Poštnfiia plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto Ul. bt. 10. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. I Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 9. marca 1934. I JA Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica st. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Zemlja V slovenski duševnosti je vsak pravi, resnični Slovenec, ki je razmišljal o usodi svojega naroda, našel odprtino, ki ga je preplašila. Kolikorkrat se zamisli pravi slovenski človek v slovensko zgodovino ter išče vzroke in posledice zgodovinskih dogajanj, ostrmi nad malodušnostjo, pomanjkanjem zaupanja v samega sebe in neodločnostjo slovenskega občestva v trenutkih, ki odločajo usodo celega naroda. V najodločilnejših trenutkih je dostikrat nepričakovano opešala slovenska volja in življenjski pogon, čeprav je bil zalet močan. Obstali smo tik pred ciljem, omagali smo pred zadnjo ograjo, ki jo je bilo treba še preskočiti, da bi ležal nasprotnik na tleh. Tega spoznanja nas pa ni treba biti sram, ampak skrbeti je treba, da se to dejstvo nikoli več ne ponovi. Pameten človek spoznava samega sebe in svoje napake ter jih skuša popraviti, ne obupuje pa zaradi napak, ki jih more odpraviti sam. Sirite in naročajte naš tednik! Vse take duševno bolne prikazni bi se ne mogle prikazovati in bi žele le sramotilen zasmeh vsega slovenskega občestva, če bi bilo v sestavu slovenske duševnosti več resnobe, ki jo daje edinole stalnost in vztrajnost notranjega življenja narodne skupnosti. Ne tako-imenovane dinamike, kot jo zagovarjajo nekateri, ki hočejo biti »moderni« po vsi sili, manjka v slovenski duševnosti, ampak stalnosti in statike. Gib-ljivos.t sama na sebi ne daje moči in močne volje, ampak povzroča razrvanost, ki slabi človeka in človeško skupnost. Vsako skupnost razblinja pretirana »dinamika«. Vsaka skupnost je močna le, če je na znotraj zgnetena, čvrsta in sklenjena. Dinamiko in gibljivost mora imeti občestvo v celoti. Kritika je potrebna in je pot do boljšega, če je razsodna in osnovana in ima stvarne in nravstvene namene, zaletavanje somišljenikov v lastno občestvo zaradi zaletavanja samega na sebi in zaradi veselja nad hrupom pa ni kritika, ampak kritikar-terstvo, ki podira tisto, kar hoče kritikaster sam; tempelj v Efezu ni bilo težko zažgati, sezidati ga, je pa bila velika umetnost Kritizirati je treba pu-hloglavce in ljudi brez morale, ki .postavljajo logiko in pamet na glavo ter uničujejo lastno občestvo, ne pa zidarje, ki zidajo naš dom, čeprav je kdo napačno kedaj postavil kamen. Razrvanost se kaže v slovenskem duševnem sestavu posebno v politični zgodovini. Ni najti drugod lahko takih primerov kot pri nas. Kdor je zastopal prave koristil svojega ljudstva in če še tako nesebično in z žrtvami, se je kmalu znašel kdo, ki mu je padel za hrbet, ga izpodkopaval in iskal zaveznikov, ter jih je ponavadi tudi našel pri nasprotnikih slovenske skupnosti. Med drugimi takimi prikaznimi, ki jih nikoli ne manjka med nami, so bili včasih nemškutarji, italijanaši itd. Pred leti je prišla tudi v Slovenijo znana ameriška publicistka, ki je hotela preštudirati in znanstveno obdelati vse plebiscite, ki so bili izvršeni na podlagi mirovnih pogodb. Zanimala se je seveda tudi za koroški plebiscit ter preštudirala vse nemško in slovensko slovstvo v koroškem plebiscitu, iskala in našla je tudi osebne podatke o tem plebiscita v Celovcu in Ljubljani. Nikakor pa ni mogla razumeti slovenske razlage za takoimenova-ne koroške »nemškutarije«. Ni ji šlo v glavo, kako bi mogel biti človek, ki je po rojstvu in narodnosti Slovenec, na zunaj pripadnik nemške skupine in kako je mogel glasovati! za nemštvo človek, ki je narodopisno Slovenec; pojma »nemškutarstva«, oziroma »nemštvu prijaznega Slovenca« ni mogla razumeti zaradi svoje vzgoje in pokončnega mišljenja. Prav zaradi tega je imel dr. Wutte s svoji- mi izmišljeninami o posebni narodnosti koroških nemškutarjev na mirovni konferenci v Parizu uspeh in s takimi načeli in iznajdbami so poskušali tudi Madžari zaradi Prekmurja, poznavajoč miselni ustroj zapadnih kulturnih narodov.. Za logično mislečega razumnika velikih zapadnih narodov samo ob sebi razumljivega načela, da kdor je Slovenec rojen, ne more biti drugega kot Slovenec pri ljudeh, ki so rojeni na slovenski zemlji, prav pogosto ni najti. Med takimi, ki jim ta logična in nravstvena osnova manjka, niso samo izdajalci naroda, ubežniki, ki iščejo le samo osebnih koristi, ampak tudi ljudje, ki ne zapuščajo svojega narodnega občestva iz nenravnih nagibov. Tudi pri drugih narodnih občestvih so ubežniki, so pa redke izjeme, da ne štejejo, Če bi ne bilo med Slovenci izselništva v toliki meri kot ga je bilo zadnjih 100 let, bi bilo Slovencev, ki jih je bilo že pred 100 leti dober milijon, danes več kot 2 milijona samo na strnjenem slovenskem ozemlju. Kaj je vzrok slovenske