MALI OGLASI Odpeljana je bila, 28. dec. 1969 pod Brdom pri Lukovici, resasta lovska terierka, črna s pšeničnimi ožigi. Na vratu je imela krom verižico. Sliši na ime »Plovka«. Kdor od lovcev bi kaj zvedel o psici, naj za nagrado sporoči na naslov: Branislav Oražem, Ljubljana, Prešernova 12. Zgubil se je v novembru lani ali bil ukraden in prodan lovski terier resa-vec, zgoraj črno siv, spodaj svetlorjav z belo liso pod vratom, sliši na ime Miki. Nudim visoko nagrado. Peter Bje-govič, Kranj, Kidričeva 27. Našel sem psa, balkanskega goniča. Pes je pri meni, za informacije se obrnite na: Jože Faganel, lovski čuvaj, Gradišče 56, p. Vipava. Kupim živo uharico. Stane Šega, Grahovo pri Rakeku. Kupim ruševčeve krivce »toplarje« (cel rep). Ponudbe na: Milan Jenko, Ljubljana, Vodnikova 54 a. Prodam valilnik za 280 kokošjih ali 340 fazanjih jajc, znamke »Victoria«, velikosti 90 X 90 X40cm, s 4 montažnimi nežicami, višine 80 cm. Cena po dogovoru. Marijo Leban, Nova Gorica, Ul. 25. junij 8. Prodam poceni psici, lovsko terierko, staro 6 mesecev in kratkodlako pti-čarko, staro 8 mesecev. Jože Jelovčan, Kranj, Cirilova ul. 17. Prodam 4 kdl. istrske goniče, stare po 11 mesecev, potomce odlično ocenjenih staršev v delu in telesni oceni. Franc Logonder, Strahinj 51, p. Naklo. Prodam razantno polrisanico-brezpete-linko z montiranim daljnogledom Ajack 3 X, kal. 16 X 5,6. Puška je primerna za vsa lovišča. Milan Babšek, Ljubljana, Gosposvetska cesta 4/III. Prodam sedem mesecev staro kratkodlako psičko-jazbečarko, črne barve, z rjavimi ožigi. Cena po dogovoru. Ivan Pintar, Grajska vas 49, p. Gomilsko. Prodam brezpetelinko 12X12 in mav-zerico 7,9 mm, dobro ohranjeno. Avre-lij Bembič, Koper, Zupančičeva 39. Prodam flobert 6 mm, madžarski model. Janez Lavrič, Veliki Jelnik, p. Blagovica. Prodam skoraj nov lovski karabin, kal. 7 X 64. Peter Zupan, Kranj, Reševa 8. Zavoljo velikega zanimanja bo Lovska zveza Slovenije ponovno izdala prevoda nemških knjig: Dos Ansprechen des Hirsches (ocenjevanje jelenjadi) Das Ansprechen des Rehvvildes (ocenjevanje srnjadi) avtorjev Brunsa, Sartoriusa in Lotzeja. Knjigi sta v Zah. Nemčiji doživeli več kakor deset izdaj. Posebnost knjig so številne, zelo nazorne risbe in skice o ocenjevanju in kategorizaciji jelenjadi oz. srnjadi ter lahko razumljivo, nazorno in strokovno neoporečno spremno besedilo, prevedeno v slovenščino in vezano poleg originalnega besedila po ustreznih straneh. Pod pojmom ocenjevanja je v knjigah zajeto predvsem ocenjevanje v naravi po starosti in kvaliteti. Namen izdaje teh knjig je predvsem strokovna pomoč za uspešnejšo gojitev divjadi, saj domače literature te vrste nimamo. Lovske družine naj zbrana naročila pošljejo področnim lovskim zvezam najkasneje do konca aprila letos. Cena za knjigo bo okrog 45,00 din. Sekretariat LZS TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO ŠOŠTANJ oddelek KRZNO, Ljubljana, Komenskega 24 Obveščamo vse lovce, da odkupujemo LISIČJE KOŽE Pomladanska vzrejna in pomladanska tekma ptičarjev ZLD Ljubljana preložena z 11. in 12. aprila na 25. in 26. april 1.1. Zbor 25. IV. ob 14. uri in 26. IV. ob 8. uri na vrtu gostilne »Ruski car« na Ježici. po najvišjih dnevnih cenah Odkup in prevzem v Ljubljani, Komenskega 24 Jazbec. — Spomladi na splošno nastopi zanj lovopust, saj mu večina lovcev, ki love s psi jamarji, sedaj prizanaša, čeprav po lovskem zakonu ni zaščiten. Prav je, da mu prizanašajo, saj imajo aprila jazbice že kak mesec stare mladiče. Če lahko sklepamo po odstrelu oziroma ulovu, stalež te divjadi pri nas upada. V Sloveniji je bilo uplenjenih leta 1966 - 1155, v letu 1967 - 1139 in v letu 1968 — 962 jazbecev. glasilo Lovske zveze Slovenije št. 1. Lili. letnik april-mali traven 1970 Vsebina Rado Pehaček Robert Lampreht Ing. agr. Alojz Černe Miloš Kelih Ing. agr. Alojz Černe Ivan Rezec Ivan Mercina France Cvenkel Tone Svetina Po lovskem svetu: Lovski oprtnik: Literatura: Fotoamater: Mladi pišejo Lovska organizacija: Jubilanti Umrli Lovska kinologija: Lovska kuhinja V novem lovskem letu — za boljše uspehe!..............2 Razmišljanje o tem in onem................................4 Protivetrni nasadi (vetrobrani) v nižjih predelih Slovenije 5 Divji petelin in gojitev................................ 6 Njive in pašniki za divjad................................9 V »kurniku«..............................................11 Nenavadni doživljaj z jelenom............................13 -Ukana« slovenska najbolj brana knjiga, -Oblak nad prepadom« naša nova povest...............................15 Oblak nad prepadom — 1...................................16 IX. mednarodni kongres zveze znanstvenih delavcev s področja lovstva v Moskvi — Ing. Anton Simonič ... 18 Ravnanje pri polnjenju pušk brezpetelink-—..............21 Velikemu pevcu na Nanosu — Cveto Škapin...............21 France Avčin: Človek proti naravi — Ing. Mirko Šušteršič 22 S fotoaparatom na obisku pri muflonih — VI. Pleničar 22 23 Lovska družina Zagorje ob Savi — dom in prapor — Matko Šulin...................................... . 23 Zvišanje članskega prispevka Lovski zvezi Slovenije . . 25 26 27 Evropski pokal — nemški kratkodlaki ptičar — Ivan Caf 28 Plenum Društva ljubiteljev ptičarjev.......................29 Pregled in preizkušnja jamarjev na Rinki — Franc Fri- škovec . . .............................................. 30 Divjačina, prijetna sprememba v prehrani — Vladimir Pleničar......................................................,30 »LOVCA« Izdaja Lovska zveza Slovenije, Ljubljana. Zupančičeva 9. Izdajateljski svet sestavljajo: Rastko Bradaškja, predsednik. France Cvenkel, odgovorni urednik, Rado Cenčič, Janez Čop, Vladimir Pleničar, dipl. ing. Mirko Šušteršič, prof. dr. Stane Valentinčič. — Vse gradivo za objavo Pošiljajte Uredništvu -Lovca« Ljubljana, Zupančičeva 9, poštni predal 505, telefon 21-245. — Rokopisov in fotografij ne vračamo. — Letni prispevek področnih lovskih zvez Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za »Lovca«, je po članu 37,50 din. Za člane družin, ki niso včlanjene v področne zveze, in za člane družin, katerih področna zveza ni član LZS, je letna naročnina 40 din; za inozemstvo 60 din; posamezna številka 3,50 din. — Cene malim oglasom za člane lov. organizacij, povezanih v LZ in LZS: do 15 besed 3 din, od 15 do 25 besed 4 din, od 25 do 35 besed 5 din; za vse druge dvojna cena. Male oglase je treba plačati hkrati z naročilom. — Žiro račun Lovske zveze Slovenije: 501-8-47/1. — Tiskala in klišeje izdelala Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. V novem lovskem Setu - za boljše uspehe! Katerakoli organizacija pripravlja svoj letni obračun, si vsekakor zastavi dve vprašanji: kako smo delali v preteklem letu in kako bomo delali v prihodnjem. Tudi pri nas lovcih je tako, posebno še v organizaciji Lovske zveze Slovenije, katere organi so na polovici svoje mandatne dobe, in ki je na zadnjem občnem zboru sprejela Smernice in stališča (Lovec, št. 6/1969), ki bi jih morala tudi čim bolje izvesti. Pri pripravljanju gradiva in proučevanju problemov, ki smo jih reševali, je bilo med prvimi vprašanje zakona o lovstvu, ki se bistveno ni spremenilo. Z velikimi težavami smo uspeli, da je zvezni zakon o lovstvu prišel na seznam zakonov federacije za revizijo. To pomeni, da je treba še nadalje pripravljati teren in gradivo za republiški zakon o lovstvu, za ureditev vseh vprašanj odnosa med lovskimi organizacijami in republiko oziroma občinami, odnosa med gozdarstvom, kmetijstvom oziroma gospodarskimi organizacijami in lovstvom, ki naj ima ustrezno mesto v naši družbi, razvijajoči se v samoupravnem socializmu. Družbeni pomen in ugled lovske organizacije smo utrjevali v stikih z našimi odgovornimi družbenopolitičnimi činitelji zlasti z naslednjima osnovnima načeloma: 1. Dosledno smo tudi v praksi uveljavljali princip, da je divjad družbena lastnina in se članom lovske oganizacije ne more več očitati, da si prisvajajo družbeno imovino. Naše poslovanje je javno, podvrženo družbeni kontroli in kritiki, sposobno polagati obračun o gospodarjenju z družbenim imetjem. 2. Ločimo dohodke za društveno dejavnost od dohodkov iz lovišča. Prvi so članarina, ki se razen za funkcioniranje organizacije (društva-družine) porablja tudi za strokovno usposabljanje članstva, medtem ko dohodke iz lovišča posredno ali neposredno vračamo v lovišče. Ta delitev nam omogoča, da vse naše delo pravilneje vrednotimo in ga dokumentiramo. Seveda bomo morali za vso to nujno dokumentacijo izboljšati našo statistiko, predvsem pa spremeniti naš odnos do nje. Po večini še danes gledamo na statistične obrazce kakor na nadležne zahtevke birokracije, ne pa kot na nujnost, brez katere si modernega gospodarstva ne moremo zamišljati. Vendar pa že z zbranimi podatki lahko dokažemo, da smo vrednost dohodkov iz lovišč — to je vrednost boni tir anega odstrela, računanega po tržnih cenah — z dobrim gospodarjenjem in dodatkom našega neplačanega dela potrojili, saj znaša danes v loviščih LD Slovenije že preko milijarde in pol starih dinarjev. Stopnja porasta dohodkov iz lovišč znaša zadnja tri leta poprečno 30% letno, kar je izredno visoko. Ta porast se bo moral vsekakor umiriti, da ne bo prišel do nesmisla, ker smo blizu vrha zmogljivosti lovišč, upoštevajoč, da je le boni tirani stalež divjadi ekonomsko upravičen. Če k temu dodamo še odpiranje naših lovskih družin novemu članstvu — skoraj 1000 novih članov poprečno letno v zadnjih treh letih — potem lahko smelo trdimo, da smo napravili precejšen korak naprej. Menim, da so ti uspehi predvsem plod velikega porasta zavesti našega lovca kot upravljalca družbene imovine, člana kolektiva, ki mu je družba zaupala čuvanje in gojitev divjadi. Iz te zavesti izhaja občutek dolžnosti in odgovornosti naših lovskih kolektivov za gojitev in ohranitev vseh pri nas živečih živalskih vrst. Pa ne samo to, poraja, se tudi želja za obogatitev narave z novimi vrstami divjadi, kar se odraža v velikem zanimanju naših kolektivov za naseljevanje muflonov, dam jekov, svizcev, novih vrst perjadi ipd. Pravilno in dobro gospodarjenje ter izvrševanje nalog, ki jih je pred nas postavila družba, poraja samozavest lovskih kolektivov. Ti imajo, kakor vsi samoupravljale! naše socialistične družbe, pravico razpolagati z dohodkom, pridobljenim z njihovim trudom — in odločati o porabi teh sredstev, seveda skladno z zakonskim določilom, da se vsi dohodki iz lovišča morajo neposredno ali posredno vračati v lovišče. Pri takem odnosu do teh vprašanj se nam ni treba bati reči »ne« na katero koli zahtevo ali pritisk, češ da moramo prispevati sredstva za dejavnosti, ki ne ustrezajo omenjenemu zakonskemu določilu. Če smo torej zadovoljni s stopnjo rasti bruto dohodka, torej s kvantitativnim