UHOVNO ŽIVLJENJE LETO ŠESTO, ŠTEVILKA S T O D V A J S E T P ET A POSVEČENA slovenskim izseljenskim materam BUENOS AIRES. DNE 1. MAJA 1938 *ti ';Uus Augustinus, eden izmed treh nli 6iV(j| «fUbrihtnejših ljudi, kar jih je kdaj '-satei'11^ svetu' veliki govornik, učenjak, ,Voj0 '* svetnik, se zaupno pogovarja s Ost; lna^e,"j° Moniko o Bogu in o večanji \ katero se zdi. da sta oba že kar >repronflla- Monika je bila nešolana in la žena, toda svetnica. Svojega si- 'ef. Suština ni rodila samo telesno, mar-3o]j U, . duhovno, kar je še veliko več!— v°jiin k°' z nlB0Kim govorjenjem, je s heoljj.';yzgledolu in. s svojo molitvijo iz-aPelv’a sina Auguština, ki ga je bila diru j-'] -1 ^ ružba na najslabša pota, Iz.prc-satoliuguštin ni postal samo vzglcden v8t#ipln' 111:1 'več tudi duhovnik. škof in tim; n ,.^ed njegovimi mnogimi preglobo-'■ieg^i^'Sami je posebno zanimiva knjiga vse sv ■ ‘žpuvedi. v kateri verno popisuje ' 0Je živjjenje. svoje zablode in svoje Vgirši ;ln 1111S itkim so izšla ta Uvedi tna-8 l>l,z“;"'|a 1,1 tl‘ njegove iz-■ ■ , . 1 1 y vzornem slovenskem prevodu. H , v I'l.‘*-’ske Mohorjeve družbe in v ta-■k,rxeni opremi, da mnogi smatrajo to za »aj-epio opremljeno slovensko ____________________________________________________________________________________________________________________ SE S OKE S AVISADORES DE LA RE VISTA: “LA VIDA E SPIRITUAL”. Por el presente articulo expresamos a Vds. nuestro mas sincero agradecimiento por vuestro apoyo en pro del mejor»' miento da nuestro organo periodistico, y haeemos constar que vvastro esfuerzo en nuestra ayuda no qneda nulo por euaDt° que esta entidad constantemente reeomienda a sus leetores tengan presente efeetuar sus compras en las casas que anuncia0 en nuestra revista, no publieando reeomendaeiones de casas poeo serias. DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDA ESPIRITUAL Registro National de la Propiedad Intelectual No. 29.775 Uredništvo in Uprava: Redaccion y Administration CONDARCO 545 — Buenos Aircti Republica Argentina Izhaja mesečno. — Letna naročnina: Argentina $ 2.—, Inozemstvo $ 3.— ali en dolar ali Din 40.— Za našo današnjo, ob priliki materinskega dne 12. maja materam posvečeno številko Duhovnega življenja, se je nabralo izredno veliko gradiva, veliko več, kakor ga morejo 'sprejeti strani enega samega zvezka naše revije. Nekaj posebno zanimivih člankov in razprav je prispelo zadnje dni, ko je bila ureditev številke že zaključena in večina razprav in člankov že stavil enis, vsled česar teh zapoznelih prispevkov žal ni bilo mogoče vstaviti. Nekatere smo stisnili v drobnejši tisk, da so še našli prostora. Nekateri pridejo na vrsto v naslednjih številkah. Našim cenjenim gospem in gospodom naročnikom v Jugoslaviji smo priložili majhne spominčke — položnice. Saj ne bodo hudi, in bodo radi poravnali malo naročnino. Prosimo čim prej, da se ne pozabi, ker moramo tudi mi sproti poravnati račune. To ae ve, da bomo prav veseli in hvaležni, če bi mogel kdo priložiti kako malenkost tudi za naš tiskovni sklad. "Mož, ta naš fant ti je od dne do dne bolj podoben." "Kaj pa je spet naredil?" se je prestrašil oče. Ko si srečno prebral to številko in ugotovil, da je b'la prav zanimiva, po-stoj malo, predno jo odložiš, in se vprašaj, če si jo tudi že plačal. Dobro namreč vedi, da nam tiskarna ne daruje niti ene "tevilke, in da smo tudi to Tvojo števil- o preje plačali, kakor smo Ti jo dali na pošto. Naredi'torej še danes svojo dolžnost, ker boš sicer najbrže spet pozabil. Zavedaj se, da smatra uprava Duhuv--cga življenja sienernega naročn ka, Ki je pravočasno poravnal naročnino, za svo jega prijatelja in sodelavca, in da se vneto trudi, kako bi slehernemu čim bolj ustregla. Kateri je nasprotno list naročil, ga 'c dolgo časa čita, morda celo hvali, pa ga še vedno ni plačal, je neuvideven človek, da ne rečemo še kaj hujšega. On zavira naš napredek! škodljivec je velike družine naročnikov Duhovnega življenja. Zavedaj se, da pomeni skupnost in sloga veliko moč. Našim cenj. naročnicam in naročnikom prav nujno priporočamo, da skrbno hranijo vse številke našega lista. Naročite naš list za svojce v domovini, ki Vas v vseh pismih povprašujejo, kako da je kaj v Argentini, ali- sploh na tujem, pa jim izseljenskega življenja nikoli ne boste mogli boljše popisati, k .-kor je v naši reviji popisujejo naši najboljši pripovedniki. Naročite naš list svojim sorodnikom, pri jateljem in znancem izseljencem, katerih naslovov mi ne poznamo. Tako jih boste na j popolneje ohranili v stiku s slovenskim občestvom, jih za majhne žrtve stalno razveseljevali, in jim brez dvoma veliko koristili. Našim prijateljem po večjih slovenskih naselbinah katerihkoli dežela bi naša u-prava rada poverila predstavništvo lista, in jim bo njihovo delo po dogovoru tudi plačala. Prosimo, naj se'nam samo javijo. KORISTNI NASL O V 1; Poslanstvo kraljevine Jugoslavije * Argentino: Uruguay in Paraguay: Cl8 cas 1705. Bs. Aires. U. T. 44_____6270. Konzulat krayljevine Jugoslavije * Rosario: San Lorenzo 937, Rosatio Santa Fe. — U. T. 22-012. Konzulat kraljevine Jugoslavije tevideo, Uruguay: Zabala 1278, M°nl video, Uruguay. tf HosP*’ Slovenske usmiljenke delujejo po slednjih buenosajreških bolnicah: A', rez, (Salas 2 y 3), Alvear, (Salaß 2, 16 y 20). R. Mejia (Salas 3, 15) tal Espanol, Asilo de los Anziancfe. Provincialat Slovenskih šolskih seS*® Rosario de Sta Fe, calle Cordoba Telefon: 28—083. Slovenska šola na Paternalu: Paz dan 4924. Izseljenski duhovnik David Doktorj‘| Zabala 1278, Montevideo, Rep. OrieD1 del Uruguay. Izseljenski duhovnik Jožef Kast6^ Condarco 545, Buenos Aires, Argenh — U. T. 63—2435. Izseljenski duhovnik Janez HladU^ Pasaje Salala 60, Buenos Airete, tina. — U. T. 63—2629. Salezijanski duhovnik Ludovik nišek. Časa par roquial, Junin de los des, Xeuquen, Argentina. Jugoslovanski patronat (posredov^ ca za delo): Bolivar, 314, II. nadstr®” U. T. 33—9905. BANCO GERMANICO jamči za popolno varnost Vaših hranilnih vlog, ter jih obrestuje po tekoči obrestni meri, BANCO GERMANICO prevzame vsako odgovornost za pravilno in brzo dostavljanje Vaših denarnih nakazil. BANCO GERMANICO nudi Vam najugodnejše pogoje pri nakupu toliko odhodnih, kakor vpoklicnih prevoznih listkov (šifkarte). —* Jugoslovanski oddelek I DE LA AMERICA DE SUD j AVENIDA L. N. ALEM 150 BUENOS AIRES g Naše uradne ure: od 8 1!2 do 7 zvečer. — Ob sobotah do 12 1|2. | VARNOST! ZAUPNOST HITROST! ANCO GERMA Slovenskim izseljenskim materam Ženska ni samo po svoji zunanjosti prikupljivej-ša ocl moškega. Vse njeno bistvo je drugačno. Nežnejše. Lepše. Boljše. Plemenitejše. Njena duša je že po svoji naravi bolj vneta za clobro, bolj ljubi lepo in čuti bolj plemenito. Bolj črti krivico, bolj jp usmiljena, bolj potrpežljiva. Bolj je verna. Njena, požrtvovalnost je občudovanja vredna. Sveto pismo zato po pravici blagruje moža, ki je našel dobro ženo: “Kdor je našel dobro ženo, ta je temelj postavil svojemu blagostanju; naj bo bogat ali ubog, njegovo srce bo vedno zadovoljno in njego\ obraz se bo vedno smejal.” Vrednosti dobre žene iii mogoče primerjati z nobeno drugo stvarjo. Y plačilo za njihova dobra dela jih daje Bog poštenim ljudem. Srce njenega moža se na njo zanaša. Ona mu skazuje T-zori tudi njegov duh. Saj se hočeš ali n -veš, sam po sebi bližaš večnosti. Zadnje trenutke imaš na razpolago, da narediš še kaj dobrega. Da vsaj nekoliko popraviš kar si morda zamud 1 ali zamudila v svojega življenja prejšnjih, ho’j-sih, pa žal nemara tudi lahkomiselnih šib dneh. Kar nas je še mlajših pa bomo s spoštovanjem zrli na stare ljudi. Tako hoče določna božja postava, pa. tudi človeška pamet, da ne govorim o plemenitosti. Na starem počiva vse kar je novega. stojanstvo in svojo plemenitost! In zavedaj se ga! Spoznaj svoje poslanstvo po naših slovenskih izseljenskih domovih in izvršuj ga: Poštenje : n z njim blagoslov ustvarjaj v slovenskih druži n a h. Ne izneveri se svojim prednicam, zlatim slovenskim mamicam, Ti ne veš, kakšna odgovornost leži na tvojih ramenih. Ti lahko narediš vse, kar hočeš. Ti si v družini učiteljica, svečenica in duhovnica. V tvoje roke je dana družina, da jo na svetu narediš srečno, ali pa jo pogubiš, da jo popelješ v nebesa ali pahneš v pekel. Posebno tukaj v tujini je marsikdaj in marsikje tako. Vso družino, kolikor jo je Gospod Bog tvojemu vodstvu podrtediti blagovolil. Brez izbiranja in umazanega poseganja v njegove pravice. Bog naj Te blagoslovi! Njegov blagoslov naj spremlja vse Tvoje delo! Pozdravljamo Te! Posebej vsako našo slovensko izseljensko mater! In klanjamo se iT! Samo še to : Kadar moramo o drugih izreči svojo sodbo, bodimo zelo previdni, da ne bomo krivični! IZSELJ ENSK A MATI že samo beseda mati pove več kakor bi mogli povedati dolgi stavki, s katerimi naj razlagam slovenske izseljenske matere veljavo in pomen. Prva. beseda, ki smo jo izgovorili, je bila mati. In od tedaj je mati naša največja dobrotnica^ naš najboljši varuh, vzgojitelj, uč.telj in branitelj. Gorje otroku, ki je izgubil mater, ali ki je — bodisi že kakorkoli — nikdar ni imel. l\o smo dorasli in morali v sovražni svet, komu smo povzročili največ skrbi? Materi! Kdo je najbolj trepetal da nas tujina ne pokvari in ne požre? Mati! Ko so prihajala v domovino naša, prva sporoci'a, koga je skrbelo, kako nam gre, kdo je čakal naših pisem najtežje, kdo je z nami najbolj sočustvoval, če nam je bilo s!abo; in kdo se je bolj veselil, če so bile novice ciebre? Kdo drugi bolj kakor mati! Saj imamo morda v domovini še brate, sestre, sorodnike, prijatelje, ki smo jim tudi nekoliko mar, toda vsi sc bolj ;n bolj poglabljajo v svoje lastne skrbi, gladijo si lastna ognjišča in nas pozabljajo bolj in bolj, dokler z leti ne prttrgajo z nami vseh vezi in tudi v njihovem sp,minu naša slika povsem ne obledi. Samo materino srce ne neha nkdar z ljubeznijo m šiiti na nas. Poleg mater v stari domovini pa imamo izseljenci tudi že sredi med nami nove, prave izseljenske matere. Naloga^ izseljenske matere je po mojem še težja in njena P-t skozi življenje še bolj strma. Pcleg materinstva in vsega kar je v zvezi z njim sc mora namreč bnr'ti izseljenska mati tuni še z mnogimi drugimi težkočami. ki jih matere v domovini ne poznajo, vsaj ne poznajo v toliki meri. Zamislimo se na primer v položaj slovenskih izseljenskih mater v Argentini. Misrim, da jih je med nami izseljenci prav malo, ki bi po praviri živeli brez strahu, da jih danes ali jutri zadene kakšna nevšečnost, p'manjkanj e, al; celo siromaštvo. Tudi samci, kaj c družine. Razmere v katerih živimo izseljenci v Argentini, so tako zelo razrične od razmer v domovini, da si jih tisti, ki jih rd blizu ne poznajo, nikakor ne morejo prav predstavljati. Črip.rav je Argentina poljedelska dežela in smo prišli sem skoraj izključno kmečki ljudje, se vendar skoro noben slovenski izseljenec v Argentini ne bavi s poljedelstvom. Za kmetovanje v Aigentin. smo prišli pav prckasno. Brez znatnega kapitala kme-I c vanj e v Argentini danes ni mogoče, in mi smo prišli semkaj brez denorja. Tudi nobena javna ustanova se ni vse doslej nič zanimala, da bi nam olajšala naše uveljavljenje v tuji zemlji. Tako smo ostali po mestih kot rokodelci, industrijski ali grad-beni delavci. Naša dekleta so služkinje po bogatejših mestnih družinah. Vsi smo tako odvisni od dnevnega zaslužka, ki je zlasti zadnja leta prav pičel. Vendar dokler je človek mlad in zdrav, ze še nekako gre. Kaj pa. če pride bolezen ali kaka druga nesreča? Ker je argentinska socialna zakonodaja zelo zaostala in ker tudi nimamo svojih lastnih zavarovalnih društev kakor na primer naši rojaki v Severni Ameriki, odpade v slučaju bolezni ali nesreče vsak dohodek. Kateri obdelujejb na primer zemljo, suijo ah tudi tujo, se že tudi v slučaju bolezni kako uredijo čeprav bolezen ni nikjer prijetna, pri nas pa odpove z boleznijo popo.noma vse. In dostikrat niti ni potrebna bolezen. Mislite si samo zadnjo večletno krizo. In sedaj si mislite družino. Tudi družjnski oče namreč ni imuniziran proti bolezni. Mislite si družino s tremi otroci, torej skupno petero oseb. Gospodar dela v tovarni ali kjerkoli, in s to svojo plačo živi družino. Da se ni treba potikati po tujih stanovanjih, ki jih z otroci dostikrat niti dobiti ni mogoče, in niso samo izredno draga ampak tudi nezdrava, so si oskrbele premnoge naše uvidnejše družine lastna zemljišča, na katerih so si posta vi’i skromne kočice. Seveda na dolg, na tukaj običajen način mesečnega odplačevanja. Dokler je družinski oec. zdrav, družinica ze še nekako izhaja, čeprav so izračunali službene komisije, da povprečen delavec v Argentini ne zasluži dovolj za golo primerno preživljanje petčlanske družine Pa vam nekega lepega dne potrka na vrata bolezen in položi družinskega očeta na bolniško posteljo. Morda je pri hiši kaj stare zaloge Pri družini treh otrok se lahko reče, da so ti krajcarji pritrgani od ust. Ko pa sc tudi zaloga posuši,, je joj. Zemljišča, kjer stoji hišica, ne morejo več plačevati. Na upanje je mogoče dobiti presneto malo. In če bolezen še traja? Mati mora na delo! Ni druge pomoči 1 V tovarno! C'e more delo dobiti. Ves dan so v neredu hiša in otroci. Bolni mož je brez postrežbe. Ko se mati vrne iz tovarne, jo čaka še vse hišno delo. Res je bil na ta način že marsikateri slovenski domek v Argentini rešen prodaje, ampak predstavite si za kakšno ceno! In kaj, če se jc smrt oglasila v slovenski izseljenski druž ni! Takrat je res treba močne žene, da prenese vse gorje, ki jo čaka. Saj ne bom dejal, naša društva, naše ustanove, naši izseljenski duhovniki in z njihovim posredovanjem razne argentinske dobrodelne ustanove, tudi naše državno zastopstvo, na- Hišna mati številnega drobiža v Gomišč-kovem slovenskem deškem vzgojnem zavodu Lipa, Villa Madero FCGBA, poleg Buenos Airesa. Kakor je videti, sta posebni prijateljici z mlado vnukinjo Vido. redijo v tem slučaju vse, kar je mogoče, da bi nesrečni vdovi in njeni družini olajšali gorje, zjasnili brezupno bodočnost v katero zre. žal da more biti njihova pomoč razmeroma le prav majhna: In ni treba misliti, da sedogajajo take nesreče prav po redkem. Saj računajo, da čaka samo na enem buenosajr$škeni pokopališču, na Chacariti, že svojih 250 slovenskih izseljencev vstajenja in plačila, in je med njimi že kar precej mrtvih h' gnijočih trupel slovenskih izseljenskih očetov. Zelo pa bi se motil, kdor bi sodil, da je šele bolezen ali smrt pognala toliko naših slovenskih izseljenskih mater od toplega in prijetnega domačega ognjišča — šele kadar smo kakšno stvar izgubili, se navadno spomnimo koliko vredna in kako dragocena da nam jc bila — v mrzli tuji svet. Zato je dovolj ljubezen, materinska ljubezen. Težko bi bilo prešteti vse slovenske izseljenske matere in gospodinje, ki iz ljubezni do svoje družine, vsled skrbi za njeno bodočnost, poleg dela v domači hiši, ki ga prav za prav nikdar ne manjka, iščejo še dela v tovarni ali kjerkoli že izven domače hiše. Kako pa si mislite, da bi bde sicer zrasle tako šte- vilne in dostikrat celo prav lične slovenske hišice tam gori po Villa Deveto, po Saavedri, Floridi, po Mataderos, Villa Lugano, Obvos, Martinez. Lands, Wilde, Berisso. Dock Sud Villa Puey-rredon, Santos Lugares, San Martin, Caseros Itüzaingo, Moro,,, Muniz, Villa Rallester. Villa Martelli, Munro, San Andres, lotosa pri La Plata, po vseh buenosajreških predmestih, skup- ■ no najmanj svojih 600 slovenskih hiš i„ hišic samo v mestu Buenos Aires in njegovi bližnji okolici! Vse te lične in za enkrat še bolj ali manj udobne stavbe in stavbice — graditi je treba počasi, kolikor pač dovoljujejo denarna sredstva in pameten kre- dit — so v veliki meri delo naših ljubezni polnih materinskih rok, plod ženskega dela mnogih let. Sad dolgoletnega gospodinjskega dela naših bivših služkinj po bogatih buenosajrešk|ii. dru-ž.nah. Z njihovimi prihranki je bilo šele mogoče misliti na nakup zemljišča, in njihovo delo po tovarnah ali kjerkoli že, tudi še potem, ko so se poročile, je licobhodno potrebno, da je mogoče plačevati razmeroma visoke in previsoke mesečne obroke. Saj sem že povdaril, da povprečni zaslužki delavčev v Argentini, torej tudi naših slovenskih izseljencev, in tudi zaslužki naših poročenih mož — Argentina skoro še ne pozna družinskih plač, to je posebnih doklad za poročene delavce s številno družino — glasom natančnih računov argentinske službene komisije, ne zadoščajo niti za primerno preživljanje družine z dvemi otroci, kaj šele za nakupovanje dragih zemljišč in za zidavo hiš. In vse to v kolikor toliko normalnih časih, ne upoštevajoč strahovitne krize, ki še vedno ni povsem končana, dočirri je bilo pred nekatc-nmi leti na primer samo v Buenos Airesu polovica naših moških delavcev deloma po več let brez vsakega zaslužka, medtem ko je bilo z ženskimi zaslužki ves čas nekoliko boljše. Ker mora biti ta časopisni članek nujno kratek, nikakor ne morem našteti v njdm vseli problemov pred katere je postavilo življenje slovenske izsel.j. matere v Argentini, in jih matere v domovini ne poznajo ali skoro nič ne poznajo. Mislite si takozvane in v Argentini tako običajne matrimo-'iije, ko sta stopila mož in žena v službo h istemu gospodarju, običajno za navadna domača hišna dela. Mož je vratar, vrtnar, špfer, sluga ali kaj podobnega; žena je kuharica, sobarica, perica, služkinja za vsa dela. in tako dalje. Ta dela so na splošno nekaj lažja kakor delo po tovarnah. Tudi skupna plača je včasih boljša, saj se suče nekako od 80—150 pesov mesečnega čistega pr hranka poleg hrane in poleg v Argejitini tako dragega stanovanja. Ampak mislite si družinsko življenje mnogih takih matrimonijev' Kden izmed prvih pogojev je navadno, da za konca nimata otrok, čim jih imata, jih je treba utajiti in poslati v kak zavod, kjer je treba zanje plačevati najmanj po 25 ali 5C pesov mesečno. Poleg obleke in morebitnih zdravniških in drugih podobnih stroškov. Matr monije z otroci trpe redko kje. In sedaj si mislite, da niso krščanske vse družine po katerih si naši ljudje na ta način služijo svoj kruh. Mnoge so judovske, protestantske, brezbožne, framasonske po prepričanju, še bolj mnoge pa po življenju, čeprav se morda Tia zunaj štejejo za krščanske. Mislite si ubogo,, bedno, na vse načine trepetajoče ž.vljcnje teh naših ljudi sredi dostikrat nezaslišanega iuksusa in razuzdanosti njihovih gospodarjev. In vendar ti naši ljudje niso bitja brez srca, ki zna ljubiti in sovražiti! Mislite si konflikte vesti, ki se morajo zbuditi v takih okoliščinah, in zahtevajo rešitev,* ki je ne morejo najti nikjer! Toliko je teh problemov in vprašanj, da vseh še omeniti, še nakazati ni mogoče. Samo še eno misel bi rad povdaril: če praznujemo materinski Han, naj te proslave ne veljajo Siinio materam, se jim na cen način zahvaljujejo za njihovo veliko trpljenje z otroci in možmi, in jih vzpodbujajo za še večjo, vedno večjo, svetniško in mučeniško požrtvovalnost, za popolno pozabljenje njih samih, njihove lastne udobnosti, zdravja, _ potrebnega počitka, in za popolno žrtev v korist njihovih mož in otrok, marveč naj velja praznovanje materinskega dije tudi možem in otrokom, sinovom in hčeram, ki naj jih spomni, da zasluži materino delo tudi priznanje, hvaležnosti in pomoči, ki naj nas spomni, da materam njihovega dela brez meje in brez potrebe ne otežkočujemo, marveč da jim njihove skrbi m njihova prizadevanja lajšamo in slajšamo! Naše slovenske izseljenske žene in matere v Argentini so prišle skoraj brez izjeme šele zadnjih dvanajst let v to deželo m sicer skoraj vse že kot dorasla dekleta, če ne kot že poročene gospe. Dočim je mladina, ki hodi v tukajšnje šole, za nas skoro brez izjeme narodno izgubljena, pa te naše žene in matere skoro prilike niso imele, da sc odnarodijo. Zveste so ostale svojemu narodnemu jeziku, svojim domačim navadam in običajem. Mnoge so se na tujem še bolj krčevito oklenile tega, kar je domačega, posebno ko uživdjo v tej deželi vso zadevno svobodo dočim jim je blo to več ali manj onemogočeno na rod- nih domačih tleh. Kar neki naraven nagib jih vleče tja kjer šivi več naših ljudi, njihovi znanci, sošolci, prijateljske družine, morda slovenska šola ,domača božja služba. Mnoge izseljenske matere hočejo za vsako ceno pustiti svojim otrokom duhovno dedščino svoje domovine. Mnoge so prepričane, da bo to sploh edina resnična dedščina, ki jo bodo svojim dale. Trudijo se s svojimi otroci, da jih našega jezika uče. Mnoge jih navadijo tudi pisanja. Dostikrat še prodno začno hoditi v argentinsko šolo. da bi mu slovenski jezik kot prvi bolj trdno ostal zapisan v srcu in v sponi nu. Ker je materina beseda mehkejša, milejša, in slajša kakor katerakoli druga, je dostikrat tudi bolj uspešna kakor bi človek pričakoval iz okoliščin. Mislite si sam6 še vso nervozno in razbrzdano velemestno okolico, ki neprestano in od vseli strani obdaja naše ljudi, dvakrat razbrzdano po predmestjih, koder so se n^ši pred vsem naselili. Mislite si na primer povsem svobodni tisk mednarodnega velemesta, kjer se zdi, da imajo vsakovrstni pisatelji temveč veljave, čim bolj so ničvredni, propadli in izgubljeni. Kjer imajo Judje v rokah zlasti vse male in razmeroma cenene tiskarne — v Buenos Airesu živi okrog 300.000 Judov, — ki se zdi, da vsake vrste šini d kar bruhajo iz sebe in ga za neverjetno bagatelno cono silijo v roke vsakomur kdor zanj mara. Kor je vedno bolj privlačno to kar je slabega, si v domovini komaj morejo predstavljati v koliki mori da se je ta ničvredni tisk že zajedel v naše ljudi, in kako uničujoče da deluje v njih njegov strup! Saj se človek nekaj časa bori z njim, a počasi podlegajo drug za drugim, in končno ostane prav dostikrat na ženinih in materinih slabotnih ramah vsa neznosna borba z vso podobno, kar najbolj raznovrstno, nizkotno pa mogočno okolico. Družinica našega prijatelja Martina Zidarja si je ustvarila v Hurlingham FCP torej v neposredni bližini Buenos Airesa, prav prijeten dom, v katerem zadovoljno uživa svojo mlado srečo. Tako res lahko vidimo, kako je naloga slovenske izseljenske matere dvakrat težka, pa tudi dvakrat odgovorna in lepa. Duhovno življenje zasluži vso pohvalo, da hoče izdati posebno štev lko s katero se hoče pokloniti slovenskim izseljenskim materam, pa jih tudi ponovno spomniti njihovih velikih in odgovornih dolžnosti. Anton Podlogar, Buenos Aires. IZ NAŠE ZGODOVINE Starejši slovenski izseljene; se še spominjajo, kako so leta 1013 krožila po Sloveniji neka pisma, ki so na umazan način jemala čast brez vsakega dvoma enemu izmed najodličnejših Slovencev, kar jih je doslej živelo med nami, doktorju Janezu Evangelistu Kreku. Nič čudnega ni, marveč je povsem razumljivo, če je Slovenski narod, tedanje vodeče ljubljansko liberalno glasilo, pograbi! to mastno kost, in jo s ‘‘primernim’’ povdarkom in dopolnilom serviral svojim prijateljem. Današnji senator Ivan Hribar, ugleden prvak tedanje liberalne stranko, ki je od vsega začetka odklanjal tak način borbe s svojimi političnimi nasprotniki, se je odločil tedaj, ko se je neizpodbitno dokazalo, da so bila tista pisma potvorjena, za vse hvale vreden korak — šele sedaj se začenja, kar se nam zdi res umazano in značilno — o katerem sam pripoveduje v svojih “Spominih”: '‘....