Emmanuelle Pagano


JAMSKI NAJSTNIKI





Prevedla

Živa Čebulj





Emmanuelle Pagano

Les Adolescents troglodytes

©P.O.L. éditeur, 2007



©Živa Čebulj za prevod v slovenščino

©Hiša poezije za ta natis





Svoje korake postavljam v bratove sledi

vse do postaje šolskega minibusa.

(Lola, zima 2004–2005)





Četrtek, 1. september





(oddih)


Kot ponavadi sem bila zelo hitro sita zabave in njenega hrupa. Neopazno sem se oddaljila po poti proti vetrnicam, nato po stezi na desno v gozd. Polulala sem se na dišečo zemljo. Usedla sem se na ravno in hladno skalo, ki mi je nudila počitek. Pridušena zabava mi je zabijala base globoko v hrbet. Če sem se sklonila, me je glava rahlo zabolela in to mi je noro dobro delo. Podrgnila sem po vlažni zemlji. Našla sem počen, že malo nagnit želod, dala sem ga v žep, nato sem si otrla dlani. Toda kaj mi je pomagalo, da sem si jih očistila, če sem se pa dvignila čudna in sem med hojo v vlažni dlani ves čas tako močno stiskala polovico želoda, da sem jo čisto popeštala. Vem, zakaj sem bila čudna, to je zato, ker je imela zabava na sebi že nekaj septembrskega. Odmev streljanja na glinaste golobe me je zasledoval celo globoko v gozd, zaradi vrtinčastega vetra. In veter je prinesel tudi mesarske in neprijetne muhe kovinsko zelene barve, ki so mi sedale na vrat. Hodila sem vse bolj razdraženo. Na jasah sem na licih čutila soparo, in to me je motilo. Po drugi strani me je v gozdu, v senci, vijoličasti zaradi invazije navadnih orlic, vztrajno spremljal občutek, da me čisto preveč zebe. Na planoti ni srednje poti, ni pomladi, samo skrajnosti. Je vroče, pa spet ne, je poletje, a zima. Je že šola.

To je šele danes, saj vem, toda pred dvema tednoma, za praznik dobre misli, sem bila zaradi vetra in hrušča z mislimi že pri mulcih, in ni mi bilo do tega, ne, ne še.

Začela sem se jih veseliti šele danes zjutraj, kot vsako leto, ko sem se prebudila zelo zgodaj, da bi šla po minibus, se mirno pripravila, počasi odpeljala v svojo noč, preden jih poberem, skoraj enega po enega, navsezgodaj na njihov prvi dan šole.





Blizu jezera je utrjen teren, kjer lahko ustavim. Na bregu je jablana. Gnila jabolka na tleh se znajdejo pod kolesi minibusa in se zmečkana in mehka prilepijo nanja. Izstopim, poberem dve ravno prav zreli. Dani se, komaj se kaj vidi, kmalu bo čas, vendar ga imam še dovolj, da grem dol. Od tod, od mojega parkirišča, se vode ne vidi, jezero pa, dobro se vidi vdolbina, praznina med drevesi. Zgodaj zjutraj je praznina polna meglic. To je jezerska luknja, jezero, moj oddih, moje morje, moj čas.

Pogosto si vzamem ta oddih med eno in drugo vožnjo, prej in potem.

Nismo še povsem v jeseni, česar jabolka ne vedo, šele začetek septembra je, dan je še jutranji, vendar ker se je šola začela, listje že odpada, to vsi lahko vidijo, in moji čevlji so povsem vlažni od zarje na tem parkirišču nad gozdom, ki obkroža jezero.

Prav kmalu bo dan začel zelo pozno prihajati in moje velike vozače bom videla samo še v njihovi noči.

Približam se drevesom niže, proti dolini iz vodne pene ali niča. Grem po stezi, koščku črte, ki sem jo zarisala sama, ko sem hodila po njej ali potrpežljivo ali pa brez obotavljanja, živčna, z željo, da bi čim prej prišla mimo vejevja in meglic. Skoraj nezaznavno se spušča, med kremplji vej, z vlažnim mrazom, z vonjem po vodi, in kdaj pa kdaj med oddaljenimi zvoki bobrov, kakor ob reki, ko sem bil še majhen. Drgnjenja, ki uhajajo mojim korakom, mojemu spominu.

Na koncu moje steze je breza, visoka, stara, ukrivljena, in pod njo je moje zavetje, ovalno, tesno, vendar udobno. Usedem se, toda jezero, ki bljuva mraz skozi njene korenine, povsem sivo ali črno, je tako hrupno kljub miru v meni, najinima samotama navkljub.

Nikoli ni mirno, to jezero, ognjeniški krater, maar, gluh in tudi slep, siva luknja s tisočletnim zvočnim odbojem. Manj vidi vase, manj se vidi vanj, bolj razgraja, zamolklo.

Jezero kmetije na dnu, umetno jezero, je veliko bolj tihotno.

Na tleh ob moji brezi jezero zganja svoj neprenehni hrup, ki me pogosto prevzame, še preden prispem. Vodi me v še povsem drobnem dnevu. Nizek in poln hrup, kot da mrtvi ognjenik ne bi bil res mrtev.

Pogosto sem se igral, da sem mrtev, ko sem bil še majhen deček, hotel sem, da me objokujejo. Sam sem se objokoval, pogosto ob kakšnem drevesu, na njem ali pod njim, kakor danes pod brezo, skrita pod njenimi tankimi vejami.

Pojem eno od jabolk, sedé v mojem ženskem drevesu, katerega boki so polni vode. Tako rečem, vendar nisem še nikoli preverila. Nikoli še nisem vzela brezovega cveta v dlani, da bi ga odprla in izvedela, poleg tega nisem edina, me prav zanima, kdo se s tem sploh ukvarja, s spolom dreves. Se mi pa zdi, da z brezo ni tako kot z vrbo, oba spola ima, ženski cvetovi so više, na višjih vejah. Dvignem pogled, toda ničesar ne vidim, niti letni čas ni pravi, niti trenutek. Ničesar ne vidim, samo bledo vejevje, vidim samo belo, skoraj modro, bledo umazano modro barvo, potopljeno v svoje mokrišče. Še bolj je žalujoča, bolj ukrivljena in klecajoča kot vrba žalujka. Odstrem vejice, ki mi preprečujejo, da bi videla blato pod nogami. Obkroži naju težko gibanje in zelo hitro nastanejo globoki valovi. Jezero vsrka vso svetlobo, ne odseva ničesar, ne pogleda, ne obraza, ne svita ali oblakov. Zalučam kocen in ne vidim, niti ne zaslutim, kam pade. Moja breza je modra kakor vsa drevesa okoli jezera. Zelo malo oranžne, celo jeseni, saj prevladuje veličastna množica iglavcev, tudi zelene barve ni dosti, niti poleti, zaradi sive, skoraj črne vode ognjenika, polnega praznine vode. Pozimi ni jasnine, ali pa tako malo. Tu je moj kotiček mračno modre barve. Drevesa se tu ne menijo za menjavo letnih časov, zavoljo desetletij se jih vreme in voda komajda dotakneta. Moja breza je kakor druga drevesa modra, posuta s podplutbami, pozimi se brez listov navzame mornarske barve smrek, brez starosti se navzame oblike vode, solz, se nekoliko vzravna, nato olistana z golimi, nežnimi listi pusti, da jo prekrije kraljevsko moder mah, toda jezero se razlije le sàmo vase, in moja breza se na istem kraju umiva z vodo, z jezerskim zrakom, in jaz sedim pod njo. Na tesnem. Čas zase.

Tam se ustavim, ker potrebujem jezero in senco, da se lahko spominjam, se cmerim za svojim spominom kot kakšna starka. Vsak dan je treba oprati in napolniti spomin.

Še kot fantek sem se skrival, iskal sem take kotičke, da bi poskusil razumeti svoja čustva, in mati je čisto blizu klicala moje ime, ne da bi me videla, njen glas se je zgoščal in se nato oddaljil, se vrnil, spet odšel in se ustavil dovolj daleč proč, da sem se mogel predati razmišljanju.

V gozdu sem nekje za materinim glasom, že davno, slišal zvonec čisto blizu skrivališča. Vprašal sem se, kaj za vraga počne tam, ta krava, tako daleč od najbližjih travnikov. Začel sem razmikati grmičevje in malo gledal za njo. Toda iskal sem previsoko. Nenadoma sem jo zagledal, kako leži, z vso svojo maso se je zvrnila v vlažno in krhko listje, in prav boleče je bilo videti, kako to listje leze od nje, od njenega ogromnega telesa, ki je kot kup ležalo na zemlji, prepojeni z vodo. Toda ta krava je bila tudi najbolj trpeča od nas. Ni bila ena od naših, niti od drugih, nobena od vseh krav, kar sem jih poznal, in poznal sem jih res veliko, na desetine. Bila je bela, umazana, hrupna, hropla je, zvijali so jo krči. Ko sem prišel, je hotela vstati, vendar sem jo znal pomiriti tako, da sem položil roko poleg njene bolečine. Pritisnil ravno toliko, kolikor je treba. Iztegnjene teletove noge so stisnjene štrlele ven. Raztrgana koža vrečke je bingljala prazna. Prepozno, zato sem povlekel kot gluh (gluh za še vedno prisoten materin glas), z vso silo osem- ali devetletnega otroka, ne vem več, da bi ji pomagal odstraniti mrtvo tele. Bilo je velikansko, kakor težko, predebelo tele močnih bokov, pravo tekmovalno tele. Roke so mi drsele zaradi krvi in blata, zaradi mlahavega mrtvega listja. Nisem ga uspel spraviti ven. Hotel sem steči, da bi nekomu povedal, toda ne, nisem bil prepričan, ali sem naredil prav. Nikomur nisem povedal, zopet sem zaslišal svoje ime v materinem glasu in zbal sem se, da me bo nahrulila. Ko sem se vračal na kmetijo, čeprav ne prav hitro, sem skušal utišati razburjenje, zaradi katerega me je oblivalo drgetanje po celem telesu. Lahko bi nekje sunil pripravo za telitev, ampak je nisem znal uporabljati, in da bi prenašal naokrog to ogromno stvar, višjo od mene, ne, to ni bilo mogoče. Razmišljal sem, počasi sem se vlekel domov.

Mati je bila videti nejevoljna, ker sem se v gozdu umazal. Pokleknila je in mi rekla, ne bom te oštevala, všeč mi je, kadar se igraš v hosti, ampak prosim te, pazi, ne bom mogla posušiti vsega perila ob takih dnevih.

Taki dnevi, to je pri moji materi pomenilo vlažno vreme, pršec, meglo, na kmetiji na dnu je bilo vedno takšno vreme, vlažno, dež, megla ali sneg, ali celo dež, megla in sneg, ki jih je pomešal veter, zaradi viharja je nastala megla iz čistega snega, in pomenilo je tudi, da porabi ves dan za pranje perila, pospravljanje in vse to. Ves čas nam je govorila, ne zavedate se, cel dan mi to vzame, in že je čas za molžo, oče potrebuje tvojo pomoč v hlevu, Axel, in ti, primi za koš in mi pridi pomagat, prosim.

Prijel sem za ročaj koša, mati za drugega in povzpela sva se na podstrešje.

Nikoli ni nihče govoril o neki kravi, ki je prišla telit in umret, zgnit v naš črviv gozd. Vem, kako hitro to zasmrdi, velike mrtve živali, toda nihče ni nič rekel. Niti jaz.

Morda sem le sanjal o njej, da bi si našel izgovor, vzrok, zakaj sem umazan, zakaj razburjen, izgovor pred samim sabo.

Sprašujem se, ali je umetno jezero, ko je prekrilo moje otroštvo, naplavilo ta trupla ali tisto, kar je ostalo od njih. Meni ostaja le spomin na ves tisti napor, krvav in blaten, poln mrtvega listja, kamor sem si potem v joku otrl roke in obrisal nos.

Veliko sem jokal, ko sem bil majhen, pogosto, in nisem vedel, zakaj.

Podobno sem začela obilno jokati po operaciji, ko je bil prvi občutek ob prebujanju samo tako velika bolečina, da se je razlivala iz moje gole in čisto nove vagine vse do trebuha moje matere. Bila sem še zadeta od morfija in sem v vseh smereh brskala po spominih. V iztegnjenih rokah sem s težavo prenašala težko truplo mrtvega teleta. Odprl sem oči. In nosil sem zarodek, tako lahek, čisto droben v mojih majhnih ročicah majhnega prestrašenega dečka, ki se boji tega drobcenega, nedokončanega dojenčka, vse te prelivajoče se krvi, očeta, ki mi je kričal, spusti, zraven z vso močjo pritiskal na materino medenico in tako butasto poskušal ustaviti krvavitev. Ona pa je že popustila, izpraznjena. Stanovali smo predaleč od bolnišnice in mati je bila rekla bratu, ki je hotel poklicati gasilce, vem, kako bomo naredili, saj dobro veš, ni prvič, sploh pa tako ali tako preveč boli.

Pod vplivom morfija in bolečine, ki jo je komaj kaj lajšal, sem videla dve telesi, veliko tele in mojega malega bratca, mali vijolični zarodek, kako živa plavata v jezernih vodah. Pretežko tele je potonilo. Malo štruco, mojega bratca, sestrico, so zazibali podvodni tokovi in vzplaval je, v blodnjah sem stegnila roko, dotaknila sem se ročice, ki jo je nosilo, drobcene nožice, modrikaste na površju, drobnega ramena, votlega kot naplavljen les.

Nikoli ne bom imela otrok, to mi je brat ves čas ponavljal, če to narediš, nikoli ne boš imel otrok. Pa sem to naredila, da, in tudi prav, še bolje, če jih ne bom nikoli imela, mrtvih otrok.


Vodna in drevesna modrina nista enaki, toda v senci jezera se ju ne da ločiti.





(proti šoli s starejšimi vozači)


Vozim se proti najstniškim sencam, na prvo šolsko jutro jih rado zebe, se mi zdi.

Tista dva, ki sta najdlje, poberem najprej. Nenavadna fanta, prijatelja, a ne neločljiva. Nikoli se ne usedeta drug ob drugem, in vendar sta vedno skupaj.

Prvi na moji poti, tisti, ki vstaja najprej, je najstarejši iz družine, ki je zelo odmaknjena, pohlevna in se ne meni za opravljive jezike. O materi naokrog pravijo, da je čarovnica, koprive namreč ne shranjuje za koprivno gnojnico, kakor so delali včasih, temveč jo daje povsod, v juho, čaj, prevretke, pa tudi zato, ker ima knjige po celi hiši, tudi v kuhinji. Njenemu najstarejšemu sinu je ime Sylvain, nežna koža (po zaslugi vročih koprivnih obkladkov proti akni), rjave oči, pogled izpod čela. Potem sta še Lise, svetla, prosojna, in bratec Minuit, dve leti in pol, čisto micken s svojim nahrbtnikom, pšenične barve las in kože. Tako je živ, da se vprašaš, ali sploh kdaj spi (Lise mi je nekega večera z vzdihom rekla, nisem še našla stikala).

Ko so mi pred štirimi leti razložili izjemno odstopanje od pravilnika, da bom vozila tudi mlajše od pet let, sem se ustrašila najhujšega. Da bo mulčke treba usekovati, jih posedati. Pripraviti otroške jahače. Jim pripeti pas, obrisati nos in lica, ne jokaj, vse je v redu, daj, saj je vse v redu. Toda najhujše s smrkavci mi je bilo prihranjeno. Dolgo časa so bili vsi že skoraj veliki, potem pa lani po veliki noči dva čisto majhna fantka, toda z njima nikoli ni bilo nobenih težav.

Minuit je vedno pri sestri, drži se je, kot bi bil njen izrastek, in Lise trepeta za svojega malega brata. V minibus vstopita čisto stisnjena, da se zaletavata drug v drugega, zdita se kot dvoglava pošast z bakrenastimi odsevi. Minuit se kot klop drži Lisinih bokov in Lise si prižame mali obrazek k trebuhu, z materinsko kretnjo velikega dekleta. Ne vem, kako se reče kretnji starejše sestre, bratska že ne, ne čisto sestrska, skoraj materinska, toda še ne povsem. Zavidam ji te kretnje, držo, vroča, še slinasta usta, ki jih prižema k puloverju. Moj brat mi tega nikoli ne bi pustil, moj mali bratec, pravi, da nikoli ni imel sestre, da je nikoli ne bo imel.

Minuit je od junija najbrž že malo zrasel, tako da si ga bo Lise morda lahko snela in se normalno usedla.

Minuit, najmlajši bratec, pravi zlatek (z dolgimi lasmi, androginim imenom), toda nihče ga nima za deklico. Ne more biti drugega kot fantek, z vsem naborom fantovskih reči, razposajen pogled, nenadne kretnje, kvadratna ramena. Po velikonočnih počitnicah je bil čisto majcen pod svojo grivo. V bistvu je bil pravi lev, ne, giter … (po nekaj tednih že manj preplašen, toda še vedno kot klop na sestri). Ah pardon, tiger.

Drugi od najmanjših je Hugues, zdaj je star že skoraj tri leta, že lani je poskrbel zase kakor ta veliki. Majhen kmetič, kot sem bil jaz oziroma kot je bil moj bratec, hraber, prav nič zadržan.

Jahače pripravijo že najstniki, namestijo jih na sedeže, preden izstopijo. Če je treba, jih na to opomni Sylvain, z jasnim glasom, ki ne pušča nobenega prostora za ugovore, sedeže za ta male, hej, ste gluhi, treba je pripraviti sedeže za ta male.

Nekega jutra mi je rekel, še nekaj jih imam, mlajših bratcev, ampak živijo v Nemčiji, in imam tudi nekaj starejših bratov, ampak niso moji pravi bratje. Nasmehnil se je, imam pa samo eno sestro, in ti, Adèle, si ti komu sestra? Potem se je skril pod kapuco, ne da bi počakal na odgovor, ki mu ga tako ne bi dala.

Z materjo ter mlajšim bratom in sestro živi za hribom. Mamo sem videla samo enkrat, morda je čarovnica, predvsem pa je neomikana, pozdravi, kot bi si s tem ranila suhe ustnice. Ni prav zgovorna. Jaz tudi ne maram preveč govoriti, toda zato še nisem nevljudna. Njen obraz se zdi, kot bi mi hotel nekaj povedati, toda ne vem, kaj, saj nikoli ne spregovori.

Drugi fant na poti stanuje pred goro in ga poberem, ko jo obkrožim. In ker zaradi njiju krožim okoli gore, kjer izvira reka, ju imenujem Loarejca, celo moja Loarejca. Morala bi jima reči Zgornjeloarejca, ampak to je težje, in glede na to, da jih tako kličem samo jaz, se to itak tiče samo mene.

Mislim, da se moj drugi Loarejec imenuje po roži, ja, mislim, da je to ime rože, Niel, Nielle, pogosto me popravi, in Sylvain (in ostali za Sylvainom, in ostali kakor Sylvain): nielle des blés, navadni kokalj, toda nad tisoč metri ne raste, zato je pa tudi ves droben, ves kumrn. Nielle nikoli ne odgovori, niti ni videti nejevoljen.

Niellovi in Sylvainovi starši, kakor večina neoruralcev, so eko, razmršeni in skoraj neotesani, iz katerih se drugi bolj ali manj dobrodušno norčujejo. In nosijo hlače z unikatno razporejenimi packami.

Neoruralci, pa ja, ne vem no (Sylvain se včasih malo razburi), jaz sem vedno živel na kmetih in moja mama tudi. Ampak to ni bilo prav tu, zato se jim zdi daleč, kadar ljudje niso prav od tukaj. Drugi hitro odgovarjajo. Adèle, zate to ne velja, ti si že dolgo pri nas, to ni isto, sploh pa vse poznaš, tudi starejše, zato se zdi, kot da si bila vedno tukaj. To je res, ne glede na to, o kom govorimo, ga ti poznaš, celo tiste, ki so že mrtvi, a je to zato, ker imaš ime kakor ena stara mama? Fanta me užalita in me s tem pomirita, potem izbrizgata zasmeh drug na drugega in se porogljivo režita. Pogosto sta taka, dvolična: smehljaj, celo zaupnosti, kadar sta sama, in včasih, v skupini, kakšna beseda preveč. Ponavljači so zagrenjeni. Sylvain jih dobi po prstih intelektualca iz raje, marginalca v kapuci. Če ima mama tri tisoč knjig namesto treh plenic za rit brisat, še ne pomeni, da ni s kmetov. Ja, ja, brevirjev in knjig z recepti, kako te spremeni v krastačo. Ti si že itak ena krastača. Včasih ne gresta dlje, včasih vstaneta, planeta drug proti drugemu in se prepirata, Nielle, a lahko ne. Kadar je tako, zavrem in zapeljem na rob ceste. Vesta, da morata utihniti in se usesti, če hočeta, da speljem.

Tega še nikoli nista izkoristila, da bi zamudila v šolo.

Sylvain, če je vstal, se potem usede daleč stran od Niella. Gledata se.

Njuno prijateljstvo je tesno in burno in se v štirih letih ni spremenilo, vse od šestega razreda, odkar sta se njuni družini skoraj istočasno priselili na planoto. Ves čas sta kot pripopana drug na drugega, in vendar sta samotarja, molčita skupaj, včasih v nekem pajdaštvu, ki ga nič ne more uničiti. Nielle in Sylvain, moja Loarejca. Dva velika fanta, oba najstarejša iz enostarševskih družin (na začetku so opletali z jeziki, toda čarovnica se ni pustila, oziroma ne, pustila je, da se govori). Niellov oče je vdovec, zato vsa čast.

Nielle mi reče, dober dan, Adèle, lepo vas je spet videti, se gre usest daleč od Sylvaina in mu spotoma potegne kapuco čez obraz. Me veseli, da se ni nič spremenilo.





Minibus, od katerega živim že deset let, ima drsna vrata, pogon na štiri kolesa, devet sedežev. Letos je prvič, da so zasedeni vsi. Osem otrok in osem najstnikov, zjutraj in zvečer.

Po ena pot z vsako skupino – pozimi imamo včasih zamude, obvoze zaradi snežnih zametov. Pot z velikimi ni povsem ista kot tista z malimi. Čeprav ima več velikih vozačev mlajše brate in sestre, so nekateri od velikih tudi sami mlajši bratje ali sestre. In nekateri od malih so prvorojenci, toda zagotovo ne bodo edinci, tukaj jih ni, niti v priženjenih družinah.

Ko sem bil majhen, je bila ena, ampak to zato, ker so jo starši imeli zelo pozno. Smrdela je.

Zadnje in prve iz novih družin moram pobrati ob drugih zaselkih, pri drugih kmetijah. Tako da se moja pot spreminja, ko zmanjka bratov in sester iz ene hiše ali ko pride prvi iz nove.

Danes ni špetira. Razumljivo, saj je šele prvi dan šole.

Joël je nasmejan, ves lep, ošmekan, to mu ni podobno. Malo naprej poberem Juliena, četrtega na moji poti (in kot Joël je tudi on letos v osmem). Ko vidi Joëla, požvižga, se rokuje z njim in se usede. Potem takoj spet vstane (mimogrede butne Sylvaina), Adèle tudi ti si čudovita, ampak ti si itak zmeraj. Tako me on pozdravlja, zelo prijazno ironično, nekoliko okorno vljudno. Nielle se obrne in prepozno opazi Joëlovo spremembo. Zdi se celo, da se je malce prebudil, toda zelo hitro se vrne v svoj mali kotiček, ki je res samo njegov, tam, takoj za obrazom zasanjanega angela s podočnjaki, odet v sanjarije deklic po zaslugi svojih peg, krhkega telesa, bledice obraza pod brezbarvnimi lasmi. Prve dni Niellovega šestega razreda sem mislila, da bo bruhal na vsakem ovinku, toda njegov bolehni videz je njegov vsakdanji videz, in dekleta, materinska, se približajo, da bi izvedela kaj več. Izvedeti pa ne bodo mogle ničesar, Nielle je skrivnost, ki se ji samo Sylvain lahko približa.

No, glej jo, prva od deklet. Prva je tudi, ki mi prinese trdovratne in tople vonjave iz hleva, komajda skrite pod umetnim vonjem limone in cimeta. Vdihnem in jo pogledam. Kako se je spremenila. Najstnice se v enem samem poletju preobrazijo, ne odrastejo, niti ne zapustijo še otroštva, temveč se čudaško prelevijo, v neko nemogočo starost. Koliko bi bila lahko stara? Od trinajst do petnajst ni mogoče vedeti, ni mogoče razumeti. Gleda me, Nadège, lahko bi ji dala tudi šestnajst ali sedemnajst let, če ne bi vedela, da ni nikoli ponavljala. V devetem je, kot Sylvain, Nielle in Sébastien. Same velike imam letos. Smehlja se, ne smehlja se meni, ne smehlja se fantom, samo smehlja se, toda nikomur, morda komu, ki ga ni tukaj. Štirje fantje molčijo. Za Nadège pride Sébastien, peti in zadnji fant, najstarejši. Do šole sta še dve dekleti. Ni težko šteti. Kadar kdo manjka, mi vedno povejo vnaprej, pri prejšnjem postanku, kajti tu se vse ve, razen o Niellu, in Nielle pogosto manjka.

Tudi jaz sem pogosto manjkal v šoli, toda to so bili drugi časi, drugi kraji, drug kraj, in vendar isti, bila je najbrž tudi druga zgodba.

Nadège se obrne, Sébastien jo je narahlo porinil. Pogledam Sébastiena, obožuje me, zato z rokami reče, oprosti. Nadège se usede. Zapeljem naprej po cesti in potem cesta zapelje mene, kot vsako leto.

Pot je zelo vijugasta, vendar se skoraj ne vzpenja ali spušča. Vodoravna je, in od tod se vzpenjajo moje misli in se ne spuščajo več, oziroma ne, spuščajo se, spuščajo in se ne povzpnejo več. Rahlo me primejo za ramo, otroci, celo najmlajši, kadar pozabim na kakšno postajo, toda to se mi tako ali tako ne zgodi prav pogosto.

Razmišljam o tej čarovniški ženski, Sylvainovi, Lisini, Minuitovi materi. Nihče ne ve, s čim se preživlja, niti kako preživlja svoje tri otroke, niti kje so vsi trije očetje, kljub podobnostim med mlajšima dvema so zagotovo trije, tako pravijo govorice, ki nikoli niso popolnoma neresnične. Sylvain se namršči pod svojo kapuco, če kdo hoče vedeti preveč, Lise smeje skomigne. Čarovniška mati, neomikana, z očmi ves čas v knjigah.

Naokoli se šepeta, da vseeno sploh ne zna pisati, da čečka nečitljive znake, da ji pri administrativnih dokumentih pomaga Sylvain. To pravi poštar, pa še, da vam niti kave ne ponudi, kaj šele kozarca vina, ves čas je v knjigah, ampak to se samo dela, nedvomno, to ne obstaja, ljudje, ki znajo brati, pisati pa ne.

Moj brat se je norčeval iz mene.

Zmerjal me je z bralko. Za druge še nisem bil dekle, ne, še zase komajda, toda v ustih mojega brata je bilo vse še bolj žaljivo, če ti je govoril v ženskem spolu. Brati, namesto da bi igral nogomet, to je bilo za dekleta. Bralka, tako kot lažnivka, zaljubljenka (najhujše od vsega), poscanka.

Ves čas sva se prepirala, in kadar se nisva prepirala, sva se tepla, oziroma on me je tepel, pritiskal me je ob tla, dokler ga nisem začel rotiti, ker se nisem mogel več premikati, kmalu ne bi več mogel dihati, to je bilo jasno.

Tiho sem bil, kasneje. Ničesar mu nisem očital. Moral bi me zmerjati z molčavko. Bral sem predvsem zato, da sem molčal.

Pripravljen se je bil z mano igrati, ko je bil še čisto majhen, do petega leta recimo, da pripravljava kosilo, toda samo pod pogojem, da bo Davy Crockett (mami nama je naredila kostume). Oblekla sva hlače iz telečjega usnja, še hrapavega in slabo ustrojenega, z močnim vonjem. Posode, čepice iz zajčjega usnja, vse pripomočke sva prenesla na rečno obrežje, nato sem iz šote pripravil čorbo, dišalo je.

Brat je rasel hitreje od mene, in ko sem bil star devet let in pol, je postal močnejši in večji (ravno je bil osem). Rad se je pretepal, jaz pa ne, in začenjal sem se zavedati svoje drugačnosti, ko sem se kot izobčenec opazoval v njegovih vse surovejših igrah. Počasi sem razumeval, da sem dekle, v votlosti telesa in udarcih mojega velikega malega brata. On je bil Davy Crockett in jaz vse ostalo: drevesa, bobri, samota, mokrišče, ki ga oblizuje reka.

Reke ni več, to je zdaj jezero, umetno, široko in mirno, tiho in tako prostrano nad našo kmetijo. Postala je vlažen privid, ki se vrača ob vsaki praznitvi jezera, povsem uničena, skoraj v ruševinah, naša hiša, naša kmetija, in ob upadanju jezerne gladine še hlev, poti in rečni mostovi.


Nadège vstane, da bi prisedla k meni (umakni se, Joël, in Joël uboga, se usede zadaj), fantje ji težijo in poleg tega bi rada vedela, poleti me je videla na prazniku dobre misli, toda ne za dolgo časa, zakaj nekdo pride, če potem sploh ne ostane?

