eD©^@Mto taOD-arae (3(k©00@
L. X. 17 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 11. 1963
USTAVNI POLOŽAJ V SLOVENIJI
Od letošnjega aprila teče že četrta ustavna doba, odkar je Slovenija postala področje tragičnega eksperimenta. Dobi revolucionarne brezza-konitosti je sledila doba sovjetizacije, tej spet titovska varianta marksistično - leninističnega preoblikovanja družbe, zdaj pa je nastopila doba, ko se naj umika sistem državnega aparata postopnemu uveljavljanju družbe, v smeri popolnega odmrtja države. Tem dobam ustrezajo ustavni teksti, ki jih je zanimivo poznati, ker so v določenem smislu pokazalo vsakokratne miselnosti in strukture. Ne gre jim pa pripisovati velikega normativnega pomena, ker po mnenju vladajoče ideologije proces družbenega preoblikovanja neprestano prerašča pozitivne norme in institucije, ki so zato podvržene rednim menjavam.
Posebna novost novih ustav Jugoslavije in Slovenije je uvodni del, ki prinaša „temeljna načela družbene skupnosti in njegovega napredka". - Ta del ni zakonodajno - tehnično formuliran, je pa integralni del ustave. Postavljen je celo nad ustavo, ker je podlaga za široko razlago ustave in zakonov, pa tudi za delovanje vseh in vsakogar. Izraža namen jugoslovanske državne skupnosti, daje ideje o položaju človeka in njegovi vlogi v družbi, postavlja smernice za gospodarsko socialno ureditev družbe, ugotavlja temelje politične oblasti, določa vodilno vlogo socialistični zvezi delovnega ljudstva in zvezi komunistov in proglaša načela za koeksistenco in sodelovanje držav in narodov. Končno nalaga neposredno dolžnost, da se vsi posamezniki in skupnosti prizadevajo za to, da sedanja stopnja s socialističnim načelom: Vsak po svojih sposobnostih — vsakemu po njegovem delu, preide v idealno stanje, v katerem naj se uresniči načelo komunizma: Vsak po svojih sposobnostih — vsakemu po njegovih potrebah. Utopičen ideal, nedosežen in nedosegljiv.
Posebnega zanimanja je vredno vprašanje, kakšno mesto je v sedanjem sistemu določeno duhovni kulturi in narodnosti ter kakšno je stanje svobode poedinca, kolikor zadeva njegove pravice, misli, izražanja, šolanja, vere in drugega.
Če nam je mar usoda slovenstva in slovenskega človeka, ne moremo mimo dolžnosti, da dogajanja spremljamo in vrednotimo.
B. F.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
štirinajsti kulturni večer
bo v soboto dne 16. novembra ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital.
Filozofski odsek
USTAVNI POLOŽAJ V SLOVENIJI
Predaval bo g. Božo Fink
Ker bo po naši v isti dvorani še ena prireditev, prosimo točne udeležbe. Hvaležni bomo za prostovoljne prispevke v kritje stroškov.
«. . .prav tako mora biti obseg samoupravljanja na toriščih zdravstva, prosvete in kulturnih dejavnosti prilagojen njihovi naravi, pomenu in družbenim nalogam... kljub sklicevanju na duha ustave, na njeno demokratičnost, na obstoječe pomanjkljivosti, slabosti in še vedno žive birokratske postopke v današnjen družbenem življenju, pa težnje po ,,absolutni samoupravnosti44 v kulturnih dejavnostih vendarle stvarno vodijo, zavestno ali ne, k takemu birokratskemu absolutizmu v vase zaprtih kulturnih institucijah. Take tendence, če bi se uresničile — bi vodile v idejno odmaknjenost od naše socialistične stvarnosti, od temeljnih ustvarjalnih sil, ki omogočajo tako pospešen in buren napredek naše družbe.»
(Miha Marinko v ekspo-zeju Ljudski skupščini LR Slovenije 9. aprila 1963.)
— Petnajsti in zaključni kulturni večer bo v soboto dne 30. novembra 1963 ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital. Spored: Pogled nazaj...
*
V TISKU:
Fran ZORE:
DEŽELA
Izbrane pesmi.