neodločnosti, pomanjkanja stalnosti v slovenski duševnosti in njene raz-blinjenosti? Veliko vzrokov je teh duševnih nastrojen. Eden glavnih pa je, da manjka trdnega veziva zavesti slovenske skupnosti. V slovenski miselnosti ni bilo nikoli zadosti jasno zasidrano osnovno načelo, da sta zemlja in ljudstvo neločljiva celota, da je vse, kar je na tisti zemlji, na kateri prebiva ljudstvo lastnina ljudske skupnosti in da je vsak prebivalec te zemlje sam oh sebi pripadnik te ljudske skupnosti, ki je globlja in trdnejša in ima globše korenine kot pa samo jezik. Lahko ima prebivalec te zemlje drugačna politična načela, lahko tudi govori celo drug jezik, je pa le neločljiv ud občestva, ki prebiva na ti zemlji in ima enake interese kot ostali prebivalci, ker odloča usoda zemlje usodo vseh prebivalcev te zemlje. To načelo je n. pr. v Sever- Osnovni pojmi zemljepisa za prvi razred srednjih šol. Napisal prof. T. Radi-vojevič, za šole v dravski banovini priredil prof. Karl Prijatelj. Beograd 1933. Skušnja zadnjih let nam je pokazala, da moramo slovenskim učnim knjigam posvečati več pozornosti. Letos smo čez noč dobili novo zemljepisno učno knjigo, prevod iz srbohrvaščine, ki imn še to posebnost, da je menda prva slovenska učna knjiga, ^ Zato kot nekaka novost zasluži toliko več pozornosti. Novost knjige za zemljepis je tudi v tem, da poleg učne snovi nudi 67 strani zemljepisnega berila, ki naj ponazarja in izpopolnjuje učno snov. Ali vse veselje nad prednostjo te mine, ko z začudenjem opaziš, da je vsa čitanka ostala lepo srb-skohrvaška. Za tako neverjetnost dobiš v Prijateljevem predgovoru tole čisto nezadostno opravičilo: »Čitanko, ki ni bistven del pouka, sem radi prekratkega časa pustil v izvirniku, kar namenu knjige ne more biti na kvar; kajti pri zanimivem štivu čitanke se učenec lahko sam ali pod nadzorstvom in vodstvom strokovnega učitelja izpopolnjuje v Zemljepisu( 1) in srbohrvaščini.« To je torej prva jezikovna amfibija, ki naj ji slede druge! Mi pa pravimo: tako početje je napad na slovenski učni jezik, ki nam je zagotovljen, ih te pravice si ne damo kratiti od nikogar! Kakor je slovenski učni jezik slovenski, tako mora biti tudi naša učna knjiga slovenska. Poglejmo te izvirne srbskohrvaške sestavke! Razen Veselinovičevega Grčd (toča) nimate na vseh 67 straneh ne enega domačega srbskohrva-škega, kaj šele slovenskega pisatelja, poleg enega Nemca same Francoze in Angleže, torej tudi nobenega Slovana ne. Vsa ta izvirna berila so torej prevodi iz tujih slovstev! Knjiga je torej v tem pogledu tako popolnoma nenarodna, da bi bila že samo zaradi tega v Sloveniji nemogoča. Mar nimamo domačih opisov gora in morja in puščav in jezer in jam in ognjenikov in ledenikov in vsega, kar je v čitanki. Mar naj res dobi že prvošolec porazen vtisk, da domači pisatelji ne poznajo ničesar, kar bi jih zanimalo in si morajo tako berilo iskati po tujih slovstvih. Kakor da nimamo lepih in zanimivih opisov Vezuva in Montblanca, kakor da nimamo opisanega Egipta in Rdeče zemlje in Indije, kakor da še noben Slovenec ni opisal Spitzbergov ali Švice ali tropične goščave ali Tur-kestana! In morje, naše Jadransko morje, ko toliko govorimo o njem, ko nam vse oblasti priporočajo, naj gojimo ljubezen do njega, a kakor da ni še noben domač pisatelj opisoval morja, imaš tri sestavke o morju, en prevod iz francoščine, drugi iz angleščine, tretji pa je sestavljen po treh francoskih pisateljih. Mi seveda nimamo Jadranske straže, ki ima veliko zanimivih podatkov, ki bi bili prav tako zanimivi in važni, nimamo V. Novakov in Kumičičev in Gr. Novakov, ki so pisali kdaj o morju! To je neodpustna narodna malomarnost, najprej g. Radivojeviča, da je tako korenito zanemaril rodni moment v prvotni izdaji, a nič manjša nemarnost g. Prijatelja, ki ni sprejel v čitanko niti enega slovenska sestavka. Pa naj še kdo očita slovenskim knjigam, da so premalo narodne! Naslovite drugam te očitke! Ko smo ravno pri tej točki, bi rad opozoril koj mimogrede, da je knjiga tudi v svoji učni snovi kaj malo narodna. Koliko pojavov bi mogel razložiti ob domači zemlji, ko jemlje zglede is daljne tujine. Koliko prilik za narodno vzgojo je v knjigi zamujenih. Le poslušajte, kaj ve povedati o Alpah: »Središče evropskega višavja tvorijo Alpe, ki so najvišje gorstvo v Evropi. Začenjajo se na obalah Sredozemskega morja, a končujejo ob Donavi pri Dunaju (57).« O mogočnih izrastkih Alp, ki z njimi sežejo v Jugoslavijo in tvorijo naš najvišji vrh Triglav, ne ve povedati nič, kakor da je Dunaj nam bližji nego Ljubljana, ki tvori prav tako mejo Alpam kakor Dunaj. Naravnost nerazumljiv in nesmiseln pa je naslednji stavek: »Na jugu so Alpe v zvezi z Apenini (na Apeninskem polotoku), a na jugovzhodu z gorovji Jugoslavije in Balkanskega polotoka.