Poštnina plačana v gotovini
Spod. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	3.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
L
Wk
Leto XXIII. - Štev. 7 (1138)
Gorica - četrtek, 18. februarja 1971 - Trst
Posamezna številka L 70
Za bistvo gre
že zadnjič smo rekli, kako je vera danes nekaj težkega, razpravljali, kako je z zaprtostjo in odprtostjo do novih vprašanj in kako se jih je treba lotevati s stališča krščanskega realizma. O tem bi bilo treba še marsikaj razmišljati. Predvsem poglejmo, v čem je bistvo raznih težav.
Razumeti moramo svet in kulturo, v katerih živimo. Modema znanost je postavila na noge tehniko, izredno razvito industrijsko družbo, napredek. Vse to je po svojem bistvu dobro in potrebno. Problem, s katerim se mora soočiti današnja krščanska omika, nastane šele takrat, ko se pokaže, da ima ta družba kljub prepričanju, da človek v njej sam sebi zadošča, svoje meje.
Tehnika in znanost ne moreta odgovoriti na vprašanje, odkod človek, kakšen je njegov končni namen in kakšen je namen sveta, v katerem živi. Tehnika in znanost lahko rešita zelo veliko človeških vprašanj, le enega ne, vprašanja o človeku samem. In zato vidijo nekateri edino rešitev v tem, da duhovno plat človeka, ki povzroča zadnjo stisko, kratkomalo ubijejo. A to ni rešitev, ampak le beg pred lastnim bistvom.
TEMELJNO VPRAŠANJE
Bolj kot v kateri koli dobi je kljub drugačnemu videzu temeljno vprašanje naše dobe — Bog in človek. Tisti, ki se osredotočujejo samo na človeka, nujno trčijo na Boga in tisti, ki govorijo o nadnaravnem svetu, nujno trčijo na človeka. Med izrazitimi predstavniki prvih je Sartre, ki pravi: če obstaja Bog, je človek nič. Oropan je svoje ustvarjalne svobode in plodne izvirnosti. Druga stran pa pravi, da dobi človek zadnji smisel svojega bistva ter svoj vzvišeni pomen samo v krščanskem razodetju in Kristusovi skrivnosti. Vemi in neverni se torej nujno srečujejo z Bogom in človekom.
Resnica je, da ne gre za izbiro »ali Bog ali človek«, ampak za izbiro »Bog in človek«. Ta izbira globoko vpliva na svetovni nazor, na gledanje na svet in zgodovino ter daje takšno ali drugačno vsebino temeljnim človeškim vrednotam.
Paul Ricoeur piše, da modema doba napreduje v tehniki in znanosti, nazaduje v poznavanju svojega bistvenega namena. Ljudem manjkajo pravica, ljubezen, zavest o namenih. Ne poznajo pomena dela, zabave, seksualnosti in prvenstveno seveda pravega pomena življenja.
Tillich govori o duhovni stiski, ki izhaja iz »izgube smisla, ki daje smisel vsem smislom«. Ta navidezna besedna igra izraža globoko resnico, saj pove, da je treba povsod iskati bistvo. To je ena skrajnost. Druga pa človeka zanemarja hi preveč mrtvičl, se odtujuje od človeka in sveta ter njunih problemov. Torej spet vprašanje o odprtosti in zaprtosti.
VERA NI SVETOBEŽNA
Vedeti moramo, da sprejem vere ne pomeni odtujenosti od tega sveta. Krščanstvo zahteva odločno angažiranost v zgodovini in med ljudmi za skupno rast in napredek družbe in za uveljavljanje tistih vrednot, ki imajo izvor v Bogu.
Francoski dominikanski pater Congar piše, da moramo absolutno in za vsako ceno odklanjati »vero« brez antropologije hi brez kozmosa in dodaja: »Ko govori sveto pismo o Bogu, govori tudi vedno o človeku, ki živi v svetu. Ponovno moramo torej odkriti povezanost treh svetopisemskih elementov, ki so Bog, človek In svet.«
Verovati ne pomeni odpovedati se odgovornosti do sveta hi zgodovine. Krščanska vera ne živi poleg zgodovine ali nad njo. Ni beg od sveta, njegovih mučnih hi včasih krčevitih sprememb ter njegovih naporov. Krščanstvo je pristna zgodovinska vera, osnovana na edinstvenem in neponovljivem zgodovinskem dogodku: na nepreklicnem »da« in »amen«, ki ga izreče človek po Kristusovem posredovanju. Kristjan je vsak dan zgodovinsko prisoten v $vetu, kjer vrši svoje poslanstvo.
r	M.	P.
Na Koroškem ni miru Saragat
Kar so nekateri že ob pripravah za petdesetletnico plebiscita in po poteku jubilejnih slavnosti pričakovali, se je dejansko uresničilo: Koroška se ne more pomiriti. Za razgibano življenje skrbijo »ekstremisti«, in sicer — po terminologiji koroške javnosti in deželnih politikov — skrajneži na slovenski in na nemški strani.
SKRAJNEŽI NA DELU
Že v poročilu o jubilejnih svečanostih je naš list poročal o pisanju Karntner Heimatdiensta v svojem organu »Ruf der Heimat«, češ da ne more biti miru v deželi, dokler tu živita dva naroda. Da je bil s tem izpovedan jasen program in zahteva po neusmiljenem boju za narodno smrt in življenje, je bilo vsakomur jasno.
Zato tudi ni izostala tožba proti Heimatdienstu, ki so jo vložili trije slovenski dunajski študenti. Toda namesto pričakovane preiskave je kmalu prišlo obvestilo, da je javni tožilec tožbo zavrnil, ker da ne vidi razloga za sodni postopek.
Deželna vlada na Koroškem je sicer tako pisanje uradno obsodila — zdi se ji ekstremistično —, ukrenila pa ni nič. Medtem je po nerazumljivo dolgem času zavzel stališče tudi Heimatdienst, ki je čisto nedolžno zatrjeval, da je bilo njegovo pisanje zlobno tolmačeno, da kaj takega nikoli ni mislil in da je vedno bil za to, da
dobijo Slovenci vse pravice, ki jim gredo.
Drugi skrajneži, ki jih je deželna vlada v isti sapi obsodila, so pa »neznani storilci« med koroškimi Slovenci, ki neprestano motijo mir in izzivajo koroško javnost s tem, da »skrunijo« enojezične nemške krajevne napise ter jim dodajajo še slovenske. To se je zgodilo zdaj že četrtič: lani ob 10. oktobru, ob avstrijskem nacionalnem prazniku konec oktobra, po obisku predstavnikov obeh osrednjih organizacij pri zveznem kanclerju ter prejšnji teden.
Za te akcije odgovarja neki anonimni »Komite za razkrivanje zakritih konfliktov«, ki pri teh priložnostih trosi tudi letake v obeh deželnih jezikih, v katerih opozarja na številne neizpolnjene obljube in obveznosti Avstrije do koroških Slovencev. Kdo sestavlja ta komite, do danes ni znano, pač pa časopisi sumijo mladino, ki se zbira okrog »Kladiva«.
Konkretnih podatkov, da je ta sum opravičen, pa tudi tajna policija, ki sumljive elemente redno zaslišuje, ni mogla najti. Enkrat se je vendarle posrečilo izslediti storilce, in sicer so to bili dijaki iz vrst Zveze socialističnih srednješolcev, nakar je stranka Zvezo ukinila, dokler ta ne najde prave poti nazaj; beri: dokler se ne znebi ekstremističnih elementov. Seveda avstrijski javnosti ni bilo prav nič všeč, da so se akcije udeležili tudi nemški člani.
Sestanek med Morom is Trn/cen
V torek 9. februarja sta se sestala v Benetkah na otoku Sv. Jurija zunanja ministra Italije in Jugoslavije Aldo Moro in Mirko Tepavac. Razgovor je trajal šest ur. Ali je bil uspešen, je težko reči, saj se skupno uradno poročilo izgublja v običajnih frazah, ki dosti ne povedo.
To pot je bil v poročilo vključen kratek stavek, ki omenja tudi narodne manjšine. Glasi se: »Posebna pozornost je bila posvečena etničnim manjšinam, katerim nameravata obe vladi jamčiti naj večjo zaščito.«
Te izjave bi morali biti Slovenci v Italiji veseli, če ne bi v preteklosti že tolikokrat kaj podobnega slišali. Ob prihodu Italije v Gorico, Trst, Reko in Pulj je tedanji poveljnik zasedbenih čet objavil znani razglas o zajamčenih pravicah, ki pri tičejo Slovencem. In v Trstu je Scelba 4. novembra 1954 med drugim dejal: »Slovencem, ,ki so ostali na tej strani demarkacijske črte, lahko zagotovimo, da bo vlada ne le izpolnila obveznosti, ki jih vsebuje londonski sporazum, temveč se bo zavzemala, da bi bila pokopana preteklost ter se ustvarilo vzdušje prisrčnega političnega, gospodarskega in družbenega sodelovanja.«
Podobne izjave je bilo slišati leta 1961, ko je bil zunanji minister Segni ali leta 1965, ko je Moro kot predsednik italijanske vlade obiskal Beograd ali leta 1969, ko se je mudil v Jugoslaviji sam predsednik italijanske republike Sargat.
Pa je vedno ostalo le pri izjavah. Najboljši dokaz za to, da obljube niso bile uresničene, je decembrsko pismo predstavnikov vseh Slovencev v Italiji predsedniku vlade Colombu, ki do danes ni smatral za potrebno, da bi prejem pisma potrdil, kaj šele nanj odgovoril. Tudi svo-ječasno pismo beneških Slovencev Sara-gatu je ostalo brez odgovora. Zato nam tudi beneški sestanek ne vliva prevelikih upov.
Spor okoli meje pa -traja dalje. Rimski dnevnik »II Tempo« je poročal, da je Moro pred beneškim sestankom prejel ustre-
zen poziv od »Zveze Istranov« in »da je moč sklepati, da je naš minister ostal zvest svojim prejšnjim izjavam« (ki jih italijanska desnica razlaga kot zatrditev italijanske suverenosti nad cono B).
Drug rimski časopis »II Messaggeiro« je pa zapisal, da se vprašanju meje ni bilo moč izogniti, da pa se vprašanja v borih šestih urah pogovorov ni mogli rešiti, ker ni imel Moro poverilnice od edino pristojnega organa, to je rimskega parlamenta. Zadevo naj bi prevzeli v obravnavo strokovnjaki in diplomati. Dokler se vprašanje meje ne izgladi, je Titov obisk nemogoč in zato ne na jugoslovanski in ne na italijanski strani ne vztrajajo na njem.