*
IZŠLO:
MEDDOBJE štev. 3-4 str. 144. Cena 250. pesov.
*
Karel Mauser:
LJUDJE POD BIČEM I. del
Povest, 440 str. Cena: 370.— pesov (br.) 470.— pesov (vez.)
*
PORAVNAJTE NA R O Č N I N O !
OB 75-LETNICI STANKA MAJCENA
hrenil^o
— Za, sklad SKA so darovali: č. g. dr. Ukmar Jakob, Trst, Lit. 1.000.—; g. Stane Jemec, Lanus, 100.— pesov; za sklad GLASA so darovali: g. N. N. Capital, 100.—- pesov; Slovenska hranilnica, Ramos Mehi ja, 500.— pesov; g. Loboda Marjan, Casanova, 40.— pesov; ga. Mačkova, Ramos Mejia, 100.— pesov; g. Aleksander Majhen, Ramos Mejia, 100.— pesov; g. Franci Jarc, Billinghurst, 50.— pesov; g. Vinko Pucko, Quilmes, 60.— pesov. — Vsem najlepša hvala!
DVANAJSTI KULTURNI VEČER
Predavanje č. g. prof. dr. Filipa Žaklja je bilo na dvanajstem kulturnem večeru posvečeno temi: Slomšek, Baraga, Vošnjak (trije slovenski beatifikacijski problemi). Začel je večer vodja zgodovinskega odseka g. Marjan Marolt, ki je pozdravil g. predavatelja, ko se je spet rad odzval vabilu in izbral snov, ki mora biti vsem Slovencem zelo pri srcu.
•— Uvodoma je prof. dr. Žakelj podal pregled dela, ki je bilo dosedaj opravljeno za beatifikacijo Slomška in Barage. Navajal je, da je delo za beatifikacijski proces Slomška že zelo napredovalo, ker je vse gradivo že pri kongregaciji v Rimu, kjer so že imenovali postulatorja. Proces je nad vse strog, vendar je upati, da vsega gradiva ne bo treba prevajati v latinščino, ampak da bo posebni komisiji odrejeno, da naj prebere spise v izvirniku in potem poda svoje zaključke. Pri Baragi še nismo tako daleč; gradivo se šele zbira in je vse delo v rokah škofije v Mai> quettu. Na delu so odlični sodelavci, vendar trud ne bo dovolj uspešen, če ne bomo pri tem pomagali s svojimi molitvami in prispevki v tej ali oni obliki. Mnogo še manjka, potrebni bodo zanesljivi in izčrpni podatki o vseh uslišanjih obeh naših kandidatov. Med nami so prav živi slučaji, ki so potrebni nadnaravnega posega; zato je treba organizirati pomoč. JABZ je v ta namen izdala prvi del zbranih spisov pokojnega p. Hugona Brena; zajeto je v knjigi vse, kar je o Baragi napisal v prvi dobi. — Proces za beatifikacijo Vošnjaka je sprožila hrvaška frančiškanska provinca in bo treba tudi o tej zadevi zbrati vse, kar moremo s svoje strani pomagati. •— Po predavanju, ki ga je prisrčno sprejela polna dvorana, je bila debata, ki je še osvetlila nekaj novih strani iz življenja naših kandidatov za oltar. ■— V imenu SKA se je g. Marolt prav prisrčno zahvalil predavatelju za njegov trud in res z vso ljubeznijo podano gradivo.
