UDK 27-789.325:726(497.4) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 40 TANJA MARTELANC KAPUCINI IN NJIHOVA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM Ljubljana 2018 Tanja Martelanc KAPUCINI IN NJIHOVA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Robert Petkovšek Izid znanstvene periodične publikacije je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije UDK 27-789.325:726(497.4) ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 40 TANJA MARTELANC KAPUCINI IN NJIHOVA ARHITEKTURA NA SLOVENSKEM Ljubljana 2018 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana Urednik / Editor: dr. Bogdan Kolar Tehnični urednik / Technical Editor: dr. Miha Šimac Recenzenta / Peer reviewers: dr. Ana Lavrič dr. Metod Benedik CIP - Kataložni zapis o publikaciji  Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-789.325:726(497.4) MARTELANC, Tanja, 1983-          Kapucini in njihova arhitektura na Slovenskem / Tanja Martelanc. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2018. - (Acta Ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 40) ISBN 978-961-6844-62-8 295667712 Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja) 5 KAZALO TABLE OF CONTENTS ............................................................................................7 UVODNE OPOMBE ................................................................................................11 KRATICE IN OKRAJŠAVE .....................................................................................13 PREDGOVOR ...........................................................................................................17 1 OD PRVIH MENIHOV PA DO REDA MANJŠIH BRATOV KAPUCINOV ......................................................................................................21 1.1 Sv. Frančišek Asiški ter začetki reda manjših bratov ................................22 1.2 Konventualci in observanti ..........................................................................23 1.3 Manjši bratje puščavniškega življenja ali kapucini ...................................24 2 MANJŠI BRATJE IN NJIHOVA DOMOVANJA ...........................................63 2.1 Asiški Ubožec .................................................................................................63 2.2 Razvoj samostanske arhitekture s poudarkom na arhitekturi uboštvenih redov ...........................................................................................66 3 KAPUCINSKA ARHITEKTURA VPLIVNIH OBMOČIJ .........................107 3.1 P. Antonio da Pordenone, življenje in delo ..............................................108 3.2 Nekdanja Beneška kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost 134 3.3 Nekdanja Tirolska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost 143 3.4 Nekdanja Češko-avstrijska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost .......................................................................................................146 3.5 Nekdanja Štajerska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost .......................................................................................................152 4 PREGLED ARHITEKTURE KAPUCINSKEGA REDA NA SLOVENSKEM ..................................................................................................165 4.1 Nekdanji ljubljanski kapucinski samostan ..............................................167 4.2 Celjski kapucinski samostan ......................................................................175 4.3 Nekdanji mariborski kapucinski samostan .............................................185 4.4 Nekdanji ptujski kapucinski samostan ....................................................191 4.5 Svetokriški kapucinski samostan ...............................................................197 4.6 Nekdanji krški kapucinski samostan ........................................................209 4.7 Nekdanji kranjski kapucinski samostan ...................................................217 4.8 Nekdanji novomeški kapucinski samostan ..............................................222 4.9 Škofjeloški kapucinski samostan ...............................................................227 5 GLAVNE ZNAČILNOSTI KAPUCINSKE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM ..................................................................................................237 5.1 Predpriprave na gradnjo ............................................................................237 5.2 Redovni nadzorniki, fabricieriji in laični gradbeniki ............................239 5.3 Sindiki, prokuratorji in duhovni prijatelji kapucinskega reda ...............243 6 5.4 Lokacija kapucinskega samostana .............................................................245 5.5 Orientacija cerkvene stavbe ......................................................................246 5.6 Tlorisna zasnova in druge arhitekturne značilnosti kapucinskih samostanov na Slovenskem ........................................................................247 5.7 Notranjščina in oprema kapucinskih cerkva in samostanov na Slovenskem ...................................................................................................251 5.8 Samostanski vrt ............................................................................................255 5.9 Poznejše prezidave in dozidave cerkve in bivalnega dela samostanskega kompleksa ter nova oprema ............................................256 5.10 Upodabljajoča umetnost pri kapucinih v 17. in 18. stoletju ...............258 5.11 Slogovna opredelitev kapucinske arhitekture na Slovenskem ............261 6 ZAKLJUČEK .....................................................................................................267 7 POVZETEK ........................................................................................................275 8 SUMMARY .........................................................................................................276 9 ZUSAMMENFASSUNG...................................................................................277 10 RIASSUNTO ......................................................................................................278 11 PRILOGA ............................................................................................................279 12 SLIKOVNA PRILOGA .....................................................................................285 13 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................333 13.1 Viri ..............................................................................................................333 13.2 Literatura ...................................................................................................341 14 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO ...........................................................371 NAVODILA SODELAVCEM AES ......................................................................378 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES ..........................................................380 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE .............................382 7 TABLE OF CONTENTS INTRODUCTION ....................................................................................................11 ACRONYMS AND ABBREVIATIONS .................................................................13 PREFACE ..............................................................................................................17 1 FROM THE FIRST MONKS TO THE CAPUCHIN ORDER .....................21 1.1 St Francis of Assisi and the beginnings of the Order of Friars Minor ....22 1.2 Conventuals and Observants ......................................................................23 1.3 Friars Minor of hermit life or Capuchins ..................................................24 2 FRIARS MINOR AND THEIR DWELLINGS................................................63 2.1 The Poor Man of Assisi .................................................................................63 2.2 The development of monastery architecture with the emphasis on the architecture of mendicant orders ...............................................................66 3 CAPUCHIN ARCHITECTURE OF AREAS OF INFLUENCE ................107 3.1 Friar Antonio da Pordenone, life and work ............................................108 3.2 Former Venetian Capuchin province and its building activities ...........134 3.3 Former Tyrolean Capuchin province and its building activities ...........143 3.4 Former Czech-Austrian Capuchin province and its building activities .... 146 3.5 Former Styrian Capuchin province and its building activities ..............152 4 OVERVIEW OF CAPUCHIN ORDER ARCHITECTURE IN SLOVENIA ........................................................................................................165 4.1 Former Capuchin convent in Ljubljana ....................................................167 4.2 Capuchin convent in Celje .........................................................................175 4.3 Former Capuchin convent in Maribor .....................................................185 4.4 Former Capuchin convent in Ptuj .............................................................191 4.5 Capuchin convent in Sveti Križ ................................................................197 4.6 Former Capuchin convent in Krško ........................................................209 4.7 Former Capuchin convent in Kranj ..........................................................217 4.8 Former Capuchin convent in Novo mesto ...............................................222 4.9 Capuchin convent in Škofja Loka .............................................................227 5 MAIN CHARACTERISTICS OF CAPUCHIN ARCHITECTURE IN SLOVENIA .........................................................................................................237 5.1 Preparations for construction ...................................................................237 5.2 Friars supervisors, fabricieri, and lay constructors .................................239 5.3 Syndics, procurators, and spiritual friends of the Capuchin order .......243 5.4 Location of the Capuchin convent ...........................................................245 5.5 Orientation of the church building ...........................................................246 5.6 Ground plan and other architectural characteristics of Capuchin convents in Slovenia ...................................................................................247 8 5.7 The interior and furnishings of Capuchin churches and convents in Slovenia .........................................................................................................251 5.8 Convent garden ...........................................................................................255 5.9 Later reconstructions and additions to the church and dwelling part of the convent complex and new furnishings ..........................................256 5.10 Fine arts of Capuchins in the 17th and 18th centuries .......................258 5.11 The stylistic definition of Capuchin architecture in Slovenia ............261 6 CONCLUSION .................................................................................................267 7 SUMMARY IN SLOVENIAN..........................................................................275 8 SUMMARY .........................................................................................................276 9 ZUSAMMENFASSUNG...................................................................................277 10 RIASSUNTO ......................................................................................................278 11 APPENDIX ........................................................................................................279 12 PICTURE APPENDIX .....................................................................................285 13 SOURCES AND REFERENCES .....................................................................333 13.1 Sources .......................................................................................................333 13.2 Literature ...................................................................................................341 14 INDEX OF NAMES AND PLACES ...............................................................371 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES ..........................................................378 PUBLICATIONS BY THE INSTITUTE FOR THE HISTORY OF THE CHURCH ..........................................................................................382 PATRI METHODIO DE SANCTO MARTINO (VVLGO BENEDIK) EX ORDINE FRATRVM MINORVM CAPVCCINORVM, PRAECLARO MAGISTRO DILIGENTISSIMO RERVM EIVSDEM ORDINIS GESTARVM PERVESTIGATORI MODERATORI COMMENTARIORVM EMERITO Q. T. ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE SEPTVAGESIMVM QVINTVM ANNVM AGENTI AMICI VNA CVM COLLEGIIS DONANT DICANT CONSECRANT 10 11 UVODNE OPOMBE Na začetku pričujočega dela navajam nekaj uredniških opomb, ki sem jih sprejela pred začetkom pisanja, da bi poenostavila in poenotila navajanje virov in literature. Kadar je uporabljenih več prispevkov istega avtorja z istim naslovom, je skrajšani obliki v opombi dodana tudi letnica objave, da ne bi prihajalo do za- menjave med prispevki. Če je v eni opombi navedenih več del, so dela razvrščena po kronološkem zaporedju izdaje. 16. zvezek periodične publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae iz leta 1994 nosi naslov Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih in podnaslov Nekda- nja Štajerska kapucinska provinca. Uredil ga je p. Metod Benedik, ki je pripravil tudi uvod v številko. P. Angel Kralj pa je prepisal nekaj arhivskih virov iz Arhiva Slovenske kapucinske province, ki so v tem zvezku prvič objavljeni. Da bi bilo iz končne opombe razvidno, kateri arhivski vir citiram, sem se odločila, da naved- bi publikacije prvič dodam polno ime vira, v vsaki naslednji opombi pa njeno kratico, ki sem jo povzela po seznamu kratic in okrajšav, objavljenem v tej šte- vilki (npr. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC), str. 111; za okrajšave gl. spodaj pridan seznam kratic in okrajšav). Naslovi tiskanih del, transkripcij in rokopisov so navedeni v izvornem je- ziku in niso prevedeni v slovenščino. Krajši citati iz virov in literature so navedeni v kurzivi med besedilom in označeni s sprotno opombo, kjer je navedba citiranega dela. Daljši citati so za- pisani v kurzivi, ločeno v posebnem odstavku in z manjšim razmikom med vrsticami. Prav tako so označeni z opombo in navedbo citiranega dela. Besede, kot so termini, uradni nazivi redov itd., ki so zapisani v tujih jezi- kih, so navedeni v kurzivi (npr. beneficium). Tudi naslovi nekaterih pisnih del, četudi so prevedeni v slovenščino, so zapisani v kurzivi (npr. Vodilo). Zapis imen in priimkov oseb je, v kolikor so te osebe živele na območju današnje Slovenije oz. so v našem jezikovnem okviru že zelo udomačene, poslo- venjen (npr. Marija Terezija), sicer pa so imena zapisana v prvotni obliki (npr. Antonio da Pordenone). Pričujočemu delu je pridano tudi slikovno in kartografsko gradivo. V be- sedilu sta zato v oklepaju navedeni oznaka sl. ali karta in številka slikovnega ali kartografskega gradiva (npr. sl. 5 oz. karta 1). Celotna navedba naslova, more- bitnega avtorja, datacija, tehnika in nahajališče ter avtor fotografije oz. izrisa pa so navedeni v 12. poglavju pričujočega dela. 12 Tanja Martelanc Poleg slikovnega gradiva so delu med besedilom dodani tudi diagram in dve tabeli, ki jih uvajajo besede Diagram oz. Tabela, sledita pa zaporedna šte- vilka ter naslov. Besedilu pa je na koncu dodana še priloga, ki predstavlja še neobjavljen arhivski vir o kapucinski gradbeni dejavnosti znotraj nekdanje Šta- jerske kapucinske province. Kratice in okrajšave 13 KRATICE IN OKRAJŠAVE Seznam knjižnic, arhivov, naslovov arhivskih fondov, periodičnih publi- kacij in drugo: 1 FOp Kratka ali sienska Oporoka 1 FVod Prvo ali nepotrjeno Vodilo 2 FVod Drugo ali potrjeno Vodilo AK Archivum loci PP. FF. capucinorum Gurgfeldi Erectum Anno Domini MDCCLVII. AMW Albertina Musem Wien AT ADG Archiv der Diözese Gurk AT PAKI Provinzarchiv des Kapuzinerklosters in Innsbruck AT PAKW Provinzarhiv der Kapuziner in Wien AT StLA Steiermärkisches Landesarchiv Graz AT-OeStA/ FHKA Österreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hofkammerarchiv BNM Biblioteca Nazionale Marciana CNM Codicillus vetus PP. FF. Capucinorum Venerabilis Familiae Rudolphswertensis CZ NAP Národni archiv Praha FVods Vodilo za bivanje v samoti HR AKSV Arhiv kapucinskoga samostana u Varaždinu HR APHKP Arhiv Provincijalata Hrvatske kapucinske provincije HU MNL Magyar Nemzeti Levéltár INGR P. Aegidius Graecensis, Ingressus ad relationes in commissioni de origine, fundatione, statu et adjacentibus, omnium, ac singulorum conventuum fratrum minorum capucinorum provinciae Styriae, datas ad Reumum P. Procuratorem generalem ordinis in curia Romana. Anno Domini M.DCC.XX.VI. IT APCV Archivio della Provincia Cappuccina Veneta IT PAKB Provinzarchiv des Kapuzinerklosters in Brixen 14 Tanja Martelanc LFC Liber functionum capitularium P.P. capucinorum provinciae Styriae Immaculatae conceptionis beatissimae Virginis Mariae dedicatae. Ab anno 1647 LIB Libellus fundationum, consecrationum, dierum, annorum, aniversariorum ecclesiarum capucinorum provinciae Styriae, quae Anno MDCLIV Ab ARP. Fratre Hyacintho Graecensi Ministro Provinciali ex diversis Archiviis Provinciarum Austriacae, Venetae, et Styriae recepta, collecta, et hic inserta sunt, et successu temporis adjuncta adjungenda MML Mestni muzej Ljubljana NUK Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani SI AKSŠL Arhiv kapucinskega samostana v Škofji Loki SI AS Arhiv Republike Slovenije SI ASKP Arhiv Slovenske kapucinske province SI NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana SI NŠAM Nadškofijski arhiv Maribor SI PAK Pokrajinski arhiv Koper SI PAM Pokrajinski arhiv Maribor SI PANG Pokrajinski arhiv v Novi Gorici SI AKSK Arhiv kapucinskega samostana v Krškem SI ZAC Zgodovinski arhiv Celje SI ZAL Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAP Zgodovinski arhiv Ptuj UIFS ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti VKK Valvasorjeva knjižnica Krško ZVKDS OE Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kratice in okrajšave 15 Druge kratice in okrajšave: a. e. arhivska enota a. š. arhivska škatla br. brat č beneški čevelj (mera) d dlan (mera) fasc. fascikel fl. florint fol. folij gl. glej gld. goldinar H Heft (zvezek) idr. in drugi/a/o/e, in drugod itd. in tako dalje K Karton (škatla) km kilometer kr. krajcar m meter ml. mlajši Mt Matejev evangelij npr. na primer n. v. nova vrsta ok. okrog/okoli ov. ovoj oz. oziroma p. pater pl. plemeniti/a prim. primerjaj r recto (na desni strani) roj. rojen/a s. d. sine dato (brez datuma izdaje) s. l. sine loco (brez kraja izdaje) 16 Tanja Martelanc sig. signatura st. starejši sv. sveti/a/o/e šk. škatla t. e. tehnična enota t. i. tako imenovani tj. to je u unča (mera) v verso (na levi strani) zv. zvezek Predgovor 17 PREDGOVOR Različni so vzgibi, ki nekoga spodbudijo k temu, da si izbere dotičen po- klic. Včasih je to izziv, ki ga nekdo vidi, pomoč, ki jo bo s svojim znanjem nudil nekomu, kdaj pa kdaj tudi denar, ugled, mesto v družbi ipd. Nekaj pa nas je ta- kih, ki smo se za poklic odločili iz ljubezni, ljubezni do lepega. Moja »ljubezen« je vzcvetela že v otroštvu, ko smo se skupaj z družino potepali po primorskih krajih. Na teh nedeljskih izletih smo vedno obiskali tudi krajevno cerkev, kjer sta mi mama in oče na poljuden način razlagala naslikane podobe, ki so jo krasile. Seveda ni na takšnih izletih manjkal niti obisk morebitnih ostankov kakšnega gradu, protiturškega tabora ali pa katerega od drugih etnografskih biserov tistega kraja. Tako so mi iz otroških let najbolj ostali v spominu arhitek- turno zanimiva cerkev sv. Egidija v Svetem pri Komnu, mogočen Rihemberški grad in seveda meni ljuba domača cerkev sv. Silvestra v Šempasu. Iz najstniških let pa se najbolj živo spominjam zimskih jutranjih zarij, ki so obarvale nebo rav- no takrat, ko sem se z avtobusom mimo Vipavskega Križa peljala na gimnazijo v Ajdovščino. Takrat sem že vedela, da bom študirala umetnostno zgodovino, in vsako zimo sem težko čakala ta čudež narave, ki je to »malo mestece« na vrhu vzpetine še posebej skrivnostno obžaril, ter si po tiho zaželela, da bi nekoč lah- ko pobliže raziskala Sveti Križ na Vipavskem. Želja se mi je uresničila, ko sem začela poklicno pot v Ljubljani, kjer sem si za raziskovalno nalogo najprej zada- la, da se bom poglobila v mecensko dejavnost Attemsov Svetokriških. In čeprav je ta naloga ostala nedokončana, so me prav Attemsi pripeljali do kapucinov. Najprej sem pregledala vso razpoložljivo literaturo o kapucinski umetno- sti na Slovenskem in z žalostjo ali pa veseljem ugotovila, da je je le za vzorec. Zavedala sem se, da bo natančna opredelitev kapucinske arhitekture zahtevala veliko terenskih ogledov, ne le v Sloveniji temveč tudi v širšem srednjeevrop- skem prostoru, ter da bom veliko ur presedela v arhivih v iskanju starih načrtov, upodobitev in opisov samostanov, ki mogoče sploh ne obstajajo. Vendar se je ves trud izplačal, saj sem po sistematični raziskavi tako v slovenskih kot tujih, javnih in zasebnih arhivih, zbirkah ter knjižnicah kot tudi po ogledu vseh sa- mostanov nekdanje Štajerske, Tirolske in dela samostanov nekdanje Češko-av- strijske kapucinske province, ki danes še stojijo, prišla do zanimivih spoznanj o kapucinski arhitekturi na Slovenskem, predstavljenih v pričujočem delu, ki je pravzaprav mestoma razširjena in dopolnjena doktorska disertacija z naslovom Kapucinska arhitektura v slovenskem etničnem prostoru do nastanka Ilirskih provinc, ki sem jo leta 2016 zagovarjala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Na prijazno povabilo p. prof. dr. Metoda Be- nedika, nekdanjega urednika, kateremu je monografska obdelava kapucinske 18 Tanja Martelanc arhitekture na Slovenskem tudi posvečena, in prof. dr. Bogdana Kolarja, zdaj- šnjega urednika te periodične publikacije, pa sem delo pripravila za samostojno objavo. Z naselitvijo kapucinov na Slovenskem je tesno povezano misijonsko potovanje sv. Lovrenca Brindiškega iz Beneške kapucinske province, ki je bil poklican v Prago, da bi spreobrnil protestantsko prebivalstvo in ga okrepil v katoliški veri. Poleg samostana v Pragi so kapucini leta 1600 ustanovili tudi sa- mostana na Dunaju in v Gradcu. Ta tri mesta so predstavljala izhodiščne točke za razširitev kapucinskega reda v večjem delu Srednje Evrope. Tako najdemo na srednjeevropskih tleh tipično beneško kapucinsko arhitekturo, saj so bili prvi nadzorniki gradenj prav beneški kapucini, ki so se pri gradnji samostanov opi- rali na ustaljen način gradnje in najverjetneje upoštevali tudi napotke iz arhi- tekturnih traktatov kapucinskih piscev. Arhitekturo so že pred prihodom v naše dežele na Tirolskem primerno prilagodili nekoliko ostrejši klimi. Ob neposre- dnem vplivu tipične beneške arhitekture se je tako skozi raziskavo potrdil tudi posredni tirolski in hkratni češki ter avstrijski vpliv na naših tleh. Arhitektura kapucinskega reda v slovenskem etničnem prostoru do pred kratkim ni bila deležna temeljitejše predstavitve in je ostala deziderat stroke. Zato je bilo njeno raziskovanje izjemnega pomena za poznavanje samostanske arhitekture novega veka, saj kljub svoji preprostosti in arhitekturni neambicio- znosti, vendar bogati slikarski in kiparski opremi predstavlja enega pomemb- nejših umetnostnozgodovinskih fenomenov časa, ki ga označujemo kot čas re- katolizacije. Ker je zanjo značilno, da se je strogo podrejala redovnim pravilom uboštva in skromnosti, se zasnova kapucinske redovne hiše vsaj do konca 18. stoletja ni pretirano spreminjala, ampak je le variirala od ustanove do ustanove in se nekoliko prilagajala lokalni stavbarski tradiciji. V pričujočem delu je predstavljena celotna gradbena dejavnost kapucin- skega reda na Slovenskem, od postavitve prve redovne hiše v začetku 17. stole- tja pa do razpustitve nekaterih redovnih postojank ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Le obrobno je orisana poznejša arhitekturna zgodovina ohranjenih samostanskih kompleksov. Raziskava je povezala tudi sočasno lokalno stavbar- sko tradicijo s kapucinsko uniformiranostjo ter obdobjem renesanse in baroka. Tako je kapucinska arhitektura na Slovenskem prvič celostno ovrednotena in predstavljena v umetnostnozgodovinskem kontekstu. Na tem mestu bi rada izrazila tudi zahvalo vsem, ki ste mi kakorkoli po- magali, da je do objave dela sploh prišlo. Najprej se zahvaljujem glavnemu in odgovornemu uredniku ter celotnemu uredniškemu odboru, ki sta omogočila, da je moje delo ugledalo luč sveta tudi v monografski obliki. Iskreno se zahvaljujem tudi mentorici dr. Ani Lavrič, ki je moje delo spre- mljala na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU in Predgovor 19 me spodbudila, da sem se s kapucinsko umetnostjo začela ukvarjati. Brez nje- nega izredno obsežnega znanja in neprecenljivih izkušenj pričujoče delo ne bi bilo to, kar je. Poleg tega gre iskrena zahvala mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za izjemno mentorstvo in podporo ter somentorici izr. prof. dr. Poloni Vidmar, ki mi je pomagala z nekaterimi ključnimi napotki, ki so me usmerjali pri obrav- navi redovne arhitekture. Hvala tudi bivšim sodelavcem Umetnostnozgodovin- skega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki so mi kakorkoli pomagali. Zahvaljujem se celotni Slovenski kapucinski provinci, še posebej p. prof. dr. Metodu Benediku za pomoč pri razreševanju nekaterih teološko obarvanih vprašanj in pomoči pri raziskovanju v Arhivu Slovenske kapucinske province ter v tujih provincijskih arhivih, pokojnemu p. Angelu Kralju, p. Štefanu Kožu- hu, generalnemu vikarju reda manjših bratov kapucinov, in vedno iskrivo zani- mivemu p. Vinku Škafarju za razne nasvete in praktične namige. Poimensko naj se zahvalim še Manfredu Massaniju, bibliotekarju v innsbruškem samostanu, Miriam Trojer, arhivistki v taistem samostanu, p. Remigiu Battel, arhivistu v provincijskem arhivu v Mestrah, p. Gottfriedu Undesserju, arhivistu dunajske- ga kapucinskega samostana, Patrizii Morelli in Fabiu Grammatico, bibliotekar- jema v Centralni knjižnici kapucinskega reda v Rimu, ter meni zelo dragi dr. Josipi Alviž s Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu, s katero sva skupaj prebr- skali marsikateri arhiv ter si ogledali nekaj kapucinskih samostanov, predvsem pa se lepo imeli. Poleg tega se želim zahvaliti vsem institucijam, ki so mi dale možnost vpogleda v svoje gradivo in njegove uporabe. Ne nazadnje želim izraziti iskreno zahvalo svoji družini: pokojni mami Danili in tatu Oskarju, ki sta mi, morda čisto nehote, pa vendar, privzgojila čut do lepega, bratu Damijanu z družino in Mitjevi družini, hčerkama Emi in Kata- rini, ki razveseljujeta vsak moj dan, ter najbolj iskrena zahvala Tebi Mitja, ki mi brezpogojno stojiš ob strani že toliko let. 20 Tanja Martelanc Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 21 1 OD PRVIH MENIHOV PA DO REDA MANJŠIH BRATOV KAPUCINOV Meniško življenje in druge oblike asketizma so v krščanskem svetu znane že od 2. stoletja dalje, v nekrščanskem pa so določene skupine ljudi prakticirale tak način življenja že prej. Navadno so se osebe za tako življenje odločile zato, da so se tako lažje oddaljile od vsega svetnega in se posvetile izključno služe- nju Bogu.1 Nekoliko pozneje kot na Bližnjem vzhodu se je meništvo razvilo tudi v Evropi. Podpornik takšnega načina življenja je bil že sv. Martin iz Toursa (316–397), prvo zahodnoevropsko pravilo o tem, kako živeti v meniški skupno- sti, pa je sestavil sv. Avguštin (354–430). Sv. Benedikt iz Nursije (ok. 480–547) je ok. leta 540 zapisal pravila monastičnega življenja, znana pod imenom Regula Sancti Benedicti, že leta 529 pa je na Monte Cassinu, južno od Rima, ustano- vil prvi samostan benediktincev (Ordo Sancti Benedicti). Menihi so tam skupaj molili, delali, jedli in spali. Napravili so zaobljubo čistosti, uboštva in pokor- ščine. Kot glavno vodilo je v Pravilu izpostavil delo in molitev (ora et labora), pomembnejše določilo pa je bilo tudi, da menih po vstopu v samostan ne menja kraja svojega bivanja (stabilitas loci), ampak ostane v njem do konca življenja. Poleg tega so menihi dobili novo redovno ime in se tudi na ta način distancirali od svojega posvetnega življenja.2 Ker so se starejše meniške skupnosti sčasoma oddaljile od svojih prvotnih idealov, so začele v 12. in 13. stoletju vznikati nove oblike redovnega življenja. Med njimi so imeli glavno besedo uboštveni redovi (ordines mendicantes), ki so se za razliko od starejših raje kot na podeželje naseljevali v mesta.3 Po papeževem dekretu so lahko sprejemali bodisi pravilo sv. Benedikta bodisi sv. Avguština. 1 T. i. anahoreti ali puščavniki so se najprej pojavili v Egiptu. Najbolj znan med njimi je bil sv. Anton Puščavnik (ok. 251–356). Njihova bivališča so bile jame, opuščeni grobovi v skalah ali preproste celice iz opeke in blata. Kjer se je zbiralo več puščavnikov, so si lahko zgradili tudi cerkev. Koinobiti ali cenobiti, ki so živeli v skupnosti, so se pojavili v 4. stoletju. Med njimi je bil tudi Pahomij (ok. 287–346), ki je ustanovil prvi samostan v kraju Tebe v Gornjem Egiptu. Živeli so v celicah, imeli so skupno jedilnico in stavbo, v kateri so molili, skupaj so tudi delali. Celoten kompleks je bil od zunanjega sveta ločen z zidom. Osebna lastnina je bila strogo prepovedana. Postopoma se je razvila samostanska arhitektura, katere značilnosti so bile: s samostanskim zidom ograjen pro- stor, ločen od zunanjega sveta, in formiranje tipičnih stavb znotraj samostanskega kompleksa (npr. cerkev, knjižnica, refektorij, dormitorij, predstojnikova hiša, križni hodnik, kapiteljska dvorana in prostor za skupna srečanja menihov). 2 Več o prvih redovnih skupnostih v: Bogdan Kolar, Iskalci Boga. Redovništvo in redovne skupnosti v zgodovini Cerkve, Celje 2005, str. 13–55 (dalje: Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti). 3 Razlogi za naseljevanje uboštvenih redov na obrobja srednjeveških mest so bili v literaturi že večkrat predstavljeni. Mednje šte- jemo predvsem dejstvo, da je bilo zunaj mestnega obzidja obilo prostora, kjer so si redovniki lahko uredili samostansko hišo, tam je bila zemlja tudi cenejša, poleg tega so bili lastniki te zemlje največkrat kar dobrotniki sami. Samostani so bili na mestno obzidje naslonjeni in so v nekaterih primerih imeli celo fortifikacijsko funkcijo, saj naj bi tako še dodatno varovali mestno obzidje. Vrh vsega naj bi bili redovniki tako bliže ljudem z roba družbe, katerim so posvečali svojo pastoralno in karitativno dejavnost. Za več o tej problematiki gl. Arend Mindermann, Bettelordenskloster und Stadttopographie. Warum legen Bettelordensklöster am Stadtrand?, v: Könige, Landesherren und Bettelorden. Konflikt und Kooperation in West- und Mitteleuropa bis zur frühen Zeit (ur. Dieter Berg), Werl 1998, str. 83–103 (dalje: Mindermann, Bettelordenskloster und Stadttopographie). 22 Tanja Martelanc Združili so monastično-kanonikalno življenje z intenzivnim dušebrižništvom. Njihove glavne značilnosti so bile: centralno vodenje reda, pomoč v župniji in širše (pridiga, poučevanje, spovedovanje …), kolektivno uboštvo in odpoved stalnemu dohodku, vzdrževanje z delom (npr. pastoralo) oz. v nekaterih pri- merih z nabiranjem miloščine (od tu tudi poimenovanje beraški redovi, nem. Bettelorden). K uboštvenim redovom štejemo predvsem dominikance, manjše brate (frančiškane, minorite in kapucine), avguštince (eremite in bosonoge), karmeličane (bosonoge in obute), servite, trinitarce, mercedarce, jezuate, pa- vlince, barnabite, somaske, usmiljene brate sv. Janeza od Boga idr.4 1.1 Sv. Frančišek Asiški ter začetki reda manjših bratov5 Sv. Frančišek Asiški (1181/1182–1226) je bil najstarejši sin zelo premožnega trgovca Petra Bernardoneja iz Assisija in Pike, Francozinje iz Provanse. V mla- dosti ni čutil pomanjkanja, rad je zapravljal denar ter se predajal uživaštvu. Po hudi bolezni je med molitvijo v stari cerkvi San Damiano doživel spreobrnjenje. Zaslišal je naslednje besede: Frančišek, popravi mojo hišo, ki se podira, kot vidiš.6 Besede je Frančišek vzel dobesedno in začel popravljati razpadajočo cerkev. Leta 1207 se je odrekel vsemu svetnemu, si oblekel skromno oblačilo in začel živeti kot puščavnik. Rad je stregel gobavcem, obnavljal je zapuščene cerkve in ljudem oznanjal evangelij. Čez čas so se mu pridružili somišljeniki. Najprej so se naselili v kolibah Ri- votorto pri Porcijunkuli (podeželska cerkvica sv. Marije Angelske blizu Assisi- ja), od koder se je novoustanovljeni red tudi širil. Frančišek je od njih zahteval, da dobesedno spolnjujejo besede evangelija: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih! Nato pridi in hodi za menoj! (Mt 19,21).7 Uboštvo je namreč postavljal nad vse. Z brati niso imeli stalnega bivališča, kakršnekoli lastnine, preživljali so se z darovi dobrotnikov in lastnim 4 Splošni podatki o uboštvenih redovih so povzeti po: Gaetano Moroni Romano, Mendicanti, v: Dizionario di erudizione stori- co-ecclesiastica. Da S. Pietro sino ai nostri giorni 44, Venezia 1847, str. 196–200 (dalje: Moroni, Mendicanti); Isnard W. Frank, Bettelorden, v: Lexikon des Mönchtums und der Orden, Stuttgart 2005, str. 81–82 (dalje: Frank, Lexikon des Mönchtums); Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti, str. 57–118. 5 Pri pripravi podpoglavja je bila uporabljena naslednja osnovna literatura za zgodovino reda manjših bratov: Theophil Graf, Die Kapuziner, Freiburg 1957, str. 7–28 (dalje: Graf, Die Kapuziner); Metod Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi (duhovna skica), v: Minoritski samostan na Ptuju. 1239–1989 (ur. Jože Mlinarič in Marijan Vogrin), Celje 1989, str. 15–25 (dalje: Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi); Johannes Jørgensen, Sveti Frančišek Asiški, Ljubljana 2000 (dalje: Jørgensen, Sveti Frančišek Asiški); Robert Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme v svetu in pri nas, Ljubljana 2007 (dalje: Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme); Grado G. Merlo, V imenu svetega Frančiška. Zgodovina manjših bratov in frančiškanstva do začetka 16. stoletja, Ljubljana 2007 (dalje: Merlo, Zgodovina manjših bratov); Priamo Etzi, Iuridica franciscana. Pravne poti skozi zgodovino treh Frančiškovih redov, Ljubljana 2007 (dalje: Etzi, Iuridica franciscana). Dodatna lit. je navedena v: Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi, str. 25; Jože Škofljanec, Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja (tipkopis doktorske disertacije), Ljubljana 2008, str. 6 (dalje: Škofljanec, Observanti province sv. Križa). 6 Cit. po: Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi, str. 17. 7 Cit. po: Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, Ljubljana 1997, str. 1507 (dalje: Sveto pismo). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 23 delom. Njihov ideal revščine je bil v tistem času v popolnem nasprotju z nazori starejših redovnih skupnosti, vedno večjo sekularizacijo Cerkve, močjo in bo- gastvom visokega klera ter srednjeveškim fevdalnim sistemom, ki ga je zaradi lastnih koristi podpirala tudi takratna Cerkev. Ko se je število bratov povečalo, so leta 1209 pri papežu Inocencu III. (ok. 1160–1216) zaprosili za potrditev reda in Vodila, tj. načina življenja po svetem evangeliju (forma vitae secundum sanctum evangelium), ki ga je sestavil Franči- šek. Leto pozneje jim je papež redovno pravilo ustno potrdil in podelil pravico do pridiganja. Poimenovali so se Ordo fratrum minorum (OFM) ali Red manj- ših bratov. Število članov reda je izredno naraslo in razširili so se tudi zunaj meja Apeninskega polotoka. Leta 1223 je stopilo v veljavo novo, in sicer uradno potrjeno Vodilo reda, v katerem je bila zapovedana stroga pokorščina papežu, spolna vzdržnost ali čistost in skrajno uboštvo. Leta 1224 je Frančišek na gori La Verna prejel stigme, petero Kristusovih ran; dve leti pozneje je preminil pri Porcijunkuli, cerkvi sv. Marije Angelske. Papež Gregor IX. (1145–1251) ga je že leta 1228 razglasil za svetnika. Prvotni redovni skupnosti sta se pridružila še drugi Frančiškov red ali kla- rise, ustanovljen leta 1212, in tretji Frančiškov red ali tretjeredniki, ustanovljen leta 1221.8 1.2 Konventualci in observanti9 Že v času Frančiškovega življenja se je nakazovalo neskladje med idealnim življenjem, ki ga je zagovarjal Frančišek, in realnostjo. Takoj po ustanoviteljevi smrti sta se pojavili dve struji. Strožji so pripadali spirituali, ki so želeli upo- števati Frančiškovo Vodilo in Oporoko do potankosti oz. dobesedno (ad litte- ram) in brez olajšav (sine glossa). Milejša struja se je imenovala skupnost in si je pri papežu izprosila razne privilegije in olajšave. Spirituali so se strogo držali Frančiškovih besed, niso posedovali zemlje in samostanov ter niso živeli v ve- likih samostanskih hišah, skupnosti pa je bil s papeške strani dovoljen spregled uboštva. Pozneje, predvsem po prizadevanjih sv. Bonaventure iz Bagnoregia (1217/1221–1274), so bili spirituali dokončno zatrti, vendar je do razhajanj v redu še vedno prihajalo. Nenehno so nastajale reformirane skupnosti in veje; nekate- re so bile bolj, nekatere manj samostojne.10 V prvi polovici 14. stoletja se je red začel deliti na observante, ti so spolnje- vali Frančiškovo Vodilo na strožji način in niso sprejemali papeških spregledov, 8 H klarisam so lahko pristopile ženske, ki so želele živeti po zgledu sv. Frančiška Asiškega, k tretjerednikom pa svetne osebe. Več o drugem in tretjem Frančiškovem redu v: Etzi, Iuridica franciscana, str. 181–326. 9 Poglavje o konventualcih in observantih je povzeto po: Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi, str. 23–24; Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme, str. 35–126. 10 Za več o raznih vejah znotraj reda manjših bratov gl. Costanzo Cargnoni, Introduzione generale, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1988, str. XXVII (dalje: Cargnoni, Introduzione generale). 24 Tanja Martelanc in konventualce, ki so živeli po navodilih sv. Frančiška Asiškega, vendar s pa- peževimi dekreti in spregledi, ki jih niso zavezovali strogemu uboštvu. Nefor- malno je bil red razdeljen že sredi 15. stoletja, formalno pa ga je leta 1517 razdelil papež Leon X. (1475–1521) z bulo Ite vos.11 1.3 Manjši bratje puščavniškega življenja ali kapucini 12 Med observanti je bilo tudi veliko takih, ki so želeli živeti še strožje ter se, kolikor je bilo mogoče, približati prvotnemu Frančiškovemu idealu.13 Že leta 1519 je bilo nekaterim observantom dovoljeno, da so se smeli umakniti v samo- tne kraje ter tam prebivati. Med njimi je bil tudi Matej (ok. 1495–1552), obser- vant iz mesta Bascio v italijanski pokrajini Marke; ta je imel leta 1525 videnje sv. Frančiška, ki mu je izkazal svojo naklonjenost, poudaril pomembnost uboštva ter oznanjevanja evangelija. Matej se je še istega leta odpravil v Rim in od pa- peža Klemna VII. (1478–1534) dobil ustno dovoljenje, da sme dobesedno spol- njevati Frančiškovo Vodilo, živeti kot puščavnik v ločeni kolibici in delovati kot popotni pridigar. Takoj po vrnitvi v Marke so ga observanti kot ubežnika zaprli, vendar je bil s posredovanjem Katarine Cibo (1501–1557), kneginje iz Camerina in nečakinje papeža Klemna VII., izpuščen. Podobno kot Matej sta Frančiškovim besedam želela slediti tudi rodna brata Ludvik (1490–ok. 1560) in Rafael Tenaglia iz Fossombrona, ki sta nekaj časa iskala zatočišča pri minoritih v Cingoli, pozneje pa pri bližnjih kamaldu- lencih. Brata sta leta 1526 zaprosila papeža za dovoljenje, da se lahko skupaj z Matejem posvetita puščavniškemu življenju po navodilih sv. Frančiška. Leta 1528 je bil potrjen dekret Religionis zelus, ki je dal pravno podlago za ustanovi- tev nove skupnosti manjših bratov puščavniškega življenja (fratres minores de vita eremitica), kot so se sprva kapucini imenovali.14 V dekretu je bilo zapisano, 11 Bula Ite vos je znana kot bula delitve (med observanti in konventualci) in bula združitve (raznih observantskih družin pod vod- stvom generalnega ministra observantov), prim. Mariano d'Alatri, Kapucini, Ljubljana 1996, str. 5 (dalje: d'Alatri, Kapucini). 12 Pregled zgodovine kapucinskega reda je pripravljen na osnovi naslednje literature: Cuthbert Hess, The Capuchins. A Contribution to the History of the Counter-Reformation, London 1928–1929 (dalje: Hess, The Capuchins); Mavricij Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov. V spomin 400 letnice kapucinskega reda, Celje 1929, str. 8–19 (dalje: Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov); Graf, Die Kapuziner, str. 57–171; Cargnoni, Introduzione generale, str. XXI–XXX; Vinzenz Pfnür, Kapuziner, v: Theolo- gische Realenzyklopädie 17, Berlin-New York 1988, str. 619–625 (dalje: Pfnür, Kapuziner); Martin Dür, Die Kapuziner in Vorarlberg (tipkopis diplomske naloge), Innsbruck 1990, str. 14–15 (dalje: Dür, Die Kapuziner in Vorarlberg); Mariano d‘Alatri, Il primo secolo (1525–1619). Quadro storico, v: I Cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619) (ur. Vincenzo Criscu- olo), Roma 1994, str. 19–73 (dalje: d‘Alatri, Il primo secolo); isti, Kapucini, str. 5–36, 99–105, 133–142; Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti, str. 134–165; Antonio Fregona, I frati cappuccini nel primo secolo di vita (1525–1619). Approccio critico alle fonti storiche, giuridiche e letterarie più importanti, Padova 2006 (dalje: Fregona, I frati cappuccini); Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme, str. 127–166; Vincenzo Criscuolo, L‘origine e il primo sviluppo dei Cappuccini nelle Marche (1525–1535). Un problema storiografico, v: Gli ordini mendicanti secc. XIII–XVI. Atti del 43. Convegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra (Tolentino), 24–25 novembre 2007, Macerata 2009, str. 463–535 (dalje: Criscuolo, L‘origine e il primo sviluppo). 13 Poleg kapucinov so bili to še koletani, amadeji, klareni, alkantarini, reformati in rekolekti. Za več o tem gl. Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme, str. 127–146. 14 V listinah se poimenovanje kapucini pojavi šele leta 1532, prim. Graf, Die Kapuziner, str. 105. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 25 da kapucini lahko spolnjujejo Frančiškovo Vodilo, živijo kot puščavniki, nosijo brado kot znak samotarskega življenja ter habit s piramidalno kapuco (kot so ga nosili prvi manjši bratje),15 živijo na samotnih krajih, pridigajo ljudstvu, so pod zaščito minoritskih in pod vodstvom lastnega predstojnika, ki ima ena- ke pravice kot provincijski minister, uživajo privilegije in olajšave minoritov in kamaldulencev, nabirajo miloščino ter sprejemajo novince, klerike in laike. Najprej so se naselili pri cerkvah sv. Janeza Krstnika v kraju Colmenzone in sv. Lucije blizu Camerina, naslednje leto pa še v krajih Fano, Montevecchio, Mate- lica in Pietrarubbia. Ker je red stalno pridobival nove člane, se je pojavila potreba po organi- zaciji. Zato se je leta 1529 v odročnem kraju Albacina v samotišču Santa Maria dell‘Aquarella na zasedanju prvega generalnega kapitlja zbralo dvanajst kapuci- nov. Takrat je bil za generalnega vikarja izvoljen p. Matej, definitorji so postali Ludvik iz Fossombrona ter Angel in Pavel iz Chioggie. Sestavljene so bile tudi prve določbe.16 Pozneje je mesto generalnega vikarja zasedel Ludvik iz Fossom- brona, Matej se mu je odpovedal, saj se je raje posvetil popotnemu pridiganju. Red se je hitro večal in naglo širil. Leta 1529 je štel približno 30 članov, leta 1536 pa že ok. 700. H kapucinom je prestopilo tudi veliko observantov, željnih reforme. Iz Mark so se kapucini razširili po celotnem Apeninskem polotoku.17 Ker določbe iz Albacine niso več ustrezale vodenju tako velike skupnosti, so leta 1535 obhajali kapitelj v Rimu v samostanu sv. Evfemije, kjer so se dogovorili o novih redovnih konstitucijah, ki so bile potrjene leto zatem. Kapitelj je za generalnega vikarja izvolil Bernardina iz Astija (1485–1557). Ludvik iz Fossom- brona, ki ni dobil niti mesta definitorja, pa se s sklepi kapitlja ni strinjal – poleg asketizma sta glavni nalogi kapucinov postali dušno pastirstvo in pridiganje, medtem ko si je Ludvik želel, da bi se kapucini bolj posvečali samotarskemu življenju, kontemplaciji in ročnemu delu – in ni želel priznati pokorščine nove- mu generalnemu vikarju. Zato je leta 1536 zahteval sklic novega kapitlja, ki pa ni prinesel želenih sprememb, zatorej se je iz reda izključil. Tudi Matej iz Bascia se je oddaljil od novoustanovljenega reda ter se zopet pridružil observantom, saj je želel delovati predvsem kot samostojni pridigar, kar mu je papež Klemen 15 Gl. ilustracijo: Kapucin v prvotnem kapucinskem habitu, avtor Odoardo Fialetti, grafika, hrani Museo Francescano (Roma), Gab. Stampe, doc. 5 Fialetti (objavljeno v: Ökumenisches Heiligenlexikon: https://www.heiligenlexikon.de/Orden/Kapuziner.htm; zapis z dne: 15. 6. 2014). 16 Prve določbe so imele 58 členov, od teh jih je bilo 18 vzetih iz Frančiškovih Opominov, 8 iz Oporoke, 19 se jih je navezovalo na strogo spolnjevanje Vodila, 13 pa je bilo posvečenih vsakodnevni disciplini bratov. Sestavljene so bile tako, da ne bi prihajalo do zlorab, katerim so bili kot observanti patri že priča. Temeljne točke albacinskih določb so bile: poudarjeno uboštvo, strogost, molitev, samota in tihota, prim. d'Alatri, Kapucini, str. 9; Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme, str. 153. 17 Že leta 1529 so prišli v Rim, leta 1530 v Genovo v Liguriji, Napoli v Kampanji, Narni, Terni in Foligno v Umbriji, dve leti pozneje jih najdemo v kraju Montepulciano v Kalabriji, naslednje leto v Potenzi v Bazilikati, Ruggu (Lecce) v Apuliji ter na Siciliji, leta 1535 se naselijo v Faenzi v Emiliji-Romanji, Larinu v italijanski deželi Molize, Bergamu v Lombardiji in na beneškem ozemlju, prim. d‘Alatri, Il primo secolo, str. 49–50. 26 Tanja Martelanc VII. že pred uradno ustanovitvijo reda dovolil. Pomembne novosti, sklenjene na kapitlju v Rimu, so med drugim bile še: razdelitev reda v province, ki so jih od takrat dalje vodili provincijski vikarji, vsakoletno obhajanje kapitlja in trile- tni mandat generalnega vikarja. Bernardinu iz Astija je sledil Bernardin Ochina iz Siene (1487–1564), ki pa je leta 1542 po srečanju s protestanti skupaj z nekaterimi brati pobegnil v Švico in se pridružil kalvincem. Takrat je redu skorajda grozila razpustitev. Vendar so si kapucini sčasoma spet pridobili zaupanje visokega klera, plemičev in verni- kov ter postali izredno priljubljeni. Osem kapucinov teologov je celo sodelovalo na Tridentinskem koncilu (1545–1563), kjer so pomembno sooblikovali preno- vljeno podobo Cerkve.18 Papež Pavel III. (1468–1549) je leta 1537 kapucinom prepovedal naseljeva- nje prek meja apeninskih držav, leta 1574 pa je papež Gregor XIII. (1502–1585) to prepoved ukinil. Naseljevanje je potekalo v več smereh. Že istega leta so iz Lombardije odšli v Pariz, kjer so postali eno glavnih orožij kraljeve oblasti v boju proti protestantizmu. Iz Francije so leta 1585 prišli tudi v oba dela današnje Belgije (Flandrijo in Valonijo) ter leta 1611 v Porenje, današnjo Veliko Britanijo, leta 1615 pa še na Irsko. Lombardski kapucini so se naselili tudi v Švici, kjer so leta 1581 ustanovili prvi samostan na nemško govorečem ozemlju. Od tu so se leta 1599 razširili na Prednjeavstrijsko, leta 1603 pa še v Alzacijo. Že leta 1578 so se iz srednjeitalijanskega prostora naselili v Španijo. Kapucini Beneške kapu- cinske province so leta 1591 prišli v Notranjo Avstrijo (Gorica) in leta 1593 na Tirolsko, leta 1600 na tedanjo Češko, v nadvojvodino Avstrijo in na Bavarsko ter pozneje še na Frankovsko. Kapucini so misijonarili tudi v Ameriki, Afriki in Aziji. Danes so prisotni na vseh kontinentih, največ pa jih je v Evropi.19 Leta 1619 je papež Pavel V. (1552–1621) izdal pismo z naslovom Alias felicis recordationis, v katerem je razglasil neodvisnost kapucinov od minoritskega ge- neralata. Predstojnik kapucinskega reda se od tedaj imenuje generalni minister. Generalni definitorji pomagajo generalnemu ministru, določajo redovne predpi- se ter potrjujejo odločitve generalnega kapitlja. Vsako provinco vodi provincijski minister, ki mu pomagajo štirje provincijski definitorji. Samostan vodi krajevni 18 Za več o sodelovanju različnih redov na Tridentinskem koncilu gl. Il contributo degli ordini religiosi al concilio di Trento (ur. Paolo Cherubelli), Firenze 1946 (dalje: Il contributo degli ordini religiosi). 19 V Italiji je danes aktivnih kar 325 kapucinskih samostanov, ki so vključeni v 22 provinc. V Evropi najdemo kapucine še v Albaniji, Avstriji, Belgiji, Belorusiji, Bolgariji, na Hrvaškem, v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Grčiji, na Irskem, Islandiji, v Latviji, Litvi, na Malti, Nizozemskem, Poljskem, Portugalskem, Češkem, v Romuniji, Rusiji, na Slovaškem, v Španiji, na Švedskem, v Švici, Ukrajini, na Madžarskem in v Sloveniji. Vse naštete države razen Italije z 22 provincami, Poljske z dvema in Španije s petimi provincami imajo po eno provinco. Prim. uradno stran kapucinskega reda: http://www.db.ofmcap.org/en/dove-siamo, zapis z dne: 20. 1. 2016. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 27 predstojnik ali gvardijan, hospic20 pa superior, oba sta izvoljena na provincijskem kapitlju. Samostansko družino sestavljajo novinci, patri, kleriki in bratje. Glavne značilnosti kapucinskega reda so predvsem zaveza uboštvu, tako posameznika kot skupnosti, dobesedno uresničevanje Frančiškove Oporoke in Vodila, spokornost, kontemplacija, pridigarstvo in puščavniški način življenja. Kapucini so se posebno priljubili v času protireformacije, ko so veliko ljudi spreobrnili v katoliško vero, v času kug in bitk pa so se izkazali kot nesebični negovalci bolnih in ranjenih. Pomembni so bili kot kaplani na bojiščih, kjer so se odvijali strahoviti boji proti Turkom, dejavni so bili tudi v diplomaciji na raznih dvorih in v misijonih med poganskimi narodi. Velik poudarek so dajali spovedovanju (vendar so na začetku reda spovedovali le v nujnih primerih), podpirali so ustanavljanje bratovščin in njihovo delovanje, gojili ljudske pobo- žnosti, širili čaščenje Marije in Najsvetejšega. 17. in 18. stoletje predstavljata „zlato dobo“ kapucinskega reda. Takrat se je kapucinom pridružilo izjemno veliko število bratov, kar je bilo značilno tudi za druge uboštvene redove tistega časa. Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja se je število kapucinov izredno zmanjšalo, saj jim niso bili naklonjeni niti Francozi, ki so leta 1790 izdali zakon, s katerim so odpravili vse cerkvene redove, niti Jožef II., ki je na svojem ozemlju zatrl veliko samostanov, pa tudi ne svetni veljaki drugod po Evropi. Konec 19. in v 20. stoletju je kapucinski red zopet pridobil na številu, saj so vanj vstopali in še vstopajo posebno kandidati iz vzhodnoevropskih dežel, predvsem pa prihaja danes veliko kapucinov iz neevropskih držav. Bolje so tudi organizirali študij in začeli sprejemati nove vloge v krajevnih cerkvah. Ena naj- pomembnejših pridobitev so posodobljene kapucinske konstitucije iz leta 1909, ki so zamenjale več kot dve stoletji in pol stara pravila kapucinskega reda. Do današnjih dni so bile te konstitucije še večkrat prenovljene. Leta 1897 je papež Leon XIII. (1810–1903) ukazal, da se morajo vsi, ki kot svojega začetnika imenujejo sv. Frančiška Asiškega, združiti v enoten red, Red manjših bratov (Ordo fratrum minorum ali OFM). Tako se danes uradno ime kapucinskega reda glasi Ordo fratrum minorum Capuccinorum (OFMCap.) ali Red manjših bratov kapucinov.21 20 Hospic je domovanje kapucinov, ki je namenjeno do 12-članski redovni družini, samostan pa ima več kot 12 članov. Poimenova- nje hospic ni v tesni povezavi s primarnim pomenom hospica kot objekta, kjer se negujejo bolniki, ampak so hospici le vmesne postaje med dvema zelo oddaljenima samostanoma, prim. Walther Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues. Unter- suchungen zur Kapuzinerarchitektur in den rheinischen Ordensprovinzen, Mainz 1987, str. 96–97 (dalje: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues). 21 Pri nas se je za vse redove, ki iščejo navdih pri sv. Frančišku Asiškem, uveljavil izraz frančiškovski. Izraz frančiškan se namreč uporablja le za Ordo fratrum minorum (OFM), ki izključuje minorite in kapucine. Za več o problematiki poimenovanja gl. spremno besedo p. Vinka Škafarja v: Franciscus Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare, Celje 1982, str. 8 (dalje: Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega). 28 Tanja Martelanc V nadaljevanju pridani diagram (Diagram 1) nazorno prikazuje zgodovino redov sv. Frančiška Asiškega z glavnimi prelomnicami od začetkov do danes. Diagram 1: Diagram zgodovine reda manjših bratov 1209 – sv. Frančišek Asiški napiše Vodilo in papež ga ustno potrdi 1223 – papež uradno potrdi Vodilo in Red manjših bratov 1517 – razdelitev reda na konventualce 1897 – združitev vseh manjših bratov; konventualci ali minoriti (OFMConv) in observante 1528 – potrjen dekret Religionis zelus in ustanovitev skupnosti manjših bratov puščavniškega življenja ali kapucinov 1897 – združitev vseh manjših bratov; kapucini (OFMCap) 1619 – neodvisnost kapucinov od minoritskega generalata 1897 – združitev vseh manjših bratov; observanti ali frančiškani (OFM) Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 29 1.3.1 Kapucini nekdanje Štajerske kapucinske province Na ozemlju Notranje Avstrije srečamo kapucine najprej v Gorici, kjer je že v 80-ih letih 16. stoletja pridigal p. Rafael iz Arca iz beneške province. Samostan so tam ustanovili leta 1591 in je na začetku pripadal beneški provinci, tamkajšnji kapucini pa so se posvečali le romansko govorečemu življu.22 Nekoliko pozneje, leta 1599, se je dvanajst kapucinov23 pod vodstvom ge- neralnega definitorja Lovrenca Brindiškega (1559–1619)24 na povabilo praškega nadškofa Zbynĕka Berke (1551–1606) – le-ta je tožil, da je na Češkem katolištvo v nazadovanju, saj sta bili kar dve tretjini prebivalstva protestantski – odpravilo v Prago. Preko Innsbrucka so 28. avgusta 1599 prišli na Dunaj, kjer so nekaj časa ostali, ker je na Češkem divjala huda kuga, 13. novembra 1599 pa je Lovrenc Brindiški s štirimi brati prispel v Prago. Naslednje leto so ustanovili samostane v Pragi, na Dunaju in v Gradcu, ki so najprej spadali v češko-avstrijsko-štajerski komisariat. Ker se je število samostanov znatno povečalo, se je komisariat leta 1608 razdelil na češko-moravsko-avstrijski in štajersko-koroško-kranjski del, ki se je imenoval štajerski komisariat. Njegov prvi komisar je bil p. Fortunat iz Verone, definitor pa p. Damaščan iz Benetk.25 Komisariat je bil leta 1618 povzdi- gnjen v Štajersko kapucinsko provinco, njen provincial je postal p. Jožef iz Mon- tecassiana, provinca Marke. Provinca je bila razdeljena na dve kustodiji: sever- na je obsegala samostane severno od Drave, južna pa samostane južno od nje. Severna se v virih dosledno poimenuje po mestu Gradec kot graška, medtem ko se sedež južne prestavlja, in sicer je včasih v Ljubljani, včasih pa v Gorici.26 22 Leta 1609, po ustanovitvi štajerskega komisariata, so morali beneški kapucini zapustiti samostan in ga prepustiti štajerskim. Kapucini so od takrat dalje delovali tako v mestu kot na slovenskem podeželju, prim. Metod Benedik, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 16, Ljubljana 1994, str. 24–25 (dalje: Benedik, Kapucini na Slovenskem). 23 Teh dvanajst kapucinov je prihajalo iz različnih provinc: štirje so bili Tirolci, štirje Toskanci, trije so prihajali iz beneške pokrajine in eden iz Sicilije, prim. Metod Benedik, Die Kapuziner in Slowenien 1600–1750. Dissertationsarbeit (tipkopis doktorske disertacije), Roma 1973, str. 54 (dalje: Benedik, Die Kapuziner in Slowenien). 24 Lovrenc Brindiški se je rodil kot Lovrenc Russo v beneškem mestu Brindisi. Študiral je v Benetkah, kjer je vstopil v kapucinski red. Znan je bil kot izvrsten pridigar, zasedal je pomembna mesta v kapucinskem redu, saj je bil gvardijan, provincijski minister in celo generalni minister. Tekoče je govoril tudi več tujih jezikov in pisal religiozne spise. Beatificiran je bil leta 1783, kanoniziran pa leta 1881. Več o njem v: Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 53–54; Gerlach van 's-Hertogenbosch, Oktavian Schmucki, Laurentius von Brindisi, v: Lexikon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen 7 (ur. Engelbert Kirschbaum), Rom et al. 1974, str. 380 (dalje: van 's-Hertogenbosch, Schmucki, Laurentius von Brindisi); Jože Dolenc, Sv. Lovrenc Brindiški, v: Leto svetnikov 3 (ur. Marijan Smolik), Celje 2000, str. 183–187 (dalje: Dolenc, Sv. Lovrenc Brindiški). 25 Leta 1613 so se beneški kapucini, ki so do tedaj vodili štajerski komisariat, odpovedali vodenju v korist kapucinom iz province Marke. Novi komisar je postal p. Just iz Monte San Giusta. S tem v zvezi gl. Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 86–87. 26 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 71–72; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 51–62, 85–87, 101–102; isti, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, v: Bogoslovni vestnik 52 (1992), št. 1-2, str. 31 (dalje: Benedik: Kapucini v notranjeav- strijskih deželah, 1992); Metod Benedik – Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, Acta Ecclesiastica Sloveniae 16 (1994) (transkripcija arhivskega vira: Liber functionum capitularium P.P. capucinorum pro- vinciae Styriae Immaculatae conceptionis beatissimae Virginis Mariae dedicatae. Ab anno 1647, str. 85–273 (dalje: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC)). 30 Tanja Martelanc Območje nekdanje Štajerske kapucinske province je bilo izredno obse- žno.27 V uvodu k poročilu o stanju kapucinskih samostanov te province je p. Egidij iz Gradca leta 1726 potožil generalnemu prokuratorju reda v rimski kuri- ji, da zaradi obsežnosti province provincijski minister težko vizitira vse samo- stane enkrat letno, kot to določajo konstitucije. Poleg tega je poudaril, da se pro- vinca razteza na italijansko, nemško in slovensko govorečem ozemlju, pri čemer je slovensko ozemlje razdelil še na kranjsko in hrvaško. Zato mora provincijski minister posebno paziti, da patri obvladajo jezik prebivalcev okolja, kamor jih pošilja. Posledica tega je tudi ta, da se patri med seboj zelo slabo poznajo.28 Spodaj predstavljena tabela (Tabela 1) podaja osnovno sliko o ustanovitvah in morebitnih ukinitvah kapucinskih samostanov v nekdanji Štajerski kapucin- ski provinci. Zaradi pomanjkanja nekaterih podatkov, kot so npr. datum polo- žitve temeljnega kamna, posvetitve cerkve itd., je predstavljen le tabelarični pri- kaz pomembnejših letnic, ki bolje osvetljujejo zgodovino te province. Poudariti je tudi treba, da si viri glede datacij med seboj niso enotni, na kar je opozoril že p. Metod Benedik. Zato vsaki sporni letnici v sprotni opombi sledi tudi navedba drugačne datacije in napotilo na ustrezno literaturo.29 Samostan v Kopru, ki je bil ustanovljen leta 1621 in je deloval do leta 1949, je pripadal Beneški kapucinski provinci. Prav tako hospic v Piranu, ki so ga be- neški kapucini ustanovili leta 1685, zatrt pa je bil leta 1810.30 27 Gl. tudi: Historična karta Štajerske kapucinske province, avtor Silvestro da Panicale, 1632 (objavljeno v: Atlante cappuccino. Ope- ra inedita di Silvestro da Panicale (1632), Roma 1990; Historična karta Štajerske kapucinske province, 1712 (Österreichische Nationalbibliothek (ÖNB), Kartensammlung, KI 123161 Kar, Kapuzinerprovinzen in Österreich, Steirische Provinz; objavljena v: Chorographica Descriptio Provinciarum, Et Conventuum Fratrum Minorum S. Francisci Capucinorum. Olim Quorumdam Fratrum Labore, Industria, Delineata, Sculpta, Impressa Iussu A. R. P. Ioannis A Montecalerio: Nunc vero F. Io: Baptistae A Cassinis ... Iterata Delineatione Super Novissimas Orbium Coelestium Observationes, De A. R. P. Augustiniatis, Mediolani 1721; Historična karta Štajer- ske kapucinske province (Arhiv kapucinskoga samostana u Varaždinu (HR AKSV), Karta Štajerske kapucinske provincije). 28 Arhiv Slovenske kapucinske province (SI ASKP), Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki kakor so jo zapisali kapucinski redovni zgodovinarji in je ohranjeno v provincijskem arhivu v Ljubljani (tipkopis raznih dokumentov), Škofja Loka 2006, str. 10–12 (dalje: SI ASKP, Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki). 29 Vsi podatki so povzeti po: Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 22–36. Poleg tega je pomembno tudi poudariti, da datum postavitve temeljnega kamna ne določa prihoda kapucinov v kraj, saj so se le-ti tam morali zadrževati najmanj eno leto poprej, da so pripravili vse potrebno za gradnjo; ustni vir: p. Metod Benedik. 30 Stato personale e locale della provincia Veneta dei frati minori cappuccini, Venezia-Mestre 1999, str. 28–29 (dalje: Stato personale). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 31 Tabela 1: Samostani nekdanje Štajerske kapucinske province samostan odločitev za naselitev v kraj sprejeta na kapitlju datum prihoda v kraj postavitev temeljnega kamna posvetitev cerkve morebitna razpustitev samostana Gorica / / 20. 10. 1591 4. 9. 1596 delujoč Gradec (sv. Anton) / / 10. 8. 1600 6. 10. 1602 1787 Ljubljana 9. 5. 160631 1604 (?) 25. 4. 160732 31. 8. 1608 1809 Bruck na Muri 1606 / 24. 6. 160733 10. 5. 1611 1816 Celje / / 25. 10. 1609 14. 10. 1615 delujoč Reka34 / / 28. 8. 1610 14. 6. 1613 delujoč Maribor 1609 / 23. 4. 1613 25. 10. 1620 1784 Radgona / 1614 25. 7. 161735 27. 10. 1620 1816 Ptuj36 / 1615 22. 7. 1623 29. 6. 1630 1786 Zagreb / 1615 5. 5. 1618 1. 8. 1631 1788 Trst / 1617 / 24. 4. 1623 1785 Krmin / 1615 25. 5. 1624 9. 10. 1628 1785 Beljak / / 8. 9. 1629 15. 8. 1633 1787 Volšperk 1623 / 17. 9. 1634 18. 4. 1638 200737 Sveti/Vipavski Križ 1634 / 13. 12. 1637 20. 9. 1643 delujoč Lipnica 1634 / 10. 7. 1639 10. 5. 1643 delujoč Krško / / 3. 6. 1640 11. 9. 1644 200738 Kranj / / 5. 8. 1640 29. 9. 1644 1786 Tamsweg39 / / / 7. 7. 1647 1781 Gmünd40 / / / / 1650 31 Drugi viri govorijo o tem, da naj bi kapucini prišli v Ljubljano že leta 1604; prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 23. 32 Prav tako je sporen datum postavitve temeljnega kamna za cerkev; po nekaterih virih naj bi bil položen 25. 4. 1606; prim. prav tam, str. 23. 33 Nekateri podatki kažejo na to, da so se kapucini odločili za gradnjo samostana šele 7. 9. 1607; prim. prav tam, str. 24. 34 Nadvojvoda Ferdinand II. je odkupil zemljišče in samostan avguštincev in ga podaril reškim kapucinom, prim. prav tam, str. 25. 35 Radgonski kapucini so se takrat naselili v skorajda porušeni samostan avguštinskih kanonikov in ga začeli obnavljati, prim. prav tam, str. 27. 36 Prvi kapucinski samostan na Ptuju je stal znotraj mestnega obzidja. Ker pa zaradi mestnega hrupa in drugih nevšečnosti kraj ni bil primeren za redovno življenje, so kapucini leta 1623 zgradili nov samostan zunaj mestnega obzidja, prim. prav tam, str. 27. 37 Gl. internetno stran: Kapuzinerkirche Wolfsberg: http://de.wikipedia.org/wiki/Kapuzinerkirche_Wolfsberg, zapis z dne: 8. 5. 2014. 38 Gl. uradno stran Slovenske kapucinske province: Krški kapucinski samostan: https://www.kapucini.si/krsko/, zapis z dne: 11. 1. 2016. 39 Poprej je bil Tamsweg hospic tirolskih kapucinov, ki so ga zgradili leta 1634, leta 1643 pa izročili Štajerski kapucinski provinci, ki je na tem mestu leta 1666 zgradila večjo cerkev, leta 1677 pa je hospic uradno postal samostan, prim. Benedik, Kapucini na Slo- venskem, str. 32; Manfred Massani, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz. Geschichtlicher Abriss und biographische Skizzen (tipkopis diplomske naloge), Innsbruck 2007, str. 59 (dalje: Massani, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz). Glede predelave hospica v regularen samostan gl. Prilogo na koncu besedila. 40 Gmünd je bil od leta 1640 hospic tirolskih kapucinov, ki so ga dve leti pozneje predali štajerskim, ti pa so ga do leta 1650 oskrbo- vali in nato ukinili, prim. Massani, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz, str. 38. 32 Tanja Martelanc Murau / / 4. 7. 1645 26. 4. 1648 196841 Celovec / 1644 15. 7. 1646 3. 10. 1649 delujoč Gradec (sv. Janez Krstnik) / / 29. 8. 1648 27. 8. 1651 1786 Gradišče ob Soči / / 30. 10. 1650 9. 8. 1654 1785 Hartberg / / 14. 6. 1654 4. 7. 1658 delujoč Cmurek / / 3. 5. 1667 1. 5. 1672 1788 Novo mesto / / 11. 6. 1658 4. 9. 1672 1786 Leoben / / 11. 11. 1690 7. 9. 1692 1816 Varaždin / 1699 25. 4. 1701 14. 7. 1706 delujoč Knittelfeld / / 1. 11. 1705 1. 9. 1709 199842 Škofja Loka / 1705 28. 4. 1707 1. 1. 1710 delujoč Schwanberg / 1706 / 8. 7. 1714 196843 Karlobag / / 26. 7. 1710 27. 5. 1714 delujoč Irdning / 27. 4. 1711 / 7. 2. 1718 delujoč Kaniža44 / / 1721 / 1789 Kapucinski red je bil v času baroka eden najštevilnejših na Slovenskem, vendar so bile poznejše reforme Jožefa II. usodne za kar nekaj samostanov.45 Po razpadu Avstro-Ogrske so se leta 1921 samostani na jugoslovanskih tleh združili v Ilirsko kapucinsko provinco. Tisti, ki so ostali zunaj meja, so bili priključe- ni bodisi beneški bodisi dunajski provinci. Po 2. sv. vojni so ilirsko provinco tvorili vsi samostani v okviru Jugoslavije. Leta 1967 je bila provinca razdeljena na slovenski in hrvaški komisariat, leta 1974 pa je bila ustanovljena Slovenska kapucinska provinca. Njena zavetnica je postala Brezmadežna, sozavetnik pa je znani hrvaški kapucin sv. Leopold Mandić (1866–1942). Med še delujoče pr- votne kapucinske samostane na območju današnje Slovenije štejemo celjskega, svetokriškega in škofjeloškega. Nova domovanja so si kapucini uredili v Lju- bljani in Mariboru, na popolnoma novi lokaciji pa jih najdemo v Kančevcih v Prekmurju.46 41 Gl. internetno stran: Das Kapuzinerkloster Murau und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek.kapuziner.at/murau.htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. 42 Gl. internetno stran: Das Kapuzinerkloster Knittelfeld und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek.kapuziner.at/knittelfeld. htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. 43 Gl. internetno stran: Das Kapuzinerkloster Schwanberg und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek.kapuziner.at/schwanberg. htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. 44 Karlobaški kapucini so leta 1721 postavili hospic v Kaniži pri Gospiću v Liki, prim. Nikola Bašnec, Dolazak kapucina i njihova misijska djelatnost u Lici i Krbavi nakon oslobođenja od Turaka 1689, v: Riječki teološki časopis 7 (1999), št. 2, str. 280–292 (dalje: Bašnec, Dolazak kapucina). 45 Več o cerkvenopolitičnih reformah cesarja Jožefa II. v: France M. Dolinar, Jožefizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slo- venskem (ur. Metod Benedik z uredniškim odborom), Celje 1991, str. 153–171 (dalje: Dolinar, Jožefizem in janzenizem); Darko Knez, Ljudska pobožnost in proces sekularizacije (1750–1850) (tipkopis magistrskega dela), Ljubljana 2001 (dalje: Knez, Ljudska pobožnost). 46 SI ASKP, Otto Kocjan, Historia Almae Provinciae Styriae Ord. Cap. (tipkopis rokopisa), s. l. 2002, str. 99 (dalje: SI ASKP, Kocjan, Historia Almae Provinciae Styriae); Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 71–84; Benedik, Kapucini na Sloven- Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 33 1.3.2 Politika in vera v času reformacije in rekatolizacije47 Politika in vera sta bili v času reformacije pomembni, da se je kapucinski red sploh formiral, čas rekatolizacije pa je bil odločilen, da se je število kapu- cinskih samostanov po Evropi tako pomnožilo. Naslednji zgodovinski uvod o žariščih protestantizma na Slovenskem in poznejši rekatolizaciji služi pred- vsem boljšemu razumevanju strategije naseljevanja kapucinov. Vsi kapucinski samostani so bili namreč zgrajeni prav v krajih, kjer se je poprej zakoreninila evangeličanska vera. Seveda moramo pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je šlo predvsem za pomembnejše kraje, ki so bili bolj odprti in tolerantnejši do novih idej in kjer bi si kapucini skoraj zagotovo zgradili postojanko. Razmere na našem ozemlju so bile v tistem času vse prej kot rožnate. V prvi vrsti so ga izčrpala nenehna pustošenja Turkov in boji proti njim, med kmečkim prebivalstvom je še vedno tlel uporni duh, ki ni toleriral nenehno ve- čjih davkov in naraščajoče revščine med preprostim ljudstvom; čas zgodnjega novega veka pa je zaznamoval tudi duhovni in moralni propad duhovščine, ki je v prvi vrsti pripomogel k hitri razširitvi in priljubljenosti protestantizma med plemiči in meščani.48 Vladanje Notranji Avstriji je leta 1564 prevzel nadvojvoda Karel II. (1540– 1590), ki je nekoliko odločneje nastopil proti razširjevalcem nove vere, vendar mu to ni vedno do popolnosti uspelo.49 Za razširitev protestantizma na zahodni slovenski etnični meji sta bili po- membni predvsem dve osebi: bivši koprski škof Peter Pavel Vergerij (1498–1565) in Primož Trubar (ok. 1508–1586).50 Prvi je tu nastopal že leta 1558, ko je po skem, str. 11, 23–36; Knez, Ljudska pobožnost, str. 174–176; Metod Benedik, Redovništvo v Primorju, v: Studia Historica Slove- nica 5 (2005), št. 1-3, str. 146 (dalje: Benedik, Redovništvo v Primorju); internetna stran: Bratje kapucini: http://www.kapucini. si/?id=171, zapis z dne: 8. 5. 2014. 47 Podpoglavje je bilo pripravljeno na podlagi naslednje literature: Jože Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodo- vina cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik z uredniškim odborom), Celje 1991, str. 61–75 (dalje: Mlinarič, Cerkev na Sloven- skem); Anton Ožinger, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik z uredniškim odborom), Celje 1991, str. 93–94 (dalje: Ožinger, Kriza cerkvenega življenja); Andrej Hozjan – Dragan Potočnik, Zgodovina 2. Učbenik za 2. letnik gimnazije, Ljubljana 2000, str. 179 (dalje: Hozjan – Potočnik, Zgodovina 2); Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija, Nova Gorica 2001, str. 23–24 (dalje: Höfler, Gradivo za historično topografijo); Franc Kralj, 250-letnica goriške nad- škofije, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 29 (2002), str. 273–275 (dalje: Kralj, 250-letnica goriške nadškofije); Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Vodnik po stalni razstavi, Stična 2003, str. 25, 49 (dalje: Zgodovina krščanstva na Slovenskem). 48 Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 8–37; Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. I. del (ponatis prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih od 1910 do 1916), Celje 1992, str. 603–678 (dalje: Gruden, Zgodovina slovenskega naroda); Hozjan –Potoč- nik, Zgodovina 2, str. 179–199; Štih Peter – Simoniti Vasko – Vodopivec Peter, Slovenska zgodovina. Družba – politika – kultura [Elektronski vir, http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenskazgodovina-SLO.pdf] (Ljubljana, 2008), str. 147–161 (dalje: Štih – Simoniti – Vodopivec, Slovenska zgodovina). 49 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 100–104; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 603–678; Štih – Simoniti – Vodo- pivec, Slovenska zgodovina, str. 147–161. 50 Več o tem v: Alen Širca, Renesančni humanizem v slovenski književnosti v obdobju reformacije in baroka, v: Svetovne književnosti in obrobja (ur. Marko Juvan), Ljubljana 2012, str. 196–203 (dalje: Širca, Renesančni humanizem). Gl. tudi: Ožinger, Kriza cerkve- nega življenja, str. 94–98; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 603–652. 34 Tanja Martelanc gostilnah delil protestantske knjige. Drugi pa je pomemben zlasti zato, ker ga je leta 1563 goriški glavar grof Jurij Thurn (della Torre) osebno povabil v Gorico. Trubar je imel govor v goriški hiši pl. Ecka, v Rubijah v Thurnovem gradu in v Vipavskem oz. takratnem Svetem Križu pred župnijsko cerkvijo. Goriški plemi- či so se nad novo vero izredno navdušili in takrat celo najeli stalnega pridigar- ja. Žarišča protestantizma na Goriškem so bila poleg Gorice še Rihemberk oz. današnji Branik, pod jurisdikcijo Lanthierijev, prikritih evangeličanov, in Sveti Križ na Vipavskem, v lasti Thurnov Svetokriških, kjer so protestanti upali, da bodo lahko ustanovili lastno občino. Vizitacija patriarhovega odposlanca grofa Jerneja Porcie (1525(?)–1578) iz leta 1570 je pokazala na zelo klavrno podobo goriške duhovščine in ljudstva, ki je bilo „okuženo“ z novo vero. Da to ne bi dalo povoda Benečanom za kakršnokoli vojaško intervencijo na habsburških tleh, je nadvojvoda Karel II. že leta 1574 pozval goriške protestante, naj se spreobrnejo ali pa zapustijo Goriško deželo. Vendar ta poziv ni veliko zalegel. Šele leta 1586 se je več poprejšnjih evangeličanov zopet izpovedalo za katolike.51 Tudi na Kranjskem se je evangeličanstvo sredi 16. stoletja začelo izredno hitro širiti, kljub nekaterim poskusom, da bi razvoj le-tega zajezili. Meščani Kranja so postavili celo svojega predikanta, prisvojili so si nekaj poprej kato- liških cerkva, v mestni svet so povečini volili le protestante, v mestu so imeli evangeličansko šolo itd. V Ljubljani je bilo leta 1575 celotno plemstvo in ve- čji del meščanstva protestantsko. Imeli so tudi več šol in cerkva, med njimi je bila pomembna cerkev sv. Elizabete. Mestni svet so vodili evangeličani, ki so odločali o celotnem življenju v mestu. Takrat sta Ljubljano zapustila tudi dva redova, avguštinski in frančiškanski, ki pa sta se pozneje zopet vrnila v prestol- nico. Izjema ni bilo niti loško gospostvo pod upravo cerkvenega zemljiškega gospoda, freisinškega škofa. V šestdesetih letih 16. stoletja se je protestantizem namreč zelo priljubil med škofjeloškimi premožnejšimi meščani, ki so z izredno gorečnostjo zagovarjali svoje novo prepričanje in se mu niso želeli odreči tudi po večkratnem vladarjevem posredovanju.52 Na Dolenjskem se je augsburška veroizpoved priljubila le v nekaterih večjih krajih. Iz Krškega je prihajal znani 51 Karol Capuder, O luteranstvu na Goriškem, v: Neunundfünfzigster Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Görz (1909), str. 6–21 (dalje: Capuder, O luteranstvu na Goriškem, 1909); isti, O luteranstvu na Goriškem, v: Sechzigster Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Görz (1910), str. 3–21 (dalje: Capuder, O luteranstvu na Goriškem, 1910); Rudolf Klinec, Marija v zgodovini Goriške. Kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ne razbije: glej, tako je rojen bil Jezus od Marije, Gorica 1955, str. 49–59 (dalje: Klinec, Marija v zgodovini Goriške); Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 745–750; Silvano Cavazza, La controriforma nella contea di Gorizia, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 143–153 (dalje: Cavazza, La controriforma nella contea di Gorizia); Donatella Porcedda, Nobilità e stati provinciali goriziani nell'età della controriforma, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 441–448 (dalje: Porcedda, Nobilità e stati provinciali goriziani). 52 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 107–108; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 714–745. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 35 slovenski protestantski pisec Jurij Dalmatin (1547–1589) in tam je ustanovil šolo še eden pomembnejših slovenskih protestantov, Adam Bohorič (ok. 1520–1598). Ker nadvojvoda Karel II. tu ni tako ostro nastopil kakor na Goriškem, se je pro- testantizem na Kranjskem ohranil do konca 16. stoletja.53 Prav tako niso ostali ravnodušni do nove vere Štajerci. Kar nekaj Maribor- čanov je obiskovalo evangeličansko bogoslužje pri Betnavi, ki je bila last Volka Vilijema pl. Herberstein, ko jim je bilo le-to v mestu prepovedano. Na ozemlju, ki jim ga je daroval Herberstein, so si uredili pokopališče in leseno molilnico.54 Protestantizem se je razširil po celotnem Dravskem polju, veliko privržencev je namreč imel na Ptuju. Celje in Slovenj Gradec sta bili glavni postojanki augs- burške veroizpovedi južno od Drave. V Celju so imeli protestanti svojo cerkev v kapeli sv. Trojice in lastnega predikanta, ki pa je bil kmalu po letu 1575 izgnan. Zatekel se je k Erazmu Tumbergerju v Žalec. Prav v Govčah blizu Žalca so celj- ski protestantje kupili zemljišče in si zgradili protestantsko molilnico, šolo in stanovanje za predikanta ter si tam uredili pokopališče. Tudi v Slovenj Gradcu so načrtovali gradnjo molilnice, pokopališča in hiše za predikanta, vendar do dejanske izvedbe ni nikoli prišlo.55 Na srednjeevropskem političnem parketu smo priča radikalni cerkveni restavraciji šele proti koncu 16. stoletja. Ta se je pričela na Bavarskem s knezi Wittelsbachi, katerim so pozneje sledili Habsburžani.56 Protireformacijo in re- katolizacijo je načrtno in radikalno izvedel šele Karlov sin, Ferdinand II. (1578– 1637), ki je postal nadvojvoda leta 1596 in se z vso vnemo spopadel z vprašanjem 53 Ožinger, Kriza cerkvenega življenja, str. 107–108; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 714–745. 54 Več o evangeličanski veroizpovedi in njeni razširitvi v Mariboru in okolici gl. podrobno v: Jakob Richter, Maribor v reformacijski dobi, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 45 (1974), št. 1, str. 89–98 (dalje: Richter, Maribor v reformacijski dobi); Mlinarič Jože, Prizadevanja sekovskih škofov Martina Brennerja (1585–1615) in Jakoba Eberleina (1615–1633) kot generalnih vikarjev salzburških nadškofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585–1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617–1619, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 5 (1983), str. 9–11 (dalje: Mlinarič, Prizadevanja sekovskih škofov); isti, Ma- ribor od začetka 17. stoletja, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 (1983), št. 2-3, str. 135–136 (dalje: Mlinarič, Maribor od začetka 17. stoletja); isti, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi stoletja. Razprave I (ur. Jože Curk – Bruno Hartman – Jože Koporec), Maribor 1991, str. 188–189 (dalje: Mlinarič, Maribor od začetkov); Žiga Oman, Evangeličanski Maribor. Mesto in njegova bližnja okolica v času reformacije in protireformacije v 16. in na začetku 17. stoletja, s poudarkom na času vrhunca in zatrtja tukajšnje evangeličanske skupnosti med letoma 1587 in 1602 (tipkopis magistrskega dela), Maribor 2010 (dalje: Oman, Evangeličanski Maribor); isti, Dokumenti o reformaciji in protireformaciji v Mariboru 1589–1607. Kritična objava arhivskih dokumentov, Maribor 2012, str. 7–9 (Oman, Dokumenti o reformaciji). 55 Matej Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji. Zgodovinska črtica, Maribor 1889, str. 77–103 (dalje: Slekovec, Škofija in nadduhovnija v Ptuji); Franc Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis, Ljubljana 1926, str. 271 (dalje: Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje); Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 690–698; Jože Mlinarič, Ptujska župnija v času reformacije ter protireformacije in katoliške prenove, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513 = Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1513. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru = Internationales Symposion Das Stadtrecht von Ptuj (Pettau) im mitteleuropäischen Raum, Ptuj, 5.–7. november 1997 (ur. Marija Hernja Masten et al.), Ptuj 2003, str. 53–68 (dalje: Mlinarič, Ptujska župnija). 56 Metod Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik z uredniškim od- borom), Celje 1991, str. 118–122 (dalje: Benedik, Protireformacija in katoliška prenova); Johann Stolzer, Die Grazer Schatz-, Kun- st- und Rüstkammer unter Kaiser Friedrich III. und den Erzherzögen Karl II. und Ferdinand III. (tipkopis doktorske disertacije), Graz 2002, str. 26 (dalje: Stolzer, Die Grazer Schatz-, Kunst- und Rüstkammer). 36 Tanja Martelanc veroizpovedi. Ponovna vzpostavitev „stare vere“ je bila za Ferdinanda II. tudi politično pomembna, saj so mu deželni stanovi z izsiljevanjem vedno novih in novih verskih svoboščin v bistvu skušali odvzeti politično moč. Zato je v svojih deželah izrecno zahteval le katoliško veroizpoved, saj je tako veliko lažje centra- liziral in osnoval absolutistično oblast.57 Protestantizem je bil do konca leta 1602 v notranjeavstrijskih deželah že skorajda popolnoma izkoreninjen. Izjema je bil le Celovec, ki je bil last deželnih stanov. Škof Martin Brenner je tam nekajkrat posredoval. Tisti plemiči, ki pa so svojo zvestobo še vedno priznavali augsburški veri, so bili dokončno izgnani leta 1628.58 Reformacijske komisije so poskrbele, da so se vladarjeve odredbe v praksi dejansko izvršile. Po uspešnem delovanju na avstrijskem Štajerskem se je refor- macijska komisija na prelomu 16. stoletja mudila v Mariboru, kjer se je večina bivših protestantov izrekla za katolike, drugi so bili izgnani iz mesta. Leseno protestantsko kapelo pri Betnavi so zažgali, predikantovo stanovanje in učilnico pa razstrelili. Požigu niso ušle niti protestantske knjige. Enako je bilo na Ptuju, kjer pa ni bilo večjega upora, ter v Celju. Celjanom so razstrelili evangeličansko cerkev v Govčah pri Žalcu. V Slovenj Gradcu leta 1600 ni bilo več protestantov, zato tam komisija ni imela večjega dela.59 Na Kranjskem je pričel rekatolizacijo škof Tomaž Hren ob koncu leta 1600. V Ljubljani je po „spreobrnjenju“ večine Ljubljančanov le 15 ali 16 meščanov ostalo zvestih augsburški veroizpovedi. Nato je svoje delovanje nadaljeval v Kamniku, Kranju in Tržiču, kjer je bil prav tako uspešen. V Škofji Loki, kjer so komisije že pred njim poskušale zatreti razširjanje nove vere,60 je leta 1600 57 Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 116–119; Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umet- nosti. Die Rolle des Bischofs Tomaž Hren in der slowenischen bildenden Kunst, Ljubljana 1988, str. 20–21 (dalje: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa); Igor Grdina, Hrenov odnos do protestantov, v: Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 232, 242 (dalje: Grdina, Hrenov odnos do protestantov); Andrej Hozjan, Tomaž Hren in drugi tedanji škofje Notranje Avstrije, v: Hre- nov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 100–101 (dalje: Hozjan, Tomaž Hren); Johann Rainer, Die Grazer Nuntiatur (1580–1622), v: Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 53–65 (dalje: Rainer, Die Grazer Nuntiatur); Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 117–122; Vinko Škafar, Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Ma- riboru (1613–1784), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 64 (1993), št. 1, str. 67 (dalje: Škafar, Knjige in knjižnica); Cavazza, La controriforma nella contea di Gorizia, str. 143–153; Rudolf Höfer, Bischof Martin Brenner als Gegenreformator und katholischer Reformer, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v no- tranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 37 (dalje: Höfer, Bischof Martin Brenner); Hozjan – Potočnik, Zgodovina 2, str. 196–202; Kralj, 250-letnica goriške nadškofije, str. 272; Stolzer, Die Grazer Schatz-, Kunst- und Rüstkammer, str. 30. 58 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 21; Grdina, Hrenov odnos do protestantov, str. 234–240; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 818–833; Hozjan – Potočnik, Zgodovina 2, str. 201. 59 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 277–278; Richter, Maribor v reformacijski dobi, str. 102–104; Mlinarič, Maribor do začetka 17. stoletja, str. 136; isti, Prizadevanja sekovskih škofov, str. 13–27; isti, Maribor od začetkov, str. 190–191; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 826–829; Mlinarič, Ptujska župnija, str. 57–69; Oman, Dokumenti o reformaciji. 60 Več o tem v: Judita Šega, Protestantizem na Loškem. Ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja, Ljubljana 2008, str. 18–19, 35–46 (dalje: Šega, Protestantizem na Loškem). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 37 prepričal še tistih nekaj zakrknjenih protestantov. Na dvorišču loškega gradu je dal zažgati tudi krivoverske knjige. Tako je že leta 1602 uspešno zaključil nalogo na ozemlju svoje škofije.61 Vendar pomeni čas reformacijskih komisij le prvo stopnjo v procesu za- trtja protestantizma v Notranji Avstriji. Sledila ji je še doba notranje rekatoli- zacije dežel, ki je potekala v veliki meri pod taktirko dveh novoveških redov: jezuitov62 in kapucinov.63 Redovno življenje na naših tleh je v začetku novega veka nazadovalo. Stari redovi so moralno in duhovno propadli, mnogi menihi so prestopili k protestantom, „novopečeni“ protestantski plemiški dobrotniki so predvsem uboštvenim redovom odrekli podporo, od katere so bili odvisni skozi stoletja. Vrh vsega so Turki opustošili veliko samostanov. Zato je nekaj redovnih hiš v tistem času celo prenehalo delovati, med njimi kartuzije v Jur- kloštru, Pleterjah in Bistri ter avguštinski in frančiškanski samostan v Ljublja- ni. Pomen novih redov, ki so se trudili, da bi med ljudstvom obnovili zaupanje v katoliško Cerkev, je tako v tistem času prišel toliko bolj do izraza. Predvsem so si prizadevali, da ne bi bila rekatolizacija le navidezna, ampak tudi resnična in dolgotrajna. Jezuiti so v mestih ustanavljali razne izobraževalne ustanove in skrbeli za spreobrnitev višjega sloja, kapucini pa so delovali ne le v me- stih ampak tudi na podeželju. Pozneje so nov zagon dobile tudi druge redovne skupnosti, ki so na Slovenskem delovale že pred reformacijo, npr. frančiškani, avguštinci, klarise idr.64 Kapucinski red je bil na našem ozemlju deležen izdatne moralne in fi- nančne pomoči vladarja. Habsburžani so se posluževali kapucinov ne le zaradi globoke verske prepričanosti, ampak so jih podpirali tudi zaradi njihovega po- zitivnega delovanja v okviru rekatolizacije preprostega ljudstva. Posebno tesno povezavo med cesarsko hišo in kapucini pa predstavlja dunajski kapucinski sa- mostan s tamkajšnjo cesarsko grobnico ter zakladnico, ki kažeta na izjemno naklonjenost in zaupanje cesarske rodbine do tega reda.65 61 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 833–837. 62 Več o jezuitih in njihovem delovanju na Slovenskem v: Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija, Ljubljana 1992 (dalje: Jezuiti na Slovenskem); Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1998 (dalje: Jezuitski kolegij v Ljubljani). 63 Pomembna publikacija, ki je nastala prav na temo kapucinov v času reformacije in po njej in na katero se v nadaljnjem sklicujem, je: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern. Leben und Wirken der Kapuziner im Zeitalter der Reformation. Quellen zur Entstehung der franziskanischen Reform und zu ihrer frühen Entfaltung im deutschen Sprachraum (ur. Niklaus Kuster – Morus Thomas – Oktavian Schmucki), Kevelaer 2003 (dalje: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern). 64 Anton Košir, Okvirni pregled zgodovine redovništva na Slovenskem, v: „Za bolje svjedočenje Evanđelija“ – zbornik radova Prvog redovniškog tjedna (Zagreb, 4–6. IX. 1973), Zagreb 1973, str. 101–131 (dalje: Košir, Okvirni pregled zgodovine redovništva); Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 679–683; Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti, str. 179–182. 65 Poleg moških predstavnikov so pomembno vlogo pri razširitvi in priljubljenosti reda v habsburškem dednem prostoru odigrale predvsem ženske predstavnice te vladarske hiše, ki so, še preden je bilo to dovoljeno drugim predstavnikom vladarskih hiš, imele vstop v samostansko klavzuro, tako da so bile vedno v stikih s patri, prim. Cassian von Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich. Zum 350jährigen Bestand der Wiener Kapuzinerprovinz (1600–1950), v: Collectanea Franciscana 20 (1950), št. 3-4, str. 32–38 38 Tanja Martelanc Eden prvih pomembnejših dobrotnikov kapucinskega reda med Habsbur- žani je bil Ferdinand II. Tirolski (1529–1595), drugi sin cesarja Ferdinanda I. Upravljal je Češko, na Madžarskem se je boril proti Turkom. Leta 1557 se je skrivno poročil s Filipino Welser, hčerko patricija iz Augsburga, s katero je imel več otrok. Po smrti svojega očeta je podedoval Tirolsko s prednjimi dežela- mi. Bil je zagret protireformator in strasten ljubitelj umetnosti. Leta 1582 se je po smrti svoje prve žene vnovič poročil z Ano Katarino Gonzaga Mantovsko (1566–1621), hčerko vojvode Vilijema Mantovskega in Eleonore Avstrijske, Fri- derikove sestre. Z njo je imel tri hčerke. Na prošnjo prebivalcev Rovereta bli- zu Trenta je že leta 1574 dovolil ustanovitev kapucinskega samostana, ki so ga zgradili naslednje leto. To je bil prvi kapucinski samostan na habsburških tleh.66 Leta 1585 mu je sledil še samostan v Arcu. Innsbruški kapucinski samostan, ki je igral pomembno vlogo pri ustanovitvi Tirolske kapucinske province in razširi- tvi kapucinskega reda na drugi strani Alp, je bil leta 1593 ustanovljen na izrecno željo Ane Katarine.67 Ana Katarina je bila namreč zaslužna, da so kapucini že pred ustanovitvijo v mestu pridigali v adventnem in postnem času. Bila je izredno pobožna. Že zgodaj je izrazila željo, da bi odšla v samostan, zelo blizu pa so ji bili predvsem kapucini. Ponoči je v času, ko so kapucini molili v koru cerkve, vstala in tudi sama molila. Velikokrat se je postila in jedla le kruh ter pila vodo, se bičala ter jih v vsem želela posnemati. Celo spala je na precej neudobni postelji in priso- stvovala več mašam dnevno. Veliko denarja je namenila za liturgično opremo samostana in je kapucinom tudi drugače finančno pomagala. Bili so njeni dvor- ni pridigarji in spovedniki. Kapucinski samostan je s pokritim hodnikom celo povezala s knežjo rezidenco in si v samostanu uredila manjši oratorij. Po smrti svojega moža je leta 1607 ustanovila samostan servitinj in pet let pozneje vsto- pila v njihov red. Ker pa je kapucini od takrat dalje ne bi mogli več spovedovati, je njen kapucinski spovednik iz kapucinskega reda prestopil k servitom.68 Rudolf II. (1552–1612) je leta 1600 v Pragi, ki je bila takrat glavno mesto cesarstva, podprl gradnjo kapucinskega samostana na Hradčanih in v ta namen (dalje: Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich); Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 34–37; isti, Protireformacija in kato- liška prenova, str. 117; Susanne Hehenberger, Der kaiserliche Schatz bei den Kapuzinern in Wien, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), St. Pölten 2008, str. 539–540 (dalje: Hehenberger, Der kaiserliche Schatz). 66 Prvi kapucinski samostan na nemško govorečem ozemlju so na pobudo milanskega škofa sv. Karla Boromejskega (1538–1584) ustanovili leta 1581 v švicarskem Altdorfu, čeprav nekatera tuja literatura kot prvega zmotno navaja innsbruškega, prim. Mi- chael Hetzenauer, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck. Das erste dieses Ordens in Deutschland, Innsbruck 1893 (dalje: Hetzenauer, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck); Agapit Hohenegger, Geschichte der Tirolischen Kapuziner-Ordensprovinz (1593–1893) 1, Innsbruck 1913, str. 1–2 (dalje: Hohenegger, Geschichte der Tirolischen Kapuziner-Ordensprovinz). 67 Hetzenauer, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck, str. 4, 46–47; Franz Caramelle, 400 Jahre Kapuzinerkloster Innsbruck, v: Tiroler Landschaften 45 (1994–1995), str. 97 (dalje: Caramelle, 400 Jahre Kapuzinerkloster Innsbruck); Massani, Die Nordtiroler Kapuzi- nerprovinz str. 235–236. 68 Hetzenauer, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck, str. 4, 46–47; Caramelle, 400 Jahre Kapuzinerkloster Innsbruck, str. 97. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 39 daroval finančna sredstva. Pozneje pa je zaradi bolezni in pod vplivom pro- testantskega astrologa želel celo izgnati kapucine iz svojih dežel. Od tega ga je odvrnil slikar in kapucin Cosimo (Paolo) Piazza da Castelfranco (ok. 1560– 1620),69 ki je deloval na njegovem dvoru.70 Istočasno so se kapucini na Dunaju naselili v predmestju St. Ulrich, zunaj mestnih vrat, kjer je bil vpliv protestantizma izredno močan. Za ustanovitev sa- mostana si je močno prizadeval Melchior Klesl (1552–1630), passavski generalni vikar in konvertit, ki se je ostro uprl novi veri. Leta 1603 je bila posvečena cerkev v čast sv. Frančišku Asiškemu. Razdejana je bila ob turškem obleganju Dunaja leta 1683 in danes ne obstaja več.71 Drugi kapucinski samostan na Dunaju je bil zgrajen dve desetletji pozneje. Cesar Matija (1557–1619), ki je krono prevzel leta 1612, ko je v Pragi preminil Rudolf II., in njegova žena, pobožna cesarica Ana (1585–1618), hčerka zgoraj omenjenih nadvojvode Ferdinanda II. Tirolskega in Ane Katarine, sta bila ve- lika podpornika kapucinskega reda. To dokazuje tudi odlomek iz protokolne knjige češko-avstrijsko-štajerskega komisariata, ki je nastal ob visokem obisku kapucinskega samostana v Linzu: Von diesem Linzer Aufenthalt seiner Majestät zogen die Brüder Kapuziner, die in Linz weilten, nicht geringen Nutzen. Seine kaiserliche Majestät Kaiser Matthias nämlich und seine erlauchte Gemahlin Kaiserin Anna Maria faß- ten besondere Zuneigung und Verehrung zu den demütigen Armen, die ihre Profeß und ihre Regel nicht nachlässig, sondern in aller Strenge beobachte- ten. Sie würdigten sich sogar, sich persönlich zu unserem Haus zu begeben, unseren Konvent zu betreten, aus besonderer Liebe zu unserem Orden die dortigen Brüder zu besuchen und jedem einzelnen nach deutschem Brauch als Zeichen besonderen Wohlwollens die Hände zu ehrfürchtigem Kusse darzubieten.72 Cesarica, ki je namreč v Innsbrucku že mlada prišla v stik s kapucini, je leta 1617 v testamentu ukazala, naj se v središču mesta na dunajskem trgu Mehlmarkt (današnji Neuer Markt) ustanovi kapucinski samostan in grobna kapela z oltarjem, ki naj bo njeno in moževo zadnje počivališče. V ta namen 69 Več o slikarju Paolu Piazzi v: Michal Šronĕk, Paolo Piazza – ein malender Kapuziner im rudolfinischen Prag, v: Prag um 1600. Beiträge zur Kunst und Kultur am Hofe Rudolfs II., Freren 1988, str. 284 (dalje: Šronĕk, Paolo Piazza). 70 Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 21–23; Hyazinth Frey, Die Beziehungen der Kapuziner zu Ungarn bis zur Gründung des ersten Klosters (1595–1647), Budapest 1949, str. 19 (dalje: Frey, Die Beziehungen der Kapuziner zu Ungarn). 71 Magdalena Hawlik-van de Water, Die Kaisergruft. Begräbnisstätte Habsburger in Wien, Wien 1987, str. 16–17 (dalje: Hawlik-van de Water, Die Kaisergruft); Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern, str. 351; Verena Friedrich, Kapuzinerkirche in Wien „Heilige Maria von den Engeln“, Passau 2006, str. 2 (dalje: Friedrich, Kapuzinerkirche in Wien). 72 Cit. po: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern, str. 347. 40 Tanja Martelanc je kapucinom zapustila veliko dragocenih predmetov, predvsem relikvij, ter fi- nančna sredstva za izgradnjo samostana in grobnice. Po njuni smrti leta 1622 je začel gradnjo Ferdinand II. Leta 1627 je bila kripta pod molitvenim korom dokončana in posvečena, šest let pozneje pa so cesarja Matijo in njegovo ženo prenesli v tamkajšnjo grobnico.73 Pokopavanje v samostanskih cerkvah ni bilo nič nenavadnega in je bilo že od časov Merovingov izredno priljubljeno. Spomnimo npr. na Westminster, St. Denis, Escorial Filipa II., Theatinergruft Maxa Emanuela v Münchnu itd. Veli- kokrat so se vladarji pokopavali v cerkvi, ki jim je bila ljuba oz. so jo sami usta- novili, saj so kot podporniki imeli to pravico. Pokopavanje v določeni cerkvi pa je bilo zanje tudi vprašanje prestiža. Tako so tej cerkvi in redu dali še posebno težo. Večina trupel Habsburžanov je bila pokopanih v kripti kapucinske cerkve na Dunaju, srce in velikokrat tudi jezik so bili shranjeni v žari v loretski kapeli v avguštinski dvorni cerkvi (pomembno mesto v Habsburški vladarski hiši so na- mreč imeli tudi bosonogi avguštinci, ki so v kapucinski cerkvi poleg kapucinov prisostvovali pogrebu umrlega vladarja), drugi notranji organi (intestina) pa so bili pokopani v bakreni posodi v stari vojvodski grobnici v katakombah cerkve sv. Štefana. Pomembnejša izjema je npr. le Ferdinand II., ki si je že leta 1614 v Gradcu zgradil mavzolej, v katerem je bil leta 1637 pokopan.74 Ferdinand II. je bil sin nadvojvode Karla II. Notranjeavstrijskega in njegove žene Marije Bavarske (1551–1608). Šolal se je na jezuitskih kolegijih v Gradcu in Ingolstadtu. Po smrti svojega očeta leta 1590 je nominalno postal deželni knez notranjeavstrijskih dežel, dejansko pa je vodil Notranjo Avstrijo od leta 1596 da- lje.75 Pred poroko s svojo sestrično, pravoverno bavarsko princeso Marijo Ano (1574–1616), ki si je za osebnega spovednika izbrala prav kapucina (spovednik je bil takrat tako pomemben kot tajni svetovalec), je poromal v Loreto in Rim, kjer se je srečal s papežem Klemnom VIII., ki ga je napeljal k temu, da se je protire- formacije v svojih deželah lotil z vso vnemo. Jezuitska izobrazba in navdušenje nad potovanjem v svete kraje sta ga še bolj spodbudila, da se je radikalno trudil izkoreniniti protestantizem iz svojih dežel. V nasprotju s svojimi predhodniki 73 Ludwig Mayer, Kaisergruft bei den P. P. Kapuzinern in Wien. Ein historisch-chronologisches Verzeichniss aller daselbst ruhenden höchsten Personen bis auf die heutige Zeit, Wien 1867, str. 3–5 (dalje: Mayer, Kaisergruft bei den P. P. Kapuzinern in Wien); Pater Hubertus, Zur Geschichte der Kaisergruft in Wien, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksich- tigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens (ur. Chrysostomus Schulte), München 1928, str. 128 (dalje: Hubertus, Zur Geschichte der Kaisergruft); Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 23; Dorothy Gies Mcguigan, Habsburžani privatno, Ljubljana 1970, str. 151 (dalje: Mcguigan, Habsburžani privatno); Hawlick-van de Water, Die Kaisergruft, str. 18; I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1270, 1295–1303 (dalje: I frati cappuccini 4); Friedrich, Kapuzinerkirche in Wien, str. 2–6; Hehenberger, Der kaiserliche Schatz, str. 543–544. 74 Magdalena Hawlick-van de Water, Der schöne Tod. Zeremonialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640 und 1740, Wien 1989, str. 42, 44, 73, 79 (dalje: Hawlick-van de Water, Der schöne Tod). 75 Eden njegovih skrbnikov po očetovi smrti je bil tudi njegov sorodnik Ferdinand II. Tirolski, prim. Johann Peter Silbert, Ferdinand der Zweite. Römischer Kaiser und seine Zeit, Wien 1836, str. 8 (dalje: Silbert, Ferdinand der Zweite). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 41 je bil Ferdinand II. brezkompromisen in prav zaradi tega tudi najbolj uspešen protireformatorski vladar. Ker je cesar Matija ostal brez potomcev, je za svojega naslednika izbral Ferdinanda, ki je bil leta 1617 okronan v Pragi za češkega kra- lja, leto pozneje za kralja Madžarske, leta 1619, po smrti Matije, pa je postal še cesar in se iz Gradca preselil na Dunaj. S svojo protireformatorsko politiko, ki jo je vodil že v notranjeavstrijskih deželah, je nadaljeval v celotnem cesarstvu.76 Bil je izredno pobožen, skorajda bigoten. Njegova pobožnost se kaže tudi v tem, da je velik del dneva namenil molitvi, vsak dan je tudi vsaj enkrat pri- sostvoval mašni daritvi. V svoji pretirani krepostnosti je šel celo tako daleč, da je dal zažgati vse slike iz zbirke Rudolfa II., ki so bile zanj pohujšljive ali nemoralne. Posebno veliko je naredil za kapucinski red. Velja za ustanovitelja Štajerske kapucinske province, saj se je osebno zavzel za ustanovitev in bil sku- paj z družino prisoten pri položitvi temeljnega kamna za prvi graški kapucinski samostan, ki ga je večkrat tudi obiskal.77 Kapucinski samostan v Gradcu naj bi bil postavljen na mestu, kjer je bilo poprej zažganih 10.000 protestantskih knjig. Tako naj bi se zgradba dvignila aus der Asche78 reformacije. Slika na glavnem oltarju z naslovom Apoteoza protireformacije,79 delo graškega dvornega slikarja Giovannija Pietra de Pomisa (ok. 1565 ali 1569/70–1633) iz ok. leta 1602,80 se popolnoma vklaplja v protireformatorsko politiko Ferdinanda II. Na samostan- skem dvorišču je uredil tudi nov vodnjak, daroval je tri kelihe, od katerih je bil eden še posebej dragocen.81 Med dobrotnike graškega kapucinskega samostana štejemo tudi njegovo mater, Marijo Bavarsko, eno glavnih zagovornic katoliške vere v notranjeav- strijskih deželah, ki je zaslužna predvsem za opremo cerkve.82 Ferdinand II. je 76 McGuigan, Habsburžani privatno, str. 159; Walter Pohl – Karl Vocelka, Die Habsburger. Eine europäische Familiengeschichte, Graz 1996, str. 195–206, 217 (dalje: Pohl – Vocelka, Die Habsburger). 77 Prepis pisem, ki bolje osvetljujejo zgodovino ustanovitve graškega kapucinskega samostana, je objavljen v: I frati cappuccini 4, str. 1423–1427. 78 Cit. po: Rochus Kohlbach, Die barocken Kirchen von Graz, Graz 1951, str. 40 (dalje: Kohlbach, Die barocken Kirchen). 79 Nadvojvodi Ferdinandu II., oboroženemu s križem, zlatim runom in vladarsko palico, personifikacija Cerkve podaja meč in ščit v boju zoper protestante. V ozadju je upodobljena cerkev sv. Petra v Rimu, simbol papeštva in katoliške Cerkve. Ob njem so razni svetniki, ki mesto Gradec priporočajo Kristusu. Za podrobni opis slike gl. Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 41–42; Kurt Woisetschläger, Die österreichischen Werke, v: Giovanni Pietro de Pomis. Der innerösterreichische Hofkünstler. 1569 bis 1633 (ur. Kurt Woisetschläger), Graz 1974, str. 145–146 (dalje: Woisetschläger, Die österreichischen Werke); Christine Rabensteiner, Das Hochaltarbild der Antonius von Padua-Kirche restauriert, v: Joanneum aktuell 4 (1999), str. 12–13 (dalje: Rabensteiner, Das Hochaltarbild der Antonius von Padua-Kirche); Gottfried Biedermann, Zur Frage der „propaganda fidei“ und der „gegenrefor- matorische“ Inhalte im Werk des Pietro de Pomis, Hofmalers Erzherzog Ferdinands von Innenösterreich, v: Festschrift Gerhard Pferschy zum 70. Geburtstag (ur. Historisches Verein für Steiermark und Steiermärkisches Landesarchiv), Graz 2000, str. 374–376 (dalje: Biedermann, Zur Frage der „propaganda fidei“). 80 Woisetschläger, Die österreichischen Werke, str. 145. 81 Silbert, Ferdinand der Zweite, str. 434–439; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 72–75; Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 23–24; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 34–37, 133–134; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 26; Pohl – Vocelka, Die Habsburger, str. 197–198. 82 Marija Bavarska je na lastne stroške uredila levo stransko kapelo ter samostanski cerkvi darovala slike, čudodelni kip Marije z Jezuščkom in relikvije, prim. Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 42. 42 Tanja Martelanc pomagal tudi pri ustanovitvi ljubljanskega, ptujskega, celjskega, mariborskega, reškega, bruškega, radgonskega in še kakšnega kapucinskega samostana, ne le v okvirih Štajerske kapucinske province, ampak tudi v celotnem cesarstvu. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je izpolnil željo cesarici Ani in v središču Dunaja postavil kapucinski samostan z grobnico. Skupaj z družino je prisostvoval pri postavitvi temeljnega kamna.83 Kapucinom je bil naklonjen tudi njegov sin, Ferdinand III. (1608–1657). Vladarsko žezlo je sprejel leta 1637; ko se je poročil s špansko princeso Marijo Ano (1606–1646), hčerko španskega kralja Filipa III., je skupaj z nevesto pri- šlo iz Španije na Dunaj tudi več kapucinov, med njimi njen osebni spovednik. Često je obiskoval grobnico svojih prednikov in kapucinski samostan na Du- naju, dejaven je bil tudi pri beatifikaciji kapucinov sv. Feliksa Kantališkega, sv. Fidelisa iz Sigmaringena in sv. Jožefa iz Leonisse. Kapucine je visoko cenil ter jim priznaval pomembno vlogo pri rekatolizaciji cesarstva. Leta 1656, ko je na Dunaju potekal generalni kapitelj reda, je namreč papežu o kapucinih povedal naslednje: Wir zweifeln nicht, daß es Euer Heiligkeit wohl bekannt ist, daß der Kapu- ziner=Orden sowohl in Deutschland, als auch in allen unsern Ländern in großer Achtung stehe, indem er sich das Zutrauen der höhern und niedern Volksclasse, ja sogar derjenigen, die noch nicht in den Schoß der katholischen Kirche züruckkehrten, erworben hat. Alles dieses müssen wir der aufrecht er- haltenen Klosterzucht der Kapuziner und ihrem unermüdeten Fleiße, den sie auf den Predigtkanzeln und auch in den Beichtstühlen beweisen, zuschrei- ben. Wir wünschen daher, daß die Kapuziner sich auch für die Zukunft mit dem Predigen des göttlichen Wortes, und mit andern geistlichen Arbeiten be- schäftigen möchten, und dieß um so mehr, da unsere Provinzen gegenwärtig an den Weltgeistlichen einen großen Mangel leiden.84 V času njegovega vladanja so se izredno pomnožili kapucinski samostani na Češkem in Avstrijskem.85 83 Kurze Darstellung der Gründung und Erhaltung des Kapuziner-Klosters auf dem neuen Markt in Wien. Nebst einem Anhange von der Schatzkammer, von den Begräbniss-Feyerlichkeiten der Allerhöchsten Herrschaften und von der kaiserlichen Gruft. Bey Gelegenheit der zweyhundertjährigen Jubelfeyer der Stiftung dieses Klosters, am 8. Sept. 1822, Wien 1822, str. 8–9 (dalje: Kurze Darstellung); Silbert, Ferdinand der Zweite, str. 434–439; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 72–75; Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 23–24; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 34–37, 133–134; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 26; Vinko Škafar, Hren ter kapucini in drugi redovi, v: Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 265–266 (dalje: Škafar, Hren ter kapucini); Pohl – Vocelka, Die Habsburger, str. 197–198. 84 Cit. po: Kurze Darstellung, str. 15–16. 85 Več o Ferdinandu III. in njegovi naklonjenosti do kapucinov v: Kurze Darstellung, str. 11–18. Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 24; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 134. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 43 Leopold I. (1658–1705), vnuk Ferdinanda II. in sin Ferdinanda III. ter nje- gove prve žene Marije Ane, je bil prav tako kot njegov ded izredno pobožen. Ker je bil njegov starejši brat Ferdinand IV. (1633–1654) predviden za cesarja, je bil Leopold prepričan, da bo postal duhovnik. Ko pa je njegov starejši brat nepri- čakovano preminil, je prevzel vodenje Notranje Avstrije, takratne Madžarske in Češke ter po očetovi smrti še cesarstva. Poročen je bil trikrat, nazadnje z Eleo- noro Magdaleno Pfalško-Neuburško (1655–1720), hčerko Filipa Vilijema Pfal- ško-Neuburškega, ki je bila do kapucinov neizmerno darežljiva. Cilje protire- formacije je postavljal nad vse druge politične cilje. Poleg gradnje raznih palač, cerkva, razvoja gledališča in opere, je Leopold I. kot pravi protireformatorski vladar podpiral tudi kapucine. Bil je v izredno dobrih odnosih s kapucinom p. Markom iz Aviana. Ko je bil Dunaj leta 1683 osvobojen turškega obleganja, je Leopold I. novico o tem prejel prav od kapucina Marka, ki je sodeloval še pri osvoboditvi Bude in Beograda. Kapucin je bil njegov osebni svetovalec in zvest prijatelj. Ko je v dunajskem kapucinskem samostanu pater ležal na smrtni postelji, je Leopold I. z družino od njega prejel še zadnje spodbudne besede in blagoslov.86 Leopold I. je tudi pospeševal naseljevanje kapucinskega reda na ob- močju Like in Krbave. Tja je leta 1685 poslal misijonarit dva kapucina. Tako ce- sar Ferdinand III. kot tudi Leopold I. sta kapucine tako visoko cenila, da sta za svet o cesarskih zadevah vprašala kar kapucina Emericha Sinellija (1622–1685), ki ga je Leopold I. celo povzdignil v dunajskega škofa, čeprav se je skromni ka- pucin temu upiral.87 Še bolj pobožna (živela je izredno asketsko, pogosto se je celo telesno kaznovala, ne da bi sploh grešila) in kapucinom posebno naklonjena je bila Eleonora Magdalena Terezija Pfalško-Neuburška (1655–1720), tretja žena Leo- polda I. Velikokrat je z družino zahajala v kapucinsko grobnico in tam molila, dunajskemu kapucinskemu samostanu je zapustila finančna sredstva za branje maš zadušnic. Pokopati se je dala v preprosti leseni krsti, tako kot je bila navada pri kapucinih.88 86 Več o p. Marku iz Aviana in njegovem odnosu s cesarjem Leopoldom I. v: Marco d‘Aviano. Gorizia e Gradisca dai primi studi all‘evan- gelizzazione dell‘Europa. Raccolta di studi e documenti dopo il convegno storico-spirituale del 14 ottobre 1995 (ur. Walter Arzaretti – Maurizio Qualizza), Pordenone 1998 (dalje: Marco d‘Aviano); P. Marco d‘Aviano. Corrispondenza epistolare II. Imperatore Leopoldo I. (ur. Arturo M. da Carmignano di Brenta), Abano Terme 1987 (dalje: P. Marco d‘Aviano. Corrispondenza epistolare II. Imperatore Leopoldo I.), v kateri je objavljena celotna ohranjena korespondenca med p. kapucinom in habsburškim vladarjem, ter: P. Mar- co d‘Aviano. Corrispondenza epistolare III. Famiglia imperiale. Case reali e principesche (ur. Arturo M. da Carmignano di Brenta), Venezia-Mestre 1988 (dalje: P. Marco d‘Aviano. Corrispondenza epistolare III. Famiglia imperiale. Case reali e principesche), kjer so objavljena pisma drugih visokih oseb, s katerimi si je omenjeni kapucin dopisoval. 87 Kurze Darstellung, str. 20; Hieronimus Graf, Die Kapuziner in den Türkenkriegen, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Or- dens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens (ur. Chrysostomus Schulte), München 1928, str. 127 (dalje: Graf, Die Kapuziner in den Türkenkriegen); Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 84–85; Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 24–26; McGuigan, Habsburžani privatno, str. 179; Pohl – Vocelka, Die Habsburger, str. 252–262; Hehenberger, Der kaiserliche Schatz, str. 539–540. 88 Kurze Darstellung, str. 19–23; Hehenberger, Der kaiserliche Schatz, str. 546–550. 44 Tanja Martelanc Jožef I. (1678–1711), sin Leopolda I. in Eleonore Magdalene Terezije, ki je cesarsko krono prevzel leta 1705, je zaslužen predvsem za prihod kapuci- nov v Karlobag. Prerana smrt pa mu je preprečila, da bi bil na tem področju dejavnejši.89 Še bolj kot Jožef I. je bil v tesnih stikih s kapucini njegov brat Karel VI. (1685–1740). Njegov dvorni pridigar je bil namreč kapucin, ki je poleg pri- diganja imel tudi veliko diplomatskih nalog. Karel VI. je nadaljeval politiko svojih predhodnikov in podprl ustanovitev kapucinskega hospica v Gospiću v Liki.90 Pomembna dobrotnica dunajskih kapucinov je bila Marija Terezija, hčerka Karla VI. in Elizabete Kristine. Dunajskemu kapucinskemu samostanu je daro- vala nekaj izredno dragocenih relikvij, med drugimi sv. Antona Padovanskega, sv. Janeza Nepomuka in kapucinov sv. Feliksa Kantališkega ter sv. Fidelisa iz Sigmaringena. Finančno je podpirala popravila v samostanu, razširila kapucin- sko grobnico, dala narediti nov marmorni oltar v cesarski kapeli ter razširjala čaščenje znane čudodelne slike Marije, Tolažnice žalostnih (Maria consolatrix); kopije te slike najdemo še danes v kapucinskih samostanih. Tudi kapucinski sa- mostan v Volšperku je bil po uničujočem požaru leta 1777 ponovno postavljen na cesaričine stroške.91 Njen sin, Jožef II. (1741–1790) od svojih predhodnikov ni podedoval na- klonjenosti do kapucinskega reda. Kot je bilo že povedano, je razpustil ve- liko samostanov. Kljub temu se je zavzel za ohranitev dunajskega; najverje- tneje zato, ker je bila tamkajšnja grobnica zadnje počivališče večine njegovih prednikov. Nekoliko več darežljivosti pa so bili kapucini deležni od njegovih naslednikov.92 Za skoraj vse zgoraj naštete Habsburžane lahko rečemo, da so bili vera in krščanske vrednote temelji, na katerih so gradili svojo oblast. Bog jih je spre- mljal skozi celotno življenje, njemu so se morali zahvaliti za visoko pozicijo, k njemu so se zatekali v hudih urah, pri njem so dobivali moč za nadaljnje boje. Pod pojmom enotnega verskega prepričanja so gradili in utrjevali oblast, ki ne bi bila tako trdna v primeru različnih veroizpovedi. Kapucinom so v tem okviru zaupali eno glavnih nalog rekatolizacije svojih dežel. Kapucini, takrat razmeroma mlad red, niso nosili bremena skorumpiranosti in duhovnega pro- pada starejših redov. To je bil najverjetneje tudi eden od razlogov, zakaj so jih Habsburžani izbrali za svoje zaveznike. Poleg tega so imeli kapucini pomembno 89 Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 26; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 931–932. 90 Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 26–27. 91 Kurze Darstellung, str. 24–29; Anton Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 4 (1894), str. 206 (dalje: Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih); Hubertus, Zur Geschichte der Kaisergruft, str. 128; Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 27–28; Hehenberger, Der kaiserliche Schatz, str. 550–553. 92 Kurze Darstellung, str. 29–31; Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 28–31. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 45 vlogo v bojih proti Turkom ter v diplomatskih odnosih, posebno pa so bili pri- ljubljeni pri preprostih ljudeh. Velikokrat so se povzpeli celo do mesta dvornega pridigarja in spovednika.93 Razdelitev kapucinskega reda v province je v veliki meri pripomogla tudi k spodbujanju zavesti o deželi, v kateri so ljudje živeli, saj so se meje province v večini primerov pokrivale z državnimi mejami. Zgovoren je primer goriške- ga kapucinskega samostana, ki so ga na ozemlju Habsburžanov ob izteku 16. stoletja ustanovili beneški kapucini, vendar je moral pozneje preiti v Štajersko kapucinsko provinco, saj je bila to izrecna zahteva Ferdinanda II., če bi se v nje- govih deželah osnovala samostojna provinca.94 Poleg tega je na začetku 17. sto- letja prišlo do nejasnosti glede območja nabirke med krminskimi in čedajskimi kapucini. Prvi samostan je spadal v okvire štajerske, drugi pa beneške province. Beneški in štajerski provincial sta se zato leta 1628 dogovorila, da se morajo kapucini gibati znotraj državnih meja: […] che tanto le cerche de‘ luoghi […] restino per sempre divise per ragioni di Stato. Cosí che in tutte le città, terre, ville e luogi dello Stato imperiale possino solamente cercare frati della Stiria e nelle città, terre etc., dello Stato Veneto quelli solo della provincia di Venezia.95 Meja province je bila namreč meja nabirke in pastoralnega delovanja ka- pucinov posameznega samostana. Večina samostanov nekdanje Štajerske ka- pucinske province je spadala v okvire notranjeavstrijskih dežel, dve postojanki najdemo na Salzburškem, dve v okviru Kraljevine Slavonije in dve v okviru Hrvaške vojne krajine.96 Prihod kapucinov na ozemlja Habsburžanov je sovpadal tudi z za avstrijske dežele značilno baročno pobožnostjo, t. i. Pietas Austriaca. Ta se najprej kaže v čaščenju Najsvetejšega, ki so ga izredno pospeševali prav jezuiti in kapucini,97 nato še v čaščenju Kristusovega križa, ki je v času nenehnih bojev proti Turkom in drugim heretikom postal simbol zmage. Kapucin Lovrenc Brindiški npr. naj 93 Več o tem v publikaciji: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern. 94 SI ASKP, Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki, str. 5–7. 95 Cit. po: I frati cappuccini 4, str. 1454–1455. 96 Znano je tudi, da so tržaški kapucini oskrbovali slovensko zaledje Kopra (kraje Osp, Črni Kal in Gabrovico), ki je bilo pod beneško oblastjo, saj beneški kapucini, ki so prebivali v koprskem kapucinskem samostanu, niso bili vešči slovanskega jezika, prim. Bene- dik, Kapucini na Slovenskem, str. 28. Podatke o nabirki štajerskih kapucinov najdemo v: Metod Benedik – Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, Acta Ecclesiastica Sloveniae 16 (1994) (transkripcija arhivskega vira: P. Aegidius Graecensis, Ingressus ad relationes in commissioni de origine, fundatione, statu et adjacentibus, omnium, ac singulorum conventuum fratrum minorum capucinorum provinciae Styriae, datas ad Reumum P. Procuratorem generalem ordinis in curia Romana. Anno Domini M.DCC.XX.VI., str. 319–426 (dalje: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (INGR)). 97 Več o tem v: Anna Coreth, Pietas Austriaca. Österreichische Frömmigkeit im Barock, München 1982, str. 18–19 (dalje: Coreth, Pietas Austriaca). 46 Tanja Martelanc bi se leta 1601 pri Székesfehérváru (Stuhlweizenburg ali Stolnem belem gradu) na čelu vojske na konju s križem v roki boril proti Turkom, ki jih je bilo petkrat več kot krščanske vojske. Kapucin jih je spodbudil z besedami in preroško na- povedal zmago. P. Marko iz Aviana je s križem v roki za boj navduševal vojake, ko so Turki leta 1683 oblegali Dunaj.98 Pomembno mesto je zasedalo tudi čašče- nje Marije, ki je postala zavetnica katoliške vojske v boju proti nevernikom. Ma- rija je bila izredno priljubljena tudi med kapucini. Zaslugo za zgoraj omenjeno zmago nad Turki je sv. Lovrenc Brindiški pripisoval prav Devici Mariji, p. Mar- ko iz Aviana pa je goreče podpiral marijanska proslavljanja konec 17. stoletja.99 Ne nazadnje se je Pietas Austriaca izražala tudi v čaščenju svetnikov, tipičnih za baročni čas.100 Posebno izstopajoče in s kapucini v tesni povezavi je čaščenje lavretanske Matere Božje, ki se je kazalo v gradnji kopij loretske svete hiše101 v vseh habs- burških dednih deželah, še posebej pa po zmagi v bitki na Beli gori leta 1620, ko je Ferdinand II. s pomočjo katoliške lige premagal protestantske upornike na Češkem. Poleg tega je Ferdinand II. na svojem popotovanju po Apeninskem polotoku leta 1598 naredil še postanek v Loretu, kjer je prisostvoval pri maši v tamkajšnji cerkvi in se zaobljubil, da bo svoje dežele očistil „krive vere“. Marija je že prej veljala za simbol zmage nad Turki, sedaj pa je postala še simbol zma- ge nad reformacijo (Maria de Victoria). Velikokrat so jo poimenovali tudi die Hausmutter des Erzhauses,102 saj je veljala celo za zavetnico habsburške cesarske hiše.103 98 Aktiven je bil tudi pri poznejših bojih proti polmesecu, zato so ga imenovali kar der Retter des Reiches, cit. po: Graf, Die Kapuziner in den Türkenkriegen, str. 125–127. Gl. Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 69–70; Coreth, Pietas Austriaca, str. 42. 99 Posebno mesto je pri Habsburžanih zasedala Brezmadežna, ki so jo posebno častili jezuiti in vsi Frančiškovi redovi. Teološko je skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja namreč opredelil frančiškan Duns Scot. Prav Brezmadežna je bila zavetnica kapu- cinskega reda. Sv. Lovrenc Brindiški je bil znan Marijin častilec, ki je lik Marije vpletal v svoje pridige. Isto velja za kapucina Janeza Svetokriškega in Amadeja iz Gradca, prim. Coreth, Pietas Austriaca, str. 47, 59, 61; Metod Benedik, Die mariologischen Gedanken in den Predigten des P. Johannes Svetokriški und P. Amadeus von Graz, v: De cultu mariano saeculis XVII–XVIII. Acta Congressus Mariologici-Mariani Internationalis in Republica Melitensi anno 1983 celebrati, Romae 1987, str. 46–51 (dalje: Benedik, Die mari- ologischen Gedanken in den Predigten); Justin Lang, II. Orden und rel. Gemeinschaften, v: Marienlexikon 2 (ur. Remigius Bäumer – Leo Scheffczyk), St. Ottilien 1989, str. 511–512 (dalje: Lang, II. Orden und rel. Gemeinschaften); Lev Menaše, Marija v slovenski umetnosti. Ikonografija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 79 (dalje: Menaše, Marija v slovenski umetnosti); Giovanna Marino, I Cappuccini e l'Immacolata concezione in Calabria, v: L‘Immacolata nei rapporti tra l‘Italia e la Spagna (ur. Alessandra Anselmi), Roma 2008, str. 77 (dalje: Marino, I Cappuccini e l'Immacolata concezione). 100 Coreth, Pietas Austriaca, str. 73–76. 101 Kopije svete hiše (Sante Case) se v literaturi lahko različno poimenujejo: sveta hiša/hišica, lavretanska/loretska kapela, loretska hiša/hiška/hišica, pa tudi nazarenska kapela in nazareška hišica, prim. Maja Zupančič, Odmevi loretskega kulta v slovenski umet- nosti (tipkopis diplomskega dela), Ljubljana 2009, str. 14 (dalje: Zupančič, Odmevi loretskega kulta). 102 Cit. po: Hawlick-van de Water, Der schöne Tod, str. 84. 103 Več o povezavi Habsburžanov s čaščenjem loretske Matere Božje gl. Franz Matsche, Gegenreformatorische Architekturpolitik. Casa-Santa-Kopien und Habsburger Loreto-Kult nach 1620, v: Jahrbuch für Volkskunde 1 (1978), str. 91–96 (dalje: Matsche, Gegenreformatorische Architekturpolitik); Ana Lavrič, Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni ume- tnosti katoliške prenove, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protire- formacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 47 Cesarica Eleonora Gonzaga iz Mantove, druga žena cesarja Ferdinanda II., je leta 1624 poslala v Loreto tri arhitekte, da bi natančno preučili sveto hišico ter jo v enaki obliki in dimenzijah zgradili v dvorni avguštinski cerkvi na Du- naju. To je bila ena najpomembnejših kopij, ki je nastala leta 1627 v glavni ladji te cerkve.104 S cesarjem Ferdinandom IV. pa je loretska kapela postala izredno pomembna, saj je v grobnici, t. i. Herzgruft, ki je edini še ohranjeni del kapele, uredil zadnje počivališče src habsburških cesarjev.105 Loretske kapele najdemo pri samostanih raznih redov.106 Izjemno veliko jih je nastalo v povezavi s kapucini ali v sklopu njihovih samostanskih kom- pleksov. Kapucini so namreč pogosto in radi obiskovali nazareško hišico, še posebej po izgradnji samostana Recanati, ki leži v njeni bližini. V loretski ka- peli so opravljali tudi razne službe.107 Prav tako je pri raziskovanju primar- ne kapucinske arhitekture model svete hišice iz Loreta izredno pomemben, saj naj bi se prvi kapucini pri gradnji svojih cerkva zgledovali prav po me- rah loretske hiše,108 najverjetneje pa so se naslonili tudi na njeno preprosto zunanjščino in notranjščino.109 Znane kopije loretskih kapel, ki so nastale v povezavi s kapucini, tako najdemo npr. v Krakovu na Poljskem, na Hradča- nih v Pragi,110 Nikolsburgu (Mikulovu), Fulneku, Chrudimu in Rumburgu na Češkem,111 Klausnu (Chiusi)112 in Boznu (Bolzanu)113 na južnem Tirolskem, M. Dolinar et al.), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 633 (dalje: Lavrič, Vloga ljubljanskih škofov); Walter Pötzl, Loreto, v: Marienlexikon 4 (ur. Remigius Bäumer – Leo Scheffczyk), St. Ottilien 1992, str. 155 (dalje: Pötzl, Loreto); Monika Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich von Trsat bis Prag (tipkopis doktorske disertacije), Wien 2000 (dalje: Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich); Walpurga Oppeker, Barocker Bauwurm auch bei den Bettelorden?, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), St. Pölten 2008, str. 623 (dalje: Oppeker, Barocker Bauwurm). 104 Načrt dunajske avguštinske cerkve z vrisano loretsko kapelo iz prve polovice 17. stoletja je objavljen v: Moriz Dreger, Bauges- chichte der k. k. Hofburg in Wien bis zum XIX. Jahrhunderte, Wien 1914, str. 16 (dalje: Dreger, Baugeschichte der k. k. Hofburg). 105 Matsche, Gegenreformatorische Architekturpolitik, str. 87; Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 16; Hawlick-van de Water, Der schöne Tod, str. 85–87. 106 Več o tem v: Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 624. 107 O tesni povezavi med kapucini in Loretom gl. Pietro Vittorino Regni, Loreto e i cappuccini. Storia, devozione e servizio della Santa Casa, Loreto 1995, str. 36–47 (dalje: Regni, Loreto e i cappuccini); Giuseppe Avarucci, I servizi dei cappuccini nel santuario di Loreto. Il MS.AB dell‘archivio generale dell‘ordine, v: Collectanea Franciscana 83 (2013), št. 3-4, str. 451–489 (dalje: Avarucci, I servizi dei cappuccini). 108 Stuart Patrick Lingo, The Capuchins and the Art of History. Retrospection and Reform in the Arts in Late Renaissance Italy (tipkopis doktorske disertacije), Cambridge 1998, str. 45 (dalje: Lingo, The Capuchins and the Art). 109 Za več o tem gl. poglavje: 2.2.1 Gradbena dejavnost kapucinskega reda. 110 Kopija svete hiše na Hradčanih je leta 1626 oz. 1627 nastala v neposredni bližini kapucinskega samostana in je bila z njim ve- dno tesno povezana, prim. Matsche, Gegenreformatorische Architekturpolitik, str. 85–86. Več o loretski kapeli na Hradčanih v: Laurentius a Zatec Rabas, Führer durch die Kirche, den Kreuzgang u. die Loretokapelle der p.p. Kapuziner in Prag am Hradschin, Prag 1934 (dalje: Rabas, Führer durch die Kirche); Hana Havránková, Das Prager Loreto, Prag 1991 (dalje: Havránková, Das Prager Loreto). 111 Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 624–625. Več o kapucinskem samostanu in loretski kapeli v Rumburgu v: Klára Mágrová, Kapu- zinerkloster und Lorettokapelle in Rumburg, Rumburg 2010 (dalje: Mágrová, Kapuzinerkloster und Lorettokapelle). 112 Več o tem v: Lara Toffoli, Das Kapuzinerkloster und seine Kunstschätze, v: 300 Jahre Kapuzinerkloster in Klausen, Klausen 1999, str. 25–35 (dalje: Toffoli, Das Kapuzinerkloster und seine Kunstschätze). 113 Več o tem v: Robert Prenner, Die seelsorgliche Tätigkeit der Kapuziner in Bozen, v: Der Schlern 74 (2000), št. 4-5, str. 237–238 48 Tanja Martelanc Riedu na severnem Tirolskem,114 Hergiswaldu pri Zürichu in Stühlingenu115 ter še bi lahko naštevali. Nobena izjema ni niti Štajerska kapucinska provinca, kjer je bilo po do sedaj pridobljenih podatkih kar dvanajst stranskih kapel in dve cerkvi posve- čenih loretski Materi Božji. Na ožjem slovenskem ozemlju jih tako najdemo pri celjskih,116 novomeških,117 kranjskih,118 in škofjeloških119 kapucinih. Kopijo loretske kapele so ob mariborskem gradu leta 1655 zgradili Khisli, ustanovitelji mariborskega kapucinskega samostana. Loretska kapela je bila posvečena isti dan kot grobnica Khislov v mariborski kapucinski cerkvi.120 To pa tudi niso bile edine kopije loretske kapele na Slovenskem. Imeli so jih oz. jih še imajo tudi drugi redovi, npr. avguštinci, minoriti in frančiška- ni.121 Najbolj znano je dal zgraditi ljubljanski škof Tomaž Hren v Nazarjah. Iz Loreta je pridobil natančne mere in načrt ter opis opreme, poleg tega se je posvetoval še z ljubljanskim jezuitom Vincentiusom Amigonom in dvema kapucinskima patroma.122 A vendar jih je bilo največ zgrajenih prav v kapu- cinskih cerkvah. Loretski Materi Božji posvečene kapele poleg zgoraj naštetih v Sloveniji so bile oz. so še pri kapucinskih samostanih v Celovcu, Hartbergu, Brucku na Muri, Murauu, Schwanbergu, Leibnitzu in Knittelfeldu, njej sta bili posvečeni tudi cerkvi v Krminu in Tamswegu.123 Nedvomno je večina navedenih kapel in (dalje: Prenner, Die seelsorgliche Tätigkeit). 114 Massani, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz, str. 53. 115 Več o tem v: Konradin Roth, Beiträge zur Geschichte der Loretokapelle und des Kapuzinerklosters zu Stühlingen, Koblenz 1956 (dalje: Roth, Beiträge zur Geschichte der Loretokapelle). 116 Gorazd Babič, Kapucinski samostan v Celju do 1. sv. vojne (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 2001, str. 40 (dalje: Babič, Kapu- cinski samostan v Celju). 117 Metod Benedik, Kapucini v Novem mestu, v: Zgodovinski časopis 48 (1994), št. 2, str. 198 (dalje: Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994); isti, Kapucini v Novem mestu, v: Dolenjski zbornik (1996), str. 226 (dalje: Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1996). 118 Primož Lavtar, Vloga kapucinov v mestu Kranj (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 1998, str. 52 (dalje: Lavtar, Vloga kapucinov). 119 Arhiv Slovenske kapucinske province (SI ASKP), Materiale pro Chronica III. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Ca- pucinorum, Nr. 24. – Archiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1700 – 1800. Pars II. – 1750 – 1800. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj, Škofja Loka 2002, str. 66 (dalje: SI ASKP, Materiale pro Chronica III.); Primož Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana v Škofji Loki, v: Loški razgledi 40 (1993), str. 46 (dalje: Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana). 120 Škafar, Knjige in knjižnica, str. 71; Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 31, 49; Metod Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane. Škofja Loka, Celje 2009, str. 51–52, 77 (dalje: Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane). 121 Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 20. 122 Več o tem v: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 142–148. 123 SI ASKP, Zbirka načrtov, Kapucinski samostan v Knittelfeldu; Inge Woisetschläger-Mayer – Herwig Ebner, Die Kunstdenkmäler des Gerichtbezirkes Murau, Wien 1964, str. 424–425 (dalje: Woisetschläger-Mayer – Ebner, Die Kunstdenkmäler des Gerichtbezirkes Murau); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 24, 29, 32; Kapuzinerkloster Klagenfurt. Ein Ort der Hoffnung, Linz 1996, str. 68 (da- lje: Kapuzinerkloster Klagenfurt); Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 217; Norbert Allmer, 350 Jahre Kapuzinerkloster Hartberg. 1654–2004, v: 350 Jahre Kapuzinerkloster Hartberg. … ein Ort der Hoffnung (ur. Johannes Salawa), Hartberg 2004, str. 38 (dalje: Allmer, 350 Jahre Kapuzinerkloster Hartberg); Gerhard Ogrisek – Henry Sams – Gert Christian, Leibnitz. Die Bezirksstadt im Südsteirischen Weinland, Leibnitz 2004, str. 157 (dalje: Ogrisek – Sams – Christian, Leibnitz). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 49 cerkva odraz globoke povezanosti kapucinov s tem svetim mestom, ne smemo pa spregledati dejstva, da so najverjetneje nastajale tudi v povezavi s habsbur- škim čaščenjem loretske Matere Božje. V primerjavi z jezuiti so kapucini vedno imeli odprta vrata predvsem za preprosto ljudstvo. V času po Tridentinskem koncilu so veljali za red, ki je resnično živel po načelih sv. Frančiška Asiškega, v popolnem nasprotju z nekaterimi starejšimi redovi, ki jih je želja po bogastvu „izpridila“. Zato tudi ne čudi, da so bili izjemno priljubljeni prav pri skromnih in revnih ljudskih množicah. Vernika so pritegnili in vključili v cerkveno občestvo; tam je našel duhovno oporo v stiskah in strahovih. Poleg duhovnih vaj so uvedli ljudske misijone, kjer so namenjali veliko pozornosti razlagi pomena evharistije in svete spovedi. Delovali so tudi v odročnih krajih, kjer so prebivali verniki, ki si lastnega dušnega pastirja niso mogli privoščiti. Posebno radi so stregli bolnim, gobavim in na smrt obsojenim. Protireformacijske uspehe so dosegli tudi na področju pridige. Nagovarjali so vse sloje takratne družbe.124 Poleg tega so razširjali čaščenje svetnikov, v 18. stoletju zlasti svojih.125 Velikokrat so se posvetni veljaki odločili za podporo kapucinom tudi iz finančnih razlogov, saj so bili kapucini uboštveni red, ki ni smel posedovati lastnine; preživljali so se z nabiranjem miloščine. Tudi gradnja kapucinskega samostana je bila zara- di svoje preprostosti in skromnosti finančno ugodnejša kot gradnja katerekoli druge redovne hiše.126 1.3.3 Meceni kapucinov na Slovenskem Med dobrotnike kapucinskega reda na Slovenskem štejemo tako predstav- nike visokega klera, ki so pod taktirko vladarja izvajali rekatolizacijo, kot tudi plemiče in meščane, tako stroge katoličane kot spreobrnjence, ter preprosto ljudstvo, ki je pogosteje kar samo izrazilo željo, da bi se kapucini naselili v nji- hovem kraju; ker pa niso imeli finančnih sredstev, so pri gradnji samostanov pomagali predvsem z ročnim delom. V 16. stoletju v Gorici ne najdemo močnejših redovniških družin, temveč le maloštevilne minorite v samostanu sv. Frančiška. Zato so bile postne pri- dige beneškega kapucina p. Rafaela iz Arca leta 1583 ter drugih kapucinov, ki so mu sledili, toliko bolj zaželene in obiskane. Ker so se kapucini Goričanom 124 Več o tem v: Širca, Renesančni humanizem, str. 205–216. 125 Več o ikonografiji kapucinskih svetnikov v: Tanja Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda na Slovenskem v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem [Elektronski vir: http://sd18.zrc-sazu.si/LinkClick.aspx?fileticket=ZiJcOtwAw eI%3d&tabid=58] (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011, str. 121–143 (dalje: Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda). 126 Arno Herzig, Der Zwang zum wahren Glauben. Rekatholisierung vom 16. bis zum 18. Jahrhundert, Göttingen 2000, str. 89 (dalje: Herzig, Der Zwang zum wahren Glauben); Matthias Ilg, Die Kapuziner, v: Orden und Klöster im Zeitalter von Reformation und katho- lischer Reform 1500–1700 (ur. Friedhelm Jürgensmeier – Regina Elisabeth Schwerdtfeger), Münster 2007, str. 229–235 (dalje: Ilg, Die Kapuziner). 50 Tanja Martelanc močno priljubili in ker so si želeli affinchè la Contea avesse per tutto l‘anno i suoi predicatori, non solo nella quaresima ma tutte le domeniche e feste,127 so leta 1591 v mestu ustanovili kapucinski samostan, prvega v okviru Notranje Avstrije in hkrati slovenskega etničnega prostora. Jožef Rabatta, deželni na- mestnik, je skupaj z deželnimi stanovi poklical v mesto beneške kapucine. V pismu, ki so ga deželni stanovi poslali v Gradec, so zapisali, da si želijo imeti v Gorici samostan kapucinov predvsem per placare la giusta ira di Dio, sradicare i vizi, vieppiù crescenti e ristabilire la decenza, la pietà e l‘amor di Dio Onnipos- sente e per ricondurre alla fede cattolica quelle persone della Contea che ancora aderiscono all‘eresia.128 Samostan so ustanovile naslednje goriške družine (ne- katere med njimi so bile nekaj let poprej celo obtožene simpatiziranja s pro- testantskimi idejami): Rabatta, Colloredo, Orzon, Eck, Lanthieri, Strassoldo, Neuhaus, Panizzoli, De Grazia, Formentini, Dornberg, Arardi idr.129 K temu jih je po Valvasorju pregovoril Janez Tavčar (ok. 1547–1597), takratni župnik v Gorici in poznejši ljubljanski škof, ki je prvi pripeljal kapucine na Sloven- sko.130 Veliko je k ustanovitvi kapucinskega samostana v Gorici prispevala tudi avstrijska komora; darovala je zemljo, ki so jo nato zamenjali s tisto, ki je bila namenjena gradnji. Poleg tega je regent Ernest za gradnjo samostana dovo- lil sekati v komornem gozdu Panovec. Goriški deželni stanovi so našli pravo oporo pri gradnji tudi v ovdoveli vladarici Mariji Bavarski, goreči zagovornici „prave vere“.131 127 Cit. po: Carlo Roccabruna, La fondazione del convento dei Cappuccini a Gorizia, v: Studi goriziani 12 (1949), str. 120 (dalje: Rocca- bruna, La fondazione del convento). 128 Cit. po: prav tam, str. 121. 129 Med donatorji se omenja tudi Rajmund Thurn (della Torre), dobrotnik krminskih kapucinov. Več o tem v: Pietro Tomasin, La Chiesa e l’antico Convento dei frati Cappuccini fuori di Porta Cavana a Trieste, v: Archeografo triestino 20 (1895), str. 280 (dalje: Tomasin, La Chiesa e l’antico Convento); Roccabruna, La fondazione del convento, str. 119–120. 130 Janez Tavčar je bil doma iz Štanjela na Krasu. Leta 1574 je postal župnik v Gorici in pozneje še goriški arhidiakon. Zelo se je zavzemal za rekatolizacijo Goriške dežele. Pozneje ga je nadvojvoda Karel II. imenoval za ljubljanskega škofa, leta 1584 pa ga je poklical v Gradec za tajnega svetovalca in namestnika, prim. Capuder, O luteranstvu na Goriškem, 1910, str. 3; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 41; Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, str. 122–127; isti, Kapucini v notranjeavstrijskih de- želah, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notran- jeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994 str. 86 (dalje: Benedik, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, 1994); Franci Petrič, Ljubljanski škof Janez Tavčar, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireforma- cija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 48 (dalje: Petrič, Ljubljanski škof Janez Tavčar); Vincenc Rajšp, Tomaž Hren – deželni namestnik v Gradcu, v: Hrenov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1998, str. 91 (dalje: Rajšp, Tomaž Hren); France M. Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve Goriške nadškofije, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 29 (2002), str. 73 (dalje: Dolinar, Oglejski patriarhat in Slovenci). 131 Tomasin, La Chiesa e l’antico Convento, str. 281; Roccabruna, La fondazione del convento, str. 118–119; Davide da Portogruaro, I Cappuccini Veneti a Gorizia 1591–1610, v: Studi goriziani 15 (1954), str. 8–13 (dalje: da Portogruaro, I Cappuccini Veneti); Carlo Morelli di Schoenfeld, Istoria della contea di Gorizia. In quatro Volumi. Compresavi un Appendice di note illustrative 1, Gorizia 1972, str. 280–281 (dalje: Morelli di Schoenfeld, Istoria della contea di Gorizia); Luigi Tavano, La riforma cattolica nel Goriziano attraver- so i nuovi ordini religiosi dal 1591, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 51 Tudi v Sveti oz. današnji Vipavski Križ so poklicali kapucine predvsem zaradi tega, da bi izkoreninili še zadnje sledi protestantizma. Svetokriški Thurni so bili namreč eni najbolj gorečih zagovornikov nove vere na Goriškem. Prav na povabilo goriškega glavarja in svetokriškega gospoda Jurija Thurna se je na Goriškem leta 1563 mudil Primož Trubar. Še leta 1583 je vizitator Pavel Bizancij (1529–1587) poročal, da so v Svetem Križu skoraj sami protestantje. Z nastopom „protireformatorsko nastrojenega“ Ferdinanda II. pa so se goriški plemiči vsaj navidezno opredelili za katoličane, sicer bi se morali izseliti. Zato so svetokriški Thurni leta 1605 zbežali na Češko132 in svetokriško gospostvo prodali pravover- nim Attemsom, ki so bili za svojo zvestobo vladarski hiši tudi obilno nagrajeni. Še istega leta je bil Hermanu Attemsu (1564–1611)133 podeljen naziv barona s predikatom Svetokriški, njegovi sinovi pa so bili leta 1630 povzdignjeni v grofe. Kmalu po prihodu Attemsov so se spreobrnili tudi Križani, ki so že leta 1626 zaprosili za kapucine. Bržkone da bi podčrtali svojo pravovernost in domnevno izbrisali sume simpatiziranja s protestantizmom v krogu svojega sorodstva134 (v poročilu o protestantih na Goriškem vizitatorja Jerneja Porcie iz leta 1570 je namreč med tistimi, ki so prejemali zakramente pod obema podobama, nave- den Friderik Attems,135 morda stric zgoraj omenjenega Hermana Attemsa), so Attemsi v Križu ustanovili kapucinski samostan.136 Kot glavni ustanovitelj kapucinskega samostana se omenja Janez Friderik Attems (1593–1663), ki je bil izredno blizu vladarjem Ferdinandu II., Ferdinan- du III. in Leopoldu I. Izkazal se je tako na vojaškem kot tudi na diplomatskem področju. Leta 1625 je bil sprejet v koroške, naslednje leto v spodnjeavstrijske in leta 1643 v kranjske deželne stanove. Leta 1649 je bil imenovan za vicedoma vojvodine Kranjske. Bil je vrhovni dvorni učitelj na dvoru med letoma 1637 France M. Dolinar et al.), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 159–160 (dalje: Tavano, La riforma cattolica nel Goriziano); Luci- ano Spangher, Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francesco dei frati minori conventuali, Gorizia 1994, str. 88 (dalje: Spangher, Gorizia e il Convento). 