Zaradi devalvacije dinarja manj obmejnega prometa
Devalvacija dinarja, ki jo je nedavno izvedla jugoslovanska vlada, je povzročila pravi padec v osebnem prometu na obmejnih prehodih tržaške pokrajine. Število prehodov v januarju 1971 je namreč padlo za več kot milijon in pol glede na januar 1970. Padec prehodov zadeva predvsem jugoslovanske državljane, zlasti še tiste iz obmejnega področja.
V decembru 1970 je število prehodov Jugoslovanov (vstop in izstop) znašalo skupno 1.715.555 oseb, od teh 1.035.000 s potnimi listi in 680.000 s prepustnicami. V januarju 1971 pa je gibanje Jugoslovanov znašalo komaj 866.000 prehodov, od katerih je bilo 413.000 s potnimi liisti in
453.000	s prepustnicami.
Nenadni padec prehodov se je takoj poznal v tržaških trgovinah. Kljub temu, da je večina trgovcev ohranila na zelo visoki stopnji menjalni tečaj dinar-lira, je bil dotok kupcev zelo omejen. Trgovci pa predvidevajo, da se bo kmalu položaj zboljšal in normaliziral. Vendar so poročila iz Jugoslavije zaskrbljujoča: v kratkem je pričakovati nov dvig nekaterih potrošniških dobrin, kar bo še bolj poslabšalo družinske proračune, ki jih je že prizadelo razvrednotenje dinarja.
IZIGRAVANJE SLOVENCEV
Z napisno akcijo so slovenski »ekstremisti« reagirali tudi na razgovor, na katerega je dr. Vospernika in dr. Zwittra pred božičem 1970 še dosti hitro sprejel kancler dr. Kreisky. Ob tej priložnosti je kancler zatrdil, da ta zvezna vlada manjšine ne bo ugotavljala, deželni glavar Sima, ki je bil tudi navzoč, pa je hitro dodal, da si brez nikakršnega ugotavljanja manjšine dvojezičnih napisov ne more predstavljati.
Nadalje je kancler razodel, da je v letošnjem proračunu predvidena znatna podpora (nekaj več kot tričetrt milijona šilingov) za manjšino, a še do danes ni jasno, če so pri tem mišljeni samo koroški Slovenci ali pa tudi gradiščanski Hrvati.
Tretja konkretna obljuba je zadevala kmetijsko šolo v Podrav-ljah, ki jo zdaj Slovenci vzdržujejo kot privatno šolo in ki naj bi po načrtih vlade postala javna šola. Tudi ta obljuba se je izkazala kot varljiva, saj je že mesec dni pozneje pisal kancler pisemce, v katerem je pojasnil, da je tu šlo za pomoto in da zvezna vlada javne kmetijske šole sploh ne more obljubiti, ker to ne spada v njeno pristojnost.
Najhujše ogorčenje med Slovenci pa je povzročil predlog, ki je tik pred novim letom bil stavljen v velikovškem občinskem svetu in ki je bil tudi vzrok zadnjih zelo ostrih korakov »razkri-valnega komiteja«. Tam je namreč predlagal vodja socialistične frakcije, naj bi občina postavila spomenik Maier-Kaibitschu za njegove zasluge za Koroško, ki si jih je pridobil na vodilnem mestu v Heimatdienstu.
Komur je znano, kakšno vlogo je Maier-Kaibitsch igral v času tretjega rajha, — on je namreč reševal slovenski problem na Koroškem na ta način, da je poslal nad tristo slovenskih družin v koncentracijska taborišča — bo razumel, da je bilo to celo za del nemške javnosti preveč. Časopisi so spomnili na njegovo preteklost in tudi deželni glavar je Velikov-čane opozoril na to, da tako dejanje ne bi bilo doprinos k mirnemu sožitju v deželi. Omenjeni komite pa je svoj protest napisal na letake, na stene, na avtomobile, na mostove, celo na vojaški spomenik, in sicer s parolami, ki po dunajski »Presse« spominjajo na partizansko dobo in na čas, ko je šlo za priključitev Južne Koroške k Jugoslaviji. To da menda razbere policija iz formulacij »simbol nacifašizma«, »fašizem živi naprej« in podobno.
Dejstvo je, da neznane storilce sedaj oblasti iščejo noč in dan, trdno odločene kaznovati jih za »predrzno« trditev, da je na Koroškem tudi danes še opazen fašistični duh, posebno v nekaterih podjunskih mestih. Tako pisanje da je treba odločno zavrniti in tako obrekovanje ustrezno kaznovati. Vsem Avstrijcem je jasno samo eno, da danes — kakor pred desetletji — na Koroškem nacističnega duha sploh ni. Predlog v velikovškem občinskem svetu se jim zdi samo izraz velike domovinske zavesti.
Je pač tako: vsa nemška Koroška je alergična na vse, kar je slovenskega. V takih razmerah je vsako sožitje nemogoče, prav tako je pa nemogoč resničen mir.
se vrača
V torek 9. februarja nekaj po polnoči se je v Rimu končal kongres sodalno-demo-kratske stranke, prvi, odkar so se socialni demokrati sredi leta 1969 razšli s socialisti. S tem kongresom so se socialni demokrati vrnili k staremu imenu stranke, ki se bo v prihodnje spet imenovala PSDI (partito socialista democratico ita-liano), tj. italijanska socialno demokratska stranka. Obenem je bilo na kongresu objavljeno, da se bo Giuseppe Saragat, zdaj predsednik italijanske republike, po izteku svoje službene dobe v začetku prihodnjega leta vrnil na čelo stranke. Saragat velja za tvorca politike leve sredine, kar znači, da se bo stranka še naprej zavzemala za to vrsto vladne povezave s Krščansko demokracijo, socialisti in republikanci.
Italijanski socialdemokrati so se leta 1969 razšli s socialisti predvsem zato, ker so se le-ti začeli spogledovati s komunisti in se začeli pripravljati na sodelovanje s partijo sprva v krajevnem in deželnem območju, kasneje pa naj bi komunisti prevzeli svojim silam ustrezno »politično odgovornost«. De Martino, vodilni socialist in sedaj podpredsednik vlade, je iznesel trditev, da bo Vlada leve sredine kmalu nekaj zastarelega in da bo treba iskati »naprednejše« rešitve. Kakšne naj bi bile te »naprednejše« rešitve, se je že pokazalo na Sardiniji, na Siciliji in v Milanu, kjer so se razšle povezave strank leve sredine in so nastale nove levo usmerjene deželne uprave pod vodstvom levih krščanskih demokratov ter ob zunanji podpori socialistov in komunistov.
To paktiranje s komunisti je socialne demokrate močno razburilo. Oni vidijo upravičeno v italijanski komunistični partiji Sovjetski zvezi podrejeno stranko, katere cilj je pripeljati Italijo v sovjetsko okrilje. Zato so se začeli socialni demokrati ozirati na desno. Poleg republikancev naj bi se tudi liberalci in centristično usmerjeni člani Krščanske demokracije povezali v nov bolj na desno usmerjen blok. V okviru teh desnih iskanj je tajnik stranke Ferri celo predlagal, naj bi se ustava spremenila tako, da bi predsednik republike dobil več oblasti. Zato so ga njegovi nasprotniki proglasili za »dego-lista«. Vendar ni našel Ferri za to svojo idejo dovolj opore niti v svoji stranki, kjer njen sedanji predsednik zavrača »avanturistične« prijeme Ferrija in se navdušuje za »demokratično« linijo.
Ta »demokratična« linija naj bi bila po besedah Tanassija v tem, da PSDI ostane to, kar je: »socialistična stranka, ki ima svojo osnovo v delavskem razredu, vendar pa nasprotuje komunistom, ker so ti za revolucionarno nasilje, socialna demokracija pa za družbeno preobrazbo s pomočjo postopnih reform.« Kot takšna se italijanska socialna demokracija obrača k avtonomnemu krilu socialistične stranke, ki ga vodi Nenni (kateri je 9. februarja dopolnil 80 let življenja in je odločen nasprotnik odpiranja vrat komunistom) in si skuša pridobiti vse tiste, ki ne volijo ne za Krščansko demokracijo in ne za komuniste, ker jim politika obeh teh strank ni všeč.
Italijanski socialni demokrati so zadnje čase tudi najbolj vneti zagovorniki urejenih odnosov z Jugoslavijo. V tem smislu od vseh italijanskih demokratskih strank najbolj odločno zagovarjajo potrebo dokončne potrditve italijansko-jugoslovanske meje, česar se ne upajo niti socialisti niti krščanski demokrati.
Najprej krščanska dobrodelnost, nato stavbe
škof Mendez-Arceo iz Mehike je pred desettisočglavo množico izjavil, da je nasproten gradnji nove cerkve v čast Materi božji v Guadalupi, ki bi stala osem milijard lir. škof je rekel, da bi tako delo pomenilo veliko krivico do vseh revežev v Mehiki. Življenje po veri je bolj važno kakor bogoslužne zgradbe.
Stran 2
Konferenca msgr. Cocolina
Goriški nadškof v družbi apostola gobavcev Raoula Follereauja in ministra za zdravstvo, ki je msgr. Cocolinu podelil visoko odlikovanje ob obisku gobavskega naselja v kraju Adzope. Takoj za nadškofom je videti Follereaujevo ženo, ki moža zvesto spremlja na vseh njegovih potovanjih
Pisna nisiianskeoa Ir. RifaelallM
V sredo 10. februarja zvečer se je go-riški nadškof srečal v škofijskem dvorcu s krajevnimi časnikarji, da bi jim poročal o svojem nedaivnem potovanju v državo Slonokoščena obala v Zahodni Afriki. Konferenci je prisostvoval tudi eden od urednikov našega lista.
Goriški nadškof je najprej utemeljil smisel akcije, ki jo goriška Cerkev zadnje čase razvija v korist Cerkve v omenjeni afriški državi. Gre predvsem za prevzgojo mišljenja nas samih, da ne bomo ostali le pri krajevnih potrebah naše škofije, temveč da bomo začeli čutiti katoliško, to je raztegnili svoj čut za potrebe bližnjega preko meja naše škofije in postali apostoli v službi bližnjega, zasajajoč Cerkev vsepovsod, kjer živijo ljudje, ustvarjeni po božji podobi. Ta smisel ima tudi pred-stoječa postna kampanja »Kos kruha iz ljubezni do Boga«, ki nam je razširila obzorje in nas opozorila na probleme nerazvitih ljudstev, podhranjenih narodov, gobavcev v stiski, Afrike in njene evan-geliz atije.
