BUCELLENIJI IN RUARDI NA SAVI PRI JESENICAH JOŽE ŠORN O plavžu in fužini na Savi pri Jesenicah se je že veliko pisalo/ zato nam ne gre za nekakšen povzetek znanega. Želimo opozo- riti le na nekaj dejstev, zaradi katerih je ta železarska enota bila od ustanovitve dalje skozi več kot tristo let v nedomačih rokah. Mislimo, da nam bo samo v prid, če se bo- mo prav na kratko seznanili s tem, kako je bilo v 16. stoletju in nekoliko pozneje z že- lezarstvom ponekod v Evropi, kako je vrsta zelo slabo znanih ali sploh neznanih izumi- teljev ter zelo sposobnih plavžarskih in fu- žinskih mojstrov bistveno pripomogla k zboljšanju organizacije dela, k povečanju proI27Vodnje, h kakovostnejšemu presnanju surovega železa. Plavža in fužinskih naprav na Savi — in samo o njih jei tu govor — niso zgradili do- mačini, temveč priseljeni podalpski Italijani, sicer pripadniki beneške republike. Ta nova Sava je bila rezultat dveh pojavov, namreč tehničnega razvoja visoke peči in kakovost- nega presnanja surovega železa ter migracij ali velikih selitev podjetnikov, mojstrov in delavcev. Talko so se prenašale izkušnje, zna- nje in novosti iz kota v kot Evrope, se med- sebojno oplajale in rojevale mnogo novih izumov in izboljšav v plavžarstvu in fuži- narstvu. Kolikor vemo doslej, prihaja najzgodnejši opis plavža iz Švedske in datira v leto 1320. Sredi 15. stoletja so take plavže uporabljali precej, na široko ne samo na Švedskem, am- pak tudi že v Siegerlandu (reka Sieger se izliva v Ren v višini Bonna), dalje v Belgiji, v okolici Bergama in v Toskani, okrog leta 1500 še v Franciji. Nemški in valonski de- lavci so zboljšano tehniko plavljenja železo- ve rude prenesli leta 1566 še v Sussex.^ Nemško plavžarstvo je moralo v 16. sto- letju biti vsekakor zelo razvito in na dobrem glasu, sicer bi jih ne Micali na Švedsko in v Rusijo. Izdatni napredek je pomenil tudi tisti posebni tip plavža, ki so ga razvui v Franciji in Belgiji; le-tega je na Švedsko zanesla močna skupina valonskih podjetni- 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 kov in delavcev, ki se je ok. leta 1620 odselila tjakaj in sčasoma dvignila švedsko železar- stvo na visoko tehnično in organizacijsiko stopnjo.' To in izdatne zaloge dobre železove rude so pripomogle k temu, da je sto let pozneje švedsko železo že povzročalo v Sre- dozemlju preglavice in skrbi slovenskemu že- lezarstvu. Na vse to sio kmalu za Švedi pri- pluli v isti bazen tudi še Rusi s svojim že- lezom. Omenili smo podaipske Italijane, toda o njih moramo zapisati kaj več. V Italiji so kopali železovo rudo na Elbi. Surovo železo iz te rude so predelovali predvsem v Ligu- riji in Toskani. Drugo vodilno središče glede proizvodnje in predelave železa se je izkri- staliziralo v podalpskem svetu med velikima jezeroma Como in Garda v dolinah (itali- jansko Val), ki se imenujejo Sassina, Brem- bana in Trompia. Milano, Bergamo, Brescia so bila tri stara in znana središča za dobavo orožja. Toda že v 17. stoletju je tukajšnje železarstvo nazadovalo.