132 Henrik Matija Thurn, ki je prodal svetokriško gospostvo Attemsom, je bil eden najpomembnejših reformatorskih upornikov na Češkem. Po porazu protestantov na Beli gori se je izognil smrtni kazni tako, da je zbežal na Sedmograško, prim. Pohl – Vocelka, Die Habsburger, str. 201–206. 133 Herman Attems je nadvojvodo Ferdinanda II. spremljal na znamenitem romanju v Loreto in Rim, njegov oče Jakob Adam Attems (1526–1590) pa je bil višji dvorni učitelj in vzgojitelj mladega nadvojvode, prim. Franz Ilwof, Die Grafen von Attems. Freiherren von Heiligenkreuz in ihrem Wirken in und für Steiermark. Mit 2 Porträts und 3 genealogischen Tabellen, Graz 1897, str. 10 (dalje: Ilwof, Die Grafen von Attems); Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 815. 134 Franc Kralj navaja, da so bili svetokriški Attemsi eni vodilnih protestantov v Gorici, prim. Franc Kralj – Angel Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu. 350-letnica samostanske cerkve, Ljubljana 1993, str. 19–23 (dalje: Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu), kar pa ne drži popolnoma. S protestanti sta največ simpatizirala le Andrej in Bernard Attems, ki pa sta pripadala drugi veji goriških Attemsov, in sicer pečanski, prim. Klinec, Marija v zgodovini Goriške, str. 56–57. 135 Dokument se nahaja v Videmskem nadškofijskem arhivu, objavljen pa je v: Alex Cittadella, Porcia (di) Bartolomeo, nunzio apo- stolico, v: Nuovo liruti. Dizionario biografico dei friulani 2, Udine 2009, str. 2041 (dalje: Cittadella, Porcia (di) Bartolomeo). 136 Klinec, Marija v zgodovini Goriške, str. 84; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 155; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 19; Tanja Martelanc, Družina Attems. Njena vloga na Goriškem in širše, v: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 7 (2010), str. 10–11 (dalje: Martelanc, Družina Attems). 52 Tanja Martelanc in 1643, ko je spremljal nadvojvodinjo Cecilijo Renato na poroko s poljskim kraljem Ladislavom. Pozneje je bil višji konjušnik ovdovele cesarice Eleonore Avguste.137 Samostan je grof ustanovil potem, ko sta mu v rosnih letih umrli dve hčerkici, ki sta v cerkveni grobnici tudi pokopani. Temeljni kamen so leta 1637 slavnostno prinesli grofje Ferdinand in Maksimilijan Attems, brata ustanovi- telja samostana, ter Bernardin in Lovrenc Lanthieri, predstavnika nekdaj pri- kritih evangeličanov na Goriškem. Cerkev naj bi bila sezidana že pred letom 1642, posvečena pa je bila leto zatem. Gradnjo je vodil znani goriški arhitekt Giovanni Battista Traversa, ki ga je leta 1638 goriški deželni glavar na prošnjo svetokriškega gospoda poslal v Križ, da bi tam dva dni v tednu nadziral gra- dnjo samostana. Gradnja celotnega samostanskega kompleksa se je zaključila šele po letu 1647. V vogalu kapucinske cerkve naj bi si ustanovitelj postavil tudi poseben kor (danes stoji na tem mestu pevski kor), ki je bil s hodnikom povezan z gradom (podobno povezavo najdemo pri innsbruških kapucinih), na listni strani pa grobnico, v kateri je pokopanih okrog deset predstavnikov družine Attems.138 Zanimiva je tudi njegova poslednja želja, ki kaže na izjemno povezanost in naklonjenost do kapucinov. Želel je biti pokopan v kapucinski cerkvi, njegov pogreb pa naj bi bil sila preprost: njegovo truplo naj bi oblekli v kapucinski habit in ob krsti prižgali le dve bakli.139 Svojim potomcem je naročil, naj patre dvakrat tedensko oskrbujejo z mesom in kruhom, septembra pa naj jim poklonijo sod dobrega terana. V testamentu je ustanovitelj namenil denar tudi za 2000 maš zadušnic.140 Za kapucine so zvesto skrbeli tudi njegovi potomci, ki so bili do samosta- na še posebej darežljivi. Leta 1708 je grofica Marija Ana Attems, vdova Franca Antona Attemsa (1645–1704), sina ustanovitelja samostana, darovala samosta- nu hlev in senik. Tudi lavantinski škof Jožef Ožbalt Attems je leta 1744 samo- stanu zapustil svoje knjige, ki so si jih njegovi sorodniki smeli izposoditi pri 137 Več o tem v: Martelanc, Družina Attems, str. 10–11 in v tam navedeni literaturi ter arhivskih virih. 138 Podatki o tem, kdo počiva v kapucinski grobnici, so različni. Nekateri seznami so krajši, nekateri pa daljši. Nedvomno pa so bili v njej k večnemu počitku položeni grof Janez Friderik Attems ter njegovi moški potomci s soprogami in otroki do prapravnuka Avgusta Antona in njegove žene Izabele, prim. Steiermärkisches Landesarchiv Graz (AT StLA), Archiv Pallavicino Familie, K 3 H 30, Aus dem Stifterbuch des Klosters Hl. Kreuz, derzeit im Konvent von Cilli; Abschrift aus dem Stifterbuch des Kapuzinerklosters Heiligenkreuz; SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis (tipkopis kronike), s. l. s. d., str. 83–84 (dalje: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis). 139 Podobno preprosto so se dali pokopati tudi nekateri predstavniki Habsburžanov. 140 AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 26 H 393, Maria Victoria Pallavicino, Familienbuch des Hauses Attems (dalje: AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 26); SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 2; Ilwof, Die Grafen von Attems, str. 12–14; Klinec, Marija v zgodovini Goriške, str. 52; Janez Höfler, Nekaj zgodovinskega gradiva k arhitekturi 17. stoletja na Slovenskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 17 (1981), str. 91–95 (dalje: Höfler, Nekaj zgodovinskega gradiva); Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 23–25; Metoda Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega v Vipavskem Križu, v: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper XI. 2 (ur. Luka Vidmar), Celje 2004, str. 240 (dalje: Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega); Martelanc, Družina Attems, str. 10–11. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 53 kapucinih.141 Svetokriški kapucini so živeli tudi od miloščine, ki so jim jo na- menjali Križani in okoliški prebivalci. Drva so dobivali iz cesarskih gozdov iz okolice Idrije, saj se je njihovo področje delovanja raztezalo vse tja do znanega rudarskega mesta. Med dobrotnike svetokriškega kapucinskega samostana lah- ko štejemo celo cesarja Franca Jožefa I. (1830–1916), ki je leta 1884 samostanu daroval 300 gld.142 Naklonjenost družine Attems do redov sv. Frančiška Asiškega se je začela že s prvim predstavnikom te družine, Friderikom Attemsom (1447–1517), ki se je iz Furlanije preselil na Goriško in dal v minoritski cerkvi sv. Frančiška v Go- rici postaviti stransko kapelo sv. Mihaela, v kateri je bila družinska grobnica.143 Navdušenja nad kapucini so se svetokriški Attemsi najverjetneje navzeli na Du- naju, v Pragi in Gradcu, kjer so bili kapucini dvorni pridigarji in spovedniki, Attemsi pa so se tam pogosto mudili. Brez dvoma so želeli na tak ali drugačen način posnemati svoje gospodarje in se jim priljubiti. Tako kot Habsburžani so si tudi Attemsi v kapucinski cerkvi uredili svojo Kapuzinergruft, svetokriškemu samostanu so darovali tudi precej relikvij, med drugimi sv. Valentina ter delček Gospodovega križa, ki sta bili preneseni prav z Dunaja.144 Zanimiva je tudi ustanovitev mariborskega kapucinskega samostana, saj je njegovo gradnjo podpirala ena od družin, ki jo štejemo v sam vrh zagovornikov protestantizma na Slovenskem. Vse je seveda potekalo pod budnim očesom Ferdinanda II., ki je leta 1609 v dogovoru z graškim nuncijem Janezom Krstni- kom Salvagom (1560–1632) načrtoval kapucinska samostana v Mariboru in na Ptuju. Leta 1611 sta kapucinom mariborski grof in lastnik mariborskega gradu Janez Jakob Khisl (1565–1637) in njegova žena Marija, hčerka Konrada Than- hausna in Doroteje roj. Teuffenbach ter vdova Jurija Jerneja Zwickla, oddelila prostor pred mestnim obzidjem pri graških vratih in darovala finančna sredstva za zidavo samostana. Tudi samostanski vrt je Khisl postopoma kupoval in pre- puščal kapucinom. Temeljni kamen je dve leti pozneje blagoslovil ljubljanski škof Tomaž Hren,145 cerkev pa je leta 1620 posvetil sekovski škof Jakob Eberlein (1575–1633).146 141 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 26; AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 26 H 394; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 25, 38–39. 142 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 49; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 25, 28. 143 Več o tem v: Spangher, Gorizia e il Convento, str. 94. 144 AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 26 H 392; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 24. 145 V temeljih cerkve naj bi bili vloženi ustanoviteljev pozlačeni novec, Hrenov srebrnik in spominski zlatnik, prim. Škafar, Knji- ge in knjižnica, str. 68; Julijana Visočnik, Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 43 (2011), št. 2, str. 456 (dalje: Visočnik, Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru). 146 Josef Andreas Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Mit historischen Notizen und Anmerkungen 2, Graz 1885, str. 181–182 (dalje: Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon); Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 75–76; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 68–70; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26–27; Barbara Žabota, Družina Khisl v 54 Tanja Martelanc Kapucini so bili poklicani v Maribor prav v času izrazite rekatolizacije. Na začetku so jih protestantje v mestu celo želeli oblatiti, vendar so se kapu- cini pri Mariborčanih potem hitro priljubili. Hrenov zadnji stavek v pridigi ob polaganju temeljnega kamna je v tem pogledu izredno poveden: Glej, naši sovražniki so poraženi: pojdimo očistit svetišče in ga obnovit!147 Janez Jakob (tudi Janž ali Hans Jakob) Khisl (tudi Khiesel, Khiels, Khisel ali Kisel) je bil sin Janeza Khisla in Marije Paradeiser. Njegovi predniki so bili v drugi četrtini 16. stoletja navadni meščani, ki so se preživljali s trgovino, v prvi četrtini 17. stoletja pa so se povzpeli do grofov. Bili so med najvidnejšimi protestanti na Kranjskem.148 Tudi Janez Jakob je bil vzgojen v protestantskem duhu, vendar se je pozneje spreobrnil in postal zagret katolik,149 saj se omenja ne le kot ustanovitelj mariborskega kapucinskega samostana, ampak tudi kot pobudnik gradnje cerkve v Novi Štifti ter drugih sakralnih objektov. Šolal se je v Padovi, bil je tajni svetnik Ferdinanda II., poveljnik trdnjave v Gradcu ter predsednik vojnega sveta. Kot koroški deželan je omenjen med letoma 1608 in 1611. Leta 1623 je bil povzdignjen v grofa s predikatom pl. Kočevski (von Got- tschee). Poleg Kočevja je imel v lasti mariborski grad, Fridrihštajn, posestva v Betnavi, Slovenski Bistrici, na Ravnem Polju, Poljanah, v Ribnici, Šentjanžu in Črncih. Bil je velik ljubitelj umetnosti, posebno glasbe. V svojem spodnjem mariborskem gradu je imel dvor s kapelnikom, kantorjem, dvornim slikar- jem in arhitektom. Ker ni imel moškega potomca, je posinovil ženinega sina iz prejšnjega zakona, Jurija Jerneja Zwickla (?–ok. 1656), ki je od takrat da- lje lahko uporabljal njegov priimek. Kljub temu je družina sredi 18. stoletja izumrla.150 Ustanovitelja mariborskega kapucinskega samostana Janez Jakob Khisl in njegova žena Marija Thanhausen sta leta 1614, ko je bilo najverjetneje samo- stansko poslopje že zgrajeno, zaprosila za dovoljenje za vstop v samostansko klavzuro skupaj s spremstvom. Dovoljenje sta pozneje pod strogimi pogoji izjemoma dobila. Kapucini so jima bili namreč izredno blizu. Leta 1638 je dal zgodnjem novem veku (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 2001, str. 91 (dalje: Žabota, Družina Khisl v zgodnjem novem veku). 147 Cit. po: Visočnik, Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, str. 463. 148 Vid Khisl, dedek Janeza Jakoba, je bil predstavnik prve generacije protestantov na Kranjskem. Njegov sin Janez je aktivno podpi- ral reformacijsko gibanje, tako izdaje protestantskih knjig kot tudi najpomembnejšega predstavnika nove vere na Slovenskem, Primoža Trubarja. Njegov sin Jurij, brat Janeza Jakoba, je bil eden vodilnih protestantov. Primož Trubar mu je celo posvetil vse izdaje slovenske protestantske pesmarice Ta celi catehismus, eni psalmi…, prim. Barbara Žabota, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, v: Stati inu obstati. Revija za vprašanja protestantizma 3 (2007), št. 5-6, str. 163–169 (dalje: Žabota, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije). 149 Prav tako kot Janez Jakob sta se rekatolizirala tudi njegova brata Vid in Karel, prim. Žabota, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, str. 171. 150 Danilo Pokorn, Khisli, v: Enciklopedija Slovenije 5 (ur. Marjan Javornik et al.), Ljubljana 1991, str. 60–61 (dalje: Pokorn, Khisli); Žabota, Družina Khisl v zgodnjem novem veku, str. 90–91; isti, Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 51 (2003), št. 1, str. 1–26 (dalje: Žabota, Rodbina Khisl); isti, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, str. 160–173. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 55 Jurij Jernej Khisl po smrti svojih staršev prizidati ob zakristiji grobno kapelo Blažene Device Marije, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega, ki je bila posvečena leta 1661. V njej so pokopani Janez Jakob Khisl, Janez Jakob II. Khisl, vnuk grofa Khisla, in Marija Elizabeta Trautmannsdorf roj. Khisl – ti trije imajo spominske napise –, ter nekateri drugi predstavniki omenjene družine, vendar so krste brez napisov.151 Mariborski kapucini so nekdaj tudi hranili podobo ustanovitelja samostana Janeza Jakoba Khisla na mrtvaškem odru, ki pa je danes spravljena v depojih Pokrajinskega muzeja v Mariboru.152 Naklonjenost do kapucinov je nadaljeval tudi posinovljenec, Jurij Jernej, ki je leta 1655 dal narediti novo kapelo ob mariborskem gradu, kopijo svete hiše. V njej pa so skoraj vsak dan opravljali mašne daritve bodisi kapucini bodisi minoriti.153 Družina Khisl je pomembna tudi kot dobrotnica graškega kapucinske- ga samostana, saj je Šarlota Poliksena grofica Khisl, roj. Montecuccoli, po- ročena z vnukom ustanovitelja mariborskega kapucinskega samostana Jane- zom Jakobom II., leta 1692 dala narediti oltar v tamkajšnji kapeli Štirinajstih priprošnjikov.154 Kapucini so bili med Mariborčani izredno priljubljeni; posebno v času hudih kug v 17. stoletju so nesebično pomagali vsem obolelim. Zato je sv. Frančišek Asiški na kužnem znamenju na Glavnem trgu pred mestno hišo, ki ga je leta 1743 naredil kipar Jožef Straub (1712–1756), upodobljen v kapucin- skem habitu.155 Prvi ptujski kapucinski samostan sta ustanovila nadvojvoda Ferdinand II. in njegova žena Marija Ana. Za zidavo samostana je večjo vsoto zapustil tudi admontski opat Johann Hofmann (1552–1614). Temeljni kamen za cerkev je leta 1615 položil škof Tomaž Hren, za ptujske kapucine je škof Hren izplačal tudi 32 cekinov za nakup tabernaklja. Samostan je stal na mestu, ki kapuci- nom zaradi mestnega vrveža ni bilo pogodu, zato so ta samostan razpustili in ga na novo zgradili na drugi lokaciji. Ponovno je pri gradnji sodeloval cesar Ferdinand II. Ta je leta 1622 prodal ptujski grad in njegova posestva Janezu Ul- riku Eggenberškemu (1568–1634) in mu ukazal, naj kapucinom da primerno 151 Grobnica je danes še edini ohranjeni del nekdanjega kapucinskega samostana v Mariboru, vendar je težko dostopna. 152 Reprodukcija slike v: Michael Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu Mar- burg, Marburg 1909, str. 348, 351 (dalje: Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria). 153 Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 5–11; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 69–74. 154 Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 44; Heidelinde Pickl-Herk, Die Minderbrüder. Minoriten, Franziskaner, Kapuziner in der Steier- mark. Begleitheft zur Ausstellung 16.5. – 30.9.1990, Diözesanmuseum Graz, Graz 1990, str. 45 (dalje: Pickl-Herk, Die Minderbrü- der); Bernhard A. Reismann – Franz Mittermüller, Geschichte der Stadt Graz 4, Graz 2003, str. 238–239 (dalje: Reismann – Mit- termüller, Geschichte der Stadt Graz); Žabota, Rodbina Khisl, str. 22; isti, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, str. 173. Ista Šarlota je podarila kapucinskemu samostanu v Mariboru knjigo Wolfganga Schallererja iz leta 1682, prim. Škafar, Knjige in knjižnica, str. 88. 155 Škafar, Knjige in knjižnica, str. 73. 56 Tanja Martelanc zemljišče zunaj mestnega obzidja ter jim tam zgradi nov samostan s cerkvijo. Že naslednje leto je škof Jakob Eberlein blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev, leta 1630 pa jo je še posvetil.156 Prav tako kot Khisli so se tudi Eggenbergi s podjetnostjo in premišljeni- mi trgovskimi in ženitvenimi potezami hitro povzpeli po družbeni lestvici od navadnih trgovcev, mestnih sodnikov in kovačev denarja do enega najbolj bo- gatih in vplivnih plemiških rodov na Štajerskem. Janez Ulrik Eggenberški je bil v mladih letih vzgojen v protestantskem duhu. Šolal se je celo v znamenitem Tübingenu. Da bi obdržal svoja posestva in pridobil naklonjenost vladarja, se je spreobrnil in bil zato bogato nagrajen, saj je postal eden najtesnejših sode- lavcev in prijateljev Ferdinanda II. Leta 1598 je bil povzdignjen v barona, leta 1602 je postal hkratni deželni glavar Kranjske, Štajerske in Koroške, naslednje leto finančni minister dvorne zbornice, leta 1620 je bil odlikovan z redom Zla- tega runa, tri leta pozneje je – kot prvi plemič v Notranji Avstriji – dobil naziv kneza, leta 1624 je postal deželni namestnik notranjeavstrijskih dežel in leta 1628 še vojvoda krumlovški. Tako visokih in hkratnih položajev ni v tistem času zasedal nihče. To mu je uspelo le tako, da je izbrisal madež protestantizma, ko se mu je odpovedal. Zato je daroval ogromno finančnih sredstev za zidavo ra- znih cerkva ter ustanavljanje bratovščin. Njegovi potomci so mu v tem sledili. Eggenbergi so izumrli z Janezom Antonom II. Eggenberškim, vnukom Janeza Ulrika.157 Med dobrotnike kapucinskega samostana na Ptuju moramo prišteti tudi plemenite Leslieje, ki so se izkazali po požaru leta 1705, ki je uničil vse oltarje v cerkvi, zakristijo ter celotno samostansko knjižnico. Takrat je bil ptujski gospod Jakob Ernest grof Leslie (1669–1737). Njegova rodbina je izhajala s Škotske, nje- govi predniki pa so se že v 17. stoletju odlikovali v vojaških in diplomatskih službah avstrijskih Habsburžanov. Jakob Ernest je bil rojen na Škotskem, svoja 156 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 77–78; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 134–135, 214; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 6; isti, Kapucini bili ljudem zelo blizu, v: Tednik (T) (4.11.1993), str. 6 (dalje: Škafar, Kapucini bili ljudem); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 27–28; Vinko Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju (1615–1786), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 75 (2004), št. 2-3, str. 270–276 (dalje: Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju). 157 Janez Ulrik Eggenberg je odigral pomembno donatorsko vlogo tudi pri zidavi minoritskega samostana v Gradcu (v samostanski cerkvi Marije pomočnice so pokopani on in nekaj njegovih naslednikov), pri gradnji samostana karmeličanov na Dunaju in v Gradcu, diskalceatov v Ljubljani in pri zidavi cerkve sv. Roka v Dobovcu pri Rogatcu. Bil je pomemben podpornik Marijine kon- gregacije Vnebovzete pri jezuitih, postavil je tudi oltar v jezuitski cerkvi. Več o Janezu Ulriku Eggenberg v: Pavel Blaznik, Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema (1591–1604), v: Loški razgledi 11 (1964), str. 43 (dalje: Blaznik, Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema); Dušan Ludvik, Eggenbergi in eggenberški arhivi, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgo- dovino 19 (1971), št. 2, str. 77 (dalje: Ludvik, Eggenbergi in eggenberški arhivi); Metoda Kemperl, Cerkveni ustanovi knezov Eggenbergov v 17. stoletju na Kranjskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 43 (2007), str. 106–110 (dalje: Kemperl, Cer- kveni ustanovi knezov Eggenbergov); Die Fürsten von Eggenberg: http://www.museum-joanneum.at/de/schloss_eggenberg/ familie_eggenberg/familiengeschichte, zapis z dne: 16. 8. 2012; Bürgerliche Anfänge: http://www.museum-joanneum.at/de/ schloss_eggenberg/familie_eggenberg/familiengeschichte/buergerliche-anfaenge, zapis z dne: 16. 8. 2012; Der erste Fürst: http://www.museum-joanneum.at/de/schloss_eggenberg/familie_eggenberg/familiengeschichte/das-fuerstenhaus, zapis z dne: 16. 8. 2012. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 57 mladostna leta pa je preživel na Štajerskem. Bil je tajni cesarski svetnik in pred- sednik spodnjeavstrijske dvorne komore.158 Poleg vladarske hiše in plemičev so bili za razširitev kapucinskega reda v slovenskem etničnem prostoru pomembni tudi predstavniki visokega klera. Kot je bilo že zgoraj posebno poudarjeno, je bil najbolj zaslužen za prihod kapuci- nov na Slovensko škof Janez Tavčar, eden najpomembnejših protireformatorjev 16. stoletja.159 V Ljubljano pa so kapucini prišli na izrecno povabilo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je kapucine in njihovo pozitivno delovanje v okviru re- katolizacije dobro poznal iz Gradca, ter na priporočilo nadvojvode Ferdinanda II., ki je dal dovoljenje, da samostan postavijo na vicedomskem vrtu. Pri gradnji so poleg škofa in nadvojvode pomagali še mestni svet, kranjski deželni stano- vi in drugi donatorji.160 Kot zanimivost naj izpostavim, da so pred izgraditvijo samostana in cerkve kapucini maševali in bivali pri poprej protestantski cerkvi sv. Elizabete, ki jim jo je ponudil prav Hren. Ta jim je tudi podaril izvod Dal- matinove Biblije.161 Zanimiva je življenjska pot tega „kranjskega apostola“, kot so mu pozneje rekli. Hrenov oče Lenart in mati Uršula sta bila namreč zagrizena evangeliča- na. Oče je preminil že v Hrenovih rosnih letih, zato je Tomaž svojo mladost preživel na Dunaju pri katoliškem stricu Gašperju Žitniku, pozneje pa so ga poslali v admontsko benediktinsko opatijo, kjer se je šolal v samostanski šoli. Od leta 1573 ga najdemo pri graških jezuitih, leta 1579 pa znova na Dunaju, kjer je zaključil študij. Leta 1588 je bil posvečen v duhovnika, postal je kanonik in stolni pridigar v Ljubljani. Leta 1596 je prevzel škofovsko palico od umrlega Tavčarja. Poleg škofovske službe je od leta 1614 do 1621 opravljal tudi službo notranjeavstrijskega deželnega namestnika v Gradcu. Tako je bil v tesnem stiku z vladarjem in imel izjemen političen vpliv. Upravna mesta v deželah so bila pod njegovim vladanjem podeljena le katoličanom, iz dežel je izganjal prote- stantske predikante in spreobračal preprosto ljudstvo s pomočjo reformacijskih komisij.162 158 Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 275–276. Več o družini Leslie v: Zapuščina rodbine Leslie na Ptujskem gradu. Razstavni katalog. Narodna galerija, Ljubljana, 22. januar–24. februar 2002 (ur. Polona Vidmar), Ptuj 2002 (dalje: Zapuščina rod- bine Leslie); Rodbina Leslie – iz kraljestva Stuartov v Habsburško cesarstvo (ur. Tatjana Štefanič), Ptuj 2009 (dalje: Rodbina Leslie). 159 Poleg kapucinskega samostana je zaslužen tudi za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, prim. Petrič, Ljubljanski škof Janez Tavčar, str. 48. 160 Več o tem v: I frati cappuccini 4, str. 1436–1437. 161 Ivan Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, v: Danica. Cerkveni časopis za slovenske pokrajine 56 (1903), str. 342 (dalje: Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve); Modest Golia, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 1 (tipkopis), Ljubljana 1956, str. 179 (dalje: Golia, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 1); Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 121–122; isti, Protireformacija in katoliška prenova, str. 145; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 72–75; Benedik, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, 1992, str. 32; Barbara Žabota, Nastanek, razvoj in usoda trga z več imeni. Kongresni trg, v: Umetnostna kronika 29 (2010), str. 6 (dalje: Žabota, Nastanek, razvoj in usoda trga). 162 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 21–22, 72–75, 84, 106–107, 134–135, 155–158, 339; Škafar, Hren ter kapucini, str. 257–270; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 819–820; Rajšp, Tomaž Hren, str. 89–93; Bogdan Kolar, Ljubljanski škof 58 Tanja Martelanc Izdatno je podpiral ustanavljanje raznih samostanov, med njimi še po- sebno kapucinskih. Leta 1607 je položil temeljni kamen za ljubljanski kapu- cinski samostan in cerkev ter ju leto pozneje še posvetil. Poleg tega je za iz- gradnjo samostana namenil denarne globe, ki so jih morali plačevati prote- stantski plemiči in predikanti. Podobno sta se z denarnimi globami, ki so jih pobirale reformacijske komisije, leta 1614 gradila ljubljanski jezuitski kolegij in cerkev. Giovanni Battista Donino je kapucinski samostan postavil na željo škofa Hrena; slednji ga je tudi izplačal.163 Škof Hren je priskrbel precej mate- riala za gradnjo, kupil zvon in v Benetkah izdelan tabernakelj, nekaj drugih potrebnih predmetov ter sliko za veliki oltar, delo beneškega umetnika Ja- koba Palme ml. (ok. 1548–1628). Poleg tega jim je daroval tudi dve oltarni menzi ter prispeval k pojedini ob posvetitvi nove cerkve. Tudi po izgradnji samostana je kapucine izdatno podpiral z raznimi darovi, izredno visoko jih je čislal in hvalil, si jih lastil za svoje, saj jih je sam uvedel v Ljubljano. Po- leg tega je poudarjal, da so kapucini pomembni za obnovitev katoliške vere, ki jo je protestantizem hotel zatreti. Ljubljanski kapucini so namreč veliko protestantov ponovno privedli v naročje katoliške Cerkve.164 Pogosto jih je obiskoval, vsako leto je v kapucinski cerkvi daroval sveto mašo. V Gornjem Gradu je kapucinom namenil hospic Helisaeolum, saj so pogosto potovali iz Ljubljane v Gradec ali Celje in so si na poti tja v hospicu lahko odpočili. Poleg kapucinov je škof Hren izdatno podpiral tudi jezuite, avguštince, frančiškane, križnike, usmiljene brate ter druge.165 Pobude za ustanovitev kapucinskega samostana pa so lahko prihajale tudi s strani meščanov. Za kranjski samostan je leta 1636 Mihael Papler, sta- rološki trgovec in graščak, v oporoki zapustil 6000 gld. Njemu v spomin je bila cerkev posvečena nadangelu Mihaelu. 1000 gld. je primaknil vicedomski urad na privolitev Ferdinanda II., ki je dovolil posek lesa v Vojvodinem gozdu, Tomaž Hren in katoliška prenova, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar), Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 60 (dalje: Kolar, Ljubljanski škof Tomaž Hren). 163 Več o stavbarju Doninu v: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 223–224; Uroš Lubej, Donino, v: Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker 28, München-Leipzig 2001, str. 558 (dalje: Lubej, Donino). 164 Več o tem v: I frati cappuccini 4, str. 1434–1435. O ljubljanskih kapucinih je Hren v nekem pismu tudi zapisal: […] V novem samostanu očetov kapucinov so nemške pridige, ki jih obiskuje ljudstvo in celo plemiški krivoverci s posebnim občudovanjem. Tako da v kratkem času upamo v vinogradu in na polju Gospodovem na bogato žetev [...], cit. po: Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 865. Tudi njegova pridiga ob postavitvi temeljnega kamna za kapucinski samostan je napisana v duhu rekatolizacije. Več o pridigi v: Julijana Visočnik, Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v: Studia Mythologica Slavica 13 (2010), str. 70 (dalje: Visočnik, Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna). 165 Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 342; Golia, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 1, str. 62, 179; isti, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 2 (tipkopis), Ljubljana 1957, str. 9 (dalje: Golia, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 2); Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 121–122; isti, Protireformacija in katoliška prenova, str. 145; isti, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, 1992, str. 32; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 21–22, 72–75, 84, 106–107, 134–135, 155–158, 339; Škafar, Hren ter kapucini, str. 257–270; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 819–820; Rajšp, Tomaž Hren, str. 89–93; Kolar, Ljubljanski škof Tomaž Hren, str. 60. Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 59 ostalo pa drugi dobrotniki.166 Kranjčani so kupili pristavo in vrt Andreja Ol- bena pred zgornjimi mestnimi vrati, kjer je pozneje stal samostan. Do izgra- dnje samostana pa so kapucini začasno prebivali v hišah Jakoba Merjasca in Jurija Paplerja, najverjetneje sorodnika zgoraj omenjenega Mihaela.167 Po stopinjah svojega predhodnika je šel tudi loški trgovec Sebastijan Lu- kančič, ki je v testamentu zapustil zemljišče in finančna sredstva za izgradnjo tamkajšnjega samostana.168 Zanimivo je dejstvo, da je bilo prav med loškimi bogatimi trgovci, fužinarji, posestniki in obrtniki nekdaj največ protestan- tov. Eden najbolj zagrizenih je bil prav Sebastijan Lukančič, odstavljeni član notranjega sveta, ki se kot simpatizer nove vere navaja tudi v arhivskih virih Bavarskega državnega arhiva v Münchnu.169 Kljub raznim verskim komisijam se je krčevito oklepal nove vere in se ni želel spreobrniti, hkrati pa tudi ne prodati svojega premoženja in zapustiti dednih dežel, kot je to velel vladar. Vendar je pozneje moralo priti do pravega ali vsaj navideznega spreobrnjenja. Morda so pomembno vlogo pri spreobrnitvi odigrali prav kranjski kapucini, ki so v Škofjo Loko često prihajali in sprejemali spreobrnjence v naročje ka- toliške Cerkve. Tudi Ločani, nekdaj „srboriti“ protestantje, so pozneje izrazili iskreno željo, da bi kapucini prišli v njihovo sredo.170 Leta 1705 je cesar Jožef I. ugodil prošnji Štajerske kapucinske province, da bi se v Škofji Loki zgradil hospic s cerkvico. Poleg Lukančiča so gradnjo nove redovne hiše podpirali še loški glavar Janez Anton Evzebij pl. Halden171 166 Za nemoteno delovanje samostana so z denarnimi prispevki skrbeli tudi ljubljanski magistrat, smledniška graščina, deželni sta- novi in kranjski mestni svet, prim. Josip Žontar (s sodelovanjem W. Schmidta in Fr. Steleta), Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 217 (dalje: Žontar, Zgodovina mesta Kranja). 167 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 216; Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Del 1. Cerkvene zadeve. Lit. A–F., Ljubljana 1985, str. 72 (dalje: Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985); Lavtar, Vloga kapucinov, str. 17, 52. 168 Neporočeni trgovec Sebastijan Lukančič je leta 1647 v oporoki zapisal, da daruje premoženje za postavitev novega kapucinskega domovanja, prim. Primož Kovač, Začetki kapucinskega samostana v Škofji Loki, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 10 (1988), str. 162 (dalje: Kovač, Začetki kapucinskega samostana). 169 Lukančiči so svoje bogastvo zgradili predvsem na takrat dobičkonosnemu železarstvu. Ker je Sebastijan Lukančič umrl brez po- tomcev, sta njegovo premoženje podedovala Jurij in Gregor Lukančič. Leta 1652 so Jurijev delež pridobile loške klarise (loška klarisa in prva opatinja ljubljanskega samostana je bila namreč Marija Lukančič), Gregorjev pa Andrej Lukančič, prim. Pavle Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka 1973, str. 329 (dalje: Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo); Damjan Hančič, Klarise na Kranjskem, Ljubljana 2005, str. 30, 71–73 (dalje: Hančič, Klarise na Kranjskem). 170 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 341–343; Kovač, Začetki kapucinskega samostana, str. 163; Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 60–61; Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 41–45; Šega, Protestantizem na Loškem, str. 18–19, 35–46; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 72–77. 171 Janez Anton Evzebij pl. Halden, baron Autenrieda, gospod Anhofena in Oxenbrunna, freisinški tajni svetnik in glavar Loškega gospostva, je dal v kapucinski cerkvi narediti dva oltarja, glavnega s podobo sv. Ane in stranskega v kapeli Marije Pomagaj s sliko, daroval zlati kelih in slike za refektorij, medtem ko je njegova žena Marija Ana Rerling za oltarje darovala potrebno opremo, njuna hčerka Marija Eva Klavdija pa je izvezla prtičke in pokrivala za ciborije, prim. Kovač, Začetki kapucinskega samostana, str. 178–180; isti, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 44–45; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 43–44, 58–59. Podatki o baronu Haldnu so povzeti po internetni strani: Monasterium.Net: http://www.mom-ca.uni-koeln.de/mom/ AT-SLA/Erzstift/SLA_OU_1707_IV_05/charter, zapis z dne: 20. 5. 2014. Več o dobrotniku Haldnu v: Ana Lavrič, Loški glavar Jožef Anton Evzebij Halden in Reslfeldova slika sv. Ane pri loških kapucinih, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 95–109 (dalje: Lavrič, Loški glavar). 60 Tanja Martelanc (do izgradnje novega domovanja so imeli kapucini svojo sobico v loškem gra- du), loški trgovci Tomaž Jugovic, Marko Oblak pl. Wolkensberg, Ivan Jakob Kos idr. Finančna podpora je prihajala tudi iz Nemčije, od koder so se poseb- no izkazali glavarjevi znanci, ter od raznih drugih dobrotnikov. Les je daro- valo loško gospostvo, ki je zanje letno skrbelo s 30 gld. miloščine. H gradnji so prispevali tudi verniki iz Železnikov, Krope in Tržiča. Ker so bili podežel- ski prebivalci revni, so pomagali z ročnim delom.172 Tudi ta samostan je odi- gral pomembno vlogo pri spreobrnitvi protestantov. Po izgraditvi samostana je kar nekaj evangeličanov, predvsem iz nemških dežel, izpovedalo katoliško vero v samostanski cerkvi.173 Celjski kapucinski samostan je bil ustanovljen na izrecno željo nadvojvode Ferdinanda II. z namenom, da bi kapucini izničili ostanke evangeličanske vere ter pokatoličanili mesto in okolico. Ustanovitev je podpiral tudi škof Tomaž Hren, še posebej pa celjski meščani. Zemljišče za gradnjo samostana je daroval meščan Zupanič (Suppanich ali Supanischt), o katerem pa je malo znanega. Za samo izgradnjo samostana so finančna sredstva prispevali predvsem verniki. Celjski kapucinski samostan se je vzdrževal z darovi mesta Celja, žičke kartu- zije, gospostva Konjice, celjskega špitala, denar pa so dobivali tudi iz državne blagajne. Zanj je škof Hren leta 1613 osebno naročil podobo za veliki oltar pri slikarju Mateju Plainerju. Slika se ni ohranila. Poleg tega je za celjske kapucine kupil v Benetkah pozlačen tabernakelj. Leta 1627 je pri slikarju Krištofu Weis- smannu naročil še eno podobo sv. Cecilije, ki se je ohranila do danes in se ne sme zamenjevati z zgoraj omenjeno.174 V Krško so kapucini prišli na željo meščanov, poprej zagrizenih prote- stantov, da bi pomagali tamkajšnjim župnikom, ki so bili velikokrat odsotni. Magistrat je za 600 gld. odkupil zemljo od meščana Redlekerja ter daroval 500 gld. za izgradnjo samostanskega kompleksa. Poleg magistrata sta po 100 gld. prispevala tudi baron Wolfgang Frankopan in baron Gašper Drašković ter krški meščani. Krški kapucini so pozneje živeli predvsem od miloščine tamkajšnjih prebivalcev.175 172 Več o dobrotnikih škofjeloškega kapucinskega samostana v: Kovač, Začetki kapucinskega samostana, str. 178–180; isti, Ustano- vitev kapucinskega samostana, str. 44–45; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 43–45, 58–59. 173 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 341–343; Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 60–61; Kovač, Začetki kapu- cinskega samostana, str. 163; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 716–717; Kovač, Ustanovitev kapucinskega samosta- na, str. 41–45; Šega, Protestantizem na Loškem, str. 18–19, 35–46; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 72–77. 174 Ignaz Orožen, Das Bisthum und Diözese Lavant. Theil III., Cilli 1880, str. 131 (dalje: Orožen, Das Bisthum und Diözese Lavant); Andrej Fekonja, Celje in okolica, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 8 (1895), št. 11, str. 724 (dalje: Fekonja, Celje in okolica); Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 75, 106–107, 155–158, 341; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 865; Babič, Kapucinski samostan v Celju, str. 9–18. 175 Metod Benedik, Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. Viri in literatura, v: Krško skozi čas. 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Krško 1977, str. 161 (dalje: Benedik, Krško in okolica); Angel Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem. 350-letnica posvetitve cerkve, Ljubljana 1994, str. 12–13 (dalje: Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem). Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov 61 Tudi v Novem mestu so plemiči in meščani izrazili željo imeti v svoji sredi kapucine. Prošt Mihael Kumar pl. Kumberg in njegov naslednik Janez Andrej pl. Stemberg sta jih pri tem podpirala, nekoliko manj pa so bili nad kapucini navdušeni novomeški frančiškani. Samostan je stal na zemljišču hmeljniškega graščaka Jurija Jankoviča in njegove soproge Marije Sidonije, roj. baronice Ruessenstein.176 Glavar Engelbert grof pl. Turjaški – Turjačane smo že srečali, ko smo omenjali protestante na Kranjskem – je daroval skoraj ves les za stavbo iz kočevskih gozdov. Drugo so poravnali dobrotniki s prosto- voljnimi prispevki.177 Tudi v drugih krajih nekdanje Štajerske kapucinske province so bili kapu- cini močno zaželeni. Kot zanimivost naj poudarim, da so imeli pri postavitvi samostana nemalokrat glavno besedo konvertiti in tamkajšnji prebivalci, ki so poprej simpatizirali z Lutrovimi nauki.178 176 V kapucinski cerkvi v kapeli sv. Antona so bili pokopani hmeljniški grof Jurij Jankovič in njegova soproga Marija Sidonija, barona Friderik in Wolfgang Adam Mordax, oba s soprogama, ter pl. Jožefa, Ana Marija in Marija Helena Zopf. Več o tem v: Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 171–172. 177 Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 17 (dalje: Vrhovec, Zgodovina Novega mesta); Koblar, Črtice o kapu- cinskih samostanih, str. 234–235; Teraš, Iz življenja, zgodovine in delovanja kapucinov, str. 81; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34; isti, Kapucini v Novem mestu, 1996, str. 225–227. 178 Več o drugih samostanih nekdanje Štajerske kapucinske province v poglavju: 3.5 Nekdanja Štajerska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost. 62 Tanja Martelanc Manjši bratje in njihova domovanja 63 2 MANJŠI BRATJE IN NJIHOVA DOMOVANJA 2.1 Asiški Ubožec179 Da bi bolje razumeli začetke in nadaljnji razvoj kapucinske arhitekture, se je potrebno na začetku nekoliko dlje pomuditi ob samem pojmu prosto- voljno uboštvo. Prostovoljno uboštvo, ki ga je zagovarjal sv. Frančišek Asiški, je bilo eno od pomembnejših načel novoustanovljenega reda manjših bratov in ena od glavnih treh zaobljub, ki so bile predpogoj za vstop v red. Ko se je sv. Frančišek odpovedal očetovi dediščini, je slekel oblačilo in ga vrnil svoje- mu zemeljskemu očetu. Od takrat dalje je imel le enega Očeta, ki je v nebe- sih. Asiški škof ga je tedaj simbolično ogrnil s svojim plaščem in ga vzel pod okrilje Cerkve. Popolno uboštvo je tako postalo znamenje njegovega gibanja. Kot najbolj ubogemu med ubogimi sv. Frančišku Asiškemu zato radi dodajajo vzdevek asiški Ubožec. V 6. poglavju potrjenega Vodila, kjer govori o lastnini in nabiranju miloščine, je o gospe, imenovani Sveto uboštvo, zapisal: To je tista vzvišenost najvišjega uboštva, ki je vas, moje predrage brate, postavilo za dediče in kralje nebeškega kraljestva, naredilo uboge v zemeljskih dobrinah, a povzdi- gnilo v krepostih. (2 FVod (Drugo ali potrjeno Vodilo) 6,5).180 Tudi v kratki ali sienski oporoki je sv. Frančišek Asiški bratom na kratko povedal, kako naj živijo v duhu največjega uboštva: […] v znamenju spomina na moj blagoslov in na mojo oporoko naj se vedno ljubijo in spoštujejo med seboj; vedno naj ljubijo gospo naše sveto uboštvo in naj se te gospe držijo; in vedno naj bodo zvesti ter 179 Pri pripravi poglavja je bila uporabljena naslednja literatura: Gaudentius Koch, Anlage eines Kapuzinerklosters, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens (ur. Chrysostomus Schulte), München 1928, str. 60–62 (dalje: Koch, Anlage eines Kapuzinerklosters); Pater Justinian, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform des franziskanischen Gedankens, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuzi- ner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens (ur. Chrysostomus Schulte), München 1928, str. 62–67 (dalje: Justinian, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform); Costanzo Cargnoni, Le case di preghiera nella storia dell'ordine francescano, v: Le „case di preghiera“ nella storia e spiritualità francescana. Studi e ricerche francescane (ur. Fiorenzo F. Mastroianni), Napoli 1978, str. 57–112 (dalje: Cargnoni, Le case di preghiera); Lothar Hardick, Povertà, povero, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 1551–1588 (dalje: Hardick, Povertà, povero); Leonhard Lehmann, »Arm an Dingen, reich an Tugenden«. Die geliebte und gelobte Armut bei Franziskus und Klara von Assisi, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Heinz-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 37–65 (dalje: Lehmann, Die geliebte und gelobte Armut); Jens Röhr- kasten, Theorie und Praxis der Armut im mittelalterlichen Franziskanerorden, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziska- nischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Heinz-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 345–366 (dalje: Röhrkasten, Theorie und Praxis der Armut); Michael Hohlstein, „Was im closter mir zu gehörig ist“. Gedankliche Begründu- ngen von Eigenbesitz im Kontext der spätmittelalterlichen Klosterreform, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Heinz-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 393–409 (dalje: Hohlstein, Gedankliche Begründungen von Eigenbesitz). 180 Cit. po: Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega, str. 83. 64 Tanja Martelanc podrejeni predstojnikom in vsem klerikom svete matere Cerkve. (1 FOp (Kratka ali sienska Oporoka) 3–5).181 Sicer pa prostovoljno uboštvo, ki je znano tudi pri drugih redovih in celo nekrščanskih religijah, ni bilo edino izhodišče za življenje po svetem evangeliju, a vendar bistveni del le-tega. Manjšim bratom naj bi pomagalo bolje slediti Kri- stusovemu nauku, ki pravi: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj! (Mt 19,21)182 ter: Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: „Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.“ (Mt 16,24).183 Pri pisanju spisov je asiški Ubožec namreč črpal navdih iz evangelija. Tako se je pri obrazložitvi svoje zave- ze z uboštvom naslanjal predvsem na citate iz Matejevega in Lukovega dela.184 V 1. poglavju nepotrjenega Vodila je zapisal, da je najpomembneje, da bratje živijo v pokorščini, čistosti in brez lastnine […] (1 FVod (Prvo ali nepotrjeno Vodilo) 1,1).185 Pri drugem ali potrjenem Vodilu je vrstni red nekoliko drugačen, saj je postavka o lastnini navedena kot druga (2 FVod 1,2).186 V primerjavi s starejšimi redovi, ki so bili zavezani k osebnemu uboštvu, so bili manjši bratje zavezani h kolektivnemu uboštvu. Zunanje izražanje uboštva je pravzaprav postalo odsev notranje zavezanosti in pretrganja vezi s svetnimi osebami, npr. z družino. Če je nekdo želel vstopiti v red, se je najprej moral odpovedati svetnim dobrinam in jih darovati revnim. Ni smel posedovati nepremičnin187 in ni smel jemati denarja.188 Tudi njegova obleka je morala biti preprosta.189 Po svetu so 181 Cit. po: prav tam, str. 87. Poleg »Gospe sveto Uboštvo« (domina sancta paupertas) so bile glavne kreposti Frančiškovega gibanja še: modrost (sapientia), preprostost (simplicitas) in ponižnost (humilitas). Tomaž iz Celana (1200–1265), pisec življenjepisa sv. Frančiška Asiškega, je »Gospo sveto Uboštvo«, nevesto Gospoda Jezusa, predstavil tudi kot nevesto asiškega Ubožca, ki je ume- tnika Giotta di Bondoneja (1266–1337) (avtorstvo fresk je še vedno sporno) spodbudila, da je ok. let 1322–25 v zgornji cerkvi sv. Frančiška v Assisiju naslikal fresko, ki prikazuje poroko med sv. Frančiškom Asiškim in »Gospo sveto Uboštvo«, prim. Lehmann, Die geliebte und gelobte Armut, str. 61–62. 182 Cit. po: Sveto pismo, str. 1507. 183 Cit. po: prav tam, str. 1503. Kdor nima ničesar, se namreč lažje poistoveti z golim Kristusom na križu in mu sledi, prim. Röhrkas- ten, Theorie und Praxis der Armut, str. 349. 184 Sv. Frančišek Asiški je želel, da bi njegovi učenci živeli tako, kot so živeli Kristusovi apostoli, prim. Benedik, Frančišek in Frančiškovi redovi, str. 22. 185 Cit. po: Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega, str. 57. 186 Gl. prav tam, str. 80. 187 V nepotrjenem Vodilu piše: Kjerkoli so, v samoti ali drugje, povsod naj se bratje varujejo, da bi si prisvajali kak kraj ali ga komu odrekali […] (1 FVod 7,14), cit. po: prav tam, str. 62, ter v potrjenem: Bratje naj si ničesar ne prilaščajo, ne hiše ne kraja ne druge reči […] (2 FVod 6,2), cit. po: prav tam, str. 83. 188 V nepotrjenem Vodilu je sv. Frančišek ukazal, naj bratje in predstojniki ne sprejmejo prav nobenega denarja, ne sami ne po kakem posredniku. Če pa živijo v stiski, morejo za nujne potrebe sprejeti kako pomoč kakor drugi ubogi, le denarja ne […] (1 FVod 2,5–6), cit. po: prav tam, str. 58, ter noben brat, kjerkoli je ali kamorkoli gre, naj torej nikakor ne sprejema in ne dovoljuje sprejemati denarja ali novcev, in to niti za obleko niti za knjige niti kot nagrado za kako delo in sploh pod nobeno pretvezo ne, razen če gre za očitno potrebo, v kateri so bolni bratje […] (1 FVod 8,2–3), cit. po: prav tam, str. 63. Več o problematiki sprejemanja denarja znotraj reda manjših bratov gl. Lothar Hardick, Denaro, ricchezza, ricco, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 369–380 (dalje: Hardick, Denaro, ricchezza, ricco); David Flood, Denaro – contesto storico-economico, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 381–391 (dalje: Flood, Denaro – contesto storico-economico). 189 Novici so prejeli le dva habita brez kapuce, pas, hlače ter kaparon, ki sega do pasu […] (1 FVod 2,7), cit. po: Assisiensis, Clara, Spisi Manjši bratje in njihova domovanja 65 manjši bratje pogosteje hodili bosi oz. v sandalih, najraje brez nogavic.190 Nji- hova oprava je sledila naukom, ki so zapisani v Svetem pismu: Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. (Mt 10,9– 10).191 Sredstva za preživljanje so si lahko zaslužili z delom192 ali miloščino.193 Po- leg tega v samostanu niso smeli rediti živine ali jezditi, razen v primeru bolezni ali hude stiske. Frančiškovo strogo upoštevanje popolnega uboštva prihaja nazorno do izraza tudi pri arhitekturni zasnovi prvih domovanj manjših bratov. Sv. Fran- čišek se je namreč pri tem naslanjal na evangelij, kjer je zapisano: Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil (Mt 8,20). Kot je bilo že povedano, manjši bratje niso smeli posedovati samostanov, ampak so v njih lahko le prebivali kot romarji in tujci. Postavili so si preproste stavbe, pogosteje lesene koče, saj njihova domovanja niso smela biti zgrajena iz kamna. Asiški Ubožec je namreč velel, naj bodo njihova prebivališča bolj podobna kočam revnih ljudi kot pa palačam bogatih. Prav tako so morale biti skromne hiše in cerkve, ki so jih bratje že zgrajene sprejeli v dar. Znano je tudi, da je ukazal porušiti stavbo, ki ni ustrezala njegovemu konceptu popolnega uboštva, se branil živeti v celici samostana v Bologni, ki je bila narejena prav zanj, in ukazal taisti samostan nemudoma zapustiti. Natančnejših predpisov o gradnji pa sv. Frančišek ni zapustil. Že v času Frančiškovega življenja je prihajalo do napetosti med manjši- mi brati, saj so si nekatere skupine znotraj manjših bratov različno razlagale pomen popolnega uboštva in odnosa do lastnine. Posebno izstopajoče je bilo poznejše pridobivanje raznih privilegijev in spregledov s papeške strani. Preko prokuratorja194 ali sindika so manjši bratje lahko imeli vse, ne da bi se dejansko dotikali denarja, lastniki zemljišča in nepremičnine, v kateri so prebivali, pa so bili največkrat Sveti sedež ali dobrotniki sami. Prav to je bil tudi povod, da se je sv. Frančiška Asiškega, str. 58, po sprejemu v red pa en habit s kapuco in drugega brez kapuce, če je potrebno, ter pas in hlače […] (1 FVod 2,7), cit. po: prav tam, str. 58. Rečeno je bilo tudi, naj nosijo preprosta oblačila, ki jih morejo krpati z raševino in drugimi zaplatami, z božjim blagoslovom […] (1 FVod 2,13–14), cit. po: prav tam, str. 58. 190 Obuvalo smejo nositi vsi, katerim je potrebno […] (2 FVod 2,16) je še zapisano v potrjenem Vodilu, cit. po: prav tam, str. 81. 191 Cit. po: Sveto pismo, str. 1492. 192 V nepotrjenem Vodilu piše: Bratje, ki znajo delati, naj delajo in izvršujejo posel, za katerega so sposobni. […] Kot nagrado za svoje delo smejo sprejemati vse, kar jim je potrebno, razen denarja […] (1 FVod 7,4–8), cit. po: Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega, str. 62, v potrjenem pa: Bratje, ki jim je Gospod dal milost, da lahko delajo, naj delajo zvesto in predano. […] Kot plačilo za delo naj sprejemajo za telo potrebne reči zase in za svoje brate, razen denarja in novcev […] (2 FVod 5,2–4), cit. po: prav tam, str. 82–83. 193 Če bi bilo potrebno, naj gredo sami prosit miloščino. Tega naj se ne sramujejo, temveč naj se spominjajo, da je naš Gospod Jezus […] bil večkrat v gosteh ter je živel od miloščine […] (1 FVod 9,4–6), cit. po: prav tam, str. 64. 194 Prokurator je upravitelj samostanske gmotne posesti. V večini primerov je bil to dobrotnik samostana ali pa klerik, ki je živel v okolici samostana, prim. Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 13. 66 Tanja Martelanc red razdelil na spirituale in skupnost.195 Obe skupini je sredi 13. stoletja poskušal povezati sv. Bonaventura iz Bagnoregia (ok. 1221–1274), ki je manjšim bratom dovolil uporabo lastnine, vendar je ta morala ostati tuja. Poudarek se je tako od dejanske zavezanosti uboštvu premaknil k simboličnemu. Ubožnost namreč ni bila nekaj, s čimer bi se ponašala novonastajajoča srednjeveška mesta; bila je značilnost marginalnih skupin in celo znak grešnosti. Novozgrajeni samostani pa so se morali zliti z urbanistično zasnovo mest, ki je namesto preprostih in skromnih samostanskih hiš manjših bratov raje izbirala reprezentančna poslo- pja, ki so še bolj poudarjala veličino in bogastvo novonastajajoče elite, katerih predstavniki so bili pomembni patroni. 2.2 Razvoj samostanske arhitekture s poudarkom na arhitekturi uboštvenih redov196 Na podlagi Pravila sv. Benedikta197 se je razvila osnovna samostanska za- snova. Samostan je od takrat dalje od zunanjega sveta z zidom ograjen prostor, kjer se samostanska družina lahko posveti slavljenju Boga, kjer se odvija medi- tativno branje božje besede (lectio divina) in kjer se lahko samostanska druži- na zbira. Poleg tega mora vsak samostan imeti še prostore, namenjene telesni oskrbi, npr. kuhinjo, refektorij ali obednico (jedilnico), dormitorij ali spalnico in sanitarije, ki pa ne smejo biti v neposrednem stiku s sakralnim delom. Strogo ločeni morajo biti tudi prostori za popotnike in romarje ter bolnike (inferme- rija). Gospodarska poslopja so razporejena ob samostanu. To so razni hlevi in kašče, pekarna, kovačnica, delavnice itd. Večjim samostanom so bili pridruženi še noviciat in šola ter obsežna zemljiška posestva zunaj samostanskega obzidja. Pravilo sv. Benedikta (poznana so namreč še druga pravila monastičnega življenja) so sprejele skorajda vse redovne skupnosti, ki so v Evropi nastale v srednjem veku. Zgledovale so se tudi po arhitekturni zasnovi benediktinskih 195 Več o tem gl. poglavje: 1.2 Konventualci in observanti. 196 Temeljna literatura, ki je bila uporabljena pri pripravi podpoglavja, je naslednja: Werner Gross, Bettelordenskirche, v: Lexikon für Theologie und Kirche 2 (ur. Josef Höfer – Karl Rahner), Freiburg 1958, str. 322–323 (dalje: Gross, Bettelordenskirche); Ernst Badstübner, Kirchen der Mönche. Die Baukunst der Reformorden im Mittelalter. Mit Aufnahmen von Klaus G. Beyer, Wien 1980 (dalje: Badstübner, Kirchen der Mönche); Raymond Oursel, Klosterkunst und christlicher Geist, v: Die Kultur der Klöster, Stuttgart et al. 1985, str. 9–192 (dalje: Oursel, Klosterkunst und christlicher Geist); Wolfgang Braunfels, Monasteries of Western Europe. The Architecture of the Orders, London 1993 (dalje: Braunfels, Monasteries of Western Europe); Nicolò De Mari, L'architettura monasti- ca, v: Guida ai monasteri d‘Italia. Storia, arte, attività religiose e culturali, visita guidata e indicazioni pratiche, ospitalità, prodotti tipici e artigianato, Casale Monferrato 1997, str. 65–86 (dalje: De Mari, L'architettura monastica); Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti; Anica Novak, Arhitektura uboštvenih redov v slovenski Istri (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 2006 (dalje: Novak, Arhitektura uboštvenih redov); Jože Curk – Polona Vidmar – Sašo Radovanovič, Samostani na Slovenskem, Maribor 2008, str. 9–30 (dalje: Curk – Vidmar – Radovanovič, Samostani na Slovenskem); Mija Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna dediščina benedik- tincev, dominikancev, manjših bratov sv. Frančiška in klaris v slovenski Istri, v: Annales. Anali za istrske in mediteranske študije 22 (2012), št. 2, str. 555–588 (dalje: Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna dediščina); Ana Jenko, Opombe k srednjeveški arhitekturi beraških redov v Kopru, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 50 (2014), str. 47–64 (dalje: Jenko, Opombe k srednjeveški arhitekturi). 197 Gl. poglavje: 1 Od prvih menihov pa do reda manjših bratov kapucinov. Manjši bratje in njihova domovanja 67 samostanov. Idealno monastično benediktinsko shemo predstavlja načrt iz Sankt Gallna, ki je nastal ok. leta 820. Triladijska cerkev z dolgim meniškim korom stoji na severu,198 orientirana je proti vzhodu. Ob koru so nameščeni: desno zakristija, levo skriptorij in biblioteka. Kvadraten križni hodnik,199 center celotnega samostanskega kompleksa, se nahaja južno od cerkvene stavbe. Ob- krožajo ga drugi monastični prostori, kot so: skupna soba in kapiteljska dvora- na ter dormitorij na vzhodu, refektorij ter kuhinja na jugu in shrambe ter klet na zahodu. Zunaj tega so opatova hiša, objekti za bolne in noviciat, prostori za romarje in goste, hiše za študij, delavnice, hlevi, gospodarska poslopja itd., zunaj samostanskega obzidja pa polja, gozdovi, ribniki in travniki. Na načrtu je predvideno čisto vse: od mer in uporabe gradbenih materialov do patrocinijev oltarjev v kapelah. Celoten samostanski kompleks je bil tako organiziran, da so menihi znotraj njega lahko prebivali brez večjih težav, ne da bi prihajali v stik z zunanjim svetom. Poleg benediktinske zasnove samostana je veliko vlogo pri zasnovi sre- dnjeveških samostanov uboštvenih redov odigrala tudi cistercijanska arhitek- tura. Cistercijani (Ordo cisterciensis), ki so pravzaprav izšli iz benediktincev, so želeli izpolnjevati Benediktovo Pravilo brez dodatnih razlag. Kritizirali so pretirano bogastvo nekaterih benediktinskih opatij, posebno clunyjske, saj so se strogo zavezali uboštvu. Največkrat so si postavili samostan na nenaseljenem območju. Gradili so preprosta samostanska poslopja in cerkve brez okrasja; pretirano okrasje bi namreč menihe lahko zmotilo pri molitvi.200 Arhitektura cisterc (ime je dobila po prvem samostanu Citeaux ali Cistercium v Franciji) je bila strogo uniformirana, vsi samostani so se namreč gradili po enotnih načr- tih. Predstavljala je skrajno redukcijo takrat cvetočega gotskega sloga, ki ga je zrcalila tipična gotska katedrala. Tako kot pri nekaterih drugih redovih so bila tudi pri cistercijanih v uporabi pisna201 in skicirna priporočila za gradnjo, ki so krožila od samostana do samostana. Idealni cistercijanski samostan ima cerkveno stavbo na severu, južno od nje je križni hodnik s samostanskimi trakti. Cerkev je tako dolga, da ne izstopa 198 Cerkev varuje celotni samostanski kompleks pred nezdravimi severnimi vetrovi. Poleg tega njena senca zaradi severne pozicije ne more padati na samostansko dvorišče, prim. Oursel, Klosterkunst und christlicher Geist, str. 92. 199 Križni hodnik (claustrum) je pred zunanjim svetom zaprt samostanski prostor; slovensko poimenovanje križni hodnik je prevod nemške besede Kreuzgang, saj so se nekdaj v tem delu samostana odvijale meniške procesije s križem na čelu. Njegova zasnova izhaja iz zasnove peristila poznoantične podeželske hiše, prim. Badstübner, Kirchen der Mönche, str. 19. 200 Ubožna je bila tudi njihova redovna obleka. Njihova prehrana je bila izredno preprosta, vsak menih si je sredstva za življenje moral prislužiti sam, predvsem z delom na polju, prim. Kolar, Redovništvo in redovne skupnosti, str. 87; Stjepan Krasić, Crkva i samostan sv. Dominika u Trogiru. Povijesno-umjetnički prikaz, v: Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji 41 (2008), št. 1, str. 70 (dalje: Krasić, Crkva i samostan). 201 Po generalnem kapitlju leta 1134 so bila prepovedana celo slikana platna in skulpture. Prav tako niso imeli slikanih oken. Leta 1148 je sledila še prepoved dekoriranega tlaka, leta 1157 pa so bili prepovedani zidani zvoniki. Od leta 1154 gradbenih del v sa- mostanu niso smeli prepuščati svetnim osebam. Arhitekti so takrat najverjetneje potovali iz enega gradbišča na drugo, medtem ko za pomočnike tega ne moremo trditi. Več o arhitekturi cistercijanov v: Badstübner, Kirchen der Mönche, str. 158–217. 68 Tanja Martelanc pretirano od vzhodnega trakta samostana. Prav tako ne sme na zahodu zna- tno prekoračiti linije zahodnega trakta. Široka je približno toliko, kot sta široka kapiteljska dvorana in refektorij. Tudi njen gabarit je uglašen z linijo gabarita celotnega samostanskega kompleksa. Pred cerkvijo je še predprostor. Cerkev je običajno triladijska. Glavna cerkvena ladja je z letnerjem202 razdeljena na dva dela. V vzhodnem delu je prečna ladja, ki ima več kornih kapel. Glavna med njimi je največja in prevzema funkcijo prezbiterija. Leseni zvonik je nad stiči- ščem glavne in prečne ladje. Tako kot notranjščina je tudi zunanjščina stavbe izredno preprosta. Vzhodni del samostana je navadno nadstropen in povezan s prečno cerkveno ladjo. V pritličju so zakristija, biblioteka, kapiteljska dvorana, meniška dvorana in noviciat, nad njimi je dormitorij, v katerega vodita stopni- šči ob prečni ladji ali pa ob kapiteljski in meniški dvorani. Vzhodni trakt skupaj s prečno ladjo predstavlja t. i. meniški trakt. V južnem traktu so ogrevana soba, refektorij in kuhinja. Zahodni trakt je namenjen laičnim bratom, konverzom. Tam sta njuna refektorij in kuhinja. Ta del samostana je strogo ločen od tistega, kjer se gibljejo menihi. V nadstropju je dormitorij, v kletnih prostorih pa samo- stanska klet.203 Ker arhitektura uboštvenih redov še ni bila v celoti zadovoljivo raziskana (še največ pozornosti je bilo namenjene dominikancem in manjšim bratom), je njen oris v nadaljevanju na nekaterih mestih nekoliko shematičen.204 Eden najstarejših uboštvenih redov je znan pod imenom Skupnost puščav- nikov z gore Karmel ali karmeličani (Ordo Fratrum Beatissimae Mariae Virginis de Monte Carmelo). Leta 1150 ga je ustanovil sv. Bertold iz Kalabrije (?–1195). Do 13. stoletja so karmeličani kot eremiti živeli v Sveti deželi, od koder so jih v Evropo pregnali muslimani. Niso razvili tipične redovne arhitekture, ampak so svoja domovanja selili iz kraja v kraj glede na to, kje so čutili potrebo, da bi bili prisotni. Zato se je arhitektura monastičnih kompleksov prilagajala tradiciji regije, kjer so si postavili domovanje. Leta 1662 so se razdelili na obute in boso- noge karmeličane. Slednji so si prizadevali, da bi se red vrnil k svojim začetkom. Njihova arhitektura je tako postala izredno praktična, funkcionalno zgra- jena in predvsem ubožna. V času baroka sta najbolj znana dva tipa cerkva, 202 Letner oz. lektorij (lectorium) ali bralni pult je lesena ali kamnita pregrada, ki deli cerkveno stavbo na del, namenjen menihom, in del, namenjen konverzom, prim. Erika Doberer, Lettner, v: Lexikon des Mittelalters 5, München-Zürich 1991, str. 1914–1915 (dalje: Doberer, Lettner). 203 Objavljeno v: Badstübner, Kirchen der Mönche, str. 158–217. 204 Splošni opis arhitekture uboštvenih redov je povzet po: Richard Kurt Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich. Zur Entwicklun- gsgeschichte der österreichischen Gotik, Baden bei Wien 1935 (dalje: Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich); Laura Ceresara – Marta M. Giorgi, L'architettura degli ordini mendicanti, v: Rivista di archeologia, storia e costume 17 (1989), št. 1, str. 25–52 (da- lje: Ceresara – Giorgi, L'architettura degli ordini mendicanti); Herbert Dellwing, Le chiese degli ordini mendicanti nelle Marche. Tipologia e forma, v: Arte e spiritualità negli ordini mendicanti. Gli Agostiniani e il Cappellone di San Nicola a Tolentino (ur. Centro Studi Agostino Trapè), Tolentino 1992, str. 71–76 (dalje: Dellwing, Le chiese degli ordini mendicanti nelle Marche); Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 583–629; Curk – Vidmar – Radovanovič, Samostani na Slovenskem. Manjši bratje in njihova domovanja 69 od katerih je za naše ozemlje pomembnejši tisti, ki so ga italijanski bosonogi karmeličani prenesli preko Nizozemske v nemške province. Gre za tip cerkve v obliki latinskega križa, ki se v prvi vrsti zgleduje po rimski jezuitski cerkvi Il Gesù. Enoladijska longitudinalna cerkev ima prezbiterij pokrit s kupolo, za njim je ločeni kor. Cerkev ima največkrat tudi prehodne stranske kapele. Njiho- ve konstitucije so predpisale tudi dva dovoljena modela, enega za večji in enega za manjši samostan. Za bosonoge karmeličane so značilne stroge omejitve gle- de velikosti določenih prostorov znotraj samostanskega kompleksa, ki pa so se v teku let močno spreminjale: Širina ladje se je leta 1614 gibala pri ok. 46 pedeh oz. dlaneh (v konstitucijah je bila izrisana dolžina polovice pedi, ki je znašala ok. 12 cm), dolžina pa pri 145 pedeh; širina se je leta 1631 zreducirala na 40 pedi pri večjih samostanskih cerkvah in 33 pedi pri manjših, dolžina pa se je prilagajala pomembnosti cerkve. Pomembnejše cerkve so imele tudi do tri stranske kapele, manjše po eno na vsaki strani ladje. Nad oltarjem je bilo zamreženo okno, ki je omogočalo patrom v koru, da so sledili mašni daritvi. Kor je bil v baroku velik med 30 in 40 pedmi. Velikokrat so bile dimenzije identične dimenzijam prezbiterija. Zakristija je bila pogosteje kvadratna, s stranicami dolžine 30 pedi, pozneje sta se dolžina in ši- rina povečali. Tudi velikost refektorija so predpisovale konstitucije, vendar so se skozi celotno 17. stoletje spreminjale ter se leta 1631 ustalile pri dolžini 65 za večje oz. 45 pedeh za manjše samostane, širina se je gibala od 20 do 28 pedi, višina pa naj ne bi presegala 24 pedi. Poznali so tudi refektorij za bolne člane skupnosti. Kapiteljska dvorana je bila lahko široka le 24 pedi, medtem ko se je njena dolžina spreminjala od 30 do 65 pedi. Samostan je imel dva atrija, kar so karmeličani prevzeli od kartuzijanov. Eden je bil namenjen zunanjim obisko- valcem, drugi samostanski družini. Velikost celic, ki so bile le v zgornjem nad- stropju, je znašala okrog 12 × 12 pedi. Vsak samostan je imel tudi sobe za bolne člane samostanske družine. Te celice so bile večje od navadnih in jih najdemo tako v pritličju kot tudi v nadstropju. Širina hodnikov se je gibala med 7 in 10 pedmi, višina pa je bila leta 1631 predpisana na 13 pedi, širina stopnišč se je tega leta ustalila pri 6 pedeh in pol. Tudi dimenzije kuhinje so bile določene. V sa- mostanu je bila večja knjižnica ter soba s kaminom, namenjena druženju, soba za vratarja, govorilnica, pralnica, shramba, drvarnica, terasa in vrt. Priljubljeni so bili zvoniki na preslico.205 Njihovi samostani so bili prej neudobni kot pretirano udobni. Morali so biti tako zgrajeni, da so se izognili nezdravim vetrovom, tako toplim kot tudi 205 Saverio Sturm, L‘architettura dei Carmelitani Scalzi in età barocca 1, Roma 2006, 161–202 (dalje: Sturm, L‘architettura dei Car- melitani Scalzi); Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 602. Za primerjavo s kapucinsko arhitekturo gl. poglavja: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku, 2.2.4 Razvoj kapucinske arhitekture po Evropi in 3.1.1 Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa. 70 Tanja Martelanc hladnim. Da se karmeličanska arhitektura ni pretirano spreminjala, so v veliki meri pripomogli strogi predpisi v konstitucijah in veliko število redovnih arhi- tektov, ki so skrbeli, da so se ustaljeni vzorci prenašali dalje.206 Red puščavnikov sv. Avguština ali avguštinci (Ordo Eremitarum Sancti Augustini) je nastal sredi 13. stoletja. Na začetku so živeli v eremitskih naselbi- nah. Naseljevali so se tudi v že obstoječe stavbe, ki so poprej pripadale drugim redovom ali pa sploh niso bile namenjene prebivanju meniške skupnosti. Zato avguštinci vsaj na začetku svojega obstoja niso razvili enotne stavbne tipologije, ampak so se stavbe velikokrat prilagajale lokalni tradiciji oz. željam dobrotnika. Za poznejšo avguštinsko arhitekturo je značilna preprosta gradnja cerkve, tudi njena oprema je morala biti ubožna. Cerkve so bile enoten prostor, namenjen pridiganju. Kmalu so jih avguštinci okrasili z umetniško izjemnimi oltarji, vi- traji in stenskimi poslikavami. Podrobnejših predpisov o gradnji pa avguštinci niso poznali.207 Trinitarci ali Red presvete Trojice za osvobajanje ujetnikov (Ordo sanc- tissimae Trinitatis de redemptione captivorum) je leta 1198 ustanovil sv. Janez Matha (1160–1213). Njihova naloga je bila odkupovanje zasužnjenih kristjanov, ki so jih ujeli muslimani. Ob samostanih so zato postavljali posebna zatočišča za osvobojene kristjane. V dobi baroka so trinitarci gradili centralno zasnovane cerkvene stavbe, ki so bile bogato opremljene.208 Leta 1216 je Dominik de Guzmán (1170–1221) po prilagojenem pravilu sv. Avguština in skladno s pravili premostratencev ustanovil nov red bratov pridi- garjev (Ordo Fratrum Praedicatorum), bolj znan kot red dominikancev, ki se je zavzemal predvsem za to, da bi izkoreninil razna krivoverstva, ki so se v tistem času začela pojavljati. Pri tem so se dominikanci v prvi vrsti posvečali oznanje- vanju evangelija, obenem so bili dejavni tudi pri cerkveni inkviziciji. Prav tako kot drugi beraški redovi so bili tudi dominikanci zavezani strogemu uboštvu. Posnemali so življenje Kristusa in prvih apostolov, ki so živeli skromno. Niso 206 Sturm, L‘architettura dei Carmelitani Scalzi, str. 160, 205; Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 601–602. Več o cerkvi bosonogih kar- meličanov na Kostanjevici pri Gorici pa v: Helena Seražin, A 'Venetian' Discalced Carmelite Church in the Habsburg Lands, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 91–102 (dalje: Seražin, A 'Venetian' Discalced Carmelite Church). 207 Fabio Mariano, Architettura e città negli insediamenti mendicanti agostiniani, v: Gli agostiniani nelle Marche. Architettura, arte, spiritualità, Tolentino 2004, str. 45–65 (dalje: Mariano, Architettura e città); Frances Andrews, The Other Friars. The Carmelite, Au- gustinian, Sack and Pied Friars in the Middle Ages, Woodbridge-Rochester 2006, str. 37, 112–115, 118 (dalje: Andrews, The Other Friars); Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 605. Več o naseljevanju avguštincev v nemško govorečih poznosrednjeveških mestih v: Susanne Fritsch, Augustiner in der Stadt. Ansiedlung, Position und Aufgaben der Augustinerklöster in spätmittelalterlichen Städten, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), St. Pölten 2008, str. 198–210 (dalje: Fritsch, Augustiner in der Stadt), detajlno o arhitekturi avguštinske cerkve v Ljubljani pa v članku: Ana Lavrič, Prispevek k stavbni zgodovini samostana in cerkve bosonogih avguštincev v Ljubljani, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 103–136, 194–195 (dalje: Lavrič, Prispevek k stavbni zgodovini). 208 Več o tem v: Manfredo Tafuri, Un 'fuoco' urbano della Roma barocca, v: Quaderni dell‘istituto di storia dell‘architettura 11 (1964), št. 61, str. 1–20 (dalje: Tafuri, Un 'fuoco' urbano). Manjši bratje in njihova domovanja 71 bili lastniki večjih zemljiških posesti, lahko pa so posedovali premoženje, ki jim je omogočalo dušno pastirstvo, pridigarstvo in študij. Na začetku so se naselje- vali v že obstoječe objekte, ki so jih nekoliko preuredili, lahko pa so gradili tudi lastne samostane (cerkve niso izpričane), ki pa se do danes niso ohranili in tudi niso imeli večjega vpliva na nadaljnjo arhitekturno dejavnost reda. Sv. Dominik je, tako kot sv. Frančišek Asiški, grajal preveč ambiciozno zasnovane samostanske hiše, saj se je želel naseliti predvsem v domos viles et parvas.209 Zato so bile na začetku dominikanske cerkve v veliki meri skromne, enostavne in funkcionalno zgrajene. Prav tako so imele gole zidove, da umetni- ne ne bi odvračale redovnikov od molitve. Dominikanski samostan je, tako kot večina uboštvenih, v svojem bistvu redukcija benediktinskega. Največkrat ima dominikanska cerkev raven trikapelni vzhodni zaključek,210 tj. t. i. bernardinska shema kornega dela,211 ki so jo dominikanci kot poenostavljeno212 prevzeli od cistercijanov. Najprej so gradili le pritlične samostanske stavbe, pozneje pa tudi nadstropne. Okrog samostanskega dvorišča so bile v treh traktih – četrtega je namreč zasedala cerkev – urejene kapiteljska dvorana, kuhinja, jedilnica in soba za goste oz. soba za sprejem. V nadstropju je bil dormitorij, neposredno pove- zan s korom, knjižnico in drugimi skupnimi prostori. Samostan je imel tudi kletne prostore in vrt. Posebnost dominikanskega samostana pa je bila soba, namenjena vadbi pridiganja in predavanja mladih redovnikov.213 Predpisi o gradnji dominikanskega samostana so bili v veliki meri podob- ni tistim, ki so jih razvili že cistercijani. Dominikanske konstitucije so že leta 1220 predpisale, naj bodo samostani zgrajeni z minimalnimi izdatki, vsi objekti naj bodo skromni, s čim manj okrasja. Leta 1228 je bilo zaukazano, da morajo biti samostanske zgradbe nizke (do 12 čevljev do strehe, tj. od ok. 3,60 do 4,50 m oz. do 20 čevljev skupaj s streho, tj. približno od 6 do 7,60 m) in cerkve ne smejo presegati višine 30 čevljev (tj. od 9 do 11,40 m). Obokana sta bila lahko le kor in zakristija. Poleg tega so okrog leta 1235 predpisali, da morajo za vsako gradnjo samostana izvoliti tri brate, ki bodo skrbeli, da se bodo določila v pra- ksi resnično izvrševala.214 209 Cit. po: Wolfgang Schenkluhn, Architektur der Bettelorden. Die Baukunst der Dominikaner und Fraziskaner in Europa, Darmstadt 2000, str. 27 (dalje: Schenkluhn, Architektur der Bettelorden). 210 Najdejo se tudi cerkve z obhodnim korom. Več o tem v: Schenkluhn, Architektur der Bettelorden, str. 71–81. 211 Sv. Bernard iz Clairvauxa (1090–1153) je bil eden pomembnejših cistercijanskih reformatorjev. 212 Dominikanci namreč niso upoštevali zunanjih stranskih kapel ob prečni ladji, prim. Schenkluhn, Architektur der Bettelorden, str. 64. 213 Krasić, Crkva i samostan sv. Dominika, str. 70–75. 214 Po navodilih iz konstitucij so morali dominikanci živeti v skromnih domovanjih: [...] Mediocres domos et humiles habeant fratres nostri [...], cit. po: Krasić, Crkva i samostan sv. Dominika, str. 70. K preprostosti in skromnosti so napeljevale tudi poznejše do- ločbe, sprejete na kapitljih. Leta 1258 je generalni kapitelj npr. odločil: [...] Iniungimus districte prioribus et fratribus quod non faciant edificia nisi humilia et mediocra et secundum formam constitucionis [...], cit. po: prav tam, str. 70, leta 1261 pa: [...] Non fiant in domibus nostris superfuitates et curiositates notabiles in sculpturis et picturis et pavementis et aliis similibus que pauperta- tem nostram deformant [...], cit. po: prav tam, str. 70. Več o določilih dominikanskih generalnih kapitljev in njihovi arhitekturi v: 72 Tanja Martelanc Vendar so se že v drugi polovici 13. stoletja zgrajene stavbe oddaljile od pravil, zapisanih v konstitucijah.215 Leta 1300 so bila ta pravila preklicana, upo- števali so le določbe iz leta 1263, kjer je bilo zaukazano, naj dominikanske cer- kve ne bodo pretirano okrašene. V 14. stoletju so dominikanci, podobno kot manjši bratje, začeli graditi monumentalnejše zgradbe, ki pa niso sledile enotni tipologiji.216 Leta 1233 so Firenčani ustanovili servite ali Red bratov servitov svete Ma- rije (Ordo Servorum Beatae Virginis Mariae). Ti niso poznali striktnih navodil, kako graditi samostan. Pri njihovi arhitekturi tudi ne zasledimo izdelane tipo- logije. Gradili so tako, kot je bilo v tistem času v navadi. Kot vsi drugi uboštveni redovi so prevzemali benediktinsko shemo samostana, veliko besede pri opre- mi samostana pa so imeli meceni.217 Nekoliko izjemna v okviru arhitekture uboštvenih redov je barnabitska arhitektura. Barnabiti (Clerici regulares Sancti Pauli) so bili ustanovljeni v času Tridentinskega koncila in so ime dobili po cerkvi San Barnaba v Milanu. Na začetku so gradili longitudinalne sakralne stavbe, pozneje pa so se odločali za centralno zasnovo s kupolo na sredini (t. i. shema quincunx), ki je bila namenje- na predvsem pridiganju. Centralni ladji so dodali prezbiterij z velikim oltarjem in kor. Take cerkve, ki so bile poleg vsega tudi bogato okrašene, so bile v tistem času za uboštvene redove nekaj izjemnega in so postale glavna značilnost novo- ustanovljenega reda.218 Richard A. Sundt, »Mediocres domos et humiles habeant fratres nostri«. Dominican Legislation on Architecture and Architectural Decoration in the 13th Century, v: Journal of the Society of Architectural Historians 46 (1987), št. 4, str. 394–407 (dalje: Sundt, Dominican Legislation on Architecture). Za primerjavo s kapucinsko arhitekturo gl. poglavja: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku, 2.2.4 Razvoj kapucinske arhitekture po Evropi in 3.1.1 Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa. 215 Predvsem so obokavali celoten sakralni prostor, vendar je obokavanje v primerjavi z lesenim stropom imelo tudi protipožarno funkcijo, prim. Sundt, Dominican Legislation on Architecture, str. 402–403. 216 Še več podatkov o arhitekturi dominikancev v: Schenkluhn, Architektur der Bettelorden; Gabriella Villetti, Studi sull‘edilizia degli ordini mendicanti, Roma 2003 (dalje: Villetti, Studi sull‘edilizia degli ordini mendicanti); Markus Thome, Die gerade geschlossene Halle als Kirchenraum bei Bettelorden und Zisterzinsern im ausgehenden 13. und beginnenden 14. Jahrhundert, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer) St. Pölten 2008, str. 406–432 (dalje: Thome, Die gerade geschlossene Halle); Adam S. Hindin, Gothic Goes East. Mendicant Architecture in Bohemia and Moravia, 1226–1278, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), St. Pölten 2008, str. 370–405 (dalje: Hindin, Gothic Goes East). 217 Več o arhitekturi servitov v: Elena Urbani, Storia e architettura delle chiese dei Servi di santa Maria di fondazione trecentesca in area veneta. Venezia (1316), Verona (1324), Treviso (1346) e Padova (1392), v: Studi storici dell‘ordine dei Servi di Maria 50, Roma 2000, št. 63, str. 7–140 (dalje: Urbani, Storia e architettura); Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 605–616. 218 Več o tem v: Jörg Stabenow, Die Architektur der Barnabiten. Raumkonzept und Identität in den Kirchenbauten eines Ordens der Gegenreformation. 1600–1630, Berlin-München 2011 (dalje: Stabenow, Die Architektur der Barnabiten); isti, La pianta centrale nell'architettura di un ordine religioso. I barnabiti tra cinquecento e seicento, v: La pianta centrale nella Controriforma e la chiesa di S. Alessandro in Milano (1602). Atti del Convegno (Milano 6–7 giugno 2002) (ur. Francesco Repishti in Giuseppe M. Cagni), Milano 2002, str. 133–155 (dalje: Stabenow, La pianta centrale nell'architettura). Manjši bratje in njihova domovanja 73 V okviru arhitekture uboštvenih redov in za boljše razumevanje arhitektu- re kapucinov je neobhodno potrebno predvsem dobro poznavanje arhitekture reda manjših bratov. Posebna pozornost je zato posvečena prvim domovanjem Frančiškovih bratov, po katerih so se kapucini najraje zgledovali.219 Sv. Frančišek Asiški in njegovi prvi bratje niso imeli stalnega bivališča, am- pak so hodili iz kraja v kraj in oznanjali evangelij ali pa se razdajali pomoči potrebnim. Prenočevali so tam, kjer je bilo mogoče: v lopah, cerkvah, votlinah, bolnišnicah za gobavce, pri dobrotnikih itd. Če so že gradili, so bila njihova domovanja provizorična in predvsem začasna, zgrajena iz lesa, blata in slame. Brate, ki so začeli graditi hiše iz kamna, je sv. Frančišek Asiški grajal. Večkrat so se odločili tudi za odmaknjene eremitorije (samotišča). Tako se v prvih le- tih obstoja reda oblikujeta dva tipa domovanj: kraj (locus), kjer se zbirajo pri- digarji po delu med ljudskimi množicami, da si tam odpočijejo, npr. prepro- ste lesene koče ali kolibe, imenovane Rivotorto, pri kapeli sv. Marije Angelske (Porcijunkula),220 in samotišče (eremitorium), kjer živi majhna skupnost, ki se posveča predvsem osebni molitvi in pristnemu stiku z Bogom, npr. odmaknjen eremitorij, imenovan Carceri.221 Za prve manjše brate do ok. leta 1220 je tako 219 Pri pripravi opisa arhitekture reda manjših bratov je bila uporabljena naslednja literatura: Henry Thode, Franz von Assisi und die Anfänge der Kunst der Renaissance in Italien, Wien 19344 (dalje: Thode, Franz von Assisi); Braunfels, Monasteries of Western Europe, str. 125–153; Letizia Pellegrini, Gli insediamenti degli ordini mendicanti a al loro tipologia. Considerazioni metodologiche e piste di ricerca, v: Mélanges de l‘Ecole françiase de Rome. Moyen-Age, Temps modernes 89 (1977), št. 2, str. 563–573 (dalje: Pellegrini, Gli insediamenti degli ordini mendicanti); Maria Beatrice Mistretta, Francesco, architetto di Dio. L‘edificazione dell‘Ordine dei minori e i suoi primi insediamenti, Roma 1983 (dalje: Mistretta, Francesco, architetto di Dio); Edith Pásztor, La chiesa dei frati minori tra ideale di S. Francesco ed esigenze della cura delle anime, v: Lo spazio dell‘umilità. Atti del Convegno di studi sull‘edilizia dell‘Ordine dei Minori. Fara Sabina, 3–6 novembre 1982, Fara Sabina 1984, str. 59–75 (dalje: Pásztor, La chiesa dei frati minori); Renato Bonelli, Nuovi sviluppi di ricerca sull'edilizia mendicante, v: Gli ordini mendicanti e la città. Aspetti architettonici, sociali e politici. Atti dei sei cicli di seminari (ur. Joselita Raspi Serra), Milano 1990, str. 15–26 (dalje: Bonelli, Nuovi sviluppi di ricerca); Leonhard Lehmann, Franziskaner (Konventualen, Kapuziner) und Klarissen, v: Kulturgeschichte der christlichen Orden in Einzeldarstellun- gen (ur. Peter Dinzelbacher – James Lester Hogg), Stuttgart 1997, str. 143–192 (dalje: Lehmann, Franziskaner (Konventualen, Kapuziner) und Klarissen); Schenkluhn, Architektur der Bettelorden; Enrico Sciamanna, Santuari francescani minoritici. I luoghi dell‘Osservanza in Assisi, Assisi 2005 (dalje: Schiamanna, Santuari francescani minoritici); Franco Barbieri, L'architettura degli or- dini mendicanti, v: Gli ordini mendicanti (secc. XIII–XVI). Atti del 43. Convegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra, Tolentino 24–25 novembre 2007, Macerata 2009, str. 15–26 (dalje: Barbieri, L'architettura degli ordini mendicanti); Matthias Untermann, Architektur und Armutsgebot. Zur Charakteristik franziskanischer Kirchen- und Klosterbauten, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 335–346 (dalje: Untermann, Architektur und Armutsgebot). 220 Prvo domovanje so si asiški Ubožec in njegovi bratje uredili v kolibah iz lesa in slame, imenovanih Rivotorto, ki so bile zapuščene. Sv. Frančišku Asiškemu je bilo to pogodu, saj ni želel prebivati v objektu, ki bi lahko komurkoli še služil. Tam je z brati začasno živel med letoma 1209 in 1211, pa tudi to ne neprestano. Velikokrat so manjši bratje delali na poljih, pomagali kmetom in si tako zaslužili za vsakdanji kruh, ali pa so se posvetili gobavcem, ki so se zadrževali v bližini, v kolibe so se vrnili le k počitku in molitvi. Tako se je začela formirati bratska skupnost. Manjši bratje so spali na preprostih posteljah. Na sredini oratorija ni bilo oltarja, ampak le preprost lesen križ. Kmalu pa so morali domovanje na prošnjo kmeta zapustiti ter se preseliti bliže kapeli sv. Marije Angelske, gl. tudi Nicola Giandomenico, Rivotorto, santuario, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 1747–1758 (dalje: Giandomenico, Rivotorto, santuario). 221 Življenje v samoti je znano tako v krščanski kot tudi v nekrščanskih religijah, vedno pa je bilo posvečeno meditaciji. Že sv. Franči- šek Asiški je rad odšel na samoten kraj, kjer je lahko v tišini molil. Velikokrat se je odpravil na goro Subasio, kjer je sam govoril z Bogom. Poleg tega je prebivanje v oddaljenih eremitorijih simbol uboštva, tako v duhu kot v materialnih stvareh, prim. Mistretta, 74 Tanja Martelanc značilna popolna nenavezanost na nek določen kraj (instabilitas loci). Stavbe, v katerih so prebivali, so nastale v različnih obdobjih, tako da na začetku ne mo- remo govoriti o enotni arhitekturni tipologiji. Vendar je z naraščanjem števila bratov moralo priti do premika v smeri izgradnje stalnih bivališč, ki pa so imele nekatere skupne značilnosti.222 Cerkve so, tako kot dominikanske, svoje vzore črpale iz cistercijanske ar- hitekture. Tudi narbonske konstitucije iz leta 1260, ki so jih uzakonili manjši bratje, so v veliki meri podobne cistercijanskim in dominikanskim predpisom o gradnji. V primerjavi z dominikanci pa so se manjši bratje še posebej trudili, da ne bi kršili zapovedi uboštva.223 Zgoraj omenjene konstitucije iz Narbonne v 8. členu določajo, da cerkve ne smejo biti obokane, razen nad velikim oltarjem, kar pa je mogoče le z do- voljenjem generalnega ministra.224 V 15. členu je zapisano, naj cerkve ne krasi veliko število slikanih podob, kovanih izdelkov, oken in stebrov ter naj ne bodo pretirano velike, 16. člen pa prepoveduje samostojne zvonike.225 V 17. členu je zapovedano, naj se manjši bratje izogibajo figuralnim upodobitvam in slika- nim oknom, izjema je le veliko okno za glavnim oltarjem, ki lahko prikazuje Križanje, Devico Marijo, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Prav tako v 18. členu prepovedujejo dragocene tabelne podobe. Če bi bile take podobe ali slikana okna narejena, jih mora provincijski vizitator odstraniti, si- cer bi bil strogo kaznovan.226 21. člen strogo zavrača cerkveno posodje iz zlata in srebra, prav tako se ne sme hraniti več kelihov, kot je oltarjev, izjema je le en kelih za samostan, kar najdemo zapisano v 22. členu.227 Francesco, architetto di Dio, str. 130. Asiški Ubožec je zapisal tudi vodilo za prebivanje v takih oddaljenih samotiščih: [...] Tisti, ki hočejo kot redovniki živeti v samoti, naj bodo trije ali največ štirje. Dva izmed njih naj bosta kakor materi in naj imata dva sinova ali vsaj enega. Tista dva, ki sta kakor materi, naj živijo Martino življenje, dva sinova pa Marijino življenje. Imajo naj eno bivališče, v katerem ima vsak svojo celico za molitev in spanje [...] (FVods (Vodilo za bivanje v samoti) 1–5), cit. po: Assisiensis, Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega, str. 91. 222 Več o prvih domovanjih manjših bratov v: Marcello Salvatori, Le prime sedi francescane, v: Lo spazio dell‘umiltà. Atti del Con- vegno di studi sull‘edilizia dell‘Ordine dei Minori. Fara Sabina, 3–6 novembre 1982, Fara Sabina 1984, str. 81–82 (dalje: Salvato- ri, Le prime sedi francescane); Ludovico Profili, Carceri, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 177–186 (dalje: Profili, Carceri); Chiara Elisabetta Blundetto, Eremitismo, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 545–584 (dalje: Blundetto, Eremitismo); Gennaro Bove, Luogo, cella, casa, costruzione, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 1019–1036 (dalje: Bove, Luogo, cella, casa, costruzione). 223 Thode, Franz von Assisi, str. 310–312; Louise Bourdua, The Franciscans and Art Patronage in Late Medieval Italy, Cambridge 2004, str. 23, 31 (dalje: Bourdua, The Franciscans and Art Patronage). 224 Podobno so določale tudi dominikanske konstitucije, ki so dovoljevale še obokanje zakristije, prim. Donin, Die Bettelordenskir- chen in Österreich, str. 19. 225 Prepoved zvonikov kot samostojne arhitekturne enote so prepovedovala že cistercijanska pravila, prim. prav tam, str. 20. 226 Preprosto cerkveno opremo so zagovarjali že cistercijani, prim. prav tam, str. 20. 227 Objavljeno v: Thode, Franz von Assisi, str. 312–313. Za primerjavo s kapucinsko arhitekturo gl. poglavja: 2.2.2 Prva domovanja kapucinov, 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku in 2.2.4 Razvoj kapucinske arhitekture po Evropi. Manjši bratje in njihova domovanja 75 Narbonske konstitucije so nastale v času, ko so se znotraj reda manjših bratov gradile že precej ambiciozno zasnovane zgradbe, zato niso imele, z iz- jemo nemško govorečih dežel, večjega vpliva na nadaljnji razvoj arhitekturne dejavnosti. Neupoštevanje narbonskih pravil pa ni bilo le krivda manjših bra- tov, ampak so na zasnovo samostanskega domovanja vplivali tudi meceni, od katerih so bili manjši bratje finančno odvisni.228 Zanimive so konstitucije iz 15. stoletja, ki kažejo izjemne podobnosti s stoletjem mlajšimi kapucinskimi. Leta 1443 so observanti v svojih konstituci- jah zapovedali ne le kakšna naj bo cerkev, ampak so tudi določili: Prohibeant etiam ipsi Vicarii praetiositatem in vestimentis, superfluitatem aedificiorum, et ornamentoru, tam in Ecclesiis, quam etiam in aliis officinis.229 Podobna določila bomo našli tudi pri kapucinih. Prav tako so observanti leta 1431 v konstitucijah zapisali, naj ima vsaka provinca štiri brate, ki naredijo načrt za samostan in vo- dijo gradnjo,230 kar prav tako pozneje povzamejo kapucini. Po letu 1300 cerkve manjših bratov niso bile zgrajene po enotnem koncep- tu. Zasledimo le večje število preprostih, neokrašenih in neobokanih enoladij- skih cerkva s trikornim (pozneje tudi večkornim) ravnim bernardinskim za- ključkom, ki pa je obokan. Manjši bratje so jih najraje postavljali ob robu večjih urbanih središč. Izhodišče za take cerkve je npr. cerkev sv. Frančiška v Cortoni, veliko takih cerkva pa je nastalo tudi v mediteranskem prostoru. Znane so tudi cerkve z obhodnim korom. Samostansko dvorišče je bilo največkrat kvadratno z vodnjakom na sredi. Cerkev je navadno stala na severni strani samostanskega kompleksa. Skupni prostori, kot so refektorij, kapiteljska dvorana, kuhinja itd., so bili v pritličju, ce- lice so bile v zgornjem nadstropju, povezane s hodniki, speljanimi okrog samo- stanskega dvorišča. Monumentalnejše so bile severnoitalijanske cerkve, ki so se zgledovale po francoskih katedralah, kot npr. cerkev v Bologni. Severnoita- lijanska mesta so bila tudi bogatejša od srednje- in južnoitalijanskih, poleg tega so glavno besedo pri zasnovi cerkva, kot že zgoraj omenjeno, imeli premožni dobrotniki. Gradili so tudi izredno prostorne večladijske cerkve s stranskimi kapelami, npr. Santa Croce v Firencah. Pri tem so se zgledovali po zgodnje- krščanskih rimskih bazilikah.231 Torej sploh ne moremo več govoriti o ubožni arhitekturi, saj so se manjši bratje s takimi arhitekturnimi zasnovami močno oddaljili od strogega upoštevanja uboštva.232 228 Bourdua, The Franciscans and Art Patronage, str. 24; Schenkluhn, Architektur der Bettelorden, str. 33; Thode, Franz von Assisi, str. 313. 229 Cit. po: Giorgio Rossini, Appunti per una storia dell'architettura cappuccina in Ligura, v: Studi in onore di p. Cassiano da Langasco (Genova, 1989), str. 26 (dalje: Rossini, Appunti per una storia). 230 Prav tam, str. 28–29. 231 Želeli so se namreč približati izvorni krščanski arhitekturi, prim. Schenkluhn, Architektur der Bettelorden, str. 179. 232 Thode, Franz von Assisi, str. 340–375; Mistretta, Francesco, architetto di Dio, str. 177; Schenkluhn, Architektur der Bettelorden, str. 76 Tanja Martelanc Pozneje je prišlo celo do preobrata, ko so observanti, posebno še tisti, ki jih je severno od Alp uvedel sv. Janez Kapistran (1386–1456), redovni reformator, znova začeli graditi oz. preurejati svoje samostane v duhu Svetega uboštva.233 Nasprotno pa so konventualci v času baroka svoja stara gotska domovanja v veliki meri močno in bogato barokizirali.234 Uboštveni redovi, predvsem dominikanci in manjši bratje, so v srednjem veku prevzeli benediktinsko shemo samostana in jo prilagodili svojim potre- bam. Ohranili so križni hodnik s trakti okrog njega in pozicijo cerkve na seve- ru. Ker niso imeli opata in ker samostani niso bili samozadostne opatije, so v prvi vrsti odpadle opatova hiša, večje gospodarske zgradbe in obsežne zemlji- ške posesti. Ker so večinoma gradili v mestih, se je njihova arhitekturna zasnova morala prilagoditi mestni urbanizaciji in željam dobrotnikov. Uboštveni redovi niso poznali hierarhične delitve na duhovnike in laične brate, zato so svoja do- movanja zreducirali na enotno cerkev in skupno samostansko poslopje, večji samostani pa so lahko imeli več križnih hodnikov. Značilne so bile tudi omeji- tve glede velikosti samostanskih objektov, prepoved obokavanja sakralnih pro- storov z izjemo kora ter zavračanje pretirane dekoracije. Cerkve so bile navadno dvoranske. V začetku je bila ladja ravno krita, obokani so bili le prezbiterij in kapele. Kot je bilo že omenjeno, je bila največja razlika v primerjavi s cerkva- mi starejših redov v tem, da so bile cerkve uboštvenih redov namenjene pred- vsem laikom (ecclesia laicorum), le kor je bil namenjen redovnikom (ecclesia fratrum), zato je v prvi vrsti odpadel letner, novo mesto v sakralni arhitekturi pa je dobila prižnica; uboštveni redovi so namreč namenili veliko pozornosti pridigi. Iz istega razloga so gradili enoladijske cerkve, saj so omogočale nemo- ten pogled na celoten sakralni prostor.235 Ob koncu 14. stoletja so v dormitori- ju uredili celice, namenjene le posameznemu redovniku; tako je postala celica študijska in delovna soba. Za pozni srednji vek, še bolj pa za barok je značilno, da so se samostani uboštvenih redov, ki so takrat postali v veliki meri razkošno opremljene redovne hiše, zgledovali po takratni profani arhitekturi.236 66–81, 177–179; Rossella de Cadilhac, Insediamenti degli ordini mendicanti nelle Marche. Origine e sviluppo dell'architettura francescana, v: Gli ordini mendicanti (secc. XIII–XVI). Atti del XLIII Convegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra, Tolentino, 24–25 novembre 2007, Macerata 2009, str. 28–31 (dalje: De Cadilhac, Insediamenti degli ordini mendicanti); Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna dediščina, str. 562–577. 233 O teh cerkvah piše: Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich, str. 279–292. 234 Več o tem v: Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 596–601. 235 Naj omenim, da je Richard Kurt Donin v svojem pregledu arhitekture uboštvenih redov v Avstriji v času gotike opredelil več tipov cerkvenih stavb uboštvenih redov: preprosta ravnokrita dvorana z dolgim korom, obokana enoladijska dvoranasta cerkev, ravno krita bazilika brez prečne ladje, obokana bazilika, dvoladijska dvoranska cerkev, triladijska dvorana, štiriladijska cerkev, cerkev z ravnim kornim zaključkom itd. Več o tem v: Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich. 236 Donin, Die Bettelordenskirchen in Österreich; Ceresara – Giorgi, L'architettura degli ordini mendicanti, str. 25–52; Dellwing, Le chi- ese degli ordini mendicanti nelle Marche, str. 71–76; Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 583–629; Curk – Vidmar – Radovanovič, Samostani na Slovenskem. Manjši bratje in njihova domovanja 77 2.2.1 Gradbena dejavnost kapucinskega reda Kot je bilo že omenjeno, so bili novonastali redovi v 15. in 16. stoletju nosil- ci novih arhitekturnih rešitev in idej. Predvsem so takrat začeli graditi prostor- ne samostane, ki so svoje zglede črpali v profani arhitekturi, njihovo gradnjo pa je podpirala Propaganda Fide. Tako so npr. gradili jezuiti, teatinci, barnabiti, somaski idr.237 Kapucinska arhitektura pa je bila skromna in preprosta, strogo je bila po- drejena duhu uboštva, saj se je zgledovala predvsem po prvotni arhitekturi reda manjših bratov. Ker so si kapucini prizadevali, da bi bratje strožje upoštevali Frančiškovo Vodilo, kot so ga do tedaj drugi redovi sv. Frančiška,238 so se tudi pri gradnji samostanov ozirali na besede svojega ustanovitelja.239 Poleg zgledovanja po sv. Frančišku Asiškem pa gre v prvi vrsti za skupno duhovno posnemanje Kristusa in prvih kristjanov. Kapucini so do potankosti poskušali poustvariti fi- zični prostor, v katerem so prebivali prvi manjši bratje. V nekaterih primerih so si celo pomagali s starimi upodobitvami, saj je bila prvotna arhitektura manjših bratov v 16. stoletju že precej slabo ohranjena. In četudi je večina manjših bratov takrat že živela v razkošnih mestnih samostanih, so med Frančiškovimi redovi obstajale tudi skupine, ki so živele v oddaljenih eremitorijih. Tudi ti so imeli močan vpliv na začetke kapucinske arhitekturne dejavnosti.240 Nobeno presenečenje ni, da so se kapucini prav v 16. stoletju odločili gra- diti skromne in neokrašene redovne hiše. Takratno duhovno ozračje, prežeto z idejami protestantizma, je stare redove, posebno Frančiškove, ki še posebej v Nemškem cesarstvu niso uživali pretirane priljubljenosti, praktično sililo k pre- misleku o svojem dotedanjem delovanju in k osnovanju novih temeljnih prin- cipov, po katerih so se redovniki morali ravnati od takrat dalje. Prav kapucini so s strogo zavezo uboštvu močno prispevali k temu, da se je negativna podo- ba o Frančiškovih bratih spremenila. Že na zunaj so se razlikovali od drugih 237 Več o tej temi v: Giovanni Carbonara, Architetture mendicanti. Le trasformazioni nell'età barocca, v: Gli ordini mendicanti e la città. Aspetti architettonici, sociali e politici. Atti dei sei cicli di seminari (ur. Joselita Raspi Serra), Milano 1990, str. 87–106 (dalje: Carbonara, Architetture mendicanti); Richard Bösel, L'architettura dei nuovi ordini religiosi, v: Storia dell’Architettura italiana. Il Seicento (ur. Aurora Scotti Tosini), Milano 2003, str. 48–69 (dalje: Bösel, L'architettura dei nuovi ordini). 238 Francesco Gonzaga, generalni minister observantov, je leta 1587 o kapucinih zapisal: [...] C‘è una differenza specifica fra questi padri cappuccini e noi osservanti e i padri conventuali: quest‘ultimi usufruiscono di certe concessioni e privilegi o dispense pontificie circa la regola francescana. Invece i cappuccini osservano la stessa regola rigorosamente come suona, cioè alla lettera; mentre noi osservanti la pratichiamo tenacemente, ma secondo le dichiara- zioni pontificie [...] cit. po: Costanzo Cargnoni, La regola di san Francesco nella tradizione cappuccina, v: Italia Francescana. Rivista della Conferenza Italiana dei Ministri Provinciali dei Frati Minori Cappuccini 84 (2009), št. 3, str. 419 (dalje: Cargnoni, La regola di san Francesco). 239 Kapucin Giovanni Pili da Fano je o svojem redu povedal naslednje: [...] Questi poverelli cappuccini hanno l‘arte del fabricare secondo la mente del nostro padre San Francesco [...], cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 36. 240 Kapucini pa niso posnemali le arhitekture prvih manjših bratov, ampak so na podlagi starejših upodobitev sv. Frančiška Asiškega posnemali tudi njegov habit, ki je bil prepoznavni znak njihove reforme, prim. Lingo, The Capuchins and the Art, str. 41–42, 88–90; Bahčič, Zgodovina Frančiškove karizme, str. 159–164. 78 Tanja Martelanc redovnikov takratnega časa, saj so nosili habit iz grobega materiala s koničasto kapuco, puščali so si dolgo brado kot simbol ponižnosti, revščine in odmaknje- nosti od vsega tuzemskega. Vrh vsega so gradili preproste samostanske stavbe, ki jih je Karl Suso Frank (1933–2006), nemški teolog in cerkveni zgodovinar, posrečeno opisal z besedami die gebaute Armut.241 Tudi zaradi tega so se kapu- cini med preprostim in revnim ljudstvom izredno priljubili, saj so le-ti po nji- hovem mnenju predstavljali prave Frančiškove vrednote. Celo pri protestantih so uživali določeno mero spoštovanja.242 2.2.2 Prva domovanja kapucinov243 Kot je bilo povedano že zgoraj, so se po smrti sv. Frančiška manjši bratje oddaljili od zamisli ustanovitelja reda ter začeli graditi prostornejša in bogato okrašena domovanja. Da ne bi do podobnih odstopanj sčasoma prihajalo tudi znotraj kapucinskega reda, so kapucini strogo predpisali, kako naj se gradi nji- hova redovna hiša oz. kakšne že izgrajene stavbe smejo sprejemati.244 Prvi predpisi Costituzzioni delli frati minori detti della vita eremitica,245 ki so jih sestavili ustanovitelji reda leta 1529 v samotišču S. Maria dell‘Acquarella pri kraju Albacina, so na kratko začrtali smernice glede gradnje kapucinskih domovanj, ki so jih poznejše konstitucije podrobneje opredelile.246 V teh prvih 241 Karl Suso Frank, Gebaute Armut. Zur südwestdeutsch-schweizerischen Kapuzinerarchitektur des 17. Jahrhunderts, v: Franziska- nische Studien 58 (1976), str. 55–77 (dalje: Frank: Gebaute Armut). 242 Hillard von Thiessen, Intendierte Randständigkeit und die »Macht der Schwachen«. Zur Wahrnehmung des erneuerten Armutsi- deals der Kapuziner in der Gesellschaft der Frühen Neuzeit, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 424–435 (dalje: von Thiessen, Zur Wahrnehmung des erneuerten Armutsideals). 243 Temeljna literatura pri pripravi podpoglavja o prvih kapucinskih domovanjih je naslednja: Justinian, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform, str. 63–64; Koch, Anlage eines Kapuzinerklosters, str. 60–62; Emidio d'Ascoli, I primi conventi dei frati minori cappuccini (1528–1548), Romae 1928 (dalje: d'Ascoli, I primi conventi); La bella e santa riforma dei frati minori cappuccini, Roma 1963, str. 54–75 (dalje: La bella e santa riforma); Frank, Gebaute Armut, str. 55–57; Francesco Calloni, Interpretazione iconolo- gica della architettura cappuccina, v: Le „case di preghiera“ nella storia e spiritualità francescana. Studi e ricerche francescane (ur. Fiorenzo F. Mastroianni), Napoli 1978, str. 151–157 (dalje: Calloni, Interpretazione iconologica); Callisto Urbanelli, Caratteristi- che degli insediamenti cappuccini nelle Marche nei primi cinquanta anni della Riforma, v: Le origini della riforma cappuccina. Atti del Convegno di studi storici (in occasione del) 450° dell‘Ordine Cappuccino, Camerino, 18–21 settembre 1978 (ur. Curia Prov. dei Frati Cappuccini), Ancona 1979, str. 171–199 (dalje: Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini); Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 13–17; Gerlach van 's-Hertogenbosch, L‘architettura dei Cappuccini. De architectuur der Capucijnen, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 148–229; Lingo, The Capuchins and the Art, str. 21–29; Gianni Volpe, La vil Materia ovvero l‘architet- tura cappuccina delle origini nelle Marche, v: Picenum Seraphicum. Rivista di studi storici e francescani 22-23 (2003–2004), str. 203–245 (dalje: Volpe, La vil Materia). 244 Ko jim je npr. njihova velika dobrotnica vojvodinja Katarina iz Camerina ponudila lepo mestno stavbo, v kateri bi lahko živeli, so kapucini le-to zavrnili in si izbrali majhno cerkvico s stanovanjskim poslopjem zunaj mestnih vrat. 245 Prepis določil je objavljen v: Le ordinazioni di Albacina (1529), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619) (ur. Vincenzo Criscuolo), Roma 1994, str. 140–162 (dalje: Le ordinazioni di Albacina); »Constituzioni delli frati mi- nori detti della vita eremitica« (1529), v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1988, str. 177–225 (dalje: Constituzioni delli frati minori). 246 Najverjetnejši avtor teh prvih predpisov je bil brat Ludvik iz Fossombrona, prim. Ottaviano Schmucki, La figura di san Francesco nelle prime costituzioni cappuccine. Lo spirito francescano nelle „Costituzioni dei frati minori detti della vita hermitica“ del 1529, Manjši bratje in njihova domovanja 79 določilih zato še posebej izstopa poudarjeno uboštvo. Poleg asiškega Ubožca247 pa je kapucinom največji zgled predstavljal sam Jezus Kristus. Od 59 členov jih je kar 30 tako ali drugače povezanih s serafsko ubožnostjo.248 Navodila so do- kaj skopa in le nakazana ter niso tematsko urejena. Odsevajo namreč življenje prvih kapucinov v oddaljenih samotiščih, kjer so bili pomembni predvsem tiha meditacija, odmaknjenost od zunanjega sveta (eremitizem), priložnostna pridi- ga ter dnevna nabirka živil. Besedilo se je ohranilo v ljudski italijanščini, vendar ne v prvotni različici:249 Podarjeno stavbišče ali bivališče so kapucini lahko sprejeli le, če je bilo tako odločeno na kapitlju ali pa je dovoljenje za uporabo dal generalni vikar. Samostan in samostanske površine so morale ostati last dobrotnikov ali mesta, ki je darovalo zemljišče. Zato so kapucini lahko svoje domovanje brez težav zapustili, če v kraju niso bili več zaželeni (50. člen).250 Njihovega premoženja niso smeli upravljati sindiki in prokuratorji ter namestniki.251 Njihova sindik in prokurator sta morala biti sam Jezus Kristus in Mati Božja, namestnik pa sv. Frančišek Asiški (41. člen). Vse samostanske naselbine so morale stati zunaj mesta; od njega so morale biti oddaljene približno 1 miljo ali manj (50. člen).252 Kapucini niso sprejemali krajev ali samotišč, ki niso ustrezali njihovemu skromnemu načinu življenja (40. člen). Naselili so se lahko le v majhna in pre- prosta domovanja, ki so bila zgrajena v duhu uboštva. Izrecno se na tem mestu določila naslanjajo na sv. Frančiška Asiškega, kjer je še posebej poudarjeno, da morajo bratje v domovanjih živeti kot romarji in tujci: [...] quod fratres habeant ecclesias et abitacula paupercula, et quae pro ipsis construuntur omnino non reci- piant nisi fuerint secundum sanctam paupertatem, quam in Regula firmiter pro- misimus, ibi hospitantes sicut peregrini et advenae [...].253 Če pa so takšne stavbe v: Le origini della riforma cappuccina. Atti del convegno di studi storici Camerino 18–21 settembre 1978 (ur. Curia Prov. dei Frati Cappuccini), Ancona 1979, str. 125 (dalje: Schmucki, La figura di san Francesco). 247 Albacinska določila so besedila prvih Frančiškovih bratov v veliki meri povzemala, čuti se tudi njihov jezikovni vpliv, prim. Schmucki, La figura di san Francesco, str. 138. 248 Schmucki, La figura di san Francesco, str. 126. 249 Vsi členi na tem mestu niso obravnavani. Predstavljeni so le tisti, ki tako ali drugače opredeljujejo zasnovo in opremo kapucin- skih domovanj, hkrati pa so povezani v smiselne celote. Več podatkov o Albacinskih določilih pa v: Schmucki, La figura di san Francesco, str. 126; Francesco Saverio Toppi, Introduzione. I – Le Ordinazioni di Albacina (1529), v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1988, str. 165 (dalje: Toppi, Introduzione. I); von Thiessen, Zur Wahrnehmung des erneuerten Armutsideals, str. 428. 250 Na tej točki so se kapucini naslonili na potrjeno Vodilo. Zgoraj zapisana določila nas spomnijo tudi na besede sv. Frančiška Asiške- ga iz leta 1226, prim. Schmucki, La figura di san Francesco, str. 129. 251 Sv. Frančišek je bil prav tako mnenja, da so sindiki nepotrebni. Pozneje se je to pravilo nekoliko razrahljalo. 252 Predpisana razdalja ustreza približno 1,5 km, kar lahko vsak kapucin, ki se zvečer vrača domov, prehodi peš. Zopet trčimo ob primerjavo s prvimi domovanji manjših bratov, ki so bila prav tako nekoliko oddaljena od strnjenih naselij, prim. Schmucki, La figura di san Francesco, str. 132–133. 253 Cit. po: Le ordinazioni di Albacina, str. 156–157. Posebno so na tem mestu povzete navedbe, ki jih je sv. Frančišek svojim bratom leta 1226 zapustil v Sieni, prim. Schmucki, La figura di san Francesco, str. 129. 80 Tanja Martelanc vseeno sprejeli, so morali povprašati za svet dobre, pobožne in predane brate (53. člen).254 Določila so priporočala preprosta in skromna domovanja, zgrajena iz ma- terialov, kot so vrbovo šibje in glina, če so ju poleg dobrega terena na stavbišču kapucini uspeli najti, dopuščala pa so tudi kamen in zemljo. Izjema je bila le cerkev, ki je bila lahko zgrajena iz kamna, vendar je morala biti majhna (51. člen).255 V domovanju je lahko živelo sedem ali osem kapucinov, v velikih mestih deset ali dvanajst (61. člen).256 Celice so morale biti majhne, nizke in ubožne; bolj kot pravim samostan- skim celicam so morale biti podobne grobovom (51. člen). Celic niso smeli za- klepati s ključem, vsi prostori so morali biti vsem dostopni (46. člen). V njih je bilo prepovedano hraniti pozornost vzbujajoče podobe, dovoljeni pa so bili preprosti predmeti, razpelo, preproste upodobitve svetih oseb ali majhen križ z orodji mučeništva (52. člen). Izredno skromnost so izkazovali tudi tako, da so spali na preprostih deskah kvečjemu s slamnatimi vzglavniki, če le niso bili preslabotni (54. člen). V cerkvi so imeli le dva do tri paramente, enega za pra- znične in dva za navadne dni. Paramenti niso smeli biti iz žameta, svile, zlata ali drugega dragocenega materiala itd. (64. člen). Oltarni prti so morali biti čisti ter iz preprostega blaga. Za maševanje so imeli na razpolago dva kositrna keliha. V samostanih je bilo prepovedano imeti karkoli izjemnega, odvečnega ali drago- cenega, narejenega iz zlata, srebra, svile, žameta itd. Bogoslužno posodje je prav tako moralo biti preprosto. Določila na tem mestu tudi dobesedno citirajo sv. Frančiška Asiškega, ki nad vse postavlja Sveto uboštvo (65. člen). Poleg vsakega samostana so morali urediti tudi enega do dva eremitorija, oddaljena od glavne samostanske stavbe, kamor so se kapucini lahko umaknili v samoto (47. člen). Knjige so se morale hraniti v skupnem prostoru v samosta- nu (31. člen). Sprejeli so lahko le toliko hrane, kolikor so je lahko pojedli v enem dnevu. Najdlje so hrano lahko izjemoma hranili en teden (18. člen). Kapucini tudi niso smeli rediti večjih živali ter jih jezditi. V skrajnem primeru so lahko zajahali oslička, kot sta to naredila Jezus Kristus in sv. Frančišek Asiški, sicer pa so pešačili (42. člen). Iz zgoraj povedanega je razvidno, da je prva kapucinska domovanja preve- val duh izredne skromnosti in uboštva. Zanje je značilno tudi to, da so bila naj- večkrat le začasna bivališča. Velikokrat so kapucini prenočevali v kočah, jamah, votlinah ali v opuščenih poslopjih, ki so si jih priredili za bivanje. Puščavniški 254 Ti bratje so odločali le o tem, ali je bila redovna hiša zgrajena v duhu Svetega uboštva ali ne. Poznejše konstitucije te brate poi- menujejo z izrazom fabricieri. Več o tem v nadaljevanju. 255 Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je tudi izbira materiala prvih kapucinskih domovanj v duhu Svetega uboštva. 256 Majhno število bratov je pripomoglo k temu, da so kapucini lažje izpolnjevali svoje predpise. Manjši bratje in njihova domovanja 81 način življenja, ki zaznamuje sv. Frančiška Asiškega in njegove prve brate ter je karakterističen tudi za kamaldulence, je postal tako ena glavnih značilnosti prvih kapucinov, ki med letoma 1528 in 1531 še niso na novo gradili, z izjemo v kraju Fossombrone. Te lope (tuguri), majhne koče (casipule) ali zavetišča (um- braculi) – v tem primeru še ni šlo za prave samostane – so bili namenjeni naj- več sedmim do osmim bratom. Številčna omejitev je pripomogla tudi k temu, da kapucini niso pretiravali v velikosti svojih domovanj. Na začetku so bila domovanja pritlična, z majhno kuhinjo in do dvema sobama. Bila so izredno preprosta in neokrašena, v njih niso hranili dragocenih predmetov. Cerkev je bila edina stavba v kompleksu, ki je bila zgrajena iz kamna. Običajno je ime- la odprto ostrešje v ladji ter obok v prezbiteriju in koru.257 Bila je enoladijska in na začetku ni imela stranskih kapel. Ker se sprva študij kapucinom ni zdel pretirano pomemben,258 prostorov za študij in večje knjižnice niso potrebovali. Kapucini tudi niso smeli skladiščiti živil, zato niso poznali shramb, in ker niso smeli rediti večjih živali, niso poznali gospodarskih poslopij. Poleg samostana sta bila postavljena le eden do dva eremitorija. Majhne in skromne samostane so pozneje gradili iz čisto funkcionalnih razlogov, saj jih je bilo lažje vzdrževati.259 Gradnja s preprostimi materiali (gl. sl. 1 in 2) je bila ena od značilnosti prvih kapucinov, ki so s tem želeli še podčrtati svojo predanost uboštvu. Vendarle je potrebno vedeti, da so glino in slamo, po- vezani s kravjim govnom ter modelirani v kvadre v pokrajini Marke, od koder prvi kapucini tudi izvirajo, uporabljali že od antičnih časov. Predvsem so s tem gradili nosilne zidove, medtem ko so za notranje stene in ostrešje uporabljali les, slamo, trsje, vrbovo šibje in drugo grmičevje. Tudi pri ometavanju sten so uporabljali govno. Ne le, da so na tak način gradili kmetje v Markah, iz pre- prostih materialov so zgrajene celo sakralne stavbe, tako cerkve kot tudi samo- stani, med njimi tudi nekaj samostanov Frančiškovih redov. Izbira materialov je bila dobro premišljena, saj so bili odlično toplotno in akustično izolativni. Predvsem izolativno funkcijo imajo prav tako majhne okenske odprtine in niso primarno odraz skromnosti reda.260 Ohranjenih je kar nekaj pričevanj o tem, kako so kapucini živeli v teh pri- mitivnih bivališčih:261 257 Spomnimo na narbonske konstitucije in njihove predpise glede obokavanja. 258 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 36. 259 Mattia da Salò, eden od bolj znanih zgodovinarjev kapucinskega reda, je o tem povedal naslednje: [...] Un luogo grande si fa con gran spesa, e difficilmente si mantiene. Un luogo poverino si fa con poca spesa e con poca spesa si mantiene [...], cit. po: Tommaso Scalesse, Note sull'architettura dei Cappuccini nel Cinquecento, v: I francescani in Europa tra Riforma e Controriforma. Atti del XIII Convegno Internazionale. Assisi, 17-18-19 ottobre 1985 (ur. Società Internaz. di Studi Francescani), Perugia 1987, str. 202 (dalje: Scalesse, Note sull'architettura dei Cappuccini). 260 Več o uporabi materialov pri gradnji prvih kapucinskih domovanj v: Volpe, La vil materia, str. 203–216. 261 Še več primarnih arhivskih virov, ki govorijo o prvih kapucinskih samostanih, je objavljenih v: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern, str. 198–202. 82 Tanja Martelanc Es ist nicht zu beschreiben, wie arm, einfach und schlicht die ersten Kapuzi- ner in ihrer begeisterten Liebe zur hl. Armut ihre Klöster bauten. Sie waren gar klein und verächtlich, ohne Schmuck und Zier. Kein zarter Wurf bedeck- te die Mauer, keine gehobelte Schreinerarbeit war zu bemerken. Es gab kein Gewölbe und keine getäfelte Decke, sondern nur rohe ungezimmerte Balken und leere, mit dem einfachen Kreuz geschmückte Wände. Selbst die Kirchen waren in ihrer Einfachheit stumme Prediger der Armut und manche von ihnen so klein, daß sie kaum fünfzig Personen zu fassen vermochten [...] Die Einzelzellen waren so beschränkt, daß ein großer Mann darin eben sei- ne Arme auszubreiten imstande war; ihre gesamte Ausstattung bildeten ein paar ungeglättete Bretter mit einem knorrigen Holzblock oder für Kränkliche und Schwache einem Strohpolster als Lagerstätte [...] die Türen so niedrig, daß man nur gebückt durch sie eintreten konnte, und die Fenster so klein und eng, daß auch nach außen hin alles die äußerste Armut predigte.262 Čisto na začetku ustanovitve reda velikih oltarjev v kapucinskih cerkvah niso krasile dragocene slike. Pozneje so jih kapucinom podarjali pomembni dobrotniki, sami pa so jih vključevali v svoje delo v okviru rekatolizacije. Oljne podobe so izjemoma dopuščali, saj niso bile tako drage kot npr. ciklusi fresk.263 V starejših zapisih najdemo tudi zgovoren opis cerkvenega inventarja,264 ki so ga kapucini uporabljali; prevladujejo preprosti materiali: Per questo si contentavano d‘una semplice cassetta di bianche tavole per ta- bernacolo della santissima eucaristia; la custodia era una scatoletta d‘avorio foderata di corporale; i calici e le patene di peltro; le tovaglie di grosso lino: i pali, stuore con una croce o immagine semplice sopra; la croce semplice di le- gno poco polita; i candelieri, un pezzo di legno fatto in una tavoletta con una punta di chiodo in cima; il turibolo, una scodella appesa ad alcuni spaghi; la navicella, una scatola di legno o di cartone; i paramenti di panno semplice di lana o di lino, molti dei quali per fodera tenevano un‘altra pianeta semplice che serviva per un‘altro colore. Ma il tutto però con gran nettezza.265 Na zasnove prvih kapucinskih samostanov oz. na njihovo navdušenje nad eremitskim življenjem ter skromno in preprosto gradnjo je vplivala tudi 262 Cit. po: Justinian, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform, str. 63. 263 Lingo, The Capuchins and the Art, str. 85–86. 264 Nekaj podatkov o predmetih v kapucinskih samostanih tudi v: Giuseppe Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi dei cappuccini nelle Marche, v: Collectanea Franciscana 61 (1991), št. 1-2, str. 246–304 (dalje: Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi). 265 Cit. po: La bella e santa riforma, str. 63–64. Manjši bratje in njihova domovanja 83 arhitektura kamaldulencev. Prav pri njih, v kraju Cupramontana, sta nekaj časa pred potrditvijo kapucinskega reda bivala rodna brata Fossombrone.266 Prva kapucinska domovanja so nastala v krajih Colmenzone, Pollenza, Al- bacina, Fossombrone, Fano, Montevecchio di Pergola, Matelica in Pietrarubbia. Na žalost se jih je le bore malo ohranilo v prvotni podobi.267 Colmozone ali Colmenzone blizu kraja Camerino je bilo prvo preprosto pritlično domovanje kapucinov. Sestavljali sta ga cerkev in stavba z refektorijem in celicami. Te so bile ometane z govejim govnom in pobeljene. Stene naj bi bile tako tanke, da se je skoznje videla svetloba. Okvirji oken niso bili kamniti, tem- več leseni, vrata izredno nizka. Cerkev je bila zelo majhna, z majhnimi okni, z ozkim oknom na fasadi in vhodom, ki je bil prav tako izredno ozek. Tudi kor, ki je bil enako širok kot ladja, je bil manjših dimenzij; v njem je lahko hkrati stalo le sedem ljudi. Oprema cerkve je bila preprosta, večinoma lesena. Anonimni pisec je zapustil kratek oris samotišča: Sò stato a posta per vedere il luogo di Commenzone a Camerino, luogo pri- missimo di quelli antichi Cappuccini, qual poi fu commutato in quello che hora abitano […] L‘austerità di quel luogo potrà fare a proposito dell‘austeri- tà di quelli primi Padri, come fr. Bernardo.268 Ker je bil zrak v tem samotišču tako nezdrav (razlog naj bi tičal prav v izre- dno majhnih prostorih za bivanje ter celicah, ki so stale na senčni strani), so ga bili prvi kapucini primorani zapustiti in se preseliti v Renacavato.269 Samotišče Albacina je v virih opisano kot majhna koča v odmaknjenih gorah. Že od 14. stoletja dalje je ta eremitorij dajal zavetišče mnogim samotar- jem, zato je bil zgrajen tudi v več fazah. Sestavljali so ga majhna pravokotna 266 V 10. stoletju je prišlo do krize meniškega življenja in vedno več menihov je odšlo v samoto. Med njimi je bil sv. Romuald (950– 1027), ki je ustanovil novo spokorno skupnost kamaldulencev. Poskušal je združiti elemente eremitstva in cenobitstva ter živeti po pravilih sv. Benedikta. Najprej so se kamaldulenci naselili v eremitoriju v Camaldoli, ki ga je sestavljalo pet celic in po katerem je red dobil tudi ime. V prvih konstitucijah ni bilo nikjer zapisano, kako naj bodo organizirane njihove hiše, kljub temu se je hitro uveljavila tipična zasnova samostanskega kompleksa, ki jo poznamo še danes. Poleg samostanske cerkve in stavbe, v kateri so bili refektorij, biblioteka, kapiteljska dvorana in drugi prostori, namenjeni oskrbi samostanske družine, so se zgradile manjše hišice oz. eremitske celice. Na začetku so bile enoprostorne, pozneje so imele do tri sobe. Vsaj v poznejši fazi so bile postavljene v vrsto. Število hišk se je po potrebi lahko večalo. Tudi orientacija hišk je bila dobro premišljena, saj je bila večina obrnjena proti jugu. Več o arhitekturi kamaldulencev v: Winfried Leipold, Zur Klosterbaukunst der Kamaldulenserkongregation von Montecorona, v: Studien und Mitteilungen zur Geschichte des Benediktiner-Ordens und seiner Zweige 84 (1973), str. 447–450 (dalje: Leipold, Zur Klosterbaukunst der Kamaldulenserkongregation); Paolo Bassi – Alessandro Ceratti, Eremi camaldolesi in Italia. Luoghi. Architet- tura. Spiritualità, Milano 1993, str. 57–75 (dalje: Bassi – Ceratti, Eremi camaldolesi in Italia); Claudia Mori, Arte e architettura, v: Camaldoli. Sacro eremo e monastero (ur. Maurizio Vivarelli), Firenze 2000, str. 25–42 (dalje: Mori, Arte e architettura). 267 Lingo, The Capuchins and the Art, str. 33; Volpe, La vil materia, str. 213–214. 268 Cit. po: d'Ascoli, I primi conventi, str. 12. 269 Več o tem v: d'Ascoli, I primi conventi, str. 12–14; Graf, Die Kapuziner, str. 91; Bernardino da Lapedona, Il convento dei minori cappuccini nella città di Camerino, Ancona 1931 (dalje: da Lapedona, Il convento dei minori cappuccini); Volpe, La vil materia, str. 218–219. 84 Tanja Martelanc cerkev z lesenim odprtim ostrešjem in okoren romboiden dvonadstropni stolp, oba prislonjena na skalo, ter preprosto poslopje (casupola) južno od cerkve z dvema sobama za bivanje. Eremitorij je premogel celo kletne prostore. Celoten kompleks je spominjal bolj na utrdbo kot pa na samostan. Zgrajen je bil iz ma- terialov, ki so jih našli v bližini; prevladoval pa je kamen.270 Šele v kraju Fossombrone je bilo ob cerkvi sv. Janeza Krstnika po letu 1529 zgrajeno prvo kapucinsko domovanje, ki so ga postavili kapucini sami. Bilo je zelo borno, pritlično, z do desetimi celicami, z nekoliko oddaljeno revno koči- co, izdolbeno v skalnato podnožje gore, namenjeno samotarjem. Zgrajeno je bilo iz preprostih materialov in zato tudi ni bilo obstojno. Že v zadnji četrtini 16. stoletja je bilo potrebno popolne prenove.271 Tudi druga domovanja so bila podobna zgoraj opisanim.272 Šele potem, ko so leta 1531 zgradili samostan v kraju Renacavata, imenovan tudi Camerino (sl. 3), so kapucini pospešeno začeli graditi lastne samostanske hiše.273 Pred majhno cerkvijo je bilo pokrito stebrišče s preprosto streho. Cer- kvena ladja je bila pravokotna, obokana, dolga 6 in široka 4,35 m. Prezbiterij in molitveni kor sta bila enako široka kot ladja in 4 m dolga. Imela je dve desni stranski kapeli, ena od njiju je najverjetneje bila starejša od samostanske cerkve, druga pa je bila narejena v 18. stoletju. Samostan je lahko sprejel dvajset redov- nikov. Majhno samostansko dvorišče, velikosti 5,10 × 5,10 m, so obdajali trije samostanski trakti. Na jugu, tik ob vhodu, sta bili dve sobi za obiskovalce, vsaj ena od njiju je bila ogrevana. Zahodni trakt so zavzemali točilnica, refektorij in kuhinja, severnega pa soba s stopniščem v nadstropje, ki je bilo namenjeno noviciatu. V nadstropju so zahodni trakt zavzemale celice, ki niso gledale na samostansko dvorišče, južni trakt pa sobe za laike. V severnem traktu je bila študijska soba. V drugem nadstropju je bil dormitorij patrov, ki je zasedal južni in zahodni trakt, v severnem je bila študijska soba. Pri gradnji tega samostana so se zgledovali po samostanu San Damiano v Assisiju.274 270 Več o tem v: d'Ascoli, I primi conventi, str. 14–15; Volpe, La vil materia, str. 219–220; Giuseppe Avarucci, Albacina. L'eremo di Santa Maria dell'Acquarella e i cappuccini, v: Collectanea Franciscana 78 (2008), št. 1-2, str. 119–152 (dalje: Avarucci, Albacina); Nanni Monelli, Appendice. Analisi delle architetture esistenti in Santa Maria dell'Acquarella di Albacina, v: Collectanea Fran- ciscana 78 (2008), št. 1-2, str. 153–170 (dalje: Monelli, Appendice). 271 Več o samostanu v kraju Fossombrone v: d'Ascoli, I primi conventi, str. 19–21; Nanni Monelli, Il restauro della chiesa cappuccina di S. Giovanni Battista a Fossombrone, v: I cappuccini a Fossombrone. Storia e segni di una presenza. Atti del Convegno tenuto a Fos- sombrone, 28 aprile 1990, Urbania 1991, str. 119–137 (dalje: Monelli, Il restauro della chiesa); Volpe, La vil materia, str. 220–222. 272 Več o tem v: d'Ascoli, I primi conventi, str. 15–22; Volpe, La vil materia, str. 223–241. 273 Giuseppe Bartolozzi je mnenja, da sta, preden so se kapucini preselili v Renacavato, stali že cerkev in hiša, v kateri je živel nek kle- rik. Na temeljih teh dveh zgradb so nato kapucini zgradili svoj samostan, ki naj bi bil prvotno pritličen, prim. Giuseppe Bartolozzi, La fondazione del convento dei cappuccini di Renacavata a Camerino, v: Collectanea Franciscana 72 (2002), št. 1-2, str. 307–321. 274 Na oltarju je stala terakotna podoba Matere Božje s sv. Frančiškom in sv. Nežo, ki je pripisana Mattiji della Robbia, sinu Andrea della Robbia. Najverjetneje je bila darilo znane kapucinske dobrotnice Katarine Cibo. Več o samostanu pa v: d'Ascoli, I primi conventi, str. 15–18; da Lapedona, Il convento dei minori cappuccini, str. 24–29; Dante Tassotti, Convento dei Cappuccini di Came- rino. Restauri e notizie, Camerino 1978 (dalje: Tassotti, Convento dei Cappuccini di Camerino); Scalesse, Note sull'architettura dei Manjši bratje in njihova domovanja 85 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku275 Že zelo zgodaj se je postavljalo vprašanje, kako upoštevati sv. Frančiška in mu v vsem zvesto slediti, ne da bi pri gradnji samostanov prekršili zaobljubo uboštvu. Francesco da Iesi, eden prvih kapucinov, je o samostanih nekdaj rekel celo naslednje: […] subitamente che un frate entra nelle fabbriche, subito l‘entra il demonio addosso e gli toglie il cervello e gli fa fare contro la povertà […].276 Ljubše mu je namreč bilo, da bi kapucini tako kot sv. Frančišek Asiški in njegovi somi- šljeniki obnovili kako zapuščeno cerkev in si poleg nje uredili bivališče, kot da bi na novo gradili. Kljub temu so bili zaradi vedno večjega števila bratov primo- rani zidati na novo. Ker pa so se zavedali skritih pasti pri gradnji (zelo hitro se namreč lahko začnejo graditi prostorna in bogata samostanska poslopja, ki niso izraz ubožnosti), so kapucini v svojih konstitucijah strogo določili, pod kakšni- mi pogoji se lahko gradijo oz. kakšne že izgrajene stavbe se lahko sprejemajo za bivanje, ter so se teh določil tudi strogo držali. Leta 1536 so na kapitlju v cerkvi sv. Evfemije v Rimu uzakonili prve prave kapucinske konstitucije z naslovom Constituzioni de li frati minori detti cappu- ccini, ki so bile pozneje še večkrat dopolnjene, in sicer leta 1552, 1575, 1608, 1643, v 20. stoletju pa kar večkrat. Na nekaterih mestih so bile leta 1575 razširjene v duhu potridentinske prenove, vendar se kljub temu do leta 1968 niso bistveno spreminjale.277 Kapucini so sicer spočetka izpolnjevali Frančiškovo Vodilo ad litteram in sine glossa, vendar so bili po letu 1536 primorani nekoliko razrahljati svoja strik- tna pravila.278 Takrat so se želeli predvsem približati ljudem, zato je postala stro- Cappuccina, str. 207. 275 Pri pripravi podpoglavja je bila uporabljena naslednja temeljna literatura: Koch, Anlage eines Kapuzinerklosters, str. 60–62; Justinian, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform, str. 63–64; d’Ascoli, I primi conventi, str. 3–9; Calloni, Interpretazione iconolo- gica, str. 157–171; Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 175–179; Johannes Leo Fleischacker, Studien zu einer „Eremitologie“. Idee von Verwirklichung des Einsiedlergedankens im Kapuzinerorden von den Anfängen bis heute im deutschen Sprachraum (tipkopis doktorske disertacije), Graz 1988, str. 149 (dalje: Fleischacker, Studien zu einer „Eremitologie“); Francesco Calloni, Cappuccini e conventi, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1490–1503 (dalje: Calloni, Cappuccini e conventi); Lingo, The Capuchins and the Art, str. 1–6, 29–33; Volpe, La vil materia, str. 214; Cargnoni, La regola di san Francesco, str. 420; von Thiessen, Indendierte Randständigkeit, str. 429. 276 Cit. po: La bella e santa riforma, str. 70. 277 Prepis konstitucij iz leta 1536 je objavljen in komentiran v: Constituzioni de li frati minori detti cappuccini (1536). Con le vari- azioni redazionali dal 1552 al 1643, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1988, str. 249–464 (dalje: Constituzioni de li frati minori detti cappuccini (1536), s spremno besedo Francesca Saveria Toppi: Francesco Saverio Toppi, Introduzione. II – Le prime costituzioni (Roma-S. Eufemia 1536), v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo, 1 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1988, str. 227–248 (dalje: Toppi, Introduzione. II), in v: Le prime costituzioni (Roma-S.Eufemia 1536), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619) (ur. Vincenzo Criscuolo), Roma 1994, str. 163–244 (dalje: Le prime costituzioni (Roma-S.Eufemia 1536)). Prepis vseh konstitucij do leta 1643 pa v: Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum. Saeculorum decursu promulgatae 1 (ur. Fidel Elizondo), Romae 1980 (dalje: Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum). 278 Kljub temu pa so konstitucije na nekaterih mestih še vedno dobeseden prepis Frančiškovih besed, prim. Cargnoni, La regola di san Francesco, str. 420–421. 86 Tanja Martelanc ga odmaknjenost v samotiščih prej izjema kot pravilo. Izbirati so začeli kraje, ki so bili bližje naseljem. Veliko pozornosti so namreč namenili pridiganju in dušnemu pastirstvu, zato so svoje postojanke začeli graditi ob pomembnih pro- metnih poteh. V novih konstitucijah, za razliko od določil iz Albacine, najdemo poudarjen tako kontemplativni kot tudi aktivni način življenja prvih kapucinov, kar lahko opazimo že v 40-ih letih 16. stoletja, še bolj pa to izstopa v 60-ih letih istega stoletja. Kapucini tudi niso več sami zaprošali za dovoljenje za nastanitev v nekem kraju, ampak so bili v določeni kraj povabljeni s strani prebivalcev. Kapucinske cerkve so postale odprte preprostemu človeku; namenjene so bile tihi molitvi in osebnemu stiku z Bogom. V času Ludvika iz Fossombrona je bil študij med kapucini nezaželen, po letu 1536 pa je postal izredno pomemben in po Tridentinskem koncilu tudi institucionaliziran.279 To se seveda kaže tudi v zasnovi samostanskih kompleksov, ki so se z izgradnjo knjižničnih in študijskih prostorov morali povečati. Konstitucije sestavlja 12 poglavij, ki urejajo življenje v samostanu. 6. po- glavje izčrpno govori o gradnji in opremi samostana in samostanske cerkve.280 Uvodoma se 6. poglavje sklicuje na ustanovitelja reda manjših bratov, sv. Frančiška Asiškega, ki je nad vse postavljal uboštvo. Tudi Jezus Kristus je živel kot popotnik, prenočeval je v hišah drugih ljudi, se popolnoma odrekal tuzem- skim dobrinam ter umrl, ne da bi imel kam položiti glavo.281 Ker so vsi manj- ši bratje želeli posnemati Odrešenika v izredni preprostosti in ubožnosti, niso smeli ničesar posedovati, temveč so morali živeti kot popotniki na zemlji in meščani nebes. Vse, kar so kapucini uporabljali, je bila last dobrotnikov, ki so to lahko zahtevali tudi nazaj. Posedovati so smeli le nekaj najosnovnejših stvari, ki so bile nujno potrebne za življenje. Z njimi pa so morali ravnati zmerno in skromno. Vsako leto je gvardijan samostana moral iti k dobrotniku samostana ter se mu zahvaliti, da so kapucini preteklo leto lahko prebivali v samostanu, obenem pa ga je moral zaprositi, če smejo tam ostati še naslednje. Če jim lastnik tega ni odobril, so morali kraj brez žalosti in zamere nemudoma zapustiti. Podobno so morali storiti tudi z vsemi predmeti, ki so jim jih darovali dobrotniki, če so to zahtevali, ali pa so jih z njihovim dovoljenjem darovali revnim.282 279 Od leta 1564 so v vsaki provinci nekaj samostanov morali nameniti za študijske hiše, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 36–37. 280 Obravnava sledi razporeditvi določil iz prvih kapucinskih konstitucij iz leta 1536, na mestih pa je dopolnjena s poznejšimi, vendar natančneje ne opisuje sprememb, ki so nastale v 20. stoletju, saj za obravnavano časovno obdobje niso pomembna. Nekaj določil je bilo na začetku zapisanih v drugih poglavjih, pozneje so bila dodana v 6., kar bo posebej izpostavljeno. Izpuščeni pa so deli, ki niso v tesni povezavi z arhitekturno zasnovo in opremo kapucinskega domovanja. 281 Spomnimo na zgoraj citirani odlomek iz Matejevega evangelija, ki je bil posebno ljub tudi sv. Frančišku Asiškemu (Mt 8,20). 282 To določilo je bilo leta 1552 črtano iz konstitucij. Manjši bratje in njihova domovanja 87 Preden so se kapucini namenili zgraditi nov samostan po nauku skromne- ga Frančiška, so za dovoljenje najprej morali vprašati za tisto območje pristoj- nega škofa ali vikarja, nato so morali oditi do svetnih oblasti oz. svetnega go- spoda ter šele po odobritvi vseh višjih instanc so se lahko lotili gradnje.283 Leta 1575 je bilo sklenjeno, da se kapucini v določenem kraju lahko naselijo tudi na željo prebivalcev ali dobrotnikov samih, od leta 1608 dalje pa je bilo dovoljenje za gradnjo najprej izdano na provincijskem kapitlju ter potrjeno s strani gene- ralnega ministra, šele nato so kapucini lahko odšli do škofa itd. Ponovno je bilo izpostavljeno, da nobenega samostana ne smejo graditi z namenom, da bi ga posedovali. Tako ga lahko brez slabe vesti zapustijo. Ker so kapucini živeli kot romarji, so si morali izbirati majhne koče, lope in zavetišča284 ter pri tem upoštevati besede serafskega očeta, ki je v Oporoki zapo- vedal, da njegovi bratje ne smejo sprejemati cerkva in bivališč, ki niso zgrajene v duhu največjega uboštva. Tudi če bi se s tem zamerili svetnim gospodom, se v nobenem primeru niso smeli oddaljiti od Boga in evangelija: Gran differenzia debbe essere intra li gran palazzi de‘ ricchi e li piccoli tuguri de‘ poveri mendici, peregrini e pentienti.285 Prav tako je bilo nedopustno graditi samostane, ki niso ustrezali načelom uboštva in skromnosti. Zato so tudi predlagali uno piccolo modello,286 po katerem naj bi se gradilo: Le celle in longheza et largheza non passino noue palmi:287 in alteza dece: le porte alte sette palmi:288 et larghe due et mezo. le fenestre alte dui et mezo: et larghe uno et mezo. landito del dormitorio largo sei palmi. Et cosi le altre officine siano piccole: humile pouere / abiecte: et basse: accioche ogni cosa predichi humilita / pouerta / et disprezo del mundo: […]289 Pozneje, leta 1575, so dodali še predvidene mere refektorija: […] l‘altezza del piano del Refettorio insino al solaro, cioè insino al tauolato, ò mattonato non passi tredici palmi, ma quando fosse molto cattiua l‘aria, si possa aggiuugere insi- no à quattordeci palmi, [...].290 Istega leta je še poudarjeno, da dlani niso povsod 283 Ta postopek je bil v navadi pri vseh redovih, ki so se želeli ustaliti v določenem kraju, prim. Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 587. 284 Leta 1552 je govora o skromnih in ubožnih krajih, od leta 1575 dalje pa o skromnih krajih in ubožnih hišah. 285 Cit. po: Le prime costituzioni, str. 203. Primerjava med bivališči bogatih in revnih je še ena od primerjav, ki so bile sv. Frančišku Asiškemu še posebej blizu. 286 Cit. po: Le prime costituzioni, str. 203. O modo nostro ali celo o modello so imeli navado govoriti tudi drugi redovi, kot so benedik- tinci, cistercijani in pozneje jezuiti, prim. Lingo, The Capuchins and the Art, str. 22–23. 287 Dlan meri približno 26 cm. 288 Leta 1552 morajo biti vrata visoka 8 dlani, leta 1575 pa zopet le 7. 289 Cit. po: Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum, str. 55. 290 Cit. po: Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum, str. 174. 88 Tanja Martelanc istih mer, zato je bila na koncu knjige izrisana polovica dlani, po kateri so se morali kapucini ravnati pri gradnji in opremi samostana.291 Prav tako so morale biti majhne, skromne in spodobne cerkve. Poudarjena je tudi njihova čistoča.292 Niso namreč želeli graditi velikih cerkva, kjer bi lahko pridigali. Za zgled so vzeli sv. Frančiška Asiškega, ki je raje pridigal v drugih cerkvah, kot pa gradil take, ki bi bile v nasprotju z njegovimi ideali.293 Da ne bi prihajalo do odstopanj od pravil, zapisanih v konstitucijah, oz. da se ne bi gradilo v neskladju s Svetim uboštvom, se kapucini niso smeli vmešava- ti v gradnjo, lahko pa so pomagali tako, da so graditeljem predlagali model sa- mostana. Od leta 1575 so bili ti kapucini določeni na kapitlju, potrditi jih je mo- ral tudi provincijski vikar. Ti štirje bratje, v konstitucijah imenovani fabricieri,294 so morali biti marljivi in preudarni ter dobri in pobožni, da so lahko upoštevali 291 V 20. stoletju so bile mere prostorov nekoliko povečane. Več o tem v: Franco Giovanazzi, I luoghi nelle costituzioni e nelle crona- che cappuccine, v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (ur. Lino Mocatti), Trento 1992, str. 17–18 (dalje: Giovanazzi, I luoghi nelle costituzioni). 292 Kapucini so cerkev tudi redno čistili, prim. Servus Gieben, La cultura materiale dei cappuccini nel primo secolo (1525–1619), v: Collectanea Franciscana 69 (1999), št. 1-2, str. 151 (dalje: Gieben, La cultura materiale). 293 V t. i. Specchio di perfezione sv. Frančišek namreč zapoveduje: […] Facciano anche erigere piccole chiese; non debbono farne di grandi, con il motivo di predicare al popolo o altra ragione, poiché è segno di maggiore umilità e di più toccante esempio che vadano a predicare nelle altre chiese […], cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 32. 