Ivan Sedej
STAVBARSTVO DEPRIVILIGIRANIH DRUŽBENIH SLOJEV
NA SLOVENSKEM V DEVETNAJSTEM STOLETJU
V slovenski literaturi o ljudskem (regionalnem, kmečkem) stavbarstvu dominira tipološka î
metoda — njen namen je ugotavljanje razlik med hišnimi (domačijskimi, naselbinskimi) ti- |
p! na Slovenskem. Tipologiziranje je imelo tudi stranske posledice — saj so najbolj značil- '
ne stavbne oblike, ki so večinoma nastajale v 18. in 19. stoletju, postale simboli, ki velja-
jo v času za nazaj in celo za naprej. Večina piscev je sicer upoštevala (domnevno) najbolj
dominantno obliko na nekem ozemlju, zavestno pa so izključili vse kar se jim je zdelo se-
kundarnega. V kratkem lahko rečemo, da so dajali prednost (navidez) najbolj primitivnim
oblikam, praviloma gradnji v lesu. Iskali so predvsem "pristne" in „nepokvarjene" oblike ( 1 ).
V obravnavi stavbarstva na zaokroženih območjih, so raziskovalci ubirali drugačna pota.
V teh okvirih je več avtorjev nakazalo povezave med ljudsko in „visoko" arhitekturo, raz-
voj tipov oblikovanja in tudi tipe funkcionalne prostorske izrabe, vplive iz sosednjih regij
itd. Precej razprav s to tematiko pa se ukvarja z izrazito arhitekturnimi (oblikovnimi) in
umetnostnimi vprašanji — največkrat v povezavah z ohranjevanjem etnološke dedišči- '
ne (2). Zanimive so tudi raziskave, ki iščejo korenine nekaterih stavbarskih pojavov v dalj- i
ni preteklosti in jih smiselno povezujejo s tipom prevladujoče produkcije (3). Razen redkih
izjem so se pisci trudili, da bi podali kompleksno podobo stavbarstva in sicer tako, da so
bodisi pokrili celotno obdobje od naselitve Slovencev do 19. stoletja, bodisi tako, da so j
stavbarstvo obravnavali kot pomemben del krajinske tipike danes, ne glede na čas na- i
Stanka, korenine itd. !
Če vzamemo kot izhodišče najbolj pogosto trditev, da je etnologija veda, ki se ukvarja z j
načinom življenja — potem lahko ugotovimo, da so se pisci o „ljudski" arhitekturi in stav-
barstvu ukvarjali s svojim predmetom kot s kulturnim elementom. Po drugi strani pa se
nam zdi, da je formula o „nacinu življenja" zelo ohlapna in prav lahko pokriva tudi vse ti-
sto, kar je bilo o stavbarstvu in arhitekturi depriviligiranih slojev na Slovenskem napi-
sanega (4).
Podpisani je v več razpravah in člankih razvil poglede na kmečko in ljudsko stavbarstvo j
(5) iz dveh izhodišč — stavbarstvo depriviligiranih slojev pred industrijsko revolucijo je;
obravnaval kot kulturni element in kot problem stilnega razvoja v minorni arhitekturi. Za- i
nimal ga je stil »vsakdanjega stavbarstva", zato je poudarjal predvsem likovne dimenzije, j
obenem pa je tehtal likovne (oblikovne) vrednosti v odnosu do tako imenovane „visoke" j
arhitekture. Zato so imele mnoge razprave pridih likovne (arhitekturne) kritike. Potemta-
kem lahko govorimo o vrednotenju likovnega pomena, ki ga ima kmečka arhitektura danes.
1 Glej: Rajko Ložar: Kmečki dom in kmečka hiša, Narodopisje Slovencev L, Ljubljana 1944, stran 66 — 67. Poe-
nostavljene Ložarjeve teze pa so prisotne predvsem v geografski literaturi: M. Natek: Podkoren, Prispevek k
geografiji Zgornje Savske doline. Geografski zbornik, VIII, 1963, stran 218-194.
2 Primerjaj predvsem Gorazd Makarovič: Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981 in Ivan Sedej: Ljudska
umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985.
3 Primerjaj: R. Ložar: o.e. in predvsem: Tone Cevc: Stavbe, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, stran
93-109.
4 Podpisani je mnenja, da o načinu življenja in o bivanjskih razsežnostih kmečkega stavbarstva govore tudi (na
videz) ozko specializirana dela, pa naj gre za umetnostna ali arhitekturna izhodišča.
5 Primerjaj: Ivan Sedej: o.e. in med topografijami istega avtorja predvsem: Etnološki spomeniki na območju
občine Tolmin, Topografsko gradivo. Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana 1974.
302      IvanSedeji
Nekoliko bliže etnološki problematiki je kriterij konzuma, ki smo ga uporabili pri razmejit-
vah med posameznimi socialnimi tipi stavbarstva na slovenskem podeželju (kmečko, me-
ščansko, cerkveno Itd.). Globlje je v teh smereh šel v svojih raziskavah slovenske ljudske
umetnosti Gorazd Makarovič (6). Kljub temu so tudi navidez izrazito likovni problemi
(vplivi in vrednotenje form, ki žive v različnih socialnih mljejih) hkrati tudi vprašanja, ki si
jih zastavlja etnologija. Nekoliko širši kontekst, ki zadeva probleme konzuma In razmerja
med obliko (hiše, likovnega izdelka Itd.) In življenjskim stilom smo zato opredelili kot feno-
men, ki dokumentira vsakdanje življenje v določenih družbenih slojih (omejili smo se na
deprivlligirano družbeno plast) ali še bolj točno — ki funkcionira kot „Izraz" življenja. Zato
lahko ugotovimo, da nudi umetnost (arhitektura) sicer svojski, vendar zelo globok vpo-
gled v dogajanja v času, prostoru In v okvirih določenega socialnega sloja.
Estetski in umetnostni pogled na fenomen ljudskega (minornega) stavbarstva Ima omejit-
ve in „stranske učinke". Po likovni plati je namreč baročna gruntarska hiša z množico stil-
no oprijemljivih detajlov, dosti zanimivejša kot domovanje kajžarja, ki je praviloma brez li-
kovnih povdarkov in v bistvu predstavlja zelo poenostavljeno shemo — estetski mik pa
mu daje predvsem groba obdelava in poenostavitve. Iz likovnega vrednotenja pa lahko Iz-
haja tudi vprašljiv razmislek o „pristnl" In „nepristni" (ljudski) arhitekturi, ki naj bi jo po-
kvarili slabi vplivi iz predmestne In malomestne stanovanjske »arhitekture" (7). Kot pri-
mer vzemimo le najbolj pogoste očitke na račun sodobne gradnje v vaseh In s starejših na-
seljih. Krivdo za uničevanje stare arhitekture smo prevalili na „slabe" zglede iz predmestij
In ljudi, ki naj bi nekritično prevzemali pobude Iz moderne (nekmečke) stanovanjske
gradnje. Za starejša obdobja pa smo večkrat govorili, da je prevzemanje pobud In njihovo
prevrednotenje Iz drugih socialnih okolij — kvaliteta! Tako operiramo z dvojnimi merili,
temelječimi na kriteriju „dobrega okusa"!
Zanimanje za lepo In nepokvarjeno kulturno krajino, za „pristno" slovensko domačijo in za
lepo kmečko (ljudsko) arhitekturo je gotovo legitimni del splošne kulture, je Izraz zgodo-
vinskega spomina in kolektivne nostalgije, je tudi spodbuda za raziskovanje — nI pa Izho-
dišče za raziskovanje, na katerem bi lahko gradili (recimo) etnološko podobo stavbarstva
na Slovenskem v 19. stoletju. To seveda ne pomeni, da sta arhitekturna „kritika" In
umetnostnozgodovinska obravnava predmeta nepotrebni. Izraz „pristen" je pač votla
fraza, ki Izhaja Iz apriornega vrednotenja, predvsem pa iz nerazumevanja določenih poja-
vov v družbi. Še tako nebogljena folkloristična Izpeljanka arhitekture ali uporabnega pred-
meta (največkrat gre za spominke) je na svoj način „pristna", saj je nihče ne pojmuje kot
dediščino, ampak kot na novo oblikovan predmet (stavbo), ki zadovoljujejo določene
čustvene In likovne potrebe v današnjem času. Zato je stavbarstvo, ki je pod vtisom Iz-
praznjenega historicizma, nastajalo v 19. stoletju na Slovenskem prav tako pristno kot so
starejši primerki renesančne aH baročne kmečke arhitekture — le kvaliteta In likovna In-
tenziteta sta drugačni. Pa še tu si lahko privoščimo malce zlobnega relativizma. S precejš-
njo gotovostjo lahko napovemo, da bo čez dobrih sto let dobro ohranjena hiša srednjega
obrtnika nekje na robu Domžal, okrašena s fresko Bleda, zanimiv In cenjen etnološki spo-
menik. V njem pa bodo naši potomci našli tudi marsikaj tistega, kar danes vidimo (In išče-
mo) v „Ijudskl" umetnosti (8).