Nato je msgr. Cocolin razložil navzočim, kaj se je v okviru te akcije že storilo: zrastlo je skoro celotno naselje gobavcev v kraju Manikro (škofija Bouake, gl. skico Slonokoščene obale!), poslana je bila pomoč gobavcem v krajih Dim-bokro, Bengerville in Adzope in pomagalo se je misijonarjem, ki so prosili za podporo ali so po rodu iz goriške škofije.
Cilj letošnje postne akcije bo nabrati nova sredstva za gobavska naselja v Ma-nikroju in Dimbokroju ter omogočiti škofu v Bouake, da bo čimprej mogel zgraditi v predmestju tega mesta novo misijonsko postajo s cerkvijo, župniščem in poslopjem za katehezo katehumenov.
Na koncu konference je msgr. Cocolin opisal svojo pot v Slonokoščeno obalo. Ta država je v Afriki znana po svojem ekonomskem razcvetu, ki ga je doživela v zadnjih desetih letih, odkar je postala neodvisna. Od 4,5 milijona prebivalcev, kolikor jih živi v 322.463 kv. kilometrih veliki deželi (več kot Jugoslavija!) jih je kar devetina nagnetenih v glavnem mestu Abidjanu in njega okolici.
Abidjan je sodobno mesto — Afričani mu po pravici pravijo »mali Pariz« —, ki je zrastlo na ozemlju, kjer je bila pred desetimi leti še neprehodna džungla in je takoj po drugi svetovni vojni štelo kakšnih 20.000 prebivalcev, sedaj pa jih šteje že pod milijona. Abidjan je postal razkošna prestolnica z nebotičniki, veletrgovinami, s širokimi cestami ter z živahnim prometnim utripom. Abidjansko pristanišče je imelo že leta 1968 pet milijonov ton prometa. Njegova okolica je nasajena s sodobno urejenimi plantažami banan, ananasa, kave in kakava.
Na čelu države je bil do pred kratkim od avgusta 1960 nekdanji župan mesta Abidjan 66-letni Houphouet-Boigny, veren katolik, ki ne kadi in ne pije ne kave in ne alkohola, velik prijatedj politike »odprtih vrat« tujemu kapitalu. Predvsem njegova zasluga je, če danes govorijo o Slonokoščeni obali kot o Nemčiji Zahodne Afrike.
Msgr. Cocolin je v Abidjan prispel v soboto 30. januarja ob 6h zjutraj; isti dan je dopotoval tudi apostol gobavcev Raoul Follereau s svojo ženo. Naslednji dan je prisostvoval v kraju Adzope odprtju novega gobavskega naselja, ki bo nosil ime po Follereauju. Ob tej priložnosti je go-riški nadškof dobil tudi odlikovanje, ki ga je sprejel kot izraz priznanja vsej goriški skupnosti za njeno velikodušno pomoč Cerkvi v Slonokoščeni obali.
Tri dni je nato msgr. Cocolin preživel v družbi škafa iz Bouake msgr. Duirata, se seznanil s potrebami njegove škofije, obiskal Manikrd in veliko gradbišče v Kossou, kjer so zaposleni italijanski delavci, ki gradijo ogromen jez, kateri bo ustvaril umetno jezero, 180 km dolgo in 40 km široko. Ta zajeta voda bo silnega pomena za bodoči kmetijski in industrijski razvoj ondotnega področja.
V četrtek 4. februarja je msgr. Cocolin obiskaj tamkajšnjega italijanskega poslanika, naslednji dan pa odpotoval iz Abi-djana in bil še isti večer v Gorici, Bogu hvaležen za to pomembno srečanje z eno od afriških Cerkva v razvoju.
-Jk
II.
Maiidaluyong pri Manili, 6. 11. 1970
Obljubil sem, da vam bom napisal kaj bolj veselega iz tega mravljišča filipinskih otokov, ki jih je menda več kot sedem tisoč. Pa je stvar vedno bolj problematična, kajti vsak dan vse vedno obupneje škriplje. Likvidacije posameznikov in celih skupin so vedno pogostejše. "Hold upers”, rokovnjači, so vedno predrznejši. "Napredujejo", da nimate pojma.
Tale je njihov zadnji podvig. V petek, 30. oktobra smo hoteli slovesno obhajati praznik Marije Pomočnice, ki jo mi salezijanci zelo častimo. To nam je deloma tudi uspelo. Zjutraj lepa mladinska maša s tri tisoč udeleženci in razne športne prireditve. Popoldne blagoslov in otvoritev velikega plavalnega bazena z vsemi pritiklinami, medzavodske tekme in končno skromna, pa prisrčna skupna večerja, na katero so bili povabljeni sobratje iz bližnjih salezijanskih šol, ki jih je v Manili in okolici šest. Vse je šlo kot po maslu, edino po jutranji maši nas je čakalo neprijetno presenečenje. Medtem ko so učiteljice bile z otroki pri maši, so poklicni malopridneži vdrli v njihovo konferenčno sobo in odnesli vse, kar se je dalo. Izpraznili so skoraj vse njihove torbice... Seveda, nihče ni niti poskušal, da bi jih iskal ali naznanil, ker je to v vsakem oziru preveč tvegana zadeva. To je res nekaj zelo žalostnega, ali je skoraj na dnevnem redu.
V tem mesecu so tudi povodnji in tajfuni napravili škode kot že dolga leta ne. V zadnjih dveh viharjih je prišlo ob življenje nad tisoč ljudi, še več pa je bilo ranjenih in nič koliko brez strehe. Cele province so opustošene. Sicer pa ste gotovo slišali in brali o teh naših nesrečah.
Posebne krite in težave imamo z našimi delavci inštruktorji v mehaničnem oddelku naše obrtne šole. le skoraj dva meseca pretijo, da bodo štrajkali in ne
f dekan Ivan Mozetič
V Ravnah pri Cerknem je v torek 9. februarja 1971 umrl upokojeni župnik in dekan Ivan Mozetič. Žalni obredi so se izvršili istotam dva dni pozneje. Na pogreb je prihitelo nad 30 sobratov in toliko vernikov, tudi iz daljnih krajev, da je škof dr. Janez Jenko maševal kar na prostem pred cerkvijo. Pretresljive so bile misli o smrti in o življenju v Bogu, ki jih je iznesel g. škof. Poslovilne besede je spregovoril tudi pokojnikov nečak g. Efrem Mozetič kakor tudi predstavnik Cerkna in ravniške župnije.
Pokojnik se je rodil v Mirnu dne 26. avgusta 1882. Ljudske šole je obiskoval v Miirnu, srednje in bogoslovje v Gorici. Nadškof Sedej ga je 1. decembra 1912 posvetil v duhovnika. Novomašnik je sprva nastopil mesto kaplana v Črničah in nato župnega upravitelja v Velikih Zabljah. Po krajšem službovanju v Dolenji Tribuši in v Novakih je 1. avgusta 1919 prevzel upravo župnije Ravne, kjer je 3. februarja 1927 postal župnik. Tu je ostal dolgo vrsto let. Kot prodekan je veliko pomagal bolehnemu cerkljanskemu dekanu msgr. Ivanu Kunšiču, ki si ga je zaželel tudi za naslednika. Po smrti msgr. Kunšiča (19. avgusta 1944) je bil s papeškim odlokom z dne 1. januarja 1945 imenovan za župnika in dekana v Cerknem. Leta 1963 je stopil v pokoj in se umaknil na Ravne. Sezidal si je hišo, katero je prepustil škofiji za bolehne semeniščnike in duhovnike, ki potrebujejo okrevanja v goratem kraju.
Pokojni Ivan Mozetič je bil dober duhovnik, narodno zelo zaveden, ves predan preprostemu ljudstvu. Daleč naokrog je slovel kot nabiratelj zdravilnih zelišč in krepilnih rastlin, ki naj bi bile naravni Iek in najbolj učinkovito zdravilo proti vsem boleznim. Včasih je kar vso šolsko mladino odpeljal na »nabiranje rastlinic in koreninic, katerim je Bog vlil zdravje in življenje«. Premnogi, ki jim je zdravje pešalo, so se k njemu zatekali, tudi taki, ki jim zdravniki niso vedeli pomagati, so okrevali s čaji, napoji, obkladki in nasveti, ki jim jih je dajal župnik, ki je »vračal dušno in telesno zdravje«. Pokojnik je sestavil kar celo knjigo spisov o zdravilnih rastlinah. Učinkovitost takega zdravljenja bo dokazal na sebi, tako je pribijal v šali, ker bo dočakal vsaj sto let.
Kot vsem primorskim duhovnikom tudi njemu ni bilo prizanešeno pod fašizmom: mesta župnika in dekana v Devinu leta
vem kaj še vse počeli. Na sodišču smo imeli že celo vrsto obravnav. Dosedaj nam /e še v vseh točkah dalo prav, vendar je še marsikaj v zraku. Kot preventivno obrambno sredstvo smo uporabili to, da smo vsem prizadetim odpovedali službo. Z januarjem bomo vse delavnice kratko malo zaprli. To bo zelo hud udarec, kajti na desetine delavcev bo na ta način ostalo na cesti, pa ni nobenega drugega izhoda.
Tudi med dijaki že dalj časa vre, vendar smo bili do sedaj na boljšem kot večina ostalih šol.
H koncu pa še eno bolj veselo, čeprav je osebnega značaja, le lani so mi "grozili", da sv. Rafaela ne bo več v koledarju, vsaj oktobra ne. Zato sem pričakoval, da bo moj godovni in rojstni praznik letos bolj skromen. Pa je prišlo drugače. Namesto enkrat sem kar trikrat godoval. Po razredih so mi pripravili posebne prireditve in sem moral kar nosače najeti za voščilna pisma in vsakovrstna darila. Učiteljice so se me pa še posebej spomnile Z lepimi voščili in darovi. Le-ti so mi še posebno prav prišli za ubožne družine v okolici.
Kdor sam ne vidi, ne more imeti pojma, kakšna revščina vlada med tukajšnjimi prebivalci. Danes sem spet šel na obisk v najrevnejšo mestno četrt, San Andres, ki je večja kot pol Ljubljane. Hiše, barake, ali kar je že, tako rekoč plavajo na velikanski luži. Otrok je kakor mravelj, povsod sama beda. Nekaterim sem obljubil nekaj lesa, da si bodo podprli "hiše" na vodi. Drugim sem prinesel nekaj za pod zobe, kar so mi podarili dijaki. Človeško gledano se zdi bodočnost vedno bolj temna.