porastom, menim, da je naša naloga v bodoče poudarek in borba za kvaliteto. To pa lahko dosežemo samo z boljšo organizacijo dela in s povečanjem strokovne ravni vsega našega lovskega članstva. V lovskih vrstah imamo dovolj sposobnih in dela-voljnih ljudi, vprašanje je le, če jih znamo pravilno vključiti v delo ustreznih komisij oziroma pri reševanju določenih problemov. Posebno pa je potrebno, da se vse višje organizacije, začenši z Lovsko zvezo Slovenije, čim bolj povežejo s terenom, z lovskimi družinami, saj je tam največ in najvažnejšega dela. Lovska zveza Slovenije je v ta namen izvršila reorganizacijo in sistemizacijo delovnih mest ter formirala strokovni sekretariat, ki naj bi se čimbolj približal terenu, prenašal navzdol rezultate znanstveno-raziskovalne dejavnosti in nudil pomoč lovskim družinam v vseh vprašanjih. Tako bo odstranjena praznina, ki je nastajala med teore- tičnim znanstveno-raziskovalnim delom in praktično uporabo rezultatov tega dela na terenu. Vse organizacije bodo dobile navodila, kako jim bo ta sekretariat lahko pomagal. Vsi lovski kolektivi bi lahko z analizo svojega dosedanjega dela ugotovili, kje bi z boljšim organiziranjem in s strokovno pomočjo višjih lovskih organizacij dosegli boljše rezultate. Le če bomo pošteno in samokritično pregledali vse naše delo v preteklem lovskem letu, bomo sposobni v novem letu 1970-71 uresničevati geslo: — za boljšo kvaliteto! V tem smislu želim vsem lovskim družinam, gojitvenim loviščem, področnim lovskim zvezam in vsakemu lovcu posebej veliko uspeha in — dober pogled! Rado Pehaček predsednik Lovske zveze Slovenije Foto P. Adamič: V novo lovsko leto na Cerkniškem, jezeru Foto inž. I. Kalan: Aprilsko sonce Razmišljanje o tem Robert Lampreht Moje razmišljanje se je ustavilo na uvodnem članku januarske številke »Lovca« 1970 »Lovci in leto varstva narave«. Kljub temu, da je avtor članka France Cvenkel lepo in obširno opisal pomen tega leta, obenem pa tudi nakazal naloge vsem slovenskim lovcem v tem pomembnem letu, menim, da ne bo odveč, če še kdo kaj napiše in onem o varstvu narave. Jaz bi rad prispeval le nekaj napotkov, ki so se mi porodili ob večletnem članstvu v lovski družini in praktičnem izvajanju lova. Ko sem se zamislil v sam naslov Cvenklovega članka, mi je že postalo malce tesno pri srcu. Zakaj ? Ker se bojim, da apeli v tem članku ne bi — tako kakor mnogi — zopet naleteli na gluha ušesa. Priporočam vsem slovenskim lovcem in lovskim družinam, da omenjeni članek ne samo preberejo, ampak da tudi ukrepajo. Varstvo narave ni naloga samo enega leta, ampak naša trajna, nenehna dolžnost. Vsaka lovska družina naj bi na letošnjem občnem zboru zagotovo sprejela kak sklep v zvezi z varstvom narave in ga vnesla v svoja pravila oz. poslovnik. Če pa je občni zbor že mimo, potem naj lovske družine varstvo narave obravnavajo na posebnem posvetu. Tak posvet si zamišljam z uvodnim predavanjem, v katerem naj bi razgledan član družine ah gost opozoril na najbolj pereče zadeve varstva narave na njihovem področju. Če lovski posvet ne bi bil samo informativnega, poučnega značaja, ampak želi lovska družina na njem sprejemati tudi kake sklepe kot sestavni del pravil ah poslovnika, potem naj (formalno) skhče izredni občni zbor, ker je pač pravica spreminjanja oziroma dopolnjevanja pravil in poslovnika poverjena občnemu zboru. Veliko premalo se zavedamo pomena poslovnika, na podlagi katerega lahko umno gospodarimo, ah pa tudi grešimo. Grešimo pa največ zavoljo tega, ker dopuščamo, da so v poslovniku določbe, ki dišijo po osebnih koristih in opuščamo določbe ah sankcije proti tistim, ki protizakonito ubijajo zaščiteno divjad in druge divje Živah, zlasti koristne drobne ptice. Lovske družine naj vnesejo v svoj poslovnik naj strožje sankcije proti tistim, ki na ta način skrunijo naravo in pravemu lovcu jemljejo ugled. Kaj žalostna slika se ti nudi po stenah lovskih kotičkov, posebno pri mlajših lovcih, ko gledaš zbirke najrazličnejših vrst trajno zaščitenih ptic, ustvarjenih za okras naravi, ne pa lovskih sob. Osebno me najbolj odbije pogled na nagačeno kukavico, znanilko pomladi. Ni lepšega doživetja, ko ti ta ptica sede vrh drevesa in s svojim močnim glasom oznanja prihod težko pričakovane pomladi. Sprašujem se, kdo lahko dvigne puško in ugasne življenje bitju, ki se z nami vred veseli prebujanja narave? V letu varstva narave bi se še posebej morali spomniti tudi naše lovne divjadi ter skrbno pretehtati odstrelni plan. Neoziraje se na občino, ki potrjuje odstrelne načrte, še med letom lahko samoiniciativno znižamo odstrel take divjadi, ki nikakor ni v škodo kmetijstvu in gozdarstvu. Npr. stalež divjih petelinov stalno upada. Nekaj za zaščito te skrivnostne ptice lahko store družine same. Sicer pa bi bilo nujno, da se lov na tega lepega ptiča naših gozdov prepove vsaj za dobo 2—3 let. Da naši generaciji ne bodo kdaj očitali bodoči rodovi, da nismo niti ničesar poskusili, kaj šele naredili za ohranitev tega okrasa narave. V naših hribskih loviščih bi morali posvetiti tudi nekaj več pozornosti našemu dolgouhcu, zajcu. Krivdo za upadanje zajčjega sta-leža delno nosijo tudi lovci sami, če se npr. potegujejo za to, da pride v poslovnik določba, da so po končanih brakadah v istih predelih dovoljeni še lovi manjših skupin. Ker do tega časa zapade v naših krajih precej snega, bi naš ubogi zajček v zimskem času verjetno raje imel peruti kakor šape, saj bi tako ne pokazal, kam se je skril, Ker zajca v svežezapadlem snegu izdajajo šape, je lov tedaj nanj veliko uspešnejši. Nič dolgouhcu ne koristi, da je na brakadah odnesel zdravo kožo, kajti skupinica lovcev bo že poskrbela, da bo po njem. Nekateri so za tak način lova pravi specialisti. Zastavljam si še neko drugo vprašanje in razmišljam o tem, ali je prav, da si lovski kandidat lahko že takoj ob vstopu v družino nabavi lovsko orožje. Po mojem je to docela zgrešeno. Zagovarjam stališče, da si lovski kandidat lahko obesi puško na ramo šele potem, ko opravi lovski izpit* in tako vsaj na papirju postane lovec. Vse do opravljenega izpita pa je samo lovski učenec, ki naj se pred tem oboroži z lovsko literaturo, ne pa s puško, da bo vsaj teoretično dobro podkovan stopil pred Pomanjkanje gozdov, gozdičev in poljskih živih meja v Pomurju, Srednjem Podravju in Spodnjem Posavju se kaže v škodljivem delovanju vetra na zmanjšanje plodnosti kmetijskih zemljišč. Na pobudo nekdanjega republiškega sekretariata za kmetijstvo in go-zdrastvo SRS je lani (1969) odsek za gojenje gozdov pri Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije izdelal projekt za osnovanje protivetrnih pasov za zaščito kmetijskih zemljišč. Projekt so financirali: Sklad Borisa Kidriča, kmetijske, gozdarske in lovske organizacije. Glavni namen protivetrnih pasov je zaščita kmetijskih zemljišč pred škodljivim delovanjem vetra. Sistematično urejeni protivetmi pasovi znatno izboljšujejo rastiščne pogoje posejanih kmetijskih rastlin. Razne meritve v že zaščitenih predelih so pokazale, da se dvignejo hektarski donosi kmetijskih rastlin; žitaric poprečno za 15°/o, krmne pese pa celo do 50 %>. Poleg zaščite kmetijskih zemljišč bodo imeli vetrni pasovi zelo velik pomen kot remize za malo divjad, za zavetje pticam pevkam in za čebeljo pašo. Za malo divjad bodo protivetmi pasovi neprecen- izpitno komisijo. Praktičnega lova naj se nauči samo v spremstvu izprašanega lovca, ki ni samo streljaš. Streljanja pa naj se začetnik uči na strelišču, ne na divjadi! Teh nekaj stavkov sem napisal v iskreni želji, da bi vsaj nekaj doprinesel pri odpravljanju napak in izboljšanju prave lovske zavesti — zlasti v letu varstva narave. ljive vrednosti, saj se bodo osnovali prav v predelih, kjer ni ustreznega kritja. V Pomurju: Apaška ravan, Mursko polje, severovzhodni del Slovenskih goric ter na levi strani Mure razprostirajoče se Ravensko in Dolinsko. V Srednjem Podravju: Dravsko in Ptujsko polje, V Spodnjem Posavju: Brežiška ravan z Bizeljskimi in Sevniškimi goricami, Krška ravan s Krškim poljem, Krakovljem in Zakrakov-ljem. Vetrni pasovi v širini 3—7 m bodo potekali v glavnem ob naravnih mejah; ob kanalih, poljskih poteh, ob vodah in cestah. Povezovali bodo med seboj že obstoječe naravne gozdove, poljske žive meje in druga grmišča. Pasovi bodo med seboj oddaljeni po ca. 800 m. Potekali bodo navzkriž v obliki mreže. Po orientacijskih podatkih bo za zaščito 107 000 ha kmetijskih zemljišč urejenih ca. 3150 km * Ko je prosilec sprejet v LD, postane njen enakopravni član, in ima vse članske pravice ter dolžnosti, razen one, ki mu jo jemlje 24. čl. zakona o lovstvu, tj. dokler nima lovskega izpita, sme loviti le v spremstvu izprašanega lovca. Puško pa si seveda lahko nabavi in jo v spremstvu izprašanega lovca tudi lahko uporablja. Ur. Protivetmi nasadi (vetrobrani) v nižinskih predelih Slovenije Inž. agr. Alojz Černe protivetrnih pasov v navedenih območjih. Sam vetrni pas je sestavljen v sredini iz visokega drevja, v glavnem listavcev, ob robovih pa iz grmovja in nižjih dreves. Pas je torej urejen stopnjasto enako iz obeh strani: grmovni sloj, srednje visoka drevesa in visoka drevesa. Grmovni sloj bo sestavljen v glavnem iz navadne leske, brogovite, dobrovite, navadnega gloga, navadnega nagnoja, šmarne hrušice, navadne krhljike, rumenega in rdečega drena, črnega bezga idr. Od visokega drevja bodo zastopani skoraj vsi naši poznani listavci. Grmovni sloj bodo z leti privezovali, nekatera drevesa pa sekali na panj. Protivetmi pas bo tako vedno deloval kot odlična remiza za malo divjad. Stalež male divjadi se bo z leti, ko bodo proti-vetrni nasadi dokončno urejeni, nedvomno zelo povečal. Pomen remiz — protivetrnih pasov — je za divjad vsestranski. Divjad bo dobila kritje, hrano, mir, kraj za gnezdenje ter zavetje pred mrazom, neurjem in roparicami. Kakšen naj bo odnos (angažira- nost) lovskih družin pri zasaj e vanju protivetrnih pasov? Kakor so že področne lovske zveze uvidele velik pomen protivetrnih pasov za izboljšanje življenjskih pogojev male divjadi in so sofinancirale izdelavo projekta, tako naj tudi LD sodelujejo pri zasaditvi. Vprašanje je, ali bodo kmetijske in gozdarske organizacije začele izvajati projekt že v tem letu (1970), kakor projekt predvideva. Dobro bi bilo, če bi se LD same ali v okviru lovskih zvez pozanimale pri odgovornih organizacijah, kdaj zasaditev predvidevajo. Če to ne bo v najkrajšem času, potem bi bilo najbolje, da bi LD same začele z zasajanjem grmovnega sloja na začrtanih mejah. Meje vetrnih pasov so namreč že točno določene. Tudi je že vse dogovorjeno z lastniki zemljišč. Določeno je tudi za vsak predel, s čim naj se zasadi. Elaborate o protivetrnih pasovih so prejele LZ Maribor, LZ Prekmurje, LZ Krško, Zavod za gojitev divjadi »Fazan« Beltinci