TRINAJSTI KULTURNI VEČER
O stari in novi umetnosti. Za 13. večer je g. Papež podal skrbno pripravljeno predavanje o izrazno - slogovnih silnicah slikarske umetnosti. Postavil je v njen razvoj dialektično trojico klasike (tudi realizma, akademizma i. pod., kot tezo), ekspresionistične usmerjenosti (sem spadajo tudi baročni in romantični tokovi; kot antitezo) in simbolizma (kot sintezo prejšnjih); v le-tega spada tudi abstraktno slikarstvo, ki teži v čisto umetnost. Medtem ko gre pri klasiki predvsem za mero in čutno ugodje (torej apoliničnost), je ekspresionizem (v širšem pomenu) izbruh čustev, ki deformirajo predstavljene predmete (torej dionizičnost); simbolizem pa tipa z intuicijo in z razumskimi kombinacijami v duhovno prežeto podobo notranjih videnj, če hoče klasika harmonično in poetično lepoto, če gre
ebra=i in ebserja
FESTIVAL POEZIJE NA FLAMSKI OBALI
Belgija je država miru, ravnotežja, tihe uglašenosti, blagostanja in sreče, nikjer nobene neskladnosti. Kdor potuje iz Koelna proti Bruslju, mu ostajajo ardenski hribi na jugu — pred njim se razliva proti severu pogled v brezbrežno ravnino, ki valovi v luči, da jemlje pogled. Najbolj rezka je svetloba proti severu, tam kjer je obala Severnega morja in so doma flamski umetniki. Daši je barva svetlobe sicer drugačna, je vendar silno podobna oni v Benetkah in v padski ravnini. Kakor da bi bila jasnost, mir, uglašenost na zven lirične miline tisto, kar veže obe deželi v isti okvir: tu na Flamskem je bila zibelka velikih mojstrov barve, luči, harmonije, kakor so bile Benetke domovina umetnikov sonca, zlata, luči.
Bruselj sam je bolj srednjeevropsko kot pa zahodno mesto. Ne sega v pretiranost nasprotij, po ulicah je vrvež, a še ta je urejen — ob sobotah popoldne in nedeljah so ulice prazne, kakor da ni nikogar doma.
In vendar je Bruselj mesto, ki preseneča. Samo na Islandiji more biti kulturno, literarno življenje tako razvito, kakor je v belgijski prestolnici. Islandija ima največ literarnih klubov in založb; narod, majhen po številu, je bil nagrajen z Nobelovo nagrado, ki je bila pred leti podeljena pisatelju Haldorju Laznessu.
Ni nujno vedeti, kako je založniško življenje razvito, zanimivo je to, da je Bruselj mesto, ki bi s ponosom nosilo ime, da je prestolnica poezije. Nikjer ne izhaja časopis, ki bi imel naslov: Le Journal des Poetes. Daši ima danes uredništvo svoje prostore v hiši La Maison des Poetes in je ta na ulici, ki nosi vabljivo ime Rue de la Lune, je glasilo poetov začelo izhajati že pred tridesetimi leti; sedaj ga urejuje Louis Flouguet, ki mu je dal na čelo geslo: „Le Journal des Poetes subsiste, parce qu‘il constitue un act de foi dans la permanence de la poesie.“ Poleg pesmi v valonščini, izhajajo dela flamskih poetov, prinašajo še prevode pesmi vseh narodov, včasih ponatisnejo pesem v izvirniku. Ker ima dom poezije zelo razsežne prostore, so po> njem porazdelili mnogo dvoran in kabinetov za knjižnice, recitacijske in diskusijske večere. Ko je bil odmev na višku, so ustanovili posebno Zvezo mednarodne poezije. V domu so redne javne tedenske prireditve kulturne vsebine. Največji bruseljski dnevnik „Le Soir“ ni mogel mimo priljubljenosti poezije med bravci in dvakrat na teden prinaša pesniško prilogo z izvirnimi pesmimi in čitatelji z glasovanjem odločijo, katera pesem naj prejme redno mesečno nagrado.
Nikogar dejansko ni presenetilo, ko so v Bruslju 1. 1955 sklenili, da naj se v Belgiji prireja festival poezije in sicer vsako drugo leto. Občina v obmorskem letoviškem mestu Knok-ke - Le - Zoute je dala posebno podporo in 1. 1956 je bil že prvi mednarodni festival. Letos je bil že četrti in prišli so zastopniki iz vseh dežela Evrope, z vseh kontinentov. Predsedoval je francoski pesnik Pierre Emmanuel, ki je izšel v Ljubljani že v slovenskih prevodih. Belgijska Akademija znanosti in umetnosti je posvetila festivalu posebno pozornost, ko je prišel sam predsednik Marcel Thiry, da začne vrsto predavanj letošnjega sporeda: Mladost in poezija. Dejal je: iz poezije klije ljubezen do bližnjega, poezija rojeva ljubezen do tveganosti in slučaja. Predavanja petih dni so zbrala toliko gradiva, da jih bodo objavili v petih knjigah.