Za konec še eno rokovnjaško. Včeraj smo spet imeli "preiskavo" na avtobusu. Uspeh: nekaj razrezanih žepov in "izselitev" drobiža. Roparji lahko storijo, kar se jim zljubi. Nihče se jim ne upa zoperstaviti, ker se vsakdo, in to upravičeno, boji za svoje življenje.
1929 ni mogel nastopiti, ker mu civilna oblast ni dala pristanka; kmalu zatem so mu naredili hišno preiskavo, mu zaplenili vse katekizme in prepovedali pouk krščanskega nauka; kvestura je zahtevala, naj zapusti Ravne. Nove in nič manj bridke niso bile preizkušnje med drugo vojno in kmalu po njej, in še zlasti v Cerknem.
Naj mu bo Bog bogat plačnik za vse dobro, ki ga je blagosrčno sejal na vse strani.	r.	k.
Bralci pišejo
Glavne žrtve razporoke
V nekem časopisu, ki izhaja v Sloveniji, sem pred kratkim bral dvakrat tragično osmrtnico. Prvič zato, ker je naznanjala smrt deklice, ki je komaj zapustila otroški svet igrač in brezskrbja. Drugič pa je bila osmrtnica tragična, ker je z vso brutalnostjo razkrila krizo današnje družine: v kratki osmrtnici je z vso bolečino bruhnil na dan problem strte družine. Dekličino smrt sta namreč naznanili dve osmrtnici: v eni je žalostno vest spročila mama Z bratcem, v drugi pa očka z ženo in hčerkico. Zamislil sem se in se vprašal, kje in kako je otrok živel: pri mamici ali pri očku z ženo? Ali je obiskoval oba, očeta in mamo? Ali sta si starša pošiljala otroka tedensko na ogled za eno ali dve uri?
V državi, v kateri živimo, je razporoka postala zakon. Nekateri krogi, posebej tako imenovani napredni, so peli hvalnice razporoki kot taki. Strinjam se, da so primeri, ko je nesmiselno iti z zakonom naprej, ker je pač ta od vsega začetka doživel brodolom. Toda skrajno krivično, neodgovorno in neodpustljivo je, da člani sedanje družbe z vedno večjo lahkotnostjo silijo v zakon, zato da ga kmalu nato zapustijo, ne ozirajoč se na otroke in njih svojske probleme.
Problem sedanje družbe, mislim v evropskem merilu, ne sme obstajati samo v problemu razporoke kot take. Družbo bi bilo treba prej soočiti z vsemi vprašanji, katera nastanejo z zakonom, ki nikakor ni neke vrste počitniško letovanje. Koliko zakonov doživi brodolom, ker ni bilo zadostne priprave nanje. Razvoj in zastoj družbe temelji na družini. Kandidati za ustvarjanje družine so potrebni bolj jasne presoje o težavah in krizah zakona, kot pa o njegovih dobrinah, da ne bodo ob prvi krizi šli vsaksebi.	b.c.
Tečaj za zaročence
Vsak poklic terja v današnjih časih tečaje, večerne šole, resno pripravo. Za poklic vseh poklicev, to je za zakon, za življenje v dvoje, za družino pa naj bi zadostovalo samo nagnjenje k zakonu brez vsakega pouka o namenih, sredstvih in težavah zakonskega življenja.
Dejstvo je, da stopajo mnogi v zakon brez vsake poučitve. Ne znajo se pripraviti za najvažnejši, najusodnejši izpit, za diplomo življenja!
Prijatelji mladine bi radi pomagali, da bi zaročenci ne sprejemali tako velike odgovornosti brez resne priprave. Zato so se odločili, da priredijo letošnjim kandidatom za zakon tečaj, na katerem bodo predavali zdravnik, psiholog in duhovnik. Tečaj se bo vršil v Trstu, ul. Donizetti 3, v prvem nadstropju, in se bo začel v četrtek 4. marca ob 20.30 s predavanjem zdravnika dr. Milana Starca. Štiri četrtke se bodo zaročenci srečali na skupnem razgovoru o najvažnejši življenjski zadevi. Ob koncu tečaja bodo prejeli potrdilo o udeležbi tečaja. Običajnega nauka za zaročence pri domačem župniku v tem letu ne bo, ker ga bo nadomestil tečaj. Za morebitna pojasnila se obrnite na svoje dušne pastirje! Seznanite svoje prijatelje s to koristno pobudo.
Iz^oriškega]
Ne nasedajmo propagandi!
Zvedeli smo, da hodijo okrog naših ljudi in družin predstavniki italijanskih levičarskih strank, zlasti komunisti, in jih vabijo v neke »protifašistične odbore«. Mislimo, da je taka akcija sicer posrečeno izrabljanje sedanjega trenutnega zmedenega stanja v državi, a povsem zvodniška in pristranska.
Slovenci ne potrebujemo kakih »naprednih« tujih pokroviteljskih strank, saj imamo svojo politično organizacijo, ki je pristen izraz obrambe naših pravic in ki je nastala prav iz idealov protifašističnega boja, obenem pa tudi zagovornica svobode in demokracije pred nasiljem vseh barv. Zato vabimo vse zavedne Slovence, naj ne nasedajo tej rdeče pobarvani propagandi in naj raje podprejo samostojne slovenske in res demokratične sile!
Spectator
Števerjan
V soboto 13. februarja so na povabilo prosvetnega društva »F. B. Sedej« gostovali v števerjanu v veliki dvorani prosvetnega doma člani dramske skupine prosvetnega društva »štandrež« s komedijo ruskega pisatelja Gogolja »Ženitev«. Kakor že doma in v Gorici so štandreški igralci tudi v števerjanu doživeli lep uspeh, saj je bilo občinstva veliko in je z zanimanjem sledilo dovršeni igri.
Prijateljski stiki, ki vežejo ti dve prosvetni društvi, so se tako še bolj utrdili, kakor je v pozdravu poudaril predsednik števerjanskega društva Edvard Hlede.
* * *
V ponedeljek 15. februarja je bil prav tako v organizaciji prosvetnega društva »F. B. Sedej« kulturni večer, na katerem je sodelovalo dvajset članov Posoškega fotografskega kluba iz Ločnika, kateri so prikazali vrsto barvnih umetniških diapozitivov. Njih tematika je bila precej različna. Največ slik je bilo iz bližnje Slovenije, zlasti iz krajev ob Soči.
* * *
Dramski odsek prosvetnega društva »F. B. Sedej« pripravlja pod veščo roko režiserja Aleksija Pregarca Bevkovo dramo »Materin greh« ali tudi »Krivda«. To močno Bevkovo delo smo izbrali, da se oddolžimo spominu velikega primorskega pisatelja, ki je lani v septembru umrl. Pri igri sodeluje nad petnajst igralcev. Ce bodo igralci disciplinirani, smemo upati, da bo delo dostojno postavljeno na oder. Prvič ga bodo uprizorili v nedeljo 28. februarja v dvorani Katoliškega doma v Gorici, ponovili pa v števerjanu na dan sv. Jožefa, 19. marca.
Doberdob
V nedeljo 14. februarja je tudi pri nas uspešno gostovala dramska skupina katol. prosvetnega društva »štandrež« s svojo že zelo dognano podano veseloigro »Ženitev«. štandrežci, ki so na našem župnijskem odru že kar doma, so to pot želi še poseben uspeh pri hvaležnem občinstvu. Ne samo glavna igralca Majda Zavadlav in Damijan Paulin, ki res dovršeno nastopata, tudi ostali sodelujoči zaslužijo za svoje odlično izvajanje raznih zahtevnih vlog vse priznanje. Zgled te požrtvovalne mladine, ki se ne boji žrtvovati čas za prosvetno in kulturno dejavnost, pa naj bi pritegnil še druge, ki še stoje ob strani, čeprav imajo sposobnosti na pretek.
OU/ftADOUCoi
Gioua
Živalski
REZERVAT 6 0 U NA
Minkcno1
KlfttaTpo
Ot.611«
® !»*!«!	*	lUM-im	.SMMIE	®UMEIIT
rmi	o m. in.	Innu	š mummi
fsiii	■ m.iw.	»m	s ukuiii
111111111..............      im.m,.m,.n...mn... mm
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Pomemben nastop dr. Štoke na televizijski oddaji
Ricmanje
V soboto 13. februarja ob 19.30 je bila na italijanski televiziji oddaja, posvečena socialno-ekonomskim problemom naše dežele. Na njej je sodeloval tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka.
Prisotnost dr. Štoke pri tej oddaji pomeni nov uspeh za tiste naše politične sile, ki si prizadevajo za uveljavljenje slovenskih pravic v naši deželi. Prvemu uspehu, da se smejo Slovenci s pravim imenom omenjati v deželnih zakonih, je bil sedaj dodan še drugi: dr. Štoka je povzetek svojih izjav podal tudi v slovenščini. Prvič se je zgodilo, da so široke italijanske množice tele-gledalcev mogle slišati citat iz Prešerna, se seznaniti s servitutnimi pravicami domačega prebivalstva v Kanalski dolini, spoznati probleme družbenega in gospodarskega značaja Slovenske Benečije ter čuti besedo o spomenici vseh Slovencev ministrskemu predsedniku Colombu.
Na vprašanje, kako zboljšati družbenogospodarski položaj dežele Furlani j a-Juli-ska Benečija, je dr. Štoka priporočil vrsto ukrepov v korist poljedelcev, pospeševanje industrijskih obratov v Kami ji in Beneški Sloveniji, ki krvavita na stalnem izseljevanju, zgradbo avtoceste Videm-Tr-biž ter dati večji razmah tržaškemu pristanišču.
Slovenska narodna skupnost v deželi se je znala uspešno vključiti v družbeno-go-spodarski razvoj, čeprav jo je dvajset let fašizma oropalo vseh gospodarskih in kulturnih ustanov. Največja dobrina Slovencev je zemlja; in prav ta je doživela ponovna razlaščanja v korist industrializacije. šele ko bo slovenski manjšini dana s pomočjo primernih zakonov močna so-cialno-ekonomska podlaga upoštevajoč njene narodnostne in jezikovne značilnosti (kakor je bilo to poudarjeno v nedavni spomenici na rimsko vlado, na katero pa žal še ni odgovora), tedaj šele bo lahko dala ta manjšina vse najboljše od sebe v korist dežele in bo postala most med sosednima državama Jugoslavijo in Avstrijo.
Besede, ki jih je dr. Štoka izrekel v slovenščini, so bile naslednje:
Skoraj sedemletno delovanje dežele Fur-lanije-Julijske krajine, ki je bila ustanovljena s posebnim statutom zlasti tudi zaradi prisotnosti Slovencev, je potekalo doslej v treh obdobjih. Po uvodnih korakih so prišli na vrsto poskusi, načrti, včasih v nekoliko odmaknjeni obliki. Zdaj pa smo v obdobju natančnejših obveznosti in izvajanj. Prvi sadovi so tu, vendar pa je pot še dolga in strma.
