoldan Idi obravnava, jo žitndiir Docolle. Tu v luškem jeziku pnpo vedtip', iln Je dobil povelju iti nn prežo v K m k kril kru) ob Jiolvodeni \ ker io |o bilo I. junl|u zvečer buli to Itnkili političnih demon Hlineij, ktero no nu lom liniji in blizo županove h fin največkrat gode. Za ziihuu kril /npn/i on klopi kmalu dva človeka, ml lilei h sliši he: ode ,,l(iim jib bo Vil dojiilaV' Brž potem so ndprnvltn proti /nnhiviilei in on vidi še rolto, Id no vtligne kvišku in milini pritisne nu zid No vedoČ, da je tnui /id tnko nizek, du lil liiogol če/ o| idiočili /n njiliiu , upu iti ue oav
zilol iu na drugI strani gor nn „belvedero". Na zidu zastavnice zagleda dva listka, ru-dečegn in belega; prižge si žveplonlco In ju prebere; oba sla fto mokra in Imata tisknui nii|)iH, kukor je v založbi omenjen. Takih listkov je videl šo po vratih, n pustil jih jo ter hitel zn hudodelnikomn, kloru jo /,ugledni nn ulicah prod suho ter šel za njlmn v kavarno, kjer jo zvedel njuna imenu. Potom jo šol in pobral šo več cnnkih prilepljenih listov po vratih Pred kavarno Iii po cesti jo našel šo več tnldli listkov v bičjo cevko zavitih. Uro no ve natančno povedali, tudi v obraz jo zntožoncii videl še lo v kavami, prej ju jo poznal lo po obleki in nekoliko po postavi. Poprušun po sodnlji pa vendar zn trdno pravi, du nihče drugi ni prilepil onih listov kukor tu dvu.
Druga priča, žnndur Kavčič, o tej dogodili nič no vi*, kor jo fte lo po polnoči šol nn struženje. Pripoveduje pa, du jo tudi on v drugem kruju videl nekoga prilopljevnli enake listo nu vrnta , pn mu jo v tmini všol. O tej do-godbi mu jo pripovedoval lo žuudar Decollo. Isto tnko *o tretja priča žnndur Kop c vso lo iz ust. Decollo u, kor niiio ui nič znpnzil.
(letrla priča, Alojzij Kraincr, nnilčehnk žnnilnrjev , jo |ionoČno dogodim /.vedel le i/ n it žundnrju Decollo u , kterega jo bil |ioslnl nu gori omenjeno mesto ua prežo. Pripoveduje pa, du jo i n sum že prijel Ti oseb, Iu mi kričalo „živijo llumbert , naš kralj" ter jih od dni okrajnemu glavarstvu , kjer ho bilo poli lično ka/iioviino VNiik« s I i dnevi zapora. Im,o tnko jiruvt, du jo nekdo tu m doli /nr uro llenuti-jii tnko podoben, du gn jo žo um /,n menil ž njim.
Kuviirnur iz Kopru potrdi, da je žnndur pri njem prašni pu imen b /ntožoneov m da I o tjilliinntollo silil bojn/.ljtv tel m ue ii|in po noči mti n hišo niti domov m i pri lijem več■ krat išče kakega npremljevuli .i
I i UH pod i ii Jll Bcnut t-jeva pritrdi, iln p' B ze'o priden, du so lo uči m no gie ponoči inkdur vin; la večer je šel lo un prošnjo Hvojegn preveč, boječega m bolnega lovni:; i
Naslednje priče potijujojo le lo, itn jo bil Belilih omenjeni vičer ž njuni vred v go ililincl in od tod šol domu
(lospmjtt ((tiiurantottovu polnil, du je Iu /u vho drugo bolj vuet, kakor /.n jiohttko, iu Nilu ho|nzlJiv. Tudi v edini hiši njegovo nove sle, komor zahaja, no vsi avstrijskega ditliu Sicer oba pnduo študirata, ponoči no hodila nikdar h hiše.
Itoknrnlčnr pritrdi le , iln jo bil Ijuurun-tot.to že neknj dni poprej holiln io mu |o on zdravilu dajal.
S t.o pričo ho pronohn obravnavi! v soboto zvečer o polnoči io preloži nu nede||o ob dovolili zjutraj.	(Konic prlli.)
Trlcmnllrni' iii'iiniii,< ii*ih D hupttiiilim
Oii|ilrit>i i mil h lil l\fl	«■',«., r u„ il 1 '.ift
/.Illl« llllllll V.l 'Jfi IMIlllUlnii 'iimvii.i |ni<tiijll>i lil Til)
Mitnliln'1 hK••• I" H07 Krmllbi« »li..... '.M'.! Ml 1..........
||l\	:\i..i.ri lOOOft Iln«. I,, ,<■>)< mi r, 4>l HO.
ll Milil..V D..10.
Dočka v poduk
v z n m o pek zu 'i I u d k n r i j o	(•.')
Hudo 11 KiiliistJi
ml niiiodlioiii (limiti i'iiiiiiii) li|(ii
Hiša
v D | it b I | a u i pideg li|iihlj iineo / lepim vi lom, ponidiiio jo i|iinvun/u ti:io|Ui I jo nli linlui drugo lovni no, a U rti n n nn ra/.cleil.io nu jiln ume, ho poceni prmln \eč ne me pn vred niStvu ,.Slovencu "	(,'ll
lidnJnt.Mj Iu n<tio>vi>r»i »milnih Filip I Inilerliip,
,1, lUitiniboVi nnnln miki v l.ninl]uiii.