I'M
VETERAN
VOJNE ZA SLOVENIJO
Glasilo Združenja veteranov vojne za Slovenijo
Grafična priprava:
VSEBINA:
Pozdravljeni v drugo, v
fax: 061/442-688
in glavni urednik:
Naslovnica:
Prapor ZWS s kopijo ultimata poveljnika 5. armadnega območja JA nekaj ur po začetku agresije.
Na podlagi mnenja Urada vlade za informiranje št. 23/138-785/96-12 z dne 03.04.1996 je javno glasilo
ZDRUZENJE VETERANOV ali ZDRUŽENJE AGRESORJEV ?
Kako danes, ob 5. obletnici vojne za samostojno Slovenijo, osebno gledate na dogodke leta 90/91 brez dejstva, da ste takrat bili minister za obrambo?
J. Janša :
Mislim, da je danes ne samo moje, ampak tudi prevladujoče večinsko mnenje v Sloveniji, da so bila to za Slovenijo odločilna leta, lahko bi celo rekli usodna leta. če Slovenija takrat ne bi izkoristila zgodovinske priložnosti, potem je vprašanje, kdaj bi se podobna priložnost ponovno ponudi-* la. V zgodovini je vedno tako, da je potrebno na naslednjo priložnost čakati desetletja ali stoletja, lahko pa tudi nikoli več ne pride. Torej, sam osebno sem zadovoljen, da se je Slovenija takrat osamosvojila. Za to je plačala relativno nizko ceno, ob tem pa se moramo zavedati, da brez znanja, odločnosti, volje, poguma, pa tudi žrtev, ki so na žalost bile, te samostojnosti danes ne bi bilo.
Kot častni član ZWS imate prav gotovo svoj pogled na to organizacijo
jevanju dogodkov izpred 5-tih let ? Bomo veterani v prihodnje lahko s
"definirali", kdo je bil agresor na Slovenijo ? J. Janša:
tega, 1
zakonih in sklepih,

¡o jih s
odločitev potem nastal tudi cel kup pravnih predpisov, ki je te stvari v praksi in vsakdanjem življenju sankcioniral.
Veterani smo se morali oglasiti spomladi na glavnem zboru zato, ker po sklepu nekega senata celjskega sodišča, da jugoslovanska armada ni bila agresorska vojska, nihče drug ni reagiral. Enostavno, tisti organi, ki so sprejeli odločitve leta 91 - mislim na predsedstvo oz. predsednika in sam parlament - niso ob uzrupaciji pristojnosti zakonodajne oblasti nič reagirale. Združenje veteranov vojne za Slovenijo je tukaj sto-odstotno izpolnilo svojo vlogo, čeprav je žalostno, daje morala na to opozaijati namesto nekaterih drugih.
Prepričan sem, da je v Sloveniji še vedno takšna večina, kot je bila leta 90 za samostojno Slovenijo, torej da plebiscitna večina še vedno obstaja, v tem pa ima tudi Združenje veteranov vojne za Slovenijo v svoji obrambi slovenske osamosvojitve, velikansko podporo.
skem dejstvu" neznanih kreatoijev bližnje slovenske zgodovine, da JLA ni bila agresor na Slovenijo. Kakšna so vaša razmišljanja o takšnih degradacijah veteranov vojne za Slovenijo in ostalih struktur, nenazadnje vseh Slovencev, ki so pripomogli k osamo-
azlagi tis-ustavnih
Dejstvo je, da je takrat slovensko predsedstvo in parlament razglasil
s tem ni naredil nič posebnega, ko samo ugotovili dejansko stanje, da je predsedstvo odpoklicalo vse slovenske državljane iz agresorske
temu prispevali nenazadnje tudi ki so bili proti - češ, da so na ta i
trezno izpeljana. To so nesmisli. •
to sistematično, načrtno, z najvišjih mest podpirano in vsiljevano izniče-vanje osamosvojitve, je na koncu pripeljalo tudi do tega, da je bilo možno sprejeti nek tak sklep, češ, da v Sloveniji sploh ni bilo agresorja -kjer ni bilo agresorja, torej tudi ni bilo agresije, kjer ni bilo agresije, ni bilo vojne in kjer ni bilo vojne tudi ni bilo odpora in če ni bilo odpora, tega torej nihče ni naredil. Po svoje sem pre-
senata celjskega s ljubljanskega sodišča, kjer so za primer Aksentijevič po celjskem primeru Kolšek odločili enako, čes, jugoslovanska armada ni bila sovražna vojska. Skratka, gre za strategijo in ne za dve napaki dveh organov oz.
zakonodajalca. Tudi dejstvo, da se v Državne zboru ni nihče oglasil ob teh izpadih oz. uzrupacijah pristojnosti
ozadnju nekaj takega dogovorjeno. Kajti če si kdo prilasti pristojnosti
ment ali njegov predsednik reagirati.
sodiščem...?" in podobno, kar vsekakor buri slovensko javnost in predvsem veterane. Menite, da je slovenski politični prostor danes tako izničen, da tudi lastnega boja za svobodo ne bomo priznali, tudi ne na sodiščih, sodeč po primerih Kolšek, Aksentijevič ... in podobnim ? J.Janša:
Jasno je, da v omenjenih primerih ne gre za posamične primere, za katere je odgovorno nekaj pro-jugoslovan-sko usmerjenih glav na sodiščih, ampak gre tu za strategijo, ki omogoča uzrupacijo v zakonodajne veje oblasti.
Sodišče lahko razsoja, ali je nekdo dejansko služil v sovražnikovi vojski ali ne in ob tem upošteva vse okoliščine, kot jih sodišče pač mora upoštevati. Ne more pa sodišče odločit tistega, kar je že odločil parlament, se pravi, da je agresija bila in daje JA to agresijo izvedla. To je povsem skregano z logiko in velik pljunek v lastno skledo, če je ta skleda Slovenija, ker še vedno v mednarodni javnsoti in pred mednarodnimi institucijami traja boj za nasledstvo po nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Tisti, ki bi bil spoznan za krivega - da je izvršil nasilni akt odcepitve - po mednarodnih pravilih ne bi bil upravičen do nasledstva premoženja, skupnih deviznih ali zlatih rezerv, diplomacije i.p.. Tu gre za velikanske vsote, saj je Slovenija samo po letu 45 do 90 za JA plačala skupaj več kot 70 milijard ameriških dolarjev, drugo pa je vprašanje, koliko tega realno dobiti nazaj, nekaj zagotovo, vendar samo, če ne obveljamo za tistega, ki je naredil nasilni akt odcepitve, če slovensko sodišče pravi, da JA ni bila agresorska vojska, potem od haaškega sodišča najbrž ni upravičeno pričakovati, da bodo do nas bolj dobronamerni, rekli bodo, saj Slovenci sami pravijo, da jih JLA
Torej tukaj gre za streteško pravne
institucije - med njimi tudi haaško sodišče - spet sklicujejo na stališče slovenskega pravosodja. V Sloveniji vojna je bila, kjer so padle žrtve, kjer je bilo več kot 70 oboroženih spopadov - to vojno je nekdo začel, nekdo je pač izvedel agresijo in če to ni bila JA, smo to potemtakem bili mi, in tisti, ki smo sodelovali, smo pač bili agresoiji. Stvar je smešna, če ne bi bila že kar tragična, ker to ni presodi-ranje te instutucije nekje v Srbiji, v Beogradu, kar bi bilo morda raz-tumljivo, ampak je to storil sodni senat sredi Ljubljane, tako daje stvar ne samo tragična ampak tudi nevar-
Združenje veteranov vojne za Slovenijo mora tako jasno povedati, da če kdo misli, da Slovenija ni osamosvojena, potem lahko pričakuje, da bo to treba še enkrat narediti, takrat pa bo to zagotovo narejeno tako, da so bo zadnji pro-jugoslovansko usmerjen sodnik ali kdorkoli zapomnil, da je osamosvojitev dejansko bila in nikoli več na misel mu ne bi prišlo, da bi to negiral.
tudi za velike negativne posledice za posameznike, ki smo se takrat borili za Slovenijo, kajti v primeru postop-
se zanjo borili, človek ima občutek, da pljuvamo v lastno skledo in da bomo, veterani, nazadnje izpadli dez-erterji in kriminalci. Kdo ima in zakaj ima, po vašem mnenju, cilj izničiti boj Slovencev za samostojno državo ? J. Janša:
Problem po mojem je ravno v tem, da to ni odločitev sodne veje oblasti, končno je šlo za odločitve, ki niti ne spadajo v pristojnost sodne veje oblasti, gre torej za uzrupacijo, ki sta si jo privoščila dva sodna senata. Zaskrbljujoč je molk organa, čigar pravice-pristojnosti so bile zlorabljene, torej zakonodajna veja oblasti oz. parlament - državni zbor. Nihče iz teh institucij, razen nekaterih poslancev opozicijskih strank, se ni oglasilo na to temo in reklo : "Oprostite, gospodje sodniki, vi pa ste tukaj naredili nekaj, kar ni v vaši pristojnosti..."