Furlanija-Julijska krajina je namreč socialno in gospodarsko zelo nevsklajena: na eni strani srečujemo precej visoko življenjsko raven, na drugi pa revščino in izseljevanje; težke in anahronistične so vojaške služnosti. Velike naloge čakajo na področju zdravstva, šole, stanovanj in odprave brezposelnosti; primerno je treba poskrbeti za upokojence in invalide. Brez vsega tega ne more biti resničnega napredka.
Poudariti je treba, da je v ekonomskem življenju dežele stalno prisotna slovenska narodna skupnost kljub temu, da je bila pod fašizmom gospodarsko in kulturno izropana. Toda šele z globalno rešitvijo vseh manjšinskih problemov bo slovenska narodna skupnost še krepkeje vraščena
v dejavnost dežele ter ji pomagala biti posrednik med tukajšnjo in sosednimi državami.
Ob tem nam sili v spomin Prešernova poslanica v Zdravici in pa beseda pisatelja Alojza Rebule, ko je dejal, da moramo na pot »s Prešernom v srcu, odprti sočloveku, odprti zgodovini.«
V Marijinem domu v ROJANU nastopi na pustno nedeljo 21. februarja ob 17. uri
TRŽAŠKI OKTET
Izvajal bo narodne in umetne pesmi. Med odmori srečolov. — VABLJENI!
Trije podpisniki spomenice na Prešernovi proslavi
Poročilo našega dopisnika o osrednji Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Trstu moramo v toliko popraviti, da so bili od 27 podpisnikov spomenice ministrskemu predsedniku Colombu navzoči s Tržaškega trije in ne le dva kot smo zadnjič poročali. Poleg dr. Roberta Hla-vatyja in Marija Mavra je bil prisoten tudi predstavnik Slovenske levice Marijan Pertot. Drugih ni bilo opaziti, razen če so se v kakem kotu tiščali. Vsekakor ta brezbrižnost mnogo pove.
Tudi to, kar je U. V. napisal o Prešernovi proslavi na Opčinah v »Novem listu«, Živa Gruden pa odgovorila v »Primorskem dnevniku«, da znova misliti, če je že do-
Prešernoua proslaua na Opčinah
Prosvetni društvi Tabor in Finžgarjev dom na Opčinah sta v soboto 6. februarja 1971 zvečer priredili skupno Prešernovo proslavo v Prosvetnem domu. Zato je na prireditev prišla množica ljudi in napolnila dvorano do zadnjega kotička.
Prvi del programa je — po pozdravu predsednika Tabora — začel mladinski zbor Glasbene Matice; zapel je tri ljudske pesmi. Sledila sta ansambla Finžgarjegeva doma: Naši mladi in »Taims« ter dva de-klamatorja. Nato je cerkveni pevski zbor zapel pet svetnih pesmi. Drugi del programa je pripravil Tabor. Najprej je bila na vrsti lepljenka »Prešeren v luči sedanjosti«, zatem pa številni moški zbor, po katerega štirih pesmih se je proslava končala.
Besedilo lepljenke so recitirali Marino Kralj, Lučka Pečar, Živa Gruden in Drago Gorup. Ni važno, kdo je tisti aktivistični tekst napisal. Toda ko je Živa Gruden prebrala stavek: »(Prešeren) je hkrati videl tudi tragedijo, ki je zadela slovenski narod, ko se je del njegovih sinov obrnil proti njemu ter ga izdal v upanju, da si s tem pridobi okupatorjevo naklonjenost«, sta mnoge v dvorani obšla srh in skrajno neugodje. Njih svečanega razpoloženja je bilo konec, tiste besede so občutili kot udarec po srcu. Mogoče tudi prisotnemu generalnemu konzulu SFRJ Borisu Trampužu ni bilo čisto prav.
Živa Gruden je nadarjena in delavna mladenka. Zdaj je v uredniškem kolektivu »Primorskega dnevnika«, če se bo posvetila časnikarskemu poklicu, bo uspešna in prepričljiva le, če bo služila resnici. Toda kdor se je rodil npr. leta 1948, pač ne more pravilno oceniti dogodkov na Slovenskem med leti 1941 in 1945, ako posluša samo uradno tolmačenje tistega časa, kot so ga uveljavili in ga že četrt stoletja neomajno učijo zmagovalci. »Audiatur et altera pars!« Treba je slišati tudi poraženca. Kdor bi si pred njim tiščal ušesa, kdor bi mižal pred njegovimi pismenimi dokumenti (eden takih je 446 strani obsegajoča »Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941-1945«, izšla v Združenih državah leta 1970) bi si nakopal očitek, da je papagaj ali oportunist ali strahopetec.
Resnica o naši medvojni zgodovini je tako pretresljiva, šekspirsko tragična in zapletena, da se bo z njo ukvarjal še prihodnji rod Slovencev. Zato je vse prej
kot primerno, na takšnih skupnih slavnostih, kot je bila ta, drezati v rano, ki se, žal, še dolgo ne bo zacelila.
Vinko Beličič
Za priznanje vseh habilitacij
Kot znano, so bili z ministrskim dekretom z dne 12. decembra 1970 razpisani usposobi j enostni izpiti (habilitacije) za slovenske srednje šole v Trstu in Gorici. Rok za vlaganje prošenj je potekel 24. januarja. Medtem se je zvedelo, da je v pripravi dekret o razpisu natečaja za stalna mesta, ki upošteva samo habilitacije, razpisane z omenjenim dekretom. Zaradi tega so slovenski šolniki upravičeno zaskrbljeni, ker se šolske oblasti nočejo izjasniti o že doseženih habilitacijah.
Po sedanjem mnenju oblasti bi morali številni slovenski profesorji delati še enkrat habilitacije po določilih dekreta z dne 12. decembra 1970. To pa bi bilo krivično, če ne celo nezakonito, kajti po zakonu je prepovedano dvakrat delati usposobljenostih izpit iz istega predmeta in po istem programu. Zaradi tega profe-fesorji niso vložili prošnje za ponovitev tistih habilitacij, ki jih že imajo.
Spričo tega Sindikat slovenske šole vztraja na stališču, naj šolske oblasti dosledno priznajo vse doslej dosežene habilitacije in s tem odpravijo pomanjkljivosti, ki jih vsebuje že omenjena odredba o razpisu usposobljenostnih izpitov.
V nedeljo, dne 21. februarja ob 17. uri
bo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu
PREŠERNOVA PROSLAVA
Stane Raztresen bo recitiral Prešernove balade in romance, vmes pa bo domači pevski zbor zapel več pesmi.
Še nekateri nagrajeni zaslužni delavci
V zadnji številki našega lista smo omenili nekatere zaslužne delavce in podjetnike, ki so bili nagrajeni na posebni slovesnosti v Trgovinski zbornici. Med nagrajenci so bili še: Venceslav Legiša iz Mavhinj, Josip Milkovič iz Gropade, Lojze Terzon s Kolonkovca in Miroslav Žigon iz Zgonika.
zorel čas za skupne Prešernove proslave. So nekateri med nami, ki bi še vedno radi vse nategovali na svoje kopito. Sicer pa je Živo Grudnovo prof. Vinko Beličič v tej številki našega lista na to ideološko ozkost zelo stvarno opozoril in jo odklonil kot nevzdržno za naše čase.
Verjetna pocenitev mesa
Ko smo iz dneva v dan priča porastu cen tudi najosnovnejših življenjskih potrebščin, človek skoro ne more verjeti novicam, da se bodo v kratkem cene govejega mesa v naših mesnicah znižale.
Senat je namreč odobril sporazum o brezcarinskem uvozu mesa iz Jugoslavije. Gre za letno količino 40.000 stotov govejega mesa, ki bi ga potem prodajali v tržaški pokrajini. Zaradi omenjene carinske olajšave bodo cene mesu v tržaških mesnicah nižje. Preden bo prišlo do tega, pa bo moral biti odlok o brezcarinskem uvozu objavljen v Uradnem listu.
Po mnenju podtajnika v ministrstvu za zunanjo trgovino tržaškega demokristjan-skega poslanca Belcija, ki ima velike zasluge, da je prišlo do omenjenega sporazuma, naj bi se cene govejega mesa znižale že to spomlad.
Praznik: pesem mladih 7. marca
Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem že davno snuje vesel nastop naše mladine, da bi mlade spodbudila k učenju petja in glasbe. Zato se je odločila, da priredi prvo nedeljo v marcu — to je 7. marca — v Kulturnem domu v Trstu mladinski praznik, na katerem bodo nastopili samo mladi pevci in godci od Mačkovelj preko Trsta do Sv. Križa s petjem, godbo in rajanjem, štirinajst skupin je že obljubilo sodelovanje. Sedaj se marljivo pripravljajo, da bodo pokazali, kaj so sposobni narediti mladi in veseli ljudje.
Tudi mi si rezervirajmo nedeljo 7. marca za našo mladino, da jo bomo spodbudili k nadaljnjemu delu in navdušili za lepoto petja in glasbe.
Prešernova proslava v Bazovici
11. februarja je bilo v Slomškovem domu praznično razpoloženje. Dom se je napolnil mladine in staršev. Na rdeči zavesi je med belimi nageljni kraljevala slika našega velikana Prešerna. Pred njo je nastopila naša mladina. Cerkveni pevski zbor je pod vodstvom dr. Z. Hareja odprl slavnostni večer z Zdravljico, nakar je dr. Karel Mezgec v pozdravnih besedah predstavil Prešerna in Slomška kot dva orača naše slovenske kulture. Naš prijatelj dr. Maks šah nas je v kratkem govoru spomnil ob Prešernovem duhu dolžnosti do naroda, do našega jezika, do slovenske kulture. Sledile so deklamacije Prešernovih poezij, ki so jih dijaki in dijakinje lepo podajali. Vmes pa so nastopile gojenke glasbene šole Slomškovega doma z veselimi skladbicami na harmoniki in klavirju. Nastopil je še cerkveni pevski zbor, ki je okrepljen z gročanski-mi pevkami zapel dve pesmi. Večer je zaključil domači ansambel Kondor s poskočno glasbo.
Nastopajoči in udeleženci so se razhajali s prijetnim občutkom, da so dobro opravili svojo dolžnost do naroda, ko so dostojno proslavili svojega najboljšega predstavnika: Prešerna.