kakor tudi vse gozdarske in kmetijske organizacije na območjih, kjer bodo protivetmi pasovi. Divji petelin in gojitev Miloš Kelih Divji petelin (Tetrao urogallus), še kot zastopnik pradivjadi, spada v rod gozdnih kur in živi v mnogoženstvu (poligamiji). Ugaja mu hribovje do zgornje gozdne meje. Ima kratek zakrivljen kljun, nad očmi podolgovato 4—5 cm dolgo svetlordečo rožo. Nosne votline so pokrite s kratkimi trdimi peresci, na grlu ima šop močnejših daljših peres, imenovan podbradek, kratke, zaokrožene rjavkaste peruti z belim okencem ob zgibu. Rep s 16—18 (redko 20) širokimi peresi je na koncu zaokrožen. Noge so močne, s tremi, kratko povezanimi prsti, z enim malo višjim in manjšim zadnjim prstom, brez ostroge. Med prsti ima resice, in kremplje precej močne. Je pretežno temne barve, na prsih zeleno kovinskega sijaja. Dolžina petelina od kljuna do konca repa je 90—105 cm. Teža naših petelinov je od 3,5—5 kg. Pogodu so mu stari mešani gozdovi z vmesnimi posekami, kjer raste dovolj raznih gozdnih sade- žev. Vlaga v njih mu zadošča, za pomanjkanje vode ni občutljiv. Zelo mu godijo suha, izčrpana tla s kremenčevim peskom. Zanj najvažnejši pa je mir v lovišču, zlasti v času rastitve. Svojega prostora se stalno drži in vzdrži naj ostrejše zime. Ta skrivnostna ptica se redko pokaže. Zato je mnogo lovcev, ki jim je naskakovanje pojočega petelina v prebujajoči se pomladi večji užitek kakor jesenski lov na drugo veliko divjad. Toda prav čudovita, strastna pesem gozdnega trubadurja je njegova zla usoda. Ves prevzet ob napevu pozabi na vse in je gluh za korake bližajočega se lovca. Težavne vremenske razmere v hrifih, visok sneg, neprehodnost terena, dež in viharji ga često varujejo pred lovcem. Nepozaben je pogled na pojočega petelina z našopirjenim perjem, drgetajočim podbradkom, stegnjenim vratom in povešenimi perutmi, ki se po vsaki kitici stresejo in drgetajo. Ni čudno, da lovca iz zamaknjenosti v posebne, čudovite petelinove glasove predrami šele oster pok njegove lastne puške. Divji petelin — za razlikovanje od ruševca mu lovci rečemo tudi veliki petelin — je pri nas stalna divjad, saj poznamo njegova mesta, kjer poje (rastišča), iz roda v rod. Svoje bivališče menja zaradi spremembe okolice, gozdnih kultur, nemira ipd. Čez dan se zadržuje v glavnem na tleh v gostih kulturah ali pa tudi v odraslem gozdu s podrastjo bo-rovničevja, ob deževnem vremenu pa navadno ždi v zaščiti gostega vejevja. V mraku zleti na drevo, na gred, kjer prenoči. Le za časa goli tve, ki traja nekaj tednov, prenočuje na tleh. Izjemoma se drži tal tudi pozimi, ko se pusti celo zapasti, ter prebije po več dni v snežnem rovu. V redkejših primerih zanj, v pogostejših pa za ruševca je to tudi usodno. Sneg po vrhu namreč zmrzne, dobi skorjo in kurjad je ne more prebiti. V petelinovem petju razlikujemo štiri faze: klepanje, drobljenje ali trlanje, glavni udarec in brušenje ali škripanje. Brušenje se sliši približno tako kakor brušenje kose, še bolj pa je podobno cvrčanju mladih lastovk v gnezdu. Ne oglaša pa se petelin samo za časa rastitve, temveč tudi v drugih letnih časih, zlasti jeseni, ko se oglašajo zlasti tisto leto izvaljeni petelini. Petelin pa se oglaša tudi z drugačnimi glasovi, zlasti kadar se prestraši in ne ve, odkod nemir. Tedaj pravimo, da petelin kraka, oglaša se nekako »kreh-kreh«. To večkrat slišimo, če petelina presenetimo z neprevidnim korakom. Sploh je med klepanjem petelin sila oprezen in občutljiv za vsak nemir. Pogosto se oglaša tudi zvečer, ko prileti na gred, pravimo, da vpade. Ce pri večernem vpadu petelin zapoje kako kitico, bo naslednje jutro zagotovo pel. Pri tem je važno, da se od petelina neopaženo odmaknemo. Počakati moramo, dokler petelin ne zaspi, ali če je mogoče, da od njega odskakujemo med brušenjem. To sem na kratko omenil, ker tudi poznavanje petelinjega petja spada h gojitvi. Kdor vsega tega podrobno ne pozna, naj ne zalezuje petelina, ker ga s tem samo vznemirja in s tem škoduje gojitvi. Kakor vsa kurjad se tudi petelini zelo radi kopljejo v pesku ali suhi prsti (se prepele), pri tem se grejejo na soncu in otresajo raznih zajedavcev. Petelinja hrana so v glavnem vršički raznih listavcev, p op j e, zelišča, gozdni sadeži, semena raznih vrst, polži, hrošči in druge žuželke. Pobira tudi drobne kremenčeve kamenčke, ki so v želodcu mlin za trdo hrano. Petelin ima kot škarje prirejen močan kljun, s katerim striže in ščiplje iglice in pop j e. Ta hrana vsebuje eterična olja in je težko prebavljiva. V ta namen ima petelin žlezo Foto I. Napotnik: Utihnila je njegova pesem... (slepo črevo), ki odvaja neužitno snov (klorofil). Stari petelinarji so temu rekli, da se petelin griža in da se bliža rastitev. Drugače so iztrebki 5—6 cm dolgi, nekoliko ukrivljeni valčki, ki so rumeno zelene barve. V njih najdemo več- krat izglajene kremenčeve kamenčke. Bolezni črne kurjadi še niso dokončno raziskane. Ta lepa divjad ima žal mnogo bolezni, zlasti zajedavcev v prebavnih organih, ki neredko povzročajo smrt. O pete- linu npr. tudi vemo, da »znori« in da v takem stanju prileti v naselje med ljudi in se pusti celo prijeti. Prav bi bilo, da bi lovci pošiljali čim več notranjih organov uplenjenih petelinov v preiskavo Inštitutu za zoohigieno in patologijo divjih živali v Ljubljani. Mladi petelini enega gnezda v prvem letu starosti žive do januarja družno v skupinah. Nato se razkrope in si iščejo rastišča, medtem ko stari petelini ta čas že zasedajo svoja stara mesta. Vsi pa ostanejo do glavnega petja brez kur. Znano je, da petelin že v februarja in začetku marca napravlja držo kakor v glavnem petju, toda nemo in le izjemoma kratko zakleplje. Kaj vodi petelina pri izbiri prostora, od koder potem odleti h kuram na rastenje (kopčanje), ni dognano. Lahko je ugotoviti ste-čine in stanišča druge divjadi, teže petelinovo bivališče. Znano je namreč, da leto za letom poje na enem in istem prostoru, tudi na istem drevesu. Vendar, če nastane sprememba v sestoju gozda, zlasti če ni več odraslega gozda, se petelin preseli. Pravo petje traja poprečno pet do šest tednov. V nižinskih predelih se začne 14 din prej kakor v hribovju, ob gozdni meji še nekoliko kasneje. Navadno ima petelin na enem rastišču 3—6 kokoši, ki jih rasti kakor domači petelin. Vsako jajce mora biti sproti oplojeno. Rastitev traja vsako jutro eno do tri ure, zavleče pa se tudi v dopoldne. Napačno je mnenje, da petelin z enim kopčanjem oplodi več jajc. Za časa rastitve se med petelini bijejo srditi boji, ki zahtevajo včasih celo smrtne žrtve. So primeri, da posamezen silak ustrahuje pe-teline v okolici, da se ne upajo oglašati. So tudi primeri, da star ali nekoč ranjen petelin ne poje, a tudi drugim (mladim) ne pusti peti. V takem primeru se nam dozdeva, kakor da ni petelinov, če se nam posreči, da odstrelimo takega pretepača, se bodo petelini oglasili na vseh znanih rastiščih. Petelini tudi slabo pojo, če se v bližini pojavi velika uharica. Kokoši divjega petelina gnezdijo na tleh. Izbrskajo' si plitvo jamico ob kakem starem drevesu ali štoru. Gnezdo je zelo skromno in komaj zasluži to ime. Postlano je z nekaj suhimi bilkami ali travo, pomešano s kakim peresom, ki si ga kura izdere v ta namen. Mlada kura znese 6 do 8, starejša 8 do 12 jajc, izjemoma tudi več. Inž. Čeovič piše, da jih znese celo 16, kar pa je malo verjetno. Jajca so velikosti jajc domačih kur, le da so bolj ilovično rumene barve z rjavimi pegami. Divja kura vali 28 dni in sicer 7 dni dlje kot ru-ševčeva kokoš, ki sicer živi v podobnih pogojih. Izvali se približno 66%>, v ugodnih pogojih pa 75 % jajc. Moramo pa računati z večjimi izgubami kebčkov zlasti ob velikih spomladanskih snežnih padavinah. Kebčki vse kurjadi slabo prenašajo sneg, mokroto, mraz in podobno', ki v aprilu in maju pogosto nastopajo posebno v višjih predelih. Poleg tega pa imajo kebčki mnogo zalezovalcev. Odrasla kurjad je proti vsemu temu mnogo odpornejša. Stalež petelinov lahko ugotavljamo samo po obstoječih rastiščih oziroma številu pojočih petelinov. Na vsako rastišče lahko računamo po enega pojočega petelina in enega do dva nepojoča petelina. Na vsako rastišče računamo v poprečju po 4 kokoši in tako dobimo pomladanski stalež. Pri tem smemo računati, da vsaka kura znese poprečno 8 jajc, odbijemo odstotek izgube pri valitvi in poznejše izgube, pa dobimo prirastek. Od prirastka lahko odstrelimo le 8 do 10 %. Bolj zanesljivo kakor po prirastku pa za odstrel predvidevamo 40 do 50 % pojočih petelinov, če so rastišča dobro zasedena. Z ozirom na okolnosti, ki sem jih opisal in petelinji stalež, ki iz leta v leto upada, ter v zvezi s čedalje večjo zainteresiranostjo za lov na tega »trubadurja« menim, da bi bilo prav, če začnemo s pravilnejšo gojitvijo in posvečanjem skrbi za ohranitev te plemenite divjadi. Predlagam, da bi začeli z zbiranjem potrebnih kriterijev za boni tiranje petelinjih lovišč, kar bi omogočilo boljši pregled staleža, prirastka in odstrela. Poleg tega predstavljata oba petelina pomembno finančno in gopodarsko vrednost. Pomembno tembolj, ker je bil sprejet sklep, da se bodo prispevki v lovski sklad izračunavali po vrednosti (boniteti) posameznega lovišča. Ce danes en petelin predstavlja v lovskem turizmu vrednost 100 dolarjev in če iz istega vidika primerjamo vrednost enega zajca, kaže, da zadevo resno obravnavajmo. Pri planiranju odstrela petelinov je treba seveda upoštevati tudi rastišča v sosednjih loviščih. Menim, da je pravilneje, če to lovci sami uredimo', dokler nam je to poverjeno, kakor da bi uredil organ, ki daje lovišča v upravljanje. Izdelal sem predlog o načinu in izdelavi boni tiranja lovišč za to divjad. S tem pa seveda ni nujno, da naj bi se tovrstno boni tiranje izvršilo po mojem načinu. Menim, pa, da bi bilo potrebno in koristno, če tudi drugi, ki se bavijo z boni-tiranjem in poznajo življenje petelinov, stavijo predloge, kako naj bi se vrednotila lovišča za to divjad. Opomba: Vabimo vse zainteresirane lovce, da k problemu bonitiranja petelinjih lovišč podajo svoje mišljenje oziroma predloge. Uredništvo Njive in pašniki za divjad Inž. agr. Alojz Černe Hrana, ki jo daje narava sama, je osnovnega pomena za obstoj in razmnoževanje divjadi. Če je v lovišču dovolj hrane, je stalež divjadi visok, divjad zdrava, lepo ralzvita in dosega dobre trofeje. Največ hrane nudi narava rastlinojedi divjadi, zato je ta najštevilnejša. Divjad ima najboljše pogoje v okolju, v katerega človek še ni dosti posegel; takega okolja pa je pri nas zelo malo. Z vedno večjim poseganjem človeka v naravo divjadi krčimo življenjski prostor, ji slabšamo pogoje in jemljemo naravno hrano. Divjad je prisiljena, da se hrani v vedno večji meri tudi z gospodarsko pomembnimi rastlinskimi vrstami, kot so gozdno drevje in kmetijske