30. junija leta 91 je takratna skupščina - parlament samostojne
slovenske države - potrdila vse ukrepe, ki jih je nekaj dni prej sprejelo predsedstvo države in na ta način je JA bila razglašena za agresorsko, kar je postala stvar zakonodajalca-najvišjega zakonodajnega organa. Za občutke na individualni ravni, ki prevevejo vse, ki smo kakorkoli aktivno sodelovali v vojni za Slovenijo je potrebno reči, da so to res mešani občutki. Po eni strani gre za jezo, po drugi za razočaranje, po tretji za bes nad dejstvom, kaj si nekdo lahko privošči, gre pa po mojem mnenju tudi za veliko začudenost, kako je vse to sploh mogoče. Nekaj let po osamosvojitvi, ko so stvari jasne, ko se niti solze za padlimi teritorialci in policisti vojne za Slovenijo na obrazih svojcev še niso posušile, ko so te rane še povsem sveže, nekdo te stvari povsem izničuje in na ta način seveda izničuje tisto največ, kar smo v zgodovini dosegli. Veteran:
Predsedstvo ZWS je vsem parlamentarnim strankam pred meseci zastavilo nekaj konkretnih vprašanj glede zakonodaje o veteranih in njihovih stališčih do združenja. Zakaj menite, nismo prejeli odgovora od nobene od parlamentarnih strank ? J.Janša:
Ne vem, zakaj ni bilo pisnih odgovorov, vendar pa se je ob sprejemanju tega zakona oz. zakonodaje o veteranih jasno pokazalo, kakšna so stališča posameznih strank. Bile so stranke, ki so skušale to osamosvojitveno prizadevanje skrčiti samo na nekaj dni, in stranke, ki so proces osamosvajanja gledale v celoti in upoštevale, da je na tisoče ljudi v Sloveniji delalo zanjo od 15. maja 1990 pa do 25. oktobra 91, ko je zadnji vojak JA zapustil Slovenijo. V par-lemantu so sedaj stranke, ki so skušale popolnoma, v veliki meri pa jim je to tudi uspelo, izničiti obdobje
odne zaščite - brez tega obdobja pa tudi osamosvojitve ne bi bilo, saj bi bili goli in bosi. Veteran:
venijo ima po mojem mnenju za seboj, ko gre za ta vprašanja, pod-boro plebistitne večine v Sloveniji, torej podporo 90-tih odstotkov ljudi ne glede na strankarsko pripadnost, ne glede na takšne in drugačne poglede na druge zadeve in te moči
girati je potrebno ob vseh takšnih dogodkih bolj ostro kot do sedaj, organizirati pritisk na institucije, ki odločajo, da ne bo več prihajalo do takšnih dogodkov, kot sta bila omenjena primera Kolšek in Aksentijevič. še enkrat ponavljam : če so tukaj ^ zato, da bi sodišče ugotovilo npr. Aksentijevič ni služil v sovražnikovi vojski, bi bila to sicer stvar, ki bi izzvala veliko reakcij, saj se s tem ne bi strinjali, vendar pa bi tu šlo za posamično odločitev. V pravnem smislu se takšna odločitev potem spodbija na naslednji stopnji sodišča, v pravni državi se to stori. Tokrat pa je šlo zato, da se je izreklo : JA ni bila sovražna vojska, s tem pa se je prevzelo pristojnosti zakonodajalca in s
Združenju veteranov vojne za Slovenijo, ampak se je to organizacijo na največji možen način ponižalo in pod vprašaj postavilo njen obstoj, ^ njeno strukturo in njeno ime. Namreč če JA ni bila agresorska vojska, ne vem, če lahko Združenje veteranov vojne za Slovenijo sploh obstaja -lahko pa bi se preimenovali v Združenje agresoijev ali kaj podobnega...
po magnet, zapisu pripravil: Renato Zorko
Opomba urednika:
Pogovor je bil posnet v tor., 3. sept. 96, ko še ni bil znan odgovor g. Debelaka iz MNZ in v čet. 5. sept. 96 ob 17. uri na RA Sloveija predsednika RS g. M. Kučana.
PONOSNE IN LEGITIMNE ODLOČITVE
n jasno, da se ne da osamosvajati,
let?
J.S. Stušek:
Brez dvoma pozitivno. Mislim, da ni nobenega dvoma, da se je to, kar se je zgodilo - vsaj v Sloveniji - moralo zgoditi, saj če se ne bi takrat, bi se morda kakšno leto kasneje. Iz teh dogodkov, kjer sem bil udeležen tudi aktivno in imel možnost z veliko
lastno potrditev. Ko sem letos slučajno potoval skozi dele bivše države Jugoslavije in opazoval, kaj in kako je tamkajšnje življenje in delo organizirano glede na okoliščine, sem si dejal, da če bi kakorkoli kdo bil bolan za kakšno bivšo jugoslovansko nostalgijo, bi zdravje kar hitro pridobil z obiskom teh krajev. Pa ne mislim v slabem pomenu, temveč v tem, da se je vendarle nekaj zadrževalo in da smo mi ls tem le naredili svoj polet. Veteran :
Kaj vam je iz časa obdobja 90/91 ostalo najbolj v spominu, glede na to, da ste bili v pripravah in med zadnjo
Kasneje ste prvi vodili Upravo za vojaške zadeve in bili odstavljeni s strani takratnega ministra. Vam je
Težko bi rekel, da mi je ta položaj kdo zavidal, saj je bilo to zelo težko in resno delo. Takrat je šlo za ministrovo oceno, korenito je posegel v kadrovsko strukturo takratnega ministrstva, kar se mogoče celo nekoliko premalo ve, čeprav so ti dogodki že zelo oddaljeni. Z mesta me je odstavil tako, da je razglasil dejstvo, da ne bom več direktor uprave brez kakršne posebne utemeljene argumentacije, razen že znane, na katero pa sem tudi dal odgovor, hkrati pa je
republiške koordinacijske skupine ? J.S. Stušek:
Osebno v srcu je bil zame najbolj pomemben trenutek, ko je predsednik države Milan Kučan razglasil, da gre za agresijo JA in s tem dal jasno zeleno luč za legitimen odpor, za legitimno uporabo orožja in za legitimno uveljavitev vseh tistih mehanizmov, ki smo jih vse dolge mesece pred tem pripravljali. Moram reči, da me je osebno kar bilo strah, da se to ne bi zgodilo. Kot drugo pa mi je v spominu ostala, ob mnogih dmgih dogodkih, bitka za mejni prehod Karavanke, kjer sem sodeloval kot poveljujoči in kjer je bila pomembna odločitev, ali se bo sprožil prvi strel ali ne, kako se bo sprožil in kakšne
tivnem delu vojske. Meni se je takrat pokazala drugačna priložnost in odšel sem iz obrambnih struktur, vendar ne z lahkim srcem. Veteran:
Danes ste na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kot državni sekretar pristojni za vojne veterane in vojno zakonodajo. Kako ocenjujete omenjeni paket zakonov ? J.S. Stušek:

lorebiti
mcije, k
v tej d

pa kaže, da je bila vanje vključena
dodajanj, kar je na nek način prizadelo oz. korigiralo celovito zakonodajo, ki je bila pripravljena na samem začetku. Vendar se mi zdi, da se da skozi čas vse ustaliti in dopolnjevati, saj tudi prejšnja zakonodaja ni bila
veljave doživljala vrsto sprememb in dopolnitev.
V slovenski veteranski zakonodaji je
bilo uspešnih akcij. Kako po vašem
dvignila dovolj prahu ?
Pri tem vprašnju gre za dva vidika. Prvi vidik je ocena, kako in na nakšen
kdo je lahko veteran, pri tem pa je bilo tudi opredeljeno, daje za obdobje 91, kdo je kaj izpolnil do države,
obodbja so s tem zakonom omejena, kjer ni možnosti dodatnih odločb. Drugi vidik pa je tisti, kjer zakon daje možnosti, vendar nedopolnjene, kar je tudi v proceduri dopolnitve tega zakona, namreč odgovor, kakšen
ugotovljenega natančnejšega števila. Razglasitev cca 180-tih novih pripad-
to okno želijo uveljavljati tudi mi drugi ter pridobiti status veten kot npr. zahtevki železničaijev, e trogospodarstva, paznikov v zap
zgodovini 20. stoletja, torej II. sve-J.S.Stušek:
bila oceniti neko zgodovinsko obdobje. če vemo, kako je zakonodaja nastajala, nekaj je bilo podedovane in tudi z ustavnim zakonom sprejete in prilagojene ustavi RS, bi to ne kazalo
samega zakona tiče, pa prav gotovo daje neko mesto posameznim struk-
zgodovinskem spominu naroda. Ko se bo čez določeno obdobje še malo bolj razčistilo in stabiliziralo, bo brez dvoma tudi ta zakon določen pozi-
itanejo majhen političen
' zadnjih nekaj mesec iriča kar nekaj člani apovedovali, da JA ni
ii poglec
vašem mnenju poplačal post-vojne psihično bolezenske znake in kaj
zakonom o vojnih invalidih, ki določa, do kdaj se lahko takšna bolezenska stanja manifestirajo, saj je to
Poseben problem v zakonu za ve ane je tretiranje družin in svojcev
roceduri je dopolnitev zakona, ki ;j družin, kjer so sodelovali v vojni
sor? Kakšni
čitve celjskega in ljubljansk ta in torej na primera Kolšek, Aksen-tijevič?