Preteklo nedeljo 14. februarja se je vršila v mali župnijski dvoranici, ki je bila za to priložnost lepo in okusno okrašena in je imela na častnem mestu Prešernovo sliko, skromna a zelo prisrčna proslava našega velikega pesnika.
Najprej je mladinski zbor zapel pod vodstvom gdč. Marije šturman tri pesmi. Nato je prof. Mirka Žerjal-Pučnik podala v izbranih besedah nekaj misli o Prešernu in o recitacijah, ki so sledile. Pesmi so lepo in z zanosom recitirali šolarji osnovne in srednje šole iz Ricmanj in Domja. Glasbene točke so izvajali na klavirju, kitari, harmoniki, klarinetu in trobenti gojenci glasbene šole, ki so s tem pokazali, kar so pridobili v učenju glasbe. Pevski zbor je za zaključek zapel še tri pesmi ob spremljavi klavirja, za katerim je sedela gdč. Silvana Dobrila. Vse točke je ljubko in sproščeno povezovala učenka Klavdija Oliveti.
Mladina se je odzvala vabilu in prinesla pomladanski dih tej prireditvi, a poleg pomladi smo imeli tudi jesenski pojav. Priletna Ricmanjka je pogumno zapela kar tri stare narodne pesmi ob burnem ploskanju mladine. Po končani prireditvi je mladina še dolgo prepevala svoje pesmi ob spremljavi inštrumentov in tudi odrasli so se pomudili ob kozarčku vina ter prijetnem kramljanju. Želeli bi si še več takih prireditev, ki naj bi postale vez za »brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere«.	E.	Fischer
MARIJINA DRUŽBA TRŽAŠKI SKAVTI IN SKAVTINJE
vabijo v nedeljo 21. febr. ob 17.30 na
PUSTNO PRIREDITEV
ki bo v Mar. domu v ulici Risorta 3. Na sporedu je veseloigra T. Brandona v treh dejanjih
»CHARLEYEVA TETKA«
Med odmori bogat srečolov. Vabimo vse, ki se hočejo od srca nasmejati.
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 21. do 27. februarja 1971
Nedelja: 9.30 Po domače s Fanti treh dolin, triom Brajko in Boštjančiči. 10.50 Otroška matineja. 18.30 Mestece Peyton.
21.50	športni pregled.
Ponedeljek: 20.35 A. T. Linhart: Zupanova Micka - predstava SNG Celje.
Torek: 17.45 Tiktak: R. Schumann: Karneval. 18.30 Niso samo rože rdeče: Narobe svet. 19.05 Infarkt srčne mišice - bič 20. stoletja. 19.30 Vzgoja za življenje v dvoje. 19.40 Pet minut za boljši jezik. 20.35 Dvorni norček - ameriški film. 22.50 Srečanje z ansamblom Teodosijevski.
Sreda: 17.55 Čarobna piščal. 20.35 Teh naših petdeset let: Leto 1945. 21.35 Lyon: Umetnostno drsanje.
Četrtek: 17.50 Tiktak: Čudežna kitara. 18.05 Glasbeni Ciciban: Snežak. 18.30 Svet, v katerem živimo. 20.35 Četrtkovi razgledi: Amerikanci. 21.35 S. Maugham: Človek z vestjo. 22.25 Lyon: Prvenstvo v umetnostnem drsanju.
Petek: 17.25 Vijavaja-ringaraja. 19.00 Znani obrazi: Bette Davis. 20.35 Balada o Vojtovi Marini - slovaški film. 21.35 Lyon: Umetnostno drsanje.
Sobota: 16.25 Košarka: Radnički: Olimpija. 18.15 Mednarodni folklorni festival. 18.45 Holandski dragulji - serijski film. 19.20 S Kamero po svetu: Afriške živali ne bodo izumrle. 20.35 Glasbena križanka. 21.25 Lyon: Umetnostno drsanje. 22.30 Nepremagljivi - serijski film.
iiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiHiiumiiiiiiMMimMiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiitniiiiiiiiiiw
t Mspr. Janez Hladnik
113 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
No, pa ni bilo treba, kajti lazaristi so se za zadevo zavzeli in določili Franceta Buha, ki je danes misijonar na Madagaskarju, naj bo on moj namestnik.
Jezuit p. Dorrego je obljubil, da bo prihajal ob nedeljah in kadar bi on ne mogel, da bodo prišli gospodje iz semenišča v Adroguč.
Tedaj sem šele videl, da bo šlo. Treba je bilo poiskati ladjo. Pa sem našel vse zasedeno. Na vseh linijah, kjer sem vprašal, sem dobil negativen odgovor. Za Genovo ni bilo takoj po veliki noči prostora na nobeni ladji.
Spet je morala pomagati Mati božja. Ko stopam po ulici San Martin, mi pade v oč i vabilo na romanje za Fatimo in Lurd. Bilo je kot nalašč zame. Znašel sem se pred potovalno agencijo Sprinter. Hitro
sem dobil kot romar kabino za štiri osebe pod ugodnimi pogoji. Cez Fdtimo, Santiago, Madrid, Zaragozo in Lurd je vodila pot domov, povratek pa naj bi bil iz Genove v Argentino in to z ladjo »Fe-derico C« na njeni prvi vožnji. Spet posebna Marijina pozornost!
PRVI KORAKI OB MEJI
Buenos Aires sem zapustil 10. aprila 1958. Prvi nepozabni stik z domovino sem doživel 10. maja. V Podgori, to je v go-riškem predmestju pod hribom Kalvarijo, kjer je tedaj župnikoval Bernard Špacapan, brat mojega svaka Mirka, sem se najprej srečal s svojo nečakinjo Cveto Merlak, hčerko moje sestre Antonije. Ko sem odhajal v Argentino, je imela osem let, sedaj pa je že bila zobozdravnica v Šempetru pri Gorici in poročena z dr. Šubicem, zdravnikom šempetrske bolnišnice.
Spremljala me je nato k mejnemu bloku, da sem se sestal z njeno materjo in mojo sestro Antonijo. Cez mejo še nisem hotel iti, ker sem hotel pred vstopom v domovino še obiskati Rim, Primorsko in
Koroško.
Z dolgim pogledom sva se s sestro objela in skušala ugotoviti spremembe, ki jih je čas v dvaindvajsetih letih neizogibno prinesel. Brez besede sva postala za hip. Nato pa: »Dobrodošel po tolikih letih!« Kako bi oko ostalo suho? Potem je stekel pomenek, dokler ni obmejni stražar začel pokašljevati: »Torej na veselo svidenje! Dan bom že sporočil,« sem prekinil to prvo srečanje s svojci in se poslovil oni dan.
PROTI DOMU
V torek, 2. junija sem se vrnil s Koroške v Gorico. Moj davni prijatelj in no-vomašni tovariš, župnik Millonig, me je osebno pripeljal v Podgoro. Tam me je že čakala nečakinja gospa Cveta. Kar taksi smo najeli. Ob 16. uri sem že bil na meji. Po pravici povem: razburjen sem bil. Na italijanski strani je šlo vse gladko. In na oni strani? Kako bo pa tam?
Sprejel me je uradnik, ki ga je beseda izdajala, da ni Slovenec. Toda beseda mu je bila prijazna, tako da sem hitro razbral, da nimajo namena ustvarjati mi te-
žav. Papirji so bili v redu, tudi carinik ni sitnaril. Spolnil sem carinsko prijavo. To je bilo vse. Bil sem tako navdušen nad sprejemom, da sem mu ponudil požirek španskega konjaka, ki so mi ga darovali romarji sopotniki, ko sem z njimi obiskal Fatimo, Španijo in Lurd.
Na domu dr. Šubica v Šempetru sem si nato skušal živce pomiriti s sladkimi vipavskimi češnjami. Ob šestih popoldne sva sedla v avto. »V dveh urah sva na Petkovou,« je presodil dr. Šubic. In sva pognala. Kot bi trenil, sva se znašla mimo Bajte in Ajšovice v Vipavski dolini. Nič mi ni ostalo spomina na kraje, ki sem jih bil videl v času svoje mladosti.
»Kje so pa Vitovlje?« sem vprašal svojega voznika. »Bile so božja pot za spodnjo Vipavsko dolino. In na precej visokem hribčku so stale.«
»Potem bodo pa tiste ruševine nad Osekom,« je menil dr. Šubic. Res sem opazil precej visoko na pobočju zidine s stolpom brez strehe. Torej tudi ta cerkvica je postala žrtev vojnih razmer. Toda zakaj je nihče ne obnovi? Verjetno oblasti niso ravno navdušene za obnovo božjih
hramov. Zaslutil sem, da je še preneka-tera druga cerkev ostala v razvalinah.
Ze sva se bližala Ajdovščini. Nad njo je žarel Čaven v večernem soncu. Takoj nato sva prekoračila pri šturjah nekdanjo mejo s Kranjsko. Seveda je sedaj prešla čisto v pozabo. Skozi Log, prav ob romarski cerkvi, je tekla gladka cesta naprej mimo Vipave in skozi št. Vid, ki so mu po vojni izbrisali svetniško ime ter ga preimenovali v Podnanos. Nato sva se povzpela po Nanosovem pobočju do Razdrtega. Tu je cesta kar zaživela, kajti pridružila se nam je ona iz Kopra. Koper pa pomeni za Slovenijo okno v svet, pa tudi tujskega prometa je mnogo, saj so oblasti spoznale, da je zaprta meja državi več v škodo kot v korist ideji vladajočih.
Pustila sva za seboj Postojno. Že naju je pozdravila Planinska gora. Pod njo pa spet žalostna razvalina cerkvice. Ne vem ne njenega imena ne njene zgodovine. Predniki, ki so jo s trudom in žrtvijo zidali, so gotovo imeli več vere kot njen sedanji rod. Ali pa je ne smejo domačini popraviti. Kdo ve?
(Se bo nadaljevalo)
Za ohranitev demokratičnega reda
V ponedeljek 15. februarja je sprejel goriški prefekt dr. Sganga predstavnike protifašističnih strank, ki so mu prikazali potrebo po budnem zadržanju odgovornih državnih oblasti do vsakega pojava nasilja, posebej fašističnega, ki se danes javlja v italijanski družbi. Razgovoru je prisostvoval tudi goriški kvestor dr. De Fo-catiis. V delegaciji so bili predstavniki KD, PSI, PSDI, PLI, PSIUP, KPI IN SDZ.
Omenjene stranke so izdale tudi skupen manifest, ki so ga podpisali še republikanci (ne pa liberalci), in v katerem potrjujejo svoje odločno stališče do pojavov fašistične in vsake druge nasilne oblike prevratništva.