rastline. S tem pa divjad povzroča določeno škodo. Lovski zakon sicer določa, naj bo divjadi toliko, kolikor je prenese lovišče, ne da bi pri tem nastajale občutne gospodarske škode. Lovci so v ta namen izvršili bonitiranje lovišč, vendar pa škode kljub temu naraščajo iz leta v leto. Škode se večajo tudi pri divjadi, katerih stalež se ni dosti menjal. Ali je potem bonitiranje napačno izvedeno? Če bi hoteli imeti v lovišču samo toliko divjadi, da ne bi povzročala škode, potem bi morali nekatere vrste iz določenih področij skoraj povsem iztrebiti. To pa ni v skladu z lovskim gospodarjenjem, ki terja, da se z divjadjo kar najbolje gospodari. O gospodarjenju z divjadjo pa lahko govorimo le, če imamo v lovišču primeren stalež. Da pa divjad ne povzroča preobčutnih gospodarskih škod kljub večjemu staležu, kot ga prenese lovišče, mora skrbeti lovska organizacija s tem, da nudi divjadi dodatno krmo, da je divjad enakomerno razporejena po vsem lovišču in da je zastopana v pravilnem spolnem in starostnem razmerju. Najmanj hrane ima divjad pozimi, zato je tudi zimsko krmljenje najvažnejše. Brez zimskega krmljenja bi bil stalež nekaterih vrst divjadi zelo skromen, škode pa preobčutne za gospodarstvo. V novejšem času se vedno bolj čuti tudi pomanjkanje poletne hrane — dobre paše za divjad. To se odraža tako na slabši konstituciji divjadi kot na večjih škodah na kmetijskih rastlinah. Zato je potrebno, da oskrbimo hrano divjadi preko celega leta. Poletno hrano nudimo divjadi z osnovanjem lastnih krmnih njiv in pašnikov, ki so namenjeni samo za hranjenje divjadi. Pomen njiv in pašnikov za divjad je vsestranski. Predvsem divjadi zboljšujemo prehrano, kakovostno kakor tudi količinsko, vplivamo na zmanjšanje škod, preprečujemo migracijo divjadi in pridelamo dovolj krme za zimsko krmljenje. Na krmnih njivah in pašnikih divjad tudi lažje ocenjujemo, štejemo in odstreljujemo. Predno osnujemo njive in pašnike za divjad, moramo upoštevati naslednje: 1. pravilna izbira mesta za osnovanje krmnih njih in pašnikov, 2. velikost krmnih njiv in pašnikov, 3. pravilna izbira krmnih rastlin za posamezne vrste divjadi. Mesto za osnovanje krmnih njiv in pašnikov mora biti skrbno izbrano. Najbolje je, če so polja za divjad razporejena po vsem lovišču. Kjer pa želimo s krmnimi njivami preprečiti škode v določenem delu lovišča, jih osnujemo zlasti tam. Njive in pašniki za divjad morajo ležati na izstopnih mestih in morajo biti dovolj oddaljene od drugih njiv; sicer z njimi ne preprečimo škode, ki jo povzroča divjad kmetijstvu. Dobra mesta so predvsem gozdne jase in opuščena kmetijska zemljišča blizu ali sredi gozda. Upoštevati moramo tudi možnost dostopa z vprego ali traktorjem in da je zemlja Foto B. Stanič: Takšna mesta preuredimo v dober pašnik z močnim gnojenjem in košnjo ■ < % iv st d as — •>- -•. ..._... mm ■ Foto F. Cvenkel: Priprava njive za divjad primerna za obdelavo. Pri odločanju, ali osnujemo krmno njivo ali pašnik, je predvsem važna velikost razpoložljive površine. Majhne njive za divjad nimajo večjega pomena, ker jih divjad prehitro popase. S tem pa divjad samo navajamo, da si išče podobne hrane na kmečkih njivah. Zato je bolje, da osnujemo na majhnih površinah pašnike, ki nudijo hrano divjadi skozi vse leto. Krmne njive naj bodo tako velike, da jih divjad ne popase že v nekaj dneh. Velikost krmnih njiv je zato odvisna od vrste in staleža divjadi. Zlasti morajo biti njive večje za jelenjad in divjega prašiča. Za srnjad in fazane so njive lahko tudi manjše. Za posamezne vrste divjadi moramo krmne rastline pravilno izbrati. Za jelenjad, srnjad in muflona pride v prvi vrsti v poštev ureditev pašnikov in setev oz. saditev: detelje, grašice, grah a in njihovih mešanic z žiti, krmnega ohrovta, topinamburja in krmne pese. Za divjega prašiča sadimo zlasti okopa vine: topinambur, krmno peso in krompir. Od žit pride v poštev za prašiče predvsem oves. Divji prašič se pase tudi na dobrih pašnikih in njivah s krmnimi mešanicami. Njiv za medveda posebej ne pripravljamo, se pa rad zadržuje tam, kjer divji prašiči in jelenjad. Fazanu najbolj ugajajo krmne njive s koruzo, sončnicami, sirkom, prosom, ajdo in raznimi mešanicami žit. Poleg tega mu nudimo odlično jesensko in zimsko hrano na njivah, posajenih s krmnim ohrovtom. S krmnim ohrovtom najbolj ustrežemo tudi zajcu. Pri izboru primernih rastlin moramo upoštevati, da so nekatere rastline zahtevnejše za obdelavo in oskrbo ter da jih je potrebno za določen čas zavarovati z ograjo. Storjenih je bilo že mnogo napak. Mnogo njiv za divjad so lovci opustili, ker so bile premajhne ali niso bile dovolj oskrbovane oz. zavarovane z ograjo, dokler se posevki niso razrasli. Če za krmne njive ne skrbimo zadosti, je bolje, da se odločimo za pašnik ali za setev rastlin, ki jih ni treba okopavati in ograjevati. Pri nas smo npr. saditev topinamburja skoraj povsem opustili, čeprav se smatra topinambur za eno najboljših rastlin krmnih njiv. Divjad je namreč izkopala gomolje že takoj po saditvi, ali pa je vsega izkopala, ko je dozorel. Seveda ga je bilo zato treba ponovno saditi. V veliko primerih pa gomolje uničijo gozdne miši. Priprava pašnikov za divjad: V lovišču, kjer ni primernih površin za obdelavo, ali so te težko dostopne, bomo uredili predvsem pašnike za divjad. Zanje izkoristimo gozdne jase, opuščene košenice, gozdne poseke in opuščene njive, ki so v težko dostopnih krajih, ali pa so premajhne za obdelavo. Prednost pašnikov pred njivami je vsestranska. Pašniki nudijo divjadi pašo od spomladi do pozne jeseni, poleg tega pa pridelamo še seno za zimsko krmljenje. Pašniki pridejo najbolj v poštev za jelenjad, muflona in srnjad. Oskrbovanje pašnikov ni tako zahtevno kot obdelava njiv. Uredimo jih lahko v vsakem lovišču, tudi na slabih tleh. Gozdne jase, košenice in druga opuščena zemljišča preuredimo v dober pašnik lahko samo z gnojenjem in košnjo. Manjšim gozdnim jasam moramo dati dovolj svetlobe s tem, da oklestimo ali posekamo drobna drevesca in grmovje. Zemljišče očistimo in ga po možnosti zravnamo toliko, da se da trava dobro pokositi. Najbolj izboljšamo travno rušo s hlevskim gnojem in kompostom. Ker hlevskega gnoja ni vedno na razpolago, je najbolje, da uredimo ob pašniku kompostni kup, na katerega odlagamo slabo seno, steljo in gozdna zelišča, ki jih nakosimo v okolici. Če kompostni kup par- krat na leto premečemo, bomo prišli hitro do komposta. Kompost raztrosimo po pašniku spomladi. Vsako spomlad travnik močno pognojimo z umetnimi gnojili. Najprimernejši je nitrofoskal, od GOO—800 kg na ha. Zakisana tla izboljšamo z apnom. Uporabljamo apno v prahu ali zmleti apnenec. Ker pa je za izboljšanje kislih tal potrebna velika količina apna, je bolje, da se preveč zakisanih tal izogibamo. Umetnih gnojil ne smemo trositi na sneg, kakor je to navada pri kmetih, ker divjad gnojila na snegu rada liže in se zastruplja. Pašnike gnojimo šele, ko trava že nekoliko odžene! Po možnosti trosimo gnojila pred dežjem. Pred spomladanskim gnojenjem pašnik dobro očistimo in listje pograbimo na kompostni kup. Poleti vsak pašnik 2—3-krat pokosimo. S tem izboljšujemo travno rušo, divjadi pa nudimo vedno mlado sočno pašo. Da ima divjad na istem pašniku vedno mlado travo, pokosimo najprej samo polovico ali tretjino travnika, čez približno 10 dni pa ostalo. Setev trav na pašnikih: Setev trav je potrebna na gozdnih krčevinah (golih mestih) in na njivah, ki jih spremenimo v pašnike. Slabe travnike, gozdne jase in ko-šenice izboljšamo samo z gnojenjem in košnjo. Včasih se uredi pašnik tudi na mestih, ki ga predhodno požgo. Tudi tu je umestna setev trav. Setev trav najbolj uspe konec poletja oz. v začetku jeseni. Najboljši čas je september. Gozdne krčevine, požgana ali druga plešasta mesta zasejemo kar po površini, nato pa zemljo razgrabimo. Njive za setev trav pred setvijo preorjemo 12—16 cm globoko. Ce je treba, jih zravnamo, pred brananjem pa pognojimo z nitrofoskalom. Po setvi njivo pobranamo, še bolje pa, da jo povaljamo. Za setev pašnikov uporabimo sladke pašne trave in travniške detelje. Na 1 ha uporabimo 30 do 40 kg semena. Primerne trave in detelje za setev so: travniška bil-nica, rdeča Minica, travniška la-tovka, zlati ovsenec, angleška ljul-ka, laška ljulka, medena trava, visoka pahovka; od detelj pa travniška črna detelja, bela detelja, rožičkasta nokota in hmelj ska lucerna. Detelje tvorijo 10—20% mešanice. Da je setev enakomerna, sejemo lažje trave skupaj, posebej pa detelje in težje trave, če sejemo trave spomladi, dosejemo še ca. 3 kg ovsa na ha, da varuje posevek pred sušo. V »kurniku« Ivan Rezec Cvetoča češnja v dolini naznani čas, ki lovca nagonsko potegne v kraljestvo petelinov. Nekaterega z namenom, da upleni, nekaterega, da sliši čudovito pesem trubadurja gozdov. Tako sem tudi jaz v tem času leta 1961 sedel za krmilo in pohitel proti Bohinju — za petelinom. Med vožnjo mi je rojilo tisoče misli po glavi. Vse moje lovske doživljaje po vrsti sem tako živo obujal, ko da bi se bili pravkar dogajali. V duhu sem si predstavljal petelina v vsej veličastnosti nekje pri Vogar planini nad Bohinjskim jezerom. Doma sem že določil mesto, kje bom namestil trofejo, da bi jo vsakdo takoj videl, ko bi vstopil. Ko sem se predramil iz čudovitih sanj, sem bil že v Stari Fužini v Bohinju. Sprejel me je moj lovski spremljevalec, nadvse prijazni lovec gojitvenega lovišča »Triglav« Jožko Komac. Po izdatni malici, ki nama jo je pripravila gospodinja Minka, sva že stopala po kolovozu navkreber. Pot je Mia razdrapana in strma, vendar zanimiva. Družba skromnega in pozornega sprem- Primer izbora trav in detelj za posejanje pašnika (1 ha): travniška bilnica .... 6 kg travniška latovka .... 6 kg zlati ovsenec.................4 kg laška ljulka..................5 kg rdeča bilnica.................3 kg travniška črna detelja . . 3 kg bela detelja..................1 kg rožičkasta nokota .... 