* Ko pa je še bilo na vrhu proizvajalnih zmogljivosti, se je dolo- čeno število strokovno dobro podkovanih fu- žinskih družin razselilo po alpskem svetu: nekaj jih je šlo v Švico, nekaj na Kranjsko in Koroško. Naše železo je pritegnilo Lo- catellije, de Burgatije, Marchesije, Garzonije in druge. Med temi »drugimi« je pred sre- dino 16. stoletja prišla na Gorenjsko družina SI. 1. Glavna železarska središča v severni Italiji so bila na Eibl, v Toskani, v Liguriji in v Lombardiji. V beneškem delu Lombardije sta mesti Bergamo in Bre- scia, v Vojvodini Milano pa mesto z istim imenom. Nad mestom je jezero Como; Valsassina je prav blizu meje z beneško republiko, medtem ko se druge doline, na primer Valbrembana In Valtrompia, razvrščene med tem jezerom in vzhodnim jezerom Garda. Puščice ka- žejo smeri razseljevanja. j Bucelleni. Za zgodovino železarstva na na- šem ozemlju je postala imenitna zato, ker je prejela koncesijo za postavitev plavža in fu- žin italijanskega sistema in to ob levem bre- gu reke Save v naselju istega imena. Dogo- dek je bil odločilen: vse stare in v tistem trenutku že zastarele peči, ki so' dotlej de- lovale na rebreh vzpetin tik nad Jesenicami, toda odmaknjene od potoka Jesenica (še to- liko bolj pa od Save), so druga za drugo ugašale svoje talilne ognje. Nekaj pozneje so Bucelleni j i postavili visoke peči italijanske vrste še na Javorniku in na Plavžu. Vsa ta dejavnost Bucellenijev nam nesporno doka- zuje, da je na Gorenjsko prišel tolikšen in- vesticijski kapital, kakršnega do takrat tam še niso videli. Seveda bo treba še ugotoviti, ali gre tu za trgovski kapital ali za kako drugače akumuliran kapital. Za trenutek se moramo odmakniti in be- žno omeniti še posebnosti glede tehnološkega postopka za pridobivanje kakovostnega jekla. Postopki so se razlikovali zato, ker je bila sestava rude različna. Valonci so presnali drugače kot Štajerci, Angleži drugače kot Rusi. Sivo železo, 'ki se je nateklo iz plavža in ki je imelo še precej, ogljika, so morali tudi po večkrat presnati, da so dobili zaže- leno kakovost železa. Najstarejši postopki večkratnega presnanja so znani — če se omejimo le na alpski svet — s področij Saiz- burga, južne Tirolske in Bergama. Iz Ber- gama se je njegov postopek razširil po^ Ko- roški in pozneje z Bucelleniji tudi po Go- renjski. Ce so mehko železo zarili in mu pri tem dodajali ogljiik s ipomočjo ogljenega pra- hu, so pridobili jeklo. Tako imenovani bres- cianski ali po domače brešjanski način pri- dobivanja zelo kakovostnega jekla je izšel, kot pove že ime samo, še posebej iz okolice Brescie in se je s pomočjo Save zakoreninil v vseh naših vodilnih fužinah. Brešjansiki plavž in brešjansko jeklo ne pomenita samo novega tehnološkega postop- ka, amipak kar novo kvaliteto proizvodov. To pa je vsekakor bilo treba doseči, če se je gorenjsko jeklo hotelo uveljaviti na italijan- skem tržišču, M ni bilo kar tako, saj je dobro poznalo in uporabljalo izvrstne ligurske in lombardske jeklaräke proizvode. Iz celotne dejavnosti Bucellenijev na Savi in v okolici moremo povzeti misel, da so do- bro gospodarili kar kakšnih 130 let. V za- četku 18. stoletja se je njihova gospodarska moč pričela krhati, vendar so se držali na Savi vse do leta 1764. Takrat so bili še last- niki dobro delujočega plavža in fužine, ki je imela štiri kladiva-repače s pripadaj'ocimi ognji na jeklo. Nekaj let pred tem dogod- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 