šel sem v uredništvo in sem v navzočnosti prijatelja Rasta Pustolemška, kateremu se je tudi studil ta način boja, vprašal glavnega urednika, ko sem ga opozoril na njegovo blamažo: “Kaj boste sedaj storili?” — ”Kaj bomo storili?” odvrne urednik. “Najprej bomo lagali. Dokler nam ljudje verjeli ne bodo...” Slovenski izseljenci, ki živimo v Južni Ameriki, dobro vemo; da ljubljanski Slovenski narod ni bil edini list, ki-se je držal tega načela, marveč da ima še danes prav mnogo posnemovalcev, ki jih n; teh nečednih lastnosti prav nič sram. Kadar beremo časopise, je prav če se tega dobro zavedamo sicer bomo goljufani, ali še boljše, sicer goljufamo sami sebe! Verjemi! Zaupaj — življenje brez vere in brez zaupanja je nemogoče. Ampak dobro pazi, komu da verjameš in zaupaš! P KAZIMIR ZAKRAJŠEK Naš najodličnejši v domovini živeči bivši izseljenec, ki te je v Severni Ameriki skoro četrt stoletja nedopovedljivo m .ebično, vsestransko in uspešno trudil za slovenske izseljence, in je sedaj v domovini ne samo posle vodeči podpredsednik Rafaelove družbe za vaiStvo izseljencev, marveč tudi duša, gibalo, iniciator vsega dela v korist pc vnem svetu razkropljenih slovenskih izseljencev, je praznoval te dni 60 letnico svojega plodo-ncsnvga življenja. Naša tevija se v svojem in mislimo, da tudi v imenu svojih nai očnikov in p ijateljev. kar najbolj iskicno pridružuje velikemu številu njegovih častilcev, in mu tudi ob priliki tega jubileja žeii za njegove trudi- obilno plačila, kakoršnega svet ne more dati in ki mu je gotovo najljubše! Ida Rubinstein je ena izmed najslavnejših francoskih gledaliških igralk. l‘o rojstvu Judinja, je pred kratkim prestopila v katoliško vero in sklenila, da ho vstopila v samostan. Sredi meseca maja bo za slovo zadnjikrat igrala v drami Jeanu e d'Are, Devica Orleanska. Ravno tako je pred kratkim vstopilo v samostan vseh pet članic znamenite plesalske družbe v Severni Ameriki (Texas), štiri med njimi so bile sestre, in se jim 1)0 ob vstopu v samostan kot šesta pridružila njihova mati vdova. V severoameriškem mestu Massachusetts sta naredila v jezuitskem redu slovesne obljube 66 let stari vdovec in njegov sin, kar je gotovo redek slučaj. Del gojencev jezuitske Apostolske šole v Santa Fe. kjer se pripravljajo za duhovnike. Dva med njimi sta Slovenca: Jože Glavič, skrajni levj v spodnji vrsti, in Damijan Pavlin, peti od leve proti desni v drugi vrsti od zgoraj navzdol. I >vn druga mlada Sloveni"ka se pripravljata za vstop v isto šolo, d oči m je bil naš svo.je-a sni priljubljeni sodelavec Vladimir Z met pri salezijancih v Cordobi za božične praznike posvečen v diakona in lio skoraj pel novo mašo. IN JE DUHOVNIK BOŽJI “Daritev bodi ti življenje celo!“ In komu je življenji' bolj daritev kot materi. Saj mora sama sobi umreti in za svoje živeti. Saj je njeno življenje pot trpljenja. Preje je začela žrtev njenega materinstva, nego je zaajala zibel svojemu prvorojencu, in njeno materinsko srce trpi še potem, ko je postavila križ na grob .svojemu ljubljenemu otroku. Vse zato, da bi zvesto vršila nalogo dobre matere, katero si je z zakonskim jarmom zadela. Nalogo, dano ji od samega Boga. Bogu jdt daruje svoje miljence enega za drugim, kakor opojne cvet ve, naj jih božje varstvo skozi življenje vodi, da bodo njej v tolažbo in v božjo slavo dehteli nekoč pred Bogom in vsem nebeškim dvorom. Veliko je materino srce. vroča je njena ljubezen, a šibke, prešibke so njene roke. In kako naj preprosta ženica visoko modrost zna, katere je za dobro \zgojo tako treba. Zato ve dobra mati, da je njej v prav posebni niese trudite in ste obteženi, da vas poživim... ri naročeno po besedi Jezusovi: Pridite k meni vsi, ki In mati, katera še bolj globoko gre v svoje misH, katera hoče Bogu dati največ, kar mu dati more,... dati mu svojega sina, brez pridržka, žrtvovati ga, gre in svoje dete popolnoma izroči samo Bogu zato, da bo I oznanjal Njegovo ljubezen, zato da bo neumrljive du-ige k Bogu vodil, da jim bo svetovalec v težki borbi za dušno zveličanje, tolažba v bridkosti življenja, božji namestnik pred prosilnim oltarjem, v spovednici in v najtežjem trenutku življenja, na smrtni postelji... Tako žrtvovati svojega ljubega otroka, odreči se | mu in ga dati Bogu in dušam, to je naj plemenitejša žrtev matere, to je najlepši sad pravega materinstva.... a tudi nepopisna tolažba matere, da je njen sin duhovnik božji, ki se po njegovih rokah Jezus sam daruje vsak dan v največji daritvi, v daritvi svete maše. Kako ne bo molitev take matere pred Bogom veliko veljala, priporočena po prošnji sina nebeške matere! Sina božjega, ki se po rokah njenega dragega si-na-duhovnika daruje v ceno za naše dolgove i.i v o-povo naši revni molitvi. Če je večna naloga matere, v sebi kar najpopol-iieje upodobiti lik božje Matere, kako naj to boljše doseže, kakor če je svojega «inn vzgojila za duhovnika, namestnika Kristusovega, ki naj nosi spet kar najpo-p Inej.šo podobo Kristusovo. Marija je sina Jezusa io-di 1 a. mati duhovnikova je dala svetu in Bogu namestnika Kristusovega! Toda ni vsiljiva beseda materina, ki sina v duhov-sko obleko potisne, marveč njena goreča molitev, njena skrita žrtev, njene blage čednosti so v sinu vzbudile božji poklic, ga negujejo in uresničijo. Tak sin je njena nepopisna sreča in zasluga pred Gospodom nebes in zemlje. Ničesar bolj vrednega mati ne more dati svetu, kakor svetega sina-duhovnika. j Sveto P i s m o o M a k a h e ,j s k i iri a t e r i: Zlasti je pa vredna občudovanja in slavnega spomina mati, ki je videla sedem sinov umreti istega dne, in je to prenesla z močno dušo zavoljo upanja, katero je imela \ Boga. X sakega izmed njih je krepko opominjala v domači besedi, polna modrosti; z ženskim srcem je združevala moško srčnost, in jim je govorila: “Jaz ne vem, kako ste se spočeli v mojem telesu, nisem vam namreč jaz dala ne dulia in ne duše, ne življenja, in tudi udov nisem nobenemu sama stcknila, marveč -Stvarnik sveta, ki upodablja človeka ob spočetju, in ki daje začetek vsem stvarem. On vam bo milostno zopet dal duha in življenje, ker zdaj sami sebe zaničujete zavoljo njegovih postav.” II. MAK. 7, 20—2.3. brez križa in brez prstana Saj beste razumeli, kaj je to: Brez kriza in prstana ! “Saj nisem sama. Vse polno jih je. Glavno je. da lepo živimo!” Prav je to. Lepo živeti je treba! “Tam doma je bila taka navada, da s e je vse v cerkvi poročilo. Tukaj jih je pa dosti samo na registru ...” Že dobi o! In kadar bo prišla bridka ura, s katero mati v trpljenju kupi otroka... Ti, ki si brez križa poročena, ali boš mogla dvigniti proseči pogled h Križanemu — čigar postavo si zavrgla? Ali mar misliš, da ti bo predsednik republike, v čigar imenu si zakonsko zvezo sklenila, poplačal bolečino one bridke ure? Ali ti jo bo plačal mož, ali mar otrok... Ki .si postala mati, ne da bi imela za to božje odobren je ? Že tako pravimo, da je človeško življenje kakor solzna dolina. Koliko bridkosti čaka v zakonu celo krščanske starše. Kaj pa Ti, če Te bo kdaj vse zapustilo in v svojem trpljenju niti Boga ne boš imela za prijatelja! Ni majhna, stvar, dobre otroke odgojiti. Kako no-izdatna je za to vsa človeška modrost. Le tam, kjer v ■srcih božja milost blagodejno podpira plemenito prizadevanje staršev, je uspeli vzgoje kolikor toliko varen. Kekor brez sonca ne -moreš gojiti cvetja, tako ni mogoče brez Boga s pr:dom vzgajati otrok! Že tako je družinsko življenje pogosto križev pot. Nikar si s teni ne delaj križa še težjega, da odklanjaš božjo milost, ki ga pomaga s pridom nositi njim. ki So zakonsko zvezo sklenili s srcem Bogu posvečenim. O priležništvih. konkubmatih ali divjih zakonih moram zaradi tega povedati, da spadajo no nauku Jezusa Kristusa, apostolov in Cerkve, h težkim pregreham. toliko teži im, čim lažje hi bilo morda njihovo zadevo urediti. Priležniki in nriležnice sna da i o po nauku Cerkve h javnim grešnikom, katerim je vstop v cerkev zabranjen. in bi büo treba v volovih slučajih silo rabiti, da se jih morebiti 'z nie iztira. Vsi e d svetega krsta, ki je vtisnil njihovi duši neizbrisno znamenje kristjana, so sieer na zunaj še kristjani, kakor tudi suha veja ostane še nekaj rasa na živem drevesu, vendar noče in ne mor? imeti Cerkev z njimi nobenega prijateljskega stika, tako nobenega. da iim zatiranju je seveda vsak zakrament. Tudi v smrtni uri ne morejo prejeti ne svetega poslednjega olja. ne svete popotn'ce. če se niso preje z B .gom spravili in popravili danega pohujšanja na način, ki ga je zato določil njihov spovednik, ki ima za podobne slučaje svoja posebna navodila. Razume se, da priležniki in priležnice ne morejo biti cerkveno poqopani. SLOVENSKA MAMA V BUENOS AIRESU Kje pa je ta mama? Vsi najbrže ne vedo. mnogi pa. Posebno vedo zanjo tista naša dekleta, ki s - v času stiske pri njej zavetja iskale in našle. In teli ni bilo malo. Danes so mnoge že same žene in mame. Spomin n a, slovensko mamo v Buenosu so pa ponesle s sboj po vsej tej širni zemlji. Deli do Cinco Saltos in do Comodoro Ri-vadavia in kdo ve, kam daleč gori na sever! In kdo je ta mama? 'Po je gospa Fani Kerševan iz Villa Devoto. Le škoda, da nobene njene slike nimamo, da bi pokazal: bralcem njen živi obraz. Iz Kranjskega je doma. tam od Domžal. Pa ne recite: Kajpada, Kranjci skup drže... Seveda držimo skup, kakor tudi moramo. Grdo bi bilo če bi “narazen vlekli”, ali mar ne? Pa je tudi mama “skup držala”, pod svojo streho sprejemala ne le kranjske Micke, temveč tudi k vaške Trme in vipavske Ivanke in tolminske Katrice. Lepo. Toda kam jih je sprejemala. Ali ima tako veliko hišo? Hiša ni ravno palača, pač pa ljubek domek tam na ulici Campana, poleg Avenide America. Drevje pred hišo da domu slovenski obraz, in tjakaj so se zaupno zatekale Slovenke, kadar je bil čas najhujši, ene za zdravljenje, ene na oddih katere, da si službo najdejo, nekatere pa tudi, da se na poroko pripravijo. Že več kot deset let stoji tamkaj ta dom. Saj je gospa Fani prišla v Ameriko že pred vojno. In ko je bila tamkaj po Villa Pueyrredon še “soseskina gmajna”, je Krševanova hiša že stala. Tako da imamo torej tudi v Buenos Airesu nekak “Dom sv. Marte”, ki je že premnogim zavetja dal. Pa je seveda tudi pri tem domu tako kot pri vsaki dobri hiši mora biti, da mama drži tri vogle. Zato je večji del dneva doma! Ampak če bi mož. gospod Kerševan. ne bil trdna podlaga četrtemu voglu, bi se ta “Martin Dom” kmalu podrl. Toda on je mož. ki je svojo ženo vedno podpiral v njenem plemenitem strem ljenju. Doma iz Prvačne, že 27 let v Argentini, je bil vse od začetka slovenski pionir, in zato so njegovi rojaki. ko so začeli v množici dohajati sem, prav k njemu hiteli po nasvet in pomoč. Gospa Fani je bila nekoč v Trstu pri ICosuličevih za kuharico. Z njimi je pred 2J leti prišla v Buenos Aires. Dovolj je okusila, kaj je življenje služkinje. Zato |(;i j p b:la pozneje vedno tako velikodušna kadar je bilo treba služkinjam kaj pomagati, in je v resnici zaslužila ime “slovenska mati” v Buenos Airesu. Ko je bil nekako pred desetimi leti prišel za nekaj mesecev v Argentino prvi sl 'venski duhovnik, gospod župnik, danes duhovni svetnik Anton Mrkun, je kmalu tudi formalno ustanovil v resnici itak že obstoječi Slovenski ženski krožek Buenos Aires. Ne vem, če so bili razpisali za ta krožek kakšne volitve: na vsak način so bde volitve odveč, zakaj gospa Fani Kerševan je bila rojena predsednica kakršnegakoli slovenskega ženskega društva v Buenos Airesu, in sfeveda tildi novega slovenskega ženskega krožka. KAKOR ŠOPEK CVETOV. . . Nekoč so bil» družine, in še danes jih je, kjer je bila krstna pogača v hiši pogosta slovesnost. Danes vendar vsaj mnogokje ni več tako. Zakaj bi se ubijala s številno družino... In vendar naše mame, ki so nam vel'ko bratov in sester dale, niso bile nespametne.... Porečeš, ko boš to čitala: Poglejmo no! Če misliš, da je življenje le za zabavo, potem . ; ' Zidarjev Rihard in Bogomir je pa res vesel, da je na svetu, še bolj pa, da bo naslikan v Duh. življenju. imaš seveda prav, potem se le kar samo zabavaj! — Gospod Bog pa, stvarnik, začetnik in gospodar življenja, je drugače zapisal v knjigo življenja in ti je dal drugačna navodila in naročila. Molu: “V potu svojega obraza boš jedel kruli...” Ženi: “V trpljenju boš rodila otroke!” Enemu in drugemu je odredil, katera je pot, po kateri naj hodi, da bo njegovo srce našlo srečo in pokoj po katerem hrepeni. Res je skrb velika družina, in bridkost je vzgoja številnih nagajivčkov. Kjer je pa božja postava sveta, tani otroci rasto v tolažbo staršem, in njihovo podporo za stara leta. Zlasti pa bo vsak otrok, v trpljenju rojen, z ljubeznijo hranjen, z žrtvijo odgojen, nekega dne kot žlahten dragulj v kroni večnega plačila staršev, ki jim je bila mar božja postava. Ne ugovarjaj takole: Kaj pa če bo malopriden moj otrok, če bo drugim v breme, meni v sramoto, kanonom v strel... Brezbožna modrost tako govori. Zdravnik ne bo samo z nožem v rokah nikoli našel v telesu duše. — Pogled v skalnato strmino ni lep. Toda pogled iz jasne gorske višine čez veličastno gorsko pokrajino je čudovit... Zato ne sodi s kratko pametjo, ki je samo tvoja, zgolj človeška, ki ne seže čez grob, marveč sodi raje z božjo modrostjo, ki je neizbrisno zapisana v še in ki ti kaže v večnost. Tam bo potrjeno, da je mož ustvarjen za žrtev v delu, žena pa se bo zveličala, če bo s trpljenjem božja sodelavka pri ustvarjenju novih ljudi. Kar se pa tiče malopridnih otrok: Plemenita mati nima malopridnih otrok. Vsaj dolgo časa otroci dobre matere ne bodo ostali malopridni! Žena, sedaj zasmehovana radi številnih otrok, in mož, ki nima minute za počitek. . . sedaj skrb in trud-’ Obema pa bo ostal na ustnicah smehljaj, ki bo cvetel celo večnost. Tebi pa naj bo povedano, ki Ti ni Bog prav nič več mar, se ne meniš za nobeno njegovo postavo, marveč gledaš samo na gospodarsko škodo in korist, da tudi samo časno in gmotno splošno blagostanje nikoli ni večje tam, kjer imajo malo rojstev, marveč da gre ljudem tudi zgolj gospodarsko boljše tam, kjer je prebivalstvo številično močno. S podatki je dokazano, da ima padanje rojstev za posledico tudi nazadovanje gospodarskega življenja. Mlad, močan in mnogoštevilen narod ima večjo možnost, da obogati, ker je več rok, ki se bore za snovne dobrine; tak narod je pred napadi od zunaj bolje zavarovan, 'je boli spoštovan in stoji močnejši v svetu, kakor številčno slabejši narodi. Gospodarske in socialne prilike ali neprilike so šele drugotnega pomena za številčno rast kakega naroda. Prvenstvene važnosti so njegovi verski in moralni nazori. MATI PA DELA ZASTONJ. . • Deček, ki je doživel komaj 12 pomladi, je donašal vsako jutro, tudi v trdi zimi, kruli v našo vas. Prijaznost, uljudnost, točnost so bile njegove značilne vrline. Nekoč sem v pogovoru to-le izvedel od njega: ■ — “Ali ti ni težko,, ko moraš vsak dan tako zgodaj vstajati, pa še v taki zimi?” — “Saj se človek privadi.”— “Ali se sam zbudiš, ali te kdo pokliče?” —■ “Mati nas vse pokliče. Najprej mene, potem mi pa prinese zajtrk, ker moram prvi z doma. Nato zbudi očeta, da odmoli in se naje, ker inta čez dan težko delo v tovarni. Potem pridejo na vrsto bratci in sestre, da se napravijo in pripravijo za šolo. Ko so ti proč, pa vzdigne mama še “ta malo”, in ji da mleka. Nazadnje pa še sama zajtrkuje.” “Koliko pa. dobiš za to, da nosiš kruh?” vprašam fanta. — “Za vseli deset družin, ki jih oskrbujem, dobim na teden 12 D hi.” — “In oče? Koliko zasluži?” — “Oče pa zasluži vsak dan od 20 do 25 Din, kakor je delo. Kaj pa mati ? ’ — Deček me začudeno pogleda. “Mati?” — vpraša zategnjeno. — “mati pa dela zastonj!” Da, da. Koliko truda, koliko opravil, koliko brige in skrbi, pa dan na dan!! In v-e to neopaženo, na t hem iz ljubezni do svojih otrok. Ali tudi brez plačilo? Zastonj ?... Na zemlji se materine žrtve redko pravilno in po zaslugi uvažujejo, tembolj j:h pa ceni Gospod nebes in zemlje, ki bo delil nekoč plačilo in odlilto-vanja predvsem staršem za tihe, bogoljnbne in dolgotrajne žrtve pri odg ji otrok. Samo mati zna. prav ravnati s svojim otrokom, ker ga pozna do irajtišjih utripov in mu vidi v globino duše. Njeno srce je tako rahločutno. Vsak dotik njenega otroka odjekne na struni ljubezni. S potrpljenjem ki je vztrajnejše od jeklene moči, mu služi kakor dekla. Mati je pač sužnja ljubezni. A otioci smo naj slabši ljudje. Za materino delo, njene žrtve in krvave odpovedi plačujemo tako pogosto z nehvaležnostjo. Prep zno bomo spoznali svoj gieh, morda šele, ko bo ugasnilo za nas to naše najblažje snee, ko bo tiha mučenica legla v grob. Otroci, ljubimo luč, d kler nam sij e! Don Miguel Mihanovich Desno zgoraj ena izmed poslednjih pokojnikovih slik. Pod njo Mihailovičev službeni podpis, ko je bi] predsednik centra Jadran Jugoslovanske narodne obrane. Don Miguela ni več. Nenadne smrti je umrl dne G. marca letošnjega leta v kopališču Mar del Plata, kamor je vsa leta zahajal vsakokrat za nekaj mesecev. Njegovo mrtvo truplo je bilo še isti dan prepeljano v Buenos Aires, in pokopano v družinski grobnici na Reeoleti. Zaradi nedelje in zaradi velike naglice, s katero pokopavajo v Argentini mrtve, se je moglo Je razmeroma, malo Slovencev udeležiti njegovega sicer lepega pogreba. Več nas je bilo naslednjega dne pri maši zadušnici, in še več pri obmesečnem spominu njegove smrti v baziliki del Soeorro. Pokojni don Miguel je visoko cenil Slovenijo in Slovence. Kot skromni ljudje položimo na njegov grob mesto dragih p smrtnih vencev, ki mu jih itak ni manjkalo, nekaj odkritosrčnih besedi, s katerimi se mu bomo poklonili kot rojaku, človeku, značaju in kavalirju. Don Miguel je bil rojen dne 6. oktobra 1862 v vasi Doli, občine Ston, torej na ozemlju bivše dubrovniške republike. Umrl je v lepi starosti pet in sedemdesetih let. Don Miguel je bil večkraten milijonar. Prav zaradi tega ga na splošno toliko manj poznamo kot človeka, kot značaj in kot kavalirja. Milijonarski blišč nas rad slepi, da njegova človeška podoba ne stoji pred nami taka kakoršna je v resnici bila, in da pozabljamo lepi češki pregovor, “da ima vsak oltarček svoj tl Don Miguel je bil sicer večkraten milijonar, vendar je bilo njegovo socialno pojmovanje izredno napredno, kar se je pokazalo posebno jasno, ko ga je argentinska vlada imenovala v državno komisijo za pomorska vprašanja in se je d on Miguel kar najodločneje zavzel za legalne mornarske strokovne organizacije, češ, da bodo organizirani temeljiteje vršili svoje dolžnosti in da bodo z večjimi pravicami sprejeli tudi večjo dolžnost in odgovornost. Glede svojih milijonov, ki so mu j ib nekateri tako zavidali, pa je dokazoval ne samo z besedami ampak tudi s svojimi šestdesetletnim življenjem : da so bili najprej Mihailoviči, ki niso imeli ničesar, in šele potem so prišli njihovi milijoni, in da je na svetu komaj kaj žakstnejšega kakor človek, ki je sluga, rob svojega denarja, stvari brez duše, dočim mora biti v resnici človek denarju gospodar, da svojemu premoženju šele človek pravo vrednost daje. Ko je organizoval svoje in njegovega brata ustanovo za napredek njune rojstne vasice Doli in občine Ston, je napravil vse, da bi zagotovil, kako bi teh pet milijonov dinarjev služilo svojemu pravemu namenu, to je malemu človeku, in bi preprečil, da se ta denar primi e kakih “frakarjev.” 