294 Prvič se izraz fabricieri pojavi v kapucinskih konstitucijah leta 1575, vendar so obstajali že prej. Ti na začetku najbrž še niso bili izučeni gradbeniki in arhitekti, ampak so bili preprosti bratje, ki so morali slediti navodilom, zapisanim v konstitucijah. Viri jih poimenujejo tudi Mastri Costruttori, gl. van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 157–158. Fabricieriji so nadzo- rovali gradnjo samostana, usklajevali delo mizarjev, kovačev in zidarjev itd. V nekaterih primerih so gradnjo kapucinske redovne hiše ali cerkve zaupali tudi posvetnim arhitektom. Eden najbolj znanih primerov je samostanska cerkev Il Redentore v Benetkah, ki jo je zasnoval Andrea Palladio (1508–1580). Predvsem pa so se kapucini za laične arhitekte odločali od 19. stoletja dalje. Redovni arhitekti in nadzorniki niso bili nobena posebnost kapucinskega reda, saj so jih poznali tudi drugi redovi, npr. cistercijani, dominikanci in tudi manjši bratje. Še posebej pa to velja za redove, ki so bili ustanovljeni v 16. stoletju, npr. jezui- te, barnabite, teatince, bosonoge karmeličane itd. Med najbolj znanimi naj omenimo le teatinca Guarino Guarinija (1623–1683), ki ni deloval le znotraj svojega reda, ampak je npr. zasnoval kar nekaj privatnih in javnih stavb v Torinu, ter jezuita Andrea Pozza (1642–1709), ki je bil dejaven tudi na naših tleh, prim. Susan Klaiber, Architecture as Form of Erudition. Early Modern Priest- -Architects, v: Sacred Architecture 24 (2013), str. 11–16 (dalje: Klaiber, Architecture as Form). Nekateri fabricieriji so v red vstopili že kot zreli umetniki. Med najbolj znanimi najdemo Micheleja da Bergamo, Dio- nysija da Firenze, Juniperusa da Pontremoli, Giacoma da Pontremoli, Antonia da Pordenone, Massäusa von Nonsberg, Johannesa von Bozen idr. Več o tem v: Frank, Gebaute Armut, str. 57–58; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 12, 33, 56, 68, 87, 245–257; van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 151–158; Lingo, The Capuchins and the Art, str. 21; Christian Böhm, La situazione insediativa dei Cappuccini nell'Umbria del seicento, v: I Cappuccini dell‘Umbria tra Sei e Settecento. Convegno internazionale di studi, Todi 24 – 26 giugno 2004 (ur. Gabriele Ingegneri), Roma 2005, str. 65 (dalje: Böhm, La situazio- ne insediativa dei Cappuccini). V Štajerski kapucinski provinci sta najbolj znana p. Florencijan in Jožef iz kraja Ponna. Več o tem v poglavju: 4 Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem. Poleg arhitektov so kapucini v svojih vrstah imeli tudi izučene slikarje in kiparje oz. rezbarje. Že v 2. poglavju je bil omenjen p. Cosimo Piazza da Castelfranco, ki je deloval na dvoru Rudolfa II. in katerega dela najdemo tudi drugod po Evropi, pri nas pa poznamo br. Oswalda, ki je za svetokriški samostan naslikal sliko Vseh svetnikov oz. Slavo sv. Trojice. Več o tem v poglavju: 5.10 Upodabljajoča umetnost pri kapucinih v 17. in 18. stoletju. Med kiparji naj v evropskem merilu omenim le br. Oswalda iz Wessobrunna, ki je deloval v Salzburgu. Še več redovnih kiparjev pa je navedenih v: Bruder Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400 Jährigen Jubiläum der Ordens (ur. Chrysostomus Schulte), München 1928, str. 111–114 (dalje: Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst); d'Alatri, Kapucini, str. 61–62. Tudi oltarje in tabernaklje so rezljali kar kapucini sami ali pa so to delo prepuščali lokalnim rezbarjem. Več o tem v članku: Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi, str. 245–304. Manjši bratje in njihova domovanja 89 ubožno zasnovo samostana ter mere, ki so bile predpisane. Leta 1638 je bilo zapisano, da naj bosta vsaj dva od teh štirih bratov definitorja.295 Skupaj z ge- neralnim vikarjem, pozneje pa s provincijskim ministrom, so morali sprejeti kraj, kjer so nameravali graditi, ter predlagati model, po katerem naj bi se gra- dilo. Tega so morali predstaviti gradbeniku, da ne bi potem prihajalo do napak. Lahko so tudi osebno pomagali pri gradnji. Če nadzornik gradnje ni upošteval predlaganega modela, je bil kaznovan. Če pa je med njimi prihajalo do nasprotij glede gradnje ali modela, so morali tajno glasovati o zadevi. Od leta 1638 so od- ločali provincijski minister, definitorji in fabricieriji tudi o tem, ali je samostan resnično potrebno zgraditi, koliko celic in sob naj ima itd. Noben kapucin pa se ni smel vmešavati v denarne posle pri gradnji samostana, ampak je moral to prepuščati za to določeni osebi. Lahko je le opazoval in ponižno opozoril na kakšno napako ali pa prekomerno porabo sredstev ali materiala. Zapovedano je bilo tudi, da naj, če je le mogoče, kapucini pri gradnji upo- rabljajo šibje in trsje, nežgano opeko ter druge preproste materiale,296 po zgledu sv. Frančiška in kot znak ponižnosti in ubožnosti. Kot velikokrat je tudi tu pou- darjeno, naj kapucini jemljejo za zgled majhne hiše revnih ljudi in ne modernih bivališč bogatašev.297 Da bi se izognili neredom, so kapucini tudi določili, da se noben samostan ne sme sprejeti ali zapustiti, zgraditi ali prezidati brez dovoljenja provincijskega kapitlja in vrhovnega predstojnika kapucinskega reda. Leta 1536 je bil to gene- ralni vikar, pozneje pa generalni minister. Noben gvardijan tudi ni smel zgraditi ali prezidati samostana, če mu tega ni izrecno ukazal provincijski vikar ali mini- ster, ki se je o tem posvetoval z za to pristojnimi patri.298 Samostan se ni smel graditi predaleč od mest, gradov in vasi, da so bili kapucini lahko v nenehnem stiku z ljudmi, pa tudi ne preblizu, da jih svetno življenje ne bi pretirano motilo. Zadoščalo je, če so bili oddaljeni približno eno miljo in pol, raje nekoliko dlje kot preblizu.299 V vsakem samostanu je morala biti tudi majhna sobica s kaminom,300 kjer so lahko sprejemali romarje in tujce, kakor to pritiče kapucinski gostoljubnosti, ter ena ali dve celici zunaj samostanskega kompleksa, namenjeni prebivanju v 295 Leta 1908 konstitucije zapovedujejo le še dva brata, ki naj vodita gradbeno dejavnost ene province, prim. van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 149. 296 V veliki meri so uporabljali tudi material, ki so ga izkopali kar na kraju samem, npr. ko so kopali za temelje ali kletne prostore samostana, prim. Francesco Calloni, Strutture e forme, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1526 (dalje: Calloni, Strutture e forme). 297 Od leta 1575 tega določila ne najdemo več. 298 Leta 1638 mu je bilo to dovoljeno le v primeru, če je provincijski minister odločil, da je to nujno potrebno. Kljub temu pa se je vedno moral posvetovati z definitorji in fabricieriji. 299 Od leta 1552 dalje je razdalja zmanjšana na […] vn miglio piccolo, o circa […], cit. po: Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum, str. 108. 300 Od leta 1638 sta lahko to dve sobici, ki morata biti vsaj ponoči zaklenjeni. 90 Tanja Martelanc samoti, če je bilo mogoče.301 Sobe za bolne člane redovne družine se izrecno omenjajo leta 1638, njihovo število se je moralo ravnati po številu kapucinov, ki so v samostanu živeli. Poleg tega je bilo prepovedano sekati odvečno trto in sadno drevje na sa- mostanskem dvorišču. Z dovoljenjem dobrotnika so presežek pridelka lahko namenili revnim, trto pa zasadili drugje ali pa jo prav tako darovali revnim.302 Kapucini so bili zaradi zaobljube ubožnosti zavezani k dnevni nabirki. Do- brin niso smeli hraniti več kot tri dni oz. en teden, glede na potrebe samostanske skupnosti. Prav tako so lahko hranili vino le v majhnih sodih ali steklenicah,303 lesa pa so si lahko pripravili le za eno zimo ter ga skladiščili do tri mesece.304 Znak popolne ubožnosti je bilo določilo, da nihče v samostanu ni smel zaklepati celice, skrinje, omarice ali česarkoli; samo gvardijan je smel zaklepati stvari, ki so pripadale celotni redovni družini. Če se je odkrilo, da je kdo kaj posedoval, je ta izgubil vse službe znotraj reda ter bil kaznovan. Če pa je bilo to ugotovljeno po njegovi smrti, so mu odrekli cerkveni pogreb. Poleg 6. poglavja najdemo nekaj podatkov o zasnovi samostana tudi v 2. poglavju, kjer je govora o sobi, v kateri se shranjujejo habiti in druge obleke, pozneje imenovani komuniteta. Sledi omemba postelje, ki naj bo podobna tisti, na kateri je umrl Odrešenik, tj. lesenemu križu, in ponovna navedba že prej omenjenega odlomka iz Matejevega evangelija (Mt 8,20). Kapucini, ki so želeli posnemati Kristusa in sv. Frančiška Asiškega, so lahko spali na golih deskah, rogoznicah, žoltovini ali slami, če le niso bili preveč bolehni. Prav tako je bilo zapovedano, da v samostanih niso smeli rediti živali, tudi ne konj za ježo, am- pak so v nujnih primerih lahko jezdili na osličku kot Jezus Kristus in sv. Fran- čišek Asiški.305 3. poglavje je vsebovalo določilo, da se kapucini ter tudi druge osebe ne pokopavajo v cerkvi, temveč poleg cerkve oz. v samostanskem atriju.306 301 Leta 1552 tega določila ne najdemo več. Več o eremitorijih v kapucinskem redu gl. Fleischacker, Studien zu einer „Eremitologie“. 302 Od leta 1552 je sečnjo lahko dovolil provincijski vikar, o presežku pridelka in darovanju revnim pa ni več govora. V konstitucijah iz leta 1575 je še zapisano, da je bil gvardijan v primeru, ko tega določila ni upošteval, strogo kaznovan. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je bil ob vsakem kapucinskem samostanu tudi vrt. Narava je bila kapucinom še posebej blizu. Samostanski vrt, ki je bil največkrat terasast in je moral biti ograjen, se je uporabljalo v različne namene, npr. za gojenje zelenjave, sadja, rož in zelišč, služil pa je tudi sprostitvi in zbiranju redovne skupnosti. Na vrtu so kapucini velikokrat zgradili tudi kapelico. Več o vrtovih znotraj kapucinskega samostanskega kompleksa v: Rainald Fischer, Kapuzinergärten, v: Helvetia Franciscana 16 (1986–87), str. 91–98 (dalje: Fischer, Kapuzinergärten); Giovanazzi, I luoghi nelle costituzioni, str. 20. 303 Od leta 1608 so glede tega lahko dobili spregled s strani provincijskega ministra. 304 Od leta 1608 dalje se je o trajanju skladiščenja lesa odločalo na provincijskem kapitlju. 305 Generalni kapitelj iz leta 1596 dovoljuje tudi konjsko ježo, prim. Ordinazioni dei capitoli generali (1549–1618), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619) (ur. Vincenzo Criscuolo), Roma 1994, str. 262 (dalje: Ordinazioni dei capitoli generali). 306 Od leta 1575 dalje so lahko le kapucine pokopali v grobni kapeli, ki se je cerkve dotikala ali pa je bila poleg nje, vendar ne neposredno pod oltarjem te kapele. Leta 1618 je bilo na generalnem kapitlju odločeno: […] E perché i nostri antichi padri con santo zelo ordinorno che nelle nostre chiese non si sepellissero secolari, ordiniamo che niun superiore presuma di donare sepoltura a‘ secolari, né ricevere in deposito i corpi de‘ defonti nelle nostre chiese, senza espressa licenza del molto reverendo padre generale […], Manjši bratje in njihova domovanja 91 V 4. poglavju je bilo zapovedano, da kapucini niso smeli sprejemati denarja in se posluževati prokuratorjev ali sindikov, kot je to zapovedal že sv. Frančišek Asiški. Njihov prokurator in odvetnik je moral biti Jezus Kristus, Bog in Marija pa njihova namestnika in odvetnika.307 V skrajni potrebi in z dovoljenjem pred- stojnika so se lahko zatekli k t. i. duhovnim prijateljem (amici spirituali), ki so jim finančno pomagali, da so si lahko priskrbeli zaželeno. Vendar so leta 1575 to določilo nekoliko razrahljali, saj so dovoljevali spreglede, ki sta jih odobrila papeža Nikolaj III. (1225–1280)308 in Klemen V. (1264–1314).309 Zato so dovolje- vali svetni osebi, da je v imenu Svete stolice upravljala z denarnimi posli, ki so zadevali gradnjo in popravila samostana ter druge finančne izdatke. 7. poglavje govori o prepovedi spovedovanja svetnih oseb. Le z dovolje- njem kapitlja ali generalnega vikarja310 je bilo to v redkih primerih dovoljeno nekaterim patrom. Zato v kapucinskih cerkvah na začetku niso imeli spove- dnic. Leta 1658 so na kapitlju Štajerske kapucinske province odločili, da kapu- cini lahko spovedujejo tudi svetne osebe.311 Prav tako je v 7. poglavju omenjena soba, v kateri so kazen odslužili neposlušni kapucini, t. i. carceri.312 V 9. poglavju je omenjena sobica, kjer se je lahko shranjevalo knjige in druge pomembne spise. Ta se v konstitucijah iz leta 1608 omenja kot srednje ve- lika soba.313 Prav tako so v 9. poglavju zapovedali, da imajo njihove cerkve lahko le en majhen zvon, težak 140 liber, tj. ok. 46 kg. Cerkvam tudi niso smele biti prizidane zakristije, temveč so se kapucini morali posluževati omare ali skrinje v molitvenem koru, ki se jo je dalo zakleniti in v kateri se je hranilo bogoslužno posodje, ki je bilo potrebno za mašne daritve. Leta 1608 je to določilo prestavlje- no v 6. poglavje, vendar je tam zapisano, da je cerkev lahko imela eno zakristijo, ki se je zaklepala. Spočetka so kapucini uporabljali dva majhna keliha, enega iz kovine in drugega s srebrno kupo, ne več kot tri enostavne paramente, ki niso bili iz zlata, srebra, žameta ali svile, pa tudi drugih dragocenih predmetov ne. Tudi oltarni prti niso smeli biti iz žlahtnih materialov.314 Že leta 1536 je bilo cit. po: Ordinazioni dei capitoli generali, str. 310. Po podatkih, ki mi jih je posredoval p. Metod Benedik, je leta 1637 Koncilska kongregacija dovolila, da lahko pokopavajo laike v cerkvah; ker so se glede tega pojavljale nevšečnosti, je to dovoljenje leta 1680 preklicala. 307 Zopet trčimo ob besede sv. Frančiška Asiškega, ki je nad vse postavljal Sveto uboštvo in svojim bratom prepovedoval posedovanje denarja. 308 Več o dekretu Exiit qui seminat papeža Nikolaja III. iz leta 1279 v: Etzi, Iuridica franciscana, str. 68–71. 309 Več o buli Exivi de paradiso papeža Klemna V. iz leta 1312 v: Etzi, Iuridica franciscana, str. 73–93. 310 Od leta 1552 dalje je bilo potrebno dobiti le dovoljenje generalnega vikarja. 311 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 59. V toskanski provinci so spovedovanje svetnih oseb dovolili šele leta 1738, prim. Bene- dik, Kapucini na Slovenskem, str. 59. 312 Leta 1608 so to določilo prestavili v 10. poglavje. 313 Znano je, da so že ob koncu 16. stoletja kapucini imeli bogato založene knjižnice. Te se v 18. stoletju razvijejo v prave baročne knjižnice, prim. d'Alatri, Kapucini, str. 53–54. 314 Od leta 1608 je bilo v 6. poglavju zapisano, da so kapucini lahko uporabljali dva keliha s srebrno kupo in pozlačenimi patenami. Prepovedano je bilo hraniti več kelihov in paramentov, kot je bilo to nujno potrebno. Prav tako niso smeli biti bogato okrašeni 92 Tanja Martelanc zapisano, da so morali biti svečniki iz lesa, misali in brevirji ter druge knjige preprosti, tako da je vsaka stvar, ki so jo kapucini uporabljali, odsevala največje uboštvo. Če pa je vizitator v samostanu našel dragocenosti, je moral kaznovati odgovornega, neprimerno opremo pa darovati drugim cerkvam.315 12. poglavje obravnava število redovnikov v posameznem samostanu. Da bi se konstitucije kar najbolje izpolnjevale, je smelo v eni redovni hiši živeti najmanj šest in največ dvanajst kapucinov.316 Ohranilo se je poročilo nekega švicarskega romarja, ki je v svojem dnev- niku leta 1581 opisal kapucinski samostan v Milanu, kjer je lepo povzel skorajda vse glavne točke zgoraj obravnavanih kapucinskih konstitucij. Zanimiva je tudi njegova primerjava kapucinov s kartuzijani: In Italien gibt es viele geistliche Ordensleute, mehr als in anderen Ländern. [...] Was die neuen Kartäuser betrifft – sie werden Kapuziner genannt – so hat man ihnen in Mailand ein Kloster gebaut. Die Kapuziner führen ein heiliges Leben, ziehen sich ganz von der Welt zurück und haben außer ihrer Kirche und einer Behausung samt Garten nichts zu eigen. Jeder hat seine ei- gene Zelle, in der er lesen, beten und ruhen kann. Die Türen verschließen sie nie, so daß jeder hineingehen kann, so oft er will; darum brauchen sie an den Türen auch keine Schlösser. Die Zellen sind klein und eng. Zusätzlich gibt es noch andere Räume von gleicher Art, die jedoch unbewohnt sind. Wenn dann einer der Brüder krank wird, bereitet man ihm dort ein Lager. An jeder Zellentür ist das Bild eines Engels angebracht und ein Vers aus der Heiligen Schrift über die Verachtung weltlicher Dinge. So ist jede Zelle einem beson- deren Engel zugeordnet und seinem Schutz empfohlen. Wenn der Erzbischof zu Besuch kommt, dann ist auch ihm ein Kämmerchen oder eine Zelle be- stimmt, die den andern gleichförmig ist. Die Bibliothek oder Buchkammer ist klein und bescheiden. [...] Das Bett besteht aus einem Strohsack. Essen und Trinken erbetteln sie von Haus zu Haus. Was man ihnen gibt, nehmen sie dankbar an. Wenn aber etwas über den nächsten Tag hinaus übrig bleibt, geben sie es den Armen. Denn für den übernächsten Tag behalten sie nichts paramenti ter oltarni prti (npr. z zlatom, srebrom ali drugimi dragimi materiali, kot je to zapovedal papež Klemen VIII.). Korporali in purifikatoriji so morali biti skromni in čisti. 315 Več o predmetih, ki so jih uporabljali kapucini v vsakodnevnem življenju, še posebej o leseni cerkveni opremi v: Santarelli, Ogget- ti d'arte nelle chiese e conventi, str. 245–304; Servus Gieben, L'arredamento sacro e le sculture lignee dei cappuccini nel periodo della controriforma, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1635–1642 (dalje: Gieben, L'arredamento sacro); Cassiano da Langasco, I libretti del museo di vita cappuccina, v: I frati cappuc- cini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1643–1732 (da Langasco, I libretti del museo); Gieben, La cultura materiale, str. 145–173. 316 Leta 1608 se to pravilo prestavi v 6. poglavje, kjer je določeno, da naj v enem samostanu ne živi manj kot dvanajst bratov, v spo- min na dvanajst apostolov, saj je tako določil papež Urban VIII. (1568–1644). Njegove odloke pa dobesedno citirajo konstitucije iz leta 1638. Manjši bratje in njihova domovanja 93 auf. Sie trinken Wein, wenn sie solchen haben, sonst begnügen sie sich mit Wasser. Wenn sie von einem Ort zum andern reisen müssen, verwenden sie keine Pferde, sondern allezeit sind sie bei Regen und Hitze zu Fuß unterwegs. Beim Essen haben sie kein Tischtuch, sondern jeder benutzt ein Mundtuch. Einem jeden wird sein Essen eigens hingestellt.317 Na žalost se tudi samostani, ki so bili zgrajeni med letoma 1540 in 1560, niso ohranili v prvotni obliki, ampak so bili v teku časa močno predelani. Zato je njihova zasnova teže določljiva. Po nekaterih navedbah naj bi se kapucini na začetku vsaj glede mer pri gradnji cerkve zgledovali po vzoru loretske svete hiše, kot je to zapisal Bernardino da Colpetrazzo (1514–1594), znani pisec zgo- dovine kapucinskega reda: Le chiese erano piccoline e assai se ne facevano alla misura della Santa Casa della Madonna di Loreto.318 Sveta hiša je bila namreč zelo preprosta arhitektura in zaradi tega najverjetneje kapucinom tako blizu.319 Poleg tega ne smemo zanemariti dejstva, da so kapucini, tako kot tudi drugi manjši bratje, močno častili Marijo. V romarski cerkvi v Loretu so opravljali tudi nekatere pomembne službe.320 Poleg proporcev (9,50 × 4,10 × 5 m) lahko med nazareško hišico in kapu- cinsko arhitekturo zaznamo še več podobnosti.321 Kakor loretska kapela so tudi kapucinske cerkve enoladijske, prav tako so na začetku imele lesen strop, po- zneje so bile večinoma banjasto obokane, ravno tako jih krasi le preprost trakast zidni venec.322 Oltarni del loretske kapele je z leseno ograjo ločen od ladijskega, za oltar pa vodita dva prehoda ob oltarju. Nekaj podobnega najdemo tudi pri kapucinskih samostanskih cerkvah, ki imajo ločen prezbiterij in molitveni kor, vendar moramo v prvi vrsti upoštevati dejstvo, da ta ločitev izvira iz arhitektur- ne zasnove starejših samostanskih cerkva. 317 Cit. po: Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern, str. 68–70. 318 Cit. po: La bella e santa riforma, str. 62. 319 Florentinski literat Francesco Bocchi je o njej leta 1592 zapisal naslednje: […] semplice e senza niuno ornamento, più famosa di tutti gli edifici, supera i più ricchi palazzi del mondo e più superbi […], cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 48. 320 Calloni, Interpretazione iconologica, str. 166–167; Lingo, The Capuchins and the Art, str. 33–37, 45–61.Za več o povezavi kapuci- nov s Santo Caso gl. tudi v poglavju: 1.3.2 Politika in vera v času reformacije in rekatolizacije. 321 Kopije svete hiše so velikokrat zgrajene na vzpetini, ki posnema npr. Trsat ali Loreto. Večina jih je nastala tudi kot prizidek k že obstoječim cerkvam. V proporcih sledijo razmerju iz Loreta in so banjasto obokane, čeprav je do leta 1536 originalna loretska hišica imela raven lesen strop. V kapelo se dostopa skozi tri vhode, okno na zahodni strani, t. i. angelsko okno, pa je edina odpr- tina, ki daje svetlobo stavbi. Stene so neenakomerno ometane, vidi se tudi opeka, okrašene so s freskami. Oltar v sanktuariju je od drugega dela kapele ločen z leseno ograjo. V sanktuarij vodi dvoje vrat ob straneh oltarja. Oltarno nišo krasi kip Črne Matere Božje. Strop obteka venčni zidec na vseh štirih straneh. Streha je dvokapna, z majhnim strešnim stolpičem. Tipične loretske kapele morajo biti tudi temne in sajaste. Leta 1513 je loretska sveta hiša dobila marmornato oblogo, ki jo lahko zasledimo tudi pri nekaterih kopijah. Več o tem v: Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 25–26; Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 7, 10, 15. 322 To velja predvsem za cerkve t. i. beneško-tirolskega tipa. Več o tem gl. v nadaljevanju. 94 Tanja Martelanc Veliko prvotnih kapucinskih cerkva v Markah, Umbriji, Toskani, Abruzzu in Emiliji močno spominja tudi na cerkev San Damiano v Assisiju,323 znano tudi kot Roccaforte324 pravega Svetega uboštva. Predvsem so kapucini upora- bljali portik pred vhodom, okroglo okno na fasadi cerkve in banjasto obokane sakralne prostore. Hkrati ima cerkev San Damiano tudi simbolni pomen, saj je prav v tej cerkvi Bog prvič spregovoril sv. Frančišku Asiškemu. Zanimivo je dejstvo, da se kapucini niso zgledovali po cerkvi sv. Marije Angelske pri Assisiju (Porcijunkula), kot bi bilo pričakovati. V času nastanka reda je bila namreč v rokah observantov, ki so okrog nje zgradili eminentno baziliko. Observanti so pravzaprav živeli tudi v skoraj vseh domovanjih, ki jih je ustanovil sv. Frančišek Asiški, zato so bila le-ta kapucinom tudi težje dostopna.325 Po nekaterih podatkih naj bi bili pritlični tudi samostani, ki so nastali po uveljavitvi prvih kapucinskih konstitucij. Kapucini so jih gradili kar sami. Uporabljali so preproste materiale, zaradi česar so bili kmalu potrebni popravil. Mnoge od njih so zato opustili ali pa močno prezidali, torej njihovo zasnovo danes lahko le orišemo.326 Samostan v Bergamu je bil zgrajen leta 1536, ko so se sprejemale nove kon- stitucije. Viri o njem govorijo naslednje: Cominciossi allora la fabbrica del convento, ma in forma umile e povera, se- condo il desiderio del santo padre, espresso nel suo Testamento. Le muraglie principali ed alcune povere stanze, cioè cucina, refettorio e quattro stanze per i forestieri, si edificarono con mattoni e calcina, con un piccolo chiostro nel mezzo, ed in questo una cisterna [...] Dodici cellette si formarono con bacchette intrecciate come grate, ed ismaltate di terra, tutte nel piano suolo verso mattina, le quali vi durarono piú di sessant‘anni.327 Pozneje so samostanu dodali še nadstropje, cerkev pa je bila povečana leta 1572.328 Eden od razlogov, zakaj so kapucini začeli graditi v nadstropju in zakaj so pričeli uporabljati druge materiale, je bil predvsem zdravstveni. Kot je to opisal Mario da Mercato Saraceno (ok. 1512–1580), prvi kapucinski kronist: 323 Nekaj podatkov o tej cerkvi v: Thode, Franz von Assisi, str. 317; Giovanni Boccali, San Damiano, santuario, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Padova 1995, str. 1759–1780 (dalje: Boccali, San Damiano). 324 Cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 51. 325 Calloni, Interpretazione iconologica, str. 156, 166–167; Lingo, The Capuchins and the Art, str. 33–37, 45–61. 326 Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 184; Calloni, Interpretazione iconologica, str. 1526–1527. 327 Cit. po: Calloni, Interpretazione iconologica, str. 1509. 328 Prav tam, str. 1510. Manjši bratje in njihova domovanja 95 I luoghi si fabricavano con ogni semplicità, piccolini e con piccole stanzette intessute di vimini e vil materia. E in quel principio quasi tutti erano fatti a pian terreno; ma poi avvendendosi i frati che a fabbricarli a quella foggia era cagione di molto infermità per l‘umidezza e altre cattive qualità che te- nevano, talche spesso qualche frate ne rimaneva attratto pieno di doglie o gravemente offeso da infermità incurabile; però furono di parere – eziandio di quei primi e stimolati frati – che si fabbricasse in alto a solaro, e che le celle fossero fatte con le pietre cotte a coltello e con gesso, o con altra tenace mate- ria, facendosi dal capitolo generale un modello come avevano ad essere e di che grandezza le celle, le finestre, le porte e tutte le altre officine dei frati. Et insino al giorno d‘hoggi si usa il medesimo modo nel fabbricare; e se in qual- che luogo si è passato il termine in quanto alla grandezza d‘essi luoghi, è stato non perché la religione si sia allergata in esse fabbriche e sia uscita da limiti dell‘istesso modello, ma per la moltiplicazione dei frati. Onde, moltiplicando essi, è bisognato parimente moltiplicar stanze, e da qui nasce che i monasteri si veggono più grandi de quie primi, ma non però si è uscito nella grandezza delle celle o stanze (che ci vogliam dire) dell‘Ordine dato nel capitolo genera- le, eccetto in alcune stanzette per gli infermi, che son fatte alquanto (ma poc- co però) più grandicelle, ricercando così il bisogno degli ammalati, la carità e la discrezione insieme, senza offendersi la povertà. E della grandezza delle infermerie parimente ne parlano le nostre costituzioni.329 Razloge za spremembe pri zasnovi kapucinskih samostanov je obrazložil tudi kapucinski zgodovinar Paolo da Foligno: […] la sperienza dimostra tuttora che la moltitudine de‘ frati, la qual serve pur alla salute di molti, è incompatibile con simili loghetti remoti e austeri, per causa degli infermi, de‘ viandanti e d‘altre occorenze. Non si può negare che la Congregazione non abbia patito assai nel fervore dell‘osservanza, discostando- si da qualla austerità e solitudine e paucità antica. Onde si dovrebbe ardente- mente procurare di mantenerne quella maggior parte che si può, non solo nei medesimi loghetti antichi, conservandoli ed in essi mantenendo l‘antico fervo- re; ma nei moderni ancora vicini a‘ popoli e di famiglia numerosa, studiando di mantenere con santa discrezione e zelo quanto si può gli istituti antichi.330 Kapucini so se tako ob koncu 30. let 16. stoletja iz odmaknjenih samotišč, v katerih pa so še vedno prebivali, začeli naseljevati bližje ljudem. Izoblikovala se 329 Cit. po: Tommaso Scalesse, Resti monumentali e modelli architettonici. I Cappuccini, v: I Francescani nelle Marche. Secoli XIII–XVI (ur. Luigi Pellegrini – Roberto Paciocco), Cinsello Balsamo 2000, str. 180–181 (dalje: Scalesse, Resti monumentali). 330 Cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 79. 96 Tanja Martelanc je poenostavljena shema samostanskega kompleksa, ki se je v veliki meri nasla- njala na že ustaljene vzorce benediktinskega tlorisa. Samostanski kompleks so ogradili s samostanskim zidom, cerkvi so prizidali samostansko poslopje, ki pa je bilo na začetku še večinoma dvokrilno in pritlično, pozneje so dogradili tretje krilo, ki je zaprlo samostanski atrij, in celotni kompleks povišali za eno nadstro- pje. Po letu 1560 pa že lahko govorimo o tipični kapucinski zasnovi samostana, ki jo je že pred dejansko gradnjo začrtala t. i. mensura lignaminum pro fabrica cappuccinorum331 ali skupek mer nosilnih elementov stavbe, ki se glasi: Eodem instanti predicti rev.di patres reliquerunt et consignaverunt mensura lignaminum pro dicto negotio et fabrica: In prima sei legni longhi, cioè per le corde de cavalli per la chiesa et altri sei per il dormitorio che sono dudeci, de lunghezza de vinti otto palmi l‘uno con li suoi cavalli correspondenti. Item per il piangato del dormitorio deci legni longhi della sopra detta longhezza. Item per l‘infermeria quatro legni longhi de palmi vinti dui l‘uno con li suoi cavalli corrispondenti. Item altri sei legni della medesima longhezza de pal- mi 22 per il piangato.332 Na podlagi teh mer kot tudi mer, zapisanih v 6. poglavju konstitucij, lahko dokaj podrobno opišemo samostane, ki so nastajali od leta 1560 pa nekje do leta 1580. T. i. corde de cavalli333 ustreza 28 dlanem, dlan pa meri približno 26 cm. Iz tega sledi, da sta bila cerkev in njej vzporedno krilo vključno z debelino zidov široka ok. 7,28 m. Če upoštevamo, da je bilo 6 ostrešnih tramov razporejenih na razdalji 3 m in da sta dve zunanji steni potemtakem tvorili 7 enakih odsekov, je bila dolžina cerkve in njej vzporednega krila ok. 21 m. Tretje krilo je bilo široko 5,72 m in dolgo ok. 15 m. Glede na konstitucije je bila višina celice normirana pri 10 dlaneh (ok. 2,60 m), njena širina in dolžina pa nista smeli presegati 9 dlani (ok. 2,34 m). Hodnik v dormitoriju je moral biti širok 6 dlani (1,56 m). Potemta- kem je bilo v krilu, vzporednem s cerkvijo, 8 do 9 celic na eni strani. Tudi višina in širina vrat in oken je bila zapovedana v konstitucijah. Vrata so bila velika 1,82 × 0,65 m, okna 0,65 × 0,39 m. Višina celotnega stavbnega kompleksa je znašala okrog 6,50 m ali nekoliko več, saj refektorij ni smel presegati 13 ali 14 dlani (tj. 3,38 oz. 3,64 m), dormitorij pa ne 10 dlani, tj. 2,60 m.334 331 Cit. po: Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 185. 332 Cit. po: prav tam, str. 185. 333 Ostrešni tram je mera, ki se v tekstu omenja kot corde di cavalli, prim. Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 185. 334 Več o tem v: Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 185–190; Anna Salvini Cavazzana, I conventi cappuccini in Lombardia, v: Il Francescanesimo in Lombardia. Storia e arte, Cinisello 1983, str. 508 (dalje: Salvini Cavazzana, I conventi cappu- ccini in Lombardia); Scalesse, Resti monumentali, str. 174. Manjši bratje in njihova domovanja 97 Kot je iz zgornjega opisa razvidno, so samostan takrat sestavljala tri krila. Eno od njih je predstavljala cerkev, njemu vzporedno krilo, kjer so prebivali kapucini, so zasedali refektorij, kuhinja in prostori za oskrbo. V nadstropju tega krila je bil dormitorij. Krilo, ki je ti dve povezovalo in ni bilo na fasadni strani cerkve, je bilo manjše. V pritličju so bili razni prostori, namenjeni tako redovni- kom kot tudi obiskovalcem, v zgornjem nadstropju pa so bile sobe za bolne čla- ne skupnosti. Na sredini atrija so uredili vodnjak, v katerem se je zbirala dežev- nica. Knjižnice v pravem pomenu besede takrat še niso poznali, uporabljali so izraz libreria, saj so knjige shranjevali v majhni sobi, ki je bila za to namenjena, kot je tudi zapisano v konstitucijah. Gradili so samostane z enim samostanskim dvoriščem. Le v mestih, kjer je bila potreba večja, so lahko gradili samostane z dvema. V tem primeru je bil refektorij nameščen v drugem delu samostana.335 Cingoli iz leta 1569 je bil npr. zgrajen v obliki črke C. Na eni strani je bila enoladijska cerkev (20 × 6 m), nasproti njej trakt z refektorijem in kuhinjo, v nadstropju dormitorij s celicami. Trakt, ki je povezoval ti dve enoti, je bil ok. 14 m dolg in 5 m širok. V pritličju so bili v tem traktu razni prostori, namenjeni oskrbi samostanske družine in obiskovalcem, v nadstropju pa sobe za bolnike.336 Po letu 1560, posebno pa po koncu Tridentinskega koncila so kapucini na novo zgradili oz. popolnoma preuredili stare samostane, da so postali solidne arhitekture, ki so morale biti povrhu vsega tudi dobro organizirane, saj je število bratov izredno hitro naraščalo. Kot je bilo že poudarjeno, se je izbira materialov nekoliko spremenila. Ker nekateri arhivski viri govorijo o tem, da so prvi kapu- cini uporabljali za temelje pesek in malto, za gradnjo zidov pa zemljo, in ker so se pozneje nekateri od teh samostanov sesuli, so po drugi polovici 16. stoletja za gradnjo raje uporabljali malto, opeko in kamen. Da pa bi kapucinski samostani izražali kar se da strogo uboštvo, teh zidov niso ometavali. Zgledovali so se po formalnih rešitvah, ki so jih uporabljali že cistercijani, kamaldulenci, domini- kanci in manjši bratje, po drugi strani pa so posnemali podeželske cerkve, ki so imele preprosto fasado z majhnim okroglim oknom in majhnim portalom.337 Nekako po letu 1580 se kapucinska arhitektura začne standardizirati. V tuji literaturi sicer najdemo opisane različne zasnove kapucinskih samostanov, ven- darle imajo vsi samostanski kompleksi v principu isto shemo. V osnovi se na- mreč naslanjajo na ustaljeni benediktinski tloris, ki pa ni lasten le kapucinom, 335 Calloni, Interpretazione iconologica, str. 1503, 1543; Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 185–190; Böhm, La situazione insediativa, str. 69. 336 Kot vidimo, mere in zasnova popolnoma ustrezajo zgoraj opisanemu modelu, prim. Scalesse, Note sull'architettura dei Cappucci- ni, str. 207. 337 Calloni, Interpretazione iconologica, str. 1546; Urbanelli, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini, str. 187, 189; Salvini Cavazzana, I conventi cappuccini in Lombardia, str. 505; Scalesse, Note sull'architettura dei Cappuccini, str. 204; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 14. 98 Tanja Martelanc ampak je značilen tudi za druge redove.338 Ker za kapucine ni značilna stabilitas loci, ampak večkrat menjavajo domovanje znotraj province, deluje na njih po- dobna zasnova samostanov pomirjujoče in domače.339 Najprej so kapucini zgradili cerkveno poslopje in izkopali vodnjak, da so imeli vodo za zidavo cerkve. Cerkveni stavbi, ki je s fasado praviloma gledala proti zahodu, v nekaterih primerih pa tudi na glavno prometno žilo, trg ali breg vodnega toka, so običajno levo ali desno (največkrat na jugu) prizidali samo- stan kvadratne oblike z enim kvadratnim samostanskim atrijem. Pozicijo cer- kve in samostanskega kompleksa so v veliki meri pogojevale dane okoliščine. Vsak samostan je moral biti ograjen z zidom, ki je tudi vizualno ločil mejo med klavzuro in svetom zunaj nje. Preprosta in majhna kapucinska cerkev je imela enotno podolžno ladjo340 ter pravokoten ali kvadraten prezbiterij s prav tako pravokotnim ali kvadratnim molitvenim korom za njim, ki sta bila nižja in ožja od ladje.341 Molitveni kor je bil od prezbiterija ločen z veliko leseno oltarno pregrado,342 kar je ena od poseb- nosti kapucinske arhitekture, ki pa je ne smemo zamenjevati s srednjeveškim lektorijem.343 Pod tabernakljem je bila odprtina, skozi katero so lahko kapuci- ni sledili mašni daritvi v prezbiteriju. V molitvenem koru so bile lesene klopi, nameščene na vseh treh stranicah prostora razen na oltarni. Levo ali desno od 338 Opis samostanske cerkve in bivalnega kompleksa je povzet po: Rudolf, Kapuziner und die bildende Kunst, str. 107; Frank, Gebaute Armut, str. 61–63; Calloni, Interpretazione iconologica, str. 159–172; Franz Engl, Der Kapuzinerorden und die bildende Kunst, v: Die Bildhauerfamilie Zürn. 1585 – 1724, Schwaben, Bayern, Mähren, Österreich. Ausstellung des Landes Österreich Braunau im Inn, ehemalige Kapuzinerkirche (später Stadttheater), 27. April bis 28. Oktober 1979, Linz 1979, str. 28 (dalje: Engl, Der Kapuzinerorden und die bildende Kunst); Fischer, Kapuzinergärten, str. 91–98; Calloni, Cappuccini e conventi, 1527–1534; van 's-Hertogenbo- sch, L'architettura dei Cappuccini, str. 176–180; Mariano d'Alatri, Gli spazi nei conventi cappuccini. Consistenza e destinazione, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 72–79 (dalje: d'Alatri, Gli spazi nei conventi); Servus Gieben, Al di qua e al di là delle Alpi. Confronti fra architetture cappuccine, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 86–87 (dalje: Gieben, Al di qua e al di là); isti, La vita quotidiana nei conventi, v: I Cappuccini in Emi- lia-Romagna. Storia di una presenza (ur. Giovanni Pozzi – Paolo Prodi), Bologna 2002, str. 204, 212 (dalje: Servus, La vita quoti- diana); Stefan King, Kapuziner Rottweil. Bauhistorischer Rundgang durch das ehemalige Kapuzinerkloster, Rottweil 2011 (dalje: King, Kapuziner Rottweil). 339 Več o vsakdanjem življenju kapucinov v samostanu v: Giorgio Butterini, Una giornata in convento, v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1992, str. 113–129 (dalje: Butterini, Una giornata in convento). 340 Enoladijske cerkve so značilne za beraške redove, vendar kapucinskih v nobenem primeru ni mogoče enačiti z dvoranskimi cerkvami srednjeveških redov, velikimi dvoranami jezuitskih cerkva iz 16. stoletja ter baročnimi dvoranskimi cerkvami drugih beraških redov, prim. Frank, Gebaute Armut, str. 61; Scalesse, Note sull' artchitettura dei Cappuccini, str. 205. 341 Na začetku sta bila enako široka kot ladja, prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 10. 342 Ločenost med verniki v ladji in patri v koru je odmev eremitizma, ki so ga prakticirali že prvi manjši bratje. Podobno pregrado najdemo tudi v samostanski cerkvi v kraju La Verna, kjer je sv. Frančišek prejel stigme. Pozneje so tam manjši bratje zgradili samostan, prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 10; Roland Pieper, Grundgedanken kapuzinischer Ar- chitektur im 17. und 18. Jahrhundert. Kirchen und Klöster im deutschsprachigen Raum, v: Gelobte Armut Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Paderborn et al. 2012, str. 467 (dalje: Pieper, Grundgedanken kapuzinischer Architektur). 343 Odmev le-tega lahko zaslutimo le pri leseni ograji, ki loči prezbiterij od ladje. Nekatere baročne samostanske cerkve poznajo po- doben arhitekturni element, kot je oltarna stena: za oltarjem je v pritličju zakristija, nad njo pa ločen molitveni kor, prim. Frank, Gebaute Armut, str. 63. Manjši bratje in njihova domovanja 99 prezbiterija sta bila lahko oratorija, kjer so molili laični bratje. Vsaka cerkev je imela zakristijo, včasih tudi umivalnico, ter zvonik, ki je bil največkrat name- ščen nad molitvenim korom oz. na stičišču prezbiterija in molitvenega kora. Spovednic in prižnic kapucinske cerkve na začetku še niso imele. Nekatere cer- kve so imele odprto ostrešje, če pa so bile obokane, so kapucini največkrat upo- rabljali banjasti obok s sosvodnicami, najdemo pa tudi križnega. Streha cerkve je bila po navadi dvokapna. Na fasadi cerkve sta bili dve odprtini: majhen pravokotni vhodni portal344 in okroglo okno nad njim; fasado pa je lahko prediralo še več odprtin. Notranj- ščina in zunanjščina kapucinske cerkve sta bili preprosti in skromni. Cerkev je bila navadno prebeljena z apnom, saj je bila čistoča pri kapucinih, ki so bili veli- kokrat v stiku s kužnimi bolniki, zelo pomembna. Poleg tega je bilo okraševanje tlakov, cerkvenih sten in nameščanje vitrajev ter mozaikov strogo prepovedano. Pilastri in stebri ter drug arhitekturni okras so bili nezaželeni. Cerkvena oprema je bila lesena, izstopajo pa lepo izrezljani oltarji in kvalitetne slike.345 Samostanski prostori so bili majhni in funkcionalno zgrajeni, samostanski skupnosti so nudili le najnujnejše. Središče samostana je tvoril kvadraten ali pravokoten atrij z vodnjakom, ki ga je okrog vseh strani obkrožal hodnik. V toplejših krajih je bil hodnik odprt, v hladnejših sprva tudi odprt, ob koncu 19. in v 20. stoletju pa zastekljen. Običajno je bil enokapen in neobokan.346 V južnem traktu, oz. v traktu nasproti cerkve, je bil navadno refektorij, v drugih traktih so bili kuhinja, shramba, vratarnica ter soba za goste, včasih tudi posebne sobe za moške in ženske, govorilnice, pralnica ter morda tudi učilnica za laične brate. Ena glavnih značilnosti kapucinskega samostana pa je, da nima kapiteljske dvorane. Kapitlji se tedensko odvijajo v refektoriju ali molitvenem koru. Refektorij pa je poleg te funkcije imel tudi funkcijo prostora, kjer se je še posebej v hladnih mesecih zbirala redovna družina, saj je bil ena redkih ogrevanih sob v samostanu, poleg še ene ogrevane sobe, ki jo je vsak samostan moral imeti, kot je zapisano v konstitucijah. 344 Ubožnost so kapucini izkazovali tudi z namestitvijo enega glavnega vhoda manjših dimenzij, prim. Agostino Colli, Un trattato di architettura cappuccina e le „Instructiones fabricae“ di San Carlo, v: San Carlo e il suo tempo. Atti del Convegno internazionale nel IV centenario della morte (Milano, 21–26 maggio 1984), Roma 1986, str. 676 (dalje: Colli, Un trattato di architettura cappuccina). 345 Čeprav so bile cerkve skromno opremljene, najdemo včasih v kapucinskih cerkvah dela svetovno znanih mojstrov, kot so Verone- se, Rubens, Van Dyck, Vanni, Tiepolo, Murillo, Peter Candid, Guido Reni idr. Še več znanih avtorjev je naštetih v: Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst, str. 108–110; Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi, str. 245–304. Največkrat so dragocene po- dobe darovali meceni, vendar je v redu prihajalo do nesoglasij, saj slike niso bile v duhu uboštva. Kapucini starih slik niso zavrgli, saj so jih vključili v cilje rekatolizacije, niso pa smeli sprejemati novih. Ob koncu 16., še bolj pa je to značilno za 17. in 18. stoletje, so se kapucini v veliki meri posluževali manj znanih in manj pomembnih umetnikov, ki so še posebej pogosto upodabljali kapu- cinske blažene in svetnike, ki so jih povzeli po grafičnih predlogah, prim. Engl, Der Kapuzinerorden und die bildende Kunst, str. 27; Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi, str. 248; Gieben, La cultura materiale, str. 152–153; Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143. 346 Ta hodnik ni imel funkcije križnega hodnika, kakršnega poznamo pri drugih redovih, temveč je bil le obhodni hodnik, ki je pove- zoval prostore v pritličju. 100 Tanja Martelanc V zgornje nadstropje sta navadno vodili dve stopnišči. Tisto ob koru je bilo večje in pomembnejše, predstavljalo je neposredno povezavo med dormitori- jem in molitvenim korom; kapucini namreč v nočnem času molijo v molitve- nem koru. Drugo je bilo manjše in skrito ter je bilo locirano poleg kuhinjskih prostorov. V prvem nadstropju so bili praviloma dormitorij s sanitarijami ter bolniške sobe. Hodnik je lahko potekal po sredini trakta, ob njem so bile levo in desno nanizane celice, ali pa le na eni strani trakta, drugo stran pa so zasedale nekoliko večje sobe. Nekatere od njih so lahko služile kot garderoba ali knji- žnica. V nekaterih samostanih najdemo knjižnico tudi nad molitvenim korom. Samostan je bil lahko podkleten, v ločeni zgradbi zunaj samostana so bila gospodarska poslopja, saj so pozneje kapucini lahko redili predvsem manjše živali (npr. kokoši, gosi, race itd.) ali pa se ukvarjali z obrtjo (npr. mizarstvom), ob samostanskem kompleksu pa se je navadno razprostiral ograjen vrt. Včasih najdemo na vrtu tudi kapelo ali odmaknjene eremitorije. Samostani so bili med seboj oddaljeni le toliko, da je kapucin lahko v enem dnevu prepešačil razdaljo med dvema redovnima hišama. Če pa je bilo med dvema domovanjema več kot dan hoda, so si kapucini na poti do tja zgradili hospic, kjer so lahko tudi maševali. Iz opisanega je razvidno, da so si kapucini samostan glede na njihovo re- dovno življenje funkcionalno in premišljeno organizirali. Francesco Calloni, ki je obravnaval kapucinsko arhitekturo milanskega območja, na podlagi tega v ka- pucinskem samostanu ločuje pet delov. Najpomembnejši prostori samostanskega kompleksa so namenjeni molitvi in bogoslužju (settore preghiera); mednje spada- jo vsi cerkveni prostori. Drugo skupino predstavljajo prostori, ki so tesno pove- zani z redovno skupnostjo in njenim vsakdanjim življenjem (settore comunità), kot so npr. dormitorij, garderoba in knjižnica v nadstropju ter kuhinja, točilnica, pomivalnica, refektorij in druge bivalne enote v pritličju. Ti prostori morajo biti kar se da oddaljeni od sob, ki so namenjene obiskovalcem (settore filtro). Le-te so največkrat locirane blizu glavnega vhoda v samostan. Sem prišteva Calloni sobe za vratarja, sobe za obiskovalce, samostansko dvorišče in hodnik okrog njega. V četrto skupino šteje prostore, ki so namenjeni preskrbi samostana oz. ročnemu delu (settore lavoro) in so zato največkrat dislocirani od celotnega samostanskega kompleksa. Njihova število in raznolikost pa sta odvisni od velikosti in pomemb- nosti samostana. Tako lahko ob kapucinskem domovanju najdemo krojačnico, mizarsko delavnico, pekarno, predilnico, mlin, kovačnico, drvarnico, kokošnjak idr. V to skupino spadajo tudi samostanski vrtovi. Zadnji sklop zajema pomožne prostore (settore servizi), kot so vodnjak, odtočni kanali, sanitarije, stopnišča v nadstropje in klet, vhodi v samostan ter samostanski zid.347 347 Francesco Calloni, Interpretazione iconologica, str. 175–177. Manjši bratje in njihova domovanja 101 Ideje Tridentinskega koncila, na katerem so dejavno sodelovali kapucini, se zrcalijo tudi v zasnovi kapucinske cerkve. Vsa pozornost vernika se je v taki cerkvi preusmerila na najodličnejše mesto v sakralnem prostoru: veliki oltar s tabernakljem, imenovan tudi Santa Santorum[!].348 V času protireformacije je tabernakelj postal glavna točka v sakralni stavbi, postavljen je bil v sredino oltarja kot oder za theatrum sacrum. Celotni sakralni prostor se je prilagodil novemu centru. Zato so tudi kapucini namenili največ okrasja prav oltarnemu delu, sami pa so se zadovoljili z majhnim molitvenim korom za njim. Taber- nakelj349 je osvetljevalo tudi okno v prezbiteriju, svetlobno pa podčrtavalo še okroglo okno na fasadi, ki je na tabernakelj razsipalo dodatno svetlobo.350 Milanski nadškof sv. Karel Boromejski je leta 1576 skupaj s sodelavci v In- structiones fabricae et supellectilis ecclesiasticae, ki sledijo sklepom Tridentin- skega koncila iz leta 1563, podrobno predpisal, kako naj se gradijo in opremljajo cerkve. To delo je imelo močan vpliv tudi zunaj meja takratnih italijanskih de- žel. Instrukcije so bile namreč prvi pisani dokument, ki se je v celoti posvečal sa- kralni umetnosti. Pri pripravi le-tega pa so se avtorji v nekaterih točkah precej naslanjali na znani Albertijev traktat o arhitekturi De re aedificatoria. Instrukci- je so izšle v dveh knjigah. V prvi je podrobno obrazložena sakralna arhitektura in njena oprema, v drugi pa liturgična oprema in paramenti.351 Kapucini so svoje samostane v veliki meri začeli graditi prav v času nastanka Instrukcij. Ali so se nanje neposredno naslanjali, pa ni mogoče trditi. Gradili so preproste enoladijske obokane cerkve s stranskimi kapelami in preprostim zvo- nikom, ki jih v Instrukcijah najdemo pod terminom simplex ecclesia, tj. sakral- na zgradba, kjer se sporadično odvija mašna daritev. Lesena predelna stena med prezbiterijem in molitvenim korom, ki je ena glavnih značilnosti kapucinske ar- hitekture, je po Boromejskem značilnost tudi nekaterih ženskih samostanov, npr. klaris kapucink, ki pa so se po kapucinski arhitekturi pravzaprav zgledovale.352 348 Prim. Carla Benocci, Un architetto cappuccino nella Roma barocca. Fra’ Michele Bergamasco, Roma 2014, str. 49 (dalje: Benocci, Un architetto cappuccino). 349 Najbolj znani so bogato izrezljani tabernaklji iz Mark. Izredno lepo pa so ornamentirani tudi antependiji oltarjev, prim. Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi, str. 250–252; Giovanni Pozzi, L'identità cappuccina e i suoi simboli. Dal Cinquecento al Settecento, v: I cappuccini in Emilia-Romagna. Storia di una presenza (ur. Giovanni Pozzi – Paolo Prodi), Bologna 2002, str. 53–55 (Pozzi, L'identità cappuccina). 350 Calloni, Cappuccini e conventi, str. 1502; Luca Signorini, Arte cappuccina. Via semplice al cuore del Mistero divino, v: I paliotti. L‘arte povera cappuccina (ur. Luca Temolo Dall'Igna), Genova 2006, str. 61–71 (dalje: Signorini, Arte cappuccina); Maximilian Hei- ne-Geldern, ECCLESIA – Kirchenbau und Liturgie (tipkopis diplomskega dela), Wien 2007, str. 34 (dalje: Heine-Geldern, ECCLESIA – Kirchenbau und Liturgie). Pozneje so v večini kapucinskih cerkva z izgradnjo pevske empore ta svetlobni element izničili. 351 Colli, Un trattato di architettura cappuccina, str. 674, 688; Fedja Košir, K arhitekturi. Razvoj arhitekturne teorije, Ljubljana 2006, str. 154–155 (dalje: Košir, K arhitekturi); Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja [Elektronski vir]. Vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino [Elektronski vir: http://uifs.zrc-sazu.si/sites/default/files/9789612540203.pdf], Ljubljana 2007, str. 17–18 (dalje: Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah); Hanno-Walter Kruft, Geschichte der Architekturtheorie. Von der Antike bis zur Gegenwart, München 20136, str. 103–104 (dalje: Kruft, Geschichte der Architekturtheorie). 352 Gre za t. i. parete trasversale, ki razdeli cerkev na del, ki je namenjen klavzuri oz. na kor za redovnice, in na del zunaj klavzure, kjer je veliki oltar. Prav tako kot kapucinska ima tudi ta stena okence s pogledom na oltarno menzo, ženski samostani pa imajo še več 102 Tanja Martelanc Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, v prvih kapucinskih samostanih ne naj- demo spovednic in prižnic, saj kapucini niso smeli spovedovati svetnih oseb, pridigali pa so raje v drugih kot v lastnih cerkvah. Pozneje, še posebej po Tri- dentinskem koncilu, ko je kapucinski red začel resneje delovati v okviru rekato- lizacije, pa so postale spovednice in prižnice nepogrešljiv del cerkvene opreme. V 17. stoletju se tipičnim samostanskim prostorom pridružijo še npr. soba za hostije oz. soba, kjer se pripravljalo hostije, hlev za konje obiskovalcev, večje število shramb itd. Včasih najdemo celo sobe za urarje, za pletenje čutar itd. Ti prostori niso smeli biti pretirano veliki. V 16. in 17. stoletju okna v samostanih niso bila zastekljena, ampak so imela povoščeno platno ali blago, šele pozneje je prišlo v uporabo tudi steklo.353 Uboštveni redovi so v času protireformacije gojili predvsem čaščenje Ma- rije in Kristusa, kar se je odražalo tudi v njihovi arhitekturi. Frančiškani so imeli pravico postavljati križeve pote, radi so jih postavljali tudi kapucini. Poleg tega se je razmahnilo urejanje kalvarij (npr. Kapuzinerberg v Salzburgu), svetega groba in svetih stopnic. Posebno mesto v arhitekturi protireformacijskega časa so predstavljale kopije loretske kapele, ki so bile še posebej priljubljene prav pri kapucinih. Ti so jih lahko vključili v novozgrajene samostanske komple- kse (npr. Ried im Oberinntal), prizidali k samostanom (npr. Schwanberg, Novo mesto itd.) ali pa so Loretski Materi Božji posvetili eno od stranskih kapel (npr. Celje idr.).354 Kapucini so vernike nagovarjali tudi k postavljanju jaslic in tr- pljenjskih prizorov in jim zgled dajali že s tem, da so nad tabernakljem v širini celotne oltarne stene postavili figurice.355 2.2.4 Razvoj kapucinske arhitekture po Evropi Z razširitvijo kapucinskega reda po Apeninskem polotoku in pozneje tudi drugod po Evropi se je tipična kapucinska zasnova redovne hiše rahlo spreme- nila, predvsem pa se je poenotila v posamezni provinci. Tako je že ob koncu 16. odprtin za prejemanje zakramentov. Več o tem v: Susanne Mayer-Himmelheber, Bischöfliche Kunstpolitik nach dem Tridentinum. Der Secunda-Roma-Anspruch Carlo Borromeos und die mailändischen Verordnungen zu Bau und Ausstattung von Kirchen, München 1984, str. 165 (dalje: Mayer-Himmelheber, Bischöflische Kunstpolitik); Heinz Horat, Die Bauanweisungen des hl. Karl Borromäus und die schweizerische Architektur nach dem Tridentinum, v: Kunst um Karl Borromäus (ur. Bernhard Anderes et al.), Luzern 1985, str. 142–143 (dalje: Horat, Die Bauanweisungen des hl. Karl Borromäus); I frati cappuccini 4, str. 1892–1907; Maria Luisa Gatti Perer, Lo spazio sacro nelle »Istruzioni« di San Carlo e nei nuovi ordini religiosi del Cinquecento, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 25–65 (dalje: Gatti Perer, Lo spazio sacro); Gabriele Ingegneri – Laura Ferrarini, Le Cappuccine in Emilia-Romagna, v: I Cappuccini in Emilia-Romagna. Uomini ed eventi, Bologna-Parma 2005, str. 635–689 (dalje: Ingegneri – Ferrarini, Le Cappuccine); Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah, str. 17–33. 353 Colli, Un trattato di architettura cappuccina, str. 679; Gieben, La cultura materiale, str. 150; Gabriele Ingegneri, Storia dei cappuc- cini della provincia di Torino, Roma 2008, str. 49 (dalje: Ingegneri, Storia dei cappuccini). 354 Več o tem gl. poglavje: 1.3.2 Politika in vera v času reformacije in rekatolizacije ter v člankih: Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst, str. 110; Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 617–626. 355 Ohranjene so fotografije, ki prikazujejo jaslice na oltarju v Meranu (Provinzarchiv der Kapuziner in Brixen (IT PAKB), Fotografiesam- mlung, Kapuzinerkloster Meran) in božji grob na oltarju v Sterzingu (IT PAKB, Fotografiesammlung, Kapuzinerkloster Sterzing). Manjši bratje in njihova domovanja 103 stoletja prišlo do razločka med zasnovami samostanov določene province. Po- membno je, da pri opisu posameznih kapucinskih provinc in njihove arhitektu- re upoštevamo predvsem smer razširitve kapucinskega reda z Apeninskega po- lotoka v druge dele Evrope. Iz srednje Italije so se kapucini naselili v Španijo,356 od tam pa so odšli v Latinsko Ameriko, iz Lombardije so po zahodni poti od- šli v Francijo,357 od tam pa na ozemlje današnje Belgije in Nizozemske358 ter v Porenje,359 po vzhodni poti so se ustalili v Švici in pozneje naselili v Alzaciji in na Prednjeavstrijskem, iz Beneške kapucinske province pa so odšli na ozemlje današnjih Tirolske, Bavarske, Švabske, Frankovske, Avstrije, Češke, Slovaške, Šlezije, Madžarske, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Srbije.360 V arhitekturo novo- ustanovljene province so uvedli tudi samostanske zasnove, ki so bile v matični provinci že nekaj časa poznane.361 Nekateri avtorji so poskušali smiselno in sistematično opisati različne za- snove kapucinskih cerkva in samostanov. V literaturi najdemo največkrat pred- stavljene tri različne tlorise kapucinskih cerkva v Evropi,362 in sicer italijanskega, holandsko-belgijskega oz. nizozemskega in tirolsko-bavarskega oz. švicarsko- -avstrijsko-južnonemškega,363 imenovanega tudi beneško-tirolski.364 Italijanski tip ima v ladji ob stranskih stenah oltarje in niše za spovednice ali prostore za spravljanje liturgičnih pripomočkov ter prehode v zakristijo in laični kor. Holandsko-belgijska kapucinska cerkev ima v tlorisu obliko križa, prezbiterij in kor sta enako široka kot ladja, na slavoločno steno sta levo in de- sno prislonjena dva oltarja. Tri oltarje, velikega in dva manjša najdemo tudi v prezbiteriju. Beneško-tirolski tip pa ima cerkveni ladji levo ali desno pridano stransko kapelo z oltarjem in stranske oltarje prislonjene na slavoločno steno.365 Predstavljeni tipi kapucinskih cerkva so poenostavljeni, saj je tipologija cer- kva v Evropi precej bolj raznolika. Poleg tega evropska kapucinska arhitektura v 356 Več o španskih kapucinskih samostanih v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 35–41. 357 Več o francoskih kapucinskih samostanih v: prav tam, str. 41–47. 358 Več o kapucinski arhitekturi na ozemlju današnje Belgije in Nizozemske v: prav tam, str. 47–57. 359 Več o kapucinski arhitekturi v Porenju v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 89–142. 360 Glede naseljevanja kapucinov zunaj meja današnje Italije gl. zbirko I frati cappuccini 4. 361 Več o tem v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 35–87. Zanimive so v tem oziru ohranjene provincijske določbe o gradnji v nekdanji Mantovski kapucinski provinci iz leta 1750. Tam je namreč zapisano, da se pri gradnji samostana morajo uporabljati modeli, ki so značilni za mantovsko provinco. Niso pa dovoljeni tisti, ki so značilni za beneški prostor, ker so scomodi, e di fabbriche troppo irregolari […], cit. po: Giovanazzi, I luoghi nelle costituzioni, str. 15–16. 362 Prvi je tri različne tipe kapucinskih samostanskih cerkva objavil br. Rudolf leta 1928, prim. Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst, str. 107. 363 Tako poimenovanje predlaga Karl Suso Frank, prim. Frank, Gebaute Armut, str. 57, vendar je, kot bomo videli v nadaljevanju, vprašljivo, saj se švicarske kapucinske cerkve nekoliko razlikujejo od tistih na Bavarskem in Tirolskem. 364 Izraz beneško-tirolski tip kapucinskega samostana je prvi uporabil Walther Hümmerich, prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzi- nischen Klosterbaues, str. 146–147, in je glede na naseljevanje beneških kapucinov v širši srednjeevropski prostor in adaptacijo njihove arhitekture danim razmeram na Tirolskem še najbolj primeren. 365 Rudolf, Kapuziner und bildende Kunst, str. 107; Calloni, Interpretazione iconologica, str. 171; Hümmerich, Anfänge des kapuzi- nischen Klosterbaues, str. 146–147; van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 188. 104 Tanja Martelanc veliki meri še ni bila celostno obravnavana, zato je tudi težje opredeljiva. Morda v Italiji res nekoliko prevladujejo kapucinske cerkve z več stranskimi kapela- mi ob ladijskih stenah, vendar so bile te morda prizidane tudi pozneje.366 Tudi prečne ladje, ki naj bi bila značilna za nizozemske in belgijske samostane, prvo- tno ni bilo, saj naj bi jo začeli dograjevati šele v 19. ali 20. stoletju.367 Tirolsko-ba- varski oz. švicarsko-avstrijsko-južnonemški, poimenovan tudi beneško-tirolski tip pa ni značilen le za v imenih omenjeni prostor, ampak je, kot bomo videli v nadaljevanju, značilen za skorajda celotno Srednjo Evropo oz. za tiste province, ki so jih primarno ustanovili beneški kapucini.368 Nekoliko bolje so v primerjavi z drugimi deli Italije opisani kapucinski sa- mostani v Lombardiji, kjer se je ohranila zanimiva zbirka načrtov p. Pietre Ma- rie Massarija iz druge polovice 18. stoletja. Pietro Maria ali Girolamo Benedetto Massari je bil rojen leta 1711 v Modeni. Leta 1729 je vstopil v kapucinski red, kjer je bil izvoljen za enega od fabricierijev. V njegovem rokopisu je opisanih in upodobljenih 25 kapucinskih samostanov nekdanje Lombardske kapucinske province. Vsak samostan je predstavljen na štirih folijih: tloris samostana in vrta, naris samostana, opis samostanske zgodovine in spisek gvardijanov sa- mostana. Upodobljene samostanske cerkve so tipične za lombardski prostor.369 Opis lombardskega kapucinskega samostana pa najdemo tudi v delu Archi- tectura civilis Josepha Furttenbacha, ki je nastalo leta 1628. Poleg opisa je Furt- tenbach dodal še tlorisa pritličja in nadstropja. Načrti, najverjetneje idealne za- snove samostana, so identični večini zgoraj predstavljenih načrtov Massarija.370 366 Francesco Calloni pa predlaga še natančnejšo razdelitev italijanskih kapucinskih cerkva. Kot tip A navede cerkve, ki imajo različno število stranskih kapel le na eni strani ladje, med katerimi so lahko izmenično tudi oratoriji, katerih namembnost pa ni povsem jasna. Molitveni kor je v tem primeru vedno kvadraten, velikost pa je odvisna od številčnosti redovne družine. Tip B je s prvim tipom identičen, le da ima kapele na obeh straneh cerkvene ladje; lahko jih je več ali pa le dve. Za tip C je značilen apsidalni zaključek molitvenega kora, ki je na zunaj lahko viden ali pa skrit. Tip D je tip cerkve, ki ga je v svojem traktatu predstavil kapucin Antonio da Pordenone in je identičen beneško-tirolskemu tipu kapucinske cerkve. Poleg predstavljenih tlorisnih tipov cerkva je Calloni razdelil tudi cerkvene fasade. Pri tipu A so tako ladja kot tudi stranske kapele združene v enotno fasado, ki se zaključi s timpanonom. Do preprostega kamnitega vhoda vodijo stopnice, nad vhodom pa je okno, »oko« cerkve, ki je lahko okroglo ali pa lunetno. Med njima lahko najdemo tudi nišo s figuralno upodobitvijo. Fasado cerkve lahko krasi preprost arhitekturni okras. Tip B je ponovno podoben tipu A, z izjemo, da ima fasada tri okenske odprtine, poleg okna v osi portala še drugi dve. Pri tipu C je ena stranska kapela jasno ločena od glavne fasade. Tip D ima stranske kapele na obeh straneh cerkvene ladje. Tudi te so jasno vidne na fasadni strani cerkve. Tip E ima pred cerkveno fasado nartik ali portik, ki izhaja iz paleokrščanske bazilike in romanike in se nato ponovno pojavi v renesansi in manierizmu, najdemo pa jo tudi pri nekaterih observantskih cerkvah, prim. Calloni, Strutture e forme, str. 1532–1534. 367 Glede problematičnosti tipov podrobneje v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 146–147. 368 Več o tem v poglavju: 3 Kapucinska arhitektura vplivnih območij. 369 Več o načrtih v: Salvini Cavazzana, I conventi cappuccini in Lombardia, str. 501–527; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 231–232; Pietro Maria Massari, Le piante e prospetti dei Conventi Cappuccini Emiliani. Saggio introduttivo di Stanislao da Campagnola, Matera-Ferrara 1990, str. 13–42 (dalje: Massari, Le piante e prospetti). 370 Cerkev je preprosta in enoladijska, 33 dlani široka, 60 dlani dolga in 45 dlani visoka, tj. 8,60 × 15,60 × 11,70 m. V ladji je en stranski oltar, ki je prislonjen ob ladijsko steno. Prezbiterij in molitveni kor sta pravokotna in ožja od ladje, molitveni kor je za spoznanje daljši od prezbiterija. Zakristija je desno ob prezbiteriju, prostor, kjer se zbira nabirka za patre, pa je na mestu levega oratorija. Ob vhodu v samostan so tkalnica in dve sobi brez namembnosti. Na samostanskem dvorišču je vodnjak in zeliščni vrt. V traktu, ki je cerkvi paralelen, je refektorij, ki je 34 dlani dolg, 18 dlani širok in 14 dlani visok, tj. 8,80 × 4,70 × 3,60 m. Poleg Manjši bratje in njihova domovanja 105 Že omenjeni sv. Karel Boromejski je milanske kapucine uvedel v švicarski prostor, kjer se je uveljavil lombardski način gradnje samostanov.371 Samostani v tem prostoru so bili podrobno opisani v rokopisu Architectura Capuzinorum, delu kapucina Probusa Heineja (Haineja) iz Pfullendorfa iz druge polovice 18. stoletja. Rokopis predstavlja tlorise nekaterih znanih samostanov nekdanje Švi- carske kapucinske province, ki so bili zgrajeni med letoma 1655 in 1672. Na kon- cu dela je nekaj strani, posvečenih izključno gradnji samostana.372 Servus Gieben (1924–2014), novodobni raziskovalec kapucinske zgodovi- ne, je opredelil razlike med samostani na tej in na oni strani Alp. Pri tem je upošteval samostane, ki so bili zgrajeni v nekdanji rimski provinci, in samosta- ne, ki jih je upodobil Probus Heine v svojem rokopisu, se pravi, da je upošteval samostane, ki so se gradili v nekdanji švicarski provinci. Zaznal je nekaj razlik: V Italiji je vhodni trakt samostana predstavljala le preprosta stena, ki je ločevala posvetni prostor od klavzure, medtem ko je bil onkraj Alp tudi vhodni trakt bivalen in nadstropen. Italijanski samostani naj bi imeli majhen zvonik na preslico, ki je bil nameščen nad molitvenim korom, medtem ko so imeli severnjaški samostani nekoliko impozantnejši stolpič. V švicarskih samostanih niso zbirali deževnice v vodnjaku, ampak so se posluževali vodnih tokov v bli- žini samostana, medtem ko je bila deževnica na sončni strani Alp življenjskega pomena. Na samostanskem dvorišču so v severnjaških samostanih gojili rože za krašenje cerkve, medtem ko so v Italiji dvorišče tlakovali s kamnitimi ploščami. refektorija je prostor s pečjo, kjer se patri lahko ogrejejo. Sledi mu kuhinja s pečjo. V traktu, ki preostane, so sobe za obiskovalce. Poleg kuhinje so stopnice, ki vodijo v nadstropje. Ob molitvenem koru je še eno stopnišče, ki vodi v dormitorij. Tam so celice, ki so 9 dlani dolge in široke ter 10 dlani visoke, kot zahtevajo konstitucije. Večje celice so namenjene bolnim bratom. Več o tem v: Joseph Furttenbach, Architectura civilis, Ulm 1628, str. 65–67 (faksimile v: Documenta technica. Reihe 2. Quellenschriften zur Technikgeschichte, Hildesheim-New York 1971 (dalje: Furttenbach, Architectura civilis). 371 Najprej so se kapucini leta 1581 naselili v Altdorfu v kantonu Uri. Tam so na začetku sezidali leseno hišo poleg zidane kape- le, pozneje pa so začeli graditi v tradiciji nekdanje Lombardske kapucinske province, vendar so arhitekturo spojili s tamkajšnjo stavbarsko tradicijo in arhitekturno ornamentiko, prim. Arnold Seraphin, Kapuzinerkloster Altdorf. 1581–1981, v: Historisches Neujahrsblatt für das Jahr 1981. Neue Folge 36 (1981), št. 72, str. 58–62 (dalje: Seraphin, Kapuzinerkloster Altdorf); Horat, Die Bauanweisungen des hl. Karl Borromäus, str. 139–140; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 57–68. 372 Tlorisom so dodani načrti za oltarje, korne ograje, cerkvene klopi, konstrukcijo ostrešja, strešnega stolpiča, stopnic itd. ter celo navodila za šivanje redovnih habitov. Sledijo jim seznami potrebnih gradbenih materialov, stroškov obrtnikov kot so mizarji, pleskarji, ključavničarji, steklarji idr. ter detajlna navodila, kako in kdaj posekati drevo, kako pripraviti cement in zmešati barve. Kapucinski samostan, opisan v rokopisu, ne odstopa pretirano od ustaljene tipične zasnove kapucinskega domovanja. Največkrat stoji cerkev na severni strani, njej so južno priključeni trije trakti. Zahodni trakt se na cerkev pripenja na njeni sredini. Cerkev je enoladijska, sledi ji ožji kvadraten prezbiterij in enako velik molitveni kor za njim. Poleg glavnega oltarja v prezbiteriju sta na slavoločno steno prislonjena dva stranska oltarja. Cerkev premore tudi prižnico. Prezbiterij in molitveni kor sta križno obokana, medtem ko je ladja banjasto. Ob prezbiteriju sta oratorij in zakristija. Trakti z obhodnim hodnikom obdajajo manjše notranje dvorišče, ki je na vseh straneh zaprto, le na cerkveni strani ne. V pritličju je največkrat 8 do 10 sob, ki pa niso natančneje določene. Med njih sodijo kuhinja, ki jo z refektorijem povezuje manjše okno, kjer so delili hrano, refektorij s kamnitim koritom in pečjo ter sobe, namenjene obiskovalcem. V zgornjem nadstropju je dormitorij z majhnimi sobami za patre in brate, ki se razteza v vzho- dnem in južnem traktu. V zahodnem traktu so sobe večje in nameščene le na eni strani trakta. V eni od njih je peč. V zgornjem nadstropju so tudi sanitarni prostori. Navodila predvidevajo tudi dvonadstropne kletne prostore. Rokopis predstavlja samostane, ki so bili namenjeni bivanju od 17 pa do 31 kapucinov. Več o tem traktatu v: Frank, Gebaute Armut, str. 58–66; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 236–238. 106 Tanja Martelanc Mrtve pa so v samostanskem atriju pokopavali le v Holandiji. Vhod v sever- njaški samostan je predstavljal pokrit hodnik, pralnica v pritličju in sanitarije v nadstropju pa so bile vedno umeščene v prizidku samostana. V nadstropju sta bili ena do dve ogrevani sobi za bolne brate, ki sta bili poleg prezbiterija, da so lahko bratje spremljali mašno daritev. Italijanska cerkev je lahko imela več stranskih kapel, medtem ko je imela severnjaška le dva oltarja, prislonjena na slavoločno steno in prižnico.373 V članku p. Gaudentiusa Kocha iz leta 1928 najdemo še opis in upodobitev t. i. nemškega kapucinskega načrta ali Deutscher Kapuzinerplan,374 kjer gre, kot bomo videli tudi v nadaljevanju, za tipičen beneško-tirolski kapucinski samo- stan, ki pa nikakor ni značilen za celotni nemško govoreči prostor. Beneški kapucini so gradili podobno kot kapucini v Lombardiji in Švi- ci. Razlika se kaže le v tem, da sta se pri beneški zasnovi cerkve prehoda iz prezbiterija v molitveni kor na korni strani združila v enega, medtem ko sta v lombardskih in švicarskih cerkvah ostala na istem mestu. Med oltarjem in mo- litvenim korom je zato nastal ozek prehod. Prav tako je za beneški kapucinski samostan značilna izzidana kaminska kuhinja, ki je drugod po Apeninskem polotoku ne zaznamo.375 Kapucinska arhitektura drugih delov Evrope in drugod po svetu izvira iz zgoraj opisane, vendar ima vsaka pokrajina oz. provinca lasten način gradnje. Veliko samostanov je nastalo tudi v 19. ali 20. stoletju, ko kapucinska gradnja ni bila več uniformirana; razrahljala so se tudi navodila, zapisana v konstitu- cijah, zato samostani niso več tako tipski. Prav 19. stoletje prinese v arhitek- turo kapucinskega reda nekoliko sprememb. Predvsem se začnejo postavljati cerkve v neoromanskem, neogotskem, neoklasicističnem, torej historističnem slogu, npr. kapucinska cerkev na hrvaški Reki. Veliko več besede pa so v 19. in še posebej v 20. stoletju pri zasnovi in prezidavah imeli kar gvardijani sami.376 Čeprav je osnovna shema ostala ista, je velikokrat prišlo do ključnih sprememb namembnosti posameznih prostorov znotraj samostanskega poslopja. V mno- gih primerih so npr. v samostanih uredili šole za okoliške otroke, prostore za duhovne vaje itd., kar je prvotno zasnovo močno spremenilo.377 373 Gieben, Al di qua e al di là, str. 83–90. Predstavljeno razdelitev moramo jemati z zadržkom, saj p. Gieben primerja le nekatere samostane, zgrajene na omenjenih področjih, drugih pa pri tem ne upošteva, kar že sam uvodoma pove. Poleg tega se postavlja tudi vprašanje, ali je pri opredelitvi razlik upošteval dejstvo, da so bili samostanski kompleksi v teku stoletij znatno prezidani, funkcije nekaterih prostorov pa so se spremenile in zato danes ne ustrezajo prvotni zasnovi. 374 Prim. Koch, Anlage eines Kapuzinerklosters, str. 61. 375 Salvini Cavazzana, I conventi cappuccini, str. 508–513; Hümmerich, str. 25–29, 74–87. Beneško in tirolsko kapucinsko arhitek- turo, ki se je pozneje razširila v del nemško, slovansko in madžarsko govoreče Evrope, je v svojem traktatu opisal p. Antonio da Pordenone, kar pa je posebna tema naslednjega poglavja. Več o kapucinski arhitekturi v večjem delu nemško govoreče Evrope v: Pieper, Grundgedanken kapuzinischer Architektur, str. 449–476. 376 Van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 148. 377 Salvini Cavazzana, I conventi cappuccini, str. 519–523; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 153–161, Kapucinska arhitektura vplivnih območij 107 3 KAPUCINSKA ARHITEKTURA VPLIVNIH OBMOČIJ Primarni izvor arhitekture nekdanje Štajerske kapucinske province, v ka- tero so spadali samostani na naših tleh, je treba iskati v kapucinski arhitekturi nekdanje Beneške in tudi Tirolske kapucinske province. Po ustanovitvi samo- stana v Innsbrucku leta 1593, svojega prvega severno od Alp, so beneški kapucini prilagodili arhitekturo, ki je bila že nekaj časa ustaljena na beneškem ozemlju, ostrejšemu podnebju in tamkajšnji stavbarski tradiciji. Tako zasnovo kapucin- ske redovne hiše so potem razširili na celotno območje nekdanjega češko-av- strijsko-štajerskega komisariata.378 Zato se v literaturi za opredelitev kapucinske arhitekture tega območja najde izraz beneško-tirolski tip kapucinskega samo- stana, ki je poleg še nekaterih drugih uporabljenih379 daleč najprimernejši za opredelitev večine tipov kapucinskih samostanov, ki so nastali na naših tleh.380 K poenotenju gradnje kapucinskih samostanov na nekem območju je naj- več pripomogla organizacija reda, ki je z določbami v konstitucijah in nadzor- niki gradenj bedela nad celotno gradbeno dejavnostjo.381 Brez dvoma so si pri gradnji pomagali tudi s predlogami. Nekaj takšnih zbirk načrtov je poznanih; nekatere vsebujejo načrte realiziranih, nekatere pa idealnih zasnov, včasih celo z navodili, kako kapucinski samostan zgraditi;382 te so še intenzivneje pripomogle k temu, da se je kapucinska arhitektura znotraj posameznih provincijskih mej standardizirala. Eden takih je tudi arhitekturni traktat kapucina p. Antonia da Pordenone (ok. 1560–1628). V njem je avtor predstavil arhitekturo kapucinske- ga reda, kot so jo poznali in že nekaj časa pred pripravo traktata gradili beneški kapucini na tej in tudi na oni strani Alp. Z razširitvijo reda v širši srednjee- vropski prostor pa so, kot je bilo že poudarjeno, tak tip samostana morda tudi z neposredno uporabo navodil in načrtov, predstavljenih v traktatu, prenesli v druge dežele.383 164–167; van 's-Hertogenbosch, L'architettura dei Cappuccini, str. 170–176. 378 Nekdanji češko-avstrijsko-štajerski komisariat, ki se je pozneje razdelil na Avstrijsko-češko (do leta 1673) oz. na Češko-moravsko in Avstrijsko-madžarsko (do leta 1914) ter Štajersko kapucinsko provinco, je obsegal današnjo Šlezijo, Češko, Slovaško, velik del Avstrije, Madžarske in Hrvaške, del Srbije in Bosne, vzhodni del Italije in celotno Slovenijo. 379 Poleg poimenovanja beneško-tirolski tip kapucinskega samostana, ki ga je prvi uporabil Walther Hümmerich, prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 146–147, in ga tudi sama uporabljam, najdemo v literaturi tudi označbo tirolsko- -bavarski, prim. br. Rudolf, Kapuziner und die bildende Kunst, str. 107, oz. švicarsko-avstrijsko-južnonemški tip, prim. Frank, Ge- baute Armut, str. 57. Gl. tudi poglavje: 2.2.4 Razvoj kapucinske arhitekture po Evropi. 380 Prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 144–147. 381 Za več o tem gl. poglavje: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku. 382 Poleg predstavljenih štirih izvodov arhitekturnega traktata kapucina p. Antonia da Pordenone poznamo še že omenjeno delo kapucina Probus Heineja (Haineja) iz Pfullendorfa, načrte emilijanskih samostanov Pietra Marie Massarija, nastale po letu 1765, prepis Antonijevega traktata, ki ga je leta 1651 pripravil Francesco Pizzetta da Venezia, ter zbirko načrtov, ki se hrani v arhivu kapucinskega samostana na Dunaju. Več o slednjih dveh delih v nadaljevanju. 383 Za češke kapucinske samostane je to dokazal že Pavel Vlček, Architektonický vývoj novovĕkých konventů, v: Encyklopedie Českých 108 Tanja Martelanc 3.1 P. Antonio da Pordenone, življenje in delo Antonio da Pordenone se je rodil ok. leta 1560 v kraju Pordenone kot An- tonio Pisollo. Preden je vstopil v kapucinski red, si je, neznano kako in kje, pri- dobil poglobljeno znanje iz gradbeništva in arhitekture ter ga še dodatno obo- gatil, ko je med letoma 1577 in 1580 deloval kot prostovoljec in asistent arhitekta Andrea Palladia. Ta je v tistem času gradil eno svojih pomembnejših stavb, ka- pucinsko cerkev Il Redentore v Benetkah. Leto dni po smrti Palladia je Antonio vstopil v kapucinski red, v katerem je leta 1583 oblekel tudi duhovniško oblačilo. Pri znanem arhitektu si je pridobil pomembne izkušnje, v enem od spodaj pred- stavljenih rokopisov pa se je zahvalil tudi beneškemu provincialu in redovnemu gradbeniku Domenicu della Costa. Po njegovih besedah naj bi namreč imel izjemno priložnost učiti se umetnosti gradnje pod taktirko enega takrat najbolj veščih fabricierijev.384 Domenico della Costa je namreč prenovil ter na novo po- stavil vrsto kapucinskih samostanov v nekdanji Beneški kapucinski provinci.385 Leta 1592 je Antonia da Pordenone doletela čast, da je postal gvardijan samostana v Arcu, vendar je na tej funkciji deloval le kratek čas. Leta 1601 je bil klášterů, Praha 1998, str. 49–57 (dalje: Vlček, Architektonický vývoj), za kapucinski samostan v Osijeku, ki je nekdaj spadal v Avstrijsko-madžarsko kapucinsko provinco: Attila Čokolić, Kapucinski red kao faktor razvoja novovjekovne sakralne arhitekture u srednjoeuropskom prostoru s naglaskom na barokni sklop kapucinskog samostana sred Gornjeg grada u Osijeku, v: Međunarodni simpozij Tri stoljeća kapucina u Osijeku 1703. – 2003. i općina Gornji grad do ujedinjenja 1702. – 1786 (ur. Julijo Martinčić – Du- bravka Hackenberger), Zagreb-Osijek 2004, str. 47–86 (dalje: Čokolić, Kapucinski red kao faktor), za samostane nekdanje Šta- jerske kapucinske province pa: Tanja Martelanc, Kapucinska arhitektura. Izhodišča za obravnavo svetokriškega in škofjeloškega samostana, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 71–89 (dalje: Martelanc, Kapucinska arhitektura); isti, Arhitektura kapucinskoga samostana u Karlobagu unutar Štajerske kapucinske provincije, v: Franjevci kapucini u Karlobagu. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa o 300. obljetnici djelovanja franjevaca kapucina u Lici i Krbavi (1713.–2013.) (ur. Anto Barišić), Zagreb-Karlobag 2014, str. 163–194 (dalje: Martelanc, Arhitektura kapucinskog samostana u Karlobagu); isti, »Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa«. Architectural treatise of Capuchin friar Antonio da Pordenone [Elektronski vir], v: Investigating and writing architectural history. Subjects, methodologies and frontiers. Papers from the Third EAHN International Meeting (ur. Michela Rosso), Torino 2014, str. 1058–1071 (na internetni strani mednarodnega sre- čanja EAHN Torino 2014: http://www.eahn2014.polito.it/EAHN2014proceedings.pdf, zapis z dne: 6. 7. 2015) (dalje: »Martelanc, Libri tre nei quali); isti, Arhitekturni traktat beneškega kapucina Antonia da Pordenone in njegov vpliv na kapucinsko arhitekturo srednje Evrope. Primer nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 31–56 (dalje: Martelanc, Arhitekturni traktat beneškega kapucina); isti, Antonio da Pordenone's manuscript and its impact on the Ca- puchin architecture of the Central European area, v: Collectanea Franciscana 86 (2016), št. 1-2, str. 117–158. 384 V posvetilu v rokopisu iz leta 1603 namreč zapiše: […] Da molto tempo ch’io desideravo di communicare al Molto Reverendo Padre qualche mio picciol frutto, per segno et gratuità dei molti favori che da lei ho ricevuti nella Religione. […] Però venutasi si buona occasione nel tempo che gli sono stato seco nelle fabbriche et vedendo con quanto zelo di Religione fabricava, mi posse d’osservare il suo bel stile con il suo gran valore […], cit. po: Flavio Schimenti, Antonio da Pordenone. La trattatistica e l‘edilizia cappuccina nel Veneto e nella provincia Bavaro-Tirolese (tipkopis diplomske naloge), Venezia 1985, str. 5 (dalje: Schimenti, Antonio da Pordeno- ne), original se hrani v: Biblioteca Nazionale Marciana (BNM), Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, nè quali si scuopre in quanti modi si può edificare un monasterio sia la chiesa situata uerso qual parte del sole si uogli che quiui la si ritrouerà col suo disegno. Conforme all'uso della nostra Relig.ne a beneficio della quale sono stati composti da fra' Antonio da Pordenon Sacte Capuccino: Della Prouincia di Sto Antonio ouero Venetia. Libro Primo 1603, fol. 1v (dalje: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre). 385 V času, ko je bil Domenico della Costa provincial beneške province, se je leta 1577 pričela gradnja cerkve Il Redentore v Benetkah, prenovilo se je veliko prvotnih beneških samostanov, npr. Schio in Padova, zgradilo pa se je tudi nekaj novih, med njimi Acqua Negra in Ostiglia leta 1579, Chioggia, Arco in Peschiera leta 1585, Asolo leto potem, Montagnana leta 1588, Conegliano leto pozneje in Este leta 1591, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 5–6, 46. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 109 na provincijskem kapitlju izvoljen za enega izmed štirih fabricierijev Beneške kapucinske province, hkrati je bil imenovan tudi za vodjo gradnje samostana v Arzignanu. Ker pa je spreminjal načrt samostana brez vednosti drugih fabri- cierijev (šlo naj bi za fabbrica superflua,386 kar pa je po kapucinskih konstituci- jah strogo prepovedano), so ga odstavili in mu naložili kazen. Od leta 1605 ga najdemo na Bavarskem, kjer je najverjetneje nadzoroval gradnje tamkajšnjih samostanskih hiš. Po njegovih načrtih se je izpričano gradil samostan v Rosen- heimu. Gradbeni računi ga celo omenjajo kot Antonio da Bissolo der Baumei- ster.387 Leta 1620 ga zopet najdemo v bližini Benetk. Poslan je bil v Oderzo, da bi pomagal tamkajšnjemu gvardijanu pri gradnji samostanskega domovanja. Gvardijan samostana v Oderzu, Samuele da Udine, ga je visoko cenil, označil ga je kot perito in tale esercizio,388 saj si je Antonio do tedaj že ustvaril ime izkuše- nega stavbenika.389 Umrl je leta 1628 v kraju Castelfranco Veneto.390 Antonio da Pordenone je znan ne le po plodoviti gradbeni dejavnosti, temveč tudi po svojem rokopisu, arhitekturnem traktatu, v katerem je v sliki in besedi predstavil gradnjo kapucinskih samostanskih hiš nekdanje Beneške in Tirolske kapucinske province. Ohranili so se štirje izvodi tega rokopisa, ki so si med seboj izredno podobni, so pa med njimi tudi nekatere razlike. V prvem traktatu so načrti za manjše kapucinske samostane, v drugem za večje, tretji pa vsebuje načrte tako manjših kot tudi večjih samostanskih kompleksov. Ti trije izvodi se hranijo v beneški knjižnici Marciana. Tisti, ki se hrani v provincijskem arhivu kapucinskega samostana v Innsbrucku, predstavlja načrte za samostane manjših dimenzij, prilagojeni pa so tudi ostrejši klimi, ki vlada onkraj Alp. 386 Cit. po: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 228. 387 Cit. po: prav tam, str. 229. Sam je v svojem traktatu o kapucinski arhitekturi, ki bo podrobneje predstavljen v nadaljevanju, ob enem od načrtov pripisal: Questo si è il luogo fatto à Rosnam nel Tirollo l‘anno 1607 in Bauiera, prim. Provinzarchiv des Kapuziner- klosters in Innsbruck (AT PAKI), Handschriften, fasc. XIX, Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa situata uerso qual delle. 4. parti del Mondo si uogli, che quiui la si trouerà col suo disegno, conforme all'uso della Nostra Religione à beneficio della quale sono stati composti da Frate Antonio da Pordenon Sacredote Capuccino Della Prouincia di Santo Antonio ouero Venetia, et in particolare per li paesi frigidi come di Germania, doue con le stuffe, ò Refettorÿ si scaldano le Celle, nel qual paese sono stati composti nel luogo di Rosnam, Prouintia del Tirol sotto il Ducato di Bauiera l'anno 1607. Et questa è la secunda parte, fol. 35r, 36r (dalje: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre). 388 Cit. po: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 229. 389 Dejaven naj bi bil tudi pri gradbenih posegih na samostanih v Mantovi in Roveretu, prim. Sergio Giovanazzi, La riscoperta di un architetto cappuccino, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 93 (dalje: Giovanazzi, La riscoperta di un architetto). 390 Kapucin je bil tudi njegov rodni brat Angelico, ki pa se z gradbeništvom ni ukvarjal. Sodobnik Antonia da Pordenone je bil Fran- cesco da Conegliano, ki je v red vstopil leta 1588 in nadzoroval gradnje mnogih samostanov na Tirolskem in Bavarskem. Več o p. Antoniu da Pordenone v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 7–14; Colli, Un trattato di architettura, str. 664–666; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 29, 222–229; Francesco Calloni, P. Antonio da Pordenone e il manoscritto di Inns- bruck, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1548–1555 (dalje: Calloni, P. Antonio da Pordenone). 110 Tanja Martelanc Prvi rokopis je nastal leta 1603 najverjetneje v Benetkah.391 Delo vsebuje 193 folijev, vezano je v karton in razdeljeno v tri knjige, katerih prva predstavlja načrte za samostane s cerkveno fasado, obrnjeno proti severu, druga proti za- hodu ali vzhodu, tretja pa proti jugu.392 Tako razdelitev srečujemo tudi pri vseh drugih ohranjenih rokopisih. Traktat vsebuje okrog 370 načrtov kapucinskih samostanov, ki se med seboj razlikujejo po orientaciji, obliki in velikosti. Izbira- mo lahko med samostani, ki so predvideni za bivanje od 12 pa tja do 67 bratov. V zadnjem delu traktata so zapisani tudi napotki, ki jih je dobro upoštevati pri gradnji redovnih hiš.393 Ta arhitekturni traktat je bil dopolnjen leta 1620 v Oderzu.394 Sestavlja ga 106 folijev, vendar temu niso dodana navodila za gradnjo. Največja razlika pa se kaže predvsem v tem, da drugi izvod rokopisa vsebuje načrte za samostane z več kot 67 celicami; nekateri med njimi imajo lahko dva ali celo tri atrije, česar v prvi izdaji nismo zasledili.395 Tretji izvod prvega rokopisa je prav tako nastal v Oderzu leta 1623.396 Ta izvod, ki je sestavljen iz 368 folijev, je nekakšna sinteza znanja iz prvega in dru- gega rokopisa, dodano pa mu je še nekaj koloriranih strani. Predvsem so zani- mive skice zakristijskih omar, načrti cerkvenih predprostorov, skice zasaditve samostanskih vrtov znotraj samostanskega kompleksa, skice stebrov, vaz, obo- ka, mize idr., ki jih v prvih dveh izdajah pogrešamo. Število celic, med katerimi so fabricieriji lahko izbirali, pa variira med 13 in 104.397 391 BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre. Rokopis je transkribiral Flavio Schimenti v 6. zv. diplomske naloge: Schimenti, Antonio da Pordenone. 392 Če se je le dalo, so kapucini svoje cerkve orientirali proti vzhodu, se pravi, da je cerkvena fasada gledala proti zahodu, vendar so naravne danosti, izogibanje hladnim vetrovom in orientacija glavne fasade na pomembno prometno pot, glede na ohranjene kapucinske samostane, igrali večjo vlogo. Več o tem v nadaljevanju. 393 Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 6, 18–27; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 222–229; Calloni, P. Antonio da Pordenone, str. 1552; Sergio Giovanazzi, Un trattatista cappuccino tra Cinquecento e Seicento, v: Un convento. Archi- tettura trentina nel Seicento (ur. Lino Mocatti), Trento 1992, str. 28 (dalje: Giovanazzi, Un trattatista cappuccino). Krajša verzija slednjega članka je objavljena v: Giovanazzi, La riscoperta di un architetto, str. 91–121. 394 BNM, Manoscritti, It. IV, 141 (5072), Parte seconda nella quale si scopre in quanti modi si può edificare un monasterio, sia la chie- sa situata verso qual parte del sole si voglia, che quivi la si ritroverà col suo disegno con ordine, et mesure, conforme all'uso della nostra Religione per beneficio della quale è stata composta. Da Fra Antonio da Pordenone Sacerdote Cappuccino: della Provincia di S. Antonio l'opera è divisa in tre ordini, et questo è il primo. 1620 (dalje: BNM, Manoscritti, It. IV, 141 (5072), Parte seconda). Rokopis je transkribiral Flavio Schimenti v 6. zv. diplomske naloge: Schimenti, Antonio da Pordenone. 395 Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 6, 27–28; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 222–229; Calloni, P. Antonio da Pordenone, str. 1552; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 28. 396 BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre nei qvali si scopre in qvanti modi si pvo edificare vn monasterio sia la chiesa sitvata verso qval parte del sole si vogli, che qvivi la si ritrovera col svo disegno, conforme all'vso della nostra Relig.ne A beneficio della qvale sono stati composti da frate Antonio da Pordenone sacerdote cap.no della provintia di santo Antonio detta di Venet.a 1623 (dalje: BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre). Rokopis je transkribiral Flavio Schimenti v 6. zv. diplomske naloge: Schi- menti, Antonio da Pordenone. 397 Zgodovinski inštitut kapucinskega reda v Rimu (Istituto Storico dei Cappuccini) pripravlja faksimilirano izdajo rokopisa iz leta 1623 s spremnim besedilom Elene Perazzolo in Francesce Scarpi, ki sta leta 2009 pripravili diplomsko nalogo z naslovom Il mo- dello di Fra Antonio da Pordenone e i conventi cappuccini nel Veneto. Diplomska naloga se nahaja v univerzitetni knjižnici IUAV v Benetkah, vendar konzultiranje do zaključka priprave dela ni bilo odobreno. Več o traktatu pa v: Schimenti, Antonio da Porde- Kapucinska arhitektura vplivnih območij 111 Izredne podobnosti med načrti v predstavljenih traktatih in realiziranimi redovnimi hišami ne zasledimo le v beneškem okolju, ampak tudi drugod po Apeninskem polotoku.398 Četrti rokopis je po nastanku kronološko drugi in je po vsebini malenkostno, vendar ne bistveno drugačen od prvega iz leta 1603. Napisan je bil leta 1607 v Rosenheimu na Bavarskem.399 3.1.1 Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa Naslov rokopisa p. Antonia da Pordenone iz leta 1607 se glasi: Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa situata uerso qual delle. 4. parti del Mondo si uogli, che quiui la si trouerà col suo disegno, conforme all‘uso della Nostra Religione à beneficio della quale sono stati composti da Frate Antonio da Pordenon Sacredote Ca- puccino Della Prouincia di Santo Antonio ouero Venetia, et in particolare per li paesi frigidi come di Germania, doue con le stuffe, ò Refettorÿ si scaldano le Celle, nel qual paese sono stati composti nel luogo di Rosnam, Prouintia del Tirol sotto il Ducato di Bauiera l‘anno 1607. Et questa è la secunda parte.400 Naslov je izredno poveden, iz njega namreč lahko izluščimo njegove naj- pomembnejše karakteristike. Delo je p. Antonio da Pordenone kot vse druge izvode razdelil v tri knjige. V njih so načrti za samostane in cerkve, ki so lahko usmerjene proti vsem štirim stranem neba. Vsi načrti so izrisani po pravilih ka- pucinskega reda, ki so zapisana v konstitucijah. Posebno pozornost pa pritegne prav del o samostanih, ki se gradijo v hladnejših deželah, kot je Germanija, v tem primeru je mišljen nemško govoreči del Evrope, kjer se celice v nadstro- pju grejejo s pomočjo peči ali refektorija.401 V drugih treh traktatih namreč ne none, str. 29–32; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 222–229; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 25–66; Benocci, Un architetto cappuccino, str. 28–31. 398 Schimenti, Antonio da Pordenone, str. III. 399 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre. Prepis tega rokopisa – gre za folije 121v–129v – je objavil Francesco Calloni v svoji di- plomski nalogi: Francesco Calloni, Architettura cappuccina nell‘antico ducato di Milano. Tentativo di ricupero storico critico (tipkopis diplomske naloge), Milano 1976–77, str. 389–446 (dalje: Calloni, Architettura cappuccina nell‘antico ducato di Milano), ter v: isti, »Memoriale per fabricare un nostro piccol et ordinato monasterio«, di Antonio da Pordenone, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1578–1628 (dalje: Calloni, »Memoriale per fabricare), vendar prepisa ni podrobneje obdelal. Zelo dobro pa je rokopis predstavljen v publikaciji: Alessandro Bruschi – Gianfranco Casa- dio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini e la chiesa di S. Pietro apostolo in Romano, s. l. 2004, str. 39–51 (dalje: Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini), ki se v veliki meri navezuje na članek: Colli, Un trattato di architettura, str. 663–688. 400 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 1r. 401 Antonio je namreč že v prvem rokopisu iz leta 1603 zapisal, da so iz njega izvzeti vsi načrti s pečmi ter da bo napisal drugi del traktata, ki bo namenjen per la Germania, dove che si usano per il loco di quelli […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 2v. 112 Tanja Martelanc zasledimo vrisanih peči, s katerimi bi lahko ogrevali celice v nadstropju. Tak način ogrevanja se imenuje beneficium, beneški kapucini pa so ga prevzeli od švicarskih.402 Delo je, kot je bilo že omenjeno, napisal v Rosenheimu, ki je bil takrat v okvirih Tirolske kapucinske province in pod vladavino bavarskega voj- vode, takrat je bil to Maksimilijan I. (1573–1651). Delo je nastalo leta 1607. To je bil drugi del prvega rokopisa.403 Rokopis formata 30,7 × 40,6 cm je vezan v svinjsko kožo in obsega 260 strani oz. 130 folijev. Naslovni strani prve knjige, kjer je v umetelno okrašenem okvirju manjša grafika sv. Frančiška Asiškega, sledi posvetilo generalnemu ko- misarju kapucinov Tirolske kapucinske province, p. Kasparju iz Bergama. V njem je Antonio da Pordenone pojasnil namen pisanja pričujočega dela. K temu ga je spodbudilo predvsem dejstvo, da se do tedaj še nihče ni načrtno ukvarjal z gradnjo kapucinskih samostanov tako, da bi le-ta potekala brez napora in te- žav.404 Posebno je poudaril, da je celotno delo napisal v duhu serafskega očeta (sv. Frančiška Asiškega), se pravi, da so predstavljeni samostani v soglasju s te- žnjami po Svetem uboštvu in tudi s kapucinskimi pravili. Vredno se mu je zdelo tudi izpostaviti, da je njegovo delo lahko razumljivo;405 vsi fabricieriji namreč niso bili izučeni gradbeniki. Ponovno je navedel tudi, da je delo pripravil za gradnjo samostanov v hladnejših deželah, kjer se s pomočjo peči ali ogrevane- 402 Ferdinand II. Tirolski si je namreč že leta 1589 prizadeval, da bi v Innsbrucku kapucinom zgradil samostan, vendar kapitelj Be- neške kapucinske province takrat njegovi želji ni ugodil. Njihova največja skrb so bile izredno mrzle zime. Kapucini, ki pa so bili precej skromno oblečeni in navajeni na milejše podnebje, ki vlada v njihovi matični provinci, se takemu mrazu niso mogli zoperstaviti. Poleg tega se jim je Innsbruck zdel preveč oddaljen od drugih samostanov. S posredovanjem pri papežu Klemnu VIII. je Ferdinand II. Tirolski le dosegel, da so kapucini nekdanje Beneške kapucinske province leta 1593 prispeli v rezidenčno mesto in prav takrat je zima pokazala svoje zobe in nekaj patrov prisilila k umiku na jug: […] Das rauhe Klima von Innbruck scheint den ersten Vätern in den folgenden Wintermonaten arg zugesetzt zu haben, denn schon im Jänner 1594 mußten einige von ihnen wegen Erkrankung nach Rovereto in Südtirol gebracht werden […], cit. po: Hohenegger, Geschichte der Tirolischen, str. 8. Zaradi tega se je Ferdinand II. Tirolski obrnil na švicarske kapucine, ki so v svojih samostanskih domovanjih poznali način, kako ogrevati celice v nadstropju. S pomočjo primitivnih odprtin v stropu, ki so omogočale, da je topel zrak iz spodnjih prostorov (npr. refektorija, kuhinje in drugih sob, ki so jih ogrevali s pečmi) krožil in prehajal v višje nadstropje, so greli celice v dormitoriju, prim. Hohene- gger, Geschichte der Tirolischen, str. 6–10. Prepis pisma je objavljen v: I frati cappuccini 4, str. 1199. Ta rešitev je bila beneškim kapucinom najverjetneje popolnoma neznana, četudi ni tako redka ne v samostanski ne v profani arhitekturi. Na žalost se nam odgovor švicarskih kapucinov ni ohranil, vendar je iz zgoraj povedanega razvidno, da se je beneficium v novonastalih samostanih onkraj Alp hitro udomačil. 403 O rokopisu so pisali tudi: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 25–26; Colli, Un trattato di architettura, str. 665–688; Hümmeri- ch, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 224–229; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 41–53. 404 V delu namreč zapiše: […] pero uedendo io che nuino scuopriera un’ordinanza tale de disegni che si potesse andare a fabricare un nro. Monasterio al sicuro senza fatiche et stenti, mi è stato forza di impieg.o il mio, in cotal opera […], cit. po: AT PAKI, Han- dschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2r. V prvem rokopisu iz leta 1603 pa: […] Et poi ch‘io uisto che son pieni le carte d‘ogni Archi- tettura, fuor che de Monasterij, a noi si bisognosi, m‘è parso necessario che come ramo del suo antico ceppo, io mandi fuori questo nouo frutto de disegni, fatti co ordine tale, che mediante i quali ogni semplice ingegno potrà di qui auanti, facilissimamente fabricare […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 1v. 405 Leta 1607 zapiše: […] ch‘ ogni basso inteletto la potrà capire […], cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2r, v ro- kopisu iz leta 1603 pa, da traktat lahko uporabljajo tako zidarji kot tudi tesarji oz. mizarji: […] appartinenti tanto a murari quanto a marangoni, che molto solleverà li soprastanti delle fabriche […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 2r. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 113 ga refektorija grejejo celice v nadstropju. Kljub temu pa traktata ni geografsko omejil, saj se po njegovem mnenju predstavljeni načrti lahko uporabljajo tudi tam, kjer zime niso tako ostre kot onkraj Alp. Poudaril je tudi, da je pričujoče delo drugi del njegovega prvega rokopisa, ki je bil napisan per l‘Italia,406 zato so si načrti v izvodih med sabo nekoliko različni. Na naslednji strani najdemo 12 različnih lokacijskih načrtov zgornjega nadstropja kapucinskih samostanov, ki predstavljajo le nadstropni del cerkve- ne stavbe z molitvenim korom in dormitorijem, ki je bodisi enojen (semplice) ali pa dvojen (doppio).407 Gre za nekakšne sheme, po katerih so narejeni vsi načrti v rokopisu. Folij nosi naslov: Modo et ordine p. fondar vn Monast.o sia il sitto a qual parte si uoglia posto, che s‘accomodera alle parti del sole tutte le celle, ch‘ harano besogno408 in razkriva pomembno značilnost kapucinske arhitekture: samostan je namreč potrebno usmeriti tako, da celice v nadstropju kar najbolje izkoristijo sončno toploto. Na tretji strani je da Pordenone namenil nekaj besed bralcu in na kratko predstavil svoje delo. Na prvem mestu je tu ponovno poudaril namen pisanja, ki ni v teoretiziranju in razpravljanju o tem, ali je boljši korintski ali kompozi- tni steber, ampak predvsem v tem, kako nadaljevati že ustaljeni način gradnje samostana, ki je zapovedoval strogost tudi v arhitekturnih detajlih.409 Poleg tega se je pri gradnji izkazalo za težavno že samo načrtovanje samostanskega kom- pleksa. Da pa bi bilo delo kar se da pregledno, ga je razdelil v tri knjige. V prvi knjigi so predstavljene cerkve, ki imajo fasado obrnjeno proti severu. Na recto strani (na desni strani) je npr. upodobljeno pritličje kapucinskega samostana, ki je cerkvi pridano na njeni desni strani, na verso strani (na levi strani) pa pritličje, ki je prvemu zrcalno obrnjeno, se pravi, da so trakti cerkvi pridani na njeni levi strani itd. V drugi knjigi so na recto straneh načrti s cerkveno fasado obrnjeno proti vzhodu, na verso straneh pa proti zahodu. V zadnji tretji knjigi 406 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2r. 407 Poleg tega je v spodnjem delu folija navedeno, da se v nadstropju t. i. dormitorio semplice, kjer hodnik poteka na eni strani trakta, na drugi pa so celice, lahko spremeni v dormitorio doppio, kjer hodnik poteka na sredini trakta, celice pa so levo in desno, ter obra- tno, prim. AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2v. V traktatu iz leta 1603 in 1623 je teh načrtov le 8, prim. Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 35; BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre, fol. 4r. 408 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2v. 409 Leta 1607 zapiše: […] L‘intentione mia non fù già mai di attendere ai Corinti, ne ai Composti, mà solo di giouare alla mia Relig. ne et seguitare l‘usitato suo stile nel far li Monsterÿ […], cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3r. Za primerjavo naj omenim, da leta 1603 navede: […] et ben che noi no si convenga d’osservar il dorico né l‘ jonico, ma piutosto la semplicità, et povertà; […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 2r, leta 1623 pa: […] et ben che a noi non si convenghi di osservare tutte le Regole dell’Architettura, ma solum quella della semplicità et povertà, tanto da noi promessa, et dal serafico nostro padre San Francesco commendato […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1623 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre, fol. 5. V zadnji izdaji traktata p. Antonio da Pordenone namreč doda tudi natančne mere in skico, kako izdelati dorski steber, ki je po njegovem mnenju edini primeren za kapucinsko arhitekturo, čeprav je zraven skice z drugo pisavo pripisano, da tega reda kapucini ne uporabljajo, četudi se je tako dorski kot tudi toskanski red že uporabljal pri gradnji nekaterih kapucinskih samostanov. Več o tem v: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 77–78. 114 Tanja Martelanc pa so podrobneje obravnavane cerkve, katerih fasade so obrnjene proti jugu; upodobitve najdemo tako na recto kot na verso straneh.410 Vsi načrti imajo tudi vetrovnico, ki pomaga določiti smer pihanja severne- ga vetra, ki so se mu samostanski kompleksi morali izogibati. Vsak načrt obsega dva folija. Na prvem je upodobljeno pritličje, na drugem njemu pripadajoče nadstropje.411 Načrtovane so sicer stavbe manjših dimenzij, a jih je po besedah kapucina, če je to potrebno, mogoče tudi povečati. Na koncu besed bralcem avtor še enkrat poudari, da je delo preprosto, lahko razumljivo, zanesljivo in zelo uporabno,412 doda pa še pomenljiv akrostih: NON SI PRESVMI ALCUN DI SAPER FABRICARE, / SE P.a NON FA PROVA COL DISSEGNARE.413 Disegno je namreč v poznem 16. stoletju v beneškem prostoru imel glavno mesto v procesu načrtovanja in gradnje objekta.414 Naslednja stran prinaša navodila, kako naj se rokopis uporablja v praksi. Že v naslovu folija: COME LA TRAMONT.na PVO BATTERE INTORNO AD UNA CHIESA : ET COME LA SI HA DA SCHIVARE NEL FARE VN MONASTERIO415 je navedeno, da je treba najprej preveriti, v kateri del cerkvene stavbe piha hla- den severnik in kako se mu pri gradnji samostana lahko izognemo. Besedilu je dodana še skica cerkve z vrisanimi smermi vetra ter številkami in črkami (sl. 4). Kdor namreč želi ob cerkvi zgraditi samostan, lahko izbira med petimi načini naslona samostanskega kompleksa na cerkveno stavbo. Po določitvi mesta in orientacije cerkvene stavbe (predvsem mora fasada cerkve gledati na pomemb- no pot, trg, vodni tok itd.) mora graditelj samostana ugotoviti, v katero od osmih linij, označenih na skici, piha severni veter. Kadar piha severnik v fasado cerkve, na skici označeno s črko A, je treba načrt za samostan iskati v prvi knjigi trak- tata; če severnik piha v dele cerkve, označene s črko B, je potrebno preskočiti na drugo knjigo; ko pa hladen severnik piha v dele cerkve, označene s črko C, se na- črt za samostan najde v tretji knjigi. Tako imajo vsi predstavljeni načrti refektorij in celice v nadstropju obrnjene proti soncu in obvarovane pred severnikom.416 Skici cerkve so dodane še tri merilne lestvice.417 Prva lestvica prikazuje lini- jo polovice dlani po novih kapucinskih konstitucijah, tj. 12,5 cm, druga polovico 410 Glede tega gl. tudi Colli, Un trattato di architettura, str. 666–667. 411 Vsakemu načrtu je dodeljena tudi črka abecede, da se načrti za pritličje in nadstropje med seboj ne zamešajo; velike pisane črke za samostane, ki imajo bivalne trakte prislonjene desno od cerkve, male pisane črke pa za tiste samostane, ki imajo bivalne trakte levo od cerkve. Kjer so črke podvojene, je pritličju potrebno iskati nadstropje s podvojenimi črkami itd. Vse črke pa so še enkrat ponovljene v registru na koncu vsake knjige. 412 […] L‘opera sara semplice, facile et sicura, et apporterà grand‘utile, se però sarà intesa […], cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3r. 413 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3r. 414 Več o tem v nadaljevanju. 415 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3v. 416 Glede tega gl. tudi Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 84–85. 417 Mere so bile kapucinom izredno pomembne; gl. poglavje: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku. Kot zanimivost naj dodam, da je leta 1620 Antonio da Pordenone v posvetilu zapisal, da naj kapucini gradijo tako, kot je Kapucinska arhitektura vplivnih območij 115 beneškega čevlja po novih kapucinskih konstitucijah in ustreza 16,6 cm, tretja lestvica pa predstavlja razmerje med beneškimi dlanmi in čevlji, pri čemer štiri dlani odgovarjajo trem beneškim čevljem. Umetelno narisani vetrnici, ki se uporablja pri načrtih iz prve knjige, sle- dijo pripombe glede izbire lege ter načrtovanja samostana.418 Antoniu da Por- denone se je zdelo pomembno izpostaviti, da je za gradnjo treba najprej izbrati dobro lokacijo, preveriti, kod potekajo vodovja, ali sta na mestu gradnje zrak in teren ugodna za življenje, oddaljena od vlažnih rek, jezer in močvirij itd., daleč od vrveža naselij in hiš ter drugih eminentnejših objektov, ki bi lahko preglasili samostansko arhitekturo.419 Poudaril je še, da se je treba izogibati gradnji v do- linah, kjer ni sonca, ali tam, kjer se ni mogoče izogniti silovitim vetrovom. Za celoten nekoliko manjši samostanski kompleks mora po Antoniu da Pordenone stavbenik predvideti areal, ki je velik 30 × 60 ali 45 × 45 palic.420 Pred začetkom gradnje je treba narediti načrt. Samostan se postavi na ne- koliko eminentnejšem in privzdignjenem kraju, saj se rado zgodi, da se v niži- nah ne najde dobra podlaga za temelje. Najprej se zgradi cerkvena stavba, ki naj bo nekoliko odmaknjena od glavne prometne poti, vendar naj s svojo fasado gleda nanjo, oz. naj bo obrnjena proti naselju. Samostansko poslopje je treba načrtovati tako, da ne preglasi cerkvene stavbe oz. da je nižje od linije cerkvenih oken. Izrednega pomena je tudi izbira lege vodnjaka s pitno vodo, ki mora osta- ti neoporečna, refektorija, ki naj bo nameščen v tistem vogalu samostana, kjer ga bodo osvetljevala okna z dveh strani, oz. tam, kjer se da najbolje izkoristiti sončno obsevanje. Drvarnica naj bo v bližini kuhinje ali pa z njo povezana s hodnikom, da vanjo ni treba hoditi po samostanskem dvorišču. Glavno stopni- šče naj bo poleg molitvenega kora. Posebej izpostavi tudi, naj se vse druge sobe umestijo tako, da bodo kar najbolj funkcionalno služile samostanski družini. Nekaj besed nameni tudi orientaciji celic v dormitorio doppio, ki morajo biti obrnjene proti zahodu in vzhodu, ter legi vrat in oken, ki morajo biti vsa v isti gradil Noe. Ne le, da mu je Bog razodel, kako naj zgradi svojo barko, ampak mu je dal tudi točne dimenzije. Zato se tudi oni strogo držijo uzakonjenih mer posameznih prostorov v samostanu: [...] che Iddio comandò a Noè, che fabricasse l’Arca per la salvezza del genere humano, et gli dette non solo il modo, ma anco le mesure. Cosi ancora la Religione nostra per conservatione dei suoi amati figli, ha date, a guisa d’alter Arca, un semplice modo di fare i Monasterij, con le sue mansietudine, [...], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1620 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 141 (5072), Parte seconda, fol. 3r. Podobno misel je zapisal tudi leta 1623, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1623 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre, fol. 5, gl. tudi Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 74–75. 418 Vsi napotki v tem okviru ne bodo detajlno predstavljeni, izbrani so le najbolj pomembni. 419 Gl. tudi Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 83–84. 420 Velika palica ali partega oz. pertica grande naj bi merila približno 2 m, pertica piccola pa 1,56 m. Tako naj bi celoten areal meril ok. 60 × 120 m oz. 90 × 90 m za večjo mero in 46,80 × 93,60 m oz. 67,50 × 67,50 m za manjšo mero. Glede mer gl. Giuseppe Boerio, Dizionario del dialetto veneziano, Venezia 1856, str. 494 (dalje: Boerio, Dizionario); Ennio Concina, Pietre parole storia. Glossario della costruzione nelle fonti veneziane (secoli XV–XVIII), Venezia 1988, str. 111 (dalje: Concina, Pietre parole storia). 116 Tanja Martelanc liniji. Poleg tega govori tudi o gradnji samostanov v gorah oz. o samostanih, ki so nanje prislonjeni. Tam se namreč pogosto gradi pod običajnim pritličjem.421 Opisanim dvanajstim točkam sledita še dve merilni lestvici. Prva pred- stavlja linijo polovice dlani po starih kapucinskih konstitucijah, ki odgovarja 13 cm, druga pa polovico beneškega čevlja po starih konstitucijah, ki je hkrati razdeljena v unče in minute. Ta linija meri 17,4 cm.422 Sledi ilustrativni del rokopisa, v katerem so upodobljeni načrti samostan- skih kompleksov. Risbe so narisane s temnorjavim tušem in so izredno enostav- ne, nič ni odvečnega. Načrti so večinoma predstavljeni s štirimi tlorisi; po dve pritličji s samostanskimi trakti desno (sl. 5) ali levo (sl. 6) od cerkve, tj. zrcalno obrnjeni načrti, ter pritličju ustrezni nadstropji (sl. 7 in 8). Le samostanski kom- pleksi, pri katerih se trakti samostana na cerkev vežejo za njenim molitvenim korom, so v traktatu upodobljeni samo na dveh folijih. Vsak načrt je narisan za točno določeno število celic, ki variirajo od 11 do 29. Pri tem je tudi navedeno, koliko od teh celic in drugih sob v samostanu je ogrevanih. Če je za katerega od prostorov predvidena peč, na načrtu označena z besedo pigna, npr. za refektorij ali sobo za obiskovalce, je ta vrisana v prostor. Vsak prostor na tlorisu je poi- menovan, hkrati so zapisane tudi mere njegovih stranic. Mere cerkvene ladje so podane tako v beneških čevljih kot v dlaneh, mere drugih prostorov pa le v dla- neh.423 Okna so označena z manjšimi križci, vogali zunanjih zidov pa s peruniko. Vsem načrtom so dodane tudi manjše vetrovnice ter črkovne oznake iz registra, da se pritličje in nadstropje med seboj ne zamešata. Samostani imajo glede na število celic v pritličju tri trakte, v nadstropju pa po dva ali tri trakte. Samostani, ki so cerkvi prislonjeni za molitvenim korom, pa imajo lahko tri do štiri trakte v pritličju in dva do štiri trakte v nadstropju. Nekaterim načrtom so celo pripi- sani komentarji glede morebitnih dovoljenih sprememb, kot so navedbe glede položaja peči, premika stopnišč v eno ali drugo smer, vkopa točilnice v zemljo za tri ali štiri beneške čevlje, lokacije dveh oken v nadstropju ob prezbiteriju, ki sta namenjeni prisostvovanju mašni daritvi itd. Druga in tretja knjiga sta prvi izredno podobni, le da je orientacija cerkvene fasade v njih drugačna. V traktatu je predstavljen že prej omenjeni beneško-tirolski tip kapucin- skega samostana, za katerega je značilno naslednje: Pred cerkvijo stoji ograjeni posvečeni prostor (sagrado),424 v katerega lah- ko vstopamo skozi enega (grada) ali skozi tri vhode (grade), včasih z vrisanimi stopnicami. Vhod ima lahko tudi železno rešetko (ferrada), ki posvečen prostor 421 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 4r. 422 Prav tam, fol. 4r. 423 Dimenzije samostana so se lahko tudi spreminjale. Glavni modul so ponazarjale dimenzije molitvenega kora, ki je povezoval bivalni in sakralni del samostanske hiše. Ta se je moral povečati glede na številčnost redovne družine. Sorazmerno so se povečali tudi drugi prostori v samostanu, npr. refektorij, dormitorij itd. Več o tem gl. v nadaljevanju. 424 V oklepajih so v kurzivi napisani izrazi, ki jih uporablja Antonio da Pordenone na svojih načrtih. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 117 varuje pred živalmi. Cerkev ima eno ladjo (chiesa). Ladji sledi ožji kvadraten prezbiterij z oltarjem (altare), ki je od enako velikega molitvenega kora (coro) ločen z oltarno pregrado. Na prezbiterijski strani sta dva prehoda v molitveni kor, ki se za oltarjem združita v enega. Na eni ali na obeh straneh prezbiteri- ja sta oratorija (oratorio/orat.o). Prižnica (pulpito) je lahko na sredini ladje ali pa na njeni slavoločni steni. Stransko kapelo (capella) z oltarjem (altare) lahko najdemo ob vhodu v cerkev ali pa na sredini cerkvene ladje. Hodnik povezuje stransko kapelo z zakristijo (sagrest.a), ki jo lahko ogreva peč (con pigna).425 Središče bivalnega dela samostana je kvadratno ali pravokotno samostan- sko dvorišče (claustro) z okroglim vodnjakom (pozzo). Okrog dvorišča poteka obhodni hodnik, ki povezuje sobe v pritličju. Glavni vhod v samostan (porta battidora)426 je levo ali desno od glavne cerkvene fasade. Blizu vhoda so tudi sobe, namenjene obiskovalcem (foresteria/forest.a), s pečjo ali brez peči. Naj- večkrat je jedilnica oz. refektorij (refettorio/refett.o) v zahodnem samostanskem traktu. Južni je rezerviran za kuhinjo (cucina) z za ta tip značilnim kaminskim prizidkom (camin),427 manjšo kuhinjo (cuccinotto), kjer so pripravljali testenine in kruh428 oz. kjer so hrano, pripravljeno v kuhinji, skozi lino v steni podajali pa- trom v refektorij, točilnico oz. vinsko klet (caneua),429 ter shrambe (salva robba/ sal. robba). V vsakem samostanu sta tudi drvarnica (legne) in pralnica (liscia), največkrat v severnem traktu.430 V nadstropje vodita dve stopnišči, večje ob molitvenem koru (scalla) in manjše poleg kuhinjskih prostorov (scaletta). V nadstropju je dormitorij s celica- mi (celle). T. i. dormitorio doppio je izključno v vzhodnem ali zahodnem traktu, druge trakte pa zavzema dormitorio semplice. Ta trakt je navadno rezerviran za goste (foresterie), kot so provincial ali drugi duhovniki. Manjši samostani imajo od tri do pet takih sob, večji pa tja do deset. V enem od vogalov samostana, na- vadno nad kuhinjskimi prostori, je prizidek, v katerem so sanitarije (camere) z odtočnim kanalom (sborador) ter soba za otepanje bolh z oblačil (spulegator).431 425 Na nekaterih folijih najdemo tudi naslednje izraze, ki jih Antonio da Pordenone uporablja pri načrtih cerkva: soba, kjer se hrani Najsvetejše (per le Hostie), podolgovat prostor za shranjevanje lopat oz. orodja med stransko kapelo in glavno fasado cerkve, ki poteka vzdolž cerkvene ladje in je dostopen z zunanje strani (per le vanghe), pokrit hodnik med stransko kapelo in glavno fasado cerkve, ki poteka vzdolž cerkvene ladje (copertino) in sobe ali sobice brez navedbe namembnosti (stanza/stanzetta). 426 Dobeseden prevod tega izraza je vrata s tolkalom. 427 Več o tem arhitekturnem elementu v nadaljevanju. 428 Prim. Scalesse, Resti monumentali, str. 184. 429 Caneua je na nekaterih načrtih izzidana, velikokrat je k tlorisu pripisano, da se lahko vkoplje v zemljo. 430 Na nekaterih folijih najdemo tudi naslednje izraze, ki jih Antonio da Pordenone uporablja pri načrtih samostanskega pritličja: manjša točilnica oz. vinska klet, ki je vedno poleg večje (caneuotto), prostor za spravljanje lopat oz. orodja (per le vanghe), sobe za samotarje (per li ritirati), soba, kjer kapucini odlagajo habite in perilo (comunità), manjša soba z ali brez sanitarij (camera), soba ali sobica s pečjo (stuffa/stuffetta con pigna), prazen prostor med dvema stenama (vacuo) (več o tem gl. v nadaljevanju), hodniki (porteghetti), soba, kjer se je otepalo oblačila bolh (spulegatorio/spuleg.tor), saj so bili kapucini veliko v stiku še posebno z nižjimi sloji družbe, prim. Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 47, kot tudi soba pod njo (sott. il spuleg.tor). 431 Na nekaterih folijih najdemo tudi naslednje izraze, ki jih Antonio da Pordenone uporablja pri načrtih samostanskega nadstropja: 118 Tanja Martelanc Zbirki načrtov sledijo jedrnati in skrbno izbrani napotki ter praktični na- migi za gradnjo samostana,432 ki jih je Antonio da Pordenone povzel po nekate- rih avtorjih, ki jih je na koncu traktata tudi navedel. Med njimi so: Vitruvij, Plinij Starejši, Leon Battista Alberti, Sebastiano Serlio, Daniele Barbaro, Andrea Pal- ladio, Giovanni Antonio Rusconi, Giovanni Nicolò Doglioni, Cesaro Padoano, Zacharia Greco in Alberto Veronese.433 Nekateri med njimi so svetovno znani, nekateri so nekoliko manj znani pisci različnih del, zadnjih treh navedenih oseb pa v teku raziskave ni bilo mogoče identificirati.434 Večino avtorjev je kapucin v svojem delu kar nekajkrat dobesedno citiral,435 pri tem je navedel tudi knjigo in poglavje, od koder je črpal podatke za svoje napotke. Včasih pa je potrebno po- globljeno poznavanje tako enega kot drugega dela, da lahko med njima potegne- mo vzporednice. Pri pisanju svojega dela je beneški kapucin iz starejših traktatov izbiral predvsem tehnično-konstrukcijske rešitve, ki so jih kapucinski fabricieriji uporabljali pri praktičnem snovanju novih samostanov. Ni pa se poglabljal v teo- rijo arhitekture, s katero so se ukvarjali predvsem renesančni avtorji.436 Če avtorje razporedimo kronološko od najstarejšega do najmlajšega, najprej srečamo Vitruvija (80/70 pr. Kr.–15 po Kr.), ki je med letoma 27 in 25 pr. Kr. izdal traktat De Architectura Libri Decem. Enkrat je avtor naveden kot Lucio in drugič kot Marco. V 16. stoletju je namreč nastalo kar nekaj pomembnih prevodov Vitruvijevega traktata, ki Vitruvijevemu priimku pridajajo različna lastna imena.437 sobe brez navedene namembnosti (stanza/stantia), soba, kjer kapucini odlagajo habite in perilo (comunità), dimna cev kamina (cana), knjižnica (libraria), ki jo najdemo le na načrtih večjih samostanov, soba s pečjo (stuffeta con pigna), ki se prav tako najde le na načrtih večjih samostanov, soba, kjer se najverjetneje spravlja posteljno ogrodje (lettiera), ki se pojavi zelo redko, ter loža (lozzetta/loggia), ki je narisana le na enem od načrtov velikega samostana. 432 Naslov folija: Avisi d‘alcvni avttori pertinenti alle fabriche, gl. AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 121v. 433 P. Antonio da Pordenone navede naslednje avtorje: Lucio Vitruvio Pollione. Marco Vitruvio. Plinio. Bastia. Serlio. Leo. Batt.a Fiorent.no Mons.or Daniel Barbaro elleto Patriarca di / Aquilegia. Andrea Palladio. Gio. Ant.o Rusconi. Gio. Nic.lo Doglioni. Cesaro Padoano. Zacha- ria Greco. Alberto veron.se, gl. AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 129r. V beneških izvodih najdemo navedena še Radia Latina in Martina Milaneseja. Slednji je bolj znan kot Martino Bassi, ki je leta 1572 izdal delo Dispareri in materia d‘architettura, et perspettiva, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 58, 76. 434 Glede na obliko imena bi lahko šlo za kapucine, ki so redovnemu imenu pridajali kraj rojstva. 435 Dobesedno ni citiral le Giovannia Antonia Rusconia in zadnjih treh navedenih oseb. 436 Več o tem v članku: Martelanc, »Libri tre nei quali, str. 1058–1071 ter v tam uporabljeni literaturi, ki je relevantna tudi za nasle- dnji opis napotkov. Predvsem so se z vplivom antičnih in renesančnih mislecev na kapucinov traktat ukvarjali že: Schimenti, An- tonio da Pordenone, str. 56–58; Colli, Un trattato di architettura cappuccina, str. 663–688; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 25–66; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 39–51. Njihova spoznanja so v nadaljevanju povzeta in dopolnjena. 437 Prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 58–59, 77. Leta 1521 je Cesare Cesariano (1483–1543) izdal prvi popolni prevod Vitruvijevega dela Di Lucio Vitruvio Pollione de Architectura, ki so ga odlikovali predvsem ilustrativni lesorezi in pretanjen Cesa- rianov komentar. Drugi pomemben komentirani prevod, ki se je izognil poprejšnjim napačnim interpretacijam, je prišel izpod peresa monsignorja Daniele Barbara, oglejskega patriarha, ki je leta 1556 skupaj z Andreo Palladiem, ki je k prevodu prispeval ilustrativno gradivo, izdal I dieci libri dell‘architettura di M. Vitruvio tradutti e commentati da Monsignor Barbaro, eletto patriarca d‘Aquileggia. Leta 1567 je izšla druga izdaja prevoda z naslovom I dieci libri dell‘architettura di M. Vitruvio, tradotti & commen- tati da Mons. Daniel Barbaro, istega leta še M. Vitruvii Pollionis De Architectura Libri Decem, Cum comentariis Danielis Barbari. Ti prevodi so pomembno vplivali na arhitekturno teorijo naslednjih dveh stoletij. Leta 1590 je izšel še Vitruvijev prevod Giovannia Kapucinska arhitektura vplivnih območij 119 Vitruvijev vpliv je v traktatu kapucinskega patra močno viden. Kar nekaj- krat ga kapucin dobesedno citira. Na začetku rokopisa se Antonio da Porde- none posveti izbiri lege samostana ter načrtovanju le-tega. Pozorno prebiranje kapucinovih napotkov, ki so bili omenjeni že zgoraj, nas spomni na 4. poglavje 1. Vitruvijeve knjige, v kateri znani antični mislec govori o tem, da je za gra- dnjo potrebno izbrati dober teren, prednost se daje nekoliko privzdignjenemu in eminentnejšemu kraju, kjer je zrak dober, kraj pa je oddaljen od rek, jezer, močvirij ali podobnih vlažnih območij, ki so nezdrava. Izogibati se je potrebno tudi močnim vetrovom, kar Vitruvij ponovi tudi v 6. poglavju 1. knjige. Zanimivo je, da Vitruvij v 2. poglavju svoje 1. knjige ter v 4. poglavju 6. knjige govori o namestitvi določenih prostorov v stavbi proti različnim stranem neba. Tako za spalnice in knjižnice predlaga vzhodno stran, za kopalnice, jedil- nice in prostore, ki se uporabljajo v zimskem času, jugozahodno oz. zahodno, da jih večerno sonce osvetli in ogreje, tisti prostori, kjer se razstavljajo ume- tnine ali kjer je potrebna enakomerna osvetlitev, pa naj bi se namestilo proti severu. Glede prilagoditve orientacije gradbenega kompleksa okolju najdemo napotke tudi v 1. poglavju 6. Vitruvijeve knjige.438 Tudi glede proporcev cerkve išče kapucin zglede pri antičnem mislecu. Nasloni se na njegovo 4. in 5. poglavje 4. knjige, 2. poglavje 5. knjige ter na podatke iz 6. knjige. Vitruvij za dolžino svetišča namreč predlaga dvakratnik njegove širine, prav tako veli Antonio da Pordenone, naj bo kapucinska cerkev široka 25 in dolga 50 beneških čevljev. Poleg tega kapucin predlaga tudi konkretno rešitev izgradnje dodatnega zunanjega zidu za zaščito pred severnim vetrom in za boljše odvajanje vode iz vlažnih zidov,439 ki jo dobesedno povzame po Vitruvijevem 4. poglavju 7. knjige. Tudi iskanju vodnih virov Antonio da Pordenone posveti kar nekaj prostora, saj predlaga sedem načinov, kako poiskati vodne žile, šest jih je v celoti povzel po Vitruvijevem 1. poglavju 8. knjige. Poleg Vitruvija pa je navedel še druge avtor- je, ki jih bomo omenili v nadaljevanju. Podobno omenja beneški kapucin tudi 6. poglavje 8. knjige, ko govori o padcu vodne napeljave, ki naj znaša pol čevlja na sto čevljev dolžine, ter ko za gradnjo cistern in vodnjakov predlaga prebiranje 7. poglavja 8. knjige, ki pa ga bomo v izvirnem besedilu Vitruvija iskali zaman. 7. Antonia Rusconia (ok. 1520–1587), z naslovom Della architettura di Gio. Antonio Rusconi, con centosessanta figure dissegnate dal medesimo, secondo i precetti di Vitruvio, e con chiarezza e brevità dichiarate, libri dieci ..., ki je postregel z novimi in za takratni čas revolucionarnimi ilustracijami. Košir, K arhitekturi, str. 43–76, 135; Kruft, Geschichte der Architekturtheorie, str. 20–30, 72–79, 95–97. Več o vplivu Vitruvija na traktat p. Antonia da Pordenone v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 59, 62–63, 77; Colli, Un trattato di architettura, str. 668, 671; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 41–43. 438 Prav tako je orientacija pomembna pri gradnji kapucinskih domovanj. Npr. refektorij, knjižnica, skupni prostori ter večina celic v dor- mitoriju naj bi bili obrnjeni proti zahodu. Cerkev, v Vitruvijevem primeru prostor, kjer se razstavlja umetnine, pa je tudi pri kapucinih v idealnem primeru zgrajena na severu samostanskega kompleksa. Na jugu so kuhinja s kaminom in shrambe. V manjših samostanih so lahko ti prostori tudi poleg refektorija v zahodnem traktu. Glede tega prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 85–87. 439 Med zidovoma nastane prazen prostor ali po Antoniu da Pordenone vacuo. 120 Tanja Martelanc poglavje 8. knjige namreč obstaja samo v Barbarovem prevodu. Zanimiv je tudi Antonijev opis, kako brez kompasa določiti poldnevnik oz. smer sever-jug, kar si je izposodil iz 6. poglavja 1. knjige. Med knjige, ki jih Antonio da Pordenone ne navede dobesedno, vendar jih je nedvomno glede na zapisane napotke poznal in iz njih črpal vedenje o gra- dnji kapucinskega samostana, lahko prištejemo še 4. poglavje 3. knjige, kjer se Vitruvij posveti izgradnji temeljev stavbe, ter predgovor k 9. knjigi, kjer je opi- sana izgradnja stopnišča, ki jo je kapucin kot prvo od treh predstavil na koncu svoje spomenice, sam Vitruvij pa je poudaril, da jo je povzel po Pitagoru. Načrt zanj je Antonio da Pordenone našel v Rusconievi izdaji Vitruvijevega dela.440 Ker se načrti v kapucinskem traktatu lahko prilagajajo številu patrov, ki v samostanu živijo, je pomembno izpostaviti tudi t. i. modularni red, ki ga je Vitruvij v 2. poglavju 1. knjige podrobneje obrazložil.441 Z modularnim redom se ukvarja tudi 1. poglavje 3. knjige in 2. poglavje 6. knjige. Pomembno je vzeti za osnovo enega od členov stavbe, ki mu rečemo modul; glede na modul se nato proporcionirajo tudi vse druge stavbne enote.442 Podobno je zastavljen glavni modul kapucinskega samostana. Gre namreč za dimenzije molitvenega kora, ki predstavlja stičišče med cerkvijo in samostanskim kompleksom. Idealni osnov- ni modul meri 20 × 20 dlani in se postopoma veča za 2 dlani, tako da naslednji modul znaša 22 × 22 dlani, naslednji 24 × 24 dlani itd. tja do 44 × 44 dlani, večji moduli veljajo le za načrte izvodov iz leta 1620 in 1623. Na enak način se povečajo tudi vsi drugi prostori v samostanu, med njimi sta najpomembnejša dormitorij in refektorij.443 Samostani, ki so predstavljeni v rokopisu iz leta 1607, niso v celoti tako ide- alno zastavljeni. Večina je nekoliko manjših dimenzij, tako da je osnovni modul pri manjših samostanih res 20 × 20 dlani, velikokrat pa naletimo tudi na mo- litveni kor, ki ima mere 20 × 22 dlani. Za večje samostane, ki štejejo npr. 26 ali 29 celic, pa Antonio da Pordenone uporablja modula 26 × 20 ali 26 × 25 dlani. Proporcionalno se povečajo tudi obednica in zgornje nadstropje samostana.444 440 Colli, Un trattato di architettura, str. 669; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 43. 441 Vitruvij o modularnem redu zapiše: […] Modularni red (ali ordinacija) je tisto odtehtano ujemanje mer stavbnih členov (posa- mično ali v celoti) oziroma tisti proporcijski ključ, ki zagotavlja njihovo sestavljivost (komponibilnost). Mere so količine, po grško „posotes“, modul pa je tista merska enota, ki zagotavlja skladen učinek celotne zasnove, sicer sestavljene iz posamičnih členov […], cit. po: Pollio Vitruvius, O arhitekturi, Ljubljana 2009, str. 25 (dalje: Vitruvius, O arhitekturi). 442 […] Najprej se izbere sistem modularnih mer (ki pa ga je brez zadržkov mogoče tudi spreminjati), nato se določita obe glavni koti, namreč dolžina in širina stavbišča, ki ga nameravamo zazidati, ko pa sta ti dve meri dokončno znani, naj sledi (v skladu z ustreznim likovnim izrazom) takšno proporcioniranje, da bo temu, ki si bo stvar ogledoval, docela jasno, za kakšno evritmično usklajenost pro- porcijskih razmerij gre […], cit. po: Vitruvius, O arhitekturi, str. 113. 443 Več o tem v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 67–73. 444 Modularni red ni lasten le kapucinski arhitekturi, ampak ga uporabljajo tudi drugi redovi; gl. npr. že prej omenjeni načrt iz Sankt Gallna. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 121 Naslednji avtor, ki ga Antonio da Pordenone izrecno navaja, je Plinij Sta- rejši (23–79), ki je leta 77 izdal 37 knjig o naravoslovju z naslovom Historia Na- turalis, v katerih so podrobno opisani načini, kako poiskati vodne vire na ze- mljišču, namenjenemu gradnji. Kapucin citira 3. poglavje 31. knjige, vendar se pri tem zmoti, saj gre v resnici za 27. poglavje taiste knjige.445 Poleg Vitruvijevega dela je Antonio da Pordenone povzel največ namigov iz traktata Leona Battista Albertija (1404–1472) De re aedificatoria.446 Alberti je napisal deset knjig o arhitekturi leta 1452, v tiskani obliki je delo izšlo leta 1485 v Firencah, prevodov v italijanski jezik pa je bilo kar nekaj. Po antiki je bilo to prvo pomembnejše delo, posvečeno izključno arhitekturi. Čeprav je na prvi pogled izredno podobno Vitruvijevemu (po njem se je Alberti v prenekaterih točkah tudi zgledoval), pa se traktata v marsičem tudi razlikujeta. Vitruvij je na- mreč opisoval arhitekturo preteklosti, Alberti pa je pisal o tem, kako bi morala biti stavba zgrajena. In če je bila za Vitruvija najpomembnejša praksa, šele nato teorija, je bila pri Albertiju zasnova vedno pred izvedbo.447 Albertija je Antonio da Pordenone dobro poznal. Predvsem si je beneški kapucin iz njegovega traktata izposodil zelo praktične napotke, ki bodo njego- vim redovnim bratom podrobneje obrazložili zakonitosti arhitekturne gradnje. Najprej se je zaustavil pri kriterijih izbire lokacije gradnje, ki so v veliki meri povzeti po Vitruviju in hkrati v Albertijevi 1. knjigi od 2. do 5. poglavja še podrobneje dodelani. V prvi točki neilustriranega dela rokopisa povzema An- tonio da Pordenone tudi Albertijevo pravilo o tem, kako narisati glavne linije stavbe, katerih razdalje se potem uporabljajo pri proporcionalni gradnji dru- gih prostorov. Pri tem citira 2. poglavje 3. knjige. V drugi točki obrazloži, kako oskrbeti gradbišče s stroji za dviganje težjih bremen, narejenimi iz vrvi, gredi, vitla in škripčevja, kar je zapisal Alberti v 8. poglavju 6. knjige. V tretji točki se pomudi pri tlakovanju pritličja in zgornjega nadstropja, pri čemer podatke povzema po 16. poglavju 3. knjige, česar pa ne navede eksplicitno, in po 13. po- glavju 5. knjige. Upošteva tudi opis o ometavanju zidov, kjer citira Albertijevo 9. poglavje 6. knjige. Antonio da Pordenone predvideva za zunanje zidove tri pla- sti ometa, pri tem mora biti vsaka naslednja plast finejša. Podobno veleva tudi Alberti. Kapucin pokaže zanimanje tudi za obokavanje, ki ga delno povzema po Albertiju, vendar ne citira poglavja. Alberti v svojem traktatu govori o obokih v 14. poglavju 3. knjige. Glede konstrukcije dimnikov in ognjišča se kapucin zgle- duje po 17. poglavju 5. knjige, Albertija pa citira tudi pri že zgoraj omenjenem 445 Prim. Colli, Un trattato di architettura, str. 668. 446 Prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 59–61. 447 Kljub temu pa naj bi bil Albertijev traktat le malo uporaben v praksi, saj pisec v traktatu predstavlja idealno arhitekturo, ki pa nima veliko skupnega s praktičnimi vprašanji, s katerimi so se spopadali takratni arhitekti in gradbeniki, prim. Joseph Rykwert, Introduction, v: Leon Battista Alberti. On the Art of Building in Ten Books, Cambridge-Massachusetts-London 19924, str. IX–XI (dalje: Rykwert, Introduction); Košir, K arhitekturi, str. 100–131; Kruft, Geschichte der Architekturtheorie, str. 42–54. 122 Tanja Martelanc poglavju, ki je namenjeno obrazložitvi sedmih načinov iskanja vodnih virov; gre za 4. in 5. poglavje 10. knjige.448 V 15. stoletju je prišlo do prelomnega trenutka, ko starejši arhitekturni traktati niso več zadoščali konkretnim gradbenim problemom, s katerimi so se arhitekti srečevali pri vsakodnevni praksi. Masovno so zato pričeli izhajati razni priročniki, ki niso temeljili na teoretskem polemiziranju, ampak na slikovnem materialu. Tako so pisci približali širši množici uporabnikov arhitekturno zna- nje, ki se je poprej prenašalo ustno znotraj stavbarnic. Pomembno mesto pri gradnji je zavzel načrt ali disegno, saj je bilo nepredstavljivo, da bi arhitekt gra- dil, ne da bi poprej svoje ideje spravil na papir. Eden najslavnejših avtorjev iz 16. stoletja, ki je v svojem delu namenil načrtu veliko pozornosti, je bil Sebastiano Serlio (1475–1553/54), avtor dela I sette libri dell‘architettura.449 Zavestno se je odrekel teoretiziranju in prešel k uporabnim praktičnim napotkom. To je bil eden najvplivnejših arhitekturnih traktatov tistega časa. Že njegovi predhodni- ki so se posluževali ilustracije kot pomembne dopolnitve k teoriji, Serlio pa je šel s svojim delom še dlje in je glavno mesto v traktatu dodelil podobi, pri be- sedilu pa ni dolgovezil, ampak ga je formuliral kar se da jasno. Njegovi napotki so bili pretežno praktične narave, kar je, poleg bogatega ilustrativnega gradiva, tudi odlika kapucinskega pisca. Serliove knjige so bile hitro prevedene v več evropskih jezikov in so tako postale izredno brane.450 Za Antonia da Pordenone je pomembna predvsem prva knjiga od deve- tih, ki jih je Serlio napisal, in je skupaj z drugo knjigo izšla leta 1545 v Parizu, v Italiji pa nekaj let zatem; predvsem se posveča geometriji. Iz nje je kapucin črpal ilustrativno gradivo s praktičnimi navodili, ki ga je dodal svojemu roko- pisu čisto na koncu. Antonio da Pordenone je nekoliko predelal in prilagodil tudi Serlijevo pravilo iz omenjene 1. knjige, kjer govori o oblikovanju portala na glavni fasadi. Poudaril je, da so predlagane dimenzije preambiciozne za prepro- sto kapucinsko cerkev, zato jih je potrebno nekoliko zmanjšati. Prav tako se pri načrtovanju okulusa in zatrepa portala na glavni fasadi zgleduje po Serlijevi 1. knjigi, vendar tega eksplicitno ne navaja. Poleg 1. knjige je kapucin očitno upo- rabljal tudi 2. knjigo, kjer je Serlio natančno razložil, kako se gradi stopnišče.451 Krog beneških humanistov 16. stoletja je izoblikoval nov pogled na teorijo arhitekture. V to skupino spada tudi že zgoraj omenjeni Daniele Barbaro, ki je izdal komentirani prevod Vitruvijevega dela. Antonio da Pordenone ga na več mestih navaja kot referenčni vir. V večini primerov gre za vzporejanje Vitru- vijevega traktata z Barbarovim prevodom in komentarjem. Izjema pa je npr. 448 Prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 60–61; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 41–43. 449 Naslov dela nekoliko zavaja, saj poznamo devet knjig. 450 Košir, K arhitekturi, str. 136–146; Kruft, Geschichte der Architekturtheorie, str. 80–87. 451 Prim. Colli, Un trattato di architettura, str. 669; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 55–66. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 123 problematika dimnikov in uhajajočega dima, ki v Vitruvijevem traktatu ni na- šla mesta. Antonio da Pordenone kot zgled predlaga rešitev z dodatno majhno napo, v katero se ulovi dim. Ta je predstavljena v 10. poglavju 6. knjige komenti- ranega Barbarovega prevoda. Iz tega poglavja je kapucin skorajda prerisal skici kaminske kuhinje, ki ju je pridal rokopisu.452 V besedilu je beneški kapucin tudi zapisal, da je na podlagi kamina, ki je bil v tistem času ohranjen v frančiškan- skem samostanu S. Bernardino v Veroni, zgradil podobnega v Rosenheimu na Bavarskem. Tako je dokazano prenesel preko Alp arhitekturno prvino, ki je bila značilna za beneško okolje. Pri opisu velikosti temeljev in zidov omenja Palladia in Barbara, ki sve- tujeta, naj bodo temelji dvakrat širši kot zidovi nad njimi, vendar se je kapu- cin v svojem rokopisu zadovoljil z nekoliko ožjimi. Podatke o postavitvi trdnih temeljev najdemo tudi v 11. poglavju 6. knjige Barbarovega prevoda. Antonio da Pordenone glede izdelave sončnih ur navaja kot zgled delo Doglionia, ki ga bomo podrobneje predstavili pozneje, hkrati pa opozori, da je dobro ilu- strativno gradivo predstavljeno tudi v 8. poglavju 9. knjige oglejskega monsin- jorja Barbare. Med poglavja, ki jih kapucin ne navaja dobesedno, vendar jih je glede na izredne podobnosti moral zelo dobro poznati, lahko prištejemo tudi 6. poglavje 1. knjige, ki je posvečeno vetrovom. Pozornost pritegne predvsem upodobljena vetrnica in Barbarova razlaga različnih smeri pihanja vetrov sku- paj z ustreznimi poimenovanji vetrov, po čemer se je Antonio da Pordenone najverjetneje zgledoval. Pomemben član beneških humanistov453 je bil tudi Antonijev učitelj, An- drea Palladio, ki je leta 1570 izdal štiri knjige o arhitekturi z naslovom I quattro libri dell‘architettura, ki so v hipu doživele izjemen uspeh. Palladio je poskušal oživeti arhitekturo klasične antike, hkrati pa je zavračal manierizem, ki ga je razširjal Serlio. Njegov jezik je jasen in jedrnat, uporabljal je vsem znano termi- nologijo. Posluževal se je bogatega ilustrativnega gradiva, predvsem je bila zanj najpomembnejša zanesljiva, neosenčena in vsega odvečnega rešena čista risba,454 kar je tudi ena glavnih značilnosti traktata Antonia da Pordenone. Njegovi na- črti so zasnovani klasicistično, strukture so čiste in shematične. Prav tako kot Andrea Palladio je tudi Antonio da Pordenone zelo natančen v navodilih glede 452 Daniele Barbaro, I dieci libri dell‘architettvra di M. Vitrvvio, Venetia 1567. Glede vpliva Daniele Barbara na kapucinov traktat gl. tudi Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 41–45. 453 V krog beneških humanistov, ki so morebiti vplivali na kapucina, je spadal tudi Alvise Cornaro (1484–1566), ki je v svojem trak- tatu poudaril, da je […]et oltre a ciò una fabrica può ben esser bella, et commoda, et non esser nè Dorica nè di alcun de tali ordini […], cit. po: Kruft, Geschichte der Architekturtheorie, str. 94, hkrati pa izpostavil smotrnost stavbe, ki jo postavlja pred njeno estetsko vrednostjo. Podoben način razmišljanja najdemo tudi pri beneškem kapucinu, kar je bilo omenjeno že zgoraj. Prav tako je kapucin pomembno mesto v traktatu dajal funkcionalnosti, prim. Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 53–54. 454 Cit. po: Košir, K arhitekturi, str. 152. 124 Tanja Martelanc izbire materialov, gradnje obokov, funkcionalnem razvrščanju prostorov v sa- mostanu itd.455 V 1. poglavju 1. knjige Palladio govori o tem, kaj je treba storiti, preden se začne graditi. Kot predpogoj zagovarja dobro premišljen in dodelan disegno.456 Antonio da Pordenone povzema tudi praktične napotke, ki jih uporabi pred- vsem pri opisu različnih vrst peska in njegove uporabnosti ter se pri tem sklicu- je na Palladievo 4. poglavje 1. knjige, pri opisu glede izkopa temeljev pa na 7. in 8. poglavje iste knjige. Včasih njegove napotke tudi zavrne ter predlaga druge. Sklicuje se še na 2. poglavje 2. knjige, ki govori o orientaciji sob z različnimi namembnostmi proti različnim stranem neba, ter na 1. poglavje 4. knjige, kjer je govor o izbiri prostora, kjer naj bi se gradil tempelj. Palladiu je bilo pomembno to, da je tempelj zgrajen na nekoliko privzdignjenem terenu, njegova fasada pa gleda proti mestu oz. na glavno prometno žilo ali tok reke.457 Poleg teh poglavij se beneški kapucin naslanja na 25. poglavje 1. knjige, kjer je govor o velikosti cerkvenih oken, ki so v razmerju 3:7, kar popolnoma sovpada z Antonijevimi navodili, saj veli, naj bodo cerkvena okna široka 3 in visoka 7 beneških čevljev. V zadnjem delu traktata kapucin predstavi tudi tri načine, kako zasnovati sto- pnišče; eden od njih je povzet po Palladievem 28. poglavju 1. knjige.458 Da Pordenone se pri pisanju traktata poslužuje tudi del nekaterih manj znanih avtorjev, ki so zanimivi predvsem zaradi obravnavane specifične teme. Med njimi je npr. Giovanni Nicolò Doglioni (1548–1629), ki je svoje delo L‘anno riformato leta 1599 objavil v Benetkah. V 1. knjigi se je posvetil predvsem pre- učevanju zemlje, vesolja, nebesnih teles, zodiakalnih znakov in, kar je bilo za kapucina tudi najbolj zanimivo, vetrov in njihovih lastnosti. Detajlno jih je predstavil v 18. in 19. poglavju 1. knjige. S pomočjo tega ter že zgoraj omenje- nih traktatov je da Pordenone prišel do ključa, kako graditi pravilno orientiran samostan v poljubnem kraju na poljubni zemljepisni širini in dolžini. Razvil je operativno metodo, ki upošteva naklon sončnih žarkov in smer pihanja ve- trov.459 2. knjiga Doglionia je posvečena pojmu časa. Antonio da Pordenone izrecno predlaga branje tistega dela, ki govori o sončnih urah. Doglioni je načr- tovanju sončnih ur posvetil 10., 11., 12., 13. in 14. poglavje 2. knjige.460 455 Calloni, P. Antonio da Pordenone, str. 1550; Hans-Karl Lücke, Einleitung, v: I quattro libri dell‘architettura. Die vier Bücher über die Baukunst. Andrea Palladio. Aus dem Italienischen übersetzt und eingeleitet von Hans-Karl Lücke, Wiesbaden 2008, str. 14–21 (dalje: Lücke, Einleitung); Kruft, Geschichte der Architekturtheorie, str. 100. 456 Tudi Antonio da Pordenone, kot smo videli že zgoraj, pomembno mesto v procesu gradnje daje načrtu. 457 Podobna navodila, ki so pomembno vplivala na Antonia da Pordenone, smo srečali tudi pri zgoraj omenjenih avtorjih. Prim. tudi Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 101; Colli, Un trattato di architettura, str. 669. 458 Glede Palladievega vpliva gl. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 62; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 46. 459 Več o tem v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 64–65; Colli, Un trattato di architettura cappuccina, str. 663–688. 460 Sončne ure so bile za kapucine izredno pomembne, saj je čas diktiral njihovo celotno redovno življenje, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 64–65; Colli, Un trattato di architettura, str. 670; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 44. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 125 Napotkom različnih avtorjev sledi spomenica ali Memoriale per fabricare vn nostro piccol et ordinato461 monaster.o,462 razdeljena v več poglavij, ki se na- našajo na različne prostore v samostanskem kompleksu. Natančno je opisana gradnja samostanskega kompleksa, uporaba materiala, točno so podane mere za skoraj vsak prostor, kapucin je kar precej prostora namenil tudi leseni opremi cerkve in samostana, medtem ko se s slikarsko in kiparsko dekoracijo ni ukvar- jal. Delo zaključujejo skice nekaterih arhitekturnih elementov, kot so npr. portal in okulus, zvonik itd. Ker čisto vseh napotkov, ki jih je Antonio da Pordenone predstavil v pisnem delu traktata, v tem okviru ne moremo podrobneje obrav- navati, naj navedemo le nekaj glavnih točk:463 Najprej se zgradi cerkev (chiesa), na katero se prisloni samostansko poslo- pje. Njena fasada naj bo obrnjena proti zahodu ali proti mestu, cesti ali obrežju plovne reke. Dolžina cerkvene ladje naj bo dvakratnik njene širine, tj. 25 čevljev v širino in 50 v dolžino, v višino pa naj meri 24 čevljev do vrha ostrešja. Temelje cerkve je potrebno postaviti na trdno podlago. Če to ni mogoče, se v zemljo za- bijejo leseni koli in nanje se nato postavijo temelji, ki morajo biti dvakrat širši od zidov nad njimi. Kamniti cerkveni zidovi naj merijo 1 čevelj in pol, za obokane cerkve pa 2 čevlja in pol. Glavni portal na cerkveni fasadi naj ima kvadraten zaključek, širok naj bo 6, visok pa vsaj 9 čevljev. V cerkev naj vodijo tri stopnice. Nad portalom je v zid cerkve vstavljen tram, ki objema celotno cerkveno stav- bo. Tram služi za boljšo stabilizacijo oboka. Dimenzije oken naj bodo 3 čevlje v širino in 7 čevljev v višino, od tlaka naj bodo dvignjene 7 čevljev in pol, okulus naj bo tako širok, kot je širok glavni portal. Obok cerkve naj bo banjast in naj ima eno veliko odprtino sredi ladje, ki se uporablja za zračenje, če je v cerkvi zelo veliko ljudi. Naklon cerkvene strehe se lahko prilagaja lokalni tradiciji. Obi- čajno meri eno četrtino širine cerkve, kjer pa so snežne padavine obilnejše, se predlaga ena tretjina.464 Napušč mora biti narejen tako, da deževnica ne zamaka cerkvenega zidovja. Tlak cerkve je lahko iz žgane opeke ali kamenja. Antonio da Pordenone poda tudi napotke glede velikosti lesene prižnice, kropilnega kamna, klopi, klečalnikov ter dimenzije in nabavno količino strešne kritine.465 Stranska kapela (capella) naj bo sredi cerkvene ladje ali pa tik ob glavni fasadi in naj bo kvadratna, s stranicami dolgimi 18 dlani, v višino naj meri 14 461 Italijanska beseda ordinato v tem primeru pomeni funkcionalen, prim. Colli, Un trattato di architettura, str. 673–674; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 49. 462 Cit. po: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 122r. 463 Tabelarični prikaz mer pomembnejših prostorov v samostanu najdemo v Tabeli 2 na koncu tega podpoglavja. Navedene so mere tako v beneških čevljih, dlaneh in unčah starih kot tudi novih kapucinskih konstitucij, prevedene so tudi v metrični sistem. Za osnovo so vzete mere, ki jih je kapucin Antonio da Pordenone vizualno upodobil v svojem traktatu iz leta 1607, gl. AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3v, 4v. 464 V preostalih rokopisih se omenja le položnejši model strehe, tj. eno četrtino, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 106. 465 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 122r–122v. 126 Tanja Martelanc dlani, njen obok naj bo banjast, za stabilnost oboka pa se v zidovje stranske ka- pele vgradi lesen tram. Okno v stranski kapeli naj bo 3 čevlje široko in 5 čevljev visoko, od tlaka naj bo dvignjeno 5 čevljev. Tlak stranske kapele naj bo višji od tlaka v cerkveni ladji. Poleg tega so navedene tudi mere kripte, ki znašajo 5 čevljev v širino, 7 v dolžino in 5 čevljev v globino. Opisan je tudi pokrov krip- te, oltar in njegov kamniti del, ki naj znaša 3 čevlje in pol v širino in 6 čevljev in pol v dolžino, niše za sveto posodje, klečalniki, svečniki, procesijski križ in ograje pred kapelo. Vrh vsega najdemo tudi navodila za izgradnjo dodatnega zunanjega zidu, ki stransko kapelo varuje pred severnikom in vdorom vlage v notranjost. Na njeni zunanji strani je v tem primeru zaželena terasa. Ponovno je poudarjeno, da mora biti napušč stranske kapele tak, da meteorna voda ne uničuje njenih zidov.466 Idealne mere za prezbiterij (coro per celebrare) so: 20 čevljev širine in prav toliko čevljev dolžine, do oboka pa naj sega 14 čevljev. Obok naj bo banjast ali pa banjast s sosvodnicami. Tlak prezbiterija je lahko opečnat in mora biti dvi- gnjen od tlaka cerkvene ladje. Zidovi naj bodo debeli 20 unč, če so iz opeke, oz. 2 čevlja, če so iz kamnov. Poleg tega Antonio da Pordenone natančno začrta glavne mere oken, ki naj znašajo 3 čevlje in 6 unč v širino in 7 čevljev v višino. Oltar naj bo od oltarne stene, ki ločuje prezbiterij od molitvenega kora, odda- ljen 2 čevlja in 9 unč, njegov podstavek naj meri 3 čevlje in pol v širino in 7 če- vljev v dolžino. Detajlno opiše tudi zvonik za en zvon, ki naj ima eno odprtino široko 2 čevlja,467 okna oratorija, klečalnike, svečnike, tabernakelj, klopi, ograjo, ki deli prezbiterij od ladijskega dela, in razpelo.468 Molitveni kor (coro per vfficiare) naj bo enako velik kot prezbiterij, njegov tlak naj bo lesen. Do potankosti so obrazložene mere oken, ki naj bosta dve in široki 3 čevlje in 5 unč ter visoki 7 čevljev ter od tlaka dvignjeni 7 čevljev. Poleg tega opiše še mere kornih klopi, klečalnikov, svečnikov, kropilnega kamna, bral- nega pulta, omar, omaric za kelihe in druge korne opreme. Precej pozornosti je kapucin namenil tudi steni, ki loči molitveni kor od prezbiterija. Ta naj bo spo- daj zidana iz opeke, zgoraj pa lesena. Na sredini oltarne stene naj bodo vrata, ki vodijo v molitveni kor. Le-ta morajo biti tako široka, da se iz kora skozi majhno okence lahko vidi Najsvetejše med mašno daritvijo. Zopet je predlagana reši- tev z dvema zunanjima zidovoma v izogib hladnemu severniku in vlagi. Tako prezbiterij kot molitveni kor naj objema lesen tram.469 Zakristija (sagrestia) naj bo na eni strani kora, in sicer kvadratna, njene stranice naj merijo vsaj 16 dlani. Njeni zidovi naj bodo ožji od cerkvenih in naj 466 Prav tam, fol. 123r. 467 Gre namreč za zvonik na preslico. 468 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 124r–124v. 469 Prav tam, fol. 123v–124r. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 127 merijo le 1 čevelj. Če strop zakristije ni obokan, naj bo visok 7 čevljev in pol. Detajlno je opisan lesen pod, okna široka 3 in visoka 2 čevlja ter nameščena 4 čevlje nad tlemi, umivalnik, ki je 3 čevlje širok in 1 čevelj globok, ter razne oma- re za shranjevanje bogoslužnih predmetov. Nekaj besed je kapucin namenil tudi prehodu iz zakristije v stransko kapelo, ki mora biti širok vsaj 5 in visok 7 dlani in pol ter mora biti nižje od oken prezbiterija.470 Stopnišči (delle scalle), ki vodita v zgornje nadstropje, sta dve. Tisto ob molitvenem koru je vidno in široko 5 dlani, tisto ob kuhinji je skrito in meri 4 dlani. Polžaste stopnice da Pordenone odsvetuje.471 Pri opisu vodnjaka in samostanskega dvorišča (pozzo et clavstro) se Anto- nio da Pordenone najprej pomudi pri sedmih načinih najdbe pitne vode, ki jih povzame po starejših traktatih.472 Po njegovem naj bo okrogel vodnjak širok 3 čevlje in 3 unče ter 2 čevlja in pol nad tlemi ter naj ima streho, ki stoji na dveh stebrih.473 Samostansko dvorišče naj bo široko in hkrati tudi dolgo vsaj 30 dlani ter eno stopnjo nižje od obhodnega hodnika in nagnjeno na eno stran, da de- ževnica lahko odteka s streh. Obhodni hodnik naj bo nižje od cerkvenih oken, širok 7 dlani, visok 5 čevljev in pol, banjasto obokan, okna pa naj bodo 2 čevlja široka in prav toliko visoka ter 3 čevlje dvignjena od tal. Glavna vhodna vrata v samostan naj bodo 3 čevlje široka in 6 čevljev visoka ter nadstrešena itd. Poleg tega podrobno opiše tudi vrata za vozove ter dimenzije vrtnega obzidja. Vrt mora biti ograjen še pred dokončanjem celotnega samostanskega kompleksa, da se gradbeni material zavaruje pred krajo. Njegovo obzidje naj bo pri tleh široko vsaj 1 čevelj in pol, zgoraj pa naj se zoži na 1 čevelj, če je kamnito, in na eno oz. dve opeki, če je opečnato.474 Gradnjo temeljev samostanske stavbe, še posebej pritličja (officine da bas- so), beneški kapucin podrobno obrazloži. Pomembno je, da so izkopani do trdne podlage in debeli 2 čevlja. Zidovi naj bodo široki 1 čevelj in 3 unče, če so kamniti, oz. 1 opeko in pol, če so opečnati. Piše tudi o izdelavi opečnatih tlakov v pritličju. Nekaj besed nameni še refektoriju, ki se mora v širini usklajevati z dormitorijem nad njim. Ta mora biti dormitorio doppio. V dolžino naj refektorij meri vsaj 30 dlani, v višino pa 12 dlani. Okna refektorija naj bodo 2 čevlja in 3 unče široka, 3 čevlje visoka ter 4 čevlje nad tlakom; peči za ogrevanje refektorija pa naj se pri- lagajajo številu redovnikov. Opisane so tudi klopi, mize in umivalnik. Točilnica naj bo blizu refektorija in naj bo vsaj 12 dlani široka in dolga. Zaželeno je, da je nekoliko vkopana in ima kamnito korito. Kuhinja naj se v širini prav tako kot 470 Prav tam, fol. 125r. 471 Prav tam, fol. 125r. 472 Več o tem že zgoraj. 473 Kot zgled Antonio da Pordenone navaja samostanska vodnjaka v Arzignanu in Rosenheimu, ki sta se gradila pod njegovo taktir- ko. 474 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 125v. 128 Tanja Martelanc refektorij prilagaja širini dormitorija nad njo, dolga pa naj bo vsaj 22 dlani. An- tonio da Pordenone namenja veliko prostora tudi opisu kaminske kuhinje, pri čemer se opira na spoznanja starejših piscev, kar je bilo že posebej poudarjeno. Kaminska kuhinja naj bo skupaj z debelino kuhinjskih zidov dolga in široka 18 dlani, če je samostan manjši, pa 12 dlani, in naj ima nekaj manjših odprtin. Manj- ša kuhinja naj bo 12 dlani široka in dolga ter naj ima lijak, shramba 9 dlani široka in hkrati dolga, pralnica pa 15 dlani široka in prav toliko dlani dolga. V pralnici naj bo tlak nekoliko nagnjen, da voda lahko odteka. Drvarnica naj bo široka 15 in dolga 40 dlani ter naj bo blizu kuhinje. Lahko je tudi zunaj samostanskega kompleksa, vendar naj bo nanj prislonjena. Na kratko omeni tudi stopnišče ob kuhinji, ki naj bo široko 3 čevlje.475 Prostor za goste, ki niso člani redovne družine, naj ne bo, če je le mogoče, neposredno povezan s samostanskim atrijem, širok in dolg naj bo 15 dlani, visok pa 10. Okna naj ima obrnjena proti soncu in naj ima en kamin, ki bo sobo ogreval. Gnojna jama in sanitarije morajo biti skrite. V jamo naj se spelje voda iz sanitarij nadstropja, pralnice in drugih lijakov. Pomembno je, da je jama daleč od vodnjaka s pitno vodo. Poleg tega navede, naj bodo navadna vrata v pritličju široka 2 čevlja in 9 unč ter visoka 5 čevljev in 6 unč.476 Po opisu prostorov v pritličju Antonio da Pordenone dodatno obrazloži, da predstavljeni napotki niso strogo obvezni, vendar v isti sapi doda, da bo tisti, ki jih bo upošteval, lahko gradil z zagotovilom, da poznejša popravila ne bodo potrebna. In ker mu vedenje o gradnji ni bilo dano samo po sebi, bo bralec na koncu besedila našel naštete avtorje, pri katerih je kapucin zajemal svoje znanje.477 Poleg tega še doda, da so nove konstitucije dejansko zmanjšale mere prostorov, zato je prišlo tudi do razlike med merami starih in merami novih konstitucij, ki so z merilno lestvico predstavljene na začetku rokopisa.478 Nadaljuje z opisom nadstropja (in solaro). Poleg gradnje tramovja in zidov, ki naj bodo široki eno opeko oz. 1 čevelj in 3 unče, če so iz kamna, kapucin nave- de, da morajo biti celice široke in dolge 9 ter visoke 9 dlani in pol.479 Strop celic mora biti iz lesenih vloženih zlepljenih desk. Vrata celic naj bodo 2 dlani in pol široka ter 7 dlani visoka, okna celic, ki naj bodo nasproti vratom, pa 1 dlan in pol široka ter 2 dlani in pol visoka ter 4 dlani in 3 unče dvignjena od poda. Zido- vi med celicami naj bodo široki za polovico opeke. Poleg tega so navedene tudi točne dimenzije ogrodij postelj, omar, klečalnikov itd. Sobe za goste so nekoliko večje, široke in dolge 12 dlani, v njih pa sta dve postelji. Sanitarije naj bodo ši- roke 13 dlani in prav toliko dlani dolge, podan je tudi njihov detajlni opis. Prav 475 Poprej je pri opisu stopnišč navedel, naj bo stopnišče ob kuhinji široko 4 dlani, kar pa je enakovredno 3 beneškim čevljem. 476 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 126r–127r. 477 Avtorji so bili omenjeni že zgoraj. 478 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 127r. 479 Mere so seveda v soglasju s kapucinskimi konstitucijami. Gl. poglavje: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 129 tako je kapucin nekaj besed namenil prostoru, kjer so se otepala oblačila, da so se z njih stresale bolhe. Širok in dolg naj bo 7 dlani in naj bo blizu sanitarij. Stre- ha samostana mora biti visoka za eno četrtino širine fasade cerkve ali celo več v krajih, kjer je veliko snežnih padavin. Poleg tega mora imeti tudi napušč.480 Sledi grafično-opisni del spomenice, kjer je Antonio da Pordenone v sliki in besedi predstavil tri različne načine izdelave stopnic ter dodal skice zvonikov in kaminskih kuhinj. Poleg tega je tudi detajlno opisal, kako se naredi okulus na pročelju cerkve ter kako se oblikujejo glavna cerkvena vrata.481 Dodal je še zani- miva napotka, kako brez kompasa določiti smer sever-jug ter kako le s pomočjo sonca ugotoviti višino stolpa, kot tudi različne geometrijske like, ki se upora- bljajo pri načrtovanju samostanov. Na koncu besedila je Antonio da Pordenone pridal še končne opombe, ki jih je izpustil v spomenici.482 3.1.2 Arhitekturni traktat in kapucinska arhitektura v Srednji Evropi Antonio da Pordenone je v svojem traktatu predstavil kapucinsko arhi- tekturo nekdanje Beneške kapucinske province iztekajočega se 16. stoletja, ki je vplivala na kapucinsko arhitekturo celotnega srednjeevropskega prostora, njen odmev pa najdemo tudi v arhitekturi drugih delov Evrope. Njegova največja zasluga je bila, da je vedenje o tem, kako graditi kapucinski samostan, posre- doval v pisni in slikovni obliki, poleg tega je kapucinsko arhitekturo standar- diziral.483 Na podlagi njegovega dela lahko rekonstruiramo prvotno zasnovo skorajda vsakega kapucinskega samostanskega kompleksa, ki je bil zgrajen pod vodstvom beneških kapucinov, oz. z naslonitvijo na njihovo tradicijo. Antonio da Pordenone je bil tipičen predstavnik beneških humanistov 16. stoletja. Njegov glavni namen je bil podati praktične informacije o tem, kako se gradi samostan. Redovno arhitekturo je sistematiziral in hkrati do skrajnosti optimiziral, saj so bili kapucinski samostani do tedaj slabo zgrajeni, nenehno so bili potrebni najrazličnejših popravil.484 Antonio da Pordenone pa je dobro premislil, kako graditi, da ne bi bila več potrebna draga in zamudna popravila. 480 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 127v. 481 Več o tem že zgoraj. 482 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 128r–129v. 483 Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 87, 93; Colli, Un trattato di architettura, str. 685; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 227; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 50; Benocci, Un architetto cappuccino, str. 30–31. 484 V rokopisu iz leta 1603 zapiše: […] Et óltera li dissegni havranno ancora un tal memoriale che dal principio alla fine della fabrica gli scoprirà ogni picciol mesura senza pericolo di far più tanti errori, come sin‘hora ne sono stati fatti […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 1v, leta 1623 pa: […] Et ben che alcuni disegni si potessero fare con qualche cosa meno, tutta via la esperienza insegna, che molte volte si crede di sparagnare, et si fà maggior spesa; et quando alla prima non si fan le cose commode, sempre si tratta di rifabricare: et molte volte son rifabricate da gente di puoca saputa, volendo lor far prova con mal esempio, et con notabil danno delle borse et fabriche, […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1623 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre, fol. 5, prim. Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 54–55. 130 Tanja Martelanc Njegov jezik je bil jasen in vsakemu razumljiv, kar je tipično za čas, ki ga je pre- veval duh Palladia, Barbara in Rusconia. Zato ga v prvi vrsti tudi ne zanimajo visokoleteči problemi arhitekturne teorije, kot zapiše v besedi bralcem, ampak podaja le nujne in uporabne namige h gradnji. Tudi razdelitev prostorov v no- tranjščini je morala biti praktična. Takratni arhitekti se niso zadovoljili le z lepi- mi stavbami, ampak so te morale biti predvsem funkcionalne in dolgotrajne.485 Prav tako jim je bil izredno pomemben načrt, ki je takrat predstavljal enega ključnih korakov pri postavitvi vsakega samostanskega kompleksa.486 Ne glede na vse povedano pa ostaja Antonio specifičen, saj nihče od na- štetih in upoštevanih avtorjev ni pomislil na to, kako načrtovati stavbo, ki bi zadostila potrebam religiozne skupnosti, kot je npr. samostan. Zato je njegovo delo v okviru zgodnjega 17. stoletja toliko bolj izjemno in vredno podrobnejše obravnave. Pri celotnem projektiranju samostanske novogradnje je izredno pomemb- no troje, in sicer: orientacija cerkve, smer pihanja severnega vetra in sončno obsevanje. Glede na to se levo, desno ali za cerkveno stavbo umesti bivalni del samostana. Lokacija različnih prostorov znotraj samostanskega kompleksa je izredno dobro premišljena, da kar najbolje izkoristi toploto sončnih žarkov, hkrati pa mora biti samostan s cerkveno stavbo zavarovan pred hladnim sever- nikom. Avtor je zato razvil dvanajst osnovnih modelov samostanov, ki se lahko prilagajajo glede na naravne danosti. Antonio da Pordenone v svojem traktatu ni postavljal fiksnih modelov in kanonov, ampak tipologijo, ki je temeljila na njegovi izkušnji in se je lahko prilagajala, tako geografsko – v hladnejših deže- lah so bili samostani nekoliko drugačni od tistih, zgrajenih v toplejših krajih, pa tudi lokalna tehnika gradnje in materiali so bili lahko različni – kakor tudi potrebam religiozne skupnosti, ki so se spreminjale skozi stoletja.487 Po mojem dosedanjem vedenju le trije samostani na srednjeevropskih tleh znatno odstopajo od Antonijevih navodil, to so kapucinski samostani v Vipa- vskem Križu, Karlobagu in Neumarktu (Egna). Izredna prilagoditev danim razmeram se kaže npr. pri zasnovi svetokriške- ga kapucinskega samostana, ki je zaradi močnega severnega vetra, zelo skopo odmerjenega prostora za gradnjo in padca terena nekoliko specifična. Samo- stan stoji v zavetju južno od svetokriškega gradu. Cerkev je orientirana pro- ti jugu, samostansko poslopje je nanjo pripeto na zahodni strani. Zahodnega 485 Leta 1603 je v rokopisu namreč zapisal: […] Et perchè le fabriche han da perpetuare, è ben ragione di premeditarle con diversi disegni, acciò che non sia fatte ciò col pentimento […], cit. po: Schimenti, Antonio da Pordenone (prepis traktata iz leta 1603 v 6. zv. diplomskega dela), original se hrani v: BNM, Manoscritti, It. IV, 139 (5070), Libri tre, fol. 2r. 486 Glede zgoraj navedenega gl. tudi Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 64–65; Colli, Un trattato di architettura, str. 670–671; Giovanazzi, Un trattatista cappuccino, str. 53–55; Košir, K arhitekturi, str. 155. 487 Podrobneje o tem v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 109; Colli, Un trattato di architettura, str. 666; Scalesse, Note sull'architettura dei Cappuccini, str. 205, 216; Bruschi – Casadio Strozzi, Il convento dei frati cappuccini, str. 42. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 131 trakta in prizidka k severnemu samostan na začetku ni imel. Na severu je še danes v pritličju le obhodni hodnik, celotna severna stena pa je izgrajena do višine nadstropja in je nečlenjena, tako da varuje samostanski kompleks pred močnimi sunki burje. Ker torej na severu zaradi danih okoliščin niso mogli graditi,488 so nekaj prostorov uredili pod pritličjem južnega trakta, tj. pod refek- torijem in kuhinjskimi prostori, kjer so še danes ohranjene obokane sobe. Poleg tega so nad molitvenim korom zgradili kamnit zvonik z odprtimi linami in se prav tako zaradi močnega vetra niso odločili za lesenega z zaprtimi linami, ki je bil v navadi drugod po provinci.489 Prav tako je poseben karlobaški kapucinski samostan, zgrajen pod pobočji Velebita, kjer v hladnejših mesecih piha burja. Cerkveno poslopje, locirano na severovzhodu, se je zato postavilo v bran samostanskim traktom jugozahodno od njega, cerkev je zaradi tega orientirana proti severozahodu. Zaradi močne burje severovzhodna stena cerkve nima odprtin. Manjši odprtini najdemo le v oratoriju in prehodu iz zakristije v oratorij. Severovzhodni oratorij je nekdaj imel celo zunanji vhod, ki je bil prav zaradi orkanskega vetra zazidan. Streha cerkve ni dvokapna, ampak enokapna in znatno višja na severovzhodni strani, ter zaradi danih vremenskih razmer drugačna, kot smo je vajeni drugod po provinci. Poleg tega bomo nad molitvenim korom zaman iskali lesen zvonik z zaprtimi linami, saj so kapucini prav tako zaradi burje raje postavili kamnit zvo- nik na preslico, ki je bil v tamkajšnji stavbarski tradiciji tudi najbolj v navadi.490 Orientacijo, ki je v popolnem neskladju z ustaljenimi pravili, pa ima kapu- cinski samostan v Neumarktu na Južnem Tirolskem. Prezbiterij cerkve je orien- tiran proti severovzhodu, cerkev je locirana južno od samostanskega poslopja. Nekoliko je nenavadno, da stoji refektorij v severovzhodnem vogalu samostana, prav tako proti severu, vzhodu in zahodu namesto proti jugu gledajo celice v nadstropju. Razlog tiči v tem, da so nekdaj v poletnih mesecih prihajali iz smeri Gardskega jezera v te kraje komarji, okuženi z malarijo. Zato so zaprli vse pro- store, obrnjene proti jugu, odprli pa so jih proti severu.491 Tipično beneški arhitekturni element, ki so ga beneški kapucini uvedli na Tirolsko in pozneje v vse novonastale province, je kaminska kuhinja ali bolje rečeno pravokoten izzidan del stavbe z odprtim ognjiščem in napo, ki ujame 488 Zahodno od severnega trakta obhodnega hodnika so v pritličju uredili le drvarnico, nad njo pa dve sobi za goste. 489 Več o arhitekturi svetokriškega kapucinskega samostana v: Martelanc, Kapucinska arhitektura, str. 71–89 in v poglavju: 4.5 Svetokriški kapucinski samostan. 490 Več o karlobaškem kapucinskem samostanu v članku: Martelanc, Arhitektura kapucinskoga samostana u Karlobagu, str. 163– 194. 491 Ker pa tudi to ni zaleglo (veliko kapucinov je namreč podleglo smrtonosni bolezni), so na višji vzpetini v bližini kraja zgradili poletni hospic Gschnon. Več o kapucinskem samostanu v Neumarktu v: Helga Pernter, Das Kapuzinerkloster in Neumarkt bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts unter besonderer Berücksichtigung des Sommerhospizes in Gschnon (tipkopis doktorske disertacije), Innsbruck 1986 (dalje: Pernter, Das Kapuzinerkloster in Neumarkt). 132 Tanja Martelanc dim in ga odvede v zidani dimnik. Značilna je predvsem za beneški, gradeški in furlanski prostor, kjer ji pravijo fogolar in se je razvila iz grajske arhitekture, najdemo pa jo tudi v nadstropjih beneških palač. Pozneje so jo prevzeli celo kmetje. To je bil nekdaj edini ognjevarni zidani del kmečkega bivališča.492 Fogo- lar v kmečki arhitekturi srednje Evrope, z izjemo slovenskega in hrvaškega Pri- morja, pa je popolna neznanka in še eden v vrsti dokazov, da so na kapucinsko arhitekturo srednjeevropskega prostora vplivali prav beneški kapucini. Traktat p. Antonia da Pordenone se je začel uporabljati predvsem po letu 1610 in ostal v uporabi vse do prve četrtine 18. stoletja.493 Vedenje o gradnji ka- pucinskih redovnih hiš so v novonastale province brez dvoma posredovali kar kapucini sami, ki so prehajali iz ene province v drugo. Če izvirnega traktata niso poznali, so kot posredniki znanja ključno vlogo igrali njegovi prepisi ali neka- kšne knjige vzorcev, ki so bile v kapucinskem redu splošno v rabi. Eden takih je bil že zgoraj omenjeni prepis Francesca Pizzetta da Venezia iz ok. leta 1650. Hranijo ga v Provincijskem arhivu Beneške kapucinske provin- ce v Mestrah.494 Rokopis velikosti 15 × 21 cm obsega 224 strani, ki pa niso v ce- loti popisane. V rokopisu ne najdemo načrtov samostanov, so pa dodani model vodnjaka v Bassanu, načrt kaminskega prizidka, skice toskanskega, dorskega in jonskega stebra ter mere dlani, čevljev itd. različnih italijanskih pokrajin. Poleg povzetka prednjačijo predvsem zelo uporabni podatki, ki se navezujejo na kon- kretne probleme, s katerimi se je soočal vsak gradbenik, npr. koliko finančnih sredstev je potrebnih za izdelavo vodnjaka, kako se sezida peč v pralnici, kako se naredi veliki križ z orodji mučeništva pred cerkvijo itd. Na koncu je dodan še podroben opis nekaterih samostanov nekdanje Beneške kapucinske province, z dimenzijami skorajda vseh samostanskih prostorov. Rokopis ni dobeseden pre- pis da Pordenonejevega dela, da Pizzetta se na Antonia le velikokrat sklicuje.495 Za ozemlje nekdanje Štajerske kapucinske province takšni prepisi do sedaj niso bili v razvidu, vendarle je jasno, kot bo dokazano tudi v nadaljevanju, da sta se prav prek predstavljenega traktata znanje velikih antičnih in renesančnih piscev ter kapucinska tradicija beneškega in tirolskega prostora poznega 16. in zgodnjega 17. stoletja prenesla v samostansko arhitekturo na slovenskih tleh. 492 Več o kaminskih kuhinjah v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 95–96; Špela Ledinek Lozej, Stanovanjska kultura v Vipavski dolini. Etnološki vidik razvoja in pomena kuhinje v 20. stoletju (tipkopis doktorske disertacije), Nova Gorica 2011, str. 238–250 (dalje: Ledinek Lozej, Stanovanjska kultura); isti, Kaminska kuhinja v Vipavski dolini, v: Historični seminar 10 (2012), str. 83–103 (dalje: Ledinek Lozej, Kaminska kuhinja). 493 Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 89–91, gl. tudi poglavje: 3.2 Nekdanja Beneška kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost. 494 Archivio della Provincia Cappuccina Veneta (IT APCV), Osservationi nel fabricar una chiesa et convento di capuccini. Cod. cart. sec. XVII (ca. 1650). 495 Več o tem v: Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 83; Francesco Piazzetta da Venezia, »Osservationi nel fabricar una chiesa et convento di capuccini«, di Francesco Piazzetta da Venezia, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (ur. Costanzo Cargnoni), Perugia 1992, str. 1629–1633 (dalje: da Venezia, »Osservationi nel fabricar). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 133 Tabela 2: Mere nekaterih prostorov v kapucinskem samostanu po Antoniu da Pordenone prostor v samostanu mere v čevljih (č), dlaneh (d) in unčah (u) mere starih konstitucij, prevedene v metrični sistem mere novih konstitucij, prevedene v metrični sistem cerkvena ladja 25 × 50 × 24 č 8,70 × 17,40 × 8,35 m 8,30 × 16,60 × 8,00 m glavni cerkveni portal 6 × 9 č 2,09 × 3,13 m 1,99 × 2,99 m okna v cerkveni ladji 3 × 7 č 1,04 × 2,44 m 1,00 × 2,32 m širina okulusa 6 č 2,09 m 1,99 m stranska kapela 18 × 18 × 14 d 4,68 × 4,68 × 3,64 m 4,50 × 4,50 × 3,50 m okna stranske kapele 3 × 5 č 1,04 × 1,74 m 1,00 × 1,66 m kripta v stranski kapeli 5 × 7 × 5 č 1,74 × 2,44 × 1,74 m 1,66 × 2,32 × 1,66 m kamniti podstavek oltarja v stranski kapeli 3,5 × 6,5 č 1,22 × 2,26 m 1,16 × 2,16 m prezbiterij 20 × 20 d × 14 č 5,20 × 5,20 × 4,87 m 5,00 × 5,00 × 4,65 m okna prezbiterija 3 č 6 u × 7 č 1,22 × 2,44 m 1,16 × 2,32 m razdalja med oltarjem in oltarno steno 2 č 9 u 0,97 m 0,92 m kamniti podstavek oltarja v prezbiteriju 3,5 × 7 č 1,22 × 2,44 m 1,16 × 2,32 m molitveni kor 20 × 20 d × 14 č 5,20 × 5,20 × 4,87 m 5,00 × 5,00 × 4,65 m zakristija (vsaj) 16 × 16 d (vsaj) 4,16 × 4,16 m (vsaj) 4,00 × 4,00 m širina prehoda iz zakristije v stransko kapelo 5 d 1,30 m 1,23 m širina stopnišča ob koru 5 d 1,30 m 1,23 m širina stopnišča ob kuhinji 4 d 1,04 m 1,00 m samostansko dvorišče (vsaj) 30 × 30 d (vsaj) 7,80 × 7,80 m (vsaj) 7,50 × 7,50 m širina vodnjaka 3 č 3 u 1,13 m 1,07 m širina in višina obhodnega hodnika 7 d × 5 č 1,82 × 1,74 m 1,75 × 1,66 m okna obhodnega hodnika 2 × 2 č 0,70 × 0,70 m 0,66 × 0,66 m glavna vhodna vrata v samostan 3 × 6 č 1,04 × 2,09 m 0,97 × 1,99 m dolžina in višina refektorija (vsaj) 30 × 12 d (vsaj) 7,80 × 3,12 m (vsaj) 7,50 × 3,00 m okna refektorija 2 č 3 u × 3 č 0,79 × 1,04 m 0,75 × 0,97 m točilnica (vsaj) 12 × 12 d (vsaj) 3,12 × 3,12 m (vsaj) 3,00 × 3,00 m dolžina kuhinje (vsaj) 22 d (vsaj) 5,72 m (vsaj) 5,50 m kaminska kuhinja 18 × 18 d (velika)12 × 12 d (majhna) 4,68 × 4,68 m (velika) 3,12 × 3,12 m (majhna) 4,50 × 4,50 m (velika) 3,00 × 3,00 m (majhna) majhna kuhinja 12 × 12 d 3,12 × 3,12 m 3,00 × 3,00 m shramba 9 × 9 d 2,32 × 2,32 m 2,25 × 2,25 m pralnica 15 × 15 d 3,90 × 3,90 m 3,75 × 3,75 m drvarnica 15 × 40 d 3,90 × 10,40 m 3,75 × 10,00 m 134 Tanja Martelanc prostor v samostanu mere v čevljih (č), dlaneh (d) in unčah (u) mere starih konstitucij, prevedene v metrični sistem mere novih konstitucij, prevedene v metrični sistem soba za goste, ki niso člani redovne skupnosti 15 × 15 × 10 d 3,90 × 3,90 × 2,60 m 3,75 × 3,75 × 2,50 m navadna vrata v pritličju 2 č 9 u × 5 č 6 u 0,97 × 1,92 m 0,92 × 1,83 m celice 9 × 9 × 9,5 d 2,34 × 2,34 × 2,47 m 2,25 × 2,25 × 2,38 m vrata celic 2,5 × 7 d 0,65 × 1,82 m 0,63 × 1,75 m okna celic 1,5 × 2,5 d 0,39 × 0,65 m 0,38 × 0,63 m širina hodnika v dormitoriju 6 d 1,56 m 1,50 m sobe za goste 12 × 12 d 3,12 × 3,12 m 3,00 × 3,00 m sanitarije 13 × 13 d 3,38 × 3,38 m 3,25 × 3,25 m soba za otepanje bolh 7 × 7 d 1,82 × 1,82 m 1,75× 1,75 m 3.2 Nekdanja Beneška kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost Leta 1527 so kapucini prišli v Verono in leta 1535 ustanovili Beneško kapu- cinsko provinco, ki je leta 1650 štela že 40 samostanskih hiš. Obsegala je dana- šnje Benečijo, Furlanijo - Julijsko krajino ter Istro in Dalmacijo. Njihovih prvih sedem bivališč na beneškem ozemlju lahko štejemo med eremitorije, npr. tisto v Vicenzi in Trevisu. Po Tridentinskem koncilu pa so kapucini začeli graditi sa- mostane v urbanem okolju, ki so se mu morali prilagoditi z drugačno zasnovo samostanskega kompleksa.496 Leta 1571 so postavili samostan S. Croce v Veroni. Cerkev je bila enoladij- ska, z enako širokima prezbiterijem in molitvenim korom497 ter z eno kvadra- tno stransko kapelo. Kot kaže ohranjeni načrt,498 se je v molitveni kor vstopalo skozi ena vrata na sredini oltarne stene. Zakristija je bila za molitvenim korom. Samostan je sestavljalo troje kril. V vhodnem traktu sta bili drvarnica ter soba, katere namembnost ni znana, v traktu nasproti cerkvene stavbe so bile soba za obiskovalce, pralnica in točilnica, v traktu nasproti vhoda v samostan pa refek- torij, kuhinja s kaminskim prizidkom, pomivalnica, hodnik na vrt in prostor za 496 I conventi cappuccini nell‘inchiesta del 1650, (ur. Mariano d'Alatri), Roma 1984, str. 266 (dalje: I conventi cappuccini); Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1540 – Vicenza. S. M. delle Maddalene e S. Giovanni Battista: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicen- za 1982, str. 79 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1540 – Vicenza); isti, 1541 – Treviso. SS: Trinità: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 80–81 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1541 – Treviso). Več o zgodovini nekdanje Beneške kapucinske province in njenih prvih samostanih v: Bernardino da Cittadella, Quattro secoli di vita francescana dei frati minori cappuccini della provincia Veneta (1535–1935), Padova 1936 (dalje: da Cittadella, Quattro secoli); Lorenzo da Fara, I cappuccini veneti. La storia e lo spirito, Limena 1994 (dalje: da Fara, I cappuccini veneti). 497 Prezbiterij in kor, ki sta enako široka kot ladja, sta značilna tudi za prve samostane v Markah. Gl. poglavje: 2.2.2 Prva domovanja kapucinov. 498 Načrt samostana se hrani v državnem arhivu v Veroni: Archivio di Stato di Verona (IT ASV), Covento S. Croce di Verona (pianta). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 135 spravljanje vrtnega orodja. V zgornjem nadstropju je bilo 17 celic, trije skupni prostori oz. prostori za bolne brate in goste ter sanitarije.499 V 70. in 80. letih 16. stoletja se je na beneškem ozemlju začela razvijati za to provinco tipična samostanska zasnova, ki jo je, kot je bilo že zgoraj poudar- jeno, leta 1603 v svojem traktatu predstavil p. Antonio da Pordenone. Temu tipu pripada tudi samostan v kraju Schio, ki je bil zgrajen že v sredini 16. stoletja, vendar se prva faza gradnje ni ohranila. Leta 1570 so ga popolnoma prenovili. Pred fasado je danes nadstrešni vhod, v osi fasade pravokoten portal, v triko- tnem čelu nad njim pa okroglo okno. Cerkev je enoladijska, neobokana, z eno stransko kapelo. Prezbiterij in kor sta že ožja in nižja od ladje. Dva prehoda s prezbiterijske strani vodita v molitveni kor in se za oltarjem združita v enega. Levo od prezbiterija je oratorij, levo od molitvenega kora pa zakristija. Desno od cerkvene fasade je vhod v samostan. Troje samostanskih kril je nekoč ob- krožalo dvorišče z vodnjakom. Primarna namembnost prostorov danes ni več znana.500 Samostan v Chioggi je bil zgrajen med letoma 1581 in 1585. Cerkev je bila orientirana proti severu, enoladijska, z ožjim prezbiterijem in molitvenim ko- rom za njim.501 Poleg prezbiterija sta bila dva oratorija, cerkev pa je imela še eno stransko kapelo. V južnem traktu samostana so bili prostori, namenjeni oskrbi, ter soba za obiskovalce, v zahodnem traktu refektorij, pomivalnica, kuhinja s kaminskim prizidkom in drugi kuhinjski prostori skupaj z izzidano točilnico, severni trakt pa je bil rezerviran za sobo, kjer so zbirali oblačila, pralnico ter sobe za revne in romarje. V gornjem nadstropju so bile celice in sobe za goste, severnemu traktu so bile prizidane tudi sanitarije.502 Prav tako je za raziskovanje kapucinske arhitekture na Beneškem priče- valen samostan v kraju Asolo, zgrajen v 80. letih 16. stoletja. Nad pravokotnim portalom v osi fasade je okroglo okno, levo in desno sta bili nekoč dve pravoko- tni odprtini. Cerkev je enoladijska (9 × 17 m), ima odprto ostrešje, priključen ji je manjši prezbiterij z molitvenim korom (5 × 5 m).503 Na levi je stranska kapela. Cerkev ima zvonik na preslico, ki se dviga nad molitvenim korom, prvotno pa ni imela zakristije. Samostan je severozahodno od cerkve. Sestavljata ga jugoza- 499 Več o samostanu v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 25. 500 Kot zanimivost naj dodam, da so si kapucini na samostanskem vrtu uredili eremitorij. Več o samostanu v: Alessandro dalla Cà, Il P. Matteo Pedrazza da Schio e il convento dei cappuccini di Schio. Nel 4. centenario dalla sua fondazione, Verona 1936 (dalje: dalla Cà, Il P. Matteo Pedrazza); Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1536 – Schio (Venezia). S. Nicolò: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 74–76 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1536 – Schio). 501 Iz prezbiterija naj bi se v molitveni kor glede na načrte prehajalo skozi dva prehoda, ki se za oltarno steno nista združila v enega, prim. Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 26, vendar je tudi mogoče, da združitev prehodov za oltarno steno enostavno ni narisana, saj ne gre za nosilne zidove. 502 Več o tem v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 25–29. 503 Dolžina in širina cerkvene ladje ter molitvenega kora sta v soglasju s pravili, ki jih je zapisal p. Antonio da Pordenone. Gl. Tabelo 2: Mere nekaterih prostorov v kapucinskem samostanu po Antoniu da Pordenone. 136 Tanja Martelanc hodni ter severozahodni trakt. Na atrijskem dvorišču je vodnjak, kjer so zbirali vodo za pitje, na vrtu pa je stal še en vodnjak, iz katerega so zajemali vodo za zalivanje vrta. Obhodni hodnik sloni na pravokotnih slopih. Samostan je imel okrog 10 celic, ki niso presegale v konstitucijah uzakonjenih 9 dlani v širino in dolžino. Leta 1624 so dodali še 7 celic v podaljšku severozahodnega trakta. Sa- mostan je nedvomno vključeval tudi pralnico in drvarnico, refektorij in kuhinj- ske prostore. Namembnost drugih prostorov je žal neznana. Okrog samostana sta se razprostirala vrt in gozd.504 Opisanim podobni kapucinski samostani, katerih zasnova se ujema oz. se je v nekaterih primerih do potankosti ujemala s predlaganimi načrti in dimen- zijami p. Antonia da Pordenone,505 so npr. v krajih Thiene,506 Mestre,507 Rovigo,508 Čedad,509 Videm510 ter Gorica in Koper.511 V Benetkah so se kapucini naselili na otoku Giudecca ter si tam zgradili samostan in cerkev S. Maria degli Angeli. Za nesebično pomoč v času kuge, ki je leta 1575 divjala v Benetkah, je mesto s papeževim dovoljenjem leta 1577 kapuci- nom zgradilo cerkev Il Redentore, ki je bila posvečena leta 1592.512 Atipično ka- pucinsko cerkev so postavili po načrtih že zgoraj omenjenega Andrea Palladia, medtem ko ohranjeno stanovanjsko poslopje redovne hiše še vedno kaže nekaj tipičnih značilnosti kapucinskih samostanov beneškega prostora. Za nekdanjo Beneško kapucinsko provinco je bilo, kot bomo videli tudi pri opisih goriškega in koprskega kapucinskega samostana, značilno predvsem 504 Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1586 – Asolo (Treviso). Colle di S. Anna: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 87–89 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1586 – Asolo); I frati cappuccini ad Asolo, Asolo 1987 (dalje: I frati cappuccini ad Asolo). 505 Na vpliv traktata p. Antonia da Pordenone na gradnjo samostanskih hiš v nekdanji Beneški kapucinski provinci je opozoril že Flavio Schimenti v svoji diplomski nalogi: Schimenti, Antonio da Pordenone. 506 Več o arhitekturi samostana v: Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1610 – Thiene (Vicenza). B.V. dell'Olmo: cappuccini, v: I fran- cescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 95–97 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1610 – Thiene); Schimenti, Antonio da Pordenone, str. 90. 507 Več o arhitekturi samostana v: Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1612 – Mestre (Venezia). S. Carlo: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 99–101 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1612 – Mestre); I frati cappuccini a Mestre, Mestre 1984 (dalje: I frati cappuccini a Mestre). 508 Več o arhitekturi samostana v: Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1888 – Rovigo. S. Lorenzo da Brindisi: cappuccini, v: I fran- cescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 126–127 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1888 – Rovigo); Schimenti, Antonio da Pordeno- ne, str. 90. 509 Več o arhitekturi samostana v: Lorenzo Favia, Il convento dei cappuccini a Cividale del Friuli in una cartografia del XVIII secolo, v: Forum Iulii. Annuario del museo nazionale di Cividale del Friuli 21 (1997), str. 135–143 (dalje: Favia, Il convento dei cappuccini a Cividale). 510 Več o arhitekturi samostana v: Annamaria Poz, Il convento udinese di Santa Giustina. Un esempio di architettura cappuccina, v: Memorie storiche forogiuliesi 68 (1988), str. 123–138 (dalje: Poz, Il convento udinese). 511 Več o goriškem in koprskem kapucinskem samostanu v nadaljevanju. 512 Več o cerkvi v: Davide da Portogruaro, Il tempio del Redentore e il convento dei cappuccini di Venezia, Venezia 1930 (da Portogru- aro, Il tempio del Redentore); Arturo M. da Carmignano di Brenta, 1539 – Venezia. SS: Redentore: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, Vicenza 1982, str. 76–79 (dalje: da Carmignano di Brenta, 1539 – Venezia); Lionello Puppi, Andrea Palladio, Milano 1974, str. 419–423 (dalje: Puppi, Andrea Palladio); Umberto Franzoi – Dina di Stefano, Le chiese di Venezia, Venezia 1976, str. 269–275 (dalje: Franzoi- di Stefano, Le chiese di Venezia). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 137 to, da so imele cerkve (vsaj na začetku) odprto ostrešje, zvonik na preslico nad molitvenim korom ter precej preprosto fasado s pravokotnim portalom, name- ščenim v osi, in rozeto nad njim ter v nekaterih primerih z dvema pravokotni- ma oknoma levo in desno od portala. Streha cerkve je bila položna. Refektoriju je bila velikokrat pridana izzidana točilnica; tako lahko zasledimo na načrtih p. Antonia, ki se hranijo v Benetkah. Goriški kapucinski samostan so leta 1591 zgradili beneški kapucini na juž- nem obrobju mesta. Gradnjo, ki se je zaključila ok. leta 1595, je vodil arhitekt Giulio Baldigara (Baldighera).513 Naslednje leto je patriarh Francesco Barbaro (1546–1616) posvetil cerkev v čast Mariji Vnebovzeti, celotno območje pa je bilo z zidom od zunanjega sveta zamejeno šele leta 1599. Leta 1609 so morali beneški kapucini samostan zapustiti in predati štajerskim. Prvotno cerkev so leta 1909 porušili in že v naslednjem letu postavili novo. Goriški kapucinski samostan od leta 1921 zopet sodi v okvire Beneške kapucinske province.514 Načrt samostana iz leta 1778 je objavil p. Davide da Pordogruaro leta 1954.515 Pred cerkvijo je bil nekdaj ograjen prostor, kjer naj bi bilo tudi poko- pališče. Tloris cerkve je bil tipično beneško-tirolski. Cerkev je bila orientirana proti zahodu, na začetku je premogla le eno desno stransko kapelo sv. Frančiška Asiškega,516 leta 1778 naštejemo že tri. Morda je imela na začetku tudi odprto ostrešje, kot je bila to navada v beneški provinci, ali pa je bila cerkev že prvotno obokana. Tega na podlagi doslej znanih virov in relevantne literature ne more- mo ne potrditi ne ovreči. 513 Roccabruna, La fondazione del convento, str. 119, 122–124; da Portogruaro, I Cappuccini Veneti, str. 14; Maura Giordani, I ca- ppuccini a Gorizia tra XVI e XVII secolo (tipkopis diplomske naloge), Trieste 1995–1996, str. 76 (dalje: Giordani, I cappuccini a Go- rizia). Člani družine Baldigara so bili predvsem gradbeni inženirji, poznani po utrdbeni arhitekturi, ki so jo gradili v drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja v habsburških deželah, prim. Baldigara, v: SAUR. Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker 6, München-Leipzig 1992, str. 419–420 (dalje: Baldigara). 514 SI ASKP, Kocjan, Historia Almae Provinciae Styriae, str. 35–39; Roccabruna, La fondazione del convento, str. 117–124; da Porto- gruaro, I Cappuccini Veneti, str. 7–20; Klinec, Marija v zgodovini Goriške, str. 69; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 87–91; Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 27–28; Benedik, Štajerska kapucinska provinca, str. 24–25; Metod Benedik – Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, v: Acta Ecclesiasti- ca Sloveniae 16 (1994) (transkripcija arhivskega vira: Libellus fundationum, consecrationum, dierum, annorum, aniversariorum ecclesiarum capucinorum provinciae Styriae, quae Anno MDCLIV Ab ARP. Fratre Hyacintho Graecensi Ministro Provinciali ex diversis Archiviis Provinciarum Austriacae, Venetae, et Styriae recepta, collecta, et hic inserta sunt, et successu temporis adjuncta adjungen- da, str. 284–288 (dalje: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB)); isti, Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 337–340; Giordani, I cappuccini a Gorizia; isti, Il convento e la chiesa dei Cappuccini a Gorizia, v: Marco d‘Aviano. Gorizia e Gradisca dai primi studi all‘evangelizzazione dell‘Europa (ur. Walter Arzaretti – Maurizio Qualizza), Pordenone 1998, str. 221–233 (dalje: Giordani, Il convento e la chiesa); Andrea Antonello, Lo sviluppo urbano e architettonico di Gorizia nel corso del Seicento, v: Go- rizia barocca. Una città italiana nell‘impero degli Asburgo (ur. Silvano Cavazza), Monfalcone 1999, str. 265–266 (dalje: Antonello, Lo sviluppo urbano); Metod Benedik, Redovniki v življenju nadškofije, v: Goriška nadškofija od nastanka do konca Habsburške monarhije (1751–1918) (ur. Joško Vetrih), Gorica 2001, str. 93–94 (dalje: Benedik, Redovniki v življenju nadškofije). 515 Da Portogruaro, I Cappuccini Veneti, str. 10. Podroben opis samostana pa najdemo v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 27–28; Giordani, I cappuccini a Gorizia, str. 79–82; isti, Il convento e la chiesa, str. 225–226. 516 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 284; Giordani, I cappuccini a Gorizia, str. 80. 138 Tanja Martelanc Levo od cerkve je bil vhod v samostan s portirnico. Pokrit hodnik je vo- dil do štirih samostanskih kril, ki so se na molitveni kor pripenjala na njegovi jugozahodni strani. V atriju je bil okrogel vodnjak. Vzhodni trakt so zavzema- le predilnica, učilnica ter točilnica, južni trakt pa velik refektorij in kuhinja z izzidano kaminsko kuhinjo. Ta trakt se je nadaljeval proti zahodu. V njem so bile tri shrambe, posebej za začimbe in pijače. Zahodni trakt so sestavljale klet, pralnica in soba za služinčad. Drvarnica in še en kletni prostor ter druga gospo- darska poslopja se samostanskega kompleksa niso dotikali. V nadstropju je bil dormitorio doppio urejen v vzhodnem, južnem in za- hodnem traktu. V vzhodnem krilu je bila še knjižnica, v delu severnega trakta, ki ni bil v celoti izgrajen, pa soba za zbiranje oblačil in sanitarije. V prizidku južnega trakta so bile bolniške sobe s hišno kapelo. Samostan je imel 29 celic ter 7 sob za goste in bolnike517 oz. – po drugih podatkih – 30 celic in 6 dodatnih sob ter je bil dolgo časa namenjen študiju.518 Na vrtu nepravilne oblike, kjer so kapucini gojili zelenjavo in sadje in kjer je raslo tudi okrasno drevje, npr. palme, je bil eremitorij. Fasada cerkve (sl. 9)519 je bila preprosta, s pravokotnim portalom v osi in rozeto nad njim. Levo in desno sta bili nameščeni pravokotni okni. Nad por- talom naj bi bila nekdaj naslikana celo sončna ura, potem pa so pred vhodom pridali še pokrito lopo. Majhen preprost zvonik na preslico se je dvigal nad molitvenim korom, pozneje ga je zamenjal nekoliko eminentnejši stolpič. Stre- ha cerkve je imela po beneški navadi položnejši naklon. Samostan so predirala majhna pravokotna okna, njegove fasade so bile brez arhitekturnega okrasja.520 Tudi notranjščina je bila po vsej verjetnosti skromna. Na slavoločno steno je bil leta 1654 prislonjen oltar Device Marije in sv. Antona Padovanskega,521 oltarji pa so krasili tudi vse tri stranske kapele. Tipično beneški je bil tudi kapucinski samostan v Kopru, kjer je v 16. sto- letju nekajkrat divjala huda kuga. Takrat so se Koprčani zaobljubili, da bodo postavili oltar v čast sv. Marti in sv. Mariji Magdaleni, saj sta bili sveti ženi za- ščitnici zoper kugo. Namesto oltarja so pozneje zgradili kapucinski samostan, posvečen sv. Marti.522 517 SI ASKP, Kocjan, Historia Almae Provinciae Styriae, str. 38; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 338. 518 Benedik, Štajerska kapucinska provinca, str. 25. 519 Nekaj še neobjavljenih fotografij goriškega samostana je ohranjenih v Arhivu Slovenske kapucinske province. 520 Gl. tudi skico cerkve iz dnevnika Giovannija Marie Marusiga z naslovom Il diario della peste di Giovanni Maria Marusig iz leta 1682, ki se hrani v knjižnici uršulinskega samostana v Gorici, objavljena pa je v: Giordani, Il convento e la chiesa, str. 223. 521 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 284–285. 522 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1 (P. Gerardo da Villafranca, Breve storia del nostro Convento di Capodistria), fol. 1r–2r (dalje: IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1); IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 3 (Fonti e notizie sul Convento dei Cappuccini di Capodistria raccolte dal P. Gerardo da Villafranca, Cappuccino, fol. 1r–1v (dalje: IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, fal- done 1, busta 3); La chiesa e il convento di s.Marta in Capodistria. Monografia storica pubblicata nella ricorrenza del III centenario di Kapucinska arhitektura vplivnih območij 139 Gradnjo samostana so Koprčani načrtovali že leta 1611. Za njegovo ustano- vitev se je zelo zavzemal tudi kapucin, rojeni Koprčan Marco de Belli (80. leta 16. stol.–1630).523 Gradnja je bila leta 1620 potrjena na provincijskem kapitlju, nekaj patrov je bilo zato poslanih v Koper, da bi izbrali kraj gradnje ter pripravili načrt za samostan secondo le regole del nostro Istituto.524 Leta 1621 so odkupili prostor, na katerem so zgradili samostan; na njem so poprej stale privatne hiše s pripadajočimi vrtovi.525 22. avgusta 1621 je škof Hieronim Rusca položil temeljni kamen. P. Arsenio iz Benetk je iz Benetk prinesel potrjen načrt samostana, poskrbel za njegove te- melje, za nadzornika gradnje pa so imenovali p. Filipa iz Benetk. Štirje fabricie- riji: p. Tomaž iz Benetk, p. Klavdij iz Benetk, p. Rufino iz Milana in p. Onorio iz Benetk so bili poslani v Koper, da bi pomagali pri začrtanju nove zgradbe. De- jansko pa sta samostan gradila gradbenika, brata Giacomo in Iseppo Nodari,526 ki sta z bornimi materiali v treh letih toliko dogradila cerkev in samostan, da so lahko uvedli klavzuro. Prvi gvardijan samostana je postal že prej omenjeni p. Marco de Belli. Cerkev in samostan je 22. novembra 1624527 posvetil škof Pietro Morari, samostan pa je bil dokončno opremljen šele leta 1626.528 V virih beremo, da samostan in cerkev nista nič posebnega, sta le natančen in lep posnetek drugih stavb kapucinskega reda, ki ob vztrajanju pri poenoteni morali svojih bratov težko prenaša kakršnokoli spremembo tudi v ureditvi svojih prostorov.529 fondazione, Capodistria 1921, str. 11–14 (dalje: La chiesa e il convento, 1921), povzetek poprej omenjene literature v: La Chiesa e il Convento di S. Marta in Capodistria, Capodistria 1926 (dalje: La chiesa e il convento, 1926); Aldo Cherini, Il convento dei cappuccini di Capodistria 1624–1950, Trieste 1995, str. 3–4 (dalje: Cherini, Il convento dei cappuccini). 523 Več o p. Marcu de Belliju v: La chiesa e il convento, 1921, str. 22–25. 524 Cit. po: IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 3. 525 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 3–7, busta 3, fol. 2r–2v; La chiesa e il convento, 1921, str. 14–17, 26; Cherini, Il convento dei cappuccini, str. 4–9. Kot dobrotnik kapucinov se omenja gospod Francesco Baronzini, denarna sredstva so prihajala tudi iz Benetk, izkazali pa so se še posamezni koprski meceni, prim. IT APCV, Conventi, serie: Con- venti chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 4–7; La chiesa e il convento, 1921, str. 26. 526 V Provincijskem arhivu Beneške kapucinske province je ohranjen seznam izdatkov, ki so jih kapucini plačali Nodarijema. Iz njega na žalost ni razvidno, kaj sta mojstra v določenem času gradila. Zlatnike pa sta prejemala še leta 1626: IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 2 (Spese dei lavori per la costruzione del convento (1621–1625)). Giacomo Nodari, sin mojstra Francesca iz Kopra, je med letoma 1600 in 1612 gradil tudi zvonik cerkve sv. Jurija v Piranu, vendar ga ni dokončal. Več o tem v: Darja Mihelič, Piranska razglednica iz prvih desetletij 17. stoletja, v: Annales. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 2 (1992), št. 2, str. 257–265 (dalje: Mihelič, Piranska razglednica); Mojca M. Kovač, Župnijska cerkev Sv. Jurija v Piranu. Nova odkritja o obnovi ali novogradnji med letoma 1580 in 1637, v: Annales. Anali za istrske in mediteranske študije 20 (2010), št. 2, str. 390 (dalje: Kovač, Župnijska cerkev Sv. Jurija). V literaturi se brata omenjata kot zidarja in tesarja, prim. La chiesa e il convento, 1921, str. 26. 527 V literaturi se zmotno navaja letnico 1634, prim. La chiesa e il convento, 1921, str. 27; tudi pozneje izdane publikacije so napačno letnico povzele. 528 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 9, busta 3, fol. 2v–3v; La chiesa e il convento, 1921, str. 18–21, 24, 26; Cherini, Il convento dei cappuccini, str. 9–13. Stroški celotne gradnje so znašali 5029 dukatov, 1300 dukatov pa so porabili za nakup zemljišča, prim. IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 3, busta 3, fol. 2r; La chiesa e il convento, 1921, str. 18, 26. 529 Cit. po: Pavel Naldini, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper, Koper 2001, str. 148 (dalje: Naldini, 140 Tanja Martelanc Samostan je stal ob pomembni prometni povezavi med osrednjim trgom in trgom sv. Petra. Temu predelu Kopra se je nekoč reklo Porta Rotta. Pred sa- mostanom je trg, ki se je poprej imenoval Campo dei Cappuccini, danes pa je to Giordanov trg. Samostan je s cerkveno fasado obrnjen na ta trg.530 Cerkev je orientirana proti severovzhodu. Je enoladijska, nekdaj z odprtim ostrešjem,531 z eno kvadratno banjasto obokano stransko kapelo na levi strani in z ožjim in nižjim prezbiterijem ter približno enako velikim molitvenim korom za njim, ki sta prav tako banjasto obokana. Levo od kora je križnogrebenasto obokana zakristija, levo in desno od prezbiterija pa sta manjša oratorija. Med kapelo in zakristijo je prehod, kjer so bile nekdaj tri spovednice. Na severozaho- dni in jugovzhodni steni molitvenega kora je še vedno vidna preprosta trakasta dekoracija. Slavoločni odprtini, ki vodita v prezbiterij in stransko kapelo, imata nekoliko bogatejše profilirano okrasje. Cerkev je dobro osvetljena, saj ladjo pre- dirajo poleg okrogle rozete na fasadni steni še tri pravokotna okna v stranskih stenah ladje ter dve pravokotni okni v prezbiteriju. Zastrto pa je okno v moli- tvenem koru, ki gleda proti severu. V cerkvi so bile tudi grobnica kapucinov ter grobnice laikov, ena pred vhodom v prezbiterij, druga zraven prižnice in tretja poleg glavnih cerkvenih vrat. V njih so umrle pokopavali do leta 1780.532 Na desni strani fasade je bil križ z orodji mučeništva.533 Fasada cerkve (sl. 10) ima v osi portal s profiliranim kamnitim okvirjem in timpanonskim za- ključkom, nad njim je frančiškanski grb. Tik pod timpanonom je veliko okroglo okno s kamnitim okvirjem, pod trikotno zaključeno streho pa teče kamnit kon- zolni venec. Levo in desno sta dve pravokotni okni, prav tako s preprosto obli- kovanim kamnitim okvirjem. Fasadno steno nad portalom deli še en kamnit pas, ki teče po vsej fasadni strani cerkve in nad vhodoma v stransko kapelo ter levo in desno od fasade. Nad jugovzhodno stranico molitvenega kora se dviga kamnit zvonik na preslico. Cerkev je imela prvotno dva oltarja: velikega in tistega v stranski kapeli. Po- doba na velikem oltarju je delo Marcantonia Bassettija iz Verone;534 predstavlja sv. Marto in Marijo, ki skupaj s sv. Frančiškom Asiškim in sv. Antonom Pado- vanskim (tudi v kapucinskem redu imata oba prednostno vlogo med svetniki) Cerkveni krajepis). 530 La chiesa e il convento, 1921, str. 26; Salvator Žitko, Koper. Mestne znamenitosti, Koper 2011, str. 113 (dalje: Žitko, Koper). 531 Glede sekundarnega obokavanja gl. spodaj. 532 Seznam umrlih in pokopanih v kapucinski cerkvi v: La chiesa e il convento, 1921, str. 38–40. 533 Gl. La chiesa e il convento, 1921, str. 8. 534 Marcantonio Bassetti je bil veronski slikar, ki je veliko slikal tudi v Benetkah. Njegova dela se zgledujejo po delih Tintorettija, Palme ml. in Bassanov. Salvator Žitko je mnenja, da je nekaj časa preživel tudi v Kopru, prim. Salvator Žitko, Umetnostna in kul- turna podoba skozi stoletja, v: Koper (ur. Salvator Žitko et al.), Koper 1992, str. 150 (dalje: Žitko, Umetnostna in kulturna podoba). Zmotno so ga nekateri avtorji zamenjevali z znamenitim Veronesejem, npr. Naldini, Cerkveni krajepis, str. 149. Več o sliki tudi v: Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 165. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 141 mesto Koper priporočata Materi Božji.535 Stransko kapelo Angelov varuhov je poprej krasila podoba nadangela Rafaela s Tobijo, vendar se ni ohranila.536 V molitvenem koru, kjer se prehoda po beneški navadi združita v enega, pa sta se ohranili dve podobi kapucinskih svetnikov, naslikani na leseni valjasto obliko- vani loputi, ki slonita na profiliranih konzolah. Bl. Bernard Offidski (desno) in bl. Angel iz Acrija (levo)537 sta bila najverjetneje naslikana po njuni beatifikaciji v 1. četrtini 19. stoletja. Takrat je bila bržkone narejena tudi delno poslikana in delno štukirana oltarna stena. Samostan lahko dobro opišemo na podlagi načrtov, hranjenih v Pokrajin- skem arhivu Koper (sl. 11)538 in v Provincijskem arhivu kapucinskega samostana v Benetkah.539 Vhod v samostan je bil desno od cerkvene fasade. Vhodni hodnik je bil pokrit, vendar odprt. Samostanski trakti so se na molitveni kor pripenjali na njegovem južnem vogalu in še danes obkrožajo kvadraten atrij. Obhodni ho- dnik je nekdaj slonel na kvadratnih slopih, v sredini atrija je bil okrogel vodnjak z nadstreškom. Pritličje je imelo štiri trakte: v jugozahodnem sta bili dve sobi za samostanske hlapce ter ena soba za romarje,540 v jugovzhodnem refektorij s prizidano točilnico ter stopnicami v kletne prostore, ki so bili jugovzhodno od točilnice, prostor za pripravljanje hrane in kuhinja, sodeč po načrtih najverje- tneje z (nekoč) izzidanim kaminskim prizidkom.541 Namembnost sob v seve- rovzhodnem in jugozahodnem traktu ni znana. Po analogiji z drugimi ohranje- nimi samostani te province moramo tukaj po vsej verjetnosti iskati še pralnico, shrambe, mogoče drvarnico, sanitarije itd. Trije trakti so bili nadstropni, četrti – jugozahodni – pa pritličen.542 Jugo- vzhodni trakt so v nadstropju na jugovzhodni strani krila zavzemale knjižnica,543 535 Opis slike v: La chiesa e il convento, 1921, str. 28; Alessio Pasian, Marcantonio Bassetti, 1586–1630. Madonna con il Bambino e i santi Marta, Maddalena, Francesco e Antonio, v: Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d‘arte dal Medioevo all‘Ottocento (ur. Giuseppe Pavanello – Maria Walcher), Trieste 2001, str. 44–46 (dalje: Pasian, Marcantonio Bassetti). Posebno zanimiva je panorama mesta Koper iz 17. stoletja v sredini slike. Danes je podoba hranjena v koprski stolnici. Za koprske kapucine naj bi delal tudi znani slikar Fiamingo, prim. Naldini, Cerkveni krajepis, str. 149, vendar njegovih del v cerkvi in samostanu ne naj- demo. Fiamingo bi bil lahko katerikoli flamski oz. nizozemski slikar. Zanimivo pa je dejstvo, da je Peter Mera st. oz. il Fiammingo (1550–1644) skorajda istočasno za koprsko frančiškansko cerkev naslikal podobo sv. Didaka, prim. Naldini, Cerkveni krajepis, str. 142. Za podatke se najlepše zahvaljujem kolegici dr. Tini Košak, ki je o podobi sv. Didaka pripravila tudi članek. 536 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 9–10, 18–19, busta 3, fol. 4v; La chiesa e il convento, 1921, str. 27–28. 537 Za identifikacijo podobe bl. Angela iz Acrija se najlepše zahvaljujem kolegici dr. Josipi Alviž. 538 Pokrajinski arhiv Koper (SI PAK), SI_PAK/0340, Zbirka gradbenih načrtov, I. 25, 75, 91a, 91b (Convento dei Cappuccini) (zbirka je nastala med letoma 1852 in 1972). Najlepše se zahvaljujem dr. Neži Čebron Lipovec, ki me je usmerila pri iskanju načrtov koprskega kapucinskega samostana v Pokrajinskem arhivu Koper. 539 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 2 (Pianta). 540 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 9. 541 Izzidana točilnica in kaminski prizidek danes nista več ohranjena, vendar sta vidna na sl. 11. 542 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 9, busta 3, fol. 4r. 543 Poleg knjižnice naj bi bila v samostanu še ena sobica ali stanzetta, kjer so prav tako hranili knjige, prim. Ivan Marković, Fondi 142 Tanja Martelanc ki je bila nameščena nad točilnico v pritličju, tri bolniške sobe in soba za shra- njevanje habitov. Na drugi strani hodnika so bile najverjetneje navadne celice. Te najdemo tudi v severovzhodnem traktu, kjer prostori gledajo proti jugoza- hodu, in v severozahodnem traktu, kjer gledajo proti jugovzhodu. V severnem vogalu samostana je bil glede na načrt izzidek s sanitarijami, najverjetneje pa tudi soba za otepanje bolh z oblačil. Severovzhodnemu traktu je bil prizidan še en prostor, katerega namembnost ni znana. Samostan je imel okrog leta 1650 17 celic in tri bolniške sobe.544 Celoten kompleks je bil obdan s samostanskim zidom, ki je zamejeval sa- mostanski vrt nepravilne oblike. Severno od samostana so bila gospodarska po- slopja, med njimi nedvomno v virih omenjena kovačija. Samostanski vrt je bil urejen v zanimive gredice, katerih zasnova spominja na skice vrtov, ki jih je v svoji zadnji izdaji traktata upodobil p. Antonio da Pordenone.545 Leta 1854 so ob razglasitvi dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju naredili novo podobo Brezmadežne za stransko kapelo. Pozneje je podobo za- menjal njen kip, ki je danes vstavljen v nišo oltarja. Naslednje leto je bila obo- kana cerkvena ladja; takrat je bila tudi prebeljena ter tlakovana z marmornimi ploščami. Poprej je bil tlak opečnat. Veliki oltar je bil, razen tabernaklja, iz ore- hovega lesa. Med letoma 1875 in 1880 ga je naredil neznani kapucinski rezbar.546 Leta 1901 je bila pri vhodu v samostan dodana soba za sprejemanje gostov s portirnico. Istega leta so naredili dodatni lunetni okni v stranski kapeli, nasle- dnje leto pa je kapelo poslikal neznani slikar iz Bologne. Leta 1904 so stranska oltarja prislonili na slavoločno steno, levi je bil posvečen Križanemu, desni pa sv. Frančišku Asiškemu. Leta 1912 je sledila še poslikava cerkvene ladje, ki se je ohranila do danes.547 Med 1. svetovno vojno so morali kapucini samostan zapustiti. Vanj so se vrnili po končani vojni in v njem prebivali do leta 1948, ko je bil samostan uki- njen. Njegovo knjižnico so prenesli v zbirni knjižnični center v Portorož, od tam pa v knjižnico Srečka Vilharja v Koper.548 Jugozahodni trakt in obhodni hodnik so po načrtih arhitekta Miroslava Mršnika v 20. stoletju nadzidali. Samostanski librari e biblioteche a Capodistria, Capodistria 2001, str. 133 (dalje: Marković, Fondi librari e biblioteche). 544 D'Alatri, Gli spazi nei conventi, str. 76–77. 545 Gl. poglavje: 3.1 P. Antonio da Pordenone, življenje in delo. 546 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 17, busta 3, fol. 4r–5r; La chiesa e il convento, 1921, str. 28–29. O zgodovini samostana v času po razpadu Beneške republike gl. IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 4 (Cenni storici raccolti da p. Gerardo da Villafranca) (dalje: IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 4). 547 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 19–21, busta 3, fol. 4v–5r; La chiesa e il conven- to, 1921, str. 27–29. 548 Marković, Fondi librari e biblioteche, str. 131–139; isti, Zgodovinski podatki o koprskih samostanskih knjižnicah, v: Acta Histriae 9 (2001), št. 2, str. 433–452 (dalje: Marković, Zgodovinski podatki). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 143 vrt je bil ob koncu 20. stoletja znatno zmanjšan in pozidan.549 Cerkev danes uporabljajo pravoslavni verniki, v samostanu pa so urejeni uradi Centra za so- cialno delo Koper. 550 Koprski kapucini so se posebno izkazali v času kužnih epidemij, saj so nesebično negovali bolne. Veliko so pridigali, uvedli so ljudsko pobožnost, ime- novano Srečna smrt, ki so jo obhajali ob petkih v spomin na Kristusovo trpljenje na križu, ter skrbeli za poučevanje mladih. Kot zanimivost naj pridamo, da so koprski kapucini imeli tudi lastno barko, s katero so se prevažali po morju.551 3.3 Nekdanja Tirolska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost Leta 1593 so beneški kapucini prišli v Innsbruck. Šest let zatem je bil usta- novljen generalni komisariat za Tirolsko, ki je bil leta 1605 povzdignjen v Ti- rolsko kapucinsko provinco. Ta se je leta 1668, ko je štela kar 46 samostanskih domovanj, razdelila na tirolsko in bavarsko provinco. Po letu 1928 so samostani na Južnem Tirolskem spadali v briksenško, samostani na Severnem Tirolskem pa v severnotirolsko provinco. Leta 2007 se je Severnotirolska kapucinska pro- vinca, ki so ji bili leta 1783 priključeni tudi nekdanji švicarski samostani v Pred- nji Avstriji, združila z dunajsko in od takrat dalje tvorila Avstrijsko kapucinsko provinco. Leta 2011 so se tej provinci zopet pridružili južnotirolski samostani, zato se provinca danes imenuje Avstrijsko-južnotirolska kapucinska provinca.552 Samostani na ozemlju današnje Frankovske province so se leta 1701 odce- pili od bavarskih in švabskih samostanov, švabski pa od bavarskih leta 1771. Leta 1838 se je frankovska provinca zopet združila z bavarsko, pozneje se jima je pri- družila tudi švabska. Od leta 2010 pa ta področja skupaj s samostani nekdanje rensko-vestfalske province tvorijo Nemško kapucinsko provinco.553 Gradnjo innsbruškega kapucinskega samostana, prvega samostana onkraj Alp, ki so ga po letu 1593 postavili beneški kapucini, je najprej vodil p. Jožef iz 549 Glede arheoloških izkopavanj na vrtu samostana gl. Radovan Cunja, Arheološko izkopavanje na bivšem vrtu kapucinskega samo- stana v Kopru (1986–1987), v: Prispevki k zgodovini Kopra. Contributi per la storia di Capodistria (ur. Mitja Guštin), Ljubljana-Koper 1992, str. 21–28 (dalje: Cunja, Arheološko izkopavanje); isti, Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih mestnih prostorov. Primera nekdanjega kapucinskega vrta in samostanske cerkve sv. Klare v Kopru, v: Acta Histriae 9 (2001), št. 2, str. 295–310 (dalje: Cunja, Poselitvena dinamika). 550 Cherini, Il convento dei cappuccini, str. 14; Vanja Prohinar, Arhitektura koprskih samostanov. Spomeniškovarstvena problematika prenove (tipkopis seminarske naloge), Koper 2003, str. 27–28 (dalje: Prohinar, Arhitektura koprskih samostanov); Curk – Vidmar – Radovanovič, Samostani na Slovenskem, str. 105–106; Žitko, Koper, str. 114. Gl. tudi konservatorski program: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota (ZVKDS OE) Piran, Božidar Guštin, Konservatorski program za območje med Cankar- jevo in Goriško ulico v Kopru (kapucinski samostan sv. Marte), Piran 1986. 551 IT APCV, Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1, busta 1, fol. 35–38; La chiesa e il convento, 1921, str. 29–30. 552 Hohenegger, Geschichte der Tirolischen; Massani, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz, str. 2–19; Cappuccini, accorpamenti delle pro- vince religiose: http://laici.forumcommunity.net/?t=7007217&st=135, zapis z dne: 19. 1. 2016. 553 450 Jahre Kapuziner, v: Altöttinger Franziskusblatt. Sondernummer, Altötting 1978, str. 39–42 (dalje: 450 Jahre Kapuziner); inter- netna stran: Kapuziner: https://de.wikipedia.org/wiki/Kapuziner, zapis z dne: 19. 1. 2016. 144 Tanja Martelanc Bergama, potem pa p. Rafael iz Arca; oba sta pazila, da se je samostan gradil v skladu s konstitucijami ter na način, kot so bili zgrajeni drugi samostani na Beneškem. Pomagal jima je dvorni arhitekt Giovanni Alberto Luchese.554 Sa- mostan je stal zunaj mestnega obzidja, cerkev je orientirana proti vzhodu. Je enoladijska, banjasto obokana, s prizidano križnogrebenasto obokano stransko kapelo na severni strani ter z od ladje nižjim in ožjim prezbiterijem in molitve- nim korom za njim. Prezbiterij in molitveni kor sta prav tako banjasto obokana. Tik pod obokom obteka celotno cerkveno stavbo preprosta trakasta dekoracija. Južno od molitvenega kora se na cerkveno stavbo pripenja samostanski kom- pleks. Najverjetneje je imel samostan na začetku le dve bivalni krili, tretje je bilo dodano v 17. stoletju. Natančne lokacije vseh prostorov ne moremo določiti, saj prvotni načrti niso ohranjeni. Lahko rečemo le, da je bil kuhinji v južnem traktu dodan izzidan kamin ter da je zahodni trakt zavzemal refektorij. V stro- pu refektorija so napravili tudi odprtine za gretje sob v nadstropju. Na severno stranico cerkvene stavbe so Habsburžani prislonili zasebni eremitorij oz. samo- tišče, ki je bilo z vladarsko rezidenco povezano s pokritim hodnikom. Cerkev krasita podoba Poklon svetih Treh kraljev, delo kapucinskega p. Cossima Piazze da Castelfranco iz leta 1606, in slika Maria lactans Lucasa Cranacha st. iz leta 1628, ki je v stranski kapeli. Samostan je bil razpuščen leta 1787 in v naslednjih desetletjih močno predelan.555 Salzburški kapucinski samostan iz leta 1599 je nekoliko poseben, saj so zanj kot osnovo uporabili stolp trobentačev,556 prav tako so istega leta na temeljih gradu Wandelstein zgradili kapucinski samostan v Boznu, ki pa ima kljub temu kar nekaj tipičnih lastnosti beneško-tirolskega tipa samostana.557 Zaradi nena- vadne orientacije je zanimivejši le že omenjeni samostan v Neumarktu,558 med- tem ko večina samostanov sledi ustaljenemu vzorcu, predstavljenem v traktatu p. Antonia da Pordenone. Kapucinski samostani nekdanje Tirolske kapucinske province so bili zgra- jeni na obrobju strnjenega naselja, bodisi znotraj, večkrat pa zunaj mestnega obzidja. Ohranilo se je kar nekaj starejših načrtov samostanov, med drugimi 554 Giovanni Alberto Luchese je izhajal iz znane italijanske družine, ki se je ukvarjala z arhitekturo in kiparstvom. Že njegov oče Giovanni Luchese je deloval v Pragi in Innsbrucku, sam pa je bil od leta 1581 dvorni arhitekt na innsbruškem dvoru. Več o družini Luchese v: Ulrich Thieme – Felix Becker, Luchese (Lucchesi, Luches, Luchesi, Luckes, Lugesch), v: Allgemeines Lexikon der bilden- den Künstler von der Antike bis zur Gegenwart 23 (ur. Ulrich Thieme et al.), Leipzig 1929, str. 436 (dalje: Thieme – Becker, Luchese). 555 Več o innsbruškem samostanu v: Hohenegger, Geschichte der Tirolischen, str. 9–10; Hetzenauer, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck; Josef Franckenstein, Kapuzierkirche und Kloster, v: Die sakralen Kunstdenkmäler der Stadt Innsbruck. Teil I, Innere Stad- tteile (ur. Johanna Felmayer et al.), Wien 1994, str. 135–151 (dalje: Franckenstein, Kapuzierkirche und Kloster); Caramelle, 400 Jahre Kapuzinerkloster Innsbruck, str. 95–102. 556 Georg Stadler, Kapuzinerkloster zu Salzburg, Salzburg 1986 (dalje: Stadler, Kapuzinerkloster zu Salzburg). 557 IT PAKB, Skizzensammlung, Bozen, Skizzen des Kapuzinerklosters zu Bozen. Več v obširni publikaciji, posvečeni temu kapucinske- mu samostanu: Der Schlern 74 (400 Jahre Kapuziner in Bozen) (2000), št. 4-5 (dalje: 400 Jahre Kapuziner in Bozen). 558 Samostan so zgradili po načrtih p. Angela Pichlerja, ki je bil gradbeno dejaven tudi v Češko-avstrijski kapucinski provinci, prim. Pernter, Das Kapuzinerkloster in Neumarkt, str. 45–46. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 145 načrti za samostane v Brixnu in Klausnu.559 Vse cerkve obravnavanega obmo- čja so enoladijske, z ožjima prezbiterijem in molitvenim korom, ki imata dva prehoda, za oltarno steno združena v enega, kot je to navada pri beneških sa- mostanih. Cerkev je navadno banjasto obokana, kot npr. tista v Schlandersu, včasih najdemo tudi križnogrebenasti obok; še zlasti je bilo tako obokavanje uporabljeno za prezbiterij in molitveni kor. Med prezbiterijem in ladjo so bile običajno ograje, ki so delile posvečeni prostor od prostora za vernike. Stene cerkva so brez okrasja, nekoliko bogatejše imajo lahko profilirane le slavoločne odprtine, tu pa tam je ohranjena tudi trakasta dekoracija, ki teče tik pod obo- kom. Večina cerkva ima eno stransko kapelo z oltarjem, na slavoločno steno pa sta praviloma prislonjena dva stranska oltarja. Cerkvene fasade so preproste, brez okrasja, z morebitno strešico nad por- talom, pozneje je lahko fasadi prizidan tudi portik, kot npr. v Schlandersu. Nad portalom je okno, ki je večkrat okroglo ali polkrožno zaključeno. Levo in desno sta lahko še dve pravokotni odprtini. Okrogle odprtine so na nekaterih fasa- dah vidne tudi v timpanonskem zaključku. Nad korom je preprost stolpič oz. zvonik, ki je lahko v spodnjem delu zidan, v zgornjem delu lesen, lahko pa je v celoti narejen iz lesa. Samostan je bil v pritličju največkrat trokrilen, v nadstropju pa dvokrilen, kot npr. tisti v Meranu, pozneje pa so nadzidali tudi tretje krilo.560 Obhodni hodnik atrija je slonel na pravokotnih slopih in je bil odprt. Takšen se je ohranil v Neumarktu. Na sredini je bil urejen okrogel vodnjak. V vhodnem traktu so bile sobe za vratarja, obiskovalce, govorilnice, v traktu nasproti cerkve je bil navadno refektorij; lepo ohranjen refektorij je npr. v Schlandersu, v traktu, ki se je cerkve držal, pa kuhinja s kaminskim prizidkom, shrambe ter druge sobe. V nadstropju je bil nad refektorijem in kuhinjo dormitorio doppio, v preosta- lih dveh traktih pa so bile knjižnica, izzidane sanitarije ter sobe za bolne člane skupnosti, ki so bile navadno ogrevane, in kapela. Ohranjena bolniška kapela z oltarjem, naslikanim na steno, je v kraju Ried im Oberinntal. Odprtine benefici- uma so ohranjene v Schlandersu in Lani. Na samostanskem vrtu najdemo tudi eremitorije, npr. v Imstu, ali pa celo kopije loretske svete hišice, npr. v Klausnu.561 Na Tirolskem najdemo tudi zelo dobro ohranjene hospice, npr. v Malsu562 in Gschnonu. Cerkev Marije Snežne v Gschnonu je orientirana proti jugo- vzhodu. Je enoladijska, križnogrebenasto obokana, manjša kot pri regularnih 559 IT PAKB, Architektursammlung, Brixen, Fasc. 25a, Nr. 1b, F. Joan. Franc. invenit et delineauit, 2 GrRR (nach 1635); IT PAKB, Archi- tektursammlung, Klausen, Fasc. 36a, Nr. 21, 2 GrRR, Nachzeichnung des Planes von 1640 (18. Jh.). 560 V 19. ali 20. stoletju so nekatere samostane nadzidali, tako da so danes dvonadstropni, npr. v Innsbrucku. 561 V primeru, da arhitektura dotičnega kapucinskega samostana odstopa od zgoraj opisane, je bila le-ta predelana v poznejših stoletjih. Več o samostanih nekdanje Tirolske kapucinske province v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 74–84; Pieper, Grundgedanken kapuzinischer Architektur, str. 449–476. 562 Načrt hospica se hrani v: IT PAKB, Architektursammlung, Mals, Fasc. 29a, Nr. 8, Hospitium Malsense, 1697 subscriptum, 2GrRR. 146 Tanja Martelanc samostanih, nima molitvenega kora za oltarjem ter stranskih kapel. Prezbiterij je enako širok kot ladja. V pritličju hospica, ki stoji severovzhodno od cerkvice, sta dve krili, kjer so kuhinjski prostori, refektorij, shrambe itd., v nadstropju so celice nanizane levo in desno od hodnikov, ki potekajo po sredini trakta. Celo- tno zgornje nadstropje je narejeno iz lesa, celice nimajo stropa, ampak je nad njimi vidna strešna konstrukcija. Hospic premore tudi kletne prostore. Upora- blja se le v toplejšem delu leta, zato je nameščen tako, da ga v poletnem času sonce čim manj obseva.563 Prav tako sta se po načrtu iz traktata beneškega kapucina, ki smo ga po- drobno predstavili že zgoraj, gradila samostana v krajih Ala in Arco v bližini Trenta, ki sta nekoč spadala v okvir Tirolske kapucinske province, zgrajena pa sta bila po beneški navadi in zato bolj spominjata na samostane nekdanje Bene- ške kot pa Tirolske kapucinske province.564 3.4 Nekdanja Češko-avstrijska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost Nekdanja Češko-avstrijska kapucinska provinca je bila ustanovljena leta 1608, ko se je češko-avstrijsko-štajerski komisariat razdelil na češko-avstrijski in štajerski del. Leta 1673 se je provinca razcepila na češki in avstrijsko-madžarski del.565 Od leta 1921 dalje govorimo o Dunajski provinci, ki so ji bili priključeni tudi nekateri štajerski samostani, leta 2007 so vsi samostani znotraj Republike Avstrije tvorili Avstrijsko kapucinsko provinco, danes pa je to Avstrijsko-juž- notirolska kapucinska provinca. Češki del se je leta 1783 razdelil na moravski in češki del, oba pa sta skupaj z madžarskimi samostani leta 1934 tvorila Če- škoslovaško kapucinsko provinco. Leta 1987 so ustanovili Slovaško kapucinsko provinco, leta 1997 pa še Češko kapucinsko provinco.566 Danes na Madžarskem 563 Več o hospicu skupaj z načrtom v: Pernter, Das Kapuzinerkloster in Neumarkt. 564 Giorgio Butterini, I Cappuccini ad Arco. Quattrocento anni di preghiera, povertà, semplicità, Trento 1986 (dalje: Butterini, I Cappuc- cini ad Arco); Sergio Giovanazzi, Una »Fabrica« secondo il pensiero di Antonio da Pordenone Cappuccino. Il convento di Ala in Lagarina (Trento), v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (ur. Lino Mocatti), Trento 1992, str. 67–111 (dalje: Giovanazzi, Il convento di Ala); Franco Giovanazzi, Le tracce dell'insegnamento di Antonio da Pordenone nei conventi cappuccini trentini, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Trento 1995, str. 122–147 (dalje: Giovanazzi, Le tracce dell'insegnamento). 565 Več o zgodovini Avstrijsko-madžarske kapucinske province v: Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich. 566 Več o zgodovini čeških in slovaških kapucinskih samostanov v: Pacifik Matejka, Nicht durch Schwert und Beutel sondern durch sie Wehrlosigkeit der Liebe. 400 Jahre Kapuziner in Böhmen und Mähren, Roma 1999 (dalje: Matejka, Nicht durch Schwert); isti, Seznamy predstavenych Kapucinskych klasteru podrizenych provincialatu w Praze (1599–2005), v: Paginae historiae 13 (2005), str. 140–269 (dalje: Matejka, Seznamy predstavenych Kapucinskych klasteru); Viliam Judák, Kapucíni na Slovensku, v: Dejiny Kapucínov na Slovensku. Vybrané príspevky z historickych seminárov, ktor sa konali v rokoch 2004–2005. 330 rokov príchodu kapu- cínov na Slovensko, súdny proces s kapucínmi v roku 1961, nasa spoločná história s Českou provinciou (ur. Tomás Konc – Ladislav Tkacik), Bratislava 2007, str. 8–13 (dalje: Judák, Kapucíni na Slovensku). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 147 delujeta dva kapucinska samostana, ki sestavljata madžarsko delegacijo kapu- cinskega reda.567 V beneško-tirolski tip kapucinskega samostana spada prvi samostan na Češkem, ki je bil leta 1600 postavljen na praških Hradčanih. Pred cerkvijo Ma- rije Angelske je ograjen prostor. Vanjo se vstopa skozi preprost kamnit polkro- žno oblikovan portal z letnico 1686, nad njim je freska, levo in desno sta danes dvakrat po dve pravokotni okni, v osi pa večja rozeta. V trikotnem zaključku, ki je ločen od spodnjega dela fasade, je še biforna, nad njo pa ena okrogla od- prtina. Cerkev ima preprost štirioglat stolp s piramidalno streho. Orientirana je proti severu, je enoladijska in banjasto obokana, z eno levo stransko kapelo, ki je križnogrebenasto obokana. Prezbiterij in molitveni kor imata banjast obok. Preprost trakasto oblikovan zidec ločuje obok od stene. Oltarna stena je v pre- hodu iz prezbiterija v molitveni kor poslikana. Samostan je vzhodno od cerkve. Precej prostoren atrij sloni na kvadratnih slopih in je odprt. V refektoriju so ohranjene odprtine za ogrevanje zgornjega nadstropja, v nadstropju pa majhne celice z lesenim stropom. Samostan je bil že večkrat močno prezidan, zato je natančnejša lokacija vseh prostorov v samostanu skorajda nemogoča. Dodani sta mu bili tudi dve atrijski dvorišči.568 Kapucinski samostani na Češkem so dokaj dobro ohranjeni, npr. v Sušicah, Brnu, Olomucu idr. Ohranjen pa je tudi velik del provincijskega arhiva skupaj z načrti samostanov.569 Na Slovaškem je med bolj reprezentativnimi samostan v Bratislavi, vsi samostani brez ene same izjeme pa ustrezajo beneško-tirolskemu tipu kapucinskega samostana.570 Arhitektura kapucinskih samostanov avstrijskega dela nekdanje Avstrij- sko-madžarske province je veliko slabše raziskana, saj je ohranjena le pešči- ca prvotnih samostanov, npr. Linz, Tulln, Gmunden in Osijek.571 Poleg tega je provincijski arhiv težje dostopen in v njem po podatkih arhivista p. Gottfrieda Undesserja ni starejših načrtov samostanov nekdanje Avstrijsko-madžarske ka- pucinske province.572 567 Več o madžarskih kapucinskih samostanih v: Frey, Die Beziehungen der Kapuziner zu Ungarn in na uradni internetni strani kapu- cinskega reda OFMCap.: http://www.db.ofmcap.org/en/dove-siamo, zapis z dne: 20. 1. 2016. 568 Rabas, Führer durch die Kirche; Pavel Vlček, PRAHA 1 – HRADČANY, v: Encyklopedie Českých klášterů, Praha 1998, str. 451–453 (dalje: Vlček, PRAHA 1). 569 Národni archiv Praha (CZ NAP), Řád kapucínů, Mappy 1–72. Večina načrtov je objavljenih v: Encyklopedie Českých klášterů, Praha 1998. 570 Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je samostane na češkem območju z načrti p. Antonia da Pordenone povezal že Pavel Vlček v: Vlček, Architektonický vývoj, str. 49–57. 571 Gl. Justus Schmidt, Kapuzinerkirche, v: Die kirchlichen Kunstdenkmäler der Stadt Linz (ur. Kulturverwaltung der Stadt Linz, Insti- tut für Österreichische Kunstforschung des Bundesdenkmalamtes), Wien 1964, str. 205–223 (dalje: Schmidt, Kapuzinerkirche); Roderich Geyer, Das Kapuzinerkloster in Tulln 1635–1787, Wien 2000 (dalje: Geyer, Das Kapuzinerkloster in Tulln); Kapuziner. 350 Jahre in Gmunden. 1636–1986, Gmunden 1986 (dalje: Kapuziner. 350 Jahre in Gmunden); Čokolić, Kapucinski red kao faktor, str. 47–86. 572 P. Gottfriedu Undesserju, arhivistu dunajskega kapucinskega samostana, se za vse posredovane podatke o načrtih iz arhiva in o 148 Tanja Martelanc Za boljše razumevanje kapucinske arhitekture na tem območju bi bilo za- nimivo raziskati prvotno zasnovo prvega kapucinskega samostana na Dunaju (St. Ulrich), ki je stal zunaj mestnega obzidja. Zgrajen je bil med letoma 1600 in 1603, ob turškem obleganju leta 1683 pa je bil porušen. Zato so ga naslednje leto popolnoma obnovili. Znana je njegova obnovljena fasada, ki je bila izredno preprosta. V osi je imela baročno okrašen portal, levo in desno dve pravokotni okni, nad portalom pa okroglo rozeto. V timpanonskem zaključku sta bili še dve okrogli odprtini. Imela je preprost zvonik, vhod v samostan je bil levo od fasade. Leta 1784 je Jožef II. samostan razpustil, leta 1810 pa so se v njem naselili mehitaristi, armenski redovniki benediktinskega reda, ki so v 19. stoletju samo- stan in cerkev zgradili na novo.573 Samostan na današnjem dunajskem trgu Neumarkt, kjer je grobnica Habs- buržanov, je nekoliko atipičen za kapucine, saj so ga morali zgraditi na zelo omejenem prostoru in zato razen cerkvene stavbe, ki pa je z izjemo leve stran- ske kapele značilno beneško-tirolska, za raziskovanje primarne arhitekture ka- pucinskega reda na Avstrijskem ni zelo pričevalen.574 Podrobno sta bili v literaturi predstavljeni le arhitektura kapucinskega sa- mostana v Osijeku575 ter arhitektura kapucinske cerkve v Linzu,576 ki ju prav tako lahko prištevamo k beneško-tirolskemu tipu.577 Četudi se po nekaterih navedbah v nekdanjem provincijskem arhivu na Dunaju ne hranijo prvotni načrti samostanov nekdanje Avstrijsko-madžarske kapucinske province, sem prav tam naletela na nekategorizirani načrt nekda- njega beograjskega kapucinskega samostana,578 v literaturi pa so bili objavljeni tudi načrti že prej omenjenega kapucinskega samostana v Osijeku iz istega arhi- va.579 Iz drobcev arhivskih virov, obstoječega stanja in v literaturi predstavljenih spodaj predstavljeni zbirki na tem mestu najlepše zahvaljujem. 573 Wilhelm Kisch, Die alten Strassen und Plaetze Wien‘s und ihre historisch interessanten Haeuser. Ein Beitrag zur Culturgeschichte Wiens mit Rücksicht auf die vaterländische Kunst, Architektur, Musik und Literatur 2, Wien 1895, str. 470–471 (dalje: Kisch, Die alten Strassen); Hawlik-van de Water, Die Kaisergruft, str. 16–17; Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern, str. 351; Friedrich, Kapuzinerkirche in Wien, str. 2; Das alte Kapuzinerkloster: http://mechitharisten.org/das-kloster/das-kapuzinerkloster, zapis z dne: 20. 1. 2016; Die Kirche (Maria Schutz): http://mechitharisten.org/das-kloster/die-mechitharistenkirche-maria-sc- hutz/, zapis z dne: 20. 1. 2016. 574 Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 84–87; Friedrich, Kapuzinerkirche in Wien. 575 Več o arhitekturi kapucinskega samostana v Osijeku v: Čokolić, Kapucinski red kao faktor, str. 47–86. 576 Schmidt, Kapuzinerkirche, str. 205–223. Nekaj podatkov o arhitekturi nekdanje Avstrijsko-madžarske kapucinske province naj- demo tudi v: Hümmerich, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues, str. 84–87. 577 P. Johannes Undesser razlikuje med dvema tipoma samostanov v Avstriji. Na eni strani naj bi imeli tipični avstrijski samostani cer- kvi trakte prizidane za molitvenim korom, npr. prvi kapucinski samostan na Dunaju (St. Ulrich), samostani Tulln, Linz in Gmun- den. Na drugi strani pa so po njegovem mnenju štajerski kapucinski samostani, ki imajo samostanske trakte cerkvi prizidane levo ali desno od cerkve. Kot primer navaja Korneuburg, prim. Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 593, ki pa nikoli ni spadal v nekdanjo Štajersko kapucinsko provinco. 578 Provinzarchiv der Kapuziner in Wien (AT PAKW), Architektursammlung, Kapuzinerkloster Belgrad, nesigniran načrt. 579 Stjepan Sršan, Kapucini u Osijeku. Gradivo iz bečkog kapucinskog samostana. 1702–1919, Zagreb-Osijek 2003, str. 214–217 (da- lje: Sršan, Kapucini u Osijeku). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 149 samostanov lahko razberemo, da je bil beneško-tirolski tip kapucinskega sa- mostana v nekdanji Avstrijsko-madžarski kapucinski provinci uporabljen tudi v praksi. V arhivu kapucinskega samostana na Dunaju pa hranijo zanimivo zbir- ko načrtov neznanih samostanov,580 o kateri je bilo govora že zgoraj. Walpurga Oppeker jo je prvič omenila, ko je v svojem članku o arhitekturni dejavnosti uboštvenih redov v času baroka govorila o razširitvi kapucinske arhitekture v evropskem prostoru: Im Archiv des Kapuzinerklosters in der Wiener Innenstadt befindet sich ein diesbezüglich instruktives Musterbuch mit Vorlagen für den or- densspezifischen Klosterbau.581 T. i. knjiga vzorcev je vezana v lepenko, velikosti 28,5 × 43 cm;582 najverjetneje je bila narejena v prvi polovici 18. stoletja in je delo več avtorjev, ki pa glede na izdelane načrte niso bili pretirano vešči v risanju.583 Na uvodni strani knjige vzorcev je zanimiva kolorirana perorisba,584 ki v ovalno okrašenem okvirju predstavlja kapucina, sedečega na kamnitih stopni- cah neke stavbe. Kapucin načrtuje samostan, saj ima v rokah šestilo, poleg na- črta pa je še ravnilo. Oblečen je v ponošen kapucinski habit, obut je v opanke in ima dolgo brado. V ozadju je med drevesi vidna kapucinska cerkev. Njena fasada je preprosta. V osi glavnega portala je naslikana freska, levo in desno od nje sta dve pravokotni okni, nad fresko pa je v trikotnem timpanonu še eno okroglo okno. Tudi cerkveno ladjo ter prezbiterij in molitveni kor, ki sta nižja in ožja od ladje, predirajo okna. Nad molitvenim korom je preprost štirikoten stolpič s piramidalno streho in križem na vrhu. Glede na opisane značilnosti lahko rečemo, da je na risbi upodobljena zunanjščina tipične beneško-tirolske kapucinske cerkve. V zbirki je 18 različnih tlorisov kapucinskih samostanov, zadnji je ostal nedokončan, in tloris hospica. Kompleksi so predstavljeni z načrtom pritličja in nadstropja. Vrstni red pri tem ni ustaljen. Včasih je na recto strani upodobljeno nadstropje in na verso pritličje, včasih pa je obratno. Nekaterim samostanskim kompleksom sta pridana tudi naris samostana in skica parkovne zasnove. Ro- kopisu je na nevezanem foliju dodan tudi naris dveh stranic samostanskega po- slopja, kjer sta lepo vidna izzidana kaminska kuhinja in izzidek s sanitarijami, vendar med vezanimi načrti narisu ne najdemo ustreznega tlorisa. Zunanje stene stavb so izrisane s temnim tušem, pobarvane pa z oker bar- vo. Nekateri tlorisi so v celoti izrisani s temnim tušem. Uporaba drugih barv ni ustaljena. Največkrat so peči označene s temno rjavo barvo, prižnice s turkizno, 580 Zbirka na žalost ni signirana: AT PAKW, Musterbuch. 581 Cit. po: Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 594. 582 Nekateri foliji so upognjeni in zato nekoliko daljši in širši. 583 Najlepše se zahvaljujem kolegoma dr. Heleni Seražin in dr. Blažu Resmanu za pomoč pri dataciji zbirke. 584 Najverjetneje je podoba kopija neznane grafike. 150 Tanja Martelanc prav tako okna na narisih ter deloma parkovne zasnove, sanitarije, peči in no- silne stene atrija. Vsak načrt ima vetrovnico, žal brez vrisanih smeri, z izjemo 12. načrta. Vendar lahko na podlagi idealnih zasnov in vedenja, kako so kapucini nekoč orientirali samostanski kompleks, določimo tudi orientacijo načrtov iz dunaj- ske zbirke. Treba je le preveriti, kje so bili urejeni refektorij in kuhinjski prosto- ri, ki so večinoma gledali proti zahodu in jugu, v nadstropju pa je treba paziti na celice, ki so bile ogrevane in bi zato lahko potencialno gledale proti severu. Posamezni prostori v samostanu niso označeni. Vsakemu načrtu je doda- na merilna lestvica, katere dolžinske enote najverjetneje predstavljajo dunajski seženj ali klaftro (das Klafter). Ta dolžinska enota je bila v srednjeevropskem prostoru v tem času največ v rabi.585 Vsi samostani imajo poleg cerkvene stavbe še tri trakte ter eno notranje dvorišče, z izjemo enega načrta, ki predstavlja samostan z dvema atrijema, tj. 2. načrt. Število celic v dormitoriju variira med 17 in 37. Narisi samostanov pred- stavljajo le eno do dve stranici samostanskega kompleksa, v nobenem primeru pa ni vidna fasadna stena cerkve in samostana. Vsi upodobljeni samostani so zelo preprosti, brez posebnih arhitekturnih detajlov. Vrata in okna niso vedno simetrično nameščena. Med pritličjem in nadstropjem je preprost dekorativni pas, ki ju ločuje. Streha je dokaj strma, podstrešje ima nekaj manjših oken. Načrti v knjigi sledijo ustaljenemu beneško-tirolskemu tipu kapucinskega samostana, ki ga poznamo iz rokopisa p. Antonia da Pordenone. Na načrtih so vidne tudi vrisane križnogrebenasto obokane kripte, ki so nameščene na sredini cerkvene ladje, teh pa v Antonijevem rokopisu ne najdemo. Cerkve so večinoma križnogrebenasto obokane, lahko imajo tudi banjast obok, s sosvo- dnicami ali brez njih, prezbiterij, molitveni kor in stranske kapele pa so poveči- ni križnogrebenasto obokani, medtem ko imajo zakristije skorajda brez izjeme zrcalen obok. Pred cerkvijo so navadno vrisane stopnice, ki vodijo do cerkvenega por- tala, včasih pa je pred cerkvijo tudi ograjen prostor. Na 12. načrtu je nakazan celo samostanski zid, ki obdaja samostanski vrt. Cerkvena ladja je preprosta in dvakrat daljša kot široka.586 Na sredini ladijske stene je bodisi levo bodisi desno ali pa na obeh straneh pridana stranska kapela, ki je skorajda za polovico tako široka in dolga, kot je široka cerkvena ladja.587 Prezbiterij in kor sta ožja od ladje. Na eni strani prezbiterija je manjši oratorij, na drugi strani molitvenega kora pa zakristija. Včasih je zakristiji dodana še umivalnica. Med zakristijo in stransko 585 Več o sežnju v: Tine Kurent, Merski sistemi v arhitekturi na Slovenskem, v: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 9 (1987), str. 39–65 (dalje: Kurent, Merski sistemi). 586 Izjema je le 18. načrt, kjer je nekoliko krajša. 587 Le na 18. načrtu je široka in dolga za eno tretjino širine ladje. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 151 kapelo je hodnik, ki ju povezuje. Na slavoločni steni sta večinoma vrisana dva oltarja. Vhoda v molitveni kor sta dva in se za velikim oltarjem združita v ene- ga. Lesena ograja, ki deli cerkev na del, namenjen vernikom, in del, namenjen kapucinski družini, je vidna le na 10. načrtu. Prižnica je na eni od podolžnih ladijskih sten.588 Ob molitvenem koru so praviloma stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje.589 Vhod v samostanski kompleks je vedno levo ali desno od cerkvene fasa- de. Tam so sobe za vratarja in obiskovalce, ki so opremljene tudi s sanitarija- mi. Včasih do samostanskega dvorišča vodi pokrit hodnik, sobe za obiskovalce pa so lahko tudi nekoliko dislocirane od celotnega samostanskega kompleksa. Lahko sta razpoznavna pravokoten, včasih tudi kvadraten atrij z okroglim vo- dnjakom na sredi in refektorij, ki je praviloma večji prostor z vrisano pečjo,590 povezan s kuhinjskimi prostori na eni in točilnico na drugi strani.591 Kuhinji je lahko pridana kaminska kuhinja, ki ni vedno izzidana. Poleg kuhinjskih pro- storov, v katere se lahko dostopa tudi skozi ožji hodnik, so stopnice, ki vodijo v nadstropje. V pritličju so še sobe s pečjo, namenjene obiskovalcem, sanitarni prostori oz. pralnica, včasih celo izzidani ali pa dislocirani in s hodnikom pove- zani s samostansko zgradbo,592 ter večji prostor, za katerega se predvideva, da se je uporabljal kot drvarnica. Namembnost drugih sob, ki so lahko tudi izzidane, pa je še nerazjasnjena.593 Posebno zanimiv je 12. načrt, kjer so vrisani odtočni oz. dovodni kanali, ki vodijo od vodnjaka v atriju in pralnice oz. sanitarij v pritličju preko samostanskega vrta do samostanskega obzidja. V zgornjem nadstropju je dormitorio doppio vedno nad refektorijem, lah- ko pa ga najdemo tudi v drugih traktih. Nad sanitarijami oz. pralnico v pritličju so tudi v nadstropju urejene sanitarije. V drugih traktih so sobe le na eni strani krila in so praviloma večje, nekatere od njih tudi ogrevane in najverjetneje re- zervirane za bolne patre ali pa za goste. Na nekaterih načrtih najdemo vrisano tudi manjšo bolniško kapelo ter poleg sanitarij prostor, kjer se je z oblek otepalo bolhe. Na 6. načrtu je upodobljen tloris hospica. Kapelica ima preprosto ladjo z oltarnim delom in prižnico na levi ladijski steni. Prehod v zakristijo je levo od oltarja, prehod v bivalni trakt hospica pa desno. Refektorij je večji prostor, ki je ogrevan in povezan s kuhinjskimi prostori. Poleg kuhinje je kaminska kuhinja, ki pa ni izzidana. Sanitarije so ločene od bivalnega dela. Najverjetneje so bile te sobe namenjene obiskovalcem. V nadstropju je 7 manjših celic, nanizanih 588 Izjema je le 18. načrt, kjer ni vrisana. 589 Le na 11. načrtu so vidni stebri, ki nosijo pevsko emporo. 590 Na nekaterih načrtih se iz refektorija po stopnicah lahko pride tudi na samostanski vrt. 591 Točilnica ima včasih vrisan umivalnik, praviloma pa stopnice, ki vodijo v klet. 592 Nekaj podobnega lahko vidimo tudi na načrtih p. Probusa Heineja, ki so bili že predstavljeni. 593 Navadno je bila izzidana točilnica. Gl. načrte p. Antonia da Pordenone iz leta 1623 in načrt koprskega kapucinskega samostana. 152 Tanja Martelanc levo in desno od hodnika, dve sobi sta ogrevani, v prizidku so sanitarije. Nad zakristijo je kapela. Narisa hospica upodabljata stranske fasade, ki jih predirajo preprosta pravokotna okna in vrata. Podrobnejša obravnava in primerjava zbirke tako razkrivata, da so načrti skorajda identični s tistimi, ki jih je izrisal p. Antonio da Pordenone, pa naj gre za načrte, ki se hranijo v Innsbrucku ali v Benetkah. Vendar predstavljena zbirka ni zgolj ein diesbezüglich instruktives Musterbuch594 različno orientiranih in velikih kapucinskih samostanov. Načrti so preveč detajlni, da bi predstavljali zgolj idealne zasnove. Dunajska zbirka vsebuje načrte samostanov, ki so si med seboj izredno podobni, načrt hospica, narise in sheme parkov, na enem od na- črtov pa je vrisana celo lokacija odtočnih oz. dovodnih kanalov, kar nakazuje, da so v zbirki izrisani realizirani samostanski kompleksi. Načrti ne ustrezajo znanim načrtom južnotirolskih samostanov, ki so hra- njeni v Brixnu,595 severnotirolskih v Innsbrucku,596 čeških v Pragi,597 avstrijskih, slovenskih in hrvaških v Ljubljani ter v nekaterih drugih mestih.598 Zato lahko upravičeno domnevamo, da zbirka načrtov predstavlja nekaj samostanov nek- danje Avstrijsko-madžarske province. Ne le da je zbirka hranjena v njenem pro- vincijskem arhivu, dodan ji je celo nevezan spisek 40 kapucinskih samostanov te province. Morda bi morala zbirka vsebovati načrte vseh, vendar je iz nezna- nih razlogov ostala nedokončana.599 3.5 Nekdanja Štajerska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost V nekdanji Štajerski kapucinski provinci je bilo nekoč 33 samostanov in dva hospica; 12 se jih je ohranilo do danes. Na žalost je bila večina v preteklosti močno prezidanih, zato je primarna arhitektura na podlagi današnjega stanja nekoliko težje opredeljiva. Prvi graški kapucinski samostan, ki je nastal na izrecno željo nadvojvo- de Ferdinanda II. leta 1600, je bil zgrajen na vzhodni strani vznožja Grajskega hriba (Schlossberg) tik ob mestnih vratih (Paulustor). Leta 1605 je bila cerkev posvečena sv. Antonu Padovanskemu.600 594 Cit. po: Oppeker, Barocker Bauwurm, str. 594. 595 Prim. IT PAKB, Architektursammlung. 596 Prim. AT PAKI, Architektursammlung. 597 Prim. CZ NAP, Řád kapucínů, Mappy 1–72. 598 Gl. naslednje podpoglavje. 599 Zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva ostaja zgoraj podana hipoteza odprta za nadaljnje študije. 600 Athanasius Gisler, Das Kapuzinerkloster in St. Anton »auf den Stiegen« in Graz, v: Grazer Volksblatt (GV) 58 (17. 7. 1925), št. 161, str. 1–2 (dalje: Gisler, Das Kapuzinerkloster); von Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 90; Kohlbach, Die barocken Kir- chen, str. 39–48; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 22–23; Pickl-Herk, Die Minderbruder, str. 45; Rudolf K. Höfer, Christentum und Kirche von den Anfängen bis zur Gegenreformation, v: Geschichte der Stadt Graz 3 (ur. Walter Brunner), Graz 2003, str. 52–53 (dalje: Höfer, Christentum und Kriche); Reismann – Mittermüller, Geschichte der Stadt Graz, str. 238–239. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 153 Do cerkve vodi stopnišče, ob vznožju katerega je kapela s podobo Pietà. Enoladijska, banjasto obokana cerkev, orientirana proti zahodu, je imela stran- sko kapelo Blažene Device Marije.601 Prezbiterij in molitveni kor sta banjasto obokana. Celotno cerkveno stavbo tik pod obokom obteka preprost izstopajoč trak. Načrt za samostan naj bi naredil p. Victorius Labrucensis (Viktor iz Abrucev).602 P. Hiacint iz Gradca pa pravi, da so p. Viktor iz Abrucev in nekaj drugih kapucinov gradnjo samostana le vodili.603 Cerkvena fasada ima na sredini pravokoten portal, levo in desno nad njim dve pravokotni okni, više v osi portala okroglo rozeto, v trikotnem zaključku pa tri ožje pravokotne odprtine. Streha cerkve je strma, nad molitvenim korom je pravokoten stolpič s piramidalno streho. Veliki oltar krasi že omenjena Apoteoza protireformacije.604 Leta 1654 so na slavoločno steno prislonili stranski oltar sv. Feliksa Kantališkega. Leta 1688 so cerkveni ladji pridali še kapelo Štirinajstih priprošnjikov v stiski, ki jo je krasila podoba Hansa Adama Weissenkirchnerja iz leta 1692. Pred kapelo je bila tudi kripta plemiške družine de Joanne.605 Poslikava odprtine pod tabernakljem, ki omogoča patrom v molitvenem koru, da med mašno daritvijo vidijo Najsvetej- še, se je ohranila do danes. Samostan je stal severno od cerkve. Namembnost prostorov ni jasna, saj ohranjeni načrt prikazuje stavbo po razpustu.606 Trapezoiden atrij z vodnjakom na sredi so obkrožali trije trakti. Severni trakt ima prizidek. Tu bi bile glede na zasnovo drugih ohranjenih samostanov lahko sanitarije, izzidana kaminska kuhinja ali pa izzidana točilnica. Ob vzhodnem krilu so shrambe, ki se držijo kompleksa. V samostanu je bilo 40 celic in osem bolniških sob, nekaj prostorov je moralo biti namenjenih študiju, saj je bil samostan vseskozi tudi študijska hiša.607 Poleg samostana so na nekaterih upodobitvah vidna tudi gospodarska poslopja. 601 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 281 602 Reismann – Mittermüller, Geschichte der Stadt Graz, str. 239. 603 SI ASKP, Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki, str. 5. 604 Veliki leseni oltar je iz prve polovice 18. stoletja, prim. Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 45. Za opis slike gl. poglavje: 1.3.2 Politika in vera v času reformacije in rekatolizacije. 605 Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 43–44, 47; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 282. 606 Tako je nemogoče dokazati, ali je bil samostan zgrajen v soglasju s pravili, ki jih je zapisal p. Antonio da Pordenone, ali ne. 607 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 22–23. 154 Tanja Martelanc Leta 1786 je bil samostan ukinjen, v njem so uredili umobolnico,608 od leta 1913 pa je v samostanskih traktih etnografski muzej. V cerkvi se je nekaj časa zbirala pravoslavna skupnost, danes pa služi za potrebe katoliške pastorale.609 Kot je bilo zapisano že uvodoma, so se kapucini na Slovenskem naselili predvsem zaradi velikodušnega posredovanja nadvojvode Ferdinanda II. ter pomembnih predstavnikov visokega klera in plemstva, v nekaterih primerih pa tudi na pobudo meščanov in podeželskega prebivalstva. Često so bili po- prej kraji, kjer so si kapucini zgradili novo redovno postojanko, močni centri protestantizma. Nobena izjema v tem pogledu niso bili niti ostali samostani te province. Tržaški kapucini so prišli v mesto na željo tamkajšnjega klera, mestnih oblasti in vernikov. Prostor za gradnjo samostana je darovalo mesto. Prvotni samostan danes ne obstaja več.610 Krminski samostan se je na željo Krminčanov gradil ob podpori grofov Rajmunda in Matije Thurna,611 samostan v Gradišču ob Soči pa je bil sezidan iz miloščine, medtem ko je stavbišče darovala Kvintilija Mingarella, ki si je tam uredila tudi svoje zadnje počivališče.612 Tudi za tema dvema samostanoma se je zabrisala vsaka sled. Kapucini so bili v Beljak poklicani predvsem zato, da bi notranje prenovili nekdaj protestantsko ljudstvo. Vrt in stavbišče je darovala Anna Maria Proy und Wasserleonburg, roj. Putz, samostan pa je na svoje stroške sezidala grofica Ur- šula pl. Thanhausen, roj. baronica pl. Hollenegg, ki je bila v mladosti protestant- ka.613 Samostan je danes porušen. Tudi v Celovcu, ki je bil nekdaj popolnoma 608 Gl. Albertina Musem Wien (= AT AMW), Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten), AZ7684-7685 (Mappe 3, Umschlag 17, Nr. 1–3), Graz, Narrenhaus, Pläne zur Umgestaltung des Kapuzinerklosters in ein Narren- haus, Grundrisse 2. H. 18. Jh. 609 Höfer, Christentum und Kriche, str. 53; Reismann – Mittermüller, Geschichte der Stadt Graz, str. 238–239. V Štajerskem deželnem arhivu hranijo delni prepis kronike nekdanjega kapucinskega samostana sv. Antona v Gradcu: AT StLA, HS XII/5, Acta Conventus Graecensis ad S. Antonium Padovanium, v dunajskem kapucinskem arhivu pa original: AT PAKW, Acta conuentus Graecensis ad S. Antonium Paduanum. Ab anno Christe 1600 usque ad annum 1725, vendar originala žal ni bilo mogoče dobiti. 610 Tomasin, La Chiesa e l’antico Convento, str. 277–356; Eugenio Pavani, Documento risguardanti l‘Ordine dei Cappuccini in Trieste, s. l. 1918 (dalje: Pavani, Documento risguardanti); Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 78; Giuseppe Cuscito, Le chiese di Trieste. Dalle origini alla Prima guerra mondiale. Storia, arte e cultura, Trieste 1992, str. 207 (dalje: Cuscito, Le chiese di Trieste). 611 Rajmunda Thurna smo že srečali kot donatorja goriškega kapucinskega samostana, Thurne pa smo omenjali med goriškimi za- govorniki protestantske vere; gl. poglavje: 1.3.3 Meceni kapucinov na Slovenskem. Admontski opat Johannes Hofmann naj bi ok. leta 1614 zapustil večjo vsoto denarja za gradnjo ptujskega kapucinskega samostana in, kot piše nuncij Paravicini v pismu v Rim, tudi za un altro luogo, che non mi ricordo il nome, ne‘ confini d‘Italia […], cit. po: Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 270. Morda je tu mišljen prav krminski samostan, ki je bil zgrajen v tistem času. Več o tem v: Koblar, Črtice o kapucinskih sa- mostanih, str. 231; Francesco Spessot, Conventi, che furon, che sono nei limiti dell‘attuale circoscrizione diocesana di Gorizia, Gorizia 1934, str. 19 (dalje: Spessot, Conventi, che furon). 612 Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 230; Tavano, La riforma cattolica nel Goriziano, str. 161; Majda Smole, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Del 2. Cerkvene zadeve. Lit. G., Ljubljana 1989, str. 406 (dalje: Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1989). 613 Ok. leta 1598 se je poročila z baronom Balthasarjem von Thanhausen, ki je bil na začetku tudi protestant, vendar se je pozne- je spreobrnil, saj mu je bilo kot protestantu onemogočeno postati svetnik cesarja Ferdinanda II. Skupaj z ženo sta leta 1625 ustanovila tudi jezuitski kolegij v Judenburgu. Za dokončanje beljaškega kapucinskega samostana je finančna sredstva prima- Kapucinska arhitektura vplivnih območij 155 protestantski, so se leta 1646 na prošnjo koroških deželnih stanov in mešča- nov naselili kapucini. 614 Ohranjena je le cerkvena stavba. Gradnjo samostana v Volšperku sta podpirala bamberški knezoškof Franz von Hatzfeld in že prej omenjena grofica Uršula pl. Thanhausen, po uničujočem požaru leta 1777 pa ga je dala obnoviti sama cesarica Marija Terezija. Samostan je imel pomenljivo lokacijo, saj je stal na mestu nekdanjega luteranskega pokopališča. Danes ga upravljajo benediktinci.615 Prav tako je bil center protestantizma Schwanberg. V času rekatolizaci- je so bile tam vse protestantske stavbe uničene. V poslopju, kjer sta bila prej protestantska šola in molilnica, t. i. Amthaus, so uredili kapucinski samostan, ki so mu prizidali cerkev,616 ki je še ohranjena, samostanski kompleks pa so po- zneje preuredili v hotel. V Radgoni je bila po odhodu reformacijske komisije in večkratnih vizitacijah škofa Martina Brennerja spreobrnitev le navidezna in še po prihodu kapucinov leta 1614 je bilo tam veliko pripadnikov lutrovske vere, ki do kapucinov niso kazali pretiranih simpatij.617 Za ustanovitev radgonskega kapucinskega samostana sta zaslužna predvsem škof Martin Brenner in njegov naslednik, Jakob Eberlein, zelo pa se je nad ustanovitvijo novega samostana navduševal tudi nadvojvoda Ferdinand II.618 Pozneje se kot pomembni dobro- tniki radgonskih kapucinov omenjajo tudi predstavniki družine Nádasdy, nek- daj glavni nosilci nove vere na Madžarskem.619 Danes je ohranjena le cerkev, v knilo še koroško deželno plemstvo. Več o beljaškem kapucinskem samostanu v: Gertrud Oezelt, Das Kapuzinerkloster in Villach (1629–1787), v: Neues aus Alt-Villach 8 (1971), str. 113–142 (dalje: Oezelt, Das Kapuzinerkloster in Villach). 614 Več o celovškem kapucinskem samostanu v: Siegfried Hartwagner, Klagenfurt. Stadt. Ihre Kunstwerke, historischen Lebens- und Siedlungsformen, Salzburg 1980, str. 67–69 (dalje: Hartwagner, Klagenfurt); Claudia Fräss-Ehrfeld, 350 Jahre Kapuziner in Kla- genfurt, v: Kapuzinerkloster Klagenfurt – ein Ort der Hoffnung (ur. Alfons Kapp), Klagenfurt 1996, str. 9–37 (dalje: Fräss-Ehrfeld, 350 Jahre Kapuziner in Klagenfurt); Führer durch die Kapuzinerkirche, v: Kapuzinerkloster Klagenfurt – ein Ort der Hoffnung (ur. Alfons Kapp), Klagenfurt 1996, str. 65–72 (dalje: Führer durch die Kapuzinerkirche). 615 Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 206. Več o samostanu tudi na internetni strani: Pfarre Wolfsberg. Haus St. Bene- dikt und Rektoratskirche: http://www.pfarre-wolfsberg.at/haus-st-benedikt-und-rektoratskirche/, zapis z dne: 20. 1. 2016. V celovškem nadškofijskem arhivu hranijo zanimive podatke o celovškem, volšperškem in beljaškem kapucinskem samostanu, prim. Archiv der Diözese Gurk (AT ADG), Orten und Genossenschaften, K 29, Kapuziner Klagenfurt; K 33, Kapuziner Villach; K 36, Kapuziner Wolfsberg. 616 Poslopje je daroval grof Jurij Ferdinand von Falbenhaupt, prim. Pickl-Herk, Die Minderbrüder, str. 49; Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 216–217. 617 Med letoma 1633 in 1635 so bili v Radgoni umorjeni trije kapucini. P. Benedikta iz Krapine so v bližini mesta umorili protestantje in njegovo truplo vrgli v Muro. Več o tem v: I frati cappuccini 4, str. 1456; Vinko Škafar, Prispevek radgonskih kapucinov k ohran- janju slovenščine v 17. in 18. stoletju, v: Zbornik soboškega muzeja 7 (2003), str. 18 (dalje: Škafar, Prispevek radgonskih kapuci- nov); Hermann Kurahs, Augustiner Eremiten und Kapuziner in Radkersburg. Ein Beitrag zur Radkersburger Kirchengeschichte, v: Blätter für Heimatkunde 86 (2012), št. 3-4, str. 126 (dalje: Kurahs, Augustiner Eremiten und Kapuziner). 618 Kapucini so se naselili v opuščenem poznogotskem samostanu avguštinskih eremitov. Cerkev in samostan je obnovil in na lastne stroške dogradil Jakob Rosolenz, prošt v cerkvi in samostanu avguštinskih kanonikov v Steinzu, ki je kot dobrotnik kapucinov leta 1617 položil tudi temeljni kamen, posvetil pa jo je škof Jakob Eberlein leta 1620. Za več podatkov gl. Škafar, Prispevek radgonskih kapucinov, str. 21–26, 47–48; Kurahs, Augustiner Eremiten und Kapuziner, str. 120–126. Več o samostanu tudi v: Sepp Szedonja, Bauen in Bad Radkersburg im Wandel der Zeit, v: Bad Radkersburg. Naturraum und Bevölkerung. Geschichte. Stadtanlage. Archi- tektur, Bad Radkersburg 1997, str. 233 (dalje: Szedonja, Bauen in Bad Radkersburg). 619 Ko so bili v času protireformacije protestantski predikanti izgnani iz mest, so nekateri svoje zatočišče dobili na njihovem dvorcu na 156 Tanja Martelanc kateri je skladišče.620 Cmureški kapucinski samostan je nastal na pobudo tam- kajšnjih ljudi in s pomočjo plemenitih mecenov. Na žalost sta ohranjena le dva trakta samostanskega poslopja.621 Kapucini so se v Lipnici naselili na željo škofa Johanna Markusa von Altringena in meščanov. Gradnjo samostana je podpi- ral grof Otto Gottfried Kollonitsch, zanjo pa so bili zagreti tudi lipniški magi- strat in tržani. Močno predelana cerkev in samostan danes služita prvotnemu namenu.622 Tudi za ustanovitev samostana v Brucku na Muri je bil zaslužen nadvojvo- da Ferdinand II., prostor za gradnjo pa so darovali tamkajšnji meščani. Danes je porušen.623 Samostan v Murauu so zgradili s pomočjo grofa Georga Ludwiga von Schwarzenberg, ki je posestva podedoval po svoji ženi Anni Neumann von Wasserleonburg. Danes je v samostanskem kompleksu urejen mestni muzej, cerkev pa upravlja župnija.624 Drugi samostan kapucinov v Gradcu, posvečen sv. Janezu Krstniku, so zgradili s podporo grofa Sigmunda Ludwiga von Dietri- chstein, notranjeavstrijskega predsednika dvorne komore, in dveh plemenitih gospa, grofice Kinsky in gospe Hanni, ki sta darovali zemljo za gradnjo. Vse Petanjcih. Več o tem v: Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec). Zbornik znanstvenega srečanja v Ra- dencih in na Tišini (28. in 29. oktober 1999) (ur. Jože Vugrinec), Murska Sobota 2000 (dalje: Protestantizem – zatočišče izgnanih). Leta 1643 se je Ferenc/Franc III. Nádasdy (1623–1671) ponovno pokatoličanil, za kar je bil nagrajen z eminentnejšimi pozicijami v državni upravi. Ker je sodeloval v zaroti zoper Leopolda I., je bil na Dunaju obglavljen. Več o družini Nádasdy v obširnem članku: Andrej Hozjan, Franc III. Nádasdy in Prekmurje. Ob 340. obletnici usmrtitve protihabsburškega zarotnika, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 59 (2011), št. 2, str. 211–230 (dalje: Hozjan, Franc III. Nádasdy in Prekmurje). Ko je leta 1717 umrla žena Ferenca/Franca II. Nádasdyja, je pogrebni nekrolog sestavil prav p. kapucin Johannes ali Janez iz Gradca, ki je bil tedaj kapucin v Radgoni. Nekrolog je bil pozneje natisnjen v dveh verzijah. Za več podatkov o nekrologu gl. Andrej Hozjan, Nekrolog za Rozo Rebeko Schrattenbach, poročeno grofico Nádasdy z Gornje Lendave, iz 1718, v: Ženske skozi zgodovino. Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Celje, 30. september–2. oktober 2004 (ur. Aleksander Žižek), Celje 2004, str. 65–68 (dalje: Hozjan, Nekrolog za Rozo Rebeko Schrattenbach). 620 Opis kapucinskega samostana v Radgoni v: Kurahs, Augustiner Eremiten und Kapuziner, str. 117–123. 621 Stavbišče je bilo nekdaj last Wolfganga pl. Stubenberg, prim. Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 234. Družina Wolfgan- ga von Stubenberg se povezuje s protestantskim gibanjem v tem kraju, prim. Georg Kodolitsch, Mureck. Kunstgeschichtlicher Stadtführer, herausgegeben anläßlich der Stadterhebungsfeier 1976, Graz 1976, str. 25–26 (dalje: Kodolitsch, Mureck). 622 Otto Gottfried baron von Kollonitsch je bil tajni svetnik cesarja Ferdinanda III. Poročen je bil z Johanno Sofio, roj. grofico von Thurn. Njegova družina je izhajala iz Hrvaške, od koder je zbežala zaradi turške nevarnosti. Otto Gottfried je podedoval premože- nje svojega strica, barona Gottfrieda von Stadla, ki je umrl brez potomcev. Ta je v testamentu velel, naj v Lipnici za njegov dušni blagor zgradijo kapucinski samostan in ga vzdržujejo. V ta namen je zapustil 12.000 gld. Otto Gottfried se je zavzemal za gradnjo, pomagal je tudi pri nabavi materiala. V kapucinski cerkvi so Kollonitschi imeli svojo grobnico, prim. Janisch, Topographisch-sta- tistisches Lexikon, str. 45; Robert F. Hausmann, Die Anfänge des Kapuzinerklosters in Leibnitz, v: Leibnitz. 75 Jahre Stadt (ur. Gert Christian), Leibnitz 1988, str. 95–96 (dalje: Hausmann, Die Anfänge des Kapuzinerklosters); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 30. Več o gradbeni zgodovini kapucinskega samostana v Lipnici pa v: Gert Christian – Emmerich Holzmann, Ein Beitrag zur Baugeschichte von Leibnitz, v: 1000 Jahre Leibnitz. 970–1970. Festschrift zum Gedenkjahr, Leibnitz 1970, str. 78–84 (dalje: Christian – Holzmann, Ein Beitrag zur Baugeschichte); Wolfgang Strauß, Das Kloster der PP Kapuziner in Leibnitz, v: Leibnitz. 75 Jahre Stadt (ur. Gert Christian), Leibnitz 1988, str. 97–102 (dalje: Strauß, Das Kloster der PP Kapuziner); Eva Frühwirth et al., Kapuzinerkirche Leibnitz, Leibnitz s.a. (dalje: Frühwirth et al., Kapuzinerkirche Leibnitz). 623 Pickl-Herk, Die Minderbrüder, str. 45. 624 Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 201–202. Arhitektura kapucinskega samostana v Murauu je bila v literaturi precej dobro predstavljena. Ohranjeni so tudi nekateri starejši načrti in narisi samostana, objavljeni v: Woisetschläger-Mayer, Ebner, Die Kunstdenkmäler des Gerichtbezirkes Murau, str. 424–437; Katharina Hengel, Das Heimatmuseum als Konstruktion. Das Fallbeispiel – Stadtmuseum Murau (tipkopis diplomske naloge), Graz 2006 (dalje: Hengel, Das Heimatmuseum). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 157 je potekalo pod budnim očesom Ferdinanda III., ki je ustanovitev tudi podpi- ral. Nekoč je ta samostan velik del province zalagal s suknom. Danes sta poleg cerkve z močno predelano fasado ohranjeni le dve samostanski krili, v katerih so urejeni župnijski prostori.625 Gradnjo kapucinskega samostana v Hartbergu je podpiral grof Wolf Rudolf Saurau, magistrat in mestni župnik. Tako kot v Škofji Loki so tudi v Hartbergu prebivalci kar sami pomagali pri gradnji. Celo- ten kompleks skupaj z vrtom je (nekoliko predelan) v uporabi še danes.626 Ma- ria Thessalon, ki je izvršila željo svojega pokojnega moža Hansa, in Katharina Pantier sta bili podpornici samostana v Leobnu,627 kjer ne najdemo več sledov o tem, kje je samostan nekdaj stal. V Knittelfeldu so se kapucini naselili ob po- moči meščanov, ki so darovali zemljo za gradnjo, sekovskega stolnega prošta Franza Poitza in drugih dobrotnikov.628 Cerkev se je do danes ohranila, upo- rabljajo jo pravoslavni verniki, ki so jo v skladu s svojimi potrebami tudi preu- redili. Za gradnjo samostana v Irdningu sta svoj lovski dvorec darovala grofica Beatrix von Welsersheim, roj. baronica Teuffenbach, in njen mož baron Johann Sigmund Friedrich.629 Samostan se je ohranil do danes. Prvotni hospic v kraju Tamsweg na Salzburškem so postavili tirolski ka- pucini leta 1634 na pobudo salzburškega nadškofa Parisa von Lodrona (1586– 1653), deset let pozneje pa so ga predali štajerskim, ki so leta 1673 zgradili večjo cerkev in hospic preuredili v regularni samostan.630 V njem so danes uradni prostori okrajnega glavarstva tega kraja.631 Tudi za ustanovitev hospica v kraju Gmünd leta 1640 je bil zaslužen zgoraj omenjeni nadškof. Hospic je leta 1642 prešel v roke štajerskih kapucinov, ki so ga oskrbovali le do leta 1650, zato se najverjetneje tudi ni ohranil.632 Reški kapucinski samostan je prav tako kot več drugih kapucinskih samo- stanov nastal na izrecno željo nadvojvode Ferdinanda II., ki je od avguštincev 625 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 445; Kohlbach, Die barocken Kirchen, str. 147–152; Pickl-Herk, Die Minderbrüder, str. 46; Reismann – Mittermüller, Geschichte der Stadt Graz, str. 239. 626 Hubert Osprian, 300 Jahre Kapuziner in Hartberg, v: Pfarrblatt Hartberg. Festgabe zur 800 Jahrfeier, Hartberg 1958, str. 45–51 (dalje: Osprian, 300 Jahre Kapuziner in Hartberg); Allmer, 350 Jahre Kapuzinerkloster Hartberg, str. 21–43. 627 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 66. 628 Knittelfeldčani so si želeli kapucine v svoji sredi, ker jim oskrba mestnega župnika in kaplana ni zadostovala. V samostanski cerkvi je bila kapela, posvečena Kamenjani Materi Božji. Ta patrocinij pogosto srečamo v samostanih Štajerske kapucinske province. Več o tem gl. v 3. poglavju, več o samostanu v Knittelfeldu pa v: Geschichte und Geschichten von Knittelfeld. 300 Jahre Kapuzinerkirche, Knittelfeld 2005 (dalje: Geschichte und Geschichten von Knittelfeld). 629 Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 209; Pickl-Herk, Die Minderbrüder, str. 51. 630 Več o tem gl. v Prilogi. 631 Von Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 114–115; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 32; Klaus Heitzmann, Kirchen, Kloster, Kapuziner. Die Geschichte der Pfarre und des religiösen Lebens in Tamsweg, v: Tamsweg, Tamsweg 2008, str. 446–481 (dalje: Heitzmann, Kirchen, Kloster, Kapuziner). Načrt pritličja in vrta kapucinskega samostana v Tamswegu je objavljen v: Heitz- mann, Kirchen, Kloster, Kapuziner, str. 464, v arhivu kapucinskega samostana v Innsbrucku pa hranijo prepis iz samostanske kro- nike z zanimivimi skicami in opisom samostanskega poslopja: AT PAKI, Andreä Kocher (avtor skic Andrä Pirkner), Die Kapuziner und ihre Zeit. Eine Chronik (rokopis), Tamsweg ok. 1785 (dalje: AT PAKI, Kocher, Die Kapuziner und ihre Zeit). 632 Von Oberleutasch, Die Kapuziner in Österreich, str. 89. 158 Tanja Martelanc odkupil opuščeno samostansko poslopje in ga predal kapucinom. Pri gradnji so pomagali tudi reški meščani. Leta 1904 so začeli graditi novo cerkev, posvečeno Lurški Materi Božji, ki so jo dokončali 25 let pozneje.633 Gradnjo karlobaškega samostana so podpirali Leopold I. in njegova sinova Jožef I. ter Karel VI. Zadnji je poravnal tudi stroške za zidavo hospica v Kaniži pri Gospiću. V samostanu, ki je bil v zadnjih desetletjih zgledno obnovljen, še vedno prebivajo kapucini, hospic pa se ni ohranil.634 Varaždinski samostan je nastal na pobudo meščanov, veliko so darovali tudi razni dobrotniki.635 Samostan je ohranjen. Zagrebški se je gradil le s prostovoljnimi prispevki meščanov, žal pa se je za njim izgubila vsaka sled.636 V Arhivu Slovenske kapucinske province so se ohranili načrti in skice kar 13 samostanov. V Celju je bil namreč glavni arhiv nekdanje Štajerske kapucinske province, tik preden je bila ta leta 1921 ukinjena. Zato se načrti za samosta- ne danes nahajajo v Ljubljani, kamor so po ustanovitvi Slovenske kapucinske province prenesli arhiv. Na njih so upodobljeni: Irdning (le skica cerkve), Ce- lovec (le skica pritličja), Cmurek (le zgornje nadstropje), Ljubljana (le zgornje nadstropje), Ptuj (le zgornje nadstropje), Škofja Loka (skici pritličja in nadstro- pja), Knittelfeld, Leoben, Lipnica, Murau, Schwanberg, Novo mesto in Vipavski Križ.637 V nekaterih drugih slovenskih (tudi samostanskih) in evropskih arhivih pa so ohranjeni načrti oz. skice kapucinskih samostanov za: Celje,638 Maribor,639 633 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 25; Igor Žic, Kapucini i crkva Gospe Lurdske, v: Sušačka revija 18 (2010), št. 69, str. 33–39 (dalje: Žic, Kapucini i crkva). Več o novi cerkvi Lurške gospe v: Olga Magaš, Gradnja kapucinske crkve Gospe Lurdske, v: Bernardin Nikola Škrivanić i njegovo vrijeme. Zbornik radova s Međunarodnog znanstvenog skupa o Bernardinu Škrivaniću, odrzanog u Rijeci 7.–9. lipnja 1996 (ur. Darko Deković), Rijeka 1997, str. 233–260 (dalje: Magaš, Gradnja kapucinske crkve); Radmila Matejčić, Kako čitati grad, Rijeka 2007, str. 255–260 (dalje: Matejčić, Kako čitati grad). 634 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 85–86. Več o samostanu v: Ivy Lentić-Kugli, Obnova kapucinskog samo- stana i crkve sv. Josipa u Karlobagu potkraj 18. stoljeća, v: Senjski zbornik 15 (1988), št. 1, str. 121–126 (dalje: Lentić-Kugli, Obno- va kapucinskog samostana); Eva Matijašević, Kapucinski samostan u Karlobagu (tipkopis seminarske naloge), Zagreb 1997–1998 (dalje: Matijašević, Kapucinski samostan); Bašnec, Dolazak kapucina, str. 251–294; Josip Grivić, Kapucini. Kapucinski samostan Sv. Josipa. Karlobag 1710.–2008., Karlobag 2008 (dalje: Grivić, Kapucini); Martelanc, Arhitektura kapucinskog samostana u Karloba- gu, str. 163–194. 635 Za več podatkov o samostanu gl. Rudolf Horvat, Povijest grada Varaždina, Varaždin 1993, str. 219 (dalje: Horvat, Povijest grada Varaždina); Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34; Mirko Kemiveš, Dolazak kapucina u Varaždin i znameniti kapucini tijekom 300 godina varaždinskog samostana, v: Radovi Zavoda za znanstveni rad Varaždin 12/13 (2001), str. 123–146 (dalje: Kemiveš, Dolazak kapucina u Varaždin). 636 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov, str. 78. O slikah, ki se hranijo v hrvaških kapucinskih samostanih, je obširno pisala Josipa Alviž v doktorski disertaciji: Josipa Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća u kapucinskim crkvama i samostanima u Hrvatskoj (tipkopis doktorske disertacije), Zagreb 2015 (dalje: Alviž: Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća). 637 SI ASKP, Zbirka načrtov. 638 Zgodovinski arhiv Celje (SI ZAC), SI_ZAC/0008, Okrožni urad Celje, a. š. 118, sig. 962a,b. 639 Pokrajinski arhiv Maribor (SI PAM), SI_PAM/1806/001/00078-00079; Österreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hofkammerar- chiv (AT-OeStA/FHKA) SUS KS, Rb-597, Minoritenkloster zu Marburg (ehem. Kapuzinerkloster). Kapucinska arhitektura vplivnih območij 159 Kranj,640 Novo mesto,641 Škofjo Loko,642 Krško,643 Ljubljano,644 Varaždin,645 Karlobag,646 Tamsweg,647 Gradec (sv. Anton)648 in Leoben.649 Večina jih je nasta- la, ko je bil samostan prezidan, nekaj pa jih prikazuje prvotno zasnovo samo- stanskih kompleksov, ki vsi po vrsti spadajo v beneško-tirolski tip. 3.5.1 Tipična kapucinska arhitektura v nekdanji Štajerski kapucinski provinci650 Kapucinske cerkve te province so bile orientirane proti vsem štirim stra- nem neba.651 Razvidno pa je, da so nekoliko prednosti dajali cerkvenim fasa- dam, ki so bile orientirane proti vzhodu oz. jugovzhodu. Cerkev je bila v tem primeru orientirana proti zahodu oz. severozahodu ter je stala na severni oz. severovzhodni strani kompleksa, samostanski trakti so se nanjo pripenjali na njeni južni strani. Tako so bili obrnjeni proti soncu in so se izognili severne- mu oz. severovzhodnemu vetru, ki je v tem geografskem prostoru tudi najbolj pogost.652 640 Arhivu Republike Slovenije (SI AS), SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/18-22; Nadškofijski arhiv Ljubljana (SI NŠAL), nčr Aus, fasc. 3, fare, Kranj – bivša kapucinska. 641 SI NŠAL, nčr Aus, fasc. 5, fare, Novo mesto – kap. c.; SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/18-22; AT AMW, Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten), AZ7661 (Mappe 78, Umschlag 13, Nr. 1), Rudolfswert (S.H.S.) (Krain) jugoslav. Rodolfovo vor 1865: Neustadtl, ehemaliges Kapuzinerkloster: Grundrisse, 2. H. 18. Jh. 642 SI NŠAL, nčr Aus, fasc. 4, fare, Škofja Loka – kap. c.; Arhiv kapucinskega samostana v Škofji Loki (SI AKSŠL), Tloris kapucinske cerkve v Škofji Loki iz leta 1915 za leseni pod; Načrt pritličja in nadstropja pred prenovo leta 1987, avtor Karl Gržan (novinec); Načrt pritličja kapucinskega samostana v Škofji Loki iz leta 2012, avtor arhitekt Anton Mlakar. 643 Arhiv kapucinskega samostana v Krškem (SI AKSK), Načrt krškega kapucinskega samostana; ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. 644 AT AMW, Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten) von Laibacher Bauten, AZ5232-5234 (Mappe 78, Umschlag 7, Nr. 13–15), Kapuzinerkloster (zur Demolierung). Situationspläne mit Teil der Stadt u. Fassaden aussicht. gy. v. Franz Xaver Deschmann unter Leitung des pwv. Bauinspektors Sinn, 3.5.1816. 645 Arhiv Provincijalata Hrvatske kapucinske provincije (HR APHKP), Tlocrt kapucinskoga samostana u Varaždinu. 646 Magyar Nemzeti Levéltár (HU MNL), HU-MNL-OL-C-71-Dep. Eccl. Cleri saec.-1795-20-10, fol. 2. 647 AT PAKI, Kocher, Die Kapuziner und ihre Zeit. 648 AT AMW, AAZ7684-7685 (Mappe 3, Umschlag 17, Nr. 1–3), Graz, Narrenhaus, Pläne zur Umgestaltung des Kapuzinerklosters in ein Narrenhaus, Grundrisse 2. H. 18. Jh.; AT StLA, Pläne Steiermark, B 94, Mappe 8, Nr. 143/1–2, Plan des hiesigen Irren Hauses zu Graz, 1822. 649 AT StLA, Pläne Steiermark, B 93, Mappe 1, Nr. 2, Kapuzinerkloster zu Leoben. 650 Reški kapucini so se naselili v nekdanji avguštinski samostan, radgonski pa v nekdanji samostan avguštinskih kanonikov. Že obstoječi arhitekturi je bila dodana cerkev v Schwanbergu, nekdanja plemiška rezidenca pa je bila preurejena v samostan v Irdningu. Ker so samostani omenjenih krajev netipični za kapucinski red, jih v obravnavani analizi ne upoštevam. Izjema sta le cerkveni stavbi v Schwanbergu in Irdningu. 651 Orientacije vseh cerkva ni bilo mogoče opredeliti, zato se analiza naslanja na 22 primerov. 652 Cerkve v Gradcu (sv. Anton), Varaždinu, Volšperku, Lipnici in Krškem so bile s fasado obrnjene proti vzhodu, v Hartbergu, Knittel- feldu, Karlobagu, Novem mestu in na Ptuju pa proti jugovzhodu. Vsem so bili samostanski trakti pridani na južni strani, le graški kapucinski samostan sv. Antona je bil cerkvi pridan na njeni severni stranici. Tradicionalno orientacijo cerkve proti vzhodu so imele kapucinske cerkve v Mariboru, Tamswegu in Beljaku, samostan je bil cerkvi pridan na njeni južni strani. Samostani v krajih Cmurek, Murau, Celovec, Ljubljana in Škofja Loka so s fasado gledali proti jugu; prva dva sta imela samostanske trakte na vzhodni strani, zadnji trije na zahodni strani cerkve. Graški samostan sv. Janeza Krstnika ima fasado orientirano proti jugozahodni stranici neba; samostan je cerkvi pridan na jugovzhodni strani. Cerkvene fasade v krajih Irdning, Vipavski Križ in Celje gledajo proti seve- ru; prva dva imata bivalni del samostana zahodno od cerkve, Celje pa vzhodno od nje. 160 Tanja Martelanc Cerkve sledijo ustaljenemu beneško-tirolskemu tipu. Prevladujejo banja- sto obokani cerkveni prostori s sosvodnicami ali brez njih,653 stranske kapele so lahko banjasto ali pa križnogrebenasto obokane. Odprtine za zračenje cer- kvenega prostora v stropu cerkvene ladje t. i. Heiliggeistloch, ki jih omenja že p. Antonio da Pordenone, so v nekaterih cerkvah še vedno vidne, npr. v Lipnici, Hartbergu, Schwanbergu, Volšperku idr. Večina cerkva je prvotno imela le eno pravokotno stransko kapelo, pozneje so dodali še eno ali dve stranski kapeli. Ti- ste, ki so bile grajene kot kopije Sante Case, so bile precej večje od prvotnih, npr. v Schwanbergu.654 Dva prehoda na prezbiterijski strani, ki se za oltarno steno združita v enega in predstavljata eno izmed glavnih karakteristik beneško-ti- rolskega tipa kapucinske cerkve, sta upodobljena na čisto vsakem od ohranje- nih načrtov ter še vedno vidna v ohranjenih cerkvah. Zakristija ni manjkala ob nobenem molitvenem koru. Ohranila so se tudi lepo kovana vrata, ki zakristi- jo varujejo pred nepridipravi in ognjem, npr. v Škofji Loki in Volšperku. Pod cerkveno ladjo, navadno pred prezbiterijem, na sredini ladje ali pa pod eno od stranskih kapel so uredili obokano grobnico, ki je bila včasih dostopna tudi z zunanje strani; lepo ohranjena je v Irdningu. Večina samostanov je imela poleg cerkve še tri enonadstropne bivalne trakte.655 Blizu vhoda v samostan so bile vedno sobe za obiskovalce, nekatere ogrevane. Obhodni hodniki so na začetku sloneli na pravokotnih slopih in so bili odprti. Streha obhodnega hodnika v Karlobagu je pultasta, vidni so nosilni leseni tramovi, drugod so hodniki banjasto ali pa križnogrebenasto obokani. Refektorij je bil bodisi v zahodnem, jugozahodnem ali južnem krilu, kot npr. ti- sti v Varaždinu. Tako je predvidel tudi beneški pisec traktata. Poleg njega je bila točilnica s stopnicami, ki so vodile v kletne prostore. Ponekod so se ohranila tudi kamnita korita, kjer so pomivali posodje, npr. v Karlobagu. Na drugi stra- ni refektorija so bili kuhinjski prostori s kaminom, ki je bil večinoma izzidan, najdejo se tudi zasnove, kjer kaminska kuhinja ni bila izzidana, kljub temu pa je imela prostostoječe ognjišče in nad njim napo, ki je ujela dim in ga odvedla v 653 Le cerkve v Ljubljani, Varaždinu in Škofji Loki so imele oz. imajo križnogrebenast obok. 654 Kopije Sante Case so bile v Novem mestu, Kranju, Murauu, Schwanbergu in Lipnici. Loretski Materi Božji pa so bile posvečene stranske kapele v Celju, Škofji Loki, Celovcu, Hartbergu, Brucku na Muri in Knittelfeldu ter cerkvi v Krminu in Tamswegu. Nekatere so bile zgrajene v baroku, druge pozneje, njihov patrocinij pa se je včasih ponekod tudi spremenil, tako da so danes nekatere od njih posvečene Lurdski Materi Božji. Gl. poglavje1.3.2 Politika in vera v času reformacije in rekatolizacije. 655 Celjski kapucinski samostan na začetku še ni imel v celoti zgrajenega severnega trakta. Ta je bil dodan pozneje. Več o tem gl. po- glavje: 4.2 Celjski kapucinski samostan. Prav tako je bil šele ob koncu 17. stoletja nadzidan severni trakt celovškega kapucinskega samostana, prim. Fräss-Ehrfeld, 350 Jahre Kapuziner in Klagenfurt, str. 16. Samostana v Murauu in Ljubljani sta imela glede na načrte v pritličju štiri trakte, Murau v nadstropju le tri, medtem ko upodobitve ljubljanskega kapucinskega samostana kažejo v nadstropju vsaj delno izgrajene vse štiri trakte, gl. 4.1 Nekdanji ljubljanski kapucinski samostan. Ljubljanskemu, mariborskemu, lipniškemu, novomeškemu, škofjeloškemu (in morda še kateremu) samostanu so pozneje znatno podaljšali eno od kril. Poseben je tudi že zgoraj omenjeni svetokriški kapucinski samostan, ki je imel prvotno en sam trakt. Več o njem v: 4.5 Svetokriški kapucin- ski samostan. Kapucinska arhitektura vplivnih območij 161 dimno cev. Navadno so bile v severnem traktu drvarnica, razne shrambe ter v nekaterih primerih tudi pralnica. V gornje nadstropje sta povečini vodili dve stopnišči, in sicer ob molitve- nem koru in kuhinjskih prostorih, včasih pa najdemo na načrtih vrisano še eno stopnišče, ki je pripeljalo do sob za bolne brate. Dormitorio doppio je bil vedno nad refektorijem, celice navadno niso gledale proti severu, vendar opazimo tudi nekaj izjem.656 Spomnimo, da je Antonio da Pordenone dovoljeval spremembo dormitoria semplice v dormitorio doppio, kjer je bilo to potrebno.657 Večina dor- mitorijev je bila pozneje močno prezidanih, eden bolje ohranjenih je npr. tisti v Karlobagu. Odprtine beneficiuma so še vedno vidne v Karlobagu, Varaždinu, Škofji Loki, Celju in Irdningu, pred zadnjo večjo prenovo konec 20. stoletja pa so bile ohranjene tudi v Vipavskem Križu. Sanitarije skupaj s sobo, kjer se je z oblek otresalo bolhe, so bile navadno nameščene v izzidanem vogalu samosta- na. Knjižnica, sobe za goste in soba, kjer se je zbiralo oblačila, so bile v zgornjem nadstropju. Poleg tega najdemo tam tudi bolniške sobe s hišno kapelo, ki jih Antonio da Pordenone na načrtih iz leta 1607 ni upodobil, najdemo pa jih na načrtih, ki so hranjeni v Benetkah. Samostanskega kompleksa se navadno niso držala gospodarska poslopja, npr. razni hlevi, shrambe vrtnega orodja in živil, cvetličnjaki itd. V podaljšku enega od traktov, ki je bil povečini pritličen, pa lahko najdemo drvarnico, npr. v Leobnu in Škofji Loki. Na samostanskem vrtu so kapucini gojili sadje in zele- njavo. Obstaja celo nekaj samostanov, kjer je bil samostanski vrt terasasto ure- jen, npr. v Vipavskem Križu, Celovcu in Hartbergu. Včasih so si na vrtu uredili tudi eremitorij, npr. v Vipavskem Križu in Škofji Loki, ali vrtno kapelico, npr. v Ljubljani658 in Karlobagu. V Radgoni in Ljubljani so bile ob samostanu zgrajene tudi posebne lope, v katere so spravljali vse potrebno za pasijonske procesije, v Ljubljani pa poleg tega še lekarna.659 Cerkvene fasade so zgrajene v skladu s pravili, ki jih je zapisal beneški ka- pucin. Vse so bile zelo preproste, v osi so imele pravokoten portal, nad njim je bilo okroglo okno.660 V večini primerov so bile večje pravokotne, lahko pa tudi zgoraj polkrožno zaključene odprtine levo in desno od okroglega okna, manjše okrogle odprtine pa najdemo v trikotnem zaključku. Med portalom in rozeto so bile v nekaterih primerih tudi niše za fresko. Naklon strehe je bil največkrat strm, le samostana v Vipavskem Križu in Trstu imata nekoliko položnejšo 656 Npr. v Cmureku, Irdningu, Celju, Krškem, Vipavskem Križu, Škofji Loki in Ljubljani, vendar ne izključujem možnosti, da so bile proti severu obrnjene naknadno. 657 AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 2v. 658 Gl. opis nekdanjega ljubljanskega kapucinskega samostana v: 4.1 Nekdanji ljubljanski kapucinski samostan. 659 Kurahs, Augustiner Eremiten und Kapuziner, str. 122–123; za ljubljanski kapucinski samostan pa več v: 4.1 Nekdanji ljubljanski kapucinski samostan. 660 Svetokriški kapucinski samostan ima termalno okno, vendar dvomim, da je prvotno, karlobaški samostan pa nišo s kipom. 162 Tanja Martelanc streho. Izjemen je karlobaški samostan z enokapnico, ki je bil opisan že zgoraj. Prvotni zvoniki so se dvigali nad molitvenim korom. Bili so preprosti štiriogla- ti stolpi z leseno piramidalno streho. Izjemna sta že prej omenjena zvonika v Vipavskem Križu in Karlobagu, morda tudi tisti v Trstu. Zunanje fasade samo- stanov so brez posebnosti. Tu pa tam deli nadstropje od pritličja le pravokoten, nekoliko izzidan pas, krasijo pa jih naslikane sončne ure. Tako zunanjščina kot notranjščina samostana sta zelo skromni, brez od- večnih arhitekturnih detajlov. Nekoliko bolj bogato so poudarjene le slavoločne odprtine, ki vodijo iz cerkvene ladje v prezbiterij ali pa v stransko kapelo. V več primerih deli obok od cerkvenih sten preprost trakasto oblikovan zidec. Znana je zasnova le enega hospica, in sicer tistega v Tamswegu na Salzbur- škem. Zgrajen je bil v obliki črke L. V južnem traktu so bili refektorij in celice nad njim. Na zahodni strani so bile sobe za sprejemanje vernikov.661 Ker so bile mere kapucinom izredno pomembne, je potrebno pod drob- nogled vzeti nekaj pomembnejših prostorov v samostanskem kompleksu ter njihovo dolžino in širino primerjati s predlaganimi merami, zapisanimi v ka- pucinskih konstitucijah in traktatu p. Antonia da Pordenone.662 Vzporejati je treba molitveni kor kot najpomembnejši prostor v samostanskem kompleksu, ki povezuje sakralni del z bivalnim in se proporcionalno povečuje s številom celic v dormitoriju, cerkveno ladjo in refektorij, ki se prav tako večata glede na številčnost samostanske družine, stransko kapelo, katere mere so bile zapisane v traktatu, ter širino hodnika v dormitoriju in velikost navadne celice; mere slednjih dveh so bile uzakonjene v konstitucijah, beneški kapucin pa jih je pri snovanju traktata do potankosti upošteval.663 Kapucinski samostani nekdanje Štajerske kapucinske province so bili po- večini nekoliko manjši: 10 jih je imelo do 20 celic, 21 do 30 celic, samostana v Gradcu (Sv. Anton) s 40 in samostan v Ljubljani z 48 celicami sta bila med večji- mi v provinci, vendar moramo upoštevati, da sta najverjetneje toliko celic štela šele po razširitvah. Zato meri molitveni kor v večini primerov od 20 do 25 dlani v širino in 20 do 26 dlani v dolžino, kot je Antonio da Pordenone predvidel za samostane, kjer domujejo maloštevilne samostanske družine.664 Molitveni kor se 661 Heitzmann, Kirchen, Kloster, Kapuziner, str. 465. 662 Prikazana primerjava ne želi do centimetra natančno vzporejati idealnih mer, navedenih v konstitucijah in traktatu, ter realnih mer, uporabljenih v praksi, ampak želi predvsem opozoriti na dejstvo, da je v obeh primerih šlo za specifičen kanon v proporcih posameznih prostorov. Na ujemanje prostorskih dimenzij med karlobaškim in ptujskim kapucinskim samostanom ter med me- rami, ki jih je predlagal p. Antonio da Pordenone, sem opozorila že v člankih: Martelanc, Arhitektura kapucinskog samostana u Karlobagu, str. 188; Martelanc, Arhitekturni traktat beneškega kapucina str. 31–56. 663 Dimenzije nekaterih prostorov v samostanu iz ohranjenih načrtov niso razvidne. Prav tako so nekateri samostani tako prezidani, da so le-te težje določljive. Zato proporci nekaterih samostanskih hiš v sledeči analizi niso bili upoštevani. 664 Za primerjavo gl. tudi načrte v: AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre. Izjeme so npr. Kranj in Karlobag, ki sta bila zelo majhna samostana (prvi z merami molitvenega kora ok. 16 × 25 dlani, drugi ok. 16 × 21 dlani), Celje, ki ima rahlo ožji kor (ok. 18 × 26 dlani), Maribor in Schwanberg z zelo ozkima in dolgima koroma (prvi ok. 16 × 30 dlani, drugi ok. 17 × 31 dlani) ter Škofja Loka, Kapucinska arhitektura vplivnih območij 163 v veliki večini primerov proporcionalno veča, če se veča število celic v dormito- riju. Večina cerkvenih ladij meri od 33 do 38 dlani v širino in od 66 do 76 dlani v dolžino, njihova dolžina pa je dvakratnik širine, kot je zapisano tudi v traktatu beneškega kapucina.665 Stranske kapele, če le niso kopije svete hiše, so največkrat kvadratne, s stranicami v izmeri od 14 do 22 dlani.666 Refektorij meri od 23 do 26 dlani v širino in od 45 do 60 dlani v dolžino, kot predlaga tudi beneški avtor. Dimenzije refektorija se tudi v resnici usklajujejo z dimenzijami dormitorija nad njim.667 Širina hodnika v dormitoriju znaša od 5 do 7 dlani,668 mere prvotne ce- lice, če je bilo le-te mogoče izmeriti, pa ne prekoračijo zaukazanih 9 × 9 dlani. Kot zanimivost naj izpostavim, da so bili v zidovih škofjeloškega kapucin- skega samostana, tako cerkve kot tudi bivalnega dela, med nedavno prenovo najdeni leseni tramovi,669 ki jih Antonio da Pordenone predlaga za gradnjo cer- kvene stavbe, saj naj bi bolje utrdili zgradbo, ki je bila nato obokana.670 Zaradi tipične beneško-tirolske tlorisne zasnove, nekaterih praktičnih re- šitev ter proporcionalnega upoštevanja predpisanih mer lahko nedvomno do- kažemo, da so kapucini nekdanje Štajerske kapucinske province dobro poznali tip kapucinske redovne hiše, ki je bil predstavljen v traktatu beneškega kapucina Antonia da Pordenone. Žal pa za območje nekdanje Štajerske kapucinske pro- vince nimamo ohranjenih prepisov traktata, tudi arhivski viri molčijo o nepo- sredni povezavi med samostani na naših tleh in traktatom beneškega kapucina. Daleč najboljši približek navodilom za gradnjo samostana sta opis preuredi- tve hospica v Tamswegu v regularni samostan (Priloga) in opis gradnje varaždin- skega kapucinskega samostana. Prvi je bil sestavljen leta 1677, njegova avtorja pa sta najverjetneje fabricierija štajerske province, br. Florencijan in Jožef iz Ponna.671 Leoben in Irdning z nekoliko daljšimi kori (prvi ok. 22 × 29 dlani, drugi ok. 22 × 28 dlani in tretji ok. 22 × 34 dlani). Kakorkoli, odklon 4 dlani (okrog 1 m) je pravzaprav za tisti čas nekaj čisto običajnega. 