Zame ni nobenega dvoma,ali je JA bila agresor ali ne! Je bila agresor! Naš parlement je sprejel stališča legitimno, saj smo tudi v ustavi imeli
nekajkrat v Beogradu zaradi dogo-vaijanja o vpoklicu naših slovenskih
vaijati. In če pač nihče noče sodelovati in poslušati, nekdo pa potegne radikalnejše poteze, ki drugemu niso < všeč, naj si to pripiše na lastno kožo. To je popolmona razumljivo.
državljana po svoje nerazumljive in dvomljive. Pod drobnogledom prav-
zljivosti in nedokazljivosti. Sodišča, ki
oceni, pred očmi poteze ali pa globa-lo agresije JA, ampak izključno poteze teh oseb. Tu bi morda kazalo
no odgovorost, drugo pa vse vzeti kot global, saj mislim, da ne obstaja enos-
sploš
robler
lekdo
il kot agresoija - nikakor ne. Iz svojega poklicnega stališča poznam
bumerang prileti i
-opi karkoli kot aj, zato se mi dločno vendar
natančno oceniti njihovo krivdo, nikakor pa ne generalizirati. Veteran:
Ob teh primerih so veterani Slovenije in predsedstvo ZWS pričakovali, da se bo kdo od zakon-
Z mojega strokovnega poklicnega stališča se mi zdita ta sodna sklepa nekompetentna, kot takratni udeleženec, človek ali državljan pa bi bil prav gotovo revolten. Žal, vprašanje kakršno je zastavljeno,
vojne in to kar predstavljam kot
Tudi pri drugih zadevah se nismo odajnih oblasti in države oglasil ter želeli direktno vključiti, ker bi to nasprotoval odločitvam sodne veje lahko povzročilo dodatne intervenci-
Zakaj menite, s
zakaj tudi sami niste časopisna obrekovanja sekretar ministrstva,
je. V javnosti smo se pojavili takrat, ko se nam je zdelo,da gre za netočnosti,
)ebelak iz MNZ i
je in očitke iz našega i področja tistega, neposredno odgovoru
v Ljubljani osrednja slovesnost ob 5-obletnici vojne za Slovenijo. Kakšno bi bilo vaše sporočilo slovenskim veteranom kot državnega sekretarja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, pristojnega za vojne
J.S. Stušek:
Sem član ZWS, ponosen na tiste dogodke. Nikdar in nikakor ti dogod-
pomanjševanje, s svojega poklicnega stališča pa želim, da bi se veteranska vprašanja čimprej in čimbolj ugodno
DRUŽBENI POLOŽAJ VETERANOV IN NJIHOVE ORGANIZACIJE
zlasti pa zmagi nad JLA, se je dotlej vsaj v temeljnih političnih ciljih dokaj enotna slovenska država začela lomiti v vseh pogledih, številni so se ob osamosvojitvenih procesih pomirili, ko pa so spoznali, da bo slovenska družba nerevanšistična, da ne misli z nikomer obračunavati, pa so začeli prihajati na dan s pravo barvo. •	reakcije na osupljiv razplet
dogodkov so bile zelo raznovrstne, vendar so imele nekaj skupnega: omaloževanje vojne za Slovenijo. Nedavno sem bil na neki lokalni proslavi ob odkritju spominske plošče znanemu prosvetnemu delavcu. Slavnostni govornik, ki je sicer slabo opravil svojo nalogo, je čutil potrebo, da je javno miniman-iziral vojno za Slovenijo, čeprav ta ni imela nikakršne zveze s proslavo. Ker sem takih dogodkov doživel v zadnjih letih kar nekaj, se mi zdi potrebno o njih in njihovih akterjih
Kos.
i bil k
zaslugah TO. Naredili naj ne bi nič, ker nam nihče ni nič hotel. Naša glavna "zasluga" naj bi bila trošenje denaija in popivanje, čez čas sem slišal iz istih ust, da bi se na nek način le še morali povezati z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, vsaj v neko krhko konfederacijo, če že nič drugega. Ko sem kasneje te "jugoslovenarje" natančneje opazoval, sem videl, da s geni in daje njihovo število ob dogodkih na Hrvaškem in zlasti v Bosni začelo upadati. Veijetno so dokončno uvideli, kaj nam je bilo s slovensko odločnostjo leta 1991 prihranjeno, če bi hoteli, bi sicer to lahko spoznali že ob dogajanjih na letališču Brnik in drugod, zlasti v Radgoni, ko je lahko postalo vsakomur jasno, da so dogodki prehiteli JLA, da bi tudi v Sloveniji ustvarila vsaj en "Vukovar". Kljub vsemu je jugonostalgikov še kar nekaj. Razmeroma glasni so v gospodarskih krogih. Med njimi so številni, ki bi še vedno radi lagodno poslovali z jugom in in se v svoji kratkovidnosti ne zavedajo, da to ni pot, ki bi sloven-
jugoslovanska republika ni imela določenih ugodnosti zaradi jugoslovanskega trga, kljub temu pa bi se le veljalo vprašati, ali nismo prav zaradi njega čedalje bolj zaostajali za Evropo. Veljalo bi tudi izračunati, ali niso bile surovine pogosto preplačane in ali ni bil končni ekonomski rezultat kljub vsemu neg-
zahtevali in dobili vedno več. Nenazadnje pa tudi na jugu ne bodo vedno tako neumni, da bi kupovali takšno slovensko robo, ki je ni mogoče nikjer drugod prodati. Dogodki v sosednji Italiji so jasno pokazali, da je bolje nekoga naučiti loviti ribe, kot pa mu jih darovati. Posebno, hkrati pa zelo heterogeno skupino kritikov osamosvojitve Slovenije predstavljajo tisti, ki jih ta moti zaradi politične orientacije poglavitnih nosilcev osamosvojitvenih procesov. Zmerjanje s fašisti je še najbolj milo. Hujši sotisti, ki širijo vesti o možnostih državnega
. Ta skupina bi bila veliko glasnejša, če bi bila zanje sedanja koalicija nadvse sprejemljiva. Med njimi si tudi številni dobro misleči, ki nasedajo govoricam o velikih finančnih sredstvih, ki naj bi jih potrošila slovenska vojska, e sama primerjava nekdanjih in sedanjih številk pove dovolj. Ob tem bi se morali spomniti, koliko so morale nekdaj za "obrambo in zaščito" prispevati še republike, občine, podjetja - Jugoslavija je bila med najbolj militarističnimi državami v Evropi. Gornji skupini podobni so tisti, ki so imeli v nekdanji državi raznovrstne privilegije - od pokojninskih do izobraževalnih. Prav iz ust slednjih je bilo pogosto slišati, da smo samostojno državo Sloenci dobili, ne da bi jo pravzaprav hoteli. S kakpšno pravico
ja, ne ve nihče. V zadnjem času so pripadniki te skupine nekoliko utih-
odlične službe od občin do diplomacije, da o raznih drugih (donosnih) članstvih v različnih komisijah minis-terstev niti ne govorim. Seveda imamao tudi ljudi, ki so vedno proti nečemu in jim prav pride tudi osamosvojena Slovenija.Taki nergači
če zgornjo, zelo poenostacvljeno sliko
Sloveniji ni prijetno biti veteran vojne za Slovenijo, š več! V mnogih sredinah je o tem najbolje molčati, če se
darske in socialne razmere najmanj krivi, še več! Kdor se spominja črnih gospodarskih napovedi iz konca osemdesetih let o gospodarskih perspektivah Jugoslavije, lahko hitro in enostavno ugotovi, da nas je samostojna Slovenija veijetno rešila jugobede, če pozabim,o na narodovo smrt, ki so nam je obetala skupna jedra in podobni beograjski prosvetni
Jugoslavije in njenega družbeno-poli-tičnega sistema je ogrozil splošen evropski in svetovni razvoj. Slovenci smo se prvič v svoji zgodovini pravočasno znašli in izkoristili splošen tok dogajanja v svojo korist. Slovenski kulturniki, ki so sutrezno pripravili slovensko javnsot in tisti politiki, ki so osamosvojitev izpeljali, ne glede na to v katerih strankah so sedaj in kako se med seboj razumejo, zaslužijo resnično zahvalo vseh Veterani vojne za Slovenijo imamo pri tem svoj delež, čeprav je zelo različen. Nekateri so padli, nekateri nismo izstrelili niti strela. Kaj nas je čakalo, če bi vse skupaj trajalo dlje, si lahko,predstavljamo. Usode številnih nekdanjih jugo-
se najbolj vidi iz dejstva, da za svojce, zlasti otroke padlih, ni ustrezne skrbi. On težavnih gospodarskih razmerah bi to človek še oprostil, če ne bi bili tisti, ki so prve dni vojne izbSlovenije pobegnili, bili s strani samostojne Slovenije zasipani z visokimi priznanji in nagradami, še huje je, da so tudi med veterani nezaposleni. Ne zagovarjam privilegijev, toda ob izpolnjevanju enakih razpisnih pogojev na neko delovno mesto, bi moral veter-
vojne za Slovenijo naj pozorno pazi, da ostane zveza, ne pa nekakšna nova družbenopolitična organizacija. Kljub
so bile pričakovane in njenih članov; mnogi nam očitajo, da jih je premalo padlo; okrepiti svoj položaj v družbi in dvigniti svoj glas zlasti takrat, kadar so ogroženi vitalni interesi Slovenije. Najmanj, kar bi smeli pričakovati od države, pa je ustrezen javnoi položaj naše organizacije. Prav žalostno je opazovati, da naraznih državnih prireditvah "sveti-jo"posamezniki, ki so do zadnjega nasprotovali osamosvojitvi, pred-
Družba brez zgodovinskega spomina ni le nekulturna, ampak sploh ni družba, je drhal.