2 kg Skupaj..................30 kg (Prihodnjič ureditev krmnih njiv.) ljevalca mi je ugajala. Bogve, kolikokrat je tale Jožko premeril to pot ponoči in podnevi z gosti, še večkrat pa sam, sem si mislil, ko sem opazil, da ve za vsako korenino in večji kamen, ne da bi pri tem gledal pod noge. V pastirsko kočo na planini Vogar sva stopila okoli sedme ure zvečer. Odložila sva svoji bisagi, zanetila ogenj in si pripravila prigrizek, kateremu je sledil obvezen kozarček tok a j ca, da sva ob njem lažje obujala lovske spomine. Dolgo v noč sva kramljala, dokler ni beseda zamrla v trdnem spancu. »Čas je, da greva,« se je potiho oglasil Jožko ob eni uri. V polsnu sem skočil pokonci, se otresel sena in že sem bil svež in razgiban. Jožko pa je ves čas bedel, boječ se, da bi se jaz kot gost ne počutil najbolje, če bi me pričel lizati jelen. Vso noč je nakladal na ogenj. Topel čaj je pripravil, še preden me je zbudil. Se vsak požirek encijana, natančen pregled pribora in tiho sva stopila v noč. Jelo je rahlo deževati. Kljub temu sva nadaljevala pot dve uri zmer- ne hoje. Nemo sva stopala pod krošnjami večstoletnega drevja. Tu in tam je motilo turobno tišino odpadanje suhega vejevja in sovino skovikanje. Nekje v daljavi je pretrgal tihoto srnjakov mogočni »boov«... Pazljivo sta stopala in tipala v temo, da ne bi zašla in tako zgubila na času. Na Planino pod Vodičnim vrhom sva prišla od dežja do kože premočena. Ker je bilo dovolj časa, sem pod košatim viharnikom oblekel suho perilo. Na vzhodu so se pokazali prvi obrisi zore. Dež, ki je ves čas motil spokojno tihoto, je — kakor naročeno — prenehal in naenkrat se je zvedrilo. Jožko me je opozoril, da morava naprej in mi dal nekaj napotkov. Korak za korakom sva otipavala kamnita tla, dokler nisva prišla do jase, pokrite s snegom. Tu sva v kritju smreke obstala in prisluhnila. Nič! Še nekaj dolgih korakov in prekoračila sva jaso. Ustaviva se in loviva na ušesa vse, kar človeški sluh lahko zazna. In čuj! Nekje iz daljave je prihajal tisti tajinstveni te-lek ... Kakor ukopana sva poslušala. Petelin je ponavljal kitico za kitico. Še trije so se oglasili v njegovi bližini. Vendar so bili manj glasni kakor prvi. Tega sva začela naskakovati. Ker je pelo več petelinov v različnem časovnem razmerju, je bilo naskakovanje zelo otežkočeno, kajti čuječi petelini naju utegnejo izdati, preden prideva na strelno razdaljo. Po nekaj korakih sva morala v sneg, ki je še ležal po kotanjah in grapah. Ker pa je bilo zelo strmo, malce pa me je prijemala lovska mrzlica, mi je na spolzki veji spodrsnilo, da sem padel na zadnjico. Skozi zobe sem zmolil nekaj sočnih iz laškega in srbskega slovarja. Pri padcu se je sprožila velika kepa snega, drsela po pobočju in splašila kuro, ki je v nizkem letu preletela snežno jaso pod nama in se z glasnim protestiranjem zgubila za robom. Kar okamenel sem. Prepričana sva bila, da bo kokoš speljala peteline. Pa jih ni. Petelini so se spustili na tla in takoj pričeli s posebno predstavo. Za siguren strel je bilo malce predaleč, zato sva po polurnem opazovanju nadaljevala z naskakovanjem. Približala sva se na primerno razdaljo, sedla in še 20 minut občudovala pojočega silaka v vsej njegovi lepoti. Poskakoval je s štora na štor, od tam na veje bližnjih dreves in nazaj na tla. Vozil je kočijo v takem zanosu, da je resnično pozabil na okolico. Ko je četrt ure izvajal predstavo in svoj koncert na dober meter visokem panju, se nama je nudil veličasten pogled. Kazal se je v vsej svoji mogočni prabitnosti. Prešerno je vabil družice in z izzivalnimi ljubezenskimi spevi pozival tekmece na korajžo. Mimo je drsela puška k licu. Rezek odmev v gorah. Življenje gozdnega trubadurja se je izteklo. Za trenutek je zavladala popolna tišina. Mrtvi pevec je ležal negibno v ruševem mladju. V zraku je še dišalo po smodniku, ko se v bližini oglasi petelin, za njim drugi, tretji itd. Nobeden od njih se po strelu ni spreletel, le za hip so utihnili. Ker se nisva premaknila, so s petjem nadaljevali. Težko bi kaj takega verjel, če ne bi bil sam doživel. Pet minut po strelu je v najini neposredni bližini pelo še devet petelinov. Od teh sva jih, skupno z uplenjenim, videla v strelni razdalji — pet! Ker se nama ni mudilo, sva sedela na mestu do pol devetih ter občudovala to naravno dogajanje. Vse to v takšni najini bližini, da nisva mogla do uplenjenega petelina, ne da bi zmotila pevce. To je končno opravil Jožko z naskakovanjem. Najzanimivejša sta bila petelina, ki sta se 30 metrov od naju pretepala ob navzočnosti kure, ki se navzlic boju ni oddaljila. Eden je imel v pahljači le še dve peresi in še ti dve sta mu viseli navzdol. Ta je prvi prišel s kokošjo na rav- Foto inž. M. Cvenkel: Zasliševanje petelina nico, v velikosti kopišča, pokrito še s snegom. Dvoril ji je in kokoš mu je bila naklonjena. Tedaj pa se je po tleh prikadil ves našopirjen petelin, pravi lepotec, ki je hotel iznakaženca napoditi. Le-ta pa se mu je postavil po robu in borba je trajala celo uro. Med drugim sta v varni medsebojni razdalji s kljuni premetavala snežne kepe levo in desno, kar po dva metra daleč. Končno je pod udarci nasprotnikovega kljuna, krempljev in peruti popustil brezrepi vitez in oba sta zginila za Nenavadni doživljaj Ivan Mercina Devetinšestdeset let in štiri mesece je minilo, kar je Ivan Mercina s prednjačo uplenil prvega zajčka. Od takrat mu je Diana naklonila mnogo svetlih trenutkov. Ivan MERCINA, častni član LD Lož-Stari trg, je bil rojen 20. aprila 1885 v Gočah pri Vipavi. Po družinski tradiciji se je posvetil učiteljskemu poklicu, loviti pa je začel s šestnajstimi leti še kot dijak. Do nastopa fašizma je uči-teljeval v Ložah pri Vipavi. Tam se je pridružil tistim zavednim Slovencem, ki so se začeli organizirano upirati raznarodovanju. Njegovo napredno delovanje pa ni ostalo prikrito fašističnim oblastem in te so ga naposled 1924 izgnale skupaj s pokojnim bratom Francem in pokojnim mladinskim pisateljem Josipom Ribičičem. Zatočišče je našel v Starem trgu pri Ložu, kjer je postal upravitelj osnovne šole. Kajpak se za narodnostne pravice primorskih Slovencev ni prenehal boriti. Priključil se je tajni organizaciji TIGR in šola v Starem trgu je bila ena robom. Kakih 30 metrov dalje sta se obdelovala druga dva, le da je bil njun boj manj srdit. Medtem pa je v bližnjih krošnjah nenehno pelo pet, najbrž mlajših petelinov, ki si niso upali na tla v areno. Za »kurnik« sva z Jožkom krstila ta kraj in želim, da bi kurnik v pravem pomenu besede še nadalje ostal. Zal sem bil brez fotokame-re, da bi na filmu ovekovečil te veličastne prizore in jih pokazal tistim, ki kaj takega še niso videli in ne doživeli ter zato tudi verjeti ne morejo. z jelenom najvažnejših javk za delovanje onstran krivične meje. Zato so ga Italijani po razpadu bivše Jugoslavije iskali že drugi dan, 7. junija pa so ga naposled izsledili in zaprli. Sledila so mučenja v ljubljanskih sodnih zaporih, v tržaškem Coroneu in končno pregnanstvo v Iserniu, ki so mu pustile hude posledice. Takoj po prihodu v Loško dolino l. 1924 se je začelo njegovo novo kulturno delovanje, priključil pa se je tudi starotrškim lovcem. Bil je med tistimi, ki so si prizadevali, da se na veliko divjad strelja samo z lovsko kroglo, hkrati pa se je posvečal tudi gojitvi čistokrvnih istrijancev. Po osvoboditvi je bil član iniciativnega odbora za obnovo lovstva na Notranjskem in eden najprizadevnejših ustanoviteljev LD Lož-Stari trg. Kasneje je opravljal še druge dožnosti, predvsem pa se je posvečal vzgoji lovskega naraščaja v lovski pravičnosti in obujanju običajev lovske družabnosti. Tovariš Ivan Mercina je bil odlikovan z najvišjim kinološkim odlikovanjem, z znakom za Foto C. Pogačar lovske zasluge, nedavno tega pa tudi z redom za lovske zasluge II. stopnje. Izmed mnogih lovskih doživetij iz notranjskih gozdov objavljamo njegov Nenavadni doživljaj z jelenom, ki ga je l. 1957 napisal za prvo številko »Glasu Loške doline.« S tem se pridružujemo počastitvi njegove petin-osemdesetletnice. , v normalnih razmerah pa je nihal od 0 do 20 °/o. (Se nadaljuje) Lovski oprtnik Ravnanje pri polnjenju pušk brezpetelink Pred nekoliko leti sem se udeležil tekmovanja na glinaste golobe. Lovcev nas je bilo precejšnje število in tekmovanje je potekalo v zadovoljstvo vseh, tudi tistih, ki so bili po številu zadetkov prvi od zadaj, med katere sem se uvrstil tudi jaz. Pri polnjenju se enemu, sicer zelo dobremu lovcu puška sproži. Nesreče ni bilo, vendar je sam, in tudi navzoči, zaprepaščeno gledal, kako da se je to zgodilo. Skoraj sem že pozabil na ta dogodek, ko se istemu lovcu primeri isto na lovu še dvakrat. Kako so drugi lovci ta spodrsljaj obravnavali, ne vem, jaz sem bil mnenja — površnost in nerodnost. Sreča, da je bila puška vsakokrat obrnjena v prosto smer. Sam posedujem puško brezpetelinko že več let in se mi kaj takega ni nikoli Pripetilo. Toda, ne hvali dneva pred večerom! Nekega dne sem šel pogledat za golobi. Ko pridem na določeno mesto, kjer se golobi navadno zadržujejo, odprem puško in vložim naboje, pa naglo zaprem. Se bolj naglo pa zagrmi močan Pok — oba naboja — da mi je puška padla iz rok. Prva misel: puško je razneslo, kako, zakaj ? Pogled na trato, a puška leži nepoškodovana in zaprta pred menoj. Da se nisem dotaknil sprožilcev, sem bil popolnoma prepričan. Udaril s puško tudi nisem nikamor, a vendar se je puška sprožila. Ta zadeva mi ni dala miru tako dolgo, da sem ugotovil svojo napako in menda tudi napako prej omenjenega lovca: Pri odpiranju puške sem bil toliko površen, da je nisem dovolj odprl, to je tako daleč, da bi se napele vzmeti udarnih igel in jih potegnile nazaj v ležišče. Udarni igli sta bili sproženi ali spuščeni, nista pa bili pri odpiranju potegnjeni nazaj v ležišče, tako da sta konici ob zapiranju puške zadeli ob netilki. To je bil vzrok v mojem in še marsikaterem primeru. Velja si torej zapomniti: Ko polnimo puško brezpetelinko, jo je treba prelomiti oz. odpreti do kraja in šele -potem napolniti. Varovalka pa naj bo zaprta! Previdnost je mati modrosti! ILA Spomin Na zasedeni Primorski je veljal še avstrijski lovski zakon in domačini smo imeli v zakupu krajevna lovišča. V letu 1929 pa so Italijani prevzeli lepša lovišča v okolici Tolmina. Maščevali smo se jim s tem, da smo jim smuknili kakšnega zajca ali kotorno. Med domačini dolgo niso mogli dobiti čuvaja. Potem pa so našli starejšega moškega, ki je rad gledal v kozarec. Neke sobote ga srečam v gostilni, ko je praznil šesti četrt. Sam sem imel načrt, da drugi dan, v nedeljo, dobim za kosilo kotorno. Zjutraj sem bil že na bližnjem griču Mengore, kjer kmalu spodim trop kotom. Po kakih 100 metrih padejo na tla in po tleh teko v bližnje grmovje. Počasi se s pripravljeno puško bližam grmovju. Dobro, da me ni kap, ker sem na drugi strani zagledal policijskega komisarja Vikija, ki je tudi oprezal za lcotornami. Za hip sem se zmedel, a že odskočil nazaj. — Slišal sem še »stoj!