6 Primerjaj predvsem G. Makarovič: o.e., stran 5-6.
7 Vrednotenje ljudsl<ega stavbarstva v nasprotju z gradnjo domov v novejšem času, je spremljalo skorajda vsa
povojna razpravljanja, prednjačili pa so predvsem pisci iz arhitekturnih vrst. Glej predvsem: Marjan Mušič: Ob-
nova slovenske vasi, Celje 1947 in Peter Fister: Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1986.
8 Primerjaj: I. Sedej: Ljudska umetnost, o.e. Sklepno poglavje. Ugotovitev nas navaja k razmisleku, da bi morali
tudi te „sprotne" pojave temeljito dokumentirati. Ne glede na namen teksta in razstave je pionirske korake v
tej smeri opravil G. Makarovič. Glej: G. Makarovič: Kič, Vodnik po razstavi, SEM, Ljubljana 1971.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     303
1) GORELJI RAVEN. Tonina hiša. Oljčni mlin in stanovanje. Prva polovica 19. stoletja.
304      Ivan Sedej
2) BREGINJ. V popotresnem času (1976) porušena hiša iz prve polovice 19. stoletja. Členjena
stavba je sestavljena iz dveh „stolpastih" enot, ki ju povezuje v celoto „ganjk". Surovi kamnose-
ški detajli so poenostavljena izpeljanka oblik, kakršne srečujemo v istem času v Brdih in na Kra-
su. Motiv pokritega zunanjega hodnika (ganjka) ima podobno funkcijo, kot nekaj kasnejše „lin-
de" na stavbah v Breginjskem kotu.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     305
3) LOGATEC. Bogata gostilniška hiša Pri Ipavcu iz leta 1807.
306      Ivan Sedej
4) OTOK PRI RADOVLJICI. Rahotova domačija. Nekdanja gostilna s prenočišči iz prve polovice 19.
stoletja. Zasnova je starejša. Posebnost notranjega ustroja je „garsonjera" (kamra in majhna čr-
na kuhinja v nadstropju) namenjena veliki dekli. Gre za enega prvih primerov notranje diferencia-
cije na sorazmerno visoki ravni (posebno ..stanovanje" za deklo).
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     307
Kljub temu je način obravnave stavbarstva, ki upošteva In poudarja likovno plast proble-
matike In posebej oblikovno strukturo korekten in izredno poveden tudi za etnologa.
Problemi kulturne krajine, naselij, domačij In stanovanjskih stavb na podeželju v 19. sto-
letju se nam kažejo v protislovni podobi. Metodološko smo pred dilemo — ali naj v tem
okrilju obravnavamo pojave na področju stavbarstva, ki so v tem času nastali, ali pa naj
upoštevamo prav vse gradivo, ki je takrat obstajalo. Verjetno so za opredelitev stavbarst-
va In bivalne kulture na slovenskem ozemlju v 19. stoletju pomembne vse sestavine —
tako po obliki arhaična pohorska In koroška dimnica ILožar jo označuje kot preostanek Iz
srednjega veka), kot baročni kmečki dvorec In kajža, ki je nastala sredi stoletja, velika fur-
manska gostilna In zidani stegnjeni dom nekje na obrobju Ljubljane. 19. stoletje označuje-
jo tudi vasi z Izrazitim poznogotskim naglasom, kot so Goče in Štanjel pa tudi v tem sto-
letju kolonizirana Črna vas na Ljubljanskem barju. Poznogotsko akcentuirana vas pač živi
tudi v 19. stoletju, čeprav imajo dominantne likovne sestavine drugačen pomen kot ob
času nastanka — zato nI anahronizem, ampak priča o strukturi življenja v tem stoletju (9).
Hiša Iz 19. stoletja je tudi znameniti Zegov dom v Koprivi na Krasu, ki so ga zaokrožili
leta 1839 — kot priča letnica na »klasicističnem" portonu — čeprav je del domačije na-
stal v začetku 17. stoletja. Navsezadnje so v 19. stoletju s pridom uporabili (na novem
mestu) tudi staro gotsko oblikovano kamnito okno. Oblika nI motila nikogar — seveda pa
so okenski okvir kljub temu diskretno vzidali na gospodarski del retrofasade. To pomeni,
da je struktura oblikovanja Iz renesančnega obdobja še vedno živela (čeprav v spremenje-
nih razmerah). Zavedati se moramo, da so na Krasu (tako kot na Gorenjskem in v Ziljski
dolini) že v 16. stoletju uvedli v oblikovanju zunanjščin zelo strog funkcionalni sistem:
stanovanjski del hiše so praviloma poudarili z lepše in bogateje oblikovanimi detajli, kot pa
tisti del, ki je „skrival" gospodarske prostornine. Na nekoliko višji ravni se je ta pojav ures-
ničil tudi v spreminjanju videza naselij v času, ko so začeli po meščanskih zgledih obračati
v komunikacijo široke reprezentativne fasade. Stalnica v oblikovanju sovpada s trajanjem
fevdalne agrarne strukture, ki je z novimi načini gospodarjenja Izzvenela prav v 19.
stoletju.
Družbeni okvir likovne dejavnosti in konzuma v depriviligiranih plasteh lahko opredelimo
na dvoje načinov. V arhitekturi in deloma v notranji opremi (predvsem pri večinskem
kmečkem prebivalstvu) se različice sočasnega likovnega (In tudi življenjskega) sloga poja-
vi kot kmečke renesansa, kot pokmeteni barok in celo kot kmečki klasicizem. V ožjem po-
menu besede pa zajema „umetnost za kmetije", kot jo Imenuje Makarovič čas od sre-
de 18. do srede 19. stoletja (z odmevi v 20. stoletje). Gre potemtakem za obdobje poseb-
nega. Integralnega sloga na nižjih ravneh, ki je v določeni zamudi za dogajanja v vodilnih
socialnih sferah, v svojem okolju pa ima funkcijo izrazito „pravocasnega" dogajanja. Na
paradoksni način je prav kmečka umetnost pomenila zadnji odsev dolge epohe, ki se pri
nas konča z zemljiško odvezo (10).
V stavbarstvu depriviligiranih plasti je brez dvoma najštevilnejše kmečko stavbarstvo.
Dogajanja v stavbarstvu, ki je bilo namenjeno fužinarskim delavcem In drugim nekmeč-
kim slojem pa so v precejšnji meri podobna — čeprav gre za naročnike gradbenih podvi-
gov predvsem z vrst podjetnikov, lastnikov fužin, rudniških uprav (kot v Idriji) in ne na-
9 Gre za podoben pojav, kot smo ga zaznali ob funkciji lesenega pluga v materialni kulturi v 19. stoletju. Življen-
je se namreč odvija v okolju, ki je z vsemi navideznimi in resničnimi anahronizmi del celokupne družbene struk-
ture.
10 v tem kontekstu bi kazalo upoštevati Le Gotovo periodizacijo, ki ugotavlja, da srednji vek (kot vsebina in
struktura) traja prav do konca 19. stoletja. Primerjaj: Jacques Le Goff: Za drugačni srednji vek. Čas, delo in
kultura na Zahodu, 18 esejev, Ljubljana 1985, stran 21 (uvod).
308      Ivan Sedej
5) IDRIJA. Hiša v Rožni ulici. Večstanovanjska hiša z onneLano In beljeno fasado iz 19. stoletja, o
čemer pričajo proporcije in dimenzije oken in vhoda. Kletni in pritlični del sta zidana, višji nivoji so
izvedeni v preprosti skeletni konstrukciji (polnilo sta kamen in slabša opeka).
zadnje nneščanstva (solinarske hišice). Velike hiše v Kropi in v Kamni Gorici po dimenzijah
pogosto presegajo kmečke hiše, okrasje na njih (kamnoseški in slikani) dekor pa je največ-
krat na isti kvalitetni ravni (seveda ne štejemo izjem kot so Kapusova graščina v Kamni
gorici ali „dvorci" v kropi). Razlika je predvsem v funkciji, saj so v rudarskih in fužinarskih
okoljih hiše praviloma večstanovanjske (z lastnikovim ali mojstrovim stanovanjem v
prvem nadstropju). Likovno obzorje, ki ga prezentira stavbarstvo v „delavskih" središčih
pa se giblje na podobnem likovnem nivoju kot kmečka arhitektura z mnogokrat identični-
mi akcenti. Številčno je „delavsko" stavbarstvo (v primerjavi s kmečkim) skoraj zanemarl-
jivo — čeprav so njegov pomen v sedemdesetih letih našega stoletja skušali kar se da na-
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju      309
pihniti in ga na neki način konfrontirati s knnečkim. Po drugi strani pa je delavski sloj odlo-
čilno vplival na življenje in tudi na stavbarstvo v nekaterih (maloštevilnih) nekmečkih sre-
diščih. Seveda pa na oblikovni (arhitekturni) ravni ni mogel prispevati ničesar omembe
vrednega, kar je zaradi grozljivih življenjskih razmer več kot razumljivo. Bistveno se je v
19. stoletju spremenila tudi arhitektura »ikonografija". Ob zbliževanju regionalne stavbne
tipike se namreč v tem času uveljavi precej novih, socialno naglašenih stavbnih tipov, ki
so imeli tudi velik vpliv na kulturno krajino in obliko naselij. V začetku stoletja je bistveni
poudarek še vedno cerkev, ki je sestavni in izpostavljeni del naselja. Ta poteza v sloven-
ski krajini ima živo moč tudi danes — vendar se ob koncu stoletja pojavijo tudi »civilni"
poudarki, ki so ostali v senci cerkvenih vertikal, gre predvsem za gasilske domove ob ka-
terih je praviloma stal opazovalni stolp. Nov pomen v naseljih so dobile hiše obogatenih
posameznikov (trgovcev, trgovcev z lesom, lastnikov žag, itd.) župnišča in največkrat na
robovih naselij velike gostilniške hiše (Otok pri Radovljici, Šiška v Ljubljani, Logatec itd.).