dovolj |
ZWS OD USTANOVITVE NAPREJ
Dne
1995
Slovenijo Srečko Lisjak priredil v prostorih sedeža ZWS sprejem za pokrajinske načelnike Manevrske strukture narodne zaščite - člane ZWS ob spominu na peto obletnico formalnega prehoda MSNZ pod pristojnost Teritorialne obrambe v letu 1990.
Dne 03.11.1995 je bil posredovan
eranih podpredsedniku državnega zbora dr. Vladimirju Toplerju, ki gaje kot neposredni udeleženec dogodkov v letu 1991 vložil v proceduro za
padlih (tudi tistim, ki so bili po zakonu skrbniki), ki jim do tedaj
sprejem po skrajšanem postopku. Do državni organi niso

razum, vendar p< priokus ostajajo, prireditve je bilo čutiti preko izjav nekaterih članov predsedstva ZWS,
po volji, da "se gre ZWS" svojo obeležitev dogodkov izpred petih let. Sklic izredne seje predsedstva z
premalo ali pa sploh ni informirali MNZ no o dogajanjih v zvezi z aktivnostmi nespo- ZWS. Podpredsednik Bojan grenak Potočnik je pripravil idejno zasnovo glasila, ki bo objektivno informiralo
zahtevno delo odgovornega urednika Veterana vojne za Slovenijo je pristal Renato Zorko. V dobrem mesecu dni so bili izvedeni vsi formalni postopki
Mednarodna konferenca 1996, Luxemburg. Na sliki: g. Emile
namenom preprečiti izvedbo prireditve ni uspel, večina članov je bila za to, da se predvidena prireditev izvede. Srečanje s svojci padlih je bilo izvedeno ob izdatni angažiranosti člana predsedstva s Koroške Bogdana Ladinika v Radljah ob Dravi dne 1(1.12.1!)!).-». Srečanje je bilo tudi ^ sočasna počastitev 5. obletnico prvega postroja slovenske vojske v Kočevski Reki dne 17.12.1990. Podpredsednik Anton Krkovič je prisotne spomnil na besede takratnega predsednika Vlade :" Danes mi je prvič zadišalo po slovenski vojski!" Zaradi pritiskov, ki so jim bili podvrženi nekateri člani predsedstva, sicer delavci Ministrstva za obrambo, je sekretariat analiziral stanje in podal predsedstvu pobudo, da je potrebno del delovanja ZWS profe-sionalizirati, sicer bo nadaljnje delovanje onemogočeno. Predsedstvo je sprejelo ustrezne sklepe in s 01.04.1996 je začel svojo funkcijo opravjati poklicno generalni sekretar. Analiza je tudi pokazala, da je članst-
Konference sta se udeležila Tone Poljšak i/. ZZli NOB in Drago Bitenr. Slovenska delegacija je jasno izrazila,
anskih organizacij države, ki meji na
anskih organizacij balkanske države. Predstavnikov verteranskih organizacij sosednje Hrvaške ni bilo, zato se
udeleženci glavnega zbora so 17.maja 1996 prejeli prvo številko Veterana vojne za Slovenijo. Na pobudo Svetovne veteranske federacije, predvsem podpredsednika SFV iz Evrope, gospoda Emila Kriepsa iz Luxemburga, je bila od 04,- 08.maja 1996 v Luxemburgu

dogajanja v BiH. Kot opazovalci so na
J.O.B. (Jedinstvene organizacije boraca) iz BiH ter predstavnica takoimenovane Republike Srbske.
organizacij in sicer OVSE, OZN in Sveta Evrope, posebej pa je bila polemična razprava gener-
poveljnika UNPROFOR-ja v bivši SFRJ. Udeleženci konference so podprli izvajanje Daytonskega mirovnega sporazuma v smeri čimprejšnje normalizacije razmer ter pristopanju k
nov, invalidov, demilitariziranih oseb in beguncev.
Konferenca je sprejela stališče, da je
tragičnih dogajanj na ozemlju bivše SFRJ tisto osnovno pravno zaščito, ki
mednarodni konferenci o zakonodaji
Lizboni.
Na povabilo Združenja hrvaških vet-
nik generalpolkovnik Djuro Dečak) sta se 11. maja udeležila redne letne
skupščine v Plitvicah predsednik delil ZWS Srečko Lisjak in generalni gene sekretar Drago Bitenc. Slovenska član
il Združenju hrvaških veteranov domovinske vojne spominski znak ZWS. Dogovorjene so bile nadaljnje oblik
Lisjaku spominski znak njihovega združenja.
Glavna točka rednega glavnega zbora, ki se v skladu s stautom sklicuje 17.maja vsako leto, je bila opre-
mljivo je, da je država že v sicer pomanjkljivem zakonu o vojnih veteranih opredelila agresorja v letu 1991, sedaj pa organi iste države to dejstvo v obrazložitvah konkretnih
ti glavnega z jemanjem poročil delovnih i zaključnega in finančnega načrl
o nam odvzamete v:
bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji."
Na predlog predsednice delovnega predsedstva Irene Oman so bili soglasno sprejeti naslednji sklepi:
vojne za Slovenijo ugotavlja, da se provokativna kampanja o dogodkih v letu 1990 in 1991 nadaljuje in stopnjuje in protestira proti javno
sile, ki so izvršile agresijo na Republiko Slovenijo.
ZWS, da uporabi vsa pravna sredstva za razjasnitev vprašanja, kdo je bil Republike
č je kot
< MSNZ v letu 1990 čestital članom glavnega zbora dan MSZN kot tudi dan ZWS ter z Radom
Slovenijo zaradi obrazložitve sodišča, da je bivšo JLA v Republiki Sloveniji mogoče šteti za sovražno vojsko šele po 18.10.1991, niso bile izmišljene
i ter	tako pomembne točke dnevnega reda
red-	takratnega poveljnika 5. armadnega
roru	območja JLA predsedniku Vlade
lede	Republike Slovenije:
državno mejo SFRJ. na sodelovanje vseh prebivalcev RS. Nalogo
MSNZ. Ob tem je kri o impotentnem odnosu države do urejanja statusnih vprašanj svojcev padlih v vojni za Slovenijo kot tudi nehotenju ureditve statusa izvajalcev projekta MSNZ. Zaradi vmešavanja politike v odnose med izvajalci projekta MSNZ (TO in Milica) je predlagal, da ZWS nadaljuje prizadevanja
Združenje S Predsednik Srečko Lisjak je na podlagi odločitve predsedstva slavnostno podelil priznanja ZWS. BRONASTO PLAKETO ZWS so prejeli: Mihajl Bukovec, Janez čerin, Vinko Farkaš, Anton Kolar, Milan Narat, Anton Rački in Zdravko Vilar. SREBRNO PLAKETO ZVVS so prejeli: Darko Čop, Ivan Golob, Ludvik Pajnič, Jože Prislan, Janez Rutar, Anton Sračnik, Vilibald Skrt, Boris Lojen in Marko Zidarn.