665 Na načrtih traktata iz leta 1607 merijo cerkvene ladje 33 × 66, 34 × 68, 37 × 74, 38 × 76 ali 40 × 80 dlani, kar popolnoma ustreza dolžini in širini cerkvene ladje večine samostanov nekdanje Štajerske kapucinske province. Le ladje v Knittelfeldu, Škofji Loki, Irdningu, Leobnu in Varaždinu merijo več ali enako kot 38 dlani v širino in več ali enako kot 80 dlani v dolžino (prva ok. 39 × 85 dlani, druga ok. 40 × 80 dlani, tretja ok. 41 × 87 dlani, četrta ok. 38 × 84 dlani, zadnja ok. 38 × 84 dlani). Načrte za izredno velike cerkve najdemo v izvodih traktata p. Antonia da Pordenone, ki sta bila napisana v 20. letih 17. stoletja. Zanimivo je, da so bile vse zgoraj omenjene cerkve, katerih molitveni kori prav tako nekoliko izstopajo po velikosti, zgrajene ob koncu 17. ali v začetku 18. stoletja, ko je gradbena vnema v provinci dosegla svoj višek in tudi že počasi usihala. P. Metod Benedik meni, da je bilo tako, ker so leta 1658 na provincijskem kapitlju dovolili v cerkvi spovedovati svetne osebe, prim. Benedik, Kapucini na Slo- venskem, str. 58–59. Zato so se cerkve morale tudi povečati, da so lahko sprejele večje število vernikov. Tri obravnavane cerkve pa imajo manjše cerkvene ladje. Gre za že prej omenjeni manjši samostan v Karlobagu (ok. 31 × 56 dlani), cerkev v Schwanbergu, ki je bila dodana že obstoječi stavbi (ok. 31 × 69 dlani) ter cerkev v Mariboru (ok. 31 × 61 dlani). 666 Naj spomnim, da naj bi glede na napotke Antonia da Pordenone idealna stranska kapela merila 18 × 18 dlani. 667 Refektorija nekdanjega samostana na Ptuju, ki je meril le 24 × 32 dlani, in samostana v Karlobagu, ki meri 37 × 55 dlani, sta manjša. Vendar je potrebno vedeti, da sta bila oba samostana zgrajena za maloštevilno kapucinsko skupnost. 668 Konstitucije zapovedujejo 6 dlani. 669 Za podatke se najlepše zahvaljujem p. Metodu Benediku. 670 Za več o tem gl. 2. poglavje. 671 Več o br. Florencijanu in Jožefu iz Ponna v naslednjem poglavju. 164 Tanja Martelanc Opis predelave je tudi dobra podlaga za oris glavnih značilnosti kapucinskih sa- mostanov te province. Opis gradnje varaždinskega kapucinskega samostana (De- signatio Fabricae) se hrani v samostanskem arhivu v Varaždinu.672 V njem je po- drobno navedeno, kako naj zgradijo varaždinsko cerkev in samostan:673 Cerkev naj bo posvečena Presveti Trojici. Dolga naj bo 84 dlani, široka 38 in naj bo srednje visoka. Ima naj dva vhoda, enega na fasadni steni in drugega stranskega. Cerkvi naj bosta pridani dve stranski kapeli z dvema oltarjema; ve- liki oltar naj bo v prezbiteriju, stranski pa prislonjen na epistelsko stran slavo- ločne stene. Na evangelijski strani naj bo prižnica. Pod stranskima kapelama naj bosta dve kripti. Poleg tega naj ima cerkev štiri oratorije: dva poleg prezbiterija, enega poleg prve stranske kapele in enega v dormitoriju. V cerkvi naj bo sedem spovednic: dve v zadnjem delu cerkve, štiri v stranskih kapelah in ena v oratori- ju poleg prve stranske kapele. Molitveni kor naj bo tako velik, da lahko v njem moli devet redovnikov. Refektorij naj bo dolg 58 in visok 14 dlani.674 Na dvorišču naj bo cisterna, samostan pa mora imeti še 2 sobi za goste (foresteria) in šolsko sobo, ki naj bo pod sobami za bolne brate. V nadstropje naj vodijo 3 stopnišča; tisto ob koru naj bo široko 6 dlani, tisti ob kuhinji in ob bolniških sobah pa 5 dlani. Samostan naj ima 28 celic, 4 infermerije z eno kapelo, ki naj ima dve okni. Infermerije naj bodo dolge 15 dlani. V eni od njih naj se uredi tudi knjižnica. Sobi za otepanje bolh naj bosta dve itd. Zanimivo je tudi to, da se je v istem arhivu ohranil tudi nerealizirani osnu- tek varaždinskega samostana, ki predvideva, da bi bilo samostansko poslopje cerkvi pridano na njeni desni strani, medtem ko je na realiziranem načrtu samostan cerkvi pridan na njeni levi. Gre namreč za zrcalno sliko identičnih samostanskih zasnov. Take podvojitve pa smo srečali že v zgoraj omenjenem traktatu beneškega kapucina. Čeprav ne moremo dokazati neposredne povezave med samostani, ki so bili zgrajeni v nekdanji Štajerski kapucinski provinci, in traktatom beneškega kapucina, je jasno, da se je kapucinska gradbena tradicija beneškega in tirolske- ga prostora poznega 16. in zgodnjega 17. stoletja prenesla v samostansko arhi- tekturo nekdanje štajerske province. 672 HR AKSV, reg. oz. A1, Pro Memoria Introductionis PP. Capucinorum et Aedificationis Conventus in hac Lib. Reg. Var. Civitate Anno roparatae Salutis 1699, fol. 45–48. 673 Opis gradnje je predstavil že p. Mirko Kemiveš: Kemiveš, Dolazak kapucina u Varaždin, str. 129. Glede na podpise so ga brez dvoma pripravili taisti kapucini, ki so se podpisali tudi pod ohranjeni načrt samostana, ki se hrani v provincijskem arhivu Hrvaške kapucinske province. Gre namreč za štiri fabricierije Štajerske kapucinske province: p. Antona iz Kranja, duhovnika in definitorja, p. Gabrijela iz Cmureka, definitorja, p. Samuela iz Salzburga, definitorja, ter p. Florencijana iz Ponna, laika. Slednji je dokazano načrtoval gradnjo varaždinskega samostana, prim. Kemiveš, Dolazak kapucina u Varaždin, str. 130, srečali pa ga bomo tudi pri zasnovah in prezidavah nekaterih drugih kapucinskih samostanov Štajerske kapucinske province, npr. v Ljubljani, Vipavskem Križu, na Ptuju, v Tamswegu idr. 674 Naj pripomnim, da konstitucije zapovedujejo višino 12 dlani. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 165 4 PREGLED ARHITEKTURE KAPUCINSKEGA REDA NA SLOVENSKEM V nadaljevanju sledi podrobna predstavitev posameznih samostanov, ki danes ležijo znotraj meja Republike Slovenije. Na podlagi zbranih podatkov pa sta v naslednjem poglavju pridana detajlna analiza in ovrednotenje kapucinske arhitekture na Slovenskem. Samostani so predstavljeni po enotni shemi, ki se deloma zgleduje po opi- su, ki je navadno uporabljen pri pripravi kataloške enote. Na začetku so po ali- nejah izpostavljeni glavni podatki, in sicer: ■ datum blagoslovitve temeljnega kamna, ■ datum posvetitve cerkve, ■ navedba njenega patrocinija, ■ čas gradnje, ■ ime in priimek laičnega gradbenika in redovnega nadzornika, če sta znana, ■ datum morebitne razpustitve samostana ter ■ kratek oris današnjega stanja. Temu sledi podrobnejši opis samostanskega kompleksa. Najprej sta na kratko predstavljena zgodovina gradnje od položitve temeljnega kamna naprej, našteti so najpomembnejši dobrotniki in datum dokončanja samostanskega kompleksa. Nekaj besed je namenjenih tudi vpetosti kapucinske družine, njeni pastoralni, socialni ter še kateri dejavnosti v mestu in širšem okolju: Opis si sledi po naslednjem vrstnem redu: ■ predzgodovina gradnje: S tem sta mišljena predvsem obdobje, ko so se kapucini odločili, da bodo v določenem kraju zgradili samostan, in čas, ko so se v kraju mudili in izbirali primerno mesto za gradnjo; ■ potek gradnje od položitve temeljnega kamna naprej: Navedene so na- slednje etape, če jih je bilo mogoče datirati: kdaj so kapucini del samo- stana zgradili, kdaj so se vanj vselili in uvedli klavzuro, kdaj so dokon- čali opremljanje samostana itd.; ■ najpomembnejši dobrotniki: Vedno je navedeno tudi, v kateri literatu- ri lahko najdemo seznam vseh dobrotnikov, če je le-ta znan; ■ datum dokončanja gradnje: Največkrat se kot datum dokončanja sa- mostanskega kompleksa šteje datum posvetitve cerkve, včasih pa je iz arhivskih virov in literature razvidno, da je bil samostan dokončan že kako leto poprej, preden je bila cerkev uradno posvečena, v nekaterih primerih pa tudi pozneje; 166 Tanja Martelanc ■ vpetost kapucinske družine v mesto in širše okolje: Gre le za kratek oris kapucinske dejavnosti v določenem kraju. Važnejša literatura, ki obravnava to vprašanje, je navedena v opombi. Če je v samostanu deloval pomembnejši kapucin, sta njegovo življenje in delo na kratko predstavljena. Nadalje so podrobno osvetljeni historična lokacija samostana v okviru na- selja in morebiten kratek opis vpliva na urbanistični razvoj tega dela kraja ter prvotna zasnova kapucinskega samostanskega kompleksa, ki je opisana, v koli- kor jo je mogoče rekonstruirati na podlagi ohranjenih arhivskih listin, starejših vedut, fotografij in načrtov ter primerjave z drugimi ohranjenimi kapucinskimi domovanji. Opis si sledi po naslednjem vrstnem redu: ■ tlorisna zasnova cerkve, ■ tlorisna zasnova pritličja bivalnih traktov samostana, ■ tlorisna zasnova nadstropja bivalnih traktov samostana, ■ tlorisna zasnova kletnih prostorov, ■ opis cerkvene fasade, ■ opis prvotnega zvonika, ■ opis stranskih fasad cerkve in samostana, ■ opis notranjščine cerkvene stavbe, ■ opis nekaterih pomembnejših prostorov v samostanu, npr. atrij, refek- torij, knjižnica itd., ■ predstavitev prvotne opreme cerkve in samostana675 ter ■ oris samostanskega vrta. Sledita podrobnejša predstavitev poznejših prezidav ali dozidav in naved- ba nakupa oz. pridobitve pomembnejše opreme do ukinitve samostana v času jožefinskih reform ali francoske okupacije slovenskega ozemlja. Če pa redovna hiša takrat ni bila razpuščena, opis teče do leta 1809 (nastanek Ilirskih provinc). V nadaljevanju so opisane le najbolj izstopajoče gradbene faze, ki bolje osvetljujejo do danes ohranjeno arhitekturno zasnovo in hkrati pričajo o njeni prvotni izvedbi. Poznejši posegi so dokumentirani tudi z morebitnimi ohranje- nimi načrti in upodobitvami.676 Na kratko je omenjena tudi usoda ukinjenih samostanov. Na koncu so navedeni še seznami načrtov, skic, upodobitev in ohranje- nih fotografij samostana, ki so bili uporabljeni pri opisu dotičnega samostana 675 Celotno premično opremo bi bilo na tem mestu nemogoče detajlno predstaviti, njen podroben opis pa tudi ne spada v okvire raziskave in ne bi bistveno pripomogel k boljšemu razumevanju same kapucinske arhitekture. Zato je ob kratkem orisu glavnih podob, predvsem glavne podobe na velikem oltarju in v stranskih oltarjih, v sprotni opombi vedno napotilo na dodatno, za to tematiko relevantno literaturo. 676 Ker se raziskava omejuje na kapucinsko arhitekturo na Slovenskem do nastanka Ilirskih provinc, so poznejši gradbeni posegi le obrobno predstavljeni oz. so izpostavljene le zelo izstopajoče gradbene faze. V dodatni literaturi, ki je navedena v opombah, pa je mogoče najti podrobnejši opis gradbenega dogajanja od začetka 19. stoletja do današnjih dni. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 167 s citatom oz. natančno lokacijo hrambe. Zaradi omejitve števila ilustracij v pri- čujoči razpravi ni objavljeno celotno slikovno gradivo, ki je pod to točko na- vedeno, vendar le tisto, ki je po presoji avtorice najbolj pomembno, oz. tisto, ki je hranjeno v arhivih in zato bralcu težje dosegljivo. Slednje je opredeljeno z okrajšavo sl. in zaporedno številko ilustracije. Celotno slikovno gradivo pa je razvrščeno po naslednjem vrstnem redu: ■ katastri oz. mape, ki pomagajo locirati kapucinski samostan znotraj naselja, ■ ohranjeni načrti, narisi in skice po kronološkem zaporedju,677 ■ starejše vedute kraja in fotografije ter ■ med raziskavo posnete fotografije, ki prikazujejo fasade cerkve in sa- mostana, notranjščino, samostanski vrt in pomembnejša umetniška dela. 4.1 Nekdanji ljubljanski kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 25. aprila 1607, cerkev sv. Janeza Evangelista posvečena 31. avgusta 1608 Gradnja: 1607–1608 Laični gradbenik: Giovanni Battista Donino Redovni nadzornik: p. Damaščan iz Benetk Razpustitev: 1809 Stanje: porušen, ohranjen le obod samostanskega vodnjaka, del gospodarskih poslopij ob južnem samostanskem zidu je bil med letoma 2009 in 2011 arheološko raziskan Kratka zgodovina Kapucini naj bi v Ljubljano prišli leta 1606.678 Tega leta so se na kapitlju na Dunaju odločili, da bodo v Ljubljani postavili samostan, zato so tja poslali p. Damaščana iz Benetk in p. Bertranda iz Vidma, da sta izbrala primerno lokacijo in pripravila vse potrebno, da se je gradnja samostana lahko začela. Temeljni kamen je 25. aprila 1607 položil ljubljanski škof Tomaž Hren.679 Postavitev nove redovne postojanke je nadziral p. Damaščan, po predloženih načrtih pa jo je 677 Če pa je več načrtov oz. narisov istega datuma, se začenja s kletnimi prostori, nato s pritličjem, nadstropjem in mansardo ter na koncu še s stranskimi pogledi na samostan. 678 Po drugih podatkih pa naj bi se bili prvi kapucini v Ljubljani mudili že dve ali celo štiri leta poprej. Glede nejasnosti glede datuma prihoda in položitve temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani gl. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 342; Bene- dik, Kapucini na Slovenskem, str. 23. 679 Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol 1, 128–353, za leta 1606–1611, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 10 (1988), str. 18, 59–61 (dalje: Benedik, Iz protokolov, 1988). Hrenova pridiga, ki jo je imel ob tej priložnosti, je podrobneje obrav- navana v: Visočnik, Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna, str. 59–74. 168 Tanja Martelanc gradil Giovanni Battista Donino.680 Stavbišče je daroval nadvojvoda Ferdinand II.681 Cerkev sv. Janeza Evangelista je bila posvečena 31. avgusta 1608.682 Ljubljanski kapucini so bili znani kot dobri spovedniki in pridigarji. Poleg tega so skrbeli za bolne in umirajoče ter revne, veliko časa so namenili po- življanju vere med ljudmi, posebno še s prirejanjem pasijonskih procesij683 in 40-urnim čaščenjem Najsvetejšega. Miloščino so nabirali tako v mestu kot tudi po okoliških krajih.684 Opis prvotnega stanja685 Na prostoru kapucinskega samostana se je poprej raztezal vicedomski vrt. Samostan so zgradili tik ob južnih mestnih vratih, zunaj mestnega obzidja, tj. na današnjem Kongresnem trgu.686 Samostanski vrt je bil ograjen z zidom in 680 Stavbarska družina Donino izvira iz severne Italije. Konec 16. in v prvi polovici 17. stoletja so njeni člani delovali na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. V Ljubljani jih je zaposloval predvsem škof Tomaž Hren. Giovanni Battista (tudi Hans, Johannes Baptista, Suan ali Zuan) de Donino je bil od leta 1605 škofov stavbenik. Poleg kapucinskega samostana v Ljubljani je zgradil tudi cerkev sv. Marjete v Gornjem Gradu, Hrenovo kapelo v stari ljubljanski stolnici, med letoma 1611 in 1614 pa je prezidal njen zvonik. Umrl je leta 1615 oz. 1616. Več o njem v: Lubej, Donino, str. 557–558. Več podatkov o honorarjih, ki jih je Donino prejel od škofa Hrena za gradnjo kapucinskega samostana, je iz arhivskih virov Nadškofijskega arhiva v Ljubljani zbral: Golia, Regeste Škofijskega arhiva v Ljubljani 1, str. 179. 681 Gradnjo je podpiral tudi ljubljanski škof Tomaž Hren, ki je kapucinom kupil zvon, v Benetkah izdelan tabernakelj, dve oltarni menzi in oltarno sliko beneškega umetnika Jacopa Palme ml. Stanovi so primaknili 1500 gld., mestni svet pa je leta 1608 za zidavo samostanskega poslopja in cerkve podaril kamnite klesance in opeko. Gradnja se je nadaljevala s podporo darov kranjskih deželnih stanov, pozneje pa z zbiranjem miloščine ne le v mestu, ampak tudi na podeželju. Samostan so gradili celo z globami, ki so jih morali plačevati protestantje. Stroški gradnje so znašali 1345 fl. in 40 kr., prim. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 342; Golia, Regeste škofijskega arhiva v Ljubljani 1, str. 179; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 72–75; Žabota, Nastanek, razvoj in usoda trga, str. 6. Za mašne ustanove gl. Jože Maček, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri. Urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in v Avstrijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Celje 2005, str. 350 (dalje: Maček, Mašne in svetne ustanove). 682 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI_ZAL_LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 47, a. e. 452, Ivan Vrhovnik, Zatrte cerkve in kapele; Andreas Marian a Ss.S. Fiedler, Austria Sacra. Oesterreichische Hierarchie und Monasteriologie. Geschichte der ganzen ös- terreichischen, weltlichen und klösterlichen Klerisey beyderlei Geschlechts. Aus den Sammlungen Josephs Wendt v/on/ Wendenthal 3, zv. 5, Wien 1783, str. 175–176 (dalje: Fiedler, Austria Sacra); Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 231–233; Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 342–343; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 72–73; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 73–84; Blaž Resman, Cerkvena arhitektura Hrenove dobe v Ljubljanski škofiji (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 1977, str. 17 (dalje: Resman, Cerkvena arhitektura); Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 72–75; I frati cappuccini 4, str. 1432–1433, 1436–1437, 1442–1445; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 23–24. 683 Več o tem v: Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 348–349; Metod Benedik, Škofjeloški pasijon. 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000 v: Liturgia theologia prima. Zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Kranjc, Jože Faga- nel), Ljubljana-Celje 2008, str. 415–429 (dalje: Benedik, Škofjeloški pasijon). 684 Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 350; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 73; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 24. 685 Za opis kapucinske cerkve v Ljubljani gl. tudi Resman, Cerkvena arhitektura, str. 17–19. 686 V bližini naj bi v preteklosti stal avguštinski samostan sv. Martina, ki je bil v času turških vpadov uničen, prim. Golia, Regeste ško- fijskega arhiva 2, str. 260. Kapucinska cerkev pa naj bi idejno nadomestila v turških obleganjih podrto cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je nekoč prav tako stala v predmestju Ljubljane, prim. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 342, zato tudi ne preseneča, da sta bila na podobi velikega oltarja kapucinske cerkve naslikana prav sv. Martin in sv. Janez Krstnik, narediti pa jo je dal sam škof Hren. Podroben opis lokacije kapucinskega samostana v Ljubljani v: France Stele, Valvasorjeva Ljubljana, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 9 (1928), str. 82 (dalje: Stele, Valvasorjeva Ljubljana). Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 169 je tvoril skoraj pravilen pravokotnik. Na zahodu je segal vse tja do današnje Slovenske ceste. Cerkev (sl. 12) je bila orientirana proti severu. Imela je eno pravokotno ladjo s pravokotno desno stransko kapelo, ob vhodu v cerkev.687 Ladji je sledil pravokoten prezbiterij, ki je bil ožji od ladje, temu pa molitveni kor, ki je bil enako širok kot prezbiterij, vendar nekoliko daljši. Ob prezbiteriju sta bila ora- torija, desno od molitvenega kora pa sta bili majhna umivalnica in pravokotna zakristija. Iz načrtov, ki jih hranijo v grafični zbirki dunajskega muzeja Alber- tina, izrisani pa so bili leta 1816,688 je razvidno, da sta bila cerkev in stranska kapela križnogrebenasto obokani. Ladja je bila razdeljena na tri pole, enako tudi prezbiterij skupaj z molitvenim korom, kapele so bile enopolne.689 Cerkev je imela tudi eno ali več grobnic.690 Samostansko poslopje je bilo na cerkev pripeto severozahodno od moli- tvenega kora. Z vsemi štirimi trakti je zamejevalo pravokoten atrij z okroglim vodnjakom na sredini, vendar vzhodni trakt ni bil v celoti izgrajen. Izgrajen je bil le obhodni hodnik. V pritličju so bile levo od cerkve sobe za obiskovalce s pečjo, morda dodane tudi naknadno, v nadstropju je bil še en oratorij, najverje- tneje za laike oz. za pomembnejše obiskovalce cerkve, poleg njega pa soba brez točne navedbe namembnosti. Dolg hodnik vzdolž cerkvene ladje je povezoval te prostore s samostanskim atrijem. Zasnova pritličja žal ni znana, vendar lah- ko na podlagi analogij z drugimi kapucinskimi samostani domnevamo, da sta bila v južnem traktu najverjetneje refektorij in točilnica, v zahodnem traktu kuhinjski prostori z izzidano kaminsko kuhinjo, v severnem pa najverjetneje drvarnica in razne shrambe. Vzhodni trakt so glede na načrte zasedali knjižnica 687 SI ASKP, Materiale pro Chronica I. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 23. – Archiv Provinciae Illyri- cae. Ab anno 1600 – 1700. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj, Škofja Loka 2001, str. 12 (dalje: SI ASKP, Materiale pro Chronica I.). 688 Na načrte me je prijazno opozoril dr. Jure Volčjak, za kar se mu na tem mestu lepo zahvaljujem. 689 Nace Šumi trdi, da naj bi bila cerkvena notranjščina členjena s pilastri in kvečjemu oprogami, vendar tega iz ohranjenih načrtov ne moremo potrditi, pa tudi glede na primerjave z drugimi ohranjenimi kapucinskimi cerkvami na naših tleh je to malo verjetno. Prav tako meni, da kapucinske cerkve navadno niso imele stranskih kapel, kar pa sploh ne drži, saj vemo, da so kapucinske cerkve v srednjeevropskem prostoru praviloma imele vsaj eno stransko kapelo, prim. Nace Šumi, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 28–29 (dalje: Šumi, Arhitektura XVII. stoletja). 690 Grobar cerkve sv. Krištofa naj bi po razpustitvi samostana iz redovne cerkve izkopal posmrtne ostanke ter jih prepeljal k Sv. Krištofu, prim. SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana: splošna mestna registratura, šk. 394 (fasc. 238), fol. 263r; Ivan Vrhovec, Die wohllobl. Landesfürstl. Hauptstadt Laibach, Ljubljana 1886, str. 195 (dalje: Vrhovec, Die wohllobl. Landesfürstl. Hauptstadt); isti, Kako in kdaj so nam uredili ljubljansko „Zvezdo“, v: Ljubljanski zvon (LZ) 6 (1886), št. 5, str. 274 (dalje: Vrhovec, Kako in kdaj). Bar- bara Žabota omenja pokopališče okoli cerkve, vendar navedbe iz zbranih podatkov ne moremo potrditi, prim. Žabota, Nastanek, razvoj in usoda trga, str. 7. 170 Tanja Martelanc in šolski prostori,691 v prizidku severnega trakta, ki se je raztezal proti vzhodu, pa so bile morda sanitarije.692 V nadstropje sta po ustaljeni navadi vodili dve stopnišči, ob molitvenem koru in ob kuhinjskih prostorih. Prvotno je dormitorio doppio zasedal južni in zahodni trakt z okoli 30 celicami, v severnem pa je bil, z ozirom na zapis ob načrtu, dormitorio semplice. V slednjem so bile na začetku najverjetneje sobe za bolne člane skupnosti in sobe za goste, po analogiji z drugimi samostani pa moramo tu iskati tudi sobo, kjer so zbirali oblačila. V delu vzhodnega trakta sta bili dve večji ogrevani sobi brez navedene namembnosti, morda pa tudi zgoraj omenjene sobe za bolne ali goste. V prizidku severnega trakta so bili sanitarni prostori z dvema sobama za otepanje bolh z oblek. Na južni strani samostanskega kompleksa je bil vhod v ograjen prostor pred cerkvijo (sl. 13), do katerega so vodile stopnice.693 Pred vhodom v samostan je stal križ z arma Christi. Na začetku kapucinska cerkev še ni imela pokritega nadstreška, njena fasada je bila preprosta. V osi je imela polkrožno zaključen portal, do katerega so vodile stopnice, ter večje okroglo okno nad njim. Levo in desno od portala sta bili nekoliko više še dve pravokotni zgoraj polkrožno za- ključeni okni, tri manjše okrogle odprtine pa so bile v trikotnem timpanonu.694 Dvokapna streha cerkve se je, vsaj v 19. stoletju, zaključila na čop. Na stranskih cerkvenih fasadah so bila visoko pod streho nameščena preprosta okna, na fa- sadah kapel pa so bile vidne pravokotne zgoraj polkrožno zaključene odprtine. Nad molitvenim korom je bil kamnit strešni stolpič s piramidalno streho in križem na vrhu, predrt z odprtinami na vseh štirih straneh.695 Samostanski kompleks je bil enonadstropen ter arhitekturno neizrazit. Predirale so ga preproste pravokotne odprtine. Na starejših upodobitvah so vi- dne izzidana kaminska kuhinja ter druge kaminske cevi. Pokrit je bil s preprosto 691 Na načrtu iz leta 1669, ki ga hrani Arhiv Slovenske kapucinske province (sl. 12), so namreč v nadstropju navedene sobe, ki so bile nameščene nad knjižnico in šolo. Samostan je bil od samega začetka študijska hiša, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 24, zato je moral imeti tudi študijske prostore. 692 Valvasor omenja tudi veliko dvorano, kjer naj bi se kapucini zbirali, prim. Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske 11, Ljubljana 2009, str. 695 (dalje: Valvasor, Čast in slava). Glede na to, da v kapucinskih samostanih niso imeli kapiteljske dvora- ne, pa tudi večji prostori niso bili v navadi, je omenjeni prostor težko locirati. Morda je Valvasor z večjo dvorano mislil refektorij, kjer so se navadno kapucini zbirali in kjer so se sestajali na kapitljih. 693 Levo in desno od cerkvene fasade je bil zid, tako da zunanji obiskovalci niso mogli prosto vstopati na samostanski vrt. 694 Morda je bila med portalom in velikim okroglim oknom še niša za fresko (gl.: Risba nekdanje ljubljanske kapucinske cerkve in samostanskega vrta, avtor risar škofa Hrena, morda celo sam Hren, Pontifikalni protokol ljubljanskega škofa, hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, risba, 1628–1629 (objavljeno v: Lavrič, Kapucinska cerkev). 695 Tomaž Hren je dan pred posvetitvijo cerkve blagoslovil tudi dva zvonova, ki sta visela v zvoniku, prim. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 343. Na upodobitvi Aloisa Schaffenratha iz ok. leta 1817 (sl. 13) je višina zvonika najverjetneje pretirana. Realnejša se zdi upodobitev Antoniette Macowitz, ki je skorajda desetletje mlajša; gl.: Kapucinski samostan, avtor Antonietta Macowitz, gvaš, 1826, hrani Narodni muzej v Ljubljani; objavljeno v: Stopar, Ljubljanske vedute, str. 106. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 171 dvokapnico. Atrij samostana je imel v pritličju lesen hodnik s pultno streho;696 sodeč po upodobitvah je slonel na pravokotnih slopih ter je bil delno odprt.697 Samostan je bil obdan z zidom, ki je zamejeval samostanski vrt. V južnem samostanskem zidu je bil še en večji prehod, najverjetneje za vozove, ki je iz trga vodil na vrt. Levo od pokritega vhoda v cerkev je stalo pritlično pravoko- tno poslopje, mogoče tudi le nadstrešek, katerega namembnost ni znana.698 Ne- koliko zahodneje so bila ob južnem samostanskem zidu pritlična gospodarska poslopja, ki so glede na izsledke arheoloških izkopavanj najverjetneje služila lekarniški dejavnosti.699 V jugozahodnem vogalu vrta je bila vrtna kapelica,700 ob zahodni stranici pa je bilo še eno preprosto pravokotno poslopje. Vrt je bil razdeljen na dva dela, jugozahodnega in severovzhodnega, med njima je bil severno od samostanskega poslopja zid s prehodom. Vrt je bil urejen v gredice, kjer so gojili zelenjavo, zasajena so bila tudi sadna in okrasna drevesa. Desno od molitvenega kora pa je bil glede na načrt iz Arhiva Slovenske kapucinske province (sl. 12) rožni vrt. Prvotno je imela cerkev dva oltarja, velikega in stranskega v kapeli. Tron velikega oltarja je zasedala slika Matere Božje s svetniki, delo Jacopa Palme ml. (1547–1628) (sl. 14),701 ob straneh pa sliki sv. Bonaventure in sv. Ludvika Tou- louškega, ki naj bi bili delo Carla Ridolfija (1594–1658).702 Stranska kapela je bila posvečena Preblaženi Devici Mariji, od leta 1624 jo je krasila ikonografsko 696 Prim. Stele, Valvasorjeva Ljubljana, str. 82. 697 Več podatkov o vedutah Ljubljane, na katerih je vidna tudi kapucinska cerkev skupaj s samostanom v: Janez Veider, 3 ljubljanske cerkve, ki jih je posvetil in narisal Tomaž Hren, v: Rast. Mesečnik za versko vzgojo (RMVV) 1 (1945), št. 2, str. 44–45 (dalje: Veider, 3 ljubljanske cerkve); Podobe Ljubljane. Razstava v Mestni galeriji Ljubljana, maj–julij 1988, Ljubljana 1988, str. 6–8 (dalje: Podobe Ljubljane); Branko Korošec, Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, str. 36, 47, 59 (dalje: Korošec, Ljubljana skozi stoletja); Milan Batista in Leon Jerovec, Podobe Valvasorjeve Ljubljane, Ljubljana 1992 (dalje: Batista in Jerovec, Podobe Valvasorjeve Ljubljane); Ivan Stopar, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 21, 58–59, 106 (dalje: Stopar, Ljubl- janske vedute). 698 Ob samostanu sta bili nekdaj knjigoveznica in delavnica za izdelovanje sukna za habite, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 24, po nekaterih podatkih pa naj bi bilo nekdaj na vrtu tudi poslopje, kjer so shranjevali vse, kar so kapucini potrebovali za pasijonsko procesijo po Ljubljani, prim. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 349–350. 699 Prim. Martin Horvat, Od grobišča do garaže, Arheološka izkopavanja, Kongresni trg 2009–2011 Ljubljana, 21. 3. 2013: https:// www.youtube.com/watch?v=aALN2fxlnts; zapis z dne 10. 11. 2015. 700 Sestavljala sta ju nižji in ožji vhod v kapelico z zvončnico na fasadi, ki je gledala proti severu, in nekoliko večji in višji pravokoten prostor proti jugu. Oba sta bila prekrita z dvokapnico. 701 Kot zanimivost naj dodam, da je Jacopo Palma ml. slikal tudi za kapucinsko samostansko cerkev v kraju Macerata, prim. Santa- relli, Oggetti d‘arte nelle chiese, str. 247, 280. Ana Lavrič tako pravilno domneva, da je škof Hren s Palmo ml. najverjetneje prišel v stik kar preko kapucinov samih, prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 74. 702 Več o podobah v: Janez Veider, Slike v uršulinskem samostanu v Ljubljani, v: Zbornik za umetnostno zgodovino 20 (1944), str. 100 (dalje: Veider, Slike v uršulinskem samostanu); Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 73–74; Federico Zeri in Ksenja Rozman, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk [Narodna galerija, Ljubljana, 14. april–4. julij 1993] [katalog razstavljenih del], Ljubljana 1993, str. 32–35 (dalje: Zeri in Rozman, Evropski slikarji); Ana Lavrič, Kapucinska cerkev sv. Janeza Evangelista, v: Pot po baročni Ljublja- ni, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012, dostopno na internetni strani: http://barok.zrc-sazu.si/spomeniki/janez; zapis z dne: 10. 11. 2015 (dalje: Lavrič, Kapucinska cerkev). 172 Tanja Martelanc zanimiva podoba Kamenjane Matere Božje, imenovana tudi Refugium pecca- torum (Pribežališče grešnikov), ki so jo v času hudih kug nosili v sprevodu po mestu.703 Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1626 so kapucini iz mestne opekarne dobili opeko in strešnike704 in dve leti zatem je bila dozidana še druga stranska kapela sv. Janeza Krstnika, ki je stala bliže zakristiji kot prva in je bila glede na ohranjene načrte po velikosti enaka prvi ter prav tako križnogrebenasto obokana. Posvetil jo je škof Tomaž Hren. Stroške gradnje je pokril Janez Krstnik Jager pl. Lebenstein.705 Njegovemu patronu je bila kapela tudi posvečena. Med tema dvema kapelama je na načrtu iz leta 1669 (sl. 12) vrisan prostor, kjer so nekoč izdelovali hostije. V letih 1640, 1646 in 1660 so kapucini iz mestne opekarne vzeli kar nekaj opeke in strešnikov,706 vendar iz ohranjenih virov in načrtov ni razvidno, kaj naj bi z njimi pozidali oz. prekrili. V Arhivu Slovenske kapucinske province v Ljubljani je ohranjen že omenjeni načrt zgornjega nadstropja iz leta 1669 (sl. 12), ki je nastal, ko je bil severni trakt zgornjega nadstropja iz dormitoria semplice, kjer so bile bolniške sobe, spremenjen v dormitorio doppio s celicami in sobo za spravljanje jaslič- nih figuric,707 zahodni trakt pa je bil znatno podaljšan proti severu. V njem so uredili sobo za spravljanje oblek, osem večjih sob za bolne člane skupnosti s hišno kapelo, knjižnico, ki je bila v skrajnem severozahodnem vogalu, in sa- nitarije skupaj s sobo za otepanje bolh, ki so bile v skrajnem severovzhodnem vogalu. Bolniške sobe so ogrevali s pečmi po dve in dve skupaj. Samostan je od 703 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 12; Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK), Ms 1207, mapa 82, Vrhovnik Ivan, IV. 6. Gradivo za cerkveno zgodovino, Gradivo za zgodovino samostanskih redov v Sloveniji, Kapucini; Viktor Steska, Kranjska Ma- rijina božja pota pred 200 leti, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 9 (1899), št. 4, str. 124 (dalje: Steska, Kranjska Marijina božja pota); Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 209; Metoda Kemperl, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje 2011, str. 106, 209 (dalje: Kemperl, Romanja in romarske cerkve). Ivan Vrhovnik domneva, da je kapela Matere Božje identična s kapelo sv. Krvi, prim. Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 343, 348. Trditev je zelo verjetna, saj je bila v njej podoba krvaveče Matere Božje. Ana Lavrič pa meni, da je bil blaženi Devici Mariji posvečen oltar v molitvenem koru samostanske cerkve, prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 74, vendar oltarji v molitvenem koru v kapucinski arhitek- turi niso bili v navadi. Lahko je bila s podobo Device Marije poslikana lesena oltarna pregrada na strani molitvenega kora oz. je na njej visela njena podoba, vendar za to domnevo nimamo dovolj arhivskih podatkov. Poleg tega je gradnjo kapele sv. Krvi datirala do leta 1624, ko so tja vstavili omenjeno čaščeno podobo, prim. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 74, vendar je iz načrta iz leta 1669 (sl. 12) jasno razvidno, da je kapucinska cerkev takrat imela le dve stranski kapeli. Tisto, ki je bila enkrat poimenovana kot kapela Preblažene Device Marije, drugič pa kot kapela sv. Krvi, ter kapelo, posvečeno sv. Janezu Krstniku. Več o njej gl. v nadaljevanju. 704 1700 kosov opek in 13.650 strešnikov, prim. SI_ZAL_LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, a. e. 683, Vladislav Fa- bjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, Ljubljana 1940–43, 5. del: Kapucinsko predmestje (dalje: SI_ZAL_LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, a. e. 683, Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš). 705 Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 343; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 283. 706 Leta 1640 9200 opek in 5000 strešnikov, leta 1646 pa 14.200 opek in 1660 2000 strešnikov, prim. SI_ZAL_LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov, t. e. 77, a. e. 683, Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. 707 Na načrtu je navedena kot Stanzia per le cose del presepio. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 173 takrat dalje imel kar 48 celic ter osem bolniških sob in je bil največji v nekdanji Štajerski kapucinski provinci.708 Načrt prezidave je najverjetneje izrisal kapu- cin Florencijan iz Ponna, ki se je pod načrt skupaj z drugimi fabricieriji tudi podpisal.709 Leta 1695 so med dvema že obstoječima stranskima kapelama postavili še kapelo bl. Feliksa Kantališkega, ki je bila glede na načrte iz grafične zbirke du- najskega muzeja Albertina710 po velikosti in obokavanju skorajda enaka (rahlo ožja) kot prvi dve. Posvetil jo je knezoškof Žiga Krištof pl. Herberstein. Podobo svetnika je leta 1712 naslikal Janez Jurij Remb (1648–1716).711 Na načrtu iz leta 1816, ki se hrani v grafični zbirki dunajskega muzeja Al- bertina, je razvidno, da je od trga južno pred samostanskim zidom do vhodnega portala cerkve nekoč vodil pokrit nadstrešek, ki je slonel na pravokotnih slopih. Prav tako je ob zakristiji v smeri proti vzhodu vidno pritlično poslopje, ki je bilo najverjetneje dodano po letu 1669. Vzhodno od samostanskih traktov so vrisani pravokotni tlorisi več prostorov, vendar je njihova namembnost zaradi pomanjkanja podatkov nedoločljiva. Slikarska oprema nekdanjega kapucinskega samostana v Ljubljani je bila precej bogata. Nekaj oljnih podob danes hranijo ljubljanske uršulinke.712 Leta 1663 se v virih omenja posvetitev privilegiranega oltarja na epistelski strani s čudodelno podobo Device Marije, ki naj bi krvavela.713 Ta je bila, kot smo ome- nili že zgoraj, prvotno v eni od stranskih kapel. Morda pa so podobo naknadno prenesli na slavoločno steno, da je bila vidna takoj ob vstopu v cerkev. Na levi slavoločni steni je bila prižnica. Kapucini so podpirali tudi čaščenje milostne podobe Marije Tolažnice ža- lostnih. Kopiji te podobe je v Bariju leta 1727 našel neki kapucin in ju podaril Habsburžanom, ti pa eno dunajski kapucinski cerkvi. V Ljubljano je podoba 708 Prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 23. 709 Prim. podpis Florentiano da Pona, Laico z oznakami prostorov v samostanu na načrtu. Florencijan iz Ponna, ki je naredil tudi načrt za ljubljansko stolnico, naj bi se ok. leta 1700 še enkrat mudil v Ljubljani in po nekaterih podatkih popravljal samostan, prim. Janez Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 226 (dalje: Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve). Vendar iz virov ni razvidno, kakšna popra- vila so se takrat vršila. Več o kapucinu Florencijanu iz Ponna pa v nadaljevanju. 710 Gl. načrt pritličja, nadstropja in naris fasade ljubljanskega kapucinskega samostana tik pred rušitvijo leta 1816; hrani: AMW, Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten) von Laibacher Bauten, AZ5232-5234 (Mappe 78, Umschlag 7, Nr. 13–15), Kapuzinerkloster (zur Demolierung). Situationspläne mit Teil der Stadt u. Fassaden aussicht. gy. v. Franz Xaver Deschmann unter Leitung des pwv. Bauinspektors Sinn, 3. 5. 1816. 711 Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 350; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 284. 712 Več o podobah iz nekdanjega kapucinskega samostana, ki so danes hranjene v ljubljanskem uršulinskem samostanu, v: Veider, Slike v uršulinskem samostanu, str. 98–136; Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143. 713 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 50; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 232–233. Stranski oltar je bil glede na načrte (sl. 12) od ladje ločen z leseno ograjo, ki je ločevala tudi ladjo od prezbiterija. 174 Tanja Martelanc prišla po zaobljubi nekega moškega iz spremstva cesarja Karla VI., ki se je leta 1728 mudil v glavnem mestu.714 Samostan po razpustu Leta 1809, v času francoske vlade, je guverner Ilirskih provinc general Au- guste Frédéric Louis Viesse de Marmont (1774–1852) kapucine pozval, da sa- mostan zapustijo. Naslednje leto so samostan spremenili v kasarno, cerkev pa v konjski hlev. Ko so Francozi zapustili Ljubljano, so poslopje samostana upo- rabljali kot vojaško skladišče, ki je bilo leta 1817 prodano na dražbi. Leta 1821 je bilo območje, kjer je nekoč stal kapucinski samostan, preurejeno v park Zvezda, današnji Kongresni trg.715 Ohranil se je le obod nekdanjega samostanskega vo- dnjaka.716 Pred nedavnim pa so bili ob arheoloških izkopavanjih ob nekdanjem zahodnem samostanskem zidu odkriti ostanki poslopja in steklenih posodic, ki so se najverjetneje uporabljale v lekarniški dejavnosti.717 Kapucini so se leta 1941 zopet vrnili v Ljubljano in si v Štepanji vasi uredili nov dom.718 Načrti ■ Načrt Ljubljane, avtor Janez Dizma Florijančič, Ducatus Carnioliae ta- bula chorographica …, 1744; povzeto po: Korošec, Ljubljana skozi sto- letja, str. 53. ■ Načrt nadstropja ljubljanskega kapucinskega samostana ob predelavi leta 1669, avtor br. Florencijan iz Ponna; hrani: SI ASKP, Zbirka načr- tov, Ljubljanski kapucinski samostan (sl. 12). ■ Načrt pritličja, nadstropja in naris fasade ljubljanskega kapucinskega samostana tik pred rušitvijo leta 1816; hrani: AMW, Architektursam- mlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten) von Laibacher Bauten, AZ5232-5234 (Mappe 78, Umschlag 7, Nr. 13- 15), Kapuzinerkloster (zur Demolierung). Situationspläne mit Teil der Stadt u. Fassaden aussicht. gy. v. Franz Xaver Deschmann unter Lei- tung des pwv. Bauinspektors Sinn, 3. 5. 1816. 714 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 212; Ferdinand Šerbelj, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, Ljubljana 2011, str. 260–261 (dalje: Šerbelj, Oris poznobaročnega slikarstva); Lavrič, Kapucinska cerkev; Kemperl, Romanja in romarske cerkve, str. 112, 208–209. 715 Vrhovec, Die wohllobl. Landesfürstl. Hauptstadt, str. 193–199; Vrhovnik, Zatrte nekdanje cerkve, str. 351–352; Žabota, Nastanek, razvoj in usoda trga, str. 6–8; isti, Kongresni trg. Zgodovina prostora do razpada Avstro-Ogrske, Ljubljana 2011, str. 12–15 (dalje: Žabota, Kongresni trg). 716 Več o vodnjaku v: Jože Rus, Stari vodnjak v Zvezdi, v: Jutro. Dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (J) 21 (15. 12. 1940), št. 294, str. 9 (dalje: Rus, Stari vodnjak). 717 Arheološka izkopavanja na Kongresnem trgu so potekala med letoma 2009 in 2011 pod vodstvom Martina Horvata in Matjaža Novšaka. Prvemu se najlepše zahvaljujem za podatke glede arheoloških najdb. 718 Uradna internetna stran Slovenske kapucinske province, Bratje kapucini: https://www.kapucini.si/?id=178, zapis z dne: 10. 2. 2016. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 175 ■ Arheološka izkopavanja na območju Kongresnega trga, avtor Martin Horvat, 2011; hrani: Mestni muzej Ljubljana (MML), Dokumentacija o arheoloških izkopavanjih na območju Kongresnega trga, 2009–2011. Upodobitve ■ Risba nekdanje ljubljanske kapucinske cerkve in samostanskega vrta, avtor risar škofa Tomaža Hrena, morda celo sam Hren, Pontifikalni protokol ljubljanskega škofa, hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, risba, 1628–1629; objavljeno v: Lavrič, Kapucinska cerkev. ■ Nekdanja ljubljanska kapucinska cerkev in samostan, avtor Janez V. Valvasor, Gradivo za veliko veduto Ljubljane, hrani Bibliotheca Metro- politana, Zagreb, VZ XVII, 340, risba, 1665–1666; objavljeno v: Lavrič, Kapucinska cerkev. ■ Mala veduta Ljubljane, avtor Janez V. Valvasor, bakrorez, 1689; obja- vljeno v: Valvasor, Čast in slava, sl. 429. ■ Velika veduta Ljubljane, avtor Janez V. Valvasor (oz. Andrej Trost), Sla- va vojvodine Kranjske, bakrorez, 1689; objavljeno v: Lavrič, Kapucinska cerkev. ■ Veduta Ljubljane, avtor Giovanni Pieroni, risba, 1639; objavljeno v: Ko- rošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 36. ■ Kapucinski samostan v Ljubljani, avtor Alois Schaffenrath, kolorirana jedkanica, ok. 1817; hrani: SI ASKP, Zbirka starih grafik, Kapucinski samostan v Ljubljani, Alois Schaffenrath, ok. 1817 (sl. 13). ■ Kapucinski samostan, avtor Antonietta Macowitz, gvaš, 1826, hrani Na- rodni muzej v Ljubljani; objavljeno v: Stopar, Ljubljanske vedute, str. 106. ■ Mati Božja s svetniki, avtor Jacopo Palma ml., ok. leta 1608, nekdaj v velikem oltarju ljubljanske kapucinske cerkve, danes v ljubljanskem uršulinskem samostanu; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 14). 4.2 Celjski kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 25. oktobra 1609, cerkev sv. Cecilije posvečena 14. novembra 1615 Gradnja: 1609–1615 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: p. Martin iz Trevisa Stanje: cerkev v začetku 20. stoletja podaljšana, dodane tri stranske kapele, nova neobaročna fasada, preurejen prezbiterij in molitveni kor, samostansko poslopje v 20. 176 Tanja Martelanc stoletju razširjeno, celoten kompleks med letoma 2006 in 2009 popolnoma prenovljen, zadnja korenita preureditev potekala leta 2017 Kratka zgodovina V Celje, kjer je bil protestantizem nekdaj močno razširjen, so kapucini pri- šli na povabilo meščanov ter na željo nadvojvode Ferdinanda II., ki je novogra- dnjo odobril. P. Fortunat iz Verone, generalni komisar province, je prišel, da bi pripravil vse potrebno za gradnjo novega samostana. V ta namen je bogat me- ščan Zupanič (Suppanich tudi Supanischt) kapucinom podaril posest v bližini mesta. Temeljni kamen je 25. oktobra 1609 položil graški nuncij Janez Krstnik Salvago.719 Kdo je vodil gradnjo, ki naj bi se bila pričela dve leti pozneje, ni zna- no, dokončal pa jo je celjski gvardijan p. Martin iz Trevisa. Samostan so gradili iz miloščine prebivalcev.720 14. novembra 1615 je cerkev v čast sv. Ceciliji posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren, ki se je tudi osebno zavzel za zidavo samostana.721 Samostan se je vzdrževal z državnimi in plemiškimi darovi, velikodušni pa so bili do samostana tudi drugi dobrotniki.722 Celjski kapucini so pridigali in spovedovali tako v slovenščini kot tudi v nemščini, bili so dejavni v mestu in na podeželju, veliko protestantov so spreobrnili v katoliško vero. Leta 1906 je samostan postal provincialna hiša, kar je bil do ukinitve Štajerske kapucinske province leta 1921, do leta 1941 pa je bil tu tudi konvikt za bodoče patre.723 Opis prvotnega stanja Cerkev stoji na severnem pobočju Miklavškega hriba (Breg 18), na više ležečem izravnanem platoju, na desnem bregu Savinje. Nekdaj naj bi bilo tu gradišče, po ljudskem izročilu pa celo rojstna hiša sv. Maksimilijana. Samostan 719 Nekateri viri navajajo, da naj bi temeljni kamen za samostan posvetil škof Tomaž Hren leta 1611, vendar je mogoče, da je takrat položil temeljni kamen le za cerkev; gl. opombo p. Angela Kralja v: SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju. 1609–1899. Iz celjskih samostanskih arhivskih listin izpisal p. Friderik Inglič iz Stare Loke. Računalniško pripravil v letu 1996 p. Angel Kralj, s. l. 1996, str. 3 (dalje: SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju). 720 Leta 1611 naj bi celjski mestni svet za gradnjo samostana podaril 200 prevozov peska in kamna z vozovi, ki so bili nekdaj v lasti bolnišnice in občine. Že poprej pa je mestni svet kapucinom pomagal pri prevozu materiala za gradnjo, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 3. Prvotno so pri gradnji večinoma uporabljali kamen, za poznejše dograditve so se raje posluževali opeke, prim. Jože Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem (grad- beno-zgodovinski oris), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 64 (1993), št. 2, str. 146 (dalje: Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi). 721 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 2–5, 8–9; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 92–94; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 25–26; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 289–290; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 343–345; Metod Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije Celje, Celje 2015, str. 32–36 (dalje: Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije). 722 Seznam dobrotnikov in ustanov, ki so samostan vzdrževale, je objavljen v: Babič, Kapucinski samostan v Celju, str. 12–16. 723 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 74; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26; isti, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 52. Glede pastoralne in izobraževalne dejavnosti celjskih kapucinov v: Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 81–142. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 177 je v času gradnje stal zunaj mestnega obzidja, ob pomembni prometni poti, ki je povezovala Celje z Dolenjsko.724 Cerkev (sl. 15)725 je orientirana proti jugu. Njena ladja je pravokotna, sledita ji ožji pravokoten prezbiterij ter nekoč nekoliko daljši molitveni kor za njim. Cerkvena ladja je banjasto obokana in ima sosvodnice, prezbiterij in kor imata banjast obok; prezbiterij je imel nekdaj na desni strani eno sosvodnico. Desno od molitvenega kora sta bili zakristija, obokana s plitvo kupolo, in umivalni- ca, ki je bila prav tako obokana. Cerkev je na začetku imela eno, in sicer de- sno stransko kapelo, ki je bila pravokotna, njen obok pa na podlagi ohranjenih načrtov ni natančneje določljiv; morda je bil banjast. Med stransko kapelo in zakristijo je bil povezovalni hodnik v obliki na glavo obrnjene črke L. Levo od prezbiterija je bil manjši banjasto obokan oratorij. Ob molitvenem koru so bile stopnice, ki so vodile v nadstropje. Samostansko poslopje je cerkvi pridano na njeni levi, tj. vzhodni strani. Iz starejših vedut je razvidno, da na začetku samostan ni imel izgrajenega severne- ga trakta ali pa ta ni bil izgrajen v celoti,726 saj je levo od cerkvene fasade vidno le pritlično poslopje, najverjetneje portirnica oz. sobe za obiskovalce (posebno za reveže). Med severnim in vzhodnim traktom je bil prehod.727 Severozahodni vogal vzhodnega trakta se je v pritličju, kot kaže načrt, tudi diagonalno lomil, kar nakazuje, da je bil tu nekdaj zunanji vogal poslopja. Prav tako je na istem načrtu vidna prvotna zasnova severnega trakta, ki je v pritličju obsegal le vho- dni hodnik in en prostor. Zid namreč tam, kjer so pozneje prizidali prostore severnega trakta, tvori vogal. Središče samostana je predstavljal samostanski atrij z okroglim vodnjakom na sredi. Slonel je na kvadratnih slopih. Hodnik je na vogalih križno, drugod pa banjasto obokan. V južnem traktu je bila nekdaj točilnica s stopnicami, ki so vodile v obokane kletne prostore; ti so se delno raztezali tudi pod refektorijem (sl. 21), ki je točilnici sledil proti vzhodu. Refek- torij, kjer so ohranjene odprtine beneficiuma (sl. 22), je ogrevala peč, povezan pa je bil tudi s pomivalnico in kuhinjskimi prostori v vzhodnem traktu. Kuhinji je bila pridana izzidana kaminska kuhinja, sledila ji je shramba. V severovzho- 724 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 2; Jože Curk, Celje – urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, v: Celjski zbornik 8 (1963), št. 1, str. 5, 26 (dalje: Curk, Celje); Branko Goropevšek, Mesto v zgodovini, Celje v naši zavesti (prostorska širitev celjskega mesta do srede 19. stoletja), v: Pogled v urbanistični razvoj Celja, Celje 2004, str. 7–12 (dalje: Goropevšek, Mesto v zgodovini). 725 Načrt samostana iz leta 1839 je leta 2001 objavil že Gorazd Babič v svoji diplomski nalogi: Babič, Kapucinski samostan v Celju. 726 Gl. npr: Detajl vedute Celje z okolico, Johannes Hötzel (avtor originala iz leta 1750), J. v. Rainhofen (po originalu leta 1831), akvarelirana perorisba, hrani Pokrajinski muzej Celje, inv. št. VI-24; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 18, in detajl vedute Celje z okolico, Johannes Hötzel (avtor originala iz leta 1750), neznani kopist (po originalu leta 1853), akvarelirana pero- risba, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Ortsbildersammlung, Cilli GF 1; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 19. 727 Na to je opozoril že: Marijan Marolt, Dekanija Celje, Maribor 1931, str. 100–101 (dalje: Marolt, Dekanija Celje), povzela pa sta ga: Ivan Stopar, Stare celjske upodobitve, Celje 1980, str. 39–40 (dalje: Stopar, Stare celjske upodobitve); Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 146. 178 Tanja Martelanc dnem vogalu samostana so bile stopnice, ki so vodile v nadstropje. Tam sta bili mogoče nameščeni še kloaka in shramba. V nadstropju južnega in vzhodnega trakta so bile celice nanizane levo in desno od hodnika, med njimi so bile nedvomno tudi sobe za bolnike in goste. V prvem sta bili nekdaj tudi komuniteta (garderoba) in knjižnica. V vzhodnem traktu so bile najverjetneje sanitarije s sobo, kjer se je z oblačil otepalo bolhe. Od brega Savinje do cerkve še danes vodi pokrito stopnišče (sl. 19),728 na ograjenem in izravnanem platoju pred cerkvijo pa je nekdaj stal križ z orodji mučeništva. Prvotna fasada (sl. 17) je bila arhitekturno zelo preprosta. Imela je pravokoten portal, dve pokončni pravokotni okni na vsaki strani, v osi portala okroglo okno ter dve manjši okrogli odprtini v trikotnem čelu. Stranske fasa- de cerkve danes niso več vidne, sodeč po starejših upodobitvah729 pa so bile skromne, s pravokotnimi zgoraj polkrožno zaključenimi okenskimi odprtina- mi. Prav take je imela tudi zakristija. Stranska kapela je bila znatno višja od prehoda, ki vodi v zakristijo. Imela je trokapno streho, predirala so jo preprosta majhna okna. Hodnik med zakristijo in kapelo je imel tri pravokotna okna. Nad molitvenim korom je bil strešni stolpič s piramidalno streho. Fasade samo- stanskega poslopja so arhitekturno neizrazite, pod streho teče preprost venčni zidec.730 Cerkev nima bogate arhitekturne dekoracije. Preprost trakast venčni zi- dec ločuje steno od oboka in obteka celotno ladjo, prezbiterij in molitveni kor. Prvotno je bila cerkev prebeljena z apnom, kot je bila to navada v večini kapu- cinskih cerkva. Samostansko poslopje tudi ni bilo izrazito okrašeno. Zanimivo pa je, da so v vzhodnem traktu nadstropja odkrili sledove poslikave Prihoda sv. Duha iz 1. polovice 17. stoletja.731 Morda je bila poslikana kapela v bolniškem traktu ali pa oltarček na vrhu stopnišča dormitorija. Samostanski vrt je bil zamejen s samostanskim zidom, ki je tvoril pravo- kotnik. Vrt je bil urejen v pravokotne gredice. Na upodobitvah iz leta 1750732 je znotraj samostanskega zidu v severozahodnem vogalu vidno pritlično poslo- pje, katerega namembnost ni znana. Ali so bile v cerkvi grobnice, na podlagi zbranih podatkov ne moremo trditi. Kapucine so do leta 1784 pokopavali pred 728 Stopnice, ki vodijo do cerkve, so bile bržkone urejene že kmalu po dograditvi samostana, saj je leta 1636 v virih omenjena listina o na novo zgrajenih stopnicah, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 4. Te so bile leta 1826 temeljito obnovljene. Več o zgodovini stopnišča v: Babič, Kapucinski samostan v Celju, str. 34–36. 729 Gl. npr: Detajl vedute Celjska panorama z juga, avtor C. Waage, ok. leta 1865, litografija s tonskim tiskom, hrani Pokrajinski muzej Celje, inv. št. G VI-58a; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 78. 730 Prim. ZVKD OE Celje, Fotodokumentacija o celjskem kapucinskem samostanu. 731 Jože Curk, Topografsko gradivo I. Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Celje 1966, str. 29 (dalje: Curk, Topografsko gradivo). 732 Gl. seznam upodobitev na koncu podpoglavja. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 179 cerkvijo, od takrat dalje pa so jih morali k večnemu počitku položiti na poko- pališču pri cerkvi sv. Duha.733 Cerkvena oprema je bila nekdaj prav bogata.734 Škof Tomaž Hren je na- mreč 2. decembra 1613 na svoje stroške pri slikarju Matiji Plainerju naročil ol- tarno sliko zavetnice cerkve735 skupaj s stranskima tabelnima slikama, navadno nameščenima nad prehodoma v molitveni kor; žal se podobe niso ohranile.736 Poleg tega je kapucinom priskrbel v Benetkah kupljen pozlačen tabernakelj.737 Stranska kapela je bila posvečena Preblaženi Devici Mariji oz. Loretski Materi Božji,738 njena oprema pa se je porazgubila. Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1627 je slikar Krištof Weissmann, ki je s škofom Hrenom sodeloval tudi pri drugih naročilih, za kapucinsko cerkev naslikal dve platni. Eno od njih predstavlja zavetnico cerkve in danes krasi prezbiterijsko steno.739 Cerkev prvo- tno ni imela stranskih oltarjev prislonjenih na slavoločno steno. Šele leta 1699, ko je bila prižnica na stroške grofa Feliksa Ferdinanda pl. Thurna najverjetneje s slavoločne stene prenesena na sredino ladje,740 sta bila na slavoločno steno pridana dva lesena stranska oltarja (sl. 18). Posvečena sta bila Preblaženi Devici Mariji oz. Brezmadežni in sv. Valentinu ter sv. Antonu Padovanskemu in sv. Frančišku Asiškemu. Leta 1721 ju je posvetil ljubljanski knezoškof Viljem pl. Leslie.741 Severni trakt naj bi bil sodeč po ohranjenih upodobitvah najverjetneje nadzidan šele po letu 1750 oz. pred 1770 oz. 1780;742 veduta de Cerronija iz ok. leta 1750 ga kaže sicer kot že popolnoma izgrajenega, vendar pa je upodobi- tev zaradi poenostavitve manj pričevalna kot druge.743 Viri iz leta 1725 namreč 733 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 18. 734 Več o tem v: Marolt, Dekanija Celje, str. 104–108; Curk, Topografsko gradivo, str. 30–31. 735 Natančno je predpisal, kako naj slikar upodobi vsebino slike, razvrsti motive itd. Več o podobi, ki naj bi nekdaj krasila celjsko kapucinsko cerkev, v: SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 3; Marolt, Dekanija Celje, str. 104; Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 106–107. 736 Stari oltar, morda s Plainerjevo podobo, je bil leta 1853 prestavljen v molitveni kor, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 42. Po drugi svetovni vojni je požar v cerkvi uničil celotno oltarno steno, zato se omenjene podobe niso ohranile, prim. Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 53, 184. 737 Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 107. 738 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 5. 739 Več o problematiki atribucije in naročanja upodobitev za veliki oltar celjske kapucinske cerkve v: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa, str. 75, 106–107, 155–158, 235. 740 Več o obnovi in na novo izgotovljeni prižnici v: Babič, Kapucinski samostan v Celju, str. 38–39. 741 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 5–6. 742 Curk, Celje, str. 26; isti, Topografsko gradivo, str. 29; isti, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 146; Stopar, Stare celjske upodobitve, str. 39–40, 52–53. Gl. tudi seznam slikovnega gradiva ob koncu podpoglavja. 743 Stopar, Stare celjske upodobitve, str. 45. Za podatke o celjskih vedutah, na katerih je viden kapucinski samostan, gl. publikacijo Stopar, Stare celjske upodobitve, str. 34, 37–49, 52–57, 84, 130–131. 180 Tanja Martelanc govorijo, da je imel samostan 27 celic in štiri bolniške sobe,744 viri iz leta 1784 pa, da je bilo v samostanu 28 celic, 11 od njih ogrevanih, in pet celic za bolne brate.745 Torej je moralo priti do leta 1784 do prezidave oz. nadzidave zgornjega nad- stropja in s tem do povečanja števila prostorov. Tako so v nadstropju severne- ga trakta uredili infermerijo s petimi bolniškimi sobami, ozko hišno kapelo in lino s pogledom v cerkev. Severovzhodni vogal samostana je bil dodan pozneje, vendar ni znano, kdaj. Morda je bil v začetku le lesen in pritličen, potem pa so ga pozidali in nadzidali. Ohranjeni načrt iz leta 1839 (sl. 15) sicer ne kaže več pr- votne zasnove tega vogala, vendar je ta vsaj v obrisih določljiv. V pritličju so bili shramba za spravljanje povrtnin, soba za vrtno orodje, greznica, sanitarije in svinjski hlev, v nadstropju sanitarije, soba za otepanje bolh in še ena shramba. Leta 1799 se v virih omenja streha nad učilnico, ki je bila potrebna popra- vila.746 Njena lokacija ni znana. V času jožefinskih reform je samostanu grozila razpustitev, ker pa so se zanj zavzeli celjski duhovniki, je obstal.747 Samostan po letu 1809 Leta 1853 so podobo iz velikega oltarja prestavili v molitveni kor. Kipar Ja- nez Rangus je izdelal nov veliki oltar s tabernakljem iz orehovega lesa. Oltarno sliko je naredil slikar Jurij Miškovič,748 p. Metod Benedik pa domneva, da naj bi Miškovič le restavriral Weissmannovo sliko sv. Cecilije.749 Cerkvena notranjšči- na (sl. 18) je bila istega leta delno poslikana,750 v celoti pa pozneje, po nekaterih podatkih v 60. letih 19. stoletja,751 po drugih leta 1901, ko jo je v fresko tehniki poslikal akademski slikar Alojz Šubic (1865–1905).752 Stransko kapelo so leta 1856 povečali po načrtih gradbenika Nesta.753 Ta- krat je že stal pevski kor, saj so omenjene na novo zgrajene stopnice, ki so vodile 744 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 10; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 344. 745 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 43. 746 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 21. 747 Prav tam, str. 19. 748 Prav tam, str. 42. 749 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 38. Zanimiva je fotografija glavnega oltarja iz leta 1898 v arhivu Slovenske kapucinske province, na kateri je delno vidna podoba Marijinega kronanja skupaj z nebeščani, morda Miškovičevo delo, ali pa le slika, ki je v majniškem času zamenjala podobo sv. Cecilije in jo je leta 1868 kapucinom darovala baronica Burgeois, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 67. 750 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 43. 751 Marolt, Dekanija Celje, str. 102–103. 752 SI ASKP, Materiale pro Chronica V. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 26. – Archiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1850 – 1900. Additum etiam Materiale pro Chronica VI Nr. 27. – Archiv Provinciæ Illyricæ 1900 – 1908. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj, Škofja Loka 2004, str. 130 (dalje: SI ASKP, Materiale pro Chronica V.). 753 Na njen obok je Štefan Šubic naslikal motive iz lavretanskih litanij. Poleg tega je napravil še slike za stranske oltarje, in sicer Marijino podobo, sv. Frančiška Asiškega, sv. Antona Padovanskega in sv. Feliksa Kantališkega. Leta 1858 se omenjajo jaslice za veliki oltar, ki jih je prav tako naredil Štefan Šubic, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 44–47. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 181 nanj.754 Istega leta je bila postavljena še ena stranska kapela, in sicer sv. Marjete Kortonske, leto zatem pa še kapela sv. Maksimilijana.755 Ignaz Orožen prizidani kapeli, ki sta bili ob koncu 19. stoletja še vedno vidni, točneje locira: […] im Vorhofe der Klosterkirche zwei neue Kapellen erbaut, ostseitig die Kapelle s. Maxi- miliani, westseitig aber die Kapelle s. Margaritae Corton.756 V času od 1859 do 1860 se omenja gradnja oz. preureditev knjižničnega trakta, najverjetneje severnega. V pritličju so bile sanitarije in soba za posle, v nadstropju prav tako sanitarije in knjižnica.757 Kdaj so nadzidali obhodni ho- dnik na njegovi zahodni strani, na podlagi arhivskih virov ni znano, leta 1895 pa je že vrisan na načrtih.758 Leta 1867 so postavili še kapelo sv. Frančiška Asiškega, v kateri so se shajali tretjeredniki in bratovščina sv. Uršule, vendar na podlagi zbranih podatkov lo- kacije kapele ne moremo točneje opredeliti.759 Leta 1870 so na novo zgradili zvonik. Narejen je bil iz lesa in pokrit s kosi- trno streho.760 Najverjetneje ok. leta 1910 so njegovo kapo zamenjali z nekoliko baročneje naglašenim zaključkom, ki je ohranjen še danes.761 Istega leta oz. leto pozneje so cerkev na pobudo p. Donata Zupaniča in po načrtih Ivana Rozmana povečali. Dela je prevzel zidarski mojster Ferdinand Gologranc (sl. 16).762 Na zahodu so podrli prvotno stransko kapelo in ladji pridali tri nove. Prva je po- Avguštin Stegenšek zmotno navaja, da so tistega leta cerkvi prizidali stransko kapelo, prim. Avguštin Stegenšek, Povečane žu- pnijske cerkve, v: Ljubitelj krščanske umetnosti 1 (1914), str. 187 (dalje: Stegenšek, Povečane župnijske cerkve), saj je kapela že poprej obstajala, le razširili so jo. 754 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 44. 755 Prav tam, str. 44–45. 756 Cit. po: Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, str. 189. Nekateri avtorji menijo, da sta bili kapeli cerkvi prizidani na njeni desni strani, gl. npr. Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 52–53, vendar temu najverjetneje ni bilo tako. Tudi na načrtu predelave cerkve iz leta 1910 (sl. 16) je z rumeno barvo vrisana le prvotna stranska kapela Loretske Matere Božje. V Schlandersu na Južnem Tirolskem je pred cerkveno fasado prizidan predprostor, v katerem sta levo in desno dva manjša oltarja. Najverjetneje sta bili nekako tako prizidani tudi zgoraj omenjeni kapeli. 757 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 48. Gl. SI_ZAC/0023, Okrajni stavbni urad Celje, a. š. 1, sig. 30f. 758 Gl. SI_ZAC/1022, Zbirka načrtov, predalnik 8, sig. 76. 759 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 52. Marjan Marolt in drugi avtorji, ki ga povzemajo, navajajo, da naj bi leta 1867 cerkvi na desni prizidali dve pravokotni kapeli, in sicer sv. Frančiška Asiškega in sv. Uršule, prim. Marolt, Dekanija Celje, str. 101; Curk, Topografsko gradivo, str. 29; isti, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 146, čeprav kronika navaja le eno kapelo z enim oltarjem, posvečenim sv. Frančišku Asiškemu in sv. Uršuli. Za leto 1881 kronika omenja popravilo strehe nad Frančiškovo kapelo, saj je bila preveč položna in jo je meteorna voda stalno zamakala. Pri zidavi naj bi namreč mislili le na to, da je južna stran, kjer sneg manj zmrzuje […], cit. po: SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 69. Potemtakem ta kapela cerkvi ni mogla biti prizidana na njeni zahodni ali severni strani, ampak morebiti na južni, ali pa je šlo za samostoječo kapelo na samostanskem vrtu ali pa za kapelo znotraj samostanskega kompleksa. Za podatke o bratovščini sv. Uršule se najlepše zahvaljujem dr. Ani Lavrič. 760 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 54. 761 Stegenšek, Povečane župnijske cerkve, str. 188. 762 Prvotni načrt prezidave s podpisom Ferdinanda Gologranca je objavil že Stegenšek, gl. Stegenšek, Povečane župnijske cerkve, str. 187, hrani pa se v: SI_ZAC/0024, Mestna občina Celje, sig. SI_ZAC/0024/002/022/001/00058, a. š. 111. Objavljenega najdemo tudi v: Franci Lazarini, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889–1922) (tipkopis doktorske disertacije), Ljubljana 2012, str. 289 (dalje: Lazarini, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije). 182 Tanja Martelanc svečena Lurški Materi Božji in je nekoliko manjša od drugih dveh ter banjasto obokana. Pred njo je manjši banjasto obokan hodnik. Drugi dve stranski kapeli, posvečeni Srcu Jezusovemu oz. Mariji Marjeti Alakok in sv. Frančišku Asiške- mu, sta večji in imata križnogrebenast obok. Podrli so tudi kapeli pred cerkveno fasado in ladjo podaljšali za 4 m proti severu ter na tem mestu uredili pevsko emporo, ki sloni na osmih obstenskih pilastrih in štirih stebrih ter ima šest pol, ki so križnogrebenasto obokane. Levo od lurške kapele so dodali tudi stopnišče, ki vodi na pevsko emporo.763 V ta čas moramo datirati tudi neobaročno cerkve- no fasado (sl. 19).764 Leta 1912 so uredili in razširili ploščad pred cerkvijo.765 Takrat so najver- jetneje podrli zidove, ki so omejevali poglede na samostanski vrt.766 Istega leta so severni trakt proti vzhodu znatno podaljšali,767 iz leta 1934 pa so ohranjeni arhivski viri in načrti, ki pričajo o tem, da so jugozahodno od molitvenega kora prizidali pravokotno nadstropno poslopje, ki je bilo namenjeno noviciatu in se je pozneje uporabljalo kot dijaški dom. Hkrati sta bila nekoliko podaljšana molitveni kor in zakristija. Pod načrte se je podpisal zidarski mojster Ferdinand Gologranc.768 Leta 1941 so Nemci kapucine izgnali iz samostana, v samostanu uredili za- por, cerkev pa namenili za skladišče. Po vojni so bila v samostanskem komple- ksu občinska stanovanja, cerkvena stavba pa je ostala last kapucinov. Vendar so jo morali leta 1947 zapustiti, celoten samostanski kompleks s pripadajočim ze- mljiščem in gozdom pa je bil razlaščen. Leta 1948 je bil v cerkvi domnevno pod- taknjen požar, v katerem je zgorela starejša cerkvena oprema, med drugim tudi lesena oltarna stena, stranska oltarja na slavoločni steni ter knjižnica, ki je bila v nekdanjem molitvenem koru. Zato so kapucini na mestu lesene oltarne stene leta 1958 zgradili zidano in v nekdanjem koru uredili zakristijo ter v nadstropju zasilne bivalne prostore. Leta 1974 je arhitekt Ciril Zazula nekoliko neposrečeno 763 Stegenšek, Povečane župnijske cerkve, str. 187–188; Franci Lazarini, Redovi in sakralna umetnost na Slovenskem v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 139–140 (dalje: Lazarini, Redovi in sakralna ume- tnost); Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 52–53. Prvotni načrt prezidave s podpisom Ferdinanda Gologranca je objavil že Stegenšek, gl. Stegenšek, Povečane župnijske cerkve, str. 187, hrani pa se v: SI_ZAC/0024/002/022/001/00058. 764 Opis neobaročne fasade v: Marolt, Dekanija Celje, str. 101–102; Lazarini, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije, str. 153–154. Jože Curk trdi, da je fasada iz konca 19. stoletja, prim. Curk, Topografsko gradivo, str. 28, vendar je jasno, da je nastala ob razširitvi cerkve proti severu. 765 Stegenšek, Povečane župnijske cerkve, str. 188. 766 Vrt je ob koncu 19. stoletja meril 1150 m2, travnik s sadnim drevjem 1433 m2, neobdelana površina 114 m2, zazidana površina 245 m2. Skupaj so kapucini tako uporabljali 1 oral in 1342 m2, prim. SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 2. 767 Marolt, Dekanija Celje, str. 101; Curk, Topografsko gradivo, str. 30. 768 V Arhivu Slovenske kapucinske province hranijo nekaj gradiva iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani s signaturo: SI NŠAL, Župnijski arhivi (ŽA), Kapucini, fasc. 1, Razne knjige, Prošnja za stavbeno dovoljenje prizidka dvoriščnega poslopja k obstoječemu samosta- nu ter podaljšanje samostanskega kora in zakristije (Celje, 1934), v katerem je opisana prezidava samostana iz 30. let 20. stoletja. Nekaj podatkov o tem v: Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 56. Gl. tudi načrte v: SI_ZAC/1022, Zbirka načrtov, predalnik 8, sig. 76. Nekaj prezidav se je vršilo tudi leta 1938. Gl. SI_ZAC/0024/002/022/001/00058, a. š. 111. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 183 premaknil veliki oltar v levi kot prezbiterija, tako da je viden tudi iz stranskih kapel. Po denacionalizaciji so kapucini samostansko poslopje pridobili nazaj, vendar je bilo v zelo slabem stanju. Del poslopja, ki gleda proti mestu, tj. proti severu, so leta 2006 podrli in ga v skladu s spomeniškovarstvenimi smernicami na novo zgradili ter po letu 2009 samostan popolnoma prenovili (sl. 20).769 Od leta 2011 v prizidku iz 30. let 20. stoletja bivajo sestre Frančiškanke Marijine misijonarke.770 Zadnja obširnejša preureditev sakralnega prostora je potekala leta 2017, ko so barvno osvežili notranjost cerkve, okusno uredili prezbiterij in zamenjali nekaj slikanih oken.771 Načrti ■ Načrt pritličja in nadstropja celjskega kapucinskega samostana, 1839; hrani: SI_ZAC/0008, Okrožni urad Celje, a. š. 118, sig. 962a,b (sl. 15). ■ Načrt prenove celjske kapucinske cerkve, avtor Ferdinand Gologranc, 1910; hrani: SI_ZAC/0024/002/022/001/00058 (sl. 16). ■ Izris pritličja celjskega kapucinskega samostana po prenovi, 2010; hra- ni: Arhitekturni atelje, Prenova kapucinskega samostana, Breg 18, Ce- lje, odgovorni projektant Vera Klepej - Turnšek, 2010. ■ Izris nadstropja celjskega kapucinskega samostana po prenovi, 2010; hrani: Arhitekturni atelje, Prenova kapucinskega samostana, Breg 18, Celje, odgovorni projektant Vera Klepej - Turnšek, 2010. ■ Izris mansarde celjskega kapucinskega samostana po prenovi, 2010; hrani: Arhitekturni atelje, Prenova kapucinskega samostana, Breg 18, Celje, odgovorni projektant Vera Klepej - Turnšek, 2010. Upodobitve ■ Sv. Urban, neznani avtor, okoli leta 1641, olje na platno, hrani p. c. sv. Miklavža, Celje; objavljeno v: Rolanda Fugger Germadnik, Protire- formacija in katoliška prenova verskega življenja, v: Od škofije --- do škofije. Opredmetena cerkvena dediščina celjske škofije (ur. Darja Pirk- majer), Celje 2007, str. 62. 769 ZVKDS OE Celje, Dokumentacija o celjskem kapucinskem samostanu, Robert Podgoršek, Kapucinska cerkev sv. Cecilije (zgibanka o zgodovini kapucinske cerkve v Celju), Celje 1983; Božena Orožen, Celje. Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik II. Štajerska z obrobjem, Ljubljana 1991, str. 11 (dalje: Orožen, Celje); Babič, Kapucinski samostan v Celju, str. 42–43, 46; Brane Jeranko, Obnova kapucinskega samostana, v: Novi tednik. Glasilo občinskih konferenc SZDL Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec (NT) 61 (21.2.2006), št. 15, str. 6 (dalje: Jeranko, Obnova kapucinskega samostana, št. 15); isti, Obnova kapu- cinskega samostana. Pred 400-letnico celjskega samostana na Bregu bodo stavbo in okolico temeljito prenovili, v: NT 61 (25. 8. 2006), št. 67, str. 10 (dalje: Jeranko, Obnova kapucinskega samostana, št. 67); Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 52–72. 770 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 21. 771 Metod Benedik – Urška Šmajdek Todosovska – Vera Klepej Turnšek, Cerkev sv. Cecilije v duhu časa. Publikacija ob zadnji prenovi cerkve sv. Cecilije Ljubljana 2017 (dalje: Benedik – Šmajdek Todosovska – Klepej Turnšek, Cerkev sv. Cecilije). 184 Tanja Martelanc ■ Celje s severa, avtor Šlezijski popotnik, 1713, perorisba, skicirka hranje- na v Gorenjavstrijskem deželnem arhivu v Linzu; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, str. 34. ■ Celje z okolico, Johannes Hötzel (avtor originala iz leta 1750), J. v. Rain- hofen (po originalu leta 1831), akvarelirana perorisba, hrani Pokrajin- ski muzej Celje, inv. št. VI-24; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodo- bitve, št. 18. ■ Detajl vedute Celje z okolico, Johannes Hötzel (avtor originala iz leta 1750), neznani kopist (po originalu leta 1853), akvarelirana perorisba, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Ortsbildersammlung, Cilli GF 1; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 19. ■ Prospekt Celja, avtor Jacobus Ernestus de Cerroni, ok. leta 1750, lavi- rana perorisba, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Ortsbildersam- mlung, Cilli I/1; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 20. ■ Celje s severa, avtor F. Jungblut (po originalu leta 1853), ok. leta 1780, fo- tografija izgubljenega akvarela, reprodukcija po fotografiji v lasti celj- skega fotografskega mojstra Josipa Pelikana; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 23. ■ Sv. Florijan gasi Celje, neznani slikar, ok. leta 1784, hrani opatijska c. sv. Danijela, Celje; objavljeno v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 24. ■ Stara grofija z grajskimi razvalinami, avtor Cajetan Fohn, 1826, akva- relirana perorisba, hrani Pokrajinski muzej Celje; objavljeno v: Stopar, Celjske impresije, str. 119. ■ Razvaline gradu Celje, avtorja Joseph Alexander Wonsidler – Folwa- rezny, ok. leta 1840, litografija z iglo, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Ortsbildersammlung, Cilli Umgebung II/2; objavljeno v: Sto- par, Stare celjske upodobitve, št. 39. ■ Celjska panorama z juga, avtor C. Waage, ok. leta 1865, litografija s ton- skim tiskom, hrani Pokrajinski muzej Celje, inv. št. G VI-58a; objavlje- no v: Stopar, Stare celjske upodobitve, št. 78. ■ Kapucinski klošter v Celi, neznani avtor, reprodukcija božjepotne po- dobice, original v Narodnem muzeju, hrani: Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER, Celje – kapucinski samostan, f00000-n35436p_iz- rez.tif (sl. 17). Fotografije ■ Die Burgruine, Gruss aus Cilli, razglednica celjske založbe Fritz Rasch, 1899, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Ortsbildersammlung, Cil- li III/016; objavljeno v: Andreja Rihter, Biser na Savinji. Celje na starih razglednicah. Perle an der Sann. Cilli auf alten Ansichtskarten. A pearl Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 185 on the Savinja river. Celje on old picture postcards (Nazarje, 1995), str. 30. ■ Fotografija notranjščine celjske kapucinske cerkve s konca 19. stoletja; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Kapucinski samostan v Celju (sl. 18). ■ Fotografija velikega oltarja celjske kapucinske cerkve, 1898; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Kapucinski samostan v Celju. ■ Pogled na del samostanskega poslopja celjskega kapucinskega samo- stana, 1984; hrani: ZVKDS OE Celje, Fotodokumentacija o celjskem kapucinskem samostanu, fotografija južnega in vzhodnega trakta ka- pucinskega samostana, neg. B 2139/4, datum nastanka: 23. 8. 1984. ■ Fasada celjske kapucinske cerkve; avtor foto: Tanja Martelanc (sl. 19). ■ Atrij celjskega kapucinskega samostana; avtor foto: Tanja Martelanc (sl. 20). ■ Refektorij celjskega kapucinskega samostana; avtor foto: Tanja Marte- lanc (sl. 21). ■ Odprtine beneficiuma v stropu refektorija celjskega kapucinskega sa- mostana; avtor foto: Tanja Martelanc (sl. 22). 4.3 Nekdanji mariborski kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 23. aprila 1613, cerkev Marije, Matere usmiljenja posvečena 28. oktobra 1620 Gradnja: 1613–1620 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: p. Martin z Dunaja Razpustitev: 1784 Stanje: popolnoma porušen, ohranjena le grobnica pod nekdanjo stransko kapelo Kratka zgodovina Leta 1609 je bil v soglasju z nadvojvodo Ferdinandom II. in graškim nun- cijem Janezom Krstnikom Salvagom narejen načrt, da se kapucini naselijo v Mariboru. Dve leti pozneje sta dobrotnika mariborskih kapucinov, grof Janez Jakob Khisl in njegova žena Marija, kapucinom ponudila zemljišče in finančna sredstva za gradnjo, leta 1612 pa je bil Maribor na provincijskem kapitlju sprejet kot kraj, kjer bodo zgradili novo redovno hišo. P. Damaščan iz Benetk je pripra- vil vse potrebno za gradnjo. 23. aprila 1613 je škof Tomaž Hren položil temeljni kamen.772 Za predstojnika samostana je bil imenovan p. Martin z Dunaja, ki 772 Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol II, 1-59v za leta 1612–1613, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 14 (1992), 186 Tanja Martelanc je gradnjo tudi nadziral. Konec leta 1614 so že uvedli klavzuro, vendar je bila cerkev Marije, Matere usmiljenja posvečena šele 28. oktobra 1620. Posvetil jo je sekovski škof Jakob Eberlein.773 Kapucini so v Mariboru uživali velik ugled. Posebno so bili priljubljeni pri grofovski družini Khisl, ki jih je vabila, da so maševali v njihovi dvorni kapeli. Pridigali so v župnijski, zdaj stolni cerkvi in po okoliških župnijah, obiskovali bolne, spovedovali ter uvajali razne pobožnosti, npr. pete litanije Matere Bož- je idr. Posebno so se izkazali v času kužnih epidemij, ki so v 17. stoletju div- jale na Štajerskem.774 V mariborskem kapucinskem samostanu je leta 1760 p. Bernard (Ivan Anton Apostel) napisal nemško-slovenski slovar Dictionarium Germanico-Slavonicum.775 Opis prvotnega stanja Samostan je stal pred graškimi mestnimi vrati, zunaj mestnega obzidja, vendar v bližini Khislovega gradu, ob pomembni prometni poti, ki je nekdaj iz Trsta preko Maribora vodila na Dunaj. S cerkveno fasado je bil obrnjen proti mestu.776 Cerkev (sl. 23) je bila orientirana proti vzhodu. Cerkvena ladja, od nje ožji prezbiterij in izredno dolg molitveni kor za njim so bili banjasto obokani, prezbiterij je imel v severni steni eno sosvodnico. Cerkev je imela prvotno eno stransko kapelo, pripeto na severno steno ob vhodu v cerkev. Najverjetneje je bila banjasto obokana. Ožji hodnik v obliki na glavo obrnjene črke L je povezo- val stransko kapelo z umivalnico in zakristijo. Slednji sta bili levo od molitve- nega kora. Desno od prezbiterija je bil še en manjši oratorij. Samostan (sl. 24) je stal južno od cerkve. Na cerkveno ladjo se je pripenjal na njeni sredini. Desno od samostanske cerkve je bil pokrit hodnik, ki je vodil do kvadratnega dvorišča. Hodnik dvorišča je slonel na slopih ter obdajal okrogel str. 9–10, 40–44 (dalje: Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov, 1992). 773 Po nekaterih podatkih naj bi zemljišče za gradnjo darovalo mesto, po drugih podatkih pa naj bi tako zemljišče kot tudi finančna sredstva in celotno opremo kapucinom podaril grof Khisl z ženo Marijo. Ta je postopoma dokupoval tudi zemljišče, na katerem so pozneje uredili samostanski vrt, prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 181–182; Napotnik, Die Basilika zur Heili- gen Maria, str. 6–7; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 233–234; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 75–76; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 94–98; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 26; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 290–292; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 346–348; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 68–69; Lazarini, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije, str. 169, 212. Mihael Napotnik navaja kroniko kapucinskega samostana v Mariboru, ki v prvem zvezku opisuje dogajanje med letoma 1612 in 1864, prim. Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 5. Kronika naj bi bila po podatkih p. Vinka Škafarja izgubljena, prim. Škafar, Knjige in knjižnica, str. 69. Gl. tudi arhivske vire v ljubljanskem Nadškofijskem arhivu, ki so popisani v: Golia, Regeste Škofijskega arhiva v Ljubljani 2, str. 11–12. Na tem mestu se p. Vinku Škafarju najlepše zahvaljujem za vse posredovane podatke o mariborskem in ptujskem kapucinskem samostanu ter za vzpostavitev vez z varaž- dinskim samostanom. 774 Kip sv. Frančiška Asiškega na kužnem znamenju na Glavnem trgu nosi kapucinski habit, prim. Škafar, Knjige in knjižnica, str. 73. 775 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26–27; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 70–73, 77. 776 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 17; Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 6. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 187 vodnjak na sredi.777 Po vsej verjetnosti je bil prvotno odprt, glede na starejše načrte je bil vsaj delno križnogrebenasto obokan. Najstarejši ohranjeni načrti samostanskega kompleksa so iz leta 1817,778 nekoliko poznejši pa iz leta 1834 (sl. 24),779 ko samostan ni bil več v rokah kapucinov, zato je zelo verjetno, da spodaj opisana zasnova ne ustreza do potankosti prvotni razporeditvi prostorov. V zahodnem traktu so bile portirnica, sobe za obiskovalce z izzidanimi sanitarijami ter točilnica, ki je bila z ožjim stopniščem povezana s križnogre- benasto obokano kletjo pod njo in na drugi strani z refektorijem, ki je zasedal večji del južnega trakta. Refektorij so ogrevali s pečjo. Poleg refektorija je bila shramba oz. prostor, kjer so pripravljali živila, ki so jih potem razdelili v refek- toriju. Južni trakt se je nadaljeval proti vzhodu. Tam so bile kuhinja z izzidano kaminsko kuhinjo ter sanitarije oz. gnojna jama. V vzhodnem traktu so bile sobe, dve od njih nekoč celo ogrevane, vendar je njihova namembnost težje določljiva. Glede na načrte naj bi v zgornje nadstropje vodile polžaste stopnice, ki so ob molitvenem koru iz hodnika vodile v dormitorij, vendar je pod vpra- šajem, ali so bile prvotno tako zasnovane. Druge stopnice so bile poleg kuhinje. V nadstropju je zahodni trakt najverjetneje zavzemala infermerija, obr- njena na vrt, saj je bil tik ob cerkveni ladji oratorij s pogledom v cerkveno no- tranjost. V južnem traktu so bile sobice, ki so gledale na vrt, ena od njih je bila nekoliko večja in bi lahko služila kot garderoba ali knjižnica. V vzhodnem traktu so bile celice večje in ogrevane, gledale so prav tako na vrt in so bile naj- verjetneje namenjene gostom, morda tudi bolnim članom skupnosti, med nji- mi pa lahko iščemo tudi že prej omenjeni komuniteto in knjižnico. V prizidku južnega trakta so bile nad kuhinjo bržkone le sanitarije in soba, kjer so z oblačil otepali bolhe. Samostan je imel 27 celic in šest bolniških sob ter je bil tako noviciatska kot tudi študijska hiša. Vsaj od leta 1670 dalje je bila v samostanu tudi interna šola,780 zato je med sobami, ki jim nismo mogli določiti namembnosti, potrebno iskati prostore, kjer se je odvijal študij redovnega naraščaja. Pred cerkvijo je bil z zidom zamejen prostor. Cerkvena fasada781 je bila zelo preprosta. Imela je pravokoten portal, dve okni levo in desno od portala 777 Nagrobniki kapucinov, ki so umrli v času kuge, so bili v samostanskem atriju, eden od njih naj bi bil prislonjen tudi na zunanji cerkveni zid, prim. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 181–182. Po mojem mnenju so bili tja prineseni od drugod, saj bi s tem, ko bi za kugo umrlega pokopali v atriju, lahko onesnažili pitno vodo v vodnjaku. 778 Gl. načrt pritličja nekdanjega mariborskega kapucinskega samostana, 1817; hrani: AT-OeStA/FHKA, SUS KS, Rb-597, Minoriten- kloster zu Marburg (ehem. Kapuzinerkloster). 779 Gl. načrt predvidenih zidarskih popravil nekdanjega kapucinskega samostana v Mariboru, avtor Janez Jurij Nafz, 1834; hrani: SI PAM/1806/001/00078. 780 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26–27; Vinko Škafar, Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru, Maribor 2001, str. 71 (dalje: Škafar, Župnija sv. Jožefa). 781 Gl. npr: Nekdanja mariborska kapucinska cerkev, Ferdinand Rainer, ok. leta 1869, hrani Štajerski deželni arhiv, OBS Marburg, Kirchen III 6; objavljeno v: Jože Curk – Primož Premzl, Mariborske vedute, Maribor 2004, str. 191 (dalje: Curk – Premzl, Mariborske 188 Tanja Martelanc ter okroglo okno nad njim. Na veduti iz ok. leta 1657 naj cerkev ne bi imela zvonika,782 kar je malo verjetno. Ohranjena veduta iz leta 1681 pa kaže preprost lesen strešni stolp s piramidalno streho, nameščen nad molitvenim korom.783 Notranjščina cerkve (sl. 25) je bila brez okrasja, mogoče je imela le neko- liko bolj bogato profiliran trakast venčni zidec, kot je bila to navada pri drugih kapucinskih cerkvah, vendar ni izključeno, da je bil obogaten pozneje. Prižnica je bila naslonjena na desno ladijsko steno. Prva stranska kapela je bila posvečena sv. Janezu in sv. Jakobu, patronoma grofa Khisla.784 Kakšna podoba je krasila njen oltar, na žalost ni znano. Vrt je bil obzidan in nepravilne oblike in je samostanski kompleks obdajal na vzhodni in južni strani. Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1638 je grof Jurij Jernej Khisl-Zwickl prvotni dodal še eno stransko kapelo, ki je bila bliže zakristiji kot prva (sl. 23). Posvečena je bila leta 1661 na čast Preblaženi Devici Mariji, sv. Frančišku Asiškemu in sv. Antonu Padovan- skemu.785 Med prvo stransko in pozneje dodano kapelo je bil manjši kvadraten prehod. Pod novozgrajeno kapelo je bila grobnica družine Khisl,786 ki je danes edini ohranjeni arhitekturni element nekdanjega kapucinskega samostana. V cerkvi je nekdaj visela tudi slika Khisla na mrtvaškem odru, ki se danes hrani v depojih Pokrajinskega muzeja Maribor.787 Od leta 1720 dalje so imeli mariborski kapucini tudi svojo lekarno,788 ven- dar njene točne lokacije ne poznamo. Na slavoločno steno sta bila neznano kdaj prislonjena dva stranska oltarja (sl. 25). Desni je bil posvečen sv. Jožefu in je imel sliko Srca Jezusovega, levi pa sv. Frančišku z dodano sliko Srca Marijinega.789 Oltarja sta bila na slavoločno steno prislonjena po posvetitvi cerkve in se nista ohranila. vedute). 782 Na to je opozoril: Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 147. 783 O mariborskih mestnih vedutah sta pisala: Jože Curk, Razvoj mariborske mestne vedute, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 9 (1961), št. 3, str. 147–150 (dalje: Curk, Razvoj mariborske); Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 30–37. 784 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 20; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 234; Benedik – Kralj, Kapucini na Sloven- skem (LIB), str. 291. Pozneje se omenja kot kapela sv. Križa, ki naj bi bila renovirana leta 1850, prim. Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 6–7. 785 Gl. SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 28, 48–49; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 234; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 291, medtem ko Napotnik govori o kapeli sv. Blaža, ki naj bi bila renovirana leta 1850, prim. Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 6–7. Patrocinije so najverjetneje zamenjali, ko so v samostanu prebivali drugi redovi. 786 Več o pokopanih v grobnici v: Škafar, Knjige in knjižnica, str. 73–74. 787 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 48–49; Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 348–351. 788 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 26–27. 789 Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 7. Pozneje se je oprema seveda menjala. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 189 Samostan po razpustu Leta 1784 so morali kapucini samostan zapustiti. Cerkvene dragocenosti so dodelili drugim samostanom, v poslopje pa so se dve leti pozneje naseli- li minoriti. Leta 1804 je Mihael Janez Mareck naredil načrt cerkve (sl. 23), po katerem naj bi cerkev povečali in preuredili. Načrt ni bil v celoti uresničen. 790 Minoriti so v samostanu prebivali do leta 1813.791 Iz ohranjenih načrtov (najstarejši je iz leta 1817) je razvidno, da so južni samostanski trakt podaljšali, vendar ni znano, kdaj. Morda so bili za razširitev samostanskega kompleksa odgovorni že kapucini. Po odhodu minoritov so samostansko poslopje upravljali svetni duhovni- ki; ti so leta 1827 celoten samostan preuredili za potrebe župnije, ki se je takrat ustanovila. Istega leta so postavili nov lesen stolpič nad prezbiterijem.792 Leta 1833 je bil samostan predan redemptoristom. Leto zatem so po načrtu Janeza Jurija Nafza (sl. 24)793 in spet leta 1835 po načrtu Emanuela Plannerja obnovili samostansko poslopje in ga predelali. Redemptoristi so že leta 1849 Maribor zapustili.794 Samostan je torej zopet prešel v roke svetnih duhovnikov. Ti so med leto- ma 1860 in 1862 popolnoma predelali stari molitveni kor in zakristijo.795 Nazadnje so leta 1864 samostan prevzeli frančiškani, ki so v duhu neoro- manike obnovili cerkveno fasado, tako da so nanjo pripeli nov konzolasto oprt strešni zvonik in naredili oz. preuredili okroglo okno, ki je osvetljevalo pevsko emporo. Leta 1877 je slikar Jakob Brollo poslikal cerkveno notranjščino (sl. 25). Leta 1892 se je začela gradnja novega samostana po načrtih dunajskega arhitek- ta Riharda Jordana (1847–1922). Staro samostansko cerkev so začeli podirati leta 790 Načrt je omenil že: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Maribor 1985, str. 92–93 (dalje: Curk, Viri za gradbeno zgodovino). Po tej ideji naj bi podrli fasadno steno, cerkvi naj bi dodali stransko ladjo, ki bi bila ožja, kot so bile obstoječe stranske kapele. Poleg tega bi na cerkveni fasadi zgradili zvonik. Oltarno steno, ki je delila prezbiterij in molitveni kor, bi podrli ter veliki oltar premaknili proti vzhodu v molitveni kor. Jože Curk navaja katastrsko mapo iz leta 1825, kjer naj bi bila vidna prizidava severne ladje k že obstoječi prvotni cerkveni ladji, prim. Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 147, čeprav Mihael Napotnik še leta 1850 govori o renovaciji dveh stranskih kapel, tako da se zdi, da do dozidave dodatne ladje najverjetneje ni prišlo. Gl. zgoraj in v: Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 6–7. 791 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 181; Škafar, Knjige in knjižnica, str. 83. 792 Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 9–11. 793 Na načrt je opozoril že: Curk, Viri za gradbeno zgodovino, str. 92. Želeli so izničiti manjši izzidek v podaljšku južnega trakta in južno krilo obhodnega hodnika nadomestiti s hodnikom, ki bi potekal po sredini trakta, s čimer bi zmanjšali atrij, prav tako so hoteli prestaviti hodnik v zahodnem traktu ter ga nadzidati. Leto pozneje so nekoliko spremenili zgoraj opisano zamisel in jo realizirali. Več o prezidavah samostana v tem času v: Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 11–12; Curk, O samostanih in samostan- ski arhitekturi, str. 147. Okoli leta 1845 je arhitekt Josef Hasslinger naredil načrt za dvostolpno cerkev, ki pa nikoli ni bil uresničen, prim. Franci Lazarini, Najpomembnejši arhitekti in inženirji ter njihova dela na območju Republike Slovenije, v: Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 682 (dalje: Lazarini, Najpomembnejši arhitekti). 794 Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 16; Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 146. 795 Več o tem v: Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 7–8, 22–23. 190 Tanja Martelanc 1894. Do leta 1900 so na novo postavili samostan in cerkev v neoromanskem slogu. 796 Leta 1920 so se kapucini zopet naselili v Mariboru, in sicer na Studencih ob cerkvi sv. Jožefa, kjer so prevzeli vodenje tamkajšnje župnije.797 Načrti ■ Detajl Franciscejskega katastra za Maribor; hrani: SI AS 177, Franci- scejski kataster za Štajersko, Maribor M 341/47/333. ■ Načrt predvidene povečave nekdanje kapucinske cerkve v Mariboru, avtor Mihael Janez Mareck, 1804; hrani: SI_PAM/1806/001/00079 (sl. 23). ■ Načrt pritličja nekdanjega mariborskega kapucinskega samostana, 1817; hrani: Österreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hofkammerarchiv (AT-OeStA/FHKA), SUS KS, Rb-597, Minoritenkloster zu Marburg (ehem. Kapuzinerkloster). ■ Načrt nadstropja nekdanjega mariborskega kapucinskega samostana, 1817; hrani: AT-OeStA/FHKA SUS KS, Rb-597, Minoritenkloster zu Marburg (ehem. Kapuzinerkloster). ■ Načrt predvidenih zidarskih popravil nekdanjega kapucinske- ga samostana v Mariboru, avtor Janez Jurij Nafz, 1834; hrani: SI_ PAM/1806/001/00078 (sl. 24). Upodobitve ■ Mesto z juga, neznani avtor, olje na platno ok. leta 1657, hrani Štajerski deželni arhiv, FDS 217; objavljeno v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 31. ■ Votivna slika z upodobitvijo mesta z juga, neznani avtor, ok. leta 1681, olje na platno, hrani Pokrajinski muzej Maribor, inv. št. N.65; objavlje- no v: Curk, Premzl, Mariborske vedute, str. 35. ■ Votivna slika z upodobitvijo mesta z juga, neznani avtor, ok. leta 1682, olje na platno, hrani Župnijski urad Ruše; objavljeno v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 37. 796 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, str. 181; Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria, str. 9–10. Več o gradnji novega samostana in cerkve v: Napotnik, Die Basilika zur Heiligen Maria; Franci Lazarini, Frančiškanska cerkev v Mariboru, Ljubljana 2013 (dalje: Lazarini, Frančiškanska cerkev). 797 Življenje v župniji sv. Jožefa je popisal: Škafar, Župnija sv. Jožefa. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 191 Fotografije ■ Notranjščina nekdanje mariborske kapucinske cerkve; hrani: Nadško- fijski arhiv Maribor (SI NŠAM), Zapuščina škofov, Napotnik Michael, Marija Mati usmiljenja, šk. 4 (sl. 25). ■ Nekdanja mariborska kapucinska cerkev, Ferdinand Rainer, ok. leta 1869, hrani Štajerski deželni arhiv, Ortsbildersammlung Marburg, Kir- chen III 6; objavljeno v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 191. ■ Nekdanji kapucinski samostan z jugozahoda, neznani avtor, ok. leta 1889, avtotipija, hrani Pokrajinski muzej Maribor, preslikava, št. neg. L 256-E/3; objavljeno v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 118. ■ Slovesni prenos kipa Marije Matere usmiljenja, Ferdinand Weitzinger, 3. julija 1893, hrani Frančiškanski samostan, Maribor; objavljeno v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 120. ■ Gradnja nove frančiškanske cerkve, neznani avtor, 1894, avtotipija, hrani Pokrajinski muzej Maribor, preslikava, št. neg. 326-D/1; objavlje- no v: Curk – Premzl, Mariborske vedute, str. 121. 4.4 Nekdanji ptujski kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen za prvi samostan položen 8. septembra 1615, prva cerkev posvečena 28. oktobra 1620; temeljni kamen za drugi samostan položen 22. julija 1623, druga cerkev sv. Frančiška Asiškega posvečena 29. junija 1630 Gradnja: 1615–1620 (prvi samostan), 1623–1630 (drugi samostan) Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: / Razpustitev: 1786 Stanje: samostanski kompleks popolnoma porušen, v 90. letih 20. stoletja arheološko raziskan in dokumentiran, območje zasuto, na njegovem mestu urejeno parkirišče Kratka zgodovina Ptujski kapucinski samostan sta na pobudo tamkajšnjih meščanov usta- novila nadvojvoda Ferdinand II. in njegova žena Marija Ana, za zidavo pa je večjo vsoto leta 1614 zapustil tudi admontski opat Johann Hofmann. Gradnjo samostana so načrtovali že leta 1609 in mestne oblasti so kapucinom odstopile zemljišče tik ob mestnem obzidju. Temeljni kamen za cerkev je 8. septembra 1615 položil škof Tomaž Hren,798 28. oktobra 1620 pa jo je posvetil sekovski škof 798 Metod Benedik, Predstavitev protokolov škofa Hrena 1614–1630, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 19 (1997), str. 195 (dalje: Be- nedik, Predstavitev protokolov); Angel Kralj, Transkripcija protokolov škofa Hrena 1614–1630, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 19 (1997), str. 257–258 (dalje: Kralj, Transkripcija protokolov). Za cerkev je priskrbel tudi tabernakelj, prim. Lavrič, Vloga ljubljan- 192 Tanja Martelanc Jakob Eberlein. P. Vinko Škafar meni, da je prvotni samostan stal na Novem trgu (tržnica), ob Trstenjakovi ulici, ki se je nekoč imenovala Renngasse. Ta lokacija pa kapucinom zaradi mestnega vrveža ni bila pogodu, zato so samo- stan zapustili in zgradili novega zunaj mesta. Pri gradnji je vsaj posredno spet sodeloval Ferdinand II., ki je leta 1622 ptujski grad in njegova posestva prodal Janezu Ulriku pl. Eggenberškemu in ga spodbudil, naj da kapucinom primerno zemljišče ter zgradi nov samostan s cerkvijo. 22. julija 1623 je škof Eberlein bla- goslovil temeljni kamen za novo cerkev sv. Frančiška Asiškega, posvetil pa jo je 29. junija 1630.799 Samostan je bil med letoma 1649 in 1782 noviciatska hiša, tu je bil orga- niziran tudi študij filozofije. Ptujski kapucini so bili znani predvsem kot dobri pridigarji, spovedniki, gojili so ljudske pobožnosti ter delovali v mestu in nje- govi okolici.800 Opis prvotnega stanja Samostan je stal severovzhodno od obzidanega mesta v predelu, ki se mu je reklo Kaniža, v bližini potoka Grajena, na vogalu današnjih Potrčeve in Volk- merjeve ulice, tik ob pomembni prometni povezavi, ki je iz Varaždina vodila do Ptuja.801 Cerkev je bila orientirana proti severozahodu, samostansko poslopje je bilo nanjo pripeto na njeni jugozahodni strani.802 Ohranjeni tlorisi, prvi iz Ar- hiva Slovenske kapucinske province (sl. 26),803 drugi iz Zgodovinskega arhiva Ptuj (sl. 27)804 in tretji, ki je nastal ob arheoloških izkopavanjih v 90. letih 20. skega škofa, str. 135. 799 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 17, 21, 24; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 235; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 77–78; Benedik, Die Kapuziner in Slowenien, str. 99–100; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 27; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 291–292; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 353–356; Škafar, Kapucini bili ljudem, str. 6; isti, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 270–276. Gl. tudi: Golia, Regeste Škofijskega arhiva v Ljubljani 2, str. 15. 800 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 27–28; Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 282–283. 801 Jože Curk, Razvoj ptujske mestne vedute, v: Ptujski zbornik II., Ptuj 1962, str. 236–245 (dalje: Curk, Razvoj ptujske mestne vedu- te); isti, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 147; Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008, str. 91 (dalje: Ciglenečki, Ptuj). 802 Orientacija kompleksa je bila izredno dobro premišljena, saj na tem mestu v hladnejšem delu leta piha severovzhodnik. Cerkev se je tako postavila v bran samostanskim traktom. 803 Objavil in komentiral ga je že p. Vinko Škafar: Škafar, Kapucini bili ljudem, str. 6; isti, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 284–285. 804 Omenil ga je že Jože Curk v: Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. Hranil naj bi se v avstrijskem državnem arhivu, in sicer v vojnem arhivu, tj. Kriegsarchiv (KA): AT-OeStA/KA, Kartensammlung-Inland-C II/3-Pettau Nr. 6, vendar ga pod to signaturo v dunajskem arhivu ni najti. Kopijo imajo na srečo v Zgodovinskem arhivu Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), SI ZAP/0381, Fotokseroteka, šk. 79, ov. 6. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 193 stoletja,805 ter primerjava z načrti v traktatu Antonia da Pordenone806 nam po- magajo locirati večino prostorov v samostanu. V tlorisu so cerkev sestavljali pravokotna ladja z dvema skorajda kvadra- tnima stranskima kapelama na severovzhodni strani, od ladje nekoliko ožji pra- vokoten prezbiterij, za njim pa pravokoten molitveni kor. Molitvenemu koru je bila na desni prizidana pravokotna zakristija. Iz molitvenega kora je bil dostop tudi v desni oratorij oz. v prehod v stransko kapelo, ki je imel obliko na glavo obrnjene črke L. Tudi na levi je bil ob prezbiteriju manjši kvadraten oratorij. Cerkvena ladja je bila skupaj s prezbiterijem in molitvenim korom ter stran- skima kapelama banjasto obokana.807 V cerkvi so bile tudi štiri iz opeke grajene kripte. Večja je bila tik ob prehodu iz ladje v prezbiterij, po ena v vsaki od stran- skih kapel, manjša, namenjena pokopu ene osebe, pa v zadnji polovici ladje.808 Po podatkih Marije Lubšina Tušek so najprej zgradili cerkev in ji nato do- dali stranske kapele. Ko je bila cerkev dokončana, pa so levo od nje prizidali še samostan. Namembnost prostorov v pritličju samostana ni v celoti dokončno jasna, saj je bil kompleks zaradi požarov in različnih potreb večkrat prezidan. Levo od glavne cerkvene fasade je bil vhod v samostan. Tik ob vratih je bila pritlična soba za vratarja oz. portirnica. Atrij je bil skorajda kvadraten, na sredi je stal okrogel vodnjak. Streha obhodnega hodnika, ki je bil morda banjasto obokan, je slonela na pravokotnih slopih in je bila pultasta.809 V jugovzhodnem traktu so bile morda sobe za obiskovalce, najbrž govorilnice, jedilnica za reveže itd. V prvi sobi je bil pri arheoloških izkopavanjih odkrit temelj za dimnik, v drugi izredno lep tlak, jugovzhodno od nje pa greznica. V tem traktu je bila še točil- nica s stopnicami, ki so vodile v obokano klet pod refektorijem.810 Slednji je brez dvoma zavzemal večji del jugozahodnega trakta. Jugozahodno od refektorija so bili najverjetneje nameščeni kuhinjski prostori z morebitno pomivalnico in ka- minsko kuhinjo, ki pa ni bila izzidana in katere temelji so bili med arheološkimi deli deloma še vidni. Kuhinjski prostor je imel precej široke temelje in naj bi bil, kot domneva Lubšina Tušek, tudi obokan. V zahodnem prizidku samostana 805 Dragocene podatke, fotografije in izrise arheoloških izkopavanj na območju nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju mi je prijazno posredovala Marija Lubšina Tušek, vodja arheoloških izkopavanj na ZVKDS, Center za preventivno arheologijo na Ptuju, za kar se ji najlepše zahvaljujem. 806 Gl. Martelanc, Arhitekturni traktat, str. 47–55. 807 Glede obokavanja gl. Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. 808 V njej je bila odkrita svetinjica s podobama karmeličanskih reformatorjev sv. Terezije Avilske in sv. Janeza od Križa. Lubšina Tu- šek predvideva, da je bila tukaj pokopana pomembna oseba iz kapucinske družine, morda kateri od gvardijanov, prim. Marija Lubšina Tušek, Ptuj. Bivša vojaška skladišča ob Potrčevi cesti, p. št. 298/1, ANSL.: XVIII/17, v: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno poročilo 1994, Maribor 1994, str. 85 (dalje: Lubšina Tušek, Ptuj. Bivša vojaška skladišča). 809 Nekaj o tem spregovori tudi: Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. 810 Marija Lubšina Tušek, Gli scavi archeologici nel convento dei cappuccini di Ptuj, v: Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia nordorientale e nelle aree transalpine. Atti della giornata di studio (ur. Maurizio Buora – Beatriče Žbona Trkman – Mitja Guštin), Udine 1996, str. 164 (dalje: Lubšina Tušek, Gli scavi arheologici). 194 Tanja Martelanc je bila greznica. Kanalizacijski kanali so vodili do potoka Grajene.811 V severo- zahodnem traktu so bile najverjetneje nameščene shrambe in drvarnica. Pri arheoloških izkopavanjih so bili na sredini sob odkriti ostanki stebrov, iz česar je mogoče sklepati, da so bili ti prostori nekoč obokani.812 Nadstropje samostana se je raztezalo nad tremi trakti. V jugozahodnem traktu dormitorija je hodnik potekal po sredini trakta, celice so bile nanizane levo in desno od njega. V severozahodnem so bile proti severozahodu obrnjene štiri večje bolniške sobe s kapelo na sredini, ki so bile tudi ogrevane. V skrajnem zahodnem vogalu so bile nameščene sanitarije s sobo, kjer se je otepalo bolhe. Jugovzhodni trakt je imel sobe le na jugovzhodni strani hodnika. V prvi sobi je bila nekdaj knjižnica, druga soba je bila namenjena zbiranju redovnih oblačil (garderoba), ostale so bile preproste celice. Temelji kapucinskega samostana so bili zgrajeni na ilovnati podlagi. Sesta- vljeni so bili iz velikih lomljencev različnega kamna, laporja in oblic oz. prodni- kov iz Drave v kombinaciji z opeko. Naredili so jih tako, da so izkopali preproste jarke, vanje nasuli material in ga nato zalivali z malto, ki so ji primešali drobce opeke. Šlo je za precej preprost način gradnje. Pri gradnji prezbiterija in moli- tvenega kora so uporabili že obdelane arhitekturne elemente starejših objektov, kot je bil npr. v severnem temelju prezbiterija vzidan judovski nagrobnik. V severozahodnem traktu so našli celo konglomerat, ki za izgradnjo temeljev na- vadno ni bil v uporabi. Podobno zgradbo kot temelji so imeli tudi zidovi, pri katerih je prevladovala opeka, vezana z malto, med kosi opeke so našli tudi pro- dnike in sekane kamne. Dimenzije opeke so bile različne. Zdi se, da so gradili z materialom, ki jim je bil na voljo oz. jim je bil najverjetneje podarjen. Kot zani- mivost naj izpostavim, da so bile ob arheoloških izkopavanjih severozahodno od samostana najdene tri apnenice, ki so se najverjetneje uporabljale pri zidavi samostanskega kompleksa.813 Na višje ležečo teraso vse do obzidanega prostora pred cerkvijo je od Rad- gonske ceste vodilo strmo stopnišče.814 Na mestni veduti iz leta 1705,815 ki kaže južni pogled na mesto, vidimo v skrajnem desnem delu slike cerkev z nizkim 811 Lubšina Tušek, Gli scavi arheologici, str. 164. 812 Zaradi požarne varnosti je bilo obokavanje določeno predvsem za knjižnice, prim. Škafar, Knjige in knjižnica, str. 64, vendar pa knjižnico glede na načrt iz Arhiva Slovenske kapucinske province (sl. 26) najdemo v nadstropju, zato je bolj verjetno, da je bila iz istega razloga obokana drvarnica. 813 Lubšina Tušek, Gli scavi arheologici, str. 164; isti, Ptuj. Bivša vojaška skladišča, str. 86–87 ter podatki, ki mi jih je Marija Lubšina Tušek posredovala ustno. 814 Josef Felsner, Pettau und seine Umgebung. Topografisch-historischstatistische Skizzen, Pettau 1895, str. 84 (dalje: Felsner, Pettau und seine Umgebung). 815 Jože Curk, ki je na podlagi mestne vedute opisal samostan, je veduto datiral v leto 1687, prim. Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. Novejša spoznanja pa nastanek vedute pomikajo v leto 1705, prim. Brane Lamut, Vzhodni stolp ptujskega gradu v letu 1991, v: Jubilejni zbornik Pokrajinskega muzeja Ormož-Ptuj (ur. Martin Šteiner), Ptuj 2013, str. 172 (dalje: Lamut, Vzhodni stolp). Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 195 strešnim zvonikom s piramidasto streho nad molitvenim korom, levo od nje je enonadstropni samostan s sadovnjakom in vrtom okrog njega ter gospodar- skimi poslopji za njim.816 Samostan je bil tako kot vsa kapucinska domovanja preprost in brez posebnega arhitekturnega okrasja. Takega kaže tudi ohranjena fotografija, posneta tik pred rušitvijo.817 Oprema nekdanje kapucinske cerkve na Ptuju se na žalost ni ohranila. Ne- dvomno so slikarska dela krasila veliki oltar ter stranski kapeli. Prva kapela, bli- že zakristiji, je bila posvečena Materi Božji, druga sv. Antonu Padovanskemu.818 Ohranila se je le fotografija slike sv. Hieronima pod Križanim,819 ki naj bi bila nekdaj v samostanu. Kot zanimivost naj izpostavimo, da je bila ob nedavnih arheoloških izkopavanjih najdena novoveška keramika, ki je prišla sem iz itali- janskega prostora. Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Najstarejši ohranjeni načrt (sl. 26) naj bi prikazoval prezidavo nadstropja, nastal pa naj bi po uničujočem požaru leta 1705.820 Primerjava med podpisom br. Florencijana iz Ponna ter vpisanimi poimenovanji prostorov na načrtu lju- bljanskega kapucinskega samostana (sl. 12) z legendo na ptujskem načrtu pa razkriva br. Florencijana iz Ponna kot avtorja prezidave in datacijo pomika za štiri leta nazaj, v leto 1701, ko je omenjeni kapucin na Ptuju preminil,821 morda ravno v času, ko je načrtoval prezidavo. Takrat so prezidali zakristijo, ji morda dodali umivalnico in preuredili severozahodni trakt nadstropja. Tam so bile poleg bolniških sob s hišno kapelo naknadno narejene manjše celice, ki so gle- dale na samostanski atrij in so stale nad obhodnim hodnikom v pritličju. Vseh celic je bilo po prezidavi 25, štiri sobe so bile namenjene bolnim članom. Po- zneje, morda po omenjenem požaru leta 1705 ali pa leta 1708,822 je moralo priti do dodatnih preureditev nadstropja, saj popis samostanov iz leta 1725 za ptujski samostan navaja 27 celic in pet bolniških sob.823 816 Na kapucinskem vrtu naj bi bil tudi ribnik, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 28. To potrjuje tudi dejstvo, da so bila med izkopavanji tam najdena okostja želv. 817 Fotografija severozahodne stranice nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana, tik pred rušitvijo samostanskega kompleksa leta 1975; objavljeno v: Tušek, Ptuj, str. 136. 818 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 24; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 291. 819 Fotografija bakrene plošče sv. Hieronima iz začetka 17. stol. iz nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana; hrani: Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER, Ptuj – kapucinski samostan. 820 Škafar, Kapucini bili ljudem, str. 6. 821 Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 226. Več o br. Florencijanu gl. spodaj. 822 Leta 1708 je v knjigi kapitljev nekdanje Štajerske kapucinske province navedeno: […] Et quia Conventus Pettoviensis ad talem statum reductus et reaedificatus fuit […], cit. po: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC), str. 151. 823 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 27. Jože Curk tudi navaja, da je bil obhodni hodnik v dveh traktih, severnem in zahodnem, nadzidan, prim. Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. Morda je do povečanja števila prostorov prišlo, ko so nadzidali še en del obhodnega hodnika. 196 Tanja Martelanc Leta 1705 je požar uničil vse oltarje v cerkvi, zakristijo, knjižnico in arhiv. Za cerkev so zato priskrbeli novo opremo in dve leti zatem v obnovljeni cerkvi posvetili tri nove oltarje.824 Za molitvenim korom je bil pozneje dozidan še en zid, kar morda kaže na izgradnjo dodatne zakristije, glede na majhne dimenzije prostora pa bi ga bilo mogoče razložiti tudi kot dodatni zid, ki naj bi preprečeval vdor vlage in nega- tivne učinke severnega vetra.825 Samostan po razpustitvi Samostan je deloval do leta 1786, ko je bil v viharju jožefinskih reform uki- njen. Njegova oprema je bila prenesena v Gradec, samostan je bil uporabljen v vojaške namene in močno prezidan (sl. 27),826 vrt pa oddan v najem. Leta 1875 je samostan še enkrat pogorel. V 70. letih 20. stoletja so celoten samostanski kompleks podrli. Ko se je leta 1991 jugoslovanska vojska, ki je bila tam nasta- njena vrsto let, s tega območja umaknila, se je ptujska občina odločila, da bo t. i. Grajensko oz. Dravsko teraso arheološko raziskala ter jo preuredila v mestno parkirišče. Arheološka izkopavanja so se začela že naslednje leto in trajala do leta 1996 (sl. 28). Med drugim so odkrili temelje kapucinskega samostana, ki so jih natančno dokumentirali.827 Kapucini so se na Ptuj vrnili leta 1924. Poleg cer- kve sv. Ožbalta, v bližini nekdanjega samostana, so si uredili novo bivališče.828 Leta 2014 pa so na provincijskem kapitlju sklenili, da opustijo bratstvo na Ptuju, kar se je dejansko zgodilo dve leti zatem.829 Načrti ■ Načrt ptujskih mestnih utrdb, avtor Martin Stier, 1657, akvarelirana ris- ba; objavljeno v: Curk, Razvoj ptujske mestne vedute, str. 237. ■ Načrt nadstropja nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana, ok. leta 1701; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Ptujski kapucinski samostan (sl. 26). 824 SI ASKP, Materiale pro Chronica II. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 24. – Archiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1700 – 1800. Pars I. – 1700 – 1750. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj, Škofja Loka 2001, str. 10, 16 (dalje: SI ASKP, Materiale pro Chronica II.); Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 355–356. 825 Spomnimo na p. Antonia da Pordenone, ki je takšen zid predlagal. Gl. poglavje: 3.1.1 Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monaster.o sÿ la Chiesa. 826 Glede predelave samostanskega poslopja v vojaško oskrbovano skladišče v: Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. 827 Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148; Ivan Tušek, Ptuj. Vojaška skladišča ob Potrčevi cesti, v: Varstvo spomenikov 35 (1993), str. 136–137 (dalje: Tušek, Ptuj); Lubšina Tušek, Ptuj. Bivša vojaška skladišča, str. 85–87; isti, Ptuj. Prostor bivših vo- jaških skladišč, v: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno poročilo 1995, Maribor 1995, str. 185–187 (dalje: Lubšina Tušek, Ptuj. Prostor bivših vojaških skladišč); isti, Gli scavi arheologici, str. 163–165; isti, Ptuj, v: Varstvo spomenikov 37 (1998), str. 96–97 (dalje: Lubšina Tušek, Ptuj); Škafar, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju, str. 286. 828 Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 148. 829 Gl. spletno stran: Bratje Kapucini: https://www.kapucini.si/ptuj/, zapis z dne: 4. 2. 2018. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 197 ■ Načrt pritličja, nadstropja in prerez nekdanjega ptujskega kapucinske- ga samostana po njegovi razpustitvi; hrani: SI_ZAP/0381, Fotokserote- ka, šk. 79, ov. 6 (sl. 27). ■ Izris arheoloških izkopavanj na območju nekdanjega ptujskega kapu- cinskega samostana s poudarjenim samostanskim kompleksom; hrani: ZVKDS, Center za preventivno arheologijo na Ptuju, Dokumentacija o arheoloških izkopavanjih na območju nekdanjega kapucinskega samo- stana na Ptuju, avtor Marija Lubšina Tušek, 90. leta 20. stoletja. Upodobitev ■ Ptujska mestna veduta neznanega štajerskega slikarja, 1705, stalna zbir- ka Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož; objavljeno v: Lamut, Vzhodni stolp ptujskega gradu, str. 172. Fotografije ■ Fotografija arheološko izkopanih temeljev na območju nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana iz zraka; hrani: ZVKDS, Center za preventivno arheologijo na Ptuju, Dokumentacija o arheoloških izko- pavanjih na območju nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju, avtor Marija Lubšina Tušek, 90. leta 20. stoletja, predelava fotografije: Andrea Furlan, fotografijo hrani: UIFS ZRC SAZU (sl. 28). ■ Fotografija severozahodne stranice nekdanjega ptujskega kapucinske- ga samostana, tik pred rušitvijo samostanskega kompleksa leta 1975; objavljeno v: Tušek, Ptuj, str. 136. ■ Bakrena plošča sv. Hieronima iz začetka 17. stol. iz nekdanjega ptuj- skega kapucinskega samostana; hrani: Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER, Ptuj – kapucinski samostan, avtor fotografije France Stele, f00000-n16560p.tif. 4.5 Svetokriški kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 13. decembra 1637, cerkev sv. Frančiška Asiškega posvečena 21. septembra 1643 Gradnja: 1637–1642 Laični gradbenik: Giovanni Battista Traversa Redovni nadzornik: p. Joahim iz Gradca Stanje: cerkev in samostan zelo dobro ohranjena, nekaj prezidav v vzhodnem delu obhodnega hodnika in v celotnem dormitoriju, sprememba namembnosti nekaterih prostorov 198 Tanja Martelanc Kratka zgodovina Kapucini so se že leta 1634 na željo kriških prebivalcev, širše soseske in grofa Friderika Attemsa Svetokriškega, ki je daroval zemljo in finančna sred- stva, odločili, da zgradijo novo postojanko v Svetem (danes Vipavskem) Križu. Gradbišče je leta 1637 sprejel p. Joahim iz Gradca. 13. decembra 1637 je temeljni kamen blagoslovil krminski župnik in arhidiakon Luka Delmestri. Gradnjo je nadziral goriški arhitekt Giovanni Battista Traversa,830 ki ga je leta 1638 v Križ poslal goriški deželni glavar, da bi tam dva dni v tednu nadziral postavitev nove redovne hiše.831 Cerkev je bila sezidana ok. leta 1642, 20. septembra 1643 pa jo je v čast sv. Frančišku Asiškemu posvetil ljubljanski pomožni škof Mihael Kumar pl. Kumberg. Kapucine so dobrotniki Attemsi tedensko oskrbovali s hrano, vsa- ko leto so jim darovali tudi sod vina.832 Miloščino so nabirali po Vipavski dolini, na Postojnskem in Idrijskem.833 Svetokriški kapucini so veliko spovedovali, lajšali zadnje ure umirajočim in predvsem v adventnem in postnem času pridigali v samostanski pa tudi po okoliških cerkvah.834 Najslavnejši svetokriški kapucin je bil Janez Svetokriški, njegovo svetno ime je bilo Tobija Lionelli (1647–1714), ki je kapucinsko pridi- go povzdignil med najkvalitetnejša baročna dela v slovenskem jeziku. Pridige je v času od 1691 do 1707 izdal v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik (Sacrum promptuarium).835 Opis prvotnega stanja Sveti Križ je bil nekdaj eno glavnih prometnih vozlišč Vipavske doline. Sa- mostan (Vipavski Križ 12) je stal jugozahodno od svetokriškega gradu,836 zunaj obzidanega dela naselja, ki je bilo na zahodu svetokriškega griča, v bližini hiš 830 Giovanni Battista Traversa (tudi Trauersa) je bil eden od lombardskih gradbenih inženirjev, ki so skrbeli za utrdbe na Goriškem. V tej vlogi je nastopil leta 1640, prim. Helena Seražin, Lombardske stavbarske delavnice od 16. do 18. stoletja v slovenskih deželah, v: Slovenska umetnost in njen evropski kontekst (ur. Barbara Murovec), Ljubljana 2007, str. 31 (dostopno na internetni strani: http://uifs.zrc-sazu.si/ebook/slovenskaumetnost.2007.pdf) (dalje: Seražin, Lombardske stavbarske delavnice). 831 AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 26 H 393. 832 Več o dobrotnikih svetokriškega kapucinskega samostana v: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 86–88. 833 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 1–6, 96; SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 26, 28, 30; Simon Rutar, Sv. Križ vipavski, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892), str. 140–142 (dalje: Rutar, Sv. Križ vipavski); Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 206; Peter Medvešček, Opis Sv. Križa, Gorica 1904, str. 41 (dalje: Medvešček, Opis Sv. Križa); Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 79–80; Höfler, Nekaj zgodovinskega gradiva, str. 91–92; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 19–24; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 30; Benedik – Kralj, Kapucini na Sloven- skem (LIB), str. 295; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 370–372. 834 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 30. 835 Več o Janezu Svetokriškem v: Zbornik o Janezu Svetokriškem. Prispevki s simpozija v Vipavskem Križu, 22.-24. aprila 1999 (ur. Jože Pogačnik – Jože Faganel), Ljubljana 2000 (dalje: Zbornik o Janezu Svetokriškem). 836 Po daljšem premišljevanju so se kapucini odločili, da bodo samostan umestili […] in eadem retro Arcem, propter ingentes Bore- ales concussiones, protegente Arce: et in ejusdem contiguitate a meridie prospiciendo extat supra firmam petram cum suis subterra- neis hypogaeis firmissime fundatum […], cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 1. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 199 premožnejših Križanov. Zahodno od samostanskega kompleksa je pomembna prometna povezava vodila iz Vipavske doline čez Kras v Trst.837 Cerkev je orientirana proti jugu (sl. 34). Preprosti pravokotni ladji z eno kvadratno stransko kapelo na vzhodu sledita ožji kvadraten prezbiterij in moli- tveni kor, ki je le za spoznanje daljši od prezbiterija. Prezbiterij in molitveni kor ločuje oltarna pregrada. Na vzhodu je molitvenemu koru pridana pravokotna zakristija. Ob prezbiteriju sta bila nekdaj dva oratorija. Levi je imel obliko na glavo obrnjene črke L in je predstavljal prehod med zakristijo in stransko ka- pelo, desni je preprost pravokoten prostor. Ladja je banjasto obokana, ima tudi sosvodnice, prezbiterij in molitveni kor sta prav tako banjasto obokana, vendar nimata sosvodnic. Stranska kapela ima križnogrebenast obok. Cerkvena ladja ima po dve pravokotni okenski odprtini na zahodu in vzhodu, nekdaj je ime- la okroglo odprtino na fasadni steni, prezbiterij osvetljuje pravokotno okno v zahodni steni, molitveni kor pa pravokotno okno v njegovi južni stranici. Tudi v južni steni stranske kapele je preprosto pravokotno okno. Zamreženi podol- govati odprtini oratorijev sta v zahodni in vzhodni stranici prezbiterija. Pred slavoločno steno sta ohranjena vhoda v dve grobnici; v levi je bilo pokopanih nekaj predstavnikov družine Attems, desna pa je nekdaj služila za zadnje po- čivališče kapucinov.838 Pred vhodom v stransko kapelo je bila še ena grobnica; tam so pokopavali laike.839 Posebnost svetokriške kapucinske cerkve je bila neke vrste plemiška empora na mestu današnjega pevskega kora, namenjena članom zgoraj omenjene plemiške družine.840 Preko prehoda v vzhodni ladijski steni tik ob fasadi je bila povezana tudi z bližnjim gradom.841 Samostansko poslopje je zahodno od cerkve in se nanjo pripenja skoraj na sredini ladje. Vhod vanj je zahodno od cerkvene fasade in je nadstrešen, vendar odprt.842 Primerja se lahko s pokritim hodnikom, ki teče vzdolž cerkve in smo ga zasledili tudi pri drugih samostanih beneško-tirolskega tipa. Samostansko poslopje so prvotno sestavljali le pravokoten atrij z vodnjakom in obhodnim hodnikom okrog njega ter južni trakt. Hodnik okrog atrija je banjasto obokan, na vogalih ima križnogrebenast obok in je nekdaj slonel na kvadratnih lesenih 837 Tanja Martelanc, Vipavski Križ. Urbanistični in družbeno-socialni razvoj kraja, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 35 (2011), str. 76–84 (dalje: Martelanc, Vipavski Križ, 2011). 838 Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega, str. 241. 839 Seznam pokopanih v cerkvenih grobnicah v: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 81–84; AT StLA, Archiv Pallavicino Familie, K 3, H 30, Aus dem Stifterbuch des Klosters Hl. Kreuz, derzeit im Konvent von Cilli. 840 […] In qua pariter pro se et pro sua descendentium Familia reservavit sibi clavim sui chori in angulo Ecclesiae […], cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 2. 841 Martina Ožbot, Vipavski Križ (tipkopis raziskovalne naloge), s. d. s. l., str. 40 (dalje: Ožbot, Vipavski Križ). Podobno povezavo med plemiško rezidenco in kapucinskim samostanom najdemo tudi v Innsbrucku; gl. poglavje: 3.3 Nekdanja Tirolska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost. 842 Na novo so ga postavili v letih 1882 in 1883, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 45. 200 Tanja Martelanc slopih.843 V južnem traktu pritličja je refektorij (sl. 39). Točilnica je bila vzhodno od njega. Stopnice so tam vodile v prostore,844 ki se raztezajo pod celotnim juž- nim traktom. Zahodno od refektorija je bila pomivalnica oz. dodatna kuhinja. V jugozahodnem izzidanem vogalu sta bili kuhinja z izzidano kaminsko kuhinjo in kloaka, ki je odvajala vodo iz kuhinjskih prostorov in sanitarij v nadstropju. V nadstropje (sl. 35) je najverjetneje vodilo le eno stopnišče ob molitvenem koru. V nadstropju je bil dormitorij, s celicami, nanizanimi levo in desno od hodnika, na južni strani hodnika je bila tudi komuniteta. Sanitarije in soba, kjer se je z oblek otepalo bolhe,845 so bile v jugozahodnem izzidanem vogalu. Na začetku so bile sobe za bolnike in goste v prostorih pod pritličjem,846 vendar je njihova lokacija težje opredeljiva, saj je najstarejši ohranjeni načrt kle- tnih prostorov s konca 19. stoletja (sl. 33), ko je bila namembnost prostorov že spremenjena. Takrat sta bila pod zakristijo cvetličnjak, pod molitvenim korom pa sozakristija, ki je križnogrebenasto obokana.847 Pod točilnico in refektorijem so bili poleg nekaterih drugih prostorov še knjižnica, soba za kaznovanje, skla- dišče itd. Vse sobe so prečno banjasto obokane. V eni od njih je še vedno ohra- njena letnica postavitve temeljnega kamna, kar pomeni, da je ta del samostana nedvomno najstarejši. V jugozahodnem izzidku je bila kloaka. Pod obhodnim hodnikom južnega trakta sta bili še dve banjasto obokani sobi, v eni so bile sanitarije. Pročelje cerkve (sl. 40) je gledalo na trg. Pred samostanom je bil lesen križ, do samostana in cerkve se je dostopalo s trga po stopnicah, ki so z zahodne in najverjetneje tudi s severne smeri vodile do vhodnih vrat. Okrog cerkve je bilo pokopališče.848 V osi fasade je preprost kamnit portal, nad njim je bilo nekdaj bržkone okroglo okno,849 tik pod streho sta dve ovalni odprtini, med njima pa je obris križa. Tudi stranske fasade cerkve so nečlenjene, le preprost venčni zidec teče tik pod streho vzhodne in zahodne stene. Okenske odprtine so pravokotne in brez okrasja. Stranski vhod v cerkev je bil v zahodni stranici cerkvene lad- je; danes je zazidan. Molitveni kor je bil krit s skrilami,850 dvokapna cerkvena 843 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 45; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 47. 844 Teren, na katerem je zgrajen samostan, na južni strani strmo pada, tako da prostori pod južnim traktom pravzaprav niso kletni, saj niso vkopani v zemljo, še več, niti pritlični niso. 845 Kot Flohkammer je omenjena v samostanski kroniki, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 69, kot Spulica pa na enem od načrtov (sl. 35). 846 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 12. 847 Pozneje sta bili tukaj po besedah p. Angela Kralja prekajevalnica in hladilnica. 848 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 16, 19. 849 Danes imamo vtis, da gre za termsko okno, vendar podrobna analiza ohranjene odprtine dokazuje, da je moralo biti nekdaj okroglo. Najverjetneje so ga predelali, ko so v cerkvi namestili orgle. Gl. v nadaljevanju. 850 Po letu 1750 pa z opeko, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 15. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 201 streha pa s skodlami.851 Prvoten zvonik je najverjetneje že takoj po letu 1639852 stal nad molitvenim korom. Na starejših upodobitvah in fotografijah (sl. 36 in 37) je videti, da je šlo za preprost kamnit pravokoten stolpič s pločevinasto šoto- rasto streho. Vse štiri strani so bile predrte s pravokotnimi, na vrhu polkrožno zaključenimi odprtinami. Streho sta krasila jabolko in križ. Zunanjščina svetokriškega samostana (sl. 36, 37 in 45) sledi zahtevam ka- pucinskega reda po preprostosti in skromnosti, zato je ne krasijo arhitekturni detajli. Severna stena samostanskega kompleksa je nečlenjena, južna je štirie- tažna, zahodna pa trietažna. Okenske in vratne odprtine so različnih velikosti in oblik, saj je bil samostan večkrat prezidan. Zunanjščino so nekdaj krasile le naslikane sončne ure;853 nekatere od njih so se ohranile. Samostansko poslopje je imelo prvotno skrilasto streho.854 Tudi notranjščina cerkve (sl. 41) je zgrajena v duhu skromnosti in ubo- štva.855 Le preprost trakast venčni zidec ločuje steno od oboka; prekine se pri oknih, kapeli in na empori ter se nadaljuje v prezbiteriju in molitvenem koru. Slavolok, ki iz cerkvene ladje vodi v prezbiterij, ima preproste prečnike. Tudi slavolok stranske kapele je nakazan z venčnim zidcem. Cerkev je bila prvotno tlakovana z opeko.856 Pod v molitvenem koru je lesen. Tudi v refektoriju je bil prvotno lesen, in sicer iz javorovega lesa. Vse do zadnje večje prenove konec 20. stoletja so bile še ohranjene odprtine za ogrevanje zgornjega nadstropja.857 Svetokriški kapucinski samostan se lahko pohvali z bogato cerkveno in samostansko opremo, katere velik del izvira iz 17. in 18. stoletja.858 Med najpo- membnejšimi kosi je prvotni veliki oltar iz temnorjavega lesa s pozneje pozla- čenimi detajli ter podobo Križanega z Marijo, Janezom Evangelistom in Marijo Magdaleno.859 V levi niši je podoba sv. Bonaventure, v desni pa sv. Antona Pa- dovanskega. Oltarna pregrada v molitvenem koru (sl. 42) je v celoti lesena in je po vsej verjetnosti prvotna. Arhitekturni elementi so rezljani in intarzirani. V 851 Od leta 1756 je bila krita s strešniki, prim. prav tam, str. 17. 852 Takrat se namreč omenja zvon, ki ga je vlil Ferdinand Eisenburger iz Ljubljane, prim. prav tam, str. 2. 853 Prav tam, str. 19. 854 Prav tam, str. 15. Eden od traktov je bil s skrilami krit celo tja do leta 1882 in verjetno tudi še pozneje, prim. prav tam, str. 45. 855 V kroniki svetokriškega kapucinskega samostana najdemo celo navedbo, da naj bi bila svetokriška cerkev […] wohl die armse- ligste der Provinz […], cit. po: prav tam, str. 46. 856 Prav tam, str. 24. Lesen opaž je iz 70. let 20. stoletja, prim. Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo, str. 56. 857 V refektoriju je bil nekdaj tudi kamnit umivalnik, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 72, 78. Podatek o ohranjenih odprtinah pred zadnjo večjo prenovo konec 20. stoletja mi je prijazno posredoval p. Angel Kralj. 858 Več o opremi svetokriškega kapucinskega samostana v: ZVKDS OE Nova Gorica, Dokumentacija o svetokriškem kapucinskem samostanu; Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega, str. 241–242; Tanja Martelanc, Vipavski Križ, v: Umetnostna to- pografija Slovenije. Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava. Druga knjiga (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2012, str. 612–616 (dalje: Martelanc, Vipavski Križ, 2012) in v tam navedenih virih in literaturi. Seznam slik v cerkvi in samostanu s konca 19. stoletja pa v: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 101–102. 859 Danes prikazuje Križanega s sv. Frančiškom Asiškim in sv. Klaro, saj je podobo leta 1857 nekoliko neposrečeno preslikal Filip Pick, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 29; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo, str. 44. 202 Tanja Martelanc glavni osi so delno zastekljena lesena vrata, ki vodijo v prezbiterij, nad njimi pa niša s sliko Marije z Otrokom. Ob njej sta dve loputi, ki sta se nekdaj lahko od- pirali in zapirali, da so kapucini lahko prisostvovali branju maše. Najverjetneje sta bili tudi poslikani.860 Originalna oprema stranske kapele sv. Valentina se na žalost ni ohranila, znano je le, da je oltar s podobo svetnika dala narediti grofica Klara Attems Svetokriška, roj. Thurn, žena ustanovitelja samostana.861 Južno in vzhodno od samostana se razprostira ograjen terasast samostan- ski vrt (sl. 36), ki je bil nekdaj urejen v geometrično pravilne gredice. Posebno zanimiv je bil rožni vrt levo od cerkve.862 Najprej so obdelovali le spodnje tera- se.863 Na vrtu je bila tudi cisterna, v kateri se je zbirala deževnica.864 Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1650 je bil na desni865 strani slavoločne stene iz milodarov postavljen oltar Okrvavljene Matere Božje (B. V. Mariae de Sanguine) oz. Kamenjane Ma- tere Božje s tabelno podobo. Posvečen je bil leta 1670.866 Janez Karel Terling de Gerenis iz Slovenj Gradca je leta 1664 samostanu zapustil svojo hišico, ki se je držala samostana oz. samostanu pripadajočega hospica.867 Stala je po vsej verjetnosti zahodno od severnega trakta obhodnega hodnika, kjer je bil morda tudi (v listinah omenjeni) hospic, kapucini pa so jo pripojili k samostanskemu kompleksu.868 Še danes se severna fasada lomi približno tam, kjer se konča obhodni hodnik in začne zahodni prizidek k se- vernemu traktu. Poleg tega je še vedno viden vogalni kamen, ki nakazuje, da je bil tu poprej hišni vogal. Ker je del današnjega zahodnega prizidka na načrtih iz leta 1688 (sl. 29 in 30) že pripojen samostanu, lahko upravičeno domnevamo, da je tu nekdaj stala hiša omenjenega dobrotnika. V pritličju je bila v 17. stoletju drvarnica, dostopna le z zunanje strani, v nadstropju sta bili dve večji sobi za goste, ki sta bili s severnim traktom obhodnega hodnika povezani s stopniščem. 860 Leta 1883 se v virih omenjata na oltarni leseni pregradi v koru dve […] Caricaturbilder mit Wasserfarben angebracht […], cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 47. 861 Prav tam, str. 3. 862 Na vrtu so kapucini gojili tudi vinsko trto, prim. prav tam, str. 18. 863 Šele pozneje so vrt razširili. Več o tem gl. spodaj. 864 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 17. 865 V svetokriški kroniki piše, da je bil oltar […] ad sinistrum latus […], cit. po: prav tam, str. 3, vendar je potrebno vedeti, da so takrat s prezbiterijske strani gledali proti ladji, zato je bil oltar na njihovi levi strani. Ko govorimo o straneh v cerkvi, se danes vedno postavimo v ladjo in gledamo proti prezbiteriju. 866 Prav tam, str. 3, 7; SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 36, 59–60; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 35, 37. V obhodnem hodniku svetokriškega kapucinskega samostana visi slika z identičnim motivom, le da je naslikana na platno (sl. 46) in mogoče izvira iz katerega od zatrtih samostanov, morda ljubljanskega ali novomeškega. 867 Daroval je […] domunculam meam contiguam hospitio ejusdem monasterii […], cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capuci- norum Sanctae Crucis, str. 6; […] 1664. Dato 17. Julii Slavograecii Dominus Joannes Carolus Terlinger de Gerenis suam domum contiguam nostro monasterio Stae Crucis huic donavit pro commoditate necessaria […], cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 53. Gl. tudi kopijo darilne pogodbe v: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 6. 868 […] Unica domuncula excepta, a Joanne Carolo Terlingo pro aedificio monasterii gratis oblata […], cit. po: prav tam, str. 9. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 203 Leta 1668 je po naročilu Frančiška Zergola pl. Zergollerna kapucin p. Os- wald naslikal podobo Vseh svetnikov oz. Slavo sv. Trojice (sl. 47),869 ki krasi zahodno steno cerkvene ladje. V zahodnem traktu, ki je bil sodeč po starejših načrtih (sl. 29 in 30) delno izgrajen leta 1688, sta bila dodaten kuhinjski prostor s shrambo in prostor brez točne namembnosti. Pod načrte se je podpisal br. Florencijan iz Ponna, ki smo ga srečali že pri prenovi ljubljanskega in ptujskega kapucinskega samostana. Med zahodnim in severnim traktom je bil prehod na vrt, ki je stal zahodno od samostana. V nadstropju je bila urejena infermerija z dvema ogrevanima soba- ma in hišno kapelo.870 Ker arhivski viri govorijo o treh bolniških sobah s kapelo ([…] tractu temporis (1688) aedificatae sunt tres infirmariae cum capella infirmo- rum superius in dormitorio […]871), je mogoče, da je ohranjeni načrt le idejni ali pa se arhivski viri nanašajo na poznejše dozidave oz. prepise listin. Samostan je namreč ok. leta 1724 res štel 17 celic in tri sobe za bolnike in goste,872 kar pomeni, da je med letoma 1688 in 1724 moralo priti do izgradnje še ene bolniške sobe ter v virih omenjenih dveh sob za romarje.873 Morda so takrat do konca izgradili zahodni trakt tako, da se je dotikal severnega. Leta 1708 je grofica Marija Ana Attems Svetokriška samostanu darovala hlev in senik,874 ki se je s svojo vzhodno stranico pripenjal na zahodni prizidek k severnemu traktu, tj. na leta 1664 darovano Terlingovo hišo. Zunanji zid se na mestu prizidka zopet rahlo lomi proti jugozahodu, kar je vidno tudi na tlorisni zasnovi. V pritličju (sl. 34) so si kapucini uredili gospodarske prostore, in sicer klet, hlev in senik, morda (nekdaj) tudi shrambe, ki so bili dostopni z zunanje strani, v nadstropju pa so želeli urediti sobe za goste oz. bolniške sobe. Leta 1724 je bila urejena umivalnica s kamnitim umivalnikom poleg za- kristije.875 Leta 1728 se „pod sobami“, najverjetneje celicami, omenja soba za vrtnarja,876 ki jo pogojno lahko lociramo v pritličje zahodnega trakta zraven severne stene. 869 Več o podobi v: Emilijan Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I., Ljubljana 1968, str. 61–62 (dalje: Cevc, Slikarstvo 17. stoletja); Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 37. Več o p. Oswaldu v nadaljeva- nju. 870 V bolniški kapeli je bila nekdaj slika Umirajočega sv. Jožefa iz 17. stoletja, darilo duhovnika Antona Kodreta. Slika naj bi bila po- prej v hiši pl. Zergollern, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 19; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 41. 871 Cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 12. 872 Prav tam, str. 9, 12. 873 […] Ob frequentem hospitum adventum necessario in nostro Conventu tres infirmariae cum capella Infirmorum erectae fuerunt, quibus accedunt duo honesta cubicula pro Peregrinis suscipiendis accomodata […], cit. po: prav tam, str. 10. 874 Prav tam, str. 8; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 17. 875 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 9. 876 Prav tam, str. 12. 204 Tanja Martelanc V letih 1729 in 1730 so nadstropje zahodnega trakta, kjer je bila poprej infermerija s kapelo, prezidali ter v njem uredili 11 sobic za noviciat (sl. 35);877 razporejene so bile levo in desno od sredinskega hodnika. V zahodnem prizid- ku severnega trakta pa so uredili štiri infermerije oz. sobe za goste in kapelo. Takrat je imel samostan 28 celic.878 Po letu 1784 je samostan štel 29 celic, od katerih je bilo 12 ogrevanih, imel je tudi že prej omenjene štiri bolniške sobe.879 Zato je zelo verjetno, da so naknadno dodali še eno navadno celico, lahko pa tudi iz ene naredili dve. Na najnižji terasi vrta še stoji delno v kamen izklesana in delno iz opeke grajena preprosta kapelica, ki služi kapucinom za umik v samoto in tišino. Na- rejena je bila leta 1738.880 Na levo stran slavoločne stene881 je bil leta 1744 prislonjen stranski oltar sv. Antona Padovanskega s svetnikovo tabelno podobo. Postaviti ga je dal grof Ludvik Kobenzl, posvečen je bil leta 1750.882 Zaradi novega oltarja so prižni- co prestavili na vzhodno steno ladje, ob vhodu v stransko kapelo.883 Istega leta so v kapelo sv. Valentina postavili kipa sv. Janeza Nepomuka in sv. Frančiška Ksaverija.884 Zvonik je bil popravljen leta 1750, leta 1757 pa so ga iz rdeče prebarvali v sivo barvo.885 Pod delom zahodnega trakta je bila istega leta urejena obokana vinska klet, saj so takrat razbijali živo skalo v kletnih prostorih.886 877 Na načrtu piše: Dormit. pro Novitiatu erectum anno 1729–30 ter pro Novitiatu 1730 antea infermeria con capella. Noviciat je v svetokriškem kapucinskem samostanu potekal med letoma 1730 in 1741 ter med 1752 in 1781, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 30. 