6) DOLNJI LAKOŠ. Ornamentirane in poslikane svisli. 19. stoletje.
310      Ivan Sedej
7) TRETJINEKOVA HIŠA NAD SVETIM DUHOM iz leta 1874 (Dravograd).
V Žireh, v Kozjenn, v Savinjsl<i in v Zadrečl<i dolini, v vaseh blizu Maribora, na južnih
obronkih Pohorja in Kozjaka, ponekod na Ptujskem polju, v Zasavju in drugod je postal pa-
radigma dom bogatega posestnika, gostilničarja, lesnega trgovca ali kakega drugega
predstavnika podeželske smetane. V načelu gre za nadstropno zidano hišo podolžnega
tlorisa s somerno oblikovano fasado, ki jo pudarja zakasnelo bidermajersko okrasje (kot
na Kozjanskem) ali pa prvine iz sočasnih historičnih slogov. Potemtakem gre za stavbno
gmoto, ki po obrisu in dimenzijah nadaljuje tradicijo kmečkega dvorca (kot ga poznamo
na Gorenjskem in na Loškem ozemlju), v drobnih detajlih pa se navezuje na retardirane in
poenostavljene historicistične sheme. Proti koncu 19. stoletja in še kasneje se okrasje in
način oblikovanja fasade prenese na „nižjo" raven — v stavbarstvo skromnejših posestni-
kov in obrtnikov. Zanimiv primer so pritlične hiše s sorazmerno velikimi okni in s fasadnim
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     311
del<orjem v ometu, Wt posnema (v poenostavljeni obliki) „modne" likovne sheme, seveda
iz druge roke.
Podoben je tudi „razvoj" notranje prostorske organizacije — od preprostega somernega
tlorisa s črno kuhinjo, do talne zasnove, ki namesto črne, že vsebuje kuhinjo s številni-
kom. Kljub funkcionalni spremembi pa je shema talne organizcije ista. Nekoliko drugače
so stvari potekale na Krasu in v Vipavski dolini (11). Nekatere značilnosti kmečkega in
ljudskega stavbarstva (stavbarstva depriviligiranih plasti na Slovenskem) so sorazmerno
dobro obdelane (12). Nekoliko manj pozornosti pa so raziskovalci posvečali vprašanjem o
pomenu in funkciji informacij v ljudskem okolju. Kmetje in (recimo) fužinarski delavci so
dobivali o stavbarstvu podobne informacije, gibali so se v okolju, ki je vplivalo na vse pla-
sti prebivalstva. Vendar je lahko kmečki posestnik deloval bolj ustvarjalno — saj je bil na-
ročnik arhitekture in zelo pogosto tudi likovnega (kamnoseškega, slikanega, plastičnega)
okrasja. Tako se je obseg informacij v gmotno bolje stoječih plasteh lahko samo poveče-
val — tudi z aktivno udeležbo pri posredovanju informacij okolju. Po drugi strani pa je bil
„delavski" sloj bolj pasivni sprejemnik — svojemu obzorju, potrebam in možnostim je v
večji ali manjši meri lahko priličil le najožje bivalno okolje.
8) DRNOVO PRI KRŠKEM. Stegnjenj dom, mala kmetija, sreda 19. stoletja.
11 Na Krasu in v Vipavski dolini (na obeh ozemljih se srečujemo s čistimi pojavi) kuhinja v 19. stoletju nima stal-
nega mesta v odnosu na ostale prostore in jo najdemo tako v sredini niza kot na njegovem robu, včasih ima
hkratno funkcijo veže, včasih med kuhinjo in ostalimi prostori ni nikakršnih notranjih povezav.
12 Večina avtorjev, kamor sodi tudi podpisani, je problem vplivov obdelal na najbolj neposrednih relacijah med
vasjo in najbližjim mestnim ali trškim središčem in precej pavšalno na relaciji kmečko stavbarstvo—stav-
barstvo višjih socialnih sfer (vključno s cerkvenim in fevdalnim).
312      Ivan Sedej
9) LIPA PRI BELTINCIH, (pri Duhovih). Na zatrepni fasadi kmečke hiše (lesena konstrukcija je ome-
tana in beljena) so okrog 1820, kot odmev baročnega oblikovanja nastala okna z značilnimi »ba-
ročnimi" okviri in svisli s silhuetnimi motivi svečnikov.
V starejšem stavbarskem gradivu zasledimo sorazmerno skope, predvsem pa enosmerne
Informacije iz arhitekture drugih socialnih in geografskih okolij. Gre predvsem za posne-
manje In prilagajanje otipljivih zgledov. Velikokrat so v svoje okolje prenesli oblike, ki so
kaj kmalu postale nosilke novih (drugačnih) pomenov. Velikokrat so z novimi oblikami le
prekrili starejšo vsebino. Že v 16. stoletju pa gre za višje oblike sprejema in izrabe »zunan-
jih" (Izvensiojnih) Informacij — vzemimo (alpsko) hišo Iz 16. in 17. stoletja, ki v izrazito
renesančno sintezo združuje starejše, poznogotske drobne detajle (portall s posnetimi ro-
bovi, kamnoseško oblikovana poznogotska okna itd.). Z likovnega vidika so najbolj origi-
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju      313
10) GOLAC. Stanovanjska hiša z arkadnim motivom (lopo) pred vhodom iz okrog 1820. Sicer izra-
zito baročni motiv (poudarjata ga kamniti glavi v sklepu lokov) se je na ozemlju med Istro in Pi-
vškim uveljavil kmalu po letu 1800 in spremlja ambicioznejšo kmečko arhitekturo na tem
ozemlju do druge polovice 19. stoletja. ,
nalne tiste rešitve, ko gre za dobesedni prevod neke forme, ki pa dobi popolnoma novo
funkcijo In tudi drugačno mesto v hierarhiji poudarkov. Tak primer so baročno oblikovana
okna, ki so malodane oznaka kmečkega stavbarstva na Gorenjskem v 18. In v prvi polovi-
ci 19. stoletja.
Šele v 19. stoletju postane pomembnejši vir pobud in informacij tudi tisk. Oblike, ki so jih
prej lahko doživeli le na arhitekturi (doma ali v tujih in bolj oddaljenih krajih) so postale do-
stopnejše, močan vpliv je imela tudi prosvetiteljska dejavnost. V 19. stoletju je tako Infor-
macij mnogo več kot prje. Vendar ni primerjave z današnjimi časi, ko je Informacij toliko.
314      Ivan Sedej
da so ljudje prav zasuti z njimi. Zato je obdobje „kmeckega klasicizma", ki sega do druge
tretjine stoletja, še vedno ujeto v sorazmerno umirjene oblike. Ne gre le za zunanje mani-
festiranje „stilnih" značilnosti, ampak tudi za težnjo po skladnosti (arhitekture, stavbarst-
va) s soseščino, s pridihom tekmovalnosti, ki je nekoliko manj opazna kot je (recimo)
danes. Novi „slog" je sicer zajel celotno slovensko ozemlje — med posameznimi regijami
pa so še vedno obstajale precejšnje razlike.
Subpanonski domovi so bili v 19. stoletju, kar zadeva talno zasnovo in oblikovanje izrazi-
to unificirani. Domačije na Krasu in v Vipavski dolini pa so učinkovale zelo individualno,
med seboj so se razlikovale tako po okrasju kot po velikosti. V nasprotju z bogato nad-
stropno hišo na Gorenjskem iz druge polovice 18. stoletja, je sto let mlajša hiša enako bo-
gatega posestnika dosti bolj diferencirana, saj so pobude za oblikovanje prevzeli z različ-
nih virov — od baročne zasnove do historicističnega dekorja, kjer se ob kamnoseških in
slikanih podrobnostih uveljavljajo tudi prvine v štuku in ometu, pač po vzoru stavbarstva
v trgih in bližnjih mestih. Svoj delež so v prostoru med Postojno in Ljubljano pa tudi na Go-
renjskem prispevali furlanski zidarji in kamnoseki, ki so delali pri gradnji Južne železnice.