Drago Bitenc,dipl.iur. generalni sekretar ZVVS (SE NADALJUJE)
TRIGLAV
SIMBOL SLOVENSTVA, SVOBODE IN SAMOSTOJNOSTI
VETERANOV DOPISNIK
NAJSTAREJSI ČLAN ZVVS
90-letnik Mihael Lapajna
Rodil se je 13. septembra 1906 na Ponikvar na Šentviški planoti v osemčlanski kmečki družini. Trdo hribovsko-kmečko delo je ustvarilo korenjaka in poštenjaka.V I. svetovni vojni je družina ostala brez očeta. Življenjeje bilo težko, vendar sta ponos in vztrajnost šestih otrok in materi omogočilo preživetje. Po koncu prve svetvone vojne so tudi
Oper
mik Boj
območja, so ga Italijani nasilno mobilizirali v delavski bataljon. Po razpadu oziroma kapitulaciji Italije leta 1943 se je Miha vključil v partizanske
tem prostoru. Rahel spanec in skrb za prevzeto odgovornost sta trajala do 27. junija 1991, ko so naši fantje,
To je bil čas razočaranja, vendar tudi klubovanja večine Slovencev ter trmastega vztrajanja na hribovskih kmetijah. Sledilo je služenje v italijanski vojski in
in odšli branit svojo V svojem častivrednem življenju je končno dočakal tudi pomlad in svobodo svoje domovine, v katero je vgradil tudi del sebe. To je naš Miha, pošten, skromen in delaven. Želimo mu še veliko zdravih
Marjan NANUT MOJI SPOMINI
Vse skupaj se je začelo v ponedeljek ob štirih zjutraj. Pozvonilo je pri vratih. Bilje nasmejan obraz kurirja z obvestilom o takojšnjem vpoklicu. Spakiral sem vojaško opremo, zdravniško torbo in "hajd" na štab. če samo pomislim, da sva z ženo dva dni prej praznovala obletnico poroke v koči pri Triglavskih jezerih. Bila sva popolnoma sama. Po jezeru so še plavale ledene plošče. Kakšem čudovit mir. Vse skupaj se mi je zazdelo sumljivo, ko sem z osebno oborožitvijo prejel
fronte ter pripadnik Belokranjskega odreda. Leta 1945 je z osvoboditelji prišel v Ljubljano. In spet se je vrnil k svojemu najljubšemu opravilu-kme-
Leta 1990 je začutil nov val gibanja za
deljal:
" Ko pride prvi tank, boš ti prvi sprožil protitankovsko orožje." V prostoru je zavladala sumljiva tišina. Obrnil seje k meni in dejal: " Dr. Samo, ti boš pa tam, kjer lahko pričakujemo največ ranjenih in po-
vztrajal, da vzamem celo AP, vendar se mi je zdela nekoliko pretežka. Prijatelj Peki je že čistil svoje orožje in ob tem uporabljal obilico klasičnega trboveljskega izrazoslovja za takšno jutranjo uro. Naslednja dva dneva sem imel obilico dela s preverjanjem sanitetnih zalog in vzpostavljanjem ustrezne sanitetne oskrbe na terenu. Razmeščenih smo imeli preko 30 posameznih enot, pri kateri je bilo potrebno zagotoviti sanitetni oskrbo.
DAN-D
Zbudili smo se približno ob 5.zjutraj. "Tanki so na ulicah", je dejal Janez, "zdaj pa bo!"
Sledil je sestanek štaba, na katerem
Tišini seje pridružila še bledica ol
Po sestanku sem odhitel v lekarno po manjkajoči sanitetni material in zdravila. Vse farmacevtke so čepele pred TV sprejemnikom. Ena izmed njih me je vprašala, kaj bo in odgovoril sem ji, da bo do večera vsaj 50 ranjenih in mrtvih.
V jutranjih urah smo po načrtu mobilizirali vod zračne obrambe. Prvi dan vojne se je že močno poznal. Fantje so bili zelo zavzeti, nikogar ni bilo potrebno spodbujati, častniki pa so se čudili spoštovanju, ki so ga vojaki imeli do njih. Vod TO je okoli 11. ure krenil proti Kumu, kjer se je pridružil vodu KS Dobovec. Skupaj z njimi so varovali objekte oddajnega centra na Kumu. Skupaj z drugimi častniki sem sedel v sobi s TV sprejemnikom. Nenadoma so se zaslišali oddaljeni streli. Slika na televizijskem ekranu je izginila. Zdravkoje dejal: "Zdi se mi, da Peki strelja!" Prišlo je sporočilo po radijski zvezi. Načelnik štaba mi je s povišanim in razburjenim glasom dejal: "Kum je bil napaden, takoj pojdi gor!" Pograbil sem zdravniško torbo in planil iz sobe. V sosednji stavbi je bilo kot v mravljišču. Diverzantski vod je hitel s pripravo na umik. Poklical sem bolničarja in odhitela sva proti skladišču. Na Kumu se je bil velik črn oblak dima. V vozilo sva naložila san-
Kumu. Poročnik Božo je sedel za volanom. Vozili smo divje hitro. Božo je delaj:
"Dohtar, vem da znaš streljati, če bodo taki z zelenimi čeladami, ti kar vžgi!"
Bolničar na zadnjem sedežu je bil
Nekaj 100 metrov pod Kumom smo srečali kombi s skupino vojakov. V njem so bili prvi trije ranjenci. Po kratkem pregledu sem ugotovil, da ni nihče življenjsko ogrožen, zato so nadaljevali pot proti bolnišnici. Prispeli smo na vrh. Straža nas skoraj ni pustila skozi. Ko sem se jim predstavil, se jim je na obrazih zarisalo olajšanje. Janez mi je kratko poročal ^ o situaciji. Povedal je, da so tri najhu-je ranjene poslali v dolino. Začel sem ZDRAVLJENJE. Vojaki so prihajali en za drugim. Vsi so bili pravilno oskrbljeni. Rane so bile povite s prvimi povoji. Bile so takšne, da so zahtevale nadaljnjo oskrbo v bolnišnici. Vse posadke topov so bile na svojih mestih pripravljene za morebiten ponovni napad. Janez mi je razložil potek napada letala. Prvi napad jih je presenetil. Najhuje je bilo, ko so letala začela obračati in so vedeli, da bodo ponovno streljala. Opazovali smo nebo. Nenadoma seje opazovalec zadrl:"Avioni!" Skakali smo kot kobilice. Prvič sem občutil, kaj je to strah. Noge ti preprosto ^ zmrznejo do kolen. Iskal sem zaklon. Ni ga bilo. Rjovenje motorjev je daleč preseglo Wagnerjevo glasbo iz filma Apokalipsa zdaj. Bilo je prekleto resnično.
Stekel sem proti stavbi. Po petih korakih je bil avion že zdavnaj mimo. Upočasnil sem korak, da ne bi izgledal preveč strahopetno. O čem vse v takih trenutkih premišljuješ. Hvala bogu, tokrat niso streljali. Nenadoma se je iz smeri stolpa zaslišalo vpitje:
"Doktor,doktor!!" Stekel sem proti Stolpu. Nekaj metrov pod stolpom je v podrasti ležal vojak. Stekli smo k
odgovarjal na Vprašanja. V lasišču je imel strjeno kri. Po pregledu sem ugotovil, da gre verjetno za poškodbo
in v avtomobil. Oddrveli smo v dolino. Vprašujoč pogled pomočnika za operativne zadeve je povedal vse. Zaskrbljenost, ogorčenje, jeza, nemoč. Vse se je zmešalo. Stanje poškodovanca je bilo resno. Večkrat je bruhal, to je znak resne
Prispeli smo v bolnišnico. Oskrba je bila takojšnja.
Vrnili smo se na Kum. Enota je bila zaskrbljena za usodo ranjenca. Z olajšanjem so sprejeli novico,da je njihov soborec v zanesljivih rokah. Kaj storiti sedaj ? Ali enoto pustiti na Kumu ali jo premestiti v neposredno bližino, na varnejše mesto. Doživeli smo ognjeni krst. Enota je imela 8 ranjencev. Odločitev o premestitvi je zato bila edina logična poteza. Na vrhu Kuma je ostal samo del
pomena za dvig moralne pripravljenosti je bila odločitev, da na vrhu ostaneva člana štaba. Tako smo bili dolgo v noč.
Ta odločitev je nedvomno dvignila moralno pripravljenost enot. To potrjuje, da morajo biti častniki v kritičnih trenutkih zgled svojim podrejenim. Tako je Kum postal simbol vseh aktivnosti Zasavcev v vojni za Slovenijo To se odraža v vsakoletnih srečanjih veteranov vojne za Slovenijo, članov ZSč in občanov ob spominskem bojnem znaku zadnjo soboto pred dnevom državnosti.
stotnik dr. Samo Fakin
USTANOVLJEN OBMOČNI ODBOR ZWS MARIBOR
V Pekrah pri Mariboru se je zbralo 136 veteranov, ki so na osnovi sklepa pokrajinskega odbora ZWS in
Škof-a 25. maja letos ustanovili Območni odbor ZWS Maribor.
zbora ZWS, je predsednik Pokrajinskega odbora ZWS g. Maher Vlado
aktivnostih območnega in pokrajinskega odbora ter predvsem pov-daril volontersko delo, ki je med drugim obsegalo zbiranje prijavnic za članstvo v ZWS in preverjanju upravičenosti do članstva, vodenje razgovorov in nudenje napotil ter nasvetov v zvezi s članstvom in statusom vojnega veterana, podelitev članskih izkaznic novim članim in vodnje evidence le-teh, koordinacijo dela s pokrajinskim odborom Maribor in udeležbo na sejah odbora in njega komisij, udeležbo na slovesnostih in prireditvah on državnih in drugih praznikih v občinah Maribor, Duplek, Starše in Rače-Fram ter sodelovanje z drugimi sorodnimi organizacijami v omenjenih občinah kot ZB NOB, ZČS i.p..
območnega odbora ZWS Maribor so prisotni veterani izvolili tudi 9-člans-ki odbor. Za predsednika je bil izvoljen g. Venčeslav Ogrinc, za podpredsednika g. Milorad Popovič, za sekretarko ga. Marjana Posarič in za praporščaka g. Jože Pisnik. Novo izvoljeni predsednik g. Ogrinc seje v imenu vodstva območnega odbora Maribor ob izvolitvi zahvalil za zaupanje ter podal nekaj misli in usmeritev za nadaljne delo.