« (57) Katera so ta gorovja? Mar Julijske Alpe in Karavanke in Kamniške planine niso več Alpe in so samo še v zvezi z njimi. Čudni pojmi o našem zemljepisu! Knjiga pa je za nas zanimiva tudi v pogledu jezika, ki v učnih knjigah mora biti vsaj pravilen in neoporečen, če že ne vzoren. V tem pogledu je knjiga naravnost nesprejemljiva in za dijake po-hujšljiva. Pri nas smo bili doslej navajeni dosti natančnih in skrbno pregledanih učbenikov, zato nas še bolj jezi nemarnost in površnost, ki jo tako pogosto srečujemo tukaj. Prireditev ali bolje prevod nam priča dve stvari: da morajo slovenski učbeniki v enotno jezikovno uredništvo, preden se natisnejo. Kljub temu, da je prevajavee dodal knjigi list z nič manj ko 50 popravki pretežno tiskovnih napak na 107. straneh slovenskega besedila, kjer p« zopet vsaj Ya zavzemajo slike, je moral še dodati pohujšljivo opombo: »Napačno zlogovanje in napačna ali izpuščena ločila popravi sam!« Z vsem tem pa je v knjigi popravljenih le komaj peiovieo Stran 2. SkO¥BfUA ni Ameriki, pa tudi v Švici, Španiji in Franciji prevzelo ljudsko miselnost. Govoril sem pred par leti s Francozom o znani francoski osebi, ki je imela tedaj zelo ugledno stališče, ki je pa bila v 5i!sto nasprotnem političnem taboru kot pa moj znanec. Opozoril sem še znanca na to in sem mislil, da se bo zaradi tega odklonilno izrekel o dotičniku. Kaj pa mi je odgovoril znanec. Nasmehnil se je ter dejal: je že prav, toda gospod X. Y. je — dober Francoz! Slovenci smo v vsi demokratični dobi1, odkar smo se začeli pred 80. leti politično gibati, pojmovali slovenstvo preveč osebno, preveč personalno, pojmovali smo slovenski narod le kot skupino ljudi, ki govori slovenski jezik in ima slovensko izročilo. Tiste ljudi, ki so živeli med nami in govo- Stara Kakor utegne temu ali onemu biti znano, je sprejel general Zivkovič svoje dni med drugimi tudi urednika »Slovenskega Naroda« Rasta Pusto-slemška na listo ljudi, ki so hoteli postati ljudski zastopniki. Tako je postal torej g. Rasto Pusto-slemšek narodni poslanec. »Slovenski Narod«, zlasti tisti izpred vojne, je Slovencem dobro znan. Hotel je biti slovenski svobodomiselni dnevnik. Koliko se mu je stvar posrečila, je tudi precej znano. Njegova miselna skromnost se je uveljavljala skoraj izključno na dve strani: v zabavljanju na klerikalce in Nemce. Vse-kako pa je bilo prvo nekako poglavitni del njegove vsebine, zakaj glede drugega mu je narekovala poleg drugega zveza njegovih gospodarjev z nemškimi fevdalci v deželnem zboru precejšnjo obzirnost. Kakor je bilo takratno slovensko liberalno me-ščenstvo skromno in z malim zadovoljno, ta negativni program, ta miselna revščina vendar vsaj samostojnejšim izmed njih samih ni bila všeč. Znano je, kako so nekateri, kakor pokojni dr. Trilller, malo tehtali besede, kadar so govorili o tem. Prišlo je tako daleč, da so morali > starini« malo pred vojno »mladinom« celo v »Narodovem« uredništvu nekoliko odnehati. Toda to že ne spada več sem, kajti g. Rastoslav Pustoslemšek je prišel v uredništvo že davno pred temi koncesijami. V času najbolj dolgočasnega, praznega in dolgoveznega prerekanja s »klerikalci«. Ne vemo ravno natančno kedaj in zakaj se je to zgodilo. Toda ni mu bilo treba poslušati Freudove psihoanalize, kdor je takoj in zlahka uganil, da se to ni moglo zgoditi slučajno: »Narod« je bil kakor nalašč ustanovljen za može, kakršen je bil Rasto Pustoslemšek in kakršen je tudi ostal, in ta je bil kakor rojen za uredništvo »Slovenskega Naroda«. Neka posebnost tilstega »Slovenskega Naroda« je bila njegova popolna nesposobnost, doumeti no- vi čas in nove razmere. In če so še tako razločno in na glas trkale na vrata njegovega uredništva: »Slovenski Narod« ni vedel, kaj bi z njimi in kako, napak, mislim predvsem tiskovnih in tehničnih, ki jih ni zakrivil prevajavec, razen kolikor bi bil moral vestneje opravljati korekture, pač pa tiskarna, ki je svoje delo opravila za slovenskega dijaka naravnost pohujšljivo nemarno. Dobiš napake, kjer zamenjava vrednost cirilskih in latiničnih znakov (na pr. koj v Predgovoru p nam. r). Na rovaš jezikovno tuje tiskarne gre cela vrsta pravopisnih napak, ki v slovenskem besedilu dijaka zavajajo v težke dvome (n. pr. i s koriščajo str. 1, pomolj 4, Zemlja i Sonce 28, opazovana s daljnogledom 28, ekvatora nam. ekvator j a 32, Amerikanac 34, Crno morje 71 itd.). Takih napak bi slovenska tiskarna skoraj ne mogla zagrešiti, ali vsaj v tej porazni množini bi jih ne srečavali. Nič manj nejevolje ne povzročajo prave jezikovne napake, ki jih je povzročil prireditelj. Tudi niso nič redkejše ko tiskovne. Pustimo ob strani malenkosti in se ustavimo le ob takih večjih napakah, ki jih prevajavec ne popravlja na priloženem listu. Kako naj v pravopisnem pogledu zagovarjamo površno rabo predlogov s in z (n. pr. z pooglenitvijo 85, z plitvimi kotlinami 72, s daljnogledom 28) v šolski knjigi, ko imamo že tako veliko preglavic s pravilno rabo v šoli. Isto velja: bli ž e 9 proti laž j c 12, 13, 93; škatl