11 ) STOPE (Stope 31, Brkini) pri Počkarjevih. „Kalone" na stanovanjski hiši. Prva polovica 19. sto-
letja. Baročni motiv arkadnega hodnika v nadstropju je izrazito reprezentativna struktura. Zani-
miv pa je spoj ambicioznega kamnoseškega dekorja s slamnato kritino In drugače zelo rustikal-
no obdelanimi kamnoseškimi detajli (okenski okviri). Za 19. stoletje je tipična sestava kritine —
gre namreč za kombinacije skrli (kamnitih plošč), korcev in slame. Anonimni graditelj je tako
rešil problem likovnega prehoda med ..gosposkimi" kalonami in ..kmečko" kritino.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     315
Po slogovni plati gre torej za poenostavljene klasicistične prvine in za mehkejše biderma-
jerske oblike, ki so zaradi poenostavitev In brezobzirnega spajanja dobile, sodobno rečeno
Izrazito „nalvni" naglas.
Na zunanjo podobo kmečke hiše na Gorenjskem (v mislih imamo predvsem dominantne
kmečke „dvorce" in hiše bogatejših kmetov in prebivalcev vasi) so v 18. stoletju vplivali:
izročilo (stalna tlorisna zanova) in pobude iz mest, ki jih je posredovala s svojimi izdelki
predvsem kamnoseška delavnica v Peračici. Ta je zalagala Gorenjsko in del Loškega
ozemlja še daleč v 19. stoletje. Zelo enovito je bilo v 18. stoletju tudi slikarsko okrasje na
fasadah. V naslednjem stoletju so se stvari spremenile. Velika večina portalov in okens-
kih okvirov na hišah na Gorenjskem je izhajala Iz znane peraške kamnoseške delavnice.
Ponudba se je v 19. stoletju močno obogatila. Okna in portale so producirall v mnogih
različicah in dimenzijah, prilagojenih potrebam in zahtevam naročnikov. Ob kamnoseš-
kem dekorju se je uveljavilo dosti bolj Individualizirano okrasje v ometu in celo v štuku.
Prelomni trenutek pa je nastopil okrog srede stoletja, ko so se uveljavile hiše (najprej gre
za bogatejše domove) s somernimi pročelji. Na likovni in arhitekturni ravni pomeni so-
merna fasada slovo od zunanjščine, ki je bila od 1 5. stoletja naprej čista podoba notranje
prostorske delitve s hierarhično razdelitvijo fasadne ploskve na stanovanjski In „manj po-
membni" gospodarski del. Na tej ravni gre za Izenačitev s principi oblikovanja fasad v me-
stih. Tako je bil sklenjen svojevrstni razvoj oblikovanja kmečke arhitekture. Od takrat na-
prej je kmečka hiša drugačna — saj gre za bolj dosledno ločitev delovnih In stanovanjskih
funkcij v domačiji. Po drugi strani pa so ohranjene starejše hiše, ki so jih v 19. stoletju
opremili le z večjimi okni, še vedno nudile zadovoljiv okvir za življenje družine z nekoliko
večjimi potrebami. Če bi bilo drugače, se najbrž ne bi ohranlo tolikšno število baročnih in
celo renesančno oblikovanih stanovanjskih hiš In domačij na slovenskem podeželju.
Na obronkih Pohorja začenjajo v tem času opuščati dimnične izbe in uvajajo črne kuhinje
v nekdanjih (čistih) lopah ali pa gradijo (tako kot na Paškem Kozjaku) hiše s čistimi bivalni-
mi prostori in izredno velikimi kuhinjami, ki so neposreden potomec dimnične izbe. izgi-
njati začenja tudi panonska dimnica. V obeh primerih pa se zunanjščina komajda kaj izpre-
meni. Na Pohorju gradijo velike hiše s tesanimi bruni, v Prekmurju se dimnična Izba (hlža)
spremeni v kuhinjo, način gradnje v lesu, ki ga varujejo obloge v blatnem ometu pa ostane
isti kot v predhodnih obdobjih. Na podoben način se spremenijo tudi hiše na Krasu — kjer
gre za dvoje poudarkov. V tem času se domačija dokončno sklene v formo zaprtega dvo-
ra, pomemben akcent pa postane kaminska spahnjenca. Spahnjence poznamo tudi Iz sta-
rejših obdobij — vendar se v večjem številu pojavijo šele v obdobju po letu 1800.
V zunanjščinah in v notranjščinah kmečkih hiš se je takrat pojavilo precej novih prvin, ne-
kaj smo jih že omenili. Gre za „sintezo" mnogih vplivov In vedno večjega števila informa-
cij — navsezadnje se navodila za gradnjo higiensko In funkcionalno bolj primernih domačij
(stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij) zelo pogosto pojavljajo tudi v Novicah (13).
Hkrati s temi vplivi so se mimogrede cepile na nove stavbne zasnove tudi oblike, ki so od-
sev sočasnega arhitekturnega oblikovanja v trgih In mestih. Po drugi strani pa velika
množina ohranjenih načrtov za gradnjo hiš priča, da so ljudje večinoma vztrajali pri pode-
dovanih zasnovah, ki so jih obogatili z novimi rešitvami In seveda z novimi oblikami. V pri-
merjavi s prvo polovico 19. stoletja pa večina načrtov (bolj upravičeno bi lahko rekli —
skic) kaže izredno skromnost v uporabi arhitekturnih poudarkov (14).
13 Primerjaj: J. Š. Kakšna mora hiša biti, da je ljudem prijetno in zdravo bivališče?. Novice X, 28. avgust, 1852,
list 69, stran 274.
14 Primerjaj: Sergij Vilfan: Kmečka hiša. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih pa-
nog, Ljubljana 1970, slika - Gradbeni načrt hiše v Brodeh v Poljanski dolini iz leta 1882, stran 581.
316      Ivan Sedej i
12) OREHEK PRI POSTOJNI. Središčni ambient. Hiša z arkadnim motivom sodi kot značilni primer
v zvrst „kmecke klasicistične" arhitekture, ki je na formalni ravni sinteza primorskih in alpskih
prvin, v likovnem pogledu pa gre za pokmeteno izpeljavo baročnih in klasicističnih likovnih
principov. Velike hiše na tem območju so nastale večinoma v obdobju velike prevozniške kon-
junkture.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju      317
Starejše zasnove so potemtal<em tudi v 19. stoletju veljale kot stalnica. Zato je arhitektu-
ra na Krasu in v Vipavski dolini izzvenela v 19. stoletju na precej nenavaden način. Zaradi
solidne gradnje v kamnu in zaradi kamnoseško oblikovanih podrobnosti (od žlebov do
portalov in pohodnih površin) so bile tovrstne hiše manj primerne za sprotno prilagajanje
likovnim in funkcionalnim inovacijam. Po drugi strani pa je domačija na Krasu (v mislih
imamo veliko kmečko domačijo) otrdela v »klasicistični" obliki. Dobila je „dokoncno" obli-
ko (obzidan zaprti dvor, sklenjeno pozidan niz stavb v okviru dvora, prestižni kamnoseški
dekor itd.), ki ni več dopuščala „razvoja". Po likovni plati gre potemtakem za hkratni vrh
in konec arhitekturnega razvoja. Prav ta »dokončnost" ima zanimive posledice v današ-
njem času. Na Krasu in v Vipavski dolini namreč opazujemo zanimiv način prilagajanja
kmečkega stavbarstva novim zahtevam v 20. stoletju. Prilagajanje pa poteka v navidez
iracionalnih okvirih. Večinoma so »posege" na starih domačijah izpeljali na podoben način
— z rušenjem obzidja in uvoznega portala (portona, kalone). Tako so na strukturalno logi-
čen način uničili staro likovno kvaliteto in jo žrtvovali novi »funkcionalnosti". Z rušenjem
obzidja so namreč domačijo kot stavbni organizem »odprli", s čemer so nakazali pot k no-
vemu tipu domačije in stanovanjske hiše, ki je v načelu bliže idealu samostojno stoječega
doma obdanega z vrtom. Pri hišah, ki nastajajo na Krasu in v Vipavski dolini na novo, je ta
koncept izpeljan do konca.