Ob zaključku ustanovnega zbora je g. Jože Škof podelil 71-tim novim članom ZWS članske izkaznice in značke ter izrazil upanje, da bo vsak član našel v organizaciji svoje mesto in tisto, kar od njen pričakuje, ob koncu pa zatrdil, da bo območni odbor ZWS delovalo "po meri" svojega članstva, člani 00 ZW Maribor so se ob tej priložnosti udeležili tudi proslave ob 5. obletnici Pekerskih dogodkov in ob družabnem srečanju, prigrizku in napitku prijetno pokramljali in obudili spomine na prehojeno petletno samostojno pot.
USTANOVNI ZBOR ZWS LENART
Na osnovi sklepa PO ZWS VŠP je bil
NOB g. Alfred popestrena I
Združenja veteranov vojne Slovenijo - Območni odbor Lenart. Pirher, predsednik Občinskega Od maja 1994 je na območju Lenarta občine Lenart g. Gumzar in predsed-
so ga izvedli člani jjaškega ansambla vojakov na nik Zveze častnikov občine Lenart g. služenju vojaškega roka v vojašnici
odbora ZWS Lenart, ki je pridobivanje članstva ter urejalo dokumentacijo ZWS LENART. 21. maja pa je bil sklican ustanovni zbor, ki se ga je udeležilo 69 od 94 članov ZWS - Lenart, kar je za tako majhno občino kot je Lenart, zelo veliko. Med prisotnimi je članske izkaznice prejelo 44 novih članov, ostali pa so izkaznice že prejeli v Pekrah ali v lanskem letu na Ptuju. Ustanovni zbor ZWS - 00 LENART je vodil dosedanji član iniciativnega odbora g. Peter Leopold, o vabilu na ustanovni zbor pa so se odzvali številni gostje, med njimi tudi predstavnik predsedstva ZWS, predsednik PO
iniciativnega odbora je prisotne seznanil z dosedanjimi aktivnostmi, ki so bile opravljenev času od 10. oktobra 1993 pa do dne ustanovitve 00 ZWS - Lenart. Med opravljenim delom je bilo izpostavljeno delo pri pridobivanju članstva in urejanju dokumentacije članstva ter seznanjanje občanov s pogoji in kriteriji za včlanjevanje v našo organi-
i zboru so bili izvoljeni člani 00 ZWS Lenart, katerega predsednik je postal g. Peter Leopold, podpredsednik g. Franc šijanec, sekretar Julijo Pečan, za član pa so bili izvoljeni g. Drago Roškarič, g. Alojz Breznik, g. Srečko Poštrak, g. Zdenko Simonič in g. Božidar Kolar. Ob izvolitvi odbora po so bile sprejete tudi programskee usmeritve za nadaljno delo 00 ZWS Lenart. Vsem navzočim je spregovoril predsednik PO ZWS VšP g.Vladimir Maher in v slavnostnem govoru pov-daril pomen združevanja v ZWS ter podal napotke za nadaljno delo 00 ZWS.
Obilico plodnega dela v organizaciji ZWS in pristno sodelovanje s sorodno organizacijo ZZB NOB Lenart, je zaželel predsednik ZZB Alfred Pirher. Posebej si je zaželel, da bi izvod časopisa VETERAN dobivala tudi organizacija ZZB NOB Lenar.
nes včlanjenih preko 100 veteranov, prijavnice za vključitev pa jih je oddalo 251, pogoje za včlanitev v združenje pa jih ima v občini samo iz strul sil TO nad 600 pripadnikov. Območni odbor se je dokaj re odgovorno spoprijel z delom ii
Tako se je skupina štirih članov udeležila spominskega pohoda na Triglav in s tem zastopala vzhodno-štajersko pokrajino na tej prireditvi.
Ob ;
/ojitve
predstavniki območnega odbora Ruše že obiskali večino domačij v Gradišču na Duhu in na Pohorju, kjer t so bile v času vojne nastanjene enote teritorialne obrambe. Srečanje s prijaznimi domačini je bilo prisrčno in prijetno ter v obojestransko zadovoljstvo, saj je bila večina obiskanih prijetno presenečena, da so jih obiskali veterani in tako nismo pozabili na pomemben prispevek tudi njihovega žrtvovanja pri obrambi Slovenije.
Velik del pripadnikov enot teritorialne obrambe ni dovolj seznanjen z možnostjo včlanitve v združenje, prav tako ne z Zakonom o vojnih veteranih, zato bi želeli le- te o vsem seznanili. Pri izvedbi naloge pa so naleteli na težave, ker o ljudeh nimajo natančnih naslovov bivanja.
zaprosili izpostavo za obrambo občini za potrebne podatke, vendar iskreno zahvaljuje, so prejeli s strani MORS-a in Uprave
oziroma njihovo mnenje, da nismo pristojni za pridobivanje podatkov o ljudeh, ki še niso njihovi člani.
območni odbor ZWS Velenje
Viktor Brglez 00 ZWS Velenje
Predsednik:
SREČANJE VELENJSKIH VETERANOV
Na zabavičnem prosotru letališča Lajše v Velenju je 22. junija 96 iniciativni odbor 7.VVS Velenje pripravil ^^ srečanje veteranov zadnje vojne za Slovenijo z območja Velenja. Kljub slabemu vremenu so se veterani odz-
številu, preko 100 članov združenja (in nekaj bodočih članov). V prvem delu srečanja so izvedli
na katerem se pregledali in ocenili dosedanje delo ter izvolili 9-članski
jateljsko srečanje v odbojki, najmočnejši in najtežji (po kilogramih) pa so se pomerili v vlečenju vrvi. Zmagovalci obeh tekem sicer niso A pomembni, kljub temu pa so veterani ^ iz Pekerdali vedeti, da prihodnje leto
"revanš" . Tisti, ki slučajno niso tek-
hitro odzvali prijetnemu in vabljivemu vonju po pikantnem okusnem golažu, ob katerem tudi pločevinka "rogov" ni škodovala. Veterani so izmenjali kar nekaj izkušenj in obudili lepe in manj lepe spomine na dogodke v letih 90/91, prav gotovo pa bi jih še več, če jim tega ne bi preprečilo muhasto vreme. Samo pripravo in izvedbo srečanja so finančno in materialno omogočili tudi Mestna občina Velenje, Občina Šoštanj in Šmartno ob Paki, poveljstvo 710. UC SV iz Slov. Bistrice, Bistro Kavnik, Pekarna Presta in Pekarna Tratnik, zakar se jim v imenu vetera-
PRVIČ PO PETIH LETIH
V idiličnem okolju ribiškega doma v
koncu vojne za Slovenijo prvič zbrali na prijateljskem srečanju borci "Ljubenske čete" kot smo jo sami
bil naš uradni naziv.
čeprav smo bili med vojno nameščeni
srečevali, pa vendar je moralo miniti kar pet let, da smo prvič prišli skupaj. Nekaj je verjetno to posledica starega
nekaj pa posledica čedalje bolj pre-
pa tudi med samimi borci, češ, saj vse skupaj ni bilo "skoraj nič". Narobe, moja gospoda, bila je vojna. Vendar o tem pozneje. Na srečanje je bilo povabljenih vseh 100 borcev in stalna sestava iz takratnega občinskega štaba TO v Mozirju. Povabili smo tudi župana občin G. Grad, Ljubno in
udeležil župan občine G. Grad g. Toni
pozdravila s prijaznim pisemcem, ki ga je na začetku srečanja prebral organizator srečanja veteran 00 ZWS Moziije Janez Golob. Prav tako
se je opravičil župan občine Luče g.
velikodušno sprejeli pokroviteljstvo
prevelik račun za stroške pijače in okusne malice.
Vabilu na srečanje se je z veseljem odzval nekdanji poveljnik specialne brigade Moriš, brigadir Anton Krkovič, ki je bil naš častni gost. Njegov obisk je pripravil naš sokrajan
Jože Zagožen.