j ica 13, pol u-otok 37, 400 m., med 4 in 7 uro 78, č e gav 97 itd. Omeniti moramo tudi načelno vprašanje o pravopisu lastnih imen, kjer je g. Prijatelj 'preprosto prevzel srbskohrvaško načelo fonetičnega pravopisa, ki za slovenščino ne velja. Zato beremo tu n. pr. samo oblike Lajkherst (sl. 20), Fridrihsha-icn (sl. 20), Monblan 57, 58, Hadsonovo morje 49, 72, Jltlandskega 47, poleg fonetično pisanih imen z izrvirnim pravopisom v oklepaju: Magelan (Ma-gelha e s) 18 z napako v izvirnem pravopisu, Piri (Peary) 34, Berd (Byrd) 34, Lamanš (La Manche) 47, Maunt mek kinli (Mount Mac Kinley) 62 itd. Pri vsem tem je najhuje to, da si tu težko postavimo mejo in trdna načela: ali naj pišem Mac Kinley v fonetični pisavi z malo ali z veliko? Ali naj stremim za natančno ali samo približno podajanje izgovora? Ali ni pohujšanje dijaka, ki se uči rili drugačen jezik, smo šteli za tujce, kar so po jeziku in političnem stremljenju sicer tudi v resnici bili. Toda po zemlji, na kateri so živeli, niso bili tujci in so bili z nami zvezani, čeprav so ruvali zoper te naravne vezil Precej manjši bi bil ta odtenek, če bi bila misel zemlje globočja na naših tleh. Zemlja je stvarna vez, zavest lastnine, da je vse, kar je na ozemlju kdo ustvaril, last tistega, čigar je zemlja. Razcepljenosti, neodločnosti, nestalnosti v slovenski miselnosti ni lahko odpraviti. Misel o zemlji in o zvezi z zemljo vseh in vsega, kar je na ti zemlji bi vsaj v neki meri lahko vcepila v nas slovenska knjiga, slovenska književnost. S. * drajna * pa jih je ali sploh tajil ali pa zamolčeval. In če je bilo ljudstvo lačno, je pisal o nemškutarjih. In če so oderuhi ožemali ljudstvo, je pisal o farovških kuharicah. Iz tega do najvišje popolnosti nerodovitnega izročila moremo edino razumeti sedanjega narodnega poslanca Rastoslava Pustoslemška. In ta je temu izročilu tudi ostal zvest. Ali kljub temu mislimo, da jih je mnogo, ki so pripravljeni vsako Pustoslemškovo povest poslušati z napeto radovednostjo. Ali je res mogoče, da ne bi mogel nič novega napisati človek, ki mora kot časnikar toliko pisati, da ne bi mogel nič novega povedati mož, ki mora kot poslanec toliko govoriti? Da, je mogoče! »Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju. »Čeprav je pričela vlada v zadnjem času tudi pri nas odločneje izvajati politiko ravne jugoslo-venske linije, vendar občutimo, da iz posameznih državnih uradov in ustanov še vedno ni izginil pogubni duh, ki ustvarja v dušah širokih ljudskih mas, zlasti pa mladine, nerazpoloženje in mržnjo proti nacionalni ideji in celo proti državi sami. Jugoslovensko državno politiko morajo izvajati brez izjeme vsi organi državne uprave.« Seveda se mu pa še najmanj dopada slovenska mladina, ki očitno nima pravega zmisla za veličino njegovih misli: »Za narod in državo najvažnejše in najdelikat-nejše vprašanje je problem vzgoje mladine, naše bodoče generacije. Prvi in najvišji postulat državne prosvetne politike mora biti, da se vzgaja mladina v strogo nacionalnem in državnem jugoslo-venskem duhu. Izgleda pa, da šolska vzgoja v francoskega izgovora, pa mu postreže zemljepisna knjiga z obliko Monblan ali Lamanš za nosnika a" in o"? Ali ni veliko bližji naš polglasnik 3 izgovoru angl. A v Hudson ali v Murray kakor a, v Prijateljevi pisavi Mari 72? Odkod nedoslednosti, da piše Prijatelj Veliki B a s en 63 a Veliki b a z en 72, ali Nova G ineja 65 a Nova Gvineja 36? Ob vseh teh vprašanjih stoji Prijateljeva knjiga brez odgovora in brez doslednosti ter tako dijaka naravnost zavaja v popolno anarhijo v pravopisnem pogledu. Zato bi moral dosledno izpeljati isto načelo po vsej knjigi, a bi moral biti v soglasju z obstoječimi slovenskimi pravopisnimi pravili, ki jim sedaj nasprotuje, V knjigi srečujemo še hujše jezikovne napake, ki jih ne moremo opravičiti. Kaj naj rečemo o rabi predloga iz namesto z ali s, če beremo: Sonce se giblje i z južne točke proti severni 9, izgubimo i z vidika 16, ko piha monsun iz morja 82, ista pokrajina i z slike 132., 106, izgubljajo i z vida 16, ako krenemo iz kateregakoli kraja in potujemo... pridemo v kraj, i z katerega smo odšli, a i z nasprotne strani 17 (ko vendar ne gre za vas ali mesto, ki smo v njem, marveč za kraj, točko, ki smo na njem!) itd. G. Prijatelj sam ne ve kaj početi s slovensko spako liki: so videti na nebu liki sveti e točk e 10 (ali je beseda tu samostalnik ali primerjalna partikula?), padajo celi meteorski roji liki ognjemet o m 12. Katera zveza je sedaj pravilna? Obe? Nobena! G. Prijatelj prerad prezira domače stopnjevanje in ga čisto neupravičeno opisuje: bolj redko 53, najbolj plitvo 54, bolj navadno 29, bolj dolgo in močno 78 in še zelo pogosto. Kaj naj rečemo v šolskih knjigah o takihle oblikah, ki jih tako strogo preganjamo v nalogah in vajah: vsaki dan 25, 82, v zmernima pasovoma 25, mi vemo, da... 18, mehurček o d milnice 14, z otro c i 94, se neprestano sel e (namesto selijo!) 