Šolski minibusi imajo ta nadležen privilegij, da se dva šolarja usedeta spredaj, desno od mene. Prišla si zaradi nekoga in potem ga ni bilo tam, ali pa si prišla, da bi nekomu naredila to veselje, recimo prijateljem, ampak potem ti je šlo vse skupaj preveč na jetra, a ne, Adèle? O ne, prepričana sem, da je šlo za enega tipa, ki ga potem ni bilo tam. Kakšen pa je? Nasmehnem se. Navajeni so, vsi, da sem tiho, pogosto odgovorim z nasmehom, ali pa sploh ne. Ja ali ne, samo z obrazom. Nadège je vesela, ker ve, da sem zaljubljena, ali nekaj, kar je približno podobno, skratka nekaj takega no, aneda, Adèle?

Nekaj takega, da, toda z večletno luknjo. Ko sem bil star toliko kot Nadège, sva z bratom hodila na semenj. Hodila sva se kazat, pecat punce in pit. On se je hodil kazat, pecat punce in pit. Jaz sem mu sledil. Bil sem starejši, vendar sem mu sledil, zmeraj. Vedno sem svetil zraven, pravil mi je svetilka, Lučka, smejal se je in kljub vsemu sem imel rad njegov smeh. Pogosto se je norčeval in pogosto v javnosti, kot da bi hotel zarotiti usodo, mojo prihodnost. In kdaj pa kdaj se je norčeval iz mene čisto sam, ko sva bila sama, toda kot da bi mi hotel pogledati skozi prste. Rad sem imel takšno norčevanje v dvoje, tako zaupno, in njegov smeh, kot da bi se nenadoma in konec koncev strinjal z menoj: ampak seveda, moja svetilka, Lučka moja, zakaj pa ne, nekega dne boš punca, ampak seveda, saj si že, daj, samo v fantovskem telesu, povej to očiju, boš videl. Smejal se je na vse grlo in me prijel za ramo, da bi me zamajal. Seveda sem se zamajal in obenem se je bratov smeh polastil mojega telesa, izgubljal sem ravnotežje v njegovem zasmehovanju, ki sta ga ublažili skrbno skrita nežnost in bližina.

Z njim je bilo popolnoma drugače, vedno je ohranil ravnotežje, no, v bistvu je bilo bolj ravnotežje tisto, ki ga je ohranilo. Plezal je povsod, po drevesih, skalah, pečinah, po skednju, nobene vrtoglavice ni poznal. Višine so mu vlivale pogum.


Nadège ostane zraven mene, malo se potrudim in ji rečem, da in ne, veš, hotela sem samo videti, ali je še vedno tako, kot je bilo, ko sem bila mlada. Potem je res zadovoljna, da si lahko predstavlja, kako smo se pecali, ko sem bila še dekle, nato se vrne na svoje mesto.

Pecati, izraz se mi zdi neznosen. Vidim ga, kako skrbno izbira vabo, kako razmišlja, kam se mora postaviti, kako vrže trnek in kako se napihne, kadar prime.

Ustavim se, da poberem dve deklici iz šestega (sedmarjev letos nimam), prijateljici, sosedi, skoraj sestri, ki ves čas tičita skupaj. Ne prijateljici kakor moja Loarejca, ki sta vedno skupaj, pa vendar nikoli. Ne, temveč kot siamski dvojčici. In včasih skregani na smrt, saj to gre skupaj. Ime jima je Marine in Marie, tega si ne moreš kar izmisliti. Prevažam ju že od vrtca. Letos gresta prvič v višje razrede osnovne šole, zelo sta zaskrbljeni, in ko vstopita, ju drugi hecajo. Usedeta se spredaj, druga zraven druge, saj je Nadège odšla k fantom (ja seveda, Adèle, takoj se privežem, minutko) in tudi Joël je ostal zadaj. Skupaj me prestrašeno obvestita, da je soteska zaprta, rečem jima, vem, šli bomo prek prelaza, ne skrbita, punci, zato pa je urnik nekoliko prilagojen. Veš, Adèle, pravijo, da se bo podrlo, pa ne, saj se je že podrlo, ne pa se ni, ja pa se je.

Pa smo tam, prvi špetir, končno, prvi letos, vmešajo se še osmarji in devetarji. Zgodbe o plazovih so tu kot zgodbe o beli dami ob cesti. Vsi vse vejo in nihče nič ne ve. Vsi so jo videli ali imajo brata, ki jo je videl, ali bratranca. Sredi ovinka, ne, kjer ravnina zavije, tam so bili mrtvi, ti butelj. Tokrat ni nihče umrl, to se je podrlo to poletje. Pa ne, ne še. Ja seveda se je podrlo, cepec, že pred leti se je. Pomirim jih in jim zagotovim, da gre le za ojačitev pečine, ampak delovišče je veliko in trajalo bo nekaj mesecev, kar nekaj časa bomo vozili po obvozu. Do snega? Ja, do snega, pa morda celo še takrat, ko bo sneg že zapadel.

Soteska je od zgoraj kar nekoliko čudna. Mraz je bilo in vsa vlaga iz reke se je ponoči spremenila v ivje, ki je postalo belo ob svitu. Zdi se, kot da je to ivje zagozdeno, omejeno. Ne pride namreč vse do ceste, temveč samo do polovice pobočja, vzpenja se po obeh rečnih bregovih, ne da bi doseglo zgornji rob skalovja.

Lahko bi potopili pogled v belino, ga dvignili proti mračni sivini, toda jasnina spet zabode v oči. To je naš prvi šolski dan, naša dežela, v črnem in belem in sivem.

In tisti tip, Adèle, misliš, da bo tisti tip letos spet tukaj? Pogledam Sébastiena v vzvratnem ogledalu. On je med starejšimi edini dvakrat ponavljal razred, spominja se še čisto prvega daljšega obvoza in vidim ga, kako njegove oči kar naenkrat postanejo velikanske.

Po prvem sesutju pečine smo videli nekega tipa, pred več kot petimi leti. Takrat so gasilci res nekaj govorili o nekom, ki naj bi bil umrl v avtomobilu, vendar ga niso nikoli našli, našli so samo dele karoserije, še cele tedne, mesece po plazu, razdrobljene kakor sljuda v kamnitih gmotah. Morala sem se spustiti s planote in več kilometrov voziti po serpentinasti tripasovnici, sicer široki cesti, toda nekako zagozdeni med gorami. Ko smo se s starejšimi vračali iz šole, okoli šestih popoldne, je bil na nekem ovinku, točno določenem in vedno istem, neki moški, z ledvenim delom naslonjen na varnostno ograjo, na notranji, nevarni strani ograje, vedno okoli šestih in vedno v istem položaju. Gledal je predse, rahlo na levo. Ko smo se peljali mimo, nismo imeli časa, da bi si ga dobro ogledali, toda ker je bil tam vsak dan ob isti uri na istem ovinku, smo ga lahko, prenenavadno, opazovali po kosih, en del na dan, dokler nismo na pamet poznali njegovih oblek, vedno istih, nedoločene starosti, vendar vsaj petdeset, v otopelem položaju in s samomorilskim pogledom, zaščitenem s ponošeno balaklavo.

Nihče na planoti ga ni poznal, moral je prihajati iz doline, se proti koncu popoldneva vzpeti na ovinek, se namestiti ob ograjo in čakati kdove koga kdove kaj. V bistvu smo predvidevali vse mogoče. Pripovedovalska dražba je bila odprta od jutra. Mali šestarji (med njimi Sébastien) so trdili, da je to tip, ki je izginil v plazu. Najstarejši so imeli pripravljen točen in neverjeten odgovor, da je to nemogoče, saj se je pečina udrla v čisto zgornjem delu, medtem ko smo bili mi v spodnjem (kako bi torej mogel priti dol?). Vse od jutra so se spraševali zakaj, kako in predvsem to, ali bo tam tudi danes. In vse popoldneve so učenci vstopali v minibus, ne da bi kaj rekli vse do ovinka. Ne da bi kaj rekli, to je pomenilo šepetati marsikaj, toda zelo potihem, da ne bi česa zarekli, uničili zgodbe ali nenavadnega vsakodnevnega srečanja.

Nekega dne moškega ni bilo več, toda na praznem mestu, ki je ostalo za njim, je bila dobro vidna (Adèle, ti si priča) udrtina v ograji. Najstniki, ki sem jih takrat prevažala, so vpletli še starše, ves vikend so iskali informacije o njem, in jaz tudi, klicali so v bolnišnice v dolini, pozanimali so se pri gasilcih na planoti, toda nič, kar bi bilo lahko povezano z njim. Takrat je eden od najstarejših zaključil, da ima zdaj najbrž le drugačen urnik, in čudno, to nam je zadostovalo.

Utišam razburjenje, ki ga je povzročilo Sébastienovo vprašanje (kateri tip, o čem blodijo, Adèle?). Ne, obvoz ni isti, ne bomo se vozili tako nizko. Ne gremo po državni cesti, seveda ne, sicer bi morali vstajati še bolj zgodaj, saj se spomniš. Škoda. In poleg tega dobro veš, da je bila le še udrtina. Res, žalostno.





Pred nekaj dnevi sem se pozanimala glede gradbenih del. Tokrat je projekt dobilo podjetje, v katerem je za določen čas zaposlen moj brat. Usedla sem se k telefonu, s knjigo. Tam sem ostala cele ure, prebrala sem več knjig, toda brat me ni poklical.

Že lani sem opazovala previse, razmišljala sem o tem, da jih bo treba v kratkem ojačati, zagotovo. Otrokom sem govorila, seveda ne, ne bo se zrušilo, obenem pa sem upala, se bala prav tega. Hotela sem videti brata. Če bo prišel za več mesecev, me bo poklical.

Moj brat, cele tedne sam nad gorskimi prelomi, cele mesece spi v kabini na delovišču, raje osamljen visi nad prepadi, kot da bi poklical svojo starejšo sestro. Se brez smeha zafrkava s kolegi, ki se komajda vidijo, privezani še med malico. Lahkomiseln od nenavadnega molka praznine, od hrupa samote stotin metrov kamnitih sten vse naokrog. Ravnotežje ga ohranja. Poskušam si ga predstavljati, tako da se spominjam pisem, ki mi jih je pisal. Veliko mi je pisal pred operacijo. V mislih sem si risala skice iz njegovih pisem, včasih sem jih narisala na košček papirja.

Nakracala sem človečka na vrvi, in to je bil on.

Morda je prav to tisto, kar dela ona, čarovnica: ilustracije, kratke stripe zgodb, ki jih je prebrala v svojih knjigah. Kar drugi mislijo, da so krice krace ali čičke čačke, so morda drobcene risbice.

Jaz si nikoli nisem mogla dobro predstavljati bratovega zibanja, gibov njegovih rok in nog, niti njegovih grimas.

Bojim se, da bom pozabila njegov obraz. Deset let ga nisem videla. Moj brat je sam zase, kakor riba od zgoraj, utripajoč v jeklenem prepletu, ujet in v skrbeh, toda miren, in popravlja protipodmorniško mrežo, da bi zavaroval velike nestabilne kamnite luske nad cestami ali podprl stoletne previse. Razmišljam o možnih konfliktih in razumljivem popuščanju vojaškega pritiska kovinskih modrcev gore. Moj brat je brez razmišljanja nameščal mreže PPM, ki so jih pobirali iz oceana po hladni vojni (tako mi je pisal, brez razmišljanja). Danes so to čisto nove mreže, narejene za mirovniško urejanje pokrajine. Še vedno jim rečejo protipodmorniške mreže, toda namesto da bi se napijale globokih voda, se skoraj zračne razpenjajo nad visokogorskimi cestami. Prilagodljive in močne mreže skupaj z objemkami držijo goro, kakor bi zadrževale potuhnjeno maso vojne, ki napreduje pod vodami zraka. Kadar prevoz s helikopterjem ni mogoč, si jih delavci na višini ovijejo preko trupa, da jih, nekoliko nestabilni zaradi tovora, povlečejo s seboj na višino. Viseči nesimetrični ljudje.

Redno se vzpenjajo k mrežam, da jih izpraznijo, razbremenijo kamenja, ki se je nabralo med nevihtami. Vsakih deset let jih zamenjajo. Deset let, kar ga nisem videla.

Moj brat bi se norčeval iz mene, če bi se lahko srečala in bi bila še vedno otroka. Tlačil bi glavo v ogromne luknje mreže, dokler me ne bi postalo strah. Moj brat, ponosni zabavljač, najbrž govori drugim, naj crkne vlačuga, ne da bi pojasnil, da sem njegova sestra. Moj brat molči, in kadar govori, ima vedno kaj povedati proti meni. Samo kdaj pa kdaj reče kaj o svojem velikem bratu, ko sem mu to še bila, starejši brat. Nikoli ni imel sestre in nikoli ne govori o drugih ženskah, o tem sem prepričana in to mi je tudi napisal, zaradi tebe, ker vem, da boš to naredil, nobene babnice ne morem več pogledati, ne da bi mi šlo na kozlanje.

Moj brat je obraten moški, moški v zraku, dobro privezan se vzpenja in spušča. Njegovo telo se splošči v skalnat pregib in tam dela, pozablja, naravne sile mu brusijo in zaznamujejo obraz, prav kakor steno. Izoblikovan moški je, moj brat, toda brez spomina, že deset let brez spominov name. Moški, ki ve, da je varen, in se tako tudi počuti le, kadar je sam sredi ničesar in počiva z razširjenimi pljučnimi mehurčki, dokler se spet ne vrže na delo s polnimi rokami senzorjev, drenažnih cevi ter vrvi za vzdrževanje, ki jih mora potegniti. Otovorjen moški.

Spominjam se, da je z očijem nosil drva v hišo, z ramo je odsunil vrata in vrgel polena po tleh. Mami se je razburjala, jaz pa sem tekel po metlo. Nasmehnil se je, s trskami na puloverju, ki si jih je otepel, in me pogledal (s prstom na ustnicah). Pometel sem trske k sebi.

Občni svet je odločen, nobene vožnje skozi sotesko do nadaljnjega, tudi kadar bo izjemoma odprta čez vikend ali za turiste (ko sem bil majhen, smo jim tudi pozimi pravili letoviščarji).

Če bom že šla tja, to ne bo z minibusom. Ne bom se mogla pretvarjati, da moram, zaradi šolskega prevoza.

Če bom že šla tja, bo to samo zato, da vidim brata.





(proti šoli z mlajšimi vozači)


Vstopi Lise in v vzvratnem ogledalu takoj opazim, kako se je tudi ona spremenila. Posede Minuita, še vedno je drobcen, pšeničnih las, še vedno nemiren, toda malo se je odlepil od nje. Priveže svojega malega bratca z gibom, ki ga tako dobro poznam, a ga pri njej vidim prvič. Ta drugačna pot desne roke, da zaobide komaj rastoče prsi, gib sem še čisto majhen razbral pri dekletih, ki so bila večja od mene, zelo hitro sem ga posvojil še sam in moj brat je to opazil.

Namesto da bi se norčeval, me je zaskrbljen potegnil vstran, bil je star šele osem ali devet let, ni še niti dobro razumel, rekel mi je, ampak zakaj to delaš. Zlagal sem se mu, da nič ne delam, pusti me, ja, točno tako, zakaj ne sežeš po stvareh kot ponavadi, aja, a te roka boli, daj povej mi. Drugje me boli, Axel, boli me v zgornjem delu trupa, do rame se je razširilo, zato. Navadil sem se uporabljati izraz zgornji del trupa namesto prsi.

Lise me ni pozdravila.

Usede se in odpeljem naprej.

Mlajši učenci so povsem drugačni od starejših, celo petarji nimajo nič skupnega s šestarji, niti ponavljači. Veliko se skriva v tej različnosti. Šolska ustanova je druga, okolje je drugačno, sošolci, čredni nagon, profesorji, vzgojitelji, odnos staršev, telo, ki postaja vse nerodnejše, in gib roke pri dekletih. In pri meni, ki jih razvažam, sta še dan in noč, predvsem jeseni.

Mlajši ne poznajo noči. Novembra in decembra vidijo nekaj minut še nekoliko črnega svita, vendar je to vse. Ko pridemo do šole, je zanje že dan ali skoraj dan. Nasprotno pa starejše cela dva meseca pobiram samo ponoči in od oktobra do januarja imajo zelo malo od dneva. Odhajajo in se vračajo ali podnevi ali ponoči, otroci, ki grejo zgodaj spat, ali najstniki, ki jih šolske obveznosti, jutranji prevoz ali odrasli sredi spanca vržejo iz postelje: dnevni in nočni metulji. Eni so odprtih oči v novem dnevu, razposajeni v jutru in megli. Drugi so črnih besed, utrujenih večerov, in hitro skrijejo slabo voljo pod kapuce, zaradi česar se še bolj pomračijo. In tisto, kar je meni najljubše, ni dobro prebujen smeh malih, čudovit smeh, izvezen s snežinkami in minerali, ne, temveč kisla, nevljudna in umazana, tako strašno zgovorna slaba volja mojih starejših vozačev.

Svojo noč čuvajo vse do poletnega solsticija, nosijo jo s seboj vse do poletnih počitnic.

Z njimi, nočnimi, se vse od novembra in zelo od daleč opazi samotno utripanje vetrnic.

Zjutraj vemo, koliko imamo še do pouka, po uri, ki nam jo kažeta svetloba iz hlevov, kajti samo hlevi so osvetljeni, in cesta, kosi ceste v žarometih.

So večeri, ko se moramo ustaviti in zlesti iz minibusa, da spravimo s ceste zaslepljena teleta, ki so bila nevede zašla s polja pod pastirjem in se zdaj ne morejo več odločiti med hrupom, materinim vonjem in svetlobo šolskega minibusa, panična in že tako čvrsta in mišičasta, da jih gremo v dvoje ali troje potiskat s ceste. Nočna atletska neumnost telet nas zabava, tako da se vsajamo samo navidez.

Na obronku gozdov vidimo, kako se splašijo žametne riti srn, ki kakor drhteča zrcala odsevajo mesečino ali avtomobilsko svetlobo.

Včasih uzremo nerazpoznavne privide živali ali čezmerne vremenske pojave. Tudi zato jih imam rada, moje starejše vozače, to imam rada pri njih, naše skupne noči.

Lise jim je podobna, to je čudno, je že nočna, morda me zato ni pozdravila, ali pa je to zaradi njenega novega giba. Predstavljam si sram novih, asimetričnih prsi. Vse mogoče se pleteniči po mojih možganskih in cestnih vijugah. To je gib, ki naznanja začetek adolescence, pa tudi njen konec, kajti to je že kretnja ženske. Slutnja v gibu roke.

Z Loarejcema smo nekega večera v troje doživeli lunino mavrico. Malo sem zamujala in hotela sem še zavlačevati, ko smo se približevali gori, tako velika in mogočna je bila luna v noči, še vlažni od deževnega dneva. Tik pred predzadnjo postajo, tik preden je izstopil Nielle, na vrhu rahlega vzpona, se je strahotno veličastna pela preko planote, obokana, šli smo pod njo in česa takega še nisem videla, nočnih mavric. Veličastna, siva, čudna, ne kodrlajsasta in na pol ležeča kakor tiste dnevne, ampak lepih navpičnih barv: sivih, črnih, belih odtenkov. Pokončna lunina mavrica in mi smo se peljali pod njo.





(iz šole s starejšimi vozači)


Srečam zadnje gozdarske tovornjake, ki jemljejo ovinke na široko, in moram zato upočasniti. Krepko sopihajo po teh neudobnih in brazgotinastih cestah. Spustim enega, dva. Potem spet zapeljem na sredo ceste.

Nizko sonce na umazanih šipah me moti in mi čisto prezgodaj daje občutek, da sem utrujena. Vedno se počutim šibkejšo v soncu kot na siv dan, kot ponoči. Ob temačnih zarjah sem najbolje razpoložena.

Moji starejši vozači molčijo. Mislim, da so zbiti tudi oni. Prvi dan, po jutranjem razburjenju, je pogosto tako, človek bi rekel, da so naveličani, razočarani.

Vsakega prvega septembra mi je neprijetno, da jih vidim tako redno, vsakoletno žalostne, prav vsa sem iz sebe. Počutim se, kot da bi jih bila speljala na led.

Ko sem bil še majhen, sem hotel hoditi k verouku, in to sploh ne zato, ker so hodili tudi drugi. Iskal sem odgovore na svoja vprašanja, bil sem nekoliko mističen, nisem se dobro počutil v svoji koži in predvsem sem oboževal obrede. Obhajilo me je še posebej prevzemalo, hotel sem prejeti Kristusovo telo, ga pojesti, piti njegovo kri. Brat se je norčeval, vendar je rad hodil z menoj do vasi.

Mami je poskušala najti odgovore na ta vprašanja, ki so me obsedala, a so ostajala brez odgovora še po verouku in katehetovih razlagah. Zakaj si prav ti v svojem telesu, kaj se zgodi po tem, ko mine smrt, kje se konča neskončno nebo in kje se sploh začne, kako ješ Božjo besedo? Čudeže si je, recimo, razlagala po svoje. Po njenem mnenju ni Jezus pomnožil kruha, temveč se je kruh pomnožil pod njegovim vplivom. Dovolj je bilo, da je ljudi prepričal, naj tisto, kar imajo, delijo med seboj. Če kdo vzame svoj skriti košček kruha in ga ponudi drugim, bodo to storili tudi drugi, vsak ima nekaj majhnega, kar lahko deli. Vidiš, ni tako težko, človeško je. Bog je človeški, človek je. No, saj poznaš besedo sosed, no evo, se pravi, so se usedli skupaj in jedli. Samo da me je katehet zaradi takih razlag ošteval. Samo da je bila mami pametnejša od kateheta, torej ni imelo smisla hoditi. Brat, ki me je spremljal samo do prezbiterija, mi je rekel, daj, pusti, pridi pogledat. Za roko me je odpeljal do vhoda v neko bližnjo vežo in me potisnil vanjo, ne boj se. Iz veže sva stopila naprej v obokano klet, kjer je na sredi, na zbiti zemlji, ležal kup kosti, stopila sva v kostnico. Kosti so bile zbrane v veliko večji, veliko višji in širši kup, kakor sta najini otroški telesi. Več tednov sva hodila tja, na skrivaj (govorila sva, da greva k verouku, in to je bilo skoraj res), vrgla sva se na skrivnosti tega kupa kosti, omamljena od domnev, večjih od naju, od domnevne prepovedi, ki naj bi nama branila prestopiti vrata v klet, omamljena od skupne laži.

Odpeljem prek prelaza in Nielle, prav Nielle, čeprav je vedno drugje, Nielle z Lune, z Marsa, od koder koli, samo od tod ne, ga zdaj prav Nielle opazi prvi. Adèle, poglej, a ni to ta tip, tamle?

Tam, tik pod prelazom, ko se regionalna cesta nevarno zoži v ozko grlo med skalnatima stenama, se je na naravno vdolbino človeške velikosti, ampak čisto blizu ozke ceste, naslanjal naš stari čudak, naš nerazsodnež z balaklavo izpred petih let.





Sreda, 26. oktober





(proti šoli s starejšimi vozači)


Jesen iz knjig ne traja. Plameneče barve, lirični oranžni odtenki bukev, bleščeč oker vrb, na brezah jedka zelena, ki jo je načelo sonce, bahavo razprostrt škrlat javorovega gozda ali sem ter tja posajene rdeče pike osamljenih javorov sredi rumenine drugih dreves, samo toliko, da jo opišeš, toliko, da veter zavrtinči nekaj listov na tleh, in dve ali tri vožnje z mojimi vozači, pa je že ni več. Tako na vejah kot na tleh, je že ni več. Ob cesti se barvne palete listja povsem skrčijo na rjave odtenke in debla so že peščeno sive barve. Pa ne v petdeset odtenkih sive, ne, temveč v sivih odtenkih brez leska, in malo više, do vejic, prevladuje umazana vinsko rdeča. Višina teh krajev pospeši prihod zamolklih, umazanih vijoličastih barv, bolno rožnatih odtenkov, bledičnih in mračnih obenem, toda tako medlih, da se ti razširijo zenice, da bi lahko kaj videl. Na mojih jesenskih poteh se kmalu razprostirajo ali trpke barve ali megla. Megla, v prsti in telesih dreves, zapisana v lubje, in kadar se meglice razširijo v zrak, so naše zenice ogromne. Nekakšen pomirjujoč občutek imam, da je vse na svojem mestu, da je gozd, kakor mora biti, kadar megla končno prežene sonce in patetično rdečino.

Ko prideš iz meglenih gozdov, se znajdeš na ravnem in visokem, med suhljatim grmičevjem. Ob koncu dneva se po robu planote razteza povsem vodoraven sloj svetlobe, razbrizgnjene preko ravnice, toda ostale dele dneva je sonce sivo. Višine se srečajo z dolžinami žalostnih skrilastih, skorajda olivno srebrnkastih odtenkov, ki v bistvu nikoli, ampak res nikoli niso nič drugega kot otožne sivine. Razen, razen, in to je čudno, hrbtna stran listkov, dokler ne porjavijo, spodnja stran jesenskega listja se srebrnkasto-kovinsko zaiskri, tudi to zelo na hitro, le da srebrenje ostane v spominu kot draguljarska izjema med samo revščino planote.

Gola planota valovi, spušča se in vzpenja, in vidi se daleč. Tako daleč, da se ljudje na poljih zdijo kot drgetajoči vzgibi zemlje, tako daleč, da je že lepo, vendar ni lepo zaradi narave. Narava je kot vse drugo, ni nič lepša, nič čistejša od mesta, nakupovalnih središč ali industrijskih con, niti od visokih in prevzetnih vetrnic nad smrekami. Kdaj pa kdaj je tudi narava takšna, nadležna in zmedena, tako grda in umazana jeseni, spomladi, ko je sneg vse bolj lepljiv, blatna in židka, ošabna s hladnim zimskim soncem, in tako zeleno smešna poleti. Naporna, mučna, kot vse ostalo. Če se mi planina okoli mene vseeno pogosto zdi tako lepa, je to zato, ker tu živim. Neumno, toda veličasten je kraj, kjer živiš, odvisno je od tega, kako se zbudiš, kako pogledaš ven in ali sploh pogledaš. So dnevi, jutra ali noči, ko se vreme nad pokrajino in ozračje sredi dreves natanko, skoraj trivialno uskladita z vremenom v tvojem telesu, s tvojim notranjim vzdušjem, čemeren si in tudi zunaj je čemerno, povsod je čutiti vlago, začenši pri tebi in vse do tam daleč, kamor pogled sploh ne seže več, ker mu pršec tega ne dovoli. Preseneti te celo v kuhinji, čeprav si ga pričakoval. Mrzel dež po vratu ti ne odvzame želje, da bi se razjokal, le depresijo ti skoraj polepša.

Včeraj, čudno, se mi je široko sonce usedlo na solze in vse skupaj je delovalo podobno. Moje solze so bile jasne, polne svetlobe. Podvajanje občutja s snovnim podnebjem je povsod tolažilno, povsod, to je namreč tam, kjer živiš.

Desno od mene se na sprednjem sedežu sklanja Sébastien in brska po nahrbtniku. Vidim Nadège v obraz, popačen zaradi zarošene šipe. Sedi zraven njega, tudi ona spredaj, le da je povsem drugje, zelo daleč stran od nas. Danes zjutraj je nenormalno toplo, s to mlačno meglo, ki jo je prinesel skoraj povsem neznosen južni veter, oster in sunkovit. Pred dvema dnevoma pa je bilo na začetku poti še celo minus dvanajst, premrzlo za sneg, in stari so že začeli nabirati košeničice, da bi izolirali strehe kokošnjakov. Ko sem pobirala male vozače, je Hugues prinesel vonj po senu in cold kremi in mi ponosno povedal, mamici sem pomagal nakrmiti telice.

Saj smo navajeni na temperaturne šoke, in na veter tudi, ampak mi je to vseeno zoprno.

Mislim, da danes meglica na licu Nadège ni ne mrzla ne vroča, vem tudi, da je pri njeni starosti včasih ravno obratno, kjer živiš, je nikjer. Nikjer zaradi te težave odraščanja, da tako nenadoma in tako močno začutiš, da si spolno bitje. Ampak ne vem, ali je zanjo kaj lažje. Da, mislim, da mora biti vendarle lažje, če je tvoj spol bolj ali manj koherenten. Nenadoma se vzravna, se vrne k nam in se mi nasmehne prek Sébastiena, ker je vtaknil glavo do vratu v nahrbtnik (pozabil je nalogo za zgodovino, prfoksa me bo ubila). Nisem prepričana, da je to res lažje, samo malo premočno se spominjam svojega lastnega odraščanja, te preizkušnje, za katero se mi je zdelo, da je ne bom preživel. Rada bi govorila z Nadège, toda kako naj ji sploh kaj rečem. Celo z Nadège je nemogoče, ki tišči stegna skupaj ali pa jih preveč razširi. Rada bi ji rekla, nihče ti ne brani, da bi razširila ta svoja stegna, ampak prav tako te nihče k temu ne sili. Ne morem ji razložiti, kako jih jaz nisem mogla ne razširiti ne tiščati skupaj. Da bi postal, kar sem bil, sem se zaprl v kopalnico. Pred seboj sem imel le tesne trenutke. In ves preostali čas in prostor sem moral nositi svoj spol jasno izražen, da bi ustvarjal vtis, da sem, kar nisem bil, še s to nevšečnostjo, da sem bil všeč dekletom, ker sem imel na obrazu pogosto bedast pesniški izraz, prav takšen, kakršnega se zdaj trudi narediti Sébastien, medtem ko gleda Nadège in resignirano zapre nahrbtnik, se nato obrne proti meni, proti njej. Vidiš, Adèle, dol ji visi za mojo stisko, Nadège misli samo na kaj jaz vem kaj, mene bo pa prfoksa ubila, poglej jo, kako ji dol visi. Obrne se k njej in zagruli, pa vendarle, tiste noči, ob rukanju jelena, ni bila tako neukročena … si že pozabila, košutica moja? Gledam na cesto, vendar se mu nasmehnem, dobro sem razumela, da on v Nadège vidi malo mene.