i976 71 SI. 2. Tloris distriktov ob potoku Jesenica. Vzhodni hrib se na karti imenuje Razdrti vrh (Resterte Verch) danes bi ga iskali nekje na zgornjem koncu Javorniškega rov- la blizu Pustega rovta pod Koren- ščlco. Ce so rovi risani pravilno po merilu, potem so bili zvrtani nekateri rudniki železa tudi po več desetin do 50 metrov globoko v hrib, (Arhiv dvome komore, Du- naj, Zbirka kart, signatura Pb 15). kom, namreč pred umaknitvijo Bucellenijev s Save, so ocenili vrednost plavža, fužin in rudnikov železove rude oziroma jeklenčeve i ude. Za te rudnike so dali leta 1761 izdelati ležne karte. Doslej smo evidentirali dve; pr- va kaže 'kope oziroma rove železove orude v trikotniku Golica—Črni vrh—Razdrti vrh, druga rudosled na svinec na Blažuni v bli- žini železovih rudnikov. Kope v navedenem trikotniku so pozneje pričeli imenovati »Savske jame«. Pomembno »malenlkost« ali karto rudnikov jeklenčeve rude si moramo ogledati nekoliko bliže. Na sliki 2 je 'kliširan del te karte,^ ki je morda sploh prva karta Savskih jam, vse- kakor pa ena izmed najstarejših upodobitev. S črkami so zaznamovani posamezni distrik- ti. Distriikt A se je imenoval Lešnik oziroma v originalu na karti die löschnig, diskrit B Mreža oziroma die Meressa, C Lihtenberk (der lichtenberg), D Zadnje gore (der Sadne Gore), E Razdmice (die Resterneze), F Cigan (der Zigan), G Zgornji birnšok (der Obere' Birnschock), H Spodnji birnšdk (der Untere Eirnschock), I Voklje (die Vockle), K Za zad- njim plavžem (Sa Saden Piaahaus), L Zadnji plavž (Saden Plaahaus), M Zgornji brand (der Obere Brand), N Spodnji brand (der Untere Brand), O Za pustoto (die Sapestota), P Baska dkolica (die Watscher Gegendt), Q Pustota (die Pestota), R Rovtiše (die Rotisch), S Križišče poti, kjer sta mejili savsko in ja- vorniško fužinsko območje. Fužini Sava je pripadalo devet distriktov. Plavžu štirje, tri sta si delila Sava in Plavž en sam distrikt (B), ki je obsegal vzhodno polovico Golice s podnožjem, so si delili Plavž, Sava in Ja- vornik. V distriktu K. ki je pripadal Plavžu, je imel svoj rov v jeklenčevo rudo Jernej Jeran, v distriktu B je bil Repkov kop, v savako-plavžkem distriktu je imel svoj last- ni rov Primož Jeran, blizu njega je kopal podobni kopač Jurij Jeran, v istem dvojnem distriktu D se je pehal za rudo Kladnik, spet samo v savskem distriktu E si je lastil rudokopno pravico Luka Noč, ki je imel po- dobnega soseda Blažeta Blažiča (ta je imel drugo jamo še v distriktu H), v savskern distriktu F je delal za svoj račun Kosmat, zraven njega pa Gregor Blažič, medtem ko je kopal Bole za plavž Sava (distrikt G). — Vsega skupaj je bilo omenjenega leta 31 ko- pov ali rovov, toda šest jih že ni imelo no- bene rude več, sedem še zelo malo, štirje so bili srednje založeni, bogatih rude je bilo 14 kopov.' Priložena karta je zanimiva vsaj iz treh razlogov. Najprej vidimo, da v tem času še niso rudnega ozemlja razdelili s pomočjo jamskih mer pravilnih geometričnih oblik na enako velike dele, marveč so ga razparce- lirali na tako imenovane distrikte, ki so bili različno veliki in so imeli različne oblike. Glede velikosti smo si izbrali tistega s črko N; ima zelo približno obliko kvadrata, ikjer meri vsaka stranica okoli 180 metrov. Z nje- govo pomočjo dobimo določeno podobo o- ob- sežnosti rudnatega ozemlja. Potem opazimo, da so neposredno pod črko L in nad črko O vrisana stara izsipališča nekdanjega zadnjega plavža (besedilo o distriktu L smo ipodčrtali tudi zgoraj), ki je prenehal obratovati prib- ližno sredi 16. stoletja in je bila tradicija o njem še dvesto let kar živa. Izsipališča pri črki L so nekoliko nad današnjim Domom pod Golico, druga pa severozahodno odtod. 