V 18. stoletju so se kmetje v okoljih, ki so bila najbolj obremenjena z dajatvami in tlako
(Dolenjska) ozirali predvsem na primere iz neposredne bližine. Na stavbarstvu v teh krajih
pa so tako kot drugod vplivala tudi obvezna in neobvezna navodila, vzemimo le požarne
rede, ki so z administrativno prisilo uvajali nove načine gradnje. Ohranjeni spomeniki
kmečkega stavbarstva na podeželju pričajo, da se kmetje v pretežnem delu subpanonske-
ga območja (pa tudi drugod) teh navodil vendarle niso držali. Navsezadnje so v Beli Krajini
še v začetku našega stoletja gradili lesene, s slamo krite hiše z odprtimi ognjišči in odprti-
mi ostrešji nad njimi (15). Tudi v bogatejših regijah so se kmetje neradi odločali za dražjo
kritino — zato je bila še v našem stoletju na Dolenjskem, v Beli Krajini, v Prekmurju pa tudi
na Gorenjskem, na Notranjskem in celo na Krasu slamnata streha tako pogosta, da so pis-
ci tipoloških oznak uporabljali samoumevni sedanjik.
Daljnosežne posledice skromnih informacij iz drugih socialnih in geografskih okolij so se
kazale v obliki konservativnih hišnih tipov na mnogih območjih. Pomembnejše likovne in
druge pobude so izvirale iz prav tako »tipiziranega" sveta skromne meščanske arhitektu-
re. Zato (recimo) na Dolenjskem v 18. stoletju skorajda ni bilo izrazitejših individualnih
poudarkov na stanovanjskih hišah. Izjeme pa le potrjujejo pravilo — vzemimo kmečki dvo-
rec na Pugledu pri Karlovici iz sedemdesetih let 18. stoletja ali pa veliko zidano Štadlerje-
vo domačijo iz konca 18. stoletja v Hrastju ob Bistrici v Posotelju (16). Zato pa so se bist-
veno drugače odzivali kmetje na Koroškem, na Gorenjskem, na Primorskem in še kje.
Prostori, ki jih je v 18. stoletju obvladovala večja gospodarska konjunktura, so v stav-
barstvu ohranili baročne poudarke tudi v 19. stoletju. Velike trdno zidane in bogato okra-
šene hiše so postale vzor v svojih okoljih, pomenile so več kot le statusni simbol. Ta vpliv
pa je odvisen od številčnosti in ekonomske moči vsake regije — na Kozjanskem so pri-
merki bogatejše podeželske arhitekture ostali brez posnemovalcev (razen v drobnih detaj-
lih). Zunanje pobude so pač šle skozi filter (nezavedne) socialne selekcije. Zato je med
pravila »lepega vedenja" sodilo tudi vedenje o mestu, ki ga nekdo zaseda v navzven ko-
maj opazni hierarhiji. Bogati kmetje so na Pohorju in na Kobanskem še v drugi polovici 19.
15 Primerjaj: Janko Lokar: Belokranjska hiša, Carniola III, 1912, stran 1-27.
16 Primerjaj: Ivan Sedej: Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana 1988, stran 162-163.
318      Ivan Sedej
stoletja gradili lesene hiše na Identičen način kot kajžarji in mali kmetje — vendar so hiše
pogosto razširili do monumentalnih razsežnosti. Mali kmetje pa so, čeprav je bil les skoraj
zastonj, gradili svojemu stanu primerno manjše domove. Lep primer hiše obogatelega
kmeta, je leta 1874 nastali Tretjinekov dom na sv. Duhu nad Dravogradom, ki priča, da
se je obogateli kmet začel izvijati iz podedovanih spon sorazmerno pozno (17).
Tretjinekova hiša priča o trenutku, ko so se začele informacije gostiti v tolikšni meri, da so
začele razkrajati tradicionalne odnose. Zato je druga polovica 19. stoletja tudi obdobje
konca „tipicne kmečke" arhitekture. Po drugI strani pa se gospodarska struktura še nI
spremenila v tolikšni meri, da bi se bistveno spremenila tudi podoba domačije. Precejšnje
število gospodarskih poslopij (marofov, kašč), ki so nastala v drugI polovici 18. stoletja
ali pa okrog leta 1800, je ostalo v funkciji prav do srede in druge polovice našega stoletja.
Marofi In kašče v severovzhodnih delih Slovenije so po funkciji In smotrnih zasnovah prav
dobro ustrezali tudi gospodarskim pogojem In zahtevam v kasnejšem času. Po tej plati bi
bila še najbolj primerna primerjava s kozolcem In njegovo funkcionalnostjo. Na teh objek-
tih so se v drugi polovici 19. stoletja uveljavile le manj pomembne spremembe — pred-
vsem gre za malce »modernejše" likovne poudarke, za okrasje okrog oken, za obliko lin In
za drugače formulirala vratna krila. Zanimivo je, da tudi zidani marofi (Savinjska dolina,
Zadočka dolina, okolica Šoštanja itd.) pomenijo le Izboljšano varianto lesenega objekta —
seveda s poudarki, ki jih je narekoval drugI material (18).
Na stanovanjskih hišah na Pohorju in na Gorenjskem (kjer so še prevladovale lesene hiše)
pa je bil še najbolj opazen začetni proces večanje oken. V tem času so začeli tudi že nado-
meščati kamnoseška poznogotska in baročna okna z novimi, večjimi. To je sprememba,
ki govori o uvajanju zasteklitve, o opuščanju »okenc na smuk" in seveda o malce višjih bi-
valnih standardih. Zelo težko pa je na primer ugotoviti, kdaj se je na podeželju in posebej v
kmečkem okolju začelo pojavljati preprosto stranišče. Prav tako pomembne so funkcio-
nalne spremembe, ki jih na zunaj skoraj ne opazimo — gre za prilagajanje dimničnih zas-
nov konceptu hiše s črno kuhinjo. Čeprav je črna kuhinja po zasnovi in funkciji nastala v
srednjem veku, je na določenih območjih predstavljala novost in bistveno Izboljšavo —
hkrati pa je vplivala (in vice versa) na način bivanja, posredno pa tudi na uporabo umet-
nostnih (likovnih) izdelkov.
V tem času začno uvajati visoko pohištvo v »hiše" (Izbe). Omare različnih oblik so do za-
četka 19. stoletja uporabljali le v najbolj bogatih hišah (Španova hiša na Suhi pri Škofjl Lo-
ki, Kalanova hiša na Visokem itd.). Velika večina omar pa sodi v kategorijo kuhinjskih
omaric (morajn). Ker so bile stene starejših kmečkih hiš večinoma predrte z okni kar na
treh stenah, za omare pač ni bilo prostora. Ko so začeli uvajati omare, so število oken
zmanjšali (okna hkrati povečajo). Navidez gre za marginalljo, ki pa je Imela usodne posle-
dice na oblikovanje in preoblikovanje podeželskih stanovanjskih hiš.
Spreminjanje starega koncepta, ki ga dokumentirano sledimo od 1 5. stoletja naprej, je v
19. stoletju sprožilo pravo verižno reakcijo. Z uvedbo visokega pohištva sta se spremeni-
17 v tem primeru lahko opozorimo na paradoks. Kot kaže prezentirana in obnovljena domačija z mlinom in žago v
Ribnici pri Premu (druga pol. 17. stoletjal, so si bile hiše v 16. in 17. stoletju na Krasu in na Pivki precej podob-
ne, saj je takrat tudi na Krasu pomenila slamnata streha zelo pogost pojav. Ko se v istem času začenja na Kra-
su uveljavljati korčasta kritina, se Brkini in Pivško še vedno drže slame. To pomeni, da je vsaj na zunaj med te-
mi domačijami nastala velika razlika. Ko začno množično prekrivati strehe s korci tudi tu, se razlike zabrišejo.
18 »Poenostavitve", uvajanje velikih oken in nov način oblikovanje fasadnega dekorja je v veliki meri rezultat
vplivov iz bogatejših podeželskih slojev. Neposredno pa so vplivali na novo obliko hiš gradbeni mojstri s svoji-
mi načrti.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     319
13) STRAŽIŠČE PRI KRANJU. Bitonova hiša iz začetka 19. stoletja. V tem času in tudi kasneje je
kot večinski stavbni tip prevladovala pritlična, deloma zidna, deloma lesena, s slamo krita sta-
novanjska hiša, ki se ni bistveno razlikovala od sto ali več let starejših objektov. V 19. stoletju
so nekoč v dve bruni vrezana mala okna nadomestili z večjimi.
la ritem oken in njihova velikost. Večja in manj številna okna pa so vplivala na oblikovanje
fasad. Ker so (pri zidanih hišah) odstranili starejša okna in jih nadomestili z novimi, so
bistveno okrnili obliko in „vsebino" fasade. Ker je fasada postala nefunkcionalna so sta-
rejše okrasje odstranili, nove dekorativne prvine na pročelju pa so prilagodili novi obliki in
velikosti oken. Tako so se približali idealom sodobne »boljše" podeželske in predmestne
arhitekture — hkrati s tem pa je postal anahronizem »klasični" dekorativni sistem. Hitro
so se namreč začela uveljavljati somerna (ali približno somerno) pročelja. Tako so drobne
oblike na določeni ravni vplivale celo na oblikovanje domačije! Somerna fasada namreč
pomeni, da so se »umazane" dejavnosti preselile iz hiše v posebej locirano gospodarsko
poslopje.