Kako gleda mladina na poezijo? Črnski guatemalski pesnik Aime Cesaire je odklonil trditev svojih tovarišev, da mora biti črnska poezija prežeta s sovraštvom, biti izraz protesta, upora; oboje je negativno, kajti poezija mora biti stalen dvogovor med pesnikom in občinstvom. Kolombijski publicist German Arci-niegas je trdil, da so Ameriko odkrili »analfabeti", ki pa so bili polni pesniške fantazije in so se ji pokorili. Z otoka Mau-rice v Indijskem oceanu je prišel pesnik Edouard Maunick, ki je dal svojemu predavanju naslov: „Je n‘ai pas de patrie, je
OB DVAJSETLETNICI BALANTIČEVE SMRTI (Zgorel ob obrambi Grahovega v novembru 1943)
Paul Claudel je ob Rimbaudovi smrti vzkliknil: »Pesniki umirajo mladi.** Rimbaud je umrl dvakrat: prve poezije je izdal kot komaj dorastel fant, kot dvajsetletni mladenič je odmrl poeziji in pozneje izginil v Abesiniji in Arabiji, in umrl v bolnišnici Marseillea še pred nastopom moške dobe — neznan in ne vedo, kje je njegov grob.
Danes je klasik francoske poezije in nikdo ne more vstopiti v svet ustvarjanja Lepote, ne da bi prehodil potrebno pot skozi šolo njegove poezije.
Pesnik Pierre Emmanuel je na festivalu poezije v Belgiji letos izjavil, da »pesnik umre vsak dan, vsak dan umre večkrat, ker nenehoma krade večnosti ogenj ljubezni in lepote...‘‘
Pesnik Balantič je umrl — in umrl je na barikadah. Ni nam bil samo srednik z misteriji večnosti, bil nam je pričevalec spoznanja, da mora narod včasih žrtvovati najsvetejše in najlepše v borbi za ohranitev vrednot, ki se v najvišji žrtvi še bolj poglobe, obogate.
Redki so pesniki, ki umirajo na barikadah. Njih veločina je če večja, če umro na barikadah mladi. Mladost in smrt — najlepša atributa pesnikove biti! Večno umira, da bi bil večno mlad.
Pesnik umre, a nikdar ne umre — s svojo smrtjo na barikadah je Balantič naši tragediji vtisnil pesniški emblem: smrt, ki je nesmrtna! Pesnik živi večno v svojih delih — narod večno čuva njegove zaklade! Dve večnosti, ki sta eno.
tiens la poesie." Na njegova izvajanja je Pierre Emmanuel navezal misli: »Danes povprečnost zastruplja srca, toda Beseda ima svojo posebno etiko, ki terja, da se pesnikovo izražanje vedno znova preraja." »Besede ne moremo samo izražati, moramo jo tudi živeti. Pesnik, ki se ne obnavlja, se nujno zaduši."
Na festival so prišli tudi pesniki iz slovanskih dežela (ali so bili tudi Slovenci?) in najbolj številna je bila skupina iz Sovjetske zveze. Rus, še ves mladeniški, je ves v ognju vzkliknil: »če ne bi bilo poezije, bi se zadušil. . . Ljubim, priznavam, da ljubim Rimbauda, Puškina, Gogolja in zame vsi ti pesniki žive, vedno so ob meni." Madžarske pesnike je zastopal poet iz emigracije... Predstavila se je pesniška družina, ki si je nadela ime: La Poesie sans frontieres; skupina mladih, ki stalno potuje po deželi, nastopa s predstavami pesniške vsebine, kaže filme iz življenja poetov in recitira, vendar na poseben način: isto pesem recitira vsak član skupine — in ljudje naj vidijo, kako neizčrpna je širina doživetja ene in iste umetnine. Recitirali so pesmi sodobnih klasikov svetovne poezije: Claudel, Saint-John Perše, Ungaretti, Pablo Neruda, Octavio Paz... Naslednji dan so jim sledili pesniki azijskih, afriških in ameriških narodov. Ko so brali pesmi v originalu, je za njimi na filmskem platnu bilo predvajano besedilo v francoščini.