Pri tem pa moramo z obžalovanjem ugotoviti, da skupni manifest ni izšel v dvojezični izdaji, italijanski in slovenski, kot je bilo prvotno domenjeno. Le tako bi imela vsa protifašistična akcija pri nas pravi pomen, saj so prav Slovenci dali največji prispevek za borbo proti črni tiraniji in za vzpostavitev demokratičnih svoboščin.
Podgora
Življenje v farnem krožku in v okviru pevskega zbora je kar živahno. Pevske vaje so redne in polnoštevilno obiskovane. Tudi nekaj novih pevcev se je priglasilo.
To nedeljo, 21. t. m. je na sporedu srečelov, ki bo deloval ves dopoldne med obema mašama. Zahvaljujemo se vsem, ki so tako obilno prispevali dobitke.
Na pustni torek, 23. t. m. ob 20. uri pa bo v farni dvorani na sporedu zabaven večer z glasbo in drugim veselim sporedom. Že sedaj vabimo vaščane in prijatelje, da se udeležijo te prijetne zabave.
Občni zbor SKAD-a
Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) v Gorici je imelo svoj redni občni zbor v nedeljo 7. februarja v mali dvorani Katoliškega doma. Vodil ga je dosedanji predsednik društva dr. Damijan Paulin. Poročila odbornikov so odkrila, da je bilo društvo v zadnji poslovni dobi zelo delavno. Zlasti je treba omeniti uspeli ciklus predavanj, ki ga je dru-
štvo organiziralo. Bilo je tudi več družabnih večerov in izletov, ki so članstvo še bolj medsebojno povezali.
Za novega predsednika SKAD-a je bil izvoljen dr. Silvan Kerševan, ki je že dolgo vrsto let med najbolj aktivnimi člani društva. Ostali odborniki so postali Marija Ceščut, Marilka Koršič, Danijela Ferfolja, Verena Koršič, Zdenko Hvala in Bernard Špacapan.
Novemu odboru želimo, da bi mu uspelo ohraniti sloves, ki si ga je društvo pridobilo zlasti z nudenjem visoko kvalitetnih predavanj; prav pa je, da odbor ne pozabi na prvi namen društva, ki je zbiranje in povezava goriških slovenskih akademikov.
Razpis festivala narodno-zabavne glasbe
Ansambel »Lojzeta Hledeta in fantov z Britofa« iz Števerjana pri Gorici (Italija) razpisuje pod okriljem S K PD »F. B. Sedej« iz Števerjana prvi zamejski festival narodno zabavne glasbe, ki bo v štever-janu med Borovci (v primeru slabega vremena v dvorani) dne 2. maja 1971 z začetkom ob 15.30.
Za festival se lahko prijavijo slovenski narodno zabavni ansambli. Organizator jemlje nase stroške za kosilo, večerjo ter prenočevanje dne 2. maja.
Komisija, katero bodo sestavljali izvedenci (pet po številu) ter pet oseb, izbranih iz prisotnega občinstva, bo podelila naslednje nagrade: 1. nagrada 70.000 lir, 2. nagrada 40.000 lir, 3. nagrada 20.000 ter razne pokale, kakor se bo še določilo.
Prijave je treba poslati do 31. marca 1971 na naslov: »Ansambel Lojzeta Hledeta in fantov z Britofa«, SKPD »F. B. Sedej«, števerjan, 34070 San Floriano del Collio, Gorizia (Italia). Pri tem morajo biti navedeni sledeči podatki: 1. točen naslov ansambla ter naziv; ime voditelja oz. odgovornega, njegov rojstni kraj, datum rojstva ter sedanje bivališče; 3. ime in priimek, rojstni kraj in datum ter sedanje bivališče vsakega člana posebej.
Organizator bo dal na razpolago nastopajočim ojačevalce. Sodelujoči ansambli pristajajo na morebitno snemanje radia Trst A.
  ........
Ekumenska prireditev
V prihodnje bo Cerkev praznovala spomin sv. Cirila in Metoda 14. februarja, to je na smrtni dan sv. Cirila. Letos je ta dan sovpadel z nedeljo, zato se je Apo-stolstvo sv. Cirila in Metoda odločilo, da ta dan priredi ekumensko proslavo z izbranim sporedom.
Najprej je bila v cerkvi sv. Ignacija na Travniku liturgija božje besede za zedinjenje kristjanov, med katero je imel cerkveni govor prof. Mirko Rijavec, Pobožnosti se je udeležilo lepo število slovenskih vernikov.
Program se je nato nadaljeval v Katoliškem domu. Presenetila je velika udeležba, saj se je dvorana popolnoma napolnila, kar priča, da je ekumenski duh med goriške Slovence že zelo prodrl.
Pozdravne besede je izrekel dr. Rudi Klinec, ki je tudi napovedal točke akademije. Prvi je nastopil novo formirani otroški zbor iz Gorice in bližnje okolice pod veščo roko učitelja Iva Bolčine. Bil je to krstni nastop zbora. Otroci so zapeli tri pesmi. Pevovodju iskreno čestitamo, da se je že ob prvem nastopu zbor predstavil s toliko usovršenostjo in zlitostjo glasov. Prepričani smo, da bo z njim dosegel vedno nove uspehe.
Zalo globoko zasnovan govor je nato imel župnik iz Podgore Mirko Mazora. Ob liku sv. Cirila je nanizal zaključke, ki zadevajo nas in naš čas, sedanjo družbo in sedanje oblasti, tako državne kot cerkvene. Sočna je bila njegova beseda, premisleka vredne njegove misli in prepričevalen njegov nastop. Veseli smo, da se je s Krasa spet vrnil v bližino Gorice, kjer bomo njegovo besedo mogli še večkrat slišati.
Po govoru so nastopile skavtinje z dvema pesmima, nato pa je zaživelo filmsko platno. Župnik iz Doberdoba Bogomil Brecelj je v enournem predvajanju barvnih diapozitivov občinstvu predstavil lansko študijsko potovanje goriških in tržaških Slovencev skozi Bosno in Hercegovino. Pokazalo se je ponovno, da je g. Brecelj mojster tako pri izbiranju motivov kot v pripovedovanju, saj ga vedno spremlja
sončen humor in smisel za dobro voljo.
Občinstvo je bilo s potekom akademije zalo zadovoljno, kar je tudi veliko zadoščenje za vse, ki so prireditev pripravili ter uspešno izvedli.
ZA KMETOVALCE
Za preprečenje škode po toči, slani in zmrzali
Za preprečenje škode, ki bi jo napravila toča ali slana ali zmrzal na kmetijskih rastlinah, je deželna uprava doslej izdala dva zakona in sicer št. 33 leta 1965 in št. 22 leta 1970. Po teh zakonih lahko prejmejo kmetje, zadruge in druge kmečke ustanove prispevke do 50 odstotkov za izvedbo del, nabavo opreme in drugih sredstev, ki so potrebna za varstvo rastlin pred točo, slano in zmrzaljo. Za gradnjo postojank za obstreljevanje toče ali drugih varovalnih načinov prispeva deželna uprava do 92 odstotkov; za nakup raket pa do 60 odstotkov.
Dežela podpira tudi drug način zavarovanja proti toči in sicer s prispevkom za plačevanje zavarovalne police. Višino prispevka določijo vsako leto znova z ozirom na vrsto kmetije, vrsto rastlin in področja. Letos veljajo sledeči prispevki k zavarovalnini proti toči: za visoko vredne rastline 60 odstotkov na stroške zavarovalne police, kar velja za neposredne obdelovalce, male kmetije, najemnike spolovinarje, kolone, soudeležence in zadruge; dočim je za srednje kmetije določeno 40 odstotkov in za velika posestva 25 odstotkov prispevka.
Med visokovredne rastline prištevamo trte, sadno drevje, drevesnice in trsnice, povrtnino, cvetlice in tobak. Za druge rastline kot so pšenica, rž, ječmen, oves, koruza, oljna repica in riž je predviden prispevek 50 odstotkov, kadar gre za neposredne obdelovalce, male kmetije itd., dočim velja za srednje kmetije prispevek 30 odstotkov in za velika posestva 15 odstotkov na zavarovalne stroške.
Inž. Janko Košir
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
bo priredila to nedeljo 21. februarja ob 16. uri v Katol. domu
veseli pustni večer
Na sporedu so zabavni prizori, duhovite domislice, več krajših šaloiger in nastop glasbenega ansambla »Lojzeta Hledeta in fantov z Britofa« iz Števerjana.
Ne bo manjkalo pustnih dobrot, v baru se bo pa točila dobra vinska kapljica. — Vstopnina je 300 lir za odrasle, za mladino pa 150 lir.
PRIDITE POLNOŠTEVILNO IN RAZVESELITE SE! TUDI TO JE POTREBNO!
Dr. Basaglia odgovoren za uboj Mikluševe
26. septembra 1968 je Albert Ivan Mikluš, ki so ga bili proti volji svojcev spustili na obisk domačih iz psihiatrične bolnišnice v Gorici, ubil svojo ženo Mileno, roj. Kristančič. Uboj je povzročil med prebivalstvom silen odjek, saj so ostali trije otroci brez matere, ko je že oče dalj časa bil zaradi otemnitve razuma nezmožen vršiti svoje družinsko poslanstvo. Obenem je javno mnenje že tedaj obsodilo šefa goriške umobolnice dr. Basaglio, ki je silil svojce umorjene žene Milene, naj sprejemajo obiske na umu bolnega Alberta, ko je bilo jasno, da je mož napadalen in za svoja dejanja neprištevit.
To je potrdila sedaj tudi sodna preiskava. Pristojno sodišče je ugotovilo, da se morilca Alberta Ivana Mikluša absolutno ne more obdolžiti zločina, ker ni odgovoren za svoja dejanja. Krivda je tako padla na šefa bolnišnice dr. Franca Basaglio in zdravnika oddelka, v katerem je bil interniran morilec, dr. Antonia Slavicha, ki sta dopustila, da je Mikluš mogel zapuščati umobolnico, čeprav je bil nevaren za druge. Zaradi tega je državni tožilec goriškega sodišča te dni obtožil imenovana zdravnika odgovornosti za uboj. Preiskovalni sodnik bo moral sedaj določiti, ali je treba obtožbo državnega tožilca sprejeti ali zavreči. Dr. Basaglia ne živi več v Gorici. Kmalu po tem strahotnem uboju se je odpovedal vodstvu goriške umobolnice in se nastanil v Parmi, kjer sedaj vrši svoj poklic.