878 V svetokriški kapucinski kroniki piše: 1730. Sancta Crux. Hoc anno (nisi jam antea – Frid.) nostris Superioribus visum est locum St. Crucis fore non minime aptum pro Novitiatu; ideo fuit sancitum ut locus ille ubi infirmariæ stabant, in tot cellas converteretur qui et redactus est in undecim cellas juxta praescriptam in Constitutionibus nostris formam; quae de facto cum septemdecim prioribus universim 28 numerantur. Positis deinde ex adverso tramite una cum capella infirmorum una paululum ampliori cella pro 2bus qualificatis alterius ordinis advenis, supra stantias peregrinorum et alias quosdam cultus pro priori existentes quatuor infirmariis. cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 81. Gl. tudi SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 12; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 38. 879 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 30. 880 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 13. 881 […] Anno 1744. die 29. Julii erectum fuit sacellum S. Antonii de Padua ex latere dextero a cornu evangelii […], cit. po: prav tam, str. 14. Zopet je desna stran v tem primeru gledana iz prezbiterija proti ladji. 882 Prav tam, str. 14–15; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 109, 116. Oba stranska oltarja je leta 1862 na novo naredil rezbar Jakob Spick, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 32. 883 P. Angel Kralj prižnico prvotno locira na levo slavoločno steno, prim. Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 39. Patrocinije oltarjev so pozneje zamenjali, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 32, saj je danes levi oltar posvečen Materi Božji, desni pa sv. Antonu Padovanskemu. Po letu 1960 so prižnico po pripovedovanju p. Angela Kralja odstranili. 884 Prav tam, str. 14. 885 Prav tam, str. 15, 18; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 40. 886 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 18; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 41. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 205 Cerkev je bila prvotno pobeljena. Omenjena je le poslikava molitvenega kora (mogoče je mišljena poslikava lesene oltarne stene), izvedel pa jo je p. Di- dak iz Idrije leta 1776.887 V zakristiji je izredno zanimiva zakristijska omara (sl. 44) z ohranjenimi napisi vsebine predalov, morda narejena leta 1757.888 Leta 1781 so stransko kapelo obnovili, nabavili so tudi nov oltar. Podobo sv. Valentina je leta 1793 naslikal Jakob Schönberg (sl. 43).889 Leta 1804 je bila ena od celic v nadstropju zahodnega trakta (najverjetneje najsevernejša, gl. sl. 35) preurejena v majhno knjižnico, namenjeno za vse knji- ge, ki so jih imeli patri po celicah.890 Samostan po letu 1809 Obhodni hodnik je bil od leta 1843 dalje zaprt le v južnem traktu, na stra- ni, ki gleda proti severu, druge stranice so bile odprte (gl. sl. 37).891 Leta 1855 so postavili orgle na mestu plemiške empore.892 Takrat so okroglo okno na fasadi spremenili v termsko, mogoče tudi zazidali dve okenski odprtini levo in desno, če sta le-ti obstajali. Pevski kor stoji na paru kamnitih stebrov in paru pilastrov. V podkorju z ravnim stropom sta vzhodno in zahodno od glavnega vhoda pol- krožno zaključeni niši, v zahodni steni pa je zazidan stranski vhod v cerkev, do katerega vodita dve stopnici. Leta 1871 so kapucini od Attemsov Svetokriških vzeli v najem više ležeče terase vrta, dve leti zatem pa so prešle v njihovo trajno last.893 V letih 1882 in 1883 so lesene slope, ki so nosili streho obhodnega hodni- ka, zamenjali z opečnatimi (sl. 37) in obnovili streho nad vodnjakom.894 Takrat so uredili nov dostop do cerkve, in sicer v smeri severozahod – jugovzhod. Iz- ravnali so plato pred cerkvijo in ga tlakovali ter zaradi močne burje dvignili zid, ki ločuje samostan od gradu. Pokrit vhod v cerkev so odstranili in ga zamenjali z manjšim nadstreškom.895 887 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 21; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 42. 888 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 18. Za potrditev datacije zakristijske omare se zahvaljujem resta- vratorki Goriškega muzeja Ani Sirk Fakuč, ki je omaro nedavno restavrirala. Podobno omaro je v traktatu iz leta 1623 predstavil Antonio da Pordenone, ki je tudi podrobno opisal, kako naj se jo izdela (gl.: BNM, Manoscritti, It. IV, 140 (5071), Libri tre, fol. 26; objavljeno v: Giovanazzi, La riscoperta di un architetto, str. 108). 889 Prav tam, str. 21–22. Leta 1883 so v stranski kapeli napravili nov oltar, prim. prav tam, str. 46–47. 890 Prav tam, str. 24. 891 Prav tam, str. 26. P. Angel Kralj navaja letnico 1845: Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 43, vendar gre morda le za lapsus. 892 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 28. 893 Prav tam, str. 38–41. 894 Prav tam, str. 45; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 47. 895 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 45–46; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 47. 206 Tanja Martelanc Med letoma 1882 in 1888, ko je bil gvardijan samostana p. Konstantin Ško- dnik iz Morskega pri Kanalu,896 je bil preurejen južni del južnega trakta dormi- torija (sl. 35).897 Celice so takrat znatno povečali; združili so jih po dve in dve skupaj. V skrajno zahodni celici je bila peč. Leta 1883 je prezbiterij in stransko kapelo poslikal Simon Ogrin. Istega leta so umivalnico spojili z zakristijo.898 V 80. letih 19. stoletja, verjetno leta 1887, so kapucini pridobili nekdanjo hišo družine Cotič (sl. 31),899 ki je stala zahodno od samostanskega poslopja in je imela znotraj ograjenega atrija vodnjak. V napol podrti zgradbi so kapucini uredili gospodarska poslopja in hleve. Leta 1889 so knjižnico iz nadstropja za- hodnega trakta prenesli v prostore pod refektorijem, kjer so med drugim tudi nekdanjo kaznilniško sobo uporabili za hrambo knjig (sl. 33).900 Istega leta so v zahodno cerkveno steno vzidali grb rodbine Thurn, ki je bil poprej na pročelju svetokriškega gradu. Spominjal naj bi na zgoraj omenjeno grofico Klaro Attems Svetokriško, roj. Thurn. Leta 1896 so na pobudo gvardijana p. Friderika Ingliča iz Stare Loke pre- uredili še zahodni trakt nadstropja (sl. 32);901 celice na zahodu so najverjetneje povečali, celice na vzhodu pa spremenili v hodnik, naslednje leto902 pa so prostor nad obhodnim hodnikom nadzidali in v njem uredili manjše celice (sl. 38).903 Leta 1909 je strela uničila zvonik, zato so naslednje leto nad desnim ora- torijem postavili betonskega (sl. 40), in sicer po načrtih Alojzija Breclja.904 Tik pred 1. sv. vojno, leta 1910, so atrij v celoti zazidali in zasteklili, kot dokazuje- ta letnica na vzhodni stranici atrijskega dvorišča in ohranjena fotografija.905 V prvi svetovni vojni je samostan delno zasedla avstrijska vojska. Leta 1923 je bil priključen Beneški kapucinski provinci, naslednje leto so se v njem naselili ita- lijansko govoreči kapucini, ki so tudi za slovenske dečke osnovali serafsko šolo. 896 Gl. Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 66. 897 Na načrtu je namreč napisano: celle ab P. Constantino anno 188_ adaptate. V svetokriški kroniki najdemo za leto 1882 navedbo: […] P. Constantin geht sofort an die Restaurirung des Klosters […], cit. po: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 45, leta 1887 pa: […] In Hl. Kreuz viele Reparaturen und Neubauten – vide ibi lib- memorabilium. – Auslagen dafür in diesem Jahre 1300 Fl. […], cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 87. 898 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 47; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 47. Več o popravilih v samostanu v letih 1882 in 1883 v: SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 46–49. 899 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 53. 900 Prav tam, str. 55; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 47. 901 Na načrtu je namreč napisano: Celice so bile narejene po mojem načrtu proti borjaču, torej samo 6 oken. Sv. Križ. Sept. 1896. P. Friedrich. Gl. tudi SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 56; Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega, str. 240. 902 Leta 1897 se namreč v svetokriški kroniki omenja Cellenbau, gl. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 81. 903 Nadzidavo hodnika kaže ohranjena fotografija iz Arhiva Slovenske kapucinske province v Ljubljani. Za potrditev datacije fotogra- fije se najlepše zahvaljujem kolegu Andreju Furlanu. 904 Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 51. 905 Pogled na zahodni trakt samostanskega atrija svetokriškega kapucinskega samostana med 1. sv. vojno (objavljena v: Podbersič, Frančiškovi bratje, str. 40). Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 207 Po 2. svetovni vojni so odšli.906 Leta 1946 je svetokriški kapucinski samostan pripadel Ilirski kapucinski provinci, pozneje slovenski, in je ostal do današnjih dni naseljen.907 Proti koncu 20. stoletja se je pričela temeljita obnova samostana in cerkve. Leta 1974 so ob vzhodni stranici ladje tik ob fasadi prizidali nov dostop na kor. Devet let pozneje so po načrtih Franceta Kvaternika hodnik v južnem traktu nadstropja pomaknili na severno stran, večje celice pa uredili na njegovi južni strani.908 Zahodni trakt in prizidek k severnemu traktu sta bila preurejena za potrebe doma duhovnih vaj. V vzhodnem traktu obhodnega hodnika so uredili tri knjižnične in muzejske prostore. Takrat so za ok. 0,50 m povečali hodnik v škodo atrija. Na mestu točilnice je danes urejena bolniška soba, tudi nekaj dru- gih prostorov v samostanu ima danes drugačno namembnost kot poprej. Levi oratorij cerkve je bil leta 1999 povečan in preurejen v zimsko kapelo.909 Načrti ■ Franciscejski kataster za Sv. Križ; hrani: SI AS 179, Franciscejski kata- ster za Primorsko, Sv. Križ, G097A0. ■ Načrt ureditve pritličja zahodnega trakta svetokriškega kapucinskega samostana, avtor br. Florencijan iz Ponna, 1688; hrani SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 29). ■ Načrt ureditve nadstropja zahodnega trakta svetokriškega kapucin- skega samostana, avtor br. Florencijan iz Ponna, 1688; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 30). ■ Načrt ureditve Cotičeve hiše v gospodarska poslopja, po letu 1887; hra- ni: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 31). ■ Prezidava nadstropja zahodnega trakta, avtor p. Friderik Inglič, 1896; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 32). ■ Načrt kletnih prostorov svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski sa- mostan (sl. 33). ■ Načrt pritličja svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897; hra- ni: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 34). ■ Načrt nadstropja svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 35). 906 Kaj se je v tem obdobju v samostanu preurejalo, žal ni znano. 907 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 80; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 29–33, 51–53. 908 Načrti predelave se hranijo v: SI ASKP, Samostan Vipavski Križ. Obnova in revitalizacija, pripravil France Kvaternik leta 1982. 909 ZVKDS OE Nova Gorica, Dokumentacija o svetokriškem kapucinskem samostanu; Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 55–58; Kemperl, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega, str. 240. 208 Tanja Martelanc ■ Tloris svetokriškega kapucinskega samostana s samostanskim vrtom in gospodarskimi poslopji, konec 19. stoletja; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan. ■ Načrt kletnih prostorov svetokriškega kapucinskega samostana, 1940; hrani: Pokrajinski arhiv Nova Gorica (SI PANG), SI_PANG/0001, Dr- žavni tehnični urad Trst, t. e. 133, fol. 92. ■ Načrt pritličja svetokriškega kapucinskega samostana, 1940; hrani: SI_ PANG/0001, Državni tehnični urad Trst, t. e. 133, fol. 93. ■ Načrt nadstropja svetokriškega kapucinskega samostana, 1940; hrani: SI_PANG/0001, Državni tehnični urad Trst, t. e. 133, fol. 94. ■ Izris kletnih prostorov svetokriškega kapucinskega samostana; avtor Nejc Bernik, hrani: UIFS ZRC SAZU, 2012. ■ Izris pritličja svetokriškega kapucinskega samostana; avtor Nejc Ber- nik, hrani: UIFS ZRC SAZU, 2012. ■ Izris nadstropja svetokriškega kapucinskega samostana; avtor Nejc Bernik, hrani: UIFS ZRC SAZU, 2012. Upodobitve ■ Pogled na južno stranico svetokriškega kapucinskega samostana, cerkve, samostanskega vrta in gospodarskih poslopij, neznani avtor, 1890; hrani: SI ASKP, Zbirka koloriranih vedut, Svetokriški kapucinski samostan. ■ Pogled na južno stranico samostana, cerkve, samostanskega vrta in go- spodarskih poslopij, avtor p. Leon, 1893; hrani: SI ASKP, Zbirka kolori- ranih vedut, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 36). Fotografije ■ Fotografija svetokriškega kapucinskega samostana z jugovzhodne stra- ni, najverjetneje ok. leta 1904; objavljeno v: Medvešček, Opis Sv. Križa, str. 31. ■ Fotografija svetokriškega kapucinskega samostana z vzhodne strani; objavljeno v: Borut Koloini, Križ je bu enkrat mejstu. Življenje nekega kraja (Vipavski Križ, 1992), str. 60. ■ Pogled na vzhodni trakt atrija in del cerkve svetokriškega kapucinske- ga samostana, pred letom 1910; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 37). ■ Pogled z juga na Vipavski Križ; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan. ■ Nadzidava hodnika v zahodnem traktu svetokriškega kapucinskega samostana, ok. leta 1897; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Sve- tokriški kapucinski samostan (sl. 38). Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 209 ■ Fotografija refektorija svetokriškega kapucinskega samostana; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan (sl. 39). ■ Pogled na zahodni trakt samostanskega atrija svetokriškega kapucin- skega samostana, med 1. sv. vojno; objavljeno v: Renato Podbersič, Frančiškovi bratje v primežu vojne, Na fronti. Revija za vojaško zgodo- vino 5 (2008), str. 40. ■ Zunanjščina svetokriške kapucinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 40). ■ Notranjščina svetokriške kapucinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 41). ■ Oltarna pregrada molitvenega kora svetokriške kapucinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 42). ■ Stranska kapela sv. Valentina svetokriške kapucinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 43). ■ Zakristijska omara svetokriške kapucinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 44). ■ Atrij svetokriškega kapucinskega samostana; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 45). ■ Kamenjana Mati Božja, 1650, nekdaj morda na stranskem oltarju, da- nes v obhodnem hodniku svetokriškega kapucinskega samostana; hra- ni: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 46). ■ Vsi svetniki oz. Slava sv. Trojice, p. Oswald, 1668, ladja svetokriške kapu- cinske cerkve; hrani: UIFS ZRC SAZU, avtor foto: Andrea Furlan (sl. 47). 4.6 Nekdanji krški kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 3. junija 1640, cerkev Brezmadežne Marije posvečena 11. septembra 1644 Gradnja: 1640–1644 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: / Stanje: cerkev zelo dobro ohranjena, del samostanskega poslopja spremenjen v knjižnico, sprememba namembnosti nekaterih prostorov Kratka zgodovina Leta 1634 so se kapucini odločili, da se naselijo v Krškem. Tja so prišli na povabilo meščanov. Magistrat jim je leta 1639 odobril sredstva za gradnjo, odkupil je tudi zemljišče.910 Temeljni kamen je bil položen 3. junija 1640, blago- 910 Zemljišče so odkupili za 600 fl., za gradnjo so darovali še 500 fl., prim. Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 12. 210 Tanja Martelanc slovil ga je novomeški prošt Nikolaj Mrav. Cerkev je v čast Brezmadežni Ma- riji 11. septembra 1644 posvetil oglejski vikar in pičenski škof Anton Marenzi. Samostan so gradili Krčani, veliko pa sta h gradnji prispevala grof Wolfgang Frankopanski in grof Gašper II. Drašković.911 Kapucini so bili v Krško poklicani predvsem zato, da bi pomagali tamkaj- šnjim duhovnikom, ki so bili velikokrat odsotni. Redno so pridigali in spovedo- vali v mestni cerkvi ter po okoliških krajih. Konec 18. stoletja so v mestu vodili šolo, ki je delovala do leta 1803.912 Opis prvotnega stanja Krško je obcestno naselje, ki se je razvilo na desni strani reke Save. Ob glavni prometni poti, ki povezuje sever z jugom, je bil zgrajen kapucinski sa- mostan, ki s cerkveno fasado gleda na to pomembno prometnico. Samostan (Krških žrtev 26) je stal na mestu hiše in vrtov gospoda Radlekarja in drugih Krčanov, ki so bile v ta namen porušene. Zanimivo je dejstvo, da je to eden red- kih samostanov na naših tleh, ki je stal znotraj mestnega obzidja.913 Na podlagi načrta iz leta 1706 (sl. 48)914 in avtopsičnega ogleda lahko dokaj dobro opišemo prvotno zasnovo samostana. Cerkev je orientirana proti zaho- du (rahlo proti jugozahodu). Pravokotni ladji, ki je banjasto obokana in ima sosvodnice, sledita ožja prezbiterij ter molitveni kor. Prezbiterij je križnogrebe- nasto obokan, molitveni kor pa banjasto in ima tudi eno sosvodnico v njegovi južni stranici. Cerkveni ladji sta bili na desni strani prizidani dve kapeli, ki sta križnogrebenasto obokani. Levo in desno od prezbiterija sta bila dva oratori- Imena vseh dobrotnikov so navedena v: Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 12–13. Nekaj dohodkov in izdatkov za leta 1644, 1645 in 1646 najdemo tudi v krški kroniki, ki jo hrani Arhiv Slovenske kapucinske province v Ljubljani, gl. transkripcijo v: Metod Benedik – Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 16 (1994) (transkripcija arhivskega vira: Archivum loci PP. FF. capucinorum Gurgfeldi Erectum Anno Domini MDCCLVII, str. 429, 556–568 (dalje: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK)). Seznam posekanega lesa in finančnih sred- stev, ki so jih pridobili za zidavo, je hranjen v ljubljanskem Nadškofijskem arhivu, gl. Golia, Regeste Škofijskega arhiva v Ljubljani 1, str. 189. Za mašne ustanove gl. Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 262. 911 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 26, 28–29, 31; Valvasor, Čast in slava, str. 242; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 206–207; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 80; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 10–14; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 295–296; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 376–378; isti, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 429–434. 912 Benedik, Krško in okolica, str. 163–164; isti, Kapucini na Slovenskem, str. 31; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 25. 913 Severno od njega je bil starejši del mesta, južneje pa mlajši, ki se je večinoma razvijal v 19. stoletju. Več o urbanistični zasnovi Krškega v: Jože Curk, Mestna podoba Krškega včeraj in danes, v: Krško skozi čas. 1477 – 1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Krško 1977, str. 677–682 (dalje: Curk, Mestna podoba Krškega). 914 Načrt ni nujno odraz dejanskega stanja, saj gre mogoče le za osnutek, ki ni bil nikoli realiziran. Odstopa lokacija kaminske kuhi- nje, ki je na načrtu vrisana na jugu, danes pa jo najdemo na zahodu. Kljub temu je na njem zapisano, da se je potrebno načrta, ki so ga 17. avgusta 1706 predložili spodaj podpisani, do potankosti držati. Med podpisanimi je tudi Giuseppe da Ponna (Jožef iz Ponna), ki je bil, prav tako kot njegov rojak Florencijan, vrsto let Praefectus Fabricae nekdanje Štajerske kapucinske province. Povabljen je bil tudi k načrtovanju nove ljubljanske stolnice, vendar še zdaleč ni bil tako uspešen kot Florencijan, prim. Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 229. Več o Jožefu iz Ponna v nadaljevanju. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 211 ja, desno od molitvenega kora pa umivalnica ter zakristija, za katero ni znano, kako je bila prvotno obokana. Hodnik, ki je vodil iz desnega oratorija do stran- ske kapele, je bil ozek in se je na južni strani odpiral proti cerkveni ladji. Tudi tu ni ohranjeno prvotno obokavanje. Ladja ima dve pravokotni okni na desni steni ter lino oratorija v dormitoriju (sl. 54) na levi. Prezbiterij predirata dve na vrhu ovalno zaključeni okni v obeh (stranskih) stranicah, molitveni kor pa eno pravokotno okno v južni in eno v zahodni stranici. Prezbiterij ima v stenah še dve pravokotni podolžni zamreženi odprtini nekdanjih oratorijev. V cerkvi so bile tri kripte; prva v ladji pred prezbiterijem, drugi dve pa pred stranskima kapelama.915 Vhod v samostan je levo od cerkvene fasade. Banjasto obokan hodnik vodi do samostanskega kompleksa, ki se na cerkev pripenja na sredini južne stene cerkvene ladje. Središče samostana tvori banjasto obokan hodnik okrog pravo- kotnega atrija, v katerem je stal okrogel vodnjak (sl. 55).916 Hodnik je nekdaj slo- nel na slopih. V vzhodnem traktu so bile tri sobe za sprejemanje obiskovalcev, ena je služila kot prehod, v njej so bile urejene tudi sanitarije. Vse sobe so bile ogrevane. Sledila jim je točilnica s stopnicami, ki so vodile v kletne prostore. Videti je, da vzhodni trakt samostan ni bil pozidan do južne stranice južnega trakta, ampak je z južnim traktom tvoril vogal.917 Južni trakt samostana je za- vzemal refektorij s pečjo, proti zahodu mu je sledil prostor za pripravo jedi oz. prostor, kamor so prinašali jedi iz kuhinje in jih skozi odprtino v steni podajali kapucinom v refektoriju. V jugozahodnem vogalu samostana je bila kuhinja z izzidano kaminsko kuhinjo, ki pa je na načrtu iz leta 1706 pripeta na južno kri- lo, medtem ko je danes pripeta na zahodno krilo samostana. V jugozahodnem izzidku, ki prav tako ni več ohranjen, je bil nekdaj prostor za vrtno orodje, v katerega se je dostopalo z vrtne strani. V zahodnem traktu samostana so bile stopnice, ki so vodile v dormitorij, dve sobi za hlapce, pralnica ter v najsever- nejšem delu soba za klerike. Levo od molitvenega kora je bilo stopnišče, ki je vodilo v zgornje nadstropje. Samostan je prvotno štel 18 celic.918 V vzhodnem traktu dormitorija so bile infermerija s tremi bolniškimi sobami in hišno kapelo ter knjižnica. Vsi prosto- ri so gledali proti vzhodu in so bili ogrevani. Poleg cerkvene ladje je bil oratorij 915 V njih je bilo pokopanih več oseb. V kripti pred prezbiterijem so k zadnjemu počitku polagali kapucine, v stranski kapeli sv. Frančiška Asiškega in sv. Karla Boromejskega so počivali člani družine Moškon, v kapeli Marijinega obiskovanja je npr. počival Janez Teodor grof Auersperg itd. Vsa imena pokojnikov, ki so bili pokopani v cerkvi, so navedena v: SI AKSK, Libelus Monasterÿ hujus Gurfeldensis Continens Benefactor.s Nomina, fol. 8 (dalje: SI AKSK, Libelus Monasterÿ hujus Gurfeldensis); Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 538–539. 916 Vodnjak so v samostanu uredili leta 1645, prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem, str. 434; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 14. Do danes se ni ohranil. Zanimivo pa je, da je bil narejen po izgradnji samostana in ne istočasno, kot smo navajeni pri drugih kapucinskih novogradnjah. 917 Danes je pozidan do južne stranice južnega trakta. 918 Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 17. 212 Tanja Martelanc za bolne brate s pogledom na veliki oltar. V južnem traktu so bile manjše celice nanizane levo in desno od hodnika, v jugozahodnem izzidku pa so bili poleg sanitarij in sobe za otepanje bolh tudi prostori za odlaganje umazanega perila. Zahodni trakt dormitorija so zavzemale celice na zahodni strani, najsevernejša celica je služila kot komuniteta. Iz tega krila se je dostopalo tudi na podstrešje. Pred cerkvijo je bilo ograjeno dvorišče. Stopniščna vhoda sta bila v vzho- dni in severni strani zidu. V osi fasade (sl. 50) je preprost pravokoten kamnit portal,919 nad njim je okroglo okno, levo in desno sta dve pravokotni okni, v trikotnem zaključku pa tri manjše okrogle odprtine. Starejše upodobitve kaže- jo v timpanonu fasade naslikan križ, morda z orodji mučeništva. Samostanski zvonik je bil po ustaljeni navadi nameščen nad molitvenim korom. Bil je pre- prost lesen strešni stolpič s piramidasto streho. Fasade samostanskega poslopja (sl. 56) imajo odebeljen podstrešni zidec, okenske okvirje pa nakazane v ometu. V zahodnem traktu samostana je še vedno vidna izzidana kaminska kuhinja z ohranjeno dimno cevjo (sl. 57). Okna samostana so preprosta, pravokotna, ven- dar so bila pozneje povečana in zato ne odražajo prvotne oblike. Cerkvena notranjščina (sl. 51 in 52) je bila, kot je pri kapucinih v navadi, zelo skromna in pobeljena.920 Molitveni kor še danes obteka preprost trakast zidec, medtem ko cerkvena ladja in prezbiterij tega dodatka nimata.921 Slavoloka stranskih kapel sta preprosta, brez okrasja. Prav tako je neokrašen polkrožni slavolok, ki vodi iz ladje v prezbiterij. Oltarna stena na korni strani (sl. 53) je spodaj zidana, zgoraj pa lesena in polihromirana; vendar po vsej verjetnosti ni prvotna. Ob posvetitvi je imela cerkev veliki oltar s podobo Marije z Jezuščkom, ki jo kronajo angeli.922 Slika je dobro italijansko delo iz srede 17. stoletja.923 Od ladje je bil oltar nekdaj oddeljen z leseno ograjo. Cerkev sta krasila tudi dva oltarja v kapelah, posvečenih sv. Frančišku Asiškemu in sv. Karlu Boromejskemu ter Marijinemu obiskovanju.924 Na levi strani slavoločne stene je bila prižnica. Samostan je bil ograjen s samostanskim zidom, ki je tvoril pravokotnik. Na vrtu so bile urejene gredice (sl. 49). 919 Pokrit vhod, ki sloni na štirih slopih, je najverjetneje iz leta 1829, prim. SI AKSK, Libelus Monasterÿ hujus Gurfeldensis, fol. 53. 920 Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 18. 921 Mogoče je bil trak odstranjen ob poslikavi notranjščine. Več o tem gl. v nadaljevanju. 922 Nad prehodoma v molitveni kor ni podob. 923 Več o slikarski opremi v: Emilijan Cevc, Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici, v: Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Krško 1977, str. 178 (dalje: Cevc, Kulturni spomeniki). 924 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 31; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 433–434; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 14. Glavni oltar je bil leta 1856 narejen na novo, prim. SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 16; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 523. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 213 Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Oltar sv. Antona Padovanskega na desni strani slavoločne stene je dal po- staviti Janez Peter Kundišek leta 1668. Leta 1687 je bil posvečen.925 Po navedbah Emilijana Cevca naj bi bila leta 1718 cerkev predelana. Kot dokaz navaja letnico na portalu,926 vendar predelave na podlagi arhivskih virov ne moremo potrditi. Tudi zasnova cerkve ne izdaja pomembnejših prezidav. Leta 1740 so na novo postavili veliki oltar in oltarje v prvi in drugi stranski kapeli. Obnove slik je izvedel br. laik Tomaž iz Krope.927 Leta 1744 so uredili sedem novih celic, sanitarije in prostore za študij, saj je bil med letoma 1745 in 1782 v samostanu organiziran študij filozofije.928 Poleg tega so zgradili tudi shrambo, novo portirnico in drvarnico,929 zato z veliko ver- jetnostjo domnevam, da so okoli tega leta obstoječemu samostanu na zahodu pridali nadstropen trakt.930 Temu pritrjuje tudi notica iz arhivskih virov: 1745. Primus lector Gurkfeldi post neoerrectum scholae aedificium erat P. Jacobus Gur- ggensis.931 Najverjetneje so v tem traktu pozneje uredili tudi lekarno. Zdravila so namreč najprej hranili v knjižnici, nato v šolskih prostorih, končno pa so leta 1756 uredili prostore, ki so bili namenjeni izključno lekarniški dejavnosti.932 Naslednjega leta se omenja še gradnja nove drvarnice.933 Po letu 1784 je imel samostan skupno 25 celic in tri bolniške sobe.934 Leta 1776 so prižnico premestili na levo steno cerkvene ladje. Dostop nanjo je bil iz oratorija v dormitoriju. Oltarček v dormitoriju, ki je bil poprej na koncu hodnika, so prestavili. Na mestu prižnice so postavili oltar Brezmadežne ter tja premaknili kip iz oltarja sv. Antona, na oltar sv. Antona pa postavili podobo Kristusovega kronanja.935 Poleg podob v cerkvi se je ohranila tudi bogata zbirka 925 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 57, 97; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 441, 449. Leta 1730 je dal oltar obnoviti in opremiti z novo sliko patrona grof Anton Auersperg, prim. SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 81. Leta 1778 je še eno novo sliko za tedaj obnovljeni oltar naslikal Anton Zeit, prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 515; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 14, 18. 926 Cevc, Kulturni spomeniki, str. 176. 927 SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 102. Oltarji so bili v naslednjih letih še večkrat obnovljeni in na novo postavljeni. Podatki o tem v: Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 21, 25, 27. Več o br. Tomažu iz Krope v nadaljevanju. 928 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31. 929 SI AKSK, Libelus Monasterÿ hujus Gurfeldensis, fol. 28; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 109; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 484; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 21. 930 Grof Aleksander Auersperg je daroval apno, Frančišek Mordax 100 fl., pesek in kamenje pa Krčani in okoliški prebivalci, prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 484. 931 Cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 109. 932 Za leto 1753 v virih beremo: Hoc circiter anno ordinavit P. Josephus Proalis, ut vasa Medicamentorum ex scholla asportarentur, pro quo advertendum, Phar- macopaeam Gurgfeldi anno 1756. ex ordinatione P. Erchardi Radkerspurgensis Mnri Proalis fuisse aedificatum, prius autem ante schollarum aedificium servabantur medicinae in bibliotecha et alibi, deinde in Scholla, et tandem in Pharmacopaea. cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica III., str. 11. Gl. tudi Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 491, 495. 933 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 496. 934 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31. 935 SI ASKP, Materiale pro Chronica III., str. 96; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 513; Kralj, Kapucinski samostan 214 Tanja Martelanc slik, ki so nekdaj krasile samostan, in je danes razstavljena v podstrešju novej- šega prizidka. Ikonografsko je zanimiva kopija Celovškega Kristusa iz sredine 18. stoletja (sl. 59),936 podrobnejšo obravnavo pa zaslužijo tudi druge podobe svetnikov, predvsem kapucinskih.937 Shrambo za vino so uredili leta 1780, njena lokacija pa žal ni znana. Leta 1783 so spovednice iz cerkvene ladje prestavili v desni oratorij; tako je prehod med stranskima kapelama in zakristijo postal spovedni prostor.938 Iz ukinjenega samostana v Novem mestu so leta 1786 prinesli tabernakelj in ga postavili na glavni oltar.939 Severovzhodno od cerkve stoji kapela Žalostne Matere Božje oz. kapela sedmerih Marijinih žalosti.940 Ni znano, kdaj je bila postavljena, prav tako se ne ve, kdo in zakaj jo je postavil. Samostan po letu 1809 Leta 1847 so na novo uredili knjižnico (sl. 58), za katero so uporabili tri ce- lice v prizidku iz prve polovice 18. stoletja.941 Deset let pozneje so postavili nove orgle,942 zato v ta čas lahko datiramo tudi izgradnjo pevske empore (sl. 52). Leta 1858 so postavili nov zvonik ob stranskih kapelah943 in ga leta 1870 oz. leto zatem nadomestili z novim, ki stoji na prvotnem mestu.944 Leta 1873 se omenja obnova s cerkvijo v Krškem, str. 24. Še več podatkov o oltarni opremi iz tega časa v: Blaž Resman, Nekaj arhivskega gradiva o baročnih kiparjih v Krškem, v: Acta historiae artis Slovenica 13 (2008), str. 97–98 (dalje: Resman, Nekaj arhivskega gradiva). Leta 1871 je Janez Šubic izdelal nov neogotski oltar, v katerega je bil vstavljen kip Brezmadežne iz Innsbrucka, prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 525; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 27. 936 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU), Steletovi terenski zapiski, LI (18. 9. 1929), str. 36. 937 Več o tem v: Cevc, Kulturni spomeniki v Krškem, str. 176–178; isti, Galerijska zbirka slik in plastik starih mojstrov, v: Kapucinska knjižnica in galerijska zbirka Krško. Kulturni zakladi naše preteklosti (ur. Lojze Štih), Krško 1983, str. 15–28 (dalje: Cevc, Galerijska zbirka slik); isti, Samostanske dragotine, v: Dolenjski razgledi (DL) 5, št. 2 (9. 2. 1984), str. 21–22 (dalje: Cevc, Samostanske dragotine); Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143. 938 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 516. 939 Prav tam, str. 519. 940 Prav tam, str. 539. 941 SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 13. Naslednje leto se omenjajo ministrski odlok in finančna sredstva za potrebno gradnjo, prim. SI ASKP, Materiale pro Chronica IIII. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 25. – Archiv Provinci- ae Illyricae. Ab anno 1800 – 1850. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj, Škofja Loka 2003, str. 103 (dalje: SI ASKP, Materiale pro Chronica IIII.). Bogata knjižnica ima lepo obdelane lesene omare, ki se prilegajo oboku, z izrezljanimi kapiteli stebričkov. Več o knjižnici v: Jaro Dolar, Kapucinska knjižnica Krško, v: Kapucinska knjižnica in galerijska zbirka Krško. Kulturni zakladi naše preteklosti (ur. Lojze Štih), Krško 1983, str. 9–11 (dalje: Dolar, Kapucinska knjižnica Krško); Eckhard Hoffmann, Das Kapuzinerkloster Krško und seine Bibliothek. Parallelen zum Franziskanerkloster Mosbach (separat), Obrig- heim 1985, str. 193–202 (dalje: Hoffmann, Das Kapuzinerkloster Krško); Simona Šoštar, Kapucinska knjižnica v Krškem (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 2000, str. 23–24 (dalje: Šoštar, Kapucinska knjižnica v Krškem); Stanislav Bahor, Samostanske knji- žnice na Dolenjskem. Kapucini in kapucinski samostan Krško, v: Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja (RLKDV) 16 (2005), št. 6, str. 673–691 (dalje: Bahor, Samostanske knjižnice). 942 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 524. 943 Prav tam, str. 524. 944 SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 56; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 525; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 27. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 215 gospodarskega dela, v katerem so bili žitnica, hlevi idr.,945 ki so najverjetneje stali zahodno od kaminske kuhinje (gl. sl. 49). Leta 1890 je v virih omenjeno, da so samostanski vrt zmanjšali, ker so uredili dostop do javnega pokopališča ob samostanu.946 Leta 1919 pa naj bi posekali še smreke, ki so bile vrtu vrsto let v okras.947 Ob restavratorskih delih ob koncu 20. stoletja so bile v stranskih kapelah odkrite starejše poslikave v suhi tehniki na apneni belež, ki naj bi po podat- kih restavratorjev izvirale iz 18. stoletja. Restavrirali in prezentirali so fresko sv. Martina na zahodni steni stranske kapele sv. Jožefa.948 Zgodnja Danica pa poro- ča, da je notranjščino cerkve leta 1896 poslikal Ivan Gosar, ki je med drugim v kapeli sv. Jožefa na steno naslikal tudi sv. Martina,949 kar postavlja pod vprašaj datacijo fresk v 18. stoletje. Poleg dekorativne in figuralne poslikave notranjšči- ne cerkve (sl. 51 in 52) je Ivan Gosar naredil novi podobi za stranski kapeli, ki se odtlej imenujeta kapeli sv. Jožefa in sv. Ane.950 Leta 1905 so štiri celice nad re- fektorijem preuredili v tri, vsaka je odtlej imela po dve okni.951 Naslednje leto je fasado cerkve poslikal Oswald Bierti. Ta se omenja tudi leta 1912, ko je poslikal cerkev, kor, refektorij in zakristijo.952 Samostanu je v 19. stoletju grozila razpustitev oz. združitev s škofjelo- škim, vendar je obstal. Med 2. svetovno vojno so bili kapucini iz samostana pregnani,953 vendar so se pozneje vrnili. Leta 1980 je bila v južnem in zahodnem traktu samostanskega poslopja in v prizidanem traktu na zahodu urejena me- stna Valvasorjeva knjižnica.954 V 90. letih 20. stoletja je bila celotna cerkvena notranjščina restavrirana.955 Leta 2007 je bil samostan uradno ukinjen, ostaja pa sedaj kot kraj, kjer so kapucini navzoči, samostanski kompleks pa se uporablja za potrebe knjižnice.956 945 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 525–526; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 27. 946 SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 94. 947 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 532. 948 ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, Program in predračun restavratorskih del. Kapucinski samostan v Krškem. 949 Iz Krškega, v: Zgodnja Danica. Katoliški cerkveni list (ZG) 50 (6. 8. 1897), št. 31, str. 245–246 (dalje: Iz Krškega). 950 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 526; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 27. 951 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 527; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 28. 952 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 527–528; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 29. 953 Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 35. 954 ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu. Glede prenove gl. tudi Ivan Komelj, Arhitektura kapucin- skega reda na Slovenskem tudi kot konservatorski problem, v: Varstvo spomenikov 28 (1986), str. 9–11 (dalje: Komelj, Arhitektu- ra kapucinskega reda). 955 ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, Poročilo o opravljenem spomeniškovarstvenem projektu v letu 1999, avtor: Rado Zoubek. 956 Uradna stran Slovenske kapucinske province, Krško: http://www.kapucini.si/krsko/; zapis z dne: 3. 12. 2015. 216 Tanja Martelanc Načrti ■ Franciscejski kataster za Krško; hrani: SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Krško N084A05. ■ Načrt pritličja in nadstropja krškega kapucinskega samostana, 1706; hrani: SI AKSK, Načrt krškega kapucinskega samostana (sl. 48). ■ Načrt pritličja krškega kapucinskega samostana z vrisanimi prezidava- mi, 80. leta 20. stoletja; hrani: ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Načrt nadstropja krškega kapucinskega samostana z vrisanimi prezi- davami, 80. leta 20. stoletja; hrani: ZVKDS OE Ljubljana, Dokumenta- cija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Načrt krške kapucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Ljubljana, Do- kumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Prečni prerez krške kapucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Ljublja- na, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Pogled na kor, na stranska oltarja in na levo stransko steno krške ka- pucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Severna fasada krške kapucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Lju- bljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Južna fasada krške kapucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Ljublja- na, Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti. ■ Zahodna in vzhodna fasada krške kapucinske cerkve, 1991; hrani: ZVKDS OE Ljubljana, Dokumentacija o krškem kapucinskem samo- stanu, razni načrti. Upodobitve ■ Veduta Krškega, avtor Janez Vajkard Valvasor, 1679, Slava vojvodine Kranjske; objavljeno v: Valvasor, Čast in slava, sl. 188. ■ Sv. Florijan z veduto Krškega v ozadju, najverjetneje iz časa prehoda iz 18. v 19. stoletje, iz zapuščine Ivana Lapajneta; objavljeno v: Curk, Mestna podoba Krškega, str. 681. ■ Skica krškega kapucinskega samostana s pripadajočim vrtom, 1876; hrani: SI ASKP, Zbirka skic, Krški kapucinski samostan (sl. 49). Fotografije ■ Fotografija samostana s severozahodne strani, avtor V. Aumann, 1908; hrani: Valvasorjeva knjižnica Krško (VKK), Stanko Jerašin, razgledni- ca Krškega. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 217 ■ Notranjščina krške kapucinske cerkve, 1928; objavljeno v: Ilustrirani Slovenec (IS) 4, št. 37 (9. 9. 1928), str. 291. ■ Fasada krške kapucinske cerkve (sl. 50). ■ Pogled proti velikemu oltarju krške kapucinske cerkve (sl. 51). ■ Pogled proti pevskemu koru krške kapucinske cerkve (sl. 52). ■ Oltarna pregrada v molitvenem koru, krška kapucinska cerkev (sl. 53). ■ Okna oratorija v dormitoriju na levi steni, krška kapucinska cerkev (sl. 54). ■ Atrij krškega kapucinskega samostana (sl. 55). ■ Južna fasada krškega kapucinskega samostana (sl. 56). ■ Izzidana kaminska kuhinja na zahodni fasadi krškega kapucinskega samostana (sl. 57). ■ Knjižnica krškega kapucinskega samostana (sl. 58). ■ Celovški Kristus, neznani avtor, 18. stoletje, hrani: Galerijska zbirka Kr- ško, Valvasorjeva knjižnica (sl. 59). 4.7 Nekdanji kranjski kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 5. avgusta 1640, cerkev sv. Mihaela posvečena 29. septembra 1644 Gradnja: 1640–1644 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: / Stanje: popolnoma porušen, na mestu samostana danes Hotel Creina Kratka zgodovina Leta 1636 je bogati trgovec in graščak iz Stare Loke, Mihael Papler, zapustil 6000 gld. za gradnjo kapucinskega samostana v Kranju. Že naslednje leto so kapucini sklenili, da se v mestu res naselijo. Gradnjo je podprl še Ferdinand II., ki je dovolil, da je vicedomski urad kapucinom podaril 1000 gld., daroval pa je tudi les za gradnjo. Pri zidavi nove postojanke so sodelovali tudi nekateri drugi dobrotniki.957 T. i. izvajalca novega kapucinskega samostanskega poslopja v Kranju,958 najverjetneje sindika, ki sta urejala vse potrebno za gradnjo, sta bila 957 Za mašne ustanove gl. Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 644. 958 Cit. po: Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 73. 218 Tanja Martelanc Andrej Graffenweger959 in Karel Portner.960 Temeljni kamen je 5. avgusta 1640 položil ljubljanski pomožni škof Mihael Kumar pl. Kumberg, 29. septembra 1644 pa je cerkev posvetil ljubljanski škof Oton Friderik Buchheim na čast na- dangelu Mihaelu, v spomin na dobrotnika Paplerja. Samostan so pozneje pod- pirali tudi kranjski mestni svet in drugi dobrotniki.961 Kranjski kapucini so veljali za dobre spovednike in pridigarje. Pridigali so v samostanski in župnijski cerkvi ter v okolici, še posebej so bili priljubljeni v postnem času. Pomagali so tudi bolnim in umirajočim. Njihovo pozitivno delovanje na pastoralnem področju je pripomoglo k temu, da so se kapucini pozneje naselili tudi v bližnji Škofji Loki.962 Opis prvotnega stanja Samostan je stal severozahodno od strnjenega starejšega dela mesta. To se je razvilo na kranjskem pomolu, ki sta ga v preteklosti naravno izoblikovali reki Sava in Kokra. Mejo med starejšo urbanistično zasnovo in novejšo poselitvijo sta predstavljala mestno obzidje in jarek, ki sta ločevala mesto od t. i. Kokrškega predmestja. Tam so se že v srednjem veku naseljevali obrtniki. Kapucinski sa- mostan so zgradili na Jelenovem klancu pred zgornjimi oz. severnimi mestnimi vrati, na mestu pristave in vrta Andreja Olbena. S cerkveno fasado je gledal na pomembno cesto, ki je iz Kranja vodila proti Tržiču.963 Cerkev (sl. 60), orientirana proti zahodu (rahlo proti jugozahodu), je bila enoladijska, z ožjim in nižjim prezbiterijem ter molitvenim korom. Prostor je bil banjasto obokan, imel je sosvodnice, prezbiterij pa je imel le eno sosvodnico v severozahodni steni. Tam je bilo tudi okno. Še eno okno je osvetljevalo moli- tveni kor v njegovi jugozahodni stranici. Prvotno je imela cerkev dve stranski kapeli; prva je bila kopija svete hiše (Santa Casa),964 druga, ki je bila bliže zakri- stiji, pa je bila prvotno nekoliko krajša od prve.965 Obe sta bili banjasto obokani in sta imeli po dve okenski odprtini na zunanjih stranicah. Levo od kora je bila 959 Andrej Graffenweger pl. Graffenau je izhajal iz znane družine, ki je imela v lasti nekaj gradov na Kranjskem. Leta 1635 je dobil kranjsko deželanstvo, umrl je leta 1647, prim. Boris Golec, Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja, str. 40, dostopno na internetni strani: http://nl.ijs.si/wiki/pub/Humanisti/ValvasorjevKrog/01_NE- ZNANO_IN_PRESENETLJIVO_O_ZIVLJENJU_DRUZINI_SMRTI_GROBU__IN_ZAPUSCINI_J_V_VALVASORJA.pdf (dalje: Golec, Neznano in presenetljivo). 960 Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 73–75. 961 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 28, 31; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 231; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovan- ja, str. 80–81; Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 216–217; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31–32; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 296–297; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 378–379; Lavtar, Vloga kapucinov, str. 17–18, 52. 962 Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 80–81; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31–32; Lavtar, Vloga kapucinov, str. 52. 963 I. Mauring, Kranj. Črtice, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 6 (1893), str. 466 (dalje: Mauring, Kranj); Cene Avguštin, Poglavitne črte urbanističnega razvoja starega Kranja, v: 900 let Kranja. Spominski zbornik (ur. Jože Žontar), Kranj 1960, str. 172 (dalje: Avguštin, Poglavitne črte); isti, Kranj. Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana 1999, str. 89–91 (dalje: Avguštin, Kranj). 964 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 297. 965 Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 231. Pozneje je bila enako velika kot prva, vendar ni znano, kdaj so jo povečali. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 219 zakristija, sledila sta ji umivalnica in levi oratorij oz. prehod v stranski kapeli, ki je na načrtih trapezoidne oblike, na začetku pa je bil bržkone v obliki na glavo obrnjene črke L. Desno od prezbiterija je bil manjši pravokoten oratorij. V dru- gi stranski kapeli je bila grobnica kapucinske družine.966 Samostan (sl. 60 in 61) se je na cerkev pripenjal na njeni desni strani, na sredini ladje. Obhodni hodnik je bil križno obokan, slonel je na kvadratnih slo- pih.967 Vhod v samostan je bil desno od glavne fasade, ozek hodnik je vodil do obhodnega hodnika atrija. V pritličju sta bili dve ogrevani portirnici, sledila sta jima pralnica in stopnišče, ki je vodilo v nadstropje. Poleg njiju je bila shramba za živila, v prizidku pa sta bili ropotarnica in kloaka, dostopni z zunanje strani. Severozahodni trakt so zavzemale še ena manjša shramba, kuhinja z izzidanim kaminom ter soba, kjer so pripravljali hrano in kurili peč v refektoriju. Refek- torij je bil nameščen v jugozahodnem traktu. Poleg njega je bila tudi točilnica s stopnicami, ki so vodile v obokano klet. Ta trakt sta zaključila stopnišče, ki je vodilo v zgornje nadstropje in je bilo nameščeno poleg molitvenega kora, in prostor za hrambo. Podrobnejši opis zgornjega nadstropja na podlagi ohranjenih načrtov (sl. 61) ni možen. Rečemo lahko le to, da je bil nad refektorijem nedvomno na- meščen dormitorio doppio in da so bile v severozahodnem izzidku sanitarije. Samostan je imel 19 celic in ni bil nikoli sedež študijske ali noviciatske hiše,968 tako da ni imel prostorov za šolanje kapucinov. Pred cerkvijo je bil ograjen prostor s tremi dostopi, pred fasado pa križ z orodji mučeništva. Prvotna cerkvena fasada iz ohranjenih upodobitev ni razvi- dna. Na načrtih (sl. 60) je viden en glavni vhod, najverjetneje je bilo nad njim okroglo okno, poleg njega pa sta bili nameščeni dve okenski odprtini. Na foto- grafijah iz 2. polovice 20. stoletja (sl. 62) so vidne le tri okrogle odprtine v tri- kotnem čelu. Cerkev je bila nekdaj krita s skodlami.969 Nad korom je bil manjši strešni stolpič s križem na vrhu, kor pa je prediralo eno visoko okno, ki je bilo na vrhu polkrožno zaključeno. Prav tako so preprosta okna predirala stranske kapele in zakristijo ter prehod med njimi. Samostan je bil podkleten. Njegove fasade so bile brez posebne arhitekturne dekoracije. Morda je le preprost zidec ločeval pritličje od nadstropja, preprost venčni zidec pa je tekel tik pod streho; zunanjščino so krasile tudi naslikane sončne ure (sl. 62). 966 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 297. 967 Odprtine so bile najverjetneje pozneje predelane v arkadno dvorišče. 968 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 31. 969 Leta 1657 so njeno kritino zamenjali, prim. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 217. 220 Tanja Martelanc Prva stranska kapela je bila posvečena Loretski Materi Božji, druga pa sv. Frančišku in sv. Matiji. Stranski oltar je stal pred loretsko kapelo, posvečen je bil nadangelu Gabrijelu (sl. 60).970 Na desni ladijski steni je bila prižnica. Samostanski kompleks je obdajal skorajda pravokoten vrt, ki ga je od zu- nanjega sveta zamejeval samostanski zid. Oblikovan je bil v pravokotne par- kovne površine. Na vogalih gredic so rasla drevesa oz. grmovnice, gredice pa so bile zasajene z zelenjavo in zelišči.971 Severozahodno je bilo samostanu pripeto pritlično poslopje, kjer je bila po vsej verjetnosti drvarnica. Na upodobitvah iz sredine 18. stoletja je na vrtu vidno še eno leseno poslopje, ki je najverjetneje služilo spravljanju vrtnega orodja. Poznejše dozidave, prezidave in nakup nove opreme Leta 1700 zasledimo v arhivskih virih omembo oltarja sv. Antona972 (naj- verjetneje Padovanskega), ki je bil bržkone eden od stranskih oltarjev, prislo- njenih na slavoločno steno. Kdaj je bil postavljen, ne izvemo. Istega leta so nad glavnim vhodom v cerkev zgradili še emporo za laike.973 Samostan po razpustitvi Leta 1786 je bil samostan razpuščen, dve leti zatem pa je bil prodan samo- stanski vrt. Leta 1796 so v cerkvi uredili skladišče in hlev, leta 1804 so v zgor- njem nadstropju namestili stanovanja, pozneje celo trgovino. Leta 1811 je bivalni del samostana zajel ogenj in nato je začel propadati. Na njegovih razvalinah je 970 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 297. 971 Kranj, kakršnega ni več. Slike, razglednice in fotografije, Kranj 1990, str. 42 (dalje: Kranj, kakršnega ni več); Anica Cevc, Valentin Metzinger. 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja. Narodna galerija, 21. december 2000–1. april 2001, Ljubljana 2000, str. 296–297 (dalje: Cevc, Valentin Metzinger); Ines Unetič, Oblikovane zelene površine v mestih in njihovi neposredni okolici na območju Kranjske v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem [Elektronski vir; http://sd18.zrc-sazu.si/ LinkClick.aspx?fileticket=ZiJcOtwAweI%3d&tabid=58] (ur. Miha Preinfalk), Ljubljana 2011, str. 159 (dalje: Unetič, Oblikovane zelene površine). 972 V Arhivu Slovenske kapucinske province v Ljubljani hranijo škatlo, ki so jo prevzeli iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Na njej je signatura: SI NŠAL, ŽA (župnijski arhivi), Kapucini, fasc. 1, Razne knjige, v njej pa rokopis z naslovom: Relationes historicae monast. Labacensis ab anno Xti 1664–1702 (dalje: SI ASKP, Relationes historicae monast. Labacensis), pri čemer je beseda Laba- censis napisana z navadnim svinčnikom, medtem ko je drugo besedilo s črnilom. Znotraj rokopisa pa je na prvi strani z navadnim svinčnikom zabeleženo: Nr.: 1. Archiv Prov. Illyriae. Acta conv. Ord. Cap. Labace. Ljubljana. Za leto 1700 je zapisano: […] Fulgur offendit nostrum monasterium, laesitque ex aliqua parte summitatem secundi camini, & in fenestra ecclesiae penes altare S. Antonii murum tetigit absque tamen notabili damno […], cit. po: SI ASKP, Relationes historicae monast. Labacensis, fol. 52. Citirani vir dobesedno navaja tudi: SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 121, le da letnici dodaja še kraj, in sicer Labaci, prim. SI ASKP, Ma- teriale pro Chronica I., str. 121. Vendar oltarja, posvečenega sv. Antonu Padovanskemu, v ljubljanskem kapucinskem samostanu ne zasledimo. Prav tako nas bega opomba Kranja na isti strani rokopisa: […] Hoc eodem anno (1700) in Ecclesia nostra Chorus supra portam pro Sacularibus extructus est Crainburgi […], cit. po: SI ASKP, Relationes historicae monast. Labacensis, fol. 52. Da gre v resnici za kroniko kranjskega in ne ljubljanskega kapucinskega samostana, potrjuje tudi omemba loretske kapele in prepis listine za ustanovo večne luči za omenjeno kapelo v „naši cerkvi“, tj. kranjski kapucinski cerkvi: […] pro oleo ad illuminationem Capellae Lauretanae in nostra Ecclesia […], cit. po: SI ASKP, Relationes historicae monast. Labacensis, fol. 18. Finančna sredstva je daroval župnik Andrej Ahačič iz Preddvora, pogodba pa je bila podpisana v Ljubljani. V Ljubljani kapucini namreč nikoli niso imeli loretske kapele. Prepis listine je objavljen tudi v: SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 58. 973 Gl. zgornjo opombo in SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 121. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 221 leta 1847 poštar Jožef Skarja zgradil hišo, dva hleva in pristavo za pošto. Dve leti zatem je bila stavba v najemu okrajnega sodišča, ki je tam delovalo do leta 1967, ko je bilo poslopje porušeno. Leta 1970 so odstranili še zadnje ostanke nek- danjega kapucinskega samostana in na njegovem mestu po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja zgradili Hotel Creina.974 Načrti ■ Tloris Kranja, ok. 1811; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 285. ■ Načrt pritličja nekdanjega kranjskega kapucinskega samostana, 1807; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/18 (sl. 60). ■ Načrt predelave pritličja in nadstropja nekdanjega kranjskega kapucinske- ga samostana, 1807; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/19 (sl. 61). ■ Načrt predelave pritličja in nadstropja nekdanjega kranjskega kapu- cinskega samostana v vojaško kasarno; hrani: SI AS 1068, Zbirka načr- tov, t. e. 300, 6/20. ■ Tloris kranjske kapucinske cerkve, avtor Franc Avsec; hrani: SI NŠAL, nčr Aus, fasc. 3, fare, Kranj – bivša kapucinska. Upodobitve ■ Veduta Kranja, avtor Matthäus Merian der Ältere, Topographia Prov. Austriacarum Austriae, Styriae, Carinthiae, Carnioliae, Tyrolis etc., 1649, bakrorez. ■ Župnijska pristava na obrobju Kranja, Marko Layer, 1759, olje na platno, Kranj, Gorenjski muzej; objavljeno v: Kranj, kakršnega ni več, str. 42. Fotografije ■ Roosova hiša na mestu nekdanje kapucinske cerkve, razglednica iz časa pred prvo svetovno vojno; objavljeno v: Kranj, kakršnega ni več, str. 43. ■ Sončna ura iz 19. stoletja na prezidani kranjski kapucinski cerkvi, 1967; hrani: ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština. ■ Prezbiterij nekdanje kranjske kapucinske cerkve, 1967; hrani: ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština. ■ Poslopje okrajnega sodišča, 1967; hrani: ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština (sl. 62). ■ Dvoriščni atrij nekdanjega kranjskega kapucinskega samostana, 1967; hrani: ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština. ■ Podiranje nekdanje kranjske kapucinske cerkve, 1967; hrani: ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština. 974 Kranj, kakršnega ni več, str. 43–44; Avguštin, Kranj, str. 116; Lavtar, Vloga kapucinov, str. 53–54. 222 Tanja Martelanc 4.8 Nekdanji novomeški kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 11. junija 1658, cerkev sv. Jožefa posvečena 4. septembra 1672 Gradnja: 1658–1672 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: p. Filip iz Zagreba (do 1660), p. Romuald iz Štandreža (do 1661) ter gvardijani, ki so jima sledili do posvetitve cerkve975 Stanje: popolnoma porušen, na novomeškem Novem trgu označen kraj samostanskega vodnjaka in obhodnega hodnika Kratka zgodovina V Novem mestu so se kapucini naselili na izrecno željo plemičev in me- ščanov, še posebej pa prošta Mihaela Kumarja pl. Kumberga. Na provincijskem kapitlju leta 1657 so uradno potrdili gradnjo samostana. Hmeljniški grof Jurij Jankovič in njegova soproga Marija Sidonija, roj. baronica Ruessenstein, sta ka- pucinom darovala zemljišče, ki pa je bilo daleč od mesta, zato so ga zamenjali s kapiteljsko zemljo tik ob mestnem obzidju. 500 fl. in les za gradnjo je daro- val grof Wolfgang Engelbert Auersperg.976 Naslednje leto so se štirje fabricieriji province že mudili v mestu, da bi pripravili vse potrebno za gradnjo. 11. junija 1658 je temeljni kamen položil novomeški prošt Andrej Janez Stemberg.977 Za nadzornika gradnje je bil na začetku izbran p. Filip iz Zagreba, v arhivskih virih pa se kot procurator fabricae ali vodja gradnje omenja Novomeščan Friderik Dilanc.978 Ta je sprejel za gradnjo darovan denar in popisal vse darove,979 kar po- meni, da je bil sindik in ne gradbenik ali nadzornik novogradnje. Do leta 1661, ko je bila uvedena klavzura, je bil redovni nadzornik p. Romuald iz Štandreža, ki je pazil, da je bilo vse zgrajeno v skladu s kapucinskimi konstitucijami. Leta 1664 je v Novem mestu divjal požar, ki sicer novogradnje ni neposredno uni- čil, je pa povzročil, da je zaradi stiske ljudi vnema za zidanje nekoliko zamrla. 975 Metod Benedik – Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska provinca, v: Acta Eccle- siastica Sloveniae 16 (1994) (transkripcija arhivskega vira: Codicillus vetus PP. FF. Capucinorum Venerabilis Familiae Rudolphswer- tensis, str. 598 (dalje: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (CNM)). 976 Še več dobrotnikov je navedenih v: SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti (rokopis), fol. 16–33 (dalje: SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti). Glede mašnih ustanov pa gl. Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 638–642. 977 Naselitvi kapucinov v Novem mestu so nasprotovali novomeški frančiškani, prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 197. 978 Friderik Dilanc je bil ugleden novomeški meščan, ki je leta 1687 naložil denar za ustanovo v korist dveh siromašnih novome- ških nevest. Gl. internetno stran: Spremembe in dopolnitve odloka o ulicah v Novem mestu: http://www.novomesto.si/media/ doc/svet/seje/2009/26.%20seja%20OS%20MO%20NM%20-%2017.%2012.%202009/11.%20Spremembe%20in%20dopol- nitve%20Odloka%20o%20ulicah%20v%20Novem%20mestu.pdf, zapis z dne 18. 2. 2016. 979 SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 16, 33. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 223 Naslednjega leta se kot procurator fabricae omenja Mathias Wuzella,980 ki je imel očitno vlogo sindika. Šele 4. septembra 1672 je senjski škof Ivan Smoljanović posvetili cerkev v čast sv. Jožefu. Po nekaterih podatkih naj bi se kapucini v samostan vselili šele leta 1681.981 Novomeški kapucini so se izkazali kot izvrstni pridigarji, ki niso bili de- javni le v mestu, temveč tudi v širši okolici. Veliko so spovedovali. Znan je p. Hipolit iz Novega mesta s svetnim imenom Janez Adam Gaiger (1667–1722), sin novomeškega slikarja Hansa Georga Gaigerja, ki je leta 1711 napisal trojezič- ni slovar Dictionarium trilingue; čeprav rokopis ni bil objavljen, je pomembno vplival na nastanek drugih slovarjev. Za ponatis je leta 1715 pripravil tudi Boho- ričevo slovnico ter nekatera druga dela.982 Opis prvotnega stanja Samostan je stal zunaj mestnega obzidja, na prostoru današnjega Novega trga. Utrjeno mesto na skalnatem pomolu nad Krko je imelo dvoje vrat; tik ob enih od njih, tj. ob Ljubljanskih vratih, so postavili samostan. To je bilo prvo poslopje, ki je bilo zgrajeno zunaj srednjeveško obzidanega mesta.983 Cerkev (sl. 63 in 65)984 je bila orientirana proti severozahodu. Bila je eno- ladijska, banjasto obokana, s sosvodnicami, prav tako sta bila banjasto obokana tudi prezbiterij in molitveni kor, ki sta imela po eno sosvodnico na eni stranici. Prvotno je imela cerkev dve stranski kapeli, ki sta bili po vsej verjetnosti banja- sto obokani. Ob prezbiteriju sta bila oratorija, ob molitvenem koru pa zakristija z umivalnico, ki je bila s hodnikom povezana s stranskima kapelama. Ladjo sta predirali dve okni v njeni jugozahodni stranici, prezbiterij je imel eno okno v njegovi jugozahodni, molitveni kor pa eno v severozahodni stranici. 980 Prav tam, fol. 24. Kot Mathias Wuzella je omenjen tudi v krški kroniki. Leta 1663 je bil župnik v Krškem in Leskovcu, prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 439. 981 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 38, 39, 41, 45, 47, 52, 53, 63; Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 17–19; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 234–235; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 81–82; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 196–198; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 303–304; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), str. 400–402. Gl. tudi prepis dela novomeške kronike v: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (CNM), str. 593–726. 982 Več o tem v: Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 200–212; Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34. 983 Janko Jarc, Iz preteklih stoletij Novega mesta v: Novo mesto skozi čas (ur. Jovo Grobovšek – Tone Knez), Novo mesto 1978 (dalje: Jarc, Iz preteklih stoletij); Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994 str. 197; Stane Granda, Onim pri Bogu, sebi in zanamcem, v: Škofija Novo mesto. Onim pri Bogu, sebi in zanamcem (ur. Zvone Pelko), Ljubljana 2006, str. 106 (dalje: Granda, Onim pri Bogu). 984 Sl. 64 je bila objavljena v: Novo mesto skozi čas (ur. Jovo Grobovšek – Tone Knez), Novo mesto 1978 (dalje: Novo mesto skozi čas). V arhivu Slovenske kapucinske province hranijo tudi načrt neizvedene predelave samostana (Načrt neuresničene predelave pritličja novomeškega kapucinskega samostana (SI ASKP, Zbirka načrtov, Nekdanji kapucinski samostan v Novem mestu). Načrt samostana (sl. 63) ni opredeljen kot načrt novomeškega kapucinskega samostana, vendar primerjava z načrti iz arhitekturne zbirke Albertine z Dunaja (AMW, Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten), AZ7661 (Ma- ppe 78, Umschlag 13, Nr. 1), Rudolfswert (S.H.S.) (Krain) jugoslav. Rodolfovo vor 1865: Neustadtl, ehemaliges Kapuzinerkloster: Grundrisse, 2. H. 18. Jh.) in Arhiva Republike Slovenije (sl. 64) jasno razkriva, da gre za en in isti samostan. 224 Tanja Martelanc Vhod v samostan je bil levo od glavne fasade. Samostanski trakti so sku- paj s cerkvijo obdajali kvadraten atrij z vodnjakom na sredi. V jugovzhodnem traktu sta bili soba za vratarja s kaminom in točilnica s stopnicami, ki so vodile v kletne prostore. Točilnica je bila povezana z refektorijem v jugozahodnem traktu, ki ga je ogrevala peč. Poleg refektorija je bila pomivalnica, sledila ji je kuhinja s kaminom, ki pa ni bil izzidan. V severozahodnem traktu so bili do- datna kuhinja, ki je poprej najverjetneje služila kot drvarnica, prehod na vrt in pralnica. V nadstropju samostana je bil dormitorij, do katerega so vodile stopnice ob molitvenem koru in kuhinji. V jugovzhodnem traktu so bile sobice obrnjene na vrt. Tam, kjer se je trakt stikal s cerkveno stavbo, so naknadno uredili orato- rij. Jugozahodni trakt je bil tipičen dormitorio doppio. V njem je bila tudi garde- roba. Primarna zasnova severozahodnega trakta je težje določljiva. V prizidku na severozahodu so bile sanitarije in soba, kjer se je z oblačil otepalo bolhe. Pred cerkvijo je bil ograjen prostor z enim vhodom. Tik pred fasado je bil portik, ki je slonel na dveh slopih, vendar je mogoče, da je bil dodan naknadno. Izgled prvotne cerkvene fasade ni znan. Samostansko poslopje pa je bilo, sodeč po ohranjenih narisih (sl. 65) in fotografiji,985 preprosto, členjeno s kvadratnimi odprtinami in preprostim strešnim vencem. Samostansko cerkev sta nekdaj krasili glavna podoba sv. Jožefa v velikem oltarju986 ter podoba Kamenjane Matere Božje, ki je bila bržkone v desnem stranskem oltarju, postavljenem hkrati s cerkvijo987 in ograjenem z leseno ogra- jo. Ograja se je nadaljevala do vhoda v prezbiterij. Neka podoba v cerkvi, ki naj bi bila delo br. kapucina, je predstavljala nebesa in pekel.988 V molitvenem koru, najverjetneje na leseni oltarni steni, so bile podobe Križanega, sv. Klare in sv. Janeza Evangelista.989 Stranski kapeli sta bili posvečeni sv. Antonu Padovanske- mu990 in sv. Kajetanu.991 Poleg grobnice v kapeli sv. Antona sta bili v cerkvi še dve 985 Gl.: Prostovoljno gasilno društvo v Novem mestu, razglednica (povzeto po internetni strani: http://cobiss.izum.si/mediacobiss/ wcobib/0012741943_001.JPG, zapis z dne: 11. 1. 2016). 986 Leta 1742 jo je obnovil novomeški slikar Janez Koch, prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 200. Leta 1771 so popra- vljali veliki oltar na prednji in hrbtni strani ter na novo z oljnimi barvami poslikali podobe na njem, prim. SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 123. 987 Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 199. Leta 1771 so podobo na novo naslikali, prim. SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 124. 988 P. Metod Benedik kot možnega avtorja predlaga br. Oswalda, ki je slikal že za svetokriško cerkev, prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 199. 989 Več o slikah v novomeškem kapucinskem samostanu v: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (CNM), str. 618–619; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 199–200. 990 Leta 1773 so dali naslikati novo podobo sv. Antona za stransko kapelo, prim. SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswer- ti, fol. 126. 991 Kapelo je od leta 1741 krasila podoba sv. Jožefa Leoniškega, prim. prav tam, fol. 98. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 225 grobnici, in sicer na sredini cerkvene ladje in pred glavnim oltarjem.992 Na levi slavoločni steni je bila prižnica. Zunaj samostana (sl. 64) sta bila hlev in lopa za vrtno orodje. Vrt ni bil pravilnih oblik, urejen pa je bil v geometrične gredice. Imeli so tudi sadovnjak. Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1700 je dal Novomeščan Janez Jakob Žontar, član mestnega notra- njega sveta, zgraditi Loretsko kapelo Matere Božje (sl. 63), ki je bila leta 1716 posvečena.993 Stala je blizu cerkvene fasade. Načrti in narisi pričajo, da je bila kopija svete hiše (Sante Case). V njej je bila še ena grobnica.994 Leta 1712 je bil jugozahodni trakt v nadstropju podaljšan proti severu (sl. 63). V njem so uredili štiri bolniške sobe,995 ki so bile ogrevane, sodeč po načr- tih pa tudi hišno kapelo,996 knjižnico, sobo za hrambo oblek in sobo za hrambo cerkvenega inventarja. V pritličju prizidka so zgradili sobo za spravilo vrtnega orodja in drvarnico, katere obok sta nosila dva kvadratna slopa. V severoza- hodnem traktu so bile po predelavi urejene večje celice, ki so bile obrnjene na vrt.997 Samostan je imel takrat 22 celic, 12 je bilo ogrevanih, ter štiri bolniške sobe.998 Naslednje leto so levo od vhoda v samostan dodali dve sobi za vratarja s pečjo in sanitarijami. Foresterija (prostori za goste) je bila namreč poprej blizu kletnih prostorov.999 Leta 1750 so uredili še nove kletne prostore.1000 Leta 1763 je strela poškodovala zvonik, zato so ga dve leti zatem zgradili na novo.1001 Prvotno je imel najverjetneje obliko preprostega stolpiča. Neznano kdaj je bil v zadnjem delu ladje dodan še pevski kor, ki je slonel na dveh stebrih. 992 Na sredini ladje so pokopavali meščane, pred glavnim oltarjem pa plemiče, pod kapelo sv. Antona sta bila pokopana dobrotnika kapucinov, hmeljniški grof Jurij Jankovič in njegova soproga Marija Sidonija, ter nekateri drugi plemiči, med njimi barona Mor- dax, grof Paradeiser, grof Herberstein idr.; gl. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (CNM), str. 595–596; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 199. 993 SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 60, 65, 73; SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 121; SI ASKP, Mate- riale pro Chronica II., str. 12. P. Metod Benedik piše, da se je to zgodilo leta 1707, prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 198. 994 V grobnici je bil, poleg drugih novomeških meščanov, pokopan tudi dobrotnik Žontar, prim. SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 60, 65; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (CNM), str. 595–596; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 198–199. 995 SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 71; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 39. 996 Leta 1750 so v njej postavili oltar, prim. SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 104. 997 V samostanu je v letih 1713 in 1715 potekal študij filozofije, zato je tudi prišlo do preureditve dormitorija. V letih od 1720 do 1725 in od 1730 do 1781 pa je tukaj deloval noviciat, prim. Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 34, zato je samostan moral imeti tudi prostore za bivanje in poučevanje redovnega naraščaja. 998 Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 198. 999 […] 1713. Rudolfswerthi exstructa fuit foresteria penes portam monasterii. Fuit autem prius foresteria penes cellarium prope Re- fectorium […], cit. po: SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 43. Gl. tudi SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 71. 1000 SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 104. 1001 Prav tam, fol. 119. 226 Tanja Martelanc Samostan po razpustitvi Samostan je bil razpuščen leta 1786. Tabernakelj so prenesli v krško kapu- cinsko cerkev, poslopje pa je odtlej služilo kot skladišče vojaških potrebščin.1002 Leta 1937 so bili v njem pošta, stanovanja, sreska finančna kontrola in davč- na uprava, na samostanskem vrtu pa med letoma 1810 in 1925 pokopališče, ki je bilo pozneje preurejeno v mestni park. V cerkvi je bila nekdaj celo gasilska orodjarna. Leta 1980 so samostansko poslopje popolnoma porušili, leta 1998 pa je samostanu sledila še cerkev, ki je takrat služila kot skladišče. Na njenem mestu danes stojijo druge stavbe.1003 Načrti ■ Franciscejski kataster za Novo mesto; hrani: SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Novo mesto N170A06. ■ Načrt predelave pritličja in nadstropja novomeškega kapucinskega sa- mostana, 1712–1713; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Nekdanji kapucin- ski samostan v Novem mestu (sl. 63). ■ Načrt neuresničene predelave pritličja novomeškega kapucinskega sa- mostana; hrani: SI ASKP, Zbirka načrtov, Nekdanji kapucinski samo- stan v Novem mestu. ■ Načrt pritličja nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana, 1787; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/199 (sl. 64). ■ Načrt predelave pritličja in nadstropja nekdanjega novomeškega kapu- cinskega samostana v bolnišnico, 1789; hrani: SI AS 1068, Zbirka načr- tov, t. e. 300, 6/200. ■ Prerezi predelave nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana v bolnišnico, 1791; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/203 (sl. 65). ■ Prerezi predelave nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana v bolnišnico, 1791; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/205. ■ Načrt predelave pritličja in nadstropja nekdanjega novomeškega kapu- cinskega samostana v skladišče ter prerezi, konec 18. stoletja; hrani: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/207. ■ Načrt nekdanje novomeške kapucinske cerkve; hrani: SI NŠAL, nčr Aus, fasc. 5, fare, Novo mesto – kap. c. ■ Načrt nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana, konec 18. stoletja; hrani: AMW, Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten), AZ7661 (Mappe 78, Umschlag 13, 1002 Samostan so nameravali preurediti tudi v bolnišnico. Gl. načrte v: SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/200–205. 1003 Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 18–19; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 213–214; Curk – Vidmar – Radova- novič, Samostani na Slovenskem, str. 235–236; Granda, Onim pri Bogu, str. 107. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 227 Nr. 1), Rudolfswert (S.H.S.) (Krain) jugoslav. Rodolfovo vor 1865: Neu- stadtl, ehemaliges Kapuzinerkloster: Grundrisse, 2. H. 18. Jh. Fotografija ■ Prostovoljno gasilno društvo v Novem mestu, razglednica; povzeto po internetni strani: Prostovoljno gasilno društvo v Novem mestu: http:// cobiss.izum.si/mediacobiss/wcobib/0012741943_001.JPG, zapis z dne: 11. 1. 2016. 4.9 Škofjeloški kapucinski samostan Ustanovitev: temeljni kamen položen 28. aprila 1707, cerkev sv. Ane posvečena 22. junija 1713 Gradnja: 1707–1712 Laični gradbenik: / Redovni nadzornik: p. Anton iz Kranja (do 1707), p. Martin iz Bistrice (do 1710) Stanje: zelo dobro ohranjen, v pritličju v južni polovici refektorija urejena knjižnica, preurejeni kuhinjski prostori, preurejen del dormitorija in sprememba namembnosti nekaterih prostorov Kratka zgodovina Škofjeloški kapucinski samostan je nastal na izrecno željo Škofjeločanov, ki so zelo dobro poznali kranjske kapucine. Plemeniti gospod Sebastijan Lukančič je že leta 1647 daroval zemljišče in finančna sredstva za gradnjo samostana, šele leta 1705 so se kapucini dokončno odločili, da si v Škofji Loki zgradijo novo domovanje. Naslednje leto so prišli v mesto in se naselili v hiši ob kapeli Sv. Trojice. Na začetku je bilo govora le o graditvi hospica,1004 saj je bil kranjski kapucinski samostan v neposredni bližini, potem pa so iz neznanih razlogov zgradili regularni samostan. Vendar gradnja ni potekala brez težav, saj so jo zavlekle škofjeloške klarise, ki niso hotele izpolniti Lukančičeve poslednje želje in kapucinom predati darovanega zemljišča in denarnih sredstev za gradnjo.1005 Po doseženem soglasju pa je 28. aprila 1707 gorenjski arhidiakon Janez Andrej Flachenfeld položil temeljni kamen za samostan, ki je bil zadnji samostan na Slovenskem v sklopu nekdanje Štajerske kapucinske province. S pomočjo ško- 1004 Provincial p. Lambert je takratnega vladarja leta 1705 zaprosil, da bi si kapucini v Škofji Loki zgradili hospicij za šest redovnikov in kapelo ali cerkvico […], cit. po: Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 60. Prav tako so gradnjo hospica in ne samostana dovolili svetni in posvetni vladarji. Več o tem v: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I. del. 1741–1856 (tran- skripcija rokopisa), s. l. 1997, str. 11–15 (dalje: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I.); Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 1985, str. 60–61. 1005 Več o tem v: Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 41–43; isti, Začetki kapucinskega samostana, str. 161–173. 228 Tanja Martelanc fjeloškega glavarja, barona Jožefa Evzebija Haldna ter drugih dobrotnikov1006 in okoliških vernikov, ki so sami z lastnim delom in materialom pripomogli h gra- dnji, so cerkev dokončali že leta 1709, blagoslovili pa leto pozneje. Samostansko poslopje je bilo najverjetneje dokončano leta 1712, ko je oglejski patriarh Dio- nizij Delfino ljubljanskemu škofu Francu Karlu grofu Kaunitzu dal pooblastilo za posvetitev cerkve. Cerkev je bila zgrajena v čast sv. Ani, morda v spomin na ženo glavarja Haldna, posvečena šele 22. junija 1713, takrat je bila uvedena tudi klavzura. Vsa dela, med drugim tudi ureditev samostanskega vrta, pa so se za- vlekla do leta 1715.1007 Patri so veliko pomagali škofjeloškemu župniku in po okoliških farah. V domači cerkvi so predvsem spovedovali.1008 Najbolj pa je škofjeloški kapucinski samostan zaslovel po znamenitih pasijonskih procesijah in po prvem dram- skem besedilu v slovenskem jeziku, Škofjeloškem pasijonu, ki ga je leta 1721 napisal p. Romuald Marušič iz Štandreža.1009 Opis prvotne zasnove1010 Do izgradnje samostana so se Škofjeločani naseljevali le znotraj mestnega obzidja, kapucinski samostan pa je bil prva stanovanjska stavba zunaj mestnih vrat, tik ob pomembni prometni vpadnici. Poslopje (Kapucinski trg 1) stoji na levem bregu Selške Sore. Nekdaj se je temu področju reklo Pungert, danes pa Novi svet. Pred cerkvijo se je oblikoval Kapucinski trg, kjer se je pozneje razvilo Kapucinsko predmestje.1011 Cerkev (sl. 66, 67 in 69) je orientirana proti severu. Precej prostorni ladji sledita ožji prezbiterij in molitveni kor za njim. Levo od prezbiterija je pravo- koten oratorij, desno od molitvenega kora pa sta banjasto obokana zakristija, nekdaj z umivalnico, in banjasto obokan desni oratorij oz. prehod iz zakristije v prvo stransko kapelo v obliki na glavo obrnjene črke L. Ladja, prezbiterij in molitveni kor so križnogrebenasto obokani. Prvotno je imela cerkev dve desni 1006 Skupaj so darovali 11.168 fl. Seznam dobrotnikov je objavljen v: Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 44–45. Glede mašnih ustanov gl. Maček, Mašne in svetne ustanove, str. 494–495. 1007 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 2–30, 67–69, 72–76; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 8, 11, 12, 14–15, 38–39, 41, 43; Koblar, Črtice o kapucinskih samostanih, str. 208; Teraš, Iz zgodovine, življenja in delovanja, str. 83–84; Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo, str. 341–343; Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 41–49; isti, Začetki ka- pucinskega samostana, str. 167–198; SI ASKP, Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki, str. 7–9, 23–38, 44–51; Bene- dik, Kapucini na Slovenskem, str. 35; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LIB), str. 310–312; isti, Kapucini na Slovenskem (INGR), 411–415; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 25–47, 52–53. 1008 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 35–36. 1009 Več o pasijonu v: Benedik, Škofjeloški pasijon, str. 415–429. 1010 Škofjeloški kapucinski samostan je topografsko dokaj dobro opisan v: SI NŠAL, Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka. Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji (1954), Škofja Loka. Kapucinski samostan in cerkev (dalje: SI NŠAL, Popis cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka). 1011 France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I. Predmestja Karlovec, Trata, Studenec, Kapucinsko predmestje. Druga polovica 18. stoletja do 1980, Škofja Loka 1981, str. 81–86 (dalje: Štukl, Knjiga hiš); Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 43–44. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 229 stranski kapeli, ki sta bili pravokotni in obokani s češko kapo.1012 Ladja je imela dve pravokotni okni v zahodni steni, prezbiterij eno v zahodni, molitveni kor prav tako ter večje pravokotno okno v severni steni. V prezbiteriju najdemo tudi pravokotni odprtini oratorijev. Samostan (sl. 67 in 69) je bil cerkvi pridan na sredini ladje, na njeni za- hodni strani. Pravokoten atrij z okroglim kamnitim vodnjakom na sredini je obkrožal banjasto obokan samostanski hodnik, ki je bil na začetku morda v celoti, potem pa le delno odprt. Vhod v samostan je levo od cerkvene fasade in teče skozi banjasto obokan hodnik vzdolž cerkve. Poleg vhoda v samostan je bil prostor s sanitarijami. V južnem traktu so bile nekdaj ogrevana foresterija in še ena ogrevana soba ter poleg nje točilnica s stopnicami, ki so vodile v klet pod refektorijem. Refektorij (sl. 80) je bil v zahodnem traktu. Sledili sta mu manjša kuhinja oz. pomivalnica in večja kuhinja s kaminskim prizidkom. Prvotno naj bi bila knjižnica v pritličju severnega trakta; zaradi požarne varnosti je bila obo- kana.1013 Poleg knjižnice sta bili še ena soba ter pralnica z odtočnim kanalom. Drvarnica, ki jo je imel vsak samostan, in shramba za vrtno orodje sta bili naj- verjetneje severno od kuhinjskih prostorov, v podaljšku zahodnega trakta. Na začetku bržkone nista bili v celoti zidani.1014 V tem podaljšku je bila nameščena tudi kloaka sanitarij zgornjega nadstropja. V zgornje nadstropje (sl. 68) sta vodili dve stopnišči, ob molitvenem koru in ob kuhinji; drugo stopnišče je dvoramno. V južnem traktu so bile sobe za bolne člane skupnosti s kapelo, obrnjene so bile proti jugu. Kapela je bila prvo- tno predzadnja soba, tik ob cerkveni stavbi. Poleg cerkvene stavbe je bil oratorij; njegove line so še vedno vidne v zahodni steni cerkvene ladje. Zahodni trakt pa je predstavljal tipični dormitorio doppio. V prizidku severozahodnega vogala samostana niso manjkale sanitarije in soba, kjer se je z oblačil otepalo bolhe. V severnem traktu so bile celice obrnjene na vrt; med njimi je treba iskati tudi komuniteto. Ob izgradnji je bilo v samostanu 18 celic.1015 Prostor pred cerkvijo je obdajal zid, do cerkve se je dostopalo po stopni- šču, ki je vodilo na izravnan plato. Tam je stal križ z orodji mučeništva.1016 Fa- sada cerkve (sl. 70, 71 in 79) je bila preprosta in nečlenjena. V osi je imela ka- mnit pravokoten portal, dve okenski odprtini levo in desno, okroglo lino nad 1012 Prvotna zasnova nekdanje kapele sv. Križa, danes sv. Frančiška, je še vedno v obrisih določljiva in vidna na cerkvenem podstrešju. V prvi kapeli je bila nekdaj grobnica kapucinov, v drugi laikov. Seznam tam pokopanih v: SI ASKP, Kronika kapucinskega samosta- na v Škofji Loki. I., str. 56–58. 1013 Ustni vir: p. Angel Kralj. 1014 Še leta 1862 je govora o prostoru poleg drvarnice, ki je bil odprt na dveh straneh, prim. SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II. del. 1860–1939 (transkripcija rokopisa), s. l. 1998, str. 9 (dalje: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II.). 1015 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 75. 1016 Prav tam, str. 78. 230 Tanja Martelanc portalom, nišo za fresko v trikotnem zaključku in tik pod streho še tri okrogle odprtine, od katerih se je danes ohranila le ena. Fasada nima arhitekturnega okrasja, le vogali fasade so „šivani». Prvoten zvonik (sl. 70) je bil štirioglat, vsaj v zgornjem delu lesen, s preprosto piramidalno strešico. Zunanjščina samostana (sl. 72) je skladno s pravili kapucinskega reda zelo skromna in nečlenjena, le preprost venčni zidec pravokotnega prereza deli pri- tlični del od nadstropnega (sl. 83), viden pa je tudi odebeljen podstrešni venec. Okna dormitorija na atrijski strani so ohranila prvotno podobo (sl. 82), zato so v primerjavi z drugimi izredno majhna. Stene cerkve (sl. 73–76) so neokrašene, le kape oboka v prezbiteriju in mo- litvenem koru zaključuje preprost pravokoten pas, nekakšna redukcija trakaste- ga venčnega zidca.1017 Glavno podobo, ki prikazuje Smrt sv. Ane, za veliki oltar in sam oltar je dal narediti baron Halden. Podoba je delo avstrijskega slikarja Johanna Carla Reslfelda (ok. 1658–1735) in je nastala približno sočasno s posvetitvijo cerkve.1018 Poleg nje sta še podobi sv. Elizabete z Janezom Krstnikom in sv. Zaharije. Baron Halden je leta 1707 podaril kapucinom tudi podobo za stransko kapelo Ma- rije Pomagaj (sl. 67), ki je posneta po originalu Cranachove podobe, ter vse slike v refektoriju in samostanu.1019 Tudi korna oltarna stena je bila narejena po njegovem naročilu, krasila pa jo je podoba sv. Antona Opata in sv. Pavla Puščavnika.1020 Adam pl. Erberg je dal narediti levi stranski oltar sv. Feliksa Kantališkega,1021 Matija Segalla pa desni stranski oltar sv. Antona Padovanske- ga skupaj s podobama.1022 Sliki naj bi bili delo Leopolda Layerja (1752–1828).1023 Franc Oblak je dal v drugi stranski kapeli postaviti oltar sv. Križa.1024 V bolniški kapeli je bil oltar s podobo sv. Jožefa.1025 Tudi v škofjeloškem kapucinskem sa- mostanu se je, tako kot v drugih še delujočih samostanih na Slovenskem, ohra- nilo veliko nabožnih podob.1026 1017 Bogatejše arhitekturne ornamente najdemo v stranskih kapelah, vendar so brez dvoma poznejši dodatek. 1018 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 18. Več o sliki v nedavno objavljenem članku: Lavrič, Loški glavar, str. 101–107. 1019 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 18. 1020 Leta 1741 je bila korna oltarna stena popravljena oz. prebarvana, prav tako spet leta 1865, ko so bili obnovljeni Križani in kasete za relikviarije, ki so ohranjeni še danes (sl. 77), prim. prav tam, str. 77; SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 18. 1021 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 19. 1022 Prav tam, str. 20. 1023 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 49. 1024 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 21. 1025 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 19. 1026 Več o slikarski opremi škofjeloškega kapucinskega samostana v: SI NŠAL, Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka, str. 2–7, 12; Lev Menaše, Marijina podoba iz škofjeloškega kapucinskega samostana, v: Loški razgledi 38 (1991), str. 97–104 (Menaše, Marijina podoba); Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 231 V refektoriju so še vedno vidne odprtine beneficiuma (sl. 81) ter konzole za lesene klopi, ki so tekle vzdolž vseh stranic, z izjemo tiste, ki je obrnjena proti kuhinji. Tam je bila kuhinjska lina. Zakristijo zapirajo težka kovana vrata. Še v 19. stoletju je bil samostan tlakovan z opeko, refektorij pa je imel lesen pod.1027 Zahodno, severno in južno od samostanskega kompleksa se je razprostiral ograjen vrt nepravilne oblike, ki so ga kapucini pridobivali postopoma.1028 Poznejše prezidave, dozidave in nova oprema Leta 1743 so na samostanski zid naslonili samotišče oz. grotto ([…] die Einsidlerey, oder grottam […]1029), kjer so se kapucini lahko v miru in tišini na- rave odpočili in posvetili molitvi.1030 Pred cerkvenim stopniščem so leta 1750 postavili še kapelico Marije Pomagaj (sl. 71), ob kateri je bil masiven slavolok z dvokapnico.1031 Šele leta 1762 naj bi cerkvi prizidali zakristijo, ki ima banjast obok,1032 vendar v škofjeloški kroniki za to leto lahko preberemo le, da so zakri- stijo, komuniteto in klet opremili s potrebnim,1033 zakristija pa se v virih omenja že leta 1712.1034 Prižnica je bila leta 1772 prestavljena na sredino leve ladijske stene.1035 Istega leta so poleg stranske kapele sv. Križa zgradili še kapelo Lavre- tanske Matere Božje, ki je bila posvečena leta 1775. Finančna sredstva za gradnjo so darovali verniki. Kapela je pravokotna in križnogrebenasto obokana ter ima eno pravokotno okno v južni stranici, okno kapele sv. Križa, ki je gledalo proti jugu, pa so morali zazidati. 1036 Leta 1780 je Janez Anton Tušek (1725–1798)1037 na željo Antona Radoviča poslikal korno stran oltarne stene ter naredil stranske podobe na vratcih na velikem oltarju.1038 Leta 1780 so iz treh bolniških sob oz. 1027 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 103; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 87. 1028 Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 48. Več o vrtu v: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 24–28. 1029 Cit. po: prav tam, str. 79. 1030 Leta 1784 se v tem eremitoriju omenja podoba, ki jo je naslikal Anton Tušek, prim. prav tam, str. 126. 1031 Prav tam, str. 106, 138; SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 116; SI NŠAL, Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka, str. 1; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 74. Kapelico so večkrat obnovili, leta 1927 jo je poslikal Franc Mrčun, ki je Mariji Pomagaj dodal še sv. Florijana, sv. Jožefa, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. V 30. letih 20. stoletja je bila odstranjena, prim. SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 145–146. 1032 SI NŠAL, Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka, str. 10. 1033 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 115. 1034 Gl. SI ASKP, Materiale pro Chronica II., str. 39. 1035 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 120. 1036 V njej sta bila kipa Lavretanske Matere Božje iz kraja Reccanati v Italiji in Kristusa Odrešenika ter podoba sv. Alojzija (prvo, Lan- gusovo je nasledila slika Janeza Šubica). Leta 1863 je kapelo poslikal Janez Gosar iz Dupelj, prim. prav tam, str. 119–120, 123; SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 13–14; SI ASKP, Materiale pro Chronica III., str. 66; Benedik, Kapucin- ski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 51–52, 76–77. 1037 Več o slikarju Janezu Antonu Tušku, ki je bil izredno dejaven na Škofjeloškem, v: France Štukl, Slikar Janez Anton Tušek (1725– 1798). Nekaj arhivskih podatkov in doslej znana dela, v: Loški razgledi 20 (1973), str. 147–150 (dalje: Štukl, Slikar Janez Anton Tušek). 1038 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 125; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 77. 232 Tanja Martelanc sob za goste v nadstropju južnega trakta naredili štiri sobe.1039 Severni trakt so po prezidavi, ki je na podlagi virov ni bilo mogoče natančneje datirati, zavze- male knjižnica in celice, ki so gledale na vrt. Leta 1784 je v opisu samostana navedenih 22 celic, štiri več kot na začetku, 11 od njih je bilo ogrevanih.1040 Samostan po letu 1809 V škofjeloški kroniki najdemo podatek, da so v času, ko je bil p. Gregor gvardijan samostana, torej med letoma 1845 in 1859,1041 celice nad refektorijem povečali. Odprtine beneficiuma so se zaradi tega znašle na sredini sob. Zato so jih leta 1866 prestavili ob stene ter odprtine pritličja in nadstropja povezali s cevmi.1042 Leta 1851 so hodnik, ki povezuje stransko kapelo z zakristijo, banjasto obokali; poprej je bilo vidno ostrešje.1043 Najverjetneje so takrat tudi znatno po- višali njegovo streho, tako da je nekdaj zunanje okno v ladijski steni, ki je bilo nameščeno nad streho hodnika, izgubilo svojo prvotno funkcijo. Zato so v liniji s tem oknom naredili okno v zunanji steni hodnika. Leta 1855 oz. 1856 je bila na fasadi cerkve narejena freska s podobo sv. Ane in sv. Frančiška Asiškega, poleg tega pa sta bili na samostanske zidove naslikani dve sončni uri.1044 Hodnik okrog atrija je bil do leta 1861 delno zaprt na stra- ni, kjer je bil refektorij. Takrat ga je stavbenik Janez Krstnik Molinaro (1815– 1900)1045 v celoti zaprl in zasteklil (sl. 82).1046 Kapelo sv. Križa so prenovili leta 1864. Slikar Janez Gosar iz Dupelj je nad prvotno oltarno podobo naslikal Stigmatizacijo sv. Frančiška Asiškega, zato se odtlej imenuje kapela sv. Frančiška.1047 Pevska empora v zadnjem delu cerkvene ladje je bila bržkone zgrajena leta 1870, ko so v cerkvi namestili orgle.1048 Leta 1877 so pod vodstvom zgoraj omenjenega Janeza Krstnika Molinara naredili nov zvonik. Od takrat je zvonik zidan in ima rombasto kapo. Istočasno je Moli- naro naredil načrt za vrtno kapelo sv. Frančiška Asiškega, ki pa se ni ohranila.1049 1039 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 125; SI ASKP, Materiale pro Chronica III., str. 106. 1040 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 35. 1041 Gl. Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 232. 1042 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 31. 1043 SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 9. 1044 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 136–137; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 78. 1045 Družina Molinaro je bila znana škofjeloška družina stavbenikov, ki je prišla na Kranjsko iz Furlanije. Na Škofjeloškem so delovali vse do 1. svetovne vojne. Janez Krstnik je na Kranjsko prišel sredi 19. stoletja in bil edini izvajalec gradbenih del na tem območju. Zgradil je veliko profanih in predelal ogromno število cerkvenih stavb. Najbolj znana je cerkvena lopa pred crngrobško cerkvijo. Več o Janezu Krstniku Molinaro v: France Štukl, Stavbenik Janez Krstnik Molinaro, v: Loški razgledi 16 (1969), str. 198–205 (dalje: Štukl, Stavbenik Janez Krstnik Molinaro). 1046 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 6; SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 37; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 79. 1047 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 14–15. 1048 Opomba v kroniki razkriva, da je bilo to za Štajersko kapucinsko provinco precej pozno, prim. prav tam, str. 37–38; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 85. 1049 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 50–55; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 86. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 233 Leta 1873, to letnico namreč dobimo iz kronograma na notranji strani slavoloka: CAPELLA ISTA AEDIFICATA FUIT EX VOTO IOANIS ET IOA- NAE MOLINARO, po drugih podatkih pa leta 18781050 je kapelo sv. Križa še enkrat prenovil in znatno povečal stavbenik Molinaro. Žal v kroniki ne najde- mo omembe prezidave. P. Primož Kovač je pravilno domneval: Da je na tem mestu bila kapelica, nam kažeta dva oboka, ki sta med cerkveno ladjo in kapelo sv. Frančiška. Prvi je povezoval ladjo z nekdanjo kapelico sv. Križa, drugi pa je nastal, ko so podrli zunanjo steno te kapelice.1051 Zasnova prvotne kapele je tako na prehodu iz ladje v dozidani del kapele in na podstrešju še vedno vidna.1052 Šlo je za preprost pravokoten prostor, ki je bil obokan s češko kapo. Tej kapeli, katere vzhodno steno so podrli, je Molinaro dodal precej večji in višji pravoko- ten križnogrebenasto obokan prostor, današnjo kapelo sv. Frančiška Asiškega. Po podatkih iz škofjeloške samostanske kronike za leto 1887 se je kape- la Marije Pomagaj povečala.1053 Na svodu kapele je napis: Anno Domini 1750 S. Maria Auxiliatrix a Dominis Locopolitanis electa fuit in Patronam civitatis pro avertendis omnibus malis, praesertim peste et igne. Ex communi eleemos. totaliter restaurata anno 1888. Najverjetneje se je obnova kapele leto po povečavi konča- la. Prvotno manjšo kapelico so popolnoma podrli in na njenem mestu zgradili večjo in višjo. Danes je to banjasto obokan prostor z eno pravokotno okensko odprtino v severni stranici, ki pa ne dosega dolžine kapele sv. Frančiška. Istoča- sno je kapelo poslikal Simon Ogrin.1054 Samostanska okna so bila leta 1899 na zunanjščini povečana.1055 Tudi leva in desna okenska odprtina na fasadi sta od leta 1903 znatno večji, nekatere ne- potrebne odprtine pa so zazidane, najverjetneje dve v trikotnem čelu. Pročelje cerkve je bilo na začetku 20. stoletja poslikano (sl. 71). Prav tako je bila po- slikana notranjščina cerkve.1056 Leta 1911 so odstranili leseno oltarno steno na 1050 Franc Pokorn, Loka. Krajepisno-zgodovinska črtica, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 7 (1894), št. 24, str. 755 (dalje: Pokorn, Loka). Tudi France Štukl gradnjo kapele enkrat datira v leto 1873, prim. Štukl, Stavbenik Janez Krstnik Molinaro, str. 203, drugič pa v leto 1878, prim. Štukl, Knjiga hiš, str. 86. Po vsej verjetnosti gre za lapsus avtorjev, zato je verjetnejša letnica 1873. 1051 Cit. po: Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 46. Pri tem se sklicuje na članek: Pokorn, Loka, str. 755. P. Metod Be- nedik pa meni, da je kapela v tej velikosti stala že ob samem začetku samostana in da se njena zasnova ni spreminjala, prim. Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 50. Vendar je kapela izredno velika in znatno višja v primerjavi z drugimi ohranjenimi kapelami štajerske province. 1052 Na cerkvenem podstrešju so vidni trije oboki. Nad kapelo Marije Pomagaj je večji banjasti obok oz. češka kapa, na prehodu iz ladje v kapelo sv. Frančiška pa manjša češka kapa, katere gradnja se razlikuje od prvoomenjene, nad kapelo sv. Frančiška pa križnogrebenast obok, ki prav tako izdaja drugo fazo gradnje. 1053 Cit. po: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 56. Tudi članek v časopisu Zgodnja Danica govori o prezidavi in povečavi omenjene stranske kapele: Iz Škofje Loke, v: ZG 41 (14. 12. 1888), št. 50, str. 397 (dalje: Iz Škofje Loke). Na začetku je bila nedvomno enako velika in visoka kot prvotna kapela sv. Križa. 1054 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 56. 1055 Prav tam, str. 58. 1056 Prav tam, str. 61; SI ASKP, Materiale pro Chronica V., str. 131; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 87. Leta 1968 je bila notranjščina, razen fresk v stranskih kapelah, prebeljena, prim. SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. III. del. 1941–1980 (transkripcija rokopisa), s. l. 1998, str. 81 (dalje: SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. III.). 234 Tanja Martelanc korni strani in jo nadomestili s steno, v spodnjem delu zidano, v zgornjem delu pa leseno (sl. 77). Morda so del prvotne lesene predelne stene tudi ohranili. Takrat so nanjo obesili novo razpelo, levo in desno pa v nišo vstavili kipa Srca Jezusovega in Brezmadežne,1057 ki ju danes nadomeščata podobi Ecce homo in Brezmadežna. Leta 1930 so severno od cerkve prizidali še en trakt (sl. 69), v katerem sta bila nekaj časa noviciat in interna bogoslovna šola.1058 Leta 1935 so knjige iz nad- stropja severnega trakta prenesli v novozgrajene prostore in nadstropje sever- nega trakta tako preuredili, da so hodnik premaknili na severno stran, tri velike celice pa na južno. Prezidavo je vodil Angelo Molinaro, nečak zgoraj omenje- nega Janeza Krstnika.1059 Leta 1938 so pokrito stopnišče pred cerkvijo podrli in uredili širše stopnice (sl. 79).1060 Kapucini so morali leta 1941 samostan zapustiti. Nemci so v cerkvi uredili muzej, v obednici pisarno za prehranjevalni urad, v dormitoriju sobe za raz- lične namembnosti, v novem traktu pa vojaško bolnišnico.1061 Po vojni se je v novem prizidku naselila komanda jugoslovanske tankovske brigade, pozneje pa so v njem bivale razne družine. Po vojni so se kapucini vrnili v samostan, novo- zgrajeni trakt pa jim je bil odtujen. Leta 1960 je bil vrt na zahodni strani znatno zmanjšan, saj so morali kapucini del njega nameniti zidavi dveh novih stano- vanjskih blokov v soseski. V 60. letih 20. stoletja je samostanu grozilo, da ga bodo zaradi nove cestne ureditve celo podrli, vendar do tega ni prišlo. Leta 1973 so pregradili refektorij; južni del služi kot knjižnica, severni pa ima občasno še prvotno funkcijo. V 80. letih so samostan po načrtih Franca Kvaternika temelji- to prenovili. Med drugim so prostore za obiskovalce v južnem traktu preuredili v zimsko kapelo, nekdanja točilnica pa služi danes kot sprejemnica (sl. 69).1062 Načrti ■ Franciscejski kataster za Škofjo Loko; hrani: SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Škofja Loka L129A07. ■ Tloris škofjeloške kapucinske cerkve, 1915; hrani: SI AKSŠL, Zbirka na- črtov, kapucinski samostan v Škofji Loki (sl. 66). 1057 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 75. 1058 Prav tam, str. 165–166; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 95–96. 1059 Prav tam, str. 181; Štukl, Stavbenik Janez Krstnik Molinaro, str. 198. Več o knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana v: Me- tod Benedik, Kapucinska knjižnica v Škofji Loki, v: Knjižnice na Škofjeloškem. Jubilejni zbornik ob 50-letnici Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka (ur. Ana Florijančič), Škofja Loka 1995, str. 163–170 (dalje: Benedik, Kapucinska knjižnica). 1060 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 196; SI NŠAL, Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka, str. 1. 1061 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. III., str. 11–12. 1062 ZVKDS OE Ljubljana, Zapisnik dogovora o obnovi škofjeloškega samostana dne 6. 7. 1987 v Škofji Loki; Benedik, Kapucinski samo- stan s cerkvijo Sv. Ane, str. 97–131. Za dragocene podatke o prvotni zasnovi in poznejših prezidavah škofjeloškega kapucinskega samostana se zahvaljujem p. Metodu Benediku, p. Štefanu Kožuhu in arhitektu Antonu Mlakarju, ki je izrisal tloris samostana (sl. 69), s hvaležnostjo za informacije pa se spominjam tudi že pokojnega p. Angela Kralja. Pregled arhitekture kapucinskega reda na Slovenskem 235 ■ Skica pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana; hrani: SI ASKP, Zbirka skic, Kapucinski samostan v Škofji Loki (sl. 67). ■ Skica nadstropja škofjeloškega kapucinskega samostana; hrani: SI ASKP, Zbirka skic, Kapucinski samostan v Škofji Loki (sl. 68). ■ Tloris škofjeloške kapucinske cerkve, avtor Franc Avsec, 1954; hrani: SI NŠAL, nčr Aus, fasc. 4, fare, Škofja Loka – kap. c. ■ Tloris pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana, avtor Karel Gr- žan, 1987; hrani: SI AKSŠL, Načrt pritličja in nadstropja pred prenovo leta 1987. ■ Tloris nadstropja škofjeloškega kapucinskega samostana, avtor Karel Gržan, 1987; hrani: SI AKSŠL, Načrt pritličja in nadstropja pred pre- novo leta 1987. ■ Izris pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana, avtor Anton Mla- kar, 2012; hrani: SI AKSŠL, Načrt pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana v letu 2012 (sl. 69). Upodobitve ■ Škofja Loka z gradom, avtorja Ferdinand Runk in Karel Postl, kolo- rirana jedkanica, konec 18. stoletja; hrani: Loški muzej Škofja Loka (LMŠK), stalna razstava. ■ Panorama Škofje Loke, avtor Janez Potočnik, perorisba z gvašem, prva polovica 19. stoletja; hrani: LMŠK, stalna razstava. ■ Detajl vedute Škofja Loka s Staro Loko, avtor Janez Potočnik, prva po- lovica 19. stoletja; hrani: LMŠK, stalna razstava. ■ Detajl vedute Škofja Loka s Hribca, neznani avtor, 19. stoletje; hrani LMŠK, stalna razstava (sl. 70). ■ Detajl Votivne slike sv. Florijana in sv. Roka, neznani avtor, olje na les, 1837, iz škofjeloškega kapucinskega samostan; hrani: LMŠK, stalna razstava. Fotografije ■ Severna stranica cerkve in samostanskega poslopja škofjeloških kapu- cinov; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Škofja Loka. ■ Zahodna stranica škofjeloškega kapucinskega samostana iz samostan- skega vrta; hrani: SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Škofja Loka. ■ Fasada škofjeloške kapucinske cerkve, 1928; hrani: LMŠK, F4/1069 (sl. 71). ■ Podiranje kapelice pred škofjeloško kapucinsko cerkvijo, 1938; hrani: LMŠK, F4/1067. 236 Tanja Martelanc ■ Atrij škofjeloškega kapucinskega samostana, 1940; hrani: LMŠK, F4/1066. ■ Razglednica škofjeloškega kapucinskega samostana; hrani: SI ASKP, Zbirka fotografij, Škofja Loka (sl. 72). ■ Notranjščina škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 73). ■ Prva stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 74). ■ Druga stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 75). ■ Tretja stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 76). ■ Oltarna pregrada na korni strani škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 77). ■ Molitveni kor škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 78). ■ Fasada škofjeloške kapucinske cerkve (sl. 79). ■ Refektorij škofjeloškega kapucinskega samostana (sl. 80). ■ Odprtine beneficiuma v refektoriju škofjeloškega kapucinskega samo- stana (sl. 81). ■ Atrij škofjeloškega kapucinskega samostana (sl. 82). ■ Zunanjščina škofjeloškega kapucinskega samostana (sl. 83). Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 237 5 GLAVNE ZNAČILNOSTI KAPUCINSKE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM V nadaljevanju je predstavljena analiza zbranih podatkov iz 4. poglavja. Poudarek je predvsem na zakonitostih priprave in gradnje nove redovne posto- janke, vlogi redovnih nadzornikov, fabricierijev in laičnih gradbenikov ter na vlogi sindikov in duhovnih prijateljev pri postavitvi novega samostana. Pozor- nost je namenjena tudi lokaciji kapucinskega samostana v okviru naselja, orien- taciji cerkvene stavbe, tlorisni zasnovi in drugim značilnostim samostanov, nji- hovi notranjščini in opremi ter samostanskemu vrtu. Obrobno so predstavljene prezidave, dozidave in pridobitev nove opreme v času od 19. do 21. stoletja. V okvir arhitekturne analize je umeščena tudi vloga upodabljajoče umetnosti ka- pucinskega reda. Poglavje zaključi slogovna opredelitev kapucinske arhitekture na Slovenskem, ki to arhitekturo umesti v prostor in čas. 5.1 Predpriprave na gradnjo Kapucini so v izbrani kraj navadno prišli na povabilo tamkajšnjih prebival- cev ali katerega od pomembnejših plemičev pa tudi klerikov. O tem, ali naj kraj izberejo za gradnjo nove redovne postojanke ali ne, so nato odločali na provin- cijskem kapitlju. V primeru pozitivne odločitve so se kapucini odpravili v kraj in tam izbirali primerno lokacijo,1063 se dogovarjali s svetnimi in cerkvenimi oblastmi, navduševali prebivalce za podporo pri zastavljenem projektu itd. Od odločitve za gradnjo na kapitlju do položitve temeljnega kamna za samostan in dejanskega začetka gradnje je v večini primerov preteklo od enega do treh let, le temeljni kamen za krški samostan je bil blagoslovljen šest let zatem. Sama gradnja nove redovne hiše je v večini primerov trajala od štiri do sedem let, samostan v Ljubljani so postavili v slabih dveh letih, v Novem mestu pa so ga gradili kar 14 let1064 in po posvetitvi cerkve naj bi trajalo še nadaljnjih devet let, da so se v poslopje dejansko vselili. Na vprašanje, ali so prej zgradili cerkev ali bivalne trakte samostana, iz zbranega gradiva ne moremo dati točnega odgovora. Po p. Antoniu da Porde- none naj bi se najprej zgradila cerkev in vodnjak, se pravi, da so že ob izgradnji cerkve začrtali tudi mesto in obseg bivalnih traktov, ki so jih dogradili pozne- je. V Mariboru so konec leta 1614 uvedli klavzuro, cerkev pa posvetili šele leta 1063 Zanimiva je opomba v svetokriški kroniki, da so zaradi močnih sunkov burje kar nekaj časa iskali primerno lokacijo za novo redovno postojanko in jo nato postavili v zavetju svetokriškega gradu. 1064 Gradnjo so na začetku zavirali novomeški frančiškani, ki so na kapucine, prav tako predstavnike uboštvenega reda, ki živijo od nabrane miloščine, gledali kot na konkurente. Pozneje je gradnjo upočasnil tudi požar, ki je upepelil velik del mesta. Ker so se morali meščani ukvarjati s popravilom svojih domov, so nekoliko pozabili na redovno novogradnjo. 238 Tanja Martelanc 1620, kar najverjetneje pomeni, da so bivalne trakte zgradili prej kot cerkev. Arheološka izkopavanja na Ptuju pa pričajo o tem, da je bila najprej zgrajena sakralna stavba, šele nato so ji prizidali bivalni del samostana. Za svetokriški sa- mostan se predvideva, da je bil najprej zgrajen južni trakt samostana (vsaj spo- dnji del trakta), cerkev pa dograjena bržkone pozneje, ok. leta 1642. Novomeška kapucinska cerkev je bila, kot smo že omenili, posvečena leta 1672, samostan pa pripravljen za vselitev šele leta 1681. Iz tega sledi, da so najprej zgradili cerkev in šele dolgih devet let po njeni posvetitvi dogradili in opremili samostanske trakte. Tudi v Škofji Loki so cerkev dokončali prej, že leta 1709, samostansko poslopje pa 1712, naslednje leto je bila uvedena klavzura. Klavzura je določala mejo med zunanjim svetom in življenjem v redovni skupnosti. Zajemala je vse bivalne prostore redovnikov, obednico in hodnik okrog atrija ter celoten samostanski vrt.1065 V klavzuro je bilo prepovedano vsto- pati tudi plemičem in dobrotnikom samostana. Nekateri med njimi pa so vanjo mogli vstopati le izjemoma in s posebnim dovoljenjem. Grofica Khisl je npr. po dolgem prigovarjanju dobila dovoljenje, da lahko v klavzuro vstopi le enkrat v življenju in še to v spremstvu drugih dvornih dam.1066 Gradnja kapucinskega samostana je bila v primerjavi z gradnjo drugih redovnih hiš in cerkva ena najcenejših. Stroški za gradnjo in opremo kapu- cinskega samostana v Ljubljani naj bi po podatkih Modesta Golie znašali 1345 fl. in 40 kr.,1067 vendar je mogoče, da Golia vseh izdatkov ni upošteval. Baron Halden je popisal darove za škofjeloški kapucinski samostan, ki so skozi leta narasli na 10.568 gld., po nekaterih podatkih pa naj bi jih za gradnjo porabili le 8930 gld.,1068 kar je slabih sedemkrat več kot za ljubljanski samostan, pri čemer moramo upoštevati, da so Škofjeločani in okoliški prebivalci veliko pomagali z lastnim delom in materialnimi darovi. Če bi na grobo ocenili, koliko finančnih sredstev bi danes potrebovali za gradnjo ljubljanskemu kapucinskemu samosta- nu primerljivega objekta, bi na podlagi izračuna, po katerem je 1 gld. oz. 1 fl.1069 ok. leta 1700 ustrezal današnji vrednosti med 40 in 50 evri,1070 lahko rekli, da bi samostan stal od ok. 54.000 do 67.000 evrov, kar pravzaprav ne zadostuje niti za postavitev skromne družinske hiše, medtem ko so za postavitev škofjeloškega samostana porabili od ok. 357.200 do 446.500 evrov, kar je realnejša vrednost. 1065 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 52. 1066 Škafar, Knjige in knjižnica, str. 69. 1067 Golia, Regeste škofijskega arhiva v Ljubljani 1, str. 179. 1068 Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 44–45. 1069 Goldinar (gld.) ali forint, tudi florint (fl.) je bil glavna denarna enota predmarčne dobe na naših tleh. Delil se je na 60 krajcarjev (kr.). Prim. Vasilij Melik, Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, v: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije. Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984 (ur. Peter Kos et al.), Ljubljana 1987, str. 37 (dalje: Melik, Nekaj o cenah). 1070 Gl. internetno stran: Gulden: https://de.wikipedia.org/wiki/Gulden#M.C3.BCnzen_im_Wert_eines_Rechnungsguldens_ des_17._bis_19._Jahrhunderts, zapis z dne: 18. 3. 2016. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 239 Gradnja ljubljanske stolnice, ki se je gradila skorajda istočasno kot škofjeloški samostan, je stala 48.152 fl. in 20 kr.,1071 tj. grobo rečeno ok. 2 milijona evrov. Za primerjavo naj še navedem, da so jezuiti nekdanjo hišo Primoža Trubarja v Lju- bljani ob koncu 16. stoletja kupili za 2145 gld. oz. v današnji vrednosti ok. 85.000 in 107.000 evrov, v njej je lahko hkrati prebivalo 12 ljudi.1072 5.2 Redovni nadzorniki, fabricieriji in laični gradbeniki Gradnjo je v večini primerov nadziral kapucin, ki je bil tudi prvi pred- stojnik novozgrajenega samostana; imenovali so ga superior gradnje. V tem primeru ni šlo za enega izmed štirih fabricierijev. Ta kapucin je imel le nalogo voditi celotno postavitev samostana, ki so ga dejansko gradili drugi. Vselej se je moral posvetovati z redovnim vodstvom in za to pristojnimi patri, fabricieriji. V prvih desetletjih obstoja Štajerske kapucinske province v tej vlogi nastopajo predvsem patri, ki so izhajali iz nekdanje Beneške kapucinske province, kot sta npr. p. Damaščan iz Benetk, ki je spremljal potek postavitve nove redovne hiše v Ljubljani in pripravil vse potrebno za gradnjo samostana v Mariboru, ter p. Fortunat iz Verone, ki je urejal zadeve za gradnjo celjskega samostana, ki ga je nato dokončal p. Martin iz Trevisa. Gradnjo mariborske redovne hiše pa je nadziral p. Martin z Dunaja, saj so bile v tistih prvih letih obstoja province vezi z avstrijskimi samostani nedvomno še vedno zelo močne, štajerska provinca pa takrat še ni imela številnega redovnega naraščaja. Pozneje se omenjajo kapucini iz matične province, kot npr. p. Joahim iz Gradca, ki je prevzel gradnjo svetokri- škega samostana, p. Filip iz Zagreba in p. Romuald iz Štandreža, ki sta nadzoro- vala postavitev novomeškega samostana, pa p. Anton iz Kranja in p. Martin iz Bistrice, ki sta bedela nad škofjeloško novogradnjo. Imena vseh kapucinov, ki so nadzorovali novogradnje, pa iz ohranjenih virov niso razvidna. Leta 1575 so na generalnem kapitlju kapucinskega reda odločili, da mora vsaka provinca izbrati štiri brate, ki nadzorujejo gradnjo samostana, leta 1638 pa, da morata biti vsaj dva od teh definitorja. Potemtakem vsaj dva od štirih bratov najverjetneje nista bila izučena gradbenika. Vsi štirje so skupaj z gene- ralnim vikarjem, pozneje provincijskim ministrom, morali predlagati model oz. načrt novogradnje in ga potrditi. Nekateri med njimi so bili, kot smo videli že v predhodnih poglavjih, vešči v snovanju samostanov in so tudi najverje- tnejši avtorji načrtov. Model samostana so fabricieriji nato predstavili laičnemu gradbeniku, ki je dejansko izvajal postavitev nove redovne hiše in se je načrta 1071 Ana Lavrič, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja, v: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 492 (dalje: Lavrič, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja). 1072 France M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704, Ljubljana 1976, str. 34 (dalje: Dolinar, Das Jesuitenkolleg). 240 Tanja Martelanc moral do potankosti držati. Fabricieriji so se pozneje bržkone zgledovali tudi po že izdelanih modelih samostanov in jih le prilagajali potrebam oz. so se z laičnim gradbenikom pogovorili o svojih željah, ki jih je ta nato upošteval. Na- črti, ki so se uporabljali za gradnjo redovnih domovanj na naših tleh, so si med seboj tako podobni, da je skorajda neizpodbitno, da so nastali na podlagi enega ali nekaj osnovnih konceptov. Prav tako so imeli fabricieriji zadnjo besedo tudi pri popravilih, prezidavah in raznih dozidavah samostanov. V knjigi kapitljev nekdanje Štajerske kapucinske province, ki se nanaša na čas od leta 1649 do leta 1916, so fabricieriji označeni na različne načine: Fabrica- rum Praefecti, Praefecti Fabricarum, Architecti constituti, Officium Fabriciorum, Magistri Fabricae.1073 Navadno so navedeni štirje kapucini, ki so opravljali to funkcijo. Vsaj eden, če ne kar dva od njih sta bila hkrati tudi definitorja, kot so zapovedovale konstitucije. Leta 1664 so kot fabricieriji navedeni kar vsi de- finitorji, kar velja tudi za naslednje leto, leta 1666 pa so zopet izrecno navedeni štirje fabricieriji, med njimi tudi spodaj predstavljeni br. Florencijan iz Ponna, ki se mu je leta 1675 pridružil še br. Jožef iz Ponna. Zanju lahko z gotovostjo trdimo, da sta bila stavbenika. Pri naštevanju fabricierijev province sta vedno navedena kot zadnja dva in nikoli hkrati ne opravljata funkcije definitorja.1074 Zato menim, da po tej analogiji lahko tudi med drugimi fabricieriji, ki so nave- deni na zadnjih mestih, iščemo možne izučene kapucinske stavbenike. Br. Flo- rencijan se med fabricieriji poslednjič omenja leta 1700, br. Jožef pa 11 let zatem. Med letoma 1718 in 1725 so gradnjo v provinci zopet nadzirali štirje definitorji, pridružil pa se jim je še br. Konstantin iz Celja, ki je bil med Praefecti Fabricae prvič naveden v letih 1713 in 1714.1075 Zaradi tega menim, da je bil tudi br. Kon- stantin vešč v arhitekturnem načrtovanju. To pomeni, da je imelo v letih 1718 in 1725 kar pet oseb (in ne le štiri) glavno besedo pri gradbeni dejavnosti province. Od leta 1727 dalje so prezidave v provinci nadzorovali izključno štirje de- finitorji, po letu 1770 pa v knjigi kapitljev ni več navedbe, komu so prepuščali to pomembno nalogo.1076 Najverjetneje funkcija znotraj reda ni bila več tako pomembna kot na začetku. Novogradenj namreč ni bilo, zato je kapucinski red bržkone le krovno nadzoroval vse prezidave, načrte pa so izrisovali za to izobraženi laiki. Poleg tega je v tistem času treba upoštevati tudi vedno večji vpliv državnega aparata, ki je preko okrožnih uradov nadziral celotno življenje. Okrožni uradi so bili ustanovljeni v sredini 18. stoletja. Za gradbene zadeve je bil zadolžen okrožni inženir, ki je bil podrejen provincialni oz. deželni gradbeni 1073 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC), str. 85–273. 1074 Prav tam, str. 99–111. 1075 Prav tam, str. 157–178. 1076 Prav tam, str. 180–273. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 241 direkciji.1077 Za vsak gradbeni poseg je bilo potrebno pridobiti gradbeno dovolje- nje, vsaka gradnja brez ustreznega dovoljenja pa je bila kazniva. Pri tem se je moral izvajalec gradnje strogo držati določil gradbenega dovoljenja, nadzor pa sta izvajala požarni komisar in magistrat.1078 Načrte so lahko izrisali le zidarski mojstri in okrožni inženirji,1079 kar pravzaprav pomeni, da kapucini izobraženih gradbenikov niso več potrebovali, ampak so se morali obrniti na mojstre in in- ženirje, pristojne za to, ter se v vseh pogledih prilagoditi birokratskim zahtevam tistega časa. Poleg tega so reforme Jožefa II. razpustile veliko samostanov, oblast pa je omejevala preambiciozno zasnovane gradbene podvige in nabavo bogate cerkvene opreme,1080 kar je brez dvoma vplivalo tudi na sicer že tako skromne kapucine. Le za zgoraj omenjena br. Florencijana in br. Jožefa, oba iz Ponna, vemo, da sta bila izučena gradbenika. Br. Florencijan iz Ponna (Florentianus Ponnensis) je, sodeč po imenu, pri- hajal iz kraja Ponna, ki leži v okolici Coma v Lombardiji. Nekdaj so ga zmo- tno imeli za Bolognčana1081 ali Goričana,1082 pa tudi za Milančana,1083 kar je bolj pravilno. Njegovo svetno ime je bilo Carlo Antonio Mirano. Leta 1663 je na Reki 20-leten vstopil v kapucinski red.1084 Med fabricieriji štajerske province je omenjen med letoma 1666 in 1700.1085 Drugi arhivski viri ga imenujejo kar der fast berühmte baumeister,1086 bil pa naj bi tudi mož temeljitega znanja in velikih izkušenj.1087 Leta 1700 je izdelal načrt za novo ljubljansko stolnico, katere za- snovo je pozneje zaključil jezuitski arhitekt Andrea Pozzo, ki je prav tako izha- jal iz Lombardije, br. Florencijan pa se je takrat posvetil gradnji kapucinskega samostana v Varaždinu. Prav ravno zaključeni prezbiterij ljubljanske stolnice, 1077 Zdenka Semlič Rajh, Delovanje okrožnih uradov in ohranjenost gradiva, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem. (1786–1849) (ur. Metoda Kemperl), Celje-Maribor 2008, str. 8–11 (dalje: Semlič Rajh, Delovanje okrožnih uradov). 1078 Cit. po: Zdenka Semlič Rajh, Gradbeni predpisi v požarnih redih pred sprejetjem gradbenega reda za Štajersko leta 1857, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem. (1786–1849) (ur. Metoda Kemperl), Celje-Maribor 2008, str. 17 (dalje: Semlič Rajh, Gradbeni predpisi). 1079 Semlič Rajh, Delovanje okrožnih uradov, str. 8–15; isti, Gradbeni predpisi, str. 16–18; Metoda Kemperl, Celjski in mariborski mestni zidarski mojstri in okrožni inženirji ter njihove naloge, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slo- venskem Štajerskem. (1786–1849) (ur. Metoda Kemperl), Celje-Maribor 2008, str. 19–20 (dalje: Kemperl, Celjski in mariborski mestni zidarski mojstri). 1080 Ana Lavrič, Likovna umetnost v Herbersteinovem času, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2004, str. 460 (dalje: Lavrič, Likovna umetnost). 1081 Ivy Lentić-Kugli, Povijesna urbana cjelina grada Varaždina, Zagreb 1977, str. 49 (dalje: Lentić-Kugli, Povijesna urbana cjelina). 1082 Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 16. 1083 Ana Lavrič, Janez Gregor Dolničar in njegova zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (ur. Ana Lavrič), Ljubljana 2003, str. 55 (dalje: Lavrič, Janez Gregor Dolničar). 1084 HR APHKP, Registro nel quale sono notati tutti li frati di questa Prouincia della Stiria, con le loro ricettioni, professioni et testimonij … Al primo di Genaio, 1623, fol. 130 (dalje: HR APHKP, Registro). 1085 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC), str. 102–141. 1086 Cit. po: Lavrič, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja, str. 449. 1087 Cit. po: Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 227. 242 Tanja Martelanc ki je značilen tudi za vse kapucinske cerkve, naj bi bil narejen po Florencijano- vem načrtu.1088 Umrl je leta 1701 na Ptuju.1089 Njemu lahko na podlagi podpisov in primerjave pisave na načrtih in v registru novincev pripišemo še prezidavo ljubljanskega kapucinskega samostana leta 1669, svetokriškega leta 1688 in ptuj- skega leta 1701.1090 Br. Jožef iz Ponna (Josephus Ponnensis) je leta 1670 kot 20-leten vstopil v kapucinski red na Reki.1091 Med nadzorniki gradenj nekdanje Štajerske kapucin- ske province se omenja med letoma 1675 in 1711, vendar tudi to ne nepretrgo- ma.1092 Le za enega od načrtov za samostane na Slovenskem lahko domnevamo, da je njegovo lastno delo. Kot zadnji se je namreč podpisal pod načrt krškega kapucinskega samostana iz leta 1706 (sl. 48), zato je tudi najverjetnejši avtor.1093 Prav tako kot br. Florencijan je tudi br. Jožef deloval zunaj reda. Ko je bilo po potresu leta 1695 treba obnoviti cerkev marenberškega samostana dominikank, so poklicali kapucina Jožefa von Ponä,1094 da bi vodil gradbena dela. Ta je nasle- dnje leto uredil tudi Pekel oz. globel ob potoku med samostanom in Kalvarijo ter poskušal kar se da točno rekonstruirati Kristusovo pot od Oljske gore do Golgote.1095 Povabljen je bil tudi h gradnji ljubljanske stolnice. V virih ga Dolni- čar navaja kot kapucinskega stavbenika. Ker pa zahtevni nalogi ni bil kos, zdelo se je, da je bolj sposoben staviti koče kot pa velike stavbe,1096 je bil odslovljen.1097 Umrl je leta 1712 v Gradcu.1098 Zanimivo je dejstvo, da sta bila oba fabricierija, ki sta v provinci delovala v drugi polovici 17. in na začetku 18. stoletja, doma iz istega kraja v Lombardiji. V 1088 Lavrič, Janez Gregor Dolničar, str. 55. 1089 Prim. Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 226–227; Lavrič, Janez Gregor Dolničar, str. 55; isti, Zgodovina ljubljan- ske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja, str. 449–451; Helena Seražin, Arhitektura ljubljanske stolnice, v: Ljubljanska stolnica in njen pomen v slovenskem in evropskem prostoru (v tisku). Za podatke in pomembne namige pri iskanju izvora obeh kapucinskih bratov se najlepše zahvaljujem dr. Heleni Seražin, dr. Ani Lavrič in dr. Poloni Vidmar. 1090 Prim. HR APHKP, Registro, fol. 130 in sl. 12, 26, 29 in 30. Poleg tega mu na isti način lahko pripišemo tudi načrt za samostan v Cmureku iz Arhiva Slovenske kapucinske province v Ljubljani, neizpodbitno je, da je izrisal načrt za Varaždin, ki se hrani v arhivu Hrvaške kapucinske province, skupaj z br. Jožefom pa še načrt za Leoben, prezidavo samostana v Murauu iz Arhiva Slovenske kapucinske province ter predelavo hospica v samostan v Tamswegu; gl. poglavje: 3.5 Nekdanja Štajerska kapucinska provinca in njena gradbena dejavnost. 1091 HR APHKP, Registro, fol. 160. Žal je njegovo svetno ime na fotografijah rokopisa, ki so mi jih poslali iz Arhiva Hrvaške kapucinske province, neberljivo, originala pa tudi ni bilo mogoče najti. 1092 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (LFC), str. 111–155. 1093 Njemu pa pripisujem tudi izris načrta za karlobaški kapucinski samostan, prim. Martelanc, Arhitektura kapucinskog samostana u Karlobagu, str. 175, načrt za Knittelfeld iz Arhiva Slovenske kapucinske province, skupaj z br. Florencijanom pa je sodeloval še pri načrtovanju samostana v Leobnu, prezidavi samostana v Murauu in Tamswegu (gl. zgoraj). 1094 Cit. po: Polona Vidmar, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberg, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 89 (dalje: Vidmar, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa). 1095 Kapucini so bili dejavni pri postavljanju križevih potov in kalvarij, prim. br. Rudolf, Kapuziner und die bildende Kunst, str. 110. Več o Jožefu iz Ponna in njegovem delovanju za marenberške dominikanke v obširnem članku: Vidmar, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa, str. 88–90. 1096 Cit. po: Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 229. 1097 Prav tam, str. 229. 1098 Vidmar, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa, str. 89. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 243 Štajerski kapucinski provinci je, tako kot tudi sicer na celotnem notranjeavstrij- skem območju, v tistem času primanjkovalo strokovnjakov, ki bi bili sposobni načrtovanja novogradenj in prezidav. Zato so se v naše kraje priselili številni lombardski stavbeniki.1099 Morda sta br. Florencijan in Jožef že v Lombardiji, kjer sta se nedvomno prvič srečala z gradbeništvom, pokazala zanimanje za vstop v red in sta bila zaradi pomanjkanja izučenih gradbenikov v notranjeavstrijskih deželah po re- dovnih zvezah poslana na hrvaško Reko, kjer je bil med letoma 1662 in 1727 noviciat1100 in kjer sta v red tudi dejansko vstopila. Verjetno pa je tudi, da sta v naše kraje prišla kot dva izmed mnogih mojstrov, ki so takrat s trebuhom za kruhom emigrirali v Notranjo Avstrijo in si tu iskali dela. Pozneje pa sta vstopila v red ter tam opravljala službo redovnega gradbenika. V tistem času, ko sta bila v štajerski provinci dejavna zgoraj omenjena brata, so kapucini tudi po njunih načrtih namreč zgradili in prezidali veliko samostanov. Takratnim potrebam pa se je vsaj na območju današnje Slovenije prilagodilo oz. prezidalo kar šest od devetih samostanskih kompleksov, med njimi že zgoraj omenjeni ljubljanski leta 1669 in leta 1695, ptujski leta 1701 ter ok. 1708, svetokriški leta 1688, krški leta 1706, kranjski leta 1700 ter novomeški leta 1700 in 1712. Poleg tega je dober glas o njunem delovanju segel tudi zunaj redovne skupnosti, saj so ju k načrtovanju vabili tako svetni duhovniki kot tudi drugi redovi. Lombardski stavbeniki so tudi na splošno vplivali na domače stavbarje, ki so se umetnosti gradnje izučili kot njihovi pomočniki v prvih desetletjih 18. stoletja.1101 Zato tudi ne preseneča dejstvo, da se prav v drugem desetletju 18. stoletja v knjigi kapitljev štajerske province pojavlja br. Konstantin iz Celja, za katerega lahko domneva- mo, da je bil domač v tej stroki. Prav tako sta iz severne Italije k nam prišla dva gradbenika, ki sta kot laika sodelovala pri postavitvi kapucinskih samostanskih hiš. Med bolj znanimi je Giovanni Battista Donino, Hrenov stavbenik, ki je gradil ljubljanski kapucinski samostan, na Goriškem pa je bil dejaven Giovanni Battista Traversa, ki je v Sveti Križ prišel na ukaz goriškega deželnega glavarja. 5.3 Sindiki, prokuratorji in duhovni prijatelji kapucinskega reda Velikokrat v arhivskih virih najdemo tudi omembo svetne osebe, ki je imela vlogo sindika ali prokuratorja. Sindik ali prokurator je bil nekdaj prav- ni zastopnik oz. pooblaščenec.1102 Znotraj reda manjših bratov je imel sindik 1099 V Gradcu je med letoma 1564 in 1618 delovalo veliko število stavbarjev in umetnikov, ki so prišli v veliki meri iz Lombardije, iz okolice Coma in Lugana, prim. Emilijan Cevc, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966, str. 61, 65–66, 117 (dalje: Cevc, Slovenska umetnost). Več o lombardskih stavbenikih gl. tudi v: Seražin, Lombardske stavbarske delavnice, str. 20–35. 1100 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 25. 1101 Cevc, Slovenska umetnost, str. 61, 65–66, 117. 1102 Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=sindik; http://www.fran.si/iskanje?View=1 244 Tanja Martelanc vlogo upravitelja samostanske gmotne posesti. Po sv. Frančišku Asiškem je bilo manjšim bratom prepovedano karkoli posedovati, papeža Nikolaj III. in Kle- men V. pa sta manjšim bratom dovolila uporabljati tuzemske dobrine le, če se je lastništvo preneslo na Sveti sedež. V imenu Svetega sedeža je denarne posle na- vadno vodil prokurator oz. apostolski sindik. To je moral biti kar se da ugleden predstavnik svetne gosposke ali duhovnik, navadno pa kar dobrotnik sam.1103 Albacinske določbe, pozneje pa tudi kapucinske konstitucije so kapuci- nom sindike prepovedovale.1104 T. i. amici spirituali pa so jim lahko priskočili na pomoč le v skrajnih primerih in jim darovali potrebne stvari. Leta 1575 so kapucini stroga pravila glede tega nekoliko razrahljali in začeli upoštevati spre- glede dveh zgoraj omenjenih papežev. Zato so odtlej tudi oni imenovali sindika (pater temporalis), ki je kot namestnik Svete stolice ali dobrotnika upravljal z njihovim premoženjem. Pravno gledano so bili sindiki fiktivni lastniki, ki jim je bila odvzeta opravilna sposobnost.1105 Sindik je bil zaupanja vredna oseba, ki je strogo ločeno od svojega denarja hranila vsa denarna sredstva, ki so jih dobili kapucini. Predstojnik samostana je sindika seznanjal s potrebami samostanske skupnosti, on pa je nato želene stvari priskrbel. Velikokrat so dobrotniki samostanu darovali denar za točno določen namen; tega je moral sindik spoštovati ali pa se je z darovalcem pogo- voril, ali lahko sredstva porabi za drugo stvar. Za svoje delo ni bil poplačan v denarju.1106 Arhivski viri za kapucinske samostane na naših tleh neposredno navajajo le nekaj sindikov. Med njimi so bili navadno predstavniki plemiškega ali me- ščanskega rodu, nedvomno pa so bili to ugledni in pošteni verniki. V Kranju sta to vlogo imela Andrej Graffenweger, pomemben kranjski deželan, in Karel Portner. V Novem mestu sta izpričana Friderik Dilanc in Mathias Wuzella, prvi je bil pomemben Novomeščan, drugi pa nekdaj krški in leskovški župnik. V škofjeloškem kapucinskem samostanu je bil prvi sindik škofjeloški glavar baron Jožef Anton Evzebij Halden, nasledil ga je baron Anton Eckher, ki je prav tako kot Halden opravljal službo škofjeloškega glavarja. Ohranjen je tudi Zapisnik dohodkov in stroškov, katere je dobil in izdal loški glavar pl. Halden za zidanje &Query=prokurator, zapis z dne: 17. 3. 2016. V Beneški republiki je bil sindik visoki komunski uradnik (običajno dva), ki je na- dzoroval porabo komunskega denarja […], cit. po: Zdenka Bonin, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Koper 2011, str. 362 (dalje: Bonin, Bratovščine), prokurator pa nadzornik bratovščinske in tudi špitalske posesti, poleg tega pa tudi pooblaščenec in oskrbnik, prim. prav tam, str. 361. 1103 V virih, ki se nanašajo na zgodovino observantov province sv. Križa, se v tem kontekstu najde tudi izraz pater spiritualis, med- tem ko je izraz mater spiritualis rezerviran za prokuratorjevo ženo, prim. Jože Škofljanec, Brežiški frančiškanski samostan v drugi polovici 18. stoletja (tipkopis diplomske naloge), Ljubljana 1996, str. 58 (dalje: Škofljanec, Brežiški frančiškanski samostan); isti, Observanti province sv. Križa, str. 13. 1104 Gl. poglavje: 2.2.3 Kapucinske konstitucije in gradbena dejavnost na Apeninskem polotoku. 1105 AT ADG, Orten und Genossenschaften, K 31, Hausbesitz der P.P. Kapuziner (Abschrift ao 1883). 1106 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 45. Gl. tudi Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 543–555. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 245 kapucinske cerkve in kapucinskega samostana v Škofji Loki. Baron Eckher pa je za kapucine urejal denarne posle ob že skorajšnjem dokončanju samostana in tudi pozneje, ko so kaj popravljali, obnavljali, na novo zgradili itd.1107 Včasih v kronikah najdemo tudi izraz pater/mater/filius spiritualis ali gei- stlicher Vater/geistliche Mutter oz. duhovni oče/mati, kar praviloma enačimo s pomenom dobrotnika, vendar so te osebe v nekaterih primerih lahko opravljale tudi funkcijo sindika.1108 Duhovna mati v Celju je bila leta 1748 Helena Zofija Skoblin, duhovni oče pa ok. leta 1754 Anton Schieferl, lectar in mestni sodnik, ki je denar kapucinov nalagal za obresti in leta 1760 sestavil davčno napoved za celjski samostan. Leta 1782 je to nalogo prevzel Pavel Resnik, od leta 1816 do leta 1845 pa jo je opravljal neki gospod Siebenburger.1109 Mater spiritualis svetokri- škega kapucinskega samostana je bila sredi 18. stoletja Marijana Nemizhoffen,1110 filius spiritualis Andrej Bratina iz Plač, zidar, ki je zidal kletne prostore v samo- stanu, geistlicher Vater ali pater spiritualis pa leta 1848 grof Kristijan Attems Sve- tokriški, ki je leta 1857 predal svoje dolžnosti in prihranjen denar samostanu.1111 V Krškem je bil leta 1734 pater spiritualis čevljar Mathias Mikulitsh, ki je bil do leta 1718 tudi mestni sodnik, poprej pa so to funkcijo opravljali Joannes War- shiz, Mathias Stanz in Karel Jožef Jereb. Leta 1754 se kot pater spiritualis omenja grof Aleksander Auersperg. Leta 1799 je umrl Jožef Vidmar, ki je bil krškim ka- pucinom 35 let zvesti amicus spiritualis, leta 1859 pa Martin Scharlach, pater spi- ritualis, ki ga je nasledil Martin Hočevar, krški poslovnež, mecen in politik. Za leto 1903 se kot mater spiritualis omenja Josipina Hočevar.1112 V Kranju so imeli v 18. stoletju kapucini duhovno mater, ki je večkrat prihajala iz rodbine Mayr.1113 V 19. stoletju so kapucini tožili, da je zelo težko najti sindika, ki bi bil vre- den zaupanja in bi bil pripravljen opravljati to ugledno službo. Nekateri sindi- ki so z bančnimi špekulacijami celo škodili kapucinskemu redu. Zato in tudi zaradi drugih razlogov se je takrat pomen sindika znotraj kapucinskega reda začel zmanjševati.1114 5.4 Lokacija kapucinskega samostana V kapucinskih konstitucijah je zapisano, da se mora samostan zgraditi približno eno miljo in pol oz. od leta 1552 eno miljo, tj. približno od 1,8 do 2,8 km od strnjenega naselja, vendar se je vsaj za nekdanjo Štajersko kapucinsko 1107 Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana, str. 44–45, 48; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 45–46. 1108 Prim. Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 543–555. 1109 SI ASKP, Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju, str. 11, 14, 37, 40. 1110 Družina plemenitih Nemizhoffenov je bila ena premožnejših v Svetem Križu, prim. Martelanc, Vipavski Križ, 2011, str. 88–90. 1111 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 16, 18–19, 26, 29. 1112 Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 478, 492, 522, 524–526. 1113 Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 217. 1114 AT ADG, Orten und Genossenschaften, K 31, Hausbesitz der P.P.Kapuziner (Abschrift ao 1883). 246 Tanja Martelanc provinco izkazalo, da je bila večina samostanov zgrajenih bližje naseljem, kot so predpisovale konstitucije. Povečini jih najdemo na obrobju naselij, vendar zunaj mestnega obzidja, tik ob mestnih vratih in hkrati v bližini pomembnejših prometnic. Izjemen je bil npr. prvi samostan na Ptuju, ki je bil zgrajen znotraj strnjenega naselja. Zaradi hrupa in nevšečnosti so ga bili kapucini primorani zapustiti in si zgraditi novega zunaj obzidja. Krški kapucinski samostan je prav tako stal znotraj mestnega obzidja, vendar na dokaj mirni lokaciji, zato je tudi obstal. Vsekakor pa kapucini niso želeli biti preveč oddaljeni od ljudi, ki so jim prednostno namenjali svojo dušnopastirsko dejavnost. Ko so npr. novomeški kapucini dobili v dar zemljišče, ki je bilo precej oddaljeno od mesta, so ga že pred gradnjo zamenjali z zemljiščem tik ob vhodu v mesto. Zunaj obzidanega naselja se niso naseljevali le zaradi miru, ampak tudi iz čisto preprostega razloga: znotraj mestnega obzidja v zgodnjem novem veku skorajda ni bilo več prostora, kjer bi lahko postavili samostan skupaj z vrtom, zunaj njega pa je bilo take zemlje v izobilju, in še relativno poceni je bila.1115 Samostan je bil velikokrat ena prvih stanovanjskih stavb zunaj mesta; kar še posebej izstopa v Novem mestu in Škofji Loki. Ta je nato botrovala pospešene- mu razvoju predmestnega naselja. Poleg Novega mesta in Škofje Loke to lahko trdimo še za Ljubljano in Kranj. Včasih so morali meščani za gradnjo samostana sicer odstopiti vrtove, npr. v Ljubljani in Vipavskem Križu, včasih so morali celo podreti kako stavbo, npr. v Krškem in Kranju, večinoma pa so dobrotniki darovali še nepozidana zemljišča. 5.5 Orientacija cerkvene stavbe Kapucini niso dajali pretiranega pomena tradicionalni orientaciji prezbi- terija proti vzhodu. Proti vzhodu so bile namreč krščanske cerkve orientirane že od vsega začetka, saj je vstali Kristus simbol vedno znova vzhajajočega son- ca. Kristus tako predstavlja povezavo med človekom in Bogom, poleg tega pa usmerjanje cerkva proti vzhodu pripomore k enotnosti krščanske skupnosti.1116 V kapucinskem primeru so bile odločilnejše naravne danosti, kot so kli- ma, vetrovi, teren itd., in umestitev samostana v okviru naselja. Cerkve so s fasado navadno gledale na pomembno pot oz. vpadnico, kot npr. mariborska, druga ptujska, krška, kranjska, novomeška in škofjeloška, v enem primeru na reko, in sicer celjska, v dveh pa na trg oz. so pripomogle k temu, da se je pred 1115 Predavanje dr. Blaža Resmana Vloga samostanov v urbanistični podobi mest – primer Ljubljane, na Znanstvenem posvetu na temi projektov Samostani – povezovalci evropskega umetnostnega prostora in Ljubljanski barok – materialna kultura in duhovni kontekst, ki se je odvijal 25. aprila 2012 v Prešernovi dvorani ZRC SAZU v Ljubljani. 1116 Joseph Kardinal Ratzinger – papež Benedikt XVI., Duh liturgije, Maribor 2014, str. 53–71 (dalje: papež Benedikt XVI., Duh liturgi- je); Heine-Geldern, ECCLESIA – Kirchenbau und Liturgie, str. 11–12. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 247 cerkvijo oblikoval zaključen tržni prostor, in sicer ljubljanska in svetokriška. Z nekonvencionalno orientacijo so kapucini dosegli predvsem to, da nihče, ki je vstopal v mesto ali ga zapuščal, ni mogel spregledati njihovega samostanskega kompleksa. V tem pogledu je zanimiv Dolničarjev popis gradnje ljubljanske stolne cerkve, ki je bila postavljena skoraj sto let za kapucinsko. Načrtovalci so ta- krat namreč intenzivno premišljevali, ali naj ohranijo prvotno orientacijo proti vzhodu ali naj novozgrajeno stolnico obrnejo proti severu, tako da bi bila njena fasada obrnjena na trg in s tem bolje vidna. Prevladalo je mnenje, da se je bolje držati uveljavljene orientacije proti vzhodu.1117 Janez Gregor Dolničar je zaradi tega o ljubljanski stolnici zapisal naslednje: Zato je treba blagrovati in za srečno imeti Ljubljano, ker je njena glavna cerkev usmerjena proti vzhodu v skladu z običajem, ki ge je potrdila rimska Cerkev.1118 Kljub temu pa niso bili le kapucini tisti, ki se niso držali ustaljenih navad, čeprav je bila orientacija proti vzhodu običajna za naš prostor in obravnavani čas. Kot enega od primerov vzemimo cerkev v Svetem pri Komnu, ki so ji v 17. stoletju prav tako spremenili smer. Stari prezbiterij, ki je bil obrnjen proti vzho- du, so opustili in sezidali novega na severni strani cerkve.1119 Kaj je botrovalo dozidavi novega prezbiterija in spremembi orientacije cerkve, pa ni znano. 5.6 Tlorisna zasnova in druge arhitekturne značilnosti kapucinskih samostanov na Slovenskem Vse cerkve brez izjeme spadajo v beneško-tirolski tip kapucinske cerkve. Imajo eno pravokotno ladjo, katere dolžina je približno dvakratnik njene širine, ter od nje ožji prezbiterij in molitveni kor; slednja sta ločena z leseno oltarno pregrado, ki ima na prezbiterijski strani dva prehoda, ta pa sta na korni strani združena v enega. Levo ali desno od molitvenega kora sta zakristija in umi- valnica, levo in desno od prezbiterija pa sta oratorija. Tisti oratorij, ki vodi iz zakristije v stranske kapele, ima navadno obliko na glavo (včasih hkratno tudi zrcalno) obrnjene črke L. Variira le število prvotnih stranskih kapel, ki so ladji vselej pridane na nasprotni strani bivalnih traktov. Nekaj cerkva je imelo na začetku eno stransko kapelo, druga ptujska, krška, kranjska, novomeška in ško- fjeloška pa so imele že ob posvetitvi cerkve dve. Cerkvena ladja je povečini ba- njasto obokana in ima navadno sosvodnice, v nekaterih primerih najdemo tudi križnogrebenast obok, npr. v Ljubljani in Škofji Loki. V Celju in Krškem so na 1117 Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 223–224. 