Festival podeljuje na peti zaključni dan, Mednarodno pesniško nagrado. Podeljuje jo Mednarodna zveza poezije. V letu 1956 so podelili nagrado Ungarettiju, leta 1959 Saint-John Per-su (predlanskim je dobil Nobelovo literarno nagrado), 1. 1961 so jo dali Georgesu Guillenu, letos pa jo je dobil mehiški pesnik Octavio Paz. Predsednik žirije je bil predsednik Mednarodnega Pen kluba, ki je imel ob podelitvi nagrade kratko predavanje o Octaviu Pazu. Še isti večer je angleški pesnik recitiral Pazovo pesem »Duracion" v angleškem prevodu.
Odkrili so tudi novost: sensorialno poezijo. Pesnik pesmi ne piše, ampak jo narekuje, kriči, vpije, hrumi in hrešči v vseh mogočih barvah in odtenkih na magnetofonski trak. Pesem je torej bolj produkt tehničnih sredstev. Njih iznajditelj je francoski pesnik Henri Chopin, ki je predvajani pesnitvi dal naslov: »Nočni ribolov." Občinstvo se je seveda razdelilo: nekateri so prav tako bučno protestirali, kakor so drugi odobravali.
Še ena zanimivost: ruski pesniki so brali v izvirniku in poslušalci so trdili, da so vse »razumeli" — najbrže bolje rečeno: doživeli.
Če je bil navzoč pesnik iz Ljubljane, ali je skušal kaj prebrati v svojem jeziku?
eksprezionizmu za izraznost, za stopnjevanje določenih sestavin predmetnosti in duhovnosti, se simbolizem žene za ustvaritvijo ^posebnega sveta. Seveda so to skrajnostne težnje, ki se navadno v različnih razmerjih vežejo med
seboj v enem in istem imetniku. Predavanje je pokazalo mnoge fineS® sodobnega estetskega razčlenjevanja umetnostih problemov in zanimiva predavateljeva Mnenja in skušnje. Debata je opozorila na Va2nost precizne termi-
nologije in vedla k nekaterim bolj konkretnim vprašanjem. Tudi v njej se je g. Papež predstavil kot odličen poznavalec in zagovornik moderne umetnosti. Večer je vodil vodja umetnostnega odseka g. Marolt.
Na slovenski narodni praznik 29. 10. letos je pisatelj Stanko Majcen dopolnil 75 let. Tako je preživel svoje vrstnike iz generacije tik pred prvo svetovno vojno (Preglja, Velikonjo, Lovrenčiča in samega urednika dr. Izidorja Cankarja), preživel tudi sam Dom in svet, kateremu je bil odličen sotrudnik, S. K. Akcija, ki se je spomnila s knjižnimi izdajami Preglja in Velikonje, se je spomnila tudi njega in izdala lani doslej še nezbrano in knjižno neizdano zbirko njegovih črtic Povestice, ki so ga pokazale v novi luči in ga odkrile novi generaciji. Prav zato, ker je bil razmeroma malo znan slovenski javnosti, je Med-dobje priobčilo posebno Debeljakovo literarno študijo o njem in njegovem delu ter podčrtalo njegov miselni svet, njegov pomen in razvoj kot izrazitega slovenskega duhovnega in katoliškega pisatelja, klasika »dominsvetovske moderne". Presenetila nas je novica, ki smo jo brali v Svobodni Sloveniji v dopisu iz Trsta 31. 10. 1963, da nameravajo v Ljubljani izdati njegovo Izbrano delo. Ne vemo, kakšna založba (verjetno ne Mohorjeva, ki je v Celju?). Toda, že samo to, da ga bodo izdali danes v domovini, nas navdaja z upanjem, da so se razmere doma vsaj nekaj premaknile naprej (in torej nazaj) in da dobiva počasi veljavo tudi tako resno kulturno delo, kakor je Maj-cenovo. Moti nas le ena sama beseda: izbrano delo? Kdo ga je izbral? Kakšen bo v domači priredbi? Bomo brali v njem legende iz Bo-garja Meha? Ali bodo v njem dediči nebeškega kraljestva, Apokalipsa? »Hozjana, Jezus je med nami!" bi radi brali v tem Izbranem delu, ki ga naznanjujejo v Ljubljani, če se bo to zgodilo, bo to res prvo veselo dejanje »odjuge". Mnenja smo, da bo najlepša, proslava Maj-cenove 75 - letnice doma. Od naše strani pa bomo srečni, če je za ta svoj življenski jubilej dobil v roke kakorkoli vsaj našo lansko izdajo njegovih Povestic, ki bi tako izpolnila svoje poslanstvo in mu prinesla še pravočasno naše čestitke.