Stavbarstvo na pretežnem delu Slovenije kaže, da se je v 19. stoletju začel intenzivnejši
proces zbliževanja med posameznimi stavbnimi (arhitekturnimi) različicami znotraj regij
pa tudi med regijami. V začetku 19. stoletja dobi navzven precej enovito podobo stav-
barstvo na velikem ozemlju med Postojno in Brkini, ki se je zaradi nove kritine (korci), ki je
nadomestila prej prevladujočo slamo, precej približalo "klasičnemu" stavbarstvu na Krasu
in v Vipavski dolini (19). V prostorih okrog večjih mest (Ljubljana, Celovec) in na zelo pro-
metnih območjih pa se uveljavi zelo poenostavljena izvedenka alpske hiše, ki jo karakteri-
zira predvsem poenostavljeno historicistično fasadno okrasje (20). Zanimiva so arhitek-
turna dogajanja med Mariborom in Postojno — ob stari prevozniški poti, kjer seje ob kon-
cu 18. in v prvi polovici 19. stoletja razvil tip velike gostilniške hiše (skupaj z velikimi go-
spodarskimi stavbami), ki je vplival tudi na kmečko stavbarstvo v širšem okolju. »Praos-
19 v Vipavski dolini so se korci uveljavili vsaj že v 16. stoletju.
20 Okrasje ima neposredne vzore v arhitekturi bližnjih mest in trgov.
320      Ivan Sedej
14) VOKLO PRI KRANJU. Žigovčeva hiša. Zasnova iz 16. stoletja. Lesena „hiša" iz srede 18. sto-
letja. Portal in okno v nadstropju so vzidali, kot odmev novih oblikovnih zahtev okrog 1830. V
19. stoletju sodi med tipične stavbe tudi vrsta objektov (arhitektur), ki v nenavadnih kombina-
cijah združujejo na fasadah poznogotske, baročne in »klasicistične" poudarke.
nova" zanjo so bile velike poštne postaje, eno od njih omenja v Lukovici že Valvasor (21 ).
Tako se je razvila velika nadstropna hiša z okrasjem, ki ima še vedno regionalni nadih
(oblike streh in kritina, oblika kamnoseškega dekorja itd.). Pozornost zaslužijo predvsem
podobne talne zasnove v različnih regijah. Stara poštna postaja in Rahotova gostilna na
21 Primerjava med bakrorezom poštne postaje na Lukovici, ki ga objavlja Valvasor in današnjim stanjem (v gro-
bem gre za obliko kakršna se je ohranila iz srede 19. stoletja) pokaže, da so v 19. stoletju ohranili staro stavb-
no gmoto in obris, spremenili so le zunanjščino in uvedli nekaj novosti v notranjščini (oboki v veži, novi stropo-
vi, večja okna itd.).
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     321
Otoku pri Radovljici iz prve polovice 1 9. stoletja, sta bili po zasnovi precej podobni veli-
kim gostilniškim hišam (recimo) v Planini pri Postojni. Vendar pa sta bili opremljeni z izra-
zito »gorenjskim" kamnoseškim dekorjem, ki se je navezoval na lahkotnejšo baročno tra-
dicijo. Tako je bila poglavitna razlika v naklonih in kritju streh ter v likovni govorici podrob-
nosti. Velike baročne in »klasicistične" gostilniške stavbe v Planini so zato učinkovale do-
sti bolj strogo kot furmanske oštarije na Gorenjskem.
Prva polovica 19. stoletja je torej rodila v kmečkem in podeželskem okolju posebne obli-
ke, ki smo jih označili kot »kmečki klasicizem". Na Gorenjskem gre za izpeljanko iz baroč-
no naglašene arhitekture. Nov stilni izraz so namreč dosegli z nekaterimi novimi poudarki
(portail) in z nekoliko bolj strogimi oblikami — najpogosteje pa z detajli, ki so jih cepili na
baročne osnove (»klasicistični" gautri v kamnitem okenskem okviru baročnih oblik itd.).
Na Štajerskem, v prostoru med Savinjsko dolino. Mežiško dolino, Prekmurjem in Kozjan-
skim seje pod vplivom trške arhitekture razvila zidana pritlična pa tudi nadstropna stano-
vanjska (kmečka) hiša s štukiranimi okviri okrog oken in s specifično obliko bidermajers-
kega portala, kije to ozemlje obvladoval kar pet desetletij (22). Samosvoje »klasicistične"
oblike pa so se razvile v Vipavski dolini, na Krasu in na nekaterih mejnih področjih (zelo
zanimiva je Notranjska). Tu je postal dominante tip velikega zaprtega dvora z obzidjem in
z monumentalnim portonom (uvoznim portalem), ki ga krona mogočna trikotniško formu-
lirana preklada. Posebno pozornost na Krasu in v Vipavski dolini zasluži figuralno okrasje
na kamnoseških podrobnostih.
Nove formulacije reprezentativnih stanovanjskih hiš in domov v celoti so močno vplivale
tudi na krajinsko podobo in seveda na pomen vaškega prostora. Novi način kmetijske pro-
dukcije so že v 18. stoletju spremenili pejsažno sliko, saj so začeli plotovi in ograje, ki so
nekoč obdajale vsako njivo izginjati. Še bolj (čeprav posredno) so vplivali tudi premiki v
živinoreji — predvsem uvajanje hlevske živinoreje. Na Pohorju se začenjajo tako kot v Sa-
vinjski dolini pojavljati veliki „marofi". Ob koncu 18. stoletja se je zaokrožila in otrdela v
togi shemi tudi kraška domačija. Katastri iz začetka 19. stoletja večinoma že kažejo po-
dobo, ki jo opredeljujemo kot značilnost 19. stoletja. To pa pomeni, da se ob koncu 18. in
v začetku 19. stoletja odigra tisti prelom, ki so ga nakazale gospodarske spremembe v te-
rezijanskem in predvsem v jožefinskem obdobju. Za stavbarstvo je namreč značilno, da je
med vsemi dejavnostmi najbolj »konservativno" — predvsem zato, ker so hiše gradili za
več rodov. Pobudam iz drugih socialnih in geografskih okolij pa so se odzivali s precejšnjo
zamudo — ne toliko zaradi pregovornega konservatizma, kot zaradi stroškov, ki jih je
vsak resnejši poseg v stavbno tkivo zahteval. Zato je v prvi polovici 19. stoletja dozorela
žetev zasejana sto let prej. To obdobje, ki je (pri nas) tudi čas množične produkcije likov-
nih izdelkov za kmečke domačije, je najbolj krepko zaznamovalo kulturno krajino; v obli-
kovanje utilitarnih in malce bolj reprezentativnih stanovanjskih stavb pa je vtisnilo neka-
tere »stalnice", ki so živele še v času po Prvi svetovni vojni v bolj odročnih predelih. Vze-
mimo le Belo Krajino, Prekmurje in severne obronke Pohorja.
V času postopnega zbliževanja med regionalnimi »tipi" in notranjega razslojevanja, so na
paradoksni ravni kot »regionalni" poudarki funkcionirale tudi oblike, ki jih je gosposka
22 Portail z ravno preklado in motivom opornih konzol pod njo in običajno s cofasto ornamentiko, se med Koz-
janskim in Koroško pojavljajo najprej kot poenostavljena izpeljanka značilnega „copf stita", nato pa {po letu
1 810} z bolj bidermajersko zvenečimi drobnimi okraski. Med portail, ne glede na čas nastanka in prostor (oko-
lica Celja, Kozjansko, Mežiška dolina, okolica Maribora itd.), ni bistvenih razlik v obrisu in likovnem razpolože-
nju — gre le za nekaj variant bogatejše in skromnejše izvedbe, kar priča o (verjetno) eni sami, zelo plodoviti
kamnoseški delavnici. V bistvu gre za vzporednico znameniti kemnoseški delavnici v Peračici pri Radovljici, ki
ima precej daljšo tradicijo.
322      Ivan Sedej
uvedla z administrativno prisilo ali pa s prepričevanjem In prosvetljevanjem kot ga je
opravljal nadvojvoda Ivan (23). Kljub temu Imajo „prelomni datumi" v gradnji hiš in doma-
čij ter v preoblikovanju naselij le orientacijski pomen. Spremembe na ..tradicionalni"
stavbni gmoti, ki jih je prineslo 19. stoletje, so nastajale počasi. Agrarno tehnična revolu-
cija, ki je radikalno spremenila zasnovo slovenske domačije, je kljub poimenovanju, ki
predstavlja hitre spremembe, trajala zelo dolgo. Pomlad narodov in zemljiška odveza pa
sta bili le trenutek, ki na oblike gradnje ni Imel takojšnjega vpliva. Postopne spremembe
od radikalnejšega socialnega razslojevanja do večje pismenosti, od uvajanja novih agro-
tehničnih ukrepov do produkcije za trg, so se kot nova kvaliteta uveljavili šele kasneje.