88 (dvakrat), a kadar je pritisk m a 1, se spusti pod ... 79, reka ima m a 1 strmec 68 (taka napačna raba določne oblike namesto nedoločne majhen je v knjigi dosledna 83, 84, 90, 107 dvakrat itd.), višavje zaženja ob obaliih tem pogledu ni na višini svoje naloge. Med visokošolsko in srednješolsko mladino tvorijo še vedno precejšen odstotek dijaki, ki niso jugoslovensko orientirani. To mora tembolj vzbuditi našo pozornost, ker vemo, da je bila slovenska mladina z malimi izjemami celo v dobi Avstrije skoz in skoz jugoslovensko orientirana.« Razume se, da je ostal g. Rastoslav Pustoslemšek dosleden in da se je spravil h koncu še na slovenske učne knjige. Pa o tem smo že toliko slišali in pisali, da nam vsaj tega ni treba ponavljati, tembolj ker je vsakdo že iz zgorajšnjih treh navedb lahko spoznal vso izvirnost Pustoslemškovih izvajanj. Še nekaj je gotovo: mladina se preklicano malo zmeni za take in enako nauke. Tako beremo v zadnjem »Prelomu« med drugim: »Kadarkoli smo izvedeli, da se je kakemu naših akademskih tovarišev ali tovarišic zgodila kaka krivica, smo vsi v onemoglem srdu stiskali pesti ter se nemo spraševali, ali je dandanes kje kaka možnost, da se tudi mladim in starim odpre pot, ki bo vodila brez raznih nečednih kompromisov in brez posredovanja še nečednejših, tako silno narodnih voditeljev, v tisto enostavno in vendar le edino pravično rešitev, da se najde za vsakega prostor pod solncem, ki mu gre. Pred nami stoje mogočne organizacije, stoje različna društva, ki razpolagajo z veliko močjo — saj so danes na zunaj edini predstavniki narodove moči. Toda kaj, ko ti vse to nič ne pomaga, dragi moj! Ako hočeš drveti z njimi slepo, brez premisleka, ali se ujema vse, kar počno vodje, z nameni;in programom organizacije, ako imaš pred seboj za edini cilj to? da brezobzirno prideš na položaj, najsi se radi tega stokrat prodaš tebi docela tuji stvari, potem obstoji majceno upanje, da nekega dne tudi ti prideš v zemeljsko kraljestvo. Ako pa si slučajno značajen, prepričanja poln človek, pa se tvoji nazori ne ujemajo z dejanji vseh teh voditeljev, p<>‘ tem ti vstane napis Dantejevega pekla nehote pred očmi. Zapusti vsako nado, o mladenič, da boš lahko živel, ker hočeš misliti z lastnimi možgani — to je danes, v stoletju svobode, očevidno največji greh.« In prav tako ne da mladina nič na tisto vzajemno hvalo samozvanih narodnih voditeljev, kakor beremo prav tam: »Saj smo nedavno brali, kako je poveličaval neki vodja drugega, češ koliko je storil dobrega za njihovo društvo — dasiravno ve vsa naša javnost, da je tisti človek storil vse prej, samo nič dobrega ne. S takimi ,fenomeni zaslužnih delav-zivlje »odločujoče činitelje« in »pristojne oblasti«, en sam tak čiovek, ki še ostane v vrstah novega pokreta, je diskreditiranje celega gibanja, ker vsak sodi gibanje po ljudeh, ki stoje v njem bolj v ospredju.« Vsekako govori torej mladina dovolj razločno. In se ne bo spremenila, pa če kdo še toliko pozivi j e (nam. s e z.) 61, a ko začne nočni lok — 6, Vsaka dolina ima dno in pobočji; dolina z ozkim dnom in s pobočj i, strmo dvignjenim i 55, Egejsko morje je jako bogato na otokih 47, 72, revno na živalstvu 88, od obale antarktičnega kopna 7o, ker j o imamo preko potrebe 86, r a z p o deljeno 88. Poleg teh grdih napak, ki jih ne popravlja v svojem seznamu, imamo se celo vrsto manj dobrih izrazov iti oblik; tako rabi g. Prijatelj dosledno kateri v sklonih razen nominativa, čeprav vemo iz slovnice, da slovenski jezik raje nadomešča to obliko (živa je sploh le ta) z ki in osebnim zaimkom (ki ga, ki mu, ki z njim, ki od njih itd.); dijaku bi profesor moral črtati stavek: »Potniki na ladji, ki se bližajo pristanišču, opazijo najprej.. .mnogo«; člani orkestra so se vidno zavedali, kaj izvajajo. Gjungjenčeva (Madeleine) je bila v igralskem in pevskem oziru odlična; vendar je naše operne primadone Škode za to opereto, vemo pa tudi, da bi brez nje pri nas »Ples v Savoyu« ne mogel eksistirati. Gostič (Marquis Aristide Faublas) je vodil v igri in petju pravilno in lepo relacijo naproti Gjun-gjenčevi. SmcJrkoljeva (Daisy) je s svojo temperamentno igro poživljala, prav tako tudi Thierryjeva in Daneš. Peček (Mustafa-Bei) močno pretirava (dosledno skoraj v vseh vlogah) in radi tega ne učinkuje prijetno. Tudi način izražanja bi moral nekoliko omiliti. — Ostali so izpopolnjevali celotno sliko zadovoljivo, vendar je igra, kakor sem že dejal, ostala brez notranjega efekta. Bilo je mnogo ploskanja (priznanja menda le poedinim igralcem); publika pravi, da je prišla na svoj račun. Razumem jo, razumem pa tudi tiste, ki določajo program, ker bi sicer gledališče ne bilo razprodano, kakor je bilo tokrat. KONCERT. Faustovo pogubljenje (Hektor Berlioz), dramat-ska legenda za soli, zbor in veliki orkester. Izvajal zbor Glasbene Matice in operni orkester, Orkestralno