Nadège zavzdihne in podrgne Sébastiena po nosu, mu obriše zrnca zemlje in mu svetuje, naj si naslednjič nos obriše v listje, ki bo čisto. Sébastien se obrne k Joëlu, me nagovori, da bi potegnila z njim, in se ponorčuje iz sebe, je pa ekološko, Adèle, a poznaš? To so jesenski robčki, v vseh možnih barvah, všeč vam bo mehkoba novega robčka hrastov list in žametni dotik naše nove linije kašmir, jesenski robčki, robčki za enkratno uporabo, ki jih lahko odvržete kjer koli, Marie in Marine se smejeta, vsi se smejemo in zavem se, da veter ne piha več.

Veter je tisto, kar je tukaj najhujše, veter je tukaj skoraj vedno, in nikoli ne piha z iste strani. Veter se obrača, skrene, ne odneha več. Veter brez snega niti še ni povsem veter, to ni vihar, to ne šteje, toda vseeno je del te zemlje, del nas. Ko bo vihral, bo skoraj obratno, mi bomo del vetra, zajela nas bosta sneg in vihar.

Tu je preostanek sveta, premika se s šumom, ki preglasi vse druge. Obale oceanov, brezna, mesta, nezamisljive meje so tu, v vetru. Veter v valovih mršči travnike, barve vresja pritisne k tlom in potlači kislino praproti. Zariše gube preko bukovih vej, mirnega sveta jezer, sivega lubja tridesetletnih jesenov. Gube so povsod, celo na licih ljudi.

Nielle, ki skoraj nikoli ne govori, je opazil nekakšno tišino oziroma bolj odsotnost zvokov; v vzvratnem ogledalu ga vidim, kako se vzravna in pogleda skozi okno, Sylvain dvigne kapuco, Sébastien zašepeta, ustavilo se je. Tri, štiri sekunde praznine, ki sledijo, ko se ustavi vse, veter, čas, ve se, to je kot raztezanje, ne, skrčenje sveta pred katastrofo, ki se ji sicer reče tudi ujma, naravna nesreča, pečine, ki se odkrušijo v oceane, potresi, prelomi, povodnji, bdeči ognjeniki.

Boleče krčenje zemlje.

Svojega rojstva se spomnim. Nisem edina, skoraj vsak se ga spomni, samo to je, da mu skoraj nihče ne posveča nobene pozornosti. Jaz vem, zato ker so mi neznosna vsa ponovna srečanja z občutki, ki so ga spremljali. Sicer ne prav dosti, malo stvari je, spomin na prehod. Dušenje celega telesa v odmevanju, tesnoba, v dobesednem pomenu, ki se od povsod odbija in se mi še danes vrača. V soteski, v megli, toda tudi v objemu sonca, v objemu vetra, v objemu, ko se moški ne drži dovolj močno na komolcih in mi stiska prsi.

Brat mi je v enem od svojih pisem pripovedoval o odrih in betonskih podpornikih, ki so narejeni glede na obliko skale in zadržujejo kamnite bloke. Narisala sem korzet gore.

Čudno, ampak to, da me kaj stiska, oprijema, mi prija, samo da to ni nekdo. Ohlapnih oblačil pa ne maram. Skoraj vsak večer se stlačim v ozko kad (ko sem se selila v vas, sem bila tako vesela, da sem v stanovanju našla tako kad, ki mi je ravno prav, sem si rekla). Kadar spim, se zrinem med posteljo in steno, desno roko in nogo dam pod vzmetnico. Ko sem bil majhen, sem po dolgem in počez prekolesaril pokrajino, poraslo z vresjem in ciprjem, kolesi sta se mi pogosto zagozdili med štrleča stebla s purpurnimi cvetovi, ponekod so bila celo višja od mene, toda nisem hotel iti naokrog po cesti. Osvobodil sem se, splezal nazaj na kolo. Kdaj pa kdaj sem ga nesel vse do pokošenih travnikov, kjer sem poganjal, kar se je dalo, da bi ušel bratu, in čutil ogromne goste ščetine strnišč, kako praskajo po gumah. Hitel sem proti ognjeniku, da bi se šel kopat v ledeno jezero, moje jezero, moj oddih, da bi čutil, kako se mi krči telo, kako se premražena koža stisne. Plaval sem proti sredini, prepustil sem se in potonil (in brat je stoje na kolesu prestrašen vreščal, če bi mami vedela, bi naju ubila). Mene pa je bilo strah, če me je v igri držal, da se nisem mogel premikati. Zvrnil me je na tla in se zabaval, ko mi je že samo s svojo težo onemogočal dihanje. Dušil sem se in tekel povedat mami, medtem ko je brat zbegano trdil, da sva se le igrala, da se tepeva.

Strah me je, slabo mi je, zebe me in me tišči, kadar me oprijema in stiska drugo telo kot moje ali voda ali stvari.

Sovražim, da me tesno drži nekdo drug. Vedno me je bolelo pri analnem in mislila sem že, da je to zaradi mojega bolečega rojstva. Toda vaginalna penetracija, celo ko so bile ustnice še v brazgotinah, to mi je bilo všeč, mi je všeč. Takoj mi je bilo všeč, že nekaj tednov po operaciji (nisem počakala štiri previdnostne mesece, tako dolgo časa sem se že čutila pripravljeno). To mi je všeč in ne boli me, dokler se moški ne prepusti in zruši name. To potem ni več isto. Vstani, dušiš me.

Pogosto sem se pustila penetrirati na fanta, ker ljubim moške, toda to me je vedno tako ohladilo. Pustilo me je mrzlo in mrzlega. Seveda mi je naredilo špranjo, bolelo je, predvsem pa me je pustilo hladno, ledeno, večkratno zaledenelo, kakor da bi zamrznila v več plasteh, kakor globoko v meni, kakor, ah da, kakor podjamski hudournik izpred dveh let. Voda je počasi zamrzovala, vse globlje in globlje, in njeno premikanje je vse bolj kamnelo, dokler se zmrzal ni polastila še premikov povsem na dnu. In to je povzročilo zaporedne in negotove sloje negibnih valov.

Pri analnem sem se počutil, da sem napadena in hibava obenem, dvojna, in to me je sililo na bruhanje. Nemogoče je razumeti, zakaj. Samo nisem se mogla jemati kot dekle, če me je kdo jemal od zadaj.

Nekoč sem se začela upirati, kakor da bi me tip posiljeval. Takoj se je ustavil, presenečen, toda nežen. Poskušal me je pomiriti, toda nisem vedela, česa me je strah, zakaj me boli, od česa me tako zebe. Bilo mi je, kot da sem pretepen in posiljena. Bilo mi je, kot da sem zapuščen in podrejena neki opolzki bližini. Pa še nekaj me je tako hecno skrbelo. Imela sem tesnoben občutek, da bom ostala prilepljena na tega tipa kakor na brata, njegova siamska dvojčica. Bilo je smešno, pretirano in tokrat tudi resnično pošastno, toda to mi ga je dvigovalo, nabrekal mi je ud in hkrati sem se gnusila sama sebi v telesu fanta.

Oblekel sem se in se usedla, da bi temu tipu povedala zgodbo, zgodbo, ki sem jo slišal po radiu. Šlo je za siamski dvojčici z enim samim telesom in dvema glavama. Ena od njiju se je poročila in druga je vložila tožbo zaradi posilstva, pohujšanja in zvodništva. Razjezil se je. Pa kaj še, to nima veze. Ozmerjal me je, da sem nora, bolna, prizadeta v rit.


Nihče ne govori. Zemlja skozi okna se zdi kakor zaprta pest.

Mogoče si napačno tolmačim tišino vožnje, kako se minibus pelje po tleh, ki se mi zdijo preprosto drugačna kot ponavadi, zato se mi zdi bolje, da ustavim. Tako se odločim, ampak v tem času, ko iščem ustrezen prostor za parkiranje, se lahko katastrofa že zgodi, to vem in tudi oni to vejo, moji veliki vozači, ki tako močno molčijo.

Izključim motor, kot da molk še ni dovolj prostran, lepljiv.

Soteska ni daleč, toda odjek je potreboval nekaj časa do nas. Mogoče pet ali šest sekund.

Joël prvi pride do sape, do besede, o pizda, in to ravno danes, ko sem se spomnil na stvari za likovno.





Torek, 15. november





(proti šoli s starejšimi vozači)


Veter se je šele danes spet vrnil, devetnajst dni po sesutju. Skoraj tri tedne brez vetra, to je res nenavadno. Klepeti so se bolj kot kdaj koli spletali okoli vremena. Padale so različne hipoteze, tiho mezenje soka besed, zastajajoč dih, kot bi imeli obrezana pljuča, tiho opravičevanje gore, nekateri so izpostavljali ogrevanje podnebja, stari so skomignili z rameni in pustili, da sama od sebe zazveni utrujena misel, izrečena tako pogosto, da ne potrebuje več nikogar, da bi jo raznašal. Skomignili so z rameni, ni več letnih časov.

Veter je tik pred odhodom nanosil sneg, obilo viharnega snega, in z viharjem so prišli isti strahovi tukajšnjih ljudi, iste besede, stoletne, in takoj za njimi so se začeli kopičiti snežni zameti, na istih mestih kot lani, na istih mestih kot vsako leto, in sprašujem se, zakaj ne dobim navodil za drugo pot proti šoli.

Na gori sem malo razdražena, minibus se zagozdi v snegu, toda moja Loarejca sta mirna in njun mir me prevzame. Nielle me opozori, da je takoj za nami plug. Pustim se mu prehiteti in zapeljem z minibusom po njegovi sledi.


Na petek, ko se je zgodila nesreča, je zelo pozno v večer gora odmevala od hrupa helikopterjev. Ves ta kraval zaradi enega samega ponesrečenca.

To nedeljo, ko sem vstopila v vročo umirjenost bolniške sobe, se nisem mogla zadržati, da se ne bi norčevala iz brata (zdaj sem bila jaz na vrsti), iz tega, kako smešno drobcen je bil videti, in iz čezmerno velikega povoja na kazalcu.

Branil se je in mi počasi, zelo počasi razlagal, da bi mi dokazal, kako sem neumna, češ da bo potrebnih še več operacij, sploh pa sem bil že dvakrat operiran, in tudi če je prst izkupil vse, kar sem moral izkupiti, to še ne pomeni, da ni resno. Brez roke ne morem delati, to pomeni, da vsaj pol leta ne bom delal, vsak dan bom moral hoditi k fizioterapevtu, in to ne vem koliko časa, če pa tega ne razumeš, potem si pa res butasta, jaz pa naj predem čas, ha, res duhovito, kakor koli, jaz ne prenesem, da bi bil plačan za to, da nič ne delam, nisem jaz voznica šolskega avtobusa.

Okleval je. Kako pa to, da me prideš pogledat šele zdaj?

Nisva se videla več kot deset let in mi postavi to neumestno vprašanje, zato ker sem prišla šele tri tedne po nesreči.

Moj mali bratec slabe volje, obožujem ga, in z nasmehom sem mu nakazala, da sem opazila. Opazila sem, da je prvič brez prisile, povsem naravno (on, ki mi je pravil, to, kar misliš storiti, ni naravno, ni normalno), da je v prepiru z menoj uporabil ženski spol, in to dvakrat.

Seveda se je to že zgodilo, toda samo zaradi družbenih pritiskov. V moji prisotnosti ni mogel, ne da bi to vzbudilo preveč vprašanj, govoriti z mano v moškem spolu.

Nekega dne me bo poklical tudi po mojem drugem imenu, nekega dne bom njegova starejša sestra Adèle.

Stanovala sva skupaj, ko so poplavili kmetijo na dnu. Bila sva mlada odrasla, toda tudi že stari siroti. Mami je bila že dolgo mrtva in oči je še vedno živel in umiral v nekakšnem hospicu, domu počitka, kjer se je čas vlekel, in še bolj se je vlekel ob nedeljskih kvartopirskih popoldnevih.

Potem ko je pokopal mamo in prodal vse krave, je oče dal zemljo v najem in se zelo hitro vdal v težkem pogajanju z neko hidroelektrično družbo. S tihim glasom je sprejel njihov dogovor, nakar je zapadel v hudo depresijo. Glas so mu prekurila dolga leta žvečenja tobaka in tišine. Skorajda ga ni več uporabljal. Kratek čas smo živeli takole v troje, s tem denarjem, ne da bi na kmetiji na dnu kaj delali. Saj smo imeli še nekaj kokoši in prašiča, ampak to zato, da bi se oči s čim ukvarjal. Ko je sneg skopnel, smo kakor v internat jemali tudi pet ali šest vlečnih konj.

Z bratom sva bila tam samo ob vikendih, nato samo vsak drugi vikend, tudi midva sva živela v internatu kakor naši konji, že vse od višjih razredov osnovne šole.

O sebi sem razmišljala v ženskem spolu, usklajevala sem končnice na žensko, že kar nekaj časa. Toda ker sem bila edina, sem se počutila osamljeno in neusklajeno hkrati.

Vračala sva se ob petkih zelo pozno zvečer (dvakrat sva morala presesti, na koncu že trikrat), oči naju je poljubil, s papirčki v oklevajočih rokah, močno stisnjenih pesti, ki jih je dal v najine odprte dlani. Ta gib me je spomnil na babi, kadar nama je na skrivaj vsa tresoča se dajala denar. Že vnaprej je godrnjala na naju, kaj, vzemi, če ti že ponujam, in da ne boš o tem naokrog govoril, in da mi ga ne boš zapravil za traparije. Oči nama je potlačil papirje v dlani, bili so vroči in vlažni, kakor ponošene obljube.

Bili so seznami, kaj je treba narediti. Mami nama jih je dajala vsako nedeljo za čez teden, z vso mogočo tlako, ki to sploh ni bila. Toda očijevi seznami so bili skoraj prazni, zato sva si izmišljevala naloge, da ne bi ničesar opazil, da naju ne bi nikoli presenetil brez dela, sredi razmišljanja.

Če se mi je približal s solznimi očmi, sem takoj vstal, v odgovor na njegova neslišna vprašanja. Že grem, že grem. In kadar nisem vedel, kam naj grem, sem šel vedno pogledat konje, naše domce.

Rad sem hodil gledat konje, jih poslušat, no slišal sem jih, še dosti prej, preden sem jih zagledal. Ne slišal, z vsem svojim telesom sem čutil, kako njihovi zvoki z vso težo pritiskajo ob tla, stotine metrov vse naokrog. Rad sem hodil preko teh podaljšanih, telesnih tresljajev. Prepustil sem se trepetanju pod njihovim drncem, ki je trgal zemljina vlakna, in tudi zemlja je bila težka, pretepena.

Bil sem v neki knjigi, ki me ni več izpustila. Izposodil sem si jo v gimnaziji, ker je opisovala boj proti poplavljanju na gori. Knjiga me je odnesla in odločil sem se, da je nikoli ne vrnem. V njej je bil prelep odlomek, kjer se je neki veliki bik pojavil iz vode, ki je prekrivala polja, in sunil, nabodel, raztrgal, preklal, pohodil starejšo gospo. Nasilnost te smrti, ne vem ne zakaj ne kako, me je potolažila, pomirila nekaj v meni. Ob hrupu konj je ta odlomek spet izplaval v mojem telesu, in nekega večera sem si ob njem prisegel, da si bom za svoje drugo rojstvo izbral ime te stare ženske v upanju, da bom končala vsa pomečkana kakor ona, vsa zdrobljena, v nesorazmernem boju s spreminjajočo se pokrajino.

Sanjaril sem, živel sem v spektakularnih scenarijih in se zraven pretvarjal, da pomagam očiju.

Bil sem v zadnjem letniku, ko sem končno moral razumeti, da se moj oče sploh ne umiva več. Vmešala se je socialna, malo smo se pretvarjali, da vztrajamo, pa je bilo. Hotela ga je vzeti družina, toda sploh se ni dobro vedelo, kdo, nihče ni bil res iskreno za stvar, in voda okoli kmetije se je že počasi dvigovala. Dom za ostarele je bil vendarle najbolj praktična stvar, brez gospodinjskih skrbi, bilo je v mestu, v dolini, torej sva se morala samo še z bratom preseliti v bližino, tako, pa je odločeno, kaj, fanta, tako bo še najboljše. Blizu očeta, blizu gimnazije, fakultete.

Ja, udobno je bilo, samo da nikoli nisem bil fant in da je to mesto, tako daleč stran od naše kmetije na dnu, od zaselka, od vasi, to mesto mi je pomenilo samo eno stvar, lahko bom postal tisto, kar sem bil, ne da bi to kdo opazil, o tem govoril, naredil zgodbo iz tega.

Bila sem prezadovoljna, kar je podlo zaradi očija, srečna.

Z denarjem hidroelektrične družbe sva najela stanovanje v centru mesta, vselila sva se kakor mlad študentski par. Stanovanje je bilo čisto majhno, opremljeno, nabasano s številnimi predmeti, drobnarijami in punčkami iz lastničine zbirke. Bilo je skoraj nezdravo nakičeno, z eno samo sobo. Enkrat je eden, drugič drugi spal na kavču, vsak teden sva se zamenjala, razdelila sva si gospodinjska opravila kakor na kmetiji. Moja so bila pometanje, posoda, kuhinja, perilo. Perilo, čisto po resnici, imam res rada, to se opravi samo od sebe, celo sortiranje (ne vem, kje sem to prebrala, neka oseba iz neke knjige je tem notranjim kretnjam, ki se opravijo same od sebe, pravila angelske kretnje). Axel pa je po pouku postajal sam svoj mojster, popravljal je, kar je puščalo, vse, kar se je kvarilo, in takšnih stvari ni bilo malo. Nekoč je s fleksarico zarezal v zid za novo električno napeljavo, ozmerjala sem ga z norcem, povsod je bil prah in tudi on je bil ves belo-siv. Z roko si je šel prek vek in s tem je njegov pogled postal čisto črn in živ.

Oboževala sem najino življenje v dvoje. Začela sem popravljati svoje telo, kakor s steznikom, vsak večer in vsako jutro. Porabila sem ure in ure, in moj brat me je že par dni vnaprej opominjal na obiske pri očetu, kot da ne bi imela dovolj časa, da si odstranim ličila in zlezem iz vrše ali latnika. Vedno je uporabljal čudaške besede.

Vzela sem si čas, to je res, toda to je bil poseben čas, čas zase, čas, da se najdem, da se oblikujem, čas gnetenja, ki mi je vračal samozavest. Svoj spol sem omejila tako, da sem zategnila kožo mod ali ju skrila med ritnici, skoraj pikolovsko sem poskrbela, da so postajala vse bolj lateralna. Klesala sem se v žensko, to sem počela že dolgo, toda zdaj nič več na skrivaj, na hitro in na horuk, s strahom v telesu, da me bo kdo odkril. Tako da sem si vzela ves čas, potrpežljivo sem si zavihala ud. Povlekla sem kožico, kakor bi z odejico prekrila speče telo, iz sramežljivosti in da ga ne bi zeblo.

Brat se je razburjal za kopalničnimi vrati. Prepirala sva se, ker sem se mu zdel nespodoben, jaz, ki sem hotela biti urejena, v perilu, ki oblikuje postavo, in oprijetem korzetu (kupovala sem jih v sexshopih ali na bolšjih sejmih), zdel sem se mu nespodoben in iz mode kot ženska, šepetal je, dovolj je modrc, predvsem če nimaš ničesar za noter, tvoja embalaža je prazna, samo pena je notri. Ni upal govoriti prenaglas, imela sva namreč sosede. Saj prav za sosede sva morala vse napraviti, kot da sem res dekle, in ker nisem mogla biti starejša sestra svojemu bratu (nikoli ni imel sestre in je nikoli ne bo imel), ne da bi si o tem kaj rekla, sva se začela obnašati, kakor so ljudje od naju pričakovali, kakor mlad par, ki si je podoben.


Obiski pri očetu so postajali vse redkejši, nato ga je depresija votlila, votlila, tako ga je izdolbla, da naju ni več prepoznal.

Brat se je tri leta silil, da bi mi pred pričami govoril v ženskem spolu, da bi bil nežen, pozoren, za zaprtimi vrati pa je bil ravnodušen, nasilen, posiljeval me je v moškem spolu.

Vedela sem, kaj me čaka, ko sem se vračala domov, toda ni mi mogel do živega, tako dobro sem se počutila, skoraj srečno. Hormonsko zdravljenje, utrujajoče in dobrodejno, mi je vračalo moje telo, s hitrim kopnenjem mišic, ki sem ga nestrpno merila pred velikim ogledalom na hodniku. Z njim sem dobivala nazaj telo, ki sem ga tako natančno pogrešala, da me je od veselja bolelo med nogami, v lopaticah, ki mi jih je izkopalo (zvijala sem se, da bi jih videla, kako se mi končno izrisujejo pod kožo), v klijočih dojkah. Moj brat se je zaletaval v to žensko telo na hodniku, ki se je vse bolj razpiralo. Tako dolgo sem pogrešala to telo, da ga še danes kdaj pa kdaj pogrešam, kot v odmevu, v valovih.

Ko sem bil še majhen, sem pogosto sanjal, da imam špranjico, pa sem se zbujal razočaran. Premajhen sem bil, da bi razumel, mislil sem, da je to zaradi maminega načina govorjenja. Tako pogosto mi je rekla, nimaš nog, ker sem bil tako neroden. V svoji fantovski glavi sem se zato videl kakor morska deklica, mala morska deklica. Vsak večer sem hotel poslušati pravljico o njej, ki se iz ljubezni pusti razklati. Hotel sem, da mi jo mama bere in razlaga, včasih je izgubila potrpljenje, ampak daj, da lahko ljubiš, moraš biti ženska, imeti moraš špranjico, pa ne, kako si trapast, seveda lahko ljubiš tudi s petelinčkom, ti si fantek, ona pa je ribica, samička, razumeš? Ampak potem, ko bom velik, bom tudi jaz imel špranjico. Ne, ljubček moj, ne boj se. Nisem je hotel razočarati, zato sem se potrudil in si pred spanjem predstavljal svoj lulček, da bi lahko sanjal, kakor je treba. Neke noči mi je uspelo, sanjal sem dekliške sanje, kjer sem bil deklica, toda deklica s penisom, z dekliškim penisom, pa to ni bil klitoris, temveč fin, prosojen lulček deklice. Šele veliko kasneje sem izvedela, da so bile to dekliške sanje, ko so mi prijateljice, dekleta po rojstvu, govorile o podobnih sanjah.

V mestnem stanovanju sem se utelešala, imela sem ljubimce in predvsem, predvsem za druge, sem bila ženska mojega brata, in tako močno sem ga ljubila, da, vsa ta zgodba je bila popolnoma nora. Bal se je, z vsemi odvečnimi in otročjimi izgovori se je upiral svojim kolegom, daj, pridita s punco, gremo nekaj spit, kaj se boš še učil, kolokviji so že zdavnaj mimo, kakšna rit. Najhuje ali pa najbolje je bilo, kadar so se kolegi kar povabili k nama, kadar sva se morala pretvarjati, da spiva skupaj. Tako sem ga ljubila, tako dobro mi je bilo, in on je bil tako nesrečen, da sem ga neke noči rotila, naj mi preprosto vse pove. V solzah mi je govoril, da raje vidi, da ljudje mislijo to, in ne ostalega, tako je rekel, ostalo, zato ker nikoli ni mogel poimenovati mojega transvestizma, ne moje transseksualnosti, niti moje prave identitete, kajti ostalo, to je bilo nezamisljivo, raje crkne, raje crkne, kot da bi to izrekel. Tako obilno je jokal, da se mi je že zagabil. Lastna ranljivost ga je spravljala v bes.

Nekega večera sem ga objela, opazila sem, da ni rekel nič več. Pogreznil se je v moje pene, kot jim je pravil, in se znova vdal svoji jokavi jezi, nikoli ne boš moja sestra, nikoli ne, ampak saj veš, da te ljubim, ja, veš, da ko nič ne rečem, ko ti nič več ne rečem, to pomeni prav to, ko nekaj pogrešam, če zatipam, kaj je to, razumem, da si to ti, pogrešam te, ti se tega sploh ne zavedaš. Pogrešam mojega starejšega brata. Nikoli ne boš moja sestra, ampak jaz bom vedno tvoj mali bratec, zato mi to ni nič posebnega, če te pred drugimi poljubim na vrat, zato ker sem tudi mami dajal take poljube, zato ni nič hudega, to mi ne pomeni nič več.





Ločila sva se, ker se je Axel spet začel ukvarjati s plezanjem. Šel je v drugo mesto, vpisal se je na ljudsko univerzo, da bi mu potrdili kompetence in bi lahko pridobil certifikat o zmožnosti za delo na višini. Nekaj časa sem ostala v stanovanju, ki ga je brat zapustil. Opustila sem študij, opravljala sem razna dela, da bi zbrala denar za operacijo. Opravila sem vse teste, obiskala psihiatre, psihologe, psihoterapevte in šla čisto sama na vlak proti Bruslju.

Ko sem imela v rokah svojo novo osebno izkaznico, sem dolgo časa gledala mali ž in svoje novo ime, kar zjokala bi se. Takrat sem si zaželela, da bi šla za dan, dva do kmetije na dnu, da bi se po svoji zemlji sprehajala s svojimi nogami, da bi se vrnila k jezeru s špranjico, kjer sem bila mamina mala morska deklica.

Vrnila sem se na planoto, povzpela sem se in se spustila vse do kmetije na dnu, izčrpali so vodo in izpraznili jezero. To je bilo nepričakovano, tvegano, strašljivo. Vzela sem si čas in se počasi spuščala, imela sem povsem nove pohodne čevlje, zaradi katerih bi morala biti kot nekakšna turistka. Vreme je bil posebno, brez sonca, brez dežja, brez vetra, brez megle, brez snega, toda z vsemi temi možnostmi, ki so zadržane visele v zraku, v oblakih brez krmarja. Skozi razpoke povsem negibnih oblakov je sijalo sonce, sijala je svetloba, s katero si se v domišljiji zlahka poistovetil, ne, več kot razpoke, odprtine, ki so se odpirale v oteklo in obenem tenko črto, kot da bi imeli tistega dne oblaki napeto, razpraskano kožo, iz katere kakor kri mezi svetlobna, skoraj židka limfa, od katere so bolele oči.

Bilo je več sprehajalcev, pohodnikov, ribičev ob zopet najdeni reki, katere bregovi so bili prekriti s peskom. Namesto našega mokrišča, namesto našega blata, naphanega z najrazličnejšimi vonjavami, je zdaj tu prašen pesek, ki ni niti usedlina. Usedla sem se na tisto, kar je na tleh ostalo od dreves, in zadihala po spominu, toda spomini se mi niso čisto zares vrnili. Iz spomina se je dvignila le podoba, kakor fotografija, najinih dežnih škornjev ali snežk, ki sva jih nametane puščala v veži. Morda še občutja, spolzka občutja najinih drznih in neutrudnih korakov prek šote, snega, vodnatih travnikov. Kjer je reka zastajala, se je kdaj pa kdaj naredila plast ledu, polna listja in senc, zakorakal sem vanjo, da bi slišal topljenje raztrganega zvoka in se do meč potopil v božajoč dotik zmečkanega blata pod škornji.

Brat je raje splezal nad kotlino in se poganjal po širokih jesenskih drsališčih, še pred snegom, ko je še premraz, da bi zapadel. Obline polj so zadrževale poznoseptembrski dež, ledeno vreme jih je okovalo v mraz ter jih kakor s sladkorjem posipalo s sodro. Tekala sva, ne da bi se bala krav, ne da bi gledala na uro, stežka sva se, sopihajoča kakor živali, ustavila tik pred kovinskimi jaslimi in se takoj nato spet začela prerivati, pozabljajoč na mamine strahove.

Videla sem enega naših bivših sosedov in vstala. Pozdravil me je (bila sem v sponah kakor oblaki), približal se je. Kakor vsi starejši ljudje s spomini je začel govoriti, govoriti … Imel je spomin, otekel od nakopičenih bolečin in radosti, tako so bile natlačene, da so prekipevale preko moje lastne preteklosti. Najprej mi je pokazal na oblake in me brez vprašanja pobaral, kakšno bo vreme, potem pa mi je povedal zgodbo moje družine, začenši s časi, za katere sem že mislila, da sem jih pozabila. Z velikimi, pretiranimi kretnjami mi je kazal, kako je moj oče valil hlode z obronka kotanje vse do kmetije (pravili smo ji kmetija na dnu, in to že kdaj prej, preden jo je voda potopila, veste, ker, saj vidite, čisto na dnu kotanje je). Razumela sem, da me ni prepoznal. Okušala sem ta naglas, njegov naglas, moj naglas, ki ga je stari prežvečil, najraje bi na široko odprla usta. Da bi ga pila, goltala, da bi ga spet našla. S traktorjem, a razumete, ni mogel zvleči hlodov vse do dol, ni šlo, se je zagozdilo v blatu, madoniš, zato jih je pa potem razložil ob pot tamle na vrhu (kimnil je proti poti, prehitela sem njegov pogled). Potiskal jih je, kotalilo se je s takim kravalom, a si predstavljate. Ne, nisem si predstavljala, spominjala sem se. Spominjala sem se ogromnega težkega kotaljenja golih hlodov, potem odmevanja ostrega glasu motorke ter ogromnih skladov lesa vzdolž zidov, zaščitenega s prevleko. Toda nisem se spominjala, da bi kdaj imela sekiro ali cepilni bat v rokah, to je bilo na bratovem seznamu, les. Ga razžagati, razcepiti, prevažati, pospravljati.