72 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 Zgodovinar Alfons Müllner pravilno trdi, da je bil zadnji plavž vetrna peč,'' saj so izsi- pališča pod črko L oddaljena 120—130 metrov od potočka Jesenica oziroma od sotočja dalj- šega Belega potoka in krajšega Črnega po- toka, izsipališča pri črki O pa celo več kot 350 metrov od potočka. Ce bi peč že bila na vodni pogon, bi žlindro odlagali kar na bregu; pri majhnih vetrnih pečeh se namreč po vsalkem taljenju ni nabralo toliko odpad- nih snovi, da bi jih morali voziti kam daleč proč od peči. Končno dopušča terminus »zad- nji plavž« (tehnično gre seveda le za talilno peč Skromnih razsežnosti) pravzaprav dve razlagi: krajevno, ko iß šlo za poslednjo peč, ki bi jo srečali, če bi korakali ob Jesenici navzgor, in časovno, če bi se vprašali, ali po njej, ko so jo že opustili, ni talila še katera peč. V našem primeru je šlo za posrečeno po- vezavo obeh možnosti. Na tem področju pod Karavankami je svinca bilo zelo malo. Kljub temu je Julij SI. 3. Zgoraj naris ali profil, spodaj tloris nahajališča svinca na Blažuni. To karto je zrisal junija 1761 geodet Ivan Krst. Haassl v rudarskih klaftrah. Karta na sliki 2 sicer nima navedenega niti geometra niti letnice, ker pa je enota s to karto, ni dvoma, da je obe zrisal Haassl ob istem času. Da sta karti enota dokazuje tudi ista sig- natura: Arhiv dvorne komore, Dunaj, Zbirka kart, sig- natura Pb 15. Andrej Bucelleni prejel pravico kopanja in koncesijo za talilno peč. Kop svinca je bil na kraju, ki so mu rekli Blažuna.^ Priselitev Lombardov v naše kraje bi se- veda, mogli osvetliti tudi še z dogodki sploš- no družbenega značaja, ne samo z ekspan- zijo severnoitalijanskega železarskega pod- jetništva; mogli bi spregovoriti o renesansi v širšem pomenu besede, o politiki beneške republike do habsburške monarhije, o težnji gospodarskih krogov v Benetkah, da se do- kopljejo do določenega vpliva na proizvodnjo onstran Jadrana, morda celo o tem, da so Habsburžani hoteli zavestno pridobiti nekaj beneških podjetnikov, da bi jim modernizi- rali železarstvo na Gorenjskem, (saj so Bu- celleniji pozneje postali avstrijski grofje!). Toda to bi nas oddaljilo od glavne smeri pi- sanja, to je, opozoriti na lastniške, proizvod- ne in organizacijske spremembe na Savi. Leta 1766 je Savo priposestvovala družina Ruard, ki se je v Avstrijo priselila iz današ- nje Belgije. Medtem ko pri Bucelleni jih ne vemo točno za nagibe, ki so jih pripeljali v naše kraje, smo pri Ruardih veliko na bolj- šem. Avstrija prve polovice 18. stoletja je — da bi gospodarsko hitreje napredovala — širokopotezno vabila na svoje ozemlje tuje podjetnike. Tako sta prišla na Dunaj tudi brata Ruard, starejši Ivan in mlajši Valen- tin. Trgovec na velike