društvo GM ter orkester drž. konservatorija v Unionu, dne 5. marca. Hektor Berlioz (1803 do 1869) je znan kot sijajni instrmentator in glasbeni revolucionar. On je bil zastopnik popolne svobode koncepcije, zato tudi ni sledil delu, ki je dalo povod in motiv za kompozicijo. Na idejo Goethejevega »Fausta« se vendarle ne naslanja, saj je vzel iz njega le nekatere scene ter obsodi Fausta na večno pogubljenje. Zlasti efektno je obdelal peklensko ježo v brezno in pandaemonium v peklu. Berlioz kot komponist je bil nemiren duh, ki je vedno iskal novih idej in zamisli, zlasti fantastičnih in bizarnih. On je mojster orkestra; nikoli se ne izgublja, temveč je vedno močan; zadetje,.rit-mienosti, izpeljava melodij, interpretacija, tehnični efekti, pestrost in zapleteno prelivanje misli in čuvstov, ter po vsem tem in še marsičem drugem dosežen mogočni notranji in vnanji efekt je povzročil, da je Berliozov »Faust« že dokaj časa na programu vseh koncertnih odrov. Vsi deli so učinkoviti, zlasti še zadnji (V.), kjer se Faustovo hrepenenje in bolečina približujeta obupu: »Ah, kaj me jutri briga, ko trpim ta trenutek! Tu je podpis!... V duši čujem tvoj glas, o reva razdvojena ... 0 reva zapuščena!...« Faust je pogubljen in začuje se zbor demonov, ki trium-fira nad premagancem, čemur pa sledi ženski zbor s tolažilno pesmijo, ki se konča z nežnim vabilom: »0 pozabi na zemsko gorje!... K nam Margareta! K nam !...« Prevod (N. Štritof) je dokaj dober. Solisti so bili: Majdičeva (Margareta), Gostič (Faust), Rus (Mefistofeles) in Petrovčič (Brander). MajdSževa se je od zadnjega nastopa pri nas močno in ?elo ugodno razvila. Glas ji je mestoma malo preveS vibriral, tudi izgovorjava je bila ponekod nejasna. Gostič je bil v izvedbi odličen, njegov lirični tenor pa je malce šibek za takšen orkester in za to vlogo. Kus in Petrovčič sta bila tudi prav dobra. Orkester in zbor sta izvrstno rešila ta svojo nalogo, tako da moramo šteti ta koncert GM, s katerim gostujejo ta mesec tudi v Zagrebu in Belgradu, za enega najboljših te sezdne. Zanj smo GM prav hvaležni, saj nam je nudila veliko kompozicijo Berlioza odlično. Sploh GM zadnje čase stalno napreduje ter vztrajno in uspešno orje ledino na glasbenem umetniškem polju. Dirigiral je ravnatelj M. Polič. Dvorana je bila popolnoma razprodana. D. Cv. 10. Gradbemo ministrstvo: Po zaključnem računu proračunskega 1. 1932./3. stv. izd. . Din 177,063.384.89 1. 1934./5. predv. . . Din 165,179.929.— 11. Prometno ministrstvo: Po zaključnem računu proračunskega 1. 1932./3. stv, izd. . Din 79,771.764.77 1. 1933./4. predv. . . Din 152,530.804,— I. 1934./5. predv. . . Din 201,530.509 — To povečanje gre na račun povečanja izrednih izdatkov pri oddelku za gradbo novih železnic. 12. Poljedelsko ministrstvo: Po zaključnem računu proračunskega 1. 1932./3. stv. izd. . Din 55,661.638.88 1. 1933./4. predv. . . Din 65,586.584.— 1. 1934./5. predv. . . Din 63,835.396.— - 13. Ministrstvo trgovine in industrije: Po zaključnem računu proračunskega 1. 1932./3. stv. izd, . Din 45,911.503.41 1. 1933./4. predv. . . Din 45,429.487.— 1. 1934./5. predv. . . Din 44,038.687.— Zmanjšali so se stvarni izdatki. Za drž. hipotekarno banko kot gospodarsko ustanovo toga resora je predvidenih (v prorač. 1. 1934./5. 18,480551 Din ali 2,225.899 vež kot v sedanjem prorač. letu in za 8,702.562.34 Din vež kakor pa je bilo izdanih v prorač. 1. 1932./3. 14. Radarsko in gozdno ministrstvo: 1. 1932./3. stv. izd. . Din 278,827.990.46 1. 1933./4. predv. . . Din 233,563.667.— 1. 1934./5. predv. . . Din 219,722.690.— 15. Socialno in zdravstveno ministrstvo: 1. 1932./3. stv. izd. . Din 185,286.124.89 1. 1933./4. predv. . . Din 152,269.662.— 1. 1934./5. predv. . . Din 148,029.149.— Za bolniške in higijenske zavode so zmanjšani v gornjih zneskih krediti in to od 1. 1933./4 na 1934./5. za 698.048 Din. 16. Ministrstvo za telesno vzgojo: 1. 1932./3. stv. izd. . Din 10,304.974.51 1. 1934./5. predv. . . Din 14,161.918.— 17. Proračunski rezervni krediti za izredne potrebe . Din 25,000.000.— PREDLAGANI DOHODKI. 1. Neposredni davki: Po zaključnem rač. v prorac. 1. 1932./3. stvarno plačano Din 1.792,731.826.09; previdenih v prorač. 1. 1934./5. Din 2.280,000.000.—. a) S p 1 o Predvideno v 1. Din 456,000.000 300.000.000 820.000.000 60,000.000 200,000.000 225,000.000 2,000.000 24,000.000 šni n e p osre d ni davki: 1934./5.: L. 1932./3. stvarno izdano: Din Din Din Din Din Din Din na zemljižča . . . na hiše................ na dohodnino . . na rente .... na družtva (družbe) na nameščence . . na samce . . . . na obresti . . . . Din Din Din Din Din Din Din Din 431,482.138.83 255,391.617.63 220,764.500.75 43,642.688.86 107,862.195.99 260,195.761.80 2,499.731.71 31,417.177.54 Din 1.587,000.000 Skupaj............Din 1.353,255.813.11 Vež Din 833,744.186.09 b) Posebni davki: Prometni davek po zaključnem računu proračunskega leta 1932./3. Din 345,121.275.07, za leto 1934./5. Din 490,000.000.