Moj oče ga je včasih vzel celo s seboj v gozd, na sečnjo dreves in kleščenje vej. Mene pa ne, jaz sem bil preveč neroden in mami me je potrebovala v hiši.

Oh ja, takole (še naprej je na široko opletal) in potem jih je bilo treba razžagati in potem razcepiti, prevažati in pospraviti pred hišo. Kdor se greje z lesom, se že vnaprej ogreje … So bile tri peči za oskrbet, pa še ognjišče v kuhinji, štedilnik na les (polena je bilo treba še enkrat razcepiti na polenca, to so mi pustili narediti).

Pred modrimi skedenjskimi vrati je z blatom premešana žagovina ob prvem mrazu otrdela in naše dvorišče iz zbite zemlje je dobilo krhko in svežo teksturo papirmašeja, po kateri sem ves odsoten štorkljal, kadar sem se zunaj dolgočasil in kuhal mulo. Z neko umirjeno jezo sem s škornji tacal sem ter tja po naši zemlji, na kateri se je naredila ledena skorja, in to mi je pomagalo tiho razmišljati, toda ne vem več, o čem.

Tega vi, ta mladi, sploh ne poznate, grejete se na nafto, ampak nafte bo kmalu zmanjkalo, to vam jaz povem (z naglasom).

Obvladal se je in pokazal na modro-siva vrata skednja, ki jih je moj oče izdelal iz različnih letalskih delov. Vprašal me je, ali vem, iz česa so narejena, zlagala sem se, da ne vem, samo da bi mi povedal to zgodbo, na katero smo bili tako ponosni. Med zadnjo vojno je en avion strmoglavil tik ob kmetiji, to ni bilo včeraj, veste, to je bilo za časa starih staršev. So cele tedne razkosavali ta avion in cela leta se teh kosov ni nobeden dotaknil. Razložil mi je, kako je moj oče, ne da bi kaj prav dosti razmišljal, sestavil stara vrata iz teh letalskih delov. Bil je ves zadovoljen, zdelo se je, kot da za nazaj občuduje mojega očeta. Nekoliko je pomolčal, preden mi je navrgel, da jih je še, zgodb o tej hiši, jih je še, madoniš, če bi vi vedeli.

Hotel mi je povedati še katero, en kozarček sem si ga prav zaslužila, ker ga tako poslušam, seveda, z veseljem. Ko sem se vozila z njim proti zaselku, sem gledala ljudi v obraz in nihče, nihče me ni prepoznal. Stopila sem v kavarno. Prepoznala sem vse ljudi in vse stvari in ta svet moje preteklosti me je sedaj imel za tujko, toda z nekakšno naklonjenostjo, ki mi je bila povsem neznana.

Vrnila sem se po svoj avto in se odpeljala do vasi.

Tudi v vasi me niso prepoznali. Vzela sem sobo v hotelu in začela igrati na to karto, da sem tujka. Tujka, ki ima rada gore in išče delo; in ker sem vendarle imela nekaj naglasa, priimek, ki ni bil neznan (ste kaj v sorodu s temi s kmetije na dnu? Ne?), so me zaposlili pri občinski skupnosti in me celo nastanili, skoraj takoj, blizu občinskega parka. Kot dogovorjeno sem se vrnila en mesec zatem, z vsemi kovčki. Vselila sem se v neko stanovanje nad gugalnicami.

Vsako jutro je trgovko skrbelo zame, ko sem prišla po jajca in jogurt. Sneg, sneg, to ni nič, ampak veter, veter, madoniš. Vsako jutro, ko sem prišla po nakupih, sem se ji (že vnaprej) zdela pogumna in pogosto mi je celo rekla, da se ji zdim jutranja (in to besedo je izgovorila z občudovanjem).


In vse od takrat vozim šolski avtobus. Jaz sem tukajšnja šoferka, šoferka mulcev in njihovih starejših bratov. Že skoraj deset let. Sama tukaj. Kadar imam težave, avanture ali ljubimce, je to vedno v dolini. Tu na planoti sem sama, toda izpolnjena.

Napolnila sem se s pokrajino, znova. V sebi imam svojo deželo, napolnjuje me in mi zadostuje.

Že deset let živim z lažjo z gora, toda spet ne tako zelo. Prvi pogledi so že zdavnaj mimo in tudi zadnji opravljivi jeziki so utihnili, čutim se sprejeto, imenujejo me z imenom, ki sem si ga že zdavnaj izbrala, v tisti knjigi, ki govori o poplavi. Sem to, kar sem vedno bila, le da tega ne morem povedati na glas.

Predvčerajšnjim sem v bolnišnici razmišljala o vsem tem in pomislila, da se bodo zdaj vsi spraševali, po desetih letih. Da si bodo začeli postavljati vprašanja v zvezi z Axlom, kaj imam z njim, siroto in otrokom s planine, ki se je spet pojavil in se potem poškodoval pri ojačitvenih delih (tako je pisalo v časopisu iz prejšnjega tedna).

Zaprla sem časopis. Brat se je zdel resnično utrujen.

Takoj se bo razvedelo, da sem ga šla pogledat v bolnišnico, in glede na to, da se piševa enako, vem, da se bo prav hitro in povsod začelo šušljati.

Včeraj mi mulci niso nič rekli, toda zagotovo bo kmalu na dnevnem redu. Gledam Niella in Sylvaina, kako na pol spita, molčita. Pluga ne vidim več, toda lepo se vozi po njegovi sledi, nič me ne skrbi.

V nedeljo je brat spal. Bedela sem ob njem kakor prava starejša sestra. Dremal je, kakor se pač spi v bolnišnici, po posebnem ritmu neobičajnih urnikov. Obožujem bolnišnice, zdijo se mi udobne, vedno sem se počutila pomirjeno, celo takrat, ko je umrla mami. V bistvu se je to zgodilo tukaj in sram me je tega občutka, da je vse v redu. Nikoli nisem bila prav obzirna. Tako je govoril tudi oče, kadar me je presenetil ob pomerjanju maminih ali celo babičinih oblačil, govoril je, da bi se me moral lotiti brez obzirov, toda mami mu je odgovarjala, pusti ga, minilo ga bo, boš videl, in me nikoli ni udaril.

Brat je odprl oči, vprašala sem ga, ali je dobro, nasmehnil se je in zardel, rekel mi je, da se je počutil tako varno, pa ni vedel, zakaj, in ker sem se nasmehnila tudi jaz, me je spomnil na to, kar sem že vedela, da je mami umrla, da je bila v tej bolnišnici.

Morala bi iti pogosteje do očija, a se ti ne zdi, kako dolgo že nisi šla? Oklevala sem. Včasih za kakšen trenutek sploh nisem več dobro vedela, ali je moj oče sploh še živ. Axel me je gledal skoraj prestrašen in potem, mogoče bom narobe razumela, ampak odkar ga je imel v glavi, tega dojenčka, to ni bil zarodek kakor vsi drugi, vsi, kar jih je izgubila, se spomniš, kako velik je bil? Odvrnila sem, ne, o tem nočem govoriti, o tem ne, ah ja, to je tabu, zate, ki si tako liberalna (s poudarkom na zadnjem zlogu). Nehaj, Axel. Ne, ne mislim nehati, ne bom nehal, in enkrat boš ti pogledala stvari take, kot so.

Nenadoma je umolknil, ker sem vztrepetala, ker je uporabil besedo stvari namesto trupla (zarodki, fetusi) najinih bratcev in sestric, najinih bratcev ali sestric, maminega trupla, njenega nestalnega (prožnega, mlahavega) trebuha, koliko nosečnosti, tega nikoli nisva natančno vedela, dosti jih je bilo pred nama in za nama tudi, toliko jih je bilo in samo midva, samo dva živa otroka.

Brat je potihem, skoraj nežno povzel, veš, dolgo sem mislil, da si prav zaradi tega ti … no, mislim, saj veš, kaj, ampak potem sem razumel, da ne, to ni imelo nič s tem, nisem tak butelj, a veš, nisem tako debilen, kakor so vsi, ki delajo bližnjice od možganov do tistih žogic, to nima nič opraviti s tem, zdaj to vem. Gledal me je pajdaško in nezaupljivo. Ampak ne moreš reči, da naju to ni izdelalo, zdelalo, kaj jaz vem, to naju je naredilo, kakor koli, narejena sva iz tega, ti in jaz, in jaz, jaz hočem vedeti, ali je bil tale, ta zadnji, hočem vedeti, ali je bil fant ali je bila punca, zato ker jo je to ubilo, mamico, pa njega tudi, ali pa njo, ne vem, tudi on je umrl, čeprav bi lahko živel, prepričan sem. Zakaj ne veva, ali je bil to brat ali sestra. Zakaj ga nismo pokopali. Zakaj nismo nikoli izrekli na glas, da ni on kriv, da ni nihče kriv, ampak da je bilo to zaradi tiste gnile kmetije na dnu pa zaradi snega pa viharjev. A se spomniš, kako viharno je bilo tisti dan, na tisti zarovtani planini, na tisti usrani planoti, ki bi brez teh mrež PPM itak že zdavnaj razpadla, pizda no, da smo živeli predaleč od vsega, da bi morali takrat poklicati helikopter, trije so prišli za en kurčev prst, trije, a nisi slišala te štale po soteski in na celi planoti, a nisi slišala, a si bila gluha?

Vsa v solzah in smrklju sem mu poskušala odgovoriti, toda bilo mi je tako hudo zaradi spominov, ki so se vračali tako sluzasti, lepljivi od vsega tega, spomin spomladanskega snega, spolzka in nevarna in siva žlobodra, in sploh, kadar se reče pri nas spomladanski sneg, vsak prav dobro ve, kaj to pomeni, zato ker pomlad, to je samo manj ostra in zato bolj zasnežena zima, še vetrovnejša, le malo manj mrzla. Bilo je spomladi, ko je umrla mami, bilo je spomladi, ko je rodila, ni umrla v bolnišnici, niti ni umrla med prevozom, dva dneva kasneje so jo odpeljali, da bi kaj jaz vem, najbrž naredili avtopsijo.

Krvaveti je začela ravno sredi viharja, sam si rekel, tega se spomniš, čeprav si bil star – koliko si bil star? Veš, da spomladi ni pluga, ki bi mogel dovolj hitro očistiti cesto, sneg se preveč oprijema, in freze so še počasnejše, in kako misliš, da bi helikopterji leteli in pristajali v takem viharju, pri kmetiji na dnu se je preveč vrtinčilo, dobro veš, rekli smo ji celo ciklon, ko še ni bilo tam jezera, pravili smo, stanujem na kmetiji na dnu, v ciklonu.

Ob tem spominu se je brat nasmehnil, da sva bila kdaj fantka, ponosna, da živiva v ciklonu. Vse od nesreče še ni jokal. Predvčerajšnjim je bil pripravljen na to, toda solze so se umaknile navznoter in poleg tega so bile moje čisto dovolj. Jokala sem za dva, celo za tri, in potem sva se začela smejati, smejati kakor utrgana, in rekla sem si, da je to, da se skupaj in tako močno smejiš nečemu, kar imajo ljudje za nesrečo, to mora biti nadarjenost za bratstvo, za sestrstvo, nadarjenost za to, da sva si brat in sestra.

Rekla sem si, toda njemu tega seveda nisem rekla, to sem si rekla sama zase, to sem si rekla v njegovem smehu, v smehu mojega bratca, ki je dvigoval svoj zapakirani kazalec, ker ga je malo stiskalo v prstu, in zaradi tega njegovega giba naju je še bolj stiskalo od smeha, kljub vsemu je bilo res noro, trije helikopterji za en prst.





Marie poberem zadnjo, toda prva je, ki mi prinese, vso svežo in premočeno, govorico o mojem bratu. Adèle, a je to res, da poznaš Axla? Od kod ga poznaš? A je to res, da se isto pišeta? A je bil on tvoj mož? Mama pravi, da ga že deset let ni bilo nazaj. Vsi začnejo govoriti in pri tem mešajo govorice in razpršene skrbi njihovega odraščanja. Ja, nikoli ni delal tukaj. Menda je celo zavrnil, kadar so bila dela na planoti, zato ker se je njegova mama baje utopila v umetnem jezeru. Pa ne, budala, ona je že prej umrla. Kakor koli, najprej so postavili jez, potem pa še vetrnice. Najstarejši se začnejo zmerjati zaradi teh vetrnic, no tako, pa smo, odpnejo se in vstanejo, tisti proti in tisti za.

Ustavim.

Marie in Marine jih nejeverno opazujeta in se muzata, malo ju tudi skrbi, ker je že toliko ura. Nadège na moji desni je naveličana in nasmejana. Gledam jo, pomigne mi, naj se ne menim, toda ne morem voziti, če niso pripeti.

Njihov jutranji prepir med samci ima odrasle razsežnosti, geopolitične vzroke. Branijo svoje ozemlje. Jezera so umetna, toda ne vsa, jezovi ozki, soteska navpična in vulkanski griči zaobljeni, planota tako dolga, vetrnice veliko prevelike, toda koliko deklet je v bližini.

Julien je jezen, njegovo jabolko se spušča in poskakuje. Stoji Joëlu nasproti. Njune vojne me utrujajo, izvirajo še iz starih časov, iz časa pred potopom, veliko preden so zgradili jez. Dekleta so bila vedno spretna pri stikanju drugje, pri iskanju novih topografij.

Marine in Marie enako boječe pogledujeta na uro, in fanta, ki ju doseže moj molk, se vrneta na svoje sedeže.

Spet speljem, toda previdno, ker pada, pada in zdaj le še s težavo uganem, kje je izpluženi trak ceste, ki ga je vdolbel snežni plug, čeprav vem, da ni daleč pred nami.

Žarometi naključno pobarvajo drevesa. Megla je tako trmoglava, kakor da sneg in nočni veter še nista dovolj, nič ne vidim, in vendar bomo morali naprej, zdi se, kot da so se z vrnitvijo vetra vse možne ujme nakopičile. Pa še mulci zraven. Marie me sprašuje, zakaj ni zimskega obvoza, zaradi plazu? Nočejo več, da se vozimo spodaj, misliš, da se bo tam dol tudi podrlo, ampak cesta čez prelaz bo pa očiščena? Zakaj že enkrat ne naredijo predora?

Obrnem se k njej, zaupaj mi, pomirimo se vsi skupaj, vozimo se za plugom, ker če bodo vsi začeli govoriti o predoru, se bom zlomila.

Predor in volkovi, to so njihovi najhujši prepiri. Slišim, da Sébastien zahteva lopate in da Nadège pravi, da bo imel tistega dneva, ko bodo kaj izvedeli o moji zgodbi, Nielle že brado in Sylvain si bo snel kapuco. Sylvain odgovori, ja, in tistega dne bomo izvedeli, zakaj je prvega septembra spet prišel, tip s ceste, in zakaj ga od takrat nismo več videli.





(proti šoli z mlajšimi vozači)


Sneg in veter sta se umaknila, sploh ne bi mogla reči, kdaj, kar tako, medtem ko sem imela odmor, in tako polagoma, da se sploh nisem zavedela. Skladi vzhajajočega sonca se nameščajo preko pečin, nad sotesko. Ta sončni vzhod se zdi kot zahod in moje oči si lahko malo oddahnejo, preden si grem h kmetijam krtačit živce ob zaskrbljenost mamic.

Čarovnica nikoli ne pospremi Lise in Minuita. Jaz pa iz varnostnih razlogov ne smem voziti po poti do njihove hiše, niti kadar je cesta suha. Otroka morata dva kilometra peš do bolj ali manj splužene ceste. Čakata me ob vznožju gore kakor njun starejši brat, in kadar je megla debela, kadar mora Lise zaradi megle gledati v sneg pred nogami ali kadar je hudo vetrovno, tako mi je povedala lani, da se ne bi izgubila, svoje korake postavljam v bratove sledi vse do postaje šolskega minibusa. In Minuit koraka po mojih, ampak se me drži za plašč.

Sledi, bila sva nora na iskanje sledi, midva z bratom. Predvsem tistih, ki so bile stare že par dni. Kakšnega dopoldneva je zrahljan sneg stekel v udrtino. Zvečer je voda tam zamrznila, toda ne na dnu stopinje, temveč točno na sredi, in se preoblikovala v tanko ledeno lusko, prozoren himen, ki sem ga z velikim užitkom neumorno razbijal z novimi koraki.

Lise pripne Minuita in teče v zadnji del, da bi se namestila na soncu. Pot našega minibusa je ovinkasta, toda skoraj ves čas ostane vodoravna in bolj ali manj vodi v nasprotno smer od sonca. Zjutraj proti zahodu in zvečer proti vzhodu, no, v bistvu ni čisto tako, odvisno je tudi od letnega časa, ampak danes zjutraj, te dni sredi novembra smer vožnje natančno sovpada z idejo, da se ob uri, ko prevažam male, oddaljujemo od sonca. Lise gleda nazaj, se baše s pogledom na sončni vzhod, in ker je skoraj rdečelasa, se ji svetloba splete povsod. Danes popoldne se bo podobno postavila proti sončnemu zahodu, v gosto sonce, ki ji bo namastil obraz z rdečo in se ji nato umaknil z lic, medtem ko jih bom vozila proti domu. Trenutno mi sonce dela napoto v vzvratnem ogledalu, ne morem pogledati vanj. Sledimo razvodju in hecno je, tudi nebo in zemlja sta kakor ločena: pred nami je masivna temno siva noč in za nami barve, da se ti zastudijo, in poleg tega ima Lise glavo vznak, ker hoče videti vse hkrati, zagotovo bo bruhala.

Peljemo se na drugo stran gore pobrat Thierryja, Niellovega bratca. Sonce gre na drugo stran minibusa in se nato spet vrne na Lisino kožo. Thierry se namrgoden usede zraven nje. Potem sonce za nekaj časa izgubimo, nekaj kilometrov se rahlo spuščamo, in ko se spet vzpenjamo, ne vzhaja več, temveč je že na višini vetrniških lopatic. Vzamem sončna očala in pozdravim brata Toma (tretarček) in Bruna (vrtičkar, zadnje leto). Vstopita: pokažeta mi snežne pajke, ki so se jima stkali v dlaneh, in se veselita igre svetlobe tudi na najmanjših vejicah.

Dan po ledeni in vetrovni megli so sneženi koli porasli z nežno ledeno bradico, in od vseh teh vremenskih neprilik pred kakšno uro, kar je skoraj neverjetno zoprno, ostanejo samo ta smešen umeten puh okoli oranžnih kolov in nekaj komentarjev mam, kako je bilo zjutraj za molžo grdo. A vas s ta velikimi ni nič zamedlo? Kako je bilo pa grdo.

Kadar me je bilo strah teme, te teme, ki se je v kotlini okoli kmetije še zgostila, in nisem hotel iti privezat psov ali nest na kompost (to je bilo na mojem spisku), mi je mami rekla, daj, kar pogumno, samo prestrašiti moraš to temo, pa se ne boš več ti bal nje, ampak ona tebe. Tako sem šel in grozil noči, toda sredi poletja je bila tako trda in predvsem tako polna premikajočih se stvari. Živi svišč se je mračno modro napihoval v temo, njegovi svetovi so se mi zdeli preveč živi, premikali so se, in sploh, bilo me je preveč strah. Planil sem nazaj v hišo in sploh nisem vedel, kje sem spustil iz rok to vedro za kompost.

Danes zjutraj sem bila vedra, že dolgo se ne bojim več noči, v bistvu imam raje nočni sneg od tistega podnevi, je manj nadut. Vozim v snegu, vetru, dežju, megli ali soncu, zaradi mraza moram kdaj preobremeniti motor, zoperstavljam se naravnim silam, kakor pravijo, in mamice me občudujejo.

Res je butasto in neodgovorno, ampak bi se, kakor moj brat, nekega dne prav rada znašla v kakšni katastrofi, v kakšnem dogodku naše gore. Rada bi se znašla sredi hudega vetra, viharja, zaradi česar ne bi mogla več naprej in bi morala poklicati pomoč in tako naprej.

Vstopita dvojčka, pripopana drug na drugega in tiho čemerna.

Vozim z lahkotnostjo. Pod šasijo slišim zamolklo in pomirjujoče pokljanje ravnokar potresenega pucolana.

Sunki vetra so za seboj na travnikih pustili nežne reliefe, sem ter tja kakšno grbasto diagonalo prek ceste, toda vse do šole nobenega pravega zameta. Le izpolnjena pot in moje misli, usmerjene k otrokom in postajam, brez zastranitev.





Ponedeljek, 5. december





(proti šoli s starejšimi vozači)


Nadège me pozdravi s potuhnjenim pogledom in pretiranim nasmeškom, ki ji razpotegne obraz. Odzdravim ji. Usede se zraven Sylvaina in me ne neha gledati. Zavzdihnem, odvrne pogled. Sprašujem se, ali se res toliko vidi. Včeraj me je brat podobno čudno gledal, potuhnjeno in od strani, ko sem ga šla obiskat v mesto v dolini.

Tega tipa sem srečala na vaškem trgu, v soboto, in sploh se nisva nič pogovarjala, razen dober dan, dober večer, zato ne vem, kaj bi mi lahko brali z obraza. Kaj? Nič, nič. Brat je včeraj zanikal, pa ne, in se nasmihal, nato pa zasukal pogovor drugam. Primazala bi mu kakšno. Kaj? Nič, Adèle, nič nisem rekel.

Speljem slabe volje. Skrbi me za Axla, ker cele dneve nič ne dela, razen da hodi k fizioterapevtu. Strah me je, da se ne bo znašel. Za čez teden sem mu pripravila majhne načrte. Tudi naslednji vikend ga bom šla pogledat, če ne bodo ceste preveč zoprne, že po suhi cesti potrebujem dve uri, kaj šele v takem. Ni navajen, skoraj nikoli ga ni bilo doma, hodil je z enega delovišča na drugega. Ko sem včeraj vstopila, sem se neudobne garsonjere prav prestrašila. Hotela sem ga vzeti k sebi domov, toda navedel je preveč tehten argument, da ima specializiranega fizioterapevta, ki se ga dobi samo dol, v mestu.

Skrbi me, ampak ne morem se zadržati, da ne bi mislila na lovca in da me ta misel ne bi tako nemogoče osrečevala.

V soboto na trgu okoli petih, šestih popoldne, odhajala sem od peka s težkim hlebcem kruha, še toplim od druge peke, moj sladkoben in vroč, mehek dan se je bližal koncu, ko sem ga videla, pokončnega, nasmejanega. Ni bil tak kot drugi. Dan se je že nekoliko nagnil. Stal je ob pick-upu nekoliko stran od skupin. Vedela sem, da so prišli s pogona, srnjak ali merjasec, pojma nimam in briga me, bili so hrupni, smešni, kakor ponavadi. Če ne bi imel tudi on oranžnega jopiča in istega napornega obnašanja, bi samo sebe prepričala, da on ni z njimi, kar se mene tiče, za lovce, ne, hvala.

Nadège poskuša prepričati Sylvaina, naj malo dvigne kapuco, in mu nekaj zašepeta v tilnik. Me prav zanima, katerega si bo na koncu izbrala, Joël se pretvarja, da gleda drugam, in Nielle se zdi kot nekdo, ki se ni nikoli zanimal zanjo, ampak to ni mogoče. Nenadoma mi uplahne ves pogum ob misli, da sem tudi jaz na tem, zaljubljena kakor najstnica, zaljubljena do bolečine, kakor pri petnajstih, v enega lovskega bebca.

Dolgo me je gledal, preden mi je rekel dober večer, se mi zdi, in odgovorila sem mu kar nekaj, to se mi pogosto dogaja, kadar v mislih prehitevam vprašanja. Predvidevam, da mi bo človek rekel lepo se imejte, zato rečem hvala, enako, in to izpade debilno, zato ker mi je rekel nasvidenje. Ne spomnim se, kaj brezzveznega sem mu odgovorila v soboto, ampak vem, da je bil moj odgovor popolnoma mimo in da se mi je smejal. Lep je bil v svojem smehu in jopiču.

Ob misli na to mi je cesta zelo neprijetna. Danes me nočni sneg živcira, z veseljem bi šla skozi sotesko, kljub prepovedi. Vem, da je odprta pred osmo zjutraj in po peti popoldne, in čez vikend grejo skozi tudi manjši tovornjaki, včeraj sem jih srečala, ko sem šla k bratu, zakaj torej ne bi šel tudi moj mali furgon. Danes je tako toplo in sivo, po možnosti bo še deževalo preko snega, prava drsalnica bo, skozi sotesko je vsaj manj spolzko.

Še eno težavo imam pri pozdravih, in to je, da nikoli ne vem, ob kateri uri se začne dober večer, vedno ga uporabim prezgodaj ali prepozno. Če srečam koga popoldne, dober dan, se vsakič zmotim, vedno dobim v odgovor dober večer, ali pa obratno, skratka odgovori mi s tistim pozdravom, ki ga jaz nisem uporabila. Mogoče se mi je to zgodilo tudi v soboto.

No evo, dežuje, kaj sem rekla. Jebela cesta, si danes slabe volje, Adèle. Cela plundra bo.

Jutri, če bo mraz spet pritisnil, bo sneg, ki se je napil vode, zamrznil in se bo dalo hoditi po njem brez krpelj, da bo glasno hrskalo pod nogami.

Do takrat pa sama plundra, kakor spomladi.

Očitno tukaj sploh nimamo več pomladi, pomlad, to je samo več snega in daljši dnevi. Po mojem pomlad pride samo tako, v obrisih, jeseni skrita v nepredvidljivih otoplitvah in poleti v nenadnih ohladitvah. Temperaturni šoki so vse pogostejši, velike suše šibijo kamnine, zaradi menjavanja zmrzali in taljenja se premikajo tla, vožnja po cestah še poglablja vibracije, gora se ruši, in ob vsem tem človek niti ne ve več, kako naj se obleče.

V oranžnem jopiču bi se mi moral zdeti nizkoten. Ne maram lovcev, čeprav vem, da so odstreli nujni in da tega ne bi opravljala namesto njih. Tukaj se lovci potrudijo celo toliko, da grejo do hiš, večer prej grejo trkat po osamljenih kmetijah, naznanit, da bodo jutri ob svitu, zjutraj in tudi dopoldne v bližini, na obronku gozda, ali na polju tega in tega kmeta, zaradi otrok vam povem. Toda ne maram orožja, ne maram njihovih zadovoljnih, sitih pogledov, in on je bil prav takšen, nažrt.

Šla sem mimo čisto blizu in rekel mi je dober dan (ali dober večer), medtem ko je preko trupla v zadnjem delu pick-upa, ki se mi je zdelo ogromno, vlekel težko in glasno ponjavo. Če še enkrat pomislim, je bilo res obsežno za merjasca, pa za srnjaka tudi. Me prav zanima, če jim ne zaidejo včasih tudi kakšni mladi jeleni na muho, kadar slečejo svoj jopič in odkoračijo v gozd.

Zdaj smo pa res kot v belkasti greznici, zatežila sem devetarjem, naj utihnejo, da bi se lahko osredotočila na vožnjo, kakor da bi bila njihova pogajanja v zvezi s SIM-ko tisto, kar se je usedlo na mojo nepotrpežljivost. Grozna sem, preveva me njegov smeh, njegov glas, način, kako je pokrival žival. Ta spomin na nič od nič (koliko je trajalo, eno, dve minuti, ali pa še to ne) mi vijuga po trebuhu in skoraj popolnoma stisnjene brazgotine imam v krčih. V počasnem posnetku si ga predstavljam, kako si na ramo prislanja puško. Moje brazgotine oblikujejo velike ustnice in že deset let so še vedno občutljive, ne da me bolijo, le občutljivejše so kot navadne ustnice deklet, kadar jih krči v poželenju. Počutim se kot večna konvalescentka, mladooperiranka.

Pooperacijske nege sem se lotila z veliko mirnostjo. Vsak dan sta mi za to šli vsaj dve uri skupaj, ali tri. Potrpežljivo sem se posvečala negi, čutila sem, da sem pretirano vedra. Poskušala sem se izogniti dotiku klitorisa, ohranjenega in oživčenega ostanka želoda. Tako trpko sem ga čutila, da sem le stežka prenašala kavbojke. Vaje za raztezanje s kirurškimi dildoti so bile dokaj neprijetne, toda pri fizioterapevtu sem srečala neko mlado mamico, s katero sva se spoprijateljili, in sem se je vsakič razveselila. Govorila sem ji o svojem drugem rojstvu. Ona je meni brez zadržkov pripovedovala o svoji neuspeli epiziotomiji, svoji jezi, svojih težavah v odnosu do dojenčka, o nekoristnem očetu, zaskrbljenem starejšem bratu, o vseh skrbeh brez konca po končanem porodu. Večkrat sem jo presenetila med kracanjem. Vedno je hitro zaprla zvezek in zardela. Nekoč mi je priznala, da bi rada napisala roman, ampak da je to vedno postal strip brez oblačkov. Ne morem najti svojih besed. Govorila mi je, ne najdem svojih besed, kakor da ne bi več vedela, kam jih je založila. Ob moji zgodbi se je jokala, popolnoma sem se ji izpovedala, tako naravna je bila, sveža, bela in rjava, lepa, iskrena. Čutila sem, da ob poslušanju moje zgodbe objokuje svojo, in to nama je obema tako dobro delo, ta intimna jamranja.

Začelo je močneje deževati, le da sem se zdaj priključila na regionalno cesto, ki je bolje splužena. Ne morem razločiti šibkega občutka sramu, ki se je vzel bogve od kod v meni, iz nekakšne izostrene občutljivosti, razčustvovanosti iz nekega drugega stoletja. Stoletja, ki je že davno za nami in je odlagal v nas prav toliko trpljenja in čustev kot danes, toda njegovi običaji so tako strogo prepovedovali, da bi se o tem govorilo, da so mlade ženske omedlevale že ob najmanjšem golem občutju. Zdi se mi, da izginja kakor one, v strupenem celjenju brazgotin, ob hrupnem spominu na ponjavo preko smešno nepomembnega doberdana ali dobervečera.