razdalje je bil samo Ivan; leta 1742 je postal privilegirani grosist ali taiko imenovani skladiščnik na ta način, da je izkazal 30.000 fl čistega dobička. Bilan- ca per 31. december 1741 mu je sicer res iz- kazala čistega dobička za nekaj več kot 20.246 fl, zato pa mu je razliko primaiknil Viljem Jenami (Jeune Ami?). Kmalu ni bilo Ireba nobenega prijateljskega pologa več in aprila 1746 sta brata podpisala družabniško pogodbo za ustanovitev skupne firme (per Raggion), ki naj bi trajala 12 let, nakar bi Valentin vodil trgoväke posle v svojem ime- nu.« Kot poslovni človek je Valentin mnogo potoval in se gotovo zadrževal tudi v Trstu, kjer je delovalo med drugim tudi nekaj fran- coskih firm, s katerimi bi utegnil biti po- slovno povezan. Mudil se je tudi v naših krajih; kako drugače si namreč ne moremo razložiti dejstva, da je leta 1762 v družbi z ljubljanskim trgovcem Jožefom Desselbrun- nerjem kupil manufakturo sukna na Selu pod Ljubljano in ji ostal solastnik šest let.*" Ne smemo pozabiti, da je izhajal iz dežele, kjer je bila tekstilna industrija dobro raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 73 vita, in najbrž je upal, da jo bo mogel preu- rediti na proizvodnjo finejših suken po vzor- cu francoskih in nizozemskih draperij. Med- tem je zvedel, da je naprodaj jeklama s plavžem na Savi. Zanemariti ne smemo še druge poti, ki je pripeljala Ruarda na Gorenjsko. Zaradi veli- ke žitne trgovine v smeri: ogrske dežele — Trst — prekmorski kraji se je Trst soraz- merno hitro uveljavljal kot mednarodno pri- stanišče. V šestdesetih letih 18. stoletja je že bila dobro znana tamkajšnja firma Bren- tano, Cimaroli in Venino, ki je med drugim kupčevala s slovenskim žitom, bila delničar prve tržaške zavarovalne družbe, ustanov- ljene leta 1766, samo Brentano in Cimaroli še delničarja druge podobne družbe (ust. le- ta 1779)." Navedena firma treh tržaških trgovcev je kupila savski plavž s fužino na licitaciji 6. junija 1764. Zalagala je namreč z denarjem in žitom fužinarja Julija Andreja grofa Bu- cellenija. Pozimi 1766 je tržaška trgovska trojica prodala plavž s fužino za 60.000 fl kupcu Ruardu.'ä Upravitelj Anton Deiller in drugi vodilni ljudje v fužini so Valentinu pomagali, da je izdelal načrt za povečanje in modernizacijo podjetja. Leto dni pozneje je že dokupil zemljišča in druge nepremični- ne okrog fužine, na primer mlin na šest ko- les, žago, parcelo Hrenovco in drugo; vse to je ležalo na fužinski strani Save, torej na njenem levem bregu, ki so mu po domače rekli »Krajo«, to je, Na kraju. Na nasprot- nem bregu reke je dokupil njivico in še ne- kaj nepremičnin.^3 Delo za povečanje in zboljšanje obratov je bilo kar znatno; računsko ga moremo doka- zati takole: Ruard je fužino kupil za 60.00Ü fl, račun aktive in ipasive za čas 1. julij 1767 — 30. junij 1768 je pa že izlkazal vsoto 83.439 fl 22 kr.** Seveda si je sposodil nekaj večjih vsot,'-' toda te je uporabil, kot ugoto- vi bilanca, v koristne investicijske namene.