Srečanje v lepem sobotnem popoldnevu se je začelo s pozdravom organizatorja in obžalovanjem, da se je kljub pisnim vabilom srečanja udeležila komaj četrtina borcev. Gost srečanja brigadir Krkovič je pozdravil udeležence z daljšim i
dovolj
dogodke pred
zaščite. Nanizal pa je tudi nekaj vtisov o nas in našem srečanju in pri tem ni skoparil s pohvalami. V poznejšem prijateljskem pogovoru smo se skupaj z našim takratnim poveljnikom OšTO Mozirja majorjem Nikom Purnatom pogovarjali o nekaterih dogodkih med vojno, seveda o najbolj veselih, ki ostanejo najbolj v spominu. Nismo pa se mogli izogniti temi, ki nekako vse bolj tišči na plan, to pa je čedalje bolj čuden odnos dnevne politike, sodstva in ne nazad-
njenih udeležencev. Vse bolj prevladuje mnenje - saj vse skupaj ni bilo nič - , nekateri novinarji se celo sprašujejo "Ali je JLA sploh bila agre-
kar je občan z razumevanjem sprejel in se vrnil. Tukaj sem za zavarovanje umika pustil dva naša pripadnika, z ostalimi pa smo se počasi spustili po gozdu, prispeli do roba gozda in na razdalji 200 m zagledali stražarnico. S poveljnikom diverzanstkega voda sva nato pregledala teren do žične ograje, ki je bila od stražarnice odaljena približno 50 m. Po 20 minutah sva videla, da celoten objekt skladišča varuje samo en stražar, pa še ta ni bil pri stražarnici, temveč zgoraj, pred vhodom v skladišče. V stražarnici pa je bilo okoli 7 vojakov JA, katere sva nekaj časa opazovala skozi daljnogled na ostrostrelski puški. Ura je bila okoli 19.50, ko sva se vrnila v enoto.
sor?" in podobne stvari, ki vsakemu, ki je bil takrat v vojni, upravičeno postavijo lase pokonci. Taka in podobna razmišljanja je nekako povzel brigadir Krkovič z navedbo besed generala Izraelske vojske: "Gospodje, ko so v zraku letala in na cesti tanki in ko padejo prve žrtve, je to vojna, pa če traja samo en dan!"
V	nadaljnjih razmišljanjih smo prišli do spoznanja, da bo naša vloga v osamosvojitvi Slovenije ostala za vedno zapisana. Kako bodo ljudje to cenili, pa je predvsem odvisno od nas. Za svoje pravice in svoj ugled se bo potrebno zopet boriti, ne z orožjem, pač pa z organiziranjem in združevanjem ter skupnim nastopom v javnosti in preko svojih predstavnikov tudi v parlamentu.
Vsem udeležencem srečanja so bile razdeljene prijavnice za včlanjenje v organizacijo Združenja veteranov vojne za Slovenijo, prav tako pa jim je bil razložen postopek za ureditev sta-
V	prijetnem poletnem večeru so se začeli najbolj oddaljeni poslavljati. Obljubili smo si, da se prihodnje leto srečamo znova, da pritegnemo še ostale in da bomo še vnaprej ponosni na to, kar smo bili in kar smo. Torej, prihodnje leto nasvidenje. Vsem veteranom vojne za Slovenija pa prijateljski pozdrav iz lepe Zgornje-sav-injske doline od borcev "Ljubenske čete".
Janez Golob
ZAVZETJE SKLADIŠČA PEČOVNIK
Tretji dan vojne v Sloveniji, 29. junija, me je poveljnik 87. Obm ŠTO major Matjaž Piškur okrog 15. ure poklical v svojo pisarno. Tu so bili prisotni tudi major Ivo Vučetič, st. I. st. Davor Wimmer in st.I.st. Jože Polutnik. Seznanil me je s prejetim ukazom 8. PšTO Celje, v katerem ima naš štab nalogo, da prevzame sklabišče MES Pečovnik in blokira VCMR v Rimskih Toplicah.
Za izvršitev naloge v Pečovniku je poveljnik določil diverzanstki vod iz Laškega, mene pa dodelil k tej enoti kot spremljevalca ali pa pogajalca, če bo to potrebno. Seznanil me je, da skladišče varuje veijetno okoli 10 pripadnikov JA, oboroženih z lahkim pehotnim orožjem. Po oceni situacije mi je prepustil odločiev, kdaj in kako bi nalogo opravil.
Po končanem posvetu sem vzel avtomatsko puško in 20 ročnih bomb, ki sem jih po končani nalogi vrnil, in se s terenskim vozilom odpeljal v Laško. Tam so me pripadniki diverzantskega voda že čakali. Ura je bila 17.00.
Poveljnika voda in poveljnike skupin sem najprej seznanil z nalogo, nato smo zbrali cel diverzanstki vod in skupaj proučili situacijo. Ugotovili smo, da imamo premalo vozil, da bi vse naše pripadnike naenkrat pripeljali do izhodniščne točke za napad. Poveljnik diverzantskega voda je nato v kratkem času priskrbel in pripeljali kombi ter še dva prostovoljca z lovskima ostrostrelskima karabinka-ma. Od štabnih starešin ŠTO Laško je v akciji sodeloval tudi st. I.st. Matjaž Kovačič.
Vzeli smo vso zalogo MES, s katero je bil vod razpolagal. Za zvezo z nadrejenim štabom smo imeli radijsko postajo PRC 450, ki so nam jo odstopili na OLO Laško. Že prej smo se dogovorili, da se javljamo samo po potrebi, vsekakor pa po morebitnem izvršenem napadu. Okoli 18. ure smo se z osebnim avtom, dvema terenskima voziloma in kombijem odpeljali do zaselka nad Rifnim gozdom. Tu smo naša vozila pustili in okoli 18.30 ure peš krenili proti skladišču Pečovnik. Na polovici poti smo ob cesti zagledali parkiran osebno avto, preko radijske postaje sem preverili njegovo številko in lastnika, vendar se je izkazalo, da je to naš državljan, pripadniki diverzantskega voda pa so v tem času preiskali okolico. Nadaljevali smo, tik nad pobočjem, kjer smo se s ceste spustili po gozdu proti skladišču, pa nas je dohitel že omenjeni avto. Voznika sem prosil, naj za vrnitev v Celje zaradi večje varnosti, izbere drugo pot,
Seznanila sva vse sodelujoče starešine s situacijo, nato pa priprav- < ili načrt napada. Glavnina voda naj se razporedi polkrožno, v obliki enostranske zasede in po stražarnici ognjeno deluje le v primeru, če pogajanja o predaji ne bodo uspela, ali, če bodo iz stražarnice odgovarjali z ognjem. Trije pripadniki voda; od teh eden z ostrostrelno puško, ki bi pokrival stražarja pri vhodu; starešina štaba, poveljnik voda in jaz, pa naj bi presekali bodečo ograjo in se stražarnici približali kar se da blizu. Nato bi jih z megafonom pozvali, da se predajo.Trije naši pripadniki naj bi na cesti Pečovnik - Celje zaustavili morebitno pomoč, ki bi jim prišla iz Celja. Dva naša pripadnika ^ pa bi ob vhodu v dvorišče skladišča ^ pokrivala vhod v stražarnico. Premik na položaje je bil izvršen v 15 minutah. Moja skupina je z noži od avtomatskih pušk prerezala bodečo žico in naredila dva prehoda, tako, da smo se stražarnici približali na razdaljo 40 m. Starešini štaba sem hotel dati znak, naj pripadnike JA po mega-fonu pozove k predaji. Takrat sem opazil, da je le-ta stal precej za nami in da je odvrgel megafon. Ker nas je čas že močno preganjal, pričelo pa se je tudi mračiti, sem svoji skupini dal znak in vsi štirje smo z dolgim rafalom po strehi stražarnice opozorili pripadnike JA na našo prisotnost. Izpred stražarnice se je s kratkim
obupen krik svojega poveljnika takoj prenehal streljati. V tišini, kije nastala trenutek za tem, je vodnik JA začel vpiti, da naj ne streljamo, saj so v njegovi skupini samo mladi fantje in da so se pripravljeni pogajati o predaji. To situacijo smo tudi predvideli. Odložil sem atomatsko puško in pas s pištolo, vzel v roko belo krpo, ki sem jo v žep hranil prav s tem namenom, nato pa vstal iza drevesa, da me je vodnik JA videl. Poveljnik diverzantskega voda in ostali pripadniki moje skupine so me varovali, ko sem se spuščal skozi grmovje proti . Vodnik JA mi je stopil
je povabil na dvorišče Tam sem videl, da posadko JA v Pečovniku sestavlja 9 mladih vojakov in dva aktivna vodnika. Seznanil sem jih s situacijo in sicer, da so obkoljeni s četo TO in da bo za njih najbolje, če
predaji ni hotel nič slišati, ko pa mu je drugi vodnik JA povedal, da ne bo dovolil, da bi se kateremukoli kaj zgodilo, je le-ta popustil. Nato sem poklical mojo skupino, razorožili smo
med steljanjem potuhnil. Skupaj z vodnikom JA in komandiijem smo odšli do njega, ga razorožili in pripelali pred stražarnico. Preizkali smo tudi stražarnico. Iz gozda je prišlo še pet naših pripadnikov in skupaj smo pregledali še bližnjo - okolico. Takoj za tem sem po radijski postaji poklical poveljnika in javil, daje akcija uspela. Brez žrtev. Prosil sem za manjši avtobus ali tovorno vozilo za prevoz ujetnikov. Za zavarovanje objekta sem določil 10 naših pripadnikov, ostali pa smo pospremili naše ujetnike po cesti do podvoza pri Savinji. V predhodnico sem določil dva teritorialca in dva vojaka JA-Slovenca iz Slovenjskih konjič, ki sta tu služila vojaški rok. Za predhodnico sta z mano krenila vodnika JA in glavnina vojakov JA, obkol-TO.