Ne, ni bilo smešno nepomembno, zato ker me je dolgo gledal, zato ker mi spomin na zvok te ponjave še vedno nenormalno utripa med stegni. In zaradi tega odmeva se mi moje telo spet zelo slabo prilega, stiska me.


Včeraj je Axel govoril tako glasno, ampak si ga nisem upala prositi, naj stiša za eno stopnjo. Prej se ni hotel pogovarjati z mano, odkar pa se je ponesrečil, sem postala njegova zaupnica, zato sem se včeraj pretvarjala, kot da ne vidim tistega njegovega butastega nasmeška, in ko je začel govoriti preglasno, nisem nič rekla. Nisem hotela tvegati novega večmesečnega ali večletnega molka samo zato, ker sovražim, ampak res sovražim kričanje.

Samo to je znal, kričati, ko me je po enem ali dveh obdobjih molka in hrupnih pisem prišel nadlegovat. Nadlegoval me je, da bi me odvrnil od operacije.

Brez opozorila se je vrnil v stanovanje nekega popoldneva, tik preden sem odšla v Bruselj. Pa sem mu pisala, da ga nočem videti. Bala sem se ga. Opozorila sem svojega takratnega fanta, ki se je bil pripravljen vmešati, če bi ga poklicala. Z bratom se nisva videla, niti se nisva slišala po telefonu že več kot eno leto, pisal mi je neskončna pisma, zaradi katerih sem postala vsa majcena, ki so me zdrobila v čisto in svežo, nevzdržno bolečino. Vendar sem prebrala vsa, zadala sem si prebiranje teh pisem, ki so bila dolga in redna. Povzročala so mi hudo bolečino, kdaj pa kdaj pa so me tudi spravila v smeh, kadar je iskal razloge in je spet potegnil na plan psihiatrijo. Hotel me je pospraviti v predalček, ki bi mu malo bolj ustrezal. V nekaterih pismih mi je poskušal izsiliti priznanje, da sem prikrit homoseksualec, nemogoče mu je bilo ločiti med identiteto in seksualnostjo. Ko mi je napisal, ti si homič, sem si predstavljala, da spim s punco, in to me je begalo. Potem pa sem razumela, da je moj brat čisto mimo, zato ker si me je predstavljal kot fanta, ki spi s fantom, jaz pa sem imela že tako lepe prsi in gib, ki pride zraven.

Na večer pred operacijo se je razburjal v mraku okoli mojega kovčka, ki sem ga položila na kavč. Rotil me je, naj tega ne naredim. Izgubljal se je v svojem življenju in spominih, zapiral se je v nekoristna prepričevanja, govoril mi je o očiju, ki naju ni več prepoznal, rad bi, da bi me lahko spet prepoznal. Vendar je bil on tisti, ki ni nikoli poskusil razumeti mene, vedeti, kdo resnično sem.

Gledala sem ga, kot bi me zapuščal.

Ta tako bližnja operacija je še napihovala razliko med nama, ki je obstajala od vedno, neslišen nesporazum, katerega šume, ostanke sem vendar kdaj pa kdaj zaslišala. Z zamudo so me ranili in me plašili.

Najino odraščanje ni bilo lahko, in to ne samo zaradi mamine smrti in ker se je oči tako zanemaril. Ni bilo lahko med nama. Odraščanje naju je ločilo. Želela sem govoriti o svojem osovraženem telesu, toda nisem mogla, torej sem molčala. On pa se je obnašal kakor možakar in to me je sesuvalo, pustilo me je v tihi stiski, gluhi za njegova vprašanja. Bila sem v popolnem strahu, okamnela od bojazni, da me ne bo razumel, in mislim, da je on trpel zaradi moje tišine.

Govoril je in govoril, skoraj deset ur me je že nadlegoval, morala bi spati, preden grem na vlak. Nisem več poslušala, prepričana sem bila, da je že dolgo, odkar sem izgubila brata, tako sem ga ljubila, ljubila sem nekoga, ki ga ni več.

Večkrat mi je rekel, če to storiš, ne bom imel več starejšega brata.

Me poslušaš? Jaz sem hotel to delo, da bi bil sam, a razumeš, nedosegljiv, točno to, nedosegljiv, zato ker na tristo metrih v zraku ti nihče ne pride brenčat okoli glave. Te pa nadzorujejo. Od daleč, ne moreš jih videti. Z daljnogledom, tisti tam, opazoval nas je z daljnogledom in vedel je, kaj se bo zgodilo. Resno? Ja resno, s tipi, kot je on, sem se že pogovarjal, a veš, pogosto govorim z njimi, moram razumeti, kaj mi dajo delati. Recimo, zakaj samo južni veter kruši vse te male kamenčke v soteski, kako oni sprožijo še veliko večje, vse hočem vedeti, ves čas. Ampak ti tipi, niti eden ne spleza gor, niti eden. Poslikajo od spodaj, ali pa iz helikopterja, potem dajo slike na računalnik, naredijo svoje računčke, narišejo točke za sidrišča. Mislim, točke, tiste za učvrstitev skale, zato ker točk za privez, nosilce, opremo za dostop, tega ne predvidijo vedno, celo pogosto tega ne predvidijo, predvsem kadar se ne da priti od zgoraj, ker bi sicer imeli preveč dela. In tako natisnejo, razdelijo sheme, kopije v vodilno mapo delovišča, potem pa, znajdi se. Samo enega sem poznal, geologa, ki je bil tudi delavec na višini, označbe je delal kar direktno na kamnino. Vsi ostali te pa gledajo skozi daljnogled. V njihovih projektivnih birojih je še huje, nimajo dovolj širokega pregleda, nakracajo svoje, 5 kubikov zminirajte tukaj, 10 jih podprite tukaj, medtem ko je skala široka recimo 50 metrov, ne vidijo male špranje na levi, ne povežejo tega z neravnovesjem skale, in veš, zakaj, zato ker ne visijo tam, zato ker niso sami v mrazu in rafalih vetra, ko nisi več niti prepričan, če gre vrv skozi klin. Ko podvomiš v pritrdilni sistem, ki si si ga namestil sam. Včasih si na mestih, kamor še nikoli nihče ni šel, zastopiš? Vodje gradbenih del so hujši, samo ekonomski poslovneži so, gradbišče je za njih posel, in to je vse. Vodje gradbišča sploh ni bilo tam. In zadnjič, ta mali butelj, ta, ta mali, ni se mu dalo, hotel je prišparati čas in energijo, in evo. Pa o čem govoriš, Axel, o čem govoriš? Zadnjič, zato ker zdajle, zame, to ni nič takega. Spektakularno, ampak nič takega.

Lani smo enega izgubili, tako kretensko, speštalo ga je pod kamnitim dežjem, šel je spodaj, ko so čistili nestabilne skale, zato ker se mu ni dalo iti okrog, a si ti to predstavljaš? Ja, geolog ne bo nič odgovarjal, v redu, ko bom pa jaz v mapo gradbišča zacahnal 8-milimetrski razmik s prizmo, to mu je pa smešno, on ne bo šel evakuirat cone samo zaradi tega. Spet vzame svoj daljnogled, kot da smo mi eni ptiči.

Axel je začel govoriti tiše, zdel se je izčrpan, zlovoljno me je gledal, ker sem se smehljala, ampak jaz sem bila tako zelo vesela, da sem ga lahko poslušala, in tako čudno mi je bilo, ko sem si predstavljala brata na vrveh, kako ga skozi daljnogled opazuje nekakšen predstojnik, malo voajer, malo varuh, malo pa ornitolog.

Bil je zgoraj brez, čudovit, to je bilo prvič, da sem ga videla od bokov navzgor, vse od tistega poletja, ko je zgorelo drevo. Poletja, ko smo odšli s kmetije.

Ko sva odraščala, me je njegovo telo vznemirjalo, kdaj sem ga zato celo prezirala. Nekega večera, ko je prišel iz hleva, si je pred pečjo slekel pulover. Ramena, ki si jih je grel tako, da se je sklanjal, kot bi se hotel spustiti v plamene, so mu napenjala preozko majico. Poraščeni tilnik je bil povsem sklonjen, obraz je tiščal k ognju. Nisem ga mogla videti, gledati, kaj bom postala tudi jaz, kar bi tudi jaz že morala biti (oči se je norčeval, ker sem zaostajal). Spomnim se, da sem vstala, da bi pripravila mizo, in ga porinila, da sem šla mimo.

Zvečer na kmetiji sem mu rekla lahko noč, s hrbtom obrnjena proti njemu, in se nisem hotela obrniti proti njegovi postelji. Nikoli nisem šla z njim v kopalnico.

Nisem se hotela navaditi na njegovo moško telo.

Ko sem bila na to končno pripravljena, v mestu, ko sem končno imela svojega, mislim telo, pa je on postal divje sramežljiv.

V stanovanju mi je iz sobe vrgel pozabljen modrček in mi rekel, zakaj za vraga puščaš svoje umazane cunje, da ležijo po sobi.

V internatu nikoli nisva bila v isti sobi in bala sem se vikendov in počitnic zaradi sobe najinega otroštva, ki sva si jo delila.

Ko sem bil v zadnjem letniku gimnazije, on v prvem, sva imela druge skrbi. Oči se je zapuščal. Bolj ko se je zapuščal, bolj se nama je vračala mami, zato ker sva se zavedala, kako jo pogrešamo. Bil sem izoblikovan, toda to telo sem tako zavračal, da sem ostajal suhcen, sanjač, kakor da ne bi bil v svoji koži. V očijevih pozabah se nama je spomin na mami vse bolj vračal v misli. O tem sva govorila na skrivaj. Nisva se pogosto vračala na kmetijo. Skoraj sem že izgubila navade za vzdrževanje distance do bratovega telesa, panično manijo, da se mu ne približujem, nato pa se mi je povrnil v ognju.

Zadnje poletje, ko so se vode že dvigovale, tik pred izselitvijo, sva hotela pripraviti žur, piknik pred hišo, ob mladem jezeru. Toliko stvari bi lahko proslavljala, žalostnih in nežalostnih. Maturo, odhod v mesto in to, čemur sva sramežljivo, v rokavicah, rekla očijeva rešitev. Morala bi ji reči bolj rešitev za očija, toda vse do konca je moral biti on tisti, ki odloča, oče, zato sva raje rekla tako, očijeva rešitev.

Bili smo tam s prijatelji, nekaj oddaljenimi sosedi in očijem, sedeli smo okoli koz ob vodi, kamor smo s takim veseljem namakali palce in ji kodrali valovčke.

Oči je šel zgodaj spat, takoj ko se je znočilo. Rekel nam je, naj pazimo na žar, po njegovem je bil namreč preblizu mrtvega drevesa. In ker je bilo mrtvo drevo tik ob hiši in ker zaenkrat hiša še ni bila pod vodo, je ni želel videti v plamenih. Ja, oče, v redu je, saj sva že odrasla. Neškodljivo sva se šalila, toda ni se zdelo, da bi mu bilo to všeč.

Brat se ga je napil z drugimi. Žerjavico smo pustili počasi ugašati. Odločili so se, da bodo prespali tam, v spalkah, ob spreminjajočem se robu jezera. Norčevala sem se, da bom jutri našla njihova utopljena trupla. Šla sem v sobo in brez misli gledala avtocesto mravelj, ki je peljala iz razpoke v mrtvem drevesu. Med rjuhami mi je bilo nekoliko neudobno in nenadoma sem dojela, kaj so počele mravlje. Stekla sem ven.

Plameni so bili že visoki, v zubljih očijev obraz, bil je negiben, razorožen in v pižami. Poslala sem ga nazaj v posteljo in šla zbudit Axla. Silovito je skočil iz spalne vreče. Opotekel se je, si nataknil kavbojke in mi zakričal, naj grem po sekiro, hitro. Drugi so se zganili, bili so res preveč pijani, nekoristni in zapleteni v svoje vreče. Pospali so nazaj.

Jaz sem že odvila cev, toda uspelo mi je le zmočiti plamene, skozi katere sem videla očijev obraz, kako odkimava v spalničnem oknu. Iz cevi je tekel le smešno droben curek, zbiralnik je bil skoraj prazen. Z vedri sem hotela nositi vodo iz jezera. Brat, ki je poskušal z brcami prevrniti deblo, je spet zakričal, nehaj biti tak idiot in mi prinesi tisto kurčevo sekiro.

Z dvorezno sekiro se je lotil drevesa in njegovo telo mi je butnilo naravnost v obraz.

Videla sem Axlova ramena, kako mu nabrekajo od napora, njegove čvrste roke. Videla sem goreče krpe ob njegovih dlaneh, ki so čvrsto držale sekiro, zagozdeno v izsušeno lubje. Ljubila sem njegove žilave roke, napete barve v njih. Slišala sem škripanje razčetverjenih kadečih se vlaken. Ljubila sem njegov tilnik, kamor so se pripenjale vezi in kite razgretih mišic. Videla sem njegov mračen in rdeče svetlikav torzo, kjer mu je prasketal pot in so se izgubljale iskrice.

In potem se je vse končalo, z utrujeno brco je zavalil še vroče deblo po tleh in v vodo. Špricanje in pokljanje je prebudilo speče, bili so mokri, presenečeni, skoraj jezni.

Včeraj, medtem ko je govoril, sem lahko sledila obrisom njegovih gibov. Njegove mišice so dolge, polne. Ima mišice delavca in ne mišic iz telovadnice, in to se me je dotaknilo. Za delo na višini ni dovolj, da znaš plezati in da zaupaš v material in dobro pritrjena sidrišča, a veš, rabiš tudi to prekleto znanje, kako prenašati mraz, samoto, rabiš dobro fizično kondicijo. Ni dovolj, da znaš lesti navkreber, zaupati moraš vase in poznati svoje meje in delati, premikati svoje meje, se utrjevati, kjer si šibek. Šepetal je, kot da bi mi pripovedoval zaupnosti. Ko sem gledala njegovo roko, podlaket, njegova stisnjena zapestja in zdravo roko, se mi je zdel, kot da sanja, kako se premika po steni. Toda nenadoma se je usedel in skril svoje besede med te čudovite roke, z dlanmi si je šel skozi lase, s povitim prstom nad glavo.

Gledal me je skozi daljnogled, videl je, kako se je odtrgala stena, videl me je pasti. Konec je, Axel. Ne, hrup, ti si sploh ne predstavljaš, kakšen trušč je to bil in kako se je povsod treslo.

Pripeljem do mesteca in zagledamo šolo, zgoraj, na vrhu, s panoramskim razgledom iz internata.

Moji vozači, vdani v usodo, poberejo svoje nahrbtnike. Vseeno imajo kakšno lepo besedo zame, kot vedno. Se vidimo, Adèle, lepo se imej, lep dan, take stvari.

Mislim, da se mi je včeraj vrnil brat.





Torek, 3. januar





(proti šoli z mlajšimi vozači)


Že nekaj dni se naši pogovori napajajo z lepim vremenom. To je dobro za zimski turizem, tek na smučeh, drsanje, telemark, vleka na smučeh, in planota je pod soncem ogromna, kakor umetno poogromnjena. Lepa, velika sterilnost zime. Kamnite stene se od tega zdijo še bolj navpične in slikovite. Vendar planota zame ni nikoli tako resno ganljiva kakor v viharju ali megli. Planota, naše ceste, naša polja, naši gozdovi in naša jezera, naši ognjeniki. Naši koraki, ki so stopinjo za stopinjo vse bolj zamazani. Naši koraki, ki nam jih veter otežuje. Vozli mrež, kamor se ob robovih planinskih pašnikov zapnejo ostanki megle. Raje imam, da jih posrka vihar, kakor da jih tako do suhega posesajo lepi dnevi.

Ne maram sončnega snega. Agresiven je. To je samo stvar turizma ali zaslepitve.

Zelo je mraz. Nedosegljive zvezde lebdijo v zraku, ledene zvezdice, drobcene in živahne, ki padajo na sneg. Prozorne pršice. Zdijo se kot nemogoča in kristalna transpozicija božičnega petja.

Hugues se igra s škornji, od daleč ga vidim, kako se kar trese, in ko spusti materino roko, se z vso naglico povzpne v minibus. Poskuša mi kar se da jasno razložiti (le da mu to ne gre, tako je razburjen), kako se današnji sneg ne zdi tak kot ponavadi, ker ima, če prav razumem, tako hecno ivje povrhu, in to je natančno, natančno (besedo izgovori trikrat, brez napake), natančno tako kot predvčerajšnjim kokos, nariban na novoletno torto. Zdi se, kakor da se je sneg zamenjal, tudi če ponoči ni bilo snega, in jaz bi ga tako rad pojedel, ampak bratje in sestra pravijo, da ne smem, zato ker je sneg en tak filter. Ampak bi ga pa tako rad … Ustavi se, da zadiha, se pripne kakor veliki zraven Minuita, nato skupaj nadaljujeta svoj meteorološki klepet, ki ga izkrivljajo nenavadna razglabljanja njune starosti. Od daleč ju nadzoruje Lise.

Hugues je ubesedil moje občutke. Kljub vsem težavam pri izražanju je našel strašljivo točne besede in izrazil moj odpor do tega tako nasilno lepega vremena. Lepo vreme te z ostudnim okusom po prazničnem kolaču ali po nedelji pripravi do tega, da se greš v gručah sprehajat. Z družino, z zaljubljencem. V ustih imaš slab okus, toda moraš se držati za roko in se smehljati in govoriti, da imamo pa res srečo, oh, res, to nam je pa ratalo (še posebej, če si na počitnicah, kakšen prekrasen dan se je naredil).

Prečkam razvodje med atlantskimi in sredozemskimi rekami, označeno s panojem sredi pokrajine za na razglednico, sranje, čisto preveč me to nervira, komaj čakam večer.

Dvojčka, Paule in Nil, se slabe volje usedeta v minibus.

Dvojajčna sta, brat in sestra.

Tukaj sta rojena, ovita v odvraten sloves marginaliziranih zelenih, ki ga podpirajo njuni starši. Čmeriki in renčača, ki sta prišla od drugod in s seboj privlekla cel kup čudnih navad, idej o poljudnem izobraževanju na prostem. Sosedje se včasih še vedno posmehujejo njihovemu suhemu stranišču, skoraj kot včasih, v lesenih, a se spomniš. Njihovi iztrebki, pomešani z žagovino, ki ji poleti primešajo seno in jeseni suho listje, to je ogabno. Dvojčka pravita, da tja pomečejo tudi olupke od mandarin in lase, kadar jih mami postriže. Oči pravi, da gre to potem na kompost. Mi vsaj ne trackamo pitne vode za sranje. Drugi skomignejo z rameni, pa kaj potem, itak kipi iz prepolnih zbiralnikov ob kmetijah.

Tukaj ne manjka vode.

Težava dvojčkov niso vonjave iz sekreta. Temveč zavijanje volkov.

Še leta kasneje se jih sliši.

Takoj po rojstvu mlajših dvojčkov je renčač sprejel v svoje naročje še dva druga dvojčka, Shendoja in Dryado. Samčka in samičko, ilegalna. Zaupal ju je vodji tropa, velikemu sibirskemu haskiju, ki sta se mu zelo hitro podredila. Neke noči ju je šel iskat v zoološki park, da bi razblinil mitološki strah pred volkovi, ki pride samo iz človeške budalosti. Rečem ti, lovci in tudi pisatelji, pravljičarji, ki so napisali rdečo kapico, to so res budale, to so še večje budale kot kifeljci. Volk, to je kot jamarjev štrik, z njim greš lahko dlje, prebuja ti duha, zastopiš, malo svetlobe špricne na to zaprto sranje, te budalosti od legend. Tako govori, gozdni renčač.

Prav všeč mi je.

Pestoval je volkca v svojem vonju, ju hranil po steklenički in ju osveščal o tem kurčevem človeškem rodu.

Vode nista srkala, temveč sta jo hlastala kakor psa. Shendo je že dvigoval rep, kadar se je približal Nilu. Dryade je z veliko nerodno šapo prosjačila za čohanje po trebuhu in Paule se ji je pogosto zdrenjala v naročje.

Toda nekega zgodnjega jutra je blizu njihove hiše, pred postajo šolskega minibusa, nekdo opazil volka, pa ne volka, ki maha z repom, ne njihovega volka.

Za sledjo velikega srnjaka je bila njegova sled in jasno je bilo, kaj se je dogajalo. Lovil je, sicer se ne bi tako približal zaselku, divji volkovi so preveč boječi. Niti ni mogel biti udomačen volk, tak se že ne bi zafrkaval z zasledovanjem srnjaka.

To, da se je pojavil, je sprožilo čezmerne in protislovne reakcije. Lovci in zeleni so se počili, medtem ko sta dvojčka poskušala slediti v šoli.

Težave so prišle nekega petka okoli pol osmih zjutraj, točno ob uri šolskega minibusa, ob istem času kot jaz. Deset orožnikov, štirje zvezni čuvaji, s palicami in brizgami, da bi odpeljali dvojčka.

Jaz sem odpeljala svoja dvojčka, ki sta objokovala svoja najljubša kužka, in ju nisem poskušala potolažiti. Vem, da so pri teh letih neutolažljivi. Nisem bila ponosna v tem svojem minibusu, da nisem vedela ne kaj naj naredim ne kaj naj rečem. Drugi mali vozači so molčali, molčali smo vsi skupaj.

Toda volk je nekaj dni zatem še vedno vlekel svoj rep po meglicah planote in najbrž se mu za rep ni prilepilo dosti rose in govoric.

Polemika se je napihnila do nemogočih razsežnosti, otroci so obnavljali legende in pripovedke, ki so jih slišali prilagojene iz ust svojih staršev. Pa so se spet lotili zgodbe o beli gospe in o našem debilu s ceste, ki ga je pojedel volk, ali pa ga je samo videl, ja, to je bil človek, ki je videl volka in je zato postal nemiren. Paule in Nil sta jokala, jokala.

Učitelj jima je utrujen poskušal pokazati drugačno interpretacijo mladinske literature.

Na šolskem svetu je nam odraslim povedal, da bo pri državnem tožilcu vložil pritožbo zaradi grafitov na zidku, ki je ob cesti skozi sotesko, saj glede na to, da je takole izpostavljen na javnem mestu in dobro viden, podpihuje rasno sovraštvo.

Nekdo s polomljenimi koleščki v glavi je z debelimi, velikimi tiskanimi črkami kakor v vrtcu napisal »ARABCI, PEDRI, ŽIDI, KOMUNISTI, ZELENI, VOLK IN MEDVED: RAUS«.

Nil in Paule pa sta še vedno smrkala.





Tony se najprej ni hotel videvati z mano v vasi, iz strahu, da se bo govorilo naokoli. Pravil mi je o nekem hotelu v mestu. Ne, v bistvu mi ni pravil o tem, neki vikend me je prijel pod roko in me odpeljal dol. Posedel me je v svoj pick-up, celo pot si nisva nič rekla. Parkiral je, šla sva na tramvaj in v prvi poceni hotel.

To, da sva šla v hotel, me je spravljalo v zadrego, toda sprejela bi kar koli, da bi bila lahko z njim. Deževalo je, deževalo je od povsod in v najini sobi je bila na robu kadi postavljena slika z dežjem. V hotelih so vedno slike, ki niso slike, ampak so okrasni predmeti. Sicer jih je bilo pa tudi tukaj polno, samih jajc. V kopalnici pa ni bilo kot ponavadi, slika se je zdela, kot da je res samo sama sebi namen, sama sebi, svoji podobi, teksturi, dežju. Zelo je bila lepa, dvodimenzionalna, natrpana z modro. Komaj vidno so ljudje stoje čakali, od ramen navzgor skriti pod dežniki. Bili so na obronku pogleda, kot povsem ob kraju prizora s statisti, in samo moder, moder, moder in siv dež je jasno prekrival površje platna. Platno, zgolj pripeto na krhek, lahko zlomljiv okvir. Ni bilo higienično, spraševala sem se, kako je postopala čistilka. Predstavljala sem si jo, kako sliko na hitro privzdigne, potegne s krpo, jo postavi nazaj. Ostala sem v kadi, zvita, zleknjena ob strani, žalostno kontemplativna gledala sliko in zelo od daleč poslušala Tonyjevo premikanje v sosednji sobi.

Pridružila sem se mu v kopalnem plašču, z modro, modro, modro in sivo v očeh. Obrnil se je in nikoli nisem čutila tako močne potrebe v sebi, čeprav se nisem hotela ljubiti v hotelu in ne takoj. Zlagala sem se mu, da imam menstruacijo, in sem si poskušala iz neke poštenosti, iz igre, ne vem, predstavljati, kakšna bolečina bi to lahko bila, krči v maternici in to, da te kolje vse do hrbta. Rekel mi je, nič hudega, nisem vedela, kaj je s tem mislil, je hotel vseeno seksati, ali pač to, da ne seksava, ni nič hudega. Odgovorila sem, da bi šla rada malo hodit po dežju, da imam rada dež, celo v mestu, in da bom tako pozabila na bolečino v trebuhu.

Dokaj hitro sem se oblekla. Od operacije se ne ličim več in tudi steznike sem pustila pri miru (si pa oblečem modrček, da me stiska, sicer se ne počutim v redu).

Ko sva se spuščala proti premočenemu mestu, ko sva stopila vanj, me je dejansko začelo boleti v trebuhu, boleti točno tako, prvikrat. Bilo je to, kar sem mislila, kar je bilo prvič, toda to bolečino sem od nekod poznala. Poskušala sem se prepričati, da je to nemogoče, da nimam maternice, nimam jajčnikov, nimam jajcevodov, in vendar sem čutila pest mesa, kako se mečka v meni, nad vagino, z neko stalnostjo, ki se mi je zdela nepomirljiva in čezmerna obenem.

Bolelo me je na tem nezamisljivem mestu. Bolelo me je to, česar nimam. Tudi krvavela sem, poznala sem krvavenje. Krvavela sem brez kapljice.

Globoko v enem od krčev sem se spomnila, da me je že bolelo na ta način, tako močno, ko sem bil še mlad, veliko preden sem se dala operirati, in to samo, če se je kaj dogajalo, pa kdaj tudi sploh nič posebnega, odsevi ali besede, filmi, zgodbe, ampak me je vseeno pretreslo zaradi mami. Gledal sem recimo neka jajca po televiziji in nekaj me je spomnilo na mamino obilno krvavenje. V resnici nisem vedel, samo preprosto bolelo me je v trebuhu. Pomislila sem, da sem zato tako težko in tako redno v sebi nosila spomin na mamine spontane splave, ker sem bila že dekle.

Na to vprašanje sem si našla nepričakovane odgovore, v spomin sem si priklicala zaupne pogovore med mami in babi, ki jih je imela prav toliko, in najbrž tudi že njena mati, že davno.

V bolečini sem uvidela, da to, da nimaš otroka, to je to, to pomeni biti ženska. To ni imeti otroka. Biti mati pomeni izgubiti otroka, nositi to grobno jamo, kamor se bodo zapeli bratje in sestre. Tam me je bolelo, s surovim, nasilnim zavedanjem me je bolelo v smrtnem mešičku moje matere, od koder prihajam.

Rekli bi, da prej, nekoč, ni bilo tako, da je šlo mimo. Vem, da to ni res, vem, da so to samo budalosti raznih zgodovinarjev, pa tudi vnaprej pripravljene fraze, ki jih ponavljaš, da greš naprej, da zanikaš. Babi je izgubila tri že rojene otroke, enega takoj po rojstvu in enega že odraslega, in ves čas je bila na robu solz. Toda še v joku je zatrjevala, da je toliko trpela tudi zaradi drugih, morda še celo bolj. Drugi, to so bili vsi tisti, ki niso bili rojeni pravočasno, katerih krhko popkovino so preščipnili z nohtom in katerih silhuete so se pogosto le slutile v potezi tistih, ki so imeli svojo silhueto.

Stopila sva v kavarno, ker je dež postal preveč navpičen, čvrst. Prepričana sem bila, da mojega brata, njega nikoli ni tako bolelo v trebuhu.

Če bi bila ženska po rojstvu, bi že zanosila. In bi že izgubila te koščene zarodke, majcene majcene, toda včasih že tako lepo izrisane, da se veke in ustnice, zelo razločne, prikradejo tik pod površje, toliko, da se vidijo.

Tony mi je rekel, ejo, o čem razmišljaš, tako žalostna si. Prisegla sem si, da mu bom nekega dne, nekega večera vse povedala.

Z njim spim v skrivnostih. V skrivnosti za našo vas, ki ne ve ničesar o najini zgodbi, med nama, toda tudi v moji lastni skrivnosti, ki je nisem z nikomer delila, razen z Axlom.





(iz šole z mlajšimi vozači)


Vse lepo sonce se je spravilo pod oblake. Srečna sem, da sem s Tonyjem.

Še vedno je ves previden, kadar pride k meni. Molči. Molči, kot da bi, če bi spregovoril, tvegal, da naju odkrijejo. Nič slabega ne počneva, ampak dobro. V tišini se sleče v postelji, tako polagoma, da pride mraz v njegov gib. Ko si potegne majico preko ramen, rjuhe začnejo drgetaje šepetati zaradi njegovega torza in jaz vztrepetam.