1 o razumevanje naj preprostejšega našega človeka, to sočustvovanje z njim, .se nam zdi ena izmed najlepših potez na don Miguelovem značaju. Nobeni .milijoni mu niso mogli otrpn.ti srca za tiste, ki so najbolj potrebni. Ni zaupal gospodi , marveč je bilo njegovo srce vedno na strani “malog čovjeka”, kakor je hotel njegov izraz. Don Miguel ni bil prijatelj matih daril posameznikom, ker je bil prepričan, da običajno ne dosežejo svojega namena. Njegovo mnenje je bilo, da treba ljudi usposobiti da si bodo znali pomagati sami. “Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal, to je bila njegova priljubljena rečenica. Da pa si človek resnično more pomagati je potrebna izobrazba. Za narodno izobrazbo, mu niso bile nobene svote prevelike, kar najzgovorneje priča že Zgoraj omenjena petmilijonska “Zaklada za poboljša-nje zdravi j a seljana Doli, Smokvine in ostalih sela opčine stonjske, sa naročitim obzirom na djecu pučkili škola . Poleg tega dosegajo velike višine druge njegove podpore najrazličnejšim dobrodelnim ustanovam, kjer je za gotovo vedel, da se bo darovani znesek res porabil za namen za katerega je bil darovan. Bili so štirje bratje Mihanoviči. Vsi štirje so se izselili v Južno Ameriko. Prvi je še mlad" umrl v Bra-zilu. Nikola je v Argentini ustvaril trgovsko mornarico ki je bila močnejša kakor vsa trgovska mornarica bivše Austro-Ogrske. Bil je v zvezi z velikim Krekom 111 sta se resno dogovarjala za trgovsko sodelovanje s Krekovimi zadružnimi gospodarskimi ustanovami._______ Najrevnejši med brati je bil don Bartolo, ki je premogel baje samo tri milijone v tedanji valuti. Četrti je bil don Miguel. Ko mu je bilo 10 let, je šel mladi Miho iz domače hiše v Korčulo “na nauku”. Služil je kot “deček po-metaček”, mesečno po en goldinar. Desetletni Miho ni znal ne citati ne pisati. “Potražio sam ,cnda nekog starog,” je sam pripovedoval, "da me je naučio citati i pisati, te mu mjesečno naplafi-vao forintu koju sam zaradjivao. Evo, prve investicije kapitala, kojeg sam zaradio.” Kot dvanajstleten dečko jp prišel v Južno Ameriko. Skraja tudi v Brasil. Takrat se niso menile za “uboge izseljence” nobene “socialne politike”, starih domovin in nobeni 'patronati’ v novi domovini obogatel ih rodoljubov, mar več je še veliko bolj kakor danes veljalo načelo: “Po- # * i »— * - , —- -v - Foto Flor Ko je meseca decembra 1921 Argentina priznala Jugoslavijo, je argentinska vlada na prošnjo don Miguela Mihailoviča, predsednika centra Jadran J. N. O. za Južni Atlantik, dovolila, da smo mogli v proslavo tega zgodovinskega dogodka širom cele Argentine in tekom osmih dni, to je od božiča 1921, do Novega leta 1922, izobesiti našo narodno zastavo. V stari domovini morda ni znano, da brez posebnega službenega dovoljenja v Argentini ni dovoljeno izobešati zastav tujih držav in še manj zgolj narodnih zastav, tudi ne, če so v prijateljskih zvezah z republiko Argentino'. Nikdar pa ne da argentinska vlada tega dovoljenja drugače, kakor pod pogojem, da je hkrati in na častnejšem mestu izobešena tudi argentinska narodna zastava. Izvzeta so samo diplomatska zastopstva priznanih vlad. Tako vidimo tudi na gornji sliki iz tistih dni jugoslovansko narodno zastavo z državnim grbom, poleg sinje-belo-sinjega argentinskega prapora izobešeno na upravnem poslopju paroplovne družbe Compania Sud Atlanti-ca, podjetju našega don Miguela, ki je imelo svojo palačo na oglu ulic Belgrano in Balcarce. uzd a j se u se i u svoje kljuse!’ Po tem načelu se je ravnal mladi izseljenec Miho. Kmalu se je preselil v Argentino, in sicer v Ba-hio Blanco. Tiste čase je delal tudi po 16 ur na dan. ”Imel sem mnogo nasprotnikov, pa sem vse premagal, ker sem bil sposobnejši!” je ponosno zatrjeval. Tekom dolgih let napornega dela je ustanovil veliko brodarsko podjetje “Campania Sud Atlantka”, katero je počasi tako izpopolnil, da so njegove ladje obvladale vso obvezno plovbo od bi azilske pvestoliee Rio de -Janeiro do. Carmen de Patagones. Kot dober trgovec je leta 1920, t:rej ob pravem času, še predno je izbruhnila znana velika povojna kriza za prekomorsko plovbo, prodal svoje brodovje. kal da takrat Argentinci še niso bili zreli za tako važna in tako velepotezna podjetja in so kupili njegove ladje Angleži, prav tako kakor rečno brodovje njegovega brata Nikola. “Ja sam trgovae. N kad u »vom životu nijesam se bavio politikom”, je opetovano zatrjeval. A prav to okolnost smo mi Jugoslovani drago plačali. “Danas sam irnao sreeu”, je pripovedoval nekoč članom “Centra Jadran”. “Bil sem na zunanjem ministrstvu, pa mi pravi dr. Molnari: D. n Miguel, ravno •sem prejel kablegra.m Vaše vlade, če ste persona grata, da bi Vas imenovali za častnega generalnega konzula kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za Argentino.’ "— Jaz sem mu odgovoril: “Prosim Vas, takoj brzojavite, da pod nobenim pogojem ne sprejmem te funkcije!” — Don M guel je bil očividno zadovoljen s tem, po njegovem srečnim slučajem, mi pa smo na ta način v najtežjih časih povojnih zmed izgubili gospodarsko, politično in moralno neodvisnega, izkušenega, sposobnega, spretnega, resnega, odkriotsfčnega, zlasti pa našemu malemu človeku z vsem srcem vdanega človeka, ki naj bi bil pravočasno stopil na čelo našega državnega zastopstva v Buenos Airesu. če je dou Miguel-trdil, da ni politik, to vendarle ni bilo povsem res. Tedanji vojni vihar je tudi njega potegnil v svoj vrtinec. Njemu se imamo namreč zahvaliti, da je med svetovno vojno naš osvobodilni po-kret v Juž. Ameriki dobil ono resnost, ki jo je zahteval usodni čas. Šele ko je don Miguel prevzel predsedstvo “Jadrana”, se je začelo na Južnem Atlantiku resno osvobodilno delo za Jugoslavijo, ki je živela takrat, samo še v zanrsli nekaterih dalekovidnih in požrtvovalnih ljudi. Takrat je bil osnovan “Center Jugoslovanske narodne obrane za Južni Atlantik, Jadran”, dočim je ostal Jadran, odsek Narodne obrane, običajno malo krajevno društvo, kakoršna smo bili ustanovili po vseh količkaj večjih naš:h naselbinah v Južni Ameriki. — “Center Jadran” je postal tako središče osvobodilnega pokreta za Argentino, Uruguay, Paraguay, in Brasil. Naši rojaki so bili tedaj po rojstvu Avstrijci, po svojem čustvovanju pa v ogromni večini Jugoslovani. Ker je ves čas vojne poslovalo v Buenos Airesu avstrij sko veleposlanstvo in je bil nemški kapital in vpliv v teli krajih precej močen, so iz političnih vzrokov pometala mnoga podjetja na cesto naše ljudi, pa tudi mno- go Čehov in Poljakov, in sicer so jih metala na cesto antanti prijazna podjetja zato, ker so bili pred postavo Avstrijci, Nemcem in Avstrijcem prijazna podjetja pa zato, ker 11'so bili dovolj avstrijski. Dva moža sta .si pridobila v tem času za naše ljudi p.sebnih zaslug: Dr. Stein, veleposlanik tedanje carske Rusije, in naš don Miguel, Veleposlanik Stein je zaščit! naše ljudi pred diplomatskimi formalizmi, don Miguel pa je dal njegovemu prizadevanju potrebno finančno podlago in moralno op. ro organizacije, kateri je predsedoval. Zlasti hvalevredno nam je šlo na pomoč tudi francosko veleposlanstvo, ki je na podlagi več kot 1000 potrdil, ki jih je izdal Center ‘Jadran’, omogočilo našim ljudem, da so mogli dobiti vse za i- dentifikacijo potrebne dokumente, pa tudi izdatno pomoč pri sprejemanju na delo in na potovanjih. Te Jadra no ve certifikate je v polni meri priznala argentinska vlada pod predsedstvom irigoyeua in zlasti po posredovanju tedanjega argentinskega državnega podtajnika v mhrstrstvu zunanjih zadev, Dr. Diega Mo-linaria. , COMITE CENTRAL ORGANIZACIONES NACIONALES POLAGA. CHECA Y- YUGOSLAVA REPÜBLICA ARGENTINA VICTORIA 618 Z oktobrom 1918 se je izpopolnilo to delovanje z osrednjim odborom (Comite central) poljskih, čeških in jugoslovanskih osrednjih narodnih društev, kakor pove faksimile membrete odbo- ~ ' rovih tiskovin. Služb. feedež tega slovanskega osrednjega odbora je bil v prostorih Kluba Jadran, ulica Victoria 618. Ker so dobili Poljaki že naslednje leto 1919 v Argentini svoje diplomatsko zastopstvo, se delo tega veliko obetajočega komiteja ni razvilo v taki meri, kakor smo upravičeno pričakovali. Jugoslovani smo dobili svoje lastno državno zastopstvo šele leta 1922. Ves ta čas je bil don Migne! naš pravi načelnik in predstavnik. 60.000 zlatih pesov je žrtvoval za ta naš narodni pokret in za socialno zaščito naših ljudi. V tem času se je dogodila tudi ona že zgoraj omenjena prava narodna nesreča, da don Miguel ni hotel biti “politik” in je odklonil imenovanje za častnega generalnega konzula kraljevine Jugosavije. Ob njegovem grobu ne moremo reči drugega, v svojem imenu kakor tudi v imenu mnogih njegovih prijateljev m občudovalcev, kakor: “ Hval a T i, don Miguel ! ” Med mnogim; drugimi je naš vsemogočni Gospodar zadnje tedne poklical v svojo družbo in po večno plačilo tudi naslednje vzorne in zaslužne slovenske matere: Mater gospoda ministra in senatorja dr. Franca Kukovca. Mater gospoda poslevodečega podpredsednika Rafaelove družbe za varstvo izseljencev P. Kazimirja Zakrajška. Mater gospoda kanclerja ljubljanske škofije in koiizisto rijalnega svetnika Jožefa Jagodica. Mater gospoda banovinskega svetnika Alojzija Zupanca, župnika v Šmihelu pri Žužemberku, v župniji, ki ima več svojih župljanov raztresenih po svetu, kakor zbranih doma. Tem in vsem drugim vzornim pokojnim slovenskim materam želimo obilno plačilo za njihova mnoga dobra dela, njihovim domačim izražamo zaradi bridke izgube naše najgloblje sožalje, tolažimo pa jih z mislijo na svidenje pri Bogu. CD avno so minili dnevi velikega tedna, in še nam zvenijo v uše-■ ' sih njihovi turobni cerkveni spev, zlasti tolikokrat se po- navljajoče žalostne pesmi preroka Jeremija, in še prav posebno njihov sklep, obupna prerokova molitev, ki je v tolikih ozirih primerna tudi za slovenske izseljence. Takole se glasi deloma, pa dobesedno prestavljena na slovensko; Pomisli Gospod, kaj se nam jc zgodilo; poglej m ozri sc na našo sramoto! Naša dediščina je prišla tujcem v roke. Naše hiše v roke poganom. Sirote smo brez očeta, naše matere so kakor vdove. Svojo vodo pijemo za denar, svoja drva kupujemo. Vklenjene'za vrat nas gonijo, zdelanim ne dajo pokoja. Egiptu molimo roko in Asircem, da bi se kruha najedli. Naši očetje so grešili in ni jih več, mi pa nosimo njihove grehe. Hlapci nam gospodarijo, ni ga, da bi nas rešil iz njihove roke Kruli si pripravljamo v smrtni nevarnosti pred mečem v puščavi. Naša koža se je kakor peč osušila od silne lakote. žene na Sionu skrunijo in device pu judovskih mestih. Iz žalostnih pesmi Jeremije preroka. 5, 22—30. Da, slovenski izseljenci: Egiptu in še marsikomu drugemu molimo. ponujamo svoje duhovne roke, da bi si lahko kaj prislužili in bi se kruha najedli, saj smo se resnično razšli po vsem svetu! Naj bodo posvečene te naše slike spominu na Jeremijeve tudi nam slovenskim izseljencem tako primerne žalostne pesmi velikega tedna, posebej pa tudi našim izseljencem, ki so se v velikem številu naselili prav tam doli v Egiptu! Znano je, da so Orientalci zelo konservativni, da sc močno držijo starih šeg in navad, ki se marsikje in v marsičem prav od Kristusovih časov do danes niso nič spremenile. Ali se vam ne zdi naša leva slika smejoče sc beduinke z ogromnim vrčem polnim vode, kakor slika iz davnih bibličnih časov? Ali naša spodnja slika uboge beduinske družine, ki jc prišla v bližnje mesto, da si nakupi za življenje potrebnega, in se sedaj s pohlevnim in težko obloženim osličkom vrača domov, in prav taka, kakor si predstavljamo orientalske družine v časih, ko jc naš Gospod^ Jezus hodil po Judeji in takim preprostim ljudem na tako svojevrsten in nazoren način oznanjeval blagovest, da se je približalo božje kraljestvo? Ali si mater in njenega ljubljenec-’ siivka oglejte, zakai tudi preproste Egipčanke ljubijo svoje otroke, m so jim dražji, kakor vse drugo na svetu. Ali si na naslednji strani oglejte egipčanske žene, ki so prišle h vaškemu studencu iskat vode, pa se je seveda treba ob tej priliki tudi kaj pogovoriti, saj Egipčanke niso dosti manj zgovorne radovedne, pa tudi opravljive, kakor naše slovenske ženske.’bodisi doma, bodisi v Argentini. Nekatere bo spet zanimala egipčanska moda, zato prinašamo tudi sliko prve vaške lepotice v njenem polnem ornatu; dekle je povsem prepričana, da si kaj lepšega u t, mislit, mogoče._ Da povsod in vsi ljudje kaj dajo na le- poto, nam pričata končno tudi vaški brivec, ki je otvoru svojo d lavmco kai enostavno sredi ceste, in njegov" bradati klient ki ou\idilo dokazuje, da jc treba za lepoto tudi kaj trpeti »Si.. _ KUHINJA IN SE MARSIKAJ Mati in gospodinja sta dva nerazdružljiva pojma. Dobra mati mora biti tudi dobra gospodinja. Tudi dobra kuharica. Ne moremo si misliti dobre matere, posebno ne dobre preproste slovenske izseljenske matere, ki bi je gospodinjske in kuhinjske zadeve prav nič ne zanimale. Kdo ve, koliko je že star tisti pregovor, ki ga je tako rad ponavljal Sarmiento, znameniti predsednik republike Argentine, in slavni organizator argentinskega šolstva, da gre ljubezen skozi želodec. Vsaka ljubezen. Morda prav posebej ljubezen do žene in do matere. Težko si moremo misliti, kako bi mogel biti preprost slovenski izseljenec zadovoljen z ženo, ki nima nobenega smisla za gospodinjstvo in gospodinjske zadeve, in kako bi mogli otroci spoštovati in ljubiti svojo mater, ki bi ne znala kuhati. Če vsak pregovor pretirava na kakšen način, seveda tudi pregovor o ljubezni in želodcu noče delati izjeme. Ne Sarmiento, ne mi nočemo zagovarjati kakega kuhinjskega materializma, ki naj bi polagal vso vrednost na kuhinjo in želodec, samo na dobro jed in pijačo. Vendar se nam zdi zelo važno, da tudi v tej številki povdarimo važnost kuhinje za zdravje m zadovoljnost katerekoli družine, in še več: naravnost njen nacionalen in splošno človeški pomen. Ako bi vprašali katerokoli našo slovensko izseljensko mater, kaj da misli o kuhinji in kuhi, bi nam skraja najbrže nobena ne vedela povedati kaj posebnega. Ko pa bi enkrat pripovedovati začela, pa bi najbrže ne mogla jenjati. Najbolj bi navadno tožila čez skrbi in težave, ki jih je povzročata kuha in kuhinja. Ljudje simo res čudni: kar je navadnega, vsakdanjega, kar neobhodno potrebujemo vsak dan in po večkrat na dan, se nam rado zdi nekaj neznatnega, malo pomembnega, malo važnega in samo po sebi razumljivega, nekaj takega, kar ne zasluži nobene posebne pozornosti. V resnici bi morali reči: vprašanje, ki se nam vedno znova ponavlja, ki nam povzroča vsak dan nove težave, zadevo, ki je ne moremo pogrešati »niti en sam dan, je treba,, če le mogoče, enkrat za vselej rešiti prav posebno temeljito, ltar je za naše življenje očividno posebno važno. Če tako prevdarimo, je kuhinja, priprava jedil, eno izmed temeljnih vprašanj življenja. Ker je izročena ta stroka običajno materi in gospodinji,, naj jo matere in gospodinje poznajo kolikor mogoče v vseh podrobnosti. V kolikor je važna za ves narod, bi se morali zanjo zanimati tudi tisti, ki narod vodijo. Vendar je šele vojna spravila to vprašanje na dnevni red velikega sveta Leta 1918 so Nemci izgubili svetovno vojno, kar je bilo zvezano z mnogimi ponižanji in z vsaj začasno neprecenljivo škodo za vse nemško ljudstvo. Vsemu svetu pa je znano, da so razpolagali Nemci z najmodernejšimi topovi, najhitrejšimi podmornicami, naj bolj strupenimi pl ni, da je bilo njihovo orožje tehnično na višku in njihovo vojaštvo najbolj izvežbano in za vojsko najbolj skrbno pripravljeno. Toda zaveznikom se je posrečilo Nemčijo izstradati in samo na ta riačin so vojno dobili. Dobro pripravljeno in sijajno opremljeno, pa nezadostno in neprimerno hranjeno nemško vojaštvo je oslabelo, izgubilo za vojne napore potrebno odpornost, in je moralo odpovedati. To je bil zunanji povod, da je vprašanje primerne prehrane prešlo iz ozkega kroga domače družinske kuhinje med važne narodne in mednarodne probleme. Po vsem svetu so se začeli naenkrat zanimati za pravilno prehrano tudi visoki politiki in globoki znanstveni krogi V Argentini se je zavzel za ta vprašanja Dr. Pedro Escudero, profesor tukajšnjega vseučilišča. Meseca marca 1928. je začel delovati pod njegovim vodstvom v bolnici Rawson poseben zavod za prehrano. Leta 1935 je postal samostojen zavod, a letos že pod novim .predsednikom republike dr. Ortizom, je ibil spremenjen iz občinskega v državen zavod in je sestaven del tukajšnjega vseučilišča Kot vsak borilec za novo, koristno stvar, se je moral boriti tudi prof. dr. Escudero s predsodki svojih rojakov, ki so zaničljivo govorili: "Vseučiliški pro fesor, pa vtika svoj nos v kuhinjo!” Vendar je doktor Escudero zmagal in načeluje kot ustanovitelj in ravnatelj zavoda, ki je temeljne važnosti za Argentino sploh, a za izseljesnke družine posebej, in ki se zlasti bavi z prehrano kot vzrokom bolezni in činiteljem Prof. Escuderov zavod “INST1TUTO NACIO-NiAL DE NUTRLCION” deluje sedaj v parku Cente-nario, ulica Gaona 321; desno, če se peljete s tramom 86 iz centra v Devoto, v skupini paviljonov, kjer ima svoje zatočišče tudi znameniti “INSTITUTO PASTEUR.” Že so izdelani načrti za nov Prehranjevalni zavod: stavba dolga eno celo kvadro in osem nadstropij visoka, s čimer je posebno nazorno ipovdar-jena važnost, ki jo daje argentinska vlada zamisli dr. Escudera Matere, če so vaši otroci slabokrvni, če ve ali člani vaših družin trpite na slabi prebavi, sladkorni bolezni, žilnih boleznih, na ledvicah, mehurju, krvnem pritisku, na pomanjkanju materinskega mleka, na slabosti, dojenčkov itd., se z vsem zaupanjem obrnite na ta zavod in na naslov: GAONA 321. Zavod postopa po teh načelih: Vsakega bolnika obravnava vedno isti zdravnik. Vsakemu zdravniku dodelijo isti dan k večjemu po deset novih bolnikov. Če pride več bolnikov, dobe tekoče številke za naslednji dan. Zaupanje občinstva v Zavod narašča tako, da imajo sedaj stranke oddane svoje številke že za cel mesec naprej Naj omenimo nekatere oddelke zavoda. Da bi se moglo bolnike res zdraviti, je število oseb za bolniški oddelek, omenjeno za moške na 22 postelj, za ženske 20, za otroke 10, in za dojenčke 10 postelj. Prof. Escudero je vpeljal nov način za one bolnike, ki ne morejo cel dan ležati, temveč morajo čeprav bolni, opravljati svoja vsakdanja opravila. Ti prihajajo v zavod samo na pregled, sicer pa živijo doma. Na ta način se more zdraviti mnogo večje število ljudi Takih bolnikov prihaja v zavod po 2.000 mesečno, in dobijo vso potrebno zdravniško pomoč. Druga važna naloga zavoda je "ASISTENCIA SOCIAL”, družabno zdravstvo, vodstvo in zaščita zdravih ljudi. — Zavod hoče Imeti v evidenci tudi zdravega človeka od spočetja tja do smrti. V oddelku “Eugenesia” proučujejo zdravstveno stanje posameznikov in družin. Opazovance, na katerih opazijo kake bolezenske pojave, pošljejo v natančnejše opazovanje na posamezne bolezenske oddelke Oddelek za noseče matere in matere dojilje pregleda opazovano mater v vsakem oziru, ali ne trpi za kak.šrnokoli, posebno za nalezljivo boleznijo, kakšno je njeno srce, pljuča, ledvice, kri. Pri materah dojiljah pazi na njihovo pravilno prehrano in na zdravstveno stanje dojenčka. Posebno pozornost in vso resnost posveča dr. Es- c ud ero prvi glavni in najvažnejši hrani dojenčka, materinskem mleku. V njegovem zavodu dojiljo temeljito pregledajo. Na primer vsako dojiljo, ki daje mleko tujim otrokom Ravnotako natančno preišče njenega lastnega otroka. Šele kadar dobi ta dovolj hrane od svoje matere, se ji dovoli, da daje svoje mleko, za otroke drugih mater. Njenega otročička obtirže pod stalnim nadzorstvom. Cim opazijo, da bi dojenje tujih o-trok škodilo njenemu lastnemu detetu, ji dojenje takoj prepovejo in jo obvežejo, da najprej hrani svojega otroka. Materam, ki morejo dajati mleka svojih prsi, plačuje zavod po $ 6.— liter, materam pa, ki nimajo dosti hrane za svoje dojenčke, daje mleko brezplačno. , Oddelek za mladino pregleduje mladino do 18 let glede nedostatkov prehrane. “Premnogo ljudi misli, da su zdravi, a so bolni”, pravi dolgoletna izkušnja doktorja Escudera. Ta oddelek strankam na znanstveni podlagi predpisuje za njihove razmere pravilno prehrano.. Slovenske izseljenske matere. in gospodinje, zapomnite si naslov: GAONA 321. S polnim zaupanjem vprašajte po podravnatelju dr. E. Pierangelu. Recite mu, da prihajate, ker ste bra le ta članek v naši reviji in ga prosite, da Vam da navodil, kako bi na najboljši način kuhale za Vašo družino in skrbele za njeno zdravje. POMAGA.! Bog! Kam pa naj denem to drobno telo? Saj ga nič ni, pa mi je še.vseeno preveč. Povsod se zadeva, povsod je v napoto. '1 i sam si mi ga podaril za doto, ko si me poslal na ta svet. Bog! Kam naj pa denem to drobno telo? Čutim vso težo in vidim tvoj prst. Vidim ga v daljnih, daljnih plamenih. Prosim, pomagaj to pot do tja, da se prinesem na svojih ramenih. Ana Galci ovil PREPROSTEGA OTROKA MOLITEV Jezušček tam gori v svojem zlatem dvori sveti križ držiš, ' z angelci sjediš. Prve hlače nosim in kleče te prosim zdravja svoji mami ki me zjutraj drami, češe in umiva ter mi srajčko šiva, sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže, mleka piti daje, da ga še ostaje. Franc Levstik MRTVA MAMICA Tonček pravi Lojzku: Kako si ti srečen: imaš še mamo,-ki vedno ljubeče za tebe skrbi. A mamica moja v grobu spi, pustila me v svetu s roto je samo. Lojzek pravi Tončku: Tvoja mama z nebes zdaj nate gleda, vsak dan za tebe pri Bogu prosi, Vse njene nauke v srcu nosi, živi tako kakor te je učila, nikoli ne bo ti prehuda sila, in če boš zvesto Bogu služil, se boš nekoč v nebesih z mamico združil. Rafaelova družba slovenskim staršem v tujini: Vaš otrok bo samo tedaj prav in dobro vzgojen, če ga bodo štirje vzgajali v medsebojnem sporazumu in slogi oče, mati, duhovn;ik in učitelj. Če bodo ti Vzgojitelji vlekli otroka vsak na svojo stran, potem bosta vaš sin in vaša hči “rezala" ne samo na dve, ampak na štiri strani in nihče se jima ne bo upal približati. In še to: brez soli in kvasa ni dobrega kruha, brez vere in materinskega jezika pa dobrega otroka ne. Lepe so zvezde, ki v biserni noči kakor dragulji na žametnem plašču gledajo tiho name z neba. Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andalttškem gorovju! Pridna si pri delu, ve-dni si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož ne znosil preveč v pivnice, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina ostala skupaj. Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo, ter ješ, kar možu in otroku ostane. MAMIN N ASM še lepše so cvetke, ki v zgodnji pomladi na mladi livadi ob bistrem potočku prekrasno cveto, dehtijo sladko M A T Kdo razumel bo ljubezen, ki jo samo mati, mati nam sinovom, hčeram svojim bila zmožna je dajati? Daj, obraz poglej zorani, od skrbi in tug nabrane gube štej, glej vela lica svoje ljube, drage mame. Od takrat ko pri zibelki je sedela in ljubeče gledala v obrazek mali, pesmi pela je od sreče. ki te aka ko boš zrasel, ko izpolnil ji boš upe smele vse, ki vate stavi jih na množice, na kupe; A lepša kot rože in zvi\de večerne je mamica moja, kadar ljubeče in s tihim smehljajem zre mi v oči. . . IVAN ČAMPA R I pa počasi, drug za drugim so izgubljali se upi, tvojo dušo so preželi bolj in boj j sovražni strupi, ko je videla: nobena se ne bo spolnila nada, ki jih stavila je v tebe, ljubav svojo, izza mlada, ti si njene gube zgibal in ob tebi so siveli ji lasje kdaj bujni, mehki, danes sivi, snežno beli. Mamica; Ti vse odpuščaš l Daj, odpusti tudi meni! Kakor sem nevreden, tesno na srce me spet prižemi! Dr, Ivan Tavčar. Ciril Kren, Avellaneda. Mati v lepi knjigi Na Angleškem „so postavili mogočen kamenit spomenik Siierloku Holmesu, znanemu angleškemu knjižnemu junaku, kini v resnici nikdar živel drugje, kakor v domišljiji pisatelja. Tako bi rada naša današnja materam posvečena številka Duhovnega življenja, postavila vsaj skromen spomenik neštetim podobam mater, ki so si jih zamislili in jih z vso ljubeznijo oblikovali najrazličnejši pisatelji sveta. Ve prav pomislim, te stoletja in tisočletja dolgo v knjigah živeče matere, prav za prav niti niso gola fantazija, marveč so samo odsev, svojevrstne slike, bolj ali manj posrečene fotografije resničnih mater raznih časov in dob, podobe večinoma najboljših mater, čeprav so pač tako različne med seboj, kakor smo tudi v resnici različni ljudje, kakor so zlasti različni med seboj umetniki v katerih duhovnem življenju so bile te matere spočete in kakor so tudi v resničnem življenju dobre matere, ki jih p znamo mi sami, med seboj različne, prilagojene razmeram, v katere jih je postavilo življenje pa spet sko-ro enake v svojem najglobljem bistvu, pač matere. In tako se dvigajo pred našimi duhovnimi očmi podobe nekaterih svetopisemskih mater. S svojo tragiko nehote, in najprej podoba Eve, matere vseh živih. Potem zagonetna slika R e b e k e, matere Ezavo-ve in Jakobove. Dobra Rut, ki je v svoji priletnosti postala mati in je iz njene rodovine izšel mogočni kralj David, njegov sin Salomon in sam naš Gospod Jezus Kristus. Med mnogimi drugimi stopa potem pred naše naše duhovne oči občudovanja vredna Makabejska mati, ki v gotovosti posmrtn. življenja hrabro svoje sinove, ko gredo v strahotno mučeniško smrt za tako velike verske in narodne ideale. iM o z e s o v a mati, ki je v težkih časih proti odločni kraljevski prepovedi tri mesece skrivala svoje dete, in ko ga ni mogla več prikrivati, skrbno položila v košaro, zasmoijeno cd vseh strani, da bi se ne potopila, strastno poljubila svojega telesa sad, nalahno spustila košarico med vrbovje v najmirnejše tekoči Nil, na izbran kraj, kjer je imela ob gotovih urah kraljeva hči navado kopati se, in se je sama skrila, da bi opazovala, kako se bo končala ta stvar in bi bila brez skrbi za svoje ljubo dete. Sedaj nas pretresa spet strah matere p r i S a-1 o m o n o v i sodbi, ko hoče rabelj razsekati njenega otroka in je v to privolila tista, ki detetova mati bila ni. Obup betlehemskih mater, ko rablji tako divje in tako neusmiljeno koljejo njehmvo nežno deeo, nam postaja v svoji grozoti kar nerazumljiv. Izmed znanih grškili in rimskih mater, občudujemo Špartanko, ponosna na svojega sina, ki je padel za svobodo domovine. Kornelij a, mati obeh bratov Gracchov je odklonila kraljevsko krono, češ da so njeno največje bogastvo otroci, za katere hoče živeti. Volu m n i j a, mati znanega vojskovodja Coriolana, je s svojimi prošnjami rešila gotove pogube mesto Rim, čeprav je vedela, da bo s tem pogubila svojega sina. Slovo Ahilovega prijatelja Patrokla od svoje žene in od otrok, je eden izmed najlepših prizorov v znani grški pesnitvi Ilijadi. Strahotne so grške leposlovne slike, Sofoklejeve J o k a s t c, matere strahovito mučenega Ojdipa, in Euripidove Medeje, ki je v strašni zmedenosti enega za drugim morila svoje lastne otroke. Kajpada je narodna pesem polna podob človeških mater in ob vsaki priliki, celo takrat, če matere same niso povsem ali pa sploh niso brezhibne bile, povdarja njihovo nepopisljivo ljubezen do svojih otrok. Mislite si Lepo Vido, ki se je dala premotiti črnemu zapeljivcu in "sedaj tam na Španskem ziblje tuje dete, neprestano vzdihuje po “sinu, oči, mož’,’’. Ali mlado Bredo, ki še potem ko jo je nezvesto vrgel mož skozi okno, roti dojiljo, naj skrbi za njenega otroka. Zabredle matere v slovenskih narodnih pesmih mirno sprejemajo najstrožje kazni v upanju, da bo postal sin duhovnik in bo njihove duše reševal iz vic. Sirota Jerica toži svoji materi v samem črnem grobu, kako hudo je biti brez matere. Bretonski materi je iztrgal lasten sin iz prsi srce, da bi ga na ljubo svojemu dekletu vrgel psu, mati pa vse odpusti in brž pozabi, in ko je sin z maternim srcem v rokah padel in se udaril, nima druge skrbi, kakor da ga sprašuje, če se ji morda ni s'nko udaril kaj preveč. Vdova Hasan a g i n i e a se je sicer znova poročila, pa se ne more ločiti od svojih otrok in umre. Ko so zidali Skati e r, je moral gradbenik zaz’dati v temelje svojo lastno ženo, da se mu ni podiral zid, in žena ga prosi samo ene usluge: naj ji pusti majhno odprtino za prsi, da bo mogla do smrti dojiti svoje dete. Mat: J n g o-v i č e v je junaško prenesla smrt moža in osmerili sinov, ki so na Kosovem polju padli za domovino ob smrti najmlajšega, devetega, pa ji je počilo srce. Veliki pisatelji vseli časov in vseli narodov so to liko lepega napisali o materah, da menda ne bi mogel nihče našteti vseli teh likov in podob. Naj omenim Auguštinovo mater s veto Mo ni k o, kateri je napisal njen učeni sin v svojih Spovedih tako toplo hvalo, dfi je gotovo eden izmed biserov svetovnega slovstva. Usoda Goethejeve G r e t i c e v Faustu je posneta po narodni pesmi in mora pretresti sleherno srce. Tolstega lepa Ana K a r e n i n a je sicer ušla mo žu, vendar se na skrivaj vrača domov, da gleda svojo ljubezen, svojega otroka. Izmed slovenskih pesnikov in pisateljev j«' napisal menda najlepšo pesem o materi naš pesniški prvak France Prešeren v svoji Nezakonski mate r i, ki brezmejno ljubi svojega otroka, čeprav jo zaradi njega sovraži in preganja ves svet in je ušel celo tisti, ki je pravi oče njegov in je bil ‘ljubi’ njen, zato ker “mene in tebe ga je sram”. Čudno pa je, da naši starejši pisatelji niso opisovali mater s tisto ljubeznijo in gostobesednostjo, kakor jo srečavamo pri jji-sateljili drugih narodov in tudi pri mlajših slovenskih leposlovcih. Saj je med Slovenci dolgo časa prav za prav same izrečno katoliški pisateljski rod imel smisel za upodabljanje mater, pa še to opisovanje je bilo dostikrat le bolj vzgojnega kakor leposlovnega značaja. Seveda s tem ni rečeno, da bi bili starejši slovenski pisatelji mater povsem prezrli. Saj to sploh ni mogoče, kajti brez matere si komaj moremo predstavljati povest ali roman. Naš veliki Evangelist Krek, ki. je imel tako iznajdljivo roko za vse kar je posebno važno in najbolj pomembno, pa je začel svoje pisateljsko delo takorekoč s spomini na mater, ki je seveda tudi z vso pravico zaslužila to sinovo pozornost in liubezen. Nadalje bi bilo omeniti v zvezi z materjo Antona Medveda, Sarde uka in Tavčarja. Kajpada pisatelja F i n ž g a r j a. Tudi Župančič a. Al e s k o simbolizira z materjo bolj domovino. Ivan Pregelj je narisal v slovenskem jeziku najlepše le- poslovne slike matere. Ivan Cankar pa je napisal najmehkejše črtice o svoji lastni materi, ki je vsa čista in nedolžna stregla svojemu — kakor pravi Cankar sam — vedno nehvaležnemu sinu, in ga v svoji otroški preprosti in globoki pobožnosti na vsak način hotela obvarovati škodljivega vpliva “tuje” učenosti. Seveda nam ni mogoče podrobneje razpravljati o drugih materah v Cankarjevih knjigah, ki so se menda od njegove rodne matere navzele neke posebne miline, preproste globokosti in neizmerne dobrote. Še manj je mogoče naštevati številne mlajše in najmlajše slovenske pesnike in pisatelje, ki se zdi, da so v nasprotju s svojimi starejšimi tovariši kar vsi po vrsti zaverovani v omamno lepi materni obraz in spomin. To se ve, da ta kratki pregled ne more biti popoln. Ne more obsegati ne .vseli ne večine pisateljev, ki so kdaj v knjigah, pesmih in povestih slavili mater. Saj je njihova množica brez števila. Saj je domala vsak pisatelj rezerviral vsaj svoji materi kakšno posebno odlično mesto v svojih spisih, Tudi posebne izvirnosti si ta naš spis noče lastiti. To tudi končno ni njegov namen. Hotel je namreč samo pokazati, kako so vsi veliki misleci in vsi največji duhovni vodniki ljudi hvaležno ljubili svoje matere in jih častili. Kako poje njihovo hvalo samo sveto pismo. Kako je v redu in primerno, če se (udi mi s častjo spominjamo naših mater. Blagor torej tistim, katerim matere še žive! Saj matere iz vsega leposlovja na svetu niti od daleč ne dosegajo lepote in dobrote Tvoje žive matere. Kateri si tako srečen, danes se skloni pred svetlo materino podobo, ne samo v duhu ampak tudi v resnici, zalivali se ji. za njeno neizmerno ljubezen, katere ji ne boš mogel nikdar dostojno povrniti. Če živi daleč v -harem ki a ju, ji napisi tako toplo pismo kakor ga premore Tvoja otroška ljubezen. Če pa je Bogu dopadlo, da jo je že poklical s tega sveta, pa se je spomni v svoji najbolj pobožni molitvi. ZGORAJ: Raueo, (bajta) u-božne argentinske družine. LEVOf Ubožne argentinske gospodinje po krajih, ki so zelo oddaljeni od prometa, še danes na tale primitivni način meljejo žito za svoje domlače potrebe. DESNO: Prodajalke poma- ranč v pokrajini Corrientes. Ena naj lepših lastnosti katoliške Cerkve je njena splošnost univerzalnost Url Pomeni ime: katoliška. Katoliška Cerkev je razširjena po vsem svetu. anes ... i-svetu naroda, ki bi ne bil v celoti, v svoji večini, ali vsaj deloma katoliški in v 'kol^S^i še niso resnično katoliški, jih Cerkev ne samo pokristjaniti zeli, marveč se za to u i trudi na občudovanja vreden način, o čemer nam najbolj zgovorno priča’ ogromni i»!* aParat katol. Cerkve. In vsi ti narodi, tako različni po svojih navadah, po svojem jeziku, po deželah v katerih živijo, so povezani v čudovito duhovno edinost. Vsi verujejo isi'. Prejemajo iste zakramente, in imajo istega duhovnega poglavarja. Sveta masa, ojicije na c a ritev Cerkve, ki jo po Jezusovem-naročilu neprestano obnavlja, je povsod ista. Ista jetlst‘ so obredi, ki jo spremljajo, in celo jezik, ki ga govori duhovnik, ki mašuje, je skoro povs .. isti. Kaj da^ pomeni ta enotnost in edinost, znamo posebno ce.niti izseljenci 'ki smo fIVs°d tujci, v katoliški cerkvi pe vemo, da smo kakor doma, da imamo v njej svoje pravice, pa naj se nahajamo kjerkoli po svetu. Tudi drugi glavni cerkveni obredi so povsod isti. ii1!Samo v nebistvenih posameznostih prilagodili običajem in razmeram posameznih dežela. d o na pr mer v Argentini ne poznajo velikonočnih pirhov, ne žegna, ne velikonočne'procesije!V naših krajih o veliki noči bolj povdarjena zmagoslavna velika nedelja, m sc drugi dnevi velikega tedna le nekako bolj priprava na ta največji krščanski praznik, pa povdarja f Amerika veliko bolj spominske dni Jezusovega spravnega trpljenja, Semana Santa, kakor latiko izseljenci od blizu opazujemo, in o čemer nam pripovedujejo tudi pričujoče slike. SLIKA LEVO SPODAJ: Argentinsko ministrstvo za mornarico je odredilo, da naj' vse argentinske ladje v znamenje sožalja zaradi Gospodove smrti izobesijo veliki petek sveje službene zastave na pol droga. Na sliki vidimo tako priljubljeno argentinsko šolsko ladjo “PRESIDENTE SARMIENTO’’ z zastavo na pol med katerimi nam predstavlja slika v zgornjem levem oglu hrvaško cerkev sv. droga. — SLIKE ZGORAJ, SPODAJ IN ZGORAJ NA LEVI: Verniki se po končanih slovesnostih velikega tedna vračajo iz raznih buenosajreških cerkva, SLIKE V SREDI, OD ZGORAJ NAZDOL, naj nam pokličejo v spomin veliko noč v stari domovini: 1.) Dekleta iz Vrhov so prinesla h žegnu; 2.) žegen v Velikih Lesah pri Krki, 3) Šmihel pri Žužemberku v zgodnji pomladi, 4) Iz naše Gorice, 5) Slovenski izreljenci iz Tuequegnieux, v Franciji; G) Starodavni goriški grad, ki ga sedaj z veliko vnemo restavrirajo. SLIKA NA LEVI: Procesija katoliških delavcev (Circiilos de los Obreres Catolicos) z ogromnim križem na čelu SLIKA ZGORAJ, SPODAJ IN SPODAJ LEVO: Razhod vernikov po končanih božjih službah velikega tedna. OBE SLIKI V SREDINI ZGORAJ-Ern. kardinal Copello umiva na veliki četrtek po stari navadi Cerkve dvanajsterim ubožcem noge, na kar jih je povabil na kosilo. SLOVENSKE SLUŽBE BOŽJE MESECA MAJA. 1, maj: Maša na Saavedri ob 10 in pol. Molitve na Paternalu. Pouk za birmo. & maj: Maša na Avellanecii od 10. uri. Molitve in pouk za birmo na Paternalu. 15. maj: Ob 9. uri na Paternalu sv. birma in maša. Avda. del Čampo 1653. 22. maj: Maša na Avellanedi. Molitve na Paternalu. Vaja za petje v Lurdu. Molitve in pevska vaja za Lurd na Avellanedi. 29. maja: Maša na Paternalu. Popoldne shod v Lurdu. Pričetek ob 3. uri in pol pred lurško votlino. Procesija s petjem in Majinim kipom. Chateaubriand, veliki francoski pisatelj, kljub svoji izredni bistroumnosti ni mogel razumeti ženske brez vere. Taka ženska je bila zanj resnična skaza pravega ženskega bitja. Nekoč je dejal: *’če vidim žensko brez vere, se mi zdi, da stojim pred odurnim in protinaravnim stvorom, ki se mi studi in me ga je po pravici strah.” * * * častiti gospod LUDOVIIv PERNIŠEK nam sporoča, da misli obiskati meseca junija slovenske naselbine v Elo Ne-gro, Cineo Saltos, Cipoletti, Hocca, Allen, Villa Begina, Neu(|uen in Plaza Huincul. Prosi, naj se mu iz vsake izmed teli kolonij kdo javi zaradi točnejšega dogovora. Njegov naslov je: Padre Ludovik Pernišek, Časa parroquial, Janin de los Andes, Neuquen, Naši pevci in nekateri njihovi prijate]ji v Berissu, poleg La Plate. Bodstvo argentinske župnijske osnovne šole v Villa Deveto so prevzele slovenske šolske sestre. Za ravnateljico šole je bila imenovana č. s. Roza Krašovec, kateri je pri-deljena za enkrat s. Frančiška, iste redovne družine, rodom Paraguayka, in dve laični učiteljici. S poukom so že pričeli, v najkrajšem času pa bodo začeli tudi z gradnjo velikega in modernega šolskega poslopja za katero so na razpolago že vsa potrebna gmotna sredstva. Zlasti je v neposredni bližini cerkve sv. Rafaela,, torej v središču slovenske naselbine v Villa Devoto, že pripravljen velik in naravnost idealen gradbeni prostor. Stavbeni načrti predvidevajo šolske prostore za 400 učencev, sestrsko hišo, gledališki oder na prostem, mnoga igrišča jn vse druge potrebne pritikine. Za vodstvo take šole bo treba čez čas najmanj deset sester, šoli so zagotovljeni posebni slovenski učni tečaji pod vodstvom naših slovenskih šolskih sester. * * # Gospodarsko in podporno društvo Slovencev, v Villa Devoto praznuje meseca majnika triletnieo svojega obstoja. * * * V CORDOBI je umrl naš riliemberški rojak Mirko Rudež. Na belo nedeljo smo imeli zanj spominsko božjo službo, ki se je je udeležilo izredno veliko rojakov in njegovih prijateljev, in pri kateri mu je pel moški zbor pod vodstvom go- spoda Maksa, Naj v miru počiva! Njegovim naše izkreno sožalje. e • • V LOMI NEGRI bo svadba. Prav po belokranjsko jo bodo napravili, ker sta zaročenca oba doli od Metlike. Nevesta Mimica Štularjeva, ženin Vukšinič Jože. Priči Mežnaršič in Pezdirc, kumi pa Stular Tone in Malka. želimo obilo sreče in veselja novi družini. * * * I' L h r des pohitimo v nedeljo dne 29. maja popoldne. Ob 3. uri in pol se zberemo, da se kaj lepega pogovorimo in zapojemo. Tudi procesijo bomo napravili kot lani, samo da še lepšo. Da, procesijo, pravo lurško procesijo z lurško Marijo, ki jo ponesö naša dekleta gori po arkadah v gornjo cerkev. Zapeli bomo zlasti ono: Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško gospo. Da jo bomo znali prav zapeti, pridite k vaji. Učili se bomo y nedeljo hte 15. maja popoldne, to je popoldne po sv. birmi. Ne samo ozki krog pevcev, marveč vsi. Zato prosimo, da, v velikem številu prihitite k vaji, da se res lepo pripravimo. Y Lurdcs se bomo zbrali kar pred votlino, dne 29. maja ob treh in pol popoldne. Spomnite se, kako lepo jc bilo lani! Letos naj bo še lepše! Pripeljete se lahko iz mesta z omnibusom 69 (Constitucion, Jose M. Moreno, Avda San Martin), kolektivi 19, 20, 54, mikro-omnibus Noroeste, tramvija Lacrozc, FCP. Zveze so torej zelo ugodne. Samo pridite! Marija nam bo pa še lep dan preskrbela 1 * * * V BERTSSO, Ni še tako da]eč ona nedelja. 27. marca, da bi se ne bilo mogoče spomniti bridkega vremena, ki nas je spremljalo y Berisso. Neusmiljeno je lilo celo dopoldne od ranega jutra. Katastrofa, popolen polom, tako je kazalo. Pa gospod Wider se ni ustrašil vremena, temveč je mož-beseda točno prišel s svojim autom. Naj mu bo izrečena naj toplejša zahvala za storjeno uslugo 1 Toda ali pride še kdo drugi ? In prišli so! Najprej pevci. Vsi 1 Nobenega ni odnesla voda 1 In tudi kristjanov je prišlo, ki so junaško prebrodili luže do cerkve. Bilo jih je čez 50, Ni veliko 1 Pa?, kaj hočemo že drugo leto s takim dežjem. Pa vseeno smo sklenili, da ob letu spet poskusimo sreče, če smo bili mokri dvakrat in nas ni bilo konec, tretjič ne bomo obupali. Prav tako boste prihodnje leto tudi Vi iz Berissa pokazali še več dobre volje kot letos. Posebno zahvalo je treba vsekakor izreči še Puckovim in Zakojčevim, ki so nas popotne tako lepo sprejeli in nam postregli, da smo kar pozabili na nevšečno vreme, ko smo videli njihove vedre obraze in — polno mizo. Tudi popoldansko službo božjo nam je dež kazil, pokazil nam je pa vendar ni. Zapeli smo in molili zase in tudi za “tiste brate, katerih ni tukaj" . . . * * * Veliko noč smo lepo praznovali. Na veliko soboto so mnogi prinesli blagoslovit jedi. Ni bilo sicer jerbasev z belimi prti in velikim “kolačem”, a bil je le “velikonočni žegen” kot se spodobi. V nedeljo je že zjutraj začel groziti dež. Pa se na Avellanedi niso oplašili. Polna je bila kapela pri lepi velikonočni aleluji. In one večnolepe pesmi! Kako lep si tolažilen spomin nekdanjih Velikih noči. Na Paternalu pa spet! Pevci so bili kar še bolj navdušeni ob obilni udeležbi, in so masikomu solze tekle, ko mu je zaživela v spominu prelepa velikonočna procesija s pesmijo in godbo gori po klancu in tam po ovinku ... še celo na popojdansko slovesnost so prihiteli mnogi, a žal ne vsi, ki naj bi bili prišli radi svete birme. Dež je bil pač ‘prehud. Zato prosim, da ne zamudite prilike in se prijavite dne 1. ali 8. maja popoldne na Paternalu, Avda. del Campö 1653, Sveta brima V nedeljo dne 15. maja ob 9h dopoldne bo Msgr. Dr. A n t o n i o Boce a, buenosajreški pomožni Škot' in generalni vikar, v naši kapelj na Patern a lu, Avenida del Čampo 1653, prvič .službeno obiskal slovensko kolonijo. Po slovesnem sprejemu bo najprej sveta maša, nato birmovanje slovenskih otrok. tNaj bo ta slovesnost tudi zato vsestransko čim lepša, da bomo napravili tak vtis na prezvvišenega gospoda škofa in njegovo spremstvo, kakor ga zasluži naša slovenska kulturnost. Zlasti se udeležimo teh slovesnosti v čim lepšem številu in skrbimo za čim vzornejši red. Prosimo, da se zaradi reda vsak brezpogojno pokorava navodilom rediteljev, ki jih boste lahko na prvi hip spoznali po belem traku na levi roki. Ob tej priliki naj noben slovenski otrok od šestih let dalje ne ostane brez zakramenta svete birme, dočim bodo po ameriški navadi pripuščeni h sveti birmi tudi Kaj je treba vedeti o sveti birmi? 1. ) Birma je zakrament, ki podeli birmancu darove Svetega Duha, pomnoži posvečujočo milost božjo, duši vtisne neizbrisno znamenje borca Kristusovega, zlasti pa mu da posebno božjo pomoč, da bo mogel tudi tedaj vztrajati v veri, kadar mu bo postavljena na preizkušnjo, kadar ga bodo zaradi vere morda zaničevali in preganjali. 2. ) Darovi Svetega Duha, ki jih sprejme človek pri zakramentu svete birme, so: Dar modrosti, umnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in dar strahu božjega. 3. ) Ker vtisne zakrament svete birme birmancu neizbrisno znamenje Kristusovega borca, se more sprejeti samo enkrat v življenju. 4. ) Sveto birmo more veljavno prejeti vernik katerekoli starosti. V Evropi je navada, da jo, dele šele otrokom po izpolnjenem šestem letu, v Latinski Ameriki pa jo prejemajo tudi mlajši. 5. ) Zakrament svete birme deli škof ali od papeža pooblaščen duhovnik s polaganjem rok in maziljenjem s sveto kfizrno, in z besedami, ki so predpisane od Cerkve. (i.) Kdor bi še ne bil krščen, ne more biti veljavno birman. 7.) Sveto birmo smo vsi dolžni sprejeti, (lasi ni za zveličanje nujno potrebna. 8. ) Birmanec, ki je že pri pameti, se pripravi na sveto birmo s spovedjo. 9. ) Boter mora biti istega spola kakor birmanec in sam že birman. Če ne more biti osebno navzoč, lahko pošlje namestnika. Botrovo krstno ime dobi birmanec kot svoje drugo ime. 10. ) Med botrom in birmancem nastane duhovno sorodstvo, ki nalaga botru dolžnost, da ščiti birmanca in posebno skrbi za njegovo krščansko vzgojo. 11. ) Med tem, ko škof birmanca mazili, drži boter birmancu roko na desni rami. Ker vezanje traku, ki je pri nas doma v navadi, ni povsod običajno in še manj neobhodno potrebno, ga bomo tukaj opustili. 12. ) Birmanci ne smejo preje iz cerkve, dokler ni so bili vsi birmani in dokler niso prejeli skupnega škofovega blagoslova. 13. ) Natančnejši pouk za birmance bo v nedeljo dne L in v nedeljo dne 8. maja popoldne ob četrti uri uri Paternalu, Avenida del Čampo, 1653. 14. ) V soboto dne 14. maja naj pridejo vsi birmanci ob 4h popoldne na Paternal, da se vsi natančno navadijo, kako se jim je treba pri birmi obnašati, in da se konča birmanski pouk, 15. ) Vsak birmanec bo dobil birmanski listek, Kdor ga bo izpolnil, naj zapiše najprej svoje krstno in šele potem družinsko ime. 16. ) Glede oblek naj se vsak drži tega, kar mu razmere narekujejo. SLIKI DESNO IN LEVO: V zavodu, ki je svetovno znan, se neprestano vrstijo obiski najodličnejših znanstvenikov vsega sveta. Stalno se mudi v zavodu zlasti po vež mladih zdravnikov iz najrazličnejših držav, žal da ni bilo med njimi doslej še nobenega Slovenca. Razumljivo je, da so pogostni tudi ob ski iz najvišje argentinske, zlasti huem sajreške družbe, in prav posebej obiski njih, ki so darovali za zavod ogromne zneske in so posebno veseli vsakega njegovega razvoja. — SLIKA LEVO: Doktorja Roffo in Arce v razgovoru z gospo Ro-driguez Larreta. — SLIKA DESNO: Dona Ana Bernal de Justo, soproga bivšega argentinskega državnega predsednika, v razgovoru z gospema Earrcta in Becii. Ne smatram, da je samo prav in primerno, če pozna mati vsaj temeljne pojme o rakastih boleznih, marveč mislim, da je to danes resna in sveta dolžnost vsake matere, kateri je na poseben način poverjena skrb za. zdravje v družini, posebno pa, da je dolžna ■pouč.ti se o raku vsaka slovenska izseljenska mati v Argentini. Znano je namreč: 1) da je rak med izseljenci razmeroma posebno p gosten, in se zato lahko vsak čas pojavi v sleherni siovenski izseljenski družini, 2) da se ta strahotna bolezen širi vedno bolj; 3) da je rak neozdravljiv, kadar je že kaj bolj napredoval, kar pomeni, da je za rakom oboleli obsojen na smrt, če ni pravočasno iskal zdravniške pomoči ; 4) da je nasprotno dandanes rak ozdravljiv, če ga začnemo zdraviti v prvih začetkih; 5) da so njegovi prvi začetki mnogokrat navidezno tako zelo nedolžni, da jih celo zdravnik, ki ni specialist, težko prepozna; G) da napada rak tako otroke kakor ljudi v najlepši življenjski dobi, čeprav so mu posebno podvrženi ljudje po izpolnjenem 40. letu, posebno še ženske. 