—. c) Izrednidavki: Dohodki od dolžnih davkov z dodatki po zaključnem računu 1. 1932./3. Din 89,906.806.49; za 1934./5. Din 85,000.000.—. 2. Posredni davki: a) Dohodki od kontrolnega povračila za dena-turiranje trošarinskih predmetov po zaključnem računu 1. 1932./3. Din 2,503.738.74; za 1. 1934./5. Din 2,500.000.—. b) Dohodki od kolekov in ostalih vrednostnih tiskovin po zaključnem računu leta 1932./3. Din 728,670.324.67; za 1. 1934./5. Din 905,000.000.—. c) Vozarinska pristojbina (taksa) od železniškega in rečnega prevoza po zaključnem računu leto 1932./3. Din 207,902.979.74; za leto 1934./5. Din 220,000.000.—. (Te pristojbine pobira železnica kakor tudi rečna plovidba istočasno z voznino. Povišanje vozne takse pomenja v stvari zmanjšanje kreditov proračuna gospodarskih ustanov ministrstva prometa in ne gre na račun povišanja voznin.) d) Dohodki od taks za šolnine po zaključnem računu 1. 1932./3. Din 12,476.314.36; za 1. 1934./5. Din 26,000.000.000.—. e) Monopoli: 1. tobak po zaključnem računu 1. 1932./3. (brutto) Din 1.429,399.802.— ; za 1. 1934./5. Din 1.412,543.000.—. 2.) sol po zaklj. rač. 1. 1932./3. Din 215,600.000.—; za 1. 1934./5. Din 217,000.000.— 3. Petrolej po zaklj. računu 1. 1932./3. Din 127,866.746.80; za 1. 1934./5. Din 126,250.000.—. 4. žveplenke po zaklj. računu leta 1932./3. Din 100,095.100.—; za leto 1934./5. Din 99.000.000.—. 5. Cigaretni papir po zaklj. računu leto 1932./3. Din 71,600.000; za leto 1934./5. Din 71.600.000.—. 6. Razni (dohodki od zgradb, od prodaje starih predmetov, neuporabnega materi-jala itd.) po zaklj. rač. 1. 1932./3. Din 53,766.975.55; za 1. 1934./5. Din, 80.000.000.—. 8. Dohodki proračuna drl. gospodarskih podjetij: V strokah: a) Ministrstvo prosvete: 1. Državne tiskarne v Belgradu in Sarajevu po zaklj. rač. 1. 1932./3. Din 34,408.770.40 (brutto); za 1. 1934./5. Din 33,280.000. b) Ministrstvo financ: 1. Belje, Topolovac in sladkorna tovarna na Čukarici po zaklj. rač. leta 1933./4. Belje, Topolovac (brutto) Din 85,013.769; za 1. 1934./5. Din 73,297.300.—; po zaključ. računu 1. 1933./4. Sladkorna tovarna Čukarica (brutto) Din 41,756.000.—; za 1. 1934./5. Din 48,320.000(1). c) Ministrstvo prometa: po zaklj. računu leta 1932./3. Din 2.517,282.245.59; odobr. pror. leta 1933./4. Din 2.743,151.047.—; za 1. 1934./5. Din 2.576,223.518.—. Od tega: 1.. Državne železnice v prorač. 1. 1933./4. Din 2.182.876.801.—; v prorač. 1. 1934./5. Din 1.926,685.518.—. 2. Direkcija rečne plovidbe: v pror. 1. 1933./4. Din 102,274.246.—; v pror. 1. 1934./5. 92,838.000.—. 3. Pošte, brzojav in glasovod: v pror. 1; 1933./4. Din 490,000.000.—; v pror. 1. 1934./5. Din 482,700.000.—. 4. Poštna hranilnica: v pror. 1. 1933./4. Din 68,000.000.— v pror. 1. 1934./5. Din 74,000.000.—. d) Ministrstvo trgovine in industrije: 1. Drž. hipotek, banka: v pror. 1. 1933./4. Din 54,000.000; v pror. 1. 134./5. Din 53,000.000.—; po zaključnem rač. 1. 1932./3. Din 45,983.579.10. e) Gozdno in rudarsko ministrstvo: v prorač. 1. 1933./4. Din 385,808.348.— ; v pror. 1. 1934./5. Din 360,739.835.—. f) Razni dohodki: po zaklj. rač. 1. 1932./3. Din 119,824.203.—; odobreno v v pror. 1. 1933.4. Din 159,914.443.—; pror. 1. 1934./5. Din 143,452.485.—. Finančni minister je sestavil tak proračun v prepričanju, da je gospodarska depresija še globoka in da še niso izpolnjeni najvažnejši pogoji za oživljenje gospodarstva. Iniciative, ki se pojavljajo za oživljenje gospodarstva, tako n. pr. v Lausanni in v Londonu, niso prinesle zaželjenih uspehov. Lausannska konferenca je odpravila reparacije ter s tem ustvarila pogoj za znižanje vojnih dolgov(!) Med drugim je ta konferenca sprejela tudi načrt za veliko gospodarsko konferenco v Londonu, ki naj bi prinesla rešitev svetovne gospodarske krize. Vrednost londonske konference pa je samo psihološkega značaja, ker je ta konferenca vplivala ugodno le na borzne tečaje industrijskih in bančnih papirjev, ki so rastli... Male agrarne države so bogatile z novimi izkušnjami, in preizkušnjami. Narodi agrarnih držav pa plačujejo račune brezglave gospodarske politike... Belgrad ,dne 18. februarja 1934. OPAZOVALEC »Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-ljivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in-vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik. Zaupanja manjka do mnogih sedanjih narodnih »vodnikov« mladini, kakor beremo v »Prelomu«: »Tako je tudi razumeti klic mladine, da morajo stati v prvih vrstah tega novega gibanja samo tisti ljudje, ki si niso ogreli rok v tujih žepih, ki nimajo masla na glavi — skratka, nova imena, preizkušena v borbi za domovino na bojiščih. Ne rabimo nobenih tako zvanih pokroviteljev, ki bi nas izrabljali potem v svoje osebne namene, ne želimo nikogar, ki bi hotel z nekoliko denarja zabrisati vse svoje umazanosti, katere je storil in ki so mu prinesle denar, s katerim bi se sedaj rad opral. Ako mladina ne bo imela občutka, da je to gibanje prosto vseh političnih pustolovcev, potem bo po-kret gotovo brez nje.