Pod vetrnicami, v tistem predelu pokrajine, kjer umetno jezero najde svoje mesto, obrezano v mojih spominih, vidim nekaj v gorah. Oblaki, ki raztezajo svoje meglice vse do tal, niso dovolj gosti, da bi mi preprečili videti, pa čeprav od daleč, le sem ter tja zameglijo nekakšno prosojnost in jo drugje spet okrepijo. Točno nasproti meni, nasproti nam, je pravokotnik, ja, skoraj popoln pravokotnik, ki preceja sonce. Pa ne tako kot kaj jaz vem, filter z morske obale. Ne, bolj kakor filtri, ki jih priviješ na objektiv starega refleksnega fotoaparata in ki spremenijo barve. V pravokotnem kadru pokrajine se vse barve spremenijo, toda res samo znotraj kadra. To je moj prvi vremensko-poetičen trenutek z malimi vozači, Lise mi reče, glej, toda vrtičkarji so vsi naenkrat planili pokonci in so nekaj razburjeni, kakor bi v vodo vrgel šumečko, in to nam vse sfiži.

Dvojčka sta še vedno slabe volje. Vse od jutra vlačita s seboj svoj zasebni prepir, prepir, katerega razlog nam bo ostal skrit, kakor vse, kar ne zadeva drugih, to se pravi vseh drugih, celo njunih prijateljev, njunih staršev. Njuno sorojenstvo je zvezdno, z večernico, dvojčico jutranjice. V noči sta isti, le da se ne svetita ob istem času, različni sta in stanujeta na istem nebu, na nebu, kamor nihče ne more stopiti, niti ne more videti vanj. V minibusu se prepirata zaradi ne vem katerega prostora na tem črnem nebu. Izkoristila sta, da smo se ustavili pred drugim nebom, nebom pokrajine, ki je pred nami, in kakor vrtičkarji sta vstala in napihnila svoje žaljivke. Nemogoča sta. Toda stara sta devet let. Vsak dan si izmenjata značaj, obnašanje, da ju zamešaš. Mislim, da prav to iščeta. Dvojajčna dvojčka sta, ki se zdita bolj enojajčna, bolj enaka kot enojajčni, dvojajčna dvojčka nasprotnih spolov, toda istega duha, istih hitrih reakcij in čudaških nespolnih iger, nasilnih iger brez razdelitve vlog, ki me presenečajo in predvsem ki jim vedno, proti vsem pričakovanjem, spodleti prikazati razlike med spoloma. Njuna najljubša igrica je, da se pretvarjata, da se pobijata. Me prav zanima, kako bo to izgledalo, ko bo Paule dobila gib in oblike kot Lise, kot vsa dekleta. Zaenkrat stiska svojega brata okoli vratu. Nil mi reče, ampak Adèle, saj se samo igrava. Nemogoča, in ko jima zatežiš, sta nenadoma kot pripopana drug na drugega, neločljiva. Ujela sta nas v past, nas, ki ju imenujemo v dvojini, dvojčka ali otroka, in skoraj nikoli Paule in Nil. Razumem, zakaj so starši vzgajali še volkova, da sta si najbrž malo odpočila.

Medtem Hugues, Minuit, Bruno in celo Tom škripajo od veselja, zelo glasno, v svojih utrudljivih igricah. Samo Thierry in Lise mi s svojim molkom ponudita nekaj počitka.

Ko grejo z minibusa, jih mamice primejo okoli pasu ali za roko (odvisno, koliko so stari) in mi rečejo, da je še huje eno uro kasneje. Če bi vi vedeli, vi tega ne poznate, tega njihovega prekipevanja od šestih do osmih. No, ne še, mi reče Huguesova mami in mi s tem prijazno da vedeti, da že ve, zame in za Tonyja.

Če je tukaj pač par, kot se šika, to pomeni, da bodo zagotovo kmalu otroci.





(sama po starejše vozače)


Razmišljam o namigu, ki se je skrival v pripombi te mamice. Zavem se, da so te zaupne besede omajale moje zaupanje. Nočem otrok, ni v tem problem. Samo … lažem ljudem, svojemu življenju lažem, celó moje življenje je laž, in če Tony to izve, in če se to razve, bom morala oditi, Tony me bo zapustil, izgnanstvo bo kakor kazen.


Poskušam se pomiriti in uživati v tem prostoru, ki je samo zame, tih, ki bo trajal le, dokler ne poberem starejših vozačev. Ne uspeva mi. V sebi nimam prostora, le odjek razgrajanja malih, kakor neizbrisno zvočno obrabo. Ne morem se več znebiti odmevajočih trenutkov mojih mlajših vozačev.

Vedno mi stopijo točno na žulj dvoma, zaradi njih ne morem razmišljati.

Oni so moj hrup, moje življenje, moja laž.





(odmor)


Blizu šole čakam starejše vozače, na parkirišču, naslanjam se na mrežasto ograjo in jem mandarino. Kosi ledu, spodsekani z bližnjih streh, žvenketajoče padajo blizu mene in jaz vsakič poskočim. Kar nekako toplo je pod oblaki, kot da bi zadrževali in pestovali dnevno toploto sonca, medtem ko je bilo podnevi tako mraz v tisti svetlobi. Olupke vržem preko mrežaste ograje v jarek.

Pri meni doma je tako, v pritličju. Vstopiš s ceste v nekakšno vežo, obuvalnico, kakor v šoli (tukaj se preobuvajo v copate), potem je kuhinja, ki gleda na majhno dvorišče, obdano z mrežasto ograjo. Na drugi strani ograje je park, ki ga vidim tudi z okna moje sobe v prvem nadstropju (kopalnica in WC gledata na ulico). Živim v občinskem stanovanju, več podobnih jih je v vrsti. Ob sredah popoldne, sobotah in nedeljah slišim in vidim vaško otročad, tiste, ki se ne vozijo z minibusom. Ampak me vseeno poznajo in me pozdravijo, in njihovi starši tudi. Kakšne večere in celo kakšne noči, ko je park že zdavnaj zaprt, so tu mulci iz višjih razredov osnovne šole, čez vikend pa mularija z gimnazij v dolini. Ker pogosto poberejo pločevinke piva za seboj in niso preveč glasni, nič ne rečem, moji sosedje pa se včasih pritožujejo. Ob sobotah so včasih tukaj tudi kateri od mojih starejših vozačev. Ne vem, kako se znajdejo, da pridejo sem, najbrž se dogovorijo, da jih pripelje kateri od gimnazijcev, katera od starejših sester. Pijejo, se narahlo osvajajo, se smejejo, celo kadar sneži (toda ne preveč).

Sliši se jih predvsem, kadar se začne taliti.

Letos so med božičnimi počitnicami pogosto prišli, saj ni bilo premraz. Enkrat zelo pozno zvečer je bila tudi Nadège in ne vem, s katerim tipom se je nekaj mečkala (ne poznam ga, mislim, da je star nekih osemnajst, dvajset). Na modrem nebu je visela polna luna, ki se je v snegu še podeseterila, zato se je zelo dobro videlo. Nisem hotela viseti na oknu, zato sem zaprla oknice. Skoraj polnoč je bila. Ko sem odprla okno, da bi jih zaprla, se je Nadège zdrznila kakor snežen piš, preden mi je v smehu, ki ga je njena trapasta presenečenost še pomnožila, zaželela lahko noč (dobro ve, da stanujem tukaj). Bila je tudi malo pijana. Od piva, od mladosti, od bleščečega se snega, od te modre jasnine naših noči. Za oknicami sem pomislila na policijsko uro v pariški regiji, o čemer so govorili pri poročilih. Zavedela sem se, da Nadège zagotovo še ni stara petnajst, in če bi stanovala tam, bi jo lahko, če bi jo kdo od mojih sosedov naznanil, aretirala policija, samo za en nekoliko zalit večer kljunčkanja pod luno. Zavedela sem se tudi nečesa drugega, toda nisem točno razumela, česa, nekakšnega detajla, ki sem ga videla nekje na Nadège, toda kje, toda kaj.

Tony je inkognito (ja itak) spal v sobi, šla sem gor in se ulegla k njemu. Počutila sem se še bolj zaljubljeno, ker sem vedela, da spodaj, čisto blizu, Nadège preživlja svoje življenje stiskanja v prsih in prebujenega droba, in to ni bilo v ničemer povezano s kakšnim voajerstvom ali kaj vem kakšno perverzijo, ne, imela sem samo neumesten občutek, spet, da sem stara toliko kot ona.

Nadège se nasloni na ograjo. Vpraša me, ali sanjam, odgovorim ji, ne, ne, razmišljala sem, o kom, o tebi, aja. Gre na minibus, jaz ji sledim, sname si šal in se gre usest zadaj, jaz se namestim za volan. Vstopijo še drugi. Vstanem. Grem do Nadège in ji rečem, naj pridvigne lase. Zavzdihne, kot da ji mislim zatežiti, toda uboga. Na tilniku, skoraj na sredi, tam, kjer se začnejo lasje, ima tatujček, moj mali detajl, ki sem ga opazila tistega večera. Pretirava. Malo me zaskrbi zanjo. Lani si je dala narediti piercing na spodnji ustnici. Ni se dobro zacelil in nihče se ni upal norčevati iz nje, zaradi velikodušne odvratnosti, ki si jo čutil, ko si jo videl takšno, da se ni mogla več niti smejati, z ognojenimi usti. Njeni starši, ki so piercingu nasprotovali, so bili zaradi tega skoraj srečni, in videti molčečo Nadège, oteklo in boleče kaznovano, se mi je prav gabilo. Tatu ni nič hujši, toda mislila sem, da moraš biti za to že polnoleten, me prav zanima, v kakšnih okoliščinah se je uklonila, se upognila in ponudila tilnik, in ali starši vejo.

Tudi vsi drugi hočejo videti, in Nadège se brani kot kmečka nevesta, nato si premisli, vstane in se skloni, da fantom, Marie in Marine pokaže živalco. Rečem ji, naj se usede, ker je čas za odhod. Ko je vsem pokazala svoj tatu, je Nadège obenem tudi skrila pomembnost in skrivnost te žverce, nekakšnega koloradskega hrošča, ki ji pleza v glavo. In to mi ne da miru, zato ker isto zverinico vidim povsod, na vrtnih klopcah blizu mene, pa tudi na zadnji strani nekaterih prometnih znakov, na vratih v vasi, zelo nevpadljivo tudi nad enim od sedežev na minibusu (ob okenskem robu) in celo na eni od palisad ob delovišču v soteski. Ne morem si pojasniti poti te žuželke.

Upam samo, da ve, kaj počne, kura.





(iz šole s starejšimi vozači)


Zamenjam radijsko postajo, ne bo jim všeč, vendar potrebujem nekaj drugega. Ugasnem glasbeni dogovor, ki ponavadi veže naš skupni čas. Ta dogovor smo sklenili že pred leti, niti radio za mlade niti radio za stare, temveč ali tišina ali regionalni radio z zelo razgibanim glasbenim programom, ampak brez bedne muzike, bedne muzike mladih ali bedne muzike starih. Naletim na postajo s klasično glasbo. Protestirajo. Pustim, da njihov protestek izbruhne in se nato umiri. Potrebujem razmislek. Razmislek o svojem življenju, življenju Nadège, o svoji in o njeni poti, o mojem odraščanju, ki je minilo, o njeni odrasli prihodnosti.

Ne morem razmišljati, vendar si ob poslušanju te glasbe vsaj malo spočijem oči.

Glasba je brez razloga vse tišja, utihne, se spet nadaljuje. Ko si spočijem oči, tudi cesto malo izgubim izpred oči, toda v praznem polju mojih misli se mi premikanje starejših vozačev vseeno zavrtinči v očeh, meni navkljub. Vidim jih poleg sebe, v vzvratnem ogledalu, povsod. Ne težijo več, nihče ne govori, skoraj nihče se ne premakne. Zdi se, da so pozorni na nekaj, kar mi je ušlo. Glasba se je polegla pod avtoritarnim glasom. Dvojni glas moškega oziroma podvojeni glas, v nezvestem odmevu. Dojamem, toda ne takoj, da je to razdražen, tuj in nedostopen glas dirigenta, preko katerega se slišijo besede v navadnem jeziku, v dveh dimenzijah in v francoščini, jezik nekega drugega moškega. Jezni izpadi dirigenta so simultano prevedeni, toda razburjeni ton ni sinhroniziran, tolmačeve besede so potolčene, brez vsakršnega okusa. Glasova se prekrivata, eden povsem razgiban in morda v poljščini, in drugi povsem umirjen, v našem jeziku. Prekratko, prekratko, prevede drugi glas. Prekratko, še enkrat. Oba utihneta, spet se zasliši glasba. Nielle se zdi očaran. Glasba se spet sesede, najbrž na neslišen znak. Poljski dirigent se spet razbesni, povedi v francoščini ga malo umirijo. Ta razlika, ta nemogoča usklajevanja, to natikanje nagobčnika glasbi je obenem nadležno in živo. Dirigent utiša svoje glasbenike zavoljo nje, zavoljo glasbe. Dirigent uduši glasbo za glasbo samo. Ker, nam sinhronizira drugi glas, je ni tukaj, glasbe, dokler bo taka, kot je. Zadrži jo, zato da bo prišla. Govori čuden jezik, sestavljen iz nenavadnih besed, iz glasbenega besedišča, ki ga ne razumemo. Toda razumemo, kaj se dogaja, kaj se ne zgodi. Skoraj slišimo prestrašeno dihanje glasbenikov, ki iz strahospoštovanja poskuša biti čim bolj drobceno. Zadržujemo tudi svoj dih. Glasba se spet zasliši. Dirigent ji z dirigentsko paličico primaže še zadnjo tiho klofuto. Tedaj se moji vozači in jaz vsi skupaj prebudimo iz nekakšne čudne hipnoze in planemo v smeh, in v našem smehu se končno namesti glasba in ne utihne več. Razprostira se z močjo, velikodušnostjo, ki mimogrede pobere še naš smeh.





Koloradskega hrošča sem na palisadah videla, ko sem šla dol k bratu. V nekakšnem nezavednem romanju sem se ustavila ob delovišču, ki je ob vikendih zaprto. Hotela sem videti kraj nesreče, hotela sem jokati. Sprehajala sem se vzdolž palisad, ne da bi vedela, kje je padel moj brat. Spomnila sem se drugega podrtja, tistega izpred petih let. Predvsem sem se spomnila rož, ki jih je družina odlagala tipu, ki ga je speštalo v avtomobilu. Še vedno so bile zavite v plastiko, zataknjene v neko razpoko, in nihče si jih ni upal odstraniti. Ostale so več mesecev na dežju, potem na snegu, in se starale hitreje kot skale. Po tem spominu sem seveda pomislila na našega tipa s ceste, našega bebota. Pomislila sem na to, kako se je vedno zdel presenečen, in na vse traparije, ki so jih otroci napletli okoli belih gospa. Bele gospe, to me je spomnilo na modre krave. Pogledala sem na drugo stran, še vedno so bile tam. Bilo je prelepo, predobro, bila sem ponosna na to, da sem od tod, blizu vsem tem zblojencem s planote.

Prometni znak opozarja na krave tam, kjer drugi znaki ponavadi svarijo turiste pred žeparji. Gre za znak v smislu pozor, živali na cesti, trikoten, samo da nikakor ni profesionalen in da ena bela krava z modrimi črtami štrli iz trikotnika. Zato pogledaš v smer, kamor kaže, in tam čez cesto, sredi pečin z vrvmi povezane med seboj visoko nad strugo, sklanjajoč glavo k pomečkanemu delu stene in z debelimi lesenimi telesi zagozdene v vodoravne hodnike, so krave, modre krave s črtami ali srčki ali rožami. Lani jih je dal učitelj narediti otrokom za praznik dobre misli. Otroci so mi o tem govorili in govorili še tedne po tem (moja je tista s srčki, moja pa tista s črtami itd.), in ko se je učitelj po vrvi spustil s pečine, da bi jih zagozdil v steno, so bili tako ponosni, moji mulci, na svoje krave in na svojega učitelja. In posledično tudi jaz nanje.

Že pred leti je nekdo naravnost na navpično steno zacementiral na pol prežaganega spačka. Sredi praznine se je pojavil iz kamna. Vsi smo se pretvarjali, da ne vemo, kdo bi si lahko izmislil kaj takšnega. Vsi smo se pretvarjali, da mislimo, da to ni v ničemer povezano s projektom predora.

Z nasmehom sem se vrnila k avtu. Popolnoma sem pozabila na bratovo nesrečo. Avto sem parkirala ob palisadah. Približala sem se vratom, in ravno ko sem se usedla v avto, sem videla Nadèginega žužka (nisem še vedela, da je njen). Videla sem ga že, v vasi, na minibusu, to je moral biti nekakšen znak, znak enega od mojih mulcev, ampak dobro, ne več kot to. Nekakšen štosen podpis, brez teže, in veliko manj prostaški od napisa v velikih tiskanih črkah na zidku.

Tako sem razmišljala, se vozila in zraven sprehajala po drugem spominu iz lanskega leta, ko smo se nekega še čisto nočnega oktobrskega jutra z minibusom peljali skozi drago pod goro, moja Loarejca in jaz.

Tudi tam je bilo neko gradbišče, že spet. Ojačitve, to poznam od nekdaj. Tukaj so tudi ljudje, ki so praprapravnuki delavcev, ki so prišli iz Italije, da bi na ta način zgradili cesto skozi sotesko, z vrvmi. Pogosto so bili slabo privezani in veliko jih je umrlo med temi spektakularnimi deli pred ne vem več, vsaj dvesto leti.

Vozili smo se vzdolž palisad, v isti sanjarski rutini. Svitala se je zarja babjega poletja, tako vročega in zelo vetrovnega. Nekaj je zmotilo mojo vožnjo, našo zibelko. Zavrla sem in Sylvain je zlezel iz svoje kapuce. Na cesti je ležalo pet ali šest palisad. Obrnila sem se k fantoma, vstala sta oba hkrati. Zunaj je dišalo po vetru. V sebi je imel vonj po poletju v jeseni. Bilo je zelo blago vreme, neverjetno blago, in takšna sta bila tudi onadva, neverjetno blaga in tiha. Dvignili smo palisade, ne da bi si kaj rekli, samo smejali smo se malo, bilo je težko in vendar lahko, vzelo nam je dobre četrt ure samote v vetru zarje tistega dne. Pomagala sem jima ali pa sta onadva meni pomagala, ne vem, vem samo, da sem se z njima počutila varno.





Petek, 17. februar





(proti šoli s starejšimi vozači)


Vijugati moram med kupi razbitih ledenih sveč, ki so s previsov popadale na cesto skozi sotesko. Cestarji jih ravnokar klatijo s karabinkami. Niso jih še pometli. Ustavim se, počakam, da jih sklatijo s hrupom strelov, ki se zaradi odmeva še zgošča. Nakažejo mi, naj grem mimo, Sébastien in Julien se obrneta, da bi jih videla znova streljati.

Karabinke so tukaj tradicija, del pokrajine, med lovom in biatlonom.

Mene, ni kaj, to ne zanima. Nadège vzdihne, Marie in Marine gledata v prepad in se spet usedeta. Vstali sta, da bi videli globlje, še niže, z rokami na šipi in široko odprtimi očmi sta v polsenci poskušali zaslutiti dno navpičnih sten. Sébastien in Julien si izmenjata informacije o naslednji tekmi na stadionu nedaleč stran (ogromna jasa, urejena za svetovna prvenstva).

Odleže mi, ko vidim Sylvaina skritega pod kapuco, medtem ko sta Joël in Nielle zasanjana v snu jutranjega svita. Torej to ni samo stvar spola, šport in orožje.

Nekega jutra, pred tremi tedni, me je Tony peljal na lov. Rekla sem ja, zato da bi zgodaj vstala, v noči hodila ob njem. Rekla sem ja, da bi mu naredila veselje, ker je bil nestrpen, ker sem mu zaupala, ker mi je zaradi hoje manj kot meter stran od njega srce hitreje utripalo (in mi še vedno) in ker bi sneg vse to še bolj zapletel, čvrst in pokajoč v zarji gozda.

Rekla sem ja, zato da bi spodnje veje smrek reševala izpod snežne odeje in se smejala nenadnemu in vlažnemu odskoku, kot takrat, ko sem bil še majhen. Da bi spet odkrivala stare potke ravno tam, kjer se konča grmičevje, gozdne potke, izsekane do človeške višine. Da bi hodila tam, kjer drevesa ne rastejo več zaradi stoletnih stopinj. Rekla sem ja, zato da bi stopala po komaj pozabljenih stopinjah drugih. Tako sva se igrala z bratom: iskala sva potke, ki so že skoraj izginile, vendar ne povsem, bivše občinske ceste med kraji, ki so dali ledini ime in so zdaj v ruševinah, kraji, ki jih zdaj omenjajo le še starejši.

Rekla sem ja, ker je bila zadnja lovska nedelja in mi je bilo jasno, da je hotel pripraviti nekaj posebnega, nekaj kot v uradno potrditev najine zveze (ko so besede Huguesove mame obhodile celo planino). Rekla sem ja, ker so zdaj to vedeli vsi, da hodim s Tonyjem, in Tony ni kar nekdo, ne moreš ga obiti, ga ali ne maraš ali pa se mu prilizuješ.

Kmetje mu ponujajo kavo ali kozarček rdečega v upanju, da bodo mogli še nekoliko izpogajati ceno mesa, odgovori, da ne more ponuditi več, za samca ne rečem, ampak za samico, to pa ne. Pa to ni res, za koga nas pa imaš, Tony, odkar smo v tem poslu, so samice ravno toliko vredne kot samci. Pa ne ta. Zakaj pa ne, a ni lepa? Samo reci, da ni lepa. Besedovanje se ne neha, žena stoji malo stran, z zadnjo platjo naslonjena na korito, in se približa le, da bi znova napolnila kozarca. Ga hočeš, moj ček? Ne, ne pod temi pogoji.

Smejim se, kadar mi Tony oponaša naglas starih, ki ga tako dobro poznam, premešanega z njegovim, on namreč ni od tod, ampak iz neke druge gorate pokrajine (in to je le še dodaten razlog, da mu zamerijo).

Sicer pa je Tony prostovoljni gasilec, klobuk dol.

Rekla sem ja, temu sprehodu brez besed v gozd, ker ljubim njegov glas, ljubim njegov naglas, ljubim njegove povedi, toda tudi ker ljubim njegovo tišino. Rekla sem ja, ker mi pogosto in tako dobro opisuje napetost čakanja in zasledovanje občutja živali na lubju dreves, vonj, ki ga pustijo obešenega na njem, poudarjenega kdaj pa kdaj z nekaj dlakami. Rekla sem ja, da bi mi razložil vse te sledove v snegu, pogosto pomešane s koraki mojih otrok.

Ko stopijo na minibus, dobro vejo, ali so zbrisali merjaščev tek ali obotavljanje srnjaka, to mi povejo (kot dnevno informacijo). Beli sneg, deviški sneg, to obstaja samo v knjigah.

Rekla sem ja, da bi poslušala šumenje najinih korakov in njihov molk, kadar se ustaviva in greva potem spet naprej, in da bi se spet poigravala z mislijo, eno mojih ljubih trapastih misli, da mi stvari sledijo, ko se veje, štori, ivnato grmičevje, ko se vse stvari v zimskem gozdu začnejo premikati s tabo, in se tudi ustavijo, toda skoraj prepozno, malo za tabo, ob najmanjšem postanku.

Nevidni streli so luknjali negibnost, in mi jo kvarili. Tony se je nasmihal ob mojih poskokih. Stisnil me je k sebi, da sem zaprla oči ob njegovi rami. Lov pa res ni zate, kajne, hočeš, da greva domov?





(proti šoli z mlajšimi vozači)


Dan je moder, da se od tega razpirajo gube neba. Tako je lepo in tako mraz, da zrak sem ter tja razpoka, se zdi neprediren. Vendar bo vseeno treba iti vanj.

Zdi se celo, da s soncem mraz še bolj pritiska. Ko smo se vozili s starejšimi, je bilo minus sedemnajst, zdaj pa imam odrevenel občutek, da se še spušča.

Ne razlagam si nove tesnobe, ki se me polašča v vsej tej nasilni jasnini. Cesto vidim in mraza sem navajena. Toda nekaj sem spregledala, nekaj na poti, ali v mojem spominu na kraje, ali morda pri urniku.

Lani aprila, ne vem, kako sem se znašla, toda bili smo pred snežno frezo in se nato znašli pred visokimi in širokimi snežnimi nanosi. Bila sem z malimi, veliko snega je bilo, ampak bilo je že vroče, sonce je bilo že visoko obešeno. Bili smo že čisto blizu vasi in šole, toda šaljivo sem se odločila, da ne bom čakala freze. Minibus sem parkirala malo stran, da mi ga ne bi zaplužili, toda dovolj blizu (da bi iz tega lahko sklepali, da smo tam nekje). Otroci so bili vsi veseli, da grejo naprej peš, vzpenjali so se in spuščali, vzpenjali in spuščali preko snežnih gričev. Včasih so nanosi staknili polji, ki ju je navadno cesta ločevala. Včasih se je sneg nepričakovano nehal kopičiti, kar je povzročilo predore, grla take velikosti, take širine, da sta Minuit in Hugues lahko izginila skoznje in nas nato presenetila z glasnim kuku. Vendar me je sredi tega zabavanja nekaj močno skrbelo, kar ni bilo v ničemer povezano z mislijo na frezo, ki bi se lahko nenadoma pojavila (že od daleč se jo sliši, vidi se brizganje snežnega prahu). Mulci so bili kot nori, kakor živali, ki so bile dolgo privezane in so zdaj spuščene, kakor zimska teleta, ko jih o prvem kopnenju prvikrat spustijo iz hleva. Bili so nori in lepi, vsi zardeli in razkomatani, tako sem jih imela rada, toda bilo me je tako nepričakovano strah, da sem brzdala svoje nasmehe.

Zaslišali smo frezo, zato smo se odpravili proti šoli kar čez polje (poleti in jeseni so tu osli in včasih, so mi povedali mali, medtem ko učitelj kaj razlaga, delajo ia).

Ob tej misli na osle me je zapustil moj veliki strah, toda še vedno nisem vedela, kaj mi ga je navdajalo. Razumela sem šele, ko sem se sama vračala peš iz šole po sveže spluženi regionalki. To je bilo samo zato, ker je bilo nekaj sto metrov ceste nekaj ur zaprtih, ker sploh ni bilo več ceste. Razumela sem, da mi je bilo tako grozno tesnobno prav zaradi te surove, kričeče, velikanske, čeprav nenevarne izgube poti, ceste, orientacijskih točk, svojih malih prostorskih navad.

Danes me preganja isti tesnobni občutek, pa čeprav je vse na svojem mestu, cesta, mraz, gora, spomin.


Ustavim se, da poberem Thierryja, zardel je in nasmejan. Usede se daleč od Lise, glej glej.

Trudim se voziti tekoče, da se mi olje ne bi strdilo in da opilki ne bi zašli v motor, morala bi dodati nekaj bencina.

Ko se peljemo mimo vetrnic, upočasnim in se obrnem proti otrokom. Hočem se prepričati, ali so namazani s kremo po licih, največji preverijo, in četrtarji, petarji, vi tudi. Da, v redu je. Vem, da pri minus dvajset, in še celo prej, nežna koža lahko dobi omrzline, in to ni samo rdečica na licih, ampak resnične podplutbe, ki zelo bolijo. Lise me opomni, sicer prijazno, pa vendarle, da to mamice dobro vejo, celo njena, in pomislijo tudi na dvojne rokavice in zimske nogavice. Žal mi je, opravičim se, toda ne vem, zakaj me je danes strah mraza.

Veter močno zapiha in dvigne sneg, tako da prekrije sonce. Potegne pod minibusom, pritisne na šipe, nas malo premakne. In se skoraj takoj poleže.

Pot se mi zdi daljša kot ponavadi, čeprav v resnici ni nič daljša. Čas se mi zdi upočasnjen, pa ni.

Vem, da če bo začelo pihati, bo freza prišla navrtat cesto skozi namete in tokrat jo bom počakala.

Ne zaupam soncu, vse se mi zdi umetno.

Drevi se začnejo zimske počitnice.

Se mi je že zgodilo, da sem skrenila s poti zaradi megle, kadar je niso prebodle niti luči na vetrnicah. Nikoli me ni zgrabila panika, vedno sem se spametovala, da ko se približujejo počitnice, smo vsi utrujeni. Borim se proti običajnemu in napornemu občutku iz otroških sanj, da je cesta vse daljša in moje napredovanje nemogoče. Sneg je dober, zaradi mraza je čvrstejši, toda kako se mi cesta vleče, in šola je tako daleč.

V mojih časih, kakor se reče, je bilo veliko šol. Bile so bolj ali manj povsod. Veliko je bilo treba prehoditi, da smo šli k pouku, le da ne v istih smereh.

V mojih časih, ali bolje v mojih krajih, še pred umetnimi jezeri in šolskimi minibusi, so se ob viharnih dneh sosedje dogovorili med seboj in nas s traktorjem peljali v šolo. Toda šole so bile bliže, nobena ni bila oddaljena več kot deset kilometrov, medtem ko jih jaz naredim dobrih dvajset, kadar peljem mlajše, s starejšimi jih naredimo celo več. Šole so bile kakor kmetije del pokrajine, posejane, raztresene sem in tja. Vsaka vas, vsak zaselek je imel svojo, pa še niti vasi ali zaselka ni bilo treba, da je bila njena prisotnost upravičena. Dovolj je bilo, če si v mislih zarisal krog s tremi obrati ali desetimi hišami, razpihanimi po gori, in šola je bila zagotovo nekje na sredi, ob cesti. Nekatere so bile same zase svoj kraj in so nosile svoje naselbinsko ime.