7) da se pojavlja na vseh delih telesa, na ustnicah, jeziku, v grlu, na pljučih, jetrih, v kosteh, v črevesju; na možganih itd., itd. 8) da imamo v Buenos Airesu za študiranje in zatiranje in zdravljenje te strahovite bolezni zavod, ki je del buenosajreškega vseučilišča, dobiva za svoje delo bogate darove mnogih uvidevnih in premožnih zasebnikov, posebno tistih, ki so v svoji lastni družini poizkusili strahotne posledice te bolezni, dočim mu naslanja argentinski državni proračun letno po četrt milijona pesov stalne podpore, in je vsled tega ena izmed tozadevno najboljše opremljenih ustanov na svetu, vsled česar se je v Buenos Airesu razmeroma najlažje obvarovati te strahovite bolezni in njen morebiten začetek brezplačno, pa strokovnjaško ih temeljito ozdraviti. 9) da ni dovolj, če mati sama pazi in se varuje rakastih obolenj na sebi in na članih svoje družine, mar- T e m e I j n i več naj tudi svoje otroke pouči o raku in tako pomaga razširjati ta važni zdravstveni pouk in uničevati tako hudega soviažnika vseh ljudi. Iz malega raste veliko. Ta stari slovenski pregovor se uveljavlja povsod. Tudi pri rakastih oboljenjih, ki se znajo v razmeroma kratkem času razrasti v neozdravljive smrtne rane. Toda tudi za zdravljenje je skraja dovolj prava malenkost. Morda par kapljic alkohola na ranico, ki krvavi in se noče zaceliti. In če postane sumljivejša, brezplačni pregled v INSTITUTU EXPERIMENTAL BEL CANCER, Avda. SAN MARTIN 5481, Buenos Aires, Naslednji podatki so povzeti po letaku, ki ga je založil zgoraj omenjeni zavod za pobijanje raka pod vodstvom v se uči L škegra profesorja doktorja Angela RolTa, dočim je samo Duhovno življenje že obširneje pisalo o raku in zlasti priobčilo autoriziran prevod Rof love poljudno-znanstvene razprave: "Kaj moramo vedeti o raku", z mnogimi ilustracijami (številke 97 in 99), izmed slovenskih izseljenskih listov pa je priob-č.l bivši Slovenski Tednik v 13 številkah 10 daljših člankov o boju z rakom. Na nevarnost raka nas opozarjajo gotova začetna znamenja. Ravno tako pospešujejo rakasta oboljenja nekateri nač ni življenja. Če jih poznamo in upoštevamo, more to naše znanje v premnogih slučajih preprečiti ubuljenje, prav velikokrat pa tudi rešiti življenje že obolelega človeka. Zlasti pospešujeta razvoj raka alkohol in tobak. Največji odstotek raka na ustnicah, jeziku, požiralniku in v sapniku imamo med kadilci. Važn0 je zdravo zobovje. Naj večji odstotek tako pogostnega raka na prebavilih, v želodcu in na črevesju, imamo med tistimi, ki uživajo čez mero alkoholnih pijač. Naslednja znamenja pa so dostikrat znaki začenjajočega se raka: Gnojne ranice, ki krvavijo in se nočejo zaceliti. Bradavice, ki ,se začno gnojiti in krvavijo. Znamenja, ki jih imajo nekateri od rojstva, pa sc naenkrat začno širiti. Krvavi iztoki iz matrnice, ki se začno večkrat ponavljati. SLIKA V SREDI: Pogled na buenosajreški In-stituto de Medic"na Experimental, o katerem podrob naje govori naše spodnja razpravica, i/. ptičje perspektive. Vsi paviljoni služijo izključno študiju in zdravljenju raka. Glavni vhod: Avenida San Martin 5481, na sliki iz zgornje desne stran', kjer zavodovi zdravniki brezplačno preiskujejo vse, ki sumijo, da so morda oboleli na raku in resnično bolne tudi brezplačno zdravijo. Za kritje ogromnih stroškov, ki so združeni z vzdrževanjem tako ogromnega zavoda, skrbi poleg redne državne podpore ir. znat» h zasebnih daril zlasti tudi Asociaciou de Caballeros para la Lucha contra el Cancer, v kateri je včlanjenih tudi več Slovencev, dočim je eden izmed njih tudi član zvezinega glavnega' odbora. o j m i o raku Bolečine v želodcu ali v črevesju, ki trajajo predolgo časa. Trdi tvori, ki nastanejo ped kožo na vratu, na prsih ali na kateremkoli delu telesa, čeprav ne bolijo. Opetovano pojavljanje krvi v seči ali blatu. Če opazite na sebi aii na svojih katerega izmed teh znakov, se takoj zatecite k zdravniku. Ne poslušajte “dobrohotnih” nasvetov ljudi, ki niso poklicni zdravniki, da ne izgubite časa in ne zamudite možnosti za ozdravitev. Ogibajte se ljud', ki vam obljubljajo ozdravljenje s sredstvi, ki jih ni potrdila zdravniška veda. Obrnite se na “Zavod za poizkusno zdravljenje, za proučevanje in zdravljenje raka”, ki vas bo brezplačno pregledal. Ne pustite raku časa, da bi se razvil. Letak gornje vsebine je bil v mnogo stotisoč izvodih razširjen po vsej Argentini, in tvori za sedaj glavno sredstvo za širjenje razumevanja važnosti zdravljenja raka v njegov 'h prvih začetkih. Uspehi tega skromnega letaka so bili presenetljivi, kar posebno nazorno dokazujejo naslednji podatki: Leta 1924 je samo 3.15 ojo na raku obolelih prišlo n a zdravniški pregled tekom prvega meseca potem, ko so opazili prve znake bolezni, to je v času, ko je ras skoraj vedno ozdravljv. 15.10 o|o se jih je zglasilo na zdravniški pregled tekom prvih treh mesecev obolenja, ko je bolezen deloma, v nekaterih slučajih, še vedno ozdravljiva. 81.75 olo, torej več kakor štiri pe-t:no. pa jih je iskalo zdravniške pomoči, ko je b io že prepozno. Vsled čitanja zgoraj omenjenega letaka pa jih je prišlo leta 1931 že 53.12 o|o na zdravniški pregled že tekom prvega meseca, ko so opazili prve znake bolezni, torej v času, ko je rak «kor > vedno ozdravlj v. 13.89 o!o jih je prišlo čez tri mesece, in samo še 32.99 o o jih je prišlo prepozno. Samo 33 smrti od vsakih sto, ki so bili oboleli za rakom, mesto 82, je vsekakor lep napredek! Pouk torej med Argentinci ni bil zastonj. Tn zadnjih sedem let ,-:o zadevne številke še mnogo ugodnejše, čeprav bodo zaključeni točni računi šele koncem leta 1938. Posebno je naravnost greh zanemariti raka v Bneues Airesu, kjer deluje tako vzoren in vsestransko najnr derneje opremljen zavod za zdravljenje raka. Zapomnite si njegov naslov: Avda. SAN MARiiN 5481, v okraju Villa Devoto. Stranke, ki prihajajo prvikrat na pregled, sprejemajo zdravniki vsak ponde-Ijek. sredo in petek od lOh dalje. Treba se je priglasiti v tajništvu, paviljon levo od vhoda. Proti neznatnemu plačilu $ 1.50 dobi vsak prosilec številko, pod katero ga vodijo ves čas zdravljenja. Doslej je število prigla-šenccv preseglo 50 000 oseb. Ing. C. Jehovec, Buenos Aires. Slika tia levi: Em. kardinal Copcllo blagoslavlja temeljni kamen za nov paviljon dr. Roffovega instituta, ki bo te dni izročen svojemu namenu. Na kardinalov; desnici general A. P. Justo tedanji predsednik republike Argentine, na levi pa ustanovitelj in ravnatelj zavoda za študiranje m zdravljenje raka dr. Angel Roffo. MATERINA LJUBEZEN Najbolj grozna izmed vseli pesmi, kar jih poznam, pa tudi ena izmed najlepših, bretonskia narodna, nekako takole poje o materi, o materinem srcu, o materini ljubezni: Živel je fant, ki je ljubil dekle. Ali ona je imela trdo .srce. In mu pravi: da sprevidim, če me res ljubiš tako iz srca, pojdi, ubij svojo mater, iztrgaj ji iz prsi srce, in mi je prinesi, bo za mojega psa. — In šel je fant, in ubil je mater svojo. Iztrgal ji je iz prsi srce. Se vse gorko in krvavo je bilo, ko je hitel z njim iz dosedanjega materinega, na svoj novi dom. In ko je držal srce visoko v obeh rokah in hitel in tekel, je zadel z nogo ob kamen, padel, in iz rok se mu je zakotalilo materino srce v cestni prah. Takrat je spregovorilo srce, materino srce, in je vprašalo v skrbeh: “Moj sin, ali si se kaj močno udaril?” Tej zgodbi bi ne bilo treba prav z a prav ničesar dostavljati in pripominjati. Že s tem prvim odstavkom bi lahko končal pričujoči sestavek o materini ljubezni. Materino srce je namreč v svoji ljubezni nedopovedljivo in nerazumljivo. Dobro nam je znano, kako visoko da ceni in kako zelo da hvali ljubezen sveto pismo. Seveda pred vsem ljubezen do Boga, o kateri pribl'žno takole govori: “Če bi govoril kakor najboljši g vorniki, s človeškimi in angelskimi jezik', in če bi znal moliti ne kakor človek, ampak kakor angel, ljubezni pa bi ne imel — kakor brneč bron sem ali zveneče cimbale, katerih glas je morda prijeten za uho, zaradi katerega pa ne morejo imeti ne zv,-n ne cimbale nobenega zaslužen ja in nobene posebne notranje veljave. Če bi bil prerok in bi vse vedel, poznal vse skrivnosti, če bi imel tako vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel nič nisem. Če bi razdal ubogim v živež vse svoje imetje, ne samo imetja, ampak bi samo svoje telo vrgel v ogenj, in bi zgorel zato da komu pomagam, pa bi to storil iz kakega drugega vzroka kakor iz ljubezni, mi vse to nič ne koristi, zakaj ljubezen in samo ljubezen daje dobrim delom veljavo. Ljubezen je v ec' vredna kakor vse drugo!” — In naprej razlaga ista božja knjiga: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ni častilakomna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, ampak pravice, vse prizanese, vse veruje, vse upa, vse pretrpi.” Nato Pismo zagotavlja: “Vse kar je na svetu bo minilo in prešlo, ljubezen pa nikoli ne mine.” — Končno božja beseda se enkrat povdari: “Tri stvari so na svetu bolj imenitne, več vredne kakor vse druge: Vera, upanje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen.” Tako govori sveto pismo o ljubezni do Boga, ki je kljub vsemu, kljub vsem našim slabostim in napakam, vendarle še nekaj čuvamo v svojih srcih. Prav to pa velja tudi o ljubezni na sploh in še prav posebej o ljubezni matere. Saj je ta ljubezen tako nerazumljivo velika — ljubezen je na splošno nerazumljiva in se dostikrat ne izživlja po zakonih pameti — da bi je človek sam od sebe niti ne zmogel, marveč mora izhajati iz Boga, ki jo je vlil v dušo lc-herne matere, tako da bi morali hvaliti prav za prav Boga, kadar matere hvalimo zaradi njihove ljubezni. Vendar je prav, če na praznik krščanskih mater, ko bi lahko hvalili naše matere zaradi mnogih njihovih lepih lastnosti, zlasti povdarimo, jih zlasti proslavljamo zaradi njihove nerazumjive materinske ljubezni, čeprav je zanjo težko najti primernih besed. Mtarda ste že brali, sl šali ali celo videli, kako je bil na smrt obsojen človek. Sodniki so se zgražali nad njim. Njegov zagovornik je mogel najti kaj malo besed v zagovor njegovih del. Časopisi so pisali o njem kakor o izvržku človeške družbe, 'zadnjem izmed ljudi. najbolj ničvrednem, ki res ne zasluži, da bj še živel na zemlji. Sedaj bo prejel zasluženo kazen. Smrtna obsodba bo izvršena nad njim. Pod vislice ga peljejo. Njegovih tovarišev' in prijateljev, njegovega c-četa, njegovih bratov, njegove žene — nikogar ni zraven. Sram jih je. Sram jih je, da so imeli kadarkoli kake zveze s tem ničvrednim človekom. Pontekod je postavno prepovedano žalovati za nj:m. Vendar boste našli skoro v vsakem poročilu zapisano, kako je obsojenčeva mati spremila svojega sina tudi na tem naj-žalostnejšem potu, samo če jo je še imel. Kako je do konca upala v sinovo nedolžnost, mislila da se je morala zgoditi kaka pomota, kako je do zadnjega trdno upala vsaj v pomiloščenje in odpuščenje že odmerjene kazni, kako pa je potem, ko se je izkazalo, da ni nobenega upanja več. betežna, žalostna, sključena, skrušena izkazala svojemu sinu tudi še to zadnjo ljubav. O, mati vse prizanese, vse odpusti, vse veruje, vse upa, vse pretrpi, zato ker ljubi, ljubi brez meje in brez konca. ''r'"n,TVS Ko sem se pred kratkim mudil v domovini, sem živel nekaj tednov v bližini starega ljubljanskega pokopališka pri sv. Krištofu. Takrat s e je nahajala na pokopališče tudi še mrtvašnica, kamor so na mrtvaški oder polagali samomorilce in kjer so vršili nad njimi obdukcije. Kako žalosten je tak samomorilčev pogreb. Celo Cerkev, ki se zlasti v vseli težkih in najtežjih trenutki li človeškega življenja izkazuje kot dobra in vse odpuščajoča mati, je to pot odrekla svojo tolažbo. Civilen pogreb se žalostno vije na neposvečeno zemljo. Brez križa in brez duhovnika. Vsakogar je sram udeležiti se takega pogreba. 'Mati, samomorilčeva mati pa kljub vsemu tudi na takem pogrebu nikdar ne manjka, samo če še živi. Materina ljubezen je pač tako velika, da je kar nerazumljiva, nepopisljiva, in da se nam zdi včasih naravnost nespametna. V nobeni sili, v nobeni stiski, v nobeni zmoti, v nobeni zablodi ne zapusti svojega otroka, tudi takrat ne. kadar ga je že vse drugo zapustilo. Njena ljubezen in dobrota sta ji že kar nekam prirojeni. Tako zelo, da v kakšnih posebno težkih okoliščinah, ko je izključena vsaka človeška pomoč, ko niti mati sanra ne more več pomagati sadu svojčga telesa, ne samo otroci, marveč tudi odrasli kar nekako po nagonu, ne da bi morda Bog ve koliko premišljevali, kličejo na pomoč svojo mater. Kdor je bil kdaj v bolnici, med težko bolnimi, bo to rad potrdil. Kdor je bil v vojski, ne bo nikdar pozabil bolj in bolj pojemajočih obupnih prošenj in klicev: mama mia, mama mia... klicev ranjenih vojakov, katerim ni mogel p m a ga ti nihče več'... Pa. tudi če n e gremo tako d.Vleč, če v nemar pustimo take izredne primere materinske ljubezni, če se ozremo samo na naše povprečne in vsakdanje matere, ki jim — hvala Bogu — okoliščine niso dale nikdar prilike, da bi na tako izreden način izkazovale, ljube zen sv jim otrokom, moramo občudovati nj hovo ljubeče materinsko srce. V bolečinah je dala maii otroku življenje, pa je tako po rojstvu bolečine brž pozabila, od veselja, da je bil človek rojen na svet. Ob otrokovi zibelki ji je bilo morda velikokrat na jok, pa je zatajila svojo bolečino in otroku na ljub ; pela, da ga razveseli in da bi ne plakal. Miri ga, varuje, hrani, brani, oblači, vzgaja, uči. V kakšnih sknbdh je za vse njegove majhne, vsakdanje, pa vendar tako važne potrebe in težave. Morda svojemu otroku ni mogla dati veliko. Amnak dala mu je vse kar je imela, v.se kar je mogla. Koliko krat je bila morda iznajdljiva, njena ljubezen in je tudi tam našla pomoči, utehe, tolažbe za svojega ljubljenčka, kjer bi človek mislil, da ničesar več dobiti ni mogoče. O, nobenega dvoma ni: dovoli vzrokov imamo, da občudujemo to ljubezen, da se našim materam zanjo zahvaljujemo, da slovesno praznujemo materinski dan. V moji službi se mi večkrat dogodi, da pridem med zašle, iztirjene, propadle, strte, uničene ljudi, ali da sami pridejo k meni tožit, se izgovarjat, opravičevat in tolažbe prosit, pomoči iskat in opore. Čeprav imajo skoro vsi ljudje radi matere, se mi je vendarle že parkrat zgodilo, da se je kdo začel opravičevati češ: veste, jaz sem imel slabo mater. Njen greh še danes polje po mojih žilah in mi ne da miru. Takrat mora biti človek zares žalosten. Žalosten obeli: matere, ki res ni mogla hiti Bog ve kako vzorna mati, da je zapustila v otrokovi duši tak spomin, še bolj pa žalosten fanta ali dekleta, katerima je njun zagovor v gotovo obtožbo. Povsem določna in brez izjeme veljavna je namreč tista božja zapoved, ki pravi: Spoštuj očeta in mater, in ne pozna nobene izjeme. Nisi in ne moreš biti ti, otrok, sodnik svoje matere. Ne moreš poznati in ne razumeti vseh razmer, v katerih je morda težko trpela zate, bila zaničevana, prezirana, brezpravna, je pldkala in obupovala, in ti je samo zato dala malo, ker ti več dati mogla ni- O materi bi bilo mogoče govoriti še zelo veliko. O materi na sploh, bodisi, da je imenitna gospa, oblečena v svilo, bodisi da je preprosta kmečka žena z ruto na glavi, nagubanim čelom in žuljavimi rokami, bodisi, da je izseljenka, ki ni zapustila samo očetove hiše, m a r več tudi domovino, da boljše preskrbi svojo družino. Mi bomo ob tej priliki posebno počastili našo slovensko kmečko mater, mater velike večine slovenskih izseljencev. Morda je njene telo sključeno od teže let. Njen obraz je morda zakopan v skrbi. Trpljenje dolgih let je pustilo morda globoke sledi v gubah njenega čela in njenih lic. Posvetnih veselic njeno življenje sk -ro ni poznalo, marveč se je enakomerno vrstilo, v njem rano jutro — pozen večer — trpeča noč... in potem spet skraja v eno mer tako naprej. Vendar je bila to mati, ki nam je dala vso svojo ljubezen, in nam iztisnila iz duše zadnjo kapljo svoje dobrote. Naše nadaljnje počeščenje in naša zahvala naj volja v posebni meri vsem našim mnogim dobrim in občudovanja vrednim slovenskim izseljenskim materam! Naša zahvala za vse njihove nedopovedljive skrbi j n trude po najrazličnejših deželah sveta, p0 mrzli Kanadi, vročem Brazilu, po daljnem Egiptu, po nemških iranco.sk h, belgijskih, nizozemskih in luksemburških delavskih kolonijah, po delavskih naselbinah južne Srbije, po velemestih kakor tudi po samotnih planjavah Severne in Južne Amerike, in povs. d drugod, kamor so se razšle bodisi same bodsi za svojimi možmi, da KO s skupnimi močmi trudijo za svoj rod in po svojih najboljših močeh tudi v največjih težavah in nevarnostih vzgajajo svojo ljubljeno mlad no, in j0 tudi tam, kjer ni že skoraj nobenega upanja več, skušajo ohraniti Bogu in domovini. Kdo bi mogel popisati vse njihove raznovrstne bolečine med tujimi m dostikrat sovražnimi ljudmi? O. kako se motijo listi v domovini, ki misi jo, da izseljenci in izseljenke v golem izobilju ži-\ i jo srečno in zadov Tino življenje! Mi, ki že mnogo let od blizu gledamo njihovo življenje in, vemo, da je velikokrat in redno močno drugačno, jih prosimo, naj sprejmejo to našo skromno današnjo številko Duhovne ga življenja k t izraz naše javne in slovesne zahvale za njihovo veliko, dostikrat nerazumljeno, dostikrat pa tudi že res kar nerazumljivo ljubezen. Jaz vem: hkrati ko govorim o materi, bi moral govoriti o ženi, svojemu možu tovarišici in pomočnic:. Lahko bi zašel v hvale, ki jih je spet polno sveto pis- m:i: O dobri žen , ki je kakor zaklad in ,se je vse dobro naselilo z njo v moževo hišo, o ženi, kakor jih v plačilo daje Bog posebno bogoljubnim možem. In še o marsičem drugem bi moral govoriti, ko govorim o materah. Posebno kadar govorim o slovenskh izseljenskih materah. Vendar naj ostanem pri tem, kar je v njih najvažnejšega: pri hvali in občudovanju njihove sto daje: Naj večja pa je ljubezen. In ko se čud mo naših živim materam in ,se jim za njihovo ljubezen zahvaljujemo, ko imam zlasti v nrslih naše .slovenske izseljenske matere in prav po-sebej slovenske izseljenske matere v Južni Ameriki in v Argentini, Vas prosim, da v duhu pohitimo tudi tja daleč v domovino, v našo domačo župno cerkev in na pokopališče v njeni bližini ali okrog nje. Koliko trupel dobrih, zlatih slovenskih mater že poč/va tam I Kdo jih bo preštet? Gnijejo ali so že strohnele. V.sled prevelike ljubezni do nas so se bile njihove duše včasih celo kaj pregrešile in morajo sedaj poravnati pravičnemu Bogu svoj dolg do zadnjega vinarja, Mi smo sicer prepričani, da se je nad vsako izmed njih na svoj način ure.sničlo kar je povedal Jezus o Mariji Magdaleni: “Veliko ji bo odpuščeno, ker je veliko I.iu-materjnske ljubezni, kateri tudi sveto pismo prvo me-bila. Vendar ne bo samo primerno marveč je tudi pravično, če se jih vsaj s skromno molitvijo spomnuuo n- njihov praznik, na materinski dan. Tn šp ene dobre matere ne smemo pozabiti: naše skupne, božje matere Marije. Ceciliji Strahotna kuga je sleherni dan bolj rdečila gnr-njeitalsko mesto Milan. Ljudje so umirali kar po cestah. V dolgih procesijah so se žalostno zibali po ozkih in tihih srednjeveških mestnih ulicah vozovi, polni mrtvih človeških trupel. Po eni izmed teh tihih cest je m on at (tako so imenovali vse. ki so skrbeli za pokopavanje mrtvih) pridno p tiskal ročni voziček, že poln mrtvecev. Kmalu se je ustavil pred borno hišo. Na vratih se je pokazala ženska postava. Obraz je kazal, da je že priletna, vendar še ne stara. Oči ni imela objokanih, vendar je bilo videti, da je pretočila obilo s lza. Na rokah je imela svojo devetletno mrtvo hčerko. Otrok je bil skrbno napravljen, lasje gladko počesani in razprtem na čelu, obleka bela. Kakor da je pripravljena za velik in žp dolgo pričakovan praznik. Ni je nosila v naročju ležeče, marveč je dekl ca sedela na r kah svoje matere. Prsi so se dotikale prsi, kakor bi bila. živa. Ena dekličina roče a je bila spuščena po materinem hrbtu hi je bila bela kakor vosek. Glavica ji ie mirno počivala na materini rami. Neusmiljeni monat se je približal, da sprejme deklico. Mati, ki je bila na to pripravljena, se umakne za korak in pravi: “Ne dotikajte se je! Sama jo bom položila na mrtvaški voz.” Nato je spustila mošnjo denarja v monatovo roko, ki jo je bil mož poželjivo od- Mislim, da je Duhovno življenje svojčas že obširneje poročalo o misijonarju, ki je bolan prispel na cilj svojih potov, Japonsko. Moral je v bolnico. Tako sam je bil in žalosten. Majhen spomhrček ga je vendar tolažil. Imel je podobico božje matere Marije. Večkrat jo je vzel iz svoje molitvene knjige, brevirja, in se zagledal vanjo. Poganske japonske bolniške strežnice so brž zapazile, kako da se razjasni tujčev obraz, kadarkoli se je zagledal v malo sličičo. Hotele so vedeti, koga da podoba predstavlja. Kako naj jim misijonar, ki je razumel komaj par besed japonskega jezika, v kratkem to razloži? Odgovoril je zato: To je moja mati! Strežnice pa vse iz sebe od veselja, kakšno lepo mater da ima beli tujec. Bil je ravno mesec majuik in japonska dežela je bila vsa odeta, v češnjevo cvetje. Ravno so obhajali dva dni trajajoči preveseli praznik cvetočih Češenj. Nič se n "so pomišljala dobra dekleta: natrgala so cvetočih češnjevih vejic iu napravile cel oltarček okrog Marijine sličice na misijonarjevi omarici. Lahko si mislite njegovo, veselje, pa tudi njegovo misel lahko uganete: kako bi te poganske deklice šele proslavile Marijo, če bi kaj bolj natančno vedele, kdo da je! Kako bi tudi mi pozabili svoje nebeške Matere, ko praznujemo materinski dan, praznik vseli naših mater, ko se zlasti spominjamo njihove nedopovedljive in naravnost nerazumljive ljubezni! Kastelic Jožef, Buenos Aires. n a mati Odlomek iz Zaročencev, znamenitega zgodovinskega romana iz 17. stoletja, ki ga je napisal Aleksander Man-zoni, za našo revijo pa je prevedel ta odstavek gospo.'