« O položaju in stališču koroških Slovencev glede na sedanje homatije v Avstriji piše in ugotavlja njihovo glasilo »Koroški Slovenec« med drugim: »Glasovanje leta 1920 nas je dodelilo kot narodno manjšino avstrijski1 republiki. Izpadlo je, kot zamore izpasti glasovanje gospodarsko s sosedom v deželi navezanega ljudstva in glasovanje med dvema državama, katerih druga se je šele porodila in ji je zato manjkalo predvsem izkušnje za take politične naloge. Položaj manjšine je v zadnjih trinajstih letih narekovalo — da se izrazimo z glavarjevemi besedami — nacionalno in protiklerikalno mišljenje koroškega ljudstva, ki je onemogočalo vsak trezen premislek in vsako daljnovidnost tudi v manjšinskem vprašanju. S stališča samo nacionalno (v modernem smislu) čutečega opazovalca se je položaj koroških Slovencev kot manjšine morda izboljšal, ker jim državljanska svoboda omogoča vsakojako narodno udejstvovanje. Dobro je v tem zmislu označil^ eden vodilnih nacionalnih Nemcev v deželi naš položaj, da nam nedostaje predvsem stvarnih sredstev za popoln narodni razmah. Iz zgolj nacionalnega vidika more biti sožitje obeh narodov v deželi le večen medsebojen boj, v katerem je naloga po poziciji in številu manjšega in slabšega, da se zna braniti po vseh pravilih modernega dvoboja. Ne toliko iz zavesti slabosti kot iz našega življenjskega gledanja, podedovanega po prednikih, nam koroškim Slovencem tak narodni dvoboj ni nikak ideal sožitja v deželi. Svoječasno je govoril prof. Perkonig o slovenskem bratu v deželi. Ne poznamo njegovih motivov za to lepo besedo, vendar lahko rečemo: dežela se bo umirila in bo začela procvitati šele, ko si bosta naroda kot brata in ko bosta medsebojno tekmovala v dobrem in plemenitem.« Vsakdanja zgodba je pravilni naslov pesmi v zadnjem Opazovalcu, ki ga je tiskarska pomota spremenila v »Vsakdanjo slik o«. MALI ZAPISKI Prepovedana knjiga. Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi knjigo »Nativs Retum« (= Vrnitev domačina), ki jo je spisal slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič in je izšla v Zedinjenih državah Amerike. Duše kupujejo. V »Prelomu« od 1. t. m. 'pripoveduje Stane Vidmar: »Neznansko skrbi naše nasprotnike, kako zmagujemo stroške pokreta in od kod denar za izdajanje ,Preloma*. In ker merijo hlače po sebi, ker si sploh ne morejo misliti, da bi šla kaka stvar vendarle brez petičnega botra in brez podkupovanja, subvencioniranja itd., so še pogruntali nekaj virov. Celo bednoetni fond so nam prisodili in Bog ve kaj še. Ne, gospoda, mi nismo vaše baže, mi ne poznamo takih potov, mi bi take subvencije, če bi se tudi nudile, odklonili, ker smo smrtni sovražniki teh metod. Saj nam je bilo ponudeno in to celo brez obveze z neke strani celih Din 200.000.— za list, pa smo odklonili, ker nečemo biti vezani v nobenem oziru.« Samo nekaj bi želeli: da nam g. Vidmar pove ime tistega ali tistih, ki so mu ponudili tolikšno vsoto. Kajti le, če bomo vsakomur mogli gledati v lice, je upati, da bo uspešen boj proti sodobni družabni in narodni izprijenosti! Nov tednik, »Edinost« je začel izhajati 3. t. m. v Ljubljani kot glasnik Jugoslovanske narodne (slovensko pravilno: ljudske) stranke. Bolj ali manj znano je, da stoji v ozadju te stranke tudi bivši ministrski predsednik general Živkovič. Kakor priča prva številka, bo list v ostrem boju z vladajočo JRDK stranko. List prinaša tudi sestavek o »Hrvaškem vprašanju«, pa pravi, da tega vprašanja sploh ni in da ga zato »narod« (= ljudstvo) ne pozna. 0 »avstrijski žaloigri« piše angleški tednik »Time aud Tide«: »Vsakdo ve, da je »Heimwehr« deloma pokvarjena po vplivu narodnih socialistov, ali je vsaj bila. Starhemberg sam je svoje dni ponudil Hitlerju »pogoje«. Štajerska »Heimvvehr« je bila pred nekaj meseci naravnost za narodne socialiste. Starhemberg, ki ga danes v Nemčiji sovražijo, se je udeležil nekoč Hitlerjeve rabuke v Munchenu. Major Fey je do Dollfussa lojalen in za neodvisno Avstrijo in je danes gotovo močan moz. Ali mnogi opazovalci pričakujejo neke vrste boja na dve strani, ki utegne biti tako zmeden, kakor je vse v Avstriji zmedeno, najprej med Feyem in Star-hembergom za premoč v Heimwehru m potem boj med Heimvvehrom in narodnimi socijalisti. Med te zmede pa bodo pobrali narodni socialisti.« Cehi ostanejo demokrati. »Lidovč Noviny« pišejo: Noben reakcionarni prevrat v Evropi ni dokazal, da so demokratični vzori škodljivi ali brez koristi za razvoj omikanega in povprečno na dostojni ravni živečega naroda. Pri vseh poskusih diktature te ali one vrste lahko iz dobrih razlogov zanesljivo računamo na to, da bodo po daljši ali krajši poti privedli spet k demokraciji nazaj. Urednik in hdajatelj Drago Kornhureer ▼