Moja šola se je imenovala Bertoire. Nič se ni videlo okrog tega kraja, samo gora, in malo naprej po cesti ena hiša, kjer so stari pekli kruh, ki so ga prodajali učiteljici. Učiteljica je stanovala nad učilnico. Vpisala je tudi svoji hčeri, da bi se tako izognila zaprtju, ki so ga napovedovali vsako leto. Za učence, se mi zdi, je komajda vedela, od kod prihajajo, toda vsako jutro so bili tam, komajda ducat, med njimi njeni dve hčeri. Bili so tam, otroci z nevidnih kmetij, dve siroti iz mesta, ki so ju nastanili pri postaranem kmečkem paru, trije fantje z malo bolj oddaljene kmetije, ena edinka, pozni otrok nekega drugega starega kmečkega para, moj brat in jaz.

Bili smo tam, nasproti malega portala, za katerim je dvoje poševnih stopnišč, ki sta si stali nasproti, vodilo proti šoli ob pobočju. Učiteljica je prišla odpret in preverila, ali sem prišel tudi jaz (edini sem pogosto manjkal). Nekateri fantje so bili v kratkih hlačah celo takrat, kadar smo imeli sneg, rdečih nog so drveli po stopniščih.

Rad sem šel v šolo, toda pogosto sem bil bolan, nisem se dobro počutil v svoji koži.

Učiteljica si je zamislila nekakšno menzo, ne preveč po pravilih, toda prijetno in praktično. Šli smo gor v njeno kuhinjo pogret obrok, ki so nam ga pripravili starši, pa ne malice samo za svoje otroke, ne, temveč kosilo za vse, ki so ga pripravljali izmenično. Vključno z učiteljico, saj sta bili v razredu tudi njeni dve hčeri. Ker je bilo tako pet družin, ob sredah pa nismo imeli popoldanskega pouka, niti kosila, ni bilo kosilo enih staršev nikoli na isti dan v tednu, vendar smo urnik poznali na pamet. Že od jutra smo jezikali, kadar je bila na vrsti jed tega in tega, z njegovo ogabno čorbo ali s čimer že, ragujem, pretrdimi mesnimi kroglicami, skratka ves čas smo jezikali, razen kadar so bili na vrsti naši starši. Jezikali smo, zato da bi jezikali, saj če se prav spomnim, se mi zdi, da smo vse dni dobro jedli. Pripravljanje obeda in pospravljanje z mize, pometanje, to je bilo naravnost nepravično, ker so bili fantje večkrat na vrsti, češ da tega še niso dobro znali, treba se je bilo še naučiti tako dobro opravljati gospodinjsko delo kot dekleta (učiteljica je bila nekoliko feministka). Meni pogosto ni bilo treba, sem že znal (to tlako sem imel že na maminem seznamu). Tako so me fantje zbadali, da sem falirana punca, in jaz sem jim dolgo časa v smehu odgovarjal, da bom nekega dne pa čisto prava punca. Pri kosilu smo se tako dobro počutili prav po zaslugi naših prepirov, jezikanj, tekmovanj, ki so bila tako prijetna.

Z bratom sva se prepirala predvsem zaradi edinke. Naši starši so se dogovorili za prevoz in mami jo je pobrala ob cesti, na križišču blizu njihove kmetije. En ali dva kilometra je že naredila peš skozi gozd, toda niti vonj podrastja, ki mi je tako všeč, ni nič pomagal, smrdela je, kot da bi bila rojena prepozno, kot da bi bila preveč sama, kot da se je za predolgo časa izgubila, preden je prispela do ceste. Prepirala sva se, ker nobeden ni hotel sedeti na sredini, to se pravi zraven nje, in ko pomislim na to, me je kar malo sram.

Šola Bertoire se je zaprla, postala je vikend. Tudi kmetije naokrog so se prodale in grmičevje je prežvečilo tiste, ki se niso.

Drevje poganja veje preko poti, skozi ruševine.

Gozd zavzema prostor izpraznjenih polj, dežela ljudi se krči kljub dovoljenju sekanja občinskega lesa za lastne potrebe. Naše poti izginjajo pod nočno masivnostjo dreves in dišečo trmoglavostjo košeničic.

Ne vem, kaj mi je, čutim, da me preplavlja nostalgija, ki ni videti prav lepa, grenka je, preozka. Umaknem se vase. Občutek imam, kot da mi nekdo grozi, me zasleduje, zapostavlja. Počutim se tako slabo kakor v svojem starem telesu, kot da bi mi bilo lahko slabo v moji lastni pokrajini. Kar nekaj brez veze.

Brat mi je rekel, da miniranje ošibi skalovje nad cesto, da zaradi obdelovanja postaja nestabilno, ampak da je dela treba izvesti, če ga hočemo učvrstiti. Rekel mi je, da z ojačitvami pečin sesutje samo odložijo oziroma ga bolj ali manj omejijo, zato ker bi jim vzelo preveč časa, če bi hoteli pregledati vse. Na eni in isti skali se potijo mesece, célo leto, in njihovi izčrpanosti se ponavadi pridružijo še omejitve regionalnega proračuna. Itak se bodo vsi previsi zrušili, nimaš kaj, ampak se ne ve, kdaj, enkrat v prihodnjih letih, ker so se nekateri previsi že zrušili, in dobro veš, da so vse ceste gradili hkrati. Ne glede na značilnosti preloma, vzporedne plasti gor ali dol, sloji mehke gline za njimi, ja, je važno, ampak se bo zato samo kasneje podrlo, ali pa tudi prej. Pravi tudi, da je pogosto finančno lažje, točno tako, finančno lažje, pa tudi hitreje, če potegnejo jeklenice ob stezi, v jamah namestijo brvi ali zavarujejo skalovje nad smučarskimi progami, kot pa da vzdržujejo ceste za šolski avtobus.

Pogum v njegovih besedah počasi upada.

Zelo predirljive, tako žive, da me ranijo, brez razloga, se mi vračajo njegove razlage o sondiranju stene med pripravami za kopanje predora. Vidim sondo, ki navrtava luknjico s premerom deset centimetrov, zarinjena vodoravno v skalo petdeset metrov globoko, kako ji v osrčje odlaga senzorje, ki bodo zaznavali, ali se ob eksplozijah in poskusnih sprožitvah premika. Govoril mi je, da je pač treba imeti približno idejo o tem, koliko je skala trdna, in se norčeval, ko sem se pačila od bolečine preluknjanega telesa gore.

Ob tem spominjanju ga pogrešam, že nekaj časa nisem šla k njemu v dolino. Tony ne mara preveč, da ga grem obiskat. Pogosto se prepirava zaradi tega.

Počutim se zapostavljeno zaradi preureditve območja. Natančno tako, počutim se stran od, toda ne vem prav dobro, od česa, morda stran od doma. Odmaknjena od vsega, kakor da ne bi imela imena, ali glasu, ali nog. Zdi se mi, kot da ne bi imela več občutka gore.

Ko so nameravali posaditi vetrnice, so nam rekli, da je tam gori najboljše, tam ni nikogar, samo veter.

Brez neprijetnosti pripeljem do šole in skozi ves dan se hočem prepričati, da je moj strah prav tako votel in neumen kakor pogled našega bimbota s ceste.





(sama po starejše vozače)


Spet se me prime moj neumni strah. Veter se je vrnil, ves čas se obrača, potegne enkrat z juga, enkrat s severa, kakor velika klofuta brez kompasa. Spet se je dvignil v stvareh in ljudeh. Razburka sneg in ga potresa z nekim drugim, suhim, pepelnatim in lahkim snegom. Dvajset in več stopinj pod ničlo je, ne bi smelo snežiti, rekla bi, da so sunki vetra z juga prinesli sneg od zelo daleč.

To je sneg, ki ni od tod, leze navkreber po gori in se pridruži našemu. Kdaj pa kdaj plane iz soteske v nesmiselnem ohlipu, visokem do nizkega neba.

Pri vetrnicah opazim, da se sneg, torej veter, zdaj zadržuje v vodoravnem sloju, ki se začne malo nad tlemi in sega približno do višine minibusa. Tik nad tlemi, v višini koles in korakov ni ničesar, vse do meč (stopila sem iz minibusa, da preverim, tako se mi je to zdelo čudno) in tudi nad njim ničesar.

Ostaja le ena plast viharja, v višini človeka, kakor da bi bilo slabo vreme omejeno, kadrirano (ameriški plan), in v tem kadru je naš prostor, naša pot, naše življenje. Vihar samo za nas, od kolen navzgor.

Ko pridem do šole, prek radia vprašam za navodila, ne bi šla rada še enkrat čez planoto. Moji vozači bi lahko prespali v šolskem internatu, glede na to, da so šli domci že v dolino in na avtobuse in vlake. Pa tudi če osebja ni več tam, pa kaj potem, saj je ravnatelj, v najslabšem primeru bi lahko v vasi našli nekaj družin, jaz lahko vzamem enega ali dva. Lani nam je na primer med stavko vzgojiteljev uspelo nastaniti domce. Odgovorijo mi, da ne, ne danes, počitnice so. Da so freze že začele odmetavati največje namete in naj se ne sekiram.





(iz šole s starejšimi vozači)


Potem pa pojdimo, če naj se ne sekiram, sem videla že hujše vreme. Parkiram, vendar ne ugasnem motorja, in ko odprem vrata, vihar močno butne vame.

Čakali so me v gruči, tesno stisnjeni ob žičnato ograjo, da bi jih manj zeblo ali da bi bili skupaj, ne vem natančno. Moji vozači so pogosto takole, ko je pouka konec in jaz nekoliko zamujam. Stisnejo se skupaj v veliko kepo, v eno samo telo, bolj natlačeni kot v tropu, in notri sta celo Sylvain in Nielle.

Gručica razpade, da stopijo na minibus. Sylvain si sname kapuco in me vpraša, ali smo prepričani, da bi šli v táko. Odmignem mu, da glede tega nič ne vem in nič ne morem. Spravi se nazaj pod kapuco in zakriči, ajde, za nosom! Vmeša se Sébastien, tokrat imate lopate, imam jih, in eno svetilko, če bomo potrebovali tri ure, žepno svetilko imam, pa svečo, ne, oh, Adèle, to pa ni v redu, zato ker sveča, sveča (okleva) ohranja temperaturo v minibusu nad ničlo. Astrofolije imam. Danes so imeli osmarji orientacijski tek, torej imamo dva švicarska noža. V snegu? Ja, učitelj gre res rad na led, Adèle, če bi vedela, koliko učiteljev čisto enostavno spelješ na led. Torej imamo tudi dva švicarska noža (mi ju pokažejo). Nadège jima reče, naj nehata, v redu je, nismo v resničnostnem šovu. Oprostite, gospa, še vedno se gresta kavboje, veste, in imata vso opremo.

Nasmehnem se, ampak to zato, ker se spomnim na Tonyja. Neke noči, ko je zmanjkalo elektrike in sva se ravno odpravljala spat, si je na glavo nataknil čelno svetilko in šel v kuhinjo nekaj iskat, in ker se mi je zdel prav čeden s tem dodatnim očesom, mi je odgovoril, čakaj, to ni še nič, in mi nerodno odplesal striptiz s čelko.

Nadège ima prav. Tudi fantje imajo čelne svetilke. Ko reče, da imajo vso opremo, jih vzamejo iz žepov. Tudi ona pokaže svojo in z nasmehom prizna, ja no, ampak čelka, to je drugače, pri nas doma nimamo ulične razsvetljave, no, v bistvu niti ulice nimamo. Potem še Julien vzame svoj telefon, in voki-toki, a nimaš kakšnega? Šoferka, mi smo pripravljeni.

V skupinski igri so si vsi nadeli svetilko okoli kap (in Sylvain okoli kapuce). Obožujem jih, ampak vseeno se bo treba tudi privezati.





Igre je zdaj konec, izgubljeni smo in niti radio niti telefoni nimajo signala. Nismo popolnoma izgubljeni, dobro vidim, dobro vem, da nismo daleč od ognjenika, blizu je jezero, moje jezero, moj oddih, toda v takem viharju ne morem več voziti.

Prižgem vse štiri. Pogledam Sylvaina in Joëla, ki stojita zraven mene. Tudi drugi so se odpeli. Še vedno imajo čelke na glavi.

Ne vem, kaj naj naredim.

Ne vem, kdaj bo starše ali reševalce začelo skrbeti, ne vem, ali nas bodo našli, ne vem, ali je varno, če počakamo na minibusu, prva kmetija mora biti največ pet ali šest kilometrov stran, morda celo manj, ampak je nisem sposobna natančno locirati.

Tudi otroci niso prepričani, mnenja se delijo. Res se ne vidi daleč. Sneg, ki ga veter dviguje, je kot leteči prah, gmota prahu, pretkana z vetrom, in nič ne more prodreti skoznjo, ne luči, ne meglenke, ne pogledi. Zdajle bi se znala samo skoraj na slepo spustiti do jezera in preko dreves slediti obliki ognjenika.

Tam dol, tista senca, to so drevesa, gozd, ki obroblja jezero. Si prepričana. Da. Ampak kaj pa lahko naredimo, ko bomo enkrat pri jezeru, razen kresa na plaži, kaj bi pa pridobili. Ne bomo na boljšem, Adèle, raje ostanimo na minibusu, saj imamo dovolj gretja za nekaj ur. Ne vem, mislim, da imamo samo četrtinko. Sylvain se popraska po kapuci. Pogledam ga, zdaj govorim samo z njim, šepetaje. Drugače je pa še jama. Na pogled mi odgovori s pogledom in se zasmeje, jama? Hiša, kjer je živel čuvaj? Pa ja, čuvaj jezera iz jame, troglodit. Tista hiša, ki je zdaj na ogled. Sylvain nadaljuje mojo misel. Prav imaš, notri je udobno, sicer je preprosto opremljena, vendar ima peč, slamo, leseno kravo (zafrkava se). Odrecitira. Trogloditske jame, ki so jih v ognjeniško kamnino, nastalo zaradi eksplozije ob srečanju vode in lave, izkopale človeške roke, je občina povrnila v prvotno stanje in obenem opremila za obiskovalce, da bi jim tako omogočila bolje prodreti v vsakdanjost prebivalcev, ki so jih naseljevali vse do dvajsetih let. Nehaj, Sylvain. Adèle, reci mu, naj utihne. Na izviren način pričajo o poseljevanju v ognjenikih. Drugi kričijo, nehaj, toda Sylvain nadaljuje, nadležno, teatralno. Prosim te, Adèle, naj utihne. V pritličju je obnovljeno nekdanje prebivališče čuvaja jezera, medtem ko je v drugem nadstropju urejena stalna razstava. Moj oče v Nemčiji je vodič. Pa dobro, v redu je (Sébastien ga ne mara), pa čarovnica od tvoje mame, najbrž ona ve, kako bomo vdrli skozi vrata, čeprav (se opogumi), če les ni preveč vlažen, preveč zmrznjen, bi najbrž res šlo. Joël ni prepričan, ali bi šli lahko preko šipe. Vzdolž hodnika je namreč šipa. Pohištvo, oprema za njo, to je bilo na novo narejeno za turiste (obiskovalce, včasih na prospektih piše tudi: javnost). Pa ja, šlo bi, celo Sébastien bi prišel čez. Ta cuckanima bomo pa pomagali. Bomo vsaj na toplem počakali na pomoč. Lahko bomo pili vodo iz jezera, jo bomo razbili, ali pa sneg, stopili ga bomo v eni posodi, ja, itak da so, visijo tam nad pečjo, vse so naredili tako, kot je bilo včasih. Saj vam je povedal, Sylvain, da so vse povrnili v prvotno stanje, da je bolj slikovito. Da je kakor od nekoč, a ne. Točno tako. Nahrbtnike pustite, vzemite samo najnujnejše. iPode, naj vam bo, predvsem pa svetilke. In če imate malico. Gamaše. Ne recite mi, da ste se šli orientacijski tek brez gamaš! No, torej jih nataknite. Snežke tudi. Ni bil nihče na smučanju? (Ne, ob petkih hodijo sedmarji.) V redu no, pohitimo. Vzamem aluminijaste odeje. Veliki so nasmejani. Opazujejo Juliena in Joëla, kako si med sedežema natikata gamaše, in se šalijo. Tvoja garderoba, Adèle, pa ni najbolj pripravna. No, bomo pa danes imeli dva. Dva kaj? Ja orientacijska teka. Kar tako naprej, kar zafrkavajte se. Upam, da imajo drugi vsaj snežke ali prave čevlje za hojo (obrnem se, se sklonim). Pa to ni res … Prav žalostijo me s svojimi supergami. Marie in Marine sta zaskrbljeni, rečem jima, naj mi zaupata. Za vetrobranskim steklom bomo pustili listek. Dva kilometra hoje imamo, tri, mogoče štiri. Pa še dva ali tri, odvisno, na katero stran jezera bomo prišli. Spustili se bomo skozi gozd in hočem, da ostanemo v skupini. Tukaj je zelo viharno, med drevesi je sicer manj, ampak mislim, da bo spodaj megla.

Ustavim se, da malo razmislim.

Ko bomo prišli do jezera, ne bomo natančno vedeli, kje ob jezeru smo, šli bomo okrog in okrog, dokler ne pridemo do jame. V gozdu vsi nabirajte. Odlomite vejice, če bo treba. Ampak potem bo še sveže. Pa ne, pozimi sok miruje. Vsak naj pobere čim več dračja. In če imate v nahrbtnikih liste papirja z osnutki in kracami, nam tudi to lahko pride prav. Sébastien izjavi, da ima s seboj vedno dovolj zvezkov za v ogenj, kaj pa drva? Ne, za polena nam ni treba skrbeti. Pol kubika jih bo najbrž ob peči, da je kakor od nekoč, kot pravite, da je v stilu. Upam samo, da dimnik ni preveč zamašen. Marine in Marie protestirata, nikoli ga ne bomo razsvetlili, ognja. Tako pravijo tukaj, razsvetliti, namesto zanetiti, zakuriti ogenj, pomešajo luč in toploto, je pa res, da nam bo v jami ogenj razsvetlil prostor, omogočil, da se bomo bolje videli. Punci, poslušajta me, tudi če ne bomo mogli zanetiti ognja, je v jami še vedno stalna temperatura, notri je, kaj pa vem, približno osem stopinj, na tej nadmorski višini. To je najboljša rešitev, dajmo, smo vsi pripravljeni?





V gozdu je megla tako zgoščena, kot bi se bila utelesila, dotikamo se je. Sicer pa med hojo ne vemo, česa se bomo dotaknili ali kaj se bo zataknilo ob nas, razen meglenega mraza. Telesen je in ivjast. Noč dreves je razširila svoje črno ozadje in moji vozači so utihnili v molk, poln strahospoštovanja.

Ves čas hoje slišim le njihove zamolkle korake, za mano in pred mano, pokljanje vejic brez soka, lomljenje snega, vroče dihanje, ki se mi kdaj čisto približa. Sloji snega nas nosijo visoko med rameni dreves.

Z bratom sva se, kadar je bilo tako veliko snega in nebo polno sonca, ulegla pod pazduhe mladih dreves, čisto blizu njihovih vrhov. Sonce je bilo črtasto zaradi vej, s katerih so nama po obrazih pršeli končki ali drobtinice snega, odvisno, ali jih je veter močno pozibaval ali le malo.

Sneg je trd, toda nenadoma se ugreznejo cele noge, od stegen vse do bokov (sem ter tja zaslišim smeh). Blizu smo vrhovom dreves, pa tudi blizu tal, ki so zdaj privzdignjena. Ta tla so sneg, prepreden z iglicami in različnimi drobci, preluknjan z zvezdami zaledenelega dežja. Sklonjeni hodimo po tem podrastnem snegu, potresenem z vsem, kar so več tednov nanašali nasprotni vetrovi. Naše lučke razsvetljujejo oblike, ki so raztresene povsod in rahlo dišijo.

Vendarle dokaj hitro, a previdno prispemo na jasno in kredasto čistino, kakor počitek.

Voda se vzpenja prek vitkosti debel. Moji vozači se spet začnejo pogovarjati, pomirjeni, ker smo toliko napredovali, spet postanejo podobni samim sebi, klepetavi in nadležni, brezskrbni. Ustavim se in pri sebi preštejem lučke v mraku, ki jim čepijo na čelu.

Pridemo do jezera, spet nas zajame tišina, le da je zdaj drugačna. Voda je mirna, gladka kakor zglajen kamen. Ob obrežju so valovi zamrznjeni v led. Nihče se ne poskusi igrati na njih. Pa to ne, ker mojim velikim, a še vedno otrokom, ne bi bilo do igre. Še prav radi bi, vem. Toda jezero je lijak in na sredini ima na stotine metrov vode, in če bi polomili led, bi slišali njen grom in naša tišina bi se razbila. Led okamnelih in zglajenih valov je komajda viden, vihar ga je prekril s snegom. Kdaj pa kdaj se pod snegom, ki ga prekriva, led spet pokaže v sunkih vetra, kajti veter, ki nanaša, je tudi veter, ki odnaša. Malo naprej se v delnem oknu med oblaki in snegom svetlika ščemenje ivja. Še malo naprej se zasluti, kako v središču jezera, odprtem kot razširjena zenica, voda spet oživi.

Šestarje spustim naprej. Naredimo komaj petsto metrov, pa smo na peščini. Zdaj se je že popolnoma znočilo, toda pot nam razsvetljujeta veter in sneg. Na drugem koncu je potka, ki se vzpenja proti jami. Fantje se na beli peščini razigrajo, toda opomnim jih, da bom potrebovala vso njihovo svežo moč, da vdremo skozi vrata, in veter, ki je pribežal na goličavo, jih biča po obrazu, in to jih odvrne.





Sébastienu smo vsi skupaj zaploskali. Vrata so se vdala ob prvem udarcu.

Skrbno smo jih zaprli za sabo.

Notranjost jame je zaradi obiskov urejena v nekakšen dolg ozek hodnik. Šipe v masivnem ogrodju iz aluminija stojijo na obeh straneh in na drugem koncu sobe in oblikujejo nekakšen ogledni prostor v obliki podolgovate črke U. Turisti naj bi ostali v tem prehodu, znotraj U-ja. Na levi strani je jedilni, na desni strani spalni kotiček, med njima je hlev (celotno dno U-ja zavzemajo jasli). Šipe so visoke in debele.

Ko smo vstopili, so naše čelke košček za koščkom in poplesovaje razsvetljevale prostor, ki smo ga bili navajeni v neonskih lučeh, pritrjenih pod spodnji del ogrodja za šipe, zdelo se nam je čudno in nihče se ni pogovarjal.

Julien in Sébastien sta najprej pomagala Nadège, ki je na drugo stran šipe zdrsnila kakor cvetlica, vsa premražena in mokra. Sezula se je bila, da je položila desno nogo v Sébastienove roke in si lažje pomagala z levo, ki jo je pritisnila ob šipo, in se zraven smejala veličastnemu in žgečkljivemu hladu stekla. Julien jo je držal za boke in ugotavljal, da sploh ni tako zelo težka. Fantje so se vsi sami prevalili čez. Julien je zalučal na drugo stran še Nadègine čevlje, nato pa so se drug za drugim v skoku oprijeli zgornjega kovinskega roba, se z rokami povlekli gor in se prevrnili na drugo stran (daj se spokaj, Nadège). Nielle je ostal z mano in jim podal mali dve, ki sta drgetali od mraza, utrujenosti, strahu in očaranosti. Vreščali sta kakor na sejmu.

Sezula sem se še sama in vrgla čevlje prek šip, nato me je Nielle podprl, preden je splezal še sam, kakor drugi brez pomoči.


Brez prevelikih težav mi je uspelo razsvetliti ogenj. Po njihovih žepih ni manjkalo mokrih, a še vedno uporabnih vžigalnikov. Butast občutek imamo, da smo del rekonstrukcije, toda za šipami ni nikogar, ki bi nas opazoval.

Marie je na neobdelani klopi opazila razstavljene cokle. Rečem jim, da, seveda, nataknite jih, koliko parov je? Čevlje zložimo na peč. Cokel je dovolj za vse moje vozače, zame jih pa ni treba, nogavice so mi dovolj, ne, ni problema. Julien in Joël si snameta gamaše in jih neseta razprostret čez jasli. Gledam jih, premočene in zbite. Mislim, da se bomo morali sleči do spodnjic. Protestirajo. Vstanem, ne da bi jih poslušala. Grem na drugo stran U-ja. Fantom razdelim vse razstavljene stvari iz blaga, dekleta dobijo rjuhe in odejo s postelje. Marie in Marine skupaj vzameta samo eno rjuho iz grobega in gosto tkanega bombaža, da bi bili še zdaj skupaj, in meni prepustita drugo. Fante pošljem, naj se grejo preobleč na drugo stran U-ja, v sobo (samo majhna postelja v temnem kotičku). Me, punce, se bomo slekle pri ognju.

Trije fantje se vrnejo k nam s cunjami krem barve okoli bokov in nam prepovejo odpreti usta. Sama sem nekoliko otrpla v svoji prašni rjuhi, zato nič ne rečem, in tudi mali dve skrivata svoj neslišen smeh za rjuho.

Nadège v odeji, ki jo čvrsto zadržuje z eno roko, položi skoraj razpadlo škatlico cigaret na peč.

Oblačila fantov visijo na drugi strani, na posteljnih stranicah. Svoja smo obesile preko šip. Prime me rahla potrtost, ko jih gledam, kako se sušijo.

Sylvain se skloni k Nadège, jo prime za roko, jo dvigne in ji reče, naj mu sledi.

Skrijeta se za jasli, slišimo, kako se Nadège navdušuje, nato nam Sylvain spet pripelje svojo princeso: nekje ji je staknil lepo črno-rdečo obleko z začetka prejšnjega stoletja, ja no, Adèle, na postelji je bila. Najbrž je to zakmašna obleka. Nadège, resnično čudovita, se nam pokloni in se v coklah smehljaje zavrti. Črni in vlažni lasje ji padajo preko nabranega krila. Še drugič danes zaploskamo.

Šššt, nam ukaže Sylvain in pokaže na dojenčka v zibki ob peči.


Joël oponaša Julienovega deda in za mizo zahteva večerjo od Nadège. Vzame švicarski nož, odpre rezilo, ga dolgo časa briše ob kavbojke in preklinja v narečju, pomešanem z rapovskimi mašili, da bi dražil Sylvaina. Marie, ki že nekaj ur zadržuje solze, se začne smejati (in zraven malo pojoka).

Vseh devet se nas ne more stisniti okoli mize, ampak nam je zabavno, ker smo obtičali za šipo, kjer zdaj visijo naša oblačila. Da bi pustil malo prostora in da bi bil večji frajer kot Joël, se gre Julien usest na drugi konec jame, na izrezljano kravo (sodobno). Pred leseno živaljo je napis z reklamo za meso z rahlim okusom po peteršilju. V bistvu smo res lačni, ampak nekaj smo si že podelili, kar smo imeli po žepih, sploh pa vem, da nas bo minilo, in tudi oni vejo, da človek lahko dolgo časa zdrži brez hrane.

Šipe se rosijo, zato rišejo po njih, ne dolgočasimo se. Če ne bi mislila na Tonyja, na starše, na to, kako jih skrbi, če ne bi vedela, da vsi mislijo na nas, bi mi bilo še celo zelo prijetno.

Sylvain, ki si je bil spet nadel oblačila, trda zaradi ledene vode, in šel scat, nas zdaj obvešča o tem, kakšna je zunaj noč, celo nebo je brez oblačka, polno zvezd je (pa tudi svinjsko mraz), odslikavajo se na zamrznjeni jezerni površini, veter je pometel ves sneg, noro lepo je.

Spet se povzpne prek šipe in pade k nam, tako da prevrne zibko.

Nielle pripoveduje o prividu iz doma. Sébastien se ga spomni. Domci so decembra vsako noč, vedno ob isti uri, opazovali svetlobno piko na dvorišču, ki jim ni dala miru. To ni bila luna, ni bila ulična svetilka, niti ni bil kos nečesa, kar bi ulovilo svetlobo zvezd in jo odbijalo z asfalta. Deset minut ob isti uri, vsako noč.

Vsako jutro so šli preverit, ničesar ni bilo na dvorišču.

Spet se oglasi Sylvain. Prisežem ti, Adèle, tisto zunaj so minerali, ne, kovina. Jezero je iz kovine. Gleda me in v njegovih očeh vidim, kako moje jezero, moj oddih pokata od lučk.

Najbrž so nas že začeli iskati.

Julien me vpraša, ali je to res, da je Tony prostovoljni gasilec. Torej bo mogoče on, ki nas bo prvi našel. Zagotovo.

Nadège prosi za dovoljenje, da bi šla ven kadit. Rečem ji, da lahko, samo potem prinesi sneg, žejna sem. Marine skomigne z rameni. Če hočeš, da ti zamrznejo ustnice.

Nadège jo že hoče podražiti, lahko bi kadila ob peči, ampak si premisli. Vzame škatlico cigaret in jih iz nje potegne nekaj, ki so še približno dobre. Sezuje si cokle, si pusti pomagati prek šipe, se stegne po cokle, ki ji jih stoje na mizi poda Julien. Sranje, vžigalnik. Sylvain ga pobere in zdrsne z roko skozi odprtino med dvema kovinskima okviroma proti Nadège. Zelo tanka zapestja ima, se mi zdi, in vitke roke.

Roki, podobni, se premešata in prsti se jima mimogrede prepletejo.