^* Seznam reparacij, ki jih je vodil na Savi v obeh letih 1768 in 1769 Deiller, nas pouči, da je dal podjetnik postaviti povsem novo visoko peč. Stroški zanjo so znašali nekaj malega več kot 687 fl, pri čemer seveda niso računani drugi deli, potrebni za plavž, na primer pihalo, železne vezi in podobno. Prav zanimivo je, ga je sosedni fužinar Žiga Zois plačal nekaj let pozneje za novo visoko peč v Bohinjski Bistrici približno prav toliko. Odgovor za sorazmerno cenenost gradnje plavža je v tem, da so glavni gradbeni ma- terial (kamnite kvadre, apno, železne vezi itd.) pripeljali iz neposredne okolice, med- tem ko so morali težja in lažja kladiva, nor- ce in repače, kupovati na Koroškem ali Šta- jerskem in jih razstavljene pripeljati do- mov; po montaži so morali delovati brez naj- manjše napake. Zato je bilo težko kladivo redno trikrat do štirikrat dražje od same peči. Četudi bi k njej prišteli pihalo in dru- ge dele, bi se sorazmerje stroškov bistveno ne spremenilo.*' Opozoriti želimo še na neki pomemben element. Tako Ruard kot fužinski sosed Zois sta svoje poslovanje bilancirala; vodila sta potrebne knjige. Kako je bilo z Bucelleniji, še ne vemo natančno, za domače fužinarje v Kamni gorici, Kropi in drugje pa moremo trditi, da so si sicer tudi marsikaj zapisali in pismeno kalkulirali (o tem imamo do- kumente), da pa jim je dvojno knjigovodstvo povzročalo zelo zelo dolgo časa kar majhne glavobole. Trgovske posle na Dunaju je Ruardu vo- dil in firmo podpisoval od 1. januarja 1769 dalje knjigovodja Ivan Hochkofler za dobo naslednjih deset let. Sklenila sta tudi diru- žabniško pogodbo, po kateri se je dunajska firma glasila Valentin Ruard & Comp. Kma- lu so šli dunajski posli rakovo pot in pod- jetje je dobilo prisilno upravo. Spomladi 1770 so firmo črtali.« Tako je Ruard ostal samo gorenjski fužinar. Sava namreč ni bila sestavni del citirane firme in prisilne uprave niso mogli razširiti še nanjo. Biti moramo točnejši in reči, da Ruard ni ostal zgolj fu- žinar, ampak tudi lastnik nogavičarske ma- nufalkture, ki je delovala na Jesenicah in v okolici. Leta 1775 je odkupil Ruard od Zoisa še brešjanski plavž v kraju Plavž in jeklar- sko fužino v Mojstrani s tremi ognji in tre- mi kladivi. Po teh lastninskih premikih sta se oba vodilna »slovenska« železarsika oziro- ma jeklarska podjetnika lotila posegov, ki so pomenili kar spreminjanje dotedanje strukture glede organizacije dela v fužinah in v rudnikih ali Saväkih jamah. V ta na- men je Ruard iskal leta 1781 na Štajerskem kovaškega mojstra. Kolikor nista uspela iz- peljati vseh reform pred letom 1800, sta jih nadaljevala, oziroma so jih nadaljevali nji- hovi nasledniki po letu 1820. Valentinov sin Leopold Ruard ni podjetja samo razširil (novi rudniki železa, nakup pasješkega plavža s fužino, pridobitev pre- mogovnika v Zagorju ob Savi), ampak se je uveljavil tudi kot pospeševalec novator- stva. V tem je bil precej podoben sodobniku Žigi Zoisu. Eksperimentiranje s premogom v savskem plavžu in fužinskih ognjiščih leta 1796 je jasen dokaz o tem, kakšno smer razvoja je Leopold Ruard predvidel tudi za 74 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Savo in druge firme.