192
Na sredi prometne poti
Lucij an Vuga
1.     Ta silno kratka cesta, morda za nekaj korakov, široka je stotine kilometrov — iz samih stanj, neodločen, da ji pridem na kraj,
izbiram zdaj levo, nato desno stran — prekata srca,
od teka se bitje pospeši,
strah se priznoji,
prepletena sosledja
zbega
s
trakovjem
namesto smeri,
če stopam, če sedam
zmendra me, nerodo, na sredi prometne poti.
2.     Zasmerjena soba enozidna neštetih možnosti volumen mnogolične sestavljivke zasvoje te nemamila moja
draga
193                                                                                                        Na sredi prometne poti
spletenina nitnih vzorcev
zagovori me v nekaj
da spremembo si nalomim
z roko
v roki
realizma. ..
3.    Poljanska zemlja z brezsteznimi obeti na hlačnicah se mi pozna in srajca sparana od vej objetji v povetrju pofrfota; od blizu se telesi ogreti zaznata in označita med nepotrebnimi aeroposnetki pika kopica sena.
4.    Zora naklesana v daljavi med skladi oblačnega neba, daj,
nanizaj mi kapljice med telesi zatopljenimi v pogovor za dva, daj,
preusmeri okolje na nov kraj, otok trenutka za naju ustvari, le ti stopi nanj.
5.     Nabrana
od mimohodcev s trave vzeta
zemljemerska strast v oznakah,
čakaj,
še nek potok klokota na karti,
bega,
izvija se koordinati,
s prstom tipam,
se mu zbližam;
zagrmi kamion pod hišo.
194
Dober večer je med hodniki,
sin izmenja zrak v hiši,
se primakne
kdo h komu,
ko zateče vena sinja,
hlastnem krčevito
zdajci,
ne ostane mi veliko.
Lucijan Vuga