pomoč iz Celja, zato smo vsi skupaj poskakali iz ceste v potok. Nekaj naših je pokrivalo ujete pripadnike JA, ostali pa smo orožje namerili proti ustavljajoči se koloni terenskih vozil. Izkazalo se je, da so to naši, saj sta iz prvega vozila izstopila major Viktor Laznik in st.I.st. Rado šuštar. Bili smo presenečeni, saj smo prevoz za ujeznike pričakovali šele pri podvozu. Ujetnike smo nato porazdelili po vozilih in krenili v Laško na postajo milice, da bi jih predali UNZ. Tu jih niso mogli sprejeli, saj so imeli zapore že polne, zato so nas napotili na UNZ Celje, kjer smo 11 ujetnikov iz Pečovnika tudi predali. Vrnili smo se v Laško. Po krajšem kramljanju sem se s pripadniki diverzantskega voda Laško poslovil in odšel sem v Trbovlje. Poveljnika in dežurnega sem tu seznanil s potekom akcije. Bila je ocenjena kot uspešna.
G. Jurman Feliks je v imenu odbora 174. PdV z dne 06.01.1994 podal na osnovi 23-tih podpisov pripadnikov 25. OŠTO Brežice, zahtevek za dodelitev omenjenega spominskega bojnega znaka. Enota je bila namreč aktivno udeležena pri bojnih aktivnostih enot TO, ki so zaustavljale in uničile samohodni artiljeriski divizion PZO JA v Krakovskem
V zahtevku so kot dokazi navedeni opisi omenjenega boja iz knjige avtorja Janeza J. Švancerja "Obranili domovino" (stran 63,6. odstavek) ter
dnevne vojne
Slovenijo ugotovili, da še vedno niso prejeli zasluženega spominskega bojnega znaka "Krakovski gozd, 2.07.1991", kjer je enota sodelovala.
Polkovnik Ernest Beznikar poveljnik 25. Območnega štaba TO Brežice je z dne 2.12.94 podal 2. Pokrajinskemu štabu TO dodatne obrazložitve k omenjenemu zahtevku (citirano): "174. PdV 25. Obm. ŠTO je dne 1.7.1991 dobil po telefonu ukaz od 25. Obm. ŠTO preko stotnika Vinka Čančeija, da se dne 2.7.1991 ob 3.30 uri javi pred gostilno Šolaja v
ob določenem času pripeljal njegov poveljnik por. Igor Prah in se tu povezal z v. vod. I. st. Edijem
25. Obm. ŠTO. Vod je dobil nalgo zasesti položaj v Krakovem gozdu in
Nekje na polovici poti do podvoza s.
zavarovati enote v prvi bojni liniji tako, da bo v pripravljenosti za izvedbo protidesantnega boja, da bo ščitil boke naših enot v obrambi in prevzel boj po izmiku naših enot ter jih v izmiku varoval. Ob 4.25 istega dne se je poročnik Prah javil z enoto majorju
akcije. Po njegovem ukazu je vod zasedel položaje na levem in desnem
varoval poveljniško mesto. Po izvršeni akciji v času izmika enot je
osnovne položaje in ščitil enote do izmika, ob tem izvlekel enega ranjenca, ga predal varnostniku 25. Obm. ŠTO stotniku 1. st. Francu Keneju, ob
pričela organizirano izmikati in se
izmikalo tudi poveljstvo akcije pod vodstvom majorja Mitje Teropšiča" (konec citata).
V nadaljevanju postopka je Pokrajinski štab TO Novo mesto Ministrstvu za obrambo RS-
8.12.94 podal Predlog za dodatno dodelitev spominskega bojnega
obrazložitvi predloga brigadir Janez Butara navaja (citirano): " 25. Obm ŠTO je seznam udeležencev bojev pripravljal na osnovi ustnih navodil J. Švancerja, da se upoštevajo samo tiste enote, ki so streljale na nasprot-
Krakov-skem gozdu zadolžen za intervencijo in protidesantni boj. Enota torej neposredno ni delovala, predstavljala pa je sestavni del bojnega razporeda enot v zasedi."
Napori Odbora 174. PdV so segli le do meje, ki so bili, vsaj zaenkrat zaman. Predalov za odložljive zadeve je, očitno, iz različnih razlogov in hotenj nekaterih, še povsod dovolj.
In morale borcev - veteranov tudi.
OBRAMBA RTV ODDAJNIKA KUM
Objekt, posebnega pomena za obrambo države, smo skladno z naprej pripravljenim načrtom, varovali že od 24. junija 91, nalogo pa je izvajal samostojni vod TO KS Dobovec. Načrt varovanja je bil prirejen ogroženosti objekta z zemlje,
diverzantskih skupin nasprotnika, groženost z zraka pa takrat ni bila veijetna. Očitno je takšna ocena izhajala tudi iz Ministrstva za obrambo, saj si drugače ne morem razložiti
niče aktivirane šele 29.junija, torej 3 dni po začetku vojne. Dne 28.06. 91 je del lahke topniške baterije protizračne obrambe začel z novim usposabljanjem s štirimi topovi M-75/1, za katere smo imeli strelivo. Po lastni odločitvi se je enota v teku dneva razmeščala na Kumu, kjer naj bi izvajala usposabljanje in bila istočasno pripravljena za protizračno obrambo RTV oddajnika
Istega dne ob 14.15 sem bil v svoji pisarni z N.š., kjer vsa reševala tekoče naloge in obilico problemov v zvezi z razporeditvijo in uporabo enot. V tem trenutku meje po interni radijski mreži iz avtomobila poklical PNš za OUZ Bojan šoper in mi v
izvršen napad na Kum. Bojan je bil
Radečam. Na moje vprašanje ali gre za napad ali za helikopterski desant, mi ni mogel odgovoriti. Do teh
Glede na število pripadnikov TO, približno v 70 neposredni bližini oddajnika, sem pomislil na najhujše. V tem času sem izdal povelje za premik dveh protidiverzantskih čet proti Kumu z nalogo blokade območja in borbo proti helikopterskem desan-tu,če bi bilo to potrebno. Pred tem pa sem na Kum napotil referenta za sanitetno službo z razpoložljivimi vozili. 20 minut po napadu je Bojan prispel na Kum in mi sporočil, da sta
oddajnik napadli dve letali tipa Orel in ga mitraljirali, pri tem pa je bilo od drobcev anten ranjenih 8 pripadnikov TO, od teh eden huje. Po tem sporočilu sem poklical povelje za premik enot proti Kumu. Takoj smo tudi obvestili Bolnišnico "IVbovlje, da se pripravijo za sprejem ranjencev. V času tega nepričakovanega napada so posadke na proti-letalskih topovih urejale svoje položaje in še niso bile pripravljene za bojno delovanje, razen ene, kiji je to uspelo. Nekaj dni kasneje smo našli zgornji del pilotske kabine letala Orel in sklepali, da je prav to letalo bilo zadeto in poškodovano.
Vsi ranjeni so bili iz voda TO KS Dobovec, zato smo to enoto takoj premestili na drugo lokacijo, ji dali drugo nalogo in jo kadrovsko popol-nili z nekaj prostovoljci. Tudi Ltb PLO je po napadu spremenila položaje. Dogodek nam je pokazal, kako pomembno je spremljanje situacije v zraku, ne samo za PL enote, temveč
Božo Majcen
malistična pri ugotavljanju kdaj je kdo pristopil v sovražno vojsko, potem predlagamo v izogib nadaljnim nesmislom, da začne pri svojem doslednem delu uporabljati
Če bi se zakonodajalec toliko ukvaijal z vojnimi veterani kot z
in predvsem spoštoval njeno dosledno udejanjanje, potem bi že zdavnaj komu nadeli lisice.
Običajno demokratični proces ponovno zamre tedaj, ko narod stopi iz vojne v mir.
Vse kaže, da je obrambna linija najšibkejša na parlamentarnem
. v svobodni domovini