Nekaj podobnega velja tudi za množico drugih vplivov Iz druge polovice 19. stoletja — od
historicizmov v likovni sferi do zadružništva. Počasi nastajajo novi sloji, pojavljata se spe-
cializirana proizvodnja in Indutrija, umirajo stare obrti In dejavnosti, spreminjajo se tradi-
cionalni medčloveški in družbeni odnosi Itd. Svoje so prispevale k spremembam tudi kme-
tijske šole, izseljevanje itd.
Seveda se v 19. stoletju (čeprav mu pravijo tudi „svoletje napredka") še vedno ohranjajo
številne sestavine iz starejših obdobij. Obenem pa se začenja spletati drugačna struktura.
Ne gre le za drugačne odnose med ljudmi, ampak tudi za dogajanja v materialni sferi In ne
nazadnje tudi v stavbarstvu. Kot primer vzemimo Črno vas na Ljubljanskem barju. Vas so
po natančnih načrtih postavili v 19. stoletju na kolikor toliko izsušenem in melioriranem
zemljišču. Na formalni ravni je oblika naselja sorodna (ali celo enaka) kolonizacijskim va-
sem iz 13. in 14. stoltja — sicer pa so geometrijsko parcelizacijo uvajali že kolonizatorji (In
kolonisti) v antiki. Bistveno drugačen pa je bil družbeni in gospodarski položaj kolonistov.
Prav zato Črna vas dopolnjuje naše vedenje o razvoju naselij v 19. stoletju kot svojevrst-
na izjema. V tem času so dobile vasi tisto „dokoncno" obliko, ki je našla svoj odsev v tipo-
logijah. Tako se Črna vas komajda razlikuje od načrtno koloniziranih naselij v ravninskih
predelih — vzemimo na Sorskem ali na Ptujskem polju. Po drugI strani pa gre tudi za nekaj
bistvenih razlik. Tudi ob natančno razparceliranih starih ravninskih naseljih so se razvili
socialno poudarjeni prostori s skromnejšo kajžarsko, bajtarsko »arhitekturo". Še bolj pa
se je socialno razslojevanje odražalo v gručastih in drugače organiziranih starejših nasel-
jih. Vzemimo Podkoren. Staro gruntarsko jedro je formirano ob stari cesti, ki je preko Ko-
renskega sedla vodila na Koroško. V pravilnem ritmu si ob cesti slede parcele z domačija-
mi. Večinoma gre za bogate nadstropne domove ali pa za starejše hiše s sledovi pozno-
gotskega oblikovanja. V prostoru pod cesto (ob potoku) pa se stiska gručasti del naselja z
domačijami malih kmetov In ljudi brez zemlje. Na podoben način so se v 18. in posebej v
19. stoletju razširile tudi mnoge druge vasi na Slovenskem. Marsikje pa so vaško obrobje
»razrahljali" z monumentalnejšimi in ambicioznejšimi gostilniškimi stavbami, tako kot v
Logatcu ali v vaseh med Ljubljano In Vrhniko (Log). Tako so se že v 19. stoletju začeli ka-
zati zametki pojava, ki mu danes pravimo »nekontrolirano širjenje naselij" ob komunikaci-
jah in na obdelovalno zemljo. Na sploh lahko ugotovimo, da so nove hiše začeli seliti k ce-
sti. Gre za enega pomembnejših nasledkov gospodarskega razcveta, ki ga povezujemo s
furmanstvom.
Furmanski in kmečki »klasicizem", je kot dominantni arhitekturni pojav na podeželju v 19.
stoletju, vplival na podobo prostora (na obliko naselij in na kulturno krajino) predvsem ob
glavnih cestah. Vendar je šel vpliv tudi globlje, celo v precej Izolirane in odmaknjene kraje.
S tega vidika je več kot zanimiv pojav po bidermajerskih vzorih oblikovanih fasad in pose-
bej portalov na Kozjanskem in celo na obrobju Pohorja. V načelu gre za izdelke zelo moč-
23 Primerjaj:
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju     323
15) ČEZSOČA. Hišni niz. Zidane, vrhkietne in vrhhlevne hiše (Melik jih je označil kot „bovske hiše")
so se kot posebna varianta alpske hiše uveljavile predvsem v 19. stoletju.
ne delavnice (bilo jih je morda tudi več), ki je s svojimi izdelki (portali) zalagala velik del
Štajerske. Druga plast vplivov furmanskega in kmečkega klasicizma pa se kaže v razširje-
nosti preproste zidane pritlične kmečke hiše (večinoma gre za stegnjene domove ali pa za
domačije pravilnih oblik), ki je v različnih tipologijah dobila naziv „osrednjeslovenska hiša"
— Melik pa jo določa v prostor med Ljubljano in Celjem ter na širok prostor okrog
Celovca (24).
24 Anton Melik: Slovenija I, Ljubljana 1963, stran 520 — 558.
324     Ivan Sedej i
Pomembna novost v 19. stoletju je v celinski Sloveniji postopno uvajanje varnejših kritin.
Na alpskem ozemlju se je v Selški in Poljanski dolini na bogatih domovih uveljavil skrilj, na
Gorenjskem pa so najbogatejše hiše krili z bobrovcem, tako kot v prostoru nrred Ljubljano
in Postojno. Korci so se v tem stoletju razširili po dolini Soče skoraj do Bovca — vendar so
celo v Kobaridu še do pričetka 1. svetovne vojne prevladovale slamnate strehe. Bobrovec
in skrilj sta bila v tem stoletju zelo pogosta tudi na Štajerskem. Še najbolj trdovratna je bi-
la lesena kritina — ki je še v 18. stoletju veljala za kar reprezentativno (skodle na grašči-
nah in cerkvah in celo na skromnejših meščanskih hišah v Škofji Loki in v Kranju).
Poleg likovnih dominant, predstavljajo jih velika zaprta kraška domačija, gruntarska nad-
stropna hiša z drobnimi klasicističnimi formami na Gorenjskem in na Notranjskem ter sa-
mosvoj tip furmanske gostilne, pa je fenomen kmečkega (podeželskega) stavbarstva na
Slovenskem v 19. stoletju označen še z nekaj drugimi poudarki. Stavbne oblike, ki priha-
jajo iz meščanskega in trškega okolja ne pomenijo le prevzema forme, gre tudi za nekate-
ra zbliževanja v načinu življenja. Vendar se tako kot arhitektura, tudi življenje odigrava na
drugačnih, večinoma nižjih ravneh. Obogateli podeželski sloji (gostilničarji, podjetniki,
lastniki žag, duhovščina, del izobraženstva in uradništva) so živeli vsaj tako dobro kot
boljše stoječe meščanstvo — zato je tudi arhitektura teh pisati pogosto bližje idealom
podeželskih graščin, kot pa udobnih meščanskih hiš. Župnišča so večinoma velika nad-
stropna poslopja (z vsemi gospodarskimi pritiklinami), ki so po gmotah zelo podobna veli-
kim kmečkim hišam, opremljena pa so večinoma s sorazmerno „naprednim" fasadnim de-
korjem. Na podobni ravni je tudi stavbarstvo obogatelih slojev, posebej v drugi polovici
stoletja. Redki ohranjeni inventarji ali pa vsaj njihovi sledovi kažejo, da je bilo tudi pohišt-
vo umejeno po mestnih šegah s specifičnimi poudarki, ki pričajo o življenju v vendarle bolj
konservativnem okolju.
Stanovanja v Kasarni na Stari Savi (Jesenice), stanovanja v značilnih idrijskih „golobnja-
kih" (ki so v svoji ekstremni obliki prav tako rezultat dogajanj v 19. stoletju) in skromna
bivališča v podjetniških hišah v Kropi in v Kamni gorici (gosposko prvo nadstropje je na-
vadno zasedal podjetnik ali mojster) pa so druga plat življenja. V tem okviru je posebej za-
nimiv pojav prevžitkarskih hiš in kajž, ki so jih za posle postavljali bogatejši posestniki na
svojem zemljišču. Gre za sistem najemništva, za dvojno izkoriščanje in za kontrolo.
Prevžitkarska pa nakazuje razmerje med novim in starim gospodarjem, ki si je dal zapisati
prevžitek in kot. Oferske bajte (kot jim pravijo na Pohorju) so bile skromne dvoprostorske
bajte — s svojo pojavnostjo so razglašale nov, precej nižji status starega gospodarja. Ker
so v enakih hišah marsikje prebivali tudi gosteči in posli, ki so stanovanje odrajtovali z de-
lom, lahko sklenemo, da je socialni položaj gospodarja, ki je predal posestvo, komajda
prekašal status prvega hlapca ali velike dekle (25). Pričevanja, ki segajo le do začetka na-
šega stoletja navajajo, da so ofersko bajto največkrat opremili z odsluženo opremo (26).