Sébastien gleda Marine, nenadoma ves zaskrbljen. Razlaga mi o ritih njegovih krav. Začelo se je obdobje telitve. Danes zjutraj so štiri imele čisto nabreklo vulvo, ulegle so se. Zunaj jo imajo, a veš, izbočeno. Dva tedna je že, kar so nagubane, gube, pa tudi živec je že strgan. Imajo namreč živec blizu korena repa. Ko se približa njihov čas, se strga, zato se naredi odprtina. Očetu sem obljubil, da mu bom nocoj pomagal. Štiri naenkrat ni najbolj praktično, in ena ima enega velikega, mogoče dva. Jaz jim pripravim carski rez, to ni težko. Pokličem veterinarja in pobrijem krave po bokih. Zdi se, kot da razmišlja, čelo se mu guba kakor riti njegovih krav. Mogoče bodo pa podnevi telile, čisto možno.

S hladno roko mu grem prek čela. Tvoj oče si po mojem ne dela takih skrbi zaradi krav.

Saj veš, da nas bodo našli.

Pa so se lotili črnih zgodbic o vseh mogočih in nemogočih telitvah. Brskajo po svojih mladih spominih za zgodbicami, ki so jih slišali od starejših. Pustim jih, da pripovedujejo, da bi se gube na njihovih čelih, rahlo okrvavljeni valovi njihovih izsušenih in drgetajočih ustnic, da bi se vse njihove poteze zaskrbljenosti prenesle v goveje vulve in potočke krvi, da se jim namesto zadrževanih solz ulijejo pripovedke o kravah, ki so se jim izpraznili mehurji in jim je odtekla voda po slami. Za zdaj se grejo, kdo bo opisal najbolj na hard telitev, a bo obenem njegova pripoved čisto verjetna. Še ne dovolj razvita, mrtvorojena teleta, krvavitve. Dolge in grobe priprave za telitev (primerjajo velikost in znamko). Izpadle maternice, ki jih je treba hitro spet spraviti na svoj prostor, kar z globoko zarito roko naredi veterinar, preden bi krava lahko poginila.

Skozi priprta vrata vidim rdeče utripanje tretje Nadègine cigarete, ki steguje svojo črno roko že več kot sto let.

Ob njenih nogah zaslutim lonec, nakopičen s snegom.

Vidi se učinek carskih rezov. Tu je dežela velikega goveda šarole, teleta so velika, večja od aubraških, rezi so pogosti. Veterinar je spreten, pa kmetje tudi. Pred manj kot enim tednom so enega izvajali na kravi Mariinih staršev. Izgledalo je, da se dobro drži, stoje, levi bok rahlo ohromljen. Toda ravno ko so jo zašili do konca, se je zgrudila, kar tako, in edini zvok, ki ga je dala od sebe, je bil udarec njenega velikega otrplega telesa po tleh. Vsi šivi so popustili. Vse je padlo iz nje. Marie je šla odvit cev. Poudarja, kako veliko vode je morala porabiti, da je polagoma sprala tla v mlačni prenatrpani toploti hleva.

Julien načne eno drugo, legendarno, večdesetletno pripoved, vendar ga utišajo, to poznamo že vsi. Ne, jaz ne. Vztrajam in vsi mi jo začnejo pripovedovati, vsak s svojo različico, svojim spominom, z besedami svojih staršev. Zgodba je že izpred dvajsetih, petindvajsetih, tridesetih let. Zgodilo se je blizu kmetije na dnu, blizu kmetije Axlovih staršev, to je ta, ki dela na višini, a veš, Adèle, tam, kjer je zdaj jezero, no, drugo jezero, aja no, točno, saj poznaš Axla, no, tam so našli to kravo. Živo. Živo, in to še en teden po prvih krčih, to je bilo res neverjetno. Pila je pri reki. Ker tam, na dnu, je bila nekoč reka. Vem. Vsa tla okrog nje so bila poteptana, razhojena. Teleti sta bili mrtvi. Menda je smrdelo. Skrila se je bila. Zjutraj jo je lastnik videl, da bo njen čas okoli poldneva, in ko se je vrnil na pašo, je že ni bilo več. Pogosto je tako, kadar telijo poleti. Kadar niso v hlevu, poiščejo svoj kotiček. Teleti sta bili še notri. Pa ne, eden je bil že zunaj, eden pa še notri. Budala, oba je povrgla, drugače bi se še ona stegnila. Dobro no, ampak potem so jo našli takole, z vonjem po teletih.

Vprašam jih, ali so prepričani, da sta bila dva. Itak, dvojčka (v tem so si edini). In krava, živa. Veterinar je dejal, je dejal, da jo je treba predvsem pustiti zunaj. Ji je dal eno injekcijo, proti infekcijam, in je preživela. Prisežem, Adèle, živa.

Sylvain jih gleda z rahlim prezirom in izjavi, da ima eno še veliko boljšo na zalogi, za povedat, v zvezi s poškodovano vagino. Ne, ne, nikakor ni to, kar mislite, je še veliko bolj nepredstavljivo, kakor iz knjige.

Rečem mu, moral bi se spet sleči. Izvede nam majhen striptiz, si spet zaveže cunjo okrog ledij, potem povoha pulover in kapuco. Že dolgo je tega.

Nadège vstopi z loncem v rokah. Utiša Sylvaina skozi šipo. Daj zaveži. Sylvain vztraja. Pravim, da ne. Saj sploh ne veš, o čem bi govoril.

Odloži lonec in sproži roke. Vseh pet fantov vstane, da bi ji pomagali. Sébastien in Julien skočita na drugo stran, da jo dvigneta. Potem se prekucne v roke drugih treh fantov. Vstane, pobere cokle in lonec, ki ji ga drži Julien. Skrbno ga obesi nad ogenj, kakor nekdanja mamica, in si natakne cokle. Popravi si obleko, ki jo mečka kakor majhna punčka, nato se usede zraven mene. Gleda me zvito, tudi malo pohlepno.

Tebi gre beseda težko z jezika, Adèle, nikoli ne poveš ničesar o sebi, ničesar ne vemo o tebi, razen za Tonyja. Kaj pa recimo Axel. Axel s kmetije na dnu, kako sta se spoznala. Zakaj se isto pišeta. No dobro, tu naokoli je to res pogost priimek, ampak vseeno. In tvoje življenje, preden si prišla sem, vse to.

Sylvainu se v mandljastih očeh še vedno kaže isti prezir, toda kot obarvan z radostjo.

Vstane in odpelje Juliena na drugo stran, kot da nam bosta naredila predstavo. Gresta naokrog do spalnice in se nalepita na šipo nasproti nam.

Marie, ki se je razbremenila svoje krvave zgodbe, začne tiho točiti solze, ampak na litre.

Nielle, kar mu sploh ni podobno, jo objame in se nežno norčuje, za materjo žaluje, daj, nekaj bosta prebrala, ne vznemirjaj se. To ni za tukaj, se ti ne zdi. Poglej. Pokaže na Juliena in Sylvaina na drugem koncu, z obrazoma na šipi, fučka se jima mraz, v nekakšnem tekmovanju na steklo odtiskujeta grimase, polne sveže in vroče sline. Sylvain ima na glavi še kapuco, zato se spake njegovih ust zdijo še toliko ogromnejše. Marie se spet zasmeje.

Marine sem vzela k sebi, v svojo rjuho, ko je šla njena siamska dvojčica v naročje k Niellu. Čutim, kako se njeno vroče telo napne, kadar zaspi in še v istem trenutku spet plane pokonci. Potone v spanec, odreveni, se prebudi. Prižamem si jo na ramo, spi, če hočeš. Ne, ne še, nočem še.

Razumem, zakaj se bori.

Prepozno odgovorim Nadège, ki me pozorno opazuje. Morali bi imeti fotoaparat. Vzame svoj telefon, drugi prav tako, in Sylvain in Julien se pošastno nastavljata objektivu, potem mi Nadège reče, ja, takole, zdaj pa, če se vrnemo, kje smo že ostali.

Odvrnem ji, da tudi o njenem koloradarju ne vemo prav dosti. Najprej ti.

Sylvain se nam pridruži, obriše se okrog ust in sname kapuco. Vsi zažvižgajo, kot da bi se zgodil čudež. Usede se kot kakšen zvezdnik, ves zadovoljen, in se obrne k Nadège. Jaz pa vem.

Axel je njen brat.

Vsi moji vozači se približajo in se začnejo prepirati kakor o beli dami, plazovih, o tipu s ceste, toda v eni točki se vsi strinjajo, Axel ni imel sestre, ampak starejšega brata. Rečem jim, naj bodo tiho. Šipe so vse bolj zarošene, segrevamo se. Sylvainu rečem, naj utihne tudi on, ali pa ne, kar daj, nadaljuj.

Moja mami pač, ona vse ve, jasna stvar, če je pa čarovnica.

In opiše moje življenje.

Opiše ga, kakor bi povzemal knjigo, kot bi obnavljal film, s preskoki, približki, z nekim kronološkim redom, ki je povsem za lase privlečen, ampak skoraj vse je točno.

Obsedim v osupli tišini, v nekakšni omotici, prav kakor drugi, in ko Sylvain konča, si nihče ne upa spregovoriti. Najraje bi ga počila. Najraje bi se mu zahvalila. Ne vem. Rečem si, no, pa je. Tony bo pobesnel, pustil me bo. Ampak evo, pa je, cela planota bo vedela, kdo sem. Gledam Sylvaina, tako je resen, tako miren.

Da bi mi ustavil solze, še preden bi mi stopile v oči, in ker je v mojem pogledu najbrž videl žarek svetlobe, zamolkel kakor v tolmunu, kakor se ob dneh otoplitve vidi razburkana voda pod ledom, spet odpre usta, se začne šaliti, vsi ste priča, a ne, da sem vam rekel, da je dober, moj roman.

Obrne se k Nadège in jo spomni na njeno obljubo. Brani se, nič ni obljubila, in poleg tega, Adèle, Sylvain je govoril namesto mene, to sploh ne šteje. Vsi ji začnejo skakati po glavi, toda ona pravi ne, ne, nimate šans.

Sylvain me objame okrog vratu in mi zagotovi, da na planini niso vsi sami fašisti (zbadljivo pokaže na Sébastiena in Juliena). Poleg tega boš jutri za vse glavna junakinja, ki se je spomnila, da se spustimo do jezera, in preobrazila svoje potnike v podnebne begunce, no mislim, ne vem, kako bodo časopisi to formulirali. Spet se začne teatralno prenarejati. To bodo dali na prvo stran, z mastnim naslovom »jamski najstniki« in podnaslovom »šolarji rešeni po zaslugi voznice šolskega avtobusa«, ej, Adèle, a misliš, da bodo dali noter tudi slike s telefonov? Pa najverjetneje bomo še celo na televiziji.

Besna Nadège ga zabije, da je kapitalen gnoj. Si pomislil na njenega tipa? Tony je kot mi, najbrž tega sploh ne ve, mogoče jo bo zato pustil, res si zatežil.

Sylvain ne odgovori. Povleče kapuco naprej, jo kolosalno obrne in se slovesno izreče glede parov … Potegne tkanino, da na hrbtni strani vsi lahko vidimo koloradskega hrošča zraven etikete, skoraj čisto na tilniku.

Vstane, pobere kavbojke z jasli, iz enega od žepov nekaj vzame, nekakšen nanašalec. Z rokavom očisti prosojno steno in nanjo nekaj nalepi. Pritisne. Tu pa še nisem označil teritorija. Odtrga ga in žverca je na šipi. Pa tukaj tudi ne. Odtisne jo na les mize. Ampak tukaj sem pa že uredil. Z roko gre Nadège pod lasmi, ki se poskuša, ampak zelo malo, osvoboditi njegovega prijema. Drugi lahko še vedno tacajo s svojimi velikimi šapami surovežev, semle sem jaz pritisnil svoj pečat pred njimi. Nadège se brez nasmeha strinja, s sprijaznjenim in utrujenim, toda neizprosno in resno zarotniškim pogledom.





Zehanje je nalezljivo. Ura je dve. Julien gre na drugo stran, k spalnici na drugem koncu jame. Nasproti nas se skloni in se dotakne pernice, odkimam mu, ne, prevlažno je, mislim celo, da je zgnila. Zaradi dveh steklenih sten je njegov hrbet prelomljen. Vrne se, pobere odejo, ki jo je pustila Nadège, in dušeč se od prahu pobrska po jaslih za malo suhega sena, pomešanega z žagovino. Iz zibke vzamem dojenčka, da bi prišli do slame spodaj. Dam ga Marine, nihče se ne norčuje.

Seno in slamo razprostremo čisto v notranjosti jame, ob krmilnik, in otroci se stisnejo drug k drugemu (postelja je zate, Adèle, to je za ta stare).

Jaz še ne grem spat. Grem se usest nazaj v jedilni kotiček in jih gledam, kako tonejo v spanec. Ne vem, kdo se zvija h komu. Ne vem, ali v senci starejših dobro razločim male. Vseeno mi je. Tam so, v treh kupih, v bližini, ki me presega in pomirja hkrati. Plameni od daleč lovijo zlate in srebrne odseve odej za preživetje, ki ob najmanjšem premiku zašelestijo – in kmalu utihnejo.

Obrnem se k ognju, podrezam v žerjavico, da ga malo razživim.

Nielle se dotakne moje rame. Ne spiš? Vpraša me, ali bi moral. Seveda ne. Sylvain se mu pridruži. Napet je, zelo potiho mi zašepeta opravičilo. Vprašam ga, vendarle, kako ji je to uspelo, čarovnici od njegove mame. Nasmehne se in me opomni, kar bi morala razumeti, nobene čarovnije ni, moja mami je bila tvoja soseda, pri fizioterapevtu. Po porodih, a veš, je delala te packarije s sondami. Ravno je rodila sestrico, njenega očeta je že hotela pustiti. Stanovali smo v dolini, nedaleč od mesta. Spet se je znašla sama, kakor takrat, ko je imela mene, morala se je z nekom pogovarjati. In ti, ti si bila ravno po operaciji. Tudi ti si se morala z nekom pogovarjati. Ona mi je vse povedala, že takrat mi je pripovedovala o tvojem življenju, bil sem star štiri leta in se dosti spomnim, ker je odbito.

Potem smo se preselili sem, šli smo za novim tipom od mami. Zanosila je Minuita, potem pa dojela, da ne bo nikoli mogla živeti s tem tipom, z nobenim od naših očetov, ničesar ni rekla, samo on je kar šel. Pa smo spet zaživeli sami, mi štirje. Ni te takoj prepoznala, ampak skoraj, ti pa nje ne, in to jo je razdražilo, tako se je počutila še bolj sama.

Sploh te pa sovraži. Mislim no, ne vem.

Ampak dobro, to še ni razlog, vem, žal mi je, nisem se zavedal, kakšen, kakšna štala bo zaradi tega. Meni je to tako nepomembno, mislim, dol mi visi za take stvari. Oprosti, Adèle.

Še se opravičuje. Ne, prav si storil.

Saj jim samo rečemo, da ne smejo nič povedati. A si resen, pravi Nielle, to se bo razvedelo, ne da bi hotel. Če ti pravim, v redu je, tako mi je bilo vsaj prihranjeno, da bi morala sama povedati, je že v redu tako.

Vem, kako se bo govorica razširila preko cele pokrajine, kakor kopna zemlja pod talečim se snegom, umazano. Ampak bo lepo, resnično bo, zelo bo prizemljeno, na tleh, po korakih.





Vsa pokrajina bo prepredena s trakovi zelene in sivo-bele barve. Vsa pokrajina bo blatna in planota bo spet podobna sama sebi, ostra, zemeljska.

Govorica bo počasi prečkala planino. Z otoplitvijo se bodo meglice v kadečih se plazovih spustile na stene soteske in zdelo se bo, kot da si v slabem filmu. Kot v enem tistih filmov, kjer direktor fotografije dela na tone takih kadrov.

Govorica bo šla naprej svojo pot, še mesece za tem. Potrebovala bo kar nekaj tednov, preden bo nekoč v kavarni ali med živinskim sejmom prišla Tonyju na ušesa.

Povedal mi bo, kako je bil ponižan sredi živali. Govoril mi bo o zasmehovanju sredi splošnega trušča, sredi vonjav po gnojnici in cigaretah, o vsem tem vzdušju moških v škornjih in s polnimi usti žaljivk, z izbočenimi trebuhi, rokami v žepih, in to kričanje povrhu, sploh si ne predstavljaš, kričanja volov in smeha drugih. Ponižan.

Vse to mi bo pripovedoval, medtem ko se bom poskušala nejasno spomniti, kako je pred komaj dvema mesecema odprl vrata v jamo in spustil vanjo svetlobo dneva, preden me je stisnil k sebi s svojimi gasilskimi rokami in v mojem objemu celo zajokal na skrivaj.

Odločila se bom, da ostanem tu, ker sem tukaj doma.

Vem, da se bodo čenče zaprašile, rane bo zacelil čas. Natolcevanje bo postalo to, kar je mislilo zakriti, nekakšna resnica, moja resnica. Bil sem tukajšnji fant in nikoli nisem postal moški. Bil sem fant in sem postala tukajšnja ženska. Vem, da je planota dovolj široka, da se jeziki utrudijo.

Sylvain ima prav, niso sami fašisti pri nas. Imela bom oporo pri njegovi materi čarovnici in pri drugih družinah, pa ne nujno pri tistih, kjer bi pričakovala.

Moj brat me bo prišel podpret, in to popolnoma nenadejano, nepremišljeno. Šel bo naokrog po gostilnah in bo pripovedoval o svojem zlomljenem členku in o svoji sestri Adèle. Tolkli ga bodo po rami, in to bo skoraj dovolj, da spet dobim svoj prostor med ljudmi.

Zafrkavali se bodo. In kadar si bo kdo to drznil vpričo mene, bom še sama pritegnila, in ker je moje pornobesedišče bogato in razgibano, ne bo nihče mogel iti dlje od mene. Tako bo, neumno, preprosto, ampak vsa čast.

Konec koncev se bom kar sama odločila, da pustim Tonyja.

Osupel bo, napet, grd.

Primazal mi bo klofuto, ker se mu bom nasmehnila, ne, smejala, celo preveč se bom smejala njegovim obupanim kretnjam. Poskušal bo oponašati moške z živinskega sejma, da bi mi dopovedal, kako bo to zdaj zanj težko. Življenjska sramota. Zaradi tebe sem doživel največjo sramoto svojega življenja. Toda nič ne bo pomagalo, divje se bom smejala, da se ne bom mogla ustaviti, kajti čeprav se bom zavedala, da bo resen, prizadet, ves iz sebe, še vedno bo smešno, preneumno bo, in poleg tega, kaj bom pa imela izgubiti.

Divje se bom smejala in on me bo klofutal in me obkladal s pošastjo lahkomiselno, s pubertetnico, z najstnico. Ista si kot tiste tvoje male budale, ki jih prevažaš.





Nielle in Sylvain sta eden na moji levi, drugi na moji desni, ničesar več ne rečeta. Še malo se zadržujem, da ne bi jokala.

In potem me mine, izgine v oglenem utripanju starih bukev.

Dolgo ostanemo pokonci, celo noč ostanem z mojima Loarejcema, rdečih obrazov bdimo nad drugimi, s hrbtom obrnjeni proti njim, nalagamo na ogenj, ne da bi si še kaj rekli, ne, ne da bi si še kaj povedali, si rečemo kakšno besedo ob kretnjah, v smislu, pusti, Adèle, bom jaz, ko vstanem, da bi šla po novo poleno.

Nielle se dvigne, nekaj ima v rokah, na obrazu pa pretiran nasmešek zmage. Poleno položi na žerjavico, malo pritisne, razkoplje škripajoči pepel, kot bi hotel napraskati še nekaj prostora v ognjišču. Vstane in si pomane roke s še vedno istim nasmeškom osvajalca.

Izza opasnika vzame fotografijo in razloži, da je visela na panoju, tamle, za kupom drv. To je slika zadnjega čuvaja, ki je živel tukaj vse do leta 1928.

V svetlobi ognja se prikaže obraz našega tipa s ceste. Ja ne vem no, ampak to mora biti njegov oče, ali pa ded.

No, vendarle, rečem, to je pa res noč razkritij, in spet potonemo v vročo tišino vse do svita, dokler nas ne zmoti Tony, ko odpre vrata dnevu, mrazu in vrišču.





Živa Čebulj


Portret za volanom


To zimsko knjigo sem prevajala sredi žgočega poletja. V ohlapni majici in z ledom v limonadi sem sedela za računalnikom in upala, da bo skozi hišo potegnila vsaj kakšna vroča sapa. S podobnim vremenom je bil obdarjen tudi Zagreb, kjer sem se srečala z avtorico: bilo je maja, toda zgodnje poletje je že žgalo s tridesetimi stopinjami Celzija in iz širokih senčnikov je vsakih nekaj minut zapršel drobcen dežek, ki se je usedel na razgreta lica in kmalu izhlapel.

Toda svežina in ohladitev sta mi tisto poletje zaveli predvsem iz knjige Jamski otroci: že v poglavju, ki se dogaja v sredo, 26. oktobra, je bilo dvanajst stopinj pod ničlo in bil je tudi močan veter, ki je od nekod nanosil viharni sneg. Naravo in naravne pojave Emmanuelle Pagano opisuje natančno in obenem poetično, vendar povsem brez idealizacije in odvečne lepote; je namreč paysanne, podeželanka, ki od rojstva živi na podeželju, zato ga pozna v vseh mogočih stanjih, toda prav lepih ni veliko. Ve, da bleščeče barve jeseni ali neshojen sneg v gozdu – kar bi prišli iskat in opazovat mestni obiskovalci – trajajo le kakšen dan, in kar ostane, so megla, veter in sledi v snegu. Adèle, voznica šolskega avtobusa in pripovedovalka, ob vožnji skozi podeželje razmišlja o naravi, ki se v njenem videnju pogosto razkriva kot ženska: goro opisuje kot velikansko telo in protipodmorniške mreže, ki ščitijo pred padanjem kamenja, so njen korzet; narava je muhasta in nevarna, ob hudih večdnevnih nevihtah onemogoča stik z urbanim okoljem in zato ob zapletenem porodu botruje celo smrti matere in otroka. Ženska in narava zazvenita kot povezani neukročeni sili, ki ju moški, nihajoči človeček nad prepadom (Adèlin brat, ki napenja mreže), želi ukrotiti in pomiriti, pa tudi sam iz te krotitve pokrajine ne pride nedotaknjen.

Po cesti skozi pokrajino vijuga šolski avtobus in podobno vijugajo Adèline misli skozi opise podeželja in njegovih prebivalcev, skozi premišljevanje o lastnem življenju, odraščanju, odnosu z bratom in očetom, ter razmišljanje o »njenih mulcih«, odraščajočih vozačih, ki jih prevaža v šolo in iz šole spet domov. Otroštvo na podeželju se morda res lahko mirneje in brezskrbneje podi po makadamskih cestah in med kravami kakor otroštvo v mestu skozi avtomobilski hrup in na dveh drevesih pred šolo, toda odraščanje in adolescenca nista nič varnejša in nič manj naporna ali brezskrbna od odraščanja v mestu. Iskanje družbe, identitete, priznanja in prepoznavnosti, utrudljivo izvijanje metulja iz bube je med osamljenimi hišami, zaselki in vasicami prav tako naporno kot v mestu. Adèle na svoji vsakodnevni poti opazi tudi drugačno žuželko, katere nalepke se trmasto pojavljajo na prometnih znakih, ograjah, vratih – in celo v obliki tatuja na vratu Nadège, ene od njenih vozačk. Hrošč je tu kot nekakšen zaščitni znak oziroma simbol pripadnosti. To je koloradski hrošč, nekdaj krompirjeva zlatica, ki slovenskemu bralcu – razen nevarnosti za krompir – ne predstavlja razloga za zaskrbljenost. Toda ker se lahko hitro razmnoži in povzroči veliko škode, je njegovo ime med letoma 1939 in 1945 v okupirani Franciji dobilo nov in še bolj zastrašujoč pomen: francoski prebivalci okupiranih območij so tako imenovali nemške vojake. Pa to ne le zaradi velikega števila samih vojakov, temveč tudi zaradi groteskne podobnosti med vojaki in hroščki; oboji so (bili) med prebivalstvom znani kot ljubitelji krompirja. Zato kar naenkrat nalepke teh žuželk dobijo drugačen prizvok in razumljiv postane tudi Adèlin pomislek o tatuju hroščka na Nadèginem vratu: »Upam samo, da ve, kaj počne, kura.«

Vozači šolskega avtobusa si krajšajo čas in preganjajo strah s pripovedovanjem zgodbic, ki krožijo po vaseh in od katerih jih večina pripoveduje o velikih teletih in težkih telitvah. Na tem območju redijo predvsem govedo pasme šarole, ki je bila vedno selekcionirana za prirejo mesa, vzgojili so torej teleta, ki hitro rastejo, velika pa so že celo ob skotitvi. Zato so telitve pogosto težke in kljub spretnosti kmetov in veterinarjev celo smrtno nevarne tako za kravo, ki teli, kot tudi za njenega teleta. Toda zdi se, da so krave in življenje ogrožajoče telitve le način, kako se približati boleči tematiki, ki voznico šolskega avtobusa tudi osebno prizadeva. To so splavi njene matere, ki je imela le dva donošena, živa otroka in je zaradi spontanega splava in pomoči, ki je zaradi nevarnega vremena ter onemogočene komunikacije prišla dan prepozno, celo umrla. Eden od Adèlinih odgovorov na vprašanje, kaj pomeni biti ženska, je zato tudi to, da nimaš otrok, da jih izgubiš, še preden se rodijo, in jih potem še celo življenje nosiš v sebi.

Podobno kot Adèlin avtobus vijuga po cesti in se med potjo odvijajo življenjske zgodbe in vaške pripovedke, se razpleta tudi jezik, ki je pogosto liričen, pa tudi streznjen, realen, in takrat skoči tudi v pogovorni jezik, kamor se vpletajo narečni izrazi in oblike in skladnja. Toda avtorica najzanimivejšo jezikovno napetost ustvari s spretnim in tudi logičnim vijuganjem med moškim in ženskim slovničnim spolom. Kadar pripovedovalka pripoveduje o svojem otroštvu in o sebi kot otroku, uporablja moški slovnični spol, saj je bila rojena kot deček. In ko se njena pripoved o otroštvu preplete s sedanjostjo, postane njena spolna identiteta tudi jezikovno izmuzljivejša, saj uporablja oboje hkrati, moški in ženski slovnični spol. Vrhunec tega prepleta doseže z opisom neprijetne izkušnje spolnega odnosa: »Bilo mi je, kot da sem pretepen in posiljena. Bilo mi je, kot da sem zapuščen in podrejena neki opolzki bližini.« Tako se njena osebna pot iz moškega v ženski spol odraža tudi v jezikovni rabi, ki je bila sprva prihranjena samo za intimo pred ogledalom v kopalnici. Nato jo ob selitvi iz rodnega podeželja v mesto kot žensko pozna vse več ljudi, vse dokler se njena identiteta po operaciji ne ustali v ženskem spolu. Vendar Adèlina identiteta ne bo v polnosti ženska, dokler ji tega ne bo dovolil tudi brat. Pisateljica nadvse rahločutno opisuje, kako se skozi zapleten bratsko-sestrski odnos vloga starejšega brata vendarle premakne v vlogo starejše sestre, ko tudi brat zanjo uporabi ženski slovnični spol.

Brat, ki jo je končno sprejel, kot si želi, bo omogočil pot tudi drugim in kot žensko jo bodo sprejeli tudi drugi na podeželju. Francosko podeželje, ki ga opisuje Emmanuelle Pagano, je podobno jeziku in slogu, v katerem je roman napisan: narečni izrazi detajlirajo drobne posebnosti podeželja in njegovih ljudi, toda najpomembnejše, kar je uspelo avtorici, je to, da je v opisu duše, globoke notranjosti tega podeželja ujela dušo neke pokrajine, ki bi lahko bila kjer koli – tudi pri nas – ter življenje in način razmišljanja, ki se rojevata iz danosti podeželja. Prav zato je bil posmeh enega od njenih vozačev, da »niso vsi sami fašisti na planini«, najbolj sveža misel, ki je zavela iz knjige in nekoliko osvežila tudi vročinski val žgočega poletja, v katerem sem prevajala to zimsko knjigo.





Emmanuelle Pagano


se je rodila leta 1969 v Aveyronu, v departmaju Ardèche na jugovzhodu Francije, kjer živi in dela še danes. Študirala je avdiovizualno umetnost in zgodovino filma ter leta 1997 dosegla habilitacijo profesorice likovnih umetnosti. Leta 2002 je pod psevdonimom izdala prvo knjigo, Pour être chez moi, vendar se je kot pisateljica uveljavila predvsem z zbirko novel Un renard à mains nues in romani Le Tiroir à cheveux, Les Mains gamines ter Les Adolescents troglodytes (Jamski najstniki), za katerega je med drugim prejela nagrado EU za književnost. Je ena od pridruženih avtorjev v Hiši pisateljev in književnosti (Maison des écrivains et de la littérature) v Parizu. Njeno delo je prevedeno v več evropskih jezikov, med drugim v nemščino, hrvaščino, španščino, madžarščino in zdaj tudi v slovenščino.





Kazalo


Četrtek, 1. september

Sreda, 26. oktober

Torek, 15. november

Ponedeljek, 5. december

Torek, 3. januar

Petek, 17. februar



Živa Čebulj: Portret za volanom





Emmanuelle Pagano

JAMSKI NAJSTNIKI

Prevod

Živa Čebulj

Jezikovni pregled

Martin Vrtačnik


Zbirka GINKO

14. knjiga

Urednica Nadja Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan


Cet ouvrage, publié dans le cadre du Programme d’aide à la publication Valentin Vodnik, a bénéficié du soutien de l’Institut français de Slovénie.

Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig Valentin Vodnik, ki ga izvaja Francoski inštitut v Sloveniji.


Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296117760

ISBN 978-961-7016-43-7 (epub)