*' S svojim novator- stvom je bil daleč prezgoden, saj je preteklo še naslednjih 75 let do dne, ko je premog prišel ponovno do njegove Save, a takrat ga niso pripeljali kmečki vozovi, temveč že parna lokomotiva. Prav gotovo je vzrok za to, da sta tako Ruard kot Zois obratovala vse do vključitve v Kranjpko industrijsko družbo z ogljem in vodnimi pogoni, pač v dejstvu, da je sicer gospodarsko zelo napred- ni goreti j ski kot dobil železniško zvezo s svetom leta 1870, torej skoraj takrat, ko je zaživela KID. To se je dogajalo v času, ko so imele že- lezarne Store, Preval j e in nekateri obrati drugih strok že po nekaj parnih strojev, tudi lastne industrij sike tire, lastne premogovni- ke, pri vsem pa Prevalje še posebej svoj lastni modemi plavž s taljenjem železove rude s pomočjo koksa. OPOMBE 1. Citiramo samo dve deli: Alfonz Müllner, Ge- schichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien und Leipzig, 1909, str. 373—435 — in Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenj- skem, I, Ljubljana 1969, str. 81—89, 117—121, 134—136. — 2. Hermann Kellenbenz, Europäisches Eisen — Produktion-Verarbeitung-Handel (Vom Ende des Mittelalters bis ins 18. Jahrhundert) — v: Schwerpunkte der Eisengewinnung und Ei- senverarbeitung in Europa 1500—1650, Köln— Wien 1974, str. 402. — 3. K. -G. Hildebrand, Das schwedische Eisen 1500—1650 (Schwerpunkte ..., str. 1—16). — 4. Domenico Sella, The Iron Indu- strie in Italy, 1500—1650 (Schwerpunkte ..., str. 91—105). — 5. Original ima na desni strani še obsežno legendo, poleg tega še naris ali profil rudnikov, toda zaradi preglednosti tlorisa smo legendo in profil izločili. — 6. Vse te podatke vsebuje legenda k citiranemu tlorisu distriktov in rudnikov. — Podroben opis ima tudi Müllner, op. cit., str. 374 in zlasti 382. — 7. Müllner, op. cit., str. 382, in Ivan Mohorič, op. cit., str. 81— 82. — 8. Karta nima obsežnejše legende, zato ne moremo o Blažuni spregovoriti kaj več in je ne moremo točneje lokalizirati. — 9. Dunaj, Mestni arhiv, Merkantil—Protokoll, Bd I, fol. 711. — Prepise izpiskov iz dunajskega mestnega ar- hiva mi je izročil dr. Josip Zontar, za kar se mu tu zahvaljujem. — 10. Jože Som, Ljubljan- ska suknarna, Zgodovinski časopis IX, 1955, str. 80—83. — 11. Jože Sorn, Delovanje komerčnih konsesov. Zgodovinski časopis XXIV, 1970, str. 13 in 16. — 12. Dunaj, Mestni arhiv, Merkantil- no sodišče, fase. Ruard, No Merkantil — und Wechselgericht Fasz. 3 R No 1, fol. 35—39. — 13. Prav tam, fol. 72—73. — 14. Arhiv Slovenije, Ljubljana, fond Ru F II, Ruardov arhiv, fase. 6. — 15. Za kritje stroškov blizu 17.00011 si je Ru- ard sposodil konec leta 1769 kar 21.550 fl, Jožefu pl. Fuchsu pa izstavil carto bianco za 30.000 fl (Vir v op. 12, fol. 69). — 16. Inventura je poka- zala, da je v žitnici 170,5 mernika pšenice, 30 mernikov rži, 140 mernikov sirka, potem 22,5 mernika ajde, 73 funtov olivnega olja, 5 kancov soli, 80 hlebcev kruha, 29 funtov masti, 780 ma- asov vina, itd. Smodnika so natehtali 45 funtov ali po naše 25,20 kilogramov (Vir. v op. 12, fol. 81). — 17. Seznam reparacij, ki jih je vodil na Savi od 1768 do 1769 upravitelj Anton Deiller. Gradnja klavž v gozdu Belca je stala najprej 1407 11, potem še 69811, klavž v Beznici 576 fl, ostrešja za štiri fužinske objekte 102 fl — itd. (Vir v op. 12, fol. 43—51). — 38. Dunaj, Mestni ahriv, Merkantil-ProtokoU II/2, fol. 905. — 19. Popis eksperimentiranja podrobno navajata Mü- llner, op. cit., str. 430—433, in Mohorič, op. cit., str. 134—136.