1118 Cit. po: prav tam, str. 224. 1119 Nace Šumi, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem, v: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana v fužinskem gradu v Ljubljani od 23. januarja do 23. februarja 2001, Ljubljana 2000, str. 29 (dalje: Šumi, Arhitektura 17. stoletja). 248 Tanja Martelanc oboku vidne okrogle odprtine za zračenje ladje (Heiliggeistloch). Prezbiterij in molitveni kor sta bila skorajda praviloma banjasto obokana ter s sosvodnicami ali brez njih; izjemne so zopet ljubljanska in škofjeloška cerkev, ki sta imeli kri- žnogrebenast obok nad obema prostoroma, ter krška, ki ima križnogrebenast obok le v prezbiteriju. Stranske kapele so navadno banjasto obokane, najdejo se tudi češke kape, npr. v Škofji Loki, le v Ljubljani, Vipavskem Križu in Krškem so križnogrebenasto obokane. Kranjska cerkev je bila nekoliko posebna, saj je imela že ob izgradnji prizidano kopijo svete hiše (Santa Casa), ki je imela ba- njast obok. V cerkvi so bile tudi grobnice. Te zasledimo pri ljubljanski, mariborski, drugi ptujski, svetokriški, krški, kranjski, novomeški in škofjeloški cerkvi. Na- vadno so bile locirane na sredini ladje ali pa tik pred vstopom iz ladje v prezbi- terij, veliko jih najdemo tudi pod stranskimi kapelami. Natančneje imamo do- kumentirani dve ptujski kripti v stranskih kapelah, ki sta bili zgrajeni iz opeke. Merili sta približno 2,30 × 4,30 × 1,80 m oz. 2,00 × 3,80 × 1,65 m. V cerkvah so navadno pokopavali kapucine in pomembnejše plemiče in meščane, pokojne pa so k večnemu počitku polagali tudi na pokopališču pred cerkvijo, tako npr. v Celju in Vipavskem Križu. Svetokriška cerkev je bila nekoliko posebna, ker je bila preko prehoda po- vezana s svetokriškim gradom, kjer so živeli ustanovitelji samostana. Ti so nad vhodom v cerkev naredili privzdignjeno emporo, od koder so lahko prisostvo- vali mašni daritvi. Za laike so podobno emporo leta 1700 uredili tudi v Kranju, mogoče pa so nekaj podobnega imeli tudi ljubljanski kapucini. Večino samostanov so sestavljali trije bivalni trakti, ki so bili nadstropni, le ljubljanski kapucinski samostan je imel delno izgrajen še četrti, tj. vzhodni trakt. Izjemen je še celjski samostan, ki na začetku ni imel v celoti izgrajenega severnega trakta, ta je bil dodan šele v drugi polovici 18. stoletja. Že nekajkrat pa je bilo izpostavljeno, da je imel svetokriški kapucinski samostan na začetku le eno, in sicer južno krilo. Pod pritličjem so bili prostori, ki bi jih ob drugačnih naravnih danostih najverjetneje našli v severnem ali zahodnem traktu. Posto- poma pa so do prve polovice 18. stoletja izgradili še zahodno krilo. Samostanski atriji so bili kvadratni ali pravokotni, obhodni hodniki po- večini obokani, banjasto ali križnogrebenasto ali v kombinaciji obeh variant; sloneli so na lesenih slopih in bili na začetku najverjetneje v celoti odprti.1120 Ohranjene vedute pričajo o tem, da so imeli pultasto streho. Na sredini atrija je bil vedno okrogel vodnjak. V vhodnem traktu so bile praviloma sobe za obiskovalce (govorilnice, jedil- nica za reveže itd.), refektorij je bil skorajda vedno v južnem oz. jugovzhodnem 1120 Šele v 19. stoletju najdemo v arhivskih virih navedke o delnih, pozneje pa tudi celotnih zasteklitvah obhodnih hodnikov. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 249 traktu, le v Škofji Loki ga najdemo v zahodnem krilu. Z refektorijem je bila brez izjeme povezana točilnica s stopnicami, ki so vodile v obokano klet pod refektorijem. Kuhinjski prostori, ki so bili na drugi strani refektorija, so bili lahko v vseh traktih, le v severnem jih ne najdemo. Izzidano kaminsko kuhinjo so imeli vsi samostani z izjemo drugega ptujskega in novomeškega samostana, kjer ni bila izzidana, vendar je njena oblika na tlorisni zasnovi jasno razvidna. Drvarnice so bile najverjetneje v severnem krilu ali pa v prizidku k enemu od samostanskih traktov, npr. v Vipavskem Križu, Novem mestu in Škofji Loki. V samostanu so bile nedvomno tudi sobe za samostanske hlapce in vrtnarje ter kaznilnice; slednji dve sta izpričani za Vipavski Križ. V zgornje nadstropje sta vedno vodili dve stopnišči, ob koru in ob kuhinj- skih prostorih. Navadno je šlo za enoramno stopnišče, le v Škofji Loki najdemo ob kuhinji dvoramno. Dormitorio doppio je bil brez izjeme nad refektorijem, v dormitoriu semplice pa je bila navadno infermerija s kapelo oz. so bile sobe za goste. Knjižnice so bile povečini v nadstropju, v pritličju jih najdemo le v Lju- bljani, domnevno tudi v Škofji Loki, v Vipavskem Križu pa morda pod refek- torijem. Prostori v dormitoriju navadno niso bili obrnjeni proti severu, čeprav vemo za nekaj izjem, npr. pri ljubljanskih, celjskih, svetokriških in škofjeloških kapucinih. Zanimivo pa je, da bolniške sobe oz. sobe za goste prvotno nikoli niso gledale na atrijsko stran. V kvadratnem prizidku enega od vogalov so bile vedno sanitarije in soba za otepanje bolh z oblačil, v pritličju tega prizidka pa kloaka. Samostani na Slovenskem so bili po številu celic primerljivi s samostani nekdanje štajerske province, ki so spadali med manjše redovne hiše v okviru celotnega kapucinskega reda. Njihovo število je zaradi prezidav variiralo, ven- dar se je z izjemo ljubljanskega samostana, ki je po prezidavi štel 48 celic in je bil sploh največji v provinci, ustalilo na okoli 20 do 30, nikoli pa ni preseglo 30 celic. Do samostana je lahko vodilo monumentalno stopnišče, npr. v Celju in na Ptuju, drugače pa le nekaj stopnic. Pred cerkvijo je bil navadno ograjen prostor, v katerega se je dostopalo skozi enega, dva ali tri vhode. Tam je bil praviloma lesen križ z orodji mučeništva. Arkadni vhod na prostor pred cerkvijo v Škofji Loki je od sredine 18. stoletja krasila kapelica s podobo Marije Pomagaj. Cerkvene fasade so si bile med seboj izredno podobne. Vse so imele v osi fasade preprost pravokoten portal, do katerega je lahko vodilo nekaj stopnic; izjema je bila le ljubljanska cerkev, kjer je bil portal najverjetneje polkrožno za- ključen. Nad portalom je bilo vedno okroglo okno, levo in desno dve pravokotni okenski odprtini, v trikotnem timpanonu pa še od dve do tri okrogle odprtine, ki so imele bolj prezračevalno kot estetsko funkcijo. Ljubljanska cerkev je imela nad portalom najbrž tudi nišo za fresko, enako kot jo ima še vedno škofjeloška 250 Tanja Martelanc cerkev, svetokriško in krško fasado je nekdaj krasil križ, morda z orodji mučeni- štva. Okenske odprtine na drugih fasadnih stenah so bile preproste in večinoma pravokotne, mogoče včasih tudi polkrožno zaključene, največkrat nameščene v zgornjem delu stene, tako da se iz cerkve ni moglo videti ven. Zvonik je bil praviloma nad molitvenim korom. To je bil preprost štirio- glat stolp s piramidalno streho, navadno s križem na vrhu. Iz zbranega gradiva ni čisto jasno, ali je bil zvonik v celoti lesen ali pa je bil mogoče v spodnjem delu zidan, vendar je imel v vsakem primeru leseno streho. Žal se nobeden ni ohranil. Le zvonik svetokriške cerkve je bil nekoliko poseben in zavezan lokalni stavbarski tradiciji. Zvon v tem zvoniku je tehtal 150 kg,1121 tj. dobrih trikrat več kot so zapovedovale konstitucije. Stranske fasade samostana so bile skromne. Pritličje in nadstropje bivalne- ga kompleksa je včasih delil preprost trak, pod streho pa je bil lahko tudi venčni zidec, npr. v Celju, Vipavskem Križu, Krškem, Kranju in Škofji Loki. Zunanj- ščino samostana so krasile le naslikane sončne ure, v Vipavskem Križu jih npr. najdemo na atrijski in vrtni strani samostana. Strehe cerkva in samostanov so bile dvokapne, le strehe nekaterih stran- skih kapel so bile lahko trokapne, npr. ljubljanske, celjske in krške. Svetokriška cerkev ima nekoliko položnejšo streho kot druge, saj je bil vpliv lokalne stav- barske tradicije na Primorskem izjemno močan. Tudi kritina se je zgledovala po lokalni tradiciji. Znano je, da so bili svetokriški molitveni kor in bivalni trakti kriti s skrilami, cerkvena stavba s skodlami, kranjska cerkev pa je bila v celoti krita s skodlami. Stene cerkva so bile nečlenjene, le preprost trakast venčni zidec je ločeval steno od oboka, npr. v Celju, Mariboru, Vipavskem Križu, Krškem in Škofji Loki, vendar menimo, da se je ta preprosta členitev stene uporabljala pri deko- raciji vseh kapucinskih cerkva na Slovenskem. Najdejo se tudi preprosti prečni- ki slavoločnih odprtin stranskih kapel in prezbiterija. Za gradnjo so uporabljali predvsem kamen, pesek, opeko in les, tj. osnov- ni gradbeni material v tistem času.1122 Zanimivi so izsledki arheoloških izkopa- vanj nekdanjega ptujskega samostana, ki pričajo o preprosti gradnji temeljev s kamnom in opeko, ki so ju zalivali z malto, medtem ko so za gradnjo zidov večinoma uporabljali opeko. Apno so (vsaj za ta samostan) žgali kar na kraju samem, saj so bile prav ob samostanu najdene tri apnenice.1123 1121 Kralj – Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu, str. 35. 1122 Kot opaža Jože Curk pri celjskem samostanu, naj bi na začetku prevladoval kamen, za dograditve pa so se posluževali opeke, prim. Curk, O samostanih in samostanski arhitekturi, str. 146, vendar je to lastnost vseh prezidav v tistem času in uporaba opeke za dograditve seveda ni lastna le kapucinom. 1123 Ustni vir: Marija Lubšina Tušek. Tudi za goriški kapucinski samostan je izpričana apnenica, prim. Roccabruna, La fondazione del convento, str. 119. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 251 5.7 Notranjščina in oprema kapucinskih cerkva in samostanov na Slovenskem Cerkvene notranjščine so bile prvotno pobeljene,1124 poslikane pa povečini v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Poslikava notranjščine bivalnih traktov ni bila v navadi. Zato je v tem smislu toliko bolj zanimiva omemba po- slikave, ki je bila najdena v nadstropju vzhodnega trakta celjskega samostana. Prikazovala je Prihod sv. Duha in naj bi nastala v 1. polovici 17. stoletja, se pravi v času postavitve samostana. Morda je šlo za podobo na vrhu stopnic dormi- torija, ki je bila vključena v nekakšen hišni oltarček, ali pa za opremo bolniške kapele. Najpomembnejši prostor ne samo v kapucinski, temveč v vsaki cerkvi je prezbiterij z velikim oltarjem in tabernakljem na njem. Kapucinska cerkev ni prepoznavna le po tipični arhitekturni zasnovi, pač pa tudi po karakteristični, že večkrat omenjeni, leseni oltarni steni ter trodelni razporeditvi slik na njej. Zato pomembnejša umetniška dela v kapucinskih cerkvah vedno najdemo na velikem oltarju. Ta je bil razdeljen na glavno podobo, ki je predstavljala cerkve- nega patrona oz. prizor iz njegovega življenja, ter na dve manjši stranski podobi nad prehodoma v molitveni kor, ki sta običajno upodabljali svetnike Frančiško- vih redov,1125 z izjemo škofjeloške cerkve, kjer je upodobljeno Sveto sorodstvo. Zanimiv je še veliki oltar v krški cerkvi, ki stranskih podob najverjetneje nikoli ni imel.1126 Četudi so na začetku kapucini cerkve krasili le s preprostimi grafi- kami ali lesenimi razpeli, so v duhu rekatolizacije in borbe proti krivoverstvu uporabljali predvsem slikana platna, ki so spremljala in pospeševala ljudske pobožnosti.1127 V Ljubljani je bila v velikem oltarju podoba Matere Božje s svetniki, levo in desno pa sliki sv. Bonaventure in sv. Ludvika Toulouškega, celjsko kapucinsko cerkev krasi podoba sv. Cecilije, ikonografija stranskih podob pa žal ni znana. V Vipavskem Križu je bila nekdaj v velikem oltarju podoba Križanega z Marijo, Janezom Evangelistom in Marijo Magdaleno, levo in desno pa najdemo sv. Bo- naventuro in sv. Antona Padovanskega. V Krškem je le podoba Marije z Jezušč- kom, za Novo mesto je izpričana podoba sv. Jožefa, veliki oltar v Škofji Loki pa krasi Smrt sv. Ane, ki jo spremljata podobi sv. Elizabete z Janezom Krstnikom in sv. Zaharije. Oltarji so bili leseni, izrezljani in na začetku nepozlačeni. Uporaba lesa za izdelavo oltarjev je še dodatno podčrtovala njihovo zavezanost uboštvu. Temen 1124 Pobeljene stene niso le izraz uboštva, saj so v tistem času bolj kot stenskim slikarijam dajali prednost oltarju in tabernaklju na njem, zato so stene tudi drugod belili, prim. Šumi, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem, str. 19. Poleg tega pa so z apnom pobeljene stene naravno razkužene. 1125 Gl. tudi Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 240. 1126 Podobnega najdemo tudi v graški kapucinski cerkvi sv. Antona. 1127 Prim.: Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 43. 252 Tanja Martelanc les, večinoma oreh, simbolno nakazuje barvo kapucinskega habita, dejstvo, da oltarjev niso zlatili ali polihromirali, pa na redovno preproščino. Ko je želel npr. papež Urban VIII. v 17. stoletju cerkve opremiti s kamnitimi oltarji, so ga kapu- cini lepo prosili, da bi lahko ostali zvesti svoji tradiciji postavljanja lesenih.1128 Leta 1702 je generalni kapitelj prepovedal zlatiti oltarje, relikvije, podobe, taber- naklje idr.: Prohibentur deaurata altaria, reliquiaria, vel imagines; item antepen- dia acu artificiose picta, vel albae pretiosis fimbriis comptae; item tabernacula in Capellis.1129 Leta 1718 je svoje zahteve ponovil.1130 Žal se je v prvotni obliki v celoti ohranil le en oltar, in sicer tisti v Vipa- vskem Križu. Stebrni oltar svetokriške cerkve je iz temnorjavega lesa in ima trapezasto intarzirano menzo s Frančiškovim grbom, ki nosi pozneje izdelan tabernakelj. Pod tabernakljem je reža, skozi katero kapucini v koru spremljajo mašno daritev. Ob menzi sta prehoda v molitveni kor, katerih prekladi z volu- tnim zatrepom in angelskimi glavicami počivata na paru kompozitnih stebrov. Za tabernakljem se pne stebrna arhitektura s parom v spodnjem delu kanelira- nih kompozitnih stebrov, ki nosita prekinjeno ogredje s trikotnim zatrepom, v katerem je kartuša z Božjim očesom. Na krilih sta manjši, polkrožno zaključeni niši, nad levo je kartuša s Kristusovim, desno pa kartuša z Marijinim monogra- mom. Atiko s stranskimi krili povezujeta voluti, v poljih ob njiju pa sta reliefa s cvetličnima vazama.1131 Specifika kapucinske cerkve je molitveni kor za oltarno steno, ki v kapu- cinski arhitekturi prav tako kot prezbiterij, ki je že na splošno najpomembnejši prostor v cerkvi, zaseda pomembno mesto. Ne le, da se tu odvija molitveno bo- goslužje, na katerega se navezuje celotno redovno življenje1132 (zato je v molitve- nem koru vedno tudi lesen psalterij, ob stenah pa lesene klopi), ampak velikost molitvenega kora celo določa mere samostanskega kompleksa in tako daje pod- lago celotni arhitekturni zasnovi, kot daje globoka molitev podlago za redovno življenje vsakega kapucina. Prilagaja se namreč številu redovnikov, ki prebivajo v samostanu. Gre torej za praktično izhodišče pri gradnji samostana, hkrati pa tudi za duhovno izhodišče celotnega redovnega življenja. Oltarna stena je tudi na korni strani vedno okrašena z nabožnimi podo- bami. To velja še posebej za lopute na mestu stranskih slik velikega oltarja, ki se lahko odpirajo in zapirajo; žal se poslikave na Slovenskem niso ohranile. Po- doba je lahko tudi nad vrati, ki vodijo iz molitvenega kora v prezbiterij. V Vi- pavskem Križu se je ohranila lesena oltarna stena, ki sloni na nižji zidani bazi. 1128 Prim. prav tam, str. 42. 1129 Cit. po: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 464–465. 1130 SI ASKP, Relationes historicae monasterii Labacensis, fol. 54. 1131 Opis je povzet po: Martelanc, Vipavski Križ, 2012, str. 612–613. 1132 Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije str. 46. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 253 Arhitekturni elementi so na korni strani rezljani in intarzirani. Nad vrati je niša s trikotnim zatrepom s podobo Marije z Otrokom in z izrezljanim golobom sv. Duha na vrhu, v timpanonu niše je Marijin monogram. Ob niši so levo in desno lopute, ki so bile nekdaj morda poslikane in so se lahko med mašno daritvijo odpirale. Na vrhu je oltarna pregrada okrašena z volutami in trikotnim zatre- pom z Božjim očesom, v spodnjem delu pa imitira korne klopi.1133 V Novem mestu so korno stran krasile podobe Križanega, sv. Klare in sv. Janeza Evange- lista, v Škofji Loki pa podobi sv. Antona Opata in sv. Pavla Puščavnika. Najver- jetneje so bila v kapucinskih cerkvah prvotno poslikana tudi lesena vratca, ki so zapirala odprtino pod tabernakljem, žal pa se na Slovenskem niso ohranila.1134 Cerkvena ladja je bila namenjena vernikom. Bila je preprosto dekorirana z namenom, da bi vernika v duhu potridentinske prenove usmerila v prezbiterij in najodličnejše mesto v njem: na tabernakelj z Najsvetejšim. Tabernakelj je skupaj z velikim oltarjem pravzaprav edini element v cerkvi, ki poleg stranskih oltarjev izstopa po bogastvu. Vsaka cerkev je imela vsaj eno stransko kapelo, lahko pa celo tri. V oltar- ju je visela podoba titularnega svetnika.1135 Prevladujejo Marijine kapele, npr. v Ljubljani, Celju, na Ptuju, v Krškem, Kranju in Škofji Loki, pogoste so tudi kapele svetnikov, skupnih vsem Frančiškovim redovom, npr. na Ptuju, v Kr- škem, Kranju in Novem mestu, najdemo pa tudi druge kapele s patrocinijem, ki sovpada z imenom njenega dobrotnika, npr. v Mariboru, in kapele sv. Valen- tina v Vipavskem Križu, sv. Kajetana v Novem mestu in sv. Križa v Škofji Loki. Stranske kapele so bile namenjene čaščenju svetih oseb, bile so tudi nekakšna „privatna svetišča“ za dobrotnike, ki so jih dali postaviti. V njih so dobrotnike tudi pokopavali. Cerkve prvotno niso imele stranskih oltarjev ob slavoločni steni. Izjemi predstavljata le novomeška in škofjeloška. Obe cerkvi sta bili zgrajeni v 2. po- lovici 17. oz. na začetku 18. stoletja, ko je bilo prislanjanje stranskih oltarjev na slavoločno steno že ustaljena navada.1136 Kranjska cerkev je imela oltar nadange- la Gabrijela, ki je stal ob vhodu v stransko kapelo Lavretanske Matere Božje. Na slavoločni steni je bila v kapucinski cerkvi navadno nameščena prižnica, ki so jo na eno od podolžnih ladijskih sten prenesli, če so ob slavoločno steno prislonili stranski oltar, npr. v Celju, Vipavskem Križu, Krškem itd. Obhodni hodnik okrog atrija ima vlogo povezovanja prostorov v pritli- čju, hkrati je tudi prostor, kjer se kapucini med seboj srečujejo.1137 Prostori za 1133 Opis je povzet po: Martelanc, Vipavski Križ, 2012, str. 614. 1134 Ohranila pa se je izjemno zanimiva poslikava v Gradcu (sv. Anton) in Varaždinu, za slednjo gl. Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 141–142. 1135 V primeru, ko se je podoba na oltarju zamenjala, se je navadno zamenjal tudi patrocinij kapele, npr. v Krškem in Škofji Loki. 1136 Več o stranskih oltarjih, ki so bili pozneje prislonjeni na slavoločno steno, v nadaljevanju. 1137 Obhodne hodnike so navadno zaprli v 19. stoletju, od takrat dalje najdemo v njih tudi galerije svetnikov. 254 Tanja Martelanc obiskovalce so bili vedno pri vhodu v samostan, tako da svetni ljudje niso pre- komerno prihajali v stik z redovno družino. Refektorij je bil najpomembnejši prostor v okviru bivalnih traktov samo- stana. V njem so bile lesene klopi nameščene vzdolž treh stranic; na četrti je bila odprtina kuhinjske line. Poleg klopi so bile lesene mize. V refektoriju sa- mostanska družina ni le obedovala, ampak je med obedom iz Svetega pisma ter drugih spisov tudi brala tekste, ki so kapucine spodbujali k duhovnemu premi- šljevanju. V refektoriju so bile zato navadno police za knjige.1138 Ta prostor je bil pomemben tudi zato, ker so se kapucini v njem zbrali ob zasedanju kapitljev, saj kapucinski samostan nikoli ni imel kapiteljske dvorane. Odprtine poseb- nega ogrevanja samostana so imeli oz. imajo celjski, svetokriški in škofjeloški kapucini, vendar se predvideva, da je bil beneficium uporabljen za ogrevanje dormitorija v vseh samostanih štajerske province. V refektoriju navadno naj- demo tudi galerijo kapucinskih svetnikov ter svetnikov, ki so bili del skupne zgodovine vseh manjših bratov, po katerih so se kapucini zgledovali. Še da- nes pa imajo na Južnem Tirolskem kapucini navado, da se po večerji spomnijo vseh kapucinov domače province in pomembnejših redovnih svetnikov, ki so tistega dne odšli na oni svet. Njihove upodobitve jih tako spominjajo nanje in opominjajo, da bi zanje tudi molili. Vrh vsega pa spodbujajo Frančiškovo idejo bratstva (fraternitas).1139 V nekaterih refektorijih so ohranjene tudi upodobitve dobrotnikov, npr. v Škofji Loki, manjkati pa seveda ni smel motiv Zadnje večer- je, mogoče tudi Večerje v Emavsu ali Mistične večerje Svete družine;1140 slednja dva motiva pa za slovenske samostane nista izpričana. Refektorij in točilnica sta imela kamnit umivalnik; v refektoriju je izpričan v Vipavskem Križu,1141 v Škofji Loki pa je ohranjen v nekdanji točilnici. Refektorij je bil povezan tudi z manjšo kuhinjo oz. prostorom, kjer so pri- pravljali hrano in jo skozi nišo podajali v refektorij. Ta soba se je velikokrat upo- rabljala tudi kot pomivalnica, zato je imela korito. Samostanske kronike priča- jo celo o zelo napredni vodovodni napeljavi. Leta 1744 je bil npr. narejen nov vodovod iz vodnjaka do kuhinje svetokriškega,1142 leta 1762 pa je bil obnovljen vodovod v kuhinji krškega samostana.1143 Prvotna oprema celic v dormitoriju se ni ohranila. V celici je kapucin preživel precej časa; tam je študiral, premišljeval, molil. V njej je bilo lahko le 1138 Pri kosilu so prebrali daljši odlomek iz evangelija ter izbrani teološki spis, pri večerji krajši odlomek iz svetopisemskih knjig in daljši izbrani ali duhovni spis, prim. Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane, str. 59–60. 1139 Glede slednjega gl. Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 346. 1140 Prim. prav tam, str. 44, 347. 1141 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 72. 1142 Prav tam, str. 14. 1143 Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 24. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 255 preprosto razpelo in nekaj skromnega pohištva.1144 V bolniški kapeli v nadstro- pju je bil navadno oltarček z nabožno podobo, npr. umirajočim sv. Jožefom, ki je bolne kapucine bodril v njihovih zadnjih urah, kot je izpričano za Vipavski Križ1145 in Škofjo Loko, na vrhu stopnišča pa so radi postavljali Marijine oltarč- ke, kot npr. B. V. Mariae in dormitorio penes Scallas,1146 ki naj bi bil v Novem mestu, Celju, Krškem, v Škofji Loki pa je bil nad stopnicami Križani.1147 Taki oltarčki so služili osebni pobožnosti redovnika.1148 Oprema samostana je tako kot oprema cerkve izredno preprosta, lesena in nevpadljiva. Cerkve in samostani so bili navadno tlakovani z opeko, kot so to pred- videvale tudi konstitucije; to je znano npr. za Vipavski Križ in Škofjo Loko. V molitvenem koru in refektoriju je bil vedno lesen pod.1149 V zakristiji so imeli lesene omare. Izredno zanimiva, najverjetneje narejena v naslonu na rokopis p. Antonia da Pordenone, se je ohranila v Vipavskem Križu, datiramo pa jo v leto 1757. Težka kovana zakristijska vrata, ki so varovala pred vlomi in so bila hkrati tudi ognjevarna, pa so ohranjena v Škofji Loki. Kot zanimivost naj še omenimo, da so bila še leta 1748 prepovedana steklena okna, dovoljena pa so bila taka iz blaga in papirja.1150 Kdaj so jih zamenjali s steklenimi, ni znano; verjetno v 19. stoletju, ko je bila uporaba stekla za zasteklitev okenskih odprtin že nekaj čisto običajnega.1151 5.8 Samostanski vrt Samostan in samostanski vrt je obdajal samostanski zid, v večini prime- rov nepravilne oblike. Vrt je imel en vhod za vozove, ki je bil večji od tistega ob cerkvi. Urejen je bil v pravilne gredice, ki so zelo lepo vidne na starejših upodobitvah Vipavskega Križa, Kranja in Novega mesta. Okrog samostana je bil tudi sadovnjak. Navadno je bil ob cerkveni stavbi rožni vrt, npr. v Ljubljani, Vipavskem Križu in Krškem. Na vrtu najdemo tudi gospodarska poslopja. Za- nimiva so predvsem tista, ki so jih ljubljanski kapucini uporabljali v lekarniški dejavnosti, v sklopu njihovega samostana pa so bili tudi knjigoveznica in tkal- nica ter poslopje, kjer so shranjevali rekvizite za pasijonsko procesijo po mestu. 1144 Cassiano da Langasco, Cultura materiale in convento, Genova 1990, str. 11–13 (dalje: da Langasco, Cultura materiale). 1145 V svetokriški kroniki se leta 1758 omenja še omara za bolniško kapelo, prim. SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 18. 1146 Cit. po: SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, str. 77. 1147 Prav tam, str. 77; SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 131; Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem (AK), str. 513; Benedik, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije, str. 57. Taki oltarčki oz. podobe so se do danes ohranili v Varaždinu, Karlobagu in Irdningu. Podobne najdemo npr. tudi pri frančiškanih. 1148 Prim. Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 183, 202, 293. 1149 SI ASKP, Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis, str. 78. 1150 SI ASKP, Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti, fol. 100. 1151 Monika Pangrčič, Uporaba stekla v gradbeništvu (tipkopis diplomske naloge), Maribor 2012, str. 5 (dalje: Pangrčič, Uporaba stekla). 256 Tanja Martelanc Gospodarska poslopja so vidna tudi na starejših upodobitvah in načrtih celj- skega, svetokriškega, krškega, kranjskega in novomeškega samostana. Nekatera so bila lesena in se do danes niso ohranila. Lekarno so poleg ljubljanskih imeli še mariborski in krški kapucini, vendar se vsaj v primeru krškega samostana ni nahajala na vrtu, ampak v sklopu samostanskih traktov. Redko srečamo vr- tne kapelice ali samotišča, taka so imeli npr. ljubljanski, svetokriški, krški1152 in škofjeloški ter v 19. stoletju morda tudi celjski kapucini. Ribnik je izpričan le na Ptuju. Svetokriški samostan je imel zaradi padca terena terasasto oblikovan vrt, medtem ko so imeli drugi samostani enonivojskega. 5.9 Poznejše prezidave in dozidave cerkve in bivalnega dela samostanskega kompleksa ter nova oprema Kapucini so cerkve in bivalne trakte preurejali po potrebi. Navadno so cer- kveni ladji dodali stranske kapele, ki so jih prizidali poleg že obstoječih, npr. v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Škofji Loki. Povečini so bile enako velike in obokane kot prvotne. Le novomeška kapela je izjemna, ker je bila kopija svete hiše. Spreminjala se je tudi namembnost nekaterih prostorov. Leta 1783 so npr. v Krškem spovednice iz ladje prestavili v prehod med stranskima kapelama in zakristijo, tako je takrat desni oratorij postal spovedni prostor. Kot takega ga vsaj v 19. stoletju srečamo tudi v celjski cerkvi. V bivalnem delu samostana so največkrat preurejali dormitorij, saj so veli- kokrat naknadno v samostanu organizirali študij in zato nujno potrebovali več prostora za bivanje in poučevanje redovnega naraščaja, npr. leta 1669 v Ljublja- ni, leta 1701 na Ptuju, med letoma 1729 in 1730 v Vipavskem Križu in leta 1780 v Škofji Loki. Dormitorio semplice so spremenili v dormitorio doppio oz. povečali že obstoječe prostore. Včasih so samostanu dodali tudi nadstropen trakt, ki se je na že obstoječe samostansko poslopje pripel na eni strani, npr. leta 1669 v Ljubljani, 1664 in 1708 v Vipavskem Križu, 1744 v Krškem in 1712 v Novem mestu. Včasih so enega od traktov izgradili do konca, npr. zahodnega v Vipa- vskem Križu leta 1688 in v začetku 18. stoletja, ter severnega v Celju do leta 1770 oz. 1780. Po sredi 18. stoletja so v svetokriškem samostanu naredili še obokano vinsko klet, prav tako so kletne prostore urejali v novomeškem samostanu leta 1750. Še več prezidav, dozidav in predelav pa se je izvedlo v 19., 20. in 21. stoletju. Velikokrat so povečali stranske kapele, npr. leta 1856 v Celju, leta 1873 in 1887 v Škofji Loki, ter cerkvi prizidali nove, npr. po sredini 19. stoletja, ko so dve kapeli prizidali pred fasado celjske cerkve itd. Zamenjali so tudi starejši stolpič nad 1152 Kapela sedmerih Marijinih žalosti, ki jo najdemo tudi ob krški kapucinski cerkvi, naj bi bila v bližini Karlobaga zgrajena prav po prigovarjanju karlobaških kapucinov, prim. Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 232–233. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 257 molitvenim korom, npr. leta 1870 v Celju, leta 1871 v Krškem, 1877 v Škofji Loki in leta 1910 v Vipavskem Križu. Zvoniki niso ohranili prvotne podobe, ampak so bili zgrajeni v duhu takratnega časa. Orgle so v cerkve nameščali v drugi polovici 19. stoletja, takrat so namreč izgradili pevsko emporo na fasadni steni ladje, npr. leta 1855 v Vipavskem Križu, dve leti zatem v Krškem in leta 1870 v Škofji Loki. Pevsko emporo sta imeli tudi novomeška in celjska cerkev. Samostanu so na več lokacijah v 20. stoletju dodali še en trakt, npr. leta 1912 in 1934 v Celju, leta 1930 v Škofji Loki, ali pa so obstoječe bivalne prosto- re korenito preuredili. V svetokriškem kapucinskem samostanu so ob koncu 19. stoletja prezidali dormitorij, v južnem delu južnega in zahodnega trakta so povečali celice ter nadzidali obhodni hodnik na zahodu. Podobno so neznano kdaj nadzidali enega od traktov obhodnega hodnika celjskega samostana. V sredini 19. stoletja so povečali celice nad refektorijem škofjeloškega samostana, leta 1905 celice nad refektorijem krškega, pozneje so predelali še fasado škofje- loške cerkve. Patrocinije stranskih kapel pa so zamenjali hkrati z novo podobo na oltarju, npr. v Krškem, kjer so kapelo sv. Frančiška Asiškega in sv. Karla Bo- romejskega ter kapelo Marijinega obiskovanja preimenovali v kapeli sv. Jožefa in sv. Ane, in v Škofji Loki, kjer so kapelo sv. Križa preimenovali v kapelo sv. Frančiška Asiškega, celjsko loretsko kapelo pa nadomestili z lurško; vsaj v sle- dnjem primeru je bil patrocinij spremenjen, ker je bilo čaščenje Lurške Matere Božje v začetku 20. stoletja zelo priljubljeno. Najbolj izstopajoča med vsemi pa je prav predelava celjske kapucinske cerkve ok. leta 1910. Takrat so jo znatno podaljšali, podrli stranske kapele, ji prizidali tri nove in naredili novo neobaročno fasado, v 30. letih 20. stoletja pa so podaljšali še molitveni kor in zakristijo. Franci Lazarini ugotavlja, da v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja redovna arhitektura – tu misli predvsem na mlajše redovne skupnosti – izgubi svoje arhitekturne značilnosti in tipiko. Poseben stavbni tip tako ni značilen za lazariste in salezijance, kapucinska arhi- tektura pa, ki je toliko stoletij vztrajala pri strogi in enotni zasnovi svojih domo- vanj, s prezidavami in dozidavami izgublja značilne arhitekturne karakteristike, po katerih je najlažje prepoznavna, in se počasi staplja z umetnostnimi tokovi, ki nimajo nič skupnega z redovnimi predpisi.1153 Predstavljene ugotovitve potrjuje tudi pričujoča raziskava. Prezidave, ki so se vršile do sredine 19. stoletja, niso pretirano vplivale na prvotno zasnovo samostanskih kompleksov. Ta je bila takrat še vedno zelo dobro razpoznavna. Korenitejše spremembe so samostani in samostanske cerkve doživeli šele po- zneje. Tudi vodstvo province in reda ni več tako striktno bedelo nad gradbeno dejavnostjo svojih podrejenih, kar dokazuje tudi pripetljaj ob dozidavi trakta 1153 Lazarini, Redovi in sakralna umetnost, str. 139–140. 258 Tanja Martelanc k škofjeloškemu samostanu leta 1930. Gradnjo so namreč začeli še preden je to odobril generalni minister v Rimu. Ta je v pismu odgovoril, da smejo zidati, če se to sklene na provincijskem kapitlju. Preden pa se je kapitelj sploh sestal, so novogradnjo že pokrili. Ko je za to izvedel generalni minister, je menda debelo pogledal, ukrepal pa ni.1154 Če spomnimo na p. Antonia da Pordenone, ki je načrtu dodal le nekaj odvečnega in bil zaradi svoje neposlušnosti strogo kaznovan, je jasno, da se kapucinska arhitektura od 19. stoletja dalje prilagaja predvsem potrebam kon- kretne redovne skupnosti in nikakor ne upošteva več striktno v konstitucijah zapisanih pravil oz. kot je nekoč nekoliko hudomušno zapisal p. Gerlach van 's- -Hertogenbosch: La storia dell‘architettura dei Cappuccini è la storia dei capricci dei Guardiani.1155 Večina stranskih oltarjev, prislonjenih na slavoločno steno, je bila dodanih po drugi polovici 17. stoletja. Največ je bilo Marijinih, npr. oltarji Kamenjane Matere Božje v Ljubljani, Vipavskem Križu in Novem mestu, Brezmadežne v Celju in Krškem. Po številu pa niso zaostajali niti oltarji, posvečeni svetnikom, ki so skupni vsem Frančiškovim redovom, npr. sv. Frančišku Asiškemu in sv. Antonu Padovanskemu, taki so npr. stranski oltarji v Celju, Vipavskem Kri- žu, Mariboru, Krškem in Kranju. Sv. Valentin je skupaj z Brezmadežno patron stranskega oltarja v Celju, sv. Jožef pa v Mariboru. Prižnice so takrat s slavoloč- ne stene prestavljali na eno od vzdolžnih ladijskih sten. Oltarje v cerkvah so skozi leta večkrat prenovili, lahko tudi zamenjali, me- njavale so se tudi podobe v njih, vendar ostajajo kapucini zvesti istemu tipu ol- tarja, uporabi materiala in dekoracije. Vsi po vrsti so leseni, pozneje deloma po- zlačeni in tudi polihromirani, npr. v Krškem. Jaslice so še leta 1864 postavljali na veliki oltar škofjeloške cerkve,1156 danes imajo to navado na Južnem Tirolskem. 5.10 Upodabljajoča umetnost pri kapucinih v 17. in 18. stoletju Ikonografsko zanimive in kvalitetne podobe krasijo ali pa so nekdaj krasile vse kapucinske samostane in samostanske cerkve na Slovenskem. Dela variira- jo od izredno kakovostnih1157 do zelo kakovostnih platen,1158 med njimi so tudi 1154 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. II., str. 166. 1155 Cit. po: van 's-Hertogenbosch, L‘architettura dei Cappuccini, str. 148. 1156 SI ASKP, Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki. I., str. 81. 1157 Najimenitnejša dela so imeli ljubljanski kapucini, za katere sta med drugimi delala slikarja Palma ml. in Carlo Ridolfi, ter škofjelo- ški kapucini, ki so imeli platno slikarja Johanna Carla Reslfelda. Obe podobi sta glavni podobi velikega oltarja. Pomembnejša dela so vedno visela v velikem oltarju. S tem v zvezi prim. tudi ugotovitve glede hrvaškega kapucinskega slikarstva v: Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 348. 1158 Za slovenske kapucine so delali znani baročni slikarji, ki so bili dejavni tudi drugod na Slovenskem, npr. Matija Plainer, Krištof Weissmann, Janez Jurij Remb, Valentin Metzinger, Janez Mihael Lichtenreit, Jakob Schönberg, Andrej Herrlein, Leopold Layer idr. Gl. tudi Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143; Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća, str. 348–350. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 259 dela kapucinskih bratov.1159 Med slednje lahko štejemo spodaj predstavljena p. Oswalda, ki je bil dobro podkovan v slikarstvu, in p. Tomaža iz Krope, ki je bil poljudnejši slikar. Kapucini so bili namreč znani po tem, da so imeli v svojih vrstah upodabljajoče umetnike. Najbolj znan kapucinski slikar na Slovenskem je p. Oswald, ki je leta 1668 naslikal sliko Vseh svetnikov oz. Slavo sv. Trojice za kapucinsko cerkev v Vipa- vskem Križu. Doma naj bi bil v Brucku na Muri, umrl pa je leta 1675, po neka- terih podatkih v Brucku na Muri, po drugih pa v Cmureku. Ali je deloval še v kakem drugem slovenskem kapucinskem samostanu, za zdaj ni znano. P. Metod Benedik domneva, da je tudi avtor danes neohranjene podobe za novomeške kapucine. Leta 1689 se je rodil Jožef Rautter de Rauttersberg, bolj poznan kot p. Tomaž iz Krope. Umrl je leta 1751 v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Ar- hivski dokumenti govorijo o tem, da je delal za novomeški, krški in škofjeloški kapucinski samostan.1160 Kapucini so že od vsega začetka goreče pospeševali in tudi z likovno ume- tnostjo širili čaščenje Jezusa in Marije. V slovenskih kapucinskih samostanih najdemo številne slike z motivi Kristusovega trpljenja. Med njimi so podobe trpečega Kristusa, zlasti t. i. Svete glave oz. Celovški Kristus,1161 ter Križanega s svetnikom ali Marijo. Kljub temu pa lahko rečemo, da prevladujejo predvsem podobe z marijansko tematiko. Tudi kapucini so bili poleg drugih redov zaslu- žni, da se je med Slovenci Marija tako zelo priljubila. V vsaki kapucinski cerkvi je bila Marijina kapela ali vsaj Mariji posvečen oltar. Posebno mesto v ikonogra- fiji Frančiškovih redov zavzema motiv Brezmadežne,1162 pomembno vlogo pa so imele tudi milostne podobe oz. njihove kopije. Med njimi so (poleg že omenjene 1159 V samostanih na Apeninskem polotoku je na začetku prihajalo do nesoglasij, saj so kapucinske cerkve krasile slike svetovno znanih slikarjev, npr. Rubensa, Tiepola, Veroneseja itd., kar pa ni bilo popolnoma v skladu s Svetim uboštvom. Zato so kapucini prepovedali sprejemanje novih podob, dovolili pa so, da so ohranili stare. Takrat so posebno umetniki iz kapucinskih vrst dobili več veljave. V Markah so tako ob koncu 16. stoletja začeli slikati manj pomembni umetniki, kot je bilo to značilno za zgodnejše obdobje. Ti so se zgledovali predvsem po grafikah, ki pa so jih vendarle izdelali priznani mojstri. Posebno radi so tako upodabljali kapucinske blažene in svetnike. Kljub temu najdemo še v 18. stoletju uveljavljene umetnike, ki delajo za kapucinske samostane, prim. Gieben, La cultura materiale, str. 152–153; Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese e conventi, str. 248. 1160 Cevc, Galerijska zbirka slik, str. 16; Kralj, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem, str. 37; Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 199–200. 1161 T. i. Svete glave oz. s trnjem ovenčane Kristusove glave so nastale na podlagi slike, ki se hrani v celovški stolnici. Leta 1742 je pobožnost na čast s trnjem ovenčane glave uvedel župnik Lorenz Klein, prim. Avguštin Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, v: Voditelj (1912), str. 10 (dalje: Stegenšek, Zgodovina pobožnosti). Za krški samostan je podoba Svete glave nastala sredi 18. stoletja, imeli pa so jo tudi novomeški kapucini. Iz Celovca naj bi jo leta 1764 prinesel p. Anton iz Postojne, prim. Benedik, Kapucini v Novem mestu, 1994, str. 200. Danes se Svete glave nahajajo v Krškem in Vipavskem Križu. 1162 Teološko je skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja opredelil prav manjši brat Janez Duns Scot, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 79. 260 Tanja Martelanc Svete glave) zlasti upodobitve Marije Pomagaj,1163 Marije Tolažnice žalostnih,1164 Marije dobrega sveta,1165 Kroparske1166 in Kamenjane Matere Božje.1167 Med svetniki, ki so skupni vsem manjšim bratom, v slovenskih kapucin- skih slikarskih zbirkah izstopajo predvsem upodobitve sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja vseh Frančiškovih redov, sv. Antona Padovanskega1168 ter sv. Bo- naventure, ki velja za drugega ustanovitelja reda manjših bratov. Poleg njih naj- demo še upodobitve tretjerednikov: Marjete Kortonske, sv. Elizabete, sv. Karla Boromejskega idr. Seveda pa motivi, ki se nanašajo na temeljne osebe in resnice katoliške vere, niso značilni le za Frančiškove redove, ampak so del splošne iko- nografske zakladnice katoliške Cerkve. Teme, ki so bile znane in velikokrat upo- dobljene že pred Tridentinskim koncilom, so po njem spet pridobile na veljavi. V 18. stoletju opažamo nastajanje specifične kapucinske ikonografije. Gre predvsem za upodobitve kapucinov, ki so živeli v 16. in 17. stoletju in so bili v 18. stoletju razglašeni za blažene oz. kanonizirani. Med njimi so: sv. Feliks Kantali- ški (1515–1587),1169 sv. Serafin iz Montegranara (1540–1604),1170 sv. Jožef Leoniški 1163 V škofjeloškem kapucinskem samostanu hranijo kopijo znane slike Lucasa Cranacha st. iz leta 1517, ki krasi stolnico v Innsbrucku, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 220. Za ta samostan jo je naročil baron Halden, prim. Benedik, Kapucinski samo- stan s cerkvijo Sv. Ane, str. 43–49. Poleg te kopije je še eno kopijo ex voto leta 1713 najverjetneje naročila dobrotnica Neža Pušar (Puschar pl. Rossenfeld, roj. Oblak pl. Wolkensberg), ki je darovala finančna sredstva za razsvetljavo stranske kapele. Podoba Marije Pomagaj je bila naslikana tudi na stopnišču pred cerkvijo, saj so jo Škofjeločani izbrali za zavetnico mesta. Tudi s passavsko kopijo Marije Pomagaj, ki je ena od inačic zgoraj omenjene, so bili kapucini tesno povezani. V cerkvi, kjer se je nahajala omenjena kopija, so kapucini imeli svoj hospic, pospešeno pa so tudi širili njeno čaščenje. Nastanek podobe Marije Pomagaj na oltarju v Vipavskemu Križu bližnjih Skriljah sta s kapucini povezala Ana Lavrič in Blaž Resman, prim. Ana Lavrič – Blaž Resman, Marija Pomagaj na Slovenskem. Layerjeva slika, njene predhodnice in naslednice, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 62 (2014), št. 2, str. 236–239 (dalje: Lavrič – Resman, Marija Pomagaj). 1164 Že frančiškani so častili Marijo Tolažnico žalostnih, kapucini pa so to čaščenje še bolj razširili. Upodobitev Marije Tolažnice žalo- stnih naj bi na misijonskem potovanju leta 1727 v Bariju našel kapucinski pater in jo podaril Karlu VI. Njena kopija je še danes v kapucinski cerkvi na Dunaju, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 212. Upodobitev doječe matere s krono na glavi so častili že ljubljanski kapucini, v času francoske okupacije pa naj bi bila ljubljanska podoba prenesena v krški samostan, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 212. Danes podobo Marije Tolažnice žalostnih najdemo še v Celju. 1165 Slika Marije dobrega sveta prikazuje čudežno preselitev milostne podobe pred Turki iz Skadra v Genazzano pri Rimu. Za krški samostan naj bi nastala po grafični podobici sredi 18. stoletja, prim. Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, str. 19, vendar v galeriji slik v Krškem danes ni razstavljena. 1166 Kroparska Mati Božja spada v t. i. tip Marije z nagnjeno glavo. V zgodnjem 18. stoletju je nastala »Moralesova« različica Kroparske Matere Božje za škofjeloški kapucinski samostan. Škofjeloški kapucini pa so izdali tudi precej podobic z omenjenim motivom, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 211. Za krški samostan naj bi podoba Kroparske Matere Božje z značilnim pod- pisom: Monstra Te Esse Matrem Mater Misericordia nastala v 1. polovici 18. stoletja, gl. UIFS ZRC SAZU, Steletovi terenski zapiski, XLIX (1928), str. 41–42. Danes jo bomo v Krškem zaman iskali. 1167 Kamenjana Mati Božja naj bi bila kopija neke Marijine podobe iz kraja Re v Piemontu, v katero je neznani moški vrgel kamen in Marijina podoba je začela čudežno krvaveti, prim. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, str. 209. Izpričano je krasila ljubljanski, svetokriški in novomeški kapucinski samostan. Danes visi v hodniku svetokriškega samostana. 1168 Njemu je bilo posvečenih veliko kapucinskih cerkva. Poleg tega je imela vsaka kapucinska cerkev vsaj eno kapelo ali oltar posve- čen sv. Antonu Padovanskemu oz. je hranila vsaj eno podobo tega priljubljenega svetnika. Za več o tem gl. Vincenzo Criscuolo, Antonio di Padova e i cappuccini, Roma 1996, str. 11–12 (dalje: Criscuolo, Antonio di Padova). 1169 Njegove upodobitve so imeli oz. še vedno imajo ljubljanski, škofjeloški in svetokriški kapucini. 1170 Sv. Serafina iz Montegranara najdemo upodobljenega v vseh štirih ohranjenih samostanih na Slovenskem. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 261 (1556–1612),1171 sv. Fidelis iz Sigmaringena (1577–1622),1172 sv. Bernard Korleonski (1605–1667),1173 sv. Lovrenc Brindiški (1559–1619),1174 bl. Bernard Offidski (1604– 1694)1175 in bl. Jožef iz Carabanta (1628–1694).1176 Podobe so izrazito vezane na kapucinske samostane, saj jih doslej po drugih cerkvah nismo našli, četudi je izpričano, da so kapucini pastoralno izredno aktivno delovali tako v mestih kot na podeželju.1177 Še več, navadno ne krasijo niti oltarjev kapucinskih cerkva, saj so kapucini izredno skromni in raje pospešujejo čaščenje drugih svetih oseb kot lastnih. Izjema so le stranski oltar v nekdanji ljubljanski kapucinski cerkvi in levi stranski oltar v Škofji Loki s podobo sv. Feliksa Kantališkega ter oltar v stranski kapeli novomeške cerkve, kjer je bila podoba sv. Jožefa Leoniškega. Upodobitve kapucinov so si med seboj velikokrat izredno podobne, kar kaže na uporabo grafičnih predlog. Največkrat gre za t. i. vera effigies, ki so nastale še za časa življenja upodobljenca ali pa takoj po njegovi smrti. Doslej je bilo mogoče prepoznati le nekatere. Ker so kapucinski svetniki in blaženi v la- ični javnosti manj znani, so njihove podobe praviloma opremljene s podnapisi. S ponavljanjem istih ikonografskih upodobitev, ki se povrhu vsega naslanjajo še na grafične predloge, so kapucinske cerkve in samostani zlahka prepoznav- ni, poleg tega pa so si kapucini na ta način izborili tudi večjo prepoznavnost v okviru drugih potridentinskih redov.1178 V italijansko govorečih provincah pa so se še posebej izkazali redovni rez- barji, ki so izdelovali kvalitetne rezljane tabernaklje in oltarje.1179 Za nekdanjo štajersko provinco taki kapucini niso v razvidu, vemo pa, da so oltarje izdelovali laični umetniki. 5.11 Slogovna opredelitev kapucinske arhitekture na Slovenskem Kapucinski red je nastal v drugi četrtini 16. stoletja v Markah v današnji Italiji, kjer se je uveljavila renesansa, ki se je ozirala proti antiki in zavračala gotske prvine. Vendar pa so se kapucini na začetku načrtno zgledovali po prvih cerkvah in bivališčih manjših bratov ter tako pravzaprav posegali po mode- lih, značilnih za srednji vek, kar je bilo v nasprotju z renesančno miselnostjo. 1171 Svetnikove podobe so v Vipavskem Križu, Krškem, Celju in Škofji Loki, imeli so jo tudi ljubljanski kapucini. 1172 Sv. Fidelisa iz Sigmaringena zopet srečamo v vseh še delujočih samostanih na Slovenskem. 1173 Upodobitve sv. Bernarda Korleonskega so v Vipavskem Križu, Škofji Loki in pri uršulinkah v Ljubljani, kamor so prenesli večino slikarske zbirke ljubljanskih kapucinov. 1174 Podobe bl. Lovrenca Brindiškega so v Vipavskem Križu, Celju, Krškem in Ljubljani. 1175 Bl. Bernarda Offidskega imajo svetokriški, krški in škofjeloški kapucini. 1176 Podoba tega kapucina je izpričano krasila novomeški samostan. Več o podobah kapucinskih blaženih in svetih na Slovenskem v: Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 121–143. 1177 Morda so zaradi svoje značilne ponižnosti v ospredje postavljali druge svete osebe in ne kapucinskih svetnikov. Zato so upodo- bljeni kapucini med Slovenci ostali slabo poznani. 1178 Več o tem v: Martelanc, Ikonografija kapucinskega reda, str. 127–137; Alviž, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća. 1179 Več v: Santarelli, Oggetti d'arte nelle chiese, str. 247; Gieben, L'arredamento sacro, str. 1635–1642. 262 Tanja Martelanc Njihov vzor je postala majhna ruralna cerkev poznega srednjega veka, ki je v 16. stoletju veljala za zastarelo. V ta kontekst sodita tudi sveta hiša, ki je bila v tistem času, ko so se gradile mogočne cerkvene stavbe, simbol skrajne skro- mnosti, ter cerkev sv. Damijana v Assisiju, ki je ostala nedotaknjena od časa sv. Frančiška. To arhitekturo so kapucini, poleg še nekaterih vej manjših bratov po- znega 16. stoletja, ki so gradili v sodobnem vendar poenostavljenem klasicizmu ([…] in a modern, if reductive, classicism […]1180), kot prvi ponovno oživili. Ne le pri gradnji cerkva, tudi pri gradnji bivalnega dela samostana so za model izbrali srednjeveško zasnovo, saj so se naslonili na benediktinski tloris, ki pa so ga do skrajnosti poenostavili. Pred očmi so vedno imeli preproste hišice revežev in ne palače bogatih ljudi, zato so se z izbiro takih domovanj poleg vsega tudi trudi- li oživljati evangelijsko uboštvo.1181 Šli so celo tako daleč, da so zavrnili preveč razkošne samostanske hiše, ki so jim jih podarili dobrotniki. Svoj način gradnje so kljub negodovanju dobrotnika načelno zagovarjali in udejanjili. Drugi Fran- čiškovi redovi pa so se v tistem času raje uklonili volji mecena.1182 Arhitekturo so poenostavili do skrajnosti, tako da je postala slogovno neo- predeljiva. V tem pogledu je zanimiva pripomba Giovannia Pilia da Fano, da so kapucini gradili secondo la mente del nostro padre San Francesco,1183 in ne dejan- sko tako, kot so gradili prvi Frančiškovi somišljeniki. Arhitektura ima bolj kot vizualno duhovno ozadje, na katerega so se kapucini naslonili. Zaradi tega so se zatekli k radikalni redukciji klasičnega pojmovanja arhitekture.1184 Tudi za nekatera umetniška dela, ki so nastala v začetni fazi protireforma- cije, je bilo značilno, da so bila asketsko stroga. Zato je p. Antonio da Pordenone leta 1603 v svojem traktatu zavračal vse stebrne redove in se skliceval le na pre- prostost, vendar je pozneje, leta 1623 le nekoliko omilil zadevo, ko je zapisal, da se je potrebno držati pravil, ki jih je zapovedal že sv. Frančišek Asiški, hkrati pa je dovolil uporabo dorskega stebra kot edinega primernega.1185 Lingo meni, da je zaradi tega kapucinska arhitektura dobila pridih inverzne renesanse (inverse Renaissance1186). Kapucinska arhitektura na Slovenskem je v glavnem nastajala v teku 17. stoletja, le gradnja škofjeloškega samostana se je začela in zaključila v prvih dveh desetletjih 18. stoletja. To obdobje na Slovenskem zaznamujejo pozna 1180 Cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 75. 1181 Prav tam, str. 38–42, 47, 51–56. 1182 Gl. 2. poglavje. 1183 Cit. po: Lingo, The Capuchins and the Art, str. 36. 1184 Prav tam, str. 36. 1185 Prav tam, str. 37, 73, 77. 1186 Cit. po: prav tam, str. 38. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 263 renesansa, manierizem in prebujajoči se barok.1187 Vendar kapucinske arhitek- ture ne moremo preprosto opredeliti s temi slogovnimi pojmi. Na arhitekturo kapucinskega reda na Slovenskem je vplivala arhitektura beneškega prostora poznega 16. stoletja in arhitektura srednjeevropskega pro- stora zgodnjega 17. stoletja. Tlorisna zasnova samostana se je resda izoblikovala na Beneškem, vendar je občutenje prostora popolnoma srednjeevropsko, saj mu manjkata predvsem odprtost in zračnost. Italijanski vpliv se je na splošno v cerkveni arhitekturi pri nas v tistem času najbolje uveljavil v dvoranskih cerkvah s stranskimi kapelami ali triladij- skih cerkvenih stavbah z emporami.1188 Nace Šumi je kapucinsko cerkev zaradi asketske golote in ponavljajočih se vzorcev označil za najmanj pomembno arhi- tekturo med enoladijskimi cerkvami 17. stoletja na Slovenskem. Pozneje so se na Slovenskem gradile cerkve, ki so imele vse bolj zapletene in bogatejše zasnove: npr. večje število kapel na obeh straneh ladje, višinski zagon, plastično boga- ta arhitekturna zasnova, štukatura, stenska in stropna poslikava itd., vendar se prav kapucinska tem nadaljnjim razvojnim zakonitostim ni podredila.1189 Pojmovanje prostora je potemtakem v kapucinski cerkvi čisto renesančno,1190 ali v našem primeru, bolje rečeno, poznorenesančno. Škofjeloška ladja je resda znatno večja od drugih ladij kapucinskih cerkva na Slovenskem, vendar pa nje- nih dimenzij ne gre pripisovati izključno baročnim tendencam, saj ima večja ladja tudi čisto funkcionalni vzrok: leta 1658 so namreč na provincijskem kapi- tlju odločili, da se sme v cerkvi spovedovati svetne osebe,1191 zato so bili kapucini primorani graditi večje cerkve. Četudi kapucinska arhitektura v svojem bistvu ni tipično baročna, pa sta ravno zaključeni kor in banjasti obok, ki ju najdemo tudi pri veliki večini kapucinskih cerkva, karakteristika številnih baročnih sa- kralnih stavb na Slovenskem.1192 Kapucinska arhitektura je nastajala v času po Tridentinskem koncilu, tj. v obdobju rekatolizacije, ko so imele na področju arhitekture pomemben vpliv Instrukcije sv. Karla Boromejskega, ki so zavrgle ideal visoke renesanse, tj. cen- tralni tloris, in večjo veljavo dale pravokotni ladji s stranskimi kapelami. Četudi 1187 Nace Šumi, Pregled arhitekture XVI. in XVII. stoletja na Slovenskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 7 (1965), str. 24 (dalje: Šumi, Pregled arhitekture XVI. in XVII.). 1188 Šumi, Arhitektura XVII. stoletja, str. 11, 157. 1189 Več o tem v: prav tam, str. 11; isti, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 73 (dalje: Šumi, Arhitektura sedemnajstega stoletja); isti, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem, str. 13–17; isti, Razvoj arhitekture v 17. stoletju, v: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana v fužinskem gradu v Ljubljani od 23. januarja do 23. februarja 2001, Ljubljana 2001, str. 21–33, 142 (dalje: Šumi, Razvoj arhitekture v 17. stoletju). 1190 Calloni, Strutture e forme, str. 1514–1515. 1191 Benedik, Kapucini na Slovenskem, str. 58–59. 1192 Nace Šumi, Gorenjsko stavbarstvo v baročni dobi, v: Gorenjska. Revija za kulturo 1 (1957–58), št. 4-6, str. 170 (dalje: Šumi, Gorenj- sko stavbarstvo); Resman, Cerkvena arhitektura, str. 18. 264 Tanja Martelanc je bilo vpliv Boromejevih spisov močno čutiti v vseh porah cerkvenega življe- nja, se mu kapucinska arhitektura ni v celoti uklonila; pretirana dekoracija in v tistem času tako zaželena razgibanost prostora se pri gradnji njihovih samosta- nov zaradi pravil v kapucinskih konstitucijah nista mogli uveljaviti. V središču njihovega zanimanja, tudi pastoralnega, je bil človek, vendar ne veliki um, na katerega so se obračali humanisti, ampak preprost človek iz nižjih plasti družbe. Več okrasja so v tem smislu kapucini namenili le oltarnemu delu in najpomembnejši točki v cerkvi, tj. tabernaklju.1193 Dejansko je oprema kapu- cinskih cerkva glavni element, po katerem jo lahko uvrščamo v barok. Kapucinska arhitektura ni imela večjega vpliva na arhitekturo drugih cer- kva. Zanimivo je, da je kor ljubljanske stolnice ravno zaključen; narejen je bil namreč po načrtih kapucina br. Florencijana iz Ponna. Vendar bi ravno zaklju- čen kor prav tako lahko nastal tudi mimo kapucinskega reda in bi ga lahko šteli med splošne težnje baročnega sloga. Enako lahko trdimo za ravno zaključen prezbiterij in banjast obok cerkve sv. Barbare na Plavžu pri Jesenicah, domne- ven vpliv kapucinske arhitekture pa nekateri avtorji vidijo tudi v podaljšanem koru, kot odmevu kapucinskega molitvenega kora, v Marijini cerkvi na Savi.1194 Hkrati pa moramo vedeti, da je težko potegniti mejo med tem, kdo je na koga vplival, in ugotoviti, ali gre pri cerkveni zasnovi za splošne tendence, ki so bile v tistem času značilne za vso cerkveno arhitekturo, ali je dotičen element nastal v naslonu na kapucine. Kapucini so se namreč zgledovali po preprosti cerkveni arhitekturi, pri tem so kot vzor jemali tudi podeželske cerkvice, ki so jih na določenem območju gradili verniki, zato se njihova arhitektura staplja tudi z lokalno tradicijo.1195 Ker so kapucini arhitekturo načrtno oklestili vseh „nepotrebnih“ dekora- cij in jo zreducirali skorajda do čiste forme, so jo naredili brezčasno. Zato je tudi njena umestitev v enega od vodilnih umetnostnih tokov tistega časa tako izmuzljiva. Kapucini so se tako z arhitekturo najbolje približali idealu svojega življenja: popolnemu evangeljskemu uboštvu. Kapucinska arhitektura je tudi zato tako zanimiva, ker so samostani (tipo- loško gledano) popolnoma uniformirani in razen manjših izjem ne dopuščajo variacij v zasnovi in oblikovanju.1196 Ne le, da lahko kapucinsko cerkev brez te- žav prepoznamo po tipični arhitekturni zasnovi, ampak jo od drugih cerkva lahko ločimo tudi po razporeditvi njene opreme, ki daje večjo težo velikemu trodelnemu oltarju in oltarjem v stranskih kapelah, ki se jim pozneje pridružijo 1193 Po Nacetu Šumiju namreč vernik potuje od vhoda mimo kapel k velikemu oltarju, kjer ga čaka končno odrešenje […], cit. po: Šumi, Razvoj arhitekture v 17. stoletju, str. 21. 1194 Resman, Cerkvena arhitektura, str. 18–19; isti, Fužinarske cerkve iz začetka sedemnajstega stoletja na Jesenicah, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 (1978), str. 12–13, 17 (dalje: Resman, Fužinarske cerkve). 1195 V tem smislu prim. Resman, Cerkvena arhitektura, str. 18. 1196 Prav tam, str. 18. Glavne značilnosti kapucinske arhitekture na Slovenskem 265 še oltarji na slavoločni steni, ter po ikonografiji, ki je lastna le njim. Njihovo umetnost bi lahko opredelili z izrazom „kapucinski stil“, saj je bil ta lasten le njim, čeprav to ni terminus technicus. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, so vsi samostani na naših tleh spadali v beneško-tirolski tip kapucinskega samostana. Vpliv Benečanov je viden že na začetku, saj so češko-avstrijsko-štajerski komisariat vodili prav beneški kapu- cini, ki so dejavno sodelovali tudi pri postavitvi prvih kapucinskih samostanov na Slovenskem, npr. v Ljubljani, Mariboru in Celju. Način gradnje so prilagodili lokalni stavbarski tradiciji, podobno kot so lokalni stavbarski tradiciji prilago- dili samostane na Tirolskem, Češkem, Avstrijskem itd., ki so kapucinskim sa- mostanom na naših tleh od vseh evropskih samostanov tudi najbolj podobni; češkim, slovaškim in avstrijskim še toliko bolj zaradi teritorialne povezanosti v okviru enotne province in skupnih fabricierijev, ki so vsaj na začetku v njej delovali. Odstopanj v gradnji samostanov pravzaprav ni. Četudi je bil kapucinski samostan v Vipavskem Križu zaradi naravnih danosti zasnovan nekoliko dru- gače kot samostani drugod po provinci, ga lahko zaradi njegovih značilnosti brez težav umestimo v obravnavani tip. S prezidavami in dozidavami so se ka- pucini zelo potrudili, da je tudi ta samostan dobil tipično zasnovo beneško-ti- rolskega tipa. Tisti kapucinski samostani, ki so se ohranili do današnjih dni, tvorijo po- membno urbanistično komponento kraja. Predvsem so samostani dajali po- membno noto predmestju več slovenskih krajev, ki se je v sožitju z njim dolga leta razvijalo, hkrati pa so predstavljali vstopno točko za vsakogar, ki se je poda- jal v strnjeno in nekoč obzidano naselje. V literaturi so bili kapucinska pridigarska in pastoralna dejavnost ter ka- ritativno delo z bolniki in reveži že močno poudarjeni in razvejeno raziskani, k temu pa lahko dodamo tudi to, da so se kapucini z enostavnimi cerkvami in sa- mostanskimi poslopji, ki so velikokrat bolj spominjala na navadne kmečke hiše kot pa na prava redovna domovanja, približali preprostemu človeku. Medtem ko jezuitska arhitektura uteleša „zmagoslavno Cerkev“ (Ecclesia Triumphans) in je postala vzor številnim cerkvam katoliške Evrope, je kapucinska arhitektu- ra njeno popolno nasprotje, saj v svoji preprostosti pooseblja podobo ubožca, golega Kristusa na križu, ki se je spustil k revnemu, bolnemu, zapostavljenemu človeku z roba družbe. Cerkev tega siromaka ne odbije s svojim bogastvom, v njej se počuti prijetno, njena skromna fasada se obrača k njemu – kapucini so zaradi tega celo zanemarili tradicionalno orientiranost proti vzhodu – in ga nagovarja, naj vstopi. Samostan, zgrajen tako kot večina okoliških hiš, mu daje občutek domačnosti. Cerkev novega veka, ki so ji v preteklosti velikokrat očitali prav pomanjkanje socialne note, tako s kapucini, njihovim delovanjem in tudi 266 Tanja Martelanc z zasnovo redovnih hiš zapolnjuje vrzel, ki je drugi redovi v tistem času niso zmogli zapolniti. Arhitekturo kapucinske cerkve in samostana ter njuno opremo pravzaprav lahko označimo za celostno umetnino, seveda v smislu skrajne preproščine. Tako uigran orkester tipične kapucinske pridige, pasijonskih procesij in drugih oblik pobožnosti, preprostega ljudskega petja in molitve ter pastoralne dejav- nosti, ki so jo kapucini namenjali prvenstveno človeku z dna družbene lestvice, skupaj s predstavljeno ubožno arhitekturo in nekoliko bogatejšo opremo pred- stavljajo pomemben kamenček v mozaiku novoveške samostanske umetnosti na naših tleh. Zaključek 267 6 ZAKLJUČEK Kapucini (Ordinis fratrum minorum capuccinorum, OFM Cap.) so ena od vej reda manjših bratov, ki se je leta 1525 odcepila od observantov, tistih manjših bratov, ki so strožje upoštevali navodila sv. Frančiška Asiškega. Tri leta pozneje so kapucini postali tudi pravno gledano red, vsaj na začetku pa so se imenovali manjši bratje puščavniki. Najprej so svoje redovne postojanke gradili le na Ape- ninskem polotoku, v 2. polovici 16. stoletja pa so se začeli širiti tudi po drugih delih Evrope. V Notranjo Avstrijo so prišli že pred koncem 16. stoletja (Gorica), leta 1600 pa so ustanovili prvi graški kapucinski samostan, posvečen sv. Anto- nu Padovanskemu. Sledilo mu je čez 30 kapucinskih redovnih hiš, ki so od leta 1618 spadale v Štajersko kapucinsko provinco. Reforme Jožefa II. so bile usodne za kar nekaj samostanov. Po razpadu štajerske province se je osnovala Ilirska kapucinska provinca, v katero so bili vključeni vsi kapucinski samostani na ju- goslovanskih tleh. Tisti izven meja države so pripadali bodisi beneški bodisi du- najski provinci. Slovenska kapucinska provinca je kot samostojna zaživela šele v drugi polovici 20. stoletja, vanjo pa danes spadajo prvotni celjski, svetokriški, krški in škofjeloški samostan ter druge redovne hiše, ki so bile ustanovljene v 20. stoletju. Glavni namen kapucinskega reformnega gibanja je bila vrnitev k prvotni preprostosti, ki jo je zagovarjal sv. Frančišek Asiški. Poleg duhovne prenove so se kapucini želeli tudi vizualno distancirati od observantov in konventualcev. Zato so gradili samostanske komplekse, ki so bili v popolnem nasprotju z ve- čino razkošnih domovanj, ki so bila v tistem času v lasti reda manjših bratov. Sv. Frančišek Asiški je namreč vedno poudarjal, da bratje samostanov ne smejo posedovati ter da se morajo pri gradnji zgledovati po domovanjih revnih in ne po palačah bogatih ljudi. Njegove besede so kapucini dobesedno udejanjili in razvili značilen „kapucinski stil“ gradnje. Tipičen način gradnje samostanskih kompleksov seveda ni lasten le kapu- cinom. Srečamo ga že pri cistercijanih, ki so gradili po enotni tipologiji, njihova arhitektura pa tako kot kapucinska predstavlja skrajno redukcijo takrat splošno uveljavljenega arhitekturnega sloga. Prav tako kot kapucini in nekateri drugi re- dovi so se tudi cistercijani pri gradnji samostanov posluževali pisnega in skicir- nega materiala. Gradili so preproste stavbe, cerkve so tako kot kapucini razdelili na del, namenjen menihom, in del, namenjen laičnim bratom, svojih cerkva niso okraševali s slikanimi platni, skulpturami, vitraji itd. Cerkev in samostan so orientirali tako, da so bili bivalni prostori kar se da dobro osvetljeni in zava- rovani pred nezdravimi vetrovi, kar je značilnost tudi drugih redov, posebno pa je bilo to izpostavljeno prav pri kapucinih. 268 Tanja Martelanc Tudi med uboštvenimi redovi najdemo take, ki so imeli predpise glede velikosti in izgleda redovnih hiš, med njimi so npr. bosonogi karmeličani, pri katerih sta se razvila celo dva tipa cerkva, ki sta regionalno pogojena. Prednost preprostim in ubožnim stavbam so dajali še avguštinci in dominikanci, slednji so poznali tudi stroge omejitve glede velikosti prostorov in so tako kot kapucini poznali tri brate, ki so bedeli nad gradbeno dejavnostjo. Ne nazadnje omenimo še manjše brate, katerih prvotna domovanja so naj- bolj vplivala na zasnove prvih kapucinskih postojank. Uzakonili so narbonske konstitucije, ki podobno kot cistercijanske, dominikanske in pozneje kapucin- ske predpisujejo, kako je potrebno zgraditi in opremiti samostan. V 15. stoletju so v konstitucijah še zapisali, da gradbeno dejavnost ene province vodijo štirje bratje, kar je nedvomno vplivalo tudi na kapucine, ki so morali prav tako izvo- liti štiri fabricierije. Kapucini so se želeli približati življenjskemu idealu sv. Frančiška Asiške- ga in njegovih prvih bratov, hkrati pa tudi posnemati samega Kristusa in prve apostole. Zato so spoštovali vse Frančiškove spise in iz njih črpali nauke za svoje življenje. Vse je temeljilo na uboštvu, ki se je materialno še najbolje zrcalilo pri gradnji prvih zavetišč, lociranih v oddaljenih gorah. Ta so bila zgrajena iz vr- bovih šib in blata, šele pozneje so začeli uporabljati kamen in apno, vendar so izredno pazili, da niso gradili pretirano razkošnih domovanj. Ko je kapucinski red začel naraščati, so začeli postavljati kompleksnejše zasnovane redovne po- stojanke, ki so stale bliže naseljem, saj prvotna samotišča niso ustrezala novim zahtevam, s katerimi se je spopadal red. Vendar so v želji, da bi se kar najbolj približali koreninam reda, še vedno gradili preproste in majhne samostane. Za zgled so si vzeli podeželske cerkvice in kmečka domovanja, ki so jim bila doma- ča. Ponovno so obudili prvotno srednjeveško arhitekturo reda manjših bratov ter jo spojili z novimi renesančnimi in baročnimi spoznanji. Dobro poznavanje kapucinskih konstitucij je neobhodno pri razumevanju tipične zasnove kapucinske redovne hiše. Stroge in toge konstitucije so namreč preprečevale, da bi kapucini samovoljno gradili, večali ali prezidovali samosta- ne, saj je obstajala nevarnost, da bi tako kot manjši bratje, ki so na začetku gra- dili preprosta domovanja, pozneje večji poudarek dajali veličini in bogatemu okrasju. Prvi predpisi kapucinov, sestavljeni v odročnem in samotnem kraju Albacina leta 1529, so bili izredno kratki in skopi. Za gradbeno dejavnost pa so pomembna predvsem določila, ki se dotikajo lastninske pravice samosta- nov, oddaljenosti od kraja naselja, zasnove redovnih hiš in cerkva, opreme in števila bratov, ki lahko prebivajo v samostanu. Šest let zatem, leta 1535, so bile na drugem generalnem kapitlju v Rimu sprejete kapucinske konstitucije, ki so nadomestile, bolje rečeno, nadgradile zgoraj opisane predpise iz Albacine. Po- trjene so bile leto pozneje. V 6. poglavju konstitucij, ki je posvečeno gradnji in Zaključek 269 opremi kapucinskega samostana, so bili predhodni predpisi ponovno potrjeni, pomembno novo dopolnilo pa zadeva dovoljenje za gradnjo samostana, pre- poved razpustitve, uničenja, povečanja in prezidave samostana, dovoljenje za sprejemanje že zgrajenih samostanov, če le-ti ustrezajo načelom uboštva, ime- novanje štirih bratov, ki nadzorujejo gradnjo, navedbe mer celic, njihovih oken in vrat, hodnika, refektorija itd. Stroga pravila so se ohranila do začetka 20. stoletja, ko so jih le nekoliko razrahljali. Kapucini so gradili arhitekturno nezahtevne, majhne, neokrašene in neo- bokane cerkve ter samostanska poslopja. Pri gradnji so se v veliki meri nasla- njali na ustaljen benediktinski tloris. Samostanski kompleks je bil tako kvadra- tne oblike, eno od stranic kvadrata je zapirala cerkev, samostanski trakti so bili nanjo pripeti bodisi levo ali desno ali pa so bili cerkvi pridani za molitvenim korom. Preprosta in majhna kapucinska cerkev je bila enoladijska s pravokotnim ali kvadratnim prezbiterijem, za katerim je bil prav tako pravokoten ali kva- draten molitveni kor. Oba sta bila nižja in ožja od ladje. Molitveni kor je bil od prezbiterija ločen z veliko leseno oltarno pregrado. Ta lesena oltarna stena je ena od posebnosti kapucinske arhitekture, ki pa se v nobenem primeru ne sme zamenjevati s srednjeveškim lektorijem oz. letnerjem. Pod tabernakljem je v ka- pucinski cerkvi vedno pravokotna reža, skozi katero so redovniki v molitvenem koru spremljali mašno daritev na glavnem oltarju, v oltarni steni na korni strani pa so poslikane lopute, ki so se iz istega razloga lahko odpirale in zapirale. Levo ali desno od prezbiterija sta bila oratorija, ladji so bile pridane tudi stranske kapele. Vsaka cerkev je imela zakristijo ter en zvonik, ki je bil največkrat nad molitvenim korom. Zunanjščina in notranjščina kapucinske cerkve sta morali biti preprosti in skromni, arhitekturni okras je bil prepovedan. V prvotnih ka- pucinskih cerkvah ne najdemo poslikanih sten. Le-te so morale biti prebeljene z apnom, saj je bila čistoča pri kapucinih, ki so bili velikokrat v stiku s kužnimi bolniki, zelo pomembna. Samostanski prostori so bili majhni in funkcionalno zgrajeni, samostanski skupnosti so nudili le najnujnejše. V središču samostana je bil kvadraten ali pravokoten atrij z vodnjakom na sredi. Okrog atrija je tekel hodnik. V pritličju so bili okrog hodnika nanizani prostori za druženje, zbiranje, sprejemanje obi- skovalcev in strežbo. Tako je bil v južnem traktu oz. v traktu, ki je bil nasproti cerkve, navadno refektorij ali obednica, v traktu, ki se je tega dotikal, je bila kuhinja, morda tudi shramba, pralnica itd., druge prostore pa najdemo v ostalih krilih. Poleg vhoda v samostan so bile brez izjeme vratarnica, soba za obisko- valce, govorilnice, morebitna jedilnica za reveže itd. Ena glavnih značilnosti kapucinskega samostana je, da nima kapiteljske dvorane. Kapitlji se odvijajo v refektoriju ali molitvenem koru. V prvem nadstropju so bile v vseh traktih 270 Tanja Martelanc nanizane celice, večje sobe so bile navadno namenjene bolnikom ali gostom, garderobi in knjižnici. V dormitoriju so bile tudi sanitarije. Samostan je lahko imel klet, v ločeni zgradbi zunaj samostana so bila navadno gospodarska poslo- pja, ob samostanskem kompleksu pa se je razprostiral ograjen vrt, namenjen gojenju zelenjave in sadja, počitku, preživljanju prostega časa ter zbiranju sa- mostanske skupnosti. Kapucinski samostani vedno stojijo v bližini oz. na robu krajev, ne preblizu in hkrati ne predaleč od naselja. Idealna je oddaljenost okrog ene milje ali ene milje in pol. Kapucini so tako na eni strani ločeni od vrveža mest in hkrati do- volj blizu, da so ljudem vedno na voljo. Za kapucine tudi ni značilna stabilitas loci, temveč večkrat zamenjajo domovanje znotraj province. Do leta 1574 so se kapucini lahko naseljevali le na Apeninskem polotoku, po tem letu pa so se razširili tudi v druge predele Evrope. Takrat je v njihovi ar- hitekturi prišlo do nekaterih regionalno pogojenih razločkov. Beneški kapucini so čisto ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja ustanovili Tirolsko, Avstrijsko- -češko in Štajersko kapucinsko provinco. V novonastalih provincah so uvajali za beneški prostor značilen način gradnje samostanskih domovanj, ki so ga že poprej na Tirolskem prilagodili klimatskim razmeram in lokalni stavbarski tra- diciji. V literaturi zato za označbo kapucinske arhitekture tega območja najde- mo izraz beneško-tirolski tip kapucinskega samostana, za druge predele Evrope pa se uporabljajo drugi izrazi. Beneško-tirolski tip kapucinskega samostana, ki se je razširil na naših tleh, je opisal beneški kapucin p. Antonio da Pordenone. V arhitekturnem traktatu, ki je ohranjen v štirih izvodih (trije v beneški knjižnici Marciana in eden v ar- hivu kapucinskega samostana v Innsbrucku), je predstavil kapucinsko arhitek- turo iztekajočega se 16. in začetka 17. stoletja, ki se je že nekaj časa pred pripra- vo traktata gradila v nekdanji Beneški in tudi Tirolski kapucinski provinci. Ta je pozneje vplivala na kapucinsko arhitekturo velikega dela srednjeevropskega prostora, njen odmev pa najdemo tudi v arhitekturi drugih delov Evrope. Anto- nio da Pordenone je vedenje o tem, kako graditi kapucinski samostan, posredo- val v pisni in slikovni obliki. Zato lahko na podlagi njegovega dela rekonstruira- mo prvotno zasnovo vsakega kapucinskega samostanskega kompleksa, ki je bil zgrajen pod taktirko beneških kapucinov oz. z naslonitvijo na njihovo tradicijo. Tipičen beneško-tirolski kapucinski samostan sestavljata cerkev in njej priključeno samostansko poslopje, navadno v pritličju od tri- do štirikrilno, v nadstropju pa od dvo- do štirikrilno, ki se na cerkev pripenja levo ali desno od nje, levo ali desno za molitvenim korom ali pa tik za njim. Cerkev je enoladijska, v glavnem z eno kvadratno stransko kapelo, ki je nasproti bivalnim traktom. Ladji sledita ožji in nižji prezbiterij ter molitveni kor za oltarno pregrado. Glav- na karakteristika tega tipa, ki ga ločuje od samostanov, ki so bili npr. zgrajeni v Zaključek 271 Lombardiji, srednji in južni Italiji, Franciji itd., sta dva prehoda s prezbiterijske strani v molitveni kor, ki se za oltarno pregrado, ki deli prezbiterij od molitve- nega kora, združita v enega. Poleg prezbiterija sta oratorija, poleg molitvenega kora pa je zakristija, včasih z umivalnico. Središče bivalnega dela samostan- skega kompleksa predstavlja pravokoten ali kvadraten atrij z okroglim vodnja- kom na sredi. Obkroža ga obhodni hodnik. Vhodni trakt samostana zavzema- jo prostori, namenjeni zunanjim ljudem, v drugih traktih najdemo refektorij, kuhinjo, shrambe itd. Izzidana kaminska kuhinja je še ena od pomembnejših značilnosti, po kateri prepoznamo ta tip kapucinskega samostana. V nadstropju so dormitorij, infermerija, knjižnica, garderoba in sanitarije ter soba, kjer se je z oblek otresalo bolhe. Celice v nadstropju navadno ne gledajo proti severu. Zgoraj opisani tip samostana je bil razširjen v večjem delu srednjeevrop- skega prostora, zato so si samostani nekdanje Tirolske, Avstrijsko-češke in Šta- jerske kapucinske province podobni tako v tlorisni zasnovi kot tudi v zunanjem izgledu. Le samostani nekdanje Beneške kapucinske province so nekoliko bliže mediteranskemu občutenju prostora, v principu pa identični zgoraj navedenim. Raziskovanje kapucinske umetnosti, natančneje kapucinske arhitekture na Slovenskem je izredno nehvaležna naloga, saj do danes med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji ni vzbudilo pretiranega zanimanja. Eden glavnih razlogov za neobravnavanje teme je preprostost gradnje kapucinskih samosta- nov, ki se je strogo podrejala redovnim pravilom uboštva in skromnosti, ki so zapisana v konstitucijah in so jih kapucini dosledno spolnjevali tudi s pomočjo fabricierijev, ki so skrbno vodili in nadzirali gradnje samostanov. Zaradi tega je kapucinska arhitektura manj zanimiva in umetnostno manj ambiciozna, kot so arhitekture samostanskih kompleksov drugih redov. Vsaj do sredine 19. stoletja se zasnova kapucinskega samostana tudi ni pretirano spreminjala, ampak je le variirala od kraja do kraja in se nekoliko prilagajala lokalni stavbarski tradiciji. Lahko bi govorili o nekakšni uniformiranosti in brezčasnosti kapucinske ar- hitekture, ki se ni spogledovala z duhom razkošnega baroka, ampak je ostala rigorozno skromna in neokrašena. Tako zunanjščina kot tudi notranjščina cer- kve govorita jezik največje preprostosti, samostansko poslopje pa je zgrajeno izredno premišljeno in ekonomično. Kapucinski samostani na naših tleh so nastali v času odločne protirefor- macije in rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel. Protestantski predikanti so bili takrat izgnani, plemiči so se pokorili volji vladarja ali izselili, preprosti lju- dje pa so se predvsem iz strahu pred kaznijo zopet vrnili h katoliški veri. Habs- buržani so po radikalnem očiščenju svojih dežel „krive vere“ imeli v rokavu še dva aduta: jezuite in kapucine, katerih naseljevanje so v svojih dednih deželah v času rekatolizacije še posebej goreče podpirali. Pri tem so jim pomagali zlasti 272 Tanja Martelanc predstavniki uradne katoliške Cerkve ter dobrotniki iz plemiških in meščan- skih vrst. Pri ustanavljanju kapucinskih samostanov na Slovenskem so se še pose- bej izkazali posamični plemeniti dobrotniki, ki so na tak ali drugačen način pomagali pri gradnji novih redovnih domovanj. Kot prvega in najpomembnej- šega je potrebno izpostaviti Ferdinanda II., ustanovitelja Štajerske kapucinske province, ter njegove potomce. Njihovemu zgledu so sledili še drugi plemiči. Ti so kapucinom odstopili zemljo ali pa darovali finančna sredstva za izgradnjo samostana ter si tako kot Habsburžani na Dunaju zagotovili zadnje počivališče v grobnici tamkajšnjega samostana. Med njimi so bili zagrizeni katoličani, npr. Attemsi Svetokriški, izstopajo pa predvsem protestantski spreobrnjenci, ki so tudi z ustanavljanjem kapucinskih samostanov na svojih gospoščinah želeli iz- kazati svojo pravovernost in primakniti lonček pri razdeljevanju pomembnejših državnih položajev, npr. Khisli v Mariboru in Eggenbergi na Ptuju. Nedvomno so se s tem dejanjem želeli priljubiti vladarju, obenem pa so ga tudi posnemali. Pokopavati se v določeni cerkvi je za plemiče predstavljalo izjemen družinski ugled, če ne kar prestiž. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je bilo veliko kapucinskih samostanov zgrajenih prav v krajih, kjer se je izpričano zakoreninila nova vera, v kraj pa so kapucini prišli celo na pobudo taistih meščanov, ki so nekaj let poprej prisegali zvestobo protestantizmu, kot so bili to npr. Sebastijan Lukančič v Škofji Loki ter prebivalci Vipavskega Križa, Krškega, Novega mesta in Celja. Ne smemo prezreti tudi izredno pomembne vloge goriškega duhovnika in poznejšega ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja, ki je kapucine uvedel v Gori- co, ter Hrenovega neutrudnega podpiranja kapucinskega reda na Kranjskem in Štajerskem. Oba sta delovala v duhu rekatolizacije prebivalstva na Slovenskem. Kapucini so na Slovenskem svoje redovno domovanje navadno postavili na obrobje strnjenega pozidanega dela naselja, največkrat zunaj mestnega ob- zidja. Tam so se zbirali preprosti ljudje in tem so namenili največ pozornosti. Gradnjo samostana so nadzirali redovniki sami, ki so na začetku priha- jali iz beneške province, pozneje najdemo tudi domačine. Med fabricieriji pa sta po sredini 17. stoletja navedena dva izučena stavbenika iz Lombardije, br. Florencijan in br. Jožef iz Ponna. V prvi četrtini 18. stoletja so bili fabricieriji najverjetneje domačini, domnevno p. Konstantin iz Celja, v drugi četrtini istega stoletja pa so nad gradbeno dejavnostjo bedeli kar definitorji sami, ki v tej vlogi od leta 1770 dalje v knjigi kapitljev ne nastopajo več. Najverjetneje zato, ker se je takrat nadzor države nad gradbenimi deli (tudi samostanskih domovanj) moč- no okrepil, načrte za prezidave pa so lahko izdelali le z državne strani potrjeni gradbeniki. Med poimensko znanimi laičnimi gradbeniki, ki so sodelovali pri Zaključek 273 postavitvi ljubljanskega in svetokriškega samostana, najdemo Giovannija Batti- sta Donina in Giovannija Battista Traverso. Ker kapucini niso smeli upravljati s svojim premoženjem, so imenovali sindika, ki je v njihovem imenu urejal te zadeve. To je bil navadno ugleden plemič ali meščan, poznamo pa tudi t. i. duhovne očete oz. matere, ki so bili dobrotniki kapucinskega reda. Ti dve vlogi sta v 19. stoletju izgubili na pomenu. Uveljavljeni orientaciji cerkve proti vzhodu kapucini niso dajali pretirane teže. Svoja domovanja so obrnili tako, da so se kar najbolje prilagodili dani situ- aciji: izogibali so se hladnim vetrovom, pomembnejše prostore so usmerili proti soncu, da jih je naravno ogrevalo, cerkvene fasade pa obrnili na pomembnejšo pot, reko ali trg. Tako njihova redovna hiša ni bila le obvarovana pred sunkovito burjo (npr. na Vipavskem), ampak je bila dobro vidna in posledično tudi bolje obiskana. Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana, ki je bil opisan že zgoraj. Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata, zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi. Cerkvi so navadno naknadno lahko prizidali stranske kapele, v samostan- skih traktih so preurejali dormitorije, na določenih lokacijah obstoječim krilom dodali še en nadstropen trakt in uredili kletne prostore. V cerkvi so postavljali nove oltarje, ki so jih večinoma prislonili ob slavoločno steno ali pa postavili v novozgrajene kapele. Nekaj lesenih oltarnih nastavkov in podob so v teku časa prenovili, pa tudi zamenjali. Tako stanje se je v kapucinskih samostanih na Slovenskem ohranilo do sredine 19. stoletja, ko so bile samostanske zasnove deležne korenitih sprememb, ki so v nekaterih primerih močno zabrisale prvo- tni tloris. Kapucinska arhitektura izhaja iz samostanske arhitekture uboštvenih re- dov, ki je glavne smernice začrtala že v srednjem veku. V času po Tridentin- skem koncilu, ko je bilo zgrajenih tudi največ kapucinskih samostanov, se čuti močan vpliv Instrukcij sv. Karla Boromejskega, ki podrobno določajo, kako naj bo zgrajena in opremljena katoliška cerkev. Ker pa kapucinska arhitektura sle- di tudi strogim pravilom, ki so zapisana v redovnih konstitucijah, je ne more- mo preprosto označiti ne za tipično renesančno, pa tudi ne za baročno. Gre za skrajno uniformirano in poenostavljeno obliko redovne hiše. Kljub temu pa se je znala prilagajati okolju ter različnim potrebam samostanske skupnosti. Ka- pucinsko umetnost lahko štejemo tudi med celostne umetnine, čeprav se je ta pojem v kapucinskih domovanjih uresničil v najbolj preprosti obliki. Kapucinska arhitektura na Slovenskem predstavlja enega od pomemb- nih arhitekturnih fenomenov poznorenesančnega in baročnega časa in enega 274 Tanja Martelanc ključnih elementov poznavanja samostanske umetnosti na naših tleh. Zanimiva je že zaradi tega, kot je opozoril že Blaž Resman, ker gre za časovno in tipološko enotno skupino spomenikov, ki je morda vplivala tudi na sočasno arhitekturo preprostejših cerkva slovenskega podeželja, kjer so bili kapucini tudi najbolj de- javni. Zato je v literaturi še posebej izpostavljeno, da je kapucinska arhitektura kljub različnim arhitektom in lokalni stavbarski tradiciji lahko prepoznavna, strogo uniformirana in zaradi tega skorajda brezčasna. Poleg tega kapucinsko cerkev od drugih cerkva ločimo tudi po zanjo tipični opremi in specifični re- dovni ikonografiji. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da se je prav preko ubo- žne arhitekture znala približati preprostemu človeku z roba družbe, ki so mu kapucini namenjali največ pozornosti. 275 7 POVZETEK V pričujočem zvezku periodične publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae z naslovom Kapucini in njihova arhitektura na Slovenskem je podrobno pred- stavljena, analizirana in ovrednotena arhitektura kapucinskega reda na Sloven- skem v razponu od začetka 17. do začetka 19. stoletja. Uvodoma je predstavljena kratka zgodovina kapucinskega reda, orisan je njegov prihod v slovenske dežele v času rekatolizacije ter posebej izpostavljen odnos dobrotnikov do tega reda, tako kronanih glav kot tudi preprostega kmečkega ljudstva. Poseben poudarek je namenjen tudi razlagi razumevanja pojmovanja Svetega uboštva, kot ga je živel sv. Frančišek Asiški, ki se neizbežno zrcali v zasnovi in opremi vsakega kapucinskega samostana. Na podlagi opredelitve arhitekture drugih ubožnih redov avtorica natančneje analizira arhitekturo kapucinskega reda, prav tako ubožnega reda, in izpostavi področja, ki so s svojo redovno arhitekturo vplivala na kapucinsko arhitekturo na Slovenskem. Zanimiv ekskurz predstavlja tudi detajlni opis dela p. Antonia da Pordenone, ki je na začetku 17. stoletja napisal arhitekturni traktat o kapucinski arhitekturi v »hladnejših deželah« in predsta- vlja odlično izhodišče za razumevanje zasnove kapucinske redovne hiše nek- danje Štajerske kapucinske province, kamor so spadali tudi samostani na naših tleh. V delu so zajeti vsi kapucinski samostani, ki so nastali v okviru nekdanje Štajerske in delno tudi Beneške kapucinske province, podrobno pa predstavlje- ni le tisti, ki so bili zgrajeni v okvirih državnih meja Slovenije, med njimi nek- danji ljubljanski, celjski, nekdanja mariborski in ptujski, svetokriški, nekdanji krški, kranjski in novomeški ter še vedno delujoči škofjeloški kapucinski samo- stan. Poleg izčrpnega besedila, ki bolje osvetljuje zgodovino gradnje in zasnovo kapucinskih samostanov ter njihovo opremo in je nastalo na podlagi ohranje- nih slikovnih virov, terenskega ogleda ter morebitnih arhivskih zapisov, je delu pridan tudi seznam slikovnega gradiva, ki je bil pri opredelitvi kapucinske ar- hitekture na Slovenskem tudi uporabljen. Raziskava je osredotočena predvsem na čas od ustanovitve prvega samostana do razpustitve nekaterih samostanskih hiš. Poznejša arhitekturna zgodovina ohranjenih samostanskih kompleksov je orisana le obrobno. Kapucinska arhitektura na Slovenskem je tako s pričujočim delom v okvirih umetnostnozgodovinske stroke prvič celostno predstavljena in valorizirana. Ključne besede: kapucini, redovna arhitektura, p. Antonio da Porde- none (1560–1628), Štajerska kapucinska provinca, kapucinska arhitektura na Slovenskem 276 Tanja Martelanc 8 SUMMARY This volume of the periodical publication Acta Ecclesiastica Sloveniae enti- tled The Capuchins and Their Architecture in Slovenia includes the detailed, ana- lysed, and evaluated architecture of the Capuchin order in Slovenia from the be- ginning of the 17th to the beginning of the 19th century. First, a brief history of the Capuchin order is presented, its arrival in the Slovenian lands during the time of re-Catholicisation is sketched, and the attitude of benefactors towards this order is especially emphasised since it included all from royalty to simple peasants. A special emphasis is placed on the explanation of the understanding of how Holy Poverty is comprehended, as it was lived by St Francis of Assisi, and which is inevitably reflected in the design and furnishings of each and every Capuchin convent. Based on the definition of architecture of other mendicant orders, the author analyses the architecture of the Capuchin order, which is also a mendi- cant order, in detail and exposes the areas which have influenced Capuchin ar- chitecture in Slovenia with their own monastic architecture. An interesting part is also the detailed description of the work by friar Antonio da Pordenone, who wrote an architectural treatise about Capuchin architecture in “colder lands” at the beginning of the 17th century and which is an excellent starting point for the understanding of how the Capuchin monastic house in the former Styrian Cap- uchin province, to which all Slovenian convents belonged, was designed. The work encompasses all Capuchin convents which were created within the former Styrian and partly also Venetian Capuchin provinces, but deals in greater detail only with those which were built within the state borders of Slovenia, including the monasteries in Ljubljana, Celje, formerly Maribor and Ptuj, Sveti Križ, for- merly Krško, Kranj, and Novo mesto and the still operational Capuchin convent in Škofja Loka. In addition to the comprehensive text that sheds brighter light on the history of construction and the design of Capuchin convents as well as their furnishings and was created on the basis of the preserved image sources, field inspection, and possible archival records, a list of photos which were also used when defining the Capuchin architecture in Slovenia is appended to this work. The research mainly focuses on the time from the foundation of the first convent to the suppression of some monastic houses. The later architectural history of the preserved convents complexes is only roughly sketched. Thus, within the art history profession Capuchin architecture in Slovenia has been comprehensively presented and assessed for the first time through the work before us. Keywords: Capuchins, monastic architecture, friar Antonio da Pordenone (1560–1628), Styrian Capuchin province, Capuchin architecture in Slovenia Prevedla: Maja Sužnik 277 9 ZUSAMMENFASSUNG Dieser Band der periodischen Publikation Acta Ecclesiastica Sloveniae mit dem Titel Kapuziner und ihre Architektur in Slowenien bietet eine detaillierte Dar- stellung, Analyse und Bewertung der Architektur des Kapuzinerordens im Gebiet des heutigen Sloweniens vom Anfang des 17. Jahrhunderts bis Anfang des 19. Ja- hrhunderts. In der Einleitung ist eine kurze Geschichte des Kapuzinerordens und die Ankunft des Ordens auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens in der Zeit der Rekatholisierung dargestellt, hervorgehoben ist auch die Beziehung der Wohltäter zum diesen Orden, sowohl der Monarchen als auch der bäuerlichen Bevölkerung. Besonders betont ist die Erklärung der Auffassung von Heiliger Armut wie von Hl. Franziskus von Assisi gelebt, was unausweichlich im Entwurf und Einrichtung jedes Kapuzinerklosters reflektiert ist. Auf Grundlage von Begriffsdefinition der Architektur von anderen Bettelorden analysiert die Autorin ausführlich die Archi- tektur des Kapuzinerordens, der auch ein Bettelorden ist, und hebt die Bereiche hervor, die mit ihrer Orden-Architektur die Kapuzinerarchitektur im Gebiet des heutigen Sloweniens beeinflussten. Ein interessanter Exkurs ist die detaillierte Be- schreibung des Werks von P. Antonio da Pordenone, der Anfang des 17. Jahrhun- derts einen Architekturtraktat über die Kapuzinerarchitektur in „kälteren Län- dern“ schrieb, der einen ausgezeichneter Ausgangspunkt für das Verständnis vom Entwurf des Kapuziner-Ordenshauses der ehemaligen Steierischen Kapuzinerpro- vinz, woher auch die Klöster im Gebiet des heutigen Sloweniens gehörten, dar- stellt. Das Werk umfasst alle Kapuzinerklöster, die auf dem Gebiet der ehemaligen Steiermark und teilweise auch der venezianischen Kapuzinerprovinz entstanden, detailliert sind aber nur diese dargestellt, die innerhalb der Grenzen des heutigen Sloweniens gebaut waren, hierunter auch die Klöster in Ljubljana, Celje und Sveti Križ, die ehemaligen Klöster in Maribor, Ptuj und Krško, die Klöster in Kranj und Novo mesto und der noch immer aktive Kapuzinerkloster in Škofja Loka. Außer dem ausführlichen Text, der die Geschichte des Baues und Entwurfs der Kapuzi- nerklöster und ihre Einrichtung präsentiert und auf Grundlage von Bildquellen entstand, der Feldforschung und potentiellem Archivmaterial enthält das Werk auch eine Liste von Bilddokumenten, die auch bei der Bestimmung von Kapuzine- rarchitektur im slowenischen Gebiet verwendet wurde. Die Studie fokussiert sich meistens auf die Zeit seit der Gründung des ersten Klosters bis zum Auflösung einiger Klosterhäuser. Nur übersichtsartig ist die spätere Baugeschichte der erhal- tenen Klosterkomplexe dargestellt. So ist die Kapuzinerarchitektur im Gebiet des heutigen Sloweniens mit diesem Werk im Rahmen der kunsthistorischen Diszi- plin zum ersten Mal gänzlich dargestellt und valorisiert. Schlüsselwörter: Kapuziner, Ordensarchitektur, P. Antonio da Pordenone (1560–1628), Steierische Kapuzinerprovinz, Kapuzinerarchitektur im Gebiet des heutigen Sloweniens Prevedla: Tina Benčina 278 Tanja Martelanc 10 RIASSUNTO In questo volume della pubblicazione periodica Acta Ecclesiastica Slove- niae, intitolato I cappuccini e la loro architettura in Slovenia, viene dettagliata- mente presentata, analizzata e valutata l’architettura dell’ordine monastico dei cappuccini nel territorio sloveno nel periodo tra l’inizio del 17° secolo e l’inizio del 19° secolo. L’introduzione presenta un sommario della storia dell’ordine dei cappuccini, descrive l’arrivo dell’ordine nel territorio sloveno durante il periodo della ricattolicizzazione, e sottolinea il rapporto tra l’ordine e i suoi benefatto- ri, sia quelli di origine monarchica che quelli del popolo contadino. Inoltre, si pone l’enfasi sull’interpretazione della comprensione del concetto della santa povertà come vissuta da Santo Francesco d’Assisi – un concetto che indubbia- mente si riflette nella sistemazione e nell’attrezzatura di ogni convento cappuc- cino. Sulla base della definizione dell’architettura degli altri ordini monastici che praticano il voto di povertà, l’autrice analizza in maggior dettaglio l’architet- tura dei cappuccini e mette in evidenza le aree che attraverso la propria architet- tura monastica hanno influenzato l’architettura dei cappuccini in Slovenia. Un excursus interessante è anche la descrizione dettagliata del lavoro di p. Antonio da Pordenone, che all’inizio del 17° secolo scrisse un trattato sull’architettura dei cappuccini in “ paesi frigidi” ed è un ottimo punto di partenza per comprendere la progettazione del convento dei cappuccini nella provincia cappuccina della Stiria di un tempo, la quale includeva anche i conventi del territorio sloveno. La pubblicazione include tutti i conventi cappuccini fondati nell’ambito delle province cappuccine della Stiria e, in parte, del Veneto. In maggior dettaglio, però, vengono presentati solo quelli che sono stati costruiti nell’ambito dei con- fini nazionali sloveni, tra i quali sia i conventi ancora oggi operanti (di Lubiana, Celje, Sveti Križ e Škofja Loka) che quelli del passato (di Maribor, Ptuj, Krško, Kranj e Novo Mesto). Oltre al testo esaustivo che è basato su fonti iconografiche conservate, sull’ispezione sul campo, e sui testi conservati in archivi, e che evi- denzia la storia della costruzione e progettazione dei conventi cappuccini non- ché le loro attrezzature, la pubblicazione contiene anche un elenco del materiale iconografico usato per definire le caratteristiche dell’architettura dei cappuccini in Slovenia. La ricerca si concentra principalmente sul periodo dalla fondazio- ne del primo convento alla dissoluzione di alcuni conventi monastici. La sto- ria dell’architettura dei complessi monastici preservati nei periodi più recenti è delineata solo marginalmente. Negli ambiti della storia dell’arte, la presente opera quindi offre per la prima volta una presentazione e valutazione esaustiva dell’architettura dei cappuccini in Slovenia. Parole chiave: cappuccini, architettura monastica, p. Antonio da Pordenone (1560–1628), provincia dei cappuccini della Stiria, architettura dei cappuccini in Slovenia Prevedel: Jaka Čibej 279 11 PRILOGA Priloga k pričujočemu delu je opis preureditve hospica v Tamswegu v re- gularni samostan, ki še bolje osvetljuje kapucinsko gradbeno dejavnost 17. sto- letja v okvirih nekdanje Štajerske kapucinske province. Dokument se hrani v Arhivu Slovenske kapucinske province in je pravzaprav prepis dela z naslovom Materiale pro Chronica I. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Ca- pucinorum, Nr. 23. – Archiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1600 – 1700. Ex authen- ticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Besedilo je iz nemške pisane gotice tran- sliteriral p. Angel Kralj, vendar je doslej ostalo neobjavljeno.1197 1677. Vorschreibung des neuen Kloster Gebaudes aus dem Hospiz zu Tamsweg. Unterer Theil des alten Stokes: 1. Bei dem Eingang des Klosters sollen zwei Gastzimmer gemacht werden nacheinander, davon ein Eingang vom einen in das andere. Das Fenster des Inneren in den Garten, des äußeren gegen den Markth hinaus, in diesem äußern auch zwei Abtritt sein sollen, deren einer allezeit verspert sein soll, und der Schlüssel dazu in dem innern Zimmer (darin die Geistlichen und Vornehmern zu losiren) aufgehenkt verbleibe, damit der versperte Abtritt allzeit sauber erhalten werde, und die aus dem innern Zimmer sich dessen bedienen können. Ein Ofen wird für beide Zimmer sein, der aus dem Gang von der Pfordten soll geheizt, der Rauchfang aber in den anderen so von dem Joherischen Zimmer ausgeht, geführt werden. Unter den Gastzimmern kommt die Stiegen in den Keller, so nieder aus zum Ablassen des Weines gelegenen als jezt, soll gemacht werden. 2. Nach den Gastzimmer kommt ein Gängl 6 Schuh wie das Dormitorium breit, dadurch für die Weltlichen 3. der Ausgang in den Garten sein kann. An das Gängl kommt die Schenk: oder Keller Stanz, und darin die Stiegen in den Weinkeller hinunter. 4. An die Keller Stanz kommt das Refectorium, in selben vier Fenster, der Ofen gegen den Garten, der Waschstein hinter der Thüre, vor der Thür aber, 1197 SI ASKP, Materiale pro Chronica I., str. 72–75. 280 Tanja Martelanc wo der gang in den Chor, daran ein kleines Gängl in die Küche. Die Taffel im Refectorium sollten einfältig auf unsern alten Form sein und deren 6 in allen, nemlich eine oben herüber Zwerch von Fenster biß zur Kellerthürm drei kürzere auf Seiten der Porten und zwei längere auf Seiten des Ofens gemacht werden. 5. An das Refectorium kommt die Anricht Stanz, und in dieser aus dem Re- fectorium das Fenster, dadurch die Speisen hineingegeben werden. An die Anrichtstanz 6. die Küchel, und hernach die Salvarobe, oder Behältniß. 7. Außerhalben derselben die Kammergruben. 8. Das Wasser wird durch Röhren in die Kuchl geführt, von selben Röhren aber soll es durch andere gelegte Röhren in daß Waschhaus, allwo der Kalter für die Fisch sein wird, geleitet werden, aus welchem die Wasser durch eine messingene Pizzen nit allein in den Kalter, soviel darin von nöthen, kann gelassen sondern auch an alle andere Arth außer der Kuchl, als in Keller, refectorium, Sacristei, und wo man es bedarf, getragen werden. Unterer Theil des neuen Stocks. 9. Über der Kuchl kommt die Stiegen aus dem Dormitorio herunter von der Stiegen aber fangt der neue Stock an, als erstlich unten die Einsatz, und dar- über ein Gewölbe auf welches 10. die Holz Stanz, und in diese ein Gängl aus der Kuchl kommt, dadurch das Holz gelegener zu hohlen. 11. An die Holz Stanz das Waschhaus, und darin wie obengemeld das Fischbehältniß. 12. An das Waschhaus die Sacristei, und darin ein Ofen, so einwendig mit einem eisernen Gitter wohl zu erwahren, und wann man den nicht braucht, mit einem Schloß versparter zuhalten damit aus dem Waschhaus in die Sacristei nicht möge eingekrochen werden. Der Kessel aber im Waschhaus soll also gesetzt werden. Daß vom selben und dem Ofen der Sacristei ein Rauchfang aufgehen möge. Item ist auch wohl zu beachten, daß der Fisch- halter im Waschhaus nit an eine Mauer gemacht werde, an welcher zur an- deren Seiten in der Sacristei der Tisch mit den Schubladen, darinnen die Priloga 281 Paramente sind stehet, damit dennen von der stets durchschlagenden Feuch- tigkeit aus dem Fischbehalter kein Schaden geschehe. 13. Zwischen der Sacristei und den Chor ist die Stiegen aus dem Dormitorio herunter. 14. Vor dem Chor ist ein kleines Stänzl darinnen im oberen Theil gegen die Gassen hinaus das Herdl zu Hostienbachen solle gemacht und zu dem Ende ein Loch in die Mauer gebohren, und der Kamin aufgeführt, daß Fenster aber gegen den Garten hinaus, damit es Licht bleibe gelassen werden. Her- unter aber in diesem Stanzel bleibt das Oratorium, zum Altar hinaus, wie es ansetzt ist. Das Gartenthor soll weiter hinauf übersetzt werden, damit die langen Bäu- me einzuführen genugsam Kreis haben möge. Das Thor außer der großen Kirchen in die Loretto Kapelle soll mit einen dü- nen Schiftmauerl vermacht, und in das Loch ein Beichtstuhl gesetzt werden, der einem Beichtvater die Leuth zu beiden Seiten beichten mögen. 15. Das äußere Dächlein soll vom Eingang bis zum Thor der großen Kirchen geführt werden, damit die Leuth darunter unbenezt stehen, und eingehen können. Das Thor, so aus der Loretto Kapellen in den inern Gang ist, soll zur verwahrung der Klausur mit einem Stiftmäuerl vermacht und auch ein Beichtstuhl wie oben gemelt, dahin kommen. Die alte Sacristei wird zu einer Stanz gelassen, die man etwan zur Tischlerei, oder zu anderer Arbeit wird brauchen können. 16. Das Klauster wird unterdessen allein mit Pfeillern ausgesetzt, damit die große Mauer von Tuff aus trübseren möge. Hernach soll man von einem Pfeiler zum andern ein dünnes Mäuerl, und darin ein Fenster von Leinwand machen. Im Gang der von der großen Kirchen ist soll man noch zwei Fenster ausbrechen. Oberer Theil beider Stök. 17. Das Oratorium bleibt wie es ist, allein daß man außer dem Fenster ein hölzernes Gitter mache, damit der im Oratorio ist kein correspondenz mit Jemand in der Kapellen haben könne, wie es jetzt hätte geschehen können. 282 Tanja Martelanc 18. Ingleichen bleibt auch das Jocherische Zimmer wie es ist. 19. Von diesem an aber sollen 6 neue Zellen, darin die Wärme aus dem Re- fectorio, soviel als füglich gehen kann nach Ausweisung unseren Constituti- onen gemacht werden. 20. Zur andern Seiten sollen die zwei erste Zellen vom Oratorio gegenüber zusammen gebrochen, und aus beiden die Bibliothek gemacht, 21. Nach diesen 10 rechte Zellen alte und neue zusammen gerechnet nach einander folgen, also das in allem 16 Zellen zu beiden Seiten sein. Aus de- nen die 6 neuen in der eins 5 Zoll länger, als die Constitutiones vorschreiben, sein, welches doch zuzulassen befunden worden, damit die Zellen alle nach einander gleich sein, und das Dormitorium gerade ohne viel Eck hinaus geht. Weilen auch bei diesem Ort keine gut Ziegel zu bekommen, die Stein auch sehr nässig sind, daß von selben die Mauer aufgeführt große Faichtigkeit und Ungesundheit in den Zellen verursachen würde. Als wird geordnet, daß man alle neuen Zellen außwendten von dicken Lerchenladen mache: zu welchem Ende dann in die Hauptmauer hölzerne Pölster vorhero zu legen seien, da- mit man die lerchene Wandt darauf gründen möge. Inwendig aber sollen die neuen Zellen, wie die alten mit Tafelwerk ausgefüttert, außwendig gegen dem Dormitorio mit Küftmertl verworfen werden, daß sie der Mauer gleich sehen. An beiden Gängen deß Dormitorii sollen die Fenster gleich gegen einander correspondiren, damit der Luft aller Orten durchstreifen möge, auch dieses sonderlich beobachtet werden, daß bei allen Fenstern und Thüren von höl- zerne Häzzen(?) die Schnallen der Thüren, und Palkhen einzusakhen von nöthen sein, solche Häzzen, wie auch die eiserne Kügl in wahrentes Gebau einzumauert werden, damit solche nit hernach mit Zerbrechung und Gefahr des balden Voglwerdens einrichten müsse. 22. An die letzte Zellen kommt die Spulikh, welche um drei Staffl höher als die Kammer solle gemacht werden, damit der Sakh nit zu tief hinunter in die Kuchelstanz reih. Die Kammer so negst daran folget solle 4 sitz und der canal auch so viel Unterschläg, aber keinen Wasserstein haben, weil wegen der gro- ßen und langen Kälten das Wasser darein meistens gefroren seie und den Stein bald zertreiben würde. Die Fenster sowol auf der Kammer als Spulik sollen von Leinwandt werden. Der Kasten zum unsauberen Leinwandts soll neben der Stiegen, so zum Refectorio hinabgeht gemacht werden, weilen man in der Erfahrung hat, daß man solcher umb mehrer Gelegenheit willen ins Priloga 283 Waschhaus gerichtet wird, darinen die Leinwand wegen steter Feuchtigkeit selbigen Ortes schimple und faule. 23. In dem neuen Stokh gegen den Chor soll der Gang auswendig gegen den Gar- ten, die infirmarien aber einwendig gegen den Hof gemacht werden, weilen die Sonne nit von außen, sondern von Innen her an die Infirmerie scheinen kann. 24. Von der Kuchlstiegen an Kommen zwei Kranken Zimmer, deren jedes in der Leng 15 und in der Breite 14 Palm haben soll, und beide mit einem Ofen beheizet werden. In eines soll das Fenster, so jezt in der alten, an das Joche- rische Zimmer angelegene Stanz ist, gesetzt, in das andere ein gleiches vom neuen gemacht werden. Item aus Jedem ein Fensterl, dadurch man auf den Altar in den Kapellen sehen möge. In alten Fenstern aber solle man ausser des blossen Fensterstokhs ab, oder aufwärts nichts von Holz einmauren, wei- len man sieht, daß es keinen Bestand habe. 26. An die Kranken Zimmer kommt die Kapellen 12 Palm Breit in dieser sol- len die Fenster oben rund sein, damit man daran die Kapelle von andern Ge- mach erkennen möge. Alles aber außer der Hauptmauer soll von holzernen Lerchenwandt gemacht, einwendig mit Täffelwerkh gefüttert, außwendig aber gegen den Gang (die Kapelle auch inwendig) mit Küftmertl verworfen werden wie die Zellen. 27. Das übrige Spacium von der Kapellen biß zur Stiegen bleibt zur Commu- nitæt, bei jeder Stiegen soll oberhalb kein Fenster, sondern ein Orth für ein Bild gelassen werden. Ober den Zellen und Infirmarien unter den Dach soll durch und durch Ös- terrich gemacht werden. Ober dem großen Kirchen soll ein Thürmlein mit einer besondern Glog- gen damit man alle gewöhnliche Zaichen für Mäß und göttlichen Amt ge- ben möge, gemacht, und damit der Hall der Gloggen desto besser erhalle die Hügfalmauern am tref? abgetragen worden auch die Schwere desselben gemindert wird. Weilen dan auch bei vermehrung der Brüder der Garten nit erklaklich schei- net, zumallen an diesen Orth ein Gartenbethlein öfter nit als das Jahr ein- mal kann besuchet und gebraucht werden. An jetze von Ihr gräfl. Gnaden von Küenburg zu Erweiterung deß Gartens muß ein Stück Ackers zu negst 284 Tanja Martelanc außer der Mauer feriwillig u. umb Gotteswillen zu schencken angebothen wierdt, welches ein anderes mal vielleicht umbs Geld zu kaufen nit möchte bekomben werden, alß hat man für gut befunden solches Ort anzunehmen, u. destwegen geordnet, daß die gen den Berg stehende Gartenmauer, alß wel- che durch das durchschlagende Gewässer ohne daß schon durchschwanket, der Reparirung wils bald von Nöthen haben, abgebrochen u. hinaus biß ein gute Klafter innerhalb der Strassen gesetzt, also selbes eins herzur geschenkte Ort, Acker einzufangen, so dann gen der großen Kirchen über ins Egg des Sacristeigärtel gesetzt, daß alte Sacristeigärtel aber zu einem Quader deß Kuchelgartens gemacht werde. Auch damit daß von dem Berg abschießende Wasser der Mauer künftig keinen Schaden zuefüge, außer gemelter Mauer zunächst an der Strassen ein Graben gemacht werde durch welchen das Was- ser abgeleitet werden möge. Weilen auch letzlichen es sich begeben möchte (wie es dann bei Einrichtung einer so unordentlichen Gebäu, wie dieseß vorhero gewest in ein ordentlichere Form fast nit anderst sein kann) daß in währenden Gebäu etwaß vorfiele an dem Gebäu etwaß anderes zu machen, alß eß in dieseß Model gesetzt, oder daß gar nit gesetzt ist, wird hiemit denen, so dem Bau beiwohnen befolchen, daß sie, so sehen etwaß merklicheß antrifft, die Zeit zulasset, vorhero dauon RPP. Fabriciern darüber zu schreiben u. ihreß Consens u. Rathß erwarten. So eß aber was geringes betreffe, oder die Zeit nit zu lassen thäte, wird hiemit bemeldten dem Bau bewachenten, alß P. Brunoni Conc., Fr. Florentiano, u. Fr. Josepho erlaubet, daß sie im begebendem Fall ein Veränderung machen u. thuen mögen, wie sie es im ihren Gewissen, nach den Constitutionen, des Orts nothwendigkeit u. Bequemlichkeit am besten befinden. Wie dann zu mehrer Bekräftigung dessen wir endts benanndte diese Vorschreibung mit eignen Handschrift unterzeichnet, u. mit gewöhnlichen Provinzialsigil be- kräftiget. Beschehen in unserem Hospitio zu Tambsweg denn 27. Novembris dieseß 1677 Jahres. Fr. Augustinus von Laybach M. P. mp. L.S. Fr. Amandus Græcensis Deftr mp. Fr. Constantius Locopolitanus Deftr mp. 12 SLIKOVNA PRILOGA Naslovna stran zbirke načrtov iz arhiva dunajskega kapucinskega samostana (PAKW, nesignirana zbirka načrtov, foto: Tanja Martelanc). 286 Tanja Martelanc karta 1: Karta kapucinskih postojank zaobjetih v monografiji od konca 16. do začetka 19. stoletja, avtor karte: prof. dr. Igor Žiberna. Slikovna priloga 287 sl. 1 (zgoraj levo): Gradnja kapucinskega samostana; kapucini pripravljajo malto (objavljeno v: d‘Arenberg, Flores seraphici, str. 353). sl. 2 (zgoraj desno): Gradnja kapucinskega samostana; kapucini pripravljajo les (d‘Arenberg, Flores seraphici, str. 697). sl. 3 (spodaj): Rekonstrukcija samostana v kraju Renacavata iz začetka 20. stoletja, tloris in naris (objavljeno v: da Lapedona, Il convento dei minori cappuccini). 288 Tanja Martelanc sl. 4: Skica cerkve (PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 3v, foto: Manfred Massani). Slikovna priloga 289 sl. 5 (zgoraj levo): Načrt pritličja (desno od cerkve) (AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 5r, foto: Manfred Massani). sl. 6 (zgoraj desno): Načrt pritličja (levo od cerkve) (AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 5v, foto: Manfred Massani). sl. 7 (spodaj levo): Načrt nadstropja (desno od cerkve) (AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 6r, foto: Manfred Massani). sl. 8 (spodaj desno): Načrt nadstropja (levo od cerkve) (AT PAKI, Handschriften, fasc. XIX, Libri tre, fol. 6v, foto: Manfred Massani). 290 Tanja Martelanc sl. 9 (zgoraj): Fasada goriške kapucinske cerkve (SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Kapucinski samostan v Gorici, foto: Tanja Martelanc). sl. 10 (spodaj): Fasada nekdanje koprske kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 291 sl. 11: Pritličje in nadstropje nekdanjega koprskega kapucinskega samostana, 1852-1972 (SI_PAK/0340, Zbirka gradbenih načrtov, I. 25 (Convento dei Cappuccini), foto: Tanja Martelanc). 292 Tanja Martelanc sl. 12: Načrt nadstropja ljubljanskega kapucinskega samostana po predelavi leta 1669, avtor br. Florencijan iz Ponna (SI ASKP, Zbirka načrtov, Ljubljanski kapucinski samostan; foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 293 sl. 13 (zgoraj): Kapucinski samostan v Ljubljani, avtor Alois Schaffenrath, kolorirana jedkanica, ok. 1817 (SI ASKP, Zbirka starih grafik, Kapucinski samostan v Ljubljani, Alois Schaffenrath, ok. 1817, foto: Tanja Martelanc). sl. 14 (spodaj): Mati Božja s svetniki, avtor Jakob Palma ml., ok. leta 1608, nekdaj v velikem oltarju ljubljanske kapucinske cerkve, danes v ljubljanskem uršulinskem samostanu (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). 294 Tanja Martelanc sl. 15: Načrt pritličja in nadstropja celjskega kapucinskega samostana, 1839 (SI_ZAC/0008, Okrožni urad Celje, a. š. 118, sig. 962a,b, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 295 sl. 16: Načrt prenove celjske kapucinske cerkve, avtor Ferdinand Gologranc, 1910 (SI_ZAC/0024/002/022/001/00058, a. š. 111, foto: Tanja Martelanc). 296 Tanja Martelanc sl. 17 (levo): Kapucinski klošter v Celi, neznani avtor, reprodukcija božjepotne podobice, original v Narodnem muzeju (Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER, Celje – kapucinski samostan, f00000-n35436p_izrez.tif). sl. 18 (spodaj): Fotografija notranjščine celjske kapucinske cerkve s konca 19. stoletja (SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Kapucinski samostan v Celju, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 297 sl. 19 (zgoraj): Fasada celjske kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 20 (spodaj): Atrij celjskega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). 298 Tanja Martelanc sl. 21 (zgoraj): Refektorij celjskega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). sl. 22 (spodaj): Odprtine beneficiuma v stropu refektorija celjskega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 299 sl. 23: Načrt predvidene povečave nekdanje kapucinske cerkve v Mariboru, avtor Mihael Janez Mareck, 1804 (SI_PAM/1806/001/00079). 300 Tanja Martelanc sl. 24: Načrt predvidenih zidarskih popravil nekdanjega kapucinskega samostana v Mariboru, avtor Janez Jurij Nafz, 1834 (SI_PAM/1806/001/00078). Slikovna priloga 301 sl. 25: Notranjščina nekdanje mariborske kapucinske cerkve (SI NŠAM, Zapuščina škofov, Napotnik Michael, Marija Mati usmiljenja, šk. 4, foto: Tanja Martelanc). 302 Tanja Martelanc sl. 26: Načrt nadstropja nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana, ok. leta 1701 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Ptujski kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 303 sl. 27 (zgoraj): Načrt pritličja, nadstropja in prerez nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana po njegovi razpustitvi (SI_ZAP/0381, Fotokseroteka, šk. 79, ov. 6). sl. 28 (spodaj): Fotografija arheološko izkopanih temeljev na območju nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana iz zraka (ZVKDS, Center za preventivno arheologijo na Ptuju, Dokumentacija o arheoloških izkopavanjih na območju nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju, foto: Marija Lubšina Tušek, 90. leta 20. stoletja, predelava fotografije: Andrea Furlan, fotografijo hrani: UIFS ZRC SAZU). 304 Tanja Martelanc sl. 29: Načrt ureditve pritličja zahodnega trakta svetokriškega kapucinskega samostana, avtor br. Florencijan iz Ponna, 1688 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 305 sl. 30: Načrt ureditve nadstropja zahodnega trakta svetokriškega kapucinskega samostana, avtor br. Florencijan iz Ponna, 1688 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). 306 Tanja Martelanc sl. 31: (zgoraj) Načrt ureditve Cotičeve hiše v gospodarska poslopja, po letu 1887 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 32 (spodaj): Prezidava nadstropja zahodnega trakta, avtor p. Friderik Inglič, 1896 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 307 sl. 33 (zgoraj): Načrt kletnih prostorov svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 34 (spodaj): Načrt pritličja svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). 308 Tanja Martelanc sl. 35 (zgoraj): Načrt nadstropja svetokriškega kapucinskega samostana, po letu 1897 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 36 (spodaj): Pogled na južno stranico samostana, cerkve, samostanskega vrta in gospodarskih poslopij, avtor p. Leon, 1893 (SI ASKP, Zbirka koloriranih vedut, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 309 sl. 37 (desno): Pogled na vzhodni trakt atrija in del cerkve svetokriškega kapucinskega samostana, pred letom 1910 (SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 38 (spodaj): Nadzidava hodnika v zahodnem traktu svetokriškega kapucinskega samostana, ok. leta 1897 (SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). 310 Tanja Martelanc sl. 39 (zgoraj): Fotografija refektorija svetokriškega kapucinskega samostana (SI ASKP, Zbirka starih fotografij, Svetokriški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 40 (spodaj): Zunanjščina svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). Slikovna priloga 311 sl. 41: Notranjščina svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). sl. 42 (spodaj levo): Oltarna pregrada molitvenega kora svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). sl. 43 (spodaj desno): Stranska kapela sv. Valentina svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). 312 Tanja Martelanc sl. 44 (desno): Zakristijska omara svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). sl. 45 (spodaj): Atrij svetokriškega kapucinskega samostana (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). Slikovna priloga 313 sl. 46 (levo): Kamenjana Mati Božja, 1650, nekdaj morda na stranskem oltarju, danes v obhodnem hodniku svetokriškega kapucinskega samostana (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). sl. 47 (spodaj): Vsi svetniki oz. Slava sv. Trojice, p. Oswald, 1668, ladja svetokriške kapucinske cerkve (foto: Andrea Furlan, UIFS ZRC SAZU). 314 Tanja Martelanc sl. 48: Načrt pritličja in nadstropja krškega kapucinskega samostana, 1706 (SI AKSK, Načrt krškega kapucinskega samostana, 1706, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 315 sl. 49 (zgoraj): Skica krškega kapucinskega samostana s pripadajočim vrtom, 1876 (SI ASKP, Zbirka skic, Krški kapucinski samostan, foto: Tanja Martelanc). sl. 50 (spodaj): Fasada krške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). 316 Tanja Martelanc sl. 51 (zgoraj levo): Pogled proti velikemu oltarju krške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 52 (zgoraj desno): Pogled proti pevskemu koru krške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 53 (spodaj levo): Oltarna pregrada v molitvenem koru, krška kapucinska cerkev (foto: Tanja Martelanc). sl. 54 (spodaj desno): Okna oratorija v dormitoriju na levi steni, krška kapucinska cerkev (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 317 sl. 55 (zgoraj): Atrij krškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). sl. 56 (spodaj): Južna fasada krškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). 318 Tanja Martelanc sl. 57 (zgoraj): Izzidana kaminska kuhinja na zahodni fasadi krškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). sl. 58 (spodaj): Knjižnica krškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 319 sl. 59 (desno): Celovški Kristus, neznani avtor, 18. stoletje, Galerijska zbirka Krško, Valvasorjeva knjižnica (foto: Tanja Martelanc). sl. 60 (spodaj): Načrt pritličja nekdanjega kranjskega kapucinskega samostana, 1807 (SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/18 foto: Tanja Martelanc). 320 Tanja Martelanc sl. 61 (zgoraj): Načrt predelave pritličja in nadstropja nekdanjega kranjskega kapucinskega samostana v vojaško kasarno (SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/19, foto: Tanja Martelanc). sl. 62 (spodaj): Poslopje okrajnega sodišča, 1967 (ZVKDS OE Kranj, Zbirka dr. Ceneta Avguština). Slikovna priloga 321 sl. 63: Načrt predelave pritličja in nadstropja novomeškega kapucinskega samostana, 1712-1713 (SI ASKP, Zbirka načrtov, Nekdanji kapucinski samostan v Novem mestu, foto: Tanja Martelanc). 322 Tanja Martelanc sl. 64: Načrt pritličja nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana, 1787 (SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/199, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 323 sl. 65: Prerezi predelave nekdanjega novomeškega kapucinskega samostana v bolnišnico, 1791 (SI AS 1068, Zbirka načrtov, t. e. 300, 6/203, foto: Tanja Martelanc). 324 Tanja Martelanc sl. 66: Tloris škofjeloške kapucinske cerkve, 1915 (SI AKSŠL, Zbirka načrtov, foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 325 sl. 67 (zgoraj): Skica pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana (SI ASKP, Zbirka skic, Kapucinski samostan v Škofji Loki, foto: Tanja Martelanc). sl. 68 (spodaj): Skica nadstropja škofjeloškega kapucinskega samostana (SI ASKP, Zbirka skic, Kapucinski samostan v Škofji Loki, foto: Tanja Martelanc). 326 Tanja Martelanc sl. 69 (zgoraj): Izris pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana, avtor Anton Mlakar, 2012 (SI AKSŠL, Načrt pritličja škofjeloškega kapucinskega samostana v letu 2012). sl. 70 (spodaj): Detajl vedute Škofja Loka s Hribca, neznani avtor, 19. stoletje, hrani LMŠK, stalna razstava (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 327 sl. 71 (zgoraj): Fasada škofjeloške kapucinske cerkve, 1928 (LMŠK, F4/1069, foto: Tanja Martelanc). sl. 72 (spodaj): Razglednica škofjeloškega kapucinskega samostana (SI ASKP, Stare fotografije, foto: Tanja Martelanc). 328 Tanja Martelanc sl. 73 (zgoraj): Notranjščina škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 74 (spodaj levo): Prva stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 75 (spodaj desno): Druga stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 329 sl. 76 (zgoraj levo): Tretja stranska kapela škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 77 (zgoraj desno): Oltarna pregrada na korni strani škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 78 (spodaj): Molitveni kor škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). 330 Tanja Martelanc sl. 79 (zgoraj): Fasada škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Tanja Martelanc). sl. 80 (spodaj): Refektorij škofjeloškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). Slikovna priloga 331 sl. 81 (zgoraj): Odprtine beneficiuma v refektoriju škofjeloškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). sl. 82 (spodaj): Atrij škofjeloškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). 332 Tanja Martelanc sl. 83 (zgoraj): Zunanjščina škofjeloškega kapucinskega samostana (foto: Tanja Martelanc). sl. 84 (spodaj): Smrt svete Ane, Johann Carl Reslfeld, med 1711 in 1713, veliki oltar škofjeloške kapucinske cerkve (foto: Blaž Resman, UIFS ZRC SAZU). Viri in literatura 333 13 VIRI IN LITERATURA 13.1 Viri 13.1.1 Arhivski viri Archiv der Diözese Gurk, Celovec (= AT ADG) ■ ADG, Orten und Genossenschaften: • K 29, Kapuziner Klagenfurt • K 31, Hausbesitz der P.P.Kapuziner (Abschrift ao 1883) • K 33, Kapuziner Villach • K 36, Kapuziner Wolfsberg Arhiv kapucinskega samostana v Krškem (= SI AKSK) ■ Libelus Monasterÿ hujus Gurfeldensis Continens Benefactor.s Nomina ■ Načrt krškega kapucinskega samostana, 1706 Arhiv kapucinskega samostana v Škofji Loki (= SI AKSŠL) ■ Načrt pritličja in nadstropja pred prenovo leta 1987, avtor Karel Gržan (novinec) ■ Načrt pritličja kapucinskega samostana v Škofji Loki iz leta 2012, avtor arhitekt Anton Mlakar ■ Tloris kapucinske cerkve v Škofji Loki iz leta 1915 za leseni pod Arhiv kapucinskoga samostana u Varaždinu (= HR AKSV) ■ reg. oz. A1, Pro Memoria Introductionis PP. Capucinorum et Aedificationis Conven- tus in hac Lib. Reg. Var. Civitate Anno roparatae Salutis 1699 ■ Karta Štajerske kapucinske provincije Albertina Musem Wien (= AT AMW) ■ Architektursammlung der Albertina, Mappen mit Plänen (Grundrisse, Ansichten): • AZ7684-7685 (Mappe 3, Umschlag 17, Nr. 1-3), Graz, Narrenhaus, Pläne zur Umge- staltung des Kapuzinerklosters in ein Narrenhaus, Grundrisse 2. H. 18. Jh. • AZ7661 (Mappe 78, Umschlag 13, Nr. 1), Rudolfswert (S.H.S.) (Krain jugoslav. Ro- dolfovo vor 1865: Neustadtl, ehemaliges Kapuzinerkloster: Grundrisse, 2. H. 18. Jh.) • AZ5232-5234 (Mappe 78, Umschlag 7, Nr. 13-15), Kapuzinerkloster (zur Demolie- rung). Situationspläne mit Teil der Stadt u. Fassaden aussicht. gy. v. Franz Xaver Deschmann unter Leitung des pwv. Bauinspektors Sinn, 3. 5. 1816 Archivio della Provincia Cappuccina Veneta, Benetke-Mestre (= IT APCV) ■ Conventi, serie: Conventi chiusi, fasc. Capodistria, faldone 1: • busta 1 (P. Gerardo da Villafranca, Breve storia del nostro Convento di Capodistria) • busta 2 (Spese dei lavori per la costruzione del convento (1621–1625)) • busta 2 (Pianta) • busta 3 (Fonti e notizie sul Convento dei Cappuccini di Capodistria raccolte dal P. Gerardo da Villafranca, Cappuccino) • busta 4 (Cenni storici raccolti da p. Gerardo da Villafranca) 334 Tanja Martelanc ■ Osservationi nel fabricar una chiesa et convento di capuccini. Cod. cart. sec. XVII (ca. 1650) Arhiv Provincijalata Hrvatske kapucinske provincije, Zagreb (= HR APHKP) ■ Registro nel quale sono notati tutti li frati di questa Prouincia della Stiria, con le loro ricettioni, professioni et testimonij … Al primo di Genaio, 1623 ■ Tlocrt kapucinskoga samostana u Varaždinu Arhitekturni atelje, Klepej – Turnšek, Celje: ■ Prenova kapucinskega samostana, Breg 18, Celje, odgovorni projektant Vera Klepej - Turnšek, 2010 Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (= SI AS) ■ SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: • Krško N084A05 • Novo mesto N170A06 • Škofja Loka L129A07 ■ SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko: • Maribor, M 341/47/333 ■ SI AS 179, Franciscejski kataster za Primorsko: • Sv. Križ, G 097A0 ■ SI AS 1068, Zbirka načrtov: • t. e. 285: Tloris Kranja, ok. 1811 • t. e. 300, 6/18–22: Kranj, kapucinski samostan • t. e. 300, 6/199–208: Novo mesto, kapucinski samostan Arhiv Slovenske kapucinske province, Ljubljana (= SI ASKP) ■ Acta Conventus Ord. Min. Cap. Rudolphswerti (rokopis) ■ Kocjan Otto, Historia Almae Provinciae Styriae Ord. Cap. (tipkopis rokopisa) (s. l., 2002) ■ Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki: • I. del. 1741–1856 (transkripcija rokopisa) (s. l., 1997) • II. del. 1860–1939 (transkripcija rokopisa) (s. l., 1998) • III. del. 1941–1980 (transkripcija rokopisa) (s. l., 1998) ■ Materiale pro Chronica: • I. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 23. – Archiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1600 – 1700. Ex authenticis fontibus hausit P. Fride- ricus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj (Škofja Loka, 2001) • II. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 24. – Ar- chiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1700 – 1800. Pars I. – 1700 – 1750. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj (Škofja Loka, 2001) • III. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 24. – Ar- chiv Provinciæ Illyricae. Ab anno 1700 – 1800. Pars II. – 1750 – 1800. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj (Škofja Loka, 2002) • IIII. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 25. – Ar- chiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1800 – 1850. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj (Škofja Loka, 2003) Viri in literatura 335 • V. Materiale Pro Chronica Provincae Styrae Ordinis Capucinorum, Nr. 26. – Ar- chiv Provinciae Illyricae. Ab anno 1850 – 1900. Additum etiam Materiale pro Chro- nica VI Nr. 27. – Archiv Provinciæ Illyricæ 1900 – 1908. Ex authenticis fontibus hausit P. Fridericus Inglič. Transcripsit P. Angel Kralj (Škofja Loka, 2004) ■ Notae pro chronica Capucinorum Sanctae Crucis (tipkopis kronike) (s. l., s. d.) ■ Samostan Vipavski Križ. Obnova in revitalizacija, pripravil France Kvaternik leta 1982 ■ Zapiski za kroniko kapucinskega samostana v Celju. 1609–1899. Iz celjskih samostan- skih arhivskih listin izpisal p. Friderik Inglič iz Stare Loke. Računalniško pripravil v letu 1996 p. Angel Kralj (s. l., 1996) ■ Zbirka koloriranih vedut ■ Zbirka načrtov ■ Zbirka skic ■ Zbirka starih fotografij ■ Zbirka starih grafik ■ Zgodovina kapucinskega samostana v Škofji Loki kakor so jo zapisali kapucinski re- dovni zgodovinarji in je ohranjena v provincijskem arhivu v Ljubljani (tipkopis raznih dokumentov) (Škofja Loka, 2006) ■ SI ASKP/SI NŠAL, ŽA (župnijski arhivi), Kapucini, fasc. 1, Razne knjige: • Relationes historicae monast. Labacensis ab anno Xti 1664–1702 (kronika kranjske- ga kapucinskega samostana) • Prošnja za stavbeno dovoljenje prizidka dvoriščnega poslopja k obstoječemu sa- mostanu ter podaljšanje samostanskega kora in zakristije (Celje, 1934) Archivio di Stato di Verona (= IT ASV) ■ Covento S. Croce di Verona (pianta) Österreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hofkammerarchiv, Dunaj (= AT-OeStA/FHKA) ■ SUS KS, Rb-597, Minoritenkloster zu Marburg (ehem. Kapuzinerkloster) Biblioteca Nazionale Marciana, Benetke (= BNM) ■ BNM, Manoscritti, It. IV: • 139 (5070), Libri tre, nè quali si scuopre in quanti modi si può edificare un mona- sterio sia la chiesa situata uerso qual parte del sole si uogli che quiui la si ritrouerà col suo disegno. Conforme all‘uso della nostra Relig.ne a beneficio della quale sono stati composti da fra‘ Antonio da Pordenon Sacte Capuccino: Della Prouincia di Sto Antonio ouero Venetia. Libro Primo 1603 • 140 (5071), Libri tre nei qvali si scopre in qvanti modi si pvo edificare vn monaste- rio sia la chiesa sitvata verso qval parte del sole si vogli, che qvivi la si ritrovera col svo disegno, conforme all‘vso della nostra Relig.ne A beneficio della qvale sono stati composti da frate Antonio da Pordenone sacerdote cap.no della provintia di santo Antonio detta di Venet.a 1623 • 141 (5072), Parte seconda nella quale si scopre in quanti modi si può edificare un monasterio, sia la chiesa situata verso qual parte del sole si voglia, che quivi la si ritroverà col suo disegno con ordine, et mesure, conforme all‘uso della nostra Re- ligione per beneficio della quale è stata composta. Da Fra Antonio da Pordenone 336 Tanja Martelanc Sacerdote Cappuccino : della Provincia di S. Antonio l‘opera è divisa in tre ordini, et questo è il primo. 1620 Loški muzej Škofja Loka (= LMŠK) ■ Veduta Škofja Loka z gradom, avtorja Ferdinand Runk in Karel Postl, kolorirana jed- kanica, konec 18. stoletja ■ Veduta Panorama Škofje Loke, avtor Janez Potočnik, perorisba z gvašem, prva polovica 19. stoletja ■ Veduta Škofja Loka s Staro Loko, avtor Janez Potočnik, prva polovica 19. stoletja ■ Veduta Škofja Loka s Hribca, neznani avtor, 19. stoletje ■ Votivna slika Sv. Florijan in sv. Rok, neznani avtor, olje na les, 1837, iz škofjeloškega kapucinskega samostana ■ Fasada škofjeloške kapucinske cerkve, 1928 (LMŠK, F4/1069) ■ Podiranje kapelice pred škofjeloško kapucinsko cerkvijo, 1938 (LMŠK, F4/1067) ■ Atrij škofjeloškega kapucinskega samostana, 1940 (LMŠK, F4/1066) Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER, Ljubljana ■ Celje – kapucinski samostan, f00000-n35436p_izrez.tif. Kapucinski klošter v Celi, ne- znani avtor, reprodukcija božjepotne podobice, original v Narodnem muzeju ■ Ptuj – kapucinski samostan, avtor fotografije France Stele, f00000-n16560p.tif. Ba- krena plošča sv. Hieronima iz začetka 17. stol. iz nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana Mestni muzej Ljubljana (= MML) ■ Dokumentacija o arheoloških izkopavanjih na območju Kongresnega trga, 2009–2011: • Izris izkopavanj, avtor Martin Horvat Magyar Nemzeti Levéltár, Budimpešta (= HU MNL) ■ HU-MNL-OL-C-71-Dep. Eccl. Cleri saec.-1795-20-10, fol. 2: Načrt karlobaškega ka- pucinskega samostana Národni archiv Praha (= CZ NAP) ■ Řád kapucínů, Mappy 1–72: Načrti čeških kapucinskih samostanov Nadškofijski arhiv Ljubljana (= SI NŠAL) ■ nčr Aus, fasc. 3, fare, Kranj – bivša kapucinska: Načrt kranjske kapucinske cerkve ■ nčr Aus, fasc. 4, fare, Škofja Loka – kap. c.: Načrt škofjeloške kapucinske cerkve ■ nčr Aus, fasc. 5, fare, Novo mesto – kap. c.: Načrt novomeške kapucinske cerkve ■ Popisi cerkva, fasc. 4, Župnija Škofja Loka. Popis cerkva in cerkvenih znamenitosti v župniji (1954), Škofja Loka. Kapucinski samostan in cerkev Nadškofijski arhiv Maribor (= SI NŠAM): ■ Zapuščina škofov, Napotnik Michael, Marija Mati usmiljenja, šk. 4 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (= NUK) ■ Ms 1207, mapa 82, Vrhovnik Ivan, IV. 6. Gradivo za cerkveno zgodovino, Gradivo za zgodovino samostanskih redov v Sloveniji, Kapucini Viri in literatura 337 Österreichische Nationalbibliothek, Dunaj (= ÖNB) ■ Kartensammlung, KI 123161 Kar, Kapuzinerprovinzen in Österreich, Steirische Pro- vinz; objavljen v: Chorographica Descriptio Provinciarum, Et Conventuum Fratrum Minorum S. Francisci Capucinorum. Olim Quorumdam Fratrum Labore, Industria, Delineata, Sculpta, Impressa Iussu A. R. P. Ioannis A Montecalerio: Nunc vero F. Io: Baptistae A Cassinis ... Iterata Delineatione Super Novissimas Orbium Coelestium Observationes, De A. R. P. Augustiniatis (Mediolani, 1721) Pokrajinski arhiv Koper (= SI PAK) ■ SI_PAK, KP/0340, Zbirka gradbenih načrtov, I. 25, 75, 91a, 91b (Convento dei Cappuccini) Provinzarchiv der Kapuziner in Brixen (= IT PAKB) ■ Architektursammlung: • Brixen, Fasc. 25a, Nr. 1b, F. Joan. Franc. invenit et delineauit, 2 GrRR (nach 1635) • Klausen, Fasc. 36a, Nr. 21, 2 GrRR, Nachzeichnung des Planes von 1640 (18. Jh.) • Mals, Fasc. 29a, Nr. 8, Hospitium Malsense, 1697 subscriptum, 2GrRR ■ Fotografiesammlung: • Kapuzinerkloster Meran • Kapuzinerkloster Sterzing ■ Skizzensammlung: • Bozen, Skizzen des Kapuzinerklosters zu Bozen Provinzarchiv der Kapuziner in Innsbruck (= AT PAKI - Innsbruck): ■ Architektursammlung ■ Handschriften, fasc. XIX, Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa situata uerso qual delle. 4. parti del Mondo si uogli, che quiui la si trouerà col suo disegno, conforme all‘uso della Nostra Religione à beneficio della quale sono stati composti da Frate Antonio da Pordenon Sacredote Capuccino Della Prouincia di Santo Antonio ouero Venetia, et in particolare per li paesi frigidi come di Germania, doue con le stuffe, ò Refettorÿ si scaldano le Celle, nel qual paese sono stati composti nel luogo di Rosnam, Prouintia del Tirol sotto il Ducato di Bauiera l‘anno 1607. Et questa è la secunda parte ■ Kocher Andreä, Pirkner Andrä, Die Kapuziner und ihre Zeit. Eine Chronik (rokopis) (Tamsweg, ok. 1785) Provinzarchiv der Kapuziner in Wien (= AT PAKW) ■ Arhitektursammlung: • Kapuzinerkloster Belgrad, nesignirani načrt • Kapuzinerkloster Esseg, Plan (ohne Beschriftung) nach 1703 • Nesignirana zbirka načrtov (t. i. „Musterbuch“) Pokrajinski arhiv Maribor (= SI PAM) ■ SI_PAM/1806/001/00078: Načrt predvidenih zidarskih popravil nekdanjega kapucin- skega samostana v Mariboru, avtor Janez Jurij Nafz, 1834 ■ SI_PAM/1806/001/00079: Načrt predvidene povečave nekdanje kapucinske cerkve v Mariboru, avtor Mihael Janez Mareck, 1804 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (= SI PANG) ■ SI_PANG/0001, Državni tehnični urad Trst, t. e. 133, fol. 92–94: Načrt svetokriškega kapucinskega samostana 338 Tanja Martelanc Pokrajinski muzej Maribor (= PMM) ■ Janez Jakob Khisl na mrtvaškem odru, neznani slikar, 1637 Steiermärkisches Landesarchiv Graz (= AT StLA) ■ Archiv Pallavicino Familie: • K 26 H 392–394: Maria Victoria Pallavicino, Familienbuch des Hauses Attems • K 3 H 30: - Abschrift aus dem Stifterbuch des Kapuzinerklosters Heiligenkreuz - Aus dem Stifterbuch des Klosters Hl. Kreuz, derzeit im Konvent von Cilli ■ HS XII/5, Acta Conventus Graecensis ad S. Antonium Padovanium ■ Pläne Steiermark: • B 93, Mappe 1, Nr. 2, Kapuzinerkloster zu Leoben • B 94, Mappe 8, Nr. 143/1-2, Plan des hiesigen Irren Hauses zu Graz, 1822 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana (= UIFS ZRC SAZU) ■ Steletovi terenski zapiski: • LI (18. 9. 1929), str. 36 • XLIX (1928), str. 41–42 Valvasorjeva knjižnica Krško (= VKK) ■ Stanko Jerašin, razglednica Krškega Zgodovinski arhiv Celje (= SI ZAC) ■ SI_ZAC/008, Okrožni urad Celje, a. š. 118, sig. 962a,b ■ SI_ZAC/0023, Okrajni stavbni urad Celje, a. š. 1, sig. 30f ■ SI_ZAC/0024/002/022/001/00058 ■ SI ZAC/1022, Zbirka načrtov, predalnik 8, sig. 76 Zgodovinski arhiv Ljubljana (= SI ZAL) ■ SI_ZAL_LJU/0346, Zbirka rokopisnih elaboratov: • t. e. 47, a. e. 452, Ivan Vrhovnik, Zatrte cerkve in kapele • t. e. 77, a. e. 683, Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, Ljubljana 1940–43, 5. del: Kapucinsko predmestje ■ SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana: splošna mestna registratura, šk. 394 (fasc. 238), fol. 263r –236v Zgodovinski arhiv Ptuj (= SI ZAP) ■ SI_ZAP/0381, Fotokseroteka, šk. 79, ov. 6: Načrt nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (= ZVKDS) ■ OE Celje: • Fotodokumentacija o celjskem kapucinskem samostanu, fotografija južnega in vzhodnega trakta kapucinskega samostana, neg. B 2139/4, datum nastanka: 23. 8. 1984 • Dokumentacija o celjskem kapucinskem samostanu, Robert Podgoršek, Kapucin- ska cerkev sv. Cecilije (zgibanka o zgodovini kapucinske cerkve v Celju) (Celje, 1983) Viri in literatura 339 ■ OE Kranj: • Zbirka dr. Ceneta Avguština ■ OE Ljubljana: • Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, Program in predračun resta- vratorskih del. Kapucinski samostan v Krškem • Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, Poročilo o opravljenem spo- meniškovarstvenem projektu v letu 1999, avtor: Rado Zoubek • Dokumentacija o krškem kapucinskem samostanu, razni načrti • Zapisnik dogovora o obnovi škofjeloškega samostana dne 6. 7. 1987 v Škofji Loki ■ OE Nova Gorica: • Dokumentacija o svetokriškem kapucinskem samostanu ■ OE Piran: • Božidar Guštin, Konservatorski program za območje med Cankarjevo in Goriško ulico v Kopru (kapucinski samostan sv. Marte) (Piran, 1986) ■ Center za preventivno arheologijo na Ptuju, Dokumentacija o arheoloških izkopava- njih na območju nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju, avtor Marija Lubšina Tušek, 90. leta 20. stoletja: • Izris arheoloških izkopavanj na območju nekdanjega ptujskega kapucinskega samostana • Fotografija arheološko izkopanih temeljev na območju nekdanjega ptujskega ka- pucinskega samostana iz zraka 13.1.2 Ustni viri ■ Marija Lubšina Tušek ■ p. Angel Kralj ■ p. dr. Metod Benedik 13.1.3 Spletni viri Bratje kapucini: http://www.kapucini.si/?id=171, zapis z dne: 8. 5. 2014. Bratje kapucini: https://www.kapucini.si/?id=178, zapis z dne: 10. 2. 2016. Bratje kapucini: https://www.kapucini.si/ptuj/, zapis z dne: 4. 2. 2018. Bürgerliche Anfänge: http://www.museum-joanneum.at/de/schloss_eggenberg/familie_ eggenberg/familiengeschichte/buergerliche-anfaenge, zapis z dne: 16. 8. 2012. Cappuccini, accorpamenti delle province religiose: http://laici.forumcommunity. net/?t=7007217&st=135, zapis z dne: 19. 1. 2016. Das alte Kapuzinerkloster: http://mechitharisten.org/das-kloster/das-kapuzinerkloster, zapis z dne: 20. 1. 2016. Das Kapuzinerkloster Knittelfeld und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek.kapuziner. at/knittelfeld.htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. Das Kapuzinerkloster Murau und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek.kapuziner.at/ murau.htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. Das Kapuzinerkloster Schwanberg und seine Bibliothek: http://zentralbibliothek. kapuziner.at/schwanberg.htm, zapis z dne: 8. 5. 2014. Der erste Fürst: http://www.museum-joanneum.at/de/schloss_eggenberg/familie_ eggenberg/familiengeschichte/das-fuerstenhaus, zapis z dne: 16. 8. 2012. 340 Tanja Martelanc Die Fürsten von Eggenberg: http://www.museum-joanneum.at/de/schloss_eggenberg/ familie_eggenberg/familiengeschichte, zapis z dne: 16. 8. 2012. Die Kirche (Maria Schutz): http://mechitharisten.org/das-kloster/die- mechitharistenkirche-maria-schutz/, zapis z dne: 20. 1. 2016. Golec Boris, Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja [Elektronski vir; http://nl.ijs.si/wiki/pub/Humanisti/ ValvasorjevKrog/01_NEZNANO_IN_PRESENETLJIVO_O_ZIVLJENJU_ DRUZINI_SMRTI_GROBU__IN_ZAPUSCINI_J_V_VALVASORJA.pdf]. Gulden: https://de.wikipedia.org/wiki/Gulden#M.C3.BCnzen_im_Wert_eines_ Rechnungsguldens_des_17._bis_19._Jahrhunderts, zapis z dne: 18. 3. 2016. I Cappuccini. I frati più amati dal popolo: http://www.parrocchie.it/calenzano/ santamariadellegrazie/I%20Cappuccini.htm, zapis z dne: 16. 11. 2015. Kapuziner: https://de.wikipedia.org/wiki/Kapuziner, zapis z dne: 19. 1. 2016. Kapuzinerkirche Wolfsberg: http://de.wikipedia.org/wiki/Kapuzinerkirche_Wolfsberg, zapis z dne: 8. 5. 2014. Kapuzinerkloster Innsbruck: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/86/ Kapuzinerkloster_Innsbruck%2C_Eremitage3.jpg, zapis z dne: 20. 1. 2016. Krški kapucinski samostan: http://www.kapucini.si/krsko/, zapis z dne: 3. 12. 2015. Lavrič Ana, Kapucinska cerkev sv. Janeza Evangelista, v: Pot po baročni Ljubljani, virtualna razstava sakralnih spomenikov, april 2012 [Elektronski vir, http://barok.zrc-sazu.si/ spomeniki/janez]. Lavrič, Ana, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja [Elektronski vir]. Vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino [Elektronski vir, http://uifs.zrc-sazu.si/ sites/default/files/9789612540203.pdf] (Ljubljana, 2007) (Elektronske izdaje Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta). Martelanc Tanja, Ikonografija kapucinskega reda na Slovenskem v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem, ur. Miha Preinfalk [Elektronski vir, http:// sd18.zrc-sazu.si/LinkClick.aspx?fi leticket=ZiJcOtwAweI%3d&tabid=58] (Ljubljana, 2011), str. 121–143. Martelanc Tanja, „Libri tre nei quali si scuopre in quanti modi si può edificare vn Monast.o sÿ la Chiesa“. Architectural treatise of Capuchin friar Antonio da Pordenone [Elektronski vir, http://www.eahn2014.polito.it/EAHN2014proceedings. pdf], v: Investigating and writing architectural history. Subjects, methodologies and frontiers. Papers from the Third EAHN International Meeting (ur. Michela Rosso), Torino 2014, str. 1058–1071. Martin Horvat, Od grobišča do garaže, Arheološka izkopavanja, Kongresni trg 2009-2011 Ljubljana, 21. 