! Ciril Kren, Avellaneda (Uredništvo). pri, in nadaljevala: “Obljubite mi, da se je ne ho nihče dotikal. Tn pokopljite jo stoječo.” Monat se j. bodisi vsi e d denarja b diši iz spoštovanja do žene priklonil in položil roko na prsi, kakor da se hoče zahvaliti in pripraviti na vozičku prostor za novega gosta. Mati poljubi hčerko na čelo in jo kakor na mehko po-sateljo položi na mrliški voz, pokrije jo z belo rjuho in se poslovi od nje: “Z Bogom. CeeiVja 1 Počivaj v miru! Zvečer b mo tudi mi prišli za teboj, in potem bomo ostali vedno skunaMed tern moli z a nas, kakor bom tudi jaz molila za te hi za druge.” Potem se je obrnila k monatu: “Ko boste šli danes zvečer mimo te hiše. vrst pite. da odnesete tudi mene, in ne samo mene...” Nato -e je mati vrnila v hišo. Čez nekaj trenutkov se je pokazala na oknu. Na rokah je držala svojo mlajšo hčerko. Bila je še ž va, a na obrazu je že stala smrt. Slonela je na oknu in gledala tako nespodobni pogrebni sprevod .svoje hčerke, dokler .se za hišami ni izgubil mrliški voz. Kaj naj sedaj naredi uboga mati, kakor da položi svoje mlajše dete na posteljo in se vleže prav blizu nje, da skupaj umrjeta, kakor kadar gre kosa po rožnem polju in pade zrela roža s še ne razevelim popkom vred. Sveta Hem a GROFICA KRŠKA SVETA SL OVENSKA MATI [Z ENAJSTEGA STOL E T J A Dne 1. januarja letošnjega leta 1938 je bila službeno in slovesno proglašena svetnicam bivša ki šxa grofica sveta Hema. Iver uživa sveta Ilema izredno velike časti med slovenskim prebivalstvom nekaterih pokrajin, in ker splošno mislijo, da je bila slovenskega rodu, naj podamo v naši današnji slovenskim materam posvečeni številki, nekaj podatkov iz njenega bogatega življenja. llojena je bila Hema v drugi polovici desetega stoletja, in je bila plemenitega rodu. Njeni starši so bili grofje v Brezah in Seličalr na Koroškem, Ko je nllada grofična odrasla, se je poročila s savinjskim plemičem Viljemom. Viljemov praded je bil Valtuni, 'kakor navajajo listine, ki so tisti čas rade pačile slovenska imena, in je bilo njegovo pravo ime najbrže Valjhun ali Volkun, torej pristno slovensko. Kot Hemininega deda imenujejo iste listine Zwentipol da, kar ne more biti drugo kakor Svetopolk. Po teh imenih bi se dalo soditi, da sta bila slovenskega rodu tako Hema kakor tudi njen soprog Viljem, in sicer potomca starih slovenskih plemiških družin. V zakonu se jima je rodil sin legenda imenuje •dva sinova — ki pa je umrl v mladeniški dobi. Hemm mož Viljem se je podal že čez nekaj let zakonskega življenja na daljno božjo pot, na svetniške grobove, najbrže sveto deželo, in se ni več vrnil. Hema je bila sorodnica nemškega cesarja Henrika 11., ki mu je zgodovina dala ime Sveti. Njen rod je bil torej zelo odličen in družba, v kateri se je vsaj od časa do časa sukala, zelo visoka. Ravno tako je bilo zelo veliko njeno bogastvo. Kot krška grofica je gospodovala prostranim pokrajinam ne samo po Koroškem in Štajerskem, marveč tudi v okolici Jesenic in Škofje Loke na Gorenjskem, in v okolici Mokronoga na Dolenjskem. Po izgubi moža in sina je plemenita gospa posvetila verskim namenom sebe in vsa svoja posestva. V dolini reke Krke na Koroškem je ustanovila samostan za sedemdeset devic in drugega za dvajset redovnikov. Imetje teh dveh • samostanov je bilo porabljeno pozneje za ustanovitev škofije v Celovcu, ki se službeno še danes imenuje krška škofija, in je bil njen prvotni sedež sploh v razmeroma mali vasici Krka na Koroškem. Drugi del zemljišč pa je s podrejenim prebivalstvom vred podarila solnograjskemu in bamberškemu škofu za ureditev dušnega pastirstva po njunem prostranem ozemlju. 8a m a je sprejela iz rok solnograjskega nadškofa redovno obleko. Pred vstopom v samostan je odredila, da si more vsak prvorojenec na posestvih, ki so bila kdaj njena, lcunitj popolno svobodo za razmeroma malen- t REDOVNICA ’ ■ -v " -ii kostno odškodnino pol talenta in petnajst denarjev. Ta določila more seveda samo tisti prav razumeti, kdor pozna svojevrstni sestav srednjeveške fevdalne družbe, po katerem je bila pridržana svoboda samo plemiškim družinam in le redkim poedincem iz drug h stanov. Preprosto ljudstvo ni imelo niti osebne svobode niti lastninske pravice. Ni se moglo svobodno seliti iz kraja v kraj, ne si svobodno izbirati poklica in zemlja, katero so na primer kmetje obdelovali, ni bila njihova last. Odločitev te plemenite žene je bila zato za tiste čase drzna, dalekovidna, napredna in naravnost nasprotna takrat veljavnim državnim postavam. V samostanu je živela Hema strogo redovno življenje in odklanjala vsa vodilna mesta. Umrla je najbrže leta 1045. Ljudstvo jo je začelo takoj po njeni smrti častili kot svetnico. Prav posebno so Slovenci že od nekdaj radi romali na njen grob. Ne samo Koroški Slovenci ampak tudi Kranjci. Tudi v Argentini nas živi nekaj, ki simo bili na skupnem romanju pri sveti Henri. Zgodovina teh romanj je tako svojevrstna, da bi res zaslužila spretnega peresa, ki naj jih podrobneje opiše. Ker se dandanes vračajo romarji z vlakom in hodijo samo v eno smer peš, trajajo današnja romanja nekaj manj kakor ves teden, dočim so trajala še pred lazmeroma pičlimi leti nad en teden dni. Najbrže sc jih zaradi napornih potov udeležuje več moških kakor žensk. Med romarji se razvije neko posebno prijateljstvo, ki ostaja čudno trajno. Zato se ga udeležujejo v glavnem vsa leta isti ljudje, ki ga že po trideset, štirideset, pa tudi več let niso še nobenkrat opustili in sc razgovarjajo o romanju skoro vsakokrat, kadar se snidejo. Čudno je, da je med njimi le izjemoma kakšno leto tudi duhovnik, pa vendar vlada med romanjem vse dni prav velika zbranost in zgledna pobožnost. Že od božiča naprej se1 romanja vesele in vsa fara govori o njem, čeprav je določena za pot šele tretja sreda po veliki noči. Samo ob sebi je razumljivo, da imajo romarji svojega posebnega vodja, ki ga zadnji romarski dan izvolijo pri Sveti Helmi za prihodnje leto, in mu koncem romanja izročijo vodjeve insignije. Tudi je zaiumivo, da p., zanesljivih poročilih ni romanje nikdar prenehalo, od časov Hemine smrti sem. Tudi ne za časa cesarja Jožefa II., ki je poleg svojih drugih verskih in cerkvenih novotarij izrečno prepovedal tudi romanje na grob blažene Heme. Prvotno so prehod. 11 romarji vso dolgo pot peš. Danes se pelje večina do Celovca z vlakom in se prične pravo romanje šele v celovški stolni cerkvi. Tu prevzame romanski vodja svoje vodstvo in s križem in romarskim banderom na čelu se pomikajo med petjem in glasno molitvijo skozi celovško mesto proti slavni Gospe j Sveti, kjer prenočujejo, šele zadnja leta so \sled političnih napetosti opustili glasno slovensko petje na celovških mestnih ulicah. Gospa Sveta je danes skoro čisto nemška župnija, vendar mora imeti že zaradi teh naših romarjev slovenskega kaplana, oziroma kanonika, kakor jih imenujejo zaradi svojeeasne imenitnosti tamošnje cerkve. V lepi in ponosni staroslavni cerkveni stavbi, ki jo je bivše avstrijsko društvo za varstvo spomenikov zadnja leta popolnoma prenovilo, odkrilo v njej celo vrsto mnogo stoletij starih prelepili slik, in ji dalo sploli sijaj, kakor ga je imela v davnih dbbrih časih, opravijo vsi romarji spoved in prihodnje jutro prejmejo sveto obhaj.lo. Skozi znamenito gospodsvetsko polje z vojvodskim prestolom, oh katerem so svojčas v slovenskem jeziku in po točno določenem sporedu ume'val i deželne kneze, gre romarska pot mimo bivšega koroškega glavnega mesta St. Veit, tri dni hoda daleč. Seveda romarji ne molijo ves čas, marveč se tudi razgovarjajo, smejejo, pojejo, posebno pa si pripovedujejo zgodbe iz življenja svete Ileme, njenega moža, in njunih dveh sinov, zgodovino božjepctnih cerkva, ki jih spotoma obiskujejo in katerih lepoti se more človek komaj načuditi, o znamenitih dogodkih iz prejšnjih romanj, govorijo, romarji ki so se sešli iz različnih krajev, si obnavljajo prijateljstvo in si pripovedujejo važnejše dogodke zadnjega leta, svoje osebne pa tudi javne, in jih komentirajo, razgovarjajo se o novicah, ki so jih zvedeli spotoma, opazujejo življenje in navade ljudi mimo katerih jih pelje pot, primerjajo način obtlelova-nja zemlje po teh krajih z načinom v njihovi domovini, in tako naprej. Sploh sem ojiazil, da so ljudje, ki hodijo na božjo pot h sveti Hemi nekam brihtnejši in tudi zgolj gospodarsko naprednejši kakor njihovi ostali sovaščani, kar je končno tudi razumljivo. Proglasitev blažene Heme svetnicam bo gotovo’ tudi v naših, takim ljudskim pobožnostim malo prijaznih časih, lc še bolj poživila to starodavno, ljubko in hvalevredno romanje na grob te svete slovenske matere in edine slovenske svetnice. Štefan Vogrinc, Rio de Janeiro. S I R “Vstani, vstani, Jerica, vstani, ženi vole past tjakaj v reber zeleno!" — "čakajte, oj mati vi, da danove odzvoni, petelinčki odpojo!” “Vstani, vstani, Jericai vstani, ženi vole past tjakaj v reber zeleno." Jerica res vstala je, past voličke gnala je tjakaj v reber zeleno. "'Pasite, volivki se, da grem k svoji materi tja na britof žegnani, kjer so grobje velbani. črna zemlja, odpri se, črna zemlja, materin grob, da vam potožila bom, vam srce odkrila bom!”— Zemlja se odprla je, črna zemlja, materin grob, Jerica tožila je: tako govorila je: “Mati, mati, mamica, OTA JERI pač ‘mam hudo mačeho; . preden še dani zvoni, petelinčki odpojo, me pokliče, me zbudi, moram gnati vole past tjakaj v reber zeleno. Pri vas pa ležala sem. da sijalo sončece, je na mehko posteljco. Mati, mati, mamica, pač ‘mam hudo mačeho; peče mi iz pepela kruh, z drobnim peskom ga soli; in kadar mi reže ga, ureže mi tak tankega, da .se vidi skoz njega; zraven vselej krega me. Vi ste pekli belega, rezali na debelo ga, z maslom ste ga mazali, zraven se mi smejali. Mati, mati, mamica, pač 'mam hudo mačeho; kadar ona češe me, tak z grebeni strže me, da mi teče črna kri; ko ste vi česali me, C A gladko ste česali me, milo božali ste me, Mati, mati, mamica, pač ‘mam hudo mačeho; postelj imam tako trdo, nikdar ne postelje je, devlje v zglavje trnje ml, devlje v znožje pesek mi, Vi ste mehko dali mi, vsak ste dan postlali mi, vsak ste dan zrahljali mi. Mati, mati, mamica, biti mi ni več doma." Mati govorila je: “Pojdi Jerica domu, priporoči se Bogu!’’ “Mati, mati, mamica, biti mi ni več doma; tu pri vas ostala bom." Leže Jer’ca k materi in jako še govori: “Boljši mati so mrtva Kakor živa mačeha.” Komaj to izgovori, svojo dušico spusti. (Sluvens'a narodna pesem.) f S. Hozana Genorio SLOVENSKA ŠOLSKA SESTRA, RODOM IZ STAROSLAV-NE STISKE ŽUPNIJE NA DOLENJSKEM, JE DNE 30. MARCA 1938 KOT PRVA IZMED SVOJIH TOVARIŠIC V ARGENTINI ODŠLA H GOSPODU PO SVOJE PLAČILO Gospod je stopil v svoj vrt, da lii si lilij natrgal. Ozrl se jc v Tvoj deviško beli cvet, in presajena si bila na nebeške livade. . . človeško življenje je na splošno radost in bolest, in tako je bilo tudi Tvoje. V osemnajsti pomladi življenja Te je poklical skrivnosten klic: Hodi za menoj. Razumela si in vstrepetala za trenutek. Vedela si, da Te kliče križani ženin. Vedela si, da bo s trnjem posuta pot za Njim,, bogata, odpovedi, polna lrtev. A še bolj polna, tihe sreče, ki jo čuti človek ob vsaki žrtvi, ob slehernem daru. ob kakoršnemkoli dobrem delu. O, jaz dobro vem, da se Ti ni bilo lahko odtrgati od sveta. Pa tudi svet ni rad pustil, da se mu umakneš. Mnogih bojev je bilo treba, dolgih, hudih in vsakovrstnih. A Ti si ostala močna, in Tisti, ki te je klical, ti je pomagal, da si mu ostala zvesta. čez leto dni si stala ob vznožju božjega oltarja, odlagala posvetni nakit enega za drugim, in molila: Gospod, daj da se za naprej ne bom zaljšala 7. drugim kakor s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je svet meni križan in jaz svetu. Leto preizkušnje, novicijata, je bilo leto sonca in radosti. Skrbni predstojniki so te z ljubeznijo uvajali v redovno življenje. Hkrati si se globlje oživljala v giasbo in petje. Kar bežali so meseci in dnevi. Niti najmanjša meglica ni zasenčila miru tvojega srca in tvoje sreče. Sama nisi razumela, kako je moglo tako hitro miniti leto dni, ko si že zopet božjemu ženinu prve redovne obljube. klečala pred oltarjem in z navdušenjem poklanjala svojemu Sedaj si prišla v Ljubljano. Tri leta so te izbrani ljubljanski glasbeni učitelji še bolj izpopolnjevali v lepili umetnostih, glasbi in petju. Postala si prava umetnica vezenja. Ljubljenka si bila ljubljanske samostanske družine, a še bolj ljubljenka božja. Zato te je menda hotel tudi še bolj prižeti na svoje božje srce. Hotel je, da zapustiš edino kar si še imela —• predrago mamico, osivelega očka, brate, sestre, domovino. Hotela, prosila si naj te pošljejo po svetu, kjer boš mogla še bolj izkazati svojo veliko ljubezen in zvestobo Jezusu. Kako si bila srečna, ko so ti dovolili, da boš s prvo skupino odpotovala v Argentino. Pred odhodom v tuji svet si darovala svojemu Bogu večne redovne obljube. Seveda je hotelo srce še vedno tirjati svoje pravice. Kako milo si se zjokala, ko si se za vedno poslavljala od svoje mamice! Nikdar ne bom pozabila, ko si mi zatrjevala, da je samo Bog vreden takih žrtev. V spominu se mi je ohranil droban spomin na najino skupno pot preko oceana. Za božične praznike sva bili na morju. Prejasno je bilo južno nebo, ko sva na sam sveti večer sedeli na krovu, in so nama uhajali pogledi na milijone migljajočih zvezd. Morje je bilo popolnoma mirno. Lahen ve-terček naju je hladil in božal prav na rahlo. Kakor da se je po vsej naravi razlila blaženost Svete noči. Misli so romale pod domači krov. Sveta noč v domovini, kdo jo bo poza-bil, kdor jo pozna! Spominjali sva se preteklosti. Sanjali sva o bodočnosti. Na enkrat sva obmolknili. Mislim, da sva dolgo časa presedeli tako molče. Kar me je vzdramil pritajen vzdih. V tvojem obrazu sem brala žalost. Nič te nisem spraševala zakaj. Ko sva se 'ločili, si mi pokazala listek s tvojimi lepimi potezami: Mati in Devica, pomagaj mi, da moja ljubezen do Jezusa nikdar ne bo trpela najmanjše škod. da se ne bom bala žrtvovati najnežnejših nagnenj do najljubših bitij, in tudi ne svoje srčne krvi, če bi bilo kdaj potreba. Ko si prišla v novi svet, si zastavila vse svoje moči in si se hotela do skrajnosti žrtvovati za blagor vseli, ki ti jih Je usoda poslala na tvojega življenja pot. Ali naše misli niso vedno božje misli in naša volja ni vedno božja volja. Bog ne potrebuje našega dela, ker je sam vsemogočen in nje- gova milost more poklicati novih delavcev kadar hoče in kjerkoli mu jo ljubo. Hotel pa je tvojega trpljenja, že čez eno leto te je položila bolezen v posteljo. I11 ti nisi klonila nisi prigovarjala, nisi se pritoževala. Tudi na bolniški postelji si ostala sončni žarek vse samostanske družine. Nismo te me hodile tolažit in razveseljevat, ampak ti si nas veselila, ko smo k tebi prihajale! Menda so imele vse male samostnske porednosti in vsa najljubkejša družinska veselja v tvoji celici in ob tvoji postelji svoj začetek. Tvojo bolniško posteljo si komaj morem predstavljati brez smeha in brez veselja In vendar si rpela. Veliko. Duševno in telesno. Ampak hotela si biti veseli sončni žarek, ki bo razveseljeval vsa samostansko družino, kateri si mislila, da ne moreš veliko koristiti. Kadar si količkaj mogla, si pridrsala v hišno kapelo, sedla za harmonij in z nekim posebnim občutkom igrala in prepevala. Tvoj glas je dvigal vse samostanske praznike in vse cerkvene slovesnosti nad katerimi so skrivnostno plavali a-kordi, ki si jili s toliko ljubeznijo izvabljala iz harmonija. S kakšno ljubeznijo si pela latinsko himno: Veni. Sponsa Christi. Pridi Nevesta Kristusova, ali tod tako priljubljeno Marijino pesem: Un Dia la vere — Nekoč jo bom videla... Kakor da si že slišala vabeči ženinov glas, in v zamaknjenju že gledala Njo, ki si ji danes tako blizu. Zelo si morala biti Bogu všeč, zakaj še bolj ti je hotel odtegniti vse, kar te je še vezalo na zemljo. Na vrsto je prišla ljuba slovenska beseda. Morala si v Cordobo, da za tvoje zdravje vse rfaredimo, kar je bilo mogoče po človeško, šest mesecev brez domače besede! Saj že skoraj nisi več imela telesa,, ko je prišla po te smrt. Pa tudi vse drugo si bila že darovala, vse. prav vse do česar si imela kdaj pravico. Seveda ti je Gospod Bog stotero vse povrnil. Skoraj bi dejala, da ni mogel čakati smrti, da ti poplača vse tvoje žrtve eno za drugo. Neposredno predno si umrla, si se še kakor otrok vzradcvala sladke pesmi domače besede, in ko že sama govoriti nisi več mogla, si prosila, naj drugi olj tvoji postelji domačo besedo govore. DRAGA SESTRA HOZANA! Odšla si. Mi ki smo te poznali in ljubili, molimo za tvoj popolni pokoj. Pa tudi ti v sreči ne pozabi nas, ki smo ti bili blizu v življenju. I11 vseli slovenskih izseljencev se spominjaj, za katere si želela iz domovine v te daljne kraje! Kadar smrt na pragu stoji... Sunkoma se je prebudila gospa Julka J. Tako grozne sanje! Saj se je še budna tresla. Sanjala je domov. Dolga procesija ljudi se je vila po Selili, gori proti župnemu pokopališču. Spredaj pogrebci, ki so nosili črno rakev, obito z zlatimi okraski in s križem na vrhu. Naenkrat je vse grozno zakričalo, zemlja se je zamajala. Pogrebci z mrličem so zginili... In gospa Julka se je znašla na robu prepada, v katerem je poleg prazne krste videla svojega mrtvega moža... Oddahnila se je, ko je ugotovila, da so bile to ic sanje, pa se je njena bridkost kmalu spet ponovila. Spomnila se je namreč, da je mož včeraj nekaj tožil, in zdelo se ji je, da njegovo spanje res ni povsem mirno, kot navadno. V tem se je zbudil tudi on. “Kako se počutiš?” ga je,skrbeče povprašala. “Ne vem. Nič kaj dobro. Glava me boli in tudi po trebuhu ni vse prav. Spal sem prav malo. Ne vem če bo danes kaj z delom.” Skušal je vstati. Pa se mu je kar zameglilo in onemogel je omahnil nazaj v posteljo. “Počakaj, da ti skuham močnega čaja. Morda ti bo odleglo,” je skušala miriti Julka, ki se ji je v srcu oglasila temna slutnja, in ji je z vso grozo oživela misel na grozne sanje. Tudi čaj ni nič pomagal. Niti žganje. Le še bolj ga je davilo. Gospo Julko je spreletavala groza. Kaj če sanje res pomenijo smrt? Stopila je k sosedovim. Portugalci so bili, toda zelo uslužni ljudje. Prav dobri sosedje. Jokaje je razlagala kaj se je zgodilo. Gospa je takoj svetovala zdravnika. Oh, saj res, se je začudila Julka. Kako, da se nisem sama tega domislila? Seveda, kadar je v hiši kaj hudega, človek kar glavo zgubi. Kmalu je prišel zdravnik. Molče je preiskoval bolnika. Brez besede je napisal recept, naročil kako naj mu dajo zdravila in kako mu strežejo, predložil račun in odhajal... Na pragu je stopila za njim soseda in ga prosila, naj pove, kaj je. Kratko je povedal: notranje zastrupljenje, zelo nevarno... Bolniku ni nič odleglo. Morda za kake minute, zato pa je postalo potem toliko huje. Jokaje je posedala gospa Julka sedaj tukaj sedaj tam, se lotila tega in drugega, toda zastonj. Ni se mogla otresti težke slutnje. Otroke je odpravila v šolo in spet brezglavo mislila, kaj bi storila. Možu pa še vedno ni hotelo biti boljše. Ko so pri- šli opoldne otroci domov, se je mož domislil, če bi ne bilo dobro sporočiti sestri, da je obležal. Toda, kdo naj gre? Tja v La Plato nekam. “Pa pismo napiši,” je svetoval mož. “Saj res”, je sklenila in hitela, da stori kar treba. Popoldne še vedno enako slabo. Zbirale so se sosede in znanci in rojaki. Vsak je imel kak nasvet. Še ta čaj, še one obkladke, da bi mu kri puščali, še po onega zdravnika poslati in tudi na špiritista se je eden domislil.... Vse pač tako, kot je ob takih prilikah običajno. Ees so poklicali drugega zdravnika. Spet preiskava, spet žila in srce in temperatura in recept in navodila in račun... Sumljiv je bil zdravnikov obraz, ko je odhajal. Gospa Julka je stopila za njim in ga prosila, naj ji resnico pove. Priznal je, da je stvar nevarna. Kaj če bi ga peljali v bolnišnico, je nekdo svetoval. Saj res.. Če ne bo nič bolje, to bomo storili. Kar v Alvear, tam so slovenske sestre. Njim ga bom priporočila, tako se je tolažila nesrečna Julka. Na noč je bolniku malo odleglo in je za kak trenutek zatisnil oči. Toda le za kratko, zakaj noč je bila prav huda. Zjutraj pa se je gospa Julka kar ustrašila, ko je zazrla upadli možev obraz. 