« in že sem se zgubil v bližnjem gozdu. Sele popoldne sem prišel domov, a namesto kotorne sem prinesel polno glavo skrbi, če me je prepoznal. Pa se je dobro izteklo, ni me prepoznal. Še danes se spominjam tega in drugih dogodkov. Ko pridejo lovski turisti izza meje, če le morem, jim ne grem za vodiča. Miha Fortunat, LD Volče Velikemu pevcu na Nanosu Kam gineš, pevec mogočni, ki v uri ponočni nekdaj si lovce budil? Kam gineš? Nikjer te več ni, Bolest mi srce razjeda, ker te preganja človek in ujeda. Izginile vse tihe so livade, kjer kure so valile kebčke mlade, tihote v gozdu več skoraj ni, obstoj tvoj resno nas skrbi. Motorne žage so zaropotale in s truščem tvoj so rod pregnale. Civilizacije hrup ti je zavdal, zato tako redek si postal. Rodovi pozni nam očitke bodo naprtili, da v zaščito tvojo nismo nič storili. Če torej se rastišče njegovo kje zazna, z vsemi sredstvi zavarujmo ga! C. S. Jaz ne streljam tako lepe ptice Pokojni Anton Čeledin je bil gospodar LD Hrenovice in rad je hodil na Nanos opazovat naravo in poslušat divjega petelina, navadno z Ludvikom in Tonetom iz Stran. Mnogo večerov so preživeli v zasilnem lesenem bivaku, ki so ga zgradili člani pod vodstvom Čeledina. Pridružil se jim je tudi general Marko, ki je bil srečen v preprosti lovski družbi. Večkrat so skupaj naskakovali petelina, ga opazovali in poslušali. Nekoč prosi general Čeledina, da bi zaslišal petelina, da bi Marko povabil prijatelja, ki si tako zelo želi videti in slišati tega ptiča. Zadnjo soboto v aprilu je Čeledin dobrih 200 metrov od bivaka ugotovil pojočega petelina in javil generalu, naj pride s svojim prijateljem. Pripeljala sta se k Antonu na Veliko Ubelsko, od koder so dobro opremljeni z vsem potrebnim krenili v bivak, kjer so večji del noči prebili v prijetnem razpoloženju. Pozno sta gosta zadremala, Čeledin pa je kuril, da bi jih ne lizal jelen in da bi sam ne zaspal ure. Ko ju je zbudil in pojasnil, kako bodo naskakovali, so stopili v lepo, tiho noč. Previdno so hodili ob svetlobi električnih svetilk, dokler v bližini rastišča niso utrnili luči. Kmalu so iz daljave zaslišali petelina in ob vsakem brušenju so napravili dva, tri korake. Ko so se približali na strelno razdaljo, je Čeledin generalovega prijatelja postavil predse; v kritju so nepremično obstali in poslušali. Že se je svitalo in dobro so videli, kako se petelin šopiri na goli bukovi veji. Čeledin je postal nestrpen, ker se gost niti ni pripravljal za strel. Potrepljal ga je po rami in mu šepnil, če ga ne vidi in zakaj da ne strelja. »Ja ne pucam ova-ko lepe ptice,« mu mirno odvrne gost. Anton Čeledin je bil v zadregi, kaj bi, ko se je toliko trudil, da gosta pripelje do prvega petelina. Medtem se je zdanilo in petelin je odletel. Generalov prijatelj pa je stisnil osuplemu Čeledinu roko in se mu prav toplo zahvalil za edinstveni užitek. Po poti domov je Čeledin premišljal, da so še ljudje, ki v opazovanju uživajo naravo in ki žele, da njene lepote ne bi nikdar okrnili. To mi je Anton pravil pred štirimi leti, ko sva se dogovarjala, da me v začetku maja pospremi na petelina. Pa ga je kruta usoda v začetku aprila 1969 iztrgala iz naših vrst. Naj mu bodo te vrstice v trajen spomin! Tone Ferkat, LD Hrenovice Kako je oče Gojzdar postal lovec Preden so Zasavsko gričevje prevali proti zahodu na Trebeljevem v Ljubljansko kotlino in proti jugozahodu čez Obolno (771 m) na Dolenjsko, se razprostrejo nad dolino potoka Reke s Foto D. Namestnik: Gojzdar pripoveduje kostanjem porasli hribi Reka—Gozd. Kljub obilnemu kostanju tu ne pomnijo divjih prašičev do pred desetimi, petnajstimi leti. Razen 1935. leta, ki je bilo za tedanjega lovozakupni-ka, sedaj že pokojnega lovca in gostilničarja Boriška dokaj nenavadno. V zakupu je imel ves predel od Štan-garskih Poljan po okrajni cesti na Trebeljevo, čez Obolno na Osredek in po Pasjih ulicah spet do Poljan. Tega leta so se od nekod priklatili divji prašiči in nebodigatreba prav tedaj, ko je bila koruza pred do-zoritvijo. Seveda jim je šla v slast, najboljša pa je bila menda Gojzdarjeva. Tedanji gospodar, ki je sedaj že za starega pri hiši, in lovo-zakupnik sta škodo ocenila. Po dolgem pregovarjanju sta se dogovorila, da za odškodnino, ki naj bi je bilo kar precej, dobi Gojzdar v »podzakup« za tri leta del lovišča. Tako je imel potem tri leta pravico loviti v vsem Reka—Gozdu tja do Jozelna, toda brez Solca. Stari Gojzdar je imel orožni list že od leta 1918, lovec pa je postal šele tedaj s »pomočjo« divjih prašičev. Rad obuja spomine in mladi lovci ga z zanimanjem poslušajo. Tako je povedal, da je tedaj uplenil tudi prvega prašiča, ko so na Veliko sredo v snegu trije skočili izpod borovca ob njivi. Podrl ga je s šibre-nioo, v naboju pa je imel dve krogli. Tista tri leta je tudi uplenil precej lisic, jazbecev in zajcev. Pravi, da mu je bila škoda po divjadi le tedaj pošteno povrnjena. Dane Namestnik France Avčin: Človek proti naravi Poznam atom, posledice njegovega zločina, ljubim naravo, del njenih otrok — divjad. Bodimo v nesreči srečni, ker imamo plemenitega Avčina, in obžalujmo, da smo pokvarjena zverjad! Nikolaj Lapuh Tehniška založba v Ljubljani je izdala to 182 strani obsegajočo, lično opremljeno knjigo z nekaj fotografijami, ki ponazarjajo nekatere opise razdejanja v naravi. Pestro in bogato vsebino bi strnil v prispodobi o štirih apokaliptičnih jezdecih (kuga, vojna, lakota, smrt), ki so na pohodu, da uničijo svet in človeštvo, če se ne bo pravi čas zavedelo strahotnih znamenj na nebu in na zemlji in se človeku ne posreči, da premaga te jezdece — samega sebe. V I. delu knjige, kii je nekak uvod v drugi dokumentarni del, opisuje avtor dogajanja v naravi, ki jih povzroča človek s svojo tehniko na zemlji, v vodi in v zraku. Glavni branik teh nepogrešljivih elementov za življenje na Zemlji, .posebej za človeka pa je gozd, ki ga z malimi izjemami naj-kruteje uničuje. Drugi del je pravzaprav ena sama grozljiva obtožba človeka na podlagi dokumentov, zbranih z vsega sveta. Ti nazorno pričajo, kaiko človek s svojo tehniko ruši ravnotežje elementov v naravi in si pripravlja lastna pogin. Za boljše razumevanje opisuje avtor razvoj vesolja, oizroma našega osončja, posebej Zemlje, nastanek življenja, rastlinstva in živalstva ter končno človeka. V poglavju »Sodelovanje za varstvo narave« omenja posebej lovstvo v Slovenji v sestavku »Lovstvo — rešitelj divjadi«, str. 62—64, in končuje: »Pravi lovec je človek s srcem, ki hitreje in močneje bije, če gleda živa čudesa Narave. Spoštuje jih in vse bo naredil, da jih ohrani. Ne le za svojo puško in trnek, temveč tudi in predvsem za veličino pramatere Narave«. Ker je snov prepestra in preobširna, da bi jo mogel zajeti v nekaj nepomembnih stavkih, navajam iz II. dela zgolj naslove poglavij: Človek se pojavi na Zemlji Človek do pričetkov industrializacije Človek uničuje divje živalstvo Sodelovanje za varstvo narave Človek preseljuje živalstvo in rastlinstvo Človek si uničuje plodno zemljo Človek si uničuje vode Človek si zastruplja naravo Človek se igra z ognjem v atomu Človek preplavlja zemljo. Ta edinstvena naša knjiga bi zaradi svoje aktualnosti in poučnosti morala priti — ustrezno prikrojena — v naše šole vseh stopenj. Pri vsej svoji strokovnosti jo pa odlikuje preprost, jasen in klen slog, prava domača slovenska beseda. Lovci smo avtorju kot uglednemu lovcu za to delo še posebej hvaležni in mu iskreno čestitamo. M. S. Fotoamater S fotoaparatom na obisku pri muflonih Napredek v fotografiji je iz dneva v dan večji in zato fotografiranje zahteva vedno več znanja. Najlepše in najmikavnejše motive pa nam gotovo nudi narava iz življenja divjadi. Z veseljem sem se odzval vabilu lovcev iz Kamniške Bistrice, da naj obiščem muflone s kamero. Vzpenjal sem se po dolini Bistrice, oborožen z »Leico«, tovarne Ernest Leitz VVetzlar, ki je na pogled enostavna, sicer pa genialno setavljena. Njena uporabnost je velika: majhni negativi, velike povečave, 36 posnetkov. Pred 40 leti sem nabavil »Leico« III a s Sumarjem F = 5 cm, 1:2 in sem še danes z njo zadovoljen. Najprej sem napravil obisk na Brsnikih, pa muflonov ni bilo doma. V novem lovskem domu me je tovariško sprejel direktor gojitvenega lovišča »Kozorog« Milan Kemperl in mi med drugim povedal, da prva naselitev muflonov leta 1953 v Kokri ni uspela, pač pa so se leta 1964 spuščeni mufloni v Hudih koncih v Kamniški Bistrici dobro »prijeli«. Sedaj je v koloniji 60 živali. Zato name- frtivN ravajo zgraditi zanje večjo oboro. Končno mi je zaželel dober pogled s kamero. Opoldne sva z Jožetom Uršičem srečala lovca Janeza, namenjenega termit muflone pod Kopišči. Kmalu nad bregom Bistrice smo jih ugledali trop. Od lope za termo sem se tik za Janezom počasi tihotapil do krmišča, se skril za debelo smreko, počepnil in nepremično čakal. Uršič je ostal Pri. lopi, da je obrnil pozornost muflonov nase. Janez je založil krmišče in se vrnil k lopi. Mufloni so od daleč opazovali človeka s košem. Premikali so se v tropu po gozdu, le star močan oven je stal daleč od tropa in nepremično opazoval. Dva mlada pa sta se odcepila in se previdno bližala krmišču. Pazljivo ocenim razdaljo na 15 metrov: zaslonka 11, čas 1 :100, film 22/10 DIN in že sem ju ujel na filmu. Ko posnetek ponovim, sta me muflona opazila in že jih ni bilo. Zaman sem čakal, da bi se vrnila. Odšel sem k lopi na posvet. Janez ponovi pot s košem do krmišča, spremlja ga Uršič, da bi pozornost obrnila nase. Medtem sem sam visoko nad 'krmiščem, v nasprotni smeri, v kritju drevja zalezoval starega ovna. Bila je že druga ura čez poldne. Muflon je bil obrnjen h krmišču in vse nemirnejši je postajal. Si- tuacija je bila že kočljiva. Brž se odločim, tvegam še nekaj korakov, pokleknem in na 10 metrov — zaslonka 8, čas 1 :100 — sprožim. Muflon se prestopi. — Še dva posnetka! In že odskoči v gozd. Hotel sem zalesti še trop, a zaman. Dovolj so bili že vznemirjeni in pričelo se je že rahlo mračiti. Vesel uspeha in prvih posnetkov žive divjadi v zasneženem gozdu v novem letu odidem s tovarišema v gozdarski dom na Kopiščih, kjer je bila zbrana vesela družba lovcev in prijateljev. Jaz pa sem premišljeval, kaj je lepše in trajnejše: fotografija ali strel? Vladimir Pleničar Mladi pišejo Divjad pozimi Pozimi se radi držimo toplih peči in pri tem nekateri lovci ne pomislijo na divjad, ki lačna prezeba v snegu pod milim nebom. Dolžnost vsakega lovca je, da v globokem snegu divjadi pomaga, saj bi sama težko prebila zimske težave. Midva z očetom imava nekaj zasilnih krmišč za fazane. Ko sem bil pozimi nekaj dni prost šole, so se v bližini doma pojavile tudi srne. Z očetom sva jim položila nekaj suhe detelje. Drugi dan sem šel gledat in opazil, da jo je precej manjkalo. Zato sem jo še nekajkrat nesel. Ko sem se vrnil v šolo, je srnam nosil hrano oče, ki je eden tistih lovcev, ki vedo, kako se ,pozimi pomaga divjadi, da se obdrži v lovišču. Marsikateri lovec pride v gozd le, ko je čas lova, da seje svinec po divjadi, ki je s pomočjo drugih prebila zimo, ter se veseli lepih trofej, ki so mu jih tako rekoč pripravili drugi. Mislim, da je v lovskih družinah še preveč takih, ki na ta način pri- dejo poleti na lahek način do trofej. Upajmo, da bo čas obrnil na bolje. Emil Konkolič, učenec ZPTŠ, Dolenci — Goričko v Prekmurju Lovska organizacija Lovska družina Zagorje ob Savi — dom in prapor Ob izidu začasnega zakona o lovu LRS 1946 s pravilnikom o lovski organizaciji so se začele ustanavljati