3. 2013: https://www.youtube.com/watch?v=aALN2fxlnts, zapis z dne 10. 11. 2015. Monsterium.net: http://www.mom-ca.uni-koeln.de/mom/AT-SLA/Erzstift/SLA_ OU_1707_IV_05/charter, zapis z dne: 20. 5. 2014. OFMCap.: http://www.db.ofmcap.org/en/dove-siamo, zapis z dne: 20. 1. 2016. Ökumenisches Heiligenlexikon: https://www.heiligenlexikon.de/Orden/Kapuziner.htm, zapis z dne: 15. 6. 2014. Pfarre Wolfsberg. Haus St. Benedikt und Rektoratskirche: http://www.pfarre-wolfsberg.at/ haus-st-benedikt-und-rektoratskirche/, zapis z dne: 20. 1. 2016. Viri in literatura 341 Prostovoljno gasilno društvo v Novem mestu: http://cobiss.izum.si/mediacobiss/ wcobib/0012741943_001.JPG, zapis z dne: 11. 1. 2016. Seražin Helena, Lombardske stavbarske delavnice od 16. do 18. stoletja v slovenskih deželah, v: Slovenska umetnost in njen evropski kontekst, (ur. Barbara Murovec) [Elektronski vir, http://uifs.zrc-sazu.si/ebook/slovenskaumetnost.2007.pdf], (Ljubljana, 2007) (Elektronske izdaje Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta), str. 20–35. Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=sindik, zapis z dne: 17. 3. 2016. Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=prokurat or, zapis z dne: 17. 3. 2016. Spremembe in dopolnitve odloka o ulicah v Novem mestu: http://www.novomesto.si/ media/doc/svet/seje/2009/26.%20seja%20OS%20MO%20NM%20-%2017.%2012.%20 2009/11.%20Spremembe%20in%20dopolnitve%20Odloka%20o%20ulicah%20v%20 Novem%20mestu.pdf, zapis z dne 18. 2. 2016. Štih Peter – Simoniti Vasko – Vodopivec Peter, Slovenska zgodovina. Družba – politika – kultura [Elektronski vir, http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska- zgodovina-SLO.pdf] (Ljubljana, 2008). Unetič Ines, Oblikovane zelene površine v mestih in njihovi neposredni okolici na območju Kranjske v 18. stoletju, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem, (ur. Miha Preinfalk) [Elektronski vir, http://sd18.zrc-sazu.si/LinkClick. aspx?fileticket=ZiJcOtwAweI%3d&tabid=58] (Ljubljana, 2011), str. 145–166. 13.2 Literatura 450 Jahre Kapuziner, v: Altöttinger Franziskusblatt. Sondernummer, Verl. der Bayerischen Kapuziner, Altötting 1978. Allmer Norbert, 350 Jahre Kapuzinerkloster Hartberg. 1654–2004, v: 350 Jahre Kapuziner- kloster Hartberg. … ein Ort der Hoffnung, ur. Johannes Salawa, Konvent der Kapuzi- ner, Hartberg 2004, str. 21–43. Alviž Josipa, Slikarstvo XVII. i XVIII. stoljeća u kapucinskim crkvama i samostanima u Hr- vatskoj (tipkopis doktorske disertacije), Filozofska fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 2015. Andrews Frances, The Other Friars. The Carmelite, Augustinian, Sack and Pied Friars in the Middle Ages, Boydell Press, Woodbridge-Rochester 2006. Antonello Andrea, Lo sviluppo urbano e architettonico di Gorizia nel corso del Seicento, v: Gorizia barocca. Una città italiana nell‘impero degli Asburgo (ur. Silvano Cavazza), Edizioni della Laguna, Monfalcone 1999, str. 262–289. Assisiensis, Franciscus – Clara, Spisi sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare, Mohorjeva družba, Celje 1982. Atlante cappuccino. Opera inedita di Silvestro da Panicale (1632), Istituto storico dei Cappu- ccini, Roma 1990. Avarucci Giuseppe, Albacina. L‘eremo di Santa Maria dell‘Acquarella e i cappuccini, v: Col- lectanea Franciscana 78 (2008), št. 1-2, str. 119–152. Avarucci, Giuseppe, I servizi dei cappuccini nel santuario di Loreto. Il MS.AB dell‘archivio generale dell‘ordine, v: Collectanea Franciscana 83 (2013), št. 3-4, str. 451–489. 342 Tanja Martelanc Avguštin Cene, Kranj. Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja (Razprave Filozof- ske fakultete; Gorenjski kraji in ljudje / Gorenjski muzej Kranj, 15), Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1999. Avguštin Cene, Poglavitne črte urbanističnega razvoja starega Kranja, v: 900 let Kranja. Spominski zbornik (ur. Jože Žontar), Občinski ljudski odbor, Kranj 1960, str. 160–174. Babič Gorazd, Kapucinski samostan v Celju do 1. sv. vojne (tipkopis diplomske naloge), Filo- zofska fakulteta, Ljubljana 2001. Badstübner Ernst, Kirchen der Mönche. Die Baukunst der Reformorden im Mittelalter. Mit Aufnahmen von Klaus G. Beyer, Edition Tusch, Wien 1980. Bahčič Robert, Čudež, ki traja 800 let. Zgodovina Frančiškove karizme v svetu in pri nas, Brat Frančišek, Ljubljana 2007. Bahor Stanislav, Samostanske knjižnice na Dolenjskem. Kapucini in kapucinski samostan Krško, v: Rast. Revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja 16 (2005), št. 6, str. 673–691. Baldigara, v: SAUR. Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker 6 (Avogaro-Barbieri), Saur Verlag, München-Leipzig 1992, str. 419–420. Barbaro Daniele, I dieci libri dell‘architettvra di M. Vitrvvio, Francesco de‘ Franceschi senese & Giouanni Chrieger alemano Compagni, Venetia 1567. Barbieri Franco, L‘architettura degli ordini mendicanti, v: Gli ordini mendicanti (secc. XIII– XVI). Atti del 43. Convegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra, Tolentino 24–25 novembre 2007 (Studi maceratesi, 43), Centro di Studi Storici Maceratesi, Macerata 2009, str. 15–26. Bartolozzi Giuseppe, La fondazione del convento dei cappuccini di Renacavata a Camerino, v: Collectanea Franciscana 72 (2002), št. 1-2, str. 307–321. Bassi Paolo – Ceratti Alessandro, Eremi camaldolesi in Italia. Luoghi. Architettura. Spiritualità, Vita e Pensiero, Milano 1993. Bašnec Nikola, Dolazak kapucina i njihova misijska djelatnost u Lici i Krbavi nakon osvo- bođenja od Turaka 1689, v: Riječki teološki časopis 7 (1999), št. 2, str. 251–294. Batista Milan – Jerovec Leon, Podobe Valvasorjeve Ljubljane, Ljudska pravica, Ljubljana 1992. Benedik Metod, Die Kapuziner in Slowenien 1600–1750. Dissertationsarbeit (tipkopis dok- torske disertacije), Pont. univ. Gregoriana, Roma 1973. Benedik, Metod, Die mariologischen Gedanken in den Predigten des P. Johannes Svetokri- ški und P. Amadeus von Graz, v: De cultu mariano saeculis XVII–XVIII. Acta Con- gressus Mariologici-Mariani Internationalis in Republica Melitensi anno 1983 celebrati, ontificia Academia Mariana Internationalis, Romae 1987, str. 45–62. Benedik, Metod, Frančišek in Frančiškovi redovi (duhovna skica), v: Minoritski samostan na Ptuju. 1239–1989 (ur. Jože Mlinarič – Marijan Vogrin), Mohorjeva družba, Celje 1989, str. 15–25. Benedik Metod, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol 1, 128–353, za leta 1606-1611, v: Acta ecclesiastica Sloveniae 10 (1988), str. 7–159. Benedik Metod, Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol II, 1-59v za leta 1612-1613, v: Acta ecclesiastica Sloveniae 14 (1992), str. 7–57. Benedik Metod, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapu- cinska provinca, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 16 (1994), str. 9–64. Benedik Metod, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, v: Bogoslovni vestnik 52 (1992), št. 1-2, str. 29–42. Viri in literatura 343 Benedik Metod, Kapucini v notranjeavstrijskih deželah, v: Katholische Reform und Gegenre- formation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notra- njeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermagoras = Mohorjeva, Klagenfurt-Lju- bljana-Wien 1994, str. 85–98. Benedik Metod, Kapucini v Novem mestu, v: Dolenjski zbornik (1996), str. 223–250. Benedik Metod, Kapucini v Novem mestu, v: Zgodovinski časopis 48 (1994), št. 2, str. 195–216. Benedik Metod, Kapucinska knjižnica v Škofji Loki, v: Knjižnice na Škofjeloškem. Jubilejni zbornik ob 50-letnici Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka (ur. Ana Florijančič), Knji- žnica Ivana Tavčarja, Občina Škofja Loka, Škofja Loka 1995, str. 163–170. Benedik Metod, Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane. Škofja Loka, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2009. Benedik Metod, Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije Celje, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015. Benedik Metod, Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. Viri in literatura, v: Krško skozi čas. 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Skupščina ob- čine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega, Krško 1977, str. 153–164. Benedik Metod, Predstavitev protokolov škofa Hrena 1614–1630, v: Acta Ecclesiastica Slove- niae 19 (1997), str. 175–210. Benedik Metod, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik et al.), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 113–152. Benedik Metod, Redovniki v življenju nadškofije, v: Goriška nadškofija od nastanka do konca Habsburške monarhije (1751–1918), (ur. Joško Vetrih), Forum, Gorica 2001, str. 91–102. Benedik Metod, Redovništvo v Primorju, v: Studia Historica Slovenica 5 (2005), št. 1-3, str. 133–150. Benedik Metod, Škofjeloški pasijon. 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000, v: Liturgia theologia prima. Zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika (ur. Rafko Valenčič, Slavko Kranjc, Jože Faganel), Teološka fakulteta, Družina, Celjska Mohorjeva družba, Lju- bljana-Celje 2008, str. 415–429. Benedik Metod – Kralj Angel, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Šta- jerska kapucinska provinca (Acta ecclesiastica Sloveniae; 16), (ur. Metod Benedik), Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze, Ljubljana 1994. Benedik Metod – Todosovska Šmajdek Urška – Klepej Turnšek, Vera, Cerkev sv. Cecilije v duhu časa: publikacija ob zadnji prenovi cerkve sv. Cecilije, Salve, Ljubljana 2017. Benocci Carla, Un architetto cappuccino nella Roma barocca. Fra’ Michele Bergamasco (Bi- bliotheca Seraphico-Capuccina, 98), Istituto storico dei cappuccini, Roma 2014. Biedermann Gottfried, Zur Frage der „propaganda fidei“ und der „gegenreformatorische“ Inhalte im Werk des Pietro de Pomis, Hofmalers Erzherzog Ferdinands von Innenö- sterreich, v: Festschrift Gerhard Pferschy zum 70. Geburtstag, ur. Historisches Verein für Steiermark und Steiermärkisches Landesarchiv, Historische Landeskommission für Steiermark, Graz 2000, str. 369–384. Blaznik Pavel, Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema (1591–1604), v: Loški razgle- di 11 (1964), str. 43–49. Blaznik Pavle, Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803), Muzejsko društvo, Škofja Loka 1973. 344 Tanja Martelanc Blundetto Chiara Elisabetta, Eremitismo, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 545–584. Boccali Giovanni, San Damiano, santuario, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Erne- sto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 1759–1780. Boerio Giuseppe, Dizionario del dialetto veneziano, Premiata tipografia di G. Cecchini, Ve- nezia 1856. Böhm Christian, La situazione insediativa dei Cappuccini nell‘Umbria del seicento, v: I Ca- ppuccini dell‘Umbria tra Sei e Settecento. Convegno internazionale di studi, Todi 24–26 giugno 2004 (Bibliotheca Seraphico-Capuccina; 74), (ur. Gabriele Ingegneri), Istituto Storico dei Cappuccini, Roma 2005, str. 63–104. Bonelli Renato, Nuovi sviluppi di ricerca sull‘edilizia mendicante, v: Gli ordini mendicanti e la città. Aspetti architettonici, sociali e politici. Atti dei sei cicli di seminari (ur. Joselita Raspi Serra), Guerini Studio, Milano 1990, str. 15–26. Bonin Zdenka, Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike, Pokrajinski arhiv Koper, Koper 2011. Bösel Richard, L‘architettura dei nuovi ordini religiosi, v: Storia dell’Architettura italiana. Il Seicento (ur. Aurora Scotti Tosini), Mondadori Electa, Milano 2003, str. 48–69. Bourdua Louise, The Franciscans and Art Patronage in Late Medieval Italy, Cambridge Uni- versity Press, Cambridge 2004. Bove Gennaro, Luogo, cella, casa, costruzione, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 1019–1036. Braunfels Wolfgang, Monasteries of Western Europe. The Architecture of the Orders, Prince- ton University Press, London 1993. Bruschi Alessandro – Casadio Strozzi Gianfranco, Il convento dei frati cappuccini e la chiesa di S. Pietro apostolo in Romano, Banca credito cooperativo Calcio e Covo, s. l. 2004. Buben Milan M., Encyklopedie řádů, kongregací a řeholních společností katolické církve v českých zemích 3, Libri, Praha 2006. Butterini Giorgio, Una giornata in convento, v: Un convento. Architettura trentina nel Se- icento (Bibliotheca Civis; 5), (ur. Lino Mocatti), Gruppo culturale Civis, Biblioteca Cappuccini, Trento 1992, str. 113–129. Butterini Giorgio, I Cappuccini ad Arco. Quattrocento anni di preghiera, povertà, semplicità (Trento, 1986). Calloni Francesco, Architettura cappuccina nell‘antico ducato di Milano. Tentativo di ricupe- ro storico critico (tipkopis diplomske naloge), Facoltà di Lettere e filosofia, Università Cattolica del Sacro Cuore, Milano 1976–77. Calloni Francesco, Cappuccini e conventi, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992, str. 1489–1513. Calloni Francesco, Interpretazione iconologica della architettura cappuccina, v: Le „case di preghiera“ nella storia e spiritualità francescana. Studi e ricerche francescane (Studi scelti di Francescanesimo; 7), (ur. Fiorenzo F. Mastroianni), Edizioni Dehoniane, Na- poli 1978, str. 151–177. Calloni Francesco, „Memoriale per fabricare un nostro piccol et ordinato monasterio“, di Antonio da Pordenone, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo se- colo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovi- no, Perugia 1992, str. 1578–1628. Viri in literatura 345 Calloni Francesco, P. Antonio da Pordenone e il manoscritto di Innsbruck, v: I frati cappu- ccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992, str. 1548–1555. Calloni Francesco, Strutture e forme, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992, str. 1514–1548. Capuder Karol, O luteranstvu na Goriškem, Neunundfünfzigster Jahresbericht des k. k. Sta- atsgymnasiums in Görz (1909), str. 3–29. Capuder Karol, O luteranstvu na Goriškem, v: Sechzigster Jahresbericht des k. k. Staatsgym- nasiums in Görz (1910), str. 3–38. Caramelle Franz, 400 Jahre Kapuzinerkloster Innsbruck, v: Tiroler Landschaften 45 (1994– 1995), str. 95–108. Carbonara Giovanni, Architetture mendicanti. Le trasformazioni nell‘età barocca, v: Gli ordini mendicanti e la città. Aspetti architettonici, sociali e politici. Atti dei sei cicli di seminari, ur. Joselita Raspi Serra, Guerini, Milano 1990, str. 87–106. Cargnoni Costanzo, Introduzione generale, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (Ispirazione e istituzione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1988, str. XXI–XCVI. Cargnoni Costanzo, La regola di san Francesco nella tradizione cappuccina, v: Italia Fran- cescana. Rivista della Conferenza Italiana dei Ministri Provinciali dei Frati Minori Ca- ppuccini 84 (I Cappuccini tra storia e attualità) (ur. Angelo Borghino) (2009), št. 3, str. 419–444. Cargnoni Costanzo, Le case di preghiera nella storia dell‘ordine francescano, v: Le „case di preghiera“ nella storia e spiritualità francescana. Studi e ricerche francescane (Studi scelti di Francescanesimo; 7), (ur. Fiorenzo F. Mastroianni), Edizioni Dehoniane, Na- poli 1978, str. 57–112. Cavazza Silvano, La controriforma nella contea di Gorizia, v: Katholische Reform und Ge- genreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermagoras = Mohorjeva, Klagen- furt-Ljubljana-Wien 1994, str. 143–153. Ceresara Laura – Giorgi Marta M., L‘architettura degli ordini mendicanti, v: Rivista di ar- cheologia, storia e costume 17 (1989), št. 1, str. 25–52. Cevc Anica, Valentin Metzinger. 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja. Narodna galerija, 21. december 2000 - 1. april 2001, Narodna galerija, Ljubljana 2000. Cevc Emilijan, Galerijska zbirka slik in plastik starih mojstrov, v: Kapucinska knjižnica in galerijska zbirka Krško. Kulturni zakladi naše preteklosti (ur. Lojze Štih), Krajevna sku- pnost, Krško 1983, str. 15–28. Cevc Emilijan, Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici, v: Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Skupščina občine, Krško 1977, str. 165–196. Cevc, Emilijan, Samostanske dragotine, v: Dolenjski razgledi 5 (9. 2. 1984), št. 2, str. 21–22. Cevc Emilijan, Slikarstvo 17. stoletja, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I., Narodna galerija, Ljubljana 1968, str. 37–71. Cevc Emilijan, Slovenska umetnost, Prešernova družba, Ljubljana 1966. Cherini Aldo, Il convento dei cappuccini di Capodistria 1624–1950, samozaložba, Trieste 1995. 346 Tanja Martelanc Christian Gert – Holzmann Emmerich, Ein Beitrag zur Baugeschichte von Leibnitz, v: 1000 Jahre Leibnitz. 970–1970. Festschrift zum Gedenkjahr, Stadtgemeinde Leibnitz, Leibni- tz 1970, str. 78–84. Ciglenečki Marjeta, Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor 2008. Cittadella Alex, Porcia (di) Bartolomeo, nunzio apostolico, v: Nuovo liruti. Dizionario bio- grafico dei friulani 2 (L‘eta veneta), Forum, Udine 2009, str. 2037–2045. Colli Agostino, Un trattato di architettura cappuccina e le „Instructiones fabricae“ di San Carlo, v: San Carlo e il suo tempo. Atti del Convegno internazionale nel IV centenario della morte (Milano, 21–26 maggio 1984) (Studi e fonti su san Carlo Borromeo; 1), Sto- ria e Letteratura, Roma 1986, str. 663–688. Concina Ennio, Pietre parole storia. Glossario della costruzione nelle fonti veneziane (secoli XV–XVIII), Marsilio, Venezia 1988. „Constituzioni delli frati minori detti della vita eremitica“ (1529), v: I frati cappuccini. Do- cumenti e testimonianze del primo secolo 1 (Ispirazione e istituzione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1988. Constitutiones Ordinis fratrum minorum capuccinorum. Saeculorum decursu promulga- tae 1 (Constitutiones Antiquae (1529–1643)), ur. Fidel Elizondo (Romae, 1980). Constituzioni de li frati minori detti cappuccini (1536). Con le variazioni redazionali dal 1552 al 1643, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (Ispira- zione e istituzione), ur. Costanzo Cargnoni (Edizioni Frate Indovino Perugia, 1988), str. 249–464. Coreth Anna, Pietas Austriaca. Österreichische Frömmigkeit im Barock (Schriftenreihe des Instituts für Österreichkunde), Oldenbourg, München 1982. Criscuolo Vincenzo, Antonio di Padova e i cappuccini (Bibliotheca Seraphico-Capuccina; 50), Istituto Storico dei Cappuccini, Roma 1996. Criscuolo Vincenzo, L‘origine e il primo sviluppo dei Cappuccini nelle Marche (1525-1535). Un problema storiografico, v: Gli ordini mendicanti secc. XIII–XVI. Atti del 43. Con- vegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra (Tolentino), 24–25 novembre 2007 (Studi maceratesi; 43), Centro di studi storici maceratesi, Macerata 2009, str. 463–535. Cunja Radovan, Arheološko izkopavanje na bivšem vrtu kapucinskega samostana v Kopru (1986–1987), v: Prispevki k zgodovini Kopra. Contributi per la storia di Capodistria (ur. Mitja Guštin), Pokrajinski muzej Koper, Ljubljana-Koper 1992, str. 21–28. Cunja Radovan, Poselitvena dinamika in spremembe funkcije nekaterih mestnih prostorov. Primera nekdanjega kapucinskega vrta in samostanske cerkve sv. Klare v Kopru, v: Acta Histriae 9 (2001), št. 2, str. 295–310. Curk Jože, Celje – urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, v: Celjski zbornik 8 (1963), št. 1, str. 5–44. Curk Jože, Mestna podoba Krškega včeraj in danes, v: Krško skozi čas. 1477 – 1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar), Skupščina občine, Krško 1977, str. 677–682. Curk Jože, O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem (gradbeno-zgodovinski oris), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 64 (1993), št. 2, str. 131–163. Curk Jože, Razvoj mariborske mestne vedute, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 9 (1961), št. 3, str. 145–156. Curk Jože, Razvoj ptujske mestne vedute, v: Ptujski zbornik II., Ptuj 1962, str. 231–252. Viri in literatura 347 Curk Jože, Topografsko gradivo I. Sakralni spomeniki na območju občine Celje, Zavod za spomeniško varstvo, Celje 1966. Curk Jože, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850 (Viri / Pokrajinski arhiv Maribor; 1), Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 1985. Curk Jože – Premzl Primož, Mariborske vedute, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor 2004. Curk Jože – Vidmar Polona – Radovanovič Sašo, Samostani na Slovenskem, Ostroga, Ma- ribor 2008. Cuscito Giuseppe, Le chiese di Trieste. Dalle origini alla Prima guerra mondiale. Storia, arte e cultura, Edizioni Italo Svevo, Trieste 1992. Čokolić Attila, Kapucinski red kao faktor razvoja novovjekovne sakralne arhitekture u sre- dnjoeuropskom prostoru s naglaskom na barokni sklop kapucinskog samostana sred Gornjeg grada u Osijeku, v: Međunarodni simpozij Tri stoljeća kapucina u Osijeku 1703. – 2003. i općina Gornji grad do ujedinjenja 1702. – 1786 (ur. Julijo Martinčić - Du- bravka Hackenberger), Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Zavod za znanstve- ni i umjetnički rad, Zagreb-Osijek 2004, str. 47–86. D‘Arenberg Carlo, Flores seraphici, Coloniae Agrippinae, Munich 1642. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1536 – Schio (Venezia). S. Nicolò: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 74–76. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1539 – Venezia. SS: Redentore: cappuccini, v: I france- scani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 76–79. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1540 – Vicenza. S. M. delle Maddalene e S. Giovanni Battista: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 79. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1541 – Treviso. SS: Trinità: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 80–81. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1586 – Asolo (Treviso). Colle di S. Anna: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 87–89. Da Carmignano di Brenta Arturo M., 1610 – Thiene (Vicenza). B.V. dell‘Olmo: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 95–97. Da Carmignano di Brenta, Arturo M., 1612 – Mestre (Venezia). S. Carlo: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 99–101. Da Carmignano di Brenta, Arturo M., 1888 – Rovigo. S. Lorenzo da Brindisi: cappuccini, v: I francescani nel Veneto, LIEF, Vicenza 1982, str. 126–127. Da Cittadella Bernardino, Quattro secoli di vita francescana dei frati minori cappuccini della provincia Veneta (1535–1935), Tipografia antoniana, Padova 1936. Da Fara Lorenzo, I cappuccini veneti. La storia e lo spirito, Colibrì, Limena 1994. Da Langasco Cassiano, I libretti del museo di vita cappuccina, v: I frati cappuccini. Docu- menti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione) (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992, str. 1643–1732. Da Langasco Cassiano, Cultura materiale in convento (I libretti del Museo di Vita Cappu- ccina; 1), Genova 1990. Da Lapedona Bernardino, Il convento dei minori cappuccini nella città di Camerino, Stampa, Ancona 1931. Da Portogruaro Davide, I Cappuccini Veneti a Gorizia 1591–1610, v: Studi goriziani 15 (1954), str. 7–20. Da Portogruaro Davide, Il tempio del Redentore e il convento dei cappuccini di Venezia, Scuola Tipografica Emiliana Artigianelli, Venezia 1930. 348 Tanja Martelanc Da Venezia Francesco Piazzetta, „Osservationi nel fabricar una chiesa et convento di ca- puccini“, di Francesco Piazzetta da Venezia, v: I frati cappuccini. Documenti e testi- monianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992, str. 1629–1633. D‘Alatri Mariano, Gli spazi nei conventi cappuccini. Consistenza e destinazione, v: Archi- tettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina, (Ca- ppuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 71–82. D‘Alatri Mariano, Il primo secolo (1525–1619). Quadro storico, v: I Cappuccini. Fonti do- cumentarie e narrative del primo secolo (1525–1619) (ur. Vincenzo Criscuolo), Curia generale dei Cappuccini, Roma 1994, str. 19–73. D‘Alatri Mariano, Kapucini, Kapucinski provincialat, Ljubljana 1996. Dalla Cà Alessandro, Il P. Matteo Pedrazza da Schio e il convento dei cappuccini di Schio. Nel 4. centenario dalla sua fondazione, La tipografica veronese, Verona 1936. D‘Ascoli Emidio, I primi conventi dei frati minori cappuccini (1528–1548), Curia Generalizia dell‘Ordine, Romae 1928. De Cadilhac Rossella, Insediamenti degli ordini mendicanti nelle Marche. Origine e svi- luppo dell‘architettura francescana, v: Gli ordini mendicanti (secc. XIII–XVI). Atti del XLIII Convegno di studi maceratesi. Abbadia di Fiastra, Tolentino, 24–25 novembre 2007 (Studi maceratesi; 43), Centro di studi storici maceratesi, Macerata 2009, str. 27–56. De Mari Nicolò, L‘architettura monastica, v: Guida ai monasteri d‘Italia. Storia, arte, attività religiose e culturali, visita guidata e indicazioni pratiche, ospitalità, prodotti tipici e ar- tigianato, Piemme, Casale Monferrato 1997, str. 65–86. Dellwing Herbert, Le chiese degli ordini mendicanti nelle Marche. Tipologia e forma, v: Arte e spiritualità negli ordini mendicanti. Gli Agostiniani e il Cappellone di San Nicola a Tolentino (ur. Centro Studi Agostino Trapè), Àrgos, Tolentino 1992, str. 71–76. Der Schlern 74 (400 Jahre Kapuziner in Bozen) (2000), št. 4-5. Doberer Erika, Lettner, v: Lexikon des Mittelalters 5 (Hiera-Mittel bis Lukanien), Artemis, München-Zürich 1991, str. 1914–1915. Dolar Jaro, Kapucinska knjižnica Krško, v: Kapucinska knjižnica in galerijska zbirka Krško. Kulturni zakladi naše preteklosti (ur. Lojze Štih), Krajevna skupnost, Krško 1983, str. 9–11. Dolenc Jože, Sv. Lovrenc Brindiški, v: Leto svetnikov 3 (julij–september) (ur. Marijan Smo- lik), Mohorjeva družba, Celje 2000, str. 183–187. Dolinar France M., Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704, Theo- logische Fakultät, Ljubljana 1976. Dolinar France M., Jožefizem in janzenizem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik et al.), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 153–171. Dolinar France M., Oglejski patriarhat in Slovenci do ustanovitve Goriške nadškofije, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 29 (2002), str. 67–81. Dolinar France M. et al., Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt – Marko Vidic), Nova revija, Ljubljana 2011. Dolničar Janez Gregor, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (Opera Instituti Artis Historiae), (ur. Ana Lavrič), Založba ZRC, Ljubljana 2003, str. 209–362. Donin Richard Kurt, Die Bettelordenskirchen in Österreich. Zur Entwicklungsgeschichte der österreichischen Gotik, Rohrer, Baden bei Wien 1935. Viri in literatura 349 Dreger Moriz, Baugeschichte der k. k. Hofburg in Wien bis zum XIX. Jahrhunderte (Österre- ichische Kunsttopographie; 14), Kommisssion bei A. Schroll, Wien 1914. Dür Martin, Die Kapuziner in Vorarlberg (tipkopis diplomske naloge), Universität Inns- bruck, Innsbruck 1990. Engl Franz, Der Kapuzinerorden und die bildende Kunst, v: Die Bildhauerfamilie Zürn. 1585 – 1724, Schwaben, Bayern, Mähren, Österreich. Ausstellung des Landes Österreich Bra- unau im Inn, ehemalige Kapuzinerkirche (später Stadttheater), 27. April bis 28. Oktober 1979. Ausstellung des Landes Österreich Braunau im Inn, ehemalige Kapuzinerkirche (später Stadttheater), 27. April bis 28. Oktober 1979, Oberösterreichischer Landesverl., Linz 1979), str. 23–32. Etzi Priamo, Iuridica franciscana. Pravne poti skozi zgodovino treh Frančiškovih redov, Brat Frančišek, Ljubljana 2007. Favia Lorenzo, Il convento dei cappuccini a Cividale del Friuli in una cartografia del XVIII secolo, v: Forum Iulii. Annuario del museo nazionale di Cividale del Friuli 21 (1997), str. 135–143. Fekonja Andrej, Celje in okolica, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 8 (1895), št. 11, str. 718–726. Felsner Josef, Pettau und seine Umgebung. Topografisch-historischstatistische Skizzen, W. Blanke, Pettau 1895. Fiedler Andreas Marian a Ss.S., Austria Sacra. Oesterreichische Hierarchie und Monaste- riologie. Geschichte der ganzen österreichischen, weltlichen und klösterlichen Klerisey beyderlei Geschlechts. Aus den Sammlungen Josephs Wendt v/on/ Wendenthal 3 (zv. 5, Das Innerösterreich), Gedr. Bey M. a. Schmidt, Wien 1783. Fischer Rainald, Kapuzinergärten, v: Helvetia Franciscana 16 (1986–87), str. 91–98. Fleischacker Johannes Leo, Studien zu einer „Eremitologie“. Idee von Verwirklichung des Ein- siedlergedankens im Kapuzinerorden von den Anfängen bis heute im deutschen Spra- chraum (tipkopis doktorske disertacije), Universität Graz, Graz 1988. Flood David, Denaro – contesto storico-economico, v: Dizionario francescano. Spiritualità (ur. Ernesto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 381–391. Franckenstein Josef, Kapuzierkirche und Kloster, v: Die sakralen Kunstdenkmäler der Stadt Innsbruck. Teil I, Innere Stadtteile (Österreichische Kunsttopographie; 52), (ur. Johan- na Felmayer et al.), A. Schroll & Company, Wien 1994, str. 135–151. Frank Isnard W., Bettelorden, v: Lexikon des Mönchtums und der Orden, Reclam, Stuttgart 2005, str. 81–82. Frank Karl Suso, Gebaute Armut. Zur südwestdeutsch-schweizerischen Kapuzinerarchitek- tur des 17. Jahrhunderts, v: Franziskanische Studien 58 (1976), str. 55–77. Franzoi Umberto – Di Stefano Dina, Le chiese di Venezia, Alfieri, Venezia 1976. Fräss-Ehrfeld Claudia, 350 Jahre Kapuziner in Klagenfurt, v: Kapuzinerkloster Klagenfurt – ein Ort der Hoffnung (ur. Alfons Kapp), Kapuzinerkloster, Klagenfurt 1996, str. 9–37. Fregona Antonio, I frati cappuccini nel primo secolo di vita (1525–1619). Approccio critico alle fonti storiche, giuridiche e letterarie più importanti (Studi francescani; 8), Messaggero, Padova 2006. Frey Hyazinth, Die Beziehungen der Kapuziner zu Ungarn bis zur Gründung des ersten Klo- sters (1595–1647) (Univeristas Pontificia Gregoriana), Verl. der Kapuziner in Ungarn, Budapest 1949. Friedrich Verena, Kapuzinerkirche in Wien „Heilige Maria von den Engeln“, Kunstverl. Peda, Passau 2006. 350 Tanja Martelanc Fritsch Susanne, Augustiner in der Stadt. Ansiedlung, Position und Aufgaben der Augusti- nerklöster in spätmittelalterlichen Städten, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (Beiträge zur Kirchengeschichte Niederösterreichs; 15), (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), Bischofliches Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, St. Pölten 2008, str. 198–210. Frühwirth Eva et al., Kapuzinerkirche Leibnitz, Kapuzinergemeinschaft, Leibnitz s. d. Fugger Germadnik Rolanda, Protireformacija in katoliška prenova verskega življenja, v: Od škofije --- do škofije. Opredmetena cerkvena dediščina celjske škofije, (ur. Darja Pirkma- jer), Pokrajinski muzej Celje, Celje 2007, str. 51–57. Führer durch die Kapuzinerkirche, v: Kapuzinerkloster Klagenfurt – ein Ort der Hoffnung, (ur. Alfons Kapp), Kapuzinerkloster, Klagenfurt 1996, str. 65–72. Furttenbach Joseph, Architectura civilis (Ulm, 1628); faksimile v: Documenta technica. Reihe 2. Quellenschriften zur Technikgeschichte, Olms, Hildesheim-New York 1971. Gatti Perer Maria Luisa, Lo spazio sacro nelle „Istruzioni“ di San Carlo e nei nuovi ordini religiosi del Cinquecento, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (Cappuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 25–65. Geschichte und Geschichten von Knittelfeld. 300 Jahre Kapuzinerkirche, Stadtarchiv, Knittel- feld 2005. Geyer Roderich, Das Kapuzinerkloster in Tulln 1635–1787 (Beiträge zur Kirchengeschichte Ni- ederösterreichs), DASP - Bischöfl. Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, Wien 2000. Giandomenico Nicola, Rivotorto, santuario, v: Dizionario francescano. Spiritualità, (ur. Er- nesto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 1747–1758. Gieben Servus, Al di qua e al di là delle Alpi. Confronti fra architetture cappuccine, v: Ar- chitettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (Ca- ppuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 83–90. Gieben Servus, La cultura materiale dei cappuccini nel primo secolo (1525–1619), v: Collec- tanea Franciscana 69 (1999), št. 1-2, str. 145–173. Gieben, Servus, La vita quotidiana nei conventi, v: I Cappuccini in Emilia-Romagna. Storia di una presenza (Momenti della chiesa italiana), (ur. Giovanni Pozzi – Paolo Prodi), EDB, Bologna 2002, str. 198–215. Gieben Servus, L‘arredamento sacro e le sculture lignee dei cappuccini nel periodo del- la controriforma, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazione), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Pe- rugia 1992, str. 1635–1642. Giordani Maura, I cappuccini a Gorizia tra XVI e XVII secolo (tipkopis diplomske naloge), Università degli studi, Trieste 1995–1996. Giordani Maura, Il convento e la chiesa dei Cappuccini a Gorizia, v: Marco d‘Aviano. Go- rizia e Gradisca dai primi studi all‘evangelizzazione dell‘Europa. Raccolta di studi e documenti dopo il convegno storico-spirituale del 14 ottobre 1995, (ur. Walter Arzaretti – Maurizio Qualizza), Fondazione società per la conservazione della Basilica di Aqui- leia, Pordenone 1998, str. 221–233. Giovanazzi Franco, I luoghi nelle costituzioni e nelle cronache cappuccine, v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (Bibliotheca Civis; 5), (ur. Lino Mocatti), Gruppo culturale Civis, Biblioteca Cappuccini, Trento 1992, str. 7–23. Viri in literatura 351 Giovanazzi Franco, Le tracce dell‘insegnamento di Antonio da Pordenone nei conven- ti cappuccini trentini, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (Cappuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 122–147. Giovanazzi Sergio, La riscoperta di un architetto cappuccino, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (Cappuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 91–107. Giovanazzi Sergio, Un trattatista cappuccino tra Cinquecento e Seicento, v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (Bibliotheca Civis; 5), (ur. Lino Mocatti), Gruppo culturale Civis, Biblioteca Cappuccini, Trento 1992, str. 25–66. Giovanazzi Sergio, Una „Fabrica“ secondo il pensiero di Antonio da Pordenone Cappucci- no. Il convento di Ala in Lagarina (Trento), v: Un convento. Architettura trentina nel Seicento (Bibliotheca Civis; 5), (ur. Lino Mocatti), Gruppo culturale Civis, Biblioteca Cappuccini, Trento 1992, str. 67–111. Gisler Athanasius, Das Kapuzinerkloster in St. Anton „auf den Stiegen“ in Graz, v: Grazer Volksblatt 58 (17. 7. 1925), št. 161, str. 1–2. Golia Modest, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 1 (tipkopis), Ljubljana 1956. Golia Modest, Regesti Škofijskega arhiva v Ljubljani 2 (tipkopis), Ljubljana 1957. Goropevšek Branko, Mesto v zgodovini, Celje v naši zavesti (prostorska širitev celjskega mesta do srede 19. stoletja), v: Pogled v urbanistični razvoj Celja, Zgodovinski arhiv Celje, Celje 2004, str. 5–12. Graf Hieronimus, Die Kapuziner in den Türkenkriegen, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens, (ur. Chrysostomus Schulte), Hanns Eder Verlag, München 1928, str. 125–127. Graf Theophil, Die Kapuziner (Orden der Kirche; 2), Paulusverlag, Freiburg 1957. Granda Stane, Onim pri Bogu, sebi in zanamcem, v: Škofija Novo mesto. Onim pri Bogu, sebi in zanamcem, (ur. Zvone Pelko), Družina, Ljubljana 2006, str. 30–205. Grdina Igor, Hrenov odnos do protestantov, v: Hrenov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu; 15), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1998, str. 229–243. Grivić Josip, Kapucini. Kapucinski samostan Sv. Josipa. Karlobag 1710.–2008., Kapucinski samostan Sv. Josipa, Karlobag 2008. Gross Werner, Bettelordenskirche, v: Lexikon für Theologie und Kirche 2 (Barontus – Cöe- lestiner), (ur. Josef Höfer – Karl Rahner), Verlag Herder, Freiburg 1958, str. 322–323. Gruden Josip, Zgodovina slovenskega naroda. I. del (reprint prve izdaje, ki je izšla v 6 zvez- kih v letih od 1910 do 1916), Mohorjeva družba, Celje 1992. Hančič Damjan, Klarise na Kranjskem (Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana; 26), Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2005. Hardick Lothar, Denaro, ricchezza, ricco, v: Dizionario francescano. Spiritualità, (ur. Erne- sto Caroli), Messaggero, Padova 1995, str. 369–380. Hardick Lothar, Povertà, povero, v: Dizionario francescano. Spiritualità, (ur. Ernesto Caro- li), Messaggero, Padova 1995, str. 1551–1588. Hartwagner Siegfried, Klagenfurt. Stadt. Ihre Kunstwerke, historischen Lebens- und Siedlun- gsformen, Verlag St. Peter, Salzburg 1980. Hausmann Robert F., Die Anfänge des Kapuzinerklosters in Leibnitz, v: Leibnitz. 75 Jahre Stadt, (ur. Gert Christian), Stadt Leibnitz, Leibnitz 1988, str. 95–96. 352 Tanja Martelanc Havránková Hana, Das Prager Loreto, Oswald, Prag 1991. Hawlick-van de Water Magdalena, Der schöne Tod. Zeremonialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640 und 1740, Herder Verlag, Wien 1989. Hawlik-van de Water Magdalena, Die Kaisergruft. Begräbnisstätte Habsburger in Wien, Her- der Verlag, Wien 1987. Hehenberger Susanne, Der kaiserliche Schatz bei den Kapuzinern in Wien, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (Beiträge zur Kirchengeschichte Niederösterreichs; 15), (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), Bischofliches Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, St. Pölten 2008, str. 539–559. Heine-Geldern Maximilian, ECCLESIA – Kirchenbau und Liturgie (tipkopis diplomskega dela), Technische Universität Wien, Wien 2007. Heitzmann Klaus, Kirchen, Kloster, Kapuziner. Die Geschichte der Pfarre und des reli- giösen Lebens in Tamsweg, v: Tamsweg, Pfeifenberger, Tamsweg 2008, str. 446–481. Hengel Katharina, Das Heimatmuseum als Konstruktion. Das Fallbeispiel – Stadtmuseum Murau (tipkopis diplomske naloge), FH Joanneum Graz, Graz 2006. Herzig Arno, Der Zwang zum wahren Glauben. Rekatholisierung vom 16. bis zum 18. Jahr- hundert, Vandenhoeck und Ruprecht Verlag, Göttingen 2000. Hess Cuthbert, The Capuchins. A Contribution to the History of the Counter-Reformation, Sheed & Ward, London 1928–1929. Hetzenauer Michael, Das Kapuziner-Kloster zu Innsbruck. Das erste dieses Ordens in Deut- schland, Rauch, Innsbruck 1893. Hindin Adam S., Gothic Goes East. Mendicant Architecture in Bohemia and Moravia, 1226–1278, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (Beiträge zur Kirchenge- schichte Niederösterreichs; 15), (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), Bischofliches Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, St. Pölten 2008, str. 370–405. Höfer Rudolf K., Christentum und Kirche von den Anfängen bis zur Gegenreformation, v: Geschichte der Stadt Graz 3 (Kirche, Bildung, Kultur), (ur. Walter Brunner), Eigenverl. d. Stadt Graz, Graz 2003, str. 7–134. Höfer Rudolf, Bischof Martin Brenner als Gegenreformator und katholischer Reformer, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermago- ras = Mohorjeva, Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 21–40. Hoffmann Eckhard, Das Kapuzinerkloster Krško und seine Bibliothek. Parallelen zum Franzi- skanerkloster Mosbach (separat), Aktuelle Verlagsgruppe, Obrigheim 1985, str. 193–202. Höfler Janez, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pri- morska. Oglejski patriarhat, Goriška nadškofija, Tržaška škofija, Goriški muzej, grad Kromberk, Nova Gorica 2001. Höfler Janez, Nekaj zgodovinskega gradiva k arhitekturi 17. stoletja na Slovenskem, v: Zbor- nik za umetnostno zgodovino n. v. 17 (1981), str. 89–96. Hohenegger Agapit, Geschichte der Tirolischen Kapuziner-Ordensprovinz (1593–1893) 1, Ver- lag der Wagnerischen k. k. Universitäts – Buchhandlung, Innsbruck 1913. Hohlstein Michael, „Was im closter mir zu gehörig ist“. Gedankliche Begründungen von Eigenbesitz im Kontext der spätmittelalterlichen Klosterreform, v: Gelobte Armut. Viri in literatura 353 Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegen- wart, (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 393–409. Horat Heinz, Die Bauanweisungen des hl. Karl Borromäus und die schweizerische Archi- tektur nach dem Tridentinum, v: Kunst um Karl Borromäus, (ur. Bernhard Anderes et al.), Faksimile-Verlag, Luzern 1985, str. 135–155. Horvat Rudolf, Povijest grada Varaždina, Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Vara- ždin 1993. Hozjan Andrej, Franc III. Nádasdy in Prekmurje. Ob 340. obletnici usmrtitve protihabs- burškega zarotnika, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 59 (2011), št. 2, str. 211–230. Hozjan Andrej, Nekrolog za Rozo Rebeko Schrattenbach, poročeno grofico Nádasdy z Gornje Lendave, iz 1718, v: Ženske skozi zgodovino. Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Celje, 30. september–2. oktober 2004, (ur. Aleksander Ži- žek), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Celje 2004, str. 65–68. Hozjan Andrej, Tomaž Hren in drugi tedanji škofje Notranje Avstrije, v: Hrenov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu; 15), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1998, str. 99–103. Hozjan Andrej – Potočnik Dragan, Zgodovina 2. Učbenik za 2. letnik gimnazije, DZS, Lju- bljana 2000. Hubertus Pater, Zur Geschichte der Kaisergruft in Wien, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens, (ur. Chrysostomus Schulte), Hanns Eder Verlag, München 1928, str. 128–129. Hümmerich Walther, Anfänge des kapuzinischen Klosterbaues. Untersuchungen zur Kapu- zinerarchitektur in den rheinischen Ordensprovinzen (Rhenania Franciscana Antiqua; 3), Selbstverlag der Gesellschaft für Mittelrheinische Kirchengeschichte, Mainz 1987. I conventi cappuccini nell‘inchiesta del 1650 (Monumenta Historica Ordinis Minorum Capu- ccinorum; 15–17), (ur. Mariano d‘Alatri), Istituto Storico dei Cappuccini, Roma 1984. I frati cappuccini a Mestre, Convento dei frati minori cappuccini, Cenacolo culturale San Carlo, Mestre 1984. I frati cappuccini ad Asolo, Frati minori cappuccini, Asolo 1987. I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 4 (Espansione e inculturazio- ne), (ur. Costanzo Cargnoni), Edizioni Frate Indovino, Perugia 1992. Il contributo degli ordini religiosi al concilio di Trento (Studio teologico per laici. Edizioni di „La citta di vita“), (ur. Paolo Cherubelli), Vallecchi, Firenze 1946. Ilg Matthias, Die Kapuziner, v: Orden und Klöster im Zeitalter von Refomration und katholi- scher Reform 1500–1700, (ur. Friedhelm Jürgensmeier – Regina Elisabeth Schwerdtfe- ger), Aschendorff, Münster 2007, str. 215–237. Ilustrirani Slovenec 4 (9. 9. 1928), št. 37, str. 289–296. Ilwof Franz, Die Grafen von Attems. Freiherren von Heiligenkreuz in ihrem Wirken in und für Steiermark. Mit 2 Porträts und 3 genealogischen Tabellen, Styria, Graz 1897. Ingegneri Gabriele, Storia dei cappuccini della provincia di Torino (Bibliotheca Seraphico- -Capuccina; 86), Istituto Storico dei Cappuccini, Roma 2008. Ingegneri Gabriele – Ferrarini Laura, Le Cappuccine in Emilia-Romagna, v: I Cappuccini in Emilia-Romagna. Uomini ed eventi, Frati Minori Cappuccini, Bologna-Parma 2005, str. 635–689. 354 Tanja Martelanc Iz Krškega, Zgodnja Danica. Katoliški cerkveni list 50 (6. 8. 1897), št. 31, str. 245–246. Iz Škofje Loke, Zgodnja Danica. Katoliški cerkveni list 41 (14. 12. 1888), št. 50, str. 397. Janisch Josef Andreas, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Mit historischen Notizen und Anmerkungen 2, Verlag für Sammler, Graz 1885. Jarc Janko, Iz preteklih stoletij Novega mesta, v: Novo mesto skozi čas, (ur. Jovo Grobovšek – Tone Knez), Dolenjski muzej, Novo mesto 1978. Jenko Ana, Opombe k srednjeveški arhitekturi beraških redov v Kopru, v: Zbornik za ume- tnostno zgodovino n. v. 50 (2014), str. 47–64. Jeranko Brane, Obnova kapucinskega samostana, v: Novi tednik. Glasilo občinskih konferenc SZDL Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec 61 (21. 2. 2006), št. 15, str. 6. Jeranko Brane, Obnova kapucinskega samostana. Pred 400-letnico celjskega samostana na Bregu bodo stavbo in okolico temeljito prenovili, v: Novi tednik. Glasilo občinskih konferenc SZDL Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec 61 (25. 8. 2006), št. 67, str. 10. Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija (Redovništvo na Slovenskem; 3), Inštitut za zgodovi- no Cerkve Teološke fakultete, Provincialat slovenske province Družbe, Ljubljana 1992. Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597–1773). Zbornik razprav (Redovništvo na Slovenskem; 4), (ur. Vincenc Rajšp), Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega cen- tra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Ljubljana 1998. Jørgensen Johannes, Sveti Frančišek Asiški (Frančišek med nami; 4), Brat Frančišek, Ljublja- na 2000. Judák Viliam, Kapucíni na Slovensku, v: Dejiny Kapucínov na Slovensku. Vybrané príspevky z historickych seminárov, ktor sa konali v rokoch 2004–2005. 330 rokov príchodu kapu- cínov na Slovensko, súdny proces s kapucínmi v roku 1961, nasa spoločná história s Če- skou provinciou (Historia capuccina; 2), (ur. Tomás Konc – Ladislav Tkacik), Minor, Kapucìni na Slovensku, Bratislava 2007, str. 8–13. Justinian Pater, Das Kapuzinerkloster als Ausdrucksform des franziskanischen Gedankens, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Festschrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens, (ur. Chrysostomus Schulte), Hanns Eder Verlag, München 1928, str. 62–67. Kapuziner. 350 Jahre in Gmunden. 1636–1986, Kapuzinerkloster Gmunden, Gmunden 1986. Kapuzinerkloster Klagenfurt. Ein Ort der Hoffnung, (ur. Alfons Kapp), Kapuzinerkloster, Klagenfurt 1996. Kemiveš Mirko, Dolazak kapucina u Varaždin i znameniti kapucini tijekom 300 godina varaž- dinskog samostana, v: Radovi Zavoda za znanstveni rad Varaždin 12/13 (2001), str. 123–146. Kemperl Metoda, Celjski in mariborski mestni zidarski mojstri in okrožni inženirji ter nji- hove naloge, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem. (1786–1849), (ur. Metoda Kemperl), Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Maribor, Celje-Maribor 2008, str. 19–27. Kemperl Metoda, Cerkveni ustanovi knezov Eggenbergov v 17. stoletju na Kranjskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 43 (2007), str. 105–136. Kemperl Metoda, Kapucinska cerkev sv. Frančiška Asiškega v Vipavskem Križu, v: Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper XI. 2 (Dekanija Vipavska), (ur. Luka Vidmar), Mohorjeva družba, Celje 2004, str. 240–242. Viri in literatura 355 Kemperl Metoda, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2011. King Stefan, Kapuziner Rottweil. Bauhistorischer Rundgang durch das ehemalige Kapuziner- kloster, Todt Druck, Rottweil 2011. Kisch Wilhelm, Die alten Strassen und Plaetze Wien‘s und ihre historisch interessanten Haeu- ser. Ein Beitrag zur Culturgeschichte Wiens mit Rücksicht auf die vaterländische Kunst, Architektur, Musik und Literatur 2, Frank, Wien 1895. Klaiber Susan, Architecture as Form of Erudition. Early Modern Priest-Architects, v: Sac- red Architecture 24 (2013), str. 11–16. Klinec Rudolf, Marija v zgodovini Goriške. Kakor sonce skoz glaž gre, glaž ta se ne razbije: glej, tako je rojen bil Jezus od Marije, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1955. Knez Darko, Ljudska pobožnost in proces sekularizacije (1750–1850) (tipkopis magistrskega dela), samozaložba, Ljubljana 2001. Koblar Anton, Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 4 (1894), str. 204–210, 229–237. Koch Gaudentius, Anlage eines Kapuzinerklosters, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapu- ziner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Fest- schrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens, (ur. Chrysostomus Schulte), Hanns Eder Verlag, München 1928, str. 60–62. Kodolitsch Georg, Mureck. Kunstgeschichtlicher Stadtführer, herausgegeben anläßlich der Stadterhebungsfeier 1976, Leykam, Graz 1976. Kohlbach Rochus, Die barocken Kirchen von Graz, Grazer Dom-Verlag, Graz 1951. Kolar Bogdan, Iskalci Boga. Redovništvo in redovne skupnosti v zgodovini Cerkve, Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005. Kolar Bogdan, Ljubljanski škof Tomaž Hren in katoliška prenova, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermagoras = Mohorjeva, Klagen- furt-Ljubljana-Wien 1994, str. 49–61. Koloini Borut, Križ je bu enkrat mejstu. Življenje nekega kraja, samozaložba, Vipavski Križ 1992. Komelj Ivan, Arhitektura kapucinskega reda na Slovenskem tudi kot konservatorski pro- blem, v: Varstvo spomenikov 28 (1986), str. 9–11. Korošec Branko, Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Mladin- ska knjiga, Ljubljana 1991. Košir Anton, Okvirni pregled zgodovine redovništva na Slovenskem, v: „Za bolje svjedo- čenje Evanđelija“ – zbornik radova Prvog redovniškog tjedna (Zagreb, 4–6. IX. 1973), Vijeće viših redovničkih poglavara u Jugoslaviji, Unija viših redovničkih poglavara Jugoslavije, Zagreb 1973, str. 101–131. Košir Fedja, K arhitekturi. Razvoj arhitekturne teorije, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2006. Kovač Mojca M., Župnijska cerkev Sv. Jurija v Piranu. Nova odkritja o obnovi ali novogradnji med letoma 1580 in 1637, v: Annales. Anali za istrske in mediteranske študije 20 (2010), št. 2, str. 385–408. Kovač Primož, Začetki kapucinskega samostana v Škofji Loki, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 10 (1988), str. 161–199. 356 Tanja Martelanc Kovač Primož, Ustanovitev kapucinskega samostana v Škofji Loki, v: Loški razgledi 40 (1993), str. 39–58. Kovačič Franc, Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis, Matica Slovenska, Lju- bljana 1926. Kralj Angel, Kapucinski samostan s cerkvijo v Krškem. 350-letnica posvetitve cerkve, Kapucin- ski provincialat, Ljubljana 1994. Kralj Angel, Transkripcija protokolov škofa Hrena 1614–1630, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 19 (1997), str. 211–440. Kralj Franc, 250-letnica Goriške nadškofije, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 29, 2002, str. 263–280. Kralj Franc – Kralj Angel, Kapucinski samostan s cerkvijo v Vipavskem Križu. 350-letnica samostanske cerkve, Kapucinski provincialat, Ljubljana 1993. Kranj, kakršnega ni več. Slike, razglednice in fotografije (Gorenjski kraji in ljudje; 5), Gorenj- ski muzej, Kranj 1990. Krasić Stjepan, Crkva i samostan sv. Dominika u Trogiru. Povijesno-umjetnički prikaz, v: Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji 41 (2008), št. 1, str. 67–107. Kruft Hanno-Walter, Geschichte der Architekturtheorie. Von der Antike bis zur Gegenwart, C.H.Beck, München 20136. Kurahs Hermann, Augustiner Eremiten und Kapuziner in Radkersburg. Ein Beitrag zur Radkersburger Kirchengeschichte, v: Blätter für Heimatkunde 86 (2012), št. 3-4, str. 91–160. Kurent Tine, Merski sistemi v arhitekturi na Slovenskem, v: Zbornik za zgodovino naravo- slovja in tehnike 9 (1987), str. 39–65. Kurze Darstellung der Gründung und Erhaltung des Kapuziner-Klosters auf dem neuen Markt in Wien. Nebst einem Anhange von der Schatzkammer, von den Begräbniss-Feyerlichke- iten der Allerhöchsten Herrschaften und von der kaiserlichen Gruft. Bey Gelegenheit der zweyhundertjährigen Jubelfeyer der Stiftung dieses Klosters, am 8. Sept. 1822, Ludwig Mausberger, Wien 1822. La bella e santa riforma dei frati minori cappuccini (Bibliotheca Seraphico-Capuccina; 22), (ur. Melchiorre da Pobladura), Istituto storico cappuccino, Roma 1963. La Chiesa e il Convento di S. Marta in Capodistria, R. Pecchiari Vascotto & C.i, Capodistria 1926. La chiesa e il convento di s.Marta in Capodistria. Monografia storica pubblicata nella ricor- renza del III centenario di fondazione, Stab. Priora, Capodistria 1921. Lamut Brane, Vzhodni stolp ptujskega gradu v letu 1991, v: Jubilejni zbornik Pokrajinskega muzeja Ormož-Ptuj, (ur. Martin Šteiner), Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptuj 2013, str. 164–204. Lang Justin, II. Orden und rel. Gemeinschaften, v: Marienlexikon 2 (Chaldäer – Gréban), (ur. Remigius Bäumer – Leo Scheffczyk), EOS Verlag, St. Ottilien 1989, str. 511–512. Lavrič Ana, Janez Gregor Dolničar in njegova zgodovina ljubljanske stolne cerkve, v: Zgo- dovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (Opera Instituti Artis Historiae), (ur. Ana Lavrič), Založba ZRC, Ljubljana 2003, str. 11–62. Lavrič Ana, Likovna umetnost v Herbersteinovem času, v: Herbersteinov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu; 21), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 2004, str. 455–476. Lavrič Ana, Loški glavar Jožef Anton Evzebij Halden in Reslfeldova slika sv. Ane pri loških kapucinih, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 95–109, 154. Viri in literatura 357 Lavrič Ana, Prispevek k stavbni zgodovini samostana in cerkve bosonogih avguštincev v Ljubljani, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 103–136, 194–195. Lavrič Ana, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Die Rol- le des Bischofs Tomaž Hren in der slowenischen bildenden Kunst (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Ope- ra / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia; 32. Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta = Institutum historiae artium; 1), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1988. Lavrič Ana, Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni ume- tnosti katoliške prenove, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Inneröster- reich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermagoras = Mohorjeva, Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 625–635. Lavrič Ana, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja, v: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714 (Opera Instituti Artis Hi- storiae), (ur. Ana Lavrič), Založba ZRC, Ljubljana 2003, str. 443–495. Lavrič Ana – Resman Blaž, Marija Pomagaj na Slovenskem. Layerjeva slika, njene predho- dnice in naslednice, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 62 (2014), št. 2, str. 233–254. Lavtar Primož, Vloga kapucinov v mestu Kranj (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Ljubljana 1998. Lazarini Franci, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Na- potnika (1889–1922) (tipkopis doktorske disertacije), samozaložba, Ljubljana 2012. Lazarini Franci, Frančiškanska cerkev v Mariboru (Umetnine v žepu; 7), Založba ZRC, Lju- bljana 2013. Lazarini Franci, Najpomembnejši arhitekti in inženirji ter njihova dela na območju Re- publike Slovenije, v: Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2015, str. 679–688. Lazarini Franci, Redovi in sakralna umetnost na Slovenskem v drugi polovici 19. in v začet- ku 20. stoletja, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 137–153. Le ordinazioni di Albacina (1529), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619), (ur. Vincenzo Criscuolo), Curia Generale dei Cappuccini, Roma 1994, str. 140–162. Le prime costituzioni (Roma-S.Eufemia 1536), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrati- ve del primo secolo (1525–1619), (ur. Vincenzo Criscuolo), Curia Generale dei Cappu- ccini, Roma 1994, str. 163–244. Ledinek Lozej Špela, Kaminska kuhinja v Vipavski dolini, v: Historični seminar 10 (2012), str. 83–103. Ledinek Lozej Špela, Stanovanjska kultura v Vipavski dolini. Etnološki vidik razvoja in po- mena kuhinje v 20. stoletju (tipkopis doktorske disertacije), samozaložba, Nova Gorica 2011. Lehmann Leonhard, „Arm an Dingen, reich an Tugenden“. Die geliebte und gelobte Armut bei Franziskus und Klara von Assisi, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franzi- skanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart, (ur. Hans-Dieter Hei- mann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 37–65. 358 Tanja Martelanc Lehmann Leonhard, Franziskaner (Konventualen, Kapuziner) und Klarissen, v: Kulturge- schichte der christlichen Orden in Einzeldarstellungen, (ur. Peter Dinzelbacher – James Lester Hogg), Kröner, Stuttgart 1997, str. 143–192. Lehmann Leonhard, Franziskanische Architektur, v: Franziskanische Studien 73 (1991), str. 271–283. Leipold Winfried, Zur Klosterbaukunst der Kamaldulenserkongregation von Montecoro- na, v: Studien und Mitteilungen zur Geschichte des Benediktiner-Ordens und seiner Zweige 84 (1973), str. 447–450. Lentić-Kugli Ivy, Obnova kapucinskog samostana i crkve sv. Josipa u Karlobagu potkraj 18. stoljeća, v: Senjski zbornik 15 (1988), št. 1, str. 121–126. Lentić-Kugli Ivy, Povijesna urbana cjelina grada Varaždina, Društvo povjesničara umjetno- sti Hrvatske, Zagreb 1977. Lingo Stuart Patrick, The Capuchins and the Art of History. Retrospection and Reform in the Arts in Late Renaissance Italy (tipkopis doktorske disertacije), Harvard University, Cambridge 1998. Lubej Uroš, Donino, v: Allgemeines Künstlerlexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker 28 (Disney-Donnus), K. G. Saur, München-Leipzig 2001, str. 557–558. Lubšina Tušek Marija, Gli scavi archeologici nel convento dei cappuccini di Ptuj, v: Cerami- ca dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia nordorientale e nelle aree transalpine. Atti della giornata di studio, (ur. Maurizio Buora – Beatriče Žbona Trkman – Mitja Guštin), Società friulana di archeologia, Udine 1996, str. 163–165. Lubšina Tušek Marija, Ptuj. Bivša vojaška skladišča ob Potrčevi cesti, p. št. 298/1, ANSL.: XVIII/17, v: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno poročilo 1994, Maribor 1994, str. 85–87. Lubšina Tušek Marija, Ptuj, v: Varstvo spomenikov 37 (1998), str. 96–97. Lubšina Tušek Marija, Ptuj. Prostor bivših vojaških skladišč, v: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno poročilo 1995, Maribor 1995, str. 185–187. Lücke Hans-Karl, Einleitung, v: I quattro libri dell‘architettura. Die vier Bücher über die Bau- kunst. Andrea Palladio. Aus dem Italienischen übersetzt und eingeleitet von Hans-Karl Lücke, Marixverlag, Wiesbaden 2008, str. 14–21. Ludvik Dušan, Eggenbergi in eggenberški arhivi, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 19 (1971), št. 2, str. 77–81. Maček Jože, Mašne in svetne ustanove na Kranjskem in v Avstrijski Istri. Urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem in v Av- strijski Istri do leta 1809. Prispevek k obravnavi državnega cerkvenstva na Kranjskem, Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005. Magaš Olga, Gradnja kapucinske crkve Gospe Lurdske, v: Bernardin Nikola Škrivanić i njegovo vrijeme. Zbornik radova s Međunarodnog znanstvenog skupa o Bernardinu Škrivaniću, odrzanog u Rijeci 7.–9. lipnja 1996, (ur. Darko Deković), Matica hrvatska, Ogranak, Rijeka 1997, str. 233–260. Mágrová Klára, Kapuzinerkloster und Lorettokapelle in Rumburg, Stadtgemeinde Rumburk, Rumburg 2010. Marco d‘Aviano. Gorizia e Gradisca dai primi studi all‘evangelizzazione dell‘Europa. Raccolta di studi e documenti dopo il convegno storico-spirituale del 14 ottobre 1995, (ur. Walter Arzaretti – Maurizio Qualizza), Fondazione società per la conservazione della Basili- ca di Aquileia, Pordenone 1998. Viri in literatura 359 Mariano Fabio, Architettura e città negli insediamenti mendicanti agostiniani, v: Gli ago- stiniani nelle Marche. Architettura, arte, spiritualità, Consulta tra le fondazioni delle casse di risparmio marchigiane, Tolentino 2004, str. 45–65. Marino Giovanna, I Cappuccini e l‘Immacolata concezione in Calabria, v: L‘Immacolata nei ra- pporti tra l‘Italia e la Spagna, (ur. Alessandra Anselmi), De Luca, Roma 2008, str. 77–98. Marković Ivan, Zgodovinski podatki o koprskih samostanskih knjižnicah, v: Acta Histriae 9 (2001), št. 2, str. 433–452. Marković Ivan, Fondi librari e biblioteche a Capodistria (Collana di storia patria; 2), Edizioni Comunità Italiana = Koper, Samoupravna skupnost italijanske narodnosti, Capodi- stria 2001. Marolt Marijan, Dekanija Celje, Zgodovinsko društvo, Maribor 1931. Martelanc Tanja, Antonio da Pordenone‘s manuscript and its impact on the Capuchin ar- chitecture of the Central European area, v: Collectanea Franciscana 86 (2016), št. 1-2, str. 117–158. Martelanc Tanja, Arhitektura kapucinskoga samostana u Karlobagu unutar Štajerske kapucinske provincije, v: Franjevci kapucini u Karlobagu. Zbornik radova s međuna- rodnoga znanstvenoga skupa o 300. obljetnici djelovanja franjevaca kapucina u Lici i Krbavi (1713.-2013.) (Analecta croatica christiana; 45), (ur. Anto Barišić), Kršćanska sadašnjost, Hrvatska kapucinska provincija sv. Leopolda Bogdana Mandića, Kapucin- ski samostan sv. Josipa, Općina Karlobag, Zagreb-Karlobag 2014, str. 163–194. Martelanc Tanja, Arhitekturni traktat beneškega kapucina Antonia da Pordenone in njegov vpliv na kapucinsko arhitekturo srednje Evrope. Primer nekdanjega kapucinskega sa- mostana na Ptuju, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 31–56. Martelanc Tanja, Družina Attems. Njena vloga na Goriškem in širše, v: Izvestje Raziskoval- ne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 7 (2010), str. 8–13. Martelanc Tanja, Kapucinska arhitektura. Izhodišča za obravnavo svetokriškega in škofjelo- škega samostana, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 71–89. Martelanc Tanja, Kapucinska arhitektura v slovenskem etničnem prostoru do nastanka Ilir- skih provinc (tipkopis doktorske disertacije), samozaložba, Ljubljana, 2016. Martelanc Tanja, Vipavski Križ. Urbanistični in družbeno-socialni razvoj kraja, v: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja 35 (2011), str. 75–93. Martelanc Tanja, Vipavski Križ, v: Umetnostna topografija Slovenije. Upravna enota Ajdo- vščina. Občini Ajdovščina in Vipava. Druga knjiga (Umetnostna topografija Sloveni- je), (ur. Helena Seražin), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2012, str. 601–638. Massani Manfred, Die Nordtiroler Kapuzinerprovinz. Geschichtlicher Abriss und biographi- sche Skizzen (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Innsbruck 2007. Massari Pietro Maria, Le piante e prospetti dei Conventi Cappuccini Emiliani. Saggio intro- duttivo di Stanislao da Campagnola, Edizioni La Bautta, Matera-Ferrara 1990. Matejčić Radmila, Kako čitati grad, Adamić, Rijeka 2007. Matejka Pacifik, Seznamy predstavenych Kapucinskych klasteru podrizenych provincialatu w Praze (1599–2005), v: Paginae historiae 13 (2005), str. 140–269. Matejka Pacifik, Nicht durch Schwert und Beutel sondern durch sie Wehrlosigkeit der Liebe. 400 Jahre Kapuziner in Böhmen und Mähren, Nakladatelstvi Refugium Velehrad-Ro- ma, Roma 1999. Matijašević Eva, Kapucinski samostan u Karlobagu (tipkopis seminarske naloge), samoza- ložba, Zagreb 1997–1998. 360 Tanja Martelanc Matsche Franz, Gegenreformatorische Architekturpolitik. Casa-Santa-Kopien und Habs- burger Loreto-Kult nach 1620, v: Jahrbuch für Volkskunde 1 (1978), str. 81–118. Maurig I., Kranj. Črtice, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 6 (1893), str. 463–466. Mayer Ludwig, Kaisergruft bei den P. P. Kapuzinern in Wien. Ein historisch-chronologisches Verzeichniss aller daselbst ruhenden höchsten Personen bis auf die heutige Zeit, L. Ma- yer, Wien 1867. Mayer-Himmelheber Susanne, Bischöfliche Kunstpolitik nach dem Tridentinum. Der Secun- da-Roma-Anspruch Carlo Borromeos und die mailändischen Verordnungen zu Bau und Ausstattung von Kirchen (Reihe Kunstgeschichte, 11), Tuduv-Verlagsgesellschaft, München 1984. Mcguigan Dorothy Gies, Habsburžani privatno, Cankarjeva založba, Ljubljana 1970. Medvešček Peter, Opis Sv. Križa, Gorica 1904. Melik Vasilij, Nekaj o cenah, plačah in kulturi v predmarčni dobi, v: Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slo- venije. Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984, (ur. Peter Kos et al.), Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 1987, str. 37–42. Menaše Lev, Marijina podoba iz škofjeloškega kapucinskega samostana, v: Loški razgledi 38 (1991), str. 97–104. Menaše Lev, Marija v slovenski umetnosti. Ikonografija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Mohorjeva družba, Celje 1994. Merian der Ältere Matthäus, Topographia provinciarum Austriacaru[m]. Austriae Stÿriae, Carinthiae, Carniolae, Tyrolis, etc: das ist Beschreibung vnd Abbildung der fürnemb- sten Stätt vnd Plätz in den Osterreichischen Landen Vnder vnd Ober Osterreich, Steÿer, Kärndten, Crain vnd Tÿrol (Reprint, nach der Originalvorlage aus der Niederösterrei- chischen Landesbibliothek, Signatur 482), Archiv Verlag, Wien 2005. Merlo Grado G., V imenu svetega Frančiška. Zgodovina manjših bratov in frančiškanstva do začetka 16. stoletja, Brat Frančišek, Ljubljana 2007. Mihelič Darja, Piranska razglednica iz prvih desetletij 17. stoletja, v: Annales. Anali Koprske- ga primorja in bližnjih pokrajin 2 (1992), št. 2, str. 257–266. Mindermann Arend, Bettelordenskloster und Stadttopographie. Warum legen Bettelorden- sklöster am Stadtrand?, v: Könige, Landesherren und Bettelorden. Konflikt und Koo- peration in West- und Mitteleuropa bis zur frühen Zeit (Saxonia Franciscana; 10), (ur. Dieter Berg), Dietrich-Coelde, Werl 1998, str. 83–103. Mistretta Maria Beatrice, Francesco, architetto di Dio. L‘edificazione dell‘Ordine dei minori e i suoi primi insediamenti, Città Nuova, Roma 1983. Mlinarič Jože, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik et al.), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 61–91. Mlinarič Jože, Maribor od začetka 17. stoletja, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 (1983), št. 2-3, str. 126–137. Mlinarič Jože, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, v: Maribor skozi stoletja. Raz- prave I, (ur. Jože Curk – Bruno Hartman – Jože Koporec), Obzorja, Maribor 1991, str. 147–194. Mlinarič Jože, Prizadevanja sekovskih škofov Martina Brennerja (1585–1615) in Jakoba Eberleina (1615–1633) kot generalnih vikarjev salzburških nadškofov za katoliško ver- sko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585–1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617–1619, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 5 (1983), str. 9–225. Viri in literatura 361 Mlinarič Jože, Ptujska župnija v času reformacije ter protireformacije in katoliške prenove, v: Statut mesta Ptuj iz leta 1513 = Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1513. Med- narodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru = Internationales Symposion Das Stadtrecht von Ptuj (Pettau) im mitteleuropäischen Raum, Ptuj, 5.–7. november 1997, (ur. Marija Hernja Masten et al.), Zgodovinski arhiv Ptuj, Ptuj 2003, str. 47–73. Monelli Nanni, Appendice. Analisi delle architetture esistenti in Santa Maria dell‘Acquarella di Albacina, v: Collectanea Franciscana 78 (2008), št. 1-2, str. 153–170. Monelli Nanni, Il restauro della chiesa cappuccina di S. Giovanni Battista a Fossombrone, v: I cappuccini a Fossombrone. Storia e segni di una presenza. Atti del Convegno tenuto a Fossombrone, 28 aprile 1990, Arti grafiche Stibu, Urbania 1991, str. 119–137. Morelli di Schoenfeld Carlo, Istoria della contea di Gorizia. In quatro Volumi. Compresavi un Appendice di note illustrative 1 (Dall‘Anno 1500 all‘Anno 1600), (Ripr. facs. dell‘ed., 1855), Premiata tipografia Paternolli, Gorizia 1972. Mori Claudia, Arte e architettura, v: Camaldoli. Sacro eremo e monastero, (ur. Maurizio Vivarelli), Octavo, Firenze 2000, str. 25–42. Moroni Romano Gaetano, Mendicanti, v: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica. Da S. Pietro sino ai nostri giorni 44 (Maurizio-), Tipogr. Emiliana, Venezia 1847, str. 196–200. Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper, Zgo- dovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Škofija Koper, Koper 2001. Napotnik Michael, Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Gra- zervorstadt zu Marburg, samozaložba, Marburg 1909. Novak Anica, Arhitektura uboštvenih redov v slovenski Istri (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Ljubljana 2006. Novo mesto skozi čas, (ur. Jovo Grobovšek – Tone Knez), Dolenjski muzej, Novo mesto 1978. Oezelt Gertrud, Das Kapuzinerkloster in Villach (1629–1787), v: Neues aus Alt-Villach 8 (1971), str. 113–159. Ogrisek Gerhard – Sams Henry – Christian Gert, Leibnitz. Die Bezirksstadt im Südsteiri- schen Weinland, Stadtgemeinde Leibnitz, Leibnitz 2004. Oman Žiga, Dokumenti o reformaciji in protireformaciji v Mariboru 1589–1607. Kritična ob- java arhivskih dokumentov (Gradivo za zgodovino Maribora / Pokrajinski arhiv Mari- bor; 37), Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2012. Oman Žiga, Evangeličanski Maribor. Mesto in njegova bližnja okolica v času reformacije in protireformacije v 16. in na začetku 17. stoletja, s poudarkom na času vrhunca in zatr- tja tukajšnje evangeličanske skupnosti med letoma 1587 in 1602 (tipkopis magistrskega dela), samozaložba, Maribor 2010. Oppeker Walpurga, Barocker Bauwurm auch bei den Bettelorden?, v: Bettelorden in Mit- teleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (Beiträge zur Kirchengeschichte Niederösterreichs; 15), (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), Bischofliches Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, St. Pölten 2008, str. 583–629. Ordinazioni dei capitoli generali (1549–1618), v: I cappuccini. Fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619), (ur. Vincenzo Criscuolo), Curia Generale dei Cappucci- ni, Roma 1994, str. 245–323. 362 Tanja Martelanc Orožen Božena, Celje. Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik II. Štajerska z obrobjem, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, Ljubljana 1991. Orožen Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant. III. Theil, J. Rakusch, Cilli 1880. Osprian Hubert, 300 Jahre Kapuziner in Hartberg, v: Pfarrblatt Hartberg. Festgabe zur 800 Jahrfeier, Stadtpfarramt, Hartberg 1958, str. 45–51. Oter Gorenčič Mija, Srednjeveška stavbna dediščina benediktincev, dominikancev, manjših bratov sv. Frančiška in klaris v slovenski Istri, v: Annales. Anali za istrske in mediteran- ske študije 22 (2012), št. 2, str. 555–588. Oursel Raymond, Klosterkunst und christlicher Geist, v: Die Kultur der Klöster, Belser, Stuttgart et al. 1985, str. 9–192. Ožbot Martina, Vipavski Križ (tipkopis raziskovalne naloge), samozaložba, s. d. s. l. Ožinger Anton, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik et al.), Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 93–112. P. Marco d‘Aviano. Corrispondenza epistolare II. Imperatore Leopoldo I., (ur. Arturo M. da Carmignano di Brenta), Piovan, Abano Terme 1987. P. Marco d‘Aviano. Corrispondenza epistolare III. Famiglia imperiale. Case reali e principe- sche, (ur. Arturo M. da Carmignano di Brenta), Curia Provinciale Cappuccini, Vene- zia-Mestre 1988. Pangrčič Monika, Uporaba stekla v gradbeništvu (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Maribor 2012. Pasian Alessio, Marcantonio Bassetti, 1586–1630. Madonna con il Bambino e i santi Marta, Maddalena, Francesco e Antonio, v: Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pi- rano, Pola. Opere d‘arte dal Medioevo all‘Ottocento, (ur. Giuseppe Pavanello – Maria Walcher), Università degli Studi, Edizioni della Laguna, Trieste 2001, str. 44–46. Pásztor Edith, La chiesa dei frati minori tra ideale di S. Francesco ed esigenze della cura del- le anime, v: Lo spazio dell‘umilità. Atti del Convegno di studi sull‘edilizia dell‘Ordine dei Minori. Fara Sabina, 3–6 novembre 1982, Centro francescano Santa Maria in Castello, Fara Sabina 1984, str. 59–75. Pavani Eugenio, Documento risguardanti l‘Ordine dei Cappuccini in Trieste, s. l. 1918. Pellegrini Letizia, Gli insediamenti degli ordini mendicanti a al loro tipologia. Considerazi- oni metodologiche e piste di ricerca, v: Mélanges de l‘Ecole françiase de Rome. Moyen- -Age, Temps modernes 89 (1977), št. 2, str. 563–573. Pernter Helga, Das Kapuzinerkloster in Neumarkt bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts unter besonderer Berücksichtigung des Sommerhospizes in Gschnon (tipkopis doktorske di- sertacije), Universität Innsbruck, Innsbruck 1986. Petrič Franci, Ljubljanski škof Janez Tavčar, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermagoras = Mohorjeva, Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 41–48. Pfnür Vinzenz, Kapuziner, v: Theologische Realenzyklopädie 17 (Jesus Christus V – Katechi- smuspredigt), de Gruyter, Berlin-New York 1988, str. 619–625. Pickl-Herk Heidelinde, Die Minderbrüder. Minoriten, Franziskaner, Kapuziner in der Ste- iermark. Begleitheft zur Ausstellung 16.5. – 30.9.1990, Diözesanmuseum Graz, Bischöfl. Ordinariat Graz-Seckau, Graz 1990. Viri in literatura 363 Pieper Roland, Grundgedanken kapuzinischer Architektur im 17. und 18. Jahrhundert. Kir- chen und Klöster im deutschsprachigen Raum, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart, (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 449–476. Podbersič Renato ml., Frančiškovi bratje v primežu vojne, v: Na fronti. Revija za vojaško zgodovino št. 5 (2008), str. 36–41. Podobe Ljubljane. Razstava v Mestni galeriji Ljubljana, maj–julij 1988, Mestni muzej, Lju- bljana 1988. Pohl Walter – Vocelka Karl, Die Habsburger. Eine europäische Familiengeschichte, Styria, Graz 1996. Pokorn Danilo, Khisli, v: Enciklopedija Slovenije 5 (Kari-Krei), (ur. Marjan Javornik et al.), Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 60–61. Pokorn Franc, Loka. Krajepisno-zgodovinska črtica, v: Dom in svet. Zabavi in pouku 7 (1894), št. 24, str. 754–757. Porcedda Donatella, Nobilità e stati provinciali goriziani nell‘età della controriforma, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška pre- nova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermago- ras = Mohorjeva, Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 441–448. Pötzl Walter, Loreto, v: Marienlexikon 2 (Chaldäer – Gréban), (ur. Remigius Bäumer – Leo Scheffczyk), EOS Verlag, St. Ottilien 1989, str. 151–155. Poz Annamaria, Il convento udinese di Santa Giustina. Un esempio di architettura cappu- ccina, v: Memorie storiche forogiuliesi 68 (1988), str. 123–138. Pozzi Giovanni, L‘identità cappuccina e i suoi simboli. Dal Cinquecento al Settecento, v: I Cappuccini in Emilia-Romagna. Storia di una presenza (Momenti della chiesa italia- na), (ur. Giovanni Pozzi – Paolo Prodi), EDB, Bologna 2002, str. 48–77. Prenner Robert, Die seelsorgliche Tätigkeit der Kapuziner in Bozen, v: Der Schlern 74 (400 Jahre Kapuziner in Bozen) (2000), št. 4-5, str. 233–244. Profili Ludovico, Carceri, v: Dizionario francescano. Spiritualità, (ur. Ernesto Caroli), Mes- saggero, Padova 1995, str. 177–186. Prohinar Vanja, Arhitektura koprskih samostanov. Spomeniškovarstvena problematika pre- nove (tipkopis seminarske naloge), samozaložba, Koper 2003. Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec). [Zbornik znanstve- nega srečanja v Radencih in na Tišini, (28. in 29. oktober 1999], (ur. Jože Vugrinec), Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Petanjci-Lju- bljana-Murska Sobota 2000. Puppi Lionello, Andrea Palladio, Electa Editrice, Milano 1974. Rabas Laurentius a Zatec, Führer durch die Kirche, den Kreuzgang u. die Loretokapelle der p.p. Kapuziner in Prag am Hradschin, Buchdruckerei Knapp, Prag 1934. Rabensteiner Christine, Das Hochaltarbild der Antonius von Padua-Kirche restauriert, v: Joanneum aktuell 4 (1999), str. 12–13. Rainer Johann, Die Grazer Nuntiatur (1580–1622), v: Hrenov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu; 15), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1998, str. 53–65. Rajšp Vincenc, Tomaž Hren – deželni namestnik v Gradcu, v: Hrenov simpozij v Rimu (Sim- poziji v Rimu; 15), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1998, str. 89–97. Ratzinger Joseph Kardinal– papež Benedikt XVI., Duh liturgije, Ognjišče, Slomškova založ- ba, Maribor 2014. 364 Tanja Martelanc Regni Pietro Vittorino, Loreto e i cappuccini. Storia, devozione e servizio della Santa Casa (Collana del Centenario; 11), Congregazione universale della Santa Casa, Loreto 1995. Reismann Bernhard A. – Mittermüller Franz, Geschichte der Stadt Graz 4 (Stadtlexikon), (ur. Walter Brunner), Eigenverl. d. Stadt Graz, Graz 2003. Resman Blaž, Cerkvena arhitektura Hrenove dobe v Ljubljanski škofiji (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Ljubljana 1977. Resman Blaž, Fužinarske cerkve iz začetka sedemnajstega stoletja na Jesenicah, v: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 (1978), str. 9–18. Resman Blaž, Nekaj arhivskega gradiva o baročnih kiparjih v Krškem, v: Acta historiae artis Slovenica 13 (2008), str. 95–107. Richter Jakob, Maribor v reformacijski dobi, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 45 (1974), št. 1, str. 89–105. Rihter Andreja, Biser na Savinji. Celje na starih razglednicah. Perle an der Sann. Cilli auf alten An- sichtskarten. A pearl on the Savinja river. Celje on old picture postcards, EPSI, Nazarje 1995. Roccabruna Carlo, La fondazione del convento dei Cappuccini a Gorizia, v: Studi goriziani 12 (1949), str. 117–124. Rodbina Leslie – iz kraljestva Stuartov v Habsburško cesarstvo, (ur. Tatjana Štefanič), Pokra- jinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2009. Röhrkasten Jens, Theorie und Praxis der Armut im mittelalterlichen Franziskanerorden, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart, (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 345–366. Rossini Giorgio, Appunti per una storia dell‘architettura cappuccina in Ligura, v: Studi in onore di p. Cassiano da Langasco, Associazione amici della Biblioteca Franzoniana, Genova 1989, str. 25–60. Roth Konradin, Beiträge zur Geschichte der Loretokapelle und des Kapuzinerklosters zu Stü- hlingen, Grube, Koblenz 1956. Rudolf Bruder, Kapuziner und bildende Kunst, v: Aus dem Leben und Wirken des Kapuzi- ner-Ordens mit besonderer Berücksichtigung der Deutschsprachigen Provinzen. Fest- schrift zum 400jährigen Jubiläum des Ordens, (ur. Chrysostomus Schulte), Hanns Eder Verlag, München 1928, str. 107–115. Rus Jože, Stari vodnjak v Zvezdi, v: Jutro. Dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko 21 (15. 12. 1940), št. 294, str. 9. Rutar Simon, Sv. Križ vipavski, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892), str. 126–150. Rykwert Joseph, Introduction, v: Leon Battista Alberti. On the Art of Building in Ten Books, The MIT Press, Cambridge-Massachusetts-London 19924, str. IX–XXI. Salvatori Marcello, Le prime sedi francescane, v: Lo spazio dell‘umilità. Atti del Convegno di studi sull‘edilizia dell‘Ordine dei Minori. Fara Sabina, 3–6 novembre 1982, Centro francescano Santa Maria in Castello, Fara Sabina 1984, str. 77–106. Salvini Cavazzana Anna, I conventi cappuccini in Lombardia, v: Il Francescanesimo in Lom- bardia. Storia e arte, Silvana, Cinisello 1983, str. 501–527. Santarelli Giuseppe, Oggetti d‘arte nelle chiese e conventi dei cappuccini nelle Marche, v: Collectanea Franciscana 61 (1991), št. 1-2, str. 246–304. Scalesse Tommaso, Note sull‘architettura dei Cappuccini nel Cinquecento, v: I francescani in Europa tra Riforma e Controriforma. Atti del XIII Convegno Internazionale. Assisi, Viri in literatura 365 17-18-19 ottobre 1985, (ur. Società Internaz. di Studi Francescani), Università di Peru- gia, Centro di Studi Francescani, Perugia 1987, str. 197–221. Scalesse Tommaso, Resti monumentali e modeli architettonici. I Cappuccini, v: I Francesca- ni nelle Marche. Secoli XIII – XVI, (ur. Luigi Pellegrini – Roberto Paciocco), Silvana, Cinisello Balsamo 2000, str. 170–197. Schenkluhn Wolfgang, Architektur der Bettelorden. Die Baukunst der Dominikaner und Fraziskaner in Europa, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2000. Schimenti Flavio, Antonio da Pordenone. La trattatistica e l‘edilizia cappuccina nel Veneto e nella provincia Bavaro-Tirolese (tipkopis diplomske naloge), Università Iuav di Vene- zia, Corso di laurea specialistica in Design, Venezia 1985. Schmidt Justus, Kapuzinerkirche, v: Die kirchlichen Kunstdenkmäler der Stadt Linz (Öster- reichische Kunsttopographie; 36), (ur. Kulturverwaltung der Stadt Linz, Institut für Österreichische Kunstforschung des Bundesdenkmalamtes), A. Schroll, Wien 1964, str. 205–223. Schmucki Ottaviano, La figura di san Francesco nelle prime costituzioni cappuccine. Lo spirito francescano nelle „Costituzioni dei frati minori detti della vita hermitica“ del 1529, v: Le origini della riforma cappuccina. Atti del convegno di studi storici Camerino 18–21 settembre 1978, Curia provinciale Frati Cappuccini, Ancona 1979, str. 121–157. Sciamanna Enrico, Santuari francescani minoritici. I luoghi dell‘Osservanza in Assisi, Miner- va, Assisi 2005. Semlič Rajh Zdenka, Delovanje okrožnih uradov in ohranjenost gradiva, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem. (1786–1849), (ur. Metoda Kemperl), Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Maribor, Celje-Maribor 2008, str. 8–15. Semlič Rajh Zdenka, Gradbeni predpisi v požarnih redih pred sprejetjem gradbenega reda za Štajersko leta 1857, v: Načrti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem. (1786–1849), (ur. Metoda Kemperl), Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Maribor, Celje-Maribor 2008, str. 16–18. Seraphin Arnold, Kapuzinerkloster Altdorf. 1581–1981, v: Historisches Neujahrsblatt für das Jahr 1981. Neue Folge 36 (1981), št. 72. Seražin Helena, A ‚Venetian‘ Discalced Carmelite Church in the Habsburg Lands, v: Acta historiae artis Slovenica 17 (2012), št. 2, str. 91–102. Seražin Helena, Arhitektura ljubljanske stolnice, v: Ljubljanska stolnica in njen pomen v slovenskem in evropskem prostoru (v tisku). Serlio Sebastiano, Architettvra di Sebastian Serlio, Bolognese, in sei libri divisa: ne‘ quali ..., Per Combi, & La Nou., Venetia 1663. Signorini Luca, Arte cappuccina. Via semplice al cuore del Mistero divino, v: I paliotti. L‘ arte povera cappuccina, (ur. Luca Temolo Dall‘Igna), Edizioni Beni Culturali Cappu- ccini, Genova 2006, str. 61–71. Silbert Johann Peter, Ferdinand der Zweite. Römischer Kaiser und seine Zeit, Verlag der Me- chitaristen-Congregations-Buchh., Wien 1836. Slekovec Matej, Škofija in nadduhovnija v Ptuji. Zgodovinska črtica, samozaložba, Maribor 1889. Smole Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Del 1. Cerkvene zadeve. Lit. A–F. (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samou- pravnih organov in oblastev; 4), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1985. 366 Tanja Martelanc Smole Majda, Vicedomski urad za Kranjsko. 13. stol. – 1747. Del 2. Cerkvene zadeve. Lit. G. (Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Arhivi državnih in samou- pravnih organov in oblastev; 4), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1989. Spangher Luciano, Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francesco dei frati minori conventu- ali, Fondazione „Societa per la conservazione della Basilicia di Aquileia“, Gorizia 1994. Spessot Francesco, Conventi, che furon, che sono nei limiti dell‘attuale circoscrizione diocesa- na di Gorizia, Tip. G. Iucchi, Gorizia 1934. Sršan Stjepan, Kapucini u Osijeku. Gradivo iz bečkog kapucinskog samostana. 1702–1919, Pro- vincijalat hrvatske kapucinske provincije Svetog Leopolda Bogdana Mandića, Centar „Leopold Mandić“, Državni arhiv u Osijeku, Zagreb-Osijek 2003. Stabenow Jörg, Die Architektur der Barnabiten. Raumkonzept und Identität in den Kirchen- bauten eines Ordens der Gegenreformation. 1600–1630, Deutscher Kunstverlag, Berlin- -München 2011. Stabenow Jörg, La pianta centrale nell‘architettura di un ordine religioso. I barnabiti tra cinquecento e seicento, v: La pianta centrale nella Controriforma e la chiesa di S. Ales- sandro in Milano (1602). Atti del Convegno (Milano, 6–7 giugno 2002), (ur. Francesco Repishti, Giuseppe M. Cagni), Chierici, Milano 2002, str. 133–155. Stadler Georg, Kapuzinerkloster zu Salzburg (Christliche Kunststätten Österreichs; 146), Verl. St. Peter, Salzburg 1986. Stato personale e locale della provincia Veneta dei frati minori cappuccini, Curia provinciale, Venezia-Mestre 1999. Stegenšek Avguštin, Povečane župnijske cerkve, v: Ljubitelj krščanske umetnosti 1 (1914), str. 174–188. Stegenšek Avguštin, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, v: Voditelj (1912), str. 40–63, 97–129, 223–280, 328–343. Stele France, Valvasorjeva Ljubljana, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 9 (1928), str. 70–98. Steska Viktor, Kranjska Marijina božja pota pred 200 leti, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9 (1899), št. 4, str. 119–124. Stolzer Johann, Die Grazer Schatz-, Kunst- und Rüstkammer unter Kaiser Friedrich III. und den Erzherzögen Karl II. und Ferdinand III. (tipkopis doktorske disertacije), samoza- ložba, Graz 2002. Stopar Ivan, Ljubljanske vedute, Arterika, Ljubljana 1996. Stopar Ivan, Stare celjske upodobitve, Kulturna skupnost občine, Celje 1980. Strauß Wolfgang, Das Kloster der PP Kapuziner in Leibnitz, v: Leibnitz. 75 Jahre Stadt, (ur. Gert Christian), Stadt Leibnitz, Leibnitz 1988, str. 97–102. Sturm Saverio, L‘architettura dei Carmelitani Scalzi in età barocca 1 (Principii, norme e tipo- logie in Europa e nel Nuovo Mondo), Gangemi, Roma 2006. Sundt Richard A., „Mediocres domos et humiles habeant fratres nostri“. Dominican Legi- slation on Architecture and Architectural Decoration in the 13th Century, v: Journal of the Society of Architectural Historians 46 (1987), št. 4, str. 394–407. Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod, Svetopisemska družba Slove- nije, Ljubljana 1997. Szedonja Sepp, Bauen in Bad Radkersburg im Wandel der Zeit, v: Bad Radkersburg. Na- turraum und Bevölkerung. Geschichte. Stadtanlage. Architektur, Stadtgemeinde, Bad Radkersburg 1997, str. 215–252. Viri in literatura 367 Šega Judita, Protestantizem na Loškem. Ob 500-letnici rojstva Primoža Trubarja, Zgodovin- ski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2008. Šerbelj Ferdinand, Izzvenevanje nekega obdobja. Oris poznobaročnega slikarstva na Kranj- skem, Narodna galerija, Ljubljana 2011. Širca Alen, Renesančni humanizem v slovenski književnosti v obdobju reformacije in baro- ka, v: Svetovne književnosti in obrobja, (ur. Marko Juvan), Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2012, str. 193–220. Škafar Vinko, Hren ter kapucini in drugi redovi, v: Hrenov simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu; 15), (ur. Edo Škulj), Mohorjeva družba, Celje 1998, str. 257–274. Škafar Vinko, Kapucini bili ljudem zelo blizu, v: Tednik (4. 11. 1993), str. 6. Škafar Vinko, Knjige in knjižnica v nekdanjem kapucinskem samostanu v Mariboru (1613– 1784), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 64 (1993), št. 1, str. 62–92. Škafar Vinko, Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju (1615–1786), v: Časopis za zgodovino in narodopisje 75, n. v. 40 (2004), št. 2-3, str. 267–287. Škafar Vinko, Prispevek radgonskih kapucinov k ohranjanju slovenščine v 17. in 18. stoletju, v: Zbornik soboškega muzeja 7 (2003), str. 17–51. Škafar Vinko, Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru, Župnijski urad sv. Jožefa, Mari- bor 2001. Škofljanec Jože, Brežiški frančiškanski samostan v drugi polovici 18. stoletja (tipkopis diplom- ske naloge), samozaložba, Ljubljana 1996. Škofljanec Jože, Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja (tipkopis doktorske disertacije), samozaložba, Ljubljana 2008. Šoštar Simona, Kapucinska knjižnica v Krškem (tipkopis diplomske naloge), samozaložba, Ljubljana 2000. Šronĕk Michal, Paolo Piazza – ein malender Kapuziner im rudolfinischen Prag, v: Prag um 1600. Beiträge zur Kunst und Kultur am Hofe Rudolfs II., Luca Verlag, Freren 1988, str. 284–288. Štukl France, Knjiga hiš v Škofji Loki I. Predmestja Karlovec, Trata, Studenec, Kapucinsko predmestje. Druga polovica 18. stoletja do 1980 (Gradivo in razprave, Zgodovinski ar- hiv Ljubljana; 4), Zgodovinski arhiv, Škofja Loka 1981. Štukl France, Slikar Janez Anton Tušek (1725–1798). Nekaj arhivskih podatkov in doslej znana dela, v: Loški razgledi 20 (1973), str. 147–150. Štukl France, Stavbenik Janez Krstnik Molinaro, v: Loški razgledi 16 (1969), str. 198–205. Šumi Nace, Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem, v: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdobje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana v fužinskem gradu v Ljubljani od 23. januarja do 23. februarja 2001, Arhitekturni muzej, Ljubljana 2001, str. 11–19. Šumi Nace, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, v: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I., Narodna galerija, Ljubljana 1968, str. 73–85. Šumi Nace, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1969. Šumi Nace, Gorenjsko stavbarstvo v baročni dobi, v: Gorenjska. Revija za kulturo 1 (1957– 58), št. 4-6, str. 165–194. Šumi Nace, Pregled arhitekture XVI. in XVII. stoletja na Slovenskem, v: Zbornik za umetno- stno zgodovino n. v. 7 (1965), str. 9–36. Šumi Nace, Razvoj arhitekture v 17. stoletju, v: Arhitektura 17. stoletja na Slovenskem. Obdo- bje med pozno renesanso in zrelim barokom. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja 368 Tanja Martelanc Ljubljana v fužinskem gradu v Ljubljani od 23. januarja do 23. februarja 2001, Arhitek- turni muzej, Ljubljana 2001, str. 21–35. Tafuri Manfredo, Un ‚fuoco‘ urbano della Roma barocca, v: Quaderni dell‘istituto di storia dell‘architettura 11 (1964), št. 61, str. 1–20. Tassotti Dante, Convento dei Cappuccini di Camerino. Restauri e notizie, Convento cappu- ccini, Camerino 1978. Tavano Luigi, La riforma cattolica nel Goriziano attraverso i nuovi ordini religiosi dal 1591, v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628. Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628. Riforma cattolica e controriforma nell‘Austria interna 1564–1628 (ur. France M. Dolinar et al.), Hermago- ras = Mohorjeva, Klagenfurt-Ljubljana-Wien 1994, str. 155–169. Teraš Mavricij, Iz zgodovine, življenja in delovanja kapucinov. V spomin 400 letnice kapucin- skega reda, Kapucinski samostan, Celje 1929. Thieme Ulrich – Becker Felix, Luchese (Lucchesi, Luches, Luchesi, Luckes, Lugesch), v: Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart 23 (Le- itenstorfer-Mander), (ur. Ulrich Thieme et al.), E.A. Seemann, Leipzig 1929, str. 436. Thode Henry, Franz von Assisi und die Anfänge der Kunst der Renaissance in Italien, Phai- don-Verlag, Wien 19344. Thome Markus, Die gerade geschlossene Halle als Kirchenraum bei Bettelorden und Zi- sterzinsern im ausgehenden 13. und beginnenden 14. Jahrhundert, v: Bettelorden in Mitteleuropa – Geschichte, Kunst, Spiritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (Beiträge zur Kirchengeschichte Niederösterreichs; 15), (ur. Heidemarie Specht – Ralph Andraschek-Holzer), Bischofliches Ordinariat St. Pölten, Diözesanarchiv, St. Pölten 2008, str. 406–432. Toffoli Lara, Das Kapuzinerkloster und seine Kunstschätze, v: 300 Jahre Kapuzinerkloster in Klausen, (ur. Christoph Gasser), Stadtgemeinde Klausen Klausen 1999, str. 25–35. Tomasin Pietro, La Chiesa e l’antico Convento dei frati Cappuccini fuori di Porta Cavana a Trieste, v: Archeografo triestino 20 (1895), str. 277–356. Toppi Francesco Saverio, Introduzione. I – Le Ordinazioni di Albacina (1529), v: I frati ca- ppuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (Ispirazione e istituzione), ur. Costanzo Cargnoni (Edizioni Frate Indovino Perugia, 1988), str. 155–176. Toppi, Francesco Saverio, »Introduzione. II – Le prime costituzioni (Roma-S. Eufemia 1536)«, v: I frati cappuccini. Documenti e testimonianze del primo secolo 1 (Ispirazio- ne e istituzione), ur. Costanzo Cargnoni (Edizioni Frate Indovino Perugia, 1988), str. 227–248. Tušek Ivan, Ptuj. Vojaška skladišča ob Potrčevi cesti, v: Varstvo spomenikov 35 (1993), str. 136–137. Untermann Matthias, Architektur und Armutsgebot. Zur Charakteristik franziskanischer Kirchen- und Klosterbauten, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfamilie vom Mittelalter bis in die Gegenwart, (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 335–346. Urbanelli Callisto, Caratteristiche degli insediamenti cappuccini nelle Marche nei primi cinquanta anni della Riforma, v: Le origini della riforma cappuccina. Atti del Convegno di studi storici (in occasione del) 450° dell‘Ordine Cappuccino, Camerino, 18–21 set- tembre 1978, ur. Curia Prov. dei Frati Cappuccini, Curia provinciale Frati Cappuccini, Ancona 1979, str. 171–199. Viri in literatura 369 Callisto Urbanelli, Storia dei Cappuccini delle Marche. Parte prima [1525–1585], Curia pro- vinciale FF. Cappuccini, Ancona 1978. Elena Urbani, Storia e architettura delle chiese dei Servi di santa Maria di fondazione tre- centesca in area veneta. Venezia (1316), Verona (1324), Treviso (1346) e Padova (1392), v: Studi storici dell‘ordine dei Servi di Maria 50, Roma 2000, št. 63, str. 7–140. Valvasor Janez Vajkard, Čast in slava vojvodine Kranjske 11 (O mestih, trgih, gradovih in samostanih na Kranjskem), Zavod Dežela Kranjska, Ljubljana 2009. Van 's-Hertogenbosch Gerlach, L‘architettura dei Cappuccini. De architectuur der Capu- cijnen, v: Architettura cappuccina. Atti della giornata di studi storici sull‘arhitettura cappuccina (Cappuccini Trento; 1), (ur. Lino Mocatti – Silvana Chistè), Autem, Trento 1995, str. 148–229. Van 's-Hertogenbosch Gerlach – Schmucki Oktavian, Laurentius von Brindisi, v: Lexikon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen 7 (Innozenz bis Melchise- dech), ur. Engelbert Kirschbaum, Herder, Rom et al. 1974, str. 380–383. Veider Janez, 3 ljubljanske cerkve, ki jih je posvetil in narisal Tomaž Hren, v: Rast. Mesečnik za versko vzgojo 1 (1945), št. 2, str. 44–45. Veider Janez, Slike v uršulinskem samostanu v Ljubljani, v: Zbornik za umetnostno zgodo- vino 20 (1944), str. 98–136. Vidmar Polona, Kamnite skulpture Franca Krištofa Reissa za samostana Žiče in Marenberg, v: Acta historiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2, str. 71–94, 156–157. Villetti Gabriella, Studi sull‘edilizia degli ordini mendicanti, Gangemi, Roma 2003. Visočnik Julijana, Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani, v: Studia Mythologica Slavica 13 (2010), str. 59–74. Visočnik Julijana, Hrenova pridiga ob ustanovitvi kapucinskega samostana v Mariboru, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 43 (2011), št. 2, str. 455–464. Vitruvius Pollio, O arhitekturi, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2009. Vlček Pavel, Architektonický vývoj novovĕkých konventů, v: Encyklopedie Českých klášterů, Nakladatelství Libri, Praha 1998, str. 49–99. Vlček Pavel, PRAHA 1 – HRADČANY, v: Encyklopedie Českých klášterů, Nakladatelství Libri, Praha 1998, str. 451–453. Volpe Gianni, La vil Materia ovvero l‘architettura cappuccina delle origini nelle Marche, v: Pi- cenum Seraphicum. Rivista di studi storici e francescani 22–23 (2003–2004), str. 203–245. Von Oberleutasch Cassian Die Kapuziner in Österreich. Zum 350jährigen Bestand der Wie- ner Kapuzinerprovinz (1600–1950), v: Collectanea Franciscana 20 (1950), št. 3-4. Von Thiessen Hillard, Intendierte Randständigkeit und die „Macht der Schwachen“. Zur Wahrnehmung des erneuerten Armutsideals der Kapuziner in der Gesellschaft der Frühen Neuzeit, v: Gelobte Armut. Armutskonzepte der franziskanischen Ordensfami- lie vom Mittelalter bis in die Gegenwart, (ur. Hans-Dieter Heimann et al.), Schöningh, Paderborn et al. 2012, str. 424–447. Von Wanderbrüdern, Einsiedlern und Volkspredigern. Leben und Wirken der Kapuziner im Zeitalter der Reformation. Quellen zur Entstehung der franziskanischen Reform und zu ihrer frühen Entfaltung im deutschen Sprachraum (Edition Coelde), (ur. Niklaus Kuster – Morus Thomas – Oktavian Schmucki), Butzon und Bercker, Kevelaer 2003. Vrhovec Ivan, Die wohllobl. Landesfürstl. Hauptstadt Laibach, samozaložba, Ljubljana 1886. Vrhovec Ivan, Kako in kdaj so nam uredili ljubljansko „Zvezdo“, v: Ljubljanski zvon 6 (1886), št. 5, str. 272–277. 370 Tanja Martelanc Vrhovec Ivan, Zgodovina Novega mesta, Matica slovenska, Ljubljana 1891. Vrhovnik Ivan, Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske, v: Danica. Cerkveni časopis za slovenske pokrajine 56 (1903), str. 342–343, 348–353. Wiegele Monika, Der Loretokult im Habsburgerreich von Trsat bis Prag (tipkopis doktorske disertacije), samozaložba, Wien 2000. Woisetschläger Kurt, Die österreichischen Werke, v: Giovanni Pietro de Pomis. Der innerö- sterreichische Hofkünstler. 1569 bis 1633 (Joannea; 4), (ur. Kurt Woisetschläger), Styria, Graz 1974, str. 144–165. Woisetschläger-Mayer Inge – Ebner Herwig, Die Kunstdenkmäler des Gerichtbezirkes Mu- rau (Österreichische Kunsttopographie; 35), Berger, Wien 1964. Zapuščina rodbine Leslie na Ptujskem gradu. Razstavni katalog. Narodna galerija, Ljubljana, 22. januar–24. februar 2002, (ur. Polona Vidmar), Pokrajinski muzej, Ptuj 2002. Zbornik o Janezu Svetokriškem. Prispevki s simpozija v Vipavskem Križu, 22.–24. aprila 1999, (ur. Jože Pogačnik – Jože Faganel), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inšti- tut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana 2000. Zeri Federico – Rozman Ksenja, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk [Narodna galerija, Ljublja- na, 14. april–4. julij 1993] [katalog razstavljenih del], Narodna galerija, Ljubljana 1993. Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Vodnik po stalni razstavi, Slovenski verski muzej, Stič- na 2003. Zupančič Maja, Odmevi loretskega kulta v slovenski umetnosti (tipkopis diplomskega dela), samozaložba, Ljubljana 2009. Žabota Barbara, Družina Khisl v času reformacije in protireformacije, v: Stati inu obstati. Revija za vprašanja protestantizma 3 (2007), št. 5-6, str. 160–173. Žabota Barbara, Družina Khisl v zgodnjem novem veku (tipkopis diplomske naloge), samo- založba, Ljubljana 2001. Žabota Barbara, Kongresni trg. Zgodovina prostora do razpada Avstro-Ogrske (Umetnine v žepu; 4), Založba ZRC, Ljubljana 2011. Žabota Barbara, Nastanek, razvoj in usoda trga z več imeni. Kongresni trg, v: Umetnostna kronika 29 (2010), str. 3–12. Žabota Barbara, Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu, v: Kronika. Časopis za slo- vensko krajevno zgodovino 51 (2003), št. 1, str. 1–26. Žic Igor, Kapucini i crkva Gospe Lurdske, v: Sušačka revija 18 (2010), št. 69, str. 33–39. Žitko Salvator, Umetnostna in kulturna podoba skozi stoletja, v: Koper, (ur. Salvator Žitko et al.), Skupščina občine, Izvršni svet, Koper 1992, str. 73–121. Žitko Salvator, Koper. Mestne znamenitosti, Libris, Koper 2011. Žontar Josip (s sodelovanjem W. Schmidta in Fr. Steleta), Zgodovina mesta Kranja, Muzej- sko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939. Imensko in krajevno kazalo 371 14 IMENSKO IN KRAJEVNO KAZALO A Abruzzo 94 Afrika 26 Ahačič Andrej 220 Ajdovščina 17 Ala 146 Alakok Marija Marjeta 182 Albacina 25, 78, 83, 86, 268 Albanija 26 Alberti Leon Battista 118, 121 Alpe 38, 76, 105, 107, 109, 112, 113, 123, 143 Altdorf 38, 105 Altringen von Johann Markus 156 Alviž Josipa 19 Alzacija 26, 103 Amadej iz Gradca 46 Amerika 26 Amigon Vincentius 48 Ana cesarica 39, 42 Angelico da Pordenone 109 Angel iz Acrija 141 Angel iz Chioggie 25 Antonio da Pordenone 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 132, 135, 136, 137, 142, 144, 147, 150, 151, 152, 160, 161, 162, 163, 193, 237, 255, 258, 262, 270, 275 Anton iz Kranja 164, 227, 239 Anton iz Postojne 259 Anton Opat 230, 253 Apulija 25 Arardi 50 Arco 38, 108, 146 Arsenio iz Benetk 139 Arzignano 109, 127 Asiški Frančišek 28, 49, 54, 55, 63, 65, 71, 73, 74, 77, 79, 80, 81, 85, 86, 88, 89, 90, 91, 94, 112, 137, 140, 142, 179, 180, 181, 182, 186, 188, 191, 192, 197, 198, 201, 211, 212, 220, 229, 231, 232, 233, 244, 257, 258, 260, 262, 267, 268, 275 Asolo 135 Assisi 22, 64, 84, 94, 262 Attems 51, 52, 53, 198, 199 Attems Andrej 51 Attems Avgust Anton 52 Attems Bernard 51 Attems Ferdinand 52 Attems Franc Anton 52 Attems Friderik Svetokriški 51, 53, 198 Attems Herman 51 Attemsi Svetokriški 17, 205, 272 Attems Jakob Adam 51 Attems Janez Friderik 51, 52 Attems Jožef Ožbalt 52 Attems Klara Svetokriška, roj. Thurn 202, 206 Attems Kristijan Svetokriški 245 Attems Maksimilijan 52 Attems Marija Ana Svetokriška 52, 203 Auersperg Aleksander 213, 245 Auersperg Anton 213 Auersperg grof Janez Teodor 211 Augsburg 38 Avgusta Eleonora, cesarica 38, 52 Avguštin 21 Avguštin Cene 221 Avilska Terezija 193 Avsec Franc 221 Avstrija 26, 42, 76, 103, 107, 146, 148, 265 Avstro-Ogrska 32 Azija 26 B Baldigara Giulio (Baldighera) 137 Barbara 264 Barbaro Daniele 118, 122, 123, 130 Barbaro Francesco 137 Bari 173, 260 Baronzini Francesco 139 Bassetti Marcantonio 140 Battel Remigio 19 Bavarska 26, 103, 109, 111, 123 Bavarska Marija 40, 41, 50 Bazilikata 25 Bela gora 46, 51 Belgija 26, 103 Beljak 31, 154, 159 Belli de, Marco 139 Belorusija 26 Benečija 134 Benedik Metod 11, 17, 19, 30, 163 Benedikt iz Krapine 155 Benetke 29, 58, 60, 88, 108, 109, 110, 124, 136, 137, 139, 141, 161, 168, 179 Beograd 43 Bergamo 25, 94 Bergamo de, Michele 88 Berka Zbynĕk 29 Bernardin iz Astija 25, 26 Bernard (Ivan Anton Apostel) 186 Bernardone Peter 22 Bertrand iz Vidma 167 Betnava 35, 36, 54 Bierti Oswald 215 Bistra 37 Bizancij Pavel 51 Bohorič Adam 35 Bolgarija 26 Bologna 75, 142 Bonaventura 201, 251, 260 Bondone di, Giotto 64 Boromejski Karel 38, 101, 105, 211, 212, 257, 260, 263, 273 Bosna 103, 107 Bozen (Bolzano) 47, 144 Bratina Andrej 245 Bratislava 147 Brecelj Alojzij 206 Brenner Martin 36, 155 Brindisi 29 Brindiški Lovrenc 18, 29, 45, 46, 261 Brixen 145 Brno 147 Brollo Jakob 189 Bruck na Muri 31, 48, 156, 160, 259 Buchheim Oton Friderik 218 Buda 43 Burgeois baronica 180 372 Tanja Martelanc C Calloni Francesco 100 Camaldoli 83 Camerino 24, 25, 83, 84 Candid Peter 99 Cecilija 251 Cecilija Renata, nadvojvodinja 51 Celje 14, 22, 27, 29, 31, 35, 36, 58, 60, 102, 158, 159, 160, 161, 162, 176, 177, 184, 185, 247, 248, 249, 250, 253, 255, 256, 257, 258, 260, 261, 265, 272, 278, 334, 335, 341, 342, 343, 346, 347, 348, 349, 351, 353, 354, 355, 356, 358, 359, 360, 362, 363, 364, 365, 366, 367, 368 Celovec 32, 36, 48, 154, 158, 159, 160, 161, 259 Cerroni de 179 Cesare Cesariano 118 Cevc Emilijan 213 Chioggia 135 Chrudim 47 Cibo Katarina 24, 84 Cingoli 24 Citeaux 67 Cmurek 32, 158, 159, 161, 242, 259 Colloredo 50 Colmozone / Colmenzone 25, 83 Colpetrazzo da Bernardino 93 Como 241, 243 Conegliano da, Francesco 109 Cornaro Alvise 123 Cortona 75 Cosimo (Paolo) Piazza da Castelfranco 39, 88, 144 Costa della, Domenico 108 Cotič 206 Cranach Lucas 144, 230 Cranach Lucas st. 260 Cupramontana 83 Č Čedad 136 Češka 26, 29, 38, 42, 43, 46, 47, 51, 103, 107, 147, 265 Črnci 54 Črni Kal 45 D Dalmacija 134 Dalmatin Jurij 34 Damaščan iz Benetk 29, 167, 186, 239 Delfino Dionizij 228 Delmestri Luka 198 Didak iz Idrije 205 Dilanc Friderik 222, 244 Dobovec pri Rogatcu 56 Doglioni Giovanni Nicolò 118, 123, 124 Dolenjska 177 Dolničar Gregor 247 Donino, Giovanni Battista (tudi Hans, Johannes Baptista, Suan ali Zuan) de Donino 58, 167, 168, 243, 273 Dornberg 50 Drašković Gašper 60 Drašković Gašper II. 210 Dunaj 18, 29, 39, 40, 41, 42, 47, 53, 56, 57, 107, 148, 149, 156, 167, 186, 260, 272 Duplje 231, 232 E Eberlein Jakob 53, 55, 155, 186, 192 Eck 34, 50 Eckher Anton 244, 245 Eggenberg 56, 272 Eggenberški Janez Anton II. 56 Eggenberški pl. Janez Ulrik 55, 56, 192 Egidij iz Gradca 30 Egipt 21 Eisenburger Ferdinand 201 Eleonora Magdalena Terezija Pfalško-Neuburška 43, 44 Elizabeta 230 Elizabeta Kristina 44 Emilija-Romanja 25, 94 Engelbert grof pl. Turjaški 61 Erberg pl. Adam 230 Ernest 50 Evropa 26 F Faenzi 25 Fano 25, 83 Fano-Giovanni da, Pili 262 Feliks Kantališki 44, 153, 173, 180, 230, 260, 261 Ferdinand I. 38 Ferdinand II. 31, 35, 40, 41, 42, 45, 46, 47, 51, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 60, 152, 154, 155, 156, 157, 168, 176, 185, 191, 192, 217, 272 Ferdinand III. 42, 43, 51, 156, 157 Ferdinand II. Tirolski 38, 39, 112 Ferdinand IV. 43, 47 Fiamingo 141 Fidelis iz Sigmaringena 44, 261 Filip III., španski kralj 42 Filip iz Benetk 139 Filip iz Zagreba 222, 239 Filip Vilijem Pfalško-Neuburški 43 Firence 75, 121 Flachenfeld Janez Andrej 227 Flandrija 26 Florencijan iz Ponna 88, 163, 164, 173, 174, 195, 203, 207, 210, 240, 241, 242, 243, 272 Florijan 231 Florijančič Janez Dizma 174 Fohn Cajetan 184 Foligno 25 Foligno da, Paolo 95 Formentini 50 Fortunat iz Verone 29, 176, 239 Fossombrone 24, 81, 83, 84 Francija 26, 67, 103, 271 Franc Jožef I. 53 Frančišek 23 Frančišek Ksaverij 204 Frank Karl Suso 78 Frankopanski Wolfgang 210 Frankovsko 26, 103 Franz Poitz 157 Fridrihštajn 54 Fulnek 47 Furlanija 53, 232 Furlanija - Julijska krajina 134 Furttenbach Joseph 104 G Gabrijel iz Cmureka 164 Gabrovica 45 Gaiger Hans Georg 223 Gaiger Janez Adam 223 Imensko in krajevno kazalo 373 Gardsko jezero 131 Genazzano 260 Genova 25 Gerenis de, Janez Karel Terling 202 Germanija 111 Giudecca 136 Giuseppe da Ponna (Jožef iz Ponna) 88, 163, 210, 240, 241, 242, 243, 272 Gmünd 31, 157 Gmunden 147, 148 Golia Modest 238 Gologranc Ferdinand 181, 182 Gonzaga Ana Katarina Mantovska 38, 39 Gonzaga Eleonora iz Mantove 47 Gorica 26, 29, 31, 34, 49, 50, 51, 53, 136, 272 Goriška 34, 35, 51, 52, 53, 198 Gornji Grad 58, 168 Gosar Ivan 215 Gosar Janez 231, 232 Gospić 44 Govče 35, 36 Gradec 18, 29, 31, 32, 40, 41, 50, 53, 54, 56, 57, 58, 156, 159, 162, 196, 243, 253 Gradišče ob Soči 32, 154 Graffenweger Andrej pl. Graffenau 218, 244 Grammatico Fabio 19 Grazia De 50 Grčija 26 Greco Zacharia 118 Gregor gvardijan 232 Gregor IX. 23 Gregor XIII. 26 Gržan Karel 235 Gschnon 131, 145 Guarini Guarino 88 Gurggensis Jacobus 213 Guzmán de, Dominik 70 H Habsburžani 35, 37, 38, 40, 44, 45, 46, 53, 56, 144, 148, 173, 271, 272 Halden, Jožef Anton Evzebij 228, 230, 238, 244 Halden pl. Janez Anton Evzebij 59 Halden pl. Marija Eva Klavdija 59 Hanni, gospa 156 Hartberg 32, 48, 157, 159, 160, 161 Hasslinger Josef 189 Hatzfeld von, Franz 155 Herberstein 225 Herberstein pl. Žiga Krištof 173 Hergiswald 48 Herrlein Andrej 258 Hiacint iz Gradca 153 Hieronim 195 Hipolit iz Novega mesta - gl. Gaiger, Janez Adam 223 Hočevar Josipina 245 Hočevar Martin 245 Hofmann Johannes 55, 154, 191 Holandija 106 Hötzel Johannes 184 Hozjan Andrej 19 Hradčani 38, 47, 147 Hren Lenart 57 Hren Tomaž 36, 48, 53, 55, 57, 58, 60, 167, 168, 170, 171, 172, 175, 176, 179, 186, 191, 272 Hren Uršula 57 Hrvaška 26, 103, 107 I Idrija 53 Iesi da, Francesco 85 Ilirske province 166, 174 Inglič Friderik 206, 207 Ingolstadt 40 Innsbruck 29, 38, 39, 107, 109, 112, 143, 144, 145, 157, 199, 214, 260 Inocenc III. 23 Irdning 32, 157, 158, 159, 160, 161, 163, 255 Irska 26 Islandija 26 Istra 134 Italija 26, 92, 103, 104, 105, 107, 122, 168, 231, 261, 271 J Jakob Ernest grof Leslie 56 Janez od Križa 193 Janez Svetokriški 46, 198 Jankovič Jurij 61, 222, 225 Jerašin Stanko 216 Jereb Karel Jožef 245 Joahim iz Gradca 197, 198, 239 Joanne de 153 Johannes (Janez) iz Gradca 156 Jordan Rihard 190 Jožef I. 44, 59, 158 Jožef II. 27, 32, 44, 148, 241, 267 Jožef iz Bergama 144 Jožef iz Carabanta 261 Jožef iz Montecassiana 29 Judenburg 154 Jugoslavija 32 Jugovic Tomaž 59 Jungblut F. 184 Jurklošter 37 Južna Tirolska 47, 131, 143, 181, 254, 258 K Kajetan 224 Kalabrija 25 Kamnik 36 Kampanja 25 Kančevci 32 Kaniža 32 Kaniža Gospićka 158 Kapistran Janez 76 Karel II. 33, 34, 35, 40, 50 Karel VI. 44, 158, 174, 260 Karlobag 32, 44, 130, 159, 160, 161, 162, 163, 255, 256 Kaspar iz Bergama 112 Katarina iz Camerina 78 Kaunitz Franc Karl grof 228 Khisl, družina 48, 53, 55, 56, 186, 188, 238, 272 Khisl Janez 54 Khisl Janez Jakob 53, 54, 55, 185, 186, 188 Khisl Janez Jakob II. 54, 55 Khisl Karel 54 Khisl Marija 53, 185, 186 Khisl, Šarlota Poliksena, roj. Montecuccoli 55 Khisl-Zwickl Jurij Jernej 53, 54, 55, 188 Kinsky, grofica 156 Klara 224, 253 Klausen 145 374 Tanja Martelanc Klausen (Chiusa) 47 Klavdij iz Benetk 139 Klein Lorenz 259 Klemen V. 91, 244 Klemen VII. 24, 26 Klemen VIII. 40, 92, 112 Klesl Melchior 39 Knittelfeld 32, 48, 157, 158, 159, 160, 163, 242 Kobenzl Ludvik 204 Koch Gaudentius 106 Koch Janez 224 Kočevje 54 Kodre Anton 203 Kokra 218 Kolar Bogdan 18 Kollonitschi 156 Kollonitsch von, Otto Gottfried 156 Komen 247 Konjice 60 Konstantin iz Celja 240, 243, 272 Koper 30, 45, 136, 138, 139, 140, 141, 142, 143 Korleonski Bernard 261 Korneuburg 148 Koroška 56 Kortonska Marjeta 181, 260 Kos Ivan Jakob 59 Kostanjevica pri Gorici 70 Kovač Primož 233 Kožuh Štefan 19 Krakov na Poljskem 47 Kralj Angel 11, 19 Kranj 31, 34, 36, 159, 160, 162, 218, 221, 244, 246, 248, 250, 253, 255, 258 Kranjska 34, 35, 36, 51, 54, 56, 61, 168, 218, 232, 272 Krbava 43 Križ 52 Krka (Gurk) 223, 333 Krmin 31, 48, 160 Kropa 60 Krstnik Janez 230 Krško (Gurkfeld) 31, 34, 60, 159, 161, 209, 213, 245, 246, 247, 248, 250, 251, 253, 255, 256, 257, 258, 260, 261, 272 Kumberg pl. Mihael Kumar 60, 198, 218, 222 Kundišek Janez Peter 213 Kvaternik Franc 207, 234 L Ladislav, poljski kralj 52 Lana 145 Lanthieri 34, 50 Lanthieri Bernardin 52 Lanthieri Lovrenc 52 Lapajne Ivan 216 Larino 25 Latinus Radius 118 Latvija 26 La Verna 23 Layer Leopold 230, 258 Layer Marko 221 Lazarini Franci 257 Lebenstein pl. Janez Krstnik Jager 172 Lecce 25 Leibnitz 48 Leoben 32, 157, 158, 159, 161, 163, 242 Leon 208 Leoniški Jožef 224, 261 Leon X. 24 Leon XIII. 27 Leopold I. 42, 43, 44, 51, 156, 158 Lichtenreit Janez Mihael 258 Ligurija 25 Lika 43, 44 Linz 39, 147, 148, 184 Lionelli Tobija 198 Lipnica 31, 156, 158, 159, 160 Litva 26 Ljubljana 17, 29, 31, 32, 34, 36, 37, 56, 57, 58, 152, 158, 159, 160, 161, 162, 164, 167, 168, 171, 172, 173, 174, 201, 220, 238, 239, 246, 247, 248, 249, 251, 253, 255, 256, 258, 261, 265 Lodron von, Paris 157 Lombardija 25, 26, 103, 104, 106, 241, 242, 243, 271, 272 Loreto 40, 46, 47, 48, 51, 93 Luchese Giovanni Alberto 144 Ludvik iz Fossombrona 25, 86 Lugano 243 Lukančič Andrej 59 Lukančič Gregor 59 Lukančič Jurij 59 Lukančič Marija 59 Lukančič Sebastijan 59, 227, 272 M Macerata 171 Macowitz Antonietta 170 Madžarska 26, 38, 41, 43, 103, 107, 146, 155 Maksimilijan 181 Maksimilijan I. 112 Mals 145 Malta 26 Mandić Leopold 32 Mantova 109 Mantovski Vilijem 38 Mareck Mihael Janez 189, 190 Marenzi Anton 210 Maribor 31, 32, 36, 53, 54, 55, 158, 159, 185, 186, 188, 189, 190, 237, 239, 250, 253, 256, 258, 265, 272 Marija Ana, princesa 40, 42, 55, 191 Marija Magdalena 138, 201, 251 Marija Terezija 44, 155 Marke, ita. pokrajina 24, 25, 29, 81, 94, 101, 259, 261 Marko iz Aviana 43, 46 Marmont de, Auguste Frédéric Louis Viesse 174 Marta 138 Martin iz Bistrice 227, 239 Martin iz Toursa 21 Martin iz Trevisa 175, 176, 239 Martin z Dunaja 185, 186, 239 Marusig Giovanni Maria 138 Marušič Romuald 228 Massani Manfred 19 Massari Pietro Maria 104, 107 Matej iz Bascia 24, 25 Matelica 25, 83 Matija 220 Matija, cesar 39, 40 Mayr, rodbina 245 Mehlmarkt (današnji Neuer Markt) 39 Merano 102, 145 Mera Peter st. oz. il Fiammingo 141 Mercato Saraceno da, Mario 94 Merian Matthäus der Ältere 221 Merjasec Jakob 59 Imensko in krajevno kazalo 375 Merovingi 40 Mestre 19, 132, 136 Metzinger Valentin 258 Mikulitsh Mathias 245 Milanese Martin (Bassi Martino) 118 Milano 72, 92 Mingarella Kvintilija 154 Mirano Carlo Antonio (Florencijan iz Ponna) 241 Miškovič Jurij 180 Mlakar Anton 235 Modena 104 Molinaro 232 Molinaro Angelo 234 Molinaro Janez Krstnik 232, 233, 234 Molize 25 Monte Cassino 21 Montepulciano 25 Montevecchio 25 Montevecchio di Pergola 83 Morari Pietro 139 Mordax 225 Mordax Frančišek 213 Morelli Patrizia 19 Morsko 206 Moškon, družina 211 Mrčun Franc 231 München 40, 59 Murau 32, 158, 159, 160, 242 Murauu 48, 156 Murillo Bartolomé Esteban 99 N Nádasdy 155, 156 Nádasdy Ferenc/Franc III. 156 Nafz Janez Jurij 189, 190 Napoli 25. Narbonne 74 Narni 25 Nazarje 48 Nemčija 26, 59 Nemizhoffen 245 Nemizhoffen Marijana 245 Nepomuk Janez 44, 204 Nesta 180 Neuhaus 50 Neumarkt 131, 144, 145, 148 Neumarkt (Egna) 130 Nikolaj III. 91, 244 Nikolaj Mrav 210 Nikolsburg (Mikulov) 47 Nizozemska 26, 103 Nodari Francesco 139 Nodari Giacomo 139 Nodari Iseppo 139 Notranja Avstrija 26, 29, 33, 37, 40, 43, 50, 56, 243, 267 Nova Štifta 54 Novo mesto 32, 60, 102, 158, 159, 160, 222, 244, 246, 249, 251, 253, 255, 256, 258, 272 O Oblak Franc 230 Oblak Marko pl. Wolkensberg 59 Ochina Bernardin 26 Oderzo 109, 110 Offidski Bernard 141, 261 Ogrin Simon 206, 233 Olben Andrej 58, 218 Olomuc 147 Onorio iz Benetk 139 Orožen Ignaz 181 Orzon 50 Osijek 108, 147, 148 Osp 45 Oswald 203, 224, 259 Oswald, br. 88 P Padoano Cesare 118 Padova 54, 108 Padovanski Anton 44, 54, 74, 138, 140, 152, 179, 180, 188, 195, 201, 204, 213, 220, 224, 230, 231, 251, 258, 260 Pahomij 21 Palladio Andrea 88, 108, 118, 123, 124, 130, 136 Palma Jacopo (Jakob) mlajši 58, 168, 171, 258 Panizzoli 50 Panovec 50 Pantier Katharina 157 Papler Jurij 59 Papler Mihael 58, 217 Paradeiser 225 Paradeiser Marija 54 Paravicini 154 Pariz 26, 122 Pavel III. 26 Pavel iz Chioggie 25 Pavel V. 26 Petanjci 156 Pfullendorf 105, 107 Piemont 260 Pietrarubbia 25, 83 Pika 22 Piran 30, 139 Pitagora 120 Pizzetta Francesco da Venezia 132 Plače 245 Plainer Matej 60 Plainer Matija 179, 258 Planner Emanuel 189 Plavž pri Jesenicah 264 Pleterje 37 Plinij Starejši 118, 121 Poljane 54 Poljska 26 Pollenza 83 Pomis de, Giovanni Pietro 41 Ponna 241 Porcia Jernej 34, 51 Pordenone 108 Pordogruaro da Davide 137 Porenje 26, 103 Portner Karel 218 Portorož 142 Portugalska 26 Postl Karel 235 Potenza 25 Potočnik Janez 235 Pozzo Andrea 88, 241 Praga 18, 29, 38, 41, 47, 53, 144 Preddvor 220 Prednja Avstrija 26, 143 Proalis Josephus 213 Probus, Heine (Haine) 105, 107, 151 Provansa 22 Proy Anna Maria Wasserleonburg, roj. Putz 154, 156 Ptuj 31, 35, 36, 53, 56, 158, 159, 163, 164, 192, 193, 195, 196, 238, 242, 246, 249, 253, 256, 272 Pušar Neža (Puschar pl. Rossenfeld, roj. Oblak pl. Wolkensberg) 260 Puščavnik Anton 21 Puščavnik Pavel 230, 253 376 Tanja Martelanc R Rabatta Jožef 50 Radgona 31, 155, 156, 161 Radkerspurgensis Erchardi 213 Radlekar 210 Radovič Anton 231 Rafael iz Arca 29, 49, 144 Rainer Ferdinand 191 Rangus Janez 180 Rauttersberg de Jožef Rautter - gl. Tomaž iz Krope 259 Ravnikar Edvard 221 Ravno Polje 54 Re 260 Reccanati 231 Redleker 60 Reka 31, 106, 241, 242, 243 Remb Janez Jurij 173, 258 Renacavata 83, 84 Reni Guido 99 Rerling Marija Ana 59 Reslfeld Johann Carl 230, 258 Resnik Pavel 245 Ribnica 54 Ridolfi Carlo 171, 258 Ried 47, 102, 145 Rihemberk/Branik 34 Rim 19, 21, 25, 26, 40, 41, 51, 85, 110, 154, 258, 260 Rivotorto pri Porcijunkuli 22 Robbia della, Andrea 84 Robbia della, Mattia 84 Romuald 83 Romuald iz Štandreža 222, 239 Romunija 26 Rosenheim 109, 111, 112, 123, 127 Rosolenz Jakob 155 Rovereto 38, 109 Rovigo 136 Rozman Ivan 181 Rubens Peter Paul 99, 259 Rudolf II. 38, 39, 41, 88 Rufino iz Milana 139 Rumburg 47 Runk Ferdinand 235 Rusca Hieronim 139 Rusconi Giovanni Antonio 118, 119, 130 Rusija 26 S Salvago Janez Krstnik 53, 176, 185 Salzburg 88, 102 Samuele da Udine 109 Samuel iz Salzburga 164 Sankt Gallen 67, 120 Santa Maria dell‘Aquarella 25 Saurau Wolf Rudolf 157 Sava 218 Savinja 176, 178 Schaffenrath Alois 170 Schallerer Wolfgang 55 Scharlach Martin 245 Schieferl Anton 245 Schio 108, 135 Schlanders 145, 181 Schönberg Jakob 205, 258 Schwanberg 32, 48, 102, 155, 158, 159, 160 Schwarzenberg von, Georg Ludwig 156 Sedmograška 51 Segalla Matija 230 Selška Sora 228 Serafin iz Montegranara 260 Serlio Sebastiano 118, 122, 123 Servus Gieben 105 Sicilija 25 Sidonija Marija, roj. baronica Ruessenstein 61, 222, 225 Siebenburger 245 Siena 26 Sigmund Ludwig von Dietrichstein 156 Sinelli Emerich 43 Skader 260 Skarja Jožef 221 Skoblin Helena Zofija 245 Skrilje 260 Slovaška 26, 103, 107, 147 Slovenija 26, 103, 107 Slovenj Gradec 35, 36, 202 Slovenska Bistrica 54 Smoljanović Ivan 223 Srbija 103, 107 Stadl von, Gottfried 156 Stanz Mathias 245 Stara Loka 206, 217 Steinz 155 Stemberg Andrej Janez 222 Stemberg pl. Janez Andrej 60 Stier Martin 196 Strassoldo 50 Straub Jožef 55 Stühlingen 48 Subasio 73 Sušice 147 sv. Avguštin 21 sv. Benedikt 21, 66 Sv. Benedikt iz Nursije 21 sv. Bernard 71 sv. Bertold iz Kalabrije 68 sv. Bonaventura 171 sv. Bonaventura iz Bagnoregia 23, 66 Sveta dežela 68 sv. Evfemija 25 sv. Feliks Kantališki 42 sv. Fidelis iz Sigmaringena 42 sv. Frančišek Asiški 22, 24 sv. Janeza od Boga 22 sv. Janez Krstnik 25 sv. Janez Matha 70 sv. Jožef iz Leonisse 42 sv. Lovrenc Brindiški 46 sv. Urban 183 sv. Valentin 179 Székesfehérvár (Stuhlweizenburg ali Stolnem belem gradu 45 Š Šempas 17 Šentjanž 54 Škafar Vinko 19, 192 Škodnik Konstantin 206 Škofja Loka 32, 36, 59, 157, 158, 159, 160, 161, 163, 227, 238, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 253, 254, 255, 256, 257, 259, 261, 272 Škotska 56 Šlezija 103, 107 Španija 26, 42, 103 Štajerska 17, 56, 186, 272 Štandrež 228 Štanjel na Krasu 50 Štepanja vas 174 Šubic Alojz 180 Šubic Janez 214, 231 Šubic Štefan 180 Švabska 103 Švedska 26 Švica 26, 103, 106 T Tamsweg 31, 48, 157, 159, 160, 162, 163, 164, 242 Tavčar Janez 50, 57, 272 Tebe 21 Imensko in krajevno kazalo 377 Tenaglia Ludvik 24 Tenaglia Rafael 24 Terni 25 Teuffenbach Doroteja 53 Thanhausen Marija 54 Thanhausen pl. Uršula roj. pl. Hollenegg 154, 155 Thanhausen von Balthasar 154 Thessalon Hans 157 Thessalon Maria 157 Thiene 136 Thurn 206 Thurn Henrik Matija 51 Thurni Svetokriški 34, 51 Thurn Jurij (della Torre) 34, 51 Thurn Matija 154 Thurn pl. Feliks Ferdinand 179 Thurn Rajmund 154 Thurn von Johanna Sofia, roj. grofica 156 Thurni svetokriški 51 Tiepolo Giandomenico 259 Tiepolo Giovanni Battista 99 Tirolska 17, 18, 26, 38, 103, 109, 131, 143, 145, 265, 270 Tomaž iz Benetk 139 Tomaž iz Celana 64 Tomaž iz Krope 213, 259 Torino 88 Toskana 94 Toulouški Ludvik 171, 251 Trautmannsdorf Marija Elizabeta 55 Traversa Giovanni Battista (tudi Trauersa) 52, 197, 198, 243, 273 Trento 38, 146.  gl. Trident Treviso 134 Tridentinski koncil 26, 49, 86, 97, 101, 102, 134, 260, 273 Trojer Miriam 19 Trsat 93 Trst 31, 161, 162, 186, 199 Trubar Primož 33, 51, 54, 239 Tržič 36, 60, 218 Tübingen 56 Tulln 147, 148 Tumberger Erazem 35 Tušek Janez Anton 231 Tušek Marija Lubšina 193 U Ukrajina 26 Umbrija 25, 94 Undesser Gottfried 19, 147 Undesser Johannes 148 Urban VIII. 92, 252 Uri, kanton 105 Uršula 181 V Valentin 204, 205, 258 Valonija 26 Valvasor, Janez Vajkard 170, 175, 216 Van Dyck, Anthonis 99 Vanni 99 van 's-Hertogenbosch Gerlach 258 Varaždin 32, 159, 160, 161, 163, 164, 192, 242, 253, 255 V. Aumann 216 Velebit 131 Velika Britanija 26 Veneto Castelfranco 109 Vergerij Peter Pavel 33 Verona 123, 134, 140 Veronese Alberto 118 Veronese, Paolo (Caliari) 99, 259 Vicenza 134 Victorius Labrucensis (Viktor iz Abrucev) 153 Videm 136 Vid Khisl 54 Vidmar Jožef 245 Vidmar Polona 19 Viktor iz Abrucev 153 Viktring.  gl. Vetrinj Vilhar Srečko 142 Viljem pl. Leslie 179 Vipavski (Sveti Križ) 17, 31, 34, 51, 130, 158, 159, 161, 162, 164, 198, 243, 245, 246, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 265, 272 Vitruvij 118, 119, 120, 121, 122 Völkermarkt.  gl. Velikovec Volk Vilijem pl. Herberstein 35 Volšperk 31, 44, 155, 159, 160 W Waage C. 184 Walpurga Oppeker 149 Warshiz Joannes 245 Weissenkirchner Hans Adam 153 Weissmann Krištof 60, 179, 258 Weitzinger Ferdinand 191 Welser Filipina 38 Welsersheim von Beatrix, roj. baronica Teuffenbach 157 Welsersheim von Johann Sigmund Friedrich 157 Wessobrunn 88 Westminster 40 Wittelsbachi 35 Wolfganga pl. Stubenberg 156 Wolfgang Engelbert Auersperg 222 Wolfgang Frankopan 60 Wonsidler – Folwarezny Joseph Alexander 184 Wuzella Mathias 223, 244 Z Zagreb 19, 31 Zazula Ciril 183 Zeit Anton 213 Zergola Frančišek pl. Zergoll 203 Zergollern 203 Zupanič Donat 181 Zupanič (Suppanich tudi Supanischt) 60, 176 Zürich 48 Ž Žalec 35 Železniki 60 Žitnik Gašper 57 Žontar 225 Žontar Janez Jakob 225 378 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 NAVODILA SODELAVCEM AES 1. AES objavlja še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vključno s fotografijami, slikami in razpredelnicami). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku- ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Vsi prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice, pisava Times New Roman, poravnava v levo) in lahko obsegajo do okoli 10.000 besed. 4. Prispevki gredo pred objavo v recenzijo. Recenzije so anonimne, pozitivna recenzija pa je pogoj za objavo razprave. 5. Avtor mora ob oddaji prispevka navesti svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto, naslov ustanove, kjer je zaposlen, in svoj e-naslov. 6. Prispevki morajo biti opremljeni s povzetkom (do 150 besed) in ključnimi besedami (do 5 besed). 7. Pri monografskih objavah omejitev (število besed) ne velja, za vse ostale podrobnosti pa velja dogovor z uredništvom. 8. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, re- zultate in sklepe. 9. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto (velikost pisave 10). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani: - primer monografija: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, str. 116–119. Založbo monografskega dela navedemo le v seznamu virov in literature. - primer članek v reviji: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, v: Studia Historica Slo- venica 9 (2009), št. 2–3, str. 543–574. - primer časnik (avtor): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, v: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), št. II., str. 31. - primer prispevek v zborniku: France M. Dolinar, Die Rolle und die Be- deutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowe- nischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geisti- ge Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (ur. W. Drobesch in P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, str. 215–217. - v nadaljevanju se uporablja smiselna okrajšava (dalje: Kolar, In memo- riam II, str. 116–119.). 10. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na- Navodila sodelavcem AES 379 vajamo tudi med besedilom po uveljavljenem načinu citiranja tovrstnih del. 11. Na kratice moramo opozoriti na začetku razprave ali v prvi opombi. Pri do- mačih kraticah se držimo določil Slovenskega biografskega leksikona, pri tujih pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 12. Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v okle- paju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navedenega dokumenta (primer: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrst- nem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. V kolikor je avtor v tekstu ali opombah uporabljal krajšave in kratice, naj – po dogovoru z uredništvom – na koncu doda tudi seznam le-teh. 14. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki reso- luciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste JPG. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgo- varjajoče podnapise z navedbo vira. 15. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 16. Uredništvo poskrbi za lektoriranje, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora avtorizi- rati; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. 17. Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki AES in na spletni strani AES. 18. Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, bodo po določenem preteku časa objavljeni tudi na spletni strani AES. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obr- ne na urednika AES. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vrača. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-naslov: izc@teof.uni-lj.si 380 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 INSTRUCTIONS TO AES ASSOCIATES 1. AES publishes as yet unpublished or difficult to access sources for Slovenian Church history (including photographs, pictures, and tables). 2. The publication of resources in their original language follows the rules of textual criticism. The document itself or a cluster of documents is introduced by the author in the preliminary discussion. 3. All articles should be submitted in electronic form (line spacing 1.5, font Times New Roman, alignment to the left) and are to be of up to about 10,000 words. 4. All articles will be sent for review. Reviews are anonymous, and a positive review is the condition for publication of the article. 5. When submitting an article the authors must state their full address, title or occupation, workplace, the address of the institution of their employment, and the author’s e-mail address. 6. All articles should include a summary (up to 150 words) and key words (up to 5 words). 7. For monographs the limit for the number of words does not apply, all other details should be arranged with the editorial board. 8. The text of the article should be clear and intelligibly structured (chapter, subchapter titles) so that the purpose, work method, results, and conclusions can be inferred. 9. Notes must be stated uniformly as footnotes below the line (font size 10). A bibliographic footnote should, when stated for the first time, include the complete title or location: full name of the author, title of the work (when cit- ing the publication in a magazine or a collection of works, state the title), place and year of the publication, pages: - Example for a monograph: Bogdan Kolar, In memoriam II: nekrolog salezijancev neslovenske narodnosti, ki so delovali na Slovenskem, Ljubljana 1997, pp. 116–119. The publishing house of the monograph is stated only in Sources and Literature. - Example for an article in a magazine: Bogdan Kolar, Celje v času prve svetovne vojne kot se kaže v cerkvenem arhivskem gradivu, in: Studia His- torica Slovenica 9 (2009), nos. 2–3, p. 543–574. - Example for a newspaper (author): Kanonična vizitacija in birmovanje v letu 1914, in: Ljubljanski škofijski list (LŠL) 49 (1914), no. II., p. 31. - Example for an article in a collection of works: France M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, in: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert (Eds. W. Drobesch and P. G. Tropper), Celovec/Klagenfurt 2006, p. 215–217. - In the continuation a meaningful abbreviation is used (hereon: Kolar, In memoriam II, p. 116–119.). 10. The Bible, Church documents or some other frequent quotation can be cited in the text according to the established method of citation of such works. Instructions to AES associates 381 11. All abbreviations should be explained at the beginning of the dissertation or in the first footnote. For Slovenian abbreviations the rules of the Slovenski biografski leksikon should be followed, while for the foreign abbreviations the rules stated in the first volume of the Lexikon für Theologie und Kirche. 12. When citing archival sources state: the archive (when mentioned for the first time, state its full name; if cited several times in the article, give the abbrevia- tion in the brackets), name of the fonds or collection (shelf mark, if there is one), binder (box) and archival unit number, and the title of the cited docu- ment (example: NŠAL 332, Birme in vizitacije, šk. 22, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934.) 13. The chapter Sources and Literature should include all sources and literature from the footnotes, in a systematic, alphabetical order. Archival sources, internet sources, newspaper sources, literary works etc. should be written separately. If the text or footnotes include any abbreviations, the list of those should be, by prior arrangement with the editorial board, included at the end of the article. 14. Graphic material should be submitted to the editorial board only in electron- ic form and in high resolution (300 dpi), saved uncompressed in a JPG file. Graphic material (photographs, diagrams, tables, maps etc.) should be sub- mitted separately (the text should include only a clear marking of the mate- rial’s location) in a separate folder (file) with the author’s full name. Graphic material should include captions with the stated sources. 15. Authors are solely responsible for the scientific content of the article and the accuracy of its data. 16. The editorial board is in charge of proofreading. The author reviews the changes and authorises the proofread text. The editorial board sends the first correction to the author to be approved; expanding the text upon the first correction is not allowed. 17. Authors are obliged to follow the instructions published in every print edition of AES and on the AES website. 18. Articles published in the printed magazine will also, after a certain period of time, be posted on the AES website. By agreeing to the publication of the printed version, authors simultaneously agree with the publication of the e- version of the article. In case of any questions regarding the citing of literature and archival sources, the author should contact the editor of AES. Manuscripts and illustrations will not be returned to their authors. Articles to be submitted to: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani AES Editorial Board Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana e-mail address: izc@teof.uni-lj.si 382 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 PUBLIKACIJE INŠTITUTA ZA ZGODOVINO CERKVE ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Šta- jerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Dolinar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in držav- no cerkvenstvo; Bogo Grafenauer, Etnična vprašanja ob preureditvi lavan- tinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezernik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Bene- dik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgo- dovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mlinarič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Šta- jerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Ivanu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592- 1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Me- tod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Grafe- nauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoariorum et Carantanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 383 Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homilija v Clozovem glagolitu. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinarič, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapi- snikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovač, Začetki kapu- cinskega samostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slo- venska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol čr nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadško- fu F. Schwarzenbergu za priključitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historično to- pografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupnija Mengeš; Mar- ko Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožič, Zvo- narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapitelj- ski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovenski litur gični jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. 384 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bo- goslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in poročilo Apostolske- mu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega beneficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Ja- nez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihe- lič, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slo- venskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hančič, Konsti- tucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrečar. Metod Benedik, Lambert Ehr- lich za slo venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožič, Lju- bljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo pred jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko- lar, Začetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Doku- menti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župni- je Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kro- nika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari- kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve 385 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika žu- pnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobra- ževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samostanskih skupnostih cistercija- nov, kartuzijanov, avguštincev, dominikancev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč; Matjaž Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Lju- bljani; Miran Špelič, Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna učilišče v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrečko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrečko, Bibliografija del in arhi- vski viri s področja teološkega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro- čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijonska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du- hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 37, 2015, 440 strani. Prva svetovna vojna in Cerkev na Slovenskem: Bogdan Kolar, Prva svetovna vojna in njen vpliv na življenje Cerkve; Tomaž Kladnik, Posledice prve svetovne vojne na vo- jaško organiziranost na Slovenskem in spremembe, ki so jih nove razme- re prinesle v vsakodnevno življenje ljudi; Igor Salmič, Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu; Miha Šimac, Oris vpliva prve svetovne voj- ne na pastoralno delo duhovnikov; Matjaž Ambrožič, Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji; Bogdan Kolar, Posledice prve svetovne vojne na cerkveno življenje v lavan- tinski škofiji; Renato Podbersič ml., Posledice vojne v delovanju cerkvenih skupnosti na področju soške fronte; Boštjan Guček, O tolminski župnijski kroniki; Tolminska župnijska kronika 1914–1922. 386 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 38, 2016, 440 strani. Miscellanea: Aleš Maver, Altercatio ecclesiae et synagogae v okviru antične krščanske protijudovske polemike; Julijana Visočnik, Tomaž Hren in pridige ob posvetitvah cerkva; Matjaž Ambrožič, Historični zvonovi zvonarja Gašperja Franchija; Blaž Otrin, Prizadevanje škofa Avguština Gruberja za topografski in zgodovin- ski oris župnij ljubljanske škofije; Ana Lavrič, Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti za mariborsko bogoslovje; Jure Volčjak, Škofovska grba lavantinskih škofov Jakoba Maksimiljana Stepišnika in Mihela Napo- tnika; Miha Šimac, »Opes regum corda subditorum«: drobci o odlikova- njih lavantinskih in ljubljanskih škofov; Franjo Velčić, Prisutnost glagoljice i staroslavenskog bogoslužja na području nekadašnje tršćansko-koparske biskupije na prijelazu iz 19. u 20. stolječe; Peter G. Tropper, Katholische Kirche und Slowenen in Kärnten: Bemerkungen zur Rolle der Kirche im 20. Jahrhundert; Renato Podbersič ml., Msgr. Ivan Rojec in goriški begun- ci med prvo svetovno vojno; Jurij Perovšek, Vera in Cerkev v programih slovenskih političnih strank 1890 – 1941; Igor Salmič, Kralj Aleksander (1888–1934) in Katoliška cerkev: pogled na kraljevo osebnost v luči zapisov nuncija Ermenegilda Pellegrinettija; Aleš Gabrič, Boj proti katoliškemu ti- sku; Jelka Melik, Juro Adlešič v dokumentih tajne policije; Bogdan Kolar, Škof dr. Gregorij Rožman in duhovnik Vladimir Kozina; Dejan Pacek, Ne- kateri bistveni vidiki odnosa med Svetim sedežem in Jugoslavijo v obdobju 1953–1970; Metod Benedik, Mediji o vračanju Teološke fakultete v Univer- zo v Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 39, 2017, 404 strani. Jure Volčjak, Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa (1750–1774). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 40, 2018, 388 strani. Tanja Martelanc, Kapu- cini in njihova arhitektura na Slovenskem. Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na medmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 Dr. Tanja Martelanc (rojena Mihelj) je leta 2009 diplomirala na Filozofski fa- kulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za umetnostno zgodovino in Oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko. Istega leta se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani ter vpisala na podiplomski študij na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (smer: Zgodovina novega veka). V času podiplomskega študija je pridobila več štipendij, ki so ji omogočile raziskovanje v širšem sre- dnjeevropskem prostoru in Italiji. Poleg tega je izsledke svojih raziskav predsta- vila tudi na več simpozijih v Sloveniji, Švici, Italiji in na Hrvaškem. Leta 2016 je zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom: Kapucinska arhitektura v sloven- skem etničnem prostoru do nastanka Ilirskih provinc. Od leta 2017 je zaposlena kot arhivistka v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Poleg cerkvene umetnosti, kateri posveča največ pozornosti, jo še posebej zanima raziskovanje protitur- ških taborov. 388 Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: dr. Bogdan Kolar Uredniški odbor / Editorial Board: dr. Matjaž Ambrožič dr. Ana Lavrič dr. Igor Salmič dr. Miha Šimac dr. Julijana Visočnik Lektura in prevod povzetka v angleški jezik / Proof-reading and translation of summary into English: Maja Sužnik Prevod povzetka v italijanski jezik / Translation of the summary into Italian: Jaka Čibej Prevod povzetka v nemški jezik / Translation of the summary into German: Tina Benčina Oblikovanje / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve d.o.o., Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana Tisk / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 300 izvodov Izvlečke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemčija ERIH PLUS Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Robert Petkovšek 25 EUR