— KAKOR V NEBESIH — TAKO NA ZEMLJI (Sveti poskus)", delo avstrijskega dramatika F. H6chwalderja, je bilo uprizorjeno na praznik Kristusa Kralja v dvorani Slovenske hiše. V proslavo je bilo vključeno delo, ki je šlo po vseh velikih odrih sveta. Slovenska uprizoritev je bila na visoki stopnji dovršenosti, saj so izvedbo označevale naslednje značilnosti: režija je ustvarila vidno ravnotežje med ustvarjanjem in vsebino, dosežena je bila uglajenost, harmonija v glavnih razmerjih — igranje je bilo podrejeno ideji, ki je po svoji notranji moči vplivala prvinsko in z vso močjo. Ni bilo prisiljenosti, še manj patosa; iz podajanja je žel globok in jasen vtis, da igrajo vsi kot ena družina, dasi so bili nastopajoči iz vseh vrst naših stanov. Tako uglašenost na glavno struno je dosegla skupina že s prvim nastopom in sicer v delu, ki je izredno zahtevno. — Iskreno čestitamo in želimo, da bi bila ta predstava res kulturni dogodek, pravo izhodišče in temelj za vero in vztrajnost na poti, ki se je nad vse uspešno začela. Režiral je član SKA g. Maks Borštnik.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA SE BO S 1. DECEMBROM PRESELILA iz Ramos Mejie v prostore Slovenske hie in bo torej njen naslov: SKA, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires.
— Edvard Kocbek je izdal pesniško zbirko „Groza“, pri Slovenski Matici v Ljubljani. Izid zbirke dokazaje, da je dvignjena nad Kocbekom zapora za izdajo njegovih del. Vprašanje je, ali bodo izdali drugi del „To-varišije“, ki nosi naslov „Listina“ in je Državna založba rokopis odklonila.
— Izid Kocbekove pesniške zbirke „Groza“ pri Slovenski Matici je vzbudil veliko pozornost zlasti med mladino, pa tudi sicer je bil dogodek na slovenskem knjižnem trgu. Toda knjigarne se pritožujejo, da knjige ne morejo prejeti v prodajo, ker se vrivajo razne težave. — Navdušenje je zelo spahnelo, ko se je izvedelo, da Mohorjeva družba v Celju ne more izdati že napovedano Kocbekovo knjigo „Pismo“. Knjiga je avtorjev dnevnik iz druge svetovne vojne. Ilustracije in opremo je oskrbel Božidar Jakac. Tržaški tednik „Novi list“ je objavil v dveh številkah zelo obsežno kritiko nove pesniške zbirke, ki jo je napisal Aleš Lokar (psevdonim Franceta Jeze), ki je urednik kulturne strani tednika.
— Stopetdesetletnico rojstva Gius. Verdija bo od oktobra do decembra proslavljalo gledališče v Parmi.
— Letošnji mednarodni gledališki festival Theatre des Nations v Parizu je dosegel zopet velik uspeh. Višek je dosegla uprizoritev Kralja Leara, ki ga je podal Peter Brook. Kritika je omenjala, da tega viška ni bilo mogoče preseči. Iz Londona je prišla tudi skupina „Workshop”, ki jo vodi Joan Litllewood. Dajali so delo Oh, what a lovely war — politična satira, podana v obliki showa.