Bivalno okolje v kmečkih hišah pa je bilo v primerjavi s stanovanjskimi razmerami najem-
nikov vendarle znosno — obilica otrok in poslov seje ob času spanja pač porazgubila po
hlevih, na senu ali kam drugam. Velike družine v delavskih kasarnah ali hišah, kot jih poz-
namo v Idriji, Kropi ali v Kamni Gorici teh možnosti niso imele. Številna družina je pač mo-
rala najti prostor v enem (le redko dveh) prostoru, kjer so polegli po tleh, po klopeh in še
kje. Marsikje so manjše otroke »pospravili" kar v odprte predale (27) predalnikov in po-
dobnega pohištva.
25 Ustni podatki dr. Marije Makarovič.
26 Pričevanje Jožefa Jeznik, Šentjanž nad Dravčami (Draučbaherjeva dimnica), I. Sedej: Terenski zapiski 1965.
27 Ustni podatek dr. Marije Makarovič. ^
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju      325
Življenje v kmečkih hišah in v stanovanjskih hišah, kjer so stanovali najemniki (rudarji, fu-
žinarski delavci itd.) je v navideznem protislovju z obliko naselij, z reprezentativno arhi-
tekturo in notranjo opremo. Čeprav imamo na voljo zelo malo podatkov se nam zdi, da se
za del populacije v 19. stoletju življenje ni bistveno spremenilo — vsaj v primerjavi z drugo
polovico 18. stoletja. Arhitektura in notranja oprema (oboje v tem kontekstu obravnava-
mo kot likovno kategorijo) sta kljub formalnim in celo funkcionalnim spremembam In pri-
lagajanju, le variacija na poznobaročno temo.
Bohkov kot, kot stalna likovna shema z izrazitim baročnim naglasom, živi na alpskem
ozemlju pa tudi drugod še daleč v drugo polovico 19. stoletja. Podnartovčeva Micka, sli-
karica iz Selc (28) slika podobe na hrbtno stran stekla še v sedemdesetih letih, v istem ča-
su je še vedno živo slikarstvo panjskih končnic. V začetku In v sredi 19. stoletja sledimo
razcvetu figuralnih poslikav na fasadah kmečkih hiš. V Zadrečki in v Zgornji Savinjski doli-
ni je v šestdesetih in sedemdesetih letih doživelo razcvet slikanje panjskih končnic in
ljudsko freskantstvo. Največ „ljudske" plastike je v prostoru med Žirmi, Idrijo in Tolmi-
nom nastalo v začetku 20. stoletja. Največ je Ferjanov (sv. Florijan) in Madon, ki so na-
stajale za niše na pročeljih hiš In za niše v stebrih zidanih kozolcev. Najbolj zanimivo pa je,
da so te kipce največkrat posnemali po množični sadreni in porcelanski plastiki. Cvetoče
podobarstvo je v 19. stoletju (precej podobarjev je na tradicionalni način živelo in delalo
še daleč v 20. stoletje) streglo obnovitvenim potrebam cerkve. Za srenjske potrebe pa so
številni podobarji (samo na Gorenjskem in na loškem ozemlju jih je delalo nekaj deset) iz-
delovali opremo za znamenja in kapelice, za bogatejše posestnike pa slikano in plastično
okrasje. Iz delavnice Štefana Šubica je prišlo tudi nekaj zanimivih rezljanih, s figuraliko
okrašenih vrat (Stara Loka, Poljane, Žiri). Podobarska raven arhitekturnega in drugega de-
korja je predstavljala zlato poprečje In v bistvu tudi ideal likovne opreme. Na tej ravni se je
odigravalo tudi oblikovanje v trškem In malomestnem okolju.
V 19. stoletju je postalo pomemben del interierja visoko pohištvo, ki so ga izdelovali
podeželski mizarji po konjunkturnih vzorcih. Druga ob drugi pa se ohranjajo različne oblike
stavbarstva in različni tipi bivalnih navad, ki vsaka zase sodijo v nek drug čas. V bogatih,
pretežno zidanih hišah na loškem ozemlju, so v drugi polovici 19. stoletja v bohkovem ko-
tu že viseli oljni tiski poleg uvožene (pretežno tirolske) lesene plastike in porcelanastih
kipcev. V starejših domovih, predvsem pa v revnejših hišah je še vedno živel „klasicni"
bohkov kot s slikami na steklo! Konservativna likovna oprema pa ni živela le v zatišnih hri-
bovitih krajih ampak tudi v dolinah — vzemimo le domove v okolici Kranja in v krajih, ki so
veljali za bogate že v prejšnjem stoletju.
V „mikroregijah" (vzemimo okolico Brezij na Gorenjskem) so stvari še bolj zapletene. Veli-
ke kmečke hiše, ki so nastale v poznem 19. stoletju po zaslugah „verskega turizma", so
poudarjali z zelenimi peraškimi portall s »klasicističnimi" trikotniško zaključenimi prekla-
dami, ki so sicer kraška posebnost. Stavbe imajo tako bolj »klasicistični" pridih In se po
formah približujejo starejšim tipom stanovanjskih (in gostilniških) stavb, kakršne so na-
stajale med Ljubljano in Planino v času velike furmanske konjunkture.
V Beli Krajini je nekoliko drugače. V Poljanski dolini (Radenci) se je okoli 1840 razvil tip
deloma zidane, deloma lesene (ometene) hiše s poudarjenimi kamnoseško oblikovanimi
detajli — predvsem s portali, ki po oblikah sodijo v kategorijo kraške kamnoseške umet-
nosti s preloma 18. stoletja. Drugod, v širokem okolju Črnomlja in Metlike pa v istem času
nastajajo lesene (beljene) hiše, ki so na zunaj take kot v 18. stoletju — večinoma ohran-
28 Ivan Sedej: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju, Loški razgledi VIII, Škofje Loka 1961.
326      Ivan Sedej
jajo celo tako arhaično prvino kot je odprto ostrešje v kuhinji! Nekaj podobnega bi lahko
rekli tudi za Kozjansko in predvsem za Prekmurje, kjer so začele nastajati številnejše zida-
ne hiše šele v našem stoletju, po oblikovni plati pa so zanimiva mešanica historicističnih
in celo secesijskih prvin — prinesli pa so jih prekmurski zidarji, ki so delali v Budimpešti in
drugih ogrskih mestih.
Stavbarstvo, ki se v mnogočem navezuje na furmansko obdobje in konjunkturo je tudi s
svojimi malce bolj oddaljenimi odmevi opredelilo arhitekturno tipiko na slovenskem pode-
želju. V nekaterih primerih (Brezje, Bled, gostilne ob glavnih cestah) pa je prišlo do skoraj-
da bizarne navezave na popolnoma nov pojav — na »turistično stavbarstvo", ki začenja
uporabljati folkloristične prvine v oblikovanju zunanjščin — najprej po paradoksnih švi-
carskih zgledih. Poudariti pa moramo, da razlikujemo med »dominantnim" in stavbarskim
poprečjem. Žal pa nimamo statističnih raziskav, ki bi pričale v kako starih domovih je v
19. stoletju živela večina slovenskega prebivalstva na podeželju. Lahko si sicer pomaga-
mo s starejšimi katastri, tudi s pričevanjem ohranjenih spomenikov, s starejšimi etnološ-
kimi in podobnimi zapiski in celo s panoramskimi fotografijami, vendar je to naloga, ki jo
moramo šele opraviti. Z gotovostjo lahko trdimo le, da se je stanovanjska in stavbarska
kultura v 19. stoletju spreminjala hitreje kot v prejšnjih obdobjih in da so bile reakcije na
nove sestavine vsakdanjega življenja bolj opazne. Navsezadnje je tudi šlo za bistvene
spremembe.
I.)    Enocelična dimnična hiša — Poberska bajta na Šentjanžu nad Dravčami. Arhaično zveneča le-
sena stavba je nastala v prvi polovici 19. stoletja kot hiša za prevžitkarje.
Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju      327
II.) KOPRIVA NA KRASU. Velika Zegova domačija. Domačija je rasla kot zanimiv stavbni organi-
zem od leta 1604 (letnica nad kaminom v najstarejšem, čelnem delu hiše) do leta 1839, ko so
jo zaokrožili z obzidjem in ambicioznim portonom. Starejše renesančne kamnoseške detajle so
vzidali na retrofasado.
328      Ivan Sedej
III.) BEGUNJE PRI CERKNICI. Načrt za novo hišo Franceta Juvančiča iz Begunj iz leta 1895.