'ITIn kaj pravi zdravnik?,’ je vprašal mož. “Če je nevarno, mi kar povej, kaj boš skrivala!” “Bo že bolje, možiček. Nič se ne boj. V bolnišnico te bomo peljali, tam ti bomo lepo stregli, pa boš kmalu spet zdrav.” Tako je tolažila žena moža in sama sebe. Da bi mislila na smrt, se ji je zdelo pregrozno. — Ne. ne. Vse bo spet dobro... Opoldne je prišla bolnikova sestra Milka. “Kaj je z bolnikom?” “Si prišla, Milka? Dobra si. Poglej Jožeta! Kaj se ti zdi?” “Zdravnika ste že klicali?” Že dva. Tn ne vem koliko čajev sem mu že dala in obkladkov. Zresnila se je Milka, povedala bratu par tolažilnih besed in odšla z Julko iz sobe. In duhovnika ste že klicali, da ga spravi z Bogom? Ne smeš mi vzeti za zlo, in ne vstrašiti se: meni se zdi bolezen nevarna in vse je mogoče. Seveda pravim, da Bog varuj!” | “Kaj pa misliš? Če pride duhoven v hišo, mi bo pa res umrl. Ne, tega strahu mu pa že ne bom naredila!” Ne zameri mi Julka, toda odkrito ti povem, da ravnaš zelo napačno. Ali mar duhovnik nosi smrt? Se ini zdi. da si ti že tudi med tiste prišla, ki bolj verjamejo v praznoverne vraže, kot pa v katekizmovc resnice!” “Bojim se le, da bi se mož preveč ustrašil “Tega se pa ne bojiš, kako se bo ustrašil, če nepripravljen stopi pred večnega sodnika. Vem, da ga imaš rada. In če ga imaš rada, ali mu ne privoščiš, da se pripravi na večnost, če so taki božji računi, ki jih ti predelati ne moreš. Tvoja napačna bojazen bo lahko kriva velike nesreče! Saj Jože ni tak bojazljivec, da bi se tako čez mero bal smrti, in ne tak ncvednež, da bi zanjo ne znal. Če ga imaš res rada, bi mu morala poskrbeti tudi za to, da se na večnost prav pripravi.” “Ampak, saj vendar ni tako slab.” “Saj ne pravim, da ni več upanja na zdravje. To pa vseeno vidim, da gre za res. Ne bodi taka, kot sem pred nedavnim slišala: Duhovnika so prišli klical k umirajočemu. Takoj jc hitel. Avto si je našel, da ne bi zamudil. Pa, ko je stopil v hišo, je bila bolnica že mrtva. Seveda, saj je bila mrtva že predno so šli po gospoda... Gospod je domače opozoril na napako in jih je povabil, naj sedaj vsaj k spovedi gredo in .sv. obhajilo darujejo za rajno tei tako vsaj nekaj st rijo za dušni pokoj rajne matere, ki je po njihovi krivdi umrla brez zakramentov.... Pa so bili kar užaljeni. Domača liči je začela celo glasno vpiti: Nihče mi ne bo pravil, da je moja mama umrla brez Boga... Teden dni pozneje pa so drug za drugim začeli prihajati iz hiše. in so skrbe pripovedovali, kaj da se dogaja. Da cele noči čujejo v hiši jok in vzdihovanje... Kaka ljubezen pa je to, prikrivati bolniku resnost njegove bolezni in ga na ta način oropati milosti srečne krščanske smrti.” “Al. j mož ne bo umrl, zato ker ne sme umreti,” je ugovarjala Julka. “Bog daj, da ne bi. In prav zato da bi res ne umrl, jc treba storiti vse, kar je le mogoče. Kličeš vse mogoče zdravnike, daješ mu vsa mogoča zdravila in misliš, da so zdravniki gospodarji življenja. Menda si pozabila, kdo je tisti, ki nam daje zdravje in življenjef’ “To še vem, da je Bog.” “Da. Bog je: ln prav Boga se nisi nič domislila, nanj in na njegovo lekarno se nisi nič obrnila. Ti misliš, da duhovnikov obisk pri bolniku pomeni smrt. Pa sc motiš.. Bolniško maziljenje je tudi zdravilo. Pri svetem maziljenju moli duhovnik tudi za bolnikovo telesno zdravje, če bi bilo koristno njegovi duši in če je taka božja volja. In kdo ve, če ni prav milost tega zakramenta tisto zdravilo, katerega Jože potrebuje, da spet ozdravi? če pa je Gospod Bog namenil, da ga odpokliče, ali mu ne želiš, da vsaj lepo z Bogom spravljen gre iz tega sveta? Saj smo vendar krščanski ljudje.” “Ne zameri mi Milka. Vidim, da nisem ravnala prav. Pa saj razumeš, da človek rad izgubi glavo, kadar ima v hiši kaj tako hudega.” “Hvala Bogu. da še ni zamujeno. Grem, da Jožeta na zakrament pripravim, ti pa kar takoj pošlji po du-h vnika in pripravi, kar treba.” Milka je opozorila Jožeta, da naj se uda v božjo voljo. Zakaj, če Bog hoče bo ozdravel, saj pravimo v veri: Verujem v Boga, očeta vsemogočnega. Vdanost v voljo božjo pa bo najlepše pokazal s tem, da stori, kakor bolniku naroča vera, da bo v bolezni duhovnika p klical, se mu bo grehov izpovedal, ki mu jih bo spovednik odpustil v božjem imenu, na kar se bo bolnikova duša po pravici umirila in tudi telo bo z vdanostjo lažje premagalo bolezen. č'e pa je boloze'u še b.dj nevarna, se je pa seveda tudi na smrt treba prav pripraviti. “Saj na to sem že jaz mislil. Pa nisem hotel ničesar reči, da bi se žena še bolj ne ustrašila.” “Ona pa tebe ni hotela spomniti, ker se je bala, da se boš ustrašil in da ti bo škodovalo. Kar lepo, mirno se pripravi na spoved, in na sv., obhajilo. I‘rosili bomo Zveličarja, naj ti zdravje prinese, in ti sam ga tudi prosi. Še bolj pa prosi, naj ti vse odpusti, s čimer V ga morda žalil. Prosi ga sedaj, ko je čas, da ti bo usmiljen sodnik, kadar boš stopil pred njega.” Med tem je Milka z belim prtom pogrnila mizo, postavila nanjo dva svečenika . svečami, pripravna vode in pospravila po sobi. “Takole, glej Julka. Vse drugo bo že duhovnik sam s seboj prinesel. Tukaj je namreč veevr.sruih ljudi in zato ni treba za sv. popotnico take priprave, kot je navada tam doma. Glavno je, da je pogrnjena miza, in pripravljen kozarec z vodo. Če kdo nima svečnikov, se lahko sveče tudi kar v kozarec ali kam drugam postavi,o. Sveče same pa tudi duhovnik s seboj prinese.” Sedaj sta se spomnili, da je Duhovno življenje nekoč že obširneje pisalo, kako se v Argentini deli zakrament svetega maziljenja. Ker je bilo vse drugo že pripravljeno in pospravljeno, sta poiskali tisto številko — saj hranijo Duhovno življenje skoro po vseh slovenskih izseljenskih družinah; sto prva številka je bila — in se kar načuditi nista mogli prelepemu obredu in tako tolažilnim molitvami, v katerih prosi duhovnik bolniku prav posebno tudi telesnega zdravja, kakor je bila Milka že preje pravilno omenila. Duhovnik je kmalu prišel. Oblečen kot navadno. Šele ko je slekel vrhnjo suknjo, se je pokazala bela ob leka. Bolnika je lepo previdel in ga je pri odhodu pustil povsem mirnega. Ko so se pozneje posvetovali, ali bi poslali bolnika v bolnišnico, je presodila Milka, da naj še eno noč počakajo. Mirno je ležal bolnik in premišljeval, da je bila nemara prav to božja volja, da je spet z Bogom skie-n 1. mir, zakaj bil je že nekaj let na zaostanku. Tudi bolezen je božja dekla, in tudi po njej božja dobrota marsikaj dobrega naredi človekovi duši. Dušni mir je bil pa tudi telesnemu zdravju v prid in kmalu je bil Jože spet na nogah in zdrav na svojem delu. Julka pa si je dobro zapomnila nauk, ki ga mora vedeti vsaka mati in gospodinja: da je vselej, kadar se v hiši oglasi resna bolezen, treba misliti tudi na smrt in spomniti se na zdravilo, ki nam ga je dal sam naš Gospod Jezus Kristus, Pravočasno je treba poklicati duhovnika. Morda hoče nerazumljiva volja božja samo to, da se bolnik spet z Bogom spravi; če pa je komu zapisal smrt, je pa bolnik na ta način tudi na smrt prav pripravljen. Zločinske so pa tiste matere in žene, ki iz napačnega strahu ne pokličejo pravi čas duliov- NEKAJ BESED IZ RAZGOVORO K M El T I C A “Ti križ božji, tako sem utrujena, sedaj pa prihajate še vi s takimi vprašanji. Zakaj niste šli h kakšni gospe v mestu? Te so učene in tudi več časa imajo. Zjutraj sem vstala ob štirih, da sem pripravila mleko za v mesto. Na dekle se človek ne more zanesti. Dobro, da so že otroci odrasli. Kakšne težave sem imela z njimi, preden sem jih vzgojila. Najmlajšemu je 11 let in je nekoliko bolehen. Bojim se zanj. Mnogo sem trpela z njimi, ampak nobenega ne bi dala od sebe. Pravite, da so nekateri za to, da žene nebi smele delati, ker je še za moške premalo dela. To morda velja za tiste po mestih, ampak da bi kmetice ne smele delati — bežite no. Taki prepovedi bi se režala še naša Liska v hlevu. Saj je dosti dela že s tem, preden preskrbim vso družino z obedom in česar potrebujejo. Pa kje bi bil naš grunt, če bi jaz držala roke križem? Dela je za kmetico povsod dovolj, v hiši, na vrtu, na polju, na trgu, v mestu. Ko sem imela najmlajšega pod srcem — tega za katerega me najbolj skrbi — sem nekoč žela na njivi in veste, da mi je prihajalo kar slabo! Pa sem le vztrajala do večera. Delo je za kmetico, tako nam je dano od vsega začetka in tako bo ostalo do konca.” DELAVKA “Je kar dobro, da imam delo v tovarni. Tistih 110 dinarjev, ki jih prinesem vsak petek domov, je krvavo zasluženih, saj imamo deset ur na dan dela. Moj je že dve leti brez dela, res se mi smili in kar /vidim, kako ga je pred mano sram, da jaz preživljam družino. Toda nas je pet doma in še sama moram zvečer, ko se vrnem iz tovarne, vse zakrpati, okopati malega, pripraviti večerjo. Res je, zadnja sem, ki se vležem, prva, ki vstanem. Pravite, da bodo ženam prepovedali delati: Prav, toda poprej naj dajo mojemu delo, da bo on preživljal družino!” RIBARIČA “Saj poznate mojega moža. Za nobeno rabo ni. za nobenim delom se ne ozre in če ujame kje kašnega kovača, ga odnese naravnost k Dalmatincu. Pra\ nič ne vpraša, kaj bodo najini črvički jedli, kje se bo dobila stanarina, kje obleka. Tako moram hoditi od hiše do hiše in ribati in pomivati ves ljubi dan, da ujamem nekaj krajcarjev. Pa še te moram skrbno skrivati pred nika, zakaj kako naj duhovnik prav pripravi na smrt človeka, ki je že v nezavesti? In kaj pa naj stori s tistim, ki je že mrtev. Za žive je določenih sedem zakramentov, za mrtvega pa ni nobenega več. Neprevi-dena smrt je za vsakega nepopisna nesreča, zato ima vsak kristjan nad vse sveto dolžnost, da pravi čas pokliče bolniku duhovnika. Kadar ni več dnše v telesu, pa seveda ni nobene pomoči več in je bila morda prav v,‘ded te malomarnosti zamujena večna sreča. Hladnik Janez, Buenos Aires. V Z NAŠIMI MATERAMI V DOMOVINI starim. Koliko šeni jih že skupila po hrbtu, ko mu nisem hotela dati za pijačo in tobak! Ko bi mi le gospodinje boljše in 'bolj v redu plačevale. Ena mi je dva meseca dolžna, pa se nosi ko baronica. Ali ni grdo, od-trgovati ubogi materi tiste krajcarje? Kaj imam v cekarju, vprašate. I, kaj neki, nekaj ostankov kruha iu nekaj od mesa. Pri družini, kjer sem sedaj pomivala, niso snedli vsega, pa so mi dali za moje otroke. Da bodo ženam prepovedali delo? No, mislim, da se moški ne bodo nikoli pulili za službe ribaric in pomivavk. Mene se to torej ne tiče!” U Ö I T E L J I C A “Sedem jih je, le poglejte sliko. Mislite, da bo plača mojega moža zadostovala za tako veliko družine? Na nas poročene učiteljice, ki služimo skupaj z možem, so nekateri gospodje hudi. Kdo pa ve, kakšne težave ima podeželski učitelj, zlasti če ima veliko družino. Očitajo nam dvojno zaslužkarstvo, češ, da prejemamo po dve plači, moževo in svojo. Ne rečem, da so dvojni zaslužkarji tam, kjer je učiteljski par brez o-trok. Toda verujte mi, da skrbno pazim, na prav vsak dinar in ob koncu meseca, ko napravim račun o izdatkih, sem dostikrat v zadregi, kako naj krijem to ali ono obveznost. Gospodje bi morali malo bolje poznati položaj, preden bi v javnosti govorili o dvojnem zaslužkarstvu.” TIPKARICA “Sem vdova in kako naj živim, ko mi pa mož ni zapustil nobene pokojnine in nobene rente. Hodim v odvetniško pisarno, kjer ste n o grafi ram in pišem na stroj in verujte mi; da pri svojem šefu, ki je sicer dober človek, ne pasem lenobe. Prav težko živiva s svojim otročičem s tistimi 800 dinarji. Povrh tega pa moram paziti še, da sem sama in otročiček čedno oblečena. Seveda so tu kulturne potrebe. Toda več ko enkrat na mesec ne morem v gledališče. Mi ne nese. Le ko bi imela kakšnega svojega človeka, ki bi mi čez dan pazil na otroka. Smešna je gonja proti zaposlenim ženam. Ne rečem, da je upravičena tam, kjer mož dobro zasluži in ima še žena službo. Toda, poglejte moj primer in premislite moj položaj! Kaj bi bilo, če ne bi imela te službe?” Pesem o materi rJ'ako živo mi je v spominu, kakor da ga se sedaj vsak dan vidim, kako stoji tam na oglu ulice, ki vodi v deželno bolnico. Že po njegovi zunanjosti bi vsakdo sodil, da spada tisti skupini ljudi, ki nimajo hiše, kateri bi lahko rekli, to je moj dom, ne osebe, kateri bi potožili svojo telesno in duševno bol, katerim nihče na večer ne' pripravi mehke postelje, in ki so navezani na dobrosrčnost svojih bližnjih. Kruta usoda mu je poleg tega odločila, da nikdar ne bo gledal sonca, ki Naše mlade mamice: Julka živec, Marija TrebSe in Zofija Metlikovcc. ga gaje, ne ljudi, katgrih glas sliši. Bil je slep. Cehi njegovo imetje so bile gosli, njegova zvesta spremljevalka. Imel je navado, da je na določenem kraju sviral domačo narodne pesmi. Čeprav je bil pravi umetnik na go.sli, mu ljudje vendar niso posvečali posebne pažnje, ker so bili njegovih pesmi vajeni. Eno pesem pa je sviral, kakor jo je pač samo on znal, in takrat mu je vse prisluhnilo. Bila je pesem o materi. Ko je začel svirati to pesem, so postali iz osmink četrtinke in iz polovičnih not cele. Skraja je sviral prav počasi in milo, da je bila melodija kot tihi jok malega otroka v zibelki, ki sc zbudi, in ne najde svoje mamice poleg sebe. Začel je svirati hitreje in strast- leje, in spet bolj počasi, da je postala njegova pesem kakor glas zapuščenega, ki je daleč od svoje matere, j n na koncu je zasviral strastno, obupno, kakor da bi hotel z njo izraziti nedopovedljivo bolečino, katero ne more izraziti v besedah_____ Tako iskreno in čuteče je igral to pesem, da se je vsakdo, ki je mimo šel, ustavil in poslušal. Bilo je kakor da hoče ob tej pesmi izraziti vse kar čuti, zliti vso svojo dušo. Sviral je to pesem o materi kakor nekdo, ki jo je doživel, kakor nekdo, katerega življenjepis je ta pesem. .. Mogoče nikdar ni poznal svoje matere. Morda ga ni ona učila govorjenja, in ni bila ona, ki je poslušala lalanje njegovih prvih besed. Mogoče niso bila njegova lica nikdar vroča od materinih poljubov, ko je bil še majhen.. . Mogoče jo je izgubil v jutranji zarji svoje prve mladosti.... Mogoče je bil zato tako tenkočuten, ker mu mačeha narava ni podarila vida in ker ni poznal zunanjega sveta... Ne vem, zakaj je to pesem tako rad, tolikorat in tako svečano-melanho-lično sviral, in zakaj smo jo vsi stokrat in stokrat tako radi poslušali... Poznalo se mu je, da je spremljal pesem z vso dušo. V začetku je pripovedoval o premladem človeku, ki slovo od matere jemlje. Takrat se je zdelo, da ne poje on, nego da stoji na njegovem mestu res fant, ki odhaja v daljnii tuji svet. Potem blodi po svetu, pa nikjer ne najde ljubezni, prijateljstva, zvestobe ... Nazadnje s e vrne. Hotel je svojo mater odpuščanja prositi, ker jo je tako lahkomiselno zapustil, in ji je prizadejal toliko bridkih ur, pa ko pride domov, ne najde več matere žive, gre na pokopališče, in tam najde grob, hladen grob, v katerem počiva srce, ki ga je edino res ljubilo.... Blagor ti, ki nisi tako srečen, da bi gledal luč sonca in občudoval lepoto narave, pa imaš v svojem srcu tako svetlo luč, ki razsvetljuje vse temne dni tvojega življenja, ki imaš pesem, da je menda nihče ne bo mogel pozabiti, kdor je enkrat slišal tvojo pese ni o m a t e r i. Andrej Lah, Bs. Aires. DOBRA MATI Star pregovor pravi, da drži dobra gospodinja in mati tri vogle liiše, in da še četrtega podpira. Če prav pomislimo, bomo za gotovo spozna]i. da je res tako. Saj se vsak dan ponavlja, kar je povedala mala slovenska deklica, ki so jo v šoli vprašali, kaj da dela njena mama: ‘‘Z eno roko pestuje, z eno šiva, z eno pere. z eno kuha in še druga hišna o-pravila dela.” Gospod učitelj začuden vpraša, koliko rok da vendar ima potem ta mamica. Otrok pa: ‘‘Za mene dvo, za ata dve, in za vsakega izmed nas po dve.” Gospod učitelj je dobro razumel in odgovoril: "Potem bo pa tudi ljubi Bog imel dve roki, ko bo tvoji mami plačilo dajal.” Kjer pa mati odpove, v tisti družini je odpevedajo vse. Saj se spomnite ženske, ki je bila slaba mati svojim otrokom. Eden izmed njene deee je bil obsojen na vislice. Pred smrtjo je želel še enkrat videti svojo mater. Ko se skloni k njej, kakor da jo hoče poljubiti, ji odgrizne nos. češ: "To naj ti bo v spomin, zakaj ti, mati, si kriva, da sem jaz danes tukaj!” Nobene matere pa morda ne teži tolika odgovornost kakor izse]jensko mater. Saj marsikatero izseljensko dete ne bo užilo nobenega drugega lepega nauka kakor nauk. ki bi mu ga bila morala dati njegova mati. Tukaj so razmere vendar čisto drugačne kakor doma, kjer velikokrat drugi popravijo. kar so morda zagrešili starši. Matere, bodimo zato dobre matere svojim otrokom. Ne pustimo, da bi se kdaj_svet zgražal nad nami! Ker pa vemo. da slabo drevo ne more roditi dobrega sadu in da jabolko ne pade da]eč od jablane, z vso vnemo skrbimo, da bomo najprej same dobre, zakaj nihče ue more drugim, pa tudi tvojim otrokom ne, dati tega, česar sam nima. čim bolj premišljam toliko bolj uvide vam, kako prav je imel tisti pridigar, ki je klical: “Dajte nam dobrih mater, pa bomo kmalu popravili svet.” Pepca Furlan, Buenos Aires. Na argentinski sever Europa in Južna Amerika sta si vendarle tudi v marsičem slični, čeprav sta s; seveda še bolj v marsičem različni. Kakor je Europa sprejemala nove in nove ljudske tokove in navale iz vzhoda in severa, iz nepreglednih ruskih planjav, odkoder so se drug za drugim valili narodi proti zahodu in jugu čez dežele naše domovine vse dalje v Italijo. Francijo in Španijo, teko je v starih časih tudi ted šel val narodov .iz severa proti jugu. Iz visokih gorsk h dežela v Peru in v današnjo Bolivijo ali visokem Perü, kjer je v dobi španskega od kritja slovelo .zlata bogato Inkovo kraljestvo, je prebivalstvo tiščalo 'vse bolj navzdol po teku velikih voda Bermejo, Pilco-majo in drugih, ki se stekajo v reko Paraguay in Parana, in vse . dalje do morja, kjer dobijo vse te v eno samo strugo združene vode ime Srebrne reke — Rio de la Plata”. Domala vsa znana in pomembna argentinska mesta so ustali: vili drzni španski ccnquistadorji, ki so prihajali v te kraje iz. severa, preko srednje Amerike in dežele Peru. Samo mesto Buenos Aires je bilo ustanovljeno iz severa doli, zakaj pot po morju je bila v tistem času polna nevarnosti radi neprijateljskih Portugalcev, ki so bili gospodarji Braz lije, in angleških morskih roparjev. Znano je ime Drake, ki -nosi sicer slavno ime angleškega admirala, pa je bil 'preje velik morski razbojnik. Piknik pri Jonkejevih v Bio Gebälks, dne 8. januarja 1938. Zato je razumljivo, da jc igral argent liski sever v preteklosti odločilno vlogo, in da je tudi sedaj ostal so nad vse pomemben. Tamkaj so zrastla prva argentinska mesta, tamkaj so najstarejši spomeniki španske kolonijske civilizacije, argentinski sever je postavil temelje današtjemu velikemu argentinskemu napredku. Zato je naravno, da je tudi mnogo našega življa hitelo iskat ‘‘zlato Ameriko” tja gori in da imamo, raztresene posebno po provinciji Cenit ba in Santa Fe, mične naselbine Slovencev, največ seveda po glavnih mestih, to je v Cordcb' in v Rosario. Tudi tjakaj je torej treba pogledati, sem si mislil toliko h. lj, kur imam tam celo svoje ožje sorodnike, s katerimi s irsem videl že več kot deset let. Tako s.m ja krenil gm-i na sever. To se jim pa gadi gospodom, takole si misli kdo. Lepa se vozi okrog, jaz pa moram biti križan z delom.. . In denarja mora imeti na kupe. . . Pa stvar ni tako gosposka, kot bi se zdelo; Saj vemo, da jc že marsikdo prepotoval colo deželo, ko j; iskal p sla. In kar s praznim žepom in lačnim trebuh, m . . . Res da se ni gosposko voz'1. Pa — saj potovanje na vlakovi strehi tudi ni za vse slabo... Na tak način je potoval marsikak naš rojak po tej deželi na dolgo in široko. jaz sem si preskrbel vozni red in ugotovil, da me vožnja z izletniškim vlakom, ki odhaja vsak dan ob 7. uri iz Retira v Cordobo, ne stane nič več kou $ 27 tja in nazaj. To pa ni taka stvar. In kar je najvažnejše: Pot za nazaj je gotova, čeprav bo ostal žep prazen . . . Tako sem oni dan, 29. marca, sedel na vlak in smo jo odkradli gori proti severu, čez Rosario v Cordobo. 700 km in deset ur vožnje. Kakor jz Trsta v Beograd. Skozi San Martin, na pragu Buenosa, kjer j c lepo število naših rojakov, Villa Ballester, jo hitel vlak v Campano, mesto s 25.000 prebivalci, pomembno industrijsko središče. Pred nedavnim je vršil tam ogenj svoje razdiralno delo in še sedaj se vidijo žalostni ostanki pogorišča, kjer je bila preje rafinerija nafte. Med tem so seveda zrastie nove modernizirane tovarne rafinerije. O obsežnosti petrolejske industrije v Campani si moreš ustvariti približno sodbo, če prešteješ dolgo vrsto tankov, ki služijo za shrambe nafte. Kdor ne pozna Argentine, sc bo nemara čudil, od kod pripeljejo. to nafto. Strokovnjaki pa trd jo. da ima Argentina nc-Jegledno bodočnost v petrolejski industriji. Trdijo, da jc nafte v silnih množinah po vseh deželah tostran And in je po nekaterih ozemljih strogo zabranjeno vsako vrtanje v globine. Trdijo, da je West India Company žrtvovala velikanske vsote in podkupila komisijo, ki je iskala petrolej po provinci San Luis, da je podala negativen resultai. Severna Amerika se namreč, boji, da bi ji p stal južnoameriški petrolej nevaren. Sedaj so najvažnejši vrelci nafte daleč doli na jugu: v Comodoro Riva-dnvia in. v Plaza Huincul. Ne daleč cd železne ceste leži vodna pot, lena Parana, ki j, bila v polpretekli debi glavna prometna žila. Danes se zdi promet po reki prepočasen, zato pa tembolj tečejo železna in gumijeva ko'esn. V najnovejši dobi je prišlo do ostre borbe med autom in vlakom. Ker je nafta zelo po ceni, in ker je čutom biiski pr met postal zelo udoben, postaja šelezn ea čemel.kje b;, j cgrožina. Saj pa tudi l.fč čudnega ni, če vlak zgublja. Vožnja v I. razredu na vlaku slane-S 20, 1 drugem $ 11 50, z omnibusom, ki je nadvse udoben, se ja pelješ \ Rosario za $ 7>'0. Železniška uprava si skuša p: nergati z raznimi posebnimi turist čnimi vlaki toda če bo hotela s prhlem zavarovati svoje interese, bo treba tudi splošno tarifo znižati. Pa tudi iti potnikom bedj na uslugo. Tudi glede kuhinje, ki je na tako dolgi vožnji. : o nekaj nepogrešljivega, sodbe niso ugodne. Neki so potnik je tožil, da ima Argentina menda samo še quebracha — quebracha (kebračo) je najtrši les v Argentini i" menda i:a vsem svetu — toliko kot starih petelinov, zakaj biti jih mora brez konca. Na vlaku ni nikdar večerje brez trdili petelinjih beder. In z vinom tudi postrežejo, kak, - je njim prav. Jaz sam sem si izbral pri obedu znano argentinsko vino “trapiche”. ki ga je ponujal jedilni list. In je ves princesi neko brozgo. Ko sem imel pomisleke, da bi bila to navedena pijača, mi je prijazni mozo pojasnil: ‘‘medio de čada elase"’, pol to pol ono... Vlak je pa h tel svojo pot skozi prostrana rodovitna polja, kjer so e samevala koruzna stebla žalostne priče mršave letine, ki jo je suša tako zelo stisnila. Po nekod so nas objeli veliki sadni vrtovi. Daleč daleč tja same mlade breskvice, ki tukaj u pevaio ki t malokje. Saj s: lahko na trgu ogledaš te krasu .1 sadeže, ki se jim oko kar sam > -meje Xc le oblika temveč tild njihov okus je nekaj izredne a. Poleg breskev ima za gospodarstvo p: sobno velik p men limona, ki je menda sploh naj-r (lov :to j še drevo. Tudi njdi vili sadov je tod obilo, drevesa so tako i hi: žena s sadjem, da mora" občudovati, kako radodarna je ta zemlja... Pred neka: tedni je h:l) vse rjavo od suše, oni dan ra so b la pr: straaa polja zalita z vodo. Oh vsakem večjem deževju nstopa prnek-d voda, kajt padeš- reke Parana ie tako neznaten ,d:> ie roka ki t mrtva in zato voda ob času deževja zelo počasi odteka. Da. ob času plimo, ali kadar potegne hud veter od jugovzhoda., tečejo nekateri pritoki celo nazaj. Od časa do časa smo