lovske družine in tako je bila 14. junija 1946 ustanovljena tudi LD Zagorje. Ob ustanovitvi je štela 19 članov. Iz leta v leto je članstvo naraščalo; družina je po 10 letih štela že 50 članov. Od tedaj pa do danes niha število okoli tega števila. Novembra 1949 je bila po takratnih določilih, da morajo lovišča obsegati najmanj 5000 ha, družina priključena LD Trbovlje, a se je že avgusta 1950 na ponovnem občnem zboru zopet formirala samostojna LD Zagorje, kateri je bila priključena LD Čemšenik. Z zakonom o lovu leta 1954 se LD Čemšenik osamosvoji, tukajšnji družini pa ostane bivše lovišče z manjšimi korekturami v velikosti 2810 ha. Leta 1950 družina zgradi majhno lovsko kočo, s prostovoljnim delom ter z denarnimi in materialnimi žrtvami članov. V letu 1958 prične družina graditi lovski dom na idiličnem kraju v neposredni bližini razvalin gradu Gamberk. Gradnja doma je trajala celih 10 let in še sedaj niso dograjene podstrešne sobe. Vzrok za to je v pomanjkanju finančnih sredstev. Ima pa dograjen vodovod, zanj šobili potrebni 3 rezervoarji, nad 200 m cevi, elektromotor in kabel. Tu je priskočila na Lovski dom LD Zagorje ob Savi pomoč SO Zagorje, ki je datirala znesek za nakup cevi iz sklada za male asa-nacije. Nadalje je bila na vrsti 800 m dolga cesta skozi gozd. Treba je bilo podreti drevje, razstreliti korenine, z buldožerjem razorati traso in napeljati grušč za utrditev terena. Pri tem je pomagalo gozdno gospodarstvo z dovozom grušča. Dostop do doma je omogočen za vsa -motoma vozila. V domu so vse potrebne naprave in v celoti ustre- Člani LD Zagorje ob Savi za jo današnjim predpisom. Dom je namreč stalno oskrbovan in ima tudi prenočišča. Bo torej važen faktor za lovski in splošni turizem. Stoji namreč poleg zgodovinskih razvalin gradu Gamberk in je izhodiščna točka za razne izlete v bližnjo in daljno okolico: Medijske toplice na Izlakah, Zasavska gora, Čemšeniška planina, Vrhe in Partizanski vrh. Družina je torej opravila ogromno, dolgotrajno delo. Velika zasluga gre vsem članom, enim več, drugim manj. Skupno so opravili dobrih 20 000 fizičnih in organizacijskih ur. Poleg tega je še vsak po svojih zmožnostih prispeval denarni delež. Ko je družina prejela lovišče v upravljanje, je bil stalež divjadi daleč pod bo-nitiranim. V teku nekaj let je stalež na podlagi posebnih gojitvenih ukrepov dosegel bonitirani srtalež. V letu 1949 se pojavijo divji prašiči, ki so sedaj le še prehodna divjad. S poljskimi jerebicami je družina večkrat poskusila, a brez uspeha. Srečo in uspeh pa je imela pri fazanih. Žal, predelov zanje LD nima veliko. Jereb je kar primerno zastopan. Ta vitez naših gozdov pa bo uspeval le, dokler bodo gozdovi ohranili svojo naravno strukturo. Zaradi lovskega užitka, ki ga nudi, ga družina ščiti z vsakoletnim minimalnim odstrelom. Divji petelin se zadržuje samo na območju lovske tromeje. Mejne družine so se domenile, da vsako leto odstrele izmenično po enega. Z zajcem še zdaleka ni idealno in to z ozirom na značaj in nadmorsko višino lovišča. Lovišče pa ima prav dobre naravne pogoje za srnjad in je lovišče specifično srnje lovišče. Dejanski stalež popolnoma ustreza bonitiranemu staležu, saj je ta divjad zastopana po vsem lovišču. Pri roparicah ima prednost lisica, kar je značilno za hribsko lovišče. Težko pa jo je držati na kratko zaradi prepovedi uporabe cianovodikovih ampul. Od drugih dlakastih roparic pridejo v poštev še podlasica, dihur, hermelin in tudi kuna zlatica. V dolgih presledkih pride na obisk divja mačka. Tako je bilo tudi letos januarja. V dolini blizu vasi Kotredež je izpraznila kokošnjak do zadnjega kljuna, kar pa je morala plačati s svojim kožuhom. Od ujed so zastopane kragulj, kanja in skobec, ki pa niso tako številne. Ker so vse roparice sestavni del favne, bodo pač še nadalje obstajale, treba jih bo le držati v šahu. Hiše rastejo kot gobe po dežju; nastajajo cele naselbine in vasi. Zaradi tega se krči površina lovišča na škodo divjadi. Poseben problem je v jugovzhodnem predelu lovišča. Tu se useda na rastlinje prah iz cementarne in termoelektrarne v Trbovljah, ki negativno vpliva na rastline, njihovo rast in prehrambeno vrednost. Opazni so pogosti primeri nenaravne obrabe zobovja pri srnjadi zaradi prahu na rastlinah. 31. avgusta 1969 je tukajšnja družina slavila novo zmago z razvitjem prapora. Slovesnost je bila pred lovskim domom. Po uvodnem pozdravu je starešina Jože Ocepek podal kratek histo-riat družine, se zahvalil vsem, ki so pripomogli k tej slavnosti. Še posebno se je zahvalil skupščini občine Zagorje (SO), ki je prevzela pokroviteljstvo. Zahvalil se je tudi vsem LD, ki so se je udeležile s svojim zastopstvom, še posebno onim, ki so prišle s svojimi prapori na pobratimstvo s tukajšnjim praporom. Za starešino povzame besedo Hinko Rus, podpredsednik Skupščine občine Zagorje. Izreče priznanje družini za njeno požrtvovalno delo, želi ji nadaljnjih zmag v prid lovskemu gospodarstvu in v korist divjadi, ki krasi naše gozdove, razvije prapor in ga iziroči praporščaku LD. Sledilo je pripenjanje spominskih trakov in pobratenje praporov. Prapor krasi 8 spominskih trakov ter 89 zlatih in 8 srebrnih žebljičkov. Za spominske trakove so prispevali: SO Zagorje, SZDL Zagorje, LZ Zasavje, Tovarna elektroporcelana Izlake, Meso Zagorje, Konfekcijsko podjetje Lisca DE Zagorje, Cementarna Trbovlje in Lesno podjetje SVEA — DE Zagorje. Uradni del prireditve je zaključil starešina in želel navzočim kar neprijetnejšo zabavo. Ob zvokih godbe je kmalu nastalo veselo razpoloženje, ki je trajalo ... Matko Šulin Pobratenje LD Dol. Logatec in LD Ljutomer Člani LD Dol. Logatec so že pred vojno zahajali na Mursko polje med »zelene brate« in prav radi lovili v teh znanih in bogatih loviščih. To lepo tradicijo so posamezniki nadaljevali tudi po vojni, še najbolj pa so se te vezi utrdile v preteklem letu. Lanske jeseni so prijatelji lova povabili člane LD Ljutomer na Notranjsko v Dol. Logatec. Ljutomerčani so se prav radi odzvali. Sicer jim pravega lovskega užitka Loga- čani niso mogli nuditi, zato so jih pa povabili na polhe, kar je bilo za Ljutomerčane posebnost. Dve noči so preživeli med logaškimi polharji. Za nadvse prisrčen sprejem je poskrbel starešina družine Dušan de Gleria. Ves Logatec je bil pokonci, ko so prišli Štajerci. Razpoloženje pa se je še stopnjevalo, ko so zapeli: »Sem fantič zelenega Štajeirja, sem vedno korajžen, vesel...« Po programu so si Ljutomerčani ogledali tudi Postojnsko jamo in občudovali posebnosti kra-škega sveta. Za tem so logaški lovci odpeljali goste v lovski dom, kjer se je razvilo pravo dvodnevno lovsko rajanje. Napis »Dobrodošli bratje iz vinorodnih goric!« jim je povedal, da bodo kakor doma. Še posebej pa so bili vzrado-ščeni, ko jih je osebno pozdravil z dobrodošlico predsednik logaške občine Vinko Haložan. Lov na polhe je trajal pozno v noč. Toda ob vsem trudu gostiteljev poljšji lov tokrat ni prida uspel. Toliko pač, da so si štajerski lovci lahko ogledali zanje malo poznane »podgane«. Leto ni bilo polšje, vendar so gostje lahko pokusili polšjo rižoto. Ob dobrem vinu, raznih igrah in mnogih šalah je bila noč kar prekratka, in z najlepšimi doživetji. Kmalu zatem, ko je bila lovska sezona na višku, so pa logaški lovci prišli v Prlekijo. V lovskem domu smo se prisrčno pobratili. Na fazanjem lovu so gostje naredili mnogo lukenj v zrak, kar pa seveda ni motilo dobrega razpoloženja ob iskrem ljutomerčanu. Sklenili smo neločljivo lovsko prijateljstvo, ki ga bomo sleherno leto osvežili z medsebojnimi obiski. Drago Novak Zvišanje članskega prispevka Lovski zvezi Slovenije Lanskoletni prispevek področnih lovskih zvez Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za »Lovca«, je bil po članu 35 din. Na seji upravnega odbora LZS, 7. III. 1970, je bil sprejet proračun Lovske zveze Slovenije za lovsko leto 1970/71. Letni prispevek po članu se je zvišal od 35 din na 37,50 din, torej za 2,50 din. Žalca j? Lani je LZS plačevala za vsak izvod »Lovca« po 0,14 din poštnine, letos se poštnina za vsak poslani izvod po Jugoslaviji zviša na 0,40 din, torej pri enem poslanem izvodu za 0,26 din ali 18 5 Va. Na leto (12 številk) se torej poštnina na člana zviša skupno za 3,12 din. Cena notranjega papirja »Lovca« se je od lanskoletnih 3,66 din za kg zvišala na 4,27 din, to je za 0,61 din pri kg oz. za 16,7 "/o. Z drugo besedo: papir za 12 izvodov »Lovca« (brez platnic) je lani stal 3,70 din, letos 4,32 din ali 0,62 din več na leto. Poštnina in papir sta podražila »Lovca« v lov. letu 1970/71 skupaj za 3,74 din. Z lanskoletnim presežkom dohodkov od reklamnih oglasov v »Lovcu« pa bo možno razen še nekaterih drugih povišanj kriti vsakemu članu lovske organizacije tudi del obrazložene podražitve — in sicer z 1,24 din (od 3,74 din). Od 37,50 din prispevka odpade za »Lovca« 34,81 din, za organizacijo LZS 1,19 din in za Lovsko zvezo Jugoslavije 1,50 din. Več o seji upravnega odbora oz. proračunu LZS bo v naslednji številki »Lovca«. Uredništvo Odprto pismo Lovski zadrugi »Lovec« Spoštovani tovariši! Kaj čuden občutek dobi lovec, katerega prvikrat zanese pot v vašo trgovino v Ljubljani. »Ali sem prav vstopil,« se sprašuje. Seveda, saj je nad vrati tabla, ki zagotavlja, da je to res trgovina naše Lovske zadruge. Tudi na ovojnem papirju, v katerega mu zavijejo blago, ki ga je kupil — če ga je seveda našel — piše, da tukaj prodajajo vse za lov, ribolov in šport. Stvar pa izgleda nekoliko drugače, kot piše na papirju. Prvo, kar opazi lovec ob vstopu, je kup vsakovrstnih smuči, palic in sank, na pultu pa vzorci raznih varnostnih vezi in smučarskih očal. Police so polne butanskih gorilnikov in svetilk, copat za košarko, tenis in druge športe ... Ribič se kaj težko odloči, ko kupuje palico za ribolov; lepljenk, cepljenk, steklenk in bambusovk je na pretek. Kolesca za ribolov izbiraš lahko po mili volji: majhna, velika, za muharjenje, vijačenje in beličar-jenje, japonska, nemška, češka, italijanska, pa mogoče še kakšna druga. Ble-stivke, trnki, umetne muhe, vrvice za muharjenje, predvrvice, podmetalke, visoki škornji, nizki škornji, srednji škornji, škatlice, plovci, vseh najboljših svetovnih znamk. Mislim, da edino snobizem napoti ribiča čez mejo, da si tam izpopolni svoj pribor, mogoče pa tudi razlika v cenah v korist onih onstran meje. Kaj pa lovski oddelek? O, tudi tega imajo. Bale sivega, rjavega in zelenega lodna, cela galerija verižic, verig in ovratnic za pse, kozarci za lovsko sobo, okrasni predmeti iz rogovja, pa tudi nekaj streliva in celo nekaj pušk. No, teh zadnjih je res bolj malo. Madžarske in češke šibre-nice, češke kombinirane in malokalibrske puške ter repetirke kranjske puškar-ne v standardnem kalibru 8 X 57 in včasih še kake drugačne puške. V reviji »Lovec« beremo