Javna dela v Števerjanu
Te dni bo podpisana na občini pogodba med občino in družbo ENEL za zgraditev nove električne napeljave za Valerišče, Klanec in Jazbine. Predvidena je zgraditev dveh novih kabin, novega daljnovoda visoke napetosti od Križišča do Jazbin, in razdeljevalne mreže za navadno luč, industrijski tok ter za kmečko uporabo. Dela, za katera bo občina prispevala okoli osem milijonov lir, morajo biti dovršena do aprila 1972. Vsekakor so z deli že začeli in te dni merijo traso novih linij.
Občni zbor Kmečkega društva iz Štandreža
Letcšnji občni zbor društva neposrednih obdelovalcev zemlje iz Štandreža je bil posebno pomemben, saj se je vršil na dvajseto obletnico ustanovitve društva.
Uvodne besede je spregovoril predsednik Vladimir Zavadlav, ki je nato prepustil besedo tajniku Emilu Cingerliju. Ta je v daljšem poročilu prikazal delo, ki ga je društvo uspešno opravilo v enoletnem obdobju. Svoj govor je začel s problemom zemljišč v industrijski coni in v obmejnem pasu. Povedal je, da je društveni odbor večkrat nastopil pri pristojnih organih in zahteval pravične cene za omenjena zemljišča. Člani so dobili po zelo ugodnih cenah semenski krompir, umetna gnojila in drugo. Društvo je tudi doseglo, da kmetje lahko uvažajo, in to do 31. decembra letos, iz Romunije mlado živino rdeče pasme po zelo ugodnih cenah. Dalje je vložilo prošnjo za sečnjo in prevoz drv iz Jugoslavije, pripravilo knjižice za gorivo za traktorje, poskrbelo za slamo in gnojila ter nabavilo nekatere stroje, ki so se izkazali za zelo koristne.
Od zadnjega občnega zbora je odbor imel enajst rednih sej. Društvo je sodelovalo s prosvetnim društvom »Štandrež« pri uspešno organiziranem poletnem prazniku špargljev. Pripravilo je tudi vsakoletno zahvalnico in praznik sv. Vanča.
Sledile so volitve novega odbora, v katerega so bili potrjeni vsi prejšnji odborniki.
Na prvi seji so si odborniki porazdelili funkcije. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Vladimir Zavadlav, za podpredsednika je bil postavljen Savo Hoban, tajnik je Emil Cingerli, blagajnik Dušan Brajnik. Ostali člani odbora so še: Cvetko Brajnik, Ivo Brajnik, Rudi Budal, Stanko Cingerli, Rado Paulin, Jožef Pavletič in Emil Pavlin.
S P
R T
' ■_
t)dbojka. V nedeljo 7. februarja je v okviru moškega prvenstva »D« lige 01ym-pia igrala proti moštvu PAV-Dormisch iz Vidma. Naši so nerazumljivo klonili z rezultatom 3:0 (15 : 13, 17 : 15, 17 : 15). Vseskozi so vodili in pokazali tudi lepo igro, ob koncu vsakega seta pa so se nenadoma ustavili in se pustili prehiteti.
Vse drugače pa se je 01ympia izkazala v soboto 13. februarja, ko je igrala proti moštvu »Kennedy« dz Adegliacca pri Vidmu. Zmagala je s 3 : 0. Plavi so pokazali boljšo in učinkovitejšo igro. V prvem setu so takoj zbrali osem točk. Toda kar naenkrat je bil rezultat 11 : 11. Tedaj so se Glympijci zbrali in z močnim napadom onemogočili nasprotnikovo sicer zelo učinkovito obrambo. Set se je končal s 15 : 13 za Olympio. Drugi set je spočetka videl vodstvo moštva Kennedy. Kmalu po začetku je bil rezultat 8 :2 za nasprotnika. Plavi, ki so morda nekoliko podcenjevali nasprotno moštvo, so se spet organizirali in v močnem »forcingu« prekosili nasprotnika. Rezultat je bil 15 : 11. Tretji set je bil popolnoma v rokah 01ympije. Moštvo Kennedyja je začelo popuščati in tedaj so se naši šele izkazali. V napadu je Soban streljal neustavljive žoge, ki so bile vedno dobro usmerjene. V obrambi pa je Susič odlično prestrezal nasprotnikove poskuse napada. Nasplošno so naši igrali trezno in umirjeno, kar jim je prineslo zmago nad nasprotnikom, ki letos prvič nastopa v »D« ligi. Dobro so igrali seveda tudi ostali: Valentinčič E. (kap.), Antonič V., Kranner M., Devetak S. in Špacapan M. Tako ima sedaj 01ympia osem točk v lestvici in je med štirimi najboljšimi.
/Ax RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 21. do 27. februarja 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za orgle. Igra prof.
H.	Bergant. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Monika potuje na Madakaskar«. Po povesti M. Metzgerja dramatizirala Zora Pi-ščančeva. Prvi del. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naiš čas. 13.30 Glasba po želj ali. 15.30 L. Holberg: »Jeppe s hriba«. Igra v petih dejanjih. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Filmska glasba. 20.30 Iz slovenske folklore: »Ljudske pesmi«. 22.10 Sodobno glasbo izvaja Beograjski pihalni kvintet.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. Ponovitev ob 18.30. 13.30 Glasba po željah.
17.00	Tržaški mandolinski ansambel. 17.30 Vaše čtivo - Ne vse, toda o vsem. 19.15 Zbor Sv. Ignacija v Gorici. 21.45 Violist Srečko Zalokar, pri klavirju Lipovšek Torek:	11.35	Šopek	slovenskih	pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. - Novice iz sveta lahke glasbe.
18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo.
19.10 Iz življenja gledališkega umetnika: Srečanja z Radom Nakrstom. 19.20 Moški zbor »S. Kumar« z Velikega Repna.
20.35	Pustni ples.
Sreda:	11.40	Radio	za prvo stopnjo
osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.00 Škerjanc:	Lirične melodije za čelo	in klavir. 12.10	Liki	iz naše	preteklosti:	»Fran
Venturini«. 13.30 Glasba po željah. 17.30 Slovarček sodobne znanosti - Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 18.50 Pianist Helhvig. Debussy: Images, prvi zvezek.
19.10 Higiena in zdravje. 19.40 »Gor in dol po sred’ vasi«. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Družinski obzornik. 13.30 Glasba po željah. 18.30 Janko Ban: Srečko Kumar in njegov zbor, 2. oddaja. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše.
20.35	J. Vilimek: »Nepreklicni konec maratonskega tekača«. Radijska drama.
Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 18.30. 12.10 P. Benigno: Vpliv zdravil na človeško telo: (8) »O delovanju zdravil na ožilje«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi. Pripravlja J. Ban. 18.50 Pizzetti: Tri simfonične predigre k Sofoklejetvemu »Kralju Ojdipu«.
19.10 C. Silvestri: Zgodovina tržaškega pomorstva: (1) »Tržaško pomorstvo od 16. do 18. stoletja«. 19.25 Oktet »Gallus« iz Ljubljane. 19.40 Postni govori (1) R. Vodeb: »Gospod, nauči nas moliti...« (Molitev - naravna potreba človeka). Ureja msgr. dr. Lojze Škerl. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folklorni plesi.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
11.50	Veseli motivi. 12.10 N. Kuret: Ljudska verovanja in vraže: »O čarovnicah in črn' magiji«. 13.30 Glasba po željah. 16.10 Operetni odlomki. 16.30 »Pod svobodnim soncem«. Osmi del. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. 17.20 Za mlade poslušavce: Sobotni sestanek -Ščepec poezije - Moj prosti čas. 19.10 Po društvih in krožkih: »Prosvetno društvo Igo Gruden iz Nabrežine«. 19.25 Zbor Glasbene Mat'ce iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Nenavadne in skrivnostne zgodbe: A. Marodič: »Los Desperados in njihova republika«.
OBVESTILA
Igra »Romanov in Julija« v Gorici. V
nadaljevanju gledališke sezone v Gorici bo v četrtek 25. in v petek 26. februarja gostovalo v Katoliškem domu Primorsko gledališče iz Nove Gorice z dramo Petra Ustinova »Romanov in Julija«. Opozarjamo, da bo prva predstava v četrtek za abonente iz mesta Gorice, v petek pa za goriško okolico. Zato bodo avtobusi na razpolago abonentom v petek po že ustaljenem sporedu. Abonenti iz Števerjana bodo imeli na razpolago taksi.
Pusini večer v Doberdobu bo v soboto 20. februarja v župnijskem domu ob 20. uri. Nudil bo obilo razvedrila vsem prisotnim, zato je pričakovati, da bo obisk prireditve zelo velik. Vse rojake vabi na veselo srečanje z nastopajočimi SKPD »Hrast« iz Doberdoba.
Fotografije s potovanja po Bosni in Hercegovini. Kdor si želi nabaviti omenjene slike z lanskega študijskega ekumenskega potovanja po Bosni in Hercegovini, si jih lahko do 25. t. m. ogleda in naroči pri gdč. Zori Piščanc na upravi našega lista.
Otroško rajanje v Kulturnem domu.
Slovensko gledališče v Trstu priredi otroško pustno rajanje v nedeljo 21. februarja ob 15. uri »S Kekcem na kravji bal«. Igrali bodo »Domači planšarji z Male Pi-šence«; za red bo skrbel Bedanec, sveže planinsko mleko bo točila Menara.
DAROVI
Za tiskovni sklad »Katoliškega glasa«:
v spomin pok. matere Marije Sbounig por. Drufuka 5.000 lir; Helena Falusa 500 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 2.000; N. N.
1.000; Bremec Štefanija 2.000; N. N. 5.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; Z. M. 5.000; U. Z. 3.000; B. P. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 5.000; B. J. 5.000; Marijina družba 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: namesto cvetja na grob pok. Benedikta Polanc z Otlice, družina Bratina 5.000 lir.
Neimenovani iz Gorice daruje za Zavod sv. Družine in Alojzijevišče po 5.000 lir, za »Katoliški glas« pa 3.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Ludvika Kogoja iz Rupe daruje Ivič Kovic 2.000 lir za misijonarja Ivana Štanto na Madagaskarju.
Za Slomškov dom v Bazovici: Fiabane iz Padrič 7.000; Marija Ražam 5.000; Angela Mužina 4.000; N. N. iz Gročane 2.000; Silvestra Ražem 2.000; N. N. 2.000; Miro-šič 1.000 lir.
Za cerkev v Stojakovem: ob drugi obletnici smrti pok. matere Sbounig, por. Drufuka 5.000 lir; N. N. iz Trsta 2.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorid
Izdaja Katoliško tiskovno društvo