— V Parizu je gostovala opera iz Wuppertala in se predstavila z delom Doktor Faust, ki ga je komponiral Busoni Izvedba je presenetila po svoji sceneriji in plesnih vložkih, polnih magije in izrednih domislic.
— Nemške založbe so začele izdajati dela pisatelja Hansa Henrika Jahnnsa, ki je moral utihniti v časih nacizma. Menili so že, da je prešel v pozabo, ker je objavljal dela, ki so bila proti običajni morali meščanstva. Hotel je z vzemirjanjem buditi vest bravcev. Thomas Mann ga je zelo cenil in sedaj prihajajo kritiki do ugotovitve, da je bil Jahnns Kleist naše dobe; pravijo, da je bil dejansko baročni ekspresionist.
— Rodolfo Cellctti je med najbolj znanimi sodobnimi italijanskimi glasbenimi kritiki. Pred kratkim pa je presenetil s prvim svojim romanom „V senci Scale“. Poročila pravijo, da je delo presenetljivo po novi tehniki, ker se sta vi j a med Paveseja in filmskega režiserja Antonija — pisanje je v nekem oziru „kinomatograf-sko”. Pisatelj ujame skupino u-metnikov, pevcev, pesnikov, glasbenikov in filmskih ustvarjalcev; srečavajo se na pragu svojih štiridesetih let v Rimu, Milanu in Londonu ter skušajo razbrati, kaj se dogaja v njihovi duševnosti. Roman je poln čiste lepote in težke žalosti — zaključujejo kritiki.
— Pri Gallimardu je izšlo delo madžarskega publicista Jurija Paloczija Horvat ha: „Mao - Tse Tung, cesar sinjih mravelj”. Zanimivi so njegovi zaključki: Meni, da se je Sovjetska zveza odpovedala Kitajski že v letu 1960, Kitajska ni bila nikdar popolnoma v sovjetskem bloku, nikdar ni bila v Kominformu in tudi ni v Komekomu in ni v Varšavski obrambni zvezi; Rusija si ne želi, da bi Kitajska bila članica OZN, ker bi ji bila tam v breme; Sovjetska zveza je naseljena s prebivalstvom „bele” polti in stremi, da bi ujela korak z ZDA
v produkcji dobrin, Kitajska pa bo še desetletja v borbi s pomanjkanjem in se bo borila za vodstvo tistih držav v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, ki še niso dovolj razvite.
— P. Cronin, direktorjev namestnik v Uradu za socialno akcijo pri Konferenci episkopata Združenih držav, je odklonil vabilo komunistične stranke v ZDA k diskusiji s katoliškimi intelektualci o encikliki „Pacem in ter-ris”. Ugotovil je, da je komunistična partija izpremenila taktiko samo zato, ker želi povečati svoj vpliv tako, da s komunističnimi elementi infiltrira vplivna središča družbenega življenja.
— Moskovski filharmonični orkester bo letos prvič prišel na gostovanje po zahodni Evropi. Začetkom oktobra je bil v Parizu, kjer je priredil koncert v eni največjih dvoran in sicer v Palais Chaillot. Izvajal je dela Mozarta, Čajkovskega in Rahmaninova.
— Vodilni londonski dnevnik „The Times" prinaša navdušeno kritiko o gostovanju baletnega zbora opere iz Stuttgarta v Londonu. Kritik navaja, da je ta baletna skupina danes verjetno najboljša ne samo v Nemčiji, ampak v vsej Evropi.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Ob spominu na težke dneve v jeseni 1943
Karel M aus e r
LJUDJE POD BIČEM
I. del
Povest — 440 strani
Slike trpljenja in groze izpod peresa znanega pisatelja, ki je del dogodkov sam doživel
Cena: broširana 370.—, vezana 470.— pesov.
"GLAS" ureja Ruda Jurčec. Izdaja ta Slovemka kulturna akcija, Caitelli 371, Ramos Mejia, Provincia Buenoi Airei. Nakazila na ime Rodolfo Drnovšek. Tilka fiikarna „Baraoa", Pedernera 3253, Buenos Aires.