zdrdral; čez kak most, mimo kake lepe cstancije, skozi Baradero, San X'colas, Villa Constituciön, kjer je nekaj naših ljudi, precej pa premožnih Hrvatov, ki jih je po vsej rosarijski okolici nad 30.000. Od Rosaria dalje spremljajo vlak pokrajine ki služijo pred vsem živinoreji, Skoro mi je bilo žal, da se nisem mogel pomuditi na kakem vzornem veleposestvu, kjer -bi mi pa<’- mogli postreči z latvico kislega mleka... če bi bili v zadregi za latvico, za mleko gotovo ne, ker štejejo nekatere estancije po deset tisoč in še mnogo več krav, kot sta mi lepo pojasnjevala dva sopotnika. Seveda je zaradi suše tudi živinoreja pretrpela težko krizo. Saj mi je pravil sopotnik, da je pred kratkim potoval po teh krajih z autom in vsepovsod videl poginole živali. Mršava kravšeta so bila še živa priča hudih časov. Skozi Caiiada de Gomez in Marcos Juarez smo drveli dalje. Mesta, ki imajo po 15 tisoč ljudi. V M. Juarezu vodijo hrvaške sestre mestno bolnico. V \ ill! Mariji sem se spomnil na Nemaniča in Omrzlja iz Metlike, ki tamkaj delata čevlje, toda nikjer nisem videl naslikanih kopit . . . mesto ima nad -10.000 ljudi. Zastonj smo zabadali oči skozi deževno nebo. Kar n'so sc hotele pokazati planine, ki se začenjajo onstran Cordobe, že smo zdrčali čez Rio II. (Rio Segtmdo, Druga reka; čudno sc mi zdi, kako so mogli imeti ti španski conquistadorji tako slabo domišljijo, da so imenovali nekatere reke kar enostavno Prva, Druga, Tretja, Četrta in Peta Reka), ki je bila ta dan prava reka, sicer je pa le prazna struga, kakor zgodovinski spomin starih časov. Tekom stoletij so se menda klimatične razmere tako spremenile in je toiiko manj padavin, da so mnoge argentinske rečne struge postale nepotrebne za ‘‘vsakdanjo rabo’’... Ob 5. uri popoldne smo pozdravili Cordobo. Skozi "park” se bomo peljali, tako sta mi razlagala sopotnika. Nekaj tako grdega kakor ni mogoče videti nikjer drugje. In prav zares je tako. Tudi svoje vrste posebnost, čudno razriti svet je sedaj še toliko bolj žalosten, kes je v suši zamrlo vsako zelenje. In v tistih mel.nah siromašne kajbe lenuhov in nesrečnih, kajbe, ki morda dajo senco, strehe proti dežju pa gotovo ne... Pač običajne prikazni vseh velikih mest. Le da tisto revščino po nekod skrijejo. V Cordobi so jo pa prav pred oči postavili, da si jo mora vsak najpreje od blizu ogledat', kdor pride v to veleturistično mesto. Pa je menda občinski svet sklenil prav te dni, da bodo to grdobijo uničili in postavili na njeno mesto vzoren jark. Misel, ki gotovo ni slaba. CORDOBA Mestu je dal prve temelje Jeron'n Luis Cabrera leta 1573. Ime si je izbral seveda po svojem rojstnem kraju, španski Cordobi, sloviti po neprecenljivih spomenikih slavne španske zgodovine in njihovih bojev z Arabci. Mesto ima 300 tisoč ljudi in je po velikosti tretje v republiki. V zgodovini je igrala Cordoba najodličnejšo vlogo. Zlasti je bila skozi vsa prejšnja stoletja kulturno središče dežele. Mesto je imelo prvo univerzo, ki so jo vodili jezuiti in je bilo središče cerkvenega življenja. Vsi redovi so si tam ustanovili samostane, tako da sc po pravici imenuje argentinski Rim. Številni zvoniki Pred Pipanovim almacenom (trgovino z živili), v Cordobi. u iea 25 «le Mayo 2(510. in kupole, ozke ulice, starinske hiše so priče častitljive preteklosti tega mesta, še danes se drži mesta priimek učene Cordobe. Cordoba la Doeta. V sedanjem času je mesto postalo središče turizma ker ima zares prekrasno okolico, polno naravnih lepot. Ko sem stopal po mestu in prišel tudi bolj na ven, mi je nenadno zaživelo nekaj v spominu. Kje sem že vse to gledal! In tedaj sem se domislil, ha je rob Beograda, tja proti Topčideru, prav na las podoben cordnbskemu predmestju. Kaj pa naši rojaki v Cordobi? Prav pred. postajo FCCA se nameriš na ‘‘Hrvaško slovenski dom”. Zares preseneti človeka. Sicer ni treba misliti, da je Bo-livar Guzman “najrazkošnejša mestna ulica", in ta “dom” kaka veličastna palača... Pa je le naš dom in ti postrežejo v njem prav po domačen okusu, z zeljem in fižolom in žganci m po-Gecova famiiija v Cordobi pred svojo trgovino in pekarno, lento če si tako zažekš. Dejstvo je. da se ponaša z našim napisom, ki je vsakomur dobro viden, in da dobiš prav ljubeznjive ljudi, ki restavracijo vodijo, rojake od Ilirske Bistrice. Tamkaj se zbrajo naši ljudje in tam se zvedo tudi slovenske novice. Kogar prinese pot v Cordobo, kar na Bolivar Guzman 75 naj sc nameni, pa bo stal pred “domom”. ALTO ALBERDl Podobno vlogo kot buenosajreška Villa Deveto igra za Slovence v Cordobi Alto Alberdi. Povsem nov del mesta s čednimi delavskimi domovi. Tudi mars kak slovenski dom je že zrastel tam. Imel sem naslove za Francetiče, Gregoriče, za Ma-verna Obermana. . . Eni Kraševci, drugi Vipavci, tretji Belokranjci in še in še . . . Tako sem jo pobiral oni prvi večer gori po ulici Colon, še kakih 10 kvader bo treba, tako sem ugotovil, ko me je tramvaj postavil na tla. Kako bom kam prišel sedaj po tem blatnem svetu, me je skrbelo. Pa je bila skrb brez potrebna. Svet je namreč peščen in je bila steza kar udobna. Kmalu je stala pred menoj hiša, ki sem jo iskal. Sredi drevja, prijazen domek. Prihitela je Francetičeva mama. Le naprej gospod! Kako ste pa znali sem. Prav kar smo dobili pošto, da pridete, pa nismo vedeli, kaj b; storili. Kar naprej, le naprej! Dobrodošli! Kar prevzela me je tolika ljubeznjivost. Pa sem mislil, da bom padel nekam med tujce, pa je bilo kot da so me mati sprejeli v svojo hišo. Gotovo ste lačni. Pot je bila dolga. Le vzemite, le odrežite in nalijte si! Saj bo kmalu tudi večerja gotova. O, te naše slovenske mamice! Kako dobro umejo, da ni vse dar, ki ga da, temveč je več roka in srce, ki daje. In to, da mi je postregla s toliko ljubeznjivostjo, je tisto, kar je človeku v veselje. Prijazen obraz, ki nič ne stane, ljubeznjiva beseda, ki iz dobrega srca pride, to so ona olja, ki lajšajo bremena življenja. To so plemenite poteze, ki naj bi jih imele vse ženske, da bodo naredile tistim, s katerimi v skupnosti žive, življenje prijetno in kolikor mogoče zadovoljno. Torej kar pri nas ostanete nocoj! Pri sosedu smo vam pri- pravili posteljo. Imajo lepo sobo, naj lepšo, ki jo daleč na okrog zmoremo v naši revščini. Zares, kako ste prijazni. Jaz sem pa že v hotelu Victoria sobo najel. Za nocoj naj bo. Jutri zvečer se pa prav rad odzovem vabilu1. Med tem je prišel domov mož. “'Lepe od vas, gospod!” Vedno čitamo, kako greste okrog naših, sedaj smo pa tudi mi doživeli to presenečenje? Torej le dajmo ga en požirek: Na dobro zdravje, da bi se med nami dobro počutili in da bi nas kmalu spet obiskat prišli!” Ko smo se pogovorili o marsičem, sem poprosil, če bi me spremil še do drugih rojakov v bližini. Najprej sva šla do Francetiča Lojzeta, njegovega brata. Kar v zadregi smo bili, ko smo ravnokar dobili vaše pismo, da ne pridete v četrtek, temveč danes., . Za četrtek večer smo bili vse dogovdrjeni. Tukaj je bil že Jonke iz Ceballos in smo povabili naše ljudi... Tukaj pri nas bi se zbrali, ker imamo največ prosora. Nič zato.- Lahko se to zgodi v sredo zvečer, ker v četrtek moram biti že v Rosario. Vse se bo lepo uredilo. Da ste le živi in zdravi prišli Kar tako si mislite, da ste prišli domov. Z vsem vam bomo radi postregli. Zares, kako ne bi človek imel veselja s takimi ljudmi, tako dobrimi, tako ljubeznivimi. Ce je čas bolj hitro tekel kot sem želel, ni nič čudno. Kar naprej je treba in sem obiskal še druge tam v bližini. Ko je bila ura enajst, je bilo pa res že čas, da gremo vsak na svojo stran, in smo rekli: Lahko noč. V Cordobi me je čakalo slabo vreme. Zaželel sem si y hribe, in je bil gotov moj načrt, da se naslednjega dne udeležim izleta v planine. . . Pa že ni bilo tako sojeno Ko sem se zjutraj zbudil, je teklo od kapa. Tudi prav! Saj nisem prišel sem v Cordobo kamenje gledat. pač pa naše ljudi obiskat, tako sem presodil in prenaredil si oj načrt. In videl sem, kako dostikrat božja previdnost uravnava človekove stopinje... Božja previdnost! Naj povem, kaj se je zgodilo: Moj prvotni načrt je bil. da se najpreje ustavim v Ro-sariju. Pa zadnji hip nisem dobil polovične vožnje. To je bil vzrok, da sem se peljal najprej v Cordobo, ker sem le tako mogel dobiti ceni vlak “Serrano”. Sicer bi bila vožnja pol dražja. Spet mi je dež preprečil izlet v planine. . . Tamkaj v bolniei ‘‘La Misericordia” je pa umirala Slovenka... Vedel sem, da v Cordobi išče ljubega zdravja slovenska šolska sestra Mati je otrokova prva vzgojiteljica, vzgojno delo je njena najjepša dolžnost, pa tudi velika umetnost, katere ne zna kar vsak sam od sebe. Naša revija ima v zalogi razna slovenska vzgojevalna dela. posebno priporoča Terčeljovo učno knjigo MATI UČI OTROKA MOLITI, ki jo nudi za izjemno ceno 50 centavov, na željo pa naroča tudi vse dinge slovenske knjige. UPRAVA DUHOVNEGA ŽIVLJENJA CONDARCO 545 — U. T 53-2435. LADIJSKE VOZNE LISTE ZA VSE PAROBRODNE DRUŽBE DOBITE PRI CA, CENTRAL EUROPEA 469, San Martin 469 PO NAJNIŽJI CENI KABINO ZAQOTOVIMO VSAKEMU POTNIKU BREZPLAČNO Vpoklicne karte po zelo znižanih cenah Hozana Genorio. Pred tremi leti je prišla vsa mlada, vsa vesela. vsa pripravljena, da se daruje za blagor bližnjega. Vedno polna sončnega smeha in jasnega veselja... Pa telo ni moglo kljubovati tujemu podnebju, vtihotapila se je bolezen in sestra je začela hirati, . . Več kot pol leta je že bila v bolnici v Cordobi. Sama, sama... Med samimi tujci. Nobena naša beseda ji ni prišla na uho. Nihče ni vedel zanjo.. . Za gotovo sem se bil namenil, da jo obiščem, končno mi je pa le dež ordkazal čas za ta obisk. Ob 11. uri 30. marca sem se oglasil in povprašal po lier-maniti Hoznni. “Da je slaba, zelo slaba,” tako so mi povedali. Včeraj je prišla tudi sestra iz Rosarija. že je trkala smrt na vrata. Pred bolniško sobo me je sprejela redovna sestra, ki je prišla iz Rosarija. Kako je mogla slišati najin pogovor, kako uganiti, da sem jaz. ki me nikdar videla ni, in ki me pričakovati ni mogla. . . Kako je vse to zvedela, more pojasniti samo skrivnostna smrt. Ni izraza, s katerim bi mogel popisati, kolika radost je prevzela to trpinko, ko je po tolikih mesecih spet imela priliko, da posluša milo materinsko besedo. Saj sama že ni imela več moči, da bi.kaj govorila. Le prosila naju je. naj še in še govoriva, in se je vsa blažena smehljala oh prelepi glazbi slovenske besede... Nisem imel mnogo časa. Treba je bilo dalje. Poslovil sem se. Bilo je zadnje slovo, še sem obljubil obisk... Pa tedaj je bila že v grobu. . . Kako je s sestro Hoz.ano, sem vprašal v četrtek zjutraj. __“Komaj ste odšli, je začela umirati. Ob 13. uri je bila že mrtva. Zakopana je v naši grobnici”. Tako je povedala mati prednica sester, ki bolnico vodijo... Pač si nisem mogel misliti, da je bila smrt že pri zglavju, ko sem bil sestrico obiskal. . . 27 let stara je padla. Prva kot žrtev iz vrste naših slovenskih šolskih sester. Zares mi je bilo hudo, ko sem v četrtek zvedel bridko resnico. Ako bi bil slutil, da je smrt tako nagla, bi že kako uredil svoje stopinje, da bi ji po naših domači navadi vrgel zemlje na krsto in ji po naše ponovil eno strašno in vendar upa polno besedo: “Iz prsti si jo naredil, s kostmi in kitami si jo sklenil, obudi jo. Gospod, poslednji dan, po Jezusu Kristusu, Amen.” Gospod Bog je pač sprejel njeno dušo očiščeno po dolgem trpljenju in jo uvrstil med svoje izvoljene, kamor si želimo tudi mi.. Taka je bila pot božje previdnosti, kc me je vodila najprej v Cordobo mesto v Rosario in mi je poslala dež, ki je moj prvotni načrt prevrgel v tolažbo umirajoči sestri Ho-zani. Tako mi je vreme samo predpisalo, kako naj hodim in kod. Janez Hladnik. Bs. Aires. (Nadaljevanje sledi.) Kadar nabite novo obleko, si v Mozetičevi krojačnici oglejte vzorce blaga in krojev, pa Vam ne bo žal. V zalogi imamo tudi veliko izbiro srajc, klobukov, in vseh drugih moških potrebščin po tako ugodnih cenah, kakor jih ne boste našli nikjer drugje. Priporoča se Vam: KROJAČNICA MOZETIČ OSORIO 5052, (Paternal), Bs. Aires. FRANC KLAJNŠEK edini slovenski konstruktor s firmo v mestu Buenos Aires, izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCO SAS TRE 4351 (Villa Devoto). Bs. As., U.T. 50_0277 REVMATIZEM Vas muči? Ne bodite vendar nespametni in ne pustite, da bi Vas mučil še naprej! še danes pišite gospej Anici Smola, soprogi okrajnega zdravnika, Žužemberk. l)ravska banovina, Jugoslavija, naj vam pošlje par zavitkov zdravilnega čaja! ki je dobro preizkušena mešanica naših najboljših domačih zdravilnih rož. Za popolno ozdravljenje je navadno dovolj pet zavitkov, ki veljajo s poštnino vred 10 argentinskih pasov, čaj je sestavljen sicer v prvi vrsti za zdravljenje revmatizma, koristen pa je tudi pri astmi, ishias, oboljenjih dihalnih organov, heremoidih (zlati žili), bolečinah krčnih žil nespečnosti, itd. Ta zdravilni čaj čisti kri in tako kar naj-blagodojneje vpliva na ves organizem, ki ga osveži in pomladi. üe r°jesor (raztresen) : “Natakar, če sem je-, Ve<'erjal, mi dajte račun, če ne, pa te- 10 Pečenko s krompirjem.” , * D 5?red oltarja je pobegnil 331etni Valent ? v Voei Gornji v Hrvaškem Zagorju, ™ v spremstvu številnih svatov sta ■V11* nevesta že prišla v cerkev. Ko je C-ifr stopil pred oltar, je ženin dejal svoji ;>a l‘. da ne bo vzel za ženo dekleta, katere-$c .lllma rad. Komaj je te besede izgovoril, h, hitro prerinil skozi vrste svatov in po-d" '*• Svatom ni z nevesto vred preostalo kakor da so jo mahnili domov in L . , kar je bilo za svatbo pripravljenega. 2-k'Ua So hili starši prisili, da je privolil v 011 z dekletom, za katero ni maral. * sitoAT'A B? ZIDAL PALAČO. Ljubljan-°tltl jInestno županstvo je vložilo na tehnični j0 elfik banske uprave načrte za palačo, ki oh ”^merava zidati tvrdka Bat'a v Ljubljani ''elenburgovi in Aleksandrovi cesti. Na S. tehničnega oddelka je ban Mač at‘aČen Podpisal gradbeno dovoljenje za dr. Mar- po priloženih načrtih. * ^Kl o alkoholu last; JEFFERSON: Ako bi prišel do ob-b0 ■’ hi vsakega, ki prosi za državno služ-■ naprej vprašal; ali si abstitent? be ' -'IASARYK: Alkohol ubija pravo 1 ju- ■zeii. p ^-RRIOT; Uničenje alkoholizma je pred Hov za °bnove Francije. Nemogoča je obrt3 naroda brez tega dela. SltjjjAPISSADI: Nikdar nisem iskal pesnijo Uav<;lahnenj ob pijači. Opijam se z idc-fj,’ a ne z vinom. 'ON: Pijanec je slab roditelj. Nemogo-rlj™ bo prav vzgojiti otroke. Vh; ■ ^SCHUETZ: Opijaniti se zavoljo \ p1 nesrečo podvoji, n'h j. AURER: Alkohol je varavec siromaš-veči- ’ kdor jih pouči o nevarnosti, je naj-1 dudski dobrotnik. tie^a4' 10-030.000 brezposelnih imajo še. da-ru,žene države Severne Amerike, ditj nticnik z 200 nadstropji hočejo zgrabi}’ ameriškem Chicagu. ,000.000 dolarjev za podporo brezposel- aJstarejša slovenska gostilna na (VeHanedi! — Dobra jedača — iz-°rna pijača — veselja polna hiša! fidi in prepričaj se! ŠTEFAN CELEC Manuel estevez 499. Avellaneda, F.C.S. ‘tha, zima bela.... t veš, kje je najboljši krojač, ki 6 bo za zimo primerno oblekel ? Jaz ti ga ovadim: Martin petek S krojnim izpitom v Zagrebu in Buenos Airesu MEJICO 686, PiNEYRO, Avellaneda, F.C.S. nih, je ponovno določila ameriška vlada. « Po šest prstov na vsaki roki in na vsaki nogi ima Ivan Pirkovič šesta v Rumi. — Znal je izrabiti svojih šest prstov samo v slabe namene. Imel je prijatelja, s katerim je pohajkoval po podeželskih gostilnah in kazal svoje prste. Ko so vsi gostje napeto gledali, in buljili v njegovo roko, je hitel prijatelj od plašča do plašča in pridno praznil žepe. Trik je dolgo uspeval, nazadnje pa je vendarle prišlo vse na dan. čivkovič šesta je moral seveda v zapore. * Naj novejša astronomska raziskavanja presojajo,Tla je v vsemirju vsega skupaj kakih 80 milijonov ozvezdij, izmed katerih ima vsako ozvezdje najmanj 160 milijonov zvezd, o-zircma zvezdnih teles. Človeška znanost je šc tako pomanjkljiva, da doslej z najboljšimi daljnogledi ni Zaznala več kakor zgolj eno 40 tisočinsko vseh zvezd v vsemirju. Pa se ljudje tako radi bahamo! Iz Alexandrette, Sirija, o kateri se danes ‘■oliko govori in blizu katere leži puš’čava Djezireh, poročajo o tragediji, ki se je odigrala v družini princa Farhata, poglavarja arabskega rodu Ghazali. žaloigra je sicer gro zotna. vendar vredna omembe, ker je tako izrazito arabskega značaja. Princ je sumil svojo ženo, da mu je nezvesta z nekim služabnikom. Da se prepriča o tem, se je nekega dne preteklega meseca pred običajnim časom vrnil s svojega lova. V resnici je zasačil služabnika, ko je stopil iz ženine sobe. Ustrelil je nanj, toda ga ni zadel, na kar je služabnik njega ustrelil. Predno je princ izdihu 1, je poklical k sebi ženinega brata, mu razložil zadevo in naročil, naj ubije svojo sesti o, da resi svojo čast. Brat je v resnici šel in tako storil ter prinesel svaku dve čaši sestrine krvi, da jo bosta po arabskem običaju izpila. Našel pa je svaka že mrtvega, na xar je vi gel čaši skozi okno in še samemu sebi vzel življenje. Prodajalec časopisov (glasno -kriči pCr uli- ci) : “Velika sleparija! 32 žrtev! Velika sleparija !” Neki gospod kupi časopis, pogleda vanj in zarenči; “Kaj naj to pomenič Niti besedice o kakšnem škandalu ni v njem.” Prodajalec časopisov teče po ulici in kriči: “Velika sleparija! 33 žrtev 1 Velika sleparija 1” Olajševalna okolščina. —■ “Nisem bil pijan,” se je branil obtoženec. “Ampak samo nekoliko okajen.” Lepo,” je odvrnil sodnik, “ker je torej dejanski stan drugačen, kakor izpovedujejo priče, vas ne bom obsodil na štirinajst dni ječ;, ampak na dva tedna zapora.” * 'v GOSTILNI. — “Gospod natakar!” “Prosim?” "Povejte mi, ali imate razen piva še ,takšno r-splo p jaeo?” * V KOLIKO SO MLADOLETNIKI ODGOVORNI. — Večkrat se zgodi, da nam kak mladoletnik napravi večjo škodo. Njegova odgovornost nam pa je nejasna. Če je dotični star pod 14 let, odgovarjajo za škodo stauši, v kolikor so zanemarjali nadzorstvo; če je star nad 14 let. odgovarja sam in se od njega lahko zahteva sodnijsko priznana odškodnina tekom 30 let. Od njegovih starišev pa se odškodnina . ne .more zahtevati. če Leliš dobro kapljico če ti diši okusna klobasica če si kaj zaveden slovenski rojak kadar te zanese pot na Avellanedo, oglasi se v slovenskem baru RESTAURANT INTERNACIONAL KARL TERPLAN Chacabuco 501, Avellaneda, FCS. Prijateljsko obvestilo NAJBOLJŠI TEČAJ Za vaša denarna nakazila svojcem v domovini. NAJVEČ,JA VARNOST ZA VAŠE PRIHRANKE V NAŠI HRANILNICI RREZKONKURENČNE CENE PRI NABAVI LADIJSK. LISTKOV ZA VSE PAROBRODNE DRUŽBE. TO SO UGODNOSTI. KATERE VAM NUDI SLOVENSKI ODDELEK BANCO HOLANDES UNIDO PODRUŽNICA BUENOS AIRES Centrala: Bme. MITRE 234 Vogal 25 de May o Filialka: CORRIENTES 1900 Vogal Rio Bamba Slovenski izseljenski očetje so v ■ liki večini, če ne kar skoraj izključno žakl, težaki -različnih vrst, delavci. v ' različnejših poki cih, v ogromni v c' možje težkega ročnega dela. Nihče ne pozna boljše trudov in porov družinskih očetov kakor naše tere. Kako je oče truden, ko prihaja 1 k za dnem, večer za večerom iz težkega la, kamor spet odhaja jutro za jutff zgodaj, cesto še pred dnem! Le v žini se nekoliko razveseli. S kakšnim nosom ga mora navdajati zavest da dela zastonj, marveč za svojo ženo., | otroke, ki se. z njegovimi žulji morda ( iajc, da j im on ni samo zbudil ži" lija, ampak da njihovo življenje tudi vZ'' žuje. Gorje družini, ki je izgubila m»? vendar je zlasti za izseljensko dmž;l k morda še hujše, če je izgubila očeta. F’ večkrat se bo z očetovo smrtjo nas1; v družino doba skrbi, vsakovrstnega ljenja, pomanjkanj, stradanja, obupa, gubila je pač hranilca in branilca. Oče je kakor iundament družine, njem vse sloni. A ko njega ni vet začne vse nekam majati, kakor če sd h zrušil fundamcnt pri stavbi. Brez ni v družin; gospodarja, krepke vladaj roke, hranilca, mogočnega zaščitnika branilca, svoje družine zvestega var». l’a tudi za samo vzgojo je očetova je navadno premehka. Mi smo sicer 1 da neprecenljive važnosti. Materina r* drugem mestu hvahi materinsko ljube2*, celo čezmerno materinsko ljubezen, vt. dar je treba za vzgojo poleg' ljubezni 1 di še kaj drugega. Dobro vzgojeni ot/| so skoraj vedno plod dolgoletnega vzaj61? nega dela očeta in matere In tako se hoče naša današnja vilka Duhovnega življenja, ki sino viiK-a ivuiiovnega življenja, ki t sicer posvetili materam, zlasti slovc-n-*' izseljensk m materam vsaj prav na kr1 ko pokloniti tudi našim očeteni, z'asti * šim slovenskim izseljenskim očetom, > počastiti in vsaj s primerno sliko in terimi besedami povdariti njihov poift Ker so ti naši očetje kar skoraj celoti delavci, ročni delavci, prinašamo zadnji strani v njihovo čast sliko iri°J delavcev, zaposljenih v železnih rudti^ Naši izseljenci v okolici Aumetza, Ffl cija, so skoro v celoti zaposljeni v leznih rudnikih. Dan za dnem se spu®'H v posebnih dvigalih v .300, 400, pa ^ več metrov globoke rove, o čemer K samem našem listu že parkrat pripoVe( val gospod^ izseljenski ^učitelj Janko Ja". kovic. Naša slika nam predstavlja Pr*. trenutek, ko se rudarji spuščajo pod z-| Ijo. na delo v železnih rudnikih, ki sPl šno sodijo, da je izmed vseh težaških 1 Pravil najnaporneje. S trdim in nevarni delom v najrazličnejših rudnikih, ki 5 zahtevali že potoke znoja in Bog ve -liko smrtnih žrtev naših slovenskih >zf 1 jenskih očetov, služi sebi in svojim vsa?. ________________ panji kruh prav velik odstotek slovensk" Računajo, da živi samo v Sloveniji 10.000 AmeA.rancev, ki s6 se po 10 IS m m t ,zseljencev. plavžih, jeklarnah m drugod in živeli ne samo kot trpini ampak ur i v • f0, 1 ! P-od°bcn nacm ;.rudlh po ameriških ali evropskih rudifk'1' kov ali mark v domovino,'rešili tako svoia zadolžna posesava morda Si ot k k*™’ da “-“f neka>' stotila dolarjev, pesov, rem kraju, v svoji domovini. Njihova trupla počivajo danes morda že" v "črn S “} vsaj ,SV0Je stare d m zadovoljno preživeli v ljubem -** bi se tega kaj bolj zavedali - njihovi potomci. pa'tudi vsaslovenska javnos"^ ",,h°V,h ddaV“,h ^ danes uživajo - «e.# *il. <*£" "*• Ä** «4k ««** in delavnih ,1.-» slovenske iaseljenske matere, vsi Lnovi h, Mere. Sj Si "äjej ti berejo J, ',„i™ «* ”• -'»venske ,lasti »