članke o lovskem orožju izpod peresa priznanih strokovnjakov ing. Šušteršiča, ing. Simoniča in dr. ing. Avčina, ki so trdno prepričani, da je poleg »mavzerja« in malokalibrskih pušk na svetu tudi kaj boljšega. Malokalibrski na-bojček .22 Long Rifle je zamenjal odlični .22 Winche-ster Magnum in še boljši .222 Remington, ki predstavlja res imeniten naboj za lovopust; Nemci ga kljub svoji strogosti in lovski pravičnosti dovoljujejo celo za odstrel srnjadi. Ameriška naboja 30-06 in novejši 308 Win. sta uspešno začela izpodrivati klasične evropske naboje, saj številne nemške in avstrijske puškarne in trgovine preko svojih katalogov ponujajo cel kup repetirk in kombiniranih pušk v omenjenih, pa še v desetinah drugih modernih kalibrov. Nima smisla naštevati, saj vedo vsi, ki prebirajo Lovca pa še kakšno drugo revijo, koliko novega je vsako leto. Izgleda pa, da tovariši pri Lovski zadrugi tega ne veste, ker si drugače ne znam razlagati skromne, če ne že kar borne izbire lovskega orožja in streliva. Leto za letom gre skozi skladišče Lovske zadruge vsaj 75 6/o uplenjene velike divjadi v Sloveniji, pretežno v izvoz na konvertibilna področja. In kaj kupimo za devize, ustvarjene s prometom od divjačine? Vse prej naštete športne in ribiške potrebščine, razen Elanovih smuči in sank. Seveda mora nekdo uvažati tudi tako opremo in prav je, da Lovska zadruga skrbi tudi za ribiče, vendar za ribiče skrbi tudi NAMA, Centromerlcur in Sloveni-ja-šport. Slednji ima tudi odelelc za lov, ki je večkrat bolje založen kot trgovina Lovec. Slovenija-šport, ki nima niti dinarja od prodaje divjačine, nudi možnost za naročila nemških in avstrijskih kombiniranih pušk, katere ima večkrat tudi na zalogi. Nekaj časa so imeli v izložbi bo-karico z menjalnimi cevmi; cena preko 1 milijon S din. Kmalu so jo prodali. Tudi trocevke gredo dobro v denar. Prepolne delavnice zasebnih puškarjev kažejo zanimanje slovenskih lovcev za dobro in moderno, čeprav dražje orožje. Zakaj ne bi torej Lovska zadruga nabavljala modernega lovskega orožja in streliva, ali pa vsaj posredovala pri nakupu. Mislim, da imate s češkimi proizvajalci dobre poslovne zveze. Zakaj ne bi uvozili nekaj njihovih izredno kvalitetnih repetirk, katere izdelujejo kar v 10 modernih kalibrih, od .222 Re-mington do 30-06. Tudi v Crveni zastavi izdelujejo repetirke v 13 podobnih kalibrih. Mogoče bi se dalo tudi od njih kaj dobiti, seveda če nimajo pri prodaji pušk podobnih prijemov kot pri prodaji avtomobilov. Naši sosedje Italijani so mojstri v izdelovanju lovskih šibrenic; Beretta, Franchi, Perazzi, sama svetovno znana imena ... Rekli boste, kdo bo kupoval tako drago orožje. Kar brez strahu. Mislim, da je primer Slovenija-športa dovolj zgovoren. Za dobro orožje smo pripravljeni dati več denarja. Če se na evropskem tržišču pojavi nov model avtomobila, pralnega stroja ali peči za centralno kurjavo, je kmalu dovolj kupcev tudi v Sloveniji in kaj hitro uvozna podjetja začnejo ponujati take izdelke tudi pri nas, pod bolj ali manj ugodnimi pogoji. Le za orožje in strelivo takega uvoznika ni. Menim, tovariši iz Lovske zadruge, da bi to morali biti m; če pa mislite, da to ni vaša naloga, pa vsaj spremenite besedilo na ovojnem papirju v: »Vse za šport in ribolov, za lov pa zelo malo.« Pa brez zamere. Inž. Miha Adamič Kočevje Jubilanti Franc Oražem st., 70-letnik, član in soustanovitelj LD Dolenja vas, lovec od leta 1945. Bil je starešina družine in zvest gojitelj divjadi. Dragemu jubilantu iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo zdravih in srečnih let v naši sredi! LD Dolenja vas Jakob Vedervol, član in soustanovitelj LD Dolenja vas, je prekoračil življenjski mejnik 70 let. V lovstvu se udejstvuje že izpred dru- Jože Kristen Jože Kristen, član lovske organizacije od leta 1924, član UO Kinološke zveze Slovenije, večletni blagajnik oz. član UO LZ Notranjske, član komisije za lovske izpite, znan kinolog in sodnik za pse goniče in jamarje, praznuje svojo 70-letnico. Zglednemu lovskemu tovarišu, odličnemu lovskemu vzgojitelju in kinologu čestitamo k njegovemu jubileju vsi lovci notranjske lovske zveze in mu kličemo še na mnoga zadovoljna leta! LZ Notranjske Jakob Vedervol Franc Oražem ge svetovne vojne. Bil je starešina in večletni predsednik nadzornega odbora. Spoštovanemu in iskrenemu lovskemu tovarišu čestitamo in mu želimo, da bi še dolgo zahajal v gozdove Velike gore. Člani LD Dolenja vas Franc Dcrenčin, član LD Trnovo, 60-letnik. Za njim je 24 let plodnega dela v lovskih organizacijah. Starešina LD je bil od 1949 do 1967, soustanovitelj LZ Slovenije, LZ Ljubljana in Kinološke zveze Slovenije. Bil je član UO LZ Slovenije ter dolgoletni član UO LZ Postojna. Odlikovan je z redom za lovske zasluge II. stop. Spoštovanemu lovskemu tovarišu in ogranizatorju iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo zdravih let v zeleni bratovščini. LD Trnovo Marjan Lokar praznuje 5. aprila svojo 70-letnico in pol stoletja lovskega udejstvovanja. Od ustanovitve neumorno deluje v LD. Vsa leta je v njej kot član UO opravljal važne funkcije, sedaj je starešina. Jubilantu, ki ga nista uklonila fašistični teror, niti vipavska burja, želimo še mnoga zdrava leta v zeleni bratovščini. LD »Hubelj« Ajdovščina Viktor Bonča, član LD Javornik, praznuje svojo 70-letnico in 50-letnico lovskega udejstvovanja. Se vedno aktivnemu lovskemu tovarišu, neprekosljivemu v lovski latinščini iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo ognja. Člani LD Javornik Iz LD Hotedršica Ivan Brenčič, 60-letnik, ustanovni član družine, več let član upravnega odbora in sedaj član nadzornega odbora. Karel Čepon, 70-letnik, ustanovni član družine, preko 10 let njen starešina in še sedaj član upravnega odbora. Za svoje delo v družini je bil imenovan za častnega člana. Franc Dolenc, 60-letnik, ustanovni član družine in sedaj njen starešina. Ivan Leskovec, 60-letnik, član družine od leta 1958. Maks Petrovčič, 80-letnik, član družine od leta 1965. Joža Stojkov, 60-letnica, članica družine od leta 1965. Vsem jubilantom še mnogo zdravih in uspešnih let v lovskih vrstah! Člani LD Hotedršica Viktor Bonča Jože Rotar Jože Rotar, soustanovitelj LD Dobovec nad Trbovljami, 75-letnik, se še vedno udeležuje vseh posvetov in lovov. Med drugo svetovno vojno se je takoj vključil v NOB, kmalu pa je bil izdan in zaprt. Vedremu tovarišu čestitamo in mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let med nami. LD Dobovec — D. M. Franc Marinčič, član LD Tabor-Zagorje, 60-letnik, soustanovitelj LD, 16 let njen starešina, 2 leti tajnik, 2 leti gospodar In blagajnik, ki je z velikim uspehom vodil njene posle. Vsa leta je bil tudi član UO LZ Postojna. Uspešno je vzgajal mlade lovce in gojil ter šolal lovske pse. Sedaj je predsednik nadzornega odbora in član raznih komisij v družini. Odlikovan je z znakom za zasluge. Še vedno se udeležuje vsega dela v LD in ne zamuja skupnih lovov. Vedno vedremu, zglednemu lovskemu tovarišu čestitamo k živ- Franc Marinčič Marjan Lokar ljenjskemu jubileju in mu kličemo še na mnoga zdrava leta v zeleni bratovščini. Lovci LD Tabor-Zagorje Jožetu Žolgarju, tajniku, kinološkemu referentu in mnogoletnemu lovovodji LD Podčetrtek, iskreno čestitamo k njegovi 70-letnici z željo, da mu Diana nakloni še dokaj zadovoljnih let v krogu zelene bratovščine. LD Podčetrtek — V. V. Umrli Dr. France Žekar V 84. letu življenja je umrl naš častni član LD Višnja gora, tovariš dr. France Žekar. Bil je dolgo vrsto let tajnik naše LD in vzor pravičnega lovca. Rodil se je v Podčetrtku na Štajerskem in bil uslužbenec pri železnici v Ljubljani. Ni bil samo dober in pravičen lovec, bil je tudi plemenit človek, ki je gojil veliko ljubezen do petja, glasbe in narave. Po končani prvi svetovni vojni je bil kapelnik železničarske godbe v Mariboru. Sodeloval je tudi pri Planinskem društvu. Planine in gozdovi so mu bili najljubši tovariši. Vsem nam je znan njegov veliki rek: »Vrhovi življenja so zasidrani v spoznavanju in vrednotenju božanstvene prirode.-« Med te vrhove se je uvrstil tudi dr. France Žekar, zato bo spomin nanj trajen in svetel! LD Višnja gora — Š. B. Ivan Hartl, član LD Jamnica, je 18. januarja 1970 sredi koroških gozdov omahnil v večnost. Pokojnik je bil vzoren lovec in zavzet kinolog, neločljiv od svojih brak-jazbečarjev. Pri mnogih kinoloških prireditvah je sodeloval kot organizator, sodnik in vod- nik. Njegovi psi so bili na republiških in mednarodnih prireditvah nagrajeni z najvišjimi ocenami. Preprost, veder in šegav je mlajšim lovcem nesebično posredoval svoje lovsko in 'kinološko znanje. Vsepovsod nam bo manjkalo dragega Ivana, ki ga bomo ohranili v najlepšem spominu. Lovski tovariši Rado Pintar, soustanovitelj in član LD Stol-Žirovnica, je 49 let star 23. 1. 1970 podlegel zahrbtni bolezni. Pokojni je bil rezervni kapetan I. iz NOB, aktiven v raznih družbeno-političnih organizacijah, v samoupravnih organih Železarne Jesenice, predvsem pa dosleden in pravičen lovec. S Teboj, dragi Rado, smo izgubili zelo izkušenega človeka, ki je v vseh primerih znal odločno in človeško svetovati ter pomagati. Kot vedrega in nasmejanega lovskega tovariša, velikega zaščitnika divjadi Te bomo ohranili v trajnem spominu. Lovci izpod Stola — A. Z. Albin Vezjak, član LD Polskava, je na poti v službo 8. 6. 1969 podlegel prometni nesreči. Ob odprtem grobu te ni zdramil lovski rog, ne salve iz pušk tvojih lovskih tovarišev. Dragi Albin, počivaj mirno v zemlji slovenski! LD Polskava — A. F. Ivana Koropca, člana in soustanovitelja LD Polskava, smo lovski in partizanski tovariši 21. julija 1969 spremili na njegovi poslednji poti. Vedrega lovca in Maistrovega borca bomo ohranili v trajnem spominu. LD Polskava — A. F. Vencelj Malavašič, član, soustanovitelj, častni član in prvi starešina, tri četrt stoletja lovec, nas je v 93. letu življenja za vedno zapustil. Vzornemu lovcu, gojitelju divjadi, vedremu in šaljivemu lovskemu tovarišu, učitelju mladih lovcev in kinologu časten spomin! LD Vrhnika Vencelj Malavašič Martin Motaln, član LD Šmartno, je v 74. letu starosti preminil. Bil je tudi lovski čuvaj. Vzornega lovca bomo J A 1 BROWNING bokarice 1. Nabojišče 70 mm 2. Lahke cevi 70 cm iz posebnega jekla 3. Ozka šibika 4. Dva sprožilca ali en selektivni sprožilec 5. Tanko angleško kopito 6. Zoženi kopišček 7. Zaoblena oblika zaklepnega ohišja Maksimalna teža: 3 kg FABRIdUE NATIONALE D ARMES DE GUERRE S.A. HERSTAL (BELGIdUE) Izvozna pisarna F. N.: C O B E T E X S. P. R. L, 60 RUE RAVENSTEIN, BRUXELLES 1 (Belgija) Telefon 12.68.12 - Tele* 21.658 Bančni račun 67524 Kredietbank, 7 rue d'Arenberg, Bruxelles 1 VSE INFORMACIJE TUDI V SLOVENSKEM JEZIKU! mmm. 'im' . • '•■>: w? ^Vy >1 - Kjn/ * VuT Foto M. N.: V gori zopet poje divji petelin